Zlata ptica
| Zlata ptica Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Milica in Cvetko sta hodila v šolo. Necega dne jima reče Milkina mati in Cvetkova mačoha,da dobi oni, kateri bo naj prvi doma iz šole jedno jabelko. Ko je bila šola končana, tekla sta otroka domov in glej! Cvetko je bil prvi doma. Ko je mati to videla se hudo razjezi in udari Cvetka tako z debelim polenom po glavi, da se takoj zgrudi mrtev na tla. Mati se ne malo ustraši, a kmalo se potolaži. Ob steni postavi Cvetkovo truplo in da mu jabelko v roko. Kmalu pride Milica domov in prosi mater, da bi ji dala jabelko. „Glej tam Cvetku ga izderi iz rok!" pravi mati in Milica mu izdere jabelko iz roke in glej ! Cvetko se zgrudi na tla. Dekletce se zelo prestraši.
„Kaj si naredila!" pravi ji mati, „kaj si ga umorila! Kaj pa bo oče rekel ?"
Milica začne jokati, a mati jo tolaži rekoč: „Nič se ne boj, bom že jaz naredila, da oče ne bo ničesar vedel! Idi po drva!"
Milica je šla po drva in mati je razsekala Cvetka na drobne kosce in dejala ga je v peč pražit.
Ko je oče prišel domov, prinesla mu je mati jesti. Oče je jedel in metal kosti pod mizo, Milica paje pobrala kosti in zakopala je je na dvorišči. Čezsedem let je zrastlo na onem prostoru drevo in je lepo cvetelo. Na drevo je priletela zlata tica in je pela tako pesem:
„Mati, vi, ki ste me zaklali in spekli; oče vi, ki ste me snedli in ki ste kosti metali pod mizo, Milica, ki si te kosti pobrala in si je zakopala na dvorišči."
„Vidite oče!" začne Milica, „kako lep ptič je ondi na drevesi in čujte, kako poje!"
Oče je šel gledat in glej! na drevesi so viseli zlati čevlji. Vzel jih je in odnesel jih je v sobo. Tica je zopet začela pevati in Milica je šla pod drevo. Na njem je visela zlata verižica. Milica jo vzame in leti k materi rekoč: „Mati čujte, kako lepo zunaj na drevesi poje zlata ptica! glejte kaj sem dobila, zlato verižico in oče zlate čevlje. Pojdite še vi pod drevo, da dobite kaj. Mati je šla in glej! okoli vratu se ji je obesil mlinski kamen ter jo potegnil mrtvo na tla. Ptica pa je odletela.