Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| Prevedel Marko Marinčič; prevod je bil objavljen v zbirki Katulovih Pesmi: Gaj Valerij Katul, 2000.
|
- Popotnik, jadrnica, ki stoji pred tabo,
- se ti predstavlja kot najurnejše plovilo,
- in pravi, da je ni nihče pustíl za sabo:
- če je na vesla šlo, je nič ni ulovilo,
- nobena ni hitreje poletela z jadri.
- In še pove ti, da odrekati tegá
- ne more ji Jadran bučeči, ne Kikladi,
- ne slavni Rodos, ne barbarska Trakija,
- Propontida ne divja, pontski ne zaliv,
- kjer les, ki zdaj je jadrnica, prej je bil
- nekoč košati gozd: na kitorskih višavah
- je dolgo njena krošnja v vetru šepetala.
- Pontska Amastrida, kitorska zelenika –
- če pravi jadrnica, kdo lahko zanika,
- kar sami dobro vesta: vse od prvih dni
- je v gozdu stala na planini vajini,
- nato je v vajinih vodah zmočila vesla,
- odplula, in v daljave gospodarja nesla,
- valovju kljubujoč, naj jo je veter gnal
- od leve, z desne, ali če z obeh strani
- je dober veter v jadra Jupiter poslal.
- Božanstvom, pravi, ni obalnim darovala
- Ničesar, ko po dolgi plovbi je pristala
- ob jezeru, ki kakor solza čisto spi.
- A to je mimo. Davno že prišla je ura,
- da se na starost tu v zatišju posveti
- vama, Kastor in Poluks, dvojčka Dioskura.
