Izlet v Šabac

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izlet v Šabac.
Anonimno
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/1–3 (1914)
Viri: dLib 1, dLib 2, dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Avgustova vročina je neznosna. V uradu nikakega dela; sopara in dolgočasje delata človeka nerazpoloženega, da se jezi nad vsako malenkostjo. V takem slučaju stori vsak najbolje, da vzame dopust in odpotuje.

Že par let sem so pisali časopisi čudovite stvari: o Srbiji, sreči in blagostanju tam doli, o jugoslovanstvu in sam Bog vedi, o čem še vse. Ni čuda, da se je vzbudila tudi v meni želja, da si ogledam to »obljubljeno« deželo in razmere v njej. Vrnil sem se pa zelo razočaran.

Ker službujem v Mitrovici ob Savi, sem bil že na meji, in samo Savo bi mi bilo treba preskočiti. Da ne napravim na Srbijance vtisa, da sem tihotapec, če bi se prepeljal v čolnu, sem si preskrbel potni list in sklenil, da se odpeljem z ladjo do Šabca. V kovčeg sem nametal samo najpotrebnejše perilo, prej sem pa še brzojavil svojemu prijatelju v Šabac, da pridem.

V mitroviškem pristanišču je že čakala ladja, pripravljena za odhod. Pokazal sem svoj potni list, nakar sem mogel kupiti vozni listek. Na krovu je že sedela tropa kmetov in kmetic; po obleki sem jih takoj spoznal, da so Srbijanci. Napol leže so sedeli v kučmah in ovčjih kožuhih, kot bi bili v januarju. Jedli so slanino, prigrizovali čebulo in se menili o kupčiji.

Na mostiču je stal kapitan, z nasmehom gledal kmete, nekaj zamrmral, potem pa dal znamenje za odhod. Mornar je trikrat pozvonil, v dimnikovi bližini je rezko zapiskala para, na dnu ladje se je začulo zamolklo ropotanje strojev, Ladja je v velikem loku zapustila Mitrovico in plula po sredi Save med dvema državama, katerih razlika v kulturi in produkcijski moči se je ravno tu prav jasno pokazala. Na levi smo imeli našo Mitrovico, moderno mesto s tovarnami, z mnogimi kulturnimi zavodi, na desni, na srbijanskih tleh, Malo Mitrovico, par hiš, na savskem bregu pa na stotine prašičev. To močno razliko sem opažal prav do Šabca.

Ladja je plula enakomerno, Mitrovica je izginila za ovinkom. Na srbski strani se je obrežje znižalo in razširilo v nepregledno planjavo, polno močvirij, pritlikavih vrb in grmovja. Tupatam se zablešči bela čuvajnica obmejnih stražnikov, trop povodnih ptičev sfrfota v zrak, nikjer nobenega sela, vse pusto in neobljudeno. Tako je celo obrežje do Šabca.

Na naši strani je breg višji in ni nikoli poplavljen. Kamor oko seže, se raztezajo rodovitna polja, med njimi pa so kot gnezda vasi. Kjer je breg nižji, so pašniki in črede konj se prosto pasejo po njih.

Na obrežju sede pastirji in piskajo na piščali one znane hrvaške popevke. Eden je pritekel na breg, zakričal in zamahnil z gorjačo ... Morda v pozdrav!

Cela srijemska ravnina je ležala pred nami, v ozadju vinorodna Fruška gora. Spomnil sem se svojega prvega potovanja po tej bogati deželi: Videl sem mlade ljudi, kako se gnetejo v železniške vozove; odhajali so polni moči in siti pšeničnega kruha v Ameriko. Še zdaj jim zveni Amerika kot nekaj španskega. Stari sede po gostilnah, pijo žganje in zapijajo žitna polja, iskre konje in hrastove šume ... Dekleta gredo za modo, kupujejo in obešajo si dukate okoli vratu ... Žene in starci pa hodijo ob popoldnevih na pokopališče in »kukajo« na grobovih o starih časih ...

Pa sem se spomnil tudi našega kmeta, ki ima skoraj povsod na poljih več kamenja kakor prsti. Njemu dati to zemljo v roke, cekini bi mu rasli v klasju namesto zrn ...

Parnik je plul počasneje. Sava je tu posebno široka in je bila radi dolge suše precej upadla. Zato je bilo treba previdnosti, da ladja ne nasede na plitvino. Na rtu ladje je stal mornar in z dolgim drogom meril globočino. Ta kraj je baje tudi najbolj pripraven za tihotapstvo. Zato stoji ob bregu poslopje finančne straže, a obenem je postaja za ladjo, ker je vozadjunajbrže kaka vas. Ker je voda preplitva, ne more ladja k bregu. Odvezali so čoln in ga spustili v vodo. Dva mornarja sta skočila vanj in v par minutah sta bila na bregu. V čoln so vstopile tri osebe, družina. Komaj je čoln odrinil od brega, se je dogodilo to, kar se tolikrat dogaja na savskem bregu in kar vedno vzbuja dovolj jeze, smeha in sočutja.

V divjem teku je pridrvela na obrežje oseba z belo bisago na hrbtu:

— Hej, brate, počekaj!

Mornar je na to nekaj odgovoril, česar pa na ladji nismo razumeli.

-— Ne bo ga počakal, je uganil kmet v moji bližini. Vsi smo napeto pričakovali, kaj se zgodi.

— Ama brate, počekaj, molim te!

Na to prošnjo je odgovoril drugi mornar:

— Skoči za nami; ne moremo čakati!

Nekateri na ladji so začutili potrebo, da se zasmejejo. In oseba — pozneje so pravili, da je bil cigan — se je res zaletela v vodo. Bog ve, kako nujne opravke je imel možak. Medtem sta pa mornarja še bolj pristisnila v vesla.

Oj brate, tako ti Boga! ... Prevaran v nadah je obstal v vodi skoro do pasu, potem pa zamahnil z roko in žalosten odšel k bregu. Iz čolna se je slišal krohot, kmet poleg mene pa je dejal:

— Norci!

V par zamahih je bil čoln ob parniku. Po lestvi je priplezala na krov ciganska družina. Vsi trije, oče, mati in sin, še popolno otroče, so kadili iz pip in v najkrajšem času popljuvali v krogu enega metra in pol krov na ladji. Ciganče se je zavedlo takoj svojega ciganskega poklica in začelo beračiti pri kmetih za slanino in čebulo. K meni je prišel z drugo prošnjo, ker je najbrže vedel, da slanine in čebule nimam.

— Gospodine, — pri tem si je naslonil glavo na levo ramo in iztegnil roki — gospodine, samo jednu cigaretu!

— Ne kadim, nimam cigaret.

— Pa krajcar, gospodine!

Dal sem mu krajcar, katerega je obliznil — ne vem, čemu — in se v zahvalo zanj postavil pred menoj na glavo.

— Potni list, prosim!

Za mojim hrbtom sta stala orožnika. Ker sem šel ravno pred krizo v l. 1912. čez mejo, je bilo pregledovanje potnih listov sila natančno. Pregledala sta ga in ga z vljudnim salutom vrnila.

Zdolgočasilo se mi je. Pokrajina vedno ista, enakomerno ropotanje strojev na dnu ladje, udarjanje koles ob ladijskih bokih in kipenje vode mi je odmevalo v glavi. Neprijeten vonj po olju in nafti, sopara iz spodnjih prostorov, pekoče popoldansko solnce nad nami mi je postajalo neznosno. Kmetje v kučmah so polegli po krovu, ženske so dremale. Stopil sem k najbližjemu.

— Kam, prijatelj?

— V Šabac, gospodine.

— Pa nisi iz Šabca?

— Iz Majurja sem, blizu Šabca. Ko sem ga ogovoril, se je dvignil, popravil si kučmo in uravnal brke, ki so mu silili v usta. Iz oči in glasu sem mu spoznal, da ne govori s strahom ali iz spoštovanja, v očeh in glasu sem opazil neko globoko vdanost, skoro suženjsko vljudnost. Ko sem govoril z njim, se je še par drugih kmetov vzravnalo, kmetice so odprle oči.

— Si bil po opravkih v Mitrovici?

— Radi prašičev sem šel; pa takole kako malenkost ...

Naenkrat je prenehal, pogledal mi v oči in skoro zašepetal:

— Pa nisi morda uradnik?

Ko sem mu zatrdil, da sem zasebnik, da grem samo na obisk v Šabac, mi je pripovedoval, da si ob takih prilikah navadno kupi kako malenkost.

— Pri vas je vse ceneje. Pa privleče izza opankov nož. Za dinar sem ga dobil; pri nas bi plačal vsaj dva, če ne več.

Pozneje sem se sam prepričal o silni draginji v Srbiji. Stekleno blago, železnina, kemikalije, smem trditi: skoro vsi tvorniški izdelki so najmanj še enkrat tako dragi kakor pri nas. A cene delajo mali trgovci. Škatlica vžigalic stane pet vinarjev in so državni monopol. Zato je živež, razen kruha, cenejši.

Mesa je veliko, a ga ne jedo. Pri nas bi mislili, da imajo Srbijanci vsak dan pečenko na mizi. A privoščijo si jo le ob velikih praznikih.

Najpopularnejša jed je slanina. Srb jo nosi s seboj, kamor gre. S slanino si snaži opanke, s slanino maže stroje in žage, namesto z oljem.

Na bregu smo zaslišali indijansko vpitje. Kopica otrok se je kopala, metala pesek in pergišča vode proti parniku, pa ga ni dosegla.

— Deca! — je menil kmet, moj tovariš.

— Imaš otroke?

— Četvero jih imam. In dobri so, hvala Bogu. Nasmehnil se je, da se mu je videla sreča v smehu.

— Kako pa vaša gospoda?

— Eh, ne vprašaj, gospodine! Zamahnil je z roko in si popravil kučmo. Pripovedoval mi je, da ima pisarček petnajstih let v občini skoro več oblasti kakor okrožni načelnik.

— Zmerjajo nas, mislijo in pravijo, da smo nerazsodna živina, a ne vedo, da imamo tudi mi srce. — Pred tednom je prišel k meni komisar. Važno komisijo, pravi, ima, naj mu dam voz in konja. Moje žito je čakalo na polju, da ga speljem domov, vreme je kazalo slabo. Komisar je vpregel voz in se odpeljal na gostijo, na »slavo«. Naslednji dan je deževalo in moje žito je čakalo na polju. Komisar pa je šele drugi dan pripeljal voz nazaj z zlomljenim ojesom; konja sta bila bosa. — Eh, potrpeti je treba! Gospodin je in mu ne smeš ugovarjati, sicer ti jih sede deset za vrat.

Rekel sem mu, da bo bolje. Tudi pri nas je bilo nekdaj tako, a zdaj je drugače.

— Da bi le Bog dal! je vzdihnil. Drugi kmetje so pa prikimali. Eden je odrezal kos slanine in mi ga ponudil z glavico čebule:

— Uzmi, gospodine, ko se ne sramuješ govoriti z nami. Tako gospodo bi imeli mi radi!

Zahvalil sem se mu. Slivovko sem pa moral pokusiti. Potem so me začeli siliti še drugi, naj pokusim tudi njihovo, tako da sem se jih komaj ubranil.

Potovanje se je bližalo h koncu. V solnčni megli smo opazili na levem bregu svetlikanje z bakreno pločevino kritega stolpa šabaške pravoslavne cerkve. Na zadnji postaji na našem obrežju, v Klenku, ki leži poševno Šabcu nasproti, so izstopili orožniki in ladja je v petih minutah obstala v šabaškem pristanišču. Nenavadno se mi je zdelo, da ima uradna, narodno tako fanatična Srbija dvojezičen napis: Шдбдц — Schabatz.

Na parnik so vrgli mostič in potniki smo izstopili. Kmet, s katerim sem govoril, je še stopil k meni in me povabil:

— Gospodine, če utegneš in če ti je prav, pridi k meni! Drag gost mi boš!

Rekel sem mu, da rad pridem, če bom le utegnil. Dal sem mu roko, kar se mu je očividno imenitno zdelo.

— Pa ne pozabi name, gospodine! je še želel.

Hotel sem k izhodu, a pot mi zabrani orožnik v uniformi, ki me je zelo spominjala na rusko. Moral sem še prej k carinskim uradnikom, da me preiščejo. Prebrskali so mi perilo, nekdo me je potrepal po žepih, in ker niso našli ne svile ne bomb, zlasti ker niso našli bomb — radi teh imajo slabo vest — so me pustili k izhodu. Tu sem moral policijskemu stražniku natančno povedati svoje ime, stan in zlasti, zakaj sem prišel v Srbijo. Trikrat sem mu povedal svoje ime, trikrat ga je napak razumel in še v četrtič si je zapisal napačno. Ker nisem imel volje, da bi mu svoje skromno ime slovkoval, sem čudovito prekrščen stopil na srbska tla. Zunaj me je že pričakoval prijatelj s svojim očetom, s svojim bratom Živanom in s sestro. Živan je prav zabaven dečko, nižji uradnik. Nenavaden je bil njegov pozdrav. Ko sem jih pozdravil, se je močno začudil:

— Pa Vi znate srbski?!

Zdaj je prišla name vrsta, da se začudim. Rekel mi je, da je bil dosedaj prepričan, da so vsi oni, ki pridejo »od preko Save«, sami Švabi. Ve samo za Ruse in Švabe. Razložil sem mu, da sem Slovenec, da službujem v Mitrovici že dve leti in da sem se tam naučil hrvaščine. O Slovencih in Hrvatih ni imel pojma.

To me je zelo zanimalo in v kakršnokoli družbo sem pozneje prišel, sem vestno poizvedoval, ali poznajo Slovence in Hrvate vsaj po imenu, a nihče ni vedel o njih, razen politikov, dijakov in onih, ki so obiskovali bankete ob priliki obiskov »zastopnikov« hrvaškega in slovenskega naroda. A ti so bili v Belgradu.

Ob Savi je moderno zidan carinski urad in nedaleč od njega kolodvor lokalne železnice Šabac—Loznica, ki je bila ravno ono leto otvorjena. Šabac leži dobre tričetrt ure od Save v notranjosti, in ker ni bilo voz, smo morali to pot prehoditi peš. Bilo je že pozno popoldne, soparno, in solnce se je pogrezalo kot ogromna krvavordeča krogla v zeleno planjavo. Ob cesti so nasajene murve, cesta polna prahu, ker ni kamenja, na obeh straneh se razprostirajo obsežni travniki. Goste skupine vrb, goščave in mlake na travnikih pričajo, da Sava mnogokrat poplavlja. Ob cesti na desni strani se je dvigalo ogromno, petnadstropno poslopje. Povedali so mi, da je paromlin, ki melje za vso okolico.

Med živahnim pogovorom smo se bližali mestu. Ob cesti so se začele vrstiti prve hiše, nizke, a čedne, z visokimi, strmimi strehami. Pred hišami so posedali ljudje, in se pomenkovali. Tujca takoj spoznajo po obleki, čevljih in kretnjah.

Kažipot in tolmač mi je bil živahni Živan. Opozoril me je na mestni park, ki leži ob cesti iz pristanišča v Šabac, skoraj zunaj mesta. Na prvi pogled s ceste se mi je zdel zanemarjen, ker ga je na tej strani obdajala do dva metra visoka, neprirezana živa meja. Znotraj pa je zelo lepo urejen, ima lepe cvetlične nasade, nenavadno mnogo drevja in grmovja. Na južni strani parka je pa globoka dolina, skoraj prepad, kamor mečejo Šabčani mrhovino in odvažajo smeti, kakor mi je pripomnil Živan z nasmehom. Posebno olepševalno za parkovo okolico se mi pa to ni zdelo. Na zahodni parkovi strani so pa takoj hiše.

Dospeli smo v mesto. Ceste so nenavadno široke — ulic sploh ni — in so tlakovane z navadnim kamenjem. Človek, ki je vajen naših gladkih potov in asfaltiranih ulic, postane na teh cestah neroden kot otrok. Vsaj jaz sem se prve dni, če nisem gledal v tla, tako močno spotikal, da sem se v resnici zbal, da bi Šabčani ne podvomili o moji treznosti. Sedaj je baje glavna cesta asfaltirana.

Modernih hiš, kakor si jih mi predstavljamo pod tem imenom, ni veliko. Najmoderneje je zidan magistrat, v katerem je tudi pošta, in glavarstvo. Da je v mestu, opomnijo tujca električne obločnice; električnih žarnic pa za čudo nimajo.

Hotela poznam le dva: »Hotel kod devet direka« in »Central«. Ta dva sta najbolj znana, a nobeden izmed njiju ne zasluži tako častnega imena. Vsaka ljubljanska gostilna ju glede snažnosti in zunanjosti prekaša. Pred hotelom na cesti so bile postavljene mize in stoli; gostje so pili črno kavo in poslušali fantastično našemljeno javno pevko, ki je s kričečim glasom pela nekaj, kar narodna pesem gotovo ni bila. Zvijala se je na vse mogoče načine in hotela z gestami in obrazom olepšati pesem, kar se ji ni posrečilo. Pri njenih nogah sede, jo je spremljal moški na vijolino. Ko je končala, je hodila s pločevinastim krožnikom okrog gostov in pobirala »pare«. Za vsakega je imela sladek smehljaj, za neslane dovtipe par fantov pa še prijazno besedo povrhu. Potem je bil kratek odmor, in komedija se je začela zopet znova.

Pred hotelom Central je bilo isto. Samo mesto pevke je igrala ciganska godba, najbrže kako bojevito srbsko koračnico, ker sem videl gosta, ki je v navdušenju metal kozarce ob tlak ...

Moj prijatelj je stanoval na Kamičku, široki cesti, ki jo preseka reka Kamičak. To reko bi imenovali mi potok, še bolje hudournik; ni širša več nego pet metrov in v onem času, ko jo je imela priliko prestopiti moja malenkost, je bila njena struga ravno tako suha kot cesta nad njo. Prijatelj me je sprejel pod svojo streho, kot bi mu bil najbližji sorodnik in ne gost. Kranjci smo bolj robati in ne izražamo svojih čuvstev z besedami, zato se mi je zdela vsa ona ljubeznivost, prijaznost in skrbnost pri vsakem koraku skoraj pretirana in vsiljiva.

Sprejem je lep. Nekateri Slovani imajo baje navado, da ponudijo gostu kruha in soli, Srbi pa pogoste tujca s »slatkim«, s kompotom. Tako dobrega kompota, kot ga imajo v najrevnejši srbski hiši, bi pri nas zastonj iskal. Le žal, da je navada, da se zajame le malo, toliko, da se pokusi.

Med pogovorom se je stemnilo; prižgali so luč. Dvignil sem se, da odidem v hotel, kjer sem sklenil prenočevati; pa so se začela takoj ona neznosna pogajanja; naj ostanem pri njih, saj sem njihov gost, kaj bi hodil drugam. Pa je vsakdo malo odjenjal, in jaz sem ostal pri večerji, spal sem pa v hotelu.

Večerjali smo na dvorišču pod košatim drevesom. Zajel sem najprej jaz, potem pa vsi drugi po vrsti, in jaz sem le čakal, kdaj začno moliti. Rad bi bil videl, kako molijo v Srbiji. Molitve se pa ni nihče spomnil. Prekrižal sem se in molil očenaš. Poleg mene je sedel prijateljev sinček Ratko, potegnil me med očenašem za rokav in rekel:

— Ama šta radiš!? Jedi!

Bolj kot otroku, sem rekel drugim:

— Veš, pri nas imamo navado, da pred vsako jedjo zahvalimo Boga za kruh. Tako nas je mama učila.

Pri mizi je nastal molk; nihče ni vedel, kaj bi rekel. Še bolj mučno se mi je pa zazdelo, ko je Ratko zaklical:

— Mama, kdaj boš pa nas naučila tega?

V opravičilo je gospa pripovedovala, kako žalostne razmere so v Srbiji v verskem oziru. Njihovi popi se ne menijo za vernike, opravljajo sicer svojo službo ob nedeljah, odpojejo mašo, a da bi jim razlagali resnice, poučevali jih v krščanskem nauku, se jim menda ne zdi potrebno. Ko zapusti otrok šolo, izgubi tudi obenem za vedno stik s cerkvijo. Kaj je izpoved, obhajilo, kaj so zakramenti sploh, vse to jim je neznano. V šoli se med veroukom nauče staroslovenščine, da znajo ob nedeljah, ko je obvezna šolska maša, peti evangelij — in veronauk je končan. Ko preneha otrok hoditi v šolo, preneha tudi obisk cerkve. Vidi jo odznotraj samo še ob slovesnih prilikah, porokah ali pogrebih. Pa še takrat se cerkve bolj skrunijo, kakor pa da bi se molilo v njih. Sam sem videl v neki pravoslavni cerkvi, kako so pogrebci in sorodniki pokojnega, potem ko so se vrnili od pogreba, gostili v cerkvi z žganjem in pogačo; dijakon je pa pil iz čutare vino. -

Med tem pogovorom smo bili vsi nenavadno resni. Nihče ni izrekel lahkomiselne besede o veri, tako da sem se prav lahko prepričal, da jih je le vsakdanjost življenja in nepoučenost napravila moderne pogane. Čudil sem se le, kako velika milost jih mora voditi, da so v takih prežalostnih razmerah ohranili toliko plemenitosti. Vsaj o plemenitosti svojega prijatelja, njegovih bližnjih sorodnikov in vseh znancev, s katerimi sem prišel v dotiko, nisem imel povoda dvomiti. In tako je z velikim delom razkolnih narodov, zlasti preprostega ljudstva.

S teh pogovorov je prešel prijateljev oče na politiko; vse stranke brez razlike da so svobodomiselne, da je veliko duhovnikov svobodomiselcev itd. Potem sem jim jaz pripovedoval o naših krajih, naših razmerah. Ko sem jim pa pravil, da so pri nas župani na deželi večinoma kmetje, so se smejali in rekli, da ne verjamejo. Kmet da je samo za hlev in polje, drugo naj pusti gospodi.

Pozno, zelo pozno je bilo, ko sem se poslovil. Spremil me je Živan, ki je ob slovesu s smehom rekel:

— Jutri pa pridete prenočevat k nam. V hotelu sem pregledal sobo, ki so mi jo dali, in zdela se mi je čedna. Ugasnil sem luč in legel. Pa komaj sem malo usnul, sem začutil, da me nekaj peče, zdaj po hrbtu in vratu, zdaj po nogah. V začetku se nisem menil dosti za to, ko me je pa jelo peči po vsem telesu, sem prižgal luč in posvetil. Po postelji, po stenah in podu so bežale stenice. Odejo sem vrgel na tla in legel, luč pa sem pustil, da gori. Spal sem dobro uro. Zopet se prebudim. Luč je dogorela in boj z mrčesom se je začel znova. Šele ko se je svitalo, sem utrujen zaspal na trdih tleh.

Predpoldne me je zbudil Živan. Pripovedoval sem mu, kako se mi je godilo ponoči. Razložil mi je, da je po celi Srbiji tako, po celem Balkanu, da se mrčes ne da zatreti. Najbrže so vzrok klimatične razmere ali kaj; kljub temu, da se zlasti po zasebnih hišah izredno pazi na snago, se vendar ni mogoče obvarovati tega mrčesa; celo v najuglednejših hišah vznemirja ljudi.

Bilo je v nedeljo. Želel sem si ogledati šabaško cerkev, o kateri sem slišal, da je najlepša v Srbiji. Ravno sredi maše sva stopila vanjo. Ljudi je bilo jako malo: par žensk zadaj, spredaj učitelji z nekaterimi postarnimi gospodi. Cerkev, ki je zelo velika, se mi je zdela skoro popolnoma prazna. Zunaj, pred cerkvijo, je pa bila promenada ... Pevci so peli jako lepo, mnogo lepše nego pri nas. Orgel in glasbil nimajo po cerkvah; zato se mi je zdela njihova maša kot pri nas na veliki četrtek. Ko sem pohvalil Živanu njihove duhovnike in dijakone, kako lepo pojejo in da imajo močne glasove, mi je smehljaje odgovoril:

— Saj pa tudi polovico svojega življenja prepojejo. V šoli poje, v gimnaziji poje, ko se pripravlja za duhovnika, poje, in vsa služba božja obstoji v petju, kaj bi potem ne znali peti!

Nazaj grede iz cerkve, sva šla v šabaško predmestje, »Ciganska Mala« imenovano. V tem predmestju stanujejo sami cigani, ki so tu stalno naseljeni. Sezidali so si majhne, bele hišice; na prvi pogled bi dejal, da imajo samo eno sobo, tako so majhne, kot gnezdeča. Name so na- pravile te hiše smešen vtis. Brez vrta, brez ograje, brez vseh gospodarskih poslopij stoji pred teboj samotna hišica, ena tako, druga drugače, brez reda, brez cest in ulic. Pred pragom se pase mršavo cigansko kljuse, v hiši krulijo prašiči. Za hišo, v zatišju, kuha ciganka v kotlu kosilo. Srebrniki v črnih laseh blešče v solncu. Okoli kotla se pode v srajcah cigančki, vpijejo in se pretepajo. Cigani, znani kot dobri kotlarji, so se razšli za zaslužkom po bližnjih vaseh ...

Bil je že poldan, ko sva se vračala iz predmestja na dom. Ceste so bile prazne, vse se je umaknilo žgočemu solncu. Iz cestnega kamenja, od hiš in drevja je žehtela sopara, v kateri začutimo namah utrujenost in lenobo. In ko mi je Živan dobrohotno nasvetoval naj si popoldne ogledava »privredo«, državno kmetijsko šolo, sem ta izlet rajši preložil na drugi dan. Vesel sem bil, da sem se mogel odpočiti v prijateljevi hladni sobi. Med kosilom so me izpraševali, kako mi ugaja Šabac. Iz vljudnosti sem jim rekel, da mi je zelo všeč, natihoma pa me je bilo sram, ker nisem mogel govoriti resnice. V srcu sem si pa očital, zakaj nisem pametneje porabil svojega dopusta. Zaželel sem naenkrat po zelenih slovenskih krajih, hribih, svežem zraku in domači odkritosrčni besedi.

Vsega tega nisem tu našel. To noč sem sanjal o Ljubljani in prijaznem domačem življenju v njej, prvič po dveh letih ...

Bilo je že pozno zjutraj, ko zaslišim tiho stopicanje po sobi. Bil sem še zaspan, pa odprem malo oči, samo toliko, da mi je zableščala svetloba v oči, in zagledam skozi trepalnice svojega prijatelja, kako brska po predalu blizu moje postelje.

— Rado!

— Spi, spi, kar spi! Kaj bi se cmaril navsezgodaj! mi veli med smehom in vtakne denarnico v žep.

— Kam pa ti?

— Na trg, greš z menoj?

— Kaj bo lepega?

— I, zelenjad in kar je treba za kosilo nakupim.

— Beži, beži! Kaj nimaš žensk za to? Pa sestro pošlji!

Kar mi je nato pripovedoval, nisem mogel pri najboljši volji verovati. Ženske, pravi, niso za trgovino in nakupovanje. Žena je za dom in ne za trg. Ona naj vzgaja otroke, naj kuha in čedi dom, kar je pa za življenje potrebno, bomo preskrbeli že mi možje. Denarja ženski ni treba dajati v roke. Z denarjem se žena navaja le k zapravljivosti, ker ga ne zna ceniti. Nazadnje pa: kdo je pravzaprav denar prislužil? Ženska?

Neugnana radovednost me je vrgla s postelje; hitro sem skočil v svojo obleko. Vse to pa le zato, da vidim, kako bodo hodili moški s torbami na trg in kako bodo barantali. Rado je hodil s torbo v desni tako moško in resno, kot bi imel palico namesto torbe v roki. Tudi mnoge druge sva srečavala; nekateri so se že vračali. Meni je šlo celo pot na smeh.

Ko sva se obložena vračala — seve Rado — me je bilo v resnici malce sram. Iz torbe mu je visel šop zelenjadnega perja, ki je bil veden povod mojemu smehu. — Te navade so gotovo še od turških časov. Čudno le, da so se tako dolgo ob- držale. Ženske imajo le malo pravic. Denar dobe le v najnujnejših slučajih. Zato pa naskrivaj delajo, da si ga prislužijo, in ga skrivajo. Ko ni moških doma, si kuhajo črno kavo, za denar pa kupujejo sladkor in »rakijo«. — Na vsak način bi tega življenja našim ženskam ne privoščil.

Če bi primerjal naše kraje in življenje in razmere naših ljudi z onimi v Šabcu — v ostali Srbiji, bi zelo grešil. Srbi bodo Slovence v kulturi težko dosegli. Krivda pa je le v zločinskih vladah, ki te razmere umetno podpirajo po brezsrčnem uradništvu in bojeviti soldateski. Kaj bi se dalo napraviti iz tega ljudstva, ko bi se mu dala res možnost, da razvije svoje moralne moči! Ljudstvo, ki je samo na sebi plemenito — dokler ni nahujskano — gotovo to zasluži. Razviti bi se pa moglo le v pravični Avstriji, kot so se razvili tostranski Srbi.

Drugih zanimivosti v Šabcu ni. Če bi pa hotel študirati življenje, bi ne bilo leto časa preveč.

Kdo bi se mogel navduševati za Srbijo?

Ali si more kdo želeti visokih davkov, ali bi rad hlapčeval uradništvu?

Kdorkoli je še bil v Srbiji, je komaj čakal, da se vrne.

Čez nekaj dni sem se tudi jaz oddahnil na naših tleh, brez skrbi za življenje in varen pred bombami.