Prstki se lahko zmotijo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko bi bilo vedno tako Prstki se lahko zmotijo
Cunjasta dvojčka
Tatjana Pregl Kobe
Najlepši sneženi mož
Spisano: Pretipkala iz Prstki se lahko zmotijo, 2008, Maja Zajc.(COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



— »Sredi svoje sobe je na tleh sedela Sanja. Bilo ji je dolgčas in z obema rokama si je podpirala žalostno glavico. Bratec je spal. Mamica je v kuhinji pospravljala. Očka še ni bilo domov iz službe. Očka vedno pride domov prepozno in nikoli nima časa, da bi se igral. »Nikogar nimam!« je zavzdihnila Sanja. »Kaj pa jaz?«  se je oglasil Mihec iz kota. »Kaj pa jaz?« je ponovila njegova cunjasta dvojčica Nina. »Že že,« je rekla Sanja, »ampak jaz bi rada očka.« »V službi je, « je rekla Nina. »Dolgo časa je v službi.« »Kaj bi storili, da bi prišel prej domov? « je zavzdihnila Sanja. Potem so vsi trije tuhtali. Čez čas je Mihec vzkliknil: »Že vem!« Razložil je načrt in Sanja in Nina sta zaploskali.

— Naslednjega dne zjutraj je pri zajtrku Sanja rekla očku: »Očka, pokaži mi, prosim, uro. « Očka je razložil, kako teče ura in jo dal Sanji v roke. Potem se je šel umit. Sanja je premaknila kazalce kar za celo uro naprej. Očka je prišel iz kopalnice, vzel uro nazaj, si jo pritrdil na roko in vzkliknil: »Joj, kako je pozno. Službo sem zamudil!«  Sanja ni rekla nič in je naprej pila mleko. Očka ji je dal poljubček, mamici in bratcu tudi, in odhitel.

— Ko se je Sanja vrnila iz vrtca, je bil očka že doma. »O,« je rekla Sanja, »danes si pa zgodaj prišel domov, očka.« Ko so pojedli kosilo, je rekel očka: »Sanja, ali si ti zjutraj kaj premaknila kazalce na uri, ko sem ti jo pokazal?« »Nisem, očka,«  je rekla Sanja. »Hm,«  je rekel očka. »Moja ura je bila vedno točna. Ko pa je danes pokazala naj grem domov iz službe, so vsi drugi še kar delali. In ko sem prišel domov, Sanje še ni bilo iz vrtca. Potem pa sem poslušal radio in videl, da moja ura prehiteva. Hm, le kako to? « Sanja ni rekla nič. Mihec je gledal stran in Nina je prav tako gledala stran. »Kaj res nič ne veš? « je spet vprašal očka. »Veš, očka, sem pomislila, kaj pa, če so prstki moje roke premaknili kazalce? Jaz ne vem, ampak mogoče so bili oni. Kaj misliš, očka? « je rekla Sanja. »Mogoče so bili, « je rekel očka. »Vprašaj jih.«  Sanja je vprašala prstke. Prstki so zaplesali. »Pravijo, da so bili,«  je pojasnila Sanja. »Pravijo, da imajo radi, če očka pride prej domov, da se z njim igrajo.«  »A, tako,«  je rekel očka. »Kaj se tudi ti rada igraš z menoj?« »Oh, da, da, očka, da!« je kriknila Sanja. »Ali si potem tudi čisto malo pomagala prstkom, da so premaknili kazalce?« je vprašal očka. »Čisto malo,«  je prikimala Sanja. »Kajne, sedaj boš vedno prišel prej domov?« Očka je prikimal in pobožal Sanjine prstke. »Drugič mi pa kar sama povej,« je rekel. »Prstki se lahko zmotijo in ne bodo povedali tistega, kar bi ti rada.«