Izvir Save-Dolinke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Verstvo in narodne šege – zlasti Slovencev Izvir Save-Dolinke
Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
Josip Lavtižar
Slovenskemu slovstvu Meceni
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Izmed treh glavnih delov kranjske dežele slovi glede prirodne lepote najbolj gorenjska stran. Stražijo jo v nebo kipeči skalnati vrhovi. Ob goriški meji molć Julijske Alpe svoje ponosne glave visoko gori v sinji zrak, na meji koroško-štajerski pa se vzdigujejo Karavanke in kamniške (savinjske) planine.

Pojdi z menoj, dragi čitatelj, v zgornji konec Gorenjskega. Tu se odpira svet, ki tekmuje z najbolj divnimi prizori goratih Tirolov. Pri Javorniku 1523 mi postaja ravnina vedno oija, ker se približu- jejo gore druga k drugi. Tu se začenja takozvana »Dolina«, ki je raztegnjena od vzhoda proti zapadu. Vije se dalje proti Jesenicam (585 m), Dovjemu (653 m), Kranjski Gori (804 m) in se končuje na razteku savsko-dravskega povodja v Ratečah (865 m). Tuđi prebi- valce teh krajev imenujejo »Dolince«. Bistri zelenkasti potok, ki naju spretnija na potovanju, izgubi se polagoma, Pojdiva ga iskat, saj je vreden, da najdeva sled, zakaj to je Sava-Dolinka.

Kakor znano, ima Sava dva glavna izvira: enega v Bohinju, odtod ime Sava-Bohinjka, druzega pa na koncu gorenjske Doline z imenom Sava-Dolinka. Nad Radolico se združujeta v celoto. Voda postaja vedno moČnejša, ^prejemajoča v svoje naročje ob desni in levi razne dotoke. Ž njimi biti na Hrvaško, namaka kot mogoČna reka slavonsko-bosansko-srbsko obrežje, se združuje pri Belem gradu z Donavo in drvi ž njo spojena svoje valove v krilo Crnega morja. A vrnimo se k njeni zibelki nazaj v bele pečine !

Nekdaj so mislili, da ima Sava svoj početek v jezeru pod Ko- renom (Wurzen, Wurzener Save), ker se iz njega izliva. To jezero


419


je med Rštećami in Kranjsko Goro, pa podobno je bolj velikemu močvirju, porastlo z gostim bićjem. med katerim imajo mnogošte- vilne divje race varno skrivališČe. Sem ter tje se nahajajo precejšne globočine, katere imenuje ljudstvo zaradi temno-zelene barve »Ze- lence«. A ti tolmuni nišo prvotni, ker dobivajo vodo od drugod; oni so le nabiralniki, ki se polnijo iz podzemeljskih vrelcev, te pa obskrbuje moćni glavni studenec, ki ima svoj vir 5 km od tukaj proč V veleromantiški »Planici«, Ondi prisumi dokaj krepak iz pečevja, se prekucuje čez skalovje in izgine slednjič v skritih vo- tlinah, da priđe pri korenskem jezeru zopet na dan.

Planica je z visokimi gorami obdana dolina in pri vhodu precej Široka. Ko smo prestopili železniško progo, imamo na obeh straneh rAteško polje, zavarovano z gosto leseno ograjo. Pot se polagoma napenja, pa le toliko, da komaj poznamo; rdeče zaznamovane skale pa nam kažejo, kje moramo hoditi. Ko smo izven njiv in travnikov, prestopimo velik prod, posut s snežnobelim kamenjem in peskom. Navadno je suh, le ob velikih nalivih začne narašćati, a takrat raz- saja silovito. Ta deroči hudournik je — Sava, ki se sicer pretaka V neznanih rovih pod zemljo in le ob dolgotrajnem deževju izstopi na površje ter teče takrat navadno cei mesec. Ljudstvo jej pravi Nadiža ali Nediža.

Dolina se stiakuje bolj in bolj. Iz peščene zemlje ne poganja druzega kakor redko, pritlikavo ruŠevje. Na obeh straneh nas zajme strmo, razklano skalovje. Od daleč slišiš ukanje pastirjev, ivenke- tanje živine ali piskanje planinskega tiča. Ako das s krepkim klicem tuđi ti duška svojim ćustvom, tedaj ti odzdravi malik z dvojnim ali trojnim odmevom. Sedaj sva prišla po klancu na malo visino, in tu stojć pred nama kakor v amfiteatru ponosni orjaki v vsem svojem veličastju. Glej tam pri sklepu doline siloviti vogelnt kamen s pošev odsekano piramido! To je opasni JAlovec (^2655 m), za Triglavom in Mangartom tretja najvišja gora v naših planinah. Nanj se na- slanja okroglasti Strug (22gi m), ob Strugu pa steguje Ponca svoj trojni vrh v ozračje (2280 m). Na jugu se vleče podolgovat greben z vertikalno razčesanimi skladi, ki se konČujejo v najvišji vrh Mojstrovko (2367 m). Sosed Mojstrovki je veliko Sleme (1910 ml, pod katerim pelje skozi ozko sotesko »Grlo« strma pot v malo Peščenico in v Kranjsko Goro. Tu omenjamo še Ciprnik, ki ima sicer le 1763 m, pa je zanimiv radi svoje osti, katero moli rilcu enako v višave. Na okrog in okrog nas torej obdaja veličastno gorovje, da smo vklenjeni med njim kakor v kolobarju. In ravno ta


420

čudovita razvrstitev, da so postavljene gore v krogu druga poleg druge, je jako redka naravna prikazen. Zato smemo imenovati to gorsko zatišje nek »unicumc v naših planinah.

Čuj daljno šumenje! Ondi pod srednjo Ponco ugleda dobro oko belo nit, vijočo se čez pećine. To je slap — izvir Save. Kakor bi se nam bolj mudilo, pospešujemo korake in kmalu smo na veliki trati. Poprej smo tolkli po trdi poti, sedaj stopamo po mehki pod- lagi, in škoda se nam skoro zdi, da tlačimo z nogami bele marje- tiče, katerih je vse polno posejanih na zeleno-baržunasti odeji. Ku- štrave ovce nas gledajo tako zvedavo, kakor bi premišljevale, odkod so prišli ti Ijudje; tu zalaja njihov varih, sivkasti Švic, in vsa čeda zbeži proti goščavi, mi pa hajdi navkreber k slapu. Ko smo stopili čez preprost mostiček, pod katerim žubori hladna studenčnina, je pot nekoliko težavnejša, a brez nevamosti. Le pri vrhu je treba kora- kati previdneje in poprijemati se železnih klinov, ki so vdelani v skalovju. Tu smo sedaj v visini 1203 m pri izviru matere Save! Voda nabira se v razpokah in se izteka tako počasi, da komaj vidiš. Skoro bi trdili, da mora biti znotraj kako jezero. Brez skrbi zalučiš palico v globino, ker priplava počasi zopet nazaj. Takoj, ko priđe voda iz votlin, razliva se po strmem pečevju in prsi v več oddelkih od skale do skale. Globoko pod seboj gledamo zelene li- vade, nad nami pa se vspenjajo ali visijo ćelo čez nas navpične stene, da obhaja ćloveka misel : Kaj, ako bi se odtrgalo in žvalilo na nas! Pogumnejši pa plezajo se nekoliko višje, česar seveda ni svetovati, ker se lahko spodrsne in zgodi velika nesreča. Sedaj smo se toliko ohladili, da pijemo brez skrbi en kozarec ali dva te žlahtne tekočine, ki je tako mrzla, da se roke ne moreš dolgo časa držati V njej, pa tuđi zdrava tako, da ti diši po njej vsaka jed.

Nazaj grede se oglasimo in odpoćijemo v koči slovenskega planinskega društva. Tu se izvrstno prileže malo pokrepčilo, poleg tega nam je v zabavo spominska knjiga, v kateri pregledujemo in kritikujemo beležke turistov in dostavimo tuđi sami kako opazko. Ne daleč proč stoji z debelih hlodov stesano domovanje rdteških pastirjev Obdano je s stoletnimi smrekami, ki so se borile že z ne- štetimi viharji, a neupognjene odbile vsako nevihto. Pri velikem ba- krenem kotlu najdemo pastirja »spravnika«, ki doklada polena k ognju, da čimprej zavre mleko, iz katerega dela okusen sir. Njegovih to- varišev ni doma, ker morajo biti pri živini; sele zvečer prida vsa družina skupaj. Živalco poženo v zunanji ograjeni prostor, sami pa poležejo ob okajenih stenah ter so drugi dan zgodaj zopet na nogab.


421

Slišal sem, da pravi Hrvat Hrvatu, če mu želi kaj slabega, naj bi bil ondi, kjer Sava izvira. Tega jaz ne želim, pač bi pa želei, naj bi prihajali naši vrli hrvaški bratje pogostoma na naše planine, naj bi prihajali tuđi na izvir Save-Dolinke in Save-Bohinjke. Eden in drugi izvir ima svoje krasote^ eden in drugi te občara, tu in tam vidiš, da je mila naša Sava, katera nataplja s svojo vodo slovensko in hrvaško zemljo, res bistra hčerka planin. Ob njeni zibelki stoje ponosni gorski velikani, katerih sive stene se odrazujejo v njeni kristalni vodi, zelene smreke in vitke jelke skrivajo jo pred žarki pekočega solnca. Na dolnjem svojem toku pozdravlja ta hitra planinska hčerka bele vasice, vije se mimo ravnega polja, pisanih travnikov, njena struga se širi, njena voda izgublja zelenkasto bojo in drevi se dalje vedno hitreje, hitreje, kakor da se jej mudi tja na prostrane hrvaške planjave, obrobljene od prijaznih vinskih goric. Iz bistrega gorskega potoka postaje mogočna reka, zbira potoke in rečice, a nje sila v slogi raste. Bodi nam ona vzomik in učitelj, nam enokrvnim bratom, kateri stanujemo ob njenih bre- govih! Sami za se smo majhni, neznatni, v brat- ski slogi združeni bodemo veliki, močni, a ta naša moč bode nam oznanjevalka bolje bodočnosti! . . .