Haloze
| ← Na usta polagamo kančke | Haloze Morje Tomaž Šalamun |
Je → |
| |||||||
Vidra je, kot bi pojedel Bocaccia.
Združil si mu plašče.
En tak se je slišal med škripanjem galebov,
imenoval se je Capitain Beef.
Spominjal me je na Pirjevca.
Čarovniška kapa, plašč, podložen z vijoličasto
svilo, prišit lunin krajec in zvezde.
Sonce ga je sfrotiralo.
Scvrla ga je belina.
Je krajec gor kot kroglice proti moljem,
ki jih nične en vzame iz predala?
In zakaj ne bi galebi letali od
zgoraj navzdol po ravni krušni črni, kot ko
diamant prereže steklo. In zakaj ne bi
svetlini, bil tak, kot ga imajo ljudje, velikani,
ki bi lahko ravno tako mlaskali listja nad
Loaro? Zlivalo bi se jim in utripalo
kiklopsko oko.
Goya jim vozi listje v usta.
Vse je rjavo. Vdiram se v
glino, b bodičaste plašče kostanjev,
zebe me. Je jesen tako zgodnja?
Navali in napolni usta.
Nadzidek so preizkusili, tako da so
nanj dali plesati bika. Odtod
ogromen bik po avtocestah v Španiji.