Ko bi bilo vedno tako

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čisto prava mamica Ko bi bilo vedno tako
Cunjasta dvojčka
Tatjana Pregl Kobe
Prstki se lahko zmotijo
Spisano: Pretipkala iz Ko bi bilo vedno tako 2008, Maja Zajc.(COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Očka se je s Sanjo in njenim bratcem odpeljal na pomladanski izlet. Seveda sta šla zraven tudi cunjasta dvojčka Mihec in Nina. Čeprav se skoraj nikoli nista ločila, bi Nina včasih rada imela Sanjo samo zase, da bi se sami igrali s punčkami. Mihec pa bi včasih rad zaspal pri Sanjinem bratcu ali se z njim lovil na igrišču, gugal na gugalnici in plezal na pisano pobarvanih plezalih. Zdaj ga je lahko samo gledal. Bratec se še nikoli ni povzpel tako visoko na plezalih, zato se je močno potrudil, da bi mu uspelo. »Pazi, da ne padeš, « mu je zaklicala Sanja. »Seveda, zelo pazi! « je prikimala Nina, Mihec pa ga je strahoma pogledoval izpod čela. Vendar je bratcu kmalu spodrsnilo, padel je na tla in si poškodoval koleno. »Joj, se je očka prestrašil, »Takoj gremo domov! « Sinko se mu je tako smilil, da ga je vso pot do avta držal v naročju. Mihec in Nina sta se stiskala k Sanji in mižala od strahu. Doma je mamica koleno obvezala in rekla, da ni nič hudega. Ampak Sanji in cunjastima dvojčkoma se je zdelo zelo hudo. Poleg tega se bratec z njimi tudi igrati ni smel, s kolenom je moral popolnoma mirovati. Mihec je prijel Nino za roko in ji nekaj čisto tiho povedal. Potem sta dvojčka vsak s svoje strani nekaj zašepetala Sanji v uho. In vsi trije so skupaj odšli ven. Bratec, ki je ostal sam, se je žalostno spraševal, ali bo sploh še kdaj šel na igrišče. »Glej, kaj imamo zate,« je s sladoledom v roki kmalu pritekla nazaj Sanja. Z drugo roko je za drobceno roko držala Mihca, ta pa Nino, ki se je smejala na vsa usta. Vedno je bila zadovoljna, če je lahko koga osrečila. »Ga bosta čuvala, dokler se spet ne vrnem? « je vprašala Sanja. »Bova! « sta zapel v dvoje. Vedela sta, da mora bratec počivati. Sedela sta na robu blazine in ga od blizu opazovala. Mihec je z dlanmi zaslonil usta in rekel Nini na uho: »Brez skrbi, kmalu bomo spet skupaj tekali in se veselili! « »In vse bo v najlepšem redu, « je pomežiknila Nina. Takrat je v otroško sobo prišla mamica in prinesla skodelico čokoladnega mleka. Skozi okno pa se je slišalo klepetanje prijateljčkov, ki so nestrpno čakali, da ga lahko obiščejo. Bratcu je bilo prijetno, da se vse vrti okoli njega. »Ko bi bilo vedno tako, « si je zvečer zaželel. Cunjasta dvojčka, ki sta m pred spanjem delala družbo, sta ga seveda slišala. »Saj se bova večkrat igrala z njim? « je rekel Mihec in zaupljivo prijel Nino za roko. »Prav, « se je Nina strinjala, »zdaj pa mu zapojva uspavanko! « Ko se je Sanja vrnila, je njen mali bratec mirno spal. Pregrinjalo, posuto z modrimi spominčicami, je skoraj zdrsnilo s posteljice. Stopila je na prste, dvignila svoji drobni roki in bratca spet pokrila. Nežno, da je ne bi prebudila, je s seboj vzela Nino, Mihca pa do jutra pustila pri njem.