Čisto prava mamica
| ← Kdo bo popravil Luno? | Čisto prava mamica Cunjasta dvojčka Tatjana Pregl Kobe |
Ko bi bilo vedno tako → |
| |||||||||
Sonce je zapeljivo sijalo in luže so se hitro sušile. Otroci so hiteli na dvorišče. Njihovemu vrišču so prisluhnila Sanja in njena cunjasta dvojčka, Nina in Mihec.
»Pojdimo še mi ven,« je predlagal Mihec. »Ne smemo. Počakati moramo, da se mamica in očka vrneta,« je rekla Sanja. »Pojdimo,« je predlagala še Nina. »Saj bomo hitro nazaj! Še vedela, ne bosta, da smo bili zunaj.«
»Prav,« je rekla, Sanja, »samo če me bosta ubogala. Jaz sem vajina mamica, mamice pa moraš vedno ubogati.« »O, bova, bova!« sta v en glas vzkliknila. »Seveda bova!« Prijeli so se za roke in smuknili na dvorišče.
Komaj sta stopila skozi vhodna vrata, se je že Mihec zapodil naravnost v lužo, ki je sonce še ni posušilo. Nina se je seveda zapodila za njim.
»Takoj sem, poredneža!« ju je strogo poklicala Sanja. »Kaj smo se zmenili? Lepo se vedita!« Mihec se je brž ustavil in se s čistimi hlačkami usedel v pesek: »Tu se igrajmo!« Takoj se je ustavila še Nina in se s čistim krilcem usedla v pesek: »Da, tukaj se igrajmo!«
» Ne, to je pa preveč,« se je ujezila Sanja. » Komaj smo prišli na dvorišče, že sta čisto popackana. Ali se nismo zmenili, da gremo na sprehod?« »Jaz že ne grem,« je zacepetal Mihec. »Jaz tudi ne,« je zacepetala Nina.
»V pesku se bova igrala, potem greva pa na potep.« je trmasto nadaljeval Mihec. »Krasno, potem pa na potep!« je vzkliknila Nina.
»Nikakor se ne bosta šla potepat in tudi na sprehod ne bomo šli, ker sta packa in poredneža,« je rekla Sanja.
Prijela je za ušesa najprej Mihca, potem še Nino in ju odpeljala nazaj v sobo. Bila je huda, kot so hude mamice, če otroci ne ubogajo. Zunaj je sonce posušilo že vse luže, Nina in Mihec pa sta morala za kazen ostati doma vse popoldne.
