Štempihar
| Štempihar Matija Valjavec |
Hudi Kljukec → |
| |||||||||||||
Po celem Gorenjskem in sploh po vsi Kranjski deželi pregovor: Je močen kot Stempihar. Od kod pa da izvira, bi marsikateremu vendarle neznano biti. Da je bil Štem Olševku na Gorenjskem doma, da je bil silno močan — Herkul — so že gosp. Poženčan o priložnosti v Novicah Naj tedaj tudi jaz povem, kar sem večkrat o njem pripovedo V vasi, kjer sem jaz doma, je mož, ki ima že osemdeset let i mi je največ o njem vedel povedati, in kar je meni pred letoma pravil, naj tukaj po meni vnovič pove in pripove domače: — Bil sem še mlad in pasel sem neko jutro v Potočah pašniku pri cesti, ki drži iz Kokre. Sedel sem na skali in ki ravno žgance in kislo zelje, kar so mi od doma prinesli. K sem po cesti od Kokre ne ravno prevelik, toda životen mož. se mi, stopi trdo predme ter me vpraša: »Dečko, poznaš Šte: ja?« Pravim, da ne. Kar stegne svojo medvedovi enako roke me za lase, dvigne me kvišku ter me strese trikrat ali kaj s< lahko kot mačka miško, postavi me spet na tla in reče smejt ga boš pa že poznal,« ter odide. Da, da! si mislim, tebe pa že pozabil. In res, da sem ga le od daleč ugledal, bežal sem, tel kar so me noge nesle, da bi mu več ne prišel v pest.
Silno silen je bil, močen, da ne kaj takega. Njemu za mal bokale vina spiti, za dva reparja kruha in dve libri (funta) mes ni bilo nič. Imel je nos silno širok. Torej so ga tudi dražil Štempihar ima velik nos, Junaku vsakemu je kos.
Njega pa je to jezilo in lučal je za njimi kamnje zelnato, kamnje, ko sak še ne privzdigne ne. Zidal je kmet na Klancu nad Kranjem novo hišo. Bila je že vsa ančana, le pokrita še ne. Popoldne je bilo in tesarji in delavci so cali. Pride mimo Štempihar in strešno, ki je bila že tudi narejena, sam na hišo. Delavci, ko to vidijo, se začudijo in ovesele, ker je bilo še precej težavno delo odvzeto. Vozilo je šest fantinov kamnje. Najeti so bili od kmeta, ki je novo hišo mislil zidati. Nakladali so pri cesti veliko, težko skalo, pa ji niso bili kos. Pride mimo Štempihar. Ustopi se prednje, talo norca podela in dvigne in naloži sam skalo ter gre naprej. Tudi v Kranju so Štempiharja korenjaka dobro poznali in so, da ga rad srka. Torej mu enkrat o semnju rečejo neki dje: »Štempihar, koliko ti damo, če privzdigneš leta voz in s sodom vina vred?« (Sod vina namreč je pred neko hišo na vozu stal.) bokalov vina po dvajset, si pri volji, si upaš, reci da.« — »Sem,« reče Stempihar in, grča zvita, buča, polna muh, pravi dalje: gospodje! Toda drugače ne, če bote škodo, ako se kaka nakreti, vi plačali.« — »Kakšna škoda (kvar),« odgovore gospodje, se more neki naključiti? Nič se nima pokaziti, le privzdigni, mi vse plačali, če bi se le utegnilo kaj pokvariti.« — »Mož beseda, dje!« reče Stempihar, poči ob dlan, zleze pod voz, se upre vanj s hrbtom ter ga vzdigne visoko in ga nanagloma spusti na trda tla, nakamenje. Sod pa poln se strese in obroči popokajo na njem in vino :or vse po tleh. Gospodje so morali vino in vso škodo plačati npiharju dati, kar so mu obljubili, in Stempihar je dejal: »To da se boste vedeli kdaj s Stempiharjem norčevati!« In smeh in e bil po celem trgu.
Zategnil je voznik velik voz (tajselj) v kraj ceste pri krčmi v :u. Na vozu pa je bil sod vina. Pride mimo Stempihar ponoči. :i, zleze pod voz, ga nabaše na hrbet in ga presuče. Drugo : voznik zgodaj vstal, ker se mu je naprej mudilo. Ker pa je megla stala ni videl, kako je voz obrnjen. Napreže, se usede na voz, požene in se pelje po ravno isti poti nazaj, od koder je prej ta dan prišel., in čuda; prej se ni zavedel, kam se pelje, KO je tja prišel, od koder je včeraj iti jel. Lahko da je na vozu spal, kakor je že t voznikov.
Fantini so se pretepali. Stempiharjev brat pa je bil gla pretepa. Ulove ga tedaj in ga utaknejo na Brdu nad Ki luknjo (ječo). Stempihar, domu prišedši, popraša po bratu,. kaj in kako, gre naravnost na Brdo. Pride do grada pred je imela železna vrata. Popraša: »Brate! ali v tej luknji čepiš?« oglasi brat in pravi: »Jože! Si mar ti, si me prišel rešit?« odreče Stempihar in pravi: »Stopi, stopi v kak kot ječe, c dobiš.« Izgovori in bacne z nogo v duri, da habijo na srec sobe. Grad se strese in gospoda, ker menijo, da je potres, zdaj zdaj vse na kup pogreznilo, groze zaženejo krik. Sten mirno gre s svojim bratom domu proti Olševku.
Tobak je (kontrabant) nosil s Hrvaškega. Kar ga za mejačev (iblajtarjev). Velijo mu se vdati, ali on dene cul potegne enemu puško iz rok, našeška do dobrega vseh še naprej.
Spet drugikrat je nesel tobak — dva stota (centa) ga je je bil blizu doma, ali na poti je veliko krčem, Stempihar neizrečeno rad lukal, torej je tudi težko kakšno zgrešil, vsako je šel in šel ga je tudi zdaj pit in navlekel se ga je, da je: in zaspal na klopi za mizo. Culo pa je pustil v veži leža medtem bližnji graščak do krčme. Ko vidi v veži ležati culo. gospodarja kaj in kako, pobara, čigav da je tobak; krčmž reče, da je Stempiharjev, ki v hiši spi. Graščak ne reče n< črne, temveč gre molče naravnost domu. Ali kmalu prii njegovih hlapčonov z vozom pred hišo, naložita culo tob peljeta v grad. Imel pa je graščak tako klet, v katero stopnicah dol v tla šlo. V to zvalita hlapca culo, kakor jin rečeno. Gospod graščak so namreč mislili, da bo Štempi neumen, da bo sam šel v klet po culo in potem bi se s pomočjo hlapcev železne duri kleti zaprle, zaklenile in junak bi se ujel v nastavljeno past. (Kdor bi pa Štempiharja ujel, bi bil nekaj veliko zanj potegnil.) Gospod graščak tedaj, denarja, kakor je že tako lakomni, so mislili kaj plačila zanj dobiti. Ali gospod graščak, kako ste se zdaj zmotili! Utegnete biti sicer modra, zvita : Stempihar — kmetica ga je rodila, ne gradjanka — Štemp kmet, je tukaj modrejši, bolj prebrisane glavice. Zbuc nekoliko časa korenjak, in ker ni videl tobaka v veži, pop krčmarja, ki mu pove kaj in kako. Kar naravnost hajdi nad graščaka. Pride, pravi, reče: »Hej, gospod žlahtni!, dajte mi tobs prosim.« — »V kleti tamle, glej, leži,« reče gospod graščal ponj.« Stempihar pa odgovori: »Vi že pravite, gospod, ali tc to je vse drugače: Kdor je tobak v klet dal, naj ga pa še ven Gospod graščak pa so se ga bali, torej so dejali hlapcema kleti spraviti, ker so poznkli Stempiharja. Hlapca tedaj gres in valita po stopnicah culo tobaka, in ko jo blizu vrha pripi pripogne Stempihar, prime z roko za culo ter jo vrže čez ra obrne h graščaku, rekoč: »No, gospod, pa bog plati, da ste dobro hranili tobak,« in gre.
Ujeli so ga bili in gnali menda na Dunaj. Tam pa so n »Stempihar! Spustimo te, če medveda vržeš.« Na to pa jim oc »Upam ga vreči, ali drugače se ne mečem, če se medvedu toi na gobec, da ne bo mogel gristi.« Pripeljejo ga. Dene se n čez gobec. Zgrabita se — dajeta se dolgo in rujeta in sujet; dnje pa se vendar medved na tla zvali. Spustili so ga res da kar se je z medvedom metal, več ni bil zdrav; bolehal je zme malem.
Vsi so se ga bali, posebno pa fantini — ponočni vasova! je po svislih, odrih in kjer so ležišča imeli ponoči iskaval, in 1 je našel, ga je zvalil na tla in ni mu bilo mar, če si je kakšno b kaj drugega zlomil. Pretepel in nagnal jih je, kar jih je le videl.
Umrl je srednje starosti. Ubili so ga bili fantini, ker so l jezni, da je tako grdo z njimi ravnal. Pil je nekdaj. Prid razkačeni vavovalci pred krčmo po navadi nagajat. On skoz okno pomoli glavo in poč! ga eden po buči z debelim železnim kembeljnom tehtnice, da je koj dosti dobil.
Več takega in enakega bi se semtertja utegnilo o Stempiharju pripovedovati; kdor tedaj še kaj ve, naj pove, ako ga je volja. Ali ta je bil kavelj, da ne koj takega! Pač bi se dandanašnji nekoliko Stempiharjev potrebovalo na Slovenskem po deželi in po mestih, posebno pa v Ljubljani, da bi spravili spod nog tiste neukretne živalce, ki so sploh znane po imenu »nemškutarji«.