Grofica beračica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

[Victor von B.]: Grofica beračica ali Usodni doživljaji grofovske hčere: Roman iz življenja. V Ljubljani: O. Fischer, 1902, tisk v Kamniku: A. Slatnar, 3 zv. (2398 str., 100 nadaljevanj). dLib Izvirnik Die Bettelgräfin oder die Schicksale einer Grafentochter: Roman nach dem Leben. Berlin: Verlagshaus für Volksliteratur und Kunst, 1895/96, 100 nadaljevanj, 2392 str.

Grofica - beračica ali usodni doživljaji grofovske hčere.
Victor von B.
Roman iz življenja. V delu
Izdano: Založil Oton Fischer, Ljubljana, 1902.
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

Prvo poglavje.
Zapuščena in zavržena.
[uredi]

Domov, na dom očetov rad bi spet.
In na očetovo srce!
Rad bi sveta šumenju bil otet,
Po miru želje moje koprne.
Šel s tisoč upanji sem tje v življenje,
Zdaj eno le poznam še hrepenenje:
Domov bi rad!

Božič!

V daljavi so utihali svečanostni glasovi cerkvenih zvonov. Lesketajoči se sneg je pokrival zemljo s slovesno belo odejo. Sveta tišina je vladala v naravi. Bil je sveti večer.

Po snegu je težko stopala revna, od mraza tresoča se mlada žena, ki je držala na roki v tanko ogrinjačo zavitega otroka.

„Mamica, mene zebe – tako mi je mraz ah, tako mraz", se je otožno slišalo iz otrokovih ust.

»Le potrpi, srček moj, kmalu sva na mestu, kmalu boš spal v gorki sobici.

Hitro je stopala vitka žena, pritiskaje otroka še krepkeje k sebi, mimo raztreseno stoječih koč, katerih okna so bila vsa razsvetljena. Povsod so praznovali sveti večer. Luč je iz oken padala na snežno cesto, po kateri je šla mlada mati z otrokom, ki se je tresel od mraza.

Približevala se je že svojemu cilju.

Pred njo, na griču, je stala grajščina Ostri vrh. Stolpiči so se dvigali proti oblakom. Zdaj je nežna žena vsled dolzega pola in od lakote začela omahovati. Tik pred visokimi grajščinskimi vratmi so jo skoro zapustile njene moči. Toda silni mraz in notranja razburjenost sta jo zopet očvrstili.

Drhteč in zbeganega srca je zdaj stala mlada, brhka žena v mrzli zimski noči pred častitljivo grajščino svojega očeta, ponosnega grofa Ostrovrharja.

Vrata, nad katerimi je blestel pozlačeni grofovski grb v jasno noč, so bila zaprta. Ta grajščina je nje rojstni dom. A kako prihaja sedaj v ta dom? ... Kot beračica!

Stresla se je groze.

Potekla so tri leta, odkar je ona, mlada grofica Helena, zapustila očetov grad, – tri leta, odkar ni videla ne očeta, ne ljube drage matere, – tri leta, odkar se bori v svetu s skrbmi, žalostjo in pomanjkanjem, ona, jedina hči grofa Ostrovrharja. In kaj je morala vse doživeti in pretrpeti v teh dolgih treh letih!

Nesrečna žena!

Strahoma in neodločena je stala sedaj pred grajščinskimi vratmi toda drug izhod ji ni več odprt.

Z otrplimi prsti in tresočo se roko je potegnila zvonec, čigar glas je odmeval po širokih hodnikih starodavnega gradu. Služabnik v bogati obleki se je približal durim. Radoveden je gledal skozi težko železno omrežje in zagledal zunaj stoječo ženo.

»Potepuška beračija!" je zaklical nevoljno. »Kaj hočete v pozni noči – zdaj se nič ne deli!”

Te besede so kakor sunki z bodalom ranile srce prestrašene mlade žene.

„Oj, odprite, prosim Vas, odprite – jaz ne morem dalje iti z otrokom – naznanite me grofu«, so šepetale ustne nesrečne žene, ki se ni upala povedati, kdo da je.

„Z grofom se zdaj ne more govoriti", je osorno odgovoril služabnik in hotel oditi.

„Prosim Vas, kakor se prosi Boga zaradi ubogega otroka - odprite", je z obupom klicala mlada žena za služabnikom.

»Jaz moram z grofom govoriti. Grof je dobrega srca. Vem, da še nikomur ni pokazal vrat, kdor je prišel prosit."

Te prošnje so ganile služabnikovo srce – pustil je tujko v grad, potem pa šel naznanit grofu ta nenavadni ponočni obisk.

Grof Ostrovrhar je sedel pred svojo pisalno mizo in zamišljeno naslanjal glavo ob roko. Soba je bila bogato okrašena in razsvetljena. Po stenah so visele dragocene slike s širokimi zlatimi okvirji in blesteča zrcala.

Sam, na sveti večer, zatopljen v misli, ni grof slišal služabnikovega trkanja. Zdaj je služabnik rahlo odprl vrata in vstopil v sobo.

»Zunaj je neka beračica in se ne da odpraviti«, je služabnik sporočil grofu.

Grof je začudeno pogledal na služabnika.

»Tako pozno?!« je vprašal strme. »Kdo pa je? Kaj hoče?

„Še nikdar je nisem videl", je odgovoril služabnik. „Menda ni od tod."

»Pustite jo v hišo in dajte ji v kuhinji jesti", je ukazal grof. »Tudi prenočišče naj dobi, če ga nima drugod."

Pri teh besedah je dobilo obličje starega plemenitaša nekak mil izraz. Kakor je bil sicer strog in brezobziren, reveži so se mu vedno smilili.

Ko je bil služabnik odšel, da izpolni naročilo svojega gospodarja, se je grof zopet zatopil v svoje misli. Nakrat se je zaslišalo rahlo trkanje na vrata.

Na grajščakov krepki poziv »notri" se je mej vratmi prikazala bleda mlada žena, ki je poprej tako milo prosila, naj se jo pusti v grad.

Začuden je grof upiral poglede v preprosto, skoro revno oblečeno ženo, ki je tako nenadoma stopila pred njega.

Že je hotel dati duška svoji jezi nad tako usiljivostjo, ko je tujka odstranila robec, da se je videl njen nežni obraz.

»Oče! – Moj oče!" je zaklicala drobna tujka in iz njenega lica je odsevala goreča prošnja.

„Helena!" je zavrisnil grof, skočil raz stol in strme gledal tujko. Oči so se mu širile. Kaj se mu sanja? Ali se mu je prikazal duh? Kaj ni to njegova hčer – njegov nesrečni, zavrženi otrok?

»Oče! – Moj oče! – Odpusti! Odpusti!" je ihtela Helena in solze so ji zaduševale glas. Padla je na kolena in miloproseče zrla na starega grofa, ki je kakor okamenel z grozo gledal na svojo hčer.

»Da, jaz sem tu, oče! Tvoja nesrečna Helena! Tvoja – hčer!" – –

Ne da bi se zganil, je stari gospod gledal mlado, nežno, tako lepo ženo, ki je v borni obleki ležala pred njim in kateri se je z bledega lica videlo, koliko je pretrpela skrbi in bede.

»Moje dete – Helena!« je premagan od bolesti vskliknil naposled stari grof. »Kako izgledaš – odkod prihajaš – kaj hočeš?"

Toda samo nekaj trenotkov je usmiljenje prevladovalo starčka.

In zopet je otemnelo njegovo lice in čelo se je nagubančilo.

»Nesrečni otrok!" je zaklical s tresočim se glasom. „Sramoto si napravila meni, sivemu starčku, – skrivaj si zapustila hišo starišev in sledila ničvrednemu zapeljivcu."

»Nehaj, oče! Za Boga, nehaj! Oj, kako strašno se je moja krivda nad menoj maščevala. Morala sem se boriti z bedo in bolečinami – trpela sem pomanjkanje stradala sem –“

»Zakaj nisi pri onem človeku, zaradi katerega si nas zapustila?”

„Ah, jaz sem sama – popolnoma sama na svetu. Kmalu potem, ko sem v svoji zaslepljenosti sledila izvoljencu svojega srca in postala njegova žena, me je zapustil! – Oče – zapustil me je čez nekaj mesecev. – Nikdar več ga nisem videla nikdar več o njem slišala. Z delom svojih rok sem si služila revni kruh; v borni podstrešni sobici, v najhujšem mrazu sem stradala; bila sem preponosna, da bi se bila vrnila k vam. Končno pa nisem mogla več prenašati teh skrbi in te bede, od daleč sem prihitela semkaj. Danes, na sveti večer se vračam k tebi, da te prosim odpuščenja. – Oče!“

»Ti nisi več moj otrok! – Jaz nisem več tvoj oče! – Nesrečnica, kaj si storila! – Odkar si zapustila ta grad, so med nama pretrgane vse vezi.”

»Oče, bodi usmiljen!” je klicala mlada žena. »Če že ne morem več biti tvoja hčer, daj mi vsaj varno pribežališče – ne ženi me čez prag v strašni mraz – ne ženi me v obup, ko sem bedna in zapuščena.”

Tako je s sklenjenimi rokami prosila in ihtela nesrečna žena.

Zdaj pa so se naježile goste obrvi ponosnega moža, silna jeza je odsevala iz njegovih oči in prsi so se mu dvigale in upadale od notranje razburjenosti.

»Proklet, – pogubljen naj bo ta ničvrednež, ki je naš stari rod spravil v toliko sramoto! – Oj ti brezvestnica, ki si svojo ljubezen darovala človeku brez časti – ki si zapustil dom svojih starišev, katerim si bila sreča in ponos, ter sledila pustolovcu! – Nesrečno bitje – jaz sem te v urah žalosti preklinjal! Lej, odkar si me zapustila, so od žalosti osiveli moji lasje – bolest in toga ste mi skrivili hrbet. – Pogled na tebe je odprl vse moje stare rane! Ne, ti nisi več moja hčer – ti nisi več grofica Ostrovrhar, katero so snubili knezi! – Vrgla si se v naročaj pustolovcu! – Proč od tod! – Na njegovi strani je tvoje mesto ne tukaj!"

»Oče – ljubljeni oče! Kaj je bilo res tako velik zločin, da sem Arturja ljubila? Kaj mi nič na svetu ne more pridobiti tvoje ljubezni! O, da, mati, moja ljubljena mati! Pusti me k nji! Njo hočem prositi! Mamica me usliši – sedaj, ko sem bedna in zapuščena. Kje je moja ljuba, draga mamica?"

Ponosna postava grofova je pri teh besedah omahovala, kakor bi se grofu šibila kolena. Tresoče roke so iskale opore in solza je rosila bledo lice grofovo.

»Žalost – nad izgubljeno hčerjo ji je raztrgala srce", je zamolklo vzdihal omahujoči starček.

»Mrtva? in jaz sem kriva njene smrti? Bog nebeški – bodi usmiljen – ne pusti, da zblaznim! – Pa, saj to ni mogoče! Oče! Mamica živi, kaj ne? Govoriti moram ž njo! Na kolenih jo hočem prositi odpuščenja, povedati ji hočem, kaj je pretrpela njena nesrečna hčer – in odpusti mi, če me le vidi; o, saj vem – bila je vedno tako ljuba in dobra!"

»V miru počiva – na pokopališču! Umrla je, malo tednov potem, ko si ti njo in mene zapustila. Žalost radi tebe jo je umorila – mene je ta žalost le potrla in napravila iz mene starčka."

Ko je uboga, nesrečna žena čula te besede, se je zgrudila in z rokama zakrila upadlo a plemenito lice.

V sobi je nastala tihota. Slišalo se je samo zamolklo ihtenje nesrečne žene.

Grof je bil sedel na naslanjač. Ponosni mož, ki se je v tolikih bitkah odlikoval kod čudovito pogumen mož, se je topil bolesti. Tako je minilo precej časa. Končno je vstala Helena in solznih oči zapustila sobo.

Odpiranje vrat je zbudilo grofa iz njegovih misli. Oziral se je sem in tje – Helene ni bilo v sobi.

Zdaj so se vrata zopet odprla.

Nesrečna njegova hči je stala na pragu. Za roko je vodila otroka, starega kaki dve leti, ki je imel revno obleko a angelsko zal obrazek. Radovedno je upiral otrok poglede na grofa, ki se je presenečenja kar zganil.

»Dedek", se je zdaj oglasil otrok in z razprostrtima rokama koracal proti grofu. »Dedek, mamico – moraš rad imeti – dober biti“, je govoril otrok in se oklepal grofovega kolena.

Bil je pretresljiv prizor, ko se je milo nedolžnooko dete oprijemalo ginjenosti premaganega grofa in se mu ljubeznivo laskalo.

»Zaradi tega nedolžnega bitja, zaradi mojega otroka – odpusti mi, oče."

»Tvoj – otrok?" je zakričal grof in planil kviško. »Kaj ni bilo dovelj, da si sebe in nas spravila v nesrečo? – Ali naj bo tudi otrok beden in naj povečava materino nesrečo? Ali skrbi zapeljivec tako za svoje žrtve?“

„Oče – saj ne ve ničesar o otroku. Že kmalu po poroki, ko je bilo porabljeno, kar sva imela, me je zapustil. Da uteče revščini, je pobegnil v Ameriko in me je pustil v žalosti in v pomanjkanju. Zastonj sem čakala, da se vrne, ali da pošlje kak glas. Nekaj mesecev potem, ko me je zapustil, mi je Bog dal otroka. Samo zaradi otroka ima življenje svojo vrednost zame. Oj, kako sem se trudila in kako sem stradala, da sem otroka preživljala. Delil je z mano žalost in bedo. Zaradi otroka te prosim: Oče bodi usmiljen, sprejmi svojo skesano hčer.”

Obraz ponosnega moža je zadobil hladen, da, trd izraz.

»Vsegamogočni Bog! Usmiljenje, oče!" je klicala Helena v obupu. »Zaradi mojega otroka – odpusti! Kaj me hočeš res pahniti čez svoj prag? Ali naj grem na sveti večer v snegu in mrazu od hiše do hiše – prosit prenočišča – jaz, tvoje dete, grofica Ostrovrhar? – Oče! –“

Prihodnji trenotek je moral prinesti odločitev: ali odpuščenje ali – prokletje.

Težko se je boril sam s seboj ponosni plemenitaš. Zdaj se je izvilo iz njegovih izmučenih prsi:

„Jaz – te – ne poznam več! – Ti nisi – več – moja hčer!"

»Ali je to tvoja zadnja beseda, oče – prav zadnja?“

»Zadnja – – !"

Nastala je tišina. Slišalo se je samo težko, mučno sopljenje starega plemenitaša. Uboga trpinčena žena je nehala ihteti: tudi otrok je umolknil. – Tiho je vstala nesrečna žena.

»Naj ti Bog odpusti, ubogi, nesrečni oče! Zdravstvuj za vedno!" je dihnila zapuščenka.

Vrata so se zaprla za njo.

Starček niti zapazil ni, da je njegova hčer odšla.

Nakrat se je zganil in začel prestrašeno gledati okrog sebe. Kaj je bil storil nebeški stvarnik – kaj je bil storil!

Svoje-lačno, zmrzujoče dete je pognal v mrzlo zimsko noč! Saj je morala grozno smrt storiti, Helena, in tudi njeno dete.

Kakor bi ga podili strahovi, je grof planil k vratom in bežal po dolgem hodniku ven na plan.

Sneg se mu je vsipal v lice, a on se zato ni zmenil.

»Helena – hčerka moja!" je klical v temno noč.

Odgovora ni bilo! Samo vihar je divjal in podil sneg v divjem vrtincu.

»Helena nesrečna moja hčerka! Tvoj oče te kliče! Oče ti odpušča!"

Helene ni bilo nikjer videti. Silni vihar je bil davno izbrisal njen sled, morda že njo samo pokopal pod snegom.

Še enkrat je nesrečni oče poklical svojo hčer. Zastonj odgovora ni bilo. Zdaj se je starček s klicem: »Umoril sem svoje dete – Odpusti mi Bog!" zgrudil brez zavesti.

Grajski služabniki so prihiteli in nesli nesrečnega starčka nazaj v grad.

Drugo poglavje.
Daleč od domovine.
[uredi]

Zapuščena, izdana od vsega sveta,
Nimam nič, kar v življenje bi polno gorja
Posvetilo le z iskrico sreče.

Minili sta bili dve leti od tega dneva.

V revni podstrešni sobici je sedela bleda, lepa žena ob postelji svojega bolnega otroka. Borno, drobno bitje, ki od svojega rojstva ni poskusilo druzega, kakor revščino in pomanjkanje, je vidno hiralo.

Nesrečna mlada mati se je stresla ob misli: »Kaj bo konec?" Z žalostnimi pogledi je motrila svoje dete. Kako je bilo slabo, kako ga je stresala mrzlica. Zdravnik jej ni delal dosti upanja, da bo bolje.

»Usmiljeni Bog vsaj otroka mi ne vzemi. Saj je edino bitje, ki ga imam na svetu, edina moja tolažba v tej bedi."

Jokati že ni več mogla. Vir solza se je bil izsušil.

Kaj je bila vse doživela od tistega svetega večera, ko jo je ponosni, trdi oče z otrokom vred pahnil v mrzlo, viharno, zimsko noč. Usmiljeni ljudje so njo in dete našli na pol otrpla v snegu in ju vzeli pod streho. Že tedaj je slabotno dete komaj uteklo smrti in se od tedaj ni moglo več popraviti.

Mlada, zavržena žena se je v svoji obupnosti z otrokom vred peljala čez morje, v Novi Jork, da tu poišče njega, očeta njenega otroka, ki jo je-bil sramotno zapustil v revščini in bedi.

Z upanjem, da njega dobi v Novem Jorku, je nesrečnica stopila na amerikanska tla; a kako kmalu sta prišli razočaranje in še večja beda.

Nezvestega svojega moža ni mogla najti; morala je delati, tako trdo, kakor najubornejša ženska, da je dobila kruha zase in za otroka.

Vse je ona, grofovska hčer, prenašala s tiho udanostjo. Od ranega jutra do pozne noči je delala v svoji revni podstrešni sobi. A sedaj, ko je bil njen edinec na smrt bolan, so jo zapustile moči. Potrkala je pri nji najstrašnejša revščina, ker ni mogla več hoditi za zaslužkom. Kaj zdaj?

Zdravila za bolnega otroka so bila pri kraju. Denarja, kupiti druzih, ni imela.

Najemščino za stanovanje je bila že več tednov dolžna. Mili Bog! Kakor je tudi premišljevala in si belila glavo – pomoči in rešitve ni našla nikjer.

Zdaj so se na hodniku zaslišali trdi koraki. Vrata so se močno odprla in v sobo je vstopil visok mož surovega obraza.

»Kaj je z najemščino?" se je zadrl na mlado ženo, ki je prestrašena skočila s stola.

Bleda Helena je bojazljivo zrla v hišnega gospodarja.

»Imejte še malo potrpljenja«, je rekla z milim glasom. »Moje dete je že več tednov bolno in jaz nisem mogla ničesar zaslužiti.“

„Kaj me briga Vaš žrjav", je jezno kričal gospodar. »Denar hočem, ali – "

„Oj, bodite usmiljeni! Imejte usmiljenje z mojo revščino in z mojim otrokom", je prosila uboga, mlada žena. »Potrpite samo še nekaj dni!“

„Kaj? Še nekaj dni? Če do nocoj ne plačate, Vas vržem na cesto. Ta beračica misli, da bo tukaj zastonj stanovala! Torej do nocoj!"

Po teh besedah je surovež zaloputnil vrata in odšel.

„Za sedem ran božjih – kam naj grem z bolnim otrokom!" je kričala nesrečnica za gospodarjem, a ta je ni več slišal.

Vsa obupana se je Helena zgrudila ob postelji svojega otroka.

»Moj Bog – moj Bog – kaj sedaj", je ihtela Helena in vila roke. „Zdravil ni več, stanovanja nimam več."

Kaj ni rešitve, kaj ni pomoči? Če pridejo zvečer hlapci in jo z bolnim otrokom vržejo na cesto – kaj potem? Obupana se je sklonila nad otrokom, ki ga je tresla mrzlica. Tiho je stokala in kakor blazna se je strastno oklepala bolnega otroka, da ji ga ne vzemo. V njenem srcu je nastalo hrepenenje, otresti se tega bednega življenja, ki jej ne obeta druzega nič, kakor žalost in tugo – pomanjkanje in bedo.

Zatopljena v svojo bolest ni Helena slišala, da je nekdo potrkal na njena vrata in ista rahlo odprl.

Visok, krepak mož v uniformi je stopil v sobo. Zdaj je slišala mlada gospa svoje ime. Prestrašila se je in se vzravnala.

»Moj Bog – policijski polkovnik", je zašepetala.

»Srčno pozdravljeni, ljuba gospa", jo je ogovoril g. Rogers, policijski polkovnik v Novem Jorku.

»Za Boga – kako ste prišli sem – od kod veste –"

„Ne ustrašite se me, ljuba gospa", je rekel visoki mož, hitro pristopil in Heleno prijazno prijel za roko. Skoro zamaknen je zrl v njeno upadlo a fino lice, na katerem sta skrb in revščina urezali svoje sledove.

»Torej sem Vas vendar našel! Kako sem Vas iskal in po Vas poizvedoval! Ravnokar mi je slučaj pokazal, kje da ste. Kako sem srečen, da Vas vidim."

Helena je vsled gorečih, občudovalnih pogledov polkovnika zarudela in povesila oči, a od ginjenosti ni mogla odgovoriti.

»Oj, povejte, zakaj ste mi prikrivali svoje prebivališče? Kaj ne veste, kako iskreno mi je pri srcu Vaša usoda?"

Helena je pogledala na stran in stisnila ustnici. Saj mu vendar ni mogla reči, da ji je branil njen ponos, sprejemati še dalje njegovo podporo.

»Izgubila sem svoj zaslužek", je končno rekla, in vsled tega sem šla z otrokom sem v ta mestni del, da znova – “

Utihnila je in v vidni zadregi pogledala visokega moža, ki jo je ginjen opazoval.

Slutil je, zakaj se je preselila v tisti kraj mesta, kjer žive le reveži; poznal je to plemenito žensko srce, ki je začelo znova brez njegove pomoči težki boj za obstanek.

»Draga gospa«, je rekel sočutno, »ali ste pozabili, da sem hotel biti Vaš prijatelj? Od tistega dne, ko ste prvič stopili na amerikanska tla, in sem se jaz z Vami slučajno seznanil, gojim resnično sočutje za Vas. Kaj ne veste, da sem si Vaše zaupanje štel v srečo? Kaj ne veste, kako ljub mi je bil Vaš otrok? Ves Novi Jork sem preiskal, na sto krajih sem vpraševal, kje da ste. Zdaj sem Vas končno našel."

Mlada žena je občutila to očitanje.

„Ne hudujte se", je rekla s solznimi očmi, „jaz nisem mogla in nisem hotela več iskoriščati Vaše dobrote."

„Helena!“ je vzkliknil polkovnik hitro in strastno, „ali me poznate tako slabo? Kaj se čisto nič ne zanimate zame? Kako morete v svoji bedi odklanjati podporo? Uboga žena! – Koliko ste morali mej tem pretrpeti!"

„Moj Bog", je nadaljeval, ko je zapazil, kako stresa mrzlica otroka. „Vaš ljubljenec je bolan, smrtno bolan in jaz nisem zvedel nič o tem? Ne skušajte mi ničesar prikriti. Ja vem vse! Že več tednov ste v najhujši bedi, ne da bi me rekli le besedo!"

Helena se je odvrnila in zakrila obraz z rokami.

„ln vse to ste molče trpeli? O uboga, zapuščena žena. Te skrbi, ta strah za otroka, – ne da bi bili poklicali prijatelja, ki Vam je tako srčno udan! – Ali sem to zaslužil!«

„Nehajte, gospod polkovnik, nehajte", je vzkliknila bolestno Helena, »jaz Vas nisem hotela žaliti. Nisem mogla –“ Hitro je obrnila obraz v stran, da bi ne videl solz, katere so ji silile v oči.

Pretresen v dno srca, gledal je polkovnik nesrečno ženo. Razburjen do skrajnosti ni mogel več pomiriti svoje strasti.

»Helena, nesrečnica, jaz ne morem dlje molčati. Dolgo sem zatiral občutke, katere gojim za Vas, a zdaj se Vam moram odkriti. Helena, jaz Vas ljubim, Vas obožujem! Že od tistega dne, ko sem Vas prvič videl, sem bil izgubljen. Vaša lepota me je očarala in ko sem prvikrat pogledal v Vaše ponosno, blago srce, čutil sem, da edino Vi pomenite mojo srečo. O ne odvračajte se od mene. Helena, saj ste morali že dolgo čutiti, kako vroče in iskreno Vas ljubim, da sem iskal Vašo bližino, da nisem hotel živeti brez Vas –“

„Moj Bog, nehajte, gospod polkovnik! Ne naredite me še bolj nesrečno –«

„Ne, Helena, predraga žena. zdaj me morate poslušati do konca! Svojo usodo položim danes v Vaše roke, svojo srečo, svoje življenje! Pustite mi, da skrbim za Vas in za Vašega otroka. Osrečite me, bodite moja – žena!"

Lahek krik se je začul iz Heleninih ust. A v strastni razburjenosti je polkovnik nadaljeval:

„Helena, ne recite, da še ne občutite zame one vroče, iskrene ljubezni, katera se Vam zdi potrebna za zakon. Ljubili me bodete, kadar me spoznate bolje. In pri Bogu – storiti hočem vse, da osrečim Vas in Vašega otroka!"

V neizrekljivi bolesti je poslušala mlada, nesrečna žena njegove strastne, ljubezni polne besede. Dlje ni mogla molčati, hotela je zabraniti nadaljne nezgode.

„Grospod polkovnik", je rekla, ter žalostno vzdignila k njemu svoje solzne oči, »spoštujem Vas, spoštujem visoko, a Vaša ne morem –“

„Ne, Helena“, je nadaljeval strastno polkovnik, »ne, Helena, ne odvračajte me! Moje vse, moja sreča, moja prihodnjost je odvisna od te ure! Jaz se Vam ne morem odpovedati! Jaz Vas tako neizmerno ljubim, da si nadaljnega življenja ne morem misliti brez Vas! Obljubite mi samo to, da hočete poskusiti, me malo ljubiti –“

»O Bog, moj Bog, ne trpinčite me, gospod polkovnik! Vašo ponudbo cenim visoko. Kako rada bi Vas osrečila, jaz ne morem nikdar postati Vaša."

»Ne nadaljujte, Helena, ne govorite dalje! Zakaj odvračate mojo ljubezen? Ne mimoidoče nagnenje me vleče k Vam, ne ena nečista misel ne živi v meni! Le najbolj odkritosrčna, najčistejša ljubezen me vodi k Vam! Da bi Vi in Vaš otrok ob moji strani brezskrbno, zadovoljno živeli, to je moja želja. Po nudim Vam vse, kar imam, precejšnje premoženje, lep položaj, za kateri Vas bodo tisoči zavidali. – Pomislite to, draga Helena!"

„Ne, ne, gospod polkovnik, zame ni nobenega pomisleka! Ne morem, ne smem sprejeti Vaše ponudbe! Ne silite več v mene!“

»Tedaj povejte vendar, zakaj?“ zaklical je mož v največji razburjenosti, „ali niste prosti? – Ali ste oddani?!«

„Tako je, jaz nisem prosta, moj mož živi! Da njega poiščem, sem prišla sem v Novi Jork!"

Obupni, globoki vzdihi so se čuli po majhni sobi, tako da se je bolni otrok v svojem mrzličnem spanju močno prestrašil.

»On živi, Vaš mož živi? To ni mogoče! To ne more biti! Zakaj ni pri Vas in ne skrbi za Vas in za svojega otroka? Zakaj Vas pusti v največji bedi, ta ničvrednež!"

„Gospod polkovnik, Vi govorite o mojem možu in o očetu mojega otroka!"

Zmedeno je gledal g. Rogers na lepo bledo ženo, ki je ponosno stala pred njim in zagovarjala nezvestega soproga. Takega blagočutja še ni videl.

Obupno je pritisnil mož roko na svoje čelo. To, kar je ravnokar čul, mu je vzelo najlepše nade, ga vrglo iz nebes sreče.

„Ne – prosta! Ne – prosta!" vzdihnil je. „To torej me loči od Vas? Pretrgajte vezi, ločite se od njega, kateri je pozabil na svoje dolžnosti! To ste dolžni sebi in svojemu otroku! In potem bodite moja!"

»Sem in ostanem njegova žena, gospod polkovnik. Ohranila bom svojemu soprogu zvestobo, katero sem mu sveto obljubila pred altarjem, ako je zaslužil ali ne!"

In čez malo časa je nadaljevala:

»Ne hudujte se nad menoj, gospod polkovnik, da je tako prišlo. Jaz nisem mogla drugače."

»Nesrečna, zapuščena žena! Jaz se ne hudujem! Obžalujem Vas iz vsega srca! Bog naj bo z Vami in z Vašim otrokom!"

S torni besedami je spustil njeno roko, katero mu je radovoljno prepustila; – ves potrt je šel k vratom.

Komaj je nesrečni mož odšel, ko je Helena glasno jokaje padla pred posteljo svojega otroka. Kako ji je rezalo v srce, da je blagega moža tako užalila, da ga je morala tako globoko užaliti. Kako srečepolno prihodnost ji je ponudil ta mož! – Vsa beda, vse skrbi bi bile hipoma končane. In kako globoko, kako odkrito jo ljubi! Zdaj je popolnoma občutila svoj žalostni položaj.

In vse to premišljujoč se je popolnoma prepustila tej bolesti.

Trkanje na vratih jo je predramilo. Nekdo ji je izročil pismo, katero je imelo njen naslov.

Nič dobrega sluteč, odprla jo Helena pismo. Bankovec za 1000 dolarjev pade iz njega. Prestrašena gleda na denar, kateremu je bil priložen listek, na kojem so bile napisane le besede:

»Za otroka!"

Premagana od sreče padla je na kolena. Solze so se ji vlile, vedela je, kdo ji je poslal pomoč. Hvaležna molitev vzkipela ji je iz srca za blagega darovatelja, da bi našel srečo, katere mu ona dati ne more.

Eno uro pozneje hitela je Helena čez cesto v oddaljeno lekarno, da še enkrat ponovi zdravilo za otroka. Imela je sedaj denarja dovolj, bila je rešena bede in zamogla otroku streči. A ne za-se, le za bolnega otroka hotela je porabiti denar. Ravno je stopila iz lekarne ter pogledala po mimoidočem ljudstvu. Kar ji obvesi oko na nekem elegantnem vozu.

Vsa preplašena je gledala na lepega moža, pri katerem je sedela elegantna dama.

»Artur, Artur, vsegamogočni Bog, – Artur!" zaupila je s hripavim glasom.

»Artur, Artur! ponovila je znova, a nihče se ni zmenil za njen klic. Odpeljal se je njen soprog, nezvestnik, – ob strani druge ženske.

Vendar enkrat ga je zopet videla, njega – ki jo je kot nevednega otroka zvabil iz grofovske hiše in jo po kratkem zakonu sramotno zapustil, njega, kateremu je iz ljubezni sledila celo v Ameriko!

Od prevelike razburjenosti se je Helena brez zavesti zgrudila.

Tretje poglavje.
Iz obupnosti.
[uredi]

Mračno je postalo po cestah Novega Jorka, a ropotanje vozov in šumenje, katero napravi brezštevilna množica ljudi na cesti, še ni nehalo.

Trudna in opešana od iskanja in povpraševanja šla je Helena po stopnicah k svoji podstrešni sobici v petem nadstropji. Obupnost se ji je brala raz bledega, upalega obraza. Utrujena se je vrgla na stol in v duhu še enkrat premislila vse, kar je doživela.

Izdana, zgubljena in pozabljena je bila od svojega soproga. Samo da bi se nje in njene ljubezni otresel, šel je pred leti v Ameriko. Tu se mu je še enkrat zasmijala sreča. Dvignil se je visoko, – in, oj, kaka goljufija! – se poročil z drugo ženo.

Hčer milijonarja, eno najbogatejših deklet Novega Jorka, je prevaral kakor njo in vzel za ženo. Prisvojil si je napačno ime, da bi ne prišla na dan njegova hudobija.

O ta ničvredni, brezznačajni mož, ki ji je vzel vse, – mladost, domovino, ljubezen starišev, njeno ime in srečno prihodnost.

Danes je občutila, kaj vse je zgubila, danes si je želela nazaj v domači grad, v katerem je bilo tako krasno in kjer je preživela srečna otročja leta.

Kako kruta je usoda! Kako težko se je morala pokoriti za svojo neubogljivost! O, da bi ne bila nikdar verjela prisegam zapeljivca!

Ali ni bilo nobenega izhoda iz teh spletk? Druga, tudi prevarana od njega, je zavzemala danes njeno mesto!

O, kako je sovražila tega moža in vendar ga ni mogla pozabiti. Vedno in vedno so bilo nje misli pri njem, ki ji je vzel vso srečo življenja.

A kakor ga je sovražila, tako nepopisno ga je tudi ljubila. Še danes ga je ljubila z vso močjo svojega srca. Ni ji bilo drugače mogoče, mora ga zopet pridobiti nazaj in naj si bo za ceno celega sveta? A kako! Oklenil se je druge! – Ali je mogla pretrgati te vezi?

Kakor blisk ji je šinila misel v glavo, misel, pred katero se je sama ustrašila, – tako je bila grozna! Planila je kvišku in glasno zakričala:

»Moj si, moj soprog! – Tvoja ljubezen je moja!"

Njen sklep je bil storjen. Še to uro ga mora izpolniti.

„K njemu, v njegovo hišo“, je rekla ter vzela papir in pero, da piše njemu, nezvestemu soprogu.

Oko ji je žarelo, prsa so se ji vzdigala v razburjenosti. Hitro ji je teklo pero čez papir. Pisala je:

Nezvesti ljubljeni mož! Obupanje mi je potisnilo pero v roko, meni – tvoji prevarani, nesrečni ženi. Zapuščena – sama na svetu, sedim tukaj, boreč se z revščino in skrbmi, jaz, hči grofa Ostrovrharja, katero si kot neizkušenega otroka skrivaj odpeljal iz očetovega gradu.

Ah, kaj si mi storil! Bila sem nedolžna in neizkušena ter sem verjela tvojim prisegam. Postala sem tvoja žena in bila srečna v tvoji ljubezni. Toda, oj, kako je bila hitro pri kraji najina sreča! Ko je potrkala revščina na najino preprosto, tiho domovanje – tedaj je bilo konec tvoji ljubezni. Zahteval si bogastva ne ljubeče žene, – zbegal si v Ameriko in mene, grofovsko hčer – ki ni znala nobenega dela – zapustil v najhujši bedi.

Usmiljeni Bog! Koliko sem od tistega dne trpela – se borila stradala in jokala po tebi, ti brezsrčni in brezvestni mož. Ko sta me naposled žalost in pomanjkanje potrla na duši in na telesu, prešinilo me je hrepenenje po očetovem domu, kjer sem preživela srečna leta mladosti in kjer si ti zmotil moje nedolžno srce. Skesani otrok – revna kakor beračica sem milo prosila za sprejem v očetovem domu. Na kolenih sem ležala pred strogim očetom, proseč odpuščenja. Toda – nič na svetu mi ni moglo pridobiti njegovega odpuščenja in njegove ljubezni. Zastonj so bile moje prošnje zastonj moji vzdihljeji – zastonj moje solze! Obšla me je blazopst! A svojem obupu sem bežala iz očetovega gradu – ven v mrzlo zimsko noč v sneg in vihar! Kam? Tega sama ne vem!

Usmiljeni ljudje so mi dali, kar je najpotrebnejega, da se peljem čez morje – v Ameriko – tebe iskat. Hrepenenje in ljubezen sta me gnali, da sem ti sledila do sem v Novi Jork. Končno – po trudapolnem iskanju sem te našla, ti nezvesti, brezsrčni mož, a v kako strašnem položaju. Ne meneč se za svete vezi, ki te vežejo na me, ne meneč se za prisego zvestobe, ki si jo storil pred altarjem, si pod krivim imenom napravil drugo nedolžno žrtev za svojo ženo – toda ne, za svojo »ljubimko«

Moti tem, ko sem jaz daleč od tod, od tebe zapuščena, od očeta zavržena brez vsega imetja – komaj mogla potolažiti svojo lakoto, živel si ti razkošno v neizmernem bogastvu na strani druge ženske. Vsegamogočni Bog! Artur! Kaj si mi storil, meni svoji ženi, ki te jo tako neizmerno ljubila – da, ljubila do blaznosti! Ti veš, da sem ti vse žrtvovala – srečno mladost ljubezen svojih starišev – bogato dedščino – srečo obetajočo prihodnjost – vse – vse!

Pa čeprav si ravnal brezsrčno, čeprav si mi prouzročil silno gorja – jaz te vendar ne morem pustiti, moj Artur! Ljubim te da, ljubim te z vso strastjo srca – oj – še bolj kakor kdaj poprej! Saj sem ti pred altarjem prisegla ljubezen in zvestobo, v tistih srečnih urah, ki so bilo – žal tako kratke! Artur, rotim te, pusti ono, ki misli, da je tvoja žena! Vrni se k meni, k svoji, pred Bogom ti poročeni – pošteni ženi. Vse ti odpustim. Toda – – saj me ne ljubiš več! Kako bi me sicer mogel zapustiti? No, dobro, jaz si hočem tvojo ljubezen zopet pridobiti, vem, da to morem!

Ne ustraši se, Artur, tega, kar ti imam še povedati. Da si pridobim tvojo ljubezen, moram biti v tvoji bližini. Samo tako zamorem pridobiti kaj upliva nate. Artur, kar te prosim, je mnogo! Slušaj! Vzemi me v svojo hišo. Daj mi kako službo, naj bom družabnica ali strežnica tvoje žene one, ki so tako imenuje in kot taka nastopa. Ako bom stala poleg nje in me boš ti mogel ž njo primerjati potem, toga sem gotova, prav gotova, potem ti pridobim zopet tvojo ljubezen, ti zapustiš ono ženo in se navadiš zaničevati njeno bogastvo. Potem pridi na moje srce potem ti vse odpustim in potem bova srečno skupaj živela! Ne boj se, Artur, da tebe in sebe izdam pred tvojo ženo(?) Tvoja tako imenovana žena naj ne izve poprej, da sem jaz tvoja prava, ti pred Bogom poročena žena, dokler se ni tvoje srce v odkriti ljubezni in zvestobi zopet k meni nagnilo.

Samo eno leto – eno samo leto – naj živim pod tvojo streho. Ako se mi v tem času ne posreči, te novič pridobiti – potem – potem te prepustim oni ženi in se odpovem vsem svojim pravicam do tebe. Potem pojdem proč, daleč – daleč, in te ne bom motila v tvoji sreči. Artur! Moji želji, ki naj odloči o tvoji in moji sreči, moraš ugoditi. Ko skušaj se mojemu zahtevanju odtegniti. V rokah imam sredstva, da te lahko prisilim k temu. To veš, da je za dvojni zakon določena težka kazen; izpolni torej mojo prošnjo.

Jaz pridem jutri popoldan v tvojo palačo, da se tvoji takoimenovani ženi ponudim v službo. Vse drugo prepuščam tvoji bistroumnosti ti pametni, brezvestni mož! Ti poskrbi, da me moja tekmovalka vzame v službo in sprejme v tvojo hišo.

Potem naj se začne boj za – pravico in ljubezen.

Tvoja zapuščena nesrečna žena

Helena.

Pismo je bilo končano, olajšano je vzdihnila mlada gospa, najtežje, je bilo premagano. Jutri torej stopi po mogih letih zopet – prvikrat pred svojega moža. Jutri prosi ono ženo, katera je njo, grofovo hčer, – izpodrinila od njegove strani, za službo. Skoraj se je prestrašila tega, kar je ravnokar napisala in zahtevala od svojega nezvestega moža.

»Zmaga se mora odločiti", rekla je zdihuje sama pri sebi. »Ena mora propasti – ona – ali jaz! Bog mi bodi na strani!«

Četrto poglavje.
Srečna brez slutnje.
[uredi]

Stolpna ura na magistratu v Novem Jorku kazala je peto uro popoludne, ko je visok, elegantno oblečen mož stopal proti bližnjemu kolodvoru, da bi se peljal domov. Njegova fina, elegantna zunanjost je kazala, da je to mož iz najboljših krogov. Nosil je glavo po konci, kakor nekdo, ki si je svest, da ima za svet veljavo. John Gould je to tudi lahko storil, kajti imel je vsega v obilni meri, kar cenijo ljudje za naj večjo srečo. In vendar je nekaj, kakor senca, ležalo na njegovem lepem obrazu.

Pred letom poročil se je on, ki se je prej zaman trudil za bogastvom in srečo, z najlepšim in najbogatejšim dekletom iz Novega Jorka, s hčerjo večkratnega milijonarja Smit-a. Imel je prekrasno hišo, opremljeno z najlepšim pohištvom, imel najlepše konje, – skratka: življenje v prelepem njegovem domu nudilo mu je vse, kar si more želeti človeško srce.

A vender, vender ni bil videti popolnoma srečen, akoravno so ga zavidali tisoči izmed onih, ki so ga poznali.

Ravnokar je stopil pred kolodvor, – ko se na rahlo pretrese. Čutil je, da se je nekdo dotaknil njegove roke, katero je držal na hrbtu ter mu stisnil pismo v njo.

Nejevoljen se je obrnil, a ni mogel več videti, kdo mu je to pismo dal, kajti za njim je množica ljudi hodila sem in tje. Nevede, kaj bi storil, ogledoval je majhno pisemce, ki je bilo brez naslova. Že ga je hotel vreči v stran, meneč, da se gre le za kako beračenje, ko se vzbudi v njem radovednost. Hitro je stopil nazaj in odprl zavitek, a komaj je prebral prve vrstice, ko se je smrtna bledica razlila po njegovem obrazu in papir se je tresel v njegovih rokah. Bral je:

Nezvesti, ljubljeni mož!

Obupanje mi je potisnilo pero v roko, meni – tvoji prevarani nesrečni ženi. Zapuščena sama na svetu sedim tukaj, boreč se z revščino in skrbmi, jaz, hči grofa Ostrovrharja, katero si kot neizkušenega otroka – –

Dalje ni mogel več brati, tako ga je iznenadila vsebina pisma.

»Vsemogočni!" zdihnil je in roka s pismom mu je omahnila. Globoki vzdihi izvili so se mu iz prs in obupno je zrl pred se. Bil je spoznan, razkrinkan kot – goljuf in – navadni zakonolomec. Njegova ogoljufana, zapuščena mlada žena, – njegova Helena je prišla za njim, vedela je vse, – grozno! Kaj mu je storiti? Debele potne kaplje so mu od strahu stopile na čelo. Nemogoče mu je bilo, vrniti se sedaj k oni, katera ga pričakuje v razkošnem njegovem domu. Groza ga je hipoma pred njo, ki je menila, da je njegova ljubljena „žena“ – nikakor mu ni bilo mogoče, ji v ti uri stopiti pred oči, – bil je preveč razburjen. Zapustil je torej zopet kolodvor in hitro stopal po cestah, ven na prosto.

S tem pismom v žepu bil je hipoma ob vso srečo, o kateri je sanjal. Ko je videl, da ga nihče ne opazuje, bral je pismo do konca.

Usmiljeni Bog, v njegovo hišo hoče priti. – „Ne, ne", stokal je, »nikakor ne!"

In vender, kaj mu je storiti? Videl ni nobene rešitve. Brez miru hodil je okoli. Vest ga je pekla.

Pred njegovimi očmi stala je v duhu – Helena – kot nedolžna deklica, – kot mlada, ljubezniva žena. Videl je nje bledi, blagi obraz, raz kateri se je brala ljubezen in dobrosrčnost, – ugledal je nje temne oči, katere so mu blesketale ko dve zvezdi z neba. V vsi svoji lepoti in visokosti prikazala se mu je grofova hčer, ki je v neznanski ljubezni verjela goljufivim njegovim prisegam.

Nevedno, milo deklico, oboževano od svojih starišev, je znal on, izkušeni mož, preslepiti in jo poročiti proti volji njenih visokih starišev. Skoraj s silo je nedolžnega, nevednega otroka izvabil iz hiše. Bilo mu je le za njeno bogastvo. Upal je, da se bodo stariši udali in ga postavili dedičem svojega neizmernega bogastva in prekrasnih posestev.

A motil se je: stariši niso mogli odpustiti zapeljivcu in njegovi nesrečni žrtvi, – – svojemu edinemu otroku.

V svojih računih tako prevaran, postala mu je žena, ki je njega tako presrčno ljubila, kmalu zoprna. In nekega dne je zginil, pustivši svojo mlado ženo, katere vroče ljubezni se je naveličal, v skrbeh in v bedi samo. Da, to je storil.

Kakor močni udarci zadele so te misli njegovo vest.

In na amerikanskih tleh, kamor je pribežal, nastopil je pod krivim imenom, si pridobil vstop v najodličnejše družbe in našel novo žrtev svojemu nepremagljivemu hrepenenju po bogastvu in razkošju. Naj bogatejšo in od vseh strani oboževano dekle Novega Jorka, cvetočo lepo hčer milijonarja Smita, je znal on, lepi, elegantni mož preslepiti.

Pred nekaj meseci poročil se je s svojo novo žrtvijo Marijo Smit, ne meneč se za to, da je pustil v svoji domovini mlado, ljubko ženo. Neizmerno bogastvo, palača z najkrasnejšim pohištvom, bila je nje dota.

Hipoma je bil v vrsti najodličnejših mož Novega Jorka, ter imel poleg tega še pridno, mlado ženo, ki ga je srčno ljubila.

Svoji nenavadni lepoti, svojemu možatemu nastopu se je imel zahvaliti za vse, za srečo, bogastvo in veljavo. Nobeno dekle se ni moglo dolgo proti viti njegovi prikupljivi zunanjosti in očarujoči ljubeznivosti. Oboževale so ga vse.

In vse, vse to naj se konča z enim samim udarcem? On da bi bil razkrinkan kot goljuf, odvzeta mu vsa veljava, da, morda celo zaprt radi dvojnega zakona?

Nikdar! In naj velja življenje! Prestrašil se je močno; grozna, hudobna misel prešinila ga je. Kaj, če bi se znebil Helene? – Potem, da, potem bi bil prost; nihče bi ga ne mogel motiti v njegovi sreči.

Streslo ga je; groza ga je bilo samega pred seboj. Hoče li v resnici postati mori –

Ni se upal izgovoriti besede. Ali bi ne bilo najbolje, da izpolni Helenino željo ter jo vzame v svojo hišo. In vender mu je bila strašna misel, živeti z dvema ženama pod jedno streho.

A samo tako, v njegovi bližini bi bila v njegovih rokah. Le tako bi mogel ž njo narediti, kar bi hotel.

In kar divje so se zalesketale pri tej misli njegove lepe oči.

A vendar se je bal prihodnje ure, v kateri stopi pred svojo ženo – mislil je pri tem na svojo drugo ženo, ter jo skusi pregovoriti, da vzame pod svojo streho izdano in ogoljufano Heleno – njegovo pravo ženo. – – – – Truden in izmučen vstal je gospod John Gould. Vso noč ga je trpinčil spomin na doživljaj preteklega dne. Kakor mora ga je tlačila misel, da pride Helena v njegovo hišo. Kaj, če ga ovadi in se izve njegovo hudodelstvo!

Včeraj si gospod Gould ni upal, Marijo, svojo drugo ženo, pripraviti na prihodnost. Zdaj se je pa moralo to zgoditi, kajti danes popoludne hotela je Helena priti v njegovo hišo, da se njegovi novi, ogoljufani ženi ponudi za družabnico, sobarico ali kaj takega. Ni si mogel drugače pomagati, moral se je udati.

Kakor da bi ga gnala neka skrivna moč, zapustil je gospod Gould svojo spalnico. Na pragu prišla mu je Marija prijazno naproti ter mu ponudila roko in usta v poljub. Nikdar si še ni bil tako svest svojega goljufivega početja, kakor v tem hipu, ko se je ga srečna, ljubezniva žena, za katero se je sama smatrala, oklenila okolu vratu.

Hitro je obrnil glavo od nje. V tem trenotku mu ni bilo mogoče pogledati v oči temu, se srečno čutečemu, ogoljufanemu bitju.

Zdelo se mu je, kakor da bi mu nekdo zašepetal na uho besedo »goljuf". Žena je z začudenjem opazila njegov bledi obraz in njegovo raztresenost in zato pri zajutreku posebno ljubeznivo zanj skrbela. Saj ni niti slutila, kako grozne misli so mučile njega, ki je sedel pred njo, katerega je tolikanj ljubila.

Kako so se žarile njene oči, kako nepopisno je bila srečna, da je imela najlepšega moža; za katerega so jo zavidale njene prijateljice.

Kako grozna komedija!

»Ljuba Marija«, je začel Gould s hinavskim obrazom, »gospodinjstvo Ti da mnogo opravila, jaz ne morem dlje trpeti, da nosiš vse skrbi – sama."

»O, kako skrben, kako dober si, duša moja", odgovorila je vesela: mislila je, da skrbi soprog le za njen blagor.

„Ti si moraš za naprej vzeti družabnico v hišo, da Ti bo olajšala Tvojo nalogo."

„Ti ljubi, dobri mož!" zakliče od veselja žareča Marija, ter se ga laskaje oklene okoli vratu.

Nehote se je Gould stresel pri poljubih svoje žene.

»Tudi da so ob moji odsotnosti preveč ne dolgočasiš in ne žaluješ, bi imel pač rad, da je vedno kdo pri Tebi, ki Te kratkočasi. Danes popoludne se Ti predstavi dama, ki mi je od prijateljske strani toplo priporočena. Jaz sicer še nisem govoril ž njo, a vender se mi zdi pripravna za družabnico”, je hlinil soprog.

Presrečna od tolikega sočutja objela je nič hudega sluteča žena onega, ki se je toli hudobno ž njo igral.

„Upam, da se Ti dama prikupi in da jo sprejmeš. Stori to zaradi svojega zdravja in – meni na ljubo.”

Olajšano je sopel goljufivi soprog. Najtežje je bilo prestano. On si ni mislil, da bo to zadevo tako lahko rešil.

Kmalu na to se je poslovil od svoje soproge ter šel v svojo pisarno. Grozne podobe stale so pred njegovimi očmi. Videl se je razkrinkanega pred vsem svetom; veliko temno poslopje. – ječa, je stalo v duhu pred njim.

Peto poglavje.
Dve ženi pod isto streho.
[uredi]

Okolu četrte ure popoludne bližala se je vitka, preprosto oblečena žena hiši Johna Gould-a. Raz fino rezani obraz brala se je revščina in trpljenje. Zdaj pa zdaj se je ustavila, ter globoko sopla; videti je bilo, da ji je bila pot prav težavna. Kmalu mora stati pred njo, katera ji je uničila vso srečo, ji vzela soproga.

Zdaj je dospela do krasnega poslopja. Tukaj torej, v tej palači, je živel – njen nezvesti mož z drugo, med tem ko se je ona, zapuščena od vsega sveta, borila z revščino in skrbmi. Ko je zvonec zapel in je Helena odpirajočemu slugi povedala željo, da bi rada govorila z gospo, jo je peljal ta v prvo nadstropje. Dospevši na mostovž, pritisnila je bleda, lepa žena roko na glasno bijoče srce; trepetala je strahu pred bližodimi se trenotki. Zdaj so se odprla vrata, – onstran katerih je počivala v naslonjaču velika postava Marije, – njene nasprotnice, roparice njene sreče.

Smrtna bledica je oblila Helenin obraz. Srepo je uprla oči v ono, ki je uživala Arturjevo ljubezen, in katera je veljala pred svetom za njegovo ženo.

»Stopite bliže, gospodična Sever", zadonel je zdaj prijazni glas Marijin. „Vi iščete kakor mogoče hitro službe, kaj ne?"

Pri teh besedah se je Marija vzdignila. Njen pogled je občuduje obstal na elegantni postavi Helene.

»Da, jaz sem primorana iskati službe."

»Smem-li prositi za Vaša spričevala?" Helena je pobledela in se stresla.

»Jaz nimam nikakih spričeval", odgovorila je prestrašeno, »jaz nisem še nikdar bila v službi. – Bolje bo pač, da Vam povem resnico. Jaz nisem več dekle, jaz sem – žena."

Sočutno je gledala Marija na pred njo stoječo. Slutila je, da je le-ta videla boljše dni.

„Potem gotovo Vaš mož ne skrbi za Vas, ali ste vdova?" vprašala je Marija.

»Moj mož me je zapustil. Jaz sem sama in brez varstva na svetu!" je prišlo počasi iz Heleninih ust, ki se je pri teh besedah močno tresla.

»Uboga, uboga žena, zapuščeni ste, zapuščena od Vašega moža!" je odgovorila Marija z ljubeznivim glasom, ter sočutno prijela Heleno za roko.

„Da, jaz moram sama skrbeti za-se in za svojega otroka."

»Usmiljeni Bog, je li to možno?" On je zapustil Vas in Vašega ubogega otroka ? – Ali more kdo tako brezvestno ravnati? – O, Vi nesrečna žena, kako strašen mora biti Vaš položaj!"

Bolj tiho in s presrčnim glasom je nadaljevala: »Kako srečna sem pa jaz! Jaz imam zvestega, ljubeznivega soproga. Jaz imam vse, kar si želi moje srce!"

Lepi obraz Helenin je pri teh besedah, kar otrpnel od gorja, njene oči so motno zrle v daljavo.

»Ali mislite, da se bo nezvesti mož kesal in da se zopet vrne?" vprašala je tiho Marija.

Pri teh besedah šinilo je čudno čez obraz nesrečne žene.

»Da, upam, moj mož se bo vrnil k meni", rekla je v odgovor ter s temnim pogledom naglo merila elegantno gospo.

„Hočete-li sprejeti pri meni službo družabnice, prijateljice? Gotovo se bodete kmalu dobro počutili v naši hiši. – Ste-li zadovoljni s sto dolarji mesečne plače?“

»Sto dolarjev! To je preveč, veliko preveč, gospa Gould!" rekla je neiznenadena Helena. »Poskusite poprej, kaj znam in potem mi dajte, kolikor zaslužim.“

»Ne, ne, stvar je urejena. Ali bi Vam bilo mogoče službo nastopiti jutri zjutraj?“

„Jaz sem Vam hvaležna, zelo hvaležna, gospa Gould; a imam še eno prošnjo. Ali smem enkrat na teden obiskati mojega bolehnega otroka?"

„Ljuba gospa, kako morete to šele vprašati? O Bog, kako bogati, kolikega zavidanja vredni ste v vsi svoji nesreči, Vi imate otroka", je zdihuje nadaljevala Marija.

Kakor lahek krik bolesti so zadonele Te besede. Toraj je bila vendar v srcu toliko zavidane ena rana!

»Potrpite še malo", je začela čez nekaj časa Marija. »Moj ljubi mož pride takoj, veselil se bo, se z Vami seznaniti.«

Prestrašeno se je zgenila Helena. Zelo se je morala premagati, da je prikrila svojo razburjenost.

»Srečna bodem, Vašega ljubega soproga kmalu spoznati. A dovolile mi vendar, da grem. Jutri zjutraj sem točno na mestu." Pri tem so je Helena priklonila tor tresočih se nog zapustila sobo.

Komaj so se vrata za njo zaprla, ko se utrujena ustavi. Z nadčloveško močjo se je premagovala, a zdaj je malo manjkalo, da se ni zgrudila. Lahek vzdih se ji je izvil iz prs, solze so se ji vlile iz oči.

To toraj je bila žena, radi katere jo je zapustil, – žena, katera ji je vzela vso srečo življenja. Kako sovraži in zopet pomiluje nevedno, nič sluteče bitje. – Jutri torej naj se po dolgih letih zopet snide ž njim, in naj ž njim in s svojo tekmovalko stanuje pod isto streho.

Grozna komedija! Bala seje prihodnosti. Kaj vse jo čaka?!

Ravno je hotela iti po stopnicah doli, ko ji zastopi postaven, eleganten mož pot. Prestrašen je odskočil nazaj, ko je ugledal lepo, bledo, mlado ženo.

„Helena, Helena, moja žena!" je zakričal ter razprostrl roke. –

»Usmiljeni Bogi – Artur! – Nezvesti!" je odmevalo iz zapuščenkinih ust, in Helena je z rokama pahnila moža od sebe. Prestrašena od tega nepričakovanega srečanja, odskočila je Helena nazaj – na druga vrata.

Naglo kakor blisk je odprl mož ta vrata in pahnil Heleno v sobo. Predno se je še zavedla, so bila vrata zaprta in bila je sama – po tako dolgi ločitvi sama s svojim soprogom.

Grozen strah je spreletel nesrečno ženo, ko je uzrla divje se žareče oči svojega moža. Demonični svit, katerega ni poprej nikdar opazila, jo je kar pretresel. Vsa ljubezen, ki jo je doslej še vedno gojila v svojih prsih, je izginila v tem trenotku. Bala se je nakrat moža, katerega videti je prej tolikanj hrepenela.

„Ti si bila pri moji ženi", začel je končno gospod Gould s hripavim glasom.

»Ravnokar prihajam od preslepljenke, ki misli, da je Tvoja žena", odgovorila je Helena mrzlo.

Gospod Gould je prebledel. »In kaj se je zgodilo?" nadaljeval je hreščaje.

„Sprejela sem službo pri njej."

„Kaj hočeš tu v moji hiši?" vprašal je s težkim glasom.

„Kaj hočem? Saj sem Ti pisala!" In oziraje se po dragoceno opremljeni sobi je nadaljevala Helena: „Kako lepo je pri Tebi! – Kaka razlika doma in tu!“

»Helena, – Ti si prestala mnogo zlega,“ Skoraj sovražno so so zalesketale pri teh besedah njene oči.

„Zlega? – Ne vem, ali se more to imenovati samo zlo! – Da, jaz sem mnogo trpela, – trpela vsled Tebe, Ti brezznačajni, brezsrčni mož! Ko si me zapustil in sem jaz od žalosti in toge zbolela in nisem mogla več delati, takrat sem trpela lakoto in –"

»Moj Bog – Helena – molči!"

»Jaz še nisem pri kraju", nadaljevala je s tresočim se glasom. „Prišlo je še huje! Ko sem postala vedno slabeja, peljali so me v bolnišnico, mene, Tvojo ženo, – grofovo hčer. In ko sem potem z otrokom – «

»Z otrokom? Kaj praviš? Z otrokom?"

»Da, ko sem z otrokom iz bolnišnice prišla, bil je tako slaboten, da sem se vsak trenotek bala, da mi na rokah ne umrje." –

„Helena, – otrok, – otrok! – Moj Bog, govori, – ali je najin otrok?«

„Najin otrok?“ zdihnila je obupno bleda žena. – „Kako to meniš? V resnici, bil si Ti, ki je otroka v življenje poklical, a ko je zagledal luč sveta, bil je samo moj otrok! Očeta ni imel več!«

„Helena, ne muči me“, zavpil je mož. „Govori, kje je otrok? Ali še živi?“

„Kaj to Tebe briga? Saj se nisi do sedaj zmenil ne za otroka, ne za mater njegovo.“

„Saj ni res«, je zdaj jezno odgovoril mož. „Ti lažeš! To vse je laž!“

„Kaj, Ti misliš, da bi Te mogla v tako svetih rečeh nalagati? Hočeš-li dokaze videti?"

„Da, pokaži jih“, siknil je mož.

„Tu so dokazi! Evo jih!“ zaklicala je Helena in potegnila iz žepa zavitek papirjev. „Tu je najin poročni list in tu krstni list najinega otroka!“

Dalje ni prišla. Ko je ugledal mož papirje, bil je kakor blazen; – njogovo čast, njegovo prihodnost, njegovo usodo imela je ona v rokah; – njegove oči so žarele kakor oči tigra, ki se pripravlja planiti na svoj plen. Vse, vse bi zamogla ona s temi papirji; – imeti jih, je pomenilo življenje, rešitev, bogastvo in moč, – vse – vse!

Da bi jih imel – on! Če bi jih mogel dobiti v roke, jih izviti Heleni!

Ta satanska misel se je polastila obupneža.

Ali se ni nekam sključil kakor na skok? Divji, hripav glas je zaoril po sobi, v kateri se je ravno začelo temneti, – potem je sledil drug, pretresujoč krik.

Artur je planil na Heleno ter jo zgrabil za roko, v kateri je držala usodepolne papirje, da bi jih izvil s silo.

»Pomagajte, pomagajte!“ je zavpila Helena ter omahnila nazaj, – zgubila je zavest, – papirji so ji padli iz rok, – hitro je vzel mož brezzavestno v svoje roke.

V tem hipu so se vrata odprla. Marija je stala na pragu.

Kakor okamenela je obstala, ko je ugledala ta prizor.

Na pol zamolkli klici na pomoč zvabili so jo semkaj.

Sedaj je Artur spustil svojo nesrečno žrtev.

Izraz njegovega obraza je bil tako grozovit, da se ga je Marija nehote zbala. Lasje so se mu ježili, obraz je bil strašno bled, oči so se mu divje svetile.

„Kaj se tu godi?" vprašala je Marija, stopivši v sobo.

Artur je položil onesveščeno Heleno na zofo.

S tem je dobil časa, da se je zopet pomiril.

„Tujo damo našel sem brezzavestno zunaj na mostovžu", odgovoril je mirno, „prinesel sem jo notri. Kdo je nesrečnica?«

»Reva je gotovo od pomanjkanja tako slaba, da se je zgrudila; ona je Slovenka, ki išče službe in katero sem ravnokar sprejela, ljubi John, – saj tu leže njeni papirji." – Marija se je pripognila in prehitela Arturja, kateri je tudi segel po papirjih – po onih papirjih, ki so bili njegova usoda!

„Spravil jih bom, Marija", rekel je in hotel dokumente vzeti iz njenih rok.

V tem hipu pa se je Helena zopet vzbudila.

Vzravnala se je po konci ter zmedeno glodala okolu sebe, medtem ko si je s svojimi brezkrvnimi rokami popravljala neredne lase iz sonc.

V tem zagleda papirje in vsa zavest se ji je hipoma zopet povrnila.

Hitro je vstala in iztrgala z naglostjo dokumente iz Arturjevih rok.

„Uboga žena, kako se počutite?" vprašala je Marija ter ponudila roko v pomoč omahujoči Heleni, „Vi ste se zgrudili, moj mož Vam je pomagal."

Helena je z nepopisno grozo gledala Arturja, ki je moral za zdaj papirje pustiti, da bi v Mariji ne vzbudil nezaupnosti.

„Mislim, gospa, da je zopet dobro", odvrnila je Helena.

„Poslali bomo po zdravnika, John", obrnila se je Marija do svojega moža. „Dala Vam bom malo okrepčilo."

„Ne trudite se, milostiva, jaz sem zopet popolnoma pri moči", zagotavljala je Helena in spravila papirje v žep.

„In pridete jutri?"

„Jutri!“ odgovorila je Helena mehanično in poklonivši se stopila iz sobe, ne da bi se bila ozrla na Arturja.

»Pozabila je, se Tebi zahvaliti, John", obrnila seje Marija do svojega moža, „odpusti nesrečnici, saj je mnogo, neizrečno mnogo trpela, kakor sem posnela iz vsega."

Postalo je mračno.

Marija ni videla temnega pogleda, s katerim je Artur zrl za odhajajočo, pogleda, ki ni oznanjal nič dobrega.

Bil je v njeni roki!

Šesto poglavje.
Kvartopirec.
[uredi]

»Dobljeno! Zopet je g. Štefan dobil – – in g. Gould zgubil premoženje!“

»Kaj mu je za to, saj ima neizmerno bogatega tasta, milijonarja Smita, čigar edino hči Marijo je poročil!«

„Ali je blazen? Zopet stavi na isto karto!“

„Videti je, da je Gould danes vsa upanja osredotočil na srčno damo!"

»Hahaha“, smejal se je drug igralec, „s srci naj se nihče ne igra!“

Artur ni poslušal teh besed, ker vsa njegova pozornost je bila obrnjena le na karte.

»Zgubljeno!“ slišalo se je zdaj. „Zopet zgubljeno! 10.000 dolarjev!«

Bled je stal Artur tu. Kakor že mnogokrat, iskal je zopet razvedrila, pozabljenja in razburjenosti v igri. Mrzlična napetost in pričakovanje žareli sta mu iz oči.

Zdaj pa mu je obraz strahovito prebledel. Ne da bi trenil, je pobral bankir velikansko svoto, katero je Artur stavil v petič na isto karto in jo vedno zgubil. To je vzbudilo začudenje celo v tem krogu bogatih in hladnokrvnih igralcev.

Artur je stopil k pisalni mizi v ozadju sobane ter tam podpisal novo nakaznico na banko, – bila je to zadnja svota, katero je še v banki imel. Ako zgubi še to, potem je žrtvoval hudiču vse igre, kateri ga je držala svojimi ostrimi kremplji. Vrnil se je k igralni mizi.

Smehljaje zasledovali so vsi Arturjevo početje.

Stavil je zdaj nakaznico na neko drugo karto.

„50.000 dolarjev je to! Vso škodo hoče nakrat poravnati, – vse nakrat dobiti, kar je zgubil«, šepetalo se je v družbi.

„Gould, stavite še enkrat na srčno damo«, zaklical je nekdo izmed igralcev Arturju. „Stavim, da se obrne v Vaš prid.«

Artur pa ni poslušal tega sveta, stavil je na drugo karto. Bankir, ki je držal karte v rokah, začel jih je zopet deliti, kakor vedno mirno in hladno – eno za-se, eno za vsakega igralca.

Hipoma je nastalo živahno gibanje med navzočnimi gospodi. Oni gospod, ki je bil ravnokar Arturju svetoval, naj šeenkrat stavi na damo, je imel prav.

V tem hipu obrnila se je srčna dama v prid igralcev, a stavljeno ni bilo nanjo.

„Gould, Vi bi imeli Vaših 50.000 dolarjev, ako bi bili slušali mene!“ zaklical je onkraj mize sedeči gospod ter vzel slugi iz rok kozarec kipečega šampanjca. Ne da bi odgovoril, v razburjenem pričakovanji zasledoval je Artur karte, katere je bankir Štefan z občudovanja vredno hladnokrvnostjo odkrival.

Tudi pogledi drugih igralcev, ki so v velikem krogu sedeli pri mizi, sledili so z živim zanimanjem igri, katera je postala jako razburljiva, celo za te prenasičene lahkoživce. In zopet je pri naslednji karti nastalo živo vrvenje v krogu igralcev.

Vsi so nehote pogledali na Arturja.

Bankir je imel srečo!

Karta, na katero je Artur stavil 50.000 dolarjev obrnila se je na korist bankirju.

Ne da bi izpregovoril le besedo, vzel je le-ta nakaznico karte in jo položil k svojim drugim svotam.

Za trenutek je bil Artur videti kakor omamljen, vsaj čuti ni bilo ne glasu iz njegovih ust.

Zdaj so se drugi igralci glasno zasmejali.

„Gould«, slišalo se je, »danes ste igrali kakor začetnik, kakor sirota!“

»Kaj mara Gould za tako malenkostno svoto!“

„Tu sem, Gould! Trčnimo! Ljubezen naj živi! Kdor ima nesrečo v igri, ima srečo v ljubezni! Tako se tudi meni godi! Tolaživa se, Gould!"

Artur se je silil na smeh. Vzel je strežaju, kateri je na blesteči srebrni plošči raznašal z vedno svežim, kipečim šampanjcem napolnjene kozarce, eno teh čaš ter jo spil na zdravje gospodov. Kazal se je hladnokrvnega in brezbrižnega nad zgubo velikanske svote.

V notranjosti njegovi pa je besnel vihar divje obupnosti.

Vse je zgubil, colo premoženje, katero mu je prinesla njegova žena! A še bolj ko to, grizla ga je druga muka – strah! Ko je po kratkem času, naglo spraznivši več kozarcev, zapustil dvorano, ostali so drugi gospodje še pri igri.

„Videti je bil zmeden“, rekel je eden izmed njih, „smeh je bil prisiljen!"

„Kaj še! Zakaj zmeden? Kaj je 100.000 dolarjev za Goulda, dragi prijatelj! Saj ima tasta!“ segel je drugi v razgovor.

„Motite se, g. Stuart, jaz poznam starega Smita; on ne da ničesar več.“

„Saj ima vendar dosti!"

„Stari Smit je nekak čudak. Dal je svoji hčeri kolikor je mislil, sam pa tudi tako visi na denarju, da se ne loči od njega.“

Medtem je Artur zapustil hišo.

Ko jo prišel na cesto, hodil je – sem ter tja kakor bi sanjal, dokler ni prišel do tihega, praznega prostora.

Tu se je ustavil.

Onkraj pod drevjem jo stala klop.

Artur je šel proti njej.

Zdihujoč se je vsedel.

Zdaj zakrije obraz z rokama.

Kam je dospel?

Kamor se je ozrl, povsod mu je zijal naproti črn, grozen prepad.

Njegov dom delal mu je sleherni dan nov nepopisen strah, kajti Helena bi vsak dan lahko stopila s svojimi papirji in svojim otrokom pred Marijo in bi ga lahko kot goljufa in zakonolomca razkrinkala.

Ječa, z vsemi njenimi grozotami stala mu je pred očmi. A ne samo to, bil je tudi gmotno uničen! Zgubil je vse, bogastvo, čast, veljavo, – vse – vse!

Če bi prišli stražniki in bi ga odpeljali! Če bi bil poklican radi dvojnega zakona k sodniji, in obsojen na ječo – – rajši smrt, ko to!

Ali se mu to ne more zgoditi vsak dan?

Ali ni bil popolnoma v Heleninih rokah?

Morda ga je že v tej uri ovadila, da bi se maščevala nad njim, ga kaznovala, saj spise je imela, ki so vse dokazali.

Čutil je, da prihajajo ljudje.

Artur je skočil s klopi.

Ali so ga že stražniki iskali?

Bežal je, – blodil naprej; – obupnost se ga je polastila in v njegovi notranjosti borila so se očitanja s groznimi naklepi.

Smrt bi mu bila rešiteljica.

Prijel je za držaj malega samokresa, katerega je imel v žepu – bil je umeten izdelek, ta samokres! In zdaj je bil tudi zadnji njegov prijatelj, njegov rešitelj, katerega se je oklenil.

Tako je taval naprej po nočnih cestah, da je prišel do parka.

Tu je bilo tiho in prazno, na nekaterih mestih celo temno.

Tukaj bi lahko izpolnil svoj obupni naklep.

„Rešenje iz te muke«, izbruhnil je in s plahim pogledom iskal pripraven prostor. „S Heleno bi se morda še dalo obračunati, – jaz bi jo morda že dobil v svojo roke, kakor sem zdaj v njenih – a še hujše je gmotno uničenje – zgubil sem vse, vse, več kakor imam«, govoril je pred-se.

Proč z vsem, kar bi me zamoglo izdati, da sem bogati Gould«, nadaljeval je po kratkem prenehanju, ko je dospel do majhnega jezera sredi parka, »nihče izmed onih, ki me bodo našli, ne sme vedeti, kdo sem, – kdo je samomorilec! Tako daleč je torej prišlo z menoj! – – Proč s to denarnico, prazna je, izvzemši nekaj vizitnic in ničvrednih pisem, – proč s tem robcem, kateri bi me lahko izdal!"

Z divjo naglico metal je vse v jezero – le samokres držal je krčevito v desnici.

„Naj si toraj bo“, končal je z zamolklim glasom. „zadnja moja beseda je: prokletstvo na te, svet! Čemu si in čemu si me ustvaril? – Zdaj imam vsaj v rokah moč, da končam to življenje.“

Artur je vzdignil samokres ter ga obrnil proti svojim prsim. En trenotek, in vse bo končano.

Že je mislil ustreliti, ko hipoma odjenja. Roka s samokresom mu omahne.

Neka misel mu je šinila v glavo, katere se jo hitro oprijel, kakor da bi ga prešinile nove nade.

Še ena rešitev je bila zanj, ------------še ena! Hitro je bežal v temno noč. Grozen načrt je bil narejen.

Sedmo poglavje.
Skrivnosten umor.
[uredi]

V jedilno sobo Gouldovega stanovanja, katera je bila opremljena z vsem razkošjem, vstopili so naslednjega jutra Marija, Artur in nova družabnica Helena Sever.

Marija je ponudila Heleni sedež pri mizi.

Artur je držal, pač samo da bi skril svojo notranjo razburjenost, v roki časnik. Zavžil ni skoraj ničesar.

»Ali ste Vašega otroka dobro preskrbeli, gospodična Sever?" prekinila je Marija tihoto.

Ime Sever je pretreslo Arturja v notranjost.

»Upam, gospa Gould, drugače bi ne imela miru", odgovorila je Helena z rahlo tresočim se glasom.

„Vi ljubite tega otroka, edino kar Vam je ostalo v Vašem trpljenji, kaj ne da«, nadaljevala je Marija. „O moj Bog, kaj ste morali trpeti! Hujšega si človek pač ne more misliti, kakor to, kar Vam je prizadel Vaš soprog. Premisli, John", obrnila se je Marija do svojega moža, »jaz imenujem našo družabnico gospodično zaradi poslov, katerim ni treba, da bi vedeli za razmere; a revica tu je žena, nesrečna, zapuščena žena, katero je njen mož ogoljufal in izdal. Kako neki se more dobiti mož, ki je toli nesramen in brezznačajen, da zapusti ženo in otroka, ter jih prepusti največji revščini! Seveda, Tebi je to nerazumno, jaz vem to, ker Ti imaš blago, ljubeče srce.«

Artur se ni upal pogledati proti Heleni; odgovoril ni, videti je bil zmeden, raztresen in trudil se je svojo notranjo razburjenost prikriti. A vzlic temu izdale so njegove blede poteze in njegov nemirni pogled, da se nekaj strašnega vrši v njegovi notranjosti.

»Kaj bi storili, gospodična, ako bi brezznačajneža zopet videli, ga zopet našli?“ vprašala je Marija.

»Našla sem ga, gospa Gould!"

»Kako – Vi veste kje je? In on?"

»On se je zopet poročil!"

»Poročil? Ali mu je znano, da ste ga našli? Potem naredi drugo ženo ravno tako neizrecno nesrečno, ta ničvrednež! Potem je to hudodelec!"

»Da, to je, gospa Gould!"

»In Vi ga še ljubite?" vprašala je Marija in zmajala z glavo. –

»Vi tega ne morete razumeti, milostiva, Vi si ne morete predstavljati teh duševnih borb. Časih sama ne vem, kako je sploh mogoče, da se vse to preživi."

V tem hipu zaslišali so se glasni klici s ceste.

Hitro pretrganje toga mučnega prizora bilo je Heleni po volji, kajti oddahnila se je.

»Kaj se godi?" vprašala jo Marija. »Ali slišiš, John?"

Vstal je ter stopil k visokemu oknu.

Zdaj je bilo slišati bolj natanko: »Posebna izdaja! Umor! Kupite posebno izdajo – 5 novcev! Natanki popis!

»Umor v Madison-cesti!“ glasilo se je zdaj.

Marija naglo vstane.

»V Madison-cesti“, – vskliknila je – »hiša mojega očeta stoji v tej cesti." – –

Artur je gledal doli, tako da se ni videlo njegovega obraza. V tem nekdo potrka na vrata.

Sobarica vstopi vsa preplašena – v roki je držala posebno izdajo necega časnika in ni mogla spregovoriti besedice; – s smrtnobledim obrazom in tresočo se roko je stala tu. –

»Kaj se je zgodilo?” vprašala je Marija in spreletele sojo grozne slutnje. »Kaj je v časniku?"

Vzela ga je sobarici iz rok.

A komaj je pogledala vanj, komaj prebrala prve vrste, ko je že glasno zavpila in se nezavestna zgrudila na tla, med tem ko ji je padel list iz rok.

Helena in sobarica sta vzdignili Marijo in jo položili na zofo. –

Akoravno Helena še ni vedela, kaj je vse to provzročilo, vender je bila tudi ona polna strahu, ko so se vsi ti prizori dovršili pred njenimi očmi.

Edini, ki je bil videti hladnokrven, je bil Artur.

Stopil je od okna proč k Mariji, kateri je sobarica hladila čelo z mrzlo vodo.

Zdaj se je pripognila Helena, pobrala posebno izdajo in brala:

»Skrivnosten umor.

V hiši št. 101 na Madison-cesti našli so danes zjutraj gospoda Smita, večkratnega milijonarja in brodnika, mrtvega v spalni sobi z veliko rano v prsih in oblitega s krvjo. Zgodil se je gotovo umor, in sicer po noči. Umorjeni ni bil oropan. Denarne omare v sosedni sobi in v isti sobi stoječe dragocenosti so bile nedotaknjene, celo uro, verižico in denarnico so našli pri g. Smitu. Se-li je to zgodilo iz maščevalnosti, ali je bil morilec pregnan, predno se mu je še posrečilo, pobrati dragocenosti, ali odpreti omare, to bo dognala šele preiskava. O morilcu ni še nobenega sledu.“

Helena je pogledala kvišku. Njene oči so se uprle na Arturja, ki je bil nagnen čez Marijo.

Grozna misel se ji je vsilila, misel, pri kateri se ji je krčilo srce; – zgrozila se je, med tem ko je še vedno gledala na Arturja; – strah jo jo obšel pred tem bledim možem, ki je bil oče njenega otroka, ki jo je v prejšnih letih objemal in poljubljeval, in ki se je včeraj ž njo boril za one papirje. – –

Zakaj ni pogledal v list? Zakaj ni iskal pojasnila za ta nenadni, omamljiv strah, kateri se je polastil Marije? Ali je vedel kar je oznanjeval list, katerega je Helena še vedno v rokah držala, med tem ko so plahe oči še vedno počivale na njem?

Nakrat se je na mostovžu zaslišalo govorjenje.

Nekdo je potrkal na vrata.

Sluga je stopil v sobo.

Tudi njemu se je poznalo, da je bil ves preplašen.

Obrnil se je do Arturja.

»Gospod Gould – en odposlanec kriminalne policije, zavezni maršal Bernard je ravnokar prišel”, naznanil je sluga.

Artur se vzdigne kvišku.

Znan mu je bil ta, po vsem Novem Jorku kot najspretnejši in najizkušenejši uradnik, znameniti Bernard.

Kaj hoče tu?

Z ledenim obrazom je pogledal slugo.

»Kje je uradnik?" vprašal je.

»V sprejemni sobi", odgovoril je sluga.

Ne da bi trenutek odlašal, šel je Artur proti vratom.

Sluga jih je odprl.

Zdaj je šel Artur v sprejemno sobo, v kateri jo stal maršal Bernard, ki je bil vedno civilno oblečen in je imel jako čuden pogled, in se Arturju resno poklonil.

»Gospod Gould, pridem z ravno tako žalostnim kakor tajnim poročilom", je začel. »Gospod Gould, Vaša soproga je edina hči in dedinja g. Smit-a. Žalibog Vas moram prositi, da pripravite Vašo soprogo na jako hud udarec ter prosim, da jo pripeljete k meni."

»Nesrečo, o kateri govorite, smo ravnokar izvedeli in je zadela mojo soprogo s toliko močjo, da se je onesvestila", odgovoril je Artur. »A zdaj mi pred vsem povejte, gospod, kako je to, da se nam to šele zdaj sporoči, ko se že po cestah razglaša?«

„To mora za zdaj še uradna tajnost ostati, g. Gould! Razne okoliščine nas silijo, zabraniti vsakomur vhod v hišo."

„Menite, da se mora poprej dognati mestni izvid. A zakaj ni prišel stari Bob, sluga mojega tasta? Priznati moram, da me jezi tolika nemarnost, da mi je celo nerazumljiva!"

»Primerijo se slučaji, gospod, v katerih smo prisiljeni posebnim naredbam", odgovoril je Bernard, „in tak teman slučaj je tudi to! Kdaj ste bili zadnjikrat pri Vašem tastu?"

»Zadnjikrat? Tega je že precej časa.”

»In Vaša gospa?« 

»Moja žena je bila še pred kratkim pri njenem očetu.«

»Vi pa ne? Ali je bilo Vaše razmerje ž njim napeto?« Nepovoljen, žugajoč pogled zaplapolel je v Arturjevih očeh. –

»Čemu ta vprašanja, gospod?" je vprašal. Bernard je s svojimi sivimi, ostrimi, opazujočimi očmi zapazil ta pogled.

„Prosim, oprostite mi", rekel je uradnik z lahkim priklonom, »vprašam samo zato, da razvidim, ako se nam je stari sluga zlagal."

»Bob? Kaj je ta povedal?"

„Najzmedenejše stvari.“

„Prosim, povejte mi.« –

V tem trenotku je bil razgovor pretrgan.

Vrata so se odprla.

Oprta na Heleno, z omahujočimi koraki, bleda ko smrt, prišla je Marija v sobo.

„Vi ste uradnik“, zavpila je, »usmilite se me! – Povejte mi le eno, – je-li moj oče – ne, ne, saj to ni mogoče! Ime Smit je pogosto, – saj je lahko le zamena, pomota.« – –

Marija je spustila Helenino roko ter naglo stopila proti Bernardu, ki se je jako resno priklonil dedinji.

„Hud, bridek udarec Vas je zadel, milostiva«, je odvrnil, „bodite trdni in udani – žalostna dolžnost mi je, Vam naznaniti smrt Vašega očeta. “

„Za Boga – kaj se je zgodilo? Je-li ta grozna vest resnična? Moj ubogi, dragi oče – – ali je – umorjen?«

»Žalibog, tako je, milostiva!«

Zdaj, se je Marija zajokala in solze so ji zabranile govorjenje za nekaj minut.

Ko si je končno s finim robcem obrisala oči, peljal jo je Artur k stolu.

»Povejte nam vse, gospod«, rekla je z zamolklim glasom. „ali je moj ubogi oče – mrtev?«

»Ko je danes zjutraj sluga naznanil, kako je našel svojega gospoda, šlo je takoj več policajev in potem tudi preiskovalni sodnik z zdravnikom na lice mesta. Zdravnik ni mogel druzega storili, nego konštatovati smrt nesrečnika; smrt se je morala po noči dogoditi. Bil je že mrzel.“

In kdo je – kateri nesramni zločinec – je drago življenje – mojega očeta – žrtvoval svoji lakomnosti?"

»Žalibog Vam v tej zadevi ne morem dati pojasnila.«

„K njemu hočem!“ zaklicala je Marija in vstala, moram ga videti! Saj se niti posloviti nisem mogla od njega." –

Znovega se je začela jokati.

Artur ji je zašepetal nekaj besed, da bi jo pomiril.

„Bila je naša dolžnost, gospa Grould, Vam, edini hčeri in dedinji g. Smit-a takoj naznaniti dogodek, in to žalostno delo je meni pripadlo«, rekel je Bernard. „Za sedaj je oblastvo zapečatilo vse, v hiši se ni nihče najmanjše stvarice dotaknil; preiskovalni sodnik in komisija sta morala najprvo določiti izvid, in to se je med tem časom gotovo že zgodilo.

»Jaz moram tje! Hočem k njemu! John, – « – Marija je brez moči padla možu v roke.

Medtem, ko je prišedša sobarica ihtela, gledala je Helena nepremično na Arturja.

Plašen njegov poglod obrnil se je na njo.

Srečala sta se za trenotek z očmi.

Grozno čuvstvo je prešinilo Heleno.

Neka skrivna moč odvračala jo je od tega moža, katerega je tako vroče, tako neizrečno ljubila, ljubila še do včerajšnega dne. Nekaj nepopisno satanskega je bilo v njegovem pogledu.

Je li bil to Artur? Artur Sever?

Heleni se je v tem trenotku dozdevalo, kakor da bi bil postal drugi.

In tudi ona je čutila, da je postala druga.

»Ako želite, gospa Gould", obrnil se je Bernard k Mariji, ko se je zopet vzravnala, »sem pripravljen peljati Vas v hišo Vašega očeta, katera zdaj nikomur dnugemu ni pristopna.“

„Moj mož vendar me vendar John spremi!« zahtevala je Marija odločno. „Moj mož, moje vse!“

„Gospod Gould je Vaš soprog, milostna, samo ob sebi se razume, da edinim dedičem mrtveca ni nič na poti.«

„In kje je Bob, naš stari dobri Bob?«

„Našli ga bodete v hiši umrlega."

„In zakaj me ni prišel iskat?“

„Ne vem, zakaj ni prišel prvi k Vam, gospa Gould,« rekel je Bernard. „ Potem, ko se je že policiji naznanilo, bilo je prepozno, moralo se ga je takoj zaslišati in ogledati kraj, kjer se je zvršil umor."

„Mar se ne ve, kaj se je dogodilo? Ali morilca, katerega preklinjam, niso našli in prijeli?“

Bernard je zganil z rameni.

»Obžalujem, milostiva", je odvrnil. „Dejanje se je moralo po noči zgoditi in morilec je ušel."

„Ušel, kako je to mogoče? Hiša je zaprta – sobe so zaprte – blede se mi v glavi." – –

„Moriica je gotovo kaj zmotilo; imeti je moral hišni ključ in je s pomočjo tega po noči zapustil poslopje, ne da bi ga bil kdo videl."

„Samo oče je imel hišni ključ, to mi je še od poprej dobro znano.«

„Ključ, katerega mislite, našli so v spalni sobi g. Smit–a. Potem mi pa vender razjasnite, kako je storilec pri zaprtih vratih ušel“, zaklicala je Marija.

„Morda skozi kako okno, katero je odprl, ljuba Marija", ugovarjal je Artur, „morilec se je gotovo že v hišo splazil, ko je bila ista še odprta, potem se je notri skril in po izvršenem umoru odšel skozi kako pritlično okno.«

„To razlaganje je izključeno, g. Grould", odvrnil je maršal Bernard, „vsa okna spodaj so bila zaprta.«

„Potem je to uganka", priznala je Marija z veliko obupnostjo. –

„Skrivnost, je, to moram reči. A zagrinjalo, katero prikriva krvavi in strašni dogodek, se odgrne, zato jamčim jaz!“ dejal je Bernard.

„Še vodno si ne morem misliti – mrtev – moj oče mrtev – to je pregrozno!”

„Ohrabri se, ljuba Marija!“ rekel je Artur.

„Zdaj si ti toraj edini, katerega imam, edini, moj dragi, preljubi mož.« -------

Oklenila se ga je, kakor se oklene potapljajoči v smrtni nevarnosti rešilne bilke, – prijela ga za roko ter ga s svojimi solznimi očmi pogledala kakor da bi prosila varstva, njega, ki jo je že takrat izdal, ko ji je pred altarjem podal roko v večno združenje.

»Peljiva se v Madison-ove ulice“, odgovoril je Artur, „da se posloviva od Tvojega očeta.“

„Ako dovolite, g. Gould, spremim Vas in Vašo gospo soprogo«, rekel je Bernard.

Naslonjena na svojega moža, popolnoma onemogla od tega groznega, nepričakovanega dogodka, korakala je Marija omahljivo k vratom, katere jo hišna odprla.

Bernard jima je sledil.

Helena je ostala sama v salonu.

Srepo so bile uprte njene oči na vrata, ko so se že dolgo za odhajajočimi zaprla.

»Vsegamogočni Bog“ – mrmrala je tiho z utripajočimi ustnicami – „kaka strašna misel vzbuja se mi v duši – groza me jo pred možem, katerega sem tolikanj ljubila.« –

V divji obupnosti zakrila jo obraz z rokama in padla na Helena. –

Tiho plakanje čulo se je v veliki zlata polni sobi.

Osmo poglavje.
Gospod Smit kot mrlič.
[uredi]

Umor, kateri se je zgodil v najimenitnejšem delu mesta, napravil je velikansko presenečenje, tembolj, ker je bil g. Smit v Novem Jorku jako znana oseba in je bil ves dogodek neprodirna tajnost.

Po cestah, v gostilnah, v tramvvajih, povsod se je govorilo le o tem umoru.

Hiša v Madisonovih ulicah je bila zaprta. V nji je bilo nekaj policajev in preiskovalni sodnik s svojim zapisnikarjem. Razen teh oseb je bil samo še stari sluga Bob navzočen. Bob je bil že več let v hiši g. Smita in je nazadnje sam ž njim prebival v veliki hiši.

Grospod Smit je bil vzlic svojega neizmernega bogastva nekak čudak, nezaupen proti vsakemu človeku.

Zato je po poroki svoje hčere Marije popustil prejšnje veliko domače življenje in odslovil vse posle razen starega Boba. Pisarno brodarskega društva imel je na drugi, precej oddaljeni cesti.

Vsako dopoludne se je peljal tje in se vrnil proti večeru domov, kosil pa popolnoma sam v kaki gostilni.

Tu, v svoji hiši, imel je vzidane blagajne, v katere jo spravljal svoje vrednostne papirje in dragocenosti, ki so mu bile edino veselje.

Odkar so mu je hči omožila, živel je prav samotno in Bob je bil edini človek, kateremu je nekoliko zaupal.

To jutro je Bob kakor sleherni dan pripravil čaj, katerega je g. Smit zavžil vedno ob deveti uri zjutraj.

Bob je kakor drugikrat pripravil vse v jedilni sobi ter potrkal potem na vrata gospodarjeve spalnice.

V sobi je ostalo vse tiho.

Ko je prinesel Bob pecivo v sobo in je postavil na mizo, čudil se je, da gospod še ni prišel v jedilnico.

Bob je stopil k vratom in prisluškoval.

Nič se ni ganilo v sosedni sobi.

»Gospod Smit!« je zaklical Bob glasno.

Nobenega odgovora.

Ker je imel njegov gospod navado zaklepati vrata spalna sobe, ni Bob poskušal jih odpreti, temveč je še enkrat potrkal glasneje.

To se še ni nikdar primerilo. Bob je strmel od začudenja.

Niti najmanjšega šuma ni bilo slišati.

Ali je g. Smit izjemoma enkrat že odšel?

Potem so morala biti vrata odprta.

Zato je prijel Bob za kljuko.

Da, – vrata so bila nezaklenjena! Odnehala so.

V tem hipu, ko je Bob vrata odprl, odletel je tudi prestrašen nazaj.

Smrtna bledica pokrila je njegov obraz.

Od groze pri tem pogledu ostal je trenutek kakor okamenel.

Na postelji je ležal le na pol oblečen njegov gospodar, brez znaka življenja.

Vsa posteljnina in obleka, ki je pokrila prša g. Smita, je bila krvava, kri je tekla celo iz telesa doli na prostirač pred posteljo, ki je bil ves zamotan.

Pogled na to je bil tako grozen, tako pretresljiv, da je Bob kar otrpnel od strmenja.

Potem pa je planil k postelji, objel z bridkostjo svojega gospoda, ter glasno jokaje se vrgel na truplo pokojnika.

Zdaj je začutil ledeno, vlažno mrzloto, katero provzroči smrt. –

Bob je stokal kakor otrok.

„Gospod Smit!“ je klical, „usmilite se vendar, gospod Smit!« – in solze so mu zadušile glas.

Ko so je Bob vzravnal ter gledal v brezkrvni, odreveneli obraz umrlega, postalo mu je šele vse jasno, kajti zdaj je šele zapazil krvavo obleko in prsa.

Srajca, katera se je držala prs, bila je na enem kraju prebodena.

Gospod Smit je bil umorjen – umorjen!

Strah in groza sta pretresli starega slugo, in ne vede, kaj dela in kaj bi storil, hitel je iz spalne sobe, ne oziraje se na to, da je bila njegova obleka spredaj krvava. Bil je nepopisno razburjen.

Hipoma se je ustavil.

Močan strah ga je pretresel.

Kaj, če bi bil morilec še v hiši?

Vedel je, da je gospod vsak večer sam zaklenil hišna vrata, ker je le on imel ključ ter da je vrata zjutraj, kadar je hišo zapustil, zopet odprl.

Kako je to raj prišel morilec notri?

Stopinje je slišal Bob še pozno, a menil je, da je g. Smit, predno je šel v posteljo, vrata zaklenil in pogledal, ako jo vse v redu, kakor je to storil vsak večer.

A zdaj je stari sluga premagal strah, – saj je bil že dan.

Šel je doli v vežo.

Hišna vrata so bila zaprta, kakor navadno.

Potem je moral morilec s seboj vzeti ključ, ki je vedno visel v sobi g. Smita, ter je moral vrata za seboj zapreti.

V največji naglici se je vrnil Bob še enkrat, v mrličevo sobo. –

V isti je bilo vse v redu, manjkalo ni ničesar. Tudi blagajne so bile zaprte.

Zdaj se je ozrl Bob na majhno, z zlatom ozaljšano desko za ključe, ki jo visela na steni.

Njegovo strmenje je raslo, – na deski visel je na svojem prostoru ključ hišnih vrat.

Ne da bi le trenotek odlašal, planil je Bob k deski, naglo vzel ključ ter odhitel.

Ko je dospel doli, odklenil je hišna vrata tor jih za seboj zopet zaklenil.

Tekel je po cesti mimo ljudi k najbližnjemu policijskemu uradu ter s zasopljenim glasom naznanil dogodek.

Takoj je zaigral brzojav in več policajev je šlo z Bobom v hišo v Madisonovih ulicah št. 101. Vrata so so odprla.

Zdaj sta se pripeljala tudi policijski polkovnik Rogers, ki nam je že znan, in policijski maršal Bernard, da bi si ogledala in našla sledove.

Ta dva sta šla gori in našla sta v spalni sobi Boba in dva policaja; en redar pa je med tem ostal pri hišnih vratih. Vest o dogodku se je bliskoma širila po ulicah.

Z enim samim pogledom je Bernardovo vešče oko prezrlo sobo in spoznalo grozni položaj.

Nereda ni bilo videti nikjer. Dejanje se je moralo zgoditi brez boja. Le preproga pred posteljo je bila razvlečena. Rogers je dognal, da ni ničesar ukradenega.

Hipoma jo stopil Bernard pred starega, sivolasega Boba, ki se je od razburjenosti tresel.

Bernard je prijel slugo za suknjo in telovnik.

Krvavi madeži so bili na obleki, kakor se je takoj prepričal, ko se je s prstom dotaknil rudečih, še mokrih lis.

Bob je to videl.

Bernard jo upiral svoje poglede v Boba, kakor bi hotel z očmi prebosti.

Ves presenečen in vznemirjen je stopil Bob za korak nazaj. Policijski maršal ni zinil ni besede.

Zdaj je zajecljal Bob:

„ Vrgel sem so na svojega ubogega gospodarja – in se z njegovo krvjo ponečistil."

Rogers je med tem vse pregledal, kar se mu je zdelo važno in je zdaj stopil k mrliču ter se prepričal, da ima v telovniku staro debelo zlato uro z verižico, v hlačnem žepu pa zveženj ključev, mej katerimi so bili tudi ključi do blagajne.

Tudi polna denarnica je bila na mestu.

Pred hišo se je zdaj ustavil voz.

Izstopili so iz njega preiskovalni sodnik, sodni zdravnik in zapisnikar, so nekaj pomenili s policajem, ki je stal pred vratini in šli v hišo, pred katero se je zbiralo čedalje več radovednežev.

Zdravnik in preiskovalni sodnik sta pregledala mrliča in sta dognala, da je bila nastopila smrt že pred več urami in sicer vsled globokega ubodljaja, ki je ranil srce.

Zdaj je pristopil Bernard k preiskovalnemu sodniku in mu potihem nekaj povedal.

V tem hipu se je gospodom približal Bob.

„Ljubi Bog“, je zdihoval stari sluga; – „kaj je z gospo Gouldovo! K nji moram! Gospa Gouldova je jedina hči ubozega mojega gospodarja in ona še nič ne sluti o tej strašni nesreči."

„Vi ostanete tu, je rekel preiskovalni sodnik strogo. „DaI bom gospo obvestiti. Kdo ste vi?“

„Jaz sem dolgoletni sluga umorjenega gospoda«, je pojasnil stari Bob.

„Ali je še kdo drugi v hiši?“

„Ne, gospod, nihče drugi.“

„Prav! Iz hiše ne smete“, je odločil preiskovalni sodnik in premotril krvave sledove, ki so se nahajali na Bobovi obleki.

„Gospod Bernard, stopite vi k hčeri in edini dedinji gospoda Smita ter jo obvestite o tem, kar se je zgodilo.«

Bernard in Rogers sta zapustila sobo in hišo, da še zunaj odredita, kar je treba. Med tem, ko je šel Bernard k Mariji, krenil jo je Rogers na policijski urad. Preiskovalni sodnik je narekoval zapisnikarju poročilo o izvidu na licu mosta, zdravnik je pa sestavil in je podpisal svoje poročilo.

Dozdanja preiskava je dognala, da blagajne niso bile dotaknjene in da ni bilo odnešeno nič vrednosti. To je dalo celi krvavi dogodbi nedoločen in skrivnosten značaj.

Vse je bilo v sobi še nedotaknjeno, ko so se čuli koraki in glasovi iz obednice.

Stari sluga, ki je stal na strani, je dvignil glavo.

»Gospa Marija, gospa Gouldova!“ je vzkliknil z zamolklim glasom in hitel k odprtim vratom.

V sosedno sobo sta stopila Artur in Marija, katero je spremljala strežnica.

V silni, mrzlični razburjenosti je Marija hitela v sobo, kjer je bil mrlič.

Ko je ugledala krvavo truplo svojega očeta na postelji, je z bolestnim krikom planila k njemu in padla na koleni.

„Oče, ljubljeni oče!" je klicala z glasom, ki so ga dušile solze.

Bobu in strežnici so se zrosile oči.

Artur je navzočne uradnike pozdravil z resnobo in smrtno bled pristopil k postelji, poleg katere je klečala in ihtela Marija.

Samo naglo je pogledal Artur mrliča in se obrnil v stran, kakor bi ga spreletela groza.

„Strašno“, je mrmral in se obrnil proti zdravniku, ki jo stal v njegovi bližini. „Res – strašno! Kako se je to neki zgodilo? In kdaj? Pač šele proti jutru? A Bob mora vender vedeti, kdo je bil tu! Iz rane curlja še sedaj kri.“

„Ne šele proti jutru, g. Gould, marveč po izvidu že zgodaj zvečer se je moral zgoditi umor,« je odgovoril zdravnik. „Mrlič je že trd in mrzel. Morilec se je moral zvečer utihotapiti in hipoma napasti in usmrtiti gospoda, ki ni ničesar slutil.«

„A nekaj je moral Bob vender slišati, kak klic, kak krik", je dejal Artur.

V tem hipu se je v odprtih vratih pojavila črno oblečena žena.

Resnobno, visoko vzravnana in bledega obraza je stala pri vratih in srepo gledala Arturja.

Bila je Helena!

Sledila je Mariji in zdaj po vse nepričakovano stala na pragu.

Na Arturja je napravil njen prihod grozovit utis.

Mrki njegovi pogledi so se za trenotek kar zakljuvali v njene oči.

Helena je stopila v sobo in pogledala na postelji ležečega mrliča in poleg postelje klečečo Marijo.

„Kdo je ta gospa?" je začudeno vprašal preiskovalni sodnik Arturja.

»Družabnica moje žene“, je odgovoril ta.

Marija je hotela vstati.

Dvignila se je in se hotela nagniti nad mrliča, da bi to ledeno lice poljubila in porosila s svojimi solzami.

A zapustile so jo moči.

Marija je padla v naročaj k njej prihiteli Heleni.

Hladen in nepristopen za vse to je stal Artur tu, dasi so ti prizori na vse druge navzočne naredili velik vtis, tudi na preiskovalnega sodnika in na Bernarda, ki se je bil mej tem povrnil.

Helena je nezavestno Marijo posadila na stol. Stala je poleg nje in zopet srepo upirala svoje poglede – podobna je bila usodi, ki je vse spregledala in ki vse ve.


Deveto poglavje.
Stari Bob.
[uredi]

V mrličevi sobi je zavladala tihota.

Marija in Artur sta s Heleno in s služabnico zopet zapustila hišo.

Jedilnica je bila premenjena v zasliševalnico. Pri veliki hrastovi mizi sta sedela preiskovalni sodnik Fulton in zapisnikar. Poleg mize je stal Bernard, ki je neprenehoma motril starega slugo, stoječega pred Fultonom.

V sosedni sobi sta se pri mrliču mudila oba policaja in čakala Rogersa. Policijski polkovnik je moral priti vsak trenotek. V sobi je bilo še vso nedotaknjeno.

Vi se imenujete Robert Garden in služite šest let v ti hiši – tako je policijski maršal Bernard dognal iz listin, ki jih je našel v vaši sobi“, je preiskovalni sodnik ogovoril Boba, ki je debelo pogledal, ko je slišal, da se je že vršila v njegovi sobi preiskava, ne da bi on kaj vedel o tem. „Kako ste prišli danes zjutraj iz hiše? Ali so bila vrata odprta?"

„Ne, gospod, vrata so bila zaprta”, je odgovoril Bob.

»Policijski maršal je koj zjutraj dognal, da ni bilo nobeno okno odprto“, je nadaljeval Fulton. „Morilec je mogel torej samo pri hišnih vratih oditi. Kdo je imel hišni ključ? Gosp. Gould mi je prej povedal, da je imel samo njegov tast hišni ključ in da je vedno sam zaklepal hišo."

„Tako je! Hišni ključ je kakor vedno visel v gospodovi spalnici. Jaz sem ga tam vzel, ko sem hotel iz hiše."

»Povejte mi potem vender, kako naj je prišel tujec, morilec iz hiše? Denimo, da je prišel v hišo, ko so bile duri še odprte. Vi niste nič sumljivega zapazili?'

„Nič, gospod, in nikogar."

»Potem denimo, da se je skril in napadel v spalnici napadel g. Smita in sicer ko se je ta začel slačiti. Ker smo gosp. Smita dobili v rokavih, moramo misliti, da je bil suknjo ravno takrat slekel. Kdaj je g. Smit navadno legel spat?«

»Vedno o polnoči, gospod."

„To soglaša z zdravnikovim mnenjem. Smrt je nekako o polnoči nastopila. G. Smit, je sam zaklepal hišne duri. Sinoči tudi?“

„Blizu polnoči sem slišal po hodniku iti.«

»Zakaj niste šli gledat, kdo da je?“

„Ker se je tako zgodilo vsako noč.“

»Torej – dobro. Gosp. Smit je blizu polnoči zaklenil hišne duri“, je nadaljeval Fulton, „in kakor navadno vzel ključ seboj v spalnico. Vi ste danes tam našli ključ?“

Stari Bob je pritrjevalno prikimal.

»Kako naj je pa potem prišel morilec iz zaklenjene hiše?« je vprašal Fulton. „Ključa vender ni mogel porabiti? Skozi okno ni ušel. Ali mi morete pojasniti, na kak način je morilec izginil?“

Stari sluga ni vedel tega povedati.

Zavladal je mučen molk.

„O tem še nisem premišljal, gospod sodnik«, je končno odgovoril Bob. »Začetkoma sem mislil, da je še v hiši.“

„Hm“ – je zinil Fulton in čakal, da je pisar zabeležil Bobove besede. „Ste-li po noči slišali kak krik ali kak sumljiv ropot?“

„Ne, gospod, prav ničesar. Toliko bolj sem se davi preplašil.“

»Kdaj pa ste ugasnili v svoji sobi električno luč?«

»Kakor navadno – o polnoči.“

»In kdaj ste bili zadnjikrat tu v tej sobi? Kdaj ste zadnjikrat videli g. Smita in ž njim govorili?“

»Nekako ob desetih, ko sem prinesel gospodu sem v to sobo čaj, kakor vsaki večer.“

»Kaj vam je g. Smit rekel? Kje je bil?“

»Gospod Smit je sedel na tem naslanjaču in čital poročila z borze.“

»Z vami ni ničesar govoril?“

„Gospod Smit je le redkokdaj kaj govoril; pri nas je šlo vse kakor bi bilo navito.“

„Je-li pil svoj čaj?“

„Da, kakor druge dni; ko sem davi nesel posodo ven, sem videl, da je bila rabljena.«

„Kaj se je zgodilo po tem, ko ste bili prinesli čaj?“

V tem trenotku je bilo zasliševanje prekinjeno. Odprla se namreč vrata.

Na pragu se je pojavila visoka, širokopleča postava policijskega polkovnika Rogersa, šel je takoj v mrličevo sobo, da isto natančno preišče.

Bernard je jako radoveden počakal le še na Bobov odgovor in potem sledil Rogersu.

»Potem sem zopet odšel", je odgovoril Bob na prejšnje vprašanje.

»Pustili ste g. Smita samega tukaj?"

„Kakor vedno, gospod, kakor vedno. Gospod Smit je bil rad sam.“

„In od tedaj ga niste več videli?”

»Ne, gospod; kakor navadno, ostal sem potem v svoji sobi.“

»Ste-li zadnji čas v hiši ali v bližini videli kacega sumljivega človeka?«

»Ne spominjam se, da bi bil koga videl."

„No, to bodete vendar priznali, da mora biti kdo tukaj in da je kdo storil umor, kajti samomor je izključen. Nekdo je milijonarja Smita umoril, da ga oropa, a bil je pregnan in je zbežal ter ni utegnil izprazniti žepov in blagajne. Morda sta ga po umoru strah in groza pregnali. – Kako ste dobili te krvave lise na suknjo in telovnik?“

»To sem Vam že pojasnil, gospod. V svoji bolesti sem se sklonil nad svojega ubozega dobrega gospodarja in ga objel in tedaj so se naredile te lise. “

„Hm“ – je zopet zarenčal Fulton. „In na kakšen način hočete, da je prišel morilec iz hiše?"

»Moral je imeti ponarejen ključ ali pa vetrih, saj se ne ve.“

»Jaz som si ključ ogledal. Maršal Bernard, ki se dobro razume na take reči, mi je povedal, da vetriha še spraviti ni v ključavnico, ki je neke vrste umotvor. Ponarejen ključ pa bi mogel napraviti samo človek, ki ima natančen odtisk pravega ključa. Ker pa je bil ta vedno dobro spravljen, pač ni mogoče, da bi si bil kak tujec mogel napraviti odtisk."

Iz mrličeve sobe so se začuli zdaj glasovi, vsled česar je sodnik utihnil in začel poslušati.

„To je važna najdba! To usnjeno nožnico je morilec zgubil, ali pozabil, ali pa je ni utegnil poiskati", se je čulo govoriti vse vprek.

„Padla mu je iz rok, ali pa s postelje; padla je za posteljo.“

V tem se prikaže Bernard na vratih, držeč v desnici podolgasto stvar.

„Kaj ste našli?" vpraša Fulton.

»Ravnokar je našel gospod Roberts pod posteljo umorjenega to-le nožnico«, odgovori Bernard in izroči sodniku nožnico.

»Gotovo je to nožnica bodala, s katerim je bil storjen umor.“

Fulton je vzel usnjato nožnico in jo ogledoval, medtem ko je Bernard od strani zbadljivo in prežaje opazoval Boba. Bob sklene roke in gleda topo ta predmet.

»Z bodalom!«, zaječi. „Usmiljeni Bog, z bodalom! Oh, moj ubogi, ubogi gospod!" in znova se bridko zjoče. Fulton ga pogleda.

»Garden", reče in pomoli staremu služabniku najdbo pred oči, »poznate-li to usnjato nožnico?"

„Ne, gospod, ne, nikdar je nisem videl“, odgovori Bob, otiraje si solze.

»Ker se bodalo ne najde, ga je gotovo storilec s seboj vzel“, meni Bernard. „Na vsak način je pa tudi nožnica važna. Žal, da nima ne znamenja, ne beležila, s katerega bi bilo razvidno, kje je bodalo kupljeno."

Roberts zapusti z redarjem smrtno sobo, da bi natančno preiskal celo hišo.

„V sobi sluge Gardena niste ničesar našli, gospod Bernard?" obrne se Fulton k omenjenemu.

„Ne", odgovori ta.

»Garden, ali poznate kakega človeka, ki je imel tako, tej nožnici prikladno bodalo?" vpraša Fulton.

„Ne, gospod, ne."

»Sami tudi niste imeli nikdar bodala?"

Še vedno ni slutil stari Bob, kakšen težki sum leži na njem. Ta sum pa ni bil vzbujen samo po krvavih sledovih na njegovi obleki, temveč tudi s tem, da je Artur preiskovalnemu sodniku rekel, da tujec sploh ni mogel iz hiše priti. In ker je tudi Bernard koj začetkom sumničil Boba, bil je položaj za njega slab, da sam tega niti najmanje ni slutil.

„Imel sem prej, ko sem bil na potovanju, samokres, gospod«, odgovori nezavzet, „vendar sedaj ga nimam več; prodal sem ga pred leti, ker ga nisem več rabil.“

„ Ali ni bil v zadnjem času kak tujec tu pri gospodu Smitu? Pomislite dobro! Veliko je na tem ležeče!“ reče Fulton.

„Kaj ni bil nobeden tukaj? Ali se ni nič sumljivega zgodilo? Ali niste ničesar opazili, kar bi vdržalo in pojasnilo ta slučaj?“

„Ne, gospod, ne!“ reče Bob z glavo zmajaje. „Niti najmanjšega nel Tujec ni bil nobeden tu. Gospod Smit je vse svoje posle v pisarni opravil in zato ni prišel nikdar tuj človek sem. Seveda se je moral tuj človek pred nočjo vtihotapiti v hišo, sicer ni mogoče, da bi se umor zgodil. Hipoma je moral potem vdreti v sobo gospodovo in zločin zvršiti tako hitro, da ni bilo nikakega šuma in moj gospod niti toliko časa ni imel, da bi bil na pomoč klical. “

»Vi bi bili morali torej kakšen klic slišati, Garden?”

„Saj je vendar v hiši tiho po noči, da se lahko sliši vsak nenavadni šum.“ –

Pred hišo pridrdra črn mrtvaški voz. Prišli so po umorjenčevo truplo, da je odpeljejo v bolnico in je tam razkrojijo.

Trije možje stopijo v sobo.

In eden se javi Fultonu.

Ta je vedel za namen mož ter pokazal na spalno sobo, kjer je še ležalo truplo na postelji.

Zdaj so možje odšli s težkimi koraki v spalno sobo.

Ko so gospoda Smita vzdignili in prišli ž njim skozi je dilno sobo, zgodil se je pretresujoč prizor, kateri je starega Boba, ako se je ta le hlinil, izdal kot premetenega grešnika.

Z na pol s solzami zadušenim bolestnim krikom plane Bob k nosilcem in stegno roke k mrliču, katerega so odnašali.

»Ah Bog – ah Bog – ta nesreča!“ stokal je. „Kaj naj bo zdaj z menoj! Gospod Smit, – – da sem moral to doživeti in ko bi samo enkrat še mogli ustnice odpreti, samo še enkrat, da bi morilca imenovali, groznega morilca.“ – –

Zdajci objame mrtveca in prime za doli visečo roko ter jo poljubuje in moči s solzami.

Resno, s strogim obrazom stal je Bernard poleg njega in s pol zaprtimi očmi motril kretanje starega sluge.

Eden nosačev ga sune brezčutno nazaj.

„Kdo naj pa mrtveca tako dolgo drži!“ je mrmral.

Žalostnemu slovesu je bil narejen šiloma konec. Bob je moral pustiti svojega gospoda, katerega so nosilci odnesli, da ga spravijo na voz, ki je stal pred hišo.

Tudi preiskovalni sodnik je to slovo opazoval.

Zdaj se obrne k policijskemu maršalu Bernardu, temu izbornemu in izkušenemu uradniku, ki je znal tako dobro ne samo zločince loviti, temuč tudi njihove izpovedbe pridobiti, da je skoro po celem svetu slovel.

Pogled Fultonov je zadostoval.

Bernard je razumel.

Stopil je k Bobu ter položil roko jokajočemu na rame.

»Vaših bolestnih izbruhov je dovolj, stari prijatelj", mu reče, „pojdite z menoj.“

Bob se obrne k Bernardu ter ga strme pogleda.

Tudi zdaj še ni slutil, kaj se ima ž njim zgoditi.

»Potem, kar sem do sedaj poizvedel, moram vas zapreti, Garden, razloži mu preiskovalni sodnik. »Sledite, ne da bi vzbujali pozornost, policijskemu maršalu Bernardu!"

Bob strmi kakor brezzavesten v Bernarda in v preiskovalnega sodnika.

„Zaprt?“ stoče. „Kdo naj bo zaprt – jaz?"

„Ne obotavljajte se! Drugo se že izkaže", odgovori Bernard kratko in osorno.

„Jaz naj grem v ječo?“ zakliče stari Bob, »jaz, gospodje? Zakaj? Kaj naj delam v ječi?“

„Garden“, se obrne Fulton k Bobu, »ali hočete dolgo ostati v preiskovalnem zaporu, ali hočete raje pripoznati?“

»Pripoznati? Kaj naj pripoznam?"

Bernard stopi tikoma pred Boba ter mu pogleda v obraz, kakor bi ga hotel z očmi prebosti.

»Vi ste gospoda Smita umorili!« reče, »Vi ste storilec! Pripoznajte resnico! Vaše pretvare in vaše solze vam nič ne koristijo!“

Trenotok strmi Bob omamljen v Bernarda.

Potem pade na kolena.

Glava mu pade trudna na prsi.

Ni mogel niti govoriti, ne glasu iz sebe spraviti, tako jebil strahu in groze omamljen.

»Odpeljite ga!« zakliče Bernard obema stražnikoma, ki sta stopila z Rogersom, kateri ni bil ničesar sumljivega našel.

Deseto poglavje.
Od ljubezni do sovraštva.
[uredi]

Marija je bila zbok groznih razburjenosti, katere ji je provzročila grozna smrt in pretresujoči pogreb njenega očeta, tako bolna in slaba, da je nujno potrebovala Helenine postrežbe. In zdaj sta še skrb in bojazen za starega zvestega Boba poslabšali njeno stanje.

Marija je bila o nedolžnosti starega služabnika tako trdo prepričana, da vse na njem ležeče sumnje niso mogle omajiti njene vere na njegovo nedolžnost.

Vkljub temu niso izpustili Boba iz ječe in vsa njegova s solznimi očmi podana zagotavljanja so našla malo posluha, akoravno niso našli dokazov za njegovo krivdo.

Bodala, ki je spadalo v najdeno nožnico in s katerim je bil grozni zločin storjen, niso našli, kakor so tudi sploh o storilcu ni moglo izvedeti ničesar.

Helena jo z usmiljeno skrbnostjo stregla Mariji in bdela pri nji, kar je kmalu ustvarilo presrčno vez mej obema ženama in zbudilo v Marijinem srcu hvaležnost in ljubezen.

Med tem, ko je v Heleni raslo sočutje za Marijo, vnelo se je v njenem srcu zaničevanje do Arturja, in bila bi že zbežala iz te hiše, v kateri je bivala, če bi Marija ne potrebovala njene postrežbe in je s tem vezala.

Sedela je zraven zofe, na kateri je ležala sedaj neizmerno bogata dedinja. Ravnokar je bila dala zdravilo. Pri tem so begale njene misli često k mali hišici, v kateri je prebival njen otrok, njeno vse, pri vdovi Brok, ki je imela za denar in dobre besede njene Lidije v postrežbi.

Heleni še ni bilo mogoče obiskati hčerke pri poštami rednici, vendar je z rastočo nestrpnostjo si želela tiste ure, posebno ker je njeno trpinčeno srce neizrečno hrepenelo za otrokom.

»Helena – povejte mi samo eno” – obrne se Marija do družabnico, med tem ko jo pogleda s svojimi velikimi očmi.

„Nikdar ne pozabim tega prizora, tega strašnega prizora. – – Kdo je to storil? Kdo je mojega očeta umoril?"

»Privoščite si samo uro mirnega spanja, gospa Gould", je milo prosila Helena. „Zdaj se je stemnilo, prepodite vender te mučeče slike in misli!“

„Ali morem? Ne vem, kaj me tako muči brez miru. Premišljujem in premišljujem – kdo je storilec? Grozna misel, – skrivnosten strah mi ne da miru! Helena – ta ubogi, ubogi Bob.“ –

»Njegova nedolžnost pride gotovo na dan, gospa Gould."

»Upajmo to! Jaz molim zato! Ali sum, ki je radi ključa padel na njega, spravlja tudi mene v obupnost, v vsakem drugem pa le neti vero v Bobovo krivdo. Le Bob je mogel dobiti ključ, katerega ni dal moj oče nikdar iz rok."

»To je nekaka moreča nejasna tajnost! Samo on ključ je bil. –"

„Ne, Helena, dva sta bila."

„Dva?“ vpraša Helena in plašno pogleda Marijo.

„En ključ je imel moj oče, druzega jaz."

»Vi?«

„Druzega ni bilo", nadaljuje Marija.

„In Vaš ključ je tu, gospa Gould?“

„V moji pisalni mizi leži."

V tem trenotku je Helena vsled nekega nepopisnega strahu kar otrpnila – ali je bila to slutnja, – misel ali bojazen?

»ln ker imam le jaz drugi ključ, ne pride ta v poštev", nadaljuje Marija. „Vse se suče le okolu ključa, ki je bil pri mojem očetu. In storilec vendar ni mogel porabiti ključa, saj ga ni mogel na svoj prostor nazaj prinesti. Razum se mi meša. Ne vem, kaj naj mislim. Ta skrivnostni strah, ki me več zapusti, je grozen, Helena, nepopisno grozen! Kdo je morilec mojega očeta? Kdo je, ker Bob ne more biti?"

Otrpnela je Helena sedela in poslušala.

»Prepodite za zdaj ta vprašanja, gospa Gould", reče sedaj, akoravno je tudi ona stala pod utisom grozne tajnosti in je v duhu videla morilca pred seboj. »Mislite sedaj samo na to, da Vas je gospod Smit ljubil, da Vam želi miru in tolažbe, ko zrenz jasnih višin poveličan na Vas. Ali je smrt tako strašna, gospa Gould? Saj je odrešenje, in nas pelje k počitku –"

„Da, Helena, da – “ zašepeta bolnica.

Ljubeznivo prime Helenino roko.

Niti slutila ni, kakšna grozno skrivnostna usoda jo veže ž njo, ki ji je stregla.

Zdaj vidi Helena, da je Marija trudna zatisnila oči in da jo je objel lahek spanec.

Na lahko položi Marijino roko na gorko odejo, ki jo je pokrivala.

Tiho vstane.

Za trenotek postoji Helena visoko vzravnana.

V slabi svetlobi, ki je padala na njo, se je spoznalo, da se ji je obraz stemnil.

Tu jo obide misel na njeno dete, na njeno zadnje, kar je še imela.

Hotela je k njemu, hotela je porabiti to uro, v kateri je Marija spala in ni nje potrebovala, da poišče svojega otroka, ga pritisne na svoje srce in pokrije s svojimi poljubi. Hotela se je pri njem ojačiti in pri pogledu na njega prepoditi grozne slike in misli, ki jo tu v tej hiši ne zapuste.

Tiho je šla po prostiraču do vrat.

Še enkrat pogleda na dremajočo nazaj.

Potem še-le odpre na lahko vrata.

Nihče ni bil na hodniku.

Helena zapre previdno vrata za seboj in hiti v svojo na drugem koncu hodnika ležečo sobo. A ko hoče ustopiti, izvije se ji pridušen vsklik.

V temni sobi je videla črno senco pred seboj, in že je stopila ta senca k nji.

Tuja roka prime njeno; ta roka je bila mrzla in mokra.

»Tiho“, zakliče ji globok zamolkel glas, „jaz sem!“

„Luč!“ vsklikne Helena, hitro ojačena. „Luč! Sicer kličem na pomoč!"

V tem je poskusila svojo roko osvoboditi. Ta senca spominjala jo je tako grozno na prikazen, ki jo je prej v duhu videla, da je čutila, kako so se ji ježili lasje na glavi od groze.

Zdaj se je osvobodila.

Njene roke so segle na zid.

Že je prijela tiskač, ki jo užigal električno luč.

Zdaj zablišči svitloba v sobi.

Artur je stal pred Heleno.

„Kaj hočeš tukaj?« ga popraša, ponosno pred njim stoječa. „Zakaj si se splazil v mojo sobo?“

„Imam s teboj govoriti«, odgovori Artur s pritajeno-tihim glasom.

Hotel je vrata zapreti.

„Nazaj!« zakliče Helena. „Ne drzni se, dotakniti se ključa.“

„Dobro. Pridi proč od vrat. Lahko bi kdo pri njih prisluškoval."

„Kaj mi imaš še povedati?«

„Napraviti morava obračun. Sama moraš sprevideti, da je to razmerje nadalje nemogoče. Vse, kar je bilo kdaj med nama, mora imeti konec, in sicer zdaj, tukaj, danes še!“

Helena je pogledala bledega, strah vzbujajočega moža, in čutila je, da je ugasnila vsa ljubezen v njenem srci, da se borita v njej le sovraštvo in zaničevanje.«

„Tiste papirje moram dobiti, ki jih ti imaš«, nadaljuje Artur z zamolklim, od razburjenosti tresočim se glasom. „Imeti moram mir pred teboj.«

„Papirjev ne dobiš!“ odgovori Helena. „Zdaj vem, kaj si iskal v moji sobi, ničvrednež; iskal si papirje!“

„Moji morajo biti, na vsak način! Kje so? Imam te v svojih rokah! Zadnjič, ko si sem prišla, bil sem v tvoji oblasti, to se je danes predrugačilo! Zdaj odloči moja volja, ne pa tvoja –“

Helena strmi v grozneža, okolu katerega temnobradatih usten se pojavi satanski posmeh.

Kaj bo čula – –

Artur stopi k nji –

Kakor pred vragom se umakne –

„Ne boj se, da se te še enkrat dotaknem«, ji zašepeče.

„Ti hočeš mojo smrt! Hotel si me v tisti grozni uri že umoriti – «

„Smešna blodnja! Papirje sem hotel! Na tvojem življenju ali na tvoji smrti mi ni nič ležeče pritrdi Artur z zlobnim posmehom na zaničljivo spotegnjenih ustnicah. „Vse je v mojih rokah! Takrat, ko si me zasledila, si ti dala meni volit – danes dam jaz tebi!"

„Kako volitev?“ vpraša Helena in strašna slutnja jo obide.

„Papirje! Zahtevam listine, zakonsko pismo!“

„Tu so papirji!" odgovori Helena, ter pokaže na svoja od grozne razburjenosti utripajoča nedrija. „Tu na mojih prsih so! Umoriti me moraš, ako jih hočeš dobiti!«

„Ti si norica! Kakor vidim, še vedno ne moreš razumeti, da mi moraš papirje prostovoljno dati. Zahtevam jih od tebe? In zdaj takoj! Tu na mestu!“

„Teh papirjev ne dobiš nikdar, nikdar!“

„Dobro! Naj bo! Pojdi na Obrežno cesto –“ Helena se zgane. Ta edina beseda jo je zadela v srce.

„Pojdi na Obrežno cesto ponovi Artur zmagonosno, ter se raduje strašnega učinka svojih besedi, »na Obrežni cesti je mala hišica –“

Strašen vsklik se izvije iz Heleninih ust. V neizrečnem strahu sklene roke, ter jih zdaj vije v divji obupnosti.

„Mislim, da boš zdaj voljnejša in se udaš“, nadaljuje groznež hladnokrvno in svoje zmage gotov. „V mali hišici na Obrežni cesti stanuje pomorščakova udova Brok –“

„Moje dete!“ zakriči Helena, „vzel si mi moje dete, moje zadnje!“

„Tiho! Če ne govoriš tiho, ne izveš ničesar več!“

„Vsegamogočni Bog –“

„Zdaj je vse v tvoji roki, ti odločiš vse! Če mi izročiš listine in mi daš svobodo, ti vrnem dete.“

„Lažeš! Ničvrednež, ti lažeš!“ zakliče Helena, ki te strašne novice, ki jo je čula, še ni mogla verjeti, in je mislila, da jo hoče Artur le preslepiti, da bi mu izročila poročni list. „Gospa Brok je poštena, zvesta žena, ki ti ni nikdar otroka izročila! Ti lažeš!“

»Dam ti na voljo, odloči se hitro, še danes! Zdaj!“ sili Artur z nejasnim tihim glasom. „Ti dobiš otroka nazaj, če me za vedno osvobodiš in mi listine izročiš. Dam ti še svoto denarja na pot in ti zapustiš še to noč to hišo. Tu vidiš, da ti prihajam naproti –“

Helena ni slišala zadnjih besed prežeče pred njo stoječega moža. Imela je samo eno misel še, edino eno misel: nje otrok!

In zdaj je morala gotovost imeti, gotovost za vsako ceno – in precej – zdaj na mestu.

Ne da bi besedice izgovorila, ne da bi le Arturja pogledala, plane k vratom.

Predno je Artur uiogei zabraniti, odprla je vrata. Nihče ni bil zunaj.

Kakor bi jo gnali strahovi, prešinjena, nepopisne bojazni napolnjena, hitela je iz hiše.

Leden veter ji udari nasproti, a ni pazila na to.

Mati, ki za svojega otroka trepeta, to je bila Helena, v tem trenutku, le mati, nič druzega kot le mati. Vse drugo v njej je bilo pozabljeno vpričo tega grozno skelečega vprašanja po otroku.

Mimoidoči so se osupnjeno ozirali za njo, ko je tekla po cestah kakor preganjana. Obleka je vihrala za njo, in njene male nožiče so se komaj dotikale tal.

Bil je teman, hladen in deževen večer. Luči so torej le slabo svetile.

Helena je v razburjenosti zgrešila pot, po kateri je morala iti, da pride na daleč zunaj ležečo dolgo Obrežno ulico.

Vsa obupana se je morala vrniti, ko je bila že precej daleč tekla.

Drvene noge so se ji kmalo tresle od truda in bolečin, vendar ni pazila na to, morala je dalje, morala na Obrežne ulice, morala do udove, kateri je otroka zaupala.

Komaj je še dihala.

Vendar je kljub megli in dežju, kljub vetru in tmini, ki je tukaj vladala, dosegla Obrežne ulice. Poznala je dobro malo hišico, zapomnila si jo je dobro, našla bi jo v tmini, in če bi jo morala z rokami dotipati.

Da, tu so bile Obrežne ulice!

Na oni strani leži široka voda Vshodne reke in v sredi Bakvel-otok.

Le še malo trenotkov, in dosegla je.

Osrči se, uboga, mlada mati, osrči se, da se ne zgrudiš –

Edenajsto poglavje.
Detorop.
[uredi]

Nekaj ur preje, ravno ko je začel večerni mrak prezgodaj objemati vodo in mestne ceste, bližal se je velik čoln vodnim stopnicam na Obrežnih ulicah.

Ker je bilo oblačno, visela je velika zelena luč na koncu jambora, na katerem je bilo razpeto jadro.

Pri hitro se razprostirajoči tmini je bilo komaj razločiti, če so bili mornarji na ladji. Šele, ko se je čoln bližal nabrežju in je zelena luč čoln bolj razsvetljevala, se je moglo videti, da čepi zadaj pri krmilu popolnoma sključena oseba in da sedi zraven nje, a doli v čolnu, drug človek.

Videti je bilo tako, kakor da bi bili črnci, vendar je bilo mogoče, da je bilo zaradi slabe razsvetljave in zelene luči to le pomola.

Moža v čolnu nista ničesar govorila. Ali je bilo vse že poprej mej njima dogovorjeno, ali pa so jim bile take vožnje že nekaj starega.

Sedaj se je zganila pri krmilu stoječa oseba in zavila rujavo jadro.

Čoln se je bližal stopnicam na bregu.

Gfori po Obrežni cesti je še drdralo nekaj poprej naloženih voz. Ljudi ni bilo videti niti na stopnicah, niti na obrežju.

Tudi druga oseba se je zdaj dvignila.

Dvoje rok potegne vrv, ki je na jamboru visela.

Snemali so zeleno svetilko.

Ko je stala pod klopjo, padala je svitloba bolje na oba moža, in zdaj se je lahko videlo, da sta res imela črne obraze.

V tem naznanijo udarci ure, da je sedem zvečer.

„Kako ti je rekel, Janez?" mrmra eden z globokim, hripavim glasom, »kje naju hoče počakati?«

»Pri našem skladišču za premog naju bo čakal, da se vrneva", odgovori oni, ter vzame svetilko v roko, da bi jo odprl in ugasnil luč. Pri tej priliki se jo lahko spoznalo, da sta obraza obeh mož počrnena z ogljem, da sta torej bila ogljarja.

„ln ti vzameš potem otroka k sebi?“ povpraša prvi.

„Kaj to tebe briga, France!" meni Janez nejevoljno, »gre se za neki prepir, ali dedščino ali za zakonski, kaj jaz vem! Gospod je otroku oče in je vsakemu od naju obljubil po 10 dolarjev, če prineseva otroka. Mati mu ga noče dati. To je vse, kar mi je povedal.“

„In otrok je v hiši onega mornarja, ki je lansko leto utonil?“

»Le pojdi; gledati morava, kako da ga dobiva,“ odgovori ogljar Janez s previdno zatajenim glasom in postavi v čoiu svetilko, katero je bil vpihnil.

»Poznaš-li Brokovo hišo?“

Janez pritrdi kimaje z glavo in gre po obrežnih stopnicah. Ko je France pripel železno verigo čolnovo na kljuko v zidu, mu je sledil z okornimi koraki.

Oba moža dospeta koj potem zgoraj na široko Obrežno cesto, ki je bila nepopolno razsvetljena, ker so stale luči le bolj poredkoma.

Ta del dolge ceste je bil tih in samoten. Vrsta hiš je bila na drugi strani na več krajih pretrgana, na tistih večjih prostorih so bila skladišča za drva ali za druge stvari.

Janez je hodil naprej.

Tam na strani je stala mala hišica, v kateri je bilo spodaj nekaj oken slabo razsvetljenih.

Zdaj zavije Janez čez cesto, da se približa hišici starikave udove Brok.

„Ti, stara je doma“, zamrmra France Janezu, „luč je v spodnji sobi.«

„Potem jo morava proč poslati.«

„V sobo se lahko vidi.“

Pri okrogli mizi, na kateri je ležala stara molitvena knjiga in je gorela mala svetilka, sedela je žena petdesetih let, ki je pletla nogovico. Na nosu je imela stara očala. Med tem ko je pletla, je čitala v knjigi.

V ozadji slabo razsvetljene sobe stala je velika in visoka postelja, in zraven nje manjša, v kateri je spala Lidija, Helenino dete.

Udova Brok jo je bila spravila spat, sama pa je, kakor vsak večer, za vspodbujo čitala v molitveni knjigi. Smrt njenega moža je bila vzrok tej tihi molitvi, ki je dobro dela njenemu osamelemu srcu. Čez dan je imela z oskrbovanjem in nadzorovanjem deteta dovelj posla, zvečer pa, ko je mala deklica spala, je lahko nemotena premišljevala.

Dobrosrčni ženi se je bila mala Lidija kmalo prikupila in Helena bi za svojega ljubljenca ne bila mogla najti boljše rednice kakor njo.

V tem se je začulo naglo trkanje na duri male hišice. Gospa Brok plane kvišku, sname očala in ustane.

Kdo prihaja še k nji?

Šla je k sobnim vratom, jih odprla tako, da je padala svitloba iz svetilke v vežo, in stopila k zaprtim starim hišnim vratom, ki so že precej po strani visile.

„Kdo je zunaj?« vpraša starka.

»Le odprite, mati Brok“, začuje v odgovor. »Le povedati vam hočem, da je komaj sto stopinj od tod na cesti ogljarski voz zgubil cel kup oglja."

To je imelo velik učinek na štedljivo ženo.

»Oglje?" odgovori ter pogleda na stari predpasnik, ki gaje imela opasanega. »Počakajte, – koj pridem!"

»Greste lahko po nje, mati Brok", čulo se je še.

Udova poišče hitro lopato za oglje in pri tej priliki najde tudi v kotu veže staro vrečo. Vzame oboje ter se vrne k vežnim vratom, od katerih je odmeknila zapah.

Janez je stal pred njo.

„Kaj me poznate?“ ga vpraša, stopivši iz hiše.

»Vašega umrlega moža sem poznal, in ker ste vdova, ki mora na vsak vinar paziti – –“

»Hvala vam!“ odgovori gospa Brok, »kje leži oglje?"

„Koj tamčez, sredi ceste; le hitro pojdite, da ga kdo drugi ne odnese«, reče Janez. »Jaz pa moram tukaj doli“ – in pokaže na drugo stran ceste.

Gospa Brok pusti hišna vrata odprta in hiti hitro proti označeni strani, med tem ko je Janez tako delal, kakor bi odhajal na nasprotno stran.

Ali že po par korakih obstoji.

France stopi iz sence k njemu. Smejal se je tiho in brezčutno.

„Je li šla?« popraša Janeza, »dovelj daleč?«

Janez pokima in se vrne.

Oba moža sta krenila k hišici.

Treba je bilo hitro opraviti.

Med tem ko je Janez šel naprej v slabo razsvetljeno vežo, sledil mu je France, ne da bi bil pozabil pogledati za starko.

Zdaj stopita v sobo.

Janez pokaže na malo posteljico ter se ji približa.

»Vzemi otroka in ga zavij v svojo gorko suknjo", šepeče France.

Janez je bil še skrbneji ko njegov tovariš. Čez posteljo je visela stara odeja. V to odejo je zavil trdo spečega otroka.

Tako zavitega otroka je krepko pritisnil k sebi in se obrnil k vratom.

France jo je urno krenil za njim.

Moža zapustita z otrokom malo hišico. Ko prideta na drugi strani do obrežnih stopnic, oglasil se je izpod odeje otročji jok. Janez zavije otroka še bolje in stopi v čoln.

France je bil v tem verigo snel.

V tem trenotku se vrne vdova Brok, ki je zaman iskala po cesti oglja.

Od vode sem čul se je slabi glas jokajočega otroka, vendar žena niti mislila ni na malo Lidijo. Ni hotela dalje iskat, domislila si je, da je bilo v bližini še dosti bolj revnih ljudi, ki so oglje še bolj potrebovali ko ona, gotovo je že kdo drugi poslal koga, da ga je pobral.

Ko je dospela k svoji hišici, zapahnila je zopet vrata, šla v sobo ter se vsedla na svoj stari prostor, da bi zopet molila in premišljevala o svojem ranjkem možu, ne da bi bila prej pogledala k otroku.

Ker njegovega glasu ni čula, mislila je, da mirno spi.

In ko je tako dalje pletla in brala, minile so ure in postajala je trudna. Roki z na pol gotovim pletilom ji omahneta v njeno naročje, glavo nasloni v naslanjač in zaspi.

Zdajci se zgane.

Odpre na široko oči in se prestrašena ogleda.

Kaj – ali se ji je le sanjalo, da je nekdo na malo okence potrkal.

Ne! – Skoči kvišku.

Zdaj se čuje zopetno trkanje na okno.

In čula je neki glas.

To je bila gospa, gospa v črni obleki, ki je otroka dala v rejo. Spoznala jo je po glasu.

»Gospa Brok! Slišite vendar! Odprite!" čulo se je pretrgano kakor v smrtnem strahu. „Usmilite se – saj sem že trikrat na duri potrkala."

Zdaj šele se je udova popolnoma zbudila. Pletilo ji pade na tla. Tekla je k durim.

Koj na to odpahne vežna vrata.

Helena ji pritava naproti. Bila je brez sape, tako hitro je tekla.

»Moj otrok! Moja Lidija! Kje je?“ zakliče v groznem strahu.

»Vaš otrok? Spi,« odgovori gospa Brok.

Helena zdihne kakor da ji je kamen od srca padel.

„Hvala Bogu!“ zastoče, „ potem ni res, da je ima on.“

„Kdo pa, kdo?« vpraša gospa Brok.

Ne da bi odgovorila, hiti Helena v sobo. Stara gospa ji sledi.

Zdaj zadoni grozen krik po sobi.

»Kje je moj otrok?« obrne se Helena vsa obupana k udovi in pokaže na prazno posteljico. »Nalagali ste me! Goljufica ste! Kje imate moje dete?«

Stara gospa niti svojim očem ni verjela, da otrok ni več v postelji.

„Gospa Sever«, zajeda, ter sklene roke – „za Božjo voljo kje je« –

„Kdo je bil tu?« izprašuje Helena in se trese po vsem životu – „On! Torej ga res ima!« –

Opotekaje se prime za posteljico; ni ji bilo več možno se držati pokonci.

»Otrok – kje je otrok!“ zdihuje udova in išče povsodi ter premeče vso postelj – „kje je otrok – –“

Helena se siloma zravna.

„Kdo je bil tu?« vpraša s trdim glasom. »Priznajte! Zaničljiva hinavka ste! Izdali ste me! Mojega otroka ste proč dali!“

»Ne, gospa Sever, ne!“ zagotavlja gospa Brok zdaj glasno. »Tako gotovo kakor je Bog v nebesih in mi naj v zadnji uri pomaga – ne – nisem ga proč dala! Kje je otrok? Kje ja ostal – kje“ -------

„Odgovorite, – kdo je bil tu?“

Helena stopi pred iščočo ženo.

Stara žena pogleda plašno na Heleno –

„Neki mož je bil tu – neki mož!« – – spregovori zamolklo.

„Bled mož s temno brado«, dokonča Helena v mrzličnem pričakovanji.

»Ne, gospa Sever, ne, neki mož, ki mi je rekel, da leži oglje na cesti ----------- o moj Bog in Gospod«, se prekine stara ženica in sklene roke – „zdaj se šele domislim – strašna misel –“

„Kdo je bil ta mož?" sili Helena z jeklenim glasom v gospo Brok – »njegovo ime!“

»Saj ga ne poznam – vendar, pustila sem hišna vrata odprta" –

„In otrok?“ – ------

„Ležal je v postelji in spal!"

»In vi? Kaj ste vi storili?«

»Hotela sem poiskati oglje, o katerem mi je oni mož govoril. Da je bil ogljar, videlo se mu je na lici in na rokah."

»Zapustili ste otroka? Pustili samega?"

»Samo za malo minut – in v tem se je moralo –"

Helena je vedela dovolj.

»Kdaj se je to zgodilo?" vpraša.

»Malo poprej – ne vem gotovo – malo sem potem zadremala–"

To je bilo Arturjevo delo! To gotovost je Helena zdaj imela, akoravno ji je mogla gospa Brok samo malo povedati. Artur ji ni z lažjo grozil – govoril je resnico – grozno resnico. Bila je v njegovih rokah, imel je njeno dete. Zadnjega jo je oropal – zdaj je bilo vse zgubljeno – vse ------------

Vsled te uničevalne gotovosti je bila Helena za trenotek popolnoma omamljena.

Potem pa zbere zadnje moči.

„Ste li poznali ogljarja?" popraša s tresočim se glasom.

»Ne, gospa Sever, rekel mi je pa, da je mojega ranjkega moža poznal, pa sem mu verjela in zaupala."

»Torej ne veste, kje bi ga našla?"

„Ah, ljubi Bog, saj bi ga niti ne spoznala, saj je imel ves črn obraz.“

„To je njegovo delo!" zašepeče Helena – »vse je zgubljeno!“

Kar prešine srečna misel njene izmučene možgane. Rogers, policijski polkovnik! Tega dobrotljivega moža se domisli.

Akoravno ni sprejela njegove roke, je bil vendar toli plemenit mož, da je lahko upala na njegovo pomoč v ti nesreči!

Hoteia je k njemu, hotela ga prositi, in on je bil mož zato, da ji pomore.

Že je hotela oditi, ko se domisli, da niti njegovo stanovanje ne ve, da ne ve, kje naj ga išče – in bila je že skoro noč. –

Ne vede, kaj naj stori, se Helena ustavi.

»Ali imate črnilo in pero ter malo papirja?" se nagloma obrne k starki.

„Da, gospa Sever, da!“ odgovori starka naglo. »Ah, kako mi je hudo, da sem se pustila tako prevariti! Ne najdem miru! Ubogi otrok! Ah, ubogo dete! In vi gotovo tudi mislite, da sem jaz uzrok strašne nesreče! Kam je neki ta hudobnež nesel ubogega otroka! In jaz sem malo, zalo in pametno deklico že tako ljubila! Ali iskati hočem! Koj jutri zjutraj – “

Helena odkima žalostno z glavo.

»Bilo bi zastonj", reče, »kajti ogljar nima več mojega otroka, saj ga je po naročilu druzega odnesel. Vendar pa mi je ostala slutnja, kje da ga imam iskati, in tako hočem tej slutnji slediti."

Grospa Brok postavi staro steklenico črnila na mizo, prinese papir in pero, kakor tudi ovitek in znamko.

Helena se vsede k mizi.

Hotela je takoj Rogersu pisati, potem dobi drugo jutro pismo in je lahko ob deseti uri pri nji. Da pride zanesljivo, je vedela.

Pisala je, dasi se ji je roka tresla od bolesti in razburjenosti:

»Gospod polkovnik!

Provzročila sem Vam zadnjič veliko gorja – morda ste nejevoljni name – vendar, ali sem mogla kaj druzega storiti? Nočem Vas še enkrat nadlegovati z mojo dušno bolestjo – – saj itak vse veste. Samo Vaše pomoči Vas prosim. Usmilite se mojega otroka, katerega so mi nocoj ugrabili! Moje vse! O, saj ste mi bili vendar tako dober – – nikar ne mislite, da sem nehvaležna, da nisem spoznala Vaše dobroto. Saj nimam živo dušo na svetu, ko Vas, in zatorej so zateka k Vam moje osirotelo srce, ki s prisrčno ljubeznijo pri Večnem za Vas moli. Na koga naj bi se pač obrnila v žalosti in nadlogi? Oklepam se Vas in Vam hočem vedno hvaležna biti! Dobila sem v hiši gospoda Goulda službo družabnice. Tam me lahko poiščete. Mojega deteta nisem mogla imeti pri sebi, morala sem ga dati tujim ljudem v oskrbo – s krvavečim srcem! In zdaj se je zgodil grozen zločin – gospod Rogers – otrok je nocoj zginil! Ko je udova Brok z Obrežne ceste, kamor sem dala svojo malo Lidijo v oskrbo, zapustila za trenotek hišo, so otroka vzeli, ugrabili – storil je to mož, ki je izgledal kakor kak ogljar. Druzega ne vem ničesar o njem in o svojem detetu. Pomagajte mi, za Boga – pomagajte mi do otroka! Neki človek ve, kje je moj otrok – on ga ima! Ime tega človeka Vam povem jutri. Pridite – prosrčno Vas prosim! Pridite in ne zapustite me! Kaj sem storila, ko sem Vas odbila – kaj sem storila – – takrat sem mislila, da sem vezana – danes ne več! Vse je raztrgano, kar me je vezalo na onega ničvredneža; prosta sem; zaničujem, sovražim ga, ravno tako, kakor častim Vas v svojem hvaležnem srcu. Zdaj veste vse, gospod Rogers, vse duša se mi trese radosti pričakovanja in upanja pri misli, da pridete jutri, da mi pomorete, da ste mi odpustili. Štejem ure – Vem gotovo, da pridete, da ne zapustite

Vaše hvaležne

Helene Sever."

Z mrzlično hitrostjo jo napisala to vrstice.

Zdaj zloži pismo, ga vtakne v zavitek, na katerega napiše:

Gospod Rogers, policijski polkovnik tu.

Na pismo pritisne znamko.

Udova Brok je stala pri Heleni ter jo s solznimi očmi opazovala.

Ihte prime Heleno za roko.

»Samo odpustite mi”, prosi stara ženica tako milo, da izgine tudi zadnji sum o njeni sokrivdi iz Heleninega srca, „saj vendar nisem kriva strašne nesreče, ki Vas je zadela! Srce mi hoče počiti, če pomislim na otroka na ubogo deklico – ah, gospa Sever govorite vender z menoj in če tudi samo besedico, iz katero spoznam, da mi verujete!«

Helena ustane ter jo prime za roko.

»Verujem Vam", reče milo. »ne Vi, drugi je storilec – Bog ga kaznuj!"

Vzame pismo z mize ter zapusti hišo, da se vrne na Klintonovo cesto in spotoma vrže važno pismo v kako poštno tružico.

Dvanajsto poglavje.
Blazna je!
[uredi]

Naslednje jutro je prišel preiskovalni sodnik Fulton v Gouldovo hišo, da izpraša Marijo po življenju njenega umrlega očeta.

Stari Bob je še vedno sedel v zaporu, akoravno ni sum, ki je letel nanj, dobil nobene podpore. Bob je bil od žalosti in vsled suma, ki je na njem ležal, tako potrt, da se je čutil popolnoma bolnega.

Akoravno je bila Marija po mirno prespani noči dosti boljša, je Artur vendar odklonil njeno izpraševanje, ter se izrazil preiskovalnemu sodniku, da lahko on da vsa pojasnila, kaj je bilo začasno tudi sprejeto.

Helena je bila pri Mariji ter je čakala z rastočo nestrpnostjo na prihod policijskega polkovnika, ki je po njeni sodbi moral že imeti njeno pismo.

Ker svoje razburjenosti in žalosti ni mogla zakriti, silila je Marija z vprašanji v njo, in končno ji je priznala, da je njen otrok izginil iz hiše rednice. Toda suma, ki ga je imela, ni omenila, marveč je sklenila, še predno pride Rogers, zahtevati otroka od Arturja.

Konečno je našla priliko, da zapusti Marijino sobo, v k a tero je ravno ustopila sobarica.

Trenotek je bil ugoden.

Zdaj se je moralo med njo in Arturjem odločiti!

Z brezsapno hitrostjo je šla v njegovo sobo.

Fulton je ravnokar odhajal.

Ko je Helena vstopila, se je obrnil Artur, ki je stal pri pisalni mizi.

Hitro je zaklenil papirje, ki jih je ravno v rokah imel. V njegovih očeh plapolal je grozeč plamen.

„Ali mi prihajaš povedat, kako si se odločila?“ vpraša s previdno zatajenim glasom.

»Izvršil si, kar si pretil, oplenil si mi moje zadnje, ugrabil mojega otroka!" sikne Helena.

„Mari me nisi k temu prisilila?« odgovori Artur, motreč z mrzlim, brezsrčnim pogledom njo, ki je stala pred njim. „Sama nisi hotela drugače. Zdaj vendar sprevidiš, da je vse v mojih rokah.«

»Usmili se!“ kliče Helena, »misli nazaj na one dneve, ko si mi prisegal ljubezen in zvestobo, na dneve, ko si me z besedami in obljubami preslepil, v katerih sem ti – zaslepljen, in zaupen otrok – sledila, ter zapustila očeta in mater, – Artur – še zdaj ne moreni verjeti, da si ti oni Artur, ki mi je vedno šepetal o svoji vroči ljubezni, ko si bil na posestvih mojega očeta, in opravljal velika melioracijska dela. Kaj si ti tisti lepi, ponosni, ljubeznipolni mož, ki se mi je dozdeval kot uzor plamenitega moža, iz mojih dekliških sanj – – «

„Govori tišje! In čemu ti spomini, ki nas še za stopinjo dalje ne pripeljejo«, prekine jo Artur, „s preteklostjo sva že davno končala.«

„Groznež! – v tvojem srci ni niti trohice človeškega sočutja, ti si brezsrčnež – in vendar se v tej uri oziram na te zadnjikrat! Da, zadnjikrat. Ako me ne uslišiš – pa naj bo, pa naj pride do skrajnosti mej nama. Daj mi moje dete!" prosi Helena. Strah in skrb ji dušita glas ter jo vržeta Arturju pred noge. „Daj mi moje dete, moje vse, kar še imam, moj up in mojo tolažbo; saj nimam ničesar več na svetu, nimam ne očeta, ne matere, ne soproga – usmili se, za Boga, pusti mi otroka, – pusti mi zadnje!"

»Jaz imam isto pravico do njega, kakor ti, ker sem njegov oče!« –

»To pravico si že zdavnaj zgubil! Zapustil si me! Moj otrok je moj, samo moj!“

»Toraj prisezi, da nikdar ne izpoveš, da si bila z menoj poročena!”

„Kaj!“ zakliče Helena, ter ustane urno. »Naj li bom brezčastna in moj otrok nezakonsko, brezpravno bitje."

»To me ne briga, samo tega nočem, da sem bil kdaj tvoj mož.“

Samo pogled največjega zaničevanja je imela Helena za satanskega moža, ki jo je hotel proglasiti za brezčastno priležnico.

»To se nikdar ne zgodi!" sikne Helena »nikdar!“

„Potem ostane otrok, kjer je, in ti ga več ne vidiš.«

Zdajci se spremeni Helena kar vsa.

Prešine jo silna odločnost in divje izbruhne sovraštvo, ki ga je njen mučitelj netil, v njenem srcu.

Iz proseče, potrte nesrečnice postala je hipoma junakinja.

„Potem moraš v ječo, prešestnik, kamor spadaš!« kliče visokozravnana, kazaje z desnico na Arturja. »Sam si strup sovraštva v me usejal, zadnji sled ljubezni si s trdo roko zadušil. Toraj obračunajva! Vsak čas lahko pride policijski polkovnik Rogers – njemu te izročim! Odpelje naj te!"

Začuje se zaničljiv posmeh.

„Tvojega pretenja se ne bojim, norica!" odgovori Artur. O pravem času sem se zavaroval! Motiš se, ako misliš, da mi moreš kaj škodovati!"

»Potem bi ne bilo kaznujočega Boga nad nami!“ reče Helena glasno. »Sam nisi drugače hotel. Pogini torej, ničvrednež, strgam ti krinko – “

V tem trenotku se prikaže Marija na vratih, katoro je bila na lahko odprla.

Videla je bledo, visokozravnano Heleno in čula njene besede, ki so jo navdale z začudenjem in strahom.

Ko zagleda Artur svojo ženo, hiti k nji. Pri tem pokaže na Heleno.

»Zelo obžalujem«, reče ji tiho, »vzeli smo blazno v hišo!" Marija opazuje Heleno.

»To je dobro, da ste prišli, gospa Gould", ogovori jo le-ta odločno. „ Vse morate vedeti, akoravno me to radi Vas boli. Ta-le mož tu se ne imenuje John Gould, temuč Artur Sever! Goljufal Vas je, sramotno goljufal, kakor je tudi mene goljufal in zapustil! Vi niste njegova zakonska soproga – – njegova žena sem jaz!"

Videč v največji razburjenosti govorečo Heleno, sklene Marija roke ter stopi bližje k Arturji.

»Kaj se Vam je zgodilo, uboga, nesrečna žena?" obrne se k Heleni.

„Zdaj morate vse vedeti", odgovori ta z obupno odločnostjo. »Ta mož tu je brezčasten goljuf, ki pojdo v ječo, da se pokori za svoje zločine! Smilite se mi – saj še vsega ne razumete poslušajte torej! To veste, da sem zapuščena žena – ta mož je tisti, ki me je zapustil, in me pahnil v nesrečo, da tukaj pod drugim imenom stori tudi Vas nesrečno!"

„Nesreča ji je zmedla razum«, reče Artur Mariji, „bojim se, da prične divjati, ker je blazna – zato pošljem v blaznico po ljudi!"

„Moj Bog”, zašepeče Marija, „to je strašno!"

„Blazno me imenuje? O, razumem, na ta način me misli ta brezčastnik uničiti, saj mu vse prav pride za njegove Klobne namene", reče Helena, ki se je med tem strašno spremenila. »Ta mož je inžener Artur Sever! Ta mož je bil tisti, ki je mene, grofico Heleno Ostrovrhar iz rodne hiše zvabil, ki me je s svojimi prisegami zmotil, mene, neizkušeno, od tega zapeljivca zaslepljeno deklico! Ta mož je mene potem, ko sva se skrivaj poročila, zapustil v nesreči in žalosti – –“

»Usmili se – Jon – kaj se je z revico zgodilo?“ vpraša Marija.

»Zdaj, ko je blaznost do vrhunca prikipela, je ne moremo niti ure več pustiti v hiši«, je odgovoril Artur in stopil k odprtim vratom ter slugi nekaj naročil.

»Iskala sem ga“, je nadaljevala Helena – »z otrokom sem begala – v snegu in miazu – v očetovi hiši nisem dobila zavetišča – zavrgli so me – in mu potem sledila sem v Ameriko, stradaje in čuvaje nad svojim otrokom sem dospela v Novi Jork – v smrtnem strahu sem ga iskala. – Nekega dne ga zagledam v kočiji – z Vami – našla sem ga – našla – a kako? Kot moža druge žene, katero je ravno tako prevaril, kakor mene. Poiskala sem to hišo in -------

Marijo sta stresala groza in strah. Dasi je bila vsaka beseda resnična, je imela Marija vendar utis, da je Helenino pripovedovanje sad blaznosti.

»Poglejte ga, ničvredneža – kaj ni njegova krivda zapisana na njegovem čelu, na njegovem obrazu?“ je zaklicala Helena kazaje na Arturja. „Jaz ga zaničujem, tega hudodelca, ki je hladnega srca Vas in mene pahnil v prekletstvo. Da, še več, on je morilec Vašega očeta!"

Glasen vzklik se je izvil Mariji iz prsi. Iskala je zavetja na Arturjevih prsih.

»Zdravniki pridejo koj, ljuba Marija«, je Artur tolažil svojo ženo.

»Ne verujte mu, verujte meni", je nadaljevala Helena.

»Obrnite se z gnusom od njega. Predstavlja me kot blazno, da, pravo čudo je, da nisem zblaznela vsled tega, kar sem trpela po njegovi krivdi – toda ta zadnji udarec, ki ga je name nameril, se mu ne posreči. Imam papirje, dokaze in listine, ki bodo dali mojim besedam veljavo pri Vas in pri sodnikih. “Z mrzlično naglico je pri zadnjih besedah začela Helena iskati v nedrijih po papirjih. V tem se je domislila, da jih je pustila v svoji sobi prej ko se je preoblekla – urno je planila iz sobe, da jih prenese.

»To je strašno!“ obrne se Marija k Arturju, »to je grozno! V srce se mi smili ta nesrečnica! Potem je gotovo tudi povest, ki jo je zjutraj pravila o oplenjenem otroku, nič druzega, ko izrodek tako hitro izbruhle blodnje.«

„Niti besedica ni resnična. Vendar svojega usmiljenja ne smemo več slušati, draga Marija. Ta blazna zna postati nevarna in provzročiti neskončno nesrečo, ako ostane prosta.«

„Da, prav imaš, Jon, bojim se je. In tebe je imenovala morilca mojega očeta!«

»Treba se je zavarovati pred njo, na vsak način mora v kak zavod, le to je zlo, ker je popolnoma brez premoženja.“

Zdajci potrka nekdo vrata.

Služabnik vstopi in naznani vodjo blaznice medicinskega svetnika dr. Jefersona.

Artur je šel nasproti malemu suhemu možu, ki je v vsem kretanju kazal neko nervozno nemirnost.

„To jo dobro, da ste prišli, gospod doktor", nagovori ga Marija. »Zgodilo se je nekaj strašnega. Moja družabnica je nenadoma zblaznela. Mojega soproga dolži, da je njen mož, ki jo je zapustil in sploh govori tako neverjetne stvari. Mislim, da je zelo bolna.“

„Kje je?“ vpraša Jeferson.

»Zdaj išče baje svoje papirje in listine”, odgovori Artur.

„Ne morem je imeti niti ure več v hiši, ker se bojim najhujšega! Moja soproga, ki je še bolehna in slaba, ima pred to osebo opravičen strah.”

»Pripeljal sem se s kočijo, gospod Gould, imam tudi postrežnico seboj, ki bi v potrebi – rečem, samo v potrebi – šiloma odpeljala blazno seboj“, pripomni doktor Jeferson. „Kje je zdaj bolnica?“

„Imenuje se Helena Sever in hoče biti rojena grofica Ostrovrhar –“

„Seveda vse blodnje!” dostavi Artur. „Trdi, da je zapuščena od svojega moža, in dokazuje, da je moj soprog njen mož. Tudi trdi, da se ne piše Jon Gould, nego Artur Sever –“

Jeferson pokima večkrat z glavo, od katere so mu dolgi kodri padali na Zavratnik.

»Pripoveduje, da ima otroka, katerega so ji ukradli«, nadaljuje Marija, „blodi o ječi, o umoru in o ropu –“

»In o preganjaju, kaj ne? To je znan slučaj! Se večkrat pripeti pri ženskah v teh letih", reče Jeferson z glavo kimaje.

»Ali je tujka premožna? Mislim, če more troške plačati?"

„Troške plača moj soprog, gospod vodja!”, odloči Marija.

»Zdaj prihaja!"

Urni koraki so se čuli po hodniku.

Vrata se na strežaj odpro.

Pogled na Heleno, ki je zdaj ustopila, opravičil je misel, da je v resnici blazna.

„Ukradel mi je papirje danes zjutraj!" zakliče in pokaže na Arturja. V svoji strašni razburjenosti niti opazila ni tujega starega gospoda, ki jo je motril s pogledi, ki jih imajo zdravniki umobolnih. »Imela sem papirje do danes zjutraj, nosila sem jih na svojem srci, samo danes sem jih pozabila v nedrije shranit."

Tu osupne Helena.

Zagledala je tujca.

»Obrnite se s svojimi tožbami k temu gospodu", ji reče Artur, kazaje na ravnatelja blaznice. »Nimamo časa se pečati z vašimi privatnimi zadevami.« Artur ponudi Mariji roko.

»Stoj, zanikernež! " izvije se iz ust obupane žene, ki je pogumno in obupno stopila Arturju na pot, tako da je Marija prestrašena odstopila. »Ne bojte se me, saj ste moja sonesrečnica. Zadela Vas je ista usoda, kakor meno, gospa Gould ali – saj Vam ni ime Gould, nego Sever, kakor meni, a v tem, ko sem jaz rojena grofica Ostrovrhar, ki je zbok tega brezvestnika postala grofica-beračica, tako ste Vi rojena Smit."

Artur se je obrnil k Jefersonu. Ta je samo prikimal s svojo sivo glavo, ki jo je nosil nekako nagnjeno na prsa ter opiraje brado ob roko sledil vsaki Helenini kretnji.

»Ukradel mi je listine! Ukradel mi je otroka!" zakliče Helena, »vendar ga to ne otme ječi!"

»Obrnite se do tega gospoda", odgovori Marija, »povejte mu vse, on ukrene, kar je treba."

Razburjena je odšla in potegnila Arturja za seboj.

„Kdo ste Vi, gospod? Ste-li sodna oseba?" je vprašala Helena blazniškega zdravnika.

»Lahko mi vse zaupate, gospa", je mirno odgovoril Jeferson. »Najbolje bi bilo, da me spremite."

»Spremim naj Vas? Kam?«

„Da se o vseh teh stvareh lahko napravi zapisnik, gospa. To je potrebno in Vas tudi pomiri", je pojasnjeval Jeferson.

»Tu Vam vse besede in vse obtožbe ničesar ne koristijo."

»Gospa Grould misli torej, da sem blazna? Oj, kako kratkovidna! Obžalujem jo! Prebujenje bo strašno."

Jeferson je vzel svoj visoki sivi klobuk ter stopil k vratom.

„Prosim, gospa," je rekel, ko je sluga odprl vrata.

„Jaz pričakujom še nekega gospoda", je mrmrala Helena neodločeno. »Ne vem, kako da ga še ni."

„Saj lahko pozneje ž njim govorite, gospa; za zdaj je pa nujno in potrebno, da greste z menoj."

Zdaj se je Helena, ki je v resnici mislila, da ji bo pomagano in bo zaslišana, odzvala nujnemu povabilu starega gospoda, ki je napravil na njo dober utis, češ, saj je bilo vse resnično, saj ji bodo slednjič vendar verjeli.

»Vzemite kako ogrinjalo, gospa, in tudi kak klobuk", je opomnil Jeferson.

Sobarica je že vse te stvari prinesla, ter pomagala z vidno boječimi kretnjami Heleni se obleči.

Jeferson je šel naprej. Naznanil je strežnici Viki, veliki, močni osebi, ki bi izgledala kakor moški, da ni imela ženske obleke, da naj izstopi iz voza, ker je bolje, da se pripelje bolnico z izvoščekom v zavod. Ko je Helena. prišla iz hiše, se je strežnica ravno odstranila in samo Jeferson je bil pri vozu.

Prijazno jo je povabil, da stopi v voz.

Helena se vsede.

Zdaj je Jeferson zaprl vrata in konji so zdirjali.

»Strašna tajnost je, gospod, kar Vam imam razodeti", obrne se Helena spotoma proti malemu staremu gospodu, ki je pritrjeval z glavo; „takoj bodo zaprli tega goljufa, ki se tukaj imenuje Jon Gould, v resnici pa se zove Artur Sever, zaprli ga bodo radi dvoženstva! Jaz – jaz sem njegova žena, njegova poročena žena! Mene in mojega otroka je zapustil, in se je tukaj poročil z Marijo Smit."

„To pride vse v zapisnik", potolaži Jeferson nič zlega mislečo Heleno, „saj bomo koj na mestu."

Kočija se je peljala mimo dolzega in visocega zidu, v katerem so bila velika vrata.

Ko se je voz bližal vratom, tlesknil je voznik glasno z bičem.

Na to se vrata odpro.

Voz je zapeljal na veliko, tiho dvorišče, ki je imelo na obeh straneh lepe vrtne nasade z velikimi senčnatimi drevesi. Tu so hodili in stali moški in ženske. Nekaj izmej njih se je približalo vozu. Brezizrazni obrazi, mrtve oči in blazni smeh okolu stoječih – vse to bi bilo gotovo obudilo Helenino pozornost, da je utegnila, se ozreti.

Ali Jeferson ji hitro pomaga iz voza ter jo pelje pri odprtih vratih tako urno v hišo, da ni zapazila ne sprehajajočih se umobolnih, niti omreženih oken velike hiše.

Zdaj se odpelje kočija, za katero so se vrata precej zaprla, proti hlevom in gospodarskim poslopjem, ki so stala v ozadju velikega dvorišča.

V svoji strašni razburjenosti Helena ni slišala rožljanja vrat. –

In zdaj so se za njo in za Jefersonom zaprla tudi velika hišna vrata blaznice.

Trinjasto poglavje.
Amerikanski dvoboj.
[uredi]

Policijski polkovnik Rogers je sedel drugo jutro v svoji pisarni in je ravnokar izpraševal starega Boba. Ta pa je s solznimi očmi zatrjeval svojo nedolžnost in bil tako slab, da se je smilil Rogersu in ga pustil zopet odpeljati.

Premišljuje zrl je Rogers predse, imajoč v roki list, na katerem so bile zapisane izpovedbe starega služabnika. „Bodalova nožnica" – mrmral je, ter položil listino predse na veliko pisalno mizo – „Bodalova nožnica in ključ – to sta najvažnejši okolnosti v tej grozni žaloigri – bila sta samo dva ključa – enega je imel umorjeni – druzega ima njegova hči. – Naj ne bom izveličan, ako je stari Bob morilec! Ta stari mehkosrčni dečko niti zmožen ni, da bi vihtel bodalo proti prsim kakega človeka! Vedi ga Bog –, saj sem že veliko razbojnikov videl pred seboj, zvitih, surovih in vse druge vrste, imel sem jih tudi že tukaj, ki so tulili obžalovanja, ali pa hinavščino – ali ta Bob Garden ni morilec!«

„Bodalova nožnica«, nadaljuje po kratkem premoru. „Od kod je? Tukajšnje delo to ni; moral jo je imeti mož, k i je prišel z Nemškega. Kdo ima bodalo, ki spada v nožnico? Bojim se“ –

V tem trenotku prekine polkovnik svoje polglasno premišljevanje.

Trkalo je.

Policijski stražnik odpre vrata ter drži pismo v rokah.

Rogers se ozre.

„Pismo zame?« vpraša.

„Ker naslov ni bil jasen, so pismo ves dopoldan semintja nosili«, odgovori policijski stražnik, odda pismo in zapusti pisarno.

Polkovnik pogleda površno naslov. Takoj ga prešine misel na Heleno, katere sliko je v srci nosil. Tresoča se pisava ga je živo spominjala one zapuščenke, ki je odbila njegovo roko zato, ker je mislila, da je še vezana na onega, ki jo je zapustil.

Urno, poln pričakovanja, odpre Rogers ovitek.

Zdaj vzame pismo iz ovitka in bere.

Izraz njegovega lepega, resnega obraza kazal je utis pisma, ki ga je ravnokar prejel.

Skoči kvišku.

„Štejem ure“, bral je glasno, »vem, da pridete, da ne zapustite Vaše hvaležne Helene Sever – – in zdaj čaka revica, čaka že od ranega jutra, name – in zdaj je že poldne – gotovo misli, da nočem priti – ne, ubogo zapuščeno žensko srce, ne, motiš se, ako dvomiš o meni in o moji pomoči! Pridem! Pridem takoj!”

Rogers ogrne službeno suknjo in vzame čepico.

»Otrok ji je ugrabljen“ – mrmral je v svojo rujavo brado, „in človek je, ki ve, kje da je otrok – kako se to ujema! Kaj se hoče ves svet podreti na revico? Hm, in družabnica je v Gouldovi hiši. Kako čaka – kako ji trepeče srce radi otroka. – Ah – kdo za vraga ji je vzel otroka, koga pa zanima ona in kakšne uzroke mora imeti, da ji otroka vzame, – njeno zadnje, kakor piše.“ –

Rogers zapusti sobo in gre skozi stražnico na cesto. Hitel je proti Gouldovi hiši.

„Imenovati mi hoče moža", mrmral je potoma, »in piše mi, da je prosta, da sovraži in zaničuje ničvredneža, ki jo je zapustil – – o da, pomorem ti, uboga, tolikanj izkušena žena, podam ti svojo roko, otroka hočem iskati, ljubko malo deklico – tako mi je nakrat lahko in veselo pri srcu, kakor bi se bila odvalila gora z njega – prosta si, strgala si vez, ki te je vezala na brezčastneža – hvala bodi Bogu! Zdaj nastopijo gotovo tudi za te drugi časi, boljši srečnejši časi, in moja prva naloga bo, da ti vrnem tvoje dete in je položim na tvoje materine roke. In potem – potem ti še enkrat ponudim roko, tor srečno in mirno bodočnost, kajti ljubim te in srečen bom, če te dobim!“

Dospel jo k Gouldovi hiši. Bil je silno razburjen, ko je vstopil v hišo.

Zgoraj mu stopi služabnik nasproti, kateremu naroči, naj ga javi gospodu Gouldu.

Artur nehote prebledi strahu, ko je čul, da želi policijski polkovnik ž njim govoriti.

Vendar je hitro našel oblast nad seboj, ter ukazal, da naj polkovnik ustopi.

Z imenitno mrzlo neskrbnostjo obrne se proti Rogersu, ko stopi le-ta v sobo, in se uljudno, pa hladno in resno prikloni.

Njegove temne zbadajoče oči se srečajo z uradnikovimi, ki so bile odkritosrčno in brez sumnje na njega obrnene.

„Kaj želite od mene?« vpraša Artur.

„V Vaši hiši se nahaja družabnica, gospod Gould“, odgovori Rogers, »Slovenka, neka gospa Sever." –

Oprezujoče oči Arturjeve spremene izraz.

„No – in?« meni na kratko.

»Gospa Sever me je ravnokar poklicala na pomoč radi otroka, ki so ji ga odvedli.“

„Ah, ne verjemite vendar tej pustolovki«, reče Artur z zaničljivim glasom. „To je prenapeta ženska, ki nas je s svojimi zlaganimi privatnimi stvarmi na nečuven način nadlegovala.«

„Motite se, gospod Gould", reče Rogers, ter se vzravna, „Vaša trda sodba ni pravična. Gospa Sever ni pustolovka, še manj je prenapeta, temveč je nesrečnica, katero je zanikerni brezčastnež pahnil v bedo, ona je« –

„Kaj me to briga«, prekine ga Artur, zaničljivo in razdražen, »prizanesite mi z zadevami te ženske, ki je popolnoma blazna!“

„Gospod Gould – stojim tu kot zastopnik te gospe«, odvrne Rogers z jeze tresočim se glasom, »jaz sem zagovornik te gospe, to moram najprej povedati!“

Satanski posmeh šine okolu Arturjevih ust.

»Tako, tako!“ meni zbadljivo, »ali to na celi stvari nič ne izpremeni, moj dragi. Kar imate Vi s tisto „damo“, to mene prav nič ne briga?“

»Jaz nimam s to blago gospo nikakih namenov; štejem si v čast, da jo zastopam!“

„S tem si pridobite malo časti, moj dragi!“

„Prepovem Vam, me v tako zaničljivem glasu imenovati „moj dragi“!“ vikne Rogers in njegova srditost prikipi do vrhunca, »prepovem Vam tudi, da se časti te gospe dotikate, kakor tudi da o njej z zaničljivim glasom govorite, ker vsa ta razžaljenja zadenejo mene!"

„Za vse to se prav nič ne menim", skuša Artur polkovnika na kratko odpraviti in stopi k pisalni mizi.

„S to izjavo me ne odpravite, gospod Gould“, odgovori Rogers odločno. »Zahtevam, da govorim z gospo Sever in zahtevam Vaše častne izjave v njeni navzočnosti, ker malodušno je razžaliti odsotno osebo, posebno pa še brezbrambeno ženo.“ –

„Najprvo – ta žena je davi mojo hišo zapustila. Iščite jo, če hočete! Potem – pozabili ste, pred kom stojite! Vi nastopate kakor nesramnež, katerega se pusti po služabniku odpeljati!"

»Stojte!« zakliče Rogers, ko hoče Artur prijeti električni zvonec. „Zdaj si stojiva drugače nasproti, gospod Gould, tako da Vaš sluga ne more ničesar opraviti. Zahtevam zadoščenja od Vas, jaz, polkovnik Rogers!“

»Nimam prav nobenega uzroka se z Vami dalje pečati odvrne Artur ledeno in zaničljivo.

„Torej sem primoran, Vas prisiliti, da mi daste zadoščenje, gospod Gould!“

»Pretite mi?”

»Zahtevam zadoščenja! Noben mož, če ima le količkaj časti v sebi, ne zavrne take zahteve!«

»Nimam prav nobenega povoda, da bi Vam dajal zadoščenja in se z Vami dvobojeval!"

»Dovelj! Izbirajte med bičem in samokresom! Ako se branite dvoboja, Vas bom z bičem kaznoval za surovo in zaničljivo razžaljenje gospe Severjeve, – razžaljenj, ki se mene tičejo, ne računam, saj človek, kakor Vi, me ne more užaliti!«

»Samokrese?" vpraša Artur z rameni majaje. „To bi bila Vaša gotova smrt. In meni ni nič do tega, da Vas ustrelim.«

»Mar se hočete delati velikodušnega, da se laglje izmuznete iz zanjke? Ne spustim Vas! Morate nesrečni ženi dati zadoščenje, na vsak način! Sprejmem vsako orožje, katero zahtevate! “

„To se pravi, Vi zahtevate ali mojo ali Vašo smrt?« vpraša Artur hladnokrvno.

»Čast uboge zapuščenke hočem braniti, in če jo treba, Vas poživljam na krive sablje!«

Zopet se prikaže na Arturjevih ustnih hudoben posmeh, ki je njegov sicer za ženske tako zapeljivo lepi obraz tako nepovoljno pretvoril.

„To lahko priprosteje in lažje opraviva, gospod!“ reče Rogers. „Če nočete drugače – dobro! Na razpolaganje sem Vam! Ker smo pa slučajno na ameriških tleh, torej volimo amerikanski dvoboj!«

Rogersovo lice zatemni.

Bila je strašna ponudba, ki se mu je tu nenadno stavila, čast njegova pa je zahtevala, da jo sprejme.

Pri dvoboju, za katerega se je šlo, se srečka, kdo ostane živ in kdo gre v smrt. Dotični, ki je grozno igro zgubil, primoran je, se v dogovorjenem času sam umoriti.

»Zakaj se obotavljate?“ vpraša Artur.

„Pogoje!“ zahteval je Rogers z globokim glasom.

»Vzameva tu dva podolgasta konca papirja, enega daljšega in enega krajšega, ter jih deneva v knjigo. Kdor potegne krajši konec, ne sme danes leto več živeti. Vidite, da Vaši časti mnogo zaupam!“

„Ne več, ko jaz Vam!“ odgovori Rogers zaničljivo. „Pojdiva na delo!“

Artur vzame listka ter ju vtakne v odprto knjigo tako, da sta samo malo gledala iz knjige.

Hladnokrvno pristopi Rogers bližje.

„Tu leži knjiga. Pustim Vam prednost«, reče Artur in pokaže na debelo knjigo, ki je zraven njega na mizi ležala. »Potegnite!“

V tem trenotku je bilo življenje odvisno od roke.

Ali Rogers ni obupal.

»Za tebe!« rekel si je sam, misleč na Heleno, koje slika je živo stala pred njegovo dušo. „Tebe, lepo, čisto bitje, tebe, nesrečnica, velja maščevati!“

Njegova roka prime konec listka – ni se tresla! Odločil se je z vso mirnostjo pogumnega moža, ki brez vse bojazni tudi smrti zre v oči.

Zdaj potegne listek iz knjige.

Artur potegne tudi in drži listek visoko s svojo desnico.

Odločilo se je.

Rogers je potegnil krajši listek.

Ne besede ni zinil, mirno, če tudi otemnelega obraza stal je tu, ko se je izrekla sodba.

„Zdaj je dve uri popoldne«, reče Artur, pogledavši na uro „če Vas danes leto po drugi uri popoldan dobim živega, Vas ustrelim kakor steklega psa!«

S temi besedami se obrne in zapusti sobo.

Trenotek obstoji Rogers pod utisom tega, kar se je zgodilo, ter gleda topo predse.

Zdaj je bilo najlepše upanje njegovega življenja, poročiti se s Heleno in vživati pravo srečo življenja, za vedno uničeno – in grozni dvoboj mu je še nalagal molčanje, strašno molčanje – –

Zdaj se obrne in beži proč, proč iz teh svetlih prostorov, ki se mu zde nepopisno strašni. Moral je Heleno poiskati, ki ga je še vedno čakala, moral ji pomagati.

„Duša se mi trese radosti pričakovanja in upanja pri mislih, da jutri pridite, da mi pomagate, da ste mi odpustili. Štejem ure – Jaz vem, da gotovo pridete, – pridete« – – saj tako mu je Helena pisala.

Štirinajsto poglavje.
Blaznica doktorja Jefersona.
[uredi]

»Kje sem tukaj'?“ vpraša Helena otrpneč, ko je stopila z malim starim gospodom, ki jo je v hišo pripeljal, v veliko sobo, v kateri so bila vsa okna omrežena.

Za njima je vstopila tudi strežnica, tista velika ženska z brezčutnimi topimi potezam, ki je bila vež mož ko žena.

Preplašena ogleduje Helena to ženo in omrežena okna.

„Usmilite se – kje pa sem tukaj – kdo ste Vi?"

„Tukaj ste v varnem kraji in v dobri postrežbi, gospa«, ji odgovori doktor Jeferson in sede za okroglo mizo, na kateri je ležala velika knjiga – register.

„Večni Bog“, zastoče Helena, in groznica stresa njeno telo, medtem ko sklene roke. »Kaka hiša je to? Odgovorite vendar! To je – blaznica!“

»Pomirite se, gospa", obrne se razdraženi Jeferson odločno proti Heleni. „Ne razburjajte se! Sicer me moja zdravniška dolžnost prisili, da Vas po strežnici dam odpeljati v samotno celico.“

„Grozen sen –“ z obema rokama si mane Helena čelo in oči. „Vendar ne – nikak sen! Resnica je vse, resnica, grozna resnica! On Vas je pozval k sebi – povedal Vam je, da blodim ali jaz nisem blazna“, nadaljuje ter se zdravniku bliža. »Izprašajte me! Skusite me! Saj nisem blazna! Tisti satan v človeški podobi, ki se zdaj John Gould imenuje, in ki je bil v moji domovini Artur Sever, me hoče narediti za blazno, da me odstrani, da me tu živo pokoplje!, Vendar ne! Ne! Še se najdejo sodniki na zemlji, pošteni možje.“ – – Rogers ji pride na misel – strepeče -– nepopisna žalost se polasti njenega srca -– on ni prišel. Tudi on jo je zapustil – zgubila je njegovo ljubezen, ko ga je pahnila od sebe! Torej je tudi on dvomil nad njo, tudi on –

Helena je zapazila, da jo zdravnik vedno od strani opazuje. –

„Nisem blazna«, razloži bolj mirna, „če ste pošten mož, boste to kmalu spoznali. Jaz sem ogoljufana in zapuščena! Oni gospod Gould, ki me je Vam izročil, zdaj, ko sem ga razkrin kala – je moj soprog, je z menoj poročen in je tukaj drugi zakon sklenil. On je ničvreden hudodelnik, ki mi je otroka ugrabil! On je – –«

»Le pustite, gospa, le pustite!« prekine Jeferson zraven njega stoječo, „to se bo že še vse izkazalo, za zdaj pa bo dobro, če se mirno udaste v neizogibno usodo in jaz Vam obljubim, da bom najbolj obzirno z Vami ravnal.”

»Kaj me nočete slušati? In me nočete izpustiti? Zahtevam sodnika, da mu predložim svojo pritožbo! Zahtevam preiskave! Ali naj res oni zločinec zmaga in se zmage raduje? Njegov satanski načrt mora biti zdaj jasen ko beli dan pred Vami! On hoče, da so moja pritožba ne sliši, on me hoče odstraniti s tem, da me izdaja za blazno –“

»Imate-li kake izkaznice, gospa?« praša Jeferson.

„Jaz sem zapuščena žena onega Arturja Severja. Ime mi je Helena in sem bila, predno sem temu človeku podala roko, grofica Ostrovrhajeva. Moje listine mi je oni ničvrednež ukradel, ukradel, da sem brez vse moči, ukradel, kakor mi je otroka ugrabil!« glasno zaihti Helena vsa obupana.

Brezčutni mož, ki je sedel pri okrogli mizi, bil je takih izbruhov blaznosti in histerije že davno vajen, zatorej se ni zanje prav nič zmenil. Zapisal je v svoj register podatke, in kar je bilo za njega najvažnejše, da je za bolnico plačnik bogati Gould.

Tudi strežnica Viki je bila popolnoma brezčutna.

Na mah pa so Helena zravna in si solze obriše.

»Zahtevam, da se me pred sodnika pelje,« obrne se k Jefersonu, „zahtevam preiskave, saj je vendar nemogoče, da imate Vi pravico odločevati o moji usodi, samo radi tega, ker me je ta zločinec Vam izročil!«

„Udali se boste in to težke razžaljitve ustavili,« odgovori Jeferson ter ustane. „Ne pozabite, kje da se nahajate, in da sem primoran, Vas s silo ukrotiti, ako se ne pomirite!«

„Kaj pa zahtevate?« vpraša Helena. „Naj radovoljno pripustim, da se me tukaj kot blazno zapre? Izpustite me! V tem trenotku! Iskati moram svojega otroka! Izvojevati si moram svojo pravico!«

„Tudi če bi Vas izpustil, vendar bi zopet in zopet semkaj nazaj prišli."

„Ne tirajte me do skrajnosti! Pred seboj imate obupano ženo!“

»Ukrotili smo še Vse huje bolnike. Besne in upijoče smo ukrotili in kmalu so sprevideli, da je bolje zanje, ako se zlepa udajo."

»Klicala bom na pomoč!" odvrne Helena in hiti k vratom.

Še predno ji je mogla strežnica zabraniti, je odprla vrata na stežaj.

Zdaj plane Helena po hodniku, da bi dosegla še odprta hišna vrata, skozi katera so se ravno vračali prebivalci blaznice z dvorišča in z vrta, kjer so se smeli sprehajati v prostih urah.

Helena je hitela mimo topo in strmeče jo gledajočih mož in žensk, ki so na njo naredili grozovit utis.

Smeh se oglasi. Pogled na bežečo ženo vzbudi v eni blaznih žensk nenadoma silno divjost, zasmeje se blazno, skoči za Heleno, jo doide, jo prime s svojo koščeno roko, ki se ovije kakor železen obroč okoli Helenine roke, in plane ž njo na dvorišče.

Vse to se je zgodilo v trenotku.

Navzoče strežnike in strežnice je ta prizor popolnoma iznenadil.

Blazni so se gnetli k vratom. Nastal je popoln upor. Vrišč in upitje se je slišalo v hiši in na dvorišči... Cele trope blaznih se je polastila želja po prostosti in prouzročila jo je takorekoč Helena.

Strežniki in strežnice so planili v gnečo, vendar so zamogli samo posamezne prijeti.

Zdaj si naredi strežnica Viki pot skozi upijočo in drenjajočo se gnečo.

Nje, kakor od kamna izklesani obraz imel je strahovit izraz.

Helena je bila dospela s svojo spremljevalko, ki se je je krčevito držala, na dvorišče.

En del blaznih jima je z divjim upitjem sledil.

Bledi, spotegneni obrazi umobolnih so bili strašni.

Helena poskuša zaman se znebiti svoje spremljevalke, ki je bila dokaj močnejša od nje. Divje, blodne besede so vrele čez bleda usta blazne ženske.

Zdaj ju dohiti strežnica Viki.

Z obema rokama plane po njima.

Prijem – in strgala je blazno od Helene, medtem ko je zadnjo, jo trdo zgrabila.

Ali zdaj izbruhne pri blazni šele vsa besnost. Z divjim krikom plane po strežnici, jo popade z obema rokama za vrat ter jo jame davit. Če bi ne bil v tem odločilnem trenutku priskočil strežaj, ki je odtrgal blazno od Viki, bilo bi se le-ti slabo godilo.

To jo je navdalo s strahovito jezo. Prepustivši blazno močnim rokam strežaja, obrne se proti oni, ki je ves nevarni prizor prouzročila.

Z enim samim prijemom svojih dolgih koščenih rok je Heleno tako prijela in ovila, da se niti ganiti ni mogla, ter jo uzdignila.

Kot otroka nesla je hitrih korakov vitko Heleno mimo dolge strani hiše, ter se obrnila proti manjši hišici.

Tukaj so bile samotne sobice zavoda, v katere so devali take bolnike, pri katerih se je že pojavilo zbesnenje, ali one, od katerih se je pričakovalo, da zbesne.

Še predno se je Helena zavedla, predno je megla premisliti in prevdariti, kaj se žnjo godi, sta že dospeli k hišici in Viki je duri odprla. odpre vrata male sobice, ter pahne Heleno v njo.

Vrata so se za Heleno zaloputnila.

Zdaj dospe tudi strežnik z blazno v hišico.

»Tu notri ž njo!« reče Viki in odpre druga vrata, „tu naj se zdivja! Zadavila bi me bila, Korošec, da mi niste vi bili v pomoč!«

Blazna je divjala in grozno tulila.

„Le pustite, saj je dobro, Viki,« odgovori strežnik Korošec, „saj ne ve, kaj dela. Tu si na praznih stenah lahko nohte spraska. Slaba godba je to,“ še pristavi ter zaklene duri.

»Kaka bolnica pa je ta, ki ste jo vi prinesli«? Ta je gotovo nova?«

„Šele danes smo jo sprejeli,« odgovori strežnica.

„Kako se pa piše?"

»Tega še sama ne vem, govorila je tako zmedeno, da je bivša grofica in da ji je bil otrok ukraden, in da je bogati Gould njen mož, da se pa pravzaprav ne piše Gould. Tako govore vsi, ki trpe za veledomišljijo in mislijo, da se jih preganja.«

Oba zapustita malo hišico, ter gresta zopet v ospredje, kjer so med tem strežniki pomirili bolnike in jih spravili v sobe.

Šele ko je bila Helena sama v samotni celici, v kateri je bilo precej temno, ker ni bilo nobenega okna, nego le visoko gori na zidu neka luknja, je sprevidela, v kakem groznem položaju da je.

Živa duša ni verjela njenim trditvam in obtožbam, vsi so jo imeli za blazno! In ker ni imela nobenih dokazil in listin, tudi svojih trditev ni mogla potrditi in dokazati.

Artur je zmagal – ona je podlegla!

Zdaj šele se je ozrla po sobi, v katero so jo pahnili.

Tlak je bil poblazinen in z debelim platnom preoblečen.

V kotu je ležala gorka odeja, druzega ni bilo v celi sobi. Utrujena na smrt, ne vedoč, kaj bi storila, zgubljena, pade Helena na kolena. Sklenivši tresoči roki, povzdigne oči k nebu.

Tiha molitev je uhajala z njenih bledih ustnic. Prisrčno je Helena molila za svoje dete. – – –

Petnajsto poglavje.
Krčma pri črnem kitu.
[uredi]

Bila je že noč, ko je Rogers zapustil hišico udove Brok na Obrežni cesti, kjer je mislil, da izve kaj natančnega. Žal, da je bilo vse, kar se mu je povedalo, tako negotovo, da ni vedel ne o Heleni, niti o otroku najmanjega. Zdaj si je rekel, da išče Helepa sama svojo deklico in da jo morda najde, ako tudi on zasleduje otroka.

Ukradla sta otroka dva premogarja, vendar, kdo jamči, da si nista obrazov samo zato očrnila, da bi veljala za premogarja, dasi sploh nista bila v premogovem skladišču!

Kdo mu je mogel povedati, kje je bivala uboga mala deklica v tej uri in pri kom?

Rogers je šel do mesta, kjer se je daleč na okolu videla blesteča rudeča luč, v znamenje, da so tu parni brodovi, ki vozijo na drugo stran, kjer je bilo dokaj premogovih skladišč.

Šel je na ravnokar odhajajoči parobrod, ter so prepeljal na ono stran.

Ko je na oni strani stopil na breg, se je ozrl.

Zdaj se mu približa stražnik. Bilo je videti, kakor da ga je čakal.

»Ali ste kaj zvedeli, Maknel?“ ga povpraša Rogers s pritajenim glasom.

»Po več ur že tavam med skladišči, ali vse nič ne hasne in tudi nima prav nobenega uspeha, ker prvič ni mogočo najti dotičnega, ki ga iščemo, med temi stotinami delavcev, drugič pa – če zagledajo ti ljudje le od daleč kakega stražnika, postanejo nezaupni in ne povedo ničesar.«

»Kaka zelena luč pa je tam, Maknel?“

»Ravno sem Vas hotel na to hišo opozoriti, gospod Rogers; to je krčma pri črnem kitu,“ odgovori stražnik, »tja zahajajo ogljarji, premogarji in mornarji, tamkaj zapijejo polovico svojega zaslužka. Če bi se tam prežalo, bi se gotovo kaj zvedelo.«

»Pojdite z menoj.“

Maknel se malo obotavlja.

»V službeni obleki, gospod Rogers?« vpraša. Policijski polkovnik je v svoji gorečnosti in nepotrpežljivosti popolnoma na to pozabil, na kar ga je zdaj spomnil stražnik.

»Saj nič ne zamudiva,“ dostavi Maknel, „čim pozneje,tem bolje in polneje bo. Če gospod polkovnik zapoveste, sem čez uro zopet tukaj in Vas počakam. “

»Dobro, čez uro torej.“

Zdaj se moža ločita, in vsak od njiju je hitel odtod, porabljajoč parobrod in električni voz, da prej ko prej dospe v stanovanje in zamenja službeno obleko z neznatno civilno obleko.

Točno čez uro je bil stražnik Maknel zopet na mestu, in hodil po obrežju sem in tja.

Ure po zvonikih so naznanjale deseto uro.

Iz krčme, v kateri so bila okna razsvetljena in nad katere vratmi je visela zelena svetilka, čulo se je hripavo petje, in stražnik opazi, da se vrata vedno odpirajo in zapirajo ter da dohajajo vedno še novi gostjo.

Zdaj se pojavi polkovnik Rogers.

Maknel ga koj spozna po glasni, trdi hoji. Gre mu nasproti.

»Obiščiva to gostilno,« reče Rogers, „pojdite, Maknel!«

Uradnika gresta čez široko cesto naravnost proti steklenim vratom krčme.

Rogers jih odpre.

Gosti dim tobaka mu udari nasproti. Dim polni veliko sobo tako docela, da so vse mize in gostje zaviti v nekako meglo. Smrad, ki je tu vladal, je bil neznosen.

Vendar se Rogers ni dal preplašiti, nego je vstopil. Maknel mu je sledil za petami.

Pri tej mizi so peli, pri drugi kockali in vpili; tu je sedela gruča počrnjenih mož, ki so pili in se smijali, tam zopet so glasno tolkli s kartami ob mizo.

Debeli krčmar in njegova hčerka sta imela vse polno dela, da sta prinašala ljudem rum, piva in žganja; na eno mizo, pri kateri so sedeli mornarji, celo vina.

Rogers je s hitrim pogledom našel v ozadju malo mizico, ki je bila še prazna, in šel urno z Maknelom k nji.

Vsedeta se, a se ne odkrijeta, kakor je bila tukaj navada.

Krčmarjeva hči pride k njima, da jih praša, kaj da želita in jima prinese pivo, ki ga je Rogers naročil, da sta saj nekaj imela pred seboj na mizi.

Maknel se ozre.

Nihče se ni zmenil za nova gosta, marveč so povsodi dalje pili, peli in vpili.

Krčma „pri črnem kitu« je bila pravi vrelec zlata, ker tukaj se je veliko zapilo in zajedlo.

Na več mizah so sedeli v gručah delavci. Pri eni mizi je nastal hipoma med možmi prepir, ki se je kmalu spremenil v glasen hrup, da je krčmar pristopil in velel mir.

Zdaj je bil Maknel opozorjen na drugo mizo, pri kateri je bilo tudi vse glasno in veselo. Eden delavcev je ustal, njegovi tovariši so ga pridrževali, ali iztrgal se je in odšel.

»Janez!" vpije eden ogljarjev za njim „mi smo še žejni, če si že toliko plačal, potem ti ni še za nekaj kozarcev.« Janez je odmajal z glavo ter zapustil krčmo, drugi možje pa so se za njim smijali.

»Ta ima še polne žepe denarja«, meni eden.

„Kje le dobi toliko denarja?“ vpraša drugi, „moji žepi so vedno vsi prazni.“

»Ta ima zdaj denarja kakor smeti!“ mrmra tretji.

Maknel, ki je pozorno poslušal ta pogovor, je vstal, ter se počasi bližal mizi, da bi zamogel bolje razumeti, kar se je govorilo.

»Gotovo je kako dedščino napravil, France?« vpraša četrti tretjega.

„Saj si njegov prijatelj, France, ti gotovo kaj veš," pristavi še drugi.

»Janez že zdaj lahko plačuje,« odgovori France, „ker zasluži veliko denarja!«

»Saj vendar nima večje dnine, kakor mi!“ se oglase drugi naokoli.

France zamahne zaničljivo z roko.

»Dnina!« odgovori, „to je zdaj pri njem najmanja stvar!“

Sedaj so postali drugi še radovednejši. Stražnik je pristopil bliže k njim, medtem ko je Rogers vstal ter sledil z očmi Maknelu, ki je pazljivo poslušal.

„Za vraga, govori vendar, kje da dobi denar!“ čulo se je naokoli.

»Rejenčka je vzel,« odgovori France, „in dobi denarja, kolikor hoče!«

»Rejenčka? Gotovo kaka tajnost?"

»Kdo ve, saj mi ne pove,« nadaljuje France. „Gotovo je pa, da mora biti nekaj posebnega s tem otrokom!«

»Ti strela! Take sreče nimam jaz nikoli!« meni eden izmed poslušalcev.

»Na, če bi hotel, bi tudi jaz zaslužil marsikak lepi dolar pri tej reči," godrnja France.

V tem trenotku začuti roko na rami.

France se začudeno obrne.

Njemu neznani Maknel stal je za njim, ter mu mignil, naj gre ž njim.

»Samo na besedo!“ mu reče.

Franco vstane in ogleduje tujca.

„Tam-le sedi neki gospod, ki bi kaj rad z vami govoril,« mu zašepeče Maknel na uho, »gospod potrebuje ljudi, in dobro plača.“

France pogleda proti Rogersu.

„Nov kupčevalec s premogom?" vpraša Maknela.

»Le z menoj pojdite, stari prijatelj," odgovori Maknel in gre s Francetom k mali mizici v ozadji, h kateri primakne še tretji stol. »Sedite!"

France si ogleda od vseh strani očividno spoštovanja vrednega tujega gospoda, ter ga pozdravi.

„Vi ste premogarski delavec?“ vpraša Rogers, ko sta se France in Maknel vsedla.

„Da, Vaša milost, jaz tehtam premog in se zovem France Samson."

„Kdo pa je bil vaš prijatelj, ki je prej odšel?" obrne se Maknel k Francetu.

„To je bil Janez, kako se piše, tega res ne vem, Vaša milost.“

„Ta ima rejenčka pri sebi!« reče Maknel.

V Francetovih, od žganja popolnoma topili očeh se zdaj zasveti. Spoznal je, kaj da hočeta tuja gospoda.

Smeje se odkima z očrnelim obrazom.

„Sama bedarija je bilo,“ odgovori, „samo ponorčeval sem se z drugimi."

Rogers je zapazil, da so hoče France previdno umakniti. »Iščem dva trdna delavca," mu reče, »vzel bi vas in vašega tovariša Janeza. Ali ga lahko pokličete?"

„He, krčmar, prinesite kozarec žganja, ali velik kozarec!" pokliče Maknel.

„Kaj mora ravno Janez biti, Vaša milost?" povpraša France. „Kaj ne more kdo drugi biti? Saj jih je tu še dosti."

„Ali veste, kje Janez stanuje?"

„To pač vem, Vaša milost."

„Torej me pa peljite k njemu!"

Krčmar prinese velik kozarec žganja, ter ga postavi na mizo.

Maknel porine Francetu kozarec.

„Na zdravje!" mu reče in mu napije.

France se prijazno namuzne.

„Žganje je moje življenje," mrmra France, ter izpije z vidnim užitkom močno pijačo.

»Stari prijatelj, pomenimo se zdaj pametno,“ reče Maknel dobrovoljno in položi prijateljski svojo roko na Francetovo ramo. „Če hočete, zaslužite lahko lep kupček denarja pri tem gospodu.«

Rogers vzame bankovec za deset dolarjev iz žepa, ter ga položi pred se na mizo.

France poškili lakomno na bankovec.

„Ne zahtevam ničesar druzega, nego da mi poveste, kje da je Janez in kje da stanuje,“ reče Rogers.

„Že razumem, milostivi gospod, že razumem!“ odgovori France, ter pomižikuje z očmi, „to je vse radi rejenčka.“

„Vi ste pa res bistra glavica,“ se smeje Maknel, ter napije zopet Francetu, »na zdravje!"

France potegne pošteno; žganje mu je jako ugajalo.

»Rad bi z Janezom govoril in si tega rejenčka malo ogledal," razloži Rogers. Ali hočete teh deset dolarjev zaslužiti, France?“

„Siromak sem, milostivi gospod, za deset dolarjev storim vse, kar se od mene zahteva.“

„Dobro torej! Kje stanuje vaš tovariš Janez?“ vpraša Maknel.

France se namuzne.

„Tudi če bi hotel gospodoma to povedati, tega vendar ne morem, ker ne vem, kako bi to storil,“ odgovori France, „cest in ulic z imeni nimamo in hišnih številk tu zunaj tudi ni.«

„Tako, tako! Torej ne stoji Janezova hiša ob kaki cesti?“

„Ne, Vaša milost, ne!“

„Poznate jo pa vendar?“

»Kajpak da jo poznam, milostivi gospod.“

„Vi bi nas lahko tja peljali?« Rogers je pri tem držal bankovec v roki.

„Janez ne sme vedeti in tudi ne zapaziti, da se gre za otroka," odvrne France.

„Njemu sploh ni treba vedeti, da ste nas vi k njemu peljali. “

„Zakaj se pa toliko obotavljate?“ vpraša Maknel.

»Ej, to ima svoj uzrok, milostivi gospod! Ta otrok, ki ga ima Janez pri sebi, je rejenček, je tuje dete.«

„No da, ali kaj pa je na tem?«

»Janez dobi veliko denarja za otroka!«

„Kaj to Vas briga?”

„In Vi mu ga hočete vzeti!«

»Zdi se mi, da malo norite«“ zasmeje se Maknel, „Vaš prijatelj si otroka lahko obdrži. Samo pogledati ga hočeva, druzega nič.«

»Za denar tu pred Vami zahtevam samo, da nama pokažete, kje Janez stanuje, to je vse!“ dostavi Rogers.

„Da, to je vse!« ponovi France, „to je vse! In če Janez zve, da sem ga jaz izdal, mi prav gotovo zlomi vse kosti, saj ga predobro poznam.«

Zopet je Maknel napijal važni priči. Vedel je iz izkušnje, da se od pijanega človeka veliko več izve, nego če se treznemu še tako prigovarja.

„Vi se torej bojite svojega prijatelja«, reče Rogers. »Ta bojazen je nepotrebna. Kako naj Janez izve, da ste naju Vi tja peljali, če mi vsi molčimo?"

»Na našo molčečnost se pa lahko zanesete!« pripomni Maknel.

France je jel omahovati.

Skrivnostno je pomežikoval z očmi.

»Saj bi rad«, zagodrnja. »A kaj, če Vas je Janez prej videl, ko je odhajal?« –

»To so neumnosti! Le tega ne mislite!« odgovori Maknel že nepotrpežljiv. »Ali hočete teh deset dolarjev zaslužiti ali ne? Nimamo dalje časa!«

»Vzemite jih!« obrne se Rogers k omahujočemu Francetu, „darujem Vam jih, in če ste nas k Janezu peljali in ga najdemo, dobite še deset dolarjev!«

Te besede so bile odločilne.

»Velja, milostivi gospod«, reče France in vzame bankovec, „naj že bo kakor hoče, popeljem Vas!“

„In koj zdaj?«

»Koj zdaj, milostivi gospod!«

»Toraj pojdimo!«

„Samo še eno, milostivi gospod!« –

»Kaj pa še hočete?“ vpraša Maknel, ki je že vstal, medtem ko je Rogers plačal krčmarju račun.

»Janez ne sme ničesar izvedeti!“ reče France tiho.

»Saj sva Vam to vendar že obljubila!«

Zdaj vstane tudi France.

Kupčija, ki je imela Rogersa peljati do njegovega cilja, je bila dospela do sem, ko se odpro vrata na stežaj in vstopi neki premogarski delavec.

France pade ves prestrašen na stol.

Se nista vedela ne Rogers ne Maknel, kaj da to pomeni, ko jima klic: »Janez, Janez je prišel nazaj!“ hipoma pojasni ves položaj.

Janez kar ni mogel iti tako rano domu, pa se je rajši vrnil v krčmo.

Sprejeli so ga z nepopisnim krikom.

»Polne kozarce sem!" donelo je z mize. »Janez je tu; ta vse plača!“

France je porabil splošno razburjenost, da je zopet vstal in se priplazil mizi svojih tovarišev.

»Hudič!” sikne Maknel.

Rogers se zopet vsede.

»In bankovec?“ vpraša stražnik.

»Ta je za zdaj seveda izgubljen, zakaj, biti morava previdna", odgovori Rogers. Sedite.

»Če je potreba, pa aretirajva Janeza.“ zašepeče Maknel.

„To bi se nama tu slabo izplačalo in če se prav na to nevarnost nič ne ozirava, bi nas to sredstvo gotovo ne pripeljalo do smotra. Le pustite me, Maknel, bom že sam opravil!“

»Da ima Janez otroka, katerega iščete, o tem ni dvoina!“

»Ima ga!“

„Kaj pa, če ta zlodej zdaj vse izda!”

»Tega ne stori.“

Stražnik se je tako vsedel, da je lahko natanko nadziral mizo, kjer so sedeli delavci in kjer je bilo še glasneje kot preje.

France se ni bil vsedel poleg Janeza.

Krčmar prinese polne kozarce.

Zdaj so trkali in glasno upili.

Delavci so Janezu nazdravljali.

France se ni več menil za Rogersa in Maknela, nego je začel znova piti.

»Iz vida ga ne smeva pustiti, gospod polkovnik«, zašepeče Maknel Rogersu, »če Janezu potem skrivaj slediva, prideva precej do zaželjenega konca! Le škoda za bankovec.“

„Pojdite venkaj, ali tako, da Vas nihče ne zapazi, Maknel, »in zunaj pazite na vse“, odgovori Rogers. »Videti Vas ne sme nihče.« Kakor hitro zapusti Janez krčmo, pa pojdite varno in pazljivo za njim.

Maknel vstane.

Nihče ni pazil na njega, niti France, ki je zdaj pri drugi mizi prav pridno pomagal piti.

Maknel zapusti krčmo.

Vrišč pri mizi je trajal še nekoliko časa.

Potem se je začela krčma polagoma prazniti, ker je bilo že davno polnoč.

Nazadnje je imel tudi Janez dovelj; zvrnil je še nekaj kozarcev, potem pa vse plačal.

Zdaj je vstal.

Drugi so tudi večjidel vstajali.

Tudi France se je ločil od mize.

Janez se je nekoliko gugal, ko je šel proti vratom. Ko se je bil France pririnil do Janeza, je ž njim zapustil krčmo. Držal ga je pod pazduho.

Zdaj sta oba tavala čez cesto.

Rogers gre previdno za njima.

Od zunaj vidi stražnika, ki je tudi sledil delavcema.

Skrbeti je bilo, da se v temi no izgubita zasledovalcema izpred oči.

Rogers in Maknel jima sledita, vsak za-se.

Moža gresta pevaje svojo pot.

Samo še malo minut, in morali so priti do Janezove hiše.

Šestnajsto poglavje.
Marijina najdba.
[uredi]

V Gouldovi hiši jo bilo vse tiho, ko je nastopila noč.

Ker se je Marija čutila bolje, poslala je služabnike k počitku, medtem ko je sama še bedela v močno razsvetljeni sobi. 

Kakor vsak večer, je bil Artur tudi danes odšel.

Mariji je bilo pri srcu, kakor da jo obhaja usodepolna slutnja pred novo nesrečo, akoravno ni vedela uzroka temu mučečemu občutku.

Ali je bil temu uzrok strašni prigodek s Heleno, ali razburljivi prizor med njo in Arturjem?

Marija končno vstane, da bi šla v spalno sobo.

Če hoče tja, iti mora skozi soprogovo sobo.

Ko je stopila v to sobo, priveje ji nekak čuden zrak naproti, nekak krvni duh, da jo kar zona oblije.

Za trenotek obstoji.

Še so gorele električne lučice v bogato in elegantno opravljeni sobi.

Od kod prihaja ta duh? Ali se je Mariji le dozdevalo? Zdelo se ji je, kakor da vlada neka dušeča tajnost med njo in Arturjem, kakor da je mej njima nevidljivo brezdno in vendar ni bilo zato nobenega očitnega uzroka.

Kaj je Marijino dušo tako mučilo?

„Ta grozni duh", šepečejo njene ustnice, „od tamkaj veje sem – od tam!“

In pokaže na prostor, kjer je stala velika in elegantna pisalna miza njenega moža.

Da! Čim bolj se je bližala mizi, tem močnejši je bil duh, ki se je mešal z intenzivnim duhom mošusa, kateri ga pa ni mogel zadušiti in ne omamiti.

Zdaj je stala Marija pri pisalni mizi, ki je imela spodaj dvoje velikih vratec.

Predala so bila zaklenjena in tudi vratca.

Ključa ni bilo.

Marija posluša, če se od kod čuje kak šum.

Ah že prihaja njen mož domov?

Naj-li njega vpraša za ključ?

Ne – ni ga bilo – ni še prihajal.

V tem trenotku se domisli, da si je Artur pred nekaj časom, ko je svoj ključ založil, od nje izposodil ključ, ki je spadal k njeni omarici, ki je bil pa tudi prav k njegovi pisalni mizi.

Marija je ta ključ vedno shranjevala v predalcu njene nočne omarice.

Zdaj ga je hotela poiskati.

Šla je v spalno sobo, in odprla predal svoje nočne omarice. –

Tu ji pride v roke naj poprej hišni ključ njenega očeta. Čuden slučaj! Grozna misel –

Njen, na strašen način umorjeni oče, stoji ji pred razburjeno dušo – ključ jo je spominjal na Boba, na starega, nesrečnega služabnika, ki je še vedno trpel v preiskovalnem zaporu, ker je bil samo en hišni ključ, in ker tujec zaradi tega niti iz hiše ni mogel.

Saj sta bila vendar dva ključa, to ji je zdaj hipoma stopilo na strašni način pred oči, medtem ko prej na to okolnost niti mislila ni.

Ah zakaj jo je to tako prestrašilo?

Zakaj je bila Marija trenotek kakor omamljena? Bila sta dva hišna ključa, in druzega je ona imela, ona – tu v nočni mizici, in k njemu je zamogla samo ona – ali pa nje mož!

Zdaj jo nekaj kakor s silo goni, da bi se vrnila v Arturjevo sobo, kjer je še vedno po krvi dišalo –

Bleda, v brezsapnem pričakovanji, kakor da mora nekaj strašnega najti, ne da bi si mogla najmanje raztolmačiti kaj, – prime po pravem ključu.

Zdaj ga je imela v roki.

Hitrih korakov se vrne v Arturjevo sobo. –

Zdaj je stala pred pisalno mizo. –

Nenadoma ugasne zdaj električna luč.

Kakor vsako noč zaprl je služabnik luč, predno je šel spat. –

Nepredorna tema obdajala je Marijo.

To je na njo naredilo tako grozovit utis, da je kakor okamenela obstala.

Grozovit? Zakaj pa grozovit, ko so je to vendar vsak večer ob isti uri dogajalo?

Krvni duh!

In zdaj je bil še močnejši.

Marija se malo ohrabri.

V spalni sobi je gorela svetilka.

Z rokami tipaje okrog sebe šla je mimo pisalne mize in potem tja proti spalni sobi, katero je prej mehanično za seboj zaprla.

Roka ji najdo kljuko –

Hitro odpre –

In luč se izlije v sobo.

Marija je čutila, da se trese.

Zdaj se je oddahnila.

Šla je k nočni omarici, na kateri je stala goreča svetilka, ki ni bila v zvezi z električno žico, marveč nalita s petrolejem, in je imela še svetiti, kadar so že vse druge luči po celi hiši ugasnile.

Marija vzame svetilko v eno roko, dočim je držala v drugi ključ.

Grobna tihota vladala jo po celi hiši in njeni okolici, tako da so se čuli njeni koraki in šum njene obleke po prostiračih, ko se je vračala v Arturjevo sobo.

Marija postavi svetilko na pisalno mizo.

Zdaj so pripogne ter utakne ključ v ključavnico.

Hitro odklene vrata.

Ko jih je odprla, zagleda skupaj zmečkano perilo.

Marija vzame to perilo.

Kako pride ta zmečkana srajca sem?

Z največjim strahom jo razgrne.

Nekaj pade iz nje na prostirač.

Zdaj zagleda velike sledove krvi na fini batistovi srajci, katero je takoj z vso gotovostjo spoznala kot lastnino njenega moža.

Nepopisen strah se prikaže na njenem obrazu, medtem ko zadoni zadušen vsklik po sobi.

Prednja stran srajce bila je namočena s črno, posušeno krvjo.

To je bila draga kri njenega očeta!

Morilec, katerega je pri groznem činu oblila ta kri, bil je Jon Gould, njen soprog! Tisti, s katerim je bila poročena, je prelil kri njenega nesrečnega očeta!

Še ni bila v stanu, da bi to grozodejstvo pojmila. Bala se je, da zgubi zavest. To ni bilo mogoče – ne, tega ni misliti! In vendar – kaj ni držala perila v svojih tresočih se rokah? Kaj ni bila to srajca njenega moža? In – kaj je ni, da jo dobro skrije, zaprl tukaj – kjer je nihče ne išče in nobeden ne domneva, tu v svoji pisalni mizi.

In kaj pa je ležalo pred njo na prostiraču? Kaj je padlo iz krvave in zmečkane srajce, ko jo je razgrnila, na tla? Marija se pripogne. –

Bodalo!

To je bilo bodalo, s katero je grozni človek tresočega, nič hudega slutečega starega gospoda prebodel.

Videla je svojega očeta v tistih groznih trenotkih pred seboj – v duhu je čuia njegov vsklik – njegov prestrašeni obraz, njegove mrtve oči so ji stale pred dušo – videla ga je pasti na posteljo –

Grozno! – -------

Bodalo, čigar ost je bila pokrita z zarjavelo krvjo, ji pade iz rok, in groze zadrhteč stisne roke pred prebledeli obraz.

Stresla se je, kakor da je mrzlična.

Tako so pretekle minute – minute nepopisnih muk.

Bolest, ki je stresala Marijo, ni imela olajšujočih solza; bila je prevelika in pregrozna.

Zdajci dvigne glavo.

Prevzela jo je odločnost, ki jo daje le obup.

Pred njo na prostiraču je ležala srajca in je ležalo bodalo; oboje ji je bilo padlo iz rok.

Jon Gould je bil torej morilec.

V tein trenotku je nehala biti njegova žena.

Vsa ljubezen, ki jo je nekdaj gojila za njega, je hipoma vsahnila v njenem srcu. Mesto ljubezni sta zavzeli bojazen in groza – zdaj mora ravnati kot hči umorjenega, ravnati brez premisleka.

Nekaj trenutkov pazno posluša, če se kaj sliši.

Ali prihaja?

Obšel jo je nepopisen strah pred njim.

In v naročaj tacega moža je morala pasti! V svoji bolesti se je oklepala njegovih rok – onih rok, ki so vihtele bodalo proti prsim njenega očeta – – –

To so bile podobe, ki so spremenile Marijino srce v led.

Bojazen se je umaknila odločnosti.

Hotela je Arturja pričakati, hotela mu dokaze njegove krivde položiti pred oči, ter ga potem izročiti sodišču.

Zdaj se ni več tresla, ko je prisluškovala.

Ali se ne odpirajo hišna vrata? Kaj se ne čujejo koraki po stopnicah?

Se-li vrača njen mož iz igralnega kluba miljonarjev?

Ne prevaril jo je neki šum s ceste – Artur še ni prihajal.

Ali – vsak trenotek utegne priti.

Ali naj ga pričakuje?

Čemu?

Tukaj je imel govoriti samo še sodnik!

Marija se pripogne.

Z vso silo je prevladala grozo, ter pobrala krvavo srajco in bodalo.

Potem vzame polo papirja ter zavije oboje.

Odločila se je, in zdaj bi je ne bila mogla zadržati nobena moč sveta, da bi ne zvršila, kar je sklenila storiti.

Marija si poišče ogrinjalo in gost pajčolan, se dobro zavije in vzame zveženj.

„K Bernardu«, mrmrala je, „k preiskovalnemu sodniku!On naj prime storilca!“

Šla je proti vratom. –

če bi zdaj prišel Artur, če bi jo zalotil – –

Tudi to je ne sme zadržati! Čeprav je bila noč, hotela je vendar k Bernardu, in mu vse razodeti. Potem bi lahko tukaj počakal vracujočega se morilca, ter ga lahko vzel seboj.

Marija gre po temnih sobah ter po stopnicah doli. Spodaj odklene hišna vrata.

Brez vse bojazni se odpravi k Bernardu.

Vsaka vez med njo in Jonom Gouldom je bila raztrgana.

Sedemnajsto poglavje.
Srežnica v blaznici.
[uredi]

V mraku, proti večeru ustavil se je izvošček pred velikimi vratini blaznice ravnatelja Jeffersona.

Artur izstopi ter zapove izvoščeku, naj ga počaka. Potem pozvoni krepko.

Vratar, ki je imel tik zidu v mali hišici svoje stanovanje, odpre vrata.

Artur stopi poleg njega na dvorišče.

„Prihajam radi neke bolne in bi rad govoril s strežnico«, reče vratarju.

Ko je zvedel vratar, da se gre za nazadnje pripeljano bolno, pošlje tujega gospoda k strežnici Viki, oziroma ga pelje proti hiši, kjer odklene vrata.

„Gori, v oddelku za ženske bolnike, dobite strežnico«, reče postrežljivo, ko mu stisne Artur nekaj denarja v roko, „takoj odprem vrata na stopnice."

Ko se je to zgodilo, gre Artur po širokih stopnicah navzgor, se obrne na desno in gre čez hodnik, ki pelje na oddelek ženskih bolnikov.

Tam mu pride naproti velika, močnokoščena strežnica.

Artur se vstavi, ter vpraša po gospej Severjevi.

„Ta spada v moj delokrog, milostivi gospod", mu pojasni Viki, »vendar obžalujem, da Vas ne morem pustiti k nji, morali smo jo spraviti v samotno celico, ker je dobila hud napad.“

„Oh, ta nesrečnica! Na ta način je bilo torej zadnji čas, da smo jo spravili v blaznico«, odgovori Artur. »Vendar bi rad z Vami nekaj zaupno govoril, ali se to lahko zgodi?«

„O da, milostivi gospod! Prosim, stopite z menoj v to sobo, ki je zdaj prazna«, reče Viki, „prosim, s čim Vam morem postreči?« Ko je bil Artur z Viki vstopil v malo, le z najpotrebnejšim opremljeno sobo, je počakal, da je strežnica zaprla vrata.

Zdaj pristopi k nji.

„Je-li bolnica ozdravljiva?« jo vpraša.

Viki zmaje z rameni.

„Če ni ozdravljiva«, reče Artur hlastno in s tihim glasom, „potem čaka nesrečnico še neznosno dolgo trpljenje, ki prouzroči ogromne stroške, ne da bi mogla revica okrevati.«

„Pri bolnikih se ne more nikdar naprej povedati, koliko časa da bodo trpeli, milostivi gospod«, odgovori Viki. „Včasih se to hitro zvrši, včasih pa trpe leta in leta.«

„Zadnjega ne želim tej nesrečnici«, reče Artur z zamolklim glasom. „Ali se ne more ničesar storiti, da se ji trpljenje okrajša?«

Strežnica ga hitro pogleda.

„Na ta način se tukaj ne sme ničesar zgoditi, milostivi gospod«, mu pojasni. »Rabiti se smejo gamo pomirljiva sredstva.«

»Storite to! Dajte, porabite jih«, sili Artur zdaj veliko, prežeče pred njim stoječo žensko. „Pomislite vendar na ogromne stroške, ki tu nastanejo! In pomislite na bolečine in na nemogočnost, da bi bolna okrevala, če bi morala leta in leta tukaj preživeti –! Rad bi plačal koj za celo leto, če bi – –

Artur se nekaj obotavlja.

Zopet ga Viki prežeče pogleda.

„Rabilo bi se lahko samo morfij, milostivi gospod, s katerim jaz razpolagam«, odgovori strežnica.

Artur prime strežnico burno za roko.

»Uporabite to", reče nestrpno, »obljubim Vam celoletno svoto!“

„Pa me tudi lahko v nevarnost spravi, milostivi gospod –“

„Kdo Vam kaj more? Jaz sem edini, ki po nji vpraša in jo hoče videti."

„Ne poznam Vas, gospod. “

„To omenjate samo radi plačila. Svota se Vam izplača tisti dan, ko bo nesrečnica rešena svojega trpljenja.“

»In doktor Jeferson?”

„Njemu seveda nič mari, kar sva se midva zmenila; me-li razumete, strežnica?“

Viki gleda neodločno pred se.

Z rastočo nestrpnostjo se obrne Artur k nji.

„Saj sva edina, strežnica, saj se gre tu le za dobro in usmiljeno delo«, pristavi Artur. »Pomislite vendar, kakšna mukepolna leta še čakajo bolno –“

»Resnično, milostivi gospod, resnično, samotna celica in posilni jopič«, pripozna zdaj Viki. „Saj je še nas dostikrat groza, če moramo porabljati ta sredstva.«

„Dajte, rabite pomirjajoča sredstva, strežnica! Kjer ni nobene rešitve, je vendar smrt prava dobrota!«

„Bom videla, kaj se da storiti.«

„Zanašam se na Vas – in tudi molčim!« obljubi Artur, ter si da pri v sobi stoječi mizi opraviti. „Pridem čez nekaj časa zopet. Če bi se pa prej kaj pripetilo, me pa obvestite, jaz sem Jon Gould.«

„Dobro, Vaša milost, zgodilo se bo!“

Artur pozdravi strežnico in gre iz sobe.

Viki pogleda na mizo.

Kar je domnevala, videla je uresničeno.

Bogati Gould je pustil nekaj za njo!

Na mizi je ležala njegova pletena denarnica, iz katere se je, grdi in lakomni osebi, smejalo zlato.

Veselje je šinilo čez njeno sicer kakor iz kamna izklesano, koščeno in grdo lice, ter ga docela izpremenilo.

Zlato! To je bilo edino, kar je ljubila!

Hlastno stopi k mizi.

Velika njena roka prime polni mošnjiček.

Zdaj ni bilo časa, da bi zlato preštela – hitro stisne torej mošnjo v žep svoje sive obleke, vsebino prešteje, kadar utegne.

V tem je čula korake po hodniku mimo sobnih vrat.

Viki se zravna in posluša.

„Korošec! “ zamrmra.

Spoznala je strežnika po hoji.

Le-ta, ki seveda ni ničesar sumil, kaj se je ravnokar tukaj zgodilo, je šel mirno mimo vrat.

Srečko Korošec, ki je bil vedno dobre volje in ki je vedno kako šaljivo povedal, je prišel na to stran, da povpraša strežnico Viki radi bolnice, katero je nesel v samotno celico.

Ko pa ni našel Viki, se je kar na kratko odločil, da sam pogleda po blazni.

Mirno je korakal čez stopnice navzdol, ter pri zadnjih vratih, katere je odklenil, šel na dvorišče.

Tu je bilo različnih gospodarskih poslopij, v katerih so se perice glasno pogovarjale, potem mala hišica, v kateri so bile samotne celice in dalje mrtvašnica, v visokem in močnem zidu pa velika zaklenjena vrata, ki so peljala na pokopališče za blaznico.

Srečko Korošec pride k mali hišici in odklene vrata.

Za trenotek posluša.

Vse je bilo tiho po celicah.

Zdaj krene proti nekim vratom ter jih odpre.

Blazna, katero je bil prinesel v to celico, je ležala zdaj kakor mrtva v kotu celice ter je imela ves skrčen život.

Poln usmiljenja gre dobrosrčni človek tja k blazni ter se k nji pripogne.

„Kako se počutite?“ jo vpraša. „Ali naj Vam strežnica prinese jesti ali piti?«

Umobolna ga pogleda s popolnoma steklenimi očmi. Zdaj sta onemoglost in slabost prevladali vse drugo v nji. Ne odgovori ničesar, saj je bilo skoro videti, da niti razumela ni njegovih besed.

„Še niste toliko bolje, da bi mogli kaj zaužiti«, meni Srečko Korošec. „Saj se potem že še sami oglasite; tukaj ste dobro spravljeni, in se ne morete nič poškodovati.“

Obrne se, gre k vratom, jih odpre ter stopi v vežo, potem zopet zaklone vrata.

Zdaj se domisli, da je še jedna blazna v tej hišici, ona nova, katero je Viki prinesla. Korošec stopi k drugim vratom ter pogleda skozi linico, ki se je nahajala v vratih, in ki je imela namen omogočiti, da so strežniki lahko opazovali bolnike.

Nakrat osupne Korošec.

Močan strah ga prevlada, in iz njegovih ust so izvije pridušen vsklik.

Na blazini sedi Holena v slabi svitlobi, ki je padala iz malega okenca, lice je bledo in upadlo, ali lepo. Bila je nadzemeljsko mila, kakor kak žalujoč angelj.

„Kaj je to?« – zašepeče Korošec osupnjen, „to je grofica Helena Ostrovrhar, kakor je živela in živi! Ali kako more to biti – , saj je na očetovskem gradu na Slovenskem. – Ali ta podobnost! Sicer so že leta minila, kar sem jo vedno videl v gradu, ko sem še hodil starega grofa brit, – saj sem bil vsaki dan tam -------

Korošec gleda radovedno in z nepopisnim pričakovanjem v celico, česar pa Helena ne more opaziti.

»O ti večni Bog«, šepeče Korošec, „to mora ona biti! Kdo druga naj ji bo tako podobna! To so tiste mile, otožne oči, tisti lepi obraz.« – –

„Grofica Helena!« reče zdaj glasno.

Helena se zgane – zdaj vstane ter se začudeno ozira, ker si ni mogla raztolmačiti, od kod prihaja ta glas.

„Kdo mo kliče?« vpraša, „kdo ve tukaj moje ime?«

Korošec niti svojim lastnim ušesom ni verjel.

„Gospod, moj Bog, – kaj ste res Vi, grofica Ostrovrhar?« zakliče, ter hitro odklene celičina vrata.

Zdaj zagleda Helena vstopivšega moža.

»Gospod Korošec!« zakliče veselo.

Zdaj je bil zadnji sum odstranjen! Ta, sem v ta zavod pripeljana bolnica je bila grofica! Ali kako vendar je prišla v Ameriko? Kako je prišla sem?

„Milostiva grofica!“ reče Korošec ter še vedno začudeno ogleduje Heleno, kakor kako prikazen iz druzega sveta.

„Poznam Vas!« reče zdaj Helena, sam Bog Vas je poslal, da za mene pričate in me zastopate! Da, jaz sem grofica Ostrovrhar, gospod Korošec! Moj smrtni sovražnik mo tako preganja, da sem prišla v blaznico! Živo me hočejo pokopati! Ali zdaj mi zasije zopet upanje, Vi ste to, Vi ste brivec Korošec, ki me pozna, ki me bo pripoznal – – «

»Ali usmilite se vendar, milostiva grofica – za božjo voljo -– kako ste pa vendar sem prišli!“

Helena se neizrečno bridko nasmehne.

„Nisem več grofica«, mu odgovori, „stariši so me zavrgli. – Jaz sem gospa Sever, zapuščena žena inženirja Severja. Zapuščena, oslabela in revna kakor beračica sem prišla do Novega Jorka , da bi poiskala svojega moža, ki me je izdal in zapustil!“

Korošec sklene roke.

Še zdaj si ni mogel raztolmačiti, ali je imel blazno pred seboj, ali je bila živa resnica, kar je slišal. Ali o tem, da je bila ona grofica Helena po vsi pravici in resnici, o tem ni bilo več dvoma! Kaj se je zgodilo? Kako se je zgodilo, da je razvajena, ljubeznjiva hčerka grofa Ostrovrliarja semkaj prišla? Semkaj in v tem siromašnem stanu?

„Gospod Korošec – usmilite se me – nikari me ne smatrajte za blazno«, se obrne Helena s tresočim so glasom proti obotavljajočemu se Korošcu. „Samo to mi povejte, če me poznate?"

„Da – Vi ste to! Saj to morete biti, – Vi ste grofica Helena Ostrovrhar – “

„Ali mislite, da sem jaz blazna?" –

„Kako pa vendar semkaj pri dete?“ –

„Povem Vam vse – jaz sem nesrečna žrtev brezvestnega zločinca! Od svojega moža sem zapuščena« –

„Od katerega moža pa?"

„Ali veste, da je moj oče, ko je dal zvršiti velika melioracijska dela na naših posestvih, za ta dela najel inženerja Severja?“

„Da, na to ime se še dobro spominjam, saj sem ga prej dostikrat slišal, ali videl tega inženerja Severja nisem nikoli, ker me je ravno takrat prijela popotna mrzlica, pa nisem več strpel doma. Hotel sem v Ameriki svojo srečo iskati in sem mislil, da bom tukaj kar desetkrat več zaslužil kakor doma! Nič ni bilo! Stradal in prezebal sem! Samo slabo delo sem dobival, dokler sem zdaj pred lotom dobil službo tukaj, kot strežnik v blaznici.“

»Ta Sever je pravcati zlodej!" vsklikne zdaj Helena. „Ta Sever je hudobni duh mojega življenja! Poznate Vi milijonarja Goulda? Jona Goulda? To jo oni Sever. On je zakonolomec in morilec!“ –

Korošec se nemirno ozre.

»Nikari tako glasno.“

»Mislite, da bi me smatrali za besno, in da bi me vtaknili v posilni jopič? Ali prisezam Vam pri živem Bogu, da sem popolnoma zdrave in čiste pameti, in da je vsaka mojih obtožb polna in čista resnica! Nov zločin naj se nad menoj izvrši – ta zlodej me je izdal za blazno, ter me pustil semkaj pripeljati!«

»Če se to vse sliši, pa se prav lahko misli, da so to le izrodki blaznosti – tudi jaz – – «

»Uslišite me! Naj Vam vse povem! Rešite me! Saj me vendar poznate!“

„Malo potrpite, da vidim, če sva varna, milostiva grofica, samo zunanja vrata zaklenem, da naju nihče ne sliši in ne moti!“

Srečko Korošec, še ves omamljen od tega, kar je ravnokar doživel, gre v vežo nazaj ter previdno zaklene vrata samotne hišice.

Potem se vrne v celico.

»Vi ste se torej takrat poročili s tem inženerjem Severjem?« vpraša Heleno, ko se je zopet vrnil v strašno pusto sobico.

»Lahko mi verjamete vsako besedico, gospod Korošec«, odgovori Helena. „Da so me semkaj prepeljali, je samo delo ničvredneža, ki se je tukaj še enkrat oženil in sicer s hčerjo in dedinjo milijonarja Smita. Tukaj se imenuje Jon Grould!“

„Ali za božjo voljo, povejte mi vendar, kako se je to zgodilo, da Vas je dal Vaš ponosni oče inženerju Severju za ženo?"

„Moj oče – – – saj me je zavrgel! Ušla sem z zapeljivemu skrivoma od doma. Artur Sever me je omamil popolnoma, mene, neizkušeno, njegovim prisegam ljubezni zaupajoče dekle, zapeljal me je s svojo lepoto, s prišepetavanjem, z gorostasnimi obljubami –.in jaz sem mu verjela – šla sem za njim in božala iz očetove hiše. Pustila sva se skrivaj poročiti – – «

„To je bila lopovščina!« reče pošteni Srečko Korošec razsrjen. „Samo za Vaše premoženje je bilo temu človeku!“

»Da, prav imate! Vendar jaz tega takrat niti slutiti nisem mogla! Jaz sem šla – sledila sem mu – moja mati je umrla žalosti – moj oče – – – me je proklel –- – ter me pahnil od sebe – ko sem s svojim otrokom v ledenomrzli zimski noči iskala pri njem zavetja – pahnil v veter in sneg ------- “

Helena se je stresla in z obema rokama pokrivala si obraz.

„Moj Bog, to je grozno!“ pritrdi Srečko Korošec ginjen. »ln ta človek, ki Vas je iz rodne hiše zvabil, Vas je potem zapustil?«

„Kmalu potem, ko sva se poročila in ko sva kratek čas skupaj živela. Nekega dne je odpotoval in ni več prišel – porodila sem otroka – moja nesreča in revščina je bila vedno večja – mraz in lakota sta stresala mene in mojega otroka – in jaz nisem našla nobenega človeka, ki bi se me usmilil, nobenega! Zdaj sem zadaje pobrala, kar sem imela in se odločila poiskati nezvestega, ki me jo zapustil, zakaj ljubila sem ga še – ljubila sem ga še vedno!«

»No, milostiva grofica, za to ljubezen je pa res škoda bilo! Saj to je bil pravi malopridnež!" ječe Korošec v pravični razburjenosti.

»Zdaj – zdaj ga zaničujem in sovražim! Vendar, poslušajte dalje! Šla sem po njegovem sledu, bolnega otroka nesla seboj. Prišla sem v Novi Jork, siromašna, bolna in brez vseh sredstev. Ali pomagala sem si vedno in vedno naprej, saj sem morala skrbeti za otročička in se zanj briniti, ki je moje edino in vse na tem svetu. Morala sem bdeti pri njegovi posteljci, morala mu streči. Zdaj pošlje Bog plemenitega moža na mojo pot – policijskega polkovnika Rogersa! Hotel mi je pomagati, me podpirati – ali jaz sem odbila ponudeno mi roko in zdaj me je tudi on zapustil! Klicala sem za njim – ali njega ni bilo!«

„In zdaj ste našli izdajalca Severja?«

„Da – našla sem ga! Videla sem ga na strani mlade, krasne žene v bogati kočiji, in posrečilo se mi je zvedeti, da stanuje v hiši številka 5 v Klintonovi ulici. Biia je njegova hiša! Kakor sem Vam že povedala, je odložil ime Sever, zdaj se imenuje Jon Gould in so je zopet oženil. Zdaj sem šla za družabnico v njegovo hišo –“

»Ali Vas je spoznal?" „Da, vedel je, da sem jaz družabnica in hotel mi je ugrabiti moje listine. In ugrabil jih je! Da me dobi v svoje roke, mi je najpoprej otroka ukradel! To je popoln satan! In ko sem v trenotku največjega obupa njegovi ženi vse povedala, ter ga hotela kakor zločinca izročiti sodniku – – označil je ta brezčastnik moja resnična očitanja za izbruh blaznosti!“

Korošec pokima pritrdujoč z glavo – – saj se je njemu tudi prej tako zdelo, da je smatral Helenine besede kot sad blodnje.

„In potem so me z zvijačo semkaj pripeljali –“

Zdaj je bil pogovor hipoma prekinjen.

Polglasne besede so se čule v celico.

Potem se je večkrat na zunanja vrata udarilo.

„To je Viki,« zašepeče Korošec.

»Strežnica? Usmilite seme – rešite me! Te grozne osebe se bojim!“ prosi Helona milo.

»Pomagam Vam,« odgovori Srečko Korošec. „Ali zdaj moram proč – moram odpreti – ne obupajte – rešim Vas! Osvobodim Vas! Jutri pridem zopet!"

Hitro zapusti celico in zaklene vrata.

Potem gre k hišnim vratom tor jih odklene.

Pred njim stoji Viki, držeč dva vrča v rokah.

„Kaj pa Vi tukaj delate?« ga vsa začudena vpraša.

„Pogledal sem po bolnih, Viki«, odgovori Korošec in se trudi, da bi se pošalil. »Saj veste, da sem prijatelj ženskega spola in najbolje bi bilo, da menjava: vi bi šli na moj oddelek, jaz pa na Vaši.«

Viki se zasmeje ter gre v hišico, medtem ko jo Korošec zapusti, da se vrne v zavod.

Strežnica je prinesla vsaki bolnici vrč vode. Našla je eno blazno zelo oslabelo in bolehno, ali zato se ni dalje zmenila, samo vrča preišče, ker je za Heleno posebnega namenila, katerega je tudi hotela gotovo v celico nesti.

Osemnajsto poglavje.
Gospa z modrim pajčolanom.
[uredi]

Rogers je bil v pozni uri prišel k svojemu prijatelju, policijskemu maršalu Bernardu.

Zdaj sta oba sedela v prijazno razsvitljeni Bernardovi sobi, in Rogers je pripovedoval, da se mu ni posrečilo, zaslediti premogarskega delavca Janeza in najti otroka, da sta Janez in France v temoti kar zginila za malo hišico, in niti Rogers in ne stražnik jih nista mogla več zapaziti.

„Hm –“ meni Bernard premišljevaje, „zdaj vsaj veste, kje da je naprej iskati.«

„Kakor hitro se zdani, pojdem znova v tisto predmestje«, reče Rogers, „saj se razprostira noter do svetilnika zunaj.

Zdaj zadoni močno električni zvon.

Bernard vstane.

»Rabijo me“, reče in zapusti sobo.

Ali, ko je še stal med odprtimi vrati, je videl, da je že njegov sluga odklenil hišna vrata.

Marija stopi v hišo.

Zdaj pride proti Bernardu tako, da jo je lahko videl tudi Rogers. Nesla je na roki zveženj in bila tako strahovito bleda in razburjena, da je policijski maršal v prvem trenotku še spoznal ni.

Prijazno ji pokaže v sobo, ter gre za njo.

„Me li poznate, gospod maršal?“ ga vpraša Marija. „Kdo je ta gospod tukaj?“

»To je policijski polkovnik, milostiva.“

Jaz sem Marija Gould, hči tako grozno umorjenega ladjarja Smita –“

„Da, Vas poznam, milostiva!“

»Strahovita novica me je pripeljala k Vam, – vzemite ta zveženj – odprite ga!“

„Kaj se je zgodilo, milostiva?“

»Prosim, pustite nesrečnega starega Boba semkaj pripeljati. Nedolžen je. Jaz hočem temu ubogemu, poštenemu možu povrniti, kar se mu je po krivici zgodilo!« dostavi Marija, medtem ko je Bernard položil zveženj na mizo in ga odpiral.

Na mah se zgane.

Vzame bodalo v roke.

Rogers stopi k njemu.

„To je morilno orodje!“ reče Rogers takoj.

»In s krvjo omadeževana srajca –“ dostavi Bernard.

Marija pristopi k uradnikoma.

»Aretirajte Jona Goulda, gospodje,« reče z jeklenim glasom, »Jon Gould je morilec!“

Bernard jo plašno pogleda.

»Vaš soprog, milostiva?" vpraša.

„V tej uri je jenjal biti moj soprog, gospod policijski maršal. Našla sem v njegovi pisalni mizi te dokaze njegove krivde in prišla sem k Vam, da Vam jih izročim.“

»Ta okrvavljena srajca– ali je lastnina Vašega soproga?“ obrne se Rogers proti Mariji.

„Da, gospod polkovnik!" zagotovi Marija trdno in odločno.

„Jaz sem imela drugi ključ k hiši mojega očeta. Ta ključ je morilec Gould porabil. Zagonetka jo rešena! Stari služabnik je nedolžen! Prosim, peljite me k njemu! Jaz mu hočem sama v tej nočni uri dati še popolno zadoščenje, hočem ga osvoboditi, hočem ga s seboj vzeti.«

Rogers je še strmel nad temi dokazi krivdo onega, ki je v amerikanskem dvoboju, z njim bil zmagovalec.

Zdaj zdihne olajšano.

Kar je ravnokar pred njega stopilo, to mu je rešilo življenje, kajti hudodelniku ni bil dolžan obljube držati. In ta nenadni preobrat je bil njegovemu srcu tem ljubši, ker je zdaj lahko živel, da je nesrečni Heleni pomagal, ter jo rešil pogube, zdaj ji lahko zopet ponudi rešilno roko, poišče njo in njenega otroka, ne da bi imel gotovo smrt pred očmi.

„Ali ve Vaš soprog o tej najdbi, gospa Gould?” vpraša Bernard.

„Ne imenujte tega hudodelca še nadalje mojega soproga! Sodišče mi pomore, da se ločim od njega, da lahko odložim to ime in da zopet sprejmem ime svojega očeta,« odgovori Marija.

„Jon Gould ne ve ničesar o moji najdbi – ali pa je morda že zdaj se vrnil v stanovanje, in našel odprto predalce njegove pisalne mize –«

„Potem se pa mudi, da ne zbeži,“ reče Bernard. „Ti prepričevalni in uničevalni dokazi zadostujejo, da se ga lahko takoj aretira. On je torej kriv umora! In služabnik Garden trpi po nedolžnem v ječi.«

»Pustite me k njemu! Pustite ga zbuditi! Naj mu jaz povem, da se je izkazala njegova nedolžnost,“ zahtevala je Marija.

„Gospod polkovnik bo Vaši želji ustregel, medtem ko pojdem jaz takoj v Vaše stanovanje, da domov vrni vsega Jona Goulda sprejmem in takoj aretiram.« 

»Storite to, gospod preiskovalni sodnik! Storite svojo dolžnost. Smrt mojega očeta bo zdaj maščevana.«

Gospoda se urno napravita za pot.

Marija izroči Bernardu hišni ključ. Potem zapusti z uradnikoma stanovanje Bernardovo. Med tem, ko se je ta odpravil na pot v Klintonovo ulice, da z njemu prirojeno hladnokrvno odločnostjo aretira Arturja, peljala sta se Rogers in Marija z izvoščekom, ki sta ga najela na vogalu ceste, proti veliki jetnišnici, v kateri je ležal Bob v temni celici, na trdem slamnjaku, obupan in brez spanja.

Policijskemu polkovniku odpro.

Takoj pusti zbuditi ravnatelja jetnišnice.

Marija je na Rogersevi strani nestrpljivo čakala trenotja, v katerem ji bo dovoljeno, siromašnemu služabniku naznaniti njegovo prostost in nedolžnost.

Zdaj je prišel ravnatelj.

Rogers pojasni in obvesti uradnika o vsem, kar se je ravnokar zgodilo. Tudi ta mož se je začudil.

Pokličejo strežnika z gorečo svetilko in mu ukažejo, da naj takoj odklene vrata celice, kjer je bil Garden v preiskovalnem zaporu.

Pripravljal se je pretresljiv prizor – rešitev nedolžnega, na katerem je ležal najtežji sum, ki sploh zamore človeka zadeti.

Strežnik je šel s svetilko naprej.

Marija in ž njo Rogers ter ravnatelj so mu sledili po dolgem neprijaznem hodniku.

Na drugem koncu je bila celica za morilce, katero jc imel zdaj Artur zasesti.

Odklenejo vrata.

Ko jo Bob začul šum, vstal jo s svojega trdega ležišča.

Zdaj je padla luč svetilke na žalostno celico in na starega Boba.

Z bolestnim vsklikom hiti Marija z razprostrtimi rokami v celico proti Bobu.

„Moj ubogi, zvesti Bob!“ zastoče Marija, in solze ji zamorijo glas. –

Starcu se je zdelo, da je hčerka njegovega mrtvega gospoda v tem trenotku nekako bitje iz nebes.

„Gospica Marija!“ vsklikne, sklenivši roki in imenujoč hčerko svojega gospoda tako, kakor vedno prej, ko jo bila deklica. „Gospica Marija!“ -------

„Vi ste nedolžni, moj ubogi, zvesti Bob!“ nadaljuje Marija, ter prime tresoče se starčeve roke. „Prišla sem, da Vam naznanim Vašo prostost in rešitev! Vaša nedolžnost je očitna in dokazana! Vzamem Vas nazaj, da Vas odškodim za vse, kar ste morali pretrpeti! Moj ubogi Bob!“ –

Rogers ni mogel zadrževati solz. – –

Zdaj omahne ujetnik, katerega sta veselje in ginjenost popolnoma premagali, nazaj na slamnjak.

»Onesvestil se je,« reče hitro ravnatelj ter stopi k slamnjaku.

»Strežnik, pojdite po kozarec vina, ter ga hitro prinesite, da ga po malem damo izmučenemu človeku, kakor hitro se zave.“

Med tem, ko se je to godilo v jetnišnici, se je spravil Bernard na pot v Klintonove ulice. Ravno ko je hotel okolo vogla neke ceste, v kateri je bila spodaj še razsvitljena restavracija, zapazi pred seboj elegantnega gospoda, zdelo se mu je, da je to Jon Gould. Prepričal se je naprej, če ima samokres v žepu, potem je pa sledil gospodu okolu vogla.

Ali v trenotku, ko je zavil okolu vogla, izginil je Jon Gould.

Samo v hišo na voglu je mogel vstopiti, ker so tu bila vrata še odprta.

Hitro odločen šel je tudi Bernard v hišo, poklical nekega strežnika in mu zapovedal v imenu postave, naj zaklene vrata, in naj nobenega človeka ne izpusti.

Potem gre Bernard v restavracijo, v kateri je bilo še tu in tam nekaj gostov.

Z njemu lastnim hitrim pogledom se je prepričal, da Jona Goulda ni bilo v teh sobah.

Prihiteli gostilničar mu je zatrdil, da ni noben nov prišel.

Potem je ta gospod, ki ga je Bernard videl, gotovo šel v kako stanovanje v hiši.

Ker so bila hišna vrata zaklenjena, ni mogel sumni človek oditi. Bernad zapusti restavracijo, ter gre po stopnicah.

Zgoraj zagleda pred seboj vrata.

Bernard pritisne na gumb, ki se jo nahajal zraven zvonca.

Zdaj se odpro vrata. Po sobi napeljani mehanizem je torej funkcijoniral.

Bernard je vstopil v malo, slabo razsvetljeno predsobo.

V nji ni bilo človeka.

Brez premisleka je šel Bernard k drugim vratom in potrkal.

„Notri,“ je slišal zaklicati. Bil je ženski glas, ki se je čul.

Bernard odpre vrata.

V sobi, v kateri je gorela svetilka, je stala dama, ki je imela elegantno ogrinjalo in popolnoma modni klobuček, čigar modri svileni pajčolan ji je padal čez obraz.

Dama se ozre.

Bernard pozdravi hladno, medtem ko se ozira po sobi.

„Ali je tukaj oni gospod, ki je ravnokar v hišo stopil?“ vpraša Bernard damo. „Gospod Jon Gould? Jaz ga iščem v neki nujni zadevi.“

„Gospod Jon Gould?« ponovi dama s pritajenim glasom, „ne, gospod!“

»Tukaj v hiši je!“ reče Bernard trdo in odločno.

»To je mogoče, gospod, ali v tem stanovanju ga ni, jaz sem se ravnokar vrnila v svoje stanovanje, ki je bilo zaklenjeno," odgovori gospa z modrim pajčolanom, „vendar, če mislite, da se je tukaj kje skril, mi bo samo ljubo, če preiščete stanovanje.“

„Poslužil se bom Vašega dovoljenja, milostna,“ reče Bernard, ki tej nekam sumljivi ženski ni zaupal, „ali dovolite, da užge ono luč?“

Posestnica stanovanja prikima ponosno z glavo.

Bernard stopi k mizi, na kateri je bila sveča, užge luč, ter jo vzame v levo roko, medtem ko potegne z desnico nabasani samokres iz žepa.

Te žugajoče priprave niso bile gospej nič kaj po volji.

Umaknila se je v ozadje sobe, na kar Bernard ni pazil in se tudi ni oziral.

Ko je preiskal vso sobo in se prepričal, da Jona Goulda ni tu, šel je proti vratom sosedne sobe.

„Saj dovolite, milostna?" vpraša, proti sobi kazaje. »Mislim, da Vam more le všeč biti, če imate gotovost, da ni nihče pri Vas skrit.“

„Preiščite vse sobe, gospod,” odgovori lastnica stanovanja, ter sede, da počaka vse drugo.

Bernard gre k vratom ter jih odpre.

Moral je luč pazno držati, da je prepih ni ugasnil.

Stanovanje je bilo veliko in prav čedno opravljeno. Tukaj je bilo več sob zaporedoma.

Svetivši s svečo naokrog, je šol Bernard po sobi, ter se prepričal, da iskanega ni bilo tukaj.

Tudi v drugih sobah ga ni bilo.

Našel je torej zavetje in skrivališče v drugem stanovanju.

Ko se je Bernard prepričal, da Jona Goulda ni v teh sobah, vrnil se jo k dami z modrim pajčolanom, zahvalil se za dano dovoljenje ter zapustil stanovanje.

Šel je dalje navzgor, priklical stanovalce drugih stanovanj, ter jih izpraševal po onem, katerega je iskal in preganjal.

Ali tudi drugod ga ni bilo najti.

Nenadoma je zdaj zvedel nekaj novega.

Ko se je vrnil v pritličje, zvedel je namreč od strežnika, da ima hiša še drug izhod, na drugo cesto, okolnost, na katero ni bil prej opozorjen in se je ni domislil.

To je bil siten slučaj!

Bernard pa si je mislil, da ni še ničesar zamudil, če gre zdaj takoj v hišo v Klintonovih ulicah in počaka tam Jona Goulda.

Zato se je zdaj tudi takoj odpravil na pot proti Gouldovi hiši.

Devetnajsto poglavje.
Beg iz blaznice.
[uredi]

Noč se je razgrnila po obsežnem zavodu doktorja Jefersona.

Samo nekaj omreženih oken nesrečnih prebivalcev je bilo čez noč slabo razsvitljenih in pa okna dvoran in hodnikov, ki so bili vedno razsvitljeni.

Na velikem dvorišču je vladala grobna tišina. Tudi v ozadju pri gospodarskih poslopjih se ni nič več ganilo.

Zdaj smukne temna postava čez ozadje dvorišča. Tiho, le malo škrpajoče stopinje prihajale so od zadnjih vrat zavoda. Zdaj jo dospela temna prikazen do male samotne hišice.

Tukaj postoji za trenotek.

Nebo je bilo prepreženo s temnimi oblaki, tako da ni bilo videti ni meseca.

Le neznaten šum je izdal, da se vrata hišice odpirajo. Zdaj je temna prikazen izginila za vratmi.

„Gospa Sever«, čulo se je tiho pri vratih celice. „Jaz sem, Srečko Korošec!«

Slama, s katero so bila tla celice na debelo pregrnena, je malo zašumela.

„Ali ste prišli, da me rešite, gospod Korošec?“ vpraša Helenin glas.

Strežnik naredi luč. Imel je pri sebi malo svetilnico, ki jo je zdaj prižgal, in potem posvetil proti vratom, katera je odklenil.

Pred njim je stala Helena.

»Hvala Bogu, da ste prišli, – tukaj bi sicer umrla,“ reče Helena, „mučeča žeja mi hoče kar jezik posušiti« –

„Kaj Vam ni strežnica Viki vode prinesla, gospa Sever?“ Helena se strese. –

„Poskusila sem jo piti, ali nekaj mora biti v njej, kar se mi studi" – –

»Nekaj v nji biti?“ reče Srečko Korošec ter posveti po celici. „Kaj pa more to biti?“

Pripogne se ter prime mali, še skoro polni vrč. Nese ga k ustim in pije.

Ali hitro ga zopet odstavi.

„Fej!« reče, „da, prav imate. Po čem neki ima voda ukus? Gotovo se je vodi nekaj primešalo.“

„Notranji glas mi pravi, da se gre za mojo smrt!« Srečko Korošec drži še vedno vrč v rokah.

„Ali je morda zato strežnica Viki zvečer od mene zahtevala ključ te hišico?“ mrmral je zdaj. „Morda ni hotela, da bi bil tudi jaz prišel v hišico"? Čudno se mi je že zdelo, ko je rekla, da je svoj ključ izgubila, in zato mojega zahtevala. Dal sem ga ji, našel sem pa njenega shranjenega v mizi na hodniku." –

»Gospod Korošec, usmilite se me, – pustite me ven! Moj otrok! Moja Lidija! Neki ogljar jo je ukradel. Moram jo iskati, moram tja v predmestje.“

„Saj sem zato sem prišel, da Vam pomagam zbežati, milostiva gospa!”

»O, Bog Vam to povrni!« 

„Pojdite torej z menoj! Hitro! Ta noč je pripravna, ker ni nič žensk v perilni hišici, kakor sicer.«

„Ali me lahko izpustite iz hiše?«

„Preskrbel sem si ključ do zadnjih vrat.«

Helena vzdahne. Zavije se v ogrinjalo in potegne čez glavo pajčolan, kateri ji je segal na vrat.

Zdaj upihne Korošec svetilnico in prime Helenino roko.

„Voditi Vas moram, zunaj je zelo temno,« ji reče.

„Kako pozno je že?«

„Dve je proč.«

„Kaj ne boste celice zaklenili?«

„Ne, pustim ključ tukaj, kakor da ga je Viki tukaj pozabila. Saj mi je sama rekla, ko je moje ključe od mene zahtevala, da je svoje izgubila.«

Helena jo bila z vsem zadovoljna.

Ko je stopila iz hišice s Srečkom Korošcem, čigar dobrodušnost ji je k begu pomagala, meni Korošec tiho:

„Kdo bi si bil kdaj sanjal, da bom jaz še enkrat grofico Ostrovrharjevo za roko peljal! Brivec! Da, da, tukaj se vidi, čemu je časih dobro, če se ima brivca!«

„Vi se lahko smejete, gospod Korošec!«

„Dobre volje se ne sme nikdar zgubiti, gospa Sever.«

Zdaj odpelje Heleno počasi od hišice.

Hipoma obstoji.

Helena se prestraši in se oklene njegove roke.

„Kdo je to?« šepeče.

„Paznik hodi naokrog.“

„Če naju najde – in vidi –“

„Ne sme!“

Korošec pelje Heleno hitro nazaj v hišico in zapre vrata za seboj, med tem ko so doneli počasni koraki od sprednje strani prve hiše.

Zdaj se je lahko čulo jednakomerne korake paznika proti ozadju dvorišča.

Nepremično je stala Helena poleg svojega rešilca.

V tem trenotku se je moralo odločiti, če preišče paznik tudi samotne celice.

Korošec se na lahko zasmeje.

„Stari bedak je len“, zašepeta. „Ta si ne napravlja nepotrebnega dela. Mimo je šel.“

Helena si je šele zdaj upala sopsti.

Počasni koraki stražnika so se oddaljevali.

»Zdaj postavi še kontrolno uro tam ob hiši in potem ga zmanjka,“ reče Korošec ter se tiho smeje. „Jaz ga poznam, lenega starca. V četrt ure spi in smrči v svoji sobici kakor polh.“

„Ali morava mimo njega?“

„Ah, kaj še, radi njega ni treba, da bi si delala skrbi, gospa Sever, ta nama ne pride več čez pot. In jutri zjutraj naj bi ga videli, kako bo tolkel ob svojo debelo bučo in se spraševal, če ste čez zid zleteli, hahaha!"

»Vi pa res lahko človeku pogum naredite. Vi ste res dobra in poštena duša, gospod Korošec!“

„E, le škoda, da dobre in poštene duše na tem svetu nimajo prave sreče – no, zdaj pa ven iz tega starega, grdega brloga –

Previdno je odprl vrata.

O pazniku ni bilo več ne duha ne sluha.

Korošec je zopet prijel Heleno za roko.

Peljal jo je proti velikim vratom, ki so bila v zidovju.

Iz žepa je potihoma vzel ključ.

„To si bodo jutri belili glave, kako ste prišli čez zid, zakaj da sem Vas tod ven pustil, tega ne bo nihče slutil in tudi nihče izvedel,« je šepetal Heleni na uho in odprl vrata.

„Tu zunaj je zapuščena a široka cesta; na desni je pokopališče, pa tja ne smete gospa, ampak na levo. In zdaj Vam želim obilo sreče! Samo vjeti se ne pustite več.“

„Hvala Vam, presrčna hvala, gospod Korošec; pomagali ste nesrečnici –“

„Lahko noč! Torej na levo,« je še zašepetal Korošec.

Helena je bila stopila ven na zapuščeno, nezazidano, prašno cesto.

Korošec je tiho in previdno zaklenil vrata.

Hladen jutranji veter je pihal v obraz Heleni, ki je v temi za trenotek obstala.

Moralo jo biti skoro tri ura; v kratkem se je moralo začeti daniti.

Helena je najprej mislila na svojega otroka! Rekla si je, da ga mora najprej poiskati. Čim se zdani, je hotela ven v predmestje.

Začela je begati sem in tja, ne vede kam in kaj.

Po dolgem iskanju je prišla do vode, kjer se je morala prepeljati z brodom, da je prišla tja v predmestje.

V brodnikovi hišici je našla zavetišče in čakala tukaj, se je zdanilo.

Brodniki so radovedno ogledovali bledo tujko v tanki, črni obleki – na vodi je bilo namreč hladno.

Heleno je stresal mraz in zavila se je tesneje v svoj ogrinjač.

Smilila so je brodnikom in odkazali so ji prostor pri stroju, ker jo bilo tam gorkeje. S tresočo se roko je odštela brodnino.

Ko je na drugem bregu stopila na kopno, začenjali so ravno z delom na ladjah in v premogovih skladiščih.

Helena je motrila ulice in pota, ob katerih je stala dolga vrsta delavskih hiš skoro do svetilnika, čigar luč so bili ugasnili, ko se je naredil dan.

Spoznala je ulice in šla tesno ob hišah ter tu in tam skozi nizka okna pogledovala v sobe.

Nakrat je obstala.

Zaslišala je otročje ihtenje.

Kar pretreslo jo je.

Nepopisna čutila so ji razburila srce – radost – sreča – blaženstvo.

Mati je spoznala glas svojega otroka, ki jo je jokaje klical.

To je bilo njeno dete! Zmota ni mogoča. To je bil njen izgubljeni otrok! V koči premogarskega delavca! Delavca samega ni bilo doma; odšel je zjutraj na delo. Tudi žene njegove menda ni bilo doma. Otrok je bil zbujen. Klical je svojo mater. Ihtel je in jokal – o, koliko je morda že jokal, kolikokrat so že solze rosile njegovi očesci – –

V tem trenotku je Helena, kateri je srce veselja utripalo, pohitela čez ulice.

Prešinilo jo je hovo upanje in ji dalo pogum in moč.

Če le dobi svojo hčerko, potem še lahko poišče Rogersa in ga prosi pomoči.

Prišla je do hišice.

Vsa tresoča se razburjenja je prijela za kljuko.

Vrata niso bila zaprta. Odprla so se.

Je-li bil kdo doma – Janez ali njegova žena?

Brez strahu je Helena vstopila v tesno, polutemno vežo.

Nikogar ni bilo tu!

Zdaj je Helena planila k sobnim vratom.

Hitro jih je odprla.

»Lidija! Dete moje!" je zaklicala vsa blažena, ko je zagledala svojo hčerko, ki je stala na mali posteljci in jokala.

Kaj je bila to res njena hčerka?

Materino srce se res ni zmotilo.

Komaj je otrok čul Helenin glas, je nehal jokati.

Otrok je obrnil poglede na vstopivšo ženo.

Vsklik radosti se je izvil z njegovih ust in od solza zmočeno lice je prešinil smehljaj sreče. Otrok je stegnil roke proti materi, po kateri je ves čas koprnel, po kateri je vedno klical in za katero je pretočil obilo solza.

Helena je skočila k svojemu ljubljenčku, objela ga z vso ljubeznijo in ga obsula z vročimi poljubi.

„Moja ljubljenka, sreča moja, kaj sem te končno vender dobila,« je ihtela Helena, pritiskaje otroka na svoje srce. „Kako sem skrbela radi tebe, kako sem se bala zate!«

Lidija se je oklenila svoje matere, ji dajala razna ljubkujoča imena in se je oprijemala tako, kakor bi je nikdar več ne hotela izpustiti. Milo je prosila, naj jo mati vzame seboj in naj je več ne pusti pri črnem možu in njegovi hudobni ženi.

„No, srček moj, jaz te več ne zapustim, jaz te vzamem seboj –“

Vstane in posluša. –

Zdaj se še le domisli, da lahko vsak hip kdo vstopi, se lahko v mali hišici prikaže.

Ali se niso čuli bližajoči koraki?

S hitrostjo mrzlične bojazni obleče Helena malo deklico v njeno obleko, ki je zraven posteljce ležala.

V nekaterih trenotkih je bila gotova.

Zdaj vzdigne otroka na roko.

Ali bila je zelo slaba in otrok je bil težak.

„Pusti me iti, ljuba mamica,“ prosi otrok. „Saj znam hitro teči. Kar letela bom, samo da hitro prideve odtod – samo stran od teh tujih ljudi.“ –

Zmuzne se na tla ter se prime Helenine roke. Ali v trenotku, ko hoče Helena z otrokom zapustiti sobo, jo napoti neki šum, da pogleda proti oknu.

Pri tem oknu se prikaže neka dama.

To ni mogla biti žena ogljarjeva, to je bila gotovo tujka.

Tudi je videla Helena, da je imela dama moder pajčolan.

Hitro potegne otroka s seboj iz sobe.

Deklica je brzo tekala zraven nje, tako hitro, kakor so njene male nožiče le teči zamogle.

Zdaj dospe Helena z otrokom do odprtih vežnih vrat. A ko je hotela ž njim čez prag, se ji približa elegantno napravljena dama.

„Kaj se tukaj godi?“ zakliče tujka. »Kam hočete z otrokom? Vi hočete otroka odpeljati?"

Hitro in odločno je hotela malo Lidijo iztrgati rokam njene matere.

A mala deklica se je bala tuje gospe, in se, kakor v smrtnem strahu, še bolje oklenila matere.

„Vzemi me seboj, mamica, vzemi me seboj!“ upije Lidija.

„Saj slišite, da je moj otrok, ki ga od tukaj jemljem, gospa!“ odvrne Helena zdaj, ter dvigne svojega ljubljenčka na roko.

„Tu stanujejo ubožni premogarski delavci,“ reče tujka.

„Otrok ostane tu, da se domačini vrnejo! Skrivaj ne smete otroka od tod odpeljati!“ Tujka hoče malo dekletce siloma Heleni iztrgati.

„Kdo pa ste Vi?" zakliče odločno Helena, ter se z otrokom umakne.

Ali v tem hipu se domisli, da bi utegnilo to glasno kreganje ljudi ali celo delavca in njegovo ženo privabiti, in da bi potem gotovo zanjo slabo izteklo.

Ta misel ji je hipoma velela, naj rajši z otrokom pobegne in poišče kako zavetje, kakor da se tukaj prepira, in da ji surovi prebivalci male hišice morda šiloma vzamejo otroka.

Helena se obrne in steče stran od hišice.

Tujka kliče – potem hiti za njo.

K sreči ni bilo v tem trenotku na tej zapuščeni strani nobenega človeka, ki bi bil slišal glasni klic tuje gospe in se Heleni zoperstavil.

Gospa je hitela za njo in kakor je bilo videti, je bila silno razkačena, da je Helena vzela ubogim ljudem iz male hišice otroka.

Zdaj zagleda Helena malo pred seboj vodo. Ta je njenemu begu nepričakovano zaprla pot. V bližini vode dvigal se je svetilnik visoko v zrak.

Dalje ni mogla Helena več, in zato steče proti svetilniku, kamor jo je gnal instinktiven občutek.

Zdaj je prišla do svetilnika – tu jo hotela iskati zavetja – šla je po kamenitih stopnicah – vrata so bila odprta – dalje itak ni več mogla hoditi.

Dvajseto poglavje.
Kdo je tujka?
[uredi]

Vrnimo se k Bernardu, ki je bil šel ponoči v Gouldovo hišo, da pričakuje tamkaj Arturja.

Podvizal se je, da bi ga prehitel in mogel koj po prihodu prijeti.

Marija mu je dala hišni ključ. Ko je prišel Bernard do hiše, je lahko vanjo vstopil.

Zdaj se je moralo pokazati, če je Artur že doma.

Bernard je odklenil hišna vrata a jih je za seboj takoj zopet zaklenil. V hiši je bila tema in je vladal mir.

Ker je bil policijski maršal za take slučaje vedno preskrbljen, je užgal malo svečo, ki jo je imel pri sebi.

Šel je po stopnicah, odprl vrata v glavno dvorano in šel v Arturjevo sobo, kjer je gorela še luč.

Tu je še vso tako stalo in ležalo, kakor tedaj, ko je Marija odšla. To je kazalo, da Arturja ša ni bilo tu.

Toda Bernard se je hotel prepričati, če je res tako in je radi tega stopil v Arturjevo spalnico.

Tu je videl, da je soba prazna in da se ni postelje še nihče dotaknil.

Bernard se je na to vrnil v razsvetljeno sobo in začel se po isti ozirati.

Tam je bila pisalna miza; spodnja vratca so bila še odprta.

Tam je našla gospa Gouldova uničevalna dokazila. Kaj se je moralo zgoditi v srcu te gospe, ko je prišla na sled tej grozni tajnosti?

In s kako odločnostjo je nastopila potem in kako hladnokrvno je izpolnila svojo dolžnost. In vender je nekdaj tega moža neizmerno ljubila!

Bernard je začul nekak šum.

V tem trenotku je zapel zvonec.

Prihaja-li Jon Gould? Kaj nima hišnega ključa?

Bernard je moral prevzeti hišnikovo službo.

Upihnil je bil svojo voščeno svečo.

Odločil se je hitro. Vzel je svetilnico in šel po stopnicah doli. –

Spodaj je postavil luč na toaletno mizico in potem odklenil hišna vrata.

Vstopila je Marija.

Uprla je poizvedujoče svoje velike oči v Bernarda.

„Kaj še ni prišel?“ je vprašala.

Bernard je zaklenil.

„Poznate-li kako gospo, ki mora biti premožnejšega stanu, ker se odbrano oblači, in ki nosi moder pajčolan«, vprašal je Marijo.

„Zakaj to vprašujete, gospod?"

„Prosim, pomislite malo.“

„Gospo? Kako izgleda?“

»Elegantna je , vitke postave, gospodskega nastopa in finega obraza, v kolikor sem mogel spoznati skozi pajčolan."

„Povejte mi vender, kaj je s to tujko?“

„Le to bi rad vedel, če jo poznate, če jo Gould pozna.“

„Kaj menite –“

„Gotovega ne vem še ničesar, gospa. Zdi se mi, da sem malo prej videl Goulda; oči imam dobre. Šel je v hišo, v kateri sem potem naletel na gospo z modrim pajčolanom.« Marija se je tako vstrašila, da jo je kar streslo. Njeno lice je dobilo teman izraz.

Potom se je zamislila.

»Pa, saj to ni mogoče, kar mi je prišlo v misel,« je rekla.

„Zdi se mi, da sem pri svoji družabnici, gospe Severjevi, videla modrosvilen pajčolan, a ona no more biti ista oseba, ki ste jo videli, ker se nahaja v blaznici."

„Bojim se, da čakam tu zaman na Goulda in da tratim dragi čas«, je zdaj rekel Bernard. „Gould me je moral zapaziti ali pa sluti, da ste kaj našli in ga ne bo sem.“

„Koliko je že ura.«

„Dve je proč.“

„Potom dvomim tudi jaz, da pride.“

„Preskrbeti hočem še, predno se zdani, vse, kar je treba, da ne bo mogel pobegniti. Niti ure ne smem zamuditi. Če bi Gould vender semkaj prišel, potem, prosim, ne pokažite se mu, ničesar ne povejte o Vašem razkritju. Skrbite, da se bo čutil varnega in pokličite me, ko bo še spal.«

„Storila born natančno tako, gospod Bernard.«

Policijski maršal je odšel in Marija je zaklenila za njim vrata. Šla je potem v svojo spalnico. Da odpravi zadnji sled njenih preiskav, je zaklenila vratca pri pisalni mizi in spravila ključek do svoje blagajnice.

Marija je legla, a bila je tako razburjena, da ni mogla zaspati. Ležala je na postelji in poslušala na vsak šum.

Tako je minila ura za uro.

Niti najmanjšega šuma ni bilo slišati.

Naposlod se je začelo daniti in Marija je ugasnila svojo luč. –

Njene misli pa so kar niso mogle ločiti od one tujke z modrim pajčolanom, o kateri ji je bil Bernard govoril. Pri tem se je vedno spominjala Helene, ker se ji je zdelo, da je pri nji videla moder pajčolan. Muke, ki jih ji je provzročala strahovita najdba tega dne, so zdaj še pomnoževala vprašanja in ugibanja glede te tujke.

Nakrat je Marija kar planila kvišku.

V njeni duši se je združilo več utisov, ki so vsi podpirali ono možnost, katero se je domislila, ko je Bernard govoril o gospej z modrim pajčolanom.

Te podobe so jej bile tako živo pred očmi, da je skočila iz postelje in se oblekla.

Koj prvi dan je zasačila Heleno z Arturjem v njegovi sobi – zapazila je potem še večkrat – kakor ji je sedaj postalo jasno – da je bil njen mož v zadregah, prav, kakor da bi bilo mej njim in njeno družabnico tajno razmerje. Kaj je imel ž njo? Ali je bil prizor, pri katerem je bila Helena kakor blazna, le komedija, čije namena Marija še ni mogla spoznati? Ali je bilo vse dogovorjeno? Ali je bila Helena prepeljana v blaznico, samo da bi jo mogel Artur neovirano obiskovati? To je bila misel, katere se je Marija čedalje bolj oklepala.

Nepopisna obupnost in ljuto sovraštvo ji je polnilo dušo.

Morala je dobiti pojasnila in gotovosti.

Prišla je služabnica, da želi svoji gospodinji dobro jutro in ji pomore se obleči.

Marija je najprej vprašala, če je njen mož doma.

Služabnica je povedala, da gospoda Goulda vso noč ni bilo domu.

Služabnica je dobro zapazila Marijino razburjenost, a se ni upala vprašati, kaj da je gospej.

Marija je vzela klobuk in ukazala vpreči.

Zajutreka se niti dotaknila ni.

Ko je stopila v svoj voz, je ukazala, naj jo pelje kočijaž k blaznici doktorja Jefersona.

Vrgla se je potem na svileno blazino v kočiji in s temnimi pogledi zrla predse.

V njeni duši so se podile najčudovitejše slutnje.

Končno se je ustavil voz pri blaznici.

Sluga je skočil s kozla, pozvonil pri blaznici in odprl kočijina vrata.

Blaznična vrata so se odprla.

Marija je izstopila iz kočije in šla na blaznično dvorišče.

Vratar jo je peljal v zavod in jo naznanil ravnatelju.

Mali doktor Jeferson je prisopihal v veliki razburjenosti k nji. –

„Milostiva“, je rekel, „jaz sem iz sebe, ker se je zgodilo nekaj popolnoma nerazumljivega. Zaukazal in vpeljal sem že najstrožjo preiskavo.“

„Kaj se je zgodilo?“ je vprašala Marija in na lici se ji je poznalo, da že sluti, kaj se je zgodilo.

»Bolnica, ki sem jo prevzel v Vaši hiši –“

„Je-li zbežala?“

„Kako, milostiva, Vi že veste?«

„Zbežala minolo noč?“

„To je nerazumljivo.«

„Jon Gould jo je odpeljal, on jo je osvobodil in jo vzel seboj.“

„Vaš soprog, milostiva?«

„Bil je tu; moral je tu biti.“

»Doslej vem samo, da je bolnica zbežala.“

„Nosila je moder pajčolan?«

„Tega ne vem, milostiva.“

„Kdo je imel nadzorstvo? Kdo je odgovoren za bolnico, gospod ravnatelj?“

„Strežnica Viki.«

„Kje je?“

Jeferson je pozvonil.

»Govorite sami ž njo, milostiva«, je rekel. »Prepričajte se sami, da sem popolnoma nedolžen na tem begu.« 

Helene ni bilo več tu – Marija je bila prepričana, da jo njene slutnje niso varale. Bernard je po noči zapazil Arturja in videl tujko z modrim pajčolanom – vse jo soglašalo in utrjalo v Mariji sum, da je Artur osvobodil Heleno.

Zdaj so se odprla vrata v sobo.

Vstopila je strežnica Viki.

Marija je takoj šla proti nji. Pogledala ji je ostro, bodeče v oči. –

„Vi poznate gospoda Goulda«, je rekla s strogim, zaničljivim glasom. „Gospod Gould je bil tu pri Vas, to vem!« ste omogočili, da se je moja družabnica Sever tu sešla z gospodom Gouldom.« Viki je odkimala z glavo.

»Motite se, milostiva“, je odgovorila razburjeni Mariji. „Gospod Gould in gospa Sever nista govorila.«

„Ali gospod Gould je našel priliko, da je ono žensko od tod odpeljal.“

„Dvomim, milostiva! Vsaj jaz mu te prilike nisem dala.“

»Potem ste pa oni ženski pomagali, da je pobegnila.«

Zopet je strežnica odkimala z glavo.

„Tudi tega nisem storila, gospa“, je rekla.

Razdražena je stopila Marija k strežnici.

„Ali boste morda še tajili, da Vam izročene ženske ni več tu, da je pobegnila?«

„Tu je ni več, milostiva, a kako je prišla od tod, tega še ni bilo mogoče dognati.«

„Ko bi ta strežnica že tako dolgo ne služila tu“, je rekel Jeferson Mariji, »ko bi že tolikrat ne bila dokazala svoje zanesljivosti, bi tudi jaz mislil, da je ona kriva, – tako pa –"

„Kako so je pa tej ženski posrečilo, zapustiti zavod, ki je vedno zaprt?" je vprašala Marija.

„Povejte podrobnosti, katere smo zamogli dozdaj pozvedeti, strežnica!“ zapove Jeferson.

»Bolnica je bila v samotni celici”, pripoveduje Viki, „bila je tam zaklenjena.«

„In Vi ste sami imeli vso odgovornost?“ vpraša Marija.

„Danes zjutraj so bila vrata odprta.“

„To mi je še vse nejasno, strežnica«, reče Jeferson, „jaz sem popolnoma iz sebe radi tega dogodka, ki ne samo da postavlja moj zavod v slabo luč, temveč mi provzroči tudi znatno denarno škodo! Kako je mogoče, da so bila vrata odprta? In kako je mogla bolna priti z dvorišča?"

„Tega si ne vem razložiti, gospod Jeferson."

„Sam sem se danes zjutraj prepričal, da je nočni čuvaj opravil svoje obhode in da je tudi vratar storil svojo dolžnost.«

„Ali je samo en izhod?" vpraša Marija.

„Zadej so pač še neke duri, ker se jih pa redkokdaj rabi, so trdno zaklenjene«, odgovori Jeferson.

»Torej je vendarle eden tukajšnjih nastavljencev izpustil to osebo, gospod ravnatelj!« reče Marija. »Mogoče je pa, da je še kje skrita.«

»Ali so preiskave že končane, strežnica?« vpraša Jeferson.

»Dva strežnika in vratar so vse pregledali in preiskali, vse brez uspeha.“

„In ključe k samotni hišici ste samo Vi imeli?" obrne se Marija k strežnici.

»Samo jaz, milostiva.“

»In Vaš ključ se je zato porabil, da so vrata odklenili?«

»Včeraj sem ključ založila.“

»Založili? Ali tudi k zunanjim vratom lahko ključ dobite?"

„Ne, milostiva!"

»Gospod ravnatelj, jaz sem popolnoma prepričana, da je strežnica pomagala pri begu one osebe, da je bila podkupljena", reče Marija Jefersonu, ter pokaže na Viki. »Poglejte tej osebi v obraz; lokavost, zvijačnost in lakomnost so začrtane na njem."

Niti za hip ni spremenila Viki grdega, koščenega obraza.

„Poglejte jo in potem recite, če ni ona sokriva«, pristavi Marija. »Ves dogodek mi je zdaj jasen. Sama sem bila ogoljufana. Goljufala sta me ona družabnica in Jon Gould!"

»Prisegam Vam, gospod ravnatelj, da o begu blazne ničesar ne vem in da tudi nisem sodelovala", obrne se strežnica z ledeno mirnostjo proti Jefersonu.

»Opraviti imamo tu z uganko, milostiva«, reče ravnatelj Mariji, »z nerazumljivo uganko! Tak dogodek se v mojem zavodu še nikdar ni pripetil! Nikdar pripetil! Popolnoma sem obupan! Naravnost nerazumljivo mi je, kako da je blazna prišla z dvorišča. Recimo, da je res strežnica bila lahkomiselna z ozirom na ključe k samotni hišici. Ali z dvorišča ne more nihče, nihče!“

Marija spozna, da se ji tu ničesar ne pojasni in -– kaj bi ji to tudi koristilo? Da je Helena zbežala, da so jo iz zavoda odpeljali, to se ni dalo premoniti.

A kdo jo je odpeljal?

Kaj ni Bernard po noči videl zločinca, katerega je iskal?

Ali ni videl v hiši, v katero je Gould šel, tiste dame z modrim pajčolanom?

Mogoče je bilo samo dvoje – – –

Ali je bila ta dama ljubica Gouldova, ki ga je skrila in ki je delala ž njim skupno, ali pa je to bila Helena. Marija mora to poizvedeti na vsak način in za vsako ceno, mora ničvrednico uničiti, naj že bo katera hoče.

Edenindvajseto poglavje.
V svetilniku.
[uredi]

Brez sape in opotekaje se, dospe Helena s svojim otrokom v svetilnik.

Rekla si je, da dobi tukaj varstva in zavetja. Ker ni bilo zunaj v bližini človeka, ki bi ga prosila pomoči, računala je na to, da najde v svetilniku uradnika, ali čuvaja, ki ji pomore.

Ko dospe Helena v vežo, sliši zunaj korake svoje preganjalke.

V naslednjem trenotku mora tudi ona dospeti semkaj, kamor so peljale široke kamenite stopnice. Helena ne utegne se ozreti. Hitro gre k prvim vratom ter jih odpre.

Tu je bila mala spalna soba čuvajeva. Soba je bila prazna, čuvaja ni bilo nikjer.

»Gotovo je šel gori“, misli Helena.

Tikoma zraven sobe so bile ozke kamenite stopnice, ki so od znotraj vodile do vrha.

Stiskaje tresočega se otroka trdno k sebi gre po stopnicah navzgor. Zbiraje zadnje moči, hiti dalje in dospe končno na kraj svetilnika, kjer so stopnico ponehale in kjer je bilo dvoje vrat, medtem ko Helena še ni bila v svetilnih sobah in v stekleni kupoli.

Od tod ni mogla naprej.

Zatorej odpre ena vrata.

Vstopila je v malo predsobo, v kateri so bila tla tako zložena, kakor da so se tamkaj nahajala samo zaklopna vrata.

Od tukaj so vodila posebna vrata na galerijo, ki je tekla okolo stolpa in imela močno železno ograjo.

Vrata so bila odprta.

V trenotku, ko je hotela Helena iti skozi ta vrata, čuli so se na stopnicah koraki.

To je morala biti ona žena, ki ji je sledila od premogarjeve hiše.

Helena je posadila otroka na tla in hitro zaloputnila vrata.

Zdaj ni mogla preganjalka notri.

Morda se ji posreči, priklicati s stolpove galerije ljudi, ki bi ji verjeli in jo osvobodili njene preganjalke.

A kaj, ko bi ljudje gospej z modrini pajčolanom več verjeli kakor nji?

Ko bi ta gospa priklicala svetilnikarja in mu povedala, da je otroka odpeljala iz one hišice.

Na vsak način je moralo priti do odločitve.

Helena je prijela deklico za roko in stopila ž njo ven na galerijo, ki je visela med nebom in zemljo.

V tem ko je otrok glasno jokal, je ona prav v smrtnem s trahu začela klicati na pomoč.

Daleč so so razlegali njeni klici.

V tem času je bil Rogers šel znova iskat Helenino hčerko.

Zapustil je bil Marijo še po noči in potem nekaj ur doma počival.

Kar se mu po noči ni posrečilo, je upal, da se mu posreči po dnevi.

Ker je ta mestni del natančno poznal in si zapomnil, kje je v temni noči zgrešil ogljarska delavca, prišel je znova semkaj.

Od krčme je hodil po tesnih in deloma nezazidanih ulicah in končno našel kraj, kjer sta bila v noči rečena delavca med kolibami in skladišči izginila izpred njegovih oči.

Tu se je Rogers ustavil.

Zdaj, ko je bil dan, je vse drugače videl ta mestni del, v katerem se po noči ni mogel spoznati, ker je bilo tukaj polno hišic, plotov in vsakovrstnih jarkov.

Rogers se je oziral na vse strani.

Iz male hišice je stopila neka ženska.

Rogers je šel k nji in jo je vprašal, če pozna promogarskega delavca Janeza.

„Janez, Janez?“ je ponavljala žena, „to je kako tuje krstno ime?“

„Da, kako se mož piše, tega ne vem, pač pa vem, da ima nekaj časa nekega rejenčka v oskrbi.“

„A, tako!“ zasmejala se je žena, „vi menite – tu je imenovala ime, ki ga Rogers ni mogel razumeti, – k njemu morate na ono stran proti svetilniku, tam je njegova hišica.“

Žena je z roko pokazala, kam naj gre.

Rogers je hipoma dosegel svoj namen.

»Ta ima rejenčka«, rekla je žena in radovedno ogledovala Rogersa, „Vi ste pač rejenčkov oče?“

Policijski polkovnik je smeje odkimal.

»To pa ne“, je rekel.

»No, ti so napravili dobro kupčijo z otrokom, kakor se čuje,“ nadaljuje vidno nevoščljiva žena. »Zdaj so kar nakrat rešeni vseh skrbi. Kakšno srečo imajo nekateri ljudje! Pri nas se pa še ganiti ne moremo."

Torej, to je bilo gotovo: Hiša je bila najdena, Janez in otrok zasledena!

Rogers se ženi lepo zahvali za prijazno pojasnilo ter krene dalje, tja, kamor mu je žena povedala.

Janezova hišica je bila precej oddaljena.

Ko se ji je bližal, je zapazil, da so hišna vrata odprta, ali pred hišo ni bilo nikogar videti.

To se je policijskemu polkovniku čudno zdelo.

Sploh pa ni bilo v tej uri nobenega človeka videti in cela okolica je bila kakor izumrla. Tu stanujoči možje so bili vsi pri delu, ženske so pa, ker se je poldne bližal, nesle možem kosilo.

Rogers gre k hišici in stopi v vežo.

Pokliče.

Nič odgovora.

Zdaj stopi v malo nizko sobo.

Tudi tukaj ni žive duše.

Ob kraji je stala mala posteljica. Bila je prazna.

To je zbudilo v Rogersu misel, da je morda Janezova žena malo Lidijo vzela seboj.

Nekaj časa premišljuje, če bi tukaj v hiši počakal, da se vrne. Potem pa stopi iz hiše, da gre malo naokrog in počaka ženo. –

Nakrat se obrne.

Nekaj mu je slabo udarilo na uho, kakor da kdo kliče na pomoč.

Nedaleč od tod je bila voda.

Nohote si Rogers misli, da je morda kdo v vodo padel.

Natančno pa ni vedel, kam naj krene, ker je bilo upitje preveč oddaljeno in se je tako slišalo, kakor da jih več upijo. Na vsak način je bil človek v nevarnosti, to je bilo gotovo.

Rogers se ni dolgo obotavljal, nego hitro zapustil bližino hišice, v katero se je mislil koj potem vrniti, ter pazno poslušal. Zdaj pade njegov pogled na svetilnik.

S svojimi ostrimi očmi je zapazil gori na galeriji človeka.

In ta človek je klical!

To je bil ženski glas!

Ali čemu kliče ta žena na pomoč?

Rogers je hitel dalje.

Zdaj se je prepričal, da glas, v katerega se je časih primešal tudi otročji glasek, doni s stolpa.

Kaj se je godilo tam gori? Kakšna nevarnost preti gori stoječi ženi?

Rogers se je vedno bolj bližal stolpu.

Zdaj zamahne z roko.

»Tukaj je pomoč!« zakliče. „Pridem!“

V tem hipu ploskne na galeriji stoječa z rokama. –

Rogers obstane. –

Slišal je svoje ime. – »Večni Bog!“ – vsklikne zdaj – „gospa Sever! Helena!“

Spoznal je gori stoječo vitko osebo, zapazil zraven nje otroka.

Kako je tja gori prišla?

Zakaj kliče na pomoč ?

„Gospod Rogers!" donel je Helenin glas – „gospod Rogers! Pridite! Rešite me! Pomagajte mi!«

„Prihajam! Tu sem! Sam Bog me je k Vam poslal!“ je v odgovor zaklical Rogers. „Kaj se je zgodilo?"

„Za Boga – osvobodite me! Ne morem od tod! Neka ženska mi hoče vzeti otroka in ne veruje, da je moj. Do sem me je prepodila! Tudi ona je tu! Pridite! Posvedočite, da je ta otrok res moj!"

„To se koj zgodi, gospa Severjeva! Kje je tista ženska? Bržčas je žena premogarskega delavca Janeza.«

„Ne! Tujka je! Moder pajčolan ima,« se je glasilo od zgoraj. „Tudi ona je tu na svetilniku! Do sem je šla za menoj.«

„Takoj pridem gor k Vam! Jaz lahko pričam, da je ta otrok Vaš," je odgovoril Rogers.

„Hvala Bogu!« je zaklicala Helena, videvši, da je Rogers stopil na kamnite stopnice, vodeče na svetilnik.

On prihaja, da ji pomore, da jo opraviči! Zopot ga vidi, plemenitega, dobrotnega moža! Pomirila se je. Rogers, ki je bil vesel, da je imela Helena zopet svojega otroka, čutil je v svojem srcu radost in zadoščenje, da se je zamogel zavzeti za nesrečnico. Udal se je zopet upanju, da vendarle doseže njo, ki jo ljubi iz vsega srca, in da jo iztrga nesrečni njeni usodi. Saj mu je sama pripoznala, da je prosta, prosta onega moža, ki jo je brezvestno zapustil in jo pahnil v prepad.

Ko gre Rogers po kamnitih stopnicah, vidi, da je uhod svetilnika zaprt.


Vendar je upal, da odpre vrata in se jim je hitro bližal.

Zdaj pritisne na kljuko.

Vrata se ne odpro. Zaklenjena so.

Kaj ni bilo čuvaja v stolpu?

Zraven vrat se nahaja gumb električne žice do zvonca v svetilniku.

Rogers pritisne na gumb.

Zvon zadoni.

Nestrpno čaka Rogers čuvaja.

Nihče ne pride – vrata se ne odklenejo!

Ali notri mora za vsako ceno!

Še enkrat zazvoni in začne biti po vratih.

„Odprite, čuvaj!“ zakliče, „odprite v imenu postave! Jaz sem policijski polkovnik Rogers!“

Tudi to ni pomagalo. –

Vse je bilo tiho v stolpu.

Vrata se niso odklenila.

Zdaj naredi polkovnik obupen poskus, da bi siloma odprl vrata.

A močna bukova vrata se niso udala.

Zdaj gre Rogers hitro po stopnicah doli.

„Gospa Sever!“ Zakliče na galerijo, „ne morem notri! Pridite doli in mi odprite!“

„Ne morem proč od tod, vrata so zaklenjena!“ odgovori Helena.

Hitro se Rogers odloči.

Hišica, v kateri sta stanovala čuvaja, ki sta se menjavala v čuvanju, morala je biti blizo.

Ozre se.

Da, tamle mej drevjem je stala!

Rogers hiti k nji.

A ko je hotel v hišo, so bila vrata zaklenjena.

Nehote se je pridušil.

Kaj so bile povsodi zapreke?

Stopi k malemu okencu hišice in pogleda v sobo.

Tu vidi ležišče, na katerem je spal čuvaj. Legel je kar v obleki, kakor je prišel iz službe.

Rogers potrka na okno.

Trajalo je nekaj časa, da se je mož prebudil.

Zdaj se malo vzdigne.

Rogers trka še močneje in mu miga.

Čuvaj vstano nejevoljen radi motenja, ter odpre okno; mrmraje nekaj jeznih besedi.

„Vi ste čuvaj stolpa!“ reče Rogers. „Pojdite in odprite vrata, jaz moram v stolp.“

„A kaj,“ godrnja čuvaj. „Kaj to mene briga! In v stolp tudi ne sme kar takole vsak!«

„Jaz sem izjema, stari prijatelj; policijski polkovnik Rogers sem, in moram na vsak način v stolp!“

Čuvaj spremeni zdaj svoje vedenje, vendar odgovori: „Moj tovariš mora biti v stolpu, gospod polkovnik, jaz sem imel službo ves dan in vso noč, moj tovariš me je zjutraj nadomestil.“

„Kaj to,“ reče Rogers zdaj nejevoljno. „Kako pa to, da ni nobenega čuvaja v stolpu?«

„Potem se je moj tovariš samo za četrt ure odstranil, morda je šel kaj kupit, – he, saj tukaj prihaja! He, Tom!“

Po poti je prišel mož, ki je imel na hrbtu vrečo z raznimi jedili.

To je bil drugi čuvaj.

Začul je glas ter se hitro približal hišici.

„Kje pa ostajaš?“ zakliče na oknu stoječi. »Vrata v svetilnik si zaklenil in tukaj gospod polkovnik Rogers hoče v stolp.“

Tom se ustavi.

„Vrata zaklenil?“ vpraša. „Neumnost; kvečjemu si jih ti zaklenil!“

„Ravnokar prihajam od stolpa,“ obrne se Rogers proti došlecu, „vrata so zaprta in se ne dajo odpreti. Stoj!“ se prekine Rogers sam, „mogoče je, da je žena vrata zaklenila.“

„Kakšna žena?“ vprašata čuvaja.

„Neka žena je meni znano gospo celo v stolp preganjala,« reče Rogers.

„Na, to hočemo že narediti,“ meni v sobi stoječi zdaj odločno in hiti po drugi ključ, katerega vihti visoko v zrak, „saj imamo tukaj še en ključ!"

„Torej idimo! Hitro!“ zakliče Rogers in gre s Tomom naprej proti svetilniku.

Tudi drugi čuvaj pride za njima in zdaj so šli vsi trije proti stolpu. –

Dvaindvajseto poglavje.
Prepozno!
[uredi]

Ko je Helena s svojo ljubljenko stopila z galerije v malo stolpno sobico, da bi šla Rogersu naproti, ki je mogel vsak hip po stopnicah priti, šla je proti vratom.

Zdaj začuje stopinje.

Vrata se odpro.

Helena plane nazaj. –

Pred njo je stala tujka, gospa z modrim pajčolanom.

„Policijski polkovnik Rogers je tu,“ reče Helena, „polkovnik pride, da Vam dokaže, da sem jaz mati tega malega dekletca; mislim, da Vam to zadostuje.«

Tujka zapre vrata.

Začudeno gleda Helena njeno kretanje.

Akoravno ji je bilo tesno v njeni bližini, vendar si je rekla, da utegne polkovnik vsak hip dospeti, da jo opraviči.

Stopi k vratom, da bi jih odprla.

Ta trenotek prime tujka malo Lidijo za roko in jo potegne k sebi.

„Kaj hočete z mojim otrokom?“ zakliče Helena in hoče Lidijo iztrgati tujki iz rok.

Otrok se je glasno jokaje hotel okleniti matere.

Nastal je kratek boj za otroka.

Zdaj je tuja žena z naglim popadom potegnila otroka k sebi na veliko kamenito ploščo, ki se je nahajala v tlaku.

Nekako čudno rožljanje nastane.

Helena skoči nazaj, ker tikoma pred njenima nogama se pogrezne kamenita plošča z ženo in otrokom. Nahajal se je tu prevažalni stol, katerega so čuvaji svetilnika večkrat rabili. Ta prevažalni stol je porabila tuja žena.

Helena je za hip od strahu ostrmela.

Zdaj ji zgine žena z jokajočim otrokom izpred oči.

Z zamolklim ropotom se pomakne neka plošča v otlino. Kričanje otroka prestane.

Zdaj se Helena predrami.

Saj je bil Rogers doli, morda že v svetilniku.

Gospa z modrim pajčolanom mu pride gotovo v roko!

Helena plane k vratom in jih bliskoma odpre.

»Grospod Rogers!" kriči obupno doli.

Nobenega odgovora.

Kaj je bilo to?

Kje je bil Rogers?

Zdaj posluša Holena, stopivši na doli vodeče stopnice.

Slab šum ji udari na uho.

To je moral prihajati od spodaj, od vrat!

Zdaj se je bilo močno po vratih.

Rogers je bil spodaj in ni mogel notri!

Ta gotovost je dala Heleni zopet moči.

Če Rogers ne more notri, tudi tujka ne more oditi. To jo je tolažilo!

Helena hiti doli po stopnicah, ki so se ji zdaj brezkončne zdele.

Ne pazeč na svojo onemoglost in utrujenost, hitela je dalje in dalje.

„Že pridom in odprem!“ zakliče z glasom, ki se je tresel razburjenosti, ko je čula, da se Rogers in stolpna čuvaja zaman trudijo odpreti vrata.

Zdaj je bila v veži.

In zdaj pri velikih uhodnih vratih.

Ključ je tičal v ključavnici.

Helena odklene.

Rogers je stal pred njo in za njim oba čuvaja.

Zdaj so Helena začne opotekati, bila jo smrtno bleda – hoče se oprijeti –

Rogers jo vjame z rokami.

»Moj Bog – nesrečna žena omedli!“ zakliče Rogers.

Heleni omahne glava na prsi.

Tom odpre hitro vrata čuvajne sobe.

„Semkaj, gospod,“ reče, „tukaj je moje ležišče!«

Rogers prizdigno skrbno omedlelo Heleno ter jo nese na posteljo.

V tem hipu se domisli male Lidije, katero je prej zraven Helene na galeriji.

Kje je bila zdaj?

Kaj se je zgodilo?

»Tukaj v stolpu mora biti neka druga žena,“ obrne se Rogers k obema čuvajema stolpa. »Hotela je tej revici otroka vzeti. Kako se vse to vjema, še sam ne vem natanko." –

„Pogledala bodeva, gospod polkovnik,“ odgovorita čuvaja in zapustita sobico, da gresta po stopnicah gori in poisčeta tujko in otroka.

Rogers se pripogne čez omedlelo Heleno.

Nje bledo, fino rezano lice je bilo tako lepo in tako tuge polno, da je polkovnik nehote pokleknil in poljubil Helenino roko.

Kako jo ljubi to prekrasno, milo in šibko bitje! In zdaj jo je vendar našel! Zdaj je ni hotel več zapustiti, se ne več ločiti od nje! Helena mora biti njegova! Saj je bil zdaj, po razkrinkanju Jona Goulda, zopet prost, zopet vrnen življenju!«

Njegovi pogledi so se vpirali na Heleno, ležečo pred njim; dozdevala se mu je kakor spavajoč angelj. –

Nehote sklene roke –

Njegova sreča, njegova zaželjena sreča ležala je pred njim! In lahko jo dobi, vendar le dobi!

Zdaj pogleda Helena krog sebe.

Zave se ter obrne glavo.

Zraven nje je klečal Rogers.

Srečen nasmeh in hipna rudečica spreletita za trenotek nje bledi obraz.

Helena se malo vzdigne.

„Vi ste tukaj, gospod polkovnik?« zašepeče. „Kje sem? Kaj se je zgodilo?«

„Hvala bodi Bogu, da ste se zopet zavedli, Helena," reče Rogers s tako prisrčnim glasom, da je pretresal Helenino srce. „Zdaj sem Vas našel, končno našel! In zdaj –“

Helena se hlastno vzdigne ter si z rokami mano obraz, ki je bil zopet poln bojazni –

»Moj Bog – to je vendar svetilnik – in jaz sem še tu – in moj otrok – kje je moj otrok ?“ kliče pretrgano.

„Samo mirujte, samo zavedite se, Helena.“

Burno prime Helena Rogersa za roko –

„Grospod polkovnik – pomagajte mi!“ – zakliče zdaj. „Vi ste pri meni, ali mi hočete pomagati?"

„Ne zapustim Vas več, Helena!“

„Moj otrok – kje je gospa, tujka?“

»Stolpna čuvaja jo iščeta."

„Iztrgala mi je Lidijo."

„Povejte mi vendar, kdo pa je bila ta gospa, Helena, in kaj je hotela od Vas?"

„Ne poznam je. Imela je temnomodri pajčolan. Naletela sem na njo pri premogarjevi hišici. Mislila je gotovo, da hočem otroka ukrasti –«

„Pa kaj to briga tujo osebo?"

„Mogoče, da je bila predstojnica kake oskrbovalnice malih otrok. Saj ne vem, gospod polkovnik! Zasledovala me je in zahtevala otroka nazaj, ne meneč se za to, da sem ji rekla, da je moj otrok – «

„In potem? Kje je mala Lidija?"

„Potem je prišla v stolpovo sobico – “

„Saj sem videl otroka poleg Vas, Helena."

„Da, ko sem bila na galeriji, je bila Lidija še pri meni. Potem sem Vam hotela naproti iti in zdaj je prišla tujka notri."

„Ali ta oseba mora vendar imeti kako korist ali vsaj kak povod, da Vam je vzela Lidijo."

„Mislim, da me je imela za kako žensko, ki hoče na nepostaven način otroka vzeti, kakor se je to tu v Novem Jorku že večkrat zgodilo."

„Ali Vam je otroka siloma vzela, Helena?"

„Iztrgala mi ga je iz rok. Gori je tako imenovan prevažalni stol. Predno sem mogla zabraniti, je z Lidijo stopila na ploščo in mehanizem je deloval."

„In tujka se je z Lidijo peljala doli?" „Saj nisem mogla nasprotovati, gospod polkovnik!« odgovori Helena.

„No, le pustite, saj se mora še nahajati v stolpu. Poiščem jo in ji dopovem, da se moti, če misli, da ste se hoteli krivično polastiti otroka. Gotovo mi veruje in Vam vrne malo Lidijo, ki jo jaz tudi poznam in ki sem jo iskal, da jo pripeljem nazaj v Vaš naročaj.“

„Da, pomagajte mi! Izpričajte, da je moja! Poiščite to gospo, ki je na me naredila utis, kakor da je okrožna predstojnica ali pri kakšnem ubožnem zavodu ali kaj tacega.“

„To se kmalu izkaže, Helena. Tod še ni prišla, sicer bi je bil videl ali slišal, torej je še v svetilniku,« pomirjeval je Rogers mlado mater. »Preslabi ste še – ostanite tu in prepustite vse meni.“

„Ah, da, saj vem, kako ste naklonjeni meni in mojemu otroku od prvega trenotka in kako sem jaz bila nehvaležna – ali mi morete odpustiti, gospod polkovnik?«

»Helena – ne vprašujte tako! Kaj niste čutili, kako Vas ljubim? Kaj takrat niste verjeli mojim besedam? Ali ste mar mislih, da sem človek brez časti, ki hoče izkoristiti Vaš obupni položaj, da Vas napravi še nesrečnejšo, da Vas zapelje in potem zapusti, kakor oni lopov, ki Vas je pahnil na rob propada? Ali me smatrate sposobnim, storiti kaj tacega?"

„Ne, gospod polkovnik, ne!"

»Hvala Bogu! Torej verjamete, da Vas resnično in odkritosrčno ljubim? Vi ste mi pisali, da ste svobodna in da onega sleparja sovražite in zaničujete –"

»Hudodelec je! Ločila sem se za vedno od njega! On je – Jon Gould, ki se je tu drugič oženil –“

„Jon Gould – morilec ladjarja Smita?"

„Da – strašno – ta je Artur Sever."

»Uboga žena! Toda – tolaži naj Vas, da ste osvobojeni tega groznega človeka! Res, prosti ste! Tega hudodelca zasledujejo, njegova krivda je dokazana, upam, da so ga že zasačili in da ga zadene zaslužena kazen."

„Moja slutnja je bila torej utemeljena – hotel me je odstraniti, spravil me je v blaznico, ko sem ga razkrinkala, a posrečilo se mi je, pobegniti."

„In zdaj, Helena, je prišlo vse na dan. Bodiva hvaležna Bogu, da sva ga rešena!“ je dejal Rogers, prijemši Heleno za roko »Jaz Vam bom zvesta opora, jaz Vas resnično ljubim in Vas odškodim za vse, kar ste pretrpeli. “

„Gospod polkovnik – Lidija."

»Ostanite tu! Jaz poiščem tujko in ji razložim vse.«

Rogers je stopil v hodnik.

V tem trenotku je slišal s stolpa prihajajoča čuvaja.

Vsled tega se je ustavil.

„Sta-li našla ono gospo?" jima je zaklical, v tem, ko je Helena stopila k njemu. „Ne, gospod polkovnik! Preiskala sva vse, a na stolpu ni nikogar najti.“

Zdaj sta prišla moža po stopnicah doli.

»Peljala se je s stolom, ki gre navzdol,“ je rekel Rogers.

„Ker ni prišla tod mimo, je še v stolpu."

„S stolom?“ je vprašal čuvaj in se ozrl po svojem tovarišu. »Potem je ni več tu.“

Helena se je prestrašila.

V smrtnem strahu se je obrnila do čuvajev in vprašala, kje je ta stol.

„Tu,« je odgovoril prvi čuvaj in odprl vratca. »Zadaj je še drug izhod.“

Iz tega prostora na cesto vodeča vrata so bila odprta.

Rogers je hitro pristopil k tem vratom.

„Ušla je!“ je zaklical. „Nič je ni več videti.«

Helena je sklenila roke in žalost se ji je razlila po obrazu.

»Pomirite se, Helena,« ji je rekel Rogers. »Če je ona gospa predstojnica kakega zavetišča ali kaj tacega, jo že dobim in ji vse pojasnim, tako da dobite otroka kmalu nazaj. Le pojdite z menoj nazaj v mesto, kjer hitro storim, kar je treba, da prideva do cilja. V moji hiši imam stanovanje za Vas! Hvala Bogu, da sem Vas našel! Zdaj Vas več ne zapustim."

Triindvajseto poglavje.
Marija in tujka.
[uredi]

Zdaj, ko se je nedolžnost starega Boba na tako jasen način izkazala in so ga iz zapora izpustili, je vzela Marija zvestega služabnika v svojo hišo.

Bob je bil od vsega, kar je pretrpel, še zelo slab. Strašni duševni boji, ki jih je prestal, so spodkopali njogovo zdravje. In še zdaj je bil vedno razburjen, ker je vedno mislil na Jona Goulda.

Marija je bila od preiskovalnega sodnika in od prizorov s Heleno popolnoma na jasnem o vsem.

Temno strmeč predse je vedno premišljevala. –

Onemu, kateremu je roko podala in ki je bil morilec njenega očeta, ni bilo ime Jon Gould, nego Artur Sever in jo bil Helenin soprog. In Helena je samo radi tega prišla v njeno hišo, da stopi ž njim v zvezo.

Velika nejevolja in sovraštvo, ki jo je navdajalo napram Arturju, raztegnilo se je zdaj tudi na Heleno, ki je bila po njenih mislih sokrivka Arturjeva. Ni se mogla znebiti misli, da je Artur odpeljal Heleno iz blaznice in da je zdaj ž njo v zvezi. Marija se je hotela prepričati, jeli Helena ona tajinstvena tujka, o kateri ji je govoril Bernard.

Čim dalje bolj se ji je usiljevala gotovost, da njena sovražena tekmovalka nosi modri pajčolan zato, da se je ne spozna, in da pod tem varnim pajčolanom tem brezskrbneje občuje z Arturjem, da, ga morda celo pri sebi skriva, ker ga uradniki kljub vsem iskanju še niso našli in prijeli.

Bernard se je trudil noč in dan z njemu lastno vstrajnostjo in eneržijo, da dobi zločinca. Nobena ladja ni zapustila pristana, da je ni Bernard preiskal. Na ta način je bilo Severju nemogoče, zapustiti mesto, moral je torej biti še v mestu.

Nekega dne se odloči Marija, da si sama pridobi prepričanje o vseh teh njo tako mučečih vprašanjih, ki ji niso dala miru. Vedno ji je stala strašna podoba pred očmi, da sta Artur in Helena skupaj, da sta zvezana, in da je bil pri nji.

Poizvedela je vse posameznosti o oni hiši, v kateri je Bernard naletel na tujko.

Zdaj se je napotila, da se sama prepriča o osebi, ki nosi modri pajčolan, katerega je mislila doli strgati in tako razkrinkati dotično žensko.

Ta misel ji je bila v tako veliko zadoščenje, da se ni dalje obotavljala.

Proti večeru najde dotično hišo.

Spodaj je bila res gostilna.

Marija gre v hišo in po stopnicah gori.

Ko je dospela gori, je bila tako razburjena, da ji je srce prenehalo biti.

Kaj, če dobi gospo z modrim pajčolanom? Če je ta gospa Helena?

Marija pozvoni.

Nihče ne pride.

Na kratko se Marija obrne in gre po stopnicah doli in v restavracijo.

Ob tej uri ni bilo tu nobenega gosta; gostilničar ji je prišel naproti.

„Ali veste, kdo stanuje v tej hiši?“ vpraša Helena.

„Ne brigam se za ljudi, milostiva“, odgovori gostilničar, »samo to vem, da stanuje v drugem nadstropji bivši kapetan, ki časih semkaj zahaja. “

„V prvem nadstropji stanuje neka dama?«

„Da, a še ne dolgo, natakarica mi je povedala.“

„Kdo je ta dama?“

Gostilničar pomaje z rameni.

„Vem samo to, da nosi vedno moder pajčolan, milostiva. Malo prej sem jo videl, ko je odhajala. Torej je ni doma!“

„Ne hodi-li k nji neki gospod?“ vpraša Marija.

Zdaj je mislil gostilničar, da ve, pri čem da je. Ljubosumnost je pripeljala to damo k njemu.

„Ne vem, milostiva, gospodje hodijo večkrat gori in doli.“

»Prinesite mi čašico čaja“, konča na kratko Marija pogovor z gostilničarjem in se vsede k oknu. S tega prostora je lahko videla vsakega, ki je prišel v hišo.

Hotela je tajinstveno tujko pričakovati.

Gostilničar je dobljeno naročilo sporočil v kuhinjo.

Kmalu potem je prinesla natakarica čaj.

Ko je postavila čaj na mizico pri oknu, se je radovedno ozrla na Marijo.

»Ali poznate gospo z modrim pajčolanom?“ je vprašala Marija, ko je plačala in dala natakarici napitnino.

„Poznam je ne, milostiva, ker ne vem, kako se piše in kdo da je.“

„Ste-li to gospo že kdaj videli brez pajčolana?“

»No, gospa; pajčolan ima vedno."

„Ste-li opazili, da hodi neki gospod k nji?“

»Časih je pač šel neki gospod k nji; lep, mlad visok gospod s temno brado.“

Marija se je zganila.

To je bil Artur!

„Zdaj ga pa že nekaj dni nisem videla", je pristavila natakarica.

»Mogoče, da ne prihaja več po dnevi, ampak samo še zvečer, da ga več ne vidim.“

Natakarica je šla po svojih poslih.

Marija se je vsedla tako, da je od zunaj ni bilo videti in opazovala mimoidoče ljudi.

Začelo se je mračiti.

V gostilni so užgali luči.

Nakrat je Marija vstala.

Elegantno opravljena vitka dama je prišla čez cesto proti hiši. –

Marija je natančno videla, da je to tista, katero je pričakovala, da ima moder pajčolan.

Marija je čutila, da ji srce burno utripa.

Tujka je stopila v hišo.

Zdaj je bilo treba dobiti pojasnila in gotovosti.

Zunaj so se čuli koraki.

Tujka je šla po stopnicah.

Odločilni trenotek je torej prišel.

Hitro je Marija odšla iz gostilne.

Prišedši do stopnic je čula ropot, ki nastane pri odklepanju vrat.

Treba je bilo zasačiti tujko, jo prisiliti, da da potrebna pojasnila oziroma ji strgati pajčolan.

Marija je stekla po stopnicah.

Tujka je ravnokar stopila v predsobo.

Marija je planila za njo.

Tujka se je obrnila vsa začudena.

»Vi ste Helena Sever«, je zaklicala razburjena Marija in stopila k tujki.

»Koga iščete?« je vprašala miloglasno tujka.

„Odgovorite mi, če ste Helena Sever“, jo zahtevala Marija. „Denite pajčolan proč.“

»Kdo pa ste? Ne pozabite, da ste v stanovanju Vam tuje dame!“ – je rekla gospa s pajčolanom. „Ne razumem, kako se drznete, priti sem –“

»Obup me je prisilil! Povejte mi, kdo ste! To moram vedeti, za vsako ceno.“

„Jaz Vas ne poznam. Če ne greste takoj iz tega stanovanja, Vas dam zapreti.“

„Dol s pajčolanom!“ je zaklicala Marija in poskusila strgati tujki pajčolan.

To se ji ni posrečilo, ker se je tujka hitro umaknila.

Tujka je z nenavadno naglostjo pahnila Marijo iz sobe.

Ko bi se Marija ne bila prijela za ograjo, bi bila padla po stopnicah.

Tujka je vrata v predsobo zaklenila.

Mariji se je zdelo, kakor da čuje porogljiv smeh.

To je še utrdilo njen sklep, dobiti pojasnilo za vsako ceno.

„K Bernardu«, je rekla sama sebi. Hitela je po stopnicah iz hišo, poklicala izvoščeka in mu ukazala, naj jo pelje k maršalu Bernardu.

Hitro je drdral lahki voz po mračnih ulicah.

Marija je z veliko nestrpnostjo čakala, da se pripelje na policijsko postajo, kjer je bil Bernardov urad.

Morda dobi Bernarda.

Ta ji mora na vsak način pomagati.

Zdaj so je voz ustavil pred hišo.

Marija je izstopila in hitela v policijski urad.

Vstopivši v zglaševalni oddelek, je srečala Bernarda.

„Vas iščem, gospod policijski maršal«, je rekla Marija.

Bernard je koj spoznal, da je Marija silno razburjena.

Obrnil se je in jo peljal v svojo sobo.

„Gospod policijski maršal!“ je začela Marija. »Pripovedovali ste mi o gospe z modrim pajčolanom –“

„Kaj je ž njo, gospa?«

„Bila sem ravnokar v hiši, kjer stanuje ta skrivnostna ženska. Zdi se mi, da vem, kdo da je in menim, da se skriva pri nji hudodelec Gould, ki se prav za prav imenuje Sever.«

„Ali ste bili tam in videli Goulda?«

„Ne, njega nisem videla, pač pa njo."

»Kdo je ona?«

„Prva žena Severjeva! Moja bivša družabnica.“

„Kaj mislite, da sta se sprijaznila?”

»Sodim, da sta se.«

„Potem se bom ravnal po Vašem mnenju.«

„Ta ženska se je branila, odstraniti svoj pajčolan. To potrjuje moj sum. Bila sem pri nji v stanovanju.«

„Kaj je tudi doma imela pajčolan?«

»Poskusila sem ji strgati pajčolan z lica, a ni se mi posrečilo. Smejala se mi je porogljivo. Prepričana sem, da je to Helena Sever, ki se je s svojim možem sprijaznila in ga sedaj skriva.«

„Če se Vaše slutnje izkažejo kot resnično, bo pojasnjeno, zakaj tega Goulda ali Severja doslej nismo mogli dobiti. Vaše obvestilo je jako važno.«

»Postopajte s silo, da se prepričate, kdo jo ta tujka. In če se izkaže, da jo to moja bivša družabnica, potem jo zaprite.“

„Iz Novega Jorka še ni mogel Gould pobegniti. Bil sem na vsaki ladji, predno se je odpeljala. Tudi sedaj sem namenjen iti na parnik, ki se odpelje jutri zjutraj.«

„In kdaj poiščete tujko?«

„Jutri zjutraj, gospa.«

Marija se je poslovila od Bernarda, ki jo je spremil do vrat. –

Potem si je oblekel površnik, kakršni se sploh nosijo in vzel star širok klobuk.

Kdor ga je videl v tej obleki, pač ni mogel slutiti, da je to prvi policijski uradnik Novega Jorka.

Bernard je imel navado, da je nastopal zdaj v drugi noši, da je laglje zasačil zasledovane ptiče.

Zapustil je policijsko poslopje, se peljal proti morju, in se tamkaj vsedel v majhen parnik, da bi s tistim dospel do velikega, ki je že delal zadnje priprave k odhodu in na katerem so se že zbirali potniki.

Ko jo dospel do te velikanske ladje, šel je po stopnicah gori in stopil na krov.

En sam pogled mu je zadostoval, in spoznal je iz gneče, katera je tu vladala, da so v trenutku vsi potniki na krovu.

Bernard se je takoj pomešal med množico ter vsako osebo premotril z ostrim svojim pogledom.

Nihče se ni brigal zanj, imel ga je vsak za sopotnika.

Ker je Bernard poznal onega, katerega je iskal, po osebi, bilo mu jo lahko, prepričati se, je-li Artur med potniki ali ne.

In tako je storil to vsak dan na vsaki ladji, medtem ko je v mestu na kolodvoru Rogers z nekaterimi uradniki pregledoval vsak vlak.

Artur ni mogel proč, ni mu bilo mogoče bežati.

Bilo je torej gotovo, da so je še vedno skrival v Novem Jorku ali pa v njegovi najbližji okolici.

Na oceanskem parniku ga ni bilo.

Štiriindvajseto poglavje.
Grozna ura.
[uredi]

Rogers je vzel Heleno s seboj v svojo v Broocklynu ležečo hišo, da bi ji tam odkazal varno zavetje.

Med tem, ko je on stanoval v sobah na desni strani veže, peljal je Heleno v ona dva prostora, katera sta se nahajala na nasprotni strani.

„Tu ste v varnosti, Helena“, rekel ji je, ko je stopil ž njo v prijazno opremljeno sobo, poleg katere je bila potem še velika spalna soba, „tu lahko mirno čakate, kaj prinese prihodnost.“

„Hvaležno sprejmem Vašo pomoč, gospod polkovnik«, odgovorila je Helena, „saj vem že dolgo, da sem našla z Vami zvestega in blagodušnega prijatelja. “

„Nadejam se, da Vam bodem kmalu več ko to, Holena, upam, da postanete zdaj kmalu moja. Ločitvi od onega moža, ki je postal hudodelnik, ni nič več na poti. In potem mi podarite roko v večno zvezo. Slavil bom tisto uro, pričakujem jo nestrpno. In zdaj hočem najprvo izpolniti drago mi dolžnost ter pomiriti Vaše revno srce radi majhne Lidije, kateri hočem biti ljubezniv oče.“

„Da, da, gospod polkovnik – ne pustite me delj časa v nevednosti radi mojega ubogega otroka!“

»Takoj grem in jo poiščem. Zapustim Vas s tolažbo, da ste tu v varnosti, Helena. Moja oskrbnica Vas bo preskrbela z vsem. Upam, da še danes pripeljem Vašo ljubljenko nazaj! Z Bogom do tedaj.“

Rogers je srčno stisnil Heleni roko in zapustil sobo. Ko je še zunaj svoji stari oskrbnici dal vse potrebne ukaze, šel je na pot.

Kmalu je vstopila stara čedna žena pri Heleni ter ji prinesla jedi in pijače, potem je v mraku zapustila hišo g. Rogersa, pri katerem je imela postrežbo preskrbeti le po dnevi.

Helena je bila sedaj sama v hiši. Stala je pri oknu v pritličju ležečega stanovanja ter zrla ven v večer. Bilo je zunaj še precej svetlo, v sobi pa se je temnilo.

Od donešenih jedil je Helena le malo užila, skrb za Lidijo ji ni dala miru. Akoravno je našla pri Rogersu zavetje in se je lahko oddahnila, mučila jo je vendar še vedno negotovost glede otroka. Ako bi ji Rogers pripeljal hčerko, potem bi vendar enkrat po dolgih hudih bojih zadobila nov up.

Nakrat jo začela prisluškovati.

Klici iz daljave zadoneli so ji na uho.

Čudno so se razlegali po mraku.

Čuti je bilo, kakor da bi bil nastal onstran vode velik hrup. –

Helena šo ni mogla razločiti, za kaj se gre. Kar je zaslišala bolj natanko klic: Ustavi!‘‘

Bržkone so nekoga preganjali.

Klici so se razdelili.

Hipoma je bilo videti onkraj ceste redarja.

Bil je gotovo eden izmed preganjalcev.

Zdaj je tekel naprej.

Drug redar mu je sledil.

Možje so menda izgubili sled bežočega, kor tudi na drugi strani je zadonel zamolkel klic: „Ustavi!«

Helena si sama ni mogla tolmačiti, zakaj se jo je polastil tako neizrekljivo boječ občutek.

Redarji so hiteli mimo hiše.

Zdaj se je prikazala onkraj na vogalu sključena postava človeka.

Plaho kakor zasledovan jelen, ustavil se je za trenutek in se ozrl naokoli.

To je moral biti oni, kojega so redarji in drugi možje lovili.

V tem trenotku, ko se je onkraj na vogalu ustavil, je Helena lahko zaupila.

Artur!

Mož brez pokrivala, ki je stal onkraj ceste ter se pazljivo ozrl, bil je Sever, zločinec!

Njega toraj so zasledovali! On je bil hipoma pred njenimi očmi. Negibna, od strahu otrpnjena, stala je Helena pri oknu ter nepremično gledala proti Severju.

Groza se ji je brala z obraza.

V tem je skočil Sever, s popolnoma povešeno glavo čez temno cesto.

V naslednjem trenotku so se zunaj hišna vrata odprla.

Potem so se lahno zaprla.

Lazeči, šumeči koraki bližali so se sobi.

Zdaj so se vrata nagloma odprla.

Sever je planil v sobo.

Ali je Heleno pri oknu zapazil?

Nema, nezmožna ganiti se, je stala tu.

Sever se je naglo ozrl po sobi.

Bil je po prestanem lovu grozno bled. Njegov telovnik in fina vrhna srajca bila sta v neredu, kakor da bi ga bil nekdo zgrabil. Lasje in brada so bili zmršeni. Prsa so se mu močno vzdigovala. Oči so se mu iskrile, žarele so ko ogenj.

„Tu – sem varen!«, siknil je s hripavim glasom, „tu je hiša policijskega polkovnika – tu me nihče ne išče. – Ti me moraš tu obdržati – me moraš skriti!“

Stopil je proti Heleni.

Ta pa je skočila prestrašena nazaj.

„Stoj mi na strani – moj Bog!“ – zaupila je Helena.

Sever je skočil proti njej.

V tem trenotku jo je tudi že držal za roko.

„Ničvrednež – poberi se od mene!“ zakričala je zopet Helena.

„Kdo je tu v hiši razun Tebe?« – izustil je Sever.

Helena je obupano poskušala so osvoboditi iz njegovih rok.

„Govori!« zahreščal je Sever.

„Odgovori! Priznaj!"

»Nazaj! Ne predrzni se, se mene dotakniti, zločinec!« zavpila je Helena z najglobočjim zaničevanjem ter se iztrgala Arturju iz rok.

Hotela se je proti oknu obrniti, da bi ga odprla.

„Kaj hočeš tam?« siknil je Sever.

„Redarje hočem poklicati ter Tebe izročiti, kakor je moja dolžnost!“

„To bi bila moja smrt!"

»Pomagajte!« upila je zdaj Helena.

Z nadčloveško močjo potegnil jo je zdaj Sever od okna proč sredi sobe.

»Poslušaj me“, rekel je zdaj z zamolklim glasom, „gre se za Tvojega otroka!«

Helena se je zganila ter srepo gledala demona, ki jo je v tem trenotku spomnil na najdražje njeno bitje.

„Tvoj otrok je v mojih rokah!“

„Lažeš!“ je zavpila Helena.

„Še tak krik – in usoda Tvojega otroka je odločena!“

„To ni mogoče, to ni resnično, da imaš Ti mojega otroka!“

„Dokažem Ti! Ona gospa mi ga je donesla, katera Ti ga je vzela. “

„Ona gospa? Satan je to, kakor Ti, ako je s Teboj v zvezi! “

»Ona je že dolgo na moji strani. Jaz Ti to samo zato povem, da ne boš delj časa dvomila nad tem, da si v mojih rokah. Ako ne izpolniš tega, kar od Tebe zahtevam, ne boš videla nikdar več svojega otroka!«

Helena je obupno vila roke.

„Gospa mi ga je prinesla, zato ga zamoreš le od mene nazaj dobiti«, rekel je posmehljivo Sever.

„Ujeli Te bodo! Otroka Ti vzeli! Strgali Ti ga bodo iz rok, Ti grozovitež!“

Sever je zmajal bledo glavo.

„Motiš se! Ne računi na to, kajti s tem bi se sama obsodila, da svojega otroka nikdar več ne vidiš, ker v tej uri ga že ni več v Novem Jorku in razun mene ne ve nihče, kje se nahaja.«

„Ti me hočeš trpinčiti do smrti!“

„Tvoj otrok živi – danes še živi. Nahaja se v družbi glumačev, ki hodijo iz kraja v kraj, in nikdar več ga ne dobiš, ako ne storiš po moji volji.“

„Moja Lidija! Moja uboga Lidija!“ je stokala Helena in zakrila obraz z rokama.

„Ti jo lahko nazaj dobiš", nadaljeval je Sever s stisnjenim glasom, »ona naj živi, ako me Ti tu pri sebi skriješ. Mene zasledujejo! Ali slišiš zunaj glasove? Našli so moj sled in iščejo tu okoli. Ta hiša je last policijskega polkovnika Rogersa, tu me zasledovalci ne bodo iskali, tu jim toraj zbežim lahko. Odpeljati se mi ni mogoče. Bernard, ta neutrudljivi lopov, kateri menda nobenega spanja ne potrebuje, se prikaže povsod in preišče vsako ladijo.«

V tem hipu zadoneli so zunaj, prav blizu oken, zopet glasovi onih policajev, ki še vedno niso odjenjali iskati Severjev sled tu v bližini, kjer jo eden izmed njih Severja videl in spoznal.

Dobro se je slišalo, ko je mimogrede eden redarjev druzemu rekel, da je to hiša polkovnikova. Glasno govoreč so šli naprej.

Zdaj se je Helena ohrabrila.

Hotela je k oknu – hotela je klicati. –

Obupen namen se je je polastil.

„Ako me ovadiš, potem je Tvoj otrok izgubljen!“ šepetal je Sever, ki se ni ganil, ker je bila nevarnost v tem hipu največja.

»Vsemogočni Bog – usmili se me!" zdihnilaje. „Kaj naj storim?“ – –

»Odloči se! Ako me izdaš redarjem, ne vidiš nikdar več svojega otroka, to Ti prisežem – in Ti me poznaš!«

Hipoma se je Helena prisluškajoč vzdignila.

Tudi Sever, ki je sključen, prežeče pred njo stal – zganil se je – in poslušal. –

Hišna vrata so se odprla. –

Ali so prišli redarji v hišo?

Njihovih glasov se ni več čulo.

A koraki so se slišali v veži.

„Ako daš le glas od sebe, umre otrok!« zašumelo je skozi temno sobo.

Sever se je splazil v ozadje, kjer so je stisnil za neko zofo. –

Mož uresniči svojo grožnjo, Helena ga je poznala – in strah za otroka zaprl ji je usta. –

Vrata na drugi strani so se odprla.

Težki koraki prišli so zopet nazaj.

Helena je še vedno stala sredi sobe s sklenjenimi rokami.

Tudi zunaj pred hišo postalo je zopet glasno.

Ali so redarji oblegali vrata?

Ali jim je bilo to v gotovost, da ni mogel Sever nikjer drugod ostati, ko tu v tej hiši?

Zdaj so se odprla vrata v to sobo.

Svetel žarek luči je prišel notri.

Rogers, z gorečo svetilko v jodni in bleskeči samokres v drugi roki, stopil je na prag.

„Zakaj ste še v temi, Helena?" vprašal je in strmel. „Vi ste tu gotovo v strahu, ker – –«

Besede so zamrle na njegovih ustnih.

Vprašajoči, temni pogled iz njegovih oči padel je na tresočo se Heleno.

Rogers je že videl en del Severjevega života, ki za zofo ni našel dovolj prostora. Sum se mu je vzbudil, ki mu je kakor zbodljaj presunil srce in nanj grozno uplival.

Trenutek je bil videti od tega suma tako premagan, da je stal kakor okamenel.

Redarji so mu, ko se je zunaj svoji hiši približal, naznanili, da je Sever moral v eno teh hiš zbežati.

Rogers se je takoj spomnil Helene in si predstavil njen strah.

Da bi jo varoval in tolažil, stopil je naglo v hišo, prižgal je svetilko in zdaj -------

»Redarji!" zadonel je nakrat njegov močni glas po hiši in skozi odprta vrata na prosto.

Sever je skočil po konci.

Vsi dogodki zvršili so se v kratkih trenotkih, tako da Helena ni imela niti toliko časa, da bi se oddahnila od svoje strašne razburjenosti ali pa da bi se obrnila do Rogersa.

Nastal je hrupen lov v sobi.

Sever je obupno poskušal priti na prosto, zbežati pred vstopivšimi policaji.

„Udajte se!« zavpil je Rogers z grmečim glasom ter je dvignil samokres. »Jaz Vas ustrelim, Jon Gould ali Sever, ako se ne udaste."

Ker se je Sever pred pretečim orožjem za hip ustavil, planili so redarji nad njega in ga premagali.

Bled, z grozno spačenimi potezami, udal se je zdaj v svojo usodo.

»Odpeljite ga!« je velel Rogers.

V tem trenotku je stopila Helena, ki ni slutila, kaj se vrši v duši polkovnika, pred njega.

»Gospod polkovnik«, rekla je s tresočim glasom, „pretil mi je z Lidijo! On ima mojo Lidijo! In ni mi še povedal, kje ima mojega otroka."

„To ni mogoče«, odgovoril je Rogers resno kakor nikdar prej, „kako je prišel ta zločinec zdaj v to hišo? Kako je vedel, da ste Vi tukaj, da ga bodete skrili?“

»Tega ne vem, gospod polkovnik; jaz ga nisem skrila, žugal mi je s smrtjo mojega otroka, ako bi klicala na pomoč!“

„In Vi mi hočete reči, da ste mu verjeli, gospa Sever? Saj veste, da ima ona dama Vašega otroka!«

„Ona dama je njegova deležnica zločinstva! On mi je rekel, da mu je ta gospa otroka prinesla in izročila.”

Rogers se ni mogel otresti groznega nezaupanja, da je bila Helena še v zvezi s Severjem, in da ga je tu v temni sobi pričakovala in skrila.

Redarji so odpeljali Severja iz hiše. Trije so bili okoli njega in ga vzeli s seboj.

»Gospod polkovnik, poskusite ga pripraviti, da prizna resnico, kar se tiče mojega otroka!« prosila je Helena.

Rogers je samo prikimal z glavo, a mrzlo in strogo, potem je pustil luč v Helenini sobi in je odšel. Vrnil se je v svoje sobe. –

Tu je stal trenutek kakor razbit, omamljen. Kar je ravnokar doživel, bi ne bil nikdar smatral možnim, tega bi si ne bil nikdar mislil.

Ali je izgubil svoje srce na nevredno? – – –

Petindvajseto poglavje.
Arturjevi ženi.
[uredi]

Bilo je odločeno!

Helena je prihodnjega dne sklenila, iti po poti, katera ji je bila edina odprta.

Čutila je, da je nastala med Rogersem in njo razpoka, katera jo je prisilila k odhodu, k odhodu za vedno.

Helena je iz hipno mrzlo zdržnosti polkovnikove zadobila. prepričanje, da ji ne veruje, akoravno ji ni ničesar predbacival – in bila je preponosna, da bi se bila proseče do njega obrnila. Njegova molčečnost, njegovo izpromenjeno obnašanje dokazalo ji je, da jo je opustil. In njenim besedam ni verjel!

Kaj naj bi še hotela v njegovi hiši?

In ni-li bila sveta materinska dolžnost, da išče svojega otroka, da ga nazaj dobi za vsako ceno? To se je moralo zgoditi pred vsem! To je bila edina misel, katera ji je vedno silila v glavo, proglasila vse drugo. Lidijo mora rešiti iz rok njenih mučiteljev!

Ta namen dal ji je novo hrabrost, novo moč.

Tiho, ne da bi Rogersa s slovesom ganila ali morda za trenotek omehčala, hotela ga je zapustiti. Ni ga hotela prikleniti na svojo nesrečno usodo. Bil je zato preblag. In rekla si je, da, akoravno bi se dal zdaj morda pregovoriti, sčasom bi se morda vendar čutil nesrečnega in bi ji znova ne zaupal.

Rekla si je, da ima vse jedno še eno bitje, katero bi ji verjelo, ji pomagalo – Marija!

Če bi šla k nji in bi ji razodela, da ni brezumnica, marveč da je vse to resnica, kar ji je v oni obupni uri povedala, bi ji Marija verjela. Saj je poznala njeno mehko, sočutno srce. Morda bi ji pomagala, najti Lidijo in jo iztrgati iz rok onih ljudij, h katerim jo je privedel Sever ali ona skrivnostna žena, da bi jo s hudim ravnanjem izučili v umetnostih, s katerimi naj bi zabavala gledalce – –

Helena se je tresla pri misli na strašno usodo in življenje, katero je bilo namenjeno njeni ljubljenki, edinemu bitju, ki ga je še imela na svetu – in ta misel je bila toli mučna za njeno materino srce, da se je morala ohrabriti, da reši svojega otroka in naj bi hodila in iskala do konca sveta.

V noči, ko ni mogla spati, odločila se je in zdaj je hotela ta namen izvršiti.

Bila je zdaj zadovoljna s seboj, ko je prišla do tega, pričeti svoje delo.

„Ti se ne bodeš hudoval, blagi, preljubi mož“, mrmrala je, ko je hotela zapustiti hišo Rogersa – ustavila se je blizu vrat – opravljena popolnoma – v črni, priprosti obleki – na glavi le črni pajčolan, katerega je zvezala pod brado. – „Ti me boš pozabil, kakor si me opustil. Ti dobiš drugo ženo, ki bo Tvoje ljubezni bolj vredna, ko jaz, ali katera Te bo saj bolj osrečila nego zamorem to jaz. In potem pride dan, ko spoznaš, da si krivico delal nesrečni Heleni Sever. Težkim srcem grem od Tebe – a vendar se ne morem ločiti od Tebe, ne da bi Ti oznanila resnico in ne da bi se Ti še enkrat zahvalila za Tvojo ljubezen –“

Helena se je vrnila – sedla k mizi ter pisala kratko pismo Rogersu.

„Ločim se od Vas, gospod polkovnik! Čutim, da bi Vas vzlic svoje vroče ljubezni, in svoje vse srce napolnjujoče hvaležnosti ne osrečila – in ker prosim Boga za Vas le največjo in najčistejšo srečo, ker molim za Vas k Večnemu, zato Vas nečem prikleniti nase. Dam Vam toraj besedo nazaj, katero ste mi dali. Grem – in Vi me ne boste našli več – nikdar več – a da me ne bodete imeli za brezčastno, hočem Vam v tej uri razstanka za vse življenje sveto priseči, da nisem bila nevredna Vaše ljubezni, da nisem bila v zvezi z onim ničvrednežem, katerega ste našli pri meni, da ga nisem imela skritega, da sem le molčala, ker mi je pretil s smrtjo mojega otroka! In zdaj, ko sem olajšala svoje srce, Vam pokazala, da nisem nehvaležnica, da le Vaše usode, kateri želim vso srečo sveta, nisem hotela zvezati s svojo, ki je brezkončna vrsta hudih bojev in trpljenj, zdaj pojdem – – z Bogom, dragi, nepozabni, večno ljubljeni mož, z Bogom na veke! Bodite srečni, tako srečni, kakor to za Vas z nebes prosi

Vaša

hvaležna, zgubljena

Helena Sever. “

Vstala je. Pismo je pustila na mizi.

Za trenutek je prisluškovala.

V hiši se ni nič genilo.

Zdaj je stopila k vratom.

Tiho jih je odprla.

Rogers je ni slišal, ni prišel.

Helena mu je dahnila zadnji pozdrav in je brez šuma zapustila hišo.

Zopet je bila sama – zapuščena. A imela je nov pogum, pogum, katerega ji je dajala materina ljubezen. Hotela jo rešiti svojo Lidijo iz rok njenih mučiteljev. Morda bi ji mogla Marija povedati, kdo je bila žena z modrim pajčolanom, katera je že nekaj časa občevala s Severjem. Bila je itak Mariji dolžna popolno pojasnenje, zato se je takoj pripravila na pot.

In potem? Ako bi Marija ne poznala skrivnostne žene?

Helena je dospela do hiše v Klintonovih ulicah št. 5, v kateri je preživela tako grozne ure, v kateri je šele spoznala vso Severjevo podlost.

A zdaj ga je bila rešena, zdaj je svoje srce že davno odtrgala od njega za vekomaj.

Ko je vstopila v hišo, šla je naravnost k stopnicam.

Nikogar ni bilo videti ali slišati.

Stopila je proti vratom, katere so peljale v Marijino soba ter je potrkala.

Ko se je zaslišal klic „notri“, odprla je vrata. Marija, ki je sedela pri svoji pisalni mizi, skočila je pa konci, ko je vstopila Helena.

Nepopisno sovraštvo zablestelo je v njenih očeh, in od jeze je prebledela.

»Vi se drznete stopiti v mojo hišo?“ rekla je s tresočim glasom. „Vi se drznete prestopiti ta prag?" Helena se je močno prestrašila.

»Milostiva“, odgovorila je, „glas mojega srca gnal me je semkaj, k sotrpinki – “

„Hahaha“, zasmejala se je Marija porogljivo, »Vi ste bili vredni tega druga! Poznam zdaj vse laži, prevare in hudobnost! Bilo je vse dobro premišljen načrt! Vi in oni lopov, ki me je ogoljufal, delala sta skupno! Vi ste dopustili, da se je hudobnež poročil z bogato dedinjo milijonarja Smita, ker bi s tem pridobili velikanske svote. – Vi ste prišli, brezčastna goljufica, ki me je varala in ganila, v mojo hišo, da bi bili v bližini svojega druga – – o zdaj vem vse, bilo je vse dobro urejena igra, Vaš poset, vstop kot družabnica, navidezna nepoznanost med onim hudodelcem in Vami –“

Helena je stala kakor okamenela. Strah onemil jo je za nekaj minut.

»Bila je to nesramna zarota; njena žrtev sem postala jaz“, nadaljevala je Marija, „Vi ste sokrivka onega nesramneža! In Vi se upate stopiti mi pred oči?«

„Milostna – vse, česar me tu obdolžite, me ne zadene«, zavrnila je zdaj Helena odločno, „vse obtožbe so napačne, so le sumničenja, izvirajoča iz Vašega razkačenega srca! Kakor ste Vi ogoljufani, tako sem tudi jaz –«

„Zakaj ste stopili v mojo službo?“

»Našla sem Arturja tu!“

„In hoteli ste biti v njegovi bližini, da bi za mojim hrbtom ž njim skupno delali!"

„Tudi to je napačen, sramoten sum! Jaz sem imela največjo pravico do njega –“

„To pravico Vam rada odstopim!«

„Upala sem takrat, zgubljenega poboljšati, spominjati ga njegovih dolžnosti, pustiti mu izber –“

»Nobene besede dalje! Kaj hočete tu?“

»Hrepenenje po mojem otroku me je pripeljalo sem, milostiva. Neka dama z modrim pajčolanom mi ga je vzela, in zvedela sem, da je bila ona dama z Arturjem Severjem v ozki zvezi – “

„Hahaha – kaka nova komedija! Vi ne slutite, da že poznavam Vašo novo igro! Dama z modrim pajčolanom!« Helena je čutila, kako ji je prisiljeni smeh do skrajnosti razkačene žene rezal srce.

»To meni neznano osebo bodete morda Vi poznali«, rekla je.

„Da, prav imate! Poznam to osebo, ki igra novo komedijo! Ta oseba ste Vi, hinavka!"

Vse je Helena pričakovala, le ne te nove obtožbe in tega suma.

Vzravnala se je po konci. Njeni pogledi in poteze postali so mrzli, ledeni.

„Vi menite, milostna, da sem jaz ona gospa z modrim pajčolanom?“ vprašala je preblede.

„Saj vem iz skušnje, da ste izvrstna igralka, saj ste mi z Vašim občevanjem v moji hiši dosti dokazov zato dali! A zdaj se mi ne ljubi več igrati ulogo ogoljufane!“

„Tudi tu mi delate krivico.“ –

»Dovolj! Molčite! Jaz Vas sovražim, zaničujem, s tem je vse povedano, kar za Vas občutim! Vi ste ona žena z modrim pajčolanom, katera hoče s to maškarado doseči katerekoli nove skrivne namere! In Vi ste še vedno v zvezi z onim nesramnežem, katerega ravno tako sovražim, kakor Vas! Ali hočete morda tajiti, da so ga našli pri Vas, pri Vas skritega"? Ali hočete tajiti, da je bil Vaš drug potem osvoboden z Vašo pomočjo?« –

»Osvoboden? Kdo? Sever?" siknila je Helena prestrašeno.

„Vidite toraj, da sem poučena o vsem, kar se je dogodilo včeraj zvečer«, nadaljevala je Marija, „in to vse je Vaše delo!“

»Ali razumem prav? Sever je bil osvoboden?«

„Poberite se izpred mojih oči! Vaša navzočnost spominja me največje nesreče mojega življenja! Ne pokažite se nikdar več pred menoj – nikdar več.“ – –

Marija se je zgrudila – velikanska razburjenost, ki jo je prignala do tega izbruha sovraštva, spremenila se je zdaj v divjo bolest – glasno ihte, na vsem telesu se tresoč, padla je na zofo, ter stisnila obraz v roko in blazino.

Akoravno je Marija Heleni veliko krivico storila, je vendar brezmejna bolest uboge žene vzbudila Helenino sočutje s tako močjo, da je pozabila vse žalitve in stopila k Mariji.

„Milostna«, rekla je tiho in milo, „obe sva nesrečni, obe enako nesrečni postali – a jaz sem še več pretrpela ko Vi, kajti jaz sem vse zgubila, vse – tudi svojega otroka! In da bi našla vsaj njegov sled, prišla sem k Vam. Lahko sem stopila pred Vas z mirno vestjo, ker jaz sem nedolžna! In zdaj izvem iz Vaših besedij, da Vi ne poznate one žene, ki jo bila v skrivni zvezi s Severjem, ker Vi ste mene imeli za omoženo! Tako tudi tukaj ne najdem ne pomoči, ne oporišča, niti sledu. Bog Vam pomagaj! Kar ste mi v tej uri storili, Vam odpustim. Saj ste tudi nesrečni, ogoljufani kakor jaz." –

Marija ni slišala, ne vstala.

Helena je zapustila sobo.

Tudi tu ni našla opore, ne pomoči. –

Zdaj je stala sama na svetu!

Ko je stopila iz hiše na cesto, kjer je množica ljudstva hitela mimo nje, ustavila se je za trenotek – podoba njenega očeta stopila ji je v duhu pred oči – spomnila se je srečnih dekliških let, ko se je s svojo materjo roko v roki sprehajala – ko so še sluge veselo in hitro izpolnile vsako njenih želj – ko je bila še mlada grofica Ostrovrharjeva, za kojo naklonjenost so se poganjali prvi možje cele dežele, katera je bila deležna velike pohvale, ako je ob zvoku klavirja vzdignila krasni svoj glas.

In zdaj?

Zavržena je bila, brez domovine, brez denarja in pomoči, obsojena, slediti svojemu otroku, ga iskati, tavati okoli – beraška grofica!

A ni smela obnemagati, ne oslabeti!

Solza se ji je osušila v očeh. –

Ali ji je Sever resnico povedal? Je-li bila majhna Lidija resnici pri glumačih? Ali so jo le-ti vzeli s seboj? In kam?

Vsaka ura, katero je pustila Helena preteči, ločila jo je le še bolj od njenega ubozega otroka. Predočila si je njegove solze, njegov strah, slišala njegov glas, kateri jo je klical – čula njegov stok ob hudem ravnanju surovih ljudi, kateri so nežno dekletco vadili, urili kakor žival. – –

Morala je za njim, ga morala iskati! Ne minute ni smela izgubiti!

A kam so šli glumači, katerim je Sever izročil deklico?

Zunaj v predmestjih, kjer so bivali reveži, delavci s svojimi rodbinami, obubožani ljudje, tam so se navadno napravljali vrtiljaki, cirkuzi, opičja gledišča – – kaj, ko bi v oni izmed teh barak našla Lidi, pobarvano, spačeno do nepoznatosti? – Morda je bila še v enem ali drugem predmestju!

Polna tega upanja napravila se je Helena na pot proti oddaljenim predmestjem. –

Beraška grofica iskala je svojega otroka! Morala ga je nazaj dobiti in naj bi prehodila in preiskala ves svet! –

Šestindvajseto poglavje.
Punt na barki.
[uredi]

Vrnimo se še enkrat k prejšnjemu večeru. Je-li imela Marija prav s poročilom, da je Sever zbežal?

Trije redarji, kateri so Severja ugrabili, prišli so komaj na cesto, kjer so se tu in tam zažigale svetilke, ko so hoteli nevarnega hudodelca ukloniti, da bi jim v gneči ne ušel. Medtem, ko so ga obstopili, mu je eden policajev z močno konopno vrvjo zvezal roki na hrbtu.

Škripal je z zobmi od jeze – a moral se je udati, ker je bil v rokah redarjev. Kaj naj bi storil? Ako bi se bil tudi, dokler še ni bil uklenjen, osvobodil enega s hitrim udarcem s pestjo, da bi ga vrgel ob tla, druzega sunil od sebe, bi ga bil gotovo tretji z enim samim udarcem s svojim kratkim pobijalcem – elastično palico, ki ima na vsakem koncu svinčeno kroglo – pobil na tla ali pa mu zdrobil roko.

In zdaj ni mogel ničesar več storiti, da bi se osvobodil.

Redarji so ga odpeljali s seboj po cestah, kjer se je tu in tam opazovalo prepeljanje jetnika, v obče pa so se ljudje za vse le malo zanimali.

Zdaj so prišli z jetnikom mimo premogovega skladišča.

Sever je gledal te prostore.

Ta kraj mu je bil dobro znan! Tu v bližini morala je biti ladija, na kateri so ga morali prepeljati redarji.

Premogarji so prišli od skladišč. Mnogo jih je bilo, ki so tudi morali na ladijo, da so prišli do kakega oddaljenega kraja v mestu.

Delavci v skladiščih in na ladjah in pa policaji pristana, kakor tudi policaji sploh se niso dobro razumeli: večkrat so nastali prepiri med obema strankama vsled prestopka reda.

Ko so se redarji z jetnikom približali bregu, koder je parnik ustavil, bilo je tam zbranega že mnogo ljudstva, katero je čakalo na ladjo, da bi se prepeljalo.

Tu in tam je gorela na bregu svetilka in iz vode semkaj je bliščala velika rudeča svetilka, ki je naznanjala, da se parnik že bliža.

Med čakajočimi na bregu bilo je mnogo delavcev-premogarjev, in komaj so se mestu približali trije redarji z jetnikom, ko so se najprvo slišale nekatere polglasne opazke, nanašajoče se na policaje.

A ti se niso brigali za to, marveč prišli so s Severjem, da bi v bližini pristanišča čakali, ker parnik, čigar šum se je že slišal, moral se je v malih trenotkih ustaviti ob bregu.

Navadno je nastala potem gneča, ker bi bil vsak rad kar mogoče hitro na ladji.

Redarji so si delali pot skozi množico.

Pri premikanju, ki se je s tem provzročilo, padla je neka žena čez nekaj stopnic na mostu.

V tistem hipu dvignila se je grozeče črna pest.

Velik zamorec, eden izmed delavcev, ki je prav blizu redarjev stal, zavpil jim je glasno očitanje radi te, od njih provzročene gneče.

To pa je bilo znamenje k splošni ustaji.

Ker je eden redarjev zamorca hotel v stran pahniti, je bil ta še bolj razkačen in je besno planil nad njega.

Hipoma je tudi nastalo na pristajališči splošno vpitje in redarji so bili s svojim jetnikom nakrat v gosti gneči. Parnik se je ustavil. Njegova piščal pomešala se je med hrup, da je bil šunder še večji.

Mnogo ljudi sililo je od parnika na breg in ob jednem skušali so oni, ki so bili namenjeni odpeljati se, priti na parnik. Sever je takoj spoznal ugodno mu priliko.

A eden redarjev ga je zgrabil in ga vlekel s seboj na barko. Drugi je prišel takoj za njim, a tretjega so zamorec in drugi delavci stiskali.

Nakrat pa je ugledal poleg sebe prosto pot in hitel je za svojimi tovariši na parnik, kjer je nastalo novo prerivanje. Veliki, široki parnik pa se zaradi tega ni premaknil, ker je trdno ležal ob bregu.

Zdaj je planil zamorec za policajem.

Z divjim upitjem sledili so mu delavci.

Tako je prišlo, da so bili redarji na parniku v hipu obkroženi od bojaželjnih mož.

Njihovi pozivi in opomini ostali so brezuspešni.

Eden izmed redarjev hotel je možem razložiti, da so ujeli razbojnika, a njegov glas izgubil se je v rabuki.

Zdaj je začel oni policaj, katerega so najprvo napadli, tolči s svojim pobijalcem okolu sebe.

To je dalo znamenje k vsostranskemu spopadu na ladji. Drug redar je v svarilo ustrelil s svojim samokresom, ali komaj se je to zgodilo, ko je bil tudi že premagan in orožja oropan.

Nekateri delavci, ki niso vedeli in so tudi niso brigali, kdo je jetnik, iztrgali so Severja redarjem, da bi se tem nasproti postavili in eden je Severju, ko ga je ta za to prosil, snel verige z rok.

Zaman so se trudili redarji, da bi zadržali jetnika, zaman so poskušali najbližje stoječe nazaj potisniti. To vse je samo pomnožilo besnost mož, in unel se je divji boj mej njimi in redarji, katere je premoč tako obkolila, da se niti ganiti niso mogli.

Kapitan, ki je ves ta razburljivi prizor opazoval od svojega mosta, se je na kratko odločil končati upor s tem, da je dal znamenje za odhod.

Stroj začne delovati.

Ladja se začne premikati.

V tem trenotku prerije Sever z vso silo zraven njega stoječo človeško mejo, da bi prišel na konec ladje, katero so ravnokar odrinili.

Z obema rokama si naredi pot. Prost spon, oproščen redarjev, imel je samo eno misel, da se z begom reši.

Ko se prerine skozi gnečo do krmila, je ladja že zapustila obrežje.

Sever je sprevidel, da ga zamore rešiti le drzen skok.

Hitro spleza na doprsnjak.

V tistem hipu se že požene z ladje na most za izkrcanje.

Skok se posreči.

Sever skoči na most in pade, medtem ko je ladja hitro plula dalje.

Neki uradnik ali paznik broda, ki je imel na obrežju stražiti, pride proti njemu.

Sever vstane hitro.

„Tukaj se morijo in pobijajo,“ zakliče pazniku, „tedaj je bolje, ako se počaka na drugi parobrod; saj ti ljudje ne gledajo, kam da udarijo.«

In paznik, ki ni poznal prave zveze, je šel dalje po svojih opravkih, ne da bi se bil dalje brigal za moža, ki je skočil z ladje.

Sever se na lahko zasmeje in za trenotek obstoji. Za zdaj je bil iz nevarnosti – zdaj je bil prost! Ali kam naj se obrne, da ga zopet ne najdejo in ne spoznajo?

Pred vsem se je moral skriti in priti v varnost, zato hitro zapusti obrežje in hiti v teman, zapuščen kraj, kjer je mogel nadalje sklepati.

Medtem pa je na parobrodu narastel punt in vrišč tako, da so drugi potovalci bežali v kajite, ker že niso bili varni življenja.

Redarji so bili v tako slabem položaji, da so mogli misliti samo na se.

Zastonj so poskušali napadovalcem dopovedati, da imajo zločinca spremljevati, ki se nahaja na ladji. V silni gneči namreč niso zapazili, da je Sever skočil z ladje.

A podivjani možje niso hoteli ničesar slišati, temveč so se še hujše puntali in razgrajali.

Zdaj se začuje žvižganje.

Kapitan ustavi ladjo sredi široke vode.

To je prouzročilo hipno tihoto.

Širokopleči parobrodni mornarji pomešali so se med delavce.

„Prvi, ki še dvigne roko, bo vržen v vodo!“ se zasliši kapitanov glas. „Brez izjeme vsacega, ki se mojemu povelju ne pokori, pustim vreči z ladje! Redarji naj stopijo proti krmilu! Premogarji naj gredo na drugi konec parobroda!“

Ker so se tudi mornarji grozilno obnašali, sprevideli so možje, da morajo-kapitana ubogati, če nočejo, da izpolni svojo grožnjo, in mrmraje so odstopili.

Zdaj so imeli redarji proste roke.

Punt je bil potolažen in ladja je plula dalje.

Zdaj iščejo redarji jetnika.

Svetilke parobroda so sicer razsvetljevale veliki krov, a vsejedno je bilo težko najti pojedinca med tako množico.

Tudi kajite in druge prostore ladije preiskali so redarji hitro, ali Severja niso našli.

Že se je bližal parobrod drugemu obrežju, kjer so se morali potovalci izkrcati.

Zdaj gre eden redarjev na kapitanov most.

»Prijeli smo zločinca Goulda ali Severja, gospod kapitan,« reče, „pripeljali smo ga na parobrod, mod puntom smo ga zgrešili, mi ga moramo zopet dobiti, ker se vendar nahaja na ladiji.«

„Če je bil tukaj, potem mora biti še tu,“ odgovori kapitan.

„Ne moremo ga najti; gotovo se je skril.“

„Potem pazite, da Vam zdaj ne uide.“

»Pomagajte nam pri tem, da pustite samo moža za možem s parobroda na obrežje, da lahko vsacega dobro pogledamo.«

„To se lahko zgodi,« pritrdi kapitan želji redarja, „če se nahaja jetnik še na ladji, potem naj vam ne uide.«

Kapitan zapove svojim ljudem, da naj porabijo pri izkrcanju ozek železen mostiček, ki je bil tako urejen, da so zamogli ljudje samo drug za drugim čez njega na suho.

Redarji so šli k mornarjem.

Ko se je parobrod bližal drugemu bregu, porinili so železno brv čez njega.

Zdaj so zamogli ljudje samo drug za drugim zapustiti parobrod, medtem ko so so redarji tako postavili pri mostičku, da je mogel vsak mimo njih, da so lahko vsakega dobro pogledali.

To je zopet vzbudilo nejevoljo premogarskih delavcev, katerim to kasno izkrcanje nikakor ni ugajalo.

Ali udati so se morali.

Zato pa so glasno preklinjali redarje, ki so morali požreti marsikatero psovko in razžaljenje, ne da bi zamogli kaj proti temu storiti.

Zdaj se je začelo izkrcanje.

Posamezno, v dolgi vrsti, so potniki zapuščali ladjo po ozki železni brvi.

Policaji so natančno pazili.

Moški in ženske so počasi korakali mimo njih.

Nihče jim ni mogel uiti.

A Severja ni bilo!

Zadnji mož je zapustil parobrod.

Samo moštvo in policaji so bili še na njem.

Ker so bili uradniki zdaj prepričani, da Severja ni bilo mimo njih, ni pustil kapitan takoj novih potovalcev na ladjo, marveč je zapovedal, da se parobrod natanko preišče.

Tudi to se je zgodilo.

Razburjenost redarjev je rasla vedno bolj, ko so prostore zastonj preiskavali.

Na obrežju se je nabralo polno ljudij.

Kapitan se je moral pravočasno odpeljati.

Severja ni bilo najti nikjer!

Trenotek za odhod je prišel.

Policaji so morali zapustiti parobrod.

Gneča ljudi se je privalila na ladijo.

Nerazumljivo je bilo redarjem, kako da jim je mogel zvezani jetnik uiti.

Ko so prišli na obrežje, so se skoro sprli med seboj, ker je drug drugemu dajal krivdo, da so Severja zgubili.

Ali to ni nič spremenilo konečnega uspeha, da jim je jetnik ušel.

Bili so sicer še ves večer na obrežju, ker so še vedno upali, da Sever še dospe in se pokaže, ali pa da ga moštvo ladje najde, toda njihovo upanje se ni uresničilo.

Pozno v noč so slednjič zapustili svojo prostore in slabovoljno se udali gotovosti, da se je Sever oprostil in da se začne iznova iskanje po njem. –

Šestindvajseto poglavje.
Skrivnostna tujka.
[uredi]

„Vaša domnevanja so napačna, gospod," reče Rogers drugi dan Bernardu, v čigar pisarno je prišel.

„Samo trditve gospe Gouldove so me na to misel spravile," odgovori Bernard, „ona je popolnoma prepričana, daj je prva Severjeva žena ona tujka z modrim pajčolanom!"

„In jaz Vam lahko dokažem, da je to vse zmota, gospod, ker se gospa Sever nahaja v moji hiši,« razjasni Rogers, ki še ničesar ni vedel, da je Helena skrivoma odšla, ker je zarano hišo zapustil.

„Ali po Vaših lastnih besedah in po izpovedbah redarjev mi morate vendar priznati, gospod polkovnik, da ta gospa še vedno s Severjem občuje!“

Rogersov obraz se zatemni. .

„Jaz tega ne razumem!« pritrdi, „stojim pred nejasno zagonetko; potem pa mora imeti ta človek vražjo moč.“

„Nikari ne zaupajte zaljubljenim ženskam, polkovnik! Kaj nismo imeli že dosti slučajev, v katerih so ženske iz poštenih rodbin, hčerke vsega spoštovanja vrednih starišev, radi kakega moža zašle v hudodelstva?«

Premišljevaje zrl je Rogers pred se.

»Ne morem še verjeti,“ reče sanjavo, „ne morem si misliti, da bi bilo to mogoče!“

„Predlagam Vam nekaj, polkovnik!“

„Govorite!“

„To je bilo jako pametno, da ste gospo vzeli k sebi; čestitam Vam na tej dobri misli! In zdaj moj predlog. Ne pustite žene stran, polkovnik, obdržite jo v svoji hiši in pustite opazovati vsak korak, ki ga stori, seveda ne da bi ona kaj opazila in sumila. Mislim, da dobimo na ta način najlažje zopet onega človeka, ki je včeraj ušel policajem.”

Rogers molči.

»Saj sami vidite, da imamo opraviti s tako prebrisanim zločincem, da mu marsikateri osiveli slepar ni kos,“ nadaljuje Bernard, »da, ki še prekosi najbolj prekanjenega in izvedenega zločinca! Tudi zato je treba nadarjenosti in tak veleum na polji zločina je ta fino izobraženi Sever. S kakšno spretnostjo je včeraj zvečer ubežal! A imamo njegovo prvo ženo! Gotovo dobi kako znamenje od njega. Pletel bo ostati ž njo v zvezi. Obljubite mi, da boste pazili!«

„Zgodilo se bo, gospod.“

„In zdaj k oni skrivnostni osebi. Vi torej izpričate, da prva žena to ne more biti. Kdo pa je potem?‘‘

»Kaj je še niste pustili opazovati?«

»Še v tej uri jo pustim prijeti?“

„To je edina pot, da dobimo pojasnilo.« odgovori Rogers.

„Samo bojim se, da nas to ne pripelje daleč. Ona ne bo ničesar izpovedala. K večjemu pripozna, da je bila z bogatim Gouldom v kakšnem razmerji, morda v ljubavnem razmerji.“ –

„Potem hočem v njeni odsotnosti pustiti v njenem stanovanju stražo in počakati, kaj se zgodi.“

„Mar mislite –“

„Da pride Sever k nji? Tega ne verujem, zato je preveč pazljiv. Ali zveze si pojasnimo, ki jih ima ta žena.“

„Saj še njenega imena ne vemo.“

»No ime je najmanje, saj si je lahko drugo ime pridela. Eno jo gotovo, že zdavno je občevala skrivaj s Severjem in še skrivaj ž njim občuje, saj ste mi sami rekli, da je otroka po izpovedbi gospe Severjeve zločincu Gouldu izročila, ki je pa otroka zopet naprej dal.“ –

„Da žena z modrim pajčolanom ne more biti gospa Sever, dokazuje že to, ker ji je ta oseba otroka vzela.“

„Najprvo torej dobimo razjasnenje glede te skrivnostne gospe, ki je začela tako važno vlogo igrati!“

»Hočete-li k nji?"

»Najprvo k cestnemu redarju, ki jo mora poznati.«

»Spremim Vas!« reče Rogers.

Skupno zapustita gospoda policijsko pisarno in se peljeta na cesto, kjer se je nahajala Bernardu dobro znana, vogalna hiša.

Tu sta izstopila in iskala v tem okraju nastavljenega policaja, kateri je bil, ker je že dolgo tu vsak dan svojo službo opravljal, takorekoč živa naslovna knjiga. Tak redar je natanko poznal vsako, v njegovem okraju stanujočo osebo in izvrševal nevidno kontrolo, ker je tiho opazoval njihovo početje.

Bernard in Rogers sta zagledala redarja in se mu približala.

„Alton,“ zaklical je Bernard bolj tiho in pomigal redarju, naj mu sledi v neko hišno vežo, v katero je šel z Rogersom.

Goreč v službi je pristopil Alton.

Iz veže se je vogalna hiša lahko opazovala.

»Gospod maršal želi?“ vprašal je Alton, pozdravljajoč predstojnika.

„Ali Vam je znano, kdo stanuje onstran v prvem nadstropju vogalne hiše?“ odgovoril je Bernard.

Redar se je ozrl tje.

»Malo časa sem neka gospa, gospod maršal, prej je stanoval tam –“

»Od prej se ne menim. Poznate li damo?“

„Vem samo, da ima rudeče lase in zaradi tega, ker so ti lasje grdi, nosi vedno gost moder pajčolan, gospod maršal.“

Bernard in Rogers sta se spogledala. To je bila dama, za katero se je šlo.

„Ali ste opazili, Alton, da jo obiskuje neki gospod?“

„Res, neki gospod hodi večkrat v hišo, odkar stanuje v nji ta gospa.“

„Ali ga poznate?"

„Ne, gospod maršal, on je velik, mlad, lep mož z bledim obrazom –«

„To se ujema!" je mrmral Rogers.

»Kdo je ta gospa? Kako ji je ime?" vprašal je Bernard nadalje.

»Imena ne poznam, gospod maršal, menda je jahačica z izvanrednimi močmi, druzega ne vem o njej, ker ne stanuje še dolgo tu v mojem okraju."

„Ali je doma?"

»Danes je še nisem videl."

„Nastopa-li v kakem cirkusu?"

»Tega ne vem, gospod maršal."

»Ali je imela v zadnjih dneh pri sebi kako deklico?“

»Tega nisem opazil."

»Dobro je. Vrnite se na svoje mesto."

Policaj je pozdravil in odšel.

»Pojdimo gori," rekel je Rogers Bernardu. „Zdaj bo doma. Potem jo vzameva s seboj."

Bernard je prikimal z glavo.

»Najti moram na vsak način to skrivnostno osebo," odgovoril je, „ona je Gouldova zaupnica."

„In ona mora vedeti, kje je otrok."

„Razun tega je skoraj gotovo Gouldova sokrivka, katera ga morda zdaj pri sebi skriva, ali denar spravlja, katerega je imel najboljšo priložnost pobrati za časa zapuščinske razprave," rekel je Bernard, ko je šel z Rogersom proti hiši. „Gotovo ve tudi o umoru, morda je celo pri njem pomagala."

»Ta čudna oseba se mora v varnost spraviti."

Gospoda sta stopila v hišo na vogalu.

»Zdi se mi, da ne bo odprla," šepetal je Bernard, »za ta slučaj sem preskrbljen. Lahko vrata uradno odpremo."

„Vi ste od zlodja, maršal," mrmral je Rogers, kojemu je vedno šla po glavi Helena, za katero mu je bilo neizrečeno hudo. On ji ni zaupal, imel jo je za zgubljeno – a vendar jo je ljubil.

Ko sta dospela gori, prepričala sta se o resnici Bernardove slutnje. Vzlic večkratnemu zvonenju se jima ni odprlo. Zdaj je vzel Bernard iz svojega žepa nekaj vetrihov.

On je bil v vsakem oziru ravno tako odločen kakor spreten uradnik.

Kolikor mogoče tiho, da bi v stanovanju navzoči ničesar ne opazili, je odprl z vetrihom vrata v predsobo.

Oba uradnika sta vstopila v malo razsvetljen prostor ter sta zaprla vrata za seboj.

Kakor na povelje potegnil je vsak iz svojega žepa samokres.

Tako oborožena in na vse pripravljena stopila sta k sobnim vratom.

Bernard jih je odprl široko.

Soba je bila prazna.

Ne da bi se trenotek obotavljal, stopal je k vratom, katera so držala v sosedne sobane stanovanja, medtem ko se je Rogers natanko po sobi ogledal, kjer bi bil lahko kdo skrit.

Potem šele je sledil maršalu v druge sobe.

Akoravno sta preiskala gospoda vsak kotiček, vsako omaro, vendar nista mogla v vsem stanovanju ničesar najti.

»Prokleto,« siknil je Bernard, „tu nismo zadeli pravi čas.« –

»Tudi ni najti ne pisma, ne kake druge sumljive stvari,« menil je Rogers.

»Varovali se bodo kaj tacega tu pustiti,“ odgovoril je Bernard. „Moj sklep je gotov, gospod polkovnik.«

»Kaj hočete storiti, gospod maršal?“

„Tu ostati na preži.“

„To je na vsak način najboljše, kar morete storiti, a previdnost, saj veste, s kom imate opraviti.«

Bernard se je smehljal porogljivo in je pokazal na samokres, katerega je položil v prvi sobi na mizo.

»Poznate me; jaz se nič ne ustavljam.«

»Hočete-li, da bodo redarji v bližini?"

»Ni potrebno. Zgodilo bi se lahko, da bi se jih opazilo.« odvrnil je Bernard, »jaz se lahko zanesem sam nase, kakor veste.«

»Potem Vas pustim samega in grem takoj še bolj energično Severja iskat. Želim Vam dober uspeh, gospod maršal, upam dvojen uspeh."

„Ako pride gospa z modrim pajčolanom, zadržim jo tu in čakam, če po noči ne pride tudi drugi tiček v mrežo. Taka past je včasih zelo uspešna. Že marsikak važen lov sem na tak način izvršil. Kadar zapustite hišo, pazite, da Vas nihče sumljivi ne vidi.«

»Porabil bodem drugi izhod, gospod maršal. Saj je hiša dobro izbrana, vsaka nima dveh izhodov.«

Gospoda sta se ločila.

Rogers je tiho zapustil stanovanje, zaprl predsobna vrata in šel po stopnicah navzdol.

Srečal ni nobenega človeka.

Spodaj je šel čez dvorišče in potem porabil druga vrata, da je prišel na cesto.

Tudi tu ni nikogar opazil, ki bi ga bil gledal. Pomešal se je takoj med mimoidoče ljudi.

Ta čas si je Bernard zgoraj v sobi slekel plašč, odložil klobuk tor se vsedel na stol poleg mize.

Samokres je položil predse na mizo.

In zdaj jo v svoji navadni mirnosti čakal. Ker gospa z modrim pajčolanom nikakor ni mogla slutiti, da se jo tu v stanovanju pričakuje, računal je Bernard sigurno, da pride.

A ura za uro je pretekla, ne da bi se bilo zgoraj kaj genilo.

Zmračilo se je.

Na neki mizici je stala svetilka.

Bernard se je ravno po njej oziral, ker se je moral z lučjo preskrbeti, ko so je delal večer. A svetlobe se ni smelo s ceste videti.

Ko je nekaj časa premišljeval, kako bi to naredil, odločil se je, zakriti okna z gostimi, težkimi zavesami, kar se s ceste ni moglo opaziti. Ako so bila okna zakrita, se ni mogla videti svetloba.

Kako četrt ure je še čakal.

Zdaj je bilo zunaj že tako temno, da so prižgali cestne svetilke.

V sobi zgoraj je bilo popolnoma temno.

Bernard je vstal, stopil k jednemu oknu in spustil zavese, kar je provzročilo, da je bila temota še večja.

V trenotku, ko je stopil k drugemu oknu, da bi tudi tam tako storil, se je naglo ustavil in prisluškoval.

Zganil se je po vsem telesu.

Predsobna vrata so se odprla.

Dama je prišla vrnila se je zdaj v temoti.

Stopinje so škripale v predsobi.

Bernard je hitro okno zapustil.

A predno je še prišel do mize, so se vrata že odprla.

Skozi jedno, še ne zagrneno okno prišel je majhen svit od zunaj ter pokazal sredi sobe stoječega Bernarda, kakor črno senco.

Ker je ta svit segal do vrat in ker so bile Bernardove oči tudi temote vajene, je le-ta precej dobro videl, da je stala med odprtimi vrati gospa – tujka – skrivnostna gospa z modrim pajčolanom!

Ali je prišla sama? Ali je bil Sever ž njo?

Vstopivša je menda koj ugledala črno postavo Bernardovo.

Trenotek je pretekel.

Bila je samo ena sekunda.

Bernard je hotel k mizi stopiti ter prijeti za samokres.

To je videla žena, koje popolno, lepo postavo je bilo poznati tudi skozi ogrinjačo.

Hipno je stala pred Bernardom.

Ta je hotel zgrabiti samokres.

Kar je začutil bodečo bolečino na glavi.

Njegova nasprotnica ga je naglo udarila z neko ostro stvarjo, ne da bi bil mogel v temoti videti, s čim.

Bernard se je spominjal redarjevih besed, ki je to ženo označil kot akrobatinjo z veliko telesno močjo.

To mu je bila zdaj gotovost.

Bernard ni dosegel mize, omahoval je nazaj.

Le enkrat v njegovem življenju je bil na podoben način ranjen, zarastek na čelu je pričal o tem. Takrat so v neki krčmi hudodelnikov, kjer je hotel nekoga prijeti, lopovi razbili svetilke, ter ga v temi grozno obdelali – in zdaj naj bi drugič prišel v tako silno nevarnost.

Čutil je, da ga je zapuščala zavest.

A ni bil v stanu vzdigniti se.

Stiskujoč roki in škripaje z zobmi, padel je na tla.

Bil je premagan! Gospa z modrim pajčolanom je hitreje ravnala ko on, prehitela ga je!

Bernard ni imel niti časa na pomoč klicati.

In njegova krivda je bila, da ni bilo policajev blizo, ker je bil preveč vajen zanašati se le na svojo lastno moč in odločnost.

Ako bi bilo razun njega tudi nekaj redarjev skritih v sumljivem stanovanju, ki bi bili v odločilnem trenotku planili na vstopivšo, bi se jih ta ne bila mogla ubraniti.

Zdaj se je razlegal porogljiv smeh po temni sobi.

»Kdo si Ti in kaj si iskal tu?“ rekla je razkrita ter odgrnila pajčolan nazaj, potem se pripognila k Bernardu.

Spoznala je uniformo.

»Prihodnjič bodeš bolj premišljeno ravnal,“ mrmrala je, „kaj sem Ti bila jaz mar? In kaj si prežal name kakor na hudodelko?«

A v tem hipu se je menda gospa spomnila možnosti, da bi bili še drugi redarji v bližini, katerih se je menda hotela ogniti, kajti pripravljala se je, stanovanje zapustiti, ko je videla, da ni več varna v njem.

Bernard je ležal v sobi na tleh.

Zdaj je potegnila gospa pajčolan zopet čez obraz in je zapustila sobo.

Zunaj je zaprla predsobna vrata.

Ali je hotela tu Severja pričakovati in ji je bilo zdaj le na tem, da ga svari?

Požurila se je. –

V naslednji minuti je zapustila hišo.

Potem je izginila. – – –

Sedemindvajseto poglavje.
Rogers.
[uredi]

Čuden boj vnel se je v notranjosti policijskega polkovnika. Sum in ljubezen borila sta se v njem, kakor se v njegovi duši še nikdar v življenju ni zgodilo.

Ali ni našel Heleninega moža, o katerem je vendar rekla, da ga sovraži in zaničuje, v njeni sobi? Ali ni bil to dokaz, da je bila še vedno ž njim v zvezi, akoravno je vedela, da je bil zasledovan hudodelnik?

In potem zopet stala mu je njena podoba pred očmi, nje mila podoba! Te nedolžne poteze, ta od bolesti zgrbančeni obraz, ti žalostni pogledi naj bi bili le hinavščina, pretvara, le preračunjeno slepilo?

Rogers je premišljuje zmajal z glavo, ko je šel proti domu.

Tu je bilo pred njim vprašanje, na katerega ni našel odgovora. Eno pa je čutil – eno vedel z gotovostjo: ljubil je izgubljeno vzlic težkega suma, ki je na njej ležal.

Prišel je do svoje hiše.

Ko je šel mimo oken Helenine sobe, je ni videl.

Velik strah ga je prešinil.

Ali je šla proč? Ali je bežala s Severjem?

Stopil je k oknu ter gledal v sobo.

Bila je prazna! Helena je odšla!

Drvel je v hišo.

Naglo odprl vrata. –

Rogers je postal smrtnobled.

Bolest je napolnila njegovo dušo.

Helena je zbežala, skrivno zbežala!

Zdaj je pogledal na mizo.

Na nji je ležalo pismo, popisan list.

Rogers je stopil naglo k mizi.

Njegove roke so prijele list.

Ko je pismo prebral, tresle so se mu roke, ki so pismo držale. Bral je ganljivo slovo, katero mu je Helena napisala, – bral zagotovila nedolžnosti – in te besede niso lagale! To je bil izliv čiste, trpeče duše!

»Grem – in Vi me ne boste našli več – nikdar več,“ mrmral je – »vendar, Helena, vendar! Storil sem ti krivico, težko krivico, ker so okoliščino govorile proti tebi. – Zaradi tvojega otroka si molčala, zdaj mi je vse jasno!“ – in zdaj je bral z ginjenim glasom dalje:

»In zdaj, ko sem olajšala svoje srce, Vam pokazala, da nisem nehvaležnica, da le Vaše usode, kateri želim vso srečo sveta, nisem hotela zvezati z mojo, ki je brezkončna vrsta hudih bojev in trpljenj, zdaj pojdem – – z Bogom, dragi, nepozabni, večno ljubljeni mož, z Bogom na veke! Bodite srečni, tako srečni, kakor to za Vas z nebes prosi

Vaša hvaležna, zgubljena

Helena.“

Molče je Rogers strmel na list.

V očeh velikega, lepega moža so se pojavile solze. Ljubezen, ki mu je polnila srce, ga je hotela kar zadušiti, ker ga je Helena zapustila – koliko je morala pač preboleti, predno je šla. Poleg svoje bolesti jo je mučila še žalost, da ji dela on krivico. In sedaj bega kdo ve kjo in išče svojega otroka.

Rogers se je vzravnal, kakor da je storil določen sklep.

Hotel jo je iskati, hotel jo prositi odpuščenja.

Toda – kam je šla?

Ženska, ki jo je lovil Bernard, je malo Lidijo izročila Severju in ta jo je izročil potujočim komedijantom, da bi imel Heleno v rokah.

Helena je sedaj iskala komedijante.

Rogers jo je hotel najti – za vsako ceno! Toliko bolj, ker ji je pretila nevarnost od Severja.

Rogers ni verjel, da so je Helena odpeljala z železnico, bržčas preiskuje malo krajo v okolici, kjer se radi mude komedijantko.

Morda ji je Sever za petami, da so mu ne iztrga iz oblasti.

Rogers si je poskrbel denarja, se pripravil za pot in šel naslednje jutro v policijski hlev, kjer si je izbral primernega konja in odjahal iz mesta.

Zunaj, v nekem predkraju, je našel kolibo, kjer je nastopal neki čarovnik.

Pred kolibo so stali radovedneži, največ otroci, in poslušali moža, ki jih je vabil, da naj vstopijo.

Rogers se je ustavil in poklical čarovnika k sebi.

Kor je bil Rogers v uniformi, je čarovnik takoj prišel.

»Ali ni tam-le stala neka koliba?" je vprašal Rogers in pokazal na noki prazni prostor.

„Da, gospod, cirkus Bumpo je bil tam, a je že pred nekaj dnevi odpotoval.«

„Ali je bila v tem cirkusu tuja deklica, katero so vadili cirkuških umetnosti?“

„Kaj tudi Vi zasledujete to deklico?«

„Tudi jaz? Zakaj vprašujete tako?“

»Ker je bila že včeraj neka gospa tu in povpraševala po otroku.“

„Gospa? Kako je izgledala?«

„Bila je bleda in upadla; imela je črno krilo – –«

Rogersu se je odvalil kamen od srca – Helena je bila torej tu.

»Kam je pa šla ta gospa?« je vprašal Rogers.

„V malo mestece Jork; šla je za cirkusom.“

Rogers je vedel dovolj.

Zahvalil se je čarovniku za pojasnilo in odjahal z zavestjo, da Heleno kmalu doide, saj je ona potovala peš, on je pa jahal.

V mestece, ki ga je imenoval čarovnik, sta bili dve poti.

Rogers je pognal in že proti večeru prišel v mestece.

Že spotoma se je vedno oziral, misleč, da dobi Heleno.

Zdaj je začel po mestu poizvedovati.

O Heleni ni izvedel ničesar, pač pa so mu povedali, da se je cirkus nastanil konec mesta in da začne v kratkem s svojimi predstavami.

Rogers je pustil konja v krčmi in šel peš k cirkusu, prepričan, da dobi tam malo Lidijo in da pride tudi Helena tja.

Kmalu je zagledal skoro izgotovljeni cirkus, na platnu, ki je bilo razpeto nad vhodom, je bilo zapisano „Cirkus Bumpo«, na obeli straneh pa so visele velike slike, predstavljajoče jahalce, jahačice in razne komedijante.

Pred vhodom sta stala dva moža in se pogovarjala.

Rogers je pristopil k njima.

„Kdo je lastnik tega cirkusa?« je vprašal Rogers.

»Ravnatelj Bumpo“, je odgovoril mož, ki je izgledal kakor kak cigan, »in to sem jaz.“

„Veste-li, kdo sem jaz?“ je vprašal Rogers.

Mož je pisano pogledal in dejal: „Kaj to meni mar? Po Vaši obleki soditi, ste Vi pri policiji!“

»Jaz sem policijski polkovnik Rogers", je odgovoril ta, mej tem ko je drugi mož odšel v cirkus. „Ni-li bila neka črno oblečena, upadla gospa pri Vas?“

„Pri meni? Čemu?«

»Danes!“

„Obžalujem; izvzemši mojih jahačic nisem videl nobene ženske. Kaj pa je s tisto gospo?«

„Svoje dete išče! Ali Vam ni, ko ste bili še v Novem Jorku, neki mož izročil male deklice?«

Bumpo se ni mogel premagati toliko, da bi njegov obraz ne kazal prestrašenosti.

„Otroka?“ je vprašal, da dobi nokaj časa za pomislek, „male deklice?“

„Ta otrok je pri Vas“, mu je Rogers rekel v brk.

»Kako morete to trditi?" je jezno odvrnil Bumpo. „Kaj menite, da se pečam s tujimi otroci?«

Rogers ga ni poslušal. Šel je naravnost v cirkus.

Uzrl je nenavadno sliko. Pri nesigurni, od strehe viseči luči je videl v areni večjo množico. Tu je goslar ubiral svoje strune, tam so se smejala komedijantsko opravljena dekleta, tod se je smejala skupina mladih mož, na drugem koncu pa je sedela debela ravnateljeva žena in štela denar.

Vsi pogledi so se obrnili na Rogersa. Nekaj dečkov in deklic se mu je bližalo in dva bela psa sta se mu zakadila pod noge. Rogers si je ogledal najprej otroke.

Gospa Bumpo je zdaj tudi zagledala Rogersa.

»Koga si pa pripeljal?« je vprašala svojega moža. „Skušnja bo še-le jutri in kdo ve, če bo jutri predstava, ker je klovn obolel, njegov osel pa šepa."

„Ta gospod išče necega otroka«, je rekel ravnatelj porogljivo. –

»Otroka?« vprašala je debela gospa.

Rogers je bil vedno bolj prepričan, da v cirkusu Bumpo ni vse prav v redu in se ni zmenil za smehljajoče se črnooke deklice, katere so se opozarjale na lepega moža.

»Otroka?« ponovili so jahači, surovi razuzdanci.

»Dekletce! Mora biti tu!« razložil je zdaj Rogers. „Prihajam iz Novega Jorka in sem zvedel, da ste majhnega otroka vzeli s seboj.“

Gospa ravnateljica se je zasmejala.

„Kdo Vam je pa to neumnost povedal, dragi gospod«, rekla je in stopila proti Rogersu, „prišli smo še-le pred osmimi tedni iz Londona, kjer smo sklenili jako drage pogodbe s Španjkami, Francozinjami in slovečimi umetniki, torej nimamo denarja, da bi peljali s seboj tuje otroke, kajti naši dohodki se bodo še-le začeli.«

„Kaj je tam v onem prostoru?" vprašal jo Rogers, ne da bi poslušal to govoričenje, in je pokazal proti neki zavesi.

„To so oblačilnice za umetnice«, razložila je gospa Bumpo bahaško, „onkraj so hlevi, na drugi strani mostorža pa oblačilnice umetnikov.«

»Ali so vsi člani Vaše družbe navzoči?« vprašal je Rogers dalje.

„To bi moral še-le prešteti«, je menil ravnatelj, »moja družba je velika in imenitna, umetniki in umetnice prve vrste.«

Rogers se je moral vzlic resnosti situvacije smehljati.

»Razven tu navzočih umetnikov pa ni nobenih več v cirkusu?“

»Ne, gospod.“

»Jaz pa vendar ne vidim moža, ki je prej zunaj z Vami govoril, tu v cirkusu. “

»Ta ima gotovo v hlevih opraviti.“

»In to so vsi otroci, ki spadajo k cirkusu?“

Rogers je polno pričakovanja gledal dečke in deklice, ki so ga radovedno obstopili, ker je pričakoval, da mu bodo kaj odgovorili.

A ti, večjidel bledi in od lepotil rumeno-lici otroci so bili menda dobro naučeni. Nobeden si ni upal ziniti le besedice.

„Ali ni to dovolj otrok?“ vprašal je ravnatelj. Saj nimam otročjega cirkusa, ljubi moj!“

Vkljub temu je bil Rogers mnenja, da je mala Lidija tu.

»Vzemite svetilke in svetite mi«, ukazal je.

„Vi si pač hočete še živali ogledati, gospod? Ne more se dosti reklame narediti! Pojdite z menoj in povejte po vsem mestu, da imam pet izurjenih konj, enega osla in dva pudelna", rekel je Bumpo in poklical oba bela pudelna, ki sta morala takoj izvršiti nekaj umetniških del.

»Živali, kakor je Miss“, nadaljeval je ter kazal na pudelna, kateremu je bilo ime Miss, »se sploh ne dobi več, gospod; ona zna brati, da, da, brati! Veste-li, koliko je vredna med brati? Pet tisoč dolarjev!“

Neki deček je prinesel veliko gorečo svetilko.

»Pojdite", obrnil se je Rogers k ravnatelju ter vzel svetilko v roko.

Bumpo je bil pripravljen. Prekoračil je s polkovnikom areno in ga peljal na mostovž, v katerem so ležali na eni strani hlevi, na dragi pa stanovanje jahačev.

Ko se je Rogers z enim pogledom v hleve prepričal, da ni v njih nobenega dekleta, podal se je v tako imenovane oblačilnice, kjer je našel na revnem ležišču bolnega klovna.

A tudi tu ni bilo videti Helenine deklice.

Ravnatelj se je še vedno bahal s svojimi umetniki in živalmi. Rogers je preiskal še v nepopisnem neredu nahajajoče se prostore, kjer so prebivale umetnice in se lišpale k predstavami.

„Ali še vedno iščete deklico, predragi?" vprašal je Bumpo. „Ta trud je zaman!“

„Da, to vidim, zdaj sem potolažen in zapustim še po noči ta kraj, da iščem naprej“, je Rogers navidezno tolažil ravnatelja, „tu sem izpolnil svojo dolžnost in se prepričal, da deklice ni.“

To pojasnilo je menda Bumpu izvanredno ugajalo. Pustil je Rogersa pri zadnjem izhodu na prosto, želel mu lahko noč in ostal v cirkusu, medtem ko se je Rogers oddaljil.

Imel je že svoj načrt gotov. Hotel je v bližini ostati in paziti. Ako pride Helena, potem je bil namenjen čakati prihodnjega večera, da se začne predstava.

Potem je hotel naglo in nepričakovano še enkrat v cirkus stopiti, da bi iskal Lidijo. Rogers je dobil utis, kakor da bi moral otrok tu biti, akoravno ga sedaj ni mogel najti.

V bližini je bil vrtiček in ob njegovem robu kamenita klopica, raz katere je prezrl ves prostor pred cirkusom. Tu je hotel čakati.

Osemindvajseto poglavje.
Važno sporočilo.
[uredi]

Ko je prišel Bernard k sebi, bila je noč.

Grobna tihota je vladala povsod.

Vzravnal se je.

Zdaj še-le se je polagoma spominjal dogodka in spoznal, kje da se nahaja.

Nekak poseben občutek je imel na čelu, zdaj, ko se je pregibal. Na enem kraju ga je bolelo, in čutil je, kakor bi mu teklo nekaj gorkega čez obraz.

Kri! To je morala biti kri!

Bernard je vstal.

Z nekim ostrim ali trdim orodjem je moral biti na čelo udarjen, da je nastala rana.

Gospa z modrim pajčolanom ga je tako udarila! Morala je v roki imeti neko orodje.

Ali je bila še v stanovanju?

O tem ni bil Bernard prepričan, a moral je to takoj zvedeti. –

Postalo mu je sedaj vse jasno.

Stopil je k mizi.

Na njej je še ležal samokres.

Zdaj je imel vsaj orožje!

Tudi svetilke se je spomnil, ki je stala na mizici.

Vzel je žveplenke iz žepa, vžgal majhno voščeno svečo in se oziral po sobi.

Razun njega ni bilo človeka notri.

Ali je skrivnostna žena zapustila sobo? Skoraj je bilo tako videti.

Bernard je postavil svetilko na mizo poleg samokresa, in jo užgal. Potem jo je vzdignil ter stopil ž njo pred ogledalo.

Izgledal je grozen. Obraz je bil oblit s krvjo. Moral ga je najprvo obrisati.

Kar je Bernarda najbolj jezilo, bilo je to, da je tu nekako podlegel.

Prinesel je iz sosedne sobe vode, si umil obraz in videl, da je bila na čelu, blizu las, majhna rana. Rana pa je razodela, da se je bojeval. In zdaj naj bi priznal, da je bil v tem boju premagan.

Bernarda je to poniževanje še z večjo jezo napolnilo proti ženi in odločil se je, da jo mora na vsak način poiskati in se je polastiti. Saj je lahko računal, da najlažje po njej Severjev sled dobi.

Ko se je danilo, zapustil je stanovanje.

Šel je naravnost v svojo pisarno.

Tu je najprvo sprejel sporočila. Akoravno so podložniki zapazili majhno rano, se vendar ni nobeden upal vprašati.

Sporočilo je prišlo, da Sever še ni prijet.

Zdaj je stopil policaj Penn v sobo, eden izmed tistih, katerim je Sever na parniku ušel in ki je razun tega vedel, da je šel Sever enkrat v vogalno hišo h gospej z modrim pajčolanom.

Penn je stopil vojaško bliže.

»Ali ste našli Severjev sled, Penn?" je vprašal Bernard.

»Sled gospe z modrim pajčolanom, gospod maršal!" odgovoril je policaj.

V Bernardovih očeh se je zablisknilo.

»Aretirajte jo takoj, Penn!" zaklical je.

»Prišel sem ravnokar na to, gospod maršal. Včeraj zvečer so to gospo zunaj v predmestju videli.“

„Kdo?“

»Neki redar, gospod maršal. In zdaj mi je ta redar povedal, da mora biti ta žena član nekega cirkusa, ki je še pred nekaj dnevi tam zunaj uprizarjal predstave."

»To se ujema. Ali je cirkus še tu?«

»Ne, gospod maršal, ni ga več.“

„In gospa?«

»Policaj meni, da je to električna dama, ki je v cirkusu nastopala.“

„To je važno sporočilo, Penn, katero ste mi tu prinesli«, je rekel Bernard, „ali Vam je policaj povedal, da ima ta oseba rudeče lase?"

„Da, tako je, gospod maršal! Pravijo, da ima močne in dolge rudeče lase!«

„Prava je! To je tista, katero iščemo!"

»Policaj meni, da je ta žena z modrim pajčolanom šla včeraj zvečer v neko hišo tje zunaj.«

„Ali ste bili tam, Penn?«

»Ravnokar, gospod maršal.“

»Ste li šli v hišo?“

»Bila je zaprta in prazna.“

»Kdo stanuje v tej hiši?«

„Neki voznik."

„In cirkus je šel proč?“

„Do sedaj še nisem mogel izvedeti, kam je šel.«

»Kako se imenuje ta cirkus ?“

»Cirkus Bumpo, gospod maršal.“

„ln kako se imenuje tako imenovana električna dama?«

»lma čudno doneče ime, kakor tako igralke vedno; policaj je ime pozabil.“

»Ali se niso razdelili gledališki listi?«

»Tega še nisem utegnil poizvedovati, gospod maršal, hotel sem Vam kakor hitro mogoče sporočiti, kar sem vedel.“

„Dobro, Penn, dobro. Zdi se mi, da smo tu našli sled one ženske.«

„Pravijo, da je dekle."

»Zastran mene, naj bo. Torej za njo!«

Cirkus je še-le pred nekaj dnevi odšel, gospod maršal. “

„No, tega bodemo že našli", rekel je Bernard, „pojdite z menoj, povprašati hočeva takoj zunaj.“

„Tu mora biti še nekaj posebnega", omenil je Penn, ko je z Bernardom zapustil poslopje, „cirkus je kar nanagloma končal predstave in vendar pravijo, da so se ljudje vsak večer kar trli k predstavam, odkar je nastopala električna ženska."

„Hm – ta naglost mi ni tako nejasna", odgovoril je Bernard.

„S tem dekletom bi se morali vendar bližje seznaniti. Ali ste kaj slišali, če je imela dama pri sebi necega otroka, neko deklico.«

„Ne, gospod maršal, o tem nisem ničesar zvedel."

Bernard in Penn sta se nekaj časa peljala, potem sta morala iti peš. Bilo je poldne, ko sta prišla k praznemu prostoru v predmestju.

Tu je stala samo še koliba čarovnikova. Blizu pa je bilo nekaj hiš.

»Tam stanuje oni voznik", rekel je Penn.

Oba sta šla proti hiši.

Bila je še zaprta.

Mož se torej še ni vrnil.

Bernard je s svojim bistrim očesom v neki drugi hiši takoj opazil neko majhno gostilno.

»Pojdite z menoj, Penn«, ukazal je in šel naprej.

Takoj zatem stopila sta oba v zakajeno gostilno, kjer so se objednem prodajala vsakovrstna jedila.

Vsled šuma, katerega sta provzročila, prišel je v gostilno velik mož, kateremu se je na prvi pogled poznalo, da je bil poprej tudi eden „umetnikov“, in se je zdaj tu naselil, da bi odpomogel potrebi, katera jo postala tekom časa občutna, ker se je tu vedno mnogo raznih komedij vršilo in se zaradi tega tudi potrebovalo vsakovrstnih jedil in pijač.

Roke v žepu širokih hlač stopil je mož pred uradnika.

„Ste-li Vi tu gostilničar?“ vprašal je Bernard.

„Da, gospod; gostilničar!“ odgovoril je mož samosvestno.

»Zahajajo li k Vam komedijantje?«

„Umetniki!« popravil je gostilničar. „Moja krčma je krčma umetnikov!«

„Tako, tako! Potem poznate gotovo tudi električnega dekleta, kaj?“

»Astrelo?«

Bernard je tu že zvedel umetniško ime one, kojo je iskal.

»Astrelo? Krasna dekle! To Vam je umetnica! Ta ima dohodke!“ rekel je sedaj gostilničar. – „Ali ste jo videli, gospod?“

„Kaj pa je ž njo?“

»Kadar ona nastopi, zablesketajo se same zvezde na njej in okolo nje. Astrela to razume! Saj ni druzega nič, kakor da stoji na zakritem električnem stroju, ki je mogoče veliko veljal. Ako se je kdo dotakne, dobi električen udarec.“

»Ali jo Vi poznate?«

„Ne, tukaj je ni bilo.«

„Ali ima rudeče lase?“

»To menda ima, in vsak las je električen, sem slišal.“

»Ali ima otroka pri sebi?«

„Otroka? Ne, ne vem ničesar o tem.«

„Cirkus Bumpo je odšel –“

»Žalibog. Ta mi je dal zaslužiti marsikak dolar.«

»Kam pa je odšel?«

Veliki, širokopleči mož je zganil z rameni.

„Ne vem, gospod; to se je zgodilo kar nanagloma. Gotovo je dobil Bumpo primerno ponudbo drugod. Bumpo je ravnatelj kakor jih je malo; ta razume svoje delo. Ta bo še drugi Barnum, če pojde tako naprej.“

»Ali Vam je morda znano, kako je prav za prav ime električnemu dekletu?« vprašal je Bernard, „Astrela se imenuje pač samo vsled zvezd.«

„Kako ji je ime? Vprašate me preveč! Ti imajo vsi svoja umetniška imena, njihova prava imena so postranska stvar.«

»Saj morajo imeti vendar dokumente!“

Gostilničar je udaril s svojo veliko roko po zraku.

»Dokumente!« menil je zaničljivo. „Čemu? Dokumentov se pač lahko dosti dobi, ako se neče svojega pravega imena povedati. Kolikokrat je priložnost dobiti take papirje.«

»Če je bilo pri Bumpu v cirkusu tuje majhno dekletce, Vam pač ni znano?«

„Otrok lahko dosti dobi, gospod. Ako le roko stegne, mu ljudje takoj prineso svoje otroke v izobrazbo za umetnike, tako se jih vsaj iznebe,« odgovoril je gostilničar. „Ako je tu vzel kako deklico, ne vem.“

„Ali je šla električna dekle zdaj ž njimi?“

„Signora Astrela? Na vsak način! Vi jo gotovo iščete?"

„Gre se za dedinsko reč.« –

Gostilničar je široko odprl oči.

„Ta bo pač podedovala!« zaklical je.

„Moram šele dognati, ali je tudi ona prava, katero iščemo.«

„Tako, tako!« zamrmral je zdaj gostilničar. „Vprašajte vendar onkraj starega Blooma.«

„Bloom? Kdo je to?« vprašal je Bernard.

„Stari kočijaž na drugi strani. Mož ima enega konja in staro kočijo. Ta je včeraj zvečer dobil vožnjo; moral je hipoma odpeljati signoro Astrelo. Bržkone se je v mestu tako zamudila, da ni mogla z drugimi umetniki skupno oditi«, odgovoril je gostilničar, ki je nakrat postal zgovoren, „Bloom je prišel sem po steklenico vina, in je pri tem omenil, da mora signoro peljati.«

„Kam, ni povedal?«

„Ne, nisem dalje vprašal; kaj me briga, kam gredo umetniki, kadar več tu ne ostanejo. Bloom Vam pa lahko vse pove.«

„Hiša onkraj ceste je zaprta.«

Gostilničar so je glasno zasmejal.

„To je provzročilo vino." rekel je potem, „Bloom spije tako steklenico v eni noči, ako je na poti. Kadar pride zopet nazaj, spi dvanajst ur skupaj kakor mrtvec in Vi lahko trkate, da postanete črni.«

Zdaj sta Bernard in Penn vedela, kar sta tu izvedeti hotela, in bilo je samo še treba starega kočijaža Blooma vprašati, kam se je signora Astrela peljala.

Bernard je kratko pozdravil gostilničarja in s svojim spremljevalcem zapustil krčmo.

Šla sta še enkrat k majhni hišici starega Blooma.

»Tega bodeva že zbudila«, rekel je Bernard. „Vedeti moram na vsak način, kam je odpotovala takozvana signora. Bila je brezdvomno včeraj zvečer z modrim pajčolanom pri Bloomu. To moram najprej vedeti. Penn, danes sva imela tu srečen dan!«

Bernard in njegov podložnik sta prišla do hišice in Penn je z vso močjo udaril ob hišna vrata.

„Tu nič ne pomaga", rekel jo Bernard, „to morava drugače pričeti, da se stari tič zbudi.“

Penn je videl, da je šel maršal okolo hiše.

Tu je stal hlev in poleg šupa. Bernard je stopil k hlevu.

»Ako vzameva konja in kočijo ven, se bo že zbudil", dejal je.

Penn se je moral smejati.

„Pripeljite kočijo ven, Penn", pristavil je Bernard in odprl vrata v hlev.

V tem trenotku pa je tudi že poklical Penna.

„Tu sva res lahko dolgo trkala spredaj“, rekel je, »gospod Bloom si je raje tu poiskal ležišče, da ima mir. Tukaj leži."

Bernard je pokazal v hlev.

Sedaj je prišel Penn k njemu.

Čisto v bližini konja, kateri je ležal na slami, ležal je tudi stari Bloom. Roke in noge je molil daleč od sebe, ter spal kakor ubit. Rudeči obraz je kazal, da je zavžil mnogo pijače.

Penn je stopil k njemu in ga je začel tresti.

Starec pa je samo nekaj nerazumljivega zagodrnjal in obrnil glavo na drugo stran.

Končno se je vendar posrečilo policaju Blooma zbuditi.

Ta se je vzravnal ter gledal z zaspanimi očmi okoli sebe.

„He, Bloom!“ zavpil je sedaj Bernard.

„Da, gospod!“ odgovoril je Bloom s hripavim glasom ter vstal. „Gospod se hočete peljati?"

„Da, Bloom, takoj!"

Stari si je praskal sivo glavo.

„Takoj, gospod? Ne bo mogoče«, rekel je.

»Zakaj ne?«

„Ker sem ravnokar iz Novega Jorka nazaj prišel. Dolga pot, gospod! Včeraj zvečer odpeljal in takoj zopet nazaj prišel.«

Bernard je veselo zamežikal z očmi. Sedaj je že vedel, kam je šla signora, gospa z modrim pajčolanom.

„Jaz bi se tudi rad v Novi Jork peljal, Bloom«, rekel je.

„In še danes?«

„Takoj, Bloom. Plačam Vam, kolikor zahtevate."

To je naredilo na starega utis.

»No, če mora biti,« – je rekel.

Bernard je poslal Penna nazaj v mesto, ker ga ni hotel s seboj vzeti. Dal mu je še napol glasna naročila in je potem čakal, da je Bloom vpregel.

Sedaj se je peljal za sumljivo osebo.

Devetindvajseto poglavje.
Srečanje v rudečem malinu.
[uredi]

Tik velike, mogočne Delawaro-reke, kacih osem milj od Novega Jorka, stal je star malin, čigar lesene stene so bile rudeče pobarvane.

Samotno na cesti blizu reke ležeče poslopje bilo je zato daleč na okoli znano pod imenom „Rudeči malin«, akoravno je malin sam že dolgo mirno stal in je bila v hiši krčma, ki jo je opravljal neki Nemec z imenom Šulc. Hiša je bila visoka in velika ter oskrbljena s kletmi, katere so prej rabili za shrambe za moko.

V veliki temni sobi za goste, v kateri je bilo več rudečih miz in stolov, sedel je Sever blizu okna, skozi katero je iz svojega prostora videl na cesto.

Čutil se je menda tu jako mirnega in varnega, kajti imel je pred seboj na mizi steklenico vina in se je razgovarjal s krčmarjem, kateri je stal v ozadju, naslonjen na mizo.

Sever je imel poleg sebe na tleh precej veliko potno torbo od svetlega platna.

„Ako hočete tu prenočiti, ker bo že večer, Vam lahko zgoraj pripravim sobo“, rekel je krčmar. »Postelja jo kmalu narejena in Vi se lahko tu v malinu odpočijete, kolikor časa Vam je ljubo. Vi hočete pač še daleč, kaj?“

„Najprvo v Jork.“

„A tako. Seveda, od tam greste lahko na vse strani«, nadaljeval je krčmar. „Ali se hočete kje naseliti?“

»Dobil sem iz Novega Jorka nekaj ponudb.«

„Ali ste že slišali o morilcu starega ladjarja Smita?“ vprašal je sedaj krčmar. „Tu v časniku stoji, da so ga že pred nekaj dnevi ujeli, a da je potem zopet policajem ušel.“

Sever se je smejal.

„Policaji so bili gotovo strahopetci in so se preveč obotavljali s potepuhom«, je odvrnil.

„Pravijo, da je iz Evrope. Hudo je, da pride toliko ničvrednežev semkaj, ki pripravijo tu svoje rojake ob dobro ime.« nadaljeval je krčmar. »Morilec se je imenoval Gould in je poročil hči starega milijonarja Smita. Da tako dekle, hči milijonarja, vzame srečelovca, je čudno, ne?“

„Dekleta se vse rade može; če jim zna kdo glavo zmešati, gre vsaka v past“, bahal je Sever.

„In stari Smit mu je menda predolgo živel. Prišlo se je še-le potem na to, da njegovo ime ni bilo Gould, ampak da je bil tujec.“

„Ali je bilo v časniku njegovo pravo ime?“

„Ne, tega menda še ne vedo ali ga pa nečejo povedati«, odgovoril je krčmar. „Ime je itak postranska stvar, saj se lahka vsak imenuje, kakor se hoče, ni res?"

Sever ni bil ne trenotek boječ ali zmeden, izpil je sedaj svoj kozarec.

Hipno je vzdignil glavo.

Prežeči njegovi pogledi so bili proti cesti obrnjeni. Tam je ravnokar prihajala neka žena ali dekle v črni obleki.

Ko je peš idoča mlada žena, ki je naredila jako reven utis, ugledala rudeči malin in gostilno ob cesti, se je premišljuje ustavila.

Bil je že večer.

Sever je hitro vstal in stopil k oknu.

Zdaj je spoznal Heleno.

Prišla je mimo.

Kakor na preži čepeč tiger, ki s poželjivim pogledom pazi na trenotek, da bi napadel svojo žrtev, tako je stal Sever sklonjen tu.

Krčmar je hotel ravno luč užgati.

V tem je pokazal Sever ven in se mu je približal.

„Vi mi lahko naredite uslugo«, rekel je hitro. „Ali imate kak prostor, kjer bi se lahko skril?“

„Kaj pa je, kaj?“ vprašal je krčmar.

»Ali vidite tisto dekle tam?“

„Menda je tujka.“

»Poznam jo in bi jo rad iznenadil.«

Krčmar je nezaupno pogledal tujca.

„Čemu iznenaditi?« je vprašal.

„Imam svoje vzroke za to – vzemite.“

Sever je stisnil neodločnemu gostilničarju deset dolarjev v roko.

„Ne povejte, da je kdo tu“, pristavil je, »saj ni druzega nič, jaz bi le rad sam ž njo govoril. Ako me tukaj ugleda, bi se morda obrnila.«

„Gospod, gotovo ljubite onega dekleta, kaj?“ vprašal je krčmar.

„Kako blazno! Skrite me! Hitro!"

„To so lahko zgodi", privolil je krčmar. „Tu je zaklopnica, ta vodi doli v klet, ako hoče gospod tja iti.“ –

Krčmar je šel proti koncu sobe, kjer jo bil majhen železen obroček. Ko se je pripognil in ga prijel, vzdignil je v tla vdelano zaklopnico.

„Tako je dobro. In potem me pustite samega ž njo”, dejal je Sever.

»Kaj me briga, kar namerava gospod«, mrmral je krčmar še. Potem je Sever zginil na lestvi in krčmar je zopet spustil zaklopnico.

V tem trenotku je prišla Helena do krčme in stopila v sobo, kjer se je hitro temnilo.

Krčmar je užgal luč in se ozrl na vstopivšo.

Želja tujega gospoda, jo tu presenetiti, mu je bila zdaj jasna, kajti v rudečem malinu varstva iskajoča tujka je bila izvanredno lepa, akoravno je naredila tu pomilovanje vzbujajoč utis. Bila je videti bleda in revna. Tenak črn pajčolan obrobljal je nje fini, ljubeznivi obraz, s katerega so žarele njene velike oči. Vitko, lepo postavo je odevala priprosta črna obleka. Obotavljaje se, skromno, skoraj boječe je vstopila.

S čutno tresočim glasom ogovorila je zdaj krčmarja.

„Dober večer«, oglasila se je, „temno postaja in bojim se na cesti. Ali bi mi hoteli za to noč tu v gostilni dati prenočišča?“

Pri tem je vzela iz žepa zadnje novce.

»Kam pa hočete?“ vprašal je krčmar. »Vi pač popotujete.«

„Pojdem v Jork.“

„Tja nimate več daleč.«

„Tam hočem poiskati svojega otroka."

»Otroka? Kaj ste že omoženi?"

Helena je tiho pritrdila in položila svoj denar na mizo.

»Obdržite le še denar", rekel je krčmar, „saj se ne mudi. Ako si morete po noči s to sobo pomagati, potem lahko ostanete tu, a druge sobe nimam na razpolaganje. Tam stoji stara zofa, kamor so lahko vležete. Hočem Vam tudi prinesti kaj jedi, če ste lačni.“

Prebrisan gostilničar si je mislil, da bodo radodarni in navidezno bogati gospod rad vse plačal, da toraj tu ni nevarnosti, kaj izgubiti.

Mod tem, ko se je Helena vsedla k mizi, na kateri je bila goreča luč, je krčmar prinesel kruha, klobase in surovega masla, postavil pred Heleno tudi kozarec vina ter radovedno ogledoval lepo mlado ženo, katera je bila pa v skrbeh, da bode morala tu več plačati, nego je imela.

„Le poslužite se, pri nas ni tako natanko«, rekel je krčmar glasno, da je Sever spodaj lahko slišal njegove besede, „in potem si naredite udobno. Pustim Vas samo tu, ker vem, da bodete trudni. Lahko noč!«

Zapustil je sobo in zaprl vrata.

Helena se je, ko je nekaj grižljajev zavžila, ozrla po veliki in temni sobi. Na mizi goreča luč jo je le malo razsvetlila, tako da je bilo v ozadju na okoli temno.

Čudno ji je bilo pri srcu.

Bala se je na tem kraju v tej veliki hiši.

Zdaj je še slišala korake gostilničarja na škripajočih stopnicah, potem je postalo vse tiho.

Tudi zunaj se ni gonilo nič. Temota se je hitro razširila in zagrnila tudi cesto.

Drugo jutro je hotela Helena dalje, da bi iskala malo Lidijo.

Morala ji je slediti, iskati jo v cirkusu!

Hipoma je Helena prisluševala. –

Lahek šum prišel ji je na uho. –

Bil je to tako čuden šum, da je čutila, kako jo je groza spreletela.

Od kod je prihajal ta šum?

Ali so bile to v ozadju prostora glodajoče miši ali podgane?

Ali so bile stopinje, rahle človeške stopinje? – –

Ni se ganila. –

Zdaj se ji je dozdolo, kakor da bi prihajal lahek šum izpod tal. –

Kakšni grozni dnevi so za njo napočili! Ali srčnosti si je morala pridobiti, srčnosti! Saj je bila mati, ki je svojega otroka iskala, da ga iztrga njegovim mučiteljem iz rok.

Zdaj se domisli, da provzroča ta šum morda šumenje vode. –

Vendar – ne!

Zdaj se ji dozdeva, kakor da se v njeni bližini nekaj premika.

Skoči kvišku.

Tla se začno premikati.

Groze otrpnena stoji Helena in gleda.

Njeni pogledi so bili uprti v oni premikajoči se del – njene oči so postale velike in nepremične.

Zdaj vidi, da so neka zaklopnica vzdigne in da se človek prikaže v nji.

Pretresljiv krik so nehote izvije iz Heleninih ust in prekine grozno tišino, ki je vladala v veliki in temni sobi.

Helenin strah se še povekša, ko vidi Artutja pri zaklopnici, ko je iz globočine prišel navzgor.

Zdaj zapre zaklopnico.

Približa se Heleni, ki smrtnobleda braneče stegne roki.

»Na pomoč!" zakliče. »Usmiljeni Bog – pomagajte!«

„Ne kliči!“ reče Sever ter jo prime za roko. „Saj te nihče ne sliši in tudi ne pride nikdo, ker mož, ki je v hiši, ve, da imam s teboj govoriti.«

„Beži od mene!« kriči Helena. »Ti si moj hudobni duh!«

„Ker sem Te zapustil! To se je pa moralo zgoditi, ker sem vse izgubil in sem si moral šele bogastvo pridobiti, da Te potem zopet osrečim. “

„Osrečiš ------ “

„In to hočem zdaj! Saj Te ljubim! Saj Te ljubim zdaj bolj ko kdaj. Zdi se mi, kakor da se me je polastilo brezmerno poželjenje po Tebi. Moraš zopet moja biti!“

„Ne, nikdar! Nikoli! In če me ne pustiš, pokličem gostilničarja in mu povem, da si Ti morilec Sever!"

„Tega ne storiš! Ne izgovori več teh besedi!“

„Pomagajte!“

„Prisežem Ti, da Tvoje dete umrje, ako me izdaš!"

„Vem, kje se nahaja moje ubogo dete in iskala ga bom!"

„Poslušaj me!"

»Beži od mene, hudič!“ kliče Helena, ko jo poskuša Artur potegniti k sebi.

„Ti moraš biti zopet moja!« šepeče Sever, in čulo se je na njegovem glasu, da se ga je polastila divja strast, za ono, ki jo je nekdaj pahnil v revščino in bedo. „Hočem Tebi in najinemu otroku stotero povrniti, kar sem vama hudega provzročil, saj Te ljubim, moram Te zopet dobiti, Helena, v popolno last, saj si vendar še moja žena!«

„Nazaj! Izpusti me! Vsaka vez mej nama je že davno raztrgana!“

»Beživa v druge kraje, kjer naju nihče ne pozna,“ nadaljuje Sever s pritajenim glasom. „Beživa in si poiščiva posestvo, na katerim bova v miru in srečno živela! Kupim to posestvo! Semkaj gledi! Imam denarja, veliko denarja, pol milijona. Artur potegne iz prsnega žepa listnico in pokaže Heleni tam se nahajajočo svoto. »Bogat sem, zelo bogat –“

„Proč s Teboj! Kri je na tem denarju!“

»Norica! Moralo se je zgoditi! Nisem mogel drugače!«

„Groznež – groza me je pred Teboj!“

„Vse boš pozabila, če boš videla, s kako neizrekljivo ljubeznijo bom obdajal Tebe in najinega otroka! Ne brani se dalje, jaz Te moram zopet, imeti!“

„Ne, nikdar!«

„Udaš se! Saj se moraš udati! Obogatim Tebe in najino dete! Saj hočem vse storiti, da pozabiš, kar sem zamudil in Ti prouzročil hudega –“

„Nazaj – rajši mrtva ko Tvoja!“

„Pomisli vendar – ako se braniš, me pahneš popolnoma v prepad! Samo Ti me zamoreš še rešiti, samo Ti!“

„Tebe ne more nihče rešiti, izgubljenec!“

„Helena – usliši me! Sledil sem Ti, da Te iščem, moral sem Te iskati, ker nimam miru prod Teboj in Tvojo lepoto, kakor tudi pred spominom na nekdaj!“

»Nate pade krivda za vse, kar se je zgodilo, za vse, kar je meni življenje prineslo hudega. Za beračico si me naredil! Vso nesrečo in bedo celega sveta si nakopičil na mene! Otroka si mi vzel – –“

„Prisezam Ti, da ga zopet dobiš!"

„Od Tebe ga nečem sprejeti!“

»Helena – –“ Artur se uspne – bliski švigajo iz njegovih oči.

„Pomagajte,“ upije Helena.

„Ali me res nočeš uslišati?«

„Izročim Te redarjem, ki Te iščejo!«

»Torej me hočeš pahniti v pogubljenje?«

»Grozovitež – pri Tebi je že davno vse pogubljeno!"

„Ne! Ne! Še me lahko rešiš! Pobegni z menoj! Grem po najinega otroka! Poiščemo in kupimo si lepo posestvo – Helena – na rokah Te hočem nositi – večno Te ljubiti –«

Helena strepeta.

„Morilec,“ šepeče.

»Pozabi, kar se je zgodilo! Novo življenje začniva! Bogat sem! Živel bom samo za Tebe in najinega otroka! Delati hočem –“

»In če mi vse zaklade celega sveta obljubiš, življenje pri Tebi bi mi bilo huje ko pekel!«

»Lažeš – vprašaj svoje srce – še me ljubiš!“

„Ljubila sem Te nekdaj, da! Ljubila tako vroče in resnično, da sem radi Tebe zapustila očeta in mater! Zdaj pa – “

„Zopet me boš ljubila, Helena!“

»Zgražam se nad Teboj! Zaničujem Te!"

„Ne izgovori več Te besede!“

»Zapusti me! Bojim se Te!«

»Poslušaj me – ne pusti me, ne da privoliš! Vse moje zadnje upanje se opira na Tebe!“

»Nesrečnik –.Ti se drzneš še upati?«

„Reši me!“ zaječi Artur v smrtnem strahu. „Reši me! Še enkrat Ti prisegam večno ljubezen in zvestobo! Novo življenje hočem začeti, in staro pokopati, pozabiti! Nikdar ne boš obžalovala, da si mi odpustila! Hočem Tebo in najinega otroka ljubiti, hočem To v srečo in bogastvo zazibati, hočom Te na rokah nositi – Helena – usmili se me – –«

Helena se mu iztrga.

Zdaj hiti k vratom.

Naglo jih hoče odpreti, prod Severjem bežati.

A čutila je, da so vrata zaklenjena.

V tem trenotku začne razbijati po njih, da bi prouzročila hrup in priklicala pomoč.

Zdaj začuje sikajoč glas.

Sever je siknil in hitel proti nji.

Helena zbeži pred njim.

Ko pride Sever do vrat, obstoji in prisluškuje, neki sumljivi šum ga je opozoril.

Samo trenotek obstoji pri vratih.

V tistem hipu se pa tudi Helena vsa obupana odloči.

Plane k prvemu oknu.

Z vso silo ga odpre.

Zdaj skoči nanj.

Sever to vidi.

Kakor blazen hiti proti nji.

A v tem se je Helena že s spretnostjo, ki jo je dal smrtni strah, spustila skozi okno.

Kakor senca plazila se jo zunaj naprej, ter se v naslednjem trenotku zgubila v temni noči.

Sever je stal pri odprtem oknu in je gledal za njo.

Najprvo je mislil, skočiti ven in hiteti za njo.

Potem pa je ostal.

»Imam te gotovo!“ mrmral je in veselje se mu je bralo z bledega obraza. „Ne uideš mi! Dobim Te zopet, tam, kjer je naš otrok, kajti njega iščeš! In potem moraš biti moja in moraš bežati z menoj!"

Trideseto poglavje.
Cirkus Bumpo.
[uredi]

»Nje ni tukaj in otroka tudi ne, maršal,« rekel je Rogers Bernardu, katerega je srečal pred mestecem Jork in s katerim je šel v neko gostilno. »Dozdeva se mi, da je previdna in zvita oseba opazila nevarnost in zbežala. Brez dvoma ima malega dekleta pri sebi.“

»Mislite, da ga je s seboj pripeljala semkaj? To se ni zgodilo, kakor vem iz gotovega vira,“ odgovoril je Bernard, električna gospodična ali gospa z modrim pajčolanom ali Astrela, kakor jo že hočete imenovati, se je peljala sama tu-sem."

„In Vi ste se, kakor jaz, prepričali, da je ni v cirkusu Bumpo?"

„Potem bodem dalje iskal njen sled."

»Tudi Helene Sever ni tu. Jaz si to samo tako mislim, da je že sledila oni osebi in otroku po drugi strani.«

„Jedno mi je nerazumno!« priznal je Bernard. „Kje je Sever?"

„Skriva se v Novem Jorku,“ odgovoril je Rogers.

„Ali pa je ušel na zapad.“

„Pomislite le, koliko beznic, koliko majhnih gostilnic je v Novem Jorku, maršal," nadaljeval je Rogers, „in pomislite, koliko ljudi tu vsaki dan tja prihaja. Mislim, da v nobenem mestu celega sveta ni tako težko najti kako gotovo osebo. V tej množici tujcev se eni osebi ni težko zgubiti, ako se hoče skriti."

»Obetam si največ od one gospe z modrim pajčolanom, gospod polkovnik! Ako najdemo njo, našli bodemo tudi Severja! Ona bo imela pisma, ona bo gotovo vedela, kje da je. Da, jaz mislim celo, da Sever ni daleč od nje, ker da je ž njo v zvezi, še vedno v zvezi, mi je neovržna gotovost."

„Tu prihaja neki človek, ki se tako naglo ozira, kakor da bi nekaj iskal," dejal je Rogers ter stopil k oknu. »To mora biti mož iz cirkusa, vsaj po njegovi zunanjosti."

Bernard je odprl okno.

Zdaj je bližajoči zapazil uniformo.

Pomigal je z roko in se veselo zasmejal.

„Tu sem Vas vendar enkrat našel, gospod," zaklical je.

„To me veseli, iščem Vas že na vseh krajih mesta. Ravnatelj Bumpo me pošilja." Mož je vstopil.

Nezaupno ga je meril Rogers, zdel se mu je zvit.

„No? In?" vprašal je Bernard počasi in tudi ogledoval čudno oblečenega človeka.

„Prinesem Vam sporočilo od ravnatelja, gospod," nadaljeval je ta, »sporočilo, katero Vam bo važno. Saj ste Vi poizvedovali za signoro."

»Za električno dekle, da!"

„Signoro Astrelo mislim, dal Ona se je peljala v Jork, to se ujema, a vedeli bodete, da je razim tega majhnega mesteca Jork na Delavaru tudi še večje mesto Jork, ki leži bolj severno. Tja je šla signora, a ne sem.“

»Motite se, prijatelj,“ odgovoril je Bernard odkimaje z glavo. „Signora se je peljala sem, vsaj blizo do mesta, kočijaž, ki jo je peljal, mi je povedal.«

„Tu sem ni prišla, gospod. Ona je v drugem mestu Jork, no tu. Saj je mogoče, da se je pripeljala v bližino tega mesta, temu ne oporekam, a potem se je z železnico dalje peljala, tu je ni.“

Ker je bilo skoraj gotovo, da je iskana vzela drugo pot, ko je videla, da zasledujejo njo in Severja, ki je bil morda pri njej, začel je Rogers igralcu verjeti.

Tudi Bernard se je prepričal, da signore ni v cirkusu, morala je toraj nakrat vzeti drugo smer.

»Storite zdaj, kar hočete,“ končal je ravnateljev odposlanec, „jaz sem izpolnil svoje naročilo.«

S temi besedami je odšel.

Rogers je stopil k Bernardu.

„V cirkus ni prišla,“ rekel je, „deklice tudi ni bilo v cirkusu, morda bi šla vendar po drugi sledi, maršal.“

„Saj nama je še vedno odprta pot nazaj,« pristavil je Bernard, „ne odlašajva ni ene ure; jutri že imava lahko gotovost.«

Oba sta zapustila gostilno.

Ko sta se približevala kolodvoru, tekel jo neki mož za njima ter klical in migal.

Bernard se je ustavil.

Bil je Sulc iz rudečega malina.

„Vi ste policijski uradnik,« rekel je zdaj, „moram Vam nekaj važnega naznaniti! Včeraj zvečer je bil hudodelnik pri meni! Po noči je z neko žensko skrivno iz moje krčme skozi okno ušel.« –

Rogers je pogledal moža temno in vprašujoče.

»Sever?« vprašal je, „in to šele zdaj naznanite, ko je zopet zbežal?«

»Le nikar ne mislite, da sem s tem potepuhom, ki je morilec ladjarja Smita, v kaki zvezi,« odgovoril je Sulc, »sicer bi zdaj gotovo ne pustil doma vse v neredu, da ga policiji naznanim.“

Bernard se je obrnil k Sulcu.

»Vi pravite, da je bil včeraj zvečer pri Vas?“ vprašal je, »kdo pa ste?“

»Jaz sem Sulc iz rudečega malina, pošten človek! Tujec je prišel včeraj po dnevi k meni.“

„Kaj niste vedeli, da se morilca išče in zasleduje?“

„To sem pač vedel, gospod, saj sem še ž njim o tem govoril. “

„In Vi ste tudi vedeli, da je storilec Sever?“

„Kdo pa pri vsakem potniku takoj na hudodelca misli!“ rekel je Sulc, „in kdo vpraša že v prvi uri gosta za njegovo ime.“ –

„Odkod pa zdaj veste, da je bil to Sever?“

»Prišla je zvečer mlada žena v mojo gostilno, lepa mlada žena.“ –

»Ali je imela črno obleko?“ vprašal je takoj Rogers.

„Da, črno obleko.«

„In Sever jo je pričakoval ?“ pristavil je Bernard.

„Ne, prišla je slučajno mimo, gospod, in ker se je hitro temnilo, prišla je v rudeči malin. Ko je ta potepuh, ki pa ima mnogo denarja pri sebi, zagledal gospo, vedel se je kakor blazen.«

„Revica,« – šepetal je Rogers nehote.

„Rekel mi je, da jo hoče presenetiti,“ nadaljeval je Sulc, »da jo pozna. Zato je šel doli v klet, ko je vstopila.«

„In Vi ste to dopustili?“ zaklical je Rogers jezno.

„Da, gospod, kaj sem vedel, kdo je in kaj namerava? Le poslušajte naprej! Mlada gospa je prosila za prenočišče in jaz sem jo pustil spodaj v gostilniški sobi, ko je nastala noč, in sem šel gor. A sam ne vem, kako je to – za vse slučaje sem vrata zaprl. Tako sem slišal grozen prepir. Razumel sem ime Sever. In danes zjutraj zvedel sem iz časnikov, da je zasledovanemu Sever ime. A zdaj je bilo prepozno, oba sta skočila skozi okno. Gotovo je mlada žena bežala pred njim, on za njo – tekla sta gotovo do druge postaje, vsaj on, ker mi ni mogel več zaupati, ko se je moral bati, da sem poslušal glasni in ostri prepir. Jaz ju nisem več našel.“

„To je grozno!“ siknil je Rogers, „zdaj ima nesrečnico zopet v svojih hudičevih krempljih!«

V tem hipu dozorel je v njem tudi že načrt.

„Pojdite, maršal, pojdite hitro!“ klical je, „gre se za to, da Severja ujameva! In jaz mislim zdaj –“

„Da se je obrnil proti mestu Jork!« dopolnil je Bernard, „to tudi jaz zdaj mislim.«

„Kaj naj pa storim, ako ta lump še enkrat k meni pride?" vprašal je Sulc uradnika.

„Potem zamolčite, kar o njem veste, pridržite ga v varnosti in pošljite po najbližjega policijskega uradnika,“ zavrnil je Bernard. „Sicer pa menim, da ga ne bo več k Vam.“ Bernard in Rogers sta hitela proti kolodvoru, medtem ko se je Sulc napotil k rudečemu malinu. --------

Eno uro pozneje, ko se je že začelo temniti, prišel je igralec, katerega je ravnatelj Bumpo poslal k uradnikoma, veselo smehljaje zopet v kolibo.

Šel je takoj k Bumpu, kateri je delal zadnjo priprave k predstavi, ki se je imela v eni uri začeti.

„Šla sta!“ je zaupil in si mencal roke, »ta dva nam naslednje dni ne prideta več na pot.“

„Ali sta se odpeljala? Ali si dobro videl?« vprašal je Bumpo.

„Saj pridem naravnost s kolodvora. Kje je signora?“

„V njeni oblačilnici.“

„Potem ji hočem povedati, da danes lahko nevznemirjeno nastopi tudi zvečer, jutri in tudi še pojutrajšnem.«

Hitel je zadaj.

Ravnatelj je poklical delavca, ki je ravno hotel svetilko v red spraviti.

„Ti veš, kje leže oglasi,« mu je zaklical, „hitro, prilepi zunaj oznanila, da nastopi danes zvečer električna dama! To vleče! Potem ne ostane nobeden prostor prazen.“

Medtem ko se je delavec pripravil, izvršiti ta ukaz in je prilepil oglasila tam, kjer so gorele svetilke, hitelo je vse osebje cirkusa radovedno skupaj in izvedelo, da signora danes lahko brez nevarnosti nastopi.

Igralec je šel v oblačilnico.

Tu je stopil v pregrajo, kjer je gorela ena luč.

V majhnem prostorčku, kjer je vladal grozovit nered, čepela je v kotu mala Lidija, ki se ni upala jokati, ker je sredi prostora stala signora, katero je zrla z nepopisnim strahom.

Svetel žar luči padel je na veliko, širokoplečo postavo, na kateri so se blesketali pisani trakovi in drugi znaki nečimurnosti.

Signora je bila čedna, a izglodala je rumenkasto, ker se še ni namazala. Oči so bile velike, temne in mirne. Imela je ozek moderc iz belega atlasa in pisano krilo, ki ji je segalo le malo čez kolena. Črne nogavice in z biseri obšiti čevlji popolnili so njeno obleko.

„No?“ vprašala je ter merila vstopivšega s svojimi žarečimi očmi.

„Vse v redu, odšla sta, signora,« odgovoril je igralec, »hahaha, te smo dobro za nos vodili, ti ne pridejo več tako hitro. “

„Ne vem, kaj hočejo od mene?"

Igralec je nehote pogledal čepečega otroka.

„Ne bodo Vam več sitnosti delali, signora, le verujte mi."

»Potem recite ravnatelju, da bodem nastopila.«

„Ali slišite?“ rekel je igralec, »radovedneži se že zunaj zbirajo! Kakor strel raznesla se je vest o nastopu električne device. V pol uri bo ves cirkus nabito poln!”

„Pripravljena sem.«

„Tudi jaz se moram napraviti. Na svidenje, lepa Astrela, na svidenje!“

Igralec je zapustil oblačilnico.

V sosednji sobi so je čulo glasno smejanje oblačujočih se deklet.

Bumpo je bil v hlevu in je dajal potrebna povelja.

Njegova žena vsedla se je na prostor pri majhni mizici zunaj pri vhodu cirkusa, kjer je od zbirajočega se ljudstva prejemala denar.

Mnogo luči je gorelo pri vhodu in sklicevalec je s hripavim glasom oznanjeval znamenitosti, katere se ima pričakovati od tega večera, med katerimi je igral nastop svetovnoslavne signore Astrele glavno ulogo.

Zdaj je žvenketal denar v omari ravnateljice in prostor za gledalce se je hitro napolnil.

V širokem krogu so bili okrog arene napravljeni najprvo sedeži in potem stojišča.

Originalna godba se je pričela. Gosli, klarinet in bas tvorili so ves orkester.

Najprvo je nastopil malo ozdravljeni klovn s svojim oslom in svojim belim pudelnom ter žel obilo pohvale.

Prostor za gledalce se je bil zdaj že napolnil do zadnjega kotička.

Za klovnom prijezdili sta dve deklici na svojih konjih v areno, med tem ko se je ravnatelj postavil sredi arene ter nastopal z nepopisno mogočnostjo. Obe jahačici metali sta v pozdrav poljube gledalcem, stali sta na svojih konjih ter delali prav neznatne umeteljnosti.

Potem je prišel na vrsto jongleur, ki je igral z zlatimi kroglami, ustrelil z glave necega otroka jabolko in končno zavžival goreče luči, kar mu je doneslo mnogo ploskanja.

Zdaj je nastopil še eden jahač, ki je imel skakati s svojim konjem skozi goreče papirnate obroče, temu je sledila signora.

Ta je med tem dokončala svojo obleko in si nalepotičila tudi obraz. Velike rudeče lase, katere je imela zadaj zvezane, posula je z zlatim prahom.

Zdaj je poklicala deklico.

Boječe in tresoče je prišla.

»Žgem Te s temi mojimi škarjami«, šepetala je signora, »ako ne storiš vsega, kar Ti ukažem! Gorje Tebi, če se jokaš, Ti se moraš vedno smehljati! Smehljaj!“ zaupila je nad otroka. Deklica je z vso močjo premagala jokanje in poskusila se smehljati.

„ln gorje Ti, če se bojiš, kadar se bo zaiskrilo in Te jaz primem«, nadaljevala je signora, »Ti se moraš smehljati, kadar Te bo pretreslo.«

Zadonel je zvonec v znamenje njenega nastopa.

Delavec je vstopil in vzel navadnemu kamnu podoben podstavek iz oblačilnice ter ga nesel v areno.

Sedaj je prijela signora malo deklico za roko in je hitela ž njo tudi v areno, kjer so jo pozdravili z gromovitim ploskanjem.

Signora se je zahvalila, potem nekaj delala pri podstavku – godba je zadonela – luči so do malega ugasnile.

Astrela je stopila na podstavek in je držala malo deklico še vedno trdno za roko.

„Smehljaj se!“ zašepetala ji je.

Tudi ona se je smehljala, medtem ko so na njej zablesketale električne iskre.

Deklici je bilo tako hudo pri srcu, bila je tako polna strahu, da se je nehote tresla.

A ljudstvo ni tega zapazilo. Vsi pogledi so bili obrnjeni na Astrelo, ki je kakor v magični luči plavala, in katere so se smeli zdaj ljudje dotakniti, ter so pri tem občutili električni udarec.

Nakrat razlegal se je glasen krik po vsem cirkusu.

Ženski glas je bil to.

Nastala je v ozadju velika gneča.

A gledalci so niso dali motiti in nihče se ni brigal za to, kar se je v ozadju godilo.

Glasna radost prešumela je ves cirkus.

Signora je bila tudi danes poveličana in napolnila je ravnatelju blagajno.

Edenintrideseto poglavje.
Konečno najdeno!.
[uredi]

Ko je Helena, kakor da je gnana od strahov, bežala iz rudečega mlina dalje v temno noč, da bi se rešila Severja, dospela je slednjič na prazno deželno cesto.

Tukaj se ustavi in oddahne.

Stopinj ni slišala za seboj. –

Sever je menda ni preganjal, ali pa je izgubil sled. Zdaj je bila sicer njega rešena. Ali na cesti je bilo tako neznano strašno, da se je bala.

Ko je že delj časa potovala, je počakala v varstvu med drevjem, da se zdani. – Trudna na smrt, sedla je na zemljo. Njeno ubogo srce se je polagoma pomirilo. Krog in krog je bilo vse tiho. –

Poživljajoče spanje se je počasi vleglo na utrujene ude in je zazibalo v sanje, v katerih je pozabila, kje da je in kaj se je zgodilo.

A še v sanje sledil ji je strah pred Severjem in ji prikazoval strašne podobe. V sanjah je zopet našla Lidijo in jo pritisnila goreče na materinsko srce. To je bilo tako lepo, tako osrečevalno, da je zahvalila Boga za to milost. Potem pa se je prikazal Sever v bližini in morala je z otrokom pred njim bežati.

Ko se je končno zbudila in vstala, videla je, da je solnce že zopet zahajalo, da je torej na varnem prostoru prespala ves dan, ne da bi jo bil kdo motil ali opazil.

Morala je zdaj k bližnjemu mestecu, morala poiskati cirkus in videti, ako ne bi v njem našla majhne Lidije.

Do Jorka ni bilo več daleč.

Pri nastopajočem večeru začela je Helena svoje potovanje, dobila med potjo od neke usmiljene žene mleka in kruha v krepčilo, in dospela v temoti do malega mesteca.

Tu je vprašala mimoidoče po cirkusu Bumpo in je izvedela, da se le-ta nahaja na drugi strani zunaj mesta.

Polna pričakovanj napotila se je dalje in dospela v pozni uri na oni prostor, na katerem ji je razsvetljeni cirkus takoj padel v oči.

Srce ji ni bilo več od same razburjenosti, ko se je približevala kraju, kjer bi se odločilo, ali najde svojo deklico ali ne.

Stopala je proti veliki kolibi.

Žena ravnateljeva je še sedela pri blagajni.

„Le pojdite notri,“ zaklical ji je oznanjevalec in migal, „glavna točka se šele prične, signora Astrela, električna dama s svojim otrokom!“

Helena se je pretresla. –

Če bi bil to njen otrok!

Posegla je v žep, in stopala po stopnicah proti močno razsvetljenemu vhodu.

»Zdaj velja samo še polovico,« rekla je ravnateljica.

S tresočo roko ji je podala Helena denar.

Zdaj je imela vstopnico v cirkus.

Šla je v prostor za gledalce.

A ta je bil tako prenapolnjen, da je samo še čisto v ozadju prostor dobila.

Ravno je postalo temno v velikem prostoru.

Signora se je prikazala v areni in stopila na podstavek, v katerem so se nahajale električno baterije.

Pogled je bil v resnici čaroben, vsi gledalci so silili bliže, tako da je nastala velika gneča. Zdaj je lahko tudi Helena tje videla.

Obdana od samih modrikasto belih plamenčkov stala je signora tu. V tem hipu zapazila je pa Helena tudi boječe tresočega se otroka poleg električne dame.

Vzlic slabe razsvetljave je Helena spoznala svojo majhno Lidijo. Strah in razburjenost bila sta tako velika, da je zaupila in se potem zgrudila.

Kako je to prišlo, ni vedel nihče. Večina se je le hitro in brezbrižno ozrla na njo. Delati so imeli kaj druzega, nego obotavljati se z onesveščeno.

Samo dva moža sta bila bolj usmiljena in sta stopila k Heleni. Videla sta, da je gledalka morda vsled gneče ali pa prevelike vročine nezavestna postala.

„Primi,“ rekel je eden teh mož druzemu, „nesiva jo na zrak, tam ji bo boljše."

»Da, onkraj tega prostora so klopi.«

Oba sta prijela Heleno in jo nesla na prosto.

Iz cirkusa zadonela je glasna radost – množica je vpila signori pohvalo, ko je z deklico stopila s podstavka in so plamenčki ugasnili.

Njen nastop je bil končan, – svetilke so zopet zagorele, ko je signora, pozdravljajoč na vse strani, odšla v svojo oblačilnico.

Vsi so bili polni pohval in občudovanja in govorilo se je le o lepi, prekrasni Astreli, ko je prijezdilo v areno nekaj jahačev, da bi zabavali ljudi s svojimi umeteljnostmi na neosedlanih konjih.

Bumpo, ki je stal sredi arene in je imel vse osobje okoli sebe, bil je ponosnejši ko kdaj poprej nad uspehi tega večera in se je veselo smehljal.

Nakrat je postala glasna splošna zahteva, signoro še enkrat videti in kmalu se je ves cirkus tresel vsled razsajanja množice.

Zdaj je pomigal Bumpo s svojim bičem.

Mir je nastal.

»Prečastiti gledalci,“ ogovoril je navzoče, „signora Astrela je od njenih nastopov vedno zelo utrujena, ona nudi namreč nekaj izvanrednega, in prosim, da to celemu mestu spodobna oznanite.“

„Še enkrat nastopiti!“ tulila je množica.

»Poskusil bom, Vašo željo izpolniti,“ zavpil je Bumpo, »podal se bom k signori in ji povedal Vašo željo.“

Glasna hvala je spremijevala te besede.

Bumpo se je priklonil na vse strani in je zapustil areno, medtem ko so jahači nadaljevali svojo predstavo.

A ni se jim posrečilo vzbuditi splošnega zanimanja, še celo klovn, ki je zdaj nastopil, ni mogel s svojimi smešnimi šalami obrniti nase pozornosti. Z novega se je pričel hrup in vedno glasneje in viharneje so zahtevali električno damo.

Bumpo se je vrnil.

Pomigal je.

„Signora izpolni željo častitih gledalcev," oznanil je, „signora hoče danes izjemo narediti in nastopi še enkrat.«

Grmeč vrisk je zadonel.

Množica je z veseljem pozdravila to naznanilo.

Klovn je naredil še nekaj šal in umeteljnosti.

Potem je prinesel delavec podstavek v areno, in svetilke so otemnele.

Signora se je prikazala v areni.

Nepopisno veselje jo je pozdravilo.

To pot je prišla sama, brez deklice. – – –

Medtem sta moža v naj večji naglici, da bi nič ne zamudila, nesla brezzavestno na neko klop, sta jo tu položila in prepustila njeni usodi, kajti iz cirkusa doneče vpitje kazalo je, da se v njem nekaj posebnega vrši.

Hitela sta nazaj.

Zdaj je prišla Helena zopet k sebi.

Vzravnala se je in pogladila z rokami lase s čela.

Široko odprte oči obrnile so se takoj proti cirkusu.

Tam je bila njena Lidija, njen ljubljenec, njeno vse na svetu!

Obupen sklep se jo je polastil.

Morala je dobiti otroka nazaj, na vsak način!

Helena je poskočila kvišku.

Pri ženi z rudečimi lasmi je bila Lidija!

Ali je pa mogla Lidijo zahtevati? Ali je mogla dokazati, da jo ona njen otrok?

Tu ni bilo časa premišljevati in odkladati!

Ravnokar zadonel je zopet stoglasni vrisk iz cirkusa in se izgubil v temno noč.

Helena je korakala proti vratom.

A na ravnateljevo ženo se ni smela obrniti!

Šla je ob strani, da bi videla, ako ni še kje kak drug, manj razsvetljen vhod v cirkus.

Ko je prišla na zadnjo stran, videla je velika, le prislonjena vrata.

Ta vrata so bila zadnji vhod v cirkus in sicer v hleve in stanovanja.

Helena je stopila k vratom.

Prisluškovala je.

Zdajci zadoni godba.

Helena odpre vrata.

Slabo razsvetljen hodnik ležal je pred njo, na koncu pa je bil vhod v areno.

Vse osobje se je nahajalo v areni, hodnik je bil prazen.

Tiho vstopi Helena.

Na eni strani so bila odprta vrata, ki so vodila v hlev.

Tudi na drugi strani so bila vrata in ta so bila zaprta.

Helena se približa enim vratom.

Smeh ji udari na uho.

V oblačilnici je bilo več deklet, ki so se med seboj zabavale.

Helena se splazi k drugim vratom.

Zdaj se strese.

Kaj ni bilo to tiho stokanje otroka?

In če je to njena nesreča, njen pogin, mora notri, mora videti, če ni njena Lidija, ki tukaj joče.

Pozabivši vso nevarnost, slušajoč le trepetajoče tnateriuo srce, odpre hitro vrata.

Komaj zaduši vsklik groze, ki ji sili čez usta. V kotu je čepela njena Lidija, – vrvi je imela krog rok – privezana je bila, da bi ne mogla uteči. Vrvi so bile tako močno pritegnjene, da so se globoko utisnile otroku v rame, prizadevajoč mu s tem nepopisne bolečine.

Zdaj plane jokajoča mati tja k svojemu otroku.

Vse pozabivši, vrže se na malo deklico, in jo objame s svojima rokama.

Lidija vidi in spozna svojo mater.

Vendar premikati se ne more, samo njeno ime zamore zajecljati.

Helena je konečno našla svojega ljubljenčka. Ihte je pokrivala malo deklico s svojimi poljubi in solzami.

Nihče je ni videl, nihče videl tega svidenja, znova se je čulo iz arene dobro upitje množice, notri do semkaj.

Zdaj se Helena zravna.

Saj mora svojega otroka osvoboditi, ga mora rešiti spon.

Če bi hotela s svojimi tresočimi prsti močno zadrgnjene zanjke razvozlati, bi za to potrebovala dolgo časa, ker je bila vrv večkrat zavozlana.

Okoli uhajajoči pogledi so iskali škarje.

Zdaj zagleda blizo svetilke ležati nož.

Hitro ga vzame in se vrne k mali svoji Lidiji.

Zdaj začne prerezavati vrvi.

Ali močne konopne vrvi se ne dado tako hitro prerezati in vendar se lahko vsak hip kdo prikaže na vratih in se vrne mučiteljica otrokova iz areno, v kateri ji je množica ploskala.

V smrtnem strahu je Helena rezala na vrveh.

Deklica jo boža in poljubkuje, ko je imela eno ročico prosto.

»Proč, mamica proč od tukaj!" kliče na lahko, „ako se vrne – me ožge z vročim železom –«

To je bil ubod v Helenino srce.

„Usmiljeni Bog – kaj so storili mojemu otroku,“ zastoče mučena mati, „vzamem te seboj – osvobodim te.“

„Roka me tako boli, mamica«, Helena glasno zajoče.

Paziti je morala, da ni otroka v meso urezala, ko je vrvna roki prerezavala.

Nepopisen strah jo napolni.

Hitro, le hitro, da reši svojega ljubčka!

Vendar pade zadnja vez.

Lidija ji prosta in plane Heleni v naročje.

Ta jo vzdigne – pritisne na srce.

Pogled proti nebu je razodeval, kaj se je godilo v njenem srcu. –-

Trdo pritisne Lidijo k sebi in gre proti odprtim vratom.

Bil je skrajni čas!

Ravnokar je bilo konec predstave signore Astrele.

V slednji minuti se je morala vrniti iz arene, odeta z novimi lavorikami.

Helena stisne še srčneje otroka k sebi, trdno je bila odločena, da ga, če je treba, tudi z življenjem brani.

Zdaj stopi v hodnik.

Eden hitri pogled je zadostoval, da vidi, zadnji izhod je prost.

Trenotek je bil ugoden.

Ni ga bilo človeka na hodniku.

A zdaj se začuje na koncu pri areni glasno govorjenje.

Prihajajo – –

Helena plane na prosto.

Hitro zapre vrata za seboj.

Zdaj prikipi srce veselja.

Imela je svojo Lidijo! Našla jo je! In oprostila jo je! Kakor bežeča megla hiti ž njo skozi temino, med tem ko se je otrok s svojimi ročicami oklepal njenega vratu.

Proč, le proč od tod – –

Ali kam?

Za zdaj je veljalo samo to, da sebe in Lidijo v varnost spravi! Tekla je in tekla, ter se tako bolj in bolj oddaljevala od cirkusa. Kmalo ni slišala ničesar več o vsem hrupu in godbi.

Dvaintrideseto poglavje.
Linkolnovo posestvo.
[uredi]

„Brez dvoma sta se spotoma dobila, maršal, kajti, da sta še vedno v zvezi, je tako gotovo, kakor da se midva nahajava na najslabšej deželni cesti vseh zjedinjenih držav”, reče Rogers Bernardu, s katerim sta se brez uspeha vračala po komaj ime deželno ceste zaslužujoči poti, iz mesta Jork. Oba gospoda sta bila na konjih, ter sta počasi jahala drug poleg druzega. „Če ni ta Gould ali Sever dobil migljaja in se z Astrelo niti peljal ni v Jork.«

»Skušati morava, ako jih ni morda še tu, kje na potu doseči«, odgovoril je Bernard. „Vse kaže, da sta vzela to smer. Po železnici voziti se jima je morda nevarno zdelo. In da sta ta dva v zvezi in sta se kje dobila, je gotovo!«

»Obžalujem le nesrečno ženo onega ničvredneža.«

„Bog ve, kam se je obrnila!"

»Zasleduje ženo z modrim pajčolanom, nadeje se, da dobi zopet svojega otroka nazaj.«

»Eno je gotovo, če mi pride ta Sever pod roke, mi ne uide več, gospod polkovnik! Ako se brani, ga ustrelim.«

„Meni ne gre žena iz glave!«

„Prav imate, ona je najbolj nesrečna žena, kar jih nosi svet!« potrdil je celo Bernard.

»In brez sredstev, brez denarja, brez pomoči, brez zavetišča!«

„Da, da, materinska ljubezen dela čudeže, to se mora reči«, nadaljeval je Bernard, „in ta rudeče-lasa sleparica je toli brezsrčna, da ji vzame otroka. Ako najdem to prokleto srečelovko, jaz mislim, da se spozabim in jo ubijem, kajti ona je najnevarnejša oseba, katero sem kdaj srečal, kača, pred katere zvijačo se mora vsakdo varovati!«

»Otroka ima pri sebi! Ljubo revno deklo”, rekel je Rogers, „kaj mora vse pretrpeti pred temi komedijanti, temi surovimi, silovitimi ljudmi, temi igralci, ki jo urijo kakor psa! Bojim se, da uboga žena ne bo našla otroka.«

„Večer se bliža, a kamor doseže mojo oko, ne vidim ne hiše, ne gostilno – nič.«

»Potem jahajva po noči, da prideva do kake vasi ali kacega mesteca.«

„Da bi me le nestrpnost toli ne mučila«, menil je Bernard. „ne morem prenesti misli, da še vedno nismo našli in ujeli lopova Severja.«

„Le pustite, ne uide nam! Da bi le imeli takoimenovano signoro, potem imamo tudi njega. In upam – kaj se godi?“ pretrgal je Rogers samega sebe, ko je Bernard ustavil svojega konja.

Zdaj je pokazal Bernard na kraj, kjer je stalo več dreves skupaj.

Nad njimi je bil videti dim.

»Tam mora biti gostilna«, rekel je Bernard.

»Farma se meni zdi“, odvrnil je Rogers, „in sicer velika in bogata, kajti po poljih okoli vlada izboren red.«

»Potem predlagam, da prenočiva tam.«

»Daleč na okoli ni videti drugo strehe", menil je Rogers, »farma je menda edini kraj, ki nama nudi prenočišče. Morda najdeva tam signoro in njenega ljubimca. Ali pa prideta tje, če se nahajata na tej cesti.“

„Tam je drevored, ki pelje menda k hlevom in skednjem«, zavrnil je Bernard in jahal naprej.

»In velika lepa hiša je poleg!“

Oba gospoda sta zavila v široki, s starimi drevesi obrobij eni drevored.

Zdaj sta ugledala pri drevesih dva delavca.

Rogers je ustavil svojega konja.

„Ali je to farma ali gostilna?« vprašal je.

„Farma! Ali ne poznate bogatega Linkolna?« odgovoril je delavec. „To je farma. Ta živi tu kakor kralj, kajti vse, kar Vaše oko pregleda, je njegovo!"

„Tako, tako«, smehljal se je Bernard, »potem naju bo pač za eno noč vzel pod svojo streho, kaj?"

»Gotovo«, rekel je delavec, »saj je na farmi tudi hiša za tujce, tu se mnogokrat potniki ustavijo."

„Tudi sedaj?"

»Tega ne vem!«

V tem trenotku prisluškoval je Bernard.

„Kaj pa je to?" vprašal je – „to se sliši kakor daljni stok neke ženske – ali je to žival, od katere prihajajo ti glasovi?« –

Delavca menda nista hotela odgovoriti, prijela sta zopet deblo, katerega sta do sem nosila in da bi se odpočila, položila na tla. Vzdignila sta ga z nova, da bi ga nesla naprej.

Tudi Rogers je prisluškoval.

Ali je bil to človeški glas, ki je od bolesti ali strahu izustil te glasove?

Doneli so kakor glasi nepopisne obupnosti.

»Zakaj ne odgovorita?" obrnil se je Bernard proti možema, katerima menda bolestni vskliki niso bili nič novega.

»Ne brigava se za to", zagodrnjal je eden delavcev. Bernard je zdaj videl, da moža nečeta odgovoriti in je z Rogersem odjahal.

Zdaj sta se približala na koncu drevoreda ležečim poslopjem.

Na eni strani je bila velika in lepa hiša z bolj lahkim prizidkom. Na drugi strani pa so stali veliki skednji in šupe in na sredi velik hlev.

Vmes ležeče dvorišče bilo je široko in prostorno in vse je kazalo na bogastvo in red.

„To je človeški glas! To je od bolečin izmučena ženska!" rekel je Rogers, »ali čujete?"

»Glasovi prihajajo iz hiše."

»Kaj neki so more tu goditi?" –

„Na dvorišči ni videti človeka. “

Rogers stopi s konja ter ga priveže.

„To moram preiskati", reče kratko, »saj to je grozno! Kaj se pa godi v tej hiši?"

Tudi Bernard skoči zdaj raz konja in ga tudi priveže.

Potem sledi polkovniku, ki je krepkih korakov šel proti hiši, odločen, da pogleda, kaj se z ženo godi, katere bolestni klici so zrak napolnjevali.

Oba vstopita v odprta vežna vrata.

Zdaj gre Rogers tja proti vratom one sobe, iz katere se je čulo upitje.

Lahko se je zdaj čulo šumenje, kakor če bič svrči po zraku.

Polkovnik odpre naglo vrata.

Nepričakovana, strašna podoba so je prikazala njemu in za njim vstopajočemu maršalu.

V sredi velike in bogato opremljene sobe ležala je mlada žena na kolenih.

Pred njo je stal posestnik farme, močan, od solnca zagoren mož, kateremu se je na lici bralo, da je pijanec. Steklene njegove oči stopile so iz votline. Njegov pogled je bil strašen, tembolj, ker se je na njegovem divjem in temnem obrazu videla jeza in krvoločnost.

Brez usmiljenja z mlado ženo, ki je obupajoče, proseče vila roke, vihtel je kratkoročni bič, kakor ga posestniki v južni Ameriki rabijo, da svoje črne delavce priganjajo k dolu. Bič je padal na klečečo.

To je bil tako grozen pogled, da sta Rogers in Bernard pod tem utisom bila za hip kakor okamenela.

Tega nista pričakovala!

Ta, v pijanosti divji mož, ki je imel prej plantažo na jugu, se je tam tako navadil tega grdega vodenja, da je tudi pri vsaki priložnosti svojo pomilovanja vredno ženo tako trpinčil, da se je Rogersu globoko smilila.

Odločno stopi v sobo.

Bernard vstopi za njim.

„Stojte!‘‘ zakliče. »Kaj pa delate? Ali ne premislite, da imate slabotno žensko bitje pred seboj?«

Linkoln se obrne in strmi s svojimi steklenimi očmi v tujca. –

Klečeča žena, ki je tako nepričakovano zagledala rešilca pred seboj, se ozre k njemu, kakor proti polubogu in sklene, pri pogledu lepega, od možate dostojnosti napolnjenega moža, svoje roke.

Kakšen razloček je bil med njim in njenim možem, na katerega je bila priklenjena in od katerega ni imela druzega, kakor surovosti!

Linkoln se hripavo zadere.

„Kako se predrznete v mojo hišo ulomili?" zavpil je zdaj. »Kaj iščete tu? Poberite se iz moje hiše, ali pa Vas z bičem poženem ven!«

„Ne predrznite se!" odgovoril je Rogers mirno. „Jaz sem policijski polkovnik Rogers!«

»Kaj policijski polkovnik! Me li to kaj briga? To je moja hiša. In v tej hiši sem jaz gospodar! Ne motite me, ampak poberite se!“

In Linkoln je znova dvignil bič proti klečeči ženi.

Zdaj je bilo Rogersovo potrpljenje pri kraju.

Močni, veliki mož je stopil pred Linkolna in ga prijel za obe roki, da se ni mogel geniti. Zdaj je upil farmer kakor obstreljena žival in se je hotel z vso močjo osvoboditi.

A tu je slabo naletel pri Rogersu.

Ta je vsled pijanosti in jeze oslabljenega moža vzdignil kakor otroka.

„Ako sedaj ne odjenjate in se ne pomirite, nespametni mož, treščim Vas ob tla,“ rekel je grozilno. »Kako se morete lotiti uboge žene!“

Zdaj je Linkoln brcal z nogami okolu sebe.

Rogers ga je zaničljivo pahnil od sebe.

V trenotku, ko je bil Linkoln zopet prost, planil je na Harjeto, svojo ženo, ker je v njej videl vzrok tega prizora.

Rogers mu je izvil bič.

Z rudečim obrazom, preklinjajoč kakor blazen, hotel je popasti Harjeto.

A z vsklikom „na pomoč!« bežala je žena k Rogersu, padla na kolena in oklenivši se ga iskala pri njem pomoči. Saj je bil nje rešitelj! In kako lep, kako dober je bil! To je napravilo nanjo premagujoč utis.

Farmer je odskočil nazaj, ko je videl, da hoče Rogers braniti ženo.

Sedaj je posegel tudi Bernard v prepir. Stopil je k Lincolna in ga prijel za roko.

»Pomirite se, gospod Linkoln,“ rekel je, „bodite pametni! Zakaj ste se tako razjezili?“

»Ker mi hoče moja žena zabraniti vino, ker me ne ljubi!« je vpil farmer.

„Nespametni mož, kako Vas more žena ljubiti, ako ravnate ž njo tako surovo. To je nečloveško!“

„Vsi ljudje ga imenujejo moža s tigrovim srcem,“ rekla je Harjeta, „jaz bi bila že davno zbežala od njega, da bi le vedela, kam."

„Da, bežati hoče!” pritrdil je sedaj Linkoln, »ogoljufala me je, ker me ne ljubi!«

»Umirite se, mož. Vi ste preveč pili,« rekel je Bernard.

»Kadar je pijan, me pretepa!“ kričala je jokaje Harjeta.

»Pogovorimo se pametno“, nadaljeval je Bernard. „Vsedite se k meni! Bodite mirni! Vi ne smete s svojo ženo tako ravnati! Ali nimate srca v telesu, da tako lahko gledate njene solze?'“

Farmer, ki je imel uprav bikovo glavo, se je smejal.

„Le pustite se ganiti,« rekel je, „potem se Vam pa smeje.«

„Vi ste močan mož, Vaša žena je slabotno in nežno bitje,« ugovarjal je Bernard ter prijel Linkolna, da bi ga peljal proti zofi in ga posadil poleg sebe.

„Pojdimo od tu“, šepnila je Harjeta polkovniku, „bojim se ga, lahko bi me še enkrat napadel.“

„Vi ste v mojem varstvu!“ odgovoril je Rogers trdno. „Ne bojte se! Nič se Vam ne zgodi!“

»O, Vi ga ne poznate, gospod Rogers, Vi ga ne poznate!“

»Torej pojdite mu izpred oči, peljem Vas v drugo sobo.« Polkovnik je ponudil tresoči ženi roko in odšel ž njo iz sobo, v kateri sta ostala Linkoln in Bernard.

„Vi imate veliko posestvo, imate čedno ženo, ste bogati,“ rekel je maršal, „ne čutite v sebi dolžnosti, da bi živeli mirno in častno življenje.«

„Zakaj skriva ključ od kleti? Kdo je gospodar v hiši?« vpil je farmer.

„Ker se Vas boji, kadar ste pijani, mož! Saj ona hoče le dobro!“

„Kaj je druzega ko moja sužnja! Ona je bila revna! Naredil sem jo za svojo ženo in zato mora ubogati!“

»Zdaj bodite mirnejši! Ali nama hočete dovoliti pri Vas prenočišče?“ vprašal je Bernard.

„Zakaj ne? Hiša za tujce Vam je na razpolago. Jaz sem gostoljuben.“

»Ali je bila morda pri Vas neka ženska z modrim pajčolanom, gospod Linkoln?“

„Neka žena z modrim pajčolanom? Ne.“

„Ali igralka, ki se imenuje signora Astrela?“

„Tudi ne, gospod.“

„Ali je bil morda pri Vas neki mož, ki je na begu in se je hotel skriti?"

»Tudi ne, gospod.“

„Potem morda še pride.“

„Vi ga gotovo iščete?“

„Počakala bi ga tu.“

»Potem ostanita, kolikor časa Vama ugaja. A oni – “

„Polkovnik je poštenjak, gospod Linkoln.«

»Napadel me je.“

„Pozabite to! Ako bodete jutri zjutraj prespali, bodete vse drugače sodili. Kaj ne, da sprejmete tudi polkovnika?“

„Naj bo!“

Medtem ko se je v tej sobi to razgovarjalo, prišel je Rogers s Harjeto v drugi sobi v nepričakovano siten položaj.

Harjeta je potegnila Rogersovo roko nase in jo viharno pritisnila na ustni.

Vroča strast vsplamtela ji je za rešilca.

Lepi mož, ki se ji je s svojim dostojanstvom v primeri z njenim soprogom zdel uzor ljubezni vrednega moža, je hipoma napolnil nje izmučeno in ponižano srce z vročo ljuboznijo. Da, obožavala je tega njenega rešilca in varuha, in glasno jokaje poljubila je njegovo roko.

Polkovnik ji je rahlo branil.

„Ne, ne, milostna,« rekel je, „kaj delate?"

„Rešite me! Osvobodite me!« prosila je Harjeta. „Tukaj umrem! Jaz sovražim svojega mučitelja!"

„Le ne tako prenapeto, tako strastno, dobra gospa," miril je Rogers, „saj bo vse dobro. Vaš mož –“

„Ne mislite, da bo kdaj bolje," segla je Harjeta v besedo.

„Vsa ljubezen do njega je že davno umrla – da, sovražim ga, bojim se ga – on je blaznež, ki ravna z menoj kakor s svojimi sužnjami prejšnjih časov! No ostanem pri njem! Usmilite se me – vzemite me s seboj!"

Rogersu se je sicer žena smilila, a nje strastne besede in njena zahteva, da naj jo vzame s seboj, napolnile so ga z začudenjem.

„Kam mislite," zavrnil je, „Vi ste omoženi z Linkolnom in jaz ne morem za Vas nič druzega storiti, kakor prizadevati se, da Vašega moža pregovorim, naj z Vami lepše ravna."

„To se Vam ne posreči. Poskusila sem že vse, vse! In odkar ste se mi Vi prikazali, čutim šele, kaj je prava ljubezen. Zapustim nečloveškega moža, moram se ločiti od njega – in potem –“

Harjeta je vprašujoče, proseče pogledala Rogersa s svojimi Tolikimi očmi – še so visele svotlo solzo na dolgih trepalnicah.

Sedaj so se odprla vrata.

„Gospod polkovnik!" zadonel je maršalov glas, „farmer je zopet miren postal, dopeljete mu lahko zopet ženo."

Harjeta se je z obupnim strahom oklenila Rogersa.

„Ne k njemu! Usmilite se me!" vskliknila je.

A Rogers jo je prijel za roko.

„Vi spadate k možu," rekel je trdno, „zavedel se bo."

Peljal je omahujočo s seboj.

Tako je stopil v drugo sobo.

Farmer se je v resnici popolnoma pomiril.

„Lahko ostanemo tukaj," obrnil se je Bernard do Rogersa, „hiša za tujce se drži to hiše.“

„Ne pustite me samo ž njim!“ prosila je Harjeta.

„Tu, farmer, je Vaša žena,“ rekel je Rogers glasno in peljal Harjeto k njemu. „Midva sva trudna ter greva v najino sobo, upam pa, da bodeta sklenila mir. Kakšen namen ima to, ako so obnašate proti svoji ženi tako nedostojno? Saj s silo zamorite vsako iskro ljubezni v njenem srcu! Poslušajte naš svet in ravnajte ž njo bolj človeško. In zdaj – lahko noč!“

Bernard in Rogers sta zapustila hišo.

Zunaj sta oddala svoja konja nekemu delavcu in sta šla v hišo za tujce, kjer sta našla več z dobrimi posteljami oskrbIjenih sob.

Treba je bilo odpočiti se od napornega jahanja.

Triintrideseto poglavje.
Prisluškovanje.
[uredi]

Veselo presenečenje pričakovalo je Rogersa prihodnjega dne. Medtem ko sta se on in Bernard nadejala tu ujeti Severja, in ženo z modrim pajčolanom, medtem ko sta v farmi na ti osebi čakala, in jih je Linkoln druzega dne popolnoma drugače sprejel ter jima ponudil jedi in pijače, bližala se je farmi Helena s svojim otrokom.

Po dolgom potovanju našla je končno tu veliko, lepo poslopje, kjer je hotela iskati zavetja, da bi se odpočila. Harjeta je bila ravno na dvorišču, ko je vstopila Helena, vodeč za roko svojega trudnega otroka, in je prosila farmarico za prenočišče, ker ne more več dalje.

Harjeta je bila takoj pripravljena, revno bledo ženo, ki je prišla kakor beračica, sprejeti in jo povabila Heleno, naj ji sledi v hišo, deklico pa je vzela v naročaj.

V veliki jedilni sobi so bili zbrani Linkoln, Rogers in Bernard ter so govorili o Severju, katerega so pričakovali.

Harjeta je odprla vrata.

Ko je zagledal Rogers majhno dekletce na njenih rokah, in ko so se za Harjeto prikazale ljubeznive poteze Helenine, vstal je s tako naglostjo, da se je poznalo, kako dragi so mu oni, katere je Harjeta sedaj vpeljala.

„Ljubi Bog – Helena!“ zavpil je in stopil k nji ter ji podal roki. „Tu Vas zopet vidim – in Vašega otroka ste našli!“

Helena je zarudela strahu.

Ona ni mislila na možnost, da bi tu našla onega, pred katerim je bežala, ker ji je storil tako veliko krivico – in ga je vendar še vedno ljubila – ljubila, akoravno s sklepom, da se mu odreče.

Pobesila je oči.

„Od kod prihajate?" nadaljeval je veselo. „Boga zahvaljujem, da sem Vas vendar še enkrat našel!“

Harjeta ni bila malo osupljena, da je Rogers poznal revno tujko in jo je tako srčno pozdravil, tako presrčno, kakor se le človeka pozdravlja, katerega se ljubi.

„Jaz bi ne bila prišla sem, gospod polkovnik, ako bi bila vedela, da Vas srečam tu,“ odgovorila je Helena tiho.

„Da, saj jaz to vem! A biti je moralo drugače! Jaz vem vse, Helena, našel sem Vaše pismo –“

Bernard in farmer sta bila tihi priči tega čudnega srečevanja. –

»Ponudi tujki jedi in pijače," ukazal je Linkoln, „tu stoji še vse na mizi.“

Helena se je morala vsesti in ona in deklica dobili sta jedil v okrepčanje.

Bernard je vprašal za Severja.

Kri je oblila Helenin obraz.

Pripovedovala je, kaj se je dogodilo v rudečem malinu, kako je našla in dobila svojega otroka.

To je presenetilo uradnika.

„Torej je bila signora vendarle tam in midva sva bila žrtvi mistifikacije,“ rekel je Rogers, kateri je imel oči le za Heleno in še opazil ni, kako pozorno ga je Harjeta pri tem motrila. „In mi smo se zgrešili, Helena – in signora je še v malem mestecu?«


„Tega ne vem, gospod polkovnik. Bežala sem; tudi ne vem, kje je ostal – Sever.“

»Tu v bližini mora biti, zasledujemo ga,« rekel je Bernard, „kar ne da mi miru, da je ta lopov še vedno prost.“

„Ali Vas kdo zasleduje, Helena? Signora morda?“ vprašal je Rogers.

„Vzela sem otroka, ko je bila ona v cirkusu – bil je ugoden trenotek – moj ubogi otrok je bil zvezan – morala sem vrvi prerezati – če mi je grozna ženska sledila – tega ne vem.«

„Le ostanite tu in počivajte«, rekel je Rogers skrbno, „farmer sprejme tudi Vas v hiši za tujce. In potem se lahko pomenimo, kaj nam je storiti.«

Helena je zavžila nekaj jedil in tudi mala deklica se je okrepčala z mlekom in kruhom.

Harjeta jih je potem odpeljala v sosedno hišo, kjer jima je odkazala sobo in napravila postelje. Pri tem je govorila s Heleno in jo izpraševala, kako in od kod pozna polkovnika.

Priprosto in nezavzeto je pripovedovala Helena in se zahvalila potem za njej in njenemu otroku dano zavetje.

Ko je Harjeta zategnila tudi zavese, da bi vroče popoludansko solnce ne motilo počivajočih, zapustila je sobo, v kateri sta se Helena in Lidija vlegli, in se je vrnila v prvo hišo.

Tu so sedeli Rogers, Bernard in Linkoln še vedno skupaj in se razgovarjali o usodi nesrečne žene in o Arturju Severju, ko je vstopila Harjeta ter pazljivo poslušala. Rogers je pripovedoval o Helenini preteklosti, tudi da je rojena grofica Ostrovrharjeva in opazil je, da se Harjeta porogljivo posmehuje.

„Vidite, gospa Linkoln,« se je obrnil proti nji, „tako žalostno se je godilo tej nesrečnici.«

»Izgleda skoraj kakor beračica,« oglasila se je Harjeta. »In vendar je po rodu grofica.«

„Beraška grofica!« smejala se je Harjeta, katera ni mogla ukrotiti vzbujajoče se ljubosumnosti. Domnevala je, da so Rogers in ta tujka ljubita – in ta tujka je ravno sedaj prišla, in bliskoma jo oropala najlepših nadej!

Farmer je bil mračen mož. Tiho je sedel poleg druzih in poznalo se mu je, da ni imel za ženske nikakih nežnejših čutil. –

Začel je pripovedovati po svoji navadi, v pretrganih stavkih, in ne da bi Harjeto pogledal, ali se za njo le malo pobrigal, o svojem prejšnjem bivališču na jugu in se skoro ogrel, ko je govoril o svojih črncih, katere je moral z bičem goniti na delo.

Zdaj je bilo Rogersu jasno, odkod da prihaja surovost tega moža, ki je imel pijan nekaj res zverinskega na sebi. A tudi zdaj, ko ni bil pijan, je bila njegova zunanjost strašna. Njegova glava z velikanskim čelom in bodečimi očmi, s kratko ostriženimi lasmi, naredila je utis kakor bikova glava. A odkar mu je Rogers svojo premoč dokazal, bil je Linkoln proti njemu drugačen, skoro bi se reklo, krotkeji. Temu možu imponovala je samo surova moč in sila, druzega nič.

Harjetini pogledi viseli so še vedno na Rogersu.

Bernard se obrne k nji z vprašanjem, kazoč na glasovir, ki se je nahajal v ozadji sobe, kdo da igra v hiši na glasovir.

„Jaz sem igrala preje,« je odgovorila Harjeta, „tukaj sem pa to že davno pozabila.“

»In zdaj nihče ne igra?" vpraša Rogers ter vstane in odpre glasovir.

Z obema rokama prime za tipalke.

Glasovi zadonijo po visoki in veliki dvorani.

»Poglejte no,“ meni začudeno, „saj ni razglašen."

Harjeta stopi proti njemu.

»Igrajte!“ prosi tiho, ter mu pomakne stol bližje.

Rogers se ni dal dolgo prositi. Sedel je ter začel igrati nežno, milo skladbo, ko je Harjeta pri njem stala.

Videti je bilo, kakor da farmer niti ne posluša. Pušil je svojo smodko in zrl topo pred se, Bernard pa je sedel in premišljeval – njegove misli bile so pri Severju, za katerega se je najbolj zanimal in pri gospej z modrim pajčolanom.

Neko dekle pride in prinese, ker se je jelo mračiti, gorečo svetilko, potem tudi prižge sveče ob glasovirju.

Rogersu, ki že dolgo ni utegnil igrati, priljubil se je glasovir tako, da je igral vedno nove skladbe in se kar naslajal na njih.

Zdaj se vrata tiho odpro.

V njih se prikaže Helena.

Tja, do hiše za tujce segajoči glasovi so jo prebudili in medtem ko je pustila malo Lidijo dalje spati, je sama vstala, se umila in napravila, in zdaj je prišla, od vabečih glasov pripeljana, semkaj. –

Kako dolgo že ni igrala, in pela! Kot mlada deklica, pa tudi začetkoma kot žena, je z milino svojega glasu poslušalce kar očarovala. – – –

A to so bili davno minuli časi. – –

Sum je Rogersa opozoril na vstopajočo Heleno.

A ko jo je zagledal, je vstal.

„Nadomestujte me, Helena, “ ji reče, »vem, kako dobro stori godba našim srcem – tukaj je glasovir – prosim Vas, igrajte!“

Ali je bilo možno dragemu in ljubljenemu možu kaj odreči?

Tudi v Heleni se zbudi želja, se zopet enkrat po dolgem presledku udati moči glasov, vse pozabiti, kar se je zgodilo, in v glasbi izraziti, kar je težilo njeno ubogo srce.

Sede in nje prsti smuknejo čez tipalke.

Igrala je lepo, tako lepo, da je Rogers kakor očaran obstal za njenim stolom in poslušal. In zdaj začne peti.

Nje glas je bil v tem dolgem času še narastel – in kar je dalo njenemu petju nepopisno moč, to je bila žalost radi tega, kar je doživela in bolest radi svojega skaženega življenja.

Pela je tako krasno, da je celo Bernard jel pazljivo poslušati.

„Takega petja še nisem slišal, gospod polkovnik," je rekel, ko je vstal in tiho stopil k Rogersu. „In ta gospa toži o revščini?“ –

»Nikdar ne toži, maršal!“ je tiho popravil Rogers.

„No, zagotovim Vam, da je v tem glasu zaklad zakopan,“ nadaljuje Bernard – in Helena sliši te besede – „če bi gospa Sever hotela nastopiti javno, imela bi velikanske uspehe in bi zaslužila veliko denarja!“

Zdaj Helena prekine petje.

Nova misel, nova nada ji je bila izbujena.

Da! Bernard je imel prav! Če bi nastopila! Čutila je v sebi moč in pogum! Potem si lahko za se in za svojega otroka pribori živeža in obstanek! Potem si lahko zasluži veliko denarja!

In ni ji potreba nadalje proseče begati okoli!

Rogers jo prosi, da bi še eno njenih pesmi zapela, in Helena je rada ustregla polkovnikovi prošnji.

Tako je hitro minul večer in Helena se poslovi, da se vrne k svojemu otroku in gre spat.

Tudi Bernard in Rogers sta se kmalu poslovila in se odpravila v svoje spalne sobe.

Še vedno so v Rogersovem srcu odmevale pesmi, ki jih je bila Helena s svojim milim pretresujočim glasom pela.

Med tem, ko je Bernard takoj legel spat, ostal je Rogers še pokonci, ker se je njegova duša bavila s Heleno.

Stopil je k oknu in pogledal na dvorišče, ležeče v globoki tihoti. V ozadju je bilo nekaj dreves. Svetlo je mesec sijal na dvorišče in na drevje.

Zdaj se mu je zazdelo, kakor da se pri drevesih nekaj premika.

Rogers pogleda natančneje in spozna Heleno, ki je še pod drevjem stala.

Zdaj mora ž njo govoriti, se mora opravičiti radi krivico, ki jo je storil.

Bernard je spal.

Tiho zapusti Rogers sobo.

Koj na to stopi na prosto.

Ko ga Helena zagleda, hotela se je odstraniti, ali polkovnik je šel naravnost proti nji.

„Helena,“ reče, »tukaj Vas najdem. To me veseli, ker Vam moram povedati, kako me boli, da sem Vas tako užalil. Samo moja ljubezen je bila, ki me je gnala, da sem Vas imel na tako težkem sumu.“ –

„Zdaj veste vse, gospod polkovnik,« odgovori Helena, „težko bi mi bilo, Vam vse to povedati, kar sem zaupala papirju.“ –

„Ne, Helena, ne!" zakliče Rogers burno, ter prime njeno roko, „nikari me ne zavračajte, ne plačajte zmote, v kateri sem bil, na tak način, saj Vam hočem tisočkrat vse povrniti!“

»Pustite me, da grem! Prepustite me moji usodi, gospod polkovnik, čutim, da Vas ne morem osrečiti!“

»Nikari ne govorite tako z menoj! Saj veste, kako za Vas občutim, veste, da sem Vas ljubil od prve ure najinega znanja.“ –

Rogers ni slišal, da so so v senci drevja odprla hišna vrata. In tudi Helena je imela preveč opravila sama seboj, ter ni zapazila Harjete, ki je tiho stopila iz hiše in kakor megla plavala k drevju, ki ji je dajalo zavetja, da bi poslušala zaupni pogovor, ki se je vršil tukaj v pozni uri.

Zdaj postoji za drevesom in posluša.

»Priznali ste mi tudi, Helena, da me ljubite,“ nadaljuje Rogers, „zakaj se hočete torej od mene ločiti? Ker se bojite, da bi me v svojo nesrečo potegnili? To je pač nepotrebna skrb! Ponudim Vam svojo roko, dam Vam svoje ime in Vas varujem!“

»Ali na meni ostane madež, gospod polkovnik, da sem bila žena onega moža, ki je postal zločinec in me preganja še vedno.«

„Ali hočete njega in njegove ponovljene prisege ljubezni uslišati?“

„Ne! Nikdar in nikoli se to ne zgodi! A kar se je preje zgodilo, tega ne morem predrugačiti!“

„Ne bojte se nikdar, da bi Vam kaj očital! Helena – bolj ko kdaj, čutim zdaj, da ne morem živeti brez Tebe! Bolj ko kdaj, sem zdaj spoznal Tvoje plemenito srce! Bodi moja, vsa moja! Privošči mi zaželjeno srečo, da boš vsa moja!“

„Rada, bi Vas srečnega videla – a s tužno skrbjo gledam v bodočnost!«

„Druzega Ti ni treba ničesar, kakor da se z menoj povrneš v Novi Jork in postaneš moja žena!“

»Prehitro ste se odločili. Vaše čuteče srce Vas sili h koraku, katerega bi lahko obžalovali, gospod polkovnik – in potem bi jaz tudi Vas nesrečnega storila – tudi Vas!“

„Nočem druzega, ko Tvojega privoljenja, Helena."

„Dovolite mi še nekaj dni, meni in sebi.“

„Dobro! Dam Ti odloga – samo eno še čuj, ni ga človeka na svetu, ki bi Te tako ljubil kakor jaz!“

Helena strepeče pri teh besedah.

Oprosti se Rogersove roke.

„Povem Vam, kadar se odločim,” odgovori s tresočim se glasom, potem pa pohiti čez dvorišče proti hiši za tujce, v katero izgine.

Počasi in zamišljujoč je sledil Rogers.

Ko je izginil v hiši, ganilo se je za drevesom.

Harjeta zapusti skrivališče.

Z utripajočim srcem je poslušala pogovor zaljubljenih.

Zdaj je vedela vse! Zdaj se je prepričala o tem, kar je slutila že v prvem hipu, ko sta se Helena in Rogers sešla.

Nekaj trenotkov je stala nepremično pod težo te, vse njeno upanje s kruto roko uničujoče gotovosti.

Potem se obupno odloči še za zadnje.

Tiho, kakor je prišla, se je zopet odstranila.

Zdaj je bilo zopet vse mirno in prazno na veliki kmetiji.

Kar se bliža po drevoredu neka oseba.

V bližajoči se noči prihaja neki človek, ženska.

Imela je, kar se je pri jasnem mesečnem svitu lahka natanko videlo, moder pajčolan pred obrazom.

Ko je prišla na dvorišče, ozrle so se njene oči na razsvetljeno okno tujske hiše.

Pri njem je stala Helena in gledala proti zvezdnatemu nebu. –

Žena z modrim pajčolanom je spoznala molečo.

Tiho, kakor je prišla, je zopet zginila.

Štiriintrideseto poglavje.
Mož s tigrovim srcem.
[uredi]

Grozen strah je pričakoval Harjeto, ko je prišla nazaj v hišo.

Prestopivši prag jedilne sobe zagledala je v njej Linkolna.

En pogled je zadostoval, da je spoznala nevarnost, katera ji je pretila.

Mož je pil naprej, tudi ko sta že odšla Rogers in Bernard.

Žareči obraz, temni, srpi pogledi in pred njim stoječa prazna steklenica povedali so ji, da je Linkoln zopet porabil priložnost in se napil.

Strah in groza brali so se ji z obraza.

Vedela je, kaj jo čaka.

Tiho se je obrnila nazaj.

A šele zdaj, ko se je pri vratih nekaj pregibalo, jo je Linkoln zapazil.

Skočil je po konci.

Kakor plaha, bežeča srna, tako je tekla Harjota po mostovžu, da bi mu ušla.

Planila je v sobo.

V tistem hipu jo zaloputnila vrata in zapahnila zapah.

Zdaj se je oddahnila – zdaj je bila varna.

A že je priropotal Linkoln s težkimi koraki do vrat.

Mrmraje polglasno kletev, prijel je za kljuko, da bi vrata odprl.

Ko je videl, da so zaprta, vzbudila se je nepopisna jeza v njegovem, od vina razburjenem srcu.

Hotel je vrata s silo odpreti – a ustavila so se njegovemu grozovitemu naporu.

To ga je še bolj razkačilo.

„Odpri!« zavpil je s hreščečim glasom, »odpri!"

Harjeta se ni genila. –

Bil je grozen trenotek.

Tresla se je pred razgrajalcem – poznala je njegovo brezsrčno surovost. Narava je ž njim ustvarila bitje, kateremu je podelila samo zunanjo človeško podobo, srce pa je bilo tigrovo.

Omahovala je, kaj bi storila.

Bila je sama s farmerjem v hiši.

Zdaj je Linkoln besno udaril ob vrata.

„Ti si tu, vem!“ zadonel je njegov globoki, hripavi glas, „jaz razbijem vrata; ako ne odpreš!“

Bleda in osupljena stala je Harjeta.

„Moj bič!« mrmral jo mož s tigrovim srcem. „Kje je moj bič?« –

Slišati je bilo, kakor da bi ga zunaj iskal.

Če pride nazaj – če ulomi vrata –

Grozna misel!

Žena farmerjeva je sklenila roki, obračala se je v svoji sobi – v kateri je gorela svetilka – po rešitvi.

Začula je Linkolnove težke korake.

Prišel je nazaj – našel je grozno mučilno orodje.

V tem trenotku največje nevarnosti padle so njene oči k bližnjemu oknu. –

Soba je bila pritlična.

Bežala je k oknu in je naglo odprla.

Skočila je gori.

Obup in smrtni strah dala sta ji moč.

Oprijela se je zgoraj in se potem zunaj spustila navzdol.

Harjeta je dosegla zemljo.

Za trenotek je farmerju ušla.

Votel ropot iz hiše prišel ji je na uho.

Vrata so pokala.

Veliki, močni mož se je z vso silo vanjo uprl in je vrata razbil. –

Planil je v sobo.

Harjeta si je rekla, da ji sledi, da jo bo iskal, da jo tudi zunaj najde.

Morala se mu je skriti – a kam?

Njeni boječi pogledi begali so naokolu.

Linkoln je divjal kakor besen po sobi.

Nakrat se je prikazal pri oknu.

V tem hipu je ugledal zunaj Harjeto.

Pokazal je na njo in nerazumljivi glasi izvili so se mu iz ust.

Hotel je splezati na okno.

A pijanost je bila tolika, da je zgubil ravnotežje in padel nazaj.

To ga je le še bolj divjega naredilo.

Slišalo se je njegovo tuljenje.

Harjeta je bežala od okna.

Videla je še luč v tujski hiši.

Že je bil storjen sklep.

Pomoč in rešitev morala je najti na vsak način!

Planila je v hišo za tujce.

Dospela je do vrat, katera so peljala v prvo sobo uradnikov. –

Potrkala je s tresočo roko.

Koraki so se vratom približali – odprla so se.

Rogers je bil še po konci.

Zagledal je pred seboj farmerjevo ženo.

V tem se je tudi zaslišalo Linkolnovo upitje, ki je prišel na dvorišče in tam iskal Harjeto.

Rogers je zdaj vse vedel.

Harjeta je stopila v sobo. Prijela je Rogersa za roko in se ga krčevito držala.

„Rešite me“, izustila je, »skrijte me – on je za mano!“

„Vstopite; tu ste v mojem varstvu, gospa Linkoln,“ odgovoril je Rogers mirno. „Ne tresite se, le bodite popolnoma mirni.«

V smrtnem strahu je zaprla vrata.

»Pil je zopet«, rekla je brezsapno, „ubije me, ako me najde!“

„Ta besnik! Nobene kaplje bi se mu ne smelo dati,« odvrnil je Rogers. „Saj je bil danes zvečer popolnoma pameten, in zdaj – “

„Slišite!“

Farmer je divjal zunaj po dvorišču.

„Zgubljena sem«, pristavila je Harjeta. »Smrt mi je gotova, če dalje tu ostanem!«

„Le pustite ga iskati, pustite ga, da se pomiri.“

„In jutri so isto ponovi! Rešite me! Bežite z menoj! Usmilite se me, vzemite me pod svojo varstvo!“

„Za zdaj že, gospa Linkoln, a dalje ne morem ničesar za Vas storiti,« razložil je Rogers mrzlo. „Ako se hočete ločiti od svojega moža, idite v Novi Jork in storite tam potrebne korake, jaz Vas tudi ne morem tu obdržati,“ nadaljeval je Rogers, ko je Harjeta ugasnila luč, da bi možu ne ovadila, kje sa nahaja. „Noč je in jaz nočem Vas in sebe pripraviti ob dobro ime.« –

„Vem, da ljubite tujko!“ šepetala je Harjeta in stopila čisto blizo polkovnika. „A ona Vas ne more in ne bo osrečila. Še se lahko odločite, še lahko tujko pustite!“

»Kaj naj se odločim?“

„Za me ali pa za njo!“

„Gospa Linkoln – Vi ste omoženi! In moja volitev je gotova. Tu se ne da nič več popraviti!“

Zdaj je odskočila Harjeta tako hitro od njega, kakor da bi jo bil pičil gad. –

„Potem moram drug sklep storiti«, šepetala je. »Dobro je! Farmer je menda odšel.« –

Rogers je poslušal.

„Ne sliši se ga več“, rekel je. „Idite v kak prostor, kjer se lahko zaklenete. Linkoln je gotovo utrujen.“

Harjeta je hitela iz sobe.

Polkovnik je še enkrat stopil k oknu, a ker ni čul zunaj ni hrupa, niti glasu, pomiril se je in šel k počitku.

Harjeta je stopila iz hišo.

Mesec je bil obdan od oblakov, kateri so ga včasi popolnoma zakrili.

Bilo je vse tiho naokoli – vsa velika farma je menda spala.

Tudi Helenino okno jo bilo temno – legla se je k počitku.

Kje je bil Linkoln?

To je bilo prvo vprašanje Harjete.

Hipno so je je polastil drzen sklep. Ako bi se jo Linkoln še enkrat lotil, ga ustreli!

Potem bi bila prosta! Potom bi bila vendar rešena moža, od katerega je do sedaj samo ponižanja in bolečine pretrpela.

Harjeta je vedela, kje se onkraj nahaja lovska soba, v kateri je spravljal Linkoln svoje puške, patrono in vsako vrste orodja, in vedela je, da se nahaja med temi tudi samokres.

Prva pot je bila torej v lovsko sobo!

Ako bi imela samokres in ga nabasala, potem bi lahko mirno zapustila lovsko sobo in šla v spalno sobo.

Če bi Linkoln k nji vdrl in se predrznil ji žugati, potem bi bila njegova usoda odločena! Ljubila ga ni nikdar in zdaj ga je sovražila. Pogum obupnosti jo je obšel, obšel šele zdaj, ko je ljubila druzega moža, katerega bi samo dosegla, če bi se osvobodila moža s tigrovim srcem.

Harjeta je zapustila hišo za tujce čez veliko dvorišče, da bi mimo dreves prišla na drugo stran in od tam šla v lovsko sobo. –

Ko je ravno hotela iti mimo dreves, ostrmela je.

„Kdo je tu?“ zavpila je in se pogumno ustavila.

Videla ni ničesar, samo slišala čuden šum.

„Tiho! Ne tako glasno!" šepetalo je nekaj.

„Kdo je? Kdo ste Vi?" vprašala je Harjeta.

»Če ste Vi farmerjeva žena, Vam moram nekaj povedati!” odgovorilo je.

„Vedeti hočem, kdo ste!”

„Žena! Ali se bojite?«

„Žena ste? Odkod prihajate?"

„Dospela sem ravno na Vašo farmo. Ali je polkovnik Rogers tu?"

Harjeta je merila bogato oblečeno, zakrito gospo.

Kaj je hotela od polkovnika? Ali ga je iskala?

»Polkovnik? Ali ga poznate?" vprašala je Harjeta.

»Ali je Helena Sever tu?«

»Da! Poznate tudi njo?“

Tih, hripav smeh se je začul.

»Ona hodi za njim – in on se ujame v njeno mrežo.« odgovorila je zakrita tiho in zaupno ter se približala farmerici. Povedati Vam imam važno skrivnost – jutri! Ali bi mi hoteli zato prenočišče dati, a tako, da me zaljubljenca ne vidita?“

»Kaj me briga Vaša skrivnost!«

„Briga Vas, prisežem Vam!“ zarenčala je gospa z modrim pajčolanom.

Harjeta je postala radovedna.

»Prenočišče Vam lahko odkažem", ji je rekla.

»Vaša škoda ne bo, a Rogers me ne sme videti! Tudi njegova nova ljubica ne! Sovražim jo!«

To je kar nakrat tajno zvezalo Harjeto in gospo z modrim pajčolanom! Obe sta sovražili Heleno, ker jo je Rogers vzel pod svoje varstvo.

In skupno sovraštvo še trdneje veže ko ljubezen!

»Zakaj sovražite tujo ženo?“ vprašala je Harjeta.

„Jutri Vam vse razodenem!“ odgovorila je signora. „Zaupala Vam bom skrivnost, a obljubiti mi morate, da me ne ovadite!« –

„Kaj bi imela od tega?“

„In Rogers kakor tudi Helena me ne smeta videti. “

„Tudi to Vam obljubim.“

„Potem ostanem. Jutri zvečer moram z Vami govoriti, a tako, da naju nihče ne vidi in ne sliši.“

„To se lahko zgodi! Pojdite z menoj! Tukaj je oni del hiše v katerega nihče ne pride. Spodaj je soba s posteljo. Vi lahko v tej sobi ostanete«, rekla jo Harjeta tiho. „Z živežem Vas bodem preskrbela in jutri zvečer Vas tu obiščem.“

„Skrbite za to, da Helena z Rogersom farme ne zapusti«, šepnila je signora.

Harjeta je prikimala.

Obe sta šle v hišo. Harjeta je peljala gospo z modrim pajčolanom po stopnicah navzdol.

Spodaj so se nahajali veliki prostori.

V neki sobi, poleg kleti, je stala postelja.

„Tukaj Vas nihče ne vidi in ne sluti“, rekla je Harjeta.

»Tu ste lahko popolnoma mirni in varni. Prinesla Vam bodem jedi in pijače. Potem lahko tu spite, in jutri pridem k Vam, kadar me nihče ne bo videl."

Signora je bila zadovoljna.

Vedela je, da si je pridobila farmerjevo ženo.

Ko ji je Harjeta prinesla živeža in užgala luč, pustila je ženo samo spodaj.

Signora je bila tu v varnosti in je lahko zasledovala svoje skrivne naklepe.

Če bi to Rogers in Bernard videla – če bi bila opazila njen prihod?

Potem bi lahko naredila važen lov!

Petintrideseto poglavje.
Zarota.
[uredi]

Farmer je jezdil drugo jutro zgodaj na polja. Delo mu je vzelo mnogo časa in Harjeta je imela mir pred njim.

Po noči je šla še v lovsko sobo po samokres in ga je tako skrila v svoji sobi, da bi ga lahko vsak trenotek dosegla v obrambo.

Obupen namen se je je polastil.

Ako bi nje mož še enkrat poskusil jo na tako grozen način mučiti, bi se krvavo maščevala nad njim.

A sedaj je še vedno upala, da pridobi polkovnika na svojo stran in izpodrine tujo nasprotnico.

Da je moralo biti med obema skrivno ljubezensko razmerje, bilo ji je nedvomno, kajti slišala je ponočni razgovor obeh. Lepi mož, katerega je oboževala, naj bi bil za njo izgubljen?

Nje edina pomoč naj bi ji bila odvzeta od one?

To je bila misel, ki jo je neprenehoma mučila.

Okolu poludne prijezdila sta dva policaja na farmo.

Zasledovala sta Severja in sta dobila znamenja ali dokaze, da je vzel to smer in mora torej tu v bližini biti.

Ko je Bernard uradnika zagledal, katera sta govorila na dvorišču z delavci, zapustil je hišo za tujce. Rogers mu je sledil. Jahača sta bila iznenadena srečati tu maršala in polkovnika.

„He, Maknel, kako pridete Vi tu sem?“ zaklical je Rogers jednemu policajev.

Ta je spoštljivo pozdravil in skočil s konja. Tudi drugi policaj je pozdravil.

»Zasledujeva Severja, gospod«, odgovoril je Maknel. „Tu na farmi mora biti ali pa ne daleč od nje, kajti gotovo je, da se je žena, s katero je v tesni zvezi, obrnila tu sem in da so tudi njega v bližini videli.«

„Mi smo tu na preži“, rekel je Bernard.

„Žena z modrim pajčolanom mora biti tu“, nadaljeval je Maknel. „Jezdiva že več ur okoli, in jo iščeva, kajti kjer je ona, tam je tudi Sever blizo, gospod polkovnik. A ker obeh nisva našla, je le mogoče, da sta tu!“

„Na farmi?« vprašal je Bernard. „Midva sva od predvčerajšnjega dneva tu in bi jo bila morala videti. Kdo Vama je povedal, da je Sever v bližini?"

„Neki krošnjar, katerega sva srečala", gospod maršal.

„Mož tržuje z urami in nama je pravil, da je tu v bližini srečal moža, čigar opis se ujema s Severjem. Šla sta nekaj časa skupaj. Sever je imel potno torbo iz črnega svetlega usnja –«

»Tako je!“ mrmral je Rogers.

„Prišla sta predvčerajšnjim v neko hišico, v kateri stanuje tesar in lesni trgovec, kakih pet milj od tod. V tej hiši s ta se ustavila in preskrbela. Krošnjar zatrjuje dalje, da je prišla v to hišico tudi neka žena z modrim pajčolanom, pravi, da jo je zvečer videl. Včeraj za ranega jutra obeh ni bilo več. Midva sva takoj potem dospela v hišo in sva zvedela vse od krošnjarja. Sedaj še nista mogla biti daleč Sever in ona ženska, ki se imenuje signora Astrela. Jezdila sva takoj po vsi okolici in srečala voz ciganov. Pravili so nam, da so po noči srečali tu pri farmi neko žensko z modrim pajčolanom, katera je morala tu sem iti –“ ,

„Sama – signora?“ vprašal je Bernard.

„Da, menda se je od Severja ločila, gospod maršal, kajti cigani so samo njo videli.«

„Tu sem ni prišla", rekel je Rogers. »Saj bi jo bili vendar videli ali slišali!«

»Potem se dela nevidno«, menil je Maknel. »Dalje ni potovala, gospod polkovnik!“

»In Sever?“

»Njegovega sledu nisva mogla najti. Mislila sva si, da se je skril na prostem v kak kozolec in je samo signoro poslal v farmo na ogledovanje, ali pa tudi, da preskrbi kaj živeža, ker tu v vsi okolici ni videti hiše«, odgovoril je Maknel. »Tako sva prišla sem s trdnim prepričanjem, da je signora tu, in če jo le enkrat imamo –«

»Dobimo tudi Severja“, dopolnil je Rogers, prikimaje z glavo. „Tu pride farmerjeva žena!"

Maršal je stopil proti njej.

Iznenadeno ogledovala je Harjeta uniformirana jahača.

»Policaja iščeta onega Severja, gospa Linkoln, o katerem sva Vam včeraj pripovedovala«, rekel je Bernard. »ln ker trdita, da je s Severjem tesno zvezana signora Astrela, ki nosi vedno moder pajčolan –“

Harjeta je maršala naglo pogledala s svojimi temnimi očmi. „– morala priti sem, prišla sta tudi ta dva, da ujameta to sumljivo in nevarno osebo“, nadaljeval je Bernard. »Ali je morda prišla po noči še kaka žena?«

Farmerica je takoj mislila na odkritja, katera ji je tujka obljubila.

„Razun Vas in žene z otrokom ni dospel nihče“, je odgovorila.

»Slišite, Maknel!” obrnil se je Rogers, ki jo te besede poslušal, proti policajema. »Signore ni tu.“

Maknel se je spogledal s svojim tovarišem.

„To je nerazumno!“ rekel je ta. „Potem se skriva v bližini.“ – Harjeta je postala nevoljna.

„Saj to je pravi lov tu!“ dejala je. „Kaj takega se mi še ni primerilo.«

V tem hipu je prijezdil Linkoln na dvorišče. Tudi on bil osupnjen nad novim posetom. Gospod Linkoln!“ zaklical je Bernard. „Ali ste kje v bližini videli ženo z modrim pajčolanom ali pa sumljivega moža?«

Farmer je stopil s konja in prišel bliže.

»Mislimo onega Severja, o katerem sva Vam včeraj pripovedovala", pristavil je Rogers.

»Tu v bližini mora biti!" rekel je Maknel.

Linkoln je debelo pogledal redarja.

»Motite se", odgovoril je. »Jaz sem bil danes zjutraj daleč na okoli, a sumljivega nisem videl nikogar."

»Zlodja! Saj vendar ne moreta zginiti!“ zavpil je Maknel nestrpno. »Potem sta le tu!“

»To bi moral vendar vedeti!" odgovoril je Linkoln. »Poglejte v hiši za tujce! In prihod novih tujcev bi bila tudi ta dva gospoda slišala.«

Bernard je pomigal drugemu policaju.

»Odjahajta navidezno", zašepetal mu je. »Jahajta do bližnjega gozda in tam se ustavita! Zvečer pa so vrnita peš tu sem in pazita. Meni se zdi, kakor da bi farmerjeva žena nekaj skrivala. Polkovnik in jaz ostaneva še tu, da ne vzbudiva pozornosti."

Rogers je imel menda drugo namero.

Policaja sta zopet zajezdila konja.

»Potem morava dalje iskati", rekla sta in se oddaljila.

Linkoln je izročil svojega konja delavcu in je šel v hleve, žena njegova pa v hišo.

Rogers je stopil k Bernardu.

»Odjezdiva proti večeru", rekel mu je. »Mislim, da Sever tu okoli tava in da se bo upal sem, kadar naju ne bo. Grospo Sever pustiva tu, menim, da bo še pripomogla, da Sever pride."

»To lahko narediva", udal se je Bernard. »Ako pride, potem je naš."

Rogers je šel v hleve in povedal farmerju, da se bodeta maršal in on proti večeru poslovila, in da se mu zahvaljujeta za vsprejem. Potem je podaril navzočemu kočijažu pivnino in mu naročil, naj proti večeru konja osedla.

Ko sta gospoda z Linkolnom in Harjeto pokosila, poslovila sta se od njiju.

To je napravilo na Harjeto viden utis; bila je nesrečna.

Porabila je prvi ugodni trenotek ter šla doli k signori.

»Polkovnik odhaja!" rekla je z divno strastjo.

Rudečelasa dama se je smejala.

»Ako ostane lepa Helena tu, tudi polkovnik ne pojde daleč«, je dela. »To je le past.«

»Vas iščejo, zasledujejo! Dva jahajoča redarja sta bila tu.«

„Vi me ne bodete izdali, to vem!“ odgovorila je signora.

»Le jaz Vam zamorem pridobiti polkovnika, kajti le jaz poznam tajnost, ki Vam ga zagotovi.“

Harjeta je stopila k signori.

»Povejte mi!“ zahtevala je viharno.

„Skleniti morava poprej pogodbo; jaz ne zahtevam nič druzega od Vas, nego da me tu skrijete, ker me redarji iščejo, kakor ste slišali."

»Tu doli ste varni. In zdaj mi povejte Vašo skrivnost!“

»Vse je v Vaši roki! Polkovnika je treba ločiti od Helene, katero ljubi!«

»Da, ona ostane tu!“

„S tem še nista ločena“, nadaljevala je signora. »Napraviti moramo zaroto! Ali ste pripravljeni po mojemu svetu ravnati?«

„Vedeti moram, kako se glasi.“

»Prav priprosto! Vi si lahko sami zagotovite polkovnika!«

»Kako?“ silila je Helena, „kako?“

Signora se je smehljala.

»Kakor ga ljubite“, rekla je porogljivo, »bodete tudi pripravljeni si ga pridobiti!«

»Vse storim, vse!“

„Samo malenkost je treba! Rogers ne sme vzeti s seboj te Helene, je ne sme imenovati svoje!“

»Sovražim to bledo ženo!«

„In ona je v Vaših rokah!«

Harjetine oči so polne pričakovanja gledale signoro.

„Tu ne ostanem,“ izrekla je. »Jaz moram proč! Rogers mora biti moj – drugače se usmrtim!“

»Ako spravite Heleno za veke izpred njegovih oči, potom bo Vaš!«

»Skrivnost!«

»Zdaj je čas, da Vam razodenem. Mlada žena ima otroka –“

»Da, štiriletnega otroka.“

»Na njem visi vsa njena duša! Kjer je otrok, ostane tudi ona! Pridobite si otroka, potem imate tudi mater v rokah.“

„Otrok je pri nji v hiši za tujce.«

„Vsa skrivnost , leži v tem, da jo po otroku ločite od Rogersa.

Ona ga bo zapustila, ako bo morala iskati otroka. Le tako jo zamorete za vedno ločiti od moža, katerega ljubite!«

„Za to ceno storim vse, kar od mene zahtevate,“ rekla je Harjeta kakor omamljena od teh besed zapeljivke.

„Rogers zapusti zdaj farmo, a samo, da zopet pride po lepo mlado ženo. Za časa njegove odsotnosti, torej danes proti noči, mora Helena zapustiti farmo. Potem je ne najde več.«

„Da – da – tako je dobro!" pritrdila je Harjeta veselo, „tako mora iti! Jaz jo zapodim!“

Signora je odmajala z glavo.

„To bi Vam nič ne koristilo«, je zavrnila, »kajti polkovnik bi jo vzel k sebi.«

„Proč mora proti noči! In Rogers je ne sme najti!“

„To je treba doseči! In to lahko doženete!"

„Vašo skrivnost hočem vedeti!« ponovila je farmerjeva žena. –

„Peljite otroka lepe blede žene v mraku k nekemu možu, katerega bodete srečali za farmo!“ šepetala je signora. »Ta mož vzame otroka s seboj, in Helena ga bode potem iskala, zasledovala!“

„Otrok je pa pri nji!“

„Vi jo morate z zvijačo za nekaj trenotkov iz hiše spraviti, da bo malo dekletce samo.«

»Potem naj pride mož sem!“

„To ne gre, Vi mu morate otroka okolo jednajste ure tje peljati; našli ga bodete za poslopji farme, tam, kjer stoje stara velika drevesa.«

„Ali mislite, da potem ne bode videla Rogersa več?«

„Ona bo zasledovala otroka in Vi ste se iznebili nasprotnice za vedno!“

Le trenotek je premišljevala Harjeta. Potem je bilo že odločeno!

»Naj bo!« rekla je z zamolklim glasom.

»Ta noč me pripelje k cilju!“ – – –

Sedemintrideseto poglavje.
Beg.
[uredi]

Maknel in njegov tovariš sta se v bližnjem gozdu, kjor sta v goščavi privezala svoja konja, postavila na prežo.

Od roba gozda videla sta na deželno cesto, ki je tekla v bližini farme.

Bil je dober prostor, katerega sta si izbrala, kajti sedaj ni mogel nihče mimo, ne da bi ga bila videla.

A minila je ura za uro in na deželni cesti ni bilo druzega ugledati, nego nekaj z voli vpreženih vozov, na katerih so sedeli kmetje.

Policaja sta ležala v visoki travi med drevjem in grmičjem.

Nakrat se je vzdignil Maknel.

„To je Foks, krošnjar“, je rekel.

Zdaj je opazil tudi drugi redar na cesti, od teže precejšnje omare, katero je nosil na rami, upognjenega moža, ki je imel nizek, nekako čuden klobuk na glavi. Po klobuku in dolgi črni suknji spoznal so je v njem takoj član razširjene družbe krošnjarjev, ki so veliko zaslužili, ker je vsak veljal za poštenega moža.

Foks je počasi korakal dalje.

Zaslišal se je klic.

Krošnjar se je ustavil in strme ozrl.

„Ho! Foks!« je zadonelo.

Kdo je klical tu na samotnih poljih njegovo ime?

Maknel je vstal in pomigal.

„Oho!« mrmral je Foks. „To je redar!«

Imel je dobre oči in je spoznal Maknela.

Prišel je počasi čez polje k robu gozda.

„Dobro je, da Vas še enkrat srečam“, rekel je, ko je prišel bliže. »Vi ste gotovo na preži?"

Pozdravil je Maknela in zapazil zdaj tudi v travi ležečega tovariša.

„Pojdite sem med drevje“, rekel je Maknel.

»Ali ste že bili v farmi?” vprašal je Foks.

»Da, poprej, Severja ni tam, tudi one žene ne!"

„E – potem mora biti tam skrita", menil je Foks in postavil svojo omaro na tla. „Ona je šla na farmo, srečal sem jo včeraj.«

»In Sever?"

»Moža ni bilo pri nji, gotovo sta se zopet ločila. Meni se zdi, kakor da bi ona vedno naprej hodila razgledovat kraj. Imela je zopet modri pajčolan. Rekla je, da zaradi svojih oči, ker ne more prenašati solnčnih žarkov.“ –

„Ali je niste vprašali za njenega spremljevalca, njenega prijatelja?«

Krošnjar je potrjuje pokimal z glavo.

„Rekla je, da je to njen mož.«

„Hahaha“, smejal se je Maknel. „Mogoče je pa tudi! Potem bi bila to njegova tretja žena! Marsikateremu je še jedna preveč, in ta si vzame tri! A pri vsaki ima svoje namene. Sedaj rabi to. In ona se ga menda drži.«

„Kakor klop!“ dejal je drugi redar.

»Kaj je pa povedala o njem? Ali ga je z imenom omenila?« –

„Pravila mi je, da sta potujoča umetnika, in da nje mož v sosednih mestih poizveduje, ako bi se tam splačale predstavo."

„In namenjena je bila v farmo?“

„Tam je hotela pričakati svojega moža.“

„Ona Vam je to pripovedovala, da bi Vas motila.‘‘

„Ne, tega ne verujem, videti je bilo, da mi zaupa."

„Tam prideta polkovnik in maršal.“

Obsijana od zahajajočega solnca pokazala sta se na deželni cesti ravnokar dva jahača.

Policaj je imel prav.

Bernard in Rogers sta, ko jo napočil večer, zapustila farmo in sta se zdaj obrnila od deželne ceste proti gozdu. Prišla sta torej proti njim.

„To je dobro!“ rekel je Maknel.

„Kam pojdete, Foks?" vprašal je drugi policaj.

„V farmo pogledat, če je žena tam.”

„To je srečen slučaj, da smo še tu v bližini, in da smo Vas videli«, menil je Maknel in stopil potem malo iz gozda, da bi se polkovniku pokazal.

Oba gospoda sta prišla bliže.

Policaj je prijel konja.

»Koga pa imata pri sebi?« vprašal je Bernard z nezaupnim pogledom na krošnjarja.

»To je oni krošnjar, gospod maršal«, odgovoril je Maknel.

„Le nikar ne zaupajte tujcu«, godrnjal je Bernard. „Ako je tudi pobožen!«

Foks je čul te besede.

Zdaj se je smehljal.

»Pobožen človek ne laže in ne goljufa, gospod", rekel je Foks.

Rogers je stopil k njemu.

„Vi ste pravili, da je signora tu blizu? In tudi Sever?"

„Ravno nam je Foks poročal, da mu je signora rekla, da je Severjeva žena«, razložil je Maknel.

»Lepa dvojica to!" mrmral je Bernard.

„In sedaj trdi Foks, da mora biti signora na farmi«, pristavil je Maknel.

„To je neumnost!« zaklical je Rogers. „Na farmi je ni!"

Foks je zganil z ramami.

„Ako mi gospodje nečejo verjeti, ne morem pomagati", odvrnil je. „Jaz samo to pripovedujem, kar sem videl, slišal in doživel.«

»Gospod polkovnik, jaz imam polno zaupanje do krošnjarja«, rekel je Maknel.

Rogers je meril krošnjarja.

„Signora Vam je razodela svoje srčne skrivnosti?« vprašal je z zasmehljivim glasom.

„Od signore ne vem ničesar«, odvrnil je Foks.

„Mislim ženo z modrim pajčolanom.«

»Razodela mi je, da je mož, s katerim se je sešla v hiši lesnega trgovca, njen soprog in da je šel le-ta sedaj poizvedovat po okolici radi predstav.«

„In Vi mislite, da Vam je resnico povedala?« vprašal je Bernard.

„To je tako gotovo, kakor tu stojim! Razodela mi je svoj namen, da hoče v farmi počakati moža.«

„Potem bi morala sedaj tje priti, kajti tam je še ni bilo'", pojasnil je Rogers. „Saj smo bili v farmi do prej in bi jo bili morali videti.«

»Ali bi ne mogla tam biti, ne da bi Vam bilo znano?” ugovarjal je zdaj krošnjar. »Saj se je morala vendar z možem domeniti, gospod. “

»Vrniti se ne smeva, kajti če naju opazi, ne pride tje", rekel je Bernard.

„Opazila Vas je lahko«, nadaljeval je krošnjar, »mogoče je, da se je skrivala v bližini, in čakala, da je bil zrak čist."

„To je edina možnost, na katero verujem", dejal je Rogers.

»Kako bi bilo, če bi šel tja v farmo pogledat?« vprašal je krošnjar. »Mene nima na sumu."

»Da, storite to!“ zaklical je Bernard.

»In dajte nam kako znamenje, če je tam", dopolnil je Rogers.

»Tu sem ne smete priti, to bi lahko zapazila«, pristavil je še Bernard. »Farme ne smete zapustiti."

»Gospod polkovnik ima prav, neko znamenje nam morate dati", predlagal je Maknel. »Kako znamenje, Foks!"

»Po noči ni to tako lahko", omenil je drugi policaj.

»Zakaj ne? Treba se je le domeniti", odgovoril je Foks.

»Ker se gre za lov velikega hudodelca, sem pripravljen, udeležiti se prijetja."

Postalo je mračno, ker je solnce ravno zatonilo. Le eno uro še in večer se je razširil, ter vse zavil v svoj temni plašč. Bernard je stopil h krošnjarju.

»Zdi se mi, da ste pošteni, da Vam lahko zaupamo", rekel je.

„Ako še dvomite, gospod, potem vse govorjenje nič ne pomaga", odvrnil je ta in hotel svojo omaro zopet na hrbet zadeti.

»Počakajte še!" oglasil se je zopet Bernard. »Mislim, da bi od tu spoznali, ako bi postavili na kako okno tujske hiše luč."

»Ne maršal, to ne gre, tega ne moremo spoznati od tukaj", pojasnil je Rogers. »Oddaljenost je prevelika in daljnogleda nimamo s seboj."

V tem hipu je stopil majhni in precej suhi Maknel k veliki omari krošnjarja.

»He, Foks!" zaklical je. »Odprite vendar enkrat vrata Vaše prodajalne!"

Pokazal je na velika vrata omare.

Krošnjar je vprašuje pogledal Maknela.

„Svojo omaro naj odprem?« rekel je. »čemu?"

„Hočem samo nekaj poskusiti!«

Foks je vzel ključ iz žepa.

Maknel mu ga je vzel iz rok.

Odprl je vrata.

Krošnjar je stal zraven in je videl, da je Maknel jemal ure iz velike omare.

„Kaj pomeni to, Maknel ?« vprašal je Rogers, ki je opazil krošnjarjevo skrb.

„Nočem njegovih ur, gospod polkovnik, videti hočem samo, če bi mogel jaz v to omaro zlezti", odgovoril je Maknel. „Potem bi Foks mene lahko s seboj v farmo vzel, noeda bi to kdo videl in slutil. Če je signora tam, ne bo nezaupna postala, kajti ona misli, da so v omari stenske ure.«

Ta predlog je maršalu ugajal.

„Stvar ni slaba“, dejal je. »Ako morete notri, Maknel, potem bi se to dalo izpeljati!«

»Kako naj bi šel mož v to omaro!“ zaklical je Rogers.

»Na to ni misliti.«

„Omara je velika!« hvalil je Foks.

„In jaz sem suh“, smejal se je Maknel in se popolnoma sključil, da bi zlezel v odprto in sedaj prazno omaro.

A vsi poskusi so bili zaman. Omara je bila premajhna.

»Ne gre«, mrmral je Maknel.

»Poslušajte,“ obrnil se je zdaj Rogers proti krošnjarju.

„Vi pazite in ogledujte, ako je gospa že dospela v farmo ali če še pride. Potem ugasnite okolu desete ure svojo luč, kakor da bi šli k počitku. Kadar bo vse tiho, zapustite hišo. Mi pridemo k farmi. V drevoredu nas bodete našli. To zadostuje.«

„Samo signora ne sme ničesar opaziti!« rekel je Bernard.

Foks je prikimal resno z glavo.

»Opazila ne bo ničesar«, zavrnil je. „Zato bodem skrbel. Jaz se samo bojim, gospod, da bi Vi pregnali moža, za čigar ujetje se vendar pred vsem gre.“

„Prišli bodemo posamezno tja in sicer tako, da nas Sever ne bo videl“, zagotovil je Rogers. „Le ne skrbite za nas, mislite samo nase.“

„Potem odidem«, dejal je Foks in spravil svoje ure zopet v omaro. »Temni se.“

Naglo je bil s svojim delom pri kraju.

Sedaj mu je Maknel vzdignil omaro na hrbet.

Foks je moral biti posebno močan človek, drugače bi ne bil mogel na svojem potovanju omare vedno s seboj nositi.

»Torej ob enajstih!“ zaklical mu je še Rogers.

Prikimal je samo z glavo in zapustil gozd sključen kakor vedno, ter šel na cesto.

Postalo je ravno temno, ko se je napotil v farmo.

Bernard in Rogers sta mu sledila z očmi, kolikor časa ga je bilo videti.

Potem je izginil njunim očem.

»Luči bi ne mogli videti onkraj«, rekel je Rogers, »oblačno je in noč bo temna.«

»Okoli jednajste ure se napotimo,“ odgovoril je Bernard, »časa imamo še nekaj ur. Upam, da bodemo s krošnjarjem kaj dosegli. “

„Da bi le signora ne videla uboge gospe Helene,“ ugovarjal je Rogers. »Skrbi me, maršal; bolje bi bilo, da bi jo bili vzeli s seboj, zdi se mi, da se ji prigodi nezgoda. Ta signora je satan, vredna Severja.«

„Saj bodemo v nekaj urah zopet tam,“ odgovoril je Bernard.

„Do tistega časa se ne bo nič zgodilo. Upam, da se nam posreči lov po noči. Potem ima gospa Sever mir pred temi zasledovalci."

„Bodite pripravljeni, Maknel,“ zaklical je Rogers temu in drugemu policaju. Ob 11. uri odjezdimo!“

Pozno zvečer šla je Harjeta v hišo za tujce.

V Helenini sobi gorela je luč. Ona je sedela zamišljeno pri mizi in je ravno majhno Lidijo položila k počitku.

Potrkalo je.

Vrata so se odprla.

Harjeta je stopila v sobo.

Helena je vstala.

„Gotovo pridete vprašat, koliko časa se bodem še posluževala Vaše gostoljubnosti,“ rekla je in zarudela.

»Toliko časa ste mi dali zavetja in pomoč! Vedno Vam bodem hvaležna, gospa Linkoln,« nadaljevala je Helena.

„Ta malenkost! Ni vredno, da se govori,“ je dejala Harjeta hitro. »Prihajam v drugi zadevi k Vam. Govoriti imam z Vami. Znano Vam je, kako se mi godi. Grozno sem nesrečna. Nočem dlje časa ostati pri svojem možu, ne morem ostati!«

»Smilite se mi v srce, uboga žena,« rekla je Helena. „To je strašna nesreča, biti privezana na moža, katerega se sovraži in boji.“

»Da – neznosna usoda! In konec mora vzeti, mora! Zapustim svojega moža! Odločeno je."

„Ali nimate sorodnikov?«

»Nobenega druzega človeka na svetu, le enega, edinega: Rogersa! “

»Polkovnik Vam je ponudil svojo pomoč? Vem, da je blag, dober mož!«

„ln ker imam le njega, mora biti ves moj,« rekla je Harjeta strastno, „moram ga imenovati svojega, ker ga ljubim!«

„Bojim se, gospa Linkoln, da delate tu račun, ki Vam bo prinesel novo, veliko razočaranje!"

»Vi se mu morate odreči!" zavpila je Harjeta.

Helena je resno pogledala razburjeno ženo.

»Kaj Vas je napeljalo k tem besedam, gospa Linkoln?" je vprašala.

„Ne prikrivajte mi ničesar! Bilo bi itak neumno od Vas, ako bi v tem trenotku ne govorili odkrito z menoj. Vse je odvisno od tega, čujete? Vse!«

»Torej Vam hočem vse povedati, kar vem in mislim, usmiljenja vredna gospa! Oprijemljete se rešitve, ki ni rešitev. Zapustiti hočete svojega soproga – to je razumljivo in le Vaša stvar! A Vi upate, da Vas bode polkovnik vzel k sebi, da Vas bode poročil, ker Vam je tu na strani stal –«

»Torej še računate nanj?«

Helena je z žalostnim posmehom zmajala z glavo.

„Ne, gospa Linkoln, jaz Vam nisem na potu, a ne verujem, da Vam bode polkovnik podal svojo roko.«

»Zakaj ne?« vskipela je Harjeta.

„Ker Vas ne ljubi, gospa Linkoln!«

„Odkod to veste? Ali Vam je povedal?«

»Nisva govorila o Vas, tudi nisem vedela nič o Vaši ljubezni.«

„On ljubi Vas! Vem!«

»Sem li jaz odgovorna za to?«

»Da! Vi razumete, ga privabiti!"

Helena se je zaničljivo vzravnala.

»Ta obdolžitev je razžaljiva, gospa Linkoln!" je rekla.

»Mene ne bodete varali! Jaz sem vse opazovala, vem, da ste ga vabili in ga še vabite, in zato zahtevam, da se mu odpoveste!“

„O ti zahtevi je tem manj mogoče govoriti, gospa Linkoln, ker po Vašem vedenju Vas ne smatram za zmožno, osrečiti polkovnika! Rogers zasluži blago, ljubečo ženo, bitje, katero bi bilo njegove ljubezni vredno! In le taki bi odprla pot do njegovega srca!«

„Meni ne?« vprašala je farmerica.

„Govoriva mirno! Gre se tu za življensko srečo moža, katerega častim nad vse! Ta mož zasluži ženo, ki ga ljubi, ženo, ki mu bo njegovo ljubezen in blagodušnost vračala s pravim nežnim ženstvom!«

„In ta žena ste Vi?" rekla je Harjeta s porogljivim nasmehom. Helena je zmajala z glavo.

»Povedala sem že, da se ne čutim vredne, imeti ga, in da bi ga ne mogla tako osrečiti, kakor to za njega želim!«

„Ah – to se sliši kaj blago in velikodušno! Ali igrate njemu nasproti gotovo vedno to vlogo?"

„Jaz nikdar ne igram vlog, gospa Linkoln! Jaz vedno to govorim, kar čutim!«

„Dovolj tega brezkoristnega besedičenja!‘‘ prestrigla je Harjeta hipno razgovor. „Odločite se! Ali se odpoveste polkovniku?"

„Na Vašo korist? Tega ne trpi moja vest., ker vem naprej, da ga ne morete osrečiti.«

„Dobro torej! Opustim ga! Ali mi pa hočete vsaj drugo uslugo storiti?“ vprašala je Harjeta. „Ker moram zdaj tu ostati, treba je, da se z Linkolnom sprijaznim. Vi ste mirni, nežni, kar bi nanj napravilo utis, to vem. Ali hočete zame prositi?“

»Ako Vam morem tako uslugo storiti, gospa Linkoln, naj se z veseljem zgodi!« odvrnila je Helena takoj pripravljena k temu dobremu delu, „rada poskusim farmerja omehčati.«

„Ne upam se k njemu v hišo – ali bi šli Vi tje in ga pomirili? Storite to! Vam se posreči, jaz Vas bodem pa tu pričakovala.«

A ko bi ne bil v tem hipu zažarel iz Harjetinih oči nekak ogenj, ki je izdal njeno sovraštvo in hinavstvo, bi bila Helena radovoljno izpolnila njeno zahtevo – – a tako jo je svaril angelj varuh!

»Ne hodi!“ rekel ji je. „To je kača! Ne hodi! Beži, beži z otrokom! Ta žena ne namerava nič dobrega s Teboj.«

»Pojdite hitro !a silila je Harjeta, »poln enajstih je, moj mož že čuje!“

»Naj bo!“ jo navidezno izpolnila Helena silno prošnjo farmerjeve žene, »naj bo!«

»Hitro! Le hitro!“

»Pojdite naprej v Vašo hišo in pričakujte me v priležni sobi.“ –

»Pridete? Takoj?« vprašala je Harjeta.

»Sledim Vam čez par minut.“

Harjeta si je mislila, da med tem, ko pojde Helena v jedilno sobo k farmerju, imela bode ona dosti časa, iti v hišo za tujce in tam vzeti otroka. Potem, ob določenem času, pa ga nese k možu, o katerem ji je signora pravila, da jo bode za farmo pričakoval.

»Dobro, grem naprej in pričakujem Vas!« rekla je Harjeta in zapustila sobo.

Helena je ostala trenotek nepremična. –

Čakala je, da zapusti Harjeta hišo za tujce.

V notranjosti ji je dozorel sklep.

Treba je bilo, ga takoj izvršiti.

Ko je farmerjeva žena stopila v drugo hišo, kjer je hotela Heleno pričakovati, hitela je ta k postelji svojega otroka, ga vzdignila in ga naglo oblekla.

Ne trenotek se ni smel zgubiti!

Helena je morala bežati z otrokom, kajti čutila je, da farmerica ne namerava nič dobrega.

Majhna Lidija pritisnila se je k materi in ovila ročice okolu njenega vratu.

Helena je stopila ž njo k odprtem oknu.

Zunaj je bilo vse tiho.

Zdaj mora bežati!

Prijela jo Lidijo trdno in hitela k vratom.

V naslednji minuti je že zapustila hišo za tujce.

Farmerjeve žene ni bilo videti; pričakovala je Heleno v sobi. –

Helena je hitela v noč, proč od farme.

Ko je dospela do temnega, dolgega drevoreda, je veselo vzdihnila.

Ušla je farmerici in njenim nameram.

Dalje – le dalje!

Hitela je po drevoredu.

Beg se ji je posrečil.

Temna noč jo je objela .-------

Medtem se je vrnila Harjeta v sobo, ki je bila pred jedilnico, da bi tam pričakovala Heleno, jo poslala k Linkolnu v jedilno sobo in se potem napotila k izvršitvi s signoro sklenjenega dogovora.

Ko je vstopila v razsvetljeno sobo, je sedla.

V hiši za tujce je bil razven Helene samo še krošnjar, ki je proti večeru prišel in kateri je že spal, kakor je Harjeta mislila, ker je videla, da je bila soba temna.

Harjeta si je torej rekla, da lahko takoj izvrši svoj načrt, kakor hitro bo Helena v jedilnici.

Vsak trenotek je morala Helena vstopiti.

Farmerjeva žena je polna pričakovanja gledala k vratom.

Minuta za minuto je pretekla.

Sedaj je hotela sama pogledati, če še ne prihaja Helena.

Šla je k vratom in jih odprla.

V veži je bilo vse tiho.

Harjeta je šla k hišnim vratom.

Zdaj bi morala Helena že davno tu biti.

A videti je ni bilo, tudi zunaj ne, ko je Harjeta odprla vežna vrata.

To je osupnilo farmerjevo ženo.

Zakaj ni bilo Helene?

V hiši za tujce je bila še luč, to je videla Harjeta na svitu, ki je padal na dvorišče.

Zapustila je to hišo in šla v tujsko.

Bilo je polu jednajstih proč.

Na velikem dvorišču farmo je bilo vse tiho.

Harjeta je vstopila v hišo in kmalu na to v sobo.

Grozen strah se je je polastil.

Soba je bila prazna. Postelja je bila prazna. Helene in otroka ni bilo nikjer.

Zdaj je vedela farmerjeva žena, da je sovražena nasprotnica zbežala.

To je Harjeto nepopisno razsrdilo.

Stiskala je roki in glas nepopisne jeze prišel je iz njenih ust.

Potem je planila kakor blazna iz hiše, da bi Heleno zunaj iskala – morda bi jo še našla. Morda je bila še videti.

A bilo je zaman.

Helene in otroka ni bilo nikjer.

Kam?

K Rogersu.

To je bila prva misel, katera se je farmerice polastila.

Prišla ji je potem na misel žena z modrim pajčolanom.

Ta ji je rekla, da bode ob tej uri za farmo v varstvu dreves mož, ki bo sprejel Heleninega otroka.

K njemu je hotela Harjeta.

Ni ji bilo treba narediti dolge poti okoli cele farme; poznala je krajšo pot.

Harjeta je hitela čez dvorišče proti hlevom.

Tu je bil izhod tudi na zunanjo stran farme, ki je bil sicer navadno trdno zaklenjen.

Ko je dospela Harjeta v hleve, ni bilo videti nobenega kočijaža ali delavca več. Vsi so že davno spali, tudi konji in vse druge živali so ležale na stelji in počivale.

Farmerjeva žena je šla k zunanjim vratom, in dospevši tja, jih odprla.

Ker že dolgo ni nihče rabil tega izhoda, so vrata škripala. –

Harjeta je stopila na prosto.

Nehote prešinila jo je groza.

Mož, katerega naj bi tu našla, je bil Sever.

In vse naokrog je bilo temno, ker je bilo nebo oblačno.

Nočna sapa šumela je v vrhovih starih dreves, ki so stala za farmo.

Od polja in gozdov pihal je vroč veter ter ji skoraj sapo jemal. –

Hotela je že nazaj.

V tem hipu je zapazila črno senco, komaj pet korakov pred seboj.

To je bil mož, ki jo je tu pričakoval, Helenin mož – morilec miljonarja Smita.

»Ali ste tu?« vprašala je Harjeta tiho. »Sama sem!"

„Vem, ker je to Vaša lastna korist,“ odgovoril je mož in prišel bliže. „Kje je deklica? Kje je moj otrok?«

»Hotela sem ga Vam prinesti.“

»Zakaj se ustavljate?“

»Helena je farmo ravnokar zapustila, bežala je!“

„Kako – ona je proč?« vprašal je mož.

„Še tisoč korakov ne more biti daleč.«

„In otrok?“

„Vzela ga je s seboj.«

»Ali ste bili pri njej?“

»Prihajam od nje.“

»Ali Vam je znano, kam se je obrnila?«

„Nisem je mogla več videti. Morda je šla k Rogersu.”

Harjeta je zapazila, da je črna senca hipno zginila.

Bilo je brez dvoma, da je Rogers šel za Heleno.

Ta misel je Harjeto zadovoljila. Zmagovalen posmeh prešinil ji je obraz.

„Ta hiti za njo,“ mrmrala je. „Dohiti jo. Ne pusti je pri Rogersu. Sedaj moram signori povedati, kako je vse izteklo.”

Harjeta je šla nazaj v poslopje.

Ko je pritegnila vrata, da bi jih zopet zaklenila, zdelo se ji je, kakor da bi čula z dvorišča korake.

Ali je bila to po noči okoli tavajoča žena z modrim pajčolanom?

Ne! Ničesar ni bilo videti o njej, ko je Harjeta dospela na veliko dvorišče.

Šla je v klet.

Osemintrideseto poglavje.
Hišna preiskava.
[uredi]

Krošnjar Foks se je z veliko zvijačo lotil svojega dela.

Ko je bil na Linkolnovi farmi proti večeru sprejet in oskrbljen ter je pokazal farmerju svoje ure, šel je v njemu odkazano sobo v tujski hiši, kjer je užgal pripravljeno majhno svetilko.

Do sedaj so bile brezuspešne njegove prizadeve, izvedeti, ako se nahajata na farmi žena z modrim pajčolanom in Sever.

Iz pogovora s farmerjem je spoznal, da ta razun Helene nobenega tujca ni vzel pod streho.

Namenjen je bil sedaj, nevidno paziti, in da bi mislili, da je šel že v posteljo, ugasnil je luč.

Foks je ostal v bližini odprtega okna svoje sobe, da bi slišal vsak šum. Na tak način bi mu ne moglo oditi, ako bi kdo dospel v farmo.

A krošnjar je pazil zaman.

Slišal je sicer, da je farmerica prišla k Heleni in precej glasno in razburjeno ž njo govorila. Slišal je tudi, da je najprej farmerjeva žena in takoj za njo tudi Helena zapustila hišo, a o signori in Severju ali sploh o kakem novem gostu ni mogel ničesar zapaziti.

Ni mu odšlo, da je žena z otrokom z dvorišča hitela proti drevoredu, potem pa je postalo vse tiho.

Ko je bilo deset proč, je nakrat prisluškoval.


Foks je natanko slišal, da so se onkraj odprla vrata.

Pazno je stopil k oknu.

A bilo je na dvorišču tako temno, da ni mogel spoznati ali razločiti človeka.

Kaj se je tam godilo?

Ob enajstih so imeli priti policaji, torej je bilo še skoraj pol ure časa.

Krošnjar je zapustil brez šuma hišo, šel čez temno dvorišče in ravnokar dospel do odprtih hlevnih vrat, ko se je v temnem prohodu nekaj pregibalo. Ni se torej motil poprej!

Nekdo je šel sem. Farmer?

Ne. To so bili lahki koraki, ženski koraki.

Foks se ni mogel otresti misli, da je signora tu na farmi.

Stisnil se je v kot.

Pokazala se je farmerjeva žena! Ko je tiho zaprla vrata, bila jo tako blizo njega, da jo je lahko spoznal.

Harjeta ni zapazila krošnjarja, ki se ni genil.

Kaj je delala tu? Imela je skriven namen, to je bilo gotovo, ker se je ogibala vsacega šuma, ko je šla v hišo.

Foks ji je sledil v primerni daljavi.

Hišna vrata je pustila odprta.

Čudno je bilo, da ni šla v sobe, ampak je tiho odprla vrata v klet.

Krošnjar je razločno slišal, da je šla v klet.

Zdaj po noči?

To je bilo sumljivo!

Tam spodaj je moralo nekaj biti!

Nagel sklep je bil storjen.

Polkovnik in maršal sta morala vsak trenotek priti v temni drevored!

Foks je stopil tiho v hišo in zaprl vrata v klet. Potem je previdno obrnil ključ. Sedaj je bil gotov, da signora in Sever ali oba, ako sta spodaj, ne moreta uiti.

Farmerjeva žena se še ni vrnila, imela je spodaj gotovo važen opravek, kaj skrivnostnega.

Krošnjar, gotov svoje stvari, zapustil je hišo in naglo stopal čez dvorišče.

Poslušal je v temno noč.

Nič sumljivega ni bilo slišati.

Ali policajev še ni bilo tu?

Ko je dospel Foks na konec drevoreda, zdelo se mu je, da sliši tihe glasove.

Hitel je dalje.

„Kdo je?“ zadonelo mu je nakrat tiho, a grozeče naproti.

V tem hipu prikazal se je mož, ki je imel v stegnjeni roki nekaj bleskečega.

Petelin samokresa je zaropotal.

„Jaz sem! Foks!« šepetal je krošnjar.

Policaj je stopil k njemu.

„Kaj nam prinašate, Foks?“ vprašal je rahlo.

„Kje je gospod polkovnik?“

„Polkovnik in maršal sta onkraj pri drevju. Tu prihaja Maknel. “

Krošnjar se je obrnil k temu.

„Tu sem!« rekel je, „ mislim, da sem nekaj ulovil.“ Držal je ključ kleti v roki.

Rogers in Bernard sta prišla bliže.

„Ali je Sever prišel?« vprašal je Bernard.

„Videl ga nisem«, odgovoril je Foks, „tudi žene z modrim pajčolanom ne, a nekaj ni tu na farmi v redu. Mislim, da se nekdo skriva v kleti. “

„Potem preiščemo hišo!” je odločil Rogers.

»Vrši se tu nekaj skrivnostnega, gospod,“ je rekel Foks in obširno vse povedal, kar je opazil.

„Žena z otrokom je odšla?" vprašal je Rogers.

»Ali je niste srečali, gospod?“

„Ne, tu ni bilo nikogar.“

„Potem se je morda zopet vrnila, ne vem.«

„In farmerjevo ženo ste zaprli?« vprašal je Bernard.

„Nisem si mogel drugače pomagati«, zavrnil je Foks. „Zdaj smo vsaj gotovi, da nihče ne more uiti.«

Bernard se je smehljal.

„Vi ste možak," dejal mu je.

„Torej mislite, da je v kleti kdo skrit?« obrnil se je Rogers do Foksa.

„Zelo bi se moral motiti, gospod polkovnik!«

„Farmerjeva žena je gotovo ropotala.«

„Oditi ne more«, odgovoril je Foks in visoko držal ključ.

„Nekaj namerava. Nočem zaslužiti svojega imena, če nečesa ne skriva.«

„Pojdimo na delo!« odločil je Rogers.

„Maknel in oni ostaneta tu v drevoredu in pazita, skrita pod drevjem, izhod iz farme,« ukazal je maršal. „Notri pustita vsakogar, ne da bi se izdala ali pokazala, ven ne sme nihče!«

„Razumem, gospod maršal,« mrmral je Maknel in stopil na eno stran drevoreda, medtem ko je šel njegov tovariš pod drevje nasprotne strani. „Notri sme vsak, ven nihče.«

„Samokres imejta pripravljen, Maknel,« pristavil je še Rogers, „saj vesta, za koga se gre.«

Foks in maršal sta šla že naprej.

Polkovnik jima je sledil.

V tej noči se odloči, ako se nahajata Sever in njegova tovarišica na farmi, potem nista mogla uradnikoma več uiti.

Polno pričakovanja približal se je Rogers s svojima spremljevalcema velikemu dvorišču.

Svit luči padal je iz enega okna tujske hiše na dvorišče.

To je bilo okno Helene.

Polkovnik je bil pomirjen. Helena je bila s svojim otrokom še v sobi. Krošnjar se je torej po mnenju polkovnika motil.

Pred vsem je bila potrebna hišna preiskava.

»Farmer še čuje", dejal je Rogers tiho, ko so se ti trije možje približali hiši. „Pojdem k njemu in mu vse razložim, ker ne smemo v njegovi hiši po svoji volji ravnati.“

„Dobro, midva ostaneva tu, gospod polkovnik,« je odgovoril Bernard.

V hiši je bilo vse tiho, ko so vstopili možje.

Rogers je šel v prvo sobo in potrkal na vrata priležne jedilne sobe.

Farmer je zaklical „notri!“

Ko je Rogers vrata odprl, je Linkoln presenečen vstal.

„Vi tu?“ vprašal je.

„Vrnili smo se še enkrat, gospod Linkoln,“ odgovoril je Rogers, „in sicer zdaj po noči. Dobili smo dokaze, da sta Sever in žena z modrim pajčolanom, o kateri smo Vam pripovedovali, tu pri Vas.“

„Na moji farmi, gospod polkovnik?“ Linkoln je zmajal veliko glavo. „To bi moral vendar vedeti!«

»Zgodilo se je morda za Vašim hrbtom, gospod Linkoln, zato pridemo k Vam s prošnjo, da nam dovolite hišno preiskavo.“

„To hočem sam izvršiti,“ odločil je Linkoln. „Druzemu ne dam te pravice. “

„To mi je ljubo, gospod Linkoln. Bojim se, da se je Vaša žena dala zapeljati in dovolila onim osebam tu zavetje.“

„Pojdimo torej v tujsko hišo, gospod polkovnik.«

„Tam ni druzega kakor neki krošnjar in gospa Sever s svojim otrokom, tam ni treba hišne preiskave. “

„No, tu v tej hiši pa še menj!«

»A v kleti spodaj, če Vam je prav. – Gospod Linkoln, pojdite!“

Farmer je bil menda zadovoljen s tem, kajti užgal je svečo in z Rogersom zapustil sobo.

Ko je v veži zagledal maršala in krošnjarja, pozdravil ju je površno in se obrnil proti vratom v klet.

„Tu je ključ«, rekel je Bernard, ki ga je odvzel Foksu.

„Ključ?“ vprašal je Linkoln. „Kako pa pridete k temu ključu?“

»Zaradi varnosti potegnili smo ga ven."

„To je svojevoljnost, katere ne trpim!« vskipel je farmar, „Ključ je moj in nihče se ga ne sme dotakniti.“

»Odprite, gospod Linkoln!« rekel je Rogers.

Farmer, ki je imel v levi roki gorečo svečo, v desni pa ključ, stopil je k vratom in jih odprl. Potem je šel po širokih stopnicah navzdol.

Vsi trije so mu sledili.

Nenadoma se je Linkoln spodaj ustavil in vzdignil luč kvišku.

»Kdo je tu?" zavpil je s svojim hripavim in debelim glasom.

„Kdo drugi", odmevalo je, »jaz!«

Farmerjeva žena se je prikazala.

„Ti?“ vprašal je Linkoln. „Kaj iščeš po noči tu?"

„Zavetje in varnost pred Teboj!« odvrnila je Harjeta.

„Stvar bo morda druga«, rekel je sedaj Bernard, „Vi skrivate tu Severja in ženo z modrim pajčolanom!“

Harjeta se je glasno zasmejala.

»Molči!“ zagrmel je Linkoln, „ne smej se! Gorje Tebi, ako tu kaj najdemo!“

„Tu mora biti signora!" zaklical je mahoma Rogers in se pripognil. „Poglejte!“

„Rokavica!“ rekel je Bernard, „to je rokavica one sumljive. Ona jo je izgubila.«

„Kaj porečeš sedaj?« hreščal je Linkoln in besno pogledal Harjeto. »Tudi on bo tu! Ta žena ni vredna druzega, kakor da se jo z bičem kaznuje.«

Tudi Rogers je s presenečenjem in razočaranjem gledal farmerjevo ženo. Tega bi si ne bil mislil o njej. Varuhinja je hotela biti onih nevarnih oseb, katere sta iskala Rogers in Bernard?

Maršal in farmer šla sta že naprej, zviti in previdni krošnjar pa je ostal pri stopnicah, da bi jih stražil.

Harjeta je pristopila k njemu.

»Lump, stari!“ dejala mu je z zaničljivim glasom. „Ti si poprej zaprl vrata v klet. Tebi se imam zahvaliti za vse. Pokoril se boš za to!«

Šla je mimo njega po stopnicah navzgor.

Foks ji ni mogel braniti.

„Pojdem, bežim! A moje maščevanje Ti je gotovo,“ zaklicala mu je še in potem šla v hišo.

Linkoln je iskal in svetil okoli.

Polkovnik je še vedno držal rokavico v rokah, katero je Bernard z gotovostjo spoznal kot last signore.

In vendar signore ni bilo več tu, ni je bilo več najti tu spodaj.

Okna kleti, katera so bila tako visoka, da jih ni bilo moči tako lahko doseči, so bila vsa zaprta in ni bilo mogoče, da bi bila žena katerega rabila.

Vrata pa so bila zaprta in farmerica bi vendar ne bila šla v klet, ako bi one, katero je skrivala, ne bilo tu.

To je bila uganka.

Rogers in Bernard sta natanko raziskavala.

Nakrat se je farmer obrnil.

„Le pustite me,“ zaklical je grozeče in rudeč od jeze. Priznati mora, kje jo ima!“

Medtem ko sta Bernard in Rogers s svečo še dalje iskala in se v vsakem kotu prepričala, da ni nikogar skritega, hitel je farmer k Harjeti, da bi jo prisilil k izpovedi.

Ker pa Harjete ni našel v hiši, hitel je ven, da bi jo zunaj iskal.

Ta ugodni trenotek sta porabila uradnika, da bi še vse druge prostore preiskala. Zaslišal se je nakrat ženski glas iz drevoreda.

Tu je priletela Harjeta v roke policajev.

Maknel in njegov tovariš sta jo ustavila.

»Ali ne vidite, kdo sem? Ali me ne poznate?“ zaklicala je farmerjeva žena jezno in se hotela strgati iz rok redarjev.

„Nihče ne sme od farme,« odgovoril je Maknel. „Tudi Vi ne.“

Sedaj je Linkoln zaslišal glasove in spoznal onega svoje žene. Kakor divji letel je proti drevoredu.

Harjeta se je še razgovarjala z redarjema, ko je začula težke korake svojega moža.

„Usmilite se me, pustite me,“ prosila je s smrtnim strahom.

„Tu si torej!“ zavpil je Linkoln in planil k nji. „Kje je ženska, katero si skrivala v kleti?“

„Ne vem, odšla je,“ odgovorila je Harjeta.

»Priznati moraš!« vpil je farmer in zgrabil ženo. „Koga imaš na farmi skritega? Ženo in tudi hudodelca, katerega redarji iščejo."

»Ne, njega ne, njega ni tu!“

»A Ti veš o njem?«

„Vem samo, da je bil prej za farmo. “

Maknel in njegov tovariš sta Harjeto izpustila in poslušala.

„Za farmo?“ vprašal je Linkoln, „potem si pač ženo k njemu pustila?«

„Ne, bila je še v kleti.“

»Lažeš! Ali nečeš priznati?« upil je besni.

»Govorim resnico. Ne vem, kje je ostala. Bežati je morala.“ –

„In mož? Sever se zove lopov."

»Vprašaj vendar ono tujko v hiši, saj tista je njegova žena,“ odgovorila je Harjeta sovražno. „On mora ž njo v zvezi biti, ker je bil poprej za farmo, hotel se je ž njo sniti ali po njo priti, ker je odšla.«

»Gospa je tudi odšla?“

»Dalje ne vem ničesar.“

Linkoln je zgrabil Harjeto za roko in jo s silo vlekel nazaj. –

Polkovnik, Bernard in krošnjar so prihajali.

Slišali so obdolžitve farmerice.

Rogers je hitel v tujsko hišo.

Helene ni bilo več. Ona in otrok sta odšla.

Tu je morala biti še kaka skrivna zveza. Ali je Helena pred signoro in Severjem bežala, ali so jo pa ti smrtni sovražniki prisilili zapustiti ž njimi vred v varstvu noči farmo.

„Moramo za njimi, maršal!“ zaklical je polkovnik. „Sever je bil tu, je bil za farmo, brez dvoma se je signora že sešla ž njim. Vse je bilo dogovorjeno. Jaz le farmerjeve žene ne razumem.«

„Dozdeva se mi, da farmer ne ravna tako krivično, ako s to goljufivo ženo tako grdo dela. Ona to gotovo zasluži in je sama kriva,« menil je Bernard. „Bila je velika budalost od nje, da se je za našim hrbtom s Severjevo tovarišico sešla in jo skrila, namesto da bi jo bila nam izročila –“

„Daleč ne morejo biti!“ je zaklical Rogers. „Na konje, maršal! Za njimi! Bojim se, da imajo ubogo Heleno pri sebi. Da bi le noč ne bila tako temna. Hitro na konja, Maknel! Treba jih je zasledovati.«

Devetintrideseto poglavje.
V temni noči.
[uredi]

„Tiho, Lidija, ljubica moja, tiho!“ šepetala je Helena njenemu jokajočemu otroku in ga srčno pritiskala k sebi. Saj morave proč, bežati morave, drugače sva izgubljeni!«

Zaspana deklica se je pomirila.

„Ljuba mamica!" rekla je in poljubila Heleno, kakor da bi ž njo občutila skrb.

„Ne smeš naju izdati z jokom, Lidija; prav tiho bodi. Bog nama pomore, naš dobri, milostljivi Bog, da prideve brž do jutra v kako vas ali v mesto, kjer najdeve pribežališče.«

„Lahko tečem, mama,“ odgovorila je deklica. „Le spusti me na tla, da bodeve hiteli, da odideve hudobnim ljudem.«

„Moj dobri otrok!« šepnila je Helena ginjeno. „Da, prav imaš, hitreje prideve naprej, ako tečeš.« 

Imela je farmo že toliko za hrbtom, da ni bilo ničesar več videti, ne slišati. Zdaj je spustila Lidijo na tla, prijela jo za roko in hitela ž njo v temno, veterno noč.

Kam?

Najti ni bilo ne poti ne steze, ker je z otrokom bežala čez polje. In temota je bila tolika, da ni videla dvajset korakov pred-se in zato tudi ni mogla tako hitro ceste najti.

»Da bi le bil že skoraj dan," zdihovala je Helena. „Zdaj tavam tu okoli, ne da bi videla, kam pridem. Zdi se mi, kakor da bi prišle v krogu zopet v farmo nazaj.“

Ustavila se je.

Tresoč se od mraza, pritisnila se je Lidija k materi.

Helena je skušala, se ogledati, da bi ne hodila v krogu, kav se v temo ti lahko primeri.

Poslušala je, ker se ni mogla zanesti na svoje oči.

A slišati ni bilo druzega šuma nego vršenje nočne sape.

V bližini je moralo biti drevje, to se je spoznalo po šumu.

»Mama – mama – kam pa pojdeve?“ vpraševala je majhna deklica. „Ne pusti me več k oni ženi v cirkus! Bojim se je. Tresem se pred njo. Tepla me je in žgala – nisem se smela jokati in ne klicati za Teboj.“

„Ne, moj ubogi otrok, ne, k tej grozni ženi ne pojdeš več,“ skušala je pomiriti Helena otroka, „ne pustim Te od sebe. Ti ostaneš pri meni!"

»Da, pri Tebi hočem ostati!"

„In jaz Te hočem ljubiti in negovati, da pozabiš grozne stvari, katerih Tvoja otroška duša ne more pozabiti in Te v snu tolikrat strašijo," nadaljevala je Helena ljubeznjivo, „molili bodeve, da bi nikdar več ne videle one žene."

»Kje je stric Rogers?“ vprašal je otrok.

»Ljubček moj, polkovnik nama ne more pomagati.«

»A vendar, mama, pojdive k njemu. On je bil vedno tako dober z mano in s Teboj, on nama pomaga. Strica Rogersa imam rada." –

»Ti dobri otrok! Ti ga ljubiš?"

„Da, tako rada bi šla k njemu, mama. On me je vzel na svoje naročje in me je božal; rekel mi je, naj ga imenujem očeta. In očeta nimam. Zato bi lahko stric Rogers postal moj oče."

»Tudi jaz ga ljubim, Lidija, tudi jaz."

»Potem idive k njemu. Pojdi!“

»Ne vem, kje je, moj ljubi otrok, in tudi mu ne smeve nadležne postati. Bil nama je sicer vedno jako dober in gotovo bi Ti bil tudi dober, ljubeznjiv oče – a ne sme biti – ne sme --------" Helena je čutila, da so ji vroče solze stopile v oči in da se ji je srce krčilo.

„Zakaj stojive tu v mrzlem vetru, mama? Kako lepo je bilo v stričevi hiši. Tam sve lahko spali po noči, stara žena nama je prinesla čaja, mleka in peciva, tam nama je bilo dobro.«

„In zdaj – zdaj stojive tu v noči –«

„Pojdi nazaj k stricu Rogersu, ljuba mama, jaz ga hočem tudi srčno ljubiti, se ga hočem okleniti z rokami in ga prositi, da naju ne zapusti.«

»Obe ga ljubive – in vendar ne moreve pri njem ostati.«

„Zakaj ne, mama? Ali naju neče obdržati?«

»Ti še ne razumeš, nedolžni moj otrok, kaj naju od njega loči. On mora postati srečen, mora biti prav srečen in to bi ne bilo mogoče, ako ostaneve pri njem.«

»A če ga tako ljubive?«

»Ravno zato, ker ga ljubive, ne smeve ostati pri njem, ker bi postal nesrečen.«

„Saj naju tudi stric Rogers ljubi, mama. In kadar sem pri njem, se nič ne bojim!«

„Nama je odločena druga usoda, Lidija, medve morave dalje.« –

»Tako je temno povsod –“

»Temno – da! Nobena obetujoča zvezda nama ne sveti, noč okoli, sama noč. A saj imaš zdaj mene, mene, svojo mater, in jaz Te hočem varovati.«

»Kam- prideve tod?« vprašala je deklica, ko je Helena ž njo stopala naprej.

»Popotovati morave, da prideve do kakega človeškega stanovanja, otrok moj.«

»ln koliko časa bo to še trajalo?" „če si trudna, te bodem nesla."

»Ne, mama, lahko še hodim, a tako rada bi spala. Ali bi se ne mogle kje vleči?«

„Ako najdeve kak varen prostorček, lahko bi tam pričakale jutro. Kadar bo dan, bo lažje naprej hoditi.«

Lidija je zopet pogumno stopala ob materini roki. Nakrat se je obema zdelo, kakor da bi jima sledili koraki.

»Ali slišiš, mama?« vprašala je deklica.

To je moral biti človek. Morda je našla kacega moža, ki bi ji pokazal pot!

Ustavila se je.

Koraki so se hitro približali.

Obris moža prikazal se je iz teme.

»Helena!“ zadonel je zamolkel glas.

Grozen strah je prešinil poslušajočo.

Kolena so se ji šibila.

Že je prijela otroka trdno, da bi ž njim zbežala, ko je bil mož že poleg nje.

Groza ji je stisnila vrat – ni ji bilo mogoče izustiti glasu.

„Torej Te vendar najdem,“ rekel je mož in jo prijel za roko. „Iskal sem Te do sedaj.« 

Artur je bil. Sever! Njegov bledi obraz z zmršeno črno brado bil je sedaj tik nje.

„Ne kliči,« mrmral je. »Tu ni nikogar, da bi Te slišal. Sam sem s Teboj! In zdaj Ti še enkrat dam izbirati mod uboštvom in bogatim življenjem, katero Ti jaz nudim. Pokazal sem Ti v rudečem malinu, da imam veliko denarja, da bi Te osrečil, ako hočeš z mano bežati proti jugu, kjer sva varna.«

Helena se je po naravnem nagibu oklenila otroka, in se je polna strahu obrnila od moža, katerega se je nepopisno bala. –

„Poberi se od mene!« rekla je s tresočim se glasom. Rajši mrtva ko Tvoja! Nikdar, nikoli Ti ne sledim."

„To so besede, katere si v rudečem malinu govorila. Danes bodeš govorila drugače, vem, ker danes si moja,« odvrnil je Artur silno. »Kaj naj bo s Teboj in Tvojim otrokom, ki naju veže?«

Majhna Lidija se je trdno oprijemala matere in gledala s strahom tujega moža.

„Ti me še ne poznaš, a sedaj bodeš vedela in čutila, da sem Tvoj oče,« obrnil se je Artur k deklici in jo je hotel k sebi potegniti.

„Ne dotakni se mojega otroka s Tvojimi krvavimi rokami!" zaklicala je Helena. „Ne oskruni nedolžnosti z dotikanjem. Ti ne spadaš več k nama!«

„Kaj hočeš? Otrok je moj; kar se je tudi zgodilo, moj je ravno tako, kakor Tvoj.«

„Nazaj! Ta otrok ostane moj.«

„Helena – Tvoj naj bo, le usliši me!" prosil je Sever tiho in prisilno, ko jo je prijel za roko in se trudil jo obdržati.

„Ti me moraš uslišati, ker Te ljubim bolj ko kdaj. Ne najdem miru pred Teboj, v vsaki uri bi dal svoje življenje, da bi Tebe dobil nazaj –«

„Pojdi in udaj se zasledovalcem! Imej vsaj pogum, da se kakor mož pokoriš za svoje dejanje!« zahtevala je Helena. Kamor koli tudi bežiš, svoji vesti in svoji krivdi ne moreš oditi!"

„Vem, kam mi je bežati, da bi ne bil v nevarnosti. A brez Tebe ne morem proč!“

»Preklinjam Te! – Ti si zavrženec, ki je zakrivil mojo grozno nesrečo! – Odložila bodem Tvoje ime, ker je za večne čase omadeževano in sramoti izpostavljeno. Ako bi me prisilil, da Ti sledim, bi Te v prvem mestu izročila pravici, Tebe –«

„Nehaj!“ segel je Artur grozeče v govor, „da otrok ne sliši, kako imenuješ njegovega očeta!“

Helena je zakrila obraz z rokama.

„Otroku ni treba o preteklosti ničesar vedeti", nadaljeval je Artur z zamolklim glasom. „Naj bo najino veselje, kadar bodemo v varnosti. Pomiri se, Helena! Krivico sem Ti delal, to pripoznam. A ne samo jaz sem bil temu kriv, ampak tudi nesreča, ki me je takrat mahoma spremenila v revnega človeka. Ako bi se ne bilo to zgodilo, bi Te ne bil zapustil, potem bi se tudi ono dejanje v Novem Jorku ne bilo dogodilo – nesreča me je k temu prignala – in potem je sledil korak za korakom – zdaj moraš vse to pozabiti! – Novo življenje naj se prične, Helena! Preselimo se na jug, nadenem si drugo ime, tam kupimo naselbino, denarja imam zato dovolj pri sebi. Nihče nas tam ne pozna, nihče ne sluti, kdo sem. In potem bodem vendar še vžil srečo življenja – s Teboj! Le s Teboj!«

„Stori, kar hočeš! Samo nikdar ne reci, da sem bila jaz Tvoja žena! Ne imenuj me nikdar! Pozabi me na veke! Vsaka vez med nama je pretrgana. Skušala bodem skrbeti zase in za svojega otroka, in rajši hočem trpeti lakoto in bedo, kakor se še enkrat navezati na Te!“

„Ne pahni me od sebe, Helena; Ti ne veš, kaj s tem storiš!«

„Pusti me dalje iti z mojim otrokom."

„Ti moraš biti moja, moja!«

Objel jo je viharno.

Z vso silo se mu je iztrgala – z nepopisnim zaničevanjem se je obrnila od njega.

»Gnusiš se mi!« zavpila je. „Poprej ne bom imela miru, da bodem za vedno ločena od Tebe.«

„Ne ženi me do skrajnosti!“ siknil je Artur. »Moja prihodnjost se Tebe oklepa. Hočem le Tebe – samo Tebe!“

„In jaz Ti prisežem pri vsemogočnem Bogu, da bi šla rajši z otrokom v smrt, kakor da bi bila še enkrat Tvoja.“

„Če nočeš z dobrim, rabil bodem silo!“ odločil je Sever in prijel Heleno.

Majhna Lidija je glasno zavpila.

Mahoma se je Severja polastila druga misel.

»Dobro torej«, hreščal je. »Me bodeš pa iskala!“

V tem trenotku je spustil Heleno ter zgrabil deklico.

Predno je mogla Helena braniti, predno je vedela, kaj namerava Artur in kaj se godi, je potegnil deklico k sebi in jo vzdignil na roke.

Otrok je glasno zajokal.

Helena je hotela planiti na Severja, da bi mu vzela deklico. –

A čutila je, da je bila pahnjena nazaj.

»Ti nočeš drugače«, slišalo se je. »Naj se torej zgodi po Tvoji volji! Zdaj pa Ti mene išči!«

Glasen krik je prišel iz ust omahujoče.

»Vem, da mi bodeš sledila – in potem bodeš moja!« donelo je še.

Helena je hotela za njim.

A zapustila jo je zavest.

Omahnila je še nekaj korakov –

Potem se je zgrudila v visoko travo.

Se se jo slišal pojemajoči jok otroka, a polagoma je tudi ta umolknil.

Tudi Severjevih stopinj ni bilo več slišati.

Samo še veter je pihal čez polje. –

Helena je nepremično ležala v travi.

Ura za uro je minila –

Nebo je žarelo proti vzhodu –

Začelo se je daniti.

Veter je razgnal temne oblake in pokazalo se je temnomodro nebo.

V visoki travi naokoli blesketale so rosne kaplje.

Hladen jutranji zrak je pihljal in hladil Heleni čelo.

Zbudila se je.

Kakor iz težkih sanj planila je kviško –

Zdaj je postalo svetlo.

Kar se je po noči dogodilo, stopilo ji je znova pred dušo – To ni bil sen! Otroka ni bilo več! On – on ga ji je odvzel, ga peljal s seboj, morilec! In on je bil – otrokov oče – Helena je bila sama – sama – –

»Moj Bog – usmili se mojega otroka!« je šepetala. –

Štirideseto poglavje.
Učitelj.
[uredi]

Pri neki gostilni ob cesti, ki pelje v Filadelfijo, stalo je več velikih voz, katerim je bilo poznati, da so bili od kake potujoče umetniške družbe ali kake menažerije.

Umetniki ali posestniki z njihovimi rodbinami stanovali in spali so v teh obširnih, z vsem potrebnim opremljenih vozovih in se peljali iz kraja v kraj.

Za gostilno, pod starim drevjem, stalo je več mož in videti jim je bilo, da so sklenili skrivno važno kupčijo, ker stikali so glave skupaj in se na tiho razgovarjali.

Iz majhnih oken voza stezali so otroci vratove, da bi videli ven in iz notranjega voza mešalo se je bleketanje in hrženje živali z upitjem majhnih otrok.

Možje so bili ogoreli od solnca in oblečeni kakor cigani, medtem ko se je poznalo, da elegantno oblečen mož, bledega obraza in s črno brado ne spada med nje.

V trenotku ustavil se je z dvema voloma vprežen voz pred gostilno.

Na vozu je sedel poljedelec ali farmer in poleg njega mož, ki je izgledal kakor učitelj ali uradnik, a je imel na sebi nekaj plahega, Tudi po njegovem upalem obrazu se je dalo spoznati, da živi v skromnih razmerah.

Farmer ga je menda srečal in naložil med potjo, kajti sedaj mu je dal dolgi, suhi človek roko v slovo in se mu je navidezno zahvalil.

Bilo je pozno popoludne, a solnce je pošiljalo na zemljo še prav vroče žarke, predno je zatonilo.

Dolgi, grdi mož je prišel v hišo in se naglo s čudno žarečim pogledom ozrl po gostilniški sobi, kakor da bi se imel česa bati.

Sedelo je samo nekaj voznikov v sobi.

Dolgi mož, ki je starejše izgledal nego je v resnici bil, in je imel posebno dolge roke in prste, vsedel se je k mizi in ukazal gostilničarki, prinesti čašo močnega piva in kaj prigrizka.

Lakomno je zavžival prinešeno, vmes je porabil ugoden trenotek, da je vzel iz žepa staro denarnico in preštel svoj imetek. Ta je bil videti majhen.

Njegov pogled je padel skozi zadnje okno.

Vstal je, kakor da bi svojim očem ne zaupal, in stopil k oknu, da bi bolje videl.

Čuden smehljaj zaigral je okoli velicih, debelih usten.

Potem se je zopet vsedel na svoj prostor, ni pa izpustil iz oči zunaj stoječe skupine.

Sedaj je zapazil, da je stala na neki mizi v njegovi bližini na pol izpraznjena steklenica vina in nekaj krožnikov z ostanki jedil.

Ni mu bilo treba dolgo čakati. Elegantno oblečeni mož, ki se je zunaj toliko časa s potujočimi komedijanti razgovarjal, je stopil v gostilniško sobo in prišel k mizi, na kateri je stala steklenica.

To je bil Sever. Njegovi prežeči pogledi švigali so hitro po sobi.

Ustavili so se na dolgem človeku.

Poznati je bilo, da ga je to srečevanje prestrašilo.

A premagal je takoj neljubo presenečenje.

Dolgi mu je prikimal in vstal.

„Ali ste Vi v resnici?" mrmral je Sever.

„Učitelj Evans iz Novega Jorka, da, gospod Gould“, odgovoril je vprašani.

Severjevi pogledi so nemirno švigali sem in tja.

„Za vraga«, šepetal je, „ne imenujte tega imena."

„Vem“, dejal je učitelj tiho, „saj vem. Ne skrbite, dragi gospod, jaz Vas ne izdam, jaz sem človek, ki je za ta svet. Vsediva se tu-sem. Saj imate tukaj vino – tega tudi jaz rad pijem!“

Vsedel se je k mizi.

Sever se je vsedel k njemu.

„Vi imate žepe polne denarja«, nadaljeval je učitelj tiho. »Morda narediva kako kupčijo.“

„Kaj pa iščete tu? Kako pridete tu-sem?“

„E – dopadlo se mi ni več v šoli, ki stoji nasproti Vaši hiši. To je bilo trpinčenje, zlodej naj to zdrži za tako plačo.“

Sever je ukazal prinesti kozarec Evansu in mu ga je napolnil.

Evans je trčnil ž njim.

„Vi ste na begu“, rekel je, ko je izpraznil kozarec. „In tu sem Vam menda ni še nihče sledil. Kam pojdete? No, tega mi seveda ne bodete na nos obesili. Vi ste zvit lisjak in imate mnogo denarja; tak že pride naprej.“

„Ako me ovadite, bodete prvi, katerega ustrelim!«

„Hahaha“, zasmejal se je učitelj. „Lepa obljuba to! Tega pa ne, gospod! Saj bi bil osel, če bi se izpostavil tej nevarnosti! Tembolj, ker sem reven ko miš in od Vas lahko pričakujem pomoči.«

Sever, ki je poprej svoje grozeče besede tiho a odločno izgovoril, pogledal je zdaj hitro s svojimi temnimi, nemirnimi očmi Evansa.

Ta se je delal starega znanca in si je sam natočil, tudi Arturjev kozarec je napolnil.

„Veste, kaj bi jaz storil na Vašem mestu?“ nadaljeval je. „Jaz bi šel v Kalifornijo, tam je še dosti krajev, kjer bi Vas nihče ne zasledoval.«

„Kaj pa nameravate ?“ vprašal je Sever.

Evans je pil. Potem je zgenil z ramami.

„To je odvisno od ugodnega slučaja«, je odvrnil. „Kako bi bilo, ako bi me vzeli s seboj, kaj? Jaz bi šel tudi daleč proč. In jedno je gotovo: Denarja moram dobiti.«

„Potem hočete pač opustiti učiteljski stan?“

„Sit sem tega bornega življenja, gospod! Kaj ne, Vi mi pomagate? Vi mi posodite denar!“

„S tem hočete reči, da zahtevate od mene plačilo za Vaše molčanje!“

„Čemu te grde besede! Imenujmo to raje pomoč! Vi ste bogati! Kaj je za Vas 1000 dolarjev!“

„Vi znate tirjati, učitelj!“

Evans je pomolil veliko svojo roko čez mizo.

»Hvaležen sem Vam, dragi gospod! Morda me bodete še rabili! In kaj bi Vam pomagalo, ako bi jaz, ko sva se ločila in ste mi Vi denar odrekli, v naslednjem kraju policijo na Vas gnal? Z ustreljenjem ni potem nič.“

„Kaj mi jamči za to, da molčite?"

„Moja čast, gospod, moja prisega!"

„In koliko rabite, Evans?" Sever je sprejel učiteljev predlog, da si kupi njegovo molčanje v tem nevarnem položaju.

»Kakor sem že rekel, tisoč dolarjev!“

„Dobili jih bodete, Evans.“

„Prisežem Vam, da bodem molčal in Vam nudim vsako pomoč, katero od mene zahtevate!“

„Dobro! Vzemite!“

Sever je vzel iz denarnice bankovec za tisoč dolarjev in ga porinil čez mizo, medtem ko so njegove oči stražile okolico.

Z zoprnim režanjem na sivobledem obrazu sprejel je učitelj denar.

Hitro ga je vtaknil v žep.

Glasen smeh zadonel je iz njegovih velikih ust in dvignil je pri tem kozarec, da bi trčnil s Severjem.

„Ali ste blazni, človek?" rekel je ta.

Vozniki so se obrnili.

»Živio!“ zavpil je Sever in vihtel svoj kozarec.

Sedaj so se začeli tudi vozniki smejati, misleč, da je dolgi mož pijan.

„Nehajte vendar s tem prokletim smejanjem!“ siknil je Sever. A Evans se še vedno ni mogel utolažiti.

„Vi ste menda pijani!“ pristavil je Sever.

„Veste kaj, stari prijatelj, počili bodete od smeha", odgovoril je učitelj, „kadar bodete slišali –“

„Mir zdaj – sicer“ –

„Poslušajte! Ali še ne veste, da sem jaz ravno tako na begu, kakor Vi. Zdaj Vam to lahko povem, da ste prepričani, da Vas jaz ne izdam. Saj sva tovariša, stari prijatelj! Enaka bratca, enake čepice! Na zdravje!"

„Ne kapljice ne dobite več!“ odgovori Sever.

„Pri polni zavesti sem, stari prijatelj! Meni se godi kakor Vam! Iščejo me in preganjajo me. V šolsko kaso sem posegel. Pa je bilo ven. Moral sem izginiti! In zdaj sem se pretečeni teden seznanil v neki krčmi z dvema drugima sleparjema. Človek pada hitro od stopinje do stopinje, kakor hitro se mu prvikrat izpodrsne –“

„Saj ste bili dolgo spoštovan mož in učitelj."

„No da, a potreboval sem denarja, pa sem ga vzel iz šolske kase. To je bil prvi padec. Potem sem se seznanil z nekim Silverjem in nekim Francetom –“

»Francetom? Kakšnim Francetom?"

„Premogarski delavec je bil! In Silver je bil knjigovodja v velikem premogovem skladišču. Kaj sta naredila? Potrebovala sta tretjega za velik ulom, ki sta ga nameravala. Ker sta mi obljubila tretji del in sta rekla, da bomo imeli vsi trije za vse življenje dovolj, če vzamemo kaso iz pisarne, pa sem obljubil.«

Niti trenotka ni odmaknil Sever pogleda od tiho govorečega učitelja.

„Ta stvar se je tako-le izvršila", nadaljeval je: »V viharni temni noči sešli smo se jaz, Silver in France tam, kjer so velika premogova skladišča. Silver si je preskrbel ponarejen ključ k pisarni. Vse je šlo gladko. Samo denarne omare nismo zmagali. Smo jo pa seboj vzeli. France je pripeljal voz. Zunaj smo omaro odprli. Denarja je bilo dosti v nji. A ta dva ničvredneža sta obdržala večino za-se, mene sta pa opeharila."

„Ali Vas preganjajo?"

„Gotovo! Slaba mi bo pela, če me dobijo!"

»Pet let težke ječe?"

„Še več!"

„In druga dva?"

»Silver in France? Zbežala sta, goljufa!"

„Potem sem seveda varen pred Vami", meni Sever z zaničljivim posmehom.

»Ne izdava drug druzega, stari prijatelj! Skupno beživa dalje! Še najboljša tovariša lahko postaneva. Nobena vez ni tako močna, kakor skupna krivda in skupna vednost!"

„Če bi bil to slutil.“

„Pa bi mi ne bili dali bankovca! Saj to je ravno veselo“ – in Evans se začne znova smejati. „Zdaj veste, kaj se mi je tako smešno zdelo! – Hahaha –«

Ta druščina postajala je Severju ravno tako zoprna, kakor nevarna in neljuba.

»Kaj ste pa imeli zunaj s cigani?« je vprašal bivši učitelj.

»Ali niso spravljali v voz male deklice, ki ie bridko jokala?“

„Nič ni bilo.“

„No, kaj me briga! Glavna stvar je ta, da se sprijateljiva.“

»Iz Vas še lahko kaj postane, če boste tako nadaljevali.«

„Vi menite, ker je to tako naglo šlo? Da, to kaže, da sem prebrisan,« meni učitelj, „ali tako daleč kakor Vi pa vendar še nisem prišel.“

»Temni se in jaz sem truden.«

»Stanujete-li tukaj v gostilni?“

„Samo za to noč.«

„Imate-li zgoraj sobo?“

„Da, še enkrat se hočem mirno naspati.«

„He, gostilničarka!« zakliče Evans.

Približa se debela žena.

„Imate zgoraj še kako sobo prosto za to noč?“ je vprašal Evans.

»Samo še malo zadnjo sobico«, je odgovorila gostilničarka.

„Ta mi zadostuje, če ima le posteljo.«

»Takoj zapovem, da se postavi postelja tja.“

Gostilničarka je odšla.

V gostilniški sobi je bilo nekaj svetilk užganih, ker se je že temnilo.

»Lahko noč«, reče Sever čez nekaj časa in vstane.

„Grem kar z Vami“, odvrne Evans in gre za Severjem.

Kakor klop se je oprijel bogatega tovariša. Sever je zapazil, da se ga zlepa ne znebi. Oba zapustita gostilniško sobo, v katero se je zdaj že nekaj ljudi nabralo, tako da je bila že cela zmešnjava glasov in šuma.

Prišla sta do stopnic.

Ko je šel Sever naprej in mu je učitelj sledil, se je zgoraj prikazala debela gostilničarka.

Pokazala je učitelju zadnjo sobo.

Vrata te sobe so bila ravno nasproti vratom, ki so peljala v Severjevo predsobo. Moža si voščita lahko noč, potem gresta vsak v svojo sobo.

Šele zdaj, ko je Evans zaprl vrata, je zapazil, da se nahaja v njih okno, ki je bilo od znotraj z rudečim prtom zakrito.

Učitelj pokima zadovoljno z glavo. Ta razkritev mu je očividno ugajala.

Opozorila ga je na okolščino, ki mu je bila prav.

Evans se ni hotel več ločiti od Severja, ker si je rekel, da od njega lahko dobi še dosti denarja. Domislil se je pa, da bi se Sever morda hotel skrivaj umakniti, ker ni njemu, učitelju, zaupal.

„Eh – to ne gre, stari prijatelj,“ mrmra Evans in zopet se skremži njegovo koščeno lice v posmeh. »Proč ne smeš, ti si zlat ptič. Kadar mojih tisoč dolarjev zmanjka, mi boš več dal.“ –

Akoravno je bilo v sobi temno, vendar ni prižgal Evans svetilke. Imel je pri tem svoje vzroke.

Nakrat je opazil, da se je za rudečim prtom pri oknu nekaj posvetilo.

Zunaj v veliki veži so obesili svetilko.

Pozno še ni bilo.

Učitelj sede na zofo, ki je bila v sobi, in se odloči, da prebdi celo noč.

„Od jutri dalje spiva skupaj, stari prijatelj,“ mrmra zdaj. »To je bolje, na ta način te imam vedno pred očmi. Ali – prekine se in se prebrisano skremži – s teboj moram pazljiv biti! Ti si znaš pomagati. Človeško življenje sem ali tja, to ni pri tebi posebno natančno –“

V tem hipu obmolkne Evans –

Potem plane po konci –

Divji šum udari mu na uho in rožljanje orožja.

Kaj se je zgodilo v gostilni?

Ko stopi Evans k oknu, da vidi, kaj da je, plane od strahu prevzet nazaj –

Prebledi in se začne tresti.

Kar je videl doli, navdajalo ga je z grozo –

Jahajoči policaji – -------

Edeninštirideseto poglavje.
Nova uganjka.
[uredi]

Rogers in Bernard sta bila z obema redarjema na svoji progi ravnokar dospela semkaj in prišla s cigani v hud prepir.

Ker močni in če treba tudi na krvavi odpor odločeni možje niso hoteli policajem dovoliti, da bi pogledali v njih vozove, prišlo je do ruvanja, pri katerem so možje prijeli za late, za kamenje in železne kose, medtem ko so uradniki potegnili sablje.

Nastal je divji boj.

A cigani, ki so bili na svojem potovanju vajeni udariti in se niso bali, če jih je kdo napadel, so bili kmalu na površju in so pritiskali policaje nazaj.

Zdaj potegne Bernard samokres, medtem ko jim Rogers zapove, da naj se udajo.

To je močne ciganske može še bolj razdražilo, tako, da so tolkli kakor slepi in gluhi po redarjih ter jih popolnoma premagali.

V tem trenotku so udarile na vozeh čepeče žene in po konjih.

Glasno drdranje se sliši.

Kakor divja vojska so bežali konji z vozovi naprej.

In zdaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega!

Moški so skočili na vozove.

Divje, porogljivo žensko smejanje je napolnjevalo zrak.

Cela tolpa se je peljala dalje kakor hitro so le mogli konji teči. –

Maknel in drugi redar sta hotela za njimi. –

Rogers jim odmigne.

„Pustite jih za zdaj!« zakliče. „Ne uidejo nam ne. Jutri jih že dohitimo. In kdo ve tudi, če so krivi.«

„Tudi meni se zdi gostilna tukaj važnejša kakor ona tolpa,“ pritrdi Bernard. „Tukaj se mi zdi, da je sumno gnezdo, nekako prikrivališče ali pa tihotapsko skrivališče. Spominjamo se, da so že pred leti imeli tukaj neko preiskavo."

Šum je razburil celo gostilno.

V gostilni se nahajajoči možje kakor tudi gostilničar in njegov pomagač se prikažejo pri odprtih zadnjih vratih, na oknih in zunaj na obeh straneh hiše.

Radovedneži so se smejali, ko so čuli vozove oddrdrati.

Porogljive opazke so se oglašale.

„Ti nam samo preženejo goste", meni gostilničar drugim možem ter se vrne v hišo.

Bernard zapove nekaj tiho Maknelu in drugemu redarju in gre z Rogersom v hišo.

To je opazil učitelj in to je bilo vzrok njegove razburjenosti.

V tem hipu zasliši škripanje vrat in tiho hojo po hodniku.

Evans se hitro splazi k vratom in privzdigne malo rudeči prtiček.

Zunaj zagleda v slabo razsvetljenem hodniku neko gospo, ki je bila zavita v modri pajčolan.

Evans jo pusti dalje.

Ko je izginila, odprl je tiho in z največjo pozornostjo vrata. –

Hitro so je splazil po hodniku do Severjevih vrat in jih odprl. –

Zdaj obstoji kakor odrevenel.

Kje je bil Sever? Proč?

Postelja je bila prazna, soba prazna!

To jo bila zagonetka!

Ali je šel v drugo sobo? Morda je že pri začetku hrušča bežal in ga porabil, da neopažen zapusti gostilno?

Zdaj se mu dozdeva, da čuje šepetajoče glasove –

Posluša –

To je gotovo bila gospa z modrim pajčolanom!

Govorila je tiho na koncu hodnika z debelo gostilničarko.

»Rešite mojega moža in mene", reče gospa. „Spodaj so redarji! Že včeraj sem Vam povedala, da sva radi krive ovadbe oba na begu.“

„Kje pa je Vaš mož?« vpraša gostilničarka tiho.

„Spodaj! Najbrž se je skril.«

„Le pridite z menoj", reče gostilničarka. „Ta stvar se lahko uravna."

„Redarji so spodaj za hišo.«

„A vendar so še zunaj! Še lahko pobegnete!"

Evans sliši, da gredo ženske doli.

Tisti, na katerega je hotel tukaj paziti, je bil proč!

Zdaj je moral najprvo misliti na svoj beg in na svojo varnost.

Hipoma ga prešine misel, katera ga ni samo rešila, temveč mu tudi pokazala priliko, da Severja zopet najde. Če tam počaka, kamor je šla gospa, ki se je izdajala za Severjevo ženo, potem se mu gotovo posreči, da se zopet pridruži Severju. Ali je to gospa Gould? Ali je šla za njim? Tega si Evans ni mogel misliti. Veliko bolj verjetno je bilo, da je bila to ljubica preganjanega, kateremu so redarji bili za petami.

Učitelj je stopal po stopnicah doli.

Redarji še niso bili v hiši, a vsak trenotek so lahko vstopili.

Zdaj vidi, da odpira gostilničarka spodaj, v ozadju veže, nahajajoča se stara vrata in gospej v modrem pajčolanu tiho nekaj zašepeče.

Gospa izgine za vratmi, ki jih gostilničarka hitro za njo zapre. Potem pa pride v gnečo mož, ki so se ravno vrnili v hišo. –

Učitelj, ki je ravno dospel spodaj, porabi občno razburjenost, ki je vladala v veži, da pride neopažen v ozadje k vratom, ki so se tam nahajala.

Hitro jih odpre in zgine v temoti, ki je tam vladala.

A v tem hipu bi bil skoraj padel v prepad. Začutil je, da je tu lestev, ki je peljala navzdol.

Evans stopi na lestev.

Gotovo je tudi gospa šla tu doli.

Bilo je tukaj tako temno, da se ni moglo ničesar razločiti, učitelj se je moral torej zanašati samo na tipanje. Držal se je trdno in tako z nogami tipajoč po lestvinih klinih dospel konečno v globočino.

Ko začuti trdna tla pod nogami, spusti lestev.

Kje se je nahajal, tega si ni mogel raztolmačiti, a imel je v žepu škatljico žveplenk in te je zdaj potegnil iz žepa.

Naredil je luč.

Evans vidi, da se nahaja spodaj v nekemu hodniku, ki je teman ležal pred njim. Gospe ni bilo ne videti, ne slišati.

Učitelj užge drugo žveplenko in gre počasi dalje.

Hodnik se je vlekel precej pota dalje.

Hipoma začuje pred seboj mrmranje glasov.

Glasovi so se čuli kakor na koncu hodnika.

Kdo je bil tam?

Takoj jo mislil na redarje in obstal.

A zdaj se mu je zdelo, da spozna neki hripavi glas.

„France!“ mrmra, „France in Silver sta to. In kakor se kaže, se pride tu na prosto.«

Ledenomrzli zrak mu je udaril nasproti, ko je šel dalje.

Zdaj se je malo razsvetlilo. Slaba svetloba je vladala v prostoru, ki je ležal na koncu hodnika.

Tu je bila gostilniška ledenica; od nje malo oddaljeno je bilo nekaj starih dreves.

V tej, deloma še z ledom napolnjeni ledenici, gorela je svetilka.

Učiteljeva tovariša sta se, ne da bi kaj vedela o bližini Evansa, skrila v to ledenico, ter sta tu zadrževala gospo z modrim pajčolanom, pripovedujoč ji vsakovrstne surove šale.

Kakor je bilo videti, nista ničesar vedela o nevarni bližini redarjev.

Zdaj se prikaže Evans, ki je mogel v nizkem podzemeljskem hodniku pripognjen biti, hipoma v ledenici.

Glasno upitje mož ga pozdravi.

Sedela sta tu na drvenih hlodih, pri svitu stare svetilke.

Ko se je prikazala gospa, sta jo France in Silver popadla.

Gospa je bivšega premogarja potegnila na stran in mu nekaj pošepetala na uho.

To je napravilo nepričakovan učinek na Franceta. Pahnil je nadležnega, na pol pijanega Silverja, človeka surovega obnašanja, na stran in so obrne tudi proti učitelju, ko je tudi ta hotel hiteti proti gospej.

„Pustite jo uiti!“ je dejal žugajoče.

Na eni strani je bilo nekaj stopnic, ki so vodile k vratom.

Gospa je odprla vrata in stopila na prosto.

O policajih ni bilo ničesar videti; bili so še v hiši.

Noč se je že razprostirala.

„Kdo je ta gospa?“ je vprašal učitelj.

»Dobro je! Vas to nič ne briga!“ je dejal Franco.

„Ali veš, da je bogati Gould tukaj?«

„Beži! Ta je že davno šel."

»Saj sem ga malo preje v gostilni videl! Veliko denarja ima pri sebi.«

»Tukaj ga ni,“ je odvrnil France.

»Potem je šel že naprej. Potem je že zunaj. Proč moramo na vsak način, tukaj ne smemo ostati,“ nadaljuje Evans. „V gostilni so redarji!«

»Prokleto!‘‘ sikne Silver.

„Vsak trenotek so lahko tukaj!«

To naznanilo ni ostalo brez utiša na Franceta.

»Potem pa proč!« je zaklical in izpihnil svetilko.

Vsi trije so šli po stopnicah gori in izstopili na prosto.

Gospa je bila že izginila.

„Poslušajta,“ se je obrnil Silver k svojima tovarišema. Miljo od tukaj vem za kraj, v katerem se lahko nastanimo.“

„Zakaj ste pustili to žensko proč?« je vprašal Evans zraven njega idočega Franceta.

„Kaj bi nam hasnila?«

„Saj vama vendar pravim, da je bila v družbi bogatega Goulda v gostilni in da bi njega lahko našli, če bi nje ne izpustili,« je odgovoril Evans.

„France pozna to žensko,“ je menil Silver.

»Proč zdaj!« je silil France. »Pustite žensko, naj gre kamor hoče. Kakšen kraj je to, ki ga Ti meniš, Silver?“

„Le idita z menoj; vaju že popeljem; proti jutru bomo že tam. Povem vama, da bo fino stanovanje.«

»Policaji nas zdaj več ne doidejo,« je menil Evans. „Ti lahko po gostilni iščejo, kolikor se jim ljubi.“

„Na ta način ste kar naš rešitelj postali, učitelj," se je smejal France.

„V zahvalo za to, da sta me ogoljufala, goljufa, da! A to vama povem, moj del mi morata še dati.«

„Hahaha,“ se je smejal naprej idoči Silver. „Učitelj obrne lahko vse moje žepe. Čas je že, da se pobrinemo za kaj novega.«

„Pri bogatem Sulivanu v Filadelfiji,« je pripomnil Evans, ne da bi bil prav premislil; besede in misli so mu nehote prišle, da se je sam ustrašil, ko jih je izgovoril.

Silver se je obrnil in popadel učiteljevo roko.

»Filadelfija ni tako daleč od tod!« je zaklical. „Fino prenočišče za tiste, ki nimajo strehe in kamor raju zdaj popeljem, ne leži daleč od Filadelfije. Učitelj, to je res dobra misel. Ta misel se imenuje Sulivan."

„Kaj pa je ž njim?“ je vprašal France.

„Najfinejše sobe ima v celem mestu,« je dejal Evans.

„Knez je, knez cele Filadelfije in cele države,“ je bahal Silver. „Učitelj – Ti moraš tja k njemu! Hišni učitelj moraš postati pri njem, odgojitelj njegovih sinov. “

„Neumnež,“ je zaklical Evans nejevoljno in pokazal na svojo obnošeno dolgo črno suknjo. „Kam pa mislite!«

„Učitelj – “

„Nobene besede več.“

„Za vraga, pustite vendar, da Silver govori, saj ste nas sami opozorili na Sulivana,“ reče France.

„Nočem ničesar več o njem slišati – poznam ga.“

„Šolnik – Ti si pa res od hudiča! Ti poznaš Sulivana?“ je vprašal Silver in obstal.

„Dobro! Pustite me v miru !« zavrnil je na kratko in nejevoljno Evans svoja tovariša.

„Ti ga poznaš, učiteljček?" nadaljuje vseeno Silver ter ga boža. „Torej povej vendar, Ti ga poznaš?“

„On je bil tisti, ki mi je dal denarje, da sem zamogel izdati svojo knjigo o Vešingtonu, ono knjigo, vsled katere sem postal samostojen učitelj."

„Kaj pa je to takega za bogatinca," meni Silver.

Evans, v katerem je zadnjič zaplapolala prejšnja poštenost in hvaležnost, plane besen proti Silverju in ga p«hne od sebe.

„Capin," zakliče, „moj dobrotnik je bil!«

„Kaj to, učiteljček, saj je že dolgo tega,“ miri France besnečega. „Saj to že davno ni več res.«

»Ti prideš lahko k Sulivanu v hišo. Gotovo Te nastavi. Ti si v njegovi palači,« reče Silver, „Ti lahko vse poizveš in ogledaš –«

„Slabši bi bil ko zadnji capin!“ zakliče Evans.

»Hahaha!“ se smeje France. „Le pustite ga, Silver, le pustite ga, saj se samo šali z nama."

Zdaj se zasmejeta oba.

„Prav prefrigani cigani ste,“ godrnja Evans ter se skoro začne sam smejati. »Zadušita v človeku zadnji del morale, hvaležnosti in poštenosti.«

»Kaj pa hočeš, učiteljček, kaj se nisi dosti dolgo pošteno mudil in trudil za svojimi knjigami?“ zakliče Silver.

„In jaz pri svojem premogu!« dostavi France.

»Kaj se niste dosti dolgo trudili s poštenostjo, he"? In do kam Vas je pripeljala, he?« vpraša Silver dalje.

»Le dobro ga poslušajte, učitelj, ta zna vsako stvar prav dobro razložiti,« se obrne France proti Evansu. „Ta zna vse. In kam je končno dospel ?“

„Do tega, da je napovedal vojsko celemu človeštvu!« zakliče Silver. „In zdaj pridite tod v to sotesko."

„Kam nas pa peljete, Silver," povpraša France.

»V palačo, ki jo je narava za nas ustvarila. Upam, da je ni še nihče zasledil. Saj se mora že kmalo daniti. Potem bomo na mestu."

France ponudi Evansu steklenico z žganjem.

In učitelj, ki je neprenehoma padal od stopinje do stopinje, vzame steklenico in jo nese k ustim ter pošteno potegne.

Potem je krožila na okrog.

„Živio, učitelj!“ reče Silver. »Pijmo na zdravje Tvojega dobrotnika!"

„Ne zaničuj tega poštenjaka, Ti cigan!” kliče zaničljivo Evans. »Visoko stoji nad Teboj!“

„No, radi mene.“

Ti trije tovariši potovali so dalje in dospeli proti jutru iz soteske skozi veliko luknjo v skali, v velikansko kapnenico.

Le malo je bila ta jama znana, in skoraj nihče ni prihajal sem.

Silver je poznal to jamo in vodil svoja tovariša.

„Najprej moramo videti, če je zrak čist,« reče Silver.

„Včasih zaide vsakovrstna druhal semkaj, in z vsakim, kdor si bodi, ne maram deliti svojega stanovanja.«

Zdaj gre skozi luknjo naprej.

Evans in France gresta za njim.

Ko dospejo v votlino in se je črni dim bakelj malo razpršil, se ozrejo začudeno, kajti odprl se jim je velikanski in velikolep pogled. Vse naokrog so se vzdigovali mogočni, od narave vstvarjeni stebri, nad katerimi so se spenjali velikanski oboki z vsakovrstnimi zobkastimi okraski.

In ta votlina je bila dolga, neizmerno dolga, kakor se je videlo, kajti v daljavi so bile kapnene podobe, zavite v temno noč, medtem ko se je na levi strani nahajal čraoblesteč ribnjak.

„Kaj pravita k tej palači, he?« zakliče Silver in močno je odmeval njegov glas, kakor tudi koraki mož, po širokih prostorih, ki so izgledali kakor širna dvorana.

„Listja moramo prinesti in vej,“ meni France. „Prokleto sem truden.“

„Le tu ostani,“ odgovori Silver in prime Franceta za roko.

„Ni potreba, da se trudiš, ker je vse že tukaj. Le z menoj pojdita. Bolj v ozadju so hlevi, tako se namreč imenujejo iz kamna narejeni oddelki votline. “

„Tu mi ugaja,“ mrmra učitelj, „tukaj se kar lahko nastanimo!“

„Vidiš, učiteljček,« se zasmeje Silver, „saj sem Ti vedno pravil, da sem izvrsten dečko. In France je tudi izvrsten dečko – in Ti si tudi izvrsten dečko – če mi trije ne dosežemo, kar hočemo, bi moral biti sam vrag zoper nas!“ –

Dvainštirideseto poglavje.
V kapnenici.
[uredi]

Drugo jutro po oni strašni noči se je Helena pridružila zakonski dvojici, ki sta se mislila izseliti, a sta ste podala peš proti Filadelfiji, ker sta bila presiromašna, da bi najela voz.

A že malo dni pozneje, ko ni našla ne Severja ne svojega otroka, ločila se je od te dvojice, ker se ni mogla iznebiti misli, da ti izseljenci nimajo ž njo poštenih načrtov.

Ta nezaupnost je tudi Heleno zadržala, da ni zakonskima ničesar povedala o njenih odnošajih in zdaj je bila tega prav vesela, saj bi ne bila ničesar dosegla, ako bi bila tujcema vse povedala.

Brez vse pomoči in brez sredstev je potovala Helena na poti, ki je vodila v Filadelfijo. Svojega otroka spotoma zopet najti in ga oprostiti, na to za zdaj ni mislila. Sploh je pa ž njo že tako daleč prišlo, da je morala beračiti – kajti izdala je bila že zadnji denar.

Do sedaj so se še vedno našle usmiljene žene po vaseh in naselbinah, ki so bledi tujki dale mleka, kruha in tudi obeda. A nje srce je trepetalo, če se je domislila, da je beračica – grofica-beračica – in vsa njena ponosna narava se je protivila tej sramoti, katero ji je naložilo življenje.

V njeni duši se je porajala rešilna misel.

Še se morda najde pot, pridobiti sredstev, da lahko sledi in išče svojega otroka, sredstev, ki bi jo storila sposobno, da lahko poizveduje po svoji Lidiji, druga pota in sredstva, nego to beraško potovanje.

Utrujena in onemogla je dospela do soteske.

Čutila jo nujno potrebo, da so odpočije in se bližala skalnati razpoki, ki je vodila v kapnenico.

Tu obstoji.

Rekla si je, da je tu zavetišče, kjer bi se lahko odpočila.

Ne da bi mislila na kako nevarnost, je stopila v skalnato razpoko.

Že po nekaterih korakih je začudeno obstala.

Od rudečkaste svitlobe bakelj nepopolno a čarobno razsvetljena ležala je pred njo kapnenica.

Helena se je ustavila in se ozirala na vse strani.

Že je hotela iti dalje v dolgo in široko votlino, ko se je naenkrat začelo nekaj v votlini premikati.

Helena je pogledala tja.

To je bil človek – mož!

Tiho se plazeč je zavil okrog mogočnega stebra.

Zapazil je, da je ravnokar stopila ženska v votlino.

Zdaj je bilo Heleni, kakor da ji je migal.

Oseba se je bližala.

A ko pade svitloba baklje na njega, se Heleni zdi znan –

To je bil gotovo Srečko Korošec, prejšnji brivec in poznejši strežnik blaznice!

Tudi Korošec osupne.

„Gospa Sever, kaj ste res Vi?« vpraša tiho.

„Kaj pa je tukaj, gospod Korošec, zakaj se pa tako plazite?« –

Srečko pokaže na drugo stran v temino zavitega ozadja.

„Tiho“, šepeče. „Tukaj ni zrak čist! Saj razumete!«

Helena se ustraši.

„Kdo pa je tu?« vpraša.

„Trije tovariši, h katerim jaz ne spadam, tem manj pa Vi!"

„Trije možje? Ali je morda celo – Sever tu? Usmilite se, gospod Korošec – otroka mi je vzel!"

»Gould? Ne, tega ni zraven", odgovori Korošec. „A fina družba je to! Videl jih sicer nisem, nego samo slišal, pa sem si mislil, da je sploh bolje, da se ne pokažem, in se tudi dobro skrijem. Zdaj spe in smrče kakor medvedje – ali ne slišite?" Helena posluša.

Zdaj šele je bila opozorjena na slabi, iz daljave prihajajoči šum.

„Zdaj spe“, nadaljuje Srečko. »To priliko sem hotel porabiti in oditi. Mene niso dobili pred oči, ker sem bil v drugem delu votline. Tukaj ne smete ostati, gospa Sever!«

„Moj Bog – in jaz sem tako trudna! Noč se že bliža, vsak čas so zmrači – !“

„Le pustite, gospa, saj pojdem jaz z Vami, bova že našla kje kako bajto. Kam pa hočete?" vpraša Srečko in zdaj še-le zapazi ubožno črno obleko in bledo lice nekdaj tako bogate in mladostno sveže grofice Helene Ostrovrharjeve. Globoko sočutje ga napolni – a ni tega pokazal, da bi revice ne užalil.

»V Filadelfijo, gospod Korošec."

„Torej imava eno in isto pot, gospa Sever."

„Veseli me, da sem Vas dobila, gospod Korošec; Vi me poznate in Vam tudi lahko zaupam!"

„Da, brez vseh skrbi mi lahko zaupate, gospa Sever. Torej greva skupno v Filadelfijo in potem lahko vse drugo ukreneva. Ali iščete gospoda Goulda?"

„Njega? Ne, gospod Korošec, samo svojega otroka, katerega mi je iztrgal, da bi me s tem prisilil, da ž njim bežim."

»Ta capin!" mrmra Srečko.

„In zdaj blodim okoli, iščem svoje dete – a ne najdem ga – ne najdem ga!"

Srečko Korošec pokaže na ozadje votline. Ni mogel videti velike bolesti grofice-beračice.

„Pojdiva, tukaj ne smeva ostati", zašepeče. „Gledati morava, da se odpraviva."

„In Vi mi hočete pomagati, gospod Korošec?"

„Od srca rad", odgovori Srečko in poda Heleni, ki mu je roko nudila, zdaj tudi svojo roko. Tega bi se, v spominu na prejšnje čase in na starega grofa Ostrovrharja, preje ne bi bil upal storiti.

Zdaj popelje Srečko grofico na prosto.

Ravno se je jelo mračiti.

„Bova že kje kaj našla, kjer bova imela zavetišče za to noč, gospa Sever«, reče Srečko, ko je bil s Heleno v soteski. »In jutri pojdeva v Filadelfijo. Denarja nama ne manjka –« 

Helena globoko zarudi.

„Gospod Korošec!«, odgovori tiho – „jaz nimam ničesar več.« -–

„Zaradi tega se Vam ni treba vznemirjati", jo pomiri takoj Srečko. „Denarja imava!“

„Dober človek ste, gospod Korošec!“

»No, saj bi moral biti prava živina, človek brez srca in sočutja, ako bi grofico Ostrovrhar, v kateri hiši sem marsikaj dobrega užil, tukaj zapustil v revščini in bedi«, reče Srečko. „Saj bi ne bil vreden, da me še solnce obsije! Ne, tega mi ne smete odbiti, gospa Sever, in to Vas tudi ne sme dalje vznemirjati. Lepo prosim, da moje imetje brez vsega premisleka vzamete, vrnete mi ga pozneje, ko boste imeli vsega odveč. Tako narediva to stvar! In zdaj naprej!“

„Hvala Vam za pomoč, gospod Korošec. Kdo bi si bil takrat mislil, da se tukaj tako zopet najdeva.«

„Brivec gospoda grofa – da, časih se res ne ve, kako se človeka še potrebuje v življenju. Zato se ne sme nikogar zaničevati ali pa čez ramo pogledati, če je manj, kakor smo mi, ker se ne more nikdar vedeti, kako še vse lahko pride. Vi ste bili kot grofica vedno dobra in ljubezniva napram meni! To se zdaj obrestuje! Zdaj bo ubožen brivski pomagač grofici v pomoč! In to me veseli!«

Šla sta dalje in dospela čez nekaj časa iz soteske na prosto polje.

Ko sta že nekaj časa hodila, je Korošec zagledal v daljavi luč, ki se je svetila skozi temo.

„Proti tej greva!« reče in pokaže tja čez polje. „Tam mora biti človeško prebivališče! In tam se tudi počijete to noč. Lačni in žejni ste pa tudi, če se Vam tako godi, kakor meni!«

„Gospod Korošec, hvalim Boga, da sem Vas v Ameriki našla!«

„Gotovo že ne morete več dalje, kaj? Da, da, preje je bilo grofici bolje. Voz se je kar pripeljal – zdaj se pa pravi: po čevljarskih konjih naprej! Veste kaj? Nikdar v življenju se ne sme zgubiti dobre volje! Meni je že tudi presneto slaba predla, pa židana volja mi je pomagala čez vse zapreke! Da prideva le že v Filadelfijo, potem so bova dalje posvetovala, za zdaj velja samo to, da ono luč doseževa!«

Osrčena od Koroščevih besed korakala je Helena čvrsto poleg znanca iz stare domovine.

Bližala sta se nekemu poslopju.

Okno te hiše je bilo razsvitijeno.

Korošec je šel naprej.

Ravnokar je stopila žena iz hiše. V roki je držala čeber, da bi šla po vodo.

Ko je zagledala Srečkota in za njim komaj se naprej premikajočo Heleno, je koj obstala.

„He, dobra žena!« je zakričal Srečko Korošec. »Ali bi nama za denar in dobre besedo, dali prenočišča? Nismo slabi ljudje, čeravno prideva v temoti. Nisva razbojnika!«

„Kam pa hočeta?« povpraša žena.

„V Filadelfijo.“

„Oh, ti ljubi Bog, do tja imata še dober dan potovati!«

„Za to je jutri še čas“, meni Srečko. »Za danes imava dovolj. “

Žena je pazljivo premotrivala bližajočo se Heleno.

„To je pač Vaša žena?“ je povprašala.

„Ne, tako visoko se pa še nisem povspel“, je odgovoril Korošec. „Še sem prost in samec, a poznam stariše moje spremljevalke in sem obljubil, da jo srečno pripeljem v Filadelfijo.«

Mlada, lepa in tako bleda spremljevalka je izgledala tako milo, da se je posestnici poslopja očividno smilila.

„Le notri pojdita«, reče. „ Mojega moža ni tu; peljal je živino v mesto in se vrne še-le po noči, ali pa jutri nazaj. Sicer mi je prepovedal, sprejemati v njegovi odsotnosti tujce, ali –“

„Z nama lahko naredite izjemo«, je dostavil Srečko. „Vse Vam pošteno poplačam, lačna in žejna sva!«

Žena je prinesla vode iz studenca, potem pa peljala Heleno in Srečkota v sobo, v kateri je gorela svetilka. Pobrigala se je za Heleno, ki je padla na stol, potem pa prinesla jedil.

Korošec je prigovarjal Heleni, naj kaj zavžije, ter ji dal dober izgled.

Žena je medtem pripravila dve kamrici za goste, eno zgoraj in eno spodaj. Rada bi bila tudi Heleno izpraševala, a ker je bila tako zelo utrujena, smilila se ji je. Peljala jo je v spodnjo kamrico, kjer je bila pripravljena postelja.

Medtem je nastala noč.

Srečko Korošec naloži denarja na mizo, da bi jim žena zaupala in gre potem v gorenjo sobico, da se naspi.

„Bog v nebesih«, mrmra, ko pride v sobo. „Ko bi grof in grofica zdaj videla svojo hčerko! Zavrgli so jo! In nobenega usmiljenja nimata za njo. Da, da, ta ponos, ta strašni ponos! No, ko bi zdaj videla svojo hčerko, mislim, zdaj bi se je že usmilila!« –

Triinštirideseto poglavje.
Gospodična Oldenburg.
[uredi]

Minil je teden.

Veliko mesto Filadelfija je bilo že par dni v čudni razburjenosti.

Po vseh hišah in družbah, na sprehodih in v gledišču, so si govorilo o ničemer drugem, kakor o novi zvezdi, ki se je nenadoma pojavila v veliki koncertni dvorani. Ne samo gospodje, tudi gospe so bile oduševljene za neko pevko, ki je imela nepopisno mil glas in katero pesmi so pretresle vsako srce. Pridobila si je v kratkem viharno naklonjenost.

K tej priljubljenosti je pripomogla tudi ljubkost njene zunanjosti. Skromno in pri tem tako fino nastopanje, pred vsem pa čudovita lepota njenega bledega obraza je na vse uplivala.

Koncertna dvorana, v kateri je nastopala gospodična Oldenburg, tako se je namreč pevka imenovala, bila je vsak večer prenapolnjena, ploskanje je bilo po vsakemu nastopu brezkončno, kar se še nikdar ni dogodilo, ker bogata plemenita družba Filadelfije bila je mrzla in se ni zlahka tako navdušila.

Ruvali so se za prostore in plačevali zanje naj večje cene. Zgodilo se je, da so si ljudje že po več dni naprej zavarovali sedeže. Navdušeno se je govorilo o ti pevki. Časopisi so prinašali cele strani o njej, in slava te gospodično se je tako razširila, da so koncertni podjetniki drugih krajev prišli, da bi si zagotovili to pevko.

A sama ni govorila z nikomur. Očividno se ni brigala za kupčijske stvari. Za te je imela poslovodjo v svojem hotelu, ki je vse sam naročil in poravnal, sprejemal dohodke, izdajal je listke in sploh razpolagal z vsem.

Tako se je zgodilo, da je vse povpraševalo le po gospodu Korošcu, poslovodji nove pevke, in da njegova soba ni bila skoro nikdar prazna.

Gospod Korošec, ki je bil jako elegantno opravljen, vodil je vse z občudovanja vredno previdnostjo.

Samo šivilje in modistkinje je spuščal k pevki, vse druge radovedneže in usiljivce pa je znal odpravljati z veliko spretnostjo. Denarja mu je dohajalo na kupe, kajti plačevali so že ogromne svoto za prostore.

Korošec je natančno vse vknjiževal, kajti preskrbel je on tudi vse izdatke, tako da gospodična Oldenburg ni imela nikakih skrbi.

Potrebovala je več sob. Samo za pevske vaje je imela svojo sobo. –

V hotelu so ji stregli s toliko večjo pazljivostjo in udanostjo, ker je hotelu pomogla do velikega dobička in dobrega imena.

Pred hotel se je pripeljala elegantna, z iskrimi rujavimi konji vprežena kočija.

Služinčad je hitela ven, ker se je takoj vedelo, kdo da se je pripeljal in čigav sluga je odpiral kočijo.

»Bogati Sulivan!“ šlo je od ust do ust in vsak se je potrudil, da bi temu prvemu in naj bogatejšemu lahkoživcu Filadelfije, ki je bil takorekoč knez celega mesta, izkazal malo uslugo.

Gospod Sulivan je izstopil. Bil je velik, lep mož v najboljših letih. Elegantna zunanjost njegova je kazala plemenitega Amerikanca.

Skrbno gojeni zalisci, lasje, rokavice in fini čevlji so izdajali, da je ničemern mož. Na njegovem zakrivljenem nosu je sedel zlat ščipalnik. V njegovem predprsniku blisketal se je briljant, ki je bil sam vreden celo premoženje.

Z veliko samozavestjo je izstopil in njegovi pogledi hiteli so čez priklanjajoče se služabnike hotela. Ljubil je tak sprejem. Čutil se je rad kot nekak kralj.

Sluga je vzel iz voza šopek, ki je bil iz naj redkejših in najdražjih ter najbolj vonjavih cvetk, in ki je stal tako svoto, da bi bila cela revna rodbina lahko ves mesec živela.

Ko je gospod Sulivan šel v hotel, sledil mu je sluga s šopkom.

Zdaj je zahteval Sulivan, naj ga objavijo pevki.

Posestnik hotela je prihitel sam, da popelje visokega gosta k pevki.

Najprej so peljali gospoda Salivana v salon poslovodje.

Srečko Korošec se je bil zelo v svoj prid predrugačil.

Naredil je v svoji elegantni črni obleki najboljši utis.

S hladno spoštljivostjo in brez vseh poklonov je sprejel prvega bogataša Filadelfije.

»Objavite me gospodični Oldenburgovi!“ je ta zahteval.

Srečko Korošec je zganil z ramami.

»Gospod je rekel, „jako obžalujem –“

»Kaj to pomeni?“ je vprašal Sulivan.

»Da gospodična nikogar ne sprejme.“

»Jaz sem Sulivan!“

»Vsejedno ne, gospod, ali jaz sem Vam na razpolaganje."

»Kaj mi to pomaga? Kaj naj z Vami?“

„Prosim, izvolite mi razložiti svoje želje. Ali kako ložo?"

„Kar jaz želim, tega ne morete Vi urediti,“ je odgovoril Sulivan. „Jaz moram z gospodično Oldenburgovo samo govoriti!«

Srečko Korošec je pogledal na šopek, katerega je še vedno za Sulivanom držal njegov sluga.

„Šopek, s katerim hočete razveseliti pevko, oddam lahko jaz v Vašem imenu.“

„Hvala za Vašo ponudbo, ali jaz moram sam govoriti z gospodično; objavite me, a hitro!“

„Bojim se, gospod –«

»Česa se bojite?«

»Da ne bo ne konca ne kraja motenja in pohodov, če naredim z Vami izjemo. Gospodična Oldenburgova pa me je pooblastila, v njenem imenu vse urediti, ker mora varovati svoje zdravje in svojo čast. Saj razumete, gospod!«

„No, časti gospodične Oldenburgove se nočem nikakor dotakniti, gospod poslovodja«, je dejal Sulivan.

»Izročiti ji hočem samo dokaze svojega občudovanja in jo povabiti, da bi polepšala večerjo, ki jo priredim v svoji palači, s tem, da se je udeleži.«

Srečko Korošec se ni mogel vzdržati, da bi se ne bil zadovoljno posmehljal.

„Ako je pa tako, gospod, napravim rad izjemo,« je odgovoril.

Sulivan je vrgel bankovec za sto dolarjev na Koroščevo mizo. –

„Vložite dobro besedo za me, gospod,« je rekel. „Izgubil bi veliko stavo, ako bi gospodična ne hotela priti. Dozdaj je menda vsa vabila odklonila –«

„Da, gospod! Gospodična Oldenburgova mora nase gledati.« –

„Gre se samo, da stori tu izjemo. Slišite? Samo to jedno izjemo: to bi mi bilo v zadoščenje. In tako mimogrede omenite, da drage volje plačam tisoč dolarjev za njen nastop v mojem salonu.«

Korošec se je znova nasmehnil. Poklonil se je ter prosil bogataša, naj potrpi trenotek.

Gospod Sulivan je videl, da se bliža cilju ter se je zadovoljno smehljal.

Zdaj se je vrnil Srečko Korošec, pustil visoka vrata odprta, ter povabil Sulivana, da vstopi.

Sulivan je vzel služabniku šopek iz rok ter šel v sobo, v kateri je stala Helena.

Tudi ona se je zelo spremenila. Primerna njenim predrugačenim razmeram je bila tudi vsa njena vnanjost. Imela je sicer ne nališpano, a vsejedno dragoceno obleko od črnega atlasa, ki je izborno povzdignila nje lepo postavo in njeno drobno, a fino rezano lice.

Ko je Sulivan vstopil in se pred njo priklonil, je zginila žalostna poteza z njenega bledega obraza in na lahno se je zasmehljala.

»Gospod«, mu reče, „kaj mi daje čast, da Vas vidim? Izvolite sesti!«

„Najprvo bi Vam rad izkazal svoje občudovanje, gospodična Oldenburg,“ odgovori Sulivan. „Tukaj slavite triumfe, kakršnih še ni bilo, in v meni vidite občudovalca Vašega petja, dosedaj še ni zamudil ni jednega Vaših koncertov.“

Pri teh besedah je izročil Heleni šopek.

Helena je pogledala šopek ter ga položila na mizo.

„Zahvalim se za Vašo veliko ljubeznjivost, gospod,« on govori. „Spominjam se, da sem Vas v koncertih že videla. Veliko mi tu spregledujejo –«

„Imeli smo tukaj sicer že pevke, ki so imele večji in močnejši glas, ali še nikdar ne umetnice, ki bi s svojim petjem tako globoko pretresala srca. O spregledanju torej ni govoriti, nego samo o občudovanju in pošteno zasluženem priznanju. In to Vas moram prositi, da ta šopek, kadar ovene, ne izročite služabništvu, nego da mu obrnete svojo pozornost! In zdaj si dovoljujem vprašanje, če bi hoteli jutri počastiti v mojih salonih se vršečo veselico s svojo prisotnostjo?"

„Moj poslovodja mi je že pravil o tem vabilu, gospod! prejmem –“

»To me neizrečno veseli!“

„A samo pod pogojem, gospod! Svoje navzočnosti si ne pustim plačati!«

„Tu se gre le za malo odškodnino za trud, ki ga boste imeli pri prednašanju nekaj pesmic.«

»Torej nisem povabljena jaz, nego moje pesmi,« reče Helena ter se porogljivo nasmehne.

„Mislim, gospodična Oldenburg, da se Vaša vnanjost lahko kosa z Vašim petjem! Oboje je jednakorodno.“

„Pridem, gospod, a denarja ne sprejmem za to.«

„A male svotice, ki jo dam na Vaše razpolaganje, ne boste zavrnili.“

»Potem Vas pa prosim, da izročite meni namenjeno svoto revnim zapuščenim ženam mesta.«

„Ah!“ reče Sulivan. „Torej ne samo velika umetnica, tem več tudi velikodušna dobrotnica!«

Sulivan poljubi belo in fino Helenino roko.

„Jutri boste spoznali pri moji soareji jako interesantne osebe, gospodična Oldenburg“, nadaljuje potem. „Gospoda Van derbilta, senatorja Wooda, polkovnika Vilsona in pred vsem tujca, ki je šele nekaj dni tukaj, jako interesantnega Italijana, grofa Girardija, ki potuje po svetu, da prouči ječo – le pomislite,« smeje se Sulivan. „Ali ni to izvrstno? Da se pouči o ječah, kaznilnicah in popravnicah – o, še več tako interesantnih ljudi dobite v mojih salonih, gospodična Oldenburg! Torej na svidenje jutri zvečer – na svidenje!“

Še enkrat je poljubil Helenino roko ter se poslovil.

Ko je bila sama, je Helena postala za trenotek ter se globoko zamislila.

Novo življenje se ji je odpiralo.

In kakšen smoter je imelo to življenje?

Iskala je svojega otroka! Morala je najti ubogo svojo Lidijo!

Zdaj je imela dovelj sredstev za to.

Zdaj stopi Srečko Korošec na prag.

Zadovoljen smeh mu jo ležal na ustnih.

»Gospodična Oldenburg«, reče in drži visoko v zrak dva bankovca, „tu je tisoč dolarjev in tu sto dolarjev!“

„Bankovec za tisoč dolarjev naj dobe uboge zapuščene žene in otroci tega mesta, gospod Korošec, drugi pa je Vaš."

„Imamo že precejšnje svote v blagajnici, gospodična", reče Srečko zadovoljno. „Vsi prostori za danes zvečer so že prodani, hiša je zopet prenapolnjena –«

„Ali jaz ne ostanem dalje tu. Saj pravite, da tukaj ni o mojem otroku.“

»Ne, cirkusa ali kaj sličnega nisem tu nikjer našel."

»Potem potujva pojutranjem dalje.“

»A pomislite vendar, da bo tukaj najmanj še deset polnih hiš!«

»Ali mučitelji moje Lidije oddaljujejo se vedno bolj, gospod Korošec!“

Srečko povesi žalostno oči – proti temu ni bilo seveda ničesar ugovarjati.

»Potujmo dalje, in poizvedujmo v drugih krajih«, nadaljuje Helena, ki je ime Oldenburg za to sprejela, ker je bila njena mati rojena plemenita Oldenburg. „Saj si bomo tudi drugod uspehe priborili, Korošec, – in saj veste, kaj me žene nemirno iz kraja v kraj!«

»Šopek bogatega Sulivana je pa malo premoženje vreden«, reče zdaj Srečko in stopi k mizi ter vzame šopek v roko – »in kaj je to – – poglejte vendar sem, grofica – to tukaj – tu mora nekaj uvezano biti! Tu, potipajte sami – tu! To mora – da, to mora biti zapestnica -------«

Helena se zdaj spomni Sulivanovih besedi, ko jo je prosil, naj ne odda šopka služabnikom.

Radovednemu Korošcu se je posrečilo izviti dragocenost iz sredine cvetic. Zdaj izroči Heleni krasno zapestnico.

„Tri sto vragov!“ zakliče, „saj to je kraljevsko darilo. To so sami briljanti in rubini!“

Helena je iznenadena zarudela.

„To je sramotilno –“ zašepeče.

„Veste kaj, grofica ?“ se obrne Srečko k nji. „Imejte danes zvečer to zapestnico! Povem Vam, tega Sulivana lahko porabimo! On nam lahko še mnogo pomaga! Izkažite mu to čast, da sprejmete in nosite zapestnico, to laska temu ničevemu človeku. Jaz sem ga že spregledal.“

„Saj veste, da ne nosim rada dragocenosti, ljubi Korošec.«

„Nič druzega, sicer nobene dragocenosti, samo to zapestnico, prosim Vas za to, grofica!“

Helena se je morala nasmijati.

„Vi ne pojmite, kako gizdav je tak bogat Amerikanec in kako si lahko s tako malenkostjo pridobite njegovo naklonjenost“, nadaljuje Srečko. „Sulivan je tukaj važna oseba, a kaj pa škoduje, če nosite danes zapestnico? Čisto nič!“

„Naj bo! Saj veste, da rada slušam Vaše nasvete, Korošec. Do sedaj sva vedno imela dobre uspehe! – Pred osmimi dnevi sva prišla semkaj – se tu na novo opravila – saj ste si vendar izloženi denar zopet vzeli, kaj ne? – predstavila lastniku koncertno hiše – ena skušnja je zadostovala."

„Da, kdo pa zna tudi tako peti kakor Vi!“ meni Srečka Korošec. „Kdor ima tak glas!“

„Bog nam je pomagal, Srečko Korošec!“ reče Helena in poda zvestemu prijatelju in služabniku roko.

„Veste, kaj si zdaj moram misliti, grofica?"

„Da se mi mora vse kakor kaka čarovnija dozdevati, menite. “

„Vedno si moram misliti: če bi Vas zdaj videla gospod grof in gospa grofica! Tako iz lastne moči izrastla! In kaj Vas še vse čaka!“

Helena sklene roki.

„Moja mati je zgoraj – zgoraj v deželi večnega miru, Korošec! – Žalost jo je umorila. Rekla sem Vam že to, a Vi ste to preslišali – za me je to dogodek, ki me bo preganjal do konca dni!“

„A grof Ostrovrhar še živi."

„Kdo ve? Mene je strogi oče zavrgel. Nimam več očetove hiše.«

„Ko bi zdaj le mogel gospod grof videti in slišati, kako se njegovi hčerki godi.“

»Temni se, Srečko Korošec, v jedni uri se začne koncert. Treba je iti v koncertno hišo.“

„Ustopnic ni nič več! Kaj ne, da vzamete šopek in zapestnico?“

"Dober človek ste! Obljubim Vam!“

Korošec je zapustil sobo, v kateri so koj potem zažarele električne lučice.

Zdaj je šla Helena v zraven ležečo sobo, da se je pripravila za nastop.

Vse ji je bilo kakor sen, kakor čarovnija!

V farmi ji je prvič prišla misel, da bi si s petjem služila kruh.

In precej prvi poskus se je tako izborno obnesel, tako vsa pričakovanja nadkrilil, da je bila še sama te sreče na pol omamljena.

Prvi večer je zadostoval, da ji je tu veliko bodočnost odprl.

Nastopila je brez vseh priporočil, brez reklame in brez vsega hrupa.

Zdaj je stopila pred zrcalo, pogladila svojo priprosto frizuro in svojo obleko ter si pripela zapestnico.

Potem se je zavila v široko gledališko ogrinjalo in dela lahko čipkasto ruto okoli glave in vratu.

Ko je bila gotova, je pozvonila in naročila hotelski voz.

Ko je potem prišel sobni strežaj, je moral za njo nesti dragoceni Sulivanov šopek.

Sluga v livreji je odprl vrata kočije.

Helena je vstopila, in služabnik je položil šopek na zadnji sedež, ter zaprl vrata.

Konji so potegnili in kočija je bliskoma drdrala proti kraju, kjer je bila koncertna hiša.

Tu so se peljali že vozovi v dolgi vrsti, ker je vsa fina družba prihitela, da obišče koncert.

Za pevko je bil pripravljen poseben uhod.

Ko se je voz ustavil pred teni uhodom, je Helona izstopila in šla v dvorano za skušnje.

Tu je našla igralca na glasovirju, ki jo je spremljal od prvega dneva, revnega ali obubožanega umetnika, z dolgimi lasmi in upadlimi lici. Igral je prav dobro na glasovirju, a večjega zaslužka ni nikdar dosegel.

Heleno, ki je bila jako prijazna ž njim, je visoko spoštoval, zlasti ker je ljubil umetnost in ga je Helenino petje očarovalo.

Pristopil je k nji in ji pomagal odložiti jopico in klobuk.

Tudi ravnatelj je prišel, da kakor vsak večer pozdravi pevko, ki je dosegla tako velike uspehe in jo spremil v veliko dvorano.

Sluga je prinesel šopek in ga izročil Heleni.

Ravnatelj je občuduje ogledoval šopek.

»Vsa Filadelfija govori o tem šopku", je dejal. „Gospod Sulivan ljubi tako začudenje! Vsa Filadelfija ugiba danes, če bo gospodična Oldenburg imela ta šopek danes v rokah.“

Igralec na glasovirju je pazno poslušal.

„Ker je gospod Sulivan oženjen in bom jaz jutri njegov gost, imela bom nocoj zapestnico in šopek“, je odgovorila Helena.

„Prav tako, prav«, je dejal ravnatelj. „Ali verjamete, da Vas v Baltimoru in na jugu že jako težko pričakujejo? Ta Sulivan ima povsod svoje zveze, povsod Vas je že razbobnal –“

„To mi je jako neugodno«, je pripoznala Helona.

„Saj niste Vi tega zakrivili! Pustite ga, naj dela, kar ga veseli. Čujete-li to šumenje? Dvorana se polni – a – godba je že začela svirati predigro k Lohengrinu.«

Širna dvorana, v kateri je bilo prostora za več nego tisoč ljudi, je bila do zadnjega kotička natlačena.

Prva vrsta sedežev še ni bila do cela polna. Šele po predigri sta prišla dva gospoda, ki sta zavzela zadnja sedeža. To sta bila gospod Sulivan in grof Girardi.

Vsi pogledi so se obrnili na ta dva gospoda. Sulivana so poznali vsi in zato so se bavili samo z njegovim spremljevalcem.

Ta je imel ostro rezan obraz rumenkaste barve, dolge, črne brke in isto take lase.

Grof Girardi, rodom Italijan, je bil povsem črno oblečen. Imel je samo snežnobelo srajco, v gumnici pa krvavorudeč trak. –

Sulivan in Girardi sta se vsedla na svoji mesti.

Glasbenik se je vsedel k glasovirju.

Nakrat je zadonelo viharno ploskanje po celi dvorani.

Na odru se je bila v spremstvu ravnatelja pojavila pevka.

V roki je držala Sulivanov dragoceni šopek.

Danes prvič je imela na sebi tudi dragocenost, namreč zapestnico.

In zdaj je pela!

Pela je s tolikim čustvom, s tako ginljivostjo, da so bili poslušalci tudi danes očarani.

Slučajno so se njeni pogledi ustavili v prvi vrtsti sedežev.

Zagledala je Sulivana in poleg njega rumenokožega Italijana, čigar oči so tako čudno lesketale.

Ta obraz je že enkrat videla!

Kje?

Sedaj ni utegnila o tem premišljati, dasi jo je grofov pogled za trenotek kar prešinil. Sedaj pa je bila v službi umetnosti.

Pela je ves večer tako čudovito lepo, da je žela še veliko več priznanja nego kdaj poprej in si je Srečko Korošec koncem koncerta zadovoljno mel roke.

Štiriinštirideseto poglavje.
Večerja pri bogatem Sulivanu.
[uredi]

Pravo morje svetlobe se je razlivalo po dvoranah Sulivanove palače. Gorelo je na tisoče električnih žarnic.

V dvorani za ples so vse stene pokrivala velikanska zrcala. Ob straneh so stale dolge vrste mehkih, s temnorudečim baržunom preoblečenih stolov. Na galeriji je bila nameščena godba.

Strop je bil umetniško izdelan in bogato pozlačen.

Poleg te velike dvorane je bila koncertna dvorana – čudovito lepo in bogato opremljen prostor.

Tu so se zbirali gostje bogatega Sulivana, gospe in gospodje.

Tu je šumela svila, tu so blesketali demanti, tu je vladal uprav omamljiv vonj. –

In ta kras koncem dvorane.

Tam je bila čarobno zelena palmovnica, a pod drevjem so se sprehajali gospodje in gospe. Vodometi so žuboreli in vidoti je bilo polutemne kotičke, okrog katerih so švigali pestri ptički. –

Priznati se je moralo bogatemu Sulivanu, da je imel lepše, bogatejše in ukusnejše bivališče, kakor marsikak cesar ali kralj.

Niso ga po krivici imenovali filadelfskega kneza.

Ravnokar je pozdravil v dvorano vstopivšega senatorja Wooda, katorega je spremljal častnik v bogati uniformi polkovnika.

Senator Wood je bil postaren, dobrosrčen mož. Imel je velik ugled in še več denarja.

Okrog sebe je imol vedno nekaj zanimivih ljudi, katere je vpeljaval v družbe. Navadno so to bili bogataši iz Kalifornijo, veliki posestniki z juga ali pa častniki.

Sulivan je torej pozdravil senatorja Wooda in se potem častniku poklonil.

„Stotnik Vilson iz Novega Orleana,“ je Wood predstavil častnika, ki je s svojo bogato uniformo, lepo brado in prikupljivo zunanjostjo napravljal jako dober utis.

Sulivan je imel rad, če so k njemu prihajali gostje.

„Danes, gospod polkovnik, slišali bodete pri meni pevko Oldenburg,“ je rekel.

„Ste-li že slišali to čudovito pevko?“

Vilson je z rahlim usmevom odkimal.

„Potem se že veselim, kako da bodete presenečeni,“ je nadaljeval Sulivan.

„Vi malo pričakujete, a slišali bodete izredno umetnico.“

„Ljubi Sulivan,“ je zdaj dejal Wood, „polkovnik je jako razvajen. Saj veste, v Novem Orleanu se veliko poje. Toda, ljubi prijatelj – nekaj bi Vas rad vprašal. Kdo je pa bil oni črno oblečeni gospod, ki je bil sinoči z Vami? Lase je imel nenavadno gladko počesane, v gumbnici pa krvavorudeč trak – če to ni bil nagelj –“

„To je bil grof Girardi. Jako zanimiv gost, fin mož, ki je videl že veliko sveta,“ je pojasnjeval Sulivan. „Tudi danes pride sem.“

„Morda se motim -– ali zdi se mi, da je ta mož nekam skrivnosten. Njegove temne oči iščejo, študirajo, pregledujejo nekaj –“

„Vaša palmovnica je izredno krasna,« se je zdaj polkovnik vmešal v razgovor in krenil proti palmovnici. „Ta čarobna razvetljava! Ti vodometi! To je res nedosežno!“

Tako hvalisanje je Sulivan posebno rad slišal.

Polkovnik se mu je s temi besedami silno prikupil.

»Ta mesečni svit,« je nadaljeval Vilson svoj hvalospev, te palme, te bele cvetlice, ta omamljivi sladki vonj – ti hodniki –«

»V Novem Orleanu ima ladjar Timber še lepšo palmovnico,« je opomnil Sulivan.

„Večjo pač, ne pa lepšo.«

„Evo prihaja prijatelj Vanderbilt; ta je bil šele pred kratkim v Novem Orleanu.« –

Vanderbilt je bil v družbi neke gospe.

Sulivan je koj predstavil svoje goste drugega drugemu.

V tem, ko je polkovnik ogledoval milijonaija, je ta Vilsona nekam milostive ogovoril.

„Kaj se nisva videla na parniku „Hudson”, ko so v Novem Orleanu meni na čast priredili velikansko ponočno slavnost?« je vprašal.

Vilson je prikimal.

»Da, da, Vi ste bili med onimi častniki; spoznal sem Vas takoj,« je nadaljeval Vanderbilt. „Dovolite, da Vas glede one slavnosti in moje ladje nekaj vprašam, gospod polkovnik."

„Na razpolago sem Vam, gospod!«

Vanderbilt in polkovnik ostala sta v bajnokrasnem prostoru palmove hišo, medtem ko so se Sulivan, Wood in gospe vrnile v salone, ker je ravnokar služabnik naznanil prihod gospodične Oldenburgove.

„Naš Sulivan razume vedno svojim večerom zagotoviti kaj posebnega«, je dejal stari senator Wood. „Za danes si je zagotovil pevko, ki je kar hipoma zadobila najsplošnejše priznanje. Kaj ne, da bo gospodična Oldenburgova danes pri Vas pela, ljubi Sulivan?“

„Navadno ne poje nikdar v zasebnih hišah – pri meni pa je napravila izjemo.“

„Bodite tako prijazni in predstavite me pevki,“ je prosila gospa.

„Pevka je jako malobesedna in nepristopna«, je rekel Sulivan.

„Evo je! Ravnokar je vstopila.«

Sulivan, senator in gospa so šli v dvorano, da pozdravijo pevko.

Med tem, ko so jo obstopili in je Sulivan izpolnil željo rečene gospe, prihajali so zopet novi gostje in se zbirali v velikem salonu, v katerem je godba ravno svirala Tarmhauserjevo uverturo.

Tudi resni, črno oblečeni grof Girardi je vstopil in je imel zopet v zaponi rudeči redovni trak, ki je izgledal kakor majhen nagelj.

Pošiljal je svoje prežeče bistre poglede po sobi.

Njegovi svetli črni lasje so se gladko prilegali glave in njegov obraz je bil rumenkasto bled.

Ko je pevka odgovorila na nekatera vprašanja, je nakrat umolknila.

Njeni pogledi so padli v dvorano in so ugledali grofa.

Nekaj je moralo biti na njem, kar jo je prestrašilo ali zanimalo, ker ni mogla odvrniti pogleda, ravno tako kakor pri koncertu, ko je zapazila Italijana.

Grof ni bil pozoren na njo, ker je Sulivan pristopil k njemu in se ž njim razgovarjal.

Gostje so bili sedaj menda polnoštevilno zbrani, kakor je menil gostilnik.

Strežaji so ponujali sladoled. Medtem je šel del gospodov v ozadje dvorane, kjer so se ponujala razna okrepčila, tudi šampanjec in težka vina.

V dvorani za godbo se je oglasil operni pevec in velik del gostov zbral se je tam, da bi poslušali in izkazali pevcu zasluženo pohvalo.

Po kratkem odmoru pela je Helena.

Pela je eno njenih ginljivih, presrčnih pesmi in brezglasna tihota je dokazovala, kako zvesto so vsi poslušali.

Tudi Vanderbilt in polkovnik sta pristopila.

Komaj je Vilson zaslišal pesem in glas, ko je kakor elektrizovan prisluškoval.

Skušal se je Vanderbilta osvoboditi, da bi se približal pevki.

Videl jo je – čuden pogled je vsplamtel v njegovih očeh – njegove roke so se vidno tresle.

Helena še ni zapazila polkovnika, ker je obračala vso pozornost na note in na spremljajočega igralca.

In Vilson se ji tudi ni približal, ampak se je ustavil med drugimi poslušalci.

Helena je bila po končani pesmi viharno pohvaljena.

Zarude in s povešenimi očmi se je zahvaljevala in priklanjala.

Potem se je sama vsedla k glasovirju in predavala drugo pesem ter se sama spremljala.

Vsi so bili očarani tega petja.

Sulivan je pristopil in ji podaril majhen dragocen lovorjev venec iz zlata.

Vse se je rinilo bliže, vsak bi bil rad spregovoril besedico s slavljenko.

Tudi polkovnik in Wood sta pristopila k Heleni.

„Dovolite, gospica Oldenburg, da Vam predstavim polkovnika Vilsona," rekel je Wood, »polkovnik Vam hoče izraziti svoje občudovanje.«

Helena je pogledala polkovnika.

Ta se je uljudno priklonil.

»Častita gospica“, je rekel, „Vi slavite triumfe nad triumfe! Ali ne bodete tudi juga osrečili s svojo navzočnostjo?“

„Gospod polkovnik je v Novem Orleanu“, pristavil je pojasnivši Wood.

Helena, katere pogledi so obstali na častniku, se je kakor olajšana oddahnila.

„Gospod“, je odgovorila, „ne vem še danes, če me moje potovanje tako daleč pripelje. Ne potujem zato, da se me posluša.“

„Torej imate še druge namene, gospica Oldenburg?« je vprašal polkovnik.

Ta radovednost je neprijetno dirnila Heleno.

Tudi vsa zunanjost Vilsonova je naredila na njo neki čuden, odvračajoč utis.

»Gospod polkovnik«, reče hladno, »prepuščam Vam vsako sodbo o mojem petju, ker tu v salonih sem pevka Oldenburg, a vse drugo je tem krogom zaprto.«

„Kaj me obsodi k temu, da sem predmet Vaše nemilosti, gospodična Oldenburg?«

»Milost ali nemilost ni v tem slučaju prava beseda, gospod polkovnik! Vendar, ako hočete vedeti, kaj me v Vaši navzočnosti vznemirja, Vam odkrito povem, da ste čudovito podobni možu, katerega se bojim in ki ga zaničujem.“

„To je ravno tako nezaslužena kakor težka usoda, milostiva«, odgovori Vilson in se spoštljivo nasmehne. „ Ali smem vedeti, kdo da je ta mož, kateremu se imam zahvaliti za to?«

Helena je preslišala to vprašanje in mu na to ni odgovorila, ker jo je ravnokar Vanderbilt nekaj vprašal.

Sulivan je med tem stopil v dvorano.

Tukaj je zagledal grofa Girardija, ki mu je prišel naproti, in je pohitel proti njemu.

»Spoštovani moj grof,“ je rekel Sulivan, »da ste se mojemu vabilu odzvali, me iskreno veseli. Ali ste čuli gospodično Oldenburg? Velikansko, kaj?"

»Dovolite mi vprašanje, gospod« – se obrne Girardi k njemu, „kdo pa je ta častnik tam v salonu, ki govori ravnokar s pevko?«

»To je polkovnik Vilson."

„Ali je kolonel nameščen tukaj v Filadelfiji? Ga že dlje časa poznate?«

»Šele par dni.“

»In kako to, da je v Vašem salonu?“

»Senator Wood ga je upeljal.«

»Ali hočete biti toli prijazni, da bi me predstavili polkovniku Vilsonu?«

»Lep mož, kaj ne? In fin družabnik! Zelo izobražen in jako elegantnega obnašanja. Mož se takoj vsakemu prikupi.“

„Ali veste, komu je ta polkovnik podoben?«

Sulivan pogleda grofa vprašaje.

»To veste, da sem čudak in da se pri svojem potovanju bavim z nekako čudnimi smotri,« je nadaljeval Girardi. „Zanimam se med drugim tudi za izvanredne dogodke, velike zločine, za nenavadne osebe, naj si bodo zdaj na visoki ali pa na nizki stopinji, in tako sem z zanimanjem videl v Novem Jorku podobo onega Jona Goulda, ki je umoril milijonarja Smita –“

„Poznam ta strašni dogodek«, je odgovoril Sulivan. „Tisti Gould je bil zet onega Smita, katerega sem osebno poznal. Ali so ubeglega Goulda že ujeli?«

„Tega ne vem. A mej ono sliko in tem Vilsonom je uprav čudovita podobnost.«

„In zato se zanimate za tega častnika? To je originelno! Kakor vse na Vas, gospod grof!“ se jo smehljal Sulivan. „Zdaj pa gotovo mislite, da je ta polkovnik tudi zmožen za vse, ker je Gouldu podoben?«

Grof je odkimal z glavo.

„Nikakor ne, gospod!« je odgovoril. „To bi bila vseskozi napačna misel, ker duša in njen sedež, možgani, nimajo z zunanjimi potezami ničesar opraviti. Zanimam se pa za tega častnika zato, ker je zanimivost, neka čudna volja narave, da je tako podoben onemu Gouldu, ali da se bolje izrazim, njegovi sliki.«

„Rad ustreženi Vaši želji, častiti grof, ker ravnokar konča gospodična ž njim pogovor –“

„Nekako odurno in ledeno«, je dostavil Girardi.

»Predstavim Vas takoj«, je dejal Sulivan in prijel Italijana zaupno pod pazduho ter ga peljal v godbeni salon, polkovnik ne bo preveč vesel, da je onemu Gouldu tako podoben, polkovnik je namreč jako natančen gospod – kar se tiče njegove časti –«

„Bodite brez skrbi, gospod,« je zagotavljal grof s hladnim posmehom v sicer vedno jeklenem obrazu. „No bojte se nikakršnega prizora!«

„O vem, da kot mož plemenite družbe tudi natanko veste, kakšno ozire morate imeti.«

Gospoda sta vstopila roko v roki v godbeno dvorano.

Polkovnik je stal nepremično sredi dvorano, medtem ko se je krog njega naredilo več skupin.

Zdaj je prednašal pevec neko pesem in s tem gospode prisilil, da so mirno obstali.

Tako je prišlo, da je grof, ne da bi vzbudil pozornost, lahko natančno opazoval častnika, ki za svoj del ni na grofa obračal nikake pozornosti, temveč imel lice obrnjeno proti pevcu in glasovirju.

Konečno so utihnili zadnji glasi pevčevi.

Ploskalo se je.

Sulivan je bil zadovoljen.

Videl je, da so bili njegovi gostje zadovoljni z nudenimi izvanrednimi užitki.

Zdaj je peljal grofa k častniku.

Predstavljanje je bilo kmalo končano.

Sulivan je prepustil gospodoma, da se razgovarjata brez njega in šel k pevcu.

„Imate-li službena opravila v Filadelfiji, gospod polkovnik?" je vprašal grof tako mimogrede.

„Ne, gospod," je odgovoril Vilson. »Potujem za svojo zabavo. Ker sem zbolel na mrzlici, sem dobil pol leta dopusta.«

„Bržčas imate sorodnike v Novom Jorku? Ali ste s tamošnjo Gouldovo rodbino v sorodu?“

„Ne, gospod, ne poznam rodbine tega imena, sploh pa nimam tukaj v severnih državah nikakih sorodnikov.«

V tem trenotku je nastal zunaj v predsobi velik šum.

Pomen in vzrok tega šuma si ni mogel nihče gostov raztolmačiti.

Vsako razgovarjanje je ta nenadna zmešnjava hipoma prekinila.

Nepopisna zmedenost je nastala v veliki družbi, kakor da bi se imeli ljudje rešiti pred velikim ognjem.

Tudi polkovnik je bliskoma izginil od grofovo stran.

Predno pa vidimo, kaj se je v hodnikih zgodilo, kar je provzročilo tak šum, moramo čitatelje najprej peljati na drug prostor.

Petinštirideseto poglavje.
Učiteljevi tovariši.
[uredi]

„Pst, ali si ti, šomašter?“

Na oglu velikega cerkvenega trga, v senci skrita, stala sta dva moža in eden je zaklical tiho te besede dolgemu suhemu človeku, ki se je ravnokar prikazal na cesti, vodeči na ta trg.

Bil je nekdanji učitelj. Zdaj se je približal Francetu in Silverju.

„Hm – kako stoji?« je vprašal zadnji s hripavim glasom.

„Vse gre izvrstno! Danes zvečer je velika družba pri Sulivanu,“ je odgovoril tiho. „Mož ima dosti pod palcem! Zato pa tudi nam lahko kaj pripado.«

„Meni se zdi, da si pamet zgubil, šomašter,« meni Silver. „Če je družba tam in vse pokonci, vendar ne moremo v hišo!« –

„Boljše noči ne dobimo,« je odgovoril. „Vsi so v dvoranah. Saj vendar poznam stanovanje natanko. Drugi deli palače so prazni, kakor izmrti, ker služabniki so v dvoranah in mi delamo lahko nemoteno v drugih delih palače. “

Silver je hotel še nekaj ugovarjati, ali France ga je pritisnil v stran.

„Šomašter ima prav,« je rekel. „Tako pripravno ko danes ne bo več! In denarja moramo imeti! Bogati Sulivan ima zlata in dragocenosti v izobilji v svoji palači!«

„Ti si osel!« zakliče Silver s pritajenim glasom. „Kako pa naj pridemo v palačo, če je vse razsvitljeno in so še vsi služabniki po konci.«

„Le pustita, to je moja skrb!“ je odgovoril Evans. „Pokažem vama vhod, ki ni zastražen.«

„Čemu je pa bil šomašter toliko časa v palači?« je menil France. „Ta pozna vendar vse natančno in na njega se prav lahko zaneseva.«

„Kako pozno je že?« je vprašal Evans.

„Ravnokar je bila enajst.«

„O polnoči gremo na delo,« je zašepetal Evans. „Pojdimo torej na pot.“

»Ima-li bogati Sulivan denarno omaro?“ je vprašal France.

Šomašter je tlesknil z rokama.

»V jedni sobi je polovica zidu omara, v kateri ima shranjen denar in listine,“ je odgovoril Evans, „a če bi bil še večji in močnejši, odpremo ga pa le.“

„Šomašter, Ti si vražji dečko!« se je hripavo zasmejal France.

„Če nas pa kdo zasači, tega pobijemo na tla,“ je dejal Silver odločno.

Vsi trije so odšli in korakali čez prazni trg.

Zdaj je Evans zavil na pot, ki je peljala k palači moža, ki jo bil nekdaj njegov dobrotnik in katerega je v zahvalo hotel oropati.

Vsako plemenitejše čustvo je zamrlo v njegovem srcu.

Imel je samo eno misel, dobiti denarja, veliko denarja in si potem z istim zagotoviti veselo življenje.

To pot se pa ni hotel pustiti od svojih tovarišev zopot ogoljufati, temveč je bila njegova nakana, se to pot za takratno goljufijo maščevati in največ obdržati za se.

Ko so ti trije zavili v široko in elegantno cesto, v kateri je bila palača bogatega Sulivana, je dal Evans svojima tovarišema znamenje, da naj mu sledita.

Šel je tako dolgo ob vrtni ograji neke hiše, da je prišel na mesto, kjer je košato drevo zasenčilo ograjo globoko.

Nobenega človeka ni bilo več na cesti, samo daleč tam so stale pripravljene nekatere kočije, ter so čakale na Sulivanove goste, da jih popeljejo nazaj v njihova stanovanja.

Šomašter se je naglo ozrl na vse strani, potem splezal na ograjo in skočil v temno zasenčeni vrt.

Oba tovariša sta mu sledila na tej poti in v nekaterih sekundah so bili v varstvu temnega vrta.

Nihče jih ni opazil.

„Ali je to Sulivanova palača?“ je vprašal Silver in pokazal na veliko, palači podobno hišo, ki je ležala bolj nazaj v vrtu.

„Le z menoj pojdita!“ je odgovoril Evans, „čez ograjo razsvitljene Sulivanove palače nismo smeli plezati, poiskati si moramo pot čez sosedne vrtove, da pridemo na zadnjo stran palače.

Spremljevalca sta prepustila šomaštru vodstvo in mu sledila k zadnjemu delu vrta.

Tu jih je sprejelo divje lajanje velicega psa.

France je zaškripal z zobmi ter se pridušil.

Somašter je splezal čez ograjo, ki je ločila ta vrt od sosedovega.

Potem je hitel po tesnih potih tja do druge ograje.

Tukaj se je lahko videla svitloba zunaj v sprednjem delu vrta gorečih električnih luči in razsvitljenih oken.

Zadnji del palače je bil zavit v tihoto in temino.

Evans je pokazal tja proti hiši in potem šel čez ograjo v Sulivanov vrt.

Hitro in tiho sta mu sledila France in Silver.

Zdaj so se bližali zadnji strani palače.

Šomašter je šel k velikemu in visokemu uhodu.

Očividno je tu naletel na nekaj nepričakovanega in neljubega, ker se je zaslišal njegov nejevoljni glas.

France se mu je radovedno približal.

„Kaj je?“ ga je vprašal.

Evans je stopil iz uhoda.

„Zaklenjeno,“ je zamrmral.

„Ali ne moremo notri?“ je šepetal Silver.

„Notri moremo!“ je odgovoril šomašter in pokazal na prvo okno spodaj, ki je bilo precej nizko. „A tam!«

„Potem pa moraš šipo utisniti, to pa naredi šum, ker nimamo kako mazilo," je menil Silver.

Evans je trenotek premišljal.

Nedaleč od tod je šumel vodomet.

Hipoma je imel inteligentni Evans dobro misel.

Hitel je tja k vodometu, potegnil svojo veliko rudečo ruto iz žepa ter jo popolnoma napojil z vodo.

Potem se je hitro vrnil k svojima tovarišema, stopil na Francetova široka pleča, ter pritisnil mokro ruto na šipo.

V tem hipu se je čulo slabotno, pritajeno pokanje.

Silver se je nalahko zasmejal.

„To je bilo fino narejeno," je zamrmral.

»Šomašter je naš poglavar!“ je pritrdil France. „Od tega se še lahko kaj naučiva. Proti njemu sva midva še neumna dečaka.“

Evans je že odpiral okno in zlezel v sobo ali shrambo.

Silver je stopil na Francetova pleča, da bi zlezel za šomaštrom.

France naj bi bil zunaj pazil.

A komaj je prerinil Silver gornji del života skozi okno v temno sobo, v kateri je Evans že hitel k vratom, ko se je ta zopet vrnil.

„Smola! Nič ko smola!“ se je jezil s pritajenim glasom. »Tudi ta vrata so zaklenjena.“

„Prokleto! Kaj pa storimo zdaj?« vprašal je Silver in skočil zopet na tla k Francetu, da tudi temu pove ta izid.

Zdaj se je prikazal tudi bivši učitelj.

„Praznih rok ne grem od tod," je dejal Evans. »Počakajta tu padaj in pridita k zadnjim vratom.«

„Kaj hočeš storiti?“ je poprašal Silver Evansa.

»Spredaj pojdem v hišo!“ je pojasnil Evans. „Notri moramo!“

„Le pusti ga, naj gre, šomašter bo svoje delo že zvršil", je menil France, med tem ko se je Evans oddaljil. Potem je šel s Silverjem k zadnjemu uhodu.

Iz družili prostorov doneli so zvoki godbe in petja bivšemu učitelju na uho, ko se je bližal svetlo ko dan razsvitljenemu uhodu palače.

Ko je Evans vstopil, ni bilo nikogar v veliki veži.

Pogumno je šel proti stopnicam.

Šel je po stopnicah, obloženih z mehkimi debelimi prostirači.

Njegovih stopinj ni bilo čuti.

Tudi gori v galeriji ni bilo človeka, kakor se je Evans hitro prepričal.

Tudi tu mu je bila sreča mila. Služabniki so imeli obilo posla in so bili v salonih.

Ako se mu posreči priti neopažen do Sulivanovih sob, je bila igra dobljena.

Stopil je v galerijo in hitro smuknil po nji.

Če bi se zdaj odprla vrata in bi prišel kak sluga, moral bi bivšega učitelja zapaziti.

A nihče ni prišel, in Evans je dospel do vrat, ki so vodila v Sulivanove sobe.

Niso bila zaklenjena!

V sobah, ki so bilo bogato opremljene, so povsodi gorele električne lučice.

Evans je stopil v prvo sobo, in brezglasno zaprl vrata.

Zadovoljno se je smehljal. Njegov načrt se mu je posrečil.

Zdaj mu je bil uhod k vsem prostorom odprt.

Predno je spustil svoja tovariša v palačo, poskrbel je najprvo sam za-se, s tem, da je šel v Sulivanovo pisalno sobo in tam pobral ves denar, ki je ležal v predalu pisalne mize. Bila je precejšnja svota, katero je našel.

Potem šele je zapustil sobe pri vratih, ki so vodile v zadnje hodnike, in stopal doli, da bi odprl zadnji uhod.

Tu, v zadnjem delu palače, čutil se je popolnoma varnega. Šel je naprej, odklenil velika bogato rezana in s pozlačenimi železnimi okraski okinčana vrata, jih odprl, in pomigal zunaj stoječima tovarišema.

France in Silver sta ustopila. Slekla sta svoje škornje in jih pustila spodaj, potem šla za tovarišem po stopnicah gori, v razsvitljene sobe.

Divje uničevalno delo se je vršilo v naglici.

Silver je vzel dragocen plišov prt z mize, ga razprostrl po tleh, in začel skupno s Francetom vanj zavijati dragocenosti, srebrne in zlato malenkosti, svečnike in raznovrstni lišp.

Evans je iskal ključ k veliki, v zid udelani omari.

A bilo je videti, da ima Sulivan ključ pri sebi, ker ga ni nikjer našel.

Nikdar zadovoljna capina pobrala sta v eni sobi vse, kar je imelo količkaj vrednosti in silila zdaj tudi v druge sobe, da bi tudi tukaj oropala, kar bi se dalo. Evans se je drznil v sobo zraven godbenega salona, in je bil ravno pri tem, da šiloma odpre tu stoječo dragoceno rezano omaro, ko je stopil v sobo neki služabnik, ki je slišal sumljivi ropot.

V tem hipu je tudi spoznal, kaj da se godi.

Bivši učitelj je hotel skočiti mimo njega.

Silver in France sta slišala služabnikov klic: „ Roparji! Tatovi!“ ter prihitela iz drugih sob.

Na hodniku je nastal hipoma strašen vrišč in hrup.

Služabniki so hiteli z vseh strani.

Tatovi so se hitro vrnili v sobe ter zaklenili vrata.

Vpitje, ki je na hodniku priklicalo služabnike, slišalo se je tudi v salonu.

Nepopisna razburjenost se je polastila mnogobrojnih gostov, ki si niso zamogli vrišča in hrušča raztolmačiti in so mislili, da je nastal ogenj.

Zdaj je stopil polkovnik Vilson iz godbenega salona v naslednjo sobo.

Tu mu je pritekel France naravnost v roke.

Tudi šomašter in Silver sta ravno hotela bežati.

Ko je polkovnik zagledal Franceta, je osupnil.

Bil je razburljiv trenotek, in vse, kar bi se moralo popisati na dolgo in na široko, dogodilo se je v par trenotkih.

Tudi France je strmel v polkovnika.

Zdaj je z obema rokama pokazal na njega.

»Vi ste Gould!« je zaklical s hripavim glasom.

„Capin!“ siknil je polkovnik. »Zabodem Te, ako le še besedo črhneš!“

„Vi ste Gould! Ako nas ne skrijete in nam ne pomagate pobegniti, naznanimo Vas!" je žugal France.

Silver in šolmašter sta že tudi prihitela.

V tej sobi so se nahajala mala vrata, ki so peljala v palmovnico, kakor je Evans vedel.

Z njemu lastno duševno prisotnostjo je skočil hitro k vratom in jih odprl.

On in Silver sta šla v prazno palmovnico.

France je to videl.

»Če nas vjamejo, ste tudi Vi izgubljeni!“ zaklical je s pritajenim glasom polkovniku, potem pa izginil za svojima pajdašema v palmovnico.

Vrata so se zaprla.

Služabniki so tolkli po vratih, ki so vodila na hodnik.

Polkovnik je šel tja ter je odprl.

Sedaj so planili služabniki v sobo in nekaj gospodov jim je sledilo.

„Tam!« je rekel polkovnik in pokazal k postranskimi sobami. „Možje so tja bežali!“

Tudi Sulivan se je prikazal med vratmi.

Sluge so tekli v sosedne sobe.

Ko so videli na tleh odejo, napolnjeno z dragocenostmi, prepričani so bili, da se je tu izvršil ulom.

Sulivan, polkovnik in mnogo gostov je prišlo bližje.

Poklicali so policaje.

Sluge so hiteli naprej in na hodnik.

Spodaj so našli škornje in odprta vrata; mislili so, da so lopovi ušli na vrt.

Sulivan se je smehljal, ko je videl na preprogi pripravljene stvari.

Bil je zadovoljen, da se je tatovom izvršitev preprečila in da so mogli odnesti samo denar iz pisalne mize.

Splošna razburjenost pa je bila velika in veselica pretrgana, tako da se je mnogo gostov odpeljalo.

Policaji so prišli.

Preiskali so vrt za palačo, a najti ni bilo niti sledu.

Le majhen krog je še ostal pri Sulivanu, ki celemu dogodku ni pripisoval mnoge važnosti in ni svoje ravnodušnosti ne za trenotek izgubil.

Šestinštirideseto poglavje.
V klubu.
[uredi]

Nepopisna nemirnost se je polastila Helene, odkar je srečala polkovnika.

Akoravno se je trudil Korošec jo prepričati, da se gre tu le za slučajno podobnost, vender se Helena ni mogla znebiti podobe tega Vilsona.

Na jednem naslednjih večerov prišla je do necega sklepa, da bi zadobila mir in varnost.

Ne da bi Srečko Korošcu povedala, kaj namerava, zapustila je pozno zvečer hotel in šla peš do bližnje klubove hiše, kjer je bila gotova, najti Sulivana in Wooda. Od njiju je hotela dobiti natanka pojasnila glede osebe polkovnikove. In ta sklep prišel ji je tako nanagloma, da si ni niti toliko časa pustila, ga dobro premisliti.

Okna klubove hiše in odprti uhod bili so razsvetljeni, ko so jim je Helena približala.

Z vsem bogastvom opremljene bralne, igralne in jedilne sobe bile so polne članov.

Komaj četrt ure pred Heleno prišel je tudi polkovnik; senator Wood ga je bil povabil.

Ko je stopil polkovnik v šestoglato predsobo, videl je, da je bila ta prazna in da je iz nje vodilo več vrat v razne oddelke.

Ta vrata so imela pobarvane, bogato okrašene šipe, skozi katere se je lahko gledalo v močno razsvetljene prostore.

Ko je stopil polkovnik k jednim vratom, ki so vodila v biljardno sobo, je osupnil.

Več gospodov je igralo biljard.

Vratom nasproti ležeča stena je bila z enim samim ogledalom izpolnjena.

V tem ogledalu videl se je lahko en del igralne sobe.

Polkovnik je zagledal v igralni sobi grofa Girardija, ko je govoril s senatorjem Woodom.

Resni mož z južno rumeno kožo in s črnimi, gladkimi lasmi pristopil je ravnokar k staremu Woodu.

„Eno vprašanje, gospod senator«, je rekel s svojim vedno enakim, resnim obrazom, „slišim, da poznate polkovnika Vilsona.«

„Gotovo, gospod, gotovo«, odvrnil je Wood, »jaz imam za polkovnika posebno simpatijo. On je v vsakem oziru jako zanimiv in ljubezniv mož.“

„Rad bi ga bližje spoznal.«

„To mi je razumno. Mislim, da bi se prav dobro ujemali ž njim, prav dobro!«

„In ker Vi polkovnika bližje poznate, prosil bi Vas, da me ž njim seznanite.«

„To se lahko zgodi, gospod, še danes, ker vsak trenotek pričakujem polkovnika tu, ker mi je obljubil, da pride danes v klub.«

„Bil sem že v vseh salonih, gospod senator, a polkovnika še nisem opazil.“

„No, ako ne pride – saj se ne ve, morda ga kaj zadržuje – ako ne pride, Vas bom jutri ž njim pri meni seznanil. Bodite tako prijazni, da pridete jutri na igralni večer k meni, skrbel bom, da bodete imeli priložnost, polkovnika z gotovostjo srečati.«

V tem hipu se je približal sluga bogatemu Sulivanu, ki je sedel pri neki igralni mizi in mu je tiho nekaj sporočil.

Sulivan je začudeno pogledal od kvart, katere je držal v rokah.

Sluga je tiho še nekaj besed pristavil.

Zdaj je Sulivan vstal.

Senator Wood, ki je z grofom ravno k mizi pristopil, vsedel se je na Sulivanov prostor, ko je ta izjavil, da je poklican.

Igra se je nadaljevala, ker je prevzel Wood Sulivanove kvarte, med tem ko je ta šel v majhni salon, kjer ni bil nobeden gospodov navzoč. Samo neka dama je stala v slabo razsvetljenem prostoru.

Poln radovednosti in pričakovanja je pristopil Sulivan. Saj je imel razne zveze z damami vseh vrst, a ni si mogel razjasniti, katera bi ga tu iskala.

Ko je zagledal Heleno, je hitro čez preprogo stopil k nji.

»Gospica Oldenburg, srečen sem, da Vas ------- “

»Ne zinite mojega imena«, prestrigla mu je Helena z zamolklim glasom besedo, „imela sem Vas za kavalirja, ki ve, kaj je dolžan dami.«

„Vse bi bil pričakoval, draga, le ne Vas“, odgovoril je Sulivan. „A ne bojte se, nihče ne pride sem, nihče nas ne bo motil«, in galantno prijel Helenino roko, da bi jo peljal k stolu.

Sledila mu je.

„Kaj – ali se tresete?“ vprašal je Sulivan in začudeno pogledal Heleno. »Kaj se Vam je zgodilo? Vi ste močno razburjeni –“

„Zaupam Vam, gospod –“

„Ne bom zlorabil Vašega zaupanja, verujte mi! Vsedite se in povejte mi vse. Našli bodete v meni molčečega svetovalca, ki ve ceniti Vaše zaupanje."

»Za Vašo molčečnost moram pač prositi, gospod!«

„Veseli me, da se ravno name obračate, gospica.«

„Ali mi obljubite, da molčite?“

Sulivan je z velikimi očmi pogledal Heleno.

„Ali se gre za tako velike skrivnosti?“ je vprašal.

»Za neko vprašanje, gospod. A da razjasnim to vprašanje, seznaniti Vas moram z nekaterimi okoliščinami, ki se tičejo moje osebe in katerih tu nihče ne pozna.«

»Obljubim Vam, o vsem molčati, kar mi bodete zaupali!“

»Vaša častna beseda mi zadostuje, gospod. Z malimi besedami Vam moram razložiti namen mojega nenavadnega prihoda. Bila sem poročena, poročena z možem, katerega ne smem imenovati, a katerega se bati imam vzrok.“

Sulivan, ki je sedel Heleni nasprotno, je zamižal.

»Poročeni z možem, ki Vas ni bil vreden, milostna,« dejal je, „znana stvar. Umetnice žalibog mnogokrat svojo ljubezen darujejo možem, ki jim nudijo roko samo, da se puste od njih preživeti, ali da negujejo razne svoje strasti, katere morajo umetnice s svojim visokim zaslužkom plačevati – “

»Nobenih podrobnostij, gospod!“ Sulivan je prikimal.

„Na Vaši soareji srečala sem gospoda, ki me je spominjal onega strašnega človeka, od katerega že dolgo ločena živim,” nadaljevala je Helena s tresočim glasom. »Ta negotovost je mučna. Včasih mislim, da je pravi, potem zopet mi reče pamet, da je to nemogoče. In tako se zibljem sem in tja in ne najdem miru!“

»Kdo je oni, katerega mislite, milostna?«

„Pozabila sem njegovo ime, predstavljen mi je bil, vem samo, da je imel rudečo uniformo.«

»Ah – polkovnika Vilsona menite – polkovnika, katerega je senator Wood upeljal!«

„Da, onega menim!«

„In ta polkovnik ima to nesrečo, da je podoben onemu, katerega sovražite in zaničujete?«

»Bil je prestrašljiv trenotek, gospod, pretresajoče svidenje.«

»In polkovnik? Ali se je izdal, da Vas pozna?"

„Ne, gospod!«

»Potem se gre gotovo samo za slučajno podobnost. Ali je bil Vaš soprog častnik?«

„Tudi to ne, gospod!«

„Potem Vam je samo bojazen predstavljala to mogočnost, milostiva. To Vam pa hočem razpršiti.«

„Ali ta čudovita podobnost!«

»Ali, prečastita, se Vam še ni nikdar pripetilo, da ste na kako čudovito podobnost naleteli? Kako se je meni godilo! To je bilo še bolj čudno! Bil sem pred leti v Novem Jorku in obiskal tamošnjo opero. V presledkih sem bil na hodnikih in sem opazoval gnečo meni tujih ljudi. Nakrat zaslišim zraven sebe glas, ki me pozdravi z besedami: „Dober večer, gospod Sulivan!" Začudeno se ozrem. Meni popolnoma tuj gospod stal je pred menoj. „Ali me več ne poznate, gospod Sulivan?« me povpraša. Premišljuje in iskaje v svojem spominu, odmajem z glavo. „Jaz sem vendar Bulver iz Londona!“ Ali jaz nisem tega moža v svojem življenji ne videl in tudi njegovega imena še nikdar slišal. In zdaj se je izkazalo, da je živel v Londonu dvojčič od mene, drugi Sulivan, ki je natanko tako izgledal in se tudi tako imenoval kakor jaz! In, ali niste slišali o zloglasnem Tišbornovem procesu? Milijonar Tišborn je umrl, ali vsaj sorodniki so bili iz Avstralije obveščeni, da je umrl. Zdaj se prikaže njemu natančno podoben človek, Tišborn iz Londona. Ta je bil pravemu Tišbornu na las podoben, tako da so ga pripoznali, dokler ni prišla cela goljufija na dan. To so slučaji, ki niso redki, milostiva, in gotovo se gre tudi tukaj za tak slučaj.“

„Torej gotovo veste, da je častnik in da je to njegovo ime?“

„Popolnoma gotovo, moja dragaI Pomirite se! In slednjič, saj ste morali tudi misliti, ko ste se sešli ž njim, da Vam je popolnoma tuj.“

„Ti pogledi – te poteze –«

„Vi se zgražate?«

»Da, gospod, nikdar ne pozabim tega strašnega dogodka.«

„Ali kaj se je moralo zgoditi med Vami in Vašim možem, da se ga tako bojite! Potem je moral ta mož biti pravi hudič!“

„Da, hudič, gospod!“

„In ko je polkovnik govoril, ah niste opazili, da se gre le za podobnost?«

„Tudi takrat ne, akoravno je polkovnik spregovoril samo nekaj navadnih besedi z menoj.“

Sulivan se je nasmehnil.

„No, Vaša bojazen je bila prazna, milostljiva, je odgovoril zdaj. »Polkovnik ima slučajno nesrečo, da je onemu možu podoben, ki Vas s tako grozo navdaja, da se pred vsakim svidenjem ž njim bojite.”

„Ali mi ne morete dati gotovost, da je ta polkovnik v resnici polkovnik in da samo ne trdi, da je to!“

„Kako bi bilo to mogoče? Senator Wood mi je dovolj porok, da ne upelje v našo družbo preoblečenega pustolovca.“

»Ne, moja draga, ne! Prepodite te misli! Preženite vso nezaupnost. Glede polkovnika je vsak sum izključen.«

»Vaše besede me pomirjajo."

„To mi je v veliko veselje, milostiva, ker za vse na svetu ne bi hotel, da bi imeli moje salone na sumu, da se smejo shajati v njih dvomljivi ljudje. Taki slučaji so nemogoči in nesmiselni! Vaš sum pa in Vaša neopravičena bojazen sta bili zame v veliko veselje, ker so mi dali prijetno priložnost, da Vas vidim in z Vami govorim, ker so laskav dokaz Vašega zaupanja do mene.“

Helena je med temi besedami vstala.

„Hvala Vam za pomirjenje, katero ste tako prijazno dali,“ je odgovorila. Izprevidim, da je bil moj sum popolnoma neopravičen.“

»Popolnoma neopravičen, da, draga moja, prepodite tudi pri novem svidenju s polkovnikom vsak sum, saj on ne ve, kaj ga je provzročilo in od Vas bi bilo nepravično, če bi ga njemu pustili čutiti.“

Sulivan se je priklonil ter si ni dal vzeti, da bi Helenino roko ne poljubil.

Potem je šla na lahko iz salona in Sulivan se je vrnil v igralno sobo.

Ko je stopila Helena v prazno in slabo razsvitljeno predsobo, se je nehote zganila.

V prodsobi je stal polkovnik.

A mislila je na Sulivanove besede in zadušila čut, ki je pri tem hipnem snidenju vendar zopet vstal.

Polkovnik se je priklonil.

„Vi tukaj v klubu, gospica Oldenburg?“ jo je povprašal. Helena je čutila očitanje ali sum, ki je ležal v teh besedah. –

»Imela sem važno vprašanje za gospoda Sulivana, gospod polkovnik«, je odgovorila ter zarudela.

»Potem gotovo uživa gospod Sulivan Vaše posebno zaupanje?“

„Šlo se je za neko zadevo, katera se je na ta način najhitreje in na najkrajši način končala. Sicer sem pa že toliko samostojna in izvedena, da lahko zagovarjam vsak svoj korak, kritike onih oseb, katere ne morejo preudarjati mojih korakov, ne sprejmem."

„Vi ne razumete mojega vprašanja, gospica Oldenburg. Bil sem prisiljen, da bi Vas obvaroval opravljanja! Poznam te kroge in njihove člane. Gospa ne more nikdar dovolj previdna biti, sicer koj kdo reče, da uživa kako prednost.«

„Ne dam nobenemu prednosti, najmanje kakemu gospodu."

S hladnim poklonom je Helena hotela iti k vratom.

Zdaj je stopil polkovnik proti nji.

„Ne uničujte mojega upanja, da zadobim pri Vas prednost, gospica Oldenburg,“ je rekel s pritajenim glasom. »Naredili ste na me neizbrisen utis, da imam samo to željo, da se Vam smem bližati in slučaj mi je bil mil, da sem Vas tu našel –“

„Gospod – “

„Pustite me izgovoriti, gospiea Oldenburg!“ je nadaljeval Vilson tiho in nujno. »Dovolite mi, da Vas obiščem?«

„Ne sprejemam obiskov.“

„Naredite izjemo, samo to eno izjemo, ker Vam moram priznati –“

»Šele vdrugič Vas danes vidim, gospod, ter ne sprevidim, kaj bi mi imeli priznati.«

„Poslušaj te me, prosim Vas! Priložnosti, da Vam smem povedati, kaj me navdaja, ne smem zamuditi!«

Helena se je odmaknila – znova je oživela klub Sulivanovih pomnjenj v njeni duši skrivnostna groza pred tem možem.

Polkovnik je pred njo padel na kolena.

»Priznati Vam moram, gospica Oldenburg, da ste mi bila od prvega trenotka najinega srečanja nepozabna,« nadaljeval je Vilson s strastnim glasom. „ Moram Vam priznati, da ne morem živeti, če se Vam ne smem bližati. Ne ugovarjajte ničesar! Pustite, da Vam vse povem, kar me navdaja, preje ne najdem miru! V položaju sem, da Vam zamorem nuditi bodočnost, ki bo zbog moje ljubezni zavidanja vredna –“

„Nehajte, gospod! Ne smem Vas poslušati!“

»Morate! Nikari me ne odvrnite, saj ne zahtevam druzega, kakor da mene in mojo izjavo poslušate. Čutim, da ne morem brez Vas živeti! Pustite triumfe, katere slavite, ki pa puščajo Vaše srce mrzlo, in ne iščite sreče svojega življenja v koncertnih dvoranah, temuč na strani moža, ki Vas obožuje, ki Vam polaga k nogam vse, kar je njegovega.“

Helena je postala smrtnobleda.

„Gospod – ne bom se nikdar omožila!« je zagotovljala. „To srečanje naj bo, kakor da se ni zgodilo in Vaše besede, da jih nisem slišala. Ne vidite me nikdar več!«

„Sledil Vam bom tako dolgo, da me uslišite!“ zaklical je Vilson, ko je Helena hitro šla mimo njega in zapustila sobo.

Nahajala se je v nepopisljivi razburjenosti in padla na stol, ko je dospela v svoj hotel.

„Proč!“ zašepetala je v bojazni in obupnosti. „Samo proč od tukaj – nočem ga nikdar več videti – zgražam se pred njim – –“

Sedeminštirideseto poglavje.
Amerikanski cigani.
[uredi]

Drugo jutro na vse zgodaj pritisne Helena na gumb zvonca, ki je peljal v Koroščevo sobo.

Kmalu potem pride Korošec.

Helena stopi hlastno k njemu.

„Zložite vse v kovčege, gospod Korošec,« mu reče, še danes grem, niti en dan ne ostanem več v Filadelfiji.«

„Proč hočete, grofica –“

„Daleč proč! Nazaj v Evropo!«

Srečko Korošec pogleda Heleno debelo in začudeno.

„Ne vprašajte me, zakaj,“ dostavi Helena, „tukaj pogrnem od bojazni in muke!«

„Ali – Vaš otrok, grofica!" zavrne Srečko Korošec tiho.

Zdaj pritisne Helena obupano roke na oči.

Njeni otrok!

Saj je iskala svojega otroka!

Ni mogla iti proč!

Pretekel je mučen trenotek.

Helena spusti počasi roke doli.

Srečko Korošec se je prestrašil, videl je čudno potezo na Heleninem obrazu.

„Ali ste našli kak sled o njem?" ga povpraša.

„Šele pozno v noči sem se vrnil od poizvedovanja,“ odgovori Korošec, »ne morem Vam niti najmanje odločilnega povedati, vendar proč ne moremo, sicer ne najdemo nikdar otroka. “

„Gospod Korošec – saj vse veste, kaj da se je zgodilo – zvedite tudi zadnje," reče Helena, »polkovnik –“

„Kaj je ž njim?“

„Včeraj zvečer sva se srečala –“

„Mislim, da ga imate še vedno za onega capina!“

„Nekaj se je zgodilo, kar me sili, da zapustim mesto.“

»Polkovnik Vas je gotovo nadlegoval s svojo ljubeznijo.«

Helena ga začudeno pogleda.

„Odkod veste to?“ ga vpraša. „Ali je bil pri Vas?“

„Ne, to ne. Ali nič čudnega bi ne bilo, ako bi Vas poželel ta častnik, kateri morda nima sredstev, pač pa rad igra. Nič bi se ne čudil, če bi špekuliral na Vaše velike dohodke.“

„Mislim, da ne, saj je bogat.“

„In ponudil Vam je zakon?“

„Proč moramo, gospod Korošec, na vsak način!“

„Nočete ga več videti, že razumem – ali pri najboljši volji – to ne gre, da zdaj odpotujeva!“'

„Ne morem biti v bližini tega moža, ki me tako strašno spominja Severja.«

„To je vse prav lepo – ali končno, kaj Vas pa briga ta tuji človek, grofica ?“ vpraša Srečko Korošec suhoparno. „Recite mu, da ga ne marate niti videti, tem manj pa se poročiti ž njim, kar na kratko ga odpravite. Komaj Vas je dvakrat videl, že govori o ženitvi. Ta je že pravi, ta! Po poroki pa ogenj hitro ugasne in kaj potem? Če hočete, pojdem jaz k njemu in mu povem v Vašem imenu, da ga ne marate, da se ga celo bojite.«

„Težko, da Vas bo poslušal.“

„Nadležen človek bo, poznam te vrste ljudi,“ dostavi Korošec. „Pokažite mu vrata, pa je! Radi njega vendar ne boste otrokovega sledu zgubili.“

„Ali ste kaj našli, gospod Korošec?“

„Skoraj mislim da, a še ni nič gotovega. Moram takoj zopet naprej iskati. Tukaj v bližini je neka ciganska družba, amerikanski cigani, saj te vrste capine tudi poznate. Ti potujejo po malih krajih po deželi in prirejajo predstave. Nekaj medvedov imajo, nekaj konj, psov in opic, nekaj deklic in otrok pri sebi, ki morajo svoje umetnosti kazati in beračiti.“

„Kaj mislite, da je moj ubogi otrok – –“

„Le tako mimogrede sem slišal, da je pri ciganski družbi neka mala, krasna deklica, ki ne izgleda kakor ciganka, nego je bela in plavolasa, medtem ko so drugi otroci rujavi in črni.“ –

„Kje je ta družba?“

„Tu v bližini se klati. Včeraj zvečer je bilo že prepozno, nisem mogel dalje. “

„Morda pa mojega otroka le ni tam, gospod Korošec, midva pa morava proč, le proč!«

„Dobro! Napravil sem že drug načrt. Pospraviva kovčege in odpotujva. Nihče ne izve, kam se peljeva. Peljeva se le do kolodvora. Tam najameva voz. Ne peljeva se z vlakom, ampak z vozom od kraja do kraja. Lahko si tudi kupiva potovalni voz, grofica, saj imava denarja dosti.«

Helena je pazljivo poslušala.

„Na ta način ubijeva dve muhi na en udarec, grofica,« nadaljuje Srečko Korošec, ter se navihano namuzne, „tu zastaviva polkovnika, ki ne bo vedel, kam sva se peljala, pri tem pa le slediva ciganski družbi. Polkovnik naj naju le išče! Vrag vzemi sitneža! Če sva le enkrat proč, potem naj pa le gleda!“

„Da, moj dobri, pošteni Korošec, Vi vedno najdete pot iz zagate. Poskrbite z dvema konjema vprežen potovalni voz, kupite ga, potem ga naročite na kolodvor, poplačajte najin račun tukaj v hotelu, in vredite vso tako, da bodo vsi mislili, da potujeva v Novi Jork ali pa v Vešington."

„To stvar že uredim!“ reče Srečko Korošec. „Potem pa poiščeva cigane."

„Ali primeroma veste, kam se imava obrniti?“

»Ponoči sem še zvedel, da je ciganska družba v malem kraji Gardenfild.«

»Toraj tja!“

Srečko Korošec odide.

Helena si oddahne olajšano, ter čaka nepotrpežljivo, da se Korošec vrne.

Pozvoni sobnemu strežaju in mu naroči, da preskrbi hotelski voz, potem da napravi račun in reče začudenemu strežaju, da misli proti večeru odpotovati.

To je zbudilo v hotelu veliko pozornost.

Posestnik hotela je hitel k Heleni, da bi ji dopovedal, kako prouzroči njeno odpotovanje splošno obžalovanje in da bi lahko še tukaj velike svote zaslužila, ali Helena mu izjavi, da je že drugod vezana, in da je njeno odpotovanje nujno potrebno.

Ko je Srečko Korošec vse opravil, se je vrnil in hitel, da vse pospravi v kovčege.

Bilo je že pozno popoldan, ko se je pripeljal hotelski voz.

Ponesli so prtljago v voz, Helena se je s Korošcem odpeljala na kolodvor.

Zdaj ni mogel nihče opaziti, kam da odpotujeta. V tem, ko so vsi mislili, da gresta z vlakom, ustopila sta v voz, ki je čakal na bolj samotnem kraju pri kolodvoru. Korošec je ukazal prtljago znesti v voz, potem pa je sedel na sedež za kočijaža in pognal, čim je videl, da se je Helena vsedla v voz.

Ker si je bil dal prej natančno popisati pot v Grardenfild, je takoj zapeljal na tja vodečo cesto.

Helena je bila zadovoljna. Bila je iz bližine onega moža, ki jo je tako grozno vznemirjal.

Bilo je že temno, ko se je potni voz bližal malemu kraju, v katerem so največ stanovali samo vrtnarji.

Srečko Korošec ustavi nekaj ljudi, ki so prihajali po cesti, ter jih vpraša po ciganski družbi.

»Ta beraška družba je s svojimi vozovi na velikem trgu in daje po dnevu predstave“, so odgovorili vprašanci.

Najdeno torej!

Korošec udari po konjih in dalje je šlo v podolgasto zidano vrtnarsko mestece.

Pred gostilno, kjer je bilo prenočišče, je Korošec ustavil.

„Ostati morava tukaj,« je zaklical v voz, ko je skočil s svojega sedeža in je odprl vrata.

Gostilničar in njegova žena sta spremila Heleno in jo zagotavljala, da lahko dobi sobe za tujce in vsega, kar le poželi.

Nato izprežejo konje ter jih peljejo v hlev, voz pa na dvorišče, kovčege poneso gori, kjer je bilo v precej veliki hiši nekaj sob praznih.

Nepotrpežljivo se obrne Helena proti Korošcu.

„Pojdite z menoj“, zašepeče. „K ciganom morava; videti hočem otroka!“

Srečko Korošec je bil zadovoljen in je zapustil s Heleno gostilno.

Veliki s peskom posuti trg je bil blizo.

Na trgu je gorelo nekaj svetilnic, ki so ga nekoliko razsvetljevale, tako da se je lahko videlo na eni strani stoječe velike zelene vozove, katerih mala okna so bila razsvetljena.

To je pričalo, da so v notranjih prostorih gorele svetilke.

Polna pričakovanja šla je Helena s Srečkom Korošcem čez trg proti prvemu velikemu vozu.

»Ostanite tukaj«, se je obrnila proti Korošcu. „Sama bom govorila s ciganom.«

Srečko jo je ubogal.

Helena je šla po stopnicah prvega voza, iz katerega se je čulo igranje na gosli in cimbal.

Odprla je uhodna vrata.

V precej ozkem prostoru ležale so kričeče in fantastično opravljene ženske in dekleta. Rumenkasto-rujava polt, dolgi črni lasje in bliščeči lišp je na prvi pogled pričal, da so to ciganke.

Malomarno so stale in ležale ter pušile cigaretke, tolkle na cimbal k zvokim gosli, katere je igral črnook cigan ter počivale od dnevnega truda.

A v trenotku, v katerem je Helena odprla vrata, se prikaže med cigankami – žena z modrim pajčolanom.

Silen strah obide Heleno pri pogledu na to žensko.

Torej tudi tukaj je bila Arturjeva tovaršica? Tudi tu se je prikazala ona, katere se je tako bala? Gotovo se je zdaj pridružila tej ciganski tolpi.

Ne da bi se brigala za Heleno, šla je mimo nje in zapustila svoj voz. Šla je k naslednjemu ter v njem zginila, kakor da je to pravzaprav njen prostor. In zdaj se je čul iz njega glasen moški smeh – bil je torej neki mož v vozu, s katerim se je ženska z modrim pajčolanom sešla.

Ciganke so debelo gledale, ko je tujka hipoma stopila med nje.

Ali že se prikaže v ozadji postava mladega, lepega cigana, ki je imel na prsih bliščeč amulet.

Bil je to amerikanski cigan Roza, voditelj čete, ki je prirejal in vodil ciganske predstave.

„Kaj hočete?“ je vprašal Heleno.

„Ali ste Vi Roza?« je dejala Helena.

Mož je prikimal in se približal Heleni.

„Vi imate tu plavolasega otroka, malo deklico –"

Ciganke so stikale svoje črnolase glave in se smejale, Roza pa se je ponosno zravnal.

»Kdo ste Vi?“ je dejal, „in kaj menite to z otrokom? Tujih otrok nimamo.“

»Iščem svojega otroka, ki mi je bil ugrabljen«, se obrne Helena proti ciganu, „usmilite se zbegane matere in povejte ji, kje –«

Roza je zmaknil z rameni.

„Kaj to mene briga!« prekinil je osorno prosečo Heleno. »Iščite otroka, kjer ga hočete, če ste ga zgubili; tukaj ni nobenega tujega otroka.«

„A vendar se mi je povedalo, da se nahaja v četi cigana Roza plavolasa deklica. “

Zdaj se zasmejejo ciganke glasno in porogljivo.

Tudi Roza se je nasmehnil.

„Imamo dovolj otrok in nam Vašega ni treba,“ je rekel zaničljivo. »Gotovo so Vam pokazali napačen sled; tukaj ni plavolasega otroka!«

„Potem ga ima gotovo – ona žena z modrim pajčolanom, ki je bila prej tukaj v vozu?“ je rekla Helena.

„Tega ne vem. Tudi ne vprašam po tem. Le sami jo vprašajte, saj je v sosednem vozu.«

Obupen sklep se v istem trenotku polasti Helene.

Da, ona žena ima njenega otroka!

In k tej ženi je Helena morala na vsak način.

Bilo je gotovo, da je ta žena, Arturjeva zaupnica, katere se je tako bala in katera ji je že enkrat kot največja sovražnica stopila nasproti, tudi zdaj imela njenega otroka, da ga je Artur prinesel k nji in ji ga izročil.

Zapustila je ciganov voz ter šla v naslednjega.

Ali tukaj je morala takoj pobegniti, ko je videla, da jo je žena z modrim pajčolanom hotela zakleniti v svoj voz.

Helena je hitro zapustila voz.

Zdaj, ko je bilo že pozno, ni mogla ničesar več storiti.

Vrnila se je h Korošcu ter mu povedala, kaj se ji je pripetilo.

„Le pustite, grofica, jutri pokličeva policijo!“ ji je odgovoril Korošec odločno, „naj policija pogleda pri tej ženi, če ima Vašega otroka.«

»Kaj pa, če ga spravi stran, če ga do jutri odpravi?«

„Bom pa jaz ostal tukaj in pazil,« se je ponudil Srečko Korošec, ko sta se nekoliko korakov od vozov oddaljila.

„Jaz bom pazil in jutri zjutraj grem po policijo; za zdaj se vrnite v gostilno in si privoščite počitka, saj že dobiva gotovost! In obljubim Vam, da gotovo dobite ubogo malo deklico, samo če se nahaja tukaj.«

»Računam na Vas, gospod Korošec –“

»To prav lahko storite! Jaz se zdaj vrnem. Le pojdite potolaženi v gostilno in poskusite spati. Jutri zjutraj se mora ta stvar razjasniti.“

Helena se je sama vrnila v gostilno, medtem ko se je Srečko Korošec splazil k zelenim vozovom, da ostane tukaj kot straža in da tukaj pazi.

Bil je prepričan, da ne more nihče neopažen z otrokom zapustiti voza, zdaj, ko je on čuval.

Mogoče se mu posreči, da sliši kaj sumljivega, mogoče kak otročji jok, ali otrokove klice na pomoč.

Iz voza ga ni mogel nihče zapaziti.

Glasno se je čulo igranje na gosli, katero so dekleta spremljale s cimbali.

Do pozne noči je trajal ta čudni koncert, potem je šele postal mir v vozeh.

Srečko Korošec pa je stal na straži in pazil.

Oseminštirideseto poglavje.
Girardi in polkovnik.
[uredi]

Grof Girardi je izstopil v istem hotelu, v katerem je stanovala Helena.

Laški grof, kateremu so lastnik hotela in vsi uslužbenci stregli z izvanredno pazljivostjo in uljudnostjo, ker so v hotelu radi imeli tako imenitnega gosta, dobival je veliko pisem in celo šifrirane brzojavke, kar je kazalo, da ima mnogovrstne tajne zveze.

Ali ne strežaji in ne služabniki hotela niso imeli priložnosti, da bi utešili svojo radovednost glede grofa, ker ni nikdar pustil ležati ne pisma ali sploh kakega papirja v sobah in je bil tudi tako previden, da jih ni zaklepal v predale omar ali pisalne mize, ker navadno ključavnice po hotelih ne dajo nikake varnosti.

Resni mož z vedno istim obrazom, ki je vedno bil črno opravljen, je imel nekaj nedostopnega na sebi.

Tudi se ni nikdar v hotelu z nikomur pomenkoval, temuč bil vedno le sam in bil jako kratkih besedi.

Ali vse to se je pripisavalo le temu, da je tujec Lah, in da se v deželnem jeziku še slabo izraža.

Čez dan je bil vedno mnogo od doma in sicer brez spremljevalca.

Zvečer je bil pa vedno povabljen in so se višji krogi kar trgali zanj, odkar ga je Sulivan vpeljal v družbo.

Ta večer je bila pri senatorju Woodu večerna zabava samo za moške.

Člani bogatih krogov so jako radi obiskavali te zabave, ker je bil Wood ravnotako ugleden, kakor tudi priljubljen.

Tudi grof se je peljal tja v hotelski kočiji in sicer nekaj pozneje, tako da je mislil, da bodo zbrani že vsi drugi gostje.

Stari Wood in njegov zet sprejemala sta došlece, večinoma že dolgoletne prijatelje in znance, ter imela za vsacega prijazno besedo.

Ko je prišel polkovnik Vilson, šel mu je stari Wood takoj naproti.

„Veseli me, da Vas tukaj vidim, moj cenjeni polkovnik!“ ga je pozdravil. „Včeraj Vas ni bilo. Pričakoval sem Vas zaman – ali veste že najnovejše? Nerazjasnen dogodek se je primeril! Naša tako slavljena gospica Oldenburg je danes proti večeru kar hipoma mesto zapustila –“

Polkovnik se je zganil.

„Da, da, gospod, to prestraši tudi Vas,“ nadaljeval je Wood, „in nihče ne ve vzroka odhodu. Pravijo, da je neka tajnost. To interesantno damo obdajajo že s celim krogom pravljic.“

»Filadelfijo je zapustila?“

„Kar hipoma, danes proti večeru.“

„Ali se kaj ve, kam je potovala?“

»Ej, ej, gospod,“ nasmehnil se je stari Wood in požugal polkovniku s prstom. »Ali ste tudi zaljubljeni, kakor naš Sulivan?“

„Ta pevka je vendar jako zanimiva oseba, gospod senator!“

„Zanimiva, gotovo! In tudi jako lepa! In to petje!“ Wood je prijel polkovnika pod roko in ga potegnil seboj. »Veste, kaj se zaupno o nji govori? Tej pevki se godi kakor vsem interesantnim ljudem, da se o ničemer drugim ne govori, kakor o njih. In zdaj je v zraku vse polno vesti. Neka hotelska hišina pravi, da je slišala neki tajen in zaupen pogovor med gospodično in njenim poslovodjo. Gospodična išče neko dete – svoje dete.« –

„To je gotovo nekaj za opravljivce in za one, ki jo zavidajo, kaj? Pevka ima otroka! In ta je proč! Ona ga išče! To je izvrsten predmet za blebetanje. A ti dobri ljudje ne premislijo, da je ta dama morda omožena –«

„To sem Vam ravno hotel dostaviti, gospod,« je segel Wood polkovniku v besedo. „Ta pevka je omožena!«

»Ali veste, kam je šla, gospod senator?«

»Gotovo se to izve! Naš Sulivan je že vse ukrenil, da izve to tajnost. Pričakuje vsaki hip, da mu njegovi ogleduhi sporoče, kako in kaj. Saj je tukaj! Ali ga vidite? Ravnokar pozdravlja grofa Girardija.«

»Priznavam, da bi v resnici rad izvedel, kam je gospodična tako nanagloma odpotovala.«

„Pojdite z menoj; vprašala bodeva gospoda Sulivana. »Ako ve in izve kdo in Vam to lahko pove, je to le on, ker prej ne bo miroval, dokler ne najde njenega sledu.«

Senator peljal je polkovnika tja, kjer se je pogovarjal Sulivan z grofom.

Wood je stopil proti gospodoma in pozdravil grofa, medtem ko se je Vilson hladno priklonil in se proti Sulivanu obrnil ter mu polglasno rekel nekaj besedi.

Sulivan se je nasmehnil.

»To je samo, kakor je videti, nekaka muha naše pevke, ena onih nejasnih muh, ki obidejo ženske zdaj in zdaj,« mu je odgovoril Sulivan. »Nevidna je hotela postati, hipoma se je hotela vsem umakniti, da bi bila bolj zanimiva. Govorjenju o drugih uzrokih ne verujem.”

„Mar bi bilo kaj tacega, če bi bila gospodična že omožena in bi imela otroka, katerega išče?“

„Vi to verujete, gospod polkovnik?“

„Ste-li že poizvedeli, gospod, kam je pevka šla?“

„O, upeljala je vse z veliko previdnostjo, da bi nas vse vodila za nos, moj cenjeni gospod!“ odgovoril je smeje se Sulivan. „Hotela je svojo sled prikriti. A to se ni zgodilo. Moji služabniki so vse izvohali!“

„In kaj so dognali?"

„To mora tajno ostati, gospod polkovnik, ker moramo imeti ozire na to pevko.“

„Teh ozirov ne pozabim niti trenotek.“

„Potem Vam razodenem to tajnost, ako obljubite naj večjo molčečnost, gospod polkovnik«, odgovoril je tiho Sulivan. „A da ostane to mej nama! Saj veste, kako se sicer zgodi, tajnost postane obče znana in pevki je pokvarjen njen načrt! Kupila si je potni voz in proti večeru se je skrivoma odpeljala s svojim poslovodjem, odpotovala – kaj menite, kam? To je smešno, čez vse smešno. V malo gnezdo Gardenfild! Ali hoče tam nastopiti?“

Videlo se je, da je polkovnik dosegel svojo nakano in da bi rad družbo skrivoma zapustil, kajti pri prvi priliki se je stisnil v stran in se pomikal proti izhodu, da bi neopažen izginil.

A ravno sedaj je bil končan pogovor mej grofom in Sulivanom in grof je pristopil k polkovniku.

Moža sta si pogledala globoko v oči.

Čuden slučaj je bil, da drug druzega nikakor nista marala.

Toda polkovnik tega ni pokazal, nego se grofu uljudno priklonil.

Ta svojega pogleda niti za trenotek ni odmaknil od Vilsona. –

„Gospod polkovnik«, je grof ogovoril Vilsona, „ali poznate hišo v Madisonovih ulicah št. 101?“

To vprašanje je bilo stavljeno tako nepričakovano, da je Vilson debelo pogledal.

„Madisonove ulice – št. 101?“ je vprašal začudeno. „Kaj so tudi tod take ulice?"

»Tod ne, a v Novem Jorku.“

„V Novem Jorku nisem znan", je odgovoril Vilson odkimajo z glavo. „Tja še le pojdem. Kaj pa je s temi ulicami? Ali je tam kaj posebnega?"

»Zame že, gospod polkovnik, ker imajo moja potovanja posebne namene«, je nadaljeval grof in stopil prav tik pred Vilsona, »posebne namene! Če še niste bili v Novem Jorku, potem tudi ne veste, kaj je Madisonove ulice spravilo v žalostno slavo."

„Priznati moram, gospod grof, da o slavi teh ulic ničesar ne vem."

„V hiši št. 101 je stanoval milijonar Smit."

Vilson je zmaknil z ramo.

„Tudi tega ne poznam", je dostavil.

»Tudi o ladjarju Smitu niste ničesar slišali?"

„Kaj pa je ž njim?"

»Njegov lastni zet ga je umoril."

„O tem nisem ničesar slišal."

»Saj se je vendar povsod o tem govorilo in po vseh listih pisalo.«

„Jaz se za take dogodbe ne zanimam.“

„Jaz pa izključno."

»To je nenavadna zabava", je hladno pripomnil Vilson.

»To sem že prej pripoznal, gospod polkovnik. V Novem Jorku sem si celo z velikim zanimanjem ogledal podobo morilca Goulda, tistega moža, ki je iz lakomnosti umoril očeta svoje žene. Celo mej hudodelci se kaj takega le redkokdaj primeri. “

„Ali Vas smem vprašati, kaj Vas na tacih slučajih tako posebno zanima?"

»Veliki hudodelci so vedno možje izrednih sposobnosti. In sedaj Vam lahko povem, kaj me je napotilo, gospod polkovnik, da sem Vas vse to izpraševal. Vi ste namreč čudovito podobni morilcu Gouldu."

Vilson se je ustrašil. S srditimi pogledi je začel meriti grofa.

»Kako naj si razlagam Vaše nastopanje, gospod grof?" je vprašal z grozečim glasom.

„Ker mislim, da ste Vi oni Gould, ki se sicer ne piše Gould, nego Sever«, je odgovoril grof.

Kazalo je, kakor da mora tem besedam slediti vihar, hrupen prizor, poziv na dvoboj, kajti to, kar je bil grof tako hladno izrekel, že ni bilo več žaljenje, nego strašna obtožba.

A zgodilo se je nekaj, česar bi ne bil nihče pričakoval.

Polkovnik, ki je stal pred grofom kakor besen tiger, ki hoče svojemu nasprotniku skočiti za vrat, se je nakrat zasmejal.

„Gospod grof!“ je vskliknil, „bojim se, da bi postal smešen, če bi smatral Vaše besede kot resne. Kaj tacega more izgovoriti le človek, kateremu se meša ali ki je že popoln norec. Sicer pa bodite veseli, da imam tako mnenje o Vas, zakaj če bi Vas poklical na odgovor, bi svoje besede gotovo plačali z življenjem.«

Ta zaničljiva izjava ni grofa čisto nič razburila, prav kakor da ga ne more nič razžaliti. Njegov bronobarvni obraz se ni čisto nič spremenil in tudi njegov glas je ostal miren.

„S tem izgovorom še nimam nikake gotovosti, kdo da ste", je odgovoril, – „treba pa je, da se ta nenavadni slučaj pojasni. Da se naredi vsem dvomom konec, bi kazalo, vprašati tukajšnje oblastnije; naj te doženejo, kako je s to podobnostjo.«

„No, gospod grof, meni pa se zdi, da zadostuje, če povem, da sem polkovnik Vilson iz Novega Orleana. Kaj Vi mislite, mi je vse eno, saj bi bili tudi Vi lahko podobni kakemu hudodelcu in bi tudi na Vas lahko padel enak sum.«

„Z Vašo izjavo se ne morem zadovoljiti«, je odvrnil grof.

„Ako mi ne morete imenovati človeka, ki bi za Vas jamčil, mi morate slediti na policijo, da se tam pojasni Vaša podobnost z morilcem.«

Še vedno smehljaje se je Vilson ozrl po navzočnih gospodih.

„Da bi Vas jaz spremljal«, je odgovoril, „tega vendar ne boste pričakovali. Kvečjemu Vas spremim v norišnico!«

V tem trenotku je stopil v dvorano Vanderbilt.

Senator Wood ga je prijazno pozdravil.

„Pa naj bo – imenujem Vam poroka“, je nadaljeval Vilson, »in sicer poroka, ki Vam bo menda zadostoval. Prosim, idite z menoj. Samo nekaj korakov imava storiti. Poznate-li gospoda Vanderbilta?"

„Kaj menite, da bo ta Vaš porok?“

„Da, priča in porok; moj gospod grof!"

Grofu se to ni zdelo verjetno. Šel je z Vilsonom k Woodu in Vanderbiltu.

»Gospod!« je Vilson smehljaje ogovoril Vanderbilta. »Gospod grof mi hoče z vso silo dopovedati, da jaz nisem polkovnik Vilson, nego morilec Gould in me sili, da moram ž njim na policijo.« –

Prestrašen se je ozrl Wood na tujca. Vanderbilt pa se je smejal in odkimal z glavo.

„Na mojo srečo, lahko poveste, kdo da sem“, je nadaljeval Vilson, „sicer me spravi lahko gospod grof še v kake sitnosti –“

„Gospoda vesta, da je ta gospod polkovnik Vilson?« je sedaj vprašal grof.

„I, seveda«, je izjavil Vanderbilt. »Spoznal sem gospoda še, ko sem bil v Novem Orleanu.«

Stari senator Wood je bil postal jako nemiren.

„Dragi polkovnik«, je vprašal poluglasno, „kaj pa pomeni vse to? Jaz sem iz sebe – saj vender ne pride do kakega burnega prizora?“

„Nič se ne bojte«, je Vilson miril senatorja, „ta Lah je znorel. “

»Ali Vam zadostuje moja izjava, gospod grof?« je zdaj vprašal Vanderbilt. „Zdi se mi, da bi Vam lahko zadostovala –«

Grof se je uljudno naklonil.

„Ko bi mi Vi ne dali tega zagotovila«, je rekel grof, »bi skoro mislil, da se motite, Vaši izjavi pa moram seveda verjeti.“

Vilson se je porogljivo smehljal.

»To je ljubeznivost«, je pripomnil, »gospod grof veruje! Tega bi skoro ne bil verjel!«

Vanderbilt je pristopil k Woodu.

„Kaj pa je s tem tujim grofom?« je vprašal tiho.

»Neprijetno, jako neprijetno«, je šepetal Wood.

„Nič se ne bojte, gospodje«, se je zdaj oglasil Vilson. »Z norcem ni dvoboja.«

Grof se je bil med tem pridružil nekaterim drugim gospodom in se ž njimi pogovarjal, kakor da se ni ničesar zgodilo.

Polkovnik je porabil prvo priliko, da je neopažen odšel in pohitel v Gardenfild – iskat lepo pevko.

Grofa so ves večer nekako plaho opazovali in se mu izogibali. Še le ko je Sulivanu povedal, da ga smatrajo blaznim, se je položaj nekoliko premenil.

Sulivan se je namreč začel na ves glas smejati in se kar ni dal pomiriti.

„To šalo poznam«, je klical Sulivan. „Ta je neprecenljiva. Ves svet misli, da je ta polkovnik hudodelec, Vi pa, da ste blazni. Prvo je posledica nesrečne podobnosti, drugo je posledica neljube zmote. Pojdite, gospod grof! S takimi blaznimi kakor ste Vi je prijetno občevati. To je izborna šala!

Devetinštirideseto poglavje.
Nepričakovan obisk.
[uredi]

Ko se je Helena sama vrnila v gostilno, ji je krčmarica posvetila v njeno sobo, v kateri je bila pripravljena snažna postelja.

Krčmarica je postavila luč na mizo, želela Heleni lahko noč in odšla.

Koj na to je slišala Helena, še predno je odložila klobuk, da je krčmarica odšla po stopnicah doli.

Zunaj je bila noč.

Ko se je Helena začela razpravljati, je čula, da se odpirajo v hiši neka vrata.

Obšla so jo nenavadna čutila.

Postalo ji je tesno.

Ali je bil to strah?

Kako da ji je ta strah pretresal srce?

In čemu je prisluškovala?

Čula je bližajoče se korake.

To je bilo žvenketanje vojaških ostrog!

Helena ni utegnila razmišljati, če hoče morda kdo k nji, kajti že je čula trkanje na vrata. Vrata so se odprla.

Na pragu je stal polkovnik, ki je bil ravnokar prijahal iz Filadelfije.

Heleno je strah za trenotek kar omamil, a hitro je zbrala vse svoje moči.

„Kaj hočete tu?“ je zaklicala. „Kdo ste? Neki notranji glas mi pravi in Vaša zunanjost to potrja, da ste Vi Gould, da ste Vi Sever – –«

S porogljivim usmevom na bledih ustnicah je pristopil polkovnik bliže in zaprl vrata za seboj.

„Lepa gospa,“ je rekel, „moral sem Vam slediti, ker sicer nimam miru. Jaz nisem ne Gould ne Sever. Vem sicer, da sem mu podoben, a kaj morem, za to! Jaz sem polkovnik Vilson in Vas ljubim –“

»Če ste res polkovnik, torej častnik, torej ugleden in častivreden mož, potem odidite takoj,« je dejala Helena. „Jaz sem sama in kot mož časti morate vedeti, da se po noči ne hodi v sobo tujih žen."

„Gospodična Oldenburg – vem, kaj Vas peha od mene – toda – ali sem jaz kriv?« je strastno vskliknil polkovnik. „Ali naj trpim zato, ker sem podoben možu, katerega sovražite in katerega se bojite?"

Helena se je odvrnila na stran.

„Odidite!« je velela. »Odidite takoj, sicer kličem na pomoč – Vi niste polkovnik, nego Gould ali Sever!“

„Kaj ne bom že rešen te zamenjave? Ali naj bom vedno žrtev te podobnosti? Ne podite me od sebe, gospodična Oldenburg.« –

„In če ste tudi kdo drugi, jaz Vas ne morem in nočem uslišati. Čutim, da mi trepeče srce, dokler ste v moji bližini. Bodite že kdorkoli – to zahtevam od Vas, da se mi nikdar več ne približate in me več ne nadlegujete s svojimi ponudbami.“ –

»Morate me slušati, morate!“ je siknil polkovnik in hotel Heleno prijeti za roko.

Ta se je prestrašena umaknila.

Polkovnik je stopil za njo.

„Nazaj! Ne drznite se naprej! Zapustite takoj to sobo!“ je klicala Helena.

„Ne pustite me oditi brez upanja! Moja morate postati za vsako ceno. Ko bi vedeli, kaj za Vas čutim, ko bi slutili –“

„Ne maram Vas poslušati! Če takoj ne greste, odprem okno in pokličem na pomoč.“

»Ljubljeno bitje – vsaj nekaj upanja mi pustite," je prosil polkovnik. »Ne kaznujte me zato, da sem podoben možu, katerega sovražite! Postanite moja žena, idite z menoj v Novi Orlean! Skrbel bom za Vas tako, da Vas bo vse zavidalo; vsako Vašo željo izpolnim, vse –“

»Odgovorila sem Vam že. Sicer pa mi pravi neki notranji glas, da ste vendarle Artur Sever, če tudi ste se predrugačili."

»Prepodite to misel, ta neopravičeni sum. Prej ne odneham, dokler me ne uslišite.«

„Potem moram poiskati pomoč proti Vam.“

„Pustite se omehčati in preprositi,“ je milo govoril polkovnik in zopet skušal Heleno prijeti za roko.

»Pomagajte!“ je zaklicala Helena. »Pomagajte!“

Polkovnik je odskočil.

»Pustim Vam nekaj dni časa, da si premislite,« je šepetal. »Oglasim se zopet in potem mora priti do odločitve.“

Obrnil se je k vratom.

„Na svidenje, lepa, oboževana žena!« je še zaklical in hitro odšel.

Heleni se je odvalil kamen od srca.

Vzpričo tega tajinstvenega moža, ki jo je tako živo spominjal na Arturja, jo je vedno navdajal nepopisen strah.

Je-li bil to Artur? Ne, saj ji je vender Sulivan pojasnil, da ne.

A vzlic temu se ga je grozno bala in misel, da je to Artur, ji nikakor ni hotela iz glave.

Morala se ga je otresti na vsak način.

Pohitela je k vratom in jih hitro zaklenila.

Daši je bila sedaj varna, vendar ni mogla zaspati.

Pustila je goreti luč.

Sele proti jutru je zadremala.

A že v snu so jo begale težke sanje.

Artur je bil vedno krog nje. Pokazal ji je sestradano njeno dete in ji ga hotel dati, le če ga usliši in če gre z njim.

Ko se je zbudila, je bil že dan.

Ko je čula trkanje na vratih, je hitro vstala in se oblekla.

»Prosim, odprite, jaz sem tu, Srečko Korošec!« je čula.

Helena je odklenila.

Vstopil je Korošec. »Ničesar nisem dobil,“ je dejal Korošec. »Z redarjem sva preiskala vse vozove, a tujega otroka nimajo cigani.«

„Saj je bila vendar žena z modrim pajčolanom pri njih.«

„Ta je izginila; vsaj videti je ni bilo.“

„Potem je odšla in moje dete ponesla s seboj.«

„Saj sem bedel in bil vso noč na straži.«

„Gotovo je vse tako uredila, da je niste zapazili. Jaz jo poznam, to hudobnico! Prevarila Vas je.«

»Kaj pa sedaj? Pri ciganih ni otroka.«

„Tu ne smeva ostati! Proč iz bližine tega polkovnika, ki me preganja in ki je bil tudi tu.«

„Tu je bil?«

»Sinoči.«

„To je hudič!«

„Varovati se ga moramo. Pojdiva nazaj v Filadelfijo.«

„Kaj bodeva tam, grofica?«

„Tam je mož, katerega prosim pomoči. Zapazila sem, da polkovniku ne zaupa in se nadejam, da mi pojde na roko.«

„Za vraga – ta bi bila vendar lepa, da bi se ne mogli iznebiti tega nadlegovalca!"

„Rekel mi je, da ne odneha.«

„Pokličite policijo!"

„Tu v tem malem kraju bi nama to nič ne pomagalo.«

„Če mu rečete, da ne marate imeti opravka ž njim.«

„Za to se ne zmeni,« je rekla Helena. „Pred njim ne bo miru.« –

„E, za vraga, da bi ne dobili miru!«

„Vedno mi roji po glavi, da je to Sever.«

„Ne verjamem, da bi bilo tako. Gre se le za slučajno podobnost. Sever vendar ni mogel nakrat postati častnik.«

„Kar meša se mi v glavi – sama ne vem več, kaj bi verjela. A iznebiti se ga moram, za vsako ceno.«

„Naj le pride; tega že še odpravim.«

„Vem, ljubi Korošec, da imate najboljše namene, ali tega moža me ne morete rešiti; Mislim, da Vas ubije, če bi se mu zoperstavili.«

»Prepustite le meni to skrb, grofica! Pri taki priliki ni dosti, da hoče kdo ubijati, treba je tudi človeka, ki se pusti ubiti,“ je dejal Srečko Korošec. »Če ima ta polkovnik kaj časti, Vas mora vendar v miru pustiti, ako mu poveste, da ga ne marate.«

„Nazaj v Filadelfijo! Govoriti hočem z onim resnim, energičnim Italijanom. On je bil edini, ki polkovniku ni zaupal.« –-

„Če že hočete, grofica.“

»Pustite napreči.«

Srečko Korošec se je udal.

Uro pozneje je Helena že sedela poleg Korošca v vozu in se peljala v Filadelfijo.

Ves pot je Helena mislila na svojega otroka, ki ga je vedno iskala in ga vendar ni mogla najti.

In tudi to ji ni šlo iz glave, da mora otrok vendar biti pri ciganih, saj je tam zalotila ženo z modrim pajčolanom. Kjer je bila ta, tam je bila njena hčerka.

In da je bila ta žena v zvezi z Arturjem, je bilo brez dvoma.

»Polkovnik je Sever!“ ji je vedno klical neki notranji glas. Preskrbel si je častniško obleko, da bi se ga ne spoznalo. Tako podobna si dva moža vendar ne moreta biti!

Po brzi vožnji je pridrdral voz opoldne v Filadelfijo in se ustavil pred hotelom.

Ko je Helena izstopila, je pritekel posestnik hotela, da jo presrčno pozdravi. Zaslužil je vsled prebivanja Helene v njegovem hotelu precej denarja in upal, da bo tudi zdaj tako.

Helena mu je razodela, da se je vrnila samo za nekaj ur in da se že zvečer zopet odpelje.

V trenotku, ko je šla po stopnicah proti svoji sobi, je zagledala na hodniku grofa.

Helena je šla koj proti njemu.

Grof se ji je uljudno priklonil.

„Gospod grof!« je prosila Helena, „ali mi morete posvetiti nekaj trenotkov?“

„Z veseljem, gospodična Oldenburg!« je rekel grof in se vrnil s Heleno v svojo sobo.

„Videla sem Vas pri Sulivanu, gospod grof«, je rekla Helena. „Tajna zadeva me je pripeljala k Vam«.

Vstopila sta v grofovo sobo.

„Tu sva sama, gospodična Oldenburg“, je rekel grof. »Prosim, sedite.«

»Čudne okolnosti so me napotile, da se obračam do Vas«, je začela Helena. „Sledila sem svojim čutilom, ki me malokdaj motijo. Zdi se mi, da ste pri Sulivanu posvečevali posebno pozornost možu, katerega so vsi drugi odlikovali.«

V temnih očeh grofovih se je nekaj zaiskrilo, a obraz ni čisto nič spremenil.

»V mislih imate polkovnika Vilsona«, je rekel hladno.

„Poznate-li tega častnika?“

„Vem le, da je morilcu iz Madisonovih ulic v Novem Jorku čudovito podoben.“

„Kako – Vi poznate tega morilca?“

„Morilca Goulda ali Severja? Da, gospodična, a samo po sliki. “

„Tudi jaz se ne morem iznebiti suma, da je ta polkovnik Sever“, je dejala Helena.

„Ali imate kaj dokazov za to?“

„Ne! Samo neki notranji glas mi to pravi.«

„Kaj poznate Goulda?“

»Bila sem družabnica v njegovi hiši.“

„ln zakaj ste se obrnili ravno name?“

„Tega si sama ne morem razložiti. Čutila mi pravijo, naj Vas prosim varstva.“

„Varstva?«

„Ta polkovnik me neprestano nadleguje s svojimi ljubezenskimi ponudbami.«

„In Vi ste jih odklonili?“

„Koj v prvem trenotku.“

„Ali Vas je s temi ponudbami nadlegoval že, ko ste bili v njegovi hiši?“

Helena je zarudela in povesila oči.

„Skušal me je že prej pregovoriti, naj potegnem ž njim na jug.“

»Potem je to Gould.«

»Prosim Vas varstva, gospod grof, ker se tega moža ne morem osvoboditi.«

Grof se je zamislil.

»Pomagajte mi!“ je vzkliknila Helena razburjena in vstala. „Rešite me tega človeka, katerega se bojim!"

„Samo ena pot nama je odprta, “ je zdaj izpregovoril grof.

„Povejte, katera. “

„Ali hočete slediti vsakemu mojemu svetu?“

„Če me reši tega človeka, – da –«

„Dobro, gospodična Oldenburg. Dajte mi svojo častno besedo.«

„Tu – moja roka na to, gospod grof.«

Grof je segel Heleni v roko in resno uprl vanjo svoje poglede.

„Pred vsem moramo dobiti gotovost, kdo da je ta polkovnik," je nadaljeval grof. „To je odločilno, če mi hočete pomagati, prouzročim to jaz."

„Kako naj Vam pomagam ?“

„Z odločnim nastopom. S presenečenjem.«

„Ta polkovnik je v svoji strasti sposoben za vsako dejanje."

„Prav zato ga je- treba hipoma in energično prijeti.«

„Zdi se mi, da že imate svoj načrt –“

„Da, gospodična Oldenburg.“

»Razložite mi ga.“

„Brez Vaše pomoči se ne da izvršiti.«

»Pripravljena sem, pomagati,“ je izjavila Helena odločno.

„Skušajte torej! Jaz pojdem v Gardenfild – saj ste rekli, da se mudi polkovnik tam.«

„V gostilni, gospod grof. Toda če se tam prikažete, bo posvarjen.“

„To se ravno ne sme zgoditi. Polkovnik me ne sme videti in ne sme slutiti, da sem tam.«

„Če vstopite v gostilno, Vas mora zapaziti.«

„Nasvetoval Vam bom nekaj, kar se ne more ponesrečiti, se vrnete v Gardenfild.«

„To se lahko zgodi.«

„Vem, da imate svoj lastni voz. Kdo Vas spremlja?«

„Samo Srečko Korošec, mlad mož, kateremu popolnoma zaupam. Ta kočira.«

„Dobro! Jaz se peljem z Vami. Peljemo so v zaprtem vozu v Gardenfild in pridemo v temi v gostilno. Korošec zapelje na dvorišče. Vi izstopite, jaz pa ostanem v vozu. Korošec pelje konje v hlev, Vi greste v svojo sobo –“

Helena je kar strmela v grofa – zdelo se ji je, da sedi pred njo izkušen policijski uradnik.

„Nihče ne bo ne vedel ne slutil, da sem jaz v kočiji in da čakam na znamenje od Vas,“ je nadaljeval grof. „Če pride polkovnik v Vašo sobo, mi daste kako znamenje, kakršno hočete. Ali hočete ustreliti? Tu je moj revolver – “

»Poklicala Vas bom.“

„Po imenu? Potem zbeži polkovnik.“

»Poklicala bom Korošca.“

„Prav! Za vse slučaje pa le vzemite ta revolver,« je nadaljeval grof. „Čim pokličete, prihitim in se polastim polkovnika. Potem se izkaže, kdo da je. Popeljeva ga kar v Novi Jork. Ste-li zadovoljni z mojim načrtom?“

»Zadovoljna, gospod grof!“

»Tako bodete rešeni tega skrivnostnega nadlegovalca. Za to Vam jamčim. Obvestite torej Korošca – sedaj dovolite, da Vas popeljem k obedu – “

Kakor bi bila brez lastne volje, je Helena sledila grofu.

Petdeseto poglavje.
Za visoko ceno.
[uredi]

Ko je bilo že temno, se je pred veliko gostilno v GardenfiIdu pripeljal zaprt voz.

Srečko Korošec je zavil na dvorišče.

Ko je izstopila Helena, katero je gostilničarka pozdravila, je Korošec zopet zaprl voz, tako da je grof v istem ostal, ne da bi ga bil kdo zapazil.

Helena je šla z gostilničarko v hišo.

Postrežna gostilničarka je užgala luč in pustila Heleno samo. –

Heleno je obšla sicer lahko razumljiva razburjenost.

Pričakovati je bilo, da se primeri strašen prizor – in njeno srce je trepetalo strahu.

Sicer je imela pri rokah dva pomočnika – grofa in zvestega Korošca, toda –

Obhajale so jo zle slutnje – da se zgodi tukaj nekaj groznega –

Tudi grof je menil, da polkovnik ni bil nihče drugi, kakor Artur Sever.

Če pride, če ji grozi –

Sicer je imela grofov revolver pri sebi, a bala se je, ga rabiti.

Namenjena pa je bila, dati grofu dogovorjeno znamenje – potem se mora izkazati, kdo da je ta polkovnik.

V gostilni je bilo še vse tiho, samo pred hišo je bil še šum, ker so prihajali in odhajali vozovi.

Ali polkovnika še ni bilo v hiši?

Mogoče, da se je mudil v katerem ciganskih vozov pri gospe z modrim pajčolanom.

Helena je pazljivo poslušala. Razpravila se ni čisto nič.

Še klobuka ni odložila. Stala je sredi sobe, katero je na mizi stoječa luč le slabo razsvitljevala.

Bilo je blizu devete ure, ko se je slišal sumljiv šum.

Kaj je to bilo?

Ali je kaka žival zastokala ali je to bilo otročje ihtenje ?

Zdaj je bilo zopet tiho.

Helena je komaj dihala.

Grozničav nemir se jo je polastil.

Kaj se pripravlja?

Tiho – pri vratih je nekaj zaškripalo.

To so bile previdne stopinje – rahel žvenket ostrog.

Po hodniku je prihajal – polkovnik.

Helena je zrla nepremično na vrata.

Da! On je to bil!

Vrata so se odprla –

Rudeča uniforma se je prikazala.

Polkovnik je hitro vstopil in zaprl vrata za seboj.

»Čemu ste pripeljali pomočnika?« je vprašal poluglasno.

»Pomočnika proti meni, ki Vas ljubim!“

»Ali ste prišli, da bi me iznova trpinčili? Ne morem se otresti suma, da ste morilec Sever.“

Polkovnik se je zaničljivo nasmehnil.

„Te misli se bodete že otresli; morate se je otresti", je rekel. „Prihajam danes zadnjikrat, da Vas vprašam, če me hočete uslišati. Zadnjič! Vem, da se ne boste več ustavljali!“

Heleno je obšel smrtni strah, ko je zdaj polkovnik pristopil k nji.

Zdaj je napočil odločilni trenotek.

Helena je planila k oknu.

„Stojte!« je velel polkovnik in njegov krohot je navdal Heleno z novo bojaznijo – tako satansko se je krohotal tudi Sever. – „Vem, kaj nameravate. Grofu, ki ste ga pripeljali, hočete dati znamenje.«

„Tega ne smete storiti!“ je z ostrim glasom nadaljeval polkovnik.

„Če ste res tisti, za katerega se izdajate, se nimate ničesar bati«, je zdaj odločno rekla Helena. „Ako ste pa Artur Sever, potem ne smete od tod. Izkazati se morate. Sicer pa itak ne morete proč.«

Helena je odprla okno.

„Vi iščete svojo hčerko«, je zdaj zašepetal polkovnik.

Heleno je to kar pretreslo.

„Zahteval sem otroka od gospe z modrim pajčolanom«, je nadaljeval polkovnik. „Kupil sem ga od nje.«

Helena je strahu otrpnela.

„Otrok je tu“, je šepetal polkovnik. „Če daste grofu obljubljeno znamenje, če me primejo, potem umrje Vaš otrok.«

„Lažete – taka strašna usoda mi ne more biti namenjena!« je zaklicala Helena.

„Ne kličite!« je grozil polkovnik, ko je Helena zopet stopila k oknu. „Ne dajte znamenja! Plačam Vam visoko odkupnino – počakajte, predno pokličete! Poglejte, kaj Vam dam kot plačilo.«

Helena je omahovala. Spomnila se je, da je prej čula otročje ihtenje.

Polkovnik je odšel.

Preteklo je nekaj trenotkov.

Zdaj se je vrnil, noseč na rokah malo deklico.

Helena je zagledala svojo hčerko.

S solznimi očmi je dekletce stezalo roke proti materi.

Sledil je pretresujoč prizor.

Pozabivši na vse je Helena planila k svojemu otroku, da ga iztrga polkovniku iz rok.

Zdaj je zgrabila svojo hčerko in jo pritisnila k sebi.

Dekletce se je oklenilo matere in obrnilo glavico proti polkovniku, kakor v strahu, da se je ta zopet polasti.

Helena je svojo hčerko strastno poljubljala.

Polkovnik je porabil ta hip, da je odšel.

Bil je v Heleninih rokah, a zdaj se je odkupil, za tako visoko ceno, da Helena niti trenotek ni pomišljala, ga pustiti v miru.

„Ljuba moja mamica“, je ihtela hčerka in se krepko oklenila matere, „ne pusti me več od sebe. Cigani so me vlačili sem in tja – bojim se jih – ne daj me več k njim – tepli so me kakor svoje živali – stradala sem –«

„Zlato moje dete!“ je jokaje zaklicala Helena, „varovala te bom kakor svoje oko. S teboj zbežim in te ne pustim več od sebe.«

Helena je padla na kolena. Solzne svoje oči je obrnila proti nebu, zahvalna molitev ji je trepetala na ustnicah.

Tako so pretekli prvi trenotki svidenja.

Koliko je moralo dekletce pretrpeti. Kolikrat je morala Helena goreče moliti – zdaj je bila njena molitev uslišana, zdaj je imela zopet, kar ji je bilo najljubše na svetu.

Na stopnicah so zadoneli koraki.

Mati in hčerka sta se jih prestrašili.

Helena se je krepkeje oprijela svojega otroka.

Dekletce je zbegano gledalo krog sebe.

Kdo prihaja?

Mar oni mož v uniformi, da zopet loči mater in hčerko.

Obupno je zrla Helena na vrata.

Prikazala se ni rudeča uniforma – grof v svoji črni obleki je stal med vratmi.

Z njegovega resnega obraza bralo se je očitanje, ko se je oziral po sobi.

Stopil je čez prag.

„Kje je polkovnik, milostna?« je vprašal.

Helena je vstala, držeč otroka za roko.

»Bil je tu, gospod grof“, je odgovorila.

»In Vi mi niste dali dogovorjenega znamenja?“

»Pripeljal mi je mojega otroka.«

»In za to ceno ste molčali? Potem je polkovnik odšel in zapustil to hišo, brez da bi bili Vi dobili pojasnila o njem. To je zoper dogovor, milostna!“

Helena je zarudela.

„Imela sem zopet otroka in zato pozabila na vse“, je odvrnila.

„Kako je prišel polkovnik do otroka?“

»Moralo je biti pri ciganih, ki so tu.“

„A kako je polkovnik vedel o Vašem otroku? Kako je vedel, da ste ga iskali in da je ravno to isti?« nadaljeval je grof, „to me potrdi v misli, da je polkovnik isti, katerega se bojite.«

»Da, gospod grof, da!«

„Tembolj nepremišljeno je bilo od Vas, da ste ga pustili proč!«

»Spomnim se – morda ga še najdete, morda še v tej uri zasačite! Ako je v resnici Sever, in jaz to trdno mislim, potem bo pri signori, ki je ž njim v zvezi in se nahaja v jednem ciganskih vozov.«

„Pri ženi z modrim pajčolanom?"

V razburjenosti trenotka ni Helena niti zapazila, da je čudni mož tudi to vedel.

„Da, gospod grof, pri ciganih je", odgovorila je hitro, „in pri njej bo tudi on.“

Čelo grofovo se je zgrbančilo. Premišljeval je trenotek.

»Hitite tja«, pristavila je Helena, „in polastite se ga!«

Grof je menda nekaj pričakoval, prisluškoval je.

A že je storil svoj sklep.

Ne da bi bil še kako besedo spregovoril, šel je iz sobe.

Ta večer pričakovati je bilo v majhnem mestecu prizora, rekla si je Helena, srečevanje, kojega pretek in konec se ni dal predstavljati. Ako sreča polkovnika, mora priti do nastopa, pri katerem bo tekla kri, ker ta dva moža sta od prvega hipa svojega srečanja vedela, da sta smrtna sovražnika.

Helena ni smela čakati tega srečanja in njega posledic, ni smela niti ure več se tu muditi, zdaj, ko je zopet imela svojega otroka.

Komaj je grof odšel, so se čuli po stopnicah zopet koraki, koraki moža.

„Gospod Korošec, ali ste Vi?" zaklicala je Helena polna upanja.

Ni se motila.

Srečko Korošec se je pokazal v odprtih vratih.

Ko je zagledal majhno deklico ob roki Helene, katera se je oklenila materinih kolen, ko je videla vstopiti tujega moža, pokazal je začuden na njo.

„Da, gospod Korošec, zopet jo imam!“ rekla je Helena. »A zdaj je treba ž njo priti v varnost, za vsako ceno! Ne smemo zgubiti trenotka! Bežati moramo! Le proč od tod!“

„A kako se je to zgodilo –“

„To Vam povem po poti, gospod Korošec. Sedaj je le treba, zapustiti ta kraj še ob tej uri!«

Korošec je videl Helenin strah, in to mu je zadostovalo.

Hitel je zopet doli.

Helena je slišala, da so se konji iz hleva peljali. Srečko Korošec je v naglosti sam pomagal jih vpreči, potem je plačal gostilničarju račun in skočil na kozla ter vzel vajeti v roke.

Ko se je voz pripeljal, vzela je Helena otroka in ž njim zapustila sobo. Šla je z majhno deklico, kar mogoče hitro, po stopnicah doli.

Zunaj je stala, od svetilke gostilne razsvetljena, pripravljena kočija. Na kozlu je sedel Srečko Korošec.

Helena je dvignila otroka na voz in potem sama stopila vanj. –

Ko je gostilničar zaprl vrata kočije in so konji nategnili, je Helena sklenila roke.

Bila je rešena! Imela je zopet otroka! Treba je bilo, sebe in otroka v varnost spraviti.

Kočija je drdrala v temni večer. –

Helena je pritisnila otroka na srce. –

Edeninpetdeseto poglavje.
Dva smrtna sovražnika.
[uredi]

Grof je bil zapustil gostilno.

Ko je stopil na cesto, prisluškoval je še jedenkrat, če se čuje. A oni ali ona, katere je pričakoval, še nista prišla, slišati ju še ni bilo.

Naglo se je zato obrnil k prostoru, kjer so stali vozovi ciganske družbe Roza.

Nekaj svetilk je gorelo na velikem, peščenem prostoru, katerega so pa le slabo razsvetljevale.

Majhna okna vozov so bila svetla, a vse je bilo tiho.

Ali je šel polkovnik v resnici tja?

Grof se je hotel o tem prepričati, ravno tako tudi o osebi sumljivega častnika.

Približal se je prvemu vozu.

Treba je bilo notri bivajoče osebe iznenaditi.

Grof je stopal tiho po stopnicah, katere so bile napravljene pri vhodu velikega voza.

Skozi majhno odprtino, katera je bila v vratih narejena, je lahko videl v notranjost voza, ker rudečo zagrinjalo ni bilo popolnoma zadrgnjeno.

Cigani in ciganke so sedeli in ležali vse križem, kadili, zgovarjali se in pasli sladko lenobo.

Tu ni bilo opaziti rudeče umiforme polkovnikove.

Previdno, brez vsacega šuma, je zapustil grof zopet svoj prostor in šel k naslednjemu vozu.

Tudi tu so se nahajale zunaj voza majhne stopnice, ker so bila kolesa visoka.

Grof je stopil na stopnice.

Razsvetljeno okno je bilo tako skrbno zagrnjeno, da ni mogel videti v notranjost voza.

Naglo odločen je prijel za kljuko, da bi vrata odprl.

A bila so zaklenjena ah zapahnjena.

Grof je potrkal.

Stopinje so prišle v vozu bliže in v naslednjem hipu so se vrata odprla.

Polkovnik je stal pred grofom.

Moža sta se trenotek srdito pogledala, čutila sta oba, da mora to srečanje imeti krvav konec.

Hitro in brez strahu je stopil grof v slabo razsvetljen prostor.

„Dobro, da ste prišli,“ začel je polkovnik, ki je bil silno bled. »Obračunati morava, kajti jaz nisem pozabil srečanja pri Woodu. Ker sem v tuji hiši jemal ozir, imate me za dobrotljivega, ki trpi Vaše obnašanje –“

Grof je zaprl vrata.

„Ne zgubiva nepotrebnih besed,« odgovoril je. „Vem, da ste pod napačnim imenom Gould in zdaj pod krinko polkovnika se skrivajoči hudodelnik Sever. Spoznal sem Vas!“

„Za to novo obdolžitev mi bodete odgovor dali,“ zavpil je Vilson ter prijel za svojo sabljo.

»Pustite to!“ ukazal je grof, „hudodelcu ni nihče odgovora dolžan!«

»Potem Vas bodem pa kaznoval, kakor zaslužite.“

»Pustite sabljo, katero nositi nimate pravice! Sledite mi!“

»Tu je moj odgovor!“ škripal je polkovnik in razkačeno potegnil svojo sabljo, da bi udaril sovražnega nasprotnika.

A pomislil ni, da je bil prostor v vozu za tako gibanje pretesen.

Sablja v njegovi roki ni mogla doseči grofa, ker je ost zadela v strop.

Ta trenotek je porabil grof, da je z desnico hotel zgrabiti polkovnika za prsa.

A gibčno in hitro je ta stopil korak nazaj, tako, da ga grof ni mogel prijeti.

„Udajte se!“ je zavpil in iskal z roko po žepu svoje črne suknje samokres. V razburjenosti trenotka je pozabil, da je svoj samokres pustil pri Heleni.

Bil je tedaj brez orožja!

„Udajte se!“ rekel je vzlic temu.

A sedaj je bil polkovnik toli razkačen, da je s svojo sabljo močno sunil proti nasprotniku.

„Vi ste Sever!“ je ta ravnokar zaklical.

Potem pa obmolknil in omahnil.

Sablja ga je zadela v prsa.

Grof se je z obema rokama prijel na istem kraju.

A že se je vlila kri iz rane in omahuje je grof izgubil zavest.

Ker je polkovnik sabljo v roki obdržal in zato ost potegnil iz rane, zgrudil se je Girardi s krvjo oblit na tla.

Z votlim ropotom je padel na tla.

Črni visoki klobuk mu je padel z glave in v njem je obvisela črna, gladka vlasulja, katero je grof nosil.

Ta nepričakovana izpremena dala je njegovi glavi, njegovemu obrazu nakrat drugo podobo.

Polkovnik je strmel na njega.

Stopil je bliže in se nagnil k brezzavestnemu, čigar rana je močno krvavela.

Strah in groza brala sta se z Vilsonovega obraza. –

Srepo je gledal na obraz ležečega –

„Bernard!“ izvilo se je iz njegovih bledih usten.

Policijski maršal Bernard je preoblečen za grofa zasledoval in iskal Severja, ker je bil gotov, da se je Sever na kak način nepoznanega naredil in urinil v kroge, kjer se ga ni iskalo.

Izkušeni, spretni in pogumni Bernard se ni motil. Kot grof Girardi naletel je v dvoranah bogatega Sulivana na polkovnika.

In sedaj je ležal tu, žrtev svoje dolžnosti in svojega uspeha, kot žrtev Severja, ki je obstal za trenotek nepremaknjen, in ni mogel premagati groze nad spoznanjem, katero je tu nepričakovano napravil.

Bernard je ležal pred njim!

To je bila zanj velika nevarnost.

Brez dvoma je imel Bernard mnogo moštva v bližini!

Morda so bili že tu, morda so oblegali prostor, vozove!

Kar je storil Bernardu, moralo mu je privabiti zopet zasledovalce!

Vse bi bil Sever mislil, vse verjel, samo tega ne, da je bil ta grof policijski maršal, ki se je znal z vlasuljo in spremenjeno rumenkasto barvo svojega obraza nepoznatega narediti.

Bernard ga je prekanil!

Sever se je vzravnal.

Prežeče je stal tu in prisluškoval –

Še je bilo vse tiho zunaj –

Kaj naj stori?

Bernard je ležal v svoji krvi in se ni premaknil.

Ako bi ga Sever odstranil, skril!

Noč je napočila – bila mu je ugodna.

A izpeljava tega namena je bila težavna.

Postava rudečega častnika, ki je držal svojo sabljo v roki, je oživela.

Hitro je stopil čez Bernarda k vratom voza in jih zapahnil.

To se je pravočasno zgodilo.

Težki, škripajoči koraki zunaj na stopnicah – –

Polkovnik se ni ganil.

Kljuka se je pritisnila –

Neki glas se je začul zunaj –

To je bil glas cigana Roze!

Potrkal je.

»Signora!« klical je, „signora Astrela!“

„Za vraga, kaj hočete?« odgovoril je polkovnik nejevoljno. »Signora je v dragem oddelku in se preoblači.“

»Oprostite, gospod, oprostite!« rekel je sedaj Roza. „Nisem vedel, da ste Vi tu. Rad bi bil signori nekaj sporočil, gospod!«

»Povedal ji bom! Naj pride potem v Vaš voz, Roza!“ odgovoril je Sever.

„Hvala, gospod polkovnik, hvala!«

Cigan je odšel s težkimi koraki.

Sever je spoznal, da je bila pot še prosta.

A če bi ostal Bernard v vozu – ako bi se ga našlo v njem? –

Ni smel dolgo premišljati!

Polkovnik je stopil k svetilki in pihnil vanjo.

Ugasnila je.

Neprodirna temota vladala je zdaj v tem delu velikega voza. –

Tipaje z nogo okolo sebe, stopil je polkovnik čez ležečega Bernarda k vratom, ki so peljala v zadnji del voza.

Zganil se je –

Zdelo se mu je, kakor da bi slišal sumljiv šum zunaj.

Ali se je varal? Ali je bila to le bujna domišljija?

Ustavil se je in poslušal –

Iz sosednega prostora ni prišel ne klic, ne glas k njemu – signora se ni brigala za to, kar se je vršilo v sprednjem oddelku voza, kar je delal Sever. A luč je bila pri njej, to je izdala svetloba, ki je bleščala skozi špranjo majhnih vrat.

Polkovnik ni odprl vrat.

Še enkrat se mu je zdelo, kakor bi čul zunaj neko rožljanje ali peketanje konj.

V zunanji steni voza je bilo majhno, zagrnjeno okno.

Sever je tiho stopil k njemu.

Ko je vtaknil sabljo v nožnico, je prijel zagrinjalo in ga odgrnil.

Sedaj je videl na veliki, peščeni, slabo razsvetljeni prostor.

Kaj je bilo onkraj v polutemi?

Gledal je ven – napenjal oči –

Premikalo se je nekaj – tudi tam –

Temne postave – konji –

To so bili policaji!

A v Gardenfildu, tem majhnem kraju, ni bilo policajev na konjih.

Ali jih je Bernard naročil iz Filadelfije.

A kako jih je mogel privesti do tega kraja, ko je bil vendar še pred pol ure v Helenini kočiji skrit?

Sever še ni imel popolne gotovosti.

Bilo je nemogoče natanko razločiti temne postave.

Videti je bilo, kakor da bi mirno stali.

Ali so to bili policaji? Ali jahači, ki so slučajno prišli sem? –

Konji so morali biti, poleg katerih so stali jahači!

Nekaj se je začelo onkraj premikati.

Jezdec je pridirjal.

Ropot, katerega je provzročila sablja ali meč in podpas, je pregnal polkovniku zadnji dvom!

Ta jezdec je bil policijski uradnik.

Nevarnost je rastla z vsako sekundo!

Iskali so gotovo maršala.

Morda je bilo zdaj še mogoče, bežati.

Sever je stopil k zadnjim vratom in jih je, odprl.

Potem je zginil v razsvetljenem zadnjem delu voza in vrata hitro zaprl za seboj.

V tem zadnjem delu voza bila je, kakor je Sever Rozi zaklical, signora – njegova zaveznica!

Ona je morda še vedela za kako pomoč, rešitev.

Vse je bilo tiho – – –

Dvainpetdeseto poglavje.
Obdan.
[uredi]

Bernard je iz Filadelfije brzojavil Rogersu v Novi Jork, da naj polkovnik takoj z nekaterimi izkušenimi in zanesljivimi ljudmi pride in se pelje do Gardenfilda z železnico.

Komaj je Rogers istega dne popoludne brzojav dobil, ko je takoj uredil vse priprave, da bi šel maršalu na pomoč, ker mu je ta že naznanil, da je v Filadelfiji srečal nekega sumljivega polkovnika.

Rogers je izbral šest posebno pogumnih ljudij, ki so morali za vse slučaje zasledovanja vzeti konje s seboj, in je šel z jahači na kolodvor, kjer so spravili konje v voz.

Rogers je stopil s svojimi ljudmi na vlak, da bi jih med kratko vožnjo pripravil na bodoče.

Povedal jim je, da se gre za ujetje Severja, da je maršal sledil onemu v Gardenfild, in da jih zvečer tam pričakuje.

To upanje, da se vendar enkrat polaste toliko iskanega hudodelca, napolnilo je redarje z zadoščenjem.

A Rogers jih je opozoril, da vprašanje še ni odločeno, je-li sumljivi tudi res iskani.

Tudi on je želel Severja ujeti, tembolj, ker si je dejal, da bi ž njim našel morda tudi Heleno, katero je še vedno iskal, a do sedaj brez uspeha.

Deveta ura je odbila, ko je vlak za trenutek ustavil v Gardenfildu, da so izstopili policaji in pustili konje speljati iz voza. –

Bernard je bil brzojavno obvestil Rogersa, da ga dobi v gostilni.

Rogers je torej šel s svojimi jahači takoj tja.

Gostilničar je bil začuden in je strme gledal tuje policaje. –

Kaj je to pomenilo?

Grof mu je sicer, ko je prej gostilno zapustil, po hišnem hlapcu sporočil, da, ako bi kdo po njem vprašal, naj mu isti sledi na trg, kamor je šel k ciganom, a o tolikih policajih ni omenil ničesar.

Gostilničar je naznanil polkovniku, kar je tujec sporočil.

„Na trg torej!“ je velel Rogers svojim ljudem, medtem ko jim je gostilničar kazal smer.

Policaji so jahali naprej in dobili od Rogersa še povelje, naj ga na trgu počakajo in kolikor mogoče tiho trg obkrožijo.

On sam je pa jezdil še h krajni policiji naznanit svoj namen in je šele potem hotel slediti svojim ljudem.

V majhnem poslopju krajne policije dobil je uradnika in ga vprašal za tu nahajajoče se cigane, na kar mu je uradnik službeno hitro naznanil, da je to amerikanska ciganska družba Roza, ki daje tu svoje predstave in da stoje štirje veliki zeleni vozovi na jedni strani trga kar po vrsti.

Policaji so tačas prišli na trg, se ob kraju razdelili, stopili raz konje in se vstopili poleg njih.

Takoj zatem je pridirjal polkovnik.

En pogled je zadostoval, da mu je bil položaj jasen.

Onkraj na zadnjem koncu trga so stali v poltemi veliki vozovi.

Policaji so bili razdeljeni naokrog, tako da ni mogel nihče neopažen prostora zapustiti.

Rogers je stopil s konja, izročil ga jednemu policajev in korakal čez trg.

Nekaj policajev mu je sledilo.

Ker ni bilo o Bernardu ničesar videti, rekel si je polkovnik, da mora biti v kakem vozu.

Ko se je približal prvemu vozu, je zapazil, da so bila vrata odprta in da je med njimi stal velik, širokopleč mož, ki je imel na glavi velik slamnik s širokimi krajci. Imel je na sebi temen žametov jopič in spodaj svetlorudeč telovnik.

Rogers je stopil k vozu.

„Ste Vi Roza, vodja družbe?« je vprašal.

Roza si je ogledal bližajoče in je spoznal uniforme.

„Jaz sem policijski polkovnik Rogers!« je pristavil vprašalec. –

Roza se mu je odkril.

„Roza stoji pred Vami, gospod!“ odgovoril je z veliko samozavestjo, „moje ime je znano daleč na okoli, gospod, in moja družba tudi.“

„Ali je maršal Bernard pri Vas?"

„Ne, gospod!"

„A neki polkovnik, ki se imenuje Vilson!“

„Gospod z rudečo uniformo je bil tu, da, pri signori, katero pozna. On je moral tudi poprej tisti biti, ki mi je v drugem vozu odgovoril, ko sem hotel k signori, gospod!«

Ta odgovor je zadovoljil Rogersa.

»V katerem vozu, Roza?« je vprašal..

»Takoj v drugem, gospod,« je pristavil Roza in šel po stopnicah doli, »v tem vozu je signora.“

„Kako se imenuje?«

„Astrela, gospod!“

„Ima vedno modri pajčolan?“

„Da, gospod. Pojdimo!“

Roza je šel z Rogersom in s policaji k naslednjemu vozu.

„Vrata so bila prej zaklenjena, ko sem hotel notri,“ rekel je še Roza.

Rogers ni odgovoril, ampak šel po lesenih stopnicah navzgor, Roza mu je sledil in policaji so se bližali stopnicam.

Ko je bil Rogers zgoraj, poskusil je vrata odpreti.

„Le potrkajte, gospod!“ je rekel Roza. „Sedela bodeta v zadnjem delu voza.“

Rogers je prisluškoval.

Hkratu se je pripognil najbližje stoječi policaj in pogledal pod voz.

Zdelo se mu je, kakor da bi iz tega nekaj kapalo.

Rogers je začul votel glas, kakor da bi nekdo stokal.

Takoj je slutil nezgodo.

Udaril je z veliko močjo ob vrata.

A nihče ni prišel.

„Ali morete Vi vrata odpreti?“ obrnil se je Rogers k Rozi.

„Ne, gospod, zapahnjena so,“ je odgovoril ta.

Rogers se je zdaj naslonil s svojo desno ramo ob vrata ter jih s silo odprl.

„Gospod!“ zaklical je Roza.

A bilo je že storjeno.

Zapah je bil preslab proti moči telesa.

Vrata so se odprla.

A vrata so morala zadeti še ob neko zapreko, katere vsled temote ni bilo mogoče spoznati.

Rogers pa je tik pred seboj zaslišal znova in bolj razločno stokanje.

„Tu leži človek!« je dejal, »prinesite svetilke!“

Eden policajev je stal za njim na stopnicah in je vzel iz žepa svojega plašča majhno slepico, katero je užgal.

»Gospod polkovnik, pod vozom je mlaka krvi,“ naznanil je v tem hipu neki drugi policaj.

Ne da bi poslušal to naznanilo, vzel je Rogers policaju svetilko.

Tudi vsi drugi policaji užgali so hitro svoje majhne slepice. –

Rogers je stopil v voz in posvetil.

Ugledal je na tleh pred seboj grofa.

„Tu leži maršal!“ je zavpil in posvetil na tleh ležečemu v obraz.

Te besede so vzbudilo razumljivo razburjenost zunaj. Roza se je pririnil za polkovniku sledečim policajem v voz, kateri je bil s svetilko le slabo razsvetljen.

Tudi drugi policaji so sledili.

Od časa do časa je Bernard zastokal, ne da bi bil prišel k zavesti. Iz rane na prsih kapala je še vedno kri. Obraz mu je bil bled kakor umirajočemu.

Rogers se je pripognil k njemu.

„Maršal!« je zaklical.

Bernard je odprl oči in srepo gledal Rogersa.

„Maršal! Kaj se je zgodilo?« je rekel Rogers globoko ginjen nad tem pogledom.

A Bernard menda ni spoznal Rogersa.

Le zamolkel izdih se je izvil iz ust.

»Pojdite po zdravnika! Tu je treba nagle pomoči,“ zaklical je Rogers. „In kje je storilec?«

Polkovnik je svetil po ozkem prostoru.

Zdaj je zapazil zadnja vrata.

Z močnim sunkom odprl je tudi ta.

V prostoru, kamor je zdaj stopil Rogers, je gorela še luč.

A v vsej sobici ni bilo videti človeka.

Jezen klic se je izvil iz Rogersovih ust.

„Kje za zlodja pa je storilec?« je zavpil. „Proč ni mogel, saj so bila vrata zapahnjena!"

Preiskal je blazino, ki je bila ob steni.

„Tu je bila signora – tu naj bi bil tudi polkovnik,“ pristavil je, „a sedaj –“

„Stvar je povsem naravna, gospod,“ je rekel sedaj Roza in se vrinil k Rogersu v zadnji oddelek ter pokazal na deske poda, »gospoda sta se gotovo prepirala in polkovnik je onega prebodel. Tu je zaklopnica v vozu, tu se lahko spodaj izleze iz voza, akoravno je le nizko.“

„Oditi vendar nista mogla“, trdil je Rogers, „prostor je bil obstavljen!“

Eden policajev je bil med tem šel po zdravnika in ga je zdaj peljal k Bernardu.

Ranocelnik je odpel telovnik in srajco maršala ter je rano preiskal in jo začasno obvezal.

Spoznal je rano za smrtnonevarno in zato prepeljanje maršala v kako bolnišnico v Filadelfiji kot nujno potrebno.

Na kako izpoved od strani ranjenega ni bilo pod temi okoliščinami niti misliti.

Rogers je najprvo energično iskal polkovnika in signoro.

Oba sta bila malo prej še v vozu in še nista mogla daleč proč priti.

Da je bil polkovnik toliko časa zaman zasledovani Sever, in da je on prebodel maršala, ko ga je ta hotel prijeti, bilo je sedaj nedvomno.

Polkovnik je v veliki razdraženosti zapustil voz, da bi preiskal druge vozove in ves trg, pri čemur so mu policaji polagali.

V vozovih ni našel ničesar.

Šel je k stražami, katere so, sicer v precej veliki razdalji, oblegale trg.

Tu mu je eden policajev sporočil neprijetno naznanilo, da je neka ženska prišla resnično mimo njega, a ker je ni poznal, in le na častnika pazil, pustil jo je oditi.

Polkovnika samega pa ni nobena straža opazila.

A ker ga ni bilo po vsem trgu najti, je moral, kakor je bilo videti, tudi on na zvit način uteči.

To je Rogersa toli razjezilo, da se je kregal nad vsemi svojimi ljudmi.

Potem je dal maršala nesti iz voza, da bi ga pustil z železnico prepeljati v Novi Jork, medtem ko se je on sam z enim delom svojih ljudij pripravljal na zasledovanje ubeglih, ki še niso mogli daleč biti.

A medtem je napočila noč in temota je ovirala zasledovanje. –

Izvedeti ni bilo mogoče, kam sta se obrnila polkovnik in signora, kajti vsa pota, po katerih je krenil Rogers, so bila – prazna, nihče mu ni mogel povedati, kateri pot sta si izbrala begunca.

Po večurnem tavanju je prišel Rogers proti jutru v spremstvu enega samega policaja, ker so se vsi drugi raztresli v neko vas, kjer je našel prvo sled.

Žena nekega žagarja mu je povedala, da je bila pred pičlo uro v žagarni neka tuja gospa, ki je imela pajčolan, ter si dala prinesti prigrizek, ki ga je plačala.

„Sumljivo se mi je zdelo«, je pristavila žena, „ker tako zgodaj navadno ne pride nobena gospa peš sem.“

„Ali ste videli, kam je šla?" je vprašal Rogers, ki je ostal na konju.

Pokazala je k nekemu temnemu lesovju.

„Gledala sem za njo, ker sem postala radovedna,« je odgovorila. „Hodila je dobro. Pri meni je vprašala za voz, da bi se nekaj časa peljala, a ker ni doma mojega moža, ki se je včeraj z vozom odpeljal, ji nisem mogla ustreči, akoravno mi je ponudila veliko denarja.«

„Koliko časa je tega?«

»Komaj uro, gospod!« „Potem jo morava dohiteti!" je zaklical Rogers svojemu spremljevalcu.

Oba sta odjahala na ono stran, katero jima je bila pokazala žena, da bi v lesovju poiskala signoro; Rogers si je mislil, kjer je ona, bo tudi Sever, o katerem sicer žagarjeva žena ni ničesar vedela. Čudno se ji je pa zdelo, kakor je zdaj pristavila, da je gospa del svojega zajuterka s seboj nesla.

Rogers in policaj sta z gotovostjo računala na to, da dohiteta begunca.

Jezdila sta hitro proti gozdu in bila na vse pripravljena.

Samokrese sta imela pri roki.

Ako bi se Sever ne ustavil na njihov poziv, ako bi se ne udal, odločena sta bila, ga obstreliti.

Treba se ga je bilo na vsak način polastiti in mu odrezati nadaljni beg.

Triinpetdeseto poglavje.
Skrivnostna vila.
[uredi]

Helena in Srečko Korošec sta nadaljevala v naslednjem tednu svoje potovanje proti jugu in sta ustavila, ako le mogoče samo po noči, da sta konjem in sebi privoščila nekaj ur počitka. –

Ker je imela Helena svojega otroka pri sebi, bila jo zadovoljna in je imela le edino željo, umakniti se Severjevemu zasledovanju.

Mala deklica se je pri materi kmalu zopet okrepčala od pretrpljenih groznih ur in je pripovedovala Heleni, da je morala s cigani razne umetnosti delati. Ako se ji te niso posrečile, morala je trpeti lakoto in žejo. Strah pred signoro, ki je bila včasih pri ciganih, jo je gnal, da jo izvrševala na konju najnevarnejše umetnosti.

Roza je bil edini, ki je ž njo lepo ravnal ter jo ob vhodu v kak novi kraj postavil kot plavajočega angelja na konja, da bi s tem privabil prebivalce ter jih pripravil na bodoče predstave. –

Pripovedovanje otroka je bilo tako ginljivo, da se je Helena jokala in svojega ljubljenca še srčneje pritisnila k sebi.

»Zdaj ostaneš pri meni!« je rekla, „ne pustim Te več proč!«

»Bojim se onega moža še bolj ko signore, mama“, je priznala deklica, „mož, ki me je Tebi iztrgal in s seboj vzel, je tako grozen -– hu – strah me je pred njim!“

Helena se je stresla pri teh besedah – srce se ji je krčilo od bolečin – ta mož, o katerem je govorila mala deklica, je bil vendar njen oče!

„Pozabi ga, ljubica!« šepetala je, „ne misli več na njega!“

„A v sanjah se mi še vedno prikaže.«

„Zdaj, ko si pri meni, bo tudi to prešlo, moj ubogi otrok, odpotujemo daleč, daleč proč, da Te – oni mož ne doseže več.«

»Da, da, mama, daleč proč, le daleč proč! Ciganska otroka Pepo in Cinga pa nista imela samo svoje matere Ines, ampak tudi očeta Rozo, ki ju je varoval in bil tako dober ž njima«, rekla je deklica in vprašuje pogledala Heleno s svojimi velikimi očmi. „Oče Roza je bil tudi pri njih – Ti si moja mati – a kje je moj oče? Ali nimam tudi jaz očeta, ki me ljubi in bi me varoval ?“

»Ne, angelj moj, Ti imaš samo mene, svojo mater, očeta nimaš več“, odgovorila je Helena z težkim srcem.

„Potem je pač mrtev?“

„Da, za nas je mrtev.“

„Potem sva pa zelo revni in zapuščeni, mama, bolj revni ko ciganska otroka, ki sta imela očeta Rozo. In tudi staro mater sta imela, staro gluho Petronelo – kaj jaz nimam stare matere in starega očeta?«

Podoba iz preteklosti vstala je pri teh besedah nedolžnega otroka pred Helenino dušo in mraz jo je spreletel.

Stari oče je njo in otroka pahnil v noč in sneg, ko je smrtno utrujena in brez strehe ga prosila odpuščenja.

Otrok je pozabil te strašne prizore preteklosti, bolezen, katero je morala deklica takrat preboleti, je bila usmiljena in je izbrisala oni grozni spomin – zato je Helena v tem hipu hvalila milostljivega Boga.

„Kjo je pa moja dobra stara mati? Ali je tudi gluha?“ vprašal je otrok. „In kje je moj stari oče? Ali ne moremo k njemu?“

„Ne, ljubček moj, on je daleč, zelo daleč od tod! Gotovo ga ne bodeva videli nikdar več.«

„Nikar se tako ne jokaj, mama, drugače se moram tudi jaz jokati!«

Voz je peljal medtem mimo nasadov sladkorja. Na nekem kraju so iz visokih grmov radovedno gledale črne glave. Skoraj nagi črni možje in žene so delali tu na žarečem solncu.

Proti večeru približala se je kočija naselbini. Izmed velike skupine močnih dreves, kojih vrhovi so se pripogibali skoraj do zemlje, blestela je streha velike, gradu podobne hiše, ki je stala sredi starega drevja in bila menda bivališče gospodarjevo.

Ker so bili konji trudni in včasih po več dni ni bilo mogoče priti pod streho, pozdravil je Srečko Korošec, ki je imel na glavi velik slamnik, a je bil vzlic temu ogoren od solnca, z velikim veseljem to hišo.

Ustavil je konje, stopil z voza in potem odprl vrata.

„Tu smo prišli do neke naselbine, grofica; mislim, da bi naredili poskus se tu odpočiti", je rekel. „Ubogi konji so tako utrujeni, da se že komaj premikajo in čez noč moramo itak ustaviti, ker pridemo tu do krajev, kjer se ob straneh pota nahajajo prepadi.“

„Poskusimo torej, gospod Korošec, ako nas v tej hiši sprejmejo!“ je odgovorila Helena.

Tudi otrok, ki je bil truden in lačen, zaploskal je od veselja v majhne roke.

Helena ga je pobožala in ž njim izstopila.

Velika, bela hiša, ki je imela široko odprto verando, se je v večernem solncu že dobro razločila med drevjem. Korošec je peljal konja za vajeti, Helena in njen otrok pa sta stopali tiho poleg njega proti hiši.

Okna in vrata so bila zaprta in ob veliki nizki hiši ni bilo ugledati človeškega bitja. Za to hišo stalo je menda še drugo poslopje, morda velik hlev ali hiša za delavce in zalogo.

Srečko Korošec je pazno motril ta kraj s svojimi očmi.

Njegova izkušnja, katero si je pridobil na svojih potovanjih, in njegov praktični pogled si niso mogli razjasniti pomena te velike, čudovito tihe hiše.

Akoravno je bila pobeljena in je imela z vinsko trto obraslo verando, naredila je nekak poseben utis. Videti je bila mrtva, nič podobna človeškemu stanovanju. In ko je solnce zatonilo ter je mrak objel hišo in nje okolico, postal je utis še bolj neugoden.

Helena se je ustavila pri starih drevesih.

„Korošec!" je dejala. „Kaj neki je to, kar me od Gardenfilda sem tu prvikrat zopet napolni s tako odurnim čutom, s svarilom, ali kaj tacim?“

Tudi Srečko Korošec se je ustavil z vozom in konjema.

Zmajal je z glavo.

„Čudna se stvar tudi meni zdi!“ rekel je, „a naprej ne moremo. Tu moramo ostati čez noč, eden konj šepa in ne more dalje, drugi je pa tako utrujen, da se lahko vsak čas zgrudi.“

„Hiša je menda brez prebivalcev.«

„Potem se bodemo mi naselili vanjo!“ razjasnil je Srečko Korošec suhoparno. „Čudna hiša! A bogatega gospodarja mora biti; morda je jezdil proč.“

„Ne vem, kaj me tu tolikanj vznemirja –“

„A to vse nič no pomaga, grofica, pod streho moramo tu priti!“ odvrnil je Srečko Korošec, „če tu kdo stanuje ali ne, nam mora biti vse eno, ostati moramo tu.“

„Hiša je videti zaprta.«

„Okna so le tako gosto zagrnjena, morda pridemo vendar notri, ako ne, pa ostanemo na verandi«, in Korošec je vlekel konja s seboj proti hiši in potem mimo te zadaj na dvorišče in k drugemu poslopju, ki je sicer bilo videti tudi zaprto. Moral je spreči živali in naj bi jih tudi prepustil same sebi, saj paše je bilo dovolj za nje na okoli.

Helena je premagala svoje pomisleke in šla z otrokom k verandi, ki je bila gosto zaraščena s trto.

Nakrat je mala Lidija zaupila in se s strahom oklenila matere. Glavica ji je bila obrnjena proti verandi.

Helena je pogledala tja.

Tudi ona se je prestrašila.

Iz zelenja je gledala črna glava, oči so švigalo sem in tja, tako da se je belo od očesa še bolj razlikovalo od črne polti obraza. Glava je bila popolnoma pokrita s kodrastimi lasmi.

Na pol naga postava se je vzravnala in prikazala na odprtem kraju verande.

Zamorka je bila, ki je tu ležala in spala. Sedaj se je režala, da so se pokazali med debelimi ustni boli zobje, med tem ko je začudeno ogledovala Heleno in njenega otroka. Dopadlo se ji je menda, da se je deklica bala.

Helena je premagala svoj strah. Bližala se je vhodu verande, kjer se je zdaj prikazala zamorka.

»Ali stanuješ tu?‘‘ vprašala je zamorko.

Ta je prikimala z glavo.

„Jesi je tu rojena!“ je odgovorila.

„Si-li sama tu?" je vprašala Helena.

Jesi se je ozrla nazaj.

„Večer nastaja, prišel bo gospod Jak!“ je dejala.

»Gospod Jak? Ali je ta naselbina in hiša njegova?“

Jesi je zopet smehljaje pokazala zobe.

»Ne!« odvrnila je, »a gospod Jak je naš gospodar.“

»Ali nas moreš tu sprejeti? Ali bi nam mogel gospod Jak dovoliti prenočišče?“

Sedaj je šele opazila Jesi, da je bil Srečko Korošec s konjema in z vozom za hišo.

„Jak ima ključe,“ je odgovorila, „on seveda zamore vse, a on je hudoben.“

»On je gotovo Vaš paznik?“

„Njegov bič je mnogokrat radeč od krvi.“

V tem hipu je skočila Jesi z verande in hitela naproti ogorolemu možu s temno brado, ki je imel bel jopič, široke bele hlače in slamnik. V rokah je vlekel za seboj bič.

Jesi mu je povedala o posetu.

Mož se je le počasi bližal.

Helena in Korošec, ki sta pristopila, sta ga pozdravila.

„Vi bi radi prenočišča, milostna?" vprašal je Jak prijazno. „To lahko dobite Vi in Vaše spremstvo!" in pozdravil je Heleno.

„Kdo je posestnik te naselbine?" obrnila se je ta do paznika.

»Novega posestnika ni tu, milostna!" odgovoril je, „morda tudi še ne pride takoj, Vi se torej lahko tu odpočijete, kolikor časa se Vam zljubi."

„In konja?" je vprašal Srečko Korošec.

„Jesi, odpri vrata tu v hiši in tudi zadaj", ukazal je Jak in ji vrgel zvezek ključev.

Jesi ga je ujela in skočila na verando in odklenila tam nahajajoča se vrata, potem je hitela po verandi daljo za hišo, da bi tudi tam izpolnila paznikov ukaz, ki je imel tu, kakor je bilo videti, sam zapovedovati.

Med tem, ko je šel Srečko Korošec zadaj, da bi končno vendar spravil konja, kojih eden je še komaj hodil, šel je Jak s Heleno in njenim otrokom, ki sta mu le počasi sledila, na verando.

„Te sobe so Vam na razpolago, milostna!" rekel je Jak, stopivši s Heleno v prvo poltemno sobo. „Naredite si ugodno. Jesi naj Vam prinese luč in pokaže spalno sobo. Vaš spremljevalec naj spi zadaj."

Odšel je in pustil Holeno samo z otrokom v temni sobi.

Nepovoljni občutek, kateri se je je polastil v prvem trenotku, je sedaj še rastel. Bilo ji je, kakor da bi ji klical notranji glas, naj potuje dalje, naj rajši beži.

A saj ni mogla proč, ker ji je Korošec rekel, da konja ne moreta več vleči voza.

Prikazala se je svetloba na verandi.

Jesi je prišla neslišno, ker je hodila bosa, na verando in prinesla gorečo svetilko.

Sedaj je stopila v veliko, z vsem razkošjem in nizkimi blazinami opremljeno sobo.

Režala se je, ko je postavila svetilko na mizo.

„Tam je spalna soba, milostna«, dejala je in pokazala k nekim vratom. „V njej je več blazin. Jesi Vam želi lahko noč.“

„Donesi nam sveže vode!“ prosila je Helena, „umiramo žeje.“ –

»Tam je sadje v čaši, milostna.“

„Samo malo vode še prinesi.“

Mala Lidija je pokazala na veliko dragoceno kristalno čašo s srebrnim stojalom, ki je bila na mizici. Sadje je bilo vabljivo.

„Da, ljubček moj, le vzemi!“ rekla je Helena in ji podarila velik, sočen sad.

Takoj zatem prinesla je Jesi na srebrni plošči steklen vrč z vodo, steklenico težkega vina in dva kozarca. Nesla je vse v priležno spalno sobo in postavila na mramornato mizico, potem se je oddaljila in zaprla vrata verande.

Helena je nesla svetilko v spalno sobo. Bila je prostorna z odprtimi okni, katera so bila zagrnjena. Ob stenah so ležale nizke blazine z baržunastimi odejami. Te blazine so nadomeščale tu na jugu postelje. Na mramornati plošči blizu jodne blazine stala je pijača, katero je donesla Jesi.

Helena je napolnila kozarec z vodo in se okrepčala.

Deklica je pojedla sad in bila tako trudna, da so ji oči lezle skupaj.

Ko ji je Helena slekla obleko, položila jo je na blazino in jo pokrila. Poljubila je otroka in ga pustila moliti.

Potem je pa majhna Lidija tudi že zaspala.

Sedaj je Helena šele našla čas, ozreti se po zračni in potratno opremljeni sobi. Posestnik je moral biti jako bogat, to je pričalo vse.

In vendar – nepopisen strah pred nečem, česar še sama ni poznala, in česar si ni mogla raztolmačiti, je navdajal Heleno. Stopila je k vratom in jih zaklenila.

Zamorka je naredila nanjo dober utis.

Jesi je bila dobrovoljna ženska.

Nje se ni bala Helena.

Paznik črnih delavcev?

Mož je izgledal hudobno.

Menda je bil tudi z zamorci neusmiljen, kakor se je izrazila Jesi.

A njega ni zadeval Helenin strah.

Zaklenila je vrata in se ravno namenila leči k počitku, ker je bila silno trudna, ko je nehote pogledala k oknom.

Kaj ji je pomagalo, da je zaprla vrata, saj bi lahko vsak, ako bi odstranil zavese, prilezel skozi okno.

To je bilo novo razkritje, ki jo vznemirilo Heleno.

Stopila je k oknu in prisluškovala.

Zunaj je bilo vse tiho.

Srečko Korošec se je menda v zaliišji vlegel k počitku.

Majhna Lidija je spala mirno in trdno na svoji blazini.

Kaj je torej vznemirjalo tolikanj Helenino srce, ko vendar ni bilo nobenega povoda?

Odločila so je, vleči se na drugo blazino, zapustila je okno in se bližala v kotu stoječi zrezljani mizici, da bi uredila lase.

Sedaj je opazila, da je to bila kadilna miza.

Nakrat so se ji oči izbuljile, gledala je srepo – na majhno stvarico, ki je bila na kadilni mizici.

Ta stvarica vzbudila ji je to hipno grozo –

Bil je to majhen zamorček iz težkega srebra, ki je držal zlato pepelnico.

Ko je bila Helena družabnica v Gouldovi hiši, je videla to dragocenost v kadilni sobi!

Kako je prišla zdaj sem?

Pripognila se je –

Da, to je bil isti, umetno izdelani zamorec, ista zlata pepelnica!

A sedaj je pregnala Helena ta strah.

Saj je bilo lahko več takih, enako izdelanih reči.

To je bil le slučaj, da je našla tu ravno tako reč.

Vsekakor pa je bil ta slučaj čuden in je zbudil v njeni notranjosti mučne spomine.

A bila je tako zaspana, tako trudna, da je padla na blazino, ne da bi bila ugasnila luč.

Čez nekaj trenotkov so se ji že zaprle oči, in enakomerni težki dihljeji pričali so, da jo je objel spanec.

Noč je nastala.

Gotovo je minila ura, ne da bi bila prenehala tihota.

Polnoč je že moralo biti, ko je nekak čuden šum motil mir, ki je vladal v hiši.

Sprva se ni moglo razumeti, od kod bi prišel ta šum in kaj ga je provzročilo.

Ali je bila zunaj žival, ki je od daleč dajala te glasove od sebe?

Ali je brenčal na verandi k ak velik ponočni metulj tako čudno, da je bilo slišati kakor daljno petje?

Helena in nje hčerka tega nista slišali, spali sta trdno.

Zdaj pa je prihajal ta čudni šum bliže.

To so morali biti človeški glasovi, neubrani, globoko in hripavo pojoči možje, ki so bili morda pijani.

Ali je bilo to nekaj črnih delavcev, nekaj pijanih zamorcev, ki so šli sredi noči mimo?

Ne! Zamorsko pesmi imajo nekak čuden enoglasen značaj, imajo čisto posebne napeve.

In petje, ki je vedno bliže in razločneje donelo, je bilo drugačno.

To je bila amerikanska pesem: Yankee dudle dandy, ki je donela skozi noč.

Trije možje so to morali biti in njihovi glasovi so značili, da so užili čez mero vina ali žganja.

V bližini hiše so se menda ustavili in petje je ponehalo.

„Ti, šomašter,“ zadonel je hripav glas, „tu mora biti.«

„Lepa hiša,“ oglasil se je drugi, „ta mi ugaja! Tu ostanemo!«

„France, pojdi po konje!« zavpil je tretji.

„Hiša je zaprta, kakor je videti.«

„Kaj to – ali nismo gospodarji tu? Potem trkajmo toliko časa, da se nam odpre!«

Glasovi so se bližali.

Sedaj se je lahko razločilo, da so šli težki koraki po stopnicah na verando.

In še vedno se ni prebudila Helena!

„Ti, Silver, tu je še luč, kakor se vidi,« rekel je eden mož. –

„Tem bolje, žejen sem," odgovoril je Silver.

Možje so glasno štorkljali po verandi.

Sedaj je menda eden prišel do velikih hišnih vrat.

Glasno trkanje je zadonelo. Slišalo se je, kakor da bi tolkli s pestmi in nogami ob vrata.

Štiriinpetdeseto poglavje.
Lopovski pajdaši.
[uredi]

Predno poročamo, kaj se je potem dogodilo v skrivnostni hiši, poseči moramo za nekaj tednov nazaj in se vrniti k oni noči, v kateri se je posrečilo polkovniku Vilsonu uiti iz velikega ciganskega voza.

Vilson ali Sever se je s tako spretnostjo zmuznil, da ga Rogers in njegovi policaji niso našli, in medtem ko se je polkovnik obrnil, da bi iz Novega Jorka vse možno storil, ostalo je le nekaj policajev za sledom žene z modrim pajčolanom.

Nekaj dni potem sedeli so pred krčmo, v bližini nekega majhnega mesteca, oni trije lopovi, ki bi bili v Filadelfiji kmalu prišli v roke pravice, ko so tam, kakor smo videli, poskusili ulom.

Samo bivši učitelj je našel in si prisvojil precejšno svoto, ker je pa moral svoje tovariše sedaj preživeti, je šel denar h koncu.

A to ni oviralo te tri može, da bi si tu v krčmi ne privoščili vina.

Pili so in peli in bili dobre volje.

Prišli so mimo vozniki s tovornimi vozovi in nekateri so se ustavili, da so krmili konje.

Evans, France in Silver čutili so se tako varne, da so se začeli posvetovati za kako novo pot, po kateri bi prišli do denarja.

Sedeli so pri mizi pred hišo ter pridno pili, medtem ko je postajal mrak in ogrnil krčmo in vso okolico v svojo temoto.

Klopi in mizo so bile od vhoda v hišo oddaljene, ker tik pred hišo, kjer so se vstavljali vozovi, ni bilo prostora za te v zemljo pritrjene mize in klopi.

Bivši učitelj je kadil svalčico in sanjavo zrl na cesto.

Nakrat je opazil ženo, ki se je v temoti na cesti prikazala, se bližala z naglimi koraki in se ozirala na vse strani.

Bivši učitelj pa jo tako premagal svoje iznenadenje, da njegova tovariša nista ničesar opazila.

Spoznal je v bližujoči ono gospo z modrim pajčolanom, katero je videl v družbi Goulda ali Severja ali vsaj v njegovi bližini.

Gospa je šla v krčmo.

To opazovanje vzbudilo je v učiteljevi glavi hipno misel, neki načrt.

Ako je bil Sever v bližini!

Ako bi ga mogel tu v roke dobiti!

Potem bi se mu nudila prilika, da bi si dal to pot svojo molčečnost boljše plačati.

Tu je bilo napraviti nokaj tacega, kar je imenoval „kupčijo“.

A spremljevalcema ni povedal ničesar. Ko sta bila zapletena v pogovor, je šel v hišo.

Stopil je previdno v gostilniško sobo, kjer so sedeli različni ljudje.

Gospe z modrim pajčolanom ni bilo videti.

Mislil si je, da je v kaki drugi sobi, in pristopil h krčmarici.

»Tista gospa, ki je ravnokar prišla, ostane tu pač čez noč?« je vprašal potihoma.

»Da! Kaj jo poznate?“ je dejal krčmar.

»Videl sem jo že in bi jo rad nekaj vprašal,“ je odvrnil Evans.

»No, tu pa naletite slabo,« se je smejal gostilničar. „Zdi se mi, da je nek moški pri nji, ker sem slišal korakanje proti njeni sobi.“

Bivši učitelj je koj mislil, da je obiskovalec Sever.

»Kje je njena soba?“ je vprašal.

„Na drugi strani veže.“

Evans je zdaj vedel vse, kar je hotel vedeti, in je šel iz sobe. –

V veži je videl vrata na nasprotni strani.

Približal se jim je in poslušal.

V sobi je bilo vse tiho.

Evans je potrkal, v tistem trenotku pa je tudi že odprl vrata. –

V sobi je gorela luč.

Svetloba je padala na rudečo uniformo polkovnika, ki je bil sedel pri mizi in je zdaj skočil raz stol.

Smehljaje je vstopil bivši učitelj, se previdno ozrl in vrata za seboj zaprl.

„Ste-li sami, gospod Gould?« je vprašal. „Ali je gospa z modrim pajčolanom odšla?“

„Zakaj? Gospa se lahko vrne vsak hip“, je odgovoril polkovnik.

„Jaz je ne potrebujem«, je dejal Evans in pristopil bližje. »Ne iščem nje, ampak Vas, gospod Gould!“

Polkovnik ga je grozeče pogledal.

„Ne imenujte tega imena!“ je siknil.

„Kako se pa zdaj imenujete?«

»Polkovnik Vilson sem!“

„Pri moji veri – uniforma je krasna! A jaz, gospod polkovnik, sem v zadregi –“

»Vi ste lopov!" je zahreščal polkovnik. „Postali ste navaden tat. V Sulivanovi hiši sem Vas rešil; bolje bi bilo, da sem Vas izročil policiji.“

»Ej, gospodine, če bi bili to storili, bi bili šli skupaj z menoj v ječo," je odgovoril dolgi suhi nekdanji učitelj hladnokrvno, »in tega si niste želeli, kajti mene bi bili zaprli samo za nekaj mesecev, Vam pa bi bili prav gotovo izpihnili luč življenja."

Sever je jezno gledal predse.

Čutil je, da ga ima bivši učitelj v rokah.

Evans pa je s porogljivim usmevom motril Severjevo uniformo. –

»Ves hudičevi ste“, je rekel prijateljsko. „Seveda, če ima človek dovelj denarja, se lahko namaškeradi. Vi ste se polastili velikanskega premoženja, to vem, in zdaj ste na potu proti jugu, kjer po Gouldu nihče ne vprašuje –“

Severjeve oči so se srdito zaiskrile; – segel je po svoji sablji. –

„Tako, tako! Tega imena ne smem imenovati,“ je hitro dostavil bivši učitelj. „To si moram zapomniti. Sicer mi pa lahko zaupate, gospod polkovnik, ker znam dobro varovati vsakovrstne skrivnosti. Seveda moram biti v položaju –“

Evans je nakrat utihnil –

Pogledal je bil na okno –

„Prokleto!“ je zamrmral.

„Kaj pa je?« je vprašal polkovnik.

„Nikar se ne obrnite. France in Silver gledata pri oknu. France Vas pozna. Ravnokar je smeje se pokimal tovarišu Silverju –“

„Tisoč vragov!“ je klel Sever. „Kaj ste mi privlekli ta dva capina na vrat!“

„Tu sta – kaj hočeta! Jaz jima nisem ničesar povedal. Iskala sta mene in slučajno prišla k oknu.“

France je zdaj potrkal na okno.

„Odpravite ta dva capina!“ je zamolklo ukazal Sever.

„Saj meni tudi ni ljubo, da sta Vas spoznala. Kaj je zdaj storiti?“

Silver in France sta odšla od okna in stopila v hišo.

„Znebiti se jih morava«, je nadaljeval bivši učitelj. – „A kako? Kakor klop se me držita. Najbolje bi bilo, da podarite vsakemu par sto dolarjev –«

„Kaj ste znoreli?“

„Drugače ne pojde, gospod polkovnik!“

Vrata so se odprla.

Zadovoljno se smehljaje sta zdaj vstopila pajdaša bivšega učitelja.

„Hahaha“, se je smejal Silver. „Dobro sva jo pa le pogodila!”

France se je Severju okorno priklonil.

„Gospod polkovnik«, je rekel, „javljam pokorno –“

„Vrag vaju vzemi!" je zarohnel Sever. – „Jaz si Vaše družbe nisem želel.«

„Toliko bolj pa mi Vaše«, je odgovoril Silver. „Nam se godi slabo, ker se nam poskus pri Sulivanu ono noč ni posrečil.“

„Dajte jima kaj denarja«, je šepetal Evans Severju, „da gresta dobrovoljno.“

Sever je sprevidel, da bi bilo tako še najbolje.

Vzel je iz žepa bankovec za sto dolarjev in ga vrgel na mizo. –

Silver in France sta planila k mizi in segla oba hkrati po bankovcu.

»Najpametneje bi bilo, gospod polkovnik, če nas vzamete s seboj,“ je zdaj rekel bivši učitelj. „Na drug način se nas tako ne iznebite. In tudi Vi bi bili najbolj zavarovani, da Vas nobeden od nas ne izda. Vzemite nas seboj na jug.“

France je pristopil k Severju in mu nalahko potrkal na ramo. –

„Kdo ve, če nas ne bodete še rabili«, je dejal. „Krepki in odločni smo! Če imate pri sebi telesno stražo, Vam ne pride nihče do živega. In če nas plačate dobro, gremo za Vas tudi v ogenj.«

„Vzemite nas seboj, gospod polkovnik!“ je zdaj zaklical tudi Silver. „Živio naš polkovnik!“

Sever se je smejal.

Videti je bilo, da mu ta predlog ugaja.

„Ali poznate mesto Kolumbijo?“ je vprašal.

»Kolumbijo? Tja že najdemo,“ je izjavil Silver.

„Če greste od Kolumbije po veliki cesti v državo Georgijo, pridete blizu meje do velike naselbine, kjer se sadi sladkor“, je nadaljeval Sever. „Velika hiša te naselbine leži pod skupino starih dreves. To je moje posestvo."

Silver in France sta kar zijala, bivši učitelj pa je natančno poslušal.

„Torej ste postali velik posestnik«, je pripomnil Silver.

"Ali imate tudi kaj sužnjev in delavcev?«

»Sužnjev, da, potem nadzornika in črno postrežnico. Sam sem bil tam le tedaj, ko sem to posestvo kupil,“ je pripovedoval Sever. „Zdaj še ne morem tja, ker iščem ženo, ki jo ljubim. Zdaj je hiša prazna, če hočete tja, lahko tam nekaj časa veselo živite."

„Gremo, gospod polkovnik!« je zaklical France. „Ta pot nam ni predolga."

V tem, ko sta si Silver in France zadovoljno mela roke in delala svoje načrte, je bivši učitelj pristopil k polkovniku.

»Gotovo imate z nami posebne namene«, je zašepetal na uho. „Z nami se da marsikaj napraviti. In kaj je s tisto ženo, ki jo iščete? Kaka žena je to?«

„Pevka!"

„Kaj – lepa gospodična Oldenburg? To poznam, videl sem jo.“

„Bil sem ji na sledu, a sem sled zopet izgubil," reče polkovnik.

„Od denarja, ki ste ga dali onim dvema, ne dobim jaz ničesar, gospod polkovnik. Treba bo pač, da sežete še enkrat v žep, zakaj brez denarja ne morem naprej."

»Zahtevam, da še to noč odpotujete," se je zdaj Artur Sever oglasil. »Nadalje še zahtevam od vas, da me nikdar ne imenujete drugače, kakor polkovnik Vilson, in če govorite o meni, tudi ne imenujete drugega imena.“

Silver in France sta to obljubila in pritrdila s svetimi prisegami.

»Pojdita zdaj ven in me počakajta«, se je obrnil Evans proti svojima tovarišema. „Takoj pridem.“

France in Silver, ki sta morala bankovec za sto dolarjev menjati, da sta si mogla denar razdeliti, sta zdaj hitro zapustila sobo. –

Zdaj je bil Evans sam s Severjem.

„Lahko nas boste porabili, gospod polkovnik," je menil bivši učitelj, »popeljemo se na plantažo in Vas tamkaj počakamo, da sprejmemo Vaše ukaze. Na našo molčečnost pa se lahko zanesete. Gotovo boste nas še veseli, ali tu –"

Evans je privlekel denarnico iz žepa, jo odprl in jo zdaj pomolil Arturju.

»Sami poglejte, gospod polkovnik,« je dostavil.

„Nenasitljiv capin ste!« zaškripal je ta z zobmi. „Kam pa ste deli denar, katerega sem Vam dal?"

Evans se je komično nasmejal ter brezbrižno zmajal z rameni. –

„Vse je šlo, gospod polkovnik," je odgovoril. »Saj ti vragi človeka popolnoma oropajo!“

„Vzemite torej; a to je zadnje!« je rekel Artur in položil nekdanjemu učitelju nekaj zlatov v odprto denarnico.

Evans je globoko vzdihnil.

„Če bi ne vedel, da nam na plantaži ne bo ničesar manjkalo, potem bi ne mogel biti s tem zadovoljen," je menil zdaj Evans.

Polkovnik je zapovedljivo pokazal proti vratom.

Bivši učitelj se je priklonil ter zapustil sobo.

Zunaj zadonelo mu je divje petje na uho.

Pred vratmi krčme sta sedela France in Silver ter veselo popivala.

Saj tako dobro jima še nikdar ni bilo.

Ko je Evans pristopil k njima, pozdravila sta ga z glasnim vpitjem.

Bila je že pozna noč in v krčmi že zdavno vse tiho, ko so se konečno ti pajdaši odpravili, da gredo proti prvi postaji, in od tam odpotujejo na posestva polkovnika Vilsona.

Ker je pa bilo Vilsonovo posestvo daleč od železnice, morali so, ko so že dolgo pot prevozili in bili že nekaj dni in noči na potu, zopet iti peš.

Tako so bili na oni večer, katerega smo že na kratko omenili, dospeli v bližino posestva.

Ko so spotoma toliko popili, da so bili popolnoma pijani, prišli so pozno noči na konec svojega potovanja.

Tudi denar je bil pri tem dobrem življenju popolnoma pošel, a to je bilo zdaj brez pomena, saj so prišli zdaj na posestvo, v katerem so bili sami gospodje. ==Petinpetdeseto poglavje.
Zbujenje.==. Policijskega maršala Bernarda so bili prepeljali v Novi Jork in ga oddali v bolnici za uradnike, kjer je ležal v visoki in hladni sobi.

Dali so mu posebnega strežnika.

Preteklo je več dni, predno je Bernard prišel k zavesti.

Rana sicer ni bila globoka, a Bernard je izgubil mnogo krvi in vsled tega bil več dni v smrtni nevarnosti.

Ali zdrava natura Bernardova je končno le začela zmagovati.

Nekega dne je odprl oči in izpregovoril nekaj besedi, ki so pričale, da je prišel k zavesti.

Zdaj mu je trebalo prav posebne postrežbe, da je prišel do moči.

Prvo Bernardovo vprašanje se je tikalo njegovega smrtnega sovražnika Severja, ki ga je bil tako težko ranil.

Žal, da so bili brez uspeha vsi storjeni poskusi, ujeti polkovnika.

Poizvedbe niso ničesar spravile na dan.

Severja ni bilo dobiti.

Sodilo se je, da je slekel uniformo in se odpeljal v Evropo ali kam drugam.

Ta vest je policijskega maršala močno razburila.

Zdravniki so ga le težko pomirili.

Najraje bi bil skočil iz postelje in šel lovit Severja.

Na to pa sedaj ni bilo misliti.

Naslednjega dne, ko je bil Bernard že iz nevarnosti, je prišel v bolnico policijski polkovnik Rogers.

Bernard ga je veselo pozdravil.

Rogers je bil globoko ginjen, ko je zagledal smrtnobledega maršala.

Solze so mu porosile oči.

V prvem trenotku še govoriti ni mogel.

„Povejte mi vendar, gospod polkovnik, kako je mogoče, da ta Gould ali Sever ali Vilson še vedno ni ujet,« je rekel Bernard. »Da me je moral ta lopov narediti nesposobnega za službo.«

»Ljubi moj maršal,“ je odgovoril Rogers, „kar je bilo v človeških močeh, se je vse zgodilo. Kdo pa ve, kako se je ta premeteni hudodelec sedaj preoblekel, da je utekel svojim preganjalcem.«

„In ona reva – mlada žena?“

„Helena? Gospa Severjeva?« je vprašal Rogers.

„Kaj ne veste, da je Helena Severjeva nastopala v Filadelfiji kot pevka Oldenburg in žela velikanske uspehe?“

Rogers je strmel v Bernarda, kakor bi mislil, da se mu blede. –

„Saj veste, da zna lepo peti,“ je nadaljeval Bernard. „Poskusila je kot pevka kaj zaslužiti. Kakor veste, sem jaz sledil Severju in ga našel kot polkovnika Vilsona v tisti dvorani, kjer je Helena pela.“

„Maršal – kaj je to res –“

„Poslušajte! Okolnost, da se je Helena polkovnika ustrašila, ker ga je spoznala, je v meni utrdilo mnenje, da sem dobil hudodelca Goulda.“

„ln Helena – ste-li ž njo govorili – – “

»Polkovnik jo je nadlegoval s svojimi ljubavnimi ponudbami.«

„Ta ničvredni obešenjak.“

»Ko je pred njim bežala v Gardenfild, ji je sledil –“

„In Vi njemu –“

»Našel sem ga v tisti gostilni, kjer se je bila Helena nastanila."

»Torej je bila reva vnovič v oblasti onega groznega človeka?“

»Ne, tako daleč ni prišlo. Jaz sem bil v njeni bližini, prosila me je pomoči in jaz sem bil prepričan, da po njej vjamem Severja. Zato sem se skrivaj peljal v Gardenfild. Tam sem se skril. Dogovorjeno je bilo, da mi Helena da znamenje, čim pride Sever v njeno sobo –“

»In kaj se je zgodilo?«

»Ko bi bila le znamenje dala –“

»Kaj mislite, maršal, da se je pustila pregovoriti ali da se je bala –“

»Vem natančno, kaj se je zgodilo. Sever je imel njenega otroka pri sebi – “

»Malo Lidijo?“

»Da bi imel tako mater v svoji oblasti.«

»Ta je sam hudič!“

»Ha, hudič je, gospod polkovnik! Helena ga je pustila potegniti, ker ji je vrnil otroka.“

»Pomislite, gospod maršal – materino srce –«

»Saj se ne hudujem nanjo,“ je nadaljeval Bernard, »ravnala je le nepremišljeno. Saj bi bila vse eno dobila otroka, če bi jaz mogel prijeti Severja.«

„Tega reva v svojem strahu ni premislila."

„Sever je utekel. Našel sem ga v ciganskem vozu –“

„In Helena?«

„Kam je ta s svojim otrokom prešla, tega res ne vem."

„Sever jo gotovo ni izpustil iz svojih krempljev. In nikogar nima, ki bi ji pomagal.«

„Pač! Pri sebi ima nekega mladega moža, ki opravlja vse njene posle. Povedala mi je, da ga pozna še izza časov, ko je bila pri svojih stariših. Našla ga je potem tu v blaznici –“.

„In on ji je pomagal pobegniti iz blaznice,« je hitro pristavil Rogers. „Vem, da je to zvest in pošten človek. Torej menite, da je ostal pri nji v Gardenfildu?«

„O tem ne dvomim.«

„A kam je neki šla? Ko sem Vas našel nezavestnega v vozu, je bil Gould že pobegnil z ono signoro Astrelo, ki jo vedno blizu njega, kadar mu grozi kaka nevarnost,« je dejal Rogers. „Ta ženska je ravno tako nevarna, kakor Sever.“

„Nevarna in za vse sposobna,« je pritrdil Bernard. „Jaz vem to najbolje, ker sem imel že opraviti ž njo. Gotovo je pobegnila s Severjem, če pojdete njega iskat, gospod polkovnik, ne pozabite nanjo.«

Rogers je zamišljeno gledal predse v tla.

„Ko bi le mogel izvedeti, kam je šla Helena z otrokom," je rekel po kratkem molku, „kajti prepričan sem, da je Sever ne izgubi iz oči in da vsled tega še ni zapustil Združenih držav.«

„Tu naj bo in še naj bi ga ne bili zasačili?« je vprašal Bernard.

»Pomislite dvoje! Prvič, da je dovolj pokrajin in krajev, kjer se lahko mudi, ne da bi se kdo zanj zmenil, – in drugič, kdo nam jamči, da ne nastopa v drugi ulogi z isto spretnostjo, kakor je nastopal kot polkovnik Vilson.«

„Z isto spretnostjo! Prav pravite, gospod polkovnik! Saj ni samo častivrednega senatorja Wooda, nego tudi bogatega Vanderbilta tako premotil, da mi je ta zatrjeval, da pozna polkovnika Vilsona že iz Novega Orleana in lahko zanj jamči.«

„Saj je v Novem Orleanu morda res kak polkovnik Vilson,« je omenil Rogers. „Taki pustolovci imajo časih kar čudovito srečo. Ako je šel na jug, mu bo težko priti na sled.«

„Ko bi le mogel iz bolnice!“ je vzdihnil Bernard. »Jaz grem še danes v Gardenfild.“

„Kaj nameravate, gospod polkovnik?«

»Zdi se mi, da dobim Severja najhitreje, če le izvem, kje je Helena.«

»Torej hočete njo iskati?“

„Da jo osvobodim onega groznega preganjalca. Dobila je otroka in ni jej več treba begati po svetu. Z Bogom, gospod maršal, okrevajte kmalu!"

Rogers je šel.

Srce ga je gnalo tja, kjer se je mudila ona, ki je nikdar ne pozabi.

Ljubka podoba Helenina mu je stala pred očmi.

Ta čista, plemenita žena je toliko trpela, da ni več verjela v srečo in da je bežala pred Rogersom, samo da ga ne naredi nesrečnega.

In on je vedel, da tudi Helena njega ljubi!

Kako težko se mu je morala odpovedati.

Koliko je morala trpeti!

A še ni bilo prepozno, jo prepričati, da pri njem vendar še lahko najde pravo in trajno srečo.

Polkovnik je šel še ta dan v Gardenfild, da začne tukaj svoje poizvedbe.

Peljal se je z železnico, seboj pa vzel konja, češ, da bo najbrž treba preiskati kraje, koder ne teče železnica.

Skrbelo ga je, kaj da je s Heleno, da, strah ga je bilo zanjo, kajti vedno mu je po glavi rojila slutnja, da jo Sever preganja, Srečko Korošec pa da ji ne more pomagati.

Ko je zvečer prišel v Gardenfild, je pustil konja na kolodvoru in je krenil v gostilno, kjer je bivala pred nekaj dnevi Helena.

Mislil je, da dobi tu njen sled.

V gostilni je izpraševal krčmarja, a pričakovanega pojasnila ni dobil.

»Toda, počakajte, gospod polkovnik,« je rekel krčmar, »morda ve moj Jim kaj povedati.“

Jim je bil hlapec krčmarja.

Gostilničar je poiskal hlapca in ga pripeljal Rogersu.

»Ali se še spominjate one gospe z otrokom?« je Rogers vprašal mladega hlapca.

„Seveda,« je odgovoril Jim, „saj druge gospe od tedaj sploh ni bilo tu. Potovala je s svojim lastnim vozom, z možem, ki je bil njen sluga in kočijaž.«

„Ali veste, Jim, kam se je peljala od tod?«

„Slišal sem, ko je rekla svojemu spremljevalcu, da hoče na jug. Govorila sta sicer tiho, da bi ju nihče ne slišal, a jaz sem bil za vratmi in sem razumel vse.«

„Torej se ni hotela peljati z železnico?«

„Tega ne vem, gospod polkovnik. Od tod se je peljala s kočijo in zdi se mi, da je hotela v Kolumbijo.«

„In od tedaj niste ničesar več slišali o nji?«

„Ne, gospod polkovnik.«

Rogers se je hitro odločil, da ostane v tej gostilni čez noč, drugi dan pa se pelje z železnico v Kolumbijo. Morda dobi tam Heleno, saj je mogoče, da nastopa na jugu kot pevka.

Ta misel je v Rogersu obudila upanje, da le najde pod imenom gospodične Oldenburg potujočo Heleno. Če jo najde, ne odneha prej, dokler ne privoli, postati njegova žena.

Ko je naslednje jutro nadaljeval svoje potovanje, je povsod povpraševal po Severju in neki uradnik mu je povedal, da se je pred nekaj dnevi po isti železnici vozil tak človek v rudeči častniški uniformi.

To je še utrdilo Rogersovo mnenje, da Sever sledi Heleni in jo lovi.

Tekom prihodnjih dni je nanesel slučaj, da sta se z Rogersom peljala dva moža, ki sta morala biti z juga in imeti tam obširna posestva.

Rogers se v začetku ni menil za ta dva potnika, dokler ni vsebina njih pogovora obudila vse njegove pozornosti.

„Vermont je napravil krasno kupčijo«, je dejal eden potovalcev svojemu tovarišu. „Prodal je svoje posestvo, ki leži v Georgiji tik meje in to za ogromno ceno.“

„Hahaha«, se je smejal drugi potnik. „Torej se je vendar znebil tega razupitega posestva? Kdo je pa kupec? Domačin gotovo ne!«

„Kdo je kupec, tega ne vem, to pa vem, da je Vermontu izplačal vso kupnino v gotovem denarju.«

„Vermonta torej več ne plaši skrivnost njegove hiše.«

„Slišal sem sicer dostikrat, da Vermont ne mara v tej hiši prebivati, da je bila hiša vedno zapuščena, a pravi vzrok temu mi ni znan."

„To Vam ni znano? Saj je stvar tu povsod tako znana, da noben domačin ni hotel posestva kupiti.“

„Povejte vendar –“

„Vermont je bil oženjen, a samo malo časa. Njegova lepa mlada gospa je nakrat izginila. Nihče ni vedel, kaj se je ž njo zgodilo. Samo neka na posestvu službujoča ženska je skrivaj pripovedovala, da je Vermont pognal svojo ženo v smrt, ker je ljubil drugo in to vzel v svojo hišo. Vsled tega je njegova žena nekega dne zbežala iz hiše in skočila v vodnjak.“

„Ali je niso našli v vodnjaku?«

„Vodnjak je neki silno globok. Sedaj pa pride glavni del te zadeve. Vermont ni žaloval po svoji ženi, a da ni hotel ostati na svojem posestvu, tega je kriva tajinstvena prikazen. Kaj niste ničesar čuli o njej?“

„Ne, ničesar! Le povejte!«

„Kaj je na stvari, mi ni znano. Čulo se je, da je umrla žena začela v hiši strašiti. Ona ženska, ki je prva povedala, da hodi umrla gospa po noči z gorečo svečo po hiši, je to naznanilo plačala s svojim življenjem. Toda Vermont je moral tudi sam kaj doživeti s tem strahom –«

„No – in?«

„Ker je zapustil svoje posestvo.«

»Vermont? To je čudno, saj je vendar nasilen in neustrašen človek.«

»Res je tak in vendar je zapustil posestvo in se ni več upal v hišo.«

»Za to stvarjo mora tičati kaj posebnega.”

„To je lahko mogoče, zakaj strahov se Vermont ne boji. Druzega pa nisem mogel ničesar izvedeti. Posestvo je bilo zapuščeno in Vermont je je povsod ponujal na prodaj.«

»Saj ima vendar sužnje tam.«

»Da, polja se obdelujejo, a vse gospodarstvo vodi neki paznik. Poleg njega je še neka zamorka, ki naj biva v hiši, kjer je pa nikdar ni.«

„Ali je novi lastnik že tam?«

„To mi ni znano.“

»No, njemu se mrtva gospa ne prikaže, saj ž njim nima ničesar opraviti.«

„Nikar se ne posmehujte. Stvar je menda jako resna. Vermont ni nikdar o njej črhnil.“

„Ej, ljubi prijatelj, saj vender ne bodete verjeli v čeznatorne dogodbe?“

„Včasih se zgode stvari, katerih si nihče ne more raztolmačiti. Strahu na onem posestvu nisem sam nikdar videl, samo slišal sem o njem. Ali, če je zbežal tako neustrašen in hladnokrven mož, kakor je Vermont, če nihče ne mara prebivati v oni hiši -–“

»To je samo babjeverstvo“, se je smejal drugi popotnik.

»Oprostita, gospoda!" se je zdaj oglasil Rogers. »Nehote sem slišal vajin razgovor in priznati moram, da me zanima. Kje pa je ono posestvo, o katerem sta govorila?“

Popotnikoma se je videlo, da si nikakor ne želita razgovora z Rogersom. Komaj da sta nekaj odgovorila, potem sta užgala nove smodke in nekaj časa sploh molčala, tako da Rogers ni mogel ničesar več izvedeti.

Kar je bil slišal, ga je resnično zanimalo. Zaradi obnašanja na svoje bogastvo tako ošabnih mož se pa ni čisto nič jezil. Pri naslednji postaji sta popotnika izstopila.

Rogers je stopil in gledal za njima.

Zapazil je, da nista ostala tu nego le vstopila v drug voz.

Smejal se je polglasno temu vedenju. Peljal se je potem v Kolumbijo in sklenil, da se za skrivnostno posestvo več ne briga, nego da poišče Heleno.

Mislil je, da nastopa v Kolumbiji kot pevka.

To njegovo pričakovanje se pa ni izpolnilo.

Ko je prišel v Kolumbijo in se nastanil v hotelu, da bi se zopet enkrat v pošteni postelji pošteno naspal, je izvedel, da v mestu ni nikake tuje pevke.

Poiskati je moral torej Helenin sled.

Toda vsa poizvedovanja so bila brez uspeha – – o Heleni in o Srečku Korošcu ni bilo ničesar izvedeti.

Rogers se je na to odločil, da nadaljuje svoje potovanje na konju.

Tudi o polkovniku Vilsonu mu ni vedel nihče ničesar povedati.

Rogersa pa ni to niti preplašilo niti zadržalo. Pred očmi je imel vedno Helenino podobo, vedno se mu je zdelo, da jo sliši, klicati na pomoč.

Šestinpetdeseto poglavje.
Bela žena.
[uredi]

Helena se je zbudila.

V prvem hipu ni vedela, kje da je in kaj da jo je zbudilo. –

Ozrla se je po razsvetljeni sobi.

Zdaj se je domislila, kje da je.

Na oni strani je ležala njena hčerka in trdno spala.

Glasno trkanje, ki jo je zbudilo iz spanja, se je zdaj ponovilo.

Hripavi, surovi glasovi so ji udarili na uho.

Helena je poslušala.

Kaj se godi zunaj? Kdo zahteva v pozni noči, da se mu odpre.

Kesala se je, da je ostala v tej sumljivi hiši, kajti hrup je pričal, da so pred hišo pijanci.

Vstala je, da bi šla v sosedno sobo in mogla bolje slišati, kaj se zunaj godi.

Tiho je stopala k vratom v predsobo, katero je bila prej zaklenila.

Na verandi so razgrajali pijanci, kakor da bi bili tu gospodarji.

Ko je Helena odklenila in odprla vrata, je v veliki temni sobi zagledala nekaj belega.

Prestrašena se je ustavila.

Slaba svetloba, ki je prihajala iz spalne sobe, je padala na belo postavo.

Zdaj se je začela bela prikazen premikati.

Heleno je stresla groza tako, da se ni mogla ganiti in da so se ji ježili lasje.

Kakor zamaknena je gledala na belo prikazen. To je bila ženska. Obraza Helena vsled razburjenosti in strahu ni mogla spoznati.

Bela žena se za Heleno ni zmenila, nego odšla iz predsobe.

Kdo je bila ta tajinstvena žena? Torej vendar še kdo prebiva v hiši, dasi je zamorka Jesi povedala, da razen paznika in nje ni nihče v hiši in da je lastnik to posestvo prodal.

Bela žena je morala vendar tu prebivati in hišo poznati, ker stopa tako sigurno in ve, kam hoče. Kaj je morda Jesi oblekla belo obleko?

Ne! Helena je videla, da ima bela žena belo roko.

Zdaj je odprla bela žena v vežo vodeča vrata.

Ko je zaprla ta vrata, se je zdelo Heleni, kakor da se ji je vse le sanjalo.

A že se je čulo zopet prvo razgrajanje pijancev.

Silver je preklinjal.

»Hudič vzemi paznika!“ se je drl. „Dedca morda še doma ni! Tu je videti luč.“

Pijanci so z enega okna odstranili zaveso.

Pri oknu sta se pokazali dve glavi – Francetova in Silverjeva.

Helena je hitro stopila od vrat tako, da je stala na temni strani sobe.

„Če ne odpre, zlezemo skozi okno!“ je izjavil France.

V tem hipu so se odprla hišna vrata.

Držeč gorečo svečo v rokah je prišel Jak in odprl vrata.

Najprej je zagledal njemu neznanega suhega nekdanjega učitelja.

„Kaj razgrajate?“ je vprašal srdito.

Za Evansom sta se zdaj pojavila Silver in Franco.

„Kako se drznete tako razgrajati, capini pijani!“ je rohnel Jak. „Spravite se proč!“

Evans je izzivajoče pristopil.

„Kaj si dovoljuje ta paznik!“ je zaklical France.

„Govorite drugače, prijatelj!“ je rekel Evans Jaku, „sicer ne boste več dolgo paznik. Ne pozabite, kdo ste in kake so naše pravice.“

„Ne koraka naprej!“ je zakričal Jak in oči so se mu srdito lesketale. „Vi me še ne poznate! S takimi ljudmi postopam prav na kratko. “

„Prihajamo po naročilu Vašega gospodarja, gospoda Vermonta«, je zdaj resno in zapovedujoče dejal Evans. „Gospod nam je naročil, da ga tu počakamo. Mi smo torej tu gospodarji. Ali nas razumete? Vi nam nimate ničesar braniti, sicer Vas spodimo iz službe.“

„Če je tako, pokažite mi gospodarjev ukaz. Na besedo nedam nič. Sicer bi lahko prišel, kdor bi hotel in mi kaj tacega natvezi.“

„Nič se ne pogajaj s tem paznikom!“ je Silver zaklical Evansu. „Kdo ukazuje tu, on ali mi?“

„Grospod Vermont, moj dosedanji gospodar, Vas sploh ni mogel sem poslati, ker je posestvo prodal,“ je dejal Jak.

„To že vemo, prijatelj,“ je dejal Silver. „Le mirujte! Mi trije prihajamo po naročilu novega gospoda Vermonta in če ne ubogate, Vas zapremo za toliko časa, da pride novi gospodar sem.«

Jak, ki je menil, da te tri pijance že sam prepodi, je hotel šiloma narediti konec temu prizoru in zgrabil bivšega učitelja, da bi najprej tega ven vrgel.

Toda v tistem hipu sta Jaka napadla Silver in France in ga po kratkem boju vrgla na tla.

„Zdaj smo pa mi gospodarji!“ je kakor besen zaklical France, „in bomo tebi, stari lopov, že še posvetili.“

Zaman se je trudil Jak, da se napadalcem iztrga iz rok.

Napadalci ga niso izpustili, nego ga vlekli v kamrico na konci veže in ga tam zaprli.

Zdaj so bili res gospodarji v hiši in so se tega glasno radovali.

Bivši učitelj je vzel luč, ki jo je bil Jak seboj prinesel, ter je zaklenil hišna vrata.

»V tej sobi sem videl luč“, je dejal France in je stopil proti predsobi, ki je vodila k Heleni.

»Pogledati moramo, kaj je vse tu", je menil Silver in odprl vrata.

Helena je bila strahoma zbežala v svojo spalnico, se oklenila svojega otroka in poleg njega padla na vzglavje.

Evans je sledil svojima tovarišema s svečo.

Vsi trije so priropotali v spalnico in zagledali od strahu vso prebledelo Heleno.

Začuden se je vstavil France.

Bivši učitelj je pristopil in zagledal Heleno.

Na prvi pogled je spoznal, da je to pevka, o kateri mu je govoril polkovnik.

To je srečen slučaj, si je mislil, a svojima tovarišema ni povedal ničesar.

„To je ženska“, jima je dejal. »Pustimo njo in otroka. V hiši je dovolj sob in nam teh ni treba.«

„To je najbrž gospodarjeva žena", je menil France. „Nič se ne bojte, gospa, Vam ne storimo ničesar.

Tudi Silver se je obrnil.

„Idimo!“ je klical Evans svoja tovariša in se vrnil vpred sobo.

France in Silver sta mu sledila.

Ko so prišli vsi trije v vežo, je Evans izročil Francetu gorečo svečo.

„Preglejta gorenje sobe«, jima je rekel. „Jaz pridem koj za Vama in potem pojdemo spat.“

France je bil s tem zadovoljen in je vzel luč.

V tem, ko je šel s Silverjem po stopnicah, se je Evans vrnil k Heleni v sobo in zaklenil vrata za seboj.

Helena se je še vedno oklepala svojega otroka.

„Gospa“, je rekel bivši učitelj, „ni se Vam treba ničesar bati. Jamčim Vam, da se Vam nič ne zgodi."

Helena ni dala odgovora.

„Vi ste pevka Oldenburg«, je nadaljeval Evans. „Spoznal sem Vas takoj. Ostanite brez skrbi v tej hiši.«

Zdaj je Helena vstala.

„Ne, ne!« je zaklicala, „v tej strašni hiši ne ostanem. Le proč, le proč od tod!"

„Bodite pametni«, jo je miril Evans. „Jaz govorim z Vami v gospodarjevem imenu. Nas je gospodar sem poslal. V njegovem imenu smo tu.“

»Jaz ne poznam gospodarja tega posestva.“

„A jaz ga poznam, gospa.«

„Grozno se kesam, da sem tu iskala zavetišča. Ko se zdani, se peljem naprej. Moj voz in moji konji so zadaj.«

„Ne! Počakali bodete, da pride gospodar, ki Vas želi videti", je rekel Evans. „Te sobe ostanejo na Vaše razpolaganje. Nikar ne mislite, da ne poznamo obzirnosti, ki smo Vam jih dolžni kot ženi in umetnici. Le mirno spite.«

„Ta hiša je pekel!" je vzkliknila Helena.

Evans je smehljaje pristopil.

„Ropot Vas je prestrašil«, je menil, „a ta ropot je bil brez pomena. Prouzročil ga je paznik, ki nas ne pozna. Zdaj pa bo vladal v hiši mir, da boste lahko spali.«

Komaj so bile izgovorjene te besede, je v hiši počil strel.

Helena je od strahu kar omahnila na svoje dete.

Tudi Evans je strmel in hitro odšel, da vidi, kaj se je zgodilo.

Ko sta bila France in Silver prišla po stopnicah, sta stopila v prvo sobo.

To je bil salon. Opremljen je bil z mnogimi zrcali, nizkimi stoli in bogato rezljanim pohištvom.

France je posvetil na vse strani, ker kaj tacega še ni bil videl.

„Ti“, je dejal Silver, „tu se mi pa dopade.“

„Tacih sob bo še več", je odgovoril France in odprl druga vrata.

V tem trenotku sta se zavzela.

V lovsko sobo, ki sta jo odprla, je padala nekaka negotova svetloba.

Soba je bila velika in po zidovih je viselo mnogo starega novega orožja. Stoli in mize so imeli noge od rogov.

A te stvari niso provzročile Francetovega začudenja.

Sredi sobe je stala le slabo razsvetljena visoka žena v beli ponočni obleki.

Obraza ni imela zagrnjenega.

Ko se je bil France ustavil, je hitro prišel k njemu tudi Silver.

France ga je opozoril na belo ženo, ki se je zopet odvrnila od Franceta, kakor da jo ta nič ne briga, in hotela pri drugih vratih oditi iz sobe.

Silver se je surovo nasmehnil.

„Spet ena“, je rekel. „He, kdo ste pa Vi?“

France je ostal z gorečo svečo pri vratih, Silver pa je stopil proti beli gospe.

Ta se ni zmenila za gorenje vprašanje in Silverja še pogledala ni.

Ponosno je šla svojo pot.

To je raztogotilo Silverja.

„Pustite se vendar pogledati!« je zarenčal na belo ženo. „Če ste mlada in lepa, Vam bodeva kratila čas. Bela obleka Vam prav dobro stoji.«

France se je smejal na ves glas.

„Objemi jo malo!« je zaklical Silverju, »saj se najbrž le dela tako krepostno.“

Silver je bil popolnoma razpoložen, storiti po tem nasvetu svojega prijatelja.

Bela žena še ni bila prišla do vrat; ravno je bila ob zidu tam, kjer je viselo več lepih samokresov.

Iz temnih njenih oči, obrnjenih proti približajočernu se Silverju, so švigali bliski.

Toda Silver se tacih bliskov ni bal.

Objel je vitko ženo, da bi jo pritisnil k sebi in ji dal poljub.

Nakrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Bela žena je stegnila roko proti zidu.

Že je imela v rokah samokres.

Silver je strahoma odskočil.

Hotel je beli ženi zaklicati nekaj surovih in žaljivih besedij. –

Do tega pa ni prišlo.

Bela žena je nanj sprožila samokres.

Zadonel je močan strel.

Silver je kar odletel.

Gost dim je objel balo ženo.

Pri odprtih vratih s svečo stoječi France se je tudi hitro umaknil, tako da je nastala tema v sobi, kjer je bil Silver.

Ta je začel strašno rjuti.

»France!« je tulil, »hiti sem!«

Pri tem je divjal, kakor bi bil obstreljen.

France je planil z lučjo v sobo, a videl je v isti samo Silverja.

Bele žene ni bilo nikjer.

„Za njo!“ je kričal Silver. »Streljala je name.“

„Ali si ranjen?"

„Ne vem«, je odgovoril Silver in se otipaval.

„Kam je pa šla? Kdo je pa bila ta ženska?«

Silver je pokazal na vrata in jih odprl.

Bele žene ni bilo videti.

Silver in France sta urno hitela naprej, da bi vjela belo ženo. –

»Nekje tod mora biti!“ je robantil Silver in omahoval sem in tje. „Dobiti jo moram!“

Zdaj je prihitel tudi nekdanji učitelj.

„Kaj se je zgodilo?“ je izpraševal.

France mu je povedal, da je neka bela žena šla skozi sobo in ustrelila na Silverja.

Zdaj so iskali vsi trije.

Stikali so po vseh sobah okoli, a bele žene ni bilo dobiti nikjer.

»Strahopetca sta!« je končno dejal Evans. »Strahov tu ni in kako naj pride kaka ženska v hišo razen one, ki je spodaj. Kdo ve, kaj sta videla?“

Ker ni bilo najti nikakega sledu, sta se morala tudi Silver in France udati.

Rotila pa sta se, da bodeta pazljiva in da že doženeta, kdo je bela žena.

Sedeminpetdeseto poglavje.
Gospodarjev prihod.
[uredi]

Kar je Helena doživela to noč, je le povečalo bojazen, ki jo je obšla že koj o prihodu.

V tej hiši ni hotela ostati za nobeno ceno.

Kleče poleg svoje hčerke je težko čakala jutra.

V hiši je bil zavladal mir, a ponočni dogodki so Heleno tako razburili, da ni mogla zatisniti očesa.

Dušo ji je morila strašna slutnja – bilo ji je, kakor da jo čaka nova groza, novo trpljenje, dasi sama ni vedela, kaj ji provzroča ta čutila.

Sklenila je, da pokliče Korošca, čim se zdani in da še na vse zgodaj odpotuje.

Z rastočo nestrpnostjo je štela trenotke in čakala zarje.

Konečno se ji je zdelo, kakor da se je začelo daniti.

Vstala je, ugasnila luč in stopila k oknu.

Ko je odstranila zastor, je videla pred seboj zelo obširno dvorišče.

Razločila je tudi postranska poslopja in mogla šteti vrata teh poslopij.

Tam nekje je moral spati Korošec.

Tudi hlev je bil tam.

Njen voz je stal v ozadju na dvorišču.

Helena se je odločila.

Pustivši otroka spati je tiho odšla iz sobe in odprla vrata na verando, kjer ji je udaril sveži jutranji zrak naproti.

Nič se ni ganilo.

Vsa narava je še dremala.

Ako se Korošcu posreči hitro vpreči, Heleni pa z otrokom sesti v voz, bi mogli morda vendar le zapustiti to tajinstveno hišo. –

Helena je stopila na dvorišče.

Zdaj je morala poiskati kraj, kjer je prenočil Korošec.

Ta menda ni ničesar tega slišal, kar se je zgodilo v tej noči. –

Previdno in počasnih korakov se je Helena bližala prvim vratom.

Zapazila je zdaj, da niso zaklenjena, marveč da so le prislonjena.

Odprla jih je previdno.

Močan smrad je udaril iz temnega prostora.

Tu je na slami ležalo kakih deset ali dvanajst zamorcev, sužnjev.

Ležali so kakor bi bili ubiti.

Helena je tiho zaprla ta in šla urno dalje proti drugim vratom.

Ko se je dotaknila kljuke drugih vrat, so se ista počasi odprla. –

Pred njo je stal Srečko Korošec.

V smrtnem strahu mu je zašepetala Helena:

»Usmilite se, gospod Korošec – bežimo!“

»Za Boga, grofica, kaj ste že vstali?“ je vprašal Korošec začuden.

»Spala sem le jako malo.“

»Ravnokar sem se prebudil in hotel pogledati, če je že dan. V tem vražjem gnezdu se človek kaj slabo počuti.“

»Ali niste slišali, kaj se je zgodilo ponoči?«

»Ne, grofica; kaj je bilo?«

»Trije pijanci so prišli v hišo. Bili so tudi pri meni v spalnici. To Vam je bila strašna noč. Grozno so razsajali.«

»Jaz nisem ničesar slišal. “

»In ta groza! V hiši mora biti tudi neka ženska. Kakor strah se je ponoči plazila po sobah.“

»Ženska? Saj ni mogoče! Saj mi je Jesi sinoči izrecno povedala, da razen Vas in Jaka ni nikogar v hiši.«

»Žena v beli nočni obleki je hodila po vseh sobah.«

»To se Vam je gotovo sanjalo, grofica.«

»Ali Korošec –“

»Jaz se seveda držim tega, kar je povedala zamorka."

»In v spalnici –“

„Kaj je še nekaj tajinstvega v tej ponosni in skrivnostni hiši?“ –

„Strašen spomin –«

„Saj se kar tresete – kaj je pa bilo?"

„V spalnici sem našla posodico za pepel, tisto, ki sem jo videla v Gouldovi hiši –“

„No, če ni nič drugega – “

»Niti ure ne ostanem več v ti hiši. Tu me še strah umori, oni trije potepuhi ali razbojniki so se polastili hiše –"

„Naj se le, saj pride danes novi lastnik.“

„Jaz ga ne počakam, Korošec. Če nočete iti, grem z otrokom sama iz te strašne hiše.

„I, kaj vendar mislite, grofica. Samo Vas ne pustim proč. Če hočete, se odpeljemo že čez uro. Samo umijem se in dam konjem jesti in piti."

„Hitite, Korošec, za Boga, hitite!“ je prosila Helena. „Le tu se ne mudiva."

„Le pripravite sebe in hčerko", je dejal Korošec. „Zdaj se dani in v kratkem se lahko odpeljemo. Sicer pa se ničesar ne bojte, saj sem jaz pri Vas.“

„Kaj hočete Vi, Korošec, proti trem razbojnikom!"

„Saj je tudi paznik Jak v hiši."

„Meni se zdi, da so razbojniki Jaka ponoči ubili.«

„No, najbrž ne bo take sile, grofica; ponoči se človeku vsaka reč grozneja dozdeva. Kaj pa so hoteli oni razbojniki?"

„Trdili so, da jih je poslal novi gospodar."

„Morda so na novo najeti delavci."

„Ne, ne, Korošec! Pa naj bo kakor hoče – le proč od tod. Smrtni strah me obdaja; zdi se mi, kakor da me zadene tudi nova nesreča."

„Za zdaj, grofica, se le povrnite v hišo," je miril Korošec zbegano Heleno. „Jaz že vse preskrbim in predno se oni trije zbude, se že odpeljemo."

»Zahvalila se bom Bogu na kolenih."

Helena je šla spet v svojo sobo.

Ko je zbudila Lidijo ter jo oblekla in opravila, je poteklo četrt ure.

Helene se je polastil nov nemir.

Nakrat je čula hitre korake na dvorišču.

Stopila je k oknu in odgrnila zagrinjalo.

Srečko Korošec je tekel čez dvorišče.

Hlevna vrata onkraj so stala odprta.

Korošec je menda tudi izgubil dosedanji mir, kajti njegov obraz je kazal strah in jezo.

„Ne moremo odpotovati, grofica!“ klical je, »zgodilo se je sleparstvo, nezaslišana hudobija!“

Helena se je prestrašila.

„Kako pa izgledate, Korošec?“ je vprašala.

Mlademu možu so tekle debele solze iz oči.

»Uboge živali, sramota je to!“ je odgovoril. „Da bi jaz vedel, kdo je bil ta ničvrednež!“

»Povejte vendar, kaj mislite!“

»Lopovu bi se moralo odsekati roke!“ je nadaljeval Korošec z nepopisno jezo in škripal z zobmi. „Kaj tacega se še ni primerilo! In če bi le vedel, zakaj je hudobnež to storil! Uboge živali!"

„Ali govorite o naših konjih, Korošec?“

„Da, grofica, da, proč ne moremo!“

„Proč ne moremo? Zakaj ne?“

„Le pojdite sami in poglejte, kako leže uboge živali v hlevu,“ je zavrnil Srečko Korošec. „To se je moralo že ponoči zgoditi. Neki ničvredni hudobnož, neki satan je ubogima živalima prerezal kite na zadnjih nogah, tako da ne moreta vstati, da, mislim, da ne bodeta nikdar več mogli hoditi, ako sploh ostaneta pri življenju.“

Helena je prebledivši poslušala to žalostno naznanilo Koroščevo.

Sklenila je roki in strme gledala Korošca.

„Ne moremo od tod?" je dihnila. »Usmilite se – ne moremo od tod?“

„Konja sta uničena! To je moral nekdo z namenom storiti, da nas proč ne pusti!“

»Za Boga – gospod Korošec –“

„To je grozno! Te lepe živali! Tu ležita in vstati ne moreta. Z ostrim nožem jima je nekdo prerezal kite.“

Srečko Korošec si je obrisal solzne oči.

Tudi Helena se je jokala.

„Proč ne moremo«, je pristavil Korošec, „in sedaj verujem tudi jaz, da je bilo to gotovo namerjeno, nas na tak način tu ustaviti.“

Helena je zbrala vse svoje moči in vso hrabrost, medtem ko se je je mala Lidija boječe oklenila.

„Potem zapustim s svojim otrokom peš ta kraj,« je rekla odločno, »ne ostanem več ni jedne noči tu! Storite, kar hočete, Korošec, mene ne ustavi nič na svetu!«

„A kam hočete, grofica?« je vprašal Srečko Korošec.

„Tega sama ne vem, le proč od tod! – Saj bo v bližini kako mesto ali kak majhen kraj.«

»To je vse prav. Ali kako daleč pa pridete z otrokom?« odvrne Korošec.

»Kaj ne, ljubček, da lahko z menoj tečeš?" se je obrnila Helena k otroku.

„Da, mama, le pojdiva,« je odgovorila deklica.

„Samo Vas ne pustim, grofica – a voza, prtljage in ranjenih konj vendar ne moremo tu pustiti!« je rekel Srečko Korošec.

„Saj imate obleke v kovčegih, katere rabite, ako hočete zopet nastopiti.«

Helena je premišljevala.

„Ali ga ni izhoda, rešenja?« je šepetala.

V tem hipu je Srečko Korošec nekaj zaslišal.

„Kaj pa je to?« je mrmral, »čuti je, kakor da bi prihajal jezdec.«

Tudi Helena je zdaj zaslišala ropot.

Stala je pri odprtem oknu, Korošec pa je stal pred njim na dvorišču.

Zdaj so se onkraj odprla majhna vrata.

Radovedna glava Jesina se je prikazala v odprtini.

Orna služkinja se je ozrla na vse strani.

Gotovo je tudi ona začula ropot.

Stopila je iz vrat.

Jezdec je dirjal mimo starih dreves in jo zavil naravnost proti hiši.

Videti je bilo, da je jahal posebno lepo raslega konja, ki je zdaj rezgetaje pozdravil bližnji hlev.

Jahač je pokazal z vso svojo zunanjostjo bogatega naselnika južnih držav.

Na glavi je imel širok, fin slamnik s plapujočim pajčolanom.

Život pa mu je bil oblečen v široke bele hlače in svetlo modro, kratko, široko suknjo.

Jesi je takoj spoznala bližajočega.

Hitela mu je naproti, da bi mu držala konja.

A ko je prišla do njega, videlo se je, da je osupnila.

Jezdec je ustavil svojega konja.

Zdaj je vrgel vajeti zamorki v roke.

Helena in Srečko Korošec še nista mogla spoznati pod šibkim slamnikom skritega obraza prišedšega.

„To je gospodar!“ dejal je Korošec.

„Pride! To je nam na srečo!“ je odgovorila Helena. „On nas bo varoval potepuhov."

„Sporočiti mu hočem, da smo našli tu zavetje in kaj da se je po noči zgodilo s konji,« rekel je Srečko Korošec odločno.

»V hišo gre – le pustite me, grofica, morda nam preskrbi druge konje, morda preišče hudodelstvo.«

Helena je stopila z Lidijo od okna.

Srečko Korošec pa je šel čez dvorišče, da bi sledil jahaču v hišo.

Ko je prišel mimo Jesi, ki je peljala konja v hlev, dejala je smeje:

»Gospod Vermont je tu! Novi gospodar! Glejte, podaril mi je denar! Dober gospod je!"

Korošec je šel k hišnim vratom, katera je jahač pustil od- prta in je še slišal, ko je le-ta stopal po stopnicah navzgor k gornjim sobam.

Sledil mu je.

V salonu zgoraj ga je dobil.

Ker so bile zavese zagrnjene, je videl samo, da je imel jahač temno brado. Slamnik je imel še na glavi.

Vprašuje se je obrnil.

Ko je zagledal Srečko Korošca, vzplamtelo je v njegovih temnih očeh.

»Kdo ste in kako pridete tu sem?“ jo vprašal.

Korošec je priklonivši se stopil v salon.

»Gospod«, je odgovoril, „prositi Vas moram varstva! Pevka gospica Oldenburg, koje poslovodja sem jaz, je na njenem potovanju dospela včeraj semkaj.“

»Kje je pevka?“ je vprašal gospodar.

„V spodnjih sobah, gospod Vermont. Prositi Vas še moramo za Vašo gostoljubnost.«

„Ali Vam je česa manjkalo?«

„Ponoči so nam naredili nezaslišano hudobijo, gospod, in jaz morem le misliti, da jo je izvršil eden onih treh mož, ki so ponoči dospeli.«

»Kako hudobijo mislite?“

„Sramotno delo je to, gospod! Našim konjem so kite zadnjih nog prerezali.“

Leden posmeh je zaigral okoli ust naselnika.

»Uboge živali leže v hlevu in se ne morejo ganiti, mi pa ne moremo nadaljevati vožnje,“ pristavil je Srečko Korošec, „in vendar hoče gospodična takoj naprej."

„Potem se bo pač morala za sedaj zadovoljiti, da z menoj v naselbini prebiva, “ je odvrnil gospodar. „Izkazala se ji bode vsa pozornost, izpolnila vsaka želja, kajti moja želja je, da se gospodična v moji hiši dobro počuti. Pojdite in sporočite ji to! Recite ji, da se Vermont srečnega čuti, da sme sprejeti toli občudovano umetnico in ji izkazati svojo gostoljubnost! Hitite!«

Oseminpetdeseto poglavje.
Naselnik Vermont.
[uredi]

Jesi je donesla na veliki srebrni plošči jedi in pijače v sobo novega gospodarja, ki je ravno sprejel one tri može, kateri so mu pripovedovali o Jaku in beli ženi.

Vermont se je vrgel na blazino in ni dosti pazil na pri povedovanja bivšega učitelja in njegovih tovarišev.

Dal jim je denarja in jim ukazal, naj gredo v bližnje mesto, naj si v eni velikih trgovin kupijo uniformo ter se po tem vrnejo, da bodo tu tvorili telesno stražo gospodarjevo.

Možje so bili s tem poveljem tako zadovoljni, da so se veselo smejali, gospodarju napili in bili pripravljeni, iti takoj na pot.

Evans je počakal, da sta šla Silver in France naprej in se je potem zaupno bližal načelniku.

„Ona je tu!“ je šepetal z zvitim smehljanjem in pokazal doli. „Srečo imate, prijatelj Gould!“

Gospodar je planil kvišku.

„Le še enkrat pozabi, stari lump, da sem ti prepovedal izgovoriti še kedaj to ime, ustrelim te kakor steklo mačko!“ je škripal.

„Kaj to – saj ni nikogar tukaj, da bi slišal«, je odvrnil Evans.

„Jaz sem Vermont, naselnik, ne pozabi tega!“ nadaljeval je, počivaje zopet na blazini.

„Lepa pevka je spodaj! Ujela se je, gospod! A brez mene, brez moje pomoči bi je ne bilo več,“ je rekel Evans tiho.

»Jaz sem onemogočil, da bi se peljala dalje, sedaj bo morala ostati tu!“

„Dobro je! Hitite, da se kmalu vrnete!“

Vermont je pokazal k vratom.

V tem hipu, ko je hotel Evans zapustiti sobo, prikazala se je med vratmi Jesi in za njo Jak, katerega je ravno spodaj osvobodila in pripeljala gori, ter s svojo črno roko pokazala k njemu.

„Gospod!“ zavpila je, „paznik Jak!«

Ko je ta zapazil Evansa, hotel je planiti nanj, da bi ga zgrabil.

„Prokleti pes, sedaj je naselnik tu, gospod Vermont, sedaj se bodeš pokoril!“

Evans je odskočil.

Sedaj je opazil Jak na blazini ležečega gospodarja. En trenotek je obstal – potem šele je prišel k sapi.

„Saj to ni gospod Vermont!“ je dejal.

„To je novi gospod Vermont, novi gospodar!“ razjasnila je zamorka naglo.

Evans je porabil ta trenotek in se umaknil.

„Stopi sem! Kdo si Ti?“ je vprašal novi Vermont.

„Jak, paznik!« odgovoril je vprašani. „Po noči so se pritepli trije potepuhi in so me pobili, ko sem jih hotel zapoditi. “

„Ti trije možje ostanejo tu!“ ukazal je Vermont. „Moj prednik mi je povedal, da je tu neka jama, železna kletka, v kateri ste imeli prej divje mačke. V to kletko se bodo zaprli leni ali pobegli sužnji, kadar se bodo zopet ujeli.“

Jak je nezaupno pogledal naselnika.

„Ti si sicer paznik in lovec sužnjev«, nadaljeval je Vermont, „a to me ne bode oviralo, da Te ne bi vrgel v kletko, kakor potuhnjenega zamorca, ako ne izpolniš natanko mojih ukazov.«

Temni grozeči pogledi novega naselnika so pričali, da je bil mož sposoben izpolniti svojo grožnjo. Črnobradata moža sta si s temnimi obrazi stala nasproti.

„Ti nimaš tu v hiši ničesar več iskati, in se nimaš brigati za to, kar se tu godi“, rekel je Vermont, „Tvoje področje je v prizidku! Jaz sem za Te naselnik Vermont! Imenovati me moraš Vermont in o meni samo kakor o gospodarju Vermontu govoriti. Sedaj pojdi na svoje delol Pazi na črne delavce! Tu v hiši Te ne rabim. “

To ravnanje ni bilo pazniku po volji. A udal se je in čmerno zapustil sobe.

Jesi je še stala v ozadju sobe in čakala na ukaze novega gospodarja.

„Pojdi sem!“ velel je ta.

Črna služabnica je hitela črez preprogo in se vrgla s kolena, prekrižaje roki nad golimi prsi.

»Jesi je Tvoja sužnja, gospod«, rekla je, „Jesi čaka na Tvoje ukaze.“

»Ali je razven dame spodaj in razven Tebe in mene še kdo v hiši?« vprašal je naselnik.

„Ne, gospod. Sluga je v prizidku.“

„Mislim, ako še kdo tu stanuje, kaka dama?«

„Sobe so prazne, odkar ni več prejšnjega naselnika tu, gospod."

„Torej je bila dama, ki je spodaj, ona, ki je bila po noči po izpovedi mož tu zgoraj?“

„Tega ne vem, gospod, bila sem onkraj in sem spala.“

„Ali si Ti stregla gospe, Jesi?"

»Da, gospod. “

„Ali si ji že nesla zajutrek?“

„To hočem ravno storiti. Jaz sem prej vprašala, kaj želi in ukaže.“

„Česa želi?“

„Vrč mleka in prepečenca, druzega nič zase in za majhno deklico.«

„Kje imaš mleko?“

»Onkraj, v hlevu, gospod.“

„Ali vidiš tam na mizi majhen ovitek iz belega papirja, katerega sem položil tja, Jesi?«

Pogled zamorke je švignil k mramornati mizi, kamor je pokazal naselnik.

„Vzemi oni zavitek v svojo roko«, nadaljeval je, „v njem je prašek. Stresi prašek v mleko, predno ga neseš dami.«

Jesi je pazno poslušala.

„Molči o tem in izpolni moje povelje tako, da dama o tem ničesar ne opazi in ne vidi", pristavil je še naselnik. „Nesi ji potem mleko, tudi pecivo in kar še druzega želi, vzemi tudi sadja s seboj za malo deklico in strezi dami, kakor če bi bila Tvoja gospodinja!“

»Ubogam, gospod!“

„Ti se mi dopadeš, Jesi, Ti si pazljiva služabnica«, hvalil je Vermont zamorko, „in ako Te dama vpraša, kdo je prišel, odgovori, da sem novi posestnik Vermont.“

»Vse storim, kakor veliš, gospod.“

„Ne bo v Tvojo škodo, Jesi, jaz sem dober gospodar, ki ve poplačati dobro postrežbo! Požuri se sedaj! Dama in otrok bosta čakala na Te. In reci jima, da bodeš stregla z vsem, česar žele.«

Jesi je vstala. Vzela je majhen ovitek z mramornate mize v roko ter naglo in tiho smuknila iz sobe, v kateri je sedaj naselnik zavžil pripravljeni zajutrek. Videlo se mu je, da je bil z vsem, kar je našel, zelo zadovoljen.

Medtem je Helena v svoji sobi spodaj prejela odgovor Srečka Korošca.

Težkim srcem je slišala, da se mora za zdaj udati in sprejeti naselnikovo gostoljubnost, ter ostati tu, ker ni bilo druzih konj dobiti.

A ko je videl Korošec, kako težak ji je bil ta odlok, ponudil se je, da hočo v soseščini iskati, je-li v bližini kaka vas, kjer bi zamogel dobiti konje za nadaljno vožnjo.

S tem namenom je odšel.

Sedaj je prišla Jesi v sobo, v katero je svetilo jasno jutro in jo toli prijaznejše naredilo.

Zamorka je prinesla s svežim mlekom napolnjen vrč, kozarce, peciva in vabljivo lepega sadja ter je postavila vse na mizo, da je mala Lidija polno veselja občudovala sadje in prosila mater, da bi ji nekoliko dala.

Otrok je prosil tako silno, da mu je Helena ustregla in podarila nekaj sočnega sadja in malo peciva, a sama zase je natočila kozarec mleka.

Ker je bila žejna, je kozarec hitro izpraznila in znova napolnila.

Lepo sveže mleko ji je dobro delo in rada bi bila tudi otroku ponudila, a ker je ta užival sadje, ni smel piti mleka.

Helena je zato zamorko prosila, naj ostanek mleka zopet odnese, da ne pripelje Lidijo v skušnjavo, ga piti.

Jesi, ki je vsako željo dame naglo izpolnila, storila je tudi sedaj po Heleninem ukazu in zapustila sobo ter nesla ostanek mleka s seboj.

Helena je ostala zopet sama z otrokom in jela premišljevati svoj položaj.

Z naselnikom, kateri se je takoj v zgornje prostore podal, še ni prišla v dotiko in vsled tega ni vedela, kak mož je bil.

A sklenila je, se potem s prošnjo obrniti do njega, naj poskrbi za nadaljevanje njene vožnje, ker ne mara še ene noči preživeti v tej čudni hiši.

Trudna je postajala, vse telo ji je bilo nekam težko.

Po dogodkih noči se Heleni to ni čudno zdelo.

Sedela je na blazini, ki se je nahajala pri mizi v veliki, poleg verande ležeči sobi.

Mala Lidija ji je čepela pri nogah in se igrala z neko škatljico, katero ji je dala črna Jesi. Solnčni žarki, ki so le ob robeh zaves našli pot v hladno sobo, igrali so se tu na mehkih pregrinjačah, ki so pokrivala tla.

Helena se je vlegla na blazino. Nepopisni spanec se je je polastil, neko stanje, katerega si sama ni mogla razjasniti.

Tudi moči ni imela o tem premišljevati, misli so se ji zmešale, resničnost se ji je spojila s prijetnimi podobami. Bilo ji je, kakor da bi lahkokrilo plavala v zraku, ki jo je obdal kakor samo zlato; prikazale so se angeljske glavo in jo pozdravljale, se ji smehljale in ji migale.

In sedaj je ležala tu z zaprtimi očmi in je bila tako bleda, tako bela kakor mrlič.

Lidija jo je opazila, vstala je in začudeno ogledovala mater.

A ko je opazila, da mati spi, počenila je zopet na preprogo in se brezbrižno dalje igrala poleg blazine, na kateri je bila njena ljuba mati.

Tako je preteklo več ur, ko se je zaslišal zunaj lahen šum.

Nekdo je prišel po stopnicah doli.

Takoj zatem so se tiho in počasi odprla vrata,

Vermont se je prikazal na pragu.

Mala Lidija je ustavila igranje in ga začudeno pogledala.

Vermont je vstopil. Pogled njegov je padel na Heleno, ki ni menda ničesar slišala. Ležala je kakor mrtva na blazini in niti prsa se ji niso vzdigovala pri dihanju.

Vermont je prišel čez pregrinjačo.

Lidija ga je plaho gledala.

Nakrat se je obrnila, oklenila se Helene v smrtnem strahu in jo klicala.

Otrok je bil od strahu iz sebe, tresel se je in glasno jokal.

„Mama!" vpil je, „oni mož prihaja zopet, ki me je takrat Tebi vzel – –«

Po naravnem nagibu, z gotovostjo in hitrostjo slutnje spoznal je otrok v prišedšem svojega in Heleninega sovražnika.

A niti obupni krik otroka ni mogel zbuditi Helene iz njenega smrti podobnega spanja.

Ganila se ni – ne slišala in ne odprla svojih očij.

Lidija se je oklenila matere.

Še jedenkrat je zavpila: „Mož je tu, mama, grozni mož!“

„Prismoda!“ zavpil je jezno Vermont, „ako zineš še jedenkrat, vržem Te v železno kletko!«

Zgrabil je nežno majhno deklico s svojimi surovimi pestmi, vlekel jo od Helene proč ter pahnil od sebe, da je odletela v kot.

Sedaj je imel pred seboj lepo bitje, katero je iskal, zasledoval, po katerem je hrepenel!

Tu je počivala na blazini, njemu izročena brez varstva – in ta mož, ki je bil sedaj unet od neskončne ljubezni do nje, ta njo brez miru zasledujoči mož, ki je bil poln strastij do nje, on je nekdaj to lepo bitje imenoval svojo, jo je zapustil in izročil bedi –

Čudno vračilo je bilo to, da je bil obsojen jo ljubiti, ko ga je ona zaničevala, bežala pred njim!

Ne – sedaj mu ne more več uiti!

In ona ni niti slutila, da je bila v rokah prokletega sovražnika.

Pripognil se je k nji – poljubil ji ustni – radoval se je nad gotovostjo, da je bila sedaj njegova, popolnoma njegova kakor nekdaj, ko v njenem posestvu še ni spoznal največje sreče življenja.

V tem trenotku je zaslišal zunaj šum, glasove –

Naselnik je skočil po konci –

Prisluškoval je.

Nakrat se je zopet sklonil nad Heleno, jo objel s svojimi rokami in jo vzdignil.

Kakor mrtva ležala mu je na rokah.

Nesel jo je v spalno sobo zadaj.

Tu jo je rahlo položil na blazino.

Potem je hitel k oknom, jih zaprl, da bi jih nihče od zunaj ne mogel odpreti in jih potem previdno zagrnil.

Ko je s Heleno zapustil predsobo, se je mala Lidija boječe skrila za nekim stolom.

Tu je počenila in se ni ganila.

Mož je prišel iz spalne sobe nazaj.

Ker Lidije ni več videl, jo je tudi v trenotku razburjenosti pozabil.

Otrok se ni niti upal dihati.

Naselnik je šel skozi predsobo, ko je vrata spalne sobe zaklenil in ključ vzel s seboj.

Potem je zapustil predsobo.

Toliko časa se Lidija ni premaknila.

A komaj so se izgubljali koraki naselnika, komaj je bila sama, že je skočila po konci, zapustila svoj prostor in hitela k vratom v spalno sobo.

Hotela je k materi!

A bilo je zaman! Vrata se niso odprla!

Tiho jokaje, ker se ni upala glasno jokati, počenila je pred vrata.

Zdaj pa zdaj poklicala je s tihim glasom mater.

Potem je poslušala na vratih.

Helena ni odgovorila!

Jokajoči otrok je ostal pri vratih, čepel je na tleh in se ni ganil.

In ko je pretekla ura za uro, ko je večer zatemnil sobo in mati še vedno ni prišla, se še vedno ni zbudila, bila je majhna Lidija od jokanja in čakanja tako trudna, da ji je glavica padla na prša in so se ji oči zaprle.

Otrok je spal.

In kakor da bi videla v sanjah svojega angelja varuha prikazati se in pristopiti k nji, tako se je naslonila na stran, in ko je angeljček ljubeznjivo položil svoje roke na njeno kodrasto glavico, smehljala se je Lidija snu, kakor da bi bila v varnosti –

Devetinpetdeseto poglavje.
Rogers in telesna straža.
[uredi]

Polkovnik se je približal ta večer na konju naselbini Vermonta.

Ko je ravno jezdil mimo sladkorjevih plantaž in v nekoliki oddaljenosti v svitu zahajajočega solnca ugledal streho hiše med starim drevjem, prišli so ob stranskem potu trije, kakor tuji vojaki oblečeni možje, ki so postali pozorni na polkovnika.

France, Silver in Evans so bili to, ki so se s čudnimi uniformami neznane naredili, tembolj, ker jih je solnce popolnoma ogorelo in so bile njihove brade velike.

Vsak je imel staro čelado, vojno suknjo s svetlimi gumbi in puško.

Rogers je jahal proti njim.

„Kdo ste?« zavpil je.

Evans se mu je predrzno zoprstavil.

„To Vas imamo vprašati mi in ne Vi nas!« odgovoril je. »Odgovorite!“

„Kdo sem, vidite na moji uniformi! Jaz sem policijski polkovnik Rogers!“

„Ah kaj, tu ni nobenega polkovnika, tu je naselnik Vermont najvišji!« zavpil je Silver, „in mi smo njegova telesna straža!“

„Naselnik Vermont stanuje v oni hiši?“ vprašal je polkovnik.

„Da, blagi in bogati Vermont je sedaj tam!“ pojasnil je Evans.

„Ali je dospela sem neka žena z otrokom v kočiji?“

„Tu sem? Ne! A včeraj smo videli na veliki cesti potni voz!« odvrnil je Evans.

„Kam se je peljal?“ vprašal je Rogers.

„Tega ne vemo. Tu ni nobene žene in nobenega voza!“ godrnjal je France, „ morate dalje jezditi.«

Rogers, ki ni imel povoda, da bi ne verjel telesni straži in tudi ni imel v tej državi pravice, postopati zoper uredbe naselnika, se je moral zadovoljiti s tem odgovorom.

„Le jezdite po oni strani!“ pristavil je še France, „v sosednjem kraju že lahko dohitite potni voz!“

Telesna straža je korakala dalje proti hiši in Rogers se je moral smehljati, ko je gledal za njimi, ki so v svojih uniformah napravljali najsmešnejši utis.

Pri tem pa si je rekel polkovnik, da s temi oboroženimi ljudmi ni bilo govoriti, ker so izgledali, kakor da bi bili v stanu se prav malo obotavljati; vsaj pogled na nje ni vzbujal zaupanja.

Med tem, ko so se zgubili med starim drevjem in je hitro postajalo temno, spodbodel je Rogers svojega konja, da bi še prišel kolikor mogoče daleč in jezdil urno po široki poti.

Nakrat je zapazil, kakor da bi mu nekaj nasproti prihajalo.

Spoznal je, da je bil jezdec, ki se je počasi bližal.

„He!« zaklical je. „Vi ste gotovo znani tu, jaz sem policijski polkovnik Rogers in bi rad v bližnje mesto. Ali mi morete pokazati najbližjo pot?"

Jezdec je ustavil svojega konja.

„Za Boga!“ odgovoril je, „saj to je prava sreča, da Vas tu najdem, gospod polkovnik! Jaz sem Srečko Korošec!“

Rogers ni verjel svojim očem.

„Vi ste? Kje pa imate gospo Sever?“

„Ah, gospod polkovnik, hvala Bogu, da ste tu!“ nadaljeval je Korošec, „gotovo nas iščete?“

„Da, zasledujem Vas od Gardenfilda!“

„Gospa Sever je v naselbini gospoda Vermonta!“

„Tam je ni, saj sem pred pol ure srečal tri v vojake preoblečene može, kateri so mi rekli, da ni v oni hiši nobene gospe!“

„Za tem tiči še kaj druzega! To so bili trije lumpi, ki so prišli v hišo in so navidezno v naselnikovi službi! Zlagali so se Vam, gospod polkovnik!“

„Gospa Sever je toraj tam? “

„Z majhno Lidijo, seveda!“

„In kaj delate Vi tu sami na potu?«

„V pretekli noči se je nekaj pripetilo, kar da sklepati, da so v hiši sovražniki, katerim je ležeče na tem, nas tam ustaviti!« –

„Povejte, Korošec!“

„Neki malopridnež je po noči našim konjem prerezal kite, da bi nam onemogočil daljno vožnjo, ali pa nam napravil veliko škodo.“

»Ubogim živalim prerezal kite? Saj to je hudobija, kakršne še nisem doživel!“

»Danes sem pa povsod naokoli iskal, da bi kupil druge konje, ker hoče gospa Sever po vsaki coni iz one hiše!“ nadaljeval je Korošec. „A dobil sem samo to jedno kljuse. Gospod polkovnik, ako nam posodite Vašega konja, potem imamo s tem zopet dva in zapustimo lahko po noči na skrivnem naselbino, ker jaz se nečem delj Srečko Korošec imenovati, ako se tu na tihem ne pripravlja nekaj proti nam.«

„Kaj pa naj bi to bilo, Korošec? Ali je naselnik Vermont tu?”

„Da, gospod polkovnik, prišel je danes zjutraj!“

»ln Vi menite, da Vas hoče ovirati?“

„Tega ravno nisem mislil, marveč je še ukazal, da se gospej Sever streže in izpolni vsako njenih želj. A dogodek s konji mi je tako sumljiv in hiša tako čudna, da bi se rajši po tihem odpeljali. Gospa Sever Vam bo še vse drugo sama povedala.”

Rogers je zrl premišljuje pred-se.

„Potem je to vsekakor sreča, da sem Vas tu dobil, Korošec, ker gospa Helena ne sme dalj časa z otrokom tu ostati,« odgovoril je, »to hočemo naselniku razložiti. V voz uprežemo oba konja, mojega in Vašega in se odpeljemo!«

„To moramo skrivaj narediti, gospod polkovnik! Konja ne smemo peljati v hlev! Ne motim se, v hiši ne sme nihče vedeti, da imamo dva nova konja in se lahko odpeljemo!“

„Udam se, Korošec,“ je odvrnil Rogers, „saj se tudi tako lahko naredi, kakor Vi hočete, akoravno še ne morem razumeti zveze.“

„Če bi le jaz bil tega prekletega psa dobil, a kdo bi bil kaj tacega slutil, gospod polkovnik! Konji ne smejo v hlev! Tu jih moramo pustiti, tu kod skriti med temnim drevjem. Potem pripeljeva sem gospo Sever in otroka. Ako bo trdna noč, potem vzamem jednega konja seboj in grem tudi po voz.“

„Dobro! A tja moram h gospej Heleni!“

„Saj se bo veselila, da ste tu, ker ima nepopisen strah; kar gledati ni tega več. Mislim, da bi bila po noči raje peš ušla, nego de bi še eno noč tu ostala."

„Postalo je temno, lahko greva proti hiši, Korošec. Oni trije možje so mi sedaj tudi sumljivi; zakaj so tajili, da je gospa Sever v hiši? Ali tega niso vedeli?“

„Vedeli so, gospod polkovnik, speljati so Vas hoteli na drugo pot. Meni se zdi, da ti trije potepuhi nekaj nameravajo in da so mi ti trije uničili konje.“

„Zakaj niste tega povedali naselniku, ako je bil tako ljubezniv, Korošec?« –

„Ne vem – jaz tudi naselniku ne zaupam posebno, gospod polkovnik. Bolje je: proč!«

„Dobro torej! Jahajva do starih dreves!“

Rogers in Srečko Korošec sta jahala prav počasi v bližino hiše. –

V temi dreves sta stopila s konjev.

Tu je bilo tiho in nobenega človeka blizu.

Srečko Korošec je prijel tudi polkovnikovega konja za vajeti in peljal oba na mesto, kjer ju je privezal in ju nihče ni mogel videti.

„Peljite me sedaj k hiši“, je dejal Rogers. „Ali se more notri?“

„Sobe gospe Severjeve leže spodaj poleg verande, iz katere peljejo vrata v sobe. Pridete torej lahko do nje, ne da bi morali skozi hišo,« je pojasnil Srečko Korošec. „Ako greva prav tiho tja, naju ne bo v hiši nihče opazil.“

„Ne vem, zakaj hočete vse tako skrivno delati, jaz drugače nisem prijatelj tega,« je menil Rogers, „saj ne nameravamo nič krivičnega, in tudi gospa Sever vendar lahko dela, kar se ji zljubi.«

„Gospod polkovnik, jaz sam ne vem, v kaki zvezi je vse to, a dozdeva se mi, kakor da bi morali tako delati, kakor svetujem, drugače –«

„Jaz ne poznam strahu, Korošec!“

„Jaz tudi ne, gospod polkovnik, a kdo more kaj opraviti proti skrivnim sovražnikom in sovražnostim? Meni na ljubo, gospod polkovnik, ravnajte po mojem nasvetu! Opravimo vse tiho, da ničesar ne izdamo in se ničesar ne opazi.«

Rogers, kateremu so bile navadno take skrivnosti zoprne, se je končno udal, ker so mu posamezne okoliščine priporočale to postopanje.

Zapustil je s Korošcem mesto pod starim, širokim drevjem ter šel po ovinkih proti hiši.

Že od daleč je videl razsvetljena okna.

Korošec je stopal kot voditelj naprej.

„Previdna morava biti in najprej pogledati, ako se ne nahaja kdo na verandi,« je šepetal Korošec.

Bližala sta se verandi.

„Saj je tu spodaj vse temno«, je rekel zdaj Rogers bolj tiho. –

„To se mi pa v resnici že čudno zdi«, je odgovoril začudeno Korošec.

Šel je tiho po stopnicah na verando.

Tam ni bilo nikogar videti.

„Le pridite, gospod polkovnik,« je šepnil.

Rogers mu je sledil.

Korošec je stopil k vratom.

Bila so odklenjena.

Odprl jih je tiho in previdno.

„Tu je gospa Sever?« je vprašal [nejasno].

„Da, tu ali v drugi sobi.«

Rogers je zaprl vrata na verando.

„Gospa Sever!“ je poklical z zamolklim glasom. „Gospa Helena!“

Vse je ostalo tiho.

„Ali že morda spi?“ je pristavil Rogers.

Srečko Korošec je tipal z rokami okoli in na tak način našel vrata v spalno sobo.

Odprl jih je.

Tudi v spalni sobi je bilo popolnoma temno.

Potegnil je žveplenke iz žepa in užgal jedno.

Na mizi je stala voščena sveča.

Korošec jo je užgal.

Videlo se je po vsi sobi.

„Tu ni nikogar!« je rekel Rogers.

Korošec je prijel svečo in svetil okoli.

Blazine so bile prazne.

Ne Helene, ne otroka ni bilo v spalni sobi.

Rogers se je vrnil v predsobo.

„Svetite!“ je ukazal.

Tudi v predsobo je sedaj prišla svetloba sveče, katero je nosil Srečko Korošec.

Njegov obraz je kazal grozo in skrb.

„Odšla je!“ je dejal tiho.

„Da, tudi tu ni nikogar!“ je pritrdil polkovnik.

„Potem je bežala, ne da bi bila počakala mojo vrnitev,“ je nadaljeval Korošec. „Mislil sem si že, da od strahu ne bo več tu ostala, bila je v nečloveških skrbeh –“

»A kam je šla v temi? In peš! In z otrokom!“

Srečko Korošec je bil osupnen.

„Kaj nama je početi?“ – mrmral je.

„Nedvomno je z vedno večjo nestrpnostjo pričakovala Vašo vrnitev in, ker Vas le ni bilo, skrivno zapustila hišo,« odvrnil je polkovnik. »Tu ni druge pomoči, kakor iskati, kam je šla gospa Helena.«

„A sedaj po noči?“ – –

„Ne pomaga nič, Korošec, kaj bi nama koristilo, ako ostaneva tu? Nazaj ne pride več, to je gotovo!“

„Ne, semkaj je ne bo!«

Rogers se je oziral po sobi, je-li Helena pustila kak listek, kako znamenje.

A ničesar ni bilo najti.

»Iskati jo moramo«, odločil je Rogers, pojdite!“

Korošec je ugasnil svečo, jo postavil na mizo in tiho zapustil z Rogersom sobo.

Oba sta šla čez verando na prosto.

Odhajala sta naglo.

Šestdeseto poglavje.
Lov na ljudi.
[uredi]

Čarobna noč juga je objela naravo.

Na zvezdnatem, temnomodrem nebu je plavala luna in pošiljala svojo srebrno svetlobo na spečo zemljo.

Majhne brenčeče kresnice in ponočni metulji obkrožali so velike, bele zvončice tu in tam cvetoče dature, ki so razširjale mamljiv duh.

Okna v naselnikovi hiši so bila odprta, da je prihajal notri poživljajoči nočni zrak. Veliki molji so frfotali okolo goreče svetilke v salonu.

Vermont se je dvignil. V roki je držal gorečo svečo, črnobradi, od solnca ogoreli mož, na kojem so samo nemirno plamteči pogledi in rez obraza natančnemu opazovalcu izdali onega Artur Severja, kateri se je znal z občudovanja vredno spretnostjo vedno in vedno odtegniti svojim zasledovalcem, nosil je svetlomoder širok jopič in široke bele hlače. Na njegovih prstih blesketali so se briljanti v dragocenih prstanih.

V hiši je bilo tiho, kakor da bi ne bilo razun njega nikogar v njej.

Šel je iz salona. Na nogah je imel fine čevlje iz safjanovega usnja, da so bile njegove stopinje skoraj neslišne.

Gorečo luč v desnici držeč, je šel po stopnicah doli.

Z obraza se mu je bralo pričakovanje in radost. V sobi spodaj je imel zaklad, katerega je že dolgo iskal in katerega sedaj vendar našel. Helena je bila njegova! In ona še ni ničesar vedela o tem. Niti slutila ni, v čegavih rokah se nahaja.

Do sedaj še ni natanko videla naselnika Vermonta, ga še ni spoznala.

Mož v svetlomodrem jopiču je stopal spodaj k vratom, ki so peljala v predsobo in jih je odprl.

A ko je vstopil, odskočil je objednem plaho.

Blazina je bila prazna! Helena ni več ležala na njej!

Tudi Lidije ni bilo videti v spalni sobi.

To nepričakovano opazovanje je naselnika nepopisno razkačilo.

Planil je k blazini – svetil okolu s svečo – saj je vendar sam nesel Heleno tu-sem – in zdaj je ni bilo!

Kdo mu je odvedel lepo ženo?

Obraz mu je postal ves bled od jeze – njegovi pogledi so švigali divje po sobi – iskal je – iskal Heleno, a je ni našel!

V tem je skočil po konci –

Neki šum mu je prišel na uho – rahel šum – a njegovi čuti so bili napeti, da se jih je dotaknil najmanjši vtis –

To so bile stopinje –„ lahke, jedva slišne stopinje –

V priležni sobi se je nekaj pregibalo! Tam je hodil nekdo čez preprogo – –

Helena!

Ako bi bila ona! Ako se je zbudila iz svojega smrti podobnega stanja – ako je prej zapustila blazino in se sedaj vrne v sobo --------

Ta misel je prešinila naselnika.

V tem trenotku se je tudi že obrnil proti vratom, ki so bila še na pol odprta.

Migljajočo luč v rokah, je naglo stopal do vrat.

Sedaj je bil na pragu –

Slabi svit je padel v predsobo –

Naselnik je pahnil vrata, da so se popolnoma odprla –-

S svojimi široko odprtimi očmi je zrl v veliko sobo.

Nakrat se je pripognil, kakor da bi ne verjel svojim očem.

Kaj je bilo to?

V temni sobi je stala neka žena. Svetloba luči je padala na njo in spoznati je bilo, da je imela belo nočno obleko.

To ni bila Helena!

Naselnik je stopil na prag ter vzdignil svečo visoko.

Kdo je bila ta tujka, ki je tu po sobi hodila?

Trenotek popolnega miru je pretekel –

„Kdo si, bleda postava?« zaklical je sedaj naselnik.

Žena se je ustavila. Pogledala ga je in šla naprej brez odgovora.

„Stoj!“ zavpil je Artur. „Odgovori! Kdo si in kako prideš tu sem?“

Bela žena je dospela do vrat v vežo in jih je odprla.

Velik prepih je potegnil skozi sobo in ugasnil luč, katero je naselnik držal v rokah.

Velika temota je zavladala v sobi.

A Artur ni bil mož, ki bi se bal!

Ugasnjeno svečo je vrgel iz rok in planil tja, kjer so bila vrata in kjer je izginila bleda žena.

Grabil je po njej – a ugrabil le zrak.

Glasen njegov klic je zadonel po hiši.

„Luči prinesite! Kdo je žena? Sem z Vami!“ grmelo je skozi tiho noč.

Zgoraj se je začel ropot.

Na stopnicah se je pokazala luč.

Glasovi so se čuli –

Evans, France in Silver so se prikazali, telesna straža naselnikova.

„Tu-sem!“ vpil je ta. „Kje pa tičite, Vi psi! Bela žena je bila tu! Luč! V hiši mora biti!“

Te besede so razburile one tri može. Z gorečo svetilko so prišli po stopnicah.

„Kje je?“ vprašal je Silver, „saj smo jo preteklo noč po vsej hiši iskali!“

Artur se je hitro oziral na okoli, ko je bila spodaj luč, a o ženi v beli obleki ni bilo ničesar videti.

Sedaj je opazil Artur, da so bila zadnja vrata, ki so vodila na dvorišče, široko odprta.

Tam je morala žena zapustiti hišo.

Hitel je za njo. Evans mu je sledil.

France, ki je nesel svetilko, postavil jo je na spodnjo stopnico in s Silverjem sledil Evansu.

Luna je svetlo sijala na dvorišče.

„Spustite velike pse, ti jo bodo gotovo našli,“ upil je naselnik, „dolgo že niso več dela imeli, odkar ni bilo nobenega lova za ubeglimi zamorci.

France je šel proti hlevu, v katerem sta bila dva kosmata volčja psa.

Odpahnil je vrata.

Zveri sta skočili na prosto.

Z glavami v tla, zdaj pa zdaj zatulivši, drvela sta po dvorišču in iskala sled.

A o ženi ni bilo tu ničesar videti.

„Prinesite puške!« ukazal je naselnik. „Najti jo moramo! Vedeti moram, kdo je bela žena!“

Možje so tekali vse križem po dvorišču.

Silver je šel po puške.

Sedaj je pokazal France na psa. Našla sta vidno neko sled, ker oba sta planila z divjim tuljenjem proti starim drevesom.

Naselnik je iztrgal Silverju puško iz rok in je dirjal za psi. Tudi Evans je prišel za njim. Silver in France sta še prej pregledala svoje puške in jima potem tudi sledila.

Lov na belo ženo se je začel.

Z glasnim pihanjem obkrožala sta psa drevesa.

Puško v roki pripravljeno na strel, bližal se je Artur drevju, pod katerim je vladala velika tema.

Počil je petelin neke puške.

France je videl neko postavo, katera se je prikazala na oni strani, kjer so v majhni razdalji stala poslopja.

Ravno je nameraval sprožiti svojo puško, ko je zadonel glasen klic.

Tudi naselnik je sedaj opazil naglo bližajočo se postavo.

Psa sta se ustavila, dvignila glavi v zrak in potem hitela postavi naproti.

„Ne streljajte!“ zaslišal se je glas. „Jaz sem! Jesi!“

Zamorka je prišla hitro bliže.

Z enim samim pogledom je spoznala naselnika in hitela k njemu.

Vrgla se je na kolona in proseče dvignila črne nage roke med tem ko sta prišla psa prijazno k nji.

„Gospod!“ kričala je, »usmili se, kaj hočeš storiti?«

„Ali si videla tujo belo ženo?“ vprašal je Artur.

„Kaj naj se zgodi? Ali jo hočeš iskati s psi?“ nadaljevala je Jesi v smrtnem strahu. „Vrni se! Ne lovi je!“

„Vedeti hočem, kdo je ta okoli tavajoča tujka, ki igra tu nesramno igro!« razjasnil je Artur. „Psa naj jo zasledujeta!«

„Psa ji ne bodeta ničesar naredila, psa jo poznata, iščeta le drug sled!«

„Za vraga, kdo pa je?« vpil je Artur.

„Ne zasleduj je, drugače bo to Tvoja nesreča, gospod!« prosila je Jesi, „usmili se, ne pusti streljati na njo, ne lovi je, to bi bil Tvoj konec!«

»Blazna ženska, kaj mi hoče ta tujka?«

„Ona ni tujka, gospod, ona je gospa Vermont!«

„Kaj praviš? Gospa Vermont?«

»Gospa Helena Vermont, da.«

„Neumna vraža, naselnik mi je rekel, da je njegova žena ušla ali pa umrla!«

„Kdo ve, kaj je ž njo! Kdo more to povedati! Pravijo, je padla v vodnjak!«

„In Ti misliš, da je ta tujka gospa?«

„Jaz sem jo že večkrat videla po noči, gospod, pokleknila sem in ona je šla tiho mimo, ona je dobra, tudi poprej je bila Vedno dobra."

„Potem hočemo vendar videti, če imaš prav ali ne! Pojdite!« ukazal je naselnik svoji telesni straži, „iskati hočemo!"

„Našel je ne boš, gospod!“

„Ako je iz mesa in krvi, ne more izginiti brez sledu!«

„Saj je streljala name!« vpil je Sever. „Zakaj bi potem tudi mi ne streljali na njo? Ako jo vidim in se na moj poziv ustavi, potem naj pokusi mojo puško!«

„Kaj nas briga črna ženska!« dejal je France, „mi delamo, kar hočemo!«

„Psa sta nekaj zavohala!” klical je Evans, „iščeta nemirno okoli?«

»Pojdi mi s poti!« velel je naselnik klečeči Jesi, „vrni se na svoje ležišče. Vedeti hočem, kaj je s to belo ženo, ki po noči lazi tu okoli. Kaj ima iskati v moji hiši? Izvršiti hočem svojo hišno pravico in jo na odgovor poklicati!«

Evans in njegova dva tovariša sta nadaljevala lov na ženo. –

„Nikar ne misli, da jo dobiš!“ rekla je Jesi. „Tudi ne misli, da jo bodeta psa prignala ali zgrabila, gospod. Tvoj trud je zaman! Vrni se!«

A Artur ni poslušal zamorkinih besed. Dejal si je, da je bela žena morda odpeljala Heleno in njenega otroka in ona mu mora povedati, kam ju je peljala, ker ju hoče zopet imeti za vsako ceno!

Telesna straža naselnikova je že sledila psom, ki sta vo hajoč in iskajoč letala sem in tja, kakor da sta nekaj našimi kar sedaj zasledujeta.

Jesi, ki je sprevidela, da ne more ničesar opraviti, se je vzdignila in gledala nekaj časa za možmi. Potem se je vrnil v prizidek hiše, kjer je imela svoje ležišče.

Mrmrala je nekaj nerazumljivih besed.

Artur je vzpodbujal psa s svojimi klici k nadaljevanju njihovega lova in jima sledeč metal svoje poglede na vse strani.

Z glasnim veseljem hiteli so Evans, France in Silver naprej.

Ta nočna dogodba je bila prav po njihovem ukusu.

Tako je divjal lov skozi svetlo mesečno noč.

Edeninšestdeseto poglavje.
Mrtvec v kapeli.
[uredi]

Med tem sta polkovnik in Srečko Korošec obkrožila vso naselbino in brezdvomno bi ju bila našla in napadla psa, ako bi se ne bilo primerilo nekaj nepričakovanega, kar ju je obvarovalo divjih zverij.

Ko sta dospela oba k zadnji strani hleva, začula sta nakrat polglasen klic.

Rogers se je ustavil in Korošec se obrnil.

Mož se je vzdignil iz teme, katero jo provzročila senca poslopja.

„Jaz sem, Jak , paznik!“ zaslišalo se je šepetanje, „in ako vidim prav, ste Vi kočijaž ali spremljevalec one tuje gospe, ki je z otrokom prišla sem.“

Rogers je nezaupno ogledoval črnobradega Jaka in tudi Korošec ni bil tega srečanja in motenja posebno vesel.

„Vi morate pač tu paziti?“ vprašal je.

„Na povelje naselnika mislite? Napačnega mnenja ste! Naselnik ni moj prijatelj! Hotel sem k Vam, a ne po njegovem naročilu!“

„A Vi ste vendar v njegovi službi!«

„Ti potepuhi, ki so njegova telesna straža, so me vrgli v neko kamro, in on sam mi je danes žugal z železno kletko.“

„Ali veste, kdo je naredil to hudobijo z našimi konji, Jak?“ vprašal je sedaj Korošec.

„Kdo drugi, kakor eden od telesne straže!“

„Imel sem Vas na sumu!“

„Tu ste bili na napačnem sledu – a tiho – kaj je to –“

Šunder se je slišal z dvorišča. Več glasov se je razločilo. Jak je stal kakor okamenel in je poslušal.

»To je naselnik!" je rekel Srečko Korošec tiho.

„Kaj kliče tu?“ vprašal je Rogers. „Psa se naj spustita? Kaj hoče ta grozovitnež?“

„Že vem!“ odgovoril je Jak z globokim glasom. „Čas je, da Vas spravim v varnost! Pridite tu notri!“

Odprl je majhna vrata.

„Iščeva gospo z otrokom!'“ obrnil se je zdaj Srečko Korošec do njega, ko sta on in Rogers pazniku sledila v neki temni hodnik.

„To sedaj tudi naselnik išče!« mrmral je Jak.

Rogers se je osupnjen ustavil.

„S psi?“ je zaklical. „Ti bodo nesrečnike kar raztrgali!“

Jak je mej tem zaprl mala vrata.

„Ne, ne, gospod!“ je odgovoril, ko je bilo temno. „Le pustite, da gredo psi. Našli ne bodo ničesar. Dajte mi roko, da Vas peljem!“

»Kam?“ je vprašal Korošec, predno je dal pazniku roko.

„Dajte mi roko! Vse drugo bodete že videli! Ali pa mi morda ne zaupate? Ali imate svoj revolver pri sebi?“

To vprašanje je kakor umljivo tudi v Rogersu vzbudilo neko nezaupnost.

„Da, da!“ je rekel trdno in odločno.

„Potem me ustrelite, če storim kaj slabega proti Vam!“ je dejal Jak. „Ali Vam ta varnost tudi ne zadostuje?“

„Lahko se zanesete, paznik, da Vas pri prvem znamenju kakega izdajstva ustrelim, ker nisem vajen, da le s praznimi besedami mečem okoli sebe.“

„Dobro, gospod, dobro, torej smo so zmenili! Le idite! Ali slišite pse tuliti? Zdaj zapuščajo s posestnikom in njegovo telesno stražo dvorišče. Torej bo zrak za nas čist«, je rekel Jak. „Dajte mi roko in drugo roko pa možu v uniformi!“

„Kam nas pa peljete?“ je vprašal Srečko Korošec zdaj paznika, podavši mu roko, da se pusti od njega peljati po temi.

„K dami, katero iščete.“

„Kje je? Kaj je ž njo?" se je Rogers obrnil do naprej idočega Jaka, sam pa dal Korošcu roko in šel za njim.

„Mrtva je!“ je odgovoril Jak.

Rogers se je močno prestrašil.

„Mož, kaj pravite?“ je zaklical.

Tudi Srečko Korošec je od strahu obstal.

»Mrtva?“ je rekel, „za božjo voljo – mrtva?"

„Videli jo bodete! Idite!“

„Kaj se je ž njo zgodilo?«

„Tega ne vem!“ je odgovoril Jak.

„In kje je?" sta zaklicala Rogers in Korošec skoraj v istem hipu.

„Saj vaju hočem zdaj, ko je zrak čist, k njej peljati. Naj jo lastnik plantažo s svojimi psi le išče, našel je ne bo!“ je menil Jak. „On ne ve, kje da je. Sicer si pa tudi ne vem raztolmačiti, kaj da se je zgodilo in kako je gospa prišla tjakaj, kjer leži zdaj v varnosti!“

Rogers je bil nepopisno razburjen.

„Saj to ni mogoče!“ je ječal. „Kje in kako pa naj bi bila gospa umrla!“

„In kako naj bi bila iz spodnjih sob proč prišla? In kje naj bi bil otrok ostal?“ je dostavil Korošec.

»Otrok je pri nji.“

„Zdaj se ne sme slišati niti najmanjši glas!“ je svaril Jak, „skoro pridemo čez dvorišče.«

Odprl je tiho in previdno neka vrata.

Iz daljave so se čuli možki glasovi.

Kakor se je kazalo, je bil trenotek povoljen, ker veliko, od mesečine razsvetljeno dvorišče je bilo prazno.

Jak je šel naprej. Govoril ni besedice, samo pomigal je drugima, naj mu sledita.

Kam ju pelje? Kaj se je zgodilo?

Polna pričakovanja sta mu sledila Srečko Korošec in polkovnik na zapuščeni vrt, ležeč na strani hiše.

Med drevjem vzdigovala se je v mesečini se bliščeča kupola.

Tja se je obrnil Jak.

Tu v nekem puščobnem delu vrta nahajala se je mala kapelica, katero je nekdanji, tu bivajoči pobožni lastnik plantaže zase pustil zidati, da je opravljal svojo molitev. Bila je okrogla ter imela za streho kupolo, skozi katero je po dnevi padala solnčna svitloba, po noči pa bledi mesečni svit.

Vsejedno gorela je v kapelici pred sliko Matere Božje noč in dan mala zlata viseča svetilka, ki je tajinstveno razsvetljevala z mramorjem in z mramornatimi stebri bogato okrašeno kapelico.

Več širokih stopnic je vodilo gori do vhoda, pri katerem je bil kamen za blagoslovljeno vodo in na desni in levi strani kamenita kota.

Jak je stopal prvi po stopnicah navzgor in odprl visoka in široka vrata.

Zdaj sta spoznala Korošec in polkovnik, kam da sta prišla.

Na jedni strani okroglega in magično razsvetljenega prostora, ki je delal resen in pomirljiv utis, nahajala se je blazina iz svitlomodrega baržuna in čez njo baldahin iz temnorudečega, bogato z zlatom vezanega, težkega blaga.

Na tej blazini je ležala v tihi samoti in oddaljenosti Helena kakor mrtva.

Zraven nje je klečala mala Lidija bleda in vsa preplašena.

Jak je stopil na mramorni tlak, ter molče pokazal proti blazini.

Rogers in Korošec sta vstopila.

Ko je polkovnik v slabem bajnem svitu ugledal ležečo Heleno, je sklenil roke.

Za hip je obstal – močno ginjen.

Ali ta svečana tihota in ginjenost je bila hipoma prekinjena.

Mala Lidija je skočila kvišku, stegnila svoji ročici proti polkovniku in z malimi svojimi nožicami stekla čez tlak.

„Strijc polkovnik!“ je zaklicala in glasno zajokala, „strijc polkovnik!«

Zgodil se je pretresujoč prizor.

Jokajoče dete se je oklenilo Rogersa, ki ga je vzdignil, da bi Heleninega ljubljenčka poljubil in vzel na roko.

Resnemu in močnemu možu stopile so ginjenosti in bolesti vroče solze v oči.

»Moje ubogo, ljubo dete!“ je rekel globoko ginjen.

Lidija se je ovila njegovega vratu.

„Ah, strijc polkovnik, kako sem se tukaj bala!« je rekel na vseh udih trepetajoči otrok. „Moja ljuba mamica se kar noče več zbuditi! Pridi in zbudijo Ti! Mene noče slišati, a morda se zbudi, če jo Ti pokličeš.«

Glasilo se je to tako milo, da so tudi Korošcu stopile solze v oči, ko je stopil k blazini ter gledal na nepremično tu ležečo Heleno, ki je bila videti kakor iz voska.

Pripognil se je – prijel jo za roko – mrzla in vlažna je, bila, kakor mrličeva.

Zdaj je pristopil tudi Rogers, noseč otroka, k Heleni.

Žalostno je pokazala mala Lidija na svojo mater.

„Helena!« je zaklical Rogers s tresočim se glasom. „Večni Bog – Helena – ali je mogoče – ali me ne slišite? Zbudite se! Radi svojega otroka, radi moje ljubezni!«

Ali Helena je bila nepremična.

Kako krasna je bila! Kakor kaka angeljska podoba ležala je na baržunu.

„Tuga in žalost sta jo umorili!“ je zdihnil Srečko Korošec. „Končano je!“

„Povej mi vendar, ubogo, ljubo dete, kako je tvoja mamica semkaj prišla?« je vprašal Rogers Lidijo. „Kaj se je pa zgodilo?«

„Vse ti povem, strijc polkovnik!“ je odgovorila mala deklica. „Skupaj sva zajutrkovali, mamica je mleko pila in jaz sem jedla sadje, pa je mamica postala trudna in je zaspala. Igrala sem se pri njenih nogah. Mislim, da sem tudi jaz pri tem zaspala. Potem pride neki mož, strašen črnobradat mož, katerega sem se zelo bala –“

»Ali meniš onega moža tam-le, Lidija?« je vprašal Rogers, kazaje na Jaka.

Deklica je odmajala z glavo.

„Ne!“ je odgovorila, „ne, ta ni bil, drugi! Morala sem takoj misliti na onega strašnega moža, ki me je takrat spotoma iztrgal mamici iz rok in me seboj vzel."

Torej na Severja, je mislil Rogers.

„Reci mi, ljubo moje dete, ali se ti ni to samo sanjalo?" je vprašal.

„Ne, strijc polkovnik! Prav gotovo, da ne! Saj sem upila! Potem me je ta mož zagnal v kot!"

Rogers je prebledel.

„In potem?« je vprašal.

„Skrila sem se – on je pa nesel mojo mamico v spalno sobo in jo je tamkaj položil na zofo.“

„Kdo je bil ta mož, Lidija ?“

„Bala sem se ga, strijc polkovnik. Mislim, da je bil oni mož od takrat!“

„In potem? Kaj se je zgodilo potem?“

„Potem je zopet šel. Splazila sem se v spalno sobo. Saj hudobni mož je bil že proč. Mamica je ležala na blazini in spala. Sedla sem k nji.“

„Ali povej mi samo, ljubi moj otrok, saj je bilo to, kakor praviš v spalni sobi – kako je tvoja uboga mamica prišla semkaj v kapelico? Kako si prišla ti semkaj?“

Mala Lidija je debelo pogledala Rogersa.

„Tega pa ne vem, strijc polkovnik !u je odgovorila čez nekaj časa.

„Ti moraš vendar vedeti, da si iz one hiše semkaj prišla, Lidija!“

Deklica je odmajala z glavo.

„Ne, strijc polkovnik, zaspala sem. Ko sem se poprej prebudila, sem bila tukaj in moja mamica je ležala na blazini.“

„In nisi ničesar opazila, kako si semkaj prišla?“

„Ne, strijc polkovnik!"

„Korošec, pojdite in pripeljite konje in potni voz!“ je ukazal polkovnik odločno. „Moramo spraviti gospo Heleno in otroka od tukaj proč. Spremite Korošca!“ se je obrnil proti Jaku. „Jaz vaju tukaj počakam!«

Moža sta zapustila kapelico.

Zdaj je bil Rogers sam pri ležišču ljubljene, oboževane žene, katero je zgubil, ki mu je bila za večno iztrgana.

Bolest ga je preobvladala.

Padel je na kolena in spustil Lidijo na blazino.

„Ti nesrečnica!“ je šepetal globoko ginjen ter prijel mrzlo in mrtvo Helenino roko, „konečno si vendar-le zadobila mir! Zakaj nisi hotela postati moja, in podati mi roke? Zakaj nisi prišla kot moja žena v hišo, katere vrata so bile za-te odprta? Ker si v svoji blagodušnosti mislila, da bom s teboj nesrečen? Vračala si mojo ljubezen, ljubila si me, a odrekla se mi, ker nisi hotela biti napoti moji sreči. In zdaj sem te zgubil na veke – za vedno – večno –- –“

„Strijc polkovnik!“ je zaklicala Lidija. „Zakaj se pa moja mamica več ne zbudi?"

„Ubogi, zapuščeni otrok! Pridi na moje srce! Saj sva tvojo ljubo mamico zgubila! Nič več se ne zbudi, ne vrne se nikdar več nazaj! Ali zdaj imaš mene, mene! Vzamem Te seboj in Ti boš moj otrok!«

„Strijc polkovnik – ali vzameva mamico seboj?“

„Do prve železniške postaje, da, tam se že zgodi, kar treba, moj ljubček. “

„Kako je pa to, da more mamica tako dolgo spati?“

Otrok še ni vedel in razumel, da je Helena mrtva in za vedno šla od nje. Ali je bila le omamljena in le brez zavesti?

Dozdevalo se je polkovniku, kakor da je na Heleninem licu slab rudečkast svit. Pripognil se je čez njo – hotel je zvedeti, če še diha – potem je položil nalahko in nežno svojo roko na njeno srce, da bi čutil, če še kaj utriplje. – Težko je zdihnil, roka mu je omahnila – zdaj se dvigne.

V tem hipu čuli so se od zunaj hitri koraki.

Rogers se je ozrl.

Mala Lidija je bežala v njegove roke, kakor da bi slutila novo nevarnost.

Jak se je prikazal v odprtih vratih kapelice.

„Gospod!“ je rekel brez sape, „lastnik plantaže ne da mrtve!“

Rogers je vstal. Videlo se mu je, da je jezen.

„Lastnik plantaže?“ je zaklical, „s kakšno pravico?”

»Lastnik pravi, da je tukaj le edino on gospodar.”

„Prav! Ali on ni gospod te žene in tega otroka!”

»Telesna straža pride sem! Konje in voz so oboroženci obdržali in jih ne dado.“

„To je protipostavno!“ je rekel Rogers ogorčeno. „Kaj si upa ta mož?«

„Saj boste precej sami slišali! Hitel sem, da Vam to objavim. Gospod Korošec se je nepremišljeno prenaglil, da je lastniku plantaže povedal, da se pelje z potnim vozom po gospo. Lastnik ni vedel, da je gospa tukaj.“

Zdaj so se čuli zunaj glasovi in težki koraki.

Rogers je slišal Koroščev glas, ki je vedno protestiral.

Zdaj se je slišalo rožljanje orožja, ki so ga imeli možje telesne straže.

Polkovnik se je vzravnal v celi svoji velikosti.

Tako je stal in gledal proti vhodu.

Zdaj so se prikazale pri vhodu uniforme.

Korošec je prišel v veliki razburjenosti nejevoljno v kapelico.

»Gospod polkovnik!“ je zaklical, »to je nezaslišano! Gospe ne smemo vzeti seboj!“

„Kaj se to pravi? Kaj se kdo drzne, meni in Vam prostost vzeti?« je vpračal Rogers.

Bivši učitelj se je bil menda sam imenoval stotnikom telesne straže. Držeč se vojaško je pristopil Rogersu.

„Gospod polkovnik – Vi ste v zmoti«, je izjavil. „Naš gospodar, v čigar službi stojimo, neče omejiti ne Vaše prostosti, ne Vašega spremljevalca. Vsak čas odpotujete lahko z vozom in s konji.“

»Zahtevam, da se mi dovoli, odpeljati tudi mrtvo gospo", je rekel Rogers. »Vzeti jo hočem seboj.«

„To pa ne gre, gospod! Temu bi se morali, če treba, tudi s silo upreti. Naš gospodar tega ne dopusti, nego hoče, da se mrtva tu pokoplje.«

„Kako pravico pa ima Vaš gospodar meni, policijskemu polkovniku, kaj tacega ukazati?«

„Gospod«, je dejal Evans smehljaje, „tu ste v državi, kjer ima vsakdo na svojem posestvu kraljevske pravice.«

„To bi rad videl, da bi imel v tej državi kdo pravico, zadržati ženo, ki ga nič ne briga«, je odvrnil Rogers. „Idiva Korošec v Kolumbijo, tam poiščeva pomoči pri oblastvih.«

Evans se je porogljivo smejal.

„Le poskusite, gospod«, je rekel.

Ponosno je šel Rogers mimo teh »vojakov« iz kapele.

Mala Lidija je jokaje stekla za njim.

„Strijc polkovnik", je ihtela, „ne pusti mene in mamice tu “.

„Ne, ne, dete moje«, je zaklical Rogers in vzel otroka na roko. „ Vzamem Te seboj! Pozneje pa pridemo po mamico.“

Zdaj je odšel.

Srečko Korošec mu je sledil. Tudi Jak je zapustil kapelico.

Zdaj je telesna straža zaprla vrata in se vlegla na stopnice.

Prvo poglavje.
V Kolumbiji.
[uredi]

Od Vermontovega posestva jo bilo kakih deset milj do velikega in obljudenega mesta Kolumbije, kjer je bil sedež oblastev.

Na velikem trgu je stalo obširno poslopje, v katerem je bila nastanjena policijska uprava in policijska sodnija.

Isti dan, ko so se primerili v prejšnjem poglavju popisani dogodki, je v svoji sobi v tem poslopju sedel policijski predsednik.

Gospod Krafort je bil že postaren mož, a videlo se mu je, da je tudi odločen in neustrašen. S svojo mizo je vladal malo armado policajev in nič ni ušlo njegovemu bistremu vidu, dasi je stal nad izvršilnim policijskim osobjem.

V veliki zračni sobi je bil poleg njega jeden njegovih uradnikov. Mož si je s svojo izredno premetenostjo pridobil posebno zaupanje policijskega predsednika. Ta policaj je bil zamorec, kar je v tistih časih bilo kaj redkega, ker zamorcev niso jemali v tako službo.

Samuel je bil prej suženj, a postal je svoboden in kot vohun mnogo storil za policijo. Vsled tega so ga vedno raje porabljali za posebno težke slučaje in tako je postal tudi policijski predsednik nanj pozoren.

Krafort je hitro spoznal, da je ta zamorec nenavadno spodoben vohun in ga je rad porabljal za težavne zadeve.

Samuel je ravno končal svoje poročilo o neki zadevi, ko je vstopil sluga in izročil predsedniku vizitnico.

»Policijski polkovnik Rogers«, je čital ta. „Idite, Samuel, in pošljite polkovnika notri.“

Črni policaj in sluga sta odšla in koj na to je vstopil polkovnik.

„Vi ste policijski polkovnik v Novem Jorku«, je vzkliknil Krafort in Rogersa prijazno pozdravil. „Kaj Vas je pripeljalo sem v Kolumbijo? Sedite!“

Rogers se je vsedel.

„Dve stvari, gospod predsednik«, je odgovoril Rogers, »dve sicer različni stvari, ki sta pa vendar nekako tajinstveno zvezani.“

„Tako, tako! To se glasi jako skrivnostno«, se je smehljal Krafort. „Gotovo se gre za kako hudodelstvo.“

„Za Gouldov slučaj, gospod.«

Krafort je začudeno pogledal Rogersa.

„Kaj menite že pred več časom dogodivši se slučaj ladjarja Smitha, katerega je njegov lastni zet umoril?“

„Da, gospod.“

„In tega Goulda še vedno iščete?«

„To se glasi, kakor neko očitanje.“ –

„Nikakor ne, gospod polkovnik.“

»Očitanje je tudi opravičeno«, je nadaljeval Rogers, »a razne okolnosti nas zavirajo. Gre se za rodbinske žaloigre, ki so jako zanimive in pretresujoče, uplivajo pa tudi druge reči.«

„Postal sem radoveden, gospod polkovnik«, je priznal Krafort.

„Na kratko povedano: oni Jon Gould, ki se je pod tem imenom poročil s hčerjo milijonarja Smitha, je inžener in je pravo njegovo ime Artur Sever.«

„Torej je slepar po poklicu.«

„Že v Evropi, v svoji domovini, se je oženil z odlično gospodično, Helena ji je bilo ime. Sever jo je z otrokom vred pustil v bedi, šel v Ameriko in, imenuje se Jon Gould, igral v Novem Jorku veliko ulogo. Helena je iskala svojega moža. Prišla je v Novi Jork in ga tam našla. Sever pa je tedaj umoril svojega tasta, da bi se polastil njegovih milijonov. Od tega trenotka zaničuje Helena svojega moža, kateri pa – to je čudna usoda – je sedaj prešinjen strastne ljubezni za ono, katero je zapustil in pahnil v nesrečo. Preganjal jo je in jo nadlegoval, naj mu sledi. Iskali smo ga povsod, a dobiti ga nismo mogli. Sever je nenavadno prekanjen slepar in zato nam je še vedno utekel. Spravil je v nesrečo Heleno in gospo Gouldovo.«

»In sedaj ste prišli, da bi ga tu iskali?"

„To je eden mojih namenov, gospod predsednik. Helena je šla na jug, da se umakne Severju, ki zdaj nastopa kot polkovnik Vilson. In ker ga bo kje blizu Helene dobiti, slutim, da je tu.“

„Vilson – Vilson“, je razmišljal Krafort. „Vilsona – polkovnika – ni tu nobenega.“

»Vendar mislim, da je kje tod v okolici. Sedaj naj preidem na drugi namen, ki me je sem pripeljal. Nesrečna Helena se je ustavila na plantaži necega bogatina in tam umrla. Jaz sem tam našel njo in njenega otroka. Hotel sem umrlo odpeljati s seboj, a lastnik plantaže tega ni dovolil, češ, da je on neomejeni gospodar na svojem posestvu.“

„To je v resnici, gospod polkovnik«, je potrdil Krafort. „Te pravice ima. Kako se pa piše oni mož?«

„Vermont, gospod predsednik.«

„Vermont? Ta je vendar svoje posestvo prodal, toraj ne more biti on.«

„Zato je vender lahko še na svojem posestvu.«

„Ne, ljubi gospod polkovnik, to je popolnoma nemogoče, gospod Vermont je namreč tu v mestu in stanuje v hotelu.«

„Potem ima tam svojega namestnika –«

„Ali je pa novi posestnik tam.« 

„To bi si rad najprej pojasnil.« Rogers je vstal.

„Še nekaj, gospod polkovnik«, je rekel Krafort. „Ali ste prepričani, da je oni Gould, ali Sever, ali Vilson tu?«

„Tod kje je prav gotovo.«

Krafort je pozvonil.

V sobo je stopil črni policaj.

„Samuel“, je rekel Krafort policaju, »ali ste videli kakega častnika v rudeči uniformi?«

Zamorec je po kratkem premišljevanju rekel, da ne.

»Samuel je izboren vohun", je zdaj predsednik rekel Rogersu. „Dam Vam ga na razpolaganje; on naj tu in v okolici išče Vilsona. Če je Vilson tu, ga Samuel gotovo najde.«

Rogers si je zamorca dobro ogledal.

„Ali poznate posestvo bogatega Vermonta?" ga je vprašal.

„Najdem je, gospod polkovnik«, je izjavil Samuel.

„Tam kje pri tem posestvu se prikaže polkovnik Vilson“, je nadaljeval Rogers, „tam morate torej začeti svoje poizvedbe.«

„Ta polkovnik je namreč morilec Gould«, je Krafort pojasnil črnemu policaju. „Če ga dobite – primite ga, pa naj reče kar hoče. Kar v obraz mu povejte, da je Gould. Ali – kako je že njegovo pravo ime?“

„Sever“, je rekel Rogers.

„Če torej dobite polkovnika, pokličite ga z imenom Sever. Če noče poznati tega imena, ste zasačili dolgo iskanega hudodelca.“

„Bojim se, gospod predsednik –“ je začel Rogers –

„Česa se bojite?“ je vprašal Krafort.

„Da polkovnik Samuela kar ustreli. Sever je nasilen človek in se ne bo dal aretovati.«

Samuel se je zarežal.

„Gospod polkovnik«, je rekel, »jaz sem vsakemu kos.«

„Samuel je neverjetno močan«, je hvalil Krafort črnega policaja.

„Vse prav, gospod predsednik, a vender ne verjamem, da Samuel mogel vjeti Severja«, je trdil Rogers. „S prekanjenostjo bi se več opravilo.«

To je menda ugajalo tudi črnemu policaju.

„Če mislite, gospod polkovnik –« je rekel počasi –

„Če slečete uniformo in nastopite kot delavec, ki išče zaslužka –«

„Tako pojde«, je pritrdil črni policaj.

»Kot delavec greste lahko, kamor je treba, nihče Vas ne opazi in ne sluti, niti kdo da ste, niti kaj da hočete.«

Samuel je smeje prikimoval.

„Če dobite človeka v rudeči uniformi, glejte, da pridete ž njim v pogovor. Povejte mu, da ste našli neko gospo z otrokom.

Recite, da je ta gospa pevka. Ali ste si to zapomnili?«

„Ne besede ne pozabim, gospod polkovnik«, je zagotavljal črni policaj.

„Če zapazite, da hoče polkovnik izvedeti, kje da je ta gospa, pa ga izvabite semkaj.«

„To je nekaj za Samuela«, je pripomnil Krafort. „Kar oči se mu blišče.“

„Dobim ga, gospod polkovnik, je rekel črni policaj, „in če ga dobim, je tudi že moj.“

„Zvabite ga sem, a z največjo previdnostjo; tu ga lahko primemo", je končal polkovnik.

„To je važna naloga, Samuel", se je zdaj oglasil Krafort. „Priliko imate, da zadobite odlično ime. Toda tisti Gould ali Vilson je preklicano nevaren lisjak."

„Bestija je", je dodal Rogers. „Koliko nesreče je spravil nad one rodbine, v katere se je vtihotapil. Prej ne odneham, da ga dobim.“

„Le potrpite – gospod polkovnik – ne obljubljam ničesar, to ni moja navada, a črnemu policaju lahko popolnoma zaupate."

„Potem – na delo! Kdaj greste, Samuel?"

„Čez uro."

„Kot delavec –?"

„Kot črni Sam, gospod polkovnik", je zadovoljno rekel Samuel. „Sicer sem pa bil jaz na Vermontovi plantaži –"

„Toliko bolje", je zaklical Rogers, „to Vam delo olajša.“

„Bil sem tamkaj suženj."

„Evo, nekaj denarja, Samuel", je dejal Rogers in vzel iz mošnjička nekaj dolarjev.

„Zdaj ne, gospod polkovnik", se je branil črni policaj, „rajše po končanem delu.«

Krafort se je smejal.

„Samuel sam sebi ne zaupa«, je dejal Krafort. „Ko bi imel toliko denarja pri sebi, bi se najbrže napil, kakor večkrat v prejšnjih časih.«

„Potem pa ne dam ničesar«, se je oglasil Rogers in spravil svoj denar. Zdaj je bilo vse urejeno. Rogers se je poslovil in odšel.

Nameraval je iti v hotel k Vermontu.

Ko je stopil na cesto, je zagledal na nasprotni strani dotični hotel.

Ko je prišel v hotel, ga je pozdravil portir.

»Ali je gospod Vermont doma?« je vprašal Rogers.

„Sobe št. 11., 12. in druge so njegove«, je odgovoril portir.

Polkovnik je šel po stopnicah in dobil tam slugo, ki ga je peljal v Vermontovo sobo.

Vermont je imel celo vrsto sob v najemu.

Zasebni sluga Vermontov je vprašal Rogersa, kaj želi.

Rogers mu je naročil, naj ga naznani gospodarju.

Preteklo je precej časa, predno se je vrnil sluga in povabil Rogersa, naj vstopi v salon.

Tudi tu je moral Rogers dolgo čakati.

Konečno so se odprla vrata in prikazal se je velik, silno ošaben človek, kateremu se je bralo z obraza, da ničesar ne ljubi in ničesar ne spoštuje razen samega sebe.

Ogledal si je Rogersa od nog do glave.

„Kakšna je pa ta uniforma, ki jo nosite?“ je konečno vprašal.

„Jaz sem policijski polkovnik v Novem Jorku«, je odgovoril Rogers.

„V Novem Jorku še nisem bil“, je dejal Vermont. „Tam nimam ničesar iskati."

„Jaz tudi nisem prišel, da bi kaj o Novem Jorku pri Vas izvedel«, je dejal Rogers. „Gre se za drugo zadevo.“

„Meni se mudi“, je rekel Vermont.

„Samo kratkega pojasnila želim«, je izjavil Rogers. „Vi se pišete Vermont. Kdo je pa kupil Vaše posestvo? Ali je oni Vermont Vaš sorodnik?«

„Sedanji lastnik posestva?«

»Imenujejo ga Vermont.«

»Motite se! Samo posestvo imenujejo Vermontovo posestvo.«

„Torej se sedanji lastnik drugače piše?«

»Seveda! Kako že? Imena se zdaj ne spomnim. Kaj me tudi briga ime!«

„Ali se piše morda Vilson?«

„Vilson? Ne! Tako se ne piše. Več ne vem.« – Pri teh besedah se je Vermont obrnil in odšel iz sobe.

Rogers je bil razdražen radi tega obnašanja in je glasno zabavljaje odšel.

Kaj naj sedaj stori, da dobi Heleno?

Nakrat je storil svoj sklep.

Šel je naravnost na brzojavni urad in brzojavil Bernardu, kaj se je zgodilo.

Zdelo se mu je, kakor da se pred njim kopičijo nepremagljive ovire.

Ko je bila brzojavka oddana, je Rogers koj ukrenil potrebno, da se vrne k Heleni. Neprestano mu je bila pred očmi. Moral je k nji. Moral jo je še enkrat videti! Mora jo dobiti – za vsako ceno. Kako jo je ljubil! In sedaj naj bi bila izgubljena – za vedno – –

Triinšestdeseto poglavje.
Stari znanci.
[uredi]

Tik kapelice na prej Vermontovem posestvu je stalo v senčnatem vrtu obširno poslopje, v katerem so počivali prejšnji posestniki in člani njih rodbin. To poslopje je naredilo mučen utis. Bilo je le slabo razsvetljeno. Ob straneh so stale deloma jako dragocene krste, sredi rakve pa je stala odprta krsta, zraven katere je ležal pokrov.

V tej krsti je ležala Helena. Do vratu je bila pokrita z belim baržunom. Na nje kakor mramor belo lice je padala bleda svetloba iz okna. Naredila je utis, kakor da celo smrt ni mogla skaziti njenega obličja.

Vladala je grobna tišina. Viseča svetilka je bila zjutraj ugasnila. Gospodar pa je bil ukazal, da mora tu vsako noč goreti luč in Jesi je morala za to skrbeti. Vsem drugim je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano, vstopiti v ta prostor.

Ko se je zmračilo in je v poslopju že vladala tema, čuli so se lahni koraki.

Zasvetilo se je mej drevjem in skoro se je prikazala črna le na pol oblečena služabnica Jesi.

V rokah je poleg svetilke nesla vrč.

Ko je prišla do vhoda, se je priklonila in se prekrižala s blagoslovljeno vodo. Bila je verna kristijanka.

Šele potem je odprla vrata in šla v kapelo, kjer je pred podobo Matere Božje brlela mala svetilka.

Tiho je stopala proti podobi, pokleknila pred njo in tiho molila. Potem je vstala in svetilki prilila olja.

S ključem, ki ga je bila prinesla seboj, je odprla potem vrata, vodeča v rodbinsko rakev. Brez strahu je stopila mej mrliče, da bi tudi tukaj svetilki prilila olja.

Najprej se je približala odprti krsti in ogledovala Heleno.

Čudno se ji je zdelo, da Helena izgleda le kakor bi spala, ne kakor bi bila mrtva.

Šele po dolgem ogledovanju je prilila svetilki olja in jo užgala.

Bleda luč je sedaj padala na Heleno.

Jesi je pobrala svoje stvari in odšla.

Vrata je skrbno zaklenila in šla potem skozi vrt proti hiši. –

V temnem vrtu je zdaj poslopje, čigar okna so bila razsvetljena, kaj čudovito in tajinstveno izgledalo. .

Nastala je noč – tista topla zvezdnata noč, ki je navadna na jugu.

Tihoto je zdaj prekinilo rahlo pokanje suhih, mej drevjem ležečih vejic.

Brez dvoma je nekdo stopil na vejice.

Potem je nastala zopet tihota.

Nakrat je bilo grmovje blizu kapele previdno nagnjeno na dve strani.

Najprej sta se prikazali dve črni roki, potem pa črna glava.

Radovedno je obračal zamorec svoje oči na vse strani, tako da se je kar belo videlo.

Ko se je prepričal, da ni nikogar v bližini, je stopil iz grmovja.

Zamorec je bil oblečen v svetel jopič in svetle hlače. Bil je bosonog in gologlav.

Nekaj trenotkov je motril kapelico. Menda mu je bila znana. Posebno ga je zanimalo, da so bila okna rodbinske rakve razsvetljena; sumil je, da mora biti kdo v tem prostoru.

Previdno se je splazil do okna, kjer je mogel pogledati v rakev.

Ušel mu je pritajen vzklik začudenja.

Strmel je skozi okno.

Potem se je prekrižal.

Zdelo se mu je, kakor da se mu sanja.

V slabo razsvetljeni rakvi je poleg krste, kjer je ležala Helena, stala belo oblečena žena. V rokah je imela steklenico, iz katere je previdno vlivala neko tekočino Heleni v usta.

Bela žena ni mogla videti zamorca, ki je stal pred oknom.

Pazila je samo na Heleno, katero je bila z roko nekoliko prizdignila.

Zamorec je bil skoro okamenel.

Ko je bela žena položila Helenino glavo nazaj v krsto, je zamorec odskočil od okna. Čutil je, da ga ne sme nihče videti in zato se je splazil nazaj h kapeli.

Zdaj se je vrnila bela žena, ki je bila zaklenila vrata rakve, iz kapele, ter kakor duh plavala doli po stopnjicah.

Zamorec se je hitro stisnil za grmovje, potem pa, ko je bela žena odšla, se zopet prikazal, da bi šel za njo.

V tem hipu mu je stopila nasproti Jesi, prišedša s stranske poti. –

Ko je zagledala moža, se je prestrašena ustavila.

»Kdo je tukaj?“ je vprašala. »Če te gospodar vidi, moraš umreti!“

In radovedno je stezala svoj dolgi vrat.

Nakrat je plosknila z rokami.

»Kaj si Ti, Sam?« je zaklicala.

Samuel je zdaj tudi spoznal Jesi.

„Kako pa prihajaš Ti sem?« je nadaljevala Jesi. „Semkaj ne sme živa duša; ako Te lastnik plantaže vidi, moraš umreti.“

Samuel je zaničljivo odmahnil z roko.

„Tega se ne bojim!« je odgovoril. »Ali si pa Ti videla belo prikazen?«

»To je gospa!«

„Bila je v rakvi.“

»Pusti jo! Kaj hočeš tukaj, Sam? Ali hočeš zopet tukaj delati?“

„Kdo je ona, ki leži v krsti?« je vpraševal Samuel, mesto da bi odgovoril.

»Tujka, ki je tukaj umrla. Pojdiva!"

»Zakaj se bojiš, Jesi? Je-li sedanji lastnik tudi tak krvižejen pes, kakor prejšnji?“

»Če naju tu najde, naju gotovo ustreli!«

Jesi je zgrabila Samuela za roko, ter ga vlekla s seboj

»Mislila sem, da si v mestu, Sam?” je govorila tiho. »Pravili so, da si šel med policaje."

„Policaj sem še!«

„A vendar imaš zopet staro obleko? Ali so Te zapodili?"

Samuel se je na lahko zasmejal.

„Iščem tukaj nekega moža in blodim že dva dni naokoli", je pripovedoval zdaj tiho. „Da pa nihče ne pozna, da sem policaj, sem zopet oblekel svojo staro obleko.“

„Ne hodi več tja, Sam! Koga pa iščeš?«

„Ali je bil tukaj neki polkovnik?“

„Da! Vzel je otroka tuje gospe seboj; ali iščeš njega? Zdaj ga ni več tukaj.“

„To že vem; njega tudi ne iščem. Kje je novi gospodar?«

„Tam čez – v svoji hiši. Ta ima posebno telesno stražo. In gotovo je novi Vermont ravno tako bogat, kakor prejšnji.“

„Tu sva se našla dva stara znanca!« je šepetal Sam, »pojdiva tam-le proti hlevom; tam se vsedeva, truden sem, in potem mi lahko vse poveš, kaj se je tukaj zgodilo. Ti praviš, da je bila bela žena gospa? Kaj je še tukaj, ko je vendar prejšnji lastnik Vermont v Kolumbiji?«

„Ah, saj ne veš, kaj se je vse pripetilo”, je odgovorila Jesi in stopila s Samuelom v temen prostor, v katerem je bila nizka klop. „Sedi semkaj!«

„Leta so že minila, kar sem proč.“

„Pa sem Te vendar koj spoznala. Takrat si zbežal pred bičem; zdaj je tukaj Jak; ta je bolj pravičen in človeški, kakor je bil prejšnji paznik!«

Samuel je hipoma zgrabil Jesino roko ter jo stisnil, kakor ga je za trenotek prešinila divjost.

„Ta pes!« je rohnel. „Ali še veš, kako mi je enkrat koža v cunjah visela raz život, ker me je pustil bičati?«

„In Ti si ga pri Vermontu zatožil, pa si pri njem slabo naletel, Sam.«

„Paznik je bil pes – a lastnik je bil tiger! Ko sem božal, ko sem se v svoji divji obupnosti in s krvavečim telesom upal v divjino, pustil me je preganjati, pojati – s svojim krvnim psom, pustil me je pojati, Jesi oh – in vendar sem še ostal živ!“

„Meni ni šlo dosti bolje, Sam. Ko bi se mene gospa ne bila usmilila in mi pomagala, bi bila tudi jaz končala strašnih muk. Ali gospa si potem sama ni mogla pomagati –“

„Ušel sem, Jesi – ali kako! Ker sem veliko krvi izgubil, sem lakote in žeje skoraj umrl. Ves teden sem sam begal po nekem močvirji, konečno sem prišel k nekemu milosrčnemu plovcu, katerega ladja je bila na obali reke. Zdaj sem bil rešen. Ta mož me je vzel seboj. Videl je, da mu hočem svojo hvaležnost pokazati s tem, da sem mu pridno delal. Čez leto je umrl in zopet nisem imel človeka. Prišel sem v Kolumbijo. To so v kratkih besedah moji doživljaji, Jesi! Pa povej – kaj se je zgodilo z gospo?“

„O, godilo se ji je slabo, kakor nama, Sam! Lastnik bil je brezsrčen vrag! Nekega dne se je reklo, da je gospa izginila, da je skočila v vodnjak, da si je končala življenje.«

„Pa vendar si rekla, da je bila ona bela prikazen gospa?“

„Od časa do časa se prikaže. – O, bila je angelj, Sam – popolno nasprotje gospodarja! Pa hvala Bogu, saj je konečno šel tudi on!“

„In novi posestnik, Jesi?“

»Eh", se je zarežala Jesi, „za črne delavce se nič ne briga, te ima Jak pod seboj, Jak pa ni prijatelj novega Vermonta!“

„Ali ima ženo in služabnike pri sebi?“

»Pripeljal je semkaj samo telesno stražo, ženo in služabnika pa mora imeti.“

„Ali je to povedal?“

Jesi je odkimala z glavo.

»Tega ne!“ je odgovorila, „a nekaj sem videla!“

„Gotovo prideš k njemu v hišo?“

„Saj moram streči njemu in njegovi telesni straži.«

„In kaj si tam videla?“

Zamorka se je začela smejati, sunila je Samuela v rebra ter plosknila z rokami.

„Zgoraj v predsobi je velika omara, Sam“, je začela pripovedovati, „velika bela omara. Ko sem pred nekaj dnevi omaro odprla, kaj vidim?“

Zopet se je začela tako smejati, da se je komaj pomirila.

„Ko bi ne bila bolj pazno tja pogledala, bi bila mislila, da vise lasje indijanca v omari – “

„Oho, ali je bila ženska kita, Jesi?«

»Da! Rudeča ženska kita, kakor jih rabijo nekatere gospe, da si svoje lase polepšajo.“

„Iz tega torej sklepaš, da je oženjen?“

„Ej, Sam, če ta gospa ni njegova žena, gotovo bi mu ne bila pokazala kite!“

Zdaj se je zarežal tudi Sam.

„Prav praviš, Jesi!“ je pritrdil.

»Potem sem iskala dalje.«

»Radovedna si, kakor vse zamorke!“

Jesi mu je postavila kazalec svoje črne roke na prsi.

„Ravno tako kakor moški!" je zaklicala.

„No, naj velja!“ je priznal Samuel.

„V omari visela je tudi rudeča suknja!“ je nadaljevala Jesi, „fina rudeča suknja.“

Samuel je postal pazljiv.

„Rudeča uniforma?“ je vprašal.

Jesi je zmajala z glavo.

»Mislim, da je livreja“, je rekla, „morala sem precej misliti, da je obleka kakega služabnika, da torej gotovo še pridela gospa in služabnik.“

Samuel se je pripognil k Jesi.

„Ti!“ je zašepetal, „ali si kdaj videla kakega častnika v rudeči suknji? Kakega polkovnika?«

„Ne, Sam, v svojem življenji še ne.“

„In ni nobeden bil tukaj?“

Jesi je zopet odmajala z glavo.

„Ali visi rudeča suknja gori v omari? Ali ima zlate gumbe?"

„Da, zlate gumbe ima, kakor kaka livreja.“

„Ali mi hočeš nekaj storiti, Jesi?“

„Zakaj pa ne, Sam? Kaj nisva stara znanca?“

„Potem prinesi rudečo suknjo, ali me pa spusti gori, da jo tam vidim. “

Jesi ga je debelo pogledala.

„Kam pa misliš!“ je zaklicala.

»Saj hočem samo suknjo pogledati!«

„Zdaj ne morem gori, Sam, morda jutri.«

»Dobro, torej jutri!«

„Če pojde, če ne bo gospodarja tukaj! Morava paziti na trenotek, da naju nihče ne zapazi.“

„Ali me lahko skriješ tako dolgo?"

„Da, ostani tukaj, ali pazi, da Te nihče ne vidi! –

„Dobro!“ je rekel Samuel ter ponudil Jesi svojo črno roko. –

Ona je udarila vanjo.

Dogovor je bil sklenjen. –

Štiriinšestdeseto poglavje.
Rogers in žena z modrim pajčolanom.
[uredi]

Pustivši Srečka Korošca in malo Lidijo v Kolumbiji, se je polkovnik na konji vrnil na Vermontovo posostvo.

Ko je dospel tja, je bila hiša kakor izmrta, nihče so ni pokazal, da bi ga sprejel, ali pa vprašal, kaj želi.

Še enkrat je hotel Rogers poskusiti, da dobi Heleno; hotel se je obrniti osebno na novega Vermonta, čigar pravega imena še ni zamogel izvedeti. Splošno so ga klicali le za novega Vermonta. Morda se mu le posreči, pregovoriti lastnika, ki vendar ni imel nikakega interesa, da obdrži mrtvo Heleno.

Gotovo je le ponos, gospodstvaželjnost in pa prizadevanje, tukaj pokazati svojo mogočnost, napotilo bogatega moža, da pokaže svojo oblast. Ako Rogers ž njim samim govori, morda ga vendar pregovori.

Bilo je že pozno popoldne, ko je polkovnik prijahal na dvorišče, ter skočil raz konja. Ker ni bilo videti človeka, je peljal sam konja v hlev. Potem je šel, ne da bi trenotek premišljeval, proti hiši, da bi tam poiskal posestnika.

Velika vežna vrata so bila zaklenjena.

Rogers je potrkal.

Zdaj je slišal žvenketajoče korake, kateri so se bližali.

Vrata so se odprla.

Silver v svoji uniformi je stal pred polkovnikom.

„Rad bi k lastniku plantaže!“ razjasnil mu je polkovnik stopivši v vežo, »nekaj imam ž njim govoriti."

„Nimate menda sreče!" je odgovoril Silver s hripavim glasom, »kolikor vem, ni lastnika tukaj!«

»Dozdeva se mi, da Vi sploh ničesar ne veste!" je menil Rogers nejevoljno.

„Tukaj pojdite gori, šomašter je zgoraj!“ zaklical je Silver ter se obrnil proč.

„Šomašter?" vpraša Rogers.

„Straževodja!" je popravil Silver hitro in pokazal navzgor. »Menim seveda straževodjo.“

»Ta človek je pijan! To je lepa telesna straža!« je mrmral Rogers ter šel po stopnjicah gori.

Zgoraj je našel Evansa v sobi, v katero so bila vrata odprta.

Evans je mimo obsedel, ko je vstopil polkovnik.

„Rad bi k lastniku plantaže'*, je rekel polkovnik. »Objavite me; jaz sem policijski polkovnik Rogers."

»Lastnika plantaže ni tukaj, in na njegovo vrnitev tudi ne morete čakati«, je odgovoril Evans mirno. Gospodar je na lovu!“

»Govoriti moram ž njim!"

„To se Vam ne posreči tako lahko, ker naš gospodar noče kar tako-le z vsakim govoriti. On je strašno ponosen mož. Če pa hočete kaj vedeti, Vam pa morda jaz razjasnim, ker jaz sem takorekoč posestnikov zaupnik in njegova desna roka."

»Radi gospe Helene prihajam."

„Da, da, že vem; menite ono mrtvo gospo."

„Gospa je tukaj tako nanagloma umrla; izvedeti hočem uzrok smrti", je nadaljeval Rogers. „Nadalje mi je na tem ležeče, da jo vzamem s seboj."

„To je prepozno, gospod, gospa je že pokopana."

„Pokopana? No da bi jo bil jaz še enkrat videl?"

»Kdo more kaj zato?" je rekel Evans hladno. »Tukaj zapoveduje gospodar plantaže. Če on zapove, da se jo pokoplje, potem se zgodi, in če se deset drugih temu protivi."

»Kje je pokopana?"

„V rodbinski rakvi."

Siloma je mogel Rogers premagovati svojo jezo in silno nejevoljo.

„Da, prepozno ste prišli!“ je dostavil Evans. „Ali niste hoteli v mestu iskati pomoči? In pa naznaniti ste nas hoteli! Pa Vam gotovo ni prav nič pomagalo, kaj? Kar tukaj nameravate, se Vam tudi ne posreči; najbolje je, če se vrnete v Novi Jork. Tukaj že nič ne opravite.“

Polkovnikova jeza je še rasla, ko jo videl, da se mu Evans roga in posmehuje.

„Na vsak način moram vedeti, na čem je gospa umrla«, je dejal polkovnik. „Dovolj sem moža, da najdem sredstva in pota za to; zanesete se lahko! Tudi posestnika plantaže moram videti. Čudno se mi zdi in pa tudi sumno, da se imenuje Vermont –«

»Hahaha!“ se je zasmejal Evans. »Kaj Vas pa briga posestnik plantaže, moj cenjeni gospod? Vermont se imenuje? Nikari tega ne mislite! Imenuje se le gospoda na Vermontu in za to ima pač pravico, kaj ni on gospod Vermontovih plantaž in posestev?«

„Ali ste kdaj videli, da je Vaš gospod in zapovednik prej nosil rudečo uniformo?“ je vprašal Rogers, kateri ni vedel, da je Evans s Severjem v zvezi.

„Rudečo uniformo? Nisem videl našega gospodarja še v nji. In kaj bi mu tudi hasnila? Saj več velja, kakor kakšen nositelj take uniforme.«

„Kdaj se vrne lastnik plantaže?«

„Tega Vam ne vem povedati, mogoče že ponoči, mogoče je pa tudi, da pozneje.“

Rogers je videl, da od tega človeka ne izve ničesar več.

Zapustil je torej sobo in šel po stopnjicah doli, premišljuje, ali bi počakal posestnika ali ne.

Ko je stopil iz hiše, se je ravno začelo mračiti.

V tem hipu čulo se je, da drdra po cesti lahek voz, med tem ko voza radi starih dreves še ni bilo videti.

Takoj si jo Rogers mislil, da se je morda posestnik plantaže vrnil z lova domov.

Sledil je instinktivnemu čutu, ko je hitro zapustil verando in stopil v temno senco nekaj bolj oddaljenih starih dreves.

Tukaj ga prihajajoči ni mogel zapaziti, medtem ko je on lahko opazoval prišleca iz varnega kota.

Komaj je bil Rogers v varstvu starih dreves, ko se je voz že ustavil na cesti.

Polkovnik je stopil na kraj, od koder je videl tudi tja.

Zdaj se je začudil.

Nepričakovan pogled se mu je nudil.

Iz odprtega voza je stopila dama! Imela je modro svilnat pajčolan.

To je bila ona žena, ki je kot signora Astrela s Severjem občevala, in se povsodi tam pokazala, kjer se je nahajal Sever.

Njegova zaupnica ali pa njegova ljubica!

Prišla je semkaj!

To spoznanje je bilo tako važno, da se je Rogers veselja prestrašil. Žena z modrim pajčolanom je prišla sem. Potem je bil lastnik plantaže vendarle – Sever!

Rogers je ostal previdno skrit za debelimi debli drevja, ter je opazoval, kako je žena dala vozniku denar, predno je izstopila. Kočijaž je sprejel denar in ko je izstopila, je obrnil.

Kakor se je videlo, bil je najet samo za to vožnjo, ker se je takoj odpeljal.

Žena z modrim pajčolanom bližala se je hiši.

V tem hipu je mislil polkovnik hitro pristopiti ter jo prijeti.

Potem si je pa premislil.

Kaj mu je pomagalo, če to ženo tukaj prime? Bolje je bilo, da se je čutila varno, da je šla v posostnikovo hišo. Ko je v hiši, jo ima še vedno v rokah in lahko počaka, da se vrne tudi posestnik plantaže.

Ali Rogers je bil sam.

Bil je v jako težavnem položaju, ker je imel opraviti z ljudmi, ki so imeli iz več uzrokov prednost pred njim.

Sam ni zamogel veliko opraviti, ker če se jih loti, se prav lahko zgodi, da izgine tukaj za vedno.

Vse to mu je bliskoma šinilo skozi glavo.

Žena z modrim pajčolanom šla je mimo njega.

Zdaj je šla po stopnicah na verando.

Hišna vrata so bila odklenjena.

Ne da bi jo kaj zadržalo, odprla jo signora vrata ter izginila v hiši.

Do sedaj se je Rogersu lov posrečil.

Zdaj se je domislil črnega redarja, katerega mu je Krafort priporočil in kateri je moral biti v bližini, Samuela, bivšega sužnja ali delavca na plantaži.

Če se mu posreči, najti Samuela, potem je imel vsaj jednega zanesljivega moža pri sebi, ki bi mu v silni življenski nevarnosti pomogel, da, ki bi mu tukaj bil neprecenljive vrednosti.

Bilo je že temno.

Ko bi šel na cesto in iskal, mogoče se mu vendar posreči, da najde črnega Samuela, da skupno ž njim zasedeta hišo ter počakata, da se vrne lastnik plantaže.

Šel je mej drevesi proti cesti tako, da bi se ga iz hiše ne moglo zapaziti.

Žena z modrim pajčolanom je mej tem prišla v hišo.

Vedla se je, kakor bi imela pravico delati, kar hoče.

Tudi ona je menda že vedela, da gospodar tega posestva ni nihče drugi kakor Sever.

Ko je pregledala spodnje sobe in se prepričala, da tu nikogar ni, je šla po stopnicah gori.

Na blazinah počivajoči Evans se je začudil, ko jo je zazrl. –

Toda spomnil se je, da je Sever že dolgo v zvezi s to žensko. Mislil je, da prihaja, ker ve, da najde tu svojega ljubimca ali zaveznika.

Evans je vstal z blazin.

Žena z modrim pajčolanom pa se ni čisto nič zmenila zanj, nego šla ponosno mimo njega in vstopila v drugo sobo.

Tam se je obrnila.

„Ali gospodarja ni doma?“ je vprašala s tako čudnim glasom, da se je zdelo Evansu, kakor bi bil to moški glas. A mislil si je, da je najbrž hripava.

»Gospodar pride lahko vsak trenotek“, je odgovoril.

Žena je bila menda zadovoljna, kajti šla je v lovsko sobo in zaprla vrata za seboj, prav, kakor bi bila tu doma. Evans se je smehljal.

„Te bo Gould vesel«, je mrmral in zaprl vrata prve sobe, v katero je bila tujka stopila. »Lepa mora biti; drži se kakor kraljica. Škoda, da obraza ni pokazala.«

Evans je zopet legel na blazino.

Malo časa potem je slišal, da hodi nekdo po verandi.

To je moral biti Gould ali Sever.

Zdaj so se odprla hišna vrata.

Evans je vstal in stopil na hodnik, od koder je videl na stopnice.

Na istih je zagledal veliki slamnik in modro suknjo gospodarjevo.

Prihajal je Sever.

Evans mu je dal neko znamenje in mu zašepetal:

„Ali ste kje naleteli na policijskega polkovnika iz Novega Jorka?“

Sever je ostrmel in obstal.

»Zunaj? Ne! Zakaj?« je odgovoril in šel gori.

„Bil je tu in vprašal za Vas; nekaj mora nameravati«, je pojasnjeval Evans. „Če ga ni spodaj, mislim, da se vrne.“

„Kaj pa hoče?« je jezno vprašal Sever in iz njegovih oči je udaril plamen.

„Vas hoče videti in z Vami govoriti."

„Jaz nimam ž njim ničesar govoriti«, je kratko odločil Sever in vstopil v sobo. „Kaj hoče ta človek na mojem svetu, če pride še enkrat, spodite ga. Prepovedujem mu, stopiti še enkrat na moje posestvo."

„Saj veste, kaj hoče. Umrlo gospo bi rad odvedel.“

»Ali se je morda kdo izmed Vas drznil mu povedati, kje da je umrla?“

»Nikakor ne.«

„Torej proč ž njim, če se zopet prikaže."

„Še nekaj, gospod.«

Evans je pristopil k Severju in pokazal na vrata v sosedno sobo.

„Obisk ste dobili«, je šepetal smehljaje se cinično.

„Kdo je?" je vprašal Sever vidno nejevoljen.

„Gospa z modrim pajčolanom«, je odgovoril Evans.

Sever se je vidno prestrašil: kakor bi se bilo zgodilo nekaj nemogočega, neverjetnega, neumljivega, tako je prebledel.

»Tisto Vašo znanko mislim, ki nosi moder pajčolan«, je nadaljeval Evans zaupno, „čaka Vas v lovski sobi.«

„Kaj se Ti sanja?« je siknil Sever.

„Kaj se mi bo sanjalo! Ali naj ji naznanim, da ste –“

„Nazaj, lopov!« je ukazal Sever silno razburjen. »Kaj si neki videl?«

„No, sanjalo se mi ni, ker sem bdel!«, je dejal Evans.

”Kaj ste se pa tako ustrašili? Saj sem vendar to gospo z modrim pajčolanom že videl pri Vas. Zdaj je tu! Prišla je, kakor bi bila tu doma in šla v lovsko sobo. Tam Vas čaka. To je vse, kar Vam vem povedati.«

Na Severja so te besede naredile grozen utis; videti je bilo, kakor da mu grozi nepričakovana, strahovita nevarnost, in da se te nevarnosti dobro zaveda.

V sobi se je stemnilo. Sever je še vedno stal tu, kakor da bi ga bil kdo po glavi udaril.

Ali je bila tega kriva gospa z modrim pajčolanom?

Petinšestdeseto poglavje.
Reši me!
[uredi]

V rakvi, kjer je ležala Helena v odprti krsti, je bilo vedno mračno. Drevje je branilo, da ni noben solnčni žarek mogel zasijati v ta prostor.

Sever je bil že večkrat prišel sem, da vidi nepremično v krsti ležečo Heleno.

Prihajal je gledat, če se je že zbudila iz smrti podobnega spanja; zaspala je bila vsled praška, ki je bil primešan mleku.

Zdaj je bila v njegovi oblasti in Sever je upal, da se ga zdaj ne bo več branila.

Zdaj ni bilo nikogar ne v rakvi, ne v bližini iste.

Nakrat je začela Helena mežikati.

Počasi je vzdignila roki ter prijela za rob krste, kakor bi iskala opore.

Počasno vstajanje Helene v tem mračnem prostoru, v tej bližini krst je napravilo strašen utis.

Oči je široko odprla in iz teh oči je odsevala sedaj groza.

Kakor bi se prebudila iz dolzega sna, tako se je ozirala naokrog m kar je videla, ji je napolnilo srce s strahom, krste ob zidovih, krsta, v kateri je sama ležala – to je bilo strašno grozno –

Padla je nazaj in sklenila roke –

Tako je ležala nekaj časa nepremično – samo tiho ihtenje je motilo vladajočo grobno tihoto.

Nakrat se je Helena vzravnala.

Plaho se je ozirala po temnem prostoru.

S smrtnim strahom je zlezla iz krste.

Komaj se je vzdržala na nogah.

Pohitela je k vratom.

Bila so zaklenjena.

To je bilo žalostno znamenje.

Proč od tod, le proč!

A kako?

Ali je bila tu pozabljena? Zapuščena? Ali je ni nihče slišal? Ali ni bilo nikogar, da jo reši?

Spomnila se je lastnika tega posestva – Sever!

Tresoče njene ustne so zašepetale ime – Artur!

Kaj je bila še vedno na tem posestvu?

Ni si mogla raztolmačiti, kje da je in kako da je prišla sem. –

Zunaj se je morala delati noč, ker v rakvi je bilo vedno temneje.

Nakrat se je Helena zganila –

Čula je, da se nekdo bliža –

Vrata so se odprla –

Artur?

Kakor strašilo je v duhu vedno videla tega človeka.

Morala se mu je skriti.

Hitro je švignila od vrat.

Tam, v kotu, za krstami, je bilo še prostora.

V naslednjem trenotku je Helena že tam čepela. Čutila je, da je nekdo v sosedni kapeli.

Zdaj –

Počasi in težavno so se odprla vrata.

V rakev je padla slaba luč.

Helena ni mogla videti, kdo da prihaja.

A bila je Jesi s svetilko in z oljem.

Storila je nekaj korakov, potem pa dvignila svetilko in šla h krsti.

Prestrašila se je, videvši, da je krsta prazna.

A razumela je hitro, kaj se je zgodilo, kajti ozirala se je

Zajoče po prostoru.

»Gospa!“ je zaklicala.

Zamorka očividno ni poznala strahu.

Ko je Helena začula ta klic, je vstala in spoznala zamorko.

„Jesi!« je zavpila. „Za Boga – reši me!"

Zamorka je pohitela k nji.

„Gospa – torej živite“, je rekla in posvetila Heleni v obraz.

„Proč od tod! Imeli so me za mrtvo! Reši me! Pusti me od tod!“

„Ko bi pa prišel gospodar?« – Jesi se je začela bati.

„Usmili se – tu moram umreti.“

»Če izve gospodar, da sem Vas pustila ven – me ubije.«

»Nihče ne izve, da si me Ti rešila.«

„Ali – gospodar hodi sem in če najde krsto prazno, bo vedel, da sem Vas samo jaz mogla izpustiti, ker imam samo jaz ključ do onih vrat –“

„Odpri okno – gospodar bo mislil, da sem tam ušla.”

To je zamorki ugajalo. Zadovoljno je hitela in odprla okno ter potem pripravila in užgala svetilko.

Helena je omahuje odšla iz rakve skozi kapelo na vrt.

Mej tem se je Rogers izpod drevja splazil na cesto, da poišče Samuela.

Da je žena z modrim pajčolanom v hiši, to je vedel.

Stikaje sem in tja je Rogers zagledal zamorca, ki je stopal proti hlevom.

Šel je za njim in previdno zaklical ime Samuel.

Zamorec se je ustavil in počakal Rogersa.

»Ste-li res Vi, Samuel?“ je vprašal Rogers.

„Da, jaz sem že tu in sem že mnogo preiskal", je odgovoril zamorec in se zadovoljno režal.

„Kje pa se tu skrivate?“

»Tam v oni sobici. Tu sem se ustavil in od tod pazim na vse –“

„Ste-li že kaj iztaknili?“

»Tu ni časa, gospod«, je odgovoril zamorec in se previdno oziral. »Tu bi nas mogli videti. Tam-le –"

Pokazal je na sobico zamorke Jesi.

Rogers mu je sledil tja.

V tem času, ko je Samuel pripovedoval polkovniku kar mu je bila Jesi zaupala, je kakor smo videli – prišel Sever v hišo.

Zavladala je bila popolna tema.

Jesi je sledila Heleni na vrt in zaklenila vrata, vodeča v kapelico in v rakev. Bala se je, da pride gospodar, in da vidi njo in Heleno.

Vedela je, da bi to bila njena smrt.

Prisluškuje skrbno, če se od kod sliši kak šum, je šla na vrt in dohitela Heleno.

Potegnila jo je na stran, da jo spravi iz obližja hiše.

Z dvorišča se je zdaj začul pritajeni klic:

»Jesi! Jesi!«

Klical je Samuel.

Jesi je zašepetala Heleni, naj ji sledi in je stekla naprej.

»Skrij me“, je prosila Helena. „Kaj ni mojega spremljevalca več tu?”

„Le idite z menoj, zaupajte mi", je šepetala zamorka.

"Rešim Vas."

»Jesi – Jesi! Obisk je tu“, je zaklical Samuel.

Ker je bilo na dvorišču temno, je tudi polkovnik prišel iz sobe.

„O!“ je vzkliknila Jesi, .gospod v uniformi je zopet tu?"

»Mili Bog – zdaj sem rešena«, je vzdihnila Helena, »to je polkovnik Rogers.“

Jesi je prijela Heleno za roko.

»Sam", je rekla zamorcu, »to gospo moraš rešiti."

Zdaj je pristopil Rogers z razprostrtimi rokami.

»Helena!" – je vskliknil – »mili Bog – je-li mogoče? Kaj ste res smrti utekli? Kaj res živite?“

Glasno ihte je Helena padla na Rogersove prsi.

»Ubogo srce", je šepetal polkovnik. „Koliko ste pretrpeli! – slava Bogu – utekli ste smrti! Niti trenotka ne smete tu ostati.“

Helena se mu je izvila iz rok.

»Niti trenotka – prav pravite, gospod polkovnik", je odgovorila. „Le proč od tod! Rešite me!"

»Samuel – ali imate konja?"

Zamorec je prikimal.

»Tam, na oni strani sem ga skril", je pojasnil.

»To gospo morava takoj v Kolumbijo spraviti."

Samuel se je popraskal za ušesi.

»Proč?" je vprašal. „In kaj bo tu?"

„Tu nama nihče ne uteče, Samuel. Gospo spraviva na varen kraj in potem se vrneva semkaj. Gospodar pride mej tem domov. V hiši je gospa z modrim pajčolanom in ta počaka gotovo na gospodarja. O tem ni dvoma, da je gospodar – oni Gould ali Sever.«

„Da, gospod polkovnik«, se je oglasila Helena, „on je."

Samuel se menda še vedno ni sprijaznil s polkovnikovim nasvetom.

„Če nihče tu ne ostane«, je razlagal, „če ne bo nihče pazili se tu lahko marsikaj zgodi.«

„Jesi bo pazila«, je zdaj rekla zamorka in stopila k Rogersu. »Jesi ostane na verandi; tu se vidi, kdo prihaja in kdo odhaja. Jesi bo bdela in vse videla.«

„Tej zamorki lahko zaupate, gospod polkovnik«, je pojasnila Helena. „Ta je zvesta.«

„Da, če bo Jesi pazila, to je nekaj druzega“, je menil Samuel.

„Naj prvo je potreba, da za vsako ceno spravimo to ubogo gospo v varnost –"

„Gospod polkovnik – moja Lidija! Kje je moja Lidija!' obrne se Helena proti Rogersu, kjer se je šele zdaj popolnoma zavedla. „Najprvo moram imeti svojo Lidijo! Tam v oni strah zbujajoči hiši mora biti.«

„Ne, ne, Helena, Vaš ljubček ni tukaj, temveč že davno na varnem! Lidija je pri Korošcu! V mestu sem zapustil oba!"

„O, Vi dobri in plemeniti mož! » zakliče Helena, ginjena ljubezni in hvaležnosti ter prime njegovo roko, katero prisrčno stiska, „zopet ste mi skazali dobroto! Kako naj Vam bodem za vse hvaležna – «

»S tem, da konečno odložite Vaš ponos in Vaše pomisleke Helena, in mi podaste Vašo roko!«

„Jesi čuje, gospod«, zagotovi zamorka še enkrat, ko se je s Samuelom potihoma pomenila, „Jesi vidi vse!«

„Dobro, zaupam Ti! Vzemi! To Ti darujem za Tvoje usluge«, reče Rogers, ter poda zamorki nekaj denarja.

„O, Jesi se dobremu gospodu zahvaljuje!« zavriska zamorka, »Jesi se bolj drži gospoda in Samuela pa te lepe gospe, kakor pa novega posestnika, ki je kakor prejšnji, hud kakor tiger. Novi ali stari Vermont, je le vedno Vermont! In Vermont je vedno hud tiger!«

»Pojdi na Tvoje mesto, Jesi, in pa dobro pazi!" reče še Samuel.

Rogers pripelje konja iz hleva in posadi na njega Heleno, ki ni še mogla daleč iti.

Samuel in polkovnik sta šla zraven konja tja do kraja, kjer je stal Samuelov konj.

Tega je mogel Rogers zajahati, medtem ko je šel Samuel peš.

Proti jutru so prišli do neke brodarske hiše, kjer so se malo odpočili.

Brodar, ki je imel voz, bil je takoj pripravljen, da pelje Heleno z vozom v mesto, medtem ko sta Rogers in Samuel lahko jahala.

Zdaj je šlo potovanje hitreje od kraja, tako da je Helena isti dan dospela v Kolumbijo, kjer je našla Lidijo, ki je veselja, vriskajo hitela v njeno naročje.

Tudi Srečko Korošec je bil vesel, ko je zopet videl Heleno za polkovnika pa je bila prišla brzojavka iz Novega Jorka, katero je Korošec oddal polkovniku.

Polno pričakovanja jo Rogers odpre.

Policijski maršal Bernard mu naznani, ker v svoje veliko obžalovanje še vedno ne more sam priti, da je polkovniku blizostoječi policist Maknel iz Novega Jorka odpotoval, da je polkovniku na razpolaganje in da mu pomaga Severja iskati.

»Maknel potuje kot gospodična Astrela, kot dama v modrem pajčolanu", konča Bernard važno brzojavko, „in upa, da na ta način od nas iskanega najlažje najde – “

Komaj je Rogers prebral te vrstice, ko je v veliki razburjenosti začel hoditi sem in tja.

„Ko bi bil vsaj to vedel!« zakliče, „potem je bila ona žena v modrem pajčolanu, katero sem videl, da je dospela v vilo, Maknel in ne Severjeva pomočnica!«

Samuel debelo pogleda.

„To je izvrstna prekanjenost«, se široko zasmeje, ker se mu je Maknelov poskus dopadel, „če le pri temu ne naleti slabo, ker je sam, gospod!“

»Pridite, Samuel“, reče Rogers, „ takoj morava tja!«

Šestinšestdeseto poglavje.
Maknel
[uredi]

V lovski sobi vile Vermont se je žena v modrem pajčolanu vsedla na enega pripravnih naslanjačev, ki so obstajali velikih rogov in na njih pripetih blazinah.

Pajčolana ni odgrnila.

Z največjo ravnodušnostjo je tu sedela in z ono sigurnostjo, katero nam daje zavest, da se ima neko pravico tu biti.

Naenkrat se zravna –

Videti je bilo, da se je za nekaj odločila, kar je hotel tudi precej izpeljati.

Vstane ter se poda v sosedno sobo.

Spalna soba gospodarja ležala je pred nio.

Opremljena je bila z rafiniranim luksusom.

Velikanska postelja iz rezanega lesa in z dragocenim zagrinjalom pokrila je velik del sobe. Blazine in mramornate mize, velike srebrne skledice za led, ki naj bi razprostirale hlad, velika zrcala in umetno slikane stene popolnjevali so opremo sobe.

Jedna vrata peljala so v kopalno sobo, druga pa v garderobno sobo.

Ženo v modrem pajčolanu je zadnja dosti bolj zanimala, užgala je svečo ter šla v garderobno sobo.

V tej sobi je bilo več velikih omar, potem stojala za garde derobo, manjši predali za rokavice in slične reči.

In vse te omare in predali so bili odprti, so bili nezaklenjeni, tako da si je obiskovalka te sobe lahko nemoteč ogledala vse stvari.

Zdaj zagleda v ozadji neke omare nekaj rudečega.

Stopi pred omaro, potegne rudečo stvar iz nje, in vidi, da je rudeča uniformska suknja v kroju fraka, z zlatimi gumbi in vsemi drugimi znaki polkovnika.

Ta najdba jo je jako zanimala, vzame rudečo suknjo omare in se vrne skozi spalno sobo v lovsko sobo, kjer položi suknjo na stol in jo pokrije z enim prtom, ko je gorečo svečo postavila na mizo.

Voščena sveča je v veliki sobi razširjala le slabo svitlobo.

Na stenah se je le tu in tam zasvetilo orožje.

Žena v modrem pajčolana si to orožje ogleda.

Hipoma se pa obrne –

Mrmranje, kakor od glasov, udarilo ji je na uho.

Pazno posluša.

Besed ni mogla razumeti.

Zdaj je pa natančno slišala odpiranje vrat.

Nekdo pride –

Žena stopi v bližino mize nazaj.

Zdaj se odpro vrata lovske sobe.

Gospodar stopi na prag.

Za trenotek strmi tja k ženi.

„Kaj za en obraz se pa skriva za ta modri pajčolan?“ okliče s satanskim roganjem in stopi k ženi, »kdo si ti?“

In že je stegnil roko.

Hitro prime za pajčolan –

Žena se je hotela umakniti.

A bilo je prepozno; pajčolan ji je bil potegnjen z obraza.

Pred Severjem je stal – Maknel.

„Hahaha“, se je smejal Sever, »Lej ga no, moški je tičal za pajčolanom!“

Maknelu je padel tudi ženski klobuk z glave.

Stopil je bliže.

»V imenu zakona Vas aretujem", je rekel. »Vi ste Jon Gould.“

„Hahaha«, se je Sever zopet smejal, zdaj še bolj divje, kakor poprej. „To je izvrstna šala. Preoblečen za žensko se vtihotapi ta človek v mojo hišo in hoče zdaj mene, gospodarja, aretovati!«

„Udajte se! Vi ste morilec ladjarja Smita!“ je zaklical Maknel in hotel Severja prijeti.

Ta je pa policaja zaničljivo pahnil od sebe.

„S tem mene ne presleparite“, je rekel. „Vi ste brez dvoma prekanjen slepar in tat in ste se pri meni vtihotapili, da bi kradli.«

»Vaše tajenje«, je zaklical policaj, »Vam prav nič ne pomaga. Vi ste Jon Gould! Jaz imam dokaze, da ste Vi dolgoiskani hudodelec in da ste kot polkovnik Vilson zabodli policijskega maršala Bernarda!“

»Dokaze!« se zasmeje Sever, »kje pa so?“

Maknel potegne prt raz uniformo, ki je ležala na stolu.

Zdaj pokaže na njo, Severja temno motreč.

„Ali hočete še zdaj tajiti, ničvredni zločinec?« zakliče.

Za trenotek je Sever strme obstal pred tem tako nenadnim dokazom.

A že se mu je vrnila duševna mirnost.

„Kaj naj dokaže ta rudeča suknja, ki ni moja in nahaja se še od prej tukaj«, reče mirno. „S takimi dokazi pri meni ničesar ne opravite. Pri Bogu, to je res izvrstna misel! Vi bi radi kradli, ropali in pri tem igrate ulogo policista, ki hoče gospodarja aretovati! To bi bila šala brez primere! Razbojnik,ki je ulomil, aretira gospodarja! Vendar dovolj! Jaz sem edini, ki ima zapovedovati tukaj in daleč na okrog in zbog te pravice in oblasti Vam naznanim, da greste z menoj!"

„Jaz sem policist Maknel!« zakliče ta in spusti obleko in ogrinjalo, tako da se je njegova uniforma videla. „Z Vašim gledališkim igranjem in Vašim govorjenjem, da sem tukaj ulomil ne pridete daleč!"

„He, straža!« je zdaj glasno zadonelo po sobi.

Težke stopinje so se hitro bližale.

Evans in njegova tovariša vstopita.

»Zgrabite tega tujca, ki se je v žensko preoblečen, tukaj utihotapil!" zaukaže Sever in pokaže na Maknela. „Primite tega goljufa ali tatu! Naš jetnik je!«

Maknel je bil v nevarnem položaju.

Imel je pred seboj premoč, katere ni mogel premagati.

Kakor divje zveri so ti možje planili na njega in v trenotku je bil zmagan in zvezan.

„Kar se nadalje zgodi, še ukažem«, reče Sever, „za zdaj ostane ta tuji dečko Vaš jetnik!”

Silver pobere obleko in ogrinjalo ter nese oboje, kakor tudi klobuk in pajčolan v sosedno sobo.

„Premoč je na Vaši strani«, zakliče Maknel z glasom, trepetajočim od jeze. „Za zdaj me imate v oblasti, ali Vaši usodi ne uidete. V kratkem bo tu Vaša hiša obsedena in potem se izkaže, da ste morilec Gould! Spoznal sem Vas! In gorje Vam ako položite roko na me, to bi bilo Vaš konec!«

„Ta človek je norec ali pa drzen goljuf«, reče Sever, »za zdaj ostane tu. Mogoče, da ima sokrivce, ki zunaj čakajo na kako znamenje; preiščite torej celo okolico in hiše in zastražite vse tako, da lahko vidite vsakogar, ki bi se priplazil.«

Za temi besedami je šel iz lovske sobe.

Straža je, sledeč gospodarju v salon, zaklenila vrata.

Potem so se možje odstranili, da Severjeve ukaze izpolnijo. –

Maknel ni mogel proč, in ni mogel misliti na svojo rešitev.

Možje so ga tako trdo privezali ob težek stol, da se ni mogel osvoboditi.

Bil je brez moči in brez orožja v rokah onega, katerega je tu našel in spoznal.

Samo edino upanje imel je še Maknel.

Vedel je, da se nahaja polkovnik v bližini.

Ako pride, potem je še mogoče, da ga reši.

Ali noč je minila, ne da bi bil kdo prišel ali da bi se bij kdo zanj zmenil.

Luč je popolnoma dogorela.

Ko se je zdanilo, bil je Maknel še vedno v neznosnem položaji.

Vrvi, katere so porabili, da ga zvežejo, rezale so globoko v meso, tako močno so bile nategnjene, in to mu je napravljalo hude bolečine.

Žejen je bil in vendar ni nihče prišel, da bi mu dal piti.

Vsi obupni poskusi, da bi dosegel vrvi in jih snel z rok, so bili zaman, niti ganiti se ni mogel.

Konečno je od utrujenosti zaspal.

Medtem je Sever zapazil, da je Helena pobegnila iz rakve.

Polastila se ga je nepopisna divjost. Obsipal je Evansa, Silverja in Franceta s kletvami in psovkami in jih pošiljal na vse strani iskat.

Ali vse je bilo zastonj.

Drugo noč se je vrnil Evans v veliki naglici in razburjenosti v hišo, kjer se je nahajal Sever v salonu.

»Prihajajo! je zaklical s pritajenim glasom, ter naglo stopil k Severju in pokazal na cesto. „Že prihajajo!"

»Kdo, ti zanikerni pes!« je odgovoril Sever, ki je na blazini ležal.

»Policaji!” mu je zašepetal Evans.

»Kakšni policaji?"

„Polkovnik: z nekim zamorcem. Koliko jih še pride, ali koliko jih je že v bližini, tega ne vem.“

»Kaj pa hočejo ti vragi?“ vikne Sever in plane pokonci.

Evans pokaže proti sobi, v kateri je bil Maknel.

»Če tega tam najdejo!" meni Evans.

»Prokleto! Kaj ta capin še živi?"

»Malo prej sem bil v lovski sobi, gospod –“

„In kaj si našel?«

„Ležal je na stolu z zaprtimi očmi."

»Nesite ga proč!"

»Kam, gospod? Policisti bodo gotovo vse preiskali.“

„V zverinjak divjih mačk!“

Evans se prebrisano nasmehne.

»Da – to pride", zašepeče.

»Vrzite doli tujega psa! Doli ž njim v jamo! Ali si že kdaj videl zverinjak?«

„Zadej na vrtu je, gospod – torej se ga mora na vsak način iz hiše spraviti? Kaj pa, če so policisti med tem že hišo obsedli – “

„Capin!" zaupije Sever ter vstane, žugajo vihteč pest. „Ne premišljuj pri vsakem ukazu!«

In pest zadene Evansa s tako silo, da se je opotekel.

Zdaj plane Evans hipoma pokonci – surovo obnašanje Severja, kateri je bil veliko večji hudodelec, kakor on, in katerega je imel takorekoč v svoji roki, speklo ga je, kakor kak ogenj.

Za las bi bil Evans skočil proti Severju – a zdaj se je z očmi vjel z Arturjevimi –

Bila je demonična moč v Severjevih očeh, neka nepopisna sila, neko čarodejstvo!

In ti pogledi so omamili bivšega šomaštra –

»Kaj si hotel storiti, capin?" povpraša Sever.

Evans molči.

Zdaj pokaže Sever proti vratom.

»Prinesi obleko, ogrinjalo in klobuk z modrim pajčolanom!" zaukaže.

Bivši šomašter je bil vesel, da je bil strašnih Severjevih oči rešen.

Šel je v lovsko sobo.

Precej potem se je vrnil z rečmi, katere je Sever prej imenoval.

»Sem“, zakliče Sever, „sem jih položi na stol! Kaj dela ujeti tat?“

»Ne gane se, mirno sedi in glavo ima na prsi povešeno.“

„Pokliči druge!“

Evans spolni tudi ta ukaz.

Silver in France stopita v salon.

»Spravite tujca v zverinjak za divje mačke!« zakliče jim Sever.

To povelje zbudi v nečloveški dvojici veliko veselje.

To je bilo nekaj po ukusu teh poštenjakov.

»He, gospodar«, reče France, »ali so v zverinjaku tigri? Ali panterji?«

»To nima biti Vaša skrb! Storite, kar sem zapovedal! Ta človek pride v jamo! Naprej!"

S pravim indijanskim rjovenjem ubogata Silver in France.

Tudi Evans se jim je moral pridružiti.

Ali v njegovih prsih se je zbudil nepopisen srd na Severja, srd, kateri je Evansa v kratkem popolnoma predrugačil.

Telesna straža zapusti salon in gre v lovsko sobo.

Tu je ležal Maknel, od bolečin in vsled pomanjkanja hrane oslabel, brezgiben, v omedlevicah.

Oči so bile zaprte in glava mu je omahnila na prsi.

Kakor vragi planejo ti divjaki po njem ter odvežejo vrvi raz rok.

»Ali ga hočete ven peljati?« vpraša Evans, ki je zraven stal. –

„V zverinjak mora!" odgovori France. »Zverinjak je globoka zidana jama zadaj na vrtu.«

»Potem pridete naravnost policistom v roke, osli«, meni Evans, „in kaj se Vam zgodi, si lahko mislite!«

Silver se zravna in debalo pogleda bivšega šomaštra.

»Ti, ta ima prav!« se obrne potem k Francetu.

„Pojdita za menoj!« zapove Evans. »Pokažem Vama boljšo pot, na kateri nista v nevarnosti!«

„Šomašter je pa res pravi dečko«, reče Silver, „ta ve vedno za drugo pot!«

»Pojdita!«

Silver in France primeta Maknela, vzdigneta ga s stola in ga peljeta proti vratom, ki so vodila v vežo.

Šomašter gre naprej po stopnicah navzdol in vzame tam visečo svetilko s seboj, da posveti svojima tovarišema.

Ko je bil spodaj, odpre v klet vodeča vrata in pomiga drugima dvema, ki sta Maknela kakor mrtvega vlekla s seboj.

Stopnice vodile so v klet.

Evans posveti.

Silver in France mu sledita z Maknelom.

Zdaj pridejo do stopnic.

„Zaprita zopet vrata!" zapove šomašter.

Silver uboga.

Potem poneso Maknela po širokih kamenitih stopnicah v klet.

Evans jima kaže pot in jima sveti.

Sedeminšestdeseto poglavje.
Na straži.
[uredi]

Zamorka Jesi, ki je ležala na verandi na slami, imela je povzdignjeno glavo, da bi vse dobro videla.

Ker je že napočil večer, je bila tema naokrog.

Jesi je bila pazljiva čuvajka, ki je tu noč in dan z občudovanja vredno vstrajnostjo pazila na vse.

Ali do sedaj ni druzega opazila, kakor da je straža večkrat, šla sem in tja.

Ležala je na pol pokrita od bujnega listja in vej, tako da se je ni moglo lahko videti.

Zdaj se odpro hišna vrata.

Jesi stegne vrat.

Nekdo je stopil iz hišo na verando.

Ostre, na temoto vajene Jesine oči spoznale so natančno obris postave.

Zenska je bila, ki je hišo zapustila, in ta ženska jo imela pred obrazom teman pajčolan.

Jesi se ni premaknila.

Žena je zapustila verando.

Zamorka se hipoma poživi.

V trenotku bila je na nogah.

Ali pazljiva mora biti, da se je ne vidi.

Trenotek počaka v varstvu verando ovijajočega vejevja, potem stopi na stopnice.

Žena je bila že zginila.

Gotovo je takoj šla v gosto temoto drevja.

In slediti ji, Jesi ni smela, ker ji je bilo naročeno, da le opazuje in sicer ostane pri hiši.

Kakor vrag, ali kakor izvržek noči, tako je izgledala zamorka, ko je stala na stopnicah verande.

Stala je tako nekaj minut, ko začne nenadoma poslušati.

Njeni do skrajnosti napeti čuti so bili opozorjeni na slaboten šum, ki se je bližal.

To morajo biti tihi človeški glasovi.

In Jesi zgine, s stopnic ter se skrije za drevje, da opazuje.

Delalo je grozo zbujajoč utis, kako je ležala na preži.

Pozorni, tihi glasovi so se bližali.

Tudi tihe korake se je čulo spodaj na poti.

Zdaj spozna Jesin ostri posluh glasove –

Plane pokonci.

V tem hipu začul se je slabotni klic „Jesi!«

Bil je polkovnik, ki se je ravnokar s Samom vrnil k vili.

Tiho, z mačjo sigurnostjo in pazljivostjo se zopet prikaže Jesi na stopnicah verande.

[nejasno] Jesi!“ zašepeče Samuel.

[nejasno] hiti Jesi navzdol.

»Ali je kdo tukaj v bližini?“ povpraša tiho Rogers.

»Nihče, gospod!“ odgovori Jesi s pritajenim glasom. „Noben človek.«

»Ali je prišel posestnik?“

»Nihče ni prišel, gospod!«

»Ti nisi pazila!“ se je jezil Rogers, „spala si!“

Jesi smehljaje odmaje z glavo.

„Prisežem Ti, da ni prišel noben človek, samo straža je šla in prišla, in zdaj pred pol ure je prišla neka žena iz hiše.«

»Žena z modrim pajčolanom?«

»Da, gospod, pajčolan je imela.“

„Prokleto, potem je odšla! In posestnika še ni tukaj? Ali nisi ničesar izdala, Jesi?«

„Gospod, za Jesi sem Vam jaz porok«, meni tiho Samuel.

„Morda se je s kako nepazljivostjo izdala!«

Zamorka odmaje z glavo.

„Mene ni nihče videl", odgovori Jesi. „Če je posestnik v hiši, tega ne vem, jaz ga nisem videla!“

»Potem moramo paziti!"

„Tiho – kaj je to?" zašepeče zdaj Samuel in vzdigne [nejasno] črni svoj kazalnik. »Kaj bo neki", odgovori Jesi, »to je straža!“

»Saj ti butci pojo!" mrmra Rogers.

„Gospod jaz se splazim v hišo in pogledam, če je posestnik tukaj [nejasno] se zdaj Samuel tiho. „Če je tukaj, ga najdem; potem dam kako znamenje."

„Glejte, da Vas ne vidijo, Samuel!"

„Brez skrbi! Že pazim! Nobeden me ne more slišati, ker imam bose noge in se znam dobro plaziti“, zašepeče Samuel, „če ničesar ne najdem, se pa vrnem.«

„Zdaj še vedno ni odločen, ali je bil žena v modrem pajčolanu Maknel, ali pa gospica«, reče Rogers. »To je gotovo, da je Maknel v bližini in skoraj mislim, da je bila gospodična ona žena, katero je Jesi preje videla."

„Saj gospod lahko malo okoli poišče in pokliče Maknela, mogoče, da je v bližini«, odgovori Samuel, „Jesi ostane tu kot paznica na verandi. Potem se vsi znajdemo zopet tu.«

Rogers je bil s tem zadovoljen.

Med tem, ko je šel proti drevju, da bi tu malo poivedoval, ker ga je vprašanje močno zanimalo, ali je bila družica Severjeva ali Maknel žena, šla sta Jesi in Samuel tiho proti verandi.

„Sam, pazi!" zašepeče Jesi svojemu staremu znancu, ko je na verandi zaostala, da bi zopet prežala in se obrnila proti vratom.

»Ti vragi pijo in pojo, ti me ne slišijo, Jesi! In če bi me tudi slišali, saj ne vedo, da sem policist."

Jesi pritrjevalno pokima.

Zdaj gre Samuel k vratom in jih pozorno odpre.

Iz glasu, ki mu je udaril na ušesa, se je takoj spoznalo, da je posestnikova straža sedela gori v sobi in da so morala biti vrata odprta, kor bi se sicer doli ne bilo slišalo tako glasno petje.

Ti trije možje gori v sobi so bili tako dobre volje, da niso pazili na slabi šum, ki ga je prouzročilo odpiranje [nejasno] vrat. –

Samuel obstoji za trenotok in se zgane šele, ko se prepriča, da gori straža mirno naprej poje.

Zdaj je bilo treba poizvedeti, ali je bil posestnik tukaj ali ne; vendar si je Samuel rekel, da bi straža težko tako popivala in pela, če bi bil posestnik prisoten.

Tiho dospe do stopnic.

Gori so trkali in pili.

„Zdaj mir!« zakliče eden pivec.

„Šomašter ima besedo!« reče Silver z malo težkim jezikom, „šomašter je cel možak! Šomašter naj živi!“

»Da sem Vaš poglavar in voditelj, to ste vendar že pripoznali!“ nadaljuje Evans, bilo je nekaj odločnega in zapovedujočega v njegovem glasu.

»Da, Ti nas vodi!« meni SiIver.

„He, šomašter!« zakliče France, „to pa meni tukaj ne ugaje nadalje. Kaj imamo od tega, če se tukaj napijemo? Denarja hočem imeti! Da veš! Denarja!" In udari s pestjo ob mizo, da so steklenice in kozarci žvenketali.

„No, ne manjka nam tukaj ničesar«, meni Silver, „tukaj se prav dobro živi!«

»Severja ni tukaj, zato se lahko nemoteno posvetujemo", dostavi France. Da tukaj lahko jemo in pijemo, mi ne zadostuje; to ni nič, čisto nič! In kako je tukaj dolgočasno, v tem prokletem gnezdu! Da, če bi bil vsaj belo ženo ujel, potem bi bilo vsaj nekaj šale –

»Ti – s to se pa ni šaliti“, se Silver zasmeje. »Saj še veš! Kaj?«

„Ta človek, ta Sever, mora kaj denarja dati!« zakliče France in udari zopet po mizi. »Denarja hočem! Veliko denarja!“

»Poslušajta me! Ali se hočeta mojemu vodstvu in mojim nasvetam pokoriti?“ vpraša bivši učitelj.

»Ako nama do denarja pomagaš, da, ampak veliko denarja mora biti!« odgovori France. „Kaj nam zamore storiti, če mu ves denar vzamemo?«

„Saj je v naših rokah!« pritrdi Silver. »Kolikor zahtevamo, nam mora dati!« 

[nejasno] mu pridete s tem, Vas kar postreli!“ reče Evans, [nejasno] kakor Ti meniš, France, to ne gre!"

»Le pusti šomaštra govoriti, saj ga on bolje pozna, kakor midva«, reče Silver.

Samuel je spodaj skoro vse slišal, le posameznih besed ni razumel. A hotel je vse natanko slišati in hotel je tudi te ljudi videti, in voditelja. katerega so šomaštra imenovali, natanko ogledati.

A treba je bilo, iti previdno na delo, da ga možje ne zapazijo.

Samuel je imel liki [nejasno] nekaj mačjega na sebi.

Vlegel se je na stopnice in se začel počasi in tiho plaziti navzgor.

Na ta način se je plazil od stopnice do stopnice navzgor, ne da bi se ga kaj slišalo.

Ti ljudje so si prinesli vina iz kleti, ker so popolnoma igrali gospodarje v vili, in so praznili steklenico za steklenico.

Bili so tako zamišljeni v svoje zadeve, da niso gledali na stopnice.

Samuel se je tako visoko priplazil, da je [nejasno] je stegnil vrat, lahko gledal čez zadnjo stopnico.

Zgoraj v razsvitljeni sobi, katere vrata so bila na pol odprta, sedeli so stražarji Skupaj in pili.

Ker so se menili o velevažnih rečeh, niso več peli.

France se je z obema rokama naslonil na mizo, ter tako ležal široko in surovo na nji.

Šomašter sedel je na drugi strani med Francetom in Silverjem in je najmanj pil.

Evans se je nekako premenil. Postal je človek z odločnim, energičnim obrazom. Videlo se mu je, da je nekaj važnega in odločilnega pripravljal, in da je postal čisto drugi.

Kdor je imel zdaj z nekdanjim šomaštrom opraviti, moral je biti pazljiv. Bil je vsemu zmožen.

Silver ga je gledal kakor kakega očaka.

„Imamo vse v svojih rokah, ako le hočemo«, reče ravnokar Evans, „samo za to se gre, da o pravem času popademo!“

„Tristo vragov, torej pa pusti, da popademo!“ kriči France in skoči pokonci.

Smehljaje zmaje bivši učitelj z glavo.

„Le sedi!" zaukaže. „Ti s svojim tuljenjem ne dosežeš ničesar! To se mora vse drugače začeti!"

»Le zaupaj šomaštru!" meni Silver. „Veš kaj, šomašter, dam Ti pismo in pečat, da Te France in jaz od zdaj za naprej ubogava!“

„Ali mi dasta tudi pravico, da neposlušnost kaznujem?« vpraša Evans.

„Kakor boš menil, da je prav!«

„Potem prevzamem vodstvo!"

„He, šomašter, ali morda veš, kje je zdaj Sever?" vpraša France šomaštra.

Samuel posluša in stegne vrat.

„Počakajmo, da se vrne“, predlaga Silver. Tukaj počakajmo, da pride sem, potem nam mora dati denar!"

„In meniš, da Ti ga bo dal?" vpraša bivši učitelj porogljivo. –

„Ti misliš, da ga nam kar tako-le da?“ zakliče tudi France.

»Jaz hočem le to, kar šomašter hoče!" se uda Silver.

„No, potem pa reci, kaj misliš storiti!« obrne se France proti Evansu.

„S Severjem se še-le potem lahko menimo, kadar ga imamo v rokah!" odgovori šomašter.

Tovariša pokimata pritrduje z glavama.

„In v rokah ga imamo še-le potem, kadar čuti, da mora storiti tako, kakor mi hočemo!" nadaljuje šomašter in njegove sivo oči imajo žugajoč in sovražen pogled. „Kaj naj stori, ako mu pokažemo, da imamo vso oblast čez njega?"

„Prav imaš!" zakliče Silver in pokaže z roko na šomaštra.

»Tako je prav! Ti si pa res pravi mož!"

„Ako torej tako hočeta, kakor jaz, in če sta mi brezpogojno udana, potem lahko tako storimo, kakor sem povedal", reče Evans, in jima razloži svoje namere. „Ne počakajmo, da se vrne; kdo pa ve, kdaj se vrne, poiščimo ga in primemo ga!"

„Tako je prav!" zakliče France, skoči pokonci in udari s pestjo po mizi. „Primemo ga!"

„In potem nam mora naznaniti, kje ima denar", dostavi šomašter. „Ako pa noče povedati, potem pa le pustite mene, bom že jaz naredil!"

Tudi Silver vstane.

„Za njim!« zakliče. „Plantažo potem že razdelimo med seboj«, meni še šomašter. »če ne gre drugače, jo pa prodamo! Vsak od nas mora dobiti toliko svoto, da ima dovelj za vse življenje. Kaj nas Sever briga? On meni, da smo njegovi služabniki! To mora drugače postati! Kaj mu hočemo vedno biti podložni? Vedno igra gospoda! Njegovi gospodje smo mi!"

„Mi smo gospodje, šomašter ima prav!” zakliče France in Silver prikima z glavo.

Ker je zdaj tudi Evans vstal, in ker so ti ljudje so pripravljali, da gredo proti stopnicam, zleze Samuel hitro zopet doli. –

Še vedno je slišal divje besede stražarjev, ki so se pripravljali, da gredo Severja iskat in prijet.

Samuel prileze srečno v vežo in se splazi do vrat, katera tiho odpre, potem pa stopi na prosto.

Oseminšestdeseto poglavje.
Kaj zdaj?
[uredi]

Polkovnik in Jesi sta čakala v senci drevja, da se Samuel vrne in od prostora, kjer sta bila, sta lahko opazovala vrata.

Zdaj se je šlo samo za to, da se zve, če jo Sever doma.

Da je bila žena, ki je odšla, Maknel, to je polkovnik domneval z vso gotovostjo.

Jesi je postala nakrat nemirna.

Splazila se je nekaj stopinj na stran. Nekaj je moralo njeno pozornost zbuditi, na kar polkovnik ni pazil.

Zdaj se zopet vrne k polkovniku.

„Ali slišite?“ povpraša tiho.

Rogers prisluškuje.

Da, zdaj se je tudi njemu zdelo, kakor da čuje neki čudni glas.

„Kaj je to?" pošepeta.

„Nekaj stoka, gospod«, odgovori zamorka.

Rogers je takoj mislil na Samuela.

„V hišo moram! Videti moram, kaj je straža naredila s Samuelom!“ reče odločno, medtem ko se je iz vile zopet čulo divjo petje.

Jesi prime za polkovnikovo roko in odkima s svojo črno glavo.

„Ne v hiši“, reče. „To ni Samuel. To prihaja od drugod!«

Ko je petje zopet utihnilo, posluša Rogers s skrajno napeto pozornostjo.

Zdaj so je zopet čul glas, a samo slabo in komaj slišno, glas, ki se je tako slišal, kakor stokanje umirajočega.

„Kdo more to biti, Jesi?« vpraša Rogers tiho.

„Mogoče prejšnja gospa, gospod – morda je ponesrečila – tako se sliši, kakor bi prihajal glas iz zverinjaka, ki se nahaja. zadaj v vrtu. Prejšnji gospodar je imel v svojo zabavo vedno nekaj panterjev v jami. Zdaj pa je prazna.“

„Prejšnja gospa torej res še živi?“

Jesi pokima z glavo.

„Videla sem jo večkrat po noči, kadar hodi po hiši. Utonila ni v vodnjaku, samo gospodarja je pustila, da je to mislil. Mora biti kje v bližini skrita in po dnevi gotovo spi. O, ona je dobra, gospod! Kolikokrat je ubogim, na pol ubitim črnim možem pomagala."

„Takoj morava iti pogledat, če je ponesrečila.«

„Tiho, gospod – zdaj prihaja Sam!“

Jesi je imela prav.

Hišna vrata so se tiho odprla.

Samuel se je prikazal na verandi.

Z jednim skokom je bil na tleh.

Zdaj se je bližal Rogersu.

„Gospod!“ reče hitro. „Gospodarja ni tu!“

„Ni tukaj? Kje naj pa bo? V hišo je šel, in Jesi nam je tekla, da je samo žena z modrim pajčolanom med tem zapustila hišo.«

„Gospodar je tisti, ki ga iščete, gospod«, nadaljuje Samuel. „Ako bi bil še doma, ne bi vojaki prevdarjali, na kakšen način bi mu najlažje pobrali denar.«

„Tri sto vragov, ali je ta prokleta hiša začarana?“ sikne Rogers divje. „Ta capin Sever vendar ne more leteti, se vendar ne more storiti nevidnega? Da je ta gospodar oni ničvrednik, to mi je bilo že davno gotovost. Ali oditi vendar ni mogel.“

»Morda je opazil nevarnost, gospod.«

»Potem ga je Jesi tudi pustila proč!“

Črna služabnica je prisegala na vse svetnike, da Sever ni zapustil hiše.

„Kaj zdaj?“ – mrmra polkovnik –

„Ti vojaki so zanikrni lumpje«, reče Samuel. „Znano jim je, da se zasleduje Severja. Od tega hočejo imeti dobiček."

„Potem grem jaz k njim in jih prisilim, da mi povedo, kje je Sever!“ zavpil je Rogers.

„Ti ne povedo ničesar, gospod!" dejal je Samuel.

»Z revolverjem v roki jih hočem prisiliti!«

„Potem zgube svoj dobiček, gospod! Severja hočejo dobiti v svoje roke, da tako postanejo bogati.“

„To so torej ljudje, ki so ujemajo ž njim. Naprej, Samuel, pojdiva!“

»Gospod!« – –

„Ali se bojite?“ zarohnel je Rogers. »Potem sem se motil v Vas!“

„Strahu ne poznam, a vojaki ne bodo povedali resnice."

„A če je Sever odšel, kakor Vi pravite, kako naj ga dobim, ako mi straža ne pove, kje je?“

„To bi se dosti bolje zvedelo, gospod, ako vojakom skrivaj sledimo in gledamo, kam pojdejo. To je gotovo, da bodo vedeli Severja najti. Ako jih zasledujemo, zvemo vse!«

„Ta predlog je povsem dober, Samuel, bojim se le, da bi nas, ti lumpje ne videli. “

»Sedaj prihajajo!« zaklicala je Jesi z zamolklim glasom.

Hišna vrata so se odprla.

Evans, France in Silver so se prikazali.

Bivši učitelj je zaprl vrata.

Sedaj so se natanko razločili glasovi mož.

Samuel in Jesi sta se skrila.

Polkovnik bi jim bil še vedno rad stopil nasproti, da bi jih bil prisilil k izpovedi.

A končno se je udal in tudi stopil za stara, temna drevesa. –

Trije vojaki so prihajali po stopnicah verande doli in so se vneto razgovarjali, a s tihimi glasovi.

Vidno so se posvetovali, kje bi našli Severja.

V tem trenotku zadonel je zopet od daleč votli klic, ki se je slišal kakor stokanje umirajočega.

Silver se je ustavil.

»Slišite!" smejal se je, »oni v železni kletki poje!"

France se je tudi smejal, medtem ko je Evans korakal dalje, ne zmeneč se za čudni glas.

Samuel je pristopil k Rogersu.

»Pričakujte me tu, gospod!" šepetal je. »Sledil bom vojakom, vrnem se, kadar dobe Severja.«

Polkovnik je prikimal in ostal z Jesi v varstvu dreves, ko so se oni trije potepuhi oddaljili in jim je Samuel previdno in sklonjen sledil.

Sedaj je bilo le na tem, ako dobe Severja.

Ako se vrne v hišo, potem pride Rogersu v roke.

Jesi ni mogla dalje premagati svojega nemira. Pokazala je k vrtu.

»Pa pojdi!« rekel je Rogers.

Zamorka je tekla urnih nog od drevja proč mimo hiše, da bi šla v veliki vrt.

„Da bi mi le prišel v roke!" škripal je polkovnik. „Ta hudobnež še vedno zasleduje ubogo Heleno in ona ne bo imela prej miru, da ga ne bomo s poti spravili. Smrt mu! Smrt na vešalih, kakor jo zasluži! Potem si bo še-le uboga žena oddahnila! Potem še le bo rešena in prosta tega hudiča. Kaj hoče od nje? To naj bo ljubezen? Saj vendar ve, da ga zaničuje! Ali ima nove namere ž njo?"

Rogers je prisluškoval. Zdelo se mu je, kakor da bi se zadaj na vrtu govorilo.

Takoj za tem se je prikazala Jesi. Vrnila se je hitro.

»Gospod!" zaklicala je in migala.

„Kaj si našla?« vprašal je Rogers, idoč ji naproti.

»Neki človek je v železni kletki!«

»Gospa? Bela žena?"

»Ne, neki moški!"

„Moški? A vendar ne Maknel?"

»Zaklical mi je podobno besedo."

„Kako pa pride v kletko? Ali je vanjo padel?" vprašal je sedaj Rogers, „ali so ga morda celo ti ničvredneži –«

»Za pomoč prosi, gospod!«

»Torej pojdiva!“

Rogers se je podal z zamorko na vrt.

Ko sta dospela do široke in globoko jame, ki je črno zijala pred njima, držala je Jesi Rogersa za roko nazaj.

»Gospod!« klicala je, »ne dalje!“

„Kdo je spodaj?« vprašal je polkovnik in gledal v črno globočino.

»Pomoč!“ zadonelo je nazaj. Pomagajte mi, kdor tudi ste!“ –

„Jaz sem polkovnik Rogers!“

„Jaz sem Maknel, gospod polkovnik!"

„Maknel? Ali ste notri padli?“

„Sam ne vem, kako sem prišel v to zemeljsko votlino, gospod polkovnik", odgovoril je Maknel s slabim glasom in stokal. »Jaz sem na pol mrtev!«

„Tu moramo doli, Jesi!“ odločil je Rogers. „ Pojdiva po lestvo.“

»Ni potreba, gospod, lahko prideva brez lestve!« dejala je Jesi in pokazala proti hiši. „Star hodnik pelje iz kleti v to jamo; poznam ga; v hišo moramo!"

Maknel je zopet glasno zastokal.

„Že prideva, Maknel", zaklical je Rogers, potrpite še trenotek! “

Jesi je šla naprej.

Polkovnik ji je sledil.

„Kaj se mu je pripetilo«, je mrmral, „kako neki je siromak prišel tu doli? Potem je ona žena, katero si Ti videla ko je zapustila hišo, bila – Sever, ki je oblekel obleko Maknela in klobuk s pajčolanom.«

Podala sta se v hišo, kjer je še gorela luč, katero so vojaki pozabili ugasniti.

Jesi je vzela luč in šla proti vratom v klet, katera je odprla, potem pa hitela po stopnicah navzdol.

Rogers ji je sledil.

Zamorka je bila tako znana s krajem, da se je takoj po dala v oni del kleti, kjer se je nahajal temni hodnik, ki je vodil v železno kletko.

Sedaj je posvetil plamen luči v hodnik.

„Precej sva tam!« zaklicala je sledečemu ji polkovniku.

»Tu spodaj so železna vrata, ki peljejo v jamo. Ako niso zaprta, greva lahko notri."

Dosegla je vrata in vzkliknila radosti.

Rogers je slišal škripanje ključa v zarujavoli ključavnici.

Sedaj je videl, da je Jesi odprla majhna železna vrata.

Stopila je v okrogel prostor, v katerem se je nahajalo staro drevo, kojega debele, gole veje so prej služile divjim mačkam v plezanje.

Grd, oster duh je vladal v kletki, koje gole, strmo zidane stene so štrlele kviško kakor stolp.

Jesi je visoko držala luč.

Sedaj je opazila v pesku ležečega Maknela, ki je imel še velike bolečine, a se je veselo vzravnal po konci, ko je ugledal Rogersa.

„Hvala Bogu«, dejal je s slabim glasom, »tu bi bil vzel žalosten konec!“

Polkovnik, kateremu je Jesi svetila, je stopil k njemu in mu je ponudil roko.

»Kaj se je pa zgodilo, Maknel?" vprašal je.

»Slabo se mi je godilo, gospod polkovnik«, odvrnil je stokaje vprašani. „Vsi udje me še bole. In ako bi ne bila danes zvečer prišla neka žena tu notri, ki mi je dala piti, bil bi morda že mrtev. Ali se mi je to sanjalo?“

»To je bila gospa!« šepetala je Jesi.

»A Vi morate vendar za zlodja vedeti, kako ste prišli v to prokleto luknjo, Maknel!«

„Ti hudiči, oni trije lumpi v uniformah so me uklenjenega privezali na stol in me pustili brez jedi in pijače!" odgovoril je Maknel. „Te hudobe so padli nad me, ko sem spoznal Severja ali Goulda in so me premagali! Naselnik je Sever, gospod polkovnik! Saj mora biti v hiši! Saj sem našel njegovo čudečo uniformo! In ko sem ga hotel ukleniti, ko sem prišel v hišo kot žena z modrim pajčolanom, strgal mi je pajčolan z obraza in me dal ukleniti. Potom sem menda zgubil zavest.“

»In Sever Vam je vzel klobuk in obleko ter je potem hišo zapustil.«

»On je odšel?“

»Da, a najti ga moramo!“

„Gospod polkovnik, jaz grem z Vami, maščevati se moram nad hudobneži! Gotovo jih je vzel s seboj?«

„Ne, iščejo ga, hočejo mu denar odvzeti, hiša je prazna. Odpeljemo Vas, Maknel.«

»Le proč iz tega gnezda! Tega nisem pričakoval, da bom še rešen“, rekel je Maknel in obupno poskušal vstati.

A to ni šlo tako. Šele ko mu je Rogers pomagal, posrečilo se je Maknelu, stopiti na noge.

»Opirajte se na mene", dejal mu je polkovnik sočutno, „vesel sem, da sem Vas našel. In sedaj hočemo Severjevim hudobijam konec narediti!«

„Da!“ klical je Maknel, „to je sedaj še moja edina želja!«

Jesi je tudi podpirala na pol hromega, kolikor se je dalo in nesla pri tem svetilko.

Tako so počasi peljali Makuela iz kletke v hodnik in potem v klet.

Rogers je bil nemiren in vse mu je šlo prepočasi, ker si je dejal, da, ako se Samuel vrne in ga ne najde zunaj, ga pride iskat.

Ko sta on in Jesi končno dospela z Maknelom v vežo, moral se je ta na stopnice vsesti, ker ni mogel dalje.

Rogers je hitel iz hiše, da bi zunaj pogledal, se je li Samuel že vrnil, medtem ko je Jesi ostala pri Maknelu, ki je težko dihal.

„Prinesite mi požirek vina”, prosil je.

Jesi je šla hitro gor in našla na mizi še poln kozarec, katerega je pustila telesna straža.

To je bilo dobro.

Veselo smeje se je vrnila k Maknelu in mu nudila kozarec. –

Hlastno je spil vino in hotel vstati, potem pa se je odločil, da počaka tu polkovnika, ki se je moral itak vrniti.

Devetinšestdeseto poglavje.
Hiša ladjararja Pena.
[uredi]

Ne daleč od naselbine je tekla široka reka: ob bregu je stala brodarnica.

Nje posestnik, stari Pen je bil prej mornar in si je do svoje starosti ohranil ravno toliko dobrodušnost kakor priprostost. –

Med tem, ko so njegovi ljudje opravljali službo na parobrodu, ki je tu vezal oba bregova, sedel je navadno v veliki odprti čakalnici, v kateri so stalo mize, klopi in so se dostikrat nahajali gostje, ki so tu čakali na prevoz ali pa se tudi ustavili, da bi pili vino ali žganje.

Oče Pen si je tu že precejšnje premoženje zaslužil in je dal po svojih otrocih tudi vsakoršna naročila izvršiti.

V jutro po ravno opisani noči prišel je Sever, ki je nesel elegantno potno torbo v roki, v veliko čakalnico.

Jon Pen ga ni poznal, a vstal je in mu prišel naproti, kakor je to storil z vsakim svojih gostov.

Artur se je vsedel k neki mizi in zahteval vina in kakega zajutreka.

Ker je bil staremu možu vsak gost, ki je naročil vino, posebno ljub, štel si je v dolžnost, se vsesti k Arturju, ko je svoji dvanajstletni hčerki ukazal, donesti zahtevano.

„Vi hočete gotovo v Kolumbijo, gospod?« je vprašal.

„Truden sem, ljubše bi mi bilo, ako bi smel ostati tu, a zanesljivega pota se pač tu ne dobi“, odgovoril je Sever.

„Zakaj pa ne, gospod? Moja Mili, katero ste ravnokar videli, oskrbi mnogokrat komisije za potnike v mestu, dekle jezdi kakor fant!«

Sever je pogledal.

„Ali imate črnilo in pero?“ vprašal je.

„Gotovo, gospod!“

„Prinesite mi oboje!“

Jon Pen je hitel izpolniti željo gosta. Sedaj je prišla tudi Mili, za njeno starost velika deklica in je prinesla vina, gnjati in surovega masla.

Sever jo je meril s svojimi očmi.

»Ali mi hočeš storiti uslugo?“ obrnil se je do nje, »dobro Ti plačam.“

»Rada, gospod!“ odločila je prijazna deklica, „kaj želite?“

»Pismo imam, ki se mora nesti v Kolumbijo.“

»To se lahko takoj zgodi, gospod!“

»Odpravi se torej!“

Mili je bila takoj k tem pripravljena, zaklicala je še očetu nekaj besed in hitela k lesenimi poslopji, v katerih so bila stanovanja in hlevi.

Stari Pen je donesel črnilo, pero in tudi papir.

Sever je napisal s čudno, neokretno pisavo nekaj vrst in je utaknil list v zavitek.

Ko je Mili k odhodu odpravljena stopila v čakalnico, zaklical ji je Sever, ako bi ne mogla vzeti lahkega voza, in iz mesta takoj neko damo s seboj pripeljati.

„Lahko, gospod!« zagotovil je Jon Pen, „zakaj bi tega ne mogla!“

„V eni minuti pripeljem voz“, pristavila je Mili in odskakala lahkonogo.

Sever je bil vidno zadovoljen, natočil je vina in napolnil tudi kozarec staremu Penu.

S tem se mu je zelo prikupil.

»Vaše zdravje, gospod!" dejal je in dvignil čašo, da bi trčnil s Severjem.

»Ostanem pri Vas, dali mi bodete jedno sobo v Vaši hiši, kjer bodem damo pričakal, kateri pošljem to pismo. Tu vzemite!“

Artur mu je porinil nekaj denarja.

Gost je v Jon Penovih očeh zadobil vedno večjo veljavo.

Smehljal se je veselo in spravil denar.

„Hahaha, majhen ljubaven dogodek«, menil je, »kaj tacega kakor skrivni sestanek, ne?“

»Skrivnost, da“, pritrdil je Sever, »in zato nečem ničesar izdati!“

»Name se lahko zanesete, gospod!“ odgovoril je Pen in izpraznil svoj kozarec. Artur ga je znova napolnil.

Mili je peljala močnega, v lahek lovski voz vpreženega na brod. Potem je prišla hitro v čakalnico.

[nejasno]ej, gospod?" vprašala je.

»Vzemi to pismo, deklica!“ ukazal je Sever, »pelji se hitro v mesto in podaj se v hotel. Tu prebiva neka Helena Oldenburg – ali si bodeš zapomnila ime?“

»Helena Oldenburg!“

»K nji se podaj in izroči ji to pismo. Ako Te vpraša, od koga je, reci ji: od polkovnika Rogersa! Si bodeš tudi to ime zapomnila?«

»Polkovnik Rogers!"

»Ako Te vpraša, kdo Ti je dal to pismo, potem odgovori, da polkovnik."

„Vse si dobro zapomnim, gospod!“

„Le reci, da je polkovnik tu v uniformi in čaka na njo.“

»Je to vse, gospod?“

»Ako Te dama spremi, torej se s Teboj sem pelje, ne popiši ji moje osebe, temuč reci ji, da je polkovnik velik, močan mož z rujavo brado in uniformo policijskih uradnikov Novega Jorka.“

„Dobro, gospod, še kaj?“ vprašala je Mili nestrpno.

Stari Pen se je smejal.

»Marljiva je, gospod«, rekel je, „kar ne more dosti hitro proč."

»Pelji se zdaj, deklica, in privedi tudi gospo, vožnjo ti dobro plačam,« zaklical je še odhajajoči.

Jon Pen je vstal in gledal proti reki.

Voz je bil že na brodu.

Sedaj je stopila tudi Mili nanj.

Široka ladija se je začela gibati in je zapustila breg, da bi gnana po pari dospela onkraj.

Sever je jedel in izpraznil svoj kozarec.

»Prinesite še jedno steklenico!“ velel je staremu Penu.

To je bilo onemu posebno ljubo. Podal se je v hišo.

Sever je medtem končal zajutrek.

Ko se je stari vrnil z novo steklenico, pomigal mu je Sever, naj napolni oba kozarca.

»Povejte mi vendar, Pen“, začel je, ko je pripravil starega v dobro voljo, »nameravam neko šalo za danes zvečer in k temu bi rabil Vašo ladijo.“

Jon Pen je naredil velike oči.

»Mojo ladijo?“ vprašal je.

»Ali imate samo to, ali bi lahko drugo vstavili?"

„Še jedna je tu, gospod, za slučaj, ako bi se na tej kaj pokvarilo.“

„Dobro! Pripravite danes zvečer drugo, ako bodem jaz to prevzel.“

„Kako naj to razumem, gospod?«

»Prav naravno! Ako dospe danes zvečer Vaša hči z damo na oni breg, se peljem jaz z ladijo naproti, nihče drugi ko Vi in jaz. Potem rečete Vi hčeri, da naj z vozom trenotek počaka in pustite samo damo na ladijo. Vi in Vaša hči ostaneta potem onkraj in prepustita ladijo meni.«

„Hm – gospod – mašinist mora vendar na nji ostati.“

„Ni potreba, stari prijatelj, jaz sem inžener, jaz že vem ravnati z Vašo ladijo.«

„A še eno, gospod –“

„In to bi bilo?«

„Ali pridete z ladijo zopet nazaj?“

„A tako! Razumem! Bojite se, da bi Vam z brodom ušel“, rekel je Sever. „Le bodite mirni, jaz Vaše ladije ne morem rabiti. Eno miljo dalje jo bodete zopet na bregu našli in jo lahko vzamete. Ta čas naj pa druga ladija tu opravlja službo.“

Jon Pen, akoravno ga je vino naredilo ustrežljivega in dobrovoljnega, se vendar ni hotel takoj udati.

„Vi me ne poznate«, trudil se je Sever pregovoriti starega, „zato se Vam stvar ne zdi varna. A položiti Vam hočem kavcijo, stari prijatelj!“ –

Pri teh besedah se je razjasnil obraz Jon Pena.

„Vam že zaupam, gospod«, odgovoril je. „Vi ste fin gospod, to se vidi na vsem!«

»Posodite mi ladijo le za eno uro, to je vse!« nadaljeval je Sever. »Malo dalje ob bregu spodaj najdete jo zopet. Vodstvo ladije prevzamem sam, ker se razumem na to.«

Stari Pen se je smejal zvito.

„Tu nameravate gotovo nekaj tacega kakor odpeljanje, gospod?« vprašal je tajno. »Že prej sem nekaj tacega opazil.«

„Druzega ni nič, Vam lahko param, Pen«, odvrnil je Sever in staremu napil, »jaz sem bogat mož in Vam za vse dobro stojim. Odpeljati hočem svojo lastno ženo.«

„Svojo ženo, gospod? To je šala, kakoršne še nisem slišal! Vam je gotovo ušla? In Vi ste vendar lep in čislan mož!“

„Kakor to že pride. Rodbinska drama! Moja žena me je zapustila, a jaz jo še ljubim, zelo ljubim in jo moram zopet imeti za vsako ceno. Ako sliši, da sem jaz tu, potem ne pride, zato se moram poslužiti zvijače, in potem jo ne pustim več proč.“

„Pri tem Vam pomagam, gospod!“ odločil je stari Pen. »Žena spada k možu, to je gotovo. Zaupam Vam tudi ladijo –“

„Ako mi jo posodite za nekaj ur, dam Vam sto dolarjev. Evo jih!“

Sever mu je izročil bankovec za sto dolarjev.

Jon Pen je sedaj zgubil zadnji premislek.

»Kupčija je gotova!“ rekel je vesel in spravil bankovec. »Zvečer greva oba na ladijo, ako pride moja hči z damo na ono stran. Peljeva se tja. Vi ostanete v prostoru za stroje. Jaz pa grem na suho in pripeljem damo na ladijo, potem pa ostanem tam pri hčeri in Vi se peljete po reki, da bodete v varnosti. Potem pustite ladijo na bregu in mi si jo pojdemo iskat.«

»Dobro!“ rekel je Sever in ponudil Penu roko.

„Kam pa greste potem, gospod?“ vprašal je ta.

»To bodem šele videl.“

»Moja hiša Vam je na razpolago.“

»Jaz se bodem skoraj gotovo takoj odpeljal«, rekel je Sever, »morda bi mi drugače delala sitnosti.«

„Oho – kaki čudni ljudje so pa tam-le«, dejal je nakrat Jon Pen in njegove bistre oči so opazile skupino, ki se je bližala hiši, »izgledajo kakor vojaki!“

Sever je pogledal tja.

Učitelj, Silver in France so prihajali.

„In v ozadju prihaja še neki zamorec«, nadaljeval je Pen, »gotovo, to mora biti prejšnji suženj Samuel, ki je postal policaj – «

Sever je vstal.

»Bolje je, ako me ne dobe tu “, šepetal je, „tem ni treba vedeti, da sem tu.“

»Gotovo Vas poznajo, gospod?“

»Grem v Vašo hišo!“ pristavil je Sever, ne da bi odgovoril na vprašanje starega ladjarja. »Ako po meni vprašajo, recite, da me ni tukaj.“

»Zanesite se na me, gospod!“

Artur je šel ves sklonjen, da bi ga ne videli, iz odprte čakalnice skozi stranska vrata v hišo, kjer je bil že prej naročil sobo.

Trije možje so prišli bliže.

Ker so bili vsi prašni, so bili bolj podobni potepuhom ko vojakom.

Stari Pen je spravil prazno steklenico in Severjev kozarec v neki kot in se zopet vsedel k mizi, na kateri je stala druga steklenica; njegov kozarec in krožnik z ostanki zajutreka.

Učitelj je šel naprej, druga dva sta mu sledila.

Samuel se je le počasi bližal.

„He, ali ste Vi ladjar?" zaklical je Evans.

Jon Pen je pogledal kviško in prikimal z glavo.

„Zakaj?« vprašal je.

„Je-li tu neka žena z modrim pajčolanom?" obrnil se je Evans k Penu in stopil k mizi.

„Žena z modrim pajčolanom? Ne!" odgovoril je Pen.

„Tu je morala biti. Ali se je pustila propeljati?"

„Jaz nisem videl nobene ženske z modrim pajčolanom!“ razložil je ladjar.

„Kdo pa je tu sedel in zajutrekoval?“

„Ako dovolite, jaz!“

„Vi? Nikar nam tega ne pripovedujte!" zavpil je France surovo s svojim od pijače hripavim glasom. „Tu je vendar še nekdo sedel!"

Sedaj je prišel tudi Samuel na nekem oddaljenem koncu v odprto čakalnico in se je delal, kakor da bi se ne brigal za vojake.

Vsedel se je na neko klop in potrkal.

Jon Pon je pogledal k njemu.

„Jaz sem tu zajutrekoval, ako nimate nič proti temu“, smejal se je, „jaz vsak dan tako zajutrkujem. Ako se Vam zljubi, lahko ravno tako storite. Le sedite!"

Šel je sedaj na konec čakalnice k Samuelu in mu je hotel smehljaje nekaj reči, a Samuel mu je pomežikal.

Jon Pen je stopil k njemu.

„Ne imenujte me", šepetal je Samuel, „naredite, kakor bi me ne poznali.“

»Oho, mislite koga ujeti, Sam?" vprašal je Pen tiho.

„Jaz le hočom one tri opazovati", odgovoril je komaj slišno, potem je glasno nekaj naročil.

Stari Pen se je udal Samuelovemu ukazu.

Evans, Silver in France, ki so stali okolo neke mize, so tudi že klicali. Zahtevali so jedi in pijače.

„Takoj, gospodje, takoj«, odvrnil je stari in prišel nazaj, »uredite si vse po svoji volji.«

„Ostanemo tu “, rekel je France, „tu počakamo in ugrabimo ženo z modrim pajčolanom.«

„Vsi trije iščejo eno samo ženo?« smejal se je Jon Pen. »Ste se vsi trije vanjo zaljubili?«

„To Te nič ne briga, stari medved!« odgovoril je Silver. »Ti se mi itak zdiš sumljiv, mislim, da si zvit lisjak, katerega se je treba bati!“

„Zaradi mene!" odgovoril je Jon Pen smeje in šel v hišo po naročeno. „Glavna stvar mi je, da prav dolgo tu ostanete in prav veliko povžijete! In ako pride lepotica z modrim pajčolanom, Vas hočem poklicati. Motite se, ako mislite, da jo poznam, ali kaj o nji vem. Jon Pen je poštena duša –“

Sedemdeseto poglavje.
Mili.
[uredi]

Z veliko spretnostjo je Mili vodila vajeti in konja tako k naglosti poganjala, da je že opoludne v mesto dospela in se peljala v predmestno gostilno, kamor je navadno zahajal nje oče.

Skrbela je najprvo, da je bil konj sprežen, dobro nakrmljen in napojen in potem še-le se je podala z vročenim pismom v hotel, kjer je vprašala za gospico Oldenburg.

Sluga jo je peljal gor in potrkal.

Helena, ki je bila s svojim otrokom v sobi, odprla je vrata. –

Mili je stopila k nji.

„Ste Vi gospica Oldenburg, Helena Oldenburg?« vprašala je.

Helena je začudeno gledala vstopivšo, katero je prvikrat videla.

„Tako se zovem«, odgovorila je, medtem ko se je Lidija radovedno približala. „Ali hočete k meni?"

„Da, milostna, prinašam Vam pismo“, pojasnila je Jon Penova hči sedaj jasnim pogledom in vročila Heleni list.

„Kdo Vas pošilja?“ vprašala je Helena ter počasi vzela pismo.

„Polkovnik Rogers«, odvrnila je Mili.

Helenin obraz se je razjasnil.

„Polkovnik? Kje je?“ vprašala je z drugim glasom mlado deklico. „Pojdite bliže in sedite.«

„Polkovnik je pri mojem očetu pri prevozu in Vas tam pričakuje, milostna.“

Helena je odprla pismo. Pisava je bila površna in na listu je bilo le malo vrst.

„Polkovnik je pisal pismo pri nas v čakalnici«, pristavila je Mili, „in velel mi je, peljati se semkaj po Vas. Ako Vam je prav, milostna, se v pol uri lahko odpeljeva in sva zvečer ob prevozu.«

„Mama, Ti me vendar vzameš s seboj?“ vprašala je majhna Lidija.

„Da, dušica, gotovo!« odgovorila je Helena ter jo objela.

»Polkovnik je samo o Vas govoril, milostna!“ dejala je Jon Penova hči.

Helena je še enkrat pogledala v list.

Videti je bilo, kakor bi kazal nje obraz nekako začudenje ali potezo nezaupnosti.

„Polkovnik ni mogel pozabiti mojega otroka«, izustila je.

»Kakšen je bil gospod, kateri Vam je to pismo izročil?"

„Velik in močan, milostna. Imel je rujavo brado in uniformo«, odgovorila je Mili.

„Nerazumno – » mrmrala je Helena, „kaj neki se je primerilo – “

„Gotovo se hoče polkovnik takoj zopet z Vami nazaj sem peljati, milostna«, menila je Mili.

„Potem bi bil vendar lahko prišel sem!«

V tem trenotku je potrkalo.

Srečko Korošec je vstopil.

„Dobro, da pridete, gospod Korošec«, obrnila se je Helena do njega, medtem ko je meril Mili z začudenim pogledom, »berite!“

Vročila mu je pismo.

„Tu se bodete pač morali peljati, gospica Oldenburg", dejal je, »gotovo se je kaj primerilo.«

„Ne vem, kaj me skrbi«, priznala je Helena, „polkovnik ne omeni Lidije –“

»Ker ve, da sem jaz tu “, razložil je Srečko Korošec, »in morda Vas tam samo v toliko rabi, da se kaka stvar pojasni in reši, tako da se potem ž njim vrnete tu-sem.«

Lidija se je jokala.

„Ne pusti me tu, mama", prosila je ihte in se oklenila boječ matere.

„Lidija«, rekel je Korošec, „saj Tvoja mama pride takoj nazaj!“

„Ne, ne, mame ne bo nazaj!« stokala je deklica.

To je naredilo na Penovo hči nepričakovan utis, ker je sočutno gledala jokajočega otroka.

„Potem hočemo to tako narediti, gospica Oldenburg«, predlagal je Korošec, „Vi ostanete z Lidijo tu in jaz se peljem tja!«

Helena, ki se je ravno pripognila in poljubila svojega otroka, se je naglo vzravnala.

„Ako bi le polkovnik tega ne zameril«, odgovorila je, "kdo ve, za kaj se gre.

V tem trenotku je stopila Mili k njej.

»Milostna", rekla je, »poznate Vi moža z bledim, temnim, črnobradim obrazom?«

Helena se je prestrašila –

„Z nemirnim pogledom in lepo postavo?“ pristavila je Mili. –

„Sever!“ izustila sta Helena in Korošec skoraj hkratu.

„Kaj pa je s tem možem?« vprašal je Srečko Korošec.

„On je pri nas ob prevozu in mi je dal to pismo, milostna, nadaljevala je Mili, „rekel mi je, da je polkovnik Rogers in da ga naj tako opišem, kakor sem to prej storila.«

Helena je postala smrtno bleda –

Srečko Korošec jo je pomirljivo pogledal in se potem obrnil k Mili.

„Ta mož te je torej poslal?“ vprašal je.

„Da, gospod. A ko sem videla tu gospo in otroka, mi je bilo hudo, se jim lagati«, odvrnila je Mili, „oni mož nima uniforme in tudi ne zgleda tako, kakor sem ga morala popisati!«

„Povej mi, dekle, kdo si?“ vprašal je Korošec Mili.

»Ladjarjeva hči sem. “

„In mož z bledim, črnobradim obrazom je pri Vas?“

„Da, on pričakuje mojo vrnitev, danes zvečer. On misli, da pride gospa z menoj.«

»S svojim odkritim priznanjem si preprečila nesrečo in storila dobro delo, deklica«, dejal je Srečko Korošec. »Poslušaj sedaj. Moža, kateri je pri Vas, moramo ujeti, ker je hudodelec!“

Mili je debelo pogledala.

„Da, da, že dolgo iskan hudodelec! In sedaj nam lahko pomagaš, da ga dobimo«, nadaljeval je Srečko Korošec, »stvar je priprosta. Mi se peljemo s Teboj, gospa, jaz in otrok.«

„Saj to bi mož videl z druzega brega«, zaklicala je Mili; „in potem bi takoj vedel, da sem ga ovadila.«

„Le pusti me izgovoriti, dekle! Predno pridemo do reke, izstopim jaz z Lidijo, tako da prideš samo Ti z damo na breg, kakor dogovorjeno. Veder je. Kadar bodeš Ti z damo na brodu, pridem tudi jaz, a tako, da se me od tam ne opazi – «

»Kaj hočete proti groznemu, gospod Korošec?« vprašala je Helena. „Vi mu niste kos.«

„Le pustite meni skrb, da se onkraj polastimo tega hudobneža«, odvrnil je Korošec, „on misli, da pridete samo Vi! In kadar Vas hoče onkraj sprejeti, primem ga jaz z vozniki.« 

Mili, ki na kaj tacega ni mislila, je sedaj obžalovala svojo odkritost.

»Pa se rajši ne peljite z nami, milostna«, dejala je, „jaz prinesem možu odgovor, da nočete priti.«

„Ne, to ne gre!« zaklical je Korošec. „Meni je zelo na tem, onega človeka ujeti. Ti tega ne razumeš, otrok, a sedaj se mora tako zgoditi, kakor rečem. Ti nas moraš vse tri s seboj vzeti.«

„To je preveč za enega konja, gospod!«

„Nobenih izgovorov! Mora iti! Slišiš? Mora!« nadaljeval je Korošec. „Kedaj se odpeljemo?”

„Gospod Korošec –“ hotela, je Helena skrbno ugovarjati –

„Mora biti, grofica!" odločil je Srečko Korošec. „Ako se sam peljem, Sever to vidi in ima časa zbežati. Ako pa nasprotne vidi Vas, bode čakal in Vi se vendar enkrat, znebite tega hudiča!" –

„Moj oče me zapodi, ako zve, da sem jaz vsemu temu kriva", reklo je dekle polno strahu.

„Zaradi tega bodi mirno, dekle! S Tvojim očetom se bodemo že zmenili", zavrnil je Korošec. „Razun tega me pa niti vidi na vozu in ako sem potem na ladiji in se tudi peljem, ve, kako sem tja prišel. Le pusti me!"

Lidija je bila vesela, da se je smela ž njimi peljati.

Jokala se ni več, temuč se je hotela naglo obleči.

„Naj bo torej!" privolila je Helena.

„Kdaj smo na prevozu, dekle?“ vprašal je Srečko Korošec. –

„Proti večeru."

„To je dobro", dejal je Korošec, „in kje imaš Tvoj voz?"

„V predmestji."

„Dobro! Pojdimo, grofica!"

Helena se je udala, akoravao težkim srcem, ker težilo jo je nekaj, kakor slutnja nezgod, katerim je šla naproti.

Edeninsedemdeseto poglavje.
V zanki.
[uredi]

Ko je Jon Pen postregel svojim gostom, sedel je k Samu, da bi ga malo izpraševal.

Sever je bil medtem v svojej sobi zgoraj.

Velika razburjenost se je polastila predrznega srečelovca.

Rekel si je, da mora tu ostati, ako hoče izvršiti svoj načrt glede odpeljanja. Na drugi strani zopet bi bil rad odšel.

Že dolgo je sprevidel, da je skupno življenje z bivšim učiteljem nemogoče.

Ti banditje, ki so mu bili vedno za petami, niso videli v njem toliko svojega gospoda, kakor velikega sokrivca.

Moral se jih je otresti, znebiti in takoj za vedno.

On ni bil podli hudodelec kakor oni. On, fino izobražen mož in kavalir, ki je bil vajen občevati z najodličnejšimi ljudmi. On, soprog Helene Ostrovrharjeve in Marije Smitove, je pač mogel mimogrede igrati ulogo surovega naselnika, ker so ga razmere k temu prisilile, a to življenje mu je bilo že sedaj neznosno.

To je moralo zopet drugače postati.

Sever je bil prepričan, da je učitelj že izdal svojim tovarišem, kdo je novi posestnik Vermontove naselbine.

In kak drug načrt bi zamogel dozoreti v teh glavah, nego izsiliti iz njega denar, oropati ga, s čim je učitelj že začel.

Severju so bili zoprni ti ljudje in zato je z njemu lastnim prevdarkom in skrivnostjo naredil vse priprave, da bi začasno ločitev od teh malopridnežev spremenil v trajno.

Že pred nekaj dnevi je pod imenom polkovnika Vilsona pisal znani veliki firmi v Novem Orleanu, koje posebnost je bila prodaja naselbin v južnih državah.

Vermont pa mu je povedal, da „Milton Brothers" – tako se je imenovala firma – dobro pozna njegovo posestvo in da ji je tudi on sprva izročil prodajo, a da je potem, ko je našel v Severju (to se pravi v polkovniku Vilsonu) kupca, svoje naročijo zopet nazaj vzel.

Tej firmi je torej Sever dal nalog, kar najhitreje zopet prodati nekdaj Vermontovo naselbino, ker ga neka dedinska reč kliče v Indijo, kjer je namenjen ostati. Njegovo nezadoIženo pravico posestva lahko dokaže. Dalje je pisal, da je dopisovanje v zadevi te prodaje nepotrebno, ker ravno namerava Vermontovo naselbino za vedno zapustiti in se bodo v kratkem sam oglasil v Novem Orleanu. Naj se le potrudijo za kakega kupca, s kojim bi se hitro zmenil in kateremu bi sam izročil naslova posestev.

Ko je Sever tako vpeljal hitro prodajo naselbine, treba mu je bilo samo s seboj vzeti naslova posestev in gotovo premoženje, da lahko na veke zapusti neljubo mu naselbino.

To je vže storil, in ako se je od tam podal tu sem, je bilo tudi to v zvezi z njegovimi skrivnimi nameni.

Spoznal je zadostno spretnost, moč in stanovitnost policije združenih držav, da si je rekel, da mora z največjo previdnostjo ravnati, ako hoče nezapažen iz tega kraja, kjer so ga vže staknili in zasledovali in potem iz združenih držav sploh zgubiti se.

Reka, ob kateri je bila ladjarjeva hiša, je bil dotok Alabame.

Po tem dotoku se je hotel z najeto Penovo ladijo peljati do njegovega izliva v Alabamo, tam stopiti na suho in pustiti ladijo, da pride pozneje Pen po njo.

Voz in konja bi tam gotovo kje dobil, naj si bode v kaki naselbini ali farmi.

Hotel se je potem peljati do naslednjega pristaniški Albame, tam prestopiti v krasni, napolnjeni salonski parnik in jo odkuriti v Mobile ob izlivu reke.

Od tod je peljala železnica v Novi Orlean – kratko pot – in ako je bil enkrat tam v naj večjem trgovskem mestu in pristanu severno-ameriškega juga, bi po prodaji svojo naselbine gotovo vsak dan našel ladijo, ki ga popelje na Angleško.

V Indijo iti seveda ni mislil.

To je bila le oprezna naredba, da bi odvrnil poznejša zasledovanja.

V petmilijonskem mestu je bil bolj varen.

Tam se je hotel pod imenom Darling vrniti v odlično družbo.

Potem je bil, kolikor je on poznal londonske razmere, za vedno rešen zasledovanja.

Potrjena plemiška pisma so bila tam za denar lahko dobiti, in so bila predobro ponarejena, da bi se kot taka spoznala. –

To so bile Severjeve skrivne namere in ako bi bil šel tu takoj na izvršitev, našel bi bil v Jon Penu gotovo moža, kateri bi ga bil za denar in dobre besede naravnost po reki peljal do kake Alabama-postaje.

Sever ni storil tega.

Iz njegovega govorjenja z Jonom Penom smo zvedeli, kaj je nameraval.

Kakor v življenju vsakega velikega hudodelca, tako so tudi v njegovem ženske igrale usodepolno ulogo.

Čudno je bilo vsekakor, kako ga je ljubezen do svoje prve žene zopet ugrabila, z vso močjo.

In to se je zgodilo v trenotku njegovega prvega srečanja s polkovnikom Rogersom.

Komaj je v njem spoznal prosilca za Helenino naklonjenost, vzplamtelo je njegovo srce v ljubosumnosti.

Da, ta blaga, lepa žena, katero je sramotno zapustil, izdal, in z zaničevanjem ž njo ravnal, ko je še enkrat za ljubezen proseča prišla k njemu, ta nesrečna, izkušena žena, katero je hotel uničiti.

Zdela se mu je zopet ljubezni vredna v tem trenotku, ko se je obrnila od njega in se ji je bližal drug in vrednejši, da bi pozabila, kaj je po njem pretrpela.

Zbudili so se zopet vsi stari spomini, katere je v pijanosti svoje sreče pozabil, in jih mislil na veke pokopane.

Spominjal se je zopet lepega, blaženega časa njene prve popolne ljubezni.

Kako srečna sta bila vendar.

Ponosna, odlična plemica žrtvovala mu je vse: ime, čast, bogastvo, ljubezen starišev, na kojih je vendar visela z vso dušo, sijajno prihodnost, katera ji je bila kot dedinji milijonov, nositeljici starega plemiškega imena gotova – vse! Ni se zbala ni revščine ni sramote, da, delati je hotela, samo da bi bila vsa njegova, da bi se smela imenovati njegovo ženo. O, in kako ponosna je bila na svoj skromni meščanski stan! Kako neizrekljivo ljubkost ji je podarila nova ženska čast! Kako lepa je bila takrat in kako lepa je bila še sedaj, ko je iz njenega milega obraza govorila tiha globoka bol. Nežno dekle od prej dozorelo je v postavno lepo ženo. Lepota njene prikazni je še pridobila. Da, in da je bila ona, uboga grofica, vedno še spretna dama sveta in ponosna aristokratinja, to je videl v svoje začudenje v Filadelfiji, ko je popolnoma nepričakovano nastopila kot slavna koncertna pevka. Pogled na njo ga je opijanil, njen krasni glas, njene otožne pesmi so ga očarale.

Bila je velika predrznost od njega, se ji še enkrat približati, ker akoravno je spremenil svoje ime in svojo zunanjost, bila je vendar Helena prva, ki bi ga spoznala in izdala.

A podjetnost, predrznost sta mu bili tako v krvi, in njegova strast oslepila ga je zoper vsako previdnost.

Helena mu je dovolj razločno pokazala, da ne sme nikdar več ljubezni pričakovati, a to ga je tembolj mikalo.

Vedel je, da tvega svoje življenje, ako tu ostane in Heleno pričakuje, a vendar je ostal, ako bi se mu tudi ne posrečila njegova zvijača.

Le enkrat jo je še hotel dobiti v svoje roke, njo, brez otroka, in potem – potem –

Nezgodo oznanjujoči blesk zasvetil se je iz njegovih oči.

V tem trenotku je nekdo lahko potrkal na vrata.

Prestrašeno se je Sever zbudil iz svojega premišljevanja.

Nehote mu je desnica posegla v žep vrhne suknje, kjer imel nabasan samokres.

Ali ga je Pen izdal?

Ali je učitelj skrivoma v hišo prilezel, da bi sam presedal, li ni tu skrit?

S katerim drugim namenom naj bi bili banditje prišli sem, ako ne, da bi njega iskali?

Učitelj je bil zvit ko lisica. On se ga je takoj s početka prijel ko klop, in imel je dober nos.

Negibljiv in komaj sopeč stal je Sever sredi sobe.

Gledal je k vratom, na katere se je ravno še enkrat rahlo potrkalo.

Kako se je prestrašil, ko je šele sedaj zapazil, da je pozabil, vrata zapahniti.

To še storiti, je bilo prepozno. To bi bilo tembolj gotovo izdalo njegovo navzočnost.

Le eno ga je moglo rešiti, ako je ostal miren, da bi drugi mislil, da ni nikogar v sobi.

V tem se je pritisnilo na kljuko.

Sever je dvignil samokres.

Bil je na vse pripravljen.

Jon Pen je pokazal glavo pri vratih.

„Stojte!« siknil je Sever.

Gostilničar je bil v zadregi.

Ako bi šel nazaj, bi mu gotovo sledil in ga na hodniku ustrelil.

Zato je naredil prijazen obraz, stopil notri in nalahko zaprl vrata za seboj.

„Kaj vraga, gospod", dejal je Pen s prisiljenim smehom, »imate poseben način, svoje prijatelje v sobo prisiliti. A odložite samokres! Vidite, jaz pridem neoborožen in ne v slabi nameri.«

Sever je počasi povesil roko, v kateri je držal samokres.

Ogledoval je gostilničarja z vidnim nezaupanjem.

„Če pride kdo tako tihotapsko k meni kakor Vi", rekel je Sever, „potem se ima pač vzrok, previden biti.“

„Da, in Vi posebno, gospod Jon Gould iz Novega Jorka“, prikimal je Jon Pen drzno.

Sever je prebledel in stopil za korak nazaj.

Še enkrat se je zasvetil samokres v njegovi vzdignjeni desnici.

Pen se ni genil.

„Pustite to, stari prijatelj«, rekel je navidezno ravnodušno. „Strel me morda usmrti, a Vas tako gotovo spravi pod nož, kakor je dvakrat dve štiri.«

Njegova mirnost je Severja malo oplašila.

„Kaj menite«, nadaljeval je Pen, „da mi je bilo treba se podati v to nevarnost, ko sem vedel, kdo ste in da so oni prišli, Vas aretovati?“

„Kdo?“ siknil je Sever.

„Zlodja tudi«, smejal se je gostilničar, ne oziraje se na njegovo vprašanje. »Za grozno bedastega me morate imeti, ako ste mislili, da mi niste bili sumljivi takoj od začetka. A videli ste, da sem mož, ki spada v svet, saj v ta svet ameriškega juga. Dali ste mi denarja in prepustil sem Vam ladijo za današnjo noč. Medtem se je tu nekaj spremenilo. Jaz sem prijatelja Sama, črnega kazenskega uradnika tu spodaj malo spraševal in sem pri tem zvedel resnico. Še več, Vaša takozvana »telesna straža« zjedinila se je s Samuelom in sedaj je eden izmed njih na potu v naselbino, da pripelje policijskega polkovnika Rogersa in policaja Maknela. Imeli so skrivnosti, in da bi te zvedel, podal sem se pred njihovimi očmi v klet. Tiho sem lezel potem zopet po stopnicah gori in sem slišal skozi odprto luknjo, kaj nameravajo.«

„In to bi bilo?“ vprašal je Sever negotovo.

„Hišna preiskava pri meni, kakor hitro pride polkovnik, kateri odini sme tako odrediti.“

„Kako so mogli vedeti, da sem tu, ako jim niste Vi tega povedali?“ zavpil je Sever besno. Zaupal ni več Jon Penu in je zopet grozeč vihtel samokres.

Ta ga je zaničljivo pogledal.

„Ko sem enkrat imel Vaš osebni opis, gospod Gould,“ rekel je Pen, „bi mi pač ne bilo nič lažje, nego Vas izročiti. Tega nisem storil, manj iz sočutja s takim hudodelcem, nego ker se mi je zdelo koristnejše, Vas svariti in si s tem zaslužiti lepo vsotico. Kratko malo, tako leži stvar!"

„Denar – dobro!" prišlo je težko iz Severjevih ust, »Tisoč dolarjev je Vaših. Pustite me uiti neopaženega.“

„Na to ni misliti, dobri mož!« odvrnil je gostilničar mirno. »Hiša je zastražena. Poslopje zaprto. Vi sedite v pasti.«

Sever je zaklel. Planiti je hotel k oknu, ker mu še vedno ni verjel.

„Nazaj!“ zavpil je Pen. „Ali hočete, da se Vas vidi?«

Sever je ustavil svoj korak.

Potem je pa od strani lezel k oknu in gledal izza zagrinjala doli.

Našel je uresničene gostilničarjeve napovedi.

Ko se je potem nazaj v sobo obrnil, bil je bled ko zid.

„Kaj sedaj?“ vprašal je brez glasu.

Jon Pen je vtaknil roki v žepe hlač in meril Severja s hladnim pogledom.

„Kolo sreče se je obrnilo, ljubi gospod," dejal je Pen s premetenim posmehom.

Sever je škripal jeze.

„Dva tisoč dolarjev!« rekel je kratko.

Pen je zmajal z glavo.

„Tri tisoč!“

„Za to ne nosem svoje kože na prodaj.“

„Pet tisoč!“ zavpil jo Sever, kojemu so gorela tla pod nogami.

„Gre se za Vaše življenje, Gould,“ opominjal je Pen.

„Imenujte ceno in naredite kratko!“ izustil je tresoč se od jeze.

„Deset tisoč dolarjev, in ne vinarja manj!“

„Vi ste iz uma!“

„Pri jasnem umu, ljubi gospod.“

Sledilo je jezno besedovanje in žaganje sem in tja, ko je takrat zaklical gostilničar:

»Slišite? Pridejo – to je ropot konjskih kopit in žvenketanje sabel. Vzemite dobro voljo za dejanje, Gould, sedaj moram doli.“

Obrnil se je k vratom.

„Ostanite!“ zavpil je Sever. „Vzemite deset tisoč dolarjev in bodite prekleti."

Jon Pen se je naglo zasukal.

„Čemu neki?“ dejal je porogljivo. „Jaz rad zaslužim, kjer je prilika za to.“

Sever je odvezal s tresočimi prsti vrvico od dobro ovitega povezka bankovcev.

„To se pravi – Vi me rešite?" rekel je Sever nezaupno.

»Upam.“

„Upati? Mislite, da plačam deset tisoč dolarjev za upanje, mož?“

Jon Pen je zganil z rameni.

„Drugi Vam pa vzemo vse, še življenje,“ rekel je hladno.

Spodaj je nastal šunder.

Klicali so gostilničarja.

Sever je nekaj mrmral v tujem jeziku, česar Pen ni razumel.

Vročil mu je bankovce.

„Ako izdate mene, izdam tudi Vas,“ žugal je. „Imam še en samokres, in prvi, ki mi pride naproti –“

„Pridejo! Hitro za menoj!« silil je gostilničar. „Drugače bi utegnilo prepozno biti za zmiraj.“

Oba moža sta naglo zapustila sobo, ko je ravno nekdo pridirjal po stopnicah.

Dvainsedemdeseto poglavje.
Kritični trenotek.
[uredi]

Sever je slišal korake in žvenketanje sablje za seboj.

Sledil je gostilničarju za petami.

Ako se temu sedaj ne posreči, ga tako dobro skriti, da ga nihče ne najde, potem je bil zgubljen.

Bil je svetel dan, hiša je bila obstavljena.

Bilo jih je šest in vsi dobro oboroženi.

Rogers in Maknel sta imela osedlana konja in tako je bil tudi izključen beg v gozdove, če bi se sploh Severju posrečilo iz hiše uiti.

Mož, ki je tekel po stopnicah, je klical gostilničarja.

Sever je spoznal njegov glas.

Bil je polkovnik, njegov smrtni sovražnik in tekmovalec za Helenino naklonjenost!

Ta spomin mu je pognal kri v glavo.

Obšla ga je skušnjava, obrniti se in sovraženega z onim strelom usmrtiti.

A to bi le pospešilo njegovo lastno usodo, in potem mu je bila Helena zgubljena.

Ne, ne – ta nevarnost bodo minila, in potem bo prišel večer in ž njim Helena!

Njegova zvijača se mu je morala posrečiti.

In Rogersa ni mogel hujše zadeti, kakor če mu odpelje ljubljeno ženo.

Satansko veselje igralo mu je v očeh.

Srce je hotel strgati Rogersu, da bi okusil vse muke ljubosumnosti, katore je on moral pretrpeti radi njega!

Sever in Pen sta bila šla že skozi več sob in poltemnih hodnikov velike brodarjeve hiše.

„Stoj!“ je zapovedal zdaj Jon Pen tiho. „Zdaj sva na mestu.“

Sever je obstal in se oddahnil. Zdaj se je ozrl.

Bil je v sobi z enim oknom, v kateri je bila postelja, omara in umivalna miza. Razgled je bil na gozd.

Pen je brezglasno obrnil ključ, ki se je nahajal na notranji strani vrat in ga potegnil ven.

Gostilničar je stopil k velikemu, lesenemu kovčegu, katerega Sever dosedaj ni zapazil.

Kovčeg je bil z železjem obit in je imel dve ključavnici, ki sta imeli čudno obliko in sta bili gotovo jako umetno narejeni.

Na to je kazala tudi oblika ključa, katerega je Pen potegnil iz žepa in s katerim je hitro odpiral ključavnici.

Od zunaj se je čulo odpiranje in zapiranje vrat; tudi glasovi so se čuli sem in tam.

»Kaj je to?" je povprašal Sever tiho.

»Stopite tukaj notri,“ je odgovoril Pen. »Za dolga razkladanja nimava časa.“

Krčmar je nagnil pokrov k zidu.

Kovčeg je bil prazen in zelo prostoron. V njem je bilo dosti prostora za človeka, ako se je taisti sključil.

Sever je spoznal gostilničarjevo namero.

A to ni bilo po njegovem ukusu.

Takoj je postal zopet nezaupljiv.

„Vi me jim hočete kar zvezanega izročiti,« je rekel s temnim pogledom.

„To bodete sami takoj bolje preskrbeli,“ odvrnil je Pen nejevoljno. »To je edino varno skrivališče v moji hiši, in ako ne greste takoj notri, zginem iz sobe, ne da bi mi mogli slediti."

»Oho!“ je zavpil Sever grozeče. Naglo se je ozrl naokoli, a ničesar ni opazil, kar bi bilo podobno kakemu skrivnemu izhodu.

Govorjenje in šunder zunaj je postajal glasneji.

»Notri!“ silil je Pen. »Ali pa Vas prepustim usodi. Kadar pridejo enkrat do vrat, nas izda najmanjši šum. Ali hočete? Da ali ne!"

S hodnika je zadonel polkovnikov glas.

Koraki so se začuli.

Sever se ni delj obotavljal.

Stopil je v kovčeg.

„A od kod bom dobival zrak,« je vprašal.

„Za to je že skrbljeno. Hitro! Pokrov zapreti. Prihajajo!"

Veliki, postavni Sever se je moral skoraj šiloma stlačiti v kovčeg.

Položaj je bil silno neroden.

Še enkrat je grozeče pogledal gostilničarja.

»Ako me ovadite, potem –“

A močni mož je že s silo pritisnil pokrov doli.

V tem trenotku se je Severju zdelo, da je zaslišal tih zasmeh iz njegovih ust.

Še enkrat je hotel skočiti, a bilo je prepozno.

Pen je brezšumno vtaknil železni zapah in sedaj je zaprti le slišal zavrtenje ključa.

S temoto, ki je nakrat obdala Severja, polastil se ga je tudi strah, čutil je, da mu pojema sapa.

„Spustite me!" je zavpil.

A njegov glas donel je votlo, kakor da bi komaj prodrl iz kovčega.

Hotel je trkati, a je videl, da se še premakniti ne more.

Kri mu je silila v glavo, srce mu je bilo nemirno. Ali se zaduši?

Grozen sum prišel mu je na misel.

Ta Jon Pen, ki je hudodelcem pomagal, da je zaslužil denar – kaj, ko bi bil sam hudodelec?

Videl je pri Severju velik zvezek bankovcev, morda tudi od onih poizvedel, da je imel velike vsote pri sebi. Ali ga je hotel tu za vedno spraviti, da bi se nekaznovan polastil njegovega denarja?

Pot mu je stopil na čelo.

Koliko slučajev je že bilo, da so mrtvece v kovčegih kam poslali.

Menil je, da se mora zadušiti in skušal je z razširjenjem svojih udov kovčeg s silo razgnati.

Ves trud je bil zaman!

Hotel je klicati na pomoč, a ni spravil glasu iz sebe.

Strah pred smrtjo zgrabil ga je z vso svojo demonsko močjo.

Ali je bil vender zgoraj sodnik? Naj bi on, morilec, končal svoje življenje po morilčevi roki?

Strah in razburjenost sta v Severju prikipela do vrhunca.

Ah kmalo je omagal. Vsi živci so oslabeli. In potem je postal popolnoma miren.

Ko je tako mirno ležal in dihal, prišlo mu je čim dalje, tem bolj do zavesti, da Pen ni mislil, ga umoriti. In ko je jel gledati okoli sebe, se je o tem tudi prepričal.

Različne male luknjice, bržkone prebodeni okraski okova, so pripuščali, da je prihajal zrak v kovčeg.

A vse eno je še vedno imel sum na Pena.

Ali se ni krčmar morda venderle z onimi zvezal? Ah ni bila ta nenadna hišna preiskava samo komedija, da bi njega, Goulda, ki so se ga vsi bali, storili brezmočnega? Kajti, če leži dalje kakor uro v tem kovčegu – to je vedel Sever – potem more ganiti niti uda več.

Preklel je svojo nepazljivost.

Ta stara brodnica je imela gotovo še druga skrivališča, v katerih bi se bil mogel vsaj braniti.

Bilo mu je, kakor da je obsojen.

Njegove misli hitele so od ene osebo in stvari k drugi.

Premišljeval je tisoč mogočnosti, a prišel ni niti pri jedni na jasno.

Samo eno mu je bilo gotovo, da je zdaj viselo njegovo življenje na svileni nitki.

Ena Penova beseda in izročen je bil vislicam.

Zopet je minilo nekaj časa, predno se je znova kaj čulo.

Sever je čul pred vratmi govorjenje, iz katerega je sklepal, da se je Jon Pen pustil najti.

Kako je pa prišel iz sobe?

Pri vratih ni šel ven.

Ta stara hiša je gotovo bila kakor kak lisičji brlog, poln skrivnih vrat, stopnic in hodnikov, kakor so bile navadno urejene vse hiše, dokler so še Indijanci tu živeli.

Zdaj se odklenejo vrata.

Več mož pride v sobo.

„Kako to, da ni bil ključ v teh vratih, medtem ko tiči v vseh drugih vratih?“ povpraša Rogers. „Gotovo ste posebno važnost polagali na to, da nihče ne stopi v to sobo!“

„To sobo sem zaklenil in ključ zato shranil, ker je gospa Torni, ki je zadnja tu stanovala, pustila tu kovčeg, katerega imam o priliki poslati v Kolumbijo.«

„Dobro lažeš, Pen!" si misli Sever, ki je vsako besedo razumel.

„Tako?“ reče polkovnik nezaupno. „Kdo pa je ta gospa Torni?“

»Stanovala je preje na Pletni farmi, katero je prodala, da se preseli k svojim otrokom v Kolumbijo; bolehna stara gospa je.“

„In kako je prišla semkaj?«

„Seveda z vozom."

„S tem-le kovčegom'?"

»Da.“

„Zakaj je pa ostala tu v brodnikovi hiši?"

„Voz je moral nazaj in ker jo je večdnevna vožnja, jako utrudila – kakor rečeno, bolehna stara gospa je –. Ostala je tu, a samo dva dni.«

„Zakaj pa ni vzela kovčega seboj v mesto, ko se je od tukaj dalje peljala?«

„Ker je za vožnjo vzela moj voz z jednim konjem. Kovčeg pa je zelo težak in so take peze pretežke za mojo staro kljuse.«

„Maknel, vzdignite kovčeg!“ ukaže Rogers svojemu spremljevalcu.

Sever je pritisnil močno navzdol, ko se je kovčeg na eni strani privzdignil.

„Zelo je težak,“ je odgovoril Maknel.

„Tako težak, kakor človek, ki ima Gouldovo težo," je menil polkovnik. „Kje je ključ?“

Sever se je zganil.

Slutil je izdajstvo.

Jon Pen ima ključ.

„Ključ ima seveda gospa," je odgovoril krčmar.

„No, ako Vam je zaupala kovčeg, bi Vam bila ravno tako lahko pustila ključ.“

„Čemu pa? Kaj naj jaz s kovčegom?"

„Mogoče, da skrijete človeka notri,“ bil je polkovnikov odgovor.

„Človeka?" je rekel krčmar vznemirjen. „Koga pa?"

„No, tistega, ki ga mi iščemo."

„Čemu naj bi pa to storil?" se je protivil Pen.

„Čemu ?" se je rogal polkovnik. „Da zaslužite lepo kopico denarja, kajti kakih par sto tisoč v bankovcih ima Gould gotovo pri sebi.“

„Gospod, jaz sem pošten možl" je zarohnel Pen.

„To bodemo koj videli.“

Polkovnik je ostro zazvižgal.

Severju je srce krč stiskal.

Kaj nameravajo storiti -– ali hočejo kovčeg ulomiti?

Na žvižg so zunaj odgovorili.

Precej na to je planilo več mož v sobo.

„Preiščite žepe tega moža!" je ukazal polkovnik. „Pred vsem iščite po ključih."

Videti je bilo, kakor da hoče Pen pobegniti proti vratom.

„Stoj!" je zagrmel policijski polkovnik. „Kakor hitro se najmanje zoperstavite, Vas pustim vkleniti. Pen, moj jetnik ste!"

Pen je nekaj ugovarjal, a čulo se je prav slabo.

Potem se je čulo, kako so policisti Penu obračali žepe.

Rožljaje padlo je nekaj ključev na tla.

»Odklenite!“ ukaže zdaj polkovnik. „Kakor je videti, so ti ključi pravi."

Severju je bilo, kakor da je dobil udarec po glavi.

Zdaj je bil izgubljen.

Utaknili so ključ v ključavnico.

Končano vse!

Trenotek smrtne napetosti preide.

Rožljanje ključa in ključavnice prešinilo je jetnika kakor električni tok.

„Ne, ta ni pravi,“ reče zdaj Maknel nejevoljno.

Sever se oddahne.

„Potem ta tukaj! Izgleda že precej umetno.“

„Živio, gospod polkovnik, ta je pravi!“

Zopet trenotek mučnega pričakovanja.

„Ne – tudi ta ne!“ se sliši zopet nejevoljno reči.

„Morda bo ta-le veliki pravi!“ reče Pen zbadljivo.

Neko nepričakovano, odrešujoče veselje obšlo je Severja pri teh besedah svojega skrivnega zaveznika.

Zdaj je vedel, da krčmar ni bil izdajalec, držal je ž njim; in kovčegov ključ je skril drugod, predno se je pokazal.

Polkovnik je divje udaril z nogo ob tla.

„Prinesite orodje, da kovčeg šiloma odpremo!“ je zapovedal. „Kovčeg, vsaj menim, da se bo še dal odpreti.«

„Do tega nimate pravice!“ je zakričal Pen, ki je videl da izgubi igro in je torej moral misliti na lastno rešitev. „Če bi bil to moj kovčeg, ne bi oporekal, ali to je tuje imetje.'"

„Storil bom, kar vem, da je prav.“ je odgovoril polkovnik hladno.

„Gospa Torni je bližnja sorodnica predsednice. Ako se lotite njenega imetja, ne boste več dolgo policijski polkovnik,« je rekel Pen strupeno.

Rogers in Pen sta bila zdaj sama v sobi.

Polkovnik je predobro poznal uradniške razmere Zjedinjenih držav, da bi ne vedel, da je njegove službe konec, ako je krčmar glede gospe Torni govoril resnico. Sorodstvo predsednika je vedno zelo razširjeno. Ako se imetju kakega predsednikovega sorodnika kaj stori – do tega seveda ni imel nobene pravice, to je šlo čez oblast policijskega uradnika.

In Rogers je bil častiželjen, je ljubil svoj poklic in želel si pridobiti Heleno.

In vse to je bilo izbrisano, uničeno, ako je storil kaj napačnega.

Ali je bil kje kak izhod?

Sum, katerega je imel na kovčeg gospe Torni, ga ni za pustil.

In vender je bilo nevarno iti do skrajnosti, ne da bi dobil od višje strani dovoljenje.

Zdaj pridejo nazaj možje, ki so se oddaljili, da bi preskrbeli orodje za ulom.

»Tukaj imamo vse, kar rabimo,“ reče Maknel. „Ali naj kovčeg ulomimo, gospod polkovnik?«

»Ne, le pustite!« je rekel polkovnik. »Premislil sem si. Tukaj zapravljamo čas, medtem ko nam razbojnik morda kje drugod uide. Pen, prosti ste. Kovčeg gospe Torni pa ostane v policijskem varstvu. Vi, Maknel, prevzamete stražo pri njem skrbite za to, da se proti večeru spravi na ladjo. Potem pomahate, da se vrnemo. Gledal bom, da dobim kje voz, ki nam popelje kovčeg v Kolumbijo. Zvečer se potem prepeljemo čez reko. Sam bom potem gospej Torni oddal kovčeg in ko se bo odprl, bom jaz prisoten. Potem se bo izkazalo, kaj je v njem. Zdaj pa naprej, Sam in drugi! Pred večerom smo zopet tukaj.“

Polkovnik in črni njegov služabnik sta šla iz sobe.

Jon Pen je šel zamišljen za njim.

Maknel je zaklenil vrata za njimi, da bi stražil kovčeg.

Še vedno se je čutil slabega in tako mu je prišel ta počitek ravno prav.

Sever je bil naj poprej sila vesel.

Ko je pa slišal, kaj namerava polkovnik s kovčegom, ki je bil toli sumen, obšla ga je hipoma obupanost.

Tega moža ni bilo mogoče prevariti.

Zakaj ni takrat sprejel dvoboja s polkovnikom in ga umoril?

Njegovi spretnosti v streljanju in sabljanju ni bil nihče kos.

Zdaj je bil ujet, in oni je triumfiral.

Helena, katero je mislil še enkrat dobiti v svojo oblast, mu je iztrgana.

Goljufija, katero je uprizoril s ponarejenim pismom polkovnika, pride na dan, in s tem je njegova navzočnost tukaj brez dvoma.

Ura za uro je minila in nič se ni zgodilo za njegovo rešitev.

Sever je čutil, kako so njegovi stisnjeni udje bolj in bolj umirali; in pal je v nezavest.

Igra je bila kočana, njegov smrtni sovražnik je zmagal!

Triinsedemdeseto poglavje.
Prost.
[uredi]

Več ur je že minilo, medtem ko je Sever ležal v polnezavesti v kovčegu.

Zdaj je slišal imenovati svoje ime, kar ga je prebudilo iz omotice.

Kovčeg je bil odprt in sveži zrak ga je opihljal.

Jon Pen stal je pred Severjem, ki je prestrašeno segel po samokresu.

„Ste-li ob pamet, gospod!« se krega Pen. „Zgoraj stoji Maknel, ki je dobil povelje, da spravi kovčeg v Kolumbijo. Kmalu odrinemo. Hitro ven iz kovčega, – hitro!«

Jon Pen prime krepko in pomaga iz kovčega Severju, kateremu so se udje že strdili.

Ta, tako nepričakovano osvobojeni zločinec, zdihno globoko ter pade utrujen na blizu stoječi zaboj. Njegove oči so se že privadile tmine. Zdaj je videl, da se je tu nahajal v kajuti podobnem prostoru ladije.

Pen je imel medtem dovolj posla.

Spravil je cel kup stvari, največ ženskih oblek v kovčeg, katerega je Sever zapustil.

„Tako – čim več, tem bolje,“ reče pri tem in se nalahno zasmeje. „Dobiti moramo vendar približno prejšnjo težo kovčega , in to zapuščino svoje umrle žene tako ne morem rabiti. – Z deset tisoč dolarji menim, da so vse te stvari dobro plačane. – Samo še pičlo časa imate, da se napravite, Jon Gould," se Pen hitro obrne proti Severju.

In vrže mu tja strojevodjeve zamazane hlače in jopič.

„Tukaj v železni peči najdete dosti saj in pepela, da si v lahko obraz počrnite. Hitro, Gould, hitro! Če se Maknel domisli, da pride sem, ste izgubljeni!“

Sever se zbudi iz svoje zamišljenosti.

„Sem že pri tem,« reče ter hitro sleče svojo obleko in obleče potem nesnažno obleko strojevodjevo.

»Ako stopiva že zdaj ven, nas vidijo,« reče Sever.

„Saj tudi ne moreva ven, ljubi gospod,« odgovori Pen. »Ta vrata so zaklenjena in Maknel ima ključ v žepu. Ali mislite, da bi sicer le trenotek pustil kovčeg iz oči, ali pa da tako dolgo izostal? Ali le mirni bodite. Ladja je kakor lisičji brlog, in stari Jon je lisica, ki povsodi najde kako luknjo.“

Še ravnokar brezzavesten v rokah svojih sovražnikov in obupajoč nad svojo rešitvijo, bil je Sever zbog zvestobe in predanosti tega človeka ne samo gotove smrti rešen, ampak tudi prepeljan do cilja svojih želja.

Helena je morala kmalo priti in potem jo je hotel odpeljati tako, kakor je napravil že prej načrt.

„Jon Pen,“ reče srčno, „Vi ste pravi mož! To zasluži večje plačilo. Povejte mi samo eno: Ali je Vaša hči s He– z dotično gospo prišla?«

„Da, gospod," odgovori Pen.

„In sta kar same prišle, brez vsacega spremstva?«

„Čisto same. Nepotrpežljivo že čakata, da prideva.«

Le težko je Sever zadušil vsklik veselja.

Hitro izroči še dva tisoč dolarjev Jon Penu, ki jih je spravil, zadovoljno se muzajoč.

„Kdo je razim Maknela še na ladji, Pen?"

„Samo še strojevodja.«

Sever ga pogleda neprijetno iznenaden.

„Saj ste mi vendar obljubili –«

»Da še drugo ladjo denem pod par, res je, gospod Grould, pa sem si to stvar premislil. Ker ni bilo nikake potrebe za to, bi bilo lahko sum obudilo. In potem bi imeli takoj priliko, da bi Vas preganjali.«

»To je res dobro – jako pametno!« ga pohvali Sever. »In kako si mislite nadalje to stvar?«

»Čisto jednostavno, gospod! Midva se zmuzneva pri skritih zaklopnih vratih in prideva v srednje prostore. Tam so skrijete. Svojo obleko vzamete s seboj. Pozneje lahko storite kar Vam drago. Jaz grem pri drugi odprtini navzgor. Moj prostor je na krmilu.«

V malo minutah je Pen spravil Severja v varno zavetje in bil precej potem pri krmilu.

Štiriinsedemdeseto poglavje.
Slutnje polno materino srce.
[uredi]

Prekrasni jesenski dan bližal se je koncu.

Na poti, ki je peljala v Kolumbijo, drdral je voziček proti reki.

Bil je to enovpreženec gospodične Mili Pen.

Sedela je na prednjem sedežu in držala vajeti.

Mala Lidija, Helenina hčerka, je toliko časa prosila, da se je tudi smela z materjo peljati.

Neprenehoma je vpraševala za to in ono in Penova hčerka je veselo odgovarjala.

Mili je bila prijateljica otrok, in je izjavila, da še ni nikjer imela tako ljubkega znanstva.

Na zadnji strani voza sedela sta Helena in nje zvest spremljevalec Srečko Korošec.

Bila sta v živahnem, le poluglasnem pogovoru.

„Bil je moj mož, o katerem govorite, ljubi Korošec,« Helena resno, „in je oče mojega otroka."

„Govorim o Jonu Gouldu, morilcu,“ odgovori Korošec hitro, „in s tem nimate nikake zveze. Vi ste gospa Sever, in okoliščina, da ste to ime spremenili v gospodično Oldenburg me je prepričala, da nočete ničesar več imeti s Severjem opraviti.“

„Imate prav,« reče Helena. Vem, da mi samo dobro želite, ljubi Korošec.“

„Le srčni bodite, uboga, trpinčena grofica,“ odgovori Korošec. „Bodite trdni in pomagajte mi ukrotiti človeka, ki je dokler je prost, za Vas vedna nevarnost! To ste sebi in svojemu otroku dolžni. On ali pa Vi! To, milostljiva grofica, je moje mnenje,“ konča Korošec z resnim obrazom. „Te edine priložnosti, ujeti Severja, ne smemo zamuditi.«

Helena molče stisne roko poštenjaka. Bila je preveč ginjena, da bi govorila.

Korošec ji je prvič pokazal veliko nevarnost, v kateri se je nahajala in s strahom je spoznala da je govoril resnico.

Pogleda na svoje brezskrbno smehljajoče so dete, ki ni bilo v manjši nevarnosti, kakor ona, in to je provzročilo, da so vsi premisleki umolknili.

Helena je bila odločena storiti, kar je bilo treba.

V tem trenotku se obrne Mili k njima in kazaje na dvigajoči se dim, reče: »Tam leži brodna hiša! Če bi hotel gospod z otrokom izstopiti in priti po malem ovinku na kraj za ukrcanje, bi mi bilo jako ljubo, že radi mojega očeta, ki bi bil jako nejevoljen name, in pa tudi radi Vaših načrtov, ki bi se sicer lahko izjalovili.

Korošec pogleda Heleno.

„Mora to biti?“ povpraša tiho.

»Brez ugovora,« odgovori Korošec. „Dekle ima prav. Morda sicer vse pokvarimo in le njo spravimo v zadrego. In tega ni zaslužila, ker je vse tako odkritosrčno priznala."

Videlo se je Heleni, da je bila silno razburjena.

„Ne vem,“ reče, „kaj da me je nakrat obšla tako silna bojazen radi Lidije, kakor da mi notranji glas zabranjuje, da bi jo pustila od sebe, kakor da bi jo za vselej zgubila!"

„Hij – hij!“ zaupije Lidija in se pri tem zasmeje. Mili tleskne z bičem.

„Ali, milostiva gospa,« reče Korošec malo užaljen, „Lidija je pri meni in to vendar veste, da bi jo v kaki nevarnosti s svojim življenjem branil. Tukaj pa vidim le pustinjo, nikjer ni žive duše, in visoki dim tam čez mi bo kazal pot k mestu za ukrcanje. Mirno se peljite dalje in pojdite na ladjo, saj Mili ve, da pridemo in gotovo uredi stvar tako spretno, da se ladja preje ne odpelje, kakor da sva tudi midva na mestu."

„Bom že vse uredila,“ zagotovi Mili, ki se je zopet obrnila.

„In bogato plačilo za to dobiš, deklica,« reče Korošec.

»Gospodična Oldenburg je dobrotljiva, bogata dama, ki ve ceniti teke usluge. Kako daleč je še do broda?“

»Komaj deset minut pota.“

„In boste tudi v resnici ostali in gospoda počakali?«

„Ali gotovo, gospa! Samo besedo mi je treba strojevodji, ki me ljubi čez vse. Zato ste lahko brez vse skrbi. Ali naj postojim?«

Helena še vedno odlaša s svojim privoljenjem.

„Da, prosim, postojte,“ reče Korošec mesto nje.

Voz se ustavi.

Helena prebledi. Nje materino srce je krvavelo.

„Pojdi, moj ljubček, zdaj bova malo tekla,“ reče Korošec in vstane.

„Tekla, stric? Zakaj pa?" povpraša Lidija neprijetno iz nenadena. »Peljati se je veliko lepše.«

„Ljubica, vidiš, pot gre tukaj v hrib,« oglasi se Mili, „in ta ubogi konjiček nas ne more vse vleči čez ta pesek. Saj je že truden."

Lidija je imela dobro srce. V njeni nežni otročji duši je bilo še sočutje s trpečim bitjem.

„O, potem pa rada tečem,« reče hitro, »saj imam hitre nožiče. Mamica, pridi!“

„Le tukaj me pusti, ljubo dete," odgovori Helena tesno: „Prav slabe noge imam. Med potjo si lahko natrgaš nekaj cvetic.“

»Cvetice, ah da!“ se razveseli Lidija. In ko vidi materin žalostni obraz, hitro pristavi: »Za tebe, moja ljuba, dobra mamica! “

Ovije svoje ročice okoli Helene in jo poljubi na usta.

»Kak presrčen mali ljubček je to,« reče Mili ginjena.

Korošec se obrne proč in gleda na okolico.

Zadnji solnčni žarki so ravno gasnili in jelo se je počasi mračiti.

Vse je bilo tiho v tem pustem kraji.

Korošec pomaga mali Lidiji, da skoči z voza, medtem ko si je Helena sušila solze, ki so ji stopile v oči.

»Zdaj me pa vjemi, mali divjak!“ zakliče Korošec in steče od pota v stran.

Veselja vriskaje skoči Lidija za njim. Mati je bila pozabljena.

Bilo je v bližini polno goščave, in hitro sta Korošec in Lidija izginila.

»Presrčni otrok!“ reče Mili zamišljeno.

»Moje vse!" reče Helena s solzami v očeh.

Nakrat začne bridko jokati.

„O gospa, ne jokajte!“ reče Mili sočutno in zopet spusti že nategnjene vajeti. „Saj je Vaš otrok v dobrem varstvu. Nič se mu ne zgodi, in do broda je samo nekaj sto korakov. Prosim Vas, ne jokajte!«

Helena je čutila tolažbo, ki je bila v teh dobrotnih besedah.

Skušala se je pomiriti.

»Dobra deklica ste,“ je rekla Helena ihte. »Tudi ne vem, kaj da je – ali tako težko mi leži na prsih, kakor da bi mi pretila kaka nevarnost – ali se morda mojemu ljubemu otroku kaj pripeti?“

Mili je bila vsled teh besedi vsa prestrašena.

Tudi nji so prišle solze.

Bojazljivo je pogledala čez tiho okolico. Niti najmanjši glas se ni čul.

„A česa se pa bojite, gospa,« je vprašala bojazljivo. Helena ni odgovorila. Samo molče je odkimala z glavo, da bi vzela robec izpred oči.

Z resničnim sočutjem je gledala mlada deklica na lepo, imenitno gospo, ki je tako jokala.

Rada bi jo bila še nekaj vprašala, a to se gotovo ni spodobilo.

„Le dalje“, je rekla čez nekaj časa Helena žalostno. In počasi se je peljal voz naprej.

Da, ti slutnje polno materino srce, si občutilo že naprej grenko bolest ločitve, ono bolestno ločitev, pri kateri dolga, dolga tužna leta ni svidenja!

Tega pogleda iz solnčno jasnih otročjih oči ne bo Tvoje oko več videlo, in tega srčnega otročjega smeha ne boš več slišala!

To je bil zadnji pogled na malo Lidijo!

Petinsedemdeseto poglavje.
Življenje ali smrt – voli!.
[uredi]

Helena si je otrla solze.

Zakaj se pa tudi joka?

Saj je videla svojega ljubčeka v dobrem varstvu in v bližini.

Brez Lidije ne stopi na ladjo in potem je bil Korošec tu, da jo brani, Korošec je imel prav: oni mož, ki ji je toliko žalosti provzročil in ki je postal morilec, moral je izgubiti prostost, če si je hotela ohraniti svojo in prosto dihati. Saj to, kar je storila, ni bilo le za njo, ampak za njenega otroka, za njeno Lidijo, in Helena je imela visoke pojme o svetih materinskih dolžnostih.

Do sedaj je Sever bolj otroku, kakor nji pretil, in zato se je borila za otrokovo življenje, ki je bilo vsebina njenega življenja, in ki je kakor svitla zvezda se svetilo na nebu materine ljubezni.

Lidija ji je bila tolažba in opora v vseh njenih strašnih bojih in v trpljenju, ki jo je že opetovano pripeljalo do obupnosti. –

To dragocenost, ki ji je Bog položil na srce, je morala varovati.

Trd in brezsrčen je bil Sever napram svojemu otroku, ko se je Heleni maščeval.

Videla je svojega otroka trpeti in jokati; videla z vrvmi zvezanega in bolečin medlečega pred svojimi nogami, in takim grozodejstvom je bil vedno izpostavljen, dokler je bil Sever prost in v stanu, da še nadalje tako trdo preganja nedolžno nesrečnico.

V take misli je bila Helena zatopljena, medtem ko počasi bližala brodu.

Njena razburjenost je rasla, ko je zagledala hišo, v kateri jo je Sever čakal.

Na oni strani vode je stala, tako tiha in mirna, kakor da zamorejo v nji samo srečni ljudje živeti.

In zdaj naj bi postalo pozorišče strašne katastrofe?

Treba je bilo Severja zavratno iznenaditi in ujeti, a pri njegovem razburljivem in silovitem značaju bil je boj neizogiben.

Pretile so mu vislice.

In on ni bij človek, da bi se pustil končati, mirno kakor jagnje.

Helena se je stresla groze, ko je mislila na boj in kri.

Ljudje ji gotovo ne bodo hvaležni, da je naredila njih tihi dom za prizorišče krvave rodbinske žaloigre.

Ali mogoče, da ne bo vsega tega treba. Mogoče, da bo zadostovalo samo pretenje, da se Sever uda, in se z lepim loči od Helene.

Njenemu srcu je bilo zoprno, da bi ga pogubila.

Hotela je imeti samo mir pred njim, hotela le svojega angeljčka ščititi pred tem hudobnežem. Slovesno mora priseči, da jo za vedno pusti, in se ji na noben način več ne bliža, potem naj gre svojo pot, z znakom morilca na čelu. Miru tako ni mogel več najti.

Zdaj je dospel voz do broda.

Korošca in Lidije še ni bilo videti.

Mili je pomagala Heleni z voza in ji delala s prijaznimi in osrčujočimi besedami pogum.

Iz brodne ladje se je sicer vzdigoval dim, ležala je pa še na drugi strani, katero se je le kakor v megli videlo.

Nakrat postane onkraj živahno.

Jezdeci prijezdijo, videlo se je orožje lesketati in čulo glasno zapovedovanje.

Heleni je srce v hipnem strahu zatrepetalo.

Se je Severjeva usoda že izpolnila?

Ali je bil to Rogers s svojimi ljudmi?

Helena se je vprašujoče obrnila proti Mili, a brodarjeva hči je bila sama začudena radi dogodka, ki se je vršil na oni strani, in ni znala ničesar povedati.

Zdaj sta obe videle, kako so jezdeci zapustili prostor pred brodno hišo in zdirjali proti bližnjemu gozdu.

Helena je bila do skrajnosti vznemirjena.

To ni izgledalo, kakor odpeljanje kakega jetnika.

Sicer bi gotovo porabili brod, da bi Severja v Kolumbijo prepeljali. O, razumel je, se dobro skrivati. Kako ji je srce veselja bilo, ko je mislila, da vidi Rogersovo veliko postavo. In on ni slutil, da je Sever navzočen in da je ona tu. Zakaj ni vprašal, kdo da je na tej strani? Gotovo bi bil svoj odhod odložil, da bi dospela k njemu. Zdaj je bil proč!

Helena se je obrnila v stran. Srce ji je bilo polno dvomov.

Kaj ji prinese naslednja ura?

Kje neki ostajata Korošec in otrok?

Zaman se ozira po njiju.

Mili je menila, da gotovo iz kakega skritega prostora opazujeta brodno ladjo, in da se šele prikažeta, ko dospe ladja k obrežju. To bi bilo tudi najbolje.

Medtem se je še bolj stemnilo, tako da se z one strani tudi skozi daljnogled, ki ga je imel njen oče, ni moglo več razločiti, kaj se na tej strani godi.

A vse eno je bila Helena vznemirjena, ker ni nikjer mogla videti Korošca in male Lidije.

Da se nista nikjer pokazala, je bilo pripisati temu, ker je bilo daleč na okrog vse zaraščeno z visoko goščavo.

Bilo je to začetek proti zahodu se razprostirajočega pragozda.

Helena je šla nazaj kos pota, katerega je prišla.

Nikjer ni videla niti sledu zgubljenih.

Njen klic je ostal v goščavi brez odmeva.

Materi je postajalo čudno tesno okoli srca.

Ko se je vrnila k Mili, je rekla očitajoče: »Lahko bi bile otroka vzele med se na voz, saj bi se to ne bilo z one strani opazilo; in če prav, kaj bi bilo na tem ležeče! Zdaj sem pa že vsa zbegana radi moje male ljube. Korošce tudi ni prav ravnal. Ostati bi bil moral v goščavi zraven pota, ne pa, da je naravravnost krenil v stran.“

»To bi bil pač lahko storil«, je pritrdila brodarjeva hči.

„Ali gospod Korošec se sploh ne more zgubiti v tej goščavi, ker iz vsake male visočine lahko vso okolico pregleda. Mislim, da bodo kmalu tu. Zdaj prihaja ladja.“

Ta Milin vzklik obrnil je Helenine misli na drugo stran.

Parnik se je ločil od obrežja.

V velikem krogu je priplul proti mestu, kjer sta stali.

Mili, ki je bila prej konja izpregla, je zdaj šla, da ga zopet vpreže.

Helena ni imela nagnenja, da bi šla za njo.

Pazljivo je gledala zdaj na bližajočo se ladjo in zdaj na okolico, a še ni videla ne Korošca ne Lidije.

Kaj pomeni to?

Večerni mrak se je razprostiral bolj in bolj. Iz vode se je vzdigovala megla, ki je ovijala temno in široko ladjo, kakor fin pajčolan. Črno in leno se je valil dim po zraku, in bil tam, kjer je prihajal iz dimnika, poln isker.

Helenina razburjenost in bojazen sta postajali vedno večji.

Kakor stokajoč nestvor, ki jo hoče ugonobiti, bližala se ji je črna ladja.

„Lidija!« je hotela Helena zaklicati, ali bojazen za svoje dete jo je zadržala.

Samo globoko ječanje se je izvilo iz njenih izmučenih prsi.

Helena se je tresla na vsem životu. Prsi so se ji burno dvigale. Nehote je sklenila roke, kakor k molitvi. A njene oči niso iskale neba, na čigar svitlem svodu se je sem in tja prikazala kaka zvezdica, begale so čez pusto okolico, ki je bila kakor izmrta.

Helena je čutila, da bo ta ura zanjo usodepolna.

Ni se bala zase.

Njenemu otroku se je moralo nekaj pripetiti.

To se je moralo razjasniti, s pomočjo mož, ki so bili na ladji, takoj in hitro, še predno je postalo popolnoma temno.

Z veliko nestrpnostjo je pričakovala, da pripluje ladja k bregu.

Tolažilnih besed Milinih ni čula.

Tudi na njeno prošnjo, o Korošcu in otroku njenemu očetu ničesar povedati, ni pazila.

Kaj jo je brigala bojazen deklice, ki se je tresla pred trdim očetom. Svojega otroka je morala dobiti, in če jo je stalo življenje.

Nobene drage misli ni imela več Helena, in komaj se je ladja pripela, že je skočila na krov.

„Kje je brodar?“ je zaklieala možem.

„To sem jaz, gospa", je rekel Jon Pen in pristopil.

Pregledal je tujko z motrečim očesom.

To je bila toraj Gouldova žena, žena morilca, kateremu je pomagal uteči vislicam?

Brezsapno mu pove Helena, kaj se je pripetilo, in ga prosi za pomoč.

Jona Pena obraz se stemni.

Žugaje pogleda na svojo hčerko.

Potem se pa domisli, kako povoljno je bilo to za odpeljanje, da je Helena prostovoljno in sama prišla na krov.

To se je moralo porabiti.

»Počakajte trenotek tukaj, gospa«, ji odgovori Pen. »Le hitro moram vse urediti. Seveda se ne odpeljemo preje, kakor da najdemo zgubljence. Takoj dam znamenje. To privabi gotovo Vašega spremljevalca in otroka.“

„Ah da, ljubi mož, storite tako!“ reče Helena z vso gorečnostjo materine ljubezni. »Pomagajte mi, da zopet najdem svojega ljubljenčka! Večno Vam bom hvaležna!«

Na predstoječe svidenje s svojim možem niti mislila ni več, čeprav se je tega preje tako bala.

Skrb za svojega otroka je odstranila vse druge misli.

„Da, da, je že dobro!“ pokima Pen in hiti na stran, da bi vse tako uredil, kakor sta se s Severjem domenila.

Dosedaj je šlo vse gladko, in ravno je hotel še svoj voz pripeljati na krov, ko zapusti ladja obrežje in se pelje nazaj v reko. –

Pen je bil sam ves osupel, saj to je bilo proti dogovoru.

Pen je peljal Heleno čisto naprej, s pretvezo, da je ne bodo osuvali.

Na to, kar se je godilo na obrežju, ni pazila, marveč gledala je po vedno bolj se temneči okolici.

Zdaj, ko je čutila, da plavajo tla pod njo, in ko je zaslišala začuden vzklik prepeljanih, se je prestrašeno vzdramila.

Vedela ni, kaj se je zgodilo, videla je samo, da se ladja od obrežja odmika, od obrežja, kjer je njena uboga, mala Lidija v Bog vedi kakšnem položaji zaostala.

To jo je zdramilo.

Ne misleč na lastno nevarnost teče v ozadje, da bi skočila s krova, dokler ni bila ladja še predaleč od obrežja.

Brezdvomno bi se ji bilo to tudi posrečilo, če bi ne bila v zadnjem trenotku posegla roka iz strojnega prostora, kjer je morala mimo, jo zgrabila in potegnila doli na premog.

Nje glasni krik je še donel po vodi, potem je ležala doli na premogu, in nad njo vihtel je visok mož v umazanih hlačah in jopiču, široko lopato.

»Življenje ali smrt – voli!“ ji je zašepetal, in ni dvomila, da bi pri drugem kriku lopata na njo priletela.

Oči moža so se tako grozno žugaje lesketale, kakor oči na skok pripravljene divje zveri.

Ali zdaj udari drugi glas iz obrežja na njeno uho, da je kljub nevarnemu položaju v svojem srcu veselja zavriskala, tiho zahvalno molitev poslala k Bogu.

„Potrpite, grofica! Pridem!“

To je bil Koroščev glas! Hvala Bogu, njenemu otroku se ni nič zgodilo!

Bila sta na mestu.

Precej na to se začuje šum, kakor če kdo v vodo skoči.

„Pridem!« se zopet zasliši, zdaj iz globočine.

Bil je Korošec.

Dosti je videl in slišal, da je vedel, kaj se godi.

In zdaj je ta dobri človek še v vodo skočil, da bi plaval za počasi se oddaljajočim parobrodom.

Helena je slišala, kako je močno plaval.

Da, ako doseže Korošec ladjo, bila je rešena.

Mož v umazanem jopiču, pred katerem jo je bilo tako groza, ne da bi slutila, kdo da je, ni bil med tem len.

Zavil je nekaj pri kolesu, na kar se je začela ladja hitreje pomikati.

Potem je skočil skozi lino na krov.

Lopato za oglje vzel je s seboj.

Helena je slutila, kaj je hotel; pobiti plavajočega, če bi se prijel ladje.

Hitro je planila po konci in splezala za možem na krov.

Resnično, tu je stal na zadnji strani ladje z vzdignjeno lopato, kakor je še ravnokar stal pred njo, in pretil na isti način hrabro plavajočemu Korošcu.

Z brega se je čulo upitje zaostalih, katere pa se je le še slabo razločevalo.

Zdaj poči z obrežja strel.

Maknel je vstrelil.

Mož z lopato pade kakor mrtev na tla.

Hura! klici so doneli z obrežja in iz vode.

Bleda in tiha sloni Helena na jamboru.

Omedlevica jo je napadala.

Zaprla je oči ..........

Šestinsedemdeseto poglavje.
Rajši smrt ko Tebe!
[uredi]

Ko je Maknel z obrežja ustrelil, je Sever padel na tla.

Pri padcu mu je odletela kapa, in ko je zdaj tako ležal z obrazom proti Heleni obrnjen, ga je ona vzlic našemljenosti spoznala.

Kakor v omedlevici slonela je z zaprtimi očmi na jamboru.

„Grofica, vrzite mi za božjo voljo kako vrv!« zakliče zdaj Korošec iz vode. „Jaz ne morem več!"

Ta klic je spravil Heleno k zavesti.

Šla je na ozadje ladje, pobrala tam zloženo vrv, in vrgla Korošcu v vodo.

Zdaj je stala tikoma zraven svojega na tla padlega moža, ki je motril vsako njeno kretanje.

Tresla se je, kakor jelka.

„Dobro, dobro!“ je zaklical Korošec in vjel vrv, ki je bila na enem koncu na ladji privezana. „Zdaj se pustim še malo vleči, da pridem malo k moči. Potem mislim s pomočjo vrvi zlesti na krov. Pojdite medtem nazaj k stroju, in poskusite, če ga morete ustaviti.“

„Kako naj pa to naredim?“ vpraša Helena s trepetajočim glasom.

»Da, kako, tega jaz tudi ne vem, gospa kapitanka", se je šalil Korošec, ki je bil takoj zopet dobre volje, ko je videl Heleno in sebe izvan nevarnosti.

V tem hipu jo je zadel tako uničevalen, sovražen pogled njenega moža, da se je stresla.

Še je odlašala.

„Na, ne bojte se tega več, ta ne bo nikogar več ugriznil!« jo je ohrabril Korošec. „Kakor hitro pridem na krov, bodeva že našla kako sredstvo, da se vrneva k obrežju.«

Helena ni bila v stanu spregovoriti besedico.

Počasi se je vrnila k stroju.

Temota se je hitro razprostirala, o onih, ki so na bregu ostali, ni bilo ničesar več videti.

Korošec ni hotel priznati, da je bil ves utrujen, da bi Helene preveč ne ustrašil.

Zdaj je bilo vse od nje odvisno.

Ko je prišla k premogu, spomnila se je prejšnjega prizora, ko je preoblečeni Sever lopato vihtel nad njo.

Vedela je, da ta slika ne zgine nikdar iz nje duše.

Tu je gorelo in prasketalo v ognjenem žrelu pri njenih nogah.

Grozna vročina ji je udarjala naproti in ji jemala sapo.

Tu je bila cela vrsta ročajev in koleščkov, in vsi so bili zaznamovani. Ali Helena jih ni poznala, ker se ni upala preveč blizu vroče kotlove stene.

Počasi je stegnila roko, a hitro jo zopet potegnila nazaj.

Divja bojazen jo je prevzela.

Če prime napačno, se lahko zgodi velika nesreča. In zopet, pusti ladjo iti, kakor hoče, se gotovo kam zaleti in razbije.

Misel, da bi se ladja potopila in kaj bi se zgodilo z njenim obrežju puščenim otrokom, jo je gnala zopet k razbeljenemu zidu kotla.

Zdaj se začuje z obrežja klic na pomoč.

Bliskoma prime za neki mali kolešček.

Če ga je zavrtila ali ne, to ji v grozni razburjenosti ni prišlo v spomin.

Novi klici in šum, kakor da bi se ruvali, jo je privedlo zopet navzgor.

Ali komaj je pomolila glavo na krov, ko je nekaj zagleda , kar jo je popolnoma otrpnilo.

Sever je vstal in ravno na krov plezajočega Korošca sunil nazaj v vodo.

Pri tem se je groznež divje porogljivo zasmejal.

„Ali sem Vas prekanil?« je klical zmagonosno. „Na me bo nihče več streljal, dečko, jaz bom pa še marsikoga ugriznil, ki mi bo na poti!“

Koroščev klic na pomoč je zamrl v vodi, katero je zdaj skrivala črna noč.

In zdaj privihra Sever čez krov kakor blazen.

Heleni zastane kri.

Z glasnim ječanjem pade nazaj.

Zdaj je zopet ležala na premogu, pred njo je stal v svetlobi gorečega žrela njen mož – Artur Sever!

Njegove oči so se lesketale maščevalnosti in pohlepnosti.

Kakor pijan o pogledu na njeno lepoto, je nepremično zrl na Heleno.

„Zdaj Te imam!«

To je bil klic zmage, s katerim je motril svojo žrtev.

Helena ni odgovorila.

Ta grozni preobrat se je prehitro zvršil.

Morala je šele zbrati svoje misli.

Nikdar ni svoje onemoglosti tako čutila, kakor ravno zdaj.

„Zakaj pa ne kličeš?“ je nadaljeval Sever porogljivo, medtem ko je v ponosni samozavesti prekrižal roke nad svojimi golimi prsi. »Kje so zdaj Tvoji učitelji in pomagači? Zvesti polkovnik me ravno zdaj išče na moji plantaži – hahaha! Hoče me s poti spraviti, ta dobri mož, in medtem mu jaz odpeljem njegovo ljubico –«

„To jaz nisem!“ je zaklicala Helena, in rudečica je oblila njeno bledo lice. Napad na njeno žensko čast je premagal strah, v katerem je bila dosedaj. Vzdignila se je in hotela popolnoma vstati.

„Tajiš, da Ti je govoril o ljubezni?“ je kričal Sever.

Helena je prekrižala roke na svojih prsih.

Žar tihe in skrite sreče šinil ji je čez obraz.

To molčeče priznanje je zdražilo Severja še bolj.

Surovo jo je potegnil od tal.

„Ti ne tajiš?“ je upil izven sebe.

Še pod ogljenim prahom, s katerim je bilo njegovo lice pokrito, se je videlo, da je smrtno prebledel.

Sape mu je zmanjkovalo in njegove oči so bile s krvjo podplute.

In njemu nasproti stala je bleda lepa žena, tiha in mirna, visoka in močna v svoji nedolžnosti, in vendar srečna v spominu tako kratko prežite sreče.

„Ne, ne tajim,“ mu odgovori.

„Tri sto vragov!« zaškriplje Sever z zadušeno sapo.

„Da, govoril mi je o ljubezni," nadaljuje Helena z isto plemenito mirnostjo. „Ali govoril je z nežnostjo resnično olikanega moža.«

Sever se zaničljivo zasmeje.

»Resnično olikan in blag mož! Kaka skrita svojstva ima tak policijski polkovnik, ki ima dan za dnevom opravka s hudodelci. Da, mora se jih iskati z očmi zaljubljene žene, potem se jih najde, in še veliko več!«

„Tudi v tem mi delaš krivico,« odgovori Helena s povzdignjenim glasom. „Niti trenotek nisem še pozabila, kar sem pred altarjem prisegla, medtem ko si Ti storil krivo prisego!“

»Našel sem Te v njegovi hiši.«

„Da – kdaj ?! Po mojem begu iz blaznice, v katero si me pustil Ti zapreti, potem ko sem Te kot morilca spoznala in tajnost Tvojega drugega zakona Tvoji nesrečni drugi ženi izdala! Kje sem še bila varna pred Teboj? In kje naj bi dobil stanovanje, ko se mi je vse vzelo? Grdi poštenega polkovnika, kolikor hočeš in moreš, ne moreš pa s tem spraviti istine iz sveta, da je bil on, ki je prvi trenotek, ko sem stopila na amerikanska tla, ubogi zapuščeni ženi in njenemu otroku opora in pomoč. Brez njegove nesebične pomoči bi bila moja uboga Lidija že takrat umrla.“

„Nesebičen!“ zastoka Sever.

„In kje si bil Ti?“ nadaljuje Helena, ne meneč se za njegov medklic, „kje je bil takrat oče mojega otroka?«

Sever pogleda v stran.

Helena stopi za stopinjo bliže in s trepetajočim glasom zakliče Severju: „V objetju druge, ki si jo varal in goljufal, kakor si že prej mene varal in goljufal. Da, Ti ničvredni mož! Oče mojega otroka se je peljal v elegantni kočiji mimo mene, medtem ko sem, jaz onemogla in utrujena od nočnega bdenja pomanjkanja, v cestnem prahu omedlela! Slišal si krik, obrnil si glavo, ali –«

„Nisem Te spoznal, jaz nisem ničesar o Tebi vedel!“ se zagovarja Sever.

»Toliko slabše, če bi bilo resnica!“ zakliče Helena. »Ali Ti lažeš!“

Sever se jezno premakne proti nji.

»Da, Ti lažeš!« zakliče razburjena Helena še enkrat. „Ker Vsak poljub, ki si ga oni drugi dal, je bil meni ukraden. Vsaka beseda, ki si ji o ljubezni govoril, vrnila se je kakor zastrupljeno bodalo v Tvoja lastna prsa. Še če si v njenem objetju ležal, če si po noči sanjal o tihi sreči, morala Ti je slika zapuščene žene stopiti pred Tvoje duševno oko kakor bleda preteča senca. In če si bil pri bujno obloženi mizi, moral si misliti na ono, ki si jo zapustil v bedi in potrebi, ki je skrivala v kakem kotu svojo sramoto in obupnost pred ljudmi!“

„Bog mi je priča, da je bilo res tako!« zašepeče Sever tako tiho, da njegove besede niso segle do Heleninih ušes.

„Vsak šum, vsak vzklik Te je moral ustrašiti,« nadaljuje Helena v naj večji razburjenosti. „In če se je kdaj kakšna revno oblečena žena zgrudila skoraj pod kolesi Tvoje ekvipaže, morala je biti Tvoja prva misel, da sem to jaz, Tvoja, od Tebe zapuščena zakonita žena, zraven katere ne pred Bogom, ne pred ljudmi in ne pred postavo ni druge.“

Sever se zgane; te besede so ga zadele.

»Vidiš, da si imel take misli," zakliče Helena vsa goreča. „Že takrat si slutil resnico: ali Ti me nisi hotel videti, me nisi hotel poznati in pripoznati. Pobegnil si pred seboj in Tvojo Te morečo vestjo ter hitel proti Tvoji palači. Kaj Te je brigala na cesti onemogla ženal Kaj Te je brigala grofica-beračica – za kar si me Ti naredil! Saj ji je bilo sojeno, poginiti ob cesti. In morda si že takrat želel, da bi ona žena bila jaz, da bi Te moja podoba nadalje več ne nadlegovala!"

»Ne, pri Bogu, ne,“ jeclja Sever.

S svojimi ostrimi besedami je odkrila njegovo notranjost, brala na dnu njegove duše. In spoznal je, da je bil že takrat morilec, morilec v mislih. In strah ga je bilo pred lastno podobo v tem zrcalu, in ne hoteč Heleno nadalje obdolževati, poskuša le še zagovarjati svoje ničvredno ravnanje.

„Takrat,« nadaljuje Helena, „posegel je v drugič v mojo usodo policijski polkovnik Rogers, kateremu sem se precej v začetku, po prvem sestanku, odtegnila, da bi vsako približanje preprečila!“

„In si mu rekla – ?“

„Samo toliko, da sem vezana in da ne morem nikdar njegova biti.“

„Si govorila o meni?"

„Z nobeno besedico, akoravno sem Te videla in vedela za Tvoje drugo ime, in akoravno bi me samo besedico stalo, da bi Te spravila v ječo. Tako velika je bila moja ljubezen za Tebe, in če bi bilo še kaj treba, da dokažem čistost svojega značaja, potem samo preberi ono dolgo pismo, katero sem pisala v prvih dneh najinega zopetnega svidenja.«

Sever mrmra nekaj nerazumljivega, kar se je imelo nanašati na ono znano Helenino pismo.

»Kaj se je nadalje zgodilo, veš,“ nadaljuje Helena tožno, »če prav ne moreš slutiti, kaj sem v Tvoji hiši za Tebe in svojega otroka trpela do onega silovitega izgnanja iz Tvoje hiše. Otroka si mi pustil ropati.“

»Ne – jaz ,“ jeclja Sever zavedajoč se svoje krivde.

„Ne taji!« zakliče v novo kipeči razburjenosti Helena. »Tudi moje papirje si mi vzel. Tako si teptal mojo ljubezen z nogami, tako si trgal moje srce, tako si mi vzel vsako senco Pravice, da bi se smela imenovati Tvojo, Tvojo ženo. In ko sem to storila, reklo se je: »Blazna je! zaprite jo v blaznico!« – In – tako se je zgodilo. Ali roka pravičnega Boga, ki svoje otroke očetovsko kaznuje, da bi jih poboljšal, me je milostno obvarovala in me peljala iz vseh nadlog, ne potom čudežev, nego potom onega moža, katerega tako neopravičeno dolžiš, mojega rešitelja, mojega zavetnika v vseh nadlogah – polkovnika Rogersa! “

Sever jo hlastno pogleda.

Zopet je imel Helenin obraz izraz lihe, globoke, skrite sreče. Nje oči so kar plamtele.

Bila je prekrasna, ko je tu pred njim stala, pogled v daljavo obrnjen, kakor da išče postavo onega, ki ga je ravnokar imenovala.

To sovraženo ime zadrlo se mu je kakor bodalo v uho.

Še enkrat vzplamti v divji strasti.

Že se mu je silila na usta divja in jezna beseda, a zopet jo je pogoltnil.

Ne, tega krasnega bitja ni hotel končati. Hotel jo je zopet objeti in si jo zopet prisvojiti, kakor je že velikokrat mislil in tekel.

»Pustiva to," reče zdaj s pritajenim srdom. „Ne morem da sem težko zagrešil napram Tebi, in da treba celo življenje polno ljubezni, da to popravim, kar sem Ti hudega prizadjal. A čemu ponavljati spoved, ki sem Ti jo že enkrat storil. Jaz, Helena, priznam svojo pregreho, in na Tebi je, da pozabiš in odpustiš."

Presenečena je gledala nanj.

Mili glas njegovega govorjenja se je tako malo strinjal z njegovimi grožnjami, da ni mogla verjeti na resničnost njegovih besed.

„In da mi to poveš, privedel si me z zvijačo in silo tu sem?“ vprašala je. „Zato me ločiš od mojega otroka in mi žugaš s smrtjo? Zato si pahnil človeka, ki ni druzega hotel nego mi pomagati, me rešiti, v vodo, kjer je morda že našel smrt – ?“

Groza jo je spreletela.

Plaho se mu je umaknila k zidu oglenice in ga ogledovala z boječimi pogledi.

»Da, zato,« odvrnil je strastno, „iz ljubezni do Tebe, Helena!“

Zgenila se je.

„Ti me nisi nikdar ljubil!“ vzkipela je.

„Ali bi bil drugače tu – v tej preobleki?«

„To si moral obleči, ker si na begu – zasledovan morilec!«

Lokav pogled iz njegovih oči jo je zadel, a še se je zadrževal.

„Ni mi bilo treba do večera tu ostati in čakati na moje zasledovalce,“ dejal je, „in ni manjkalo veliko, da me niso ujeli. Za Te sem storil to, Helena –“

„Da si me še enkrat dobil v svoje roke,“ prestrigla je besedo. „Načrt se Ti je posrečil. Sedaj povej kratko: Kaj hočeš še od mene?“

Z zamolklim glasom je odgovoril: »Rekel sem Ti že – odpusti mi!“

»Odpustiti, da,“ zavrnila je Helena, »ker si dosti kaznovan. Moja podoba ne teži več Tvojega duha; druga je stopila na njeno mesto. Krvava senca Marijinega očeta stoji vedno za Teboj in te se ne znebiš več, dokler ne pade Tvoja glava pod nožem krvnika!“

»Tako – to bi pač rada videla?« rogal se je.

„O, Bog me varuj!« zaklicala je sklenivši roki. „Moje življenje bi dala za to, da bi bilo Tvoje dejanje nestorjeno!«

»Torej me še ljubiš?“ zavpil je. „Helena!«

Razprostrl je roki, da bi jo objel.

A v tem strahu umaknila se je še dalje od njega.

„Ti popolnoma napačno razumeš moje besede,“ je jecljala. »Jaz pri tem nisem mislila nase, ampak na najinega otroka, katera kot hčer obsojenega more pričakovati le življenje polno bedo in zasramovanja.“

Povesil je roki in temno zrl pred-se.

„Dobro torej," je škripaje rekel, »sprijazniva se radi otroka, Ti me spremiš sedaj v Novi Orlean. Tja Ti pripeljem najinega otroka. Potem se preselimo skupno na Angleško, v London, kjer bodemo pod drugim imenom živeli v obihci in razkošju.”

Heleno je spreletela groza.

„Še enkrat Tvoja žena?“ zavpila je. »Rajši smrt, ko Tebe!"

Besen krik izvil se je iz njegovih ust.

„Ti nočeš? Dobro, Te bodem pa prisilil, ker si v mojih rokah!"

Helena je nehote stala na prostoru, kjer so majhne stopice peljale iz odprte oglenice na krov.

Kakor blisk je bežala po njih navzgor.

Sever je skočil za njo.

Kam?

Le noč in voda je bilo okoli nje. Videti je bilo, da je zgubljena.

Sedeminsedemdeseto poglavje.
Materinska ljubezen in ženski ponos.
[uredi]

Šele sedaj, ko je Helena pogledala okolu sebe, opazila je, je ladja mirno ležala.

Morda je prej z naglim za vrtenjem kolesa provzročila ta prestanek. Morda je to Sever storil, ko se je videl iz nevarnosti.

A kaj je bilo na tem?

To ni spremenilo njenega obupnega položaja.

Zaman je gledala Helena iz njene mokre ječe na mračne bregove.

Tekla je na zadnji konec ladje.

Sever ji je sledil z zmagovalnim posmehom.

„Še en korak,“ zaklicala je, „in jaz skočim v vodo!“

Sedaj je obstal.

Bledi nje obraz se je svetil v zvezdnato noč.

Sever je bral na njem smrtnohrabro srčnost. S silo ni bilo ničesar opraviti.

„Ne bodi neumna, Helena,« začel je znova. „čemu Te usmrtiti? Žena, tako mlada, tako lepa! Jaz imam dosti, da Te obdam z bogastvom in sijajem, kakor se spodobi Tvojemu stanu in Tvojemu visokemu rodu. Vse, kar nudi ta svet lepega in prijetnega, Ti hočem položiti pred noge. Vladala bodeš nad menoj in nad vsem svetom. Vsi naj se klanjajo Tvoji lepoti. Mojega zločina nisi deležna. Zaman se me bo iskalo. Nihče ne bo zvedel o tem in najin otrok, ki še ne pozna svojega priimka, se bo lahko in rad privadil onemu, katerega si bodemo prilastili. Nizek ne bode. Za denar se dobi onkraj tudi plemstvo in –«

„Ne besedice več!“ prekinila mu je Helena govor, »ako bi mi položil pred noge vse zaklade sveta in ako bi imela moč, mi krono na glavo potisniti, ne bi je vzela iz Tvojih krvavih rok. Odpustiti moram, da – a pozabiti nikdar! Zato me ne zasleduj in pusti me v miru iz Tvojih rok.“

Tako je stala pred njim kakor kraljica – mogočna, po nosna in močna.

„Ali ni ničesar na svetu, kar bi uničilo ta ponos?“ zakliče je Sever jezno. „Spomnim Te le na jedno: Ti nisi samo žena, Ti si tudi mati!“

Helena se je zgenila.

Sever je to videl.

Žarek satanskega veselja zasvetil se je v njegovih hudobnih očeh.

„Ali vidiš pečino tam?« rekel je ter daleč stegnil roko na prej. »Strmo se dviga iz vode in nam grozi z gotovim potopom. Torej, jaz dam ladji največjo hitrost in krmim naravnost proti nji. Ti nočeš z menoj živeti, a lahko Te prisilim, da greš ž mano v smrt. Valovi objemo tako Tebe kakor meno in tu dol je prostor za oba. Otrok ostane potem popolnoma sam na svetu. Svojega rodu ne pozna. Nihče ne ve zanj, nego Korošec, in ta je mrtev. Kaj bo usoda sirote – Ti veš. Vzgojena v ubožni hiši, da potem svoje zaničevano borno življenje preživi kot dekla pri tujih ljudeh, morda zapeljana, morda od gladu, mraza in pomanjkanja prignana k zločinu – to je njegova usoda, to podoba prihodnjosti Tvoje plavolase Lidije.«

»Hudobnež, molči!“ zavpila je Helena obupno. »Ali hočeš tudi življenje edinega Tvojega otroka zastrupiti in uničiti."

»Ne, to storiš Ti! Ti jo moriš – lastna mati svojega otroka, in to vse radi Tvoje prevzetnosti!"

»Usmiljenje! Usmiljenje z mojim otrokom!“ zaklicala je Helena s sklenjenima rokama.

»Usmiljenje!“ rogal se je Sever. »Mar li ga imaš Ti z menoj? Reci, da hočeš biti moja in vse je zbrisano in pozabljeno. Pripeljem Ti otroka, sam Ti ga položim v roke in ako bi ga mogel iskati v žrela pekla. Le moja bodi, moja! Kaj nas briga preteklost; mrtva je za nas, ako le hočeš. Nihče ne ve o nji, ko le ta nad nami, in tega se ne bojim. Predraga, lepa, angelsko čista žena, reci, hočeš zopet moja biti?«

Kratek boj še med materinsko ljubeznijo in ženskim ponosom, potem se je stokaje izvilo iz Heleninih ust:

»Bog mi pomagaj – ne morem!"

S hripavim krikom skočil je Sever po konci.

„Ti ne moreš, ker živiš za druzega!“

»Ne, za nikogar, le moji dolžnosti, in ta je, da se ne naselim sokrivke Tvojih zločinov!"

Sever se je porogljivo zasmejal.

»Potem pa, v smrt! In do tja – misli na Tvojega otroka!"

Divjal je proč in zginil ko senca v temni oglenici.

Takoj potem švigale so zopet iskre in para iz dimnika in ladja se je začela premikati.

Helena je padla na kolena.

Sedaj šele, ko ji je izginil izpred oči sovraženi, zbudila se je v njej materinska ljubezen v vsej velikosti.

Podoba otroka ji je stopila pred oči, kako hrepeneče je stezal ročice po nji in jokaje klical po materi.

In tuji ljudje, ki so bili okoli Lidije, se niso brigali za njo, ali jo celo kregali. Govorili so le o begu morilca, ki ji je zabranil, se domu vrniti.

Dozdevalo se jim je gotovo, da Helene ne bo nazaj, da je Korošec izgubljen in da otrok sedaj nikogar nima, ki bi se zanj brigal.

Kaj bi se ž njim zgodilo?

Ladjarjeva hči se je sicer splošno pokazala prav sočutno, a ob jednem imela je tak strah pred svojim očetom, da bi pri odločitvi nad usodo otroka pač ne zinila nobene besede.

Vedno dalje so pohajale misli nesrečne matere in razburjena domišljija kazala ji je vedno groznejšo prihodnost njenega ljubljenca.

Helena je trpela nepopisno.

Glavo je naslonila na krmilo in srepo zrla v noč.

Obrežje letelo je mimo njenih oči kakor zračne slike.

Pod njo je šumela voda.

Smrtna vožnja se je pričela.

V megleno sivi daljavi stala je pečina, proti kateri je hitela ladja.

Ali bode Sever uresničil svoje žuganje? Ali je bila njogova ljubezen tolika, da je dal prednost ž njo umreti nego živeti brez nje? Ali jo je samo strašil, da bi prelomil nje upor?

Mučni dvorni navdali so materinsko srce.

V njeni roki je bila sedaj usoda njene uboge zapuščene deklice.

Lahko bi si jo pridobila nazaj, lahko mu pripravila življenje v bogastvu in blesku – a za kako ceno!

Kaj je bila smrt, kateri je hitela naproti, v primeru groznega duševnega trpljenja te zadnje lire!

Kakor počasi umirajoča zdela se je sama sebi.

In tako so ji prišle v spomin vse podobe njene preteklosti.

Najdelj se je ustavila pri podobi svojega očeta in pri prvem svidenju v oni božični noči, ko je revna kakor beračica odhajala od njegovih vrat.

Gotovo, kletev se je izpolnila, s katero jo je odpodil.

Vse daljno življenje je bilo le veriga grenkih borb in razočaranj.

In sedaj je šla v smrt!

Slutila je sedaj, kaj je njena mati trpela radi nje, ko je umirajoč zatisnila oči, daleč od svojega edinega ljubljenega otroka, kojega usodo ni poznala.

Ali je bilo to maščevanje neba za bol, katero je Helena prizadela svojim starišem?

In vendar – kaj pa je storila tako hudega?

Sledila je možu njenega srca, prisilila je združitev z nekoč predragim. In se ni vroče trudila spraviti se s stariši? Ali ni bil edino neupogljiv ponos njenega očeta vzrok, da je do tega prišlo?

Ne, nobenega opravičevanja.

Bliže je prihajala temna pečina.

Hitreje se je ladja vozila proti nji.

Mrzla sapica brila je nad vodo.

Smrtna groza obšla je samotno, od Boga in ljudi zapuščeno.

Helena je proseče dvignila pogled proti nebu. kjer so tiho svetile zvezde.

Kolikrat je še kot otrok gledala za njimi, se veselila njihovega bleska; in pozneje zopet v nespečih nočeh od svojih od solz mokrih blazin, le vse drugače. Tudi takrat so ji še pošiljale tolažbe v ranjeno srce.

Danes je bilo to drugače.

Zvezde niso imele one mile tihe svetlobe ko drugikrat; mrzlo so se lesketale, to blesketanje je Heleno bolelo v očeh.

Že je hotela zopet obupno pogledati v tla, ko se je prikazal med zvezdami ljub, mil obraz in jo je pozdravljal doli.

Rila je podoba mrtve matere, katera je že davno odpustila svojemu revnemu, zapeljanemu otroku.

Vrroče kaplje so se ji vlile čez bledo lice in vsa bolest, ki je težila njeno srce, izlila se je v solze.

»O mati, ljuba mati,“ ihtela je Helena, »ne glej na krivdo Tvojega otroka! Kako hudo sem kaznovana! Ogoljufana v vseh mojih nadah, izdana od lastnega soproga in žrtvovana drugi, ločena od mojega otroka, katerega nikdar več ne vidim, katera moram pustiti samega med tujimi, brezsrčnimi ljudmi – tako klečim tu, uničena na duši in telesu, premagana od trpljenja, revna, zapuščena žena! Kaj sem prestala, Ti veš, Tvojemu v jasnosti počivajočemu pogledu ni ostalo ničesar skritega. Trnjeva je bila pot, po kateri je hodila Tvoja nesrečna hči, in sedaj sem na koncu! – Črno zija prepad pod mojimi nogami, v katerega me lahko pogrezne že naslednji korak. Smrt vidim pred očmi...«

Helenine ustni sta se še gibali, a slišati ni bilo več nobeno besede.

Bleda glava trpinke povesila se je težko.

Krčevito je sklenila nežne ozke prste in temne solzne oči, v katerih se je navadno zrcalila dobrota, so bile srepo uprte v šumečo vodo, nad katero je plavala – v smrt.

Vedno bliže je prihajala grozeča skalnata stena.

Vedno višje se je vzpenjala nad majhno ladjo v nebo.

Očem obupne matere zdela se je kakor črna zavesa, za katero se odpre oni neznani svet, o katerem umirajoči ničesar gotovega ne vemo.

Ali je tam svet svetlobe? A li je večna noč? To ve le jeden – On, h kateremu molimo, od čigar očetovske milosti pričakujemo le dobro. Prah se vrne v prah, a v tem prahu živi to, kar je od vekomaj rojeno, in v veke ne more poginiti...

»Helena!«

Tiha sanjavka je prestrašeno vzkočila.

Kar je molila in mislila, se je pri tem glasu razletelo.

Bliskoma se ji je povrnil spomin.

Tu je stal njen soprog, premaknila se je, kakor da bi hotela zbežati.

Sever je odložil preobleko.

Bil je zopet ponosni, lepi mož, kakor ga je poznala in tudi stari, na pol premišljen, na pol frivolen smeh igral mu je zopet okolo fino rezanih ust, ko je dejal:

»Tvoj strah je brez vzroka. Prostovoljno se moraš vrniti k meni, ali prisiljeno iti z mano v smrt. Moj sklep je storjen. – Nekaj minut imaš še v premislek. Dragocene so, ker odločijo nad življenje in smrt za Tebe in mene. Ena beseda iz Tvojih ust in jaz odvrnem grozečo nevarnost. Videla me bodeš pred Tvojimi nogami in Tvojega otroka imela zopet v rokah, ljubeznivo se smehljajoč, gorko in mehko postljan na sren matere ...«

Smehljal se je še, in potem, ko je molčala, zopet mrzlo in togo, ne da bi trenila z očmi, otemnel jo njegov pogled in čez njegov obraz razširil se je leden mir.

»Ako ne spregovoriš one spravne besede," nadaljeval je osorno, „potem je naša usoda potrjena.«

Mučen molk je sledil.

Le šumenje vode in votlo ropotanje parnega stroja je bilo slišati v nočni tišini.

„Ti nočeš,“ rekel je potem resno, skoraj svečano. »Dobro torej, podaljšati nočem Tvojih in mojih muk in izid te ponočne vožnje odvisnega narediti od slučaja.«

Potegnil je samokres iz žepa, napel s tresočimi prsti petelina in pomeril na njo.

»Z Bogom, Helena, Bog obvaruj najinega otroka!“ ..........

Strel je počil in Helena se je zgrudila z glasnim krikom na tla.

V tem trenotku zadonela sta strel in glasen krik iz ženskih ust k v gozdu se nahajajočemu polkovniku in njegovim spremljevalcem.

Potem je bilo tiho; in ko so pridirjali iz gostega grmičja, videli so po reki navzdol plavati parnik še vedno proti visoki skalnati steni, ob kateri se je moral razbiti.

Oseminsedemdeseto poglavje.
Konec žaloigre.
[uredi]

Večna pravičnost, ali si to hotela?

Da bi zamogle roke malopridneža v prah izsuti najkrasnejša božja dela, le ker je maščevanje nagib dejanja? Ali je hudobija edino vladajoča na zemlji, in dobro le zato tu, da ga ona premaguje in uničuje? ------------

Predno odgovorimo na ta tehtna vprašanja, moramo v naši povesti poseči malo nazaj, da zopet nazadnje pridemo do te izhodne točke in zvemo konec žaloigre.

Kakor je hči ladjarja pravilno slutila, je šel Korošec s svojo varovanko na neki kraj ne daleč od brega, od koder je nevidno opazoval dogodke v pristanu.

Ko je videl, da je parnik še vedno ležal ob onstranskem bregu, podal se je nazaj v gozd in se brigal le za igrajočega otroka.

Tako mu je ostala skrita Helenina skrb in nemir, ker je toliko časa izostal.

Tudi ni videl, da se je Helena vrnila po poti, po katerej je prišla.

Tu so bili daleč proč in gosto, visoko grmovje zabranilo je človeškemu glasu se razširiti čez najbližjo okolico.

Tako so se Helenini klici izgubili neslišno.

Korošec je bil velik prijatelj otrok in „princesa rožica«, kakor je v šali imenoval Helenino hčerko Lidijo, mu je bila posebno ljuba.

„No, princesa rožica«, rekel je sedaj smeje, „tu si enkrat teko prav med Tvojimi. Saj to je čarobna krasota cvetic, kar imaš tu v Tvojih majhnih rokah. Poglej enkrat: trobentice, marjetice, zlatice, vijolice in kaj še vse, kakor pri nas v slovenski domovini! A sedi tu k meni, da zveževa vse v lep šopek, da se bode mama veselila. Malo zelenega še manjka, no, tega se dobi tu dovolj.“

„Za mamo? Ah da!" zaklicala je Lidija in ploskala z rokami, medtem ko je Korošec zdaj od tega, zdaj od druzega grma kaj odlomil in vrgel v naročje v travi sedeči deklici.

Kmalu je bil šopek s pomočjo Korošca narejen, in ko je Lidija silno zahtevala vrnitev k mami, medtem ko je Korošec želel dalj časa v tem skritem prostoru ostati, dejal je smehljaje:

„K mami, da, da; to pot tudi Srečko Korošec ne gre nerad, saj je skozi in skozi tlakovana s strdenicami in sladkimi mandeljni. A veš kaj, princezinja, ta kraj bi bil kakor nalašč zato, Tvojo najljubšo pravljico o „rudeči kapici« in hudem volku prenesti v resnico. Ti si že vedno rekla: »Kadar pridemo v gozd, igramo tudi pravljico „rudečo kapico." Gozd je tu in mi smo tudi tu. Torej se zdaj lahko prične.“

»Oh da“, zaklicala je Lidija, „in Ti misliš, da naša dobra mama –«

»O, naša dobra mama nam to že dovoli!“ prestregel ji je Korošec z glasnim smehom vprašanje. „Torej Ti si „rudeča kapica«, in jaz sem volk. Sedaj prihajaš, ne vem od kod, skozi gozd in trgaš cvetic in zdravilnih zelišč, da bi jih prinesla bolni teti. Potem pridem jaz kot volk skozi grmovje."

»A Ti moraš tudi tuliti in lezti po vseh štirih«, dejala je Lidija. »Ali pa to znaš, stric Korošec?"

„Tako, da bodeš mislila, da pride pravi volk. No, in vloga mi ne bode težka, saj Te imam res za požreti rad."

„In jaz Tebe tudi", odvrnila je Lidija otročje. „Če bodeš Ti potem enkrat za izgubljeno deklico, bodem pa jaz za volka.“

»Izgubljena deklica – jaz – Srečko Korošec – no da“, smejal se je in si trkal po debelem trebuhu.

Nekdanji brivec se je pri svojem razmeroma mirnem življenju precej zredil.

Igra se je začela.

Korošec je lazil okoli in godel, da je bilo veselje.

Nazadnje, kor ni bilo vodnjaka pri roki, strkljal se je po nekem pobočju navzdol, kar se je mali Lidiji tako dopadlo, da se je takoj trkljala za njim.

Ko sta dospela do vznožja, smejala sta se srčno.

A ko se je zaslišalo iz reke votlo, ponehaj oče dihanje parnika, napravil se je Korošec z Lidijo na pot, da bi po ovinkih prišel v bližino pristanišča.

Skrival ju je precej dolg peščen klanec, ob vznožju katerega je ukazal Lidiji sesti, sam pa je splezal nanj, da bi od tam nadaljeval svoja opazovanja, medtem ko je otrok nabiral kamenčkov, da bi jih tudi prinesel dobri mami.

Ko je Korošec ravno mislil po Lidijo iti, da bi ž njo hitel k pristanišču, primeril se je napad na Heleno.

Korošec je slišal nje klic na pomoč in videl, ko se je ladja začela premikati.

Ker je od Mili Pen zvedel, kdo je namesto polkovnika pričakoval Heleno, slutil je takoj, kaj se godi.

Korošec je spoznal nevarnost, katera je pretila Heleni in rekel si je, da le velika hitrost bi utegnila pripeljati k cilju.

Zaklical je le Lidiji še, da naj se ne gane s prostora, dokler se on ne povrne, potem je vrgel raz sebe suknjo in škornje in tekel ko veter po klancu doli.

Vzlic svoji debelosti pomagalo mu je še sedaj, da je bil v mladih letih priden in spreten telovadec in dober plavar.

V največjem diru skočil je z rampe proti ladji in ko je tik za njo padel v vodo, začel je, kakor hitro je zopet prišel na površje, takoj plavati, ter opominjal Heleno k hrabrosti.

Parnik se ni premikal s posebno hitrostjo, zato je bilo Korošcu mogoče plavajoč ostati tik njega.

Kaj se je potem zgodilo, nam je znano.

Sever je varal svoje zasledovalce in jih zazibal v varnost, ga zaostali niso več videli.

Potem je dozdevno ranjeni zopet vskočil in pahnil popolnoma utrujenega Korošca, kateri je ravno hotel na parnik splezati, nazaj v vodo.

Korošec je zginil v valovih.

Njegov krik je grgrajoč prihajal iz vode.

Sedaj bi bil izgubljen, ako bi mu slučaj ali previdnost ne bil še enkrat potisnil vrv v roko, ob kateri je splezal gori.

To je zgrabil in se je trdno oklenil, in ker je šel parnik že z vso naglostjo, ga je ta vrv vendar vzdržala nad vodo in vlekla naprej.

Sever je bil tako razburjen in je tudi tako hitro odšel v oglenico, da ni več mislil na to vrv, ki je visela ven.

Videl je Korošca potapljati se in ga menil izgubljenega.

A prišlo je drugače.

Helena je premaknila navor, kar je imelo zaželjen vspeh.

Ladja je šla vedno bolj počasi in se je nazaduje ustavila.

Sever in Helena tega še opazila nista.

Vsa njuna pozornost je bila le pri razgovoru.

Korošec ni tega takoj spoznal, ko je še enkrat obupno poskušal priti na krov.

Rekel si je, da se mora to zgoditi, predno Sever opazi počasneje delovanje stroja.

Grozni človek bi utegnil vsak trenotek priti na krov, in ako bi potem odsekal visečo vrv, bi moral Korošec utoniti.

Pridni človek si je dejal, da bi bila tudi Helena brez njega izgubljena, in zato je napel svoje zadnje moči, da se jo privlekel bližje in bližje parnika in potem splezal nanj.

To se mu je po nepopisnem trudu tudi posrečilo.

A komaj je dospel na krov, zgrudil se je nezavesten.

Koliko časa je tako ležal, ni vedel.

Ko je zopet odprl oči, ležal je še vedno na istem kraju.

Medtem je nastala noč.

Parnik je bil zopet v teku.

In kje je bila Helena?

Prva misel iskala je njo.

Kje je bila?

Korošec je počasi dvignil glavo.

Vse je bilo tiho naokoli, akoravno je stroj močno delal.

Ali se je prepozno zbudil? Ali je Sever pahnil svojo ženo v vodo? In kje je bil on?

Moker in tresoč se mraza ležal je Korošec tu. Vsi udje so ga boleli; komaj se je pregibal.

Nakrat zapazilo je njegovo ozirajoče se oko visoko črno skalnato steno, ki se je vzpela nad njim in proti kateri je plavala ladja.

Korošec ni bil mornar, a da se mora slednja potopiti, bilo tudi njemu jasno.

Mislil je, da je Sever Heleno uklenil in potem, ko je parčku dal to smer, tega skrivno zapustil.

A sedaj se ni smel Korošec več udati tem brezkoristnim izmišljevanjem.

Poskusiti je moral vse, da bi rešil svojo drago grofico, ako je bila sploh še živa.

Vstati še ni mogel, bil je kakor razbit.

Po vseh štirih je lezel po praznem krovu, tiho, popolnoma tiho, da bi ne provzročil nikakega šuma.

Nakrat se je ustavil.

Ravno pred njim prihajal je Sever iz oglenice.

Hitro se je Korošec stisnil in obstal.

Severjev pogled je šel čez njega in ni zapazil na tleh spečega.

Tembolj ga je videl Korošec.

»Oho«, mrmral je, ko se je oni obrnil proti sprednjemu delu ladje, „ta ne namerava nič dobrega. Sedaj je treba paziti!"

Z bližajočo nevarnostjo čutil je Korošec rasti svojo moč.

Plezoč je sledil naprej hitečemu.

Sedaj se je Sever ustavil.

Ogovoril je Heleno, ki ni odgovorila ničesar.

Zakaj je ostala nema?

Korošec je lezel še bližje in videl je čisto spredaj nežno postavo Helene.

Zavoljo noči in megle je ni mogel dobro spoznati. A po obrisu je to bila Helena.

Živela je torej!

Skoraj bi bil glasno zaukal.

A to se mu je ustavilo v grlu, ko je videl, da je Sever potegnil samokres iz žepa in je Heleni žugal, da jo ustreli, da se bo skupna smrt odvisna od slučaja.

Kar je potem sledilo, vršilo se je tako hitro, da Korošec ni imel časa premišljevati.

Sever je pomeril.

Strel je počil in Helena se je z glasnim krikom zgrudila.

Korošec je vzkočil.

Planil je naprej in pahnil vzdignjeno roko Severja v stran. –

V tem hipu se je sprožil samokres.

Strel je šel v zrak.

Helena je vzlic temu mislila, da je zadeta.

Strah jo je premagal.

Zavesti ni zgubila.

Naglo se je otipala, kje bi bila ranjena.

Potem je videla dva moža v obupnem boju ležati na tleh.

Prestrašena je skočila kviško.

Jednega je poznala.

Kdo je bil drugi?

Tudi to je kmalu zvedela.

»Hitro, grofica!« zaslišala je Korošcev hripav glas, „poberite tu orožje!« 

Helena je bila obupnosti blizu.

Ko je pa videla, da ima prijatelja tu, obšel jo je občutek sreče. –

Sklenila je roki in hvaležno pogledala proti nebu.

»Hitro!“ opominjal je zopet Korošec.

To je donelo tako slabotno in boječe, da jo je še enkrat prevzel strah.

Hitro je stopila k borečima možema.

»Kje? Kje?« vprašala je.

Korošec ni mogel več odgovoriti. Trudil se je Severja držati in ta ga je stiskal za vrat.

V tem je zagledala na tleh nekaj svitlega.

Pripognila se je.

Bil je samokres!

Korošec se je stresel.

„Čakaj, pobalin", škripal je Sever, „to je zadnji dihljej, in z mojo ženo bodem že prišel na konec.“

Helena se je tresla po vsem životu.

Misel ji je bila grozna, da bo pred njenimi očmi umorjen človek, kateremu se je imela toliko zahvaliti, kojega zvestoba in udanost je segala do žrtvovanja samega sebe.

Vendar ni imela poguma, dvigniti orožje proti lastnemu soprogu.

»Artur, odnehaj!« prosila je. „Ne nakopaj na svojo vest nov umor. To je bil moj najboljši prijatelj! Artur!“

Zavpila je ime tja v noč.

Lahen porogljiv zasmeh je bil edin odgovor.

Korošec je brez moči povesil roke.

Ležal je popolnoma mirno.

Sever je vstal.

Tudi on je bil ves spehan.

„Tako“, rekel je brez sape, „ta ima dosti.«

„Groznež“, jecljala je, „Tvoja dela vpijejo k nebu!«

„Misli na Tvoja lastna", odvrnil je mrzlo. »Vsak imava nekaj pokesati. Daj mi samokres!“

Stopil je proti nji.

»Nazaj!« zavpila je in vzdignila orožje proti njemu.

Treslo se ji je v roki.

„Helena – Ti?“ dejal je zaničljivo. „Resnično, sedaj vendar vidiš, kako se v silobranu postane morilec. A to naj Ti nič –“

Dalje ni prišel.

Helena je videla, kako je padel naprej in potem je klečal Korošec, katerega je imela za mrtvega, na njegovem hrbtu.

„Tako, lump!« rekel je, „prej si Ti igral komedijo, in sedaj pa jaz. O, Srečko Korošec je brihten učenec. Kdor se zadnji smeje, smeje se najbolje!«

Sever je obupno poskušal se osvoboditi, a že mu je Korošec z neko vrvjo, ki je ležala blizu, zvezal roki na hrbtu.

Sedaj si ni mogel pomagati.

»Tudi takoj še noge!« smejal se je Korošec, in na enak način zvezal še noge.

»Saj Vam vse nič ne pomaga!« vpil je Sever besno. »To skalovje, pred katerim bodemo vsi trije poginili.«

Helena in Korošec sta ob jednem pogledala, kvišku.

Resnično, tu je bila skalnata stena, na katero obadva nista več mislila.

Visoko je štrlela kvišku in ladja je plavala ravno proti nji.

Devetinsedemdeseto poglavje.
Kje je moj otrok?.
[uredi]

„Oho!“ zaklical je Korošec in hitel proč.

Zginil je v oglenici.

Helena se ni mogla geniti.

Nakrat so je nekaj pomaknilo, da bi bila kmalu padla.

Potom se je parnik stresel in vozil bolj počasi.

Korošec se je zopet prikazal.

»Pogumno, grofica!” zaklical ji je. „Daleč smo še od pogina.« –

Skočil je h krmilu, katero je Sever skrivoma privezal, da je vzdržal parnik v isti smeri.

Korošec je razvezal vrvi.

Potem je zavrtel kolo.

Uspeh se je takoj čutil.

Parnik se je zasukal.

Bil je skrajni čas.

Takoj potem peljali so se tik pod skalovjem mimo.

„Rešeni!« zaklical je vesel glas Korošca čez krov.

Sever je zaklel.

Helena pa je padla na kolena.

Solze so se ji vlile iz očij.

Kakor po čudežu odšli so vsi smrti.

„Da, da, prijatelj Sever", zaklical je Korošec zvezanemu nasprotniku, „to je bilo mornarsko delce slovenskega brivskega, pomočnika! Takrat, ko sem moral na Misisipi-parniku kurilcem in delavcem strgati zmršene brade, da sem se preživel, imel sem se za najbolj nesrečnega olepševalnega svetnika. In danes blagoslovim uro, v katerih je moje matere sin požiral tako trde grižljaje. Z božjo pomočjo dosegli bodemo tudi onostranski breg, in potem doli s te proklete omare! Nikdar več naj si ne zaželim, plavati za tako barko. Kadar me enkrat zvolijo v senat, kar pri moji prirojeni prekanjenosti ne more drugače priti, napravil bodem postavo, po kateri dobe vse ladje kolesa in se smejo le še po suhem voziti."

V tem trenotku se mu je z omahujočimi koraki približala Helena, da bi se mu s kipečim veseljem zahvalila.

»Nikar, milostljiva grofica", branil je, »saj sem le storil, kar je bila moja dolžnost.“

„O, Vi ste tvegali življenje za mojo rešitev!“ rekla je Helena s svetlimi očmi.

„No seveda“, pritrdil je Korošec, »to bi pa bilo lepo, ako bi Vas bil pustil samo s tem-le voziti se v noč! K sreči me počastite z Vašim polnim zaupanjem in zato se mi je pri Vašem klicu na pomoč kar nekako zdelo, kdo hoče naši mali punčiki odpeljati mamico. Mačka ne pusti miši – a oprostite, milostljiva grofica, ako sem postal predrzen!“

»Vam se ni treba oproščevati, ljubi Korošec«, odvrnila je Helena milo. „Vaša kipeča dobra volja me je dostikrat poživila, kadar sem bila prav od srca žalostna in pobita. Ne bi videla rada, ako bi se drugače delali, kakor ste. In našo punčiko, mojo sladko Lidijo, ste pustili v varstvu Mili Penove?“

Korošec bi bil od strahu kmalu spustil krmilo iz rok.

Šele to neposredno vprašanje Helene spomnilo ga je, pod kakimi čudnimi okoliščinami je zapustil Lidijo.

Odgovoril ni takoj, le z njegovega poštenega obraza brala se je razločno zadrega, v katero so ga spravile Helenine besede.

Helena je to opazila.

Materinske oči dobro vidijo.

»Vi mi ne odgovorite!" vprašala je z glasom vzbujene skrbi. „Kje je moj otrok?«

»Kje je moj otrok?" vprašala je Helena silneje. »Povejte kaj se je zgodilo. Ne mučite me delj!“

Sever je postal pozoren.

Govorilo se je v njegovi neposredni bližini, in njegov duh je že iskal sredstvo, kako bi mu to k prostosti pomagalo.

Za sedaj zadovoljil se je s prisluškovanjem.

Korošec je prišel medtem do sklepa, da bi bilo najbolje, Heleni takoj vse povedati, ker je bil sam v silnih skrbeh radi Lidije.

»Da, tako je bilo", končal je s skesanim glasom svoje zmedeno poročilo, »slišal sem Vas klicati na pomoč, vrgel suknjo in škornje raz sebe, česar pa otrok ni videl, potem sem zaklical Lidiji, naj se ne gane s prostora, dokler se ne vrnem, in potem sem dirjal proč – “

»Ter se nisem več vrnil“, zavpila je Helena obupno. »Moj Bog, Korošec, moj otrok – je zgubljen, brez rešitve!“

»To ravno ne, milostljiva grofica«, skušal je Korošec tolažiti. »Saj ni bilo daleč od pristanišča, kjer sem Lidijo zapustil.«

„V neki dolini, rekli ste!"

»Da – v resnici –“

»Potem Lidija ni mogla videti pristana!"

»Ne, to ne. Jaz sem to nalašč tako uredil, ker bi ne bilo mogoče otroka pridržati, ako bi Vas bil videl in jaz sem moral vendar počakati moj čas – tako mi je bilo od Vas ukazano.“

»Da, da, saj je vse pravilno, kar rečete«, odvrnila je Helena, „in bi tudi vso dobro bilo, ako bi ne – ako bi se bili vrnili, ljubi Korošec."

Mladi mož je zganil z ramami.

»To, grofica – ni bilo mogoče.«

»Odpustite", prosila je Helena, ki je mislila, da ga je razžalila. »Ne, dobri Korošec, tega niste mogli storiti, ker več ko enkrat ste tačas tvegali življenje zame. O, jaz sem nehvaležna, vem – in vendar, jaz sem mati. Poleg skrbi za mojega otroka ni v mojem srcu prostora za nobeno stvar. Jaz rešena, in moj otrok zgubljen – o Bog, kako naj to prenesem!"

Helena je zakrila obraz z rokama in glasno ihtela.

Korošec je bil ves iz sebe, da je provzročil tako nezgodo, a Severjev obraz se je razjasnil.

To ni moglo ostati brez vpliva na njegovo usodo.

Sploh, kaj so mu hoteli? Ga naprej peljati? Temu bi se protivil.

Helena so gotovo ne bo dala ustaviti, kadar bo enkrat na suhem, in Korošec je ni mogel same pustiti.

Ako ga zvezanega puste tukaj, ima vendar pred seboj nekaj ur, predno pridejo biriči, in tedaj bi se mu morda posrečilo se osvoboditi.

»Tolažite se, grofica!" zadonel je zopet Koroščev glas k njemu, »saj ne bo tako hudo. Ako je Lidiea splezala na klanec je videla pristan in to je gotovo čez nekaj časa storila, v tem ni ostala na svojem sedežu. In drugi ne morejo čez reko, ker ni ladje.«

»Motite se", odvrnila je Helena žalostno. »Mili mi je pri povedovala, da je dalje zgoraj prevoz, kjer se lahko z vozom pelje čez reko. Jaz se nisem zmenila za te besede, ker mi je bilo že takrat srce polno skrbi radi Vašega izostajanja. [nejasno]Je imel svoj voz pripravljen, in drugi voz s policajem tudi [nejasno]prišel sem, da bi tu ostal. Gotovo so se ljudje še pred nočjo odpeljali in moja mala, uboga ljubica je ostala sama v pustinji. Kako je ubogi otrok jokal, kako klical, predno se je odpravil, Vas iskat, in potem – moj Bog, ne smem misliti, srce se mi trga! Pomislite vendar smrten strah tako majhnega, zapuščenega bitja, ki ni še nikdar samo bilo, ki se že teme boji – in zdaj ta grozna samota puščave, gozd s svojim strahotnim ponočnim življenjem, sovam, letečim vevericam in divjim mačkam! To bi utegnilo še odraslega plašiti. Oh, tega ne prenesem, ne, to me spravi ob pamet – Lidija, moj otrok, moj otrok!«

Krčevito ihtenje je pretreslo prša matere.

Korošec je tiho zrl v noč, ladja se je počasi bližala onstranskemu bregu.

„ln ako bi bilo le to«, vtaknil se je Sever v pogovor. »Jaz poznam kraj. Tu se nahajajo šakali in volkovi –« »Molčite!" zagrmel je Korošec nad njim, kateri je srčno obžaloval, da ni zvezanemu tu zamašil usta.

Svojega prostora pri krmilu žalibog ni mogel zapustiti.

Helena je pri besedi volkovi smrtno prebledela.

Prijela je Korošca za roko, da bi se oprla nanj.

Pogled, katerega je pri tem obrnila nanj, mu je rezal v srce. –

„Vi mi ne morete zapovedati molčanje", zavpil je Sever preglasno. „Moj otrok je, za katerega se gre. Morda ji je padel v kak prepad, morda so ga strgali volkovi –«

Prežalosten krik izvil se je iz Heleninih ust.

Omahovala je in bi bila padla, ako bi ne bil Korošec skočil k nji in jo podprl.

„Ne verujte mu“, rekel je. „To je le malodušno maščevanje tega moža, da Vas straši. On upa, da ga bodemo potem opustili. Zakaj ni mislil na svojega otroka, ko Vas je odpeljal, bi Vas umoril?«

Sever je bil pripravljen na to očitanje.

»Mislil sem ga v dobrem varstvu", rekel je z opravičevalnim glasom. »Hotel sem, da naj pride moja žena sama –«

»Da, umoriti ste jo hoteli, in Vašega otroka narediti siroto,“ zavpil je Korošec glasno.

»Upal sem na spravo, to ve moja žena. In ako je moj otrok mrtev, potem je ona njegova morilka!“

Votlo stokanje izvilo se je iz prs nesrečne Helene.

Zdrknila je iz Koroščevih rok in padla na kolena.

„Pomoč, o moj Bog!« zavpila je. »Pomoč, rešitev, usmiljenje, oče nebeški! Varuj, reši mojega otroka!"

Obupno je vzdigovala roki proti nebu, raz katerega so zvezde v mirni jasnosti svetile na to podobo žalosti.

Korošec je skočil h krmilu.

Val je zgrabil barko in jo gnal hitreje, nego je bilo dobro, proti suhem.

Severjeve oči so se svetile od divjega veselja.

Videl je svojo igro dobljeno.

Poznal je to blago žensko srce, kakor nihče drugi.

Kako bi ne krvavelo pri udarcu, katerega mu je dal!

Iz glasnega, histeričnega joka se je Helena nakrat vzravnala. –

Z rudečimi lici in čudno blestečimi očmi stopila je pred Korošca.

»To je breg, kjer je ostala Lidija?“ vprašala je in s steg njeno roko pokazala na ono stran, proti kateri so pluli.

„Da – da”, jecljal je Korošec, katerega je ustrašilo to spremenjeno vedenje.

»Potem tja – tja!« zavpila je v isti razburjenosti. »Mimo lezemo!“

Predno je zamogel Korošec uganiti njeno namero, hitela je v oglenico.

Tam je naglo zgrabila navor, katerega je prej pomaknila naprej, in ga je sedaj zopet pahnila nazaj.

Takoj je začel stroj z večjo močjo delati.

Prestrašen je skočil Korošec za njo.

„Za božjo voljo, grofica, kaj delate? Mi ženemo na dno!«

Odbranila ga je.

»Ženemo na suho, kjer moj otrok zgubljen tava! Ne ovirajte me! Ali pa skočim v vodo in plavam tja!"

Korošec je odskočil.

Premagal je Severja; a temu boju z obapajočo ljubeznijo matere ni bil kos.

»Grofica – !“ To je bilo vse, kar je mogel reči.

Proseče je sklonila roki, medtem ko so ji lepe oči zalile solze. –

„Ne mučite me, dobri Korošec!‘‘ prosila je milo. „Jaz moram na ono stran!«

„In jaz z Vami!«

Ladja se je nevarno obračala.

Hitel je nazaj h krmilu.

„Par ustaviti!“ zaklical ji je. „Takoj smo tam.“

Ustavila je par in prišla zopet gori.

»Treba je poiskati primeren kraj za vkrcanje«, rekel je. "Dovolite mi, prosim, ker to zahteva vso mojo pozornost.«

Helena ni odgovorila ničesar.

Šla je v ozadje, kjer je ni mogel videti.

Kmalu so se počasi vozili tik brega.

A preteklo je gotovo petnajst minut, predno je Korošec dosegel primeren pristan.

Ko se je potem ozrl po Heleni, da bi jo peljal na suho, je ni bilo.

Prvi pogled je šel k jetniku.

A ta je ležal zvezan na tleh.

Klical je pogrešano.

Odgovora ni bilo.

Zaman je gledal po bregu, zaman preiskal vse prostore v parniku.

Helene ni bilo.

Glasneje in glasneje je klical tja v noč.

A le odmev mu je vračal glas.

Strah mu je stisnil grlo.

Helena je bila nakrat tako čudna postala.

Ako bi bili grozni dogodki te nesrečne noči zmedli nje pamet?

Ali je postala blazna – ali je, kakor mu je žugala, skočila v vodo? Ali je zgubila zavest, ko je bila sama zadaj, in je tako v vodo padla?

Korošec ni vedel več, kaj bi storil.

Ali bi plul nazaj, preiskal vodo? To bi imelo svoje težave in veljalo preveč časa. Ali naj bi zapustil ladjo in po bregu iskal? A kako naj bi upal, jo tukaj najti. Kak vzrok je imela, skrivno pobegniti, sedaj, ko so bili tako blizu vkrcanja?

„Kje je ostala Vaša žena?« obrnil se je končno vprašaje k Severju, ki ni ves čas spregovoril besedice.

»Razvežite me!" velel je ta, »potem hočeva dalje govoriti."

„No, to bi bilo zadnje, kar bi storil", zavrnil je Korošec. „Nasprotno Vas bodem izročil pravici, za zdaj pa ob bregu pogledal. Morda najdem sled nesrečne žene, katero ste Vi toli nesrečno naredili – da, morda celo gnali v smrt."

„Dobro – iščite!" rogal se je Sever. „A le ne pozabite se vrniti, meni že zastaja kri v žilah, in jaz dvomim, ako si hočete prisvojiti pravico, me umoriti. To bi se utegnilo slabo steči za Vas.“

Korošec se ni zmenil za te predrzne besede.

Vsa skrb je bila sedaj pri Heleni, in zato je hitel ob bregu nazaj, da bi jo iskal.

Osemdeseto poglavje.
Sever.
[uredi]

Ako se je Sever pritožil, da mu zastaja kri v žilah, se ni lagal. –

Srečko