Verstvo in narodne šege – zlasti Slovencev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poštenjak Verstvo in narodne šege – zlasti Slovencev:
Kulturna črtica o Slovencih.

Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava
Fr. Lampè
Izvir Save-Dolinke
Izdano: 1900
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Jl^llmtii pisatelji so se zanimati v vseh ćasih za narodne šege. IJII^UI Herodot, Cezar, Tacit, Prokop, Helmold i dr, 90 nam po- ^^^^ dali slike narodnih šeg, A iahko rečemo, da se je še le no- vejša doba jela temeljito in znanstveno pečati s Šegami narodov; šege narodne so velevažen del one znanosti, kateri pravimo folklori- stika. V šet^ah se nam razodeva narodno mišljenje, narodno srce.

Šege ali običaji izhajajo iz raznib virov. Kar deluje na mišljenje ali na srce, to deluje tuđi na šege. Poleg tega delujejo tuđi zunanje razmere in zgodovinski dogodki. Na šege deluje priroda s svojimi izpremembami in letnimi čaši; deluje kraj ali okolica, deluje podnebje, delujejo ialostne in vesele, domaće in tuje dogodbe. Z lasti pa deluje na šege verstvo narodovo, in u tem predmetu bodo nekoliko povedale te vrstice

Da smo trdili resnico, priča nam bistvo vsakega verstva. Ver- stvo kaže, kaj misli narod o najvišjem bitju in kako ga Časti, Potem- takem pać deluje verstvo na narodne šege, deluje krepko in iivo. Nobena druga moč ne šega tako globoko narodu v mn in v srce, kakor verstvo. Saj mu verstvo razkriva, kako vlada najvišje bitje nad njim; razkriva mu, kaj je človek, odkod je in kam je namenjen; pojasnjuje mu, katero je najboljše delovanje ali ravnanje, da je všeč najvišjemu bitju, in po kateri poti si pridobi srećo. Pa tuđi veleva mu. Častiti najviSje bitje z obredi in dejanji, odvraćati njegov srd


400

in pridobivati si njegovo milost. Tako torej uravnava in določuje verstvo narodove šege

One šege, ki izvirajo neposredno iz verstva, ker jih verstvo veleva in določuje, se imenujejo verski obredi. To so vse tište šege, katere štejejo v bogočastje ali bogoslužje, šege, katere se vidijo na svetih krajih, v templih in svedščih. Takih šeg ima vsako verstvo veliko ; a ne morejo se imenovati narodne šege.

Verstvo ne ustvarja le verskih obredov, kateri živć samo v svetiščih, temveč ustvarja tuđi take šege, ki živć med narodom, bodisi V njegovem javnem, bodisi v zasebnem življenju. In take šege so za poznavanje naroda važne. V javno življenje štejemo vse šege, ki se kažejo na javnih prostorih in v skupnem življenju: na cestah in ulicah, na gorah, sredi domaćega sela, v obhodih ali procesijah,

V shodih in božjih potih; v zasebno življenje pa štejemo one šege, po katerih se ravna domaće družinsko življenje : medsebojno vedenje, obedovanje, razvedrilo in počitek i. dr. Obojne šege se ravnajo pri narodih po verstvu, n. pr. pozdravljanje, praznovanje posebnih dnij, začetek in konec dela, šege pri človeškem rojstvu, ob smrti in po- kopu, ob sklepanju zakona in drugih važnejših dogodkih našega življenja.

Stari Rimljani so se s ponosom imenovali vemi ali religiozni : da so bili taki tuđi v istini, kažejo njih obilne verske in versko- nadahnjene šege. Verski obredi in verski oziri so spremljali in vo- dili Rimljana v javnem in v zasebnem življenju. Tuđi stari Slovani so imeli obilo verskih šeg, ki so jim bile tako imenitne, drage in priljubljene, da so se nekatere navzlic kršćanstvu obranile do da- našnjega dne.

Jako veren narod med slovanskimi narodi so bili vedno Slo- venci. Zato je pri njih mnogo verskih šeg, bodisi v javnem, bodisi

V domaćem življenju. Nekatere šege so jako lepe in kažejo lep znaćaj našega naroda. Te šege prepletajo narodno življenje, ki je semtertje za nižje ljudstvo dokaj težavno, kakor cista in plemenita poezija. Za prijatelja narodnega mišljenja in življenja omenjamo po- sebej nekatere versko-navdahnjene šege slovenskega naroda. Opo- zarjamo pa, da so te šege najveć med kmetskim ljudstvom na deželi.*

Najlepše versko - domaće šege ima naš narod o Božiću. Na

  • Pokojni J. Navratil je v več letnikih »Letopisa Slov. Matice« opisoval

verske narodne šege z naslovom: ^Slovenske ndrodne vraže in prazne vere«. Ti doneski so jako dragoceni za poznavanje narodnega mišljenja in življenja slo- venskega.


J^I


božični večer denejo na glavno mizo nekaj velikih hlebov in jih 3 prtom pogmejo: to so podprtniki, Okoli mize pa denejo v po- sodah raznega žita. V tem je izvestno pomen ta, da je bil Kristus rojen v iHiši kruha* i Betlehemu), pa tuđi ta, da si kmet želi blago- slova na žitnem polju. Tuđi utegnejo biti tukaj poganski spomini: kakor je Slovan nekdaj daroval svojih pridelkov bogovom (n. pr. Svantovitu"), tako jih daruje nekako tuđi Izveličarju. — Jednako se miza pripravi pred novim letom in pred Sv. tremi kralji. Na ta dan se naposled hlebi razrežejo in razdelć domaćim, od žita pa dobi nekoliko tuđi živina. — Na novo leto in v začetku leta hodijo >Ko- lednikit od hiŠe do hiše, kar je starodavna ostatina. — Na pustni torek je dan, ob katerem se nič ne dela; pač pa mora biti ta dan vedno pripravljena >potica«, da si je domaći in tujci sami urežejo in vzamejo, kolikor hočejo. To je spomin poganskih časov in izraza lepo idejo, da je vsaj jeden dan posel ali sltiiabnik prost in jednak gospodarju. — Sredpostno sredo je pri Slovencih spomin ali rek, da se »baba iaga«, t, j. spomin nekdanje -Babe* Morane, ali spomin odhajajoče zime in prihajajoće pomladi.' — Se lepši verski spomin in spomin prihajajoće pomladi je Cvetna nedelja, ko neso mladenići prvo cvetje v cerkev blagoslovit; neso pa >butaro« ali »vejnik«, t. j. dolg povezek leskovih in drugih tankih vej, ki je ves ozaljšan s pisanimi trakovi, cvetjem, maćicami in tuđi kako pomaranćo. Mla deniči se poskušajo, kateri bi prej donesel domov svoje breme, in zato ž njim tekd iz cerkve. Palice rabi pastir, ko žene živino past; kar je drobnejšega, to se razseka v kosce, in kadar je poleti ne- vihta, se dene blagoslov Cvetne nedetje na žerjavico, da prežene hudo uro. — Na Veliko nedeljo nes^ dekleta blagoslovit jestvila v cerkev. Ko so blagoslovljena, hitć z lepo opravljenimi jerbasi domov; katera prej priđe, velja za pridnejšo in ima upanje, da se poprej omoži. Marsikatera si pa ob tem nakoplje bolezen. Od blagoslov- ljenih jestvtn, kakor piruhov, kolačev i. dr., mora dobiti vsakdo pri hiši; ćelo živini dad6 ostankov. Da je pri piruhih, ki so v navadi ne samo v Slovanih, temveč tuđi v Nemcih, verska podlaga, je znano. — Binkošti so za Slovenca praznik verski, pa tuđi praznik cvetoče pomladi. DekHca naj se umije na binkoŠtno nedeljo z roso, da bo lepa in njena koža bela. — O Krešu se zažigajo grmade, okoli ognja pleše mladina, hišna okna se prepletajo s kresnicami (cveticami) in z drugim cvetjem. Solnčni in nebeski svetlobi velja to


  • Blizo lak pomen je imel pri Kimljai

imenom Anna Perenna.

Sponi la-cvid«.


ih tuđi praznik, posveCen bo^nji


402

izredno veselje. — O Vseh svetih se poslavlja prirodna moč, kato- iičan pa se tuđi spominja svojih pokojnikov in moli za veme duše. Nekdaj so menda čuli ob grobeh, zaradi česar se spomin vernih duš imenuje tuđi »vahtif (t. j. vigiliaj, in po nekodi delć po hišah otrokom in ubogim male hlebčke, imenovane »vahtičet (vahče) ali »prešticec (prešce).

Streljanje čuje Slovenec jako rad, zato strelja ob velikih slo- vesnostih, zlasti ob Veliki noči. Jako rad prepeva: prepeva iz ve- selja, iz Ijubezni, iz pobožnosti. Ob praznikih in predpraznikih na večer čuješ po slovenskih hišah mnogo petja. Tuđi pri mrliču, kadar na večer sosedje čujejo, radi pojo, ali si pripovedujejo strahovite pripovedke.

To so le nekatere ob kratkem omenjene verske navade. Reci se sme o slovenskem narodu, da prešinja vera vse njegovo živ- ljenje : vsaj tako je bilo do novejšega časa. Iz tega umevamo, zakaj je katoliška vera v slovenskem narodu tako ukoreninjena, umevamo pa tuđi jedno izmed glavnih svojstev slovenskega naroda. Koliko tihe sreče in prave zadovoljnosti to daje narodu, ve le tišti, ki ž njim živi in ga opazuje natančno.

Moderni tok hoče tuđi slovenski narod od- trgati od tega stališča. Ne ve pa, kaj bi mu dal za namestilo. Želeli bi, da bi ljubitelji narodovi dobro in temeljito preiskovali in premišljevali versko podlogo narodovo, njegove verske navade in šege, in umevali, da je pač resnična trditev : Vera je slovenskemu narodu v vsakem oziru najboljša vpora!