Izlet v Šabac - 2. del
| ← [[Izlet v Šabac]] | Izlet v Šabac - 2. del Anonimno |
[[Izlet v Šabac - konec]] → |
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 2 (10. septembra)
| |||||||||||||
Izlet v Šabac
[uredi]— Zmerjajo nas, mislijo in pravijo, da smo nerazsodna živina, a ne vedo, da imamo tudi mi srce. — Pred tednom je prišel k meni komisar. Važno komisijo, pravi, ima, naj mu dam voz in konja. Moje žito je čakalo na polju, da ga speljem domov, vreme je kazalo slabo. Komisar je vpregel voz in se odpeljal na gostijo, na »slavo«. Naslednji dan je deževalo in moje žito je čakalo na polju. Komisar pa je šele drugi dan pripeljal voz nazaj z zlomljenim ojesom; konja sta bila bosa. — Eh, potrpeti je treba! Gospodin je in mu ne smeš ugovarjati, sicer ti jih sede deset za vrat.
Rekel sem mu, da bo bolje. Tudi pri nas je bilo nekdaj tako, a zdaj je drugače.
— Da bi le Bog dal! je vzdihnil. Drugi kmetje so pa prikimali. Eden je odrezal kos slanine in mi ga ponudil z glavico čebule :
— Uzmi, gospodine, ko se ne sramuješ govoriti z nami. Tako gospodo bi imeli mi radi!
Zahvalil sem se mu. Slivovko sem pa moral pokusiti. Potem so me začeli siliti še drugi, naj pokusim tudi njihovo, tako da sem se jih komaj ubranil.
Potovanje se je bližalo h koncu. V solnčni megli smo opazili na levem bregu svetlikanje z bakreno pločevino kritega stolpa šabaške pravoslavne cerkve. Na zadnji postaji na našem obrežju, v Klenku, ki leži poševno Šabcu nasproti, so izstopili orožniki in ladja je v petih minutah obstala v šabaškem pristanišču. Nenavadno se mi je zdelo, da ima uradna, narodno tako fanatična Srbija dvojezičen napis: iriauan — Schabatz.
Na parnik so vrgli mostič in potniki smo izstopili. Kmet, s katerim sem govoril, je še stopil k meni in me povabil:
— Gospodine, če utegneš in če ti je prav, pridi k meni! Drag gost mi boš !
Rekel sem mu, da rad pridem, če bom le utegnil. Dal sem mu-roko, kar se mu je očividno imenitno zdelo.
— Pa ne pozabi name, gospodine! je še želel.
Hotel sem k izhodu, a pot mi zabrani orožnik v uniformi, ki me je zelo spominjala na rusko. Mosem še prej k carinskim uradnikom, da me preiščejo. Prebrskali so mi perilo, nekdo me je potrepal po žepih, in ker niso našli ne svile ne bomb, zlasti ker niso našli bomb — radi teh imajo slabo vest — so me pustili k izhodu. Tu sem moral policijskemu stražniku natančno povedati svoje ime, stan in zlasti, zakaj sem prišel v Srbijo. Trikrat sem mu povedal svoje ime, trikrat ga je napak razumel in še v četrtič si je zapisal napačno. Ker nisem imel volje, da bi mu svoje skromno ime slovkoval, sem čudovito prekrščen stopil na srbska tla. Zunaj me je že pričakoval prijatelj s svojim očetom, s svojim bratom Živanom in s sestro. Živan je prav zabaven dečko, nižji uradnik. Nenavaden je bil njegov pozdrav. Ko sem jih pozdravil, se je močno začudil:
— Pa Vi znate srbski ? !
Zdaj je prišla name vrsta, da se začudim. Rekel mi je, da je bil dosedaj prepričan, da so vsi oni, ki pridejo »od preko Save«, sami Švabi. Ve samo za Ruse in Švabe. Razložil sem mu, da sem Slovenec, da službujem v Mitrovici že dve leti in da sem se tam naučil hrvaščine. O Slovencih in Hrvatih ni imel pojma.
To me je zelo zanimalo in v kakršnokoli družbo sem pozneje prišel, sem vestno poizvedoval, ali poznajo Slovence in Hrvate vsaj po imenu, a nihče ni vedel o njih, razen politikov, dijakov in onih, ki so obiskovali bankete ob priliki obiskov »zastopnikov« hrvaškega in slovenskega naroda. A ti so bili v Belgradu.
Ob Savi je moderno zidan carinski urad in nedaleč od njega kolodvor lokalne železnice Šabac—Loznica, ki je bila ravno ono leto otvorjena. Šabac leži dobre tričetrt ure od Save v notranjosti, in ker ni bilo voz, smo morali to pot prehoditi peš. Bilo je že pozno popoldne, soparno, in solnce se je pogrezalo kot ogromna krvavordeča krogla v zeleno planjavo. Ob cesti so nasajene murve, cesta polna prahu, ker ni kamenja, na obeh straneh se razprostirajo obsežni travniki. Goste skupine vrb, goščave in mlake na travnikih pričajo, da Sava mnogokrat poplavlja. Ob cesti na desni strani se je dvigalo ogromno, petnadstropno poslopje. Povedali so mi, da je paromlin, ki melje za vso okolico.
Med živahnim pogovorom smo se bližali mestu. Ob cesti so se začele vrstiti prve hiše, nizke, a čedne, z visokimi, strmimi strehami. Pred hišami so posedali ljudje, in se pomenkovali. Tujca takoj spoznajo po obleki, čevljih in kretnjah.
Kažipot in tolmač mi je bil živahni Živan. Opozoril me je na mestni park,1 ki leži ob cesti iz pristanišča v Šabac, skoraj zunaj mesta. Na prvi pogled s ceste se mi je zdel zanemarjen, ker ga je na tej strani obdajala do dva metra visoka, neprirezana živa meja. Znotraj pa je zelo lepo urejen, ima lepe cvetlične nasade, nenavadno mnogo drevja in grmovja. Na južni strani parka je pa globoka dolina, skoraj prepad, kamor mečejo Šabčani mrhovino in odvažajo smeti, kakor mi je pripomnil Živan z nasmehom. Posebno olepševalno za parkovo okolico se mi pa to ni zdelo. Na zahodni parkovi strani so pa takoj hiše.
Dospeli smo v mesto. Ceste so nenavadno široke — ulic sploh ni — in so tlakovane z navadnim kamenjem. Človek, ki je vajen naših gladkih potov in asfaltiranih ulic, postane na teh cestah neroden kot otrok. Vsaj jaz sem se prve dni, če nisem gledal v tla, tako močno spotikal, da sem se v resnici zbal, da bi Šabčani ne podvomili o moji treznosti. Sedaj je baje glavna cesta asfaltirana.
Modernih hiš, kakor si jih mi predstavljamo pod tem imenom, ni veliko. Najmoderneje je zidan magistrat, v katerem je tudi pošta, in glavarstvo. Da je v mestu, opomnijo tujca električne obločnice; električnih žarnic pa za čudo nimajo.
Hotela poznam le dva: »Hotel kod devet direka« in »Central«. Ta dva sta najbolj znana, a nobeden izmed njiju j ne zasluži tako častnega imena. Vsaka ljubljanska gostilna • ju glede snažnosti in zunanjosti prekaša. Pred hotelom na cesti so bile postavljene mize in stoli; gostje so pili črno kavo in poslušali fantastično našemljeno javno pevko, ki je s kričečim glasom pela nekaj, kar narodna pesem gotovo ni bila. Zvijala se je na vse mogoče načine in hotela z gestami in obrazom olepšati pesem, kar se ji ni posrečilo. Pri njenih nogah sede, jo je spremljal moški na vijolino. Ko je končala, je hodila s pločevinastim krožnikom okrog gostov in pobirala »pare«. Za vsakega je imela sladek smehljaj, za neslane dovtipe par fantov pa še prijazno besedo povrhu. Potem je bil kratek odmor, in komedija se je začela zopet znova.
Pred hotelom Central je bilo isto. Samo mesto pevke je igrala ciganska godba, najbrže kako bojevito srbsko koračnico, ker sem videl gosta, ki je v navdušenju metal kozarce ob tlak . . .
Moj prijatelj je stanoval na Kamičku, široki cesti, ki jo preseka reka Kamičak. To reko bi imenovali mi potok, še bolje hudournik; ni širša več nego pet metrov in v onem času, ko jo je imela priliko prestopiti moja malenkost, je bila njena struga ravno tako suha kot cesta nad njo. Prijatelj me je sprejel pod svojo streho, kot bi mu bil najbližji sorodnik in ne gost. Kranjci smo bolj robati in ne izražamo svojih čuvstev z besedami, zato se mi je zdela vsa ona ljubeznivost, prijaznost in skrbnost pri vsakem koraku skoraj pretirana in vsiljiva.
(Konec.)