Haloze

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na usta polagamo kančke Haloze
Morje
Tomaž Šalamun
Je
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vidra je, kot bi pojedel Bocaccia.

Združil si mu plašče.

En tak se je slišal med škripanjem galebov,

imenoval se je Capitain Beef.

Spominjal me je na Pirjevca.

Čarovniška kapa, plašč, podložen z vijoličasto

svilo, prišit lunin krajec in zvezde.

Sonce ga je sfrotiralo.

Scvrla ga je belina.

Je krajec gor kot kroglice proti moljem,

ki jih nične en vzame iz predala?

In zakaj ne bi galebi letali od

zgoraj navzdol po ravni krušni črni, kot ko

diamant prereže steklo. In zakaj ne bi

svetlini, bil tak, kot ga imajo ljudje, velikani,

ki bi lahko ravno tako mlaskali listja nad

Loaro? Zlivalo bi se jim in utripalo

kiklopsko oko.

Goya jim vozi listje v usta.

Vse je rjavo. Vdiram se v

glino, b bodičaste plašče kostanjev,

zebe me. Je jesen tako zgodnja?

Navali in napolni usta.

Nadzidek so preizkusili, tako da so

nanj dali plesati bika. Odtod

ogromen bik po avtocestah v Španiji.