Izlet v Šabac - konec
| ← [[Izlet v Šabac - 2. del]] | Izlet v Šabac - konec Anonimno |
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 3 (17. septembra)
| |||||||||||||
Izlet v Šabac
[uredi]Sprejem je lep. Nekateri Slovani imajo baje navado, da ponudijo gostu kruha in soli, Srbi pa pogoste tujca s »slatkim«, s kompotom. Tako dobrega kompota, kot ga imajo v najrevnejši srbski hiši, bi pri nas zastonj iskal. Le žal, da je navada, da se zajame le malo, toliko, da se pokusi.
Med pogovorom se je stemnilo; prižgali so luč. Dvignil sem se, da odidem v hotel, kjer sem sklenil prenočevati; pa so se začela takoj ona neznosna pogajanja; naj ostanem pri njih, saj sem njihov gost, kaj bi hodil drugam. Pa je vsakdo malo odjenjal, in jaz sem ostal pri večerji, spal sem pa v hotelu.
Večerjali smo na dvorišču pod košatim drevesom. Zajel sem najprej jaz, potem pa vsi drugi po vrsti, in jaz sem le čakal, kdaj začno moliti. Rad bi bil videl, kako molijo v Srbiji. Molitve se pa ni nihče spomnil. Prekrižal sem se in molil očenaš. Poleg mene je sedel prijateljev sinček Ratko, potegnil me med očenašem za rokav in rekel:
— Ama šta radiš ! ? Jedi!
Bolj kot otroku, sem rekel drugim:
— Veš, pri nas imamo navado, da pred vsako jedjo zahvalimo Boga za kruh. Tako nas je mama učila.
Pri mizi je nastal molk; nihče ni vedel, kaj bi rekel. Še bolj mučno se mi je pa zazdelo, ko je Ratko zaklical:
— Mama, kdaj boš pa nas naučila tega?
V opravičilo je gospa pripovedovala, kako žalostne razmere so v Srbiji v verskem oziru. Njihovi popi se ne menijo za vernike, opravljajo sicer svojo službo ob nedeljah, odpojejo mašo, a da bi jim razlagali resnice, poučevali jih v krščanskem nauku, se jim menda ne zdi potrebno. Ko zapusti otrok šolo, izgubi tudi obenem za vedno stik s cerkvijo. Kaj je izpoved, obhajilo, kaj so zakramenti sploh, vse to jim je neznano. V šoli se med veroukom nauče staroslovenščine, da znajo ob ne- deljah, ko je obvezna šolska maša, peti evangelij — in veronauk je končan. Ko preneha otrok hoditi v šolo, preneha tudi obisk cerkve. Vidi jo odznotraj samo še ob slovesnih prilikah, porokah ali pogrebih. Pa še takrat se cerkve bolj skrunijo, kakor pa da bi se molilo v njih. Sam sem videl v neki pravoslavni cerkvi, kako so pogrebci in sorodniki pokojnega, potem ko so se vrnili od pogreba, gostili v cerkvi z žganjem in pogačo; dijakon je pa pil iz čutare vino. -
Med tem pogovorom smo bili vsi nenavadno resni. Nihče ni izrekel lahkomiselne besede o veri, tako da sem se prav lahko prepričal, da jih je le vsakdanjost življenja in nepoučenost napravila moderne pogane. Čudil sem se le, kako velika milost jih mora voditi, da so v takih prežalostnih razmerah ohranili toliko plemenitosti. Vsaj o plemenitosti svojega prijatelja, njegovih bližnjih sorodnikov in vseh znancev, s katerimi sem prišel v dotiko, nisem imel povoda dvomiti. In tako je z velikim delom razkolnih narodov, zlasti preprostega ljudstva.
S teh pogovorov je prešel prijateljev oče na politiko; vse stranke brez razlike da so svobodomiselne, da je veliko duhovnikov svobodomiselcev itd. Potem sem jim jaz pripovedoval o naših krajih, naših razmerah. Ko sem jim pa pravil, da so pri nas župani na deželi večinoma kmetje, so se smejali in rekli, da ne verjamejo. Kmet da je samo za hlev in polje, drugo naj pusti gospodi.
Pozno, zelo pozno je bilo, ko sem se poslovil. Spremil me je Živan, ki je ob slovesu s smehom rekel:
— Jutri pa pridete prenočevat k nam. V hotelu sem pregledal sobo, ki so mi jo dali, in zdela se mi je čedna. Ugasnil sem luč in legel. Pa komaj sem malo usnul, sem začutil, da me nekaj peče, zdaj po hrbtu in vratu, zdaj po nogah. V začetku se nisem menil dosti za to, ko me je pa jelo peči po vsem telesu, sem prižgal luč in posvetil. Po postelji, po stenah in podu so bežale stenice. Odejo sem vrgel na tla in legel, luč pa sem pustil, da gori. Spal sem dobro uro. Zopet se prebudim. Luč je dogorela in boj z mrčesom se je začel znova. Šele ko se je svitalo, sem utrujen zaspal na trdih tleh.
Predpoldne me je zbudil Živan. Pripovedoval sem mu, kako se mi je godilo ponoči. Razložil mi je, da je po celi Srbiji tako, po celem Balkanu, da se mrčes ne da zatreti. Najbrže so vzrok klimatične razmere ali kaj; kljub temu, da se zlasti po zasebnih hišah izredno pazi na snago, se vendar ni mogoče obvarovati tega mrčesa; celo v najuglednejših hišah vznemirja ljudi.
Bilo je v nedeljo. Želel sem si ogledati šabaško cerkev, o kateri sem slišal, da je najlepša v Srbiji. Ravno sredi maše sva stopila vanjo. Ljudi je bilo jako malo: par žensk zadaj, spredaj učitelji z nekaterimi postarnimi gospodi. Cerkev, ki je zelo velika, se mi je zdela skoro popolnoma prazna. Zunaj, pred cerkvijo, je pa bila promenada . . . Pevci so peli jako lepo, mnogo lepše nego pri nas. Orgel in glasbil nimajo po cerkvah; zato se mi je zdela njihova maša kot pri nas na veliki četrtek. Ko sem pohvalil Živanu njihove duhovnike in dijakone, kako lepo pojejo in da imajo močne glasove, mi je smehljaje odgovoril:
— Saj pa tudi polovico svojega življenja prepojejo. V šoli poje, v gimnaziji poje, ko se pripravlja za duhovnika, poje, in vsa služba božja obstoji v petju, kaj bi potem ne znali peti!
Nazaj grede iz cerkve, sva šla v šabaško predmestje, »Ciganska Mala« imenovano. V tem predmestju stanujejo sami cigani, ki so tu stalno naseljeni. Sezidali so si majhne, bele hišice; na prvi pogled bi dejal, da imajo samo eno sobo, tako so majhne, kot gnezdeča. Name so na- pravile te hiše smešen vtis. Brez vrta, brez ograje, brez vseh gospodarskih poslopij stoji pred teboj samotna hišica, ena tako, druga drugače, brez reda, brez cest in ulic. Pred pragom se pase mršavo cigansko kljuse, v hiši krulijo prašiči. Za hišo, v zatišju, kuha ciganka v kotlu kosilo. Srebrniki v črnih laseh blešče v solncu. Okoli kotla se pode v srajcah cigančki, vpijejo in se pretepajo. Cigani, znani kot dobri kotlarji, so se razšli za zaslužkom po bližnjih vaseh . . .
Bil je že poldan, ko sva se vračala iz predmestja na dom. Ceste so bile prazne, vse se je umaknilo žgočemu solncu. Iz cestnega kamenja, od hiš in drevja je žehtela sopara, v kateri začutimo namah utrujenost in lenobo. In ko mi je Živan dobrohotno nasvetoval naj si popoldne ogledava »privredo«, državno kmetijsko šolo, sem ta izlet rajši preložil na drugi dan. Vesel sem bil, da sem se mogel odpočiti v prijateljevi hladni sobi. Med kosilom so me izpraševali, kako mi ugaja Šabac. Iz vljudnosti sem jim rekel, da mi je zelo všeč, natihoma pa me je bilo sram, ker nisem mogel govoriti resnice. V srcu sem si pa očital, zakaj nisem pametneje porabil svojega dopusta. Zaželel sem naenkrat po zelenih slovenskih krajih, hribih, svežem zraku in domači odkritosrčni besedi.
Vsega tega nisem tu našel. To noč sem sanjal o Ljubljani in prijaznem domačem življenju v njej, prvič po dveh letih . . .
Bilo je že pozno zjutraj, ko zaslišim tiho stopicanje po sobi. Bil sem še zaspan, pa odprem malo oči, samo toliko, da mi je zableščala svetloba v oči, in zagledam skozi trepalnice svojega prijatelja, kako brska po predalu blizu moje postelje.
— Rado!
— Spi, spi, kar spi! Kaj bi se cmaril navsezgodaj! mi veli med smehom in vtakne denarnico v žep.
— Kam pa ti ?
— Na trg, greš z menoj ?
— Kaj bo lepega?
— I, zelenjad in kar je treba za kosilo nakupim.
— Beži, beži! Kaj nimaš žensk za to? Pa sestro pošlji!
Kar mi je nato pripovedoval, nisem mogel pri najboljši volji verovati. Ženske, pravi, niso za trgovino in nakupovanje. Žena je za dom in ne za trg. Ona naj vzgaja otroke, naj kuha in čedi dom, kar je pa za življenje potrebno, bomo preskrbeli že mi možje. Denarja ženski ni treba dajati v roke. Z denarjem se žena navaja le k zapravljivosti, ker ga ne zna ceniti. Nazadnje pa: kdo je pravzaprav denar prislužil? Ženska?
Neugnana radovednost me je vrgla s postelje ; hitro sem skočil v svojo obleko. Vse to pa le zato, da vidim, kako bodo hodili moški s torbami na trg in kako bodo barantali. Rado je hodil s torbo v desni tako moško in resno, kot bi imel palico namesto torbe v roki. Tudi mnoge druge sva srečavala; nekateri so se že vračali. Meni je šlo celo pot na smeh.
Ko sva se obložena vračala — seve Rado — me je bilo v resnici malce sram. Iz torbe mu je visel šop zelenjadnega perja, ki je bil veden povod mojemu smehu. — Te navade so gotovo še od turških časov. Čudno le, da so se tako dolgo ob- držale. Ženske imajo le malo pravic. Denar dobe le v najnujnejših slučajih. Zato pa naskrivaj delajo, da si ga prislužijo, in ga skrivajo. Ko ni moških doma, si kuhajo črno kavo, za denar pa kupujejo sladkor in »rakijo«. — Na vsak način bi tega življenja našim ženskam ne privoščil.
Če bi primerjal naše kraje in življenje in razmere naših ljudi z onimi v Šabcu — v ostali Srbiji, bi zelo grešil. Srbi bodo Slovence v kulturi težko dosegli. Krivda pa je le v zločinskih vladah, ki te razmere umetno podpirajo po brezsrčnem uradništvu in bojeviti soldateski. Kaj bi se dalo napraviti iz tega ljudstva, ko bi se mu dala res možnost, da razvije svoje moralne moči! Ljudstvo, ki je samo na sebi plemenito — dokler ni nahujskano — gotovo to zasluži. Razviti bi se pa moglo le v pravični Avstriji, kot so se razvili tostranski Srbi.
Drugih zanimivosti v Šabcu ni. Če bi pa hotel študirati življenje, bi ne bilo leto časa preveč.
Kdo bi se mogel navduševati za Srbijo?
Ali si more kdo želeti visokih davkov, ali bi rad hlapčeval uradništvu?
Kdorkoli je še bil v Srbiji, je komaj čakal, da se vrne.
Čez nekaj dni sem se tudi jaz oddahnil na naših tleh, brez skrbi za življenje in varen pred bombami.