Slovenskemu slovstvu Meceni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izvir Save-Dolinke Slovenskemu slovstvu Meceni
Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
Ivan Vrhovnik
Bila je pomlad
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


vsadi vrtnar drevesce , mu da trdno oporo , da ne omahne, ko priđe vihar. Primoi Truber je bil tišti vrtnar, ki je 1. 1550 zasadi! prvo slovensko slovstveno drevesce. Skoraj bi bil obupal in popuslil slovstveno delovanje, toliko truda mu je prizadejal ta prvenec in toliko troškov, a kmalu je prišla podpora: prijatelj razškof Vergerij mu je naklonil pokrovitelja wtirtem- berškega vojvodo Krištofa, na čegar račun seje natisnila druga knjiga Truberjeva; prevod sv Mateja. Z vojvodo Krištofom se pri- čenja znatna vrsta slovenskega slovstva mecenov, katerih spominu so namenjene tele crtice.

Slovenski protestantski knjigi je bil jako naklonjen češki kralj, poznejši nemški cesar Maksimilijan II. Najiskrenejši mecen pa jije bil baron Ivan Ungnad Soneški, poglavarnotranjeavstrijskim, slovenskim in hrvaškim deželam. Ko se je bit poluteranil, je odložil visoka dostojanstva in se 1. 1544. odtegnil na Nemško v Wittenberg, odkoder se je 1. 1558. preselil na Wurtemberiko. Vergerij ga je bil priporočil vojvodi Krištofu. Na njegovem dvoru je našel Ungnad varno zavetje. Oba sta si poslej prizadevala pospeševati razvoj slo- venske in hrvaške protestantske knjige. Vojvoda Krištof je nastanil Ungnada v Monchsholu v Urachu. Tu je takoj drugo leto vstanovil Ungnad tiskamo, ki je tiskala jugoslovanske knjige izprva z latin- skimi in pozneje tuđi z glagolskim! in ciritskimi crkami. V Urachu se je pod voditeljstvom Ungnadovim zasnovala živahna slovstvena družba, ki je stremeć za verskimi uzori Čvrsto negovala jugoslo- vansko vzajemnost. Tu sem je privel Primož Truber z juga Mato Popovića in Ivana iMaleševca, ki naj bi prevela novi zakon na hr-


441

vaški jezik s ćirilskim pravopisom. V Urachu se je mudil razškof Vergerij, Stepan Consul, Anton Dalmata in drugi Jugoslovani. Pi- satelje in tiskarje je živii in podpiral Ungnad. V knjižne namene je sam žrtvoval svoje imetje in vplival, da so nemški knezi in mesta prispevali z obilnimi darovi za natiskovanje slovenskih in hrvaških knjig. Koliko je storil Ungnad za razvoj jugoslovanske protestantske književnosti, nam pričajo njegovi računi. Iz njih razvidimo, da se je med 1. 1561. in 1564. natisnilo v Urachu 25.300 knjižnih izvodov. Ungnad je tako Ijubil jugoslovansko knjigo, da je ni pozabil ćelo na smrtni postelji. Umirajoč je naročal soprogi, naj ne opušča na- tiskovanja slovenskih in hrvaških knjig, kajti one so njegov zaklad. Po njegovi smrti se je kmalu razkropila slovstvena družba iz Uracha.

Zakaj so podpirali protestantski meceni naše slovstvo? S slo- vensko in hrvaško knjigo so hoteli pridobiti preprosto ljudstvo za reformacijo, kar se jim pa ni posrećilo.

Protireformacija ni dala Slovenstvu nobenega slovstvenega mecena. V slovenski književnosti je nastala pusta doba. Redki te- danji pisatelji so sicer proslavljali v predgovorih svojim knjigam posamezne velikaše, kakor n. pr. kanonik Matija Kastelec v posveti »Navuku Christianskemu« sitiškega opata Antona de Gallenfels, o. Janez Krst. od sv. Križa Frančiška Alberta Pelzhoverja barona de Schonau, o. Rogerij Codellija de Fahnenfeld, Frančišek Ksav. Gorjup goriškega višjega škofa grofa Karola Mihaela Attemsa itd., — ali ti veljaki so bili najbrže osebni prijatelji in zavetniki dotičnih pisateljev, teško pa, da bi jim bila kaj pri srcu slovenska knjiga.

Pravim mecenom slovenskega slovstva smemo prištevati grofa Ivana Antona Go'essa, sredi 18. stoletja poglavarja koroški deželi (Supremus Carinthiae Capitaneus). On je 1. 1744. pomogel Megiser- jevemu slovarju — Dictionarium Ouatuor Linguarum — v Celovcu drugič na svetio, 1. 175^8. pa je omogočil ponatisek Bohorič-Hipoli- tove slovnice: »Grammatica oder windisches Sprachbuch«. Obe knjigi sta izšli »opera et studio societatis Jesu collegii Clagenfurtensis«. Goess je menda podpiral tuđi slovničarja razjezuvita Ožbalta Guts- manna, ki piše v predgovoru k 3Deutsch-windisches W(*)rterbuch«  1. 1789: »Den v(")rdersten Betrieb und Vorschub bekam das Werk von der thatigsten Mit\virkung und Freygebigkeit eines hochgrafli- chen Gonners und griindlichen Kenners der windischen Sprache.« 

Nova doba, ki je zasvitala slovenskemu slovstvu koncem 18. sto- letja, je nerazdružno sklenjena z imenom barona Žige Zoisa. Ma- lokateri mecen je tako vztrajno svoje dušne in dename zaklade


obračal v prid svojemu narodu, kakor milijonar Žiga Zois. Po njemu si je priboril naš jezik časten prostor na gledališkem odru. Zois je podpiral slovenskega dramatika in zgodovinarja Antona Linharta, vzgojil je našega prvega pesnika Valentina Vodnika, katerega je osvobodil Pohlinovih knjižnih spon, ter mu pokazal, kako naj poje in piše za ljudstvo. V Zoisovi hiši se je spočela znamenita slovnica Jerneja Kopitarja, ki je bil Zoisu osem let tajnik, knjižničar in nadzornik rudninski zbirki ter si je baš tedaj postavil podlago svoji čudoviti učenosti (monstrum scientiarum). Krog Žige Zoisa se je zbiralo pred sto leti vse, kar je čutilo slovenski. Poleg imenovanih pisateljev so občevali z njim: Japelj, Ravnikar, Debevec, pozneje Metelko. Zois jim je bil voditelj, mentor, mecen. Z Ravnikarjem in Kopitarjem vred si je prizadeval Zois, da se je vstanovila 1. 1817. stolica slovenskega jezika v Ljubljani.

Slovenskim slovstvenim mecenom pribrajamo že omenjenega tržaškokoprskega škofa Mateja Ravnikarja, ki je v klasiški prozi spisal mnogo slovenskih knjig. Šesta točka njegove dne 25. velikega travna 1. 1844. v Trstu spisane oporoke se glasi: Da se med ljud- stvom odpravi vsakojako praznoverstvo in mračnjaštvo, vstanavljam V ta namen 4000 gld. za dobre, v verskem duhu pisane knjige za prosto ljudstvo . . . Obresti od tega denarja se lahko vporabljajo za natisek »knjig za ljudstvo v slovanskem jeziku.« 

• Naši narodni budi te Ij i so se posluže vali zlasti knjig in časopisov, da vzdramijo svoje rojake. Mnogi so žrtvovali v knjižne namene velike svote. Pretesen je pričujočemu spisu okvir, da bi mogel našteti vse te požrtvovalne podpomike slovenskega slovstva. Omenim naj samo nekaterih.

Na Kranjskem je našla slovenska knjiga krepko zaslombo pri odličnem prijatelju Prešernovem Andreju Smo letu, ki je poleg devet drugih knjižio izdal Vodnikove pesmi.

Koroški Slovenci so se ponašali z iskrenim ljubiteljem svojega materinega jezika, s profesorjem Matijem Ahacljem. On je bil radodaren do skrajnosti. Ko je jel spirituval Slomšek 1. 1822. pouče- vati slovenščino v bogoslovju, je nedostajalo ukaželjnim bogoslovcem slovenskih knjig, a našli so mecena, ki jim jih je kupoval. Bil je to profesor Ahacelj. On je delil tuđi slovenskim kmetom koristne knjige.

Pozneje je zalagal koroške dijake in kmete s slovenskimi knji- gami profesor Anton Jane ž i č, katerega zove slovenska slovstvena zgodovina očeta slovenskega leposlovja in vtemeljitelja sedanje slo- venske pisave. Janežič si je pritrgaval od svoje pičle plače, da je


443

mogel izdajati leposlovne časnike in podpirati nadepolne mlade pi- satelje, stradajoče na dunajskih visokih šolah. Kako nesebičen je bil ta mecen slovenskega ieposlovja, o tem poroča zanimiv dokaz Josip Stritar. Janežič je izročil Stritarju in Jurčiču svoj »Slovenski Glas- nik«. Poslednjemu je pisal, da ostane, ako jima je drago, v zvezi z njima zato, da, če bo pri listu kaj dobička, bode njijin, če bi bila pa izguba, naj zadene njega.

Med koroškimi in štajerskimi Slovenci je blagovito deloval mecen Anton Martin Slomšek. On je hotel že 1. 1845. osnovati društvo, ki bi izdajalo knjige za prosti narod, toda ilirski deželni gubernij v Ljubljani mu je zavrnil prošnjo. Slomšekova ideja se je obistinila 1. 1851., ko se je vstanovilo v Celovcu »društvo sv. Mohorja«. Slomšek mu je postavil z darom 500 gld. »sklepni in temeljni kamen«, kakor veli društveni prvomestnik šolski svetnik Rudmaš V zahvali. Podpiral je mlado društvo z besedo in v dejanju. Oskrbel je zanj izdajo svetopisemskih zgodb starega in novega zakona, katerim je izposloval pri naučnem ministerstvu medorezne podobe iz c. kr. zaloge šolskih knjig. Več let je poklanjal društvu sv. Mohorja ves dobiček, kar so mu ga prinašale »Drobtince«. V svojih pastirskih listih je škof Slomšek priporočal dobre, ljudstvu primerne knjige. Pod njegovim pokroviteljstvom se je osnovala v Mariboru prva slovenska čitalnica, ki je bila izprva res prava narodna visoka šola, kjer so se redno vršila učena in zabavna predavanja. Slomšek sam je večkrat govoril v čitalnici in poročal o kaki zanimivi stvari.

Na Malem Štajerju se blestita med ondotnimi rodoljubi odlična podpornika slovenskega slovstva: Štefan Koče var, zavetnik Stanka Vraza, in Božidar Raič, ki je razpisaval darila za najboljše igre rodo- ljubne vsebine.

Imena naših mecenov so zvezana zlasti z nekaterimi slovstve- nimi podjetji. Sv. pismo se v slovenskem prevodu doslej ni moglo natisniti brez izrednih podpor. »Biblia, tu je vse svetu Pismu Sta- riga inu Noviga Testamenta, Slovenski tolmazhena skuši Juria Dal- matina« je prišla na svetio 1. 1584. z denarno pomočjo kranjskih, koroških in štajerskih deželni h stanov. V brezmecenskem

17. stoletju ni moglo na dan sv. pismo, ki ga je bil poslovenil mar- ljivi pisatelj Matija Kastelec, in katoliški duhovniki so si morali po- magati s protestantsko Dalmatinovo ^Biblio«^, dokler jim ništa konec

18. stoletja Japelj in Kumerdej s tovariši ob podpori Ijubljanskega knezoškofa grofa Karola Herber»steina in naslednika mu višjega škofa Mihaela Brigida podala novega prevoda sv. pisma. Najno-


444

vejše celotno sv. pismo — z Alliolovo razlago vred so ga poslo- venili Jurij Vole in tovariši — je izšlo med 1. 1856. in 1859. na troske Ijubljanskega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa. Ta slavni vla- dika je skrbel tuđi za prihodnost. Zagotovil je Slovencem tuđi bo- doči drugi natisek sv. pisma. Glavnica, ki jo je naložil v ta namen, je sedaj narastla že na blizu 38.000 kron.

Poleg sv. pisma je poklonil mecen knezoškof Wolf svojemu narodu slovar (I. nemško-slovenski del uredil M. Cigale 1860., II. slovensko-nemški del uredil M. Pleteršnik 1894. in 1895., vsak del obsega po dva zvezka, vkupe 243 in pol pole velike slovarske oblike). To ogromno delo je neizčrpna zakladnica slovenskega jezika in >mo- numentum aere perennius« požrtvovalnosti vladike Antona Alojzija Wolfa. Na slovar gaje opozoril dr. Janez Blei weis. Dne 28. grudna 1. 1853. je nesel vladiki koledarček za 1. 1854., ozaljšan z Vodnikovo podobo in z životopisom njegovim. Tedaj se je spomnil Wolf Vod- nikovega slovarja, ki je bil napovedan že 1. 1813., pa so ga zadržale V rokopisu vojne homatije in nedostatek denarnih sredstev. Na pri- govarjanje drja. Janeza Bleivveisa je sklenil Wolf založiti prepotrebni slovar. V svoji oporoki je ukrenil, naj njegov glavni dedič Alojzije- višče poplaća vse troske za to delo. Vesten izvrševalec Wolfove poslednje volje je bil poznejši ljubljanski vladika dr. Janez Zlatoust Pogačar, ki se je neumorno trudil, da bi dobili Slovenci čim prej davno zaželjeni slovar.

Ko se je o prvi tisočletnici sv. Cirila in Metoda porodila »Slo- venska Matica«, so ji prinašali nekateri rodoljubi uprav mecenske darove. Dekan Jožef Rozman, baron Anton Zois, Fidelis Ter- pinec, Ivan Vilhar, Jožef Pleivveis in mnogi drugi se bleste med njenimi dobrotniki. >Slovenski Matici« so poklonili lepa volila: dr. Lovro Toman 10.000 gld. in krasno diplomo, prof. Matija De- beljak 8243 gld. (on se je spomnil z obilnimi volili tuđi družbe sv. Mohorja, Matice Dalmatinske in jugoslavenskega vseučilišča), župnik Valentin Ravnikar 1200 gld., prof. Anton Lesar 400 gld., Peter Kozler je podaril Matici 707 zemljevidov slovenskih dežel in 470 pojasnujočih imenikov. Dragocene knjižne darove je prejela »Matica<i s Ceškega od grofa Harracha in od Jana Lega. »Slo- vensko Matico« je postavil za glavnega dediča vsemu svojemu imetju dne 30. sušca 1 1892. umrli rodoljub Anton Knez. Založil je posebno književno ustanovo nosečo njegovo ime ; obresti te usta- nove, kateri znaša glavnica 30.541 gld. 96 kr., se porabljajo za izda- janje »zabavne« in »poučne knjižnice«.


_445_

Nekateri slovenski pisatelji so našli posamezne mecene, ki so jih izdatno podpirali, tako dr. Radoslav Razlag in mnogi drugi pokojnega pesnika trpina Josipa Cimpermana, milijonar Josip Gorup Simpna Gregorčiča, občinski svet Ijubljanskega mesta Antona Aškerca.

Veledušnemu podpomiku slovenskih slovstvenih naprav biskupu djakovskemu Josipu Jurju Strossma- yerju se klanjao njegovi petdesetletnici hkrati s hrvat- skim tuđi slovenski narod. On je ustanovil »jugosla- vensko akademijo«, katere je delovanje namenjeno celo- kupnemu jugoslavenskemu narodu. »Slovensko Matico«  je obdaril o njenem rojstvu, in kdo bi mogel prešteti druge darove njegove, ki so se leto za letom vsi- pali na Slovensko? On je vreden tovariš naših ve- likih mecenov : Ungnada, Zoisa in Wolfa. Slava mu !