Na usta polagamo kančke
| ← Okno, ki se z njega vidi največ ladij | Na usta polagamo kančke Morje Tomaž Šalamun |
Haloze → |
| |||||||
Izmenoma sem si slinil roke, da bi lahko gozd
sploščil.
Da bi lahko recitiral Racina.
Da bi popravil šotor, ki ga je
Artaud preluknjal Valeryju.
V kepi snega je bila sipina kost,
ki se je ob zdi razletela. Ko je bilo s
testom napisno MORJE na šestih
vojakih, kje je bil sedmi? Spomnim se, da so se
neznanci priključili, da bi se igrali, ko so
fantje že hoteli vstati.
Zmrazilo me je.
Črno sonce bi se raznesli kot kake solnice za spomin.
Črno sonce je bruhalo bele pene.
Svetloba,
Temno siva nad grički na drugi strani delte
Loare, je popolna drugačna od svetlobe neba nad
oblaki, kje se dani.
Seme izbrusi kocko.