Hudi Kljukec
| ← Štempihar | Hudi Kljukec Matija Valjavec |
Zlata ptica → |
| |||||||||||||
Dva sta že v lanskih Novicah pripovedovala o hudem možu Kljukcu. Naj še jaz povem, kar sem tu in tam o njem slišal.
Eni pravijo, da je bil rojen v Hruševju, kaki dve uri od Postojne, vem pa, da v neki vasi na Kranjskem, katere imena pa ne vem. Pravijo, da je bil silno zvit tat, da je bogatim kradel pa revežem dajal, in o tem se še zdaj semtertja po deželi čuje, da je bogate sezuval, revne pa obuval. Konjiča je neki imel, s katerim si je upal en dan in eno noe od Benetk do Dunaja priti. Dejal je svoj klobuk na morje, zasedel je konjiča, stopil je s konjem vred v klobuk in je plaval po vodi do Trsta. V Trstu stopi na suho, požene konjiča in zdrvi kot blisk naprej. Preden štiriindvajset ur mine, prijaha na Dunaj. Ravno ta dan je pride tudi silen Turčin na Dunaj. Ta stopi pred svitlega cesarja ter mu pravi, naj poleg junaka, ki bi se skusil z njim. Cesar brž pošlje na vse kraje iskat junaka, ki bi si upal boriti se s Turčinom. To zve tudi Kljukec. Kar naravnost gre pred cesarja ter mu reče, da je pripravljen se boriti s Turkom. Cesar ga pogleda, in ker je bil tako majhne postave, mu reče: »Kaj, ti, tako majhen človek, si upaš poskusiti se s Turkom, takim neznanim hrustom, kakršen je?« — »Gospod!« odgovori Kljukec. »Res da me ni veliko v hlačah, ali Turka, naj si bo, kakršen če, se še ne ustrašim.« Pokličejo Turka in šla sta na odkazano borike zunaj mesta. Oba sta na konjih, ali različne postave, kakor konj in muha. Napijeta si in si skočita nasproti. Dvakrat se zgrabita, ne da bi si kaj storila. V tretje pa odleti Turčinu glava in zvrne se raz konja. Kliukec natakne glavo na meč in drvi v mesto na cesarsko dvorike. Velika, brezštevilna množica ga z neizrečenim vpitjem in krikom spremi do dvora. Potem ga cesar pobara, kaj če za plačilo, pa nič neče. Ker pa je cesar dejal in obljubil, da mu če dadi, kar koli si zvoli, reče Kljukec: »Ce je pa taka, no, gospod, pa mi dovolite goljufati in pehariti gospodo, kadar in kakor čem.« Cesar mu dovoli, ker je obljubil; in šel je Kljukec domu in peharil gospodo, kadar in kakor se mu je zdelo.
Znal se je narediti, da ga ni nobeden videl. Tedaj, ker mu sok in (in druge kmečke jedi niso kaj preveč dišale, se je večkrat povabil h gospodi na kosilo. Tu je sedel z gospodo vred pri mizi in jedel, ne da ga bili videli. Cutili so ga pa, ker so se sklede, posebno pa tiste, v katerih je bibo kaj boljšega, kaj naglo praznile.
Znal se je pa tudi narediti, v kar koli se je hotel. Nekoč se je bil sključil v smrekov štor pri cesti. Pride lončar do štora. Postavi krognjo nanj, da hi si malo odpočil. Kar se štor zmaje. Krošnja se zvrne. Vsa posoda se pobije, lonci, piskri, sklede, vse, vse. Žalostno se ozre lot na potrto posodo, žlalosten nabaše krošnjo in gre naprej. Kmalu ga sreča človek. In ta je bil Kljukec sam. Ta lončarja nobara: »Mož, kaj ste tako žalostni?« Lončar: »Kaj bi žalosten ne bil! Velika nesreča se mi je primerila. Vsa posoda se mi je potolkla. Vsi lonci, vse sklede, čisto vse, nič ni celega ostalo. Na onile štor tamle sem bit postavil krošnjo, da bi si malo odpočil. Pa štor se zmaje. rognja pade in vsa posoda je šla.« Kljukec pa sthče v žep, privleče rejeno mošnjico na dan, jo pomoli lončarju in reče: »Nate, uzmite!« In mu zgine spred oči.
Nekoč sreča staro frnico. Pobara jo: »Mati, kam?« Ona: »Tja in ja.« On: »Ali poznate Kljukca?« Ona: »Kako bi ga poznala, ker ga nisem še nikoli videla.« On: »Kaj pa vendar mislite o njem? Kaj pravite, kakšen človek je Kljukec?« Ona: »Tega ne vem. Sicer pa ,tuisljm, da bi bil dober človek.« On pa ji dá polno močnjico denarjev, ji pove, kdo je, in izgine spred oči.
Vse drugače pa je naletela ženica, ki je po takem in enakem sprakvanju povedala o njem vsake vrste hodobije. Podkoval jo je.
Kmet je bil grakaku dolžan nekaj precej denarja. Pa mu ga je že plačal. All grakak ni hotel o tem nič vedeti. Pokliče kmeta in ga terja vnovič. Ta pravi, da je žle plačal. Ali graščak ni hotel za to nič vedeti. Kmet trdi in trdi, ali vse zastonj. Nič ni pomagalo. Graščak žiuga kmetu, da ga bo šel tožit. Ker je kmet vedel, da bo graščak, dasi krivično, vendarle, kakor če bila in, skoraj bi rekel, da je že navada, pravdo dobil, zapusti grad in gre domov. Na poti ga sreča Kljukec. Pobara ga: »Prijatelj, kaj ste tako žalostni?« Kmet: »Ehte, kaj bi žalosten ne bill Graščaku sem bil toliko in toliko dolžan, pa sem mu že davno plačal. Danes me spet pokliče in hoče še enkrat imeti, kar sem mu kdaj že dal. Sem pravil in pravil, da sem že plačal, pa vse je bilo zastonj. še enkrat mu moram; če ne, me da zapreti.« Kljukec pa reče: »Nič ne bodite žalostnil Nate, uzmite, pojte v grad in plačajte.« In mu nagteje, kar je znesel dolg. Kmet se vrne v grad. Kljukec pa se naredi nevidnega in gre tudi v grad. Zdaj kmet našteje denarje. Graščak odpre mizico, da bi jih vanjo stresel. Ali nevidni Kljukec podstavi svoj tudi nevidni klobuk in ujame denarje. Gre in jih zunaj grada dá kmetu nazaj, mu pove, kdo je in kaj in kako, in mu zgine spred oči.
Nekega dne pride v mlin. Ko vidi mlinarja nenavadno žalostnega, ga pobara po navadi: »Prijatelj, kaj ste tako žlalostni?« Mlinar: »Kaj bi ne bil žlalosten, ker mi graščak žuga mlin prodati, če mu do jutri ne plačam, kar sem mu dolžan.« Kljukec: »Koliko pa ste mu dolžni?o Mlinar: »Tristo.« Kljukec šel v Zlep, privleče mošnjico na dan ter našteje mlinarju tristo, rekoč: »Nate, uzmite, pojte in plačajte. Ce vas pa graščak praša, kdo vam je dal denar, recite Kljukec. Povejte, da sem pri vas, da se grejem za pečjo.« Mlinar veselo reče: »Bog vam plati, stokrat Bog vam plati!« in gre kar koj v grad. Gospod se začudi, kje da bi bil mlinar dobil denar, in ga zato vpraša. Mlinar mu pa pove kaj in kako in se vrne domov. Pa komaj odide, skliče graščak vse svoje hlapce in hlapečne in odide V mlin, da bi ujel Kljukca. Pa fratalo ga je. Kljukec se nevidno splazi V grad, kjer je samo staro babe čulo. To zgrabi in jo zaklene v neko sobo. Spravi se nad gospodove reči. Nabere si denarjev, zlata in srebra in drugih enakih reči. Te znosi hitro iz grada na varen kraj. Nazadnje vzame in pobere vsa dolzna pisma in druge reči in jih sežge sredi sobe. In vse po gradu prebrne in prekucne in kar more pokvari in pokonča. Kaj in kako si je graščak mislil, ko je prigel domov in videl in zvedel kaj in kako, naj si vsak sam misli.
Nekateri so Kljukca radi imeli, večidel pa so se ga vsi posebno pa graščaki, ki jih kranjski kmet, kar je meni znano, ni mogel nikoli videti in jih se zdaj težko gleda in jih ima in po mojih mislih znabiti tudi ne po krivici za največje zatiralce in sovražnike kmečkega in posebno e slovenskega kmečkega stanu in celega naroda — posebno graščaki, so se ga kar zelo bali. In eni celo take', lit so zvečer, ko so po roženkrancu tudi litanije molili, zraven istavili: Bog nas obvari hudega moža Kljukca.
Nekoč je šel mimo revne kmečke bajte. Gre skoz okno gledat, aj notri počnejo. Ravno so molili in prve besede, ki so Kljukcu rile na uho, so bile ravno rečene: Bog nas obvari hudega moža Kljukca. Kljukec pa ni prav razumel in zdelo se mu že, kakor da hi bili rekli: »Se en očenag za Kljukca.« To se mu je dobro zdelo. Gre in potrka na vene dud, da bi se mu odprlo. Odpirat mu pridejo hišlna mati. Ne da bi bil kaj pregovoril, gre v hišo. Seže v žep, privleče na dan rejeno mošinjico ter jo pomoli materi, rekoč: »Nate, uzmite, pa se še kaj spomnite v molitvi mene — Kljukca.« In gre hitro skozi vrata.
Kakor v svojem klobuku, pravijo, se je znal tudi v orehovi lupini po vodi voziti.
Na graščake pa je imel največjo piko. Zatorej so ga ti tudi močno sovražili in ga vedno skušali dobiti v pest. Ali vedel se jim je v selej odtegniti. Ali njegova ura je tudi odbila. Eni pravijo, da ga je neki graščak z zvijačo ujel in zaprl in da je v ječi umrl. Drugi pa pravijo, da ga je neki graščak že dvakrat ujel, ali obakrat mu je ker je imel moči, da se je le peska ali zemlje dotaknil, ali se na vislicah spreobrniti v slamnat škopnik. Nazadnje ga vendarle ujame, uklene in rabelj mu je vrat zavil — in odvaljen je bil težak kamen graščakom od srca in zopet so začeli kmeta dreti in dreti, da se Bog usmili. Bogu, ki se je lansko leto zares nekoliko usmilil kmetov, milo zdihujočih pod težikim in le pretežkim jarmom ogabnih graščakov, ki večidel niso slovenske rodovine, ampak naseljeni ali nasiljeni zunanjci, tujci. Malo ali nič je domorodnih. Če so ravno na Slovenskem rojeni, kje pa so bili njih preddedje doma? Koliko jih živi, se jih obnaša domorodno po slovensko? Jim je mar domovina, koliko slovenski jezik? Koliko jih zna po slovensko govoriti ali postavim pisati? Večidel vsi so, če ne Nemci ali Lahi, pa vsaj ponemčeni ali poitalijančeni, to je, žive ali se vedejo kakor Nemci all Italijani.