Kraljev sin se je sežgal, a vseeno ubil starša
| ← Strela ga bo zdrobila v sončni prah | Kraljev sin se je sežgal, a vseeno ubil starša Matija Valjavec |
Volk je prišel ponj iz sveče → |
| |||||||||||||
Nekoč je živel kralj, ki dolgo ni dobil sina. Potem se je pripetilo, da se je sin rodil, kar je bilo kralju zelo ljubo.
Takoj je dal napraviti velike gostije, in kdorkoli je prišel k njemu, je bil dobrodošel. Zgodilo se je, da sta prišla pozno zvečer dva berača. Tudi onadva sta dobila piti in jesti ter sta potem zaspala v hlevu. Ponoči se hlev naenkrat odpre in noter pridejo tri belo oblečene ženske. To so bile sojenice.
Prva od teh sojenic reče: »Kaj bo to dete? Naj bo vojak!«
Druga pravi: »Ne, naj bo general!«
Tretja pravi: »Ne! Ampak ko bo star dvaindvajset let, naj ubije svojo mater in očeta.«
Zjutraj sta berača vstala, se najedla, prišla v sobo in sta govorila:
»Joj, joj! Ko bi vi vedeli, kaj pomeni to veselje, bi se razjokali.«
Pred kraljem sta nato morala povedati, kaj je to, in sta mu vse povedala. Mati se je potem vselej jokala nad sinom. Ko je sin že odrasel, je vprašal mater, zakaj se oče. Povedala mu je, da zato, ker bo svoja starša ubil.
Sin reče: »Kje neki, ne bom ju ubil.«
Potem misli, premišljuje, kako bi preprečil, da ne bi starša ubil, pa gre zdoma, pride v neki gozd, da bi se tam sežgal, da mu ne bi bilo treba ubiti staršev.
Zakuril je drva, se ojunačil in skočil v ogenj ter je notri zgorel. Srce pa je ostalo čisto celo in je zelo dišalo. Nekoč je šla tam bogata hči, pa je šla gledat to srce. Kakor hitro ga je poduhala, je takoj rodila prav tistega sina. Sin je rasel in bil zelo pameten, pa je hotel iti nekoč k svojim prvim staršem.
In je prišel in tam živel. Potem so mu enkrat zvečer, ko je šel nekam zdoma, rekli, da doma kradejo. Takoj je na vrat na nos šel domov, snel sabljo s stene ter začel z njo udrihati po postelji, kjer sta ležala njegov prvi oče in mati, torej kralj in kraljica, ju tako sesekal in umoril.
Storil je vse tisto, kar mu je bilo usojeno.