Strela ga bo zdrobila v sončni prah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Najdenec Strela ga bo zdrobila v sončni prah
Matija Valjavec
Kraljev sin se je sežgal, a vseeno ubil starša
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je neki berač. Nekoč ga je noč dohitela nedaleč od neke vasi. No, ko je prišel v vas, je bila tema, in tako je odšel k prvi hiši. Prosil je za prenočišče, žena pa, ki jo je prosil, mu je rekla:

»Dragi človek, ne morem vam dati prenočišča, ker bom zdajle rodila in veste, da je pri tem veliko opravkov. Zato ne boste imeli miru. Vem pa, da ste utrujeni in bi radi počivali.«

»Nič zato. Prosim vas le, da mi dovolite ostati, si bom že odpočil.«

»No, če vam je prav, pa ostanite.«

Res je ostal, ženska pa je čedalje bolj kričala in se pripravljala k porodu. Njena družina ter gospodar so odšli v gozd po drva. Doma je ostala samo neka dekla.

Ko je žena rodila, je šla dekla hitro ven kurit peč in gret vodo za dete, da bi ga umila. Tedaj so prišle rojenice soditi detetu. Žena je ležala kot mrtva, dekla je bila zunaj. Berač, ki je prišel prosit prenočišča, pa ni mogel spati in je slišal tole sodbo. Ena je rekla:

»Čez tri leta naj se v tem vodnjaku, ki je na dvorišču, utopi.«

Druga je rekla:

»Ne, zraste naj in postane velik. Naj postane vojak, in tedaj bo umrl od puške.«

Tretja je rekla:

»Ne, ampak ko bo star trinajst let, trinajst dni, trinajst ur in trinajst minut, naj ga strela z jasnega neba zdrobi v sončni prah.«

Ta sodba je obveljala in rojenice so odšle.

Tedaj so se že zbirale druge ženine sosede ter pomagale detetu pa njej, z vsem, kar je že treba takšnim ženskam; otroku pa tako, da so ga okopale ter dale k materi, da bi sesal. Nato je prišel gospodar iz gozda, bil je utrujen in je šel spat. Tako je zaspal tudi berač. Minila je noč in prišlo je jutro. Tedaj reče berač gospodarju:

»Nekaj novega vam imam povedati, gospodar.«

Gospodar ga vpraša: »Le kaj neki?«

Potem mu ni hotel povedati, šele ko ga je zelo prosil, je berač gospodarju rekel, da se vrne čez sedem let ter mu pove tedaj. Pri tem je ostalo in je moralo ostati, kajti berač mu ni hotel povedati.

Čez sedem let je prišel berač ter videl, da je otrok pameten, in je gospodarju rekel, naj ga da v šolo. Gospodar ga je dal, in otrok se je v enem dnevu naučil več, kot drugi v enem letu. Berač pa tudi tedaj ni hotel povedati, ampak je dejal, da pride čez dve leti, tedaj da bo povedal. In to se je zgodilo. Čez dve leti je znova prišel in šele tedaj povedal, kakšna sodba je bila tedaj, ko se je bilo dete rodilo, s kakšno smrtjo bo prešlo s tega sveta, da ga bo strela usekala z vedrega neba ob trinajstem letu, trinajstem dnevu, trinajsti uri in trinajsti minuti.

Kaj zdaj? Oče se nečesa domisli in gre delat stolp, naroči navoziti kamenja in železa. Vse to je pripravljal za zidanje stolpa, da bi noter zaprl svojega sina ter ga rešil, da ga ne bo mogla strela zdrobiti v sončni prah. Dal je zidati devet sežnjev široko in devet klafter visoko in vse skupaj vezati s kamnom in železom. Ko je to dokončal in ko je prišla ura, ko bi moral biti sin ubit - ko so se namreč izpolnila leta, dnevi in ure - je oče sina silil, naj gre v ta stolp.

Sin vpraša: »Zakaj?«

Oče mu ni hotel povedati, ampak ga je samo silil, naj gre. Sin pa ni hotel iti, ampak spet vpraša:

»Zakaj bi šel noter, v zapor?«

Tedaj so prišle minute, bilo je že blizu trinajstih minut, in moral mu je povedati:

»Vidiš, danes moraš umreti ob trinajsti uri in trinajsti minuti. Zato sem ti bil dal napraviti ta stolp. Hitro pojdi, čas je! Strela ne bo prišla noter skozi železna vrata, niti ne bo prebila teh debelih zidov.«

»Oh, oče, nimaš prav, božja kazen me lahko doleti povsod,« pa je vzel knjigo in odšel na polje, in molil k bogu.

Ko je prišla trinajsta ura, se na vedrem nebu zabliska in v tisti stolp udari strela ter se vse zdrobi v sončni prah. Sin pa je na polju ostal zdrav in vesel, prišel je domov in rekel očetu:

»Vidiš oče, če bi te bil poslušal, bi bil zdajle prah in pepel s temle stolpom vred, zdaj pa sem, kot vidiš, zdrav in vesel.«

In deček je še naprej rasel in ko sta starša umrla, dedoval za njima.