Grofica beračica, 1. del

Grofica-beračica ali usodni doživljaji grofovske hčere. Roman iz življenja Victor von B.

Izdano:	Oton Fischer, Ljubljana, 1902
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo poglavje.
Zapuščena in zavržena.

Domov, na dom očetov rad bi spet.
In na očetovo srce!
Rad bi sveta šumenju bil otet,
Po miru želje moje koprne.
Šel s tisoč upanji sem tje v življenje,
Zdaj eno le poznam še hrepenenje:
Domov bi rad!

Božič!

V daljavi so utihali svečanostni glasovi cerkvenih zvonov. Lesketajoči se sneg je pokrival zemljo s slovesno belo odejo. Sveta tišina je vladala v naravi. Bil je sveti večer.

Po snegu je težko stopala revna, od mraza tresoča se mlada žena, ki je držala na roki v tanko ogrinjačo zavitega otroka.

„Mamica, mene zebe — tako mi je mraz ah, tako mraz“, se je otožno slišalo iz otrokovih ust.

„Le potrpi, srček moj, kmalu sva na mestu, kmalu boš spal v gorki sobici.“

Hitro je stopala vitka žena, pritiskaje otroka še krepkeje k sebi, mimo raztreseno stoječih koč, katerih okna so bila vsa razsvetljena. Povsod so praznovali sveti večer. Luč je iz oken padala na snežno cesto, po kateri je šla mlada mati z otrokom, ki se je tresel od mraza.

Približevala se je že svojemu cilju.

Pred njo, na griču, je stala grajščina Ostri vrh. Stolpiči so se dvigali proti oblakom. Zdaj je nežna žena vsled dolzega pola in od lakote začela omahovati. Tik pred visokimi grajščinskimi vratmi so jo skoro zapustile njene moči. Toda silni mraz in notranja razburjenost sta jo zopet očvrstili.

Drhteč in zbeganega srca je zdaj stala mlada, brhka žena v mrzli zimski noči pred častitljivo grajščino svojega očeta, ponosnega grofa Ostrovrharja.

Vrata, nad katerimi je blestel pozlačeni grofovski grb v jasno noč, so bila zaprta. Ta grajščina je nje rojstni dom. A kako prihaja sedaj v ta dom? ... Kot beračica!

Stresla se je groze.

Potekla so tri leta, odkar je ona, mlada grofica Helena, zapustila očetov grad, — tri leta, odkar ni videla ne očeta, ne ljube drage matere, — tri leta, odkar se bori v svetu s skrbmi, žalostjo in pomanjkanjem, ona, jedina hči grofa Ostrovrharja. In kaj je morala vse doživeti in pretrpeti v teh dolgih treh letih!

Nesrečna žena!

Strahoma in neodločena je stala sedaj pred grajščinskimi vratmi toda drug izhod ji ni več odprt.

Z otrplimi prsti in tresočo se roko je potegnila zvonec, čigar glas je odmeval po širokih hodnikih starodavnega gradu. Služabnik v bogati obleki se je približal durim. Radoveden je gledal skozi težko železno omrežje in zagledal zunaj stoječo ženo.

„Potepuška beračija!“ je zaklical nevoljno. „Kaj hočete v pozni noči — zdaj se nič ne deli!“

Te besede so kakor sunki z bodalom ranile srce prestrašene mlade žene.

„Oj, odprite, prosim Vas, odprite — jaz ne morem dalje iti z otrokom — naznanite me grofu“, so šepetale ustne nesrečne žene, ki se ni upala povedati, kdo da je.

„Z grofom se zdaj ne more govoriti“, je osorno odgovoril služabnik in hotel oditi.

„Prosim Vas, kakor se prosi Boga zaradi ubogega otroka — odprite“, je z obupom klicala mlada žena za služabnikom.

„Jaz moram z grofom govoriti. Grof je dobrega srca. Vem, da še nikomur ni pokazal vrat, kdor je prišel prosit.“

Te prošnje so ganile služabnikovo srce — pustil je tujko v grad, potem pa šel naznanit grofu ta nenavadni ponočni obisk.

Grof Ostrovrhar je sedel pred svojo pisalno mizo in zamišljeno naslanjal glavo ob roko. Soba je bila bogato okrašena in razsvetljena. Po stenah so visele dragocene slike s širokimi zlatimi okvirji in blesteča zrcala.

Sam, na sveti večer, zatopljen v misli, ni grof slišal služabnikovega trkanja. Zdaj je služabnik rahlo odprl vrata in vstopil v sobo.

„Zunaj je neka beračica in se ne da odpraviti“, je služabnik sporočil grofu.

Grof je začudeno pogledal na služabnika.

„Tako pozno?!“ je vprašal strme. „Kdo pa je? Kaj hoče?“

„Še nikdar je nisem videl“, je odgovoril služabnik. „Menda ni od tod.“

„Pustite jo v hišo in dajte ji v kuhinji jesti“, je ukazal grof. „Tudi prenočišče naj dobi, če ga nima drugod.“

Pri teh besedah je dobilo obličje starega plemenitaša nekak mil izraz. Kakor je bil sicer strog in brezobziren, reveži so se mu vedno smilili.

Ko je bil služabnik odšel, da izpolni naročilo svojega gospodarja, se je grof zopet zatopil v svoje misli. Nakrat se je zaslišalo rahlo trkanje na vrata.

Na grajščakov krepki poziv „notri“ se je mej vratmi prikazala bleda mlada žena, ki je poprej tako milo prosila, naj se jo pusti v grad.

Začuden je grof upiral poglede v preprosto, skoro revno oblečeno ženo, ki je tako nenadoma stopila pred njega.

Že je hotel dati duška svoji jezi nad tako usiljivostjo, ko je tujka odstranila robec, da se je videl njen nežni obraz.

„Oče! — Moj oče!“ je zaklicala drobna tujka in iz njenega lica je odsevala goreča prošnja.

„Helena!“ je zavrisnil grof, skočil raz stol in strme gledal tujko. Oči so se mu širile. Kaj se mu sanja? Ali se mu je prikazal duh? Kaj ni to njegova hčer — njegov nesrečni, zavrženi otrok?

„Oče! — Moj oče! — Odpusti! Odpusti!“ je ihtela Helena in solze so ji zaduševale glas. Padla je na kolena in miloproseče zrla na starega grofa, ki je kakor okamenel z grozo gledal na svojo hčer.

„Da, jaz sem tu, oče! Tvoja nesrečna Helena! Tvoja — hčer!“ — —

Ne da bi se zganil, je stari gospod gledal mlado, nežno, tako lepo ženo, ki je v borni obleki ležala pred njim in kateri se je z bledega lica videlo, koliko je pretrpela skrbi in bede.

„Moje dete — Helena!“ je premagan od bolesti vskliknil naposled stari grof. „Kako izgledaš — odkod prihajaš — kaj hočeš?“

Toda samo nekaj trenotkov je usmiljenje prevladovalo starčka.

In zopet je otemnelo njegovo lice in čelo se je nagubančilo.

„Nesrečni otrok!“ je zaklical s tresočim se glasom. „Sramoto si napravila meni, sivemu starčku, — skrivaj si zapustila hišo starišev in sledila ničvrednemu zapeljivcu.“

„Nehaj, oče! Za Boga, nehaj! Oj, kako strašno se je moja krivda nad menoj maščevala. Morala sem se boriti z bedo in bolečinami — trpela sem pomanjkanje stradala sem —“

„Zakaj nisi pri onem človeku, zaradi katerega si nas zapustila?“

„Ah, jaz sem sama — popolnoma sama na svetu. Kmalu potem, ko sem v svoji zaslepljenosti sledila izvoljencu svojega srca in postala njegova žena, me je zapustil! — Oče — zapustil me je čez nekaj mesecev. — Nikdar več ga nisem videla nikdar več o njem slišala. Z delom svojih rok sem si služila revni kruh; v borni podstrešni sobici, v najhujšem mrazu sem stradala; bila sem preponosna, da bi se bila vrnila k vam. Končno pa nisem mogla več prenašati teh skrbi in te bede, od daleč sem prihitela semkaj. Danes, na sveti večer se vračam k tebi, da te prosim odpuščenja. — Oče!“

„Ti nisi več moj otrok! — Jaz nisem več tvoj oče! — Nesrečnica, kaj si storila! — Odkar si zapustila ta grad, so med nama pretrgane vse vezi.“

„Oče, bodi usmiljen!“ je klicala mlada žena. „Če že ne morem več biti tvoja hčer, daj mi vsaj varno pribežališče — ne ženi me čez prag v strašni mraz — ne ženi me v obup, ko sem bedna in zapuščena.“

Tako je s sklenjenimi rokami prosila in ihtela nesrečna žena.

Zdaj pa so se naježile goste obrvi ponosnega moža, silna jeza je odsevala iz njegovih oči in prsi so se mu dvigale in upadale od notranje razburjenosti.

„Proklet, — pogubljen naj bo ta ničvrednež, ki je naš stari rod spravil v toliko sramoto! — Oj ti brezvestnica, ki si svojo ljubezen darovala človeku brez časti — ki si zapustil dom svojih starišev, katerim si bila sreča in ponos, ter sledila pustolovcu! — Nesrečno bitje — jaz sem te v urah žalosti preklinjal! Lej, odkar si me zapustila, so od žalosti osiveli moji lasje — bolest in toga ste mi skrivili hrbet. — Pogled na tebe je odprl vse moje stare rane! Ne, ti nisi več moja hčer — ti nisi več grofica Ostrovrhar, katero so snubili knezi! — Vrgla si se v naročaj pustolovcu! — Proč od tod! — Na njegovi strani je tvoje mesto ne tukaj!“

„Oče — ljubljeni oče! Kaj je bilo res tako velik zločin, da sem Arturja ljubila? Kaj mi nič na svetu ne more pridobiti tvoje ljubezni! O, da, mati, moja ljubljena mati! Pusti me k nji! Njo hočem prositi! Mamica me usliši — sedaj, ko sem bedna in zapuščena. Kje je moja ljuba, draga mamica?“

Ponosna postava grofova je pri teh besedah omahovala, kakor bi se grofu šibila kolena. Tresoče roke so iskale opore in solza je rosila bledo lice grofovo.

„Žalost — nad izgubljeno hčerjo ji je raztrgala srce“, je zamolklo vzdihal omahujoči starček.

„Mrtva? in jaz sem kriva njene smrti? Bog nebeški — bodi usmiljen — ne pusti, da zblaznim! — Pa, saj to ni mogoče! Oče! Mamica živi, kaj ne? Govoriti moram ž njo! Na kolenih jo hočem prositi odpuščenja, povedati ji hočem, kaj je pretrpela njena nesrečna hčer — in odpusti mi, če me le vidi; o, saj vem — bila je vedno tako ljuba in dobra!“

„V miru počiva — na pokopališču! Umrla je, malo tednov potem, ko si ti njo in mene zapustila. Žalost radi tebe jo je umorila — mene je ta žalost le potrla in napravila iz mene starčka.“

Ko je uboga, nesrečna žena čula te besede, se je zgrudila in z rokama zakrila upadlo a plemenito lice.

V sobi je nastala tihota. Slišalo se je samo zamolklo ihtenje nesrečne žene.

Grof je bil sedel na naslanjač. Ponosni mož, ki se je v tolikih bitkah odlikoval kod čudovito pogumen mož, se je topil bolesti. Tako je minilo precej časa. Končno je vstala Helena in solznih oči zapustila sobo.

Odpiranje vrat je zbudilo grofa iz njegovih misli. Oziral se je sem in tje — Helene ni bilo v sobi.

Zdaj so se vrata zopet odprla.

Nesrečna njegova hči je stala na pragu. Za roko je vodila otroka, starega kaki dve leti, ki je imel revno obleko a angelsko zal obrazek. Radovedno je upiral otrok poglede na grofa, ki se je presenečenja kar zganil.

„Dedek“, se je zdaj oglasil otrok in z razprostrtima rokama koracal proti grofu. „Dedek, mamico — moraš rad imeti — dober biti“, je govoril otrok in se oklepal grofovega kolena.

Bil je pretresljiv prizor, ko se je milo nedolžnooko dete oprijemalo ginjenosti premaganega grofa in se mu ljubeznivo laskalo.

„Zaradi tega nedolžnega bitja, zaradi mojega otroka — odpusti mi, oče.“

„Tvoj — otrok?“ je zakričal grof in planil kviško. „Kaj ni bilo dovelj, da si sebe in nas spravila v nesrečo? — Ali naj bo tudi otrok beden in naj povečava materino nesrečo? Ali skrbi zapeljivec tako za svoje žrtve?“

„Oče — saj ne ve ničesar o otroku. Že kmalu po poroki, ko je bilo porabljeno, kar sva imela, me je zapustil. Da uteče revščini, je pobegnil v Ameriko in me je pustil v žalosti in v pomanjkanju. Zastonj sem čakala, da se vrne, ali da pošlje kak glas. Nekaj mesecev potem, ko me je zapustil, mi je Bog dal otroka. Samo zaradi otroka ima življenje svojo vrednost zame. Oj, kako sem se trudila in kako sem stradala, da sem otroka preživljala. Delil je z mano žalost in bedo. Zaradi otroka te prosim: Oče bodi usmiljen, sprejmi svojo skesano hčer.“

Obraz ponosnega moža je zadobil hladen, da, trd izraz.

„Vsegamogočni Bog! Usmiljenje, oče!“ je klicala Helena v obupu. „Zaradi mojega otroka — odpusti! Kaj me hočeš res pahniti čez svoj prag? Ali naj grem na sveti večer v snegu in mrazu od hiše do hiše — prosit prenočišča — jaz, tvoje dete, grofica Ostrovrhar? — Oče! —“

Prihodnji trenotek je moral prinesti odločitev: ali odpuščenje ali — prokletje.

Težko se je boril sam s seboj ponosni plemenitaš. Zdaj se je izvilo iz njegovih izmučenih prsi:

„Jaz — te — ne poznam več! — Ti nisi — več — moja hčer!“

„Ali je to tvoja zadnja beseda, oče — prav zadnja?“

„Zadnja — — !“

Nastala je tišina. Slišalo se je samo težko, mučno sopljenje starega plemenitaša. Uboga trpinčena žena je nehala ihteti: tudi otrok je umolknil. — Tiho je vstala nesrečna žena.

„Naj ti Bog odpusti, ubogi, nesrečni oče! Zdravstvuj za vedno!“ je dihnila zapuščenka.

Vrata so se zaprla za njo.

Starček niti zapazil ni, da je njegova hčer odšla.

Nakrat se je zganil in začel prestrašeno gledati okrog sebe. Kaj je bil storil nebeški stvarnik — kaj je bil storil!

Svoje-lačno, zmrzujoče dete je pognal v mrzlo zimsko noč! Saj je morala grozno smrt storiti, Helena, in tudi njeno dete.

Kakor bi ga podili strahovi, je grof planil k vratom in bežal po dolgem hodniku ven na plan.

Sneg se mu je vsipal v lice, a on se zato ni zmenil.

„Helena — hčerka moja!“ je klical v temno noč.

Odgovora ni bilo! Samo vihar je divjal in podil sneg v divjem vrtincu.

„Helena nesrečna moja hčerka! Tvoj oče te kliče! Oče ti odpušča!“

Helene ni bilo nikjer videti. Silni vihar je bil davno izbrisal njen sled, morda že njo samo pokopal pod snegom.

Še enkrat je nesrečni oče poklical svojo hčer. Zastonj odgovora ni bilo. Zdaj se je starček s klicem: „Umoril sem svoje dete — Odpusti mi Bog!“ zgrudil brez zavesti.

Grajski služabniki so prihiteli in nesli nesrečnega starčka nazaj v grad.

Drugo poglavje.
Daleč od domovine.

Zapuščena, izdana od vsega sveta,
Nimam nič, kar v življenje bi polno gorja
Posvetilo le z iskrico sreče.

Minili sta bili dve leti od tega dneva.

V revni podstrešni sobici je sedela bleda, lepa žena ob postelji svojega bolnega otroka. Borno, drobno bitje, ki od svojega rojstva ni poskusilo druzega, kakor revščino in pomanjkanje, je vidno hiralo.

Nesrečna mlada mati se je stresla ob misli: „Kaj bo konec?“ Z žalostnimi pogledi je motrila svoje dete. Kako je bilo slabo, kako ga je stresala mrzlica. Zdravnik jej ni delal dosti upanja, da bo bolje.

„Usmiljeni Bog vsaj otroka mi ne vzemi. Saj je edino bitje, ki ga imam na svetu, edina moja tolažba v tej bedi.“

Jokati že ni več mogla. Vir solza se je bil izsušil.

Kaj je bila vse doživela od tistega svetega večera, ko jo je ponosni, trdi oče z otrokom vred pahnil v mrzlo, viharno, zimsko noč. Usmiljeni ljudje so njo in dete našli na pol otrpla v snegu in ju vzeli pod streho. Že tedaj je slabotno dete komaj uteklo smrti in se od tedaj ni moglo več popraviti.

Mlada, zavržena žena se je v svoji obupnosti z otrokom vred peljala čez morje, v Novi Jork, da tu poišče njega, očeta njenega otroka, ki jo je-bil sramotno zapustil v revščini in bedi.

Z upanjem, da njega dobi v Novem Jorku, je nesrečnica stopila na amerikanska tla; a kako kmalu sta prišli razočaranje in še večja beda.

Nezvestega svojega moža ni mogla najti; morala je delati, tako trdo, kakor najubornejša ženska, da je dobila kruha zase in za otroka.

Vse je ona, grofovska hčer, prenašala s tiho udanostjo. Od ranega jutra do pozne noči je delala v svoji revni podstrešni sobi. A sedaj, ko je bil njen edinec na smrt bolan, so jo zapustile moči. Potrkala je pri nji najstrašnejša revščina, ker ni mogla več hoditi za zaslužkom. Kaj zdaj?

Zdravila za bolnega otroka so bila pri kraju. Denarja, kupiti druzih, ni imela.

Najemščino za stanovanje je bila že več tednov dolžna. Mili Bog! Kakor je tudi premišljevala in si belila glavo — pomoči in rešitve ni našla nikjer.

Zdaj so se na hodniku zaslišali trdi koraki. Vrata so se močno odprla in v sobo je vstopil visok mož surovega obraza.

„Kaj je z najemščino?“ se je zadrl na mlado ženo, ki je prestrašena skočila s stola.

Bleda Helena je bojazljivo zrla v hišnega gospodarja.

„Imejte še malo potrpljenja“, je rekla z milim glasom. „Moje dete je že več tednov bolno in jaz nisem mogla ničesar zaslužiti.“

„Kaj me briga Vaš žrjav“, je jezno kričal gospodar. „Denar hočem, ali — “

„Oj, bodite usmiljeni! Imejte usmiljenje z mojo revščino in z mojim otrokom“, je prosila uboga, mlada žena. „Potrpite samo še nekaj dni!“

„Kaj? Še nekaj dni? Če do nocoj ne plačate, Vas vržem na cesto. Ta beračica misli, da bo tukaj zastonj stanovala! Torej do nocoj!“

Po teh besedah je surovež zaloputnil vrata in odšel.

„Za sedem ran božjih — kam naj grem z bolnim otrokom!“ je kričala nesrečnica za gospodarjem, a ta je ni več slišal.

Vsa obupana se je Helena zgrudila ob postelji svojega otroka.

„Moj Bog — moj Bog — kaj sedaj“, je ihtela Helena in vila roke. „Zdravil ni več, stanovanja nimam več.“

Kaj ni rešitve, kaj ni pomoči? Če pridejo zvečer hlapci in jo z bolnim otrokom vržejo na cesto — kaj potem? Obupana se je sklonila nad otrokom, ki ga je tresla mrzlica. Tiho je stokala in kakor blazna se je strastno oklepala bolnega otroka, da ji ga ne vzemo. V njenem srcu je nastalo hrepenenje, otresti se tega bednega življenja, ki jej ne obeta druzega nič, kakor žalost in tugo — pomanjkanje in bedo.

Zatopljena v svojo bolest ni Helena slišala, da je nekdo potrkal na njena vrata in ista rahlo odprl.

Visok, krepak mož v uniformi je stopil v sobo. Zdaj je slišala mlada gospa svoje ime. Prestrašila se je in se vzravnala.

„Moj Bog — policijski polkovnik“, je zašepetala.

„Srčno pozdravljeni, ljuba gospa“, jo je ogovoril g. Rogers, policijski polkovnik v Novem Jorku.

„Za Boga — kako ste prišli sem — od kod veste —“

„Ne ustrašite se me, ljuba gospa“, je rekel visoki mož, hitro pristopil in Heleno prijazno prijel za roko. Skoro zamaknen je zrl v njeno upadlo a fino lice, na katerem sta skrb in revščina urezali svoje sledove.

„Torej sem Vas vendar našel! Kako sem Vas iskal in po Vas poizvedoval! Ravnokar mi je slučaj pokazal, kje da ste. Kako sem srečen, da Vas vidim.“

Helena je vsled gorečih, občudovalnih pogledov polkovnika zarudela in povesila oči, a od ginjenosti ni mogla odgovoriti.

„Oj, povejte, zakaj ste mi prikrivali svoje prebivališče? Kaj ne veste, kako iskreno mi je pri srcu Vaša usoda?“

Helena je pogledala na stran in stisnila ustnici. Saj mu vendar ni mogla reči, da ji je branil njen ponos, sprejemati še dalje njegovo podporo.

„Izgubila sem svoj zaslužek“, je končno rekla, in vsled tega sem šla z otrokom sem v ta mestni del, da znova — “

Utihnila je in v vidni zadregi pogledala visokega moža, ki jo je ginjen opazoval.

Slutil je, zakaj se je preselila v tisti kraj mesta, kjer žive le reveži; poznal je to plemenito žensko srce, ki je začelo znova brez njegove pomoči težki boj za obstanek.

„Draga gospa“, je rekel sočutno, „ali ste pozabili, da sem hotel biti Vaš prijatelj? Od tistega dne, ko ste prvič stopili na amerikanska tla, in sem se jaz z Vami slučajno seznanil, gojim resnično sočutje za Vas. Kaj ne veste, da sem si Vaše zaupanje štel v srečo? Kaj ne veste, kako ljub mi je bil Vaš otrok? Ves Novi Jork sem preiskal, na sto krajih sem vpraševal, kje da ste. Zdaj sem Vas končno našel.“

Mlada žena je občutila to očitanje.

„Ne hudujte se“, je rekla s solznimi očmi, „jaz nisem mogla in nisem hotela več iskoriščati Vaše dobrote.“

„Helena!“ je vzkliknil polkovnik hitro in strastno, „ali me poznate tako slabo? Kaj se čisto nič ne zanimate zame? Kako morete v svoji bedi odklanjati podporo? Uboga žena! — Koliko ste morali mej tem pretrpeti!“

„Moj Bog“, je nadaljeval, ko je zapazil, kako stresa mrzlica otroka. „Vaš ljubljenec je bolan, smrtno bolan in jaz nisem zvedel nič o tem? Ne skušajte mi ničesar prikriti. Ja vem vse! Že več tednov ste v najhujši bedi, ne da bi me rekli le besedo!“

Helena se je odvrnila in zakrila obraz z rokami.

„ln vse to ste molče trpeli? O uboga, zapuščena žena. Te skrbi, ta strah za otroka, — ne da bi bili poklicali prijatelja, ki Vam je tako srčno udan! — Ali sem to zaslužil!“

„Nehajte, gospod polkovnik, nehajte“, je vzkliknila bolestno Helena, „jaz Vas nisem hotela žaliti. Nisem mogla —“ Hitro je obrnila obraz v stran, da bi ne videl solz, katere so ji silile v oči.

Pretresen v dno srca, gledal je polkovnik nesrečno ženo. Razburjen do skrajnosti ni mogel več pomiriti svoje strasti.

„Helena, nesrečnica, jaz ne morem dlje molčati. Dolgo sem zatiral občutke, katere gojim za Vas, a zdaj se Vam moram odkriti. Helena, jaz Vas ljubim, Vas obožujem! Že od tistega dne, ko sem Vas prvič videl, sem bil izgubljen. Vaša lepota me je očarala in ko sem prvikrat pogledal v Vaše ponosno, blago srce, čutil sem, da edino Vi pomenite mojo srečo. O ne odvračajte se od mene. Helena, saj ste morali že dolgo čutiti, kako vroče in iskreno Vas ljubim, da sem iskal Vašo bližino, da nisem hotel živeti brez Vas —“

„Moj Bog, nehajte, gospod polkovnik! Ne naredite me še bolj nesrečno —“

„Ne, Helena, predraga žena. zdaj me morate poslušati do konca! Svojo usodo položim danes v Vaše roke, svojo srečo, svoje življenje! Pustite mi, da skrbim za Vas in za Vašega otroka. Osrečite me, bodite moja — žena!“

Lahek krik se je začul iz Heleninih ust. A v strastni razburjenosti je polkovnik nadaljeval:

„Helena, ne recite, da še ne občutite zame one vroče, iskrene ljubezni, katera se Vam zdi potrebna za zakon. Ljubili me bodete, kadar me spoznate bolje. In pri Bogu — storiti hočem vse, da osrečim Vas in Vašega otroka!“

V neizrekljivi bolesti je poslušala mlada, nesrečna žena njegove strastne, ljubezni polne besede. Dlje ni mogla molčati, hotela je zabraniti nadaljne nezgode.

„Grospod polkovnik“, je rekla, ter žalostno vzdignila k njemu svoje solzne oči, „spoštujem Vas, spoštujem visoko, a Vaša ne morem —“

„Ne, Helena“, je nadaljeval strastno polkovnik, „ne, Helena, ne odvračajte me! Moje vse, moja sreča, moja prihodnjost je odvisna od te ure! Jaz se Vam ne morem odpovedati! Jaz Vas tako neizmerno ljubim, da si nadaljnega življenja ne morem misliti brez Vas! Obljubite mi samo to, da hočete poskusiti, me malo ljubiti —“

„O Bog, moj Bog, ne trpinčite me, gospod polkovnik! Vašo ponudbo cenim visoko. Kako rada bi Vas osrečila, jaz ne morem nikdar postati Vaša.“

„Ne nadaljujte, Helena, ne govorite dalje! Zakaj odvračate mojo ljubezen? Ne mimoidoče nagnenje me vleče k Vam, ne ena nečista misel ne živi v meni! Le najbolj odkritosrčna, najčistejša ljubezen me vodi k Vam! Da bi Vi in Vaš otrok ob moji strani brezskrbno, zadovoljno živeli, to je moja želja. Po nudim Vam vse, kar imam, precejšnje premoženje, lep položaj, za kateri Vas bodo tisoči zavidali. — Pomislite to, draga Helena!“

„Ne, ne, gospod polkovnik, zame ni nobenega pomisleka! Ne morem, ne smem sprejeti Vaše ponudbe! Ne silite več v mene!“

„Tedaj povejte vendar, zakaj?“ zaklical je mož v največji razburjenosti, „ali niste prosti? — Ali ste oddani?!“

„Tako je, jaz nisem prosta, moj mož živi! Da njega poiščem, sem prišla sem v Novi Jork!“

Obupni, globoki vzdihi so se čuli po majhni sobi, tako da se je bolni otrok v svojem mrzličnem spanju močno prestrašil.

„On živi, Vaš mož živi? To ni mogoče! To ne more biti! Zakaj ni pri Vas in ne skrbi za Vas in za svojega otroka? Zakaj Vas pusti v največji bedi, ta ničvrednež!“

„Gospod polkovnik, Vi govorite o mojem možu in o očetu mojega otroka!“

Zmedeno je gledal g. Rogers na lepo bledo ženo, ki je ponosno stala pred njim in zagovarjala nezvestega soproga. Takega blagočutja še ni videl.

Obupno je pritisnil mož roko na svoje čelo. To, kar je ravnokar čul, mu je vzelo najlepše nade, ga vrglo iz nebes sreče.

„Ne — prosta! Ne — prosta!“ vzdihnil je. „To torej me loči od Vas? Pretrgajte vezi, ločite se od njega, kateri je pozabil na svoje dolžnosti! To ste dolžni sebi in svojemu otroku! In potem bodite moja!“

„Sem in ostanem njegova žena, gospod polkovnik. Ohranila bom svojemu soprogu zvestobo, katero sem mu sveto obljubila pred altarjem, ako je zaslužil ali ne!“

In čez malo časa je nadaljevala:

„Ne hudujte se nad menoj, gospod polkovnik, da je tako prišlo. Jaz nisem mogla drugače.“

„Nesrečna, zapuščena žena! Jaz se ne hudujem! Obžalujem Vas iz vsega srca! Bog naj bo z Vami in z Vašim otrokom!“

S torni besedami je spustil njeno roko, katero mu je radovoljno prepustila; — ves potrt je šel k vratom.

Komaj je nesrečni mož odšel, ko je Helena glasno jokaje padla pred posteljo svojega otroka. Kako ji je rezalo v srce, da je blagega moža tako užalila, da ga je morala tako globoko užaliti. Kako srečepolno prihodnost ji je ponudil ta mož! — Vsa beda, vse skrbi bi bile hipoma končane. In kako globoko, kako odkrito jo ljubi! Zdaj je popolnoma občutila svoj žalostni položaj.

In vse to premišljujoč se je popolnoma prepustila tej bolesti.

Trkanje na vratih jo je predramilo. Nekdo ji je izročil pismo, katero je imelo njen naslov.

Nič dobrega sluteč, odprla jo Helena pismo. Bankovec za 1000 dolarjev pade iz njega. Prestrašena gleda na denar, kateremu je bil priložen listek, na kojem so bile napisane le besede:

„Za otroka!“

Premagana od sreče padla je na kolena. Solze so se ji vlile, vedela je, kdo ji je poslal pomoč. Hvaležna molitev vzkipela ji je iz srca za blagega darovatelja, da bi našel srečo, katere mu ona dati ne more.

Eno uro pozneje hitela je Helena čez cesto v oddaljeno lekarno, da še enkrat ponovi zdravilo za otroka. Imela je sedaj denarja dovolj, bila je rešena bede in zamogla otroku streči. A ne za-se, le za bolnega otroka hotela je porabiti denar. Ravno je stopila iz lekarne ter pogledala po mimoidočem ljudstvu. Kar ji obvesi oko na nekem elegantnem vozu.

Vsa preplašena je gledala na lepega moža, pri katerem je sedela elegantna dama.

„Artur, Artur, vsegamogočni Bog, — Artur!“ zaupila je s hripavim glasom.

„Artur, Artur! ponovila je znova, a nihče se ni zmenil za njen klic. Odpeljal se je njen soprog, nezvestnik, — ob strani druge ženske.

Vendar enkrat ga je zopet videla, njega — ki jo je kot nevednega otroka zvabil iz grofovske hiše in jo po kratkem zakonu sramotno zapustil, njega, kateremu je iz ljubezni sledila celo v Ameriko!

Od prevelike razburjenosti se je Helena brez zavesti zgrudila.

Tretje poglavje.
Iz obupnosti.

Mračno je postalo po cestah Novega Jorka, a ropotanje vozov in šumenje, katero napravi brezštevilna množica ljudi na cesti, še ni nehalo.

Trudna in opešana od iskanja in povpraševanja šla je Helena po stopnicah k svoji podstrešni sobici v petem nadstropji. Obupnost se ji je brala raz bledega, upalega obraza. Utrujena se je vrgla na stol in v duhu še enkrat premislila vse, kar je doživela.

Izdana, zgubljena in pozabljena je bila od svojega soproga. Samo da bi se nje in njene ljubezni otresel, šel je pred leti v Ameriko. Tu se mu je še enkrat zasmijala sreča. Dvignil se je visoko, — in, oj, kaka goljufija! — se poročil z drugo ženo.

Hčer milijonarja, eno najbogatejših deklet Novega Jorka, je prevaral kakor njo in vzel za ženo. Prisvojil si je napačno ime, da bi ne prišla na dan njegova hudobija.

O ta ničvredni, brezznačajni mož, ki ji je vzel vse, — mladost, domovino, ljubezen starišev, njeno ime in srečno prihodnost.

Danes je občutila, kaj vse je zgubila, danes si je želela nazaj v domači grad, v katerem je bilo tako krasno in kjer je preživela srečna otročja leta.

Kako kruta je usoda! Kako težko se je morala pokoriti za svojo neubogljivost! O, da bi ne bila nikdar verjela prisegam zapeljivca!

Ali ni bilo nobenega izhoda iz teh spletk? Druga, tudi prevarana od njega, je zavzemala danes njeno mesto!

O, kako je sovražila tega moža in vendar ga ni mogla pozabiti. Vedno in vedno so bilo nje misli pri njem, ki ji je vzel vso srečo življenja.

A kakor ga je sovražila, tako nepopisno ga je tudi ljubila. Še danes ga je ljubila z vso močjo svojega srca. Ni ji bilo drugače mogoče, mora ga zopet pridobiti nazaj in naj si bo za ceno celega sveta? A kako! Oklenil se je druge! — Ali je mogla pretrgati te vezi?

Kakor blisk ji je šinila misel v glavo, misel, pred katero se je sama ustrašila, — tako je bila grozna! Planila je kvišku in glasno zakričala:

„Moj si, moj soprog! — Tvoja ljubezen je moja!“

Njen sklep je bil storjen. Še to uro ga mora izpolniti.

„K njemu, v njegovo hišo“, je rekla ter vzela papir in pero, da piše njemu, nezvestemu soprogu.

Oko ji je žarelo, prsa so se ji vzdigala v razburjenosti. Hitro ji je teklo pero čez papir. Pisala je:

Nezvesti ljubljeni mož! Obupanje mi je potisnilo pero v roko, meni — tvoji prevarani, nesrečni ženi. Zapuščena — sama na svetu, sedim tukaj, boreč se z revščino in skrbmi, jaz, hči grofa Ostrovrharja, katero si kot neizkušenega otroka skrivaj odpeljal iz očetovega gradu.

Ah, kaj si mi storil! Bila sem nedolžna in neizkušena ter sem verjela tvojim prisegam. Postala sem tvoja žena in bila srečna v tvoji ljubezni. Toda, oj, kako je bila hitro pri kraji najina sreča! Ko je potrkala revščina na najino preprosto, tiho domovanje — tedaj je bilo konec tvoji ljubezni. Zahteval si bogastva ne ljubeče žene, — zbegal si v Ameriko in mene, grofovsko hčer — ki ni znala nobenega dela — zapustil v najhujši bedi.

Usmiljeni Bog! Koliko sem od tistega dne trpela — se borila stradala in jokala po tebi, ti brezsrčni in brezvestni mož. Ko sta me naposled žalost in pomanjkanje potrla na duši in na telesu, prešinilo me je hrepenenje po očetovem domu, kjer sem preživela srečna leta mladosti in kjer si ti zmotil moje nedolžno srce. Skesani otrok — revna kakor beračica sem milo prosila za sprejem v očetovem domu. Na kolenih sem ležala pred strogim očetom, proseč odpuščenja. Toda — nič na svetu mi ni moglo pridobiti njegovega odpuščenja in njegove ljubezni. Zastonj so bile moje prošnje zastonj moji vzdihljeji — zastonj moje solze! Obšla me je blazopst! A svojem obupu sem bežala iz očetovega gradu — ven v mrzlo zimsko noč v sneg in vihar! Kam? Tega sama ne vem!

Usmiljeni ljudje so mi dali, kar je najpotrebnejega, da se peljem čez morje — v Ameriko — tebe iskat. Hrepenenje in ljubezen sta me gnali, da sem ti sledila do sem v Novi Jork. Končno — po trudapolnem iskanju sem te našla, ti nezvesti, brezsrčni mož, a v kako strašnem položaju. Ne meneč se za svete vezi, ki te vežejo na me, ne meneč se za prisego zvestobe, ki si jo storil pred altarjem, si pod krivim imenom napravil drugo nedolžno žrtev za svojo ženo — toda ne, za svojo „ljubimko“

Moti tem, ko sem jaz daleč od tod, od tebe zapuščena, od očeta zavržena brez vsega imetja — komaj mogla potolažiti svojo lakoto, živel si ti razkošno v neizmernem bogastvu na strani druge ženske. Vsegamogočni Bog! Artur! Kaj si mi storil, meni svoji ženi, ki te jo tako neizmerno ljubila — da, ljubila do blaznosti! Ti veš, da sem ti vse žrtvovala — srečno mladost ljubezen svojih starišev — bogato dedščino — srečo obetajočo prihodnjost — vse — vse!

Pa čeprav si ravnal brezsrčno, čeprav si mi prouzročil silno gorja — jaz te vendar ne morem pustiti, moj Artur! Ljubim te da, ljubim te z vso strastjo srca — oj — še bolj kakor kdaj poprej! Saj sem ti pred altarjem prisegla ljubezen in zvestobo, v tistih srečnih urah, ki so bilo — žal tako kratke! Artur, rotim te, pusti ono, ki misli, da je tvoja žena! Vrni se k meni, k svoji, pred Bogom ti poročeni — pošteni ženi. Vse ti odpustim. Toda — — saj me ne ljubiš več! Kako bi me sicer mogel zapustiti? No, dobro, jaz si hočem tvojo ljubezen zopet pridobiti, vem, da to morem!

Ne ustraši se, Artur, tega, kar ti imam še povedati. Da si pridobim tvojo ljubezen, moram biti v tvoji bližini. Samo tako zamorem pridobiti kaj upliva nate. Artur, kar te prosim, je mnogo! Slušaj! Vzemi me v svojo hišo. Daj mi kako službo, naj bom družabnica ali strežnica tvoje žene one, ki so tako imenuje in kot taka nastopa. Ako bom stala poleg nje in me boš ti mogel ž njo primerjati potem, toga sem gotova, prav gotova, potem ti pridobim zopet tvojo ljubezen, ti zapustiš ono ženo in se navadiš zaničevati njeno bogastvo. Potem pridi na moje srce potem ti vse odpustim in potem bova srečno skupaj živela! Ne boj se, Artur, da tebe in sebe izdam pred tvojo ženo(?) Tvoja tako imenovana žena naj ne izve poprej, da sem jaz tvoja prava, ti pred Bogom poročena žena, dokler se ni tvoje srce v odkriti ljubezni in zvestobi zopet k meni nagnilo.

Samo eno leto — eno samo leto — naj živim pod tvojo streho. Ako se mi v tem času ne posreči, te novič pridobiti — potem — potem te prepustim oni ženi in se odpovem vsem svojim pravicam do tebe. Potem pojdem proč, daleč — daleč, in te ne bom motila v tvoji sreči. Artur! Moji želji, ki naj odloči o tvoji in moji sreči, moraš ugoditi. Ko skušaj se mojemu zahtevanju odtegniti. V rokah imam sredstva, da te lahko prisilim k temu. To veš, da je za dvojni zakon določena težka kazen; izpolni torej mojo prošnjo.

Jaz pridem jutri popoldan v tvojo palačo, da se tvoji takoimenovani ženi ponudim v službo. Vse drugo prepuščam tvoji bistroumnosti ti pametni, brezvestni mož! Ti poskrbi, da me moja tekmovalka vzame v službo in sprejme v tvojo hišo.

Potem naj se začne boj za — pravico in ljubezen.

Tvoja zapuščena nesrečna žena

Helena.

Pismo je bilo končano, olajšano je vzdihnila mlada gospa, najtežje, je bilo premagano. Jutri torej stopi po mogih letih zopet — prvikrat pred svojega moža. Jutri prosi ono ženo, katera je njo, grofovo hčer, — izpodrinila od njegove strani, za službo. Skoraj se je prestrašila tega, kar je ravnokar napisala in zahtevala od svojega nezvestega moža.

„Zmaga se mora odločiti“, rekla je zdihuje sama pri sebi. „Ena mora propasti — ona — ali jaz! Bog mi bodi na strani!“

Četrto poglavje.
Srečna brez slutnje.

Stolpna ura na magistratu v Novem Jorku kazala je peto uro popoludne, ko je visok, elegantno oblečen mož stopal proti bližnjemu kolodvoru, da bi se peljal domov. Njegova fina, elegantna zunanjost je kazala, da je to mož iz najboljših krogov. Nosil je glavo po konci, kakor nekdo, ki si je svest, da ima za svet veljavo. John Gould je to tudi lahko storil, kajti imel je vsega v obilni meri, kar cenijo ljudje za naj večjo srečo. In vendar je nekaj, kakor senca, ležalo na njegovem lepem obrazu.

Pred letom poročil se je on, ki se je prej zaman trudil za bogastvom in srečo, z najlepšim in najbogatejšim dekletom iz Novega Jorka, s hčerjo večkratnega milijonarja Smit-a. Imel je prekrasno hišo, opremljeno z najlepšim pohištvom, imel najlepše konje, — skratka: življenje v prelepem njegovem domu nudilo mu je vse, kar si more želeti človeško srce.

A vender, vender ni bil videti popolnoma srečen, akoravno so ga zavidali tisoči izmed onih, ki so ga poznali.

Ravnokar je stopil pred kolodvor, — ko se na rahlo pretrese. Čutil je, da se je nekdo dotaknil njegove roke, katero je držal na hrbtu ter mu stisnil pismo v njo.

Nejevoljen se je obrnil, a ni mogel več videti, kdo mu je to pismo dal, kajti za njim je množica ljudi hodila sem in tje. Nevede, kaj bi storil, ogledoval je majhno pisemce, ki je bilo brez naslova. Že ga je hotel vreči v stran, meneč, da se gre le za kako beračenje, ko se vzbudi v njem radovednost. Hitro je stopil nazaj in odprl zavitek, a komaj je prebral prve vrstice, ko se je smrtna bledica razlila po njegovem obrazu in papir se je tresel v njegovih rokah. Bral je:

Nezvesti, ljubljeni mož!

Obupanje mi je potisnilo pero v roko, meni — tvoji prevarani nesrečni ženi. Zapuščena sama na svetu sedim tukaj, boreč se z revščino in skrbmi, jaz, hči grofa Ostrovrharja, katero si kot neizkušenega otroka — —

Dalje ni mogel več brati, tako ga je iznenadila vsebina pisma.

„Vsemogočni!“ zdihnil je in roka s pismom mu je omahnila. Globoki vzdihi izvili so se mu iz prs in obupno je zrl pred se. Bil je spoznan, razkrinkan kot — goljuf in — navadni zakonolomec. Njegova ogoljufana, zapuščena mlada žena, — njegova Helena je prišla za njim, vedela je vse, — grozno! Kaj mu je storiti? Debele potne kaplje so mu od strahu stopile na čelo. Nemogoče mu je bilo, vrniti se sedaj k oni, katera ga pričakuje v razkošnem njegovem domu. Groza ga je hipoma pred njo, ki je menila, da je njegova ljubljena „žena“ — nikakor mu ni bilo mogoče, ji v ti uri stopiti pred oči, — bil je preveč razburjen. Zapustil je torej zopet kolodvor in hitro stopal po cestah, ven na prosto.

S tem pismom v žepu bil je hipoma ob vso srečo, o kateri je sanjal. Ko je videl, da ga nihče ne opazuje, bral je pismo do konca.

Usmiljeni Bog, v njegovo hišo hoče priti. — „Ne, ne“, stokal je, „nikakor ne!“

In vender, kaj mu je storiti? Videl ni nobene rešitve. Brez miru hodil je okoli. Vest ga je pekla.

Pred njegovimi očmi stala je v duhu — Helena — kot nedolžna deklica, — kot mlada, ljubezniva žena. Videl je nje bledi, blagi obraz, raz kateri se je brala ljubezen in dobrosrčnost, — ugledal je nje temne oči, katere so mu blesketale ko dve zvezdi z neba. V vsi svoji lepoti in visokosti prikazala se mu je grofova hčer, ki je v neznanski ljubezni verjela goljufivim njegovim prisegam.

Nevedno, milo deklico, oboževano od svojih starišev, je znal on, izkušeni mož, preslepiti in jo poročiti proti volji njenih visokih starišev. Skoraj s silo je nedolžnega, nevednega otroka izvabil iz hiše. Bilo mu je le za njeno bogastvo. Upal je, da se bodo stariši udali in ga postavili dedičem svojega neizmernega bogastva in prekrasnih posestev.

A motil se je: stariši niso mogli odpustiti zapeljivcu in njegovi nesrečni žrtvi, — — svojemu edinemu otroku.

V svojih računih tako prevaran, postala mu je žena, ki je njega tako presrčno ljubila, kmalu zoprna. In nekega dne je zginil, pustivši svojo mlado ženo, katere vroče ljubezni se je naveličal, v skrbeh in v bedi samo. Da, to je storil.

Kakor močni udarci zadele so te misli njegovo vest.

In na amerikanskih tleh, kamor je pribežal, nastopil je pod krivim imenom, si pridobil vstop v najodličnejše družbe in našel novo žrtev svojemu nepremagljivemu hrepenenju po bogastvu in razkošju. Naj bogatejšo in od vseh strani oboževano dekle Novega Jorka, cvetočo lepo hčer milijonarja Smita, je znal on, lepi, elegantni mož preslepiti.

Pred nekaj meseci poročil se je s svojo novo žrtvijo Marijo Smit, ne meneč se za to, da je pustil v svoji domovini mlado, ljubko ženo. Neizmerno bogastvo, palača z najkrasnejšim pohištvom, bila je nje dota.

Hipoma je bil v vrsti najodličnejših mož Novega Jorka, ter imel poleg tega še pridno, mlado ženo, ki ga je srčno ljubila.

Svoji nenavadni lepoti, svojemu možatemu nastopu se je imel zahvaliti za vse, za srečo, bogastvo in veljavo. Nobeno dekle se ni moglo dolgo proti viti njegovi prikupljivi zunanjosti in očarujoči ljubeznivosti. Oboževale so ga vse.

In vse, vse to naj se konča z enim samim udarcem? On da bi bil razkrinkan kot goljuf, odvzeta mu vsa veljava, da, morda celo zaprt radi dvojnega zakona?

Nikdar! In naj velja življenje! Prestrašil se je močno; grozna, hudobna misel prešinila ga je. Kaj, če bi se znebil Helene? — Potem, da, potem bi bil prost; nihče bi ga ne mogel motiti v njegovi sreči.

Streslo ga je; groza ga je bilo samega pred seboj. Hoče li v resnici postati mori —

Ni se upal izgovoriti besede. Ali bi ne bilo najbolje, da izpolni Helenino željo ter jo vzame v svojo hišo. In vender mu je bila strašna misel, živeti z dvema ženama pod jedno streho.

A samo tako, v njegovi bližini bi bila v njegovih rokah. Le tako bi mogel ž njo narediti, kar bi hotel.

In kar divje so se zalesketale pri tej misli njegove lepe oči.

A vendar se je bal prihodnje ure, v kateri stopi pred svojo ženo — mislil je pri tem na svojo drugo ženo, ter jo skusi pregovoriti, da vzame pod svojo streho izdano in ogoljufano Heleno — njegovo pravo ženo. — — — — Truden in izmučen vstal je gospod John Gould. Vso noč ga je trpinčil spomin na doživljaj preteklega dne. Kakor mora ga je tlačila misel, da pride Helena v njegovo hišo. Kaj, če ga ovadi in se izve njegovo hudodelstvo!

Včeraj si gospod Gould ni upal, Marijo, svojo drugo ženo, pripraviti na prihodnost. Zdaj se je pa moralo to zgoditi, kajti danes popoludne hotela je Helena priti v njegovo hišo, da se njegovi novi, ogoljufani ženi ponudi za družabnico, sobarico ali kaj takega. Ni si mogel drugače pomagati, moral se je udati.

Kakor da bi ga gnala neka skrivna moč, zapustil je gospod Gould svojo spalnico. Na pragu prišla mu je Marija prijazno naproti ter mu ponudila roko in usta v poljub. Nikdar si še ni bil tako svest svojega goljufivega početja, kakor v tem hipu, ko se je ga srečna, ljubezniva žena, za katero se je sama smatrala, oklenila okolu vratu.

Hitro je obrnil glavo od nje. V tem trenotku mu ni bilo mogoče pogledati v oči temu, se srečno čutečemu, ogoljufanemu bitju.

Zdelo se mu je, kakor da bi mu nekdo zašepetal na uho besedo „goljuf“. Žena je z začudenjem opazila njegov bledi obraz in njegovo raztresenost in zato pri zajutreku posebno ljubeznivo zanj skrbela. Saj ni niti slutila, kako grozne misli so mučile njega, ki je sedel pred njo, katerega je tolikanj ljubila.

Kako so se žarile njene oči, kako nepopisno je bila srečna, da je imela najlepšega moža; za katerega so jo zavidale njene prijateljice.

Kako grozna komedija!

„Ljuba Marija“, je začel Gould s hinavskim obrazom, „gospodinjstvo Ti da mnogo opravila, jaz ne morem dlje trpeti, da nosiš vse skrbi — sama.“

„O, kako skrben, kako dober si, duša moja“, odgovorila je vesela: mislila je, da skrbi soprog le za njen blagor.

„Ti si moraš za naprej vzeti družabnico v hišo, da Ti bo olajšala Tvojo nalogo.“

„Ti ljubi, dobri mož!“ zakliče od veselja žareča Marija, ter se ga laskaje oklene okoli vratu.

Nehote se je Gould stresel pri poljubih svoje žene.

„Tudi da so ob moji odsotnosti preveč ne dolgočasiš in ne žaluješ, bi imel pač rad, da je vedno kdo pri Tebi, ki Te kratkočasi. Danes popoludne se Ti predstavi dama, ki mi je od prijateljske strani toplo priporočena. Jaz sicer še nisem govoril ž njo, a vender se mi zdi pripravna za družabnico“, je hlinil soprog.

Presrečna od tolikega sočutja objela je nič hudega sluteča žena onega, ki se je toli hudobno ž njo igral.

„Upam, da se Ti dama prikupi in da jo sprejmeš. Stori to zaradi svojega zdravja in — meni na ljubo.“

Olajšano je sopel goljufivi soprog. Najtežje je bilo prestano. On si ni mislil, da bo to zadevo tako lahko rešil.

Kmalu na to se je poslovil od svoje soproge ter šel v svojo pisarno. Grozne podobe stale so pred njegovimi očmi. Videl se je razkrinkanega pred vsem svetom; veliko temno poslopje. — ječa, je stalo v duhu pred njim.

Peto poglavje.
Dve ženi pod isto streho.

Okolu četrte ure popoludne bližala se je vitka, preprosto oblečena žena hiši Johna Gould-a. Raz fino rezani obraz brala se je revščina in trpljenje. Zdaj pa zdaj se je ustavila, ter globoko sopla; videti je bilo, da ji je bila pot prav težavna. Kmalu mora stati pred njo, katera ji je uničila vso srečo, ji vzela soproga.

Zdaj je dospela do krasnega poslopja. Tukaj torej, v tej palači, je živel — njen nezvesti mož z drugo, med tem ko se je ona, zapuščena od vsega sveta, borila z revščino in skrbmi. Ko je zvonec zapel in je Helena odpirajočemu slugi povedala željo, da bi rada govorila z gospo, jo je peljal ta v prvo nadstropje. Dospevši na mostovž, pritisnila je bleda, lepa žena roko na glasno bijoče srce; trepetala je strahu pred bližodimi se trenotki. Zdaj so se odprla vrata, — onstran katerih je počivala v naslonjaču velika postava Marije, — njene nasprotnice, roparice njene sreče.

Smrtna bledica je oblila Helenin obraz. Srepo je uprla oči v ono, ki je uživala Arturjevo ljubezen, in katera je veljala pred svetom za njegovo ženo.

„Stopite bliže, gospodična Sever“, zadonel je zdaj prijazni glas Marijin. „Vi iščete kakor mogoče hitro službe, kaj ne?“

Pri teh besedah se je Marija vzdignila. Njen pogled je občuduje obstal na elegantni postavi Helene.

„Da, jaz sem primorana iskati službe.“

„Smem-li prositi za Vaša spričevala?“ Helena je pobledela in se stresla.

„Jaz nimam nikakih spričeval“, odgovorila je prestrašeno, „jaz nisem še nikdar bila v službi. — Bolje bo pač, da Vam povem resnico. Jaz nisem več dekle, jaz sem — žena.“

Sočutno je gledala Marija na pred njo stoječo. Slutila je, da je le-ta videla boljše dni.

„Potem gotovo Vaš mož ne skrbi za Vas, ali ste vdova?“ vprašala je Marija.

„Moj mož me je zapustil. Jaz sem sama in brez varstva na svetu!“ je prišlo počasi iz Heleninih ust, ki se je pri teh besedah močno tresla.

„Uboga, uboga žena, zapuščeni ste, zapuščena od Vašega moža!“ je odgovorila Marija z ljubeznivim glasom, ter sočutno prijela Heleno za roko.

„Da, jaz moram sama skrbeti za-se in za svojega otroka.“

„Usmiljeni Bog, je li to možno?“ On je zapustil Vas in Vašega ubogega otroka ? — Ali more kdo tako brezvestno ravnati? — O, Vi nesrečna žena, kako strašen mora biti Vaš položaj!“

Bolj tiho in s presrčnim glasom je nadaljevala: „Kako srečna sem pa jaz! Jaz imam zvestega, ljubeznivega soproga. Jaz imam vse, kar si želi moje srce!“

Lepi obraz Helenin je pri teh besedah, kar otrpnel od gorja, njene oči so motno zrle v daljavo.

„Ali mislite, da se bo nezvesti mož kesal in da se zopet vrne?“ vprašala je tiho Marija.

Pri teh besedah šinilo je čudno čez obraz nesrečne žene.

„Da, upam, moj mož se bo vrnil k meni“, rekla je v odgovor ter s temnim pogledom naglo merila elegantno gospo.

„Hočete-li sprejeti pri meni službo družabnice, prijateljice? Gotovo se bodete kmalu dobro počutili v naši hiši. — Ste-li zadovoljni s sto dolarji mesečne plače?“

„Sto dolarjev! To je preveč, veliko preveč, gospa Gould!“ rekla je neiznenadena Helena. „Poskusite poprej, kaj znam in potem mi dajte, kolikor zaslužim.“

„Ne, ne, stvar je urejena. Ali bi Vam bilo mogoče službo nastopiti jutri zjutraj?“

„Jaz sem Vam hvaležna, zelo hvaležna, gospa Gould; a imam še eno prošnjo. Ali smem enkrat na teden obiskati mojega bolehnega otroka?“

„Ljuba gospa, kako morete to šele vprašati? O Bog, kako bogati, kolikega zavidanja vredni ste v vsi svoji nesreči, Vi imate otroka“, je zdihuje nadaljevala Marija.

Kakor lahek krik bolesti so zadonele Te besede. Toraj je bila vendar v srcu toliko zavidane ena rana!

„Potrpite še malo“, je začela čez nekaj časa Marija. „Moj ljubi mož pride takoj, veselil se bo, se z Vami seznaniti.“

Prestrašeno se je zgenila Helena. Zelo se je morala premagati, da je prikrila svojo razburjenost.

„Srečna bodem, Vašega ljubega soproga kmalu spoznati. A dovolile mi vendar, da grem. Jutri zjutraj sem točno na mestu.“ Pri tem so je Helena priklonila tor tresočih se nog zapustila sobo.

Komaj so se vrata za njo zaprla, ko se utrujena ustavi. Z nadčloveško močjo se je premagovala, a zdaj je malo manjkalo, da se ni zgrudila. Lahek vzdih se ji je izvil iz prs, solze so se ji vlile iz oči.

To toraj je bila žena, radi katere jo je zapustil, — žena, katera ji je vzela vso srečo življenja. Kako sovraži in zopet pomiluje nevedno, nič sluteče bitje. — Jutri torej naj se po dolgih letih zopet snide ž njim, in naj ž njim in s svojo tekmovalko stanuje pod isto streho.

Grozna komedija! Bala seje prihodnosti. Kaj vse jo čaka?!

Ravno je hotela iti po stopnicah doli, ko ji zastopi postaven, eleganten mož pot. Prestrašen je odskočil nazaj, ko je ugledal lepo, bledo, mlado ženo.

„Helena, Helena, moja žena!“ je zakričal ter razprostrl roke. —

„Usmiljeni Bogi — Artur! — Nezvesti!“ je odmevalo iz zapuščenkinih ust, in Helena je z rokama pahnila moža od sebe. Prestrašena od tega nepričakovanega srečanja, odskočila je Helena nazaj — na druga vrata.

Naglo kakor blisk je odprl mož ta vrata in pahnil Heleno v sobo. Predno se je še zavedla, so bila vrata zaprta in bila je sama — po tako dolgi ločitvi sama s svojim soprogom.

Grozen strah je spreletel nesrečno ženo, ko je uzrla divje se žareče oči svojega moža. Demonični svit, katerega ni poprej nikdar opazila, jo je kar pretresel. Vsa ljubezen, ki jo je doslej še vedno gojila v svojih prsih, je izginila v tem trenotku. Bala se je nakrat moža, katerega videti je prej tolikanj hrepenela.

„Ti si bila pri moji ženi“, začel je končno gospod Gould s hripavim glasom.

„Ravnokar prihajam od preslepljenke, ki misli, da je Tvoja žena“, odgovorila je Helena mrzlo.

Gospod Gould je prebledel. „In kaj se je zgodilo?“ nadaljeval je hreščaje.

„Sprejela sem službo pri njej.“

„Kaj hočeš tu v moji hiši?“ vprašal je s težkim glasom.

„Kaj hočem? Saj sem Ti pisala!“ In oziraje se po dragoceno opremljeni sobi je nadaljevala Helena: „Kako lepo je pri Tebi! — Kaka razlika doma in tu!“

„Helena, — Ti si prestala mnogo zlega,“ Skoraj sovražno so so zalesketale pri teh besedah njene oči.

„Zlega? — Ne vem, ali se more to imenovati samo zlo! — Da, jaz sem mnogo trpela, — trpela vsled Tebe, Ti brezznačajni, brezsrčni mož! Ko si me zapustil in sem jaz od žalosti in toge zbolela in nisem mogla več delati, takrat sem trpela lakoto in —“

„Moj Bog — Helena — molči!“

„Jaz še nisem pri kraju“, nadaljevala je s tresočim se glasom. „Prišlo je še huje! Ko sem postala vedno slabeja, peljali so me v bolnišnico, mene, Tvojo ženo, — grofovo hčer. In ko sem potem z otrokom — “

„Z otrokom? Kaj praviš? Z otrokom?“

„Da, ko sem z otrokom iz bolnišnice prišla, bil je tako slaboten, da sem se vsak trenotek bala, da mi na rokah ne umrje.“ —

„Helena, — otrok, — otrok! — Moj Bog, govori, — ali je najin otrok?“

„Najin otrok?“ zdihnila je obupno bleda žena. — „Kako to meniš? V resnici, bil si Ti, ki je otroka v življenje poklical, a ko je zagledal luč sveta, bil je samo moj otrok! Očeta ni imel več!“

„Helena, ne muči me“, zavpil je mož. „Govori, kje je otrok? Ali še živi?“

„Kaj to Tebe briga? Saj se nisi do sedaj zmenil ne za otroka, ne za mater njegovo.“

„Saj ni res“, je zdaj jezno odgovoril mož. „Ti lažeš! To vse je laž!“

„Kaj, Ti misliš, da bi Te mogla v tako svetih rečeh nalagati? Hočeš-li dokaze videti?“

„Da, pokaži jih“, siknil je mož.

„Tu so dokazi! Evo jih!“ zaklicala je Helena in potegnila iz žepa zavitek papirjev. „Tu je najin poročni list in tu krstni list najinega otroka!“

Dalje ni prišla. Ko je ugledal mož papirje, bil je kakor blazen; — njogovo čast, njegovo prihodnost, njegovo usodo imela je ona v rokah; — njegove oči so žarele kakor oči tigra, ki se pripravlja planiti na svoj plen. Vse, vse bi zamogla ona s temi papirji; — imeti jih, je pomenilo življenje, rešitev, bogastvo in moč, — vse — vse!

Da bi jih imel — on! Če bi jih mogel dobiti v roke, jih izviti Heleni!

Ta satanska misel se je polastila obupneža.

Ali se ni nekam sključil kakor na skok? Divji, hripav glas je zaoril po sobi, v kateri se je ravno začelo temneti, — potem je sledil drug, pretresujoč krik.

Artur je planil na Heleno ter jo zgrabil za roko, v kateri je držala usodepolne papirje, da bi jih izvil s silo.

„Pomagajte, pomagajte!“ je zavpila Helena ter omahnila nazaj, — zgubila je zavest, — papirji so ji padli iz rok, — hitro je vzel mož brezzavestno v svoje roke.

V tem hipu so se vrata odprla. Marija je stala na pragu.

Kakor okamenela je obstala, ko je ugledala ta prizor.

Na pol zamolkli klici na pomoč zvabili so jo semkaj.

Sedaj je Artur spustil svojo nesrečno žrtev.

Izraz njegovega obraza je bil tako grozovit, da se ga je Marija nehote zbala. Lasje so se mu ježili, obraz je bil strašno bled, oči so se mu divje svetile.

„Kaj se tu godi?“ vprašala je Marija, stopivši v sobo.

Artur je položil onesveščeno Heleno na zofo.

S tem je dobil časa, da se je zopet pomiril.

„Tujo damo našel sem brezzavestno zunaj na mostovžu“, odgovoril je mirno, „prinesel sem jo notri. Kdo je nesrečnica?“

„Reva je gotovo od pomanjkanja tako slaba, da se je zgrudila; ona je Slovenka, ki išče službe in katero sem ravnokar sprejela, ljubi John, — saj tu leže njeni papirji.“ — Marija se je pripognila in prehitela Arturja, kateri je tudi segel po papirjih — po onih papirjih, ki so bili njegova usoda!

„Spravil jih bom, Marija“, rekel je in hotel dokumente vzeti iz njenih rok.

V tem hipu pa se je Helena zopet vzbudila.

Vzravnala se je po konci ter zmedeno glodala okolu sebe, medtem ko si je s svojimi brezkrvnimi rokami popravljala neredne lase iz sonc.

V tem zagleda papirje in vsa zavest se ji je hipoma zopet povrnila.

Hitro je vstala in iztrgala z naglostjo dokumente iz Arturjevih rok.

„Uboga žena, kako se počutite?“ vprašala je Marija ter ponudila roko v pomoč omahujoči Heleni, „Vi ste se zgrudili, moj mož Vam je pomagal.“

Helena je z nepopisno grozo gledala Arturja, ki je moral za zdaj papirje pustiti, da bi v Mariji ne vzbudil nezaupnosti.

„Mislim, gospa, da je zopet dobro“, odvrnila je Helena.

„Poslali bomo po zdravnika, John“, obrnila se je Marija do svojega moža. „Dala Vam bom malo okrepčilo.“

„Ne trudite se, milostiva, jaz sem zopet popolnoma pri moči“, zagotavljala je Helena in spravila papirje v žep.

„In pridete jutri?“

„Jutri!“ odgovorila je Helena mehanično in poklonivši se stopila iz sobe, ne da bi se bila ozrla na Arturja.

„Pozabila je, se Tebi zahvaliti, John“, obrnila seje Marija do svojega moža, „odpusti nesrečnici, saj je mnogo, neizrečno mnogo trpela, kakor sem posnela iz vsega.“

Postalo je mračno.

Marija ni videla temnega pogleda, s katerim je Artur zrl za odhajajočo, pogleda, ki ni oznanjal nič dobrega.

Bil je v njeni roki!

Šesto poglavje.
Kvartopirec.

„Dobljeno! Zopet je g. Štefan dobil — — in g. Gould zgubil premoženje!“

„Kaj mu je za to, saj ima neizmerno bogatega tasta, milijonarja Smita, čigar edino hči Marijo je poročil!“

„Ali je blazen? Zopet stavi na isto karto!“

„Videti je, da je Gould danes vsa upanja osredotočil na srčno damo!“

„Hahaha“, smejal se je drug igralec, „s srci naj se nihče ne igra!“

Artur ni poslušal teh besed, ker vsa njegova pozornost je bila obrnjena le na karte.

„Zgubljeno!“ slišalo se je zdaj. „Zopet zgubljeno! 10.000 dolarjev!“

Bled je stal Artur tu. Kakor že mnogokrat, iskal je zopet razvedrila, pozabljenja in razburjenosti v igri. Mrzlična napetost in pričakovanje žareli sta mu iz oči.

Zdaj pa mu je obraz strahovito prebledel. Ne da bi trenil, je pobral bankir velikansko svoto, katero je Artur stavil v petič na isto karto in jo vedno zgubil. To je vzbudilo začudenje celo v tem krogu bogatih in hladnokrvnih igralcev.

Artur je stopil k pisalni mizi v ozadju sobane ter tam podpisal novo nakaznico na banko, — bila je to zadnja svota, katero je še v banki imel. Ako zgubi še to, potem je žrtvoval hudiču vse igre, kateri ga je držala svojimi ostrimi kremplji. Vrnil se je k igralni mizi.

Smehljaje zasledovali so vsi Arturjevo početje.

Stavil je zdaj nakaznico na neko drugo karto.

„50.000 dolarjev je to! Vso škodo hoče nakrat poravnati, — vse nakrat dobiti, kar je zgubil“, šepetalo se je v družbi.

„Gould, stavite še enkrat na srčno damo“, zaklical je nekdo izmed igralcev Arturju. „Stavim, da se obrne v Vaš prid.“

Artur pa ni poslušal tega sveta, stavil je na drugo karto. Bankir, ki je držal karte v rokah, začel jih je zopet deliti, kakor vedno mirno in hladno — eno za-se, eno za vsakega igralca.

Hipoma je nastalo živahno gibanje med navzočnimi gospodi. Oni gospod, ki je bil ravnokar Arturju svetoval, naj šeenkrat stavi na damo, je imel prav.

V tem hipu obrnila se je srčna dama v prid igralcev, a stavljeno ni bilo nanjo.

„Gould, Vi bi imeli Vaših 50.000 dolarjev, ako bi bili slušali mene!“ zaklical je onkraj mize sedeči gospod ter vzel slugi iz rok kozarec kipečega šampanjca. Ne da bi odgovoril, v razburjenem pričakovanji zasledoval je Artur karte, katere je bankir Štefan z občudovanja vredno hladnokrvnostjo odkrival.

Tudi pogledi drugih igralcev, ki so v velikem krogu sedeli pri mizi, sledili so z živim zanimanjem igri, katera je postala jako razburljiva, celo za te prenasičene lahkoživce. In zopet je pri naslednji karti nastalo živo vrvenje v krogu igralcev.

Vsi so nehote pogledali na Arturja.

Bankir je imel srečo!

Karta, na katero je Artur stavil 50.000 dolarjev obrnila se je na korist bankirju.

Ne da bi izpregovoril le besedo, vzel je le-ta nakaznico karte in jo položil k svojim drugim svotam.

Za trenutek je bil Artur videti kakor omamljen, vsaj čuti ni bilo ne glasu iz njegovih ust.

Zdaj so se drugi igralci glasno zasmejali.

„Gould“, slišalo se je, „danes ste igrali kakor začetnik, kakor sirota!“

„Kaj mara Gould za tako malenkostno svoto!“

„Tu sem, Gould! Trčnimo! Ljubezen naj živi! Kdor ima nesrečo v igri, ima srečo v ljubezni! Tako se tudi meni godi! Tolaživa se, Gould!“

Artur se je silil na smeh. Vzel je strežaju, kateri je na blesteči srebrni plošči raznašal z vedno svežim, kipečim šampanjcem napolnjene kozarce, eno teh čaš ter jo spil na zdravje gospodov. Kazal se je hladnokrvnega in brezbrižnega nad zgubo velikanske svote.

V notranjosti njegovi pa je besnel vihar divje obupnosti.

Vse je zgubil, colo premoženje, katero mu je prinesla njegova žena! A še bolj ko to, grizla ga je druga muka — strah! Ko je po kratkem času, naglo spraznivši več kozarcev, zapustil dvorano, ostali so drugi gospodje še pri igri.

„Videti je bil zmeden“, rekel je eden izmed njih, „smeh je bil prisiljen!“

„Kaj še! Zakaj zmeden? Kaj je 100.000 dolarjev za Goulda, dragi prijatelj! Saj ima tasta!“ segel je drugi v razgovor.

„Motite se, g. Stuart, jaz poznam starega Smita; on ne da ničesar več.“

„Saj ima vendar dosti!“

„Stari Smit je nekak čudak. Dal je svoji hčeri kolikor je mislil, sam pa tudi tako visi na denarju, da se ne loči od njega.“

Medtem je Artur zapustil hišo.

Ko jo prišel na cesto, hodil je — sem ter tja kakor bi sanjal, dokler ni prišel do tihega, praznega prostora.

Tu se je ustavil.

Onkraj pod drevjem jo stala klop.

Artur je šel proti njej.

Zdihujoč se je vsedel.

Zdaj zakrije obraz z rokama.

Kam je dospel?

Kamor se je ozrl, povsod mu je zijal naproti črn, grozen prepad.

Njegov dom delal mu je sleherni dan nov nepopisen strah, kajti Helena bi vsak dan lahko stopila s svojimi papirji in svojim otrokom pred Marijo in bi ga lahko kot goljufa in zakonolomca razkrinkala.

Ječa, z vsemi njenimi grozotami stala mu je pred očmi. A ne samo to, bil je tudi gmotno uničen! Zgubil je vse, bogastvo, čast, veljavo, — vse — vse!

Če bi prišli stražniki in bi ga odpeljali! Če bi bil poklican radi dvojnega zakona k sodniji, in obsojen na ječo — — rajši smrt, ko to!

Ali se mu to ne more zgoditi vsak dan?

Ali ni bil popolnoma v Heleninih rokah?

Morda ga je že v tej uri ovadila, da bi se maščevala nad njim, ga kaznovala, saj spise je imela, ki so vse dokazali.

Čutil je, da prihajajo ljudje.

Artur je skočil s klopi.

Ali so ga že stražniki iskali?

Bežal je, — blodil naprej; — obupnost se ga je polastila in v njegovi notranjosti borila so se očitanja s groznimi naklepi.

Smrt bi mu bila rešiteljica.

Prijel je za držaj malega samokresa, katerega je imel v žepu — bil je umeten izdelek, ta samokres! In zdaj je bil tudi zadnji njegov prijatelj, njegov rešitelj, katerega se je oklenil.

Tako je taval naprej po nočnih cestah, da je prišel do parka.

Tu je bilo tiho in prazno, na nekaterih mestih celo temno.

Tukaj bi lahko izpolnil svoj obupni naklep.

„Rešenje iz te muke“, izbruhnil je in s plahim pogledom iskal pripraven prostor. „S Heleno bi se morda še dalo obračunati, — jaz bi jo morda že dobil v svojo roke, kakor sem zdaj v njenih — a še hujše je gmotno uničenje — zgubil sem vse, vse, več kakor imam“, govoril je pred-se.

Proč z vsem, kar bi me zamoglo izdati, da sem bogati Gould“, nadaljeval je po kratkem prenehanju, ko je dospel do majhnega jezera sredi parka, „nihče izmed onih, ki me bodo našli, ne sme vedeti, kdo sem, — kdo je samomorilec! Tako daleč je torej prišlo z menoj! — — Proč s to denarnico, prazna je, izvzemši nekaj vizitnic in ničvrednih pisem, — proč s tem robcem, kateri bi me lahko izdal!“

Z divjo naglico metal je vse v jezero — le samokres držal je krčevito v desnici.

„Naj si toraj bo“, končal je z zamolklim glasom. „zadnja moja beseda je: prokletstvo na te, svet! Čemu si in čemu si me ustvaril? — Zdaj imam vsaj v rokah moč, da končam to življenje.“

Artur je vzdignil samokres ter ga obrnil proti svojim prsim. En trenotek, in vse bo končano.

Že je mislil ustreliti, ko hipoma odjenja. Roka s samokresom mu omahne.

Neka misel mu je šinila v glavo, katere se jo hitro oprijel, kakor da bi ga prešinile nove nade.

Še ena rešitev je bila zanj, — — — — — —še ena! Hitro je bežal v temno noč. Grozen načrt je bil narejen.

Sedmo poglavje.
Skrivnosten umor.

V jedilno sobo Gouldovega stanovanja, katera je bila opremljena z vsem razkošjem, vstopili so naslednjega jutra Marija, Artur in nova družabnica Helena Sever.

Marija je ponudila Heleni sedež pri mizi.

Artur je držal, pač samo da bi skril svojo notranjo razburjenost, v roki časnik. Zavžil ni skoraj ničesar.

„Ali ste Vašega otroka dobro preskrbeli, gospodična Sever?“ prekinila je Marija tihoto.

Ime Sever je pretreslo Arturja v notranjost.

„Upam, gospa Gould, drugače bi ne imela miru“, odgovorila je Helena z rahlo tresočim se glasom.

„Vi ljubite tega otroka, edino kar Vam je ostalo v Vašem trpljenji, kaj ne da“, nadaljevala je Marija. „O moj Bog, kaj ste morali trpeti! Hujšega si človek pač ne more misliti, kakor to, kar Vam je prizadel Vaš soprog. Premisli, John“, obrnila se je Marija do svojega moža, „jaz imenujem našo družabnico gospodično zaradi poslov, katerim ni treba, da bi vedeli za razmere; a revica tu je žena, nesrečna, zapuščena žena, katero je njen mož ogoljufal in izdal. Kako neki se more dobiti mož, ki je toli nesramen in brezznačajen, da zapusti ženo in otroka, ter jih prepusti največji revščini! Seveda, Tebi je to nerazumno, jaz vem to, ker Ti imaš blago, ljubeče srce.“

Artur se ni upal pogledati proti Heleni; odgovoril ni, videti je bil zmeden, raztresen in trudil se je svojo notranjo razburjenost prikriti. A vzlic temu izdale so njegove blede poteze in njegov nemirni pogled, da se nekaj strašnega vrši v njegovi notranjosti.

„Kaj bi storili, gospodična, ako bi brezznačajneža zopet videli, ga zopet našli?“ vprašala je Marija.

„Našla sem ga, gospa Gould!“

„Kako — Vi veste kje je? In on?“

„On se je zopet poročil!“

„Poročil? Ali mu je znano, da ste ga našli? Potem naredi drugo ženo ravno tako neizrecno nesrečno, ta ničvrednež! Potem je to hudodelec!“

„Da, to je, gospa Gould!“

„In Vi ga še ljubite?“ vprašala je Marija in zmajala z glavo. —

„Vi tega ne morete razumeti, milostiva, Vi si ne morete predstavljati teh duševnih borb. Časih sama ne vem, kako je sploh mogoče, da se vse to preživi.“

V tem hipu zaslišali so se glasni klici s ceste.

Hitro pretrganje toga mučnega prizora bilo je Heleni po volji, kajti oddahnila se je.

„Kaj se godi?“ vprašala jo Marija. „Ali slišiš, John?“

Vstal je ter stopil k visokemu oknu.

Zdaj je bilo slišati bolj natanko: „Posebna izdaja! Umor! Kupite posebno izdajo — 5 novcev! Natanki popis!

„Umor v Madison-cesti!“ glasilo se je zdaj.

Marija naglo vstane.

„V Madison-cesti“, — vskliknila je — „hiša mojega očeta stoji v tej cesti.“ — —

Artur je gledal doli, tako da se ni videlo njegovega obraza. V tem nekdo potrka na vrata.

Sobarica vstopi vsa preplašena — v roki je držala posebno izdajo necega časnika in ni mogla spregovoriti besedice; — s smrtnobledim obrazom in tresočo se roko je stala tu. —

„Kaj se je zgodilo?“ vprašala je Marija in spreletele sojo grozne slutnje. „Kaj je v časniku?“

Vzela ga je sobarici iz rok.

A komaj je pogledala vanj, komaj prebrala prve vrste, ko je že glasno zavpila in se nezavestna zgrudila na tla, med tem ko ji je padel list iz rok.

Helena in sobarica sta vzdignili Marijo in jo položili na zofo. —

Akoravno Helena še ni vedela, kaj je vse to provzročilo, vender je bila tudi ona polna strahu, ko so se vsi ti prizori dovršili pred njenimi očmi.

Edini, ki je bil videti hladnokrven, je bil Artur.

Stopil je od okna proč k Mariji, kateri je sobarica hladila čelo z mrzlo vodo.

Zdaj se je pripognila Helena, pobrala posebno izdajo in brala:

„Skrivnosten umor.

V hiši št. 101 na Madison-cesti našli so danes zjutraj gospoda Smita, večkratnega milijonarja in brodnika, mrtvega v spalni sobi z veliko rano v prsih in oblitega s krvjo. Zgodil se je gotovo umor, in sicer po noči. Umorjeni ni bil oropan. Denarne omare v sosedni sobi in v isti sobi stoječe dragocenosti so bile nedotaknjene, celo uro, verižico in denarnico so našli pri g. Smitu. Se-li je to zgodilo iz maščevalnosti, ali je bil morilec pregnan, predno se mu je še posrečilo, pobrati dragocenosti, ali odpreti omare, to bo dognala šele preiskava. O morilcu ni še nobenega sledu.“

Helena je pogledala kvišku. Njene oči so se uprle na Arturja, ki je bil nagnen čez Marijo.

Grozna misel se ji je vsilila, misel, pri kateri se ji je krčilo srce; — zgrozila se je, med tem ko je še vedno gledala na Arturja; — strah jo jo obšel pred tem bledim možem, ki je bil oče njenega otroka, ki jo je v prejšnih letih objemal in poljubljeval, in ki se je včeraj ž njo boril za one papirje. — —

Zakaj ni pogledal v list? Zakaj ni iskal pojasnila za ta nenadni, omamljiv strah, kateri se je polastil Marije? Ali je vedel kar je oznanjeval list, katerega je Helena še vedno v rokah držala, med tem ko so plahe oči še vedno počivale na njem?

Nakrat se je na mostovžu zaslišalo govorjenje.

Nekdo je potrkal na vrata.

Sluga je stopil v sobo.

Tudi njemu se je poznalo, da je bil ves preplašen.

Obrnil se je do Arturja.

„Gospod Gould — en odposlanec kriminalne policije, zavezni maršal Bernard je ravnokar prišel“, naznanil je sluga.

Artur se vzdigne kvišku.

Znan mu je bil ta, po vsem Novem Jorku kot najspretnejši in najizkušenejši uradnik, znameniti Bernard.

Kaj hoče tu?

Z ledenim obrazom je pogledal slugo.

„Kje je uradnik?“ vprašal je.

„V sprejemni sobi“, odgovoril je sluga.

Ne da bi trenutek odlašal, šel je Artur proti vratom.

Sluga jih je odprl.

Zdaj je šel Artur v sprejemno sobo, v kateri jo stal maršal Bernard, ki je bil vedno civilno oblečen in je imel jako čuden pogled, in se Arturju resno poklonil.

„Gospod Gould, pridem z ravno tako žalostnim kakor tajnim poročilom“, je začel. „Gospod Gould, Vaša soproga je edina hči in dedinja g. Smit-a. Žalibog Vas moram prositi, da pripravite Vašo soprogo na jako hud udarec ter prosim, da jo pripeljete k meni.“

„Nesrečo, o kateri govorite, smo ravnokar izvedeli in je zadela mojo soprogo s toliko močjo, da se je onesvestila“, odgovoril je Artur. „A zdaj mi pred vsem povejte, gospod, kako je to, da se nam to šele zdaj sporoči, ko se že po cestah razglaša?“

„To mora za zdaj še uradna tajnost ostati, g. Gould! Razne okoliščine nas silijo, zabraniti vsakomur vhod v hišo.“

„Menite, da se mora poprej dognati mestni izvid. A zakaj ni prišel stari Bob, sluga mojega tasta? Priznati moram, da me jezi tolika nemarnost, da mi je celo nerazumljiva!“

„Primerijo se slučaji, gospod, v katerih smo prisiljeni posebnim naredbam“, odgovoril je Bernard, „in tak teman slučaj je tudi to! Kdaj ste bili zadnjikrat pri Vašem tastu?“

„Zadnjikrat? Tega je že precej časa.“

„In Vaša gospa?“

„Moja žena je bila še pred kratkim pri njenem očetu.“

„Vi pa ne? Ali je bilo Vaše razmerje ž njim napeto?“ Nepovoljen, žugajoč pogled zaplapolel je v Arturjevih očeh. —

„Čemu ta vprašanja, gospod?“ je vprašal. Bernard je s svojimi sivimi, ostrimi, opazujočimi očmi zapazil ta pogled.

„Prosim, oprostite mi“, rekel je uradnik z lahkim priklonom, „vprašam samo zato, da razvidim, ako se nam je stari sluga zlagal.“

„Bob? Kaj je ta povedal?“

„Najzmedenejše stvari.“

„Prosim, povejte mi.“ —

V tem trenotku je bil razgovor pretrgan.

Vrata so se odprla.

Oprta na Heleno, z omahujočimi koraki, bleda ko smrt, prišla je Marija v sobo.

„Vi ste uradnik“, zavpila je, „usmilite se me! — Povejte mi le eno, — je-li moj oče — ne, ne, saj to ni mogoče! Ime Smit je pogosto, — saj je lahko le zamena, pomota.“ — —

Marija je spustila Helenino roko ter naglo stopila proti Bernardu, ki se je jako resno priklonil dedinji.

„Hud, bridek udarec Vas je zadel, milostiva“, je odvrnil, „bodite trdni in udani — žalostna dolžnost mi je, Vam naznaniti smrt Vašega očeta. “

„Za Boga — kaj se je zgodilo? Je-li ta grozna vest resnična? Moj ubogi, dragi oče — — ali je — umorjen?“

„Žalibog, tako je, milostiva!“

Zdaj, se je Marija zajokala in solze so ji zabranile govorjenje za nekaj minut.

Ko si je končno s finim robcem obrisala oči, peljal jo je Artur k stolu.

„Povejte nam vse, gospod“, rekla je z zamolklim glasom. „ali je moj ubogi oče — mrtev?“

„Ko je danes zjutraj sluga naznanil, kako je našel svojega gospoda, šlo je takoj več policajev in potem tudi preiskovalni sodnik z zdravnikom na lice mesta. Zdravnik ni mogel druzega storili, nego konštatovati smrt nesrečnika; smrt se je morala po noči dogoditi. Bil je že mrzel.“

In kdo je — kateri nesramni zločinec — je drago življenje — mojega očeta — žrtvoval svoji lakomnosti?“

„Žalibog Vam v tej zadevi ne morem dati pojasnila.“

„K njemu hočem!“ zaklicala je Marija in vstala, moram ga videti! Saj se niti posloviti nisem mogla od njega.“ —

Znovega se je začela jokati.

Artur ji je zašepetal nekaj besed, da bi jo pomiril.

„Bila je naša dolžnost, gospa Gould, Vam, edini hčeri in dedinji g. Smit-a takoj naznaniti dogodek, in to žalostno delo je meni pripadlo“, rekel je Bernard. „Za sedaj je oblastvo zapečatilo vse, v hiši se ni nihče najmanjše stvarice dotaknil; preiskovalni sodnik in komisija sta morala najprvo določiti izvid, in to se je med tem časom gotovo že zgodilo.

„Jaz moram tje! Hočem k njemu! John, — “ — Marija je brez moči padla možu v roke.

Medtem, ko je prišedša sobarica ihtela, gledala je Helena nepremično na Arturja.

Plašen njegov poglod obrnil se je na njo.

Srečala sta se za trenotek z očmi.

Grozno čuvstvo je prešinilo Heleno.

Neka skrivna moč odvračala jo je od tega moža, katerega je tako vroče, tako neizrečno ljubila, ljubila še do včerajšnega dne. Nekaj nepopisno satanskega je bilo v njegovem pogledu.

Je-li bil to Artur? Artur Sever?

Heleni se je v tem trenotku dozdevalo, kakor da bi bil postal drugi.

In tudi ona je čutila, da je postala druga.

„Ako želite, gospa Gould“, obrnil se je Bernard k Mariji, ko se je zopet vzravnala, „sem pripravljen peljati Vas v hišo Vašega očeta, katera zdaj nikomur dnugemu ni pristopna.“

„Moj mož vendar me vendar John spremi!“ zahtevala je Marija odločno. „Moj mož, moje vse!“

„Gospod Gould je Vaš soprog, milostna, samo ob sebi se razume, da edinim dedičem mrtveca ni nič na poti.“

„In kje je Bob, naš stari dobri Bob?“

„Našli ga bodete v hiši umrlega.“

„In zakaj me ni prišel iskat?“

„Ne vem, zakaj ni prišel prvi k Vam, gospa Gould,“ rekel je Bernard. „Potem, ko se je že policiji naznanilo, bilo je prepozno, moralo se ga je takoj zaslišati in ogledati kraj, kjer se je zvršil umor.“

„Mar se ne ve, kaj se je dogodilo? Ali morilca, katerega preklinjam, niso našli in prijeli?“

Bernard je zganil z rameni.

„Obžalujem, milostiva“, je odvrnil. „Dejanje se je moralo po noči zgoditi in morilec je ušel.“

„Ušel, kako je to mogoče? Hiša je zaprta — sobe so zaprte — blede se mi v glavi.“ — —

„Moriica je gotovo kaj zmotilo; imeti je moral hišni ključ in je s pomočjo tega po noči zapustil poslopje, ne da bi ga bil kdo videl.“

„Samo oče je imel hišni ključ, to mi je še od poprej dobro znano.“

„Ključ, katerega mislite, našli so v spalni sobi g. Smit —a. Potem mi pa vender razjasnite, kako je storilec pri zaprtih vratih ušel“, zaklicala je Marija.

„Morda skozi kako okno, katero je odprl, ljuba Marija“, ugovarjal je Artur, „morilec se je gotovo že v hišo splazil, ko je bila ista še odprta, potem se je notri skril in po izvršenem umoru odšel skozi kako pritlično okno.“

„To razlaganje je izključeno, g. Gould“, odvrnil je maršal Bernard, „vsa okna spodaj so bila zaprta.“

„Potem je to uganka“, priznala je Marija z veliko obupnostjo. —

„Skrivnost, je, to moram reči. A zagrinjalo, katero prikriva krvavi in strašni dogodek, se odgrne, zato jamčim jaz!“ dejal je Bernard.

„Še vedno si ne morem misliti — mrtev — moj oče mrtev — to je pregrozno!“

„Ohrabri se, ljuba Marija!“ rekel je Artur.

„Zdaj si ti toraj edini, katerega imam, edini, moj dragi, preljubi mož.“ — — — —

Oklenila se ga je, kakor se oklene potapljajoči v smrtni nevarnosti rešilne bilke, — prijela ga za roko ter ga s svojimi solznimi očmi pogledala kakor da bi prosila varstva, njega, ki jo je že takrat izdal, ko ji je pred altarjem podal roko v večno združenje.

„Peljiva se v Madison-ove ulice“, odgovoril je Artur, „da se posloviva od Tvojega očeta.“

„Ako dovolite, g. Gould, spremim Vas in Vašo gospo soprogo“, rekel je Bernard.

Naslonjena na svojega moža, popolnoma onemogla od tega groznega, nepričakovanega dogodka, korakala je Marija omahljivo k vratom, katere jo hišna odprla.

Bernard jima je sledil.

Helena je ostala sama v salonu.

Srepo so bile uprte njene oči na vrata, ko so se že dolgo za odhajajočimi zaprla.

„Vsegamogočni Bog“ — mrmrala je tiho z utripajočimi ustnicami — „kaka strašna misel vzbuja se mi v duši — groza me je pred možem, katerega sem tolikanj ljubila.“ —

V divji obupnosti zakrila je obraz z rokama in padla na kolena. —

Tiho plakanje čulo se je v veliki zlata polni sobi.

Osmo poglavje.
Gospod Smit kot mrlič.

Umor, kateri se je zgodil v najimenitnejšem delu mesta, napravil je velikansko presenečenje, tembolj, ker je bil g. Smit v Novem Jorku jako znana oseba in je bil ves dogodek neprodirna tajnost.

Po cestah, v gostilnah, v tramvvajih, povsod se je govorilo le o tem umoru.

Hiša v Madisonovih ulicah je bila zaprta. V nji je bilo nekaj policajev in preiskovalni sodnik s svojim zapisnikarjem. Razen teh oseb je bil samo še stari sluga Bob navzočen. Bob je bil že več let v hiši g. Smita in je nazadnje sam ž njim prebival v veliki hiši.

Grospod Smit je bil vzlic svojega neizmernega bogastva nekak čudak, nezaupen proti vsakemu človeku.

Zato je po poroki svoje hčere Marije popustil prejšnje veliko domače življenje in odslovil vse posle razen starega Boba. Pisarno brodarskega društva imel je na drugi, precej oddaljeni cesti.

Vsako dopoludne se je peljal tje in se vrnil proti večeru domov, kosil pa popolnoma sam v kaki gostilni.

Tu, v svoji hiši, imel je vzidane blagajne, v katere jo spravljal svoje vrednostne papirje in dragocenosti, ki so mu bile edino veselje.

Odkar so mu je hči omožila, živel je prav samotno in Bob je bil edini človek, kateremu je nekoliko zaupal.

To jutro je Bob kakor sleherni dan pripravil čaj, katerega je g. Smit zavžil vedno ob deveti uri zjutraj.

Bob je kakor drugikrat pripravil vse v jedilni sobi ter potrkal potem na vrata gospodarjeve spalnice.

V sobi je ostalo vse tiho.

Ko je prinesel Bob pecivo v sobo in je postavil na mizo, čudil se je, da gospod še ni prišel v jedilnico.

Bob je stopil k vratom in prisluškoval.

Nič se ni ganilo v sosedni sobi.

„Gospod Smit!“ je zaklical Bob glasno.

Nobenega odgovora.

Ker je imel njegov gospod navado zaklepati vrata spalna sobe, ni Bob poskušal jih odpreti, temveč je še enkrat potrkal glasneje.

To se še ni nikdar primerilo. Bob je strmel od začudenja.

Niti najmanjšega šuma ni bilo slišati.

Ali je g. Smit izjemoma enkrat že odšel?

Potem so morala biti vrata odprta.

Zato je prijel Bob za kljuko.

Da, — vrata so bila nezaklenjena! Odnehala so.

V tem hipu, ko je Bob vrata odprl, odletel je tudi prestrašen nazaj.

Smrtna bledica pokrila je njegov obraz.

Od groze pri tem pogledu ostal je trenutek kakor okamenel.

Na postelji je ležal le na pol oblečen njegov gospodar, brez znaka življenja.

Vsa posteljnina in obleka, ki je pokrila prša g. Smita, je bila krvava, kri je tekla celo iz telesa doli na prostirač pred posteljo, ki je bil ves zamotan.

Pogled na to je bil tako grozen, tako pretresljiv, da je Bob kar otrpnel od strmenja.

Potem pa je planil k postelji, objel z bridkostjo svojega gospoda, ter glasno jokaje se vrgel na truplo pokojnika.

Zdaj je začutil ledeno, vlažno mrzloto, katero provzroči smrt. —

Bob je stokal kakor otrok.

„Gospod Smit!“ je klical, „usmilite se vendar, gospod Smit!“ — in solze so mu zadušile glas.

Ko so je Bob vzravnal ter gledal v brezkrvni, odreveneli obraz umrlega, postalo mu je šele vse jasno, kajti zdaj je šele zapazil krvavo obleko in prsa.

Srajca, katera se je držala prs, bila je na enem kraju prebodena.

Gospod Smit je bil umorjen — umorjen!

Strah in groza sta pretresli starega slugo, in ne vede, kaj dela in kaj bi storil, hitel je iz spalne sobe, ne oziraje se na to, da je bila njegova obleka spredaj krvava. Bil je nepopisno razburjen.

Hipoma se je ustavil.

Močan strah ga je pretresel.

Kaj, če bi bil morilec še v hiši?

Vedel je, da je gospod vsak večer sam zaklenil hišna vrata, ker je le on imel ključ ter da je vrata zjutraj, kadar je hišo zapustil, zopet odprl.

Kako je to raj prišel morilec notri?

Stopinje je slišal Bob še pozno, a menil je, da je g. Smit, predno je šel v posteljo, vrata zaklenil in pogledal, ako jo vse v redu, kakor je to storil vsak večer.

A zdaj je stari sluga premagal strah, — saj je bil že dan.

Šel je doli v vežo.

Hišna vrata so bila zaprta, kakor navadno.

Potem je moral morilec s seboj vzeti ključ, ki je vedno visel v sobi g. Smita, ter je moral vrata za seboj zapreti.

V največji naglici se je vrnil Bob še enkrat, v mrličevo sobo. —

V isti je bilo vse v redu, manjkalo ni ničesar. Tudi blagajne so bile zaprte.

Zdaj se je ozrl Bob na majhno, z zlatom ozaljšano desko za ključe, ki jo visela na steni.

Njegovo strmenje je raslo, — na deski visel je na svojem prostoru ključ hišnih vrat.

Ne da bi le trenotek odlašal, planil je Bob k deski, naglo vzel ključ ter odhitel.

Ko je dospel doli, odklenil je hišna vrata tor jih za seboj zopet zaklenil.

Tekel je po cesti mimo ljudi k najbližnjemu policijskemu uradu ter s zasopljenim glasom naznanil dogodek.

Takoj je zaigral brzojav in več policajev je šlo z Bobom v hišo v Madisonovih ulicah št. 101. Vrata so so odprla.

Zdaj sta se pripeljala tudi policijski polkovnik Rogers, ki nam je že znan, in policijski maršal Bernard, da bi si ogledala in našla sledove.

Ta dva sta šla gori in našla sta v spalni sobi Boba in dva policaja; en redar pa je med tem ostal pri hišnih vratih. Vest o dogodku se je bliskoma širila po ulicah.

Z enim samim pogledom je Bernardovo vešče oko prezrlo sobo in spoznalo grozni položaj.

Nereda ni bilo videti nikjer. Dejanje se je moralo zgoditi brez boja. Le preproga pred posteljo je bila razvlečena. Rogers je dognal, da ni ničesar ukradenega.

Hipoma jo stopil Bernard pred starega, sivolasega Boba, ki se je od razburjenosti tresel.

Bernard je prijel slugo za suknjo in telovnik.

Krvavi madeži so bili na obleki, kakor se je takoj prepričal, ko se je s prstom dotaknil rudečih, še mokrih lis.

Bob je to videl.

Bernard jo upiral svoje poglede v Boba, kakor bi hotel z očmi prebosti.

Ves presenečen in vznemirjen je stopil Bob za korak nazaj. Policijski maršal ni zinil ni besede.

Zdaj je zajecljal Bob:

„ Vrgel sem so na svojega ubogega gospodarja — in se z njegovo krvjo ponečistil.“

Rogers je med tem vse pregledal, kar se mu je zdelo važno in je zdaj stopil k mrliču ter se prepričal, da ima v telovniku staro debelo zlato uro z verižico, v hlačnem žepu pa zveženj ključev, mej katerimi so bili tudi ključi do blagajne.

Tudi polna denarnica je bila na mestu.

Pred hišo se je zdaj ustavil voz.

Izstopili so iz njega preiskovalni sodnik, sodni zdravnik in zapisnikar, so nekaj pomenili s policajem, ki je stal pred vratini in šli v hišo, pred katero se je zbiralo čedalje več radovednežev.

Zdravnik in preiskovalni sodnik sta pregledala mrliča in sta dognala, da je bila nastopila smrt že pred več urami in sicer vsled globokega ubodljaja, ki je ranil srce.

Zdaj je pristopil Bernard k preiskovalnemu sodniku in mu potihem nekaj povedal.

V tem hipu se je gospodom približal Bob.

„Ljubi Bog“, je zdihoval stari sluga; — „kaj je z gospo Gouldovo! K nji moram! Gospa Gouldova je jedina hči ubozega mojega gospodarja in ona še nič ne sluti o tej strašni nesreči.“

„Vi ostanete tu, je rekel preiskovalni sodnik strogo. „Dal bom gospo obvestiti. Kdo ste vi?“

„Jaz sem dolgoletni sluga umorjenega gospoda“, je pojasnil stari Bob.

„Ali je še kdo drugi v hiši?“

„Ne, gospod, nihče drugi.“

„Prav! Iz hiše ne smete“, je odločil preiskovalni sodnik in premotril krvave sledove, ki so se nahajali na Bobovi obleki.

„Gospod Bernard, stopite vi k hčeri in edini dedinji gospoda Smita ter jo obvestite o tem, kar se je zgodilo.“

Bernard in Rogers sta zapustila sobo in hišo, da še zunaj odredita, kar je treba. Med tem, ko je šel Bernard k Mariji, krenil jo je Rogers na policijski urad. Preiskovalni sodnik je narekoval zapisnikarju poročilo o izvidu na licu mosta, zdravnik je pa sestavil in je podpisal svoje poročilo.

Dozdanja preiskava je dognala, da blagajne niso bile dotaknjene in da ni bilo odnešeno nič vrednosti. To je dalo celi krvavi dogodbi nedoločen in skrivnosten značaj.

Vse je bilo v sobi še nedotaknjeno, ko so se čuli koraki in glasovi iz obednice.

Stari sluga, ki je stal na strani, je dvignil glavo.

„Gospa Marija, gospa Gouldova!“ je vzkliknil z zamolklim glasom in hitel k odprtim vratom.

V sosedno sobo sta stopila Artur in Marija, katero je spremljala strežnica.

V silni, mrzlični razburjenosti je Marija hitela v sobo, kjer je bil mrlič.

Ko je ugledala krvavo truplo svojega očeta na postelji, je z bolestnim krikom planila k njemu in padla na koleni.

„Oče, ljubljeni oče!“ je klicala z glasom, ki so ga dušile solze.

Bobu in strežnici so se zrosile oči.

Artur je navzočne uradnike pozdravil z resnobo in smrtno bled pristopil k postelji, poleg katere je klečala in ihtela Marija.

Samo naglo je pogledal Artur mrliča in se obrnil v stran, kakor bi ga spreletela groza.

„Strašno“, je mrmral in se obrnil proti zdravniku, ki jo stal v njegovi bližini. „Res — strašno! Kako se je to neki zgodilo? In kdaj? Pač šele proti jutru? A Bob mora vender vedeti, kdo je bil tu! Iz rane curlja še sedaj kri.“

„Ne šele proti jutru, g. Gould, marveč po izvidu že zgodaj zvečer se je moral zgoditi umor,“ je odgovoril zdravnik. „Mrlič je že trd in mrzel. Morilec se je moral zvečer utihotapiti in hipoma napasti in usmrtiti gospoda, ki ni ničesar slutil.“

„A nekaj je moral Bob vender slišati, kak klic, kak krik“, je dejal Artur.

V tem hipu se je v odprtih vratih pojavila črno oblečena žena.

Resnobno, visoko vzravnana in bledega obraza je stala pri vratih in srepo gledala Arturja.

Bila je Helena!

Sledila je Mariji in zdaj po vse nepričakovano stala na pragu.

Na Arturja je napravil njen prihod grozovit utis.

Mrki njegovi pogledi so se za trenotek kar zakljuvali v njene oči.

Helena je stopila v sobo in pogledala na postelji ležečega mrliča in poleg postelje klečečo Marijo.

„Kdo je ta gospa?“ je začudeno vprašal preiskovalni sodnik Arturja.

„Družabnica moje žene“, je odgovoril ta.

Marija je hotela vstati.

Dvignila se je in se hotela nagniti nad mrliča, da bi to ledeno lice poljubila in porosila s svojimi solzami.

A zapustile so jo moči.

Marija je padla v naročaj k njej prihiteli Heleni.

Hladen in nepristopen za vse to je stal Artur tu, dasi so ti prizori na vse druge navzočne naredili velik vtis, tudi na preiskovalnega sodnika in na Bernarda, ki se je bil mej tem povrnil.

Helena je nezavestno Marijo posadila na stol. Stala je poleg nje in zopet srepo upirala svoje poglede — podobna je bila usodi, ki je vse spregledala in ki vse ve.

Deveto poglavje.
Stari Bob.

V mrličevi sobi je zavladala tihota.

Marija in Artur sta s Heleno in s služabnico zopet zapustila hišo.

Jedilnica je bila premenjena v zasliševalnico. Pri veliki hrastovi mizi sta sedela preiskovalni sodnik Fulton in zapisnikar. Poleg mize je stal Bernard, ki je neprenehoma motril starega slugo, stoječega pred Fultonom.

V sosedni sobi sta se pri mrliču mudila oba policaja in čakala Rogersa. Policijski polkovnik je moral priti vsak trenotek. V sobi je bilo še vso nedotaknjeno.

Vi se imenujete Robert Garden in služite šest let v ti hiši — tako je policijski maršal Bernard dognal iz listin, ki jih je našel v vaši sobi“, je preiskovalni sodnik ogovoril Boba, ki je debelo pogledal, ko je slišal, da se je že vršila v njegovi sobi preiskava, ne da bi on kaj vedel o tem. „Kako ste prišli danes zjutraj iz hiše? Ali so bila vrata odprta?“

„Ne, gospod, vrata so bila zaprta“, je odgovoril Bob.

„Policijski maršal je koj zjutraj dognal, da ni bilo nobeno okno odprto“, je nadaljeval Fulton. „Morilec je mogel torej samo pri hišnih vratih oditi. Kdo je imel hišni ključ? Gosp. Gould mi je prej povedal, da je imel samo njegov tast hišni ključ in da je vedno sam zaklepal hišo.“

„Tako je! Hišni ključ je kakor vedno visel v gospodovi spalnici. Jaz sem ga tam vzel, ko sem hotel iz hiše.“

„Povejte mi potem vender, kako naj je prišel tujec, morilec iz hiše? Denimo, da je prišel v hišo, ko so bile duri še odprte. Vi niste nič sumljivega zapazili?“

„Nič, gospod, in nikogar.“

„Potem denimo, da se je skril in napadel v spalnici napadel g. Smita in sicer ko se je ta začel slačiti. Ker smo gosp. Smita dobili v rokavih, moramo misliti, da je bil suknjo ravno takrat slekel. Kdaj je g. Smit navadno legel spat?“

„Vedno o polnoči, gospod.“

„To soglaša z zdravnikovim mnenjem. Smrt je nekako o polnoči nastopila. G. Smit, je sam zaklepal hišne duri. Sinoči tudi?“

„Blizu polnoči sem slišal po hodniku iti.“

„Zakaj niste šli gledat, kdo da je?“

„Ker se je tako zgodilo vsako noč.“

„Torej — dobro. Gosp. Smit je blizu polnoči zaklenil hišne duri“, je nadaljeval Fulton, „in kakor navadno vzel ključ seboj v spalnico. Vi ste danes tam našli ključ?“

Stari Bob je pritrjevalno prikimal.

„Kako naj je pa potem prišel morilec iz zaklenjene hiše?“ je vprašal Fulton. „Ključa vender ni mogel porabiti? Skozi okno ni ušel. Ali mi morete pojasniti, na kak način je morilec izginil?“

Stari sluga ni vedel tega povedati.

Zavladal je mučen molk.

„O tem še nisem premišljal, gospod sodnik“, je končno odgovoril Bob. „Začetkoma sem mislil, da je še v hiši.“

„Hm“ — je zinil Fulton in čakal, da je pisar zabeležil Bobove besede. „Ste-li po noči slišali kak krik ali kak sumljiv ropot?“

„Ne, gospod, prav ničesar. Toliko bolj sem se davi preplašil.“

„Kdaj pa ste ugasnili v svoji sobi električno luč?“

„Kakor navadno — o polnoči.“

„In kdaj ste bili zadnjikrat tu v tej sobi? Kdaj ste zadnjikrat videli g. Smita in ž njim govorili?“

„Nekako ob desetih, ko sem prinesel gospodu sem v to sobo čaj, kakor vsaki večer.“

„Kaj vam je g. Smit rekel? Kje je bil?“

„Gospod Smit je sedel na tem naslanjaču in čital poročila z borze.“

„Z vami ni ničesar govoril?“

„Gospod Smit je le redkokdaj kaj govoril; pri nas je šlo vse kakor bi bilo navito.“

„Je-li pil svoj čaj?“

„Da, kakor druge dni; ko sem davi nesel posodo ven, sem videl, da je bila rabljena.“

„Kaj se je zgodilo po tem, ko ste bili prinesli čaj?“

V tem trenotku je bilo zasliševanje prekinjeno. Odprla se namreč vrata.

Na pragu se je pojavila visoka, širokopleča postava policijskega polkovnika Rogersa, šel je takoj v mrličevo sobo, da isto natančno preišče.

Bernard je jako radoveden počakal le še na Bobov odgovor in potem sledil Rogersu.

„Potem sem zopet odšel“, je odgovoril Bob na prejšnje vprašanje.

„Pustili ste g. Smita samega tukaj?“

„Kakor vedno, gospod, kakor vedno. Gospod Smit je bil rad sam.“

„In od tedaj ga niste več videli?“

„Ne, gospod; kakor navadno, ostal sem potem v svoji sobi.“

„Ste-li zadnji čas v hiši ali v bližini videli kacega sumljivega človeka?“

„Ne spominjam se, da bi bil koga videl.“

„No, to bodete vendar priznali, da mora biti kdo tukaj in da je kdo storil umor, kajti samomor je izključen. Nekdo je milijonarja Smita umoril, da ga oropa, a bil je pregnan in je zbežal ter ni utegnil izprazniti žepov in blagajne. Morda sta ga po umoru strah in groza pregnali. — Kako ste dobili te krvave lise na suknjo in telovnik?“

„To sem Vam že pojasnil, gospod. V svoji bolesti sem se sklonil nad svojega ubozega dobrega gospodarja in ga objel in tedaj so se naredile te lise. “

„Hm“ — je zopet zarenčal Fulton. „In na kakšen način hočete, da je prišel morilec iz hiše?“

„Moral je imeti ponarejen ključ ali pa vetrih, saj se ne ve.“

„Jaz som si ključ ogledal. Maršal Bernard, ki se dobro razume na take reči, mi je povedal, da vetriha še spraviti ni v ključavnico, ki je neke vrste umotvor. Ponarejen ključ pa bi mogel napraviti samo človek, ki ima natančen odtisk pravega ključa. Ker pa je bil ta vedno dobro spravljen, pač ni mogoče, da bi si bil kak tujec mogel napraviti odtisk.“

Iz mrličeve sobe so se začuli zdaj glasovi, vsled česar je sodnik utihnil in začel poslušati.

„To je važna najdba! To usnjeno nožnico je morilec zgubil, ali pozabil, ali pa je ni utegnil poiskati“, se je čulo govoriti vse vprek.

„Padla mu je iz rok, ali pa s postelje; padla je za posteljo.“

V tem se prikaže Bernard na vratih, držeč v desnici podolgasto stvar.

„Kaj ste našli?“ vpraša Fulton.

„Ravnokar je našel gospod Roberts pod posteljo umorjenega to-le nožnico“, odgovori Bernard in izroči sodniku nožnico.

„Gotovo je to nožnica bodala, s katerim je bil storjen umor.“

Fulton je vzel usnjato nožnico in jo ogledoval, medtem ko je Bernard od strani zbadljivo in prežaje opazoval Boba. Bob sklene roke in gleda topo ta predmet.

„Z bodalom!“, zaječi. „Usmiljeni Bog, z bodalom! Oh, moj ubogi, ubogi gospod!“ in znova se bridko zjoče. Fulton ga pogleda.

„Garden“, reče in pomoli staremu služabniku najdbo pred oči, „poznate-li to usnjato nožnico?“

„Ne, gospod, ne, nikdar je nisem videl“, odgovori Bob, otiraje si solze.

„Ker se bodalo ne najde, ga je gotovo storilec s seboj vzel“, meni Bernard. „Na vsak način je pa tudi nožnica važna. Žal, da nima ne znamenja, ne beležila, s katerega bi bilo razvidno, kje je bodalo kupljeno.“

Roberts zapusti z redarjem smrtno sobo, da bi natančno preiskal celo hišo.

„V sobi sluge Gardena niste ničesar našli, gospod Bernard?“ obrne se Fulton k omenjenemu.

„Ne“, odgovori ta.

„Garden, ali poznate kakega človeka, ki je imel tako, tej nožnici prikladno bodalo?“ vpraša Fulton.

„Ne, gospod, ne.“

„Sami tudi niste imeli nikdar bodala?“

Še vedno ni slutil stari Bob, kakšen težki sum leži na njem. Ta sum pa ni bil vzbujen samo po krvavih sledovih na njegovi obleki, temveč tudi s tem, da je Artur preiskovalnemu sodniku rekel, da tujec sploh ni mogel iz hiše priti. In ker je tudi Bernard koj začetkom sumničil Boba, bil je položaj za njega slab, da sam tega niti najmanje ni slutil.

„Imel sem prej, ko sem bil na potovanju, samokres, gospod“, odgovori nezavzet, „vendar sedaj ga nimam več; prodal sem ga pred leti, ker ga nisem več rabil.“

„ Ali ni bil v zadnjem času kak tujec tu pri gospodu Smitu? Pomislite dobro! Veliko je na tem ležeče!“ reče Fulton.

„Kaj ni bil nobeden tukaj? Ali se ni nič sumljivega zgodilo? Ali niste ničesar opazili, kar bi vdržalo in pojasnilo ta slučaj?“

„Ne, gospod, ne!“ reče Bob z glavo zmajaje. „Niti najmanjšega nel Tujec ni bil nobeden tu. Gospod Smit je vse svoje posle v pisarni opravil in zato ni prišel nikdar tuj človek sem. Seveda se je moral tuj človek pred nočjo vtihotapiti v hišo, sicer ni mogoče, da bi se umor zgodil. Hipoma je moral potem vdreti v sobo gospodovo in zločin zvršiti tako hitro, da ni bilo nikakega šuma in moj gospod niti toliko časa ni imel, da bi bil na pomoč klical. “

„Vi bi bili morali torej kakšen klic slišati, Garden?“

„Saj je vendar v hiši tiho po noči, da se lahko sliši vsak nenavadni šum.“ —

Pred hišo pridrdra črn mrtvaški voz. Prišli so po umorjenčevo truplo, da je odpeljejo v bolnico in je tam razkrojijo.

Trije možje stopijo v sobo.

In eden se javi Fultonu.

Ta je vedel za namen mož ter pokazal na spalno sobo, kjer je še ležalo truplo na postelji.

Zdaj so možje odšli s težkimi koraki v spalno sobo.

Ko so gospoda Smita vzdignili in prišli ž njim skozi je dilno sobo, zgodil se je pretresujoč prizor, kateri je starega Boba, ako se je ta le hlinil, izdal kot premetenega grešnika.

Z na pol s solzami zadušenim bolestnim krikom plane Bob k nosilcem in stegno roke k mrliču, katerega so odnašali.

„Ah Bog — ah Bog — ta nesreča!“ stokal je. „Kaj naj bo zdaj z menoj! Gospod Smit, — — da sem moral to doživeti in ko bi samo enkrat še mogli ustnice odpreti, samo še enkrat, da bi morilca imenovali, groznega morilca.“ — —

Zdajci objame mrtveca in prime za doli visečo roko ter jo poljubuje in moči s solzami.

Resno, s strogim obrazom stal je Bernard poleg njega in s pol zaprtimi očmi motril kretanje starega sluge.

Eden nosačev ga sune brezčutno nazaj.

„Kdo naj pa mrtveca tako dolgo drži!“ je mrmral.

Žalostnemu slovesu je bil narejen šiloma konec. Bob je moral pustiti svojega gospoda, katerega so nosilci odnesli, da ga spravijo na voz, ki je stal pred hišo.

Tudi preiskovalni sodnik je to slovo opazoval.

Zdaj se obrne k policijskemu maršalu Bernardu, temu izbornemu in izkušenemu uradniku, ki je znal tako dobro ne samo zločince loviti, temuč tudi njihove izpovedbe pridobiti, da je skoro po celem svetu slovel.

Pogled Fultonov je zadostoval.

Bernard je razumel.

Stopil je k Bobu ter položil roko jokajočemu na rame.

„Vaših bolestnih izbruhov je dovolj, stari prijatelj“, mu reče, „pojdite z menoj.“

Bob se obrne k Bernardu ter ga strme pogleda.

Tudi zdaj še ni slutil, kaj se ima ž njim zgoditi.

„Potem, kar sem do sedaj poizvedel, moram vas zapreti, Garden, razloži mu preiskovalni sodnik. „Sledite, ne da bi vzbujali pozornost, policijskemu maršalu Bernardu!“

Bob strmi kakor brezzavesten v Bernarda in v preiskovalnega sodnika.

„Zaprt?“ stoče. „Kdo naj bo zaprt — jaz?“

„Ne obotavljajte se! Drugo se že izkaže“, odgovori Bernard kratko in osorno.

„Jaz naj grem v ječo?“ zakliče stari Bob, „jaz, gospodje? Zakaj? Kaj naj delam v ječi?“

„Garden“, se obrne Fulton k Bobu, „ali hočete dolgo ostati v preiskovalnem zaporu, ali hočete raje pripoznati?“

„Pripoznati? Kaj naj pripoznam?“

Bernard stopi tikoma pred Boba ter mu pogleda v obraz, kakor bi ga hotel z očmi prebosti.

„Vi ste gospoda Smita umorili!“ reče, „Vi ste storilec! Pripoznajte resnico! Vaše pretvare in vaše solze vam nič ne koristijo!“

Trenotok strmi Bob omamljen v Bernarda.

Potem pade na kolena.

Glava mu pade trudna na prsi.

Ni mogel niti govoriti, ne glasu iz sebe spraviti, tako jebil strahu in groze omamljen.

„Odpeljite ga!“ zakliče Bernard obema stražnikoma, ki sta stopila z Rogersom, kateri ni bil ničesar sumljivega našel.

Deseto poglavje.
Od ljubezni do sovraštva.

Marija je bila zbok groznih razburjenosti, katere ji je provzročila grozna smrt in pretresujoči pogreb njenega očeta, tako bolna in slaba, da je nujno potrebovala Helenine postrežbe. In zdaj sta še skrb in bojazen za starega zvestega Boba poslabšali njeno stanje.

Marija je bila o nedolžnosti starega služabnika tako trdo prepričana, da vse na njem ležeče sumnje niso mogle omajiti njene vere na njegovo nedolžnost.

Vkljub temu niso izpustili Boba iz ječe in vsa njegova s solznimi očmi podana zagotavljanja so našla malo posluha, akoravno niso našli dokazov za njegovo krivdo.

Bodala, ki je spadalo v najdeno nožnico in s katerim je bil grozni zločin storjen, niso našli, kakor so tudi sploh o storilcu ni moglo izvedeti ničesar.

Helena jo z usmiljeno skrbnostjo stregla Mariji in bdela pri nji, kar je kmalu ustvarilo presrčno vez mej obema ženama in zbudilo v Marijinem srcu hvaležnost in ljubezen.

Med tem, ko je v Heleni raslo sočutje za Marijo, vnelo se je v njenem srcu zaničevanje do Arturja, in bila bi že zbežala iz te hiše, v kateri je bivala, če bi Marija ne potrebovala njene postrežbe in je s tem vezala.

Sedela je zraven zofe, na kateri je ležala sedaj neizmerno bogata dedinja. Ravnokar je bila dala zdravilo. Pri tem so begale njene misli često k mali hišici, v kateri je prebival njen otrok, njeno vse, pri vdovi Brok, ki je imela za denar in dobre besede njene Lidije v postrežbi.

Heleni še ni bilo mogoče obiskati hčerke pri poštami rednici, vendar je z rastočo nestrpnostjo si želela tiste ure, posebno ker je njeno trpinčeno srce neizrečno hrepenelo za otrokom.

„Helena — povejte mi samo eno“ — obrne se Marija do družabnico, med tem ko jo pogleda s svojimi velikimi očmi.

„Nikdar ne pozabim tega prizora, tega strašnega prizora. — — Kdo je to storil? Kdo je mojega očeta umoril?“

„Privoščite si samo uro mirnega spanja, gospa Gould“, je milo prosila Helena. „Zdaj se je stemnilo, prepodite vender te mučeče slike in misli!“

„Ali morem? Ne vem, kaj me tako muči brez miru. Premišljujem in premišljujem — kdo je storilec? Grozna misel, — skrivnosten strah mi ne da miru! Helena — ta ubogi, ubogi Bob.“ —

„Njegova nedolžnost pride gotovo na dan, gospa Gould.“

„Upajmo to! Jaz molim zato! Ali sum, ki je radi ključa padel na njega, spravlja tudi mene v obupnost, v vsakem drugem pa le neti vero v Bobovo krivdo. Le Bob je mogel dobiti ključ, katerega ni dal moj oče nikdar iz rok.“

„To je nekaka moreča nejasna tajnost! Samo on ključ je bil. —“

„Ne, Helena, dva sta bila.“

„Dva?“ vpraša Helena in plašno pogleda Marijo.

„En ključ je imel moj oče, druzega jaz.“

„Vi?“

„Druzega ni bilo“, nadaljuje Marija.

„In Vaš ključ je tu, gospa Gould?“

„V moji pisalni mizi leži.“

V tem trenotku je Helena vsled nekega nepopisnega strahu kar otrpnila — ali je bila to slutnja, — misel ali bojazen?

„ln ker imam le jaz drugi ključ, ne pride ta v poštev“, nadaljuje Marija. „Vse se suče le okolu ključa, ki je bil pri mojem očetu. In storilec vendar ni mogel porabiti ključa, saj ga ni mogel na svoj prostor nazaj prinesti. Razum se mi meša. Ne vem, kaj naj mislim. Ta skrivnostni strah, ki me več zapusti, je grozen, Helena, nepopisno grozen! Kdo je morilec mojega očeta? Kdo je, ker Bob ne more biti?“

Otrpnela je Helena sedela in poslušala.

„Prepodite za zdaj ta vprašanja, gospa Gould“, reče sedaj, akoravno je tudi ona stala pod utisom grozne tajnosti in je v duhu videla morilca pred seboj. „Mislite sedaj samo na to, da Vas je gospod Smit ljubil, da Vam želi miru in tolažbe, ko zrenz jasnih višin poveličan na Vas. Ali je smrt tako strašna, gospa Gould? Saj je odrešenje, in nas pelje k počitku —“

„Da, Helena, da — “ zašepeta bolnica.

Ljubeznivo prime Helenino roko.

Niti slutila ni, kakšna grozno skrivnostna usoda jo veže ž njo, ki ji je stregla.

Zdaj vidi Helena, da je Marija trudna zatisnila oči in da jo je objel lahek spanec.

Na lahko položi Marijino roko na gorko odejo, ki jo je pokrivala.

Tiho vstane.

Za trenotek postoji Helena visoko vzravnana.

V slabi svetlobi, ki je padala na njo, se je spoznalo, da se ji je obraz stemnil.

Tu jo obide misel na njeno dete, na njeno zadnje, kar je še imela.

Hotela je k njemu, hotela je porabiti to uro, v kateri je Marija spala in ni nje potrebovala, da poišče svojega otroka, ga pritisne na svoje srce in pokrije s svojimi poljubi. Hotela se je pri njem ojačiti in pri pogledu na njega prepoditi grozne slike in misli, ki jo tu v tej hiši ne zapuste.

Tiho je šla po prostiraču do vrat.

Še enkrat pogleda na dremajočo nazaj.

Potem še-le odpre na lahko vrata.

Nihče ni bil na hodniku.

Helena zapre previdno vrata za seboj in hiti v svojo na drugem koncu hodnika ležečo sobo. A ko hoče ustopiti, izvije se ji pridušen vsklik.

V temni sobi je videla črno senco pred seboj, in že je stopila ta senca k nji.

Tuja roka prime njeno; ta roka je bila mrzla in mokra.

„Tiho“, zakliče ji globok zamolkel glas, „jaz sem!“

„Luč!“ vsklikne Helena, hitro ojačena. „Luč! Sicer kličem na pomoč!“

V tem je poskusila svojo roko osvoboditi. Ta senca spominjala jo je tako grozno na prikazen, ki jo je prej v duhu videla, da je čutila, kako so se ji ježili lasje na glavi od groze.

Zdaj se je osvobodila.

Njene roke so segle na zid.

Že je prijela tiskač, ki jo užigal električno luč.

Zdaj zablišči svitloba v sobi.

Artur je stal pred Heleno.

„Kaj hočeš tukaj?“ ga popraša, ponosno pred njim stoječa. „Zakaj si se splazil v mojo sobo?“

„Imam s teboj govoriti“, odgovori Artur s pritajeno-tihim glasom.

Hotel je vrata zapreti.

„Nazaj!“ zakliče Helena. „Ne drzni se, dotakniti se ključa.“

„Dobro. Pridi proč od vrat. Lahko bi kdo pri njih prisluškoval.“

„Kaj mi imaš še povedati?“

„Napraviti morava obračun. Sama moraš sprevideti, da je to razmerje nadalje nemogoče. Vse, kar je bilo kdaj med nama, mora imeti konec, in sicer zdaj, tukaj, danes še!“

Helena je pogledala bledega, strah vzbujajočega moža, in čutila je, da je ugasnila vsa ljubezen v njenem srci, da se borita v njej le sovraštvo in zaničevanje.“

„Tiste papirje moram dobiti, ki jih ti imaš“, nadaljuje Artur z zamolklim, od razburjenosti tresočim se glasom. „Imeti moram mir pred teboj.“

„Papirjev ne dobiš!“ odgovori Helena. „Zdaj vem, kaj si iskal v moji sobi, ničvrednež; iskal si papirje!“

„Moji morajo biti, na vsak način! Kje so? Imam te v svojih rokah! Zadnjič, ko si sem prišla, bil sem v tvoji oblasti, to se je danes predrugačilo! Zdaj odloči moja volja, ne pa tvoja —“

Helena strmi v grozneža, okolu katerega temnobradatih usten se pojavi satanski posmeh.

Kaj bo čula — —

Artur stopi k nji —

Kakor pred vragom se umakne —

„Ne boj se, da se te še enkrat dotaknem“, ji zašepeče.

„Ti hočeš mojo smrt! Hotel si me v tisti grozni uri že umoriti — “

„Smešna blodnja! Papirje sem hotel! Na tvojem življenju ali na tvoji smrti mi ni nič ležeče pritrdi Artur z zlobnim posmehom na zaničljivo spotegnjenih ustnicah. „Vse je v mojih rokah! Takrat, ko si me zasledila, si ti dala meni volit — danes dam jaz tebi!“

„Kako volitev?“ vpraša Helena in strašna slutnja jo obide.

„Papirje! Zahtevam listine, zakonsko pismo!“

„Tu so papirji!“ odgovori Helena, ter pokaže na svoja od grozne razburjenosti utripajoča nedrija. „Tu na mojih prsih so! Umoriti me moraš, ako jih hočeš dobiti!“

„Ti si norica! Kakor vidim, še vedno ne moreš razumeti, da mi moraš papirje prostovoljno dati. Zahtevam jih od tebe? In zdaj takoj! Tu na mestu!“

„Teh papirjev ne dobiš nikdar, nikdar!“

„Dobro! Naj bo! Pojdi na Obrežno cesto —“ Helena se zgane. Ta edina beseda jo je zadela v srce.

„Pojdi na Obrežno cesto ponovi Artur zmagonosno, ter se raduje strašnega učinka svojih besedi, „na Obrežni cesti je mala hišica —“

Strašen vsklik se izvije iz Heleninih ust. V neizrečnem strahu sklene roke, ter jih zdaj vije v divji obupnosti.

„Mislim, da boš zdaj voljnejša in se udaš“, nadaljuje groznež hladnokrvno in svoje zmage gotov. „V mali hišici na Obrežni cesti stanuje pomorščakova udova Brok —“

„Moje dete!“ zakriči Helena, „vzel si mi moje dete, moje zadnje!“

„Tiho! Če ne govoriš tiho, ne izveš ničesar več!“

„Vsegamogočni Bog —“

„Zdaj je vse v tvoji roki, ti odločiš vse! Če mi izročiš listine in mi daš svobodo, ti vrnem dete.“

„Lažeš! Ničvrednež, ti lažeš!“ zakliče Helena, ki te strašne novice, ki jo je čula, še ni mogla verjeti, in je mislila, da jo hoče Artur le preslepiti, da bi mu izročila poročni list. „Gospa Brok je poštena, zvesta žena, ki ti ni nikdar otroka izročila! Ti lažeš!“

„Dam ti na voljo, odloči se hitro, še danes! Zdaj!“ sili Artur z nejasnim tihim glasom. „Ti dobiš otroka nazaj, če me za vedno osvobodiš in mi listine izročiš. Dam ti še svoto denarja na pot in ti zapustiš še to noč to hišo. Tu vidiš, da ti prihajam naproti —“

Helena ni slišala zadnjih besed prežeče pred njo stoječega moža. Imela je samo eno misel še, edino eno misel: nje otrok!

In zdaj je morala gotovost imeti, gotovost za vsako ceno — in precej — zdaj na mestu.

Ne da bi besedice izgovorila, ne da bi le Arturja pogledala, plane k vratom.

Predno je Artur uiogei zabraniti, odprla je vrata. Nihče ni bil zunaj.

Kakor bi jo gnali strahovi, prešinjena, nepopisne bojazni napolnjena, hitela je iz hiše.

Leden veter ji udari nasproti, a ni pazila na to.

Mati, ki za svojega otroka trepeta, to je bila Helena, v tem trenutku, le mati, nič druzega kot le mati. Vse drugo v njej je bilo pozabljeno vpričo tega grozno skelečega vprašanja po otroku.

Mimoidoči so se osupnjeno ozirali za njo, ko je tekla po cestah kakor preganjana. Obleka je vihrala za njo, in njene male nožiče so se komaj dotikale tal.

Bil je teman, hladen in deževen večer. Luči so torej le slabo svetile.

Helena je v razburjenosti zgrešila pot, po kateri je morala iti, da pride na daleč zunaj ležečo dolgo Obrežno ulico.

Vsa obupana se je morala vrniti, ko je bila že precej daleč tekla.

Drvene noge so se ji kmalo tresle od truda in bolečin, vendar ni pazila na to, morala je dalje, morala na Obrežne ulice, morala do udove, kateri je otroka zaupala.

Komaj je še dihala.

Vendar je kljub megli in dežju, kljub vetru in tmini, ki je tukaj vladala, dosegla Obrežne ulice. Poznala je dobro malo hišico, zapomnila si jo je dobro, našla bi jo v tmini, in če bi jo morala z rokami dotipati.

Da, tu so bile Obrežne ulice!

Na oni strani leži široka voda Vshodne reke in v sredi Bakvel-otok.

Le še malo trenotkov, in dosegla je.

Osrči se, uboga, mlada mati, osrči se, da se ne zgrudiš —

Edenajsto poglavje.
Detorop.

Nekaj ur preje, ravno ko je začel večerni mrak prezgodaj objemati vodo in mestne ceste, bližal se je velik čoln vodnim stopnicam na Obrežnih ulicah.

Ker je bilo oblačno, visela je velika zelena luč na koncu jambora, na katerem je bilo razpeto jadro.

Pri hitro se razprostirajoči tmini je bilo komaj razločiti, če so bili mornarji na ladji. Šele, ko se je čoln bližal nabrežju in je zelena luč čoln bolj razsvetljevala, se je moglo videti, da čepi zadaj pri krmilu popolnoma sključena oseba in da sedi zraven nje, a doli v čolnu, drug človek.

Videti je bilo tako, kakor da bi bili črnci, vendar je bilo mogoče, da je bilo zaradi slabe razsvetljave in zelene luči to le pomola.

Moža v čolnu nista ničesar govorila. Ali je bilo vse že poprej mej njima dogovorjeno, ali pa so jim bile take vožnje že nekaj starega.

Sedaj se je zganila pri krmilu stoječa oseba in zavila rujavo jadro.

Čoln se je bližal stopnicam na bregu.

Gfori po Obrežni cesti je še drdralo nekaj poprej naloženih voz. Ljudi ni bilo videti niti na stopnicah, niti na obrežju.

Tudi druga oseba se je zdaj dvignila.

Dvoje rok potegne vrv, ki je na jamboru visela.

Snemali so zeleno svetilko.

Ko je stala pod klopjo, padala je svitloba bolje na oba moža, in zdaj se je lahko videlo, da sta res imela črne obraze.

V tem naznanijo udarci ure, da je sedem zvečer.

„Kako ti je rekel, Janez?“ mrmra eden z globokim, hripavim glasom, „kje naju hoče počakati?“

„Pri našem skladišču za premog naju bo čakal, da se vrneva“, odgovori oni, ter vzame svetilko v roko, da bi jo odprl in ugasnil luč. Pri tej priliki se jo lahko spoznalo, da sta obraza obeh mož počrnena z ogljem, da sta torej bila ogljarja.

„ln ti vzameš potem otroka k sebi?“ povpraša prvi.

„Kaj to tebe briga, France!“ meni Janez nejevoljno, „gre se za neki prepir, ali dedščino ali za zakonski, kaj jaz vem! Gospod je otroku oče in je vsakemu od naju obljubil po 10 dolarjev, če prineseva otroka. Mati mu ga noče dati. To je vse, kar mi je povedal.“

„In otrok je v hiši onega mornarja, ki je lansko leto utonil?“

„Le pojdi; gledati morava, kako da ga dobiva,“ odgovori ogljar Janez s previdno zatajenim glasom in postavi v čoiu svetilko, katero je bil vpihnil.

„Poznaš-li Brokovo hišo?“

Janez pritrdi kimaje z glavo in gre po obrežnih stopnicah. Ko je France pripel železno verigo čolnovo na kljuko v zidu, mu je sledil z okornimi koraki.

Oba moža dospeta koj potem zgoraj na široko Obrežno cesto, ki je bila nepopolno razsvetljena, ker so stale luči le bolj poredkoma.

Ta del dolge ceste je bil tih in samoten. Vrsta hiš je bila na drugi strani na več krajih pretrgana, na tistih večjih prostorih so bila skladišča za drva ali za druge stvari.

Janez je hodil naprej.

Tam na strani je stala mala hišica, v kateri je bilo spodaj nekaj oken slabo razsvetljenih.

Zdaj zavije Janez čez cesto, da se približa hišici starikave udove Brok.

„Ti, stara je doma“, zamrmra France Janezu, „luč je v spodnji sobi.“

„Potem jo morava proč poslati.“

„V sobo se lahko vidi.“

Pri okrogli mizi, na kateri je ležala stara molitvena knjiga in je gorela mala svetilka, sedela je žena petdesetih let, ki je pletla nogovico. Na nosu je imela stara očala. Med tem ko je pletla, je čitala v knjigi.

V ozadji slabo razsvetljene sobe stala je velika in visoka postelja, in zraven nje manjša, v kateri je spala Lidija, Helenino dete.

Udova Brok jo je bila spravila spat, sama pa je, kakor vsak večer, za vspodbujo čitala v molitveni knjigi. Smrt njenega moža je bila vzrok tej tihi molitvi, ki je dobro dela njenemu osamelemu srcu. Čez dan je imela z oskrbovanjem in nadzorovanjem deteta dovelj posla, zvečer pa, ko je mala deklica spala, je lahko nemotena premišljevala.

Dobrosrčni ženi se je bila mala Lidija kmalo prikupila in Helena bi za svojega ljubljenca ne bila mogla najti boljše rednice kakor njo.

V tem se je začulo naglo trkanje na duri male hišice. Gospa Brok plane kvišku, sname očala in ustane.

Kdo prihaja še k nji?

Šla je k sobnim vratom, jih odprla tako, da je padala svitloba iz svetilke v vežo, in stopila k zaprtim starim hišnim vratom, ki so že precej po strani visile.

„Kdo je zunaj?“ vpraša starka.

„Le odprite, mati Brok“, začuje v odgovor. „Le povedati vam hočem, da je komaj sto stopinj od tod na cesti ogljarski voz zgubil cel kup oglja.“

To je imelo velik učinek na štedljivo ženo.

„Oglje?“ odgovori ter pogleda na stari predpasnik, ki gaje imela opasanega. „Počakajte, — koj pridem!“

„Greste lahko po nje, mati Brok“, čulo se je še.

Udova poišče hitro lopato za oglje in pri tej priliki najde tudi v kotu veže staro vrečo. Vzame oboje ter se vrne k vežnim vratom, od katerih je odmeknila zapah.

Janez je stal pred njo.

„Kaj me poznate?“ ga vpraša, stopivši iz hiše.

„Vašega umrlega moža sem poznal, in ker ste vdova, ki mora na vsak vinar paziti — —“

„Hvala vam!“ odgovori gospa Brok, „kje leži oglje?“

„Koj tamčez, sredi ceste; le hitro pojdite, da ga kdo drugi ne odnese“, reče Janez. „Jaz pa moram tukaj doli“ — in pokaže na drugo stran ceste.

Gospa Brok pusti hišna vrata odprta in hiti hitro proti označeni strani, med tem ko je Janez tako delal, kakor bi odhajal na nasprotno stran.

Ali že po par korakih obstoji.

France stopi iz sence k njemu. Smejal se je tiho in brezčutno.

„Je li šla?“ popraša Janeza, „dovelj daleč?“

Janez pokima in se vrne.

Oba moža sta krenila k hišici.

Treba je bilo hitro opraviti.

Med tem ko je Janez šel naprej v slabo razsvetljeno vežo, sledil mu je France, ne da bi bil pozabil pogledati za starko.

Zdaj stopita v sobo.

Janez pokaže na malo posteljico ter se ji približa.

„Vzemi otroka in ga zavij v svojo gorko suknjo“, šepeče France.

Janez je bil še skrbneji ko njegov tovariš. Čez posteljo je visela stara odeja. V to odejo je zavil trdo spečega otroka.

Tako zavitega otroka je krepko pritisnil k sebi in se obrnil k vratom.

France jo je urno krenil za njim.

Moža zapustita z otrokom malo hišico. Ko prideta na drugi strani do obrežnih stopnic, oglasil se je izpod odeje otročji jok. Janez zavije otroka še bolje in stopi v čoln.

France je bil v tem verigo snel.

V tem trenotku se vrne vdova Brok, ki je zaman iskala po cesti oglja.

Od vode sem čul se je slabi glas jokajočega otroka, vendar žena niti mislila ni na malo Lidijo. Ni hotela dalje iskat, domislila si je, da je bilo v bližini še dosti bolj revnih ljudi, ki so oglje še bolj potrebovali ko ona, gotovo je že kdo drugi poslal koga, da ga je pobral.

Ko je dospela k svoji hišici, zapahnila je zopet vrata, šla v sobo ter se vsedla na svoj stari prostor, da bi zopet molila in premišljevala o svojem ranjkem možu, ne da bi bila prej pogledala k otroku.

Ker njegovega glasu ni čula, mislila je, da mirno spi.

In ko je tako dalje pletla in brala, minile so ure in postajala je trudna. Roki z na pol gotovim pletilom ji omahneta v njeno naročje, glavo nasloni v naslanjač in zaspi.

Zdajci se zgane.

Odpre na široko oči in se prestrašena ogleda.

Kaj — ali se ji je le sanjalo, da je nekdo na malo okence potrkal.

Ne! — Skoči kvišku.

Zdaj se čuje zopetno trkanje na okno.

In čula je neki glas.

To je bila gospa, gospa v črni obleki, ki je otroka dala v rejo. Spoznala jo je po glasu.

„Gospa Brok! Slišite vendar! Odprite!“ čulo se je pretrgano kakor v smrtnem strahu. „Usmilite se — saj sem že trikrat na duri potrkala.“

Zdaj šele se je udova popolnoma zbudila. Pletilo ji pade na tla. Tekla je k durim.

Koj na to odpahne vežna vrata.

Helena ji pritava naproti. Bila je brez sape, tako hitro je tekla.

„Moj otrok! Moja Lidija! Kje je?“ zakliče v groznem strahu.

„Vaš otrok? Spi,“ odgovori gospa Brok.

Helena zdihne kakor da ji je kamen od srca padel.

„Hvala Bogu!“ zastoče, „ potem ni res, da je ima on.“

„Kdo pa, kdo?“ vpraša gospa Brok.

Ne da bi odgovorila, hiti Helena v sobo. Stara gospa ji sledi.

Zdaj zadoni grozen krik po sobi.

„Kje je moj otrok?“ obrne se Helena vsa obupana k udovi in pokaže na prazno posteljico. „Nalagali ste me! Goljufica ste! Kje imate moje dete?“

Stara gospa niti svojim očem ni verjela, da otrok ni več v postelji.

„Gospa Sever“, zajeda, ter sklene roke — „za Božjo voljo kje je“ —

„Kdo je bil tu?“ izprašuje Helena in se trese po vsem životu — „On! Torej ga res ima!“ —

Opotekaje se prime za posteljico; ni ji bilo več možno se držati pokonci.

„Otrok — kje je otrok!“ zdihuje udova in išče povsodi ter premeče vso postelj — „kje je otrok — —“

Helena se siloma zravna.

„Kdo je bil tu?“ vpraša s trdim glasom. „Priznajte! Zaničljiva hinavka ste! Izdali ste me! Mojega otroka ste proč dali!“

„Ne, gospa Sever, ne!“ zagotavlja gospa Brok zdaj glasno. „Tako gotovo kakor je Bog v nebesih in mi naj v zadnji uri pomaga — ne — nisem ga proč dala! Kje je otrok? Kje ja ostal — kje“ — — — —

„Odgovorite, — kdo je bil tu?“

Helena stopi pred iščočo ženo.

Stara žena pogleda plašno na Heleno —

„Neki mož je bil tu — neki mož!“ — — spregovori zamolklo.

„Bled mož s temno brado“, dokonča Helena v mrzličnem pričakovanji.

„Ne, gospa Sever, ne, neki mož, ki mi je rekel, da leži oglje na cesti — — — — — — o moj Bog in Gospod“, se prekine stara ženica in sklene roke — „zdaj se šele domislim — strašna misel —“

„Kdo je bil ta mož?“ sili Helena z jeklenim glasom v gospo Brok — „njegovo ime!“

„Saj ga ne poznam — vendar, pustila sem hišna vrata odprta“ —

„In otrok?“ — — — —

„Ležal je v postelji in spal!“

„In vi? Kaj ste vi storili?“

„Hotela sem poiskati oglje, o katerem mi je oni mož govoril. Da je bil ogljar, videlo se mu je na lici in na rokah.“

„Zapustili ste otroka? Pustili samega?“

„Samo za malo minut — in v tem se je moralo —“

Helena je vedela dovolj.

„Kdaj se je to zgodilo?“ vpraša.

„Malo poprej — ne vem gotovo — malo sem potem zadremala —“

To je bilo Arturjevo delo! To gotovost je Helena zdaj imela, akoravno ji je mogla gospa Brok samo malo povedati. Artur ji ni z lažjo grozil — govoril je resnico — grozno resnico. Bila je v njegovih rokah, imel je njeno dete. Zadnjega jo je oropal — zdaj je bilo vse zgubljeno — vse — — — — — —

Vsled te uničevalne gotovosti je bila Helena za trenotek popolnoma omamljena.

Potem pa zbere zadnje moči.

„Ste li poznali ogljarja?“ popraša s tresočim se glasom.

„Ne, gospa Sever, rekel mi je pa, da je mojega ranjkega moža poznal, pa sem mu verjela in zaupala.“

„Torej ne veste, kje bi ga našla?“

„Ah, ljubi Bog, saj bi ga niti ne spoznala, saj je imel ves črn obraz.“

„To je njegovo delo!“ zašepeče Helena — „vse je zgubljeno!“

Kar prešine srečna misel njene izmučene možgane. Rogers, policijski polkovnik! Tega dobrotljivega moža se domisli.

Akoravno ni sprejela njegove roke, je bil vendar toli plemenit mož, da je lahko upala na njegovo pomoč v ti nesreči!

Hoteia je k njemu, hotela ga prositi, in on je bil mož zato, da ji pomore.

Že je hotela oditi, ko se domisli, da niti njegovo stanovanje ne ve, da ne ve, kje naj ga išče — in bila je že skoro noč. —

Ne vede, kaj naj stori, se Helena ustavi.

„Ali imate črnilo in pero ter malo papirja?“ se nagloma obrne k starki.

„Da, gospa Sever, da!“ odgovori starka naglo. „Ah, kako mi je hudo, da sem se pustila tako prevariti! Ne najdem miru! Ubogi otrok! Ah, ubogo dete! In vi gotovo tudi mislite, da sem jaz uzrok strašne nesreče! Kam je neki ta hudobnež nesel ubogega otroka! In jaz sem malo, zalo in pametno deklico že tako ljubila! Ali iskati hočem! Koj jutri zjutraj — “

Helena odkima žalostno z glavo.

„Bilo bi zastonj“, reče, „kajti ogljar nima več mojega otroka, saj ga je po naročilu druzega odnesel. Vendar pa mi je ostala slutnja, kje da ga imam iskati, in tako hočem tej slutnji slediti.“

Grospa Brok postavi staro steklenico črnila na mizo, prinese papir in pero, kakor tudi ovitek in znamko.

Helena se vsede k mizi.

Hotela je takoj Rogersu pisati, potem dobi drugo jutro pismo in je lahko ob deseti uri pri nji. Da pride zanesljivo, je vedela.

Pisala je, dasi se ji je roka tresla od bolesti in razburjenosti:

„Gospod polkovnik!

Provzročila sem Vam zadnjič veliko gorja — morda ste nejevoljni name — vendar, ali sem mogla kaj druzega storiti? Nočem Vas še enkrat nadlegovati z mojo dušno bolestjo — — saj itak vse veste. Samo Vaše pomoči Vas prosim. Usmilite se mojega otroka, katerega so mi nocoj ugrabili! Moje vse! O, saj ste mi bili vendar tako dober — — nikar ne mislite, da sem nehvaležna, da nisem spoznala Vaše dobroto. Saj nimam živo dušo na svetu, ko Vas, in zatorej so zateka k Vam moje osirotelo srce, ki s prisrčno ljubeznijo pri Večnem za Vas moli. Na koga naj bi se pač obrnila v žalosti in nadlogi? Oklepam se Vas in Vam hočem vedno hvaležna biti! Dobila sem v hiši gospoda Goulda službo družabnice. Tam me lahko poiščete. Mojega deteta nisem mogla imeti pri sebi, morala sem ga dati tujim ljudem v oskrbo — s krvavečim srcem! In zdaj se je zgodil grozen zločin — gospod Rogers — otrok je nocoj zginil! Ko je udova Brok z Obrežne ceste, kamor sem dala svojo malo Lidijo v oskrbo, zapustila za trenotek hišo, so otroka vzeli, ugrabili — storil je to mož, ki je izgledal kakor kak ogljar. Druzega ne vem ničesar o njem in o svojem detetu. Pomagajte mi, za Boga — pomagajte mi do otroka! Neki človek ve, kje je moj otrok — on ga ima! Ime tega človeka Vam povem jutri. Pridite — prosrčno Vas prosim! Pridite in ne zapustite me! Kaj sem storila, ko sem Vas odbila — kaj sem storila — — takrat sem mislila, da sem vezana — danes ne več! Vse je raztrgano, kar me je vezalo na onega ničvredneža; prosta sem; zaničujem, sovražim ga, ravno tako, kakor častim Vas v svojem hvaležnem srcu. Zdaj veste vse, gospod Rogers, vse duša se mi trese radosti pričakovanja in upanja pri misli, da pridete jutri, da mi pomorete, da ste mi odpustili. Štejem ure — Vem gotovo, da pridete, da ne zapustite

Vaše hvaležne

Helene Sever.“

Z mrzlično hitrostjo jo napisala to vrstice.

Zdaj zloži pismo, ga vtakne v zavitek, na katerega napiše:

Gospod Rogers, policijski polkovnik tu.

Na pismo pritisne znamko.

Udova Brok je stala pri Heleni ter jo s solznimi očmi opazovala.

Ihte prime Heleno za roko.

„Samo odpustite mi“, prosi stara ženica tako milo, da izgine tudi zadnji sum o njeni sokrivdi iz Heleninega srca, „saj vendar nisem kriva strašne nesreče, ki Vas je zadela! Srce mi hoče počiti, če pomislim na otroka na ubogo deklico — ah, gospa Sever govorite vender z menoj in če tudi samo besedico, iz katero spoznam, da mi verujete!“

Helena ustane ter jo prime za roko.

„Verujem Vam“, reče milo. „ne Vi, drugi je storilec — Bog ga kaznuj!“

Vzame pismo z mize ter zapusti hišo, da se vrne na Klintonovo cesto in spotoma vrže važno pismo v kako poštno tružico.

Dvanajsto poglavje.
Blazna je!

Naslednje jutro je prišel preiskovalni sodnik Fulton v Gouldovo hišo, da izpraša Marijo po življenju njenega umrlega očeta.

Stari Bob je še vedno sedel v zaporu, akoravno ni sum, ki je letel nanj, dobil nobene podpore. Bob je bil od žalosti in vsled suma, ki je na njem ležal, tako potrt, da se je čutil popolnoma bolnega.

Akoravno je bila Marija po mirno prespani noči dosti boljša, je Artur vendar odklonil njeno izpraševanje, ter se izrazil preiskovalnemu sodniku, da lahko on da vsa pojasnila, kaj je bilo začasno tudi sprejeto.

Helena je bila pri Mariji ter je čakala z rastočo nestrpnostjo na prihod policijskega polkovnika, ki je po njeni sodbi moral že imeti njeno pismo.

Ker svoje razburjenosti in žalosti ni mogla zakriti, silila je Marija z vprašanji v njo, in končno ji je priznala, da je njen otrok izginil iz hiše rednice. Toda suma, ki ga je imela, ni omenila, marveč je sklenila, še predno pride Rogers, zahtevati otroka od Arturja.

Konečno je našla priliko, da zapusti Marijino sobo, v katero je ravno ustopila sobarica.

Trenotek je bil ugoden.

Zdaj se je moralo med njo in Arturjem odločiti!

Z brezsapno hitrostjo je šla v njegovo sobo.

Fulton je ravnokar odhajal.

Ko je Helena vstopila, se je obrnil Artur, ki je stal pri pisalni mizi.

Hitro je zaklenil papirje, ki jih je ravno v rokah imel. V njegovih očeh plapolal je grozeč plamen.

„Ali mi prihajaš povedat, kako si se odločila?“ vpraša s previdno zatajenim glasom.

„Izvršil si, kar si pretil, oplenil si mi moje zadnje, ugrabil mojega otroka!“ sikne Helena.

„Mari me nisi k temu prisilila?“ odgovori Artur, motreč z mrzlim, brezsrčnim pogledom njo, ki je stala pred njim. „Sama nisi hotela drugače. Zdaj vendar sprevidiš, da je vse v mojih rokah.“

„Usmili se!“ kliče Helena, „misli nazaj na one dneve, ko si mi prisegal ljubezen in zvestobo, na dneve, ko si me z besedami in obljubami preslepil, v katerih sem ti — zaslepljen, in zaupen otrok — sledila, ter zapustila očeta in mater, — Artur — še zdaj ne moreni verjeti, da si ti oni Artur, ki mi je vedno šepetal o svoji vroči ljubezni, ko si bil na posestvih mojega očeta, in opravljal velika melioracijska dela. Kaj si ti tisti lepi, ponosni, ljubeznipolni mož, ki se mi je dozdeval kot uzor plamenitega moža, iz mojih dekliških sanj — — “

„Govori tišje! In čemu ti spomini, ki nas še za stopinjo dalje ne pripeljejo“, prekine jo Artur, „s preteklostjo sva že davno končala.“

„Groznež! — v tvojem srci ni niti trohice človeškega sočutja, ti si brezsrčnež — in vendar se v tej uri oziram na te zadnjikrat! Da, zadnjikrat. Ako me ne uslišiš — pa naj bo, pa naj pride do skrajnosti mej nama. Daj mi moje dete!“ prosi Helena. Strah in skrb ji dušita glas ter jo vržeta Arturju pred noge. „Daj mi moje dete, moje vse, kar še imam, moj up in mojo tolažbo; saj nimam ničesar več na svetu, nimam ne očeta, ne matere, ne soproga — usmili se, za Boga, pusti mi otroka, — pusti mi zadnje!“

„Jaz imam isto pravico do njega, kakor ti, ker sem njegov oče!“ —

„To pravico si že zdavnaj zgubil! Zapustil si me! Moj otrok je moj, samo moj!“

„Toraj prisezi, da nikdar ne izpoveš, da si bila z menoj poročena!“

„Kaj!“ zakliče Helena, ter ustane urno. „Naj li bom brezčastna in moj otrok nezakonsko, brezpravno bitje.“

„To me ne briga, samo tega nočem, da sem bil kdaj tvoj mož.“

Samo pogled največjega zaničevanja je imela Helena za satanskega moža, ki jo je hotel proglasiti za brezčastno priležnico.

„To se nikdar ne zgodi!“ sikne Helena „nikdar!“

„Potem ostane otrok, kjer je, in ti ga več ne vidiš.“

Zdajci se spremeni Helena kar vsa.

Prešine jo silna odločnost in divje izbruhne sovraštvo, ki ga je njen mučitelj netil, v njenem srcu.

Iz proseče, potrte nesrečnice postala je hipoma junakinja.

„Potem moraš v ječo, prešestnik, kamor spadaš!“ kliče visokozravnana, kazaje z desnico na Arturja. „Sam si strup sovraštva v me usejal, zadnji sled ljubezni si s trdo roko zadušil. Toraj obračunajva! Vsak čas lahko pride policijski polkovnik Rogers — njemu te izročim! Odpelje naj te!“

Začuje se zaničljiv posmeh.

„Tvojega pretenja se ne bojim, norica!“ odgovori Artur. O pravem času sem se zavaroval! Motiš se, ako misliš, da mi moreš kaj škodovati!“

„Potem bi ne bilo kaznujočega Boga nad nami!“ reče Helena glasno. „Sam nisi drugače hotel. Pogini torej, ničvrednež, strgam ti krinko — “

V tem trenotku se prikaže Marija na vratih, katoro je bila na lahko odprla.

Videla je bledo, visokozravnano Heleno in čula njene besede, ki so jo navdale z začudenjem in strahom.

Ko zagleda Artur svojo ženo, hiti k nji. Pri tem pokaže na Heleno.

„Zelo obžalujem“, reče ji tiho, „vzeli smo blazno v hišo!“ Marija opazuje Heleno.

„To je dobro, da ste prišli, gospa Gould“, ogovori jo le-ta odločno. „ Vse morate vedeti, akoravno me to radi Vas boli. Ta-le mož tu se ne imenuje John Gould, temuč Artur Sever! Goljufal Vas je, sramotno goljufal, kakor je tudi mene goljufal in zapustil! Vi niste njegova zakonska soproga — — njegova žena sem jaz!“

Videč v največji razburjenosti govorečo Heleno, sklene Marija roke ter stopi bližje k Arturji.

„Kaj se Vam je zgodilo, uboga, nesrečna žena?“ obrne se k Heleni.

„Zdaj morate vse vedeti“, odgovori ta z obupno odločnostjo. „Ta mož tu je brezčasten goljuf, ki pojdo v ječo, da se pokori za svoje zločine! Smilite se mi — saj še vsega ne razumete poslušajte torej! To veste, da sem zapuščena žena — ta mož je tisti, ki me je zapustil, in me pahnil v nesrečo, da tukaj pod drugim imenom stori tudi Vas nesrečno!“

„Nesreča ji je zmedla razum“, reče Artur Mariji, „bojim se, da prične divjati, ker je blazna — zato pošljem v blaznico po ljudi!“

„Moj Bog“, zašepeče Marija, „to je strašno!“

„Blazno me imenuje? O, razumem, na ta način me misli ta brezčastnik uničiti, saj mu vse prav pride za njegove Klobne namene“, reče Helena, ki se je med tem strašno spremenila. „Ta mož je inžener Artur Sever! Ta mož je bil tisti, ki je mene, grofico Heleno Ostrovrhar iz rodne hiše zvabil, ki me je s svojimi prisegami zmotil, mene, neizkušeno, od tega zapeljivca zaslepljeno deklico! Ta mož je mene potem, ko sva se skrivaj poročila, zapustil v nesreči in žalosti — —“

„Usmili se — Jon — kaj se je z revico zgodilo?“ vpraša Marija.

„Zdaj, ko je blaznost do vrhunca prikipela, je ne moremo niti ure več pustiti v hiši“, je odgovoril Artur in stopil k odprtim vratom ter slugi nekaj naročil.

„Iskala sem ga“, je nadaljevala Helena — „z otrokom sem begala — v snegu in miazu — v očetovi hiši nisem dobila zavetišča — zavrgli so me — in mu potem sledila sem v Ameriko, stradaje in čuvaje nad svojim otrokom sem dospela v Novi Jork — v smrtnem strahu sem ga iskala. — Nekega dne ga zagledam v kočiji — z Vami — našla sem ga — našla — a kako? Kot moža druge žene, katero je ravno tako prevaril, kakor mene. Poiskala sem to hišo in — — — —

Marijo sta stresala groza in strah. Dasi je bila vsaka beseda resnična, je imela Marija vendar utis, da je Helenino pripovedovanje sad blaznosti.

„Poglejte ga, ničvredneža — kaj ni njegova krivda zapisana na njegovem čelu, na njegovem obrazu?“ je zaklicala Helena kazaje na Arturja. „Jaz ga zaničujem, tega hudodelca, ki je hladnega srca Vas in mene pahnil v prekletstvo. Da, še več, on je morilec Vašega očeta!“

Glasen vzklik se je izvil Mariji iz prsi. Iskala je zavetja na Arturjevih prsih.

„Zdravniki pridejo koj, ljuba Marija“, je Artur tolažil svojo ženo.

„Ne verujte mu, verujte meni“, je nadaljevala Helena.

„Obrnite se z gnusom od njega. Predstavlja me kot blazno, da, pravo čudo je, da nisem zblaznela vsled tega, kar sem trpela po njegovi krivdi — toda ta zadnji udarec, ki ga je name nameril, se mu ne posreči. Imam papirje, dokaze in listine, ki bodo dali mojim besedam veljavo pri Vas in pri sodnikih. “Z mrzlično naglico je pri zadnjih besedah začela Helena iskati v nedrijih po papirjih. V tem se je domislila, da jih je pustila v svoji sobi prej ko se je preoblekla — urno je planila iz sobe, da jih prenese.

„To je strašno!“ obrne se Marija k Arturju, „to je grozno! V srce se mi smili ta nesrečnica! Potem je gotovo tudi povest, ki jo je zjutraj pravila o oplenjenem otroku, nič druzega, ko izrodek tako hitro izbruhle blodnje.“

„Niti besedica ni resnična. Vendar svojega usmiljenja ne smemo več slušati, draga Marija. Ta blazna zna postati nevarna in provzročiti neskončno nesrečo, ako ostane prosta.“

„Da, prav imaš, Jon, bojim se je. In tebe je imenovala morilca mojega očeta!“

„Treba se je zavarovati pred njo, na vsak način mora v kak zavod, le to je zlo, ker je popolnoma brez premoženja.“

Zdajci potrka nekdo vrata.

Služabnik vstopi in naznani vodjo blaznice medicinskega svetnika dr. Jefersona.

Artur je šel nasproti malemu suhemu možu, ki je v vsem kretanju kazal neko nervozno nemirnost.

„To jo dobro, da ste prišli, gospod doktor“, nagovori ga Marija. „Zgodilo se je nekaj strašnega. Moja družabnica je nenadoma zblaznela. Mojega soproga dolži, da je njen mož, ki jo je zapustil in sploh govori tako neverjetne stvari. Mislim, da je zelo bolna.“

„Kje je?“ vpraša Jeferson.

„Zdaj išče baje svoje papirje in listine“, odgovori Artur.

„Ne morem je imeti niti ure več v hiši, ker se bojim najhujšega! Moja soproga, ki je še bolehna in slaba, ima pred to osebo opravičen strah.“

„Pripeljal sem se s kočijo, gospod Gould, imam tudi postrežnico seboj, ki bi v potrebi — rečem, samo v potrebi — šiloma odpeljala blazno seboj“, pripomni doktor Jeferson. „Kje je zdaj bolnica?“

„Imenuje se Helena Sever in hoče biti rojena grofica Ostrovrhar —“

„Seveda vse blodnje!“ dostavi Artur. „Trdi, da je zapuščena od svojega moža, in dokazuje, da je moj soprog njen mož. Tudi trdi, da se ne piše Jon Gould, nego Artur Sever —“

Jeferson pokima večkrat z glavo, od katere so mu dolgi kodri padali na Zavratnik.

„Pripoveduje, da ima otroka, katerega so ji ukradli“, nadaljuje Marija, „blodi o ječi, o umoru in o ropu —“

„In o preganjaju, kaj ne? To je znan slučaj! Se večkrat pripeti pri ženskah v teh letih“, reče Jeferson z glavo kimaje.

„Ali je tujka premožna? Mislim, če more troške plačati?“

„Troške plača moj soprog, gospod vodja!“, odloči Marija.

„Zdaj prihaja!“

Urni koraki so se čuli po hodniku.

Vrata se na strežaj odpro.

Pogled na Heleno, ki je zdaj ustopila, opravičil je misel, da je v resnici blazna.

„Ukradel mi je papirje danes zjutraj!“ zakliče in pokaže na Arturja. V svoji strašni razburjenosti niti opazila ni tujega starega gospoda, ki jo je motril s pogledi, ki jih imajo zdravniki umobolnih. „Imela sem papirje do danes zjutraj, nosila sem jih na svojem srci, samo danes sem jih pozabila v nedrije shranit.“

Tu osupne Helena.

Zagledala je tujca.

„Obrnite se s svojimi tožbami k temu gospodu“, ji reče Artur, kazaje na ravnatelja blaznice. „Nimamo časa se pečati z vašimi privatnimi zadevami.“ Artur ponudi Mariji roko.

„Stoj, zanikernež! “ izvije se iz ust obupane žene, ki je pogumno in obupno stopila Arturju na pot, tako da je Marija prestrašena odstopila. „Ne bojte se me, saj ste moja sonesrečnica. Zadela Vas je ista usoda, kakor meno, gospa Gould ali — saj Vam ni ime Gould, nego Sever, kakor meni, a v tem, ko sem jaz rojena grofica Ostrovrhar, ki je zbok tega brezvestnika postala grofica-beračica, tako ste Vi rojena Smit.“

Artur se je obrnil k Jefersonu. Ta je samo prikimal s svojo sivo glavo, ki jo je nosil nekako nagnjeno na prsa ter opiraje brado ob roko sledil vsaki Helenini kretnji.

„Ukradel mi je listine! Ukradel mi je otroka!“ zakliče Helena, „vendar ga to ne otme ječi!“

„Obrnite se do tega gospoda“, odgovori Marija, „povejte mu vse, on ukrene, kar je treba.“

Razburjena je odšla in potegnila Arturja za seboj.

„Kdo ste Vi, gospod? Ste-li sodna oseba?“ je vprašala Helena blazniškega zdravnika.

„Lahko mi vse zaupate, gospa“, je mirno odgovoril Jeferson. „Najbolje bi bilo, da me spremite.“

„Spremim naj Vas? Kam?“

„Da se o vseh teh stvareh lahko napravi zapisnik, gospa. To je potrebno in Vas tudi pomiri“, je pojasnjeval Jeferson.

„Tu Vam vse besede in vse obtožbe ničesar ne koristijo.“

„Gospa Grould misli torej, da sem blazna? Oj, kako kratkovidna! Obžalujem jo! Prebujenje bo strašno.“

Jeferson je vzel svoj visoki sivi klobuk ter stopil k vratom.

„Prosim, gospa,“ je rekel, ko je sluga odprl vrata.

„Jaz pričakujom še nekega gospoda“, je mrmrala Helena neodločeno. „Ne vem, kako da ga še ni.“

„Saj lahko pozneje ž njim govorite, gospa; za zdaj je pa nujno in potrebno, da greste z menoj.“

Zdaj se je Helena, ki je v resnici mislila, da ji bo pomagano in bo zaslišana, odzvala nujnemu povabilu starega gospoda, ki je napravil na njo dober utis, češ, saj je bilo vse resnično, saj ji bodo slednjič vendar verjeli.

„Vzemite kako ogrinjalo, gospa, in tudi kak klobuk“, je opomnil Jeferson.

Sobarica je že vse te stvari prinesla, ter pomagala z vidno boječimi kretnjami Heleni se obleči.

Jeferson je šel naprej. Naznanil je strežnici Viki, veliki, močni osebi, ki bi izgledala kakor moški, da ni imela ženske obleke, da naj izstopi iz voza, ker je bolje, da se pripelje bolnico z izvoščekom v zavod. Ko je Helena. prišla iz hiše, se je strežnica ravno odstranila in samo Jeferson je bil pri vozu.

Prijazno jo je povabil, da stopi v voz.

Helena se vsede.

Zdaj je Jeferson zaprl vrata in konji so zdirjali.

„Strašna tajnost je, gospod, kar Vam imam razodeti“, obrne se Helena spotoma proti malemu staremu gospodu, ki je pritrjeval z glavo; „takoj bodo zaprli tega goljufa, ki se tukaj imenuje Jon Gould, v resnici pa se zove Artur Sever, zaprli ga bodo radi dvoženstva! Jaz — jaz sem njegova žena, njegova poročena žena! Mene in mojega otroka je zapustil, in se je tukaj poročil z Marijo Smit.“

„To pride vse v zapisnik“, potolaži Jeferson nič zlega mislečo Heleno, „saj bomo koj na mestu.“

Kočija se je peljala mimo dolzega in visocega zidu, v katerem so bila velika vrata.

Ko se je voz bližal vratom, tlesknil je voznik glasno z bičem.

Na to se vrata odpro.

Voz je zapeljal na veliko, tiho dvorišče, ki je imelo na obeh straneh lepe vrtne nasade z velikimi senčnatimi drevesi. Tu so hodili in stali moški in ženske. Nekaj izmej njih se je približalo vozu. Brezizrazni obrazi, mrtve oči in blazni smeh okolu stoječih — vse to bi bilo gotovo obudilo Helenino pozornost, da je utegnila, se ozreti.

Ali Jeferson ji hitro pomaga iz voza ter jo pelje pri odprtih vratih tako urno v hišo, da ni zapazila ne sprehajajočih se umobolnih, niti omreženih oken velike hiše.

Zdaj se odpelje kočija, za katero so se vrata precej zaprla, proti hlevom in gospodarskim poslopjem, ki so stala v ozadju velikega dvorišča.

V svoji strašni razburjenosti Helena ni slišala rožljanja vrat. —

In zdaj so se za njo in za Jefersonom zaprla tudi velika hišna vrata blaznice.

Trinjasto poglavje.
Amerikanski dvoboj.

Policijski polkovnik Rogers je sedel drugo jutro v svoji pisarni in je ravnokar izpraševal starega Boba. Ta pa je s solznimi očmi zatrjeval svojo nedolžnost in bil tako slab, da se je smilil Rogersu in ga pustil zopet odpeljati.

Premišljuje zrl je Rogers predse, imajoč v roki list, na katerem so bile zapisane izpovedbe starega služabnika. „Bodalova nožnica“ — mrmral je, ter položil listino predse na veliko pisalno mizo — „Bodalova nožnica in ključ — to sta najvažnejši okolnosti v tej grozni žaloigri — bila sta samo dva ključa — enega je imel umorjeni — druzega ima njegova hči. — Naj ne bom izveličan, ako je stari Bob morilec! Ta stari mehkosrčni dečko niti zmožen ni, da bi vihtel bodalo proti prsim kakega človeka! Vedi ga Bog —, saj sem že veliko razbojnikov videl pred seboj, zvitih, surovih in vse druge vrste, imel sem jih tudi že tukaj, ki so tulili obžalovanja, ali pa hinavščino — ali ta Bob Garden ni morilec!“

„Bodalova nožnica“, nadaljuje po kratkem premoru. „Od kod je? Tukajšnje delo to ni; moral jo je imeti mož, k i je prišel z Nemškega. Kdo ima bodalo, ki spada v nožnico? Bojim se“ —

V tem trenotku prekine polkovnik svoje polglasno premišljevanje.

Trkalo je.

Policijski stražnik odpre vrata ter drži pismo v rokah.

Rogers se ozre.

„Pismo zame?“ vpraša.

„Ker naslov ni bil jasen, so pismo ves dopoldan semintja nosili“, odgovori policijski stražnik, odda pismo in zapusti pisarno.

Polkovnik pogleda površno naslov. Takoj ga prešine misel na Heleno, katere sliko je v srci nosil. Tresoča se pisava ga je živo spominjala one zapuščenke, ki je odbila njegovo roko zato, ker je mislila, da je še vezana na onega, ki jo je zapustil.

Urno, poln pričakovanja, odpre Rogers ovitek.

Zdaj vzame pismo iz ovitka in bere.

Izraz njegovega lepega, resnega obraza kazal je utis pisma, ki ga je ravnokar prejel.

Skoči kvišku.

„Štejem ure“, bral je glasno, „vem, da pridete, da ne zapustite Vaše hvaležne Helene Sever — — in zdaj čaka revica, čaka že od ranega jutra, name — in zdaj je že poldne — gotovo misli, da nočem priti — ne, ubogo zapuščeno žensko srce, ne, motiš se, ako dvomiš o meni in o moji pomoči! Pridem! Pridem takoj!“

Rogers ogrne službeno suknjo in vzame čepico.

„Otrok ji je ugrabljen“ — mrmral je v svojo rujavo brado, „in človek je, ki ve, kje da je otrok — kako se to ujema! Kaj se hoče ves svet podreti na revico? Hm, in družabnica je v Gouldovi hiši. Kako čaka — kako ji trepeče srce radi otroka. — Ah — kdo za vraga ji je vzel otroka, koga pa zanima ona in kakšne uzroke mora imeti, da ji otroka vzame, — njeno zadnje, kakor piše.“ —

Rogers zapusti sobo in gre skozi stražnico na cesto. Hitel je proti Gouldovi hiši.

„Imenovati mi hoče moža“, mrmral je potoma, „in piše mi, da je prosta, da sovraži in zaničuje ničvredneža, ki jo je zapustil — — o da, pomorem ti, uboga, tolikanj izkušena žena, podam ti svojo roko, otroka hočem iskati, ljubko malo deklico — tako mi je nakrat lahko in veselo pri srcu, kakor bi se bila odvalila gora z njega — prosta si, strgala si vez, ki te je vezala na brezčastneža — hvala bodi Bogu! Zdaj nastopijo gotovo tudi za te drugi časi, boljši srečnejši časi, in moja prva naloga bo, da ti vrnem tvoje dete in je položim na tvoje materine roke. In potem — potem ti še enkrat ponudim roko, tor srečno in mirno bodočnost, kajti ljubim te in srečen bom, če te dobim!“

Dospel jo k Gouldovi hiši. Bil je silno razburjen, ko je vstopil v hišo.

Zgoraj mu stopi služabnik nasproti, kateremu naroči, naj ga javi gospodu Gouldu.

Artur nehote prebledi strahu, ko je čul, da želi policijski polkovnik ž njim govoriti.

Vendar je hitro našel oblast nad seboj, ter ukazal, da naj polkovnik ustopi.

Z imenitno mrzlo neskrbnostjo obrne se proti Rogersu, ko stopi le-ta v sobo, in se uljudno, pa hladno in resno prikloni.

Njegove temne zbadajoče oči se srečajo z uradnikovimi, ki so bile odkritosrčno in brez sumnje na njega obrnene.

„Kaj želite od mene?“ vpraša Artur.

„V Vaši hiši se nahaja družabnica, gospod Gould“, odgovori Rogers, „Slovenka, neka gospa Sever.“ —

Oprezujoče oči Arturjeve spremene izraz.

„No — in?“ meni na kratko.

„Gospa Sever me je ravnokar poklicala na pomoč radi otroka, ki so ji ga odvedli.“

„Ah, ne verjemite vendar tej pustolovki“, reče Artur z zaničljivim glasom. „To je prenapeta ženska, ki nas je s svojimi zlaganimi privatnimi stvarmi na nečuven način nadlegovala.“

„Motite se, gospod Gould“, reče Rogers, ter se vzravna, „Vaša trda sodba ni pravična. Gospa Sever ni pustolovka, še manj je prenapeta, temveč je nesrečnica, katero je zanikerni brezčastnež pahnil v bedo, ona je“ —

„Kaj me to briga“, prekine ga Artur, zaničljivo in razdražen, „prizanesite mi z zadevami te ženske, ki je popolnoma blazna!“

„Gospod Gould — stojim tu kot zastopnik te gospe“, odvrne Rogers z jeze tresočim se glasom, „jaz sem zagovornik te gospe, to moram najprej povedati!“

Satanski posmeh šine okolu Arturjevih ust.

„Tako, tako!“ meni zbadljivo, „ali to na celi stvari nič ne izpremeni, moj dragi. Kar imate Vi s tisto „damo“, to mene prav nič ne briga?“

„Jaz nimam s to blago gospo nikakih namenov; štejem si v čast, da jo zastopam!“

„S tem si pridobite malo časti, moj dragi!“

„Prepovem Vam, me v tako zaničljivem glasu imenovati „moj dragi“!“ vikne Rogers in njegova srditost prikipi do vrhunca, „prepovem Vam tudi, da se časti te gospe dotikate, kakor tudi da o njej z zaničljivim glasom govorite, ker vsa ta razžaljenja zadenejo mene!“

„Za vse to se prav nič ne menim“, skuša Artur polkovnika na kratko odpraviti in stopi k pisalni mizi.

„S to izjavo me ne odpravite, gospod Gould“, odgovori Rogers odločno. „Zahtevam, da govorim z gospo Sever in zahtevam Vaše častne izjave v njeni navzočnosti, ker malodušno je razžaliti odsotno osebo, posebno pa še brezbrambeno ženo.“ —

„Najprvo — ta žena je davi mojo hišo zapustila. Iščite jo, če hočete! Potem — pozabili ste, pred kom stojite! Vi nastopate kakor nesramnež, katerega se pusti po služabniku odpeljati!“

„Stojte!“ zakliče Rogers, ko hoče Artur prijeti električni zvonec. „Zdaj si stojiva drugače nasproti, gospod Gould, tako da Vaš sluga ne more ničesar opraviti. Zahtevam zadoščenja od Vas, jaz, polkovnik Rogers!“

„Nimam prav nobenega uzroka se z Vami dalje pečati odvrne Artur ledeno in zaničljivo.

„Torej sem primoran, Vas prisiliti, da mi daste zadoščenje, gospod Gould!“

„Pretite mi?“

„Zahtevam zadoščenja! Noben mož, če ima le količkaj časti v sebi, ne zavrne take zahteve!“

„Nimam prav nobenega povoda, da bi Vam dajal zadoščenja in se z Vami dvobojeval!“

„Dovelj! Izbirajte med bičem in samokresom! Ako se branite dvoboja, Vas bom z bičem kaznoval za surovo in zaničljivo razžaljenje gospe Severjeve, — razžaljenj, ki se mene tičejo, ne računam, saj človek, kakor Vi, me ne more užaliti!“

„Samokrese?“ vpraša Artur z rameni majaje. „To bi bila Vaša gotova smrt. In meni ni nič do tega, da Vas ustrelim.“

„Mar se hočete delati velikodušnega, da se laglje izmuznete iz zanjke? Ne spustim Vas! Morate nesrečni ženi dati zadoščenje, na vsak način! Sprejmem vsako orožje, katero zahtevate! “

„To se pravi, Vi zahtevate ali mojo ali Vašo smrt?“ vpraša Artur hladnokrvno.

„Čast uboge zapuščenke hočem braniti, in če jo treba, Vas poživljam na krive sablje!“

Zopet se prikaže na Arturjevih ustnih hudoben posmeh, ki je njegov sicer za ženske tako zapeljivo lepi obraz tako nepovoljno pretvoril.

„To lahko priprosteje in lažje opraviva, gospod!“ reče Rogers. „Če nočete drugače — dobro! Na razpolaganje sem Vam! Ker smo pa slučajno na ameriških tleh, torej volimo amerikanski dvoboj!“

Rogersovo lice zatemni.

Bila je strašna ponudba, ki se mu je tu nenadno stavila, čast njegova pa je zahtevala, da jo sprejme.

Pri dvoboju, za katerega se je šlo, se srečka, kdo ostane živ in kdo gre v smrt. Dotični, ki je grozno igro zgubil, primoran je, se v dogovorjenem času sam umoriti.

„Zakaj se obotavljate?“ vpraša Artur.

„Pogoje!“ zahteval je Rogers z globokim glasom.

„Vzameva tu dva podolgasta konca papirja, enega daljšega in enega krajšega, ter jih deneva v knjigo. Kdor potegne krajši konec, ne sme danes leto več živeti. Vidite, da Vaši časti mnogo zaupam!“

„Ne več, ko jaz Vam!“ odgovori Rogers zaničljivo. „Pojdiva na delo!“

Artur vzame listka ter ju vtakne v odprto knjigo tako, da sta samo malo gledala iz knjige.

Hladnokrvno pristopi Rogers bližje.

„Tu leži knjiga. Pustim Vam prednost“, reče Artur in pokaže na debelo knjigo, ki je zraven njega na mizi ležala. „Potegnite!“

V tem trenotku je bilo življenje odvisno od roke.

Ali Rogers ni obupal.

„Za tebe!“ rekel si je sam, misleč na Heleno, koje slika je živo stala pred njegovo dušo. „Tebe, lepo, čisto bitje, tebe, nesrečnica, velja maščevati!“

Njegova roka prime konec listka — ni se tresla! Odločil se je z vso mirnostjo pogumnega moža, ki brez vse bojazni tudi smrti zre v oči.

Zdaj potegne listek iz knjige.

Artur potegne tudi in drži listek visoko s svojo desnico.

Odločilo se je.

Rogers je potegnil krajši listek.

Ne besede ni zinil, mirno, če tudi otemnelega obraza stal je tu, ko se je izrekla sodba.

„Zdaj je dve uri popoldne“, reče Artur, pogledavši na uro „če Vas danes leto po drugi uri popoldan dobim živega, Vas ustrelim kakor steklega psa!“

S temi besedami se obrne in zapusti sobo.

Trenotek obstoji Rogers pod utisom tega, kar se je zgodilo, ter gleda topo predse.

Zdaj je bilo najlepše upanje njegovega življenja, poročiti se s Heleno in vživati pravo srečo življenja, za vedno uničeno — in grozni dvoboj mu je še nalagal molčanje, strašno molčanje — —

Zdaj se obrne in beži proč, proč iz teh svetlih prostorov, ki se mu zde nepopisno strašni. Moral je Heleno poiskati, ki ga je še vedno čakala, moral ji pomagati.

„Duša se mi trese radosti pričakovanja in upanja pri mislih, da jutri pridite, da mi pomagate, da ste mi odpustili. Štejem ure — Jaz vem, da gotovo pridete, — pridete“ — — saj tako mu je Helena pisala.

Štirinajsto poglavje.
Blaznica doktorja Jefersona.

„Kje sem tukaj?“ vpraša Helena otrpneč, ko je stopila z malim starim gospodom, ki jo je v hišo pripeljal, v veliko sobo, v kateri so bila vsa okna omrežena.

Za njima je vstopila tudi strežnica, tista velika ženska z brezčutnimi topimi potezam, ki je bila vež mož ko žena.

Preplašena ogleduje Helena to ženo in omrežena okna.

„Usmilite se — kje pa sem tukaj — kdo ste Vi?“

„Tukaj ste v varnem kraji in v dobri postrežbi, gospa“, ji odgovori doktor Jeferson in sede za okroglo mizo, na kateri je ležala velika knjiga — register.

„Večni Bog“, zastoče Helena, in groznica stresa njeno telo, medtem ko sklene roke. „Kaka hiša je to? Odgovorite vendar! To je — blaznica!“

„Pomirite se, gospa“, obrne se razdraženi Jeferson odločno proti Heleni. „Ne razburjajte se! Sicer me moja zdravniška dolžnost prisili, da Vas po strežnici dam odpeljati v samotno celico.“

„Grozen sen —“ z obema rokama si mane Helena čelo in oči. „Vendar ne — nikak sen! Resnica je vse, resnica, grozna resnica! On Vas je pozval k sebi — povedal Vam je, da blodim ali jaz nisem blazna“, nadaljuje ter se zdravniku bliža. „Izprašajte me! Skusite me! Saj nisem blazna! Tisti satan v človeški podobi, ki se zdaj John Gould imenuje, in ki je bil v moji domovini Artur Sever, me hoče narediti za blazno, da me odstrani, da me tu živo pokoplje!, Vendar ne! Ne! Še se najdejo sodniki na zemlji, pošteni možje.“ — — Rogers ji pride na misel — strepeče — nepopisna žalost se polasti njenega srca — on ni prišel. Tudi on jo je zapustil — zgubila je njegovo ljubezen, ko ga je pahnila od sebe! Torej je tudi on dvomil nad njo, tudi on —

Helena je zapazila, da jo zdravnik vedno od strani opazuje. —

„Nisem blazna“, razloži bolj mirna, „če ste pošten mož, boste to kmalu spoznali. Jaz sem ogoljufana in zapuščena! Oni gospod Gould, ki me je Vam izročil, zdaj, ko sem ga razkrin kala — je moj soprog, je z menoj poročen in je tukaj drugi zakon sklenil. On je ničvreden hudodelnik, ki mi je otroka ugrabil! On je — —“

„Le pustite, gospa, le pustite!“ prekine Jeferson zraven njega stoječo, „to se bo že še vse izkazalo, za zdaj pa bo dobro, če se mirno udaste v neizogibno usodo in jaz Vam obljubim, da bom najbolj obzirno z Vami ravnal.“

„Kaj me nočete slušati? In me nočete izpustiti? Zahtevam sodnika, da mu predložim svojo pritožbo! Zahtevam preiskave! Ali naj res oni zločinec zmaga in se zmage raduje? Njegov satanski načrt mora biti zdaj jasen ko beli dan pred Vami! On hoče, da so moja pritožba ne sliši, on me hoče odstraniti s tem, da me izdaja za blazno —“

„Imate-li kake izkaznice, gospa?“ praša Jeferson.

„Jaz sem zapuščena žena onega Arturja Severja. Ime mi je Helena in sem bila, predno sem temu človeku podala roko, grofica Ostrovrhajeva. Moje listine mi je oni ničvrednež ukradel, ukradel, da sem brez vse moči, ukradel, kakor mi je otroka ugrabil!“ glasno zaihti Helena vsa obupana.

Brezčutni mož, ki je sedel pri okrogli mizi, bil je takih izbruhov blaznosti in histerije že davno vajen, zatorej se ni zanje prav nič zmenil. Zapisal je v svoj register podatke, in kar je bilo za njega najvažnejše, da je za bolnico plačnik bogati Gould.

Tudi strežnica Viki je bila popolnoma brezčutna.

Na mah pa so Helena zravna in si solze obriše.

„Zahtevam, da se me pred sodnika pelje,“ obrne se k Jefersonu, „zahtevam preiskave, saj je vendar nemogoče, da imate Vi pravico odločevati o moji usodi, samo radi tega, ker me je ta zločinec Vam izročil!“

„Udali se boste in to težke razžaljitve ustavili,“ odgovori Jeferson ter ustane. „Ne pozabite, kje da se nahajate, in da sem primoran, Vas s silo ukrotiti, ako se ne pomirite!“

„Kaj pa zahtevate?“ vpraša Helena. „Naj radovoljno pripustim, da se me tukaj kot blazno zapre? Izpustite me! V tem trenotku! Iskati moram svojega otroka! Izvojevati si moram svojo pravico!“

„Tudi če bi Vas izpustil, vendar bi zopet in zopet semkaj nazaj prišli.“

„Ne tirajte me do skrajnosti! Pred seboj imate obupano ženo!“

„Ukrotili smo še Vse huje bolnike. Besne in upijoče smo ukrotili in kmalu so sprevideli, da je bolje zanje, ako se zlepa udajo.“

„Klicala bom na pomoč!“ odvrne Helena in hiti k vratom.

Še predno ji je mogla strežnica zabraniti, je odprla vrata na stežaj.

Zdaj plane Helena po hodniku, da bi dosegla še odprta hišna vrata, skozi katera so se ravno vračali prebivalci blaznice z dvorišča in z vrta, kjer so se smeli sprehajati v prostih urah.

Helena je hitela mimo topo in strmeče jo gledajočih mož in žensk, ki so na njo naredili grozovit utis.

Smeh se oglasi. Pogled na bežečo ženo vzbudi v eni blaznih žensk nenadoma silno divjost, zasmeje se blazno, skoči za Heleno, jo doide, jo prime s svojo koščeno roko, ki se ovije kakor železen obroč okoli Helenine roke, in plane ž njo na dvorišče.

Vse to se je zgodilo v trenotku.

Navzoče strežnike in strežnice je ta prizor popolnoma iznenadil.

Blazni so se gnetli k vratom. Nastal je popoln upor. Vrišč in upitje se je slišalo v hiši in na dvorišči... Cele trope blaznih se je polastila želja po prostosti in prouzročila jo je takorekoč Helena.

Strežniki in strežnice so planili v gnečo, vendar so zamogli samo posamezne prijeti.

Zdaj si naredi strežnica Viki pot skozi upijočo in drenjajočo se gnečo.

Nje, kakor od kamna izklesani obraz imel je strahovit izraz.

Helena je bila dospela s svojo spremljevalko, ki se je je krčevito držala, na dvorišče.

En del blaznih jima je z divjim upitjem sledil.

Bledi, spotegneni obrazi umobolnih so bili strašni.

Helena poskuša zaman se znebiti svoje spremljevalke, ki je bila dokaj močnejša od nje. Divje, blodne besede so vrele čez bleda usta blazne ženske.

Zdaj ju dohiti strežnica Viki.

Z obema rokama plane po njima.

Prijem — in strgala je blazno od Helene, medtem ko je zadnjo, jo trdo zgrabila.

Ali zdaj izbruhne pri blazni šele vsa besnost. Z divjim krikom plane po strežnici, jo popade z obema rokama za vrat ter jo jame davit. Če bi ne bil v tem odločilnem trenutku priskočil strežaj, ki je odtrgal blazno od Viki, bilo bi se le-ti slabo godilo.

To jo je navdalo s strahovito jezo. Prepustivši blazno močnim rokam strežaja, obrne se proti oni, ki je ves nevarni prizor prouzročila.

Z enim samim prijemom svojih dolgih koščenih rok je Heleno tako prijela in ovila, da se niti ganiti ni mogla, ter jo uzdignila.

Kot otroka nesla je hitrih korakov vitko Heleno mimo dolge strani hiše, ter se obrnila proti manjši hišici.

Tukaj so bile samotne sobice zavoda, v katere so devali take bolnike, pri katerih se je že pojavilo zbesnenje, ali one, od katerih se je pričakovalo, da zbesne.

Še predno se je Helena zavedla, predno je megla premisliti in prevdariti, kaj se žnjo godi, sta že dospeli k hišici in Viki je duri odprla. odpre vrata male sobice, ter pahne Heleno v njo.

Vrata so se za Heleno zaloputnila.

Zdaj dospe tudi strežnik z blazno v hišico.

„Tu notri ž njo!“ reče Viki in odpre druga vrata, „tu naj se zdivja! Zadavila bi me bila, Korošec, da mi niste vi bili v pomoč!“

Blazna je divjala in grozno tulila.

„Le pustite, saj je dobro, Viki,“ odgovori strežnik Korošec, „saj ne ve, kaj dela. Tu si na praznih stenah lahko nohte spraska. Slaba godba je to,“ še pristavi ter zaklene duri.

„Kaka bolnica pa je ta, ki ste jo vi prinesli“? Ta je gotovo nova?“

„Šele danes smo jo sprejeli,“ odgovori strežnica.

„Kako se pa piše?“

„Tega še sama ne vem, govorila je tako zmedeno, da je bivša grofica in da ji je bil otrok ukraden, in da je bogati Gould njen mož, da se pa pravzaprav ne piše Gould. Tako govore vsi, ki trpe za veledomišljijo in mislijo, da se jih preganja.“

Oba zapustita malo hišico, ter gresta zopet v ospredje, kjer so med tem strežniki pomirili bolnike in jih spravili v sobe.

Šele ko je bila Helena sama v samotni celici, v kateri je bilo precej temno, ker ni bilo nobenega okna, nego le visoko gori na zidu neka luknja, je sprevidela, v kakem groznem položaju da je.

Živa duša ni verjela njenim trditvam in obtožbam, vsi so jo imeli za blazno! In ker ni imela nobenih dokazil in listin, tudi svojih trditev ni mogla potrditi in dokazati.

Artur je zmagal — ona je podlegla!

Zdaj šele se je ozrla po sobi, v katero so jo pahnili.

Tlak je bil poblazinen in z debelim platnom preoblečen.

V kotu je ležala gorka odeja, druzega ni bilo v celi sobi. Utrujena na smrt, ne vedoč, kaj bi storila, zgubljena, pade Helena na kolena. Sklenivši tresoči roki, povzdigne oči k nebu.

Tiha molitev je uhajala z njenih bledih ustnic. Prisrčno je Helena molila za svoje dete. — — —

Petnajsto poglavje.
Krčma pri črnem kitu.

Bila je že noč, ko je Rogers zapustil hišico udove Brok na Obrežni cesti, kjer je mislil, da izve kaj natančnega. Žal, da je bilo vse, kar se mu je povedalo, tako negotovo, da ni vedel ne o Heleni, niti o otroku najmanjega. Zdaj si je rekel, da išče Helepa sama svojo deklico in da jo morda najde, ako tudi on zasleduje otroka.

Ukradla sta otroka dva premogarja, vendar, kdo jamči, da si nista obrazov samo zato očrnila, da bi veljala za premogarja, dasi sploh nista bila v premogovem skladišču!

Kdo mu je mogel povedati, kje je bivala uboga mala deklica v tej uri in pri kom?

Rogers je šel do mesta, kjer se je daleč na okolu videla blesteča rudeča luč, v znamenje, da so tu parni brodovi, ki vozijo na drugo stran, kjer je bilo dokaj premogovih skladišč.

Šel je na ravnokar odhajajoči parobrod, ter so prepeljal na ono stran.

Ko je na oni strani stopil na breg, se je ozrl.

Zdaj se mu približa stražnik. Bilo je videti, kakor da ga je čakal.

„Ali ste kaj zvedeli, Maknel?“ ga povpraša Rogers s pritajenim glasom.

„Po več ur že tavam med skladišči, ali vse nič ne hasne in tudi nima prav nobenega uspeha, ker prvič ni mogočo najti dotičnega, ki ga iščemo, med temi stotinami delavcev, drugič pa — če zagledajo ti ljudje le od daleč kakega stražnika, postanejo nezaupni in ne povedo ničesar.“

„Kaka zelena luč pa je tam, Maknel?“

„Ravno sem Vas hotel na to hišo opozoriti, gospod Rogers; to je krčma pri črnem kitu,“ odgovori stražnik, „tja zahajajo ogljarji, premogarji in mornarji, tamkaj zapijejo polovico svojega zaslužka. Če bi se tam prežalo, bi se gotovo kaj zvedelo.“

„Pojdite z menoj.“

Maknel se malo obotavlja.

„V službeni obleki, gospod Rogers?“ vpraša. Policijski polkovnik je v svoji gorečnosti in nepotrpežljivosti popolnoma na to pozabil, na kar ga je zdaj spomnil stražnik.

„Saj nič ne zamudiva,“ dostavi Maknel, „čim pozneje, tem bolje in polneje bo. Če gospod polkovnik zapoveste, sem čez uro zopet tukaj in Vas počakam. “

„Dobro, čez uro torej.“

Zdaj se moža ločita, in vsak od njiju je hitel odtod, porabljajoč parobrod in električni voz, da prej ko prej dospe v stanovanje in zamenja službeno obleko z neznatno civilno obleko.

Točno čez uro je bil stražnik Maknel zopet na mestu, in hodil po obrežju sem in tja.

Ure po zvonikih so naznanjale deseto uro.

Iz krčme, v kateri so bila okna razsvetljena in nad katere vratmi je visela zelena svetilka, čulo se je hripavo petje, in stražnik opazi, da se vrata vedno odpirajo in zapirajo ter da dohajajo vedno še novi gostjo.

Zdaj se pojavi polkovnik Rogers.

Maknel ga koj spozna po glasni, trdi hoji. Gre mu nasproti.

„Obiščiva to gostilno,“ reče Rogers, „pojdite, Maknel!“

Uradnika gresta čez široko cesto naravnost proti steklenim vratom krčme.

Rogers jih odpre.

Gosti dim tobaka mu udari nasproti. Dim polni veliko sobo tako docela, da so vse mize in gostje zaviti v nekako meglo. Smrad, ki je tu vladal, je bil neznosen.

Vendar se Rogers ni dal preplašiti, nego je vstopil. Maknel mu je sledil za petami.

Pri tej mizi so peli, pri drugi kockali in vpili; tu je sedela gruča počrnjenih mož, ki so pili in se smijali, tam zopet so glasno tolkli s kartami ob mizo.

Debeli krčmar in njegova hčerka sta imela vse polno dela, da sta prinašala ljudem rum, piva in žganja; na eno mizo, pri kateri so sedeli mornarji, celo vina.

Rogers je s hitrim pogledom našel v ozadju malo mizico, ki je bila še prazna, in šel urno z Maknelom k nji.

Vsedeta se, a se ne odkrijeta, kakor je bila tukaj navada.

Krčmarjeva hči pride k njima, da jih praša, kaj da želita in jima prinese pivo, ki ga je Rogers naročil, da sta saj nekaj imela pred seboj na mizi.

Maknel se ozre.

Nihče se ni zmenil za nova gosta, marveč so povsodi dalje pili, peli in vpili.

Krčma „pri črnem kitu“ je bila pravi vrelec zlata, ker tukaj se je veliko zapilo in zajedlo.

Na več mizah so sedeli v gručah delavci. Pri eni mizi je nastal hipoma med možmi prepir, ki se je kmalu spremenil v glasen hrup, da je krčmar pristopil in velel mir.

Zdaj je bil Maknel opozorjen na drugo mizo, pri kateri je bilo tudi vse glasno in veselo. Eden delavcev je ustal, njegovi tovariši so ga pridrževali, ali iztrgal se je in odšel.

„Janez!“ vpije eden ogljarjev za njim „mi smo še žejni, če si že toliko plačal, potem ti ni še za nekaj kozarcev.“ Janez je odmajal z glavo ter zapustil krčmo, drugi možje pa so se za njim smijali.

„Ta ima še polne žepe denarja“, meni eden.

„Kje le dobi toliko denarja?“ vpraša drugi, „moji žepi so vedno vsi prazni.“

„Ta ima zdaj denarja kakor smeti!“ mrmra tretji.

Maknel, ki je pozorno poslušal ta pogovor, je vstal, ter se počasi bližal mizi, da bi zamogel bolje razumeti, kar se je govorilo.

„Gotovo je kako dedščino napravil, France?“ vpraša četrti tretjega.

„Saj si njegov prijatelj, France, ti gotovo kaj veš,“ pristavi še drugi.

„Janez že zdaj lahko plačuje,“ odgovori France, „ker zasluži veliko denarja!“

„Saj vendar nima večje dnine, kakor mi!“ se oglase drugi naokoli.

France zamahne zaničljivo z roko.

„Dnina!“ odgovori, „to je zdaj pri njem najmanja stvar!“

Sedaj so postali drugi še radovednejši. Stražnik je pristopil bliže k njim, medtem ko je Rogers vstal ter sledil z očmi Maknelu, ki je pazljivo poslušal.

„Za vraga, govori vendar, kje da dobi denar!“ čulo se je naokoli.

„Rejenčka je vzel,“ odgovori France, „in dobi denarja, kolikor hoče!“

„Rejenčka? Gotovo kaka tajnost?“

„Kdo ve, saj mi ne pove,“ nadaljuje France. „Gotovo je pa, da mora biti nekaj posebnega s tem otrokom!“

„Ti strela! Take sreče nimam jaz nikoli!“ meni eden izmed poslušalcev.

„Na, če bi hotel, bi tudi jaz zaslužil marsikak lepi dolar pri tej reči,“ godrnja France.

V tem trenotku začuti roko na rami.

France se začudeno obrne.

Njemu neznani Maknel stal je za njim, ter mu mignil, naj gre ž njim.

„Samo na besedo!“ mu reče.

Franco vstane in ogleduje tujca.

„Tam-le sedi neki gospod, ki bi kaj rad z vami govoril,“ mu zašepeče Maknel na uho, „gospod potrebuje ljudi, in dobro plača.“

France pogleda proti Rogersu.

„Nov kupčevalec s premogom?“ vpraša Maknela.

„Le z menoj pojdite, stari prijatelj,“ odgovori Maknel in gre s Francetom k mali mizici v ozadji, h kateri primakne še tretji stol. „Sedite!“

France si ogleda od vseh strani očividno spoštovanja vrednega tujega gospoda, ter ga pozdravi.

„Vi ste premogarski delavec?“ vpraša Rogers, ko sta se France in Maknel vsedla.

„Da, Vaša milost, jaz tehtam premog in se zovem France Samson.“

„Kdo pa je bil vaš prijatelj, ki je prej odšel?“ obrne se Maknel k Francetu.

„To je bil Janez, kako se piše, tega res ne vem, Vaša milost.“

„Ta ima rejenčka pri sebi!“ reče Maknel.

V Francetovih, od žganja popolnoma topili očeh se zdaj zasveti. Spoznal je, kaj da hočeta tuja gospoda.

Smeje se odkima z očrnelim obrazom.

„Sama bedarija je bilo,“ odgovori, „samo ponorčeval sem se z drugimi.“

Rogers je zapazil, da so hoče France previdno umakniti. „Iščem dva trdna delavca,“ mu reče, „vzel bi vas in vašega tovariša Janeza. Ali ga lahko pokličete?“

„He, krčmar, prinesite kozarec žganja, ali velik kozarec!“ pokliče Maknel.

„Kaj mora ravno Janez biti, Vaša milost?“ povpraša France. „Kaj ne more kdo drugi biti? Saj jih je tu še dosti.“

„Ali veste, kje Janez stanuje?“

„To pač vem, Vaša milost.“

„Torej me pa peljite k njemu!“

Krčmar prinese velik kozarec žganja, ter ga postavi na mizo.

Maknel porine Francetu kozarec.

„Na zdravje!“ mu reče in mu napije.

France se prijazno namuzne.

„Žganje je moje življenje,“ mrmra France, ter izpije z vidnim užitkom močno pijačo.

„Stari prijatelj, pomenimo se zdaj pametno,“ reče Maknel dobrovoljno in položi prijateljski svojo roko na Francetovo ramo. „Če hočete, zaslužite lahko lep kupček denarja pri tem gospodu.“

Rogers vzame bankovec za deset dolarjev iz žepa, ter ga položi pred se na mizo.

France poškili lakomno na bankovec.

„Ne zahtevam ničesar druzega, nego da mi poveste, kje da je Janez in kje da stanuje,“ reče Rogers.

„Že razumem, milostivi gospod, že razumem!“ odgovori France, ter pomižikuje z očmi, „to je vse radi rejenčka.“

„Vi ste pa res bistra glavica,“ se smeje Maknel, ter napije zopet Francetu, „na zdravje!“

France potegne pošteno; žganje mu je jako ugajalo.

„Rad bi z Janezom govoril in si tega rejenčka malo ogledal,“ razloži Rogers. Ali hočete teh deset dolarjev zaslužiti, France?“

„Siromak sem, milostivi gospod, za deset dolarjev storim vse, kar se od mene zahteva.“

„Dobro torej! Kje stanuje vaš tovariš Janez?“ vpraša Maknel.

France se namuzne.

„Tudi če bi hotel gospodoma to povedati, tega vendar ne morem, ker ne vem, kako bi to storil,“ odgovori France, „cest in ulic z imeni nimamo in hišnih številk tu zunaj tudi ni.“

„Tako, tako! Torej ne stoji Janezova hiša ob kaki cesti?“

„Ne, Vaša milost, ne!“

„Poznate jo pa vendar?“

„Kajpak da jo poznam, milostivi gospod.“

„Vi bi nas lahko tja peljali?“ Rogers je pri tem držal bankovec v roki.

„Janez ne sme vedeti in tudi ne zapaziti, da se gre za otroka,“ odvrne France.

„Njemu sploh ni treba vedeti, da ste nas vi k njemu peljali. “

„Zakaj se pa toliko obotavljate?“ vpraša Maknel.

„Ej, to ima svoj uzrok, milostivi gospod! Ta otrok, ki ga ima Janez pri sebi, je rejenček, je tuje dete.“

„No da, ali kaj pa je na tem?“

„Janez dobi veliko denarja za otroka!“

„Kaj to Vas briga?“

„In Vi mu ga hočete vzeti!“

„Zdi se mi, da malo norite““ zasmeje se Maknel, „Vaš prijatelj si otroka lahko obdrži. Samo pogledati ga hočeva, druzega nič.“

„Za denar tu pred Vami zahtevam samo, da nama pokažete, kje Janez stanuje, to je vse!“ dostavi Rogers.

„Da, to je vse!“ ponovi France, „to je vse! In če Janez zve, da sem ga jaz izdal, mi prav gotovo zlomi vse kosti, saj ga predobro poznam.“

Zopet je Maknel napijal važni priči. Vedel je iz izkušnje, da se od pijanega človeka veliko več izve, nego če se treznemu še tako prigovarja.

„Vi se torej bojite svojega prijatelja“, reče Rogers. „Ta bojazen je nepotrebna. Kako naj Janez izve, da ste naju Vi tja peljali, če mi vsi molčimo?“

„Na našo molčečnost se pa lahko zanesete!“ pripomni Maknel.

France je jel omahovati.

Skrivnostno je pomežikoval z očmi.

„Saj bi rad“, zagodrnja. „A kaj, če Vas je Janez prej videl, ko je odhajal?“ —

„To so neumnosti! Le tega ne mislite!“ odgovori Maknel že nepotrpežljiv. „Ali hočete teh deset dolarjev zaslužiti ali ne? Nimamo dalje časa!“

„Vzemite jih!“ obrne se Rogers k omahujočemu Francetu, „darujem Vam jih, in če ste nas k Janezu peljali in ga najdemo, dobite še deset dolarjev!“

Te besede so bile odločilne.

„Velja, milostivi gospod“, reče France in vzame bankovec, „naj že bo kakor hoče, popeljem Vas!“

„In koj zdaj?“

„Koj zdaj, milostivi gospod!“

„Toraj pojdimo!“

„Samo še eno, milostivi gospod!“ —

„Kaj pa še hočete?“ vpraša Maknel, ki je že vstal, medtem ko je Rogers plačal krčmarju račun.

„Janez ne sme ničesar izvedeti!“ reče France tiho.

„Saj sva Vam to vendar že obljubila!“

Zdaj vstane tudi France.

Kupčija, ki je imela Rogersa peljati do njegovega cilja, je bila dospela do sem, ko se odpro vrata na stežaj in vstopi neki premogarski delavec.

France pade ves prestrašen na stol.

Se nista vedela ne Rogers ne Maknel, kaj da to pomeni, ko jima klic: „Janez, Janez je prišel nazaj!“ hipoma pojasni ves položaj.

Janez kar ni mogel iti tako rano domu, pa se je rajši vrnil v krčmo.

Sprejeli so ga z nepopisnim krikom.

„Polne kozarce sem!“ donelo je z mize. „Janez je tu; ta vse plača!“

France je porabil splošno razburjenost, da je zopet vstal in se priplazil mizi svojih tovarišev.

„Hudič!“ sikne Maknel.

Rogers se zopet vsede.

„In bankovec?“ vpraša stražnik.

„Ta je za zdaj seveda izgubljen, zakaj, biti morava previdna“, odgovori Rogers. Sedite.

„Če je potreba, pa aretirajva Janeza.“ zašepeče Maknel.

„To bi se nama tu slabo izplačalo in če se prav na to nevarnost nič ne ozirava, bi nas to sredstvo gotovo ne pripeljalo do smotra. Le pustite me, Maknel, bom že sam opravil!“

„Da ima Janez otroka, katerega iščete, o tem ni dvoina!“

„Ima ga!“

„Kaj pa, če ta zlodej zdaj vse izda!“

„Tega ne stori.“

Stražnik se je tako vsedel, da je lahko natanko nadziral mizo, kjer so sedeli delavci in kjer je bilo še glasneje kot preje.

France se ni bil vsedel poleg Janeza.

Krčmar prinese polne kozarce.

Zdaj so trkali in glasno upili.

Delavci so Janezu nazdravljali.

France se ni več menil za Rogersa in Maknela, nego je začel znova piti.

„Iz vida ga ne smeva pustiti, gospod polkovnik“, zašepeče Maknel Rogersu, „če Janezu potem skrivaj slediva, prideva precej do zaželjenega konca! Le škoda za bankovec.“

„Pojdite venkaj, ali tako, da Vas nihče ne zapazi, Maknel, „in zunaj pazite na vse“, odgovori Rogers. „Videti Vas ne sme nihče.“ Kakor hitro zapusti Janez krčmo, pa pojdite varno in pazljivo za njim.

Maknel vstane.

Nihče ni pazil na njega, niti France, ki je zdaj pri drugi mizi prav pridno pomagal piti.

Maknel zapusti krčmo.

Vrišč pri mizi je trajal še nekoliko časa.

Potem se je začela krčma polagoma prazniti, ker je bilo že davno polnoč.

Nazadnje je imel tudi Janez dovelj; zvrnil je še nekaj kozarcev, potem pa vse plačal.

Zdaj je vstal.

Drugi so tudi večjidel vstajali.

Tudi France se je ločil od mize.

Janez se je nekoliko gugal, ko je šel proti vratom. Ko se je bil France pririnil do Janeza, je ž njim zapustil krčmo. Držal ga je pod pazduho.

Zdaj sta oba tavala čez cesto.

Rogers gre previdno za njima.

Od zunaj vidi stražnika, ki je tudi sledil delavcema.

Skrbeti je bilo, da se v temi no izgubita zasledovalcema izpred oči.

Rogers in Maknel jima sledita, vsak za-se.

Moža gresta pevaje svojo pot.

Samo še malo minut, in morali so priti do Janezove hiše.

Šestnajsto poglavje.
Marijina najdba.

V Gouldovi hiši jo bilo vse tiho, ko je nastopila noč.

Ker se je Marija čutila bolje, poslala je služabnike k počitku, medtem ko je sama še bedela v močno razsvetljeni sobi.

Kakor vsak večer, je bil Artur tudi danes odšel.

Mariji je bilo pri srcu, kakor da jo obhaja usodepolna slutnja pred novo nesrečo, akoravno ni vedela uzroka temu mučečemu občutku.

Ali je bil temu uzrok strašni prigodek s Heleno, ali razburljivi prizor med njo in Arturjem?

Marija končno vstane, da bi šla v spalno sobo.

Če hoče tja, iti mora skozi soprogovo sobo.

Ko je stopila v to sobo, priveje ji nekak čuden zrak naproti, nekak krvni duh, da jo kar zona oblije.

Za trenotek obstoji.

Še so gorele električne lučice v bogato in elegantno opravljeni sobi.

Od kod prihaja ta duh? Ali se je Mariji le dozdevalo? Zdelo se ji je, kakor da vlada neka dušeča tajnost med njo in Arturjem, kakor da je mej njima nevidljivo brezdno in vendar ni bilo zato nobenega očitnega uzroka.

Kaj je Marijino dušo tako mučilo?

„Ta grozni duh“, šepečejo njene ustnice, „od tamkaj veje sem — od tam!“

In pokaže na prostor, kjer je stala velika in elegantna pisalna miza njenega moža.

Da! Čim bolj se je bližala mizi, tem močnejši je bil duh, ki se je mešal z intenzivnim duhom mošusa, kateri ga pa ni mogel zadušiti in ne omamiti.

Zdaj je stala Marija pri pisalni mizi, ki je imela spodaj dvoje velikih vratec.

Predala so bila zaklenjena in tudi vratca.

Ključa ni bilo.

Marija posluša, če se od kod čuje kak šum.

Ah že prihaja njen mož domov?

Naj-li njega vpraša za ključ?

Ne — ni ga bilo — ni še prihajal.

V tem trenotku se domisli, da si je Artur pred nekaj časom, ko je svoj ključ založil, od nje izposodil ključ, ki je spadal k njeni omarici, ki je bil pa tudi prav k njegovi pisalni mizi.

Marija je ta ključ vedno shranjevala v predalcu njene nočne omarice.

Zdaj ga je hotela poiskati.

Šla je v spalno sobo, in odprla predal svoje nočne omarice. —

Tu ji pride v roke naj poprej hišni ključ njenega očeta. Čuden slučaj! Grozna misel —

Njen, na strašen način umorjeni oče, stoji ji pred razburjeno dušo — ključ jo je spominjal na Boba, na starega, nesrečnega služabnika, ki je še vedno trpel v preiskovalnem zaporu, ker je bil samo en hišni ključ, in ker tujec zaradi tega niti iz hiše ni mogel.

Saj sta bila vendar dva ključa, to ji je zdaj hipoma stopilo na strašni način pred oči, medtem ko prej na to okolnost niti mislila ni.

Ah zakaj jo je to tako prestrašilo?

Zakaj je bila Marija trenotek kakor omamljena? Bila sta dva hišna ključa, in druzega je ona imela, ona — tu v nočni mizici, in k njemu je zamogla samo ona — ali pa nje mož!

Zdaj jo nekaj kakor s silo goni, da bi se vrnila v Arturjevo sobo, kjer je še vedno po krvi dišalo —

Bleda, v brezsapnem pričakovanji, kakor da mora nekaj strašnega najti, ne da bi si mogla najmanje raztolmačiti kaj, — prime po pravem ključu.

Zdaj ga je imela v roki.

Hitrih korakov se vrne v Arturjevo sobo. —

Zdaj je stala pred pisalno mizo. —

Nenadoma ugasne zdaj električna luč.

Kakor vsako noč zaprl je služabnik luč, predno je šel spat. —

Nepredorna tema obdajala je Marijo.

To je na njo naredilo tako grozovit utis, da je kakor okamenela obstala.

Grozovit? Zakaj pa grozovit, ko so je to vendar vsak večer ob isti uri dogajalo?

Krvni duh!

In zdaj je bil še močnejši.

Marija se malo ohrabri.

V spalni sobi je gorela svetilka.

Z rokami tipaje okrog sebe šla je mimo pisalne mize in potem tja proti spalni sobi, katero je prej mehanično za seboj zaprla.

Roka ji najdo kljuko —

Hitro odpre —

In luč se izlije v sobo.

Marija je čutila, da se trese.

Zdaj se je oddahnila.

Šla je k nočni omarici, na kateri je stala goreča svetilka, ki ni bila v zvezi z električno žico, marveč nalita s petrolejem, in je imela še svetiti, kadar so že vse druge luči po celi hiši ugasnile.

Marija vzame svetilko v eno roko, dočim je držala v drugi ključ.

Grobna tihota vladala jo po celi hiši in njeni okolici, tako da so se čuli njeni koraki in šum njene obleke po prostiračih, ko se je vračala v Arturjevo sobo.

Marija postavi svetilko na pisalno mizo.

Zdaj so pripogne ter utakne ključ v ključavnico.

Hitro odklene vrata.

Ko jih je odprla, zagleda skupaj zmečkano perilo.

Marija vzame to perilo.

Kako pride ta zmečkana srajca sem?

Z največjim strahom jo razgrne.

Nekaj pade iz nje na prostirač.

Zdaj zagleda velike sledove krvi na fini batistovi srajci, katero je takoj z vso gotovostjo spoznala kot lastnino njenega moža.

Nepopisen strah se prikaže na njenem obrazu, medtem ko zadoni zadušen vsklik po sobi.

Prednja stran srajce bila je namočena s črno, posušeno krvjo.

To je bila draga kri njenega očeta!

Morilec, katerega je pri groznem činu oblila ta kri, bil je Jon Gould, njen soprog! Tisti, s katerim je bila poročena, je prelil kri njenega nesrečnega očeta!

Še ni bila v stanu, da bi to grozodejstvo pojmila. Bala se je, da zgubi zavest. To ni bilo mogoče — ne, tega ni misliti! In vendar — kaj ni držala perila v svojih tresočih se rokah? Kaj ni bila to srajca njenega moža? In — kaj je ni, da jo dobro skrije, zaprl tukaj — kjer je nihče ne išče in nobeden ne domneva, tu v svoji pisalni mizi.

In kaj pa je ležalo pred njo na prostiraču? Kaj je padlo iz krvave in zmečkane srajce, ko jo je razgrnila, na tla? Marija se pripogne. —

Bodalo!

To je bilo bodalo, s katero je grozni človek tresočega, nič hudega slutečega starega gospoda prebodel.

Videla je svojega očeta v tistih groznih trenotkih pred seboj — v duhu je čuia njegov vsklik — njegov prestrašeni obraz, njegove mrtve oči so ji stale pred dušo — videla ga je pasti na posteljo —

Grozno! — — — — —

Bodalo, čigar ost je bila pokrita z zarjavelo krvjo, ji pade iz rok, in groze zadrhteč stisne roke pred prebledeli obraz.

Stresla se je, kakor da je mrzlična.

Tako so pretekle minute — minute nepopisnih muk.

Bolest, ki je stresala Marijo, ni imela olajšujočih solza; bila je prevelika in pregrozna.

Zdajci dvigne glavo.

Prevzela jo je odločnost, ki jo daje le obup.

Pred njo na prostiraču je ležala srajca in je ležalo bodalo; oboje ji je bilo padlo iz rok.

Jon Gould je bil torej morilec.

V tein trenotku je nehala biti njegova žena.

Vsa ljubezen, ki jo je nekdaj gojila za njega, je hipoma vsahnila v njenem srcu. Mesto ljubezni sta zavzeli bojazen in groza — zdaj mora ravnati kot hči umorjenega, ravnati brez premisleka.

Nekaj trenutkov pazno posluša, če se kaj sliši.

Ali prihaja?

Obšel jo je nepopisen strah pred njim.

In v naročaj tacega moža je morala pasti! V svoji bolesti se je oklepala njegovih rok — onih rok, ki so vihtele bodalo proti prsim njenega očeta — — —

To so bile podobe, ki so spremenile Marijino srce v led.

Bojazen se je umaknila odločnosti.

Hotela je Arturja pričakati, hotela mu dokaze njegove krivde položiti pred oči, ter ga potem izročiti sodišču.

Zdaj se ni več tresla, ko je prisluškovala.

Ali se ne odpirajo hišna vrata? Kaj se ne čujejo koraki po stopnicah?

Se-li vrača njen mož iz igralnega kluba miljonarjev?

Ne prevaril jo je neki šum s ceste — Artur še ni prihajal.

Ali — vsak trenotek utegne priti.

Ali naj ga pričakuje?

Čemu?

Tukaj je imel govoriti samo še sodnik!

Marija se pripogne.

Z vso silo je prevladala grozo, ter pobrala krvavo srajco in bodalo.

Potem vzame polo papirja ter zavije oboje.

Odločila se je, in zdaj bi je ne bila mogla zadržati nobena moč sveta, da bi ne zvršila, kar je sklenila storiti.

Marija si poišče ogrinjalo in gost pajčolan, se dobro zavije in vzame zveženj.

„K Bernardu“, mrmrala je, „k preiskovalnemu sodniku!On naj prime storilca!“

Šla je proti vratom. —

če bi zdaj prišel Artur, če bi jo zalotil — —

Tudi to je ne sme zadržati! Čeprav je bila noč, hotela je vendar k Bernardu, in mu vse razodeti. Potem bi lahko tukaj počakal vracujočega se morilca, ter ga lahko vzel seboj.

Marija gre po temnih sobah ter po stopnicah doli. Spodaj odklene hišna vrata.

Brez vse bojazni se odpravi k Bernardu.

Vsaka vez med njo in Jonom Gouldom je bila raztrgana.

Sedemnajsto poglavje.
Srežnica v blaznici.

V mraku, proti večeru ustavil se je izvošček pred velikimi vratini blaznice ravnatelja Jeffersona.

Artur izstopi ter zapove izvoščeku, naj ga počaka. Potem pozvoni krepko.

Vratar, ki je imel tik zidu v mali hišici svoje stanovanje, odpre vrata.

Artur stopi poleg njega na dvorišče.

„Prihajam radi neke bolne in bi rad govoril s strežnico“, reče vratarju.

Ko je zvedel vratar, da se gre za nazadnje pripeljano bolno, pošlje tujega gospoda k strežnici Viki, oziroma ga pelje proti hiši, kjer odklene vrata.

„Gori, v oddelku za ženske bolnike, dobite strežnico“, reče postrežljivo, ko mu stisne Artur nekaj denarja v roko, „takoj odprem vrata na stopnice.“

Ko se je to zgodilo, gre Artur po širokih stopnicah navzgor, se obrne na desno in gre čez hodnik, ki pelje na oddelek ženskih bolnikov.

Tam mu pride naproti velika, močnokoščena strežnica.

Artur se vstavi, ter vpraša po gospej Severjevi.

„Ta spada v moj delokrog, milostivi gospod“, mu pojasni Viki, „vendar obžalujem, da Vas ne morem pustiti k nji, morali smo jo spraviti v samotno celico, ker je dobila hud napad.“

„Oh, ta nesrečnica! Na ta način je bilo torej zadnji čas, da smo jo spravili v blaznico“, odgovori Artur. „Vendar bi rad z Vami nekaj zaupno govoril, ali se to lahko zgodi?“

„O da, milostivi gospod! Prosim, stopite z menoj v to sobo, ki je zdaj prazna“, reče Viki, „prosim, s čim Vam morem postreči?“ Ko je bil Artur z Viki vstopil v malo, le z najpotrebnejšim opremljeno sobo, je počakal, da je strežnica zaprla vrata.

Zdaj pristopi k nji.

„Je-li bolnica ozdravljiva?“ jo vpraša.

Viki zmaje z rameni.

„Če ni ozdravljiva“, reče Artur hlastno in s tihim glasom, „potem čaka nesrečnico še neznosno dolgo trpljenje, ki prouzroči ogromne stroške, ne da bi mogla revica okrevati.“

„Pri bolnikih se ne more nikdar naprej povedati, koliko časa da bodo trpeli, milostivi gospod“, odgovori Viki. „Včasih se to hitro zvrši, včasih pa trpe leta in leta.“

„Zadnjega ne želim tej nesrečnici“, reče Artur z zamolklim glasom. „Ali se ne more ničesar storiti, da se ji trpljenje okrajša?“

Strežnica ga hitro pogleda.

„Na ta način se tukaj ne sme ničesar zgoditi, milostivi gospod“, mu pojasni. „Rabiti se smejo gamo pomirljiva sredstva.“

„Storite to! Dajte, porabite jih“, sili Artur zdaj veliko, prežeče pred njim stoječo žensko. „Pomislite vendar na ogromne stroške, ki tu nastanejo! In pomislite na bolečine in na nemogočnost, da bi bolna okrevala, če bi morala leta in leta tukaj preživeti —! Rad bi plačal koj za celo leto, če bi — —

Artur se nekaj obotavlja.

Zopet ga Viki prežeče pogleda.

„Rabilo bi se lahko samo morfij, milostivi gospod, s katerim jaz razpolagam“, odgovori strežnica.

Artur prime strežnico burno za roko.

„Uporabite to“, reče nestrpno, „obljubim Vam celoletno svoto!“

„Pa me tudi lahko v nevarnost spravi, milostivi gospod —“

„Kdo Vam kaj more? Jaz sem edini, ki po nji vpraša in jo hoče videti.“

„Ne poznam Vas, gospod. “

„To omenjate samo radi plačila. Svota se Vam izplača tisti dan, ko bo nesrečnica rešena svojega trpljenja.“

„In doktor Jeferson?“

„Njemu seveda nič mari, kar sva se midva zmenila; me-li razumete, strežnica?“

Viki gleda neodločno pred se.

Z rastočo nestrpnostjo se obrne Artur k nji.

„Saj sva edina, strežnica, saj se gre tu le za dobro in usmiljeno delo“, pristavi Artur. „Pomislite vendar, kakšna mukepolna leta še čakajo bolno —“

„Resnično, milostivi gospod, resnično, samotna celica in posilni jopič“, pripozna zdaj Viki. „Saj je še nas dostikrat groza, če moramo porabljati ta sredstva.“

„Dajte, rabite pomirjajoča sredstva, strežnica! Kjer ni nobene rešitve, je vendar smrt prava dobrota!“

„Bom videla, kaj se da storiti.“

„Zanašam se na Vas — in tudi molčim!“ obljubi Artur, ter si da pri v sobi stoječi mizi opraviti. „Pridem čez nekaj časa zopet. Če bi se pa prej kaj pripetilo, me pa obvestite, jaz sem Jon Gould.“

„Dobro, Vaša milost, zgodilo se bo!“

Artur pozdravi strežnico in gre iz sobe.

Viki pogleda na mizo.

Kar je domnevala, videla je uresničeno.

Bogati Gould je pustil nekaj za njo!

Na mizi je ležala njegova pletena denarnica, iz katere se je, grdi in lakomni osebi, smejalo zlato.

Veselje je šinilo čez njeno sicer kakor iz kamna izklesano, koščeno in grdo lice, ter ga docela izpremenilo.

Zlato! To je bilo edino, kar je ljubila!

Hlastno stopi k mizi.

Velika njena roka prime polni mošnjiček.

Zdaj ni bilo časa, da bi zlato preštela — hitro stisne torej mošnjo v žep svoje sive obleke, vsebino prešteje, kadar utegne.

V tem je čula korake po hodniku mimo sobnih vrat.

Viki se zravna in posluša.

„Korošec! “ zamrmra.

Spoznala je strežnika po hoji.

Le-ta, ki seveda ni ničesar sumil, kaj se je ravnokar tukaj zgodilo, je šel mirno mimo vrat.

Srečko Korošec, ki je bil vedno dobre volje in ki je vedno kako šaljivo povedal, je prišel na to stran, da povpraša strežnico Viki radi bolnice, katero je nesel v samotno celico.

Ko pa ni našel Viki, se je kar na kratko odločil, da sam pogleda po blazni.

Mirno je korakal čez stopnice navzdol, ter pri zadnjih vratih, katere je odklenil, šel na dvorišče.

Tu je bilo različnih gospodarskih poslopij, v katerih so se perice glasno pogovarjale, potem mala hišica, v kateri so bile samotne celice in dalje mrtvašnica, v visokem in močnem zidu pa velika zaklenjena vrata, ki so peljala na pokopališče za blaznico.

Srečko Korošec pride k mali hišici in odklene vrata.

Za trenotek posluša.

Vse je bilo tiho po celicah.

Zdaj krene proti nekim vratom ter jih odpre.

Blazna, katero je bil prinesel v to celico, je ležala zdaj kakor mrtva v kotu celice ter je imela ves skrčen život.

Poln usmiljenja gre dobrosrčni človek tja k blazni ter se k nji pripogne.

„Kako se počutite?“ jo vpraša. „Ali naj Vam strežnica prinese jesti ali piti?“

Umobolna ga pogleda s popolnoma steklenimi očmi. Zdaj sta onemoglost in slabost prevladali vse drugo v nji. Ne odgovori ničesar, saj je bilo skoro videti, da niti razumela ni njegovih besed.

„Še niste toliko bolje, da bi mogli kaj zaužiti“, meni Srečko Korošec. „Saj se potem že še sami oglasite; tukaj ste dobro spravljeni, in se ne morete nič poškodovati.“

Obrne se, gre k vratom, jih odpre ter stopi v vežo, potem zopet zaklone vrata.

Zdaj se domisli, da je še jedna blazna v tej hišici, ona nova, katero je Viki prinesla. Korošec stopi k drugim vratom ter pogleda skozi linico, ki se je nahajala v vratih, in ki je imela namen omogočiti, da so strežniki lahko opazovali bolnike.

Nakrat osupne Korošec.

Močan strah ga prevlada, in iz njegovih ust so izvije pridušen vsklik.

Na blazini sedi Holena v slabi svitlobi, ki je padala iz malega okenca, lice je bledo in upadlo, ali lepo. Bila je nadzemeljsko mila, kakor kak žalujoč angelj.

„Kaj je to?“ — zašepeče Korošec osupnjen, „to je grofica Helena Ostrovrhar, kakor je živela in živi! Ali kako more to biti —, saj je na očetovskem gradu na Slovenskem. — Ali ta podobnost! Sicer so že leta minila, kar sem jo vedno videl v gradu, ko sem še hodil starega grofa brit, — saj sem bil vsaki dan tam — — — —

Korošec gleda radovedno in z nepopisnim pričakovanjem v celico, česar pa Helena ne more opaziti.

„O ti večni Bog“, šepeče Korošec, „to mora ona biti! Kdo druga naj ji bo tako podobna! To so tiste mile, otožne oči, tisti lepi obraz.“ — —

„Grofica Helena!“ reče zdaj glasno.

Helena se zgane — zdaj vstane ter se začudeno ozira, ker si ni mogla raztolmačiti, od kod prihaja ta glas.

„Kdo mo kliče?“ vpraša, „kdo ve tukaj moje ime?“

Korošec niti svojim lastnim ušesom ni verjel.

„Gospod, moj Bog, — kaj ste res Vi, grofica Ostrovrhar?“ zakliče, ter hitro odklene celičina vrata.

Zdaj zagleda Helena vstopivšega moža.

„Gospod Korošec!“ zakliče veselo.

Zdaj je bil zadnji sum odstranjen! Ta, sem v ta zavod pripeljana bolnica je bila grofica! Ali kako vendar je prišla v Ameriko? Kako je prišla sem?

„Milostiva grofica!“ reče Korošec ter še vedno začudeno ogleduje Heleno, kakor kako prikazen iz druzega sveta.

„Poznam Vas!“ reče zdaj Helena, sam Bog Vas je poslal, da za mene pričate in me zastopate! Da, jaz sem grofica Ostrovrhar, gospod Korošec! Moj smrtni sovražnik mo tako preganja, da sem prišla v blaznico! Živo me hočejo pokopati! Ali zdaj mi zasije zopet upanje, Vi ste to, Vi ste brivec Korošec, ki me pozna, ki me bo pripoznal — — “

„Ali usmilite se vendar, milostiva grofica — za božjo voljo — kako ste pa vendar sem prišli!“

Helena se neizrečno bridko nasmehne.

„Nisem več grofica“, mu odgovori, „stariši so me zavrgli. — Jaz sem gospa Sever, zapuščena žena inženirja Severja. Zapuščena, oslabela in revna kakor beračica sem prišla do Novega Jorka, da bi poiskala svojega moža, ki me je izdal in zapustil!“

Korošec sklene roke.

Še zdaj si ni mogel raztolmačiti, ali je imel blazno pred seboj, ali je bila živa resnica, kar je slišal. Ali o tem, da je bila ona grofica Helena po vsi pravici in resnici, o tem ni bilo več dvoma! Kaj se je zgodilo? Kako se je zgodilo, da je razvajena, ljubeznjiva hčerka grofa Ostrovrliarja semkaj prišla? Semkaj in v tem siromašnem stanu?

„Gospod Korošec — usmilite se me — nikari me ne smatrajte za blazno“, se obrne Helena s tresočim so glasom proti obotavljajočemu se Korošcu. „Samo to mi povejte, če me poznate?“

„Da — Vi ste to! Saj to morete biti, — Vi ste grofica Helena Ostrovrhar — “

„Ali mislite, da sem jaz blazna?“ —

„Kako pa vendar semkaj pri dete?“ —

„Povem Vam vse — jaz sem nesrečna žrtev brezvestnega zločinca! Od svojega moža sem zapuščena“ —

„Od katerega moža pa?“

„Ali veste, da je moj oče, ko je dal zvršiti velika melioracijska dela na naših posestvih, za ta dela najel inženerja Severja?“

„Da, na to ime se še dobro spominjam, saj sem ga prej dostikrat slišal, ali videl tega inženerja Severja nisem nikoli, ker me je ravno takrat prijela popotna mrzlica, pa nisem več strpel doma. Hotel sem v Ameriki svojo srečo iskati in sem mislil, da bom tukaj kar desetkrat več zaslužil kakor doma! Nič ni bilo! Stradal in prezebal sem! Samo slabo delo sem dobival, dokler sem zdaj pred lotom dobil službo tukaj, kot strežnik v blaznici.“

„Ta Sever je pravcati zlodej!“ vsklikne zdaj Helena. „Ta Sever je hudobni duh mojega življenja! Poznate Vi milijonarja Goulda? Jona Goulda? To jo oni Sever. On je zakonolomec in morilec!“ —

Korošec se nemirno ozre.

„Nikari tako glasno.“

„Mislite, da bi me smatrali za besno, in da bi me vtaknili v posilni jopič? Ali prisezam Vam pri živem Bogu, da sem popolnoma zdrave in čiste pameti, in da je vsaka mojih obtožb polna in čista resnica! Nov zločin naj se nad menoj izvrši — ta zlodej me je izdal za blazno, ter me pustil semkaj pripeljati!“

„Če se to vse sliši, pa se prav lahko misli, da so to le izrodki blaznosti — tudi jaz — — “

„Uslišite me! Naj Vam vse povem! Rešite me! Saj me vendar poznate!“

„Malo potrpite, da vidim, če sva varna, milostiva grofica, samo zunanja vrata zaklenem, da naju nihče ne sliši in ne moti!“

Srečko Korošec, še ves omamljen od tega, kar je ravnokar doživel, gre v vežo nazaj ter previdno zaklene vrata samotne hišice.

Potem se vrne v celico.

„Vi ste se torej takrat poročili s tem inženerjem Severjem?“ vpraša Heleno, ko se je zopet vrnil v strašno pusto sobico.

„Lahko mi verjamete vsako besedico, gospod Korošec“, odgovori Helena. „Da so me semkaj prepeljali, je samo delo ničvredneža, ki se je tukaj še enkrat oženil in sicer s hčerjo in dedinjo milijonarja Smita. Tukaj se imenuje Jon Grould!“

„Ali za božjo voljo, povejte mi vendar, kako se je to zgodilo, da Vas je dal Vaš ponosni oče inženerju Severju za ženo?“

„Moj oče — — — saj me je zavrgel! Ušla sem z zapeljivemu skrivoma od doma. Artur Sever me je omamil popolnoma, mene, neizkušeno, njegovim prisegam ljubezni zaupajoče dekle, zapeljal me je s svojo lepoto, s prišepetavanjem, z gorostasnimi obljubami —.in jaz sem mu verjela — šla sem za njim in božala iz očetove hiše. Pustila sva se skrivaj poročiti — — “

„To je bila lopovščina!“ reče pošteni Srečko Korošec razsrjen. „Samo za Vaše premoženje je bilo temu človeku!“

„Da, prav imate! Vendar jaz tega takrat niti slutiti nisem mogla! Jaz sem šla — sledila sem mu — moja mati je umrla žalosti — moj oče — — — me je proklel — — — ter me pahnil od sebe — ko sem s svojim otrokom v ledenomrzli zimski noči iskala pri njem zavetja — pahnil v veter in sneg — — — —“

Helena se je stresla in z obema rokama pokrivala si obraz.

„Moj Bog, to je grozno!“ pritrdi Srečko Korošec ginjen. „ln ta človek, ki Vas je iz rodne hiše zvabil, Vas je potem zapustil?“

„Kmalu potem, ko sva se poročila in ko sva kratek čas skupaj živela. Nekega dne je odpotoval in ni več prišel — porodila sem otroka — moja nesreča in revščina je bila vedno večja — mraz in lakota sta stresala mene in mojega otroka — in jaz nisem našla nobenega človeka, ki bi se me usmilil, nobenega! Zdaj sem zadaje pobrala, kar sem imela in se odločila poiskati nezvestega, ki me jo zapustil, zakaj ljubila sem ga še — ljubila sem ga še vedno!“

„No, milostiva grofica, za to ljubezen je pa res škoda bilo! Saj to je bil pravi malopridnež!“ ječe Korošec v pravični razburjenosti.

„Zdaj — zdaj ga zaničujem in sovražim! Vendar, poslušajte dalje! Šla sem po njegovem sledu, bolnega otroka nesla seboj. Prišla sem v Novi Jork, siromašna, bolna in brez vseh sredstev. Ali pomagala sem si vedno in vedno naprej, saj sem morala skrbeti za otročička in se zanj briniti, ki je moje edino in vse na tem svetu. Morala sem bdeti pri njegovi posteljci, morala mu streči. Zdaj pošlje Bog plemenitega moža na mojo pot — policijskega polkovnika Rogersa! Hotel mi je pomagati, me podpirati — ali jaz sem odbila ponudeno mi roko in zdaj me je tudi on zapustil! Klicala sem za njim — ali njega ni bilo!“

„In zdaj ste našli izdajalca Severja?“

„Da — našla sem ga! Videla sem ga na strani mlade, krasne žene v bogati kočiji, in posrečilo se mi je zvedeti, da stanuje v hiši številka 5 v Klintonovi ulici. Biia je njegova hiša! Kakor sem Vam že povedala, je odložil ime Sever, zdaj se imenuje Jon Gould in so je zopet oženil. Zdaj sem šla za družabnico v njegovo hišo —“

„Ali Vas je spoznal?“ „Da, vedel je, da sem jaz družabnica in hotel mi je ugrabiti moje listine. In ugrabil jih je! Da me dobi v svoje roke, mi je najpoprej otroka ukradel! To je popoln satan! In ko sem v trenotku največjega obupa njegovi ženi vse povedala, ter ga hotela kakor zločinca izročiti sodniku — — označil je ta brezčastnik moja resnična očitanja za izbruh blaznosti!“

Korošec pokima pritrdujoč z glavo — — saj se je njemu tudi prej tako zdelo, da je smatral Helenine besede kot sad blodnje.

„In potem so me z zvijačo semkaj pripeljali —“

Zdaj je bil pogovor hipoma prekinjen.

Polglasne besede so se čule v celico.

Potem se je večkrat na zunanja vrata udarilo.

„To je Viki,“ zašepeče Korošec.

„Strežnica? Usmilite seme — rešite me! Te grozne osebe se bojim!“ prosi Helena milo.

„Pomagam Vam,“ odgovori Srečko Korošec. „Ali zdaj moram proč — moram odpreti — ne obupajte — rešim Vas! Osvobodim Vas! Jutri pridem zopet!“

Hitro zapusti celico in zaklene vrata.

Potem gre k hišnim vratom tor jih odklene.

Pred njim stoji Viki, držeč dva vrča v rokah.

„Kaj pa Vi tukaj delate?“ ga vsa začudena vpraša.

„Pogledal sem po bolnih, Viki“, odgovori Korošec in se trudi, da bi se pošalil. „Saj veste, da sem prijatelj ženskega spola in najbolje bi bilo, da menjava: vi bi šli na moj oddelek, jaz pa na Vaši.“

Viki se zasmeje ter gre v hišico, medtem ko jo Korošec zapusti, da se vrne v zavod.

Strežnica je prinesla vsaki bolnici vrč vode. Našla je eno blazno zelo oslabelo in bolehno, ali zato se ni dalje zmenila, samo vrča preišče, ker je za Heleno posebnega namenila, katerega je tudi hotela gotovo v celico nesti.

Osemnajsto poglavje.
Gospa z modrim pajčolanom.

Rogers je bil v pozni uri prišel k svojemu prijatelju, policijskemu maršalu Bernardu.

Zdaj sta oba sedela v prijazno razsvitljeni Bernardovi sobi, in Rogers je pripovedoval, da se mu ni posrečilo, zaslediti premogarskega delavca Janeza in najti otroka, da sta Janez in France v temoti kar zginila za malo hišico, in niti Rogers in ne stražnik jih nista mogla več zapaziti.

„Hm —“ meni Bernard premišljevaje, „zdaj vsaj veste, kje da je naprej iskati.“

„Kakor hitro se zdani, pojdem znova v tisto predmestje“, reče Rogers, „saj se razprostira noter do svetilnika zunaj.

Zdaj zadoni močno električni zvon.

Bernard vstane.

„Rabijo me“, reče in zapusti sobo.

Ali, ko je še stal med odprtimi vrati, je videl, da je že njegov sluga odklenil hišna vrata.

Marija stopi v hišo.

Zdaj pride proti Bernardu tako, da jo je lahko videl tudi Rogers. Nesla je na roki zveženj in bila tako strahovito bleda in razburjena, da je policijski maršal v prvem trenotku še spoznal ni.

Prijazno ji pokaže v sobo, ter gre za njo.

„Me li poznate, gospod maršal?“ ga vpraša Marija. „Kdo je ta gospod tukaj?“

„To je policijski polkovnik, milostiva.“

Jaz sem Marija Gould, hči tako grozno umorjenega ladjarja Smita —“

„Da, Vas poznam, milostiva!“

„Strahovita novica me je pripeljala k Vam, — vzemite ta zveženj — odprite ga!“

„Kaj se je zgodilo, milostiva?“

„Prosim, pustite nesrečnega starega Boba semkaj pripeljati. Nedolžen je. Jaz hočem temu ubogemu, poštenemu možu povrniti, kar se mu je po krivici zgodilo!“ dostavi Marija, medtem ko je Bernard položil zveženj na mizo in ga odpiral.

Na mah se zgane.

Vzame bodalo v roke.

Rogers stopi k njemu.

„To je morilno orodje!“ reče Rogers takoj.

„In s krvjo omadeževana srajca —“ dostavi Bernard.

Marija pristopi k uradnikoma.

„Aretirajte Jona Goulda, gospodje,“ reče z jeklenim glasom, „Jon Gould je morilec!“

Bernard jo plašno pogleda.

„Vaš soprog, milostiva?“ vpraša.

„V tej uri je jenjal biti moj soprog, gospod policijski maršal. Našla sem v njegovi pisalni mizi te dokaze njegove krivde in prišla sem k Vam, da Vam jih izročim.“

„Ta okrvavljena srajca — ali je lastnina Vašega soproga?“ obrne se Rogers proti Mariji.

„Da, gospod polkovnik!“ zagotovi Marija trdno in odločno.

„Jaz sem imela drugi ključ k hiši mojega očeta. Ta ključ je morilec Gould porabil. Zagonetka jo rešena! Stari služabnik je nedolžen! Prosim, peljite me k njemu! Jaz mu hočem sama v tej nočni uri dati še popolno zadoščenje, hočem ga osvoboditi, hočem ga s seboj vzeti.“

Rogers je še strmel nad temi dokazi krivdo onega, ki je v amerikanskem dvoboju, z njim bil zmagovalec.

Zdaj zdihne olajšano.

Kar je ravnokar pred njega stopilo, to mu je rešilo življenje, kajti hudodelniku ni bil dolžan obljube držati. In ta nenadni preobrat je bil njegovemu srcu tem ljubši, ker je zdaj lahko živel, da je nesrečni Heleni pomagal, ter jo rešil pogube, zdaj ji lahko zopet ponudi rešilno roko, poišče njo in njenega otroka, ne da bi imel gotovo smrt pred očmi.

„Ali ve Vaš soprog o tej najdbi, gospa Gould?“ vpraša Bernard.

„Ne imenujte tega hudodelca še nadalje mojega soproga! Sodišče mi pomore, da se ločim od njega, da lahko odložim to ime in da zopet sprejmem ime svojega očeta,“ odgovori Marija.

„Jon Gould ne ve ničesar o moji najdbi — ali pa je morda že zdaj se vrnil v stanovanje, in našel odprto predalce njegove pisalne mize —“

„Potem se pa mudi, da ne zbeži,“ reče Bernard. „Ti prepričevalni in uničevalni dokazi zadostujejo, da se ga lahko takoj aretira. On je torej kriv umora! In služabnik Garden trpi po nedolžnem v ječi.“

„Pustite me k njemu! Pustite ga zbuditi! Naj mu jaz povem, da se je izkazala njegova nedolžnost,“ zahtevala je Marija.

„Gospod polkovnik bo Vaši želji ustregel, medtem ko pojdem jaz takoj v Vaše stanovanje, da domov vrni vsega Jona Goulda sprejmem in takoj aretiram.“

„Storite to, gospod preiskovalni sodnik! Storite svojo dolžnost. Smrt mojega očeta bo zdaj maščevana.“

Gospoda se urno napravita za pot.

Marija izroči Bernardu hišni ključ. Potem zapusti z uradnikoma stanovanje Bernardovo. Med tem, ko se je ta odpravil na pot v Klintonovo ulice, da z njemu prirojeno hladnokrvno odločnostjo aretira Arturja, peljala sta se Rogers in Marija z izvoščekom, ki sta ga najela na vogalu ceste, proti veliki jetnišnici, v kateri je ležal Bob v temni celici, na trdem slamnjaku, obupan in brez spanja.

Policijskemu polkovniku odpro.

Takoj pusti zbuditi ravnatelja jetnišnice.

Marija je na Rogersevi strani nestrpljivo čakala trenotja, v katerem ji bo dovoljeno, siromašnemu služabniku naznaniti njegovo prostost in nedolžnost.

Zdaj je prišel ravnatelj.

Rogers pojasni in obvesti uradnika o vsem, kar se je ravnokar zgodilo. Tudi ta mož se je začudil.

Pokličejo strežnika z gorečo svetilko in mu ukažejo, da naj takoj odklene vrata celice, kjer je bil Garden v preiskovalnem zaporu.

Pripravljal se je pretresljiv prizor — rešitev nedolžnega, na katerem je ležal najtežji sum, ki sploh zamore človeka zadeti.

Strežnik je šel s svetilko naprej.

Marija in ž njo Rogers ter ravnatelj so mu sledili po dolgem neprijaznem hodniku.

Na drugem koncu je bila celica za morilce, katero jc imel zdaj Artur zasesti.

Odklenejo vrata.

Ko jo Bob začul šum, vstal jo s svojega trdega ležišča.

Zdaj je padla luč svetilke na žalostno celico in na starega Boba.

Z bolestnim vsklikom hiti Marija z razprostrtimi rokami v celico proti Bobu.

„Moj ubogi, zvesti Bob!“ zastoče Marija, in solze ji zamorijo glas. —

Starcu se je zdelo, da je hčerka njegovega mrtvega gospoda v tem trenotku nekako bitje iz nebes.

„Gospica Marija!“ vsklikne, sklenivši roki in imenujoč hčerko svojega gospoda tako, kakor vedno prej, ko jo bila deklica. „Gospica Marija!“ — — — —

„Vi ste nedolžni, moj ubogi, zvesti Bob!“ nadaljuje Marija, ter prime tresoče se starčeve roke. „Prišla sem, da Vam naznanim Vašo prostost in rešitev! Vaša nedolžnost je očitna in dokazana! Vzamem Vas nazaj, da Vas odškodim za vse, kar ste morali pretrpeti! Moj ubogi Bob!“ —

Rogers ni mogel zadrževati solz. — —

Zdaj omahne ujetnik, katerega sta veselje in ginjenost popolnoma premagali, nazaj na slamnjak.

„Onesvestil se je,“ reče hitro ravnatelj ter stopi k slamnjaku.

„Strežnik, pojdite po kozarec vina, ter ga hitro prinesite, da ga po malem damo izmučenemu človeku, kakor hitro se zave.“

Med tem, ko se je to godilo v jetnišnici, se je spravil Bernard na pot v Klintonove ulice. Ravno ko je hotel okolo vogla neke ceste, v kateri je bila spodaj še razsvitljena restavracija, zapazi pred seboj elegantnega gospoda, zdelo se mu je, da je to Jon Gould. Prepričal se je naprej, če ima samokres v žepu, potem je pa sledil gospodu okolu vogla.

Ali v trenotku, ko je zavil okolu vogla, izginil je Jon Gould.

Samo v hišo na voglu je mogel vstopiti, ker so tu bila vrata še odprta.

Hitro odločen šel je tudi Bernard v hišo, poklical nekega strežnika in mu zapovedal v imenu postave, naj zaklene vrata, in naj nobenega človeka ne izpusti.

Potem gre Bernard v restavracijo, v kateri je bilo še tu in tam nekaj gostov.

Z njemu lastnim hitrim pogledom se je prepričal, da Jona Goulda ni bilo v teh sobah.

Prihiteli gostilničar mu je zatrdil, da ni noben nov prišel.

Potem je ta gospod, ki ga je Bernard videl, gotovo šel v kako stanovanje v hiši.

Ker so bila hišna vrata zaklenjena, ni mogel sumni človek oditi. Bernad zapusti restavracijo, ter gre po stopnicah.

Zgoraj zagleda pred seboj vrata.

Bernard pritisne na gumb, ki se jo nahajal zraven zvonca.

Zdaj se odpro vrata. Po sobi napeljani mehanizem je torej funkcijoniral.

Bernard je vstopil v malo, slabo razsvetljeno predsobo.

V nji ni bilo človeka.

Brez premisleka je šel Bernard k drugim vratom in potrkal.

„Notri,“ je slišal zaklicati. Bil je ženski glas, ki se je čul.

Bernard odpre vrata.

V sobi, v kateri je gorela svetilka, je stala dama, ki je imela elegantno ogrinjalo in popolnoma modni klobuček, čigar modri svileni pajčolan ji je padal čez obraz.

Dama se ozre.

Bernard pozdravi hladno, medtem ko se ozira po sobi.

„Ali je tukaj oni gospod, ki je ravnokar v hišo stopil?“ vpraša Bernard damo. „Gospod Jon Gould? Jaz ga iščem v neki nujni zadevi.“

„Gospod Jon Gould?“ ponovi dama s pritajenim glasom, „ne, gospod!“

„Tukaj v hiši je!“ reče Bernard trdo in odločno.

„To je mogoče, gospod, ali v tem stanovanju ga ni, jaz sem se ravnokar vrnila v svoje stanovanje, ki je bilo zaklenjeno,“ odgovori gospa z modrim pajčolanom, „vendar, če mislite, da se je tukaj kje skril, mi bo samo ljubo, če preiščete stanovanje.“

„Poslužil se bom Vašega dovoljenja, milostna,“ reče Bernard, ki tej nekam sumljivi ženski ni zaupal, „ali dovolite, da užge ono luč?“

Posestnica stanovanja prikima ponosno z glavo.

Bernard stopi k mizi, na kateri je bila sveča, užge luč, ter jo vzame v levo roko, medtem ko potegne z desnico nabasani samokres iz žepa.

Te žugajoče priprave niso bile gospej nič kaj po volji.

Umaknila se je v ozadje sobe, na kar Bernard ni pazil in se tudi ni oziral.

Ko je preiskal vso sobo in se prepričal, da Jona Goulda ni tu, šel je proti vratom sosedne sobe.

„Saj dovolite, milostna?“ vpraša, proti sobi kazaje. „Mislim, da Vam more le všeč biti, če imate gotovost, da ni nihče pri Vas skrit.“

„Preiščite vse sobe, gospod,“ odgovori lastnica stanovanja, ter sede, da počaka vse drugo.

Bernard gre k vratom ter jih odpre.

Moral je luč pazno držati, da je prepih ni ugasnil.

Stanovanje je bilo veliko in prav čedno opravljeno. Tukaj je bilo več sob zaporedoma.

Svetivši s svečo naokrog, je šol Bernard po sobi, ter se prepričal, da iskanega ni bilo tukaj.

Tudi v drugih sobah ga ni bilo.

Našel je torej zavetje in skrivališče v drugem stanovanju.

Ko se je Bernard prepričal, da Jona Goulda ni v teh sobah, vrnil se jo k dami z modrim pajčolanom, zahvalil se za dano dovoljenje ter zapustil stanovanje.

Šel je dalje navzgor, priklical stanovalce drugih stanovanj, ter jih izpraševal po onem, katerega je iskal in preganjal.

Ali tudi drugod ga ni bilo najti.

Nenadoma je zdaj zvedel nekaj novega.

Ko se je vrnil v pritličje, zvedel je namreč od strežnika, da ima hiša še drug izhod, na drugo cesto, okolnost, na katero ni bil prej opozorjen in se je ni domislil.

To je bil siten slučaj!

Bernard pa si je mislil, da ni še ničesar zamudil, če gre zdaj takoj v hišo v Klintonovih ulicah in počaka tam Jona Goulda.

Zato se je zdaj tudi takoj odpravil na pot proti Gouldovi hiši.

Devetnajsto poglavje.
Beg iz blaznice.

Noč se je razgrnila po obsežnem zavodu doktorja Jefersona.

Samo nekaj omreženih oken nesrečnih prebivalcev je bilo čez noč slabo razsvitljenih in pa okna dvoran in hodnikov, ki so bili vedno razsvitljeni.

Na velikem dvorišču je vladala grobna tišina. Tudi v ozadju pri gospodarskih poslopjih se ni nič več ganilo.

Zdaj smukne temna postava čez ozadje dvorišča. Tiho, le malo škrpajoče stopinje prihajale so od zadnjih vrat zavoda. Zdaj jo dospela temna prikazen do male samotne hišice.

Tukaj postoji za trenotek.

Nebo je bilo prepreženo s temnimi oblaki, tako da ni bilo videti ni meseca.

Le neznaten šum je izdal, da se vrata hišice odpirajo. Zdaj je temna prikazen izginila za vratmi.

„Gospa Sever“, čulo se je tiho pri vratih celice. „Jaz sem, Srečko Korošec!“

Slama, s katero so bila tla celice na debelo pregrnena, je malo zašumela.

„Ali ste prišli, da me rešite, gospod Korošec?“ vpraša Helenin glas.

Strežnik naredi luč. Imel je pri sebi malo svetilnico, ki jo je zdaj prižgal, in potem posvetil proti vratom, katera je odklenil.

Pred njim je stala Helena.

„Hvala Bogu, da ste prišli, — tukaj bi sicer umrla,“ reče Helena, „mučeča žeja mi hoče kar jezik posušiti“ —

„Kaj Vam ni strežnica Viki vode prinesla, gospa Sever?“ Helena se strese. —

„Poskusila sem jo piti, ali nekaj mora biti v njej, kar se mi studi“ — —

„Nekaj v nji biti?“ reče Srečko Korošec ter posveti po celici. „Kaj pa more to biti?“

Pripogne se ter prime mali, še skoro polni vrč. Nese ga k ustim in pije.

Ali hitro ga zopet odstavi.

„Fej!“ reče, „da, prav imate. Po čem neki ima voda ukus? Gotovo se je vodi nekaj primešalo.“

„Notranji glas mi pravi, da se gre za mojo smrt!“ Srečko Korošec drži še vedno vrč v rokah.

„Ali je morda zato strežnica Viki zvečer od mene zahtevala ključ te hišico?“ mrmral je zdaj. „Morda ni hotela, da bi bil tudi jaz prišel v hišico“? Čudno se mi je že zdelo, ko je rekla, da je svoj ključ izgubila, in zato mojega zahtevala. Dal sem ga ji, našel sem pa njenega shranjenega v mizi na hodniku.“ —

„Gospod Korošec, usmilite se me, — pustite me ven! Moj otrok! Moja Lidija! Neki ogljar jo je ukradel. Moram jo iskati, moram tja v predmestje.“

„Saj sem zato sem prišel, da Vam pomagam zbežati, milostiva gospa!“

„O, Bog Vam to povrni!“

„Pojdite torej z menoj! Hitro! Ta noč je pripravna, ker ni nič žensk v perilni hišici, kakor sicer.“

„Ali me lahko izpustite iz hiše?“

„Preskrbel sem si ključ do zadnjih vrat.“

Helena vzdahne. Zavije se v ogrinjalo in potegne čez glavo pajčolan, kateri ji je segal na vrat.

Zdaj upihne Korošec svetilnico in prime Helenino roko.

„Voditi Vas moram, zunaj je zelo temno,“ ji reče.

„Kako pozno je že?“

„Dve je proč.“

„Kaj ne boste celice zaklenili?“

„Ne, pustim ključ tukaj, kakor da ga je Viki tukaj pozabila. Saj mi je sama rekla, ko je moje ključe od mene zahtevala, da je svoje izgubila.“

Helena jo bila z vsem zadovoljna.

Ko je stopila iz hišice s Srečkom Korošcem, čigar dobrodušnost ji je k begu pomagala, meni Korošec tiho:

„Kdo bi si bil kdaj sanjal, da bom jaz še enkrat grofico Ostrovrharjevo za roko peljal! Brivec! Da, da, tukaj se vidi, čemu je časih dobro, če se ima brivca!“

„Vi se lahko smejete, gospod Korošec!“

„Dobre volje se ne sme nikdar zgubiti, gospa Sever.“

Zdaj odpelje Heleno počasi od hišice.

Hipoma obstoji.

Helena se prestraši in se oklene njegove roke.

„Kdo je to?“ šepeče.

„Paznik hodi naokrog.“

„Če naju najde — in vidi —“

„Ne sme!“

Korošec pelje Heleno hitro nazaj v hišico in zapre vrata za seboj, med tem ko so doneli počasni koraki od sprednje strani prve hiše.

Zdaj se je lahko čulo jednakomerne korake paznika proti ozadju dvorišča.

Nepremično je stala Helena poleg svojega rešilca.

V tem trenotku se je moralo odločiti, če preišče paznik tudi samotne celice.

Korošec se na lahko zasmeje.

„Stari bedak je len“, zašepeta. „Ta si ne napravlja nepotrebnega dela. Mimo je šel.“

Helena si je šele zdaj upala sopsti.

Počasni koraki stražnika so se oddaljevali.

„Zdaj postavi še kontrolno uro tam ob hiši in potem ga zmanjka,“ reče Korošec ter se tiho smeje. „Jaz ga poznam, lenega starca. V četrt ure spi in smrči v svoji sobici kakor polh.“

„Ali morava mimo njega?“

„Ah, kaj še, radi njega ni treba, da bi si delala skrbi, gospa Sever, ta nama ne pride več čez pot. In jutri zjutraj naj bi ga videli, kako bo tolkel ob svojo debelo bučo in se spraševal, če ste čez zid zleteli, hahaha!“

„Vi pa res lahko človeku pogum naredite. Vi ste res dobra in poštena duša, gospod Korošec!“

„E, le škoda, da dobre in poštene duše na tem svetu nimajo prave sreče — no, zdaj pa ven iz tega starega, grdega brloga —

Previdno je odprl vrata.

O pazniku ni bilo več ne duha ne sluha.

Korošec je zopet prijel Heleno za roko.

Peljal jo je proti velikim vratom, ki so bila v zidovju.

Iz žepa je potihoma vzel ključ.

„To si bodo jutri belili glave, kako ste prišli čez zid, zakaj da sem Vas tod ven pustil, tega ne bo nihče slutil in tudi nihče izvedel,“ je šepetal Heleni na uho in odprl vrata.

„Tu zunaj je zapuščena a široka cesta; na desni je pokopališče, pa tja ne smete gospa, ampak na levo. In zdaj Vam želim obilo sreče! Samo vjeti se ne pustite več.“

„Hvala Vam, presrčna hvala, gospod Korošec; pomagali ste nesrečnici —“

„Lahko noč! Torej na levo,“ je še zašepetal Korošec.

Helena je bila stopila ven na zapuščeno, nezazidano, prašno cesto.

Korošec je tiho in previdno zaklenil vrata.

Hladen jutranji veter je pihal v obraz Heleni, ki je v temi za trenotek obstala.

Moralo jo biti skoro tri ura; v kratkem se je moralo začeti daniti.

Helena je najprej mislila na svojega otroka! Rekla si je, da ga mora najprej poiskati. Čim se zdani, je hotela ven v predmestje.

Začela je begati sem in tja, ne vede kam in kaj.

Po dolgem iskanju je prišla do vode, kjer se je morala prepeljati z brodom, da je prišla tja v predmestje.

V brodnikovi hišici je našla zavetišče in čakala tukaj, se je zdanilo.

Brodniki so radovedno ogledovali bledo tujko v tanki, črni obleki — na vodi je bilo namreč hladno.

Heleno je stresal mraz in zavila se je tesneje v svoj ogrinjač.

Smilila so je brodnikom in odkazali so ji prostor pri stroju, ker jo bilo tam gorkeje. S tresočo se roko je odštela brodnino.

Ko je na drugem bregu stopila na kopno, začenjali so ravno z delom na ladjah in v premogovih skladiščih.

Helena je motrila ulice in pota, ob katerih je stala dolga vrsta delavskih hiš skoro do svetilnika, čigar luč so bili ugasnili, ko se je naredil dan.

Spoznala je ulice in šla tesno ob hišah ter tu in tam skozi nizka okna pogledovala v sobe.

Nakrat je obstala.

Zaslišala je otročje ihtenje.

Kar pretreslo jo je.

Nepopisna čutila so ji razburila srce — radost — sreča — blaženstvo.

Mati je spoznala glas svojega otroka, ki jo je jokaje klical.

To je bilo njeno dete! Zmota ni mogoča. To je bil njen izgubljeni otrok! V koči premogarskega delavca! Delavca samega ni bilo doma; odšel je zjutraj na delo. Tudi žene njegove menda ni bilo doma. Otrok je bil zbujen. Klical je svojo mater. Ihtel je in jokal — o, koliko je morda že jokal, kolikokrat so že solze rosile njegovi očesci — —

V tem trenotku je Helena, kateri je srce veselja utripalo, pohitela čez ulice.

Prešinilo jo je hovo upanje in ji dalo pogum in moč.

Če le dobi svojo hčerko, potem še lahko poišče Rogersa in ga prosi pomoči.

Prišla je do hišice.

Vsa tresoča se razburjenja je prijela za kljuko.

Vrata niso bila zaprta. Odprla so se.

Je-li bil kdo doma — Janez ali njegova žena?

Brez strahu je Helena vstopila v tesno, polutemno vežo.

Nikogar ni bilo tu!

Zdaj je Helena planila k sobnim vratom.

Hitro jih je odprla.

„Lidija! Dete moje!“ je zaklicala vsa blažena, ko je zagledala svojo hčerko, ki je stala na mali posteljci in jokala.

Kaj je bila to res njena hčerka?

Materino srce se res ni zmotilo.

Komaj je otrok čul Helenin glas, je nehal jokati.

Otrok je obrnil poglede na vstopivšo ženo.

Vsklik radosti se je izvil z njegovih ust in od solza zmočeno lice je prešinil smehljaj sreče. Otrok je stegnil roke proti materi, po kateri je ves čas koprnel, po kateri je vedno klical in za katero je pretočil obilo solza.

Helena je skočila k svojemu ljubljenčku, objela ga z vso ljubeznijo in ga obsula z vročimi poljubi.

„Moja ljubljenka, sreča moja, kaj sem te končno vender dobila,“ je ihtela Helena, pritiskaje otroka na svoje srce. „Kako sem skrbela radi tebe, kako sem se bala zate!“

Lidija se je oklenila svoje matere, ji dajala razna ljubkujoča imena in se je oprijemala tako, kakor bi je nikdar več ne hotela izpustiti. Milo je prosila, naj jo mati vzame seboj in naj je več ne pusti pri črnem možu in njegovi hudobni ženi.

„No, srček moj, jaz te več ne zapustim, jaz te vzamem seboj —“

Vstane in posluša. —

Zdaj se še le domisli, da lahko vsak hip kdo vstopi, se lahko v mali hišici prikaže.

Ali se niso čuli bližajoči koraki?

S hitrostjo mrzlične bojazni obleče Helena malo deklico v njeno obleko, ki je zraven posteljce ležala.

V nekaterih trenotkih je bila gotova.

Zdaj vzdigne otroka na roko.

Ali bila je zelo slaba in otrok je bil težak.

„Pusti me iti, ljuba mamica,“ prosi otrok. „Saj znam hitro teči. Kar letela bom, samo da hitro prideve odtod — samo stran od teh tujih ljudi.“ —

Zmuzne se na tla ter se prime Helenine roke. Ali v trenotku, ko hoče Helena z otrokom zapustiti sobo, jo napoti neki šum, da pogleda proti oknu.

Pri tem oknu se prikaže neka dama.

To ni mogla biti žena ogljarjeva, to je bila gotovo tujka.

Tudi je videla Helena, da je imela dama moder pajčolan.

Hitro potegne otroka s seboj iz sobe.

Deklica je brzo tekala zraven nje, tako hitro, kakor so njene male nožiče le teči zamogle.

Zdaj dospe Helena z otrokom do odprtih vežnih vrat. A ko je hotela ž njim čez prag, se ji približa elegantno napravljena dama.

„Kaj se tukaj godi?“ zakliče tujka. „Kam hočete z otrokom? Vi hočete otroka odpeljati?“

Hitro in odločno je hotela malo Lidijo iztrgati rokam njene matere.

A mala deklica se je bala tuje gospe, in se, kakor v smrtnem strahu, še bolje oklenila matere.

„Vzemi me seboj, mamica, vzemi me seboj!“ upije Lidija.

„Saj slišite, da je moj otrok, ki ga od tukaj jemljem, gospa!“ odvrne Helena zdaj, ter dvigne svojega ljubljenčka na roko.

„Tu stanujejo ubožni premogarski delavci,“ reče tujka.

„Otrok ostane tu, da se domačini vrnejo! Skrivaj ne smete otroka od tod odpeljati!“ Tujka hoče malo dekletce siloma Heleni iztrgati.

„Kdo pa ste Vi?“ zakliče odločno Helena, ter se z otrokom umakne.

Ali v tem hipu se domisli, da bi utegnilo to glasno kreganje ljudi ali celo delavca in njegovo ženo privabiti, in da bi potem gotovo zanjo slabo izteklo.

Ta misel ji je hipoma velela, naj rajši z otrokom pobegne in poišče kako zavetje, kakor da se tukaj prepira, in da ji surovi prebivalci male hišice morda šiloma vzamejo otroka.

Helena se obrne in steče stran od hišice.

Tujka kliče — potem hiti za njo.

K sreči ni bilo v tem trenotku na tej zapuščeni strani nobenega človeka, ki bi bil slišal glasni klic tuje gospe in se Heleni zoperstavil.

Gospa je hitela za njo in kakor je bilo videti, je bila silno razkačena, da je Helena vzela ubogim ljudem iz male hišice otroka.

Zdaj zagleda Helena malo pred seboj vodo. Ta je njenemu begu nepričakovano zaprla pot. V bližini vode dvigal se je svetilnik visoko v zrak.

Dalje ni mogla Helena več, in zato steče proti svetilniku, kamor jo je gnal instinktiven občutek.

Zdaj je prišla do svetilnika — tu jo hotela iskati zavetja — šla je po kamenitih stopnicah — vrata so bila odprta — dalje itak ni več mogla hoditi.

Dvajseto poglavje.
Kdo je tujka?

Vrnimo se k Bernardu, ki je bil šel ponoči v Gouldovo hišo, da pričakuje tamkaj Arturja.

Podvizal se je, da bi ga prehitel in mogel koj po prihodu prijeti.

Marija mu je dala hišni ključ. Ko je prišel Bernard do hiše, je lahko vanjo vstopil.

Zdaj se je moralo pokazati, če je Artur že doma.

Bernard je odklenil hišna vrata a jih je za seboj takoj zopet zaklenil. V hiši je bila tema in je vladal mir.

Ker je bil policijski maršal za take slučaje vedno preskrbljen, je užgal malo svečo, ki jo je imel pri sebi.

Šel je po stopnicah, odprl vrata v glavno dvorano in šel v Arturjevo sobo, kjer je gorela še luč.

Tu je še vso tako stalo in ležalo, kakor tedaj, ko je Marija odšla. To je kazalo, da Arturja ša ni bilo tu.

Toda Bernard se je hotel prepričati, če je res tako in je radi tega stopil v Arturjevo spalnico.

Tu je videl, da je soba prazna in da se ni postelje še nihče dotaknil.

Bernard se je na to vrnil v razsvetljeno sobo in začel se po isti ozirati.

Tam je bila pisalna miza; spodnja vratca so bila še odprta.

Tam je našla gospa Gouldova uničevalna dokazila. Kaj se je moralo zgoditi v srcu te gospe, ko je prišla na sled tej grozni tajnosti?

In s kako odločnostjo je nastopila potem in kako hladnokrvno je izpolnila svojo dolžnost. In vender je nekdaj tega moža neizmerno ljubila!

Bernard je začul nekak šum.

V tem trenotku je zapel zvonec.

Prihaja-li Jon Gould? Kaj nima hišnega ključa?

Bernard je moral prevzeti hišnikovo službo.

Upihnil je bil svojo voščeno svečo.

Odločil se je hitro. Vzel je svetilnico in šel po stopnicah doli. —

Spodaj je postavil luč na toaletno mizico in potem odklenil hišna vrata.

Vstopila je Marija.

Uprla je poizvedujoče svoje velike oči v Bernarda.

„Kaj še ni prišel?“ je vprašala.

Bernard je zaklenil.

„Poznate-li kako gospo, ki mora biti premožnejšega stanu, ker se odbrano oblači, in ki nosi moder pajčolan“, vprašal je Marijo.

„Zakaj to vprašujete, gospod?“

„Prosim, pomislite malo.“

„Gospo? Kako izgleda?“

„Elegantna je, vitke postave, gospodskega nastopa in finega obraza, v kolikor sem mogel spoznati skozi pajčolan.“

„Povejte mi vender, kaj je s to tujko?“

„Le to bi rad vedel, če jo poznate, če jo Gould pozna.“

„Kaj menite —“

„Gotovega ne vem še ničesar, gospa. Zdi se mi, da sem malo prej videl Goulda; oči imam dobre. Šel je v hišo, v kateri sem potem naletel na gospo z modrim pajčolanom.“ Marija se je tako vstrašila, da jo je kar streslo. Njeno lice je dobilo teman izraz.

Potom se je zamislila.

„Pa, saj to ni mogoče, kar mi je prišlo v misel,“ je rekla.

„Zdi se mi, da sem pri svoji družabnici, gospe Severjevi, videla modrosvilen pajčolan, a ona no more biti ista oseba, ki ste jo videli, ker se nahaja v blaznici.“

„Bojim se, da čakam tu zaman na Goulda in da tratim dragi čas“, je zdaj rekel Bernard. „Gould me je moral zapaziti ali pa sluti, da ste kaj našli in ga ne bo sem.“

„Koliko je že ura.“

„Dve je proč.“

„Potom dvomim tudi jaz, da pride.“

„Preskrbeti hočem še, predno se zdani, vse, kar je treba, da ne bo mogel pobegniti. Niti ure ne smem zamuditi. Če bi Gould vender semkaj prišel, potem, prosim, ne pokažite se mu, ničesar ne povejte o Vašem razkritju. Skrbite, da se bo čutil varnega in pokličite me, ko bo še spal.“

„Storila born natančno tako, gospod Bernard.“

Policijski maršal je odšel in Marija je zaklenila za njim vrata. Šla je potem v svojo spalnico. Da odpravi zadnji sled njenih preiskav, je zaklenila vratca pri pisalni mizi in spravila ključek do svoje blagajnice.

Marija je legla, a bila je tako razburjena, da ni mogla zaspati. Ležala je na postelji in poslušala na vsak šum.

Tako je minila ura za uro.

Niti najmanjšega šuma ni bilo slišati.

Naposlod se je začelo daniti in Marija je ugasnila svojo luč. —

Njene misli pa so kar niso mogle ločiti od one tujke z modrim pajčolanom, o kateri ji je bil Bernard govoril. Pri tem se je vedno spominjala Helene, ker se ji je zdelo, da je pri nji videla moder pajčolan. Muke, ki jih ji je provzročala strahovita najdba tega dne, so zdaj še pomnoževala vprašanja in ugibanja glede te tujke.

Nakrat je Marija kar planila kvišku.

V njeni duši se je združilo več utisov, ki so vsi podpirali ono možnost, katero se je domislila, ko je Bernard govoril o gospej z modrim pajčolanom.

Te podobe so jej bile tako živo pred očmi, da je skočila iz postelje in se oblekla.

Koj prvi dan je zasačila Heleno z Arturjem v njegovi sobi — zapazila je potem še večkrat — kakor ji je sedaj postalo jasno — da je bil njen mož v zadregah, prav, kakor da bi bilo mej njim in njeno družabnico tajno razmerje. Kaj je imel ž njo? Ali je bil prizor, pri katerem je bila Helena kakor blazna, le komedija, čije namena Marija še ni mogla spoznati? Ali je bilo vse dogovorjeno? Ali je bila Helena prepeljana v blaznico, samo da bi jo mogel Artur neovirano obiskovati? To je bila misel, katere se je Marija čedalje bolj oklepala.

Nepopisna obupnost in ljuto sovraštvo ji je polnilo dušo.

Morala je dobiti pojasnila in gotovosti.

Prišla je služabnica, da želi svoji gospodinji dobro jutro in ji pomore se obleči.

Marija je najprej vprašala, če je njen mož doma.

Služabnica je povedala, da gospoda Goulda vso noč ni bilo domu.

Služabnica je dobro zapazila Marijino razburjenost, a se ni upala vprašati, kaj da je gospej.

Marija je vzela klobuk in ukazala vpreči.

Zajutreka se niti dotaknila ni.

Ko je stopila v svoj voz, je ukazala, naj jo pelje kočijaž k blaznici doktorja Jefersona.

Vrgla se je potem na svileno blazino v kočiji in s temnimi pogledi zrla predse.

V njeni duši so se podile najčudovitejše slutnje.

Končno se je ustavil voz pri blaznici.

Sluga je skočil s kozla, pozvonil pri blaznici in odprl kočijina vrata.

Blaznična vrata so se odprla.

Marija je izstopila iz kočije in šla na blaznično dvorišče.

Vratar jo je peljal v zavod in jo naznanil ravnatelju.

Mali doktor Jeferson je prisopihal v veliki razburjenosti k nji. —

„Milostiva“, je rekel, „jaz sem iz sebe, ker se je zgodilo nekaj popolnoma nerazumljivega. Zaukazal in vpeljal sem že najstrožjo preiskavo.“

„Kaj se je zgodilo?“ je vprašala Marija in na lici se ji je poznalo, da že sluti, kaj se je zgodilo.

„Bolnica, ki sem jo prevzel v Vaši hiši —“

„Je-li zbežala?“

„Kako, milostiva, Vi že veste?“

„Zbežala minolo noč?“

„To je nerazumljivo.“

„Jon Gould jo je odpeljal, on jo je osvobodil in jo vzel seboj.“

„Vaš soprog, milostiva?“

„Bil je tu; moral je tu biti.“

„Doslej vem samo, da je bolnica zbežala.“

„Nosila je moder pajčolan?“

„Tega ne vem, milostiva.“

„Kdo je imel nadzorstvo? Kdo je odgovoren za bolnico, gospod ravnatelj?“

„Strežnica Viki.“

„Kje je?“

Jeferson je pozvonil.

„Govorite sami ž njo, milostiva“, je rekel. „Prepričajte se sami, da sem popolnoma nedolžen na tem begu.“

Helene ni bilo več tu — Marija je bila prepričana, da jo njene slutnje niso varale. Bernard je po noči zapazil Arturja in videl tujko z modrim pajčolanom — vse jo soglašalo in utrjalo v Mariji sum, da je Artur osvobodil Heleno.

Zdaj so se odprla vrata v sobo.

Vstopila je strežnica Viki.

Marija je takoj šla proti nji. Pogledala ji je ostro, bodeče v oči. —

„Vi poznate gospoda Goulda“, je rekla s strogim, zaničljivim glasom. „Gospod Gould je bil tu pri Vas, to vem!“ ste omogočili, da se je moja družabnica Sever tu sešla z gospodom Gouldom.“ Viki je odkimala z glavo.

„Motite se, milostiva“, je odgovorila razburjeni Mariji. „Gospod Gould in gospa Sever nista govorila.“

„Ali gospod Gould je našel priliko, da je ono žensko od tod odpeljal.“

„Dvomim, milostiva! Vsaj jaz mu te prilike nisem dala.“

„Potem ste pa oni ženski pomagali, da je pobegnila.“

Zopet je strežnica odkimala z glavo.

„Tudi tega nisem storila, gospa“, je rekla.

Razdražena je stopila Marija k strežnici.

„Ali boste morda še tajili, da Vam izročene ženske ni več tu, da je pobegnila?“

„Tu je ni več, milostiva, a kako je prišla od tod, tega še ni bilo mogoče dognati.“

„Ko bi ta strežnica že tako dolgo ne služila tu“, je rekel Jeferson Mariji, „ko bi že tolikrat ne bila dokazala svoje zanesljivosti, bi tudi jaz mislil, da je ona kriva, — tako pa —“

„Kako so je pa tej ženski posrečilo, zapustiti zavod, ki je vedno zaprt?“ je vprašala Marija.

„Povejte podrobnosti, katere smo zamogli dozdaj pozvedeti, strežnica!“ zapove Jeferson.

„Bolnica je bila v samotni celici“, pripoveduje Viki, „bila je tam zaklenjena.“

„In Vi ste sami imeli vso odgovornost?“ vpraša Marija.

„Danes zjutraj so bila vrata odprta.“

„To mi je še vse nejasno, strežnica“, reče Jeferson, „jaz sem popolnoma iz sebe radi tega dogodka, ki ne samo da postavlja moj zavod v slabo luč, temveč mi provzroči tudi znatno denarno škodo! Kako je mogoče, da so bila vrata odprta? In kako je mogla bolna priti z dvorišča?“

„Tega si ne vem razložiti, gospod Jeferson.“

„Sam sem se danes zjutraj prepričal, da je nočni čuvaj opravil svoje obhode in da je tudi vratar storil svojo dolžnost.“

„Ali je samo en izhod?“ vpraša Marija.

„Zadej so pač še neke duri, ker se jih pa redkokdaj rabi, so trdno zaklenjene“, odgovori Jeferson.

„Torej je vendarle eden tukajšnjih nastavljencev izpustil to osebo, gospod ravnatelj!“ reče Marija. „Mogoče je pa, da je še kje skrita.“

„Ali so preiskave že končane, strežnica?“ vpraša Jeferson.

„Dva strežnika in vratar so vse pregledali in preiskali, vse brez uspeha.“

„In ključe k samotni hišici ste samo Vi imeli?“ obrne se Marija k strežnici.

„Samo jaz, milostiva.“

„In Vaš ključ se je zato porabil, da so vrata odklenili?“

„Včeraj sem ključ založila.“

„Založili? Ali tudi k zunanjim vratom lahko ključ dobite?“

„Ne, milostiva!“

„Gospod ravnatelj, jaz sem popolnoma prepričana, da je strežnica pomagala pri begu one osebe, da je bila podkupljena“, reče Marija Jefersonu, ter pokaže na Viki. „Poglejte tej osebi v obraz; lokavost, zvijačnost in lakomnost so začrtane na njem.“

Niti za hip ni spremenila Viki grdega, koščenega obraza.

„Poglejte jo in potem recite, če ni ona sokriva“, pristavi Marija. „Ves dogodek mi je zdaj jasen. Sama sem bila ogoljufana. Goljufala sta me ona družabnica in Jon Gould!“

„Prisegam Vam, gospod ravnatelj, da o begu blazne ničesar ne vem in da tudi nisem sodelovala“, obrne se strežnica z ledeno mirnostjo proti Jefersonu.

„Opraviti imamo tu z uganko, milostiva“, reče ravnatelj Mariji, „z nerazumljivo uganko! Tak dogodek se v mojem zavodu še nikdar ni pripetil! Nikdar pripetil! Popolnoma sem obupan! Naravnost nerazumljivo mi je, kako da je blazna prišla z dvorišča. Recimo, da je res strežnica bila lahkomiselna z ozirom na ključe k samotni hišici. Ali z dvorišča ne more nihče, nihče!“

Marija spozna, da se ji tu ničesar ne pojasni in — kaj bi ji to tudi koristilo? Da je Helena zbežala, da so jo iz zavoda odpeljali, to se ni dalo premoniti.

A kdo jo je odpeljal?

Kaj ni Bernard po noči videl zločinca, katerega je iskal?

Ali ni videl v hiši, v katero je Gould šel, tiste dame z modrim pajčolanom?

Mogoče je bilo samo dvoje — — —

Ali je bila ta dama ljubica Gouldova, ki ga je skrila in ki je delala ž njim skupno, ali pa je to bila Helena. Marija mora to poizvedeti na vsak način in za vsako ceno, mora ničvrednico uničiti, naj že bo katera hoče.

Edenindvajseto poglavje.
V svetilniku.

Brez sape in opotekaje se, dospe Helena s svojim otrokom v svetilnik.

Rekla si je, da dobi tukaj varstva in zavetja. Ker ni bilo zunaj v bližini človeka, ki bi ga prosila pomoči, računala je na to, da najde v svetilniku uradnika, ali čuvaja, ki ji pomore.

Ko dospe Helena v vežo, sliši zunaj korake svoje preganjalke.

V naslednjem trenotku mora tudi ona dospeti semkaj, kamor so peljale široke kamenite stopnice. Helena ne utegne se ozreti. Hitro gre k prvim vratom ter jih odpre.

Tu je bila mala spalna soba čuvajeva. Soba je bila prazna, čuvaja ni bilo nikjer.

„Gotovo je šel gori“, misli Helena.

Tikoma zraven sobe so bile ozke kamenite stopnice, ki so od znotraj vodile do vrha.

Stiskaje tresočega se otroka trdno k sebi gre po stopnicah navzgor. Zbiraje zadnje moči, hiti dalje in dospe končno na kraj svetilnika, kjer so stopnico ponehale in kjer je bilo dvoje vrat, medtem ko Helena še ni bila v svetilnih sobah in v stekleni kupoli.

Od tod ni mogla naprej.

Zatorej odpre ena vrata.

Vstopila je v malo predsobo, v kateri so bila tla tako zložena, kakor da so se tamkaj nahajala samo zaklopna vrata.

Od tukaj so vodila posebna vrata na galerijo, ki je tekla okolo stolpa in imela močno železno ograjo.

Vrata so bila odprta.

V trenotku, ko je hotela Helena iti skozi ta vrata, čuli so se na stopnicah koraki.

To je morala biti ona žena, ki ji je sledila od premogarjeve hiše.

Helena je posadila otroka na tla in hitro zaloputnila vrata.

Zdaj ni mogla preganjalka notri.

Morda se ji posreči, priklicati s stolpove galerije ljudi, ki bi ji verjeli in jo osvobodili njene preganjalke.

A kaj, ko bi ljudje gospej z modrini pajčolanom več verjeli kakor nji?

Ko bi ta gospa priklicala svetilnikarja in mu povedala, da je otroka odpeljala iz one hišice.

Na vsak način je moralo priti do odločitve.

Helena je prijela deklico za roko in stopila ž njo ven na galerijo, ki je visela med nebom in zemljo.

V tem ko je otrok glasno jokal, je ona prav v smrtnem s trahu začela klicati na pomoč.

Daleč so so razlegali njeni klici.

V tem času je bil Rogers šel znova iskat Helenino hčerko.

Zapustil je bil Marijo še po noči in potem nekaj ur doma počival.

Kar se mu po noči ni posrečilo, je upal, da se mu posreči po dnevi.

Ker je ta mestni del natančno poznal in si zapomnil, kje je v temni noči zgrešil ogljarska delavca, prišel je znova semkaj.

Od krčme je hodil po tesnih in deloma nezazidanih ulicah in končno našel kraj, kjer sta bila v noči rečena delavca med kolibami in skladišči izginila izpred njegovih oči.

Tu se je Rogers ustavil.

Zdaj, ko je bil dan, je vse drugače videl ta mestni del, v katerem se po noči ni mogel spoznati, ker je bilo tukaj polno hišic, plotov in vsakovrstnih jarkov.

Rogers se je oziral na vse strani.

Iz male hišice je stopila neka ženska.

Rogers je šel k nji in jo je vprašal, če pozna promogarskega delavca Janeza.

„Janez, Janez?“ je ponavljala žena, „to je kako tuje krstno ime?“

„Da, kako se mož piše, tega ne vem, pač pa vem, da ima nekaj časa nekega rejenčka v oskrbi.“

„A, tako!“ zasmejala se je žena, „vi menite — tu je imenovala ime, ki ga Rogers ni mogel razumeti, — k njemu morate na ono stran proti svetilniku, tam je njegova hišica.“

Žena je z roko pokazala, kam naj gre.

Rogers je hipoma dosegel svoj namen.

„Ta ima rejenčka“, rekla je žena in radovedno ogledovala Rogersa, „Vi ste pač rejenčkov oče?“

Policijski polkovnik je smeje odkimal.

„To pa ne“, je rekel.

„No, ti so napravili dobro kupčijo z otrokom, kakor se čuje,“ nadaljuje vidno nevoščljiva žena. „Zdaj so kar nakrat rešeni vseh skrbi. Kakšno srečo imajo nekateri ljudje! Pri nas se pa še ganiti ne moremo.“

Torej, to je bilo gotovo: Hiša je bila najdena, Janez in otrok zasledena!

Rogers se ženi lepo zahvali za prijazno pojasnilo ter krene dalje, tja, kamor mu je žena povedala.

Janezova hišica je bila precej oddaljena.

Ko se ji je bližal, je zapazil, da so hišna vrata odprta, ali pred hišo ni bilo nikogar videti.

To se je policijskemu polkovniku čudno zdelo.

Sploh pa ni bilo v tej uri nobenega človeka videti in cela okolica je bila kakor izumrla. Tu stanujoči možje so bili vsi pri delu, ženske so pa, ker se je poldne bližal, nesle možem kosilo.

Rogers gre k hišici in stopi v vežo.

Pokliče.

Nič odgovora.

Zdaj stopi v malo nizko sobo.

Tudi tukaj ni žive duše.

Ob kraji je stala mala posteljica. Bila je prazna.

To je zbudilo v Rogersu misel, da je morda Janezova žena malo Lidijo vzela seboj.

Nekaj časa premišljuje, če bi tukaj v hiši počakal, da se vrne. Potem pa stopi iz hiše, da gre malo naokrog in počaka ženo. —

Nakrat se obrne.

Nekaj mu je slabo udarilo na uho, kakor da kdo kliče na pomoč.

Nedaleč od tod je bila voda.

Nohote si Rogers misli, da je morda kdo v vodo padel.

Natančno pa ni vedel, kam naj krene, ker je bilo upitje preveč oddaljeno in se je tako slišalo, kakor da jih več upijo. Na vsak način je bil človek v nevarnosti, to je bilo gotovo.

Rogers se ni dolgo obotavljal, nego hitro zapustil bližino hišice, v katero se je mislil koj potem vrniti, ter pazno poslušal. Zdaj pade njegov pogled na svetilnik.

S svojimi ostrimi očmi je zapazil gori na galeriji človeka.

In ta človek je klical!

To je bil ženski glas!

Ali čemu kliče ta žena na pomoč?

Rogers je hitel dalje.

Zdaj se je prepričal, da glas, v katerega se je časih primešal tudi otročji glasek, doni s stolpa.

Kaj se je godilo tam gori? Kakšna nevarnost preti gori stoječi ženi?

Rogers se je vedno bolj bližal stolpu.

Zdaj zamahne z roko.

„Tukaj je pomoč!“ zakliče. „Pridem!“

V tem hipu ploskne na galeriji stoječa z rokama. —

Rogers obstane. —

Slišal je svoje ime. — „Večni Bog!“ — vsklikne zdaj — „gospa Sever! Helena!“

Spoznal je gori stoječo vitko osebo, zapazil zraven nje otroka.

Kako je tja gori prišla?

Zakaj kliče na pomoč ?

„Gospod Rogers!“ donel je Helenin glas — „gospod Rogers! Pridite! Rešite me! Pomagajte mi!“

„Prihajam! Tu sem! Sam Bog me je k Vam poslal!“ je v odgovor zaklical Rogers. „Kaj se je zgodilo?“

„Za Boga — osvobodite me! Ne morem od tod! Neka ženska mi hoče vzeti otroka in ne veruje, da je moj. Do sem me je prepodila! Tudi ona je tu! Pridite! Posvedočite, da je ta otrok res moj!“

„To se koj zgodi, gospa Severjeva! Kje je tista ženska? Bržčas je žena premogarskega delavca Janeza.“

„Ne! Tujka je! Moder pajčolan ima,“ se je glasilo od zgoraj. „Tudi ona je tu na svetilniku! Do sem je šla za menoj.“

„Takoj pridem gor k Vam! Jaz lahko pričam, da je ta otrok Vaš,“ je odgovoril Rogers.

„Hvala Bogu!“ je zaklicala Helena, videvši, da je Rogers stopil na kamnite stopnice, vodeče na svetilnik.

On prihaja, da ji pomore, da jo opraviči! Zopot ga vidi, plemenitega, dobrotnega moža! Pomirila se je. Rogers, ki je bil vesel, da je imela Helena zopet svojega otroka, čutil je v svojem srcu radost in zadoščenje, da se je zamogel zavzeti za nesrečnico. Udal se je zopet upanju, da vendarle doseže njo, ki jo ljubi iz vsega srca, in da jo iztrga nesrečni njeni usodi. Saj mu je sama pripoznala, da je prosta, prosta onega moža, ki jo je brezvestno zapustil in jo pahnil v prepad.

Ko gre Rogers po kamnitih stopnicah, vidi, da je uhod svetilnika zaprt.

Vendar je upal, da odpre vrata in se jim je hitro bližal.

Zdaj pritisne na kljuko.

Vrata se ne odpro. Zaklenjena so.

Kaj ni bilo čuvaja v stolpu?

Zraven vrat se nahaja gumb električne žice do zvonca v svetilniku.

Rogers pritisne na gumb.

Zvon zadoni.

Nestrpno čaka Rogers čuvaja.

Nihče ne pride — vrata se ne odklenejo!

Ali notri mora za vsako ceno!

Še enkrat zazvoni in začne biti po vratih.

„Odprite, čuvaj!“ zakliče, „odprite v imenu postave! Jaz sem policijski polkovnik Rogers!“

Tudi to ni pomagalo. —

Vse je bilo tiho v stolpu.

Vrata se niso odklenila.

Zdaj naredi polkovnik obupen poskus, da bi siloma odprl vrata.

A močna bukova vrata se niso udala.

Zdaj gre Rogers hitro po stopnicah doli.

„Gospa Sever!“ Zakliče na galerijo, „ne morem notri! Pridite doli in mi odprite!“

„Ne morem proč od tod, vrata so zaklenjena!“ odgovori Helena.

Hitro se Rogers odloči.

Hišica, v kateri sta stanovala čuvaja, ki sta se menjavala v čuvanju, morala je biti blizo.

Ozre se.

Da, tamle mej drevjem je stala!

Rogers hiti k nji.

A ko je hotel v hišo, so bila vrata zaklenjena.

Nehote se je pridušil.

Kaj so bile povsodi zapreke?

Stopi k malemu okencu hišice in pogleda v sobo.

Tu vidi ležišče, na katerem je spal čuvaj. Legel je kar v obleki, kakor je prišel iz službe.

Rogers potrka na okno.

Trajalo je nekaj časa, da se je mož prebudil.

Zdaj se malo vzdigne.

Rogers trka še močneje in mu miga.

Čuvaj vstano nejevoljen radi motenja, ter odpre okno; mrmraje nekaj jeznih besedi.

„Vi ste čuvaj stolpa!“ reče Rogers. „Pojdite in odprite vrata, jaz moram v stolp.“

„A kaj,“ godrnja čuvaj. „Kaj to mene briga! In v stolp tudi ne sme kar takole vsak!“

„Jaz sem izjema, stari prijatelj; policijski polkovnik Rogers sem, in moram na vsak način v stolp!“

Čuvaj spremeni zdaj svoje vedenje, vendar odgovori: „Moj tovariš mora biti v stolpu, gospod polkovnik, jaz sem imel službo ves dan in vso noč, moj tovariš me je zjutraj nadomestil.“

„Kaj to,“ reče Rogers zdaj nejevoljno. „Kako pa to, da ni nobenega čuvaja v stolpu?“

„Potem se je moj tovariš samo za četrt ure odstranil, morda je šel kaj kupit, — he, saj tukaj prihaja! He, Tom!“

Po poti je prišel mož, ki je imel na hrbtu vrečo z raznimi jedili.

To je bil drugi čuvaj.

Začul je glas ter se hitro približal hišici.

„Kje pa ostajaš?“ zakliče na oknu stoječi. „Vrata v svetilnik si zaklenil in tukaj gospod polkovnik Rogers hoče v stolp.“

Tom se ustavi.

„Vrata zaklenil?“ vpraša. „Neumnost; kvečjemu si jih ti zaklenil!“

„Ravnokar prihajam od stolpa,“ obrne se Rogers proti došlecu, „vrata so zaprta in se ne dajo odpreti. Stoj!“ se prekine Rogers sam, „mogoče je, da je žena vrata zaklenila.“

„Kakšna žena?“ vprašata čuvaja.

„Neka žena je meni znano gospo celo v stolp preganjala,“ reče Rogers.

„Na, to hočemo že narediti,“ meni v sobi stoječi zdaj odločno in hiti po drugi ključ, katerega vihti visoko v zrak, „saj imamo tukaj še en ključ!“

„Torej idimo! Hitro!“ zakliče Rogers in gre s Tomom naprej proti svetilniku.

Tudi drugi čuvaj pride za njima in zdaj so šli vsi trije proti stolpu. —

Dvaindvajseto poglavje.
Prepozno!

Ko je Helena s svojo ljubljenko stopila z galerije v malo stolpno sobico, da bi šla Rogersu naproti, ki je mogel vsak hip po stopnicah priti, šla je proti vratom.

Zdaj začuje stopinje.

Vrata se odpro.

Helena plane nazaj. —

Pred njo je stala tujka, gospa z modrim pajčolanom.

„Policijski polkovnik Rogers je tu,“ reče Helena, „polkovnik pride, da Vam dokaže, da sem jaz mati tega malega dekletca; mislim, da Vam to zadostuje.“

Tujka zapre vrata.

Začudeno gleda Helena njeno kretanje.

Akoravno ji je bilo tesno v njeni bližini, vendar si je rekla, da utegne polkovnik vsak hip dospeti, da jo opraviči.

Stopi k vratom, da bi jih odprla.

Ta trenotek prime tujka malo Lidijo za roko in jo potegne k sebi.

„Kaj hočete z mojim otrokom?“ zakliče Helena in hoče Lidijo iztrgati tujki iz rok.

Otrok se je glasno jokaje hotel okleniti matere.

Nastal je kratek boj za otroka.

Zdaj je tuja žena z naglim popadom potegnila otroka k sebi na veliko kamenito ploščo, ki se je nahajala v tlaku.

Nekako čudno rožljanje nastane.

Helena skoči nazaj, ker tikoma pred njenima nogama se pogrezne kamenita plošča z ženo in otrokom. Nahajal se je tu prevažalni stol, katerega so čuvaji svetilnika večkrat rabili. Ta prevažalni stol je porabila tuja žena.

Helena je za hip od strahu ostrmela.

Zdaj ji zgine žena z jokajočim otrokom izpred oči.

Z zamolklim ropotom se pomakne neka plošča v otlino. Kričanje otroka prestane.

Zdaj se Helena predrami.

Saj je bil Rogers doli, morda že v svetilniku.

Gospa z modrim pajčolanom mu pride gotovo v roko!

Helena plane k vratom in jih bliskoma odpre.

„Grospod Rogers!“ kriči obupno doli.

Nobenega odgovora.

Kaj je bilo to?

Kje je bil Rogers?

Zdaj posluša Holena, stopivši na doli vodeče stopnice.

Slab šum ji udari na uho.

To je moral prihajati od spodaj, od vrat!

Zdaj se je bilo močno po vratih.

Rogers je bil spodaj in ni mogel notri!

Ta gotovost je dala Heleni zopet moči.

Če Rogers ne more notri, tudi tujka ne more oditi. To jo je tolažilo!

Helena hiti doli po stopnicah, ki so se ji zdaj brezkončne zdele.

Ne pazeč na svojo onemoglost in utrujenost, hitela je dalje in dalje.

„Že pridom in odprem!“ zakliče z glasom, ki se je tresel razburjenosti, ko je čula, da se Rogers in stolpna čuvaja zaman trudijo odpreti vrata.

Zdaj je bila v veži.

In zdaj pri velikih uhodnih vratih.

Ključ je tičal v ključavnici.

Helena odklene.

Rogers je stal pred njo in za njim oba čuvaja.

Zdaj so Helena začne opotekati, bila jo smrtno bleda — hoče se oprijeti —

Rogers jo vjame z rokami.

„Moj Bog — nesrečna žena omedli!“ zakliče Rogers.

Heleni omahne glava na prsi.

Tom odpre hitro vrata čuvajne sobe.

„Semkaj, gospod,“ reče, „tukaj je moje ležišče!“

Rogers prizdigno skrbno omedlelo Heleno ter jo nese na posteljo.

V tem hipu se domisli male Lidije, katero je prej zraven Helene na galeriji.

Kje je bila zdaj?

Kaj se je zgodilo?

„Tukaj v stolpu mora biti neka druga žena,“ obrne se Rogers k obema čuvajema stolpa. „Hotela je tej revici otroka vzeti. Kako se vse to vjema, še sam ne vem natanko.“ —

„Pogledala bodeva, gospod polkovnik,“ odgovorita čuvaja in zapustita sobico, da gresta po stopnicah gori in poisčeta tujko in otroka.

Rogers se pripogne čez omedlelo Heleno.

Nje bledo, fino rezano lice je bilo tako lepo in tako tuge polno, da je polkovnik nehote pokleknil in poljubil Helenino roko.

Kako jo ljubi to prekrasno, milo in šibko bitje! In zdaj jo je vendar našel! Zdaj je ni hotel več zapustiti, se ne več ločiti od nje! Helena mora biti njegova! Saj je bil zdaj, po razkrinkanju Jona Goulda, zopet prost, zopet vrnen življenju!“

Njegovi pogledi so se vpirali na Heleno, ležečo pred njim; dozdevala se mu je kakor spavajoč angelj. —

Nehote sklene roke —

Njegova sreča, njegova zaželjena sreča ležala je pred njim! In lahko jo dobi, vendar le dobi!

Zdaj pogleda Helena krog sebe.

Zave se ter obrne glavo.

Zraven nje je klečal Rogers.

Srečen nasmeh in hipna rudečica spreletita za trenotek nje bledi obraz.

Helena se malo vzdigne.

„Vi ste tukaj, gospod polkovnik?“ zašepeče. „Kje sem? Kaj se je zgodilo?“

„Hvala bodi Bogu, da ste se zopet zavedli, Helena,“ reče Rogers s tako prisrčnim glasom, da je pretresal Helenino srce. „Zdaj sem Vas našel, končno našel! In zdaj —“

Helena se hlastno vzdigne ter si z rokami mano obraz, ki je bil zopet poln bojazni —

„Moj Bog — to je vendar svetilnik — in jaz sem še tu — in moj otrok — kje je moj otrok ?“ kliče pretrgano.

„Samo mirujte, samo zavedite se, Helena.“

Burno prime Helena Rogersa za roko —

„Grospod polkovnik — pomagajte mi!“ — zakliče zdaj. „Vi ste pri meni, ali mi hočete pomagati?“

„Ne zapustim Vas več, Helena!“

„Moj otrok — kje je gospa, tujka?“

„Stolpna čuvaja jo iščeta.“

„Iztrgala mi je Lidijo.“

„Povejte mi vendar, kdo pa je bila ta gospa, Helena, in kaj je hotela od Vas?“

„Ne poznam je. Imela je temnomodri pajčolan. Naletela sem na njo pri premogarjevi hišici. Mislila je gotovo, da hočem otroka ukrasti —“

„Pa kaj to briga tujo osebo?“

„Mogoče, da je bila predstojnica kake oskrbovalnice malih otrok. Saj ne vem, gospod polkovnik! Zasledovala me je in zahtevala otroka nazaj, ne meneč se za to, da sem ji rekla, da je moj otrok — “

„In potem? Kje je mala Lidija?“

„Potem je prišla v stolpovo sobico — “

„Saj sem videl otroka poleg Vas, Helena.“

„Da, ko sem bila na galeriji, je bila Lidija še pri meni. Potem sem Vam hotela naproti iti in zdaj je prišla tujka notri.“

„Ali ta oseba mora vendar imeti kako korist ali vsaj kak povod, da Vam je vzela Lidijo.“

„Mislim, da me je imela za kako žensko, ki hoče na nepostaven način otroka vzeti, kakor se je to tu v Novem Jorku že večkrat zgodilo.“

„Ali Vam je otroka siloma vzela, Helena?“

„Iztrgala mi ga je iz rok. Gori je tako imenovan prevažalni stol. Predno sem mogla zabraniti, je z Lidijo stopila na ploščo in mehanizem je deloval.“

„In tujka se je z Lidijo peljala doli?“ „Saj nisem mogla nasprotovati, gospod polkovnik!“ odgovori Helena.

„No, le pustite, saj se mora še nahajati v stolpu. Poiščem jo in ji dopovem, da se moti, če misli, da ste se hoteli krivično polastiti otroka. Gotovo mi veruje in Vam vrne malo Lidijo, ki jo jaz tudi poznam in ki sem jo iskal, da jo pripeljem nazaj v Vaš naročaj.“

„Da, pomagajte mi! Izpričajte, da je moja! Poiščite to gospo, ki je na me naredila utis, kakor da je okrožna predstojnica ali pri kakšnem ubožnem zavodu ali kaj tacega.“

„To se kmalu izkaže, Helena. Tod še ni prišla, sicer bi je bil videl ali slišal, torej je še v svetilniku,“ pomirjeval je Rogers mlado mater. „Preslabi ste še — ostanite tu in prepustite vse meni.“

„Ah, da, saj vem, kako ste naklonjeni meni in mojemu otroku od prvega trenotka in kako sem jaz bila nehvaležna — ali mi morete odpustiti, gospod polkovnik?“

„Helena — ne vprašujte tako! Kaj niste čutili, kako Vas ljubim? Kaj takrat niste verjeli mojim besedam? Ali ste mar mislih, da sem človek brez časti, ki hoče izkoristiti Vaš obupni položaj, da Vas napravi še nesrečnejšo, da Vas zapelje in potem zapusti, kakor oni lopov, ki Vas je pahnil na rob propada? Ali me smatrate sposobnim, storiti kaj tacega?“

„Ne, gospod polkovnik, ne!“

„Hvala Bogu! Torej verjamete, da Vas resnično in odkritosrčno ljubim? Vi ste mi pisali, da ste svobodna in da onega sleparja sovražite in zaničujete —“

„Hudodelec je! Ločila sem se za vedno od njega! On je — Jon Gould, ki se je tu drugič oženil —“

„Jon Gould — morilec ladjarja Smita?“

„Da — strašno — ta je Artur Sever.“

„Uboga žena! Toda — tolaži naj Vas, da ste osvobojeni tega groznega človeka! Res, prosti ste! Tega hudodelca zasledujejo, njegova krivda je dokazana, upam, da so ga že zasačili in da ga zadene zaslužena kazen.“

„Moja slutnja je bila torej utemeljena — hotel me je odstraniti, spravil me je v blaznico, ko sem ga razkrinkala, a posrečilo se mi je, pobegniti.“

„In zdaj, Helena, je prišlo vse na dan. Bodiva hvaležna Bogu, da sva ga rešena!“ je dejal Rogers, prijemši Heleno za roko „Jaz Vam bom zvesta opora, jaz Vas resnično ljubim in Vas odškodim za vse, kar ste pretrpeli. “

„Gospod polkovnik — Lidija.“

„Ostanite tu! Jaz poiščem tujko in ji razložim vse.“

Rogers je stopil v hodnik.

V tem trenotku je slišal s stolpa prihajajoča čuvaja.

Vsled tega se je ustavil.

„Sta-li našla ono gospo?“ jima je zaklical, v tem, ko je Helena stopila k njemu. „Ne, gospod polkovnik! Preiskala sva vse, a na stolpu ni nikogar najti.“

Zdaj sta prišla moža po stopnicah doli.

„Peljala se je s stolom, ki gre navzdol,“ je rekel Rogers.

„Ker ni prišla tod mimo, je še v stolpu.“

„S stolom?“ je vprašal čuvaj in se ozrl po svojem tovarišu. „Potem je ni več tu.“

Helena se je prestrašila.

V smrtnem strahu se je obrnila do čuvajev in vprašala, kje je ta stol.

„Tu,“ je odgovoril prvi čuvaj in odprl vratca. „Zadaj je še drug izhod.“

Iz tega prostora na cesto vodeča vrata so bila odprta.

Rogers je hitro pristopil k tem vratom.

„Ušla je!“ je zaklical. „Nič je ni več videti.“

Helena je sklenila roke in žalost se ji je razlila po obrazu.

„Pomirite se, Helena,“ ji je rekel Rogers. „Če je ona gospa predstojnica kakega zavetišča ali kaj tacega, jo že dobim in ji vse pojasnim, tako da dobite otroka kmalu nazaj. Le pojdite z menoj nazaj v mesto, kjer hitro storim, kar je treba, da prideva do cilja. V moji hiši imam stanovanje za Vas! Hvala Bogu, da sem Vas našel! Zdaj Vas več ne zapustim.“

Triindvajseto poglavje.
Marija in tujka.

Zdaj, ko se je nedolžnost starega Boba na tako jasen način izkazala in so ga iz zapora izpustili, je vzela Marija zvestega služabnika v svojo hišo.

Bob je bil od vsega, kar je pretrpel, še zelo slab. Strašni duševni boji, ki jih je prestal, so spodkopali njogovo zdravje. In še zdaj je bil vedno razburjen, ker je vedno mislil na Jona Goulda.

Marija je bila od preiskovalnega sodnika in od prizorov s Heleno popolnoma na jasnem o vsem.

Temno strmeč predse je vedno premišljevala. —

Onemu, kateremu je roko podala in ki je bil morilec njenega očeta, ni bilo ime Jon Gould, nego Artur Sever in jo bil Helenin soprog. In Helena je samo radi tega prišla v njeno hišo, da stopi ž njim v zvezo.

Velika nejevolja in sovraštvo, ki jo je navdajalo napram Arturju, raztegnilo se je zdaj tudi na Heleno, ki je bila po njenih mislih sokrivka Arturjeva. Ni se mogla znebiti misli, da je Artur odpeljal Heleno iz blaznice in da je zdaj ž njo v zvezi. Marija se je hotela prepričati, jeli Helena ona tajinstvena tujka, o kateri ji je govoril Bernard.

Čim dalje bolj se ji je usiljevala gotovost, da njena sovražena tekmovalka nosi modri pajčolan zato, da se je ne spozna, in da pod tem varnim pajčolanom tem brezskrbneje občuje z Arturjem, da, ga morda celo pri sebi skriva, ker ga uradniki kljub vsem iskanju še niso našli in prijeli.

Bernard se je trudil noč in dan z njemu lastno vstrajnostjo in eneržijo, da dobi zločinca. Nobena ladja ni zapustila pristana, da je ni Bernard preiskal. Na ta način je bilo Severju nemogoče, zapustiti mesto, moral je torej biti še v mestu.

Nekega dne se odloči Marija, da si sama pridobi prepričanje o vseh teh njo tako mučečih vprašanjih, ki ji niso dala miru. Vedno ji je stala strašna podoba pred očmi, da sta Artur in Helena skupaj, da sta zvezana, in da je bil pri nji.

Poizvedela je vse posameznosti o oni hiši, v kateri je Bernard naletel na tujko.

Zdaj se je napotila, da se sama prepriča o osebi, ki nosi modri pajčolan, katerega je mislila doli strgati in tako razkrinkati dotično žensko.

Ta misel ji je bila v tako veliko zadoščenje, da se ni dalje obotavljala.

Proti večeru najde dotično hišo.

Spodaj je bila res gostilna.

Marija gre v hišo in po stopnicah gori.

Ko je dospela gori, je bila tako razburjena, da ji je srce prenehalo biti.

Kaj, če dobi gospo z modrim pajčolanom? Če je ta gospa Helena?

Marija pozvoni.

Nihče ne pride.

Na kratko se Marija obrne in gre po stopnicah doli in v restavracijo.

Ob tej uri ni bilo tu nobenega gosta; gostilničar ji je prišel naproti.

„Ali veste, kdo stanuje v tej hiši?“ vpraša Helena.

„Ne brigam se za ljudi, milostiva“, odgovori gostilničar, „samo to vem, da stanuje v drugem nadstropji bivši kapetan, ki časih semkaj zahaja. “

„V prvem nadstropji stanuje neka dama?“

„Da, a še ne dolgo, natakarica mi je povedala.“

„Kdo je ta dama?“

Gostilničar pomaje z rameni.

„Vem samo to, da nosi vedno moder pajčolan, milostiva. Malo prej sem jo videl, ko je odhajala. Torej je ni doma!“

„Ne hodi-li k nji neki gospod?“ vpraša Marija.

Zdaj je mislil gostilničar, da ve, pri čem da je. Ljubosumnost je pripeljala to damo k njemu.

„Ne vem, milostiva, gospodje hodijo večkrat gori in doli.“

„Prinesite mi čašico čaja“, konča na kratko Marija pogovor z gostilničarjem in se vsede k oknu. S tega prostora je lahko videla vsakega, ki je prišel v hišo.

Hotela je tajinstveno tujko pričakovati.

Gostilničar je dobljeno naročilo sporočil v kuhinjo.

Kmalu potem je prinesla natakarica čaj.

Ko je postavila čaj na mizico pri oknu, se je radovedno ozrla na Marijo.

„Ali poznate gospo z modrim pajčolanom?“ je vprašala Marija, ko je plačala in dala natakarici napitnino.

„Poznam je ne, milostiva, ker ne vem, kako se piše in kdo da je.“

„Ste-li to gospo že kdaj videli brez pajčolana?“

„No, gospa; pajčolan ima vedno.“

„Ste-li opazili, da hodi neki gospod k nji?“

„Časih je pač šel neki gospod k nji; lep, mlad visok gospod s temno brado.“

Marija se je zganila.

To je bil Artur!

„Zdaj ga pa že nekaj dni nisem videla“, je pristavila natakarica.

„Mogoče, da ne prihaja več po dnevi, ampak samo še zvečer, da ga več ne vidim.“

Natakarica je šla po svojih poslih.

Marija se je vsedla tako, da je od zunaj ni bilo videti in opazovala mimoidoče ljudi.

Začelo se je mračiti.

V gostilni so užgali luči.

Nakrat je Marija vstala.

Elegantno opravljena vitka dama je prišla čez cesto proti hiši. —

Marija je natančno videla, da je to tista, katero je pričakovala, da ima moder pajčolan.

Marija je čutila, da ji srce burno utripa.

Tujka je stopila v hišo.

Zdaj je bilo treba dobiti pojasnila in gotovosti.

Zunaj so se čuli koraki.

Tujka je šla po stopnicah.

Odločilni trenotek je torej prišel.

Hitro je Marija odšla iz gostilne.

Prišedši do stopnic je čula ropot, ki nastane pri odklepanju vrat.

Treba je bilo zasačiti tujko, jo prisiliti, da da potrebna pojasnila oziroma ji strgati pajčolan.

Marija je stekla po stopnicah.

Tujka je ravnokar stopila v predsobo.

Marija je planila za njo.

Tujka se je obrnila vsa začudena.

„Vi ste Helena Sever“, je zaklicala razburjena Marija in stopila k tujki.

„Koga iščete?“ je vprašala miloglasno tujka.

„Odgovorite mi, če ste Helena Sever“, jo zahtevala Marija. „Denite pajčolan proč.“

„Kdo pa ste? Ne pozabite, da ste v stanovanju Vam tuje dame!“ — je rekla gospa s pajčolanom. „Ne razumem, kako se drznete, priti sem —“

„Obup me je prisilil! Povejte mi, kdo ste! To moram vedeti, za vsako ceno.“

„Jaz Vas ne poznam. Če ne greste takoj iz tega stanovanja, Vas dam zapreti.“

„Dol s pajčolanom!“ je zaklicala Marija in poskusila strgati tujki pajčolan.

To se ji ni posrečilo, ker se je tujka hitro umaknila.

Tujka je z nenavadno naglostjo pahnila Marijo iz sobe.

Ko bi se Marija ne bila prijela za ograjo, bi bila padla po stopnicah.

Tujka je vrata v predsobo zaklenila.

Mariji se je zdelo, kakor da čuje porogljiv smeh.

To je še utrdilo njen sklep, dobiti pojasnilo za vsako ceno.

„K Bernardu“, je rekla sama sebi. Hitela je po stopnicah iz hišo, poklicala izvoščeka in mu ukazala, naj jo pelje k maršalu Bernardu.

Hitro je drdral lahki voz po mračnih ulicah.

Marija je z veliko nestrpnostjo čakala, da se pripelje na policijsko postajo, kjer je bil Bernardov urad.

Morda dobi Bernarda.

Ta ji mora na vsak način pomagati.

Zdaj so je voz ustavil pred hišo.

Marija je izstopila in hitela v policijski urad.

Vstopivši v zglaševalni oddelek, je srečala Bernarda.

„Vas iščem, gospod policijski maršal“, je rekla Marija.

Bernard je koj spoznal, da je Marija silno razburjena.

Obrnil se je in jo peljal v svojo sobo.

„Gospod policijski maršal!“ je začela Marija. „Pripovedovali ste mi o gospe z modrim pajčolanom —“

„Kaj je ž njo, gospa?“

„Bila sem ravnokar v hiši, kjer stanuje ta skrivnostna ženska. Zdi se mi, da vem, kdo da je in menim, da se skriva pri nji hudodelec Gould, ki se prav za prav imenuje Sever.“

„Ali ste bili tam in videli Goulda?“

„Ne, njega nisem videla, pač pa njo.“

„Kdo je ona?“

„Prva žena Severjeva! Moja bivša družabnica.“

„Kaj mislite, da sta se sprijaznila?“

„Sodim, da sta se.“

„Potem se bom ravnal po Vašem mnenju.“

„Ta ženska se je branila, odstraniti svoj pajčolan. To potrjuje moj sum. Bila sem pri nji v stanovanju.“

„Kaj je tudi doma imela pajčolan?“

„Poskusila sem ji strgati pajčolan z lica, a ni se mi posrečilo. Smejala se mi je porogljivo. Prepričana sem, da je to Helena Sever, ki se je s svojim možem sprijaznila in ga sedaj skriva.“

„Če se Vaše slutnje izkažejo kot resnično, bo pojasnjeno, zakaj tega Goulda ali Severja doslej nismo mogli dobiti. Vaše obvestilo je jako važno.“

„Postopajte s silo, da se prepričate, kdo jo ta tujka. In če se izkaže, da jo to moja bivša družabnica, potem jo zaprite.“

„Iz Novega Jorka še ni mogel Gould pobegniti. Bil sem na vsaki ladji, predno se je odpeljala. Tudi sedaj sem namenjen iti na parnik, ki se odpelje jutri zjutraj.“

„In kdaj poiščete tujko?“

„Jutri zjutraj, gospa.“

Marija se je poslovila od Bernarda, ki jo je spremil do vrat. —

Potem si je oblekel površnik, kakršni se sploh nosijo in vzel star širok klobuk.

Kdor ga je videl v tej obleki, pač ni mogel slutiti, da je to prvi policijski uradnik Novega Jorka.

Bernard je imel navado, da je nastopal zdaj v drugi noši, da je laglje zasačil zasledovane ptiče.

Zapustil je policijsko poslopje, se peljal proti morju, in se tamkaj vsedel v majhen parnik, da bi s tistim dospel do velikega, ki je že delal zadnje priprave k odhodu in na katerem so se že zbirali potniki.

Ko jo dospel do te velikanske ladje, šel je po stopnicah gori in stopil na krov.

En sam pogled mu je zadostoval, in spoznal je iz gneče, katera je tu vladala, da so v trenutku vsi potniki na krovu.

Bernard se je takoj pomešal med množico ter vsako osebo premotril z ostrim svojim pogledom.

Nihče se ni brigal zanj, imel ga je vsak za sopotnika.

Ker je Bernard poznal onega, katerega je iskal, po osebi, bilo mu jo lahko, prepričati se, je-li Artur med potniki ali ne.

In tako je storil to vsak dan na vsaki ladji, medtem ko je v mestu na kolodvoru Rogers z nekaterimi uradniki pregledoval vsak vlak.

Artur ni mogel proč, ni mu bilo mogoče bežati.

Bilo je torej gotovo, da so je še vedno skrival v Novem Jorku ali pa v njegovi najbližji okolici.

Na oceanskem parniku ga ni bilo.

Štiriindvajseto poglavje.
Grozna ura.

Rogers je vzel Heleno s seboj v svojo v Broocklynu ležečo hišo, da bi ji tam odkazal varno zavetje.

Med tem, ko je on stanoval v sobah na desni strani veže, peljal je Heleno v ona dva prostora, katera sta se nahajala na nasprotni strani.

„Tu ste v varnosti, Helena“, rekel ji je, ko je stopil ž njo v prijazno opremljeno sobo, poleg katere je bila potem še velika spalna soba, „tu lahko mirno čakate, kaj prinese prihodnost.“

„Hvaležno sprejmem Vašo pomoč, gospod polkovnik“, odgovorila je Helena, „saj vem že dolgo, da sem našla z Vami zvestega in blagodušnega prijatelja. “

„Nadejam se, da Vam bodem kmalu več ko to, Holena, upam, da postanete zdaj kmalu moja. Ločitvi od onega moža, ki je postal hudodelnik, ni nič več na poti. In potem mi podarite roko v večno zvezo. Slavil bom tisto uro, pričakujem jo nestrpno. In zdaj hočem najprvo izpolniti drago mi dolžnost ter pomiriti Vaše revno srce radi majhne Lidije, kateri hočem biti ljubezniv oče.“

„Da, da, gospod polkovnik — ne pustite me delj časa v nevednosti radi mojega ubogega otroka!“

„Takoj grem in jo poiščem. Zapustim Vas s tolažbo, da ste tu v varnosti, Helena. Moja oskrbnica Vas bo preskrbela z vsem. Upam, da še danes pripeljem Vašo ljubljenko nazaj! Z Bogom do tedaj.“

Rogers je srčno stisnil Heleni roko in zapustil sobo. Ko je še zunaj svoji stari oskrbnici dal vse potrebne ukaze, šel je na pot.

Kmalu je vstopila stara čedna žena pri Heleni ter ji prinesla jedi in pijače, potem je v mraku zapustila hišo g. Rogersa, pri katerem je imela postrežbo preskrbeti le po dnevi.

Helena je bila sedaj sama v hiši. Stala je pri oknu v pritličju ležečega stanovanja ter zrla ven v večer. Bilo je zunaj še precej svetlo, v sobi pa se je temnilo.

Od donešenih jedil je Helena le malo užila, skrb za Lidijo ji ni dala miru. Akoravno je našla pri Rogersu zavetje in se je lahko oddahnila, mučila jo je vendar še vedno negotovost glede otroka. Ako bi ji Rogers pripeljal hčerko, potem bi vendar enkrat po dolgih hudih bojih zadobila nov up.

Nakrat jo začela prisluškovati.

Klici iz daljave zadoneli so ji na uho.

Čudno so se razlegali po mraku.

Čuti je bilo, kakor da bi bil nastal onstran vode velik hrup. —

Helena šo ni mogla razločiti, za kaj se gre. Kar je zaslišala bolj natanko klic: Ustavi!‘‘

Bržkone so nekoga preganjali.

Klici so se razdelili.

Hipoma je bilo videti onkraj ceste redarja.

Bil je gotovo eden izmed preganjalcev.

Zdaj je tekel naprej.

Drug redar mu je sledil.

Možje so menda izgubili sled bežočega, kor tudi na drugi strani je zadonel zamolkel klic: „Ustavi!“

Helena si sama ni mogla tolmačiti, zakaj se jo je polastil tako neizrekljivo boječ občutek.

Redarji so hiteli mimo hiše.

Zdaj se je prikazala onkraj na vogalu sključena postava človeka.

Plaho kakor zasledovan jelen, ustavil se je za trenutek in se ozrl naokoli.

To je moral biti oni, kojega so redarji in drugi možje lovili.

V tem trenotku, ko se je onkraj na vogalu ustavil, je Helena lahko zaupila.

Artur!

Mož brez pokrivala, ki je stal onkraj ceste ter se pazljivo ozrl, bil je Sever, zločinec!

Njega toraj so zasledovali! On je bil hipoma pred njenimi očmi. Negibna, od strahu otrpnjena, stala je Helena pri oknu ter nepremično gledala proti Severju.

Groza se ji je brala z obraza.

V tem je skočil Sever, s popolnoma povešeno glavo čez temno cesto.

V naslednjem trenotku so se zunaj hišna vrata odprla.

Potem so se lahno zaprla.

Lazeči, šumeči koraki bližali so se sobi.

Zdaj so se vrata nagloma odprla.

Sever je planil v sobo.

Ali je Heleno pri oknu zapazil?

Nema, nezmožna ganiti se, je stala tu.

Sever se je naglo ozrl po sobi.

Bil je po prestanem lovu grozno bled. Njegov telovnik in fina vrhna srajca bila sta v neredu, kakor da bi ga bil nekdo zgrabil. Lasje in brada so bili zmršeni. Prsa so se mu močno vzdigovala. Oči so se mu iskrile, žarele so ko ogenj.

„Tu — sem varen!“, siknil je s hripavim glasom, „tu je hiša policijskega polkovnika — tu me nihče ne išče. — Ti me moraš tu obdržati — me moraš skriti!“

Stopil je proti Heleni.

Ta pa je skočila prestrašena nazaj.

„Stoj mi na strani — moj Bog!“ — zaupila je Helena.

Sever je skočil proti njej.

V tem trenotku jo je tudi že držal za roko.

„Ničvrednež — poberi se od mene!“ zakričala je zopet Helena.

„Kdo je tu v hiši razun Tebe?“ — izustil je Sever.

Helena je obupano poskušala so osvoboditi iz njegovih rok.

„Govori!“ zahreščal je Sever.

„Odgovori! Priznaj!“

„Nazaj! Ne predrzni se, se mene dotakniti, zločinec!“ zavpila je Helena z najglobočjim zaničevanjem ter se iztrgala Arturju iz rok.

Hotela se je proti oknu obrniti, da bi ga odprla.

„Kaj hočeš tam?“ siknil je Sever.

„Redarje hočem poklicati ter Tebe izročiti, kakor je moja dolžnost!“

„To bi bila moja smrt!“

„Pomagajte!“ upila je zdaj Helena.

Z nadčloveško močjo potegnil jo je zdaj Sever od okna proč sredi sobe.

„Poslušaj me“, rekel je zdaj z zamolklim glasom, „gre se za Tvojega otroka!“

Helena se je zganila ter srepo gledala demona, ki jo je v tem trenotku spomnil na najdražje njeno bitje.

„Tvoj otrok je v mojih rokah!“

„Lažeš!“ je zavpila Helena.

„Še tak krik — in usoda Tvojega otroka je odločena!“

„To ni mogoče, to ni resnično, da imaš Ti mojega otroka!“

„Dokažem Ti! Ona gospa mi ga je donesla, katera Ti ga je vzela. “

„Ona gospa? Satan je to, kakor Ti, ako je s Teboj v zvezi! “

„Ona je že dolgo na moji strani. Jaz Ti to samo zato povem, da ne boš delj časa dvomila nad tem, da si v mojih rokah. Ako ne izpolniš tega, kar od Tebe zahtevam, ne boš videla nikdar več svojega otroka!“

Helena je obupno vila roke.

„Gospa mi ga je prinesla, zato ga zamoreš le od mene nazaj dobiti“, rekel je posmehljivo Sever.

„Ujeli Te bodo! Otroka Ti vzeli! Strgali Ti ga bodo iz rok, Ti grozovitež!“

Sever je zmajal bledo glavo.

„Motiš se! Ne računi na to, kajti s tem bi se sama obsodila, da svojega otroka nikdar več ne vidiš, ker v tej uri ga že ni več v Novem Jorku in razun mene ne ve nihče, kje se nahaja.“

„Ti me hočeš trpinčiti do smrti!“

„Tvoj otrok živi — danes še živi. Nahaja se v družbi glumačev, ki hodijo iz kraja v kraj, in nikdar več ga ne dobiš, ako ne storiš po moji volji.“

„Moja Lidija! Moja uboga Lidija!“ je stokala Helena in zakrila obraz z rokama.

„Ti jo lahko nazaj dobiš“, nadaljeval je Sever s stisnjenim glasom, „ona naj živi, ako me Ti tu pri sebi skriješ. Mene zasledujejo! Ali slišiš zunaj glasove? Našli so moj sled in iščejo tu okoli. Ta hiša je last policijskega polkovnika Rogersa, tu me zasledovalci ne bodo iskali, tu jim toraj zbežim lahko. Odpeljati se mi ni mogoče. Bernard, ta neutrudljivi lopov, kateri menda nobenega spanja ne potrebuje, se prikaže povsod in preišče vsako ladijo.“

V tem hipu zadoneli so zunaj, prav blizu oken, zopet glasovi onih policajev, ki še vedno niso odjenjali iskati Severjev sled tu v bližini, kjer jo eden izmed njih Severja videl in spoznal.

Dobro se je slišalo, ko je mimogrede eden redarjev druzemu rekel, da je to hiša polkovnikova. Glasno govoreč so šli naprej.

Zdaj se je Helena ohrabrila.

Hotela je k oknu — hotela je klicati. —

Obupen namen se je je polastil.

„Ako me ovadiš, potem je Tvoj otrok izgubljen!“ šepetal je Sever, ki se ni ganil, ker je bila nevarnost v tem hipu največja.

„Vsemogočni Bog — usmili se me!“ zdihnilaje. „Kaj naj storim?“ — —

„Odloči se! Ako me izdaš redarjem, ne vidiš nikdar več svojega otroka, to Ti prisežem — in Ti me poznaš!“

Hipoma se je Helena prisluškajoč vzdignila.

Tudi Sever, ki je sključen, prežeče pred njo stal — zganil se je — in poslušal. —

Hišna vrata so se odprla. —

Ali so prišli redarji v hišo?

Njihovih glasov se ni več čulo.

A koraki so se slišali v veži.

„Ako daš le glas od sebe, umre otrok!“ zašumelo je skozi temno sobo.

Sever se je splazil v ozadje, kjer so je stisnil za neko zofo. —

Mož uresniči svojo grožnjo, Helena ga je poznala — in strah za otroka zaprl ji je usta. —

Vrata na drugi strani so se odprla.

Težki koraki prišli so zopet nazaj.

Helena je še vedno stala sredi sobe s sklenjenimi rokami.

Tudi zunaj pred hišo postalo je zopet glasno.

Ali so redarji oblegali vrata?

Ali jim je bilo to v gotovost, da ni mogel Sever nikjer drugod ostati, ko tu v tej hiši?

Zdaj so se odprla vrata v to sobo.

Svetel žarek luči je prišel notri.

Rogers, z gorečo svetilko v jodni in bleskeči samokres v drugi roki, stopil je na prag.

„Zakaj ste še v temi, Helena?“ vprašal je in strmel. „Vi ste tu gotovo v strahu, ker — —“

Besede so zamrle na njegovih ustnih.

Vprašajoči, temni pogled iz njegovih oči padel je na tresočo se Heleno.

Rogers je že videl en del Severjevega života, ki za zofo ni našel dovolj prostora. Sum se mu je vzbudil, ki mu je kakor zbodljaj presunil srce in nanj grozno uplival.

Trenutek je bil videti od tega suma tako premagan, da je stal kakor okamenel.

Redarji so mu, ko se je zunaj svoji hiši približal, naznanili, da je Sever moral v eno teh hiš zbežati.

Rogers se je takoj spomnil Helene in si predstavil njen strah.

Da bi jo varoval in tolažil, stopil je naglo v hišo, prižgal je svetilko in zdaj — — — —

„Redarji!“ zadonel je nakrat njegov močni glas po hiši in skozi odprta vrata na prosto.

Sever je skočil po konci.

Vsi dogodki zvršili so se v kratkih trenotkih, tako da Helena ni imela niti toliko časa, da bi se oddahnila od svoje strašne razburjenosti ali pa da bi se obrnila do Rogersa.

Nastal je hrupen lov v sobi.

Sever je obupno poskušal priti na prosto, zbežati pred vstopivšimi policaji.

„Udajte se!“ zavpil je Rogers z grmečim glasom ter je dvignil samokres. „Jaz Vas ustrelim, Jon Gould ali Sever, ako se ne udaste.“

Ker se je Sever pred pretečim orožjem za hip ustavil, planili so redarji nad njega in ga premagali.

Bled, z grozno spačenimi potezami, udal se je zdaj v svojo usodo.

„Odpeljite ga!“ je velel Rogers.

V tem trenotku je stopila Helena, ki ni slutila, kaj se vrši v duši polkovnika, pred njega.

„Gospod polkovnik“, rekla je s tresočim glasom, „pretil mi je z Lidijo! On ima mojo Lidijo! In ni mi še povedal, kje ima mojega otroka.“

„To ni mogoče“, odgovoril je Rogers resno kakor nikdar prej, „kako je prišel ta zločinec zdaj v to hišo? Kako je vedel, da ste Vi tukaj, da ga bodete skrili?“

„Tega ne vem, gospod polkovnik; jaz ga nisem skrila, žugal mi je s smrtjo mojega otroka, ako bi klicala na pomoč!“

„In Vi mi hočete reči, da ste mu verjeli, gospa Sever? Saj veste, da ima ona dama Vašega otroka!“

„Ona dama je njegova deležnica zločinstva! On mi je rekel, da mu je ta gospa otroka prinesla in izročila.“

Rogers se ni mogel otresti groznega nezaupanja, da je bila Helena še v zvezi s Severjem, in da ga je tu v temni sobi pričakovala in skrila.

Redarji so odpeljali Severja iz hiše. Trije so bili okoli njega in ga vzeli s seboj.

„Gospod polkovnik, poskusite ga pripraviti, da prizna resnico, kar se tiče mojega otroka!“ prosila je Helena.

Rogers je samo prikimal z glavo, a mrzlo in strogo, potem je pustil luč v Helenini sobi in je odšel. Vrnil se je v svoje sobe. —

Tu je stal trenutek kakor razbit, omamljen. Kar je ravnokar doživel, bi ne bil nikdar smatral možnim, tega bi si ne bil nikdar mislil.

Ali je izgubil svoje srce na nevredno? — — —

Petindvajseto poglavje.
Arturjevi ženi.

Bilo je odločeno!

Helena je prihodnjega dne sklenila, iti po poti, katera ji je bila edina odprta.

Čutila je, da je nastala med Rogersem in njo razpoka, katera jo je prisilila k odhodu, k odhodu za vedno.

Helena je iz hipno mrzlo zdržnosti polkovnikove zadobila. prepričanje, da ji ne veruje, akoravno ji ni ničesar predbacival — in bila je preponosna, da bi se bila proseče do njega obrnila. Njegova molčečnost, njegovo izpromenjeno obnašanje dokazalo ji je, da jo je opustil. In njenim besedam ni verjel!

Kaj naj bi še hotela v njegovi hiši?

In ni-li bila sveta materinska dolžnost, da išče svojega otroka, da ga nazaj dobi za vsako ceno? To se je moralo zgoditi pred vsem! To je bila edina misel, katera ji je vedno silila v glavo, proglasila vse drugo. Lidijo mora rešiti iz rok njenih mučiteljev!

Ta namen dal ji je novo hrabrost, novo moč.

Tiho, ne da bi Rogersa s slovesom ganila ali morda za trenotek omehčala, hotela ga je zapustiti. Ni ga hotela prikleniti na svojo nesrečno usodo. Bil je zato preblag. In rekla si je, da, akoravno bi se dal zdaj morda pregovoriti, sčasom bi se morda vendar čutil nesrečnega in bi ji znova ne zaupal.

Rekla si je, da ima vse jedno še eno bitje, katero bi ji verjelo, ji pomagalo — Marija!

Če bi šla k nji in bi ji razodela, da ni brezumnica, marveč da je vse to resnica, kar ji je v oni obupni uri povedala, bi ji Marija verjela. Saj je poznala njeno mehko, sočutno srce. Morda bi ji pomagala, najti Lidijo in jo iztrgati iz rok onih ljudij, h katerim jo je privedel Sever ali ona skrivnostna žena, da bi jo s hudim ravnanjem izučili v umetnostih, s katerimi naj bi zabavala gledalce — —

Helena se je tresla pri misli na strašno usodo in življenje, katero je bilo namenjeno njeni ljubljenki, edinemu bitju, ki ga je še imela na svetu — in ta misel je bila toli mučna za njeno materino srce, da se je morala ohrabriti, da reši svojega otroka in naj bi hodila in iskala do konca sveta.

V noči, ko ni mogla spati, odločila se je in zdaj je hotela ta namen izvršiti.

Bila je zdaj zadovoljna s seboj, ko je prišla do tega, pričeti svoje delo.

„Ti se ne bodeš hudoval, blagi, preljubi mož“, mrmrala je, ko je hotela zapustiti hišo Rogersa — ustavila se je blizu vrat — opravljena popolnoma — v črni, priprosti obleki — na glavi le črni pajčolan, katerega je zvezala pod brado. — „Ti me boš pozabil, kakor si me opustil. Ti dobiš drugo ženo, ki bo Tvoje ljubezni bolj vredna, ko jaz, ali katera Te bo saj bolj osrečila nego zamorem to jaz. In potem pride dan, ko spoznaš, da si krivico delal nesrečni Heleni Sever. Težkim srcem grem od Tebe — a vendar se ne morem ločiti od Tebe, ne da bi Ti oznanila resnico in ne da bi se Ti še enkrat zahvalila za Tvojo ljubezen —“

Helena se je vrnila — sedla k mizi ter pisala kratko pismo Rogersu.

„Ločim se od Vas, gospod polkovnik! Čutim, da bi Vas vzlic svoje vroče ljubezni, in svoje vse srce napolnjujoče hvaležnosti ne osrečila — in ker prosim Boga za Vas le največjo in najčistejšo srečo, ker molim za Vas k Večnemu, zato Vas nečem prikleniti nase. Dam Vam toraj besedo nazaj, katero ste mi dali. Grem — in Vi me ne boste našli več — nikdar več — a da me ne bodete imeli za brezčastno, hočem Vam v tej uri razstanka za vse življenje sveto priseči, da nisem bila nevredna Vaše ljubezni, da nisem bila v zvezi z onim ničvrednežem, katerega ste našli pri meni, da ga nisem imela skritega, da sem le molčala, ker mi je pretil s smrtjo mojega otroka! In zdaj, ko sem olajšala svoje srce, Vam pokazala, da nisem nehvaležnica, da le Vaše usode, kateri želim vso srečo sveta, nisem hotela zvezati s svojo, ki je brezkončna vrsta hudih bojev in trpljenj, zdaj pojdem — — z Bogom, dragi, nepozabni, večno ljubljeni mož, z Bogom na veke! Bodite srečni, tako srečni, kakor to za Vas z nebes prosi

Vaša

hvaležna, zgubljena

Helena Sever. “

Vstala je. Pismo je pustila na mizi.

Za trenutek je prisluškovala.

V hiši se ni nič genilo.

Zdaj je stopila k vratom.

Tiho jih je odprla.

Rogers je ni slišal, ni prišel.

Helena mu je dahnila zadnji pozdrav in je brez šuma zapustila hišo.

Zopet je bila sama — zapuščena. A imela je nov pogum, pogum, katerega ji je dajala materina ljubezen. Hotela jo rešiti svojo Lidijo iz rok njenih mučiteljev. Morda bi ji mogla Marija povedati, kdo je bila žena z modrim pajčolanom, katera je že nekaj časa občevala s Severjem. Bila je itak Mariji dolžna popolno pojasnenje, zato se je takoj pripravila na pot.

In potem? Ako bi Marija ne poznala skrivnostne žene?

Helena je dospela do hiše v Klintonovih ulicah št. 5, v kateri je preživela tako grozne ure, v kateri je šele spoznala vso Severjevo podlost.

A zdaj ga je bila rešena, zdaj je svoje srce že davno odtrgala od njega za vekomaj.

Ko je vstopila v hišo, šla je naravnost k stopnicam.

Nikogar ni bilo videti ali slišati.

Stopila je proti vratom, katere so peljale v Marijino soba ter je potrkala.

Ko se je zaslišal klic „notri“, odprla je vrata. Marija, ki je sedela pri svoji pisalni mizi, skočila je pa konci, ko je vstopila Helena.

Nepopisno sovraštvo zablestelo je v njenih očeh, in od jeze je prebledela.

„Vi se drznete stopiti v mojo hišo?“ rekla je s tresočim glasom. „Vi se drznete prestopiti ta prag?“ Helena se je močno prestrašila.

„Milostiva“, odgovorila je, „glas mojega srca gnal me je semkaj, k sotrpinki — “

„Hahaha“, zasmejala se je Marija porogljivo, „Vi ste bili vredni tega druga! Poznam zdaj vse laži, prevare in hudobnost! Bilo je vse dobro premišljen načrt! Vi in oni lopov, ki me je ogoljufal, delala sta skupno! Vi ste dopustili, da se je hudobnež poročil z bogato dedinjo milijonarja Smita, ker bi s tem pridobili velikanske svote. — Vi ste prišli, brezčastna goljufica, ki me je varala in ganila, v mojo hišo, da bi bili v bližini svojega druga — — o zdaj vem vse, bilo je vse dobro urejena igra, Vaš poset, vstop kot družabnica, navidezna nepoznanost med onim hudodelcem in Vami —“

Helena je stala kakor okamenela. Strah onemil jo je za nekaj minut.

„Bila je to nesramna zarota; njena žrtev sem postala jaz“, nadaljevala je Marija, „Vi ste sokrivka onega nesramneža! In Vi se upate stopiti mi pred oči?“

„Milostna — vse, česar me tu obdolžite, me ne zadene“, zavrnila je zdaj Helena odločno, „vse obtožbe so napačne, so le sumničenja, izvirajoča iz Vašega razkačenega srca! Kakor ste Vi ogoljufani, tako sem tudi jaz —“

„Zakaj ste stopili v mojo službo?“

„Našla sem Arturja tu!“

„In hoteli ste biti v njegovi bližini, da bi za mojim hrbtom ž njim skupno delali!“

„Tudi to je napačen, sramoten sum! Jaz sem imela največjo pravico do njega —“

„To pravico Vam rada odstopim!“

„Upala sem takrat, zgubljenega poboljšati, spominjati ga njegovih dolžnosti, pustiti mu izber —“

„Nobene besede dalje! Kaj hočete tu?“

„Hrepenenje po mojem otroku me je pripeljalo sem, milostiva. Neka dama z modrim pajčolanom mi ga je vzela, in zvedela sem, da je bila ona dama z Arturjem Severjem v ozki zvezi — “

„Hahaha — kaka nova komedija! Vi ne slutite, da že poznavam Vašo novo igro! Dama z modrim pajčolanom!“ Helena je čutila, kako ji je prisiljeni smeh do skrajnosti razkačene žene rezal srce.

„To meni neznano osebo bodete morda Vi poznali“, rekla je.

„Da, prav imate! Poznam to osebo, ki igra novo komedijo! Ta oseba ste Vi, hinavka!“

Vse je Helena pričakovala, le ne te nove obtožbe in tega suma.

Vzravnala se je po konci. Njeni pogledi in poteze postali so mrzli, ledeni.

„Vi menite, milostna, da sem jaz ona gospa z modrim pajčolanom?“ vprašala je preblede.

„Saj vem iz skušnje, da ste izvrstna igralka, saj ste mi z Vašim občevanjem v moji hiši dosti dokazov zato dali! A zdaj se mi ne ljubi več igrati ulogo ogoljufane!“

„Tudi tu mi delate krivico.“ —

„Dovolj! Molčite! Jaz Vas sovražim, zaničujem, s tem je vse povedano, kar za Vas občutim! Vi ste ona žena z modrim pajčolanom, katera hoče s to maškarado doseči katerekoli nove skrivne namere! In Vi ste še vedno v zvezi z onim nesramnežem, katerega ravno tako sovražim, kakor Vas! Ali hočete morda tajiti, da so ga našli pri Vas, pri Vas skritega“? Ali hočete tajiti, da je bil Vaš drug potem osvoboden z Vašo pomočjo?“ —

„Osvoboden? Kdo? Sever?“ siknila je Helena prestrašeno.

„Vidite toraj, da sem poučena o vsem, kar se je dogodilo včeraj zvečer“, nadaljevala je Marija, „in to vse je Vaše delo!“

„Ali razumem prav? Sever je bil osvoboden?“

„Poberite se izpred mojih oči! Vaša navzočnost spominja me največje nesreče mojega življenja! Ne pokažite se nikdar več pred menoj — nikdar več.“ — —

Marija se je zgrudila — velikanska razburjenost, ki jo je prignala do tega izbruha sovraštva, spremenila se je zdaj v divjo bolest — glasno ihte, na vsem telesu se tresoč, padla je na zofo, ter stisnila obraz v roko in blazino.

Akoravno je Marija Heleni veliko krivico storila, je vendar brezmejna bolest uboge žene vzbudila Helenino sočutje s tako močjo, da je pozabila vse žalitve in stopila k Mariji.

„Milostna“, rekla je tiho in milo, „obe sva nesrečni, obe enako nesrečni postali — a jaz sem še več pretrpela ko Vi, kajti jaz sem vse zgubila, vse — tudi svojega otroka! In da bi našla vsaj njegov sled, prišla sem k Vam. Lahko sem stopila pred Vas z mirno vestjo, ker jaz sem nedolžna! In zdaj izvem iz Vaših besedij, da Vi ne poznate one žene, ki jo bila v skrivni zvezi s Severjem, ker Vi ste mene imeli za omoženo! Tako tudi tukaj ne najdem ne pomoči, ne oporišča, niti sledu. Bog Vam pomagaj! Kar ste mi v tej uri storili, Vam odpustim. Saj ste tudi nesrečni, ogoljufani kakor jaz.“ —

Marija ni slišala, ne vstala.

Helena je zapustila sobo.

Tudi tu ni našla opore, ne pomoči. —

Zdaj je stala sama na svetu!

Ko je stopila iz hiše na cesto, kjer je množica ljudstva hitela mimo nje, ustavila se je za trenotek — podoba njenega očeta stopila ji je v duhu pred oči — spomnila se je srečnih dekliških let, ko se je s svojo materjo roko v roki sprehajala — ko so še sluge veselo in hitro izpolnile vsako njenih želj — ko je bila še mlada grofica Ostrovrharjeva, za kojo naklonjenost so se poganjali prvi možje cele dežele, katera je bila deležna velike pohvale, ako je ob zvoku klavirja vzdignila krasni svoj glas.

In zdaj?

Zavržena je bila, brez domovine, brez denarja in pomoči, obsojena, slediti svojemu otroku, ga iskati, tavati okoli — beraška grofica!

A ni smela obnemagati, ne oslabeti!

Solza se ji je osušila v očeh. —

Ali ji je Sever resnico povedal? Je-li bila majhna Lidija resnici pri glumačih? Ali so jo le-ti vzeli s seboj? In kam?

Vsaka ura, katero je pustila Helena preteči, ločila jo je le še bolj od njenega ubozega otroka. Predočila si je njegove solze, njegov strah, slišala njegov glas, kateri jo je klical — čula njegov stok ob hudem ravnanju surovih ljudi, kateri so nežno dekletco vadili, urili kakor žival. — —

Morala je za njim, ga morala iskati! Ne minute ni smela izgubiti!

A kam so šli glumači, katerim je Sever izročil deklico?

Zunaj v predmestjih, kjer so bivali reveži, delavci s svojimi rodbinami, obubožani ljudje, tam so se navadno napravljali vrtiljaki, cirkuzi, opičja gledišča — — kaj, ko bi v oni izmed teh barak našla Lidi, pobarvano, spačeno do nepoznatosti? — Morda je bila še v enem ali drugem predmestju!

Polna tega upanja napravila se je Helena na pot proti oddaljenim predmestjem. —

Beraška grofica iskala je svojega otroka! Morala ga je nazaj dobiti in naj bi prehodila in preiskala ves svet! —

Šestindvajseto poglavje.
Punt na barki.

Vrnimo se še enkrat k prejšnjemu večeru. Je-li imela Marija prav s poročilom, da je Sever zbežal?

Trije redarji, kateri so Severja ugrabili, prišli so komaj na cesto, kjer so se tu in tam zažigale svetilke, ko so hoteli nevarnega hudodelca ukloniti, da bi jim v gneči ne ušel. Medtem, ko so ga obstopili, mu je eden policajev z močno konopno vrvjo zvezal roki na hrbtu.

Škripal je z zobmi od jeze — a moral se je udati, ker je bil v rokah redarjev. Kaj naj bi storil? Ako bi se bil tudi, dokler še ni bil uklenjen, osvobodil enega s hitrim udarcem s pestjo, da bi ga vrgel ob tla, druzega sunil od sebe, bi ga bil gotovo tretji z enim samim udarcem s svojim kratkim pobijalcem — elastično palico, ki ima na vsakem koncu svinčeno kroglo — pobil na tla ali pa mu zdrobil roko.

In zdaj ni mogel ničesar več storiti, da bi se osvobodil.

Redarji so ga odpeljali s seboj po cestah, kjer se je tu in tam opazovalo prepeljanje jetnika, v obče pa so se ljudje za vse le malo zanimali.

Zdaj so prišli z jetnikom mimo premogovega skladišča.

Sever je gledal te prostore.

Ta kraj mu je bil dobro znan! Tu v bližini morala je biti ladija, na kateri so ga morali prepeljati redarji.

Premogarji so prišli od skladišč. Mnogo jih je bilo, ki so tudi morali na ladijo, da so prišli do kakega oddaljenega kraja v mestu.

Delavci v skladiščih in na ladjah in pa policaji pristana, kakor tudi policaji sploh se niso dobro razumeli: večkrat so nastali prepiri med obema strankama vsled prestopka reda.

Ko so se redarji z jetnikom približali bregu, koder je parnik ustavil, bilo je tam zbranega že mnogo ljudstva, katero je čakalo na ladjo, da bi se prepeljalo.

Tu in tam je gorela na bregu svetilka in iz vode semkaj je bliščala velika rudeča svetilka, ki je naznanjala, da se parnik že bliža.

Med čakajočimi na bregu bilo je mnogo delavcev-premogarjev, in komaj so se mestu približali trije redarji z jetnikom, ko so se najprvo slišale nekatere polglasne opazke, nanašajoče se na policaje.

A ti se niso brigali za to, marveč prišli so s Severjem, da bi v bližini pristanišča čakali, ker parnik, čigar šum se je že slišal, moral se je v malih trenotkih ustaviti ob bregu.

Navadno je nastala potem gneča, ker bi bil vsak rad kar mogoče hitro na ladji.

Redarji so si delali pot skozi množico.

Pri premikanju, ki se je s tem provzročilo, padla je neka žena čez nekaj stopnic na mostu.

V tistem hipu dvignila se je grozeče črna pest.

Velik zamorec, eden izmed delavcev, ki je prav blizu redarjev stal, zavpil jim je glasno očitanje radi te, od njih provzročene gneče.

To pa je bilo znamenje k splošni ustaji.

Ker je eden redarjev zamorca hotel v stran pahniti, je bil ta še bolj razkačen in je besno planil nad njega.

Hipoma je tudi nastalo na pristajališči splošno vpitje in redarji so bili s svojim jetnikom nakrat v gosti gneči. Parnik se je ustavil. Njegova piščal pomešala se je med hrup, da je bil šunder še večji.

Mnogo ljudi sililo je od parnika na breg in ob jednem skušali so oni, ki so bili namenjeni odpeljati se, priti na parnik. Sever je takoj spoznal ugodno mu priliko.

A eden redarjev ga je zgrabil in ga vlekel s seboj na barko. Drugi je prišel takoj za njim, a tretjega so zamorec in drugi delavci stiskali.

Nakrat pa je ugledal poleg sebe prosto pot in hitel je za svojimi tovariši na parnik, kjer je nastalo novo prerivanje. Veliki, široki parnik pa se zaradi tega ni premaknil, ker je trdno ležal ob bregu.

Zdaj je planil zamorec za policajem.

Z divjim upitjem sledili so mu delavci.

Tako je prišlo, da so bili redarji na parniku v hipu obkroženi od bojaželjnih mož.

Njihovi pozivi in opomini ostali so brezuspešni.

Eden izmed redarjev hotel je možem razložiti, da so ujeli razbojnika, a njegov glas izgubil se je v rabuki.

Zdaj je začel oni policaj, katerega so najprvo napadli, tolči s svojim pobijalcem okolu sebe.

To je dalo znamenje k vsostranskemu spopadu na ladji. Drug redar je v svarilo ustrelil s svojim samokresom, ali komaj se je to zgodilo, ko je bil tudi že premagan in orožja oropan.

Nekateri delavci, ki niso vedeli in so tudi niso brigali, kdo je jetnik, iztrgali so Severja redarjem, da bi se tem nasproti postavili in eden je Severju, ko ga je ta za to prosil, snel verige z rok.

Zaman so se trudili redarji, da bi zadržali jetnika, zaman so poskušali najbližje stoječe nazaj potisniti. To vse je samo pomnožilo besnost mož, in unel se je divji boj mej njimi in redarji, katere je premoč tako obkolila, da se niti ganiti niso mogli.

Kapitan, ki je ves ta razburljivi prizor opazoval od svojega mosta, se je na kratko odločil končati upor s tem, da je dal znamenje za odhod.

Stroj začne delovati.

Ladja se začne premikati.

V tem trenotku prerije Sever z vso silo zraven njega stoječo človeško mejo, da bi prišel na konec ladje, katero so ravnokar odrinili.

Z obema rokama si naredi pot. Prost spon, oproščen redarjev, imel je samo eno misel, da se z begom reši.

Ko se prerine skozi gnečo do krmila, je ladja že zapustila obrežje.

Sever je sprevidel, da ga zamore rešiti le drzen skok.

Hitro spleza na doprsnjak.

V tistem hipu se že požene z ladje na most za izkrcanje.

Skok se posreči.

Sever skoči na most in pade, medtem ko je ladja hitro plula dalje.

Neki uradnik ali paznik broda, ki je imel na obrežju stražiti, pride proti njemu.

Sever vstane hitro.

„Tukaj se morijo in pobijajo,“ zakliče pazniku, „tedaj je bolje, ako se počaka na drugi parobrod; saj ti ljudje ne gledajo, kam da udarijo.“

In paznik, ki ni poznal prave zveze, je šel dalje po svojih opravkih, ne da bi se bil dalje brigal za moža, ki je skočil z ladje.

Sever se na lahko zasmeje in za trenotek obstoji. Za zdaj je bil iz nevarnosti — zdaj je bil prost! Ali kam naj se obrne, da ga zopet ne najdejo in ne spoznajo?

Pred vsem se je moral skriti in priti v varnost, zato hitro zapusti obrežje in hiti v teman, zapuščen kraj, kjer je mogel nadalje sklepati.

Medtem pa je na parobrodu narastel punt in vrišč tako, da so drugi potovalci bežali v kajite, ker že niso bili varni življenja.

Redarji so bili v tako slabem položaji, da so mogli misliti samo na se.

Zastonj so poskušali napadovalcem dopovedati, da imajo zločinca spremljevati, ki se nahaja na ladji. V silni gneči namreč niso zapazili, da je Sever skočil z ladje.

A podivjani možje niso hoteli ničesar slišati, temveč so se še hujše puntali in razgrajali.

Zdaj se začuje žvižganje.

Kapitan ustavi ladjo sredi široke vode.

To je prouzročilo hipno tihoto.

Širokopleči parobrodni mornarji pomešali so se med delavce.

„Prvi, ki še dvigne roko, bo vržen v vodo!“ se zasliši kapitanov glas. „Brez izjeme vsacega, ki se mojemu povelju ne pokori, pustim vreči z ladje! Redarji naj stopijo proti krmilu! Premogarji naj gredo na drugi konec parobroda!“

Ker so se tudi mornarji grozilno obnašali, sprevideli so možje, da morajo-kapitana ubogati, če nočejo, da izpolni svojo grožnjo, in mrmraje so odstopili.

Zdaj so imeli redarji proste roke.

Punt je bil potolažen in ladja je plula dalje.

Zdaj iščejo redarji jetnika.

Svetilke parobroda so sicer razsvetljevale veliki krov, a vsejedno je bilo težko najti pojedinca med tako množico.

Tudi kajite in druge prostore ladije preiskali so redarji hitro, ali Severja niso našli.

Že se je bližal parobrod drugemu obrežju, kjer so se morali potovalci izkrcati.

Zdaj gre eden redarjev na kapitanov most.

„Prijeli smo zločinca Goulda ali Severja, gospod kapitan,“ reče, „pripeljali smo ga na parobrod, mod puntom smo ga zgrešili, mi ga moramo zopet dobiti, ker se vendar nahaja na ladiji.“

„Če je bil tukaj, potem mora biti še tu,“ odgovori kapitan.

„Ne moremo ga najti; gotovo se je skril.“

„Potem pazite, da Vam zdaj ne uide.“

„Pomagajte nam pri tem, da pustite samo moža za možem s parobroda na obrežje, da lahko vsacega dobro pogledamo.“

„To se lahko zgodi,“ pritrdi kapitan želji redarja, „če se nahaja jetnik še na ladji, potem naj vam ne uide.“

Kapitan zapove svojim ljudem, da naj porabijo pri izkrcanju ozek železen mostiček, ki je bil tako urejen, da so zamogli ljudje samo drug za drugim čez njega na suho.

Redarji so šli k mornarjem.

Ko se je parobrod bližal drugemu bregu, porinili so železno brv čez njega.

Zdaj so zamogli ljudje samo drug za drugim zapustiti parobrod, medtem ko so so redarji tako postavili pri mostičku, da je mogel vsak mimo njih, da so lahko vsakega dobro pogledali.

To je zopet vzbudilo nejevoljo premogarskih delavcev, katerim to kasno izkrcanje nikakor ni ugajalo.

Ali udati so se morali.

Zato pa so glasno preklinjali redarje, ki so morali požreti marsikatero psovko in razžaljenje, ne da bi zamogli kaj proti temu storiti.

Zdaj se je začelo izkrcanje.

Posamezno, v dolgi vrsti, so potniki zapuščali ladjo po ozki železni brvi.

Policaji so natančno pazili.

Moški in ženske so počasi korakali mimo njih.

Nihče jim ni mogel uiti.

A Severja ni bilo!

Zadnji mož je zapustil parobrod.

Samo moštvo in policaji so bili še na njem.

Ker so bili uradniki zdaj prepričani, da Severja ni bilo mimo njih, ni pustil kapitan takoj novih potovalcev na ladjo, marveč je zapovedal, da se parobrod natanko preišče.

Tudi to se je zgodilo.

Razburjenost redarjev je rasla vedno bolj, ko so prostore zastonj preiskavali.

Na obrežju se je nabralo polno ljudij.

Kapitan se je moral pravočasno odpeljati.

Severja ni bilo najti nikjer!

Trenotek za odhod je prišel.

Policaji so morali zapustiti parobrod.

Gneča ljudi se je privalila na ladijo.

Nerazumljivo je bilo redarjem, kako da jim je mogel zvezani jetnik uiti.

Ko so prišli na obrežje, so se skoro sprli med seboj, ker je drug drugemu dajal krivdo, da so Severja zgubili.

Ali to ni nič spremenilo konečnega uspeha, da jim je jetnik ušel.

Bili so sicer še ves večer na obrežju, ker so še vedno upali, da Sever še dospe in se pokaže, ali pa da ga moštvo ladje najde, toda njihovo upanje se ni uresničilo.

Pozno v noč so slednjič zapustili svojo prostore in slabovoljno se udali gotovosti, da se je Sever oprostil in da se začne iznova iskanje po njem. —

Šestindvajseto poglavje.
Skrivnostna tujka.

„Vaša domnevanja so napačna, gospod,“ reče Rogers drugi dan Bernardu, v čigar pisarno je prišel.

„Samo trditve gospe Gouldove so me na to misel spravile,“ odgovori Bernard, „ona je popolnoma prepričana, daj je prva Severjeva žena ona tujka z modrim pajčolanom!“

„In jaz Vam lahko dokažem, da je to vse zmota, gospod, ker se gospa Sever nahaja v moji hiši,“ razjasni Rogers, ki še ničesar ni vedel, da je Helena skrivoma odšla, ker je zarano hišo zapustil.

„Ali po Vaših lastnih besedah in po izpovedbah redarjev mi morate vendar priznati, gospod polkovnik, da ta gospa še vedno s Severjem občuje!“

Rogersov obraz se zatemni.

„Jaz tega ne razumem!“ pritrdi, „stojim pred nejasno zagonetko; potem pa mora imeti ta človek vražjo moč.“

„Nikari ne zaupajte zaljubljenim ženskam, polkovnik! Kaj nismo imeli že dosti slučajev, v katerih so ženske iz poštenih rodbin, hčerke vsega spoštovanja vrednih starišev, radi kakega moža zašle v hudodelstva?“

Premišljevaje zrl je Rogers pred se.

„Ne morem še verjeti,“ reče sanjavo, „ne morem si misliti, da bi bilo to mogoče!“

„Predlagam Vam nekaj, polkovnik!“

„Govorite!“

„To je bilo jako pametno, da ste gospo vzeli k sebi; čestitam Vam na tej dobri misli! In zdaj moj predlog. Ne pustite žene stran, polkovnik, obdržite jo v svoji hiši in pustite opazovati vsak korak, ki ga stori, seveda ne da bi ona kaj opazila in sumila. Mislim, da dobimo na ta način najlažje zopet onega človeka, ki je včeraj ušel policajem.“

Rogers molči.

„Saj sami vidite, da imamo opraviti s tako prebrisanim zločincem, da mu marsikateri osiveli slepar ni kos,“ nadaljuje Bernard, „da, ki še prekosi najbolj prekanjenega in izvedenega zločinca! Tudi zato je treba nadarjenosti in tak veleum na polji zločina je ta fino izobraženi Sever. S kakšno spretnostjo je včeraj zvečer ubežal! A imamo njegovo prvo ženo! Gotovo dobi kako znamenje od njega. Pletel bo ostati ž njo v zvezi. Obljubite mi, da boste pazili!“

„Zgodilo se bo, gospod.“

„In zdaj k oni skrivnostni osebi. Vi torej izpričate, da prva žena to ne more biti. Kdo pa je potem?‘‘

„Kaj je še niste pustili opazovati?“

„Še v tej uri jo pustim prijeti?“

„To je edina pot, da dobimo pojasnilo.“ odgovori Rogers.

„Samo bojim se, da nas to ne pripelje daleč. Ona ne bo ničesar izpovedala. K večjemu pripozna, da je bila z bogatim Gouldom v kakšnem razmerji, morda v ljubavnem razmerji.“ —

„Potem hočem v njeni odsotnosti pustiti v njenem stanovanju stražo in počakati, kaj se zgodi.“

„Mar mislite —“

„Da pride Sever k nji? Tega ne verujem, zato je preveč pazljiv. Ali zveze si pojasnimo, ki jih ima ta žena.“

„Saj še njenega imena ne vemo.“

„No ime je najmanje, saj si je lahko drugo ime pridela. Eno jo gotovo, že zdavno je občevala skrivaj s Severjem in še skrivaj ž njim občuje, saj ste mi sami rekli, da je otroka po izpovedbi gospe Severjeve zločincu Gouldu izročila, ki je pa otroka zopet naprej dal.“ —

„Da žena z modrim pajčolanom ne more biti gospa Sever, dokazuje že to, ker ji je ta oseba otroka vzela.“

„Najprvo torej dobimo razjasnenje glede te skrivnostne gospe, ki je začela tako važno vlogo igrati!“

„Hočete-li k nji?“

„Najprvo k cestnemu redarju, ki jo mora poznati.“

„Spremim Vas!“ reče Rogers.

Skupno zapustita gospoda policijsko pisarno in se peljeta na cesto, kjer se je nahajala Bernardu dobro znana, vogalna hiša.

Tu sta izstopila in iskala v tem okraju nastavljenega policaja, kateri je bil, ker je že dolgo tu vsak dan svojo službo opravljal, takorekoč živa naslovna knjiga. Tak redar je natanko poznal vsako, v njegovem okraju stanujočo osebo in izvrševal nevidno kontrolo, ker je tiho opazoval njihovo početje.

Bernard in Rogers sta zagledala redarja in se mu približala.

„Alton,“ zaklical je Bernard bolj tiho in pomigal redarju, naj mu sledi v neko hišno vežo, v katero je šel z Rogersom.

Goreč v službi je pristopil Alton.

Iz veže se je vogalna hiša lahko opazovala.

„Gospod maršal želi?“ vprašal je Alton, pozdravljajoč predstojnika.

„Ali Vam je znano, kdo stanuje onstran v prvem nadstropju vogalne hiše?“ odgovoril je Bernard.

Redar se je ozrl tje.

„Malo časa sem neka gospa, gospod maršal, prej je stanoval tam —“

„Od prej se ne menim. Poznate li damo?“

„Vem samo, da ima rudeče lase in zaradi tega, ker so ti lasje grdi, nosi vedno gost moder pajčolan, gospod maršal.“

Bernard in Rogers sta se spogledala. To je bila dama, za katero se je šlo.

„Ali ste opazili, Alton, da jo obiskuje neki gospod?“

„Res, neki gospod hodi večkrat v hišo, odkar stanuje v nji ta gospa.“

„Ali ga poznate?“

„Ne, gospod maršal, on je velik, mlad, lep mož z bledim obrazom —“

„To se ujema!“ je mrmral Rogers.

„Kdo je ta gospa? Kako ji je ime?“ vprašal je Bernard nadalje.

„Imena ne poznam, gospod maršal, menda je jahačica z izvanrednimi močmi, druzega ne vem o njej, ker ne stanuje še dolgo tu v mojem okraju.“

„Ali je doma?“

„Danes je še nisem videl.“

„Nastopa-li v kakem cirkusu?“

„Tega ne vem, gospod maršal.“

„Ali je imela v zadnjih dneh pri sebi kako deklico?“

„Tega nisem opazil.“

„Dobro je. Vrnite se na svoje mesto.“

Policaj je pozdravil in odšel.

„Pojdimo gori,“ rekel je Rogers Bernardu. „Zdaj bo doma. Potem jo vzameva s seboj.“

Bernard je prikimal z glavo.

„Najti moram na vsak način to skrivnostno osebo,“ odgovoril je, „ona je Gouldova zaupnica.“

„In ona mora vedeti, kje je otrok.“

„Razun tega je skoraj gotovo Gouldova sokrivka, katera ga morda zdaj pri sebi skriva, ali denar spravlja, katerega je imel najboljšo priložnost pobrati za časa zapuščinske razprave,“ rekel je Bernard, ko je šel z Rogersom proti hiši. „Gotovo ve tudi o umoru, morda je celo pri njem pomagala.“

„Ta čudna oseba se mora v varnost spraviti.“

Gospoda sta stopila v hišo na vogalu.

„Zdi se mi, da ne bo odprla,“ šepetal je Bernard, „za ta slučaj sem preskrbljen. Lahko vrata uradno odpremo.“

„Vi ste od zlodja, maršal,“ mrmral je Rogers, kojemu je vedno šla po glavi Helena, za katero mu je bilo neizrečeno hudo. On ji ni zaupal, imel jo je za zgubljeno — a vendar jo je ljubil.

Ko sta dospela gori, prepričala sta se o resnici Bernardove slutnje. Vzlic večkratnemu zvonenju se jima ni odprlo. Zdaj je vzel Bernard iz svojega žepa nekaj vetrihov.

On je bil v vsakem oziru ravno tako odločen kakor spreten uradnik.

Kolikor mogoče tiho, da bi v stanovanju navzoči ničesar ne opazili, je odprl z vetrihom vrata v predsobo.

Oba uradnika sta vstopila v malo razsvetljen prostor ter sta zaprla vrata za seboj.

Kakor na povelje potegnil je vsak iz svojega žepa samokres.

Tako oborožena in na vse pripravljena stopila sta k sobnim vratom.

Bernard jih je odprl široko.

Soba je bila prazna.

Ne da bi se trenotek obotavljal, stopal je k vratom, katera so držala v sosedne sobane stanovanja, medtem ko se je Rogers natanko po sobi ogledal, kjer bi bil lahko kdo skrit.

Potem šele je sledil maršalu v druge sobe.

Akoravno sta preiskala gospoda vsak kotiček, vsako omaro, vendar nista mogla v vsem stanovanju ničesar najti.

„Prokleto,“ siknil je Bernard, „tu nismo zadeli pravi čas.“ —

„Tudi ni najti ne pisma, ne kake druge sumljive stvari,“ menil je Rogers.

„Varovali se bodo kaj tacega tu pustiti,“ odgovoril je Bernard. „Moj sklep je gotov, gospod polkovnik.“

„Kaj hočete storiti, gospod maršal?“

„Tu ostati na preži.“

„To je na vsak način najboljše, kar morete storiti, a previdnost, saj veste, s kom imate opraviti.“

Bernard se je smehljal porogljivo in je pokazal na samokres, katerega je položil v prvi sobi na mizo.

„Poznate me; jaz se nič ne ustavljam.“

„Hočete-li, da bodo redarji v bližini?“

„Ni potrebno. Zgodilo bi se lahko, da bi se jih opazilo.“ odvrnil je Bernard, „jaz se lahko zanesem sam nase, kakor veste.“

„Potem Vas pustim samega in grem takoj še bolj energično Severja iskat. Želim Vam dober uspeh, gospod maršal, upam dvojen uspeh.“

„Ako pride gospa z modrim pajčolanom, zadržim jo tu in čakam, če po noči ne pride tudi drugi tiček v mrežo. Taka past je včasih zelo uspešna. Že marsikak važen lov sem na tak način izvršil. Kadar zapustite hišo, pazite, da Vas nihče sumljivi ne vidi.“

„Porabil bodem drugi izhod, gospod maršal. Saj je hiša dobro izbrana, vsaka nima dveh izhodov.“

Gospoda sta se ločila.

Rogers je tiho zapustil stanovanje, zaprl predsobna vrata in šel po stopnicah navzdol.

Srečal ni nobenega človeka.

Spodaj je šel čez dvorišče in potem porabil druga vrata, da je prišel na cesto.

Tudi tu ni nikogar opazil, ki bi ga bil gledal. Pomešal se je takoj med mimoidoče ljudi.

Ta čas si je Bernard zgoraj v sobi slekel plašč, odložil klobuk tor se vsedel na stol poleg mize.

Samokres je položil predse na mizo.

In zdaj jo v svoji navadni mirnosti čakal. Ker gospa z modrim pajčolanom nikakor ni mogla slutiti, da se jo tu v stanovanju pričakuje, računal je Bernard sigurno, da pride.

A ura za uro je pretekla, ne da bi se bilo zgoraj kaj genilo.

Zmračilo se je.

Na neki mizici je stala svetilka.

Bernard se je ravno po njej oziral, ker se je moral z lučjo preskrbeti, ko so je delal večer. A svetlobe se ni smelo s ceste videti.

Ko je nekaj časa premišljeval, kako bi to naredil, odločil se je, zakriti okna z gostimi, težkimi zavesami, kar se s ceste ni moglo opaziti. Ako so bila okna zakrita, se ni mogla videti svetloba.

Kako četrt ure je še čakal.

Zdaj je bilo zunaj že tako temno, da so prižgali cestne svetilke.

V sobi zgoraj je bilo popolnoma temno.

Bernard je vstal, stopil k jednemu oknu in spustil zavese, kar je provzročilo, da je bila temota še večja.

V trenotku, ko je stopil k drugemu oknu, da bi tudi tam tako storil, se je naglo ustavil in prisluškoval.

Zganil se je po vsem telesu.

Predsobna vrata so se odprla.

Dama je prišla vrnila se je zdaj v temoti.

Stopinje so škripale v predsobi.

Bernard je hitro okno zapustil.

A predno je še prišel do mize, so se vrata že odprla.

Skozi jedno, še ne zagrneno okno prišel je majhen svit od zunaj ter pokazal sredi sobe stoječega Bernarda, kakor črno senco.

Ker je ta svit segal do vrat in ker so bile Bernardove oči tudi temote vajene, je le-ta precej dobro videl, da je stala med odprtimi vrati gospa — tujka — skrivnostna gospa z modrim pajčolanom!

Ali je prišla sama? Ali je bil Sever ž njo?

Vstopivša je menda koj ugledala črno postavo Bernardovo.

Trenotek je pretekel.

Bila je samo ena sekunda.

Bernard je hotel k mizi stopiti ter prijeti za samokres.

To je videla žena, koje popolno, lepo postavo je bilo poznati tudi skozi ogrinjačo.

Hipno je stala pred Bernardom.

Ta je hotel zgrabiti samokres.

Kar je začutil bodečo bolečino na glavi.

Njegova nasprotnica ga je naglo udarila z neko ostro stvarjo, ne da bi bil mogel v temoti videti, s čim.

Bernard se je spominjal redarjevih besed, ki je to ženo označil kot akrobatinjo z veliko telesno močjo.

To mu je bila zdaj gotovost.

Bernard ni dosegel mize, omahoval je nazaj.

Le enkrat v njegovem življenju je bil na podoben način ranjen, zarastek na čelu je pričal o tem. Takrat so v neki krčmi hudodelnikov, kjer je hotel nekoga prijeti, lopovi razbili svetilke, ter ga v temi grozno obdelali — in zdaj naj bi drugič prišel v tako silno nevarnost.

Čutil je, da ga je zapuščala zavest.

A ni bil v stanu vzdigniti se.

Stiskujoč roki in škripaje z zobmi, padel je na tla.

Bil je premagan! Gospa z modrim pajčolanom je hitreje ravnala ko on, prehitela ga je!

Bernard ni imel niti časa na pomoč klicati.

In njegova krivda je bila, da ni bilo policajev blizo, ker je bil preveč vajen zanašati se le na svojo lastno moč in odločnost.

Ako bi bilo razun njega tudi nekaj redarjev skritih v sumljivem stanovanju, ki bi bili v odločilnem trenotku planili na vstopivšo, bi se jih ta ne bila mogla ubraniti.

Zdaj se je razlegal porogljiv smeh po temni sobi.

„Kdo si Ti in kaj si iskal tu?“ rekla je razkrita ter odgrnila pajčolan nazaj, potem se pripognila k Bernardu.

Spoznala je uniformo.

„Prihodnjič bodeš bolj premišljeno ravnal,“ mrmrala je, „kaj sem Ti bila jaz mar? In kaj si prežal name kakor na hudodelko?“

A v tem hipu se je menda gospa spomnila možnosti, da bi bili še drugi redarji v bližini, katerih se je menda hotela ogniti, kajti pripravljala se je, stanovanje zapustiti, ko je videla, da ni več varna v njem.

Bernard je ležal v sobi na tleh.

Zdaj je potegnila gospa pajčolan zopet čez obraz in je zapustila sobo.

Zunaj je zaprla predsobna vrata.

Ali je hotela tu Severja pričakovati in ji je bilo zdaj le na tem, da ga svari?

Požurila se je. —

V naslednji minuti je zapustila hišo.

Potem je izginila. — — —

Sedemindvajseto poglavje.
Rogers.

Čuden boj vnel se je v notranjosti policijskega polkovnika. Sum in ljubezen borila sta se v njem, kakor se v njegovi duši še nikdar v življenju ni zgodilo.

Ali ni našel Heleninega moža, o katerem je vendar rekla, da ga sovraži in zaničuje, v njeni sobi? Ali ni bil to dokaz, da je bila še vedno ž njim v zvezi, akoravno je vedela, da je bil zasledovan hudodelnik?

In potem zopet stala mu je njena podoba pred očmi, nje mila podoba! Te nedolžne poteze, ta od bolesti zgrbančeni obraz, ti žalostni pogledi naj bi bili le hinavščina, pretvara, le preračunjeno slepilo?

Rogers je premišljuje zmajal z glavo, ko je šel proti domu.

Tu je bilo pred njim vprašanje, na katerega ni našel odgovora. Eno pa je čutil — eno vedel z gotovostjo: ljubil je izgubljeno vzlic težkega suma, ki je na njej ležal.

Prišel je do svoje hiše.

Ko je šel mimo oken Helenine sobe, je ni videl.

Velik strah ga je prešinil.

Ali je šla proč? Ali je bežala s Severjem?

Stopil je k oknu ter gledal v sobo.

Bila je prazna! Helena je odšla!

Drvel je v hišo.

Naglo odprl vrata. —

Rogers je postal smrtnobled.

Bolest je napolnila njegovo dušo.

Helena je zbežala, skrivno zbežala!

Zdaj je pogledal na mizo.

Na nji je ležalo pismo, popisan list.

Rogers je stopil naglo k mizi.

Njegove roke so prijele list.

Ko je pismo prebral, tresle so se mu roke, ki so pismo držale. Bral je ganljivo slovo, katero mu je Helena napisala, — bral zagotovila nedolžnosti — in te besede niso lagale! To je bil izliv čiste, trpeče duše!

„Grem — in Vi me ne boste našli več — nikdar več,“ mrmral je — „vendar, Helena, vendar! Storil sem ti krivico, težko krivico, ker so okoliščino govorile proti tebi. — Zaradi tvojega otroka si molčala, zdaj mi je vse jasno!“ — in zdaj je bral z ginjenim glasom dalje:

„In zdaj, ko sem olajšala svoje srce, Vam pokazala, da nisem nehvaležnica, da le Vaše usode, kateri želim vso srečo sveta, nisem hotela zvezati z mojo, ki je brezkončna vrsta hudih bojev in trpljenj, zdaj pojdem — — z Bogom, dragi, nepozabni, večno ljubljeni mož, z Bogom na veke! Bodite srečni, tako srečni, kakor to za Vas z nebes prosi

Vaša hvaležna, zgubljena

Helena.“

Molče je Rogers strmel na list.

V očeh velikega, lepega moža so se pojavile solze. Ljubezen, ki mu je polnila srce, ga je hotela kar zadušiti, ker ga je Helena zapustila — koliko je morala pač preboleti, predno je šla. Poleg svoje bolesti jo je mučila še žalost, da ji dela on krivico. In sedaj bega kdo ve kjo in išče svojega otroka.

Rogers se je vzravnal, kakor da je storil določen sklep.

Hotel jo je iskati, hotel jo prositi odpuščenja.

Toda — kam je šla?

Ženska, ki jo je lovil Bernard, je malo Lidijo izročila Severju in ta jo je izročil potujočim komedijantom, da bi imel Heleno v rokah.

Helena je sedaj iskala komedijante.

Rogers jo je hotel najti — za vsako ceno! Toliko bolj, ker ji je pretila nevarnost od Severja.

Rogers ni verjel, da so je Helena odpeljala z železnico, bržčas preiskuje malo krajo v okolici, kjer se radi mude komedijantko.

Morda ji je Sever za petami, da so mu ne iztrga iz oblasti.

Rogers si je poskrbel denarja, se pripravil za pot in šel naslednje jutro v policijski hlev, kjer si je izbral primernega konja in odjahal iz mesta.

Zunaj, v nekem predkraju, je našel kolibo, kjer je nastopal neki čarovnik.

Pred kolibo so stali radovedneži, največ otroci, in poslušali moža, ki jih je vabil, da naj vstopijo.

Rogers se je ustavil in poklical čarovnika k sebi.

Kor je bil Rogers v uniformi, je čarovnik takoj prišel.

„Ali ni tam-le stala neka koliba?“ je vprašal Rogers in pokazal na noki prazni prostor.

„Da, gospod, cirkus Bumpo je bil tam, a je že pred nekaj dnevi odpotoval.“

„Ali je bila v tem cirkusu tuja deklica, katero so vadili cirkuških umetnosti?“

„Kaj tudi Vi zasledujete to deklico?“

„Tudi jaz? Zakaj vprašujete tako?“

„Ker je bila že včeraj neka gospa tu in povpraševala po otroku.“

„Gospa? Kako je izgledala?“

„Bila je bleda in upadla; imela je črno krilo — —“

Rogersu se je odvalil kamen od srca — Helena je bila torej tu.

„Kam je pa šla ta gospa?“ je vprašal Rogers.

„V malo mestece Jork; šla je za cirkusom.“

Rogers je vedel dovolj.

Zahvalil se je čarovniku za pojasnilo in odjahal z zavestjo, da Heleno kmalu doide, saj je ona potovala peš, on je pa jahal.

V mestece, ki ga je imenoval čarovnik, sta bili dve poti.

Rogers je pognal in že proti večeru prišel v mestece.

Že spotoma se je vedno oziral, misleč, da dobi Heleno.

Zdaj je začel po mestu poizvedovati.

O Heleni ni izvedel ničesar, pač pa so mu povedali, da se je cirkus nastanil konec mesta in da začne v kratkem s svojimi predstavami.

Rogers je pustil konja v krčmi in šel peš k cirkusu, prepričan, da dobi tam malo Lidijo in da pride tudi Helena tja.

Kmalu je zagledal skoro izgotovljeni cirkus, na platnu, ki je bilo razpeto nad vhodom, je bilo zapisano „Cirkus Bumpo“, na obeli straneh pa so visele velike slike, predstavljajoče jahalce, jahačice in razne komedijante.

Pred vhodom sta stala dva moža in se pogovarjala.

Rogers je pristopil k njima.

„Kdo je lastnik tega cirkusa?“ je vprašal Rogers.

„Ravnatelj Bumpo“, je odgovoril mož, ki je izgledal kakor kak cigan, „in to sem jaz.“

„Veste-li, kdo sem jaz?“ je vprašal Rogers.

Mož je pisano pogledal in dejal: „Kaj to meni mar? Po Vaši obleki soditi, ste Vi pri policiji!“

„Jaz sem policijski polkovnik Rogers“, je odgovoril ta, mej tem ko je drugi mož odšel v cirkus. „Ni-li bila neka črno oblečena, upadla gospa pri Vas?“

„Pri meni? Čemu?“

„Danes!“

„Obžalujem; izvzemši mojih jahačic nisem videl nobene ženske. Kaj pa je s tisto gospo?“

„Svoje dete išče! Ali Vam ni, ko ste bili še v Novem Jorku, neki mož izročil male deklice?“

Bumpo se ni mogel premagati toliko, da bi njegov obraz ne kazal prestrašenosti.

„Otroka?“ je vprašal, da dobi nokaj časa za pomislek, „male deklice?“

„Ta otrok je pri Vas“, mu je Rogers rekel v brk.

„Kako morete to trditi?“ je jezno odvrnil Bumpo. „Kaj menite, da se pečam s tujimi otroci?“

Rogers ga ni poslušal. Šel je naravnost v cirkus.

Uzrl je nenavadno sliko. Pri nesigurni, od strehe viseči luči je videl v areni večjo množico. Tu je goslar ubiral svoje strune, tam so se smejala komedijantsko opravljena dekleta, tod se je smejala skupina mladih mož, na drugem koncu pa je sedela debela ravnateljeva žena in štela denar.

Vsi pogledi so se obrnili na Rogersa. Nekaj dečkov in deklic se mu je bližalo in dva bela psa sta se mu zakadila pod noge. Rogers si je ogledal najprej otroke.

Gospa Bumpo je zdaj tudi zagledala Rogersa.

„Koga si pa pripeljal?“ je vprašala svojega moža. „Skušnja bo še-le jutri in kdo ve, če bo jutri predstava, ker je klovn obolel, njegov osel pa šepa.“

„Ta gospod išče necega otroka“, je rekel ravnatelj porogljivo. —

„Otroka?“ vprašala je debela gospa.

Rogers je bil vedno bolj prepričan, da v cirkusu Bumpo ni vse prav v redu in se ni zmenil za smehljajoče se črnooke deklice, katere so se opozarjale na lepega moža.

„Otroka?“ ponovili so jahači, surovi razuzdanci.

„Dekletce! Mora biti tu!“ razložil je zdaj Rogers. „Prihajam iz Novega Jorka in sem zvedel, da ste majhnega otroka vzeli s seboj.“

Gospa ravnateljica se je zasmejala.

„Kdo Vam je pa to neumnost povedal, dragi gospod“, rekla je in stopila proti Rogersu, „prišli smo še-le pred osmimi tedni iz Londona, kjer smo sklenili jako drage pogodbe s Španjkami, Francozinjami in slovečimi umetniki, torej nimamo denarja, da bi peljali s seboj tuje otroke, kajti naši dohodki se bodo še-le začeli.“

„Kaj je tam v onem prostoru?“ vprašal jo Rogers, ne da bi poslušal to govoričenje, in je pokazal proti neki zavesi.

„To so oblačilnice za umetnice“, razložila je gospa Bumpo bahaško, „onkraj so hlevi, na drugi strani mostorža pa oblačilnice umetnikov.“

„Ali so vsi člani Vaše družbe navzoči?“ vprašal je Rogers dalje.

„To bi moral še-le prešteti“, je menil ravnatelj, „moja družba je velika in imenitna, umetniki in umetnice prve vrste.“

Rogers se je moral vzlic resnosti situvacije smehljati.

„Razven tu navzočih umetnikov pa ni nobenih več v cirkusu?“

„Ne, gospod.“

„Jaz pa vendar ne vidim moža, ki je prej zunaj z Vami govoril, tu v cirkusu. “

„Ta ima gotovo v hlevih opraviti.“

„In to so vsi otroci, ki spadajo k cirkusu?“

Rogers je polno pričakovanja gledal dečke in deklice, ki so ga radovedno obstopili, ker je pričakoval, da mu bodo kaj odgovorili.

A ti, večjidel bledi in od lepotil rumeno-lici otroci so bili menda dobro naučeni. Nobeden si ni upal ziniti le besedice.

„Ali ni to dovolj otrok?“ vprašal je ravnatelj. Saj nimam otročjega cirkusa, ljubi moj!“

Vkljub temu je bil Rogers mnenja, da je mala Lidija tu.

„Vzemite svetilke in svetite mi“, ukazal je.

„Vi si pač hočete še živali ogledati, gospod? Ne more se dosti reklame narediti! Pojdite z menoj in povejte po vsem mestu, da imam pet izurjenih konj, enega osla in dva pudelna“, rekel je Bumpo in poklical oba bela pudelna, ki sta morala takoj izvršiti nekaj umetniških del.

„Živali, kakor je Miss“, nadaljeval je ter kazal na pudelna, kateremu je bilo ime Miss, „se sploh ne dobi več, gospod; ona zna brati, da, da, brati! Veste-li, koliko je vredna med brati? Pet tisoč dolarjev!“

Neki deček je prinesel veliko gorečo svetilko.

„Pojdite“, obrnil se je Rogers k ravnatelju ter vzel svetilko v roko.

Bumpo je bil pripravljen. Prekoračil je s polkovnikom areno in ga peljal na mostovž, v katerem so ležali na eni strani hlevi, na dragi pa stanovanje jahačev.

Ko se je Rogers z enim pogledom v hleve prepričal, da ni v njih nobenega dekleta, podal se je v tako imenovane oblačilnice, kjer je našel na revnem ležišču bolnega klovna.

A tudi tu ni bilo videti Helenine deklice.

Ravnatelj se je še vedno bahal s svojimi umetniki in živalmi. Rogers je preiskal še v nepopisnem neredu nahajajoče se prostore, kjer so prebivale umetnice in se lišpale k predstavami.

„Ali še vedno iščete deklico, predragi?“ vprašal je Bumpo. „Ta trud je zaman!“

„Da, to vidim, zdaj sem potolažen in zapustim še po noči ta kraj, da iščem naprej“, je Rogers navidezno tolažil ravnatelja, „tu sem izpolnil svojo dolžnost in se prepričal, da deklice ni.“

To pojasnilo je menda Bumpu izvanredno ugajalo. Pustil je Rogersa pri zadnjem izhodu na prosto, želel mu lahko noč in ostal v cirkusu, medtem ko se je Rogers oddaljil.

Imel je že svoj načrt gotov. Hotel je v bližini ostati in paziti. Ako pride Helena, potem je bil namenjen čakati prihodnjega večera, da se začne predstava.

Potem je hotel naglo in nepričakovano še enkrat v cirkus stopiti, da bi iskal Lidijo. Rogers je dobil utis, kakor da bi moral otrok tu biti, akoravno ga sedaj ni mogel najti.

V bližini je bil vrtiček in ob njegovem robu kamenita klopica, raz katere je prezrl ves prostor pred cirkusom. Tu je hotel čakati.

Osemindvajseto poglavje.
Važno sporočilo.

Ko je prišel Bernard k sebi, bila je noč.

Grobna tihota je vladala povsod.

Vzravnal se je.

Zdaj še-le se je polagoma spominjal dogodka in spoznal, kje da se nahaja.

Nekak poseben občutek je imel na čelu, zdaj, ko se je pregibal. Na enem kraju ga je bolelo, in čutil je, kakor bi mu teklo nekaj gorkega čez obraz.

Kri! To je morala biti kri!

Bernard je vstal.

Z nekim ostrim ali trdim orodjem je moral biti na čelo udarjen, da je nastala rana.

Gospa z modrim pajčolanom ga je tako udarila! Morala je v roki imeti neko orodje.

Ali je bila še v stanovanju?

O tem ni bil Bernard prepričan, a moral je to takoj zvedeti. —

Postalo mu je sedaj vse jasno.

Stopil je k mizi.

Na njej je še ležal samokres.

Zdaj je imel vsaj orožje!

Tudi svetilke se je spomnil, ki je stala na mizici.

Vzel je žveplenke iz žepa, vžgal majhno voščeno svečo in se oziral po sobi.

Razun njega ni bilo človeka notri.

Ali je skrivnostna žena zapustila sobo? Skoraj je bilo tako videti.

Bernard je postavil svetilko na mizo poleg samokresa, in jo užgal. Potem jo je vzdignil ter stopil ž njo pred ogledalo.

Izgledal je grozen. Obraz je bil oblit s krvjo. Moral ga je najprvo obrisati.

Kar je Bernarda najbolj jezilo, bilo je to, da je tu nekako podlegel.

Prinesel je iz sosedne sobe vode, si umil obraz in videl, da je bila na čelu, blizu las, majhna rana. Rana pa je razodela, da se je bojeval. In zdaj naj bi priznal, da je bil v tem boju premagan.

Bernarda je to poniževanje še z večjo jezo napolnilo proti ženi in odločil se je, da jo mora na vsak način poiskati in se je polastiti. Saj je lahko računal, da najlažje po njej Severjev sled dobi.

Ko se je danilo, zapustil je stanovanje.

Šel je naravnost v svojo pisarno.

Tu je najprvo sprejel sporočila. Akoravno so podložniki zapazili majhno rano, se vendar ni nobeden upal vprašati.

Sporočilo je prišlo, da Sever še ni prijet.

Zdaj je stopil policaj Penn v sobo, eden izmed tistih, katerim je Sever na parniku ušel in ki je razun tega vedel, da je šel Sever enkrat v vogalno hišo h gospej z modrim pajčolanom.

Penn je stopil vojaško bliže.

„Ali ste našli Severjev sled, Penn?“ je vprašal Bernard.

„Sled gospe z modrim pajčolanom, gospod maršal!“ odgovoril je policaj.

V Bernardovih očeh se je zablisknilo.

„Aretirajte jo takoj, Penn!“ zaklical je.

„Prišel sem ravnokar na to, gospod maršal. Včeraj zvečer so to gospo zunaj v predmestju videli.“

„Kdo?“

„Neki redar, gospod maršal. In zdaj mi je ta redar povedal, da mora biti ta žena član nekega cirkusa, ki je še pred nekaj dnevi tam zunaj uprizarjal predstave.“

„To se ujema. Ali je cirkus še tu?“

„Ne, gospod maršal, ni ga več.“

„In gospa?“

„Policaj meni, da je to električna dama, ki je v cirkusu nastopala.“

„To je važno sporočilo, Penn, katero ste mi tu prinesli“, je rekel Bernard, „ali Vam je policaj povedal, da ima ta oseba rudeče lase?“

„Da, tako je, gospod maršal! Pravijo, da ima močne in dolge rudeče lase!“

„Prava je! To je tista, katero iščemo!“

„Policaj meni, da je ta žena z modrim pajčolanom šla včeraj zvečer v neko hišo tje zunaj.“

„Ali ste bili tam, Penn?“

„Ravnokar, gospod maršal.“

„Ste li šli v hišo?“

„Bila je zaprta in prazna.“

„Kdo stanuje v tej hiši?“

„Neki voznik.“

„In cirkus je šel proč?“

„Do sedaj še nisem mogel izvedeti, kam je šel.“

„Kako se imenuje ta cirkus ?“

„Cirkus Bumpo, gospod maršal.“

„ln kako se imenuje tako imenovana električna dama?“

„lma čudno doneče ime, kakor tako igralke vedno; policaj je ime pozabil.“

„Ali se niso razdelili gledališki listi?“

„Tega še nisem utegnil poizvedovati, gospod maršal, hotel sem Vam kakor hitro mogoče sporočiti, kar sem vedel.“

„Dobro, Penn, dobro. Zdi se mi, da smo tu našli sled one ženske.“

„Pravijo, da je dekle.“

„Zastran mene, naj bo. Torej za njo!“

Cirkus je še-le pred nekaj dnevi odšel, gospod maršal. “

„No, tega bodemo že našli“, rekel je Bernard, „pojdite z menoj, povprašati hočeva takoj zunaj.“

„Tu mora biti še nekaj posebnega“, omenil je Penn, ko je z Bernardom zapustil poslopje, „cirkus je kar nanagloma končal predstave in vendar pravijo, da so se ljudje vsak večer kar trli k predstavam, odkar je nastopala električna ženska.“

„Hm — ta naglost mi ni tako nejasna“, odgovoril je Bernard.

„S tem dekletom bi se morali vendar bližje seznaniti. Ali ste kaj slišali, če je imela dama pri sebi necega otroka, neko deklico.“

„Ne, gospod maršal, o tem nisem ničesar zvedel.“

Bernard in Penn sta se nekaj časa peljala, potem sta morala iti peš. Bilo je poldne, ko sta prišla k praznemu prostoru v predmestju.

Tu je stala samo še koliba čarovnikova. Blizu pa je bilo nekaj hiš.

„Tam stanuje oni voznik“, rekel je Penn.

Oba sta šla proti hiši.

Bila je še zaprta.

Mož se torej še ni vrnil.

Bernard je s svojim bistrim očesom v neki drugi hiši takoj opazil neko majhno gostilno.

„Pojdite z menoj, Penn“, ukazal je in šel naprej.

Takoj zatem stopila sta oba v zakajeno gostilno, kjer so se objednem prodajala vsakovrstna jedila.

Vsled šuma, katerega sta provzročila, prišel je v gostilno velik mož, kateremu se je na prvi pogled poznalo, da je bil poprej tudi eden „umetnikov“, in se je zdaj tu naselil, da bi odpomogel potrebi, katera jo postala tekom časa občutna, ker se je tu vedno mnogo raznih komedij vršilo in se zaradi tega tudi potrebovalo vsakovrstnih jedil in pijač.

Roke v žepu širokih hlač stopil je mož pred uradnika.

„Ste-li Vi tu gostilničar?“ vprašal je Bernard.

„Da, gospod; gostilničar!“ odgovoril je mož samosvestno.

„Zahajajo li k Vam komedijantje?“

„Umetniki!“ popravil je gostilničar. „Moja krčma je krčma umetnikov!“

„Tako, tako! Potem poznate gotovo tudi električnega dekleta, kaj?“

„Astrelo?“

Bernard je tu že zvedel umetniško ime one, kojo je iskal.

„Astrelo? Krasna dekle! To Vam je umetnica! Ta ima dohodke!“ rekel je sedaj gostilničar. — „Ali ste jo videli, gospod?“

„Kaj pa je ž njo?“

„Kadar ona nastopi, zablesketajo se same zvezde na njej in okolo nje. Astrela to razume! Saj ni druzega nič, kakor da stoji na zakritem električnem stroju, ki je mogoče veliko veljal. Ako se je kdo dotakne, dobi električen udarec.“

„Ali jo Vi poznate?“

„Ne, tukaj je ni bilo.“

„Ali ima rudeče lase?“

„To menda ima, in vsak las je električen, sem slišal.“

„Ali ima otroka pri sebi?“

„Otroka? Ne, ne vem ničesar o tem.“

„Cirkus Bumpo je odšel —“

„Žalibog. Ta mi je dal zaslužiti marsikak dolar.“

„Kam pa je odšel?“

Veliki, širokopleči mož je zganil z rameni.

„Ne vem, gospod; to se je zgodilo kar nanagloma. Gotovo je dobil Bumpo primerno ponudbo drugod. Bumpo je ravnatelj kakor jih je malo; ta razume svoje delo. Ta bo še drugi Barnum, če pojde tako naprej.“

„Ali Vam je morda znano, kako je prav za prav ime električnemu dekletu?“ vprašal je Bernard, „Astrela se imenuje pač samo vsled zvezd.“

„Kako ji je ime? Vprašate me preveč! Ti imajo vsi svoja umetniška imena, njihova prava imena so postranska stvar.“

„Saj morajo imeti vendar dokumente!“

Gostilničar je udaril s svojo veliko roko po zraku.

„Dokumente!“ menil je zaničljivo. „Čemu? Dokumentov se pač lahko dosti dobi, ako se neče svojega pravega imena povedati. Kolikokrat je priložnost dobiti take papirje.“

„Če je bilo pri Bumpu v cirkusu tuje majhno dekletce, Vam pač ni znano?“

„Otrok lahko dosti dobi, gospod. Ako le roko stegne, mu ljudje takoj prineso svoje otroke v izobrazbo za umetnike, tako se jih vsaj iznebe,“ odgovoril je gostilničar. „Ako je tu vzel kako deklico, ne vem.“

„Ali je šla električna dekle zdaj ž njimi?“

„Signora Astrela? Na vsak način! Vi jo gotovo iščete?“

„Gre se za dedinsko reč.“ —

Gostilničar je široko odprl oči.

„Ta bo pač podedovala!“ zaklical je.

„Moram šele dognati, ali je tudi ona prava, katero iščemo.“

„Tako, tako!“ zamrmral je zdaj gostilničar. „Vprašajte vendar onkraj starega Blooma.“

„Bloom? Kdo je to?“ vprašal je Bernard.

„Stari kočijaž na drugi strani. Mož ima enega konja in staro kočijo. Ta je včeraj zvečer dobil vožnjo; moral je hipoma odpeljati signoro Astrelo. Bržkone se je v mestu tako zamudila, da ni mogla z drugimi umetniki skupno oditi“, odgovoril je gostilničar, ki je nakrat postal zgovoren, „Bloom je prišel sem po steklenico vina, in je pri tem omenil, da mora signoro peljati.“

„Kam, ni povedal?“

„Ne, nisem dalje vprašal; kaj me briga, kam gredo umetniki, kadar več tu ne ostanejo. Bloom Vam pa lahko vse pove.“

„Hiša onkraj ceste je zaprta.“

Gostilničar so je glasno zasmejal.

„To je provzročilo vino.“ rekel je potem, „Bloom spije tako steklenico v eni noči, ako je na poti. Kadar pride zopet nazaj, spi dvanajst ur skupaj kakor mrtvec in Vi lahko trkate, da postanete črni.“

Zdaj sta Bernard in Penn vedela, kar sta tu izvedeti hotela, in bilo je samo še treba starega kočijaža Blooma vprašati, kam se je signora Astrela peljala.

Bernard je kratko pozdravil gostilničarja in s svojim spremljevalcem zapustil krčmo.

Šla sta še enkrat k majhni hišici starega Blooma.

„Tega bodeva že zbudila“, rekel je Bernard. „Vedeti moram na vsak način, kam je odpotovala takozvana signora. Bila je brezdvomno včeraj zvečer z modrim pajčolanom pri Bloomu. To moram najprej vedeti. Penn, danes sva imela tu srečen dan!“

Bernard in njegov podložnik sta prišla do hišice in Penn je z vso močjo udaril ob hišna vrata.

„Tu nič ne pomaga“, rekel jo Bernard, „to morava drugače pričeti, da se stari tič zbudi.“

Penn je videl, da je šel maršal okolo hiše.

Tu je stal hlev in poleg šupa. Bernard je stopil k hlevu.

„Ako vzameva konja in kočijo ven, se bo že zbudil“, dejal je.

Penn se je moral smejati.

„Pripeljite kočijo ven, Penn“, pristavil je Bernard in odprl vrata v hlev.

V tem trenotku pa je tudi že poklical Penna.

„Tu sva res lahko dolgo trkala spredaj“, rekel je, „gospod Bloom si je raje tu poiskal ležišče, da ima mir. Tukaj leži.“

Bernard je pokazal v hlev.

Sedaj je prišel Penn k njemu.

Čisto v bližini konja, kateri je ležal na slami, ležal je tudi stari Bloom. Roke in noge je molil daleč od sebe, ter spal kakor ubit. Rudeči obraz je kazal, da je zavžil mnogo pijače.

Penn je stopil k njemu in ga je začel tresti.

Starec pa je samo nekaj nerazumljivega zagodrnjal in obrnil glavo na drugo stran.

Končno se je vendar posrečilo policaju Blooma zbuditi.

Ta se je vzravnal ter gledal z zaspanimi očmi okoli sebe.

„He, Bloom!“ zavpil je sedaj Bernard.

„Da, gospod!“ odgovoril je Bloom s hripavim glasom ter vstal. „Gospod se hočete peljati?“

„Da, Bloom, takoj!“

Stari si je praskal sivo glavo.

„Takoj, gospod? Ne bo mogoče“, rekel je.

„Zakaj ne?“

„Ker sem ravnokar iz Novega Jorka nazaj prišel. Dolga pot, gospod! Včeraj zvečer odpeljal in takoj zopet nazaj prišel.“

Bernard je veselo zamežikal z očmi. Sedaj je že vedel, kam je šla signora, gospa z modrim pajčolanom.

„Jaz bi se tudi rad v Novi Jork peljal, Bloom“, rekel je.

„In še danes?“

„Takoj, Bloom. Plačam Vam, kolikor zahtevate.“

To je naredilo na starega utis.

„No, če mora biti,“ — je rekel.

Bernard je poslal Penna nazaj v mesto, ker ga ni hotel s seboj vzeti. Dal mu je še napol glasna naročila in je potem čakal, da je Bloom vpregel.

Sedaj se je peljal za sumljivo osebo.

Devetindvajseto poglavje.
Srečanje v rudečem malinu.

Tik velike, mogočne Delawaro-reke, kacih osem milj od Novega Jorka, stal je star malin, čigar lesene stene so bile rudeče pobarvane.

Samotno na cesti blizu reke ležeče poslopje bilo je zato daleč na okoli znano pod imenom „Rudeči malin“, akoravno je malin sam že dolgo mirno stal in je bila v hiši krčma, ki jo je opravljal neki Nemec z imenom Šulc. Hiša je bila visoka in velika ter oskrbljena s kletmi, katere so prej rabili za shrambe za moko.

V veliki temni sobi za goste, v kateri je bilo več rudečih miz in stolov, sedel je Sever blizu okna, skozi katero je iz svojega prostora videl na cesto.

Čutil se je menda tu jako mirnega in varnega, kajti imel je pred seboj na mizi steklenico vina in se je razgovarjal s krčmarjem, kateri je stal v ozadju, naslonjen na mizo.

Sever je imel poleg sebe na tleh precej veliko potno torbo od svetlega platna.

„Ako hočete tu prenočiti, ker bo že večer, Vam lahko zgoraj pripravim sobo“, rekel je krčmar. „Postelja jo kmalu narejena in Vi se lahko tu v malinu odpočijete, kolikor časa Vam je ljubo. Vi hočete pač še daleč, kaj?“

„Najprvo v Jork.“

„A tako. Seveda, od tam greste lahko na vse strani“, nadaljeval je krčmar. „Ali se hočete kje naseliti?“

„Dobil sem iz Novega Jorka nekaj ponudb.“

„Ali ste že slišali o morilcu starega ladjarja Smita?“ vprašal je sedaj krčmar. „Tu v časniku stoji, da so ga že pred nekaj dnevi ujeli, a da je potem zopet policajem ušel.“

Sever se je smejal.

„Policaji so bili gotovo strahopetci in so se preveč obotavljali s potepuhom“, je odvrnil.

„Pravijo, da je iz Evrope. Hudo je, da pride toliko ničvrednežev semkaj, ki pripravijo tu svoje rojake ob dobro ime.“ nadaljeval je krčmar. „Morilec se je imenoval Gould in je poročil hči starega milijonarja Smita. Da tako dekle, hči milijonarja, vzame srečelovca, je čudno, ne?“

„Dekleta se vse rade može; če jim zna kdo glavo zmešati, gre vsaka v past“, bahal je Sever.

„In stari Smit mu je menda predolgo živel. Prišlo se je še-le potem na to, da njegovo ime ni bilo Gould, ampak da je bil tujec.“

„Ali je bilo v časniku njegovo pravo ime?“

„Ne, tega menda še ne vedo ali ga pa nečejo povedati“, odgovoril je krčmar. „Ime je itak postranska stvar, saj se lahka vsak imenuje, kakor se hoče, ni res?“

Sever ni bil ne trenotek boječ ali zmeden, izpil je sedaj svoj kozarec.

Hipno je vzdignil glavo.

Prežeči njegovi pogledi so bili proti cesti obrnjeni. Tam je ravnokar prihajala neka žena ali dekle v črni obleki.

Ko je peš idoča mlada žena, ki je naredila jako reven utis, ugledala rudeči malin in gostilno ob cesti, se je premišljuje ustavila.

Bil je že večer.

Sever je hitro vstal in stopil k oknu.

Zdaj je spoznal Heleno.

Prišla je mimo.

Kakor na preži čepeč tiger, ki s poželjivim pogledom pazi na trenotek, da bi napadel svojo žrtev, tako je stal Sever sklonjen tu.

Krčmar je hotel ravno luč užgati.

V tem je pokazal Sever ven in se mu je približal.

„Vi mi lahko naredite uslugo“, rekel je hitro. „Ali imate kak prostor, kjer bi se lahko skril?“

„Kaj pa je, kaj?“ vprašal je krčmar.

„Ali vidite tisto dekle tam?“

„Menda je tujka.“

„Poznam jo in bi jo rad iznenadil.“

Krčmar je nezaupno pogledal tujca.

„Čemu iznenaditi?“ je vprašal.

„Imam svoje vzroke za to — vzemite.“

Sever je stisnil neodločnemu gostilničarju deset dolarjev v roko.

„Ne povejte, da je kdo tu“, pristavil je, „saj ni druzega nič, jaz bi le rad sam ž njo govoril. Ako me tukaj ugleda, bi se morda obrnila.“

„Gospod, gotovo ljubite onega dekleta, kaj?“ vprašal je krčmar.

„Kako blazno! Skrite me! Hitro!“

„To so lahko zgodi“, privolil je krčmar. „Tu je zaklopnica, ta vodi doli v klet, ako hoče gospod tja iti.“ —

Krčmar je šel proti koncu sobe, kjer jo bil majhen železen obroček. Ko se je pripognil in ga prijel, vzdignil je v tla vdelano zaklopnico.

„Tako je dobro. In potem me pustite samega ž njo“, dejal je Sever.

„Kaj me briga, kar namerava gospod“, mrmral je krčmar še. Potem je Sever zginil na lestvi in krčmar je zopet spustil zaklopnico.

V tem trenotku je prišla Helena do krčme in stopila v sobo, kjer se je hitro temnilo.

Krčmar je užgal luč in se ozrl na vstopivšo.

Želja tujega gospoda, jo tu presenetiti, mu je bila zdaj jasna, kajti v rudečem malinu varstva iskajoča tujka je bila izvanredno lepa, akoravno je naredila tu pomilovanje vzbujajoč utis. Bila je videti bleda in revna. Tenak črn pajčolan obrobljal je nje fini, ljubeznivi obraz, s katerega so žarele njene velike oči. Vitko, lepo postavo je odevala priprosta črna obleka. Obotavljaje se, skromno, skoraj boječe je vstopila.

S čutno tresočim glasom ogovorila je zdaj krčmarja.

„Dober večer“, oglasila se je, „temno postaja in bojim se na cesti. Ali bi mi hoteli za to noč tu v gostilni dati prenočišča?“

Pri tem je vzela iz žepa zadnje novce.

„Kam pa hočete?“ vprašal je krčmar. „Vi pač popotujete.“

„Pojdem v Jork.“

„Tja nimate več daleč.“

„Tam hočem poiskati svojega otroka.“

„Otroka? Kaj ste že omoženi?“

Helena je tiho pritrdila in položila svoj denar na mizo.

„Obdržite le še denar“, rekel je krčmar, „saj se ne mudi. Ako si morete po noči s to sobo pomagati, potem lahko ostanete tu, a druge sobe nimam na razpolaganje. Tam stoji stara zofa, kamor so lahko vležete. Hočem Vam tudi prinesti kaj jedi, če ste lačni.“

Prebrisan gostilničar si je mislil, da bodo radodarni in navidezno bogati gospod rad vse plačal, da toraj tu ni nevarnosti, kaj izgubiti.

Mod tem, ko se je Helena vsedla k mizi, na kateri je bila goreča luč, je krčmar prinesel kruha, klobase in surovega masla, postavil pred Heleno tudi kozarec vina ter radovedno ogledoval lepo mlado ženo, katera je bila pa v skrbeh, da bode morala tu več plačati, nego je imela.

„Le poslužite se, pri nas ni tako natanko“, rekel je krčmar glasno, da je Sever spodaj lahko slišal njegove besede, „in potem si naredite udobno. Pustim Vas samo tu, ker vem, da bodete trudni. Lahko noč!“

Zapustil je sobo in zaprl vrata.

Helena se je, ko je nekaj grižljajev zavžila, ozrla po veliki in temni sobi. Na mizi goreča luč jo je le malo razsvetlila, tako da je bilo v ozadju na okoli temno.

Čudno ji je bilo pri srcu.

Bala se je na tem kraju v tej veliki hiši.

Zdaj je še slišala korake gostilničarja na škripajočih stopnicah, potem je postalo vse tiho.

Tudi zunaj se ni gonilo nič. Temota se je hitro razširila in zagrnila tudi cesto.

Drugo jutro je hotela Helena dalje, da bi iskala malo Lidijo.

Morala ji je slediti, iskati jo v cirkusu!

Hipoma je Helena prisluševala. —

Lahek šum prišel ji je na uho. —

Bil je to tako čuden šum, da je čutila, kako jo je groza spreletela.

Od kod je prihajal ta šum?

Ali so bile to v ozadju prostora glodajoče miši ali podgane?

Ali so bile stopinje, rahle človeške stopinje? — —

Ni se ganila. —

Zdaj se ji je dozdolo, kakor da bi prihajal lahek šum izpod tal. —

Kakšni grozni dnevi so za njo napočili! Ali srčnosti si je morala pridobiti, srčnosti! Saj je bila mati, ki je svojega otroka iskala, da ga iztrga njegovim mučiteljem iz rok.

Zdaj se domisli, da provzroča ta šum morda šumenje vode. —

Vendar — ne!

Zdaj se ji dozdeva, kakor da se v njeni bližini nekaj premika.

Skoči kvišku.

Tla se začno premikati.

Groze otrpnena stoji Helena in gleda.

Njeni pogledi so bili uprti v oni premikajoči se del — njene oči so postale velike in nepremične.

Zdaj vidi, da so neka zaklopnica vzdigne in da se človek prikaže v nji.

Pretresljiv krik so nehote izvije iz Heleninih ust in prekine grozno tišino, ki je vladala v veliki in temni sobi.

Helenin strah se še povekša, ko vidi Artutja pri zaklopnici, ko je iz globočine prišel navzgor.

Zdaj zapre zaklopnico.

Približa se Heleni, ki smrtnobleda braneče stegne roki.

„Na pomoč!“ zakliče. „Usmiljeni Bog — pomagajte!“

„Ne kliči!“ reče Sever ter jo prime za roko. „Saj te nihče ne sliši in tudi ne pride nikdo, ker mož, ki je v hiši, ve, da imam s teboj govoriti.“

„Beži od mene!“ kriči Helena. „Ti si moj hudobni duh!“

„Ker sem Te zapustil! To se je pa moralo zgoditi, ker sem vse izgubil in sem si moral šele bogastvo pridobiti, da Te potem zopet osrečim. “

„Osrečiš — — — “

„In to hočem zdaj! Saj Te ljubim! Saj Te ljubim zdaj bolj ko kdaj. Zdi se mi, kakor da se me je polastilo brezmerno poželjenje po Tebi. Moraš zopet moja biti!“

„Ne, nikdar! Nikoli! In če me ne pustiš, pokličem gostilničarja in mu povem, da si Ti morilec Sever!“

„Tega ne storiš! Ne izgovori več teh besedi!“

„Pomagajte!“

„Prisežem Ti, da Tvoje dete umrje, ako me izdaš!“

„Vem, kje se nahaja moje ubogo dete in iskala ga bom!“

„Poslušaj me!“

„Beži od mene, hudič!“ kliče Helena, ko jo poskuša Artur potegniti k sebi.

„Ti moraš biti zopet moja!“ šepeče Sever, in čulo se je na njegovem glasu, da se ga je polastila divja strast, za ono, ki jo je nekdaj pahnil v revščino in bedo. „Hočem Tebi in najinemu otroku stotero povrniti, kar sem vama hudega provzročil, saj Te ljubim, moram Te zopet dobiti, Helena, v popolno last, saj si vendar še moja žena!“

„Nazaj! Izpusti me! Vsaka vez mej nama je že davno raztrgana!“

„Beživa v druge kraje, kjer naju nihče ne pozna,“ nadaljuje Sever s pritajenim glasom. „Beživa in si poiščiva posestvo, na katerim bova v miru in srečno živela! Kupim to posestvo! Semkaj gledi! Imam denarja, veliko denarja, pol milijona. Artur potegne iz prsnega žepa listnico in pokaže Heleni tam se nahajajočo svoto. „Bogat sem, zelo bogat —“

„Proč s Teboj! Kri je na tem denarju!“

„Norica! Moralo se je zgoditi! Nisem mogel drugače!“

„Groznež — groza me je pred Teboj!“

„Vse boš pozabila, če boš videla, s kako neizrekljivo ljubeznijo bom obdajal Tebe in najinega otroka! Ne brani se dalje, jaz Te moram zopet, imeti!“

„Ne, nikdar!“

„Udaš se! Saj se moraš udati! Obogatim Tebe in najino dete! Saj hočem vse storiti, da pozabiš, kar sem zamudil in Ti prouzročil hudega —“

„Nazaj — rajši mrtva ko Tvoja!“

„Pomisli vendar — ako se braniš, me pahneš popolnoma v prepad! Samo Ti me zamoreš še rešiti, samo Ti!“

„Tebe ne more nihče rešiti, izgubljenec!“

„Helena — usliši me! Sledil sem Ti, da Te iščem, moral sem Te iskati, ker nimam miru prod Teboj in Tvojo lepoto, kakor tudi pred spominom na nekdaj!“

„Nate pade krivda za vse, kar se je zgodilo, za vse, kar je meni življenje prineslo hudega. Za beračico si me naredil! Vso nesrečo in bedo celega sveta si nakopičil na mene! Otroka si mi vzel — —“

„Prisezam Ti, da ga zopet dobiš!“

„Od Tebe ga nečem sprejeti!“

„Helena — —“ Artur se uspne — bliski švigajo iz njegovih oči.

„Pomagajte,“ upije Helena.

„Ali me res nočeš uslišati?“

„Izročim Te redarjem, ki Te iščejo!“

„Torej me hočeš pahniti v pogubljenje?“

„Grozovitež — pri Tebi je že davno vse pogubljeno!“

„Ne! Ne! Še me lahko rešiš! Pobegni z menoj! Grem po najinega otroka! Poiščemo in kupimo si lepo posestvo — Helena — na rokah Te hočem nositi — večno Te ljubiti —“

Helena strepeta.

„Morilec,“ šepeče.

„Pozabi, kar se je zgodilo! Novo življenje začniva! Bogat sem! Živel bom samo za Tebe in najinega otroka! Delati hočem —“

„In če mi vse zaklade celega sveta obljubiš, življenje pri Tebi bi mi bilo huje ko pekel!“

„Lažeš — vprašaj svoje srce — še me ljubiš!“

„Ljubila sem Te nekdaj, da! Ljubila tako vroče in resnično, da sem radi Tebe zapustila očeta in mater! Zdaj pa — “

„Zopet me boš ljubila, Helena!“

„Zgražam se nad Teboj! Zaničujem Te!“

„Ne izgovori več Te besede!“

„Zapusti me! Bojim se Te!“

„Poslušaj me — ne pusti me, ne da privoliš! Vse moje zadnje upanje se opira na Tebe!“

„Nesrečnik —.Ti se drzneš še upati?“

„Reši me!“ zaječi Artur v smrtnem strahu. „Reši me! Še enkrat Ti prisegam večno ljubezen in zvestobo! Novo življenje hočem začeti, in staro pokopati, pozabiti! Nikdar ne boš obžalovala, da si mi odpustila! Hočem Tebo in najinega otroka ljubiti, hočem To v srečo in bogastvo zazibati, hočom Te na rokah nositi — Helena — usmili se me — —“

Helena se mu iztrga.

Zdaj hiti k vratom.

Naglo jih hoče odpreti, prod Severjem bežati.

A čutila je, da so vrata zaklenjena.

V tem trenotku začne razbijati po njih, da bi prouzročila hrup in priklicala pomoč.

Zdaj začuje sikajoč glas.

Sever je siknil in hitel proti nji.

Helena zbeži pred njim.

Ko pride Sever do vrat, obstoji in prisluškuje, neki sumljivi šum ga je opozoril.

Samo trenotek obstoji pri vratih.

V tistem hipu se pa tudi Helena vsa obupana odloči.

Plane k prvemu oknu.

Z vso silo ga odpre.

Zdaj skoči nanj.

Sever to vidi.

Kakor blazen hiti proti nji.

A v tem se je Helena že s spretnostjo, ki jo je dal smrtni strah, spustila skozi okno.

Kakor senca plazila se jo zunaj naprej, ter se v naslednjem trenotku zgubila v temni noči.

Sever je stal pri odprtem oknu in je gledal za njo.

Najprvo je mislil, skočiti ven in hiteti za njo.

Potem pa je ostal.

„Imam te gotovo!“ mrmral je in veselje se mu je bralo z bledega obraza. „Ne uideš mi! Dobim Te zopet, tam, kjer je naš otrok, kajti njega iščeš! In potem moraš biti moja in moraš bežati z menoj!“

Trideseto poglavje.
Cirkus Bumpo.

„Nje ni tukaj in otroka tudi ne, maršal,“ rekel je Rogers Bernardu, katerega je srečal pred mestecem Jork in s katerim je šel v neko gostilno. „Dozdeva se mi, da je previdna in zvita oseba opazila nevarnost in zbežala. Brez dvoma ima malega dekleta pri sebi.“

„Mislite, da ga je s seboj pripeljala semkaj? To se ni zgodilo, kakor vem iz gotovega vira,“ odgovoril je Bernard, električna gospodična ali gospa z modrim pajčolanom ali Astrela, kakor jo že hočete imenovati, se je peljala sama tu-sem.“

„In Vi ste se, kakor jaz, prepričali, da je ni v cirkusu Bumpo?“

„Potem bodem dalje iskal njen sled.“

„Tudi Helene Sever ni tu. Jaz si to samo tako mislim, da je že sledila oni osebi in otroku po drugi strani.“

„Jedno mi je nerazumno!“ priznal je Bernard. „Kje je Sever?“

„Skriva se v Novem Jorku,“ odgovoril je Rogers.

„Ali pa je ušel na zapad.“

„Pomislite le, koliko beznic, koliko majhnih gostilnic je v Novem Jorku, maršal,“ nadaljeval je Rogers, „in pomislite, koliko ljudi tu vsaki dan tja prihaja. Mislim, da v nobenem mestu celega sveta ni tako težko najti kako gotovo osebo. V tej množici tujcev se eni osebi ni težko zgubiti, ako se hoče skriti.“

„Obetam si največ od one gospe z modrim pajčolanom, gospod polkovnik! Ako najdemo njo, našli bodemo tudi Severja! Ona bo imela pisma, ona bo gotovo vedela, kje da je. Da, jaz mislim celo, da Sever ni daleč od nje, ker da je ž njo v zvezi, še vedno v zvezi, mi je neovržna gotovost.“

„Tu prihaja neki človek, ki se tako naglo ozira, kakor da bi nekaj iskal,“ dejal je Rogers ter stopil k oknu. „To mora biti mož iz cirkusa, vsaj po njegovi zunanjosti.“

Bernard je odprl okno.

Zdaj je bližajoči zapazil uniformo.

Pomigal je z roko in se veselo zasmejal.

„Tu sem Vas vendar enkrat našel, gospod,“ zaklical je.

„To me veseli, iščem Vas že na vseh krajih mesta. Ravnatelj Bumpo me pošilja.“ Mož je vstopil.

Nezaupno ga je meril Rogers, zdel se mu je zvit.

„No? In?“ vprašal je Bernard počasi in tudi ogledoval čudno oblečenega človeka.

„Prinesem Vam sporočilo od ravnatelja, gospod,“ nadaljeval je ta, „sporočilo, katero Vam bo važno. Saj ste Vi poizvedovali za signoro.“

„Za električno dekle, da!“

„Signoro Astrelo mislim, dal Ona se je peljala v Jork, to se ujema, a vedeli bodete, da je razim tega majhnega mesteca Jork na Delavaru tudi še večje mesto Jork, ki leži bolj severno. Tja je šla signora, a ne sem.“

„Motite se, prijatelj,“ odgovoril je Bernard odkimaje z glavo. „Signora se je peljala sem, vsaj blizo do mesta, kočijaž, ki jo je peljal, mi je povedal.“

„Tu sem ni prišla, gospod. Ona je v drugem mestu Jork, no tu. Saj je mogoče, da se je pripeljala v bližino tega mesta, temu ne oporekam, a potem se je z železnico dalje peljala, tu je ni.“

Ker je bilo skoraj gotovo, da je iskana vzela drugo pot, ko je videla, da zasledujejo njo in Severja, ki je bil morda pri njej, začel je Rogers igralcu verjeti.

Tudi Bernard se je prepričal, da signore ni v cirkusu, morala je toraj nakrat vzeti drugo smer.

„Storite zdaj, kar hočete,“ končal je ravnateljev odposlanec, „jaz sem izpolnil svoje naročilo.“

S temi besedami je odšel.

Rogers je stopil k Bernardu.

„V cirkus ni prišla,“ rekel je, „deklice tudi ni bilo v cirkusu, morda bi šla vendar po drugi sledi, maršal.“

„Saj nama je še vedno odprta pot nazaj,“ pristavil je Bernard, „ne odlašajva ni ene ure; jutri že imava lahko gotovost.“

Oba sta zapustila gostilno.

Ko sta se približevala kolodvoru, tekel jo neki mož za njima ter klical in migal.

Bernard se je ustavil.

Bil je Sulc iz rudečega malina.

„Vi ste policijski uradnik,“ rekel je zdaj, „moram Vam nekaj važnega naznaniti! Včeraj zvečer je bil hudodelnik pri meni! Po noči je z neko žensko skrivno iz moje krčme skozi okno ušel.“ —

Rogers je pogledal moža temno in vprašujoče.

„Sever?“ vprašal je, „in to šele zdaj naznanite, ko je zopet zbežal?“

„Le nikar ne mislite, da sem s tem potepuhom, ki je morilec ladjarja Smita, v kaki zvezi,“ odgovoril je Sulc, „sicer bi zdaj gotovo ne pustil doma vse v neredu, da ga policiji naznanim.“

Bernard se je obrnil k Sulcu.

„Vi pravite, da je bil včeraj zvečer pri Vas?“ vprašal je, „kdo pa ste?“

„Jaz sem Sulc iz rudečega malina, pošten človek! Tujec je prišel včeraj po dnevi k meni.“

„Kaj niste vedeli, da se morilca išče in zasleduje?“

„To sem pač vedel, gospod, saj sem še ž njim o tem govoril. “

„In Vi ste tudi vedeli, da je storilec Sever?“

„Kdo pa pri vsakem potniku takoj na hudodelca misli!“ rekel je Sulc, „in kdo vpraša že v prvi uri gosta za njegovo ime.“ —

„Odkod pa zdaj veste, da je bil to Sever?“

„Prišla je zvečer mlada žena v mojo gostilno, lepa mlada žena.“ —

„Ali je imela črno obleko?“ vprašal je takoj Rogers.

„Da, črno obleko.“

„In Sever jo je pričakoval ?“ pristavil je Bernard.

„Ne, prišla je slučajno mimo, gospod, in ker se je hitro temnilo, prišla je v rudeči malin. Ko je ta potepuh, ki pa ima mnogo denarja pri sebi, zagledal gospo, vedel se je kakor blazen.“

„Revica,“ — šepetal je Rogers nehote.

„Rekel mi je, da jo hoče presenetiti,“ nadaljeval je Sulc, „da jo pozna. Zato je šel doli v klet, ko je vstopila.“

„In Vi ste to dopustili?“ zaklical je Rogers jezno.

„Da, gospod, kaj sem vedel, kdo je in kaj namerava? Le poslušajte naprej! Mlada gospa je prosila za prenočišče in jaz sem jo pustil spodaj v gostilniški sobi, ko je nastala noč, in sem šel gor. A sam ne vem, kako je to — za vse slučaje sem vrata zaprl. Tako sem slišal grozen prepir. Razumel sem ime Sever. In danes zjutraj zvedel sem iz časnikov, da je zasledovanemu Sever ime. A zdaj je bilo prepozno, oba sta skočila skozi okno. Gotovo je mlada žena bežala pred njim, on za njo — tekla sta gotovo do druge postaje, vsaj on, ker mi ni mogel več zaupati, ko se je moral bati, da sem poslušal glasni in ostri prepir. Jaz ju nisem več našel.“

„To je grozno!“ siknil je Rogers, „zdaj ima nesrečnico zopet v svojih hudičevih krempljih!“

V tem hipu dozorel je v njem tudi že načrt.

„Pojdite, maršal, pojdite hitro!“ klical je, „gre se za to, da Severja ujameva! In jaz mislim zdaj —“

„Da se je obrnil proti mestu Jork!“ dopolnil je Bernard, „to tudi jaz zdaj mislim.“

„Kaj naj pa storim, ako ta lump še enkrat k meni pride?“ vprašal je Sulc uradnika.

„Potem zamolčite, kar o njem veste, pridržite ga v varnosti in pošljite po najbližjega policijskega uradnika,“ zavrnil je Bernard. „Sicer pa menim, da ga ne bo več k Vam.“ Bernard in Rogers sta hitela proti kolodvoru, medtem ko se je Sulc napotil k rudečemu malinu. — — — —

Eno uro pozneje, ko se je že začelo temniti, prišel je igralec, katerega je ravnatelj Bumpo poslal k uradnikoma, veselo smehljaje zopet v kolibo.

Šel je takoj k Bumpu, kateri je delal zadnjo priprave k predstavi, ki se je imela v eni uri začeti.

„Šla sta!“ je zaupil in si mencal roke, „ta dva nam naslednje dni ne prideta več na pot.“

„Ali sta se odpeljala? Ali si dobro videl?“ vprašal je Bumpo.

„Saj pridem naravnost s kolodvora. Kje je signora?“

„V njeni oblačilnici.“

„Potem ji hočem povedati, da danes lahko nevznemirjeno nastopi tudi zvečer, jutri in tudi še pojutrajšnem.“

Hitel je zadaj.

Ravnatelj je poklical delavca, ki je ravno hotel svetilko v red spraviti.

„Ti veš, kje leže oglasi,“ mu je zaklical, „hitro, prilepi zunaj oznanila, da nastopi danes zvečer električna dama! To vleče! Potem ne ostane nobeden prostor prazen.“

Medtem ko se je delavec pripravil, izvršiti ta ukaz in je prilepil oglasila tam, kjer so gorele svetilke, hitelo je vse osebje cirkusa radovedno skupaj in izvedelo, da signora danes lahko brez nevarnosti nastopi.

Igralec je šel v oblačilnico.

Tu je stopil v pregrajo, kjer je gorela ena luč.

V majhnem prostorčku, kjer je vladal grozovit nered, čepela je v kotu mala Lidija, ki se ni upala jokati, ker je sredi prostora stala signora, katero je zrla z nepopisnim strahom.

Svetel žar luči padel je na veliko, širokoplečo postavo, na kateri so se blesketali pisani trakovi in drugi znaki nečimurnosti.

Signora je bila čedna, a izglodala je rumenkasto, ker se še ni namazala. Oči so bile velike, temne in mirne. Imela je ozek moderc iz belega atlasa in pisano krilo, ki ji je segalo le malo čez kolena. Črne nogavice in z biseri obšiti čevlji popolnili so njeno obleko.

„No?“ vprašala je ter merila vstopivšega s svojimi žarečimi očmi.

„Vse v redu, odšla sta, signora,“ odgovoril je igralec, „hahaha, te smo dobro za nos vodili, ti ne pridejo več tako hitro. “

„Ne vem, kaj hočejo od mene?“

Igralec je nehote pogledal čepečega otroka.

„Ne bodo Vam več sitnosti delali, signora, le verujte mi.“

„Potem recite ravnatelju, da bodem nastopila.“

„Ali slišite?“ rekel je igralec, „radovedneži se že zunaj zbirajo! Kakor strel raznesla se je vest o nastopu električne device. V pol uri bo ves cirkus nabito poln!“

„Pripravljena sem.“

„Tudi jaz se moram napraviti. Na svidenje, lepa Astrela, na svidenje!“

Igralec je zapustil oblačilnico.

V sosednji sobi so je čulo glasno smejanje oblačujočih se deklet.

Bumpo je bil v hlevu in je dajal potrebna povelja.

Njegova žena vsedla se je na prostor pri majhni mizici zunaj pri vhodu cirkusa, kjer je od zbirajočega se ljudstva prejemala denar.

Mnogo luči je gorelo pri vhodu in sklicevalec je s hripavim glasom oznanjeval znamenitosti, katere se ima pričakovati od tega večera, med katerimi je igral nastop svetovnoslavne signore Astrele glavno ulogo.

Zdaj je žvenketal denar v omari ravnateljice in prostor za gledalce se je hitro napolnil.

V širokem krogu so bili okrog arene napravljeni najprvo sedeži in potem stojišča.

Originalna godba se je pričela. Gosli, klarinet in bas tvorili so ves orkester.

Najprvo je nastopil malo ozdravljeni klovn s svojim oslom in svojim belim pudelnom ter žel obilo pohvale.

Prostor za gledalce se je bil zdaj že napolnil do zadnjega kotička.

Za klovnom prijezdili sta dve deklici na svojih konjih v areno, med tem ko se je ravnatelj postavil sredi arene ter nastopal z nepopisno mogočnostjo. Obe jahačici metali sta v pozdrav poljube gledalcem, stali sta na svojih konjih ter delali prav neznatne umeteljnosti.

Potem je prišel na vrsto jongleur, ki je igral z zlatimi kroglami, ustrelil z glave necega otroka jabolko in končno zavžival goreče luči, kar mu je doneslo mnogo ploskanja.

Zdaj je nastopil še eden jahač, ki je imel skakati s svojim konjem skozi goreče papirnate obroče, temu je sledila signora.

Ta je med tem dokončala svojo obleko in si nalepotičila tudi obraz. Velike rudeče lase, katere je imela zadaj zvezane, posula je z zlatim prahom.

Zdaj je poklicala deklico.

Boječe in tresoče je prišla.

„Žgem Te s temi mojimi škarjami“, šepetala je signora, „ako ne storiš vsega, kar Ti ukažem! Gorje Tebi, če se jokaš, Ti se moraš vedno smehljati! Smehljaj!“ zaupila je nad otroka. Deklica je z vso močjo premagala jokanje in poskusila se smehljati.

„ln gorje Ti, če se bojiš, kadar se bo zaiskrilo in Te jaz primem“, nadaljevala je signora, „Ti se moraš smehljati, kadar Te bo pretreslo.“

Zadonel je zvonec v znamenje njenega nastopa.

Delavec je vstopil in vzel navadnemu kamnu podoben podstavek iz oblačilnice ter ga nesel v areno.

Sedaj je prijela signora malo deklico za roko in je hitela ž njo tudi v areno, kjer so jo pozdravili z gromovitim ploskanjem.

Signora se je zahvalila, potem nekaj delala pri podstavku — godba je zadonela — luči so do malega ugasnile.

Astrela je stopila na podstavek in je držala malo deklico še vedno trdno za roko.

„Smehljaj se!“ zašepetala ji je.

Tudi ona se je smehljala, medtem ko so na njej zablesketale električne iskre.

Deklici je bilo tako hudo pri srcu, bila je tako polna strahu, da se je nehote tresla.

A ljudstvo ni tega zapazilo. Vsi pogledi so bili obrnjeni na Astrelo, ki je kakor v magični luči plavala, in katere so se smeli zdaj ljudje dotakniti, ter so pri tem občutili električni udarec.

Nakrat razlegal se je glasen krik po vsem cirkusu.

Ženski glas je bil to.

Nastala je v ozadju velika gneča.

A gledalci so niso dali motiti in nihče se ni brigal za to, kar se je v ozadju godilo.

Glasna radost prešumela je ves cirkus.

Signora je bila tudi danes poveličana in napolnila je ravnatelju blagajno.

Edenintrideseto poglavje.
Konečno najdeno!.

Ko je Helena, kakor da je gnana od strahov, bežala iz rudečega mlina dalje v temno noč, da bi se rešila Severja, dospela je slednjič na prazno deželno cesto.

Tukaj se ustavi in oddahne.

Stopinj ni slišala za seboj. —

Sever je menda ni preganjal, ali pa je izgubil sled. Zdaj je bila sicer njega rešena. Ali na cesti je bilo tako neznano strašno, da se je bala.

Ko je že delj časa potovala, je počakala v varstvu med drevjem, da se zdani. — Trudna na smrt, sedla je na zemljo. Njeno ubogo srce se je polagoma pomirilo. Krog in krog je bilo vse tiho. —

Poživljajoče spanje se je počasi vleglo na utrujene ude in je zazibalo v sanje, v katerih je pozabila, kje da je in kaj se je zgodilo.

A še v sanje sledil ji je strah pred Severjem in ji prikazoval strašne podobe. V sanjah je zopet našla Lidijo in jo pritisnila goreče na materinsko srce. To je bilo tako lepo, tako osrečevalno, da je zahvalila Boga za to milost. Potem pa se je prikazal Sever v bližini in morala je z otrokom pred njim bežati.

Ko se je končno zbudila in vstala, videla je, da je solnce že zopet zahajalo, da je torej na varnem prostoru prespala ves dan, ne da bi jo bil kdo motil ali opazil.

Morala je zdaj k bližnjemu mestecu, morala poiskati cirkus in videti, ako ne bi v njem našla majhne Lidije.

Do Jorka ni bilo več daleč.

Pri nastopajočem večeru začela je Helena svoje potovanje, dobila med potjo od neke usmiljene žene mleka in kruha v krepčilo, in dospela v temoti do malega mesteca.

Tu je vprašala mimoidoče po cirkusu Bumpo in je izvedela, da se le-ta nahaja na drugi strani zunaj mesta.

Polna pričakovanj napotila se je dalje in dospela v pozni uri na oni prostor, na katerem ji je razsvetljeni cirkus takoj padel v oči.

Srce ji ni bilo več od same razburjenosti, ko se je približevala kraju, kjer bi se odločilo, ali najde svojo deklico ali ne.

Stopala je proti veliki kolibi.

Žena ravnateljeva je še sedela pri blagajni.

„Le pojdite notri,“ zaklical ji je oznanjevalec in migal, „glavna točka se šele prične, signora Astrela, električna dama s svojim otrokom!“

Helena se je pretresla. —

Če bi bil to njen otrok!

Posegla je v žep, in stopala po stopnicah proti močno razsvetljenemu vhodu.

„Zdaj velja samo še polovico,“ rekla je ravnateljica.

S tresočo roko ji je podala Helena denar.

Zdaj je imela vstopnico v cirkus.

Šla je v prostor za gledalce.

A ta je bil tako prenapolnjen, da je samo še čisto v ozadju prostor dobila.

Ravno je postalo temno v velikem prostoru.

Signora se je prikazala v areni in stopila na podstavek, v katerem so se nahajale električno baterije.

Pogled je bil v resnici čaroben, vsi gledalci so silili bliže, tako da je nastala velika gneča. Zdaj je lahko tudi Helena tje videla.

Obdana od samih modrikasto belih plamenčkov stala je signora tu. V tem hipu zapazila je pa Helena tudi boječe tresočega se otroka poleg električne dame.

Vzlic slabe razsvetljave je Helena spoznala svojo majhno Lidijo. Strah in razburjenost bila sta tako velika, da je zaupila in se potem zgrudila.

Kako je to prišlo, ni vedel nihče. Večina se je le hitro in brezbrižno ozrla na njo. Delati so imeli kaj druzega, nego obotavljati se z onesveščeno.

Samo dva moža sta bila bolj usmiljena in sta stopila k Heleni. Videla sta, da je gledalka morda vsled gneče ali pa prevelike vročine nezavestna postala.

„Primi,“ rekel je eden teh mož druzemu, „nesiva jo na zrak, tam ji bo boljše.“

„Da, onkraj tega prostora so klopi.“

Oba sta prijela Heleno in jo nesla na prosto.

Iz cirkusa zadonela je glasna radost — množica je vpila signori pohvalo, ko je z deklico stopila s podstavka in so plamenčki ugasnili.

Njen nastop je bil končan, — svetilke so zopet zagorele, ko je signora, pozdravljajoč na vse strani, odšla v svojo oblačilnico.

Vsi so bili polni pohval in občudovanja in govorilo se je le o lepi, prekrasni Astreli, ko je prijezdilo v areno nekaj jahačev, da bi zabavali ljudi s svojimi umeteljnostmi na neosedlanih konjih.

Bumpo, ki je stal sredi arene in je imel vse osobje okoli sebe, bil je ponosnejši ko kdaj poprej nad uspehi tega večera in se je veselo smehljal.

Nakrat je postala glasna splošna zahteva, signoro še enkrat videti in kmalu se je ves cirkus tresel vsled razsajanja množice.

Zdaj je pomigal Bumpo s svojim bičem.

Mir je nastal.

„Prečastiti gledalci,“ ogovoril je navzoče, „signora Astrela je od njenih nastopov vedno zelo utrujena, ona nudi namreč nekaj izvanrednega, in prosim, da to celemu mestu spodobna oznanite.“

„Še enkrat nastopiti!“ tulila je množica.

„Poskusil bom, Vašo željo izpolniti,“ zavpil je Bumpo, „podal se bom k signori in ji povedal Vašo željo.“

Glasna hvala je spremijevala te besede.

Bumpo se je priklonil na vse strani in je zapustil areno, medtem ko so jahači nadaljevali svojo predstavo.

A ni se jim posrečilo vzbuditi splošnega zanimanja, še celo klovn, ki je zdaj nastopil, ni mogel s svojimi smešnimi šalami obrniti nase pozornosti. Z novega se je pričel hrup in vedno glasneje in viharneje so zahtevali električno damo.

Bumpo se je vrnil.

Pomigal je.

„Signora izpolni željo častitih gledalcev,“ oznanil je, „signora hoče danes izjemo narediti in nastopi še enkrat.“

Grmeč vrisk je zadonel.

Množica je z veseljem pozdravila to naznanilo.

Klovn je naredil še nekaj šal in umeteljnosti.

Potem je prinesel delavec podstavek v areno, in svetilke so otemnele.

Signora se je prikazala v areni.

Nepopisno veselje jo je pozdravilo.

To pot je prišla sama, brez deklice. — — —

Medtem sta moža v naj večji naglici, da bi nič ne zamudila, nesla brezzavestno na neko klop, sta jo tu položila in prepustila njeni usodi, kajti iz cirkusa doneče vpitje kazalo je, da se v njem nekaj posebnega vrši.

Hitela sta nazaj.

Zdaj je prišla Helena zopet k sebi.

Vzravnala se je in pogladila z rokami lase s čela.

Široko odprte oči obrnile so se takoj proti cirkusu.

Tam je bila njena Lidija, njen ljubljenec, njeno vse na svetu!

Obupen sklep se jo je polastil.

Morala je dobiti otroka nazaj, na vsak način!

Helena je poskočila kvišku.

Pri ženi z rudečimi lasmi je bila Lidija!

Ali je pa mogla Lidijo zahtevati? Ali je mogla dokazati, da jo ona njen otrok?

Tu ni bilo časa premišljevati in odkladati!

Ravnokar zadonel je zopet stoglasni vrisk iz cirkusa in se izgubil v temno noč.

Helena je korakala proti vratom.

A na ravnateljevo ženo se ni smela obrniti!

Šla je ob strani, da bi videla, ako ni še kje kak drug, manj razsvetljen vhod v cirkus.

Ko je prišla na zadnjo stran, videla je velika, le prislonjena vrata.

Ta vrata so bila zadnji vhod v cirkus in sicer v hleve in stanovanja.

Helena je stopila k vratom.

Prisluškovala je.

Zdajci zadoni godba.

Helena odpre vrata.

Slabo razsvetljen hodnik ležal je pred njo, na koncu pa je bil vhod v areno.

Vse osobje se je nahajalo v areni, hodnik je bil prazen.

Tiho vstopi Helena.

Na eni strani so bila odprta vrata, ki so vodila v hlev.

Tudi na drugi strani so bila vrata in ta so bila zaprta.

Helena se približa enim vratom.

Smeh ji udari na uho.

V oblačilnici je bilo več deklet, ki so se med seboj zabavale.

Helena se splazi k drugim vratom.

Zdaj se strese.

Kaj ni bilo to tiho stokanje otroka?

In če je to njena nesreča, njen pogin, mora notri, mora videti, če ni njena Lidija, ki tukaj joče.

Pozabivši vso nevarnost, slušajoč le trepetajoče tnateriuo srce, odpre hitro vrata.

Komaj zaduši vsklik groze, ki ji sili čez usta. V kotu je čepela njena Lidija, — vrvi je imela krog rok — privezana je bila, da bi ne mogla uteči. Vrvi so bile tako močno pritegnjene, da so se globoko utisnile otroku v rame, prizadevajoč mu s tem nepopisne bolečine.

Zdaj plane jokajoča mati tja k svojemu otroku.

Vse pozabivši, vrže se na malo deklico, in jo objame s svojima rokama.

Lidija vidi in spozna svojo mater.

Vendar premikati se ne more, samo njeno ime zamore zajecljati.

Helena je konečno našla svojega ljubljenčka. Ihte je pokrivala malo deklico s svojimi poljubi in solzami.

Nihče je ni videl, nihče videl tega svidenja, znova se je čulo iz arene dobro upitje množice, notri do semkaj.

Zdaj se Helena zravna.

Saj mora svojega otroka osvoboditi, ga mora rešiti spon.

Če bi hotela s svojimi tresočimi prsti močno zadrgnjene zanjke razvozlati, bi za to potrebovala dolgo časa, ker je bila vrv večkrat zavozlana.

Okoli uhajajoči pogledi so iskali škarje.

Zdaj zagleda blizo svetilke ležati nož.

Hitro ga vzame in se vrne k mali svoji Lidiji.

Zdaj začne prerezavati vrvi.

Ali močne konopne vrvi se ne dado tako hitro prerezati in vendar se lahko vsak hip kdo prikaže na vratih in se vrne mučiteljica otrokova iz areno, v kateri ji je množica ploskala.

V smrtnem strahu je Helena rezala na vrveh.

Deklica jo boža in poljubkuje, ko je imela eno ročico prosto.

„Proč, mamica proč od tukaj!“ kliče na lahko, „ako se vrne — me ožge z vročim železom —“

To je bil ubod v Helenino srce.

„Usmiljeni Bog — kaj so storili mojemu otroku,“ zastoče mučena mati, „vzamem te seboj — osvobodim te.“

„Roka me tako boli, mamica“, Helena glasno zajoče.

Paziti je morala, da ni otroka v meso urezala, ko je vrvna roki prerezavala.

Nepopisen strah jo napolni.

Hitro, le hitro, da reši svojega ljubčka!

Vendar pade zadnja vez.

Lidija ji prosta in plane Heleni v naročje.

Ta jo vzdigne — pritisne na srce.

Pogled proti nebu je razodeval, kaj se je godilo v njenem srcu. — —

Trdo pritisne Lidijo k sebi in gre proti odprtim vratom.

Bil je skrajni čas!

Ravnokar je bilo konec predstave signore Astrele.

V slednji minuti se je morala vrniti iz arene, odeta z novimi lavorikami.

Helena stisne še srčneje otroka k sebi, trdno je bila odločena, da ga, če je treba, tudi z življenjem brani.

Zdaj stopi v hodnik.

Eden hitri pogled je zadostoval, da vidi, zadnji izhod je prost.

Trenotek je bil ugoden.

Ni ga bilo človeka na hodniku.

A zdaj se začuje na koncu pri areni glasno govorjenje.

Prihajajo — —

Helena plane na prosto.

Hitro zapre vrata za seboj.

Zdaj prikipi srce veselja.

Imela je svojo Lidijo! Našla jo je! In oprostila jo je! Kakor bežeča megla hiti ž njo skozi temino, med tem ko se je otrok s svojimi ročicami oklepal njenega vratu.

Proč, le proč od tod — —

Ali kam?

Za zdaj je veljalo samo to, da sebe in Lidijo v varnost spravi! Tekla je in tekla, ter se tako bolj in bolj oddaljevala od cirkusa. Kmalo ni slišala ničesar več o vsem hrupu in godbi.

Dvaintrideseto poglavje.
Linkolnovo posestvo.

„Brez dvoma sta se spotoma dobila, maršal, kajti, da sta še vedno v zvezi, je tako gotovo, kakor da se midva nahajava na najslabšej deželni cesti vseh zjedinjenih držav“, reče Rogers Bernardu, s katerim sta se brez uspeha vračala po komaj ime deželno ceste zaslužujoči poti, iz mesta Jork. Oba gospoda sta bila na konjih, ter sta počasi jahala drug poleg druzega. „Če ni ta Gould ali Sever dobil migljaja in se z Astrelo niti peljal ni v Jork.“

„Skušati morava, ako jih ni morda še tu, kje na potu doseči“, odgovoril je Bernard. „Vse kaže, da sta vzela to smer. Po železnici voziti se jima je morda nevarno zdelo. In da sta ta dva v zvezi in sta se kje dobila, je gotovo!“

„Obžalujem le nesrečno ženo onega ničvredneža.“

„Bog ve, kam se je obrnila!“

„Zasleduje ženo z modrim pajčolanom, nadeje se, da dobi zopet svojega otroka nazaj.“

„Eno je gotovo, če mi pride ta Sever pod roke, mi ne uide več, gospod polkovnik! Ako se brani, ga ustrelim.“

„Meni ne gre žena iz glave!“

„Prav imate, ona je najbolj nesrečna žena, kar jih nosi svet!“ potrdil je celo Bernard.

„In brez sredstev, brez denarja, brez pomoči, brez zavetišča!“

„Da, da, materinska ljubezen dela čudeže, to se mora reči“, nadaljeval je Bernard, „in ta rudeče-lasa sleparica je toli brezsrčna, da ji vzame otroka. Ako najdem to prokleto srečelovko, jaz mislim, da se spozabim in jo ubijem, kajti ona je najnevarnejša oseba, katero sem kdaj srečal, kača, pred katere zvijačo se mora vsakdo varovati!“

„Otroka ima pri sebi! Ljubo revno deklo“, rekel je Rogers, „kaj mora vse pretrpeti pred temi komedijanti, temi surovimi, silovitimi ljudmi, temi igralci, ki jo urijo kakor psa! Bojim se, da uboga žena ne bo našla otroka.“

„Večer se bliža, a kamor doseže mojo oko, ne vidim ne hiše, ne gostilno — nič.“

„Potem jahajva po noči, da prideva do kake vasi ali kacega mesteca.“

„Da bi me le nestrpnost toli ne mučila“, menil je Bernard. „ne morem prenesti misli, da še vedno nismo našli in ujeli lopova Severja.“

„Le pustite, ne uide nam! Da bi le imeli takoimenovano signoro, potem imamo tudi njega. In upam — kaj se godi?“ pretrgal je Rogers samega sebe, ko je Bernard ustavil svojega konja.

Zdaj je pokazal Bernard na kraj, kjer je stalo več dreves skupaj.

Nad njimi je bil videti dim.

„Tam mora biti gostilna“, rekel je Bernard.

„Farma se meni zdi“, odvrnil je Rogers, „in sicer velika in bogata, kajti po poljih okoli vlada izboren red.“

„Potem predlagam, da prenočiva tam.“

„Daleč na okoli ni videti drugo strehe“, menil je Rogers, „farma je menda edini kraj, ki nama nudi prenočišče. Morda najdeva tam signoro in njenega ljubimca. Ali pa prideta tje, če se nahajata na tej cesti.“

„Tam je drevored, ki pelje menda k hlevom in skednjem“, zavrnil je Bernard in jahal naprej.

„In velika lepa hiša je poleg!“

Oba gospoda sta zavila v široki, s starimi drevesi obrobij eni drevored.

Zdaj sta ugledala pri drevesih dva delavca.

Rogers je ustavil svojega konja.

„Ali je to farma ali gostilna?“ vprašal je.

„Farma! Ali ne poznate bogatega Linkolna?“ odgovoril je delavec. „To je farma. Ta živi tu kakor kralj, kajti vse, kar Vaše oko pregleda, je njegovo!“

„Tako, tako“, smehljal se je Bernard, „potem naju bo pač za eno noč vzel pod svojo streho, kaj?“

„Gotovo“, rekel je delavec, „saj je na farmi tudi hiša za tujce, tu se mnogokrat potniki ustavijo.“

„Tudi sedaj?“

„Tega ne vem!“

V tem trenotku prisluškoval je Bernard.

„Kaj pa je to?“ vprašal je — „to se sliši kakor daljni stok neke ženske — ali je to žival, od katere prihajajo ti glasovi?“ —

Delavca menda nista hotela odgovoriti, prijela sta zopet deblo, katerega sta do sem nosila in da bi se odpočila, položila na tla. Vzdignila sta ga z nova, da bi ga nesla naprej.

Tudi Rogers je prisluškoval.

Ali je bil to človeški glas, ki je od bolesti ali strahu izustil te glasove?

Doneli so kakor glasi nepopisne obupnosti.

„Zakaj ne odgovorita?“ obrnil se je Bernard proti možema, katerima menda bolestni vskliki niso bili nič novega.

„Ne brigava se za to“, zagodrnjal je eden delavcev. Bernard je zdaj videl, da moža nečeta odgovoriti in je z Rogersem odjahal.

Zdaj sta se približala na koncu drevoreda ležečim poslopjem.

Na eni strani je bila velika in lepa hiša z bolj lahkim prizidkom. Na drugi strani pa so stali veliki skednji in šupe in na sredi velik hlev.

Vmes ležeče dvorišče bilo je široko in prostorno in vse je kazalo na bogastvo in red.

„To je človeški glas! To je od bolečin izmučena ženska!“ rekel je Rogers, „ali čujete?“

„Glasovi prihajajo iz hiše.“

„Kaj neki so more tu goditi?“ —

„Na dvorišči ni videti človeka. “

Rogers stopi s konja ter ga priveže.

„To moram preiskati“, reče kratko, „saj to je grozno! Kaj se pa godi v tej hiši?“

Tudi Bernard skoči zdaj raz konja in ga tudi priveže.

Potem sledi polkovniku, ki je krepkih korakov šel proti hiši, odločen, da pogleda, kaj se z ženo godi, katere bolestni klici so zrak napolnjevali.

Oba vstopita v odprta vežna vrata.

Zdaj gre Rogers tja proti vratom one sobe, iz katere se je čulo upitje.

Lahko se je zdaj čulo šumenje, kakor če bič svrči po zraku.

Polkovnik odpre naglo vrata.

Nepričakovana, strašna podoba so je prikazala njemu in za njim vstopajočemu maršalu.

V sredi velike in bogato opremljene sobe ležala je mlada žena na kolenih.

Pred njo je stal posestnik farme, močan, od solnca zagoren mož, kateremu se je na lici bralo, da je pijanec. Steklene njegove oči stopile so iz votline. Njegov pogled je bil strašen, tembolj, ker se je na njegovem divjem in temnem obrazu videla jeza in krvoločnost.

Brez usmiljenja z mlado ženo, ki je obupajoče, proseče vila roke, vihtel je kratkoročni bič, kakor ga posestniki v južni Ameriki rabijo, da svoje črne delavce priganjajo k dolu. Bič je padal na klečečo.

To je bil tako grozen pogled, da sta Rogers in Bernard pod tem utisom bila za hip kakor okamenela.

Tega nista pričakovala!

Ta, v pijanosti divji mož, ki je imel prej plantažo na jugu, se je tam tako navadil tega grdega vodenja, da je tudi pri vsaki priložnosti svojo pomilovanja vredno ženo tako trpinčil, da se je Rogersu globoko smilila.

Odločno stopi v sobo.

Bernard vstopi za njim.

„Stojte!‘‘ zakliče. „Kaj pa delate? Ali ne premislite, da imate slabotno žensko bitje pred seboj?“

Linkoln se obrne in strmi s svojimi steklenimi očmi v tujca. —

Klečeča žena, ki je tako nepričakovano zagledala rešilca pred seboj, se ozre k njemu, kakor proti polubogu in sklene, pri pogledu lepega, od možate dostojnosti napolnjenega moža, svoje roke.

Kakšen razloček je bil med njim in njenim možem, na katerega je bila priklenjena in od katerega ni imela druzega, kakor surovosti!

Linkoln se hripavo zadere.

„Kako se predrznete v mojo hišo ulomili?“ zavpil je zdaj. „Kaj iščete tu? Poberite se iz moje hiše, ali pa Vas z bičem poženem ven!“

„Ne predrznite se!“ odgovoril je Rogers mirno. „Jaz sem policijski polkovnik Rogers!“

„Kaj policijski polkovnik! Me li to kaj briga? To je moja hiša. In v tej hiši sem jaz gospodar! Ne motite me, ampak poberite se!“

In Linkoln je znova dvignil bič proti klečeči ženi.

Zdaj je bilo Rogersovo potrpljenje pri kraju.

Močni, veliki mož je stopil pred Linkolna in ga prijel za obe roki, da se ni mogel geniti. Zdaj je upil farmer kakor obstreljena žival in se je hotel z vso močjo osvoboditi.

A tu je slabo naletel pri Rogersu.

Ta je vsled pijanosti in jeze oslabljenega moža vzdignil kakor otroka.

„Ako sedaj ne odjenjate in se ne pomirite, nespametni mož, treščim Vas ob tla,“ rekel je grozilno. „Kako se morete lotiti uboge žene!“

Zdaj je Linkoln brcal z nogami okolu sebe.

Rogers ga je zaničljivo pahnil od sebe.

V trenotku, ko je bil Linkoln zopet prost, planil je na Harjeto, svojo ženo, ker je v njej videl vzrok tega prizora.

Rogers mu je izvil bič.

Z rudečim obrazom, preklinjajoč kakor blazen, hotel je popasti Harjeto.

A z vsklikom „na pomoč!“ bežala je žena k Rogersu, padla na kolena in oklenivši se ga iskala pri njem pomoči. Saj je bil nje rešitelj! In kako lep, kako dober je bil! To je napravilo nanjo premagujoč utis.

Farmer je odskočil nazaj, ko je videl, da hoče Rogers braniti ženo.

Sedaj je posegel tudi Bernard v prepir. Stopil je k Lincolna in ga prijel za roko.

„Pomirite se, gospod Linkoln,“ rekel je, „bodite pametni! Zakaj ste se tako razjezili?“

„Ker mi hoče moja žena zabraniti vino, ker me ne ljubi!“ je vpil farmer.

„Nespametni mož, kako Vas more žena ljubiti, ako ravnate ž njo tako surovo. To je nečloveško!“

„Vsi ljudje ga imenujejo moža s tigrovim srcem,“ rekla je Harjeta, „jaz bi bila že davno zbežala od njega, da bi le vedela, kam.“

„Da, bežati hoče!“ pritrdil je sedaj Linkoln, „ogoljufala me je, ker me ne ljubi!“

„Umirite se, mož. Vi ste preveč pili,“ rekel je Bernard.

„Kadar je pijan, me pretepa!“ kričala je jokaje Harjeta.

„Pogovorimo se pametno“, nadaljeval je Bernard. „Vsedite se k meni! Bodite mirni! Vi ne smete s svojo ženo tako ravnati! Ali nimate srca v telesu, da tako lahko gledate njene solze?“

Farmer, ki je imel uprav bikovo glavo, se je smejal.

„Le pustite se ganiti,“ rekel je, „potem se Vam pa smeje.“

„Vi ste močan mož, Vaša žena je slabotno in nežno bitje,“ ugovarjal je Bernard ter prijel Linkolna, da bi ga peljal proti zofi in ga posadil poleg sebe.

„Pojdimo od tu“, šepnila je Harjeta polkovniku, „bojim se ga, lahko bi me še enkrat napadel.“

„Vi ste v mojem varstvu!“ odgovoril je Rogers trdno. „Ne bojte se! Nič se Vam ne zgodi!“

„O, Vi ga ne poznate, gospod Rogers, Vi ga ne poznate!“

„Torej pojdite mu izpred oči, peljem Vas v drugo sobo.“ Polkovnik je ponudil tresoči ženi roko in odšel ž njo iz sobo, v kateri sta ostala Linkoln in Bernard.

„Vi imate veliko posestvo, imate čedno ženo, ste bogati,“ rekel je maršal, „ne čutite v sebi dolžnosti, da bi živeli mirno in častno življenje.“

„Zakaj skriva ključ od kleti? Kdo je gospodar v hiši?“ vpil je farmer.

„Ker se Vas boji, kadar ste pijani, mož! Saj ona hoče le dobro!“

„Kaj je druzega ko moja sužnja! Ona je bila revna! Naredil sem jo za svojo ženo in zato mora ubogati!“

„Zdaj bodite mirnejši! Ali nama hočete dovoliti pri Vas prenočišče?“ vprašal je Bernard.

„Zakaj ne? Hiša za tujce Vam je na razpolago. Jaz sem gostoljuben.“

„Ali je bila morda pri Vas neka ženska z modrim pajčolanom, gospod Linkoln?“

„Neka žena z modrim pajčolanom? Ne.“

„Ali igralka, ki se imenuje signora Astrela?“

„Tudi ne, gospod.“

„Ali je bil morda pri Vas neki mož, ki je na begu in se je hotel skriti?“

„Tudi ne, gospod.“

„Potem morda še pride.“

„Vi ga gotovo iščete?“

„Počakala bi ga tu.“

„Potem ostanita, kolikor časa Vama ugaja. A oni — “

„Polkovnik je poštenjak, gospod Linkoln.“

„Napadel me je.“

„Pozabite to! Ako bodete jutri zjutraj prespali, bodete vse drugače sodili. Kaj ne, da sprejmete tudi polkovnika?“

„Naj bo!“

Medtem ko se je v tej sobi to razgovarjalo, prišel je Rogers s Harjeto v drugi sobi v nepričakovano siten položaj.

Harjeta je potegnila Rogersovo roko nase in jo viharno pritisnila na ustni.

Vroča strast vsplamtela ji je za rešilca.

Lepi mož, ki se ji je s svojim dostojanstvom v primeri z njenim soprogom zdel uzor ljubezni vrednega moža, je hipoma napolnil nje izmučeno in ponižano srce z vročo ljuboznijo. Da, obožavala je tega njenega rešilca in varuha, in glasno jokaje poljubila je njegovo roko.

Polkovnik ji je rahlo branil.

„Ne, ne, milostna,“ rekel je, „kaj delate?“

„Rešite me! Osvobodite me!“ prosila je Harjeta. „Tukaj umrem! Jaz sovražim svojega mučitelja!“

„Le ne tako prenapeto, tako strastno, dobra gospa,“ miril je Rogers, „saj bo vse dobro. Vaš mož —“

„Ne mislite, da bo kdaj bolje,“ segla je Harjeta v besedo.

„Vsa ljubezen do njega je že davno umrla — da, sovražim ga, bojim se ga — on je blaznež, ki ravna z menoj kakor s svojimi sužnjami prejšnjih časov! No ostanem pri njem! Usmilite se me — vzemite me s seboj!“

Rogersu se je sicer žena smilila, a nje strastne besede in njena zahteva, da naj jo vzame s seboj, napolnile so ga z začudenjem.

„Kam mislite,“ zavrnil je, „Vi ste omoženi z Linkolnom in jaz ne morem za Vas nič druzega storiti, kakor prizadevati se, da Vašega moža pregovorim, naj z Vami lepše ravna.“

„To se Vam ne posreči. Poskusila sem že vse, vse! In odkar ste se mi Vi prikazali, čutim šele, kaj je prava ljubezen. Zapustim nečloveškega moža, moram se ločiti od njega — in potem —“

Harjeta je vprašujoče, proseče pogledala Rogersa s svojimi Tolikimi očmi — še so visele svotlo solzo na dolgih trepalnicah.

Sedaj so se odprla vrata.

„Gospod polkovnik!“ zadonel je maršalov glas, „farmer je zopet miren postal, dopeljete mu lahko zopet ženo.“

Harjeta se je z obupnim strahom oklenila Rogersa.

„Ne k njemu! Usmilite se me!“ vskliknila je.

A Rogers jo je prijel za roko.

„Vi spadate k možu,“ rekel je trdno, „zavedel se bo.“

Peljal je omahujočo s seboj.

Tako je stopil v drugo sobo.

Farmer se je v resnici popolnoma pomiril.

„Lahko ostanemo tukaj,“ obrnil se je Bernard do Rogersa, „hiša za tujce se drži to hiše.“

„Ne pustite me samo ž njim!“ prosila je Harjeta.

„Tu, farmer, je Vaša žena,“ rekel je Rogers glasno in peljal Harjeto k njemu. „Midva sva trudna ter greva v najino sobo, upam pa, da bodeta sklenila mir. Kakšen namen ima to, ako so obnašate proti svoji ženi tako nedostojno? Saj s silo zamorite vsako iskro ljubezni v njenem srcu! Poslušajte naš svet in ravnajte ž njo bolj človeško. In zdaj — lahko noč!“

Bernard in Rogers sta zapustila hišo.

Zunaj sta oddala svoja konja nekemu delavcu in sta šla v hišo za tujce, kjer sta našla več z dobrimi posteljami oskrbljenih sob.

Treba je bilo odpočiti se od napornega jahanja.

Triintrideseto poglavje.
Prisluškovanje.

Veselo presenečenje pričakovalo je Rogersa prihodnjega dne. Medtem ko sta se on in Bernard nadejala tu ujeti Severja, in ženo z modrim pajčolanom, medtem ko sta v farmi na ti osebi čakala, in jih je Linkoln druzega dne popolnoma drugače sprejel ter jima ponudil jedi in pijače, bližala se je farmi Helena s svojim otrokom.

Po dolgom potovanju našla je končno tu veliko, lepo poslopje, kjer je hotela iskati zavetja, da bi se odpočila. Harjeta je bila ravno na dvorišču, ko je vstopila Helena, vodeč za roko svojega trudnega otroka, in je prosila farmarico za prenočišče, ker ne more več dalje.

Harjeta je bila takoj pripravljena, revno bledo ženo, ki je prišla kakor beračica, sprejeti in jo povabila Heleno, naj ji sledi v hišo, deklico pa je vzela v naročaj.

V veliki jedilni sobi so bili zbrani Linkoln, Rogers in Bernard ter so govorili o Severju, katerega so pričakovali.

Harjeta je odprla vrata.

Ko je zagledal Rogers majhno dekletce na njenih rokah, in ko so se za Harjeto prikazale ljubeznive poteze Helenine, vstal je s tako naglostjo, da se je poznalo, kako dragi so mu oni, katere je Harjeta sedaj vpeljala.

„Ljubi Bog — Helena!“ zavpil je in stopil k nji ter ji podal roki. „Tu Vas zopet vidim — in Vašega otroka ste našli!“

Helena je zarudela strahu.

Ona ni mislila na možnost, da bi tu našla onega, pred katerim je bežala, ker ji je storil tako veliko krivico — in ga je vendar še vedno ljubila — ljubila, akoravno s sklepom, da se mu odreče.

Pobesila je oči.

„Od kod prihajate?“ nadaljeval je veselo. „Boga zahvaljujem, da sem Vas vendar še enkrat našel!“

Harjeta ni bila malo osupljena, da je Rogers poznal revno tujko in jo je tako srčno pozdravil, tako presrčno, kakor se le človeka pozdravlja, katerega se ljubi.

„Jaz bi ne bila prišla sem, gospod polkovnik, ako bi bila vedela, da Vas srečam tu,“ odgovorila je Helena tiho.

„Da, saj jaz to vem! A biti je moralo drugače! Jaz vem vse, Helena, našel sem Vaše pismo —“

Bernard in farmer sta bila tihi priči tega čudnega srečevanja. —

„Ponudi tujki jedi in pijače,“ ukazal je Linkoln, „tu stoji še vse na mizi.“

Helena se je morala vsesti in ona in deklica dobili sta jedil v okrepčanje.

Bernard je vprašal za Severja.

Kri je oblila Helenin obraz.

Pripovedovala je, kaj se je dogodilo v rudečem malinu, kako je našla in dobila svojega otroka.

To je presenetilo uradnika.

„Torej je bila signora vendarle tam in midva sva bila žrtvi mistifikacije,“ rekel je Rogers, kateri je imel oči le za Heleno in še opazil ni, kako pozorno ga je Harjeta pri tem motrila. „In mi smo se zgrešili, Helena — in signora je še v malem mestecu?“

„Tega ne vem, gospod polkovnik. Bežala sem; tudi ne vem, kje je ostal — Sever.“

„Tu v bližini mora biti, zasledujemo ga,“ rekel je Bernard, „kar ne da mi miru, da je ta lopov še vedno prost.“

„Ali Vas kdo zasleduje, Helena? Signora morda?“ vprašal je Rogers.

„Vzela sem otroka, ko je bila ona v cirkusu — bil je ugoden trenotek — moj ubogi otrok je bil zvezan — morala sem vrvi prerezati — če mi je grozna ženska sledila — tega ne vem.“

„Le ostanite tu in počivajte“, rekel je Rogers skrbno, „farmer sprejme tudi Vas v hiši za tujce. In potem se lahko pomenimo, kaj nam je storiti.“

Helena je zavžila nekaj jedil in tudi mala deklica se je okrepčala z mlekom in kruhom.

Harjeta jih je potem odpeljala v sosedno hišo, kjer jima je odkazala sobo in napravila postelje. Pri tem je govorila s Heleno in jo izpraševala, kako in od kod pozna polkovnika.

Priprosto in nezavzeto je pripovedovala Helena in se zahvalila potem za njej in njenemu otroku dano zavetje.

Ko je Harjeta zategnila tudi zavese, da bi vroče popoludansko solnce ne motilo počivajočih, zapustila je sobo, v kateri sta se Helena in Lidija vlegli, in se je vrnila v prvo hišo.

Tu so sedeli Rogers, Bernard in Linkoln še vedno skupaj in se razgovarjali o usodi nesrečne žene in o Arturju Severju, ko je vstopila Harjeta ter pazljivo poslušala. Rogers je pripovedoval o Helenini preteklosti, tudi da je rojena grofica Ostrovrharjeva in opazil je, da se Harjeta porogljivo posmehuje.

„Vidite, gospa Linkoln,“ se je obrnil proti nji, „tako žalostno se je godilo tej nesrečnici.“

„Izgleda skoraj kakor beračica,“ oglasila se je Harjeta. „In vendar je po rodu grofica.“

„Beraška grofica!“ smejala se je Harjeta, katera ni mogla ukrotiti vzbujajoče se ljubosumnosti. Domnevala je, da so Rogers in ta tujka ljubita — in ta tujka je ravno sedaj prišla, in bliskoma jo oropala najlepših nadej!

Farmer je bil mračen mož. Tiho je sedel poleg druzih in poznalo se mu je, da ni imel za ženske nikakih nežnejših čutil. —

Začel je pripovedovati po svoji navadi, v pretrganih stavkih, in ne da bi Harjeto pogledal, ali se za njo le malo pobrigal, o svojem prejšnjem bivališču na jugu in se skoro ogrel, ko je govoril o svojih črncih, katere je moral z bičem goniti na delo.

Zdaj je bilo Rogersu jasno, odkod da prihaja surovost tega moža, ki je imel pijan nekaj res zverinskega na sebi. A tudi zdaj, ko ni bil pijan, je bila njegova zunanjost strašna. Njegova glava z velikanskim čelom in bodečimi očmi, s kratko ostriženimi lasmi, naredila je utis kakor bikova glava. A odkar mu je Rogers svojo premoč dokazal, bil je Linkoln proti njemu drugačen, skoro bi se reklo, krotkeji. Temu možu imponovala je samo surova moč in sila, druzega nič.

Harjetini pogledi viseli so še vedno na Rogersu.

Bernard se obrne k nji z vprašanjem, kazoč na glasovir, ki se je nahajal v ozadji sobe, kdo da igra v hiši na glasovir.

„Jaz sem igrala preje,“ je odgovorila Harjeta, „tukaj sem pa to že davno pozabila.“

„In zdaj nihče ne igra?“ vpraša Rogers ter vstane in odpre glasovir.

Z obema rokama prime za tipalke.

Glasovi zadonijo po visoki in veliki dvorani.

„Poglejte no,“ meni začudeno, „saj ni razglašen.“

Harjeta stopi proti njemu.

„Igrajte!“ prosi tiho, ter mu pomakne stol bližje.

Rogers se ni dal dolgo prositi. Sedel je ter začel igrati nežno, milo skladbo, ko je Harjeta pri njem stala.

Videti je bilo, kakor da farmer niti ne posluša. Pušil je svojo smodko in zrl topo pred se, Bernard pa je sedel in premišljeval — njegove misli bile so pri Severju, za katerega se je najbolj zanimal in pri gospej z modrim pajčolanom.

Neko dekle pride in prinese, ker se je jelo mračiti, gorečo svetilko, potem tudi prižge sveče ob glasovirju.

Rogersu, ki že dolgo ni utegnil igrati, priljubil se je glasovir tako, da je igral vedno nove skladbe in se kar naslajal na njih.

Zdaj se vrata tiho odpro.

V njih se prikaže Helena.

Tja, do hiše za tujce segajoči glasovi so jo prebudili in medtem ko je pustila malo Lidijo dalje spati, je sama vstala, se umila in napravila, in zdaj je prišla, od vabečih glasov pripeljana, semkaj. —

Kako dolgo že ni igrala, in pela! Kot mlada deklica, pa tudi začetkoma kot žena, je z milino svojega glasu poslušalce kar očarovala. — — —

A to so bili davno minuli časi. — —

Sum je Rogersa opozoril na vstopajočo Heleno.

A ko jo je zagledal, je vstal.

„Nadomestujte me, Helena, “ ji reče, „vem, kako dobro stori godba našim srcem — tukaj je glasovir — prosim Vas, igrajte!“

Ali je bilo možno dragemu in ljubljenemu možu kaj odreči?

Tudi v Heleni se zbudi želja, se zopet enkrat po dolgem presledku udati moči glasov, vse pozabiti, kar se je zgodilo, in v glasbi izraziti, kar je težilo njeno ubogo srce.

Sede in nje prsti smuknejo čez tipalke.

Igrala je lepo, tako lepo, da je Rogers kakor očaran obstal za njenim stolom in poslušal. In zdaj začne peti.

Nje glas je bil v tem dolgem času še narastel — in kar je dalo njenemu petju nepopisno moč, to je bila žalost radi tega, kar je doživela in bolest radi svojega skaženega življenja.

Pela je tako krasno, da je celo Bernard jel pazljivo poslušati.

„Takega petja še nisem slišal, gospod polkovnik,“ je rekel, ko je vstal in tiho stopil k Rogersu. „In ta gospa toži o revščini?“ —

„Nikdar ne toži, maršal!“ je tiho popravil Rogers.

„No, zagotovim Vam, da je v tem glasu zaklad zakopan,“ nadaljuje Bernard — in Helena sliši te besede — „če bi gospa Sever hotela nastopiti javno, imela bi velikanske uspehe in bi zaslužila veliko denarja!“

Zdaj Helena prekine petje.

Nova misel, nova nada ji je bila izbujena.

Da! Bernard je imel prav! Če bi nastopila! Čutila je v sebi moč in pogum! Potem si lahko za se in za svojega otroka pribori živeža in obstanek! Potem si lahko zasluži veliko denarja!

In ni ji potreba nadalje proseče begati okoli!

Rogers jo prosi, da bi še eno njenih pesmi zapela, in Helena je rada ustregla polkovnikovi prošnji.

Tako je hitro minul večer in Helena se poslovi, da se vrne k svojemu otroku in gre spat.

Tudi Bernard in Rogers sta se kmalu poslovila in se odpravila v svoje spalne sobe.

Še vedno so v Rogersovem srcu odmevale pesmi, ki jih je bila Helena s svojim milim pretresujočim glasom pela.

Med tem, ko je Bernard takoj legel spat, ostal je Rogers še pokonci, ker se je njegova duša bavila s Heleno.

Stopil je k oknu in pogledal na dvorišče, ležeče v globoki tihoti. V ozadju je bilo nekaj dreves. Svetlo je mesec sijal na dvorišče in na drevje.

Zdaj se mu je zazdelo, kakor da se pri drevesih nekaj premika.

Rogers pogleda natančneje in spozna Heleno, ki je še pod drevjem stala.

Zdaj mora ž njo govoriti, se mora opravičiti radi krivico, ki jo je storil.

Bernard je spal.

Tiho zapusti Rogers sobo.

Koj na to stopi na prosto.

Ko ga Helena zagleda, hotela se je odstraniti, ali polkovnik je šel naravnost proti nji.

„Helena,“ reče, „tukaj Vas najdem. To me veseli, ker Vam moram povedati, kako me boli, da sem Vas tako užalil. Samo moja ljubezen je bila, ki me je gnala, da sem Vas imel na tako težkem sumu.“ —

„Zdaj veste vse, gospod polkovnik,“ odgovori Helena, „težko bi mi bilo, Vam vse to povedati, kar sem zaupala papirju.“ —

„Ne, Helena, ne!“ zakliče Rogers burno, ter prime njeno roko, „nikari me ne zavračajte, ne plačajte zmote, v kateri sem bil, na tak način, saj Vam hočem tisočkrat vse povrniti!“

„Pustite me, da grem! Prepustite me moji usodi, gospod polkovnik, čutim, da Vas ne morem osrečiti!“

„Nikari ne govorite tako z menoj! Saj veste, kako za Vas občutim, veste, da sem Vas ljubil od prve ure najinega znanja.“ —

Rogers ni slišal, da so so v senci drevja odprla hišna vrata. In tudi Helena je imela preveč opravila sama seboj, ter ni zapazila Harjete, ki je tiho stopila iz hiše in kakor megla plavala k drevju, ki ji je dajalo zavetja, da bi poslušala zaupni pogovor, ki se je vršil tukaj v pozni uri.

Zdaj postoji za drevesom in posluša.

„Priznali ste mi tudi, Helena, da me ljubite,“ nadaljuje Rogers, „zakaj se hočete torej od mene ločiti? Ker se bojite, da bi me v svojo nesrečo potegnili? To je pač nepotrebna skrb! Ponudim Vam svojo roko, dam Vam svoje ime in Vas varujem!“

„Ali na meni ostane madež, gospod polkovnik, da sem bila žena onega moža, ki je postal zločinec in me preganja še vedno.“

„Ali hočete njega in njegove ponovljene prisege ljubezni uslišati?“

„Ne! Nikdar in nikoli se to ne zgodi! A kar se je preje zgodilo, tega ne morem predrugačiti!“

„Ne bojte se nikdar, da bi Vam kaj očital! Helena — bolj ko kdaj, čutim zdaj, da ne morem živeti brez Tebe! Bolj ko kdaj, sem zdaj spoznal Tvoje plemenito srce! Bodi moja, vsa moja! Privošči mi zaželjeno srečo, da boš vsa moja!“

„Rada, bi Vas srečnega videla — a s tužno skrbjo gledam v bodočnost!“

„Druzega Ti ni treba ničesar, kakor da se z menoj povrneš v Novi Jork in postaneš moja žena!“

„Prehitro ste se odločili. Vaše čuteče srce Vas sili h koraku, katerega bi lahko obžalovali, gospod polkovnik — in potem bi jaz tudi Vas nesrečnega storila — tudi Vas!“

„Nočem druzega, ko Tvojega privoljenja, Helena.“

„Dovolite mi še nekaj dni, meni in sebi.“

„Dobro! Dam Ti odloga — samo eno še čuj, ni ga človeka na svetu, ki bi Te tako ljubil kakor jaz!“

Helena strepeče pri teh besedah.

Oprosti se Rogersove roke.

„Povem Vam, kadar se odločim,“ odgovori s tresočim se glasom, potem pa pohiti čez dvorišče proti hiši za tujce, v katero izgine.

Počasi in zamišljujoč je sledil Rogers.

Ko je izginil v hiši, ganilo se je za drevesom.

Harjeta zapusti skrivališče.

Z utripajočim srcem je poslušala pogovor zaljubljenih.

Zdaj je vedela vse! Zdaj se je prepričala o tem, kar je slutila že v prvem hipu, ko sta se Helena in Rogers sešla.

Nekaj trenotkov je stala nepremično pod težo te, vse njeno upanje s kruto roko uničujoče gotovosti.

Potem se obupno odloči še za zadnje.

Tiho, kakor je prišla, se je zopet odstranila.

Zdaj je bilo zopet vse mirno in prazno na veliki kmetiji.

Kar se bliža po drevoredu neka oseba.

V bližajoči se noči prihaja neki človek, ženska.

Imela je, kar se je pri jasnem mesečnem svitu lahka natanko videlo, moder pajčolan pred obrazom.

Ko je prišla na dvorišče, ozrle so se njene oči na razsvetljeno okno tujske hiše.

Pri njem je stala Helena in gledala proti zvezdnatemu nebu. —

Žena z modrim pajčolanom je spoznala molečo.

Tiho, kakor je prišla, je zopet zginila.

Štiriintrideseto poglavje.
Mož s tigrovim srcem.

Grozen strah je pričakoval Harjeto, ko je prišla nazaj v hišo.

Prestopivši prag jedilne sobe zagledala je v njej Linkolna.

En pogled je zadostoval, da je spoznala nevarnost, katera ji je pretila.

Mož je pil naprej, tudi ko sta že odšla Rogers in Bernard.

Žareči obraz, temni, srpi pogledi in pred njim stoječa prazna steklenica povedali so ji, da je Linkoln zopet porabil priložnost in se napil.

Strah in groza brali so se ji z obraza.

Vedela je, kaj jo čaka.

Tiho se je obrnila nazaj.

A šele zdaj, ko se je pri vratih nekaj pregibalo, jo je Linkoln zapazil.

Skočil je po konci.

Kakor plaha, bežeča srna, tako je tekla Harjota po mostovžu, da bi mu ušla.

Planila je v sobo.

V tistem hipu jo zaloputnila vrata in zapahnila zapah.

Zdaj se je oddahnila — zdaj je bila varna.

A že je priropotal Linkoln s težkimi koraki do vrat.

Mrmraje polglasno kletev, prijel je za kljuko, da bi vrata odprl.

Ko je videl, da so zaprta, vzbudila se je nepopisna jeza v njegovem, od vina razburjenem srcu.

Hotel je vrata s silo odpreti — a ustavila so se njegovemu grozovitemu naporu.

To ga je še bolj razkačilo.

„Odpri!“ zavpil je s hreščečim glasom, „odpri!“

Harjeta se ni genila. —

Bil je grozen trenotek.

Tresla se je pred razgrajalcem — poznala je njegovo brezsrčno surovost. Narava je ž njim ustvarila bitje, kateremu je podelila samo zunanjo človeško podobo, srce pa je bilo tigrovo.

Omahovala je, kaj bi storila.

Bila je sama s farmerjem v hiši.

Zdaj je Linkoln besno udaril ob vrata.

„Ti si tu, vem!“ zadonel je njegov globoki, hripavi glas, „jaz razbijem vrata; ako ne odpreš!“

Bleda in osupljena stala je Harjeta.

„Moj bič!“ mrmral jo mož s tigrovim srcem. „Kje je moj bič?“ —

Slišati je bilo, kakor da bi ga zunaj iskal.

Če pride nazaj — če ulomi vrata —

Grozna misel!

Žena farmerjeva je sklenila roki, obračala se je v svoji sobi — v kateri je gorela svetilka — po rešitvi.

Začula je Linkolnove težke korake.

Prišel je nazaj — našel je grozno mučilno orodje.

V tem trenotku največje nevarnosti padle so njene oči k bližnjemu oknu. —

Soba je bila pritlična.

Bežala je k oknu in je naglo odprla.

Skočila je gori.

Obup in smrtni strah dala sta ji moč.

Oprijela se je zgoraj in se potem zunaj spustila navzdol.

Harjeta je dosegla zemljo.

Za trenotek je farmerju ušla.

Votel ropot iz hiše prišel ji je na uho.

Vrata so pokala.

Veliki, močni mož se je z vso silo vanjo uprl in je vrata razbil. —

Planil je v sobo.

Harjeta si je rekla, da ji sledi, da jo bo iskal, da jo tudi zunaj najde.

Morala se mu je skriti — a kam?

Njeni boječi pogledi begali so naokolu.

Linkoln je divjal kakor besen po sobi.

Nakrat se je prikazal pri oknu.

V tem hipu je ugledal zunaj Harjeto.

Pokazal je na njo in nerazumljivi glasi izvili so se mu iz ust.

Hotel je splezati na okno.

A pijanost je bila tolika, da je zgubil ravnotežje in padel nazaj.

To ga je le še bolj divjega naredilo.

Slišalo se je njegovo tuljenje.

Harjeta je bežala od okna.

Videla je še luč v tujski hiši.

Že je bil storjen sklep.

Pomoč in rešitev morala je najti na vsak način!

Planila je v hišo za tujce.

Dospela je do vrat, katera so peljala v prvo sobo uradnikov. —

Potrkala je s tresočo roko.

Koraki so se vratom približali — odprla so se.

Rogers je bil še po konci.

Zagledal je pred seboj farmerjevo ženo.

V tem se je tudi zaslišalo Linkolnovo upitje, ki je prišel na dvorišče in tam iskal Harjeto.

Rogers je zdaj vse vedel.

Harjeta je stopila v sobo. Prijela je Rogersa za roko in se ga krčevito držala.

„Rešite me“, izustila je, „skrijte me — on je za mano!“

„Vstopite; tu ste v mojem varstvu, gospa Linkoln,“ odgovoril je Rogers mirno. „Ne tresite se, le bodite popolnoma mirni.“

V smrtnem strahu je zaprla vrata.

„Pil je zopet“, rekla je brezsapno, „ubije me, ako me najde!“

„Ta besnik! Nobene kaplje bi se mu ne smelo dati,“ odvrnil je Rogers. „Saj je bil danes zvečer popolnoma pameten, in zdaj — “

„Slišite!“

Farmer je divjal zunaj po dvorišču.

„Zgubljena sem“, pristavila je Harjeta. „Smrt mi je gotova, če dalje tu ostanem!“

„Le pustite ga iskati, pustite ga, da se pomiri.“

„In jutri so isto ponovi! Rešite me! Bežite z menoj! Usmilite se me, vzemite me pod svojo varstvo!“

„Za zdaj že, gospa Linkoln, a dalje ne morem ničesar za Vas storiti,“ razložil je Rogers mrzlo. „Ako se hočete ločiti od svojega moža, idite v Novi Jork in storite tam potrebne korake, jaz Vas tudi ne morem tu obdržati,“ nadaljeval je Rogers, ko je Harjeta ugasnila luč, da bi možu ne ovadila, kje sa nahaja. „Noč je in jaz nočem Vas in sebe pripraviti ob dobro ime.“ —

„Vem, da ljubite tujko!“ šepetala je Harjeta in stopila čisto blizo polkovnika. „A ona Vas ne more in ne bo osrečila. Še se lahko odločite, še lahko tujko pustite!“

„Kaj naj se odločim?“

„Za me ali pa za njo!“

„Gospa Linkoln — Vi ste omoženi! In moja volitev je gotova. Tu se ne da nič več popraviti!“

Zdaj je odskočila Harjeta tako hitro od njega, kakor da bi jo bil pičil gad. —

„Potem moram drug sklep storiti“, šepetala je. „Dobro je! Farmer je menda odšel.“ —

Rogers je poslušal.

„Ne sliši se ga več“, rekel je. „Idite v kak prostor, kjer se lahko zaklenete. Linkoln je gotovo utrujen.“

Harjeta je hitela iz sobe.

Polkovnik je še enkrat stopil k oknu, a ker ni čul zunaj ni hrupa, niti glasu, pomiril se je in šel k počitku.

Harjeta je stopila iz hišo.

Mesec je bil obdan od oblakov, kateri so ga včasi popolnoma zakrili.

Bilo je vse tiho naokoli — vsa velika farma je menda spala.

Tudi Helenino okno jo bilo temno — legla se je k počitku.

Kje je bil Linkoln?

To je bilo prvo vprašanje Harjete.

Hipno so je je polastil drzen sklep. Ako bi se jo Linkoln še enkrat lotil, ga ustreli!

Potem bi bila prosta! Potom bi bila vendar rešena moža, od katerega je do sedaj samo ponižanja in bolečine pretrpela.

Harjeta je vedela, kje se onkraj nahaja lovska soba, v kateri je spravljal Linkoln svoje puške, patrono in vsako vrste orodja, in vedela je, da se nahaja med temi tudi samokres.

Prva pot je bila torej v lovsko sobo!

Ako bi imela samokres in ga nabasala, potem bi lahko mirno zapustila lovsko sobo in šla v spalno sobo.

Če bi Linkoln k nji vdrl in se predrznil ji žugati, potem bi bila njegova usoda odločena! Ljubila ga ni nikdar in zdaj ga je sovražila. Pogum obupnosti jo je obšel, obšel šele zdaj, ko je ljubila druzega moža, katerega bi samo dosegla, če bi se osvobodila moža s tigrovim srcem.

Harjeta je zapustila hišo za tujce čez veliko dvorišče, da bi mimo dreves prišla na drugo stran in od tam šla v lovsko sobo. —

Ko je ravno hotela iti mimo dreves, ostrmela je.

„Kdo je tu?“ zavpila je in se pogumno ustavila.

Videla ni ničesar, samo slišala čuden šum.

„Tiho! Ne tako glasno!“ šepetalo je nekaj.

„Kdo je? Kdo ste Vi?“ vprašala je Harjeta.

„Če ste Vi farmerjeva žena, Vam moram nekaj povedati!“ odgovorilo je.

„Vedeti hočem, kdo ste!“

„Žena! Ali se bojite?“

„Žena ste? Odkod prihajate?“

„Dospela sem ravno na Vašo farmo. Ali je polkovnik Rogers tu?“

Harjeta je merila bogato oblečeno, zakrito gospo.

Kaj je hotela od polkovnika? Ali ga je iskala?

„Polkovnik? Ali ga poznate?“ vprašala je Harjeta.

„Ali je Helena Sever tu?“

„Da! Poznate tudi njo?“

Tih, hripav smeh se je začul.

„Ona hodi za njim — in on se ujame v njeno mrežo.“ odgovorila je zakrita tiho in zaupno ter se približala farmerici. Povedati Vam imam važno skrivnost — jutri! Ali bi mi hoteli zato prenočišče dati, a tako, da me zaljubljenca ne vidita?“

„Kaj me briga Vaša skrivnost!“

„Briga Vas, prisežem Vam!“ zarenčala je gospa z modrim pajčolanom.

Harjeta je postala radovedna.

„Prenočišče Vam lahko odkažem“, ji je rekla.

„Vaša škoda ne bo, a Rogers me ne sme videti! Tudi njegova nova ljubica ne! Sovražim jo!“

To je kar nakrat tajno zvezalo Harjeto in gospo z modrim pajčolanom! Obe sta sovražili Heleno, ker jo je Rogers vzel pod svoje varstvo.

In skupno sovraštvo še trdneje veže ko ljubezen!

„Zakaj sovražite tujo ženo?“ vprašala je Harjeta.

„Jutri Vam vse razodenem!“ odgovorila je signora. „Zaupala Vam bom skrivnost, a obljubiti mi morate, da me ne ovadite!“ —

„Kaj bi imela od tega?“

„In Rogers kakor tudi Helena me ne smeta videti. “

„Tudi to Vam obljubim.“

„Potem ostanem. Jutri zvečer moram z Vami govoriti, a tako, da naju nihče ne vidi in ne sliši.“

„To se lahko zgodi! Pojdite z menoj! Tukaj je oni del hiše v katerega nihče ne pride. Spodaj je soba s posteljo. Vi lahko v tej sobi ostanete“, rekla jo Harjeta tiho. „Z živežem Vas bodem preskrbela in jutri zvečer Vas tu obiščem.“

„Skrbite za to, da Helena z Rogersom farme ne zapusti“, šepnila je signora.

Harjeta je prikimala.

Obe sta šle v hišo. Harjeta je peljala gospo z modrim pajčolanom po stopnicah navzdol.

Spodaj so se nahajali veliki prostori.

V neki sobi, poleg kleti, je stala postelja.

„Tukaj Vas nihče ne vidi in ne sluti“, rekla je Harjeta.

„Tu ste lahko popolnoma mirni in varni. Prinesla Vam bodem jedi in pijače. Potem lahko tu spite, in jutri pridem k Vam, kadar me nihče ne bo videl.“

Signora je bila zadovoljna.

Vedela je, da si je pridobila farmerjevo ženo.

Ko ji je Harjeta prinesla živeža in užgala luč, pustila je ženo samo spodaj.

Signora je bila tu v varnosti in je lahko zasledovala svoje skrivne naklepe.

Če bi to Rogers in Bernard videla — če bi bila opazila njen prihod?

Potem bi lahko naredila važen lov!

Petintrideseto poglavje.
Zarota.

Farmer je jezdil drugo jutro zgodaj na polja. Delo mu je vzelo mnogo časa in Harjeta je imela mir pred njim.

Po noči je šla še v lovsko sobo po samokres in ga je tako skrila v svoji sobi, da bi ga lahko vsak trenotek dosegla v obrambo.

Obupen namen se je je polastil.

Ako bi nje mož še enkrat poskusil jo na tako grozen način mučiti, bi se krvavo maščevala nad njim.

A sedaj je še vedno upala, da pridobi polkovnika na svojo stran in izpodrine tujo nasprotnico.

Da je moralo biti med obema skrivno ljubezensko razmerje, bilo ji je nedvomno, kajti slišala je ponočni razgovor obeh. Lepi mož, katerega je oboževala, naj bi bil za njo izgubljen?

Nje edina pomoč naj bi ji bila odvzeta od one?

To je bila misel, ki jo je neprenehoma mučila.

Okolu poludne prijezdila sta dva policaja na farmo.

Zasledovala sta Severja in sta dobila znamenja ali dokaze, da je vzel to smer in mora torej tu v bližini biti.

Ko je Bernard uradnika zagledal, katera sta govorila na dvorišču z delavci, zapustil je hišo za tujce. Rogers mu je sledil. Jahača sta bila iznenadena srečati tu maršala in polkovnika.

„He, Maknel, kako pridete Vi tu sem?“ zaklical je Rogers jednemu policajev.

Ta je spoštljivo pozdravil in skočil s konja. Tudi drugi policaj je pozdravil.

„Zasledujeva Severja, gospod“, odgovoril je Maknel. „Tu na farmi mora biti ali pa ne daleč od nje, kajti gotovo je, da se je žena, s katero je v tesni zvezi, obrnila tu sem in da so tudi njega v bližini videli.“

„Mi smo tu na preži“, rekel je Bernard.

„Žena z modrim pajčolanom mora biti tu“, nadaljeval je Maknel. „Jezdiva že več ur okoli, in jo iščeva, kajti kjer je ona, tam je tudi Sever blizo, gospod polkovnik. A ker obeh nisva našla, je le mogoče, da sta tu!“

„Na farmi?“ vprašal je Bernard. „Midva sva od predvčerajšnjega dneva tu in bi jo bila morala videti. Kdo Vama je povedal, da je Sever v bližini?“

„Neki krošnjar, katerega sva srečala“, gospod maršal.

„Mož tržuje z urami in nama je pravil, da je tu v bližini srečal moža, čigar opis se ujema s Severjem. Šla sta nekaj časa skupaj. Sever je imel potno torbo iz črnega svetlega usnja —“

„Tako je!“ mrmral je Rogers.

„Prišla sta predvčerajšnjim v neko hišico, v kateri stanuje tesar in lesni trgovec, kakih pet milj od tod. V tej hiši s ta se ustavila in preskrbela. Krošnjar zatrjuje dalje, da je prišla v to hišico tudi neka žena z modrim pajčolanom, pravi, da jo je zvečer videl. Včeraj za ranega jutra obeh ni bilo več. Midva sva takoj potem dospela v hišo in sva zvedela vse od krošnjarja. Sedaj še nista mogla biti daleč Sever in ona ženska, ki se imenuje signora Astrela. Jezdila sva takoj po vsi okolici in srečala voz ciganov. Pravili so nam, da so po noči srečali tu pri farmi neko žensko z modrim pajčolanom, katera je morala tu sem iti —“

„Sama — signora?“ vprašal je Bernard.

„Da, menda se je od Severja ločila, gospod maršal, kajti cigani so samo njo videli.“

„Tu sem ni prišla“, rekel je Rogers. „Saj bi jo bili vendar videli ali slišali!“

„Potem se dela nevidno“, menil je Maknel. „Dalje ni potovala, gospod polkovnik!“

„In Sever?“

„Njegovega sledu nisva mogla najti. Mislila sva si, da se je skril na prostem v kak kozolec in je samo signoro poslal v farmo na ogledovanje, ali pa tudi, da preskrbi kaj živeža, ker tu v vsi okolici ni videti hiše“, odgovoril je Maknel. „Tako sva prišla sem s trdnim prepričanjem, da je signora tu, in če jo le enkrat imamo —“

„Dobimo tudi Severja“, dopolnil je Rogers, prikimaje z glavo. „Tu pride farmerjeva žena!“

Maršal je stopil proti njej.

Iznenadeno ogledovala je Harjeta uniformirana jahača.

„Policaja iščeta onega Severja, gospa Linkoln, o katerem sva Vam včeraj pripovedovala“, rekel je Bernard. „ln ker trdita, da je s Severjem tesno zvezana signora Astrela, ki nosi vedno moder pajčolan —“

Harjeta je maršala naglo pogledala s svojimi temnimi očmi. „— morala priti sem, prišla sta tudi ta dva, da ujameta to sumljivo in nevarno osebo“, nadaljeval je Bernard. „Ali je morda prišla po noči še kaka žena?“

Farmerica je takoj mislila na odkritja, katera ji je tujka obljubila.

„Razun Vas in žene z otrokom ni dospel nihče“, je odgovorila.

„Slišite, Maknel!“ obrnil se je Rogers, ki jo te besede poslušal, proti policajema. „Signore ni tu.“

Maknel se je spogledal s svojim tovarišem.

„To je nerazumno!“ rekel je ta. „Potem se skriva v bližini.“ — Harjeta je postala nevoljna.

„Saj to je pravi lov tu!“ dejala je. „Kaj takega se mi še ni primerilo.“

V tem hipu je prijezdil Linkoln na dvorišče. Tudi on bil osupnjen nad novim posetom. Gospod Linkoln!“ zaklical je Bernard. „Ali ste kje v bližini videli ženo z modrim pajčolanom ali pa sumljivega moža?“

Farmer je stopil s konja in prišel bliže.

„Mislimo onega Severja, o katerem sva Vam včeraj pripovedovala“, pristavil je Rogers.

„Tu v bližini mora biti!“ rekel je Maknel.

Linkoln je debelo pogledal redarja.

„Motite se“, odgovoril je. „Jaz sem bil danes zjutraj daleč na okoli, a sumljivega nisem videl nikogar.“

„Zlodja! Saj vendar ne moreta zginiti!“ zavpil je Maknel nestrpno. „Potem sta le tu!“

„To bi moral vendar vedeti!“ odgovoril je Linkoln. „Poglejte v hiši za tujce! In prihod novih tujcev bi bila tudi ta dva gospoda slišala.“

Bernard je pomigal drugemu policaju.

„Odjahajta navidezno“, zašepetal mu je. „Jahajta do bližnjega gozda in tam se ustavita! Zvečer pa so vrnita peš tu sem in pazita. Meni se zdi, kakor da bi farmerjeva žena nekaj skrivala. Polkovnik in jaz ostaneva še tu, da ne vzbudiva pozornosti.“

Rogers je imel menda drugo namero.

Policaja sta zopet zajezdila konja.

„Potem morava dalje iskati“, rekla sta in se oddaljila.

Linkoln je izročil svojega konja delavcu in je šel v hleve, žena njegova pa v hišo.

Rogers je stopil k Bernardu.

„Odjezdiva proti večeru“, rekel mu je. „Mislim, da Sever tu okoli tava in da se bo upal sem, kadar naju ne bo. Grospo Sever pustiva tu, menim, da bo še pripomogla, da Sever pride.“

„To lahko narediva“, udal se je Bernard. „Ako pride, potem je naš.“

Rogers je šel v hleve in povedal farmerju, da se bodeta maršal in on proti večeru poslovila, in da se mu zahvaljujeta za vsprejem. Potem je podaril navzočemu kočijažu pivnino in mu naročil, naj proti večeru konja osedla.

Ko sta gospoda z Linkolnom in Harjeto pokosila, poslovila sta se od njiju.

To je napravilo na Harjeto viden utis; bila je nesrečna.

Porabila je prvi ugodni trenotek ter šla doli k signori.

„Polkovnik odhaja!“ rekla je z divno strastjo.

Rudečelasa dama se je smejala.

„Ako ostane lepa Helena tu, tudi polkovnik ne pojde daleč“, je dela. „To je le past.“

„Vas iščejo, zasledujejo! Dva jahajoča redarja sta bila tu.“

„Vi me ne bodete izdali, to vem!“ odgovorila je signora.

„Le jaz Vam zamorem pridobiti polkovnika, kajti le jaz poznam tajnost, ki Vam ga zagotovi.“

Harjeta je stopila k signori.

„Povejte mi!“ zahtevala je viharno.

„Skleniti morava poprej pogodbo; jaz ne zahtevam nič druzega od Vas, nego da me tu skrijete, ker me redarji iščejo, kakor ste slišali.“

„Tu doli ste varni. In zdaj mi povejte Vašo skrivnost!“

„Vse je v Vaši roki! Polkovnika je treba ločiti od Helene, katero ljubi!“

„Da, ona ostane tu!“

„S tem še nista ločena“, nadaljevala je signora. „Napraviti moramo zaroto! Ali ste pripravljeni po mojemu svetu ravnati?“

„Vedeti moram, kako se glasi.“

„Prav priprosto! Vi si lahko sami zagotovite polkovnika!“

„Kako?“ silila je Helena, „kako?“

Signora se je smehljala.

„Kakor ga ljubite“, rekla je porogljivo, „bodete tudi pripravljeni si ga pridobiti!“

„Vse storim, vse!“

„Samo malenkost je treba! Rogers ne sme vzeti s seboj te Helene, je ne sme imenovati svoje!“

„Sovražim to bledo ženo!“

„In ona je v Vaših rokah!“

Harjetine oči so polne pričakovanja gledale signoro.

„Tu ne ostanem,“ izrekla je. „Jaz moram proč! Rogers mora biti moj — drugače se usmrtim!“

„Ako spravite Heleno za veke izpred njegovih oči, potom bo Vaš!“

„Skrivnost!“

„Zdaj je čas, da Vam razodenem. Mlada žena ima otroka —“

„Da, štiriletnega otroka.“

„Na njem visi vsa njena duša! Kjer je otrok, ostane tudi ona! Pridobite si otroka, potem imate tudi mater v rokah.“

„Otrok je pri nji v hiši za tujce.“

„Vsa skrivnost leži v tem, da jo po otroku ločite od Rogersa.

Ona ga bo zapustila, ako bo morala iskati otroka. Le tako jo zamorete za vedno ločiti od moža, katerega ljubite!“

„Za to ceno storim vse, kar od mene zahtevate,“ rekla je Harjeta kakor omamljena od teh besed zapeljivke.

„Rogers zapusti zdaj farmo, a samo, da zopet pride po lepo mlado ženo. Za časa njegove odsotnosti, torej danes proti noči, mora Helena zapustiti farmo. Potem je ne najde več.“

„Da — da — tako je dobro!“ pritrdila je Harjeta veselo, „tako mora iti! Jaz jo zapodim!“

Signora je odmajala z glavo.

„To bi Vam nič ne koristilo“, je zavrnila, „kajti polkovnik bi jo vzel k sebi.“

„Proč mora proti noči! In Rogers je ne sme najti!“

„To je treba doseči! In to lahko doženete!“

„Vašo skrivnost hočem vedeti!“ ponovila je farmerjeva žena. —

„Peljite otroka lepe blede žene v mraku k nekemu možu, katerega bodete srečali za farmo!“ šepetala je signora. „Ta mož vzame otroka s seboj, in Helena ga bode potem iskala, zasledovala!“

„Otrok je pa pri nji!“

„Vi jo morate z zvijačo za nekaj trenotkov iz hiše spraviti, da bo malo dekletce samo.“

„Potem naj pride mož sem!“

„To ne gre, Vi mu morate otroka okolo jednajste ure tje peljati; našli ga bodete za poslopji farme, tam, kjer stoje stara velika drevesa.“

„Ali mislite, da potem ne bode videla Rogersa več?“

„Ona bo zasledovala otroka in Vi ste se iznebili nasprotnice za vedno!“

Le trenotek je premišljevala Harjeta. Potem je bilo že odločeno!

„Naj bo!“ rekla je z zamolklim glasom.

„Ta noč me pripelje k cilju!“ — — —

Sedemintrideseto poglavje.
Beg.

Maknel in njegov tovariš sta se v bližnjem gozdu, kjor sta v goščavi privezala svoja konja, postavila na prežo.

Od roba gozda videla sta na deželno cesto, ki je tekla v bližini farme.

Bil je dober prostor, katerega sta si izbrala, kajti sedaj ni mogel nihče mimo, ne da bi ga bila videla.

A minila je ura za uro in na deželni cesti ni bilo druzega ugledati, nego nekaj z voli vpreženih vozov, na katerih so sedeli kmetje.

Policaja sta ležala v visoki travi med drevjem in grmičjem.

Nakrat se je vzdignil Maknel.

„To je Foks, krošnjar“, je rekel.

Zdaj je opazil tudi drugi redar na cesti, od teže precejšnje omare, katero je nosil na rami, upognjenega moža, ki je imel nizek, nekako čuden klobuk na glavi. Po klobuku in dolgi črni suknji spoznal so je v njem takoj član razširjene družbe krošnjarjev, ki so veliko zaslužili, ker je vsak veljal za poštenega moža.

Foks je počasi korakal dalje.

Zaslišal se je klic.

Krošnjar se je ustavil in strme ozrl.

„Ho! Foks!“ je zadonelo.

Kdo je klical tu na samotnih poljih njegovo ime?

Maknel je vstal in pomigal.

„Oho!“ mrmral je Foks. „To je redar!“

Imel je dobre oči in je spoznal Maknela.

Prišel je počasi čez polje k robu gozda.

„Dobro je, da Vas še enkrat srečam“, rekel je, ko je prišel bliže. „Vi ste gotovo na preži?“

Pozdravil je Maknela in zapazil zdaj tudi v travi ležečega tovariša.

„Pojdite sem med drevje“, rekel je Maknel.

„Ali ste že bili v farmi?“ vprašal je Foks.

„Da, poprej, Severja ni tam, tudi one žene ne!“

„E — potem mora biti tam skrita“, menil je Foks in postavil svojo omaro na tla. „Ona je šla na farmo, srečal sem jo včeraj.“

„In Sever?“

„Moža ni bilo pri nji, gotovo sta se zopet ločila. Meni se zdi, kakor da bi ona vedno naprej hodila razgledovat kraj. Imela je zopet modri pajčolan. Rekla je, da zaradi svojih oči, ker ne more prenašati solnčnih žarkov.“ —

„Ali je niste vprašali za njenega spremljevalca, njenega prijatelja?“

Krošnjar je potrjuje pokimal z glavo.

„Rekla je, da je to njen mož.“

„Hahaha“, smejal se je Maknel. „Mogoče je pa tudi! Potem bi bila to njegova tretja žena! Marsikateremu je še jedna preveč, in ta si vzame tri! A pri vsaki ima svoje namene. Sedaj rabi to. In ona se ga menda drži.“

„Kakor klop!“ dejal je drugi redar.

„Kaj je pa povedala o njem? Ali ga je z imenom omenila?“ —

„Pravila mi je, da sta potujoča umetnika, in da nje mož v sosednih mestih poizveduje, ako bi se tam splačale predstavo.“

„In namenjena je bila v farmo?“

„Tam je hotela pričakati svojega moža.“

„Ona Vam je to pripovedovala, da bi Vas motila.‘‘

„Ne, tega ne verujem, videti je bilo, da mi zaupa.“

„Tam prideta polkovnik in maršal.“

Obsijana od zahajajočega solnca pokazala sta se na deželni cesti ravnokar dva jahača.

Policaj je imel prav.

Bernard in Rogers sta, ko jo napočil večer, zapustila farmo in sta se zdaj obrnila od deželne ceste proti gozdu. Prišla sta torej proti njim.

„To je dobro!“ rekel je Maknel.

„Kam pojdete, Foks?“ vprašal je drugi policaj.

„V farmo pogledat, če je žena tam.“

„To je srečen slučaj, da smo še tu v bližini, in da smo Vas videli“, menil je Maknel in stopil potem malo iz gozda, da bi se polkovniku pokazal.

Oba gospoda sta prišla bliže.

Policaj je prijel konja.

„Koga pa imata pri sebi?“ vprašal je Bernard z nezaupnim pogledom na krošnjarja.

„To je oni krošnjar, gospod maršal“, odgovoril je Maknel.

„Le nikar ne zaupajte tujcu“, godrnjal je Bernard. „Ako je tudi pobožen!“

Foks je čul te besede.

Zdaj se je smehljal.

„Pobožen človek ne laže in ne goljufa, gospod“, rekel je Foks.

Rogers je stopil k njemu.

„Vi ste pravili, da je signora tu blizu? In tudi Sever?“

„Ravno nam je Foks poročal, da mu je signora rekla, da je Severjeva žena“, razložil je Maknel.

„Lepa dvojica to!“ mrmral je Bernard.

„In sedaj trdi Foks, da mora biti signora na farmi“, pristavil je Maknel.

„To je neumnost!“ zaklical je Rogers. „Na farmi je ni!“

Foks je zganil z ramami.

„Ako mi gospodje nečejo verjeti, ne morem pomagati“, odvrnil je. „Jaz samo to pripovedujem, kar sem videl, slišal in doživel.“

„Gospod polkovnik, jaz imam polno zaupanje do krošnjarja“, rekel je Maknel.

Rogers je meril krošnjarja.

„Signora Vam je razodela svoje srčne skrivnosti?“ vprašal je z zasmehljivim glasom.

„Od signore ne vem ničesar“, odvrnil je Foks.

„Mislim ženo z modrim pajčolanom.“

„Razodela mi je, da je mož, s katerim se je sešla v hiši lesnega trgovca, njen soprog in da je šel le-ta sedaj poizvedovat po okolici radi predstav.“

„In Vi mislite, da Vam je resnico povedala?“ vprašal je Bernard.

„To je tako gotovo, kakor tu stojim! Razodela mi je svoj namen, da hoče v farmi počakati moža.“

„Potem bi morala sedaj tje priti, kajti tam je še ni bilo“, pojasnil je Rogers. „Saj smo bili v farmi do prej in bi jo bili morali videti.“

„Ali bi ne mogla tam biti, ne da bi Vam bilo znano?“ ugovarjal je zdaj krošnjar. „Saj se je morala vendar z možem domeniti, gospod. “

„Vrniti se ne smeva, kajti če naju opazi, ne pride tje“, rekel je Bernard.

„Opazila Vas je lahko“, nadaljeval je krošnjar, „mogoče je, da se je skrivala v bližini, in čakala, da je bil zrak čist.“

„To je edina možnost, na katero verujem“, dejal je Rogers.

„Kako bi bilo, če bi šel tja v farmo pogledat?“ vprašal je krošnjar. „Mene nima na sumu.“

„Da, storite to!“ zaklical je Bernard.

„In dajte nam kako znamenje, če je tam“, dopolnil je Rogers.

„Tu sem ne smete priti, to bi lahko zapazila“, pristavil je še Bernard. „Farme ne smete zapustiti.“

„Gospod polkovnik ima prav, neko znamenje nam morate dati“, predlagal je Maknel. „Kako znamenje, Foks!“

„Po noči ni to tako lahko“, omenil je drugi policaj.

„Zakaj ne? Treba se je le domeniti“, odgovoril je Foks.

„Ker se gre za lov velikega hudodelca, sem pripravljen, udeležiti se prijetja.“

Postalo je mračno, ker je solnce ravno zatonilo. Le eno uro še in večer se je razširil, ter vse zavil v svoj temni plašč. Bernard je stopil h krošnjarju.

„Zdi se mi, da ste pošteni, da Vam lahko zaupamo“, rekel je.

„Ako še dvomite, gospod, potem vse govorjenje nič ne pomaga“, odvrnil je ta in hotel svojo omaro zopet na hrbet zadeti.

„Počakajte še!“ oglasil se je zopet Bernard. „Mislim, da bi od tu spoznali, ako bi postavili na kako okno tujske hiše luč.“

„Ne maršal, to ne gre, tega ne moremo spoznati od tukaj“, pojasnil je Rogers. „Oddaljenost je prevelika in daljnogleda nimamo s seboj.“

V tem hipu je stopil majhni in precej suhi Maknel k veliki omari krošnjarja.

„He, Foks!“ zaklical je. „Odprite vendar enkrat vrata Vaše prodajalne!“

Pokazal je na velika vrata omare.

Krošnjar je vprašuje pogledal Maknela.

„Svojo omaro naj odprem?“ rekel je. „čemu?“

„Hočem samo nekaj poskusiti!“

Foks je vzel ključ iz žepa.

Maknel mu ga je vzel iz rok.

Odprl je vrata.

Krošnjar je stal zraven in je videl, da je Maknel jemal ure iz velike omare.

„Kaj pomeni to, Maknel ?“ vprašal je Rogers, ki je opazil krošnjarjevo skrb.

„Nočem njegovih ur, gospod polkovnik, videti hočem samo, če bi mogel jaz v to omaro zlezti“, odgovoril je Maknel. „Potem bi Foks mene lahko s seboj v farmo vzel, noeda bi to kdo videl in slutil. Če je signora tam, ne bo nezaupna postala, kajti ona misli, da so v omari stenske ure.“

Ta predlog je maršalu ugajal.

„Stvar ni slaba“, dejal je. „Ako morete notri, Maknel, potem bi se to dalo izpeljati!“

„Kako naj bi šel mož v to omaro!“ zaklical je Rogers.

„Na to ni misliti.“

„Omara je velika!“ hvalil je Foks.

„In jaz sem suh“, smejal se je Maknel in se popolnoma sključil, da bi zlezel v odprto in sedaj prazno omaro.

A vsi poskusi so bili zaman. Omara je bila premajhna.

„Ne gre“, mrmral je Maknel.

„Poslušajte,“ obrnil se je zdaj Rogers proti krošnjarju.

„Vi pazite in ogledujte, ako je gospa že dospela v farmo ali če še pride. Potem ugasnite okolu desete ure svojo luč, kakor da bi šli k počitku. Kadar bo vse tiho, zapustite hišo. Mi pridemo k farmi. V drevoredu nas bodete našli. To zadostuje.“

„Samo signora ne sme ničesar opaziti!“ rekel je Bernard.

Foks je prikimal resno z glavo.

„Opazila ne bo ničesar“, zavrnil je. „Zato bodem skrbel. Jaz se samo bojim, gospod, da bi Vi pregnali moža, za čigar ujetje se vendar pred vsem gre.“

„Prišli bodemo posamezno tja in sicer tako, da nas Sever ne bo videl“, zagotovil je Rogers. „Le ne skrbite za nas, mislite samo nase.“

„Potem odidem“, dejal je Foks in spravil svoje ure zopet v omaro. „Temni se.“

Naglo je bil s svojim delom pri kraju.

Sedaj mu je Maknel vzdignil omaro na hrbet.

Foks je moral biti posebno močan človek, drugače bi ne bil mogel na svojem potovanju omare vedno s seboj nositi.

„Torej ob enajstih!“ zaklical mu je še Rogers.

Prikimal je samo z glavo in zapustil gozd sključen kakor vedno, ter šel na cesto.

Postalo je ravno temno, ko se je napotil v farmo.

Bernard in Rogers sta mu sledila z očmi, kolikor časa ga je bilo videti.

Potem je izginil njunim očem.

„Luči bi ne mogli videti onkraj“, rekel je Rogers, „oblačno je in noč bo temna.“

„Okoli jednajste ure se napotimo,“ odgovoril je Bernard, „časa imamo še nekaj ur. Upam, da bodemo s krošnjarjem kaj dosegli. “

„Da bi le signora ne videla uboge gospe Helene,“ ugovarjal je Rogers. „Skrbi me, maršal; bolje bi bilo, da bi jo bili vzeli s seboj, zdi se mi, da se ji prigodi nezgoda. Ta signora je satan, vredna Severja.“

„Saj bodemo v nekaj urah zopet tam,“ odgovoril je Bernard.

„Do tistega časa se ne bo nič zgodilo. Upam, da se nam posreči lov po noči. Potem ima gospa Sever mir pred temi zasledovalci.“

„Bodite pripravljeni, Maknel,“ zaklical je Rogers temu in drugemu policaju. Ob 11. uri odjezdimo!“

Pozno zvečer šla je Harjeta v hišo za tujce.

V Helenini sobi gorela je luč. Ona je sedela zamišljeno pri mizi in je ravno majhno Lidijo položila k počitku.

Potrkalo je.

Vrata so se odprla.

Harjeta je stopila v sobo.

Helena je vstala.

„Gotovo pridete vprašat, koliko časa se bodem še posluževala Vaše gostoljubnosti,“ rekla je in zarudela.

„Toliko časa ste mi dali zavetja in pomoč! Vedno Vam bodem hvaležna, gospa Linkoln,“ nadaljevala je Helena.

„Ta malenkost! Ni vredno, da se govori,“ je dejala Harjeta hitro. „Prihajam v drugi zadevi k Vam. Govoriti imam z Vami. Znano Vam je, kako se mi godi. Grozno sem nesrečna. Nočem dlje časa ostati pri svojem možu, ne morem ostati!“

„Smilite se mi v srce, uboga žena,“ rekla je Helena. „To je strašna nesreča, biti privezana na moža, katerega se sovraži in boji.“

„Da — neznosna usoda! In konec mora vzeti, mora! Zapustim svojega moža! Odločeno je.“

„Ali nimate sorodnikov?“

„Nobenega druzega človeka na svetu, le enega, edinega: Rogersa! “

„Polkovnik Vam je ponudil svojo pomoč? Vem, da je blag, dober mož!“

„ln ker imam le njega, mora biti ves moj,“ rekla je Harjeta strastno, „moram ga imenovati svojega, ker ga ljubim!“

„Bojim se, gospa Linkoln, da delate tu račun, ki Vam bo prinesel novo, veliko razočaranje!“

„Vi se mu morate odreči!“ zavpila je Harjeta.

Helena je resno pogledala razburjeno ženo.

„Kaj Vas je napeljalo k tem besedam, gospa Linkoln?“ je vprašala.

„Ne prikrivajte mi ničesar! Bilo bi itak neumno od Vas, ako bi v tem trenotku ne govorili odkrito z menoj. Vse je odvisno od tega, čujete? Vse!“

„Torej Vam hočem vse povedati, kar vem in mislim, usmiljenja vredna gospa! Oprijemljete se rešitve, ki ni rešitev. Zapustiti hočete svojega soproga — to je razumljivo in le Vaša stvar! A Vi upate, da Vas bode polkovnik vzel k sebi, da Vas bode poročil, ker Vam je tu na strani stal —“

„Torej še računate nanj?“

Helena je z žalostnim posmehom zmajala z glavo.

„Ne, gospa Linkoln, jaz Vam nisem na potu, a ne verujem, da Vam bode polkovnik podal svojo roko.“

„Zakaj ne?“ vskipela je Harjeta.

„Ker Vas ne ljubi, gospa Linkoln!“

„Odkod to veste? Ali Vam je povedal?“

„Nisva govorila o Vas, tudi nisem vedela nič o Vaši ljubezni.“

„On ljubi Vas! Vem!“

„Sem li jaz odgovorna za to?“

„Da! Vi razumete, ga privabiti!“

Helena se je zaničljivo vzravnala.

„Ta obdolžitev je razžaljiva, gospa Linkoln!“ je rekla.

„Mene ne bodete varali! Jaz sem vse opazovala, vem, da ste ga vabili in ga še vabite, in zato zahtevam, da se mu odpoveste!“

„O ti zahtevi je tem manj mogoče govoriti, gospa Linkoln, ker po Vašem vedenju Vas ne smatram za zmožno, osrečiti polkovnika! Rogers zasluži blago, ljubečo ženo, bitje, katero bi bilo njegove ljubezni vredno! In le taki bi odprla pot do njegovega srca!“

„Meni ne?“ vprašala je farmerica.

„Govoriva mirno! Gre se tu za življensko srečo moža, katerega častim nad vse! Ta mož zasluži ženo, ki ga ljubi, ženo, ki mu bo njegovo ljubezen in blagodušnost vračala s pravim nežnim ženstvom!“

„In ta žena ste Vi?“ rekla je Harjeta s porogljivim nasmehom. Helena je zmajala z glavo.

„Povedala sem že, da se ne čutim vredne, imeti ga, in da bi ga ne mogla tako osrečiti, kakor to za njega želim!“

„Ah — to se sliši kaj blago in velikodušno! Ali igrate njemu nasproti gotovo vedno to vlogo?“

„Jaz nikdar ne igram vlog, gospa Linkoln! Jaz vedno to govorim, kar čutim!“

„Dovolj tega brezkoristnega besedičenja!‘‘ prestrigla je Harjeta hipno razgovor. „Odločite se! Ali se odpoveste polkovniku?“

„Na Vašo korist? Tega ne trpi moja vest., ker vem naprej, da ga ne morete osrečiti.“

„Dobro torej! Opustim ga! Ali mi pa hočete vsaj drugo uslugo storiti?“ vprašala je Harjeta. „Ker moram zdaj tu ostati, treba je, da se z Linkolnom sprijaznim. Vi ste mirni, nežni, kar bi nanj napravilo utis, to vem. Ali hočete zame prositi?“

„Ako Vam morem tako uslugo storiti, gospa Linkoln, naj se z veseljem zgodi!“ odvrnila je Helena takoj pripravljena k temu dobremu delu, „rada poskusim farmerja omehčati.“

„Ne upam se k njemu v hišo — ali bi šli Vi tje in ga pomirili? Storite to! Vam se posreči, jaz Vas bodem pa tu pričakovala.“

A ko bi ne bil v tem hipu zažarel iz Harjetinih oči nekak ogenj, ki je izdal njeno sovraštvo in hinavstvo, bi bila Helena radovoljno izpolnila njeno zahtevo — — a tako jo je svaril angelj varuh!

„Ne hodi!“ rekel ji je. „To je kača! Ne hodi! Beži, beži z otrokom! Ta žena ne namerava nič dobrega s Teboj.“

„Pojdite hitro !a silila je Harjeta, „poln enajstih je, moj mož že čuje!“

„Naj bo!“ jo navidezno izpolnila Helena silno prošnjo farmerjeve žene, „naj bo!“

„Hitro! Le hitro!“

„Pojdite naprej v Vašo hišo in pričakujte me v priležni sobi.“ —

„Pridete? Takoj?“ vprašala je Harjeta.

„Sledim Vam čez par minut.“

Harjeta si je mislila, da med tem, ko pojde Helena v jedilno sobo k farmerju, imela bode ona dosti časa, iti v hišo za tujce in tam vzeti otroka. Potem, ob določenem času, pa ga nese k možu, o katerem ji je signora pravila, da jo bode za farmo pričakoval.

„Dobro, grem naprej in pričakujem Vas!“ rekla je Harjeta in zapustila sobo.

Helena je ostala trenotek nepremična. —

Čakala je, da zapusti Harjeta hišo za tujce.

V notranjosti ji je dozorel sklep.

Treba je bilo, ga takoj izvršiti.

Ko je farmerjeva žena stopila v drugo hišo, kjer je hotela Heleno pričakovati, hitela je ta k postelji svojega otroka, ga vzdignila in ga naglo oblekla.

Ne trenotek se ni smel zgubiti!

Helena je morala bežati z otrokom, kajti čutila je, da farmerica ne namerava nič dobrega.

Majhna Lidija pritisnila se je k materi in ovila ročice okolu njenega vratu.

Helena je stopila ž njo k odprtem oknu.

Zunaj je bilo vse tiho.

Zdaj mora bežati!

Prijela jo Lidijo trdno in hitela k vratom.

V naslednji minuti je že zapustila hišo za tujce.

Farmerjeve žene ni bilo videti; pričakovala je Heleno v sobi. —

Helena je hitela v noč, proč od farme.

Ko je dospela do temnega, dolgega drevoreda, je veselo vzdihnila.

Ušla je farmerici in njenim nameram.

Dalje — le dalje!

Hitela je po drevoredu.

Beg se ji je posrečil.

Temna noč jo je objela. — — — —

Medtem se je vrnila Harjeta v sobo, ki je bila pred jedilnico, da bi tam pričakovala Heleno, jo poslala k Linkolnu v jedilno sobo in se potem napotila k izvršitvi s signoro sklenjenega dogovora.

Ko je vstopila v razsvetljeno sobo, je sedla.

V hiši za tujce je bil razven Helene samo še krošnjar, ki je proti večeru prišel in kateri je že spal, kakor je Harjeta mislila, ker je videla, da je bila soba temna.

Harjeta si je torej rekla, da lahko takoj izvrši svoj načrt, kakor hitro bo Helena v jedilnici.

Vsak trenotek je morala Helena vstopiti.

Farmerjeva žena je polna pričakovanja gledala k vratom.

Minuta za minuto je pretekla.

Sedaj je hotela sama pogledati, če še ne prihaja Helena.

Šla je k vratom in jih odprla.

V veži je bilo vse tiho.

Harjeta je šla k hišnim vratom.

Zdaj bi morala Helena že davno tu biti.

A videti je ni bilo, tudi zunaj ne, ko je Harjeta odprla vežna vrata.

To je osupnilo farmerjevo ženo.

Zakaj ni bilo Helene?

V hiši za tujce je bila še luč, to je videla Harjeta na svitu, ki je padal na dvorišče.

Zapustila je to hišo in šla v tujsko.

Bilo je polu jednajstih proč.

Na velikem dvorišču farmo je bilo vse tiho.

Harjeta je vstopila v hišo in kmalu na to v sobo.

Grozen strah se je je polastil.

Soba je bila prazna. Postelja je bila prazna. Helene in otroka ni bilo nikjer.

Zdaj je vedela farmerjeva žena, da je sovražena nasprotnica zbežala.

To je Harjeto nepopisno razsrdilo.

Stiskala je roki in glas nepopisne jeze prišel je iz njenih ust.

Potem je planila kakor blazna iz hiše, da bi Heleno zunaj iskala — morda bi jo še našla. Morda je bila še videti.

A bilo je zaman.

Helene in otroka ni bilo nikjer.

Kam?

K Rogersu.

To je bila prva misel, katera se je farmerice polastila.

Prišla ji je potem na misel žena z modrim pajčolanom.

Ta ji je rekla, da bode ob tej uri za farmo v varstvu dreves mož, ki bo sprejel Heleninega otroka.

K njemu je hotela Harjeta.

Ni ji bilo treba narediti dolge poti okoli cele farme; poznala je krajšo pot.

Harjeta je hitela čez dvorišče proti hlevom.

Tu je bil izhod tudi na zunanjo stran farme, ki je bil sicer navadno trdno zaklenjen.

Ko je dospela Harjeta v hleve, ni bilo videti nobenega kočijaža ali delavca več. Vsi so že davno spali, tudi konji in vse druge živali so ležale na stelji in počivale.

Farmerjeva žena je šla k zunanjim vratom, in dospevši tja, jih odprla.

Ker že dolgo ni nihče rabil tega izhoda, so vrata škripala. —

Harjeta je stopila na prosto.

Nehote prešinila jo je groza.

Mož, katerega naj bi tu našla, je bil Sever.

In vse naokrog je bilo temno, ker je bilo nebo oblačno.

Nočna sapa šumela je v vrhovih starih dreves, ki so stala za farmo.

Od polja in gozdov pihal je vroč veter ter ji skoraj sapo jemal. —

Hotela je že nazaj.

V tem hipu je zapazila črno senco, komaj pet korakov pred seboj.

To je bil mož, ki jo je tu pričakoval, Helenin mož — morilec miljonarja Smita.

„Ali ste tu?“ vprašala je Harjeta tiho. „Sama sem!“

„Vem, ker je to Vaša lastna korist,“ odgovoril je mož in prišel bliže. „Kje je deklica? Kje je moj otrok?“

„Hotela sem ga Vam prinesti.“

„Zakaj se ustavljate?“

„Helena je farmo ravnokar zapustila, bežala je!“

„Kako — ona je proč?“ vprašal je mož.

„Še tisoč korakov ne more biti daleč.“

„In otrok?“

„Vzela ga je s seboj.“

„Ali ste bili pri njej?“

„Prihajam od nje.“

„Ali Vam je znano, kam se je obrnila?“

„Nisem je mogla več videti. Morda je šla k Rogersu.“

Harjeta je zapazila, da je črna senca hipno zginila.

Bilo je brez dvoma, da je Rogers šel za Heleno.

Ta misel je Harjeto zadovoljila. Zmagovalen posmeh prešinil ji je obraz.

„Ta hiti za njo,“ mrmrala je. „Dohiti jo. Ne pusti je pri Rogersu. Sedaj moram signori povedati, kako je vse izteklo.“

Harjeta je šla nazaj v poslopje.

Ko je pritegnila vrata, da bi jih zopet zaklenila, zdelo se ji je, kakor da bi čula z dvorišča korake.

Ali je bila to po noči okoli tavajoča žena z modrim pajčolanom?

Ne! Ničesar ni bilo videti o njej, ko je Harjeta dospela na veliko dvorišče.

Šla je v klet.

Osemintrideseto poglavje.
Hišna preiskava.

Krošnjar Foks se je z veliko zvijačo lotil svojega dela.

Ko je bil na Linkolnovi farmi proti večeru sprejet in oskrbljen ter je pokazal farmerju svoje ure, šel je v njemu odkazano sobo v tujski hiši, kjer je užgal pripravljeno majhno svetilko.

Do sedaj so bile brezuspešne njegove prizadeve, izvedeti, ako se nahajata na farmi žena z modrim pajčolanom in Sever.

Iz pogovora s farmerjem je spoznal, da ta razun Helene nobenega tujca ni vzel pod streho.

Namenjen je bil sedaj, nevidno paziti, in da bi mislili, da je šel že v posteljo, ugasnil je luč.

Foks je ostal v bližini odprtega okna svoje sobe, da bi slišal vsak šum. Na tak način bi mu ne moglo oditi, ako bi kdo dospel v farmo.

A krošnjar je pazil zaman.

Slišal je sicer, da je farmerica prišla k Heleni in precej glasno in razburjeno ž njo govorila. Slišal je tudi, da je najprej farmerjeva žena in takoj za njo tudi Helena zapustila hišo, a o signori in Severju ali sploh o kakem novem gostu ni mogel ničesar zapaziti.

Ni mu odšlo, da je žena z otrokom z dvorišča hitela proti drevoredu, potem pa je postalo vse tiho.

Ko je bilo deset proč, je nakrat prisluškoval.

Foks je natanko slišal, da so se onkraj odprla vrata.

Pazno je stopil k oknu.

A bilo je na dvorišču tako temno, da ni mogel spoznati ali razločiti človeka.

Kaj se je tam godilo?

Ob enajstih so imeli priti policaji, torej je bilo še skoraj pol ure časa.

Krošnjar je zapustil brez šuma hišo, šel čez temno dvorišče in ravnokar dospel do odprtih hlevnih vrat, ko se je v temnem prohodu nekaj pregibalo. Ni se torej motil poprej!

Nekdo je šel sem. Farmer?

Ne. To so bili lahki koraki, ženski koraki.

Foks se ni mogel otresti misli, da je signora tu na farmi.

Stisnil se je v kot.

Pokazala se je farmerjeva žena! Ko je tiho zaprla vrata, bila jo tako blizo njega, da jo je lahko spoznal.

Harjeta ni zapazila krošnjarja, ki se ni genil.

Kaj je delala tu? Imela je skriven namen, to je bilo gotovo, ker se je ogibala vsacega šuma, ko je šla v hišo.

Foks ji je sledil v primerni daljavi.

Hišna vrata je pustila odprta.

Čudno je bilo, da ni šla v sobe, ampak je tiho odprla vrata v klet.

Krošnjar je razločno slišal, da je šla v klet.

Zdaj po noči?

To je bilo sumljivo!

Tam spodaj je moralo nekaj biti!

Nagel sklep je bil storjen.

Polkovnik in maršal sta morala vsak trenotek priti v temni drevored!

Foks je stopil tiho v hišo in zaprl vrata v klet. Potem je previdno obrnil ključ. Sedaj je bil gotov, da signora in Sever ali oba, ako sta spodaj, ne moreta uiti.

Farmerjeva žena se še ni vrnila, imela je spodaj gotovo važen opravek, kaj skrivnostnega.

Krošnjar, gotov svoje stvari, zapustil je hišo in naglo stopal čez dvorišče.

Poslušal je v temno noč.

Nič sumljivega ni bilo slišati.

Ali policajev še ni bilo tu?

Ko je dospel Foks na konec drevoreda, zdelo se mu je, da sliši tihe glasove.

Hitel je dalje.

„Kdo je?“ zadonelo mu je nakrat tiho, a grozeče naproti.

V tem hipu prikazal se je mož, ki je imel v stegnjeni roki nekaj bleskečega.

Petelin samokresa je zaropotal.

„Jaz sem! Foks!“ šepetal je krošnjar.

Policaj je stopil k njemu.

„Kaj nam prinašate, Foks?“ vprašal je rahlo.

„Kje je gospod polkovnik?“

„Polkovnik in maršal sta onkraj pri drevju. Tu prihaja Maknel. “

Krošnjar se je obrnil k temu.

„Tu sem!“ rekel je, „ mislim, da sem nekaj ulovil.“ Držal je ključ kleti v roki.

Rogers in Bernard sta prišla bliže.

„Ali je Sever prišel?“ vprašal je Bernard.

„Videl ga nisem“, odgovoril je Foks, „tudi žene z modrim pajčolanom ne, a nekaj ni tu na farmi v redu. Mislim, da se nekdo skriva v kleti. “

„Potem preiščemo hišo!“ je odločil Rogers.

„Vrši se tu nekaj skrivnostnega, gospod,“ je rekel Foks in obširno vse povedal, kar je opazil.

„Žena z otrokom je odšla?“ vprašal je Rogers.

„Ali je niste srečali, gospod?“

„Ne, tu ni bilo nikogar.“

„Potem se je morda zopet vrnila, ne vem.“

„In farmerjevo ženo ste zaprli?“ vprašal je Bernard.

„Nisem si mogel drugače pomagati“, zavrnil je Foks. „Zdaj smo vsaj gotovi, da nihče ne more uiti.“

Bernard se je smehljal.

„Vi ste možak,“ dejal mu je.

„Torej mislite, da je v kleti kdo skrit?“ obrnil se je Rogers do Foksa.

„Zelo bi se moral motiti, gospod polkovnik!“

„Farmerjeva žena je gotovo ropotala.“

„Oditi ne more“, odgovoril je Foks in visoko držal ključ.

„Nekaj namerava. Nočem zaslužiti svojega imena, če nečesa ne skriva.“

„Pojdimo na delo!“ odločil je Rogers.

„Maknel in oni ostaneta tu v drevoredu in pazita, skrita pod drevjem, izhod iz farme,“ ukazal je maršal. „Notri pustita vsakogar, ne da bi se izdala ali pokazala, ven ne sme nihče!“

„Razumem, gospod maršal,“ mrmral je Maknel in stopil na eno stran drevoreda, medtem ko je šel njegov tovariš pod drevje nasprotne strani. „Notri sme vsak, ven nihče.“

„Samokres imejta pripravljen, Maknel,“ pristavil je še Rogers, „saj vesta, za koga se gre.“

Foks in maršal sta šla že naprej.

Polkovnik jima je sledil.

V tej noči se odloči, ako se nahajata Sever in njegova tovarišica na farmi, potem nista mogla uradnikoma več uiti.

Polno pričakovanja približal se je Rogers s svojima spremljevalcema velikemu dvorišču.

Svit luči padal je iz enega okna tujske hiše na dvorišče.

To je bilo okno Helene.

Polkovnik je bil pomirjen. Helena je bila s svojim otrokom še v sobi. Krošnjar se je torej po mnenju polkovnika motil.

Pred vsem je bila potrebna hišna preiskava.

„Farmer še čuje“, dejal je Rogers tiho, ko so se ti trije možje približali hiši. „Pojdem k njemu in mu vse razložim, ker ne smemo v njegovi hiši po svoji volji ravnati.“

„Dobro, midva ostaneva tu, gospod polkovnik,“ je odgovoril Bernard.

V hiši je bilo vse tiho, ko so vstopili možje.

Rogers je šel v prvo sobo in potrkal na vrata priležne jedilne sobe.

Farmer je zaklical „notri!“

Ko je Rogers vrata odprl, je Linkoln presenečen vstal.

„Vi tu?“ vprašal je.

„Vrnili smo se še enkrat, gospod Linkoln,“ odgovoril je Rogers, „in sicer zdaj po noči. Dobili smo dokaze, da sta Sever in žena z modrim pajčolanom, o kateri smo Vam pripovedovali, tu pri Vas.“

„Na moji farmi, gospod polkovnik?“ Linkoln je zmajal veliko glavo. „To bi moral vendar vedeti!“

„Zgodilo se je morda za Vašim hrbtom, gospod Linkoln, zato pridemo k Vam s prošnjo, da nam dovolite hišno preiskavo.“

„To hočem sam izvršiti,“ odločil je Linkoln. „Druzemu ne dam te pravice. “

„To mi je ljubo, gospod Linkoln. Bojim se, da se je Vaša žena dala zapeljati in dovolila onim osebam tu zavetje.“

„Pojdimo torej v tujsko hišo, gospod polkovnik.“

„Tam ni druzega kakor neki krošnjar in gospa Sever s svojim otrokom, tam ni treba hišne preiskave. “

„No, tu v tej hiši pa še menj!“

„A v kleti spodaj, če Vam je prav. — Gospod Linkoln, pojdite!“

Farmer je bil menda zadovoljen s tem, kajti užgal je svečo in z Rogersom zapustil sobo.

Ko je v veži zagledal maršala in krošnjarja, pozdravil ju je površno in se obrnil proti vratom v klet.

„Tu je ključ“, rekel je Bernard, ki ga je odvzel Foksu.

„Ključ?“ vprašal je Linkoln. „Kako pa pridete k temu ključu?“

„Zaradi varnosti potegnili smo ga ven.“

„To je svojevoljnost, katere ne trpim!“ vskipel je farmar, „Ključ je moj in nihče se ga ne sme dotakniti.“

„Odprite, gospod Linkoln!“ rekel je Rogers.

Farmer, ki je imel v levi roki gorečo svečo, v desni pa ključ, stopil je k vratom in jih odprl. Potem je šel po širokih stopnicah navzdol.

Vsi trije so mu sledili.

Nenadoma se je Linkoln spodaj ustavil in vzdignil luč kvišku.

„Kdo je tu?“ zavpil je s svojim hripavim in debelim glasom.

„Kdo drugi“, odmevalo je, „jaz!“

Farmerjeva žena se je prikazala.

„Ti?“ vprašal je Linkoln. „Kaj iščeš po noči tu?“

„Zavetje in varnost pred Teboj!“ odvrnila je Harjeta.

„Stvar bo morda druga“, rekel je sedaj Bernard, „Vi skrivate tu Severja in ženo z modrim pajčolanom!“

Harjeta se je glasno zasmejala.

„Molči!“ zagrmel je Linkoln, „ne smej se! Gorje Tebi, ako tu kaj najdemo!“

„Tu mora biti signora!“ zaklical je mahoma Rogers in se pripognil. „Poglejte!“

„Rokavica!“ rekel je Bernard, „to je rokavica one sumljive. Ona jo je izgubila.“

„Kaj porečeš sedaj?“ hreščal je Linkoln in besno pogledal Harjeto. „Tudi on bo tu! Ta žena ni vredna druzega, kakor da se jo z bičem kaznuje.“

Tudi Rogers je s presenečenjem in razočaranjem gledal farmerjevo ženo. Tega bi si ne bil mislil o njej. Varuhinja je hotela biti onih nevarnih oseb, katere sta iskala Rogers in Bernard?

Maršal in farmer šla sta že naprej, zviti in previdni krošnjar pa je ostal pri stopnicah, da bi jih stražil.

Harjeta je pristopila k njemu.

„Lump, stari!“ dejala mu je z zaničljivim glasom. „Ti si poprej zaprl vrata v klet. Tebi se imam zahvaliti za vse. Pokoril se boš za to!“

Šla je mimo njega po stopnicah navzgor.

Foks ji ni mogel braniti.

„Pojdem, bežim! A moje maščevanje Ti je gotovo,“ zaklicala mu je še in potem šla v hišo.

Linkoln je iskal in svetil okoli.

Polkovnik je še vedno držal rokavico v rokah, katero je Bernard z gotovostjo spoznal kot last signore.

In vendar signore ni bilo več tu, ni je bilo več najti tu spodaj.

Okna kleti, katera so bila tako visoka, da jih ni bilo moči tako lahko doseči, so bila vsa zaprta in ni bilo mogoče, da bi bila žena katerega rabila.

Vrata pa so bila zaprta in farmerica bi vendar ne bila šla v klet, ako bi one, katero je skrivala, ne bilo tu.

To je bila uganka.

Rogers in Bernard sta natanko raziskavala.

Nakrat se je farmer obrnil.

„Le pustite me,“ zaklical je grozeče in rudeč od jeze. Priznati mora, kje jo ima!“

Medtem ko sta Bernard in Rogers s svečo še dalje iskala in se v vsakem kotu prepričala, da ni nikogar skritega, hitel je farmer k Harjeti, da bi jo prisilil k izpovedi.

Ker pa Harjete ni našel v hiši, hitel je ven, da bi jo zunaj iskal.

Ta ugodni trenotek sta porabila uradnika, da bi še vse druge prostore preiskala. Zaslišal se je nakrat ženski glas iz drevoreda.

Tu je priletela Harjeta v roke policajev.

Maknel in njegov tovariš sta jo ustavila.

„Ali ne vidite, kdo sem? Ali me ne poznate?“ zaklicala je farmerjeva žena jezno in se hotela strgati iz rok redarjev.

„Nihče ne sme od farme,“ odgovoril je Maknel. „Tudi Vi ne.“

Sedaj je Linkoln zaslišal glasove in spoznal onega svoje žene. Kakor divji letel je proti drevoredu.

Harjeta se je še razgovarjala z redarjema, ko je začula težke korake svojega moža.

„Usmilite se me, pustite me,“ prosila je s smrtnim strahom.

„Tu si torej!“ zavpil je Linkoln in planil k nji. „Kje je ženska, katero si skrivala v kleti?“

„Ne vem, odšla je,“ odgovorila je Harjeta.

„Priznati moraš!“ vpil je farmer in zgrabil ženo. „Koga imaš na farmi skritega? Ženo in tudi hudodelca, katerega redarji iščejo.“

„Ne, njega ne, njega ni tu!“

„A Ti veš o njem?“

„Vem samo, da je bil prej za farmo. “

Maknel in njegov tovariš sta Harjeto izpustila in poslušala.

„Za farmo?“ vprašal je Linkoln, „potem si pač ženo k njemu pustila?“

„Ne, bila je še v kleti.“

„Lažeš! Ali nečeš priznati?“ upil je besni.

„Govorim resnico. Ne vem, kje je ostala. Bežati je morala.“ —

„In mož? Sever se zove lopov.“

„Vprašaj vendar ono tujko v hiši, saj tista je njegova žena,“ odgovorila je Harjeta sovražno. „On mora ž njo v zvezi biti, ker je bil poprej za farmo, hotel se je ž njo sniti ali po njo priti, ker je odšla.“

„Gospa je tudi odšla?“

„Dalje ne vem ničesar.“

Linkoln je zgrabil Harjeto za roko in jo s silo vlekel nazaj. —

Polkovnik, Bernard in krošnjar so prihajali.

Slišali so obdolžitve farmerice.

Rogers je hitel v tujsko hišo.

Helene ni bilo več. Ona in otrok sta odšla.

Tu je morala biti še kaka skrivna zveza. Ali je Helena pred signoro in Severjem bežala, ali so jo pa ti smrtni sovražniki prisilili zapustiti ž njimi vred v varstvu noči farmo.

„Moramo za njimi, maršal!“ zaklical je polkovnik. „Sever je bil tu, je bil za farmo, brez dvoma se je signora že sešla ž njim. Vse je bilo dogovorjeno. Jaz le farmerjeve žene ne razumem.“

„Dozdeva se mi, da farmer ne ravna tako krivično, ako s to goljufivo ženo tako grdo dela. Ona to gotovo zasluži in je sama kriva,“ menil je Bernard. „Bila je velika budalost od nje, da se je za našim hrbtom s Severjevo tovarišico sešla in jo skrila, namesto da bi jo bila nam izročila —“

„Daleč ne morejo biti!“ je zaklical Rogers. „Na konje, maršal! Za njimi! Bojim se, da imajo ubogo Heleno pri sebi. Da bi le noč ne bila tako temna. Hitro na konja, Maknel! Treba jih je zasledovati.“

Devetintrideseto poglavje.
V temni noči.

„Tiho, Lidija, ljubica moja, tiho!“ šepetala je Helena njenemu jokajočemu otroku in ga srčno pritiskala k sebi. Saj morave proč, bežati morave, drugače sva izgubljeni!“

Zaspana deklica se je pomirila.

„Ljuba mamica!“ rekla je in poljubila Heleno, kakor da bi ž njo občutila skrb.

„Ne smeš naju izdati z jokom, Lidija; prav tiho bodi. Bog nama pomore, naš dobri, milostljivi Bog, da prideve brž do jutra v kako vas ali v mesto, kjer najdeve pribežališče.“

„Lahko tečem, mama,“ odgovorila je deklica. „Le spusti me na tla, da bodeve hiteli, da odideve hudobnim ljudem.“

„Moj dobri otrok!“ šepnila je Helena ginjeno. „Da, prav imaš, hitreje prideve naprej, ako tečeš.“

Imela je farmo že toliko za hrbtom, da ni bilo ničesar več videti, ne slišati. Zdaj je spustila Lidijo na tla, prijela jo za roko in hitela ž njo v temno, veterno noč.

Kam?

Najti ni bilo ne poti ne steze, ker je z otrokom bežala čez polje. In temota je bila tolika, da ni videla dvajset korakov pred-se in zato tudi ni mogla tako hitro ceste najti.

„Da bi le bil že skoraj dan,“ zdihovala je Helena. „Zdaj tavam tu okoli, ne da bi videla, kam pridem. Zdi se mi, kakor da bi prišle v krogu zopet v farmo nazaj.“

Ustavila se je.

Tresoč se od mraza, pritisnila se je Lidija k materi.

Helena je skušala, se ogledati, da bi ne hodila v krogu, kav se v temo ti lahko primeri.

Poslušala je, ker se ni mogla zanesti na svoje oči.

A slišati ni bilo druzega šuma nego vršenje nočne sape.

V bližini je moralo biti drevje, to se je spoznalo po šumu.

„Mama — mama — kam pa pojdeve?“ vpraševala je majhna deklica. „Ne pusti me več k oni ženi v cirkus! Bojim se je. Tresem se pred njo. Tepla me je in žgala — nisem se smela jokati in ne klicati za Teboj.“

„Ne, moj ubogi otrok, ne, k tej grozni ženi ne pojdeš več,“ skušala je pomiriti Helena otroka, „ne pustim Te od sebe. Ti ostaneš pri meni!“

„Da, pri Tebi hočem ostati!“

„In jaz Te hočem ljubiti in negovati, da pozabiš grozne stvari, katerih Tvoja otroška duša ne more pozabiti in Te v snu tolikrat strašijo,“ nadaljevala je Helena ljubeznjivo, „molili bodeve, da bi nikdar več ne videle one žene.“

„Kje je stric Rogers?“ vprašal je otrok.

„Ljubček moj, polkovnik nama ne more pomagati.“

„A vendar, mama, pojdive k njemu. On je bil vedno tako dober z mano in s Teboj, on nama pomaga. Strica Rogersa imam rada.“ —

„Ti dobri otrok! Ti ga ljubiš?“

„Da, tako rada bi šla k njemu, mama. On me je vzel na svoje naročje in me je božal; rekel mi je, naj ga imenujem očeta. In očeta nimam. Zato bi lahko stric Rogers postal moj oče.“

„Tudi jaz ga ljubim, Lidija, tudi jaz.“

„Potem idive k njemu. Pojdi!“

„Ne vem, kje je, moj ljubi otrok, in tudi mu ne smeve nadležne postati. Bil nama je sicer vedno jako dober in gotovo bi Ti bil tudi dober, ljubeznjiv oče — a ne sme biti — ne sme — — — —“ Helena je čutila, da so ji vroče solze stopile v oči in da se ji je srce krčilo.

„Zakaj stojive tu v mrzlem vetru, mama? Kako lepo je bilo v stričevi hiši. Tam sve lahko spali po noči, stara žena nama je prinesla čaja, mleka in peciva, tam nama je bilo dobro.“

„In zdaj — zdaj stojive tu v noči —“

„Pojdi nazaj k stricu Rogersu, ljuba mama, jaz ga hočem tudi srčno ljubiti, se ga hočem okleniti z rokami in ga prositi, da naju ne zapusti.“

„Obe ga ljubive — in vendar ne moreve pri njem ostati.“

„Zakaj ne, mama? Ali naju neče obdržati?“

„Ti še ne razumeš, nedolžni moj otrok, kaj naju od njega loči. On mora postati srečen, mora biti prav srečen in to bi ne bilo mogoče, ako ostaneve pri njem.“

„A če ga tako ljubive?“

„Ravno zato, ker ga ljubive, ne smeve ostati pri njem, ker bi postal nesrečen.“

„Saj naju tudi stric Rogers ljubi, mama. In kadar sem pri njem, se nič ne bojim!“

„Nama je odločena druga usoda, Lidija, medve morave dalje.“ —

„Tako je temno povsod —“

„Temno — da! Nobena obetujoča zvezda nama ne sveti, noč okoli, sama noč. A saj imaš zdaj mene, mene, svojo mater, in jaz Te hočem varovati.“

„Kam — prideve tod?“ vprašala je deklica, ko je Helena ž njo stopala naprej.

„Popotovati morave, da prideve do kakega človeškega stanovanja, otrok moj.“

„ln koliko časa bo to še trajalo?“ „če si trudna, te bodem nesla.“

„Ne, mama, lahko še hodim, a tako rada bi spala. Ali bi se ne mogle kje vleči?“

„Ako najdeve kak varen prostorček, lahko bi tam pričakale jutro. Kadar bo dan, bo lažje naprej hoditi.“

Lidija je zopet pogumno stopala ob materini roki. Nakrat se je obema zdelo, kakor da bi jima sledili koraki.

„Ali slišiš, mama?“ vprašala je deklica.

To je moral biti človek. Morda je našla kacega moža, ki bi ji pokazal pot!

Ustavila se je.

Koraki so se hitro približali.

Obris moža prikazal se je iz teme.

„Helena!“ zadonel je zamolkel glas.

Grozen strah je prešinil poslušajočo.

Kolena so se ji šibila.

Že je prijela otroka trdno, da bi ž njim zbežala, ko je bil mož že poleg nje.

Groza ji je stisnila vrat — ni ji bilo mogoče izustiti glasu.

„Torej Te vendar najdem,“ rekel je mož in jo prijel za roko. „Iskal sem Te do sedaj.“

Artur je bil. Sever! Njegov bledi obraz z zmršeno črno brado bil je sedaj tik nje.

„Ne kliči,“ mrmral je. „Tu ni nikogar, da bi Te slišal. Sam sem s Teboj! In zdaj Ti še enkrat dam izbirati mod uboštvom in bogatim življenjem, katero Ti jaz nudim. Pokazal sem Ti v rudečem malinu, da imam veliko denarja, da bi Te osrečil, ako hočeš z mano bežati proti jugu, kjer sva varna.“

Helena se je po naravnem nagibu oklenila otroka, in se je polna strahu obrnila od moža, katerega se je nepopisno bala. —

„Poberi se od mene!“ rekla je s tresočim se glasom. Rajši mrtva ko Tvoja! Nikdar, nikoli Ti ne sledim.“

„To so besede, katere si v rudečem malinu govorila. Danes bodeš govorila drugače, vem, ker danes si moja,“ odvrnil je Artur silno. „Kaj naj bo s Teboj in Tvojim otrokom, ki naju veže?“

Majhna Lidija se je trdno oprijemala matere in gledala s strahom tujega moža.

„Ti me še ne poznaš, a sedaj bodeš vedela in čutila, da sem Tvoj oče,“ obrnil se je Artur k deklici in jo je hotel k sebi potegniti.

„Ne dotakni se mojega otroka s Tvojimi krvavimi rokami!“ zaklicala je Helena. „Ne oskruni nedolžnosti z dotikanjem. Ti ne spadaš več k nama!“

„Kaj hočeš? Otrok je moj; kar se je tudi zgodilo, moj je ravno tako, kakor Tvoj.“

„Nazaj! Ta otrok ostane moj.“

„Helena — Tvoj naj bo, le usliši me!“ prosil je Sever tiho in prisilno, ko jo je prijel za roko in se trudil jo obdržati.

„Ti me moraš uslišati, ker Te ljubim bolj ko kdaj. Ne najdem miru pred Teboj, v vsaki uri bi dal svoje življenje, da bi Tebe dobil nazaj —“

„Pojdi in udaj se zasledovalcem! Imej vsaj pogum, da se kakor mož pokoriš za svoje dejanje!“ zahtevala je Helena. Kamor koli tudi bežiš, svoji vesti in svoji krivdi ne moreš oditi!“

„Vem, kam mi je bežati, da bi ne bil v nevarnosti. A brez Tebe ne morem proč!“

„Preklinjam Te! — Ti si zavrženec, ki je zakrivil mojo grozno nesrečo! — Odložila bodem Tvoje ime, ker je za večne čase omadeževano in sramoti izpostavljeno. Ako bi me prisilil, da Ti sledim, bi Te v prvem mestu izročila pravici, Tebe —“

„Nehaj!“ segel je Artur grozeče v govor, „da otrok ne sliši, kako imenuješ njegovega očeta!“

Helena je zakrila obraz z rokama.

„Otroku ni treba o preteklosti ničesar vedeti“, nadaljeval je Artur z zamolklim glasom. „Naj bo najino veselje, kadar bodemo v varnosti. Pomiri se, Helena! Krivico sem Ti delal, to pripoznam. A ne samo jaz sem bil temu kriv, ampak tudi nesreča, ki me je takrat mahoma spremenila v revnega človeka. Ako bi se ne bilo to zgodilo, bi Te ne bil zapustil, potem bi se tudi ono dejanje v Novem Jorku ne bilo dogodilo — nesreča me je k temu prignala — in potem je sledil korak za korakom — zdaj moraš vse to pozabiti! — Novo življenje naj se prične, Helena! Preselimo se na jug, nadenem si drugo ime, tam kupimo naselbino, denarja imam zato dovolj pri sebi. Nihče nas tam ne pozna, nihče ne sluti, kdo sem. In potem bodem vendar še vžil srečo življenja — s Teboj! Le s Teboj!“

„Stori, kar hočeš! Samo nikdar ne reci, da sem bila jaz Tvoja žena! Ne imenuj me nikdar! Pozabi me na veke! Vsaka vez med nama je pretrgana. Skušala bodem skrbeti zase in za svojega otroka, in rajši hočem trpeti lakoto in bedo, kakor se še enkrat navezati na Te!“

„Ne pahni me od sebe, Helena; Ti ne veš, kaj s tem storiš!“

„Pusti me dalje iti z mojim otrokom.“

„Ti moraš biti moja, moja!“

Objel jo je viharno.

Z vso silo se mu je iztrgala — z nepopisnim zaničevanjem se je obrnila od njega.

„Gnusiš se mi!“ zavpila je. „Poprej ne bom imela miru, da bodem za vedno ločena od Tebe.“

„Ne ženi me do skrajnosti!“ siknil je Artur. „Moja prihodnjost se Tebe oklepa. Hočem le Tebe — samo Tebe!“

„In jaz Ti prisežem pri vsemogočnem Bogu, da bi šla rajši z otrokom v smrt, kakor da bi bila še enkrat Tvoja.“

„Če nočeš z dobrim, rabil bodem silo!“ odločil je Sever in prijel Heleno.

Majhna Lidija je glasno zavpila.

Mahoma se je Severja polastila druga misel.

„Dobro torej“, hreščal je. „Me bodeš pa iskala!“

V tem trenotku je spustil Heleno ter zgrabil deklico.

Predno je mogla Helena braniti, predno je vedela, kaj namerava Artur in kaj se godi, je potegnil deklico k sebi in jo vzdignil na roke.

Otrok je glasno zajokal.

Helena je hotela planiti na Severja, da bi mu vzela deklico. —

A čutila je, da je bila pahnjena nazaj.

„Ti nočeš drugače“, slišalo se je. „Naj se torej zgodi po Tvoji volji! Zdaj pa Ti mene išči!“

Glasen krik je prišel iz ust omahujoče.

„Vem, da mi bodeš sledila — in potem bodeš moja!“ donelo je še.

Helena je hotela za njim.

A zapustila jo je zavest.

Omahnila je še nekaj korakov —

Potem se je zgrudila v visoko travo.

Se se jo slišal pojemajoči jok otroka, a polagoma je tudi ta umolknil.

Tudi Severjevih stopinj ni bilo več slišati.

Samo še veter je pihal čez polje. —

Helena je nepremično ležala v travi.

Ura za uro je minila —

Nebo je žarelo proti vzhodu —

Začelo se je daniti.

Veter je razgnal temne oblake in pokazalo se je temnomodro nebo.

V visoki travi naokoli blesketale so rosne kaplje.

Hladen jutranji zrak je pihljal in hladil Heleni čelo.

Zbudila se je.

Kakor iz težkih sanj planila je kviško —

Zdaj je postalo svetlo.

Kar se je po noči dogodilo, stopilo ji je znova pred dušo — To ni bil sen! Otroka ni bilo več! On — on ga ji je odvzel, ga peljal s seboj, morilec! In on je bil — otrokov oče — Helena je bila sama — sama — —

„Moj Bog — usmili se mojega otroka!“ je šepetala. —

Štirideseto poglavje.
Učitelj.

Pri neki gostilni ob cesti, ki pelje v Filadelfijo, stalo je več velikih voz, katerim je bilo poznati, da so bili od kake potujoče umetniške družbe ali kake menažerije.

Umetniki ali posestniki z njihovimi rodbinami stanovali in spali so v teh obširnih, z vsem potrebnim opremljenih vozovih in se peljali iz kraja v kraj.

Za gostilno, pod starim drevjem, stalo je več mož in videti jim je bilo, da so sklenili skrivno važno kupčijo, ker stikali so glave skupaj in se na tiho razgovarjali.

Iz majhnih oken voza stezali so otroci vratove, da bi videli ven in iz notranjega voza mešalo se je bleketanje in hrženje živali z upitjem majhnih otrok.

Možje so bili ogoreli od solnca in oblečeni kakor cigani, medtem ko se je poznalo, da elegantno oblečen mož, bledega obraza in s črno brado ne spada med nje.

V trenotku ustavil se je z dvema voloma vprežen voz pred gostilno.

Na vozu je sedel poljedelec ali farmer in poleg njega mož, ki je izgledal kakor učitelj ali uradnik, a je imel na sebi nekaj plahega, Tudi po njegovem upalem obrazu se je dalo spoznati, da živi v skromnih razmerah.

Farmer ga je menda srečal in naložil med potjo, kajti sedaj mu je dal dolgi, suhi človek roko v slovo in se mu je navidezno zahvalil.

Bilo je pozno popoludne, a solnce je pošiljalo na zemljo še prav vroče žarke, predno je zatonilo.

Dolgi, grdi mož je prišel v hišo in se naglo s čudno žarečim pogledom ozrl po gostilniški sobi, kakor da bi se imel česa bati.

Sedelo je samo nekaj voznikov v sobi.

Dolgi mož, ki je starejše izgledal nego je v resnici bil, in je imel posebno dolge roke in prste, vsedel se je k mizi in ukazal gostilničarki, prinesti čašo močnega piva in kaj prigrizka.

Lakomno je zavžival prinešeno, vmes je porabil ugoden trenotek, da je vzel iz žepa staro denarnico in preštel svoj imetek. Ta je bil videti majhen.

Njegov pogled je padel skozi zadnje okno.

Vstal je, kakor da bi svojim očem ne zaupal, in stopil k oknu, da bi bolje videl.

Čuden smehljaj zaigral je okoli velicih, debelih usten.

Potem se je zopet vsedel na svoj prostor, ni pa izpustil iz oči zunaj stoječe skupine.

Sedaj je zapazil, da je stala na neki mizi v njegovi bližini na pol izpraznjena steklenica vina in nekaj krožnikov z ostanki jedil.

Ni mu bilo treba dolgo čakati. Elegantno oblečeni mož, ki se je zunaj toliko časa s potujočimi komedijanti razgovarjal, je stopil v gostilniško sobo in prišel k mizi, na kateri je stala steklenica.

To je bil Sever. Njegovi prežeči pogledi švigali so hitro po sobi.

Ustavili so se na dolgem človeku.

Poznati je bilo, da ga je to srečevanje prestrašilo.

A premagal je takoj neljubo presenečenje.

Dolgi mu je prikimal in vstal.

„Ali ste Vi v resnici?“ mrmral je Sever.

„Učitelj Evans iz Novega Jorka, da, gospod Gould“, odgovoril je vprašani.

Severjevi pogledi so nemirno švigali sem in tja.

„Za vraga“, šepetal je, „ne imenujte tega imena.“

„Vem“, dejal je učitelj tiho, „saj vem. Ne skrbite, dragi gospod, jaz Vas ne izdam, jaz sem človek, ki je za ta svet. Vsediva se tu-sem. Saj imate tukaj vino — tega tudi jaz rad pijem!“

Vsedel se je k mizi.

Sever se je vsedel k njemu.

„Vi imate žepe polne denarja“, nadaljeval je učitelj tiho. „Morda narediva kako kupčijo.“

„Kaj pa iščete tu? Kako pridete tu-sem?“

„E — dopadlo se mi ni več v šoli, ki stoji nasproti Vaši hiši. To je bilo trpinčenje, zlodej naj to zdrži za tako plačo.“

Sever je ukazal prinesti kozarec Evansu in mu ga je napolnil.

Evans je trčnil ž njim.

„Vi ste na begu“, rekel je, ko je izpraznil kozarec. „In tu sem Vam menda ni še nihče sledil. Kam pojdete? No, tega mi seveda ne bodete na nos obesili. Vi ste zvit lisjak in imate mnogo denarja; tak že pride naprej.“

„Ako me ovadite, bodete prvi, katerega ustrelim!“

„Hahaha“, zasmejal se je učitelj. „Lepa obljuba to! Tega pa ne, gospod! Saj bi bil osel, če bi se izpostavil tej nevarnosti! Tembolj, ker sem reven ko miš in od Vas lahko pričakujem pomoči.“

Sever, ki je poprej svoje grozeče besede tiho a odločno izgovoril, pogledal je zdaj hitro s svojimi temnimi, nemirnimi očmi Evansa.

Ta se je delal starega znanca in si je sam natočil, tudi Arturjev kozarec je napolnil.

„Veste, kaj bi jaz storil na Vašem mestu?“ nadaljeval je. „Jaz bi šel v Kalifornijo, tam je še dosti krajev, kjer bi Vas nihče ne zasledoval.“

„Kaj pa nameravate ?“ vprašal je Sever.

Evans je pil. Potem je zgenil z ramami.

„To je odvisno od ugodnega slučaja“, je odvrnil. „Kako bi bilo, ako bi me vzeli s seboj, kaj? Jaz bi šel tudi daleč proč. In jedno je gotovo: Denarja moram dobiti.“

„Potem hočete pač opustiti učiteljski stan?“

„Sit sem tega bornega življenja, gospod! Kaj ne, Vi mi pomagate? Vi mi posodite denar!“

„S tem hočete reči, da zahtevate od mene plačilo za Vaše molčanje!“

„Čemu te grde besede! Imenujmo to raje pomoč! Vi ste bogati! Kaj je za Vas 1000 dolarjev!“

„Vi znate tirjati, učitelj!“

Evans je pomolil veliko svojo roko čez mizo.

„Hvaležen sem Vam, dragi gospod! Morda me bodete še rabili! In kaj bi Vam pomagalo, ako bi jaz, ko sva se ločila in ste mi Vi denar odrekli, v naslednjem kraju policijo na Vas gnal? Z ustreljenjem ni potem nič.“

„Kaj mi jamči za to, da molčite?“

„Moja čast, gospod, moja prisega!“

„In koliko rabite, Evans?“ Sever je sprejel učiteljev predlog, da si kupi njegovo molčanje v tem nevarnem položaju.

„Kakor sem že rekel, tisoč dolarjev!“

„Dobili jih bodete, Evans.“

„Prisežem Vam, da bodem molčal in Vam nudim vsako pomoč, katero od mene zahtevate!“

„Dobro! Vzemite!“

Sever je vzel iz denarnice bankovec za tisoč dolarjev in ga porinil čez mizo, medtem ko so njegove oči stražile okolico.

Z zoprnim režanjem na sivobledem obrazu sprejel je učitelj denar.

Hitro ga je vtaknil v žep.

Glasen smeh zadonel je iz njegovih velikih ust in dvignil je pri tem kozarec, da bi trčnil s Severjem.

„Ali ste blazni, človek?“ rekel je ta.

Vozniki so se obrnili.

„Živio!“ zavpil je Sever in vihtel svoj kozarec.

Sedaj so se začeli tudi vozniki smejati, misleč, da je dolgi mož pijan.

„Nehajte vendar s tem prokletim smejanjem!“ siknil je Sever. A Evans se še vedno ni mogel utolažiti.

„Vi ste menda pijani!“ pristavil je Sever.

„Veste kaj, stari prijatelj, počili bodete od smeha“, odgovoril je učitelj, „kadar bodete slišali —“

„Mir zdaj — sicer“ —

„Poslušajte! Ali še ne veste, da sem jaz ravno tako na begu, kakor Vi. Zdaj Vam to lahko povem, da ste prepričani, da Vas jaz ne izdam. Saj sva tovariša, stari prijatelj! Enaka bratca, enake čepice! Na zdravje!“

„Ne kapljice ne dobite več!“ odgovori Sever.

„Pri polni zavesti sem, stari prijatelj! Meni se godi kakor Vam! Iščejo me in preganjajo me. V šolsko kaso sem posegel. Pa je bilo ven. Moral sem izginiti! In zdaj sem se pretečeni teden seznanil v neki krčmi z dvema drugima sleparjema. Človek pada hitro od stopinje do stopinje, kakor hitro se mu prvikrat izpodrsne —“

„Saj ste bili dolgo spoštovan mož in učitelj.“

„No da, a potreboval sem denarja, pa sem ga vzel iz šolske kase. To je bil prvi padec. Potem sem se seznanil z nekim Silverjem in nekim Francetom —“

„Francetom? Kakšnim Francetom?“

„Premogarski delavec je bil! In Silver je bil knjigovodja v velikem premogovem skladišču. Kaj sta naredila? Potrebovala sta tretjega za velik ulom, ki sta ga nameravala. Ker sta mi obljubila tretji del in sta rekla, da bomo imeli vsi trije za vse življenje dovolj, če vzamemo kaso iz pisarne, pa sem obljubil.“

Niti trenotka ni odmaknil Sever pogleda od tiho govorečega učitelja.

„Ta stvar se je tako-le izvršila“, nadaljeval je: „V viharni temni noči sešli smo se jaz, Silver in France tam, kjer so velika premogova skladišča. Silver si je preskrbel ponarejen ključ k pisarni. Vse je šlo gladko. Samo denarne omare nismo zmagali. Smo jo pa seboj vzeli. France je pripeljal voz. Zunaj smo omaro odprli. Denarja je bilo dosti v nji. A ta dva ničvredneža sta obdržala večino za-se, mene sta pa opeharila.“

„Ali Vas preganjajo?“

„Gotovo! Slaba mi bo pela, če me dobijo!“

„Pet let težke ječe?“

„Še več!“

„In druga dva?“

„Silver in France? Zbežala sta, goljufa!“

„Potem sem seveda varen pred Vami“, meni Sever z zaničljivim posmehom.

„Ne izdava drug druzega, stari prijatelj! Skupno beživa dalje! Še najboljša tovariša lahko postaneva. Nobena vez ni tako močna, kakor skupna krivda in skupna vednost!“

„Če bi bil to slutil.“

„Pa bi mi ne bili dali bankovca! Saj to je ravno veselo“ — in Evans se začne znova smejati. „Zdaj veste, kaj se mi je tako smešno zdelo! — Hahaha —“

Ta druščina postajala je Severju ravno tako zoprna, kakor nevarna in neljuba.

„Kaj ste pa imeli zunaj s cigani?“ je vprašal bivši učitelj.

„Ali niso spravljali v voz male deklice, ki ie bridko jokala?“

„Nič ni bilo.“

„No, kaj me briga! Glavna stvar je ta, da se sprijateljiva.“

„Iz Vas še lahko kaj postane, če boste tako nadaljevali.“

„Vi menite, ker je to tako naglo šlo? Da, to kaže, da sem prebrisan,“ meni učitelj, „ali tako daleč kakor Vi pa vendar še nisem prišel.“

„Temni se in jaz sem truden.“

„Stanujete-li tukaj v gostilni?“

„Samo za to noč.“

„Imate-li zgoraj sobo?“

„Da, še enkrat se hočem mirno naspati.“

„He, gostilničarka!“ zakliče Evans.

Približa se debela žena.

„Imate zgoraj še kako sobo prosto za to noč?“ je vprašal Evans.

„Samo še malo zadnjo sobico“, je odgovorila gostilničarka.

„Ta mi zadostuje, če ima le posteljo.“

„Takoj zapovem, da se postavi postelja tja.“

Gostilničarka je odšla.

V gostilniški sobi je bilo nekaj svetilk užganih, ker se je že temnilo.

„Lahko noč“, reče Sever čez nekaj časa in vstane.

„Grem kar z Vami“, odvrne Evans in gre za Severjem.

Kakor klop se je oprijel bogatega tovariša. Sever je zapazil, da se ga zlepa ne znebi. Oba zapustita gostilniško sobo, v katero se je zdaj že nekaj ljudi nabralo, tako da je bila že cela zmešnjava glasov in šuma.

Prišla sta do stopnic.

Ko je šel Sever naprej in mu je učitelj sledil, se je zgoraj prikazala debela gostilničarka.

Pokazala je učitelju zadnjo sobo.

Vrata te sobe so bila ravno nasproti vratom, ki so peljala v Severjevo predsobo. Moža si voščita lahko noč, potem gresta vsak v svojo sobo.

Šele zdaj, ko je Evans zaprl vrata, je zapazil, da se nahaja v njih okno, ki je bilo od znotraj z rudečim prtom zakrito.

Učitelj pokima zadovoljno z glavo. Ta razkritev mu je očividno ugajala.

Opozorila ga je na okolščino, ki mu je bila prav.

Evans se ni hotel več ločiti od Severja, ker si je rekel, da od njega lahko dobi še dosti denarja. Domislil se je pa, da bi se Sever morda hotel skrivaj umakniti, ker ni njemu, učitelju, zaupal.

„Eh — to ne gre, stari prijatelj,“ mrmra Evans in zopet se skremži njegovo koščeno lice v posmeh. „Proč ne smeš, ti si zlat ptič. Kadar mojih tisoč dolarjev zmanjka, mi boš več dal.“ —

Akoravno je bilo v sobi temno, vendar ni prižgal Evans svetilke. Imel je pri tem svoje vzroke.

Nakrat je opazil, da se je za rudečim prtom pri oknu nekaj posvetilo.

Zunaj v veliki veži so obesili svetilko.

Pozno še ni bilo.

Učitelj sede na zofo, ki je bila v sobi, in se odloči, da prebdi celo noč.

„Od jutri dalje spiva skupaj, stari prijatelj,“ mrmra zdaj. „To je bolje, na ta način te imam vedno pred očmi. Ali — prekine se in se prebrisano skremži — s teboj moram pazljiv biti! Ti si znaš pomagati. Človeško življenje sem ali tja, to ni pri tebi posebno natančno —“

V tem hipu obmolkne Evans —

Potem plane po konci —

Divji šum udari mu na uho in rožljanje orožja.

Kaj se je zgodilo v gostilni?

Ko stopi Evans k oknu, da vidi, kaj da je, plane od strahu prevzet nazaj —

Prebledi in se začne tresti.

Kar je videl doli, navdajalo ga je z grozo —

Jahajoči policaji — — — — —

Edeninštirideseto poglavje.
Nova uganjka.

Rogers in Bernard sta bila z obema redarjema na svoji progi ravnokar dospela semkaj in prišla s cigani v hud prepir.

Ker močni in če treba tudi na krvavi odpor odločeni možje niso hoteli policajem dovoliti, da bi pogledali v njih vozove, prišlo je do ruvanja, pri katerem so možje prijeli za late, za kamenje in železne kose, medtem ko so uradniki potegnili sablje.

Nastal je divji boj.

A cigani, ki so bili na svojem potovanju vajeni udariti in se niso bali, če jih je kdo napadel, so bili kmalu na površju in so pritiskali policaje nazaj.

Zdaj potegne Bernard samokres, medtem ko jim Rogers zapove, da naj se udajo.

To je močne ciganske može še bolj razdražilo, tako, da so tolkli kakor slepi in gluhi po redarjih ter jih popolnoma premagali.

V tem trenotku so udarile na vozeh čepeče žene in po konjih.

Glasno drdranje se sliši.

Kakor divja vojska so bežali konji z vozovi naprej.

In zdaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega!

Moški so skočili na vozove.

Divje, porogljivo žensko smejanje je napolnjevalo zrak.

Cela tolpa se je peljala dalje kakor hitro so le mogli konji teči. —

Maknel in drugi redar sta hotela za njimi. —

Rogers jim odmigne.

„Pustite jih za zdaj!“ zakliče. „Ne uidejo nam ne. Jutri jih že dohitimo. In kdo ve tudi, če so krivi.“

„Tudi meni se zdi gostilna tukaj važnejša kakor ona tolpa,“ pritrdi Bernard. „Tukaj se mi zdi, da je sumno gnezdo, nekako prikrivališče ali pa tihotapsko skrivališče. Spominjamo se, da so že pred leti imeli tukaj neko preiskavo.“

Šum je razburil celo gostilno.

V gostilni se nahajajoči možje kakor tudi gostilničar in njegov pomagač se prikažejo pri odprtih zadnjih vratih, na oknih in zunaj na obeh straneh hiše.

Radovedneži so se smejali, ko so čuli vozove oddrdrati.

Porogljive opazke so se oglašale.

„Ti nam samo preženejo goste“, meni gostilničar drugim možem ter se vrne v hišo.

Bernard zapove nekaj tiho Maknelu in drugemu redarju in gre z Rogersom v hišo.

To je opazil učitelj in to je bilo vzrok njegove razburjenosti.

V tem hipu zasliši škripanje vrat in tiho hojo po hodniku.

Evans se hitro splazi k vratom in privzdigne malo rudeči prtiček.

Zunaj zagleda v slabo razsvetljenem hodniku neko gospo, ki je bila zavita v modri pajčolan.

Evans jo pusti dalje.

Ko je izginila, odprl je tiho in z največjo pozornostjo vrata. —

Hitro so je splazil po hodniku do Severjevih vrat in jih odprl. —

Zdaj obstoji kakor odrevenel.

Kje je bil Sever? Proč?

Postelja je bila prazna, soba prazna!

To jo bila zagonetka!

Ali je šel v drugo sobo? Morda je že pri začetku hrušča bežal in ga porabil, da neopažen zapusti gostilno?

Zdaj se mu dozdeva, da čuje šepetajoče glasove —

Posluša —

To je gotovo bila gospa z modrim pajčolanom!

Govorila je tiho na koncu hodnika z debelo gostilničarko.

„Rešite mojega moža in mene“, reče gospa. „Spodaj so redarji! Že včeraj sem Vam povedala, da sva radi krive ovadbe oba na begu.“

„Kje pa je Vaš mož?“ vpraša gostilničarka tiho.

„Spodaj! Najbrž se je skril.“

„Le pridite z menoj“, reče gostilničarka. „Ta stvar se lahko uravna.“

„Redarji so spodaj za hišo.“

„A vendar so še zunaj! Še lahko pobegnete!“

Evans sliši, da gredo ženske doli.

Tisti, na katerega je hotel tukaj paziti, je bil proč!

Zdaj je moral najprvo misliti na svoj beg in na svojo varnost.

Hipoma ga prešine misel, katera ga ni samo rešila, temveč mu tudi pokazala priliko, da Severja zopet najde. Če tam počaka, kamor je šla gospa, ki se je izdajala za Severjevo ženo, potem se mu gotovo posreči, da se zopet pridruži Severju. Ali je to gospa Gould? Ali je šla za njim? Tega si Evans ni mogel misliti. Veliko bolj verjetno je bilo, da je bila to ljubica preganjanega, kateremu so redarji bili za petami.

Učitelj je stopal po stopnicah doli.

Redarji še niso bili v hiši, a vsak trenotek so lahko vstopili.

Zdaj vidi, da odpira gostilničarka spodaj, v ozadju veže, nahajajoča se stara vrata in gospej v modrem pajčolanu tiho nekaj zašepeče.

Gospa izgine za vratmi, ki jih gostilničarka hitro za njo zapre. Potem pa pride v gnečo mož, ki so se ravno vrnili v hišo. —

Učitelj, ki je ravno dospel spodaj, porabi občno razburjenost, ki je vladala v veži, da pride neopažen v ozadje k vratom, ki so se tam nahajala.

Hitro jih odpre in zgine v temoti, ki je tam vladala.

A v tem hipu bi bil skoraj padel v prepad. Začutil je, da je tu lestev, ki je peljala navzdol.

Evans stopi na lestev.

Gotovo je tudi gospa šla tu doli.

Bilo je tukaj tako temno, da se ni moglo ničesar razločiti, učitelj se je moral torej zanašati samo na tipanje. Držal se je trdno in tako z nogami tipajoč po lestvinih klinih dospel konečno v globočino.

Ko začuti trdna tla pod nogami, spusti lestev.

Kje se je nahajal, tega si ni mogel raztolmačiti, a imel je v žepu škatljico žveplenk in te je zdaj potegnil iz žepa.

Naredil je luč.

Evans vidi, da se nahaja spodaj v nekemu hodniku, ki je teman ležal pred njim. Gospe ni bilo ne videti, ne slišati.

Učitelj užge drugo žveplenko in gre počasi dalje.

Hodnik se je vlekel precej pota dalje.

Hipoma začuje pred seboj mrmranje glasov.

Glasovi so se čuli kakor na koncu hodnika.

Kdo je bil tam?

Takoj jo mislil na redarje in obstal.

A zdaj se mu je zdelo, da spozna neki hripavi glas.

„France!“ mrmra, „France in Silver sta to. In kakor se kaže, se pride tu na prosto.“

Ledenomrzli zrak mu je udaril nasproti, ko je šel dalje.

Zdaj se je malo razsvetlilo. Slaba svetloba je vladala v prostoru, ki je ležal na koncu hodnika.

Tu je bila gostilniška ledenica; od nje malo oddaljeno je bilo nekaj starih dreves.

V tej, deloma še z ledom napolnjeni ledenici, gorela je svetilka.

Učiteljeva tovariša sta se, ne da bi kaj vedela o bližini Evansa, skrila v to ledenico, ter sta tu zadrževala gospo z modrim pajčolanom, pripovedujoč ji vsakovrstne surove šale.

Kakor je bilo videti, nista ničesar vedela o nevarni bližini redarjev.

Zdaj se prikaže Evans, ki je mogel v nizkem podzemeljskem hodniku pripognjen biti, hipoma v ledenici.

Glasno upitje mož ga pozdravi.

Sedela sta tu na drvenih hlodih, pri svitu stare svetilke.

Ko se je prikazala gospa, sta jo France in Silver popadla.

Gospa je bivšega premogarja potegnila na stran in mu nekaj pošepetala na uho.

To je napravilo nepričakovan učinek na Franceta. Pahnil je nadležnega, na pol pijanega Silverja, človeka surovega obnašanja, na stran in so obrne tudi proti učitelju, ko je tudi ta hotel hiteti proti gospej.

„Pustite jo uiti!“ je dejal žugajoče.

Na eni strani je bilo nekaj stopnic, ki so vodile k vratom.

Gospa je odprla vrata in stopila na prosto.

O policajih ni bilo ničesar videti; bili so še v hiši.

Noč se je že razprostirala.

„Kdo je ta gospa?“ je vprašal učitelj.

„Dobro je! Vas to nič ne briga!“ je dejal Franco.

„Ali veš, da je bogati Gould tukaj?“

„Beži! Ta je že davno šel.“

„Saj sem ga malo preje v gostilni videl! Veliko denarja ima pri sebi.“

„Tukaj ga ni,“ je odvrnil France.

„Potem je šel že naprej. Potem je že zunaj. Proč moramo na vsak način, tukaj ne smemo ostati,“ nadaljuje Evans. „V gostilni so redarji!“

„Prokleto!‘‘ sikne Silver.

„Vsak trenotek so lahko tukaj!“

To naznanilo ni ostalo brez utiša na Franceta.

„Potem pa proč!“ je zaklical in izpihnil svetilko.

Vsi trije so šli po stopnicah gori in izstopili na prosto.

Gospa je bila že izginila.

„Poslušajta,“ se je obrnil Silver k svojima tovarišema. Miljo od tukaj vem za kraj, v katerem se lahko nastanimo.“

„Zakaj ste pustili to žensko proč?“ je vprašal Evans zraven njega idočega Franceta.

„Kaj bi nam hasnila?“

„Saj vama vendar pravim, da je bila v družbi bogatega Goulda v gostilni in da bi njega lahko našli, če bi nje ne izpustili,“ je odgovoril Evans.

„France pozna to žensko,“ je menil Silver.

„Proč zdaj!“ je silil France. „Pustite žensko, naj gre kamor hoče. Kakšen kraj je to, ki ga Ti meniš, Silver?“

„Le idita z menoj; vaju že popeljem; proti jutru bomo že tam. Povem vama, da bo fino stanovanje.“

„Policaji nas zdaj več ne doidejo,“ je menil Evans. „Ti lahko po gostilni iščejo, kolikor se jim ljubi.“

„Na ta način ste kar naš rešitelj postali, učitelj,“ se je smejal France.

„V zahvalo za to, da sta me ogoljufala, goljufa, da! A to vama povem, moj del mi morata še dati.“

„Hahaha,“ se je smejal naprej idoči Silver. „Učitelj obrne lahko vse moje žepe. Čas je že, da se pobrinemo za kaj novega.“

„Pri bogatem Sulivanu v Filadelfiji,“ je pripomnil Evans, ne da bi bil prav premislil; besede in misli so mu nehote prišle, da se je sam ustrašil, ko jih je izgovoril.

Silver se je obrnil in popadel učiteljevo roko.

„Filadelfija ni tako daleč od tod!“ je zaklical. „Fino prenočišče za tiste, ki nimajo strehe in kamor raju zdaj popeljem, ne leži daleč od Filadelfije. Učitelj, to je res dobra misel. Ta misel se imenuje Sulivan.“

„Kaj pa je ž njim?“ je vprašal France.

„Najfinejše sobe ima v celem mestu,“ je dejal Evans.

„Knez je, knez cele Filadelfije in cele države,“ je bahal Silver. „Učitelj — Ti moraš tja k njemu! Hišni učitelj moraš postati pri njem, odgojitelj njegovih sinov. “

„Neumnež,“ je zaklical Evans nejevoljno in pokazal na svojo obnošeno dolgo črno suknjo. „Kam pa mislite!“

„Učitelj — “

„Nobene besede več.“

„Za vraga, pustite vendar, da Silver govori, saj ste nas sami opozorili na Sulivana,“ reče France.

„Nočem ničesar več o njem slišati — poznam ga.“

„Šolnik — Ti si pa res od hudiča! Ti poznaš Sulivana?“ je vprašal Silver in obstal.

„Dobro! Pustite me v miru !“ zavrnil je na kratko in nejevoljno Evans svoja tovariša.

„Ti ga poznaš, učiteljček?“ nadaljuje vseeno Silver ter ga boža. „Torej povej vendar, Ti ga poznaš?“

„On je bil tisti, ki mi je dal denarje, da sem zamogel izdati svojo knjigo o Vešingtonu, ono knjigo, vsled katere sem postal samostojen učitelj.“

„Kaj pa je to takega za bogatinca,“ meni Silver.

Evans, v katerem je zadnjič zaplapolala prejšnja poštenost in hvaležnost, plane besen proti Silverju in ga p“hne od sebe.

„Capin,“ zakliče, „moj dobrotnik je bil!“

„Kaj to, učiteljček, saj je že dolgo tega,“ miri France besnečega. „Saj to že davno ni več res.“

„Ti prideš lahko k Sulivanu v hišo. Gotovo Te nastavi. Ti si v njegovi palači,“ reče Silver, „Ti lahko vse poizveš in ogledaš —“

„Slabši bi bil ko zadnji capin!“ zakliče Evans.

„Hahaha!“ se smeje France. „Le pustite ga, Silver, le pustite ga, saj se samo šali z nama.“

Zdaj se zasmejeta oba.

„Prav prefrigani cigani ste,“ godrnja Evans ter se skoro začne sam smejati. „Zadušita v človeku zadnji del morale, hvaležnosti in poštenosti.“

„Kaj pa hočeš, učiteljček, kaj se nisi dosti dolgo pošteno mudil in trudil za svojimi knjigami?“ zakliče Silver.

„In jaz pri svojem premogu!“ dostavi France.

„Kaj se niste dosti dolgo trudili s poštenostjo, he“? In do kam Vas je pripeljala, he?“ vpraša Silver dalje.

„Le dobro ga poslušajte, učitelj, ta zna vsako stvar prav dobro razložiti,“ se obrne France proti Evansu. „Ta zna vse. In kam je končno dospel ?“

„Do tega, da je napovedal vojsko celemu človeštvu!“ zakliče Silver. „In zdaj pridite tod v to sotesko.“

„Kam nas pa peljete, Silver,“ povpraša France.

„V palačo, ki jo je narava za nas ustvarila. Upam, da je ni še nihče zasledil. Saj se mora že kmalo daniti. Potem bomo na mestu.“

France ponudi Evansu steklenico z žganjem.

In učitelj, ki je neprenehoma padal od stopinje do stopinje, vzame steklenico in jo nese k ustim ter pošteno potegne.

Potem je krožila na okrog.

„Živio, učitelj!“ reče Silver. „Pijmo na zdravje Tvojega dobrotnika!“

„Ne zaničuj tega poštenjaka, Ti cigan!“ kliče zaničljivo Evans. „Visoko stoji nad Teboj!“

„No, radi mene.“

Ti trije tovariši potovali so dalje in dospeli proti jutru iz soteske skozi veliko luknjo v skali, v velikansko kapnenico.

Le malo je bila ta jama znana, in skoraj nihče ni prihajal sem.

Silver je poznal to jamo in vodil svoja tovariša.

„Najprej moramo videti, če je zrak čist,“ reče Silver.

„Včasih zaide vsakovrstna druhal semkaj, in z vsakim, kdor si bodi, ne maram deliti svojega stanovanja.“

Zdaj gre skozi luknjo naprej.

Evans in France gresta za njim.

Ko dospejo v votlino in se je črni dim bakelj malo razpršil, se ozrejo začudeno, kajti odprl se jim je velikanski in velikolep pogled. Vse naokrog so se vzdigovali mogočni, od narave vstvarjeni stebri, nad katerimi so se spenjali velikanski oboki z vsakovrstnimi zobkastimi okraski.

In ta votlina je bila dolga, neizmerno dolga, kakor se je videlo, kajti v daljavi so bile kapnene podobe, zavite v temno noč, medtem ko se je na levi strani nahajal čraoblesteč ribnjak.

„Kaj pravita k tej palači, he?“ zakliče Silver in močno je odmeval njegov glas, kakor tudi koraki mož, po širokih prostorih, ki so izgledali kakor širna dvorana.

„Listja moramo prinesti in vej,“ meni France. „Prokleto sem truden.“

„Le tu ostani,“ odgovori Silver in prime Franceta za roko.

„Ni potreba, da se trudiš, ker je vse že tukaj. Le z menoj pojdita. Bolj v ozadju so hlevi, tako se namreč imenujejo iz kamna narejeni oddelki votline. “

„Tu mi ugaja,“ mrmra učitelj, „tukaj se kar lahko nastanimo!“

„Vidiš, učiteljček,“ se zasmeje Silver, „saj sem Ti vedno pravil, da sem izvrsten dečko. In France je tudi izvrsten dečko — in Ti si tudi izvrsten dečko — če mi trije ne dosežemo, kar hočemo, bi moral biti sam vrag zoper nas!“ —

Dvainštirideseto poglavje.
V kapnenici.

Drugo jutro po oni strašni noči se je Helena pridružila zakonski dvojici, ki sta se mislila izseliti, a sta ste podala peš proti Filadelfiji, ker sta bila presiromašna, da bi najela voz.

A že malo dni pozneje, ko ni našla ne Severja ne svojega otroka, ločila se je od te dvojice, ker se ni mogla iznebiti misli, da ti izseljenci nimajo ž njo poštenih načrtov.

Ta nezaupnost je tudi Heleno zadržala, da ni zakonskima ničesar povedala o njenih odnošajih in zdaj je bila tega prav vesela, saj bi ne bila ničesar dosegla, ako bi bila tujcema vse povedala.

Brez vse pomoči in brez sredstev je potovala Helena na poti, ki je vodila v Filadelfijo. Svojega otroka spotoma zopet najti in ga oprostiti, na to za zdaj ni mislila. Sploh je pa ž njo že tako daleč prišlo, da je morala beračiti — kajti izdala je bila že zadnji denar.

Do sedaj so se še vedno našle usmiljene žene po vaseh in naselbinah, ki so bledi tujki dale mleka, kruha in tudi obeda. A nje srce je trepetalo, če se je domislila, da je beračica — grofica-beračica — in vsa njena ponosna narava se je protivila tej sramoti, katero ji je naložilo življenje.

V njeni duši se je porajala rešilna misel.

Še se morda najde pot, pridobiti sredstev, da lahko sledi in išče svojega otroka, sredstev, ki bi jo storila sposobno, da lahko poizveduje po svoji Lidiji, druga pota in sredstva, nego to beraško potovanje.

Utrujena in onemogla je dospela do soteske.

Čutila jo nujno potrebo, da so odpočije in se bližala skalnati razpoki, ki je vodila v kapnenico.

Tu obstoji.

Rekla si je, da je tu zavetišče, kjer bi se lahko odpočila.

Ne da bi mislila na kako nevarnost, je stopila v skalnato razpoko.

Že po nekaterih korakih je začudeno obstala.

Od rudečkaste svitlobe bakelj nepopolno a čarobno razsvetljena ležala je pred njo kapnenica.

Helena se je ustavila in se ozirala na vse strani.

Že je hotela iti dalje v dolgo in široko votlino, ko se je naenkrat začelo nekaj v votlini premikati.

Helena je pogledala tja.

To je bil človek — mož!

Tiho se plazeč je zavil okrog mogočnega stebra.

Zapazil je, da je ravnokar stopila ženska v votlino.

Zdaj je bilo Heleni, kakor da ji je migal.

Oseba se je bližala.

A ko pade svitloba baklje na njega, se Heleni zdi znan —

To je bil gotovo Srečko Korošec, prejšnji brivec in poznejši strežnik blaznice!

Tudi Korošec osupne.

„Gospa Sever, kaj ste res Vi?“ vpraša tiho.

„Kaj pa je tukaj, gospod Korošec, zakaj se pa tako plazite?“ —

Srečko pokaže na drugo stran v temino zavitega ozadja.

„Tiho“, šepeče. „Tukaj ni zrak čist! Saj razumete!“

Helena se ustraši.

„Kdo pa je tu?“ vpraša.

„Trije tovariši, h katerim jaz ne spadam, tem manj pa Vi!“

„Trije možje? Ali je morda celo — Sever tu? Usmilite se, gospod Korošec — otroka mi je vzel!“

„Gould? Ne, tega ni zraven“, odgovori Korošec. „A fina družba je to! Videl jih sicer nisem, nego samo slišal, pa sem si mislil, da je sploh bolje, da se ne pokažem, in se tudi dobro skrijem. Zdaj spe in smrče kakor medvedje — ali ne slišite?“ Helena posluša.

Zdaj šele je bila opozorjena na slabi, iz daljave prihajajoči šum.

„Zdaj spe“, nadaljuje Srečko. „To priliko sem hotel porabiti in oditi. Mene niso dobili pred oči, ker sem bil v drugem delu votline. Tukaj ne smete ostati, gospa Sever!“

„Moj Bog — in jaz sem tako trudna! Noč se že bliža, vsak čas so zmrači — !“

„Le pustite, gospa, saj pojdem jaz z Vami, bova že našla kje kako bajto. Kam pa hočete?“ vpraša Srečko in zdaj še-le zapazi ubožno črno obleko in bledo lice nekdaj tako bogate in mladostno sveže grofice Helene Ostrovrharjeve. Globoko sočutje ga napolni — a ni tega pokazal, da bi revice ne užalil.

„V Filadelfijo, gospod Korošec.“

„Torej imava eno in isto pot, gospa Sever.“

„Veseli me, da sem Vas dobila, gospod Korošec; Vi me poznate in Vam tudi lahko zaupam!“

„Da, brez vseh skrbi mi lahko zaupate, gospa Sever. Torej greva skupno v Filadelfijo in potem lahko vse drugo ukreneva. Ali iščete gospoda Goulda?“

„Njega? Ne, gospod Korošec, samo svojega otroka, katerega mi je iztrgal, da bi me s tem prisilil, da ž njim bežim.“

„Ta capin!“ mrmra Srečko.

„In zdaj blodim okoli, iščem svoje dete — a ne najdem ga — ne najdem ga!“

Srečko Korošec pokaže na ozadje votline. Ni mogel videti velike bolesti grofice-beračice.

„Pojdiva, tukaj ne smeva ostati“, zašepeče. „Gledati morava, da se odpraviva.“

„In Vi mi hočete pomagati, gospod Korošec?“

„Od srca rad“, odgovori Srečko in poda Heleni, ki mu je roko nudila, zdaj tudi svojo roko. Tega bi se, v spominu na prejšnje čase in na starega grofa Ostrovrharja, preje ne bi bil upal storiti.

Zdaj popelje Srečko grofico na prosto.

Ravno se je jelo mračiti.

„Bova že kje kaj našla, kjer bova imela zavetišče za to noč, gospa Sever“, reče Srečko, ko je bil s Heleno v soteski. „In jutri pojdeva v Filadelfijo. Denarja nama ne manjka —“

Helena globoko zarudi.

„Gospod Korošec!“, odgovori tiho — „jaz nimam ničesar več.“ —

„Zaradi tega se Vam ni treba vznemirjati“, jo pomiri takoj Srečko. „Denarja imava!“

„Dober človek ste, gospod Korošec!“

„No, saj bi moral biti prava živina, človek brez srca in sočutja, ako bi grofico Ostrovrhar, v kateri hiši sem marsikaj dobrega užil, tukaj zapustil v revščini in bedi“, reče Srečko. „Saj bi ne bil vreden, da me še solnce obsije! Ne, tega mi ne smete odbiti, gospa Sever, in to Vas tudi ne sme dalje vznemirjati. Lepo prosim, da moje imetje brez vsega premisleka vzamete, vrnete mi ga pozneje, ko boste imeli vsega odveč. Tako narediva to stvar! In zdaj naprej!“

„Hvala Vam za pomoč, gospod Korošec. Kdo bi si bil takrat mislil, da se tukaj tako zopet najdeva.“

„Brivec gospoda grofa — da, časih se res ne ve, kako se človeka še potrebuje v življenju. Zato se ne sme nikogar zaničevati ali pa čez ramo pogledati, če je manj, kakor smo mi, ker se ne more nikdar vedeti, kako še vse lahko pride. Vi ste bili kot grofica vedno dobra in ljubezniva napram meni! To se zdaj obrestuje! Zdaj bo ubožen brivski pomagač grofici v pomoč! In to me veseli!“

Šla sta dalje in dospela čez nekaj časa iz soteske na prosto polje.

Ko sta že nekaj časa hodila, je Korošec zagledal v daljavi luč, ki se je svetila skozi temo.

„Proti tej greva!“ reče in pokaže tja čez polje. „Tam mora biti človeško prebivališče! In tam se tudi počijete to noč. Lačni in žejni ste pa tudi, če se Vam tako godi, kakor meni!“

„Gospod Korošec, hvalim Boga, da sem Vas v Ameriki našla!“

„Gotovo že ne morete več dalje, kaj? Da, da, preje je bilo grofici bolje. Voz se je kar pripeljal — zdaj se pa pravi: po čevljarskih konjih naprej! Veste kaj? Nikdar v življenju se ne sme zgubiti dobre volje! Meni je že tudi presneto slaba predla, pa židana volja mi je pomagala čez vse zapreke! Da prideva le že v Filadelfijo, potem so bova dalje posvetovala, za zdaj velja samo to, da ono luč doseževa!“

Osrčena od Koroščevih besed korakala je Helena čvrsto poleg znanca iz stare domovine.

Bližala sta se nekemu poslopju.

Okno te hiše je bilo razsvitijeno.

Korošec je šel naprej.

Ravnokar je stopila žena iz hiše. V roki je držala čeber, da bi šla po vodo.

Ko je zagledala Srečkota in za njim komaj se naprej premikajočo Heleno, je koj obstala.

„He, dobra žena!“ je zakričal Srečko Korošec. „Ali bi nama za denar in dobre besedo, dali prenočišča? Nismo slabi ljudje, čeravno prideva v temoti. Nisva razbojnika!“

„Kam pa hočeta?“ povpraša žena.

„V Filadelfijo.“

„Oh, ti ljubi Bog, do tja imata še dober dan potovati!“

„Za to je jutri še čas“, meni Srečko. „Za danes imava dovolj. “

Žena je pazljivo premotrivala bližajočo se Heleno.

„To je pač Vaša žena?“ je povprašala.

„Ne, tako visoko se pa še nisem povspel“, je odgovoril Korošec. „Še sem prost in samec, a poznam stariše moje spremljevalke in sem obljubil, da jo srečno pripeljem v Filadelfijo.“

Mlada, lepa in tako bleda spremljevalka je izgledala tako milo, da se je posestnici poslopja očividno smilila.

„Le notri pojdita“, reče. „ Mojega moža ni tu; peljal je živino v mesto in se vrne še-le po noči, ali pa jutri nazaj. Sicer mi je prepovedal, sprejemati v njegovi odsotnosti tujce, ali —“

„Z nama lahko naredite izjemo“, je dostavil Srečko. „Vse Vam pošteno poplačam, lačna in žejna sva!“

Žena je prinesla vode iz studenca, potem pa peljala Heleno in Srečkota v sobo, v kateri je gorela svetilka. Pobrigala se je za Heleno, ki je padla na stol, potem pa prinesla jedil.

Korošec je prigovarjal Heleni, naj kaj zavžije, ter ji dal dober izgled.

Žena je medtem pripravila dve kamrici za goste, eno zgoraj in eno spodaj. Rada bi bila tudi Heleno izpraševala, a ker je bila tako zelo utrujena, smilila se ji je. Peljala jo je v spodnjo kamrico, kjer je bila pripravljena postelja.

Medtem je nastala noč.

Srečko Korošec naloži denarja na mizo, da bi jim žena zaupala in gre potem v gorenjo sobico, da se naspi.

„Bog v nebesih“, mrmra, ko pride v sobo. „Ko bi grof in grofica zdaj videla svojo hčerko! Zavrgli so jo! In nobenega usmiljenja nimata za njo. Da, da, ta ponos, ta strašni ponos! No, ko bi zdaj videla svojo hčerko, mislim, zdaj bi se je že usmilila!“ —

Triinštirideseto poglavje.
Gospodična Oldenburg.

Minil je teden.

Veliko mesto Filadelfija je bilo že par dni v čudni razburjenosti.

Po vseh hišah in družbah, na sprehodih in v gledišču, so si govorilo o ničemer drugem, kakor o novi zvezdi, ki se je nenadoma pojavila v veliki koncertni dvorani. Ne samo gospodje, tudi gospe so bile oduševljene za neko pevko, ki je imela nepopisno mil glas in katero pesmi so pretresle vsako srce. Pridobila si je v kratkem viharno naklonjenost.

K tej priljubljenosti je pripomogla tudi ljubkost njene zunanjosti. Skromno in pri tem tako fino nastopanje, pred vsem pa čudovita lepota njenega bledega obraza je na vse uplivala.

Koncertna dvorana, v kateri je nastopala gospodična Oldenburg, tako se je namreč pevka imenovala, bila je vsak večer prenapolnjena, ploskanje je bilo po vsakemu nastopu brezkončno, kar se še nikdar ni dogodilo, ker bogata plemenita družba Filadelfije bila je mrzla in se ni zlahka tako navdušila.

Ruvali so se za prostore in plačevali zanje naj večje cene. Zgodilo se je, da so si ljudje že po več dni naprej zavarovali sedeže. Navdušeno se je govorilo o ti pevki. Časopisi so prinašali cele strani o njej, in slava te gospodično se je tako razširila, da so koncertni podjetniki drugih krajev prišli, da bi si zagotovili to pevko.

A sama ni govorila z nikomur. Očividno se ni brigala za kupčijske stvari. Za te je imela poslovodjo v svojem hotelu, ki je vse sam naročil in poravnal, sprejemal dohodke, izdajal je listke in sploh razpolagal z vsem.

Tako se je zgodilo, da je vse povpraševalo le po gospodu Korošcu, poslovodji nove pevke, in da njegova soba ni bila skoro nikdar prazna.

Gospod Korošec, ki je bil jako elegantno opravljen, vodil je vse z občudovanja vredno previdnostjo.

Samo šivilje in modistkinje je spuščal k pevki, vse druge radovedneže in usiljivce pa je znal odpravljati z veliko spretnostjo. Denarja mu je dohajalo na kupe, kajti plačevali so že ogromne svoto za prostore.

Korošec je natančno vse vknjiževal, kajti preskrbel je on tudi vse izdatke, tako da gospodična Oldenburg ni imela nikakih skrbi.

Potrebovala je več sob. Samo za pevske vaje je imela svojo sobo. —

V hotelu so ji stregli s toliko večjo pazljivostjo in udanostjo, ker je hotelu pomogla do velikega dobička in dobrega imena.

Pred hotel se je pripeljala elegantna, z iskrimi rujavimi konji vprežena kočija.

Služinčad je hitela ven, ker se je takoj vedelo, kdo da se je pripeljal in čigav sluga je odpiral kočijo.

„Bogati Sulivan!“ šlo je od ust do ust in vsak se je potrudil, da bi temu prvemu in naj bogatejšemu lahkoživcu Filadelfije, ki je bil takorekoč knez celega mesta, izkazal malo uslugo.

Gospod Sulivan je izstopil. Bil je velik, lep mož v najboljših letih. Elegantna zunanjost njegova je kazala plemenitega Amerikanca.

Skrbno gojeni zalisci, lasje, rokavice in fini čevlji so izdajali, da je ničemern mož. Na njegovem zakrivljenem nosu je sedel zlat ščipalnik. V njegovem predprsniku blisketal se je briljant, ki je bil sam vreden celo premoženje.

Z veliko samozavestjo je izstopil in njegovi pogledi hiteli so čez priklanjajoče se služabnike hotela. Ljubil je tak sprejem. Čutil se je rad kot nekak kralj.

Sluga je vzel iz voza šopek, ki je bil iz naj redkejših in najdražjih ter najbolj vonjavih cvetk, in ki je stal tako svoto, da bi bila cela revna rodbina lahko ves mesec živela.

Ko je gospod Sulivan šel v hotel, sledil mu je sluga s šopkom.

Zdaj je zahteval Sulivan, naj ga objavijo pevki.

Posestnik hotela je prihitel sam, da popelje visokega gosta k pevki.

Najprej so peljali gospoda Salivana v salon poslovodje.

Srečko Korošec se je bil zelo v svoj prid predrugačil.

Naredil je v svoji elegantni črni obleki najboljši utis.

S hladno spoštljivostjo in brez vseh poklonov je sprejel prvega bogataša Filadelfije.

„Objavite me gospodični Oldenburgovi!“ je ta zahteval.

Srečko Korošec je zganil z ramami.

„Gospod je rekel, „jako obžalujem —“

„Kaj to pomeni?“ je vprašal Sulivan.

„Da gospodična nikogar ne sprejme.“

„Jaz sem Sulivan!“

„Vsejedno ne, gospod, ali jaz sem Vam na razpolaganje.“

„Kaj mi to pomaga? Kaj naj z Vami?“

„Prosim, izvolite mi razložiti svoje želje. Ali kako ložo?“

„Kar jaz želim, tega ne morete Vi urediti,“ je odgovoril Sulivan. „Jaz moram z gospodično Oldenburgovo samo govoriti!“

Srečko Korošec je pogledal na šopek, katerega je še vedno za Sulivanom držal njegov sluga.

„Šopek, s katerim hočete razveseliti pevko, oddam lahko jaz v Vašem imenu.“

„Hvala za Vašo ponudbo, ali jaz moram sam govoriti z gospodično; objavite me, a hitro!“

„Bojim se, gospod —“

„Česa se bojite?“

„Da ne bo ne konca ne kraja motenja in pohodov, če naredim z Vami izjemo. Gospodična Oldenburgova pa me je pooblastila, v njenem imenu vse urediti, ker mora varovati svoje zdravje in svojo čast. Saj razumete, gospod!“

„No, časti gospodične Oldenburgove se nočem nikakor dotakniti, gospod poslovodja“, je dejal Sulivan.

„Izročiti ji hočem samo dokaze svojega občudovanja in jo povabiti, da bi polepšala večerjo, ki jo priredim v svoji palači, s tem, da se je udeleži.“

Srečko Korošec se ni mogel vzdržati, da bi se ne bil zadovoljno posmehljal.

„Ako je pa tako, gospod, napravim rad izjemo,“ je odgovoril.

Sulivan je vrgel bankovec za sto dolarjev na Koroščevo mizo. —

„Vložite dobro besedo za me, gospod,“ je rekel. „Izgubil bi veliko stavo, ako bi gospodična ne hotela priti. Dozdaj je menda vsa vabila odklonila —“

„Da, gospod! Gospodična Oldenburgova mora nase gledati.“ —

„Gre se samo, da stori tu izjemo. Slišite? Samo to jedno izjemo: to bi mi bilo v zadoščenje. In tako mimogrede omenite, da drage volje plačam tisoč dolarjev za njen nastop v mojem salonu.“

Korošec se je znova nasmehnil. Poklonil se je ter prosil bogataša, naj potrpi trenotek.

Gospod Sulivan je videl, da se bliža cilju ter se je zadovoljno smehljal.

Zdaj se je vrnil Srečko Korošec, pustil visoka vrata odprta, ter povabil Sulivana, da vstopi.

Sulivan je vzel služabniku šopek iz rok ter šel v sobo, v kateri je stala Helena.

Tudi ona se je zelo spremenila. Primerna njenim predrugačenim razmeram je bila tudi vsa njena vnanjost. Imela je sicer ne nališpano, a vsejedno dragoceno obleko od črnega atlasa, ki je izborno povzdignila nje lepo postavo in njeno drobno, a fino rezano lice.

Ko je Sulivan vstopil in se pred njo priklonil, je zginila žalostna poteza z njenega bledega obraza in na lahno se je zasmehljala.

„Gospod“, mu reče, „kaj mi daje čast, da Vas vidim? Izvolite sesti!“

„Najprvo bi Vam rad izkazal svoje občudovanje, gospodična Oldenburg,“ odgovori Sulivan. „Tukaj slavite triumfe, kakršnih še ni bilo, in v meni vidite občudovalca Vašega petja, dosedaj še ni zamudil ni jednega Vaših koncertov.“

Pri teh besedah je izročil Heleni šopek.

Helena je pogledala šopek ter ga položila na mizo.

„Zahvalim se za Vašo veliko ljubeznjivost, gospod,“ on govori. „Spominjam se, da sem Vas v koncertih že videla. Veliko mi tu spregledujejo —“

„Imeli smo tukaj sicer že pevke, ki so imele večji in močnejši glas, ali še nikdar ne umetnice, ki bi s svojim petjem tako globoko pretresala srca. O spregledanju torej ni govoriti, nego samo o občudovanju in pošteno zasluženem priznanju. In to Vas moram prositi, da ta šopek, kadar ovene, ne izročite služabništvu, nego da mu obrnete svojo pozornost! In zdaj si dovoljujem vprašanje, če bi hoteli jutri počastiti v mojih salonih se vršečo veselico s svojo prisotnostjo?“

„Moj poslovodja mi je že pravil o tem vabilu, gospod! prejmem —“

„To me neizrečno veseli!“

„A samo pod pogojem, gospod! Svoje navzočnosti si ne pustim plačati!“

„Tu se gre le za malo odškodnino za trud, ki ga boste imeli pri prednašanju nekaj pesmic.“

„Torej nisem povabljena jaz, nego moje pesmi,“ reče Helena ter se porogljivo nasmehne.

„Mislim, gospodična Oldenburg, da se Vaša vnanjost lahko kosa z Vašim petjem! Oboje je jednakorodno.“

„Pridem, gospod, a denarja ne sprejmem za to.“

„A male svotice, ki jo dam na Vaše razpolaganje, ne boste zavrnili.“

„Potem Vas pa prosim, da izročite meni namenjeno svoto revnim zapuščenim ženam mesta.“

„Ah!“ reče Sulivan. „Torej ne samo velika umetnica, tem več tudi velikodušna dobrotnica!“

Sulivan poljubi belo in fino Helenino roko.

„Jutri boste spoznali pri moji soareji jako interesantne osebe, gospodična Oldenburg“, nadaljuje potem. „Gospoda Van derbilta, senatorja Wooda, polkovnika Vilsona in pred vsem tujca, ki je šele nekaj dni tukaj, jako interesantnega Italijana, grofa Girardija, ki potuje po svetu, da prouči ječo — le pomislite,“ smeje se Sulivan. „Ali ni to izvrstno? Da se pouči o ječah, kaznilnicah in popravnicah — o, še več tako interesantnih ljudi dobite v mojih salonih, gospodična Oldenburg! Torej na svidenje jutri zvečer — na svidenje!“

Še enkrat je poljubil Helenino roko ter se poslovil.

Ko je bila sama, je Helena postala za trenotek ter se globoko zamislila.

Novo življenje se ji je odpiralo.

In kakšen smoter je imelo to življenje?

Iskala je svojega otroka! Morala je najti ubogo svojo Lidijo!

Zdaj je imela dovelj sredstev za to.

Zdaj stopi Srečko Korošec na prag.

Zadovoljen smeh mu jo ležal na ustnih.

„Gospodična Oldenburg“, reče in drži visoko v zrak dva bankovca, „tu je tisoč dolarjev in tu sto dolarjev!“

„Bankovec za tisoč dolarjev naj dobe uboge zapuščene žene in otroci tega mesta, gospod Korošec, drugi pa je Vaš.“

„Imamo že precejšnje svote v blagajnici, gospodična“, reče Srečko zadovoljno. „Vsi prostori za danes zvečer so že prodani, hiša je zopet prenapolnjena —“

„Ali jaz ne ostanem dalje tu. Saj pravite, da tukaj ni o mojem otroku.“

„Ne, cirkusa ali kaj sličnega nisem tu nikjer našel.“

„Potem potujva pojutranjem dalje.“

„A pomislite vendar, da bo tukaj najmanj še deset polnih hiš!“

„Ali mučitelji moje Lidije oddaljujejo se vedno bolj, gospod Korošec!“

Srečko povesi žalostno oči — proti temu ni bilo seveda ničesar ugovarjati.

„Potujmo dalje, in poizvedujmo v drugih krajih“, nadaljuje Helena, ki je ime Oldenburg za to sprejela, ker je bila njena mati rojena plemenita Oldenburg. „Saj si bomo tudi drugod uspehe priborili, Korošec, — in saj veste, kaj me žene nemirno iz kraja v kraj!“

„Šopek bogatega Sulivana je pa malo premoženje vreden“, reče zdaj Srečko in stopi k mizi ter vzame šopek v roko — „in kaj je to — — poglejte vendar sem, grofica — to tukaj — tu mora nekaj uvezano biti! Tu, potipajte sami — tu! To mora — da, to mora biti zapestnica — — — —“

Helena se zdaj spomni Sulivanovih besedi, ko jo je prosil, naj ne odda šopka služabnikom.

Radovednemu Korošcu se je posrečilo izviti dragocenost iz sredine cvetic. Zdaj izroči Heleni krasno zapestnico.

„Tri sto vragov!“ zakliče, „saj to je kraljevsko darilo. To so sami briljanti in rubini!“

Helena je iznenadena zarudela.

„To je sramotilno —“ zašepeče.

„Veste kaj, grofica ?“ se obrne Srečko k nji. „Imejte danes zvečer to zapestnico! Povem Vam, tega Sulivana lahko porabimo! On nam lahko še mnogo pomaga! Izkažite mu to čast, da sprejmete in nosite zapestnico, to laska temu ničevemu človeku. Jaz sem ga že spregledal.“

„Saj veste, da ne nosim rada dragocenosti, ljubi Korošec.“

„Nič druzega, sicer nobene dragocenosti, samo to zapestnico, prosim Vas za to, grofica!“

Helena se je morala nasmijati.

„Vi ne pojmite, kako gizdav je tak bogat Amerikanec in kako si lahko s tako malenkostjo pridobite njegovo naklonjenost“, nadaljuje Srečko. „Sulivan je tukaj važna oseba, a kaj pa škoduje, če nosite danes zapestnico? Čisto nič!“

„Naj bo! Saj veste, da rada slušam Vaše nasvete, Korošec. Do sedaj sva vedno imela dobre uspehe! — Pred osmimi dnevi sva prišla semkaj — se tu na novo opravila — saj ste si vendar izloženi denar zopet vzeli, kaj ne? — predstavila lastniku koncertno hiše — ena skušnja je zadostovala.“

„Da, kdo pa zna tudi tako peti kakor Vi!“ meni Srečka Korošec. „Kdor ima tak glas!“

„Bog nam je pomagal, Srečko Korošec!“ reče Helena in poda zvestemu prijatelju in služabniku roko.

„Veste, kaj si zdaj moram misliti, grofica?“

„Da se mi mora vse kakor kaka čarovnija dozdevati, menite. “

„Vedno si moram misliti: če bi Vas zdaj videla gospod grof in gospa grofica! Tako iz lastne moči izrastla! In kaj Vas še vse čaka!“

Helena sklene roki.

„Moja mati je zgoraj — zgoraj v deželi večnega miru, Korošec! — Žalost jo je umorila. Rekla sem Vam že to, a Vi ste to preslišali — za me je to dogodek, ki me bo preganjal do konca dni!“

„A grof Ostrovrhar še živi.“

„Kdo ve? Mene je strogi oče zavrgel. Nimam več očetove hiše.“

„Ko bi zdaj le mogel gospod grof videti in slišati, kako se njegovi hčerki godi.“

„Temni se, Srečko Korošec, v jedni uri se začne koncert. Treba je iti v koncertno hišo.“

„Ustopnic ni nič več! Kaj ne, da vzamete šopek in zapestnico?“

„Dober človek ste! Obljubim Vam!“

Korošec je zapustil sobo, v kateri so koj potem zažarele električne lučice.

Zdaj je šla Helena v zraven ležečo sobo, da se je pripravila za nastop.

Vse ji je bilo kakor sen, kakor čarovnija!

V farmi ji je prvič prišla misel, da bi si s petjem služila kruh.

In precej prvi poskus se je tako izborno obnesel, tako vsa pričakovanja nadkrilil, da je bila še sama te sreče na pol omamljena.

Prvi večer je zadostoval, da ji je tu veliko bodočnost odprl.

Nastopila je brez vseh priporočil, brez reklame in brez vsega hrupa.

Zdaj je stopila pred zrcalo, pogladila svojo priprosto frizuro in svojo obleko ter si pripela zapestnico.

Potem se je zavila v široko gledališko ogrinjalo in dela lahko čipkasto ruto okoli glave in vratu.

Ko je bila gotova, je pozvonila in naročila hotelski voz.

Ko je potem prišel sobni strežaj, je moral za njo nesti dragoceni Sulivanov šopek.

Sluga v livreji je odprl vrata kočije.

Helena je vstopila, in služabnik je položil šopek na zadnji sedež, ter zaprl vrata.

Konji so potegnili in kočija je bliskoma drdrala proti kraju, kjer je bila koncertna hiša.

Tu so se peljali že vozovi v dolgi vrsti, ker je vsa fina družba prihitela, da obišče koncert.

Za pevko je bil pripravljen poseben uhod.

Ko se je voz ustavil pred teni uhodom, je Helena izstopila in šla v dvorano za skušnje.

Tu je našla igralca na glasovirju, ki jo je spremljal od prvega dneva, revnega ali obubožanega umetnika, z dolgimi lasmi in upadlimi lici. Igral je prav dobro na glasovirju, a večjega zaslužka ni nikdar dosegel.

Heleno, ki je bila jako prijazna ž njim, je visoko spoštoval, zlasti ker je ljubil umetnost in ga je Helenino petje očarovalo.

Pristopil je k nji in ji pomagal odložiti jopico in klobuk.

Tudi ravnatelj je prišel, da kakor vsak večer pozdravi pevko, ki je dosegla tako velike uspehe in jo spremil v veliko dvorano.

Sluga je prinesel šopek in ga izročil Heleni.

Ravnatelj je občuduje ogledoval šopek.

„Vsa Filadelfija govori o tem šopku“, je dejal. „Gospod Sulivan ljubi tako začudenje! Vsa Filadelfija ugiba danes, če bo gospodična Oldenburg imela ta šopek danes v rokah.“

Igralec na glasovirju je pazno poslušal.

„Ker je gospod Sulivan oženjen in bom jaz jutri njegov gost, imela bom nocoj zapestnico in šopek“, je odgovorila Helena.

„Prav tako, prav“, je dejal ravnatelj. „Ali verjamete, da Vas v Baltimoru in na jugu že jako težko pričakujejo? Ta Sulivan ima povsod svoje zveze, povsod Vas je že razbobnal —“

„To mi je jako neugodno“, je pripoznala Helena.

„Saj niste Vi tega zakrivili! Pustite ga, naj dela, kar ga veseli. Čujete-li to šumenje? Dvorana se polni — a — godba je že začela svirati predigro k Lohengrinu.“

Širna dvorana, v kateri je bilo prostora za več nego tisoč ljudi, je bila do zadnjega kotička natlačena.

Prva vrsta sedežev še ni bila do cela polna. Šele po predigri sta prišla dva gospoda, ki sta zavzela zadnja sedeža. To sta bila gospod Sulivan in grof Girardi.

Vsi pogledi so se obrnili na ta dva gospoda. Sulivana so poznali vsi in zato so se bavili samo z njegovim spremljevalcem.

Ta je imel ostro rezan obraz rumenkaste barve, dolge, črne brke in isto take lase.

Grof Girardi, rodom Italijan, je bil povsem črno oblečen. Imel je samo snežnobelo srajco, v gumnici pa krvavorudeč trak. —

Sulivan in Girardi sta se vsedla na svoji mesti.

Glasbenik se je vsedel k glasovirju.

Nakrat je zadonelo viharno ploskanje po celi dvorani.

Na odru se je bila v spremstvu ravnatelja pojavila pevka.

V roki je držala Sulivanov dragoceni šopek.

Danes prvič je imela na sebi tudi dragocenost, namreč zapestnico.

In zdaj je pela!

Pela je s tolikim čustvom, s tako ginljivostjo, da so bili poslušalci tudi danes očarani.

Slučajno so se njeni pogledi ustavili v prvi vrtsti sedežev.

Zagledala je Sulivana in poleg njega rumenokožega Italijana, čigar oči so tako čudno lesketale.

Ta obraz je že enkrat videla!

Kje?

Sedaj ni utegnila o tem premišljati, dasi jo je grofov pogled za trenotek kar prešinil. Sedaj pa je bila v službi umetnosti.

Pela je ves večer tako čudovito lepo, da je žela še veliko več priznanja nego kdaj poprej in si je Srečko Korošec koncem koncerta zadovoljno mel roke.

Štiriinštirideseto poglavje.
Večerja pri bogatem Sulivanu.

Pravo morje svetlobe se je razlivalo po dvoranah Sulivanove palače. Gorelo je na tisoče električnih žarnic.

V dvorani za ples so vse stene pokrivala velikanska zrcala. Ob straneh so stale dolge vrste mehkih, s temnorudečim baržunom preoblečenih stolov. Na galeriji je bila nameščena godba.

Strop je bil umetniško izdelan in bogato pozlačen.

Poleg te velike dvorane je bila koncertna dvorana — čudovito lepo in bogato opremljen prostor.

Tu so se zbirali gostje bogatega Sulivana, gospe in gospodje.

Tu je šumela svila, tu so blesketali demanti, tu je vladal uprav omamljiv vonj. —

In ta kras koncem dvorane.

Tam je bila čarobno zelena palmovnica, a pod drevjem so se sprehajali gospodje in gospe. Vodometi so žuboreli in vidoti je bilo polutemne kotičke, okrog katerih so švigali pestri ptički. —

Priznati se je moralo bogatemu Sulivanu, da je imel lepše, bogatejše in ukusnejše bivališče, kakor marsikak cesar ali kralj.

Niso ga po krivici imenovali filadelfskega kneza.

Ravnokar je pozdravil v dvorano vstopivšega senatorja Wooda, katorega je spremljal častnik v bogati uniformi polkovnika.

Senator Wood je bil postaren, dobrosrčen mož. Imel je velik ugled in še več denarja.

Okrog sebe je imol vedno nekaj zanimivih ljudi, katere je vpeljaval v družbe. Navadno so to bili bogataši iz Kalifornijo, veliki posestniki z juga ali pa častniki.

Sulivan je torej pozdravil senatorja Wooda in se potem častniku poklonil.

„Stotnik Vilson iz Novega Orleana,“ je Wood predstavil častnika, ki je s svojo bogato uniformo, lepo brado in prikupljivo zunanjostjo napravljal jako dober utis.

Sulivan je imel rad, če so k njemu prihajali gostje.

„Danes, gospod polkovnik, slišali bodete pri meni pevko Oldenburg,“ je rekel.

„Ste-li že slišali to čudovito pevko?“

Vilson je z rahlim usmevom odkimal.

„Potem se že veselim, kako da bodete presenečeni,“ je nadaljeval Sulivan.

„Vi malo pričakujete, a slišali bodete izredno umetnico.“

„Ljubi Sulivan,“ je zdaj dejal Wood, „polkovnik je jako razvajen. Saj veste, v Novem Orleanu se veliko poje. Toda, ljubi prijatelj — nekaj bi Vas rad vprašal. Kdo je pa bil oni črno oblečeni gospod, ki je bil sinoči z Vami? Lase je imel nenavadno gladko počesane, v gumbnici pa krvavorudeč trak — če to ni bil nagelj —“

„To je bil grof Girardi. Jako zanimiv gost, fin mož, ki je videl že veliko sveta,“ je pojasnjeval Sulivan. „Tudi danes pride sem.“

„Morda se motim — ali zdi se mi, da je ta mož nekam skrivnosten. Njegove temne oči iščejo, študirajo, pregledujejo nekaj —“

„Vaša palmovnica je izredno krasna,“ se je zdaj polkovnik vmešal v razgovor in krenil proti palmovnici. „Ta čarobna razvetljava! Ti vodometi! To je res nedosežno!“

Tako hvalisanje je Sulivan posebno rad slišal.

Polkovnik se mu je s temi besedami silno prikupil.

„Ta mesečni svit,“ je nadaljeval Vilson svoj hvalospev, te palme, te bele cvetlice, ta omamljivi sladki vonj — ti hodniki —“

„V Novem Orleanu ima ladjar Timber še lepšo palmovnico,“ je opomnil Sulivan.

„Večjo pač, ne pa lepšo.“

„Evo prihaja prijatelj Vanderbilt; ta je bil šele pred kratkim v Novem Orleanu.“ —

Vanderbilt je bil v družbi neke gospe.

Sulivan je koj predstavil svoje goste drugega drugemu.

V tem, ko je polkovnik ogledoval milijonaija, je ta Vilsona nekam milostive ogovoril.

„Kaj se nisva videla na parniku „Hudson“, ko so v Novem Orleanu meni na čast priredili velikansko ponočno slavnost?“ je vprašal.

Vilson je prikimal.

„Da, da, Vi ste bili med onimi častniki; spoznal sem Vas takoj,“ je nadaljeval Vanderbilt. „Dovolite, da Vas glede one slavnosti in moje ladje nekaj vprašam, gospod polkovnik.“

„Na razpolago sem Vam, gospod!“

Vanderbilt in polkovnik ostala sta v bajnokrasnem prostoru palmove hišo, medtem ko so se Sulivan, Wood in gospe vrnile v salone, ker je ravnokar služabnik naznanil prihod gospodične Oldenburgove.

„Naš Sulivan razume vedno svojim večerom zagotoviti kaj posebnega“, je dejal stari senator Wood. „Za danes si je zagotovil pevko, ki je kar hipoma zadobila najsplošnejše priznanje. Kaj ne, da bo gospodična Oldenburgova danes pri Vas pela, ljubi Sulivan?“

„Navadno ne poje nikdar v zasebnih hišah — pri meni pa je napravila izjemo.“

„Bodite tako prijazni in predstavite me pevki,“ je prosila gospa.

„Pevka je jako malobesedna in nepristopna“, je rekel Sulivan.

„Evo je! Ravnokar je vstopila.“

Sulivan, senator in gospa so šli v dvorano, da pozdravijo pevko.

Med tem, ko so jo obstopili in je Sulivan izpolnil željo rečene gospe, prihajali so zopet novi gostje in se zbirali v velikem salonu, v katerem je godba ravno svirala Tarmhauserjevo uverturo.

Tudi resni, črno oblečeni grof Girardi je vstopil in je imel zopet v zaponi rudeči redovni trak, ki je izgledal kakor majhen nagelj.

Pošiljal je svoje prežeče bistre poglede po sobi.

Njegovi svetli črni lasje so se gladko prilegali glave in njegov obraz je bil rumenkasto bled.

Ko je pevka odgovorila na nekatera vprašanja, je nakrat umolknila.

Njeni pogledi so padli v dvorano in so ugledali grofa.

Nekaj je moralo biti na njem, kar jo je prestrašilo ali zanimalo, ker ni mogla odvrniti pogleda, ravno tako kakor pri koncertu, ko je zapazila Italijana.

Grof ni bil pozoren na njo, ker je Sulivan pristopil k njemu in se ž njim razgovarjal.

Gostje so bili sedaj menda polnoštevilno zbrani, kakor je menil gostilnik.

Strežaji so ponujali sladoled. Medtem je šel del gospodov v ozadje dvorane, kjer so se ponujala razna okrepčila, tudi šampanjec in težka vina.

V dvorani za godbo se je oglasil operni pevec in velik del gostov zbral se je tam, da bi poslušali in izkazali pevcu zasluženo pohvalo.

Po kratkem odmoru pela je Helena.

Pela je eno njenih ginljivih, presrčnih pesmi in brezglasna tihota je dokazovala, kako zvesto so vsi poslušali.

Tudi Vanderbilt in polkovnik sta pristopila.

Komaj je Vilson zaslišal pesem in glas, ko je kakor elektrizovan prisluškoval.

Skušal se je Vanderbilta osvoboditi, da bi se približal pevki.

Videl jo je — čuden pogled je vsplamtel v njegovih očeh — njegove roke so se vidno tresle.

Helena še ni zapazila polkovnika, ker je obračala vso pozornost na note in na spremljajočega igralca.

In Vilson se ji tudi ni približal, ampak se je ustavil med drugimi poslušalci.

Helena je bila po končani pesmi viharno pohvaljena.

Zarude in s povešenimi očmi se je zahvaljevala in priklanjala.

Potem se je sama vsedla k glasovirju in predavala drugo pesem ter se sama spremljala.

Vsi so bili očarani tega petja.

Sulivan je pristopil in ji podaril majhen dragocen lovorjev venec iz zlata.

Vse se je rinilo bliže, vsak bi bil rad spregovoril besedico s slavljenko.

Tudi polkovnik in Wood sta pristopila k Heleni.

„Dovolite, gospica Oldenburg, da Vam predstavim polkovnika Vilsona,“ rekel je Wood, „polkovnik Vam hoče izraziti svoje občudovanje.“

Helena je pogledala polkovnika.

Ta se je uljudno priklonil.

„Častita gospica“, je rekel, „Vi slavite triumfe nad triumfe! Ali ne bodete tudi juga osrečili s svojo navzočnostjo?“

„Gospod polkovnik je v Novem Orleanu“, pristavil je pojasnivši Wood.

Helena, katere pogledi so obstali na častniku, se je kakor olajšana oddahnila.

„Gospod“, je odgovorila, „ne vem še danes, če me moje potovanje tako daleč pripelje. Ne potujem zato, da se me posluša.“

„Torej imate še druge namene, gospica Oldenburg?“ je vprašal polkovnik.

Ta radovednost je neprijetno dirnila Heleno.

Tudi vsa zunanjost Vilsonova je naredila na njo neki čuden, odvračajoč utis.

„Gospod polkovnik“, reče hladno, „prepuščam Vam vsako sodbo o mojem petju, ker tu v salonih sem pevka Oldenburg, a vse drugo je tem krogom zaprto.“

„Kaj me obsodi k temu, da sem predmet Vaše nemilosti, gospodična Oldenburg?“

„Milost ali nemilost ni v tem slučaju prava beseda, gospod polkovnik! Vendar, ako hočete vedeti, kaj me v Vaši navzočnosti vznemirja, Vam odkrito povem, da ste čudovito podobni možu, katerega se bojim in ki ga zaničujem.“

„To je ravno tako nezaslužena kakor težka usoda, milostiva“, odgovori Vilson in se spoštljivo nasmehne. „ Ali smem vedeti, kdo da je ta mož, kateremu se imam zahvaliti za to?“

Helena je preslišala to vprašanje in mu na to ni odgovorila, ker jo je ravnokar Vanderbilt nekaj vprašal.

Sulivan je med tem stopil v dvorano.

Tukaj je zagledal grofa Girardija, ki mu je prišel naproti, in je pohitel proti njemu.

„Spoštovani moj grof,“ je rekel Sulivan, „da ste se mojemu vabilu odzvali, me iskreno veseli. Ali ste čuli gospodično Oldenburg? Velikansko, kaj?“

„Dovolite mi vprašanje, gospod“ — se obrne Girardi k njemu, „kdo pa je ta častnik tam v salonu, ki govori ravnokar s pevko?“

„To je polkovnik Vilson.“

„Ali je kolonel nameščen tukaj v Filadelfiji? Ga že dlje časa poznate?“

„Šele par dni.“

„In kako to, da je v Vašem salonu?“

„Senator Wood ga je upeljal.“

„Ali hočete biti toli prijazni, da bi me predstavili polkovniku Vilsonu?“

„Lep mož, kaj ne? In fin družabnik! Zelo izobražen in jako elegantnega obnašanja. Mož se takoj vsakemu prikupi.“

„Ali veste, komu je ta polkovnik podoben?“

Sulivan pogleda grofa vprašaje.

„To veste, da sem čudak in da se pri svojem potovanju bavim z nekako čudnimi smotri,“ je nadaljeval Girardi. „Zanimam se med drugim tudi za izvanredne dogodke, velike zločine, za nenavadne osebe, naj si bodo zdaj na visoki ali pa na nizki stopinji, in tako sem z zanimanjem videl v Novem Jorku podobo onega Jona Goulda, ki je umoril milijonarja Smita —“

„Poznam ta strašni dogodek“, je odgovoril Sulivan. „Tisti Gould je bil zet onega Smita, katerega sem osebno poznal. Ali so ubeglega Goulda že ujeli?“

„Tega ne vem. A mej ono sliko in tem Vilsonom je uprav čudovita podobnost.“

„In zato se zanimate za tega častnika? To je originelno! Kakor vse na Vas, gospod grof!“ se jo smehljal Sulivan. „Zdaj pa gotovo mislite, da je ta polkovnik tudi zmožen za vse, ker je Gouldu podoben?“

Grof je odkimal z glavo.

„Nikakor ne, gospod!“ je odgovoril. „To bi bila vseskozi napačna misel, ker duša in njen sedež, možgani, nimajo z zunanjimi potezami ničesar opraviti. Zanimam se pa za tega častnika zato, ker je zanimivost, neka čudna volja narave, da je tako podoben onemu Gouldu, ali da se bolje izrazim, njegovi sliki.“

„Rad ustreženi Vaši želji, častiti grof, ker ravnokar konča gospodična ž njim pogovor —“

„Nekako odurno in ledeno“, je dostavil Girardi.

„Predstavim Vas takoj“, je dejal Sulivan in prijel Italijana zaupno pod pazduho ter ga peljal v godbeni salon, polkovnik ne bo preveč vesel, da je onemu Gouldu tako podoben, polkovnik je namreč jako natančen gospod — kar se tiče njegove časti —“

„Bodite brez skrbi, gospod,“ je zagotavljal grof s hladnim posmehom v sicer vedno jeklenem obrazu. „No bojte se nikakršnega prizora!“

„O vem, da kot mož plemenite družbe tudi natanko veste, kakšno ozire morate imeti.“

Gospoda sta vstopila roko v roki v godbeno dvorano.

Polkovnik je stal nepremično sredi dvorano, medtem ko se je krog njega naredilo več skupin.

Zdaj je prednašal pevec neko pesem in s tem gospode prisilil, da so mirno obstali.

Tako je prišlo, da je grof, ne da bi vzbudil pozornost, lahko natančno opazoval častnika, ki za svoj del ni na grofa obračal nikake pozornosti, temveč imel lice obrnjeno proti pevcu in glasovirju.

Konečno so utihnili zadnji glasi pevčevi.

Ploskalo se je.

Sulivan je bil zadovoljen.

Videl je, da so bili njegovi gostje zadovoljni z nudenimi izvanrednimi užitki.

Zdaj je peljal grofa k častniku.

Predstavljanje je bilo kmalo končano.

Sulivan je prepustil gospodoma, da se razgovarjata brez njega in šel k pevcu.

„Imate-li službena opravila v Filadelfiji, gospod polkovnik?“ je vprašal grof tako mimogrede.

„Ne, gospod,“ je odgovoril Vilson. „Potujem za svojo zabavo. Ker sem zbolel na mrzlici, sem dobil pol leta dopusta.“

„Bržčas imate sorodnike v Novom Jorku? Ali ste s tamošnjo Gouldovo rodbino v sorodu?“

„Ne, gospod, ne poznam rodbine tega imena, sploh pa nimam tukaj v severnih državah nikakih sorodnikov.“

V tem trenotku je nastal zunaj v predsobi velik šum.

Pomen in vzrok tega šuma si ni mogel nihče gostov raztolmačiti.

Vsako razgovarjanje je ta nenadna zmešnjava hipoma prekinila.

Nepopisna zmedenost je nastala v veliki družbi, kakor da bi se imeli ljudje rešiti pred velikim ognjem.

Tudi polkovnik je bliskoma izginil od grofovo stran.

Predno pa vidimo, kaj se je v hodnikih zgodilo, kar je provzročilo tak šum, moramo čitatelje najprej peljati na drug prostor.

Petinštirideseto poglavje.
Učiteljevi tovariši.

„Pst, ali si ti, šomašter?“

Na oglu velikega cerkvenega trga, v senci skrita, stala sta dva moža in eden je zaklical tiho te besede dolgemu suhemu človeku, ki se je ravnokar prikazal na cesti, vodeči na ta trg.

Bil je nekdanji učitelj. Zdaj se je približal Francetu in Silverju.

„Hm — kako stoji?“ je vprašal zadnji s hripavim glasom.

„Vse gre izvrstno! Danes zvečer je velika družba pri Sulivanu,“ je odgovoril tiho. „Mož ima dosti pod palcem! Zato pa tudi nam lahko kaj pripado.“

„Meni se zdi, da si pamet zgubil, šomašter,“ meni Silver. „Če je družba tam in vse pokonci, vendar ne moremo v hišo!“ —

„Boljše noči ne dobimo,“ je odgovoril. „Vsi so v dvoranah. Saj vendar poznam stanovanje natanko. Drugi deli palače so prazni, kakor izmrti, ker služabniki so v dvoranah in mi delamo lahko nemoteno v drugih delih palače. “

Silver je hotel še nekaj ugovarjati, ali France ga je pritisnil v stran.

„Šomašter ima prav,“ je rekel. „Tako pripravno ko danes ne bo več! In denarja moramo imeti! Bogati Sulivan ima zlata in dragocenosti v izobilji v svoji palači!“

„Ti si osel!“ zakliče Silver s pritajenim glasom. „Kako pa naj pridemo v palačo, če je vse razsvitljeno in so še vsi služabniki po konci.“

„Le pustita, to je moja skrb!“ je odgovoril Evans. „Pokažem vama vhod, ki ni zastražen.“

„Čemu je pa bil šomašter toliko časa v palači?“ je menil France. „Ta pozna vendar vse natančno in na njega se prav lahko zaneseva.“

„Kako pozno je že?“ je vprašal Evans.

„Ravnokar je bila enajst.“

„O polnoči gremo na delo,“ je zašepetal Evans. „Pojdimo torej na pot.“

„Ima-li bogati Sulivan denarno omaro?“ je vprašal France.

Šomašter je tlesknil z rokama.

„V jedni sobi je polovica zidu omara, v kateri ima shranjen denar in listine,“ je odgovoril Evans, „a če bi bil še večji in močnejši, odpremo ga pa le.“

„Šomašter, Ti si vražji dečko!“ se je hripavo zasmejal France.

„Če nas pa kdo zasači, tega pobijemo na tla,“ je dejal Silver odločno.

Vsi trije so odšli in korakali čez prazni trg.

Zdaj je Evans zavil na pot, ki je peljala k palači moža, ki jo bil nekdaj njegov dobrotnik in katerega je v zahvalo hotel oropati.

Vsako plemenitejše čustvo je zamrlo v njegovem srcu.

Imel je samo eno misel, dobiti denarja, veliko denarja in si potem z istim zagotoviti veselo življenje.

To pot se pa ni hotel pustiti od svojih tovarišev zopot ogoljufati, temveč je bila njegova nakana, se to pot za takratno goljufijo maščevati in največ obdržati za se.

Ko so ti trije zavili v široko in elegantno cesto, v kateri je bila palača bogatega Sulivana, je dal Evans svojima tovarišema znamenje, da naj mu sledita.

Šel je tako dolgo ob vrtni ograji neke hiše, da je prišel na mesto, kjer je košato drevo zasenčilo ograjo globoko.

Nobenega človeka ni bilo več na cesti, samo daleč tam so stale pripravljene nekatere kočije, ter so čakale na Sulivanove goste, da jih popeljejo nazaj v njihova stanovanja.

Šomašter se je naglo ozrl na vse strani, potem splezal na ograjo in skočil v temno zasenčeni vrt.

Oba tovariša sta mu sledila na tej poti in v nekaterih sekundah so bili v varstvu temnega vrta.

Nihče jih ni opazil.

„Ali je to Sulivanova palača?“ je vprašal Silver in pokazal na veliko, palači podobno hišo, ki je ležala bolj nazaj v vrtu.

„Le z menoj pojdita!“ je odgovoril Evans, „čez ograjo razsvitljene Sulivanove palače nismo smeli plezati, poiskati si moramo pot čez sosedne vrtove, da pridemo na zadnjo stran palače.

Spremljevalca sta prepustila šomaštru vodstvo in mu sledila k zadnjemu delu vrta.

Tu jih je sprejelo divje lajanje velicega psa.

France je zaškripal z zobmi ter se pridušil.

Somašter je splezal čez ograjo, ki je ločila ta vrt od sosedovega.

Potem je hitel po tesnih potih tja do druge ograje.

Tukaj se je lahko videla svitloba zunaj v sprednjem delu vrta gorečih električnih luči in razsvitljenih oken.

Zadnji del palače je bil zavit v tihoto in temino.

Evans je pokazal tja proti hiši in potem šel čez ograjo v Sulivanov vrt.

Hitro in tiho sta mu sledila France in Silver.

Zdaj so se bližali zadnji strani palače.

Šomašter je šel k velikemu in visokemu uhodu.

Očividno je tu naletel na nekaj nepričakovanega in neljubega, ker se je zaslišal njegov nejevoljni glas.

France se mu je radovedno približal.

„Kaj je?“ ga je vprašal.

Evans je stopil iz uhoda.

„Zaklenjeno,“ je zamrmral.

„Ali ne moremo notri?“ je šepetal Silver.

„Notri moremo!“ je odgovoril šomašter in pokazal na prvo okno spodaj, ki je bilo precej nizko. „A tam!“

„Potem pa moraš šipo utisniti, to pa naredi šum, ker nimamo kako mazilo,“ je menil Silver.

Evans je trenotek premišljal.

Nedaleč od tod je šumel vodomet.

Hipoma je imel inteligentni Evans dobro misel.

Hitel je tja k vodometu, potegnil svojo veliko rudečo ruto iz žepa ter jo popolnoma napojil z vodo.

Potem se je hitro vrnil k svojima tovarišema, stopil na Francetova široka pleča, ter pritisnil mokro ruto na šipo.

V tem hipu se je čulo slabotno, pritajeno pokanje.

Silver se je nalahko zasmejal.

„To je bilo fino narejeno,“ je zamrmral.

„Šomašter je naš poglavar!“ je pritrdil France. „Od tega se še lahko kaj naučiva. Proti njemu sva midva še neumna dečaka.“

Evans je že odpiral okno in zlezel v sobo ali shrambo.

Silver je stopil na Francetova pleča, da bi zlezel za šomaštrom.

France naj bi bil zunaj pazil.

A komaj je prerinil Silver gornji del života skozi okno v temno sobo, v kateri je Evans že hitel k vratom, ko se je ta zopet vrnil.

„Smola! Nič ko smola!“ se je jezil s pritajenim glasom. „Tudi ta vrata so zaklenjena.“

„Prokleto! Kaj pa storimo zdaj?“ vprašal je Silver in skočil zopet na tla k Francetu, da tudi temu pove ta izid.

Zdaj se je prikazal tudi bivši učitelj.

„Praznih rok ne grem od tod,“ je dejal Evans. „Počakajta tu padaj in pridita k zadnjim vratom.“

„Kaj hočeš storiti?“ je poprašal Silver Evansa.

„Spredaj pojdem v hišo!“ je pojasnil Evans. „Notri moramo!“

„Le pusti ga, naj gre, šomašter bo svoje delo že zvršil“, je menil France, med tem ko se je Evans oddaljil. Potem je šel s Silverjem k zadnjemu uhodu.

Iz družili prostorov doneli so zvoki godbe in petja bivšemu učitelju na uho, ko se je bližal svetlo ko dan razsvitljenemu uhodu palače.

Ko je Evans vstopil, ni bilo nikogar v veliki veži.

Pogumno je šel proti stopnicam.

Šel je po stopnicah, obloženih z mehkimi debelimi prostirači.

Njegovih stopinj ni bilo čuti.

Tudi gori v galeriji ni bilo človeka, kakor se je Evans hitro prepričal.

Tudi tu mu je bila sreča mila. Služabniki so imeli obilo posla in so bili v salonih.

Ako se mu posreči priti neopažen do Sulivanovih sob, je bila igra dobljena.

Stopil je v galerijo in hitro smuknil po nji.

Če bi se zdaj odprla vrata in bi prišel kak sluga, moral bi bivšega učitelja zapaziti.

A nihče ni prišel, in Evans je dospel do vrat, ki so vodila v Sulivanove sobe.

Niso bila zaklenjena!

V sobah, ki so bilo bogato opremljene, so povsodi gorele električne lučice.

Evans je stopil v prvo sobo, in brezglasno zaprl vrata.

Zadovoljno se je smehljal. Njegov načrt se mu je posrečil.

Zdaj mu je bil uhod k vsem prostorom odprt.

Predno je spustil svoja tovariša v palačo, poskrbel je najprvo sam za-se, s tem, da je šel v Sulivanovo pisalno sobo in tam pobral ves denar, ki je ležal v predalu pisalne mize. Bila je precejšnja svota, katero je našel.

Potem šele je zapustil sobe pri vratih, ki so vodile v zadnje hodnike, in stopal doli, da bi odprl zadnji uhod.

Tu, v zadnjem delu palače, čutil se je popolnoma varnega. Šel je naprej, odklenil velika bogato rezana in s pozlačenimi železnimi okraski okinčana vrata, jih odprl, in pomigal zunaj stoječima tovarišema.

France in Silver sta ustopila. Slekla sta svoje škornje in jih pustila spodaj, potem šla za tovarišem po stopnicah gori, v razsvitljene sobe.

Divje uničevalno delo se je vršilo v naglici.

Silver je vzel dragocen plišov prt z mize, ga razprostrl po tleh, in začel skupno s Francetom vanj zavijati dragocenosti, srebrne in zlato malenkosti, svečnike in raznovrstni lišp.

Evans je iskal ključ k veliki, v zid udelani omari.

A bilo je videti, da ima Sulivan ključ pri sebi, ker ga ni nikjer našel.

Nikdar zadovoljna capina pobrala sta v eni sobi vse, kar je imelo količkaj vrednosti in silila zdaj tudi v druge sobe, da bi tudi tukaj oropala, kar bi se dalo. Evans se je drznil v sobo zraven godbenega salona, in je bil ravno pri tem, da šiloma odpre tu stoječo dragoceno rezano omaro, ko je stopil v sobo neki služabnik, ki je slišal sumljivi ropot.

V tem hipu je tudi spoznal, kaj da se godi.

Bivši učitelj je hotel skočiti mimo njega.

Silver in France sta slišala služabnikov klic: „ Roparji! Tatovi!“ ter prihitela iz drugih sob.

Na hodniku je nastal hipoma strašen vrišč in hrup.

Služabniki so hiteli z vseh strani.

Tatovi so se hitro vrnili v sobe ter zaklenili vrata.

Vpitje, ki je na hodniku priklicalo služabnike, slišalo se je tudi v salonu.

Nepopisna razburjenost se je polastila mnogobrojnih gostov, ki si niso zamogli vrišča in hrušča raztolmačiti in so mislili, da je nastal ogenj.

Zdaj je stopil polkovnik Vilson iz godbenega salona v naslednjo sobo.

Tu mu je pritekel France naravnost v roke.

Tudi šomašter in Silver sta ravno hotela bežati.

Ko je polkovnik zagledal Franceta, je osupnil.

Bil je razburljiv trenotek, in vse, kar bi se moralo popisati na dolgo in na široko, dogodilo se je v par trenotkih.

Tudi France je strmel v polkovnika.

Zdaj je z obema rokama pokazal na njega.

„Vi ste Gould!“ je zaklical s hripavim glasom.

„Capin!“ siknil je polkovnik. „Zabodem Te, ako le še besedo črhneš!“

„Vi ste Gould! Ako nas ne skrijete in nam ne pomagate pobegniti, naznanimo Vas!“ je žugal France.

Silver in šolmašter sta že tudi prihitela.

V tej sobi so se nahajala mala vrata, ki so peljala v palmovnico, kakor je Evans vedel.

Z njemu lastno duševno prisotnostjo je skočil hitro k vratom in jih odprl.

On in Silver sta šla v prazno palmovnico.

France je to videl.

„Če nas vjamejo, ste tudi Vi izgubljeni!“ zaklical je s pritajenim glasom polkovniku, potem pa izginil za svojima pajdašema v palmovnico.

Vrata so se zaprla.

Služabniki so tolkli po vratih, ki so vodila na hodnik.

Polkovnik je šel tja ter je odprl.

Sedaj so planili služabniki v sobo in nekaj gospodov jim je sledilo.

„Tam!“ je rekel polkovnik in pokazal k postranskimi sobami. „Možje so tja bežali!“

Tudi Sulivan se je prikazal med vratmi.

Sluge so tekli v sosedne sobe.

Ko so videli na tleh odejo, napolnjeno z dragocenostmi, prepričani so bili, da se je tu izvršil ulom.

Sulivan, polkovnik in mnogo gostov je prišlo bližje.

Poklicali so policaje.

Sluge so hiteli naprej in na hodnik.

Spodaj so našli škornje in odprta vrata; mislili so, da so lopovi ušli na vrt.

Sulivan se je smehljal, ko je videl na preprogi pripravljene stvari.

Bil je zadovoljen, da se je tatovom izvršitev preprečila in da so mogli odnesti samo denar iz pisalne mize.

Splošna razburjenost pa je bila velika in veselica pretrgana, tako da se je mnogo gostov odpeljalo.

Policaji so prišli.

Preiskali so vrt za palačo, a najti ni bilo niti sledu.

Le majhen krog je še ostal pri Sulivanu, ki celemu dogodku ni pripisoval mnoge važnosti in ni svoje ravnodušnosti ne za trenotek izgubil.

Šestinštirideseto poglavje.
V klubu.

Nepopisna nemirnost se je polastila Helene, odkar je srečala polkovnika.

Akoravno se je trudil Korošec jo prepričati, da se gre tu le za slučajno podobnost, vender se Helena ni mogla znebiti podobe tega Vilsona.

Na jednem naslednjih večerov prišla je do necega sklepa, da bi zadobila mir in varnost.

Ne da bi Srečko Korošcu povedala, kaj namerava, zapustila je pozno zvečer hotel in šla peš do bližnje klubove hiše, kjer je bila gotova, najti Sulivana in Wooda. Od njiju je hotela dobiti natanka pojasnila glede osebe polkovnikove. In ta sklep prišel ji je tako nanagloma, da si ni niti toliko časa pustila, ga dobro premisliti.

Okna klubove hiše in odprti uhod bili so razsvetljeni, ko so jim je Helena približala.

Z vsem bogastvom opremljene bralne, igralne in jedilne sobe bile so polne članov.

Komaj četrt ure pred Heleno prišel je tudi polkovnik; senator Wood ga je bil povabil.

Ko je stopil polkovnik v šestoglato predsobo, videl je, da je bila ta prazna in da je iz nje vodilo več vrat v razne oddelke.

Ta vrata so imela pobarvane, bogato okrašene šipe, skozi katere se je lahko gledalo v močno razsvetljene prostore.

Ko je stopil polkovnik k jednim vratom, ki so vodila v biljardno sobo, je osupnil.

Več gospodov je igralo biljard.

Vratom nasproti ležeča stena je bila z enim samim ogledalom izpolnjena.

V tem ogledalu videl se je lahko en del igralne sobe.

Polkovnik je zagledal v igralni sobi grofa Girardija, ko je govoril s senatorjem Woodom.

Resni mož z južno rumeno kožo in s črnimi, gladkimi lasmi pristopil je ravnokar k staremu Woodu.

„Eno vprašanje, gospod senator“, je rekel s svojim vedno enakim, resnim obrazom, „slišim, da poznate polkovnika Vilsona.“

„Gotovo, gospod, gotovo“, odvrnil je Wood, „jaz imam za polkovnika posebno simpatijo. On je v vsakem oziru jako zanimiv in ljubezniv mož.“

„Rad bi ga bližje spoznal.“

„To mi je razumno. Mislim, da bi se prav dobro ujemali ž njim, prav dobro!“

„In ker Vi polkovnika bližje poznate, prosil bi Vas, da me ž njim seznanite.“

„To se lahko zgodi, gospod, še danes, ker vsak trenotek pričakujem polkovnika tu, ker mi je obljubil, da pride danes v klub.“

„Bil sem že v vseh salonih, gospod senator, a polkovnika še nisem opazil.“

„No, ako ne pride — saj se ne ve, morda ga kaj zadržuje — ako ne pride, Vas bom jutri ž njim pri meni seznanil. Bodite tako prijazni, da pridete jutri na igralni večer k meni, skrbel bom, da bodete imeli priložnost, polkovnika z gotovostjo srečati.“

V tem hipu se je približal sluga bogatemu Sulivanu, ki je sedel pri neki igralni mizi in mu je tiho nekaj sporočil.

Sulivan je začudeno pogledal od kvart, katere je držal v rokah.

Sluga je tiho še nekaj besed pristavil.

Zdaj je Sulivan vstal.

Senator Wood, ki je z grofom ravno k mizi pristopil, vsedel se je na Sulivanov prostor, ko je ta izjavil, da je poklican.

Igra se je nadaljevala, ker je prevzel Wood Sulivanove kvarte, med tem ko je ta šel v majhni salon, kjer ni bil nobeden gospodov navzoč. Samo neka dama je stala v slabo razsvetljenem prostoru.

Poln radovednosti in pričakovanja je pristopil Sulivan. Saj je imel razne zveze z damami vseh vrst, a ni si mogel razjasniti, katera bi ga tu iskala.

Ko je zagledal Heleno, je hitro čez preprogo stopil k nji.

„Gospica Oldenburg, srečen sem, da Vas — — — —“

„Ne zinite mojega imena“, prestrigla mu je Helena z zamolklim glasom besedo, „imela sem Vas za kavalirja, ki ve, kaj je dolžan dami.“

„Vse bi bil pričakoval, draga, le ne Vas“, odgovoril je Sulivan. „A ne bojte se, nihče ne pride sem, nihče nas ne bo motil“, in galantno prijel Helenino roko, da bi jo peljal k stolu.

Sledila mu je.

„Kaj — ali se tresete?“ vprašal je Sulivan in začudeno pogledal Heleno. „Kaj se Vam je zgodilo? Vi ste močno razburjeni —“

„Zaupam Vam, gospod —“

„Ne bom zlorabil Vašega zaupanja, verujte mi! Vsedite se in povejte mi vse. Našli bodete v meni molčečega svetovalca, ki ve ceniti Vaše zaupanje.“

„Za Vašo molčečnost moram pač prositi, gospod!“

„Veseli me, da se ravno name obračate, gospica.“

„Ali mi obljubite, da molčite?“

Sulivan je z velikimi očmi pogledal Heleno.

„Ali se gre za tako velike skrivnosti?“ je vprašal.

„Za neko vprašanje, gospod. A da razjasnim to vprašanje, seznaniti Vas moram z nekaterimi okoliščinami, ki se tičejo moje osebe in katerih tu nihče ne pozna.“

„Obljubim Vam, o vsem molčati, kar mi bodete zaupali!“

„Vaša častna beseda mi zadostuje, gospod. Z malimi besedami Vam moram razložiti namen mojega nenavadnega prihoda. Bila sem poročena, poročena z možem, katerega ne smem imenovati, a katerega se bati imam vzrok.“

Sulivan, ki je sedel Heleni nasprotno, je zamižal.

„Poročeni z možem, ki Vas ni bil vreden, milostna,“ dejal je, „znana stvar. Umetnice žalibog mnogokrat svojo ljubezen darujejo možem, ki jim nudijo roko samo, da se puste od njih preživeti, ali da negujejo razne svoje strasti, katere morajo umetnice s svojim visokim zaslužkom plačevati — “

„Nobenih podrobnostij, gospod!“ Sulivan je prikimal.

„Na Vaši soareji srečala sem gospoda, ki me je spominjal onega strašnega človeka, od katerega že dolgo ločena živim,“ nadaljevala je Helena s tresočim glasom. „Ta negotovost je mučna. Včasih mislim, da je pravi, potem zopet mi reče pamet, da je to nemogoče. In tako se zibljem sem in tja in ne najdem miru!“

„Kdo je oni, katerega mislite, milostna?“

„Pozabila sem njegovo ime, predstavljen mi je bil, vem samo, da je imel rudečo uniformo.“

„Ah — polkovnika Vilsona menite — polkovnika, katerega je senator Wood upeljal!“

„Da, onega menim!“

„In ta polkovnik ima to nesrečo, da je podoben onemu, katerega sovražite in zaničujete?“

„Bil je prestrašljiv trenotek, gospod, pretresajoče svidenje.“

„In polkovnik? Ali se je izdal, da Vas pozna?“

„Ne, gospod!“

„Potem se gre gotovo samo za slučajno podobnost. Ali je bil Vaš soprog častnik?“

„Tudi to ne, gospod!“

„Potem Vam je samo bojazen predstavljala to mogočnost, milostiva. To Vam pa hočem razpršiti.“

„Ali ta čudovita podobnost!“

„Ali, prečastita, se Vam še ni nikdar pripetilo, da ste na kako čudovito podobnost naleteli? Kako se je meni godilo! To je bilo še bolj čudno! Bil sem pred leti v Novem Jorku in obiskal tamošnjo opero. V presledkih sem bil na hodnikih in sem opazoval gnečo meni tujih ljudi. Nakrat zaslišim zraven sebe glas, ki me pozdravi z besedami: „Dober večer, gospod Sulivan!“ Začudeno se ozrem. Meni popolnoma tuj gospod stal je pred menoj. „Ali me več ne poznate, gospod Sulivan?“ me povpraša. Premišljuje in iskaje v svojem spominu, odmajem z glavo. „Jaz sem vendar Bulver iz Londona!“ Ali jaz nisem tega moža v svojem življenji ne videl in tudi njegovega imena še nikdar slišal. In zdaj se je izkazalo, da je živel v Londonu dvojčič od mene, drugi Sulivan, ki je natanko tako izgledal in se tudi tako imenoval kakor jaz! In, ali niste slišali o zloglasnem Tišbornovem procesu? Milijonar Tišborn je umrl, ali vsaj sorodniki so bili iz Avstralije obveščeni, da je umrl. Zdaj se prikaže njemu natančno podoben človek, Tišborn iz Londona. Ta je bil pravemu Tišbornu na las podoben, tako da so ga pripoznali, dokler ni prišla cela goljufija na dan. To so slučaji, ki niso redki, milostiva, in gotovo se gre tudi tukaj za tak slučaj.“

„Torej gotovo veste, da je častnik in da je to njegovo ime?“

„Popolnoma gotovo, moja draga! Pomirite se! In slednjič, saj ste morali tudi misliti, ko ste se sešli ž njim, da Vam je popolnoma tuj.“

„Ti pogledi — te poteze —“

„Vi se zgražate?“

„Da, gospod, nikdar ne pozabim tega strašnega dogodka.“

„Ali kaj se je moralo zgoditi med Vami in Vašim možem, da se ga tako bojite! Potem je moral ta mož biti pravi hudič!“

„Da, hudič, gospod!“

„In ko je polkovnik govoril, ah niste opazili, da se gre le za podobnost?“

„Tudi takrat ne, akoravno je polkovnik spregovoril samo nekaj navadnih besedi z menoj.“

Sulivan se je nasmehnil.

„No, Vaša bojazen je bila prazna, milostljiva, je odgovoril zdaj. „Polkovnik ima slučajno nesrečo, da je onemu možu podoben, ki Vas s tako grozo navdaja, da se pred vsakim svidenjem ž njim bojite.“

„Ali mi ne morete dati gotovost, da je ta polkovnik v resnici polkovnik in da samo ne trdi, da je to!“

„Kako bi bilo to mogoče? Senator Wood mi je dovolj porok, da ne upelje v našo družbo preoblečenega pustolovca.“

„Ne, moja draga, ne! Prepodite te misli! Preženite vso nezaupnost. Glede polkovnika je vsak sum izključen.“

„Vaše besede me pomirjajo.“

„To mi je v veliko veselje, milostiva, ker za vse na svetu ne bi hotel, da bi imeli moje salone na sumu, da se smejo shajati v njih dvomljivi ljudje. Taki slučaji so nemogoči in nesmiselni! Vaš sum pa in Vaša neopravičena bojazen sta bili zame v veliko veselje, ker so mi dali prijetno priložnost, da Vas vidim in z Vami govorim, ker so laskav dokaz Vašega zaupanja do mene.“

Helena je med temi besedami vstala.

„Hvala Vam za pomirjenje, katero ste tako prijazno dali,“ je odgovorila. Izprevidim, da je bil moj sum popolnoma neopravičen.“

„Popolnoma neopravičen, da, draga moja, prepodite tudi pri novem svidenju s polkovnikom vsak sum, saj on ne ve, kaj ga je provzročilo in od Vas bi bilo nepravično, če bi ga njemu pustili čutiti.“

Sulivan se je priklonil ter si ni dal vzeti, da bi Helenino roko ne poljubil.

Potem je šla na lahko iz salona in Sulivan se je vrnil v igralno sobo.

Ko je stopila Helena v prazno in slabo razsvitljeno predsobo, se je nehote zganila.

V prodsobi je stal polkovnik.

A mislila je na Sulivanove besede in zadušila čut, ki je pri tem hipnem snidenju vendar zopet vstal.

Polkovnik se je priklonil.

„Vi tukaj v klubu, gospica Oldenburg?“ jo je povprašal. Helena je čutila očitanje ali sum, ki je ležal v teh besedah. —

„Imela sem važno vprašanje za gospoda Sulivana, gospod polkovnik“, je odgovorila ter zarudela.

„Potem gotovo uživa gospod Sulivan Vaše posebno zaupanje?“

„Šlo se je za neko zadevo, katera se je na ta način najhitreje in na najkrajši način končala. Sicer sem pa že toliko samostojna in izvedena, da lahko zagovarjam vsak svoj korak, kritike onih oseb, katere ne morejo preudarjati mojih korakov, ne sprejmem.“

„Vi ne razumete mojega vprašanja, gospica Oldenburg. Bil sem prisiljen, da bi Vas obvaroval opravljanja! Poznam te kroge in njihove člane. Gospa ne more nikdar dovolj previdna biti, sicer koj kdo reče, da uživa kako prednost.“

„Ne dam nobenemu prednosti, najmanje kakemu gospodu.“

S hladnim poklonom je Helena hotela iti k vratom.

Zdaj je stopil polkovnik proti nji.

„Ne uničujte mojega upanja, da zadobim pri Vas prednost, gospica Oldenburg,“ je rekel s pritajenim glasom. „Naredili ste na me neizbrisen utis, da imam samo to željo, da se Vam smem bližati in slučaj mi je bil mil, da sem Vas tu našel —“

„Gospod — “

„Pustite me izgovoriti, gospiea Oldenburg!“ je nadaljeval Vilson tiho in nujno. „Dovolite mi, da Vas obiščem?“

„Ne sprejemam obiskov.“

„Naredite izjemo, samo to eno izjemo, ker Vam moram priznati —“

„Šele vdrugič Vas danes vidim, gospod, ter ne sprevidim, kaj bi mi imeli priznati.“

„Poslušaj te me, prosim Vas! Priložnosti, da Vam smem povedati, kaj me navdaja, ne smem zamuditi!“

Helena se je odmaknila — znova je oživela klub Sulivanovih pomnjenj v njeni duši skrivnostna groza pred tem možem.

Polkovnik je pred njo padel na kolena.

„Priznati Vam moram, gospica Oldenburg, da ste mi bila od prvega trenotka najinega srečanja nepozabna,“ nadaljeval je Vilson s strastnim glasom. „ Moram Vam priznati, da ne morem živeti, če se Vam ne smem bližati. Ne ugovarjajte ničesar! Pustite, da Vam vse povem, kar me navdaja, preje ne najdem miru! V položaju sem, da Vam zamorem nuditi bodočnost, ki bo zbog moje ljubezni zavidanja vredna —“

„Nehajte, gospod! Ne smem Vas poslušati!“

„Morate! Nikari me ne odvrnite, saj ne zahtevam druzega, kakor da mene in mojo izjavo poslušate. Čutim, da ne morem brez Vas živeti! Pustite triumfe, katere slavite, ki pa puščajo Vaše srce mrzlo, in ne iščite sreče svojega življenja v koncertnih dvoranah, temuč na strani moža, ki Vas obožuje, ki Vam polaga k nogam vse, kar je njegovega.“

Helena je postala smrtnobleda.

„Gospod — ne bom se nikdar omožila!“ je zagotovljala. „To srečanje naj bo, kakor da se ni zgodilo in Vaše besede, da jih nisem slišala. Ne vidite me nikdar več!“

„Sledil Vam bom tako dolgo, da me uslišite!“ zaklical je Vilson, ko je Helena hitro šla mimo njega in zapustila sobo.

Nahajala se je v nepopisljivi razburjenosti in padla na stol, ko je dospela v svoj hotel.

„Proč!“ zašepetala je v bojazni in obupnosti. „Samo proč od tukaj — nočem ga nikdar več videti — zgražam se pred njim — —“

Sedeminštirideseto poglavje.
Amerikanski cigani.

Drugo jutro na vse zgodaj pritisne Helena na gumb zvonca, ki je peljal v Koroščevo sobo.

Kmalu potem pride Korošec.

Helena stopi hlastno k njemu.

„Zložite vse v kovčege, gospod Korošec,“ mu reče, še danes grem, niti en dan ne ostanem več v Filadelfiji.“

„Proč hočete, grofica —“

„Daleč proč! Nazaj v Evropo!“

Srečko Korošec pogleda Heleno debelo in začudeno.

„Ne vprašajte me, zakaj,“ dostavi Helena, „tukaj pogrnem od bojazni in muke!“

„Ali — Vaš otrok, grofica!“ zavrne Srečko Korošec tiho.

Zdaj pritisne Helena obupano roke na oči.

Njeni otrok!

Saj je iskala svojega otroka!

Ni mogla iti proč!

Pretekel je mučen trenotek.

Helena spusti počasi roke doli.

Srečko Korošec se je prestrašil, videl je čudno potezo na Heleninem obrazu.

„Ali ste našli kak sled o njem?“ ga povpraša.

„Šele pozno v noči sem se vrnil od poizvedovanja,“ odgovori Korošec, „ne morem Vam niti najmanje odločilnega povedati, vendar proč ne moremo, sicer ne najdemo nikdar otroka. “

„Gospod Korošec — saj vse veste, kaj da se je zgodilo — zvedite tudi zadnje,“ reče Helena, „polkovnik —“

„Kaj je ž njim?“

„Včeraj zvečer sva se srečala —“

„Mislim, da ga imate še vedno za onega capina!“

„Nekaj se je zgodilo, kar me sili, da zapustim mesto.“

„Polkovnik Vas je gotovo nadlegoval s svojo ljubeznijo.“

Helena ga začudeno pogleda.

„Odkod veste to?“ ga vpraša. „Ali je bil pri Vas?“

„Ne, to ne. Ali nič čudnega bi ne bilo, ako bi Vas poželel ta častnik, kateri morda nima sredstev, pač pa rad igra. Nič bi se ne čudil, če bi špekuliral na Vaše velike dohodke.“

„Mislim, da ne, saj je bogat.“

„In ponudil Vam je zakon?“

„Proč moramo, gospod Korošec, na vsak način!“

„Nočete ga več videti, že razumem — ali pri najboljši volji — to ne gre, da zdaj odpotujeva!“

„Ne morem biti v bližini tega moža, ki me tako strašno spominja Severja.“

„To je vse prav lepo — ali končno, kaj Vas pa briga ta tuji človek, grofica ?“ vpraša Srečko Korošec suhoparno. „Recite mu, da ga ne marate niti videti, tem manj pa se poročiti ž njim, kar na kratko ga odpravite. Komaj Vas je dvakrat videl, že govori o ženitvi. Ta je že pravi, ta! Po poroki pa ogenj hitro ugasne in kaj potem? Če hočete, pojdem jaz k njemu in mu povem v Vašem imenu, da ga ne marate, da se ga celo bojite.“

„Težko, da Vas bo poslušal.“

„Nadležen človek bo, poznam te vrste ljudi,“ dostavi Korošec. „Pokažite mu vrata, pa je! Radi njega vendar ne boste otrokovega sledu zgubili.“

„Ali ste kaj našli, gospod Korošec?“

„Skoraj mislim da, a še ni nič gotovega. Moram takoj zopet naprej iskati. Tukaj v bližini je neka ciganska družba, amerikanski cigani, saj te vrste capine tudi poznate. Ti potujejo po malih krajih po deželi in prirejajo predstave. Nekaj medvedov imajo, nekaj konj, psov in opic, nekaj deklic in otrok pri sebi, ki morajo svoje umetnosti kazati in beračiti.“

„Kaj mislite, da je moj ubogi otrok — —“

„Le tako mimogrede sem slišal, da je pri ciganski družbi neka mala, krasna deklica, ki ne izgleda kakor ciganka, nego je bela in plavolasa, medtem ko so drugi otroci rujavi in črni.“ —

„Kje je ta družba?“

„Tu v bližini se klati. Včeraj zvečer je bilo že prepozno, nisem mogel dalje. “

„Morda pa mojega otroka le ni tam, gospod Korošec, midva pa morava proč, le proč!“

„Dobro! Napravil sem že drug načrt. Pospraviva kovčege in odpotujva. Nihče ne izve, kam se peljeva. Peljeva se le do kolodvora. Tam najameva voz. Ne peljeva se z vlakom, ampak z vozom od kraja do kraja. Lahko si tudi kupiva potovalni voz, grofica, saj imava denarja dosti.“

Helena je pazljivo poslušala.

„Na ta način ubijeva dve muhi na en udarec, grofica,“ nadaljuje Srečko Korošec, ter se navihano namuzne, „tu zastaviva polkovnika, ki ne bo vedel, kam sva se peljala, pri tem pa le slediva ciganski družbi. Polkovnik naj naju le išče! Vrag vzemi sitneža! Če sva le enkrat proč, potem naj pa le gleda!“

„Da, moj dobri, pošteni Korošec, Vi vedno najdete pot iz zagate. Poskrbite z dvema konjema vprežen potovalni voz, kupite ga, potem ga naročite na kolodvor, poplačajte najin račun tukaj v hotelu, in vredite vso tako, da bodo vsi mislili, da potujeva v Novi Jork ali pa v Vešington.“

„To stvar že uredim!“ reče Srečko Korošec. „Potem pa poiščeva cigane.“

„Ali primeroma veste, kam se imava obrniti?“

„Ponoči sem še zvedel, da je ciganska družba v malem kraji Gardenfild.“

„Toraj tja!“

Srečko Korošec odide.

Helena si oddahne olajšano, ter čaka nepotrpežljivo, da se Korošec vrne.

Pozvoni sobnemu strežaju in mu naroči, da preskrbi hotelski voz, potem da napravi račun in reče začudenemu strežaju, da misli proti večeru odpotovati.

To je zbudilo v hotelu veliko pozornost.

Posestnik hotela je hitel k Heleni, da bi ji dopovedal, kako prouzroči njeno odpotovanje splošno obžalovanje in da bi lahko še tukaj velike svote zaslužila, ali Helena mu izjavi, da je že drugod vezana, in da je njeno odpotovanje nujno potrebno.

Ko je Srečko Korošec vse opravil, se je vrnil in hitel, da vse pospravi v kovčege.

Bilo je že pozno popoldan, ko se je pripeljal hotelski voz.

Ponesli so prtljago v voz, Helena se je s Korošcem odpeljala na kolodvor.

Zdaj ni mogel nihče opaziti, kam da odpotujeta. V tem, ko so vsi mislili, da gresta z vlakom, ustopila sta v voz, ki je čakal na bolj samotnem kraju pri kolodvoru. Korošec je ukazal prtljago znesti v voz, potem pa je sedel na sedež za kočijaža in pognal, čim je videl, da se je Helena vsedla v voz.

Ker si je bil dal prej natančno popisati pot v Grardenfild, je takoj zapeljal na tja vodečo cesto.

Helena je bila zadovoljna. Bila je iz bližine onega moža, ki jo je tako grozno vznemirjal.

Bilo je že temno, ko se je potni voz bližal malemu kraju, v katerem so največ stanovali samo vrtnarji.

Srečko Korošec ustavi nekaj ljudi, ki so prihajali po cesti, ter jih vpraša po ciganski družbi.

„Ta beraška družba je s svojimi vozovi na velikem trgu in daje po dnevu predstave“, so odgovorili vprašanci.

Najdeno torej!

Korošec udari po konjih in dalje je šlo v podolgasto zidano vrtnarsko mestece.

Pred gostilno, kjer je bilo prenočišče, je Korošec ustavil.

„Ostati morava tukaj,“ je zaklical v voz, ko je skočil s svojega sedeža in je odprl vrata.

Gostilničar in njegova žena sta spremila Heleno in jo zagotavljala, da lahko dobi sobe za tujce in vsega, kar le poželi.

Nato izprežejo konje ter jih peljejo v hlev, voz pa na dvorišče, kovčege poneso gori, kjer je bilo v precej veliki hiši nekaj sob praznih.

Nepotrpežljivo se obrne Helena proti Korošcu.

„Pojdite z menoj“, zašepeče. „K ciganom morava; videti hočem otroka!“

Srečko Korošec je bil zadovoljen in je zapustil s Heleno gostilno.

Veliki s peskom posuti trg je bil blizo.

Na trgu je gorelo nekaj svetilnic, ki so ga nekoliko razsvetljevale, tako da se je lahko videlo na eni strani stoječe velike zelene vozove, katerih mala okna so bila razsvetljena.

To je pričalo, da so v notranjih prostorih gorele svetilke.

Polna pričakovanja šla je Helena s Srečkom Korošcem čez trg proti prvemu velikemu vozu.

„Ostanite tukaj“, se je obrnila proti Korošcu. „Sama bom govorila s ciganom.“

Srečko jo je ubogal.

Helena je šla po stopnicah prvega voza, iz katerega se je čulo igranje na gosli in cimbal.

Odprla je uhodna vrata.

V precej ozkem prostoru ležale so kričeče in fantastično opravljene ženske in dekleta. Rumenkasto-rujava polt, dolgi črni lasje in bliščeči lišp je na prvi pogled pričal, da so to ciganke.

Malomarno so stale in ležale ter pušile cigaretke, tolkle na cimbal k zvokim gosli, katere je igral črnook cigan ter počivale od dnevnega truda.

A v trenotku, v katerem je Helena odprla vrata, se prikaže med cigankami — žena z modrim pajčolanom.

Silen strah obide Heleno pri pogledu na to žensko.

Torej tudi tukaj je bila Arturjeva tovaršica? Tudi tu se je prikazala ona, katere se je tako bala? Gotovo se je zdaj pridružila tej ciganski tolpi.

Ne da bi se brigala za Heleno, šla je mimo nje in zapustila svoj voz. Šla je k naslednjemu ter v njem zginila, kakor da je to pravzaprav njen prostor. In zdaj se je čul iz njega glasen moški smeh — bil je torej neki mož v vozu, s katerim se je ženska z modrim pajčolanom sešla.

Ciganke so debelo gledale, ko je tujka hipoma stopila med nje.

Ali že se prikaže v ozadji postava mladega, lepega cigana, ki je imel na prsih bliščeč amulet.

Bil je to amerikanski cigan Roza, voditelj čete, ki je prirejal in vodil ciganske predstave.

„Kaj hočete?“ je vprašal Heleno.

„Ali ste Vi Roza?“ je dejala Helena.

Mož je prikimal in se približal Heleni.

„Vi imate tu plavolasega otroka, malo deklico —“

Ciganke so stikale svoje črnolase glave in se smejale, Roza pa se je ponosno zravnal.

„Kdo ste Vi?“ je dejal, „in kaj menite to z otrokom? Tujih otrok nimamo.“

„Iščem svojega otroka, ki mi je bil ugrabljen“, se obrne Helena proti ciganu, „usmilite se zbegane matere in povejte ji, kje —“

Roza je zmaknil z rameni.

„Kaj to mene briga!“ prekinil je osorno prosečo Heleno. „Iščite otroka, kjer ga hočete, če ste ga zgubili; tukaj ni nobenega tujega otroka.“

„A vendar se mi je povedalo, da se nahaja v četi cigana Roza plavolasa deklica. “

Zdaj se zasmejejo ciganke glasno in porogljivo.

Tudi Roza se je nasmehnil.

„Imamo dovolj otrok in nam Vašega ni treba,“ je rekel zaničljivo. „Gotovo so Vam pokazali napačen sled; tukaj ni plavolasega otroka!“

„Potem ga ima gotovo — ona žena z modrim pajčolanom, ki je bila prej tukaj v vozu?“ je rekla Helena.

„Tega ne vem. Tudi ne vprašam po tem. Le sami jo vprašajte, saj je v sosednem vozu.“

Obupen sklep se v istem trenotku polasti Helene.

Da, ona žena ima njenega otroka!

In k tej ženi je Helena morala na vsak način.

Bilo je gotovo, da je ta žena, Arturjeva zaupnica, katere se je tako bala in katera ji je že enkrat kot največja sovražnica stopila nasproti, tudi zdaj imela njenega otroka, da ga je Artur prinesel k nji in ji ga izročil.

Zapustila je ciganov voz ter šla v naslednjega.

Ali tukaj je morala takoj pobegniti, ko je videla, da jo je žena z modrim pajčolanom hotela zakleniti v svoj voz.

Helena je hitro zapustila voz.

Zdaj, ko je bilo že pozno, ni mogla ničesar več storiti.

Vrnila se je h Korošcu ter mu povedala, kaj se ji je pripetilo.

„Le pustite, grofica, jutri pokličeva policijo!“ ji je odgovoril Korošec odločno, „naj policija pogleda pri tej ženi, če ima Vašega otroka.“

„Kaj pa, če ga spravi stran, če ga do jutri odpravi?“

„Bom pa jaz ostal tukaj in pazil,“ se je ponudil Srečko Korošec, ko sta se nekoliko korakov od vozov oddaljila.

„Jaz bom pazil in jutri zjutraj grem po policijo; za zdaj se vrnite v gostilno in si privoščite počitka, saj že dobiva gotovost! In obljubim Vam, da gotovo dobite ubogo malo deklico, samo če se nahaja tukaj.“

„Računam na Vas, gospod Korošec —“

„To prav lahko storite! Jaz se zdaj vrnem. Le pojdite potolaženi v gostilno in poskusite spati. Jutri zjutraj se mora ta stvar razjasniti.“

Helena se je sama vrnila v gostilno, medtem ko se je Srečko Korošec splazil k zelenim vozovom, da ostane tukaj kot straža in da tukaj pazi.

Bil je prepričan, da ne more nihče neopažen z otrokom zapustiti voza, zdaj, ko je on čuval.

Mogoče se mu posreči, da sliši kaj sumljivega, mogoče kak otročji jok, ali otrokove klice na pomoč.

Iz voza ga ni mogel nihče zapaziti.

Glasno se je čulo igranje na gosli, katero so dekleta spremljale s cimbali.

Do pozne noči je trajal ta čudni koncert, potem je šele postal mir v vozeh.

Srečko Korošec pa je stal na straži in pazil.

Oseminštirideseto poglavje.
Girardi in polkovnik.

Grof Girardi je izstopil v istem hotelu, v katerem je stanovala Helena.

Laški grof, kateremu so lastnik hotela in vsi uslužbenci stregli z izvanredno pazljivostjo in uljudnostjo, ker so v hotelu radi imeli tako imenitnega gosta, dobival je veliko pisem in celo šifrirane brzojavke, kar je kazalo, da ima mnogovrstne tajne zveze.

Ali ne strežaji in ne služabniki hotela niso imeli priložnosti, da bi utešili svojo radovednost glede grofa, ker ni nikdar pustil ležati ne pisma ali sploh kakega papirja v sobah in je bil tudi tako previden, da jih ni zaklepal v predale omar ali pisalne mize, ker navadno ključavnice po hotelih ne dajo nikake varnosti.

Resni mož z vedno istim obrazom, ki je vedno bil črno opravljen, je imel nekaj nedostopnega na sebi.

Tudi se ni nikdar v hotelu z nikomur pomenkoval, temuč bil vedno le sam in bil jako kratkih besedi.

Ali vse to se je pripisavalo le temu, da je tujec Lah, in da se v deželnem jeziku še slabo izraža.

Čez dan je bil vedno mnogo od doma in sicer brez spremljevalca.

Zvečer je bil pa vedno povabljen in so se višji krogi kar trgali zanj, odkar ga je Sulivan vpeljal v družbo.

Ta večer je bila pri senatorju Woodu večerna zabava samo za moške.

Člani bogatih krogov so jako radi obiskavali te zabave, ker je bil Wood ravnotako ugleden, kakor tudi priljubljen.

Tudi grof se je peljal tja v hotelski kočiji in sicer nekaj pozneje, tako da je mislil, da bodo zbrani že vsi drugi gostje.

Stari Wood in njegov zet sprejemala sta došlece, večinoma že dolgoletne prijatelje in znance, ter imela za vsacega prijazno besedo.

Ko je prišel polkovnik Vilson, šel mu je stari Wood takoj naproti.

„Veseli me, da Vas tukaj vidim, moj cenjeni polkovnik!“ ga je pozdravil. „Včeraj Vas ni bilo. Pričakoval sem Vas zaman — ali veste že najnovejše? Nerazjasnen dogodek se je primeril! Naša tako slavljena gospica Oldenburg je danes proti večeru kar hipoma mesto zapustila —“

Polkovnik se je zganil.

„Da, da, gospod, to prestraši tudi Vas,“ nadaljeval je Wood, „in nihče ne ve vzroka odhodu. Pravijo, da je neka tajnost. To interesantno damo obdajajo že s celim krogom pravljic.“

„Filadelfijo je zapustila?“

„Kar hipoma, danes proti večeru.“

„Ali se kaj ve, kam je potovala?“

„Ej, ej, gospod,“ nasmehnil se je stari Wood in požugal polkovniku s prstom. „Ali ste tudi zaljubljeni, kakor naš Sulivan?“

„Ta pevka je vendar jako zanimiva oseba, gospod senator!“

„Zanimiva, gotovo! In tudi jako lepa! In to petje!“ Wood je prijel polkovnika pod roko in ga potegnil seboj. „Veste, kaj se zaupno o nji govori? Tej pevki se godi kakor vsem interesantnim ljudem, da se o ničemer drugim ne govori, kakor o njih. In zdaj je v zraku vse polno vesti. Neka hotelska hišina pravi, da je slišala neki tajen in zaupen pogovor med gospodično in njenim poslovodjo. Gospodična išče neko dete — svoje dete.“ —

„To je gotovo nekaj za opravljivce in za one, ki jo zavidajo, kaj? Pevka ima otroka! In ta je proč! Ona ga išče! To je izvrsten predmet za blebetanje. A ti dobri ljudje ne premislijo, da je ta dama morda omožena —“

„To sem Vam ravno hotel dostaviti, gospod,“ je segel Wood polkovniku v besedo. „Ta pevka je omožena!“

„Ali veste, kam je šla, gospod senator?“

„Gotovo se to izve! Naš Sulivan je že vse ukrenil, da izve to tajnost. Pričakuje vsaki hip, da mu njegovi ogleduhi sporoče, kako in kaj. Saj je tukaj! Ali ga vidite? Ravnokar pozdravlja grofa Girardija.“

„Priznavam, da bi v resnici rad izvedel, kam je gospodična tako nanagloma odpotovala.“

„Pojdite z menoj; vprašala bodeva gospoda Sulivana. „Ako ve in izve kdo in Vam to lahko pove, je to le on, ker prej ne bo miroval, dokler ne najde njenega sledu.“

Senator peljal je polkovnika tja, kjer se je pogovarjal Sulivan z grofom.

Wood je stopil proti gospodoma in pozdravil grofa, medtem ko se je Vilson hladno priklonil in se proti Sulivanu obrnil ter mu polglasno rekel nekaj besedi.

Sulivan se je nasmehnil.

„To je samo, kakor je videti, nekaka muha naše pevke, ena onih nejasnih muh, ki obidejo ženske zdaj in zdaj,“ mu je odgovoril Sulivan. „Nevidna je hotela postati, hipoma se je hotela vsem umakniti, da bi bila bolj zanimiva. Govorjenju o drugih uzrokih ne verujem.“

„Mar bi bilo kaj tacega, če bi bila gospodična že omožena in bi imela otroka, katerega išče?“

„Vi to verujete, gospod polkovnik?“

„Ste-li že poizvedeli, gospod, kam je pevka šla?“

„O, upeljala je vse z veliko previdnostjo, da bi nas vse vodila za nos, moj cenjeni gospod!“ odgovoril je smeje se Sulivan. „Hotela je svojo sled prikriti. A to se ni zgodilo. Moji služabniki so vse izvohali!“

„In kaj so dognali?“

„To mora tajno ostati, gospod polkovnik, ker moramo imeti ozire na to pevko.“

„Teh ozirov ne pozabim niti trenotek.“

„Potem Vam razodenem to tajnost, ako obljubite naj večjo molčečnost, gospod polkovnik“, odgovoril je tiho Sulivan. „A da ostane to mej nama! Saj veste, kako se sicer zgodi, tajnost postane obče znana in pevki je pokvarjen njen načrt! Kupila si je potni voz in proti večeru se je skrivoma odpeljala s svojim poslovodjem, odpotovala — kaj menite, kam? To je smešno, čez vse smešno. V malo gnezdo Gardenfild! Ali hoče tam nastopiti?“

Videlo se je, da je polkovnik dosegel svojo nakano in da bi rad družbo skrivoma zapustil, kajti pri prvi priliki se je stisnil v stran in se pomikal proti izhodu, da bi neopažen izginil.

A ravno sedaj je bil končan pogovor mej grofom in Sulivanom in grof je pristopil k polkovniku.

Moža sta si pogledala globoko v oči.

Čuden slučaj je bil, da drug druzega nikakor nista marala.

Toda polkovnik tega ni pokazal, nego se grofu uljudno priklonil.

Ta svojega pogleda niti za trenotek ni odmaknil od Vilsona. —

„Gospod polkovnik“, je grof ogovoril Vilsona, „ali poznate hišo v Madisonovih ulicah št. 101?“

To vprašanje je bilo stavljeno tako nepričakovano, da je Vilson debelo pogledal.

„Madisonove ulice — št. 101?“ je vprašal začudeno. „Kaj so tudi tod take ulice?“

„Tod ne, a v Novem Jorku.“

„V Novem Jorku nisem znan“, je odgovoril Vilson odkimajo z glavo. „Tja še le pojdem. Kaj pa je s temi ulicami? Ali je tam kaj posebnega?“

„Zame že, gospod polkovnik, ker imajo moja potovanja posebne namene“, je nadaljeval grof in stopil prav tik pred Vilsona, „posebne namene! Če še niste bili v Novem Jorku, potem tudi ne veste, kaj je Madisonove ulice spravilo v žalostno slavo.“

„Priznati moram, gospod grof, da o slavi teh ulic ničesar ne vem.“

„V hiši št. 101 je stanoval milijonar Smit.“

Vilson je zmaknil z ramo.

„Tudi tega ne poznam“, je dostavil.

„Tudi o ladjarju Smitu niste ničesar slišali?“

„Kaj pa je ž njim?“

„Njegov lastni zet ga je umoril.“

„O tem nisem ničesar slišal.“

„Saj se je vendar povsod o tem govorilo in po vseh listih pisalo.“

„Jaz se za take dogodbe ne zanimam.“

„Jaz pa izključno.“

„To je nenavadna zabava“, je hladno pripomnil Vilson.

„To sem že prej pripoznal, gospod polkovnik. V Novem Jorku sem si celo z velikim zanimanjem ogledal podobo morilca Goulda, tistega moža, ki je iz lakomnosti umoril očeta svoje žene. Celo mej hudodelci se kaj takega le redkokdaj primeri. “

„Ali Vas smem vprašati, kaj Vas na tacih slučajih tako posebno zanima?“

„Veliki hudodelci so vedno možje izrednih sposobnosti. In sedaj Vam lahko povem, kaj me je napotilo, gospod polkovnik, da sem Vas vse to izpraševal. Vi ste namreč čudovito podobni morilcu Gouldu.“

Vilson se je ustrašil. S srditimi pogledi je začel meriti grofa.

„Kako naj si razlagam Vaše nastopanje, gospod grof?“ je vprašal z grozečim glasom.

„Ker mislim, da ste Vi oni Gould, ki se sicer ne piše Gould, nego Sever“, je odgovoril grof.

Kazalo je, kakor da mora tem besedam slediti vihar, hrupen prizor, poziv na dvoboj, kajti to, kar je bil grof tako hladno izrekel, že ni bilo več žaljenje, nego strašna obtožba.

A zgodilo se je nekaj, česar bi ne bil nihče pričakoval.

Polkovnik, ki je stal pred grofom kakor besen tiger, ki hoče svojemu nasprotniku skočiti za vrat, se je nakrat zasmejal.

„Gospod grof!“ je vskliknil, „bojim se, da bi postal smešen, če bi smatral Vaše besede kot resne. Kaj tacega more izgovoriti le človek, kateremu se meša ali ki je že popoln norec. Sicer pa bodite veseli, da imam tako mnenje o Vas, zakaj če bi Vas poklical na odgovor, bi svoje besede gotovo plačali z življenjem.“

Ta zaničljiva izjava ni grofa čisto nič razburila, prav kakor da ga ne more nič razžaliti. Njegov bronobarvni obraz se ni čisto nič spremenil in tudi njegov glas je ostal miren.

„S tem izgovorom še nimam nikake gotovosti, kdo da ste“, je odgovoril, — „treba pa je, da se ta nenavadni slučaj pojasni. Da se naredi vsem dvomom konec, bi kazalo, vprašati tukajšnje oblastnije; naj te doženejo, kako je s to podobnostjo.“

„No, gospod grof, meni pa se zdi, da zadostuje, če povem, da sem polkovnik Vilson iz Novega Orleana. Kaj Vi mislite, mi je vse eno, saj bi bili tudi Vi lahko podobni kakemu hudodelcu in bi tudi na Vas lahko padel enak sum.“

„Z Vašo izjavo se ne morem zadovoljiti“, je odvrnil grof.

„Ako mi ne morete imenovati človeka, ki bi za Vas jamčil, mi morate slediti na policijo, da se tam pojasni Vaša podobnost z morilcem.“

Še vedno smehljaje se je Vilson ozrl po navzočnih gospodih.

„Da bi Vas jaz spremljal“, je odgovoril, „tega vendar ne boste pričakovali. Kvečjemu Vas spremim v norišnico!“

V tem trenotku je stopil v dvorano Vanderbilt.

Senator Wood ga je prijazno pozdravil.

„Pa naj bo — imenujem Vam poroka“, je nadaljeval Vilson, „in sicer poroka, ki Vam bo menda zadostoval. Prosim, idite z menoj. Samo nekaj korakov imava storiti. Poznate-li gospoda Vanderbilta?“

„Kaj menite, da bo ta Vaš porok?“

„Da, priča in porok; moj gospod grof!“

Grofu se to ni zdelo verjetno. Šel je z Vilsonom k Woodu in Vanderbiltu.

„Gospod!“ je Vilson smehljaje ogovoril Vanderbilta. „Gospod grof mi hoče z vso silo dopovedati, da jaz nisem polkovnik Vilson, nego morilec Gould in me sili, da moram ž njim na policijo.“ —

Prestrašen se je ozrl Wood na tujca. Vanderbilt pa se je smejal in odkimal z glavo.

„Na mojo srečo, lahko poveste, kdo da sem“, je nadaljeval Vilson, „sicer me spravi lahko gospod grof še v kake sitnosti —“

„Gospoda vesta, da je ta gospod polkovnik Vilson?“ je sedaj vprašal grof.

„I, seveda“, je izjavil Vanderbilt. „Spoznal sem gospoda še, ko sem bil v Novem Orleanu.“

Stari senator Wood je bil postal jako nemiren.

„Dragi polkovnik“, je vprašal poluglasno, „kaj pa pomeni vse to? Jaz sem iz sebe — saj vender ne pride do kakega burnega prizora?“

„Nič se ne bojte“, je Vilson miril senatorja, „ta Lah je znorel. “

„Ali Vam zadostuje moja izjava, gospod grof?“ je zdaj vprašal Vanderbilt. „Zdi se mi, da bi Vam lahko zadostovala —“

Grof se je uljudno naklonil.

„Ko bi mi Vi ne dali tega zagotovila“, je rekel grof, „bi skoro mislil, da se motite, Vaši izjavi pa moram seveda verjeti.“

Vilson se je porogljivo smehljal.

„To je ljubeznivost“, je pripomnil, „gospod grof veruje! Tega bi skoro ne bil verjel!“

Vanderbilt je pristopil k Woodu.

„Kaj pa je s tem tujim grofom?“ je vprašal tiho.

„Neprijetno, jako neprijetno“, je šepetal Wood.

„Nič se ne bojte, gospodje“, se je zdaj oglasil Vilson. „Z norcem ni dvoboja.“

Grof se je bil med tem pridružil nekaterim drugim gospodom in se ž njimi pogovarjal, kakor da se ni ničesar zgodilo.

Polkovnik je porabil prvo priliko, da je neopažen odšel in pohitel v Gardenfild — iskat lepo pevko.

Grofa so ves večer nekako plaho opazovali in se mu izogibali. Še le ko je Sulivanu povedal, da ga smatrajo blaznim, se je položaj nekoliko premenil.

Sulivan se je namreč začel na ves glas smejati in se kar ni dal pomiriti.

„To šalo poznam“, je klical Sulivan. „Ta je neprecenljiva. Ves svet misli, da je ta polkovnik hudodelec, Vi pa, da ste blazni. Prvo je posledica nesrečne podobnosti, drugo je posledica neljube zmote. Pojdite, gospod grof! S takimi blaznimi kakor ste Vi je prijetno občevati. To je izborna šala!

Devetinštirideseto poglavje.
Nepričakovan obisk.

Ko se je Helena sama vrnila v gostilno, ji je krčmarica posvetila v njeno sobo, v kateri je bila pripravljena snažna postelja.

Krčmarica je postavila luč na mizo, želela Heleni lahko noč in odšla.

Koj na to je slišala Helena, še predno je odložila klobuk, da je krčmarica odšla po stopnicah doli.

Zunaj je bila noč.

Ko se je Helena začela razpravljati, je čula, da se odpirajo v hiši neka vrata.

Obšla so jo nenavadna čutila.

Postalo ji je tesno.

Ali je bil to strah?

Kako da ji je ta strah pretresal srce?

In čemu je prisluškovala?

Čula je bližajoče se korake.

To je bilo žvenketanje vojaških ostrog!

Helena ni utegnila razmišljati, če hoče morda kdo k nji, kajti že je čula trkanje na vrata. Vrata so se odprla.

Na pragu je stal polkovnik, ki je bil ravnokar prijahal iz Filadelfije.

Heleno je strah za trenotek kar omamil, a hitro je zbrala vse svoje moči.

„Kaj hočete tu?“ je zaklicala. „Kdo ste? Neki notranji glas mi pravi in Vaša zunanjost to potrja, da ste Vi Gould, da ste Vi Sever — —“

S porogljivim usmevom na bledih ustnicah je pristopil polkovnik bliže in zaprl vrata za seboj.

„Lepa gospa,“ je rekel, „moral sem Vam slediti, ker sicer nimam miru. Jaz nisem ne Gould ne Sever. Vem sicer, da sem mu podoben, a kaj morem, za to! Jaz sem polkovnik Vilson in Vas ljubim —“

„Če ste res polkovnik, torej častnik, torej ugleden in častivreden mož, potem odidite takoj,“ je dejala Helena. „Jaz sem sama in kot mož časti morate vedeti, da se po noči ne hodi v sobo tujih žen.“

„Gospodična Oldenburg — vem, kaj Vas peha od mene — toda — ali sem jaz kriv?“ je strastno vskliknil polkovnik. „Ali naj trpim zato, ker sem podoben možu, katerega sovražite in katerega se bojite?“

Helena se je odvrnila na stran.

„Odidite!“ je velela. „Odidite takoj, sicer kličem na pomoč — Vi niste polkovnik, nego Gould ali Sever!“

„Kaj ne bom že rešen te zamenjave? Ali naj bom vedno žrtev te podobnosti? Ne podite me od sebe, gospodična Oldenburg.“ —

„In če ste tudi kdo drugi, jaz Vas ne morem in nočem uslišati. Čutim, da mi trepeče srce, dokler ste v moji bližini. Bodite že kdorkoli — to zahtevam od Vas, da se mi nikdar več ne približate in me več ne nadlegujete s svojimi ponudbami.“ —

„Morate me slušati, morate!“ je siknil polkovnik in hotel Heleno prijeti za roko.

Ta se je prestrašena umaknila.

Polkovnik je stopil za njo.

„Nazaj! Ne drznite se naprej! Zapustite takoj to sobo!“ je klicala Helena.

„Ne pustite me oditi brez upanja! Moja morate postati za vsako ceno. Ko bi vedeli, kaj za Vas čutim, ko bi slutili —“

„Ne maram Vas poslušati! Če takoj ne greste, odprem okno in pokličem na pomoč.“

„Ljubljeno bitje — vsaj nekaj upanja mi pustite,“ je prosil polkovnik. „Ne kaznujte me zato, da sem podoben možu, katerega sovražite! Postanite moja žena, idite z menoj v Novi Orlean! Skrbel bom za Vas tako, da Vas bo vse zavidalo; vsako Vašo željo izpolnim, vse —“

„Odgovorila sem Vam že. Sicer pa mi pravi neki notranji glas, da ste vendarle Artur Sever, če tudi ste se predrugačili.“

„Prepodite to misel, ta neopravičeni sum. Prej ne odneham, dokler me ne uslišite.“

„Potem moram poiskati pomoč proti Vam.“

„Pustite se omehčati in preprositi,“ je milo govoril polkovnik in zopet skušal Heleno prijeti za roko.

„Pomagajte!“ je zaklicala Helena. „Pomagajte!“

Polkovnik je odskočil.

„Pustim Vam nekaj dni časa, da si premislite,“ je šepetal. „Oglasim se zopet in potem mora priti do odločitve.“

Obrnil se je k vratom.

„Na svidenje, lepa, oboževana žena!“ je še zaklical in hitro odšel.

Heleni se je odvalil kamen od srca.

Vzpričo tega tajinstvenega moža, ki jo je tako živo spominjal na Arturja, jo je vedno navdajal nepopisen strah.

Je-li bil to Artur? Ne, saj ji je vender Sulivan pojasnil, da ne.

A vzlic temu se ga je grozno bala in misel, da je to Artur, ji nikakor ni hotela iz glave.

Morala se ga je otresti na vsak način.

Pohitela je k vratom in jih hitro zaklenila.

Daši je bila sedaj varna, vendar ni mogla zaspati.

Pustila je goreti luč.

Sele proti jutru je zadremala.

A že v snu so jo begale težke sanje.

Artur je bil vedno krog nje. Pokazal ji je sestradano njeno dete in ji ga hotel dati, le če ga usliši in če gre z njim.

Ko se je zbudila, je bil že dan.

Ko je čula trkanje na vratih, je hitro vstala in se oblekla.

„Prosim, odprite, jaz sem tu, Srečko Korošec!“ je čula.

Helena je odklenila.

Vstopil je Korošec. „Ničesar nisem dobil,“ je dejal Korošec. „Z redarjem sva preiskala vse vozove, a tujega otroka nimajo cigani.“

„Saj je bila vendar žena z modrim pajčolanom pri njih.“

„Ta je izginila; vsaj videti je ni bilo.“

„Potem je odšla in moje dete ponesla s seboj.“

„Saj sem bedel in bil vso noč na straži.“

„Gotovo je vse tako uredila, da je niste zapazili. Jaz jo poznam, to hudobnico! Prevarila Vas je.“

„Kaj pa sedaj? Pri ciganih ni otroka.“

„Tu ne smeva ostati! Proč iz bližine tega polkovnika, ki me preganja in ki je bil tudi tu.“

„Tu je bil?“

„Sinoči.“

„To je hudič!“

„Varovati se ga moramo. Pojdiva nazaj v Filadelfijo.“

„Kaj bodeva tam, grofica?“

„Tam je mož, katerega prosim pomoči. Zapazila sem, da polkovniku ne zaupa in se nadejam, da mi pojde na roko.“

„Za vraga — ta bi bila vendar lepa, da bi se ne mogli iznebiti tega nadlegovalca!“

„Rekel mi je, da ne odneha.“

„Pokličite policijo!“

„Tu v tem malem kraju bi nama to nič ne pomagalo.“

„Če mu rečete, da ne marate imeti opravka ž njim.“

„Za to se ne zmeni,“ je rekla Helena. „Pred njim ne bo miru.“ —

„E, za vraga, da bi ne dobili miru!“

„Vedno mi roji po glavi, da je to Sever.“

„Ne verjamem, da bi bilo tako. Gre se le za slučajno podobnost. Sever vendar ni mogel nakrat postati častnik.“

„Kar meša se mi v glavi — sama ne vem več, kaj bi verjela. A iznebiti se ga moram, za vsako ceno.“

„Naj le pride; tega že še odpravim.“

„Vem, ljubi Korošec, da imate najboljše namene, ali tega moža me ne morete rešiti; Mislim, da Vas ubije, če bi se mu zoperstavili.“

„Prepustite le meni to skrb, grofica! Pri taki priliki ni dosti, da hoče kdo ubijati, treba je tudi človeka, ki se pusti ubiti,“ je dejal Srečko Korošec. „Če ima ta polkovnik kaj časti, Vas mora vendar v miru pustiti, ako mu poveste, da ga ne marate.“

„Nazaj v Filadelfijo! Govoriti hočem z onim resnim, energičnim Italijanom. On je bil edini, ki polkovniku ni zaupal.“ — —

„Če že hočete, grofica.“

„Pustite napreči.“

Srečko Korošec se je udal.

Uro pozneje je Helena že sedela poleg Korošca v vozu in se peljala v Filadelfijo.

Ves pot je Helena mislila na svojega otroka, ki ga je vedno iskala in ga vendar ni mogla najti.

In tudi to ji ni šlo iz glave, da mora otrok vendar biti pri ciganih, saj je tam zalotila ženo z modrim pajčolanom. Kjer je bila ta, tam je bila njena hčerka.

In da je bila ta žena v zvezi z Arturjem, je bilo brez dvoma.

„Polkovnik je Sever!“ ji je vedno klical neki notranji glas. Preskrbel si je častniško obleko, da bi se ga ne spoznalo. Tako podobna si dva moža vendar ne moreta biti!

Po brzi vožnji je pridrdral voz opoldne v Filadelfijo in se ustavil pred hotelom.

Ko je Helena izstopila, je pritekel posestnik hotela, da jo presrčno pozdravi. Zaslužil je vsled prebivanja Helene v njegovem hotelu precej denarja in upal, da bo tudi zdaj tako.

Helena mu je razodela, da se je vrnila samo za nekaj ur in da se že zvečer zopet odpelje.

V trenotku, ko je šla po stopnicah proti svoji sobi, je zagledala na hodniku grofa.

Helena je šla koj proti njemu.

Grof se ji je uljudno priklonil.

„Gospod grof!“ je prosila Helena, „ali mi morete posvetiti nekaj trenotkov?“

„Z veseljem, gospodična Oldenburg!“ je rekel grof in se vrnil s Heleno v svojo sobo.

„Videla sem Vas pri Sulivanu, gospod grof“, je rekla Helena. „Tajna zadeva me je pripeljala k Vam“.

Vstopila sta v grofovo sobo.

„Tu sva sama, gospodična Oldenburg“, je rekel grof. „Prosim, sedite.“

„Čudne okolnosti so me napotile, da se obračam do Vas“, je začela Helena. „Sledila sem svojim čutilom, ki me malokdaj motijo. Zdi se mi, da ste pri Sulivanu posvečevali posebno pozornost možu, katerega so vsi drugi odlikovali.“

V temnih očeh grofovih se je nekaj zaiskrilo, a obraz ni čisto nič spremenil.

„V mislih imate polkovnika Vilsona“, je rekel hladno.

„Poznate-li tega častnika?“

„Vem le, da je morilcu iz Madisonovih ulic v Novem Jorku čudovito podoben.“

„Kako — Vi poznate tega morilca?“

„Morilca Goulda ali Severja? Da, gospodična, a samo po sliki. “

„Tudi jaz se ne morem iznebiti suma, da je ta polkovnik Sever“, je dejala Helena.

„Ali imate kaj dokazov za to?“

„Ne! Samo neki notranji glas mi to pravi.“

„Kaj poznate Goulda?“

„Bila sem družabnica v njegovi hiši.“

„ln zakaj ste se obrnili ravno name?“

„Tega si sama ne morem razložiti. Čutila mi pravijo, naj Vas prosim varstva.“

„Varstva?“

„Ta polkovnik me neprestano nadleguje s svojimi ljubezenskimi ponudbami.“

„In Vi ste jih odklonili?“

„Koj v prvem trenotku.“

„Ali Vas je s temi ponudbami nadlegoval že, ko ste bili v njegovi hiši?“

Helena je zarudela in povesila oči.

„Skušal me je že prej pregovoriti, naj potegnem ž njim na jug.“

„Potem je to Gould.“

„Prosim Vas varstva, gospod grof, ker se tega moža ne morem osvoboditi.“

Grof se je zamislil.

„Pomagajte mi!“ je vzkliknila Helena razburjena in vstala. „Rešite me tega človeka, katerega se bojim!“

„Samo ena pot nama je odprta, “ je zdaj izpregovoril grof.

„Povejte, katera. “

„Ali hočete slediti vsakemu mojemu svetu?“

„Če me reši tega človeka, — da —“

„Dobro, gospodična Oldenburg. Dajte mi svojo častno besedo.“

„Tu — moja roka na to, gospod grof.“

Grof je segel Heleni v roko in resno uprl vanjo svoje poglede.

„Pred vsem moramo dobiti gotovost, kdo da je ta polkovnik,“ je nadaljeval grof. „To je odločilno, če mi hočete pomagati, prouzročim to jaz.“

„Kako naj Vam pomagam ?“

„Z odločnim nastopom. S presenečenjem.“

„Ta polkovnik je v svoji strasti sposoben za vsako dejanje.“

„Prav zato ga je treba hipoma in energično prijeti.“

„Zdi se mi, da že imate svoj načrt —“

„Da, gospodična Oldenburg.“

„Razložite mi ga.“

„Brez Vaše pomoči se ne da izvršiti.“

„Pripravljena sem, pomagati,“ je izjavila Helena odločno.

„Skušajte torej! Jaz pojdem v Gardenfild — saj ste rekli, da se mudi polkovnik tam.“

„V gostilni, gospod grof. Toda če se tam prikažete, bo posvarjen.“

„To se ravno ne sme zgoditi. Polkovnik me ne sme videti in ne sme slutiti, da sem tam.“

„Če vstopite v gostilno, Vas mora zapaziti.“

„Nasvetoval Vam bom nekaj, kar se ne more ponesrečiti, se vrnete v Gardenfild.“

„To se lahko zgodi.“

„Vem, da imate svoj lastni voz. Kdo Vas spremlja?“

„Samo Srečko Korošec, mlad mož, kateremu popolnoma zaupam. Ta kočira.“

„Dobro! Jaz se peljem z Vami. Peljemo so v zaprtem vozu v Gardenfild in pridemo v temi v gostilno. Korošec zapelje na dvorišče. Vi izstopite, jaz pa ostanem v vozu. Korošec pelje konje v hlev, Vi greste v svojo sobo —“

Helena je kar strmela v grofa — zdelo se ji je, da sedi pred njo izkušen policijski uradnik.

„Nihče ne bo ne vedel ne slutil, da sem jaz v kočiji in da čakam na znamenje od Vas,“ je nadaljeval grof. „Če pride polkovnik v Vašo sobo, mi daste kako znamenje, kakršno hočete. Ali hočete ustreliti? Tu je moj revolver — “

„Poklicala Vas bom.“

„Po imenu? Potem zbeži polkovnik.“

„Poklicala bom Korošca.“

„Prav! Za vse slučaje pa le vzemite ta revolver,“ je nadaljeval grof. „Čim pokličete, prihitim in se polastim polkovnika. Potem se izkaže, kdo da je. Popeljeva ga kar v Novi Jork. Ste-li zadovoljni z mojim načrtom?“

„Zadovoljna, gospod grof!“

„Tako bodete rešeni tega skrivnostnega nadlegovalca. Za to Vam jamčim. Obvestite torej Korošca — sedaj dovolite, da Vas popeljem k obedu — “

Kakor bi bila brez lastne volje, je Helena sledila grofu.

Petdeseto poglavje.
Za visoko ceno.

Ko je bilo že temno, se je pred veliko gostilno v Gardenfildu pripeljal zaprt voz.

Srečko Korošec je zavil na dvorišče.

Ko je izstopila Helena, katero je gostilničarka pozdravila, je Korošec zopet zaprl voz, tako da je grof v istem ostal, ne da bi ga bil kdo zapazil.

Helena je šla z gostilničarko v hišo.

Postrežna gostilničarka je užgala luč in pustila Heleno samo. —

Heleno je obšla sicer lahko razumljiva razburjenost.

Pričakovati je bilo, da se primeri strašen prizor — in njeno srce je trepetalo strahu.

Sicer je imela pri rokah dva pomočnika — grofa in zvestega Korošca, toda —

Obhajale so jo zle slutnje — da se zgodi tukaj nekaj groznega —

Tudi grof je menil, da polkovnik ni bil nihče drugi, kakor Artur Sever.

Če pride, če ji grozi —

Sicer je imela grofov revolver pri sebi, a bala se je, ga rabiti.

Namenjena pa je bila, dati grofu dogovorjeno znamenje — potem se mora izkazati, kdo da je ta polkovnik.

V gostilni je bilo še vse tiho, samo pred hišo je bil še šum, ker so prihajali in odhajali vozovi.

Ali polkovnika še ni bilo v hiši?

Mogoče, da se je mudil v katerem ciganskih vozov pri gospe z modrim pajčolanom.

Helena je pazljivo poslušala. Razpravila se ni čisto nič.

Še klobuka ni odložila. Stala je sredi sobe, katero je na mizi stoječa luč le slabo razsvitljevala.

Bilo je blizu devete ure, ko se je slišal sumljiv šum.

Kaj je to bilo?

Ali je kaka žival zastokala ali je to bilo otročje ihtenje ?

Zdaj je bilo zopet tiho.

Helena je komaj dihala.

Grozničav nemir se jo je polastil.

Kaj se pripravlja?

Tiho — pri vratih je nekaj zaškripalo.

To so bile previdne stopinje — rahel žvenket ostrog.

Po hodniku je prihajal — polkovnik.

Helena je zrla nepremično na vrata.

Da! On je to bil!

Vrata so se odprla —

Rudeča uniforma se je prikazala.

Polkovnik je hitro vstopil in zaprl vrata za seboj.

„Čemu ste pripeljali pomočnika?“ je vprašal poluglasno.

„Pomočnika proti meni, ki Vas ljubim!“

„Ali ste prišli, da bi me iznova trpinčili? Ne morem se otresti suma, da ste morilec Sever.“

Polkovnik se je zaničljivo nasmehnil.

„Te misli se bodete že otresli; morate se je otresti“, je rekel. „Prihajam danes zadnjikrat, da Vas vprašam, če me hočete uslišati. Zadnjič! Vem, da se ne boste več ustavljali!“

Heleno je obšel smrtni strah, ko je zdaj polkovnik pristopil k nji.

Zdaj je napočil odločilni trenotek.

Helena je planila k oknu.

„Stojte!“ je velel polkovnik in njegov krohot je navdal Heleno z novo bojaznijo — tako satansko se je krohotal tudi Sever. — „Vem, kaj nameravate. Grofu, ki ste ga pripeljali, hočete dati znamenje.“

„Tega ne smete storiti!“ je z ostrim glasom nadaljeval polkovnik.

„Če ste res tisti, za katerega se izdajate, se nimate ničesar bati“, je zdaj odločno rekla Helena. „Ako ste pa Artur Sever, potem ne smete od tod. Izkazati se morate. Sicer pa itak ne morete proč.“

Helena je odprla okno.

„Vi iščete svojo hčerko“, je zdaj zašepetal polkovnik.

Heleno je to kar pretreslo.

„Zahteval sem otroka od gospe z modrim pajčolanom“, je nadaljeval polkovnik. „Kupil sem ga od nje.“

Helena je strahu otrpnela.

„Otrok je tu“, je šepetal polkovnik. „Če daste grofu obljubljeno znamenje, če me primejo, potem umrje Vaš otrok.“

„Lažete — taka strašna usoda mi ne more biti namenjena!“ je zaklicala Helena.

„Ne kličite!“ je grozil polkovnik, ko je Helena zopet stopila k oknu. „Ne dajte znamenja! Plačam Vam visoko odkupnino — počakajte, predno pokličete! Poglejte, kaj Vam dam kot plačilo.“

Helena je omahovala. Spomnila se je, da je prej čula otročje ihtenje.

Polkovnik je odšel.

Preteklo je nekaj trenotkov.

Zdaj se je vrnil, noseč na rokah malo deklico.

Helena je zagledala svojo hčerko.

S solznimi očmi je dekletce stezalo roke proti materi.

Sledil je pretresujoč prizor.

Pozabivši na vse je Helena planila k svojemu otroku, da ga iztrga polkovniku iz rok.

Zdaj je zgrabila svojo hčerko in jo pritisnila k sebi.

Dekletce se je oklenilo matere in obrnilo glavico proti polkovniku, kakor v strahu, da se je ta zopet polasti.

Helena je svojo hčerko strastno poljubljala.

Polkovnik je porabil ta hip, da je odšel.

Bil je v Heleninih rokah, a zdaj se je odkupil, za tako visoko ceno, da Helena niti trenotek ni pomišljala, ga pustiti v miru.

„Ljuba moja mamica“, je ihtela hčerka in se krepko oklenila matere, „ne pusti me več od sebe. Cigani so me vlačili sem in tja — bojim se jih — ne daj me več k njim — tepli so me kakor svoje živali — stradala sem —“

„Zlato moje dete!“ je jokaje zaklicala Helena, „varovala te bom kakor svoje oko. S teboj zbežim in te ne pustim več od sebe.“

Helena je padla na kolena. Solzne svoje oči je obrnila proti nebu, zahvalna molitev ji je trepetala na ustnicah.

Tako so pretekli prvi trenotki svidenja.

Koliko je moralo dekletce pretrpeti. Kolikrat je morala Helena goreče moliti — zdaj je bila njena molitev uslišana, zdaj je imela zopet, kar ji je bilo najljubše na svetu.

Na stopnicah so zadoneli koraki.

Mati in hčerka sta se jih prestrašili.

Helena se je krepkeje oprijela svojega otroka.

Dekletce je zbegano gledalo krog sebe.

Kdo prihaja?

Mar oni mož v uniformi, da zopet loči mater in hčerko.

Obupno je zrla Helena na vrata.

Prikazala se ni rudeča uniforma — grof v svoji črni obleki je stal med vratmi.

Z njegovega resnega obraza bralo se je očitanje, ko se je oziral po sobi.

Stopil je čez prag.

„Kje je polkovnik, milostna?“ je vprašal.

Helena je vstala, držeč otroka za roko.

„Bil je tu, gospod grof“, je odgovorila.

„In Vi mi niste dali dogovorjenega znamenja?“

„Pripeljal mi je mojega otroka.“

„In za to ceno ste molčali? Potem je polkovnik odšel in zapustil to hišo, brez da bi bili Vi dobili pojasnila o njem. To je zoper dogovor, milostna!“

Helena je zarudela.

„Imela sem zopet otroka in zato pozabila na vse“, je odvrnila.

„Kako je prišel polkovnik do otroka?“

„Moralo je biti pri ciganih, ki so tu.“

„A kako je polkovnik vedel o Vašem otroku? Kako je vedel, da ste ga iskali in da je ravno to isti?“ nadaljeval je grof, „to me potrdi v misli, da je polkovnik isti, katerega se bojite.“

„Da, gospod grof, da!“

„Tembolj nepremišljeno je bilo od Vas, da ste ga pustili proč!“

„Spomnim se — morda ga še najdete, morda še v tej uri zasačite! Ako je v resnici Sever, in jaz to trdno mislim, potem bo pri signori, ki je ž njim v zvezi in se nahaja v jednem ciganskih vozov.“

„Pri ženi z modrim pajčolanom?“

V razburjenosti trenotka ni Helena niti zapazila, da je čudni mož tudi to vedel.

„Da, gospod grof, pri ciganih je“, odgovorila je hitro, „in pri njej bo tudi on.“

Čelo grofovo se je zgrbančilo. Premišljeval je trenotek.

„Hitite tja“, pristavila je Helena, „in polastite se ga!“

Grof je menda nekaj pričakoval, prisluškoval je.

A že je storil svoj sklep.

Ne da bi bil še kako besedo spregovoril, šel je iz sobe.

Ta večer pričakovati je bilo v majhnem mestecu prizora, rekla si je Helena, srečevanje, kojega pretek in konec se ni dal predstavljati. Ako sreča polkovnika, mora priti do nastopa, pri katerem bo tekla kri, ker ta dva moža sta od prvega hipa svojega srečanja vedela, da sta smrtna sovražnika.

Helena ni smela čakati tega srečanja in njega posledic, ni smela niti ure več se tu muditi, zdaj, ko je zopet imela svojega otroka.

Komaj je grof odšel, so se čuli po stopnicah zopet koraki, koraki moža.

„Gospod Korošec, ali ste Vi?“ zaklicala je Helena polna upanja.

Ni se motila.

Srečko Korošec se je pokazal v odprtih vratih.

Ko je zagledal majhno deklico ob roki Helene, katera se je oklenila materinih kolen, ko je videla vstopiti tujega moža, pokazal je začuden na njo.

„Da, gospod Korošec, zopet jo imam!“ rekla je Helena. „A zdaj je treba ž njo priti v varnost, za vsako ceno! Ne smemo zgubiti trenotka! Bežati moramo! Le proč od tod!“

„A kako se je to zgodilo —“

„To Vam povem po poti, gospod Korošec. Sedaj je le treba, zapustiti ta kraj še ob tej uri!“

Korošec je videl Helenin strah, in to mu je zadostovalo.

Hitel je zopet doli.

Helena je slišala, da so se konji iz hleva peljali. Srečko Korošec je v naglosti sam pomagal jih vpreči, potem je plačal gostilničarju račun in skočil na kozla ter vzel vajeti v roke.

Ko se je voz pripeljal, vzela je Helena otroka in ž njim zapustila sobo. Šla je z majhno deklico, kar mogoče hitro, po stopnicah doli.

Zunaj je stala, od svetilke gostilne razsvetljena, pripravljena kočija. Na kozlu je sedel Srečko Korošec.

Helena je dvignila otroka na voz in potem sama stopila vanj. —

Ko je gostilničar zaprl vrata kočije in so konji nategnili, je Helena sklenila roke.

Bila je rešena! Imela je zopet otroka! Treba je bilo, sebe in otroka v varnost spraviti.

Kočija je drdrala v temni večer. —

Helena je pritisnila otroka na srce. —

Edeninpetdeseto poglavje.
Dva smrtna sovražnika.

Grof je bil zapustil gostilno.

Ko je stopil na cesto, prisluškoval je še jedenkrat, če se čuje. A oni ali ona, katere je pričakoval, še nista prišla, slišati ju še ni bilo.

Naglo se je zato obrnil k prostoru, kjer so stali vozovi ciganske družbe Roza.

Nekaj svetilk je gorelo na velikem, peščenem prostoru, katerega so pa le slabo razsvetljevale.

Majhna okna vozov so bila svetla, a vse je bilo tiho.

Ali je šel polkovnik v resnici tja?

Grof se je hotel o tem prepričati, ravno tako tudi o osebi sumljivega častnika.

Približal se je prvemu vozu.

Treba je bilo notri bivajoče osebe iznenaditi.

Grof je stopal tiho po stopnicah, katere so bile napravljene pri vhodu velikega voza.

Skozi majhno odprtino, katera je bila v vratih narejena, je lahko videl v notranjost voza, ker rudečo zagrinjalo ni bilo popolnoma zadrgnjeno.

Cigani in ciganke so sedeli in ležali vse križem, kadili, zgovarjali se in pasli sladko lenobo.

Tu ni bilo opaziti rudeče umiforme polkovnikove.

Previdno, brez vsacega šuma, je zapustil grof zopet svoj prostor in šel k naslednjemu vozu.

Tudi tu so se nahajale zunaj voza majhne stopnice, ker so bila kolesa visoka.

Grof je stopil na stopnice.

Razsvetljeno okno je bilo tako skrbno zagrnjeno, da ni mogel videti v notranjost voza.

Naglo odločen je prijel za kljuko, da bi vrata odprl.

A bila so zaklenjena ah zapahnjena.

Grof je potrkal.

Stopinje so prišle v vozu bliže in v naslednjem hipu so se vrata odprla.

Polkovnik je stal pred grofom.

Moža sta se trenotek srdito pogledala, čutila sta oba, da mora to srečanje imeti krvav konec.

Hitro in brez strahu je stopil grof v slabo razsvetljen prostor.

„Dobro, da ste prišli,“ začel je polkovnik, ki je bil silno bled. „Obračunati morava, kajti jaz nisem pozabil srečanja pri Woodu. Ker sem v tuji hiši jemal ozir, imate me za dobrotljivega, ki trpi Vaše obnašanje —“

Grof je zaprl vrata.

„Ne zgubiva nepotrebnih besed,“ odgovoril je. „Vem, da ste pod napačnim imenom Gould in zdaj pod krinko polkovnika se skrivajoči hudodelnik Sever. Spoznal sem Vas!“

„Za to novo obdolžitev mi bodete odgovor dali,“ zavpil je Vilson ter prijel za svojo sabljo.

„Pustite to!“ ukazal je grof, „hudodelcu ni nihče odgovora dolžan!“

„Potem Vas bodem pa kaznoval, kakor zaslužite.“

„Pustite sabljo, katero nositi nimate pravice! Sledite mi!“

„Tu je moj odgovor!“ škripal je polkovnik in razkačeno potegnil svojo sabljo, da bi udaril sovražnega nasprotnika.

A pomislil ni, da je bil prostor v vozu za tako gibanje pretesen.

Sablja v njegovi roki ni mogla doseči grofa, ker je ost zadela v strop.

Ta trenotek je porabil grof, da je z desnico hotel zgrabiti polkovnika za prsa.

A gibčno in hitro je ta stopil korak nazaj, tako, da ga grof ni mogel prijeti.

„Udajte se!“ je zavpil in iskal z roko po žepu svoje črne suknje samokres. V razburjenosti trenotka je pozabil, da je svoj samokres pustil pri Heleni.

Bil je tedaj brez orožja!

„Udajte se!“ rekel je vzlic temu.

A sedaj je bil polkovnik toli razkačen, da je s svojo sabljo močno sunil proti nasprotniku.

„Vi ste Sever!“ je ta ravnokar zaklical.

Potem pa obmolknil in omahnil.

Sablja ga je zadela v prsa.

Grof se je z obema rokama prijel na istem kraju.

A že se je vlila kri iz rane in omahuje je grof izgubil zavest.

Ker je polkovnik sabljo v roki obdržal in zato ost potegnil iz rane, zgrudil se je Girardi s krvjo oblit na tla.

Z votlim ropotom je padel na tla.

Črni visoki klobuk mu je padel z glave in v njem je obvisela črna, gladka vlasulja, katero je grof nosil.

Ta nepričakovana izpremena dala je njegovi glavi, njegovemu obrazu nakrat drugo podobo.

Polkovnik je strmel na njega.

Stopil je bliže in se nagnil k brezzavestnemu, čigar rana je močno krvavela.

Strah in groza brala sta se z Vilsonovega obraza. —

Srepo je gledal na obraz ležečega —

„Bernard!“ izvilo se je iz njegovih bledih usten.

Policijski maršal Bernard je preoblečen za grofa zasledoval in iskal Severja, ker je bil gotov, da se je Sever na kak način nepoznanega naredil in urinil v kroge, kjer se ga ni iskalo.

Izkušeni, spretni in pogumni Bernard se ni motil. Kot grof Girardi naletel je v dvoranah bogatega Sulivana na polkovnika.

In sedaj je ležal tu, žrtev svoje dolžnosti in svojega uspeha, kot žrtev Severja, ki je obstal za trenotek nepremaknjen, in ni mogel premagati groze nad spoznanjem, katero je tu nepričakovano napravil.

Bernard je ležal pred njim!

To je bila zanj velika nevarnost.

Brez dvoma je imel Bernard mnogo moštva v bližini!

Morda so bili že tu, morda so oblegali prostor, vozove!

Kar je storil Bernardu, moralo mu je privabiti zopet zasledovalce!

Vse bi bil Sever mislil, vse verjel, samo tega ne, da je bil ta grof policijski maršal, ki se je znal z vlasuljo in spremenjeno rumenkasto barvo svojega obraza nepoznatega narediti.

Bernard ga je prekanil!

Sever se je vzravnal.

Prežeče je stal tu in prisluškoval —

Še je bilo vse tiho zunaj —

Kaj naj stori?

Bernard je ležal v svoji krvi in se ni premaknil.

Ako bi ga Sever odstranil, skril!

Noč je napočila — bila mu je ugodna.

A izpeljava tega namena je bila težavna.

Postava rudečega častnika, ki je držal svojo sabljo v roki, je oživela.

Hitro je stopil čez Bernarda k vratom voza in jih zapahnil.

To se je pravočasno zgodilo.

Težki, škripajoči koraki zunaj na stopnicah — —

Polkovnik se ni ganil.

Kljuka se je pritisnila —

Neki glas se je začul zunaj —

To je bil glas cigana Roze!

Potrkal je.

„Signora!“ klical je, „signora Astrela!“

„Za vraga, kaj hočete?“ odgovoril je polkovnik nejevoljno. „Signora je v dragem oddelku in se preoblači.“

„Oprostite, gospod, oprostite!“ rekel je sedaj Roza. „Nisem vedel, da ste Vi tu. Rad bi bil signori nekaj sporočil, gospod!“

„Povedal ji bom! Naj pride potem v Vaš voz, Roza!“ odgovoril je Sever.

„Hvala, gospod polkovnik, hvala!“

Cigan je odšel s težkimi koraki.

Sever je spoznal, da je bila pot še prosta.

A če bi ostal Bernard v vozu — ako bi se ga našlo v njem? —

Ni smel dolgo premišljati!

Polkovnik je stopil k svetilki in pihnil vanjo.

Ugasnila je.

Neprodirna temota vladala je zdaj v tem delu velikega voza. —

Tipaje z nogo okolo sebe, stopil je polkovnik čez ležečega Bernarda k vratom, ki so peljala v zadnji del voza.

Zganil se je —

Zdelo se mu je, kakor da bi slišal sumljiv šum zunaj.

Ali se je varal? Ali je bila to le bujna domišljija?

Ustavil se je in poslušal —

Iz sosednega prostora ni prišel ne klic, ne glas k njemu — signora se ni brigala za to, kar se je vršilo v sprednjem oddelku voza, kar je delal Sever. A luč je bila pri njej, to je izdala svetloba, ki je bleščala skozi špranjo majhnih vrat.

Polkovnik ni odprl vrat.

Še enkrat se mu je zdelo, kakor bi čul zunaj neko rožljanje ali peketanje konj.

V zunanji steni voza je bilo majhno, zagrnjeno okno.

Sever je tiho stopil k njemu.

Ko je vtaknil sabljo v nožnico, je prijel zagrinjalo in ga odgrnil.

Sedaj je videl na veliki, peščeni, slabo razsvetljeni prostor.

Kaj je bilo onkraj v polutemi?

Gledal je ven — napenjal oči —

Premikalo se je nekaj — tudi tam —

Temne postave — konji —

To so bili policaji!

A v Gardenfildu, tem majhnem kraju, ni bilo policajev na konjih.

Ali jih je Bernard naročil iz Filadelfije.

A kako jih je mogel privesti do tega kraja, ko je bil vendar še pred pol ure v Helenini kočiji skrit?

Sever še ni imel popolne gotovosti.

Bilo je nemogoče natanko razločiti temne postave.

Videti je bilo, kakor da bi mirno stali.

Ali so to bili policaji? Ali jahači, ki so slučajno prišli sem? —

Konji so morali biti, poleg katerih so stali jahači!

Nekaj se je začelo onkraj premikati.

Jezdec je pridirjal.

Ropot, katerega je provzročila sablja ali meč in podpas, je pregnal polkovniku zadnji dvom!

Ta jezdec je bil policijski uradnik.

Nevarnost je rastla z vsako sekundo!

Iskali so gotovo maršala.

Morda je bilo zdaj še mogoče, bežati.

Sever je stopil k zadnjim vratom in jih je, odprl.

Potem je zginil v razsvetljenem zadnjem delu voza in vrata hitro zaprl za seboj.

V tem zadnjem delu voza bila je, kakor je Sever Rozi zaklical, signora — njegova zaveznica!

Ona je morda še vedela za kako pomoč, rešitev.

Vse je bilo tiho — — —

Dvainpetdeseto poglavje.
Obdan.

Bernard je iz Filadelfije brzojavil Rogersu v Novi Jork, da naj polkovnik takoj z nekaterimi izkušenimi in zanesljivimi ljudmi pride in se pelje do Gardenfilda z železnico.

Komaj je Rogers istega dne popoludne brzojav dobil, ko je takoj uredil vse priprave, da bi šel maršalu na pomoč, ker mu je ta že naznanil, da je v Filadelfiji srečal nekega sumljivega polkovnika.

Rogers je izbral šest posebno pogumnih ljudij, ki so morali za vse slučaje zasledovanja vzeti konje s seboj, in je šel z jahači na kolodvor, kjer so spravili konje v voz.

Rogers je stopil s svojimi ljudmi na vlak, da bi jih med kratko vožnjo pripravil na bodoče.

Povedal jim je, da se gre za ujetje Severja, da je maršal sledil onemu v Gardenfild, in da jih zvečer tam pričakuje.

To upanje, da se vendar enkrat polaste toliko iskanega hudodelca, napolnilo je redarje z zadoščenjem.

A Rogers jih je opozoril, da vprašanje še ni odločeno, je-li sumljivi tudi res iskani.

Tudi on je želel Severja ujeti, tembolj, ker si je dejal, da bi ž njim našel morda tudi Heleno, katero je še vedno iskal, a do sedaj brez uspeha.

Deveta ura je odbila, ko je vlak za trenutek ustavil v Gardenfildu, da so izstopili policaji in pustili konje speljati iz voza. —

Bernard je bil brzojavno obvestil Rogersa, da ga dobi v gostilni.

Rogers je torej šel s svojimi jahači takoj tja.

Gostilničar je bil začuden in je strme gledal tuje policaje. —

Kaj je to pomenilo?

Grof mu je sicer, ko je prej gostilno zapustil, po hišnem hlapcu sporočil, da, ako bi kdo po njem vprašal, naj mu isti sledi na trg, kamor je šel k ciganom, a o tolikih policajih ni omenil ničesar.

Gostilničar je naznanil polkovniku, kar je tujec sporočil.

„Na trg torej!“ je velel Rogers svojim ljudem, medtem ko jim je gostilničar kazal smer.

Policaji so jahali naprej in dobili od Rogersa še povelje, naj ga na trgu počakajo in kolikor mogoče tiho trg obkrožijo.

On sam je pa jezdil še h krajni policiji naznanit svoj namen in je šele potem hotel slediti svojim ljudem.

V majhnem poslopju krajne policije dobil je uradnika in ga vprašal za tu nahajajoče se cigane, na kar mu je uradnik službeno hitro naznanil, da je to amerikanska ciganska družba Roza, ki daje tu svoje predstave in da stoje štirje veliki zeleni vozovi na jedni strani trga kar po vrsti.

Policaji so tačas prišli na trg, se ob kraju razdelili, stopili raz konje in se vstopili poleg njih.

Takoj zatem je pridirjal polkovnik.

En pogled je zadostoval, da mu je bil položaj jasen.

Onkraj na zadnjem koncu trga so stali v poltemi veliki vozovi.

Policaji so bili razdeljeni naokrog, tako da ni mogel nihče neopažen prostora zapustiti.

Rogers je stopil s konja, izročil ga jednemu policajev in korakal čez trg.

Nekaj policajev mu je sledilo.

Ker ni bilo o Bernardu ničesar videti, rekel si je polkovnik, da mora biti v kakem vozu.

Ko se je približal prvemu vozu, je zapazil, da so bila vrata odprta in da je med njimi stal velik, širokopleč mož, ki je imel na glavi velik slamnik s širokimi krajci. Imel je na sebi temen žametov jopič in spodaj svetlorudeč telovnik.

Rogers je stopil k vozu.

„Ste Vi Roza, vodja družbe?“ je vprašal.

Roza si je ogledal bližajoče in je spoznal uniforme.

„Jaz sem policijski polkovnik Rogers!“ je pristavil vprašalec. —

Roza se mu je odkril.

„Roza stoji pred Vami, gospod!“ odgovoril je z veliko samozavestjo, „moje ime je znano daleč na okoli, gospod, in moja družba tudi.“

„Ali je maršal Bernard pri Vas?“

„Ne, gospod!“

„A neki polkovnik, ki se imenuje Vilson!“

„Gospod z rudečo uniformo je bil tu, da, pri signori, katero pozna. On je moral tudi poprej tisti biti, ki mi je v drugem vozu odgovoril, ko sem hotel k signori, gospod!“

Ta odgovor je zadovoljil Rogersa.

„V katerem vozu, Roza?“ je vprašal..

„Takoj v drugem, gospod,“ je pristavil Roza in šel po stopnicah doli, „v tem vozu je signora.“

„Kako se imenuje?“

„Astrela, gospod!“

„Ima vedno modri pajčolan?“

„Da, gospod. Pojdimo!“

Roza je šel z Rogersom in s policaji k naslednjemu vozu.

„Vrata so bila prej zaklenjena, ko sem hotel notri,“ rekel je še Roza.

Rogers ni odgovoril, ampak šel po lesenih stopnicah navzgor, Roza mu je sledil in policaji so se bližali stopnicam.

Ko je bil Rogers zgoraj, poskusil je vrata odpreti.

„Le potrkajte, gospod!“ je rekel Roza. „Sedela bodeta v zadnjem delu voza.“

Rogers je prisluškoval.

Hkratu se je pripognil najbližje stoječi policaj in pogledal pod voz.

Zdelo se mu je, kakor da bi iz tega nekaj kapalo.

Rogers je začul votel glas, kakor da bi nekdo stokal.

Takoj je slutil nezgodo.

Udaril je z veliko močjo ob vrata.

A nihče ni prišel.

„Ali morete Vi vrata odpreti?“ obrnil se je Rogers k Rozi.

„Ne, gospod, zapahnjena so,“ je odgovoril ta.

Rogers se je zdaj naslonil s svojo desno ramo ob vrata ter jih s silo odprl.

„Gospod!“ zaklical je Roza.

A bilo je že storjeno.

Zapah je bil preslab proti moči telesa.

Vrata so se odprla.

A vrata so morala zadeti še ob neko zapreko, katere vsled temote ni bilo mogoče spoznati.

Rogers pa je tik pred seboj zaslišal znova in bolj razločno stokanje.

„Tu leži človek!“ je dejal, „prinesite svetilke!“

Eden policajev je stal za njim na stopnicah in je vzel iz žepa svojega plašča majhno slepico, katero je užgal.

„Gospod polkovnik, pod vozom je mlaka krvi,“ naznanil je v tem hipu neki drugi policaj.

Ne da bi poslušal to naznanilo, vzel je Rogers policaju svetilko.

Tudi vsi drugi policaji užgali so hitro svoje majhne slepice. —

Rogers je stopil v voz in posvetil.

Ugledal je na tleh pred seboj grofa.

„Tu leži maršal!“ je zavpil in posvetil na tleh ležečemu v obraz.

Te besede so vzbudilo razumljivo razburjenost zunaj. Roza se je pririnil za polkovniku sledečim policajem v voz, kateri je bil s svetilko le slabo razsvetljen.

Tudi drugi policaji so sledili.

Od časa do časa je Bernard zastokal, ne da bi bil prišel k zavesti. Iz rane na prsih kapala je še vedno kri. Obraz mu je bil bled kakor umirajočemu.

Rogers se je pripognil k njemu.

„Maršal!“ je zaklical.

Bernard je odprl oči in srepo gledal Rogersa.

„Maršal! Kaj se je zgodilo?“ je rekel Rogers globoko ginjen nad tem pogledom.

A Bernard menda ni spoznal Rogersa.

Le zamolkel izdih se je izvil iz ust.

„Pojdite po zdravnika! Tu je treba nagle pomoči,“ zaklical je Rogers. „In kje je storilec?“

Polkovnik je svetil po ozkem prostoru.

Zdaj je zapazil zadnja vrata.

Z močnim sunkom odprl je tudi ta.

V prostoru, kamor je zdaj stopil Rogers, je gorela še luč.

A v vsej sobici ni bilo videti človeka.

Jezen klic se je izvil iz Rogersovih ust.

„Kje za zlodja pa je storilec?“ je zavpil. „Proč ni mogel, saj so bila vrata zapahnjena!“

Preiskal je blazino, ki je bila ob steni.

„Tu je bila signora — tu naj bi bil tudi polkovnik,“ pristavil je, „a sedaj —“

„Stvar je povsem naravna, gospod,“ je rekel sedaj Roza in se vrinil k Rogersu v zadnji oddelek ter pokazal na deske poda, „gospoda sta se gotovo prepirala in polkovnik je onega prebodel. Tu je zaklopnica v vozu, tu se lahko spodaj izleze iz voza, akoravno je le nizko.“

„Oditi vendar nista mogla“, trdil je Rogers, „prostor je bil obstavljen!“

Eden policajev je bil med tem šel po zdravnika in ga je zdaj peljal k Bernardu.

Ranocelnik je odpel telovnik in srajco maršala ter je rano preiskal in jo začasno obvezal.

Spoznal je rano za smrtnonevarno in zato prepeljanje maršala v kako bolnišnico v Filadelfiji kot nujno potrebno.

Na kako izpoved od strani ranjenega ni bilo pod temi okoliščinami niti misliti.

Rogers je najprvo energično iskal polkovnika in signoro.

Oba sta bila malo prej še v vozu in še nista mogla daleč proč priti.

Da je bil polkovnik toliko časa zaman zasledovani Sever, in da je on prebodel maršala, ko ga je ta hotel prijeti, bilo je sedaj nedvomno.

Polkovnik je v veliki razdraženosti zapustil voz, da bi preiskal druge vozove in ves trg, pri čemur so mu policaji polagali.

V vozovih ni našel ničesar.

Šel je k stražami, katere so, sicer v precej veliki razdalji, oblegale trg.

Tu mu je eden policajev sporočil neprijetno naznanilo, da je neka ženska prišla resnično mimo njega, a ker je ni poznal, in le na častnika pazil, pustil jo je oditi.

Polkovnika samega pa ni nobena straža opazila.

A ker ga ni bilo po vsem trgu najti, je moral, kakor je bilo videti, tudi on na zvit način uteči.

To je Rogersa toli razjezilo, da se je kregal nad vsemi svojimi ljudmi.

Potem je dal maršala nesti iz voza, da bi ga pustil z železnico prepeljati v Novi Jork, medtem ko se je on sam z enim delom svojih ljudij pripravljal na zasledovanje ubeglih, ki še niso mogli daleč biti.

A medtem je napočila noč in temota je ovirala zasledovanje. —

Izvedeti ni bilo mogoče, kam sta se obrnila polkovnik in signora, kajti vsa pota, po katerih je krenil Rogers, so bila — prazna, nihče mu ni mogel povedati, kateri pot sta si izbrala begunca.

Po večurnem tavanju je prišel Rogers proti jutru v spremstvu enega samega policaja, ker so se vsi drugi raztresli v neko vas, kjer je našel prvo sled.

Žena nekega žagarja mu je povedala, da je bila pred pičlo uro v žagarni neka tuja gospa, ki je imela pajčolan, ter si dala prinesti prigrizek, ki ga je plačala.

„Sumljivo se mi je zdelo“, je pristavila žena, „ker tako zgodaj navadno ne pride nobena gospa peš sem.“

„Ali ste videli, kam je šla?“ je vprašal Rogers, ki je ostal na konju.

Pokazala je k nekemu temnemu lesovju.

„Gledala sem za njo, ker sem postala radovedna,“ je odgovorila. „Hodila je dobro. Pri meni je vprašala za voz, da bi se nekaj časa peljala, a ker ni doma mojega moža, ki se je včeraj z vozom odpeljal, ji nisem mogla ustreči, akoravno mi je ponudila veliko denarja.“

„Koliko časa je tega?“

„Komaj uro, gospod!“ „Potem jo morava dohiteti!“ je zaklical Rogers svojemu spremljevalcu.

Oba sta odjahala na ono stran, katero jima je bila pokazala žena, da bi v lesovju poiskala signoro; Rogers si je mislil, kjer je ona, bo tudi Sever, o katerem sicer žagarjeva žena ni ničesar vedela. Čudno se ji je pa zdelo, kakor je zdaj pristavila, da je gospa del svojega zajuterka s seboj nesla.

Rogers in policaj sta z gotovostjo računala na to, da dohiteta begunca.

Jezdila sta hitro proti gozdu in bila na vse pripravljena.

Samokrese sta imela pri roki.

Ako bi se Sever ne ustavil na njihov poziv, ako bi se ne udal, odločena sta bila, ga obstreliti.

Treba se ga je bilo na vsak način polastiti in mu odrezati nadaljni beg.

Triinpetdeseto poglavje.
Skrivnostna vila.

Helena in Srečko Korošec sta nadaljevala v naslednjem tednu svoje potovanje proti jugu in sta ustavila, ako le mogoče samo po noči, da sta konjem in sebi privoščila nekaj ur počitka. —

Ker je imela Helena svojega otroka pri sebi, bila jo zadovoljna in je imela le edino željo, umakniti se Severjevemu zasledovanju.

Mala deklica se je pri materi kmalu zopet okrepčala od pretrpljenih groznih ur in je pripovedovala Heleni, da je morala s cigani razne umetnosti delati. Ako se ji te niso posrečile, morala je trpeti lakoto in žejo. Strah pred signoro, ki je bila včasih pri ciganih, jo je gnal, da jo izvrševala na konju najnevarnejše umetnosti.

Roza je bil edini, ki je ž njo lepo ravnal ter jo ob vhodu v kak novi kraj postavil kot plavajočega angelja na konja, da bi s tem privabil prebivalce ter jih pripravil na bodoče predstave. —

Pripovedovanje otroka je bilo tako ginljivo, da se je Helena jokala in svojega ljubljenca še srčneje pritisnila k sebi.

„Zdaj ostaneš pri meni!“ je rekla, „ne pustim Te več proč!“

„Bojim se onega moža še bolj ko signore, mama“, je priznala deklica, „mož, ki me je Tebi iztrgal in s seboj vzel, je tako grozen — hu — strah me je pred njim!“

Helena se je stresla pri teh besedah — srce se ji je krčilo od bolečin — ta mož, o katerem je govorila mala deklica, je bil vendar njen oče!

„Pozabi ga, ljubica!“ šepetala je, „ne misli več na njega!“

„A v sanjah se mi še vedno prikaže.“

„Zdaj, ko si pri meni, bo tudi to prešlo, moj ubogi otrok, odpotujemo daleč, daleč proč, da Te — oni mož ne doseže več.“

„Da, da, mama, daleč proč, le daleč proč! Ciganska otroka Pepo in Cinga pa nista imela samo svoje matere Ines, ampak tudi očeta Rozo, ki ju je varoval in bil tako dober ž njima“, rekla je deklica in vprašuje pogledala Heleno s svojimi velikimi očmi. „Oče Roza je bil tudi pri njih — Ti si moja mati — a kje je moj oče? Ali nimam tudi jaz očeta, ki me ljubi in bi me varoval ?“

„Ne, angelj moj, Ti imaš samo mene, svojo mater, očeta nimaš več“, odgovorila je Helena z težkim srcem.

„Potem je pač mrtev?“

„Da, za nas je mrtev.“

„Potem sva pa zelo revni in zapuščeni, mama, bolj revni ko ciganska otroka, ki sta imela očeta Rozo. In tudi staro mater sta imela, staro gluho Petronelo — kaj jaz nimam stare matere in starega očeta?“

Podoba iz preteklosti vstala je pri teh besedah nedolžnega otroka pred Helenino dušo in mraz jo je spreletel.

Stari oče je njo in otroka pahnil v noč in sneg, ko je smrtno utrujena in brez strehe ga prosila odpuščenja.

Otrok je pozabil te strašne prizore preteklosti, bolezen, katero je morala deklica takrat preboleti, je bila usmiljena in je izbrisala oni grozni spomin — zato je Helena v tem hipu hvalila milostljivega Boga.

„Kjo je pa moja dobra stara mati? Ali je tudi gluha?“ vprašal je otrok. „In kje je moj stari oče? Ali ne moremo k njemu?“

„Ne, ljubček moj, on je daleč, zelo daleč od tod! Gotovo ga ne bodeva videli nikdar več.“

„Nikar se tako ne jokaj, mama, drugače se moram tudi jaz jokati!“

Voz je peljal medtem mimo nasadov sladkorja. Na nekem kraju so iz visokih grmov radovedno gledale črne glave. Skoraj nagi črni možje in žene so delali tu na žarečem solncu.

Proti večeru približala se je kočija naselbini. Izmed velike skupine močnih dreves, kojih vrhovi so se pripogibali skoraj do zemlje, blestela je streha velike, gradu podobne hiše, ki je stala sredi starega drevja in bila menda bivališče gospodarjevo.

Ker so bili konji trudni in včasih po več dni ni bilo mogoče priti pod streho, pozdravil je Srečko Korošec, ki je imel na glavi velik slamnik, a je bil vzlic temu ogoren od solnca, z velikim veseljem to hišo.

Ustavil je konje, stopil z voza in potem odprl vrata.

„Tu smo prišli do neke naselbine, grofica; mislim, da bi naredili poskus se tu odpočiti“, je rekel. „Ubogi konji so tako utrujeni, da se že komaj premikajo in čez noč moramo itak ustaviti, ker pridemo tu do krajev, kjer se ob straneh pota nahajajo prepadi.“

„Poskusimo torej, gospod Korošec, ako nas v tej hiši sprejmejo!“ je odgovorila Helena.

Tudi otrok, ki je bil truden in lačen, zaploskal je od veselja v majhne roke.

Helena ga je pobožala in ž njim izstopila.

Velika, bela hiša, ki je imela široko odprto verando, se je v večernem solncu že dobro razločila med drevjem. Korošec je peljal konja za vajeti, Helena in njen otrok pa sta stopali tiho poleg njega proti hiši.

Okna in vrata so bila zaprta in ob veliki nizki hiši ni bilo ugledati človeškega bitja. Za to hišo stalo je menda še drugo poslopje, morda velik hlev ali hiša za delavce in zalogo.

Srečko Korošec je pazno motril ta kraj s svojimi očmi.

Njegova izkušnja, katero si je pridobil na svojih potovanjih, in njegov praktični pogled si niso mogli razjasniti pomena te velike, čudovito tihe hiše.

Akoravno je bila pobeljena in je imela z vinsko trto obraslo verando, naredila je nekak poseben utis. Videti je bila mrtva, nič podobna človeškemu stanovanju. In ko je solnce zatonilo ter je mrak objel hišo in nje okolico, postal je utis še bolj neugoden.

Helena se je ustavila pri starih drevesih.

„Korošec!“ je dejala. „Kaj neki je to, kar me od Gardenfilda sem tu prvikrat zopet napolni s tako odurnim čutom, s svarilom, ali kaj tacim?“

Tudi Srečko Korošec se je ustavil z vozom in konjema.

Zmajal je z glavo.

„Čudna se stvar tudi meni zdi!“ rekel je, „a naprej ne moremo. Tu moramo ostati čez noč, eden konj šepa in ne more dalje, drugi je pa tako utrujen, da se lahko vsak čas zgrudi.“

„Hiša je menda brez prebivalcev.“

„Potem se bodemo mi naselili vanjo!“ razjasnil je Srečko Korošec suhoparno. „Čudna hiša! A bogatega gospodarja mora biti; morda je jezdil proč.“

„Ne vem, kaj me tu tolikanj vznemirja —“

„A to vse nič no pomaga, grofica, pod streho moramo tu priti!“ odvrnil je Srečko Korošec, „če tu kdo stanuje ali ne, nam mora biti vse eno, ostati moramo tu.“

„Hiša je videti zaprta.“

„Okna so le tako gosto zagrnjena, morda pridemo vendar notri, ako ne, pa ostanemo na verandi“, in Korošec je vlekel konja s seboj proti hiši in potem mimo te zadaj na dvorišče in k drugemu poslopju, ki je sicer bilo videti tudi zaprto. Moral je spreči živali in naj bi jih tudi prepustil same sebi, saj paše je bilo dovolj za nje na okoli.

Helena je premagala svoje pomisleke in šla z otrokom k verandi, ki je bila gosto zaraščena s trto.

Nakrat je mala Lidija zaupila in se s strahom oklenila matere. Glavica ji je bila obrnjena proti verandi.

Helena je pogledala tja.

Tudi ona se je prestrašila.

Iz zelenja je gledala črna glava, oči so švigalo sem in tja, tako da se je belo od očesa še bolj razlikovalo od črne polti obraza. Glava je bila popolnoma pokrita s kodrastimi lasmi.

Na pol naga postava se je vzravnala in prikazala na odprtem kraju verande.

Zamorka je bila, ki je tu ležala in spala. Sedaj se je režala, da so se pokazali med debelimi ustni boli zobje, med tem ko je začudeno ogledovala Heleno in njenega otroka. Dopadlo se ji je menda, da se je deklica bala.

Helena je premagala svoj strah. Bližala se je vhodu verande, kjer se je zdaj prikazala zamorka.

„Ali stanuješ tu?‘‘ vprašala je zamorko.

Ta je prikimala z glavo.

„Jesi je tu rojena!“ je odgovorila.

„Si-li sama tu?“ je vprašala Helena.

Jesi se je ozrla nazaj.

„Večer nastaja, prišel bo gospod Jak!“ je dejala.

„Gospod Jak? Ali je ta naselbina in hiša njegova?“

Jesi je zopet smehljaje pokazala zobe.

„Ne!“ odvrnila je, „a gospod Jak je naš gospodar.“

„Ali nas moreš tu sprejeti? Ali bi nam mogel gospod Jak dovoliti prenočišče?“

Sedaj je šele opazila Jesi, da je bil Srečko Korošec s konjema in z vozom za hišo.

„Jak ima ključe,“ je odgovorila, „on seveda zamore vse, a on je hudoben.“

„On je gotovo Vaš paznik?“

„Njegov bič je mnogokrat radeč od krvi.“

V tem hipu je skočila Jesi z verande in hitela naproti ogorolemu možu s temno brado, ki je imel bel jopič, široke bele hlače in slamnik. V rokah je vlekel za seboj bič.

Jesi mu je povedala o posetu.

Mož se je le počasi bližal.

Helena in Korošec, ki sta pristopila, sta ga pozdravila.

„Vi bi radi prenočišča, milostna?“ vprašal je Jak prijazno. „To lahko dobite Vi in Vaše spremstvo!“ in pozdravil je Heleno.

„Kdo je posestnik te naselbine?“ obrnila se je ta do paznika.

„Novega posestnika ni tu, milostna!“ odgovoril je, „morda tudi še ne pride takoj, Vi se torej lahko tu odpočijete, kolikor časa se Vam zljubi.“

„In konja?“ je vprašal Srečko Korošec.

„Jesi, odpri vrata tu v hiši in tudi zadaj“, ukazal je Jak in ji vrgel zvezek ključev.

Jesi ga je ujela in skočila na verando in odklenila tam nahajajoča se vrata, potem je hitela po verandi daljo za hišo, da bi tudi tam izpolnila paznikov ukaz, ki je imel tu, kakor je bilo videti, sam zapovedovati.

Med tem, ko je šel Srečko Korošec zadaj, da bi končno vendar spravil konja, kojih eden je še komaj hodil, šel je Jak s Heleno in njenim otrokom, ki sta mu le počasi sledila, na verando.

„Te sobe so Vam na razpolago, milostna!“ rekel je Jak, stopivši s Heleno v prvo poltemno sobo. „Naredite si ugodno. Jesi naj Vam prinese luč in pokaže spalno sobo. Vaš spremljevalec naj spi zadaj.“

Odšel je in pustil Holeno samo z otrokom v temni sobi.

Nepovoljni občutek, kateri se je je polastil v prvem trenotku, je sedaj še rastel. Bilo ji je, kakor da bi ji klical notranji glas, naj potuje dalje, naj rajši beži.

A saj ni mogla proč, ker ji je Korošec rekel, da konja ne moreta več vleči voza.

Prikazala se je svetloba na verandi.

Jesi je prišla neslišno, ker je hodila bosa, na verando in prinesla gorečo svetilko.

Sedaj je stopila v veliko, z vsem razkošjem in nizkimi blazinami opremljeno sobo.

Režala se je, ko je postavila svetilko na mizo.

„Tam je spalna soba, milostna“, dejala je in pokazala k nekim vratom. „V njej je več blazin. Jesi Vam želi lahko noč.“

„Donesi nam sveže vode!“ prosila je Helena, „umiramo žeje.“ —

„Tam je sadje v čaši, milostna.“

„Samo malo vode še prinesi.“

Mala Lidija je pokazala na veliko dragoceno kristalno čašo s srebrnim stojalom, ki je bila na mizici. Sadje je bilo vabljivo.

„Da, ljubček moj, le vzemi!“ rekla je Helena in ji podarila velik, sočen sad.

Takoj zatem prinesla je Jesi na srebrni plošči steklen vrč z vodo, steklenico težkega vina in dva kozarca. Nesla je vse v priležno spalno sobo in postavila na mramornato mizico, potem se je oddaljila in zaprla vrata verande.

Helena je nesla svetilko v spalno sobo. Bila je prostorna z odprtimi okni, katera so bila zagrnjena. Ob stenah so ležale nizke blazine z baržunastimi odejami. Te blazine so nadomeščale tu na jugu postelje. Na mramornati plošči blizu jodne blazine stala je pijača, katero je donesla Jesi.

Helena je napolnila kozarec z vodo in se okrepčala.

Deklica je pojedla sad in bila tako trudna, da so ji oči lezle skupaj.

Ko ji je Helena slekla obleko, položila jo je na blazino in jo pokrila. Poljubila je otroka in ga pustila moliti.

Potem je pa majhna Lidija tudi že zaspala.

Sedaj je Helena šele našla čas, ozreti se po zračni in potratno opremljeni sobi. Posestnik je moral biti jako bogat, to je pričalo vse.

In vendar — nepopisen strah pred nečem, česar še sama ni poznala, in česar si ni mogla raztolmačiti, je navdajal Heleno. Stopila je k vratom in jih zaklenila.

Zamorka je naredila nanjo dober utis.

Jesi je bila dobrovoljna ženska.

Nje se ni bala Helena.

Paznik črnih delavcev?

Mož je izgledal hudobno.

Menda je bil tudi z zamorci neusmiljen, kakor se je izrazila Jesi.

A njega ni zadeval Helenin strah.

Zaklenila je vrata in se ravno namenila leči k počitku, ker je bila silno trudna, ko je nehote pogledala k oknom.

Kaj ji je pomagalo, da je zaprla vrata, saj bi lahko vsak, ako bi odstranil zavese, prilezel skozi okno.

To je bilo novo razkritje, ki jo vznemirilo Heleno.

Stopila je k oknu in prisluškovala.

Zunaj je bilo vse tiho.

Srečko Korošec se je menda v zaliišji vlegel k počitku.

Majhna Lidija je spala mirno in trdno na svoji blazini.

Kaj je torej vznemirjalo tolikanj Helenino srce, ko vendar ni bilo nobenega povoda?

Odločila so je, vleči se na drugo blazino, zapustila je okno in se bližala v kotu stoječi zrezljani mizici, da bi uredila lase.

Sedaj je opazila, da je to bila kadilna miza.

Nakrat so se ji oči izbuljile, gledala je srepo — na majhno stvarico, ki je bila na kadilni mizici.

Ta stvarica vzbudila ji je to hipno grozo —

Bil je to majhen zamorček iz težkega srebra, ki je držal zlato pepelnico.

Ko je bila Helena družabnica v Gouldovi hiši, je videla to dragocenost v kadilni sobi!

Kako je prišla zdaj sem?

Pripognila se je —

Da, to je bil isti, umetno izdelani zamorec, ista zlata pepelnica!

A sedaj je pregnala Helena ta strah.

Saj je bilo lahko več takih, enako izdelanih reči.

To je bil le slučaj, da je našla tu ravno tako reč.

Vsekakor pa je bil ta slučaj čuden in je zbudil v njeni notranjosti mučne spomine.

A bila je tako zaspana, tako trudna, da je padla na blazino, ne da bi bila ugasnila luč.

Čez nekaj trenotkov so se ji že zaprle oči, in enakomerni težki dihljeji pričali so, da jo je objel spanec.

Noč je nastala.

Gotovo je minila ura, ne da bi bila prenehala tihota.

Polnoč je že moralo biti, ko je nekak čuden šum motil mir, ki je vladal v hiši.

Sprva se ni moglo razumeti, od kod bi prišel ta šum in kaj ga je provzročilo.

Ali je bila zunaj žival, ki je od daleč dajala te glasove od sebe?

Ali je brenčal na verandi k ak velik ponočni metulj tako čudno, da je bilo slišati kakor daljno petje?

Helena in nje hčerka tega nista slišali, spali sta trdno.

Zdaj pa je prihajal ta čudni šum bliže.

To so morali biti človeški glasovi, neubrani, globoko in hripavo pojoči možje, ki so bili morda pijani.

Ali je bilo to nekaj črnih delavcev, nekaj pijanih zamorcev, ki so šli sredi noči mimo?

Ne! Zamorsko pesmi imajo nekak čuden enoglasen značaj, imajo čisto posebne napeve.

In petje, ki je vedno bliže in razločneje donelo, je bilo drugačno.

To je bila amerikanska pesem: Yankee dudle dandy, ki je donela skozi noč.

Trije možje so to morali biti in njihovi glasovi so značili, da so užili čez mero vina ali žganja.

V bližini hiše so se menda ustavili in petje je ponehalo.

„Ti, šomašter,“ zadonel je hripav glas, „tu mora biti.“

„Lepa hiša,“ oglasil se je drugi, „ta mi ugaja! Tu ostanemo!“

„France, pojdi po konje!“ zavpil je tretji.

„Hiša je zaprta, kakor je videti.“

„Kaj to — ali nismo gospodarji tu? Potem trkajmo toliko časa, da se nam odpre!“

Glasovi so se bližali.

Sedaj se je lahko razločilo, da so šli težki koraki po stopnicah na verando.

In še vedno se ni prebudila Helena!

„Ti, Silver, tu je še luč, kakor se vidi,“ rekel je eden mož. —

„Tem bolje, žejen sem,“ odgovoril je Silver.

Možje so glasno štorkljali po verandi.

Sedaj je menda eden prišel do velikih hišnih vrat.

Glasno trkanje je zadonelo. Slišalo se je, kakor da bi tolkli s pestmi in nogami ob vrata.

Štiriinpetdeseto poglavje.
Lopovski pajdaši.

Predno poročamo, kaj se je potem dogodilo v skrivnostni hiši, poseči moramo za nekaj tednov nazaj in se vrniti k oni noči, v kateri se je posrečilo polkovniku Vilsonu uiti iz velikega ciganskega voza.

Vilson ali Sever se je s tako spretnostjo zmuznil, da ga Rogers in njegovi policaji niso našli, in medtem ko se je polkovnik obrnil, da bi iz Novega Jorka vse možno storil, ostalo je le nekaj policajev za sledom žene z modrim pajčolanom.

Nekaj dni potem sedeli so pred krčmo, v bližini nekega majhnega mesteca, oni trije lopovi, ki bi bili v Filadelfiji kmalu prišli v roke pravice, ko so tam, kakor smo videli, poskusili ulom.

Samo bivši učitelj je našel in si prisvojil precejšno svoto, ker je pa moral svoje tovariše sedaj preživeti, je šel denar h koncu.

A to ni oviralo te tri može, da bi si tu v krčmi ne privoščili vina.

Pili so in peli in bili dobre volje.

Prišli so mimo vozniki s tovornimi vozovi in nekateri so se ustavili, da so krmili konje.

Evans, France in Silver čutili so se tako varne, da so se začeli posvetovati za kako novo pot, po kateri bi prišli do denarja.

Sedeli so pri mizi pred hišo ter pridno pili, medtem ko je postajal mrak in ogrnil krčmo in vso okolico v svojo temoto.

Klopi in mizo so bile od vhoda v hišo oddaljene, ker tik pred hišo, kjer so se vstavljali vozovi, ni bilo prostora za te v zemljo pritrjene mize in klopi.

Bivši učitelj je kadil svalčico in sanjavo zrl na cesto.

Nakrat je opazil ženo, ki se je v temoti na cesti prikazala, se bližala z naglimi koraki in se ozirala na vse strani.

Bivši učitelj pa jo tako premagal svoje iznenadenje, da njegova tovariša nista ničesar opazila.

Spoznal je v bližujoči ono gospo z modrim pajčolanom, katero je videl v družbi Goulda ali Severja ali vsaj v njegovi bližini.

Gospa je šla v krčmo.

To opazovanje vzbudilo je v učiteljevi glavi hipno misel, neki načrt.

Ako je bil Sever v bližini!

Ako bi ga mogel tu v roke dobiti!

Potem bi se mu nudila prilika, da bi si dal to pot svojo molčečnost boljše plačati.

Tu je bilo napraviti nokaj tacega, kar je imenoval „kupčijo“.

A spremljevalcema ni povedal ničesar. Ko sta bila zapletena v pogovor, je šel v hišo.

Stopil je previdno v gostilniško sobo, kjer so sedeli različni ljudje.

Gospe z modrim pajčolanom ni bilo videti.

Mislil si je, da je v kaki drugi sobi, in pristopil h krčmarici.

„Tista gospa, ki je ravnokar prišla, ostane tu pač čez noč?“ je vprašal potihoma.

„Da! Kaj jo poznate?“ je dejal krčmar.

„Videl sem jo že in bi jo rad nekaj vprašal,“ je odvrnil Evans.

„No, tu pa naletite slabo,“ se je smejal gostilničar. „Zdi se mi, da je nek moški pri nji, ker sem slišal korakanje proti njeni sobi.“

Bivši učitelj je koj mislil, da je obiskovalec Sever.

„Kje je njena soba?“ je vprašal.

„Na drugi strani veže.“

Evans je zdaj vedel vse, kar je hotel vedeti, in je šel iz sobe. —

V veži je videl vrata na nasprotni strani.

Približal se jim je in poslušal.

V sobi je bilo vse tiho.

Evans je potrkal, v tistem trenotku pa je tudi že odprl vrata. —

V sobi je gorela luč.

Svetloba je padala na rudečo uniformo polkovnika, ki je bil sedel pri mizi in je zdaj skočil raz stol.

Smehljaje je vstopil bivši učitelj, se previdno ozrl in vrata za seboj zaprl.

„Ste-li sami, gospod Gould?“ je vprašal. „Ali je gospa z modrim pajčolanom odšla?“

„Zakaj? Gospa se lahko vrne vsak hip“, je odgovoril polkovnik.

„Jaz je ne potrebujem“, je dejal Evans in pristopil bližje. „Ne iščem nje, ampak Vas, gospod Gould!“

Polkovnik ga je grozeče pogledal.

„Ne imenujte tega imena!“ je siknil.

„Kako se pa zdaj imenujete?“

„Polkovnik Vilson sem!“

„Pri moji veri — uniforma je krasna! A jaz, gospod polkovnik, sem v zadregi —“

„Vi ste lopov!“ je zahreščal polkovnik. „Postali ste navaden tat. V Sulivanovi hiši sem Vas rešil; bolje bi bilo, da sem Vas izročil policiji.“

„Ej, gospodine, če bi bili to storili, bi bili šli skupaj z menoj v ječo,“ je odgovoril dolgi suhi nekdanji učitelj hladnokrvno, „in tega si niste želeli, kajti mene bi bili zaprli samo za nekaj mesecev, Vam pa bi bili prav gotovo izpihnili luč življenja.“

Sever je jezno gledal predse.

Čutil je, da ga ima bivši učitelj v rokah.

Evans pa je s porogljivim usmevom motril Severjevo uniformo. —

„Ves hudičevi ste“, je rekel prijateljsko. „Seveda, če ima človek dovelj denarja, se lahko namaškeradi. Vi ste se polastili velikanskega premoženja, to vem, in zdaj ste na potu proti jugu, kjer po Gouldu nihče ne vprašuje —“

Severjeve oči so se srdito zaiskrile; — segel je po svoji sablji. —

„Tako, tako! Tega imena ne smem imenovati,“ je hitro dostavil bivši učitelj. „To si moram zapomniti. Sicer mi pa lahko zaupate, gospod polkovnik, ker znam dobro varovati vsakovrstne skrivnosti. Seveda moram biti v položaju —“

Evans je nakrat utihnil —

Pogledal je bil na okno —

„Prokleto!“ je zamrmral.

„Kaj pa je?“ je vprašal polkovnik.

„Nikar se ne obrnite. France in Silver gledata pri oknu. France Vas pozna. Ravnokar je smeje se pokimal tovarišu Silverju —“

„Tisoč vragov!“ je klel Sever. „Kaj ste mi privlekli ta dva capina na vrat!“

„Tu sta — kaj hočeta! Jaz jima nisem ničesar povedal. Iskala sta mene in slučajno prišla k oknu.“

France je zdaj potrkal na okno.

„Odpravite ta dva capina!“ je zamolklo ukazal Sever.

„Saj meni tudi ni ljubo, da sta Vas spoznala. Kaj je zdaj storiti?“

Silver in France sta odšla od okna in stopila v hišo.

„Znebiti se jih morava“, je nadaljeval bivši učitelj. — „A kako? Kakor klop se me držita. Najbolje bi bilo, da podarite vsakemu par sto dolarjev —“

„Kaj ste znoreli?“

„Drugače ne pojde, gospod polkovnik!“

Vrata so se odprla.

Zadovoljno se smehljaje sta zdaj vstopila pajdaša bivšega učitelja.

„Hahaha“, se je smejal Silver. „Dobro sva jo pa le pogodila!“

France se je Severju okorno priklonil.

„Gospod polkovnik“, je rekel, „javljam pokorno —“

„Vrag vaju vzemi!“ je zarohnel Sever. — „Jaz si Vaše družbe nisem želel.“

„Toliko bolj pa mi Vaše“, je odgovoril Silver. „Nam se godi slabo, ker se nam poskus pri Sulivanu ono noč ni posrečil.“

„Dajte jima kaj denarja“, je šepetal Evans Severju, „da gresta dobrovoljno.“

Sever je sprevidel, da bi bilo tako še najbolje.

Vzel je iz žepa bankovec za sto dolarjev in ga vrgel na mizo. —

Silver in France sta planila k mizi in segla oba hkrati po bankovcu.

„Najpametneje bi bilo, gospod polkovnik, če nas vzamete s seboj,“ je zdaj rekel bivši učitelj. „Na drug način se nas tako ne iznebite. In tudi Vi bi bili najbolj zavarovani, da Vas nobeden od nas ne izda. Vzemite nas seboj na jug.“

France je pristopil k Severju in mu nalahko potrkal na ramo. —

„Kdo ve, če nas ne bodete še rabili“, je dejal. „Krepki in odločni smo! Če imate pri sebi telesno stražo, Vam ne pride nihče do živega. In če nas plačate dobro, gremo za Vas tudi v ogenj.“

„Vzemite nas seboj, gospod polkovnik!“ je zdaj zaklical tudi Silver. „Živio naš polkovnik!“

Sever se je smejal.

Videti je bilo, da mu ta predlog ugaja.

„Ali poznate mesto Kolumbijo?“ je vprašal.

„Kolumbijo? Tja že najdemo,“ je izjavil Silver.

„Če greste od Kolumbije po veliki cesti v državo Georgijo, pridete blizu meje do velike naselbine, kjer se sadi sladkor“, je nadaljeval Sever. „Velika hiša te naselbine leži pod skupino starih dreves. To je moje posestvo.“

Silver in France sta kar zijala, bivši učitelj pa je natančno poslušal.

„Torej ste postali velik posestnik“, je pripomnil Silver.

„Ali imate tudi kaj sužnjev in delavcev?“

„Sužnjev, da, potem nadzornika in črno postrežnico. Sam sem bil tam le tedaj, ko sem to posestvo kupil,“ je pripovedoval Sever. „Zdaj še ne morem tja, ker iščem ženo, ki jo ljubim. Zdaj je hiša prazna, če hočete tja, lahko tam nekaj časa veselo živite.“

„Gremo, gospod polkovnik!“ je zaklical France. „Ta pot nam ni predolga.“

V tem, ko sta si Silver in France zadovoljno mela roke in delala svoje načrte, je bivši učitelj pristopil k polkovniku.

„Gotovo imate z nami posebne namene“, je zašepetal na uho. „Z nami se da marsikaj napraviti. In kaj je s tisto ženo, ki jo iščete? Kaka žena je to?“

„Pevka!“

„Kaj — lepa gospodična Oldenburg? To poznam, videl sem jo.“

„Bil sem ji na sledu, a sem sled zopet izgubil,“ reče polkovnik.

„Od denarja, ki ste ga dali onim dvema, ne dobim jaz ničesar, gospod polkovnik. Treba bo pač, da sežete še enkrat v žep, zakaj brez denarja ne morem naprej.“

„Zahtevam, da še to noč odpotujete,“ se je zdaj Artur Sever oglasil. „Nadalje še zahtevam od vas, da me nikdar ne imenujete drugače, kakor polkovnik Vilson, in če govorite o meni, tudi ne imenujete drugega imena.“

Silver in France sta to obljubila in pritrdila s svetimi prisegami.

„Pojdita zdaj ven in me počakajta“, se je obrnil Evans proti svojima tovarišema. „Takoj pridem.“

France in Silver, ki sta morala bankovec za sto dolarjev menjati, da sta si mogla denar razdeliti, sta zdaj hitro zapustila sobo. —

Zdaj je bil Evans sam s Severjem.

„Lahko nas boste porabili, gospod polkovnik,“ je menil bivši učitelj, „popeljemo se na plantažo in Vas tamkaj počakamo, da sprejmemo Vaše ukaze. Na našo molčečnost pa se lahko zanesete. Gotovo boste nas še veseli, ali tu —“

Evans je privlekel denarnico iz žepa, jo odprl in jo zdaj pomolil Arturju.

„Sami poglejte, gospod polkovnik,“ je dostavil.

„Nenasitljiv capin ste!“ zaškripal je ta z zobmi. „Kam pa ste deli denar, katerega sem Vam dal?“

Evans se je komično nasmejal ter brezbrižno zmajal z rameni. —

„Vse je šlo, gospod polkovnik,“ je odgovoril. „Saj ti vragi človeka popolnoma oropajo!“

„Vzemite torej; a to je zadnje!“ je rekel Artur in položil nekdanjemu učitelju nekaj zlatov v odprto denarnico.

Evans je globoko vzdihnil.

„Če bi ne vedel, da nam na plantaži ne bo ničesar manjkalo, potem bi ne mogel biti s tem zadovoljen,“ je menil zdaj Evans.

Polkovnik je zapovedljivo pokazal proti vratom.

Bivši učitelj se je priklonil ter zapustil sobo.

Zunaj zadonelo mu je divje petje na uho.

Pred vratmi krčme sta sedela France in Silver ter veselo popivala.

Saj tako dobro jima še nikdar ni bilo.

Ko je Evans pristopil k njima, pozdravila sta ga z glasnim vpitjem.

Bila je že pozna noč in v krčmi že zdavno vse tiho, ko so se konečno ti pajdaši odpravili, da gredo proti prvi postaji, in od tam odpotujejo na posestva polkovnika Vilsona.

Ker je pa bilo Vilsonovo posestvo daleč od železnice, morali so, ko so že dolgo pot prevozili in bili že nekaj dni in noči na potu, zopet iti peš.

Tako so bili na oni večer, katerega smo že na kratko omenili, dospeli v bližino posestva.

Ko so spotoma toliko popili, da so bili popolnoma pijani, prišli so pozno noči na konec svojega potovanja.

Tudi denar je bil pri tem dobrem življenju popolnoma pošel, a to je bilo zdaj brez pomena, saj so prišli zdaj na posestvo, v katerem so bili sami gospodje. ==Petinpetdeseto poglavje.
Zbujenje.==. Policijskega maršala Bernarda so bili prepeljali v Novi Jork in ga oddali v bolnici za uradnike, kjer je ležal v visoki in hladni sobi.

Dali so mu posebnega strežnika.

Preteklo je več dni, predno je Bernard prišel k zavesti.

Rana sicer ni bila globoka, a Bernard je izgubil mnogo krvi in vsled tega bil več dni v smrtni nevarnosti.

Ali zdrava natura Bernardova je končno le začela zmagovati.

Nekega dne je odprl oči in izpregovoril nekaj besedi, ki so pričale, da je prišel k zavesti.

Zdaj mu je trebalo prav posebne postrežbe, da je prišel do moči.

Prvo Bernardovo vprašanje se je tikalo njegovega smrtnega sovražnika Severja, ki ga je bil tako težko ranil.

Žal, da so bili brez uspeha vsi storjeni poskusi, ujeti polkovnika.

Poizvedbe niso ničesar spravile na dan.

Severja ni bilo dobiti.

Sodilo se je, da je slekel uniformo in se odpeljal v Evropo ali kam drugam.

Ta vest je policijskega maršala močno razburila.

Zdravniki so ga le težko pomirili.

Najraje bi bil skočil iz postelje in šel lovit Severja.

Na to pa sedaj ni bilo misliti.

Naslednjega dne, ko je bil Bernard že iz nevarnosti, je prišel v bolnico policijski polkovnik Rogers.

Bernard ga je veselo pozdravil.

Rogers je bil globoko ginjen, ko je zagledal smrtnobledega maršala.

Solze so mu porosile oči.

V prvem trenotku še govoriti ni mogel.

„Povejte mi vendar, gospod polkovnik, kako je mogoče, da ta Gould ali Sever ali Vilson še vedno ni ujet,“ je rekel Bernard. „Da me je moral ta lopov narediti nesposobnega za službo.“

„Ljubi moj maršal,“ je odgovoril Rogers, „kar je bilo v človeških močeh, se je vse zgodilo. Kdo pa ve, kako se je ta premeteni hudodelec sedaj preoblekel, da je utekel svojim preganjalcem.“

„In ona reva — mlada žena?“

„Helena? Gospa Severjeva?“ je vprašal Rogers.

„Kaj ne veste, da je Helena Severjeva nastopala v Filadelfiji kot pevka Oldenburg in žela velikanske uspehe?“

Rogers je strmel v Bernarda, kakor bi mislil, da se mu blede. —

„Saj veste, da zna lepo peti,“ je nadaljeval Bernard. „Poskusila je kot pevka kaj zaslužiti. Kakor veste, sem jaz sledil Severju in ga našel kot polkovnika Vilsona v tisti dvorani, kjer je Helena pela.“

„Maršal — kaj je to res —“

„Poslušajte! Okolnost, da se je Helena polkovnika ustrašila, ker ga je spoznala, je v meni utrdilo mnenje, da sem dobil hudodelca Goulda.“

„ln Helena — ste-li ž njo govorili — — “

„Polkovnik jo je nadlegoval s svojimi ljubavnimi ponudbami.“

„Ta ničvredni obešenjak.“

„Ko je pred njim bežala v Gardenfild, ji je sledil —“

„In Vi njemu —“

„Našel sem ga v tisti gostilni, kjer se je bila Helena nastanila.“

„Torej je bila reva vnovič v oblasti onega groznega človeka?“

„Ne, tako daleč ni prišlo. Jaz sem bil v njeni bližini, prosila me je pomoči in jaz sem bil prepričan, da po njej vjamem Severja. Zato sem se skrivaj peljal v Gardenfild. Tam sem se skril. Dogovorjeno je bilo, da mi Helena da znamenje, čim pride Sever v njeno sobo —“

„In kaj se je zgodilo?“

„Ko bi bila le znamenje dala —“

„Kaj mislite, maršal, da se je pustila pregovoriti ali da se je bala —“

„Vem natančno, kaj se je zgodilo. Sever je imel njenega otroka pri sebi — “

„Malo Lidijo?“

„Da bi imel tako mater v svoji oblasti.“

„Ta je sam hudič!“

„Ha, hudič je, gospod polkovnik! Helena ga je pustila potegniti, ker ji je vrnil otroka.“

„Pomislite, gospod maršal — materino srce —“

„Saj se ne hudujem nanjo,“ je nadaljeval Bernard, „ravnala je le nepremišljeno. Saj bi bila vse eno dobila otroka, če bi jaz mogel prijeti Severja.“

„Tega reva v svojem strahu ni premislila.“

„Sever je utekel. Našel sem ga v ciganskem vozu —“

„In Helena?“

„Kam je ta s svojim otrokom prešla, tega res ne vem.“

„Sever jo gotovo ni izpustil iz svojih krempljev. In nikogar nima, ki bi ji pomagal.“

„Pač! Pri sebi ima nekega mladega moža, ki opravlja vse njene posle. Povedala mi je, da ga pozna še izza časov, ko je bila pri svojih stariših. Našla ga je potem tu v blaznici —“.

„In on ji je pomagal pobegniti iz blaznice,“ je hitro pristavil Rogers. „Vem, da je to zvest in pošten človek. Torej menite, da je ostal pri nji v Gardenfildu?“

„O tem ne dvomim.“

„A kam je neki šla? Ko sem Vas našel nezavestnega v vozu, je bil Gould že pobegnil z ono signoro Astrelo, ki jo vedno blizu njega, kadar mu grozi kaka nevarnost,“ je dejal Rogers. „Ta ženska je ravno tako nevarna, kakor Sever.“

„Nevarna in za vse sposobna,“ je pritrdil Bernard. „Jaz vem to najbolje, ker sem imel že opraviti ž njo. Gotovo je pobegnila s Severjem, če pojdete njega iskat, gospod polkovnik, ne pozabite nanjo.“

Rogers je zamišljeno gledal predse v tla.

„Ko bi le mogel izvedeti, kam je šla Helena z otrokom,“ je rekel po kratkem molku, „kajti prepričan sem, da je Sever ne izgubi iz oči in da vsled tega še ni zapustil Združenih držav.“

„Tu naj bo in še naj bi ga ne bili zasačili?“ je vprašal Bernard.

„Pomislite dvoje! Prvič, da je dovolj pokrajin in krajev, kjer se lahko mudi, ne da bi se kdo zanj zmenil, — in drugič, kdo nam jamči, da ne nastopa v drugi ulogi z isto spretnostjo, kakor je nastopal kot polkovnik Vilson.“

„Z isto spretnostjo! Prav pravite, gospod polkovnik! Saj ni samo častivrednega senatorja Wooda, nego tudi bogatega Vanderbilta tako premotil, da mi je ta zatrjeval, da pozna polkovnika Vilsona že iz Novega Orleana in lahko zanj jamči.“

„Saj je v Novem Orleanu morda res kak polkovnik Vilson,“ je omenil Rogers. „Taki pustolovci imajo časih kar čudovito srečo. Ako je šel na jug, mu bo težko priti na sled.“

„Ko bi le mogel iz bolnice!“ je vzdihnil Bernard. „Jaz grem še danes v Gardenfild.“

„Kaj nameravate, gospod polkovnik?“

„Zdi se mi, da dobim Severja najhitreje, če le izvem, kje je Helena.“

„Torej hočete njo iskati?“

„Da jo osvobodim onega groznega preganjalca. Dobila je otroka in ni jej več treba begati po svetu. Z Bogom, gospod maršal, okrevajte kmalu!“

Rogers je šel.

Srce ga je gnalo tja, kjer se je mudila ona, ki je nikdar ne pozabi.

Ljubka podoba Helenina mu je stala pred očmi.

Ta čista, plemenita žena je toliko trpela, da ni več verjela v srečo in da je bežala pred Rogersom, samo da ga ne naredi nesrečnega.

In on je vedel, da tudi Helena njega ljubi!

Kako težko se mu je morala odpovedati.

Koliko je morala trpeti!

A še ni bilo prepozno, jo prepričati, da pri njem vendar še lahko najde pravo in trajno srečo.

Polkovnik je šel še ta dan v Gardenfild, da začne tukaj svoje poizvedbe.

Peljal se je z železnico, seboj pa vzel konja, češ, da bo najbrž treba preiskati kraje, koder ne teče železnica.

Skrbelo ga je, kaj da je s Heleno, da, strah ga je bilo zanjo, kajti vedno mu je po glavi rojila slutnja, da jo Sever preganja, Srečko Korošec pa da ji ne more pomagati.

Ko je zvečer prišel v Gardenfild, je pustil konja na kolodvoru in je krenil v gostilno, kjer je bivala pred nekaj dnevi Helena.

Mislil je, da dobi tu njen sled.

V gostilni je izpraševal krčmarja, a pričakovanega pojasnila ni dobil.

„Toda, počakajte, gospod polkovnik,“ je rekel krčmar, „morda ve moj Jim kaj povedati.“

Jim je bil hlapec krčmarja.

Gostilničar je poiskal hlapca in ga pripeljal Rogersu.

„Ali se še spominjate one gospe z otrokom?“ je Rogers vprašal mladega hlapca.

„Seveda,“ je odgovoril Jim, „saj druge gospe od tedaj sploh ni bilo tu. Potovala je s svojim lastnim vozom, z možem, ki je bil njen sluga in kočijaž.“

„Ali veste, Jim, kam se je peljala od tod?“

„Slišal sem, ko je rekla svojemu spremljevalcu, da hoče na jug. Govorila sta sicer tiho, da bi ju nihče ne slišal, a jaz sem bil za vratmi in sem razumel vse.“

„Torej se ni hotela peljati z železnico?“

„Tega ne vem, gospod polkovnik. Od tod se je peljala s kočijo in zdi se mi, da je hotela v Kolumbijo.“

„In od tedaj niste ničesar več slišali o nji?“

„Ne, gospod polkovnik.“

Rogers se je hitro odločil, da ostane v tej gostilni čez noč, drugi dan pa se pelje z železnico v Kolumbijo. Morda dobi tam Heleno, saj je mogoče, da nastopa na jugu kot pevka.

Ta misel je v Rogersu obudila upanje, da le najde pod imenom gospodične Oldenburg potujočo Heleno. Če jo najde, ne odneha prej, dokler ne privoli, postati njegova žena.

Ko je naslednje jutro nadaljeval svoje potovanje, je povsod povpraševal po Severju in neki uradnik mu je povedal, da se je pred nekaj dnevi po isti železnici vozil tak človek v rudeči častniški uniformi.

To je še utrdilo Rogersovo mnenje, da Sever sledi Heleni in jo lovi.

Tekom prihodnjih dni je nanesel slučaj, da sta se z Rogersom peljala dva moža, ki sta morala biti z juga in imeti tam obširna posestva.

Rogers se v začetku ni menil za ta dva potnika, dokler ni vsebina njih pogovora obudila vse njegove pozornosti.

„Vermont je napravil krasno kupčijo“, je dejal eden potovalcev svojemu tovarišu. „Prodal je svoje posestvo, ki leži v Georgiji tik meje in to za ogromno ceno.“

„Hahaha“, se je smejal drugi potnik. „Torej se je vendar znebil tega razupitega posestva? Kdo je pa kupec? Domačin gotovo ne!“

„Kdo je kupec, tega ne vem, to pa vem, da je Vermontu izplačal vso kupnino v gotovem denarju.“

„Vermonta torej več ne plaši skrivnost njegove hiše.“

„Slišal sem sicer dostikrat, da Vermont ne mara v tej hiši prebivati, da je bila hiša vedno zapuščena, a pravi vzrok temu mi ni znan.“

„To Vam ni znano? Saj je stvar tu povsod tako znana, da noben domačin ni hotel posestva kupiti.“

„Povejte vendar —“

„Vermont je bil oženjen, a samo malo časa. Njegova lepa mlada gospa je nakrat izginila. Nihče ni vedel, kaj se je ž njo zgodilo. Samo neka na posestvu službujoča ženska je skrivaj pripovedovala, da je Vermont pognal svojo ženo v smrt, ker je ljubil drugo in to vzel v svojo hišo. Vsled tega je njegova žena nekega dne zbežala iz hiše in skočila v vodnjak.“

„Ali je niso našli v vodnjaku?“

„Vodnjak je neki silno globok. Sedaj pa pride glavni del te zadeve. Vermont ni žaloval po svoji ženi, a da ni hotel ostati na svojem posestvu, tega je kriva tajinstvena prikazen. Kaj niste ničesar čuli o njej?“

„Ne, ničesar! Le povejte!“

„Kaj je na stvari, mi ni znano. Čulo se je, da je umrla žena začela v hiši strašiti. Ona ženska, ki je prva povedala, da hodi umrla gospa po noči z gorečo svečo po hiši, je to naznanilo plačala s svojim življenjem. Toda Vermont je moral tudi sam kaj doživeti s tem strahom —“

„No — in?“

„Ker je zapustil svoje posestvo.“

„Vermont? To je čudno, saj je vendar nasilen in neustrašen človek.“

„Res je tak in vendar je zapustil posestvo in se ni več upal v hišo.“

„Za to stvarjo mora tičati kaj posebnega.“

„To je lahko mogoče, zakaj strahov se Vermont ne boji. Druzega pa nisem mogel ničesar izvedeti. Posestvo je bilo zapuščeno in Vermont je je povsod ponujal na prodaj.“

„Saj ima vendar sužnje tam.“

„Da, polja se obdelujejo, a vse gospodarstvo vodi neki paznik. Poleg njega je še neka zamorka, ki naj biva v hiši, kjer je pa nikdar ni.“

„Ali je novi lastnik že tam?“

„To mi ni znano.“

„No, njemu se mrtva gospa ne prikaže, saj ž njim nima ničesar opraviti.“

„Nikar se ne posmehujte. Stvar je menda jako resna. Vermont ni nikdar o njej črhnil.“

„Ej, ljubi prijatelj, saj vender ne bodete verjeli v čeznatorne dogodbe?“

„Včasih se zgode stvari, katerih si nihče ne more raztolmačiti. Strahu na onem posestvu nisem sam nikdar videl, samo slišal sem o njem. Ali, če je zbežal tako neustrašen in hladnokrven mož, kakor je Vermont, če nihče ne mara prebivati v oni hiši —“

„To je samo babjeverstvo“, se je smejal drugi popotnik.

„Oprostita, gospoda!“ se je zdaj oglasil Rogers. „Nehote sem slišal vajin razgovor in priznati moram, da me zanima. Kje pa je ono posestvo, o katerem sta govorila?“

Popotnikoma se je videlo, da si nikakor ne želita razgovora z Rogersom. Komaj da sta nekaj odgovorila, potem sta užgala nove smodke in nekaj časa sploh molčala, tako da Rogers ni mogel ničesar več izvedeti.

Kar je bil slišal, ga je resnično zanimalo. Zaradi obnašanja na svoje bogastvo tako ošabnih mož se pa ni čisto nič jezil. Pri naslednji postaji sta popotnika izstopila.

Rogers je stopil in gledal za njima.

Zapazil je, da nista ostala tu nego le vstopila v drug voz.

Smejal se je polglasno temu vedenju. Peljal se je potem v Kolumbijo in sklenil, da se za skrivnostno posestvo več ne briga, nego da poišče Heleno.

Mislil je, da nastopa v Kolumbiji kot pevka.

To njegovo pričakovanje se pa ni izpolnilo.

Ko je prišel v Kolumbijo in se nastanil v hotelu, da bi se zopet enkrat v pošteni postelji pošteno naspal, je izvedel, da v mestu ni nikake tuje pevke.

Poiskati je moral torej Helenin sled.

Toda vsa poizvedovanja so bila brez uspeha — — o Heleni in o Srečku Korošcu ni bilo ničesar izvedeti.

Rogers se je na to odločil, da nadaljuje svoje potovanje na konju.

Tudi o polkovniku Vilsonu mu ni vedel nihče ničesar povedati.

Rogersa pa ni to niti preplašilo niti zadržalo. Pred očmi je imel vedno Helenino podobo, vedno se mu je zdelo, da jo sliši, klicati na pomoč.

Šestinpetdeseto poglavje.
Bela žena.

Helena se je zbudila.

V prvem hipu ni vedela, kje da je in kaj da jo je zbudilo. —

Ozrla se je po razsvetljeni sobi.

Zdaj se je domislila, kje da je.

Na oni strani je ležala njena hčerka in trdno spala.

Glasno trkanje, ki jo je zbudilo iz spanja, se je zdaj ponovilo.

Hripavi, surovi glasovi so ji udarili na uho.

Helena je poslušala.

Kaj se godi zunaj? Kdo zahteva v pozni noči, da se mu odpre.

Kesala se je, da je ostala v tej sumljivi hiši, kajti hrup je pričal, da so pred hišo pijanci.

Vstala je, da bi šla v sosedno sobo in mogla bolje slišati, kaj se zunaj godi.

Tiho je stopala k vratom v predsobo, katero je bila prej zaklenila.

Na verandi so razgrajali pijanci, kakor da bi bili tu gospodarji.

Ko je Helena odklenila in odprla vrata, je v veliki temni sobi zagledala nekaj belega.

Prestrašena se je ustavila.

Slaba svetloba, ki je prihajala iz spalne sobe, je padala na belo postavo.

Zdaj se je začela bela prikazen premikati.

Heleno je stresla groza tako, da se ni mogla ganiti in da so se ji ježili lasje.

Kakor zamaknena je gledala na belo prikazen. To je bila ženska. Obraza Helena vsled razburjenosti in strahu ni mogla spoznati.

Bela žena se za Heleno ni zmenila, nego odšla iz predsobe.

Kdo je bila ta tajinstvena žena? Torej vendar še kdo prebiva v hiši, dasi je zamorka Jesi povedala, da razen paznika in nje ni nihče v hiši in da je lastnik to posestvo prodal.

Bela žena je morala vendar tu prebivati in hišo poznati, ker stopa tako sigurno in ve, kam hoče. Kaj je morda Jesi oblekla belo obleko?

Ne! Helena je videla, da ima bela žena belo roko.

Zdaj je odprla bela žena v vežo vodeča vrata.

Ko je zaprla ta vrata, se je zdelo Heleni, kakor da se ji je vse le sanjalo.

A že se je čulo zopet prvo razgrajanje pijancev.

Silver je preklinjal.

„Hudič vzemi paznika!“ se je drl. „Dedca morda še doma ni! Tu je videti luč.“

Pijanci so z enega okna odstranili zaveso.

Pri oknu sta se pokazali dve glavi — Francetova in Silverjeva.

Helena je hitro stopila od vrat tako, da je stala na temni strani sobe.

„Če ne odpre, zlezemo skozi okno!“ je izjavil France.

V tem hipu so se odprla hišna vrata.

Držeč gorečo svečo v rokah je prišel Jak in odprl vrata.

Najprej je zagledal njemu neznanega suhega nekdanjega učitelja.

„Kaj razgrajate?“ je vprašal srdito.

Za Evansom sta se zdaj pojavila Silver in Franco.

„Kako se drznete tako razgrajati, capini pijani!“ je rohnel Jak. „Spravite se proč!“

Evans je izzivajoče pristopil.

„Kaj si dovoljuje ta paznik!“ je zaklical France.

„Govorite drugače, prijatelj!“ je rekel Evans Jaku, „sicer ne boste več dolgo paznik. Ne pozabite, kdo ste in kake so naše pravice.“

„Ne koraka naprej!“ je zakričal Jak in oči so se mu srdito lesketale. „Vi me še ne poznate! S takimi ljudmi postopam prav na kratko. “

„Prihajamo po naročilu Vašega gospodarja, gospoda Vermonta“, je zdaj resno in zapovedujoče dejal Evans. „Gospod nam je naročil, da ga tu počakamo. Mi smo torej tu gospodarji. Ali nas razumete? Vi nam nimate ničesar braniti, sicer Vas spodimo iz službe.“

„Če je tako, pokažite mi gospodarjev ukaz. Na besedo nedam nič. Sicer bi lahko prišel, kdor bi hotel in mi kaj tacega natvezi.“

„Nič se ne pogajaj s tem paznikom!“ je Silver zaklical Evansu. „Kdo ukazuje tu, on ali mi?“

„Grospod Vermont, moj dosedanji gospodar, Vas sploh ni mogel sem poslati, ker je posestvo prodal,“ je dejal Jak.

„To že vemo, prijatelj,“ je dejal Silver. „Le mirujte! Mi trije prihajamo po naročilu novega gospoda Vermonta in če ne ubogate, Vas zapremo za toliko časa, da pride novi gospodar sem.“

Jak, ki je menil, da te tri pijance že sam prepodi, je hotel šiloma narediti konec temu prizoru in zgrabil bivšega učitelja, da bi najprej tega ven vrgel.

Toda v tistem hipu sta Jaka napadla Silver in France in ga po kratkem boju vrgla na tla.

„Zdaj smo pa mi gospodarji!“ je kakor besen zaklical France, „in bomo tebi, stari lopov, že še posvetili.“

Zaman se je trudil Jak, da se napadalcem iztrga iz rok.

Napadalci ga niso izpustili, nego ga vlekli v kamrico na konci veže in ga tam zaprli.

Zdaj so bili res gospodarji v hiši in so se tega glasno radovali.

Bivši učitelj je vzel luč, ki jo je bil Jak seboj prinesel, ter je zaklenil hišna vrata.

„V tej sobi sem videl luč“, je dejal France in je stopil proti predsobi, ki je vodila k Heleni.

„Pogledati moramo, kaj je vse tu“, je menil Silver in odprl vrata.

Helena je bila strahoma zbežala v svojo spalnico, se oklenila svojega otroka in poleg njega padla na vzglavje.

Evans je sledil svojima tovarišema s svečo.

Vsi trije so priropotali v spalnico in zagledali od strahu vso prebledelo Heleno.

Začuden se je vstavil France.

Bivši učitelj je pristopil in zagledal Heleno.

Na prvi pogled je spoznal, da je to pevka, o kateri mu je govoril polkovnik.

To je srečen slučaj, si je mislil, a svojima tovarišema ni povedal ničesar.

„To je ženska“, jima je dejal. „Pustimo njo in otroka. V hiši je dovolj sob in nam teh ni treba.“

„To je najbrž gospodarjeva žena“, je menil France. „Nič se ne bojte, gospa, Vam ne storimo ničesar.

Tudi Silver se je obrnil.

„Idimo!“ je klical Evans svoja tovariša in se vrnil vpred sobo.

France in Silver sta mu sledila.

Ko so prišli vsi trije v vežo, je Evans izročil Francetu gorečo svečo.

„Preglejta gorenje sobe“, jima je rekel. „Jaz pridem koj za Vama in potem pojdemo spat.“

France je bil s tem zadovoljen in je vzel luč.

V tem, ko je šel s Silverjem po stopnicah, se je Evans vrnil k Heleni v sobo in zaklenil vrata za seboj.

Helena se je še vedno oklepala svojega otroka.

„Gospa“, je rekel bivši učitelj, „ni se Vam treba ničesar bati. Jamčim Vam, da se Vam nič ne zgodi.“

Helena ni dala odgovora.

„Vi ste pevka Oldenburg“, je nadaljeval Evans. „Spoznal sem Vas takoj. Ostanite brez skrbi v tej hiši.“

Zdaj je Helena vstala.

„Ne, ne!“ je zaklicala, „v tej strašni hiši ne ostanem. Le proč, le proč od tod!“

„Bodite pametni“, jo je miril Evans. „Jaz govorim z Vami v gospodarjevem imenu. Nas je gospodar sem poslal. V njegovem imenu smo tu.“

„Jaz ne poznam gospodarja tega posestva.“

„A jaz ga poznam, gospa.“

„Grozno se kesam, da sem tu iskala zavetišča. Ko se zdani, se peljem naprej. Moj voz in moji konji so zadaj.“

„Ne! Počakali bodete, da pride gospodar, ki Vas želi videti“, je rekel Evans. „Te sobe ostanejo na Vaše razpolaganje. Nikar ne mislite, da ne poznamo obzirnosti, ki smo Vam jih dolžni kot ženi in umetnici. Le mirno spite.“

„Ta hiša je pekel!“ je vzkliknila Helena.

Evans je smehljaje pristopil.

„Ropot Vas je prestrašil“, je menil, „a ta ropot je bil brez pomena. Prouzročil ga je paznik, ki nas ne pozna. Zdaj pa bo vladal v hiši mir, da boste lahko spali.“

Komaj so bile izgovorjene te besede, je v hiši počil strel.

Helena je od strahu kar omahnila na svoje dete.

Tudi Evans je strmel in hitro odšel, da vidi, kaj se je zgodilo.

Ko sta bila France in Silver prišla po stopnicah, sta stopila v prvo sobo.

To je bil salon. Opremljen je bil z mnogimi zrcali, nizkimi stoli in bogato rezljanim pohištvom.

France je posvetil na vse strani, ker kaj tacega še ni bil videl.

„Ti“, je dejal Silver, „tu se mi pa dopade.“

„Tacih sob bo še več“, je odgovoril France in odprl druga vrata.

V tem trenotku sta se zavzela.

V lovsko sobo, ki sta jo odprla, je padala nekaka negotova svetloba.

Soba je bila velika in po zidovih je viselo mnogo starega novega orožja. Stoli in mize so imeli noge od rogov.

A te stvari niso provzročile Francetovega začudenja.

Sredi sobe je stala le slabo razsvetljena visoka žena v beli ponočni obleki.

Obraza ni imela zagrnjenega.

Ko se je bil France ustavil, je hitro prišel k njemu tudi Silver.

France ga je opozoril na belo ženo, ki se je zopet odvrnila od Franceta, kakor da jo ta nič ne briga, in hotela pri drugih vratih oditi iz sobe.

Silver se je surovo nasmehnil.

„Spet ena“, je rekel. „He, kdo ste pa Vi?“

France je ostal z gorečo svečo pri vratih, Silver pa je stopil proti beli gospe.

Ta se ni zmenila za gorenje vprašanje in Silverja še pogledala ni.

Ponosno je šla svojo pot.

To je raztogotilo Silverja.

„Pustite se vendar pogledati!“ je zarenčal na belo ženo. „Če ste mlada in lepa, Vam bodeva kratila čas. Bela obleka Vam prav dobro stoji.“

France se je smejal na ves glas.

„Objemi jo malo!“ je zaklical Silverju, „saj se najbrž le dela tako krepostno.“

Silver je bil popolnoma razpoložen, storiti po tem nasvetu svojega prijatelja.

Bela žena še ni bila prišla do vrat; ravno je bila ob zidu tam, kjer je viselo več lepih samokresov.

Iz temnih njenih oči, obrnjenih proti približajočernu se Silverju, so švigali bliski.

Toda Silver se tacih bliskov ni bal.

Objel je vitko ženo, da bi jo pritisnil k sebi in ji dal poljub.

Nakrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Bela žena je stegnila roko proti zidu.

Že je imela v rokah samokres.

Silver je strahoma odskočil.

Hotel je beli ženi zaklicati nekaj surovih in žaljivih besedij. —

Do tega pa ni prišlo.

Bela žena je nanj sprožila samokres.

Zadonel je močan strel.

Silver je kar odletel.

Gost dim je objel balo ženo.

Pri odprtih vratih s svečo stoječi France se je tudi hitro umaknil, tako da je nastala tema v sobi, kjer je bil Silver.

Ta je začel strašno rjuti.

„France!“ je tulil, „hiti sem!“

Pri tem je divjal, kakor bi bil obstreljen.

France je planil z lučjo v sobo, a videl je v isti samo Silverja.

Bele žene ni bilo nikjer.

„Za njo!“ je kričal Silver. „Streljala je name.“

„Ali si ranjen?“

„Ne vem“, je odgovoril Silver in se otipaval.

„Kam je pa šla? Kdo je pa bila ta ženska?“

Silver je pokazal na vrata in jih odprl.

Bele žene ni bilo videti.

Silver in France sta urno hitela naprej, da bi vjela belo ženo. —

„Nekje tod mora biti!“ je robantil Silver in omahoval sem in tje. „Dobiti jo moram!“

Zdaj je prihitel tudi nekdanji učitelj.

„Kaj se je zgodilo?“ je izpraševal.

France mu je povedal, da je neka bela žena šla skozi sobo in ustrelila na Silverja.

Zdaj so iskali vsi trije.

Stikali so po vseh sobah okoli, a bele žene ni bilo dobiti nikjer.

„Strahopetca sta!“ je končno dejal Evans. „Strahov tu ni in kako naj pride kaka ženska v hišo razen one, ki je spodaj. Kdo ve, kaj sta videla?“

Ker ni bilo najti nikakega sledu, sta se morala tudi Silver in France udati.

Rotila pa sta se, da bodeta pazljiva in da že doženeta, kdo je bela žena.

Sedeminpetdeseto poglavje.
Gospodarjev prihod.

Kar je Helena doživela to noč, je le povečalo bojazen, ki jo je obšla že koj o prihodu.

V tej hiši ni hotela ostati za nobeno ceno.

Kleče poleg svoje hčerke je težko čakala jutra.

V hiši je bil zavladal mir, a ponočni dogodki so Heleno tako razburili, da ni mogla zatisniti očesa.

Dušo ji je morila strašna slutnja — bilo ji je, kakor da jo čaka nova groza, novo trpljenje, dasi sama ni vedela, kaj ji provzroča ta čutila.

Sklenila je, da pokliče Korošca, čim se zdani in da še na vse zgodaj odpotuje.

Z rastočo nestrpnostjo je štela trenotke in čakala zarje.

Konečno se ji je zdelo, kakor da se je začelo daniti.

Vstala je, ugasnila luč in stopila k oknu.

Ko je odstranila zastor, je videla pred seboj zelo obširno dvorišče.

Razločila je tudi postranska poslopja in mogla šteti vrata teh poslopij.

Tam nekje je moral spati Korošec.

Tudi hlev je bil tam.

Njen voz je stal v ozadju na dvorišču.

Helena se je odločila.

Pustivši otroka spati je tiho odšla iz sobe in odprla vrata na verando, kjer ji je udaril sveži jutranji zrak naproti.

Nič se ni ganilo.

Vsa narava je še dremala.

Ako se Korošcu posreči hitro vpreči, Heleni pa z otrokom sesti v voz, bi mogli morda vendar le zapustiti to tajinstveno hišo. —

Helena je stopila na dvorišče.

Zdaj je morala poiskati kraj, kjer je prenočil Korošec.

Ta menda ni ničesar tega slišal, kar se je zgodilo v tej noči. —

Previdno in počasnih korakov se je Helena bližala prvim vratom.

Zapazila je zdaj, da niso zaklenjena, marveč da so le prislonjena.

Odprla jih je previdno.

Močan smrad je udaril iz temnega prostora.

Tu je na slami ležalo kakih deset ali dvanajst zamorcev, sužnjev.

Ležali so kakor bi bili ubiti.

Helena je tiho zaprla ta in šla urno dalje proti drugim vratom.

Ko se je dotaknila kljuke drugih vrat, so se ista počasi odprla. —

Pred njo je stal Srečko Korošec.

V smrtnem strahu mu je zašepetala Helena:

„Usmilite se, gospod Korošec — bežimo!“

„Za Boga, grofica, kaj ste že vstali?“ je vprašal Korošec začuden.

„Spala sem le jako malo.“

„Ravnokar sem se prebudil in hotel pogledati, če je že dan. V tem vražjem gnezdu se človek kaj slabo počuti.“

„Ali niste slišali, kaj se je zgodilo ponoči?“

„Ne, grofica; kaj je bilo?“

„Trije pijanci so prišli v hišo. Bili so tudi pri meni v spalnici. To Vam je bila strašna noč. Grozno so razsajali.“

„Jaz nisem ničesar slišal. “

„In ta groza! V hiši mora biti tudi neka ženska. Kakor strah se je ponoči plazila po sobah.“

„Ženska? Saj ni mogoče! Saj mi je Jesi sinoči izrecno povedala, da razen Vas in Jaka ni nikogar v hiši.“

„Žena v beli nočni obleki je hodila po vseh sobah.“

„To se Vam je gotovo sanjalo, grofica.“

„Ali Korošec —“

„Jaz se seveda držim tega, kar je povedala zamorka.“

„In v spalnici —“

„Kaj je še nekaj tajinstvega v tej ponosni in skrivnostni hiši?“ —

„Strašen spomin —“

„Saj se kar tresete — kaj je pa bilo?“

„V spalnici sem našla posodico za pepel, tisto, ki sem jo videla v Gouldovi hiši —“

„No, če ni nič drugega — “

„Niti ure ne ostanem več v ti hiši. Tu me še strah umori, oni trije potepuhi ali razbojniki so se polastili hiše —“

„Naj se le, saj pride danes novi lastnik.“

„Jaz ga ne počakam, Korošec. Če nočete iti, grem z otrokom sama iz te strašne hiše.“

„I, kaj vendar mislite, grofica. Samo Vas ne pustim proč. Če hočete, se odpeljemo že čez uro. Samo umijem se in dam konjem jesti in piti.“

„Hitite, Korošec, za Boga, hitite!“ je prosila Helena. „Le tu se ne mudiva.“

„Le pripravite sebe in hčerko“, je dejal Korošec. „Zdaj se dani in v kratkem se lahko odpeljemo. Sicer pa se ničesar ne bojte, saj sem jaz pri Vas.“

„Kaj hočete Vi, Korošec, proti trem razbojnikom!“

„Saj je tudi paznik Jak v hiši.“

„Meni se zdi, da so razbojniki Jaka ponoči ubili.“

„No, najbrž ne bo take sile, grofica; ponoči se človeku vsaka reč grozneja dozdeva. Kaj pa so hoteli oni razbojniki?“

„Trdili so, da jih je poslal novi gospodar.“

„Morda so na novo najeti delavci.“

„Ne, ne, Korošec! Pa naj bo kakor hoče — le proč od tod. Smrtni strah me obdaja; zdi se mi, kakor da me zadene tudi nova nesreča.“

„Za zdaj, grofica, se le povrnite v hišo,“ je miril Korošec zbegano Heleno. „Jaz že vse preskrbim in predno se oni trije zbude, se že odpeljemo.“

„Zahvalila se bom Bogu na kolenih.“

Helena je šla spet v svojo sobo.

Ko je zbudila Lidijo ter jo oblekla in opravila, je poteklo četrt ure.

Helene se je polastil nov nemir.

Nakrat je čula hitre korake na dvorišču.

Stopila je k oknu in odgrnila zagrinjalo.

Srečko Korošec je tekel čez dvorišče.

Hlevna vrata onkraj so stala odprta.

Korošec je menda tudi izgubil dosedanji mir, kajti njegov obraz je kazal strah in jezo.

„Ne moremo odpotovati, grofica!“ klical je, „zgodilo se je sleparstvo, nezaslišana hudobija!“

Helena se je prestrašila.

„Kako pa izgledate, Korošec?“ je vprašala.

Mlademu možu so tekle debele solze iz oči.

„Uboge živali, sramota je to!“ je odgovoril. „Da bi jaz vedel, kdo je bil ta ničvrednež!“

„Povejte vendar, kaj mislite!“

„Lopovu bi se moralo odsekati roke!“ je nadaljeval Korošec z nepopisno jezo in škripal z zobmi. „Kaj tacega se še ni primerilo! In če bi le vedel, zakaj je hudobnež to storil! Uboge živali!“

„Ali govorite o naših konjih, Korošec?“

„Da, grofica, da, proč ne moremo!“

„Proč ne moremo? Zakaj ne?“

„Le pojdite sami in poglejte, kako leže uboge živali v hlevu,“ je zavrnil Srečko Korošec. „To se je moralo že ponoči zgoditi. Neki ničvredni hudobnož, neki satan je ubogima živalima prerezal kite na zadnjih nogah, tako da ne moreta vstati, da, mislim, da ne bodeta nikdar več mogli hoditi, ako sploh ostaneta pri življenju.“

Helena je prebledivši poslušala to žalostno naznanilo Koroščevo.

Sklenila je roki in strme gledala Korošca.

„Ne moremo od tod?“ je dihnila. „Usmilite se — ne moremo od tod?“

„Konja sta uničena! To je moral nekdo z namenom storiti, da nas proč ne pusti!“

„Za Boga — gospod Korošec —“

„To je grozno! Te lepe živali! Tu ležita in vstati ne moreta. Z ostrim nožem jima je nekdo prerezal kite.“

Srečko Korošec si je obrisal solzne oči.

Tudi Helena se je jokala.

„Proč ne moremo“, je pristavil Korošec, „in sedaj verujem tudi jaz, da je bilo to gotovo namerjeno, nas na tak način tu ustaviti.“

Helena je zbrala vse svoje moči in vso hrabrost, medtem ko se je je mala Lidija boječe oklenila.

„Potem zapustim s svojim otrokom peš ta kraj,“ je rekla odločno, „ne ostanem več ni jedne noči tu! Storite, kar hočete, Korošec, mene ne ustavi nič na svetu!“

„A kam hočete, grofica?“ je vprašal Srečko Korošec.

„Tega sama ne vem, le proč od tod! — Saj bo v bližini kako mesto ali kak majhen kraj.“

„To je vse prav. Ali kako daleč pa pridete z otrokom?“ odvrne Korošec.

„Kaj ne, ljubček, da lahko z menoj tečeš?“ se je obrnila Helena k otroku.

„Da, mama, le pojdiva,“ je odgovorila deklica.

„Samo Vas ne pustim, grofica — a voza, prtljage in ranjenih konj vendar ne moremo tu pustiti!“ je rekel Srečko Korošec.

„Saj imate obleke v kovčegih, katere rabite, ako hočete zopet nastopiti.“

Helena je premišljevala.

„Ali ga ni izhoda, rešenja?“ je šepetala.

V tem hipu je Srečko Korošec nekaj zaslišal.

„Kaj pa je to?“ je mrmral, „čuti je, kakor da bi prihajal jezdec.“

Tudi Helena je zdaj zaslišala ropot.

Stala je pri odprtem oknu, Korošec pa je stal pred njim na dvorišču.

Zdaj so se onkraj odprla majhna vrata.

Radovedna glava Jesina se je prikazala v odprtini.

Orna služkinja se je ozrla na vse strani.

Gotovo je tudi ona začula ropot.

Stopila je iz vrat.

Jezdec je dirjal mimo starih dreves in jo zavil naravnost proti hiši.

Videti je bilo, da je jahal posebno lepo raslega konja, ki je zdaj rezgetaje pozdravil bližnji hlev.

Jahač je pokazal z vso svojo zunanjostjo bogatega naselnika južnih držav.

Na glavi je imel širok, fin slamnik s plapujočim pajčolanom.

Život pa mu je bil oblečen v široke bele hlače in svetlo modro, kratko, široko suknjo.

Jesi je takoj spoznala bližajočega.

Hitela mu je naproti, da bi mu držala konja.

A ko je prišla do njega, videlo se je, da je osupnila.

Jezdec je ustavil svojega konja.

Zdaj je vrgel vajeti zamorki v roke.

Helena in Srečko Korošec še nista mogla spoznati pod šibkim slamnikom skritega obraza prišedšega.

„To je gospodar!“ dejal je Korošec.

„Pride! To je nam na srečo!“ je odgovorila Helena. „On nas bo varoval potepuhov.“

„Sporočiti mu hočem, da smo našli tu zavetje in kaj da se je po noči zgodilo s konji,“ rekel je Srečko Korošec odločno.

„V hišo gre — le pustite me, grofica, morda nam preskrbi druge konje, morda preišče hudodelstvo.“

Helena je stopila z Lidijo od okna.

Srečko Korošec pa je šel čez dvorišče, da bi sledil jahaču v hišo.

Ko je prišel mimo Jesi, ki je peljala konja v hlev, dejala je smeje:

„Gospod Vermont je tu! Novi gospodar! Glejte, podaril mi je denar! Dober gospod je!“

Korošec je šel k hišnim vratom, katera je jahač pustil odprta in je še slišal, ko je le-ta stopal po stopnicah navzgor k gornjim sobam.

Sledil mu je.

V salonu zgoraj ga je dobil.

Ker so bile zavese zagrnjene, je videl samo, da je imel jahač temno brado. Slamnik je imel še na glavi.

Vprašuje se je obrnil.

Ko je zagledal Srečko Korošca, vzplamtelo je v njegovih temnih očeh.

„Kdo ste in kako pridete tu sem?“ jo vprašal.

Korošec je priklonivši se stopil v salon.

„Gospod“, je odgovoril, „prositi Vas moram varstva! Pevka gospica Oldenburg, koje poslovodja sem jaz, je na njenem potovanju dospela včeraj semkaj.“

„Kje je pevka?“ je vprašal gospodar.

„V spodnjih sobah, gospod Vermont. Prositi Vas še moramo za Vašo gostoljubnost.“

„Ali Vam je česa manjkalo?“

„Ponoči so nam naredili nezaslišano hudobijo, gospod, in jaz morem le misliti, da jo je izvršil eden onih treh mož, ki so ponoči dospeli.“

„Kako hudobijo mislite?“

„Sramotno delo je to, gospod! Našim konjem so kite zadnjih nog prerezali.“

Leden posmeh je zaigral okoli ust naselnika.

„Uboge živali leže v hlevu in se ne morejo ganiti, mi pa ne moremo nadaljevati vožnje,“ pristavil je Srečko Korošec, „in vendar hoče gospodična takoj naprej.“

„Potem se bo pač morala za sedaj zadovoljiti, da z menoj v naselbini prebiva, “ je odvrnil gospodar. „Izkazala se ji bode vsa pozornost, izpolnila vsaka želja, kajti moja želja je, da se gospodična v moji hiši dobro počuti. Pojdite in sporočite ji to! Recite ji, da se Vermont srečnega čuti, da sme sprejeti toli občudovano umetnico in ji izkazati svojo gostoljubnost! Hitite!“

Oseminpetdeseto poglavje.
Naselnik Vermont.

Jesi je donesla na veliki srebrni plošči jedi in pijače v sobo novega gospodarja, ki je ravno sprejel one tri može, kateri so mu pripovedovali o Jaku in beli ženi.

Vermont se je vrgel na blazino in ni dosti pazil na pri povedovanja bivšega učitelja in njegovih tovarišev.

Dal jim je denarja in jim ukazal, naj gredo v bližnje mesto, naj si v eni velikih trgovin kupijo uniformo ter se po tem vrnejo, da bodo tu tvorili telesno stražo gospodarjevo.

Možje so bili s tem poveljem tako zadovoljni, da so se veselo smejali, gospodarju napili in bili pripravljeni, iti takoj na pot.

Evans je počakal, da sta šla Silver in France naprej in se je potem zaupno bližal načelniku.

„Ona je tu!“ je šepetal z zvitim smehljanjem in pokazal doli. „Srečo imate, prijatelj Gould!“

Gospodar je planil kvišku.

„Le še enkrat pozabi, stari lump, da sem ti prepovedal izgovoriti še kedaj to ime, ustrelim te kakor steklo mačko!“ je škripal.

„Kaj to — saj ni nikogar tukaj, da bi slišal“, je odvrnil Evans.

„Jaz sem Vermont, naselnik, ne pozabi tega!“ nadaljeval je, počivaje zopet na blazini.

„Lepa pevka je spodaj! Ujela se je, gospod! A brez mene, brez moje pomoči bi je ne bilo več,“ je rekel Evans tiho.

„Jaz sem onemogočil, da bi se peljala dalje, sedaj bo morala ostati tu!“

„Dobro je! Hitite, da se kmalu vrnete!“

Vermont je pokazal k vratom.

V tem hipu, ko je hotel Evans zapustiti sobo, prikazala se je med vratmi Jesi in za njo Jak, katerega je ravno spodaj osvobodila in pripeljala gori, ter s svojo črno roko pokazala k njemu.

„Gospod!“ zavpila je, „paznik Jak!“

Ko je ta zapazil Evansa, hotel je planiti nanj, da bi ga zgrabil.

„Prokleti pes, sedaj je naselnik tu, gospod Vermont, sedaj se bodeš pokoril!“

Evans je odskočil.

Sedaj je opazil Jak na blazini ležečega gospodarja. En trenotek je obstal — potem šele je prišel k sapi.

„Saj to ni gospod Vermont!“ je dejal.

„To je novi gospod Vermont, novi gospodar!“ razjasnila je zamorka naglo.

Evans je porabil ta trenotek in se umaknil.

„Stopi sem! Kdo si Ti?“ je vprašal novi Vermont.

„Jak, paznik!“ odgovoril je vprašani. „Po noči so se pritepli trije potepuhi in so me pobili, ko sem jih hotel zapoditi. “

„Ti trije možje ostanejo tu!“ ukazal je Vermont. „Moj prednik mi je povedal, da je tu neka jama, železna kletka, v kateri ste imeli prej divje mačke. V to kletko se bodo zaprli leni ali pobegli sužnji, kadar se bodo zopet ujeli.“

Jak je nezaupno pogledal naselnika.

„Ti si sicer paznik in lovec sužnjev“, nadaljeval je Vermont, „a to me ne bode oviralo, da Te ne bi vrgel v kletko, kakor potuhnjenega zamorca, ako ne izpolniš natanko mojih ukazov.“

Temni grozeči pogledi novega naselnika so pričali, da je bil mož sposoben izpolniti svojo grožnjo. Črnobradata moža sta si s temnimi obrazi stala nasproti.

„Ti nimaš tu v hiši ničesar več iskati, in se nimaš brigati za to, kar se tu godi“, rekel je Vermont, „Tvoje področje je v prizidku! Jaz sem za Te naselnik Vermont! Imenovati me moraš Vermont in o meni samo kakor o gospodarju Vermontu govoriti. Sedaj pojdi na svoje delol Pazi na črne delavce! Tu v hiši Te ne rabim. “

To ravnanje ni bilo pazniku po volji. A udal se je in čmerno zapustil sobe.

Jesi je še stala v ozadju sobe in čakala na ukaze novega gospodarja.

„Pojdi sem!“ velel je ta.

Črna služabnica je hitela črez preprogo in se vrgla s kolena, prekrižaje roki nad golimi prsi.

„Jesi je Tvoja sužnja, gospod“, rekla je, „Jesi čaka na Tvoje ukaze.“

„Ali je razven dame spodaj in razven Tebe in mene še kdo v hiši?“ vprašal je naselnik.

„Ne, gospod. Sluga je v prizidku.“

„Mislim, ako še kdo tu stanuje, kaka dama?“

„Sobe so prazne, odkar ni več prejšnjega naselnika tu, gospod.“

„Torej je bila dama, ki je spodaj, ona, ki je bila po noči po izpovedi mož tu zgoraj?“

„Tega ne vem, gospod, bila sem onkraj in sem spala.“

„Ali si Ti stregla gospe, Jesi?“

„Da, gospod. “

„Ali si ji že nesla zajutrek?“

„To hočem ravno storiti. Jaz sem prej vprašala, kaj želi in ukaže.“

„Česa želi?“

„Vrč mleka in prepečenca, druzega nič zase in za majhno deklico.“

„Kje imaš mleko?“

„Onkraj, v hlevu, gospod.“

„Ali vidiš tam na mizi majhen ovitek iz belega papirja, katerega sem položil tja, Jesi?“

Pogled zamorke je švignil k mramornati mizi, kamor je pokazal naselnik.

„Vzemi oni zavitek v svojo roko“, nadaljeval je, „v njem je prašek. Stresi prašek v mleko, predno ga neseš dami.“

Jesi je pazno poslušala.

„Molči o tem in izpolni moje povelje tako, da dama o tem ničesar ne opazi in ne vidi“, pristavil je še naselnik. „Nesi ji potem mleko, tudi pecivo in kar še druzega želi, vzemi tudi sadja s seboj za malo deklico in strezi dami, kakor če bi bila Tvoja gospodinja!“

„Ubogam, gospod!“

„Ti se mi dopadeš, Jesi, Ti si pazljiva služabnica“, hvalil je Vermont zamorko, „in ako Te dama vpraša, kdo je prišel, odgovori, da sem novi posestnik Vermont.“

„Vse storim, kakor veliš, gospod.“

„Ne bo v Tvojo škodo, Jesi, jaz sem dober gospodar, ki ve poplačati dobro postrežbo! Požuri se sedaj! Dama in otrok bosta čakala na Te. In reci jima, da bodeš stregla z vsem, česar žele.“

Jesi je vstala. Vzela je majhen ovitek z mramornate mize v roko ter naglo in tiho smuknila iz sobe, v kateri je sedaj naselnik zavžil pripravljeni zajutrek. Videlo se mu je, da je bil z vsem, kar je našel, zelo zadovoljen.

Medtem je Helena v svoji sobi spodaj prejela odgovor Srečka Korošca.

Težkim srcem je slišala, da se mora za zdaj udati in sprejeti naselnikovo gostoljubnost, ter ostati tu, ker ni bilo druzih konj dobiti.

A ko je videl Korošec, kako težak ji je bil ta odlok, ponudil se je, da hočo v soseščini iskati, je-li v bližini kaka vas, kjer bi zamogel dobiti konje za nadaljno vožnjo.

S tem namenom je odšel.

Sedaj je prišla Jesi v sobo, v katero je svetilo jasno jutro in jo toli prijaznejše naredilo.

Zamorka je prinesla s svežim mlekom napolnjen vrč, kozarce, peciva in vabljivo lepega sadja ter je postavila vse na mizo, da je mala Lidija polno veselja občudovala sadje in prosila mater, da bi ji nekoliko dala.

Otrok je prosil tako silno, da mu je Helena ustregla in podarila nekaj sočnega sadja in malo peciva, a sama zase je natočila kozarec mleka.

Ker je bila žejna, je kozarec hitro izpraznila in znova napolnila.

Lepo sveže mleko ji je dobro delo in rada bi bila tudi otroku ponudila, a ker je ta užival sadje, ni smel piti mleka.

Helena je zato zamorko prosila, naj ostanek mleka zopet odnese, da ne pripelje Lidijo v skušnjavo, ga piti.

Jesi, ki je vsako željo dame naglo izpolnila, storila je tudi sedaj po Heleninem ukazu in zapustila sobo ter nesla ostanek mleka s seboj.

Helena je ostala zopet sama z otrokom in jela premišljevati svoj položaj.

Z naselnikom, kateri se je takoj v zgornje prostore podal, še ni prišla v dotiko in vsled tega ni vedela, kak mož je bil.

A sklenila je, se potem s prošnjo obrniti do njega, naj poskrbi za nadaljevanje njene vožnje, ker ne mara še ene noči preživeti v tej čudni hiši.

Trudna je postajala, vse telo ji je bilo nekam težko.

Po dogodkih noči se Heleni to ni čudno zdelo.

Sedela je na blazini, ki se je nahajala pri mizi v veliki, poleg verande ležeči sobi.

Mala Lidija ji je čepela pri nogah in se igrala z neko škatljico, katero ji je dala črna Jesi. Solnčni žarki, ki so le ob robeh zaves našli pot v hladno sobo, igrali so se tu na mehkih pregrinjačah, ki so pokrivala tla.

Helena se je vlegla na blazino. Nepopisni spanec se je je polastil, neko stanje, katerega si sama ni mogla razjasniti.

Tudi moči ni imela o tem premišljevati, misli so se ji zmešale, resničnost se ji je spojila s prijetnimi podobami. Bilo ji je, kakor da bi lahkokrilo plavala v zraku, ki jo je obdal kakor samo zlato; prikazale so se angeljske glavo in jo pozdravljale, se ji smehljale in ji migale.

In sedaj je ležala tu z zaprtimi očmi in je bila tako bleda, tako bela kakor mrlič.

Lidija jo je opazila, vstala je in začudeno ogledovala mater.

A ko je opazila, da mati spi, počenila je zopet na preprogo in se brezbrižno dalje igrala poleg blazine, na kateri je bila njena ljuba mati.

Tako je preteklo več ur, ko se je zaslišal zunaj lahen šum.

Nekdo je prišel po stopnicah doli.

Takoj zatem so se tiho in počasi odprla vrata,

Vermont se je prikazal na pragu.

Mala Lidija je ustavila igranje in ga začudeno pogledala.

Vermont je vstopil. Pogled njegov je padel na Heleno, ki ni menda ničesar slišala. Ležala je kakor mrtva na blazini in niti prsa se ji niso vzdigovala pri dihanju.

Vermont je prišel čez pregrinjačo.

Lidija ga je plaho gledala.

Nakrat se je obrnila, oklenila se Helene v smrtnem strahu in jo klicala.

Otrok je bil od strahu iz sebe, tresel se je in glasno jokal.

„Mama!“ vpil je, „oni mož prihaja zopet, ki me je takrat Tebi vzel — —“

Po naravnem nagibu, z gotovostjo in hitrostjo slutnje spoznal je otrok v prišedšem svojega in Heleninega sovražnika.

A niti obupni krik otroka ni mogel zbuditi Helene iz njenega smrti podobnega spanja.

Ganila se ni — ne slišala in ne odprla svojih očij.

Lidija se je oklenila matere.

Še jedenkrat je zavpila: „Mož je tu, mama, grozni mož!“

„Prismoda!“ zavpil je jezno Vermont, „ako zineš še jedenkrat, vržem Te v železno kletko!“

Zgrabil je nežno majhno deklico s svojimi surovimi pestmi, vlekel jo od Helene proč ter pahnil od sebe, da je odletela v kot.

Sedaj je imel pred seboj lepo bitje, katero je iskal, zasledoval, po katerem je hrepenel!

Tu je počivala na blazini, njemu izročena brez varstva — in ta mož, ki je bil sedaj unet od neskončne ljubezni do nje, ta njo brez miru zasledujoči mož, ki je bil poln strastij do nje, on je nekdaj to lepo bitje imenoval svojo, jo je zapustil in izročil bedi —

Čudno vračilo je bilo to, da je bil obsojen jo ljubiti, ko ga je ona zaničevala, bežala pred njim!

Ne — sedaj mu ne more več uiti!

In ona ni niti slutila, da je bila v rokah prokletega sovražnika.

Pripognil se je k nji — poljubil ji ustni — radoval se je nad gotovostjo, da je bila sedaj njegova, popolnoma njegova kakor nekdaj, ko v njenem posestvu še ni spoznal največje sreče življenja.

V tem trenotku je zaslišal zunaj šum, glasove —

Naselnik je skočil po konci —

Prisluškoval je.

Nakrat se je zopet sklonil nad Heleno, jo objel s svojimi rokami in jo vzdignil.

Kakor mrtva ležala mu je na rokah.

Nesel jo je v spalno sobo zadaj.

Tu jo je rahlo položil na blazino.

Potem je hitel k oknom, jih zaprl, da bi jih nihče od zunaj ne mogel odpreti in jih potem previdno zagrnil.

Ko je s Heleno zapustil predsobo, se je mala Lidija boječe skrila za nekim stolom.

Tu je počenila in se ni ganila.

Mož je prišel iz spalne sobe nazaj.

Ker Lidije ni več videl, jo je tudi v trenotku razburjenosti pozabil.

Otrok se ni niti upal dihati.

Naselnik je šel skozi predsobo, ko je vrata spalne sobe zaklenil in ključ vzel s seboj.

Potem je zapustil predsobo.

Toliko časa se Lidija ni premaknila.

A komaj so se izgubljali koraki naselnika, komaj je bila sama, že je skočila po konci, zapustila svoj prostor in hitela k vratom v spalno sobo.

Hotela je k materi!

A bilo je zaman! Vrata se niso odprla!

Tiho jokaje, ker se ni upala glasno jokati, počenila je pred vrata.

Zdaj pa zdaj poklicala je s tihim glasom mater.

Potem je poslušala na vratih.

Helena ni odgovorila!

Jokajoči otrok je ostal pri vratih, čepel je na tleh in se ni ganil.

In ko je pretekla ura za uro, ko je večer zatemnil sobo in mati še vedno ni prišla, se še vedno ni zbudila, bila je majhna Lidija od jokanja in čakanja tako trudna, da ji je glavica padla na prša in so se ji oči zaprle.

Otrok je spal.

In kakor da bi videla v sanjah svojega angelja varuha prikazati se in pristopiti k nji, tako se je naslonila na stran, in ko je angeljček ljubeznjivo položil svoje roke na njeno kodrasto glavico, smehljala se je Lidija snu, kakor da bi bila v varnosti —

Devetinpetdeseto poglavje.
Rogers in telesna straža.

Polkovnik se je približal ta večer na konju naselbini Vermonta.

Ko je ravno jezdil mimo sladkorjevih plantaž in v nekoliki oddaljenosti v svitu zahajajočega solnca ugledal streho hiše med starim drevjem, prišli so ob stranskem potu trije, kakor tuji vojaki oblečeni možje, ki so postali pozorni na polkovnika.

France, Silver in Evans so bili to, ki so se s čudnimi uniformami neznane naredili, tembolj, ker jih je solnce popolnoma ogorelo in so bile njihove brade velike.

Vsak je imel staro čelado, vojno suknjo s svetlimi gumbi in puško.

Rogers je jahal proti njim.

„Kdo ste?“ zavpil je.

Evans se mu je predrzno zoprstavil.

„To Vas imamo vprašati mi in ne Vi nas!“ odgovoril je. „Odgovorite!“

„Kdo sem, vidite na moji uniformi! Jaz sem policijski polkovnik Rogers!“

„Ah kaj, tu ni nobenega polkovnika, tu je naselnik Vermont najvišji!“ zavpil je Silver, „in mi smo njegova telesna straža!“

„Naselnik Vermont stanuje v oni hiši?“ vprašal je polkovnik.

„Da, blagi in bogati Vermont je sedaj tam!“ pojasnil je Evans.

„Ali je dospela sem neka žena z otrokom v kočiji?“

„Tu sem? Ne! A včeraj smo videli na veliki cesti potni voz!“ odvrnil je Evans.

„Kam se je peljal?“ vprašal je Rogers.

„Tega ne vemo. Tu ni nobene žene in nobenega voza!“ godrnjal je France, „ morate dalje jezditi.“

Rogers, ki ni imel povoda, da bi ne verjel telesni straži in tudi ni imel v tej državi pravice, postopati zoper uredbe naselnika, se je moral zadovoljiti s tem odgovorom.

„Le jezdite po oni strani!“ pristavil je še France, „v sosednjem kraju že lahko dohitite potni voz!“

Telesna straža je korakala dalje proti hiši in Rogers se je moral smehljati, ko je gledal za njimi, ki so v svojih uniformah napravljali najsmešnejši utis.

Pri tem pa si je rekel polkovnik, da s temi oboroženimi ljudmi ni bilo govoriti, ker so izgledali, kakor da bi bili v stanu se prav malo obotavljati; vsaj pogled na nje ni vzbujal zaupanja.

Med tem, ko so se zgubili med starim drevjem in je hitro postajalo temno, spodbodel je Rogers svojega konja, da bi še prišel kolikor mogoče daleč in jezdil urno po široki poti.

Nakrat je zapazil, kakor da bi mu nekaj nasproti prihajalo.

Spoznal je, da je bil jezdec, ki se je počasi bližal.

„He!“ zaklical je. „Vi ste gotovo znani tu, jaz sem policijski polkovnik Rogers in bi rad v bližnje mesto. Ali mi morete pokazati najbližjo pot?“

Jezdec je ustavil svojega konja.

„Za Boga!“ odgovoril je, „saj to je prava sreča, da Vas tu najdem, gospod polkovnik! Jaz sem Srečko Korošec!“

Rogers ni verjel svojim očem.

„Vi ste? Kje pa imate gospo Sever?“

„Ah, gospod polkovnik, hvala Bogu, da ste tu!“ nadaljeval je Korošec, „gotovo nas iščete?“

„Da, zasledujem Vas od Gardenfilda!“

„Gospa Sever je v naselbini gospoda Vermonta!“

„Tam je ni, saj sem pred pol ure srečal tri v vojake preoblečene može, kateri so mi rekli, da ni v oni hiši nobene gospe!“

„Za tem tiči še kaj druzega! To so bili trije lumpi, ki so prišli v hišo in so navidezno v naselnikovi službi! Zlagali so se Vam, gospod polkovnik!“

„Gospa Sever je toraj tam? “

„Z majhno Lidijo, seveda!“

„In kaj delate Vi tu sami na potu?“

„V pretekli noči se je nekaj pripetilo, kar da sklepati, da so v hiši sovražniki, katerim je ležeče na tem, nas tam ustaviti!“ —

„Povejte, Korošec!“

„Neki malopridnež je po noči našim konjem prerezal kite, da bi nam onemogočil daljno vožnjo, ali pa nam napravil veliko škodo.“

„Ubogim živalim prerezal kite? Saj to je hudobija, kakršne še nisem doživel!“

„Danes sem pa povsod naokoli iskal, da bi kupil druge konje, ker hoče gospa Sever po vsaki coni iz one hiše!“ nadaljeval je Korošec. „A dobil sem samo to jedno kljuse. Gospod polkovnik, ako nam posodite Vašega konja, potem imamo s tem zopet dva in zapustimo lahko po noči na skrivnem naselbino, ker jaz se nečem delj Srečko Korošec imenovati, ako se tu na tihem ne pripravlja nekaj proti nam.“

„Kaj pa naj bi to bilo, Korošec? Ali je naselnik Vermont tu?“

„Da, gospod polkovnik, prišel je danes zjutraj!“

„ln Vi menite, da Vas hoče ovirati?“

„Tega ravno nisem mislil, marveč je še ukazal, da se gospej Sever streže in izpolni vsako njenih želj. A dogodek s konji mi je tako sumljiv in hiša tako čudna, da bi se rajši po tihem odpeljali. Gospa Sever Vam bo še vse drugo sama povedala.“

Rogers je zrl premišljuje pred-se.

„Potem je to vsekakor sreča, da sem Vas tu dobil, Korošec, ker gospa Helena ne sme dalj časa z otrokom tu ostati,“ odgovoril je, „to hočemo naselniku razložiti. V voz uprežemo oba konja, mojega in Vašega in se odpeljemo!“

„To moramo skrivaj narediti, gospod polkovnik! Konja ne smemo peljati v hlev! Ne motim se, v hiši ne sme nihče vedeti, da imamo dva nova konja in se lahko odpeljemo!“

„Udam se, Korošec,“ je odvrnil Rogers, „saj se tudi tako lahko naredi, kakor Vi hočete, akoravno še ne morem razumeti zveze.“

„Če bi le jaz bil tega prekletega psa dobil, a kdo bi bil kaj tacega slutil, gospod polkovnik! Konji ne smejo v hlev! Tu jih moramo pustiti, tu kod skriti med temnim drevjem. Potem pripeljeva sem gospo Sever in otroka. Ako bo trdna noč, potem vzamem jednega konja seboj in grem tudi po voz.“

„Dobro! A tja moram h gospej Heleni!“

„Saj se bo veselila, da ste tu, ker ima nepopisen strah; kar gledati ni tega več. Mislim, da bi bila po noči raje peš ušla, nego de bi še eno noč tu ostala.“

„Postalo je temno, lahko greva proti hiši, Korošec. Oni trije možje so mi sedaj tudi sumljivi; zakaj so tajili, da je gospa Sever v hiši? Ali tega niso vedeli?“

„Vedeli so, gospod polkovnik, speljati so Vas hoteli na drugo pot. Meni se zdi, da ti trije potepuhi nekaj nameravajo in da so mi ti trije uničili konje.“

„Zakaj niste tega povedali naselniku, ako je bil tako ljubezniv, Korošec?“ —

„Ne vem — jaz tudi naselniku ne zaupam posebno, gospod polkovnik. Bolje je: proč!“

„Dobro torej! Jahajva do starih dreves!“

Rogers in Srečko Korošec sta jahala prav počasi v bližino hiše. —

V temi dreves sta stopila s konjev.

Tu je bilo tiho in nobenega človeka blizu.

Srečko Korošec je prijel tudi polkovnikovega konja za vajeti in peljal oba na mesto, kjer ju je privezal in ju nihče ni mogel videti.

„Peljite me sedaj k hiši“, je dejal Rogers. „Ali se more notri?“

„Sobe gospe Severjeve leže spodaj poleg verande, iz katere peljejo vrata v sobe. Pridete torej lahko do nje, ne da bi morali skozi hišo,“ je pojasnil Srečko Korošec. „Ako greva prav tiho tja, naju ne bo v hiši nihče opazil.“

„Ne vem, zakaj hočete vse tako skrivno delati, jaz drugače nisem prijatelj tega,“ je menil Rogers, „saj ne nameravamo nič krivičnega, in tudi gospa Sever vendar lahko dela, kar se ji zljubi.“

„Gospod polkovnik, jaz sam ne vem, v kaki zvezi je vse to, a dozdeva se mi, kakor da bi morali tako delati, kakor svetujem, drugače —“

„Jaz ne poznam strahu, Korošec!“

„Jaz tudi ne, gospod polkovnik, a kdo more kaj opraviti proti skrivnim sovražnikom in sovražnostim? Meni na ljubo, gospod polkovnik, ravnajte po mojem nasvetu! Opravimo vse tiho, da ničesar ne izdamo in se ničesar ne opazi.“

Rogers, kateremu so bile navadno take skrivnosti zoprne, se je končno udal, ker so mu posamezne okoliščine priporočale to postopanje.

Zapustil je s Korošcem mesto pod starim, širokim drevjem ter šel po ovinkih proti hiši.

Že od daleč je videl razsvetljena okna.

Korošec je stopal kot voditelj naprej.

„Previdna morava biti in najprej pogledati, ako se ne nahaja kdo na verandi,“ je šepetal Korošec.

Bližala sta se verandi.

„Saj je tu spodaj vse temno“, je rekel zdaj Rogers bolj tiho. —

„To se mi pa v resnici že čudno zdi“, je odgovoril začudeno Korošec.

Šel je tiho po stopnicah na verando.

Tam ni bilo nikogar videti.

„Le pridite, gospod polkovnik,“ je šepnil.

Rogers mu je sledil.

Korošec je stopil k vratom.

Bila so odklenjena.

Odprl jih je tiho in previdno.

„Tu je gospa Sever?“ je vprašal [nejasno].

„Da, tu ali v drugi sobi.“

Rogers je zaprl vrata na verando.

„Gospa Sever!“ je poklical z zamolklim glasom. „Gospa Helena!“

Vse je ostalo tiho.

„Ali že morda spi?“ je pristavil Rogers.

Srečko Korošec je tipal z rokami okoli in na tak način našel vrata v spalno sobo.

Odprl jih je.

Tudi v spalni sobi je bilo popolnoma temno.

Potegnil je žveplenke iz žepa in užgal jedno.

Na mizi je stala voščena sveča.

Korošec jo je užgal.

Videlo se je po vsi sobi.

„Tu ni nikogar!“ je rekel Rogers.

Korošec je prijel svečo in svetil okoli.

Blazine so bile prazne.

Ne Helene, ne otroka ni bilo v spalni sobi.

Rogers se je vrnil v predsobo.

„Svetite!“ je ukazal.

Tudi v predsobo je sedaj prišla svetloba sveče, katero je nosil Srečko Korošec.

Njegov obraz je kazal grozo in skrb.

„Odšla je!“ je dejal tiho.

„Da, tudi tu ni nikogar!“ je pritrdil polkovnik.

„Potem je bežala, ne da bi bila počakala mojo vrnitev,“ je nadaljeval Korošec. „Mislil sem si že, da od strahu ne bo več tu ostala, bila je v nečloveških skrbeh —“

„A kam je šla v temi? In peš! In z otrokom!“

Srečko Korošec je bil osupnen.

„Kaj nama je početi?“ — mrmral je.

„Nedvomno je z vedno večjo nestrpnostjo pričakovala Vašo vrnitev in, ker Vas le ni bilo, skrivno zapustila hišo,“ odvrnil je polkovnik. „Tu ni druge pomoči, kakor iskati, kam je šla gospa Helena.“

„A sedaj po noči?“ — —

„Ne pomaga nič, Korošec, kaj bi nama koristilo, ako ostaneva tu? Nazaj ne pride več, to je gotovo!“

„Ne, semkaj je ne bo!“

Rogers se je oziral po sobi, je-li Helena pustila kak listek, kako znamenje.

A ničesar ni bilo najti.

„Iskati jo moramo“, odločil je Rogers, pojdite!“

Korošec je ugasnil svečo, jo postavil na mizo in tiho zapustil z Rogersom sobo.

Oba sta šla čez verando na prosto.

Odhajala sta naglo.

Šestdeseto poglavje.
Lov na ljudi.

Čarobna noč juga je objela naravo.

Na zvezdnatem, temnomodrem nebu je plavala luna in pošiljala svojo srebrno svetlobo na spečo zemljo.

Majhne brenčeče kresnice in ponočni metulji obkrožali so velike, bele zvončice tu in tam cvetoče dature, ki so razširjale mamljiv duh.

Okna v naselnikovi hiši so bila odprta, da je prihajal notri poživljajoči nočni zrak. Veliki molji so frfotali okolo goreče svetilke v salonu.

Vermont se je dvignil. V roki je držal gorečo svečo, črnobradi, od solnca ogoreli mož, na kojem so samo nemirno plamteči pogledi in rez obraza natančnemu opazovalcu izdali onega Artur Severja, kateri se je znal z občudovanja vredno spretnostjo vedno in vedno odtegniti svojim zasledovalcem, nosil je svetlomoder širok jopič in široke bele hlače. Na njegovih prstih blesketali so se briljanti v dragocenih prstanih.

V hiši je bilo tiho, kakor da bi ne bilo razun njega nikogar v njej.

Šel je iz salona. Na nogah je imel fine čevlje iz safjanovega usnja, da so bile njegove stopinje skoraj neslišne.

Gorečo luč v desnici držeč, je šel po stopnicah doli.

Z obraza se mu je bralo pričakovanje in radost. V sobi spodaj je imel zaklad, katerega je že dolgo iskal in katerega sedaj vendar našel. Helena je bila njegova! In ona še ni ničesar vedela o tem. Niti slutila ni, v čegavih rokah se nahaja.

Do sedaj še ni natanko videla naselnika Vermonta, ga še ni spoznala.

Mož v svetlomodrem jopiču je stopal spodaj k vratom, ki so peljala v predsobo in jih je odprl.

A ko je vstopil, odskočil je objednem plaho.

Blazina je bila prazna! Helena ni več ležala na njej!

Tudi Lidije ni bilo videti v spalni sobi.

To nepričakovano opazovanje je naselnika nepopisno razkačilo.

Planil je k blazini — svetil okolu s svečo — saj je vendar sam nesel Heleno tu-sem — in zdaj je ni bilo!

Kdo mu je odvedel lepo ženo?

Obraz mu je postal ves bled od jeze — njegovi pogledi so švigali divje po sobi — iskal je — iskal Heleno, a je ni našel!

V tem je skočil po konci —

Neki šum mu je prišel na uho — rahel šum — a njegovi čuti so bili napeti, da se jih je dotaknil najmanjši vtis —

To so bile stopinje —„ lahke, jedva slišne stopinje —

V priležni sobi se je nekaj pregibalo! Tam je hodil nekdo čez preprogo — —

Helena!

Ako bi bila ona! Ako se je zbudila iz svojega smrti podobnega stanja — ako je prej zapustila blazino in se sedaj vrne v sobo — — — —

Ta misel je prešinila naselnika.

V tem trenotku se je tudi že obrnil proti vratom, ki so bila še na pol odprta.

Migljajočo luč v rokah, je naglo stopal do vrat.

Sedaj je bil na pragu —

Slabi svit je padel v predsobo —

Naselnik je pahnil vrata, da so se popolnoma odprla — —

S svojimi široko odprtimi očmi je zrl v veliko sobo.

Nakrat se je pripognil, kakor da bi ne verjel svojim očem.

Kaj je bilo to?

V temni sobi je stala neka žena. Svetloba luči je padala na njo in spoznati je bilo, da je imela belo nočno obleko.

To ni bila Helena!

Naselnik je stopil na prag ter vzdignil svečo visoko.

Kdo je bila ta tujka, ki je tu po sobi hodila?

Trenotek popolnega miru je pretekel —

„Kdo si, bleda postava?“ zaklical je sedaj naselnik.

Žena se je ustavila. Pogledala ga je in šla naprej brez odgovora.

„Stoj!“ zavpil je Artur. „Odgovori! Kdo si in kako prideš tu sem?“

Bela žena je dospela do vrat v vežo in jih je odprla.

Velik prepih je potegnil skozi sobo in ugasnil luč, katero je naselnik držal v rokah.

Velika temota je zavladala v sobi.

A Artur ni bil mož, ki bi se bal!

Ugasnjeno svečo je vrgel iz rok in planil tja, kjer so bila vrata in kjer je izginila bleda žena.

Grabil je po njej — a ugrabil le zrak.

Glasen njegov klic je zadonel po hiši.

„Luči prinesite! Kdo je žena? Sem z Vami!“ grmelo je skozi tiho noč.

Zgoraj se je začel ropot.

Na stopnicah se je pokazala luč.

Glasovi so se čuli —

Evans, France in Silver so se prikazali, telesna straža naselnikova.

„Tu-sem!“ vpil je ta. „Kje pa tičite, Vi psi! Bela žena je bila tu! Luč! V hiši mora biti!“

Te besede so razburile one tri može. Z gorečo svetilko so prišli po stopnicah.

„Kje je?“ vprašal je Silver, „saj smo jo preteklo noč po vsej hiši iskali!“

Artur se je hitro oziral na okoli, ko je bila spodaj luč, a o ženi v beli obleki ni bilo ničesar videti.

Sedaj je opazil Artur, da so bila zadnja vrata, ki so vodila na dvorišče, široko odprta.

Tam je morala žena zapustiti hišo.

Hitel je za njo. Evans mu je sledil.

France, ki je nesel svetilko, postavil jo je na spodnjo stopnico in s Silverjem sledil Evansu.

Luna je svetlo sijala na dvorišče.

„Spustite velike pse, ti jo bodo gotovo našli,“ upil je naselnik, „dolgo že niso več dela imeli, odkar ni bilo nobenega lova za ubeglimi zamorci.

France je šel proti hlevu, v katerem sta bila dva kosmata volčja psa.

Odpahnil je vrata.

Zveri sta skočili na prosto.

Z glavami v tla, zdaj pa zdaj zatulivši, drvela sta po dvorišču in iskala sled.

A o ženi ni bilo tu ničesar videti.

„Prinesite puške!“ ukazal je naselnik. „Najti jo moramo! Vedeti moram, kdo je bela žena!“

Možje so tekali vse križem po dvorišču.

Silver je šel po puške.

Sedaj je pokazal France na psa. Našla sta vidno neko sled, ker oba sta planila z divjim tuljenjem proti starim drevesom.

Naselnik je iztrgal Silverju puško iz rok in je dirjal za psi. Tudi Evans je prišel za njim. Silver in France sta še prej pregledala svoje puške in jima potem tudi sledila.

Lov na belo ženo se je začel.

Z glasnim pihanjem obkrožala sta psa drevesa.

Puško v roki pripravljeno na strel, bližal se je Artur drevju, pod katerim je vladala velika tema.

Počil je petelin neke puške.

France je videl neko postavo, katera se je prikazala na oni strani, kjer so v majhni razdalji stala poslopja.

Ravno je nameraval sprožiti svojo puško, ko je zadonel glasen klic.

Tudi naselnik je sedaj opazil naglo bližajočo se postavo.

Psa sta se ustavila, dvignila glavi v zrak in potem hitela postavi naproti.

„Ne streljajte!“ zaslišal se je glas. „Jaz sem! Jesi!“

Zamorka je prišla hitro bliže.

Z enim samim pogledom je spoznala naselnika in hitela k njemu.

Vrgla se je na kolona in proseče dvignila črne nage roke med tem ko sta prišla psa prijazno k nji.

„Gospod!“ kričala je, „usmili se, kaj hočeš storiti?“

„Ali si videla tujo belo ženo?“ vprašal je Artur.

„Kaj naj se zgodi? Ali jo hočeš iskati s psi?“ nadaljevala je Jesi v smrtnem strahu. „Vrni se! Ne lovi je!“

„Vedeti hočem, kdo je ta okoli tavajoča tujka, ki igra tu nesramno igro!“ razjasnil je Artur. „Psa naj jo zasledujeta!“

„Psa ji ne bodeta ničesar naredila, psa jo poznata, iščeta le drug sled!“

„Za vraga, kdo pa je?“ vpil je Artur.

„Ne zasleduj je, drugače bo to Tvoja nesreča, gospod!“ prosila je Jesi, „usmili se, ne pusti streljati na njo, ne lovi je, to bi bil Tvoj konec!“

„Blazna ženska, kaj mi hoče ta tujka?“

„Ona ni tujka, gospod, ona je gospa Vermont!“

„Kaj praviš? Gospa Vermont?“

„Gospa Helena Vermont, da.“

„Neumna vraža, naselnik mi je rekel, da je njegova žena ušla ali pa umrla!“

„Kdo ve, kaj je ž njo! Kdo more to povedati! Pravijo, je padla v vodnjak!“

„In Ti misliš, da je ta tujka gospa?“

„Jaz sem jo že večkrat videla po noči, gospod, pokleknila sem in ona je šla tiho mimo, ona je dobra, tudi poprej je bila Vedno dobra.“

„Potem hočemo vendar videti, če imaš prav ali ne! Pojdite!“ ukazal je naselnik svoji telesni straži, „iskati hočemo!“

„Našel je ne boš, gospod!“

„Ako je iz mesa in krvi, ne more izginiti brez sledu!“

„Saj je streljala name!“ vpil je Sever. „Zakaj bi potem tudi mi ne streljali na njo? Ako jo vidim in se na moj poziv ustavi, potem naj pokusi mojo puško!“

„Kaj nas briga črna ženska!“ dejal je France, „mi delamo, kar hočemo!“

„Psa sta nekaj zavohala!“ klical je Evans, „iščeta nemirno okoli?“

„Pojdi mi s poti!“ velel je naselnik klečeči Jesi, „vrni se na svoje ležišče. Vedeti hočem, kaj je s to belo ženo, ki po noči lazi tu okoli. Kaj ima iskati v moji hiši? Izvršiti hočem svojo hišno pravico in jo na odgovor poklicati!“

Evans in njegova dva tovariša sta nadaljevala lov na ženo. —

„Nikar ne misli, da jo dobiš!“ rekla je Jesi. „Tudi ne misli, da jo bodeta psa prignala ali zgrabila, gospod. Tvoj trud je zaman! Vrni se!“

A Artur ni poslušal zamorkinih besed. Dejal si je, da je bela žena morda odpeljala Heleno in njenega otroka in ona mu mora povedati, kam ju je peljala, ker ju hoče zopet imeti za vsako ceno!

Telesna straža naselnikova je že sledila psom, ki sta vo hajoč in iskajoč letala sem in tja, kakor da sta nekaj našimi kar sedaj zasledujeta.

Jesi, ki je sprevidela, da ne more ničesar opraviti, se je vzdignila in gledala nekaj časa za možmi. Potem se je vrnil v prizidek hiše, kjer je imela svoje ležišče.

Mrmrala je nekaj nerazumljivih besed.

Artur je vzpodbujal psa s svojimi klici k nadaljevanju njihovega lova in jima sledeč metal svoje poglede na vse strani.

Z glasnim veseljem hiteli so Evans, France in Silver naprej.

Ta nočna dogodba je bila prav po njihovem ukusu.

Tako je divjal lov skozi svetlo mesečno noč.

Edeninšestdeseto poglavje.
Mrtvec v kapeli.

Med tem sta polkovnik in Srečko Korošec obkrožila vso naselbino in brezdvomno bi ju bila našla in napadla psa, ako bi se ne bilo primerilo nekaj nepričakovanega, kar ju je obvarovalo divjih zverij.

Ko sta dospela oba k zadnji strani hleva, začula sta nakrat polglasen klic.

Rogers se je ustavil in Korošec se obrnil.

Mož se je vzdignil iz teme, katero jo provzročila senca poslopja.

„Jaz sem, Jak, paznik!“ zaslišalo se je šepetanje, „in ako vidim prav, ste Vi kočijaž ali spremljevalec one tuje gospe, ki je z otrokom prišla sem.“

Rogers je nezaupno ogledoval črnobradega Jaka in tudi Korošec ni bil tega srečanja in motenja posebno vesel.

„Vi morate pač tu paziti?“ vprašal je.

„Na povelje naselnika mislite? Napačnega mnenja ste! Naselnik ni moj prijatelj! Hotel sem k Vam, a ne po njegovem naročilu!“

„A Vi ste vendar v njegovi službi!“

„Ti potepuhi, ki so njegova telesna straža, so me vrgli v neko kamro, in on sam mi je danes žugal z železno kletko.“

„Ali veste, kdo je naredil to hudobijo z našimi konji, Jak?“ vprašal je sedaj Korošec.

„Kdo drugi, kakor eden od telesne straže!“

„Imel sem Vas na sumu!“

„Tu ste bili na napačnem sledu — a tiho — kaj je to —“

Šunder se je slišal z dvorišča. Več glasov se je razločilo. Jak je stal kakor okamenel in je poslušal.

„To je naselnik!“ je rekel Srečko Korošec tiho.

„Kaj kliče tu?“ vprašal je Rogers. „Psa se naj spustita? Kaj hoče ta grozovitnež?“

„Že vem!“ odgovoril je Jak z globokim glasom. „Čas je, da Vas spravim v varnost! Pridite tu notri!“

Odprl je majhna vrata.

„Iščeva gospo z otrokom!“ obrnil se je zdaj Srečko Korošec do njega, ko sta on in Rogers pazniku sledila v neki temni hodnik.

„To sedaj tudi naselnik išče!“ mrmral je Jak.

Rogers se je osupnjen ustavil.

„S psi?“ je zaklical. „Ti bodo nesrečnike kar raztrgali!“

Jak je mej tem zaprl mala vrata.

„Ne, ne, gospod!“ je odgovoril, ko je bilo temno. „Le pustite, da gredo psi. Našli ne bodo ničesar. Dajte mi roko, da Vas peljem!“

„Kam?“ je vprašal Korošec, predno je dal pazniku roko.

„Dajte mi roko! Vse drugo bodete že videli! Ali pa mi morda ne zaupate? Ali imate svoj revolver pri sebi?“

To vprašanje je kakor umljivo tudi v Rogersu vzbudilo neko nezaupnost.

„Da, da!“ je rekel trdno in odločno.

„Potem me ustrelite, če storim kaj slabega proti Vam!“ je dejal Jak. „Ali Vam ta varnost tudi ne zadostuje?“

„Lahko se zanesete, paznik, da Vas pri prvem znamenju kakega izdajstva ustrelim, ker nisem vajen, da le s praznimi besedami mečem okoli sebe.“

„Dobro, gospod, dobro, torej smo so zmenili! Le idite! Ali slišite pse tuliti? Zdaj zapuščajo s posestnikom in njegovo telesno stražo dvorišče. Torej bo zrak za nas čist“, je rekel Jak. „Dajte mi roko in drugo roko pa možu v uniformi!“

„Kam nas pa peljete?“ je vprašal Srečko Korošec zdaj paznika, podavši mu roko, da se pusti od njega peljati po temi.

„K dami, katero iščete.“

„Kje je? Kaj je ž njo?“ se je Rogers obrnil do naprej idočega Jaka, sam pa dal Korošcu roko in šel za njim.

„Mrtva je!“ je odgovoril Jak.

Rogers se je močno prestrašil.

„Mož, kaj pravite?“ je zaklical.

Tudi Srečko Korošec je od strahu obstal.

„Mrtva?“ je rekel, „za božjo voljo — mrtva?“

„Videli jo bodete! Idite!“

„Kaj se je ž njo zgodilo?“

„Tega ne vem!“ je odgovoril Jak.

„In kje je?“ sta zaklicala Rogers in Korošec skoraj v istem hipu.

„Saj vaju hočem zdaj, ko je zrak čist, k njej peljati. Naj jo lastnik plantažo s svojimi psi le išče, našel je ne bo!“ je menil Jak. „On ne ve, kje da je. Sicer si pa tudi ne vem raztolmačiti, kaj da se je zgodilo in kako je gospa prišla tjakaj, kjer leži zdaj v varnosti!“

Rogers je bil nepopisno razburjen.

„Saj to ni mogoče!“ je ječal. „Kje in kako pa naj bi bila gospa umrla!“

„In kako naj bi bila iz spodnjih sob proč prišla? In kje naj bi bil otrok ostal?“ je dostavil Korošec.

„Otrok je pri nji.“

„Zdaj se ne sme slišati niti najmanjši glas!“ je svaril Jak, „skoro pridemo čez dvorišče.“

Odprl je tiho in previdno neka vrata.

Iz daljave so se čuli možki glasovi.

Kakor se je kazalo, je bil trenotek povoljen, ker veliko, od mesečine razsvetljeno dvorišče je bilo prazno.

Jak je šel naprej. Govoril ni besedice, samo pomigal je drugima, naj mu sledita.

Kam ju pelje? Kaj se je zgodilo?

Polna pričakovanja sta mu sledila Srečko Korošec in polkovnik na zapuščeni vrt, ležeč na strani hiše.

Med drevjem vzdigovala se je v mesečini se bliščeča kupola.

Tja se je obrnil Jak.

Tu v nekem puščobnem delu vrta nahajala se je mala kapelica, katero je nekdanji, tu bivajoči pobožni lastnik plantaže zase pustil zidati, da je opravljal svojo molitev. Bila je okrogla ter imela za streho kupolo, skozi katero je po dnevi padala solnčna svitloba, po noči pa bledi mesečni svit.

Vsejedno gorela je v kapelici pred sliko Matere Božje noč in dan mala zlata viseča svetilka, ki je tajinstveno razsvetljevala z mramorjem in z mramornatimi stebri bogato okrašeno kapelico.

Več širokih stopnic je vodilo gori do vhoda, pri katerem je bil kamen za blagoslovljeno vodo in na desni in levi strani kamenita kota.

Jak je stopal prvi po stopnicah navzgor in odprl visoka in široka vrata.

Zdaj sta spoznala Korošec in polkovnik, kam da sta prišla.

Na jedni strani okroglega in magično razsvetljenega prostora, ki je delal resen in pomirljiv utis, nahajala se je blazina iz svitlomodrega baržuna in čez njo baldahin iz temnorudečega, bogato z zlatom vezanega, težkega blaga.

Na tej blazini je ležala v tihi samoti in oddaljenosti Helena kakor mrtva.

Zraven nje je klečala mala Lidija bleda in vsa preplašena.

Jak je stopil na mramorni tlak, ter molče pokazal proti blazini.

Rogers in Korošec sta vstopila.

Ko je polkovnik v slabem bajnem svitu ugledal ležečo Heleno, je sklenil roke.

Za hip je obstal — močno ginjen.

Ali ta svečana tihota in ginjenost je bila hipoma prekinjena.

Mala Lidija je skočila kvišku, stegnila svoji ročici proti polkovniku in z malimi svojimi nožicami stekla čez tlak.

„Strijc polkovnik!“ je zaklicala in glasno zajokala, „strijc polkovnik!“

Zgodil se je pretresujoč prizor.

Jokajoče dete se je oklenilo Rogersa, ki ga je vzdignil, da bi Heleninega ljubljenčka poljubil in vzel na roko.

Resnemu in močnemu možu stopile so ginjenosti in bolesti vroče solze v oči.

„Moje ubogo, ljubo dete!“ je rekel globoko ginjen.

Lidija se je ovila njegovega vratu.

„Ah, strijc polkovnik, kako sem se tukaj bala!“ je rekel na vseh udih trepetajoči otrok. „Moja ljuba mamica se kar noče več zbuditi! Pridi in zbudijo Ti! Mene noče slišati, a morda se zbudi, če jo Ti pokličeš.“

Glasilo se je to tako milo, da so tudi Korošcu stopile solze v oči, ko je stopil k blazini ter gledal na nepremično tu ležečo Heleno, ki je bila videti kakor iz voska.

Pripognil se je — prijel jo za roko — mrzla in vlažna je, bila, kakor mrličeva.

Zdaj je pristopil tudi Rogers, noseč otroka, k Heleni.

Žalostno je pokazala mala Lidija na svojo mater.

„Helena!“ je zaklical Rogers s tresočim se glasom. „Večni Bog — Helena — ali je mogoče — ali me ne slišite? Zbudite se! Radi svojega otroka, radi moje ljubezni!“

Ali Helena je bila nepremična.

Kako krasna je bila! Kakor kaka angeljska podoba ležala je na baržunu.

„Tuga in žalost sta jo umorili!“ je zdihnil Srečko Korošec. „Končano je!“

„Povej mi vendar, ubogo, ljubo dete, kako je tvoja mamica semkaj prišla?“ je vprašal Rogers Lidijo. „Kaj se je pa zgodilo?“

„Vse ti povem, strijc polkovnik!“ je odgovorila mala deklica. „Skupaj sva zajutrkovali, mamica je mleko pila in jaz sem jedla sadje, pa je mamica postala trudna in je zaspala. Igrala sem se pri njenih nogah. Mislim, da sem tudi jaz pri tem zaspala. Potem pride neki mož, strašen črnobradat mož, katerega sem se zelo bala —“

„Ali meniš onega moža tam-le, Lidija?“ je vprašal Rogers, kazaje na Jaka.

Deklica je odmajala z glavo.

„Ne!“ je odgovorila, „ne, ta ni bil, drugi! Morala sem takoj misliti na onega strašnega moža, ki me je takrat spotoma iztrgal mamici iz rok in me seboj vzel.“

Torej na Severja, je mislil Rogers.

„Reci mi, ljubo moje dete, ali se ti ni to samo sanjalo?“ je vprašal.

„Ne, strijc polkovnik! Prav gotovo, da ne! Saj sem upila! Potem me je ta mož zagnal v kot!“

Rogers je prebledel.

„In potem?“ je vprašal.

„Skrila sem se — on je pa nesel mojo mamico v spalno sobo in jo je tamkaj položil na zofo.“

„Kdo je bil ta mož, Lidija ?“

„Bala sem se ga, strijc polkovnik. Mislim, da je bil oni mož od takrat!“

„In potem? Kaj se je zgodilo potem?“

„Potem je zopet šel. Splazila sem se v spalno sobo. Saj hudobni mož je bil že proč. Mamica je ležala na blazini in spala. Sedla sem k nji.“

„Ali povej mi samo, ljubi moj otrok, saj je bilo to, kakor praviš v spalni sobi — kako je tvoja uboga mamica prišla semkaj v kapelico? Kako si prišla ti semkaj?“

Mala Lidija je debelo pogledala Rogersa.

„Tega pa ne vem, strijc polkovnik !u je odgovorila čez nekaj časa.

„Ti moraš vendar vedeti, da si iz one hiše semkaj prišla, Lidija!“

Deklica je odmajala z glavo.

„Ne, strijc polkovnik, zaspala sem. Ko sem se poprej prebudila, sem bila tukaj in moja mamica je ležala na blazini.“

„In nisi ničesar opazila, kako si semkaj prišla?“

„Ne, strijc polkovnik!“

„Korošec, pojdite in pripeljite konje in potni voz!“ je ukazal polkovnik odločno. „Moramo spraviti gospo Heleno in otroka od tukaj proč. Spremite Korošca!“ se je obrnil proti Jaku. „Jaz vaju tukaj počakam!“

Moža sta zapustila kapelico.

Zdaj je bil Rogers sam pri ležišču ljubljene, oboževane žene, katero je zgubil, ki mu je bila za večno iztrgana.

Bolest ga je preobvladala.

Padel je na kolena in spustil Lidijo na blazino.

„Ti nesrečnica!“ je šepetal globoko ginjen ter prijel mrzlo in mrtvo Helenino roko, „konečno si vendar-le zadobila mir! Zakaj nisi hotela postati moja, in podati mi roke? Zakaj nisi prišla kot moja žena v hišo, katere vrata so bile za-te odprta? Ker si v svoji blagodušnosti mislila, da bom s teboj nesrečen? Vračala si mojo ljubezen, ljubila si me, a odrekla se mi, ker nisi hotela biti napoti moji sreči. In zdaj sem te zgubil na veke — za vedno — večno — — —“

„Strijc polkovnik!“ je zaklicala Lidija. „Zakaj se pa moja mamica več ne zbudi?“

„Ubogi, zapuščeni otrok! Pridi na moje srce! Saj sva tvojo ljubo mamico zgubila! Nič več se ne zbudi, ne vrne se nikdar več nazaj! Ali zdaj imaš mene, mene! Vzamem Te seboj in Ti boš moj otrok!“

„Strijc polkovnik — ali vzameva mamico seboj?“

„Do prve železniške postaje, da, tam se že zgodi, kar treba, moj ljubček. “

„Kako je pa to, da more mamica tako dolgo spati?“

Otrok še ni vedel in razumel, da je Helena mrtva in za vedno šla od nje. Ali je bila le omamljena in le brez zavesti?

Dozdevalo se je polkovniku, kakor da je na Heleninem licu slab rudečkast svit. Pripognil se je čez njo — hotel je zvedeti, če še diha — potem je položil nalahko in nežno svojo roko na njeno srce, da bi čutil, če še kaj utriplje. — Težko je zdihnil, roka mu je omahnila — zdaj se dvigne.

V tem hipu čuli so se od zunaj hitri koraki.

Rogers se je ozrl.

Mala Lidija je bežala v njegove roke, kakor da bi slutila novo nevarnost.

Jak se je prikazal v odprtih vratih kapelice.

„Gospod!“ je rekel brez sape, „lastnik plantaže ne da mrtve!“

Rogers je vstal. Videlo se mu je, da je jezen.

„Lastnik plantaže?“ je zaklical, „s kakšno pravico?“

„Lastnik pravi, da je tukaj le edino on gospodar.“

„Prav! Ali on ni gospod te žene in tega otroka!“

„Telesna straža pride sem! Konje in voz so oboroženci obdržali in jih ne dado.“

„To je protipostavno!“ je rekel Rogers ogorčeno. „Kaj si upa ta mož?“

„Saj boste precej sami slišali! Hitel sem, da Vam to objavim. Gospod Korošec se je nepremišljeno prenaglil, da je lastniku plantaže povedal, da se pelje z potnim vozom po gospo. Lastnik ni vedel, da je gospa tukaj.“

Zdaj so se čuli zunaj glasovi in težki koraki.

Rogers je slišal Koroščev glas, ki je vedno protestiral.

Zdaj se je slišalo rožljanje orožja, ki so ga imeli možje telesne straže.

Polkovnik se je vzravnal v celi svoji velikosti.

Tako je stal in gledal proti vhodu.

Zdaj so se prikazale pri vhodu uniforme.

Korošec je prišel v veliki razburjenosti nejevoljno v kapelico.

„Gospod polkovnik!“ je zaklical, „to je nezaslišano! Gospe ne smemo vzeti seboj!“

„Kaj se to pravi? Kaj se kdo drzne, meni in Vam prostost vzeti?“ je vpračal Rogers.

Bivši učitelj se je bil menda sam imenoval stotnikom telesne straže. Držeč se vojaško je pristopil Rogersu.

„Gospod polkovnik — Vi ste v zmoti“, je izjavil. „Naš gospodar, v čigar službi stojimo, neče omejiti ne Vaše prostosti, ne Vašega spremljevalca. Vsak čas odpotujete lahko z vozom in s konji.“

„Zahtevam, da se mi dovoli, odpeljati tudi mrtvo gospo“, je rekel Rogers. „Vzeti jo hočem seboj.“

„To pa ne gre, gospod! Temu bi se morali, če treba, tudi s silo upreti. Naš gospodar tega ne dopusti, nego hoče, da se mrtva tu pokoplje.“

„Kako pravico pa ima Vaš gospodar meni, policijskemu polkovniku, kaj tacega ukazati?“

„Gospod“, je dejal Evans smehljaje, „tu ste v državi, kjer ima vsakdo na svojem posestvu kraljevske pravice.“

„To bi rad videl, da bi imel v tej državi kdo pravico, zadržati ženo, ki ga nič ne briga“, je odvrnil Rogers. „Idiva Korošec v Kolumbijo, tam poiščeva pomoči pri oblastvih.“

Evans se je porogljivo smejal.

„Le poskusite, gospod“, je rekel.

Ponosno je šel Rogers mimo teh „vojakov“ iz kapele.

Mala Lidija je jokaje stekla za njim.

„Strijc polkovnik“, je ihtela, „ne pusti mene in mamice tu “.

„Ne, ne, dete moje“, je zaklical Rogers in vzel otroka na roko. „ Vzamem Te seboj! Pozneje pa pridemo po mamico.“

Zdaj je odšel.

Srečko Korošec mu je sledil. Tudi Jak je zapustil kapelico.

Zdaj je telesna straža zaprla vrata in se vlegla na stopnice.

Prvo poglavje.
V Kolumbiji.

Od Vermontovega posestva jo bilo kakih deset milj do velikega in obljudenega mesta Kolumbije, kjer je bil sedež oblastev.

Na velikem trgu je stalo obširno poslopje, v katerem je bila nastanjena policijska uprava in policijska sodnija.

Isti dan, ko so se primerili v prejšnjem poglavju popisani dogodki, je v svoji sobi v tem poslopju sedel policijski predsednik.

Gospod Krafort je bil že postaren mož, a videlo se mu je, da je tudi odločen in neustrašen. S svojo mizo je vladal malo armado policajev in nič ni ušlo njegovemu bistremu vidu, dasi je stal nad izvršilnim policijskim osobjem.

V veliki zračni sobi je bil poleg njega jeden njegovih uradnikov. Mož si je s svojo izredno premetenostjo pridobil posebno zaupanje policijskega predsednika. Ta policaj je bil zamorec, kar je v tistih časih bilo kaj redkega, ker zamorcev niso jemali v tako službo.

Samuel je bil prej suženj, a postal je svoboden in kot vohun mnogo storil za policijo. Vsled tega so ga vedno raje porabljali za posebno težke slučaje in tako je postal tudi policijski predsednik nanj pozoren.

Krafort je hitro spoznal, da je ta zamorec nenavadno spodoben vohun in ga je rad porabljal za težavne zadeve.

Samuel je ravno končal svoje poročilo o neki zadevi, ko je vstopil sluga in izročil predsedniku vizitnico.

„Policijski polkovnik Rogers“, je čital ta. „Idite, Samuel, in pošljite polkovnika notri.“

Črni policaj in sluga sta odšla in koj na to je vstopil polkovnik.

„Vi ste policijski polkovnik v Novem Jorku“, je vzkliknil Krafort in Rogersa prijazno pozdravil. „Kaj Vas je pripeljalo sem v Kolumbijo? Sedite!“

Rogers se je vsedel.

„Dve stvari, gospod predsednik“, je odgovoril Rogers, „dve sicer različni stvari, ki sta pa vendar nekako tajinstveno zvezani.“

„Tako, tako! To se glasi jako skrivnostno“, se je smehljal Krafort. „Gotovo se gre za kako hudodelstvo.“

„Za Gouldov slučaj, gospod.“

Krafort je začudeno pogledal Rogersa.

„Kaj menite že pred več časom dogodivši se slučaj ladjarja Smitha, katerega je njegov lastni zet umoril?“

„Da, gospod.“

„In tega Goulda še vedno iščete?“

„To se glasi, kakor neko očitanje.“ —

„Nikakor ne, gospod polkovnik.“

„Očitanje je tudi opravičeno“, je nadaljeval Rogers, „a razne okolnosti nas zavirajo. Gre se za rodbinske žaloigre, ki so jako zanimive in pretresujoče, uplivajo pa tudi druge reči.“

„Postal sem radoveden, gospod polkovnik“, je priznal Krafort.

„Na kratko povedano: oni Jon Gould, ki se je pod tem imenom poročil s hčerjo milijonarja Smitha, je inžener in je pravo njegovo ime Artur Sever.“

„Torej je slepar po poklicu.“

„Že v Evropi, v svoji domovini, se je oženil z odlično gospodično, Helena ji je bilo ime. Sever jo je z otrokom vred pustil v bedi, šel v Ameriko in, imenuje se Jon Gould, igral v Novem Jorku veliko ulogo. Helena je iskala svojega moža. Prišla je v Novi Jork in ga tam našla. Sever pa je tedaj umoril svojega tasta, da bi se polastil njegovih milijonov. Od tega trenotka zaničuje Helena svojega moža, kateri pa — to je čudna usoda — je sedaj prešinjen strastne ljubezni za ono, katero je zapustil in pahnil v nesrečo. Preganjal jo je in jo nadlegoval, naj mu sledi. Iskali smo ga povsod, a dobiti ga nismo mogli. Sever je nenavadno prekanjen slepar in zato nam je še vedno utekel. Spravil je v nesrečo Heleno in gospo Gouldovo.“

„In sedaj ste prišli, da bi ga tu iskali?“

„To je eden mojih namenov, gospod predsednik. Helena je šla na jug, da se umakne Severju, ki zdaj nastopa kot polkovnik Vilson. In ker ga bo kje blizu Helene dobiti, slutim, da je tu.“

„Vilson — Vilson“, je razmišljal Krafort. „Vilsona — polkovnika — ni tu nobenega.“

„Vendar mislim, da je kje tod v okolici. Sedaj naj preidem na drugi namen, ki me je sem pripeljal. Nesrečna Helena se je ustavila na plantaži necega bogatina in tam umrla. Jaz sem tam našel njo in njenega otroka. Hotel sem umrlo odpeljati s seboj, a lastnik plantaže tega ni dovolil, češ, da je on neomejeni gospodar na svojem posestvu.“

„To je v resnici, gospod polkovnik“, je potrdil Krafort. „Te pravice ima. Kako se pa piše oni mož?“

„Vermont, gospod predsednik.“

„Vermont? Ta je vendar svoje posestvo prodal, toraj ne more biti on.“

„Zato je vender lahko še na svojem posestvu.“

„Ne, ljubi gospod polkovnik, to je popolnoma nemogoče, gospod Vermont je namreč tu v mestu in stanuje v hotelu.“

„Potem ima tam svojega namestnika —“

„Ali je pa novi posestnik tam.“

„To bi si rad najprej pojasnil.“ Rogers je vstal.

„Še nekaj, gospod polkovnik“, je rekel Krafort. „Ali ste prepričani, da je oni Gould, ali Sever, ali Vilson tu?“

„Tod kje je prav gotovo.“

Krafort je pozvonil.

V sobo je stopil črni policaj.

„Samuel“, je rekel Krafort policaju, „ali ste videli kakega častnika v rudeči uniformi?“

Zamorec je po kratkem premišljevanju rekel, da ne.

„Samuel je izboren vohun“, je zdaj predsednik rekel Rogersu. „Dam Vam ga na razpolaganje; on naj tu in v okolici išče Vilsona. Če je Vilson tu, ga Samuel gotovo najde.“

Rogers si je zamorca dobro ogledal.

„Ali poznate posestvo bogatega Vermonta?“ ga je vprašal.

„Najdem je, gospod polkovnik“, je izjavil Samuel.

„Tam kje pri tem posestvu se prikaže polkovnik Vilson“, je nadaljeval Rogers, „tam morate torej začeti svoje poizvedbe.“

„Ta polkovnik je namreč morilec Gould“, je Krafort pojasnil črnemu policaju. „Če ga dobite — primite ga, pa naj reče kar hoče. Kar v obraz mu povejte, da je Gould. Ali — kako je že njegovo pravo ime?“

„Sever“, je rekel Rogers.

„Če torej dobite polkovnika, pokličite ga z imenom Sever. Če noče poznati tega imena, ste zasačili dolgo iskanega hudodelca.“

„Bojim se, gospod predsednik —“ je začel Rogers —

„Česa se bojite?“ je vprašal Krafort.

„Da polkovnik Samuela kar ustreli. Sever je nasilen človek in se ne bo dal aretovati.“

Samuel se je zarežal.

„Gospod polkovnik“, je rekel, „jaz sem vsakemu kos.“

„Samuel je neverjetno močan“, je hvalil Krafort črnega policaja.

„Vse prav, gospod predsednik, a vender ne verjamem, da Samuel mogel vjeti Severja“, je trdil Rogers. „S prekanjenostjo bi se več opravilo.“

To je menda ugajalo tudi črnemu policaju.

„Če mislite, gospod polkovnik —“ je rekel počasi —

„Če slečete uniformo in nastopite kot delavec, ki išče zaslužka —“

„Tako pojde“, je pritrdil črni policaj.

„Kot delavec greste lahko, kamor je treba, nihče Vas ne opazi in ne sluti, niti kdo da ste, niti kaj da hočete.“

Samuel je smeje prikimoval.

„Če dobite človeka v rudeči uniformi, glejte, da pridete ž njim v pogovor. Povejte mu, da ste našli neko gospo z otrokom.

Recite, da je ta gospa pevka. Ali ste si to zapomnili?“

„Ne besede ne pozabim, gospod polkovnik“, je zagotavljal črni policaj.

„Če zapazite, da hoče polkovnik izvedeti, kje da je ta gospa, pa ga izvabite semkaj.“

„To je nekaj za Samuela“, je pripomnil Krafort. „Kar oči se mu blišče.“

„Dobim ga, gospod polkovnik, je rekel črni policaj, „in če ga dobim, je tudi že moj.“

„Zvabite ga sem, a z največjo previdnostjo; tu ga lahko primemo“, je končal polkovnik.

„To je važna naloga, Samuel“, se je zdaj oglasil Krafort. „Priliko imate, da zadobite odlično ime. Toda tisti Gould ali Vilson je preklicano nevaren lisjak.“

„Bestija je“, je dodal Rogers. „Koliko nesreče je spravil nad one rodbine, v katere se je vtihotapil. Prej ne odneham, da ga dobim.“

„Le potrpite — gospod polkovnik — ne obljubljam ničesar, to ni moja navada, a črnemu policaju lahko popolnoma zaupate.“

„Potem — na delo! Kdaj greste, Samuel?“

„Čez uro.“

„Kot delavec —?“

„Kot črni Sam, gospod polkovnik“, je zadovoljno rekel Samuel. „Sicer sem pa bil jaz na Vermontovi plantaži —“

„Toliko bolje“, je zaklical Rogers, „to Vam delo olajša.“

„Bil sem tamkaj suženj.“

„Evo, nekaj denarja, Samuel“, je dejal Rogers in vzel iz mošnjička nekaj dolarjev.

„Zdaj ne, gospod polkovnik“, se je branil črni policaj, „rajše po končanem delu.“

Krafort se je smejal.

„Samuel sam sebi ne zaupa“, je dejal Krafort. „Ko bi imel toliko denarja pri sebi, bi se najbrže napil, kakor večkrat v prejšnjih časih.“

„Potem pa ne dam ničesar“, se je oglasil Rogers in spravil svoj denar. Zdaj je bilo vse urejeno. Rogers se je poslovil in odšel.

Nameraval je iti v hotel k Vermontu.

Ko je stopil na cesto, je zagledal na nasprotni strani dotični hotel.

Ko je prišel v hotel, ga je pozdravil portir.

„Ali je gospod Vermont doma?“ je vprašal Rogers.

„Sobe št. 11., 12. in druge so njegove“, je odgovoril portir.

Polkovnik je šel po stopnicah in dobil tam slugo, ki ga je peljal v Vermontovo sobo.

Vermont je imel celo vrsto sob v najemu.

Zasebni sluga Vermontov je vprašal Rogersa, kaj želi.

Rogers mu je naročil, naj ga naznani gospodarju.

Preteklo je precej časa, predno se je vrnil sluga in povabil Rogersa, naj vstopi v salon.

Tudi tu je moral Rogers dolgo čakati.

Konečno so se odprla vrata in prikazal se je velik, silno ošaben človek, kateremu se je bralo z obraza, da ničesar ne ljubi in ničesar ne spoštuje razen samega sebe.

Ogledal si je Rogersa od nog do glave.

„Kakšna je pa ta uniforma, ki jo nosite?“ je konečno vprašal.

„Jaz sem policijski polkovnik v Novem Jorku“, je odgovoril Rogers.

„V Novem Jorku še nisem bil“, je dejal Vermont. „Tam nimam ničesar iskati.“

„Jaz tudi nisem prišel, da bi kaj o Novem Jorku pri Vas izvedel“, je dejal Rogers. „Gre se za drugo zadevo.“

„Meni se mudi“, je rekel Vermont.

„Samo kratkega pojasnila želim“, je izjavil Rogers. „Vi se pišete Vermont. Kdo je pa kupil Vaše posestvo? Ali je oni Vermont Vaš sorodnik?“

„Sedanji lastnik posestva?“

„Imenujejo ga Vermont.“

„Motite se! Samo posestvo imenujejo Vermontovo posestvo.“

„Torej se sedanji lastnik drugače piše?“

„Seveda! Kako že? Imena se zdaj ne spomnim. Kaj me tudi briga ime!“

„Ali se piše morda Vilson?“

„Vilson? Ne! Tako se ne piše. Več ne vem.“ — Pri teh besedah se je Vermont obrnil in odšel iz sobe.

Rogers je bil razdražen radi tega obnašanja in je glasno zabavljaje odšel.

Kaj naj sedaj stori, da dobi Heleno?

Nakrat je storil svoj sklep.

Šel je naravnost na brzojavni urad in brzojavil Bernardu, kaj se je zgodilo.

Zdelo se mu je, kakor da se pred njim kopičijo nepremagljive ovire.

Ko je bila brzojavka oddana, je Rogers koj ukrenil potrebno, da se vrne k Heleni. Neprestano mu je bila pred očmi. Moral je k nji. Moral jo je še enkrat videti! Mora jo dobiti — za vsako ceno. Kako jo je ljubil! In sedaj naj bi bila izgubljena — za vedno — —

Triinšestdeseto poglavje.
Stari znanci.

Tik kapelice na prej Vermontovem posestvu je stalo v senčnatem vrtu obširno poslopje, v katerem so počivali prejšnji posestniki in člani njih rodbin. To poslopje je naredilo mučen utis. Bilo je le slabo razsvetljeno. Ob straneh so stale deloma jako dragocene krste, sredi rakve pa je stala odprta krsta, zraven katere je ležal pokrov.

V tej krsti je ležala Helena. Do vratu je bila pokrita z belim baržunom. Na nje kakor mramor belo lice je padala bleda svetloba iz okna. Naredila je utis, kakor da celo smrt ni mogla skaziti njenega obličja.

Vladala je grobna tišina. Viseča svetilka je bila zjutraj ugasnila. Gospodar pa je bil ukazal, da mora tu vsako noč goreti luč in Jesi je morala za to skrbeti. Vsem drugim je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano, vstopiti v ta prostor.

Ko se je zmračilo in je v poslopju že vladala tema, čuli so se lahni koraki.

Zasvetilo se je mej drevjem in skoro se je prikazala črna le na pol oblečena služabnica Jesi.

V rokah je poleg svetilke nesla vrč.

Ko je prišla do vhoda, se je priklonila in se prekrižala s blagoslovljeno vodo. Bila je verna kristijanka.

Šele potem je odprla vrata in šla v kapelo, kjer je pred podobo Matere Božje brlela mala svetilka.

Tiho je stopala proti podobi, pokleknila pred njo in tiho molila. Potem je vstala in svetilki prilila olja.

S ključem, ki ga je bila prinesla seboj, je odprla potem vrata, vodeča v rodbinsko rakev. Brez strahu je stopila mej mrliče, da bi tudi tukaj svetilki prilila olja.

Najprej se je približala odprti krsti in ogledovala Heleno.

Čudno se ji je zdelo, da Helena izgleda le kakor bi spala, ne kakor bi bila mrtva.

Šele po dolgem ogledovanju je prilila svetilki olja in jo užgala.

Bleda luč je sedaj padala na Heleno.

Jesi je pobrala svoje stvari in odšla.

Vrata je skrbno zaklenila in šla potem skozi vrt proti hiši. —

V temnem vrtu je zdaj poslopje, čigar okna so bila razsvetljena, kaj čudovito in tajinstveno izgledalo.

Nastala je noč — tista topla zvezdnata noč, ki je navadna na jugu.

Tihoto je zdaj prekinilo rahlo pokanje suhih, mej drevjem ležečih vejic.

Brez dvoma je nekdo stopil na vejice.

Potem je nastala zopet tihota.

Nakrat je bilo grmovje blizu kapele previdno nagnjeno na dve strani.

Najprej sta se prikazali dve črni roki, potem pa črna glava.

Radovedno je obračal zamorec svoje oči na vse strani, tako da se je kar belo videlo.

Ko se je prepričal, da ni nikogar v bližini, je stopil iz grmovja.

Zamorec je bil oblečen v svetel jopič in svetle hlače. Bil je bosonog in gologlav.

Nekaj trenotkov je motril kapelico. Menda mu je bila znana. Posebno ga je zanimalo, da so bila okna rodbinske rakve razsvetljena; sumil je, da mora biti kdo v tem prostoru.

Previdno se je splazil do okna, kjer je mogel pogledati v rakev.

Ušel mu je pritajen vzklik začudenja.

Strmel je skozi okno.

Potem se je prekrižal.

Zdelo se mu je, kakor da se mu sanja.

V slabo razsvetljeni rakvi je poleg krste, kjer je ležala Helena, stala belo oblečena žena. V rokah je imela steklenico, iz katere je previdno vlivala neko tekočino Heleni v usta.

Bela žena ni mogla videti zamorca, ki je stal pred oknom.

Pazila je samo na Heleno, katero je bila z roko nekoliko prizdignila.

Zamorec je bil skoro okamenel.

Ko je bela žena položila Helenino glavo nazaj v krsto, je zamorec odskočil od okna. Čutil je, da ga ne sme nihče videti in zato se je splazil nazaj h kapeli.

Zdaj se je vrnila bela žena, ki je bila zaklenila vrata rakve, iz kapele, ter kakor duh plavala doli po stopnjicah.

Zamorec se je hitro stisnil za grmovje, potem pa, ko je bela žena odšla, se zopet prikazal, da bi šel za njo.

V tem hipu mu je stopila nasproti Jesi, prišedša s stranske poti. —

Ko je zagledala moža, se je prestrašena ustavila.

„Kdo je tukaj?“ je vprašala. „Če te gospodar vidi, moraš umreti!“

In radovedno je stezala svoj dolgi vrat.

Nakrat je plosknila z rokami.

„Kaj si Ti, Sam?“ je zaklicala.

Samuel je zdaj tudi spoznal Jesi.

„Kako pa prihajaš Ti sem?“ je nadaljevala Jesi. „Semkaj ne sme živa duša; ako Te lastnik plantaže vidi, moraš umreti.“

Samuel je zaničljivo odmahnil z roko.

„Tega se ne bojim!“ je odgovoril. „Ali si pa Ti videla belo prikazen?“

„To je gospa!“

„Bila je v rakvi.“

„Pusti jo! Kaj hočeš tukaj, Sam? Ali hočeš zopet tukaj delati?“

„Kdo je ona, ki leži v krsti?“ je vpraševal Samuel, mesto da bi odgovoril.

„Tujka, ki je tukaj umrla. Pojdiva!“

„Zakaj se bojiš, Jesi? Je-li sedanji lastnik tudi tak krvižejen pes, kakor prejšnji?“

„Če naju tu najde, naju gotovo ustreli!“

Jesi je zgrabila Samuela za roko, ter ga vlekla s seboj

„Mislila sem, da si v mestu, Sam?“ je govorila tiho. „Pravili so, da si šel med policaje.“

„Policaj sem še!“

„A vendar imaš zopet staro obleko? Ali so Te zapodili?“

Samuel se je na lahko zasmejal.

„Iščem tukaj nekega moža in blodim že dva dni naokoli“, je pripovedoval zdaj tiho. „Da pa nihče ne pozna, da sem policaj, sem zopet oblekel svojo staro obleko.“

„Ne hodi več tja, Sam! Koga pa iščeš?“

„Ali je bil tukaj neki polkovnik?“

„Da! Vzel je otroka tuje gospe seboj; ali iščeš njega? Zdaj ga ni več tukaj.“

„To že vem; njega tudi ne iščem. Kje je novi gospodar?“

„Tam čez — v svoji hiši. Ta ima posebno telesno stražo. In gotovo je novi Vermont ravno tako bogat, kakor prejšnji.“

„Tu sva se našla dva stara znanca!“ je šepetal Sam, „pojdiva tam-le proti hlevom; tam se vsedeva, truden sem, in potem mi lahko vse poveš, kaj se je tukaj zgodilo. Ti praviš, da je bila bela žena gospa? Kaj je še tukaj, ko je vendar prejšnji lastnik Vermont v Kolumbiji?“

„Ah, saj ne veš, kaj se je vse pripetilo“, je odgovorila Jesi in stopila s Samuelom v temen prostor, v katerem je bila nizka klop. „Sedi semkaj!“

„Leta so že minila, kar sem proč.“

„Pa sem Te vendar koj spoznala. Takrat si zbežal pred bičem; zdaj je tukaj Jak; ta je bolj pravičen in človeški, kakor je bil prejšnji paznik!“

Samuel je hipoma zgrabil Jesino roko ter jo stisnil, kakor ga je za trenotek prešinila divjost.

„Ta pes!“ je rohnel. „Ali še veš, kako mi je enkrat koža v cunjah visela raz život, ker me je pustil bičati?“

„In Ti si ga pri Vermontu zatožil, pa si pri njem slabo naletel, Sam.“

„Paznik je bil pes — a lastnik je bil tiger! Ko sem božal, ko sem se v svoji divji obupnosti in s krvavečim telesom upal v divjino, pustil me je preganjati, pojati — s svojim krvnim psom, pustil me je pojati, Jesi oh — in vendar sem še ostal živ!“

„Meni ni šlo dosti bolje, Sam. Ko bi se mene gospa ne bila usmilila in mi pomagala, bi bila tudi jaz končala strašnih muk. Ali gospa si potem sama ni mogla pomagati —“

„Ušel sem, Jesi — ali kako! Ker sem veliko krvi izgubil, sem lakote in žeje skoraj umrl. Ves teden sem sam begal po nekem močvirji, konečno sem prišel k nekemu milosrčnemu plovcu, katerega ladja je bila na obali reke. Zdaj sem bil rešen. Ta mož me je vzel seboj. Videl je, da mu hočem svojo hvaležnost pokazati s tem, da sem mu pridno delal. Čez leto je umrl in zopet nisem imel človeka. Prišel sem v Kolumbijo. To so v kratkih besedah moji doživljaji, Jesi! Pa povej — kaj se je zgodilo z gospo?“

„O, godilo se ji je slabo, kakor nama, Sam! Lastnik bil je brezsrčen vrag! Nekega dne se je reklo, da je gospa izginila, da je skočila v vodnjak, da si je končala življenje.“

„Pa vendar si rekla, da je bila ona bela prikazen gospa?“

„Od časa do časa se prikaže. — O, bila je angelj, Sam — popolno nasprotje gospodarja! Pa hvala Bogu, saj je konečno šel tudi on!“

„In novi posestnik, Jesi?“

„Eh“, se je zarežala Jesi, „za črne delavce se nič ne briga, te ima Jak pod seboj, Jak pa ni prijatelj novega Vermonta!“

„Ali ima ženo in služabnike pri sebi?“

„Pripeljal je semkaj samo telesno stražo, ženo in služabnika pa mora imeti.“

„Ali je to povedal?“

Jesi je odkimala z glavo.

„Tega ne!“ je odgovorila, „a nekaj sem videla!“

„Gotovo prideš k njemu v hišo?“

„Saj moram streči njemu in njegovi telesni straži.“

„In kaj si tam videla?“

Zamorka se je začela smejati, sunila je Samuela v rebra ter plosknila z rokami.

„Zgoraj v predsobi je velika omara, Sam“, je začela pripovedovati, „velika bela omara. Ko sem pred nekaj dnevi omaro odprla, kaj vidim?“

Zopet se je začela tako smejati, da se je komaj pomirila.

„Ko bi ne bila bolj pazno tja pogledala, bi bila mislila, da vise lasje indijanca v omari — “

„Oho, ali je bila ženska kita, Jesi?“

„Da! Rudeča ženska kita, kakor jih rabijo nekatere gospe, da si svoje lase polepšajo.“

„Iz tega torej sklepaš, da je oženjen?“

„Ej, Sam, če ta gospa ni njegova žena, gotovo bi mu ne bila pokazala kite!“

Zdaj se je zarežal tudi Sam.

„Prav praviš, Jesi!“ je pritrdil.

„Potem sem iskala dalje.“

„Radovedna si, kakor vse zamorke!“

Jesi mu je postavila kazalec svoje črne roke na prsi.

„Ravno tako kakor moški!“ je zaklicala.

„No, naj velja!“ je priznal Samuel.

„V omari visela je tudi rudeča suknja!“ je nadaljevala Jesi, „fina rudeča suknja.“

Samuel je postal pazljiv.

„Rudeča uniforma?“ je vprašal.

Jesi je zmajala z glavo.

„Mislim, da je livreja“, je rekla, „morala sem precej misliti, da je obleka kakega služabnika, da torej gotovo še pridela gospa in služabnik.“

Samuel se je pripognil k Jesi.

„Ti!“ je zašepetal, „ali si kdaj videla kakega častnika v rudeči suknji? Kakega polkovnika?“

„Ne, Sam, v svojem življenji še ne.“

„In ni nobeden bil tukaj?“

Jesi je zopet odmajala z glavo.

„Ali visi rudeča suknja gori v omari? Ali ima zlate gumbe?“

„Da, zlate gumbe ima, kakor kaka livreja.“

„Ali mi hočeš nekaj storiti, Jesi?“

„Zakaj pa ne, Sam? Kaj nisva stara znanca?“

„Potem prinesi rudečo suknjo, ali me pa spusti gori, da jo tam vidim. “

Jesi ga je debelo pogledala.

„Kam pa misliš!“ je zaklicala.

„Saj hočem samo suknjo pogledati!“

„Zdaj ne morem gori, Sam, morda jutri.“

„Dobro, torej jutri!“

„Če pojde, če ne bo gospodarja tukaj! Morava paziti na trenotek, da naju nihče ne zapazi.“

„Ali me lahko skriješ tako dolgo?“

„Da, ostani tukaj, ali pazi, da Te nihče ne vidi! —

„Dobro!“ je rekel Samuel ter ponudil Jesi svojo črno roko. —

Ona je udarila vanjo.

Dogovor je bil sklenjen. —

Štiriinšestdeseto poglavje.
Rogers in žena z modrim pajčolanom.

Pustivši Srečka Korošca in malo Lidijo v Kolumbiji, se je polkovnik na konji vrnil na Vermontovo posostvo.

Ko je dospel tja, je bila hiša kakor izmrta, nihče so ni pokazal, da bi ga sprejel, ali pa vprašal, kaj želi.

Še enkrat je hotel Rogers poskusiti, da dobi Heleno; hotel se je obrniti osebno na novega Vermonta, čigar pravega imena še ni zamogel izvedeti. Splošno so ga klicali le za novega Vermonta. Morda se mu le posreči, pregovoriti lastnika, ki vendar ni imel nikakega interesa, da obdrži mrtvo Heleno.

Gotovo je le ponos, gospodstvaželjnost in pa prizadevanje, tukaj pokazati svojo mogočnost, napotilo bogatega moža, da pokaže svojo oblast. Ako Rogers ž njim samim govori, morda ga vendar pregovori.

Bilo je že pozno popoldne, ko je polkovnik prijahal na dvorišče, ter skočil raz konja. Ker ni bilo videti človeka, je peljal sam konja v hlev. Potem je šel, ne da bi trenotek premišljeval, proti hiši, da bi tam poiskal posestnika.

Velika vežna vrata so bila zaklenjena.

Rogers je potrkal.

Zdaj je slišal žvenketajoče korake, kateri so se bližali.

Vrata so se odprla.

Silver v svoji uniformi je stal pred polkovnikom.

„Rad bi k lastniku plantaže!“ razjasnil mu je polkovnik stopivši v vežo, „nekaj imam ž njim govoriti.“

„Nimate menda sreče!“ je odgovoril Silver s hripavim glasom, „kolikor vem, ni lastnika tukaj!“

„Dozdeva se mi, da Vi sploh ničesar ne veste!“ je menil Rogers nejevoljno.

„Tukaj pojdite gori, šomašter je zgoraj!“ zaklical je Silver ter se obrnil proč.

„Šomašter?“ vpraša Rogers.

„Straževodja!“ je popravil Silver hitro in pokazal navzgor. „Menim seveda straževodjo.“

„Ta človek je pijan! To je lepa telesna straža!“ je mrmral Rogers ter šel po stopnjicah gori.

Zgoraj je našel Evansa v sobi, v katero so bila vrata odprta.

Evans je mimo obsedel, ko je vstopil polkovnik.

„Rad bi k lastniku plantaže“, je rekel polkovnik. „Objavite me; jaz sem policijski polkovnik Rogers.“

„Lastnika plantaže ni tukaj, in na njegovo vrnitev tudi ne morete čakati“, je odgovoril Evans mirno. Gospodar je na lovu!“

„Govoriti moram ž njim!“

„To se Vam ne posreči tako lahko, ker naš gospodar noče kar tako-le z vsakim govoriti. On je strašno ponosen mož. Če pa hočete kaj vedeti, Vam pa morda jaz razjasnim, ker jaz sem takorekoč posestnikov zaupnik in njegova desna roka.“

„Radi gospe Helene prihajam.“

„Da, da, že vem; menite ono mrtvo gospo.“

„Gospa je tukaj tako nanagloma umrla; izvedeti hočem uzrok smrti“, je nadaljeval Rogers. „Nadalje mi je na tem ležeče, da jo vzamem s seboj.“

„To je prepozno, gospod, gospa je že pokopana.“

„Pokopana? No da bi jo bil jaz še enkrat videl?“

„Kdo more kaj zato?“ je rekel Evans hladno. „Tukaj zapoveduje gospodar plantaže. Če on zapove, da se jo pokoplje, potem se zgodi, in če se deset drugih temu protivi.“

„Kje je pokopana?“

„V rodbinski rakvi.“

Siloma je mogel Rogers premagovati svojo jezo in silno nejevoljo.

„Da, prepozno ste prišli!“ je dostavil Evans. „Ali niste hoteli v mestu iskati pomoči? In pa naznaniti ste nas hoteli! Pa Vam gotovo ni prav nič pomagalo, kaj? Kar tukaj nameravate, se Vam tudi ne posreči; najbolje je, če se vrnete v Novi Jork. Tukaj že nič ne opravite.“

Polkovnikova jeza je še rasla, ko jo videl, da se mu Evans roga in posmehuje.

„Na vsak način moram vedeti, na čem je gospa umrla“, je dejal polkovnik. „Dovolj sem moža, da najdem sredstva in pota za to; zanesete se lahko! Tudi posestnika plantaže moram videti. Čudno se mi zdi in pa tudi sumno, da se imenuje Vermont —“

„Hahaha!“ se je zasmejal Evans. „Kaj Vas pa briga posestnik plantaže, moj cenjeni gospod? Vermont se imenuje? Nikari tega ne mislite! Imenuje se le gospoda na Vermontu in za to ima pač pravico, kaj ni on gospod Vermontovih plantaž in posestev?“

„Ali ste kdaj videli, da je Vaš gospod in zapovednik prej nosil rudečo uniformo?“ je vprašal Rogers, kateri ni vedel, da je Evans s Severjem v zvezi.

„Rudečo uniformo? Nisem videl našega gospodarja še v nji. In kaj bi mu tudi hasnila? Saj več velja, kakor kakšen nositelj take uniforme.“

„Kdaj se vrne lastnik plantaže?“

„Tega Vam ne vem povedati, mogoče že ponoči, mogoče je pa tudi, da pozneje.“

Rogers je videl, da od tega človeka ne izve ničesar več.

Zapustil je torej sobo in šel po stopnjicah doli, premišljuje, ali bi počakal posestnika ali ne.

Ko je stopil iz hiše, se je ravno začelo mračiti.

V tem hipu čulo se je, da drdra po cesti lahek voz, med tem ko voza radi starih dreves še ni bilo videti.

Takoj si jo Rogers mislil, da se je morda posestnik plantaže vrnil z lova domov.

Sledil je instinktivnemu čutu, ko je hitro zapustil verando in stopil v temno senco nekaj bolj oddaljenih starih dreves.

Tukaj ga prihajajoči ni mogel zapaziti, medtem ko je on lahko opazoval prišleca iz varnega kota.

Komaj je bil Rogers v varstvu starih dreves, ko se je voz že ustavil na cesti.

Polkovnik je stopil na kraj, od koder je videl tudi tja.

Zdaj se je začudil.

Nepričakovan pogled se mu je nudil.

Iz odprtega voza je stopila dama! Imela je modro svilnat pajčolan.

To je bila ona žena, ki je kot signora Astrela s Severjem občevala, in se povsodi tam pokazala, kjer se je nahajal Sever.

Njegova zaupnica ali pa njegova ljubica!

Prišla je semkaj!

To spoznanje je bilo tako važno, da se je Rogers veselja prestrašil. Žena z modrim pajčolanom je prišla sem. Potem je bil lastnik plantaže vendarle — Sever!

Rogers je ostal previdno skrit za debelimi debli drevja, ter je opazoval, kako je žena dala vozniku denar, predno je izstopila. Kočijaž je sprejel denar in ko je izstopila, je obrnil.

Kakor se je videlo, bil je najet samo za to vožnjo, ker se je takoj odpeljal.

Žena z modrim pajčolanom bližala se je hiši.

V tem hipu je mislil polkovnik hitro pristopiti ter jo prijeti.

Potem si je pa premislil.

Kaj mu je pomagalo, če to ženo tukaj prime? Bolje je bilo, da se je čutila varno, da je šla v posostnikovo hišo. Ko je v hiši, jo ima še vedno v rokah in lahko počaka, da se vrne tudi posestnik plantaže.

Ali Rogers je bil sam.

Bil je v jako težavnem položaju, ker je imel opraviti z ljudmi, ki so imeli iz več uzrokov prednost pred njim.

Sam ni zamogel veliko opraviti, ker če se jih loti, se prav lahko zgodi, da izgine tukaj za vedno.

Vse to mu je bliskoma šinilo skozi glavo.

Žena z modrim pajčolanom šla je mimo njega.

Zdaj je šla po stopnicah na verando.

Hišna vrata so bila odklenjena.

Ne da bi jo kaj zadržalo, odprla jo signora vrata ter izginila v hiši.

Do sedaj se je Rogersu lov posrečil.

Zdaj se je domislil črnega redarja, katerega mu je Krafort priporočil in kateri je moral biti v bližini, Samuela, bivšega sužnja ali delavca na plantaži.

Če se mu posreči, najti Samuela, potem je imel vsaj jednega zanesljivega moža pri sebi, ki bi mu v silni življenski nevarnosti pomogel, da, ki bi mu tukaj bil neprecenljive vrednosti.

Bilo je že temno.

Ko bi šel na cesto in iskal, mogoče se mu vendar posreči, da najde črnega Samuela, da skupno ž njim zasedeta hišo ter počakata, da se vrne lastnik plantaže.

Šel je mej drevesi proti cesti tako, da bi se ga iz hiše ne moglo zapaziti.

Žena z modrim pajčolanom je mej tem prišla v hišo.

Vedla se je, kakor bi imela pravico delati, kar hoče.

Tudi ona je menda že vedela, da gospodar tega posestva ni nihče drugi kakor Sever.

Ko je pregledala spodnje sobe in se prepričala, da tu nikogar ni, je šla po stopnicah gori.

Na blazinah počivajoči Evans se je začudil, ko jo je zazrl. —

Toda spomnil se je, da je Sever že dolgo v zvezi s to žensko. Mislil je, da prihaja, ker ve, da najde tu svojega ljubimca ali zaveznika.

Evans je vstal z blazin.

Žena z modrim pajčolanom pa se ni čisto nič zmenila zanj, nego šla ponosno mimo njega in vstopila v drugo sobo.

Tam se je obrnila.

„Ali gospodarja ni doma?“ je vprašala s tako čudnim glasom, da se je zdelo Evansu, kakor bi bil to moški glas. A mislil si je, da je najbrž hripava.

„Gospodar pride lahko vsak trenotek“, je odgovoril.

Žena je bila menda zadovoljna, kajti šla je v lovsko sobo in zaprla vrata za seboj, prav, kakor bi bila tu doma. Evans se je smehljal.

„Te bo Gould vesel“, je mrmral in zaprl vrata prve sobe, v katero je bila tujka stopila. „Lepa mora biti; drži se kakor kraljica. Škoda, da obraza ni pokazala.“

Evans je zopet legel na blazino.

Malo časa potem je slišal, da hodi nekdo po verandi.

To je moral biti Gould ali Sever.

Zdaj so se odprla hišna vrata.

Evans je vstal in stopil na hodnik, od koder je videl na stopnice.

Na istih je zagledal veliki slamnik in modro suknjo gospodarjevo.

Prihajal je Sever.

Evans mu je dal neko znamenje in mu zašepetal:

„Ali ste kje naleteli na policijskega polkovnika iz Novega Jorka?“

Sever je ostrmel in obstal.

„Zunaj? Ne! Zakaj?“ je odgovoril in šel gori.

„Bil je tu in vprašal za Vas; nekaj mora nameravati“, je pojasnjeval Evans. „Če ga ni spodaj, mislim, da se vrne.“

„Kaj pa hoče?“ je jezno vprašal Sever in iz njegovih oči je udaril plamen.

„Vas hoče videti in z Vami govoriti.“

„Jaz nimam ž njim ničesar govoriti“, je kratko odločil Sever in vstopil v sobo. „Kaj hoče ta človek na mojem svetu, če pride še enkrat, spodite ga. Prepovedujem mu, stopiti še enkrat na moje posestvo.“

„Saj veste, kaj hoče. Umrlo gospo bi rad odvedel.“

„Ali se je morda kdo izmed Vas drznil mu povedati, kje da je umrla?“

„Nikakor ne.“

„Torej proč ž njim, če se zopet prikaže.“

„Še nekaj, gospod.“

Evans je pristopil k Severju in pokazal na vrata v sosedno sobo.

„Obisk ste dobili“, je šepetal smehljaje se cinično.

„Kdo je?“ je vprašal Sever vidno nejevoljen.

„Gospa z modrim pajčolanom“, je odgovoril Evans.

Sever se je vidno prestrašil: kakor bi se bilo zgodilo nekaj nemogočega, neverjetnega, neumljivega, tako je prebledel.

„Tisto Vašo znanko mislim, ki nosi moder pajčolan“, je nadaljeval Evans zaupno, „čaka Vas v lovski sobi.“

„Kaj se Ti sanja?“ je siknil Sever.

„Kaj se mi bo sanjalo! Ali naj ji naznanim, da ste —“

„Nazaj, lopov!“ je ukazal Sever silno razburjen. „Kaj si neki videl?“

„No, sanjalo se mi ni, ker sem bdel!“, je dejal Evans.

„Kaj ste se pa tako ustrašili? Saj sem vendar to gospo z modrim pajčolanom že videl pri Vas. Zdaj je tu! Prišla je, kakor bi bila tu doma in šla v lovsko sobo. Tam Vas čaka. To je vse, kar Vam vem povedati.“

Na Severja so te besede naredile grozen utis; videti je bilo, kakor da mu grozi nepričakovana, strahovita nevarnost, in da se te nevarnosti dobro zaveda.

V sobi se je stemnilo. Sever je še vedno stal tu, kakor da bi ga bil kdo po glavi udaril.

Ali je bila tega kriva gospa z modrim pajčolanom?

Petinšestdeseto poglavje.
Reši me!

V rakvi, kjer je ležala Helena v odprti krsti, je bilo vedno mračno. Drevje je branilo, da ni noben solnčni žarek mogel zasijati v ta prostor.

Sever je bil že večkrat prišel sem, da vidi nepremično v krsti ležečo Heleno.

Prihajal je gledat, če se je že zbudila iz smrti podobnega spanja; zaspala je bila vsled praška, ki je bil primešan mleku.

Zdaj je bila v njegovi oblasti in Sever je upal, da se ga zdaj ne bo več branila.

Zdaj ni bilo nikogar ne v rakvi, ne v bližini iste.

Nakrat je začela Helena mežikati.

Počasi je vzdignila roki ter prijela za rob krste, kakor bi iskala opore.

Počasno vstajanje Helene v tem mračnem prostoru, v tej bližini krst je napravilo strašen utis.

Oči je široko odprla in iz teh oči je odsevala sedaj groza.

Kakor bi se prebudila iz dolzega sna, tako se je ozirala naokrog m kar je videla, ji je napolnilo srce s strahom, krste ob zidovih, krsta, v kateri je sama ležala — to je bilo strašno grozno —

Padla je nazaj in sklenila roke —

Tako je ležala nekaj časa nepremično — samo tiho ihtenje je motilo vladajočo grobno tihoto.

Nakrat se je Helena vzravnala.

Plaho se je ozirala po temnem prostoru.

S smrtnim strahom je zlezla iz krste.

Komaj se je vzdržala na nogah.

Pohitela je k vratom.

Bila so zaklenjena.

To je bilo žalostno znamenje.

Proč od tod, le proč!

A kako?

Ali je bila tu pozabljena? Zapuščena? Ali je ni nihče slišal? Ali ni bilo nikogar, da jo reši?

Spomnila se je lastnika tega posestva — Sever!

Tresoče njene ustne so zašepetale ime — Artur!

Kaj je bila še vedno na tem posestvu?

Ni si mogla raztolmačiti, kje da je in kako da je prišla sem. —

Zunaj se je morala delati noč, ker v rakvi je bilo vedno temneje.

Nakrat se je Helena zganila —

Čula je, da se nekdo bliža —

Vrata so se odprla —

Artur?

Kakor strašilo je v duhu vedno videla tega človeka.

Morala se mu je skriti.

Hitro je švignila od vrat.

Tam, v kotu, za krstami, je bilo še prostora.

V naslednjem trenotku je Helena že tam čepela. Čutila je, da je nekdo v sosedni kapeli.

Zdaj —

Počasi in težavno so se odprla vrata.

V rakev je padla slaba luč.

Helena ni mogla videti, kdo da prihaja.

A bila je Jesi s svetilko in z oljem.

Storila je nekaj korakov, potem pa dvignila svetilko in šla h krsti.

Prestrašila se je, videvši, da je krsta prazna.

A razumela je hitro, kaj se je zgodilo, kajti ozirala se je

Zajoče po prostoru.

„Gospa!“ je zaklicala.

Zamorka očividno ni poznala strahu.

Ko je Helena začula ta klic, je vstala in spoznala zamorko.

„Jesi!“ je zavpila. „Za Boga — reši me!“

Zamorka je pohitela k nji.

„Gospa — torej živite“, je rekla in posvetila Heleni v obraz.

„Proč od tod! Imeli so me za mrtvo! Reši me! Pusti me od tod!“

„Ko bi pa prišel gospodar?“ — Jesi se je začela bati.

„Usmili se — tu moram umreti.“

„Če izve gospodar, da sem Vas pustila ven — me ubije.“

„Nihče ne izve, da si me Ti rešila.“

„Ali — gospodar hodi sem in če najde krsto prazno, bo vedel, da sem Vas samo jaz mogla izpustiti, ker imam samo jaz ključ do onih vrat —“

„Odpri okno — gospodar bo mislil, da sem tam ušla.“

To je zamorki ugajalo. Zadovoljno je hitela in odprla okno ter potem pripravila in užgala svetilko.

Helena je omahuje odšla iz rakve skozi kapelo na vrt.

Mej tem se je Rogers izpod drevja splazil na cesto, da poišče Samuela.

Da je žena z modrim pajčolanom v hiši, to je vedel.

Stikaje sem in tja je Rogers zagledal zamorca, ki je stopal proti hlevom.

Šel je za njim in previdno zaklical ime Samuel.

Zamorec se je ustavil in počakal Rogersa.

„Ste-li res Vi, Samuel?“ je vprašal Rogers.

„Da, jaz sem že tu in sem že mnogo preiskal“, je odgovoril zamorec in se zadovoljno režal.

„Kje pa se tu skrivate?“

„Tam v oni sobici. Tu sem se ustavil in od tod pazim na vse —“

„Ste-li že kaj iztaknili?“

„Tu ni časa, gospod“, je odgovoril zamorec in se previdno oziral. „Tu bi nas mogli videti. Tam-le —“

Pokazal je na sobico zamorke Jesi.

Rogers mu je sledil tja.

V tem času, ko je Samuel pripovedoval polkovniku kar mu je bila Jesi zaupala, je kakor smo videli — prišel Sever v hišo.

Zavladala je bila popolna tema.

Jesi je sledila Heleni na vrt in zaklenila vrata, vodeča v kapelico in v rakev. Bala se je, da pride gospodar, in da vidi njo in Heleno.

Vedela je, da bi to bila njena smrt.

Prisluškuje skrbno, če se od kod sliši kak šum, je šla na vrt in dohitela Heleno.

Potegnila jo je na stran, da jo spravi iz obližja hiše.

Z dvorišča se je zdaj začul pritajeni klic:

„Jesi! Jesi!“

Klical je Samuel.

Jesi je zašepetala Heleni, naj ji sledi in je stekla naprej.

„Skrij me“, je prosila Helena. „Kaj ni mojega spremljevalca več tu?“

„Le idite z menoj, zaupajte mi“, je šepetala zamorka.

„Rešim Vas.“

„Jesi — Jesi! Obisk je tu“, je zaklical Samuel.

Ker je bilo na dvorišču temno, je tudi polkovnik prišel iz sobe.

„O!“ je vzkliknila Jesi, „gospod v uniformi je zopet tu?“

„Mili Bog — zdaj sem rešena“, je vzdihnila Helena, „to je polkovnik Rogers.“

Jesi je prijela Heleno za roko.

„Sam“, je rekla zamorcu, „to gospo moraš rešiti.“

Zdaj je pristopil Rogers z razprostrtimi rokami.

„Helena!“ — je vskliknil — „mili Bog — je-li mogoče? Kaj ste res smrti utekli? Kaj res živite?“

Glasno ihte je Helena padla na Rogersove prsi.

„Ubogo srce“, je šepetal polkovnik. „Koliko ste pretrpeli! — slava Bogu — utekli ste smrti! Niti trenotka ne smete tu ostati.“

Helena se mu je izvila iz rok.

„Niti trenotka — prav pravite, gospod polkovnik“, je odgovorila. „Le proč od tod! Rešite me!“

„Samuel — ali imate konja?“

Zamorec je prikimal.

„Tam, na oni strani sem ga skril“, je pojasnil.

„To gospo morava takoj v Kolumbijo spraviti.“

Samuel se je popraskal za ušesi.

„Proč?“ je vprašal. „In kaj bo tu?“

„Tu nama nihče ne uteče, Samuel. Gospo spraviva na varen kraj in potem se vrneva semkaj. Gospodar pride mej tem domov. V hiši je gospa z modrim pajčolanom in ta počaka gotovo na gospodarja. O tem ni dvoma, da je gospodar — oni Gould ali Sever.“

„Da, gospod polkovnik“, se je oglasila Helena, „on je.“

Samuel se menda še vedno ni sprijaznil s polkovnikovim nasvetom.

„Če nihče tu ne ostane“, je razlagal, „če ne bo nihče pazili se tu lahko marsikaj zgodi.“

„Jesi bo pazila“, je zdaj rekla zamorka in stopila k Rogersu. „Jesi ostane na verandi; tu se vidi, kdo prihaja in kdo odhaja. Jesi bo bdela in vse videla.“

„Tej zamorki lahko zaupate, gospod polkovnik“, je pojasnila Helena. „Ta je zvesta.“

„Da, če bo Jesi pazila, to je nekaj druzega“, je menil Samuel.

„Naj prvo je potreba, da za vsako ceno spravimo to ubogo gospo v varnost —“

„Gospod polkovnik — moja Lidija! Kje je moja Lidija!“ obrne se Helena proti Rogersu, kjer se je šele zdaj popolnoma zavedla. „Najprvo moram imeti svojo Lidijo! Tam v oni strah zbujajoči hiši mora biti.“

„Ne, ne, Helena, Vaš ljubček ni tukaj, temveč že davno na varnem! Lidija je pri Korošcu! V mestu sem zapustil oba!“

„O, Vi dobri in plemeniti mož! „ zakliče Helena, ginjena ljubezni in hvaležnosti ter prime njegovo roko, katero prisrčno stiska, „zopet ste mi skazali dobroto! Kako naj Vam bodem za vse hvaležna — “

„S tem, da konečno odložite Vaš ponos in Vaše pomisleke Helena, in mi podaste Vašo roko!“

„Jesi čuje, gospod“, zagotovi zamorka še enkrat, ko se je s Samuelom potihoma pomenila, „Jesi vidi vse!“

„Dobro, zaupam Ti! Vzemi! To Ti darujem za Tvoje usluge“, reče Rogers, ter poda zamorki nekaj denarja.

„O, Jesi se dobremu gospodu zahvaljuje!“ zavriska zamorka, „Jesi se bolj drži gospoda in Samuela pa te lepe gospe, kakor pa novega posestnika, ki je kakor prejšnji, hud kakor tiger. Novi ali stari Vermont, je le vedno Vermont! In Vermont je vedno hud tiger!“

„Pojdi na Tvoje mesto, Jesi, in pa dobro pazi!“ reče še Samuel.

Rogers pripelje konja iz hleva in posadi na njega Heleno, ki ni še mogla daleč iti.

Samuel in polkovnik sta šla zraven konja tja do kraja, kjer je stal Samuelov konj.

Tega je mogel Rogers zajahati, medtem ko je šel Samuel peš.

Proti jutru so prišli do neke brodarske hiše, kjer so se malo odpočili.

Brodar, ki je imel voz, bil je takoj pripravljen, da pelje Heleno z vozom v mesto, medtem ko sta Rogers in Samuel lahko jahala.

Zdaj je šlo potovanje hitreje od kraja, tako da je Helena isti dan dospela v Kolumbijo, kjer je našla Lidijo, ki je veselja, vriskajo hitela v njeno naročje.

Tudi Srečko Korošec je bil vesel, ko je zopet videl Heleno za polkovnika pa je bila prišla brzojavka iz Novega Jorka, katero je Korošec oddal polkovniku.

Polno pričakovanja jo Rogers odpre.

Policijski maršal Bernard mu naznani, ker v svoje veliko obžalovanje še vedno ne more sam priti, da je polkovniku blizostoječi policist Maknel iz Novega Jorka odpotoval, da je polkovniku na razpolaganje in da mu pomaga Severja iskati.

„Maknel potuje kot gospodična Astrela, kot dama v modrem pajčolanu“, konča Bernard važno brzojavko, „in upa, da na ta način od nas iskanega najlažje najde — “

Komaj je Rogers prebral te vrstice, ko je v veliki razburjenosti začel hoditi sem in tja.

„Ko bi bil vsaj to vedel!“ zakliče, „potem je bila ona žena v modrem pajčolanu, katero sem videl, da je dospela v vilo, Maknel in ne Severjeva pomočnica!“

Samuel debelo pogleda.

„To je izvrstna prekanjenost“, se široko zasmeje, ker se mu je Maknelov poskus dopadel, „če le pri temu ne naleti slabo, ker je sam, gospod!“

„Pridite, Samuel“, reče Rogers, „ takoj morava tja!“

Šestinšestdeseto poglavje.
Maknel

V lovski sobi vile Vermont se je žena v modrem pajčolanu vsedla na enega pripravnih naslanjačev, ki so obstajali velikih rogov in na njih pripetih blazinah.

Pajčolana ni odgrnila.

Z največjo ravnodušnostjo je tu sedela in z ono sigurnostjo, katero nam daje zavest, da se ima neko pravico tu biti.

Naenkrat se zravna —

Videti je bilo, da se je za nekaj odločila, kar je hotel tudi precej izpeljati.

Vstane ter se poda v sosedno sobo.

Spalna soba gospodarja ležala je pred nio.

Opremljena je bila z rafiniranim luksusom.

Velikanska postelja iz rezanega lesa in z dragocenim zagrinjalom pokrila je velik del sobe. Blazine in mramornate mize, velike srebrne skledice za led, ki naj bi razprostirale hlad, velika zrcala in umetno slikane stene popolnjevali so opremo sobe.

Jedna vrata peljala so v kopalno sobo, druga pa v garderobno sobo.

Ženo v modrem pajčolanu je zadnja dosti bolj zanimala, užgala je svečo ter šla v garderobno sobo.

V tej sobi je bilo več velikih omar, potem stojala za garde derobo, manjši predali za rokavice in slične reči.

In vse te omare in predali so bili odprti, so bili nezaklenjeni, tako da si je obiskovalka te sobe lahko nemoteč ogledala vse stvari.

Zdaj zagleda v ozadji neke omare nekaj rudečega.

Stopi pred omaro, potegne rudečo stvar iz nje, in vidi, da je rudeča uniformska suknja v kroju fraka, z zlatimi gumbi in vsemi drugimi znaki polkovnika.

Ta najdba jo je jako zanimala, vzame rudečo suknjo omare in se vrne skozi spalno sobo v lovsko sobo, kjer položi suknjo na stol in jo pokrije z enim prtom, ko je gorečo svečo postavila na mizo.

Voščena sveča je v veliki sobi razširjala le slabo svitlobo.

Na stenah se je le tu in tam zasvetilo orožje.

Žena v modrem pajčolana si to orožje ogleda.

Hipoma se pa obrne —

Mrmranje, kakor od glasov, udarilo ji je na uho.

Pazno posluša.

Besed ni mogla razumeti.

Zdaj je pa natančno slišala odpiranje vrat.

Nekdo pride —

Žena stopi v bližino mize nazaj.

Zdaj se odpro vrata lovske sobe.

Gospodar stopi na prag.

Za trenotek strmi tja k ženi.

„Kaj za en obraz se pa skriva za ta modri pajčolan?“ okliče s satanskim roganjem in stopi k ženi, „kdo si ti?“

In že je stegnil roko.

Hitro prime za pajčolan —

Žena se je hotela umakniti.

A bilo je prepozno; pajčolan ji je bil potegnjen z obraza.

Pred Severjem je stal — Maknel.

„Hahaha“, se je smejal Sever, „Lej ga no, moški je tičal za pajčolanom!“

Maknelu je padel tudi ženski klobuk z glave.

Stopil je bliže.

„V imenu zakona Vas aretujem“, je rekel. „Vi ste Jon Gould.“

„Hahaha“, se je Sever zopet smejal, zdaj še bolj divje, kakor poprej. „To je izvrstna šala. Preoblečen za žensko se vtihotapi ta človek v mojo hišo in hoče zdaj mene, gospodarja, aretovati!“

„Udajte se! Vi ste morilec ladjarja Smita!“ je zaklical Maknel in hotel Severja prijeti.

Ta je pa policaja zaničljivo pahnil od sebe.

„S tem mene ne presleparite“, je rekel. „Vi ste brez dvoma prekanjen slepar in tat in ste se pri meni vtihotapili, da bi kradli.“

„Vaše tajenje“, je zaklical policaj, „Vam prav nič ne pomaga. Vi ste Jon Gould! Jaz imam dokaze, da ste Vi dolgoiskani hudodelec in da ste kot polkovnik Vilson zabodli policijskega maršala Bernarda!“

„Dokaze!“ se zasmeje Sever, „kje pa so?“

Maknel potegne prt raz uniformo, ki je ležala na stolu.

Zdaj pokaže na njo, Severja temno motreč.

„Ali hočete še zdaj tajiti, ničvredni zločinec?“ zakliče.

Za trenotek je Sever strme obstal pred tem tako nenadnim dokazom.

A že se mu je vrnila duševna mirnost.

„Kaj naj dokaže ta rudeča suknja, ki ni moja in nahaja se še od prej tukaj“, reče mirno. „S takimi dokazi pri meni ničesar ne opravite. Pri Bogu, to je res izvrstna misel! Vi bi radi kradli, ropali in pri tem igrate ulogo policista, ki hoče gospodarja aretovati! To bi bila šala brez primere! Razbojnik, ki je ulomil, aretira gospodarja! Vendar dovolj! Jaz sem edini, ki ima zapovedovati tukaj in daleč na okrog in zbog te pravice in oblasti Vam naznanim, da greste z menoj!“

„Jaz sem policist Maknel!“ zakliče ta in spusti obleko in ogrinjalo, tako da se je njegova uniforma videla. „Z Vašim gledališkim igranjem in Vašim govorjenjem, da sem tukaj ulomil ne pridete daleč!“

„He, straža!“ je zdaj glasno zadonelo po sobi.

Težke stopinje so se hitro bližale.

Evans in njegova tovariša vstopita.

„Zgrabite tega tujca, ki se je v žensko preoblečen, tukaj utihotapil!“ zaukaže Sever in pokaže na Maknela. „Primite tega goljufa ali tatu! Naš jetnik je!“

Maknel je bil v nevarnem položaju.

Imel je pred seboj premoč, katere ni mogel premagati.

Kakor divje zveri so ti možje planili na njega in v trenotku je bil zmagan in zvezan.

„Kar se nadalje zgodi, še ukažem“, reče Sever, „za zdaj ostane ta tuji dečko Vaš jetnik!“

Silver pobere obleko in ogrinjalo ter nese oboje, kakor tudi klobuk in pajčolan v sosedno sobo.

„Premoč je na Vaši strani“, zakliče Maknel z glasom, trepetajočim od jeze. „Za zdaj me imate v oblasti, ali Vaši usodi ne uidete. V kratkem bo tu Vaša hiša obsedena in potem se izkaže, da ste morilec Gould! Spoznal sem Vas! In gorje Vam ako položite roko na me, to bi bilo Vaš konec!“

„Ta človek je norec ali pa drzen goljuf“, reče Sever, „za zdaj ostane tu. Mogoče, da ima sokrivce, ki zunaj čakajo na kako znamenje; preiščite torej celo okolico in hiše in zastražite vse tako, da lahko vidite vsakogar, ki bi se priplazil.“

Za temi besedami je šel iz lovske sobe.

Straža je, sledeč gospodarju v salon, zaklenila vrata.

Potem so se možje odstranili, da Severjeve ukaze izpolnijo. —

Maknel ni mogel proč, in ni mogel misliti na svojo rešitev.

Možje so ga tako trdo privezali ob težek stol, da se ni mogel osvoboditi.

Bil je brez moči in brez orožja v rokah onega, katerega je tu našel in spoznal.

Samo edino upanje imel je še Maknel.

Vedel je, da se nahaja polkovnik v bližini.

Ako pride, potem je še mogoče, da ga reši.

Ali noč je minila, ne da bi bil kdo prišel ali da bi se bij kdo zanj zmenil.

Luč je popolnoma dogorela.

Ko se je zdanilo, bil je Maknel še vedno v neznosnem položaji.

Vrvi, katere so porabili, da ga zvežejo, rezale so globoko v meso, tako močno so bile nategnjene, in to mu je napravljalo hude bolečine.

Žejen je bil in vendar ni nihče prišel, da bi mu dal piti.

Vsi obupni poskusi, da bi dosegel vrvi in jih snel z rok, so bili zaman, niti ganiti se ni mogel.

Konečno je od utrujenosti zaspal.

Medtem je Sever zapazil, da je Helena pobegnila iz rakve.

Polastila se ga je nepopisna divjost. Obsipal je Evansa, Silverja in Franceta s kletvami in psovkami in jih pošiljal na vse strani iskat.

Ali vse je bilo zastonj.

Drugo noč se je vrnil Evans v veliki naglici in razburjenosti v hišo, kjer se je nahajal Sever v salonu.

„Prihajajo! je zaklical s pritajenim glasom, ter naglo stopil k Severju in pokazal na cesto. „Že prihajajo!“

„Kdo, ti zanikerni pes!“ je odgovoril Sever, ki je na blazini ležal.

„Policaji!“ mu je zašepetal Evans.

„Kakšni policaji?“

„Polkovnik: z nekim zamorcem. Koliko jih še pride, ali koliko jih je že v bližini, tega ne vem.“

„Kaj pa hočejo ti vragi?“ vikne Sever in plane pokonci.

Evans pokaže proti sobi, v kateri je bil Maknel.

„Če tega tam najdejo!“ meni Evans.

„Prokleto! Kaj ta capin še živi?“

„Malo prej sem bil v lovski sobi, gospod —“

„In kaj si našel?“

„Ležal je na stolu z zaprtimi očmi.“

„Nesite ga proč!“

„Kam, gospod? Policisti bodo gotovo vse preiskali.“

„V zverinjak divjih mačk!“

Evans se prebrisano nasmehne.

„Da — to pride“, zašepeče.

„Vrzite doli tujega psa! Doli ž njim v jamo! Ali si že kdaj videl zverinjak?“

„Zadej na vrtu je, gospod — torej se ga mora na vsak način iz hiše spraviti? Kaj pa, če so policisti med tem že hišo obsedli — “

„Capin!“ zaupije Sever ter vstane, žugajo vihteč pest. „Ne premišljuj pri vsakem ukazu!“

In pest zadene Evansa s tako silo, da se je opotekel.

Zdaj plane Evans hipoma pokonci — surovo obnašanje Severja, kateri je bil veliko večji hudodelec, kakor on, in katerega je imel takorekoč v svoji roki, speklo ga je, kakor kak ogenj.

Za las bi bil Evans skočil proti Severju — a zdaj se je z očmi vjel z Arturjevimi —

Bila je demonična moč v Severjevih očeh, neka nepopisna sila, neko čarodejstvo!

In ti pogledi so omamili bivšega šomaštra —

„Kaj si hotel storiti, capin?“ povpraša Sever.

Evans molči.

Zdaj pokaže Sever proti vratom.

„Prinesi obleko, ogrinjalo in klobuk z modrim pajčolanom!“ zaukaže.

Bivši šomašter je bil vesel, da je bil strašnih Severjevih oči rešen.

Šel je v lovsko sobo.

Precej potem se je vrnil z rečmi, katere je Sever prej imenoval.

„Sem“, zakliče Sever, „sem jih položi na stol! Kaj dela ujeti tat?“

„Ne gane se, mirno sedi in glavo ima na prsi povešeno.“

„Pokliči druge!“

Evans spolni tudi ta ukaz.

Silver in France stopita v salon.

„Spravite tujca v zverinjak za divje mačke!“ zakliče jim Sever.

To povelje zbudi v nečloveški dvojici veliko veselje.

To je bilo nekaj po ukusu teh poštenjakov.

„He, gospodar“, reče France, „ali so v zverinjaku tigri? Ali panterji?“

„To nima biti Vaša skrb! Storite, kar sem zapovedal! Ta človek pride v jamo! Naprej!“

S pravim indijanskim rjovenjem ubogata Silver in France.

Tudi Evans se jim je moral pridružiti.

Ali v njegovih prsih se je zbudil nepopisen srd na Severja, srd, kateri je Evansa v kratkem popolnoma predrugačil.

Telesna straža zapusti salon in gre v lovsko sobo.

Tu je ležal Maknel, od bolečin in vsled pomanjkanja hrane oslabel, brezgiben, v omedlevicah.

Oči so bile zaprte in glava mu je omahnila na prsi.

Kakor vragi planejo ti divjaki po njem ter odvežejo vrvi raz rok.

„Ali ga hočete ven peljati?“ vpraša Evans, ki je zraven stal. —

„V zverinjak mora!“ odgovori France. „Zverinjak je globoka zidana jama zadaj na vrtu.“

„Potem pridete naravnost policistom v roke, osli“, meni Evans, „in kaj se Vam zgodi, si lahko mislite!“

Silver se zravna in debalo pogleda bivšega šomaštra.

„Ti, ta ima prav!“ se obrne potem k Francetu.

„Pojdita za menoj!“ zapove Evans. „Pokažem Vama boljšo pot, na kateri nista v nevarnosti!“

„Šomašter je pa res pravi dečko“, reče Silver, „ta ve vedno za drugo pot!“

„Pojdita!“

Silver in France primeta Maknela, vzdigneta ga s stola in ga peljeta proti vratom, ki so vodila v vežo.

Šomašter gre naprej po stopnicah navzdol in vzame tam visečo svetilko s seboj, da posveti svojima tovarišema.

Ko je bil spodaj, odpre v klet vodeča vrata in pomiga drugima dvema, ki sta Maknela kakor mrtvega vlekla s seboj.

Stopnice vodile so v klet.

Evans posveti.

Silver in France mu sledita z Maknelom.

Zdaj pridejo do stopnic.

„Zaprita zopet vrata!“ zapove šomašter.

Silver uboga.

Potem poneso Maknela po širokih kamenitih stopnicah v klet.

Evans jima kaže pot in jima sveti.

Sedeminšestdeseto poglavje.
Na straži.

Zamorka Jesi, ki je ležala na verandi na slami, imela je povzdignjeno glavo, da bi vse dobro videla.

Ker je že napočil večer, je bila tema naokrog.

Jesi je bila pazljiva čuvajka, ki je tu noč in dan z občudovanja vredno vstrajnostjo pazila na vse.

Ali do sedaj ni druzega opazila, kakor da je straža večkrat, šla sem in tja.

Ležala je na pol pokrita od bujnega listja in vej, tako da se je ni moglo lahko videti.

Zdaj se odpro hišna vrata.

Jesi stegne vrat.

Nekdo je stopil iz hišo na verando.

Ostre, na temoto vajene Jesine oči spoznale so natančno obris postave.

Zenska je bila, ki je hišo zapustila, in ta ženska jo imela pred obrazom teman pajčolan.

Jesi se ni premaknila.

Žena je zapustila verando.

Zamorka se hipoma poživi.

V trenotku bila je na nogah.

Ali pazljiva mora biti, da se je ne vidi.

Trenotek počaka v varstvu verando ovijajočega vejevja, potem stopi na stopnice.

Žena je bila že zginila.

Gotovo je takoj šla v gosto temoto drevja.

In slediti ji, Jesi ni smela, ker ji je bilo naročeno, da le opazuje in sicer ostane pri hiši.

Kakor vrag, ali kakor izvržek noči, tako je izgledala zamorka, ko je stala na stopnicah verande.

Stala je tako nekaj minut, ko začne nenadoma poslušati.

Njeni do skrajnosti napeti čuti so bili opozorjeni na slaboten šum, ki se je bližal.

To morajo biti tihi človeški glasovi.

In Jesi zgine, s stopnic ter se skrije za drevje, da opazuje.

Delalo je grozo zbujajoč utis, kako je ležala na preži.

Pozorni, tihi glasovi so se bližali.

Tudi tihe korake se je čulo spodaj na poti.

Zdaj spozna Jesin ostri posluh glasove —

Plane pokonci.

V tem hipu začul se je slabotni klic „Jesi!“

Bil je polkovnik, ki se je ravnokar s Samom vrnil k vili.

Tiho, z mačjo sigurnostjo in pazljivostjo se zopet prikaže Jesi na stopnicah verande.

[nejasno] Jesi!“ zašepeče Samuel.

[nejasno] hiti Jesi navzdol.

„Ali je kdo tukaj v bližini?“ povpraša tiho Rogers.

„Nihče, gospod!“ odgovori Jesi s pritajenim glasom. „Noben človek.“

„Ali je prišel posestnik?“

„Nihče ni prišel, gospod!“

„Ti nisi pazila!“ se je jezil Rogers, „spala si!“

Jesi smehljaje odmaje z glavo.

„Prisežem Ti, da ni prišel noben človek, samo straža je šla in prišla, in zdaj pred pol ure je prišla neka žena iz hiše.“

„Žena z modrim pajčolanom?“

„Da, gospod, pajčolan je imela.“

„Prokleto, potem je odšla! In posestnika še ni tukaj? Ali nisi ničesar izdala, Jesi?“

„Gospod, za Jesi sem Vam jaz porok“, meni tiho Samuel.

„Morda se je s kako nepazljivostjo izdala!“

Zamorka odmaje z glavo.

„Mene ni nihče videl“, odgovori Jesi. „Če je posestnik v hiši, tega ne vem, jaz ga nisem videla!“

„Potem moramo paziti!“

„Tiho — kaj je to?“ zašepeče zdaj Samuel in vzdigne [nejasno] črni svoj kazalnik. „Kaj bo neki“, odgovori Jesi, „to je straža!“

„Saj ti butci pojo!“ mrmra Rogers.

„Gospod jaz se splazim v hišo in pogledam, če je posestnik tukaj [nejasno] se zdaj Samuel tiho. „Če je tukaj, ga najdem; potem dam kako znamenje.“

„Glejte, da Vas ne vidijo, Samuel!“

„Brez skrbi! Že pazim! Nobeden me ne more slišati, ker imam bose noge in se znam dobro plaziti“, zašepeče Samuel, „če ničesar ne najdem, se pa vrnem.“

„Zdaj še vedno ni odločen, ali je bil žena v modrem pajčolanu Maknel, ali pa gospica“, reče Rogers. „To je gotovo, da je Maknel v bližini in skoraj mislim, da je bila gospodična ona žena, katero je Jesi preje videla.“

„Saj gospod lahko malo okoli poišče in pokliče Maknela, mogoče, da je v bližini“, odgovori Samuel, „Jesi ostane tu kot paznica na verandi. Potem se vsi znajdemo zopet tu.“

Rogers je bil s tem zadovoljen.

Med tem, ko je šel proti drevju, da bi tu malo poivedoval, ker ga je vprašanje močno zanimalo, ali je bila družica Severjeva ali Maknel žena, šla sta Jesi in Samuel tiho proti verandi.

„Sam, pazi!“ zašepeče Jesi svojemu staremu znancu, ko je na verandi zaostala, da bi zopet prežala in se obrnila proti vratom.

„Ti vragi pijo in pojo, ti me ne slišijo, Jesi! In če bi me tudi slišali, saj ne vedo, da sem policist.“

Jesi pritrjevalno pokima.

Zdaj gre Samuel k vratom in jih pozorno odpre.

Iz glasu, ki mu je udaril na ušesa, se je takoj spoznalo, da je posestnikova straža sedela gori v sobi in da so morala biti vrata odprta, kor bi se sicer doli ne bilo slišalo tako glasno petje.

Ti trije možje gori v sobi so bili tako dobre volje, da niso pazili na slabi šum, ki ga je prouzročilo odpiranje [nejasno] vrat. —

Samuel obstoji za trenotok in se zgane šele, ko se prepriča, da gori straža mirno naprej poje.

Zdaj je bilo treba poizvedeti, ali je bil posestnik tukaj ali ne; vendar si je Samuel rekel, da bi straža težko tako popivala in pela, če bi bil posestnik prisoten.

Tiho dospe do stopnic.

Gori so trkali in pili.

„Zdaj mir!“ zakliče eden pivec.

„Šomašter ima besedo!“ reče Silver z malo težkim jezikom, „šomašter je cel možak! Šomašter naj živi!“

„Da sem Vaš poglavar in voditelj, to ste vendar že pripoznali!“ nadaljuje Evans, bilo je nekaj odločnega in zapovedujočega v njegovem glasu.

„Da, Ti nas vodi!“ meni Silver.

„He, šomašter!“ zakliče France, „to pa meni tukaj ne ugaje nadalje. Kaj imamo od tega, če se tukaj napijemo? Denarja hočem imeti! Da veš! Denarja!“ In udari s pestjo ob mizo, da so steklenice in kozarci žvenketali.

„No, ne manjka nam tukaj ničesar“, meni Silver, „tukaj se prav dobro živi!“

„Severja ni tukaj, zato se lahko nemoteno posvetujemo“, dostavi France. Da tukaj lahko jemo in pijemo, mi ne zadostuje; to ni nič, čisto nič! In kako je tukaj dolgočasno, v tem prokletem gnezdu! Da, če bi bil vsaj belo ženo ujel, potem bi bilo vsaj nekaj šale —

„Ti — s to se pa ni šaliti“, se Silver zasmeje. „Saj še veš! Kaj?“

„Ta človek, ta Sever, mora kaj denarja dati!“ zakliče France in udari zopet po mizi. „Denarja hočem! Veliko denarja!“

„Poslušajta me! Ali se hočeta mojemu vodstvu in mojim nasvetam pokoriti?“ vpraša bivši učitelj.

„Ako nama do denarja pomagaš, da, ampak veliko denarja mora biti!“ odgovori France. „Kaj nam zamore storiti, če mu ves denar vzamemo?“

„Saj je v naših rokah!“ pritrdi Silver. „Kolikor zahtevamo, nam mora dati!“

[nejasno] mu pridete s tem, Vas kar postreli!“ reče Evans, [nejasno] kakor Ti meniš, France, to ne gre!“

„Le pusti šomaštra govoriti, saj ga on bolje pozna, kakor midva“, reče Silver.

Samuel je spodaj skoro vse slišal, le posameznih besed ni razumel. A hotel je vse natanko slišati in hotel je tudi te ljudi videti, in voditelja. katerega so šomaštra imenovali, natanko ogledati.

A treba je bilo, iti previdno na delo, da ga možje ne zapazijo.

Samuel je imel liki [nejasno] nekaj mačjega na sebi.

Vlegel se je na stopnice in se začel počasi in tiho plaziti navzgor.

Na ta način se je plazil od stopnice do stopnice navzgor, ne da bi se ga kaj slišalo.

Ti ljudje so si prinesli vina iz kleti, ker so popolnoma igrali gospodarje v vili, in so praznili steklenico za steklenico.

Bili so tako zamišljeni v svoje zadeve, da niso gledali na stopnice.

Samuel se je tako visoko priplazil, da je [nejasno] je stegnil vrat, lahko gledal čez zadnjo stopnico.

Zgoraj v razsvitljeni sobi, katere vrata so bila na pol odprta, sedeli so stražarji Skupaj in pili.

Ker so se menili o velevažnih rečeh, niso več peli.

France se je z obema rokama naslonil na mizo, ter tako ležal široko in surovo na nji.

Šomašter sedel je na drugi strani med Francetom in Silverjem in je najmanj pil.

Evans se je nekako premenil. Postal je človek z odločnim, energičnim obrazom. Videlo se mu je, da je nekaj važnega in odločilnega pripravljal, in da je postal čisto drugi.

Kdor je imel zdaj z nekdanjim šomaštrom opraviti, moral je biti pazljiv. Bil je vsemu zmožen.

Silver ga je gledal kakor kakega očaka.

„Imamo vse v svojih rokah, ako le hočemo“, reče ravnokar Evans, „samo za to se gre, da o pravem času popademo!“

„Tristo vragov, torej pa pusti, da popademo!“ kriči France in skoči pokonci.

Smehljaje zmaje bivši učitelj z glavo.

„Le sedi!“ zaukaže. „Ti s svojim tuljenjem ne dosežeš ničesar! To se mora vse drugače začeti!“

„Le zaupaj šomaštru!“ meni Silver. „Veš kaj, šomašter, dam Ti pismo in pečat, da Te France in jaz od zdaj za naprej ubogava!“

„Ali mi dasta tudi pravico, da neposlušnost kaznujem?“ vpraša Evans.

„Kakor boš menil, da je prav!“

„Potem prevzamem vodstvo!“

„He, šomašter, ali morda veš, kje je zdaj Sever?“ vpraša France šomaštra.

Samuel posluša in stegne vrat.

„Počakajmo, da se vrne“, predlaga Silver. Tukaj počakajmo, da pride sem, potem nam mora dati denar!“

„In meniš, da Ti ga bo dal?“ vpraša bivši učitelj porogljivo. —

„Ti misliš, da ga nam kar tako-le da?“ zakliče tudi France.

„Jaz hočem le to, kar šomašter hoče!“ se uda Silver.

„No, potem pa reci, kaj misliš storiti!“ obrne se France proti Evansu.

„S Severjem se še-le potem lahko menimo, kadar ga imamo v rokah!“ odgovori šomašter.

Tovariša pokimata pritrduje z glavama.

„In v rokah ga imamo še-le potem, kadar čuti, da mora storiti tako, kakor mi hočemo!“ nadaljuje šomašter in njegove sivo oči imajo žugajoč in sovražen pogled. „Kaj naj stori, ako mu pokažemo, da imamo vso oblast čez njega?“

„Prav imaš!“ zakliče Silver in pokaže z roko na šomaštra.

„Tako je prav! Ti si pa res pravi mož!“

„Ako torej tako hočeta, kakor jaz, in če sta mi brezpogojno udana, potem lahko tako storimo, kakor sem povedal“, reče Evans, in jima razloži svoje namere. „Ne počakajmo, da se vrne; kdo pa ve, kdaj se vrne, poiščimo ga in primemo ga!“

„Tako je prav!“ zakliče France, skoči pokonci in udari s pestjo po mizi. „Primemo ga!“

„In potem nam mora naznaniti, kje ima denar“, dostavi šomašter. „Ako pa noče povedati, potem pa le pustite mene, bom že jaz naredil!“

Tudi Silver vstane.

„Za njim!“ zakliče. „Plantažo potem že razdelimo med seboj“, meni še šomašter. „če ne gre drugače, jo pa prodamo! Vsak od nas mora dobiti toliko svoto, da ima dovelj za vse življenje. Kaj nas Sever briga? On meni, da smo njegovi služabniki! To mora drugače postati! Kaj mu hočemo vedno biti podložni? Vedno igra gospoda! Njegovi gospodje smo mi!“

„Mi smo gospodje, šomašter ima prav!“ zakliče France in Silver prikima z glavo.

Ker je zdaj tudi Evans vstal, in ker so ti ljudje so pripravljali, da gredo proti stopnicam, zleze Samuel hitro zopet doli. —

Še vedno je slišal divje besede stražarjev, ki so se pripravljali, da gredo Severja iskat in prijet.

Samuel prileze srečno v vežo in se splazi do vrat, katera tiho odpre, potem pa stopi na prosto.

Oseminšestdeseto poglavje.
Kaj zdaj?

Polkovnik in Jesi sta čakala v senci drevja, da se Samuel vrne in od prostora, kjer sta bila, sta lahko opazovala vrata.

Zdaj se je šlo samo za to, da se zve, če jo Sever doma.

Da je bila žena, ki je odšla, Maknel, to je polkovnik domneval z vso gotovostjo.

Jesi je postala nakrat nemirna.

Splazila se je nekaj stopinj na stran. Nekaj je moralo njeno pozornost zbuditi, na kar polkovnik ni pazil.

Zdaj se zopet vrne k polkovniku.

„Ali slišite?“ povpraša tiho.

Rogers prisluškuje.

Da, zdaj se je tudi njemu zdelo, kakor da čuje neki čudni glas.

„Kaj je to?“ pošepeta.

„Nekaj stoka, gospod“, odgovori zamorka.

Rogers je takoj mislil na Samuela.

„V hišo moram! Videti moram, kaj je straža naredila s Samuelom!“ reče odločno, medtem ko se je iz vile zopet čulo divjo petje.

Jesi prime za polkovnikovo roko in odkima s svojo črno glavo.

„Ne v hiši“, reče. „To ni Samuel. To prihaja od drugod!“

Ko je petje zopet utihnilo, posluša Rogers s skrajno napeto pozornostjo.

Zdaj so je zopet čul glas, a samo slabo in komaj slišno, glas, ki se je tako slišal, kakor stokanje umirajočega.

„Kdo more to biti, Jesi?“ vpraša Rogers tiho.

„Mogoče prejšnja gospa, gospod — morda je ponesrečila — tako se sliši, kakor bi prihajal glas iz zverinjaka, ki se nahaja. zadaj v vrtu. Prejšnji gospodar je imel v svojo zabavo vedno nekaj panterjev v jami. Zdaj pa je prazna.“

„Prejšnja gospa torej res še živi?“

Jesi pokima z glavo.

„Videla sem jo večkrat po noči, kadar hodi po hiši. Utonila ni v vodnjaku, samo gospodarja je pustila, da je to mislil. Mora biti kje v bližini skrita in po dnevi gotovo spi. O, ona je dobra, gospod! Kolikokrat je ubogim, na pol ubitim črnim možem pomagala.“

„Takoj morava iti pogledat, če je ponesrečila.“

„Tiho, gospod — zdaj prihaja Sam!“

Jesi je imela prav.

Hišna vrata so se tiho odprla.

Samuel se je prikazal na verandi.

Z jednim skokom je bil na tleh.

Zdaj se je bližal Rogersu.

„Gospod!“ reče hitro. „Gospodarja ni tu!“

„Ni tukaj? Kje naj pa bo? V hišo je šel, in Jesi nam je tekla, da je samo žena z modrim pajčolanom med tem zapustila hišo.“

„Gospodar je tisti, ki ga iščete, gospod“, nadaljuje Samuel. „Ako bi bil še doma, ne bi vojaki prevdarjali, na kakšen način bi mu najlažje pobrali denar.“

„Tri sto vragov, ali je ta prokleta hiša začarana?“ sikne Rogers divje. „Ta capin Sever vendar ne more leteti, se vendar ne more storiti nevidnega? Da je ta gospodar oni ničvrednik, to mi je bilo že davno gotovost. Ali oditi vendar ni mogel.“

„Morda je opazil nevarnost, gospod.“

„Potem ga je Jesi tudi pustila proč!“

Črna služabnica je prisegala na vse svetnike, da Sever ni zapustil hiše.

„Kaj zdaj?“ — mrmra polkovnik —

„Ti vojaki so zanikrni lumpje“, reče Samuel. „Znano jim je, da se zasleduje Severja. Od tega hočejo imeti dobiček.“

„Potem grem jaz k njim in jih prisilim, da mi povedo, kje je Sever!“ zavpil je Rogers.

„Ti ne povedo ničesar, gospod!“ dejal je Samuel.

„Z revolverjem v roki jih hočem prisiliti!“

„Potem zgube svoj dobiček, gospod! Severja hočejo dobiti v svoje roke, da tako postanejo bogati.“

„To so torej ljudje, ki so ujemajo ž njim. Naprej, Samuel, pojdiva!“

„Gospod!“ — —

„Ali se bojite?“ zarohnel je Rogers. „Potem sem se motil v Vas!“

„Strahu ne poznam, a vojaki ne bodo povedali resnice.“

„A če je Sever odšel, kakor Vi pravite, kako naj ga dobim, ako mi straža ne pove, kje je?“

„To bi se dosti bolje zvedelo, gospod, ako vojakom skrivaj sledimo in gledamo, kam pojdejo. To je gotovo, da bodo vedeli Severja najti. Ako jih zasledujemo, zvemo vse!“

„Ta predlog je povsem dober, Samuel, bojim se le, da bi nas, ti lumpje ne videli. “

„Sedaj prihajajo!“ zaklicala je Jesi z zamolklim glasom.

Hišna vrata so se odprla.

Evans, France in Silver so se prikazali.

Bivši učitelj je zaprl vrata.

Sedaj so se natanko razločili glasovi mož.

Samuel in Jesi sta se skrila.

Polkovnik bi jim bil še vedno rad stopil nasproti, da bi jih bil prisilil k izpovedi.

A končno se je udal in tudi stopil za stara, temna drevesa. —

Trije vojaki so prihajali po stopnicah verande doli in so se vneto razgovarjali, a s tihimi glasovi.

Vidno so se posvetovali, kje bi našli Severja.

V tem trenotku zadonel je zopet od daleč votli klic, ki se je slišal kakor stokanje umirajočega.

Silver se je ustavil.

„Slišite!“ smejal se je, „oni v železni kletki poje!“

France se je tudi smejal, medtem ko je Evans korakal dalje, ne zmeneč se za čudni glas.

Samuel je pristopil k Rogersu.

„Pričakujte me tu, gospod!“ šepetal je. „Sledil bom vojakom, vrnem se, kadar dobe Severja.“

Polkovnik je prikimal in ostal z Jesi v varstvu dreves, ko so se oni trije potepuhi oddaljili in jim je Samuel previdno in sklonjen sledil.

Sedaj je bilo le na tem, ako dobe Severja.

Ako se vrne v hišo, potem pride Rogersu v roke.

Jesi ni mogla dalje premagati svojega nemira. Pokazala je k vrtu.

„Pa pojdi!“ rekel je Rogers.

Zamorka je tekla urnih nog od drevja proč mimo hiše, da bi šla v veliki vrt.

„Da bi mi le prišel v roke!“ škripal je polkovnik. „Ta hudobnež še vedno zasleduje ubogo Heleno in ona ne bo imela prej miru, da ga ne bomo s poti spravili. Smrt mu! Smrt na vešalih, kakor jo zasluži! Potem si bo še-le uboga žena oddahnila! Potem še le bo rešena in prosta tega hudiča. Kaj hoče od nje? To naj bo ljubezen? Saj vendar ve, da ga zaničuje! Ali ima nove namere ž njo?“

Rogers je prisluškoval. Zdelo se mu je, kakor da bi se zadaj na vrtu govorilo.

Takoj za tem se je prikazala Jesi. Vrnila se je hitro.

„Gospod!“ zaklicala je in migala.

„Kaj si našla?“ vprašal je Rogers, idoč ji naproti.

„Neki človek je v železni kletki!“

„Gospa? Bela žena?“

„Ne, neki moški!“

„Moški? A vendar ne Maknel?“

„Zaklical mi je podobno besedo.“

„Kako pa pride v kletko? Ali je vanjo padel?“ vprašal je sedaj Rogers, „ali so ga morda celo ti ničvredneži —“

„Za pomoč prosi, gospod!“

„Torej pojdiva!“

Rogers se je podal z zamorko na vrt.

Ko sta dospela do široke in globoko jame, ki je črno zijala pred njima, držala je Jesi Rogersa za roko nazaj.

„Gospod!“ klicala je, „ne dalje!“

„Kdo je spodaj?“ vprašal je polkovnik in gledal v črno globočino.

„Pomoč!“ zadonelo je nazaj. Pomagajte mi, kdor tudi ste!“ —

„Jaz sem polkovnik Rogers!“

„Jaz sem Maknel, gospod polkovnik!“

„Maknel? Ali ste notri padli?“

„Sam ne vem, kako sem prišel v to zemeljsko votlino, gospod polkovnik“, odgovoril je Maknel s slabim glasom in stokal. „Jaz sem na pol mrtev!“

„Tu moramo doli, Jesi!“ odločil je Rogers. „ Pojdiva po lestvo.“

„Ni potreba, gospod, lahko prideva brez lestve!“ dejala je Jesi in pokazala proti hiši. „Star hodnik pelje iz kleti v to jamo; poznam ga; v hišo moramo!“

Maknel je zopet glasno zastokal.

„Že prideva, Maknel“, zaklical je Rogers, potrpite še trenotek! “

Jesi je šla naprej.

Polkovnik ji je sledil.

„Kaj se mu je pripetilo“, je mrmral, „kako neki je siromak prišel tu doli? Potem je ona žena, katero si Ti videla ko je zapustila hišo, bila — Sever, ki je oblekel obleko Maknela in klobuk s pajčolanom.“

Podala sta se v hišo, kjer je še gorela luč, katero so vojaki pozabili ugasniti.

Jesi je vzela luč in šla proti vratom v klet, katera je odprla, potem pa hitela po stopnicah navzdol.

Rogers ji je sledil.

Zamorka je bila tako znana s krajem, da se je takoj po dala v oni del kleti, kjer se je nahajal temni hodnik, ki je vodil v železno kletko.

Sedaj je posvetil plamen luči v hodnik.

„Precej sva tam!“ zaklicala je sledečemu ji polkovniku.

„Tu spodaj so železna vrata, ki peljejo v jamo. Ako niso zaprta, greva lahko notri.“

Dosegla je vrata in vzkliknila radosti.

Rogers je slišal škripanje ključa v zarujavoli ključavnici.

Sedaj je videl, da je Jesi odprla majhna železna vrata.

Stopila je v okrogel prostor, v katerem se je nahajalo staro drevo, kojega debele, gole veje so prej služile divjim mačkam v plezanje.

Grd, oster duh je vladal v kletki, koje gole, strmo zidane stene so štrlele kviško kakor stolp.

Jesi je visoko držala luč.

Sedaj je opazila v pesku ležečega Maknela, ki je imel še velike bolečine, a se je veselo vzravnal po konci, ko je ugledal Rogersa.

„Hvala Bogu“, dejal je s slabim glasom, „tu bi bil vzel žalosten konec!“

Polkovnik, kateremu je Jesi svetila, je stopil k njemu in mu je ponudil roko.

„Kaj se je pa zgodilo, Maknel?“ vprašal je.

„Slabo se mi je godilo, gospod polkovnik“, odvrnil je stokaje vprašani. „Vsi udje me še bole. In ako bi ne bila danes zvečer prišla neka žena tu notri, ki mi je dala piti, bil bi morda že mrtev. Ali se mi je to sanjalo?“

„To je bila gospa!“ šepetala je Jesi.

„A Vi morate vendar za zlodja vedeti, kako ste prišli v to prokleto luknjo, Maknel!“

„Ti hudiči, oni trije lumpi v uniformah so me uklenjenega privezali na stol in me pustili brez jedi in pijače!“ odgovoril je Maknel. „Te hudobe so padli nad me, ko sem spoznal Severja ali Goulda in so me premagali! Naselnik je Sever, gospod polkovnik! Saj mora biti v hiši! Saj sem našel njegovo čudečo uniformo! In ko sem ga hotel ukleniti, ko sem prišel v hišo kot žena z modrim pajčolanom, strgal mi je pajčolan z obraza in me dal ukleniti. Potom sem menda zgubil zavest.“

„In Sever Vam je vzel klobuk in obleko ter je potem hišo zapustil.“

„On je odšel?“

„Da, a najti ga moramo!“

„Gospod polkovnik, jaz grem z Vami, maščevati se moram nad hudobneži! Gotovo jih je vzel s seboj?“

„Ne, iščejo ga, hočejo mu denar odvzeti, hiša je prazna. Odpeljemo Vas, Maknel.“

„Le proč iz tega gnezda! Tega nisem pričakoval, da bom še rešen“, rekel je Maknel in obupno poskušal vstati.

A to ni šlo tako. Šele ko mu je Rogers pomagal, posrečilo se je Maknelu, stopiti na noge.

„Opirajte se na mene“, dejal mu je polkovnik sočutno, „vesel sem, da sem Vas našel. In sedaj hočemo Severjevim hudobijam konec narediti!“

„Da!“ klical je Maknel, „to je sedaj še moja edina želja!“

Jesi je tudi podpirala na pol hromega, kolikor se je dalo in nesla pri tem svetilko.

Tako so počasi peljali Makuela iz kletke v hodnik in potem v klet.

Rogers je bil nemiren in vse mu je šlo prepočasi, ker si je dejal, da, ako se Samuel vrne in ga ne najde zunaj, ga pride iskat.

Ko sta on in Jesi končno dospela z Maknelom v vežo, moral se je ta na stopnice vsesti, ker ni mogel dalje.

Rogers je hitel iz hiše, da bi zunaj pogledal, se je li Samuel že vrnil, medtem ko je Jesi ostala pri Maknelu, ki je težko dihal.

„Prinesite mi požirek vina“, prosil je.

Jesi je šla hitro gor in našla na mizi še poln kozarec, katerega je pustila telesna straža.

To je bilo dobro.

Veselo smeje se je vrnila k Maknelu in mu nudila kozarec. —

Hlastno je spil vino in hotel vstati, potem pa se je odločil, da počaka tu polkovnika, ki se je moral itak vrniti.

Devetinšestdeseto poglavje.
Hiša ladjararja Pena.

Ne daleč od naselbine je tekla široka reka: ob bregu je stala brodarnica.

Nje posestnik, stari Pen je bil prej mornar in si je do svoje starosti ohranil ravno toliko dobrodušnost kakor priprostost. —

Med tem, ko so njegovi ljudje opravljali službo na parobrodu, ki je tu vezal oba bregova, sedel je navadno v veliki odprti čakalnici, v kateri so stalo mize, klopi in so se dostikrat nahajali gostje, ki so tu čakali na prevoz ali pa se tudi ustavili, da bi pili vino ali žganje.

Oče Pen si je tu že precejšnje premoženje zaslužil in je dal po svojih otrocih tudi vsakoršna naročila izvršiti.

V jutro po ravno opisani noči prišel je Sever, ki je nesel elegantno potno torbo v roki, v veliko čakalnico.

Jon Pen ga ni poznal, a vstal je in mu prišel naproti, kakor je to storil z vsakim svojih gostov.

Artur se je vsedel k neki mizi in zahteval vina in kakega zajutreka.

Ker je bil staremu možu vsak gost, ki je naročil vino, posebno ljub, štel si je v dolžnost, se vsesti k Arturju, ko je svoji dvanajstletni hčerki ukazal, donesti zahtevano.

„Vi hočete gotovo v Kolumbijo, gospod?“ je vprašal.

„Truden sem, ljubše bi mi bilo, ako bi smel ostati tu, a zanesljivega pota se pač tu ne dobi“, odgovoril je Sever.

„Zakaj pa ne, gospod? Moja Mili, katero ste ravnokar videli, oskrbi mnogokrat komisije za potnike v mestu, dekle jezdi kakor fant!“

Sever je pogledal.

„Ali imate črnilo in pero?“ vprašal je.

„Gotovo, gospod!“

„Prinesite mi oboje!“

Jon Pen je hitel izpolniti željo gosta. Sedaj je prišla tudi Mili, za njeno starost velika deklica in je prinesla vina, gnjati in surovega masla.

Sever jo je meril s svojimi očmi.

„Ali mi hočeš storiti uslugo?“ obrnil se je do nje, „dobro Ti plačam.“

„Rada, gospod!“ odločila je prijazna deklica, „kaj želite?“

„Pismo imam, ki se mora nesti v Kolumbijo.“

„To se lahko takoj zgodi, gospod!“

„Odpravi se torej!“

Mili je bila takoj k tem pripravljena, zaklicala je še očetu nekaj besed in hitela k lesenimi poslopji, v katerih so bila stanovanja in hlevi.

Stari Pen je donesel črnilo, pero in tudi papir.

Sever je napisal s čudno, neokretno pisavo nekaj vrst in je utaknil list v zavitek.

Ko je Mili k odhodu odpravljena stopila v čakalnico, zaklical ji je Sever, ako bi ne mogla vzeti lahkega voza, in iz mesta takoj neko damo s seboj pripeljati.

„Lahko, gospod!“ zagotovil je Jon Pen, „zakaj bi tega ne mogla!“

„V eni minuti pripeljem voz“, pristavila je Mili in odskakala lahkonogo.

Sever je bil vidno zadovoljen, natočil je vina in napolnil tudi kozarec staremu Penu.

S tem se mu je zelo prikupil.

„Vaše zdravje, gospod!“ dejal je in dvignil čašo, da bi trčnil s Severjem.

„Ostanem pri Vas, dali mi bodete jedno sobo v Vaši hiši, kjer bodem damo pričakal, kateri pošljem to pismo. Tu vzemite!“

Artur mu je porinil nekaj denarja.

Gost je v Jon Penovih očeh zadobil vedno večjo veljavo.

Smehljal se je veselo in spravil denar.

„Hahaha, majhen ljubaven dogodek“, menil je, „kaj tacega kakor skrivni sestanek, ne?“

„Skrivnost, da“, pritrdil je Sever, „in zato nečem ničesar izdati!“

„Name se lahko zanesete, gospod!“ odgovoril je Pen in izpraznil svoj kozarec. Artur ga je znova napolnil.

Mili je peljala močnega, v lahek lovski voz vpreženega na brod. Potem je prišla hitro v čakalnico.

[nejasno]ej, gospod?“ vprašala je.

„Vzemi to pismo, deklica!“ ukazal je Sever, „pelji se hitro v mesto in podaj se v hotel. Tu prebiva neka Helena Oldenburg — ali si bodeš zapomnila ime?“

„Helena Oldenburg!“

„K nji se podaj in izroči ji to pismo. Ako Te vpraša, od koga je, reci ji: od polkovnika Rogersa! Si bodeš tudi to ime zapomnila?“

„Polkovnik Rogers!“

„Ako Te vpraša, kdo Ti je dal to pismo, potem odgovori, da polkovnik.“

„Vse si dobro zapomnim, gospod!“

„Le reci, da je polkovnik tu v uniformi in čaka na njo.“

„Je to vse, gospod?“

„Ako Te dama spremi, torej se s Teboj sem pelje, ne popiši ji moje osebe, temuč reci ji, da je polkovnik velik, močan mož z rujavo brado in uniformo policijskih uradnikov Novega Jorka.“

„Dobro, gospod, še kaj?“ vprašala je Mili nestrpno.

Stari Pen se je smejal.

„Marljiva je, gospod“, rekel je, „kar ne more dosti hitro proč.“

„Pelji se zdaj, deklica, in privedi tudi gospo, vožnjo ti dobro plačam,“ zaklical je še odhajajoči.

Jon Pen je vstal in gledal proti reki.

Voz je bil že na brodu.

Sedaj je stopila tudi Mili nanj.

Široka ladija se je začela gibati in je zapustila breg, da bi gnana po pari dospela onkraj.

Sever je jedel in izpraznil svoj kozarec.

„Prinesite še jedno steklenico!“ velel je staremu Penu.

To je bilo onemu posebno ljubo. Podal se je v hišo.

Sever je medtem končal zajutrek.

Ko se je stari vrnil z novo steklenico, pomigal mu je Sever, naj napolni oba kozarca.

„Povejte mi vendar, Pen“, začel je, ko je pripravil starega v dobro voljo, „nameravam neko šalo za danes zvečer in k temu bi rabil Vašo ladijo.“

Jon Pen je naredil velike oči.

„Mojo ladijo?“ vprašal je.

„Ali imate samo to, ali bi lahko drugo vstavili?“

„Še jedna je tu, gospod, za slučaj, ako bi se na tej kaj pokvarilo.“

„Dobro! Pripravite danes zvečer drugo, ako bodem jaz to prevzel.“

„Kako naj to razumem, gospod?“

„Prav naravno! Ako dospe danes zvečer Vaša hči z damo na oni breg, se peljem jaz z ladijo naproti, nihče drugi ko Vi in jaz. Potem rečete Vi hčeri, da naj z vozom trenotek počaka in pustite samo damo na ladijo. Vi in Vaša hči ostaneta potem onkraj in prepustita ladijo meni.“

„Hm — gospod — mašinist mora vendar na nji ostati.“

„Ni potreba, stari prijatelj, jaz sem inžener, jaz že vem ravnati z Vašo ladijo.“

„A še eno, gospod —“

„In to bi bilo?“

„Ali pridete z ladijo zopet nazaj?“

„A tako! Razumem! Bojite se, da bi Vam z brodom ušel“, rekel je Sever. „Le bodite mirni, jaz Vaše ladije ne morem rabiti. Eno miljo dalje jo bodete zopet na bregu našli in jo lahko vzamete. Ta čas naj pa druga ladija tu opravlja službo.“

Jon Pen, akoravno ga je vino naredilo ustrežljivega in dobrovoljnega, se vendar ni hotel takoj udati.

„Vi me ne poznate“, trudil se je Sever pregovoriti starega, „zato se Vam stvar ne zdi varna. A položiti Vam hočem kavcijo, stari prijatelj!“ —

Pri teh besedah se je razjasnil obraz Jon Pena.

„Vam že zaupam, gospod“, odgovoril je. „Vi ste fin gospod, to se vidi na vsem!“

„Posodite mi ladijo le za eno uro, to je vse!“ nadaljeval je Sever. „Malo dalje ob bregu spodaj najdete jo zopet. Vodstvo ladije prevzamem sam, ker se razumem na to.“

Stari Pen se je smejal zvito.

„Tu nameravate gotovo nekaj tacega kakor odpeljanje, gospod?“ vprašal je tajno. „Že prej sem nekaj tacega opazil.“

„Druzega ni nič, Vam lahko param, Pen“, odvrnil je Sever in staremu napil, „jaz sem bogat mož in Vam za vse dobro stojim. Odpeljati hočem svojo lastno ženo.“

„Svojo ženo, gospod? To je šala, kakoršne še nisem slišal! Vam je gotovo ušla? In Vi ste vendar lep in čislan mož!“

„Kakor to že pride. Rodbinska drama! Moja žena me je zapustila, a jaz jo še ljubim, zelo ljubim in jo moram zopet imeti za vsako ceno. Ako sliši, da sem jaz tu, potem ne pride, zato se moram poslužiti zvijače, in potem jo ne pustim več proč.“

„Pri tem Vam pomagam, gospod!“ odločil je stari Pen. „Žena spada k možu, to je gotovo. Zaupam Vam tudi ladijo —“

„Ako mi jo posodite za nekaj ur, dam Vam sto dolarjev. Evo jih!“

Sever mu je izročil bankovec za sto dolarjev.

Jon Pen je sedaj zgubil zadnji premislek.

„Kupčija je gotova!“ rekel je vesel in spravil bankovec. „Zvečer greva oba na ladijo, ako pride moja hči z damo na ono stran. Peljeva se tja. Vi ostanete v prostoru za stroje. Jaz pa grem na suho in pripeljem damo na ladijo, potem pa ostanem tam pri hčeri in Vi se peljete po reki, da bodete v varnosti. Potem pustite ladijo na bregu in mi si jo pojdemo iskat.“

„Dobro!“ rekel je Sever in ponudil Penu roko.

„Kam pa greste potem, gospod?“ vprašal je ta.

„To bodem šele videl.“

„Moja hiša Vam je na razpolago.“

„Jaz se bodem skoraj gotovo takoj odpeljal“, rekel je Sever, „morda bi mi drugače delala sitnosti.“

„Oho — kaki čudni ljudje so pa tam-le“, dejal je nakrat Jon Pen in njegove bistre oči so opazile skupino, ki se je bližala hiši, „izgledajo kakor vojaki!“

Sever je pogledal tja.

Učitelj, Silver in France so prihajali.

„In v ozadju prihaja še neki zamorec“, nadaljeval je Pen, „gotovo, to mora biti prejšnji suženj Samuel, ki je postal policaj — “

Sever je vstal.

„Bolje je, ako me ne dobe tu “, šepetal je, „tem ni treba vedeti, da sem tu.“

„Gotovo Vas poznajo, gospod?“

„Grem v Vašo hišo!“ pristavil je Sever, ne da bi odgovoril na vprašanje starega ladjarja. „Ako po meni vprašajo, recite, da me ni tukaj.“

„Zanesite se na me, gospod!“

Artur je šel ves sklonjen, da bi ga ne videli, iz odprte čakalnice skozi stranska vrata v hišo, kjer je bil že prej naročil sobo.

Trije možje so prišli bliže.

Ker so bili vsi prašni, so bili bolj podobni potepuhom ko vojakom.

Stari Pen je spravil prazno steklenico in Severjev kozarec v neki kot in se zopet vsedel k mizi, na kateri je stala druga steklenica; njegov kozarec in krožnik z ostanki zajutreka.

Učitelj je šel naprej, druga dva sta mu sledila.

Samuel se je le počasi bližal.

„He, ali ste Vi ladjar?“ zaklical je Evans.

Jon Pen je pogledal kviško in prikimal z glavo.

„Zakaj?“ vprašal je.

„Je-li tu neka žena z modrim pajčolanom?“ obrnil se je Evans k Penu in stopil k mizi.

„Žena z modrim pajčolanom? Ne!“ odgovoril je Pen.

„Tu je morala biti. Ali se je pustila propeljati?“

„Jaz nisem videl nobene ženske z modrim pajčolanom!“ razložil je ladjar.

„Kdo pa je tu sedel in zajutrekoval?“

„Ako dovolite, jaz!“

„Vi? Nikar nam tega ne pripovedujte!“ zavpil je France surovo s svojim od pijače hripavim glasom. „Tu je vendar še nekdo sedel!“

Sedaj je prišel tudi Samuel na nekem oddaljenem koncu v odprto čakalnico in se je delal, kakor da bi se ne brigal za vojake.

Vsedel se je na neko klop in potrkal.

Jon Pon je pogledal k njemu.

„Jaz sem tu zajutrekoval, ako nimate nič proti temu“, smejal se je, „jaz vsak dan tako zajutrkujem. Ako se Vam zljubi, lahko ravno tako storite. Le sedite!“

Šel je sedaj na konec čakalnice k Samuelu in mu je hotel smehljaje nekaj reči, a Samuel mu je pomežikal.

Jon Pen je stopil k njemu.

„Ne imenujte me“, šepetal je Samuel, „naredite, kakor bi me ne poznali.“

„Oho, mislite koga ujeti, Sam?“ vprašal je Pen tiho.

„Jaz le hočom one tri opazovati“, odgovoril je komaj slišno, potem je glasno nekaj naročil.

Stari Pen se je udal Samuelovemu ukazu.

Evans, Silver in France, ki so stali okolo neke mize, so tudi že klicali. Zahtevali so jedi in pijače.

„Takoj, gospodje, takoj“, odvrnil je stari in prišel nazaj, „uredite si vse po svoji volji.“

„Ostanemo tu “, rekel je France, „tu počakamo in ugrabimo ženo z modrim pajčolanom.“

„Vsi trije iščejo eno samo ženo?“ smejal se je Jon Pen. „Ste se vsi trije vanjo zaljubili?“

„To Te nič ne briga, stari medved!“ odgovoril je Silver. „Ti se mi itak zdiš sumljiv, mislim, da si zvit lisjak, katerega se je treba bati!“

„Zaradi mene!“ odgovoril je Jon Pen smeje in šel v hišo po naročeno. „Glavna stvar mi je, da prav dolgo tu ostanete in prav veliko povžijete! In ako pride lepotica z modrim pajčolanom, Vas hočem poklicati. Motite se, ako mislite, da jo poznam, ali kaj o nji vem. Jon Pen je poštena duša —“

Sedemdeseto poglavje.
Mili.

Z veliko spretnostjo je Mili vodila vajeti in konja tako k naglosti poganjala, da je že opoludne v mesto dospela in se peljala v predmestno gostilno, kamor je navadno zahajal nje oče.

Skrbela je najprvo, da je bil konj sprežen, dobro nakrmljen in napojen in potem še-le se je podala z vročenim pismom v hotel, kjer je vprašala za gospico Oldenburg.

Sluga jo je peljal gor in potrkal.

Helena, ki je bila s svojim otrokom v sobi, odprla je vrata. —

Mili je stopila k nji.

„Ste Vi gospica Oldenburg, Helena Oldenburg?“ vprašala je.

Helena je začudeno gledala vstopivšo, katero je prvikrat videla.

„Tako se zovem“, odgovorila je, medtem ko se je Lidija radovedno približala. „Ali hočete k meni?“

„Da, milostna, prinašam Vam pismo“, pojasnila je Jon Penova hči sedaj jasnim pogledom in vročila Heleni list.

„Kdo Vas pošilja?“ vprašala je Helena ter počasi vzela pismo.

„Polkovnik Rogers“, odvrnila je Mili.

Helenin obraz se je razjasnil.

„Polkovnik? Kje je?“ vprašala je z drugim glasom mlado deklico. „Pojdite bliže in sedite.“

„Polkovnik je pri mojem očetu pri prevozu in Vas tam pričakuje, milostna.“

Helena je odprla pismo. Pisava je bila površna in na listu je bilo le malo vrst.

„Polkovnik je pisal pismo pri nas v čakalnici“, pristavila je Mili, „in velel mi je, peljati se semkaj po Vas. Ako Vam je prav, milostna, se v pol uri lahko odpeljeva in sva zvečer ob prevozu.“

„Mama, Ti me vendar vzameš s seboj?“ vprašala je majhna Lidija.

„Da, dušica, gotovo!“ odgovorila je Helena ter jo objela.

„Polkovnik je samo o Vas govoril, milostna!“ dejala je Jon Penova hči.

Helena je še enkrat pogledala v list.

Videti je bilo, kakor bi kazal nje obraz nekako začudenje ali potezo nezaupnosti.

„Polkovnik ni mogel pozabiti mojega otroka“, izustila je.

„Kakšen je bil gospod, kateri Vam je to pismo izročil?“

„Velik in močan, milostna. Imel je rujavo brado in uniformo“, odgovorila je Mili.

„Nerazumno — „ mrmrala je Helena, „kaj neki se je primerilo — “

„Gotovo se hoče polkovnik takoj zopet z Vami nazaj sem peljati, milostna“, menila je Mili.

„Potem bi bil vendar lahko prišel sem!“

V tem trenotku je potrkalo.

Srečko Korošec je vstopil.

„Dobro, da pridete, gospod Korošec“, obrnila se je Helena do njega, medtem ko je meril Mili z začudenim pogledom, „berite!“

Vročila mu je pismo.

„Tu se bodete pač morali peljati, gospica Oldenburg“, dejal je, „gotovo se je kaj primerilo.“

„Ne vem, kaj me skrbi“, priznala je Helena, „polkovnik ne omeni Lidije —“

„Ker ve, da sem jaz tu “, razložil je Srečko Korošec, „in morda Vas tam samo v toliko rabi, da se kaka stvar pojasni in reši, tako da se potem ž njim vrnete tu-sem.“

Lidija se je jokala.

„Ne pusti me tu, mama“, prosila je ihte in se oklenila boječ matere.

„Lidija“, rekel je Korošec, „saj Tvoja mama pride takoj nazaj!“

„Ne, ne, mame ne bo nazaj!“ stokala je deklica.

To je naredilo na Penovo hči nepričakovan utis, ker je sočutno gledala jokajočega otroka.

„Potem hočemo to tako narediti, gospica Oldenburg“, predlagal je Korošec, „Vi ostanete z Lidijo tu in jaz se peljem tja!“

Helena, ki se je ravno pripognila in poljubila svojega otroka, se je naglo vzravnala.

„Ako bi le polkovnik tega ne zameril“, odgovorila je, „kdo ve, za kaj se gre.

V tem trenotku je stopila Mili k njej.

„Milostna“, rekla je, „poznate Vi moža z bledim, temnim, črnobradim obrazom?“

Helena se je prestrašila —

„Z nemirnim pogledom in lepo postavo?“ pristavila je Mili. —

„Sever!“ izustila sta Helena in Korošec skoraj hkratu.

„Kaj pa je s tem možem?“ vprašal je Srečko Korošec.

„On je pri nas ob prevozu in mi je dal to pismo, milostna, nadaljevala je Mili, „rekel mi je, da je polkovnik Rogers in da ga naj tako opišem, kakor sem to prej storila.“

Helena je postala smrtno bleda —

Srečko Korošec jo je pomirljivo pogledal in se potem obrnil k Mili.

„Ta mož te je torej poslal?“ vprašal je.

„Da, gospod. A ko sem videla tu gospo in otroka, mi je bilo hudo, se jim lagati“, odvrnila je Mili, „oni mož nima uniforme in tudi ne zgleda tako, kakor sem ga morala popisati!“

„Povej mi, dekle, kdo si?“ vprašal je Korošec Mili.

„Ladjarjeva hči sem. “

„In mož z bledim, črnobradim obrazom je pri Vas?“

„Da, on pričakuje mojo vrnitev, danes zvečer. On misli, da pride gospa z menoj.“

„S svojim odkritim priznanjem si preprečila nesrečo in storila dobro delo, deklica“, dejal je Srečko Korošec. „Poslušaj sedaj. Moža, kateri je pri Vas, moramo ujeti, ker je hudodelec!“

Mili je debelo pogledala.

„Da, da, že dolgo iskan hudodelec! In sedaj nam lahko pomagaš, da ga dobimo“, nadaljeval je Srečko Korošec, „stvar je priprosta. Mi se peljemo s Teboj, gospa, jaz in otrok.“

„Saj to bi mož videl z druzega brega“, zaklicala je Mili; „in potem bi takoj vedel, da sem ga ovadila.“

„Le pusti me izgovoriti, dekle! Predno pridemo do reke, izstopim jaz z Lidijo, tako da prideš samo Ti z damo na breg, kakor dogovorjeno. Veder je. Kadar bodeš Ti z damo na brodu, pridem tudi jaz, a tako, da se me od tam ne opazi — “

„Kaj hočete proti groznemu, gospod Korošec?“ vprašala je Helena. „Vi mu niste kos.“

„Le pustite meni skrb, da se onkraj polastimo tega hudobneža“, odvrnil je Korošec, „on misli, da pridete samo Vi! In kadar Vas hoče onkraj sprejeti, primem ga jaz z vozniki.“

Mili, ki na kaj tacega ni mislila, je sedaj obžalovala svojo odkritost.

„Pa se rajši ne peljite z nami, milostna“, dejala je, „jaz prinesem možu odgovor, da nočete priti.“

„Ne, to ne gre!“ zaklical je Korošec. „Meni je zelo na tem, onega človeka ujeti. Ti tega ne razumeš, otrok, a sedaj se mora tako zgoditi, kakor rečem. Ti nas moraš vse tri s seboj vzeti.“

„To je preveč za enega konja, gospod!“

„Nobenih izgovorov! Mora iti! Slišiš? Mora!“ nadaljeval je Korošec. „Kedaj se odpeljemo?“

„Gospod Korošec —“ hotela, je Helena skrbno ugovarjati —

„Mora biti, grofica!“ odločil je Srečko Korošec. „Ako se sam peljem, Sever to vidi in ima časa zbežati. Ako pa nasprotne vidi Vas, bode čakal in Vi se vendar enkrat, znebite tega hudiča!“ —

„Moj oče me zapodi, ako zve, da sem jaz vsemu temu kriva“, reklo je dekle polno strahu.

„Zaradi tega bodi mirno, dekle! S Tvojim očetom se bodemo že zmenili“, zavrnil je Korošec. „Razun tega me pa niti vidi na vozu in ako sem potem na ladiji in se tudi peljem, ve, kako sem tja prišel. Le pusti me!“

Lidija je bila vesela, da se je smela ž njimi peljati.

Jokala se ni več, temuč se je hotela naglo obleči.

„Naj bo torej!“ privolila je Helena.

„Kdaj smo na prevozu, dekle?“ vprašal je Srečko Korošec. —

„Proti večeru.“

„To je dobro“, dejal je Korošec, „in kje imaš Tvoj voz?“

„V predmestji.“

„Dobro! Pojdimo, grofica!“

Helena se je udala, akoravao težkim srcem, ker težilo jo je nekaj, kakor slutnja nezgod, katerim je šla naproti.

Edeninsedemdeseto poglavje.
V zanki.

Ko je Jon Pen postregel svojim gostom, sedel je k Samu, da bi ga malo izpraševal.

Sever je bil medtem v svojej sobi zgoraj.

Velika razburjenost se je polastila predrznega srečelovca.

Rekel si je, da mora tu ostati, ako hoče izvršiti svoj načrt glede odpeljanja. Na drugi strani zopet bi bil rad odšel.

Že dolgo je sprevidel, da je skupno življenje z bivšim učiteljem nemogoče.

Ti banditje, ki so mu bili vedno za petami, niso videli v njem toliko svojega gospoda, kakor velikega sokrivca.

Moral se jih je otresti, znebiti in takoj za vedno.

On ni bil podli hudodelec kakor oni. On, fino izobražen mož in kavalir, ki je bil vajen občevati z najodličnejšimi ljudmi. On, soprog Helene Ostrovrharjeve in Marije Smitove, je pač mogel mimogrede igrati ulogo surovega naselnika, ker so ga razmere k temu prisilile, a to življenje mu je bilo že sedaj neznosno.

To je moralo zopet drugače postati.

Sever je bil prepričan, da je učitelj že izdal svojim tovarišem, kdo je novi posestnik Vermontove naselbine.

In kak drug načrt bi zamogel dozoreti v teh glavah, nego izsiliti iz njega denar, oropati ga, s čim je učitelj že začel.

Severju so bili zoprni ti ljudje in zato je z njemu lastnim prevdarkom in skrivnostjo naredil vse priprave, da bi začasno ločitev od teh malopridnežev spremenil v trajno.

Že pred nekaj dnevi je pod imenom polkovnika Vilsona pisal znani veliki firmi v Novem Orleanu, koje posebnost je bila prodaja naselbin v južnih državah.

Vermont pa mu je povedal, da „Milton Brothers“ — tako se je imenovala firma — dobro pozna njegovo posestvo in da ji je tudi on sprva izročil prodajo, a da je potem, ko je našel v Severju (to se pravi v polkovniku Vilsonu) kupca, svoje naročijo zopet nazaj vzel.

Tej firmi je torej Sever dal nalog, kar najhitreje zopet prodati nekdaj Vermontovo naselbino, ker ga neka dedinska reč kliče v Indijo, kjer je namenjen ostati. Njegovo nezadolženo pravico posestva lahko dokaže. Dalje je pisal, da je dopisovanje v zadevi te prodaje nepotrebno, ker ravno namerava Vermontovo naselbino za vedno zapustiti in se bodo v kratkem sam oglasil v Novem Orleanu. Naj se le potrudijo za kakega kupca, s kojim bi se hitro zmenil in kateremu bi sam izročil naslova posestev.

Ko je Sever tako vpeljal hitro prodajo naselbine, treba mu je bilo samo s seboj vzeti naslova posestev in gotovo premoženje, da lahko na veke zapusti neljubo mu naselbino.

To je vže storil, in ako se je od tam podal tu sem, je bilo tudi to v zvezi z njegovimi skrivnimi nameni.

Spoznal je zadostno spretnost, moč in stanovitnost policije združenih držav, da si je rekel, da mora z največjo previdnostjo ravnati, ako hoče nezapažen iz tega kraja, kjer so ga vže staknili in zasledovali in potem iz združenih držav sploh zgubiti se.

Reka, ob kateri je bila ladjarjeva hiša, je bil dotok Alabame.

Po tem dotoku se je hotel z najeto Penovo ladijo peljati do njegovega izliva v Alabamo, tam stopiti na suho in pustiti ladijo, da pride pozneje Pen po njo.

Voz in konja bi tam gotovo kje dobil, naj si bode v kaki naselbini ali farmi.

Hotel se je potem peljati do naslednjega pristaniški Albame, tam prestopiti v krasni, napolnjeni salonski parnik in jo odkuriti v Mobile ob izlivu reke.

Od tod je peljala železnica v Novi Orlean — kratko pot — in ako je bil enkrat tam v naj večjem trgovskem mestu in pristanu severno-ameriškega juga, bi po prodaji svojo naselbine gotovo vsak dan našel ladijo, ki ga popelje na Angleško.

V Indijo iti seveda ni mislil.

To je bila le oprezna naredba, da bi odvrnil poznejša zasledovanja.

V petmilijonskem mestu je bil bolj varen.

Tam se je hotel pod imenom Darling vrniti v odlično družbo.

Potem je bil, kolikor je on poznal londonske razmere, za vedno rešen zasledovanja.

Potrjena plemiška pisma so bila tam za denar lahko dobiti, in so bila predobro ponarejena, da bi se kot taka spoznala. —

To so bile Severjeve skrivne namere in ako bi bil šel tu takoj na izvršitev, našel bi bil v Jon Penu gotovo moža, kateri bi ga bil za denar in dobre besede naravnost po reki peljal do kake Alabama-postaje.

Sever ni storil tega.

Iz njegovega govorjenja z Jonom Penom smo zvedeli, kaj je nameraval.

Kakor v življenju vsakega velikega hudodelca, tako so tudi v njegovem ženske igrale usodepolno ulogo.

Čudno je bilo vsekakor, kako ga je ljubezen do svoje prve žene zopet ugrabila, z vso močjo.

In to se je zgodilo v trenotku njegovega prvega srečanja s polkovnikom Rogersom.

Komaj je v njem spoznal prosilca za Helenino naklonjenost, vzplamtelo je njegovo srce v ljubosumnosti.

Da, ta blaga, lepa žena, katero je sramotno zapustil, izdal, in z zaničevanjem ž njo ravnal, ko je še enkrat za ljubezen proseča prišla k njemu, ta nesrečna, izkušena žena, katero je hotel uničiti.

Zdela se mu je zopet ljubezni vredna v tem trenotku, ko se je obrnila od njega in se ji je bližal drug in vrednejši, da bi pozabila, kaj je po njem pretrpela.

Zbudili so se zopet vsi stari spomini, katere je v pijanosti svoje sreče pozabil, in jih mislil na veke pokopane.

Spominjal se je zopet lepega, blaženega časa njene prve popolne ljubezni.

Kako srečna sta bila vendar.

Ponosna, odlična plemica žrtvovala mu je vse: ime, čast, bogastvo, ljubezen starišev, na kojih je vendar visela z vso dušo, sijajno prihodnost, katera ji je bila kot dedinji milijonov, nositeljici starega plemiškega imena gotova — vse! Ni se zbala ni revščine ni sramote, da, delati je hotela, samo da bi bila vsa njegova, da bi se smela imenovati njegovo ženo. O, in kako ponosna je bila na svoj skromni meščanski stan! Kako neizrekljivo ljubkost ji je podarila nova ženska čast! Kako lepa je bila takrat in kako lepa je bila še sedaj, ko je iz njenega milega obraza govorila tiha globoka bol. Nežno dekle od prej dozorelo je v postavno lepo ženo. Lepota njene prikazni je še pridobila. Da, in da je bila ona, uboga grofica, vedno še spretna dama sveta in ponosna aristokratinja, to je videl v svoje začudenje v Filadelfiji, ko je popolnoma nepričakovano nastopila kot slavna koncertna pevka. Pogled na njo ga je opijanil, njen krasni glas, njene otožne pesmi so ga očarale.

Bila je velika predrznost od njega, se ji še enkrat približati, ker akoravno je spremenil svoje ime in svojo zunanjost, bila je vendar Helena prva, ki bi ga spoznala in izdala.

A podjetnost, predrznost sta mu bili tako v krvi, in njegova strast oslepila ga je zoper vsako previdnost.

Helena mu je dovolj razločno pokazala, da ne sme nikdar več ljubezni pričakovati, a to ga je tembolj mikalo.

Vedel je, da tvega svoje življenje, ako tu ostane in Heleno pričakuje, a vendar je ostal, ako bi se mu tudi ne posrečila njegova zvijača.

Le enkrat jo je še hotel dobiti v svoje roke, njo, brez otroka, in potem — potem —

Nezgodo oznanjujoči blesk zasvetil se je iz njegovih oči.

V tem trenotku je nekdo lahko potrkal na vrata.

Prestrašeno se je Sever zbudil iz svojega premišljevanja.

Nehote mu je desnica posegla v žep vrhne suknje, kjer imel nabasan samokres.

Ali ga je Pen izdal?

Ali je učitelj skrivoma v hišo prilezel, da bi sam presedal, li ni tu skrit?

S katerim drugim namenom naj bi bili banditje prišli sem, ako ne, da bi njega iskali?

Učitelj je bil zvit ko lisica. On se ga je takoj s početka prijel ko klop, in imel je dober nos.

Negibljiv in komaj sopeč stal je Sever sredi sobe.

Gledal je k vratom, na katere se je ravno še enkrat rahlo potrkalo.

Kako se je prestrašil, ko je šele sedaj zapazil, da je pozabil, vrata zapahniti.

To še storiti, je bilo prepozno. To bi bilo tembolj gotovo izdalo njegovo navzočnost.

Le eno ga je moglo rešiti, ako je ostal miren, da bi drugi mislil, da ni nikogar v sobi.

V tem se je pritisnilo na kljuko.

Sever je dvignil samokres.

Bil je na vse pripravljen.

Jon Pen je pokazal glavo pri vratih.

„Stojte!“ siknil je Sever.

Gostilničar je bil v zadregi.

Ako bi šel nazaj, bi mu gotovo sledil in ga na hodniku ustrelil.

Zato je naredil prijazen obraz, stopil notri in nalahko zaprl vrata za seboj.

„Kaj vraga, gospod“, dejal je Pen s prisiljenim smehom, „imate poseben način, svoje prijatelje v sobo prisiliti. A odložite samokres! Vidite, jaz pridem neoborožen in ne v slabi nameri.“

Sever je počasi povesil roko, v kateri je držal samokres.

Ogledoval je gostilničarja z vidnim nezaupanjem.

„Če pride kdo tako tihotapsko k meni kakor Vi“, rekel je Sever, „potem se ima pač vzrok, previden biti.“

„Da, in Vi posebno, gospod Jon Gould iz Novega Jorka“, prikimal je Jon Pen drzno.

Sever je prebledel in stopil za korak nazaj.

Še enkrat se je zasvetil samokres v njegovi vzdignjeni desnici.

Pen se ni genil.

„Pustite to, stari prijatelj“, rekel je navidezno ravnodušno. „Strel me morda usmrti, a Vas tako gotovo spravi pod nož, kakor je dvakrat dve štiri.“

Njegova mirnost je Severja malo oplašila.

„Kaj menite“, nadaljeval je Pen, „da mi je bilo treba se podati v to nevarnost, ko sem vedel, kdo ste in da so oni prišli, Vas aretovati?“

„Kdo?“ siknil je Sever.

„Zlodja tudi“, smejal se je gostilničar, ne oziraje se na njegovo vprašanje. „Za grozno bedastega me morate imeti, ako ste mislili, da mi niste bili sumljivi takoj od začetka. A videli ste, da sem mož, ki spada v svet, saj v ta svet ameriškega juga. Dali ste mi denarja in prepustil sem Vam ladijo za današnjo noč. Medtem se je tu nekaj spremenilo. Jaz sem prijatelja Sama, črnega kazenskega uradnika tu spodaj malo spraševal in sem pri tem zvedel resnico. Še več, Vaša takozvana „telesna straža“ zjedinila se je s Samuelom in sedaj je eden izmed njih na potu v naselbino, da pripelje policijskega polkovnika Rogersa in policaja Maknela. Imeli so skrivnosti, in da bi te zvedel, podal sem se pred njihovimi očmi v klet. Tiho sem lezel potem zopet po stopnicah gori in sem slišal skozi odprto luknjo, kaj nameravajo.“

„In to bi bilo?“ vprašal je Sever negotovo.

„Hišna preiskava pri meni, kakor hitro pride polkovnik, kateri odini sme tako odrediti.“

„Kako so mogli vedeti, da sem tu, ako jim niste Vi tega povedali?“ zavpil je Sever besno. Zaupal ni več Jon Penu in je zopet grozeč vihtel samokres.

Ta ga je zaničljivo pogledal.

„Ko sem enkrat imel Vaš osebni opis, gospod Gould,“ rekel je Pen, „bi mi pač ne bilo nič lažje, nego Vas izročiti. Tega nisem storil, manj iz sočutja s takim hudodelcem, nego ker se mi je zdelo koristnejše, Vas svariti in si s tem zaslužiti lepo vsotico. Kratko malo, tako leži stvar!“

„Denar — dobro!“ prišlo je težko iz Severjevih ust, „Tisoč dolarjev je Vaših. Pustite me uiti neopaženega.“

„Na to ni misliti, dobri mož!“ odvrnil je gostilničar mirno. „Hiša je zastražena. Poslopje zaprto. Vi sedite v pasti.“

Sever je zaklel. Planiti je hotel k oknu, ker mu še vedno ni verjel.

„Nazaj!“ zavpil je Pen. „Ali hočete, da se Vas vidi?“

Sever je ustavil svoj korak.

Potem je pa od strani lezel k oknu in gledal izza zagrinjala doli.

Našel je uresničene gostilničarjeve napovedi.

Ko se je potem nazaj v sobo obrnil, bil je bled ko zid.

„Kaj sedaj?“ vprašal je brez glasu.

Jon Pen je vtaknil roki v žepe hlač in meril Severja s hladnim pogledom.

„Kolo sreče se je obrnilo, ljubi gospod,“ dejal je Pen s premetenim posmehom.

Sever je škripal jeze.

„Dva tisoč dolarjev!“ rekel je kratko.

Pen je zmajal z glavo.

„Tri tisoč!“

„Za to ne nosem svoje kože na prodaj.“

„Pet tisoč!“ zavpil jo Sever, kojemu so gorela tla pod nogami.

„Gre se za Vaše življenje, Gould,“ opominjal je Pen.

„Imenujte ceno in naredite kratko!“ izustil je tresoč se od jeze.

„Deset tisoč dolarjev, in ne vinarja manj!“

„Vi ste iz uma!“

„Pri jasnem umu, ljubi gospod.“

Sledilo je jezno besedovanje in žaganje sem in tja, ko je takrat zaklical gostilničar:

„Slišite? Pridejo — to je ropot konjskih kopit in žvenketanje sabel. Vzemite dobro voljo za dejanje, Gould, sedaj moram doli.“

Obrnil se je k vratom.

„Ostanite!“ zavpil je Sever. „Vzemite deset tisoč dolarjev in bodite prekleti.“

Jon Pen se je naglo zasukal.

„Čemu neki?“ dejal je porogljivo. „Jaz rad zaslužim, kjer je prilika za to.“

Sever je odvezal s tresočimi prsti vrvico od dobro ovitega povezka bankovcev.

„To se pravi — Vi me rešite?“ rekel je Sever nezaupno.

„Upam.“

„Upati? Mislite, da plačam deset tisoč dolarjev za upanje, mož?“

Jon Pen je zganil z rameni.

„Drugi Vam pa vzemo vse, še življenje,“ rekel je hladno.

Spodaj je nastal šunder.

Klicali so gostilničarja.

Sever je nekaj mrmral v tujem jeziku, česar Pen ni razumel.

Vročil mu je bankovce.

„Ako izdate mene, izdam tudi Vas,“ žugal je. „Imam še en samokres, in prvi, ki mi pride naproti —“

„Pridejo! Hitro za menoj!“ silil je gostilničar. „Drugače bi utegnilo prepozno biti za zmiraj.“

Oba moža sta naglo zapustila sobo, ko je ravno nekdo pridirjal po stopnicah.

Dvainsedemdeseto poglavje.
Kritični trenotek.

Sever je slišal korake in žvenketanje sablje za seboj.

Sledil je gostilničarju za petami.

Ako se temu sedaj ne posreči, ga tako dobro skriti, da ga nihče ne najde, potem je bil zgubljen.

Bil je svetel dan, hiša je bila obstavljena.

Bilo jih je šest in vsi dobro oboroženi.

Rogers in Maknel sta imela osedlana konja in tako je bil tudi izključen beg v gozdove, če bi se sploh Severju posrečilo iz hiše uiti.

Mož, ki je tekel po stopnicah, je klical gostilničarja.

Sever je spoznal njegov glas.

Bil je polkovnik, njegov smrtni sovražnik in tekmovalec za Helenino naklonjenost!

Ta spomin mu je pognal kri v glavo.

Obšla ga je skušnjava, obrniti se in sovraženega z onim strelom usmrtiti.

A to bi le pospešilo njegovo lastno usodo, in potem mu je bila Helena zgubljena.

Ne, ne — ta nevarnost bodo minila, in potem bo prišel večer in ž njim Helena!

Njegova zvijača se mu je morala posrečiti.

In Rogersa ni mogel hujše zadeti, kakor če mu odpelje ljubljeno ženo.

Satansko veselje igralo mu je v očeh.

Srce je hotel strgati Rogersu, da bi okusil vse muke ljubosumnosti, katore je on moral pretrpeti radi njega!

Sever in Pen sta bila šla že skozi več sob in poltemnih hodnikov velike brodarjeve hiše.

„Stoj!“ je zapovedal zdaj Jon Pen tiho. „Zdaj sva na mestu.“

Sever je obstal in se oddahnil. Zdaj se je ozrl.

Bil je v sobi z enim oknom, v kateri je bila postelja, omara in umivalna miza. Razgled je bil na gozd.

Pen je brezglasno obrnil ključ, ki se je nahajal na notranji strani vrat in ga potegnil ven.

Gostilničar je stopil k velikemu, lesenemu kovčegu, katerega Sever dosedaj ni zapazil.

Kovčeg je bil z železjem obit in je imel dve ključavnici, ki sta imeli čudno obliko in sta bili gotovo jako umetno narejeni.

Na to je kazala tudi oblika ključa, katerega je Pen potegnil iz žepa in s katerim je hitro odpiral ključavnici.

Od zunaj se je čulo odpiranje in zapiranje vrat; tudi glasovi so se čuli sem in tam.

„Kaj je to?“ je povprašal Sever tiho.

„Stopite tukaj notri,“ je odgovoril Pen. „Za dolga razkladanja nimava časa.“

Krčmar je nagnil pokrov k zidu.

Kovčeg je bil prazen in zelo prostoron. V njem je bilo dosti prostora za človeka, ako se je taisti sključil.

Sever je spoznal gostilničarjevo namero.

A to ni bilo po njegovem ukusu.

Takoj je postal zopet nezaupljiv.

„Vi me jim hočete kar zvezanega izročiti,“ je rekel s temnim pogledom.

„To bodete sami takoj bolje preskrbeli,“ odvrnil je Pen nejevoljno. „To je edino varno skrivališče v moji hiši, in ako ne greste takoj notri, zginem iz sobe, ne da bi mi mogli slediti.“

„Oho!“ je zavpil Sever grozeče. Naglo se je ozrl naokoli, a ničesar ni opazil, kar bi bilo podobno kakemu skrivnemu izhodu.

Govorjenje in šunder zunaj je postajal glasneji.

„Notri!“ silil je Pen. „Ali pa Vas prepustim usodi. Kadar pridejo enkrat do vrat, nas izda najmanjši šum. Ali hočete? Da ali ne!“

S hodnika je zadonel polkovnikov glas.

Koraki so se začuli.

Sever se ni delj obotavljal.

Stopil je v kovčeg.

„A od kod bom dobival zrak,“ je vprašal.

„Za to je že skrbljeno. Hitro! Pokrov zapreti. Prihajajo!“

Veliki, postavni Sever se je moral skoraj šiloma stlačiti v kovčeg.

Položaj je bil silno neroden.

Še enkrat je grozeče pogledal gostilničarja.

„Ako me ovadite, potem —“

A močni mož je že s silo pritisnil pokrov doli.

V tem trenotku se je Severju zdelo, da je zaslišal tih zasmeh iz njegovih ust.

Še enkrat je hotel skočiti, a bilo je prepozno.

Pen je brezšumno vtaknil železni zapah in sedaj je zaprti le slišal zavrtenje ključa.

S temoto, ki je nakrat obdala Severja, polastil se ga je tudi strah, čutil je, da mu pojema sapa.

„Spustite me!“ je zavpil.

A njegov glas donel je votlo, kakor da bi komaj prodrl iz kovčega.

Hotel je trkati, a je videl, da se še premakniti ne more.

Kri mu je silila v glavo, srce mu je bilo nemirno. Ali se zaduši?

Grozen sum prišel mu je na misel.

Ta Jon Pen, ki je hudodelcem pomagal, da je zaslužil denar — kaj, ko bi bil sam hudodelec?

Videl je pri Severju velik zvezek bankovcev, morda tudi od onih poizvedel, da je imel velike vsote pri sebi. Ali ga je hotel tu za vedno spraviti, da bi se nekaznovan polastil njegovega denarja?

Pot mu je stopil na čelo.

Koliko slučajev je že bilo, da so mrtvece v kovčegih kam poslali.

Menil je, da se mora zadušiti in skušal je z razširjenjem svojih udov kovčeg s silo razgnati.

Ves trud je bil zaman!

Hotel je klicati na pomoč, a ni spravil glasu iz sebe.

Strah pred smrtjo zgrabil ga je z vso svojo demonsko močjo.

Ali je bil vender zgoraj sodnik? Naj bi on, morilec, končal svoje življenje po morilčevi roki?

Strah in razburjenost sta v Severju prikipela do vrhunca.

Ah kmalo je omagal. Vsi živci so oslabeli. In potem je postal popolnoma miren.

Ko je tako mirno ležal in dihal, prišlo mu je čim dalje, tem bolj do zavesti, da Pen ni mislil, ga umoriti. In ko je jel gledati okoli sebe, se je o tem tudi prepričal.

Različne male luknjice, bržkone prebodeni okraski okova, so pripuščali, da je prihajal zrak v kovčeg.

A vse eno je še vedno imel sum na Pena.

Ali se ni krčmar morda venderle z onimi zvezal? Ah ni bila ta nenadna hišna preiskava samo komedija, da bi njega, Goulda, ki so se ga vsi bali, storili brezmočnega? Kajti, če leži dalje kakor uro v tem kovčegu — to je vedel Sever — potem more ganiti niti uda več.

Preklel je svojo nepazljivost.

Ta stara brodnica je imela gotovo še druga skrivališča, v katerih bi se bil mogel vsaj braniti.

Bilo mu je, kakor da je obsojen.

Njegove misli hitele so od ene osebo in stvari k drugi.

Premišljeval je tisoč mogočnosti, a prišel ni niti pri jedni na jasno.

Samo eno mu je bilo gotovo, da je zdaj viselo njegovo življenje na svileni nitki.

Ena Penova beseda in izročen je bil vislicam.

Zopet je minilo nekaj časa, predno se je znova kaj čulo.

Sever je čul pred vratmi govorjenje, iz katerega je sklepal, da se je Jon Pen pustil najti.

Kako je pa prišel iz sobe?

Pri vratih ni šel ven.

Ta stara hiša je gotovo bila kakor kak lisičji brlog, poln skrivnih vrat, stopnic in hodnikov, kakor so bile navadno urejene vse hiše, dokler so še Indijanci tu živeli.

Zdaj se odklenejo vrata.

Več mož pride v sobo.

„Kako to, da ni bil ključ v teh vratih, medtem ko tiči v vseh drugih vratih?“ povpraša Rogers. „Gotovo ste posebno važnost polagali na to, da nihče ne stopi v to sobo!“

„To sobo sem zaklenil in ključ zato shranil, ker je gospa Torni, ki je zadnja tu stanovala, pustila tu kovčeg, katerega imam o priliki poslati v Kolumbijo.“

„Dobro lažeš, Pen!“ si misli Sever, ki je vsako besedo razumel.

„Tako?“ reče polkovnik nezaupno. „Kdo pa je ta gospa Torni?“

„Stanovala je preje na Pletni farmi, katero je prodala, da se preseli k svojim otrokom v Kolumbijo; bolehna stara gospa je.“

„In kako je prišla semkaj?“

„Seveda z vozom.“

„S tem-le kovčegom?“

„Da.“

„Zakaj je pa ostala tu v brodnikovi hiši?“

„Voz je moral nazaj in ker jo je večdnevna vožnja, jako utrudila — kakor rečeno, bolehna stara gospa je —. Ostala je tu, a samo dva dni.“

„Zakaj pa ni vzela kovčega seboj v mesto, ko se je od tukaj dalje peljala?“

„Ker je za vožnjo vzela moj voz z jednim konjem. Kovčeg pa je zelo težak in so take peze pretežke za mojo staro kljuse.“

„Maknel, vzdignite kovčeg!“ ukaže Rogers svojemu spremljevalcu.

Sever je pritisnil močno navzdol, ko se je kovčeg na eni strani privzdignil.

„Zelo je težak,“ je odgovoril Maknel.

„Tako težak, kakor človek, ki ima Gouldovo težo,“ je menil polkovnik. „Kje je ključ?“

Sever se je zganil.

Slutil je izdajstvo.

Jon Pen ima ključ.

„Ključ ima seveda gospa,“ je odgovoril krčmar.

„No, ako Vam je zaupala kovčeg, bi Vam bila ravno tako lahko pustila ključ.“

„Čemu pa? Kaj naj jaz s kovčegom?“

„Mogoče, da skrijete človeka notri,“ bil je polkovnikov odgovor.

„Človeka?“ je rekel krčmar vznemirjen. „Koga pa?“

„No, tistega, ki ga mi iščemo.“

„Čemu naj bi pa to storil?“ se je protivil Pen.

„Čemu ?“ se je rogal polkovnik. „Da zaslužite lepo kopico denarja, kajti kakih par sto tisoč v bankovcih ima Gould gotovo pri sebi.“

„Gospod, jaz sem pošten možl“ je zarohnel Pen.

„To bodemo koj videli.“

Polkovnik je ostro zazvižgal.

Severju je srce krč stiskal.

Kaj nameravajo storiti — ali hočejo kovčeg ulomiti?

Na žvižg so zunaj odgovorili.

Precej na to je planilo več mož v sobo.

„Preiščite žepe tega moža!“ je ukazal polkovnik. „Pred vsem iščite po ključih.“

Videti je bilo, kakor da hoče Pen pobegniti proti vratom.

„Stoj!“ je zagrmel policijski polkovnik. „Kakor hitro se najmanje zoperstavite, Vas pustim vkleniti. Pen, moj jetnik ste!“

Pen je nekaj ugovarjal, a čulo se je prav slabo.

Potem se je čulo, kako so policisti Penu obračali žepe.

Rožljaje padlo je nekaj ključev na tla.

„Odklenite!“ ukaže zdaj polkovnik. „Kakor je videti, so ti ključi pravi.“

Severju je bilo, kakor da je dobil udarec po glavi.

Zdaj je bil izgubljen.

Utaknili so ključ v ključavnico.

Končano vse!

Trenotek smrtne napetosti preide.

Rožljanje ključa in ključavnice prešinilo je jetnika kakor električni tok.

„Ne, ta ni pravi,“ reče zdaj Maknel nejevoljno.

Sever se oddahne.

„Potem ta tukaj! Izgleda že precej umetno.“

„Živio, gospod polkovnik, ta je pravi!“

Zopet trenotek mučnega pričakovanja.

„Ne — tudi ta ne!“ se sliši zopet nejevoljno reči.

„Morda bo ta-le veliki pravi!“ reče Pen zbadljivo.

Neko nepričakovano, odrešujoče veselje obšlo je Severja pri teh besedah svojega skrivnega zaveznika.

Zdaj je vedel, da krčmar ni bil izdajalec, držal je ž njim; in kovčegov ključ je skril drugod, predno se je pokazal.

Polkovnik je divje udaril z nogo ob tla.

„Prinesite orodje, da kovčeg šiloma odpremo!“ je zapovedal. „Kovčeg, vsaj menim, da se bo še dal odpreti.“

„Do tega nimate pravice!“ je zakričal Pen, ki je videl da izgubi igro in je torej moral misliti na lastno rešitev. „Če bi bil to moj kovčeg, ne bi oporekal, ali to je tuje imetje.“

„Storil bom, kar vem, da je prav.“ je odgovoril polkovnik hladno.

„Gospa Torni je bližnja sorodnica predsednice. Ako se lotite njenega imetja, ne boste več dolgo policijski polkovnik,“ je rekel Pen strupeno.

Rogers in Pen sta bila zdaj sama v sobi.

Polkovnik je predobro poznal uradniške razmere Zjedinjenih držav, da bi ne vedel, da je njegove službe konec, ako je krčmar glede gospe Torni govoril resnico. Sorodstvo predsednika je vedno zelo razširjeno. Ako se imetju kakega predsednikovega sorodnika kaj stori — do tega seveda ni imel nobene pravice, to je šlo čez oblast policijskega uradnika.

In Rogers je bil častiželjen, je ljubil svoj poklic in želel si pridobiti Heleno.

In vse to je bilo izbrisano, uničeno, ako je storil kaj napačnega.

Ali je bil kje kak izhod?

Sum, katerega je imel na kovčeg gospe Torni, ga ni za pustil.

In vender je bilo nevarno iti do skrajnosti, ne da bi dobil od višje strani dovoljenje.

Zdaj pridejo nazaj možje, ki so se oddaljili, da bi preskrbeli orodje za ulom.

„Tukaj imamo vse, kar rabimo,“ reče Maknel. „Ali naj kovčeg ulomimo, gospod polkovnik?“

„Ne, le pustite!“ je rekel polkovnik. „Premislil sem si. Tukaj zapravljamo čas, medtem ko nam razbojnik morda kje drugod uide. Pen, prosti ste. Kovčeg gospe Torni pa ostane v policijskem varstvu. Vi, Maknel, prevzamete stražo pri njem skrbite za to, da se proti večeru spravi na ladjo. Potem pomahate, da se vrnemo. Gledal bom, da dobim kje voz, ki nam popelje kovčeg v Kolumbijo. Zvečer se potem prepeljemo čez reko. Sam bom potem gospej Torni oddal kovčeg in ko se bo odprl, bom jaz prisoten. Potem se bo izkazalo, kaj je v njem. Zdaj pa naprej, Sam in drugi! Pred večerom smo zopet tukaj.“

Polkovnik in črni njegov služabnik sta šla iz sobe.

Jon Pen je šel zamišljen za njim.

Maknel je zaklenil vrata za njimi, da bi stražil kovčeg.

Še vedno se je čutil slabega in tako mu je prišel ta počitek ravno prav.

Sever je bil naj poprej sila vesel.

Ko je pa slišal, kaj namerava polkovnik s kovčegom, ki je bil toli sumen, obšla ga je hipoma obupanost.

Tega moža ni bilo mogoče prevariti.

Zakaj ni takrat sprejel dvoboja s polkovnikom in ga umoril?

Njegovi spretnosti v streljanju in sabljanju ni bil nihče kos.

Zdaj je bil ujet, in oni je triumfiral.

Helena, katero je mislil še enkrat dobiti v svojo oblast, mu je iztrgana.

Goljufija, katero je uprizoril s ponarejenim pismom polkovnika, pride na dan, in s tem je njegova navzočnost tukaj brez dvoma.

Ura za uro je minila in nič se ni zgodilo za njegovo rešitev.

Sever je čutil, kako so njegovi stisnjeni udje bolj in bolj umirali; in pal je v nezavest.

Igra je bila kočana, njegov smrtni sovražnik je zmagal!

Triinsedemdeseto poglavje.
Prost.

Več ur je že minilo, medtem ko je Sever ležal v polnezavesti v kovčegu.

Zdaj je slišal imenovati svoje ime, kar ga je prebudilo iz omotice.

Kovčeg je bil odprt in sveži zrak ga je opihljal.

Jon Pen stal je pred Severjem, ki je prestrašeno segel po samokresu.

„Ste-li ob pamet, gospod!“ se krega Pen. „Zgoraj stoji Maknel, ki je dobil povelje, da spravi kovčeg v Kolumbijo. Kmalu odrinemo. Hitro ven iz kovčega, — hitro!“

Jon Pen prime krepko in pomaga iz kovčega Severju, kateremu so se udje že strdili.

Ta, tako nepričakovano osvobojeni zločinec, zdihno globoko ter pade utrujen na blizu stoječi zaboj. Njegove oči so se že privadile tmine. Zdaj je videl, da se je tu nahajal v kajuti podobnem prostoru ladije.

Pen je imel medtem dovolj posla.

Spravil je cel kup stvari, največ ženskih oblek v kovčeg, katerega je Sever zapustil.

„Tako — čim več, tem bolje,“ reče pri tem in se nalahno zasmeje. „Dobiti moramo vendar približno prejšnjo težo kovčega, in to zapuščino svoje umrle žene tako ne morem rabiti. — Z deset tisoč dolarji menim, da so vse te stvari dobro plačane. — Samo še pičlo časa imate, da se napravite, Jon Gould,“ se Pen hitro obrne proti Severju.

In vrže mu tja strojevodjeve zamazane hlače in jopič.

„Tukaj v železni peči najdete dosti saj in pepela, da si v lahko obraz počrnite. Hitro, Gould, hitro! Če se Maknel domisli, da pride sem, ste izgubljeni!“

Sever se zbudi iz svoje zamišljenosti.

„Sem že pri tem,“ reče ter hitro sleče svojo obleko in obleče potem nesnažno obleko strojevodjevo.

„Ako stopiva že zdaj ven, nas vidijo,“ reče Sever.

„Saj tudi ne moreva ven, ljubi gospod,“ odgovori Pen. „Ta vrata so zaklenjena in Maknel ima ključ v žepu. Ali mislite, da bi sicer le trenotek pustil kovčeg iz oči, ali pa da tako dolgo izostal? Ali le mirni bodite. Ladja je kakor lisičji brlog, in stari Jon je lisica, ki povsodi najde kako luknjo.“

Še ravnokar brezzavesten v rokah svojih sovražnikov in obupajoč nad svojo rešitvijo, bil je Sever zbog zvestobe in predanosti tega človeka ne samo gotove smrti rešen, ampak tudi prepeljan do cilja svojih želja.

Helena je morala kmalo priti in potem jo je hotel odpeljati tako, kakor je napravil že prej načrt.

„Jon Pen,“ reče srčno, „Vi ste pravi mož! To zasluži večje plačilo. Povejte mi samo eno: Ali je Vaša hči s He — z dotično gospo prišla?“

„Da, gospod,“ odgovori Pen.

„In sta kar same prišle, brez vsacega spremstva?“

„Čisto same. Nepotrpežljivo že čakata, da prideva.“

Le težko je Sever zadušil vsklik veselja.

Hitro izroči še dva tisoč dolarjev Jon Penu, ki jih je spravil, zadovoljno se muzajoč.

„Kdo je razim Maknela še na ladji, Pen?“

„Samo še strojevodja.“

Sever ga pogleda neprijetno iznenaden.

„Saj ste mi vendar obljubili —“

„Da še drugo ladjo denem pod par, res je, gospod Grould, pa sem si to stvar premislil. Ker ni bilo nikake potrebe za to, bi bilo lahko sum obudilo. In potem bi imeli takoj priliko, da bi Vas preganjali.“

„To je res dobro — jako pametno!“ ga pohvali Sever. „In kako si mislite nadalje to stvar?“

„Čisto jednostavno, gospod! Midva se zmuzneva pri skritih zaklopnih vratih in prideva v srednje prostore. Tam so skrijete. Svojo obleko vzamete s seboj. Pozneje lahko storite kar Vam drago. Jaz grem pri drugi odprtini navzgor. Moj prostor je na krmilu.“

V malo minutah je Pen spravil Severja v varno zavetje in bil precej potem pri krmilu.

Štiriinsedemdeseto poglavje.
Slutnje polno materino srce.

Prekrasni jesenski dan bližal se je koncu.

Na poti, ki je peljala v Kolumbijo, drdral je voziček proti reki.

Bil je to enovpreženec gospodične Mili Pen.

Sedela je na prednjem sedežu in držala vajeti.

Mala Lidija, Helenina hčerka, je toliko časa prosila, da se je tudi smela z materjo peljati.

Neprenehoma je vpraševala za to in ono in Penova hčerka je veselo odgovarjala.

Mili je bila prijateljica otrok, in je izjavila, da še ni nikjer imela tako ljubkega znanstva.

Na zadnji strani voza sedela sta Helena in nje zvest spremljevalec Srečko Korošec.

Bila sta v živahnem, le poluglasnem pogovoru.

„Bil je moj mož, o katerem govorite, ljubi Korošec,“ Helena resno, „in je oče mojega otroka.“

„Govorim o Jonu Gouldu, morilcu,“ odgovori Korošec hitro, „in s tem nimate nikake zveze. Vi ste gospa Sever, in okoliščina, da ste to ime spremenili v gospodično Oldenburg me je prepričala, da nočete ničesar več imeti s Severjem opraviti.“

„Imate prav,“ reče Helena. Vem, da mi samo dobro želite, ljubi Korošec.“

„Le srčni bodite, uboga, trpinčena grofica,“ odgovori Korošec. „Bodite trdni in pomagajte mi ukrotiti človeka, ki je dokler je prost, za Vas vedna nevarnost! To ste sebi in svojemu otroku dolžni. On ali pa Vi! To, milostljiva grofica, je moje mnenje,“ konča Korošec z resnim obrazom. „Te edine priložnosti, ujeti Severja, ne smemo zamuditi.“

Helena molče stisne roko poštenjaka. Bila je preveč ginjena, da bi govorila.

Korošec ji je prvič pokazal veliko nevarnost, v kateri se je nahajala in s strahom je spoznala da je govoril resnico.

Pogleda na svoje brezskrbno smehljajoče so dete, ki ni bilo v manjši nevarnosti, kakor ona, in to je provzročilo, da so vsi premisleki umolknili.

Helena je bila odločena storiti, kar je bilo treba.

V tem trenotku se obrne Mili k njima in kazaje na dvigajoči se dim, reče: „Tam leži brodna hiša! Če bi hotel gospod z otrokom izstopiti in priti po malem ovinku na kraj za ukrcanje, bi mi bilo jako ljubo, že radi mojega očeta, ki bi bil jako nejevoljen name, in pa tudi radi Vaših načrtov, ki bi se sicer lahko izjalovili.

Korošec pogleda Heleno.

„Mora to biti?“ povpraša tiho.

„Brez ugovora,“ odgovori Korošec. „Dekle ima prav. Morda sicer vse pokvarimo in le njo spravimo v zadrego. In tega ni zaslužila, ker je vse tako odkritosrčno priznala.“

Videlo se je Heleni, da je bila silno razburjena.

„Ne vem,“ reče, „kaj da me je nakrat obšla tako silna bojazen radi Lidije, kakor da mi notranji glas zabranjuje, da bi jo pustila od sebe, kakor da bi jo za vselej zgubila!“

„Hij — hij!“ zaupije Lidija in se pri tem zasmeje. Mili tleskne z bičem.

„Ali, milostiva gospa,“ reče Korošec malo užaljen, „Lidija je pri meni in to vendar veste, da bi jo v kaki nevarnosti s svojim življenjem branil. Tukaj pa vidim le pustinjo, nikjer ni žive duše, in visoki dim tam čez mi bo kazal pot k mestu za ukrcanje. Mirno se peljite dalje in pojdite na ladjo, saj Mili ve, da pridemo in gotovo uredi stvar tako spretno, da se ladja preje ne odpelje, kakor da sva tudi midva na mestu.“

„Bom že vse uredila,“ zagotovi Mili, ki se je zopet obrnila.

„In bogato plačilo za to dobiš, deklica,“ reče Korošec.

„Gospodična Oldenburg je dobrotljiva, bogata dama, ki ve ceniti teke usluge. Kako daleč je še do broda?“

„Komaj deset minut pota.“

„In boste tudi v resnici ostali in gospoda počakali?“

„Ali gotovo, gospa! Samo besedo mi je treba strojevodji, ki me ljubi čez vse. Zato ste lahko brez vse skrbi. Ali naj postojim?“

Helena še vedno odlaša s svojim privoljenjem.

„Da, prosim, postojte,“ reče Korošec mesto nje.

Voz se ustavi.

Helena prebledi. Nje materino srce je krvavelo.

„Pojdi, moj ljubček, zdaj bova malo tekla,“ reče Korošec in vstane.

„Tekla, stric? Zakaj pa?“ povpraša Lidija neprijetno iz nenadena. „Peljati se je veliko lepše.“

„Ljubica, vidiš, pot gre tukaj v hrib,“ oglasi se Mili, „in ta ubogi konjiček nas ne more vse vleči čez ta pesek. Saj je že truden.“

Lidija je imela dobro srce. V njeni nežni otročji duši je bilo še sočutje s trpečim bitjem.

„O, potem pa rada tečem,“ reče hitro, „saj imam hitre nožiče. Mamica, pridi!“

„Le tukaj me pusti, ljubo dete,“ odgovori Helena tesno: „Prav slabe noge imam. Med potjo si lahko natrgaš nekaj cvetic.“

„Cvetice, ah da!“ se razveseli Lidija. In ko vidi materin žalostni obraz, hitro pristavi: „Za tebe, moja ljuba, dobra mamica! “

Ovije svoje ročice okoli Helene in jo poljubi na usta.

„Kak presrčen mali ljubček je to,“ reče Mili ginjena.

Korošec se obrne proč in gleda na okolico.

Zadnji solnčni žarki so ravno gasnili in jelo se je počasi mračiti.

Vse je bilo tiho v tem pustem kraji.

Korošec pomaga mali Lidiji, da skoči z voza, medtem ko si je Helena sušila solze, ki so ji stopile v oči.

„Zdaj me pa vjemi, mali divjak!“ zakliče Korošec in steče od pota v stran.

Veselja vriskaje skoči Lidija za njim. Mati je bila pozabljena.

Bilo je v bližini polno goščave, in hitro sta Korošec in Lidija izginila.

„Presrčni otrok!“ reče Mili zamišljeno.

„Moje vse!“ reče Helena s solzami v očeh.

Nakrat začne bridko jokati.

„O gospa, ne jokajte!“ reče Mili sočutno in zopet spusti že nategnjene vajeti. „Saj je Vaš otrok v dobrem varstvu. Nič se mu ne zgodi, in do broda je samo nekaj sto korakov. Prosim Vas, ne jokajte!“

Helena je čutila tolažbo, ki je bila v teh dobrotnih besedah.

Skušala se je pomiriti.

„Dobra deklica ste,“ je rekla Helena ihte. „Tudi ne vem, kaj da je — ali tako težko mi leži na prsih, kakor da bi mi pretila kaka nevarnost — ali se morda mojemu ljubemu otroku kaj pripeti?“

Mili je bila vsled teh besedi vsa prestrašena.

Tudi nji so prišle solze.

Bojazljivo je pogledala čez tiho okolico. Niti najmanjši glas se ni čul.

„A česa se pa bojite, gospa,“ je vprašala bojazljivo. Helena ni odgovorila. Samo molče je odkimala z glavo, da bi vzela robec izpred oči.

Z resničnim sočutjem je gledala mlada deklica na lepo, imenitno gospo, ki je tako jokala.

Rada bi jo bila še nekaj vprašala, a to se gotovo ni spodobilo.

„Le dalje“, je rekla čez nekaj časa Helena žalostno. In počasi se je peljal voz naprej.

Da, ti slutnje polno materino srce, si občutilo že naprej grenko bolest ločitve, ono bolestno ločitev, pri kateri dolga, dolga tužna leta ni svidenja!

Tega pogleda iz solnčno jasnih otročjih oči ne bo Tvoje oko več videlo, in tega srčnega otročjega smeha ne boš več slišala!

To je bil zadnji pogled na malo Lidijo!

Petinsedemdeseto poglavje.
Življenje ali smrt — voli!.

Helena si je otrla solze.

Zakaj se pa tudi joka?

Saj je videla svojega ljubčeka v dobrem varstvu in v bližini.

Brez Lidije ne stopi na ladjo in potem je bil Korošec tu, da jo brani, Korošec je imel prav: oni mož, ki ji je toliko žalosti provzročil in ki je postal morilec, moral je izgubiti prostost, če si je hotela ohraniti svojo in prosto dihati. Saj to, kar je storila, ni bilo le za njo, ampak za njenega otroka, za njeno Lidijo, in Helena je imela visoke pojme o svetih materinskih dolžnostih.

Do sedaj je Sever bolj otroku, kakor nji pretil, in zato se je borila za otrokovo življenje, ki je bilo vsebina njenega življenja, in ki je kakor svitla zvezda se svetilo na nebu materine ljubezni.

Lidija ji je bila tolažba in opora v vseh njenih strašnih bojih in v trpljenju, ki jo je že opetovano pripeljalo do obupnosti. —

To dragocenost, ki ji je Bog položil na srce, je morala varovati.

Trd in brezsrčen je bil Sever napram svojemu otroku, ko se je Heleni maščeval.

Videla je svojega otroka trpeti in jokati; videla z vrvmi zvezanega in bolečin medlečega pred svojimi nogami, in takim grozodejstvom je bil vedno izpostavljen, dokler je bil Sever prost in v stanu, da še nadalje tako trdo preganja nedolžno nesrečnico.

V take misli je bila Helena zatopljena, medtem ko počasi bližala brodu.

Njena razburjenost je rasla, ko je zagledala hišo, v kateri jo je Sever čakal.

Na oni strani vode je stala, tako tiha in mirna, kakor da zamorejo v nji samo srečni ljudje živeti.

In zdaj naj bi postalo pozorišče strašne katastrofe?

Treba je bilo Severja zavratno iznenaditi in ujeti, a pri njegovem razburljivem in silovitem značaju bil je boj neizogiben.

Pretile so mu vislice.

In on ni bij človek, da bi se pustil končati, mirno kakor jagnje.

Helena se je stresla groze, ko je mislila na boj in kri.

Ljudje ji gotovo ne bodo hvaležni, da je naredila njih tihi dom za prizorišče krvave rodbinske žaloigre.

Ali mogoče, da ne bo vsega tega treba. Mogoče, da bo zadostovalo samo pretenje, da se Sever uda, in se z lepim loči od Helene.

Njenemu srcu je bilo zoprno, da bi ga pogubila.

Hotela je imeti samo mir pred njim, hotela le svojega angeljčka ščititi pred tem hudobnežem. Slovesno mora priseči, da jo za vedno pusti, in se ji na noben način več ne bliža, potem naj gre svojo pot, z znakom morilca na čelu. Miru tako ni mogel več najti.

Zdaj je dospel voz do broda.

Korošca in Lidije še ni bilo videti.

Mili je pomagala Heleni z voza in ji delala s prijaznimi in osrčujočimi besedami pogum.

Iz brodne ladje se je sicer vzdigoval dim, ležala je pa še na drugi strani, katero se je le kakor v megli videlo.

Nakrat postane onkraj živahno.

Jezdeci prijezdijo, videlo se je orožje lesketati in čulo glasno zapovedovanje.

Heleni je srce v hipnem strahu zatrepetalo.

Se je Severjeva usoda že izpolnila?

Ali je bil to Rogers s svojimi ljudmi?

Helena se je vprašujoče obrnila proti Mili, a brodarjeva hči je bila sama začudena radi dogodka, ki se je vršil na oni strani, in ni znala ničesar povedati.

Zdaj sta obe videle, kako so jezdeci zapustili prostor pred brodno hišo in zdirjali proti bližnjemu gozdu.

Helena je bila do skrajnosti vznemirjena.

To ni izgledalo, kakor odpeljanje kakega jetnika.

Sicer bi gotovo porabili brod, da bi Severja v Kolumbijo prepeljali. O, razumel je, se dobro skrivati. Kako ji je srce veselja bilo, ko je mislila, da vidi Rogersovo veliko postavo. In on ni slutil, da je Sever navzočen in da je ona tu. Zakaj ni vprašal, kdo da je na tej strani? Gotovo bi bil svoj odhod odložil, da bi dospela k njemu. Zdaj je bil proč!

Helena se je obrnila v stran. Srce ji je bilo polno dvomov.

Kaj ji prinese naslednja ura?

Kje neki ostajata Korošec in otrok?

Zaman se ozira po njiju.

Mili je menila, da gotovo iz kakega skritega prostora opazujeta brodno ladjo, in da se šele prikažeta, ko dospe ladja k obrežju. To bi bilo tudi najbolje.

Medtem se je še bolj stemnilo, tako da se z one strani tudi skozi daljnogled, ki ga je imel njen oče, ni moglo več razločiti, kaj se na tej strani godi.

A vse eno je bila Helena vznemirjena, ker ni nikjer mogla videti Korošca in male Lidije.

Da se nista nikjer pokazala, je bilo pripisati temu, ker je bilo daleč na okrog vse zaraščeno z visoko goščavo.

Bilo je to začetek proti zahodu se razprostirajočega pragozda.

Helena je šla nazaj kos pota, katerega je prišla.

Nikjer ni videla niti sledu zgubljenih.

Njen klic je ostal v goščavi brez odmeva.

Materi je postajalo čudno tesno okoli srca.

Ko se je vrnila k Mili, je rekla očitajoče: „Lahko bi bile otroka vzele med se na voz, saj bi se to ne bilo z one strani opazilo; in če prav, kaj bi bilo na tem ležeče! Zdaj sem pa že vsa zbegana radi moje male ljube. Korošce tudi ni prav ravnal. Ostati bi bil moral v goščavi zraven pota, ne pa, da je naravravnost krenil v stran.“

„To bi bil pač lahko storil“, je pritrdila brodarjeva hči.

„Ali gospod Korošec se sploh ne more zgubiti v tej goščavi, ker iz vsake male visočine lahko vso okolico pregleda. Mislim, da bodo kmalu tu. Zdaj prihaja ladja.“

Ta Milin vzklik obrnil je Helenine misli na drugo stran.

Parnik se je ločil od obrežja.

V velikem krogu je priplul proti mestu, kjer sta stali.

Mili, ki je bila prej konja izpregla, je zdaj šla, da ga zopet vpreže.

Helena ni imela nagnenja, da bi šla za njo.

Pazljivo je gledala zdaj na bližajočo se ladjo in zdaj na okolico, a še ni videla ne Korošca ne Lidije.

Kaj pomeni to?

Večerni mrak se je razprostiral bolj in bolj. Iz vode se je vzdigovala megla, ki je ovijala temno in široko ladjo, kakor fin pajčolan. Črno in leno se je valil dim po zraku, in bil tam, kjer je prihajal iz dimnika, poln isker.

Helenina razburjenost in bojazen sta postajali vedno večji.

Kakor stokajoč nestvor, ki jo hoče ugonobiti, bližala se ji je črna ladja.

„Lidija!“ je hotela Helena zaklicati, ali bojazen za svoje dete jo je zadržala.

Samo globoko ječanje se je izvilo iz njenih izmučenih prsi.

Helena se je tresla na vsem životu. Prsi so se ji burno dvigale. Nehote je sklenila roke, kakor k molitvi. A njene oči niso iskale neba, na čigar svitlem svodu se je sem in tja prikazala kaka zvezdica, begale so čez pusto okolico, ki je bila kakor izmrta.

Helena je čutila, da bo ta ura zanjo usodepolna.

Ni se bala zase.

Njenemu otroku se je moralo nekaj pripetiti.

To se je moralo razjasniti, s pomočjo mož, ki so bili na ladji, takoj in hitro, še predno je postalo popolnoma temno.

Z veliko nestrpnostjo je pričakovala, da pripluje ladja k bregu.

Tolažilnih besed Milinih ni čula.

Tudi na njeno prošnjo, o Korošcu in otroku njenemu očetu ničesar povedati, ni pazila.

Kaj jo je brigala bojazen deklice, ki se je tresla pred trdim očetom. Svojega otroka je morala dobiti, in če jo je stalo življenje.

Nobene drage misli ni imela več Helena, in komaj se je ladja pripela, že je skočila na krov.

„Kje je brodar?“ je zaklieala možem.

„To sem jaz, gospa“, je rekel Jon Pen in pristopil.

Pregledal je tujko z motrečim očesom.

To je bila toraj Gouldova žena, žena morilca, kateremu je pomagal uteči vislicam?

Brezsapno mu pove Helena, kaj se je pripetilo, in ga prosi za pomoč.

Jona Pena obraz se stemni.

Žugaje pogleda na svojo hčerko.

Potem se pa domisli, kako povoljno je bilo to za odpeljanje, da je Helena prostovoljno in sama prišla na krov.

To se je moralo porabiti.

„Počakajte trenotek tukaj, gospa“, ji odgovori Pen. „Le hitro moram vse urediti. Seveda se ne odpeljemo preje, kakor da najdemo zgubljence. Takoj dam znamenje. To privabi gotovo Vašega spremljevalca in otroka.“

„Ah da, ljubi mož, storite tako!“ reče Helena z vso gorečnostjo materine ljubezni. „Pomagajte mi, da zopet najdem svojega ljubljenčka! Večno Vam bom hvaležna!“

Na predstoječe svidenje s svojim možem niti mislila ni več, čeprav se je tega preje tako bala.

Skrb za svojega otroka je odstranila vse druge misli.

„Da, da, je že dobro!“ pokima Pen in hiti na stran, da bi vse tako uredil, kakor sta se s Severjem domenila.

Dosedaj je šlo vse gladko, in ravno je hotel še svoj voz pripeljati na krov, ko zapusti ladja obrežje in se pelje nazaj v reko. —

Pen je bil sam ves osupel, saj to je bilo proti dogovoru.

Pen je peljal Heleno čisto naprej, s pretvezo, da je ne bodo osuvali.

Na to, kar se je godilo na obrežju, ni pazila, marveč gledala je po vedno bolj se temneči okolici.

Zdaj, ko je čutila, da plavajo tla pod njo, in ko je zaslišala začuden vzklik prepeljanih, se je prestrašeno vzdramila.

Vedela ni, kaj se je zgodilo, videla je samo, da se ladja od obrežja odmika, od obrežja, kjer je njena uboga, mala Lidija v Bog vedi kakšnem položaji zaostala.

To jo je zdramilo.

Ne misleč na lastno nevarnost teče v ozadje, da bi skočila s krova, dokler ni bila ladja še predaleč od obrežja.

Brezdvomno bi se ji bilo to tudi posrečilo, če bi ne bila v zadnjem trenotku posegla roka iz strojnega prostora, kjer je morala mimo, jo zgrabila in potegnila doli na premog.

Nje glasni krik je še donel po vodi, potem je ležala doli na premogu, in nad njo vihtel je visok mož v umazanih hlačah in jopiču, široko lopato.

„Življenje ali smrt — voli!“ ji je zašepetal, in ni dvomila, da bi pri drugem kriku lopata na njo priletela.

Oči moža so se tako grozno žugaje lesketale, kakor oči na skok pripravljene divje zveri.

Ali zdaj udari drugi glas iz obrežja na njeno uho, da je kljub nevarnemu položaju v svojem srcu veselja zavriskala, tiho zahvalno molitev poslala k Bogu.

„Potrpite, grofica! Pridem!“

To je bil Koroščev glas! Hvala Bogu, njenemu otroku se ni nič zgodilo!

Bila sta na mestu.

Precej na to se začuje šum, kakor če kdo v vodo skoči.

„Pridem!“ se zopet zasliši, zdaj iz globočine.

Bil je Korošec.

Dosti je videl in slišal, da je vedel, kaj se godi.

In zdaj je ta dobri človek še v vodo skočil, da bi plaval za počasi se oddaljajočim parobrodom.

Helena je slišala, kako je močno plaval.

Da, ako doseže Korošec ladjo, bila je rešena.

Mož v umazanem jopiču, pred katerem jo je bilo tako groza, ne da bi slutila, kdo da je, ni bil med tem len.

Zavil je nekaj pri kolesu, na kar se je začela ladja hitreje pomikati.

Potem je skočil skozi lino na krov.

Lopato za oglje vzel je s seboj.

Helena je slutila, kaj je hotel; pobiti plavajočega, če bi se prijel ladje.

Hitro je planila po konci in splezala za možem na krov.

Resnično, tu je stal na zadnji strani ladje z vzdignjeno lopato, kakor je še ravnokar stal pred njo, in pretil na isti način hrabro plavajočemu Korošcu.

Z brega se je čulo upitje zaostalih, katere pa se je le še slabo razločevalo.

Zdaj poči z obrežja strel.

Maknel je vstrelil.

Mož z lopato pade kakor mrtev na tla.

Hura! klici so doneli z obrežja in iz vode.

Bleda in tiha sloni Helena na jamboru.

Omedlevica jo je napadala.

Zaprla je oči ..........

Šestinsedemdeseto poglavje.
Rajši smrt ko Tebe!

Ko je Maknel z obrežja ustrelil, je Sever padel na tla.

Pri padcu mu je odletela kapa, in ko je zdaj tako ležal z obrazom proti Heleni obrnjen, ga je ona vzlic našemljenosti spoznala.

Kakor v omedlevici slonela je z zaprtimi očmi na jamboru.

„Grofica, vrzite mi za božjo voljo kako vrv!“ zakliče zdaj Korošec iz vode. „Jaz ne morem več!“

Ta klic je spravil Heleno k zavesti.

Šla je na ozadje ladje, pobrala tam zloženo vrv, in vrgla Korošcu v vodo.

Zdaj je stala tikoma zraven svojega na tla padlega moža, ki je motril vsako njeno kretanje.

Tresla se je, kakor jelka.

„Dobro, dobro!“ je zaklical Korošec in vjel vrv, ki je bila na enem koncu na ladji privezana. „Zdaj se pustim še malo vleči, da pridem malo k moči. Potem mislim s pomočjo vrvi zlesti na krov. Pojdite medtem nazaj k stroju, in poskusite, če ga morete ustaviti.“

„Kako naj pa to naredim?“ vpraša Helena s trepetajočim glasom.

„Da, kako, tega jaz tudi ne vem, gospa kapitanka“, se je šalil Korošec, ki je bil takoj zopet dobre volje, ko je videl Heleno in sebe izvan nevarnosti.

V tem hipu jo je zadel tako uničevalen, sovražen pogled njenega moža, da se je stresla.

Še je odlašala.

„Na, ne bojte se tega več, ta ne bo nikogar več ugriznil!“ jo je ohrabril Korošec. „Kakor hitro pridem na krov, bodeva že našla kako sredstvo, da se vrneva k obrežju.“

Helena ni bila v stanu spregovoriti besedico.

Počasi se je vrnila k stroju.

Temota se je hitro razprostirala, o onih, ki so na bregu ostali, ni bilo ničesar več videti.

Korošec ni hotel priznati, da je bil ves utrujen, da bi Helene preveč ne ustrašil.

Zdaj je bilo vse od nje odvisno.

Ko je prišla k premogu, spomnila se je prejšnjega prizora, ko je preoblečeni Sever lopato vihtel nad njo.

Vedela je, da ta slika ne zgine nikdar iz nje duše.

Tu je gorelo in prasketalo v ognjenem žrelu pri njenih nogah.

Grozna vročina ji je udarjala naproti in ji jemala sapo.

Tu je bila cela vrsta ročajev in koleščkov, in vsi so bili zaznamovani. Ali Helena jih ni poznala, ker se ni upala preveč blizu vroče kotlove stene.

Počasi je stegnila roko, a hitro jo zopet potegnila nazaj.

Divja bojazen jo je prevzela.

Če prime napačno, se lahko zgodi velika nesreča. In zopet, pusti ladjo iti, kakor hoče, se gotovo kam zaleti in razbije.

Misel, da bi se ladja potopila in kaj bi se zgodilo z njenim obrežju puščenim otrokom, jo je gnala zopet k razbeljenemu zidu kotla.

Zdaj se začuje z obrežja klic na pomoč.

Bliskoma prime za neki mali kolešček.

Če ga je zavrtila ali ne, to ji v grozni razburjenosti ni prišlo v spomin.

Novi klici in šum, kakor da bi se ruvali, jo je privedlo zopet navzgor.

Ali komaj je pomolila glavo na krov, ko je nekaj zagleda, kar jo je popolnoma otrpnilo.

Sever je vstal in ravno na krov plezajočega Korošca sunil nazaj v vodo.

Pri tem se je groznež divje porogljivo zasmejal.

„Ali sem Vas prekanil?“ je klical zmagonosno. „Na me bo nihče več streljal, dečko, jaz bom pa še marsikoga ugriznil, ki mi bo na poti!“

Koroščev klic na pomoč je zamrl v vodi, katero je zdaj skrivala črna noč.

In zdaj privihra Sever čez krov kakor blazen.

Heleni zastane kri.

Z glasnim ječanjem pade nazaj.

Zdaj je zopet ležala na premogu, pred njo je stal v svetlobi gorečega žrela njen mož — Artur Sever!

Njegove oči so se lesketale maščevalnosti in pohlepnosti.

Kakor pijan o pogledu na njeno lepoto, je nepremično zrl na Heleno.

„Zdaj Te imam!“

To je bil klic zmage, s katerim je motril svojo žrtev.

Helena ni odgovorila.

Ta grozni preobrat se je prehitro zvršil.

Morala je šele zbrati svoje misli.

Nikdar ni svoje onemoglosti tako čutila, kakor ravno zdaj.

„Zakaj pa ne kličeš?“ je nadaljeval Sever porogljivo, medtem ko je v ponosni samozavesti prekrižal roke nad svojimi golimi prsi. „Kje so zdaj Tvoji učitelji in pomagači? Zvesti polkovnik me ravno zdaj išče na moji plantaži — hahaha! Hoče me s poti spraviti, ta dobri mož, in medtem mu jaz odpeljem njegovo ljubico —“

„To jaz nisem!“ je zaklicala Helena, in rudečica je oblila njeno bledo lice. Napad na njeno žensko čast je premagal strah, v katerem je bila dosedaj. Vzdignila se je in hotela popolnoma vstati.

„Tajiš, da Ti je govoril o ljubezni?“ je kričal Sever.

Helena je prekrižala roke na svojih prsih.

Žar tihe in skrite sreče šinil ji je čez obraz.

To molčeče priznanje je zdražilo Severja še bolj.

Surovo jo je potegnil od tal.

„Ti ne tajiš?“ je upil izven sebe.

Še pod ogljenim prahom, s katerim je bilo njegovo lice pokrito, se je videlo, da je smrtno prebledel.

Sape mu je zmanjkovalo in njegove oči so bile s krvjo podplute.

In njemu nasproti stala je bleda lepa žena, tiha in mirna, visoka in močna v svoji nedolžnosti, in vendar srečna v spominu tako kratko prežite sreče.

„Ne, ne tajim,“ mu odgovori.

„Tri sto vragov!“ zaškriplje Sever z zadušeno sapo.

„Da, govoril mi je o ljubezni,“ nadaljuje Helena z isto plemenito mirnostjo. „Ali govoril je z nežnostjo resnično olikanega moža.“

Sever se zaničljivo zasmeje.

„Resnično olikan in blag mož! Kaka skrita svojstva ima tak policijski polkovnik, ki ima dan za dnevom opravka s hudodelci. Da, mora se jih iskati z očmi zaljubljene žene, potem se jih najde, in še veliko več!“

„Tudi v tem mi delaš krivico,“ odgovori Helena s povzdignjenim glasom. „Niti trenotek nisem še pozabila, kar sem pred altarjem prisegla, medtem ko si Ti storil krivo prisego!“

„Našel sem Te v njegovi hiši.“

„Da — kdaj ?! Po mojem begu iz blaznice, v katero si me pustil Ti zapreti, potem ko sem Te kot morilca spoznala in tajnost Tvojega drugega zakona Tvoji nesrečni drugi ženi izdala! Kje sem še bila varna pred Teboj? In kje naj bi dobil stanovanje, ko se mi je vse vzelo? Grdi poštenega polkovnika, kolikor hočeš in moreš, ne moreš pa s tem spraviti istine iz sveta, da je bil on, ki je prvi trenotek, ko sem stopila na amerikanska tla, ubogi zapuščeni ženi in njenemu otroku opora in pomoč. Brez njegove nesebične pomoči bi bila moja uboga Lidija že takrat umrla.“

„Nesebičen!“ zastoka Sever.

„In kje si bil Ti?“ nadaljuje Helena, ne meneč se za njegov medklic, „kje je bil takrat oče mojega otroka?“

Sever pogleda v stran.

Helena stopi za stopinjo bliže in s trepetajočim glasom zakliče Severju: „V objetju druge, ki si jo varal in goljufal, kakor si že prej mene varal in goljufal. Da, Ti ničvredni mož! Oče mojega otroka se je peljal v elegantni kočiji mimo mene, medtem ko sem, jaz onemogla in utrujena od nočnega bdenja pomanjkanja, v cestnem prahu omedlela! Slišal si krik, obrnil si glavo, ali —“

„Nisem Te spoznal, jaz nisem ničesar o Tebi vedel!“ se zagovarja Sever.

„Toliko slabše, če bi bilo resnica!“ zakliče Helena. „Ali Ti lažeš!“

Sever se jezno premakne proti nji.

„Da, Ti lažeš!“ zakliče razburjena Helena še enkrat. „Ker Vsak poljub, ki si ga oni drugi dal, je bil meni ukraden. Vsaka beseda, ki si ji o ljubezni govoril, vrnila se je kakor zastrupljeno bodalo v Tvoja lastna prsa. Še če si v njenem objetju ležal, če si po noči sanjal o tihi sreči, morala Ti je slika zapuščene žene stopiti pred Tvoje duševno oko kakor bleda preteča senca. In če si bil pri bujno obloženi mizi, moral si misliti na ono, ki si jo zapustil v bedi in potrebi, ki je skrivala v kakem kotu svojo sramoto in obupnost pred ljudmi!“

„Bog mi je priča, da je bilo res tako!“ zašepeče Sever tako tiho, da njegove besede niso segle do Heleninih ušes.

„Vsak šum, vsak vzklik Te je moral ustrašiti,“ nadaljuje Helena v naj večji razburjenosti. „In če se je kdaj kakšna revno oblečena žena zgrudila skoraj pod kolesi Tvoje ekvipaže, morala je biti Tvoja prva misel, da sem to jaz, Tvoja, od Tebe zapuščena zakonita žena, zraven katere ne pred Bogom, ne pred ljudmi in ne pred postavo ni druge.“

Sever se zgane; te besede so ga zadele.

„Vidiš, da si imel take misli,“ zakliče Helena vsa goreča. „Že takrat si slutil resnico: ali Ti me nisi hotel videti, me nisi hotel poznati in pripoznati. Pobegnil si pred seboj in Tvojo Te morečo vestjo ter hitel proti Tvoji palači. Kaj Te je brigala na cesti onemogla ženal Kaj Te je brigala grofica-beračica — za kar si me Ti naredil! Saj ji je bilo sojeno, poginiti ob cesti. In morda si že takrat želel, da bi ona žena bila jaz, da bi Te moja podoba nadalje več ne nadlegovala!“

„Ne, pri Bogu, ne,“ jeclja Sever.

S svojimi ostrimi besedami je odkrila njegovo notranjost, brala na dnu njegove duše. In spoznal je, da je bil že takrat morilec, morilec v mislih. In strah ga je bilo pred lastno podobo v tem zrcalu, in ne hoteč Heleno nadalje obdolževati, poskuša le še zagovarjati svoje ničvredno ravnanje.

„Takrat,“ nadaljuje Helena, „posegel je v drugič v mojo usodo policijski polkovnik Rogers, kateremu sem se precej v začetku, po prvem sestanku, odtegnila, da bi vsako približanje preprečila!“

„In si mu rekla — ?“

„Samo toliko, da sem vezana in da ne morem nikdar njegova biti.“

„Si govorila o meni?“

„Z nobeno besedico, akoravno sem Te videla in vedela za Tvoje drugo ime, in akoravno bi me samo besedico stalo, da bi Te spravila v ječo. Tako velika je bila moja ljubezen za Tebe, in če bi bilo še kaj treba, da dokažem čistost svojega značaja, potem samo preberi ono dolgo pismo, katero sem pisala v prvih dneh najinega zopetnega svidenja.“

Sever mrmra nekaj nerazumljivega, kar se je imelo nanašati na ono znano Helenino pismo.

„Kaj se je nadalje zgodilo, veš,“ nadaljuje Helena tožno, „če prav ne moreš slutiti, kaj sem v Tvoji hiši za Tebe in svojega otroka trpela do onega silovitega izgnanja iz Tvoje hiše. Otroka si mi pustil ropati.“

„Ne — jaz,“ jeclja Sever zavedajoč se svoje krivde.

„Ne taji!“ zakliče v novo kipeči razburjenosti Helena. „Tudi moje papirje si mi vzel. Tako si teptal mojo ljubezen z nogami, tako si trgal moje srce, tako si mi vzel vsako senco Pravice, da bi se smela imenovati Tvojo, Tvojo ženo. In ko sem to storila, reklo se je: „Blazna je! zaprite jo v blaznico!“ — In — tako se je zgodilo. Ali roka pravičnega Boga, ki svoje otroke očetovsko kaznuje, da bi jih poboljšal, me je milostno obvarovala in me peljala iz vseh nadlog, ne potom čudežev, nego potom onega moža, katerega tako neopravičeno dolžiš, mojega rešitelja, mojega zavetnika v vseh nadlogah — polkovnika Rogersa! “

Sever jo hlastno pogleda.

Zopet je imel Helenin obraz izraz lihe, globoke, skrite sreče. Nje oči so kar plamtele.

Bila je prekrasna, ko je tu pred njim stala, pogled v daljavo obrnjen, kakor da išče postavo onega, ki ga je ravnokar imenovala.

To sovraženo ime zadrlo se mu je kakor bodalo v uho.

Še enkrat vzplamti v divji strasti.

Že se mu je silila na usta divja in jezna beseda, a zopet jo je pogoltnil.

Ne, tega krasnega bitja ni hotel končati. Hotel jo je zopet objeti in si jo zopet prisvojiti, kakor je že velikokrat mislil in tekel.

„Pustiva to,“ reče zdaj s pritajenim srdom. „Ne morem da sem težko zagrešil napram Tebi, in da treba celo življenje polno ljubezni, da to popravim, kar sem Ti hudega prizadjal. A čemu ponavljati spoved, ki sem Ti jo že enkrat storil. Jaz, Helena, priznam svojo pregreho, in na Tebi je, da pozabiš in odpustiš.“

Presenečena je gledala nanj.

Mili glas njegovega govorjenja se je tako malo strinjal z njegovimi grožnjami, da ni mogla verjeti na resničnost njegovih besed.

„In da mi to poveš, privedel si me z zvijačo in silo tu sem?“ vprašala je. „Zato me ločiš od mojega otroka in mi žugaš s smrtjo? Zato si pahnil človeka, ki ni druzega hotel nego mi pomagati, me rešiti, v vodo, kjer je morda že našel smrt — ?“

Groza jo je spreletela.

Plaho se mu je umaknila k zidu oglenice in ga ogledovala z boječimi pogledi.

„Da, zato,“ odvrnil je strastno, „iz ljubezni do Tebe, Helena!“

Zgenila se je.

„Ti me nisi nikdar ljubil!“ vzkipela je.

„Ali bi bil drugače tu — v tej preobleki?“

„To si moral obleči, ker si na begu — zasledovan morilec!“

Lokav pogled iz njegovih oči jo je zadel, a še se je zadrževal.

„Ni mi bilo treba do večera tu ostati in čakati na moje zasledovalce,“ dejal je, „in ni manjkalo veliko, da me niso ujeli. Za Te sem storil to, Helena —“

„Da si me še enkrat dobil v svoje roke,“ prestrigla je besedo. „Načrt se Ti je posrečil. Sedaj povej kratko: Kaj hočeš še od mene?“

Z zamolklim glasom je odgovoril: „Rekel sem Ti že — odpusti mi!“

„Odpustiti, da,“ zavrnila je Helena, „ker si dosti kaznovan. Moja podoba ne teži več Tvojega duha; druga je stopila na njeno mesto. Krvava senca Marijinega očeta stoji vedno za Teboj in te se ne znebiš več, dokler ne pade Tvoja glava pod nožem krvnika!“

„Tako — to bi pač rada videla?“ rogal se je.

„O, Bog me varuj!“ zaklicala je sklenivši roki. „Moje življenje bi dala za to, da bi bilo Tvoje dejanje nestorjeno!“

„Torej me še ljubiš?“ zavpil je. „Helena!“

Razprostrl je roki, da bi jo objel.

A v tem strahu umaknila se je še dalje od njega.

„Ti popolnoma napačno razumeš moje besede,“ je jecljala. „Jaz pri tem nisem mislila nase, ampak na najinega otroka, katera kot hčer obsojenega more pričakovati le življenje polno bedo in zasramovanja.“

Povesil je roki in temno zrl pred-se.

„Dobro torej,“ je škripaje rekel, „sprijazniva se radi otroka, Ti me spremiš sedaj v Novi Orlean. Tja Ti pripeljem najinega otroka. Potem se preselimo skupno na Angleško, v London, kjer bodemo pod drugim imenom živeli v obihci in razkošju.“

Heleno je spreletela groza.

„Še enkrat Tvoja žena?“ zavpila je. „Rajši smrt, ko Tebe!“

Besen krik izvil se je iz njegovih ust.

„Ti nočeš? Dobro, Te bodem pa prisilil, ker si v mojih rokah!“

Helena je nehote stala na prostoru, kjer so majhne stopice peljale iz odprte oglenice na krov.

Kakor blisk je bežala po njih navzgor.

Sever je skočil za njo.

Kam?

Le noč in voda je bilo okoli nje. Videti je bilo, da je zgubljena.

Sedeminsedemdeseto poglavje.
Materinska ljubezen in ženski ponos.

Šele sedaj, ko je Helena pogledala okolu sebe, opazila je, je ladja mirno ležala.

Morda je prej z naglim za vrtenjem kolesa provzročila ta prestanek. Morda je to Sever storil, ko se je videl iz nevarnosti.

A kaj je bilo na tem?

To ni spremenilo njenega obupnega položaja.

Zaman je gledala Helena iz njene mokre ječe na mračne bregove.

Tekla je na zadnji konec ladje.

Sever ji je sledil z zmagovalnim posmehom.

„Še en korak,“ zaklicala je, „in jaz skočim v vodo!“

Sedaj je obstal.

Bledi nje obraz se je svetil v zvezdnato noč.

Sever je bral na njem smrtnohrabro srčnost. S silo ni bilo ničesar opraviti.

„Ne bodi neumna, Helena,“ začel je znova. „čemu Te usmrtiti? Žena, tako mlada, tako lepa! Jaz imam dosti, da Te obdam z bogastvom in sijajem, kakor se spodobi Tvojemu stanu in Tvojemu visokemu rodu. Vse, kar nudi ta svet lepega in prijetnega, Ti hočem položiti pred noge. Vladala bodeš nad menoj in nad vsem svetom. Vsi naj se klanjajo Tvoji lepoti. Mojega zločina nisi deležna. Zaman se me bo iskalo. Nihče ne bo zvedel o tem in najin otrok, ki še ne pozna svojega priimka, se bo lahko in rad privadil onemu, katerega si bodemo prilastili. Nizek ne bode. Za denar se dobi onkraj tudi plemstvo in —“

„Ne besedice več!“ prekinila mu je Helena govor, „ako bi mi položil pred noge vse zaklade sveta in ako bi imela moč, mi krono na glavo potisniti, ne bi je vzela iz Tvojih krvavih rok. Odpustiti moram, da — a pozabiti nikdar! Zato me ne zasleduj in pusti me v miru iz Tvojih rok.“

Tako je stala pred njim kakor kraljica — mogočna, po nosna in močna.

„Ali ni ničesar na svetu, kar bi uničilo ta ponos?“ zakliče je Sever jezno. „Spomnim Te le na jedno: Ti nisi samo žena, Ti si tudi mati!“

Helena se je zgenila.

Sever je to videl.

Žarek satanskega veselja zasvetil se je v njegovih hudobnih očeh.

„Ali vidiš pečino tam?“ rekel je ter daleč stegnil roko na prej. „Strmo se dviga iz vode in nam grozi z gotovim potopom. Torej, jaz dam ladji največjo hitrost in krmim naravnost proti nji. Ti nočeš z menoj živeti, a lahko Te prisilim, da greš ž mano v smrt. Valovi objemo tako Tebe kakor meno in tu dol je prostor za oba. Otrok ostane potem popolnoma sam na svetu. Svojega rodu ne pozna. Nihče ne ve zanj, nego Korošec, in ta je mrtev. Kaj bo usoda sirote — Ti veš. Vzgojena v ubožni hiši, da potem svoje zaničevano borno življenje preživi kot dekla pri tujih ljudeh, morda zapeljana, morda od gladu, mraza in pomanjkanja prignana k zločinu — to je njegova usoda, to podoba prihodnjosti Tvoje plavolase Lidije.“

„Hudobnež, molči!“ zavpila je Helena obupno. „Ali hočeš tudi življenje edinega Tvojega otroka zastrupiti in uničiti.“

„Ne, to storiš Ti! Ti jo moriš — lastna mati svojega otroka, in to vse radi Tvoje prevzetnosti!“

„Usmiljenje! Usmiljenje z mojim otrokom!“ zaklicala je Helena s sklenjenima rokama.

„Usmiljenje!“ rogal se je Sever. „Mar li ga imaš Ti z menoj? Reci, da hočeš biti moja in vse je zbrisano in pozabljeno. Pripeljem Ti otroka, sam Ti ga položim v roke in ako bi ga mogel iskati v žrela pekla. Le moja bodi, moja! Kaj nas briga preteklost; mrtva je za nas, ako le hočeš. Nihče ne ve o nji, ko le ta nad nami, in tega se ne bojim. Predraga, lepa, angelsko čista žena, reci, hočeš zopet moja biti?“

Kratek boj še med materinsko ljubeznijo in ženskim ponosom, potem se je stokaje izvilo iz Heleninih ust:

„Bog mi pomagaj — ne morem!“

S hripavim krikom skočil je Sever po konci.

„Ti ne moreš, ker živiš za druzega!“

„Ne, za nikogar, le moji dolžnosti, in ta je, da se ne naselim sokrivke Tvojih zločinov!“

Sever se je porogljivo zasmejal.

„Potem pa, v smrt! In do tja — misli na Tvojega otroka!“

Divjal je proč in zginil ko senca v temni oglenici.

Takoj potem švigale so zopet iskre in para iz dimnika in ladja se je začela premikati.

Helena je padla na kolena.

Sedaj šele, ko ji je izginil izpred oči sovraženi, zbudila se je v njej materinska ljubezen v vsej velikosti.

Podoba otroka ji je stopila pred oči, kako hrepeneče je stezal ročice po nji in jokaje klical po materi.

In tuji ljudje, ki so bili okoli Lidije, se niso brigali za njo, ali jo celo kregali. Govorili so le o begu morilca, ki ji je zabranil, se domu vrniti.

Dozdevalo se jim je gotovo, da Helene ne bo nazaj, da je Korošec izgubljen in da otrok sedaj nikogar nima, ki bi se zanj brigal.

Kaj bi se ž njim zgodilo?

Ladjarjeva hči se je sicer splošno pokazala prav sočutno, a ob jednem imela je tak strah pred svojim očetom, da bi pri odločitvi nad usodo otroka pač ne zinila nobene besede.

Vedno dalje so pohajale misli nesrečne matere in razburjena domišljija kazala ji je vedno groznejšo prihodnost njenega ljubljenca.

Helena je trpela nepopisno.

Glavo je naslonila na krmilo in srepo zrla v noč.

Obrežje letelo je mimo njenih oči kakor zračne slike.

Pod njo je šumela voda.

Smrtna vožnja se je pričela.

V megleno sivi daljavi stala je pečina, proti kateri je hitela ladja.

Ali bode Sever uresničil svoje žuganje? Ali je bila njogova ljubezen tolika, da je dal prednost ž njo umreti nego živeti brez nje? Ali jo je samo strašil, da bi prelomil nje upor?

Mučni dvorni navdali so materinsko srce.

V njeni roki je bila sedaj usoda njene uboge zapuščene deklice.

Lahko bi si jo pridobila nazaj, lahko mu pripravila življenje v bogastvu in blesku — a za kako ceno!

Kaj je bila smrt, kateri je hitela naproti, v primeru groznega duševnega trpljenja te zadnje lire!

Kakor počasi umirajoča zdela se je sama sebi.

In tako so ji prišle v spomin vse podobe njene preteklosti.

Najdelj se je ustavila pri podobi svojega očeta in pri prvem svidenju v oni božični noči, ko je revna kakor beračica odhajala od njegovih vrat.

Gotovo, kletev se je izpolnila, s katero jo je odpodil.

Vse daljno življenje je bilo le veriga grenkih borb in razočaranj.

In sedaj je šla v smrt!

Slutila je sedaj, kaj je njena mati trpela radi nje, ko je umirajoč zatisnila oči, daleč od svojega edinega ljubljenega otroka, kojega usodo ni poznala.

Ali je bilo to maščevanje neba za bol, katero je Helena prizadela svojim starišem?

In vendar — kaj pa je storila tako hudega?

Sledila je možu njenega srca, prisilila je združitev z nekoč predragim. In se ni vroče trudila spraviti se s stariši? Ali ni bil edino neupogljiv ponos njenega očeta vzrok, da je do tega prišlo?

Ne, nobenega opravičevanja.

Bliže je prihajala temna pečina.

Hitreje se je ladja vozila proti nji.

Mrzla sapica brila je nad vodo.

Smrtna groza obšla je samotno, od Boga in ljudi zapuščeno.

Helena je proseče dvignila pogled proti nebu. kjer so tiho svetile zvezde.

Kolikrat je še kot otrok gledala za njimi, se veselila njihovega bleska; in pozneje zopet v nespečih nočeh od svojih od solz mokrih blazin, le vse drugače. Tudi takrat so ji še pošiljale tolažbe v ranjeno srce.

Danes je bilo to drugače.

Zvezde niso imele one mile tihe svetlobe ko drugikrat; mrzlo so se lesketale, to blesketanje je Heleno bolelo v očeh.

Že je hotela zopet obupno pogledati v tla, ko se je prikazal med zvezdami ljub, mil obraz in jo je pozdravljal doli.

Rila je podoba mrtve matere, katera je že davno odpustila svojemu revnemu, zapeljanemu otroku.

Vrroče kaplje so se ji vlile čez bledo lice in vsa bolest, ki je težila njeno srce, izlila se je v solze.

„O mati, ljuba mati,“ ihtela je Helena, „ne glej na krivdo Tvojega otroka! Kako hudo sem kaznovana! Ogoljufana v vseh mojih nadah, izdana od lastnega soproga in žrtvovana drugi, ločena od mojega otroka, katerega nikdar več ne vidim, katera moram pustiti samega med tujimi, brezsrčnimi ljudmi — tako klečim tu, uničena na duši in telesu, premagana od trpljenja, revna, zapuščena žena! Kaj sem prestala, Ti veš, Tvojemu v jasnosti počivajočemu pogledu ni ostalo ničesar skritega. Trnjeva je bila pot, po kateri je hodila Tvoja nesrečna hči, in sedaj sem na koncu! — Črno zija prepad pod mojimi nogami, v katerega me lahko pogrezne že naslednji korak. Smrt vidim pred očmi...“

Helenine ustni sta se še gibali, a slišati ni bilo več nobeno besede.

Bleda glava trpinke povesila se je težko.

Krčevito je sklenila nežne ozke prste in temne solzne oči, v katerih se je navadno zrcalila dobrota, so bile srepo uprte v šumečo vodo, nad katero je plavala — v smrt.

Vedno bliže je prihajala grozeča skalnata stena.

Vedno višje se je vzpenjala nad majhno ladjo v nebo.

Očem obupne matere zdela se je kakor črna zavesa, za katero se odpre oni neznani svet, o katerem umirajoči ničesar gotovega ne vemo.

Ali je tam svet svetlobe? A li je večna noč? To ve le jeden — On, h kateremu molimo, od čigar očetovske milosti pričakujemo le dobro. Prah se vrne v prah, a v tem prahu živi to, kar je od vekomaj rojeno, in v veke ne more poginiti...

„Helena!“

Tiha sanjavka je prestrašeno vzkočila.

Kar je molila in mislila, se je pri tem glasu razletelo.

Bliskoma se ji je povrnil spomin.

Tu je stal njen soprog, premaknila se je, kakor da bi hotela zbežati.

Sever je odložil preobleko.

Bil je zopet ponosni, lepi mož, kakor ga je poznala in tudi stari, na pol premišljen, na pol frivolen smeh igral mu je zopet okolo fino rezanih ust, ko je dejal:

„Tvoj strah je brez vzroka. Prostovoljno se moraš vrniti k meni, ali prisiljeno iti z mano v smrt. Moj sklep je storjen. — Nekaj minut imaš še v premislek. Dragocene so, ker odločijo nad življenje in smrt za Tebe in mene. Ena beseda iz Tvojih ust in jaz odvrnem grozečo nevarnost. Videla me bodeš pred Tvojimi nogami in Tvojega otroka imela zopet v rokah, ljubeznivo se smehljajoč, gorko in mehko postljan na sren matere ...“

Smehljal se je še, in potem, ko je molčala, zopet mrzlo in togo, ne da bi trenila z očmi, otemnel jo njegov pogled in čez njegov obraz razširil se je leden mir.

„Ako ne spregovoriš one spravne besede,“ nadaljeval je osorno, „potem je naša usoda potrjena.“

Mučen molk je sledil.

Le šumenje vode in votlo ropotanje parnega stroja je bilo slišati v nočni tišini.

„Ti nočeš,“ rekel je potem resno, skoraj svečano. „Dobro torej, podaljšati nočem Tvojih in mojih muk in izid te ponočne vožnje odvisnega narediti od slučaja.“

Potegnil je samokres iz žepa, napel s tresočimi prsti petelina in pomeril na njo.

„Z Bogom, Helena, Bog obvaruj najinega otroka!“ ..........

Strel je počil in Helena se je zgrudila z glasnim krikom na tla.

V tem trenotku zadonela sta strel in glasen krik iz ženskih ust k v gozdu se nahajajočemu polkovniku in njegovim spremljevalcem.

Potem je bilo tiho; in ko so pridirjali iz gostega grmičja, videli so po reki navzdol plavati parnik še vedno proti visoki skalnati steni, ob kateri se je moral razbiti.

Oseminsedemdeseto poglavje.
Konec žaloigre.

Večna pravičnost, ali si to hotela?

Da bi zamogle roke malopridneža v prah izsuti najkrasnejša božja dela, le ker je maščevanje nagib dejanja? Ali je hudobija edino vladajoča na zemlji, in dobro le zato tu, da ga ona premaguje in uničuje? — — — — — —

Predno odgovorimo na ta tehtna vprašanja, moramo v naši povesti poseči malo nazaj, da zopet nazadnje pridemo do te izhodne točke in zvemo konec žaloigre.

Kakor je hči ladjarja pravilno slutila, je šel Korošec s svojo varovanko na neki kraj ne daleč od brega, od koder je nevidno opazoval dogodke v pristanu.

Ko je videl, da je parnik še vedno ležal ob onstranskem bregu, podal se je nazaj v gozd in se brigal le za igrajočega otroka.

Tako mu je ostala skrita Helenina skrb in nemir, ker je toliko časa izostal.

Tudi ni videl, da se je Helena vrnila po poti, po katerej je prišla.

Tu so bili daleč proč in gosto, visoko grmovje zabranilo je človeškemu glasu se razširiti čez najbližjo okolico.

Tako so se Helenini klici izgubili neslišno.

Korošec je bil velik prijatelj otrok in „princesa rožica“, kakor je v šali imenoval Helenino hčerko Lidijo, mu je bila posebno ljuba.

„No, princesa rožica“, rekel je sedaj smeje, „tu si enkrat teko prav med Tvojimi. Saj to je čarobna krasota cvetic, kar imaš tu v Tvojih majhnih rokah. Poglej enkrat: trobentice, marjetice, zlatice, vijolice in kaj še vse, kakor pri nas v slovenski domovini! A sedi tu k meni, da zveževa vse v lep šopek, da se bode mama veselila. Malo zelenega še manjka, no, tega se dobi tu dovolj.“

„Za mamo? Ah da!“ zaklicala je Lidija in ploskala z rokami, medtem ko je Korošec zdaj od tega, zdaj od druzega grma kaj odlomil in vrgel v naročje v travi sedeči deklici.

Kmalu je bil šopek s pomočjo Korošca narejen, in ko je Lidija silno zahtevala vrnitev k mami, medtem ko je Korošec želel dalj časa v tem skritem prostoru ostati, dejal je smehljaje:

„K mami, da, da; to pot tudi Srečko Korošec ne gre nerad, saj je skozi in skozi tlakovana s strdenicami in sladkimi mandeljni. A veš kaj, princezinja, ta kraj bi bil kakor nalašč zato, Tvojo najljubšo pravljico o „rudeči kapici“ in hudem volku prenesti v resnico. Ti si že vedno rekla: „Kadar pridemo v gozd, igramo tudi pravljico „rudečo kapico.“ Gozd je tu in mi smo tudi tu. Torej se zdaj lahko prične.“

„Oh da“, zaklicala je Lidija, „in Ti misliš, da naša dobra mama —“

„O, naša dobra mama nam to že dovoli!“ prestregel ji je Korošec z glasnim smehom vprašanje. „Torej Ti si „rudeča kapica“, in jaz sem volk. Sedaj prihajaš, ne vem od kod, skozi gozd in trgaš cvetic in zdravilnih zelišč, da bi jih prinesla bolni teti. Potem pridem jaz kot volk skozi grmovje.“

„A Ti moraš tudi tuliti in lezti po vseh štirih“, dejala je Lidija. „Ali pa to znaš, stric Korošec?“

„Tako, da bodeš mislila, da pride pravi volk. No, in vloga mi ne bode težka, saj Te imam res za požreti rad.“

„In jaz Tebe tudi“, odvrnila je Lidija otročje. „Če bodeš Ti potem enkrat za izgubljeno deklico, bodem pa jaz za volka.“

„Izgubljena deklica — jaz — Srečko Korošec — no da“, smejal se je in si trkal po debelem trebuhu.

Nekdanji brivec se je pri svojem razmeroma mirnem življenju precej zredil.

Igra se je začela.

Korošec je lazil okoli in godel, da je bilo veselje.

Nazadnje, kor ni bilo vodnjaka pri roki, strkljal se je po nekem pobočju navzdol, kar se je mali Lidiji tako dopadlo, da se je takoj trkljala za njim.

Ko sta dospela do vznožja, smejala sta se srčno.

A ko se je zaslišalo iz reke votlo, ponehaj oče dihanje parnika, napravil se je Korošec z Lidijo na pot, da bi po ovinkih prišel v bližino pristanišča.

Skrival ju je precej dolg peščen klanec, ob vznožju katerega je ukazal Lidiji sesti, sam pa je splezal nanj, da bi od tam nadaljeval svoja opazovanja, medtem ko je otrok nabiral kamenčkov, da bi jih tudi prinesel dobri mami.

Ko je Korošec ravno mislil po Lidijo iti, da bi ž njo hitel k pristanišču, primeril se je napad na Heleno.

Korošec je slišal nje klic na pomoč in videl, ko se je ladja začela premikati.

Ker je od Mili Pen zvedel, kdo je namesto polkovnika pričakoval Heleno, slutil je takoj, kaj se godi.

Korošec je spoznal nevarnost, katera je pretila Heleni in rekel si je, da le velika hitrost bi utegnila pripeljati k cilju.

Zaklical je le Lidiji še, da naj se ne gane s prostora, dokler se on ne povrne, potem je vrgel raz sebe suknjo in škornje in tekel ko veter po klancu doli.

Vzlic svoji debelosti pomagalo mu je še sedaj, da je bil v mladih letih priden in spreten telovadec in dober plavar.

V največjem diru skočil je z rampe proti ladji in ko je tik za njo padel v vodo, začel je, kakor hitro je zopet prišel na površje, takoj plavati, ter opominjal Heleno k hrabrosti.

Parnik se ni premikal s posebno hitrostjo, zato je bilo Korošcu mogoče plavajoč ostati tik njega.

Kaj se je potem zgodilo, nam je znano.

Sever je varal svoje zasledovalce in jih zazibal v varnost, ga zaostali niso več videli.

Potem je dozdevno ranjeni zopet vskočil in pahnil popolnoma utrujenega Korošca, kateri je ravno hotel na parnik splezati, nazaj v vodo.

Korošec je zginil v valovih.

Njegov krik je grgrajoč prihajal iz vode.

Sedaj bi bil izgubljen, ako bi mu slučaj ali previdnost ne bil še enkrat potisnil vrv v roko, ob kateri je splezal gori.

To je zgrabil in se je trdno oklenil, in ker je šel parnik že z vso naglostjo, ga je ta vrv vendar vzdržala nad vodo in vlekla naprej.

Sever je bil tako razburjen in je tudi tako hitro odšel v oglenico, da ni več mislil na to vrv, ki je visela ven.

Videl je Korošca potapljati se in ga menil izgubljenega.

A prišlo je drugače.

Helena je premaknila navor, kar je imelo zaželjen vspeh.

Ladja je šla vedno bolj počasi in se je nazaduje ustavila.

Sever in Helena tega še opazila nista.

Vsa njuna pozornost je bila le pri razgovoru.

Korošec ni tega takoj spoznal, ko je še enkrat obupno poskušal priti na krov.

Rekel si je, da se mora to zgoditi, predno Sever opazi počasneje delovanje stroja.

Grozni človek bi utegnil vsak trenotek priti na krov, in ako bi potem odsekal visečo vrv, bi moral Korošec utoniti.

Pridni človek si je dejal, da bi bila tudi Helena brez njega izgubljena, in zato je napel svoje zadnje moči, da se jo privlekel bližje in bližje parnika in potem splezal nanj.

To se mu je po nepopisnem trudu tudi posrečilo.

A komaj je dospel na krov, zgrudil se je nezavesten.

Koliko časa je tako ležal, ni vedel.

Ko je zopet odprl oči, ležal je še vedno na istem kraju.

Medtem je nastala noč.

Parnik je bil zopet v teku.

In kje je bila Helena?

Prva misel iskala je njo.

Kje je bila?

Korošec je počasi dvignil glavo.

Vse je bilo tiho naokoli, akoravno je stroj močno delal.

Ali se je prepozno zbudil? Ali je Sever pahnil svojo ženo v vodo? In kje je bil on?

Moker in tresoč se mraza ležal je Korošec tu. Vsi udje so ga boleli; komaj se je pregibal.

Nakrat zapazilo je njegovo ozirajoče se oko visoko črno skalnato steno, ki se je vzpela nad njim in proti kateri je plavala ladja.

Korošec ni bil mornar, a da se mora slednja potopiti, bilo tudi njemu jasno.

Mislil je, da je Sever Heleno uklenil in potem, ko je parčku dal to smer, tega skrivno zapustil.

A sedaj se ni smel Korošec več udati tem brezkoristnim izmišljevanjem.

Poskusiti je moral vse, da bi rešil svojo drago grofico, ako je bila sploh še živa.

Vstati še ni mogel, bil je kakor razbit.

Po vseh štirih je lezel po praznem krovu, tiho, popolnoma tiho, da bi ne provzročil nikakega šuma.

Nakrat se je ustavil.

Ravno pred njim prihajal je Sever iz oglenice.

Hitro se je Korošec stisnil in obstal.

Severjev pogled je šel čez njega in ni zapazil na tleh spečega.

Tembolj ga je videl Korošec.

„Oho“, mrmral je, ko se je oni obrnil proti sprednjemu delu ladje, „ta ne namerava nič dobrega. Sedaj je treba paziti!“

Z bližajočo nevarnostjo čutil je Korošec rasti svojo moč.

Plezoč je sledil naprej hitečemu.

Sedaj se je Sever ustavil.

Ogovoril je Heleno, ki ni odgovorila ničesar.

Zakaj je ostala nema?

Korošec je lezel še bližje in videl je čisto spredaj nežno postavo Helene.

Zavoljo noči in megle je ni mogel dobro spoznati. A po obrisu je to bila Helena.

Živela je torej!

Skoraj bi bil glasno zaukal.

A to se mu je ustavilo v grlu, ko je videl, da je Sever potegnil samokres iz žepa in je Heleni žugal, da jo ustreli, da se bo skupna smrt odvisna od slučaja.

Kar je potem sledilo, vršilo se je tako hitro, da Korošec ni imel časa premišljevati.

Sever je pomeril.

Strel je počil in Helena se je z glasnim krikom zgrudila.

Korošec je vzkočil.

Planil je naprej in pahnil vzdignjeno roko Severja v stran. —

V tem hipu se je sprožil samokres.

Strel je šel v zrak.

Helena je vzlic temu mislila, da je zadeta.

Strah jo je premagal.

Zavesti ni zgubila.

Naglo se je otipala, kje bi bila ranjena.

Potem je videla dva moža v obupnem boju ležati na tleh.

Prestrašena je skočila kviško.

Jednega je poznala.

Kdo je bil drugi?

Tudi to je kmalu zvedela.

„Hitro, grofica!“ zaslišala je Korošcev hripav glas, „poberite tu orožje!“

Helena je bila obupnosti blizu.

Ko je pa videla, da ima prijatelja tu, obšel jo je občutek sreče. —

Sklenila je roki in hvaležno pogledala proti nebu.

„Hitro!“ opominjal je zopet Korošec.

To je donelo tako slabotno in boječe, da jo je še enkrat prevzel strah.

Hitro je stopila k borečima možema.

„Kje? Kje?“ vprašala je.

Korošec ni mogel več odgovoriti. Trudil se je Severja držati in ta ga je stiskal za vrat.

V tem je zagledala na tleh nekaj svitlega.

Pripognila se je.

Bil je samokres!

Korošec se je stresel.

„Čakaj, pobalin“, škripal je Sever, „to je zadnji dihljej, in z mojo ženo bodem že prišel na konec.“

Helena se je tresla po vsem životu.

Misel ji je bila grozna, da bo pred njenimi očmi umorjen človek, kateremu se je imela toliko zahvaliti, kojega zvestoba in udanost je segala do žrtvovanja samega sebe.

Vendar ni imela poguma, dvigniti orožje proti lastnemu soprogu.

„Artur, odnehaj!“ prosila je. „Ne nakopaj na svojo vest nov umor. To je bil moj najboljši prijatelj! Artur!“

Zavpila je ime tja v noč.

Lahen porogljiv zasmeh je bil edin odgovor.

Korošec je brez moči povesil roke.

Ležal je popolnoma mirno.

Sever je vstal.

Tudi on je bil ves spehan.

„Tako“, rekel je brez sape, „ta ima dosti.“

„Groznež“, jecljala je, „Tvoja dela vpijejo k nebu!“

„Misli na Tvoja lastna“, odvrnil je mrzlo. „Vsak imava nekaj pokesati. Daj mi samokres!“

Stopil je proti nji.

„Nazaj!“ zavpila je in vzdignila orožje proti njemu.

Treslo se ji je v roki.

„Helena — Ti?“ dejal je zaničljivo. „Resnično, sedaj vendar vidiš, kako se v silobranu postane morilec. A to naj Ti nič —“

Dalje ni prišel.

Helena je videla, kako je padel naprej in potem je klečal Korošec, katerega je imela za mrtvega, na njegovem hrbtu.

„Tako, lump!“ rekel je, „prej si Ti igral komedijo, in sedaj pa jaz. O, Srečko Korošec je brihten učenec. Kdor se zadnji smeje, smeje se najbolje!“

Sever je obupno poskušal se osvoboditi, a že mu je Korošec z neko vrvjo, ki je ležala blizu, zvezal roki na hrbtu.

Sedaj si ni mogel pomagati.

„Tudi takoj še noge!“ smejal se je Korošec, in na enak način zvezal še noge.

„Saj Vam vse nič ne pomaga!“ vpil je Sever besno. „To skalovje, pred katerim bodemo vsi trije poginili.“

Helena in Korošec sta ob jednem pogledala, kvišku.

Resnično, tu je bila skalnata stena, na katero obadva nista več mislila.

Visoko je štrlela kvišku in ladja je plavala ravno proti nji.

Devetinsedemdeseto poglavje.
Kje je moj otrok?.

„Oho!“ zaklical je Korošec in hitel proč.

Zginil je v oglenici.

Helena se ni mogla geniti.

Nakrat so je nekaj pomaknilo, da bi bila kmalu padla.

Potom se je parnik stresel in vozil bolj počasi.

Korošec se je zopet prikazal.

„Pogumno, grofica!“ zaklical ji je. „Daleč smo še od pogina.“ —

Skočil je h krmilu, katero je Sever skrivoma privezal, da je vzdržal parnik v isti smeri.

Korošec je razvezal vrvi.

Potem je zavrtel kolo.

Uspeh se je takoj čutil.

Parnik se je zasukal.

Bil je skrajni čas.

Takoj potem peljali so se tik pod skalovjem mimo.

„Rešeni!“ zaklical je vesel glas Korošca čez krov.

Sever je zaklel.

Helena pa je padla na kolena.

Solze so se ji vlile iz očij.

Kakor po čudežu odšli so vsi smrti.

„Da, da, prijatelj Sever“, zaklical je Korošec zvezanemu nasprotniku, „to je bilo mornarsko delce slovenskega brivskega, pomočnika! Takrat, ko sem moral na Misisipi-parniku kurilcem in delavcem strgati zmršene brade, da sem se preživel, imel sem se za najbolj nesrečnega olepševalnega svetnika. In danes blagoslovim uro, v katerih je moje matere sin požiral tako trde grižljaje. Z božjo pomočjo dosegli bodemo tudi onostranski breg, in potem doli s te proklete omare! Nikdar več naj si ne zaželim, plavati za tako barko. Kadar me enkrat zvolijo v senat, kar pri moji prirojeni prekanjenosti ne more drugače priti, napravil bodem postavo, po kateri dobe vse ladje kolesa in se smejo le še po suhem voziti.“

V tem trenotku se mu je z omahujočimi koraki približala Helena, da bi se mu s kipečim veseljem zahvalila.

„Nikar, milostljiva grofica“, branil je, „saj sem le storil, kar je bila moja dolžnost.“

„O, Vi ste tvegali življenje za mojo rešitev!“ rekla je Helena s svetlimi očmi.

„No seveda“, pritrdil je Korošec, „to bi pa bilo lepo, ako bi Vas bil pustil samo s tem-le voziti se v noč! K sreči me počastite z Vašim polnim zaupanjem in zato se mi je pri Vašem klicu na pomoč kar nekako zdelo, kdo hoče naši mali punčiki odpeljati mamico. Mačka ne pusti miši — a oprostite, milostljiva grofica, ako sem postal predrzen!“

„Vam se ni treba oproščevati, ljubi Korošec“, odvrnila je Helena milo. „Vaša kipeča dobra volja me je dostikrat poživila, kadar sem bila prav od srca žalostna in pobita. Ne bi videla rada, ako bi se drugače delali, kakor ste. In našo punčiko, mojo sladko Lidijo, ste pustili v varstvu Mili Penove?“

Korošec bi bil od strahu kmalu spustil krmilo iz rok.

Šele to neposredno vprašanje Helene spomnilo ga je, pod kakimi čudnimi okoliščinami je zapustil Lidijo.

Odgovoril ni takoj, le z njegovega poštenega obraza brala se je razločno zadrega, v katero so ga spravile Helenine besede.

Helena je to opazila.

Materinske oči dobro vidijo.

„Vi mi ne odgovorite!“ vprašala je z glasom vzbujene skrbi. „Kje je moj otrok?“

„Kje je moj otrok?“ vprašala je Helena silneje. „Povejte kaj se je zgodilo. Ne mučite me delj!“

Sever je postal pozoren.

Govorilo se je v njegovi neposredni bližini, in njegov duh je že iskal sredstvo, kako bi mu to k prostosti pomagalo.

Za sedaj zadovoljil se je s prisluškovanjem.

Korošec je prišel medtem do sklepa, da bi bilo najbolje, Heleni takoj vse povedati, ker je bil sam v silnih skrbeh radi Lidije.

„Da, tako je bilo“, končal je s skesanim glasom svoje zmedeno poročilo, „slišal sem Vas klicati na pomoč, vrgel suknjo in škornje raz sebe, česar pa otrok ni videl, potem sem zaklical Lidiji, naj se ne gane s prostora, dokler se ne vrnem, in potem sem dirjal proč — “

„Ter se nisem več vrnil“, zavpila je Helena obupno. „Moj Bog, Korošec, moj otrok — je zgubljen, brez rešitve!“

„To ravno ne, milostljiva grofica“, skušal je Korošec tolažiti. „Saj ni bilo daleč od pristanišča, kjer sem Lidijo zapustil.“

„V neki dolini, rekli ste!“

„Da — v resnici —“

„Potem Lidija ni mogla videti pristana!“

„Ne, to ne. Jaz sem to nalašč tako uredil, ker bi ne bilo mogoče otroka pridržati, ako bi Vas bil videl in jaz sem moral vendar počakati moj čas — tako mi je bilo od Vas ukazano.“

„Da, da, saj je vse pravilno, kar rečete“, odvrnila je Helena, „in bi tudi vso dobro bilo, ako bi ne — ako bi se bili vrnili, ljubi Korošec.“

Mladi mož je zganil z ramami.

„To, grofica — ni bilo mogoče.“

„Odpustite“, prosila je Helena, ki je mislila, da ga je razžalila. „Ne, dobri Korošec, tega niste mogli storiti, ker več ko enkrat ste tačas tvegali življenje zame. O, jaz sem nehvaležna, vem — in vendar, jaz sem mati. Poleg skrbi za mojega otroka ni v mojem srcu prostora za nobeno stvar. Jaz rešena, in moj otrok zgubljen — o Bog, kako naj to prenesem!“

Helena je zakrila obraz z rokama in glasno ihtela.

Korošec je bil ves iz sebe, da je provzročil tako nezgodo, a Severjev obraz se je razjasnil.

To ni moglo ostati brez vpliva na njegovo usodo.

Sploh, kaj so mu hoteli? Ga naprej peljati? Temu bi se protivil.

Helena so gotovo ne bo dala ustaviti, kadar bo enkrat na suhem, in Korošec je ni mogel same pustiti.

Ako ga zvezanega puste tukaj, ima vendar pred seboj nekaj ur, predno pridejo biriči, in tedaj bi se mu morda posrečilo se osvoboditi.

„Tolažite se, grofica!“ zadonel je zopet Koroščev glas k njemu, „saj ne bo tako hudo. Ako je Lidiea splezala na klanec je videla pristan in to je gotovo čez nekaj časa storila, v tem ni ostala na svojem sedežu. In drugi ne morejo čez reko, ker ni ladje.“

„Motite se“, odvrnila je Helena žalostno. „Mili mi je pri povedovala, da je dalje zgoraj prevoz, kjer se lahko z vozom pelje čez reko. Jaz se nisem zmenila za te besede, ker mi je bilo že takrat srce polno skrbi radi Vašega izostajanja. [nejasno]Je imel svoj voz pripravljen, in drugi voz s policajem tudi [nejasno]prišel sem, da bi tu ostal. Gotovo so se ljudje še pred nočjo odpeljali in moja mala, uboga ljubica je ostala sama v pustinji. Kako je ubogi otrok jokal, kako klical, predno se je odpravil, Vas iskat, in potem — moj Bog, ne smem misliti, srce se mi trga! Pomislite vendar smrten strah tako majhnega, zapuščenega bitja, ki ni še nikdar samo bilo, ki se že teme boji — in zdaj ta grozna samota puščave, gozd s svojim strahotnim ponočnim življenjem, sovam, letečim vevericam in divjim mačkam! To bi utegnilo še odraslega plašiti. Oh, tega ne prenesem, ne, to me spravi ob pamet — Lidija, moj otrok, moj otrok!“

Krčevito ihtenje je pretreslo prša matere.

Korošec je tiho zrl v noč, ladja se je počasi bližala onstranskemu bregu.

„ln ako bi bilo le to“, vtaknil se je Sever v pogovor. „Jaz poznam kraj. Tu se nahajajo šakali in volkovi —“ „Molčite!“ zagrmel je Korošec nad njim, kateri je srčno obžaloval, da ni zvezanemu tu zamašil usta.

Svojega prostora pri krmilu žalibog ni mogel zapustiti.

Helena je pri besedi volkovi smrtno prebledela.

Prijela je Korošca za roko, da bi se oprla nanj.

Pogled, katerega je pri tem obrnila nanj, mu je rezal v srce. —

„Vi mi ne morete zapovedati molčanje“, zavpil je Sever preglasno. „Moj otrok je, za katerega se gre. Morda ji je padel v kak prepad, morda so ga strgali volkovi —“

Prežalosten krik izvil se je iz Heleninih ust.

Omahovala je in bi bila padla, ako bi ne bil Korošec skočil k nji in jo podprl.

„Ne verujte mu“, rekel je. „To je le malodušno maščevanje tega moža, da Vas straši. On upa, da ga bodemo potem opustili. Zakaj ni mislil na svojega otroka, ko Vas je odpeljal, bi Vas umoril?“

Sever je bil pripravljen na to očitanje.

„Mislil sem ga v dobrem varstvu“, rekel je z opravičevalnim glasom. „Hotel sem, da naj pride moja žena sama —“

„Da, umoriti ste jo hoteli, in Vašega otroka narediti siroto,“ zavpil je Korošec glasno.

„Upal sem na spravo, to ve moja žena. In ako je moj otrok mrtev, potem je ona njegova morilka!“

Votlo stokanje izvilo se je iz prs nesrečne Helene.

Zdrknila je iz Koroščevih rok in padla na kolena.

„Pomoč, o moj Bog!“ zavpila je. „Pomoč, rešitev, usmiljenje, oče nebeški! Varuj, reši mojega otroka!“

Obupno je vzdigovala roki proti nebu, raz katerega so zvezde v mirni jasnosti svetile na to podobo žalosti.

Korošec je skočil h krmilu.

Val je zgrabil barko in jo gnal hitreje, nego je bilo dobro, proti suhem.

Severjeve oči so se svetile od divjega veselja.

Videl je svojo igro dobljeno.

Poznal je to blago žensko srce, kakor nihče drugi.

Kako bi ne krvavelo pri udarcu, katerega mu je dal!

Iz glasnega, histeričnega joka se je Helena nakrat vzravnala. —

Z rudečimi lici in čudno blestečimi očmi stopila je pred Korošca.

„To je breg, kjer je ostala Lidija?“ vprašala je in s steg njeno roko pokazala na ono stran, proti kateri so pluli.

„Da — da“, jecljal je Korošec, katerega je ustrašilo to spremenjeno vedenje.

„Potem tja — tja!“ zavpila je v isti razburjenosti. „Mimo lezemo!“

Predno je zamogel Korošec uganiti njeno namero, hitela je v oglenico.

Tam je naglo zgrabila navor, katerega je prej pomaknila naprej, in ga je sedaj zopet pahnila nazaj.

Takoj je začel stroj z večjo močjo delati.

Prestrašen je skočil Korošec za njo.

„Za božjo voljo, grofica, kaj delate? Mi ženemo na dno!“

Odbranila ga je.

„Ženemo na suho, kjer moj otrok zgubljen tava! Ne ovirajte me! Ali pa skočim v vodo in plavam tja!“

Korošec je odskočil.

Premagal je Severja; a temu boju z obapajočo ljubeznijo matere ni bil kos.

„Grofica — !“ To je bilo vse, kar je mogel reči.

Proseče je sklonila roki, medtem ko so ji lepe oči zalile solze. —

„Ne mučite me, dobri Korošec!‘‘ prosila je milo. „Jaz moram na ono stran!“

„In jaz z Vami!“

Ladja se je nevarno obračala.

Hitel je nazaj h krmilu.

„Par ustaviti!“ zaklical ji je. „Takoj smo tam.“

Ustavila je par in prišla zopet gori.

„Treba je poiskati primeren kraj za vkrcanje“, rekel je. „Dovolite mi, prosim, ker to zahteva vso mojo pozornost.“

Helena ni odgovorila ničesar.

Šla je v ozadje, kjer je ni mogel videti.

Kmalu so se počasi vozili tik brega.

A preteklo je gotovo petnajst minut, predno je Korošec dosegel primeren pristan.

Ko se je potem ozrl po Heleni, da bi jo peljal na suho, je ni bilo.

Prvi pogled je šel k jetniku.

A ta je ležal zvezan na tleh.

Klical je pogrešano.

Odgovora ni bilo.

Zaman je gledal po bregu, zaman preiskal vse prostore v parniku.

Helene ni bilo.

Glasneje in glasneje je klical tja v noč.

A le odmev mu je vračal glas.

Strah mu je stisnil grlo.

Helena je bila nakrat tako čudna postala.

Ako bi bili grozni dogodki te nesrečne noči zmedli nje pamet?

Ali je postala blazna — ali je, kakor mu je žugala, skočila v vodo? Ali je zgubila zavest, ko je bila sama zadaj, in je tako v vodo padla?

Korošec ni vedel več, kaj bi storil.

Ali bi plul nazaj, preiskal vodo? To bi imelo svoje težave in veljalo preveč časa. Ali naj bi zapustil ladjo in po bregu iskal? A kako naj bi upal, jo tukaj najti. Kak vzrok je imela, skrivno pobegniti, sedaj, ko so bili tako blizu vkrcanja?

„Kje je ostala Vaša žena?“ obrnil se je končno vprašaje k Severju, ki ni ves čas spregovoril besedice.

„Razvežite me!“ velel je ta, „potem hočeva dalje govoriti.“

„No, to bi bilo zadnje, kar bi storil“, zavrnil je Korošec. „Nasprotno Vas bodem izročil pravici, za zdaj pa ob bregu pogledal. Morda najdem sled nesrečne žene, katero ste Vi toli nesrečno naredili — da, morda celo gnali v smrt.“

„Dobro — iščite!“ rogal se je Sever. „A le ne pozabite se vrniti, meni že zastaja kri v žilah, in jaz dvomim, ako si hočete prisvojiti pravico, me umoriti. To bi se utegnilo slabo steči za Vas.“

Korošec se ni zmenil za te predrzne besede.

Vsa skrb je bila sedaj pri Heleni, in zato je hitel ob bregu nazaj, da bi jo iskal.

Osemdeseto poglavje.
Sever.

Ako se je Sever pritožil, da mu zastaja kri v žilah, se ni lagal. —

Srečko Korošec je bil močan človek, to je šele prej dokazal, in ko je Severja zvezal, je to storil s posebnim veseljem.

Ni si želel druzega boja s spretnim nasprotnikom.

A vendar bi bil Severja sedaj še bolj trdno zvezal, ako bi bil le imel časa za to.

Njemu se je zdelo gotovo, da je Helena ponesrečila.

Morda je v svoji razburjenosti skočila na zemljo, in tu ni bilo nemogoče, da bi si bila zlomila ali zvila nogo, prišla v močvirje ali pa pri skoku padla na glavo in sedaj ležala neza vestna v grmičju ob bregu.

V tem slučaju je bilo razumljivo, zakaj ni takrat klical na pomoč in tudi sedaj še molčala.

Korošec je moral hiteti, ako ni hotel zamuditi rešitve.

Njegovi težki koraki in zdaj pa zdaj storjeni klici postajali so vedno bolj tihi in so se naposled popolnoma izgubili.

Sever je bil sedaj sam.

Lahko bi bil Korošcu povedal, kaj se je s Heleno zgodilo, a čemu?

Videl je naprej, kaj bi se sedaj godilo in njegova prva misel je bila: rešitev — beg.

Bliskoma so se mu podile v glavi misli.

Bil je v jako nesrečni legi.

Prsa in obraz obrnjena proti tlom. Roki sta mu bili zvezani na hrbtu in tudi nogi mu je Korošec zvezal.

Bilo je skoraj nemogoče, da bi se človek v tem stanu mogel osvoboditi.

A seveda, ako tako zvezanemu groze vislice in ako se mu tu mrači zadnja možnost, zbežati jetništvu, potem ni pričakovati, da bi ne poskušal vse, dokler je sam.

Morda deset minut se je Sever obupno trudil, iztrgati se iz vezi. Vlekel je z rokami in nogami na vse strani, a s tem le še trdneje zategnil vrv.

Uvidel je brezpolznost svojega truda in zopet pobesil oslabljeni roki.

Sedaj so ga še bolj boleli udje, otekali so mu, in kri mu je vedno bolj zastajala.

Vedel je, da Korošec ne bo šel daleč in da ga le zato toliko časa ni nazaj bilo, ker je mogel v gostem grmovju ob bregu le korak za korakom prodreti.

Gotovo bo zopet prišel, ako ne bo našel Helene in dokazal je, da razume krmiti ladjo.

Kaj ga toraj ovira se nazaj peljati k ladjarju?

Gotovo je bilo tudi Korošcu znano, da je bilo obljubljeno veliko plačilo onemu, bi bi ujel ubeglega morilca.

Bilo je le naravno, da si je moral želeti, si ono zaslužiti in s slavo, da je ujel Severja, dobil bi gotovo tudi kako državno službo, kar je moralo po mnenju Severja za nekdanjega brivskega pomočnika na Misisipi-parniku nekaj prav vabljivega imeti. —

Sever bi mu bil sicer lahko desetkrat več plačal za njegovo osvoboditev, a mislil je, da je bolje, ako Korošec ne zve, kolike vsote pri sebi nosi.

Ne, da bi se bal, da bi ga oni okradel, za to je bil njegov rojak prepošten.

Prej bi se moral bati, da bi mu denar vzel, in ga vročil policiji.

Bolje je torej bilo, da sprva niti ne poskusi, ga podkupiti.

V ladjarjevi hiši, kjer edino se je mogla končati ta vožnja, vedel je za moža, ki je takemu poskusu že enkrat podlegel.

Za Jon Pena je moral prihraniti denar, edino ta bi ga zamogel rešiti.

Nakrat se je spomnil, da je bil policijski polkovnik s svojimi ljudmi že enkrat v ladjarjevi hiši, in da bi se tja vrnili, ako bi ga ne našli na naselbini.

Tudi Maknel je morda tam ostal, da bi pričakal polkovnikovo vrnitev.

Obraz jetnika se je stemnil.

Pot strahu ga je oblil.

Ako bi padel Rogersu v roke, potem bi bil zgubljen.

Potem bi mu tudi Pen ne mogel pomagati.

Misel na to, kakor na dolgi zapor, katerega bi mogle le vislice končati, razburila ga je tako, da se je zopet vil in ključil, da bi raztrgal spone.

Pri tem je enkrat z nogami sunil ob zvezani roki.

To je zelo bolelo.

Zamolkel glas bolesti, ki so je pri tem sunku izvil iz njegovih prs, spremenil se je pa nakrat v težko zadržan krik veselja.

Našel je sredstvo, se osvoboditi, in vzlic svoje spehanosti in svojih bolečin je šel takoj na delo.

Sredstvo je bilo priprosto.

Ležalo je v tem, da je Sever svoje noge in roke spravil v dotiko, kar se mu je po nekolikem trudu in velikih bolečinah vendarle posrečilo.

Sedaj je začel z rokami razvezavati vrv okoli nog.

To ni bilo lahko.

A Sever je vedel, da je od tega odvisno njegovo življenje, in to ga je spodbujalo k vedno novemu naporu.

„Da bi bile le noge proste!“ dejal je vedno sam pri sebi.

In res, vozel za vozlom se je odprl pod njegovimi bolečimi prsti.

Seveda je moral večkrat prenehati, da je nabral novih močij. —

Nakrat je obstal kakor okamenel.

Slišal je zopet Korošca klicati.

Naslednji klic je donel že glasneje.

Strogi njegov varuh je prihajal nazaj!

Še en obupen poskus je naredil Sever, a rekel si je, ako tako ostane, je bil ves trud zastonj.

Zopet so začeli krvavi prsti, na katerih so bili nohti raztrgani, svoje delo.

Ali se bo posrečilo? Ali bodo zaman?

Glas klicajočega je prihajal bliže in bliže.

Potem se je zopet oddaljil, a popolnoma utihnil ni več.

Korošec je brezdvomno raziskaval bližnjo okolico.

Ta votli svarilni klic je ohranil Severja pri moči. Delal je neumorno za svojo osvoboditev.

Končno — vendar se je odpel zadnji vozel!

Vrvi so odpadle — njegovi nogi sta bili prosti!

Še en kratek odmor si je privoščil obupani mož.

Potem je poskusil vstati.

Takoj ni šlo, a potem se je vendar posrečilo!

Sever je globoko vzdihnil.

Sedaj mu je bilo mogoče ladjo zapustiti, a kje bi zunaj našel priložnosti, tako ko tu, razvezati tudi svoji boleči, zatekli roki? —

Videl je danes tu spodaj v kajutinem prostoru — žago, tenko in ostro; slonela je ob steni. Če so bila sedaj vrata odprta. —

Sever je hitel v ozadje.

Vrata so bila odprta.

Ko se je skrivnostna skrinja nesla ven, ni nihče na to mislil, da bi jih bil zaprl.

Še enkrat je izdal Korošec svoje približanje, ker njegovi klici za Heleno so postajali zopet glasnejši.

„Notri!“ mrmral je Sever.

Strah in jeza sta odsevala z njegovega od bolečin spačenega obraza.

Gorje onemu, ki mu je pripravil te muke.

Da bi bil le zopet prost!

Zvezanemu je znova napravilo mnogo truda prijeti žago in jo potem pripraviti v tako lego, ki mu je omogočila počasno, previdno razžaganje vrvi.

A misel na svobodo dala je Severju moči velikana in vse bolečine premagujočo stanovitnost.

Potegljej — votel, bolesten krik — in Severjevi roki sta se ločili.

„Prost!“ vriskal je. „Sedaj naj pride!“

Hitro je posegel z desnico v žep. Privlekel je majhen nožek iz njega.

Sedaj je šel zopet gori, da bi bolje videl.

S tresočima rokama razrezal je vrvi. Kri se je začela zopet pretakati.

Sedaj je bil prost vseh spon.

Vihtel je roke sem in tja, da bi kri hitreje krožila.

Koroščev glas je bil umolknil.

Sever je ravno premišljeval, na katero stran bi jo krenil, da bi se izognil srečanju, ko se je onkraj prikazala postava vračajočega.

Sedaj ni bilo časa premišljevati.

Treba je bilo delati in pripravljen biti na vse.

Zbežati ni mogel Korošcu, ker so ga preveč bolele noge.

Tudi boja se ni mogel lotiti. Roki sta bili brez moči.

Ne vede, kaj bi storil, zrl je nekaj trenotkov okoli sebe.

Potem je šepal v oglenico.

Samo če obrne neko ročico in ladja, katero je Korošec k sreči z zadnjim koncem proti suhem spravil, odpluje s polno paro v reko.

Korošec je bil še nekaj sto korakov od brega oddaljen.

Slišal je delo koles, videl črni oblak dima valiti se iz dimnika in je v prvem trenotku ostrmel.

Potem je sicer stekel z glasnim vpitjem po bregu doli, a prišel je prepozno!

Kakor v sanjah gledal je po odhajajoči ladji.

„Adijo, prijatelj!“ zadonelo mu je porogljivo nazaj. „Še se ne vozijo ladje po kolesih na suhem. Morda poskusite še enkrat s plavanjem. A bolje, da se ne srečava več. Veljalo bi Vas lahko življenja.“

Brez dvoma — to je bil Sever!

Stal je pri krmilu in vodil ladjo k onstranskemu bregu.

Korošec ni imel nič veselja se v drugič kopati. Bil je truden od praznega iskanja, letanja in klicanja.

Preklel je še glasno bežečega Severja in se potem vlegel ob bregu, da bi se odpočil in premišljeval o svojem neprijetnem položaju.

Onkraj v temoti gozda ustavila sta se dva jezdeca in gledala na prihajajočo ladjo.

Bila sta Rogers in Sam.

Zapazila sta sicer, da je ladja dolgo na onostranskem bregu mirno ležala, a jezdila sta vendar dalje, da bi dospela prostor ravno nad njo.

Močvirje, goščave, manjši vodotoki in končno visoka, strma skalnata stena so ju ovirali, na jezo Rogersa, ki ni mogel dosti hitro priti naprej.

„Kaj sedaj, gospod?“ ga je ravno Sam vprašal in Rogers mu je z neoslabljeno krepkostjo odgovoril: „Reko preplavati!“

Kar se je primeril čudež, da je ladja obrnila ravno proti njima.

Oba sta nehote izustila krik iznenadenja.

Opazovala sta ladjo dalje.

„To je božja previdnost,“ dejal je Rogers z glasom notranje zadovoljnosti. „Morilec nama leti v roke!“

„Ujela ga bodeva, gospod!“ pristavil je Sam veselo. „O, gospod polkovnik ste imeli prav, jahati tako na „hudič, pridi ven!“ Gospod, želi bodete veliko slavo vsled tega redkega lova.“

Obraz polkovnikov je ostal resen.

„Slavo — da,“ rekel je težko, „a morda tudi —“

Končal ni.

Obraz Helenin, obraz blage trpinke mu je stopil pred oči, kakor temna slutnja navdala ga je misel, da se je izpolnila njena usoda.

Po nekaterih minutah tihega premišljevanja velel je Rogers:

„S konja! Pripravite orožja in verige!“

Sam je odpeljal konja za neki klanec, kjer ju ni bilo videti.

Medtem je Rogers preskušal svoj samokres in karabiner.

Potem sta šla oba po ovinkih k bregu, kjer sta se pobila na prežo.

Ni jima bilo treba dolgo čakati.

Parnik se je ukrcal.

Sever je skočil na kopno, ko je ustavil paro.

S tem je izpolnil svoje dolžnosti proti Jonu Penu.

Ne slute grozeče mu nevarnosti šel je Sever skozi gosto grmovje k bližnjemu gozdu.

Nakrat se je oglasilo pred in za njim močno, nezgodo oznanjujoče „Kdo je?“ Ob jednem se je slišalo ropotanje dvob petelinov.

Sever se je prestrašen ustavil.

On ni bil oborožen.

Edeninosemdeseto poglavje.
Ljubljeno in zgubljeno.

Polna goreče nestrpnosti in materinske ljubezni, ni Helena počakala, da se ladja ustavi.

Hudobne besede njenega moža presunile so ji srce kakor žgoče puščice.

In to pot je po njenem mnenju govoril resnico.

Da ako so divje zveri požrle na bregu zaostalo deklico potem je ona zakrivila njeno smrt, ona bila njena morilka!

Kaj je bil bolestni krik, katerega je izustila, proti muki v njenem srcu!

Njen otrok, njeno vse naj ji bo odvzeto, zgubljeno na veke, in ne po njem, a po svoji lastni krivdi, kot žrtev predrzne maščevalnosti!

O, zakaj se je dala pregovorili k tej nesrečni vožnji, ko ji je Mili ovadila skrivnost ponarejenega rokopisa in jo živo svarila! In vzlic temu, da je vedela, v kako nevarnost gre, je izpostavila drago življenjo svojega otroka!

Neverjetno! Neodpustljivo!

In ona je bila mati!

Od tega trenotka potopilo in izginilo je vse okolo nje.

Imela je samo jedno misel, ki jo je mučila neprenehoma.

Kako bi prišla na suho, da bi iskala svojega otroka?

Reka je tekla od ladjarjeve hiše v velikem ovinku. Upati je torej smela, da bi po cesti hitreje prišla do onega kraja, kjer je Korošec Lidijo zapustil.

Mislila si je, da bo dal Korošec gotovo vožnji po vodi prednost že zavoljo jetnika in ona vendar ni imela velikega zaupanja v njegovo izvežbanost s krmilom. Ako bi zaradi tega prišli v kako močvirje in bi tam obtičali, bi se zopet zgubilo mnogo dragega časa. Tudi ako bi se sedaj vkrcali, bi ne pošlo brez dolgega razgovarjanja. Tega ni hotela.

Kaj jo je še brigala usoda moža, ki je hotel postati njen morilec!

Brez Koroščeve pomoči bi bila Lidija sedaj dvojna sirota.

A vedeti mora, da ima še mater, katera jo ljubi, jo čuva in išče v temni noči.

Materinska ljubezen premaga vse.

Sama je hotela Helena oditi, da bi iskala svojega otroka.

Strahu ni imela, ne čutila nobene utrujenosti.

Proč, le proč, da reši Lidijo!

Helena je šla v ozadje ladje.

Tam je stala sedaj in hrepeneče gledala na oni breg, proti kateremu so pluli.

Sedaj so se vozili tik njega.

Korošec je gledal, kje bi bil ugoden prostor za vkrcanje, a četrt ure prej ali pozneje, kaj je njemu to!

Ona je štela sekunde.

Vsaka pretekla minuta je bila lahko usodepolna za otroka.

Kaj je še stala tu?

Saj nihče ni mogol občutiti, kaj trpi, nihče ni poznal to tožnosti, ko ona.

V naslednjem trenotku je bila pripravljena k skoku.

Premerila je z očmi oddaljenost.

Ugoden trenotek je prišel.

Še jedno tiho molitvico je poslala proti nebu, in potem skočila na breg.

Ker se je parnik peljal naprej, je morala pasti, a bila so tla, kamor je padla.

Hitro je zopet vstala.

Eanjena ni bila. Vzdihnila je globoko.

In ko je sedaj stala tu in gledala skozi meglo in noč za ladjo, obšel jo je čut brezmejne zapuščenosti, da je ihte padla na kolena.

Dvignila je roki k molitvi in vroče solze lile so ji čez obraz.

„Oče v nebesih,“ prosila je, „usmili se me nesrečnice in vzemi mojega ubogega otroka v Svoje varstvo! Moj greh je velik, a še večja je Tvoja dobrota. Kaznuj me še tako ostro: vse hočem potrpežljivo prenašati, le prizanesi mojemu otroku! Brez Tvoje pomoči ne moremo ničesar. Ti lahko vodiš moji nogi, da skozi noč in puščavo pridem do mojega otroka. Ti vidiš njegov strah in vidiš moje solze. O, le še enkrat naj ga najdem in pritisnem na svoje srce: nikdar, nikdar več ga ne spustim! Ves strah, vso skrb izročim Tebi, Usmiljeni! Pomagaj mi, jo prenašati! Okrepčaj me k temu delu! Karkoli tudi mene zadene, le eno me usliši: Varuj mojega otroka!“

Glas je umolknil.

Tiho jo šumljala voda. V trstju je šepetala nočna sapa in nesla na svojih krilih molitev matere pred prestol Onega, ki uteši solzo in vse človeško trpljenje obrača k dobremu.

Helena je vstala. Čutila se je okrepčano.

Z naglimi koraki je zapustila kraj, da bi se po krajši poti vrnila k prevozu.

Dvainosemdeseto poglavje.
Oče in hči.

Ko je zadonel Helenin klic na pomoč in se je ladja začela premikati, ostali so, kakor nam je že znano, na bregu zbrani od strahu kakor okameneli.

Tudi stari Pen kazal je brezmejno začudenje. V srcu pa se je radoval.

Saj to je nad vse pričakovanje dobro izteklo in sedaj so ostali konji in voz radi prenagljenega bega Severja v njegovi posesti. Z malo prebrisanostjo in še večjo brezvestnostjo si je naglo zaslužil premoženje. Sumničilo se ga je lahko, a dokazati se mu ni moglo ničesar.

V resnici prestrašil se je šele, ko se je prikazal Korošec in naredil svoj obupni poskus rešitve.

Kako je prišel ta mož sem? Kdo je bil? Kako se izteče to predrzno delo? Kake posledice bo to imelo za njega samega?

Ta vprašanja so bila pač pripravna, vznemiriti starega Pena. —

Le njegova hči Mili je mogla proti njegovemu ukazu pripeljati moža. Popolnoma tuj človek bi ne storil tega. Kaj je privedlo Mili se protiviti njegovemu ukazu. Ali je morda slišala njegov razgovor s Severjem? Ali ga je ovadila — otrok lastnega očeta? Ali je bila ona podkupljiva, kakor on? Ali je bila z onimi v zvezi? Ali jo je samo njena prokleta dobrosrčnost zapeljala?

Izpraševaje in grozeče je gledal mlado deklico.

Mili se ni upala dvigniti oči.

Bleda in tresoča se je stala ob strani in s sklenjenima rokama zrla za odhajajočo ladjo.

To so bili mučni trenotki za moža, ki si je bil svest krivice. —

Maknel je slutil zvezo, akoravno ni popolnoma razumel prečudnega dogodka.

Ko se je potem prikazal iz oglenice izginjajoče ladje — okajeni mož v umazanem jopiču in je za ladjo plavajočemu Korošcu, katerega Maknel ni poznal, žugal z lopato, stopil je nakrat k Penu in mu zašepetal: „To je bil Sever in Vi ste mu naprej pomagali!“

Pen je bil zvit lisjak.

Pričakoval je ta obrat in odvrnil z dobro igranim začudenjem: „Sever? Kdo pa naj bi to bil?“

„Sever je oni mož, čigar drugo ime je Jon Gould“, odgovoril je Maknel strogo, „mož, katerega iščemo.“

„A tako“, dejal je Pen porogljivo, „mož v skrinji! Da, ljubi gospod, tako malo kakor jaz vem, kaj je v tej skrinji, na katero ste vendar tako pazili, tako malo vem, kdo je oni mož, katerega sedaj prvikrat vidim. Jaz nisem čarovnik, in tovariš morilcev, ampak pošten mož. Nasprotje mi bodete morali šele dokazati.“

Maknel ni vedel na to ničesar odgovoriti.

Je-li Pen sokrivec ali ne, naj drugi preiskujejo.

On je bil le prepričan, da je tam zbežal iskani hudodelec, in tega ni smel spustiti.

Ker se je šlo za morilca, in on bežečega ni mogel več ustaviti, ustrelil je nanj, ne da bi ga umoril, marveč samo ranil.

Sever je padel.

Maknel in tuji kočijaž sta zaklicala „živio!“ medtem ko je Mili prestrašeno zavpila in Pen, kateremu je strah stisnil grlo, mrmral kletev.

Še trenotek so gledali tu zbrani težko čakaje za ladjo.

Potem je izginila v nočni temoti.

Maknel je skočil na konja.

„Peljite se takoj s skrinjo v Kolumbijo!“ velel je tujemu kočijažu. „Oddajte jo na policiji in naznanite, kar ste tu videli. Hitite, mož, kar morejo konji! Vzemite še to in dajte policijskemu predstojniku! Zaslužite si lahko kaj. Jaz jezdim za ladjo. “ —

Strgal je listek iz svoje beležnice in napisal v tajni pisavi nekaj vrst, vročil ga potem kočijažu ter ga še enkrat opomnil k naglosti.

Voz je oddrdral.

„Jon Pen, midva še govoriva!“ zaklical je Maknel ladjarju in odjezdil v diru.

Oče in hči sta bila sama.

„Pokliči ga nazaj, on jezdi na desno naravnost v močvirje!“ jecljala je prestrašena deklica.

Namesto vsakega odgovora zgrabil jo je stari surovo za roko in jo pahnil ob tla.

„In sedaj imam s Teboj govoriti, dekle!“ zavpil je z jezno blestečim pogledom. „Kaj veš o tej stvari? Kdo je bil mož, ki je skočil v vodo? Odgovori! Ali, pri Bogu, vržem Te za njim!“

Mili je poznala brezmejno jezo svojega očeta.

Tresla se je za svoje življenje.

„Milost, oče! Jaz sem Tvoj otrok!“ zavpila je.

„Ako si me izdala tem tujcem, potem nisi več moj otrok!“ tulil je Pen, ki se je v svoji grozoviti razburjenosti sam ovadil.

„Ali si to storila — ali si?“

Tako grozeč vihtel je nad njeno glavo bičevnik, tako da se je moralo preplašeno dekle bati, da pri najmanjši besedici priznanja udari po nji.

„Ne — ne“, zakričala je ter proseče dvignila roki, „jaz ne vem ničesar — jaz sem nedolžna!“

„Lažeš, dekle!“ vpil je Pen ter udarjal ob tla. „Kdo je mož?“

„Milost! Jaz ne vem, oče!“ stokala je Mili.

„Koga si pripeljala razun gospe iz Kolumbije tu-sem?“

„Nikogar, oče — prav gotovo, nikogar!“

Temno poizvedovaje je gledal Pen na svojo hčer.

Zdelo se mu je, kakor da bi govorila resnico.

„A oni mož — ali si ga tam videla pri njej?“ nadaljeval je svoje izpraševanje.

Mili ni smela reči „da“, morala je k prvi laži dostaviti še drugo. —

„Ne, jaz moža nič ne poznam“, zagotovila je. „Ne vem, od kod je prišel?“

„Ne? Gotovo ne?“

Penova nagla jeza se je začela ohlajati.

„Čudno — hm “, rekel je na pol sam pri sebi, in potem je opazovalno pogledal okoli sebe.

„Vstani!“ velel je osorno.

Od strahu vsa bleda, s tresočimi se nogami je Mili vstala.

Pen si je nakrat postal svest, da je več povedal, nego je bilo dobro za obvarovanje skrivnosti.

„Zlodjeva stvar, to“, rekel je. „Saj nisem dalje nič poznal moža, hotel sem mu le uslugo storiti. Kakor se pa kaže, je bil ta lump, ki se je tako odlično vedel, in meni podaril steklenico vina, velik hudodelec. Sedaj se sodi, da sem bil v zvezi ž njim. To ima človek od svoje dobrosrčnosti. In k temu še zgubo ladje, katero ta človek Bog ve kje pusti, ali pa navrta, da se potopi.“

Sledil je kratek molk.

„Poslušaj me, Mili!“ začel je Pen znova. Njegov glas je donel milo.

„Kaj, oče?“ vprašala je Mili splašeno.

„Ta cela stvar mi je jako sitna in bi imela zame lahko najneprijetnejše posledice, ako bi se izvedelo, da sem poslal Tebe s pismom v Kolumbijo, da bi pripeljala gospo tu-sem. Ti vendar tega ne boš hotela?“

„Ne, oče!“

„Dobro torej, molči o tej zadevi!“

„Da, oče!“

„Ako se Te vpraša, povej, da si se peljala v Kolumbijo kupit živeža. Tuja gospa, katere niti ne poznaš, Te je po poti nagovorila in Ti si jo vzela s seboj. Dalje Ti ni nič znano o njej. Razumeš?“

„Da, oče!“

„Tako — to pa deni v svojo hranilno puščico, in novo obleko Ti tudi kupim. Sedaj pa na voz in proč! Peljala se bodeva eno uro ob reki gori, kjer je brod. Druzega nama ne preostane, ako hočeva priti domu.“

Stopil je na voz.

Mili je s tresočo roko spravila srebrni dolar, katerega je dobila od očeta.

Sedaj, ko je bil vihar končan, začela se je oglašati vest.

Mislila je na ljubko malo deklico, katero je moral Helenin spremljevaleč nekod v bližini zapustiti.

Iskaje je gledala okoli.

„No, kaj se obotavljaš? Po čem gledaš?“ vprašal je zopet nezaupno.

„Jaz — mislila sem samo na moža, ki je jezdil tu v močvirje“, odgovorila je Mili negotovo.

„Kaj naju ta briga“, odvrnil je Pen osorno. „Vprašal me ni za pot. Morda je znan tu in je naredil ovinek“, pristavil je malo bolj prijazno. „Pojdi sedaj, pot je dolga in neprijetna!“

Mili je splezala na voz. Srce ji je sicer močno bilo, a ubogati je morala.

Konj je potegnil in v teku hitel naprej.

Ubogi mali otrok, ki je tu zgubljen taval!

In kaj se je zgodilo z nesrečno materjo, kaj z možem, ki je skočil za njo, da bi jo rešil?

Še enkrat je pogledala Mili nazaj k pristanu. Potem pa molče zrla naprej.

Med potjo je Pen še dalje premišljeval o tem dogodku in pretehtoval vse mogoče posledice za njegovo osebo.

Ko sta dospela domu in tiho povečerjala, rekel je Pen svoji hčeri: „Poslušaj, Mili; Ti izgledaš slabo, si tudi dolgo vožnjo naredila v Kolumbijo. Bolje, da greš v posteljo! Zapri se. Ako bi kdo trkal na vrata, ne odgovori, ne odpri, tudi meni ne. Bojim se, da dobimo še danes po noči nadležen obisk. Bolje je, da se še ne pokažeš. Lahko noč!“

Mili je bila iz srca vesela, da se je tako hitro otresla očetove družbe.

Med potjo so ji prišle razne misli o groznih dogodkih na pristanišču. Slišala je tudi besede, katere je Maknel izrekel proti očetu: „To je bil morilec Gould in Vi ste mu pomagali naprej!“ Skoraj je bilo videti, da je policaj govoril resnico, da je bila njegova obtožba opravičena.

Prvikrat je malo spoznala pravi značaj očetov in to jo je pretreslo.

Ko je stopila v svojo sobo in zaklenila vrata, vrgla se je spehana in žalostna na stol.

Okna so bila obrnjena proti pristanu in nehote je vedno

Pogledavala tja.

Mislila je na otroka.

Priljubilo se ji je prijazno malo bitje in sedaj ga je videla v duhu, kako je od strahu jokaje klicalo mater, katero je zaman iskalo. —

Morda je teklo proti bližnjemu gozdu, kjer so bivale divje zveri. — Tuljenje šakalov in volkov se je v tihih nočeh slišalo do sem. Morda je v temi prišlo do kake vode in utonilo!

Z lahkim krikom je Mili poskočila s stola.

Sama si je zdela kakor hudodelka.

Samo ona je vedela za otroka in z njenim molčanjem proti očetu in drugim si je nakopala grozno odgovornost na vest. —

Ako otrok sedaj ponesreči, je bila ona kriva njegove smrti, da, ako bi se nesrečna mati kedaj vrnila s te usodepolne vožnjo, bi celo lahko nastopila proti nji in jo obtožila umora njenega otroka radi zanikernosti!

Mili je bila pridna, pošteno misleča deklica, to je že dokazila pri prvem srečanju s Heleno.

Mislila si je, da je oče v zvezi z begom morilca in odpeljitvijo lepe gospe.

Ali hoče vedoma postati sokrivka njegova? Ali naj še krivdo pomnoži ter gleda, kako onkraj pogine človeško življenje?

In ako bi se tudi nikdar ne zvedelo, ako bi se tudi Helena nikdar ne vrnila in nihče več vprašal po otroku, njena vest bi vendar ne našla več miru. Bila bi zgubljena, obsojena.

Vedno bi ji stala podoba nesrečnega otroka pred očmi.

In še sedaj spenjali sta se iz temne noči dve otroški roki proti nji, videla je bled obrazek s solznimi očmi. „Pomagaj mi!“ dejali so ji. „Ti to lahko storiš in brez Tebe sem zgubljena!“

Mili je prestala težak notranji boj.

Človekoljubje v njenem čistem, nepokvarjenem srcu borilo se je s strahom pred silovitim očetom.

Lagala je in bi morala dalje tako tajiti; ako bi se sedaj ukradla proč in privedla otroka, ali bi ne postavila s tem sebe in njega na laž? Ali bi ne spravila s tem na dan, kar je hotel skriti. Najhujša telesna kazen bi bilo najmanj, kar bi imela pričakovati.

In vendar —, ne, ni mogla drugače, morala je otroka rešiti, vsaj poskusiti je morala to!

Soba Milina je bila pritlična.

Tiho je odprla okno in skočila ven.

V hiši je ostalo vse tiho.

Še enkrat se je boječe ozrla.

Potem je tekla k reki.

V trstju skrita je bila majhna barka.

Vstopila je vanjo.

Lahko veslaje peljala se je čez vodo.

V desetih minutah je bila na drugi strani.

Tu je zopet skrila barko v trstju, še enkrat prisluškovaje se ustavila in potem odhitela v smeri, od koder je videla priti Korošca.

Triinosemdeseto poglavje.
Nočno potovanje.

Medtem je Helena napela vse svoje moči in si prizadevala priti do istega cilja.

Poznala ni ne poti ne steze. Sledila je le prilični smeri,

Vedno bolj se je oddaljevala od reke, ne da bi je popolnoma zgubila iz očij.

Bilo je trudapolno potovanje.

Široko močvirje, v katerem bi se bila Helena skoro pogreznila, prisililo jo je, narediti velik ovinek.

Tako je zašla v temni pragozd in zgubila reko popolnoma iz očij.

Čudno, strašno nočno življenje je napolnilo gozd.

Oposumi, divje mačke in leteči psi skakali, tekali in frfotali so od drevesa do drevesa.

Sem pa tje se je sumljivo gibalo v lesovju, kakor od rahlih stopinj divje zveri, ki se pripravi na skok.

Enkrat je zaslišala obupana mati v neposredni bližini sikanje kače, drugikrat zopet jo je iz gostega grmovja pogledalo dvoje blestečih očes, ter jo navdalo z grozo in strahom.

K sreči je Helena na parniku pobrani samokres vtaknila v žep. —

Sedaj vendar ni bila popolnoma brez orožja.

Vendar je imela velik strah. Prvikrat je stopila v veliko ameriško puščavo, koje strahote so se razodele tu njenim očem.

Spehana in trudna, z mokrima, ranjenima nogama, raztrgano obleko in razpletenimi lasmi tavala je nesrečna mati dalje in dalje.

Druzega kažipota ni imela nego močvirje, ob robu katerega je z dolgo palico tipala dalje.

Nekod je moralo nehati in potem je zopet morala priti k reki. —

Materinska ljubezen gnala jo je dalje, materinska ljubezen dala moči njenim trudnim udom.

Vedno bolj globoko je zašla v gozd.

Saj ni bilo druge poti k otroku.

Tega pa je morala najti in naj jo velja življenje!

Ure so tako pretekle.

Že je bila Helena obupanju blizu.

Končno je postajal vendar gozd redkejši in potem je iz daljave ugledala reko.

Helena je zadobila novih močij. Sedaj ni moglo več daleč biti do pristanišča!

Najhujši del nočnega potovanja je bil prestan.

Onkraj nad vrhovi je ravno vzhajala luna s svojo srebrno svetlobo, in mili tovariš noči razsvetlil ji je pot. To je bilo tako lepo, tako vzvišeno, tako obetajoče, da je Helena nehote sklenila roki in hvaležno pogledala proti nebu.

Hitreje je šla sedaj naprej. Čutila je zopet pod nogami trda tla.

Čez kakih dvajset minut je dospela k reki.

Od onkraj se je svetila luč.

Bližala se je pristanu.

Tu je doživela prvo razočaranje.

Prostor je bil prazen.

In ona je upala še vse tu dobiti!

Bog ve, so li otroka vzeli s seboj?

Hotela je klicati, akoravno jo bila razdalja velika; a utrujenost in skrb za Lidijo udušili sta njen glas. Ali bi se jo slišalo?

Ker je Mili po stari navadi skrila ladjo v trstju, da bi je nihče ne ukradel, ni imela Helena nikakega sredstva priti čez reko, in zato je z odrekajočim pogumom hitela k onemu klancu, za katerim je Korošec zapustil otroka.

Dospela je na vrh.

Zamolkel krik izvil se je iz njenih prs.

Tu so ležali škornji in suknja Korošca, katere je dobri človek odložil, ko je tekel k bregu z namenom skočiti v vodo in plavati za ladjo.

Sedaj je bila na koncu!

Komaj sopeč naredila je še nekaj omahujočih korakov.

Potem je stala na vrhu.

Mesec je prijazno in jasno razsvetljeval pusti kraj.

Lahko je pregledala vse in vse spoznala.

Tu doli je upala Helena najti otroka!

A še ga ni videla.

Morda je ležal v senci kakega grmovja in spal, čuvan od angeljev, ko se je ona tu bala do smrti.

Postala je tako slaba, da se je morala prijeti za vejo, da ni padla.

A to je prešlo.

Vzravnala se je zopet po konci in potem hitela na vso moč po klancu navzdol.

Otroka ni našla, pač pa prostor, kjer je sedel.

Tu je ležal šopek na pol velih divjih cvetic na tleh. In pisani kamenčki, s katerimi se je otrok nazadnje igral, so bili raztreseni na okolu.

Da, tu v pesku so bili tudi vtisi njenih majhnih nog — a Lidije ni bilo!

Helena se je vrgla na tla.

Vzdignila je šopek, zadnji, nji namenjeni dar ljubezni njenega otroka ter ga pritisnila k ustom in porosila z njenimi solzami.

Potem ga je spravila kakor neminljivo dragocenost na svoja prsa.

Sprva tiho, potem pa vedno glasneje je klicala nesrečna žena z jokom in stokom po svojem zgubljenem otroku.

Mali sledovi nog kazali so na gotovo smer in po tej je šla sedaj Helena vsa zmedena, kakor v sanjah.

Dolina ni peljala k reki, temuč v deželo in je nehala ob gozdu.

Vedno glasneje, vedno bolj boječe je donel glas matere v tiho mesečno noč in vzbudil žalosten odmev.

Helenini pogledi so švigali iskaje okoli.

Nakrat je strme obstala.

Neka postava je švignila med grmovjem in prišla proti nji. —

„Lidija!“

Kakor klic veselja izvilo se jo ime iz njenih izmučenih prs. —

Potem je Helena umolknila hipoma ter obstala kakor okamnela.

To ni bila Lidija, to je bila —

„Mili!“ zavpila je iznenadeno in skoraj brez sape. „Kaj delate tu?“

Izraz žalosti in osupnenja, ki se je bral z obraza mladega dekleta, izdal je vse.

„Iščete — Lidijo — mojega otroka?“ jecljala je Helena vsa bleda.

„Da, a je ne najdem!“ dejala je Mili jokaje. „Ubogi, ljubi otrok — ni ga — ni! O gospa, milost — nisem mogla drugače. Oče bi me bil ubil, ako bi bil zvedel resnico. Morala sem molč ati. Napravili smo ovinek jedne ure do doma. Potem mi pa vest ni dala miru. Skočila sem skozi okno, skrivoma se peljala s čolnom sem, da bi zaostalo deklico iskala. Zaman! Že celo uro iščem in pridem ravno iz gozda, ne da bi bila našla sled. Slišala sem Vas in hitela sem, da bi Vas na kolenih prosila odpuščanja. O, bodite usmiljeni! Ne preklinjajte me! Saj že tako težko nosim lastni čut krivde in ne bi si rada naložila še Vašo kletev. Saj sem tako brezmejno nesrečna!“

Mili je padla na kolena ter proseč dvignila roki.

Sedaj si je pokrila obraz s predpasnikom in jokala neusmiljeno.

Helena se ni ganila.

Kakor mramornat kip je stala tu v mesečini. Njene velike, v bledem obrazu še bolj temne oči so srepo gledale v daljavo, in ne da bi mislila, šepetale so njene ustne: „Ljubljene in zgubljene!“

Mili je zopet spustila predpasnik.

Prestrašila se je, ko je pogledala na Heleno.

„Ne, ne tako — ne tako!“ prosila je. „Pojdite sedaj z menoj. Jaz hočem očetu vse priznati. V Vaši navzočnosti se ne bo upal, me pretepati. Ostanite čez noč pri nas in jutri Vam bodemo vsi pomagali iskati malo Lidijo. Vidim, kako ste utrujeni in slabi. Pojdite! Odpočiti se morate, spati — odstopim Vam svojo posteljo —“

Helena je otresla onemoglost.

Nje oči so zopet gledale milo in pogumno kakor vedno, ko se je priklonila h klečeči, da bi jo vzdignila.

„Odpustim Ti, otrok“, rekla je globoko ginjena, „Ti si me pravočasno svarila in vse storila, da bi me zadržala od te nesrečne vožnje. Vse drugo zadene mene, je bila moja krivda. Počitek — spanje? Ne, Mili, teh bi pač ne našla v tej noči. Takoj moram naprej, da iščem otroka.“

„Takoj — o ne!“ branila je Mili proseče. „Saj ste popolnoma onemogli in ste gotovo marsikaj prestali, predno Vam je bilo mogoče po glavni poti tu sem priti. Kako neki ste prišli čez močvirje?“

„Šla sem okoli njega“, razložila je Helena.

„In — kaj niste nikogar srečali? Jezdeca morda ?“ jecljala je Mili.

Helena je zanikala.

Ladjarjeva hči je prebledela.

Torej je bil Maknel zgubljen.

Še enkrat je poskušala Heleno pregovoriti k vrnitvi in ostanku.

A ta je ostala pri svojem sklepu.

„Le z otrokom v rokah se vrnem z Vami, drugače ne“, rekla je, „ker le danes še je mogoče rešiti ga. Jutri bi bilo prepozno.

„Z Bogom Mili, in radi mene se ne izpostavite novemu trpinčenju. Odpustim Vam. Vrnite se hitro domu in ne povejte očetu ničesar o najinem srečanju. A če bi videli mojega, Vam znanega spremljevalca, gospoda Korošca, temu recite, da ste me tu dobili, da sem šla sama iskat svojega otroka in da ne bodem poprej mirovala, dokler ga ne dobim. “

„In sedaj pojdite z Bogom, ljubo dekle! Jaz ne smem več časa zgubiti. Moja pot pelje tamkaj ven.“

„A v gozdu bivajo volkovi in druge zveri!“ ugovarjala je Mili tresoč.

„Ravno zato“, odvrnila je Helena s trdnim sklepom. „Imam orožje pri sebi in ne bojim se nobene nevarnosti. Moje življenje je življenje mojega otroka!“

„O milostna —“ je še jokaje rekla Mili.

Helena jo je v slovo poljubila na čelo, potem je šla sama naprej — proti gozdu.

„O, ta uboga, nesrečna žena!“ ihtelo je žalostno, mlado dekle. „Tako blaga in tako dobra! In vendar je zgubljena, ona in njen otrok —“

Sklenila je roki in s solznimi očmi gledala v zvezdnato nebo. —

Potem je tiho lezla dalje, da bi se vrnila domu.

Štiriinosemdeseto poglavje.
Kaj je bilo z Lidijo?

Ko je Korošec Lidiji naročil, naj se igra in pričakuje njegovo vrnitev, je le tiho prikimala.

Pisani kamenčki in množica odtrganih cvetic so jo raztresli.

Oči so se ji svetile, lica žarela. Zdelo se ji je, da še ni doživela tako lepega dne, kakor je bil današnji.

Ali so bili to biseri, o katerih se je v pravljicah toliko govorilo. Pri cvetkah je mislila na rojenice. Lidija je bila nežna narava. Kar je enkrat slišala pripovedovati, ni več pozabila, in ker sta ji mama in prijatelj Korošec vedno le pravljice pripovedovala, živela je v posebnem, domišljenem svetu, v katerem so igrale rojenice, pritlikavci, princi in krasne palače glavno ulogo. —

Doma še ni o tem ničesar videla, a Korošec jo je tolažil, da se to nahaja le v velikih gozdih in rojenice, princi in pritlikavci se prikažejo dobremu otroku le tedaj, ako se je sam zgubil v gozdu in rabi njihove pomoči.

Sedaj je bila Lidija popolnoma sama.

Korošec jo je zapustil.

O dogodkih v pristanu ni ničesar slišala in videla. Obdajajoči jo klanci zdeli so se ji kakor mogočne gore.

Ali se ne bo sedaj nič primerilo?

Smehljala se je tiho pred se, ko je to mislila in lokavo ozrla se naokoli, ako se ne odpre kje hrib in morda, kakor v Snegulčici, no stopi iz njega sedem pritlikavcev.

A ko se ni nič podobnega zgodilo in se je Lidija tudi naveličala igre, zdihnila je večkrat, naslonila je glavico ob deblo drevesa, pri katerem je sedela, in je zaspala.

Dolga vožnja in nenavadno skakanje jo je utrudilo.

Da je mrak že začel prihajati v temo, niti opazila ni.

Komaj pa je zatisnila oči, je že zopet prestrašeno skočila kvišku.

Grozen pok se je nekod zaslišal in odmev se je valil kakor votli grom ob klancu.

Hitro je skočila Lidija na noge.

Klicala je Korošca, „strica Srečkota“, kakor ga je imenovala, in ko ni odgovoril, klicala je mamo.

Lidija se ni ničesar tako bala, kakor neviht, in vzlic jasnemu nebu je mislila gotovo, da je tako pričakovati.

V prvem strahu je vrgla kamenčke in cvetke, katere držala v naročju, proč.

Skušala je zlezti na klanec, s katerega je prej prijatelj

Korošec gledal in ji potem zaklical, da naj ostane mirna in počaka njegovo vrnitev.

Mislila je, tam spodaj bo vendar videla strica.

Pobočje, ki se je njenim očem zdelo toli veliko, je bilo manj visoko, nego strmo in peščeno.

Zaman se je trudila Lidija dospeti na vrh.

Vedno je odnehal pesek in ž njim skupaj je zdrsnila tudi ona nazaj. Redka trava je rasla iz suhih tal, in ako se je Lidija oprijela, da bi se vzdržala, izruvala jo je ven.

Ubogi otrok je obupal, da bi kdaj prišel čez ta strašni hrib in se je tresel pri misli, da bi se še enkrat zaslišalo gromenje.

Znano nam je, da je bil to strel, katerega je sprožil Maknel za bežečim morilcem.

Ne vede, kaj bi počela, cepetala je z majhnimi nogami okoli. —

Še parkrat je klicala Lidija jokaje po mami in „stricu Srečkotu.“

Seveda ni prišel tenki glasek čez najbližjo okolico.

Potem se je ozirala sem in tja in sedaj šele opazila, da se je začelo temniti.

To je le povečalo njen strah.

In namesto da bi bila ostala na prostoru, kjer edino bi se jo zamoglo potem najti, letala je boječe na levo in desno.

Upala je, da pride kmalu k izhodu prepada.

A ta se je vlekel pol ure dolgo.

Bila jo to stara struga, in široka kadunja, v kateri je imela svoj konec, je bilo poprej jezero.

Nakrat se je Lidija še enkrat prestrašeno ustavila.

Grmeče klopotanje konjskih kopit in ropot kakor od drdranja koles čulo se je od druge strani klanca, da, bilo je, kakor da bi jezdec — bil je Maknel — dirjal tik nje.

Otrok se ni upal izustiti glasu; poslušal je z utripajočim srcem, dokler ni ropot v daljavi utihnil.

Sedaj šele je ubogo deklico obšel čut popolne zapuščenosti. —

Bili so vendar ljudje v bližini, a sedaj so bili vsi proč — vsi proč.

Ko je Lidija to spoznala, se je začela jokati na ves glas.

Potem je tekla naprej, vedno dalje, kakor hitro so jo zamogle nesti noge.

Ni več mislila na strica Korošca, hotela je k materi.

Ta je morala vendar tod kje biti in jo iskati.

Temota se je bolj in bolj razširjala.

Na tleh pa je ležal svetel pesek in le tako jo bilo mogoče, da ni deklica zgrešila poti in mogla naprej.

Jokaje, spodtikaje se, padajoč in zopet vstajajoč je nadaljevala strašno potovanje.

Tedi že ni mogla več in tudi solze so ji že usahnile.

Le sem pa tje je še zaječala in z zadušenim ihtenjem klicala:

„Mama, moja dobra, ljuba mama!“

Da, Ti ubogi otrok, le kliči! Tvoj glas sicer ne doseže njenih ušes, a odmeva v materinskem srcu. To misli nate v nepopisni bolesti, in nikdar ne bo nehalo v ljubezni zate biti.

Pogreznil, izginil je sedaj lepi svet pravljic s svojimi rojenicami in pritlikavci, s svojimi princi in kristalnimi palačami.

Puščoba, noč in groza spremljali so malo potovalko in jo privedli vedno globokeje v pustinjo.

Po dolgem potu je Lidija vendar dospela na konec prepada. —

A tudi tu je bilo vse tiho, temno in pusto.

Nobeue luči, nobenega človeka, ne glasu!

Le zvezde so sijale v svoji mirni divni svetlobi na njo in to je dobro delo njenemu majhnemu srcu.

Vedela je od svoje matere, da tu zgoraj biva ljubi Bog, in ta je bil tako dober. Sliši in vidi vse, kar so tu spodaj godi in majhne otroke ima posebno rad. On jo tudi lahko popelje k ljubi mamici.

„Otroci imajo svojega angelja“, je mati mnogokrat tolažilno dejala, kadar je bila Lidija bolna ali so je v temi bala.

„Ta jim je vedno na strani in sedi po noči na njihovi posteljici. Videti se ga sicer no more, a vendar je tu in čuva svoje majhne izročenke, da se jim nič žalega ne zgodi.“ S temi besedami, katere je govorila, mislila je Lidija tudi glas matere slišati, in sedaj je postala mirnejša, akoravno ji je srce še boječe bilo.

V temni prepad bi se no bila Lidija vrnila za nobeno ceno. Tu ostati tudi ni marala, in tako je korakala po kratkem premoru dalje.

Neskončna se ji je zdela množica zvezd in mama je rekla, da so to vse angelji, ki čuvajo majhne ljudi.

Včasih ji je bilo, kakor da bi videla svetloben žarek poleg sebe, in potem je bila prepričana, da gre angelj otrok poleg nje, da jo popelje k mami.

Lidija je hodila dalje in dalje.

V njeni srčni bridkosti ni občutila utrujenosti.

Končno je prišla do velikega, temnega gozda, v katerega je radovedno in boječe gledala.

To je bil gotovo gozd iz pravljice, v katerem je bivala čarovnica!

In skozi gozd je šel tih, enakomiren šum.

Lidiji je postalo nekam čudno pri srcu.

S pobožno priklonjeno glavico in sklenjenima rokama je stala precej časa nepremično in prisluškovala tej ganljivi pesni gozda. —

Skozi tak gozd so se tudi vozili tu-sem.

A še se ni upala notri.

Šla je ob robu dalje.

Hipoma se je ustavila.

Luč se je zasvetila med drevjem, velika, rudečkasta, migajoča luč.

Hišica iz strdenic z grozno copernico stala je zopet pred njenimi prestrašenimi očmi.

Zopet je boječe stopila nekaj korakov proč od gozda.

A sedaj je še bolje videla in spoznala, da luč z rudečkasto, migljajočo svetlobo ni prišla od nobene hiše.

Bil je to na prostem goreč ogenj, in pred njih so se pregibale temne postave, katere so bile strašne videti.

Srce je bilo Lidiji zopet do vratu.

Slišala je zamolkle glasove.

Nakrat je pa zadonel srčen smeh.

Bila je to neka žena, ki se je smejala.

To ni bilo podobno hudobnim ljudem, in ako je bila zraven žena — ta bi ji morda pokazala pot k mami.

Lidija je nekaj časa premišljevala.

Hipoma ji je bilo, kakor da bi se morala obrniti.

Storila je to in ne daleč opazila žival, podobno psu, katera je s čudno blestečimi očmi gledala na njo.

„Na — !“ naredila je Lidija in vtaknila prst v usta.

Mislila je takoj na pravljico o deklici z rudečo kapico in volkom, katera se ji je vedno najbolj dopadla. Še danes jo je igrala s stricem Srečkom. V resnici je bil pa vendar volk bolj strašen.

Kako je pripognil glavo in jo zopet vohaje vzdignil kvišku. Da, gotovo je že vohal deklico ob gozdnem robu!

Lidija se je bala hudega volka, ki bi jo gotovo namah požrl. —

Gledajoč nazaj šla je, kar nevede, proti gozdu.

Ob jednem naredil je tudi volk nekaj korakov proti nji, vedno vohajoč in gledajoč, kakor da bi ne bil svoje stvari prav gotov in bi se bal lovca.

V resnici pa ni strašila volka majhna otroška postava, ki se mu je boječe umikala, temuč rudeča svetloba ognja in bližina odraslih ljudij.

Lidija ni vedela nič o tem. Videla je le, da je lezel za njo in zato pospešila svoje korake.

Sedaj je pa skočil za njo.

Lidija je tekla naravnost proti ognju.

A sedaj so jo nakrat obfrčale črne velike živali z zobčastimi peruti in bliščečimi zobmi.

To so mogli le zmaji biti, in gozd je bil zacopran!

Glasno je zavpila od strahu.

Čudne nočne ptice pa so ob tem zletele.

Ozrla se je, spodtaknila se in padla.

Volk je bil tik za njo, a frfoleče živali in njen glasen krik so ga še enkrat ustavile.

Nakrat je še od druge strani nekaj priskočilo proti njej.

Predno je še mogla spoznati, kaj bi to bilo, se je plavolasa glavica sklonila in Lidija se je zgrudila nezavestna na tla.

Petinosemdeseto poglavje.
Redka najdba.

Okoli ognja, katerega je Lidija zapazila, premikali sta se dve postavi, mož in žena.

Bila sta to zakonska dvojica Milton, poštena farmerja, katera sta imela svoje domovanje tam zadaj v najtemnejšem gozdu in sta prišla le vsakih štiri do šest tednov enkrat v mesto prodajat moko, jajca, surovo maslo, gnjati itd. ter nakupiti čaja, sladkorja, tobaka, platna, obleke, škornje in smodnika.

Od take vožnje v mesto vračala sta se zdaj domu.

Vozila sta se ves dan in imela še pred seboj dvanajsturno pot.

Tu sta se ustavila, da sta privoščila konjem in sebi kratek odmor ter povžila na ognju pripravljeno majhno večerjo. Medtem ko je mož spregel utrujena konja, je žena zanetila ogenj in skuhala čaj.

Kmalu sta sedela oba pri jedi in jo z zdravim tekom zavživala.

Pogovarjala sta se o nakupljenem in prodanem blagu, o konjih — kar se tako priprosti ljudje pač razgovarjajo med seboj.

Milton je bil mož okolu štiridesetih let, okoren, robat, a ne surov, imel je temveč jasen obraz in dobre oči. Njegova žena bila ne lepa, ne grda, a močna in zdrava. Danes je žarel nje obraz samega veselja. Bila je zadovoljna z nakupljenim blagom.

„Da, da, to je vso dobro in lepo“, je ravno rekel nje mož namuzni vši se, „ ampak —“

Pri tem „ampak“ se je ustavil, ker sedaj je prišel zanj važen trenotek, ko je izmed dveh koščkov lesa vzel iz ognja košček žrjavice in ž njo užgal svojo pipo.

To delo je bilo za moža nekako slavnostno, ker pipa mu je bil največji užitek življenja.

„Ni treba izgovoriti“, prestrigla mu je žena besedo. „Tvoj „ampak“ že poznam! E, Ti moj Bog“, nadaljevala je in vzdihnila, „če tudi ni vse skupaj, starček, in nama ni bil dodeljen otročji blagoslov, ostane nama še vedno dosti, za kar smeva Bogu hvalo dati. Krepka sva, zdrava in sva kaj pridelala. Ako pomislim nazaj, kako so se morali moji stariši na Angleškem truditi za kosec kruha, in ga še niso vedno imeli, potem si vendar rečem, da sva tu na boljšem. Naše delo je morda težje in dosti dolgo je tudi trajalo, a sedaj je vendar kaj videti, in pri naši mizi bi se lahko še kdo najedel.“

„To je res“, prikimal je mož ter puhnil velik oblak dima od sebe, „saj bi se tudi marsikdo rad in se tudi bo, kadar bodeva enkrat nehala delati, a vendar se rajši zapusti svojim, ne glede na veselje, katero se ima, ako se vidi takega sina, ali naj si bode tudi hči, vzrasti pred svojimi lastnimi očmi in jih vzrediti v vrle ljudi. Seveda, človeku vedno preostaja kaka želja v tem imaš prav, a da je to ravno to, kar bi bilo človeku lahko najljubše in najdražje na svetu — no, pustiva to stvar. Saj veva sedaj, da nam ta sreča nikdar ne bo svetila.“ Mož je gledal važno proti konjema, katora sta se pasla blizu ognja, ko si je žena skrivaj s predpasnikom obrisala solzne oči. —

Da, da, sladka materina sreča, to je morala pogrešati in jo je gotovo še težje pogrešala, ko njen mož, ker on je imel svoje delo zunaj, ona pa v hiši, in tu je bilo vedno prav tiho in samotno.

Govorila sta še to in ono, ko je mož še enkrat vso pozornost obrnil na konje.

„Oho, kaj pa je to?“ dejal je ter skočil kvišku, ko sta oba konja nalcrat stezala vratove, pihala in potem z vidnim strahom tekla k vozu, stoječemu poleg ognja.

„Morda Indijanci?“ rekla je žena malomarno, kakor da bi se šlo za vsakdanje prikazni.

„To pač ne“, odvrnil je mož oziraje se z ostrim pogledom naokoli, „prej bi bilo mogoče, da bi bili volkovi.“

„Ah, pojdi!“ šalila se je ona. „Ti še vedno misliš na psa prerijo, ki nas je danes obkrožal.“

„Je bil pač bolj podoben drugi zverini“, trdil je Milton. „Previdnost ne škoduje, mati. Puško bodem vzel, saj nabasana je.“

Mož je zginil za trenotek v temoti in se je potem vrnil k ognju s svetlo puško, kjer jo je skrbno pregledal.

„Ako to misliš, peljiva se dalje“, rekla je njegova žena.

„Ne hodi“, ugovarjal je, „je pretemno. Čakati morava, da so prikaže mesec. Potem doprineseva s tem hitrejšo vožnjo kar sva zamudila.“

Žena je bila zadovoljna.

Pospravila je kotel in čaše, medtem ko se je mož trudil, pomiriti konja.

Oba sta se vrnila k ognju in žena se je ravno zaradi neke moževo šale glasno zasmejala, ko sta, sedaj k vozu privezana konja, začela na vso moč trgati vrvi in brcati z zadnjimi nogami. —

„Glej, glej, to bo nekaj“, rekel je mož resno. „Sedaj je treba odpreti oči. Zlezi na voz, žena!“

„Ogenj me bolje varuje, kakor voz“, odvrnila je žena. „Za uženem volke tudi s plamtečim polenom. Pazila bodem s Teboj. Štiri oči več vidijo ko dve.“

Oba sta sedaj stala na straži in prestrašeno pogledala kvišku, ko se je od roba gozda zaslišal šum, kakor da bi se človek z lahkimi, kratkimi koraki bližal stanišču.

„Vendar Indijanci?“ mislila sta oba, a nihče ni tega izgovoril. —

Nakrat je prešinil glasen, majhen krik tiho noč.

„Usmiljeni!“ zavpila je žena.

Mož pa je skočil k onemu kraju, od koder je prihajal ta čuden krik.

V naslednjem trenotku je počil strel, in volk, kateri je zasledoval Lidijo, je naredil svoj smrtni skok.

„Je-li kdo tu?“ vprašal je farmer tja v noč.

Videl je samo svetle oči zveri in meril na te.

Nihče ni odgovoril.

„Kdo je? Odgovori — ali ustrelim!“ je pretil Milton.

Vse je ostalo tiho.

Z nekako čudnim, grozi podobnim občutkom se je vrnil Milton k ognju.

„Ali se ni to tako slišalo, kakor če bi človek upil?“ je vprašal nekako nejasno.

„Da, skoraj tako“, je pritrdila njegova žena boječe. „Kdo naj bi to sicer bil?“

„Ali sedaj je vendar vse tiho.“

Nekaj časa sta prisluškovala.

A nič se ni ganilo v velikem, tihem gozdu.

Milton se je začel sramovati svoje bojazni.

„Vse eno pogledam“, je rekel, izdrl gorečo poleno iz ognja posvetil s to naravno bakljo pred se proti strani, kjer je ležal volk v svoji krvi.

Žena mu bojazljivo sledi.

„A, poglejmo no!“ zaupije farmer nakrat, in posveti navzdol.

Bilo je toliko veselega iznenadenja v tem vzkliku, da je njegova žena hitro pristopila, a samo da je zdaj še glasneje zaupila.

„Otrok!“

To sta oba hkrati zaklicala.

„Angelj! Nebeško lepi otrok!“ je dejala žena. „Ali tako bled je — in tako mirno leži“, je dostavila kakor z boječo materino ljubeznijo. „Pa vendar ni —“

Hitro se je pripognila.

„Mož — ali si — ?“

Preplašeno je pogledala svojega moža.

„Ah — neumnost!“ jo odgovoril ta. „Zadel sem tja, kamor sem meril. Ali zdaj pa le sem s to redko najdbo! Saj ta je otrok, kakor bi bil iz neba padel.“

Žena je vzela malega najdenčka na svoje roke.

„Da, jaz mislim, moj ljubi mož“, odgovori vsa srečna. „Sladki, mali, plavolasi angeljček je to. O, le poglej to nežno fino ličice! Ali si že kdaj videl tako lepega otroka, stari?“

„Ne, kar jem krompir in kadim krompirjevo listje“, se smehlja njen mož. „To je pa res čarodejen gozd; žena, rečem, čarodejen gozd! Želiva si samo enega otroka, in — bum, pa leži tu! Ali si zapazila? To je povest o rudeči kapici in o volku. Jaz sem lovec, in ti —“

„Stara babica!“ reče žena mej smehom in jokom ter srčka in poljubuje malo, bledo deklico, kakor da bi bila njena. „Le poglej, mož, to je otrok imenitnih ljudi! Le poglej te fine poteze, in to bogato obleko! Bog ve, čegavo je! In od kod je le semkaj prišla? Povej no, stari!“

Milton se v zadregi popraska za ušesi.

„I veš, žena, če bi jaz to vedel, potem bi bil tako pameten, da bi lahko postal predsednik Zjedinjenih držav.“

„No, Ti boš otroka kmalo s poljubi zbudila?“ dostavi smeje. „Nekaj vode v obraz bi mu bolj hasnilo.“

Združenemu trudu zakoncev se kmalo posreči, da se mala Lidija zave.

Strah ubozega otroka si lahko mislimo, ko vidi, da je pri tujih ljudeh.

Ali ni bila to ciganska čota? Ali je ta, ki jo ima v naročji, žena z modrim pajčolanom?

Lidija pogleda ženi v obraz in pomirjena vzdihne.

Gledala je v ljubeznivi, odkritosrčni obraz, s prijaznimi modrimi očmi.

In mož, ki je zraven stal, jo je tudi tako očetovsko prijazno gledal.

„Marna!“ bila je prva beseda, katero je Lidija spregovorila. To je bila tudi edina beseda, katero sta tujca razumela, govorila sta samo angleško, Lidija pa tega ni razumela, in tako bilo vsako sporazumljenje za zdaj izključeno.

V svoji srčni bojazni se Lidija trdo ovije okoli vratu farmarjeve žene, in od tolikega ljubkovanja iznenadena, gledaje v oči, ji reče: „Da, ti si dobra, in ti me boš tudi k moji ljubi mamici nazaj peljala.“

Gospa Milton pritisne ljubko malo bitje na prsi in s solznimi očmi ji zagotavlja: „Da, moje ljubo dete, hočem Ti odslej biti mama in Ti oče“, obrne se k svojemu možu.

„Če Bog da — in če imam še kaj zmožnosti za take na pol pozabljene občutke“, meni Milton z zadovoljnim posmehom.

Lidija ni razumela, kaj da govorita, ali čutila je ljubezen poštenih ljudi iz vsake besede in vsakega pogleda.

In enako čustvo se ji je zbudilo v prsih.

„Otroci imajo svojega angelja!“

Zopet je bila resnica, kar ji je mamica rekla. Dobri angelj jo je varno pripeljal do sem, in jo tudi zanaprej ne zapusti.

S to tolažljivo gotovostjo nagne Lidija zopet glavico na prsi nove odgojiteljice, in kmalo spi trdno spanje zdravja in radosti.

Dvoje očes polno neizrekljive ljubezni čulo je nad dremajočim otrokom.

„Naredi ji ležišče v vozu, oče“, šepeče žena s posebnim povdarkom zadnjo besede.

„Precej, mati“, odgovori ji mož ravno tako.

Preložila sta otroka na mehke kože in koce. To se je zgodilo tako pazno, da se Lidija še zbudila ni.

V istem trenotku, ko je mesec nad vrhovi drevja priplul, čigar mila svitloba je mir in tolažbo polagala v srce okrog begajoče matere, peljalo se je dobro dete, od ljubečih ljudi obvarovano, speče v svojo novo gozdno domovino.

Angelj sna pa je prišel in začaral ljubki smehljaj na sladka mala ustica — sanje o ljubljeni mamici.

Šestinosemdeseto poglavje.
Kaj vse mati stori.

Trudna, in prsi polna divjih bolečin, je šla Helena v mesečni noči proti gozdu.

Obraz ji je bil bled, in nje temne oči so bile polne solz.

Zdaj ji je izginil vsaki dvom.

Lidija, njena mala, srčkana Lidijo, se je izgubila!

Srce ji je bilo tako težko. Vzdignila je sklenjeno roko k ustom.

„Kje bivaš, angelj mojega življenja?“ je tožno šepetala. „Kam so te male in drobne nožiče peljale? Ali spiš v varnem božjem varstvu — ali bdijo angelji pri tvojem ubožnem le žišču? Ali so te divje zveri napadle in umorile? Ali so te zlobni ljudje seboj vzeli? Vrni se zopet, moj plavolasi ljubček, vrni se zopet, sicer mi poči srce!“

To so bile misli, katere so Helenino dušo navdajale.

S svojim milim ljubkim glasom klicala je grede vedno naprej ime svojega otroka.

Ah, bila je v njem vsa bolest, katero je tako krčevito čutila. —

Mesto odgovora, na katerega je z zadržujočo sapo pazila, doneli so ji iz bližnjega gozda strašni, grozo vzbujajoči glasovi na uho.

Lakota podila je divje zverine, ki so bile v gozdu, iz brloga. Zdaj, ob vshajajočem mescu, so šle iskat plena.

Groza obide materino srce.

Helena obstane in stisne roke na burno utripajoče srce.

Ali je to odgovor, o Bog, na njena tožna vprašanja, potem se ji mora seve roka in noga tresti.

Kar tam v senci šumečega gozda na njo preži, to je gotova smrt!

Helena je to vedela, vedela je pa tudi, da se bo ona, slabotna, smrtno trudna ženska, morala boriti s temi divjimi zverinami; vedela je, da se tudi sama lahko zgubi in pogine v tem velikem in globokem pragozdu.

Raznovrstne nevarnosti prežijo tu na samotno potovalko — in vendar se ni vrnila.

Hotela je biti tam, kjer je njen otrok; hotela ga je rešiti, ali pa ž njim umreti.

Sveta moč materine ljubezni jo je navdajala s srčnostjo in močjo, in tako je korakala v božjem imenu čim dalje v gozd.

„Lidija! Lidija!“ donelo je kmalu v jasnih, dolgo potegnjenih glasovih skozi pragozd, in po vsakem takem klicu nastala je hipna tišina. Divje živali so začudeno poslušale ta nenavadni klic. Gnalo jih je, da gredo po glasu in tako dobe sled dozdevnega nasprotnika.

In bolj globoko ko je Helena prišla v pragozd, toliko bolj so se množile divje zveri, in toliko ožji je bil njih krog okolu samotne potnice.

Kakor stebri, prepreženi od raznih rastlin, molela so velikanska drevesa proti nebu, in se spenjala visoko v zrak. Ko mož visoka trava in druga goščava je bila deloma neprodirna.

Samo sem in tja je zamogla mesečna svetloba prodreti skozi goščavo in tako slabo razsvitljevati gozd. Tresoče se lučice so plesale po gozdnih tleh, in med čudno bobnenje in šumenje, katero je vladalo v pragozdu, umešavalo se je raznovrstno tuljenje divjih zveri.

Helena se zdaj ni več držala gotove smeri. Šla je zdaj in zdaj tja, samo da bi kolikor mogoče velik dol gozda preiskala.

Noben otročji glas je ni poklical in nobene ročice se niso stegnile proti nji.

In tako daleč vendar ni Lidija mogla priti.

Zdaj se je Helena zganila, in kri ji je zastala v žilah.

Vprvič je pogledala šakalu v oči.

Preplašena se je obrnila.

Kako se je pa ustrašila, ko je tudi tu, na desni in levi, na vseh straneh, zrla v te grozne, kakor ogenj se bliščeče oči divjih zveri.

Vedno ožje se je sklepal okolu nje smrtonosni krog, in zdaj je bilo v goščavi vse živo, kakor da bi bil pragozd hipoma oživel. —

A to ni bilo glasno, temuč tiho, komaj slišno življenje.

Raznovrstne živali so se prikazale in zopet izginile v goščavi.

Vedno bližje in bližje so se upale plenaželjne zveri, in če še niso upale naskočiti od strahu otrpnele Helene, bil je pač le uzrok, ker jih je bilo preveč in so druga na drugo prežale polne zavisti.

Helena je mislila, da je zdaj prišel nje konec.

Krčevito je držala samokres z desnico in vendar se ni upala ga rabiti.

Če bi prav eno ali dve zveri zadela, bilo je gotovo, da planejo ostale po njih, in da postanejo vsled zavžite sveže krvi še bolj divje.

Helena se je stresla groze.

V duhu je videla v gozdu begajočo deklico, njeno ljubko malo Lidijo, v istem strašnem položaju, in vnaprej je že okusila grozo take smrti.

Oh, to je bilo strašno!

Tukaj so se lesketale oči, tam se svetili beli, plenaželjni zobje; tu je zijalo krvavo rudeče žrelo; iz hrkajočih nosnic je vrela topla sapa in se razpršila, kakor v hladnem nočnem zraku. —

Helena je bila pripravljena na smrt.

Roječe so se ozirale njene od strahu povečane oči po gozdu. —

Saj ni vedela, od katere strani jo vprvo naskočijo zveri.

Kaj, če bi njo tukaj zveri strgale, Lidija bi pa vse eno živela?

To jo je zopet vspodbodlo. Umreti neče, ne da bi se vsaj branila!

Nakrat so začele zverine krog nje grozno tuliti.

Helena je omahnila in na pol brez zavesti se naslonila na deblo drevesa.

Tudi vsakega moža bi bil ta grozni nočni koncert pretresel. —

Bila je to smrtna pesem v divjini!

Hipoma, kakor se je pričelo, je zopet jenjalo to tuljenje, in ko se je Helena ozrla, misleč, da jo zveri skupno napadejo, je zapazila v svoje največje začudenje, da so vse živali brez glasno zopet izginile.

In ko se je še tako začudeno ozirala, se je nekaj bližalo z grmečimi težkimi koraki — sama ni vedela, kaj in odkod.

Samo slutila je, da je to velikanska žival, večja kakor so bile vse prejšnje, ki so jo še ravnokar hotele končati. Vsa so pred njo bežale.

To je predramilo Heleno in ji pokazalo pretečo nevarnost.

Kriče je bežala odtod.

Ali težki koraki, kakor od velikana, so ji hitreje in glasne je sledili za hrbtom.

Boječe se je ozrla.

Velikanski črni medved je drvil za njo.

Hipoma se je spomnila, da je časopisje v Kolumbiji poročalo o nekem medvedu, ki je šele pred kratkim neko kramarico z otrokom vred požrl. Lovili so ga, ali stari mojster je bil preveč prebrisan in izkušen v teh stvareh. Veliki gonji se je spretno umaknil, a nekega posameznega lovca je sprejel in v miru pohrustal, medtem ko so drugod po njem lovili in iskali. —

Brez dvoma je bil ta medved, ki jo je zdaj preganjal, ona grozna zverina.

Komaj je še bila Helena zmožna misliti.

Kakor blazna je divjala skozi gozd.

Nje kričanje na pomoč razlegalo se je skozi molčečo noč.

Lahkonogo, kakor preplašena srna, tekla je naprej.

Ali medved je bil še hitrejši kakor ona.

Medtem ko je tekel, je divje mrmral.

Vedno glasneje so se čule njegove stopinje za hrbtom nesrečnice.

Bila je smrt, ki je šla za njo.

Helena se je umikala zdaj na levo, zdaj na desno, a je dala s tem zverini le priložnost, da se ji je še hitreje bližala, kakega zasledovalca ni bilo prekaniti.

Ob trnjevih vejah dreves in goščave se je raztrgala Helenina obleka. Tudi kožo so ji veje ranile.

Videla je kri teči, a ni čutila nobenih bolečin.

„Moj Bog, usmili so me!“ je zastokala s pojemajočo sapo.

A tudi ta obupni klic ni priklical rešilca.

Medved je bil urneji kakor ona.

Zdaj je bil že tikoma za njo.

Njene moči so že pojemale.

Helena je čutila na svojih golih, mramorno mrzlih ramah njegovo vročo sapo.

Zdaj je udaril s taco za njo — a prehitro.

Zadel je le njeno raztrgano obleko, ki je vihrala za bežečo.

Helena je bežala dalje.

Lov se je začel znova.

Helena in medved sta skakala čez potoke in padla drevesa. —

Kako dolgo bo trajalo to dirkanje s smrtjo?

Če Helena pade, je izgubljena.

In nazadnje pride vendar še grozno objetje dolgih žilavih tac, v katerih se lepo žensko telo zvija v smrtnem boju!

„Kako dolgo še?“ ji je prikipelo iz vročih prs.

Bobneče gromenje z a njenim hrbtom ji je odgovarjalo:

„Ne več dolgo!“

Ravno je hotela zopet skočiti čez velikansko deblo.

Zdaj se je zgodilo nekaj groznega!

Njena moč ni zadostovala za tak skok.

Zapletla se je z nogami in padla na tla.

Medved je skočil čez njo.

Velikanska žival ni mogla takoj ustaviti svojega divjega teka. —

Helena je to videla in se zopet ojačila.

Njene kite so se zopet napele, planila je kviško in bežala v stran.

Trenotek samo obstal je medved s svetlikajočim in željnim žrelom. —

Ta lov, ki je bil do sedaj zaman, zdražil ga je do skrajne divjosti.

Še enkrat je zagrmelo njegovo jezno tuljenje po nočnotihem gozdu.

Potem se je stresla zemlja pod njegovimi velikanskimi skoki, in zdaj je bilo videti, da je konec.

Tu, v zadnjem hipu je zagledala Helena v nekem deblu drevesa velikana malo razpoko.

Z zadnjo močjo, ki ji jo je dal smrtni strah, se je zrila skozi komaj čevelj široko razpoklino.

Hvala bodi Bogu, deblo je bilo votlo — zdaj je bila rešena! —

Helena je že večkrat brala o teh votlinah v amerikanskih drevesih. Nekatere votline so tako velike, da se v njih lahko voz s štirimi konji obrne.

Helena je zbežala do zadnje stene.

V tem trenotku se je potreslo to velikansko drevo prav v koreninah.

Medved se je v svoji divjosti vanj zaletel.

Cvileč vsled bolesti pa je odletel od železnotrdega drevesa.

Zdaj je šele popolnoma vzplamtel.

Pomolil je glavo skozi ozko razpoklino in dihal v svojo žrtev. —

In ko je videl, da je s svojimi zobmi ne more doseči, posegel je enkrat z eno, enkrat z drugo taco v votlino, da bi dosegel Heleno.

Tudi to se mu ni posrečilo, in zdaj je divjal v slepi jezi okrog drevesa.

Helena je še vedno stala nepremična in težko sopeč pri varni leseni steni.

Blaženo čustvo, da je v varnem zavetji, jo je prevzelo, kakor bi jo pokril krvno gorak življenski val.

Sklenila je roke in vroče molila k voditelju človeške usode.

Kako čudežno jo je rešil, ko že ni bila mogoča nobena pomoč. —

Helenina pobožna narav je videla v vseh stvareh le razodevanje božje moči in človekoljubnosti.

Ne slučaj je to železnotrdo drevo semkaj usadil, nego njegova dobrotljiva očetovska roka, da dobi v njem ubežna in preganjana žena zavelje, in da čuti njegovo bližino.

In ko je to v otročji hvaležnosti premislila, prešinilo je upanje, kakor blažilni balzam njeno smrtnoranjeno materinsko srce. —

Mislila je na ubogo, malo Lidijo, a ne več z žalostjo, kakor se misli na umrle, ampak z zmagonosnostjo, zaupajočo v božjo voljo.

„Da, zdaj vem — da živi“, zašepeče s tresočimi se ustnicami, ker jaz živim!“ In spomni se pobožno pesmice, katero je tolikokrat pela v prejšnjih letih:

„Iz srca tožni spev pobožni
Splavaj k Tebi vsegamožni,
Daj, da v sili nas branili
Angeljci bi Tvoji mili!“

V prah zdrobljeno jedro drevesa je bilo kakor mehka blazina na tleh te naravne utice.

Zdaj se je Helena lahko vlegla in brez nevarnosti za življenje odpočila, medtem ko je zunaj grozovita zverina še redno z zobmi in tacami napadala drevo in svojo velikansko moč v brezmiselnem divjanji slabila.

Šele čez par ur se je medved naveličal, ter se godrnjaje odpravil.

Svečana tihota se je zdaj razprostrla okoli drevesne votline, le tajinstveno, enolično šumenje in šepetanje pragozda pelo je popolno onemogli sladko zazibalno pesmico.

Sedeminosemdeseto poglavje.
Osvetna prisega nesrečnice.

Predno dogodke zadnjih poglavij nadaljujemo, moramo se še spominjati one nesrečne gospe, ki je z očetom tudi izgubila soproga.

Marija, Severjeva druga žena, je bila v resnici pomilovanja vredno bitje.

Sreča njenega življenja je bila uničena. Videla se je izdano od onih, katerim je zaupala, zapuščeno od vseh, katere je tako odkritosrčno ljubila. Zdaj so jo pa začeli celo opravljati, da bi ji spodkopali še pošteno ime. Reklo se je, da je njena zapravljivost vse časti vrednega Jon Groulda pripeljala na pot hudodelstva.

Našlo se je, da to ni žensko ravnano, da je lastnega moža naznanila. Vsa fina novojorška družba se ji je umikala.

Nihče ni prišel, da bi ji rekel tolažilno besedo. Tako je bila Marija sredi velikomestnega življenja sama in zapuščena. Da, bila je nesrečna, obžalovanja vredna žena. Srce ji je bilo polno grenkobe. Bolest, zaničevanje sveta in goreča želja po osveti se je popolnoma polastila njenega srca.

Njene, sicer tako mile in mehke poteze, postale so trde in ostre; njene temno plamteče oči so izdajale nervozni nemir in govorile o nočeh brez spanja in o skrivaj prelitih solzah.

Ravnokar je maršal Bernard vstopil pri nji.

Dobil je iz Kolumbije brzojav policijskega polkovnika Rogersa, v katerem je bilo povedano, kako žalostno usodo je imel kot ženska z modrim pajčolanom preoblečeni policist Maknel.

„Vaš načrt, milostiva gospa, Maknela kot ženo z modrim pajčolanom poslati k Severju ali Jonu Gouldu, bil je dober, celo jako dober“, je rekel Bernard. „Ali iz tega se zopet vidi, da pri tem hudodelcu ne pomaga nobena prekanjenost.“

„Ne, ker je vedel, da je njegova prva žena v ravno istem trenotku v Kolumbiji, da dobrega polkovnika še bolj stori prismojenega in za brezmiselno orodje svojih načrtov“, je bil Marijin odgovor.

Maršal je nagubančil čelo.

Imel je boljše mnenje o Rogersu, mislil si je pa, da je bolje, če svoji nejevolji da izraza.

Marija je bila v tej zadevi najboljša policijska pomoč.

Brez njene ovadbe ne bi nikdar Goulda zasačili.

„Vi ste torej vedno istega mnenja, da je Helena bila ona gospa z modrim pajčolanom?“ je vprašal Bernard.

„Prepričana sem o tem“, je odgovorila Marija. „Vse okolnosti govore za to, in čudim se le, da še vedno niste zaprli te občenevarne osebe. Seveda, gospod polkovnik jo gleda z očmi ljubezni, in zato se gospodu gotovo zdi nedolžna.“

„Na vsak način moram očitanje odkloniti, da more polkovnikovo razmerje do tuje grofice, kaj uplivati na mojo sodbo o nji,“ rekel maršal nežno, a odločno. „Ako se upošteva le vnanje dogodke, lahko se pride do istega sklepa, kakor Vi, milostiva gospa; ali notranja razlika med Sever-Gouldom in njegovo prvo ženo je vendarle prevelika. On je vendar ne bo samo na videz v največji bedi zapustil, in se potem tukaj oženil?“

„Zakaj ne, gospod maršal?“ je vprašala Marija resno, „Kako bi ga bila sicer našla pod tujim imenom? Kako je prišla naravnost sem v Novi Jork? Zakaj jo je sprejel v svojo hišo? Povejte mi vse to!“

„I no, vse velike amerikanske ladje pridejo sem v Novi Jork, in morda ji je kdaj prej povedal, da je ravno v tem mestu še veliko denarja zaslužiti. Prvo snidenje tukaj je bilo na vsak način popolnoma slučajno. Polkovnik mi je to vse natanko razložil.“

„Ker je ona polkovniku tako povedala“, je odgovorila Marija pikro. „Da sta bila oba v tajnem sporazumljenju, dokazuje okolnost, da je bil moj mož — da je bil Gould osebno, ki mi jo je pripeljal in jo priporočil.“

„Gotovo se je nje bal, in je moral to storiti, kar je zahtevala, saj ga je imela v rokah.“

„Dobro torej! Ali kaj je potem hotela tukaj? Gledati mojo srečo? Meni biti prijateljica, ko je bilo naravneje, da bi me sovražila? Meni prijateljstvo hliniti, o da, to je razumela. Vzemite vse, kakor hočete, to je bila očividna sleparija, ki je imela samo en smoter, mene premotiti in s Severjem imeti tajno zvezo. Ta sleparija, to sta oba čutila, se za dalje časa ni dala vzdržati. Oba sta želela zopetnega združenja — za oprostitev od njih sovražene sile, in ker sta bila oba brez imetja, in ker bi bila po ločitvi z menoj v staro bedo nazaj padla, zmislila sta si skupno zločin, ki ga je potem Sever izvršil.“

Bernard je planil po konci.

„Vi smatrate Heleno za Severjevo sokrivko?“ je vprašal resno. —

„Da“, je odgovorila Marija sovražno. „In fino je bil ta načrt zasnovan! Sever je bil kot zet nad vsakim sumom, da je mojega ubogega očeta umoril, in kdo ve, kaj bi se bilo še zgodilo, meni zgodilo, če bi se ne našel in izdal morilec. Moje energično ravnanje je preprečilo vse nakane, ki sta jih sklepala! Saj bi bila s počasno boleznijo in pri najboljši postrežbi moje družabnice lahko umrla. In potem bi imela vse, kar bi si želela. In kateremu bi se čudno zdelo, če bi Sever po moji globoko obžalovani smrti strežnici ljubljene soproge — no recimo iz hvaležnosti — podal svojo roko.“

Bernard je nejevoljno odmajal z glavo.

„Preveč ste užaljeni“, je rekel, „da bi bili pravični. Bojim se, da z ozirom na prvo Severjevo ženo ne bodeva nikdar v soglasji. Ako dovolite, pridem zopet drugikrat, kakor hitro dobim novih obvestil.“

„Prosim za to“, je odgovorila Marija, kateri so bila vsa tajna sporočila policije jako všeč. „Vi se še vedno protivite ono navidezno sveto ženo direktno sumničiti“, je nadaljevala potem, „ali upam, da jo pustite zdaj še od koga druzega opazovati, kakor samo od zaljubljenega polkovnika, in potem mi boste brez dvoma še hvaležni, da sem Vas opetovano opozorila na njo.“

Na to novo sumničenje nesrečne Helene ni Bernard odgovoril.

„Nesrečnica se mi smili“, je rekel, „ker ta žena je veliko in težko trpela. Obljubim Vam pa, da bom za ono ženo z bodrim pajčolanom še nadalje poizvedoval.“

In s tem se je maršal poslovil.

Marija je stala pri oknu in nič prijazno ni gledala za njim, ki je še hodil ob palici.

Zopet in vedno stopila ji je slika pred njeno dušo: Helena v Arturjevem objetji, in oba poročenca zopet čisto svoja. In ta misel udrla se je kakor ost v srce nesrečne, ogoljufane žene. Odkrito je povedala, da Severja sovraži, in vendar je bil njen mož, in ga je sedaj tako vroče ljubila, kakor nikdar nobenega poprej. Ali se je bilo čudili, da je ljubosumnost samo še bolj netila sovraštvo, da je samo na to mislila, kako bi zjedinjena poročenca zopet strgala narazen? Vsaka druga žena bi na Marijinem mestu v tem slučaju gotovo ravno tako ravnala; saj je Helena tudi na to mislila, da loči Severja od Marije, Helena je bila slabotna ženska, skušala je po ovinkih doseči svoj cilj. Marija je bila bolj demonične narave, peklenska iskra ji je tlela v še vedno krvavečem srcu. Severja je naznanila, Heleno sumničila. Zdaj si je želela samo to, da bi se izkazalo, da je ta sum opravičen, in da je res Helena sokriva pri Severjevem hudodelstvu. Oba naj zadene njena osveta, njega in njo.

To so bile Marijine misli, in vendar še ni izmrl v nji vsaki nežnejši čut.

Kadar se je spominjala očeta, ki je izdihnil pod morilčevo roko, se je zjokala. Kako plemenit, dobrotljiv in dober je bil! Sto in sto jih je šlo za njegovo krsto, ki jim je bil dobrotnik, in ki so za njim žalovali. Koliko je imel častnih služeb, in koliko je storil za mesto in za državo — in ravno on, ravno njega je morala doseči taka usoda!

Zdaj je bil mrtev. Zdaj je na mesto zvestega očetovskega srca, na katerem je tolikokrat našla zavetišče, in na katerem se je marsikateri krat izjokala, stopila le hladna rakev. Zdaj ni uboga zapuščenka imela mesta na zemlji, kamor bi nesla svojo žalost in bolest, in kjer bi se lahko izjokala?

Tako jo najdemo nekaj ur pozneje — v smrtno žalostni zamišljenosti.

Večerno solnce obseva s svojimi zadnjimi žarki visoki, belomramornati križ, ki je dičil z zimzelenjem obraščeno rakev, in ljubko, bledo lice žalujoče, v katero so žalost in noči brez spanja začrtale ostre poteze.

Jesen je prišla; zarumenjeno velo listje se igra s tihim šumenjem okoli nje, in njen črni pajčolan, ki je ležal kakor teman oblak na čelu, premikal se je po vetru sem in tje. Kdo bi bil v tej globokopripognjeni ženi, ki je tukaj zapuščena in pozabljena klečala, iskal Marijo Smit, razvajene in slavljene hčerke milijonarja. Kdo bi zamogel misliti, kaj jo je gnalo iz krasne palače, da si poišče samoto in mir in da zapuščena biva mej grobovi.

Da, resnično, bogastvo ne stori človeka srečnega, in zakladi sveta nimajo vrednosti samo enega človeškega srca!

To je tudi Marija spoznala.

A ne samo bolest po zgubljenem očetu je žalujočo prignala k tej gomili.

Komaj se je grob čez očetovo kosti zaprl, ko se je vsul val tožba in zasramovanje čez nesrečno hčer.

Javno se je govorilo, da je Severjev ali Jon Gouldov slabi značaj poznala in vse eno, celo proti očetovi volji, to nesrečno zvezo sklenila.

Da, drznili so se celo napasti njeno žensko čast, in govoriti o nekem skrivnem ljubimcu, radi katerega da je Severja silila k onemu groznemu dejstvu in ga potem sama izdala.

Nihče je ni hotel videti, če so jo kje srečali, in njeni hiši so se umikali, kakor da je kužna. Nobene tolažilne in sočutne besede niso imeli za ono, ki je tukaj tako zapuščena klečala.

„O, moj oče“, je govorila Marija in obrniia svoje solzne oči proti nebu, „Ti veš, da sem nedolžna. Nikdar nisi nasprotoval tej zvezi. Kdaj bi bila tvoja Marija kaj takega storila, da bi tebe žalostila! in vendar dajo meni krivdo tvoje smrti. Moja grozna nesreča jih ne gane. Samo ti vidiš moje solze. O, še enkrat obrni svoje očetovske oči ljubeče in tolažilno na me! Glej na svojega otroka, ki tu pred teboj v neznosnih bolečinah gine. Saj nimam nikogar, da bi mu svoje bolesti tako potožila kakor le tebe, moj ljubi, dobri oče! Zapustil si mi svoje reveže, in tem hočem zdaj jaz biti tolažnica in pomočnica. Po tvojih stopinjah hočem hoditi, hočem dobro storiti in osrečiti, če ravno meni sreča več ne sije. Ti veš, da sem vse, vse izgubila! In zdaj klečim tu pri tvojem grobu, sirota, vdova, uboga preganjana, kateri hočejo še zadnje vzeti v življenji — pošteno ime.“

Ihtenje je zadušilo glas nesrečne žene.

Še nikdar ni tako nežna nožica hodila po tako trnjevi poti. In vendar je morala hoditi po ti poti, gnana od opravljivosti in zaničevanja ljudi.

Da, vsak izmed nas najde enkrat svoj Golgata. Marija ga je našla na grobu svojega očeta.

A dolgo ni trajal ta nežni čut.

Marija ni bila žena, ki bi se brez godrnjanja udala v svojo usodo. —

„Ne — ne“, je zaklicala in poskočila kvišku. „Nočem tožiti in se solziti, dokler tvoj morilec živi! Tvoj neopravičen umor hočem maščevati, in storilce izročiti sodbi. Da, moj oče, tukaj pri tem križu ti to prisegam.“

„Sever in Helena naj ne najdeta miru pred menoj, dokler živim! Naj se skrijeta, kjer se hočeta, jaz jih najdem in vse storim, da se izkaže popolna resnica. Prisezam pri tvojih kosteh, oče, da te osvetim, osvetim tvoj umor, osvetim mojo prevarjeno ljubezen! — Da, osveta!“

Visoko zravnana stala je tu v mraku, bleda in odločna.

Desno roko je položila na križ in povzdignila pogled proti nebu, kjer se je že večernica svetila.

To je bila prisega!

Vse na okrog je bilo tiho.

Nihče je ni opazoval, nihče je ni slišal.

Le v tihem žalovanji pihljal je nočni veter skozi ciprese.

Še trenotek je Marija obstala v tihi zamišljenosti.

Potem se je hitro obrnila in zapustila pokopališče.

Uboga Helena! Kakšne nove izkušnje te čakajo, če se ta prisega nesrečnice na tebi izpolni!

Mrzla in odločna je šla Marija k svojemu jo zunaj čakajočemu vozu.

Pred njenimi očmi stala je podoba one, katero je hotela preganjati.

V njenem srcu ni bilo sledu usmiljenja.

==Oseminosemdeseto poglavje. 
  Nova mati.==

Vrnimo se k nesrečnemu otroku, katerega je mati s tako žalostjo iskala, in ki je po dolgem beganji po gozdu našel pri farmerju in njegovi ženi zavetje.

Še v tej noči sta s svojim vozičkom odrinila, da bi zgodaj zjutraj prišla do svojega domovanja.

Medtem ko je farmer, vkljub mesečini temne noči, moral paziti na pot, ni njegova žena premaknila očesa od milega otroka, ki je zraven nje ležal in dremal.

To tuje šibko bitje s plavimi kodri dozdevalo se ji je kakor kako višje bitje.

Še mlada žena se ni mogla domisliti, da je ravno v trenotku, ko je bil njen mož zopet tako silno nejevoljen radi tega, ker ni bilo otrok, pribežalo to drobno dete, kakor kak angelj iz gozda.

Žena je premišljevala sem in tje, od kod je vendar to dete prišlo, in čegavo je neki bilo — saj daleč na okrog ni bilo človeške naselbine.

Najbližje bivališče je bila brodna hiša Jona Pena, ki je s svojo hčerko sam stanoval.

Od tam je bilo skoraj nemogoče, da bi bil ta otrok.

Morda je bilo izpostavljeno, da bi lakote umrlo, ali pa, da bi ga divje zveri raztrgale.

To se je zdelo priprosti farmerici najbolj gotovo, kako bi sicer ubogi otrok zamogel sam v tako temni noči bloditi na okoli! —

Rekla si je, da je zdaj otrok njen, ker bi sicer, če bi ga mož ne našel, broz dvombe v gozdu poginil.

Ko bi njen mož ne bil ustrelil volka, ki je preganjal otroka, ga bi bil gotovo požrl.

Čim bolj je premišljevala o tej čudežni najdbi, tem bolj se je utrdil odlok, da otroka obdrži.

Smatrala ga je kot dar božji, ki naj bi uborni koči prinesel novo srečo.

V take misli zatopljena sedela je žena na vozičku in nepremično zrla na ljubkega otroka, ki je tako trdno spal, da se takrat ni prebudil, ko je bila tako slaba pot, da se je voz močno gugal.

Že se je jelo daniti, ko se je konečno v daljavi prikazala s slamo krita streha neke kočice.

Olajšano je zdihnila žena, ko je zagledala svojo kočico in je bila nevarna pot končana.

Medtem ko se je na vshodu nebo rudečilo, je prihajal voziček hišici bliže in bliže.

Zdaj je farmer ustavil in skočil z lahkoto, katere bi mu nihče ne bil prisojal, z voza, da bi ženi pomagal otročička spraviti v hišo.

„No, mati“, je rekel šaljivo, „kako pa je kaj z našim otrokom?“

„Še spi, stari, prav polagoma ga morava v hišo nesti“, rekla je žena, pri tem veselo pogledala moža, ki je muzaje se previdno nesel vsega v koce zavitega otroka na svojih rokah v hišo. —

Kmalo je bila prižgana luč, ki je razsvetila uborno sobo, zraven katere je bilo še nekaj manjših prostorov.

Sredi sobe, ki je bila za stanovanje, stala je priprosta miza, več stolov in omar, vse v naj večji priprostosti.

Kakor je bilo videti, je mož to pohištvo vse sam naredil, ker ni imelo niti najmanjšega kinča. Akoravno pa je bilo vse tako skrajno priprosto, kar se je nahajalo v sobi, vendar je soba snažna in prijazna.

Šele zdaj sta imela farmer in njegova žena priložnost, otroka natančneje ogledati.

Zrla sta nad vse nežno in ljubko obličje. Od samega veselja pade žena svojemu možu okolu vratu, kar je temu jako ugajalo.

„No, stara, to pot boš zadovoljna s tem, kar sva nakupila“, je dejal farmer in presrčneje kakor sicer pogledal svojo ženo. —

Ta je med tem odvzela tople zagrinjače, v katere je bila zavita njena varovanka.

Zdaj je zagledala lepo obleko otrokovo.

„Glej, stari, kako lepo obleko ima — zdi se mi, kakor kaka princezinja.“

Z zadovoljstvom je gledal mož svojo ženo, ki je razpravljala otroka.

Lidija si je v spanju mencala oči, a zbudila se ni.

„Uboga deklica ima od hoje vse oguljene noge“, je tarnala žena. „Bog ve, kje je begala, dokler ni nas dobila.“

Farmerica jo je nesla na posteljo in sicer na svojo lastno posteljo, ker ni bila pripravljena na to, da dobi v hišo otroka.

Mej tem, ko je otrok mirno spal v stranski sobi, je žena pripravljala priprost zajutrek za moža.

Kmalu potem sta obsedela za mizo in se pogovarjala o čudovitem dogodku pretekle noči.

„Saj je sreča, da sva našla otroka“, je menil mož, „a sitnosti bova zaradi njega dosti imela.“

„To le meni prepusti“, je odgovorila žena.

„Tebi? Kaj boš ti jutri v mesto jahala naznanit, da sva otroka našla?“

„Kaj še — otrok ostane tu!“

„Meni bi bilo že prav — pa to ne gre“, je ugovarjal mož.

„Saj ni treba nikomur pravit“, je pripomnila žena.

„Kako pa naj otroka skrijeva?“

„Saj ga tu ne bo nihče iskal.“

„Že prav, ali naznaniti moramo, da sva našla otroka.“

„Ni treba, stari. Sicer imava pa pravico do tega otroku, ker sva mu življenje rešila. Če bi ti ne bil v pravem trenotku ustrelil volka, bi bil gotovo otroka raztrgal.“

„Res je! A vse eno hočeva najdbo naznaniti, in če nihče ne oglasi — potem obdrživa otroka.“

„Ne, ne, jaz ne dam otroka!“

Nezadovoljno je odmajal mož z glavo.

„Stori, kar hočeš“, je rekel konečno, „jaz se ne brigam vač za to.“

Žena je vstala in šla po obleko, katero je Lidija nosila.

Pri nji našla je tudi zlato verižico z malim križcem, ki se je svetil in lesketal.

„Saj to so dijamanti!“ je zaklical mož iznenaden, in hitro segel po križcu, katerega je pri slabem svitu luči začuden ogledoval. —

„Kaj ti nisem rekla, stari — ta deklica je mala princezinja.“ —

Zdaj je tudi žena vzela križec z zlato verižico in ga pustila pri svitu luči se blesketati. Ni mogla se ločiti od svetlih kamnov.

Brez dvoma, bili so dijamantje — pravi dijamantje, o katerih je tolikokrat slišala, a dozdaj še nikdar nobenega videla.

Oba sta se veselila svetlikanja dragocenosti.

„Poglej no, stari, tu na zadnji strani je nekaj zapisano.“

Bilo je le nekaj črk v ozadju križca urezanih.

Zakonca sta se trudila, da bi jih brala.

„To se pravi H. pl. O. “, je rekel slednjič farmer, in posedal samozavestno na svojo ženo.

Napis je radovednost žene še bolj zdražil.

Za vse bi bila rada vedela, katero ime je pomenil napis.

Zdaj je bila trdno prepričana, da je ta otrok mala princezinja, če ni celo iz kake kraljevske rodbine.

Spomnila se je, da je v prejšnjih letih brala, da včasih male otroke knežjih starišev izpostavijo, da nimajo nikake pravice do dedščine.

In ta otrok ni bil od tukaj — gotovo je bil iz tuje dežele, ker ni angleško govoril. Gotovo so ga kje iz Evrope semkaj speljali, da tukaj v oddaljenem svetu nepoznan zraste.

In v tem mnenju je bila žena še potrjena, ko je lepo delano obleko ogledovala.

Zopet in zopet je križec potoval iz moževe roke v ženino, ker se oba nista mogla nagledati lepih in svetlih kamnov.

To krasno dragocenost je Helena plemenita Ostrovrhar kot drag spomin na svoje ljube stariše in kot edini znak njenega visokega rodu vedno pri sobi nosila.

Največja beda in najstrašnejše pomanjkanje, v katero je zabredla, jo ni prisililo, da bi bila oddala ta krasni spomin. Helena je ta križec vedno kakor kako svetinjo imela, katera jo je vedno spominjala na njene ljube stariše, katerim je toliko bridkosti in žalosti provzročila.

Ko je njen otrok po hudi bolezni zopet okreval, je dragoceno verižico, ki je otroku toliko veselja delala, njemu obesila krog vratu.

Takrat nesrečna mlada mati še ni mislila, kakšnega velikanskega pomena bo za otroka ta dragocenost.

Devetinosemdeseto poglavje.
Ena noč v pragozdu.

Zapustili smo nesrečno Heleno, ko se je s smrtnim strahom skrila v votlo drevo, da se reši medveda, ki jo je preganjal.

Od dnevnih doživljajev in nočnega iskanja utrujena se je Helena zgrudila na tla.

Z molitvijo za svojega zgubljenega otroka na ustih je naposled zaspala.

Nič druzega kakor trohnel les ji je bil blazina, na kateri je kmalu prijetne, kmalu strašne sanje imela, ki so jo večkrat prebudile.

Dvojo malih ročic je videla v duhu se razprostirati, da bi jo nežno objele in jo ljubkovale — potem je videla, kako divja zver steza svoje cape po otroku, da bi ga raztrgala potem je videla tuje obraze, ki so otroka prijazno sprejeli.

Tako je sanjala nesrečna, od vseh svojih ljubili zapuščena žena — na tuji zemlji — v divjini pragozda.

A Vsegamogočni, h kateremu je vroče molila za svoje rešitev — razprostrl je svojo roko nad njo, da bi v mirnem spanju se okrepčala za nove nevarnosti in skušnje, ki jih je še imela prestati.

Še celo v snu se je prikazala zraven ljubkega obrazka njene hčerke strašna prikazen moža, ki je njeno mladost strupil, in ji vstvaril pekel na zemlji — Sever s svojimi demonično se svetlikajočimi črnimi očmi — je stezal svoje morilske roke po nji, tako da se je dremajoča prebudila in se prestrašena zganila.

A Bog miru ji je poslal poživljajoče spanje, ki ji je dale moči za težko nalogo, katero ji je novo jutro prineslo.

Skozi razpoko v drevju sijali so že dalje časa zlati žarki solnca — ter so padali na bledo lice speče Helene.

Prestrašena in ob onem začudena radi svoje nenavadne okolice je odprla mlada mati svoje oči.

Glasno petje ptičev ji je udarilo na uho — mislila si je, da še vedno sanja.

Potipala je krog sebe — zrla naokoli — a nobena jasna podoba ji ni stopila pred oči. Potipala si je čelo — prijela se za lase — ali živi — ali sanja?

„Moj Bog — kje sem — kje je moj otrok?“ bile so njene prve besede.

Hitro se je zravnala in vstala.

Spoznala je, da živi!

Zdaj so stopile vse strahote pretečene noči pred njeno dušo — nahajala se je v pragozdu — v deblu drevesa velikana, kamor jo je peljal usmiljeni Bog v največji nevarnosti.

Spomnila se je tudi medveda, ki jo je zasledoval in že svoje cape stezal po nji ter ji obleko strgal.

Spoznala je Božjo čudežno moč, in čutila pomoč Onega, ki jo je dosedaj srečno peljal iz vseh nevarnosti.

Padla je na kolena in vroče molila, da se je Bog usmili in jo popelje k svojemu izgubljenemu otroku.

V globočini duše se je zbudilo prepričanje, da je večno Usmiljeni, ki jo je to noč obvaroval, bil tudi njenemu nesrečnemu otroku milostiv.

Na duši in telesu ojačena, stopila je iz ozke razpoke drevesa velikana, ki je visoko v zrak dvigal in razprostiral svoje veje, na katerih je bilo polno življenja.

In tisočglasna melodija jo objame — vse je pelo — žvrgolelo — šumelo — in kričalo okoli nje.

Ptice pevke, papige, opice in drugi prebivalci gozda začeli so koncert, katerega je Helena zdaj prvič slišala.

Nikdar še ni imela priložnosti, stopiti v kak pragozd, o čigar čaru je v svojih otročjih letih toliko brala.

Kakor bajni svet dozdevalo se je življenje, ki jo je obdajalo. —

Ali ona se ni smela udati užitku te bajnosti.

Ona je morala dalje — dalje, iskat otroka — svojega izguljenega otroka — svojo malo Lidijo.

Kje je otrok prebil čez noč, kako se strašno bal!

Da, ali je bil še sploh pri življenju? — Ali ni morda kaka divja zver njenega ljubčka že davno strgala na kosce?

Najmanj dvanajst ur je gotovo že minilo, odkar se je ločila od svojega otroka.

Kje je bil Korošec — njen zvesti prijatelj in spremljevalec?

Ali se ni nahajal sam s Severjem na parobrodu?

Ako je parobrod kam zadel in je Korošec utonil, ali ni to bila njena krivda?

Samota v gozdu, v katerem so bile le živali, začela je gubiti svoj čar.

Občutek strahu in bojazni, da je sama in brez varstva v pragozdu, je provzročil, da je Helena pospešila svoje korake.

Ali vedno gosteje je bila šuma in vedno težje se je Helena rila skozi različno zelenje.

Njeni bojazni sta se pridružili še lakota in žeja, ker od včeraj opoldan še ni ničesar užila.

Ozrla se je po kakem sadu — in zagledala jagode v krasni lepoti, ki so jo vabile k užitku.

Ko je Helena na tem gozdnem sadu utešila svojo žejo in je tudi lakota bila malo pomirjena, šla je dalje.

Večkrat je ranila svoje nežne roke ob trnju in špičastih vejah. —

Zdaj je obvisela s svojo obleko na trnji, zdaj se zopet umaknila kaki lazeči golazni.

A zdaj se ji je zdelo, da je postajalo v gozdu svetleje in tudi živali je bilo manj videti.

Kakor hitro pride iz gozda, si je mislila Helena, najde gotovo kje kako naselbino, kjer ji pomagajo, da najde svojo Lidijo.

Najbolj se je bala plašna mlada mati kač, katere je že opetovano, seveda bolj oddaljeno, videla.

Ako jo ena teh groznih živali napade, je zgubljena.

Sicer je imela Helena samokres pri sebi — ali v nevarnosti ne bi imela tolike srčnosti, da bi ga uporabila.

Previdno je stopala dalje, oziraje se na desno in levo, če ne preti kje kaka nevarnost.

Do sedaj je vsem nezgodam srečno utekla.

Srčno je šla dalje.

Kar je začula pokanje suhih vej in glasno sikanje, ki se je vedno bolj bližalo.

Helena se je prestrašena ustavila in poslušala na stran, od katere je čula to sikanje.

V svoji bojazni je zbežala na nasprotno stran, a gosto grmičevje jo je primoralo, da je šla bolj počasi naprej.

Tikoma zraven nje sta prišli iz goščave dve opici, ki sta se kričaje stiskali k Heleni.

Bojazljivo je hotela Helena bežati, a blizu nje se je izvila iz goščave kača, ki je z glasnim sikanjem zastavila Heleni pot.

V sikanje kače se je pomešalo glasno kričanje opie, ki sta očividno strupeno kačo zbudili, in zato bili od nje preganjani.

Helena je obstala, kakor da bi bila otrpnila.

Vsa njena srčnost je hipoma prešla!

Pogled na prestrašeno ženo je kačo odvrnil od opic.

Izbrala si je novo žrtev.

Z odprtim žrelom, iztezaje svoj preklani strupeni jezik je sikal ta nestvor, komaj dobre tri korake oddaljen, na Heleno.

Bleda strahu — ne zmožna, da bi se ganila, se je Helena komaj upala sopsti.

Tikoma zraven nje sta upili opici in provzročili nepopisen šum.

To je kačo še bolj zdražilo.

Srce je Heleni obstalo — že je čulila gorki, gnjusvzbujajoči dih kače, ki je hotela smrtno bledo ženo s svojimi očmi omamiti.

Zdaj je stegnila kača glavo nazaj, da bi se vrgla na nesrečno ženo.

Opici sta tako glasno zaupili, da se je daleč naokrog razlegalo. —

Trenotek, ko se je kača hotela vreči na Heleno, pa sta opici porabili, da sta se vrgli na kačo in se zagrizli v njeno glavo. —

Prizor, kakor ga Helena še ni videla tako groznega, se je zdaj razvil pred njenimi očmi.

V tem, ko se je skušala kača mej sikanjem in zvijanjem rešiti svojih mučiteljev, skušali sta opici kačo z grizenjem končati.

Bil je to grozen boj, ki se je tu sredi gozda vršil — boj na življenje in smrt.

Zaman je skušala kača oviti svoja sovražnika — vedno sta bila hitrejša in se znala ogniti nevarnemu objetju.

Zmaga ni bila več dvomljiva, — sikanje in zvijanje kače je bilo vedno slabejše in počasnejše, medtem ko sta opici še vedno grizli v kačo.

Konečno pustila sta štirinožca svojo žrtev, ki se je brezglasno nalahko še zvijala po tleh.

Zdaj šele je spoznala Helena veliko nevarnost, v kateri je ravnokar bila.

Zopet je z Božjo pomočjo ušla gotovi smrti.

Z nemo molitvijo na ustih skušala je preriti se iz grmovja — iz grmovja, ki je bil poln nepoznanih nevarnosti.

Ni se zmenila za to, da si je ranila obraz in roke, da so krvavele — le naprej — vedno naprej — ven iz gozda — k ljudem!

Vedno bolj je čutila, da ji pešajo moči, in da no bo več zamogla zmagati nasprotujoče ovire.

Tudi solnce je vedno huje pripekalo, in bolj samotno stoječa drevesa so dajala vedno manj sence.

Če je Helena na napačnem potu — če teče zopet bolj v gozd? —

Potem — da, potem je izgubljena.

Devetdeseto poglavje.
Tako blizo in vendar tako daleč.

Že je čutila Helena, da jo moči zapuščajo, ko je nakrat videla, da se je gozd popolnoma razsvetlil, in da se vidi na veliko in široko ravnino.

Kakor daleč ji je seglo oko, ni videla druzega, kakor sveže zelenje prerije, ki se je gozda dotikalo.

Olajšano je zdihnila — zdaj saj je vedela, kam stopi noga in da so nevarnosti pragozda končane.

Utrujena je legla na tla, da bi se znova malo odpočila in ojačila za daljno potovanje.

Lakota se je zopet oglasila, a nikjer ni bilo nobenega sadja, da bi jo vsaj ž njim utešila.

Pazno je zrlo njeno oko v daljavo — nikjer ni videla človeške naselbine, ali kako drugo človeško delo.

Samo gozd in prerijo so zrle njene oči!

Zopet je mislila na svojega ubozega otroka — če ni bilo tako srečno kakor ona — in če ni našlo kakega človeškega domovanja — potem je moralo malo dekletce že mrtvo biti.

A na to ni bilo misliti, da bi otrok našel pri ljudeh pribežališča, saj do Jon Penovega broda ni bilo več milj nobene naselbine.

Da se njena Lidija ne nahaja v brodarjevi hiši, zvedela je Helena od Mili, ki je bila sama po izgubi otroka vsa zbegana. —

Strašna bojazen se je polastila uboge matere.

Bolela jo je negotovost za usodo ljubljenega otroka.

Skrb in hrepenenje po otroku sta prouzročila, da si Helena ni dala dalje počitka, katerega je bila tako potrebna.

Morala je dalje, morala vse poskusiti, da zopet najde otroka — ali da vsaj zve njegovo usodo. —

Da — ali kam naj obrne svoje korake?

Nikjer nobene poti — nikjer ročaja, ki bi kaj pomagal.

Kaj ji je storiti?

Dalje je morala begati — na dobro srečo — mogoče, da pride kje do ljudi, ki bi zamogli povedati, kje da je in ji v njeni bedi pomagati.

Solnce je vroče pripekalo na visoko travo prerije in na samotno potovalko.

Vroče prošnje pošiljala je Helena k večnemu, da bi jo rešil srčnih muk in ji povrnil izgubljenega otroka.

Če ga je pa nebo že k sebi vzelo, potem — tako je prosila — naj bi tudi njo dobrotni Bog rešil zemeljskega trpljenja in jo zopet združil z otrokom v večnih višinah.

Ali je imelo njeno življenje še kak smoter razim tega?

Ne — ne — saj je vse izgubila!

Očetovemu srcu odtujena: v svoji pravični jezi jo je ogorčeni starček pahnil iz gradu. On ni bil več njen oče.

Tudi materino srce ni več bilo zanjo; počilo je v preveliki žalosti radi nje, ker je slušala svojo srce in je nevredniku dala roko in srce.

In oni — kateremu je vse žrtvovala — vse, kar je imela oni jo je zaničljivo zapustil in zdaj je poskusil, da bi ji še zadnje — ljubljenega otroka — vzel, če ni že tega storil!

In Helena gre dalje in dalje.

Noge jo bole — a vendar gre dalje.

Materinska ljubezen prenese vse — to se je tudi uresničilo pri tej nesrečni, tugepolni ženi.

Zvršila je nadčloveško delo, kar se je ločila od svojega otroka — konečno so jo začele zapuščati moči.

Ali zdaj se ji dozdeva, da vidi v daljavi lahak dim.

Novo upanje se vrača v srce trpeče matere.

Vsaki, še tako malenkostni znak, da konečno vendar pride iz te strašne puščave, zbudi znova njeno srčnost in okrepča njeno moč.

Sicer je bil dim še precej daleč, ali Helena se nič ne premisli, in hitro koraka proti njemu.

Materinska ljubezen dala ji je nadčloveške moči in potrpljenje, kakor jih do sedaj ni zapazila na sebi.

Že se je bližala dimu, ali vendar še ni zamogla spoznati njegovega uzroka.

Mislila si je, da prihaja dim iz kake hiše.

Čim bolj se je bližala boječa mati dimu — tem bolj je pospešila svoj tek.

Zdaj se ji dozdeva, da vidi slamnato streho hišice, čez katero se je valil dim.

Toraj se ni zmotila — konečno pride zopet do ljudi, ki ji gotovo pomorejo in ji dajo pred vsem jesti.

Glasneje tolče srce se bližajoče žene, ko zdaj natančno zagleda hišico, ki je bila mali farmerski hišici podobna.

Zdaj spozna tudi ograjo.

Malo od hiše se pase konj, sicer pa ne vidi nikjer živega bitja. —

Helena zdihne olajšano.

Konečno — vendar pride do človeškega bivališča, kjer je lahko upala na pomoč in podporo.

Bolj ko se Helena bliža hišici, bolj pospešuje svoje korake.

Zdaj dospe k nji.

Priprosta ograja obdaja borno, na pol razpalo hišo, ki je iz surovih tramov sestavljena in s slamnato streho krita.

Vtis celega domovanja je bil jako žalosten.

Mesto oken bile so v zidu luknje, iz katerih je prihajal lahak dim.

Hlevi, ki so se držali hiše, so popolnoma razpadli, in videti je, da niso že zdavnej več rabljeni.

Ko bi ne prihajal dim iz razpadlega dimnika in iz lukenj, so nadomestovale okna, bi Helena mislila, da v tej hiši nihče ne stanuje.

A kaj se briga preplašena in izmučena žena, kako izgleda domovanje, če le dobi v njem ležišče in nekaj hrane.

Predno dospe mlada mati do uhoda hiše, se nezavestna zgrudi na tla.

Z nečloveško močjo se je do sem privlekla, zdaj je bilo konec njene moči. — — — — — —

Skoraj pol ure je Helena ležala brezzavestna pred hišnimi vratmi, ko zagleda širokopleči mož s podivjanim obrazom dre majočo.

„Hola, kdo ste?“ zakriči glasno, in sune z nogo v ležečo.

Helena odpro oči in strmi v surovi obraz moža.

Zdi se ji, da sanja. Ali takoj se zave svojega usmiljenja bednega položaja.

V trenotku vstane in zre kakor brezzavestna na moža.

„Usmilite se“, reče prestrašena proseče.

Mož se surovo nasmeje in ogleduje prestrašeno ženo, ki se po vsem životu trese, z neko očividno škodoželjnostjo.

Helena hoče bežati, obrne se, a mož ji takoj zastavi pot.

Prestrašena se mu Helena umakne. Zdaj ni videla nikakega izhoda.

„Usmilite se nesrečnice, ki je zašla“, nagovori Helena v angleškem jeziku moža. „Zašla sem.“

„Hej, Fister, pridite malo ven, in poglejte lepega ptička, ki nam je priletel v gnezdo.“

Na ta klic se prikaže v vratih hišice drugi mož.

Rokave je imel zavihane čez svoje žilave roke.

Mož je imel širok usnjat pas okolu života in sekiro na rami.

On in njegov tovariš sta bila očividno gozdarska delavca.

S surovih potez obrazov je bilo spoznati, da sta prežala na plen.

„Dajte zavetja zašli siroti“, prosi Helena, „jaz hočem naprej. Ali mi morete pokazati pot proti Jon Penovi hiši?“

„Ah, Vi hočete k Jonu Penu“, reče eden teh mož, „kaj pa imate pri tem starem grešniku opraviti?“

„Iščem svojega otroka, ki se nahaja pri njem“, odgovori boječe mlada žena. „Oh, pomagajte mi, pomagajte — moj otrok je sicer zgubljen.“

Moža menjavata sumljive poglede. Videti je bilo, da sta edina. —

„Ako hočete k Jonu Penu, potem imate še dobre štiri ure hoda“, odgovori drugi.

„Pokažite mi pot. Rada Vam plačam!“

Teh besedij sta bila moža jako vesela.

Zopet se pogledata, kar zapazi Helena, ki se jih je začela bati. —

„Pridite z menoj“, reče mož in gre naprej.

Kakor je bila nesrečna žena utrujena, vendar je v svojem strahu popolnoma pozabila na lakoto, in zdaj stopi z možema iz ograje.

„Pojdite z nama, spremiva Vas“, reče eden mož, a Helena se zahvali.

Nepopisen strah jo prešine.

Boji se mož, ki nista imela nič zaupanja vrednega na sebi. —

„Vaša pot Vas pelje skozi gozd“, pri tem pokažeta moža tja, od koder je Helena ravnokar prišla.

Helena jih nezaupno pogleda.

Ali sta jo hotela speljati v gozd?

„Ni se Vam treba bati; midva Vas že prav popeljeva, da pridete k Jonu Penu.“

„Kaj gre pot tja skozi gozd?“

„Seveda; skozi gozd je najbližje.“

Zopet sta se moža čudno spogledovala.

Motrila sta obleko tuje gospe; — obleka je bila sicer od grmovja in od trnjev poškodovana, a je vender pričala, da mora biti njena lastnica v dobrih denarnih razmerah.

„Torej to je najbližja pot; ali druge poti ni?“

„Pač, a napraviti je treba dve uri dolg ovinek.“

„Ah, dve uri grem rada“, je rekla Helena, „da mi le ni treba iti skozi gozd.“

„No, potem morate iti po desnem bregu ob reki! Pol ure od tod pridete do pota. Le vedno se držite na desno.“

Mlada žena si je dala natančno popisati smer pota, potem pa je vzela iz žepa svojo denarnico.

Ko sta moža videla denarnico, se je v njiju očeh nekaj sumnega zaiskrilo, a Helena tega ni zapazila.

„Hvala Vam od srca“, je rekla Helena in dala možema cekin. —

Ne da bi se zahvalila, je prejemnik spravil cekin in se porogljivo oziral za Heleno, ki se je sama odpravila na pot.

V tem, ko je Helena šla skozi visoko travo, sta se moža začela potihoma pogovarjati.

Strah, ki je vpričo sumnih mož prešinil Heleno, je ponehaval, čim bolj se je Helena od njiju oddaljevala.

Ozrla se je še enkrat po možeh in videla, da gledata za njo. —

Le proč, le proč, si je mislila Helena in korakala naprej v označeni ji smeri, ki naj bi jo pripeljala do cilja.

Solnce je hudo pripekalo. Rane, ki jih je zadobila v gozdu, so jo silno skolole — ali ni se zmenila za bolečine.

„Le naprej, da dobim svojega otroka!“ — tako je sama sebe spodbujala, če so njene moči začele pešati.

Edenindevetdeseto poglavje.
Iz dežja pod kap.

Helena je hodila že skoro celo uro skozi travo, ki jo je popolnoma zakrivala, ko je začutila prijeten hlad.

Začela je prisluškovati. — Kaj to ni žuborenje in šumenje vode?

Podvizala je svoje korake.

Nakrat je zazrla pred seboj blestečo se površino reke — ni mogla več zaiti.

Utrujenost je zdaj ubogo ženo tako premagala, da se je zgrudila na travo.

Toda — kaj je bilo to?

Ali jej nista moža rekla, naj gre po desni strani reke, da pride do Penove brodarnice?

To pa ni bilo mogoče! Morala je na vsak način iti po levi strani.

Ali sta se moža motila — ali sta ji nalašč povedala krivo pot.

Kolikor je Helena tudi ugibala — videla je le, da mora kreniti po nasprotni strani, če naj pride do svojega cilja.

Čemu sta jo moža varala?

Zdaj se je domislila onih sumljivih pogledov, ki jih je bila zapazila.

Zakaj sta jo hotela moža zvabiti v gozd, ko je bila še druga, boljša pot?

Vsa ta vprašanja so švigala mladi ženi po glavi.

Slutila je, da je utekla veliki nevarnosti, in sklenila je, da bo v prihodnje previdnejša.

Zopet sta se oglasili žeja in lakota.

Voda jo je vabila, naj si utolaži žejo. Sveža jo je poživila.

Kolikor pa se je tudi ozirala, nikjer ni zapazila ničesar, da bi utešila lakoto.

In vender je že poteklo štiriindvajset ur, kar ni ničesar zavžila.

A kmalu so se njene misli zopet osredotočile na otroka — skrb za otroka ji ni dala miru.

Vstala je in šla k reki. Sledila je toku vode.

Ko je bila šla že nekaj pota, je začula neki šum in se hitro ozrla.

Prestrašena se je ustavila. Ne daleč od nje se je pregibala visoka trava, drugega ni bilo ničesar videti.

Morda je njen prihod presenetil kako žival tako, da je pobegnila v travo — morda se je tudi motila.

Nadaljevala je zopet svojo pot.

Kar nakrat se je v travi prikazal človek in se hitrih korakov njej približal.

„Moj Bog — pomagajte!“ je zakričala Helena, ko je strahoma videla, da se ji bliža človek, ki skriva za hrbtom sekiro.

„Stojte, gospodična!“ je zaklical tujec in zgrabil Heleno za roko.

Zdaj je spoznala Helena, da je napadalec jeden tistih mož, ki sta ji pokazala pot.

S trdo roko je napadalec držal Heleno.

„Denar sem!“ je zakričal in srepo zrl na svojo žrtev.

Od nikoder ni bilo pričakovati pomoči.

Napadalec je vrgel Heleno brezobzirno na tla in ji siloma vzel denarnico.

Ali je mož hotel samo denar? Ali ni morda še kaj groznejšega nameraval?

Razbojnik je hitro odprl denarnico in z zadovoljstvom štel vsebino.

Štel je in računal — posebno mnogo sicer ni dobil, vender dosti, da bi mogel nekaj časa udobno živeti.

V tem, ko je razbojnik prešteval denar, se je Helena popolnoma zavedla svojega položaja.

Previdno se je začela valiti proti reki. Pripravljena je bila vse.

Zdaj je mož spravil denar — s krvavimi pogledi se je ozrl — kje je bila njegova žrtev?

Videl jo je že tik reke.

Zgrabil je sekiro — planil proti ubogi ženi — udaril — bilo je prepozno.

V trenotku največje nevarnosti se je bila Helena zvalila v reko.

Valovi so udarili čez njo — izginila je pod njimi.

Prišla je zopet na površje, a voda jo je vlekla s seboj, kakor se je tudi borila.

Toda materinska ljubezen je dala ženi čeznatornih moči — in krepko se je borila z valovi, ki so jo hoteli odnesti v pogubo.

Daleč je bilo še na ono stran reke — hrepeneče se je Helena ozirala na breg.

Čutila je, da so njene moči začele pešati.

„Oče nebeški — reši me — zaradi mojega otroka!“ je molila v silnem strahu, zbrala vse svoje moči in se pognala

Proti bregu. Toda — dalje ni mogla.

Že jo je začela zapuščati zavest, kar je čutila, da se je noga zadela ob zemljo.

Nekaj korakov še — in rešena bode.

Videvši, da je breg dosegljiv, se je še enkrat pognala — približala se bregu — stopila na pesek. — Bila je rešena!

Na nasprotnem bregu pa je stal razbojnik in grozil s sekiro oni, ki mu je utekla z božjo pomočjo.

Helena je bila tako onemogla, da je komaj še čula razbojnikovo preklinjanje.

Padla je na travo, ker ni mogla naprej. Tudi na svojega napadalca ni mislila, ker je dobro čutila, da ni v stanu, še dalje bežati pred njim.

Priporočila se je Bogu, da bi ji še dalje v vseh nevarnostih tako pomagal, kakor sedaj.

Na nasprotnem bregu pa je še vedno stal razbojnik in gledal na ono, ki mu je tako čudovito utekla.

Zakaj ni preplaval reke, da bi mogel s svojo sekiro pobiti onemoglo ženo?

Ali se ni upal v šumljajoče nevarne valove? Ali je bil tak strahopetnik, da se ni upal storiti to, kar se je bila pravkar upala sestradana in upehana žena?

Mej tem se je bila Helena nekoliko odpočila; neprostovoljna kopel jo je bolj okrepčala, kakor utrudila.

Zadobila je zopet svoj pogum in svojo prevdarnost ter se odpravila, da poišče brodarnico Jona Pena.

Solnce se je sicer že nagibalo na zapad, a pripekalo še vedno močno na samotno ženo.

Solnčna vročina pa je imela to dobro, da je posušila Helenino obleko tako, da je mogla Helena kmalu laglje nadaljevati svojo pot.

Tako je korakala več ur — nakrat je v daljavi zagledala z rudečo opeko krito hišo.

Željno je uprla v to poslopje svoje oči — zdaj je spoznala tudi obrise — bila je pri cilju — pri brodarnici.

Helena je pospešila svoje korake in ni zapazila, da se ji je bližal od strani mož, ki je spoznavši mlado ženo, radosti vskliknil:

„Grofica, draga grofica!“

„Korošec, moj ljubi Korošec!“

„Oj, kako sem Vas iskal, kako mi je bilo hudo zaradi Vas, draga gospa!“

„Kje je moj otrok, kje je moja Lidija? Ali ste jo našli?“

Korošec se je obrnil v stran — bil je vidno v zadregi.

„Govorite — ste-li videli moje dete — moje nesrečno dete?“

„Najprej sem vender moral Vas poiskati, draga gospa, je rekel Korošec.

„Moje dete je torej izgubljeno!“

„Bodite brez skrbi, draga grofica. Le zaupajte mi — jaz še najdem otroka.“

Dobrosrčni Korošec je še na različne načine skušal potolažiti nesrečno mater, dasi sam ni imel čisto nič upanja, da še kdaj vidi malo Lidijo.

Dvaindevetdeseto poglavje.
Noč v brodarnici.

Akoravno je Korošec na razen način Heleni dopovodoval, je bil ves njegov trud, malo Lidijo najti, zaman, vendar je ta novica prešinila Heleno z veliko bolestjo.

Korošec se je kolikor mogoče potrudil, da bi Heleno potolažil. —

A ni se mu posrečilo.

„Na smrt ste bolni, draga grofica“, reče z ginjenim glasom, „ljubite svoje dete, morate že radi njega gledati, da ozdravite.“ —

Kakor zgubljena, tako je zrla Helena v daljavo — hotela je govoriti, a niti besedice ni mogla spraviti iz ust.

„Pridite, pridite, grofica“, reče Korošec še bolj silno kakor poprej, „zaupajte se mojemu vodstvu; saj veste, da Vam le v resnici dobro želim.“

„To vem“, odgovori Helena, „in hvaležna sem Vam iz dna duše. Ali kaj vse to pomaga; pomagati mi le ne morete, in bolest za moje zgubljeno — morda mrtvo dete, je prevelika, kakor da bi zamogle Vaše tolažilne besede kaj izdati.“

„Ne smete obupati“, reče Korošec, „jaz trdno upam, da še najdeva otroka; in če ne danes, pa jutri. Zaupajte svojemu zvestemu Korošcu, on toliko časa ne bo miroval, da najde malo, dobro Lidijo.“

Na te besede nima Helena odgovora, a prime Koroščevo desnico, in jo hvaležno stisne.

Koroščevo lice se veselja zasveti.

„Hvala Bogu, da ste se pomirili, draga gospa“, reče veselo, ter ji nežno položi svojo roko okoli ramen in jo tako popelje proti brodarjevi hiši. Solnce je že skoro zahajalo in je svoje zadnje in slabe žarke pošiljalo v vodo, ter rudečilo streho brodarjeve hiše, jambora, jadra na parobrodu in visoko travo, ki je bila na obrežju reke. —

Počasi korakata Korošec in Helena po stopnicah brodarjeve hiše.

Mili sliši iz male sobice težke korake, se prestraši, in prihiti k vratom.

Naglo jih odpre.

„Kdo je?“ zakliče tresoča se strahu.

Po stopnicah in v predsobi je bilo še popolnoma temno, ker je stražar še dozdaj opustil, da bi bil prižgal luč.

„Mi smo, ljubo dete!“ zakliče Korošec s svojim globokim glasom.

Mili, ki je Koroščev glas le malo poznala, hitro zaloputne vrata in porine težki železni zavor pred njo, potem postane z utripajočim srcem pri vratih, in prisluškuje, da bi spoznala, kdo da je tujec.

Korošcu se je zdela cela ta stvar šaljiva, in zakliče v še bolj globokem glasu.

„Gospa — milostiva — gospodična — ali kdor je tukaj odprite, — odprite, sicer se bojte moje jeze!“

Mili strepeče strahu.

„Če ne odprete“, rjove Korošec, „bom vrata udrl in z lastno roko poslal k hudičevi stari materi.“

„Pomagajte — pomagajte —“ upije Mili in tako cepta z nogami po tleli, kakor bi ji že vrag sedel za vratom.

„Torej nočete odpreti — dobro torej“, in z vso močjo udari Korošec trikrat po vratih.

Mili zakriči in teče po sobi sem in tja, v svojem strahu misli na to, da bi okno odprla in ven skočila.

Helena, kateri ni bilo pri srcu za take šale, se vendar mogla vzdržati lahkega smeha, posebno ker je bil Koroščev roparski glas res prekomičen.

Pogled na Helenin bledi obraz prisili Korošca, da konča to šalo.

Zdaj se glasno zasmeje.

„Stvah Vam je gotovo v noge zašel, mala gospodična, ali zdaj bodite pametni, in odprite nam, saj nismo sovražniki, Bog obvaruj, prijatelji smo najboljše vrste.“

Mili začudeno posluša.

Zdaj šele spozna Korošca, in sram jo je njenega strahu.

Tiho pride k vratom, jih odklene in stopi kakor boječe se dete nazaj.

Helena in Korošec vstopita.

V tem hipu obide Heleno neka čudna utrujenost, srce ji skipi grlo ji je kakor zatisnjeno in le z največjim trudom zazašepetati besede:

„Vode — vode — sicer poginem.“

Te besede opozore Mili na Heleno.

„Kaj, tudi Vi ste tukaj, milostiva gospa!“ vsklikne začuena, prime Helenino roko in jo obsuje s poljubi.

„Moj Bog, kako ste bledi — in ustnice imate kar modre — kako se tresete — moj ljubi Bog — kakšno novo nevarnost ste pa spet morali prestati?!“

„Ne sprašujte zdaj“, reče Korošec s tresočim se glasom, „najprvo moramo gospej pomagati.“ —

„Prinesite kozarec vodo, in če imate vina, potem toliko bolje.“ —

Kakor srna hitro smukne Mili v sosedno sobo, in že v malih trenotkih se vrne z zahtevano pijačo.

S tresočo roko prime Helena po kozarcu in ga nese k vročim ustnicam; pije z veliko slastjo, potem globoko vzdihne, in zdi se ji, kakor bi se nova moč pretakala po žilah, ki pa vendar ni bila tolikšna, da bi zamogla še dalje kozarec držati; ta ji pade iz roke z ropotom na tla in se razbije na kosce.

Helena se močno zgane.

Potem si pomane z roko čelo in strmi skozi odprto okno v okolico.

Korošec pomigne Mili in ji zašepeče.

„Preskrbite kako posteljo, milostiva gospa je nevarno bolna.“ —

„Za posteljo me ne skrbi, srčno rada ji prepustim svojo.“

„To Vam Bog poplačaj, ali zdaj je treba hitre pomoči.“

„Peljite gospo v spalno sobo, jaz pa hitim na brod, da ji tam če je mogoče, preskrbim steklenico vina.“

Korošec prepusti Heleno Milinemu varstvu in hiti urnih korakov v temno noč.

Mili prime Heleno okoli pasu in jo pelje k svoji postelji.

„Kje pa sem?“ — zašepeče Helena m začudeno zre v novo sobo. —

„V brodarjevi hiši, milostiva gospa“, reče Mili in na lahko spusti Heleno na posteljo.

Potem jo začne slačiti.

Mili je bila močno ginjena, ko je videla, koliko ran je dobila Helena v gozdu. Na ramenih in na nogah se je ran še držala strjena kri, katero je Mili previdno odstranila.

Ko se je mogla Helena stegniti na mehki postelji, začela se je nakrat hudo tresti.

„Kaj Vam je, gospa?“ je vprašala Mili in jo prijela za vroče čelo.

Helena je stegnila tresoče svojo roke proti Mili.

„Dajte mi svojo roko, ljuba deklica“, je šepetala. „Zahvaljujem se Vam za izkazane mi dobrote. Čutim, da se bliža moj konec. Te noči ne preživim — vsa moja upanja ginevajo.“

V Heleninih očeh so se pojavile solze in iz prs se ji izvilo krčevito ihtenje.

Ta ginljivi prizor je Mili tako pretresel, da je začela glas jokati.

„Zaupajte v Boga, ki ščiti siromake — zaupajte v Njega, ki Vas je doslej varoval, da niste propadli.“

Velika ura, ki je bila na strehi brodarnice, je odbila enajsto uro.

Nebo, na katerem so se lesketale nebrojne zvezde v vsem svojem čaru, se je začelo temniti. Zbrali so se gosti oblaki in začelo je zamolklo grmeti.

Pripravljala se je nevihta.

Pri takih prilikah je bolnikom, kakor bi jim ležal kamen na srcu, tako da se pomnože vse njihove bolečine.

Lahni veter je postajal močnejši in. močnejši — tulil je okrog brodarnice tako, da je morala vsakega groza obiti.

Tudi Mili se je hudo prestrašila. Počasi je zapustila svoje mesto pri postelji in je zaprla okno.

V sobi je zdaj vladala tihota.

Le Helenino stokanje se je oglasilo zdaj in zdaj.

Slišalo se je kakor naznanilo usodne dogodbe.

Korošca še vedno ni bilo nazaj.

Mili se je silno bala. Čutila je, da nima dovolj moči, da bedni bolni ženi v najtežji uri zamogla pomagati.

„Oče — oče — reši me — pomagaj — reši me!“ je nakrat zakričala Helena.

Mili je planila k postelji.

„Ali hudo trpite?“ je vprašala sočutno.

„Trpim?“ — je stokala Helena, „o ne — dobro mi je — tako lahko — malo mrzlice mi ne bo škodovalo — jutri zjutraj bom že zdrava — potem grem daleč proč od tod — tja — kjer počiva moje — ljubljeno dete — otrok moj ima večni mir — mene pa pode — iz kraja v kraj — ne — ne — tega ne morem več prenašati —“

Iz Heleninih tajinstveno plamtečih oči so se vlile solze —

Mili je groza kar stresla.

„Kaj pravite, gospa, da ima Vaš otrok večni mir? — Kaj je mrtev?“

„Mrtev!“ je zakričala Helena in se bliskoma dvignila v postelji.

Kakor bi bila ob pamet, lako je gledala na Mili.

Nastala je tišina.

„Da“, je nakrat zdihnila Helena, „mrtev, in jaz živim“ — — „kje je moj otrok?“ je potem zakričala na ves glas in hotela iz postelje skočiti.

Mili jo je šiloma zadržala v postelji. „Gospa!“ ji je klicala „gospa, spomnite se vender — saj otrok živi.“

Helena je padla nazaj na blazino.

Zatisnila je oči in tajinstven usmev se je pojavil okrog njenih ustnic. — Nekako pevaje, kakor bi se ji sanjalo, je dihnila;

„Živi!“

Stegnila je roke, kakor bi hotela nekaj objeti in odprla oči. —

„Ničesar ne vidim — razen domačije očetov grad poleg mene kleči moja dobra mati — s solznimi očmi — in poje pesem, s katero me je tolikrat zazibala v spanje —

„Pesem — ki jo je pela moja mati.“

In Helena je z uprav angelskim glasom začela peti:

Dete revno, dete malo,
Kdaj mi bodeš poplačalo,
Kar sem zate skrbna mati
Morala in bom prestati?

Sem pod srcem te nosila,
V bolečinah porodila,
Zate noč in dan skrbela.
Zate sem in bom živela.

Postelj kol’kokrat postlala,
Zibel tvojo sem zibala,
Pesem ti zapela sladko.
Da zaspalo si čez kratko;

čez te se potem nagnila.
Srčno sem Boga prosila:
Oče, hudega ga brani,
Meni, sebi ga ohrani.

Dete malo in ubožno,
Rodi pridno in pobožno,
S tem skrbi mi boš plačalo,
Dete revno, dete malo.

Kakor angelsko petje se je Mili zdelo, kar je tu slišala.

Pesem je naredila nanjo nepopisen vtis.

Jokaje se je sklonila čez Heleno, in goreče, prav iz dna srca molila:

Ljubi Bog — ki si tako milosten in dobrotljiv — poglej na to nesrečno ženo — toliko je trpela in še trpi — pomagaj ji — še v tej noči!“

Naslonila je glavo ob rob postelje, prijela Heleno za roko in to neštevilnokrat poljubila.

Ko je Helena končala pesem, je zamižala. Nekajkrat se je stresla — — — —

Vse je bilo tiho.

Samo zunaj je tulil vihar, kakor akord, ki spremlja kako grozno pesem, vihar, ki drvi čez polje in gozdove.

Mili zadremlje.

Tudi ona je trudna, deloma vsled potovanja današnji dne, deloma tudi vsled bolesti, katero ji je provzročila Heleni bolezen, in kmalu na lahko zaspi.

Mesec, ki se je komaj preril skozi goste oblake, posvetil je s svojo bledo lučjo na Helenino bledo, a vendar prekrasno lice.

In zopet je bilo vse tiho.

Stara, zarjavela stenska ura nadalje hreščeče stoka, kar se v slaborazsvitljeni sobi čuje, kakor kakšen zbor iz groba.

„Zraka — — zraka — —“ zakriči Helena hipoma z grkajočim glasom in stisne obe roki na burno se dvigajoče prsi.

„Zadušim se — — — “

Mili plane v strahu po konci.

„Večni Bog — kaj se godi tukaj? —“ zaječi v brezprimerni zmešnjavi, ker si še vedno ni bila na jasnem, zakaj je Helena tako grozno upila.

A naslednji pogled ji vse razjasni.

Helena leži na ležišču kakor mrtva; izmučeno telo je globoko upadlo; njeni bujni lasje vise okolu tresočih se ramen, pot ji pok riva čelo in samo njene oči žarijo kakor ogenj.

V dolgih presledkih čuje se neko rohnenje iz, njenih prs, h kateremu se je sem in tja pridružilo neko čudno piskanje.

Mili si ne ve sveta.

Vrže se čez bolnico in glasno joka.

Tu jo objame Helenina vroča sapa.

Zdaj hiti preplašena deklica iz sobe, in prinese kozarec vode, da bi ž njo Heleno utešila in ohladila.

Ali tega se ne upa več, ko zagleda Helenino hipoma žarečo lice.

Tako se je menjavalo Helenino stanje od minute do minute, od sekunde do sekunde.

Zdaj ji je bilo lice bolo kakor mramornati kip, in zdaj zopet ji ja žarelo in gorelo, kakor v ognju.

„Zraka — zraka — —“ ječi Helena brezsapno, „umrjem.“

Zdaj si Mili ne ve več pomagati.

Kakor v blaznem strahu hitro odpre okno, na katero je še vedno butal vihar, in upije kolikor zamore v temno noč:

„Korošec — Korošec — pomagajte — pomagajte — Vaša varovanka grofica Ostrovrhar umira — Korošec — pomagajte — pomagajte!“

In vihar vzame Miline obupane besedo na svoja krila, in jih nese proč, v dolgo, dolgo tujino, mogoče celo tako daleč, da se njih jek lomi na zidovju Ostrovrharjevega gradu.

Korošec je moral slišati ta klic.

Naenkrat se je videlo širokoplečega moža teči proti brodarjevi hiši.

Kakor blisk bil je čez stopnice in stal pred Helenim posteljo.

Njegovo vajeno oko je takoj spoznalo, da je Helena na močni in nevarni mrzlici zbolela.

Znano mu je, da take bolezni velikokrat stanejo življenje, a vendar ima v svojem srcu upanje, da Helena okreva.

„Prinesite mi skledo vode in obrisalnik — reče tiho Mili, „bolnici moramo devati mrzle obkladke na glavo.“

V malo trenotkih zvrši Mili Koroščeve ukaze.

Z ljubezni polno, da, očetovsko skrbnostjo napravlja Korošec svoji visoko spoštovani nekdanji grofici obkladke.

Precej po prvem obkladku, katerega položi Korošec na Helenino vročo glavo, obrne se ji na bolje.

Globoko utisnjene poteze okoli ust se poravnajo, in lahka rudečica se prikaže pod njeno kot alabaster belo kožo: videlo se je, da se vrača v život novo, če prav še jako slabo življenje.

Pri tem veselem pojavu so Korošec ni mogel premagati da ne bi rekel Mili samozavestno:

„Vidite, gospodična, moja umetnost cvete, — grofica Helena zopet vzcvete kakor pohojeni mak na samotni trati.“

„Pravzaprav bi biti moral postati zdravnik —“ nadaljuje čez nekaj časa zadovoljno. „Vsi bi lahko živeli — ako ne bi umrli.“

Mili se zasmeje.

A njena skrb za Heleno je tako velika, da se takoj od vrne od Korošca in ponavlja obkladke vedno in vedno.

Bilo je že ob treh zjutraj, ko se Helena prebudi, od hude živčne mrzlice deloma oproščena, in zamore nekaj besedi spre govoriti.

Zahvali se Korošcu in Mili najsrčneje za njiju skrb, in jima obljubi, da se hoče vedno spominjati njihove dobrote.

Potem zopet zaspi.

A milo in nežno — z mehkim, blaženim izrazom.

Solnce se je jelo dvigati iz vshodnega morja v vsej svoji veličasti in krasoti; škrlatasti svit padel je tudi skozi okno na ležišče bolne, uboge, zavržene, zapuščene in tako trdo izkušene žene, ki je mirno dremala po tako hudi noči — in ki gotove ni slutila, kakšno hudo trpljenje ji še prinese bodoče življenje.

Triindevetdeseto poglavje.
Molitev matere.

„Rožice so krasne cvele,
ptice mile žvrgolele,
sladke njih pa pesmice
ljubo srcu so donele.

Zdaj so vse utihnile
srca melodije mile,
ki so nekdaj tak ljubo
duši tožni se glasile.“

Drugo jutro je bilo krasno. Nočni vihar je nebo popolnoma očistil, ptički so veselo žvrgoleli po vejicah in cela narava se je zopet odela v navadno cvetočo obleko.

Glasno doni zvon po velikih prerijah in živina, ki se ima pasti, se razprostira na vse kraje.

Ko se Helena prebudi, mora še nekaj trenotkov pomisliti, kje se prav za prav nahaja.

Korošec je na koncu ležišča na stolu zaspal.

Mili pa je že v kuhinji pripravljala zajuterk.

„Korošec!“ zakliče Helena, „proč moramo, niti trenotka ne smeva več zgubiti.“

Očividno je Korošec spal in sanjal, in da te sanje niso bile napačne, kazal je lahki posmeh na njegovem obrazu.

„Korošec — slišite vendar!“ kliče Helena še glasneje „proč morava!“

Te besede čuje Korošec v poluspanju.

„Da — da — proč“, mrmra z zaprtimi očmi, „posloviti se moramo“, — in poje polglasno:

„Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo.“

„Nazaj nas več ne bo“, — ponavlja pritrjujoče in pri tem tako maha z rokami, da zgubi ravnotežje in se zvrne na tla.

Ali ta padec ga spravi k zavesti.

Nehote se Helena nasmehne.

Korošec leži na trebuhu in debelo zre v Heleno.

Zopet se mora Helena nasmijati.

„Ali kaj Vam pa je, saj se obnašate kakor otrok.“

Konečno se Korošec zave in vstane.

„Kako se počutite, gospa?“ — popraša in prime Helenino roko, da bi ji potipal žilo.

„Tako dobro se počutim“, — reče Helena, „da ne ostanem trenotek dalje tukaj. Strašna teža mi leži na prsih in obupajoče misli se mi križajo po glavi, prosim Vas, dragi prijatelj, je mudite se trenotek dalje, jaz moram proč.“

„Kakor ukažete“, — odgovori Korošec. „Kje pa tiči Mili?“ —

„V kuhinji je in pripravlja zajuterk.“

„Vrag me vzemi!“ — zakliče Korošec, — „to je vendar čez vse pridna deklina, in danes jih je presneto malo, ki bi se lahko ž njo vrstile. Dandanes mislijo dekleta le na lišp in zabave: kuhati znati, to je velika napaka, a na plesišči po deset ur skakati, to pravijo, da je dika ženskega spola! Povem Vam, gospa, če bi jaz imel dekleta, jaz bi jo “, — in pri tem skrči svoje pesti, žile se mu napno na čelu in strahovita jeza govori iz njegovih oči.

„Ali zakaj se pa tako razburjate, ljubi Korošec, saj nimate nobene hčerke.“

„To je vse eno, žali me pa vendar, in če vidim take razmere — pridem vedno v tako jezo — ker vidim na njih pogin naših socijalnih razmer, ali“, — pri teh besedah naredi Korošec jako pomenljivo gesto in glasno zakliče:

„Ali kje pa ostaja ta dobra deklina?“

In gre v kuhinjo.

V malo trenotkih stopi Mili k Heleninemu ležišču poda čašo vročega čaja.

Helena ga hlastno popije, ne da bi kaj zraven jedla.

Potem skoči iz postelje in se začne napravljati.

Mili ji pri tem pomaga.

A ne pusti, da bi Helena zopet oblekla svojo vso strgano obleko, marveč hiti k svoji omari, in poišče svojo najboljšo obleko in jo poda Heleni.

„Tukaj, gospa, vzemite“, reče Heleni prijazno, „oblecite to borno, ali vsaj celo obleko, nemogoče mi je, da bi Vas pustila tako naprej.“

Helena je vsa ginjena o dobroti in ljubeznivosti dekleta; debele solze se prikažejo na njenih trepalnicah, v katerih se lesketa solnce.

Te solze se blišče kakor dijamantje.

Padejo doli in blesk zgine.

Nehote misli Mili na oni čas, ko je Helena v resnici nosila dijamante, svilo in baržun, vesela in brezskrbna živela svoje

Najlepše dneve.

Dijamantje so zginili in na njenem mestu se svetijo vroče solze, svila in baržun so zginili in isto plemenito in lino telo pokrivajo borne cape.

Uboga — uboga — žena, kaj je usoda, ali bolje rečeno — nesrečna ljubezen storila iz Tebe? —

„Ne“, — reče Helena pretrgano, — „tega ne morem od Vas sprejeti, sami ste revna deklica; sicer sem brez sredstev. Vas nočem naprosjačiti.“

„O prosjačenju tu ni govora — “, odgovori Mili, ki je siloma zadržavala jok — „dam Vam tako rada — tako srčno rada, kakor bi rada dala sestri ali pa ljubi prijateljici.“

„Hvala Vam,“ — reče Helena, in jo poljubi na čelo.

Komaj je Helena napravljena, vstopi Korošec.

„Pripravljen sem, gospa —“ reče, „in zdaj z Božjo pomočjo naprej — če je Božja volja, držite že ob solnčnem zahodu Lidijo v naročji.“

„Bog daj —“ reče Helena in proseče pogleda proti nebu.

Mili in Helena se srčno poslovita.

Korošec prime Heleno za roko in jo pelje na prosto.

Komaj je bila Helena na prostem, že je slastno požirala sveži jutranji zrak, ki se ji zdi po tako zaduhli sobi, še enkrat tako izboren.

„Prekrasen dan — “ reče Korošec.

„Da, res čaroben,“ odgovori Helena.

Okolu njih šumi hladen veter in pihlja po visoki rosnati travi in skozi vejevje dreves.

Potem gresta precej dolgo molče.

„Bog ve, če bom imela to srečo, da najdem Lidijo,“ toži Helena.

„Jaz upam za gotovo,“ odgovori Korošec, „poznam še nekaj teh potov in predlagam, da greva po široki poti, potem gotovo prideva do kakega kraja, kjer je več ljudi, da, morda najdeva celo mesto, kjer je včeraj Lidija zaostala.“

In zopet gresta molče dalje.

Koroščevo prijazno prigovarjanje navdajalo je Heleno z novim upanjem.

Nova krasna bodočnost se slika v njeni duši; v družbi s Korošcem upa, da v naslednjem mestu kaj najde, da njima in Lidiji da zavetje.

Ali vse eno jo je mučilo neko neizbrisljivo čustvo, ki je kakor črv glodalo ob njenem srcu.

„Najdem li svojega otroka — svojega edino ljubljenega otroka?“

Zdaj to verjame — v naslednjem trenotku pa zopet dvomi o tem.

Korošcu ni odšlo, da je Helena močno zbegana, in da jo spravi na druge misli, začne pogovor.

„Milostiva gospa,“ reče, ali hočete sprejeti od mene kak svet?“

„In kakšen?“ poprasa Helena.

„Vrnite se k svojemu očetu nazaj,“ reče Korošec s pritajenim glasom. „On je dober in plemenit, lahko prisežem, da Vas ljubeznjivo sprejme, da zopet najdete srečni dom.“

„K očetu! — zaupije Helena, „ne — nikdar — nikoli! raje hočem kraj ceste konec storiti, izdihniti kakor pomendran črv, kakor da bi še enkrat pri njegovih nogah prosila vsprejema.“

„Še danes mislim z grozo na oni božični večer, ko sem, na pol zmrznena in lačna, ga prosila, naj me sprejme, a on me je brezsrčno in mrzlo pognal iz svojega gradu, ven v svet, ki mi je dosedaj že toliko gorja provzročil.“

„Ali mu morete to zameriti?“ reče Korošec, „jaz Vas gotovo nočem žalostiti, a pripoznati morate, da je Vaše dejanje njegovo očetovsko srce močno žalilo.“

Hipoma se Helena močno strese.

Srpo gleda v daljavo, tja, kjer se je vleklo kakor beli trak: brezdvomno kaka široka voda.

„Lidija! —“ zakriči Helena kakor blazna, „moj otrok moj otrok, — vidim te — pridem — pridem — tvoja mati pride k tebi!“

In kakor brez uma zdirja naprej.

Korošec ni vedel, kako se mu je zgodilo, samo to je videl, teče Helena kakor preganjana srna, in da mu ne preostaja druzega, kakor da pohiti za njo.

A če prav napne vse moči, je ne dohiti.

In vedno večja je daljava, ki ga loči od nje.

Nakrat zgine Helena.

Zdaj dirja Korošec s podvojeno silo in konečno doseže neki grič, pod katerim je zijal globok prepad.

Ko pride do skrajnega roba, se prestraši, a Helena je premočila ta prepad.

In zopet teče naprej kakor veter.

Tu ni bilo časa za premišljevanje.

Tudi on mora skočiti.

In posreči se mu.

Pred njim se razprostira široka voda.

Helena je komaj petdeset korakov pred njim.

Nikjer ni bilo videti mostu.

In vendar teče Helena naravnost proti vodi.

„Lidija — Lidija!“ kriči Helena s hreščečim glasom, „jaz pridem — pridem!“

Zdaj se nahaja na skrajnem robu vode.

„Moj Bog — moj Bog — kaj neki zdaj stori?“ si misli Korošec, ki ji z zadnjo silo sledi.

Zdaj — je na vodi —

„Grospa — gospa! —“ kriči Korošec z močnim glasom, „stojte, saj greste naravnost v smrt!“

A Helena mu ne odgovori.

Ko dospe Korošec k vodi, zagleda preko nje neki naravni most; velike skale so ležale na okoli, dračje in vejevje, in dolg tenak tram, ki je komaj segel na oni kraj.

Voda je pod tramom šumela in grgrala, kakor da bi se tam nahajal kak vrtinec.

Helena je ravno na sredi vode.

Z mirnim korakom hiti preko trama.

Tu — nakrat jame omahovati.

„Jezus, Marija!“ — zakriči Korošec ves iz sebe, ali glasno pokanje preglasi njegov vzklik.

Tram se je prelomil.

Helena pade v vodo, in valovi udarijo preko njene glave — izginila je.

Tu ni bilo trenotka zamuditi.

Korošec skoči v vodo; z močnimi udarci deli trgajoče valove — sam je v veliki nevarnosti.

Le malo stopinj od obrežja se Helena zopet prikaže.

V istem hipu že prime za drugo polovico trama, in mačka se vleče po njem dalje, da pride do obrežja.

Komaj stopi na tla, že hiti dalje.

Medtem je tudi Korošec srečno prišel do kraja, in če hoče ali ne, mora ji slediti.

In znova se začne divja gonja.

Ali že po malih minutah se Helena zgrudi kakor mrtva.

Popolnoma onemogel in spehan pade Korošec na njeno stran, ne da je v stanu le besedico spregovoriti.

Solnce stoji visoko na nebu in pripeka, kar more.

Vroči žarki solnca padajo skoro naravnost na Helenino obleko, katera se je začela kaditi.

Kakor mučena žival leži Helena in stoče.

„Kaj se Vam je zgodilo, gospa?“ — vpraša Korošec.

„Prikazen — prikazen“ — zašepeče Helena komaj slišno, potem se zopet zamisli.

Korošec zmaje molče z glavo.

Tako preide več ur, predno se Helena le nekoliko opomore.

Radi prestane bojazni in dolgega potovanja so Helenini udje kakor zbiti, tako da ji je za zdaj skoro nemogoče zopet vstati in nadaljevati pot.

Srce ji tolče burno od skrbi in razburjenosti, prsa se ji dvigajo, in časih ji je, kakor da ji zmanjka sape in so ji prsa v okovih.

Potem pogleda dolgo in žalostno Korošca. Solze globoko duševne bolesti, in bridke materine skrbi, ki se je polastila njenega srca, tekle so ji po bledih licih, da konečno z zadnjo močjo glasno zakliče v prosto božjo naravo:

„Ne — ne — nikdar te več ne najdem, Lidija, zgubila sem te za vedno — za vso večnost zgubila — nikdar — nikdar več ne bom smela poljubljati tvojega milega angelskega lica!“

Začelo je temneti, zvezda za zvezdo so začele migljati na nebu, in oko žalujoče matere je postalo trudno in kalno.

Zdaj sklene Helena svoje roke, in povzdigne v solzah plavajoče oči proti nebu, ter milo prosi:

„Sveta mati božja — in vsi svetniki v nebesih — ne zapustite me v moji sili — rešite mojega nedolžnega otroka in če mora — in če je potrebna kaka žrtev, torej, vzemite moje življenje, rada ga žrtvujem za svojo Lidijo, in če bi imela iz tisoč ran izkrvaveti. Rešite — rešite mojo malo Lidijo!“

Zopet povzdigne proseče svoje oči proti nebu.

Nad njo so se oblaki razdelili in zvezda se lesketa čisto in prijazno, kakor milo človeško oko, na prosečo mater.

Čudežno pomirljivo upliva ta pogled na Helenino zmufeno srce, imela je zvezdo za dobro znamenje, za znak, da ji je prošnja uslišana.

Po kratkem odmoru začne zopet:

„Ljuba mati božja, ne zapusti me, pošlji mi angelja, ki me popelje skozi to pustinjo, privedi me vendar enkrat k mojemu preljubemu otroku. Ako pa že biva pri Tebi v nebesih, Vzemi tudi meno k sebi s te zemlje.“

Prisluškovaje je Helena prenehala — čuden šum iz daljave prišel ji je na uho.

Vzravnala se je — Korošec je pozorno gledal tja, od koder je prihajal šum — a v temoti ni mogel ničesar spoznati.

Boječe sta se skrila oba za gosto grmovje — vedno bližje prihajalo čudno rožljanje, ki se je razlegalo kakor daljni grom. —

Petindevetdeseto poglavje.
Dobri ljudje.

Rožljanje in bobnenje se je bližalo bolj in bolj.

Glasen pok z bičem je donel skozi temno noč, potem so spoznali obrisi nekega voza.

Konja sta nekaj čutila — sršela in se obrnila v stran.

„Kaj pa je tu spredaj?“ zaklical je globok glas z voza, „tu pač ni varno!“

„Morda volkovi, gospod“, odvrnil je kočijaž ter vlekel nazaj trmoglava konja.

„Kaj, volkovi? Ti ne pridejo tako daleč ven v pustinjo, bržkone so dvonožni volkovi. — Ali imaš pripravljeno puško in samokres?“

„Takoj, gospod!‘; odvrnil je kočijaž.

„Ne streljajte!“ zaklical je nakrat nek glas iz grmovja. „Mi nismo razbojniki — ampak le zgubljeni potniki!“

Začul se je kratek smeli iz voza.

„Stari prijatelj, Vi nas morate za grozno bedaste imeti ako mislite, da se vjamemo v to zanjko. To šalo poznamo od poprej, in Bog me obvaruj ob nočnem času pred zgubljenimi potniki — s poti toraj — ali — !“ Osupnjen je odskočil mož, ki ni bil drugi nego Korošec. — Konja sta potegnila.

„Ah, poslušajte nas vendar en trenotek!“ začul se je sedaj ženski glas.

Helena je govorila; s trudom se je vzravnala poleg Korošca. —

Kratka velevajoča beseda iz voza in ta se je ustavil znova. —

„To se sliši kakor glas kake ženske“, odmevalo je nezaupno iz voza.

„Usmilite se nas!“ prosila je Helena, „noč nas je iznenadila, mokri smo — na pol otrpnjeni in ne v stanu pot nadaljevati.“ —

„A, za Boga, od kod prihajate?“

„Zgubila sem svojega nesrečnega otroka — zašel je, iščemo ga“, zdihovala je Helena.

V vozu sedeči so se nekaj minut posvetovali, ženski glas je mešal z globokim glasom moža, kateri je prej govoril.

„No, poskusiti hočem enkrat“, zadonelo je končno iz voza, „akoravno je treba dandanes prokleto previden biti — dama naj vstopi in se do bližnjega mesta lahko pelje z nami — za Vas tujec, pa nimam več prostora na vozu, — Vi si morate že sami pomagati — ako še dve uri tu počakate, da bo svetlo, ne morete zaiti, — le hodite vedno naravnost — moja konja najdeš pot v temi.“ —

Helena se je nemo obrnila h Korošcu.

„Vi vendar ne morete v temni noči sami tu ostati“, rekla je boječe.

„No, to mi ne bo dosti škodovalo“, smejal se je Korošec, „srečen sem, da ste vsaj Vi spravljeni; kamen se mi je odvalil od srca, ker Vas vidim v varnost.“

„A moj zgubljeni otrok, Korošec, — moja Lidija, — kaj bo ž njo. — ne, jaz ne smem proč od tu“, stokala je mlada mati obupno, „jaz hočem z Vami dalje iskati.“

„To lepo pustite“, dostavil je Korošec s pomirljivim glasom in peljal omahujočo k vozu, „sedaj, ko Vas vidim v dobrih rokah, bodem napel vse moči, da zopet najdem otroka; — kakor hitro sem Lidijo zopet našel, pridem takoj z Vašim ljubljencem k Vam.“ —

Stala sta pri vozu.

Velika, širokopleča postava stopila je iz sence voza proti želeni.

„Hitro v voz, mudi se nam, konja postajata nemirna.“

„Samo en trenotek še“, prosila je Helena.

Potem se je še enkrat obrnila h Korošcu.

„Čutim, da me moje moči bolj in bolj zapuščajo“, šepetala, „le zavest, v kratkem podleči in tudi Vas zadržavati od rešitvenega dela, me odloči, sprejeti to pomoč. A“, nadaljevala je s tresočim glasom, „rotim Vas, ljubi Korošec, pri spominu na Vašo mater, imejte usmiljenje z mojim smrtnim strahom za edino, kar še imam na svetu, — edino, kar daje vrednost mojemu nesrečnemu življenju. — Prisezite mi, ljubi prijatelj“, nadaljevala je strastno, „da ne bodete mirovali prej, da mi niste prinesli gotovost čez usodo mojega otroka. Vem“, rekla je z ganljivim glasom, „da jaz revna, bedna od Vas nekaj zahtevam, čigar izvršitev ne morejo poplačati vsi zakladi sveta, da nimam ničesar, da bi se mogla hvaležno izkazati za Vašo žrtvovalno prijateljstvo! — Ničesar“, ihtela je presunljivo, — „nego solze veselja matere, kateri bodete zopet privedli vroče ljubljenega otroka.“

Korošec je bil ginjen — prijel je tresočo ženo nežno z rokama ter jo peljal k vozu.

„Draga grofica, ohrabrite se — prisežem Vam, da ne bodem miroval, dokler ne najdem Lidije in — —“ Glas se mu je spremenil v nerazumljivo mrmranje.

Hitro je Korošec dvignil Heleno v voz, se še zahvalil v njem sedečim — in potem izginil v temni noči. — —

Še enkrat se je Helena nagnila iz voza.

„Korošec — ljubi Korošec — moj otrok — pripeljite mojega otroka!“

A njene besede je raz vela nočna sapa — — — — —

Hitro je drdral lahki voz čez široko planjavo.

Na vzhodu je postalo svetlo — napočil je novi dan.

Sedaj šele so v vozu sedeči zamogli spoznati novo potnico. —

Helena je sedela tiho, zavita v ponudeno ji odejo, ko je prvi svit jutra oblil njen obraz.

„Dobro jutro, gospa, ali se bolje počutite?“ vprašal je mož dobrovoljno in njegove poštene oči so začudeno gledale lepi, bledi obraz Helene.

„Srčna hvala“, odvrnila je Helena otožno, „da, počutim se boljše, le glava mi gori kakor ogenj.“

„No, kako bi pa bilo z enim požirkom whiskeja?“ — izvlekel je steklenico, „le vzemite, gospa — to greje.“ —

„Oh, oče“, obrnila se je žena skoraj oponosno k možu, „tu vendar ni nič za damo. — Hočete morda malo mleka?“ vprašal je potem prijazno Heleno.

Ta je hvaležno prikimala — v velikih požirkih zavžila hladno pijačo.

„Da, le redite se z mlekom kakor majhni otroci“, smejal se je mož; „ko sem bil jaz še mlad dočko, takrat so bila dekleta na naši farmi vsa drugačna, ko dandanes — h kosu kruha spadalo je tudi žganje — in ako je bil kdo bolan — je bilo vseobčno zdravilo — smodnik s stolčenim steklom — zdravnika iz mesta nismo nikdar rabili.“

Godrnjaje je stari nehal. —

Malo besed je zadostovalo, Heleni pojasniti, s kom se je vozila. —

Njeni varuhi so bili bogati farmerji iz okolice, ki so se po kupčiji peljali v mesto.

Tudi Helena je z malo besedami razodela njeno usodo.

Naredila je na priproste ljudi globok utis.

„No, Vaš mož si ima čestitati, da ni prišel meni v roko,“ razsajal je stari mož, ko je Helena končala. „Prokleto — taka kanalija — zdrobil bi ga bil!“

Žena ni rekla ničesar, skrbno je opazovala Heleno — držala jo za roko, žila ji je močno utripala. —

„Mati, Tvoj obraz kaže skrb, kaj pa je?“

Žena je nežno pogladila vroče čelo Helene. —

„Zelo se je prehladila v mokri obleki — da bi le mrzlica ne bila“, odgovorila je skrbno.

„No, le nikar ne slikaj takoj hudiča na steno — tako hudo pa menda ne bo.“

„Ali nimate nič sorodnikov ali znancev v mestu?“ vprašala je žena Heleno.

Ta je odmajala z glavo.

„Ne, nikogar ne poznam“, odgovorila je milo, dihala je hitro in vroče.

„No, za stanovanje bodem že jaz skrbel“, dejal je mož. „Rad bi Vas bil sicer s seboj vzel na farmo in Vam pokazal vso našo krasoto — a že vidim, morate si nekaj dni dobro streči — jn na Vašega spremljevalca ste tudi hoteli čakati.“

„A kaj ne“, nadaljeval je iskreno, „ kadar imate zopet Vašega otroka, pridete enkrat k nam ven — veselilo nas bo — tak obraz, kakor je Vaš, se ne vidi vsak dan — toraj pridete?“

„Bodite zahvaljeni — rada hočem priti, kadar bom zopet zdrava“, prišlo je iz Heleninih tresočih ustnic — — —

Davno že so se pokazale posamezne hiše, sedaj so stale bližje skupaj, kolesa so drdrala po kamnih — cilj je bil dosežen.

Pred njimi se je razprostrl trg — kratek zaklic — voz se je ustavil pred trdno večnadstropno hišo.

Stari je stopil z voza.

„Pojdite, gospa“, rekel je, podpiraje tresočo bledo postavo, „tu v bolnišnici dr. Štefensa ste dobro spravljeni.“

Peljal je Heleno previdno po stopnicah.

Potem je potegnil krepko zvonec.

Helena je čakala z utripajočim srcem pri vratih.

Tačas je zašepetala žena nekaj besed možu na ušesa.

„Mati“, rekel je farmer skoraj oponosno, „to bi si bila vendar lahko sama mislila — to je samo ob sebi razumljivo!“

Železna hišna vrata so se odprla.

„No — kaj je?“ zadonel je surovi glas vratarja.

„Prosim za sprejem — čutim se bolno“, odgovorila je Helena možu.

Zaničljivo je ogledoval odpirajoči priprosto oblečeno, mlado ženo, koje obleka je vsled padca v vodo prav neredno zgledala.

„Ljudje, kakor ste Vi, spadajo v ubožnico — spravite se!“

Helena je proseče pogledala farmerja, ki je odstopil od voza in se ji bližal.

„No, bo kmalu — ali Vam naj pokažem pot — za vraga, ne zadržujte me dalje z Vašim cviljenjem!“ vpil je vratar jezno.

Zgrabil je Heleno surovo za roko. —

V naslednjem trenotku pa se je čutil surovež zgrabljenega z močno pestjo — nekdo ga je stresel, da ni več videl ne slišal. —

Potem je s silo odletel v kot veže.

„Čakaj, kanalja — jaz Te bodem učil, kako se ravna z bolniki — le gani se,“ — pristopil je k penečemu se od jeze, — „še eno besedo, lump — in zdrobim Te!“

Strahopetnež se ni upal ziniti — le strupen pogled je vrgel na farmerja.

„Pojdite, gospa!“ Pri tem je mož prijel omahujočo in jo peljal v čakalni prostor, kjer jo je previdno posadil na zofo.

„Tako, gospa — pozdravite se in izpolnite obljubo, nas obiskati! — Tu“, pri tem je stisnil Heleni majhen zvezek roko, — „to je še nekaj za postrežbo — — le vzemite“, rekel je dobrodušno, ko so je Helena branila, — „zastonj je smrt — mislite, da sem stari znanec — drugače bom hud.“

S solznimi očmi je Helena spravila zavitek v žep — vroča roka je v iskreni hvaležnosti stisnila roko dobrega moža, kateri je smehljaje odklonil vsako zahvalo. — Potem je odšel.

Na hodniku prišla mu je nasproti strežnica.

„Skrbite, da dama tu notri — pokazal je z roko na vrata, — „kmalu pride v posteljo in da ji zdravnik kaj dobrega zapiše — slišite —“, stisnil ji je v roko nekaj denarja.

Vratar je odprl — mrmraje nekaj nerazumnih besed vrata.

Za trenotek se je farmer ustavil. —

„V osmih dneh sem zopet tu — in ako slišim, dečko, da si bil le v najmanjšem neuljuden proti dami — razbijem Tvoje kosti.“ —

Treskaje so se zaprla vrata — — —

Šestindevetdeseto poglavje.
V bolnišnici.

Helena je sedela stisnjena v kotu zofe, v glavi ji je tolklo, kakor da bi hotela počiti, žila ji je bila z naglostjo.

„En trenotek, gospa!“ zaklicala je strežnica v sobo stopivši, „dr. Kastor bo takoj tu.‘‘

Helena je vzdignila trudni trepalnici.

„Kdo je ta gospod?“ šepetala je.

„Zdravnik našega zavoda!“ odgovorila je blebetava žena, „pri bolnikih je jako priljubljen, gotovo se bo tudi Vam zelo dopadel.“

Helena ni ničesar odgovorila.

„Da, dobro srce ima“, pripovedovala je strežnica dalje, „od revnih ne vzame ničesar — skrbi celo, da ozdravljujoči zadobe zopet kmalu svoje moči — skrivaj jim pusti par steklenic vina — ali pa stisne otrokom nekaj dolarjev v roke — s kratka, on je prava duša.“

„A naš ravnatelj zato — —“ pretrgala je nakrat govorjenje. —

Vrata sosedne sobe so se odprla — vitek, eleganten gospod se je na lahko priklonil k pozdravu in miloglasno rekel.

„Prosim — gospa!“

Helena je mehanično vstala — tipaje iskala je roka opore — postrežljivo je priskočila služabnica in jo peljala v sobo zdravnika.

„Prosim, izvolite sesti!“

Helena je padla v stol, ki je stal poleg pisalne mize mladega moža.

Zdravnik se je opazovalno nagnil naprej, en sam pogled je prepričal, da je imela pred njim sedeča hudo mrzlico.

Osupnjen je gledal v ljubki obraz mlade žene, nikdar ni mladi mož videl tako lepega obraza.

„Ali imate denar, Vaše bivanje v tukajšnem zavodu plačati?“ vprašal je sočutno, ker je videl slabo obleko Helene.

„Da!“ odgovorila je Helena, ki je v zavitku farmerja našla bankovec za 50 dolarjev.

„Takoj Vam pustim nakazati posteljo, skrajni čas je, da pridete iz mokre obleke.“ — Hitro je stopil k zvoncu.

Potrkalo je — mladi zdravnik se je obrnil in šel k vratom.

„Ah — Vi ste — gospod ravnatelj“, rekel je začuden.

„Slišal sem ravno od strežnice, da imamo novo bolnico“, pri tem je presunljivo pogledal Heleno, ki je bleda in zgrudena slonela v stolu.

„Dama ima hudo mrzlico — odkažem ji takoj posteljo.“

„Kje — v bolniški sobi?“ vprašal je ravnatelj zategnjeno.

„Da — kje pa?“ odvrnil je začudeno dr. Kastor.

Ravnatelj ni odgovoril — stopil je bliže k Heleni — oči so mu obvisele na lepem bledem obrazu — pohotno je gledal klasično lepo postavo.

Stopil je še za korak bliže — težavno je odprla mlada žena oči.

„Ali ste v stanu“, vprašal je ravnatelj, „mi še na nekatera vprašanja odgovoriti, gospa, ne bodem Vas dolgo mučil? Povejte mi le ime, stan in prihod, tako zahteva naš hišni red.“

Helena je pritrduje nagnila lepo glavo.

Mladi zdravnik je nepotrpežljivo bobnal s prsti na naslonilu stola.

„Kaj ni za to še jutri čas, gospod ravnatelj“, opazil je nevoljno, „dama nujno potrebuje miru.“

Ravnatelj ga je srdito pogledal.

„Dama je pripravljena odgovarjati na moja vprašanja. Le malo trenotkov še, naročil sem že strežnici, da se pripravi soba v prvem nadstropju.“

Dr. Kastor se je nanagloma obrnil, nezadovoljnost in nevolja poznala se mu je na obrazu. A rekel ni ničesar.

Ravnatelj se je vsedel pred pisalno mizo in se zopet obrnil k Heleni.

„Prosim za ime!“

„Helena Sever.“

„Ste omoženi?“

Dolg premolk je nastal — strahovita tihota je vladala v sobi. —

„Bila sem!“

Oči ravnatelja so se svetile kakor divje zveri.

„Le še eno vprašaje, kakega rodu ste?“

„Grofica Ostrovrharjeva — —“

Ravnatelj se je zganil, zagoneten izraz se je pokazal na poželjivih potezah njegovega obraza, — a molčal je.

Tudi dr. Kastor je molčal.

Potem je hitro pristopil k mladi ženi ter jo previdno peljal k vratom.

V predsobi je že čakala strežnica.

„Vse pripravljeno, — pojdite, gospa“, dejal je mladi zdravnik.

In skrbno sta peljala on in strežnica Heleno po širokih, s preprogami pogrnjenih stopnicah.

Vrata so stala odprta in pokazala z vsem razkošjem opremljeno sobo, v ozadju katere je stala krasna, snežnobela postelja z nebom.

„No, saj tu je dama prav dobro spravljena“, rekel je dr. Kastor, neizrekljivo zaničljiv posmeh švignil mu je okoli ust. —

Videti je bilo, kakor da bi bil hotel pristaviti še neko grenko opazko — a premagal se je — in s svojim enakomernim glasom ukazal strežnici:

„Spravite damo takoj v posteljo — zdravila Vam precej pošljem — čujte danes pri nji.“

Z dolgim pogledom na Heleno je šel tiho iz sobe in zaprl vrata: — — — — — — —

Ravnatelj je ostal v sobi zdravnika.

Z iskrečimi očmi je gledal na vrata, za katerimi je bila zginila Helena.

„To se pravi, srečo imeti“, — nikdar v življenju nisem videl lepše žene, kakor je ta nova bolnica — in vendar poznam dovolj ljubkih žensk — —“

Ciničen posmeh je dal nekdaj čednim, sedaj od strasti strganim in napetim potezam obraza zopern, odurn izraz.

Potrkalo je.

„Prosto!“

Strežnica, ki je prej ostala pri Heleni, smuknila je, previdno oziraje, v sobo.

„No — kaj dela bolnica?“

„Vže spi!“

„In kje je dr. Kastor?“

„V bolniški dvorani — on nas ne bo motil!“

Ravnatelj je šel parkrat, po sobi gor in dol.

„Kaj menite“, vprašal je ter se hipoma ustavil pred strežnico, „je-li dama zelo bolna?“

„Močno mrzlico ima — a to mladi dami ne škoduje dosti — v nekaj dneh bo zopet zdrava in čila — ne bo nas dolgo nadlegovala.“

„Tako — mislite?“ Ravnatelj se je tiho smehljal.

Njegove oči so se srečale z onimi strežnice. Žena ga je smelo pogledala.

„Ali se ji blede?“ vprašal je ravnatelj po kratkem premolku.

„Govori zmedeno — včasih kliče po nekem otroku — potem zopet misli, da jo medved zasleduje; vmes vpraša, če so vrata zaklenjena.“

„Če so vrata zaklenjena?“ ponovil je ravnatelj.

„Da“, rekla je ženska, opazujoč ga, „očividno se Vas boji!“ —

„Sluteči angelj!“ Ravnatelj se je porogljivo smejal.

Kratek molk je nastal.

„Kakor hitro dama zopet lahko posteljo zapusti, mi to takoj sporočite“, obrnil se je ravnatelj zopet k strežnici.

Prikimala je.

„In potem ji bodem takoj odkazal majhen salon poleg mojega stanovanja — mislim, da je dama na duši bolna, saj je vendar včeraj pripovedovala meni in dr. Kastorju, da je grofova hči — in tako dalje. — Najprvo se jo mora opazovati. Saj me razumete, ne?“

„Gotovo, gospod ravnatelj“, odvrnila je ženska z drzne zaupnim glasom, „jaz sem popolnoma poučena, — uboga mlada dama je vsled mrzlice tako trpela, da je neobhodno potrebno, njeno duševno stanje kot neozdravljivo izdati, tako da se za delj časa podredi Vašemu očetovskemu, ljubeznivemu —“ strežnica je porogljivo naglašala zadnje besede, — „oskrbovanju in zaupno poda v Vašo postrežbo.“

„Dobro — izvrstno“, rekel je ravnatelj, „in potem?“

„ln potem“, nadaljevala je ženska z drznim izrazom v surovih potezah obraza, „bodemo pripravili po staroizkušenem načinu ozdravljenje duševno bolne. — Ti ljubi Bog, včasih na stopijo lahki napadi besnosti, a v debelo blazinjenih stenah se ne sliši vpitja — saj se ji tudi lahko prigovarja — omrežja v oknah so le v varstvo proti tatovom — saj je toliko potepuhov v našem mestu — potem pridejo tudi noči brez spanja — jaz imam takoj vedno par kapljic pri roki, ki zazibljejo ubogega otroka kmalu v trdno spanje — Vi se smehljate, gospod ravnatelj — gotovo mi ne verujete — no, saj se lahko sami prepričate, kako lepo in trdno je spanje mlade dame.“

Vredni par se je smejal.

„Vi ste nepoplačljivi“, rekel je ravnatelj, „ako bi se pa primerilo, česar ne želim, da bi duševna bolezen dame močno nastopila, tako da bi se protivila našim dobrohotnim določbam, zanašam se na Vašo izkušeno spretnost.“

Obraz strežnice je postal zloben.

„Gospod ravnatelj se lahko popolnoma zanesete name“, zagotovila je — „tudi za take slučaje smo preskrbljeni. — Zato imamo silovni jopič — in mrzle kopeli — in prsno kopel — o, ta dela čudeže“, pristavila jo strežnica z mehkim in milim glasom, iz katerega je pa vendar gledala vsa satanska zlobnost tega zavrženega bitja.

„Torej — ostane pri tem“, pretrgal je ravnatelj razgovor.

„Vi veste, kaj Vam je storiti — v ostalem bodete zadovoljni z menoj.“

Šel je proti vratom — strežnica mu je sledila.

„In dr. Kastor?“ vprašala je žena hudobno, „jaz mu ne zaupam več, zdi se mi, da nekaj sumi.“

Ravnatelj je srdito pogledal proti bolniški dvorani.

„Bil je dolgo časa tu — za tega se ni treba brigati.“

Potem sta oba zapustila sobo.

Zgoraj je ležala Helena mrzlična v postelji — slutila ni, da sta dva hudiča v človeški podobi odločila njeno usodo — — — —

Malo bitje, čigar ime je Helena v svojih sanjah klicala, bilo je v zvestem varstvu vrlih farmerjev. —

Kako sta včasi oba hrepenela po takem zakladu in sedaj ga jima je podelil gozd — nov svet se je odprl pridnim ljudem.

Farmer je hitro naredil posteljico — da, šel je tako daleč, da je hotel napraviti posteljo z nebom, ki je bila seveda bolj kočiji podobna — a vendar je bila taka in stari je imel svoje veselje na tem. —

Jutranje solnce je poslalo svojo zlate žarke skozi okna, ko sta oba zakonca že marljivo delala.

Farmerja je klicalo delo zgodaj ven, žena je morala malo domačijo sama opraviti — dela sta imela dovolj.

Lidija je še trdno spala.

„Ne glej vendar male tako“, opominjala je žena, — „Ti mi jo še zbudiš. “

Poslušno je stopil Milton od posteljice — kadil je svojo jutranjo pipo.

„Greš tudi lahko s svojo pipo na prosto“, rekla je žena znova, „saj kadiš grozen tobak, otrok bo takoj kašljal.“

„No, ta je pa dobra“, odvrnil je mož, „pogledati je ne smem — kaditi tudi ne — saj tobak ni nič slabši — ko do sedaj.“ —

„A, če se ima otroke — se mora na to ozir jemati — torej oče, bodi pameten — saj lahko zunaj kadiš, kolikor hočeš. “ —

Preljubi pipi naj se torej Milton odreče.

„No, samo to mo še pusti do konca skaditi — potem se to več ne primeri.“

„Jaz danes po noči še spati nisem mogla, stari“, začela je čez nekaj časa žena zopet razgovor.

„Zakaj pa ne — ali si bolna — jaz nisem opazil, da bi bila čula.“

„Ne, ker Ti si spal in smrčal kakor medved — otrok se je parkrat prebudil.“

„Ah tako, otrok“, rekel je Milton zategnjeno in pogledal k posteljici, v kateri je ležala Lidija v sladkem spanju.

„Da, stari, vso noč sem ležala in premišljevala, kako mora pač otrokovi materi pri srcu biti. — Sedaj, ko imamo malo dekletce nekaj dni — se nam je toli priljubilo, da še ne mislimo na to, jo zopet oddati.“ Solze so prišle ženi v oči.

„O Bog“, nadaljevala je, „kako je morda uboga mati iskala otroka. Natanko sem jo videla v sanjah, kako je preiskala vsak grm v gozdu — kako je vpila in klicala — v smrtnem strahu letala okoli in ni našla svojega zaklada.“

Milton je molčal — brisal si je hitro čez obraz — ali mu je kaj padlo v oči?

„Vidiš, stari“, rekla je žena, „kakor bi tudi rada obdržala otroka — nimam zdaj več miru, dokler ne bodemo v mestu naznanili, da je mali angelj pri nas, tako se mi je otrok v teh par dneh prikupil, kakor da bi bil moj lastni. A vendar nisem prav srečna in vesela, ker mi uboga mati noč in dan ne gre iz glave — —“

Zunaj se je razlegalo petje ptičev, ki so pozdravljali s svojo pesnico novo jutro, in znotraj v majhni izbi klečala je žena in prosila Boga, da bi On, vsegamogočni, majhnemu zapuščenemu bitju zopet vrnil najzvestejšo čuvajko — mater. —

Sedemindevetdeseto poglavje.
Gonja.

Zapustili smo Severja, ko je, prišedši iz parnika, hotel stopiti v gozd, kjor sta dve puški merili nanj.

Obstal je za trenotek, kakor okamenel. —

Potem je lezel kakor senca k bližnjemu, varujočemu drevesnemu deblu.

A še predno ga je dosegel — počila sta dva strela.

Krik besnosti in bolečin zadonel je iz ust zasledovanega. Potem se je zgrudil.

Polkovnik in Sam sta skočila iz svojega skrivališča.

„Hitro verigo za roke sem!“ zavpil je Rogers — „hitro — da ga — — “

Končal ni — naglo kakor blisk se je Sever vzdignil — smuknil za deblo velikega drevesa.

„Pazi, Sam!“ kričal je Rogers ter dvignil samokres — „hitro patrono v Tvoj karabiner — naglo naprej — potem imamo lopova med dvema ognjema!“

Kakor tiger je skočil zamorec k drevesu.

Prepozno. — Sever je ravno zginil v gostem grmovju.

Zopet sta počila dva strela skozi tihi gozd — — —

„Hitro po konja, Sam!“ vpil je polkovnik, „ne sme nam uiti!“ —

Bliskoma je zginil zamorec ob gozdnem robu.

Rogers je stopil na prostor, kjer je pred nekaj trenotki stal Sever.

Strmel je.

Veliki krvavi sledovi pokrivali so mehak mah in skorjo drevesa, na katerega se je naslonil ranjeni — brez dvoma, bil je ranjen.

Ali je pa bila rana smrtna? Ali bo ovirala hudodelca pri svojem begu?

Te misli so mu švigale po glavi.

Zadonelo je klopotanje konjskih kopit — Sam se je prikazal s konjema.

„Hitro nanje!“ zaklical je polkovnik — ranjen je — previdno jezdiva za krvavimi sledovi — potem nama ne more uiti.“ —

Začela se je gonja na življenje in smrt.

Ves poten — komaj sopeč — z razcapano obleko in strganim obrazom delal si je Sever z velikim trudom pot skozi ovirajoče grmovje pragozda.

Iz rane na roki mu je tekla kri, čutil je, da pojemajo njegove moči.

In za njim so prihajali njegovi zasledovalci bliže in bliže, po lomljenju vej je natanko slišal, da se mu bolj in bolj približujejo — —

Zaman je letal zdaj na desno, zdaj na levo — krvava sled je vedno znova vzbujala pozornost jezdecev, ni jim mogel ubežati.

In vedno bližje so prišli preganjanemu.

Le še malo trenotkov in bil je v njihovih rokah.

Izvlekel je svoj robec, z zobmi in s prsti zdrave roke skusil je za silo obvezati rano. —

Posrečilo se je, kri ni več kapala na gozdna tla.

A sedaj se je čutil spehanega do skrajnosti.

Žila mu je bila — glava mu žarela — kakor da bi hotela raznesti se — pred očmi mu je postalo temno — kolena so se mu šibila.

S svojo zadnjo močjo se je skril v praprotov grm.

Natanko je slišal peket konjskih kopit — slišal glasove njegovih zasledovalcev.

„Ne opaziš nobenega sledu več, Sam?“ slišal je Sever vprašati polkovnika.

„Ne, gospod — ponehali so — ustavite se, objezditi hočem krog, potem bodem kmalu našel, kam se je zaletel — poglejte, polkovnik, krog in krog je gosto grmovje — tu ga morajo izdati polomljene vejice.“

Premolk je nastal. — Sever je dobro slišal votlo klopotanje, vedel, da zamorec obkroži njegovo zavetje.

Sam je zopet dospel h polkovniku.

„No?“ vprašal je ta radovedno.

„Tu nekod mora biti skrit!“ slišal je Sever odgovoriti zamorca, „ven ni šel, to bi bil moral videti, — priveživa konja in preiščiva vso natančno.“

„Dobro!“ zaklical je Rogers ter skočil s konja.

„Ali si popolnoma prepričan, da se ni nikjer zmuznil?“ —

Glasovi so se bližali.

„Popolnoma, gospod“, dejal je zamorec, „prostor je na okoli obdan od neprodirnega grmovja, tu leži kje skrit.“

„Torej iščiva!“ odvrnil je Rogers. — Bliže in bliže so prihajali koraki.

Sever se je nekoliko odpočil — hotel je vstati in poiskati gostejše skrivališče, — kar je neka groza pretresla njegovo telo, — nepremaknen je ležal tu, le njegove oči so zrle v smrtnem strahu v stran.

Kaj ga je pa toli prestrašilo?

Nič ko majhna, zelenkasta kača, ki je ležala zvita poleg njega in je sedaj dvignila majhno glavo. Majhne zelene oči so se blesketale ko dijamanti in živo je migljal razklani jezik iz odprtega žrela.

Da, Sever je poznal to živalico, koje pik je bil gotova, hitra smrt.

Ako bi se genil — to je Sever vedel — bi bil zgubljen.

In vedno bliže je slišal šum njegovih zasledovalcev, ki ki sta vsak grmiček skrbno preiskala, in on je moral tu ležati, ne da bi smel treniti z očesom, — grozno!

Zopet je gledal k svoji majhni sovražnici.

Ležala je še mirno, le glavico je dvignila višje, oči so srepo gledale svojo žrtev.

Vejice so pokale pod stopinjami bližajočih.

„Tu, Sam!“ slišal je polkovnika, „Ti preišči najprvo grm banan, potem preiščeva skupaj gosto praprot.“ —

Pod praprotjo je ležal Sever.

Pred njegovimi očmi je migljalo in plesalo kakor tisoč isker. —

V njegovih izmučenih možganih švigale so misli sem in tja, pred njegovimi očmi zrasla je majhna golazen, ki je poleg njega smrtonosno gibala z jezikom, v velikanskega zmaja, sedaj je zaslišal polkovnikove korake v svoji neposredni bližini.

Rogers je začel preiskavati praprot.

Tu, v odločilnem trenotku je začutil Sever, čigar desna roka je ležala stegnjeno in se je krčevito gibala, neko trdo podolgasto stvar pod svojimi prsti, bila je suha veja. — Bliskoma jo je stisnil s svojimi prsti in ravno, ko je kača planila naprej in so bili njeni zobje le malo oddaljeni od obraza njene žrtve, priletela je suha veja na njo ter jo zmečkala.

V hipu je stal Sever na nogah, naglo kakor blisk zmuznil se je skozi grmovje.

A bilo je prepozno, polkovnik ga je bil opazil.

„Hitro, Sam, tu je!“ vpil je Rogers veselo, „to pot nam ne sme uiti; kakor hitro se prikaže tam iz grmovja, ustrelim, in Ti ga vkleni!“

A pridni Sam je nehote zabredel v gost trn ter se z najboljšo voljo ni mogel osvoboditi.

Vpil je, delal najobupnejše obraze in se boril s trnjem, ki je hudo razpraskalo njegovo črno kožo.

Ko je končno brez sape priletel, bil je ugodni trenotek zamujen. — Sever se je zopet oddaljil za majhen kos.

„Tam je!“ vpil je zamorec, ki je ravno videl Severjem postavo zginiti v visoki travi.

Zopet se je zasvetil samokres polkovnika, — krogla je priletela v deblo nekega drevesa.

Sever je bil v največji sili, komaj so ga še nosile noge, le nagon samoohranjenja izpodbujal ga je k zadnjim obupnim prizadevam.

Moči so ga sedaj zapustile, udan v svojo usodo zgrudil se je hudodelec, — rešitve ni bilo več.

Hržeč glas mu je zadonel na uho, blizu njega je nekaj udarilo ob zemljo. Sever je vzdignil glavo, še enkrat je zažarelo v njegovem očesu upanje.

Zagledal je konja polkovnika in Sama, na katere je nevede naletel. Stala sta tik njega, nestrpno pričakujoč nadaljne ježe. —

S tresočima rokama je razvezal Sever uzdo njemu najbližnjega konja, bil je zamorčev, ter skočil s svojimi zadnjimi močmi na prod tujo prikaznijo plašečo se žival.

Bil je izboren jezdec, to je čutil menda tudi konj, en udarec na vrat, en pritisk s stegnom in dirjala sta naprej ko veter. — —

Krik jeze se je izvil iz ust zasledovalcev.

Strel za strelom je počil iz Rogersovega samokresa in Samovega karabinerja, a hudodelca, ki je skoraj na vratu konja ležal, ni zadela nobena krogla. Tik nad njim so žvižgale in udarile v veje in debla ter k še večji naglosti priganjale preplašeno žival.

Rogers se je zavihtel v sedlo njegovega konja.

„Le jezdite, gospod!“ vpil je Sam, „jaz bodem že tekel za Vami, v gozdu pridem jaz peš ravno tako hitro naprej, kakor Vi na konju.“

Sever je bil v slabem položaju; sicer je imel konja, a s trudom se je priril ž njim skozi gosto grmovje, medtem ko mu je polkovnik po potu lahko sledil.

Vže mu je bil za petami.

Ravno je hotel njegov konj preskočiti majhno globino.

Spodrsnil je — padel — komaj se je vzdržal Rogers na njem. —

Sam je prihitel, jezen mu je polkovnik vrgel uzdo.

„To je, kakor bi se bil hudič peklu zarotil, kakor da bi satan temu lumpu s svojo pomočjo na strani stal, — no, ne pomaga nič, slediti mu moramo dalje! — Ali je gozd še dolg, Sam?“

„Ne, gospod“, režal je zamorec, „le dobre pol ure, potem ste na prostem, od tam je še jedna ura do mesta.“

Polkovnik je premišljeval.

„Predno pridemo tja, bo gotovo vže temno — tem bolje — mislim, da je hudodelec močno ranjen, nekod mora vendar pod streho iti, — ga bodemo vže našli.“

Korakala sta vrlo naprej, s seboj vodeč šepajočega konja.

Sever je dospel do roba gozda.

Smrten strah je prestal pri zadnji ježi in z grozo opazoval približevanje Rogersa. A opazil je tudi, da je kaka nezgoda zadržala njegovega smrtnega sovražnika od daljnega zasledovanja.

Priganjal je trudnega konja, da so se prikazale prve hiše bližnjega mesta. Ranjena roka ga je zelo bolela. Pred vsem je rabil zdravnikove pomoči. —

K sreči je bil na konju privezan Samov plašč, drugače bi bila njegova razdrapana obleka vzbujala neljubo pozornost. —

„Slišite, dobri prijatelj!“ zaklical je nekemu možu, ki je cepil drva, „ali bi ne spravili za denar in dobre besede jutri mojega konja?“

Mož je pogledal.

„Gotovo, gospod, za en dolar lahko notri zleze“, in pokazal je na bližnji hlev.

Sever je peljal tiho konja notri in izvlekel svojo denarnico. —

Ob jednem je potipala njegova roka mehanično na prostor, kjer je skrival zavitek z bankovci.

Hipen strah ga je prešinil, pretipal je vse žepe, zavitka z bankovci, ki so znašali vse njegovo premoženje, ni bilo, moral ga je zgubiti na begu.

„Mož, ali ste bolni, saj izgledate, kakor mrlič“, rekel je posestnik ter spravil denar.

„Meni v resnici ni prav dobro“, odvrnil je Sever.

„No, le pojte takoj k dr. Kenedi, stanuje v zeleni hiši, katero vidite od tu.“

„Ali je edino ta zdravnik tu?“ vprašal je Sever raztreseno — mislil je na svoj zgubljen denar, le nekaj dolarjev drobiža mu je ostalo.

„Samo ta“, odgovoril je mož smeje, „in na deset milj v okrožju ne najdete druzega, ta vrsta ljudij je pri nas redka.“

„Sploh je pa vrl človek“, nadaljeval je še vedno smehljaje, „le škoda, da je apostol zmernosti — v pravem pomenu besede.“

„In kaj škoduje to“, zavrnil je Sever, le da je nekaj rekel.

„Vodo piti ne stori nič“, smehljal se je mož, „a skrivaj se“ — — in pokazal je, da se pije.

„Tako, tako“, rekel je Sever malomarno, „na svidenje, krmite dobro mojega konja, jutri za rana bom zopet tu.“

Potem je naglo zapustil dvor, se zavil v Samov plašč in korakal proti mestu, nad katerem se je razširjal mrak.

Osemindevetdeseto poglavje.
Pri zdravniku.

Dr. Kenedi je sedel v svoji sobi in čakal bolnikov. Žalibog, prebivalci mesteca niso ta večer občutili potrebe, zapustiti to dolino solz in zato so, v veliko žalost doktorja, izostali. —

„Prokleto“, godrnjal je, „praksa je vedno slabša, niti stara ženska se več ne prikaže, da bi ji stavil pijavke, hudo je, hudo! O, lepi stari časi, kam ste prešli“, mrmral je stari mož znova, pogladil redke sive lase s čela nazaj in pokazale so so velike gube skrbi v zvitih potezah obraza, kojega rudečica je izdala, da je stari gospod užival veselje tega življenja.

„Da, poprej“, nadaljeval je, „ko sem prišel tu-sem, cvetel je zaslužek, da je bilo veselje, sicer je bila drhal precej zdrava, a pretepanja so bila na dnevnem redu, pretekel ni skoraj dan, da bi mi ne bili privlekli par teh lumpov, ki so se medsebojno obdelavali z noži in samokresi. In ženske so se tudi včasi grdo zdelale, a sedaj!“ Starec je žalostno zrl pred-se, raztreseno prijel za velik vrč vode in si natočil poln kozarec. Zamišljen nesel ga je k ustmi. „Brrrr“, stresel se je in skočil kvišku.

„Človek, staraš se“, karal je samega sebe, „kmalu bi bil pil! Da se mi mora kaj takega primeriti na stare dni!“

Hitro je stopil k neki stenski omarici, jo odprl in kmalu so pričali klokajoči glasovi, da se je dr. Kenedi odškodoval za prestan strah z drugo vodo — a žgano.

Hripavo je zadonel hišni zvonec.

„Aha, nekdo pride.“ Omarica je bila hitro zaprta.

Počasi so se pomikali koraki odpirajoče dekle po stopnicah navzdol.

Zvonec je znova zahreščal.

„No, no, temu se pa mudi“, godrnjal je dr. Kenedi ter se častitljivo naslonil v stol.

Glasen prepir se je razvnel zunaj.

„Vi, stara gos“, vpil je jezen glas na deklo, „kaj niste slišali, da sem že dvakrat pozvonil?“

„Da, slišala sem pač“, klepetala je razjarjena. „Ti ljubi Bog, kaj takega, tako surovo nad človeka vpiti!“

Hitri koraki so ropotali po stopnicah gori.

Vrata so se na stežaj odprla — mož v temnem plašču je pridirjal notri.

„Ali ste Vi ranocelnik?“ zavpil je.

„Dober večer“, je zdravnik odvrnil suhoparno, ne da bi dalje odgovoril.

„Ali bi mi hitro roko obvezali?“ je znova zakričal tujec.

„Gotovo, zakaj pa ne“, odgovoril je zdravnik dobrovoljno. „to se že naredi.“

„A hitro, hitro, meni se zelo mudi.“

„Tako, tako“, menil je dr. Kenedi ter zmajal z glavo, „no, potem se vsedite.“

„Nimam ni trenotek časa!“

„No, potem Vas pa tudi obvezati ne morem.“

Tujec je udaril z nogo ob tla, mrmraje nerazumljive besede.

Doktor pa je šel mirno k vratom in prijazno zaklical:

„Donesi luč, Besi!“

Tujec je nestrpno bobnal s prsti na stol.

Dekla je prinesla luč in jo postavila na mizo ter ostro pogledala surovega tujca.

Ko je odšla, obrnil se je dr. Kenedi k bolniku.

„No, pokažite, — kje je?“

„Tu, v levi roki“, odvrnil je tujec naglo in odgrnil plašč.

Krvav robec je bil ovit okolo nadlakta.

„Tako, — odložite plašč in slecite suknjo, potem bodemo videli, kaj se da narediti.“

„Pa jaz nimam časa“, srdil se je zopet tujec, „ali ne morete par novih cunj oviti, da bi več ne krvavelo?“

„To bi bilo potem kaj lepega, čez rokav obvezati“, rekel je doktor suhoparno, „ne, to nič ne pomaga, suknja mora dol.“

Tujec je letal kakor ujeta zverina po sobi sem in tja.

„Če tako okoli letate, potem ne bodemo do jutri zjutraj gotovi“, smehljal se je zdravnik, ki ni za trenotek zgubil svoje hladnokrvnosti.

Tujec se je vrgel v stol, da je zapokal.

Dr. Kenedi je vzel mirno svetilko z mize in posvetil stol.

„No, cel je še“, godrnjal je, „drugače bi bilo to veljalo 20 dolarjev.“

„Mož, Vi me spravite v obup z Vašo hladnokrvnostjo!“ vpil je tujec ves iz sebe.

„Mene pa ne“, smehljal se je dr. Kenedi ter privlekel stol.

„Tako, zdaj pa le tiho“, nadaljeval je, „z naglico samo še delj trpi.“

Tujec se je udal v svojo usodo. Strjena kri je zlepila suknjo, srajco in roko tako trdno, da je moral zdravnik prerezati oblačila, da je prišel do rane.

Previdno jo je očistil, potem pa osupnil.

„Kaj ste pa tu delali, malo streljali, kaj?“

Tujec ni odgovoril.

„To je še dobro poteklo, nekaj palcev bolj na desno, pa bilo ven — — — “

Obveza je bila narejena, tujec je hitro vstal.

„Koliko sem dolžan?“

„Štiri dolarje, gospod.“

„Tu“, bil je Severjev — ker ta je bil tujec — zadnji denar, katerega je dal doktorju.

„Hvala lepa, in ako me zopet kedaj potrebujete —“

Sever je že stal med vrati.

„Je-li tu kaka gostilna ?“ vprašal je še zdravnika.

„Grotovo, takoj nasproti; gostilničar jo imenuje hotel, ne sliši rad, ako se reče gostilna, saj je tudi drugače prav čedna.“

A Sever ni več slišal zadnjih besed.

Zginil je že na stopnicah — — — — — — —

Večer se je bil že precej daleč pomaknil, ko sta dva moža, vodeč s seboj šepajočega konja, dospela v mesto.

„Kaj misliš, Sam“, vprašal je Rogers, „ali je tu?“

„Gotovo, gospod“, zagotovil je zamorec, „razven posameznih naselbin ni deset mili naokrog druzega kraja, tu mora biti.“ —

„S konjem ni prišel notri“, mrmral je polkovnik, kakor sam zase, „za to je preveč prekanjen; povprašala bodeva nesumno, če je kdo v širokem plašču prišel mimo, — mesto je majhno, vsak prišlec pade tu v oči.“

A redki mimoidoči niso ničesar vedeli o kaki podobni osebi. —

Vže je hotel polkovnik opustiti vsa poizvedovanja, ko je ugledal mladega pobalina, ki je žvižgajoč šel mimo.

„Ho“, zaklical je Rogers fantu, „pojdi malo sem.“

Dečko se je ustavil z rokami v žepu.

„Poslušaj“, obrnil se je polkovnik k njemu, „ali si morda videl nekega moža v širokem temnem plašču, ki je prišel danes zvečer v mesto?“

Dečkove oči so gledale prebrisano, potegnil je roko iz žepa in jo pomolil polkovniku.

„Koliko daste, če Vam povem?“ vprašal je z zvitim posmehom.

Rogers mu je podaril novec za 50 cents.

Fant se je režal, a še vedno držal roko nastavljeno.

„Le naredite ga celega, jaz ne maram nič polovičnega.“

„Tu imaš še 50, nadležnež.“

„Mož, katerega iščete“, šepetal je deček, „je prišel pred jedno uro v mesto, stiskal se je ob hišah. To poročilo je vredno 50 cents.“

Sam se je smejal.

„In potem“, nadaljeval je fant, „je šel v hišo dr. Kenedija tam na vogalu, zgrešiti ne morete. S tem sem si zaslužil drugih 50 cents.“

In veselo žvižgaje je šel naprej. —

„Zdaj pa hitro, Sam“, šepetal je polkovnik ves razburjen.

„Ti postoj pri hišnih vratih, jaz pa pojdem notri in bodem videl, ako bo mogoče ujeti lopova, a previdno, drugače nama zopet uide.“ —

Zvonec na hišnih vratih dr. Kenedi se je zopet oglasil.

„No, kaj pa ta še hočete?“ godrnjal je nevoljno starec, ni bil velik prijatelj večernih obiskov.

Dekla, ki se je bala ponovila prejšnih surovosti, se je oborožila z močnimi kleščami za ogenj, v drugo ne bi prenesla „stare gosi.“

Visoka postava polkovnika je stopila med vrata.

„Ali bi zamogel govoriti z dr. Kenedi?“ vprašal je uljudno.

Postrežljivo mu je posvetila Besi, ki je skrbno naslonila klešče v kot, po stopnicah.

Zgoraj ga je sprejel zdravnik.

„S čim Vam smem postreči, gospod?“

„Jaz sem policijski polkovnik Rogers iz Novega Jorka,“ odvrnil je ta, „in Vas prosim, da mi pomagate najti nekega hudodelca.“

„Da, da, prav rad, a kaj naj storim?“

„Ali ni neki mož v velikem, širokem plašču rabil poprej Vašo zdravniško pomoč?“

„Da“, odvrnil je dr. Kenedi, kateremu se je začelo nekaj dozdevati, „Zelo se mu je mudilo, bil je kar ves iz sebe.“

„Tega moža iščemo“, odgovoril je polkovnik razburjeno, „ali bi mi morda utegnili povedati, kam se je podal?“

„Ne, ali vendar, vprašal me je za gostilno, pokazal sem mu nasproti.“

„Ali bi mi še povedali, katero rano si je dal mož obvezati.“ —

„Ustreljen je bil nad laktom“, pojasnil je dr. Kenedi, „nenevarno, lahka mesna rana, v štirinajstih dneh bo zaceljena.“

„Za sedaj srčna hvala, gospod“, rekel je Rogers uljudno in se obrnil k vratom.

„Čakajte, še en trenotek, gospod polkovnik!“ zaklical je dr. Kenedi in poskočil k stenski omarici, iz katere je vzel steklenico.

Napolnil je dva kozarca, a ko se je obrnil, je bila soba prazna. Polkovnik je bil zapustil hišo.

„Čudno, kako se danes vsem ljudem mudi“, godrnjal je starec.

Potem pa sam izpil oba kozarca.

Devetindevetdeseto poglavje.
V tisoč skrbeh.

Plašno se oziraje, je Sever vsaki trenotek pričakoval, da se prikažeta njegova preganjalca, ko zapusti hišo dr. Kenedija.

Kje naj bi to noč ostal? V gostilni je bilo prenevarno, ker so tam gotovo najprvo poizvedovali, in potem tudi radi tega ne, ker ni imel prav nobenih sredstev.

Sever se zamisli v svoj položaj.

Ali samo za trenotek, potem se zopet zbudi v njem stara oholost.

„Gotovo — grem v gostilno“, mrmra Sever zase, „morda poizvedujejo tam nazadnje. Polkovnik tudi ne bo verjel, da bi šel naravnost v levov brlog; na drugi strani se pa postavim v gostilničarjevo varstvo, saj je tukaj vsak gostilničar tudi policist; morda najdem pota in sredstva, da pridem zopet do denarja, mogoče — — —“ tu mu zamre glas.

Sever gre trdnih korakov čez cesto v razsvitljeno gostilniško vežo.

Natakar se mu postrežljivo približa, vratar plane iz svoje sobe in se ozira po potnikovi prtljagi.

„Prijahal sem, konja sem pustil pri znancu, rad bi imel, da bi se me zgodaj zbudilo; dajte mi sobo.“

Vratar odstopi, natakar pa skoči pred Severjem proti stopnicam.

„Ali nočete najprvo večerjati?“ povpraša natakar in pokaže na gostilniško sobo.

„Hvala“, reče Sever kratko, „lahko mi prinesete zrezek in steklenico vina takoj v sobo, potem pa nočem biti več moten, ker sem zelo truden.“

Ko prideta v prvo nadstropje, odpre natakar sobo. „Tukaj, prosim, gospod, vse drugo takoj preskrbim —“

Sever se vrže na stol; do sedaj je šlo vse povoljno, nihče ni imel kakega suma; če polkovnik in Samuel samo to noč izostaneta, potem je on že daleč naprej, in vse drugo se potem že najde.

Ko natakar vstopi z zahtevano večerjo, stoji Sever pri oknu in ogleduje svoj plašč, katerega je držal pred seboj.

„Tukaj, prosim, je zahtevano, želite morda še česa?“

„Hvala, lahko noč.“

„Želim gospodu lahko noč!“ — Vrata se zapro.

Sever vrže svoj plašč v kot; s tem, da je ogledaval svoj plašč, skril je svojo strgano in okrvavljeno obleko pred prežečimi pogledi natakarja. Zdaj hitro zapahne vrata.

Ker ni ves dan nič jedel, je hlastno použil svojo večerjo.

V sosedni sobi, kjer je bilo že poprej precej glasno, se znova začne velik šum.

Kakor je bilo slišati, je bila tam zbrana prav vesela družba.

To se je čulo po žvenketanju vinskih kozarcev, in po veselem smehu, ki je sem in tja zadonel.

„Moj stari dečko“, zakliče bobneč glas, „to pot si pa gotovo pošteno pograbil.“

„Da, že gre“, odgovori drugi glas, „deset tisoč stotov pšenice ni malenkost. “

„Kaj vraga, in kaj si dobil za stot?“

„Prokleto malo, samo osem dolarjev; shrambe strica Sama (šaljivi izraz za Združene države) plačajo slabo.“

„No, hvala lepa, osemdeset tisoč dolarjev, to je že pošten žakelj denarja.“

„Zavitek modrih bankovcev, katere precej jutri nesem v hranilnico; danes je bilo že prepozno.“

Sever posluša pazno. Misel, kako bi si prisvojil denar, obvlada vsa njegova čuvstva; za trenotek so bili pozabljeni njegovi preganjalci, zdaj samo velja, si pridobiti novih sredstev.

Potem mu je svet odprt.

Ali znova ga preobide strah pred svojimi preganjalci, pred vsakim glasom na stopnicah se zgane, vsak trenotek misli, da začuje polkovnikov glas.

A vse je bilo mirno. Ali so prišli njegovi zasledovalci na napačen sled?

V sosedni sobi je šum potihnil, obiskovalci so se odstranili, in kmalo se je Sever lahko prepričal po močnem smrčanju, da njegov sosed trdno spi — — — — — —

Vratarju se zdeha v njegovi sobi; zaspan se naslanja natakar ob gostilniška vrata. V gostilni so že vse luči pogasnjene, in ravno stopi hlapec s težkim ključem k uhodnim vratom.

Tu mu stopi visoka postava policijskega polkovnika Rogersa nasproti.

„Prosim, ali hočete gostilničarja za nekaj trenotkov poklicati?“

Vsi trije gledajo začudeno na polkovnika.

„Mislim, da gostilničar že spi“, meni konečno vratar. Mogočna polkovnikova postava pa zahteva rešpekta, — „želite morda še sobo?“

„Ne, imam samo z gostilničarjem v jako važni zadevi govoriti.“

„Kaj pa je tam doli?“ vpraša nakrat gostilničar, ki je stal na vrhu stopnic in je videl polkovnika vstopiti.

„Prosim za trenotek!“ zakliče natakar gostilničarju.

Ta pride po stopnicah doli, in polkovnik mu stopi nasproti. —

„Imam samo za malo trenotkov z Vami govoriti“, reče mu hlastno, „gre se za posebno važno zadevo.“

Molče odpre gostilničar vrata gostilniške sobe in povabi z roko polkovnika, da vstopi; sam vzame natakarju svetilko, in zapre za seboj in za svojim poznim obiskovalcem vrata.

„Policijski polkovnik Rogers iz Novega Jorka“, se mu ta na kratko predstavi.

„ln s čim Vam morem služiti?“ bil je gostilničarjev hladni odgovor.

„To noč prenočujete v gostilni nevarnega zločinca — morilca; že dolgo preganjam tega capina, konečno sem mu prišel na sled — stanuje pri Vas.“

Gostilničar odpre vrata — natakar prihiti.

„Kako se imenuje ta človek?“ povpraša gostilničar polkovnika. —

„Sever.“

„Stanuje tu neki gospod Sever?“ vpraša gostilničar natakarja. —

Natakar je v silni zadregi.

„Zvečer je prišel še neki gost“, zajeclja konečno, hotel je, da se mu takoj nakaže ena soba in da se ga ne moti; sobe dosedaj še ni zapustil.“

„Ali se ni v knjigo za ptujce zapisal?“

„Na to sem popolnoma pozabil“, odgovori ves pobit natakar. —

„Kako pa izgleda?“ ga povpraša polkovnik.

„Ima temno suknjo in brodarski klobuk, kolikor se vem spominjati; tudi je velik in postaven, ima kratko polno, brado in velike, temne oči.“

„On je; to je brez dvoma!“ zakliče Rogers.

„Je že dobro“, meni gostilničar, „Vi zdaj lahko greste“, se obrne proti natakarju.

Počasi zapusti natakar sobo.

„No“, se obrne gostilničar k Rogersu, „kaj hočete storiti?“

„Nemudoma zločinca prijeti.“

„Jako obžalujem, ali toga Vam ne pustim.“

„ln zakaj ne?“

„Ker me ni volja, da bi se v mojem hotelu uprizoril ponočni škandal.“

Rogers se visoko zravna.

„Tu je moja legitimacija“, reče kratko in ostro, „Vi veste, da sem policijski polkovnik.“

„Iz Novega Jorka — da, a ne iz Kolumbije“, se nasmehne gostilničar.

Polkovnik se sam ugrizne v jezik.

„Takoj izposlujem telegrafično pooblastilo od državnega governerja“, reče mrzlo in gre proti vratom.

„Čakajte še trenotek!“ zakliče gostilničar in hiti za njim. „Nimam nikakega interesa pri tem, da bi zločinca branil“, reče pomirljivo, „ali ob enem bi se pa rad ognil šumu, ki bi gotovo nastal, ako bi zločinca po noči prijeli, — ali Vam smem drug predlog staviti?“

„Prosim.“

„Ostanite to noč tu v gostilniški sobi“, nadaljuje gostilničar, „pustite tudi hišna vrata stražiti, in jutri, kadar zapusti iskani človek gostilno, ga tako primete, da se to kolikor mogoče malo opazi — moja hiša ima samo ta edini izhod, zato Vam ne more uiti.“

Polkovnik premišljuje nekaj trenotkov.

„Dobro“, reče konečno, „sprejmem Vaš predlog in ukrenem potrebno.“

Gre k vratom in pokliče Samuela v gostilniško sobo —

Sever sedi v svoji sobi in pazno posluša sopljenje svojega soseda.

Brez dvoma — mož spi trdno.

V gostilni vlada smrtna tišina.

Sever odloži svoje škornje, vrže od sebe brodarsko suknjo, ter se tiho in previdno splazi k vratom. — Bolečine v ranjeni roki so precej ponehale.

Previdno, neslišno porine zapah nazaj, odpre tiho vrata in pogleda skozi odprtino.

Žive duše ni bilo videti na hodniku, samo mala nočna svetilka je brlela in plapolala na drugem koncu dolgega hodnika. —

Brezglasno odpre vrata; kakor senca se hitro splazi k vratom sosedno sobe.

Tihi šum pri njegovih nogah ga prestraši — skoraj da je padel čez posestnikove škornje, kateri so stali, od hlapca že osnaženi, pred durmi.

„Dobro došli“, zamrmra in nese sosedove škornje v svojo sobo. —

Zopet se splazi Sever k sosedovim vratom.

A nakrat se strahu zgane.

Ali ni bil to glas smrtnega sovražnika, polkovnika Rogersa, ki ga je ravnokar slišal?

Misel, da je prišel sem, da ga prime in seboj vzame, mu zledeni v žilah kri.

Napeto prisluškuje — a nič se ne gane.

Ah se je zmotil — ali naj takoj uide?

Samo trenotek je omahoval — potem se Sever zopet odločno obrne k pričetemu nočnemu delu.

Če je polkovnik res prišel — potem je v svoji sobi bolj v nevarnosti, kakor pri posestniku, in v njegovi sobi se je moralo najprvo preiskavati, — potem je pa imel še dovelj časa, da zbeži. —

Tiho pritisne na kljuko sosedovih vrat, — niso zaklenjene.

Počasi, vrata paloc za palcem nazaj porivaje, da ga kako škripanje ne izda, jih toliko odpre, da lahko smukne v sobo.

Zdaj stoji v tuji sobi, — zagrinjala pri oknih so bila spuščena, — popolna temota ga obdaja.

Tiho porine vrata nazaj — previdno spusti kljuko, — tipaje hoče svoje raziskavanje pričeti.

Zdaj ga prešine neka misel.

Če zdaj kdo pride, se nahaja v slabem položaju.

Tiho se obrne nazaj in porine zapah pred vrata.

Oprezno z rokami okolu sebe tipaje, začne iskati.

Od levega zidu sobe se čuje v kratkih presledkih smrčanje spečega — obrne se na desno stran.

Tu začuti nekaj mehkega, to mora biti stojalo za obleko — natanko čuti plašč in suknjo, že poseže z roko v prsni žep suknje — zdaj, ropotajoči šum — Sever je z nogo prevrnil zajca. —

Hitro ko blisk se zmuzne za stojalo in se zakrije s plaščem.

Za trenotek vlada tihota, smrčanje spečega je utihnilo.

Potem se začuje iz postelje neki globok glas.

„Hola — je kdo tukaj?“

Ničesar se ne gane, posestnik se vsede v postelji — vžigalica zaplamti in ž njo prižge na nočni omarici stoječo svečo.

„Tristo vragov, saj je vendar tukaj nekaj zaropotalo; pa se vendar ni morda kdo notri priplazil.“

Previdno pogleda Sever skozi plaščeve gube, in s strahom zapazi, kako se je nezaupni posestnik, držeč samokres v roki, pripravljal, da izve uzrok nočnega ropota.

Najprvo posveti pod posteljo — tu ni bilo ničesar videti.

V gostilniški sobi je samo najpotrebnejša oprava — torej more iskanje posestnika v malo trenotkih pripeljati na mesto, kjer se je Sever skrival.

Če ga najde, potem je izgubljen, — mrzel pot mu stopi na čelo.

Sto proti eni je bilo staviti, da ga posestnik kakor steklega psa ustreli — v najboljšem slučaju ga izroči gostilniškemu osebju in s tem pride v roke svojemu neizprosnemu preganjalcu.

Medtem je posestnik iskal dalje.

Vzdigne zagrinjalo in posveti pod nje, potem za peč, pogleda pod mizo in stole — zdaj se obrne k stojalu.

Sever se je stisnil; njegovo zadnje slabo upanje je bil boj s posestnikom, v katerem pa je bilo gotovo, da on podleže.

Ravno hoče iskajoči posvetiti za stojalo, ko pade svitloba luči na ključavnico. Gre k vratom in porine zapah nazaj.

„Pravi bedak sem“, mrmra predse, „zapahnem vrata in domišljujem, da je kdo notri prišel — pustim rajši odprto, da me hlapec ne moti, ko pride zjutraj po obleko.“

Ugasne luč in se zopet vleže. Čez nekaj minut naznanja globoko sopenje, da je mož zopet trdno zaspal.

Dolgo stoji Sever, ne da se gane — ena misel ga je obšla. —

Videl je pri svitu luči, da je posestnik, če tudi starejši, vendar precej podoben.

Ista kratka polna brada, ista velikost — bliskoma mu pride misel, zapustiti gostilno kot posestnik Kadvel.

S tem gotovo zmoti svoje preganjalce.

Kakor senca se priplazi k mizi — pri lučinem svitu je zapazil na njej debelo listnico — stegne roko, in — njegova last je, — potem si ravno tako ročno prisvoji samokres.

Brezglasno se zmuzne nazaj k stojalu, — plašč, klobuk, suknjo in hlače vzame na roko, — v naslednjem trenotku že zapusti sobo.

Posestnik pa mirno dalje spi — — — — — — — — — — — —

100. poglavje.
Zvijača zmaga.

Polkovnik Rogers je po noči vse mogoče ukrenil, da bi se polastil zločinca.

Sam sedi zavit v vratarjevo suknjo v njegovi sobi, medtem ko je Samuel, Zavratnik visoko zganjen, sedel na voznikovem prostoru nekega voza, ki je stal le nekaj korakov pred gostilno.

Polkovnikov načrt je bil, se takoj polastiti Severja, kakor hitro zapusti gostilno, ga peljati k vozu in ga tam s pomočjo

Samuela ukloniti.

Na ta način se ognejo vsakemu šumu, in ob enem pri mejo Severja — — — —

Ravno je bilo sedem zjutraj.

Zdaj se začujejo krepki koraki na stopnicah, ki peljejo v prvo nadstropje.

Ali je to Sever?

Natakar, ki je stal zraven vratarjeve sobe, pazno pogleda prišleca.

„Dobro jutro, gospod Kadvel!“ zakliče natakar prihajajo čemu, ki je ravno šel proti uhodnim vratom, — „že tako zgodaj po konci, — gotovo hočete v mesto?“

Nagovorjeni prikima.

Plaščev ovratnik ima visoko vzpognjen, široki farmerski klobuk globoko na čelo pritisnjen, ker jutro je bilo sveže in hladno. —

„Do zajutrka se vendar vrnete?“ zakliče natakar za odhajajočim. —

Ta zopet pokima.

„Kdo je ta gospod?“ povpraša tiho polkovnik Rogers natakarja.

„Gospod Kadvel, eden največjih posestnikov iz okolice.“

„Tako, — tako“, prikima polkovnik.

Čez uro se začuje zgoraj velikanski ropot.

Natakar, hišni sluga in vratar planejo prestrašeni v prvo nadstropje.

Med vratmi svoje sobe stoji gospod Kadvel, še v spodnjo perilo opravljen, in jezno kriči nad hišnim slugom.

„Tristo vragov, kje pa tičite, kje je moja obleka, jaz hočem strani!“

„Vaša obleka?“ povpraša prestrašeni z neumnim obrazom, „jaz je nisem vzel.“

„Kaj, capin, ti je nimaš, kje naj pa bo sicer?“

„Jaz ne vem“, jeclja v zadregi sluga.

„Čakaj, Ti vrag!“ in zajec za škornje leti na nesrečnika.

Hišni sluga se hitro pripogne — in vrženo prileti ropotaje na hodnik.

Gospod Kadvel teče zopet v svojo sobo — nečesa se je spomnil.

Išče svojo listnico, a ne najde je.

„Okraden sem, uničen sem!“ zdihuje, potem plane ves divji na brezglasno stoječe:

„Psi, — capini — oropali ste me!“

„Ali gospod Kadvel!“ ga opomni razžaljeni natakar.

„Infamne kanalije!“ rjove posestnik, „vrnite mi moj denar, sicer Vas vse postrelim!“

In kakor divji plane k mizi po samokres.

A tudi ta je ukraden.

Vsi trije zdaj hitro zbežijo, medtem ko dirja gospod Kadvel v največjem negližeju za njimi in rjove:

„Kanalije — vse Vas podavim, vsim zlomim vrat!“

Gostilničar ustavi podivjanega ter ga skuša pomiriti, ali to je bila težka uloga.

„Torej spametujte se vendar, gospod Kadvel; izgubo Vaših reči jaz poravnam.“

„In moj denar?“ stoka okradeni.

„E, to obžalujem“, meni gostilničar in zmakne z rameni, „če bi ga dali meni shraniti, potem bi bilo to kaj druzega, — ali tako, — moram le obžalovati.“

Polkovnik stopi na stopnice.

Takoj je sumil, da mu je Sever zopet ušel in se je hotel ravno sam prepričati o tem dogodku.

„Kdo je ta gospod, ki provzroča ta velikanski škandal?“ povpraša natakarja.

„Gospod Kadvel, dva dni stanuje tu“, odgovori preplašeni.

„Mislim, da je gospod Kadvel že pred eno uro zapustil gostilno, — kaj ni bil to gospod Kadvel, katerega ste pozdravili?“ —

Za trenotek ostrmi natakar.

Potem se mu strašno zablisne.

Hitro leti proti sobi, kjer je Sever spal, in naglo odpre vrata. —

Tu leži stara, strgana in okrvavljena brodarjeva obleka, stari škornji stoje v tem kotu, v drugem leži stari brodarjev klobuk, postelja je prazna, tujec proč.

„Ah!“ kriči natakar brezsapno, „on je bil to, ki je gospoda Kadvela okradel!“

„Kdo, tujec?“ povpraša gostilničar.

„To se razume“, reče natakar, „on je bil, ki je šel v gospoda Kadvela obleki proč, zato ni dal ni kakega odgovora — o, jaz osel!“

„Da, to se ujema, o tem imate prav“, reče gostilničar in gre s polkovnikom k stopnicam, medtem ko je gospod Kadvel v svoji sobi divjal kakor razjarjena zver, in vedno kričal:

„Osemdeset tisoč dolarjev — uničen sem, uničen! — —

Hitro steče polkovnik po stopnicah doli, pozdravi mimo grede gostilničarja in plane proti vozu, kjer ga je Sam pri čakoval.

„Ali si videl, kam je šel mož z velikim klobukom, ki je prišel pred eno uro iz gostilne?“

Sam pokaže molče z bičem na tržno cesto doli.

„Potem hitro za njim, kar konji teko, — bil je Sever!“ zavpije polkovnik in skoči v voz.

Samuel udari po konjih, da se prestrašeno uspne, potem pa zdirjajo za ubeglim — — — — — —

Sever si je bil v svesti, da vsak trenotek lahko zapazijo nočni rop. Zato je pa samo toliko časa šel po tržni cesti, dokler se ga je lahko iz gostilno videlo.

Zdaj upogne v ozko ulico — hitro koraka dalje, da konečno pride do zadnjih hišic mesteca.

Stara ženica ga sreča.

„Ali pridem tukaj prav do železniške postaje?“ povpraša Sever. —

„Tu morate zopet nazaj in po glavni cesti doli iti“, odgovori ženica. „Mesto Karson je potem samo štiri milje oddaljeno.“ —

„Torej tukaj ne pridem do nobene postaje?“ meni Sever slabovoljno.

„O, pač, proti Mongomeri — ali do tja je najmanj sedem milj daleč.“

Sever se zahvali in gre mirno dalje. — Stara ženica gleda začudeno za njim — — —

Opoldan pride Sever do železniške postaje; vlak pride čez pol ure.

Za zdaj se je svojim preganjalcem umaknil, — najprvo preiščejo gotovo okolico.

Da ne zbudi suma, vzame vozni listek proti Viksburgu — ko dospe tja, se pa popelje z Misisipi-parobrodom proti jugu.

101. poglavje.
Tuji gospod.

V jedni najfinejših kavarn Novega Orleana je bila nekega deževnega dne zbrana množica mladih ljudi, iz prvih rodbin južnega glavnega mesta.

V krasno opremljenih sobah velikega podjetja premikale so se smijoče in šaleče se skupine z vso živahnostjo, kakor je to le v južnih krajih navada.

Raznovrstni dnevni listi so prinašali članke o izidu volitve predsednika, kar je vzbujalo najživahneje razgovore, katerih izid je bil pri vročekrvnosti južnih prebivalcev navadno tak, da se je bilo bati, da so prepir ne premeni v pretep, dokler ni glasen smeh prepričal gledalca, da se je zmotil. S kratka, bila je živa, slikovita podoba. —

Pri mizi v bližini točišča so sedeli trije gospodje v mladostni starosti, ki so polagoma pili svojo ledeno limonado in katerim se je takoj poznalo, da se še niso ukvarjali s skrbmi življenja.

„Kje le ostaja Varen danes tako dolgo?“ povpraša nepotrpežljivo eden, čigar temne kodraste lase, temna polt in črne žive oči ga takoj izdajo za kreola (domačina evropejske krvi), „Saj že še pride, Boregard, saj je šele tri ura“, meni mu nasproti sedeči, in malomarno pogleda na svojo z dijamanti okrašeno uro. Bil je popolno nasprotje prvega govornika in je bilo na prvi pogled spoznati, da je Janke (šaljivo ime za severnega Amerikanca).

„Zelo sem radoveden ga poznati, Levis“, obrne se tretji gospod do plavolasega flegmatika, čigar svitlosivo oči zro pre udarno in ostro v svet.

„No, saj ga še vedno pravočasno spoznate, Mak Donel“, odgovori Levis mirno.

„V zadnjih dneh sem toliko o tem čudnem možu slišal“, nadaljuje oni, ki je bil prej imenovan Mak Donel, in čigar temnorujave lase in melanholične oči so pričale, da je sin škotske visoke planjave, „da je moja radovednost do skrajnosti napeta; Vi ga že dlje časa poznate, Boregard, kakšen utis naredi?“

„Sami poglejte“, se oni nasmeje, „tu je.“

Skozi spoštljivo se umikajočo množico deloma prijazno pozdravljajočih, deloma se formelno priklanjajočih mladih Ijudi, stopa visok, slok, in vendar močan mož, ki je pri vsi eleganci kazal, da ima mišice iz jekla in železa.

Temni kodrasti lasje obdajajo visoko, belo čelo, kratka temna polna brada obkrožuje bledo, fino rezano lice, male roke in noge popolnujejo utis, ki ga dela ta prikazen.

Ali najkrasnejše na tem lepem obrazu so bile njegove velike, temne oči, katerih pogled je človeka kar magično objel.

— Mirne pri poslušanju, živahne pri pogovoru, izdajajo te prekrasne oči, da znajo tudi demonično, divje, nepremagljivo vzplamteti. Kapitan Jurij Varen je bil nekaj tednov v Novem Orleanu — in vedelo se je samo, da je jako bogat in da je vstopil iz Združene armade, da se v južnih mestih naseli.

V krogu lahkožive mladine je bil kmalu znan in priljubljen; veljal je kot divji jahač, najboljši strelec in najpogumnejši igralec — vedno pripravljen z isto mirnostjo staviti, — zgubiti — ali pa dobiti.

Kapitan Varen se hitro bliža mizi, kjer so sedeli mladi možje.

Ti vstanejo raz svojih sedežev.

„Dober dan, gospodje!“ pozdravi prišlec Levisa in Boregarda, ter se prikloni mlademu Škotu.

„Gospod Mak Donel, — kapitan Varen“, predstavi Boregard.

„Jako drago mi je.“

„Prosim, na moji strani.“ Varen se vsede.

„Težko smo Vas že pričakovali“, začne Boregard.

„Tako? Zakaj, če smem vprašati?“

„Premislite, kapitan, družabni večeri pri Sent-Artaj se zopet začno.“

Varen se nasloni na naslanjač.

„Tako — tako“, meni lahko, ter potegne zlato škatljico smodke iz žepa.

„Prosim, gospodje, poslužite se!“

„Kakšen prekrasen briljanten prstan imate“, reče Boregard občudovaje, „ali ga smem videti?“

Malomarno potegne Varen prstan z roke.

„Kakšna krasota — kakšen ogenj!“ zakličeta Mak Donel in Boregard istočasno, samo Levis ostane miren.

„Tri tisoč dolarjev ga cenim!“ reče Janke z neomajano mirnostjo.

„To je Vam podobno“, se zasmeje Boregard. „Vse morate preceniti; le pomislite, kapitan, pri zadnjem plesu, ki ga je dal guverner, je gospod Levis vse dame, s katerimi je plesal, ocenil po dragocenostih, ki so jih imele, — in ko sem ga na koncu povprašal, kako se je zabaval in koliko novih znanstev je naredil, mi je suho odgovoril: „Skupaj sto dva in osemdeset, tisoč, šest sto petdeset dolarjev briljantov.“

Mladi možje se zasmejejo, samo Varen ostane resen.

„Kaj toliko dragocenosti nosijo tukaj dame?“ meni tako mimogrede.

„Ah, to ni vse nič“, hiti Boregard, „pri guvernerju je bilo le malo dam našega denarnega plemstva. Le počakajte, kapitan, ko boste družabne večere pri Sent-Artaju obiskovali, potem boste šele videli, koliko bogastva ima Novi Orlean — ta rodbina je šele pred nekaj dnevi se vrnila z dežele v mesto.“

„Kaj je Sent-Artaj tako premožen?“ vpraša Mak Donel.

„Cenim ga na deset milijonov dolarjev“, reče hladnokrvno Levis. —

„Ali njegov največji zaklad“, pridene Boregard, „je njegova hčerka; Lujiza Sent-Artaj je najlepša deklica v Novem Orleanu.

„Ali je edini otrok?“ vpraša Varen malomarno.

„Da, edina hči druzega zakona; prvi je bil brez otrok“, odgovori Boregard, in njegov pogled pade na mimoidočega moža.

Hitro se dvigne in zakliče mlademu možu:

„Pridite vendar, Dublaj, tukaj je še prostora.“

„Hvala, mudi se mi“, odgovori nagovorjeni hladno, prikloni se na lahko in gre.

„Ne vem, kaj je zadnji čas Dublaju“, reče Boregard nejevoljno ter zopet sede.

„Zdaj je kakor spremenjen; prej je bil vedno z nami, tako da so nas šaloma imenovali „štiriperesno deteljo.“ Nekaj časa sem se nam pa kar umikuje; to mi je nerazumljivo, če se morda kaj razžaljenega čuti, bi mi bilo resnično žal.“

„Morda sem jaz nepridiprav“, se smeje Varen, a njegovo oko bliskoma in lokavo pogleda Boregarda.

„Ali prosim Vas, kaj naj bi pa imel proti Vam — ne, ne, to je izključeno“, odgovori Boregard živahno, „ne — Dublaj je zaljubljen, in v tem položaju se pozabi najboljših prijateljev.“

„Zaljubljen — v koga pa?“ vpraša Mak Donel radovedno.

„No, v Lujizo Sent-Artaj, to lahko slepec vidi“, se smeje Boregard.

„Ima li kaj nade?“

Boregard zmaje z rameni. „Nade“, ponavlja zategnjeno, „da, ko bi to kdo vedel! Smeje in šali se ž njim, kakor z vsemi drugimi, morda ne da si pri tem kaj misli. Stariši bi gotovo bili zadovoljni, če bi Dublaja vzela, saj je jeden najbogatejših mož in kar veliko pove, najsolidnejši med mladimi možmi Novega Orleana.“

Varen pogleda na uro.

„Gospodje, jaz moram iti“, reče in vstane.

„Ali ne pridete zvečer v klub?“ vpraša Mak Donel.

„Mogoče — natanko še ne vem.“

„Ali jutri vendar pridete z nami k Sent-Artaji?“ reče Boregard živahno.

„Če me hočete vpeljati“, odgovori Varen laskavo, „bi Vam bil jako hvaležen.“

„Ali to se razume — torej Vi pridete — dobimo se tukaj ob šestih.“ „Velja.“

Varen se priporoči.

102. poglavje.
Večerna zabava.

Palača, v kateri je Sent-Artaj s svojo rodbino stanoval, je bila z vsem komfortom opremljena, bajnokrasna — kakor bajka iz „tisoč in ena noč“ — da, tako krasna, da je bil človek kar zmeden krasote, ki ga je v teh sobanah obdajala. —

Bil je prvi družabni večer, s katerim je Sent-Artaj po povratku z dežele zopet odprl vrata svoje gostoljubne hiše.

V dvorani, s stenami od zrcala, v katerih so se plamena luči tisočkrat zrcalila, se je vse trlo najfinejše družbe Novega Orleana.

Tu občudujejo dragocene slike; tam težko a vendar umetniško delano srebrno posodo. Najredkeje delikatese so v zapravljivi množini na razpolaganje, a nihče ne misli na uboge sužnje, ki so v tropični vročini amerikanskega juga, z bičem prisiljeni, to ogromno premoženje svojemu gospodu prislužili.

Lujiza Sent-Artaj je središče goste skupine mladih mož, ki so domači hčerki pokladali svoje občudovanje k nogam.

Mlada, komaj sedemnajstletna deklica je skoro skromno opravljena.

Obleka iz težke bele svile objema nežno, fino in ljubko osebo mlade dame — dragocenosti nima nobene, le temnorudeča vrtnica se ji žari na prsih.

In če bi bila vsa obleka Lujizina obsuta z briljanti, nihče bi ne pazil na nje, ki je samo enkrat pogledal v ta mili obrazek mladega dekletca — nihče se ni mogel odtegniti prečudnemu utisu, ki ga je to prekrasno ličice napravilo.

Njen oče je bil iz stare francoske plemenitaške rodovine, medtem ko je bila njena mati, polna, plavolasa dama z dostojno plemenitim vedenjem, iz Normandije. — Nasprotje starišev je zjedinila narava pri Lujizi v najljubkejšo skladnost.

Ta mlada deklica je imela polno najlepših črnih kodrov, ki so nežno, malo, bledo ličice obkrožali; imela je globoko modre oči, ki so nepopisno milo zrle in ki so lepemu obrazu nekaj nenavadno ljubkega dajale.

Smeje se, udari Lujiza s pahljačo zraven nje stoječega gospoda na ramo.

„Kličejo me, moja dolžnost je danes, da novo prišle goste pozdravim — prosim torej, ne zadržujte me dalje.“

In kakor srna smukne iz kroga proti vratom dvorane, kjer je ravnokar vstopila večja družba mladih gospodov.

Dublaj hiti z veselja žarečim obrazom k Lujizi, ki mu prisrčno poda roko.

Skupno sta se igrala in zrasla, ker je Sent-Artaj Dublaja čigar stariši so kmalo umrli, vzgojil in do njegove polnoletnosti oskrboval njegovo premoženje.

„Kako se Vam godi, gospodična Lujiza?“ zakliče mladi mož. „Konečno ste venderle prišli, neskončno sem že hrepenel po Vas.“

„Tudi jaz sem srečna, da sem zopet tukaj“, odgovori mlada dama. „Saj na deželi je prav prijetno, ali strašno samotno — pa, saj se že še pogovoriva“, zabrani Dublaju, ki je hotel še več vprašati, „najprvo moram še te gospode pozdraviti.“

Mladi mož stopi nazaj, a njegove oči visijo na nežni rojenici podobni osebi, ki gre proti novoustopivšim gostom.

„Štiriperesna deteljica!“ zakliče jim šegavo — in utihne.

Varen se je priklonil — obeh pogledi se ujamejo.

Boregard predstavi prijatelja.

A Lujiza išče zaman po kakih navadnih frazah, da bi novoprišleca pozdravila, samo malo trenotkov je zrla v temne oči kapitana — bila je zmedena — v zadregi.

Ker si ne ve pomagati, se ozre po Dublaju. Ravnokar pozdravlja ta njene stariše. Počasi gre Lujiza nazaj v dvorano, novoprišleci gredo za njo, — Boregard stopi na njeno stran.

„Zakaj pa ni Dublaj v Vaši družbi?“ vpraša mlada deklica svojega spremljevalca, „saj ste bili sicer nerazdružni?“

„Ne vem, kaj ima proti nam“, odgovori Boregard premišljuje, „zadnji čas se nam naravnost umikuje.“

Lujizini stariši pristopijo, Varen se jim predstavi. Ponosna, nenavadna prikazen kapitana vzbuja splošno pozornost.

Ves Novi Orlean je govoril o interesantnem tujcu.

Gospodar se z ljubeznivim nasmehom obrne h kapitanu.

„Pridite, predstavim Vam svojo nečakinjo, ki se že veseli, da se seznani z Vami.“

Varen se uljudno prikloni.

„Mož ji je umrl pred dvema letoma“, govori Sent-Artaj ter gre dalje, „dolgo časa je živela sama zase na svojem posestvu.“

Neka dama počasi vstane z divana.

„Moja nečakinja gospa plemenita Bokamp — kapitan Varen“, predstavi gospodar.

Oba se priklonita.

Gospa Bokamp je bila prava hči južnih krajev. Njena polna, srednje velika oseba slonela je leno v blazinah, medtem ko so njene črne žareče oči motrile visoko postavo pred seboj.

„Nočete li sesti, gospod kapitan?“

„Srčna hvala.“ Varen potegne naslanjač k sebi in sede.

Takoj pride tudi Lujiza, domača hči in sede zraven sestričine.

„Ali jo Vaš polk v severnih deželah?“ začne gospa Bo kamp. —

„Služil sem na meji“, odgovori kapitan uljudno, „bilo je pa to jako naporno delo, ker imajo Indijanci fiksno idejo, da je vse ozemlje njihova last. Noč in dan ni bilo miru.“

„Ali ste se tudi vojskovali? Ali ste bili ranjeni?“ vpraša mlada vdova interesirano. Lujizine oči so kar strmele v kapitanov obraz.

„Če hočete te zavratne napade tako imenovati, potem sem večkrat svoje vojake peljal proti sovražniku in enkrat, ko smo se spoprijeli, sem bil malo v ramo ranjen, sicer se mi ni ničesar zgodilo.“

„In zdaj ste na dopustu?“

„Ne, izstopil sem iz armade, ker me neka dedščina, ki sem jo dobil, za dlje časa zadržuje. Kakor hitro bo to v redu, se mislim kje naseliti.“

„Kje, tukaj pri nas?“ vpraša gospa Bokamp radovedno.

„To je od okoliščin odvisno“, odgovori Varen ravnodušno.

„Gotovo bi tukaj kaj pripravnega našli“, nadaljuje mlada vdova. Nje temne oči premerijo poželjivo impozantno osebo pred seboj.

Lujiza zapazi ta pogled, in bilo ji je kakor da jo nekaj zaboli — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Boregard je dlje časa zaman iskal Dublaja.

Konečno ga najde. Na pol skrit slonel je Dublaj blizu okna; njegove oči so nepremično zrle na divan, kjer so prejo omenjene osebe sedele.

Zdaj začuti, da ga nekdo prime za ramo.

„Odkritosrčno mi povejte, Dublaj“, prosi Boregard, „kaj imate proti meni, zakaj se umikate naši družbi, v katero ste vendar preje tako radi zahajali?“

Dublaj se prestrašen obrne — zdaj odmaje.

„Ničesar nimam proti Vam, — jaz ne vem, — kako pa pridete na to?“

Boregard je užaljen.

„Že vidim, da nočete imeti z menoj več opravka, — zdravstvujte.“

Obrne se, da bi šel, — a Dublaj ga prime za roko.

„Boregard, poslušajte me, ne pojdite užaljeni od mene; rad Vam pojasnim vzrok, zakaj se umikujem.“

„Pridite“, nadaljuje, in potegne prijatelja s seboj, „vidite tam onega gospoda, ki pri domačih damah sedi?“

„To je Varen“, reče Boregard začudeno.

„Vaš novi prijatelj“, reče Dublaj bridko.

„Ah tako, — razumem —, užaljeni ste, ker smo prijatelji Varena.“

„Ne mislim na to, ali imam neko antipatijo proti temu človeku.“

„Tako?“ reče Boregard začudeno. „A zakaj? Ali Vam je kaj naredil?“

„Ne, to ne, ali, — ne morem si kaj, imam ga za pustolovca.“ —

„A zakaj neki?“ vpraša Boregard začudeno.

„Sam ne vem, zakaj; ali zdi se mi tako, da sem tega človeka že videl v severnih deželah — — — —“

„Ali bi to bilo kaj čudnega?“

„Ne — ali ta mož se ni pisal Varen“, reče Dublaj premišljajoč.

„Tako, in kako mu je bilo ime?“

„To mi je odpadlo, ali podobnost je prevelika, in“ — Dublaj obmolkne.

„Morda se pa motite“, meni Boregard. —

Dublaj zmaje z rameni, potem temno pogleda na skupino zofi.

„Torej tudi ljubosumen“, mrmra Boregard za se in gre —

Zabava se je bližala koncu, — gostje so začeli odhajati.

„Upam, da nas kmalo razveselite s svojim obiskom“, reče Sent-Artaj uljudno Varnu.

Ta se hvaležno prikloni, potem se poslovi od dam.

Zopet čuti Lujiza neko nejasno čustvo, ko se upro njegove velike oči za trenotek v njene oči — kaj je le to bilo, kar je vleklo k temu možu — Lujiza je zaman razmišljevala o tem vprašanju.

Mlada deklica, ki je komaj prekoračila otročja leta, ljubi prvikrat z vsem ognjem svojega vročega srca.

103. poglavje.
Novi služabnik.

V gneči odhajajočih se Varnu posreči, da se neopažen loči od svojih prijateljev.

Biti hoče s svojimi mislimi sam.

Tako prekorači v bajnokrasno mesečni noči predmestje vil in ljubke gozdičke, ki so obdajali vile.

„To se bo — in se mora posrečiti“, šepeče tiho predse, „če sem še nekajkrat bil pri tem bogatinu. Če je enkrat ta mlada stvarica zaljubljena v me, potem mi je malenkost, jo pridobiti in ž njo vse neizmerno bogastvo tega moža.“

„Saj je pa tudi že skrajni čas“, nadaljuje v svojem samopogovoru, „da dobim novih sredstev in sicer veliko svoto, ker nekaj tednov bo gotovo še preteklo, predno bom s Sent-Artajevo hčerko toliko na jasnem, da lahko starega za nekaj sto tisoč dolarjev olajšam. Ali na kakšen način naj si zdaj pri dobim denarja, to mi je še nejasno; sredstev imam pa komaj še za kak teden.“

„Ko bi šel k oderuhu, bi se jutri že po vsem mestu vedelo — z mojim sijajem bi bilo konec, in oderuhi bi tudi takoj spoznali moje ponarejene listine — ne, to ne gre.“

„Če prodam svoje briljante, se osmešim pred svojimi prijatelji, ena nepazljivost in vse — vse je zgubljeno.“

Premišljuje nadaljuje svojo pot skozi mal gozdiček, ki je spadal k promenadam mesta.

V tem trenotku se prikaže temna postava iz goščave — preteče ga in ga prime, medtem ko mu nož zablisne pred očmi. —

„Denar sem — ali — —“

Razbojnik ne konča — železna roka Varena ga prime goltanec, v drugem trenotku mu je nož iz roke izvit — zamahne kapitan k smrtnemu sunku.

Molče pričakuje ropar svoj konec.

V tem prešine Varena neka misel — njegova roka od neha toliko, da zamore ropar govoriti.

„Odgovori“, mu zapove Varen, „ali govori resnico, sicer ni Tvoje življenje vredno vinarja.“

Ropar pokima.

„Kako Ti je ime?“ vpraša Varen.

„Jose Karera.“

„Kakšen rojak si?“

„Mešanec iz Teksasa.“

„Pripadaš li h kaki družbi?“

„Ne, gospod!“ „Torej ropaš na svojo pest, — no, tem bolje — zdaj me poslušaj!“

„Slišim, gospod.“

„Ti prideš jutri zjutraj v moj hotel „Mesto London.“ — Tam povprašaj po kapitanu Varenu. Vse drugo se najde, — lahko bi Te sicer umoril, a nameravam nekaj druzega s Teboj.“

„Tisoč — tisočera hvala, gospod.“

„Tiho — nočem nobene zahvale. — Morda da ne prideš, ali — pazi se; najdem Te, kjerkoli bi se skril in potem si zgubljen.“

„Ne, gospod, pridem gotovo.“

„No, bom videl“, reče Varen. „Tu imaš deset dolarjev; za to si kupi dostojno obleko, da lahko nastopiš kot moj služabnik — si me li razumel?“

„Da“, jeclja ropar in ves presenečen ogleduje bankovec desetih dolarjev.

„No, dobro, Tvoja škoda ne bo“, reče Varen in gre naprej, ne da bi svojega napadalca še enkrat pogledal.

Ta stoji še dolgo in strmi za Varenom, dokler ta ne izgine

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Kapitan sedi pri zajutrku, ko stopi natakar v sobo.

Varen ga pogleda.

„Neki mož želi govoriti z Vami, gospod kapitan.“

„Naj vstopi.“ Varen se nasmehne; ni se zmotil.

Jose vstopi.

Varen gre k vratom in jih zapahne.

Jose Karera ima belo platneno obleko. Širok slamnik mu zasenčuje obraz, ki ima jako lokav izraz.

„Sedi!“ Varen pokaže na stol.

Jose se vsede.

„Zdaj me poslušaj“, začne Varen, in zre za dimom svoje cigarete, „to noč si bil kaj blizu, da bi so poslovil od svojega življenja.“

Jose molči.

„Ali bi Te veselilo, ko bi veliko denarja — zaslužil.“

Karera ne odgovori, samo njegove oči se žarijo kakor oglje. —

„No, potem me pazljivo poslušaj.“

In Varen razvije svojemu pazljivemu poslušalcu načrt, kateremu ta navdušeno pritrdi — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Zvečer so bili v klubu, kjer se je shajal elegantni svet, tudi Varen in njegovi prijatelji.

Prijazni bralec je gotovo že uganil, da se pod imenom Varen skriva — Sever, Helenin soprog.

„Štiriperesna deteljica“ se nahaja v igralni sobi — ne daleč od nje stoji Dublaj, ki se še vedno ogiba tej družbi.

Mak Donel in Levis sedita pri igri, Boregard in Varen stojita za njihovima stoloma.

„Rudeče“, reče Mak Donel — krogla se zasuče, in on dobi trojno, kar je stavil.

Boregard se glasno nasmeje.

„Mak Donel, ne zamerite mi, — ali Vi igrate kakor otrok, — počakajte, pokažem Vam, kako se stavi.“ Boregard vzame nekaj zlatov od kupčka, ki ga je imel mladi Škot pred seboj, in zastavi štiri ogle številk na številniku.

„Kdo stavi?“

Od vseh strani so stavili. — Krogla steče in Mak Donel je izgubil.

„Vidite“, se ta ozre k prijatelju.

Ta se zasmeje.

Z nova zastavi iste številke, — in zopet zgubi Mak Donel.

„Jaz neham tako staviti“, reče Mak Donel slabovoljno.

„Samo še enkrat“, prosi Boregard, in potegne stodolarski bankovec iz žepa in ga položi na zlatnike.

Splošna pazljivost, — krogla se zasuče, — in Mak Donelove številke zadenejo.

Od vseh krajev mu porinejo zlata in bankovcev.

„Vidite“, reče Boregard, „tako se to naredi. Zdaj igrajte sami dalje, a obdržite te številke — te pridejo vedno zopet.

Čez uro je mladi Škot priigral šestnajst tisoč dolarjev.

„To je sreča“, reče veselo in spravi zlato in bankovce v žepe. —

„Kaj Vi danes nič ne igrate, kapitan?“ vpraša Boregard začudeno.

Varen se zasmeje.

„Danes je nesrečen dan, in na ta dan jaz nikdar ne igram.“

„Torej ste praznoveren?“

„Kot igralec moram to biti“, odgovori se smeje Varen.

Postalo je pozno.

Prijatelji zapustijo klubovo hišo in se poslovijo.

„Kaj greste sami, Mak Donel?“ vpraša Levis.

„Da“, mu odgovori Škot, „moja pot je vsa druga in peljati se nočem, glava mi gori, zato hočem še malo svežega zraka užiti.“

Obrne se, da gre, kar prihiti Varen za njim.

„Gospod Mak Donel, čisto sem pozabil, da Vam vrnem škatljico za smodke.“

„Saj se ni tako mudilo. — Lahko noč!“

„Lahko noč!“ —

Mladi Škot ne zapazi, kako se iz sence hiše loči neka postava, ki molče hiti za njim — — — — — — — — — — — — — —

Kapitan Varen stopi v vežo svojega hotela.

„Je li moj sluga gori?“ vpraša vratarja. Varen je Joseja upeljal v hotel kot svojega slugo.

„Nocoj ga še nisem videl“, reče postrežljivo nagovorjeni.

Varen stopi v svojo sobo — gre v sosedno, ki je tudi prazna. —

„Ali mu je spodletelo?“ mrmra sam pri sebi.

V tem trenotku se zaslišijo lahki koraki na hodniku.

Jose vstopi.

Molče ga Varen pogleda.

Jose seže v žepe in vzame iz njih zlato in bankovce, katere vrže pred Varena na mizo.

Ta prešteje svoto; bilo je osemnajst tisoč dolarjev.

„Dobro je šlo — ali je videl Tvoj obraz?“ vpraša kapitan.

Jose potegne masko iz žepa.

„Lepo, lepo — vidim, da se razumeš na svoje rokodelstvo tukaj —“ in porine mu tri tisoč dolarjev.

„To je Tvoj delež — kmalu bo več opravila.“

Jose se široko in zadovoljno nasmeje.

„In zdaj pojdi spat!“ Jose zgine v svojo sobo.

Varen pa še dolgo sedi in premišljuje svoje načrte.

104. poglavje.
Strto srce.

Že nekaj časa so prebivalci Novega Orleana razburjeni in nemirni radi predrznih roparskih napadov.

Več gospodov višjega stanu je bilo po noči sredi mesta napadenih in oropanih.

Napad se je vršil tako hitro, da ni imel dotični časa, da bi se branil. Mož, ki je imel masko na obrazu, je vrgel svojo žrtev na tla in jo prisilil, grozeč ji s takojšnjo smrtjo, da mu izroči ves denar in vse dragocenosti, kar jih ima pri sebi.

Kar je te napade posebno označilo, je bilo dejstvo, da so bili napadeni samo gospodje, ki so se iz kluba vračali domov.

In kar je bilo še bolj čudno in nejasno, jo bilo to, da so napadeni imeli srečo v igri, in da so vedno imeli velike svote pri sebi.

Ves Novi Orlean si je belil glave radi tega dejstva.

Kako je mogel ropar vedeti, kdo je ravno pri igri dobil: ali je bil kdo ž njim v zvezi?

Širile so se vsakojake govorice.

Nakrat so se ropanja ponehala — vso je dihalo prosteje — — — — — —

V hiši Sent-Artaja je bil kapitan Varen ljub gost. Stari naselnik je storil vse, da bi potekli kapitanu obiski kolikor mogoče prijetno. — Ali je morda slutil, da je njegova hči Lujiza občutila globokejše zanimanje za Varena?

Nedolžni otrok je izgubil svoje srce popolnoma na čudnega tujca. Kakor pomladna sapica prišlo je čez njo — minulo je veselo smejanje in razposajenost, s katero je letala po vrtih in dvoranah krasne hiše — sanjavo zrlo je dekle marsikatero uro pred-se, le ena misel, — na Varena, vladala je vse njene čute.

In vendar ni storil ta ničesar, da bi za-se pridobil ta nedolžni dekliški cvet. Njegovo vedenje je bilo vedno, akoravno ljubeznivo in uljudno, vendar hladno in neusiljivo.

Ako ga je Sent-Artaj naprosil, naj kaj pove o svojih doživljajih v divjem zahodu, izpolnil mu je prošnjo šele po dolgem prigovarjanju in potem pripovedoval s tako skromnostjo ter svojo osebo pustil popolnoma znemar, da se je moralo misliti. Častiželjnost mu je od nekdaj povsem tuja. Le, kadar je gospa plemenita Bokamp, ki se je prizadevala, zanimivega kapitana zase pridobiti, govorila ž njim, postal je malo bolj živahen. Nji nasproti povspel se je lepi mož celo do nekake galanterije.

In ravno to je žalostilo srce uboge Lujize.

Poznala je svojo sestričino kot nečimurno, pohlepno žensko, — saj čist, nedolžen otrok najbolj spozna dušo take žene. Lujiza je trpela peklenske muke, kadar se je Varen razgovarjal z gospo plemenito Bokamp in bi jo bila najrajše odtrgala od strani vročeljubljenega moža.

Venela je, kakor po nebeški rosi hrepeneča cvetica; zaman so skušali poizvedeti skrbni stariši, kaj se je zgodilo njihovemu ljubljencu.

Tako je minulo nekaj tednov.

Dublajevi poseti so postajali redkejši, z Varenom je govoril le, kar je bilo neobhodno potrebno, — s temnim pogledom meril je kapitana, in le hladen mir tega in ozir na gospodarja zabranila sta, da ni prišlo do prepira med njima, ki bi moral krvavo končati.

Dublaj je ljubil Lujizo strastno, in le naravna bojazen zadržala ga je, da ni mladi deklici razkril svoje ljubezni [nejasno]

Bil je krasen poletni večer, katerega je pre [nejasno] svojimi prijatelji zopet v hiši Sent-Artaja.

Vsi so sedeli na verandi, popoln [nejasno] narave, medtem ko so v temnem par [nejasno]

od drevesa do drevesa ter moleče [nejasno] dobo gaja iz pravljice.

Sent-Artaj se je [nejasno] maknen v to krasoto. [nejasno]

„No, ali ni [nejasno]

„Krasen!“ [nejasno]

„Slišal se [nejasno] selnik, ter Va [nejasno]

„Name[nejasno] do sedaj niso [nejasno] kličejo na [nejasno]

Prižg [nejasno]

Bila je smrtno bleda, prijazni obrazek je bil kakor okamenel v bolesti.

„Ali Ti ni dobro, otrok?“ vprašala je mati skrbno, bledost hčere jo je prestrašila.

Lujiza je odmajala z glavo.

„Ne, meni je popolnoma dobro, mama“, rekla je skoraj brez glasu.

„Kako bi pa bilo s sprehodom skozi park?“ predlagal je Boregard.

Vsi so bili zadovoljni. Ob svetli mesečini je bilo tako sprehajanje krasno.

Dublaj je planil k Lujizi, nekateri drugi gospodje so prihiteli; v tem zgodilo se je nekaj nepričakovanega — kapitan je stopil k nji.

Hladno ji je ponudil roko, malomarno kramljaje šel ob njeni strani dalje.

Dublaj je bil divji. Gospa plemenita Bokamp se ga je polastila in ga s to vsiljivostjo spravila v obup.

Povsod je gledal po Lujizi in kapitanu. A videti ju ni bilo nikjer.

Varen je z mladim dekletom na videz nehote zavil v bolj temno stransko pot.

Kmalu sta bila sama.

[nejasno] dekle je bilo v stanu največje razburjenosti in naj

[nejasno] Ob njeni strani je stopal mož, katerega je ljubila

[nejasno] in strastjo, mrzlo in brezčutno.

[nejasno] da hoče Novi Orlean kmalu zapustiti;

[nejasno] prav nič?

[nejasno] vse to prikrivati s krinko

[nejasno] srcem ni smela zavpit

[nejasno] in omahovalo.

[nejasno] vprašal je hladno.

[nejasno] kapitan z nova,

[nejasno]ute, — ni li

[nejasno]rni, ki so ji

Varen je peljal Lujizo v neko pol odprto uto — od daleč so se slišali glasovi sprehajajočih.

„Ne želite se en trenotek odpočiti?“ vprašal je uljudno kapitan.

Lujiza se je vrgla na vrtni stol, kapitan ji je molče sedel nasproti.

„Slišala sem poprej, da nas hočete kmalu zapustiti?“ šepnilo je dekle.

„Da, milostljiva gospica, namenjen sem v najkrajšem času se posloviti od Novega Orleana.“

„In zakaj, če smem vprašati?“

„Zakaj?“ ponovil je Varen hladno, — „ker nisem našel primernega posestva; kaj bi me druzega zadržalo?“

„In je ni nobene stvari, ki bi Vas mogla tu pridržati?“ vprašala je Lujiza s tresočim glasom.

„Važni opravki me kličejo na sever nazaj,“ odvrnil je kapitan mirno. „Morda se vrnem v Novi Orlean, a to je popolnoma odvisno od slučaja.“

„A do Vašega odpotovanja nas bodete vendar še prav mnogokrat obiskali?“ prosilo je dekle z ugasujočim glasom.

„Žal, da mi je to nemogoče, gospica“, odvrnil je Varen, „to je moj zadnji poset; dolžujem Vam veliko hvalo za prijazni sprejem, da, ure, katere sem tu preživel, prištevati smem k najsrečnejšimi mojega bivanja na jugu. A moja navzočnost v Novem Jorku je nujno potrebna in se moram že danes posloviti od Vas in Vaših častitih starišev.“

Lujiza ni odgovorila, — srce ji je bilo za počiti — toliko da ni omedlela.

„Vrnimo se k družbi“, rekel je Varen mirno in vstal.

V tem je zadonel krik skozi temno noč, — bil je krik trpeče duše.

Smrtnobleda, z blesketajočimi očmi je stala Lujiza pred vhodom v uto.

„Ne bodete odhajali!“ zavpila je strastno, dolgo premagana bolest privrela je na dan, „ne pustim Vas!“

Varen se je pripravil, uto zapustiti.

Lujiza mu je zastopila pot.

„Ostanite tu, — rotim Vas, — ne pustim Vas proč, da me s silo ne ubranite! — Se-li bodete borili s slabotnim dekletom?“

Varen je obstal. „Za Boga, gospica!“ zaklical je navidezno prestrašen.

„Ali nimate toliko usmiljenja z menoj?“ vpilo je mlado dekle znova.

Vsa deviška sramežljivost zginila je pred gorečo strastjo, ki je prevladala vse čute.

„Od prve ure, ko sem Vas videla, sem Vas ljubila, — z Vašo hladnosrčnostjo ste me spravili do blaznosti, — in sedaj, — sedaj hočete iti?“

Moči so jo zapustile, — omahovala je.

Kapitan je priskočil, prijel padajočo in jo rahlo potisnil na stol. —

Pokleknil je poleg nje ter pokril njeni roki z vročimi poljubi.

„Lujiza, srce moje“, šepetal je, „poslušaj me, ljubil sem Te vedno in le, ker sem mislil, da Tvoje srce ni več prosto, sem se molče odtegnil nazaj, — le zavoljo Tebe sem hotel zapustiti Novi Orlean.“

Lujiza je pritisnila Varenovo glavo k sebi ter mu ponudila sladke ustni v poljub.

„In čegavo naj bi bilo moje srce, Ti hudobnež?“

„Dublajevo“, šepnil je Varen.

Zasmejala se je. „Ah, pojdi vendar, to je tovariš moje mladosti, saj ga imam rada, a le, kakor se brata ljubi; in na tega si ljubosumen?“

In znova je vroče poljubila ustni predragega.

„Ali me tudi resnično ljubiš?“ vprašala je Lujiza, nje duša je ležala v teh besedah, — njene oči so zrle vanj. Prekrasne, temne oči Varenove so vzplamtele demoničnodivje — strastno jo je objel in poljubil.

„Lujiza, moje vse, — moje življenje, — moja sreča“, šepetal je kapitan, „kako moreš vprašati. Povedal sem Ti, da sem hotel odstopiti, da bi ne motil Tvoje sreče, ker sem mislil, da Tvoje srce gori za Dublaja, — mojo lastno srečo sem hotel žrtvovati in Ti še vprašaš, če Te ljubim?“

„Odpusti, dragi, odpusti“, prosila je Lujiza z ginljivim glasom, „da sem Te žalila. O, ko bi vedel, s kako iskrenostjo Te ljubim, kako me noč in dan obdaja Tvoja podoba! Moja edina misel si Ti, predragi! — Povej, ali me tudi Ti resnični ljubiš?“

Mesec je svetil skozi široko listje, ki je obsenčilo uto, oblil je z nadzemsko ljubkostjo sladki obrazek mlade deklice, ki je znova ponudila ljubemu ustni v poljub.

„Prisezi mi, preljubi“, prosila je iskreno, „da me bodeš vedno ljubil in da hočeš biti moj — moj na veke!“

„Prisežem Ti, sladki angelj“, rekel je Varen slovesno, „nikdar Te ne bom zapustil, niti smrt naj naju ne loči.“

Zaupno se je naslonilo dekle na roko preljubega, razburjenost se je ohladila v močnem joku.

Varen ji je poljubljal solze iz oči.

„Jaz bi ne bila preživela, ako bi me bil zapustil“, ihtela je Lujiza, „umrla bi bila; da, mislim, moja ljubezen do Tebe je tako vroča, da bodem na njej umrla.“

Varen jo je srčno pritisnil k sebi.

„Ne govori tako, srce moje“, prosil je, „ne govori o smrti o umiranju, živeti hočeva in srečna biti.“

Pogledal ji je globoko v temnomodre oči, ki so tako nedolžno gledale k njemu.

Ogledovala ga je neprenehoma.

„Kako imaš krasne oči“. rekla je nakrat Lujiza, „vže ko si prvikrat pri nas bil, morala sem vedno vanje gledati, ako si z menoj govoril; a to se ni mnogokrat zgodilo, Ti porednež.“

In strastno se ga je oklenila z nežnima rokama okolo vratu. —

Varen se je tiho smejal. „Torej si se zaljubila v moje oči — a tudi Tvoje so mene premagale, nič krasnejšega še nisem videl na svetu, ko Tvoje temne lase in Tvoje modre, ljubeznive oči. —

„Priliznjenec“, smejala se je in mu s poljubom zaprla usta.

„A v Tvojem pogledu leži nekaj posebnega“, rekla je, “vsak, kdor Te je videl, govoril je o tem in moja sestričina rekla je vsakokrat, kadar si bil pri nas, da svojega pogleda kar odvrniti ni mogla od Tebe, da je bila kar očarana.“

Kapitan se je smehljal.

„No, glavna stvar je vendar, da sem Tebe očaral, moje srce, in da Te smem imenovati svojo.“

Roko v roki sprehajala sta se opojena sreče po temnih potih prekrasnega parka. Kakor žareče iskre švigale so kresnice na vse strani, mesec pa je magično obsvetil sedaj jednega, sedaj druzega.

Presrečna, molče je visela Lujiza ob roki ljubega, ki je premišljujoč stopal poleg nje — —

O Ti nedolžno, neizvedeno, ubogo dekle, ko bi mogla enkrat pogledati v dušo tolikanj ljubljenega! Kako bi naglo padla iz nebes Tvoje sreče! Nesrečno bitje, Ti nisi prvo, koje srce je očaral ta demon. Daleč od tu objokata dve nesrečni ženi, Helena in Marija, svojo uničeno srečo!

V Varenovi glavi so se podile misli, najtežji del izmišljenega načrta se je posrečil.

Lujiza je bila njegova.

Njemu, lopovu, ni bilo nič sveto. Kaj so ga brigale prisege, s katerimi je varal ubogega, zaupljivega otroka. Ta mož je le nekaj ljubil, svetlo kovino, ki je že marsikako nezgodo na svetu provzročilo: zlato. —

In ko je tako korakal poleg sladke deklice, prešinila ga je hipoma druga misel.

Ali ni bilo pred petimi leti, ko je tudi korakal po potih nekega jarka in se je pritiskalo k njemu ljubeznjivo bitje, kojemu je šepetal sladke besede na uho.

Vrhovi visokih palm in purpurnih magnolij so zrli na srečno dvojico, a le stare lipe in bukve so šumele nad njim in grofovi hčeri — njegovi Heleni — svojo pesem. Da, takrat je še imel srce, ko je od sreče tresoče bitje ob njegovi strani vprašal: „Helena, ali me ljubiš?“ in podoba blagega, čistega dekleta stala mu je jasno pred očmi.

S silo se je otresel teh mislij — nežen glasek zadonel mu je na uho in Lujizine vroče besede ljubozni privedle so ga nazaj v sedanjost. —

Na vse strani se je razkropila družina nazaj v svoja domovja in kmalu je razsvetil bledi mesec tiho vilo naselnika.

105. poglavje.
Same spletke.

Malo dni za tem iznenadilo je naslednjo poročilo eleganten svet Novega Jorka:

Lujiza Sent-Artaj Kapitan Jurij Varen zaročena.

Vse je strmelo, nihče si ni mogel razložiti, kako je to tako hitro prišlo, čestitke so se kar vsule nad prekrasen dom naselnika, cela četa gratulantov napolnila je dvorane in sobe.

Polna sreče je stala Lujiza na strani svojega ženina ter z ljubkim smehljanjem sprejemala čestitke, katere so se v množici izrekale lepi dvojici.

Tudi Boregard, Leviš in Mak Donel so bili iznenadeni; nikdar ni kapitan izustil besede, iz katere bi se bilo dalo sklepati, da se zanima za Lujizo.

Trije prijatelji so se peljali ven, velika slavnost se je imela vršiti na ta večer.

Levis in Mak Donel sta hitela po stopnicah navzgor, ko je Boregard, ki se je slučajno obrnil, zapazil v senci dreves neko postavo.

Gledal je en trenotek, potem pa stopil bliže.

„Dublaj!“ je zaklical iznenaden, „kaj pa delate tu, zakaj ne greste notri?“

Ogovorjeni je močno odmigal.

„Pustite me“, rekel je osorno, njegove žareče oči so obvisele na oknah dvorane.

Boregard je rahlo položil roko na ramo prijatelja.

„Dublaj“, dejal je mehko, „bodite mož, vem, zakaj ste spremeniti Vašo veselost, tolažiti se morate, — preteklo se ne da spremeniti.“

Mladi Kreolec se je ostro zasmejal.

„Da“, rekel je bridko, „prav imate, Boregard, storjeno se ne da popraviti, a da mi je ta mož — ravno ta Varen vzel tovarišico moje mladosti, ravno on — to me naredi blaznega“,

Zdihovaje je zakril obraz z rokama.

„Poglejte, Boregard“, nadaljeval je mirnejšo, „ako bi bila Lujiza izvolila Vas ali Mak Donela, ali morda celo Levisa, potem bi se bil krvavečim srcem, ker sem jo vroče ljubil, odrekel; a da jo bode ravno ta človek imel, to me spravi v obup.“

„Za božjo voljo, kaj pa imate proti Varenu?“ vprašal je Boregard začuden, „ste-li kaj slabega zvedeli o njem?“

„Ne — to ne, a nek notranji glas mi pravi, da bode ta mož Lujizo naredil nesrečno. V njegovem pogledu leži nekaj, kar me straši; tako pogleda smrt svoje žrtvo, čez katere stopa neizprosno.“

Boregard je molčal. — Ko je pogledal kvišku, je bil Dublaj izginil.

Zamišljen je stopil mladi mož v dvorano — — — — — — —

Glasno govorjenje ga je objelo, vse je obstopalo zaročenca.

Boregard se je s trudom priril bliže.

Mlado dekle je srčno pozdravilo prijatelja svojega zaročenca. —

„Ali še niste nikogar pogrešali?“ vprašal je Boregard na krat v teku razgovora.

„Ne, kdo naj bi to bil?“ odvrnila je Lujiza začudena.

„Ali Vam je Dublaj že izrekel svoje čestitke?“ vprašal je Boregard radovedno.

„Ne, ga še nisem videla“, odgovorila je površno, „a gotovo bo še prišel.“

In z veselim smehljanjem obrnila se je k Varenu.

„Ubogi človek“, mislil je Boregard in šel s svojimi prijatelji. —

Gospodarjev obraz je žarel sreče in radosti.

„Takega zeta sem si želel!“ zaklical je veselo Mak Donelu in Levisu, „to je veselje, lep, izobražen, častnik in velikansko premoženje, — bolje ni mogla zadeti moja hči.“

„Kapitan je torej zelo bogat?“ vprašal je Mak Donel.

„To menim da“, smejal se je stari. „Dosti ne manjka, da bi ne bilo premoženje enako mojemu, njegov stric mu je zapustil 8 milijonov dolarjev.“

„To je velikansko“, rekel je Boregard, ki je ravno pristopil, „seveda, za zelo premožnega sem ga vodno držal; tako razkošno življenje, kakor kapitanovo, mora velikanske svote požreti.“

„Gotovo“, pritrdil je Mak Donel, „kar njegova razveseljevanja stanejo, to je že čez vse, kar sem do sedaj videl. Konj, katerega je zadnjič kupil, je veljal 15.000 dolarjev; v njegovih briljantih je celo premoženje in sedaj hoče kupiti novo sezidano vilo Klinhant.“

„Ta je po ceni“, rekel je Leviš suhoparno, „računim 300.000 dolarjev.“

Vsi so pazno poslušali opisovanju Mak Donela o velikanskem posestvu. — — — —

Lujizo so njene prijateljice tolikanj ogovarjale, da je prosila zaročenca, naj za kratek čas družbo dela gospej Bokampovi.

Mlada vdova je sedela sama v kotu dvorane, ko je pristopil kapitan.

Gospa Bokamp je bila iz začetka nad to zaroko silno ogorčena, ker jo sama na tihem upala, lepega tujca pridobiti zase, a udala se je potrpežljivo v neizogibnost; vsekakor je ostal lepi mož v rodbini in je prinesel novo življenje vanjo.

Ljubila je glasna razveseljevanja, blesteče slavnosti; to so bile glavne stvari za njeno lahkomišljenost, saj tudi lahko prej ko slej koketira z Varenom.

Sprejela je torej kapitana z ljubeznjivim nasmehom, ko se je ta vsedel k nji.

Varen je bil videti zelo molčeč, nek oblak mu je temnil čelo. —

„No, kaj pa imate, srečni ženin?“ smejala se je mlada vdova ter ga s pahljačo rahlo udarila na ramo.

„Ah, majhno sitnost, druzega nič“, odgovoril je kapitan površno.

„Pa vendar ne z Lujizo?“ Gospa Bokampova je težko pričakovala odgovora.

„Ne — ne“, smehljal se je Varen.

„Ali smem vprašati, kaj Vas jezi?“ šalila se je mlada vdova. „Mislite si, da sem Vaša zaupnica, materinska prijateljica.“ —

„No, ker se tako živahno zanimate za me, povem Vam, kaj me teži“, odgovoril je Varen z istim šaljivim glasom.

„Torej olajšajte si srce, ljubi gospod kapitan.“

„Znano Vam je, milostna“, začel je sedaj Varen, „da je moja poroka z Lujizo odločena čez malo tednov, zato se pogajam za nakup vile Klinhant, kot najinega prihodnjega bivališča.“ —

„O!“

„Vse je že do sklepa gotovo, kar mi piše danes zjutraj moj notar iz Novega Jorka, da se bode ureditev moje dedščine še nekaj tednov vlekla in mi zamore potreben denar šele čez nekaj mesecev vročiti. To mi je vsekakor jako sitno, ne vem, kako bi stvar uravnal.“

Gospa Bokamp je nekaj trenotkov premišljevala.

„Koiiko denarja pa rabite, gospod kapitan?“ vprašala je potem. —

„500.000 dolarjev, milostna.“

„Pred nekaj časa sem jaz prodala svojo plantažo, ker mi je bilo samotno bivanje dolgočasno in mi je velikomestno življenje na vsak način ljubše. Pojutrajšnem dobim denar izplačan, veselilo bi me, ako bi hoteli to svoto za sedaj od mene vzeti.“

„Milostna, to nikakor ne morem.“

„Zakaj pa ne, gospod kapitan?“

„Ne, ne, pomislite, če bi kdo zvedel o tem.“

„A Vi me bodete v resnici ujezili. Kdo naj bi to zvedel, vsa zadeva ostane med nama. Kakor hitro dobite Vašo dedščino, mi svoto lahko vrnete.“

Varen je premišljeval.

„Le z ozirom na to, da je kupna pogodba vže zgotovljena, se morem odločiti, Vašo ljubeznivost sprejeti, milostna“, rekel je končno ter ji hvaležno poljubil roko.

„Zahvaljevati se ni potreba“, smejala se je gospa Bokamp, „med prijatelji je to nepotrebno. In sedaj pokažite vesel obraz in me peljite k plesu, godba je pričela.“

Pomešala sta se v krog plešočih — — — — — — — — —

Ko je Varen zapustil vilo in se peljal proti mestu, ukazal je kmalu kočijažu ustaviti.

Moral je biti sam s svojimi mislimi. Zopet je korakal sam, kakor ob času svojega prvega obiska, po tihih sprehodih proti mestu. —

A kak razloček med tedaj in sedaj!

„Tako daleč se je vse posrečilo“, mrmral je pred-se, „dekle je zanoreno v me, mlado bitje bo pač neutolažljivo, kakor hitro se izvrši moj načrt. Pah, kaj mi je na tem, — saj se mi je sama vrgla na vrat. — Koketna vdova mi da pol milijona, kakor bi to moralo tako biti; — seve ona hoče z mano koketirati, pri tem pamet zgine. — Sedaj je treba lotiti se zadnjega, jaz moram na kak način priti v denarno omaro starega, če pred ali po poroki, to so mora prepustiti raznim okoliščinam“, nadaljeval je ter stopal bolj po konci, „potem mi je svet odprt, z mojimi milijoni poteptam v prah moje nasprotnike, potem zopet stojim na blestečem vrhuncu, ki mi je vedno bil pred očmi.“

106. poglavje.
Skrivnosten glas.

Predno fino izmišljeno spletko kapitana Varena, kateri, kakor naš bralec ve, ni bil drugi ko Sever, dalje zasledujemo, hočemo pogledati v bolnišnico, v kateri je Helena ležala.

Mlada gospa je ležala več dni v hudi mrzlici.

A nje zdrava, krepka narava se je srečno protivila grozeči bolezni, mrzlica je prešla, po osmih dneh čutila se je, ako ravno oslabljeno, vendar zdravo.

Jutranje solnce je svetlo in prijazno sijalo skozi okno, ko je Helena prvikrat zapustila posteljo. V bolezni jo je zdravil dr. Kastor, a prišel je vsak dan je po enkrat in se le malo trenotkov mudil pri nji.

Ravnatelj je prihajal večkrat in se sočutno zanimal za njo, v zadnjih dneh je celo stopil k njeni postelji in povprašal po mnogih vsakdanjih rečeh. Pri vsakem odgovoru Helene je z resnim obrazom zgrbančil čelo, včasih tudi zmajal z glavo. —

A to se je vedno v navzočnosti strežnice zgodilo.

Vzlic temu, da sta ravnatelj in strežnica jako sočutno in ljubeznjivo ravnala ž njo, bilo je Heleni vsakokrat neprijetno, kadar je ena izmed teh oseb vstopila.

Strežnica je bila suha postava, ki je vedno hodila v pri prosti sivi obleki, belem predpasniku in pokritej glavi. Z mnogimi gubami prevlečen obraz vzbudil je vtis sočutne skrbi.

A v očeh, ki so gledale izpod na pol zaprtih trepalnic, zabliskalo se je včasih potuhnjeno, hudobno, in Helena je te poglede večkrat opazila. —

Komaj se je Helena oblekla, je potrkalo.

Strežnica je vstopila.

„Dobro jutro, vže po konci, milostna!“ zaklicala je začudena, „saj bi Vam bila lahko pomagala se obleči; zakaj niste pozvonili?“

Helena se je zahvalila.

„Počutim se popolnoma dobro“, odgovorila je mirno, „jaz sem le še malo slabotna. V malo dneh upam, da bodem zavod lahko zapustila.“

„Gotovo, kakor bodete sami želeli“, dejala je strežnica obrnivši se, satanski posmeh ji je igral okoli usten. In odpirajoč sosedna vrata, rekla je strežnica: „Gospod ravnatelj prosi, za časa Vašega bivanja tu, poslužiti se te sobe.“

Helena je obstala udivljena. Ugledala je krasen, majhen salon, z baržunastimi fotelji, velikimi zrcali, bogato zrezljanimi mizami in omarami, na katerih so stale najzaljše stvarice.

„In v tej sobi naj jaz bivam?“ vprašala je Helena počasi.

„Seveda“, smehljala se je strežnica, „vsi naši bolniki v prednjem delu hiše bivajo v enakih sobah.“

Helena je obotavljaje prestopila prag.

„Zakaj so pa povsod v oknah omrežja?“ vprašala je, ker je tako opazila tudi v njeni spalni sobi.

„To je le zaradi splošne varnosti, milostna“, odvrnila je ženska, „v našem mestu se je prej primerilo toliko tatvin in ulomov, da smo se na tak način zavarovali.“

„Ali milostna še kaj želite?“ pristavila je, „zajutrek bodem takoj prinesla.“

„Ne, hvala Vam“, rekla je Helena ter se vsedla v stol, ki je stal blizu krasnega kamina. —

Strežnica je tiho zapustila sobo.

Mlada gospa se je občudovalno ozirala po prelepi sobi, zdihuje mislila je na daljno domovino, v kateri je bila njena dekliška soba od ljubih starišev z isto skrbnostjo opremljena potem so pa njene misli uhajale v bodočnost. —

Nakrat se je Helena vzbudila iz tega tužnega premišljevanja, tih žalosten glas ji je prišel na uho.

Ali se je varala, ali je bila to mrzlica, ki se je vračala; potipala se je za čelo.

Ne, to ni bila domišljija, glas je bil razločen kakor krik do smrti mučenega, a tiho, kakor z vetrom donešen.

Vstala je iz stola, stopila k oknu in pazno poslušala.

A ničesar ni bilo slišati.

Prevarana se je vrnila Helena k stolu.

Nekaj časa je ostalo vse mirno.

Potem je znova zadonel glas, a sedaj je mlada gospa natančno razločila posamezne besede: „Milost — usmiljenje.“

Potem je zopet utihnil skrivnosten glas.

Brez dvoma, to ni prihajalo od zunaj. —

Vrata so se odprla, strežnica je prinesla zajutrek.

Vže jo je hotela Helena vprašati, kaj pomenijo skrivnostni glasovi, ko si je nakrat premislila.

Nekaka nezaupnost se je je polastila.

Komaj je žena zapustila sobo, ko je Helena vskočila in po vseh kotih sobe prisluškovala.

A ničesar ni bilo čuti.

Zopet je sedla v stol in naslonila glavo nazaj, ko je nakrat prestrašeno skočila kvišku.

Glasovi so se čuli prav tik ušes; — groza jo je spreletela.

A hitro se je zopet pomirila, z utripajočim srcem je poslušala v stran.

Tu se je rešila uganka.

Glasovi so prihajali iz odprtine kamina, tiho, kakor da bi bil kličoči daleč, daleč.

A kar se je sedaj slišalo, niso bile več besede, ampak le nedoločno stokanje. In vmes so se čuli drugi glasi, kakor od pokajočih udarcev.

Ali se je koga kaznovalo?

Glas je bil vendar ženski.

A kakor je tudi mlada gospa pazno poslušala, ničesar več bilo čuti.

Okoli jednajste ure je strežnica naznanila ravnatelja.

Uljudno pozdravljajoč je ta stopil v sobo.

„No, častita bolnica“, obrnil se je k Heleni, „kako se počutite?“

„Hvala, gospod ravnatelj, popolnoma dobro.“

„Tako — tako — popolnoma dobro,“ ravnatelj je dvomljivo zmajal z glavo.

Helena ga je opazovala z nejevoljo, občutila je kakor neko grozo pred tem možem.

Bil je velike, močne postave, njegova preelegantna obleka ni naredila ugodnega utisa.

Nekdaj čedni, a sedaj napuhnjeni obraz kazal je vidne znake strasti, kratke brke zakrivale so usta in redki lasje so visoko čelo še višje naredili.

„Sedaj Vas bodem jaz zdravil, milostna“, začel je ravnatelj uljudno, njegove sive oči so opazovale Heleno.

„Kako?“ vprašala je ta začudeno, „ali me imate še za bolno?“

„Ne — ne“, je hitro odgovoril ravnatelj, „bolezen, katera Vas je privedla semkaj, je prešla, a v Vaših mrzličnih domišljijah pokazali so se simptomi, vsled katerih je dobro, da ostanete še nekaj časa pod mojim opazovanjem.“

„ln ti vznemirjajoči znaki so?“ — vprašala je Helena prestrašeno.

„Niso velikega pomena, ne, nikakega pomena“, zagotovil je ravnatelj, „a včasih so taki znaki začetek duševne bolezni, in zato je previdnost na mestu.“

„Sploh pa“, pristavil je ravnatelj Štefans hitro, „si ne delajte nikakih skrbij; jejte, pijte in spite, kar in kolikor se Vam ljubi, vse drugo prepustite meni; moja dolgoletna praksa Vam zagotovi uspeh.“

S tem je ravnatelj vstal in pozdravljajoč zapustil sobo.

Helena je ostala sama.

Bila je vsa zmedena vsled tega, kar je čula.

Ali je v svojih fantazijah govorila stvari, ki so vzbudile sum, da so njeni živci skrajno razburjeni?

To je bilo skoraj gotovo.

Spominjala se je svojih zadnjih doživljajev, groza jo je spreletela, ko je mislila na vse nevarnosti, katerim je ušla.

Ure so lezle naprej — strežnica je prinesla kosilo, potem je Helena dolgo časa sanjavo sedela na stolu pred kaminom.

Nakrat je zopet zaslišala oni glas.

A sedaj je dobro razumela besede, celo stavke; prisluškovala je napeto.

Razločno je zadonel glas kakor od daleč, tiho, potem glasneje:

„Bog — o moj Bog, ali še ne bo konec tega strašnega življenja — ali še ne bo smrti, da bi me rešila — naj-li zopet napoči nov dan s svojimi mukami?“ —

Helena se je priklonila h kaminu.

„Ali je kdo tu, ki tako kliče?“ vprašala je glasno v odprtino. —

Nobenega odgovora — vse je bilo tiho.

„Ali me kdo sliši — kdo je tam?“ zavpila je Helena še glasneje.

Potem je prišel odgovor, rahel, tih.

„Kdo kliče?“ Natanko se je spoznal nežen ženski glas.

„Dama, ki Vas je slišala“, zaklicala je Helena znova v odprtino kamina, „kje pa ste?“

„V neki sobi v pritličju.“

„In moja je v prvem nadstropju“, odgovorila je Helena vsa iznenadena; „slišim Vaš glas skozi kamin in Vam tudi po tej poti odgovarjam.“

Nastal je premolk.

„A zakaj tako stokate?“ vprašala je Helena znova, „ali ste zelo bolni?“

„Ne, a rada bi umrla.“

„Umrli —“ ponovila je Helena, „zakaj pa?“

„Ker moje življenje nima nikake vrednosti zame“, odgovoril je glas.

„Saj bodete zopet ozdraveli“, tolažila je mlada gospa.

„Jaz nisem bolna, jaz sem nesrečna.“

„Nesrečnica?“ ponovila je Helena.

„Da“, rekel je glas, „in Vas pričakuje ista usoda, kakor je moja.“

„Kako — kaj menite s tem?“ zaklicala je mlada žena prestrašeno.

„Vse Vam hočem povedati; tiho, nekdo prihaja“, — glas se je čutil prestrašen.

Vse je bilo tiho.

Helena je mislila, da sanja — kaj ji je skrivnostna govornica hotela razodeti? Napenjala se je rešiti to uganko, ali je umobolna govorila ž njo?

To bi bilo mogoče, ker Helena se jo spomnila stokajočih klicev danes zjutraj. In vendar jo je obšel nekak strah, vse je bilo tako tiho v hiši, obrnila se je k vratom, da bi videla na hodnik, morda, da se kdo pokaže. Prestrašeno je skočila nazaj, vrata so bila od zunaj zaprta.

To je bila nova uganka za Heleno.

Pozvonila je, strežnica je prišla.

„Zakaj so pa vrata zaprta?“ vprašala je Helena naglo.

Strežnica se je smehljala. „To spada k našemu hišnemu redu“, rekla je z glasom, ki je imel Heleno prepričati, a jo je vsejedno vznemiril. „Pomislite, milostna, kak berač ali potepuh bi prišel v hišo in bi stal nakrat — nepričakovan v Vaši sobi, kako bi se prestrašili?“

„Saj bi lahko od znotraj zaklenila“, odvrnila je mlada gospa. —

„Gotovo, seveda“, rekla je strežnica obotavljaje, „ako Vam je prav, pustim vrata odprta.“

„Da, prosim“, dejala je Helena pomirjena.

Večer je napočil, Helena je legla k počitku, a dolgo ni mogla zaspati, vedno je mislila na skrivnosten, stokajoči glas, kateri vzlic večkratnemu povpraševanju tega popoludne ni več odgovoril.

107. poglavje.
Nov strah.

Kakor hitro je Helena druzoga dne zavžila zajutrek, hitela je h kaminu in zaklicala vanj:

„Ali ste sedaj tu?“

„Da, tu sem“, odgovarjalo je tiho.

„Kaj ste pa včeraj s tem mislili, da sta nesrečnica in da bodem tudi jaz deležna te usode?“

Nastal premolk, potem se je slišalo znova:

„Ali ste še mladi?“

„Da“, odvrnila je Helena začudeno.

„Ali ste lepi?“ vprašalo je zopet.

Helena je zarudečila; da je lepa, je mnogokrat slišala, a kaj naj bi odgovorila?

„Reklo se mi je večkrat“, zaklicala je.

„Potem ste zgubljeni.“

„Za Boga, rotim Vas, zakaj?“ je prestrašeno zavpila mlada gospa. —

„Jaz sem bila tudi mlada in lepa — o tako lepa“, vračalo se je žalostno, „in to je bil moj pogin. Sedaj medlim tu že dolga — dolga leta, moje edino upanje je smrt — edina rešitev tega trpljenja.“

„Kaj se Vas s silo pridržuje tu?“ vprašala je Helena.

„Da, jetnica sem, izpostavljena najhujšemu trpinčenju — a molčite — kmalu se bližajo moji mučitelji — z Bogom.“

Zopet je bilo tiho, a Helenino srce ni našlo miru.

Kaj naj si misli o skrivnostni govornici? Bržkone je bila blazna, a njena vprašanja in odgovori niso kazali nikake duševne zmedenosti!

Helena je mislila na skrivnosti blaznic, na grozovitosti, katere je sama v taki doživela, stresla se je. Ali je bila tudi ona jetnica?

Kakor gnana od smrtnega strahu hitela je k vratom, bila so odprta. To jo je nekoliko pomirilo.

Morda se je vendar varala in en trenotek verovala v blodno besedovanje umobolne; zaman si je prizadevala rešiti zagonetko.

V tem so se vrata odprla — ravnatelj je vstopil, prijazno pokimal Heleni.

„Zdi se mi, da ste danes bledi in slabotni; dovolite, da potipljem žilo.“

Prijel je nežno zapestje v svojo mesnato desnico.

„Glava me nekoliko boli“, odvrnila je začudeno, ker je še vedno držal njeno roko v svoji.

Končno mu jo je iztrgala, — a ravnatelj ni trenil z očesom.

„Žalostno je“, rekel je, kakor da bi govoril sam s seboj, „da je človek tako sam in zapuščen, posebno tu v Ameriki, kjer vsak le samo zase skrbi, kjer se revnim in nesrečnim brez usmiljenja pokažejo vrata, — no, moj zavod je častna izjema.“

Helena je molčala; bolj ko je bil ta mož prijazen ž njo, bolj ostuden ji je bil; nje čista duša je čutila podlost, ki je govorila iz vsake besede ravnatelja.

Z nepopisno nejevoljo je poslušala njegove, očetovsko dobrotljive besede, blago čisto srce slovenske grofice je čutilo nevarnost, ki ji je pretila od tega moža.

„Nameravam v bodočih dneh Vaš zavod zapustiti“, pričela je Helena končno, da bi prelomila molčanje; ravnateljevi pogledi so jo mučili, „počutim se zopet zdravo, le še malo slabotno po prestani mrzlici.“

Ravnatelj se je smehljal.

„Le nikar si preveč ne zaupajte“, rekel je šaljivo.

„Jaz Vas ne morem kar tako poslati ven“, nadaljeval je bolj resno, „le pomislite, če bi se bolezen povrnila — kar se bo skoraj gotovo zgodilo — potem bi se reklo, da moj zavod odpušča bolnike le na pol ozdravljene. Daleč na okoli je moja bolnišnica poznana kot zgled najskrbnejše postrežbe — na to moram ozirati.“

In ko je bral iz Heleninih oči tih dvom, pristavil je hitro:

„A kakor hitro ozdravite, ljuba gospa, veselilo me bo, Vam to takoj sporočiti. Upam in mislim, da so me bodete potem radi spominjali.“

Zadnje besede je govoril s prav nežnim glasom; sedaj je pristopil k Heleni in jo pogladil po krasnih temnih laseh.

Stopila je začudena nazaj, a ravnatelj Štefans je storil, kakor da bi tega ne opazil.

„Rada bi šla malo na prosti zrak“, rekla je Helena.

„Moj vrtiček Vam je na razpolago“, smehljal se je ravnatelj; „le sporočite postrežnici in Vaša želja se bo takoj izpolnila.“ —

Poslovil se je uljudno.

Ko je stopal ravnatelj čez hodnik, prišla mu je strežnica naproti.

„No“, šepetala je, „kako stoji Vaša stvar?“

„Za sedaj še prav slabo“, odgovoril je ravnatelj, „ni ji mogoče bliže priti. Previdni moramo biti, drugače se ji vzbudi sum.“ —

Zlobno smehljaje ga je strežnica pogledala. „No, saj je mnogo sredstev, damo ukrotiti.“

„To že“, odvrnil je ravnatelj, „a pri tej bi v endar rad naredil izjemo. Pogled lepe žene me je napolnil s toliko strastjo, da bodem skušal, če le mogoče, na drug način priti do cilja. Kako, mi še ni jasno, a to se bo že našlo.“

„No, če bi še ne šlo, potem se zanesite name in na mojo izkušeno metodo“, zavrnila je strežnica; v tem trenotku je bila podobna hudiču v človeški podobi.

„Da, ta je bila še vedno dobra“, dejal je ravnatelj s ciničnim smehom, „le dobro mi glejte, da ničesar ne opazi in danes popoludne jo pustite za eno uro na vrt.“

Strežnica se je smejala.

„S slanino se lovi miši; a le preveč se ne ozirajte na njene želje, drugače bo težko jo pozneje ukrotiti.“

„No, saj bodemo videli“, menil je ravnatelj in šel po stopnicah doli. —

Po kosilu je rekla Helena strežnici:

„Grospod ravnatelj mi je dovolil iti na vrt, rada bi prišla na sveži zrak.“

„O seve — seve, moja ljuba“, zagotovila je strežnica. Helena je osupnila; kako je prišla žena do tako zaupnega pogovora?

V naslednjem trenotku pa je premislila, da bi bilo bolje se s strežnico dobro sporazumeti in je zato molčala, ko je žena nadaljevala to govorjenje.

Šli sta po hodniku, potem po stopnicah navzdol, velika železna vrata so zaprla izhod.

Strežnica je vzela iz žepa velik ključ in jih je odprla.

Ko sta prekoračili nekaj stopnic, stala je Helena v majhnem a lepo urejenem in oskrbljenem vrtu, v kojem ozadju je bila hladna senčnata uta.

Okoli so se dvigali zidovi bolnišnico ter oklepali vrtiček, kakor začaran grad skriva v notranjem svoj zaklad.

Helena je počasi hodila po potih, medtem ko se je strežnica vsedla v uto in pazno zasledovala vsako gibanje mlade dame. —

Stranska poslopja in prizidek stali so daleč, tako da bi Helena ne bila mogla nikogar razločiti. A prednja hiša mejila je, ločena le po ozkem dvorišču, na vrt.

Vse je bilo tiho, nikogar ni bilo videti. čebele so brenčale od cveta do cveta, soluce je pošiljalo svoje žarke skozi veje dreves in risalo z zelenkasto-zlatim odsevom senco listja na pota, ki so bila posuta z belim peskom.

In sredi te krasne idile je stala Helena kakor rojenica v čarobnem vrtu slovenske pravljice. Nepopisna ljubkost obdala je nežno postavo in sladki obrazek je sanjavo zrl pred-se — kje so bile nje misli!

A trdo ženo s kamenitim srcem in navidezno-prijazno smehljajočimi usti ni genilo nič; njene oči so gledale, kakor oči tigra, po vitki postavi, ki je odvrnila v svojem ljubkem dekliškem prikazanju celo vzdignjeno orožje morilca.

Sedaj so švignile Helenine oči, kakor zgubljene, po oknah pritličja.

Zganila se je lahko — nekdo je od tam gledal k nji.

Spoznala je glavo.

Bil je lep dekliški obraz, ki jo je z velikimi očmi žalostno vprašujoče pogledal.

A le malo trenotkov, potem je bilo okno zopet prazno.

Helena je šla v uto.

„Ali so tam tudi bolniki?“ vprašala je strežnico in pokazala na okno.

„Gotovo, — gotovo“, pritrdila je ta, „tu spodaj so na živcih bolni; to je gospoda ravnatelja posebnost. Da, ti ubogi Ijudje; hudo mi je, kadar jih vidim.“

„Oh, tako lepo, mlado dekle“, zdihovala je Helena tiho. žalostne angeljske oči so ji še vedno stale pred dušo. „Ti reveži so gotovo zelo bolni?“

„Da, — zelo“, odgovorila je žena, „ti so po več let pri nas: mnogokrat so neozdravni ter pridejo od tu na pokopališče.“

Heleno je streslo.

„Pojdimo zopet gor“, prosila je. Usoda ubogih bolnikov napolnila jo je z bolestjo.

„Kakor želite.“ Strežnica je vstala, železna vrata so se zaprla in Helena je šla v svojo sobo. —

Tekom popoludne je večkrat poklicala v kamin, a odgovora ni bilo: Heleni je postalo nekako tesno pri srcu; zgodaj je šla k počitku.

A spanja ni bilo, — kakor mora jo je težila žalostna slutnja, katero se je zastonj skušala otresti.

Ali je bila varana, je-li bila v rokah ničvrednežev, ali je bilo vse, kar jo je tolikanj skrbelo, le izrodek domišljije?

Ure so pretekale, polnoč se je bližala.

Helena se je nakrat stresla strahu, ali ni ravnokar slišala nek šum v sobi? Prisluškovala je napeto nekaj trenotkov, a vse je bilo mirno.

Nepopisen strah se je je lotil, tiho je zapustila svoje ležišče, da bi zapahnila vrata v priležno sobo. A predno je dospela do njih, odskočila je prestrašeno nazaj.

Vrata so se odprla — tiho — počasi.

Helena je zavpila od strahu, nočna luč je slabo razsvetila postavo, katera se je prikazala na pragu.

„Tiho“, šepetala je, „tiho — ničesar se Vam ni bati pred menoj.“

Mlada gospa je presenečeno gledala na vstopivšo. Ali je bila ta postava, koje grozno shujšani udje so spominjali na okostje, koje globoke oči so strašno žarele — še živa?

Odstopila je za korak nazaj in nehote sklenila roki.

Postava je hitro pristopila.

„Ne bojte se“, rekla je bridko. „Vem, da Vas pogled name straši, a morala sem z Vami govoriti. Vsled nepazljivosti nekega paznika so ostala danes vrata odprta; vedela sem za Vašo sobo; hvala Bogu, ni bila zaprta.“

„In Vi ste?“ vprašala je Helena nad vse radovedno.

„Nesrečnica, s katero ste govorili. Glas, katerega ste čuli v kaminu, je moj; in danes sem prišla, da Vas svarim.“

„Ali mi proti nevarnost?“ vprašala je Helena polna strahu.

Tujka ni takoj odgovorila, peljala je Heleno nazaj k postelji ter jo rahlo potisnila v blazine, medtem ko se je ona vsedla na stol poleg nje; sedaj jo je šele mogla mlada dama natančneje ogledati.

Dolga, bela nočna obleka je pokrivala nesrečnico, dolgi plavi lasje so ji padli globoko na rame, medtem ko so globoko ležeče modre oči srepo zrle iz koščenega obraza kakor strahovi,

Vzlic groznega propada se je vendar iz obraza tujke dalo sklepati na prejšnjo nenavadno lepoto.

„Ali ste že dolgo tu v bolnišnici?“ vprašala je Helena, kojo je zopet groza stresla pri pogledu na to čudno postavo.

„Osem let“, odgovorila je.

„Ni mogoče, toliko časa ste že bolni?“ odvrnila je začudeno mlada žena.

„Bolna?“ zasmejala se je tujka ostro, „bolna? Da, ko sem prišla tu sem, bila sem bolna, a le kratek čas, potem pa sem bila zopet zdrava, tako zdrava, kakor le kedaj poprej.“

„In zakaj niste zapustili zavoda?“ poizvedovala je Helena.

Zopet se je zasmejala tujka, a sedaj tiho, čudno. „Da, če bi bila to mogla“, šepnila je.

„Kaj Vas je oviralo?“

Nesrečnica se je nakrat priklonila čez posteljo.

„Tiho“, šepetala je, „prav tiho — da naju on ne sliši.“

„O Bog — moj Bog!“ Helena se je odvračala od nje. „Bojim se Vas.“

Tujka se je v sedla.

„Nikar se me ne bojte“, prigovarjala je iskreno, „že ko sem prvič slišala Vaš sladki glas, sem Vas ljubila in noč in dan premišljevala, kako bi Vas mogla svariti, ker sem se bala, da postanete tudi Vi žrtev tega vraga.“

„Čegava žrtev?“

„Njegova, onega lopova, ki se imenuje ravnatelj dr. Štefans. V resnici je pa sam satan. Da, jaz mislim, niti satan ni tako hudoben, ko ta človek; še kralj pekla bi bil ginjen pri pogledu na te nedolžne žrtve, kojih edina pregreha je, da so lepe in čiste.“

„O, da bi le vedela, ako govorite resnico“, je tresoče zdihovala Helena.

„Prisežem Vam pri smrti, po kateri hrepenim, da je vsaka beseda resnična. Zvedeti morate, kako se mi je godilo, da bodete po tem presojali Vašo usodo. Rotim Vas, verujte mi.“

Padla je pred Helenino posteljo na kolena, nje tresoče ustni so pritiskale vroče poljube na Helenine roke. Nočna luč je slabo brlela in nejasno razsvetila to čudno podobo. Tam v postelji nežna postava Helene, koje krasno ude je izdala tenka nočna obleka. Prelepi bledi obraz s svojimi velikimi očmi je strmel na klečečo, koje koščen život je bila največja nasprotnost krasne postavo Helenine. In k temu ginljivi, tihi glas, ki je preplašeno poslušajoči donel na uho. — Podoba, kakor da bi bila smrt stopila k cvetočemu življenju in mu zašepetala: Memento mori! —

„Maud Alen je moje ime“, je čez nekaj časa tujka prelomila molčanje, „in kot sirota brez očeta in matere bila sem vzgojena od daljnih sorodnikov, vzrastla sem, mlada, krepka.“

„Pogledi mladih mož, ki so mi sledili, rekli so mi, da sem lepa. — Oj, ta lepota, — kako jo črtim in sovražim, ker le ona je moja nesreča in moj pogin. — — Tu je bil sosedov sin, s katerim sem se že kot otrok igrala, — v šoli me je dražil in vlekel za kite.“ — Žalostna vzame kito svojih prekrasnih plavih las v roko. „To je edino, kar mi je ostalo“, reče tiho.

Ali ta glas je bil pretresel srce.

Helena ni zamogla odgovoriti, le z roko je ljubeznjivo pogladila nesrečnico po laseh; hvaležen pogled iz modrih oči jo je zadel.

„Da, kje je moj Jon ostal,“ nadaljuje Maud sanjavo, kakor da so njene misli kdo ve kje v daljavi. „Kolikokrat mi je rekel: Ti boš moja mala ženica. Potem je šel na morje in nikdar nisem več čula o njem. — Ah, kako sem ga ljubila, kako presrčno ljubila; noč in dan je bil moja edina misel, in če umrjem, bo tudi moja zadnja.“

Globoko ganjena gleda mlada žena na nesrečnico, katere roke je vzela med svoje.

„In potem sem postala bolna“, nadaljuje Maud brezglasno, „prinesli so me semkaj; za nekaj tednov, kakor sem mislila, a nikdar več ni moja noga zapustila te hiše. — Nikdar nisem več zrla v jasno nebo, — nobena cvetica mi ni več duhtela. Moj svet so bile štiri stene moje sobe, v katerih sem prestala osem let, osem dolgih let, polno neizrekljivih muk. Še jokati ne morem in jok je olajšavec vsem, ki trpe. Moje oči so že zdavnej nehale se rositi in tožno, brez tolažbe, prenašam še zadnje ure svojega le še kratkega življenja.“

Vroče solze kapajo iz Heleninih oči in presrčno sočutje z nesrečnico jo prešine. Ljubeče potegne Maudino glavo na svoje prsi in jo presrčno poljubi na trepetajoči ustni.

„lmenuj me „Ti“ in „Helena“, prosi Helena tiho, „če Ti je tudi nerazjasnljiva usoda vse vzela, Ti hočem vsaj jaz biti prijateljica do zadnjega dihljeja.“

Maud se strese, kakor da je mrzlična in presrečna objame s svojima rokama mlado ženo.

In po dolgom času zarosile so tudi njene oči zopet olajšujoče solze in obe na tako prečuden način skupaj pripeljane, grofovska hči in mlada Američanka, sta skupno jokale.

Konečno so Maud toliko pomiri, da lahko nadaljuje svojo povest.

„Ko sem prišla semkaj, so bili z menoj vsi prijazni. Čudila sem se le, da sem bila sama v jedni sobi, katera je bila ravno tako lepa, kakor ta tukaj. Čez nekaj tednov sem bila zdrava in sem se že veselila, da zopet lahko poletim ven v lepo božjo naravo, kjer sem vedno tako rada bivala. Ali, nikdar — nikdar je nisem več videla. — Kogar to zidovje oklepa, je živ pokopan.“

Smrtni strah obide Heleno, ko Maud nekaj minut molči.

Ali je bila taka usoda tudi nji odločena, ali naj tudi ona ostane do konca svojega življenja v tej ječi ? — Ne — ne, kliče glas v njenem srcu, raj še umreti.

„Ravnatelj“, nadaljuje Maud čez nekaj časa, „bil je jako prijazen in dobrotljiv proti meni, saj sem bila še tako mlada in neizkušena. Nič hudega mi ni prišlo na misel. Ali ko sem ga prosila, da me pusti iz bolnišnice, zadrževal me je pod pretvezo, da se boji novega izbruha moje bolezni in meni, da je le-ta slabo uplivala na moje živce in še druge reči.“

„Ravno kakor pri meni“, si misli Helena, a ne reče ničesar.

„Počutila sem se zdravo“, pripoveduje Maud, „in postala sem nepotrpežljiva. Prosila in moledovala sem, a vedno sem dobila isti odgovor, da moje stanje še ni tako, da bi me izpustili iz zavoda. Ravnatelj je postajal vedno ljubeznivejši in nežnejši, in začela sem se ga bati. Bežala sem pred njim, da celo udarila sem ga na roko, ko me je hotel objeti.“

„Smejal se je in odšel, a iz njegovih oči me je zadel pogled, poln zavratnosti in poželjivosti, da sem instinktivno čutila, da je moje največje imetje, moja čast pred tem človekom v nevarnosti.“

Zgražena pogleda Helena na nesrečnico, prava smrtna bojazen jo obide; plašno zre proti vratom. Ah ne more tukaj nenadoma vstopiti in se vreči na svojo žrtev?

„Od tega časa me ni več nadlegoval“, nadaljuje Maud, „čutila sem, da se pripravlja moj pogin. Noben zlodej ne more biti bolj brezsrčen, kakor je on — in noben tiger bolj vesel morenja, kakor ta spridena ženska, njegova pomagalka.“

„Strežnica?“ povpraša Helena prestrašena.

„Da, ista“, potrdi Maud. „Z njeno pomočjo zvrši svoja zlodejstva na nas nesrečnicah. Nisem samo jaz njegova žrtev postala“, reče Maud, ko vidi, da jo Helena vprašaje pogleda, „še štiri do pet drugih mučenk trpi v sobah v pritličju.“ Zdaj ve Helena, čegav je bil lepi obraz, katerega je danes na vrtu videla.

„Da“, šepeče Maud živahno, „postrežnica, ta hijena v človeški podobi, je tista, ki temu spridencu dovaža svoje brezmočne žrtve, tudi jaz nisem ušla njenim zanj kam.“

„Neki večer“, nadaljuje jokaje, „opazim, da ima moj čaj nek čuden okus, — a mislila si nisem ničesar pri tem. Ker sem bila zelo žejna, sem hitro popila več čašic čaja. A komaj čez uro čutim neko nerazumljivo svinčeno utrujenost v svojih udih; in komaj sem se še mogla dotipati k svoji postelji, na kateri sem takoj trdno zaspala.“

„Ko se zbudim“, Maud skrije svoje solzno lice na Heleninih prsih, katera je ubozega, tresočega otroka prisrčno stisnila k sebi, „pa — stoji ta bojazljivi ničvrednež zraven mene in njegov zmagonosni izraz, njegove besede rekle so mi jasno, da je svoj hudičev načrt izvršil.“

Nežno vzdigne Helena glavo nesrečnice in vroče poljubi Maudina ustna.

„Ko sem razumela, kaj so mi je zgodilo,“ reče Maud dalje, „skočim, sovraštva se tresoča, proti temu zlodeju, oči iščejo kako orožje, da bi mu je porinila v srce. — Ali urno se mi umakne in z groznim smehom zapusti mojo sobo.“

Utrujena in težko sopeča za trenotek obmolči.

„Od tega časa“, nadaljuje, „bila sem vedno pozorna. Nikdar se mu ni več posrečilo, da bi se mi bližal. In medtem, ko so se druge žrtve udale v svojo usodo, zoperstavljala sem se jaz vsem njegovim vražjim naklepom. Jedla in pila sem samo to, kar sem vedela, da ni sumno, spala samo malo minut. Ker vse njegovo prigovarjanje ni ničesar izdalo, izmislil si je drugo sredstvo.“

Potegne Helenino glavo k sebi in šepeče zgraženi poslušalki v uho:

„Zdaj je poskušal s silovitimi sredstvi. Kot navidezno blazno utaknili so me v posilni jopič, — vzeli so mi živež. Ker ni vse nič pomagalo, so me tepli, da sem bila vsa v ranah: a vse to me ni moglo premagati.“

„Potem nisem dolgo, dolgo nič slišala o njem, videla sem samo strežnico, kadar mi je hrano prinesla, a tudi ona ni dosti z menoj govorila. — Že zdavnej sem morala zamenjati svojo prej tako lepo opremljene sobe z ozko, zaduhlo kamro. Grozno sem shujšala. Pogled v košček zrcala, ki sem ga slučajno na tleh našla, rekel mi je, da je moja lepota minula, da nisem bila razuzdancu več po godu.“

„A hotela sem svojo nesrečo končati, in tako sem sklenila lakote umreti. Ko je strežnica to opazila, me je znova tepla. Siloma me primora, da jem vsaki dan, ker se boji, da bi pri moji smrti zasledili sledove lakote, ki bi jo izdale. In tako še dalje vlačim verigo tega groznega življenja, z edino prošnjo do Boga, da bi me mila smrt kmalu — prav kmalu rešila mojega trpljenja.“ —

Znova pritisne Helena ubogo mučenico na svoje srce glasno jokaje, menjajoč poljube, se držita oklenjene.

A hipoma planeta prestrašene narazen, zunaj na hodniku se začujejo glasni koraki in šepetajoči glasovi. —

109. poglavje.
Prestreženi beg.

„Mislim, da me pogrešajo in zdaj me iščejo“, reče Maud pazljivo pri vratih prisluškaje.

Helena skoči s postelje in se hitro obleče.

„Če Te tukaj najdejo, si izgubljena“, zašepeče bojazljivo.

Ko je Maud vstopila v sobo, je zapahnila vrata; zdaj se razločno sliši, da se je na kljuko pritisnilo.

Čez nekaj časa se to ponovi, potem se sliši, da se koraki in glasovi oddaljijo navzgor.

„Zdaj hitro“, reče Helena, „le hitro, tu ni časa izgubljati; mogoče, da še niso opazili Tvoje odsotnosti.“

Še enkrat pritisne novo prijateljico na svoje prsi — še enkrat jo srčno poljubi, — potem tiho odpre vrata. — Lahno kakor vetrič smukne Maud iz sobe.

Brezglasno stoji mlada žena in posluša na vsak šum, a vse je ostalo tiho; nič ni kazalo na to, da se je odsotnost nesrečnice opazila.

Konečno se poda Helena k počitku.

Ali spati ne more, z grozno natančnostjo se ji prikažejo slike, kakoršne je Maud slikala; in med temi se reži zoperno lice ravnatelja in zavratne oči strežnice mu gledajo čez ramo.

Tu je bila samo ena rešitev, — hitri beg; ker vsaka ura, katero je nadalje tukaj prebila, pripoljala je razuzdaneža bližje k svojemu smotru.

Napravi si raznovrstnih načrtov, katere v naslednjem trefiotku kot neizvedljive zopet zavrže. Šele proti jutru zadremlje, ko je sklenila, ravnatelju pri vsakdanjem posetu naznaniti, da je sklenila, še isto popoldan zapustiti njegov zavod.

Če se pa temu zoperstavi, potem hoče vse storiti, da takoj zbeži, in če se ji beg ne posreči, se rajši sama umori, kakor da žrtvuje temu ničvrednežu svojo čast.

V nekem predalu našla je bodalu podobni nož, stvar, katero se na vsaki pisalni mizi najde. Nož se ji je zdel dovelj močan, da si v skrajnem slučaju —, liki starim slovanskim ženam, ki so si raje bodalo porinile v srce, nego se izročile rimskim vojakom, — prebode srce in da zavržencu ne ostane druzega, kakor mrtvo truplo.

Strežnica je bila to jutro posebno prijazna. Kakor med tekle so ji besode iz ust, a Helena se ni brigala za njeno govoričenje, nego jo kmalo odslovila.

Bilo je okoli enajste ure, ko je prišel ravnatelj.

Komaj se vsede, reče Helena:

„Gospod ravnatelj! Nahajam se v največjih skrbeh, ker nisem do sedaj nobenega poročila dobila o svojem spremljevalcu; prosim Vas torej, da me še danes odslovite.“

Ravnatelj jo posluša in izraz mu postane resen.

„Ali, milostiva“, reče kakor prestrašen, „kako pridete na to misel; gotovo so se živci zopet vznemirili. Vi morate nekaj dni biti popolnoma mirna, da se Vaši živci pomirijo, kar je za Vaše nadaljno zdravje neobhodno potrebno.“

„Ponovim Vam, gospod ravnatelj, da se čutim popolnoma zdravo in da moram proč, Vam pa sem zelo hvaležna za Vaš ljubeznjiv sprejem. Ali dolžnost me kliče od tod.“

„Ne — ne — na noben način!“ zakliče ravnatelj, navidezno v največjih skrbeh. „Nasprotno, ravno zdaj potrebujete najnujnejše postrežbe. Nikdar ne dam svojega dovoljenja, da zapustite moj zavod v takem stanu, ki Vas lahko v največjo nevarnost pripelje.“

„ln če Vas za to prosim“, reče Helena in stopi bliže.

„No — ne, ljubo dete, — milostiva,“ so hitro popravi, ko vidi, da ga Helena začudeno pogleda, — odločno Vam odrekam svoje dovoljenje. Najprvo ozdravite, potem bomo o tem dalje govorili.“

„Ali moj Bog, jaz moram proč!“ kliče Helena obupno, „Vi niti ne veste, kaj je vse odvisno o moji navzočnosti, — že enkrat Vam povem, da sem popolnoma zdrava.“

„Po Vašem mnenju pač, ali ne po zdravnikovem,“ odgovori ravnatelj dr. Štefans navidezno miren, in prime, kakor v šali, po bradi mlade gospe.

Ali bliskoma se Helena umakne tej predrznosti.

„No, — no“, se ravnatelj zasmeje, rmene se Vam pač ni treba bati, saj bi bil lahko Vaš oče. — Torej pomirite se, in jutri se zopet oglasim.“

S temi besedami hitro zapusti sobo.

Jasno je Heleni, da nima od ravnatelja ničesar upati. Torej ji ne preostaja druzega, nego hitri beg.

Ali, kako naj pobegne, saj so ji hodniki in stopnice obsežnega zavoda docela nepoznane. In gotovo so tudi vrata strogo zaprta, če ne celo zastražena.

Premišljuje na vse mogoče načine, kako bi prišla iz zavoda.

Konečno misli, da je pravo zadela.

Če je tudi drzno, vendar misli, da se ji morda posreči.

V večernih urah se hoče priplaziti k uhodnim vratom, tam v kak kot skriti, in kadar se vrata odpro, iz zavoda zbežati.

Sicer ne ve, kje so glavna vrata, ali Helena zaupa v varstvo Večnega, ki ji je že tolikokrat pomagal v še večjih nevarnostih. —

Počasi minevajo ure, še enkrat zakliče Helena v kamin, če bi dobila kak odgovor, a vse je ostalo tiho.

Na vsak način se je nekaj pripetilo, kar je ubogo deklico zadržavalo, govoriti s svojo prijateljico.

Tako se približa večer.

Hitro je zavžila nekaj grižljajev svoje večerje, potem je opetovano poslušala na hodnik.

A vse je bilo tiho.

Odločilni trenotek je prišel.

Še enkrat zakliče v kamin, ko pa zopet ne dobi odgovora, gre proti vratom. Tiho jih odpre. Nihče ni bil na slabo razsvitljenem hodniku.

Helena zaveže svojo ruto okoli glave in smukne ven.

Na levo peljejo stopnice v gornje nadstropje. Navzdol ni bilo videti stopnic, zato se obrne proti stopnicam, ki peljejo na vrt. —

Opazila je, da pelje od tam več hodnikov v sredino hiše.

Srčno stopa po enem, ki je vodil v svetlo razsvitljen hodnik.

Preplašena hoče zopet nazaj, ko zagleda na koncu hodnika znano osebo. Bil je doktor Kastor, ki se je počasi bližal.

Helena premišljuje trenotek. Naj se zaupa mlademu možu?

Se omahuje.

Ali predno se more odločiti, odpre doktor Kastor neka vrata in stopi v veliko sobo, iz katere se je slišalo več glasov.

Brez dvoma, tam je bolniška dvorana.

Brez šuma hiti mlada žena nazaj k stopnicam.

Zdaj gre drugi hodnik, a ta se konča na dvorišče, kjer ni bilo, kakor je natanko zapazila, nikakega izhoda.

Zopet hiti nazaj, in v zadnji hodnik.

S hitrostjo srne hiti naprej, zdaj na desno, zdaj na levo:

Pri vsakem domišljenem šumu se zgane in skrije v senci. Nakrat se prestraši. Tikoma pred seboj začuje glasove.

Vratar, ki je bil pri njenem vstopu tako surov, pogovarjal se je s strežnico.

„Ali še koga pričakujete?“ vpraša strežnica.

„Da, ravnatelj mi je rekel, da utegne njegov znanec vsak trenotek priti. Tukaj so pač strašne sitnosti; ne trenotka miru si človek ne more privoščiti. Če bi ne bil tako dobro plačan, že davno bi bil šel svojo pot. Sploh je bil danes dan, da se še jesti ni utegnilo; in nič kakor jeza.“

„Tako, torej je bilo veliko dela?“ vpraša strežnica.

„Da, ves dan je zvonilo. Samo po tuji gospej, ki je oni dan prišla v spremstvu zarobljenega posestnika, sta dva vprašala.“ —

„Tako, kdo pa sta bila ta dva?“ vpraša začudeno strežnica.

„Prvi je bil oni zarobljeni posestnik“, meni vratar slabovoljno.

„Ko sem mu rekel, da je dama že tri dni proč iz zavoda, naredil je oči, velike kakor krožnike. Če bi bil kaj slutil; bilo bi konec z menoj; — ta človek je močan kakor medved.“

„Tako, — tako, in kdo je bil drugi?“ poizveduje strežnica.

„Drugi je bil tudi tak velikan“, mrmra vratar. „Ali ta je samo vprašal, če se pri nas nahaja dama z imenom Sever; ker sem odločno zanikal, se je pobral.“

„No, to ste pa dobro naredili“, meni strežnica.

„Saj se mi je tudi dvajset dolarjev za to plačalo“, se zasmeje vratar, in potegne zlatnik iz žepa. —

Helena se zgrozi. Skrije se v neki kotiček; zdaj ji je bilo jasno, da od teh ljudi ni bilo pričakovati usmiljenja, ko so njene zadnje prijatelje tako lažnjivo odpravili. Upala je pa, da se pri prihodu prijatelja, katerega je ravnatelj pričakoval, lahko splazi skozi vrata. Da je le enkrat zunaj, potem se čuti varno. Cesta je bila precej živahna; natanko so se razločili glasovi mimoidočih.

Zdaj se oglasi zvon, vratar skoči k vratom, in Helena ne odmakne očesa od njih. Kakor hitro se vrata odpro, hoče stopiti iz kotička in mimo vstopivšega hiteti na cesto.

Ali prišlo je drugače, kakor si je mislila.

Pri prvem glasu zvona je hitela strežnica nazaj. Zdaj zavije v hodnik, kjer stoji Helena. Ravno gre mimo mlade dame in njene oči premerijo polteman kotiček.

„Kdo pa je tukaj?“ vpraša začudeno in stopi za korak bližje. —

Heleno obide srčnost obupa. Že si je mislila, da je rešena, ravno so se odprla vrata, pa ji stopi ta ženska na pot. Ne — ne, kriči ji v srcu, ne udaš se, vsaj ne dobrovoljno; že se pripravi k skoku, da bi strežnico odrinila in rešilna vrata dosegla.

Kar začuje zraven sebe glas, pri katerem jo ledeno spreleti. Ravnatelj, nepotrpežljiv radi dolgega čakanja, se je pri bližal. —

„S kom pa govorite tukaj?“ vpraša strežnico.

„A, — saj to je gospa od zgoraj“, reče žena začudeno. „Kako pa pridete Vi semkaj?“

Glas žene donel je navidezno skrbno, a njene oči strmijo žareče in uničujoče na Heleno.

Ravnatelj pogleda začudeno na. Heleno.

„Hotela sem še malo na vrt“, reče Helena tiho. „Zrak v moji sobi me je tako dušil.“

Na ravnateljev migljaj stopi strežnica k Heleni in jo prime za roko.

„Ne dotikajte se me“, vzplamti Helena.

Vrata so bila že davno zaklenjena, pričakovani ni prišel; le neki sluga je prišel, da ga opraviči.

„Pridite z nami navzgor“; v navidezno mirnem glasu se je čula prikrita togota.

„No, ali nisem imel prav, milostiva?“ se nasmehne ravnatelj. „Ali zdaj sprevidite, da še niste zdravi, in da še potrebujete najskrbnejše postrežbe? Taki nočni sprehodi so najboljše znamenje, da so Vaši živci še vedno zbegani.“

Helena mu ne privošči odgovora. Ponosno se obrne in gre nazaj, ravnatelj in strežnica ji tikoma sledita ter se zdaj in zdaj pomembno pogledata.

Mlada žena odpre vrata svoje sobe: strežnico, ki ji hoče slediti, odslovi z migom roke. Potem zaloputne vrata in jih zapahne.

A natančno sliši, kako so od zunaj vrata zaklenili.

Zdaj šele je bila jetnica; globoko zastoče in se vrže na zofo. —

Da, uboga deklica, ki je zadnjo noč klečala ob njeni postelji, je imela prav; govorila je resnico, če prav je zjutraj skoro dvomila na resničnosti povedanega. — Nahaja se v rokah človeških nestvorov, ki, dan za dnevom suroveje in silneje, kmalo premagajo njen slabi odpor.

Kje je ostala mila dekliška postava, ki je prejšnji dan na vrtu s temnim in tajinstvenim zidovjem dajala čar, kakor da je stari grad, v katerem je bila nekdaj trnova rožica vjeta.

To je bila obupana žena, ki je v divji bolesti vila roke, proseč rešitve iz rok človeških zverin, ki so divje poželjivo stegale kremplje po njenem največjem zakladu, — njeni časti, ki niso poznale usmiljenja, in so, porogljivo se smeje, nedolžnost v prah teptale.

Skrivši obraz v blazine, s solzami v lepih milih očeh, prebdela je Helena dolge, mučne ure; pri najmanjšem šumu so je prestrašeno ozrla na vrata, boječ se, da vsak trenotek njeni morilci siloma udero v sobo.

Kaj more s svojimi slabimi močmi proti svojim groznim mučiteljem. Njen odpor ali siloma zmagajo, ali pa zavratno zmanejo, kakor se je zgodilo nesrečni Maud. O, grozna je ta muka; — in mlada žena čuti, kako se njene misli začno mešati.

Nakrat plane odločno po konci.

Mirno gre k pisalni mizici in vzame z nje malo orožje, katero je našla. Bodalu podobni nož se leskeče v svitu mesečne svitlobe, ki je Helenino sobo magično razsvetljevala.

Za trenotek ogleduje Helena neodločno to bodalce; potem ga skrije v svoje nedrije.

„Ti si zdaj moje zadnje upanje“, zašepeče tiho, topeča se v solzah.

110. poglavje.
Dva srečna.

Predno sledimo žalostni usodi nesrečne grofovske hčerke, naj nas prijazni, bralec spremi v Novi Orlean, kjer so se med tem zvršili presenetljivi dogodki.

V krasni vili Sent-Artaja se vrste slavnosti za slavnostjo.

Bogati posestnik se očividno veseli, da zamore pokazati svoje premoženje, in več tednov ni bilo o drugem govorjenja v Novem Orleanu, kakor o tej zaročbi.

V malo dneh naj se že poroka zvrši. —

„Še en dan moramo vendar biti med seboj“, reče stari posestnik smehljaje, ter ljubeznjivo pogleda svojo hčerko Lujizo, ki se je kar žarila od samega veselja, da ima vendar enkrat ljubega moža sama.

Če bi le sestričine ne bilo!

Ali ta se je toliko pečala z Varenom, da je uboga Lujiza velikokrat mislila, da se mora zbog bolečin glasno zjokati.

In zato je imela velikokrat priliko, saj tako dolgo, da je Varen imel onih pet sto tisoč dolarjev, katere mu je obljubila gospa plemenita Bokamp.

Pred nekaj dnevi je dobil to svoto. To je bilo skoro celo premoženje mlade vdove, samo še nekaj tisoč dolarjev je imela.

Pa saj ji je bil denar gotov. Varen ji je obljubil vrnitev v štirinajstih dneh. Da pa tako imeniten mož, kakor je kapitan Varen, take usluge ne sprejme zastonj, to se je zdelo gizdavi ženi kot samoumevno.

Že se ji je sanjalo o prekrasnih dijamantih, katere ji Varen svečano poda.

Čutila se je srečno, da je lepemu možu storila to uslugo.

Danes zvečer je bila gospa Bokamp nekaj bolehna in je ostala v svoji sobi.

Nihče ni bil tega bolj vesel, nego Lujiza.

Skrivoma potegne ženina za rokav, in prosi šepeče:

„Ali ne greva malo v park?“

Varen takoj vstane in gre s svojo nevesto proti vratom; stariši veselo gledajo za lepo dvojico.

„Pridi, poidiva v lopo“, prosi Lujiza ter zarudi, „ali še veš kjer sva se takrat našla, ko si Ti hudobni človek hotel na Vsak način proč.“

ln ljubko kramljaje ga vleče seboj po poti.

„Ali veš, — da sem prav zelo huda na Tebe?“ vpraša nakrat Lujiza.

„Zakaj pa, ljubica?“ jo vpraša ves začuden.

„Da, Ti še vprašuješ“, momlja mlada deklica. „Prav dobro Veš, s čim si me užalil?“

„Ne, gotovo da ne, srčece moje. Povej mi, kako sem Te užalil?“

„Ker me skoro ves dan nisi pogledal. Vedno si le s sestričino govoril, ah, bila sem tako nesrečna!“ in nekaj kristalno svetlih kapljic zdrči po rudečih ličicah.

„A, tako, torej Ti si ljubosumna, ljubica?“ se Varen zasmeje. „To me pa veseli.“

„Fej, — to je grdo!“

In Lujiza glasno zajoka.

Dospeta do lope.

„Pridi enkrat sem, srček moj, nasloni svojo glavico na moje prsi. Tukaj se lahko izjokaš.“

Lujiza se še vedno joka.

„Ali bodi vendar pametna, Ti mala, ljuba trmoglavka“, prosi Varen, „saj me to vendar mora veseliti, če si ljubosumna. Iz tega vendar sprevidim, da me ljubiš.“

Lujiza ga pogleda, in nežno ovije svoje roke krog vratu.

„Da, ljubim Te“, ga zagotovi, „ljubim Te tako, da, če nisi navzočen, kakor v sanjah hodim naokrog. Ves dan se samo veselim na te ure, ki si pri meni. Brez Tebe mi ni živeti, — Ti moj edini, — moj sladki, ljubi mož!“

In zopet se stisne k njemu.

„Ah, Ti ne verjameš“, začne znova, „kake nemirne misli mi pridejo, ako Te ne vidim; še v sanje se urivajo. Da, nocojšnjo noč imela sem tako hude — hude sanje.“

„Tako, in kaj je bilo tako hudega, da Ti je sladki spanec krajšalo, moj angelj?“

„Pomisli, sanjalo se mi je, da si me zapustil, in da si se z drugo poročil. — Ne morem Ti popisati bolesti, ki sem jo občutila. Z glasnim krikom planem kvišku, tako da je mama prestrašena prišla v mojo sobo.“

„Da“, nadaljuje zamišljeno, „moji ubogi Mabel se je ravno tako zgodilo.“

„Kdo je ta Mabel?“ vpraša kapitan.

„Moja prijateljica iz otroških let, ki sem jo čez vse Ijubila. Njeni stariši so pred letom živeli tu v Novem Orleanu. Seznanila se je tukaj z nekim gospodom, ki je bil le na obisku. Izdajal se je za Mehikanca, in snubil je ubogo deklico; bil je uslišan in kmalu se je ž njim poročila.“

„In pomisli si“, šepeče Lujiza, „ta človek je bil slepar. Kmalu po poroki je zginil, ter pograbil celo premoženje, da, celo lišp moje nesrečno prijateljice. Potem se je zvedelo, da ni bil iz Mehike, in da je bil že oženjen — da, pomisli, — oženjen! — Ničvredni slepar je mojo ubogo Mabel prekanil!“

„Zanikrnež — zanikrni!“ reče Varen.

„Da“, šepne mlada deklica, „to je bil. Takrat sem vse moške črtila; nikdar se nisem hotela omožiti“, nadaljuje se dobrikaje. „Zdaj vidiš, kako svoj sklep držim.“

Varen jo poljubi na usta.

„In kaj se je zgodilo s Tvojo prijateljico?“ jo vpraša potem.

„Stariši so se preselili in vzeli nesrečno hčerko s seboj. Zdaj se nahaja Mabel kot neozdravljivo blazna v blaznici — “

Lujiza zre tožno predse.

„Tisočkratna sramota zanikrnemu sleparju!“ reče jezno kapitan.

Nastal je dolg premor.

Kakor takrat sveti mesec po tihem parku s svojim modrim tajinstvenim svitom, kakor takrat se zibljejo kresnice po vejah rožic, kakor nemirni duhovi umrlih, ki še po smrti nimajo miru.

Naenkrat reče Lujiza:

„Ljubček, ali mi hočeš odgovoriti na neko vprašanje; toda ne smeš mi ga zameriti?“

„Gotovo, da ne“, reče Varen smehljaje.

„Hotela sem Te namreč že dolgo vprašati“, reče Lujiza in se zarude pritisne k Varenu, potem šepne:

„Povej mi, toda odkritosrčno: Ali si že kdaj — ljubil?“

Nerazločljiv posmeh šine preko kapitanovega obraza.

„Ali, ljubica, kako moreš tako vprašati! Tudi če bi se hotel kdaj zaljubiti“ — nadaljuje šaljivo, „to bi bilo precej težko šlo. — Ne, srčece moje, na to se lahko zaneseš, ljubezen mi je do sedaj — tuja ostala!“

Deklica ga presrečno pogleda.

„Torej jaz — jaz sem Tvoja — prva ljubezen?“ ga vpraša.

„Da, to si Ti, — kje naj bi tudi v življenju po divjih mejnih krajih našel priložnosti, da bi zgubil srce? Kot kadet sem moral veliko se učiti in trdo delati, ker takrat sem bil še brez vsega imetja; potem sem prišel kot ubožen častnik na samotne meje, katere do smrti svojega strica nisem zapustil.“

„O, verjamem Ti“, reče Lujiza, „in tako sem srečna, da imam Tvoje srce, Ti najboljši in najplemenitejši vseh mož! — A tudi nobena deklica bi Te tako goreče ne ljubila, kakor jaz, Te tako obožujem.“

In zopet se najdeta v srečnem poljubu. —

Potem gresta molče skozi park proti vili.

Posestnik stoji na verandi zraven pogrnjene mize.

„Mama Te pričakuje, Lujiza“, reče ljubeznjivo deklici.

Lujiza hitro steče skozi odprta vrata.

„Dokler ne bodo dame gotove, pokadiva lahko kako cigareto“, meni Sent-Artaj zadovoljno in se z Varenom usede.

Trenotek molčita, potem začne posestnik:

„Danes mi je bila cela vrsta Novijorških železniških akcij na ponudbo. Ali se kaj razumete na vrednost teh listin, ljubi sin?“

Varen počasi pihne pepel od svoje cigarete, potem reče mirno:

„O, da, v obče jih poznam. Kake pa so te akcije in od katere banke?“

„To je cela vrsta različnih papirjev. Talone sem za zdaj proti pobotnici obdržal. Takoj grem po nje, ali pa še priprosteje je“, reče premišljujoč, „pojdite kar z menoj v mojo sobo; tam stoji denarna omara.“

Kapitan vstane.

„Recite damam, da se za četrt ure zopet vrneva“, zakliče Sent-Artaj mimogrede služabniku.

Skozi vrsto krasno opremljenih soban gresta proti zadnjim sobam.

Privatne sobe gospodarja, v katere vstopita, odlikovale so se s solidno eleganco; na zidu je bilo dosti lovskih trofej, ki so dokazovale, da je bil posestnik v svojih mladih letih strasten lovec.

Sent-Artaj gre proti zadnji steni sobe in odgrne tam neko zagrinjalo, ki je zakrivalo kotiček, v katerem se je nahajala velika denarna omara.

„Tu poglejte moderno varstvo za zaklade“, reče smehljaje posestnik in potegne šop čudno rezanih ključev iz žepa.

Kapitan stoji navidezno nemarno zraven njega; malomarno so viseli njegovi pogledi na veliki jekleni omari, in vendar bi pazljiv opazovalec lahko videl, da je ta mirna zunanjost samo maska, za katero se skriva najintenzivnejša pazljivost.

„To je pa res krasna omara“, reče Varen počasi, „gotovo je najnovejšega sistema in varna pred vsakim ulomom.“

„Mislim, da je“, se zasmeje stari, „ali mislite, da bi temu železnemu nestvoru izročil vse svoje premoženje in še kapitalije sorodnikov, če bi ne bil prepričan, da so v naj večji varnosti?“

„Tudi jaz si kupim enako omaro“, zatrjuje Varen, „saj bom imel v nekaj dneh sam velikanske vsote shraniti.“

„Storite to, ljubi sin“, odgovori posestnik, „dam Vam potem naslov fabrikanta; ali prosim, stopite bližje in prepričajte se sami o izvrstnosti mehanizma in o rafiniranem načinu, zakriti ključavnice.

„Vidite“, nadaljuje, „da tu ni nikjer sledu o kaki ključavnici. Kdor bi hotel ulomiti, bi moral več ur iskati pod tisočerimi okraski, ki dičijo prednjo stran, samo da bi našel ključavnice. Tu, v štirih vogalih vrat, so ženske postave, ki navidezno glavo naslanjajo v roko, — okrog so raztresene vrtnice. Ženska postava v gorenji levi strani je izvoljena, da izroči zaklad. Štejem vrtnice na njeni desni strani, ena — dve — tri — štiri — pet — stoj, zdaj porinem šesto vrtnico, katera se premika, proti roki, ki drži glavo, — tu —“

Komaj slišno klepanje se začuje in kakor blisk pade več okraskov nazaj, in pokažejo ključavnice.

„Velikansko velikansko!“ mrmra kapitan; njegovi pogledi so sledili z največjo napetostjo vsakemu gibljeju Sent-Artaja.

„To pa še ni vse“, se smeje stari, „zdaj še le pride poglavitna reč.“

Odklene nekaterekrati; iz notranjosti se natanko sliši, kako se zapahi umikajo.

„To so samo zunanje ključavnice“, nadaljuje Sent-Artaj, „zdaj pritisnem na ta-le gumb —“

Odskoči deska in pokaže veliko ključavnico, ki je bila obdana s celo vrsto črk.

„To je zadnji zadržek“, reče Sent-Artaj, „zdaj so črke vse razmetane; samo, če se najde čarobna beseda, se lahko odklene.“

In Sent-Artaj poriva črke v besedo.

„Vedno mi je v zabavo“, reče posestnik, „prav nenavadne besede iznajti, akoravno je pri opisanih varstvenih naredbah vsak ulom nemogoč. Samo moja žena ve za vsakratno besedo, katero sem postavil ključavnico.“

Smeje pokaže posestnik na črke, ki so se ostro razločevale v okrožju: „tat“ je bilo brati.

„To je res originelno“, pritrdi Varen.

Posestnik zadovoljno pokima.

„To pustim par mesecev, da stoji, potem si poiščem drugo besedo; prevečkrat jih ne menjam, kor se sicer lahko zmotim.“

Sent-Artaj pritisne glavni ključ v zdaj prosto ključavnico; počasi kakor zlovoljna se odpro velika vrata.

Zakladnica v pravem pomenu besede se odpre.

Tu ležijo celi zavitki bankovcev, celi predali skrbno zvezanih obligacij in celi kupi zavitkov polnijo omaro.

To je bilo knežje premoženje, ki je bilo tukaj shranjeno.

Posestnik vzame zavitek akcij in jih položi pred kapitana na mizo, kateri jih po kratkem pregledu spozna kot izvrstne.

Zadovoljen spravi Sent-Artaj svoje papirje nazaj v omaro, in jo začne zopet zaklepati.

Gotovo bi ne bil tako miren, če bi bil zapazil poglede, ki so iz Varenovih žarečih očij padali na njega.

Samo bojazen pred prenaglim opazenjem in pa upanje na boljšo priložnost so ga držali nazaj, da ni starega moža že zdaj pobil in mu oropal imetje.

Tisoč misli in načrtov, kako bi to izvedel, so mu križali po glavi.

Sent-Artaj se obrne.

„Zdaj hočeva pa nazaj k našim damam“, meni veselo. „Gotovo so že zelo nepotrpežljive.“

In oba gresta nazaj na verando, kjer ju gospa Sent-Artaj in Lujiza že težko pričakujeta.

Ko se Varen poslovi, mu križajo najraznovrstnejši načrti po glavi.

Že zdaj je bil v slabem položaju.

Poroka z Lujizo je bila določena za drugi teden, ali neki silni občutek predstoječe nevarnosti ga je vedno moril.

Z blaznim igranjem in zapravljanjem je onih 500.000 dolarjev gospe Bokamp, izvzemši nekaj tisočakov, že pošlo.

Bil je v pogovoru s prodajalcem radi nakupa vile Klisant, a izgovoril si je, da plača kupnino po poroki.

Na ta način je lahko razpolagal z denarjem mlade vdove, katerega je skoraj vsega že zaigral.

Vsa njegova nada je zdaj slonela na tem, da dobi od svojega tasta, če mogoče prej, ali pa vsaj po poroki visoko svoto, da lahko dalje igra svojo ulogo.

Kaj pa, če mu ne da, kaj potem? Potem mu ne preostaja druzega, nego najhitreji beg. —

V take misli zaglobljen dospe v mesto.

Čuti potrebo, da se malo razvedri.

Da bi šel v klub, bilo je že prepozno; zato se obrne proti veliki kavarni, upajoč, da najde tam nekaj znancev, da bi ž njimi še pol ure pokramljal.

In ni se zmotil; pri jedni mizi so sedeli Boregard, Levis, Mak Donel in — Dublaj.

Prvi trije veselo pozdravijo Varena, dočim se Dublaj le hladno in formelno prikloni.

Kapitan se je delal, kakor da tega ni opazil.

„No, Vi srečni ženin“, se pošali Boregard, „odkod pa pridete?“

„Sodim od neveste“, de suhoparno Levis.

„No, v sredo ovijejo kapitana cvetoče verige“, se smeje Boregard. „To bo velikanska poroka, celo mesto ne govori že zdaj o ničemer drugem. “

Dublaj zre nemo pred se, lice mu je smrtnobledo.

Nakrat se obrne proti Varenu.

„Oprostite, če se drznem Vas nekaj vprašati?“

Varen se prikloni.

„Ali ste se dlje časa mudili v Novem Jorku“? vpraša Dublaj s tresočim glasom.

„Ne, samo na obisku sem bil časih tam“, odgovori Varen malomarno.

„Imate morda tam sorodnika, ki Vam je zelo podoben, njegovo ime je Gould?“ poizveduje Dublaj, in njegovi pogledi so predirajoče zrli v kapitanov obraz.

Varen počasi gladi svojo brado.

„Ta mož mi je popolnoma neznan“, reče počasi.

„Oprostite.“

„Prosim, — prosim.“ —

Po tem kratkem pogovoru ni prišla stara zabava več v tek; — kapitan se poslovi in gre.

Ko je Varen šel po stopnicah svojega hotela, šepeče za se:

„Ni dvoma, nekje me je videl; začel me je sumiti; zdaj treba previdno naprej, sicer gre moj načrt še zadnjo uro po vodi.“ —

„Zdaj se gre zato, da Sent-Artaju zaklad iztrgam in Dublaja uničim. Jože ga mora opazovati in me v primernem trenotku osvoboditi tega nevarnega človeka.“

In pozno v noč sta sedela Varen in njegov sluga skupaj.

Šepetajoči njuni glasovi so kazali, da se kuje vražji naklep.

111. poglavje.
Muke ljubosumnosti.

Medtem ko so se v vili Sent-Artaja pripravljali za poroko, trpel je ubogi Dublaj peklenske muke.

Ni mu bilo mogoče prenesti, da bi videl vroče ljubljeno Lujizo, poluboginjo svoje mladosti, v objetju druzega, — v naročaji moža, katerega je instiktivno sovražil in zaničeval.

Brez miru begal je po okolici; bliže in vedno bliže prihajal je dan, ki mu za vedno iztrga Lujizo.

Dobil je povabilo k poroki, isto pa odklonil, in svojo odsotnost opravičil z nujnim potovanjem.

Nemogoče mu je bilo gledati srečo svojega tekmovalca; šele čez delj časa, kadar se pomiri, se hoče Dublaj vrniti.

Bilo je v pondeljek, dva dni pred poroko, ko stopi Dublaj na parnik, ki naj ga odpelje na sever, — bil je krasen poletni dan, ki je kazal romantično obrežje velikanske reke v vsi krasoti iti zbujal občudovanje v srcih potujočih.

Mračno gleda mladi Kreolec na vse te krasote; njegove misli so bile v daljavi.

Počasi se bori veliki parnik proti valovom reke; kričeče se oglaša parna piščal, če se zdaj na desni, zdaj na levi pripne bregu, sprejemajoč ali pa oddajajoč potnike ali prtljago.

Šele proti večeru dospe Dublaj na zaželjeni kraj, Viksburg.

Ta Gibraltar južnih dežel se vzdiguje na visokem obrežju. Ponosni njegovi oboki obvladajo tek reke.

Mladi Kreolec se čuti utrujenega od vožnje, zato gre zgodaj k počitku. —

Drugo jutro hodi otožen po verandi hotela; njegovi pogledi slede sanjavo teku valov, ki neprenehoma mimo hite — proti jugu. Pogled na reko mu postane mučen; saj njegovi valovi obdajajo mesto, v katerem se nahaja najdražje, kar je za vedno izgubil.

To je neznosno! Skoči po konci in si pusti prtljago nesti na kolodvor.

V Atlanti stanujejo zvesti prijatelji mladih let; velikokrat so ga prosili za njegov poset in vedno je dosedaj odlašal priti.

Zdaj hoče tja, da si bolno srce olajša: mogoče, da tamkaj najde zopet mir. —

Že se je jelo mračiti, ko je prispel vlak na malo štacijo Jakzon.

Pol ure je treba čakati, predno ga vlak popelje dalje na sever. —

Tudi se je od tukaj lahko peljalo v Novi Orlean, ali od te strani je bilo bolj od rok, zato je le malo vlakov teklo na tej progi.

Počasi gre Dublaj proti čakalni dvorani; navzočih je le malo tujcev.

Vsede se k mizi in si nekaj naroči.

V tem se odpro vrata.

Mož v platneni blaži, držeč velik kup plakatov čez roko, vstopi.

„He, kaj pa hočete tukaj?“ povpraša natakar.

„Neko naznanilo nabiti!“

Natakar molče pokaže na leseno, za tak slučaj prirejeno tablo, in zopet stopi za svojo mizo.

Mož položi plakate na stol, potem pa hitro pripne oznanilo.

Potujoči radovedno pristopijo, samo Dublaj ostane zamišljen pri mizi.

Klici začudenja se zaslišijo navprek.

„Morilec — dvojni zakon Gould!“ se razločijo posamezni klici.

Dublaj plane po konci — ime Gould — kaj to pomeni ?

Zdaj vidi vse potovalce stati pred plakatom.

Mehanično pristopi, pazno ogleduje naznanilo, kjer se tudi neka slika nahaja.

Kakor električni tok, tako ga prešine.

Ali more zaupati svojim očem? — Saj to so Varonove poteze — isto moško lepo lice, iste velike žareče oči, — da to je on kakor je živ.

Dublaju postane črno pred očmi, le težko se drži po konci, konečno se zopet pomiri.

Zdaj bere:

Tiralnica.

Proti inženerju Arturju Severju iz Evrope, ali Jonu Gouldu, kakor se je v Novem Jorku imenoval, je radi dvojnega zakona in umora, katerega je zvršil na svojem tastu, rentirju Smitu v Novem Jorku, izdana ta tiralnica. Spodaj stoječe je opisana njegova zunajnost. Vsa oblastva, kakor druge osebe se h tem poživljajo, da omenjenega Severja primejo in ga uklonjenega izročijo prvi policijski štaciji.

Združene države
Misisipi, Alabama in Georgija.
Starost: prilično 30 let.
Lase: temne, kodraste.
Obraz: nenavadno lep.
Oči: črne, velike.
Postava: elegantna in visoka, visokost prilično 1˙75.
Posebni znaki: Strelna rana od samokresove kroglje v levo zgornjo roko.

N. B. Kakor se kaže, se je hudodelec, — nevaren klativitez, obrnil proti južnim državam, in ga je radi finega vedenja najti gotovo v najvišji družbi.

Za Dublaja ni bilo več dvoma — Varen — Gould in — Sever so ena in ista oseba.

Samo ena misel ga preobvlada: takoj se vrniti v Novi Orlean, da reši Lujizo.

Potegne uro iz žepa; pol devetih je.

Plane k blagajnici, okoli stoječi z glavo majajo gledajo za bežečim.

„Kdaj gre prvi vlak proti Novem Orleanu?“

„Jutri dopoldan ob pol deseti uri“, bil je odgovor, „saj je šele pred uro tu skozi prišel.“

„Torej danes ne več?“

„Ne — ne — na tej progi se tako nihče ne pelje.“

„In kdaj gre prvi vlak proti Viksburgu?“

„Ob enajstih po noči.“

Dublaj preračuni. To je bilo še slabše, potem pride šele jutri zjutraj v komaj zapuščeno mesto, in šele potem pride parobrod. V najboljšem slučaju pride šele jutri zvečer v Novi Orlean.

Če se pelje jutri zjutraj naravnost v glavno mesto, pride večjem eno uro prej tja, in ob desetih je poroka. Neposredno po poroki pa hoče Varen s svojo mlado ženo odpotovati.

To je obupno.

Kakor blazen teka naokrog; čas pohaja in on se še ne more odločiti.

Nakrat ga prešine neka misel; vrže se na voz in se pelje v mestece, ki je bilo nekaj milj oddaljeno od štacije.

Na misel mu je prišlo, da on, če tudi še pravočasno dospe v Novi Orlean, nič ne more proti hudodelcu opraviti. Predno pride tiralnica v Novi Orlean, lahko še ves teden poide.

Edino upanje ima, da od tu naprosi policijsko pomoči.

A tudi potem pride prepozno, prepozno, da reši Lujizo.

Obupno zastoče; — kaj ni nobene pomoči?

Zdaj obstoji voz pred policijsko štacijo.

Dublaj plane v hišo.

V veži sreča policista.

„Pridem v jako važni zadevi“, reče Dublaj hitro, „ali je uradnikov navzoč?“

„Ne“, odgovori stražnik, „tukaj imamo samo malo stražo z jednim četovodjem; potem se morate že v Viksburg peljati.“

Že hoče Dublaj hišo zapustiti, pa si zopet nekaj domisli.

Še enkrat se obrne proti policistu, in mu stisne v roko nekaj denarja.

„Ne smem nič vzeti“, se stražnik brani.

„Le vzemite, saj Vas hočem le nekaj vprašati. Kdo pa je pustil danes nabiti tiralnico?“

„Policijski polkovnik Rogers iz Novega Jorka.“

„Iz Novega Jorka?“ vpraša Dublaj začudeno.

„Da, stopil je v zvezo z drugimi državami, ali cela stvar izhaja od njega.“

„In kje je zdaj policijski polkovnik, ali lahko govorim ž njim?“

„Ne, peljal se je v Rajmond; misli, da je tam našel sled.“

„Kako daleč je v Rajmond?“

„No, kakih dvajset angleških milj; gledati morate, da dobite voz, ker tukaj so pota slaba.“

„Ne bom se peljal, nego jahal; konja bo pač mogoče kje dobiti?“

„Kaj je Vaša stvar tako važna?“

„Da, tu se gre za življenje in smrt“, odgovori mladi Kreolec v največji razburjenosti.

„No, potem pa pridite z menoj. Tu v bližini lahko dobiti kljuse, ki gotovo vzdrži, — seveda je morate plačati, če pogine.“

Oba hitita odtod.

Pol ure pozneje zapusti Dublaj mesto, ter jaha proti Rajmondu.

Bilo je tako temno, da so se komaj najbližje stvari razločile.

Konj je le previdno šel naprej, ker je bilo dosti zaprek.

K vsej nesreči pa Dublaj še zaide s prave poti; kmalu se nahaja na prostem polji, in tu mora počakati jutra, da se še bolj ne zgubi.

Konečno se jame daniti.

Ure minejo, predno najde Dublaj pravo pot in ko je vendar prišel do Rajmondovih hiš, bilo je že skoro osem ura.

In ob desetih je poroka!

Mlademu Kreolcu postaja mrzlo in vroče, njegovo edino upanje je policijski polkovnik.

Mogoče, da najdeta kako sredstvo, da hudodelca še pravočasno primejo, predno še postane mlada deklica njegova žrtev.

V največjem diru privihra v mesto in skoči s tresočega se konja.

„Ali veste, kje se nahaja policijski polkovnik Rogers?“ zaupije nad prvim človekom, ki mu pride naproti.

„Tam čez pri sodniku“, odgovori vprašani, in pokaže proti neki hiši.

Dublaj steče proti hiši, prepuščajoč svojega konja samemu sebi; neki dečko z glavo majaje pelje konja za tujcem.

Mladi Kreolec hitro odpre vrata in hiti po stopnicah gori.

Tu sta sedela sodnik in pa Rogers skupaj.

„To je brezdvomno“, meni prvi, častivredni stari gospod, „da je od Vas iskani šel dalje, kakor Vi mislite. Sled, za katero ste šli, ni hudodelčeva.“

Molče zre polkovnik predse.

Zdaj se začuje glasno trkanje, mladi Kreolec stoji med vratmi.

112. poglavje.
On je.

„Imam li čast, govoriti s policijskim polkovnikom Rogersom?“ zakliče Dublaj brezsapno.

Rogers se nalahko prikloni.

„O, potem prosim, da me nekaj trenotkov poslušate“, prosi Kreolec. „Gre se za hudodelca, katerega iščete: jaz vem, kje se nahaja.“

„Vi veste?“ zakličeta oba gospoda, kakor iz enih ust.

„Da, mogoče, da v ravno tem trenotku zvrši novo hudodelstvo; ki bo nadkrililo vsa dosedanja.“

„Po tem moramo takoj proč“, reče polkovnik, „moj voz je vendar pripravljen?“ se obrne proti sodniku.

„Takoj sam pogledam“, odgovori sodnik in zapusti sobo.

„Za božjo voljo, ali ne veste nikakega sredstva, da tega hudobneža zadržimo, novo zlodejstvo izvršiti, gospod polkovnik?“ zakliče Dublaj kakor blazen.

„Mogoče, če hočete na moja vprašanja kratko in jasno odgovoriti.“

„Vprašajte — vprašajte!“

„Torej, kje je Sever?“

„V Novem Orleanu.“

„Kako dolgo?“ vprašal je polkovnik.

„Kake tri mesece“, odgovoril je Dublaj.

„To se ujema; ali Vas ne moti kaka podobnost?“

„Ne, — ne, to je izključeno, gotovo je to on, — obraz, kakoršen je ta, se vidi le enkrat v življenju.“

„Ste ga li že kdaj videli?“ vprašal je Rogers presenečeno.

„Da, v Novem Jorku kot Jona Goulda.“

„Potem je brezdvomno pravi; kaj torej počenja sedaj?“

„Zopet se hoče poročiti“, zaječal je Dublaj.

„To mu je podobno; seveda, prav bogato, in kedaj?“

Kreolec je izvlekel uro.

„V poldrugi uri“, mrmral je obupno.

Polkovnik je mirno in mrzlo gledal na obupanega.

„Vi vse to šele veste iz moje tiralnice“, rekel je, „kedaj ste jo brali?“

„Včeraj zvečer v Jaksonu.“

„In tam ste poizvedovali po meni, kaj ne? Zakaj pa niste brzojavili?“

Dublaj se je udaril po čelu. „Na to nisem mislil“, je zdihoval. —

„Tako, pojdiva zdaj hitro, še je čas!“ zaklical je polkovnik.

Potegnil je obupanega s seboj.

Le malo hiš dalje je hitel Rogers s svojim spremljevalcem.

„Tu notri“, rekel je ter potisnil Dublaja skozi neka vrata: ta se je ozrl okoli sebe.

Bila sta v policijskem uradu.

Polkovnik je strgal vzorec za brzojav s stene.

„Sreča, da je tu brzojavna zveza k naslednji postaji“, dejal je, „in sedaj prosim, dajte mi potrebni naslov.“

„A“, pristavil je, „opozorim Vas, da bodete odgovorni, ako je to pomota.“

„Ne, ne“, zarežal se je Dublaj, „gotovo je pravi. Čakajte, tu mi pride še nekaj na misel!“ zaklical je nakrat. „Ali je bil ta Sever, kakor ga Vi imenujete, ranjen?“

„Kako pridete na to?“ vprašal je Rogers radovedno.

„Ko je prišel v Novi Orlean, imel je roko še obvezano. Stokal je, da ga rana boli in da jo je dobil v neki praski ob meji.“ —

„Na kateri roki je bila rana?“ vprašal je polkovnik naglo.

„Na levem nadlaktu.“

„Sedaj vem gotovo, da je to on“, rekel je Rogers pomenljivo.

„A sedaj ne smemo več časa izgubljati.“

Pomočil je pero.

„Torej naslov, prosim!“

„Sent-Artaj — Novi Orlean — Butlerjeva cesta.“

Polkovnik je vzel vzorec:

Brzojav (nujno) Gospod Sent-Artaj Novi Orlean Butlerjeva cesta. (Le lastnoročno oddati!!!) Poroko preložiti kapitan Varen dvakrat oženjen — je morilec in goljuf — zasledovan s tiralnico — takoj prijeti — pridem danes sam — vse drugo ustmeno. Rogers, policijski polkovnik.

„Ali je tako prav?“ obrnil se je Rogers k Dublaju.

Ta je prikimal.

„Tukaj je nujen brzojav!“ rekel je polkovnik poštnemu uradniku.

„Bo takoj oddan“, odgovoril je ta.

„Kedaj bo v Novem Orleanu?“ vprašal je Rogers.

„Tega ne morem natančno povedati“, odvrnil je ta, „ker ne gre naravnost; a ob 10. uri bo gotovo tam.“

„Dobro“, rekel je polkovnik, „pojdite!“

Voz se je ustavil pred vratom mirovnega sodnika.

Moža sta stopila vanj, fant je pristopil s konjema.

Dublaj mu je dal nekaj denarja in naslov Jakzonskega prodajalca.

Voz je oddrdral, mnogo prepočasno za mladega Kreolca, kojega misli so hitele daleč naprej.

„Pred vsem“, začel je polkovnik uljudno, „s kom imam čast?“ —

„Raul Dublaj!“

„Hvala; moje ime Vam je znano. Sedaj pa kakor hitro mogoče v Novi Orlean!“

„Kaj se peljeva v Jakzon nazaj?“ vprašal je Dublaj boječe. —

„Ne, bližnja postaja je le 4 milje oddaljena; železnica napravi velik ovinek. Potem se peljeva s ½ 10. vlakom naravnost v Novi Orlean, upam, da dobimo vlak ravno ob tem času na postaji.“

Pogledal je na uro, obraz mu je postal dvomljiv.

„Gotovo ne prideva pravočasno tja?“ zaklical je Dublaj, ki je to opazil; „jaz bi ne mogel nobene noči več doživeti, predno ne zadobim gotovosti, da je lopov prijet; brzojav se mogoče zgubi ali tudi lahko pride v neprave roke.“

„Brzojavi se ne zgube tako lahko“; odvrnil je polkovnik mirno, „in da ne pride v napačne roke, zato skrbi opomba: „lastnoročno oddati.“

Dublaj je molčal.

„Sedaj imava čas“, rekel je Rogers, „lahko mi poveste vso stvar; do zdaj vem samo nekatere odlomke.“

Ko je voz hitro drdral čez polja, pripovedoval je Dublaj pazljivo poslušajočemu polkovniku vse, kar se je dogodilo v Novem Orleanu.

Sedaj je vedel polkovnik, zakaj mu je Dublaj postal tovariš. —

Zavržena ljubezen ga je v zadnji uri prignala na sled hudodelca.

„Revež“, mislil je ter usmiljeno pogledoval tovariša.

„Tu je postaja!“ zaklical je kočijaž nakrat in pokazal z bičem na nekatera poslopja, ki so se dvigala iz ravnine.“

„In tu je vlak“, mrmral je Rogers, črn trak se je vil hitro iz daljave proti postaji.

Dublaj je skočil kvišku, tudi on je zapazil vlak. Oči so mu žarele.

Kakor da bi bilo zveličanje njegove duše od te vožnje odvisno, premeril je oddaljenost, ki je ločila vlak in postajo.

„Če se vlak ustavi, prideva še tja“, dejal je Rogers.

„Sto dolarjev, ako hitro poženeš!“ zavpil je Dublaj kočijažu, ter mu vrgel bankovec.

Kakor blazen je ta udrihal po konjih, ki sta dirjala kakor blisk. —

Videla sta že na koncu poti hiše in vlak natančno pred seboj. —

Vedno bliže so prihajali; le še kakih sto korakov je manjkalo do cilja.

Ravno je dospel vlak na postajo, — trenotek naj večje vzburjenosti!

In že sta videla zopet parni oblak pred seboj, skoraj z isto naglostjo se je vlak odpeljal.

Prišla sta prepozno, Dublaj je padel nazaj, kakor mrtev!

Sedaj je pridrdral njihov voz na postajo.

Polkovnik je skočil z voza ter je pomagal srepo gledajočemu izstopiti.

„Tu bi bili sedaj,“ rekel je Rogers. „Proti usodi se ne more nihče boriti.“

Dublaj je vzdihnil obupno.

„Naslednji vlak pride šele proti večeru“, je stokal.

„Vem“, odvrnil je Rogers, „a ne pomaga nič, čakati moramo.“ —

Mladi Kreolec je bil kakor blazen.

„Ali ga ni sredstva, da bi poprej prišli tje?“ zavpil je ves sebe: „naj stane, kar hoče.“

Polkovnik je postal pozoren.

„Da, če hočete žrtvovati večjo svoto“, rekel je počasi.

„Gotovo — gotovo moja denarnica je na razpolago!“ klical je Dublaj, kateremu je posvetil žarek upanja. „Bogat sem; le pripeljite me v Novi Orlean, drugače umrem nestrpnosti.“ —

„Počakajte en trenotek!“

Polkovnik je hitro korakal proti ravnateljstvu.

Načelnik postaje stopil mu je naproti.

„Jaz bi rad poseben vlak v Novi Orlean“, rekel je Rogers, „ali bi ga mogel dobiti?“

Uradnik je premišljeval.

„Da“, odgovoril je potem. „drugi tir je prost, a vozov nimam, zadovoljiti bi se morali z lokomotivo in tenderjem.“

„Ali Vam je to prav?“ vprašal je polkovnik pristopivšega Dublaja.

„Gotovo“, rekel je ta naglo, „jaz stopim na kotel, le hitro, — hitro proč.“

Uradnik je poklical strojevodjo.

„Gospoda se želita peljati v Novi Orlean“, velel je temu, „vzemite stroj „ Pacific“, ki je najhitrejši. Pripeljite ga na drugi tir.“

„A vozov primanjkuje“, omenil je ta. „Gospoda se peljeta na stroju; hitro se odpravite.“

Dublaj je poplačal vožnjo in v naslednjem tronotku je pripihala lokomotiva.

„Z Bogom in srečno pot!“ zaklical je uradnik.

Vožnja se je začela.

„Ali ne morete hitreje voziti?“ obrnil se je Dublaj na strojevodjo.

„Le počakajte“, smehljal se je ta, „da se zaletimo.“

„Kdaj menite, da pridemo v Novi Orlean?“ vprašal je Kreolec znova.

„Če pojde vse dobro, ob treh.“

„500 dolarjev dam Vam in 200 kurjaču, ako pridemo eno uro prej!“ zaklical je Dublaj ter vzel bankovce iz denarnice.

„Hočem videti, kaj se bo dalo narediti“, zavrnil je ta. —

Z vso silo je letela železna pošast; kakor sence so tekle mimo hiše, ploti, polja; od minuto do minute je rastla hitrost vožnje. —

Polkovnik in Dublaj sta se morala trdno držati, da ju ni metalo sem in tja.

Strojevodja je stal kakor vlit iz železa, držeč navor.

Kakor blisk je letela lokomotiva.

Vlak v Novi Orlean je bil že davno ostal zadaj, in še vedno je letela čez veliko planjavo, puhteč, metajoč iskre na vse strani; kakor da bi bilo treba prehiteti najsilnejši vihar.

Pet minut pred 2. uro popustila je naglost, stroj se je pomikal bolj in bolj počasi.

„Kaj pomeni to?“ zarohnel je Dublaj.

„Zaslužili smo obljubljeni denar, gospod“, odgovoril je uradnik smeje, „tu je Novi Oriean.“

113. poglavje
Pregled.

Zapustili smo Heleno, ko je po svojem izpodletelem begu se obupno zgrudila v njeni sedaj zaprti sobi.

Celo njenega edinega prijatelja, zvestega Korošca, so zapeljali na napačen sled.

Ubogi Korošec! — Več dni je zastonj iskal, nikjer ni našel zgubljenega otroka. Preostalo mu ni druzega, ko misel, da so Lidijo že davno raztrgale divje zveri.

S tem žalostnim poročilom je moral poiskati nesrečno mater. —

Hitel je v mesto, kjer je Helena bivala, in povsod vpraševal za njo.

A nihče ni vedel za mlado damo, katero naj bi bil neki farmer pripeljal v mesto.

Prišel je tudi v zavod ravnatelja Štefansa in tu vprašal za Heleno.

„Tu ni nobene gospe Sever“, rekel je vratar neprijazno.

„Ne veste-li morda“, vprašal je Korošec, „ako je neki farmer iz okolice pripeljal kako damo v mesto?“

„I, kaj menite, da imam časa se brigati za vsako osebo, ki se pritepe tu-sem“, odvrnil je vratar ter zaloputnil vrata pred nosom.

Korošec je bil obupan.

Mislil je, da je bila Helena prišla v hudobne roke, da niti v mesto dospela ni. Zato je mesto kmalu zapustil, ter tu in tam v okolici vpraševal; včasih med potjo kot dninar delal, da se je skromno preživel.

Končno je našel v nekem majhnem trgu kot brivec boren zaslužek.

Vsak prosti trenotek je porabil v to, da je poizvedoval po Heleni — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ravnatelj Štefans je sedel v svoji delavni sobi, ko se je naznanilo, da jo več gospodov v predsobi.

Vstal je nejevoljen in začuden na tem motenju.

„Naj gospodje vstopijo“, ukazal je slugi.

Ta je odprl vrata.

„Ah“, — ravnatelj je šel presenečen vstopivšim naproti, — „Vašega poseta nisem pričakoval.“

„No, to bi bilo mogoče, gospod kolega“, zavrnil je smehljaje starejši gospod, „hoteli smo nepričakovano priti. Dovolite, da Vam predstavim moja spremljevalca.“

„Ravnatelj dr. Štefans, — dr. Vod, — dr. Grenfel.“

Gospodje so se priklonili.

Ravnatelj se je obrnil k govorniku.

„Slutim, da hočete izvršiti vsakoletni pregled, gospod profesor Brigton; takoj dam odpreti vse bolniške dvorane. Ta čas Vam pač smem ponuditi kozarec vina.“

Udje komisije so se vsedli.

„Ali imate sedaj mnogo bolnikov v zavodu?“ vprašal je profesor Brigton.

„Skoraj vse polno.“

„In kako pa je z Vašo špecijaliteto, z duševno bolnimi?“ nadaljeval je stari gospod.

„Tam je sedaj prav tiho, v trenotku ni nobenega tako nesrečnega v mojom zavodu.“

„No, to je tudi bolje tako“, dejal je profesor Brigton, „saj je itak dosti nesreče na svetu.“

Sluga se je vrnil ter naznanil, da je vse pripravljeno.

Ravnatelj je peljal svoje obiskovalce čez hodnik, čez stopnice doli in potem čez dvorišče v stranska poslopja.

Kak svet bede in trpljenja se je tu odprl!

Od sobe do sobe so korakali zdravniki, tu in tam bolnike kaj vprašali in neprenehoma zapisavali svoja opazovanja.

Šli so skozi dvorane, v katerih so bili bolniki z nalezljivimi boleznimi, prepričali so se natančno, ako je vse urejeno, da se olajša bolnikom trpljenje.

A, kakor so tudi iskali kako nepravilnost, morali so vendar pripoznati, da je vse natanko po predpisu, da je bolnišnica ravnatelja Štefansa pravi vzor.

Seveda je bilo skoraj vse delo dr. Kastorja, ki je živel le za svoje bolnike, koja največja zadovoljnost je bilo olajšanje muk teh nesrečnikov.

Po nekaterih urah so zapustili zdravniki z izrazi največjega pripoznanja dvorane.

Ravnatelj jih je povabil še na čašico kave, in tako so korakali počasi in razgovarjaje se čez dvorišče v prednjo hišo.

Nakrat se je profesor Brigton ustavil ter gledal k nekemu oknu gornjega nadstropja.

Ravnatelj se je obrnil.

„Pojdimo, gospod profesor, sedaj gor!“

Stari gospod je pomigal ravnatelju k sobi.

Ta je hitro pristopil.

„Prej ste vendar rekli, gospod kolega, da v trenotku nimate nobenega duševno bolnega v zavodu?“ začel je; „ali ni dama, katero sem ravnokar pri oknu zapazil, taka?“

Ravnatelj Štefans se je na lahko zganil.

„Ne razumem Vas, gospod profesor“, dejal je površno, „kaj ste pa prav za prav videli?“

„Tako lepo dekliško glavo, kakor še malokedaj“, rekel je stari gospod resno; „velike lepe oči so tako žalostno pogledale, da sem Vas moral nehote vprašati.“

„Kdo pa je ta dama?“ nadaljeval je, „saj veste, da moram pregled strogo izvršiti.“

Glas mu je donel osorno.

Ravnatelj se je vzbudil, kakor iz sanj.

„Moj Bog!“ zaklical je, „kmalu bi bil pozabil Vam pokazati mojo najnovejšo bolnico. Zakaj me pa ne spomnite!“ zarežal je navidezno jako jezen nad strežnico, ki je ravno stopila hiše, „da imamo nadzorovati še eno umobolno? — Saj veste, da imam polno glavo! Kaj moram na vse sam misliti?“

Strežnica je mrmrala nekaj opravičevalnih besed.

„Ako se to še enkrat pripeti, ste odpuščeni!“ je ravnatelj znova zavpil na strežnico, „tako malomarnih oseb ne morem rabiti; ravnajte se po tem.“

„In sedaj pridite, gospodje“, obrnil se je h komisiji, „da se sami prepričate.“

Šel je navidezno mirno pred zdravniki, a prestal je v tem hipu vse muke smrtnega strahu.

Ako spozna komisija Heleno kot zdravo, potem je bilo v najugodnejšem slučaju njegovo sloveče ime izgubljeno, in poleg tega tudi ona.

Sedaj so stali pred Helenino sobo; ravnatelj jo je odprl.

„Ali je dama tako zelo bolna, da morate sobo zaklepati?“ vprašal je profesor Brigton.

„Prosim, prepričajte se sami“, odgovoril je ta.

Gospodje so vstopili.

Helena je stala sredi sobe.

Odstopila je od okna, ko je profesor pokazal na njo; sedaj je stala tu pričakujoč, lepe mile oči vse solzne, kakor srna, ki je ranjena do smrti.

Na lahko vzravnana je stala pred komisijo, ki je pred krasno postavo nehote stopila za korak nazaj.

Ali se jih je imela Helena bati, ali je smela kaj upati od njih?

Ravnatelj je pretrgal molčanje.

„Oprostite, da Vas motimo. Pregledna komisija se želi osebno prepričati, ako Vam ničesar ne primanjkuje, in ako ste zadovoljni z razmerami. “

Profesor je Heleno vprašujoče pogledal.

„Jaz se ne morem pritožiti“, začela je Helena, „a — “

V sobi je bilo tako tiho, da bi se bilo slišalo iglo na tla pasti; ravnatelju je stopil mrzel pot na čelo.

„A“, nadaljevala je Helena, „čutila sem se zdravo; prosila sem, da se me iz zavoda izpusti, kar se pa do sedaj še ni zgodilo.“

Profesor Brigton je stopil k Heleni.

„Tu se morate že na ravnatelja zanesti“, začel je mirno, „brez vzroka Vas ne bo zadrževal; njegova izvrstna vednost na zdravniškem polju je splošno znana.“

Ravnatelj Štefan se je oddahnil.

Helena ga ni niti pogledala; obrnila se je znova k profesorju.

„Jaz vendar ne vem, ako se me more proti moji volji prisiliti, da tu ostanem“, rekla je veličastno.

Komisija je bila osupljena.

Vitka postava, ljubeznjivi žalostni obraz mlade gospe, vse je govorilo za njo.

„Zapira se me tudi“, pristavila je Helena tiho.

Obraz profesorja se je pooblačil; resno se je obrnil k ravnatelju.

„Priznati moram“, začel je počasi ter vsako besedo ostro naglašal, „da dama nikakor ne napravi utiša, kakor da bi bila tako bolna, da bi bile take naredbe opravičene. Zakaj ste pa to storili, gospod ravnatelj?“

Ravnatelj je trpel muke ujetega morilca, a nobena poteza se ni spremenila, tu ga je mogla rešiti le največja predrznost.

„Jaz sem vrata zato zaklenil, ker se hodi dama svojevoljno zvečer sprehajat, kar je pa njenemu zdravju škodljivo. Da bi jo hotel oropati prostosti, se ne more roči, ker sem ji dal na razpolago moj privatni vrtiček.“

Profesorjev obraz je bil še vedno resen:

„Tako, tako“, rekel je premišljeno, „in ali ste našli“ nadaljeval je po premoru, ki je bil ravnatelju dolg kakor stoletje, — „bolj dokazovalne znake za umobolnost, kakor te večerne, vsekakor opravičene izprehode?“

„Da“, rekel je ravnatelj obotavljaje, „dama ima stalno misel, da je grofova hči.“

„To sem tudi v resnici!“ pojasnila je Helena mirno.

Nobeno oko se ni odvrnilo od ljubke postave, kakor je stala tu, lepe oči premišljevaje obrnjene v gospode, ki so bili kakor začarani od te prikazni.

In ako bi bila trdila, da je „kraljeva hči“, bi se ne bila slišala v tem trenotku ni ena porogljiva beseda.

Profesor Brigton se je prvi zavedel.

A predno je mogel govoriti, mu je ravnatelj zašepetal:

„To je njena fantastična domišljija; jaz ne verujem nobene besede.“

Profesor se je obrnil k Heleni.

„Ali imate morda kako izkaznico?“ vprašal je prijazno.

„Ne“, odgovorila je ta, „te mi je pobral moj soprog.“

„Iz katerega vzroka?“

„Bal se je, da ga ne naznanim, ker se je drugič oženil.“

Helena je zarudela.

„Hm — hm“, menil je profesor z nevernim posmehom.

„Zdaj slišite sami“, siknil je ravnatelj.

„Spravil me je tudi v norišnico, da bi mu ne škodovala, iz katere so me potem izpustili“, pristavila je Helena.

Profesor je značilno pogledal ravnatelja, kakor da bi hotel reči: „Menda imate vendar-le prav.“

„Sedaj iščem svojega zgubljenega otroka“, rekla je Helena bolestno. „Morda je zopet v rokah onega moža, ki me je spravil v nesrečo. “

„Saj nima nobenega otroka“, zašepetal je ravnatelj.

„In od kod to veste?“ vprašal je ravno tako tiho profesor. —

„Meni se zdi, da jo vsa ta pripoved o ženitvi itd. izrodek bolne domišljije. Po nekem časopisnem naznanilu imam nesrečnico za hči nekega farmerja; nesrečna ljubezen jo je gnala iz domače hiše.“

„Ali ste že poizvedovali?“

„Da bi varoval nesrečne stariše, sporočil sem jim najprvo, da je hči v dobrih rokah; sedaj bo moj trud, da jim jo zdravo vrnem. “

Profesor je prikimal; bil je prepričan, da je imel ravnatelj prav.

Helenina ljubka, dekliška prikazen je govorila za to, da je še dekle — ne pa žena in mati.

Obrnil se je zopet k Heleni.

„Prepričal sem se“, rekel je, „da ste preskrbljeni z najboljšo postrežbo. Ako se udaste uredbam tega gospoda,“ — pokazal je na ravnatelja — „bodete kmalu ozdraveli in potem zavod zapustili.“

Helenine velike, mile oči so zalile solze.

Hotela je skočiti k staremu gospodu, čigar obraz ji je vzbudil največje zaupanje, hotela ga je prositi, naj jo reši iz rok tega pohlepneža, a sramota in ponos sta jo držali nazaj.

Tudi si je rekla, da bodo istotako to obtožbo imeli za izrodek njene bolne domišljije.

Saj je opazila, da so njenemu pripovedovanju ni verjelo.

Smrtnobleda je stala tu, kakor mučenica, ki pričakuje udarec rabeljna.

Priklonila je le malo lepo glavo, ko so gospodje pozdravljajoč zapustili sobo.

Potem pa se je zgrudila, glasno ihte zakrila je s solzami oblit obraz z rokama; saj je bilo. kakor da bi se bila nebo in zemlja zarotila, uničiti ubogo ženo. Prevelika bolest, ko ji je ravnokar še svetilo upanje, jo je premagala.

Brez glasu, roki krčevito sklenjeni, je ležala, ter brez tolažbe zrla predse.

Tiger bi bil ukrotil svojo krviželjnost ob pogledu tega ubogega, ljubeznjivega, nedolžnega bitja, a človeška pošast tam zunaj ni poznala usmiljenja.

114. poglavje.
Ponesrečen načrt.

Komisija je zapustila zavod; ravnatelj jo je spremil do vrat, premišljuje se je sedaj vrnil v svojo sobo.

Lahko je govoril o sreči, da je varal zdravnike.

Ako bi bil profesor našel, da je njegov sum opravičen, potem bi bilo vse zgubljeno; huda kazen bi bila njegova usoda.

Z zvito blestečimi očmi je sedel tu, ter delal svoje satanske načrte; sedaj šele se je čutil varnega, sedaj je lahko ravnal brezobzirno.

Potrkalo je na rahlo; previdno je smuknila strežnica v sobo.

„To bi bila lahko postala lepa reč“, smejala se je hudobno.

„Ja, jako neprijetno“, pritrdil je ravnatelj, „jaz kar ne zapopadem, kako je mogel stari s svojimi neumnimi očmi zapaziti ženski obraz pri oknu. Takoj se mu je tudi vzbudil sum; ali je morda kdo s kako besedo ga opozoril; to ni nemogoče.“

„Morda dr. Kastor“, dejala je strežnica strupeno.

„Ne, ta je izključen, ta ima oči samo za svoje bolnike; tega ni misliti; no, prestano je, a sedaj bi z Vami govoril par besed.“

Strežnica se je vsedla na stol ter premeteno gledala ravnatelja.

„Torej poslušajte, s prigovarjanjem in ljubeznivostjo se pri oni zgoraj nič ne opravi; ona odvrača celo najmanjše približevanje odločno: in do škandala ne sme priti.“

„Da“, mrmrala je strežnica, „to menim tudi jaz.“

„Ker je v stanu tako vpiti, da se ves zavod vzdigne“, dejal je ravnatelj s satanskim posmehom. „Vsiljiv ne smem več biti, to sem že videl.“

Strežnica se je smehljala.

„A sedaj sem zadosti dolgo igral neumnega pastirja in sem hlinil očetovsko skrb“, nadaljeval je ravnatelj ter nervozno s prsti bobnal po pisalni mizi. „Vse te spodaj skupaj vzete so komaj na pol tako lepe, kakor naša ponosna grofica.“

Zasmejal se je kratko in glasno.

„Da, lepa je“, pritrdila je strežnica, ter se primaknila k ravnatelju, „jaz to pač najbolje presodim“, nadaljevala je šepetaje: „ker vidite, gospod ravnatelj, jaz sem žena. Pred strežnico se ne sramuje tako, kakor če je kak gospod, in naj si bo tudi ravnatelj, v sobi. — No, ko bi Vi vedeli, Vi bi noreli za njo.“ —

Z diaboličnim smehljajem je umolknila, njene oči so opazovale ravnatelja, ki se je nemirno premikal v svojem stolu.

„Čemu tudi vsiljiv biti?“ nadaljevala je, „saj to ni potreba, včasih ljudje tako trdno spe, — tako trdno“, — rekla je s posebnim naglašanjem, „da še ne vedo, kaj se okoli njih godi. — No in ako se potem prebude, — udajo se neizogibnemu.“

„Razumem, — razumem“, odvrnil je ravnatelj, „torej to noč.“ —

Strežnica je le prikimala.

Roka ji je ležala na pisalni mizi; sedaj jo je kakor nehote odprla.

Ravnatelj je odprl predalo, potisnil ji nekaj bankovcev v roko, katere je hitro stisnila.

Strežnica je vstala.

„Torej morda okoli 1 ure, na znanem potu“, šepetala je.

„Saj veste, da se sedaj vedno zaklene, — in — želim mnogo zabave!“

Zapustila je sobo, tudi ravnatelj je vstal in šel v bolniško dvorane; nobena poteza ni izdala, kako hudičevo past je nastavil nesrečni Heleni — — —

S trudom je Helena premagala svojo bolest.

Kakor da bi sanjala, je hodila po sobi ter zaman premišljevala, kako bi se rešila iz rok neusmiljenih zasledovalcev.

Pogled ji je padel na kamin; sicer je že večkrat poklicala vanj, a v zadnjih dneh ni dobila nobenega odgovora.

Morda se ji sedaj posreči.

„Maud!“ je zaklicala v odprtino.

„Ali si Ti, Helena?“ se je slabo glasilo nazaj.

„Da, — da, — povej mi, zakaj mi pa toliko časa nisi odgovorila?“

„Opazilo se je, da sem svojo sobo zapustila“, donelo je tiho; „za kazen sem bila več dni uklonjena ter oblečena v silovni jopič.“

Helena se je stresla.

„Ali si sedaj prosta?“

„Da, a slaba sem; mislim, da bodem le malo dni še živela. O, da bi že tako daleč bilo!“

„Ne govori tako, Maud, saj Ti si edino, kar še imam“, rekla je Helena žalostno. „Prosim Te, nikar me ne zapusti.“

„Saj Te imam tudi jaz nepopisno rada“, oglasilo se je nazaj, „saj se zopet snideva tam zgoraj.“

„Da, Maud, snideva se“, klicala je Helena; njena roka je tipala po malem orožju, katerega je nosila pri srcu.

„Ali so bili pregledovalni zdravniki danes pri Tebi?“ nadaljevala je Helena.

„K nam ne pride nihče!“

„Da, pri meni so bili“, rekla je mlada žena, „a verjeli niso“, pristavila je žalostno.

„Da, po tem spoznam ravnatelja“, zasmejala se je Maud. „Ta vrag se razume karte s tako zvijačo mešati, da ga ima vsak za poštenjaka; le kdaj bo tega hudobnoža dosegla roka pravice!“

„Ah, jaz nimam nobenega upanja več“, ihtela je Helena.

„Ne, kdor je tu, je izgubljen, je živ pokopan“, donelo je žalostno nazaj.

Obe sta umolknili.

Večer je napočil.

Strežnica je potrkala, Helena je odklenila vrata in jo spustila notri.

Žena je postavila večerjo na mizo.

„Moj Bog, zopet ste se jokali!“ zaklicala je ta z glasom, ki je imel skrbno doneti, „saj nimate nikacega vzroka. Vsak hoče dobro, na to se lahko zanesete.“

Helena ji ni odgovorila.

Strežnica jo je zlobno pogledala.

„Šele, ko bodete še nekaj časa tu “, nadaljevala je žena prežeče, „potem bodete uvidili, da Vam hočemo le dobro; boljše postrežbe ko je naša, ne dobite nikjer.“

Mlada gospa se je molče obrnila, nekaka groza jo je bila, kadar je ta ženska govorila ž njo.

„Ali še kaj želite?“ vprašala je ta.

„Ne, hvala“, rekla je Helena kratko.

Strežnica je zapustila sobo.

Zamišljeno je zrla Helena pred se.

Zavžila je malo, potem vzdignila čašo čaja k ustom.

Hitro jo je postavila nazaj, čaj je imel nekak posebno sladek okus.

Grozen sum jo je prešinil.

Usoda uboge Maud stopila ji je pred dušo.

Pogledala je v vrček, videti je bila na dnu neka siva gošča. —

Brez dvoma, namen je bil jo opojiti s kako pijačo.

Helena je odlila za eno čašo proč, da bi strežnica mislila, da je pila.

Kmalu je strežnica prišla posodo pospravit.

Pogled v vrček prepričal jo je, da se je vsebina zmanjšala; ko je zapustila sobo, se je hudobno režala.

„Tako, zdaj bodeš pa krotka, moja golobica“, mrmrala je.

Helena je skrbno zaklenila vrata, a ni se mogla odločiti, da bi šla k počitku, temveč je ostala oblečena na stolu.

Vrata v spalno sobo je pustila odprta, okno v tej sobi je bilo le naslonjeno, tik nje je stala luč in žveplenke.

Tako se je mislila obvarovano proti nasilnemu napadu.

Počasi so pretekale ure. Mesec, ki se je skrival za lahkimi oblaki, razsvetljeval je le slabo obe sobi.

Polnoč je bila že davno minila, ko je Helena, katero je obšla neka utrujenost, ki jo je pa hrabro premagala, zaslišala neki šum.

Bilo je kakor rahlo škripanje in pokanje.

Mlada gospa se je zaman trudila, najti kraj, od koder je prihajal ta šum.

Vstala je in iskala z očmi, kje se ji bliža nevarnost.

Tu — kaj je bilo to? —

Prestrašila se je močno.

Pogled ji je padel na veliko zrcalo v spalni sobi, ki je bilo ravno nasproti vrat.

Videti je bilo, kakor da bi zrcalo postajalo ožje in ožje.

Sedaj je popolnoma zginilo, na njegovem mestu je zijala temna odprtina.

Helena je pritisnila roko na srce, bilo ji je tako močno, a je bala, da je ne izda.

In sedaj — sedaj se je prikazala iz odprtine črna postava ; tiho — previdno je lezla k postelji.

Sveča se je užgala, krik jeze — ravnatelj je stal v spalni sobi. —

„Kaj hočete tu ob tem času?“ rekla je Helena, stopivši oknu, katerega je odprla.

Videl je njeno kretanje.

Sprva je hotel planiti na njo, a se je še pravočasno premislil. —

„Kaj Vas pelje k meni?“ zavpila je še enkrat Helena, tresoča se jeze in sramote.

„Prosim odpuščanja, milostna“, jecljal je ravnatelj.

En pogled ga je prepričal, da bi mu mlada dama z glasnimi klici lahko pripravila največje sitnosti.

Tu so bile sluge, ki niso ničesar vedele o njegovih lopovščinah, tudi dr. Kastor je čul v bolniških dvoranah.

„Odgovorite!“ kričala je Helena, „kdo Vam da pravico, po noči k meni utihotapiti?“

„Šel sem mimo Vaše sobe in mislil, da se Vam v spanju blede; zdelo se mi je, da Vas slišim govoriti“, izgovarjal se je ravnatelj, „in ker so bila vrata zaklenjena, v porabil sem tapetna vrata, kj peljejo iz sosedne sobe v Vaše stanovanje. Razumete me — moja skrb za Vas.“ —

Skrivaj je pogledal na zrcalo, katero je skočilo nazaj in zakrilo vhod.

Helena je premišljevala.

Da ga je spoznala, mu je bilo jasno; a bolje je bilo, da se je kazala, kakor da bi verjela v to laž.

Premaknil se je, kakor da bi hotel k njej pristopiti; oblastno ga je zavrnila nazaj.

„Pojdite sedaj!“ rekla je s plamtečimi očmi.

Nikdar se mu ni zdela tako lepa, ko sedaj, ko mu je jezna kakor maščevalni angelj pokazala vrata.

Obotavljal se je.

„Zapustite me sedaj!“ zavpila je Helena grozeč.

Odprla je okno na stežaj.

„Prokleto“, zaškripal je med zobmi ter se obrnil k vratom.

„Zakaj ne greste skozi tapetna vrata nazaj?“ zaklicala mu je še Helena.

„Ker nočem izdati svoje majhne skrivnosti, milostna“, se je hudobno smehljal ravnatelj; v naslednjem trenotku je zapustil sobo. —

Mlada dama je skočila k vratom in jih zaklenila, potem je vzela svečo in šla k zrcalu, kjer se je prej vrinil ničvredni.

A kakor je tudi skrbno vse preiskovala, našla ni niti sledu kakih skrivnih ključavnic ali druzega mehanizma. Stal je kakor iz železa in se ni dal premakniti za las.

In vendar je morala Helena še to noč zbežati, to ji je bilo jasno.

Ker danes se ni imela več bati ravnatelja, ker mu je spodletelo sramotno dejanje.

A jutri bi se gotovo izvršil nov načrt, kateremu bi morda podlegla.

In znova je Helena obupno iskala skrivni izhod.

115. poglavje.
Ljubeznjiv ženin!

Napočil je dan, v katerem se je imela vršiti poroka Varena z Lujizo Sent-Artaj-evo.

Že več tednov se je v vili pripravljalo za ta slovesni dan.

Velika dvorana je bila potratno okinčana, tako, da je bila bolj podobna palači rojenic, ko človeškemu bivališču.

Priležna soba se je spremenila v kapelo; tam se je imela vršiti poroka.

Kapitan je sedel v svoji sobi, okoli so stali polni kovčegi; ravnokar je Joze zaprl zadnjega.

Varen je potegnil uro iz žepa.

„Sedaj je 8 ura“, dejal je slugi; „kovčegi naj se poneso na parnik in oddajo v M....s na ime Viljem Brovn. Ako te kdo vpraša, reci, da se pošljejo k nekemu mojih znancev, katerega hočem na svojem ženitovanjskem potovanju prvega obiskati.“

Joze je prikimal.

„Ti sam“, nadaljeval je Varen, „ostaneš danes v moji neposrednji bližini; ne vem še, kako bodein ukrenil s Teboj. Mogoče, da Te pošljem v M....s, a to je še odvisno od okoliščin.“

Sluga je nesel kovčege iz sobe.

Varen se je vrgel na zofo.

„Ne vem, nekako tesno mi je pri srcu, kakor da bi me kaj neprijetnega pričakovalo“, govoril je tiho pred se, — „in vendar je šlo do sedaj vse dobro. Le kar se tiče denarja, sem si stvar lažje predstavil. Sicer sem staremu tudi natvezil pravljico o dedščini in oparil, da dobim denar šele čez nekaj tednov v roke, a kaj mi je 50.000 dolarjev, katere mi je vročil za ženitovanjsko potovanje. Tudi to vsoto sem večinoma že zaigral; jaz imam vendar strašno smolo. — Seve, sreča v ljubezni, ne sreča igri, pravi pregovor. Ta neumnost se pri meni uresniči. Sedaj leži vse na tem, da mi stari še danes večjo vsoto da, drugače sem osramočen.“

„ln kam neki je zginil Dublaj?“ nadaljeval je svoj samogovor. „Še tega bi se mi manjkalo, da bi mi ta mladenič stopil na pot. Sicer sem naročil Jozeju, da ga opazuje, a nakrat je zginil. Upam, da se je s svojo nesrečno ljubeznijo naselil kje v daljavi, kjer si olajšuje srce v nežnih elegijah.“

„Ne pomaga nič“, vzkliknil je ter skočil kvišku, „jaz moram stvari vzeti, kakor so. Kadar se vrnem z ženo s potovanja potem, se je treba spraviti nad blagajno starega, naj si bode na katerikoli način.“

Njegove oči so iskrile grozeče bliske, lepi obraz je dobil demonski izraz.

Joze je prišel ravno po stopnicah gor.

„Ali si vse preskrbel?“ vprašal je Varen.

Sluga je potrdil.

„Potem mi pomagaj obleči se.“

Joze je šel k omari in vzel iz nje uniformo, katero je hotel Varen danes obleči.

Ker so v severnoameriški vojski tudi oni častniki, ki so izstopili, v nujnih slučajih obvezani stopiti v službo, ni bilo prikazanje Varena v uniformi nič čudnega in ga je Sent-Artaj opetovano prosil, naj bo poročni dan v vojaški obleki.

Kmalu je stala lepa, krepka postava v dragi modri uniformi kavalerijskega kapitana, ki mu je tako dobro pristojala, da je celo Joze, ki je natanko vedel, kdo je bil prav za prav njegov gospodar, začuden plosknil z rokama.

„No, to bodo gledali“, je rekel.

„Torej, Ti veš, kaj Ti je storiti“, dejal je Varen, ko si je opasal sabljo. „Ako zapaziš količkaj sumljivega, me imaš takoj svariti.“

Šel je k vratom, Joze mu je sledil.

Gostilničar ga je sprejel na stopnicah z mnogimi pokloni, obžaluje, da izgubi tako ljubega gosta.

Varen se je hitro poslovil ter korakal skozi celo vrsto natakarjev proti vozu.

Joze, ki je bil danes v livreji, je skočil na kozla in elegantna kočija je zdrdrala proti vili Sent-Artaj, kjer se je že željno pričakovalo kapitana.

Kočija se je ustavila pred s cveticami bogato okrašenimi vratmi; kapitan je skočil ven in hitro šel v hišo.

Poroka se je imela vršiti šele čez eno uro, Varen je bil torej eden izmed prvih.

Sluga je odprl steklene duri, ki so peljalo v hišo.

Tam je prišel naselnik Varenu naproti.

„Pozdravljen, ljubi sin!“ zaklical je srčno, „za zdaj se moraš že zadovoljiti z mojo družbo; dama še niso gotove.“

Stari gospod bil je že v slavnostni obleki; prijel je Varena pod pazduho in ga vlekel s seboj.

„To pa to!“ smejal se je ter ogledoval lepega moža poleg sebe, „v uniformi je človek ves drugačen. Ko bi bil jaz dekle, bi se bil tudi v Tebe zaljubil.“

„A sedaj pijva še kozarec vina“, nadaljeval je ter stopal s kapitanom k mizi.

Varen je ravno hotel izreči prošnjo za večjo vsoto denarja, — saj izgovor, kam je prešel vže dobljeni denar, bi se kmalu našel, — ko je neki glas iz dvorane sem zaklical:

„O, saj ste že tu!“

Gospa Bokamp je prihitela.

Mlada vdova je imela globoko izrezano obleko od morskozelene svile in je bila v tej zapeljivi obleki jako mična.

Polastila se je takoj Varenove roke in ga zapletla v pogovor, kojemu se ni mogel odtegniti, ne da bi se bil pokazal neuljudnega; medtem je Sent-Artaj hitel k družini in tam pozdravil nekaj gostov.

Prostori so se počasi napolnili; voz za vozom se je pripeljal in odlična družba se je gnetla po hodnikih in dvoranah gostoljubne hiše.

Sluga je pristopil k Varenu in mu zašepetal nekaj besed.

„Takoj“, odgovoril je ta, „sledim Vam takoj.“

Oprostil se je pri gospej Bokampovi, katera ga je nerada odpustila in je hitel po stopnicah gor.

Sluga je odprl vrata, Varen je prestopil prag.

Lujiza, obločena kot nevesta se je ravno izvila iz rok matere in je stopila zarude ženinu naproti.

Mlado deklo je bilo nepopisno ljubko; obleka iz težko bele svile je bila zaprta za vratom in na rokah, lahki pajčolan obdal je kakor tenka megla nežno postavo.

Zamaknjeno obvisele so Lujizine modre oči na ženinu, ki je v uniformi, blesteče lep kakor vojni Bog, stal pred njo.

Plaho mu je nudila ustni v poljub.

„O, kako sem srečna!“ šepetala je.

„Ne bolj ko jaz, duša moja“, odvrnil je Varen.

„Kaj ne, ljubi sin, Ti boš osrečil moj najdražji zaklad, mojo Lujizo!“ rekla je jokaje gospa Sent-Artaj, stopivši k mlademu paru.

„Zanesite se, draga mati!“ rekel je Vraren krepko.

„Potem naj Vaju Bog varuje in blagoslovi, kakor jaz to storim“, rekla je ihteča in objela oba.

Glasno jokaje se je vrgla Lujiza materi v roke.

Naselnik se je prikazal med vratmi.

„Kje pa ste, otroci?“ zaklical je veselo, „spodaj vse mrgoli gostov in Vaju išče; pojdita, pojdita!“

Varen je potegnil roko Lujize ter jo peljal dol.

Klic iznenadenja je sprejel lepo dvojico.

Potem se je pa vse rinilo bližje.

Boregard, Mak Donel in Levis so bili med prvimi; z neprikritim ponosom so gledali prijatelja.

„Kar v vojsko bi stopil“, dejal je Boregard občudovalno Levisu.

„Da bi se dal ustreliti?“ odvrnil je ta suhoparno, „to se ti tudi v Novem Orleanu lahko zgodi, še dosti bolj priležno.“

„A uniforma!“ zavrnil je oni.

„Če bodem kdaj imel potrebo“, smejal se je Levis, „potem obiščem maškarado, tam grem celo lahko za generala.“

„Nepoboljšljivi zasmehovalec!“ “ zaklical je Mak Donel.

„Oh, da bi bila zopet sama s Teboj!“ zašepetala je Lujiza njenemu zaročencu.

Hrupna množica jo je zmešala.

„Potrpi le še nekaj ur, srček moj, potem se odpeljava in Ti si moja na veke.“

Mlado dekle ga je pogledala z izrazom največje sreče. —

„Prosim trenotek, — prosim malo prostora“, slišal se je globok glas; pismonoša se je priril skozi goste, celo vrsto brzojavk v roki držeč.

„Glasno čitati!“ donelo je od vseh strani, ko jih je Varen prejel.

Pismonoša se je vprašujoč oziral.

„Ali je gospod Sent-Artaj navzoč?“

„Tu sem“, odvrnil je ta stopivši naprej.

„Tu imam brzojavko kot nujno — in le Vam namenjeno; tu opazka: „lastnoročno“ oddati.

Pismonoša je zapustil dvorano.

Naselnik je stopil k zaročencema.

„Tu, ljubi moj, je še nekaj za To“, ponudil mu je brzojav.

Mehanično ga je vzel kapitan: on o vsem dogodku ni ničesar opazil.

„To se pravi previden biti“, smejal se je naselnik sam zase, „da voščilo gotovo pride! Najbrž kak prijatelj iz severa.“

V malo trenotkih je stvar pozabil.

Varen je peljal svojo nevesto k stolu, on je stal poleg.

Počasi je odprl brzojav za brzojavom in jih glasno prečjital okoli stoječim.

Ravnokar je vzel v roko novega ter ga odprl.

„Poroko preložiti“, prebledel je, umolknil, tresoč se oprijel stola.

„Za Boga, kaj pa Ti je, Jurij?“

Lujiza je skočila kvišku.

Kapitanu je postalo za hip temno pred očmi, a njegova notranja moč pomagala mu je tudi v tej zadregi.

Mirno, kakor da bi se ne bilo nič primerilo, bral je glasno:

„H poroki Vaše ljube hčerke s kapitanom Varenom pošiljata najiskrenejše Čestitke

Tom Brovn in soproga, Konektikut.“

„Ne poznam“, mrmral je naselnik zamišljen, „bo gotovo kak trgovec bombaža, ki je od mene kupoval, — Brovn, — Brovn, — se v resnici ne spominjam.“

In medtem, ko je Varen navidezno bral te besede, stalo je pred njim poročilo, ki je bilo v usodepolnem spisu:

„Poroko preložiti, — kapitan Varen dvakrat oženjen, je morilec in goljuf, — zasledovan s tiralnico, — takoj prijeti. — pridem danes sam vse drugo ustmeno.

Rogers, policijski polkovnik.“

To je bil njegov smrtni sovražnik, njegov neizprosni zasledovalec.

Hitro je pogledal, kje je bil oddau brzojav. „Rajmond“, kraj mu ni bil znan.

Ne da bi kdo videl, spravil je brzojav v žep, potem se obrnil k Lujizi, ki je še vedno skrbno stala poleg njega in glasno ponovila njeno vprašanje.

„Nič, srce, meni je popolnoma dobro; obšla me je le hipna vrtoglavost.“

„Ali na tem trpiš?“ vprašalo je boječe mlado dekle.

„Ne, otrok, morda sem prehitro spil močno vino; jaz nisem temu vajen.“

Sent-Artaj je pristopil.

„Ako Ti ni dobro, lahko odložimo poroko na popoludne.“

Varen je močno branil.

„Prosim Vas, — meni je povsem dobro, — ne, ne, nikake spremembe radi mene.“

Kapitan je bil ves iz sebe, vsak hip je poln strahu po gledal k vratom, — vsak trenotek mislil, da vstopi polkovnik.

Potem bi bil izgubljen.

Pogledal je na uro, bilo je četrt na enajst.

„Kaj še ni prišel duhovnik?“ vprašal je svojega tasta.

„Ne, no razumem, kje ostane, — saj je hotel ob deseti uri tukaj biti.“

„To je res čudno“, rekel je Varen.

„Bodem pogledal“, dejal je naselnik, „morda je sedaj prišel.“

Neki sel je pristopil h gospodarju in mu vročil pisemce.

„Poklican sem k umirajoči“, bral je Sent-Artaj, „ prosim, da preložite sveto opravilo za eno uro, — ob enajsti uri sem pri Vas.“

„Slabo znamenje“, mrmral je praznoverni naselnik, a premagal se je hitro.

„Duhovnik pride eno uro pozneje, ljubi sin“, rekel je kapitanu, ki je nestrpno čakaje stal poleg svoje neveste, „mora še izpolniti dolžnosti dušnega pastirja na smrtni postelji.“

Skoro bi bil Varen z nogo udaril ob tla; le s trudom se je vzdržal.

Stal je kakor na žrjavici; vsaka minuta odlašanja ga lahko uniči.

V tem je zapazil premeteni obraz svojega sluge Jozeja.

„En trenotek oprostiš mojo odsotnost, draga“, obrnil se je k Lujizi.

Ne da bi počakal odgovora, hitel je k slugi, in stopil njim za skupino palm, ki je stala v kotu velike dvorane.

„Ali Ti je znan kraj Rajmond?“ vprašal je naglo Jozeja.

Ta je en tronotek premišljeval, Varen je komaj čakal.

Končno je rekel Joze: „Gotovo, saj je le en kraj tega imena.“

„In kje je?“

„V bližini Jakzona“, odgovoril je sluga.

„Ali je tam železnična postaja?“

„Ne, najbližja je oddaljena kake 4 milje“, rekel je Joze.

„In kako daleč je od to postaje do Novega Orleana?“

„Z železnico?“ vprašal je sluga.

„Da — seve.“

„Natančno ne morem povedati, vlaki vozijo približno deset ur“, reče konečno.

Kapitan se oddahne.

„Hvala Ti“, zašepeče hlastno, „pazi dobro na mene, kamor tudi pojdem, pojdi precej za menoj.“

116. poglavje.
Poroka.

Varen pristopi zopet k nevesti.

„Kje pa ostajaš tako dolgo?“ zakliče Lujiza.

Kapitan se oprosti; bil je samo na pol pomirjen. če je Joze resnico govoril, potem pride polkovnik šele zvečer v Novi Orlean; in do tja je Varen že davno odpotoval.

Kakor hitro je pa proč, potem ga lahko dolgo iščejo, predno ga najdejo.

Kaj se potem zgodi z Lujizo, to mu je bilo malovažno.

Če se je pa Joze zmotil, in polkovnik pride preje?!

Skrivaj pogleda večkrat na usodni brzojav, bil je oddan ob tri četrt na devet zjutraj v Rajmondu.

Ker bi to vzbudilo sum, se ni hotel obrniti še na druge goste s takim vprašanjem.

Kaj danes briga srečnega ženina mali kraj v provinciji.

Moral je molčati.

Ali mučna negotovost raste od minute do minute.

Zdaj je enajst ura.

Duhovnik še ni prišel.

Varen se šiloma premaguje, da ne izda svojega dušnega stanja. —

Trpi neizrečene muke, in vendar se mora smehljati in vse ljubeznjivo zabavati, medtem ko mu vsi živci trepečejo in ga muči samo ena misel.

Hipoma nastane tišina, vsi se ozro proti vratom.

Duhovnik je vstopil.

Poln dostojanstva gre skozi dvorano, pozdravljaje tu in tam kakega znanca in se konečno obrne s prisrčnimi besedami proti zaročencema.

Vse vstane raz sedežev, in se uredi; — počasi gredo gostje, duhovnik in zaročenca naprej, proti dvorani, ki je bila premenjena v kapelo.

Temne preproge zabranjujejo svetlobi solnca vstop v dvorano, tako, da vlada v dvorani tajinstvena polutpma; velike sveče gore pri oltarju, pred katerega zdaj vstopi duhovnik.

Gostje napolnijo kapelo.

Varen pogleda še enkrat na uro; bilo je proti dvanajsti uri.

Zdaj zadoni skrit harmonij in vznesena melodija doni veličastno po dvorani.

Duhovnik, oden najslavnejših govornikov južne prostolice, stopi na stopnice oltarja, ter govori dolgo in slovesno.

Vsi pričujoči so ginjeni, samo Varen ne razume niti jedne opominjajoče besede, ki mu jih duhovnik govori.

Cela večnost zdi se mu govor, — kakor zamaknjen strmi na vhodna vrata dvorane, kjer vsak trenotek pričakuje, da vstopi polkovnik.

Potem zopet pade njegov pogled na Lujizo, ki stoji tiha in lepaj kakor angeij z neba, poleg njega in pobožno posluša duhovnikove besede.

A v njegovih zmučenih možganih se prikaže druga slika.

Vidi se na strani plavolasega, mladega dekleta, v pre krasni novojorški cerkvi, in duhovnik govori iste besede, isti blagoslov nad novoporočencema, kakor tukaj v solnčnem jugu.

Medtem pa zre njegovo dušno oko priprosto vaško cerkvico, in prod starim, s sliko okrašenim oltarjem stoji on in mlada deklica, ki se zaupno ozira na njega, — grofovska hčer Helena; ki je očetov grad, bogastvo in blesk zapustila, in — šla za njim.

Hipoma se zgane.

Zdaj začne duhovnik klicati božji blagoslov in Sever pade z Lujizo na kolena.

Zdaj, — zdaj stavi duhovnik usodepolno vprašanje na njega, vprašanje, ki usodo dveh bitij zjedini nerazdružno, takoda jih loči le smrt.

In on, ki je že — dvakrat to vprašanje potrdil in dvoje bitij za vedno oklenil na se, on dvigne glavo in reče mirno in trdno:

„Da!“

Zdaj povpraša duhovnik Lujizo.

„Da!“ šepne ona.

Zadnji blagoslov je izgovorjen, — in množica hiti k mladoporočencema, da jima vošči srečo.

Brez konca so bile čestitke in vedno novi udeleženci se vrste pred mladim zakonskim parom.

Varen skoraj skoprni nepotrpežljivosti, voščilcev še ni bilo konec, — čas pride, ura kaže na dve.

„Zdaj je pa že čas, da gremo k obedu!“ zakliče Sent-Artaj; „prosim, gospoda moja, vse je pripravljeno.“

Kapitan stopi k njemu.

„Jaz mislim, da takoj odpotujeva“, meni prijazno, „takoj pošljem Lujizo, da se preobleče za potovanje.“

„Ali otroci, najprvo morata vendar kaj jesti; saj od zjutraj nista nič poštenega jedla, ne — ne — tukaj ostanemo in jemo, — samo ljubezni se človek ne nasiti“, reče Sent-Artaj smeje.

„In potem“, še dostavi, „kaj pa hočeta že zdaj proč iti, — saj gre vlak šele ob 6. uri.“

„Premislil sem si, in hotel bi se s popoludanskim vlakom peljati“, se Varen opravičuje.

„No, dobro, — kakor hočeš, ali pol ure imata še časa. Ali ostanita še nekaj trenotkov, saj vaju potem tako dosti dolgo ne bo nazaj.“

In kapitanu ne preostaja druzega, kakor da sede.

Sent-Artaj pelje mladi parček k častnim sedežem.

„Samo za trenotek sedita“, reče k Lujizi, „potem bolj hitro poženem, da še v pravem času prideta.“

„Še trenotek, ljubi oče“, reče kapitan k Sent-Artaju, ki ravno hoče dati znamenje za pojedino in gre proti vratom, da služabnikom izroči potrebna povelja.

„Da, — gotovo“, odgovori Sent-Artaj, „hočem samo pogledati, če je vse v redu.“

Sent-Artaj zapusti dvorano, Varen stopi k oknu, kjer je za portijerami in cvetlicami bil skrit Joze.

Ali predno ga še doseže, se kakor od strele zadet zgane, — pogled mu pade skozi okno dvorane, — neki voz se je ravno pripeljal pred portal.

Vozna vrata se hitro odpro, — in ven skočita policijski polkovnik Rogers in Dublaj.

Kapitan stoji trenotek kakor brez življenja, nezmožen, da bi se ganil.

Še vidi, kako polkovnik steče proti hiši, medtem ko se Dublaj na stran oddalji.

Zdaj mu ostane še samo eno, — najhitrejši beg.

Pogleda proti Lujizi; obdana je od svojih prijateljic; ona ne pazi nanj.

S hitrim korakom gre proti vratom dvorane, skozi katere je prej šel Sent-Artaj.

Ravno odpre vrata, — ko prihiti brezsapno gospodar.

„Kam pa hočeš, ali Ti je zopet slabo postalo?“ zakliče Sent-Artaj.

Kapitan je bil smrtno bled.

Kaj naj Varen reče?

Če pritrdi, da mu je slabo, potem se mu skrbni oče ne gane od strani.

Polkovnik pa lahko vsak trenotek stopi v dvorano, potem je bil takoj v rokah svojih preganjalcev.

Zdaj mu šine misel v glavo.

„Listnico sem pozabil v hotelu, — takoj hitim tja.“

„Kaj je to tako važno?“ vpraša Sent-Artaj začudeno.

„Gotovo, v nji je moj denar za potovanje. Ako pride listnica v tuje roke, bi bila precejšnja škoda. Medtem ko se Lujiza preobleče, sem zopet tukaj.“

„In radi take malenkosti se hočeš peljati v hotel in tam morda več ur iskati in se jeziti, — ne, takoj Ti hočem dati denarja.“

Sent-Artaj potegne ključe iz žepa in pomigne Varenu, naj gre za njim.

Varen je obupan; že misli, da sliši polkovnikov glas.

V tem se gospodar nekaj domisli.

„Služabniki takoj pridejo z juho“, se obrne k kapitanu, „veš kaj, saj sem Ti zadnjič pokazal, kako se denarna omara odpre, — ali se še spominjaš?“

Kapitan hlastno pokima.

„Tukaj imaš ključe, odpri omaro, in vzemi kolikor rabiš. Če ne moreš odkleniti, pa me pusti poklicati.“

Varen drvi kakor blazen po sobanah.

Prva njegova misel je, ključe proč vreči in hitro zbežati.

A bil je skoro brez vseh sredstev, — mogoče, da vsaj en del Sent-Artaj e vega zaklada seboj vzame.

Zdaj, ko ni nevarnost tako nujna, preobvlada ga zopet lakomnost.

Zdaj je pri privatni sobi.

Hlastno skoči v njo in proti denarni omari.

Vrtnica odleti proti roki figure, — rozete padejo, — hitro odpre male ključavnice, — pritisne na gumb, — glavna plošča pade nazaj in odkrije ključavnico.

Kako je že bila beseda, ki jo je posestnik izvolil?

Da, sedaj se spominja: „tat“.

Tresoče njegove roke vržejo črke narazen.

Stoj, ali ni bil to korak?

Prestrašen se obrne kapitan, neka oseba se prikaže pri steklenih vratih.

Z jednim skokom je Varen pri oknu, ki je ležalo pri tleh; skok ni nevaren.

Znani glas ga zadrži.

„Saj sem jaz, Joze, Vaš sluga!“

„Ali že pridejo?“ vpraša brezsapno.

„Gospodarja so poklicali v sosedno sobo“, reče Jože, „več pa ne vem. Šel sem za Vami ali nekaj sem prinesel seboj.“

In vrže dva velika plašča in dva širokokrajnata klobuka stol.

„To sem prinesel iz garderobe, idite hitro!“

„Ne, stoj — samo trenotek, hočeva še nekaj vzeti seboj.“

In zadnja črka zdrsne na svoje mesto, ali ključavnica se ne odpre.

„Prokleto!“ zaškriplje Varen, „kaj sem se zmotil?“

Že hoče proč od omare, ko še enkrat pogleda na besedo.

Tu je stalo „dat“ mesto „tat“.

V hitrosti je prvi črki zamenjal.

Hitro popravi napako, glavna ključavnica se odpre.

„Hitro pobaši v žepe!“ zakliče Varen tiho.

Joze se smeje.

„Prinesel sem nekaj boljšega“, in pokaže vrečo.

„To sem seboj vzel, če bo mogoče kaj ukrasti“, se zasmeje.

Hitro potlačita v vrečo vso vsebino omare, ki je bila kmalu prazna.

Kapitan odpaše svojo sabljo in jo vrže v kot.

Hitro vržeta moža plašča okrog sobe in si potisneta klobuke na čelo.

Potem odpre Varen okno.

Vse je tiho, — žive duše ni bilo videti, nič se ne gane.

Kapitan skoči na vrt, in vjame vrečo, katero mu vrže Joze. —

Potem skoči tudi Joze urno kakor mačka iz okna.

Joze vzame vrečo pod plašč, in oba se splazita skozi senčnate hodnike, ter pazno nazaj prisluškujeta.

A iz hiše se še nič ne čuje.

Kapitan ve, da se v obzidju parka nahajajo mala železna vrata, ki se samo od znotraj dajo odpreti.

Ta vrata so bila namenjena za služabništvo in so bila edini vhod, seveda razim glavnega vhoda.

Za vratmi je bil mal gozdiček, od tam se pride lahko do reke. —

Ko prideta do vrat, obstaneta in poslušata.

Vse je tiho, nič se ne gane.

Tiho porine Varen zapah nazaj in stopi na prosto; Joze gre za njim.

A komaj stori kapitan nekaj korakov naprej, ko skoči iz sence neka postava in se vrže na prestrašenega, katerega prime z jeklenimi rokami.

„Ali Te imam, Ti ničvredni capin!“ mu zadoni na uho.

Varen stoji kakor okamenel, — roke ima zavite v plašču — niti ganiti se ne more.

Ali samo za trenotek se čuti držanega.

V naslednjem trenotku skoči druga oseba na njegovo stran, kakor senca šine oborožena pest na prsi napadalca in zastokaje pade na tla.

Dublaj, ki je tukaj pazil na kapitana, je bil smrtno zadet.

„Prokleti morilec!“ še šepnejo njegove ustne, potem se zapro njegove oči.

Joze je z gotovim sunkom rešil svojega gospodarja Dublajevih rok.

Za trenotek pogleda Varen plašno na mrtveca.

„To uslugo Ti knežje poplačam“, zašepeče služabniku, ki je ravno pobiral vrečo, — „ali zdaj le hitro, da prideva proč od tod.“

In oba zgineta pod drevjem.

Samotno leži truplo mladega Kreolca; v smrtnem boju enkrat spregleda: potem zro steklene njegove oči proti nebu, kakor bi hotele vprašati:

„Kdaj pošlješ sodnika za ta zločinstva?“

117. poglavje.
Grozovito iznenadenje.

Ko stopi Sent-Artaj v dvorano, mu hiti eden služabnikov nasproti.

„Vaša milost, v nujni zadevi želi nekdo z Vami govoriti.“

In pokaže proti prednji sobi.

„No, še tega se manjka danes, kdo pa je?“

„Velik, postaven gospod, — svojega imena ni imenoval.“

„To je pa res preveč, — recite mu, da naj pride jutri!“

Služabnik zgine.

Sent-Artaj se vsede in reče veselo Lujizi:

„Tvoj mož se takoj vrne; kakor čujem, se hočeta že po poldan odpeljati.“

„Da, papa; Jurij hoče preje odpotovati, kakor smo se zmenili.“

„No, potem je pa že čas. — Kaj pa že zopet imate?“ reče Sent-Artaj nejevoljno služabniku, ki je ravno zopet pristopil.

„Gospod se ne da odpraviti“, meni služabnik v zadregi, „pravi, da mora na vsak način z Varni govoriti.“

„To je, da bi zblaznel! Ker ste Vi preneumni za to, ga bom pa sam ven vrgel. — Gospoda, oprostite me za nekaj minut.“

Nič manj kakor prijazno hiti Sent-Artaj v predsobo.

Polkovnik Rogers se mu približa.

„S kom imam čast?“ povpraša gospodar kratko.

„Policijski polkovnik Rogers.“

Sent-Artaj osupne.

Kaj hoče policija danes pri njem?

„V kakšni zadevi pa pridete k meni, — ali prosim, da mi to poveste na kratko, — moja prisotnost je ondi“, — in pokaže proti dvorani, — „nujno potrebna.“

„Ste-li prijeli zločinca, gospod?“

Gospodar pogleda začudeno Rogersa.

„Kakšnega zločinca?“

„I, kaj niste prejeli mojega brzojava?“ vpraša polkovnik prestrašeno.

„Brzojava, — zločinca?“ ponovi vedno bolj začudeni Sent-Artaj. — „Spoštovani gospod, Vi ste se gotovo zmotili, — nahajata se v vili Sent-Artaj.“

„Da, da, — popolnoma prav, — in še enkrat Vas povprašam: — ali mojega brzojava niste sprejeli, — ali niste pustili zločinca takoj prijeti?“

Posestnikov obraz postane temno rudeč.

„Gospod“, reče osorno, „če se gre tukaj za kako neumestno šalo, Vam dam samo pomisliti, da take šale pri meni niso dopustne.“

„Nimate nikakega povoda, da se razburjate“, reče polkovnik mrzlo.

„Kako pa naj pri takih rečeh ostanem miren!“

„Potrpite trenutek“, odgovori Rogars, „moja brzojavka kakor je videti, res ni prišla zbok nejasnih okoliščin v Vaše roke. Moram Vam torej ustmeno razjasniti, — odgovorite mi nekaj vprašanj, tu se gre za srečo Vaše rodbine.“

Sent-Artaj hlastno prikima.

„Vaš zet je neki Jurij Varen?“ povpraša polkovnik.

„Gotovo, — gotovo, — kaj je ž njim?“

„Brzojavil sem Vam danes zjutraj, da pustite tega moža takoj zapreti, — nevaren zločinec je, in za njim je tiralnica.“

Za trenotek pogleda gospodar začudeno polkovnika, bruhne v glasen smeh.

„To je izborno!“ zakliče. „Varen, zločinec, — ta dovtip se ne da preplačati. No, gospod“, se obrne proti polkovniku — „če nimate ničesar drugega povedati, potem obžalujem, nimam dalje časa za Vas.“

In obrne se proti vratom, — Rogers ga zadrži.

„Vi torej ne verujete mojim besedam?“ vpraša kratko ostro. —

„Kdo ve, koga iščete“, reče Sent-Artaj ponosno. „Drugikrat se bolje prepričajte, predno pridete kako svečanost motiti. Moj zet ni tisti, katerega iščete.“

Rogers je v zadregi, ali se je Dublaj res zmotil?

„Prosim Vas, pustite, da spregovorim ž njim nekaj besedi“, meni polkovnik prijazno. „Ča je tu res kaka pomota, potem se pač hitro razjasni. Jaz pa sem gotov, da se od mene iskani tukaj nahaja.“

„Ali jaz nočem“, reče gospodar jezno, „jaz nimam nikakega veselja, da bi ženitovanjsko pojedino spremenil v policijsko izpraševanje. Najin pogovor je končan, — odstranite se, gospod!“

Polkovnik se visoko zravna.

Sprevidi, da je tukaj treba energično nastopiti; tu velja staviti vse na eno karto, če tudi bi se motil.

„Ako moji želji nočete ugoditi, gospod Sent-Artaj“, reče polkovnik ledeno, „potem se takoj vrnem v spremstvu tukajšnjega policijskega komisarja in si bom s silo priboril sestanek, katerega mi zdaj odrekate. Ali me hočete zdaj peljati k svojemu zetu ali ne?“

Sent-Artaj premišljuje; misel na kak škandal mu težko pade na srce.

„Pridite“, reče konečno, „da se sami prepričate, da ste v zmoti! — Ne, to je res presmešno“, nadaljuje, — „Jurij, zločinec; on, bogati in neodvisni mož; — to je, da bi človek zblaznil!“

Polkovnik, ki je bil v elegantni civilni obleki, sledi Sent-Artaju za petami.

„Stojte še trenotek“, reče hipoma Sent-Artaj, „čisto sem pozabil Vas povprašati za izkaznico, — saj vendar smem prositi.“ —

Polkovnik molče potegne karto iz prsnega žepa.

„Dobro“, reče Sent-Artaj, ko so njegove oči pregledale karto, „predstavim Vas zdaj kot Jurijevega prijatelja, ki se je zakasnil. To uslugo mi pač izkažete?“

Polkovnik se prikloni.

Sent-Artaj odpre steklena vrata, in oba stopita v dvorano.

Družba je bila radi dolge odsotnosti gospodarjeve postala pozorna, — vse oči se torej zdaj obrnejo na vstopajoče.

„Ali mojega zeta še ni nazaj?“ vpraša Sent-Artaj naj bližje sedeče, „njegov prijatelj je ravnokar zakasnelo došel.“

Z roko pokaže proti polkovniku, ki se uljudno prikloni.

Nagovorjeni zanikajo.

„To mi je zelo všeč“, reče gospodar tiho polkovniku, „poslal sem Jurija v svojo privatno sobo, tam se gotovo še nahaja, potem se ta neprijeten sestanek lahko vrši brez nepotrebnih prič.“

Prime polkovnika ter ga vede proti drugemu izhodu.

„Kam pa greš, papa?“ zakliče Lujiza za njim.

„Takoj zopet pridem, dete, in Ti pripeljem Jurija.“

Lujiza se obrne k sestričini.

„Ne vem, kaj to pomeni“, ji zašepeče, „tako mi je postalo tesno. Ali nisi videla, kako je bil papa rudeč, — gotovo se je jezill.“ —

Gospa Bokamp prikima.

„Morda je gospod, ki je šel ž njim, prinesel kakšne slabe novice za Jurija“, nadaljuje Lujiza, „mogoče o kaki smrti. To bi bilo strašno; gospod je tako resno izgledal.“

Mlada vdova vstane hipoma.

„Veš kaj“, ji reče, „pojdive za njima in same poiščive Tvojega soproga, ali pa grem sama, medtem ko se Ti preoblečeš, — kaj ne?“

„Ne, ne, najprvo grem s Teboj k Juriju“, reče Lujiza in gre za sestričino. —

Sent-Artaj in polkovnik gresta molče po več sobanah.

„Smem-li vprašati, kaj je imel gospod Varen v Vaši sobi opraviti?“ vpraša polkovnik.

„To so privatne zadeve“, reče Sent-Artaj kratko.

Rogers molči.

Zdaj odpre stari gospod vrata svoje pisalne sobe.

„Jurij!“ pokliče.

Nobenega odgovora.

„Gotovo je šel gori, po Lujizo“, reče gospodar. —

Njegov pogled pade na odprto okno.

„Kdo pa je okno odprl?“ mrmra in stopi k oknu, da bi je zaprl.

„Na vsak način je moj zet šel gori“, se obrne k Rogersu, „pridite!“

Polkovnik ga zadržuje.

„Še enkrat Vas vprašam, gospod Sent-Artaj, — tu se gre za minute. Odgovorite mi samo to edino vprašanje; Kaj je imel Varen v Vaši sobi opraviti?“

Odprto okno je vzbudilo v Rogersu neko misel.

„In jaz Vam še enkrat odgovorim, to so privatne zadeve, ki Vas nič ne brigajo“, odgovori Sent-Artaj odurno.

Polkovnik zmaje z rameni in gre proti vratom.

Stari gospod hoče za njim, ko si nekaj domisli.

„Če je zopet dobro zaklenil?“ mrmra in odmakne zagrinjalo, ki je skrivalo kotiček z denarno omaro.

Zdaj osupne.

Vrata omare so samo prislonjena.

Mehanično odpre vrata.

Ravno prime polkovnik za kljuko pri vratih, ko začuje za seboj grozen krik.

Bled ko smrt stoji Sent-Artaj pred denarno omaro.

„Kaj, — kaj — je to!“ zastoče, ter si z obema rokama stiska čelo, — njegov pogled je kakor brez zavesti uprt v prazna predala.

Hitro pristopi polkovnik, samo trenotek, potem mu je vse jasno; — posestnik je bil okraden.

„Ali so bili vrednostni papirji v tej omari?“ vpraša hlastno.

Sent-Artaj ne odgovori; — a njegov obraz je bil grozen.

„Ste-li okradeni?“ zakliče Rogers.

„Okno — okno“ — pride pretrgano iz ust starega gospoda.

„Da, skozi okno je všel“, reče polkovnik. —

V trenotku mu je bilo vse jasno.

Varen-Sever je pred svojim begom še starega gospoda oropal.

Ali kako je to storil?

„Je-li bila omara zaklenjena?“ poizveduje polkovnik.

A Sent-Artaj ne odgovori, le oči mu žarijo, kakor blazniku.

„Proč, — proč —“ zašepeče, „vse je proč, — moje premoženje, — zaupani denar, — vse, — vse — je proč.“

In stari gospod se zgrudi na stol.

„Ali sedaj verujete mojim besedam?“ reče polkovnik, — „ta lopov Vas je oropal, — Vašo hčerko naredil nesrečno. Ta zanikrnež ni samo klativitez — ne, on je tudi — morilec.“

Brezzavestno zre posestnik v Rogersa.

„Da“, nadaljuje polkovnik s povzdignjenim glasom, „morilec je! Tasta svoje druge žene je umoril, — svojo drugo ženo je ta zanikrnež tudi onesrečil, — in tukaj izvršil novo zločinstvo.“

V sosedni sobi se začujeta hkrati dva grozna vsklika iz ženskih ust, potem se sliši ropot vrat, — hitri koraki.

A polkovnik in Sent-Artaj tega nista slišala.

Sent-Artaj še vedno sedi naslonjen na stolu, njegov obraz je imel izraz groznega strahu.

Nepremično zre v polkovnikovo visoko postavo, ki stoji pred njim, in pripoveduje te strašne obtožbo, kakor sodnik iz drugega sveta, z grozno konsekvenco, žrtvi zločinca.

Glava starega gospoda pade nazaj, njegov obraz je bled kakor mrtveca.

Nakrat se polkovnik zgane.

V tej strašni uri mu je čisto odpadlo, da njegov spremljevalec Dublaj straži drugi izhod iz hiše.

Morda je ta zločinca prijel, ali pa mu sledi.

Hitro plane polkovnik k oknu in skoči ven.

Služabnik prihiti.

Hitro mi pokažite zadnja vrata!“ zakliče mu polkovnik, „jaz sem policijski uradnik.“

Prime služabnika za roko in hiti ž njim naprej.

Zdaj vidi vrata, ki so na pol odprta.

Polkovnik izpusti služabnika in plane skozi vrata, — njegova noga se spodtakne — skoro da pade.

Samo en pogled zadostuje, da se prepriča o groznem dejstvu. —

Njegov spremljevalec Dublaj leži pred njim, — bled, — okrvavljen, — steklene oči široko odprte.

Polkovnik ga prime za roko, — mrzla je ko led.

Še železno trdnega moža zapusti pri tem pogledu mir, — in samozatajevanje.

„Moj ubogi, — ubogi prijatelj!“ zastoče ginjen.

Pred vratini se začujejo glasovi, — več služabnikov prihiti brezsapno.

„Pojdite po policijo, — hitro!“ zagrmi polkovnik nad prestrašenimi ljudmi, „tu se je zvršil umor, — cela hiša se mora obkoliti!“

Služabniki hite odtod.

Hitro teče polkovnik nazaj k vili; urno skoči zopet na okno. —

Še vedno leži Sent-Artaj tiho stokaje, skoro brezgiben v naslanjaču. —

Zdaj, ko vidi, da se polkovnik vrne, plane po konci.

Kakor blazen hiti proti Rogersu.

„Kje je lopov, da ga z lastnimi rokami zadavim!“ kriči.

Njegov obraz postane rujavo rudeč, njegove oči žarijo kakor oglje.

„Ušel je“, mrmra Rogers.

„Ušel, — to ne sme biti, — za njim, — on mi mora vrniti moje premoženje, meni zaupani denar mu hočem iztrgati! Proklet, — tisočkrat proklet bodi ta lopov!“ —

„Na svojem begu je postal znova morilec“, reče polkovnik mračno, „tam v parku leži gospod Dublaj, katerega je zabodel, ko je skočil proti njemu.“

A Sent-Artaj ga ne sliši.

„Moj denar!“ vpije divje, — „ta zanikrni pes, denar hočem imeti, — o moj Bog, — moja Lujiza — moja žena, — ta ničvrednež, — ničvrednež, — zakaj si me pripravil ob vse, — nič, — ničesar mi nisi pustil!“

Polkovniku se zgrozi pri tem divjem izbruhu.

In roka starega gospoda prime proti srcu.

„O, moj Bog, — moj Bog, — kako mi je !“ —

Rogers hitro priskoči, da ga prime.

„Meni je hipoma tako slabo postalo“, stoče Sent-Artaj, „zraka, — zraka, — zadušim se!“ zavpije znova. — „Pomagajte, — jaz — — — — — —“

In kakor od bliska zadet, pade brez zavesti polkovniku v naročje.

Služabniki prihite v sobo, prestrašeni k polkovniku, ki je ravno nežno polagal Sent-Artaja na zofo.

„Hitro — po zdravnika!“ jim zaukaže, — „kap ga je zadela, — takoj naj pride!“

„Prosim Vas, hitite gori!“ prosi sluga s strahu bledim licem. — „hitro, — hitro, — milostiva gospodična se je zaklenila, — in nobenemu ne odpre, — še milostivi gospej ne, — pridite, popeljem Vas gori!“

In polkovnik hiti za pred njim hitečim.

118. poglavje.
Še ni dosti nesreče.

Poročni gostje sedijo veselo kramljaje in smijoč se v dvorani. —

Nepotrpežljivo čakajo gospodarja in novoporočenca.

Seve, da tujčev vstop ni ostal neopažen, in dosti šegavih izmišljotin švigalo je naokrog.

Minuta za minuto preide, — gostje postanejo nestrpni.

Vse gleda pričakujočo na vrata, skozi katera morajo pričakovani vstopiti.

Zdaj se hitro odpro.

Gospa Bokamp plane notri, smrtno bleda, oči ji žarijo kakor žrjavica.

Prestrašeni skočijo najbližje sedeči gostje raz sedeže in začudeno strme na mlado vdovo, ki hiti proti mizi.

„Kje je moj Jurij?“ kliče in teče iskaje pred vrsto gostov. —

Vse sedi začudeno.

Kaj je to, — kaj naj to pomeni?

„Dajte mi mojega Jurija!“ vpije gospa Bokamp, „svojega lepega, ponosnega ljubčeka hočem imeti, — duhovnik naju že čaka tam notri, — saj naju hoče blagosloviti, — pridi vendar Jurij, k svoji nevesti, — saj sem tukaj!“

In grozen smeh blaznosti sledi tem besedam.

Vse skoči prestrašeno po konci.

Gospodje obkolijo blazno, dame pa bežijo prestrašeno v oddaljene vogale dvorane.

Z divjim krikom prodere gospa Bokamp obkoljujoče jo goste. —

„Vendar pridem k Tebi“, vpije divje, „saj se Ti ni treba pred menoj skrivati, — gotovo misliš, da sem huda, — da si se poročil z Lujizo, — saj to nič ne de, saj imaš že dve ženi, — Ti ponosni princ, — zdaj še mene vzemi, — vidiš, svoj denar sem Ti že dala, in lepa sem vendar tudi, — pridi, pridi, duhovnik čaka!“

„Kje je neki?“ govori, lokavo se oziraje, „nagajati mi hoče, — skriti se hoče pred menoj, — ha, — tam-le, — vidim Te, — vidim Te, ljubček, — ha — ha, — to Ti nič ne pomaga, — videla sem Te!“

ln z divjim smehom hiti proti damam, ki se kričaje stisnejo v kot dvorane.

Grozni kriki ji donijo naproti, nekaj dam se onesvesti pri strahovitem pogledu na zblaznelo gospo.

Zdaj je dospela do prestrašenih.

„Dajte mi mojega ženina!“ kriči divje, — „jaz ga moram imeti!“

Hitro strga tovarišici pajčolan z glave ter si ga sama ovije.

„Tako, zdaj sem pripravljena za poroko!“ se hripavo za smeje, „zdaj me popelji k altarju, — ha, ha, četrta žena, — pa saj to nič ne škodi, — greva med mormonce, — tam postaneš njihov kralj, — tam imaš lahko, kakor kralj Salomon, sto žen, — da, vse, kolikor jih je tukaj, — si lahko vzameš za žene, — ha, ha, — vse, vse!“

Divje popade blizu stoječe, kričeče in jokajoče deklice ter jih pahne z močjo blaznosti v stran.

Od vseh strani pri hite služabniki in gospodje, da bi rešili žrtve pred blazno.

„Pustite me, — pustite me!“ kriči zblaznela ter se obupno brani. —

Na desno in levo lete napadalci v stran, — ona pa plane proti nekemu gospodu, ki je tudi prišel v uniformi, ter ga goreče pritisne na prsi.

„Saj si tukaj, vendar sem Te dobila!“ — vsklikne zadoščena.

Zaman se brani gost njenega objema.

„Pridi, ljubček, — saj je že skrajni čas, — svoje premoženje sem Ti že dala, — zakaj se pa še obotavljaš, — kaj Ti nisem zadosti lepa, — poglej me vendar, — nekdaj so vsi klečali pred mojimi nogami, da naj jih uslišim!“

Strašna je slika, ki jo kaže dvorana!

Tu v kotih plakajoče žene, od katerih se je nekaj vilo v krčih tam bledi obrazi moških in v sredi blazna ženska, katera se krčevito drži grofove suknje in katere oči se žarijo kakor oči divje zveri.

Zaman se skuša napadeni ubraniti nesrečnice.

Vedno znova se ga oklepa s svojimi polnimi rokami, nje žareče ustne se pritiskajo na njegove in z malimi zobmi grize v lice obupno se branečega.

Počasi curljajo kaplje krvi in se svetijo kakor temnorudeči biseri na morsko-zeleni obleki blazne.

Konečno se vendar posreči, gospo Bokamp strgati od njene žrtve.

Morali so jo zvezati z brisalkami, ker je vedno in vedno začela divjati.

Preplašeni služabniki so občno zmešnjavo še povečavali.

K vsemu temu se je pa še izvedelo, da se je v gospodovi sobi pripetila neka strašna katastrofa.

Vse kriči in vpije navskriž, in vmes se slišijo divji kriki in smeh blazne, ki vedno znova vpije:

„Jurij, — moj ljubček, — zakaj ne prideš?“

Zaman jo skušajo pomiriti.

Prevrnjene mize ležijo v sredi dvorane, razbita posoda pokriva tlak, vse naokrog je podoba puščobe in groze — — —

Sobarice, ki so v gornjem nadstropji čakale Lujizo, da ji pomagajo preobleči se, se prestrašeno umaknejo.

Mlada gospa hiti, lahko kakor vetrič, po stopnicah gori.

Ali to okamenelo, mramorno belo lice, ali je to res ona srečna mlada gospa, ki je še pred par minutami presrčno visela ob ženinovi roki?

Lujiza plane mimo prestrašenih proti svoji sobi.

Sobarice ji hočejo slediti.

Zapovedujoče odmaje mlada gospa in zaklene vrata za seboj. —

To ni bil več nedolžni otrok, ki je še malo prej smeje se gledal v bodočnost; to je bila — obupana žena, katere srečo je usoda pred malo trenotkov s kruto roko uničila.

Kje so ostale sladke dekliške sanje, — žarne podobe bodočnosti, v katerih se je videla na strani ljubljenega moža — izginilo je vse v morji nesreče, — za vedno je vse proč, — pred njo zija le obupna praznota.

Kakor udarci s kolom so jo zadele strašne besede polkovnika, kateri je očetu našteval vsa zločinstva tega človeka, njenega moža.

Pod težo te grozovite gotovosti je zapustila sobo, komaj da je njena sestričina pohitela od nje.

In zdaj še živeti, — živeti brez njega, katerega je vendar tako vroče ljubila! Ne, — tako življenje bi bila večna muka, bilo bi pekel na zemlji!

Krasne, globoko modre oči strmijo obupno predse, — nje nežne ročice se krčevito oklepajo blazine, — strgan ji leži pajčolan pred nogami.

Postala je soproga moža, ki je že dvakrat stopil pred altar in z drznim čelom dve ženi priklenil na-se! —

Naj še dalje živi, — sramoti in posmehu izdana? —

Odločno vstane Lujiza ter hiti k vratom ter jih zapahne.

Potem pade pred pisalno mizo na stol, odpre predal, vzame nekaj pismenih pol iz njega ter prime za pero.

Roke se ji tresejo mrzlično, — črke ji plešejo pred očmi, — konečno se toliko pomiri, da s težko in tresočo roko napiše:

„Ljubi in dragi stariši!

Odpustite svojemu nesrečnemu otroku, odpustite svoji Lujizi, če Vam s svojim odlokom provzročim hudo bolest. Vse sem slišala, kar je tujec povedal očetu, — in vem, da sem prevarana, — da me je zanikrnež za vedno onesrečil. To veste, da sem Vas vedno srčno ljubila, da sem bila najsrečnejši otrok pod božjim solncem. Ne hudujte se nad menoj, da Vas zapustim, ali meni ne preostaja nič druzega. Recite njemu, ki me je prevaril, da mu odpuščam in da bom pri Bogu prosila, da mu bo milostiv sodnik, kakor tudi jaz upam, da mi nebeški Oče odjjusti moje grehe. Zdravstvujte in ne pozabite

nesrečne hčerke

Lujize.“

Vroče solze ji teko po lici, ko dene pismo v zavitek in ga položi na mizo.

„Zdaj pa — zadnje“, šepne.

Zopet odpre predal, tipaje prime notri; njena roka drži nekaj bliščečega.

Bil je to mal, fin samokres, katerega ji je Dublaj daroval, ko je bil lansko leto na posetu, na plantaži.

Živo ji stopi v spomin prizor, kako jo je učil prijatelj streljati s samokresom.

Mučen posmeh prešine lepi obraz.

„Tudi Ti zdravstvuj, zvesti prijatelj!“

Potem nabaše samokres.

Pred vratmi se slišijo koraki, nekdo pritisne na kljuko, potem se močno potrka.

„Lujiza, — moj otrok, — odpri mi!“ sliši nesrečnica klicati svojo mater.

Lujiza ne odgovori, počasi pade v naslanjač.

„Lujiza, — srce moje, — za božjo voljo, — odpri, umrem strahu!“ se zopet začuje.

„Z Bogom, — ljuba mamica, — nasvidenje tam zgoraj!“ zašepeče prevarana deklica, — potem pomeri na svoje srce.

„Lujiza, odpri, — ali me hočeš umoriti?“

Gospa Sent-Artaj se zgrudi pred vratmi na tla in krčevito oprijemlje preprogo.

Zdaj začuje strel v sobi.

„Pomagajte, — pomagajte!“ vpije mati v srce trgajočih glasovih, „pomagajte, — pridite vendar, — rešite, — rešite!“

Jokaje stoje sobarice pred prosečo ženo.

Zdaj se začujejo nagli koraki.

Polkovnik Rogers hiti proti nji.

Obupana mati se na pol zravna.

„Tam zastoče, „moj otrok, — strel, — o moj Bog!“

Rogers strese vrata, nič ni čuti v sobi, — sune z nogo v vrata, — premočna so.

„O Bog, — o Bog, — odprite!“

Polkovnik se iskaje ozre, — v bližini vrat stoji težak hrastov stol.

Hitro ga prime in z vso silo trešči ž njim po vratih.

Pokaje padejo narazen.

Polkovnik hoče vstopiti.

A pred njega se vsili ženska postava. —

Gospa Sent-Artaj je vstala, — z divjim bolestnim krikom plane v sobo svoje hčere.

Polkovnik hiti za njo, ali če ravno trden mož, vendar obstane, — prizor, ki se mu je tukaj kazal, bi tudi kamenih srca omečil.

Tu leži uboga deklica v nevestini opravi, z zaprtimi očmi — počasi kaplja kri od svilnate obleke in padajo velike in težke kaplje na dolgo vlečko bele obleke.

Gospa Sent-Artaj je zraven svoje hčerke padla na koleni, — ljubko, kakor v otročjih dneh, položi si temno glavico na svoje prsi.

„Lujiza, — Ti moje vse, — zakaj si mi to storila, Lujiza, ali ne slišiš?“ — prosi obupno.

Polkovnik se ne gane, — saj vidi, da je tukaj vsaka pomoč zastonj.

„Lujiza!“ prosi gospa Sent-Artaj znova, „samo eno besedico še, ljubi otrok, — ali naj Tvoja mati obupa?“

Uboga deklica počasi odpre težke trepalnice, — ljubeznivo pogledajo modre oči v ljubljeno varuhinjo svoje mladosti.

„Odpusti, mama“, šepeta pretrgano, — „nisem mogla drugače, sramota, — jaz —“

Obmolkne.

„Lujiza!“ — stoče gospa Sent-Artaj pol blazna, — „kaj bo z menoj, če me Ti zapustiš, ne, ne, — jaz Te ne pustim, dete! — O moj Bog, pusti mi otroka, — mojega edinega otroka!“

„Mama, z Bogom, — saj se zopet vidimo, — in on, on, — o, — odpuščam mu, — saj sem, — ga tako ljubila, tako neizrekljivo — ljubila —“

Še enkrat se strese, — še enkrat zaplamtijo oči — potem je bilo vse končano — — — — — — — — —

V neskončni bolesti vrže se gospa Sent-Artaj čez truplo svoje hčerke, medtem ko polkovnik tiho zapusti sobo.

„Gorje ti, prokleti lopov!“ reče po stopnicah doli idoč, — „ti izvržek pekla; tudi čez to srečno hišo si prinesel žalost in bedo, — gorje ti, če te najdem!“

Voz za vozom se pripelje pred hišo.

Preplašeni gostje kar bežijo iz vile Sent-Artajeve, kjer so preživeli najgroznejše ure.

Plašno pogledajo proti sosedni sobi, kjer se še vedno čuje divji smeh blazne.

Vprašaje obstopajo gospodje starega domačega zdravnika, ki je ravno prišel iz zadnje sobe in čigar obraz jasneje pove, kakor njegove besede, da je pri nesrečnem gospodarju vsaka pomoč zaman medtem ko zgoraj nesrečna mati obupuje in edinega otroka z najljubkejšimi besedami zastonj skuša privabiti nazaj v življenje.

In on, — ta človeški nestvor, — katerega je narava obdarila z vsemi svojstvi, da lahko svoje vražje načrte izvrši, — umaknil se je zopet posvetni pravici in beži s poropanim zakladom, da s svojimi prokletimi rokami novo nesrečo seje, — nove žrtve najde, katere hladno smehljaje — kadar jih več ne rabi, pahne v pogubo.

Kapitan Varen ali Sever, kakor ga hočemo po njegovem razkrinkanju zopet imenovati, skrival se je z Jozejem do večera, potem se jima je posrečilo, s svojim plenom doseči vodo.

„Na parobrod ne smeva“, reče Sever Jozeju, ko se bližata bregu, „morava že gledati, da na drug način prideva od tod.“

Skrivata se v grmičevju, ki je rastlo na bregu.

Počasi gre Sever ob vodi, pazljivo iskaje kake priložnosti za beg. —

Kar zagleda pred seboj čoln z jadrom, ki je ležal ob bregu in pri katerem je bil en sam mož.

„He, prijatelj!“ ga kliče Sever, „ali je to Vaš čoln?“

Potnik, ki se je vlegel na površje kajute in zadovoljno kadil, pihne parkrat dim iz ust, ter se malo vzdigne.

„Zakaj? Ali ga hočete kupiti?“

„Zakaj ne, koliko naj velja?“

„To se že zmeniva, pridite v čoln!“

Sever skoči na desko, ki je vezala čoln z bregom.

Čoln je bil precej prostoren in imel malo kajuto: kakor je videti, je bila last kakega gospoda, ki je rad veslal.

„Ladija ni Vaša lastnina; a to nič ne škodi, kaj hočete za njo imeti?“

Mož vzame pipo iz ust.

„Že vidim, s kom imam opraviti“, meni na kratko. „Nekaj imate na grbi in hočete naglo odtod?“

„In če bi to bilo?“ reče Sever.

„No, meni je vse eno, jaz tako nisem iz tega kraja. Dajte par sto dolarjev, da lahko odrinem, potem naredite s to staro škatljo, kar hočete.“

„Dobro, štiri sto dolarjev!“

„No, dajte pet sto, pa Vas nisem videl in če mi prav jermena režejo iz kože.“

„Dobro!“

Sever potegne listnico.

„Ali me ne morete seboj vzeti, gospod? Jaz znam ravnati z jamborom. Radi mene lahko storite, kar hočete: če me na vshodnih krajih dobijo, potem — — —“

Mož pokaže, kako se dene vrv okrog vratu.

Sever premišljuje.

Pajdaša bi prav lahko potreboval, ker Joze in on ne znata voditi čolna po deroči vodi.

„Od kod pa ste?“

„Anglež.“

„In po poklicu?“

„Mornar.“

„Ste ušli?“

„Da, — če bi bilo samo to. Ne, samo svojega kapitana sem zgubil.“

„A tako, že razumem.“

„Da, pal mi je iz čolna.“

„Dobro torej; vzamem Vas s seboj. Če mi ugajate, ostaneva skupaj.“

„Prav, gospod.“

„Kako se pa pišete?“

„Bob Saunders.“

„Dobro!“

Sever zažvižga, na kar prihiti Joze.

„Hitro na ladijo!“

Joze skoči v čoln, Bob potegne jadro in lahka ladja zdrsne v sredino vode.

Sever in Jože gresta v kajuto; pazno pregleda Sever po kradene papirje.

„Petnajst milijonov dolarjev, reče čez nekaj časa in spravi zavitke. „S tem denarjem nama je svet odprt.“

Hitro plava ladjica po valovih; obrežje kar leti mimo nje.

Bob je znal izvrstno ravnati z jadri.

Dolgo sedi Sever zamišljeno, potem se obrne proti Jozeju.

„Če le polkovnik ne pojde za našo sledjo; njemu ničesar ne uide.“

Joze molče pokaže; da se lahko zabode.

„To bi bilo že dobro“, meni Sever, „ali gotovo to vendar ni. Kadar se gre za to, da se konča polkovnika Rogersa, bi mogel biti zagotovljen, da se to zgodi enkrat za vselej.“

Joze pomisli.

„Stoj!“ reče hipoma, „tako pojde.“

Sever posluša.

„Gotovo se še spominjate, gospod, da ste mi naročili, naj pazim na Kreola Dublaja in če potreba, ga spravim v kraj.“

Sever pokima.

„Vidite, gospod, ta stvar ni bila takrat tako lahka: neprevidnost od moje strani bi provzročila velikansko pozornost. Jaz sem pa poizvedel“, nadaljuje Joze, „da se ta Dublaj v gotovem času vozi po parobrodu v Viksburg. Namenil sem mu torej pri naslednji vožnji malo potovanje v zrak, po kateri bi gotovo pozabil priti nazaj.“

Sever pogleda ves začuden svojega služabnika.

„Kako?“

„Vidite, gospod“, se Joze nasmehne, „spoznal sem pri neki priložnosti slučajno revnega mehanika. To človeče je bilo jetično in kmalo ga je bilo konec; ta mi je torej s svojimi zadnjimi močmi sestavil neko uro, potem je bilo ž njim pri kraji.“

„Gotovo si mu malo pomagal“, meni Sever.

„To ne spada sem“, odgovori Joze „dosti, — jaz sem imel to stvar, bila je vražja mašina prve vrste. Pri Dublajevem prvem izletu sem hotel to uro prinesti na krov, seveda lepo zadelano v zabojčku in čez dve uri ne bi dosti ostalo od parobroda.“

„In kje je zdaj ta ura?“ vpraša Sever radovedno.

„V jednem Vaših kovčegov“, odgovori Joze mirno.

Sever skoči razburjen po konci.

„To bi se bila lahko pripetila največja nesreča!“

„Bodite brez skrbi“, se nasmehne Jože, „ura samo potem lahko izteče, če je navita, uravna se jo na gotovo uro in natanko ob sekundi eksplodira.“

„In to hočeš uporabiti pri polkovniku?“

„Gotovo; to bom že uredil, da se pelje z mojo uro.“

Oba molčita — — — — — — — — —

Noč napoči, počasi se vzdiguje mesec po obrežnih gozdovih, kakor srebro se lesketajo valovi v njegovem svitu. Jadrna ladja hiti po valovih; in šele ko se je jel mesec znižati, zapelje Bob k primernem obrežju, da se od vožnje odpočijejo. —

Sever spi mirno na postelji v kajuti. Njegova duša je bila tako kruta, da ni nobeno pomilovanje z nesrečniki, ki jih je danes spravil na beraško palico, motilo njegovih sanj.

Ko se zbudi, stoji Joze pred njim.

V rokah drži mornarsko obleko in jo položi na stol: tudi sam je mornarski opravljen.

„To sem našel v omari, gospod“, reče Joze smeje se. „Vaša uniforma in moja livreja bi naju kmalu izdali; oboje sem zvezal in radi teže privezal nekaj kamnjev. Kakor hitro prideva sredi reke, vržem vse skupaj čez krov.“

Sever prikima.

Ko vstane, je njegova prva skrb, da se kolikor mogoče premeni.

V mali omarici najde vse potrebno brijaško orodje; polna brada pade pod škarjami in kmalo bi ga nihče ne spoznal.

Ladja je med tem odrinila od obrežja; in Sever gre na krov. —

Bob ga pozdravi in se nasmehne, ko zapazi Severjevo spremeno, a ne reče ničesar.

„Malo sem poskrbel, gospod, da nama ne pridejo tako hitro na sled; ime na ladji sem preslikal in novo ime napisal.“

„To je prav“, ga pohvali Sever, „kako je pa zdaj ime ladji?“

„Marija. Tako se je imenovala neka moja ljubica, pa saj to vse eno.“

Sever se strese, ko zasliši to ime, a hitro se pomiri.

„Ne, — ne, to je vse eno.“

Čez nekaj ur pride Viksburg v bližino.

Ravno zavije ladja v nek ovinek reke, ko se zasliši za njo močno rožljanje in pihanje; veliki Misisipi-parobrod se pelje mimo njih.

„Dobro bode, ako našo ladjo kmalo spravimo h kraju“ menil je Sever, „tu tudi lahko takoj vidimo, če nas zasledujejo.“

Pristan je bil radi strmega brega daleč pod Viksburgom: tam se je ladja vkrcala.

Bob je ostal na krovu, medtem ko sta Sever in Joze iz okna kajute opazovala prihajajoče.

Opoludne je prišel nov parnik, a nihče izmed ljudi, odhajajočih s krova, ni vzbudil Severjevega suma.

Za vse slučaje je pustil Jozeja s tem parnikom v M .... se peljati, da bi prinesel kovčeg, v katerem se je nahajal smrtni stroj. —

To je bilo lahko, ker se je Sever že preskrbel s potrebnimi papirji, glasečimi se na ime Brovn.

Vročil je Jozeju potrebne izkaznice in ta se je potem s parnikom odpeljal.

Počasi so pretekale ure popoludneva, končno je glasen žvižg naznanil, da se vidi zadnji parnik.

Sever je skočil k oknu; velika ladja se je peljala mimo jadrenice, potem je padel most na pristan.

Le malo ljudij je zapustilo parnik. —

Že je hotel Sever zapustiti svoj prostor, ko je visoka postava hitela čez brv.

Opazujoči se je stresel, bil je njegov smrtni sovražnik policijski polkovnik Rogers, ki je tu šel na kopno.

Previdno je Sever zapustil kajuto.

Tih žvižg poklical je Boba na njegovo stran.

„Ali vidiš velikega postavnega gospoda, ki tam gre?“

„Da, gospod,“ rekel je Bob ter se razumljivo režal.

„Za tem gospodom pojdi in poizvej, kje stanuje. Tu imaš malenkost za stroške. — ako svojo nalogo dobro izvršiš, dobiš več.“ —

Stisnil je bankovec za sto dolarjev v žuljavo mornarjevo roko. —

„Ne, le dodajte malo drobiža. Ako nas eden kaj tacega menja, potem vedno preveč oči pazi.“

„Tu, veseli me, da na vse misliš.“

„Tega se navadi človek na vodi, gospod, a zanesite se, gledal bodem prokleto dobro.“

Bob je vtaknil nov kos tobaka v usta ter počasi korakal na kopno; a pri vsi mirnosti ni spustil polkovnika ni za trenotek iz očij.

Sever je ostal sam na krovu jadrenice.

V najugodnejšem slučaju smel je Jozeja s smrtnim strojem naslednji večer pričakovati.

Vse je bilo odvisno od tega, da polkovnik Viksburga prej ne zapusti.

Bilo je že pozno v noč, ko se je ladja zazibala pod stopnjami domov prišedšega Boba.

Sever mu je hitel naproti.

Mornar se je veselo režal.

„Vse prav, gospod! Jaz vem, kam bo zletel ptič.“

„No?“ vprašal je Sever radovedno.

„Nekaj dni ostane tu; išče nekoga in hoče nebo in zemljo zmajati, da ga dobi, potem se pelje v M....s.“

„Izvrstno,“ mrmral je Sever sam zase, „to pot ga naredim neškodljivega na veke. Ako hoče mene ujeti, bi moral biti bolj premeten.“

Predno je šel Sever k počitku, je še dolgo prisluškoval v tiho noč, a nič sumljivega se ni genilo, le glas nočnih ptic se je žalostno razlegal čez šumeče valove veletoka. —

120. poglavje.Kaj ljubezen stori!

Zapustili smo Heleno, ko je obupana stala pred skrivnostnim zrcalom, za kojim je slutila skrivni hodnik, po katerem bi prišla na prosto.

Zaman je bilo vse iskanje; trdno, kakor vzidano, je bilo vstavljeno zrcalo v steno; nikjer gumba ali kakega druzega mehanizma.

Mlada gospa je že zgubila vse upanje.

In bil je skrajni čas, bežati; ravnatelj je vedel, da je bil spoznan, sedaj bi brezobzirno, morda s silo skušal doseči svoj namen.

Znova je začela preiskovati zrcalo. Stopila je na stol in svetila z lučjo na vse strani, ničesar, — ničesar ni bilo videti.

Ne vede si sveta, je hotela stopiti s stola, a pri tem je izpodrknila; z rokama se je oprijela zidu, nehote iskajoč opore.

Z desnico je prijela za okvir majhne podobe, ki je visela poleg zrcala. Akoravno je bila opora le majhna, vendar je za branila padec; Helena je zadobila ravnotežje in je zapustila stol. —

A majhen žebelj podobe se je zakrivil pod težo, ki je hipno na njej visela, in ropotaje je padla podoba na tla.

Mlada gospa jo je pobrala in jo skušala zopet obesiti.

Tu se ji je na mestu, kjer je visela podoba, nekaj zasvetilo. —

Helena je vzela svečo in posvetila tje.

Bil je majhen gumb iz kovine.

Pritisnila je nanj, premaknil se ni, poskušala ga je pori niti na desno, levo, — končno navzgor.

Lahek pok se je zaslišal.

Počasi se je premikalo zrcalo.

Kakor potiskano od nevidne roke, se je odmikalo v stran in pokazalo ozek hodnik, na čigar koncu so stopnjice peljale navzdol.

Helena je skočila v spalno sobo, zavezala ruto na glavo in hitela nazaj.

Trenotek se je boječe ustavila.

Kam neki je peljal hodnik?

Morda celo v ravnateljevo sobo.

A mlada gospa se ni dala preplašiti, hotela je tiho prekoračiti hodnik.

Ako bi prišel grozovitež, bi lahko naglo zbežala v svojo sobo nazaj.

Pustila je zato zrcalo odmaknjeno, da bi se ne obotavljala v slučaju bega in je hrabro nastopila nevarno pot.

Tiho kakor misel smuknila je vitka postava do stopnjic, potem je pozorno poslušala.

Smrtna tišina je vladala naokoli.

Z nogo je poskušala stopnico za stopnico, predno je šla doli. —

Cela večnost se ji je zdela, predno je dospela tje.

Enkrat je vtipala poleg sebe vrata, na katerih pa ni mogla najti ne kljuke, ne ključavnice; to je bil gotovo vhod. skozi katerega je prišel ravnatelj.

Končno je bila spodaj.

Z rokama tipaje pred seboj, stopala je naprej; nikjer ni bilo najti vrat.

Šla je dalje, da je prišla do zidu.

Hodnika je bilo konec.

Že se je hotela vrniti v svojo sobo, ko je nakrat poleg sebe čutila majhna lesena vrata.

Zaprta so bila z zapahom.

Helena ga je odpahnila; zopet so peljale stopnice navzdol.

Počasi je korakala mlada žena doli.

Brezdvomno je bila v kleti; čutila je sode, medtem ko je noga včasih sunila v kako steklenico, ki se je žvenketaje prekucnila.

Dospela je do konca kleti.

Bila je dolga in ozka, a izhoda ni bilo.

Obupana se je hotela vrniti.

V tem je slab svetloben žarek zadel njeno oko.

Bilo je okno, kojega obris je bilo poznati.

Helena je hitela proti njemu.

Okno je bilo precej visoko, a Helena je čutila, da je bil pod njim velik sod.

Hitro je skočila nanj in se prijela za okvir okna.

Hvala Bogu, okno ni bilo omreženo, kakor se je bala.

Tiho ga je odprla in stisnila svojo vitko postavo skozi.

Sveži zrak noči ji je pihljal nasproti.

Veselo ji je bilo srce.

A v naslednjem trenotku obšla jo je groza; ni bila namreč na cesti, kakor je trdno upala.

Okno kleti je peljalo na dvorišče, ki je mejilo na majhen vrt, ki je bil krog in krog obdan od poslopij bolnišnice.

Bila je še vedno jetnica.

Srce ji je hotelo počiti; vedela je, da so ponoči vsa vrata trdno zaklenjena in zapahnjena; biti bi morala ptič, da bi zletela čez visoka temna zidovja.

Siv, bled svetloben žarek je oznanjeval bližajoče jutro.

Preostajalo ji ni druzega, nego se po isti poti, po kateri je prišla, zopet vrniti v sobo.

Naslonila je glavo ob zid in jokala grenke solze.

Kar se je prestrašeno stresla; ali ni žvenketalo okno poleg nje.

Strme je pogledala na okoli; zdelo se ji je, da vidi temno postavo.

Že je hotela naglo bežati, ko jo je neki glas poklical nazaj. —

„Helena!“

„Maud!“

„Za božjo voljo, kako prideš ob tem času tu-sem?“

Naglo je Helena razodela prijateljici dogodke zadnjih ur.

Ko je nehala, vprašala je Maud:

„In kaj hočeš sedaj početi?“

„Vrniti se v svojo sobo.“

„Potem si zgubljena. Ravnatelj bo sedaj brez usmiljenja.“

„To vem, a jaz imam sredstvo, da se rešim iz njegovih rok.“ —

„In to sredstvo?“ vprašala je Maud hitro.

Ne da bi kaj odgovorila, posegla je Helena na prsih majhno bodalce se je zablesketalo pred očmi mladega dekleta.

„In k temu si odločena?“

„Trdno,“ odgovorila je Helena. „Rajše mrtva, ko v roke tega satana.“

Maud je molčala.

„In sedaj z Bogom,“ šepetala je Helena. „vrniti se moram“.

„Ne, — ne, ostani še tu,“ prosila je Maud, „saj imaš časa — in jaz Ti moram še nekaj povedati.“

Helena se je vrnila k oknu, ob kojega mreži je slonel bledi obraz ubogega dekleta.

„Povej mi, Helena,“ začela je Maud, „ali me ljubiš?“

Brez odgovora nagnila se je Helena naprej in poljubila nesrečnico vroče in iskreno.

„Da, Ti me ljubiš,“ rekla je Maud s solznimi očmi; njeni koščeni roki potegnili sta lepo glavo mlade gospe k omrežju.

„Ali Ti je zopet bolje?“ vprašala je Helena čez nekaj časa, med katerim sta se prijateljici srčno poljubovali.

„Ne,“ tožila je Maud, „mislim, da mi je odmerjeno le še malo dni. A saj veš, zame je smrt le zaželjeni konec vsega trpljenja“.

„Le imej zopet pogum,“ tolažila je Helena.

„Poljubi me še enkrat,“ šepnila je Maud; „zdi se mi, da se vidiva zadnjikrat. Jaz nisem mogla počivati danes ponoči in ko sem, gledajoč skozi okno, opazila Tebe, prešinila me je misel, da naju Bog še enkrat pelje skupaj, predno se ločim iz tega sveta.“

Zopet se je nagnila lepa glava Helene čez suhi obraz nesrečnice, da bi jo poljubila.

Dolgo sta molčali obe.

„Sedaj se pa moram vrniti,“ šepetala je mlada gospa.

„Ne, ne smeš,“ rekla je Maud.

„Kaj, ne smem?“

„Ne, še danes boš prosta.“

V trenotku je mislila Helena, da je bližajoča se smrt mešala pamet uboge Maud.

„Ti mi gotovo ne veruješ,“ rekla je ta. „Vidiš, ko si mi poprej rekla, da si raje prebodeš srce, nego da bi se udala temu neusmiljenemu ničvrednežu — mi je dal Bog misel, kako bi Te rešila.“

„A kako hočeš to izvršiti?“

„Tiho, ne vprašaj po tem; jaz že vem, kako. Pojdi tu skozi dvorišče do velikih vhodnih vrat, tam počakaj, da se odpro.“

„Da se vrata odpro?“ vprašala je Helena začudeno.

„Da, ne brigaj se za to, kar bodeš videla in slišala. Skrij se v senco velikega stebra; kakor hitro se vrata odpro, zbeži na cesto.“

„In Ti, Maud ?“

„Za me ne skrbi. Kaj bi meni pomagalo teh par ur prostosti, jaz bi le rada mirno umrla,“

„Ne,“ zavpila je Helena, „jaz Te ne zapustim, — Ti misliš na kaj groznega, — ne pustim Te, — umriva skupaj!“

„Ti tega ne smeš, Helena, Ti imaš še otroka, kateri morda sedaj hrepeni po materi.“

Mlada žena je zdihuje povesila glavo.

„In sedaj pojdi,“ silila je Maud, „čas beži. Le še enkrat poljubi v slovo, — Ti presrčno ljubljena prijateljica!“

Glasno jokaje sta se objeli.

Potem se je Maud nežno izvila iz rok prijateljice.

„Pojdi,“ šepetala je; „kar tudi slišiš in vidiš, ne gani se svojega prostora.“

Helena je smuknila na imenovani prostor.

V senci stebra je boječe pričakovala, kaj se zgodi.

Prešlo so minute, ki so ji bile kakor cela večnost.

Vse je ostalo tiho.

A sedaj — ali ni bil to krik?

Grozen krik je zadonel.

„Gori, — gori, — rešite, pomagajte!“

Rudeč svit je razsvetlil tihi dvor.

V hipu je bilo tiho poslopje pozorišče nepopisne zmedenosti. —

Od vseh stranij so prihajali klic i; temne postave so hitele čez dvorišče. —

Potem je zadonelo s ceste klopotanje konjskih kopit; rožljanje težkih koles.

Vrata so se široko odprla, požarna bramba je pridrdrala notri. —

Nihče se ni zmenil za temno postavo, ki je smuknila kakor senca skozi množico in hitela na cesto.

Bila je Helena. — — — —

Od vseh strani so brizgali vodo v pritličje, iz kojega okna je plamen visoko švigal.

Glasno vpitje žensk je donelo iz druzih oken.

„Pomagajte, — pomagajte, — zadušimo se, — zgorimo!“

Nekaj mož požarne brambe jo drlo na hodnik.

Tresli so vrata, a bila so zaprta.

„No, — kaj pa je to!“ vpil je eden.

Udarili so s sekirami po njih, vrata so pokala in se razletela. —

Požarni brambovci so obstali strme. —

Mladostne postave v nočni obleki so planile ven in oklepaje se njihovih kolen prosile pomoči.

„V resnici zala dekleta!“ dejal je eden rešiteljev in peljal mlada dekleta proti vhodu.

Ravnatelj jim je planil nasproti.

„Nazaj, — nazaj!“ vpil je smrtnobled, „to so bolni, blazni, ki ne smejo zapustiti zavoda!“

Možje so se zmedeno spogledali.

„Peljite dekleta hitro v zgornje prostore,“ ukazal je ravnatelj, „tam se ni bati nevarnosti!“

„Milost, — milost!“ so prosila dekleta mlade može, „rešite nas tega človeka, ki nas ima zaprte in nas je naredil nesrečne!“

„Saj vidite, da so blazne!“ — zaklical je ravnatelj možem, — hitro gori ž njimi!“

Planil je na najbližje, prijel jih za roke in jih hotel vleči s seboj.

A tu mu je stopila nasproti visoka postava.

Bil je dr. Kastor: poleg njega je stopalo nekaj policijskih uradnikov.

„Stojte!“ je zagrmel glas mladega zdravnika, „stojte, te dame niso navedene v nobenem zapisku zavoda; tu se je godilo hudodelstvo brez primere!“

Smrtnobled je obstal ravnatelj, a še enkrat je zadobil prejšnjo drznost.

„To so bolniki, ki so mi zaupani natihoma,“ zaklical je osorno. —

„To se bo izkazalo pri policijskem zasliševanju,“ odvrnil dr. Kastor ledeno.

Ravnatelj Štefans je videl, da je bil zgubljen. Kakor tiger je planil nad mladega zdravnika.

„Pes!“ zavpil je besno, „Ti si me izdal, — Ti —“

Končal ni; strašen udarec s pestjo mladega zdravnika vrgel ga je ob tla.

„V imenu postave ste aretovani,“ obrnil se je policijski komisar k ravnatelju.

Z groznim krikom je ta skočil po konci.

Predno so mogli policijski uradniki zabraniti, treščil jih je v stran in stekel po hodniku.

Tu je bila soba, iz katere je rudeč plamen še vedno švigal. —

Nekaj mož požarne brambe trudilo se je iz hodnika utešiti grozni element.

„Primite ga! držite ga!“ vpili so policaji, ki so hiteli za bežečim ravnateljem.

Možje so hitro zastavili hodnik.

Ravnatelj je osupnil.

Pogledal je na bližajoče zasledovalce, — in planil potem z enim skokom v gorečo sobo.

Znova so brizgali žarki vode v ogenj.

Vozovi so pridrdrali pred vrata.

Z udivljenjem videla je zbrana množica, da je mnogo mladostnih postav, zavitih v plašče, zapustilo hišo v skrbnem spremstvu policijskih uradnikov.

Hitro so se odpeljale.

Najčudnejše govorice so se širile med gledalci.

Ko je bil proti jutru ogenj pogašen in je požarna bramba stopila na pogorišče, našla je pod razvalinami dve zgoreli trupli. —

Ogenj ni poškodoval obrazov.

A medtem ko je kazal spačen obraz ravnatelja vse muke smrti, s kojimi se je ločila ta hudoba v človeški postavi iz tega življenja, bral se je nebeški mir na obrazu njegove žrtve, uboge — Maud Alen.

121. poglavje.Zavratni napad.

Bilo je na večer naslednjega dne, ko se je Joze vrnil iz M.....s.

Prenašalec prtljage nesel je za njim kovčeg.

Prišedši do jadrenice, pustil je Joze previdno postavi kovčeg na tla in je plačal moža.

Potem je nesel s pomočjo Boba kovčeg pazno v kajuto, kjer ga je Sever pričakoval.

„Ali je šlo vse po volji?“ vprašal je ta, ko je Bob odšel.

„Da, gospod, nikakih težav se mi ni delalo. Tudi sem se pravočasno vrnil.“

„Gotovo, časa imamo še štiriindvajset ur,“ odvrnil je Sever, „jutri zvečer šele zapusti polkovnik Viksburg.“

„In se pelje v M.....s?“

„Da!“

Bob je izvrstno poizvedoval. —

Sluga je odprl kovčeg, vrgel hitro nekaj obleke v stran in vzel iz njega precejšno skrinjo, katero je previdno odprl.

Vsa notranjost je bila skrbno napoljena z bato.

Joze je vzel iz skrinje neki stroj, ki je bil jako podoben navadni uri budilnici; ob enem je pokazal na nekatere pločevinaste škatlje, ki so še stale notri.

„Tu je vse, kar rabimo,“ rekel je Severju. „Uro se navije, malo kazalce se postavi na gotovo uro, in na minuto natančno svigne električna iskra skozi žico v pločevinasto puščice, v katerih se nahaja streljivo.“

„ln ta malenkost zadostuje, da se uniči celo ladjo?“ vprašal Sever neverno.

„Nobena mačka ne uide in ako bi imela deset življenj,“ smejal se je Joze, „jaz sem popolnoma gotov svoje stvari.“

„Dobro, — dobro, — saj bodemo videli.“

Polkovnik Rogers je ukrenil takoj vse potrebno, da bi prišel hudodelcu na sled.

Pozorišče katastrofe je kmalu zapustil, saj se mu skoraj ni moglo ničesar poročati, kar bi že ne bil zvedel po nesrečnem Dublaju.

Stopil je takoj v zvezo s policijo Novega Orleana.

Vsak parnik, ki je odplul, se je natanko pregledal.

Dvoma ni bilo, hudodelec je zbežal.

Rogers se je najprvo obrnil v Viksburg, da bi tamošnjemu oblastvu izročil opis morilca, potem je hotel naprej v M......s C......i.

Bilo je skoraj gotovo, da bo Sever poiskal rajši velika mesta; tam je bil bolj varen, ko v teh praznih krajih.

Že so se jele razširjevati nad veletokom večerne megle, ko je policijski polkovnik prišel k pristanu, da bi počakal parnik, ki je ravno puhteč zavil okolo zadnjega ovinka.

Bliže in bliže je prihajala mogočna ladja.

Sedaj je vozila bolj počasi in mirno plula proti mostu.

„Stojte, tu je še prtljaga!“ zadonelo je z brega.

Zagorel mož je težko sopeč prinesel skrinjo.

„Ali se peljete z nami?“ zaklical je uradnik z mostu.

„Ne, samo skrinjo bi rad oddal v M.....s; pa sem se malo zakasnil.“

„No, torej hitro! — Zlodja, koliko „Previdnosti“ ste pa tu gori naslikali?“

„Je fina porcelanasta posoda notri, le prav previdni bodite!“ —

„Tu je vozni list.“

Tujec je plačal in zapustil ladjo.

Puhteč se je začel stroj pregibati, parnik se je obrnil proti severu.

Polkovnik Rogers je ostal na krovu, ker je bil večer krasen.

Šel je proti sprednjemu delu parnika in zamišljeno gledal valove, ki so se odbijali ob hrbtišču ladje.

Dolgo je stal tako, ko je čul, da ga nekdo kliče:

„Ali Vas motim, gospod?“

Rogers se je obrnil.

Pred njim je stala ljubka mlada deklica, s temnimi lasmi in blestečimi črnimi očmi, ki so drugače gotovo veselo gledale v svet, a so bile sedaj zalite s solzami.

„Ne, nič me ne motite,“ dejal je polkovnik uljudno, „česa želite?“

„Gotovo me ne poznate?“ rekla je deklica, „saj sem tudi jaz samo enkrat videla, a v okoliščinah, da se mi Vaša podoba gotovo nikdar ne zbriše iz spomina.“

„In kraj, kjer ste me videli?“ vprašal je Rogers radovedno. —

„V vili Sent-Artaj, na dan poroke moje nesrečne prijateljice.“ —

Mlado dekle je zakrilo obraz z rokama, da bi se ne videle solze. —

„Jaz sem bila družabnica Lujize,“ rekla je. „Istega strašnega dne sem zapustila hišo, da bi poiskala znance, kateri naj bi mi preskrbeli drugo službo.“

„V Viksburgu,“ nadaljevala je, „sem hotela obiskati staro sorodnico, žal, da je malo prej umrla. Gospa, pri kateri je stanovala, me je prosila, naj ostanem nekaj dni.“

„In sedaj hočete poiskati svoje sorodnike?“ vprašal je Rogers.

„Upam, da jih dobim v M......s; že dolgo, dolgo nisem ničesar slišala o njih. Bog zna, so li še tam.“

„Kako Vam je pa ime, gospica?“ vprašal je polkovnik, „moje ime Vam je gotovo znano?“

Prikimala je.

„Ivana pl. Marpon,“ šepetala je.

„Pl. Marpon?“

Polkovnik se je začudil.

Smehljala se je žalostno.

„Da, meni se tudi ni obetala taka usoda ob zibeli; stariši moji so iz stare francoske plemske rodovine. Žalostne naključbe so zadele mojega ubogega očeta, da je tako obubožal in umrl žalosti, mati mu je kmalu sledila.“

Sočutno je ogledoval polkovnik jokajoče dekle.

„A zakaj sem Vas ogovorila?“

Ivana si je naglo obrisala solze.

„Tega bi pač ne uganili; upam, da me nimate za predrzno in vsiljivo,“ pristavila je in zarudela.

„Ne, — ne,“ smehljal se je polkovnik.

„Ker sem si mislila, da iščete hudobnega človeka, ki mi je vzel mojo Lujizo, katerega sovražim in zaničujem,“ — skrčila je majhni roki in blisk jeze ji je švignil iz lepih očij. — „Hotela sem Vam nekaj povedati, kar bi Vam morda pokazalo njegovo sled.“

„O!“ Polkovnik je radovedno gledal govorečo.

„Premislite, gospod polkovnik, ko sem se včeraj sprehajala na bregu z ono gospo, katero sem prej omenila, srečal me je človek v mornarski obleki, kojega imam za slugo onega hudodelca.“

Rogers je bil osupljen.

„Videla sem moža opetovano,“ nadaljevala je Ivana, „prišel je večkrat s svojim gospodom k nam; bala sem se vedno njegovih hudobnih očij.“

„Ali ste videli, kam je šla ta oseba?“ vprašal je polkovnik naglo.

„Da, podal se je v veliko jadrenico, ki je ležala ob bregu,“ odgovorilo je mlado dekle.

„In v tej jadrenici je sedel lopov in me je morda opazoval. Človek bi zblaznel!“ zavpil je Rogers in skočil kvišku.

„Ali ste pa gotovi, da je to sluga hudodelca?“ vprašal je Rogers.

„Da, mislim, da se ne motim.“

„In zakaj niste šli takoj k policiji?“

„Saj ta še ni ničesar vedela o vsej zadevi“, odvrnila je Ivana, „to bi ne bilo dosti pomagalo. Jaz sem slabotno dekle in sem se bala.“

„Seveda“, smehljal se je polkovnik, „ti lumpje bi Vas bili ravno tako hladnokrvno spravili s poti, in na Vaš izrek bi ne bil nihče zaprt. Hudodelec bi bil k večjemu kaj zvedel in zginil brez sledu. Ne, — ne, — je že prav tako, — a sedaj moramo takoj nazaj.“

„Jaz tudi?“ vprašalo je mlado dekle.

„Seve, saj jaz sluge niti ne poznam, in glavni krivec se gotovo dobro skriva. Ne bo drugače, da me spremite.“

„Rada bi storila to, gospod polkovnik“, rekla je Ivana z blesketajočimi se očmi, „ako bi mogla mojo ubogo Lujizo maščevati nad hudobnežem, a,“, — zarudela je, — „jaz se vendar ne morem sama z Vami voziti.“

„Opraviti imate s poštenjakom“, rekel je polkovnik resno.

Ivana je molčala.

Rogers je tekel k zadnjemu koncu krova in je poiskal kapitana.

„Takoj mi morate dati čoln!“ zaklical je temu, „gre se za ujetje zelo nevarnega hudodelca.“

„Ako hočete za to plačati, prav rad“, odvrnil je poveljnik parnika, „a veslati morate sami: mojega moštva je itak malo.“

Medtem ko so pripravili čoln, ukazal je Rogers, da se znese njegova in Ivanina prtljaga vanj.

Polkovnik je pogledal na uro: bilo je pet minut pred deveto uro. —

Noč je bila precej temna.

Nebroj električnih lučij je razsvetljevalo velikansko ladjo.

V sprednjem delu krova, kjer je stala prtljaga potnikov, sedela sta dva moža posadke.

Neka skrinja, malo v stran stoječa, je bila ravno zadeta od svetlobnega žarka.

„Previdnost, — previdnost“, je bral eden polglasno predse.

„Gotovo prav zdrobljiva vsebina.“

Drugi se je nagnil čez zaboj.

„Tu notri nekaj ropoče“, rekel je potem.

„Mogoče, da so ure notri“, dejal je njegov tovariš. „Neumnost, jih za vožnjo naviti.“ —

„Vse v redu“, donelo je od spodaj.

Čoln je bil spuščen v vodo.

Hitro je padala prtljaga vanjo.

Previdno je stopala Ivana po stopnicah v zibajoči se čoln.

Polkovnik je odrinil čoln od parnika in začel veslati.

Hitro je drčal čoln po veletoku.

Bil je že oddaljen več sto čevljev od parnika.

Nakrat — grozen pok, — ognjen steber, kakor stolp visok, — bučanje v zraku, — krog in krog je škropila voda od teže padajoče snovi, — sedaj je taka zadela čoln, — prekucnil se je in v njem sedeča sta zginila v valovih.

122. poglavje.
Nove borbe.

Jutro se je mračilo nad mestom, kojega prebivalci so se v divji razburjenosti nad skrivnostnimi dogodki minole noči gnetli po cesti.

Bolnišnica ravnatelja Štefansa je bila pod policijskim nadzorstvom.

Goste skupine radovednežev so oblegale poslopje in nadlegovale redarja z vprašanji, katerim sam ni vedel odgovora.

Na policiji je bilo mnogo opravka.

Oproščene nesrečnice, pet na številu, so se zasliševale, njihovi izreki vzeli na protokol, potem so se odvedli ti, še vedno prestrašeni, začasno k nekaterim rodbinam v postrežbo.

Dr. Kastor je imel težko stanje.

„Ali niste ničesar slutili o grozovitostih, ki so se vršile v sprednji hiši?“ vprašal je zaslišujoči uradnik.

„Imel sem nekak temen občutek, da tam nekaj ni v redu“, odvrnil je dr. Kastor.

Sum, da bi bil sovedec, ga je bolel.

„Pregledovalna komisija je bila šele pred nekaj dnevi tam in je našla vse v redu“, rekel je bridko.

„Seveda, gospodom se niso pokazale skrivne sobe“, rekel je komisar ostro.

Dr. Kastor je molčal. —

Na jutro nesrečnega dne je bil šel po hodnikih, je odpiral vrata, da, celo tiho klical: „Gospa Sever!“

A odgovora ni bilo.

Prazne in zapuščene so bile krasne sobe, kojih lepe prebivalke so bile sedaj v varnosti in kojih ugonobitelj je stal sedaj pred strogim sodnikom.

Celo najbolj oddaljeno kamrico je preiskal dr. Kastor, vedno se nadejaje, da se nasmeje sladki obrazek z velikimi temnimi očmi njemu, rešitelju, — obrazek, katerega je le redkokdaj videl in kateri mu je vendar vzel pokoj dušo.

Da, tujega grofa hči je očarala sicer hladnokrvnega praktičnega Amerikanca.

Kje je ostala? Ali je zbežala, ali jo je bil ravnatelj izpustil iz zavoda?

Nerešljiva zagonetka — — —

A vendar ni bila daleč ona, katero je iskal.

Helena je po njenem begu v prvem strahu hitela po raznih cestah, potem se je stisnila v neki kot in tam pričakovala dneva. —

Kaj ji je bilo sedaj početi?

Denar, katerega je še imela, zadostoval je komaj, da bi se dvakrat nasitila.

In kaj potem?

Odločno je vstala.

Skrivna moč, katera jo je varovala do sedaj, ji bode tudi dalje stala na strani.

Vedela je, da si mora sama pomagati.

A od česa naj bi živela več dni, s čim plačala revno prenočišče?

Obupno je stisnila roki pred oči.

Pogled ji je pri tem obvisel na prstanu, katerega je imela na roki.

Bliskoma ji je prišla misel, da bi malo dragocenost zastavila. —

Nov up jo je oživel. Hodila je počasi sem in tja.

Ko je postalo na cesti živahneje, obrnila se je proti mestnemu sprehodu.

Končno je bil čas, da izpolni sklep.

Šla je v mesto.

Pred neko prodajalno starin se je ustavila.

Počasi je odprla vrata.

Mož srednjih let, kojega obraz je na deset korakov izdal Severno-Amerikanca, jo je sprejel.

„Kaj želite, milostna?“ vprašal je z uljudnim smehljajem.

„Ta prstan bi zastavila“, rekla je Helena boječe.

„Prosim, pokažite, — hm, — prstanov imam sedaj toliko.“

Potežkal je prstan malomarno na dlani, njegove oči so zrle mično postavo, ki je stala pred njim.

„Je tudi gotovo zadnji, — kaj?“

Helena ni odgovorila.

„Ali se morete izkazati?“ vprašal je mož nakrat.

„Jaz sem popolnoma tuja tu“, rekla je Helena.

„Tako, — in jaz naj posodim denar? Saj prstan imate lahko Bog ve od kod.“

„Gospod!“

Helenine oči so vsplamtele.

„No, — no, — le ne bodite takoj hudi, saj Vam verujem“, rekel je starinar tolažilno.

Mlada gospa mu ni dala odgovora.

„Zakaj pa hočete prstan zastaviti, ali ste tako potrebni?“ vprašal je mož znova.

Helena bi bila najraje zbežala; beda jo je prisilila potrpeti.

„Vidite, če je kdo tako zal, kakor Vi —“

Starinar je skrivoma pogledal k vratom; tam je bila gotovo njegova žena.

Z zamolklim glasom je nadaljeval: „Saj za par dolarjev mi tudi nič ni.“

Helena je hitro pograbila prstan in šla proti vratom.

„En trenotek še — je klical mož za njo. Njegov glas je čmeren; „Že vidim, z Vami ni govoriti. Hočete dolarje za prstan?“

Vreden je bil petkrat toliko.

„Da“, rekla je Helena. Proč, — le proč za vsako ceno, mislila si je.

Starinar je izpolnil list, vprašal je le malomarno po imenu gospe, potem vrgel 3 dolarje na mizo.

Helena je šla. —

Počasi je prekorakala ceste; v predmestju si je iskala prenočišča.

Vprašala je v nekaterih hišah, a vse je bilo predrago.

Tudi so ljudje merili z začudenjem priprosto oblečeno ženo z celo zaničevalnimi pogledi, a samo, če so ji ženske odpirale.

Moški so jo sprva udivljeno gledali, potem pa skušali jo zaplesti v pogovor. Gledali so jo, da je zarudela jeze in sramote.

Končno je našla majhno sobico — za nizko ceno.

Gostilničarka, postarana žena s prekanjenim obrazom, je smehljaje pokimala, ko je Helena stopila v sobo.

„Zadovoljni bodete“, rekla je zaupno, „računam Vam sedaj prav malo, pozneje“, — pogledala je Helenino obleko, „bodete že malo več plačali. Ti ljubi Bog, pri takem obrazu in taki rasti ne more manjkati.“

Helena je gledala ženo nerazumno.

„No“, — dejala je ta, — „pri meni se Vam ni treba sramovati. Malo majhno je sicer, a prijetno; delate lahko, kar hočete. Jaz ničesar ne slišim in ne vidim in sosedom je to tudi vse eno. Po noči pa spim kakor dihur.“

„Gospa, ne razumem Vas“, — rekla je Helena užaljena: njene mile oči so vsplamtele jeze. —

„Že vem, — že razumem, lepa gospica“, smejala se je starka. „To pride vse samo po sebi, — čisto samo.“

S temi besedami je zapustila sobo.

Zaihte se je vrgla Helena na stol.

Da, ta nesrečna lepota je potegnila nase drzne poglede, ki so ji tolikokrat grozili s pogubo. O, ko bi bilo mogoče, od sebe bi jo bila vrgla kakor strupeno golazen.

Kaj je bilo res? Ah je bila v resnici tako lepa, da ji je korak za korakom pretila nevarnost?

Čista, nepokvarjena žena tega ne ve in tudi noče vedeti, da je lepa.

Tako se je tudi Heleni godilo.

In zrcalo tam je neusmiljeno kazalo ljubki, bledi obraz z mehkimi rudečimi ustni in milimi očmi, ki so tako krotko in vendar tako ponosno-zavračujoče gledale, ali pa vsplamtele jeze ali sramote.

Kazalo je neusmiljeno nežno, vitko postavo, bolj podobno rojenici ko zemeljskemu bitju.

Da, ko bi moglo govoriti! — Reklo bi gotovo: „Ti si naj lepša v deželi.“

Ali nihče ni imel ž njo usmiljenja, nihče na vsem svetu!

In zopet je dalo zrcalo odgovor: „Ne, ne, kolikor časa boš lepa, Te bodo vedno moški poželjivo gledali, ženske Te sovražile, — nikdar, — nikdar ne najdeš miru.“

To je prokletstvo lepote, ako se ji pridruži revščina.

Čez uro je Helena zapustila sobico; hotela si je poiskati kako službo.

Gostilničarka ji je dala naslov posredovalca služb in je smeje pristavila, da ji ne bo treba dolgo iskati.

Helena se je podala v stanovanje agenta.

Bil je to star, suh možiček, s hudobnimi, zbadajočimi očmi, ki so presunljivo gledale izpod očal.

Oguljena obleka je ovijala suho postavo. Njegov glas je donel kakor hripavo revskanje psička.

„S čim Vam postrežem?“ krehal je.

„Službe iščem, katerekoli“, rekla je Helena.

„Tako, — družabnica, — odgojiteljica, — gospodinja?“

Starec je mežikavo presojal postavo mlade gospe.

Helena je samo prikimala.

„Eno malenkost“, hehetal je stari, „počakajte.“

Šel je k svojemu pultu, vzel list in napisal nanj neki naslov:

„Tu, — ako se Vas sprejme, pridem po preteku prvega meseca po 10 odstotkov plače: mislim, da je dovolj po ceni.“

Helena se je molče priklonila in odšla.

„Jak Irving, Boverv Street 37“, čitala je, ko je zapustila hišo. —

Vprašala je po naznačeni cesti.

Kmalu je stala pred majhno hišo, koje zunanjost je kazala na opustošenost.

Helena je pozvonila, — vrata so se odprla.

Mlada ženska, koje obraz pa je bil spačen, jo je vprašala po njeni želji in ji pokazala iti v predsobo.

Njene oči so sledile Heleni s sovražnim pogledom.

„Da, to vzame takoj“, mrmrala je sama zase, — „sicer ni menda nič pametnega, a za lep obraz je stari takoj v ognju. Da nas jeden je bil samo toliko časa dober, — da je prišla grda bolezen, ki me je za vse življenje spačila, — sedaj neče stari grešnik ničesar več o meni vedeti —.“

Obrisala si je z roko oči in zaloputnila kuhinjska vrata.

Helena je medtem nekaj minut molče čakala.

Potem so se slišale iz sosedne sobe lazeče stopinje in lahki kašelj.

Vrata so se odprla, nek star mož, oprt na palico, je lezel čez prag.

Njegove majhne sive oči je uprl v mlado gospo.

Helena je hitro vstala in mu ponudila agentov listič.

„Da, moja gospodinja me hoče zapustiti, hi — hi —,“ hehetal je stari Irving, „bila sva dolgo skupaj, no, držati je ne morem, — torej za gospodinjo se gre, otrok moj!“

Helena je molčala, vse obnašanje moža ji je bilo zoprno.

„Ne vem še,“ rekla je obotavljaje, „ako bi mogla — —“

„Nič ne de, — nič ne de,“ smejal se je stari. „Dopadete se mi, to je glavna reč, — kuhati Vam ni treba, — jed se mi pošilja iz hotela, le streči meni, staremu možu, tako okoli mene biti, he?“

Helena je skrivaj pogledala k vratom. — Da bi le zopet zunaj bila, mislila je.

„In zaradi plače,“ pristavil je gospod Irving, „mi je vse eno, — čisto po zasluženji, — razumete, kakor bodem z Vami zadovoljen, — o, midva bodeva že shajala, otrok moj, ako me le razumete, ha — ha!“

In stari se je veselo mel roki.

„In sobo ali več sob dobite tudi, takoj zraven moje sobe, in ako kaj drugega potrebujete, Vam kupim. — A, kam pa hočete, — ostanite Vendar, — počakajte!“

„Obžalujem, gospod Irving, da ne moprem sprejeti Vaše prijazne ponudbe.“

S tem se je Helena dvignila in hitrih korakov zapustila sobo —

Znotraj je starec jezno razbijal s palico ob tla.

Helena je hitro zapustila hišo.

Nepopisen gnus jo je obšel, plaho se je ozrla, če ji ne sledi čudni starec. —

123. poglavje.
Za ljubi kruh.

Agent je bil nejevoljen, ko je Helena prosila za nadaljne naslove.

„Ako bodete tako zbirčni, potem bo težko kaj za Vas dobiti,“ godrnjal je. „No, naj bo, — tu imam mesto družabnice pri neki gospej; danes popoludne se lahko predstavite.“

Helena je molče vzela list. —

Znova je nastopila težavno pot.

Njen cilj je bil v najimenitnejši cesti; na svitlem kazalu je čitala besede:

„Alfred Holidaj.“

Sluga jo je vprašal, kaj hoče. —

Helena mu je vročila listič.

Kmalu se je vrnil in ji rekel, naj mu sledi.

Od vseh stranij ji je bliščala krasota in razkošnost.

Molče je sledila slugi po sobah, kojih oprava je bila čarobna.

V neki predsobi prosil jo je spremljevalec, da naj sede.

„Gospod Holidaj bo takoj tu.“

Sluga je zginil za velikimi vratmi.

Čez malo časa so se zopet odprla.

Vitek, še precej mlad gospod je naglo vstopil in Heleni na lahko pokimal.

„Le sedite, gospa!“

Malomarno se je vrgel na stol.

Po kratkem premolku je vprašal gospod Holidaj:

„Ali ste v stanu biti družabnica neke bolnice?“

Helena je potrdila.

„Iščem nekoga, kateri bi s postrežbo bolnice ob enem prevzel tudi zastopanje v moji hiši,“ nadaljeval je gospod Holidaj. —

Videti je bilo, kakor bi se niti ne zmenil za mlado gospo; le parkrat je hitro pogledal na Heleno.

„Tudi k temu sem pripravljena,“ odvrnila je ta.

Na prvi pogled je napravil gospod prijeten utis na opazovalca.

Visoka, vitka postava, fino obnašanje in prijazni obraz, vse je bilo videti odlično, skoraj aristokratično; le čudna poteza okoli polnih, poželjivih usten, neko nemirno migljanje, ki je hipno vzplamtelo v temnih očeh, izdalo je, da je dremala za tem čelom zadrževana strast.

„Ali imate kaj spričeval?“ vprašal je nakrat gospod Holidaj.

Helena je zanikala.

„Saj tudi nič nanje ne dam, za me je glavna stvar osebni utis, in ta mi zadostuje.“

Vstal je; tudi mlada gospa je vstala.

Opazila ni, kako jo je poželjivo pogledal.

„Ali Vas smem sedaj prositi, da me spremite k moji soprogi,“ rekel je gospod Holidaj uljudno, ter šel proti vratom.

„Seveda prepustim končni odlok nji in sprejmem dame le zato osebno, da trpeči prihranim dolgo dogovarjanje.“

Helena je iz teh besed spoznala, da je ugajala gospodarju; vse je bilo torej od tega odvisno, kak utis naredi na bolno ženo. —

Gospod Holidaj je odprl vrata, odgrnil težko, tam visečo zaveso in vstopil s Heleno v sobo.

Bila je dragoceno opremljena soba, v koje malo temnem ozadju je stal velik naslonjač.

Helena je ugledala nežno postavo, koji glavica je trudno ležala v blazinah.

Nehote je stopila bližje.

„Tu, ljuba Elen,“ rekel je gospod Holidaj z zamolklim glasom, „Ti pripeljem mlado damo, katera bi prevzela službo družabniee. Prosim, govori ž njo, prepustim vse Tvoji volji.“

Potem se je nagnil čez bolnico, ji zašepetal nekaj besed in zapustil sobo.

Gospe sta bili sami.

„Prosim, sedite blizu mene, da Vas vidim,“ slišala je Helena tih, tresoč glas govoriti.

Tiho je primaknila Helena stol k trpeči in se vsedla nanj. —

Voščenobled obraz se je s trudom nagnil naprej. Zlati, mehki kodri viseli so čez vrat in rame in ljubeznjive modre oči so ji pogledale v obraz.

Mlada gospa se je nehote pretresla.

To je bila smrt, ki je iz nekdaj lepega obraza zrla v njo.

„O, kako ste lepi,“ donelo je znova.

Modre oči bolnice gledale so nekako boječe.

„Ali česa potrebujete?“ vprašala je Helena prestrašeno.

Mislila je, da ima bolnica zopet močne bolečine.

„Ne, ljubi otrok, ne trudite se, — le eno Vam hočem reči in to moram, — sedaj, ko sem Vas videla. Ne pridite k meni — pojdite kmalu, — kmalu iz te hiše.“

Helena jo je presenečeno in žalostno pogledala: saj je vendar na tihem upala, tu najti zavetje.

„Ne, — tu ne smete ostati,“ ponovila je še enkrat bolnica.

Plaho je gledala k vratom.

„Vi niste Amerikanka, to slišim,“ nadaljevala je potem. „Kako je pa Vaše ime, gospica?“

„Helena Sever.

„Saj sem si mislila, da ste tujka,“ dejala je bolnica.

„Jaz sem tudi omožena,“ pristavila je Helena.

„Omožena?“ Gospa Holidaj je z začudenjem odprla oči.

„Zakaj pa niste pri svojem soprogu, — ali ste vdova?“

„Ne,“ rekla je Helena in zarudela ter na kratko razložila svojo usodo.

Trpinka je poslušala, ne da bi si upala dihati.

Ko je Helena končala, sedela je nekaj časa zamišljena, potem ji pomigala, naj pride čisto k nji.

„Razodeli ste mi svojo žalostno usodo,“ rekla je tiho, „zvedite tudi mojo. Omožena sem šele dve leti. Vsak, kdor o meni govori, me gotovo zavida. Saj imam vse, kar si želi moje srce, pravijo; saj sem v razkošju in krasoti. Da sem obolela, je bil le žalosten slučaj.“

„O, da bi ti jeziki vedeli, kaka nesreča in beda se skriva za to svetlo zunanjostjo, kako bi se čudili in zmajali z glavami. Sladko srečo, v ljubljenem možu najti zvesto srce, srečo, katere se sme tolikokrat, veseliti najrevnejša žena —, jaz je nisem nikdar poznala.“

Tiho je zašepetala Heleni na uho:

„Moj mož je ničvrednež, ki me je le poročil, da si je pridobil moje premoženje. Ko je dosegel svoj namen, bilo je ob vso srečo mojega življenja.“

„Slučaj mi je izdal le malo tednov po poroki, da me je varal. Mnogo preponosna, da bi bila pokazala svojo bolest, skrivala sem jo v sebi. Grize mi na duši, zdravniki pravijo, da sem bolna, kar sem tudi res, srce mi poči, — to bo moja smrt.“ —

Solze so kapale čez bledo lice govoreče.

„In zato ne smete ostati tu,“ rekla je čez nekaj časa bolnica žalostno, „kakor bi tudi Vaš ljubi, lepi obraz imela rada na svoji strani, — a varovati bi Vas ne mogla. Ko je zapustil sobo, zašepetal mi je, naj Vas obdržim za vsako ceno.“

„Ne, Vi ne smete ničvrednežu pasti v roke,“ nadaljevala je ostro, „niti eno uro bi ne bili varni pred njegovimi sramotnimi predlogi; prihranite nesrečnici ponovilo teh strašnih prizorov, katere je pretrpela.“

Helena je vstala in poljubila prozorno roko trpinke.

„Z Bogom,“ šepetala je.

„Da, z Bogom, in ako čujete, — da sem — poklicana pred božji prestol, potem se me spomnite v molitvi.

Helena je odšla.

Brezčutno je gledala sedaj krasne prostore: saj je vedela, da sreča ne biva tu.

V sprejemni sobi ji je stopil nasproti gospod Holidaj.

„No,“ vprašal je, „ali Vas bodemo kmalu pozdravili pri nas?“ —

„Obžalujem, da ne morem sprejeti službe v Vaši hiši,“ rekla je Helena mrzlo, „ker bi mi ne bilo mogoče zadostovati vsem zahtevam.“

Skoraj je bilo videti, kakor da je hotel gospodar jezno z nogo udariti ob tla.

A premislil si je še pravočasno.

„Motite se!“ je naglo zaklical. „Male dolžnosti, katere Vas čakajo tu, bi pač lahko izpolnili. Jaz bodem še enkrat govoril s svojo soprogo; prosim, dajte mi svoj naslov.“

„Hvala za Vaš prijazni trud,“ odgovorila je Helena, „moj sklep je odločen.“

Z visoko povzdignjeno glavo je zapustila sobo.

Oni je besno stiskal roke.

„Prokleto“, škripal je, „taka ženska in mi uide. In komu imam to zahvaliti? Seveda Elen. Ta je proti tujki javkala in stokala, da se je ta seve za tako službo zahvalila; človek bi znorel, vesel bom, kadar je bom rešen.“

Jezno je zapustil sobo — —

Ko se je Helena vrnila v svojo sobico, je bila v najobupnejšem položaju; stari agent se je srdil nad njo, je zahteval za svoje posredovanje 3 dolarje in se potem godrnjaje zadovoljil z enim. —

Bil je zadnji denar, katerega je Helena imela.

Najemščina za sobico, najpotrebnejši živež, katerega si je privoščila, je izpraznil denarnico.

V duhu se je videla — postavljeno na cesto —, v rokah surovih policajev, — izročena ubožnici.

Glasno ihte je onemogla. —

In njen preljubi otrok, kje neki je bil on v tej uri?

Brez vinarja ji ni bilo mogoče poizvedovati za Lidijo.

Kje neki je Korošec?

Ali je našel otroka, ali je še vedno taval okoli, da bi izpolnil dano obljubo?

Ali je bila Lidija vže davno, — davno na onem tajnem svetu, ali jo je hrepeneče čakala in razprostirala roki po preljubi materi?

Jokaje se je zgrudila nesrečnica.

In kakor senca je vstajalo poleg nje, vedno večji in večji je postajal privid in stezal suho roko, da bi jo ugrabil.

Porogljivo so se ji režala brezzoba usta; poleg nesrečne grofice je stal neusmiljen strah:

Bila je lakota — lakota!

124. poglavje.
Dva prijatelja.

„He, — Rihard, kam tako naglo?“

„Važno pot imam, Janez.“

„Važno, — no, — no, — na sestanek torej?“

„Ne govori budalosti, — saj dobro veš — “

„Da, da, Rihard, dobro vem, da si najtreznejši mladi mož v M....s, ki postane rudeč ko rak, če le ugleda predpasnik. Veš, ko sem bil jaz Tvojih let, sem že prav mnogo ljubezni preživel.“ —

„No, le ne pretiraj, — za teh par mesecev, kar si sploh starejši od mene.“

„Prosim, — polni dve leti, Rihard, in to v mladosti mnogo velja. A pojdi, nečem Te zadrževati, malo grem s Teboj.“

To sta govorila dva mlada moža v eni najimenitnejših cest M....s.

Da sta bila prijatelja, se je takoj spoznalo iz zaupljivega ogovora; a kakor se tolikokrat v življenja nasprotna značaja znajdeta, tako je vladalo tudi tukaj veliko nasprotje.

Rihard Kampel je bil odlične rodovine iz M....s.

Kot edin otrok vzgojen od starišev z ljubeznjivo skrbnostjo. Bil je s svojim prijaznim obnašanjem povsod priljubljen in spoštovan.

Njegove lepe temne oči so gledale sanjavo tja v svet, temni kodrasti lasje so obdali lepo čelo in majhne mehke brke obsenčile so skoraj dekliška usta.

Imel je komaj 24 let.

Njegov prijatelj Janez Davis bil je sirota brez očeta in matere. Zgodaj prisiljen si služiti kruh, se je dolgo težko preživljal, da ga je smrt nekega strica postavila dedičem velikega premoženja.

Od tega časa je šele jel okušati življenje in bi se bil komaj razločil od navadnih lahkoživcev, ako bi ne bila značila jasna, zdrava pamet in izvrsten humor njegove boljše strani.

Ravno nasprotno svojega prijatelja Riharda, ki je bil vedno elegantno, a nikdar čudno oblečen, ljubil je Janez najmodernejše, mnogokrat gizdalinske obleke, ki so izborno pristajale njegovemu zagorelemu obrazu z velikimi sivimi očmi in ozko brado ob strani, ki je bila priraščena k svetlimi lasmi.

Povsod je bil znan in priljubljen. Živeti in živeti pustiti je bilo njegovo geslo. Bil je podoba brezskrbnega lahkoživca, kojemu zamore svet le malo novega nuditi.

Mlada moža korakala sta sedaj drug poleg druzega.

„Zakaj pa nas ne obiščeš več na večer?“ vprašal je Rihard svojega prijatelja.

„Imam preveč zadržkov“, odgovoril je ta, „in potem so mi Vaši dolgočasni večerni čaji prav zoprni. Tam sedim in gledam, kako Tvoja mama neguje njenega sinka in Tvoj strogi gospod papa dolgo podučno pridiguje o mojem razuzdanem življenju.“ —

„No, tako hudo pa vendar ni“, menil je Rihard, malo užaljen.

„To je odvisno le od tega, kako se stvar vzame“, odgovoril je Janez trdovratno, „sploh se pa ne prepirajva radi tega. — Pojdi vendar enkrat zvečer kam z menoj. — Zabavo dobiva povsod. “

Rihard je pomislil.

Janez se je glasno zasmejal.

„Ti pač ne smeš z doma, ali Ti mama ne da nič denarja? Za to zadnjo se Ti ni treba brigati, jaz Ti vedno lahko pomagam.“

Rihard je odmigal.

„Motiš se, Janez, moji stariši nimajo prav nič proti temu, ako grem sam ali s Teboj kam; papa je celo zadnjič dejal, da je bolje, ako mladost užijem. In z denarjem tudi nisem v zadregi.“ —

„No, torej pojdi danes zvečer z menoj.“

„Meni ne ugajajo ta šumna razveseljevanja.“

„Neumnež“, rogal se je Janez, „že vidim, da Te moram jaz pod svoja krila vzeti. Torej danes zvečer prideš, ali bolje, jaz pridem po Tebe, drugače lahko ves teden čakam, ker bi se skesal.“

Nerad je Rihard vendar obljubil.

„Kam me pa bodeš peljal?“ vprašal je prijatelja.

„Tje, kjer je lepo. Bodi brez skrbi; če si pri meni, se Ti ničesar ne zgodi. Sploh Te hočem pomiriti, peljem Te v „beli grad.“ —

„Tega ne poznam,“ dejal je Rihard.

Janez se je ustavil in presenečeno pogledal svojega prijatelja. —

„Kaj, tega velikanskega zavoda ne poznaš? Človek, Ti veš manj, nego kak zagorec! Si v M....s rojen in ne poznaš „belega gradu“, — no, tu naj pa vendar — —“

Z glavo maje je šel z Rihardom dalje.

„Torej, Ti neizveden mladenič, danes zvečer ob 7. uri pridem po Tebe. Naredi se lepega, frak, da, da, gotovo.“

„Povej mi, Janez“, pretrgal ga je Rihard, „ali je to dostojen lokal? — Vidiš, jaz bi ne šel rad v kako slaboglasno hišo.“ —

Janez se je smejal, da so ga vsi mimoidoči pogledali.

„Povem Ti nekaj“, dejal je končno, — „a le bodi pameten, drugače me ujeziš, — Ti greš lahko vzlic Tvoje nedolžnosti z mano tje. Pogledava si balet, to je vse.“

„Ah, — torej gledišče!“

Rihard se je oddahnil.

„Da, nekaj podobnega“, rekel je Janez; težko je zadržal glasen smeh.

„Torej danes zvečer!“

„Da, pridem k Tebi, na svidenje “

Prijatelja sta se razšla. — — —

Janez Davis je imel popolnoma prav, ako se je norčeval iz svojega prijatelja, neizvedenega Riharda; saj je bil vendar „beli grad“ svetlo središče vsega življenja v M....s.

Tam je bil sestanek elegantnih lahkoživcev, kojih življenje je bilo pohajanje, ki so dolgočasili sebe in cel svet.

Velikansko poslopje, čigar čelo je bilo iz mramornatih plošč, ki so se v solncu svetile kakor srebro, in po katerem je dobilo svoje ime, stalo je ob vhodu v mestni park.

Poslopje je bilo videti veličastno; oprava sama je stala več milijonov.

Velika akcijska družba je je sezidala, sedaj je bilo v najemu nekega podjetnika.

Krasne široke stopnice in velikanske navožnje za ekvipaže nahajale so se na glavni strani, obrnjeni proti mestu. Nebroj električnih lučij spremenilo je poslopje po noči v pravo palačo rojenic.

Ob vhodih so bila prilepljena velika rudeča oznanila, na katerih je bilo čitati:

Novost! Krasna uredba! ‚Eros.‘ Fantastičen balet. Nastop 300 mladih dam sveh dežel v narodni noši.

125. poglavje.
Beli grad.

Nastal je večer.

Od vseh stranij so se pripeljale elegantne kočije pred beli grad, iz kojega visokih oken se je videla velika svetloba.

V eni kočiji najdemo naša dva prijatelja.

„Torej sem Te vendar enkrat odvedel“, dejal je Janez, „odpni vrhno suknjo, da vidim, kakšen si! — No, bo že, — bo že.“ —

„Je gotovo precej draga zabava?“ je vprašal nekako boječe Rihard.

„Kakor je, Ti nedolžni človek. Sploh, ali pri Tebi igra denar kako ulogo? — Koliko si pa vzel s seboj?“

„Sto dolarjev.“

„To je smešno, no le pusti, — danes si moj gost — prihodnjič bodeš že bolj pameten.“

Rihard je molčal.

Voz se je nakrat razsvetlil; pripeljal se je pred rampo.

Prijatelja sta izstopila.

Pred njima se je odprl krasen vhod, poln tropičnih rastlin.

V sredi razlival je kristalnosvetli vodomet svojo vodo krasno od vodnih rastlin obdano votlino.

Janez je stopil naglo k blagajni.

„Prosim, dve osebi.“

Bankovec za sto dolarjev je priletel na mizo.

„ Ali ne dobiš ničesar nazaj?“ zašepetal je Rihard svojemu prijatelju, ko je videl, da je ta takoj odstopil.

„Jaz sem Ti že poprej rekel, — danes si moj gost! — Torej poslušaj, — glej, — čudi se, — uživaj in ne kali si življenja z denarnimi skrbmi.“

„Tu je vendar vse drugače ko v gledišču“, dejal je Rihard.

„Imaš prav, — a ne vzbujaj pozornosti s takimi vprašanji; obnašaj se, kakor da bi bil vsak dan tu. — svet je tu naš.“

Vstopila sta v prekrasen salon.

Tisočero so se lomili svetlobni žarki v velikanskih zrcalih; in stokrat vračali podobo drenjajoče se množice.

Bogati blazinjeni sedeži stali so ob stenah in na mramornatih mizicah postavljene so bile najokusnejše jedi.

„Restavracijska dvorana“, rekel je Janez kratko, — se Ti zljubi?“

„Ne, hvala, morda pozneje.“

„Škoda, drugače bi Ti bil lahko pokazal marsikaj novega: tu dobiš vse, kar si moreš poželeti; najbolj razvajen sladkosnedež se tu lahko zadovolji.“

„A sedaj pridi!“ zaklical je Janez nagloma. „Ali vidiš postavnega gospoda tam?“

„Da, posebno lep mož.“

„To je on, — ali ga poznaš, Rihard?“

„Ne, nikdar ga še nisem videl.“

„To je sedaj vzor mladega sveta v M....s“, smejal se je Janez, „neki „baron pl. Falkenburg“, kavalir od nog do glave.“ —

„Je-li Tvoj prijatelj?“

„Ne, samo znanec.“

Glasno zvonjenje se je razlegalo po dvorani.

„Aha, predstava se prične, — idiva v glediščno dvorano.“

Še vedno poln presenečenja nad divno krasoto, sledil je Rihard nemo svojemu prijatelju.

Znova se je odprl njegovim občudujočim pogledom velikanski, krasno ozaljšani prostor.

Prekrasne slike kinčale so strop in zastor, ki je bil nad velikim odrom.

Lože in balkoni so bili razkošno opremljeni.

Luč dragocenih svetilnikov je provzročila, da se je bogato zrezljani in pozlačeni ukras videl še čarobneje.

Šumna godba ju je sprejela.

Prijatelja sta se vsedla v ložo.

Janez je skrivaj opazoval tovariša.

„Povej mi vendar“, začel je Rihard čez nekaj časa, „kako to, da so tu sami gospodje, — ni ene dame še nisem videl.“

„Jaz tudi ne“, bil je suhoparni odgovor Janeza.

„Da, — da, razumem“, je rekel Rihard, „balet ni nič za dame! A vendar je čudno!“

„Kaj je čudno?“

„Da ni navzoče ni ene dame! Priznati moram, Janez, da bi bilo drugače dosti prijetnejše, in bi se vsaj kaj videlo.“

Janez je udaril prijatelja na ramo.

„Tako je prav, zdaj se mi dopadeš. A le počakaj, dame pridejo potem.“

„Odkod?“

„Odkod, Ti nedolžnost? No, dame, ki sedaj sodelujejo pri baletu, so po koncu najti v plesni dvorani.“

„Ah!“

„Kaj ne, sedaj se Ti jasni; a zdaj tiho, zvoni zadnji krat.“

Zastor je šumel kvišku.

Svetilniki so ugasnili.

Tema je objela oder in prostor za gledalce.

Nakrat pa se je zabliskalo.

Nestalen sijaj — ki je takoj zopet zginil — sedaj je žarel svetlo. —

Vedno večji postajajoč, razsvetila je na zadnje velikanska žareča krogla krasen jutroven park.

Na odru ni bilo ni enega človeškega bitja; le ob straneh so stali velikanski grmi, iz katerih so gledali veliki kelihi liki čarnih cvetic.

Tiho, sanjavo je svirala godba, počasi prehajala v veselejše melodije. —

Zdaj — se je odprl eden izmed cvetičnih čašic in ljubka glavica se je prikazala; mično se je obračala na vse strani.

Vsaka cvetica je oživela.

Sedaj hrupen tuš godbe — od vseh stranij zlezle so šibke postave iz zelenih grmov in množica dražestnih cvetličnih vil se je zibala po taktu godbe.

Rihard samega očaranja ni našel besed.

Janez ni spremenil one poteze obraza.

„Ali imaš kukalo?“

Rihard je pokimal.

„Potem si poglej ono malo na desni pri prvi kulisi; to je bila pred par meseci moja ljubezen. Le poglej, kako sem gori špega, dobro ve, da sem tu. Nje nasproti je prav zvita kača, ta ima Aredno tri oboževalce ob enem; — ne, ta ne, — bolj na levo, — postavo pa ima kakor boginja.“

Rihard je začuden pogledal Janeza.

„A jaz Te nisem nikdar na cesti videl z eno teh dam.“

Ogovorjeni je težko pridržal glasen zasmeh. —

Nov krasen prizor je Riharda odvrnil od tega razgovora.

Vrata v ozadju parka ležeče mošeje so se odprla; cela tropa junakinj je privrela ven.

Kakor megla jih je obdajalo kratko krilce; lepe živote je oklepal bliščeči oprsnik; lesketajoči kamni na čeladi iskrili so barvaste bliske.

„Velikansko, — prekrasno!“ zaklical je Rihard.

Janez ga je malo porogljivo pogledal od strani.

„Da, prav zale so te deklice, — to je res; — a kakor tudi tu strastno vihrajo, — kakor bojevito se tudi svetijo njih lepe oči, — brez posebnega upora se udajo močnemu zmagovalcu, — zlatu.“

Zadnje besede je govoril tiho, da bi jih sosed ne slišal.

Znova se je spremenil prizor.

Cvetlične vile in junakinje so se umaknile nazaj; rožni grič se je dvignil sredi odra, višje, vedno višje se je dvigal kvišku.

Šumno je svirala godba, grič se je odprl in na ramah ljubkih dekliških postav sedel je vsemogočni bog ljubezni — Eros. — in predno je še moglo oko ta krasen prizor pregledati, prihrumelo je sedaj od vseh stranij na oder.

Lepe zastopnice vseh narodov padle so udanostno na kolena pred zmagovalcem src.

Svetlobni odsevi švigali so v vseh barvah nad čarobno skupino zmagoslavno je gledal Eros na tropo svojih čestilk.

Počasi se je spustil zastor doli, grmeče ploskanje se je razlegalo v dvorani.

Zopet in zopet se je zastor dvignil in pokazal čarokrasno podobo.

Rihard je molče sedel, ni za trenotek ni zgubil iz očij spreminjajočih se prizorov.

Janez je vstal.

„Pojdi sedaj, Rihard!“

Ta je skočil kvišku.

„Kaj že odhajava?“

„Bog ne daj, sedaj se zabava šele prične, kako prideš na to?“

„Kam pa pojdeva sedaj?“ vprašal je Rihard.

„V velike dvorane, le vedno počakati, — boš že sam videl.“

126. poglavje.
Pri večerji.

Težko sta se prerila prijatelja skozi množico, ki je nagnila vse hodnike.

Velikanska vrata so se odpirala.

Notri je bilo svetlo kakor podnevi.

Dvorane kraljevih gradov niso bile tako razkošno opremljene ko ti prekrasni prostori.

Rihard je menil, da sanja.

Vsak trenotek je pričakoval, da bo prelepa podoba zginila kot liki fate morgane.

Nemo je korakal poleg svojega prijatelja.

Velika dvorana, v kateri sta se nahajala, je bila slična krasni stavbi Alchambre.

Krog in krog so stali vitki stebri z barvastimi mozaiki in so pustili odprte prijazne dolbine, ki so bile s težkimi zastori ločene od slavnostnega prostora.

Na pol odgrnjeni, videle so se za njimi vesele skupine.

Tam so sedeli gospodje v zaupljivem razgovoru z ljubkimi postavami, katere je Rihard prej občudoval na odru.

Glasno smejanje in žvenkljanje šampanjskih kozarcev se je začulo včasih.

Janez je odvedel prijatelja s seboj: njegovi pogledi so iskali nekoga.

„Ah, tri gracije“, zaklical je nakrat, „so vendar držale besedo!“

Rihard ga je začudeno pogledal.

„Za Boga, le ne glej tako presenečeno,“ zašepetal mu je Janez naglo, „tu se ne sme čez nič čuditi. Dame, katerim Te bodem takoj predstavil, so nam za danes ljubeznjivo obljubile njihovo družbo: kako je bilo to mogoče, je moja zasebnna stvar.“

„Torej igraj enkrat posvetneža: saj se moraš vendar privaditi!“

Janez je pomignil natakarju, ki je hitro priskočil.

„Kje je prihranjena loža?“

Vročil je uslužbencu karto.

„Smem prositi, milostni“, odvrnil je ta uljudno in hitel naprej.

Janez je skoraj nevidno pomigal majhni skupini dam, ki je navidezno brez namena sledila prijateljema, potem je šel z Rihardom proti označeni loži.

Komaj sta jo prestopila, ko so jima sledile tri mladostne postave.

„Večerjo za pet oseb“, je kratko ukazal Janez čakajočemu natakarju.

Ta je zginil.

Zastori so se zaprli in ločili majhni prostor od ostale dvorane.

Rihard je bil ves zmeden, prijel se je za vroče čelo, potem pogledal dame, katere so mu sedele nasproti.

Janez je ravnodušno prižgal cigareto.

Sedaj je malomarno pokazal na svojega prijatelja.

„Tu, moje dame, Vam predstavim svojega prijatelja Riharda Kampel-a: dobri mladenič je še malo zdržen, temu se ne smete čuditi. Živel je predolgo v skalnatem gorovju, kjer je lovil sive medvede in se boril z divjimi zamorci; to ga oprosti.“

Srebrnočisti zasmeh je odgovoril.

Rihard je še vedno molče strmel na svoje družabnice, pri Janezovih besedah se je uljudno priklonil.

„In tu, ljubi Rihard“, nadaljeval je ta, „so tri gracije „belega gradu“: Maja, Azume in Priska.“

Zastor se je odgrnil.

Brez ropota so pomaknili strežniki pogrnjeno mizo v dolbino.

Janez je napolnil kozarce.

„Na vesel večer in kmalu zopet na svidenje, moje ljube dame!“

Kozarci so zazveneli.

Skrivaj je ogledoval Rihard mične postave.

„Da, tu je vse mednarodno“, smejal se je Janez. „Gospica Priska je Poljakinja, — zibel Maje je stala ob bregu svetega Gangesa, — na Azumo so gledali molčeči velikani izza časa Faraonov. Evropa, — Azija — Afrika iskreno združene.“

Priska je bila v poljski narodni noši.

Kosmata kapica s svetlo spono in kokotnim šopkom čepela je smelo na ljubki glavici, koje blesteče oči so zapeljivo gledale v svet. Široki, s svilo podvlečeni, ob straneh odprti rokavi kazali so krasne roke. Bogato vezani moderc oklepal je lepi zgornji život, medtem ko je kratko krilce dalo spoznati majhni, v visoke škornjice obuti nogi.

Ostali dve dekleti sta bili oblečeni v belili, z zlatom vezanih burnusih, od kojih snežne beline so se prijazni obrazi z rjavkasto kožo mikavno razlikovali.

Maji se je na prvi pogled poznalo, da je doma iz daljne Indije.

Nežna izrazovita glava z dolgimi temnorujavimi lasmi bila je one prikupljive oblike, katera odlikuje plemenitega Hindusa. Njene velike, mile, rujave oči so zakrivale dolge vejice; majhna usta so bila podobna na pol razcvelemu rožnemu popku.

Poleg Maje je slonela ponosna postava Egipčanke — Azume.

Pod izrazovitim čelom s težkimi črnimi kitami plamtelo je dvoje oči z divjim poželjivim izrazom. Majhni, fino zakrivljeni nosek dal je obrazu nekaj pikantnega; izpod na pol smehljajočih se usten bliskali so se majhni, kakor sneg beli zobje.

Da, bila so lepa ta tri dekleta, vzlic svoje očividne različnosti.

Rihard, ki je sedel zraven Priske, je jecljaje izustil nekaj navadnih fraz.

Lepemu dekletu se je smilil mladi mož.

Ona je razumela tako zanimivo klepetati, da je vladal med Rihardom in Poljakinjo Prisko kmalu najživahnejši razgovor.

Azume in Maja sta malo govorili.

Njuna slaba angleščina pričala je, da sta šele pred kratkim zapustili svojo domovino.

Zadovoljno je pogledal Janez svojega prijatelja in zgovorno Prisko.

„Dečko se zabava ž njo; no bo že“, mrmral je sam zase. —

Potem se je obrnil k Maji in Azumi.

„Ah, moji dami, zakaj se pa zakrivata tako nevoščljivo pred mojimi občudujočimi pogledi? Vaši obrazi so lepi; a čemu to zavijanje, vročina je tropična.“

Rihard je postal pozoren.

Tudi on se je čudil, da dekleti niste odložili burnusov; le pri jedi se je sem pa tje pokazala kaka lepa roka.

„Plaščev ne smeve odložiti tu v dvorani“, pojasnila je Azume, „najini obleki sta preveč očividni, prepovedalo se nama je.“

„Izvrstno, — izvrstno!“ smejal se je Janez, „ torej je tudi v „belem gradu“ še morala; no, radi mene, a tu v zaprtem prostoru pač ni tega treba.“

„Ne, ne smemo“, ponovila je Azume; „skrivni policaji so bili tu; posestnik je imel sitnosti.“

„No, temu se ne da protiviti,“ rekel je Janez, „vidiš Rihard, nobena roža ni brez traja.“

„A za trenotek nam smete vendar privoščiti pogled na narodno nošo“, prosil je Janez znova.

Natakar je prinesel šampanjca, a se takoj brzih korakov odstranil.

Janez se obrne k damama in reče tiho:

„Natakar je ravnokar prinesel šampanjca, sedaj ga ne bo tako hitro nazaj.“

Dekleti sta nekaj trenotkov šepetali med seboj.

Potem sta vstali, — plašča sta padla.

Krik najvišjega iznenadenja se je izvil iz Rihardovih ust.

Lepa Poljakinja se je radi tega nejevoljno obrnila proč.

Janez ni trenil z očesom.

In vendar je bil pogled, ki se je tu nudil, očarujoc, zapeljiv.

Lahko, tenko blago je ovilo nežne ude Indijke, širok, svetel pas je oklenil mične kolke, široke zlate spone so objele krasne roko in gležnje na nogali. Kakor sapa je obdala obleka kipeče ude, kojih očarujočo obliko je bolj kazala, nego zakrivala.

Azume je stala ponosno v polnem krasu egipčanske neveste.

Bogato vezana jopica, na kateri je bilo obešeno nebroj lišpa, oprijela se je krepkih udov, ki bi bili navdušili vsacega kiparja. Lepi roki je malomarno križala nad pol razodetimi

Prsi, katerih obris je zakrivala s tančico.

Široke hlače iz belega atlasa so se držale krasnega vezanega pasa: bosi mali nožici sta tičali v zalih atlasastih šlapicah.

Le malo trenotkov stali sta boginji orijenta tu, potem sta zopet burnusa nevoščljivo ovila krasne postave.

Rihard je vzdihnil.

„Tisoč in ena noč“, šepetali sta njegovi ustni.

„Le nikar ne postani sentimentalen, — dečko moj“, rekel je Janez suhoparno.

Opazuje prijatelja je še dostavil:

„Saj poznaš stari pregovor: Nihče ne hodi brez kazni pod palmami.“

Rihard ni odgovoril, obrnil se je zopet h Priski.

V sosedni loži pa je medtem postalo jako živahno.

Tam je bila menda zbrana vesela družba.

Janez je prisluškoval.

„Baron pl. Falkenburg je tam, spoznam ga po glasu,“ dejal je proti družbi.

„Ah, gospod, katerega si mi prej pokazal?“

Janez je prikimal.

„Tiho, — tiho“, šepnil je hlastno.

Na sosedni družbi sta se razločila dva glasova.

Eden miren, hladnokrven in vendar prijeten, je bil oni barona Falkenburga.

Drugi oster, drzen, napihnen, skušal je oči vidno vzbuditi pozornost.

„Bogataš iz okolice, poznam ga“, šepetal je Janez, „neki gotovi Vod, vedno se baha s svojim denarjem.“

„Da, gospodje“, slišalo se je iz priležne lože, „od mojih posestev imam sedaj velikanske dohodke; včasih kar ne vem, kam z denarjem.“

„O, prosim, — prosim, ne sramujte se“, smejalo se je več glasov, „mi smo hvaležni odjemalci.“

Trenotek je bilo vse tiho.

Potem pa se je zaklicalo od vseh stranij:

„A, gospod Vod, kaj pa počenjate, saj zažigate bankovec za sto dolarjev.“

„V družbah večkrat rabim take užigalice; to si smem dovoliti“, odvrnil je ta samoljubno.

Vse je molčalo.

Konečno se je začul baronov glas:

„Vaša cigareta je zopet ugasnila, gospod Vod; tu je ogenj, prosim, poslužite se.“

Vod se je ozrl na barona.

„A za Boga, saj to je bankovec za tisoč dolarjev!“ zaklical je prestrašeno.

„Gotovo“, odvrnil je baron z neizpremenjenim ravnodušjem, „a z malenkostmi se niti ne pečam.“

Zopet je bilo vse tiho.

„Vražji človek“, zašepetal je Janez svojemu prijatelju, „tu imaš vzgled tega, kar sem Ti prej pravil.“

Rihard je bil osupnjen.

Mislil je na stodolarski bankovec, katerega je za današnje troške vtaknil k sebi.

Sam sebi si je zdel smešen.

„Trčite!“ zaklical je Janez.

Kozarci so zazveneli.

Potem se je nagnila Priska k Janezu in mu pošepetala nekaj besed.

Ta je prikimal.

„Torej v modrih salonih, dobro; pridem z mojim prijateljem doli; sedaj pojdeva še v igralnico.“

Poljakinja je smeje požugala Janezu s prstom.

Ta ji je smehljaje odvrnil:

„Ne, — nobenega strahu, ne igrava.“

Rihard je začudeno pogledal prijatelja.

„Dame se boje, da bi ne igrala“, razložil je, „ker dobro vedo, da bi bila potem za ta večer za njih izgubljena.“

„Jaz sploh ne igram“, dejal je Rihard.

Poljakinja ga je neverno pogledala.

„Tem bolje“, je zaklicala, „v eni uri najkasneje Vas pričakujemo.“

Vse tri so naglo zapustile dolbino.

„Ali se potem z damami zopet snidemo?“ vprašal je Rihard skrbno.

Hrepeneče je pogledal na zastor, za katerim so zginile mladostne postave.

„Kako prideš na to?“ vprašal je Janez osupnjen.

„Mislil sem le“, jecljal je Rihard v zadregi, „da bi morda drugi gospodje, — — — — — — — — saj me razumeš — — — —“

Janez ga je na lahko udaril po licu.

„Dečko, — dečko, — kedaj se boš vendar enkrat spametoval. — No, bodi brez skrbij, našla bova najine krasotice ob določeni uri.“

Spraznil je svoj kozarec in zapustil z Rihardom dolbino.

127. poglavje.
V igralnici.

V gornjem nadstropju „belega gradu“ bili so krasni prostori, v katerih je imela svoj sedež boginja Fortuna.

Nebroj skupin se je zbralo okoli posameznih miz.

Vzlic živega zanimanja se je malokedaj slišal drug glas nego oni enakomerni kroupirja, ki je sprejemal vložke, ali pa bankirja, kadar je glasno imenoval vzdignjeno kvarto.

Uho je čulo le žvenketanje zlatov in globoke vzdihe strastnih igralcev.

Janez in Rihard sta hodila od skupine do skupine.

„Tu sedi baron,“ zašepetal je Janez svojemu prijatelju, „sedaj si lahko dobro ogledaš tega zanimivega moža. Sploh ima malo sreče v igri, a njegovo bogastvo mora biti neizmerno, on zgublja velikanske svote, ne da bi trenil z očesom.“

Rihard je ogledoval čudnega moža.

Lepi, zagoreli obraz vzbudil je njegovo pozornost.

Komaj je zamogel Rihard odvrniti svoj pogled od velikih bliščečih očij; fine brkice so mu na pol zakrile usta, na visokem čelu je imel rudečo progo.

„On je starega plemiškega rodu,“ šepetal je Janez. „Njegovi prostomisleči nazori so provzročili prepir med njim in njegovimi na plemstvo ponosnimi sorodniki, zato je šel v Ameriko, — na vsak način je neizmerno bogat.“

V tem trenotku je baron vstal in zapazil Janeza.

Prijazno pozdravljajo mu je ponudil roko.

„Baron pl. Falkenburg, — moj prijatelj Rihard Kampel,“ predstavil je Janez.

Gospoda sta se priklonila.

„Pri kvartah danes nimam sreče,“ rekel je baron, „poskusil bom z rouletom. Igrate tudi?“

Janez je zanikal.

„No, pojdite saj z menoj,“ dejal je baron, „tudi gledati je danes zanimivo, vložki so jako visoki.“

Šel je s prijateljema proti gosti skupini, iz koje srede se je sem pa tje slišal ropot rouleta.

Šepet se je raznesel skozi množico; uljudno so vsi naredili prostor pristopivšim.

Saj je vsak dobro poznal barona, ki se je vsak veder nahajal tu.

Baron se je molče vsedel.

Rihardu, ki ga je neprenehoma opazoval, se je sedaj dozdevalo, kakor da bi švignil hiter pogled iz njegovih zagonetnih očij k nasproti mu sedečim osebam.

Pogledal je sedaj tudi on te osebe in se začudil.

Tu je sedela neka dama.

Malomarno sloneč v elegantnem stolu, igrala se je s svojo pahljačo, medtem ko so se nekateri gospodje šepetaje ž njo zabavali.

In ta dama je bila očarujoče lepa.

Dragocena svetla svilena obleka obdala je bujno postavo, krasna glava s temno poltjo, veliki črni lasje, plamteče oči, —

Vse je kazalo, da je južne krvi.

Poleg nje je sedel starikav gospod; elegantna, ponosna postava z malo osivelimi lasmi; zamaknjen je bil v roulete.

Bil je to gospod Blakburn, najemnik „belega gradu“.

Dama je bila njegova soproga.

Manuelita Blakburn je bila Meksikanka, katero je v leta idoči Amerikanec spoznal na nekem potovanju.

Postavnemu možu ni bilo težko, si pridobiti srce strastnega dekleta.

Rada mu je sledila v severno domovino.

In zopet je opazil Rihard, kako so se plemiču zasvetile velike oči.

Sledil je pogledu in videl, da je lepa dama, kakor prisiljena od kake skrivne moči, obrnila svoj nežni obraz k baronu.

Ali sta bila v tajnem sporazumljenju!

Tiho je razodel Janezu svoje sumničenje.

„Ne, — motiš se, temu ni tako,“ pojasnil je ta, „gospa Blakburn je bila dolgo časa v Meksiki na posetu pri sorodnikih in je danes po mnogih mesecih prvikrat v teh prostorih. — Baron Falkenburg pa je komaj šest tednov tu.“

„Ali se nista morda že v Meksiki poznala?“ odvrnil je Rihard tiho.

„To je izključeno, — baron ne razume ni besede španskega jezika; — do nje možitve pa gospa Blakburn ni znala angleškega.“

Rihard je molčal.

„Sploh pa vidiš strahove,“ nadaljeval je Janez; „baron se za ženske prav nič ne zmeni, tu bi imel tudi težave, ker gospa Blakburn strastno ljubi svojega soproga. “

Govorjenje mladih mož se je pretrgalo.

Nek stol se je ropotaje zvrnil.

Kakor blazen je eden igralcev divjal proč.

Nihče se ni brigal za to, nobena glava se ni obrnila k odhajajočemu.

Mirno je zadonel glas kroupirja:

„K novi igri pripravljeno!“

„Kaj se je gospodu primerilo?“ vprašal je Rihard radovedno. —

„Vse je zaigral,“ dejal je Janez ravnodušno.

„Za Boga, da bi si le kaj ne naredil!“

„Se tudi včasi zgodi,“ odvrnil je mladi lahkoživec nepremakljivo. „Uradniki ga bodo že ustavili.“

„Kateri uradniki?“

„Oni igralnice.“

Nato razloži prijatelju na kratko:

„Vidiš, Rihard, ako kdo tukaj vse zgubi, se ga uljudno povabi v pisarno, kjer se mu izplača 50 — 100 dolarjev, kakor je njegova izguba. S tem vendar lahko potuje domov. Od nas prebivalcev iz M..... bi težko kdo toliko časa igral, da bi bil popolnoma uničen.“

„To ravnanje igralnice mi ugaja.“

„No, kakor se vzame. Ako se kdo iz obupnosti ustreli tu ali v parku, ima najemnik več sitnostij s policijo in več stroškov, kakor 100 dolarjev.“

„ Ah, — torej zato.“

„Gotovo, ljubi moj! — Zastonj ni nič, — niti smrt — pravi pregovor.“

Baron pl. Falkenburg je vstal s svojega sedeža in šel k bankirju.

Ta ga je uljudno pozdravil in potem predstavil svoji ženi. —

Baron se je vsedel h gospej Blakburn.

Tudi prijatelja sta pristopila.

„No, gospod baron?“ vprašal je Janez, — „ali Vas je odškodoval roulet za zgubo pri kvartah?“

Ogovorjeni je brezbrižno mahnil z roko.

„Pah,“ dejal je, „ne govorimo o mrtvem maliku. Ne, Fortuna mi danes ni bila naklonjena.“

„A imeli ste danes tudi velikansko smolo, gospod baron,“ zaklical je eden okolu stoječih gospodov.

„Jaz sem dolgo stal za Vašim stolom in gledal,“ nadaljeval je. „Saj ste morali zgubiti nad 100.000 dolarjev.“

„400.000 dolarjev,“ odgovoril je baron mirno.

„Moj Bog, saj to je že premoženje.“

„Za Vas morda, cenjeni gospod, za me je ta vsota komaj imenovanja vredna izguba.“

Baron se je naslonil v stolu.

„Saj ste me vendar hoteli obiskati in sodbo izreči nad mojo konjušnico, gospod Davis. — Pred nekaj dnevi sem dobil šest novih angleških dirjačev; — znani ste mi kot veljava v tej stroki.“

Janez se je na lahko priklonil.

„Ne bodem opustil, se gotovo prihodnje dni odzvati,“ zagotovil je.

Baron se je obrnil h gospej Blakburn.

„Odpustite meni negalantnemu kavalirju, da Vas s tem dolgočasim; mi Nemci smo še na pol divjaki.“

Zopet sta se ujela z očmi.

Kakor magnetično vlečene obvisele so lepe oči krasne dame na temnih zvezdah nemškega plemiča.

„A kaj pa delate tu, milostna?“ vprašal je smeje se pl. Falkenburg.

Gospa Blakburn je stegnila levo roko in z nje malim prstom kazala nanj.

„To je branilo zoper hud pogled,“ pojasnila je gospa resno. —

„Ste-li praznoverni?“

„To ni vraža, to je gola resnica.“

Glasen, vesel smeh je zadonel, igralci so se nejevoljno obrnili.

„In vendar je tako,“ zagovarjala se je, skoraj jokaje; „gospod baron ima ta pogled, on le tega ne ve. Guba med obrvi, čuden svit očij, tako da se mora vedno vanje gledati, — to — —“

Zmedeno je umolknila.

Bankir je vstal, ljubeznjivo pogladil po laseh svoje ljubljene žene.

„A Manuelita, gospod baron bo užaljen.“

„Ne, — ne, tega ne maram,“ je naglo zaklicala gospa Blakburn; „kaj ne, gospod baron, da mi ne zamerite?“

„A, prosim Vas, milostna, nikakor ne,“ zagotovil je ta, „nasprotno, jaz sem se izvrstno zabaval.“ —

Janez je stopil k Rihardu.

„Pojdiva sedaj, naše dame bodo že čakale.“

Ta je planil kvišku kakor iz sanj.

„Kaj ne, Janez,“ prosil je Rihard svojega prijatelja, ko sta zapustila dvorano, „mično Poljakinjo, ki mi je pri večerji nasproti sedela, bom vendar lahko večkrat videl? Ti si tu vže znan, Tebi bo lahko, omogočiti mi nov sestanek.“

Janez se je ustavil.

„Rad, Rihard, če mi obljubiš, da ne narediš nobenih neumnostij. Bodi tiho, — jaz poznam Tvoje mehko, občutljivo srce, — to so cvetice, ki so že marsikomu cvetele; — saj me razumeš?“

Rihard je vzdihnil, a odgovoril ni.

Zgoraj v igralnici se je poslovil baron pl. Falkenburg, peljal se je domov.

Zaman so se trudile bliščeče krasotice za lepega, bogatega moža. —

Manuelita Blakburn je slonela v oknu, ko se je pripeljal voz barona.

Videla je stopiti iz hiše njegovo elegantno postavo, skočil je v kočijo.

„In njegov pogled vendar prinese nesrečo, to vem gotovo,“ šepetela je pred-se. — —

128. poglavje.
V pevašnici.

Zapustili smo Heleno, ko je brez denarja v svoji izbici jokala.

Videla je pred seboj grozni strah: lakoto.

Uničena na duši in na telesu vrgla se je na svoje revno ležišče. —

Ko bi ji bila ta noč namenjena kot zadnja njenega življenja in ko bi bila to vedela, bi bila — srečna, da bo konec trpljenja. —

Položila bi trudno, lepo glavo k večnemu počitku na blazino. —

A morala je živeti in čašo bede izprazniti do dna.

Zopet se je mračilo jutro.

Helena je zapustila sobo.

Ta pot po zaslužku je bilo zadnje upanje.

Čitala je vsa nabita oznanila, če se koga zahteva.

Saj je bila sklenila, sprejeti tudi najslabšo službo.

Stopala je po precej samotni cesti.

Velik izvesek je vzbudil njeno pozornost.

Brala je: „Osrednja pevašnica.“

Bel list je bil prilepljen na vratih.

„Pevke se iščejo“,bilo je na njem.

Heleno je prešinil nov up.

Saj je bila pevka, — morda se jo sprejme.

V veži ji je prišel naproti starikav mož, kojega obraz bi kil dal sklepati na pravega značajneža, ako bi neko premeteno mežikanje njegovih majhnih sivih oči ne izdalo, da je ta obraz le krinka, za katero so so skrivale prave lastnosti.

„Kam hočete, gospica?“ vprašal je Heleno uljudno; njena lepota mu je očividno ugajala.

„Brala sem ravnokar, da se tu sprejmejo pevke,“ rekla je Helena.

„Da, prosim, vstopite.“

Odprl je neka vrata in prijazno rekel Heleni, naj mu sledi. —

Stopila je v sobo srednjo velikosti, kjer ni vladal ravno poseben red. —

Na vseh stolih so ležale note; star glasovir je stal pri oknu. —

„Prosim, izvolite,“ dejal je stari in pokazal na note, poljubna pesem zadostuje za izkušnjo.“

Vsedel se je k glasovirju, medtem ko je Helena listala po notah.

Končno je vzela v roko list.

„Dobro, — dobro,“ rekel je starec in ji dal glas, „torej: Domovina, sladka domovina.“

Predigra je bila končana.

Helena je začela.

A kak strah jo je prešinil.

Je-li bil to njen glas, ki je prej tako premagovalno in ljubko donel? Zdel se ji je slab, — skoraj nemelodičen.

Ali je usahnil celo zadnji vir zaslužka?

Ko je nehala, je z gotovostjo pričakovala, da jo stari gospod odslovi.

A ta je mirno vstal in rekel:

„Prav dobro, — le malo glasneje morate peti, drugače ne proderete, — mi je čisto prav; pevka pesnij mi je najbolj manjkala.“

Helena ni vedela, kako se ji je godilo.

„Danes zvečer že lahko nastopite,“ rekel je stari gospod. „kako obleko pa imate?“

Helena je bila v zadregi.

„Imam samo to obleko,“ šepetala je.

„V tej pač ne morete nastopiti: ste gotovo pogoreli, kaj?“

Heleni so silile solze v oči.

„No, — iz tega si Vam ni treba ničesar storiti, to se mnogokrat zgodi. Jaz nisem grozovitnež in imam za take slučaje vedno obleke na razpolago. — Kati, pridi notri!“

Neka žena se je prikazala med vratmi.

Bila je zvest posnetek njenega soproga.

„Poslušaj, Kati! Tu sem vzel novo pevko v službo, a ona je v stiski. — Saj veš, daj kako primerno obleko. Saj jo lahko popravite do nastopa, ako Vam ne stoji,“ obrnil se je k Heleni. —

Ta je tiho prikimala.

Kati je odšla in se kmalu vrnila z nekaterimi oblekami kričečih barv, katere je položila čez stol na izbero.

Helena je čutila, kako je zarudela.

Stari gospod je to opazil.

„Ti so pač prebarvasti, gospiea,“ dejal je, „kot pevka pesnij ni treba, da tako zbadate v oči.“

Nato se je obrnil k svoji ženi:

„Torej poglej, Kati, če najdeš kaj primernejšega.“

Godrnjaje je žena zopet odšla in se čez nekaj časa vrnila. —

„Tu, — ti bodo pač dobri.“

Helena si je zbrala temnomodro obleko.

Starec ji jo je zavil v veliko polo papirja.

„Tu imate!“ rekel je. „Ne poznam Vas sicer, a zaupam Vašemu obrazu.“

Ko je Helena vsprejela obleko, je še dostavil:

„Tu imate tudi 2 dolarja predplače, rabili jih bodete gotovo. Iz začetka Vam dam mesečno 20 dolarjev; ako bodete dopadali, dam pozneje več.“

Zapisal si je Helenin naslov, potem je ta zahvaljuje zapustila hišo.

Hvala Bogu, sedaj je imela vendar zaslužek, akoravno je bil pičel.

Stradala in hranila bo, da ji bo mogoče iskati njenega otroka. —

Domu prišedši, je Helena razgrnila obleko, da bi takoj popravila, kar bi bilo treba.

Videti je bila narejena za osebo njene postave; majhen popravek bi zadostoval, da bi stala dobro.

A zarudela je sramote, ko je obleko pomerila.

Bila je globoko izrezana; taka vendar ne more na odru nastopiti!

Njena gospodinja, katero je poklicala na pomoč, se je sicer smejala in ji rekla, da je prav zala.

Končno je ustregla Heleninim silnim prošnjam, poiskala košček svetlega atlasa, iz katerega je Helena naredila vstavek v obleko.

Dan je minil.

Helena se je podala na težko pot.

A upanje na boljše čase ohrabrilo jo je; sklenila je, pretrpeti tudi najhujše, da bi ji le ne bilo treba beračiti. —

Stari gospod jo je sprejel pred vhodom.

„To je prav, da pridete tako zgodaj. Moja žena je vže mislila, da Vas ne bo nazaj; veseli me, da se nisem varal.“

Veselo si je mel roki.

„To bodo gledali; kaj tacega vendar še niso videli.“ rekel je sam za-se.

Glasno je nadaljeval:

„Oblečete se lahko pri moji ženi; z dekleti skupaj vendar ni za Vas.“

Molče je Helena ubogala.

Kmalu je bila gotova.

Hitro je poiskala note in šla k vratom.

„Čakajte, — čakajte, popeljem Vas tje!“ zaklicala ji je žena. —

Peljala je Heleno skozi dolg hodnik.

Ustavila se je pri nekih vratih, za katerimi je bil slišati glasen hrup.

„Tako,“ rekla je k prestrašeni, „na levo je oder, le pojdite gor, saj lahko sedete v stran.“

Ko je odhajala, je še tiho pristavila:

„In še nekaj, če kaka nova pride, se vedno malo zbada, a ni treba, da se žalite. Ako bodo surovi, — le povejte meni ali pa mojemu možu, potem Vam bodeva že preskrbela mir.“

Nemo je zrla Helena govoreči v obraz.

Glasno ukanje se je čulo izza vrat.

„Glave Vam ne bodo odtrgali,“ tolažila je žena, „mladeniči v dvorani so vsi pošteni rudokopi, malo surovi, a ne hudobni!“ —

Helena se je plašno ozrla.

Žena ji nato veli:

„Sedaj pa vstopite, čas je.“

Potisnila je Heleno skozi vrata in odšla.

Bleda, s povešinimi očmi, je na lahko stopala trpinka k odru. —

Sedaj je vedela, kje je.

En pogled jo je poučil o tem.

Bila je to pevašnica naj nižje vrste.

Na odru, ki je bil okinčan s kričečimi zastori, sedelo je sedem lepotičenih deklet.

Gost dim je napolnil dvorano, iz katere je donel nepopisen šunder.

Porogljiv smeh je sprejel Heleno, ki je šla počasi po stopnicah gor.

„Poglejte to novo!“ zavpila je smela ženska.

„No, ta pa dobro izgleda, — kakor mrlič.“

„Bob, hitro malo žganja na ta strah!“ donelo je zopet od druge strani.

Heleni so se tresla kolena, padla je skoraj nezavestna v najbližnji stol.

„Želite morda, milostna gospica, kolonjske vode zoper to omedlevico?“

Divje vpitje pijanih deklet je sledilo tem zbadljivim besedam. —

Predrzni pogledi so od vseh strani leteli na nesrečnico, katera je komaj zadržala solze.

Le grozeča beda, strah pred revščino sta jo vzdržala, da ni zbežala.

„Kako se odstranjuje od nas: seve, ponosni dami nismo dosti dobre,“ je strupeno vpila prva govornica.

„Sedaj pa molčite, nesramnice!“ zadonel je orjaški glas od spodaj.

Prestrašeno so se dekleta potuhnila.

Helena je hvaležno pogledala govornika.

Bila je to krepka, robata postava z zgubančenim obrazom in zdelanima rokama.

Obleka je kazala na rudokopa.

Njegov dobrovoljni, jasni obraz gledal je presenečeno k Heleni. —

Kaj nje podobnega gotovo še ni nikdar tu videl.

Sedaj so zadoneli glasovi klavirja.

Ena deklet je skočila s stola.

Na pol pijana opotekala se je sem in tje in tulila zraven kvantarsko pesem.

Vršeče ukanje je zadonelo iz dvorane pri posebno surovih kiticah.

Ko je nehala, tavala je doli v dvorano in so vrgla na pol odrešenemu dečku v naročje.

„No, dragi Tom, danes boš pa vendar plačal steklenico Genevra?“

Poljubila je mladeniča na usta.

„Hura, — Neli naj živi!“ donelo je naokrog.

Zopet se je ponovil zoprni prizor na odru.

Helena je sedela kakor nezavestna.

Videla in slišala je vse kakor zavito v neprodirno meglo.

Nakrat so jo zbudili.

„Vi tu, — sem, — pojte enkrat! — Pazite, otroci, sedaj pride nova!“

Orjaški smeh je sprejel te besede.

Sedaj je obšlo revo kakor neko navdihnenje. Kakor hrabrost ji je teklo po žilah. Ali je mislila na pogumne žene, katere so, zveste svojemu prepričanju, umrle mučeniške smrti?

Helena je vzela igralcu note in mu ponudila slovansko pesem. —

Začuden jo je ta sprejel.

„Pozor, poslušajte, novinka poje: — ui, — ui,“ — glasilo se je iz trume pijanih deklet.

„Mir!“ rjove prejšnji glas. „Mir, sicer vam pokažem — “

Smeh razposajene skupine utihne.

Tudi v dvorani nastane mir.

Kakor kraljica stoji Helena na odru, fina rudečica stopila ji je v lica.

Poluglasno začne svojo pesmico, spev domotožja, spev spomladi in ljubezni.

Za njo se znova začuje pritajen smeh.

Velikanska pest zažuga pijanim, — prestrašeni takoj molknejo.

In dalje poje Helena.

Ni bila več v revni krčmi s petjem, bila je v svoji domovini, pred njenimi očmi so so dvigali velikanski stolpi ostrovrškega gradu in zelen gozd, ki ga obdaja, jo je prijazno pozdravljal.

Tihota, smrtna tihota nastane v dvorani.

Tu spodaj pri mizi sedi bradat rudar.

Tudi pred njegovo duševno oko stopi predlaga domovina, katero je že tako dolgo zapustil; niti opazil ni, da so mu svitle solze padale v brado.

Tiho, — smrtno tiho je tudi, ko Helena neha.

Potem pa zadoni ploskanje, kakor ga še niso slišale te sobane. — —

Tlak bobni od cepetanja težkih škorenj, in oblak prahu se vzdigne.

„Hip! — hip! — hura!“ vpijejo Amerikanci, „dobro. — dobro!“ Slovenci.

Znova vstane Helena, brezkončno veselje in zahvala ji doni nasproti.

Dekleta, ki so stala za njo, so bila kar iz sebe.

Papirnate kroglje letele so na Heleno.

Najpredrznejša kupletnih pevk vrže skrivaj celo podstavek za pivo proti nji.

Težek korak zadoni.

Velikanski mož potegne predrznenko z odra in jo vrže sredi dvorane.

„Prokleta irska mačka, — še enkrat poskusi!“

Helena se strese.

Kaznovanka zbeži za rudečelasega, čokatega fanta, kateremu hiti nekaj dopovedovati.

Helena poje v drugič.

Zopet poje milo slovansko pesem, isto ploskanje ji zadoni v zahvalo,

„To petje morajo vsi naši fantje slišati!“ vpije močan glas, „vsi rudarji morajo priti, saj so večji del Slovenci, — kaj fantje?“

Viharno priznanje zadoni od vseh strani.

Gostilničar stopi med stranska vrata.

„No, Kata?“ vpraša svojo zraven njega stoječo ženo, „kaj sem rekel, — ta nam naredi polno hišo.“

„Če le ostane,“ meni žena boječe.

„Za to pusti le mene skrbeti,“ se zasmeje gostilničar, „saj moram itak vražje paziti, — druge ženščine bljujejo kar strup zaradi nje.“

„Le pazi, ta nam kmalu odide,“ reče Kata.

„Ne, ne, prvič je podpisala navadno pogodbo, potem ima obleke, 2 dolarja predujma in čez nekaj dni ji dam zopet nekaj denarja. Potem je tako globoko pri meni v dolgovih, da je vedno vezana in ne more se ganiti.“

Čez nekaj časa pripomni:

„Če hoče potem proč, zapretim ji s policijo.“

„No, saj bomo videli,“ meni Kata.

Molče pregleduje na odru sedeča dekleta.

„Kje pa je že zopet Magi?“ vpraša nejevoljno, „ta sedi tudi več v dvorani, kakor na odru.“

Potem nevoljno de možu:

„Vrzi to ženščino že iz hiše, saj je itak vedno pijana in prepira se rada.“

„To bi bil že davno storil, ko bi ne bil rudečelasi Pati nje ljubček. A s tem človekom se ni šaliti: močan je kakor šest drugih fantov.“

„Da, to prokleto ljubkovanje,“ mrmra Kata.

Novo viharno priznanje divja po dvorani.

Helena je ravno končala.

Njen glas, s katerim je začela poluglasno, donel je močneje in močneje.

Z radostjo je čutila, da glas ni oslabel in da so le strašni dogodki zadnjih tednov slabo nanj uplivali.

S svojim sladkim glasom pomiri posurovljene ljudi.

Čez postarane obraze ubogih rudarjev, ki dan na dan z nevarnostjo življenja iztrgavajo zemlji njene zaklade, se je časih sumljivo zablisnilo.

Tu in tam položi kdo roko čez oči in tiho zase poje staro, domačo pesem, katero je že davno pozabil, — že davno, davno, in od katere mu je izza svojih mladih let ostal le slab spomin.

Da, slovanska pesem je tudi to podivjano, robato druhal očarala.

Helena je, ustrezaje želji, novo pesem zapela.

Zdaj se je vsedla. —

Nakrat skoči divje izgledajoča postava naprej, z rudečimi, razmršenimi lasmi in skoraj živalskih potez.

Bil je to Irec, za katerega se je ono dekle skrilo, ki jo je slovenski rudar vrgel z odra.

„He!“ upije divje in hiti proti Heleni, „Tebe menim! Dekleta so za nas vse tukaj, zdaj pojdeš z menoj in piješ pošten kozarec žganja!“

Dospevši do odra, še zavpije:

„Vrag Te vzemi, če ne greš z menoj!“

Skoči na oder in prime nesrečno, tresočo se Heleno za roko. —

Zadaj kriči v dvorani pijana Magi:

„Dobro, — dobro, Pati, — ne pusti se odpraviti, — le ponesi to punčiko z odra!“

Helena se obupno brani zoprnega človeka.

Pa samo nekaj trenotkov, — potem donijo po dvorani težki koraki.

Cela kopica ljudi plane na oder.

V hipu je Irec odtrgan od Helenine strani.

Siloma ga treščijo na tla.

Zdaj nastane nepopisen prizor.

Z divjim vpitjem se hoče pijani Irec vreči na svoje nasprotnike.

In zopet ga vržejo na tla.

„Prokleti capin, — pijana muhal“ sliši se od vseh strani in kakor dež gosto padajo udarci na njega.

Krčevito se zvija Irec pod težkimi udarci, — še malo in po njem je.

Zdaj se začuje mil, proseč glas:

„Ah, prosim, — lepo prosim, — nehajte, — prizanesite nesrečniku!“

Helena se je vrgla med zbesnele može.

S svojo ljubko postavo ščiti na pol pobitega Irca.

To je bila nenavadna slika.

Z divjim šumom napolnjena dvorana, — zbesnela množica, ki hoče na tleh ležečega uničiti, — in pred njim lepa žena z ljubkim, bledim obrazom, ki s povzdignjenimi rokami prosi milosti za njenega surovega napadalca.

Stari rudar stopi naprej. —

„Dobro, gospodična, — hočemo temu človeku darovati njegovo malovredno življenje, akoravno mu je za to in za druge ničvrednosti že davno zapadlo, — samo Vam na ljubo.“

Potem se obrne proti Patiju.

„Zdaj se pa ven poberi, ti pes! — Če stopiš še enkrat v to dvorano, — potem ti je zadnji kruh spečen!“

S težkočo vstane Pati.

Nepopisen pogled zadene Heleno, ki je nazaj stopila.

Potem štorklja iz sobe. — —

Gostilničar stopi v dvorano in, obrnjen proti zbranim glasno napove delopust.

Med zlobnim šepetanjem in strupenimi pogledi na Heleno zapustijo dekleta oder in se pomešajo med rudarje.

Med glasnim šumom se Heleni posreči, da neopaženo pride iz dvorane.

Hitro se preobleče in hiti skozi stranska vrata na cesto.

Tu jo prešine smrtni strah.

Ali ne stoji tamkaj nek človek, in ali ne gleda pazno na njo? —

Urno hiti naprej, od časa do časa se oziraje, če ji neznani sledi. —

In vsakikrat natančno vidi, kako v vedno isti daljavl hiti za njo. —

Konečno dospe do svojega stanovanja; hitro zapahne vrata in plane v svojo sobico.

Od utiskov dneva popolnoma izmučena, se vrže na posteljo in kmalo jo objame poživljajoče spanje.

129. poglavje.
Deklica iz Indije.

Od poseta prijateljev v „belem gradu“ minulo je nekaj dni. — —

Popoludansko solnce žarečo obliva bele mramornate stene; njegovi žarki padajo skozi šipe malih salonov, ki ležijo v zgornjih nadstropjih in plešejo na tleh, preloženih s preprogami, v menjajočem svitu.

V jednem teh, z vso razkošnostjo opremljenih salonih sedijo tri mlade deklice, v katerih takoj spoznamo ljubke tovaršice. —

Tudi danes imajo prekrasne obleke, katere smo že takrat popisali.

Maja in Azuma ležita malomarno na širokih blazinah, medtem ko sedi Priska v naslanjaču pri oknu in sanjavo opazuje igro solnčnih žarkov.

Nje lepa glavica je nepokrita, baret leži na mizici.

„Bog ve, če pride danes?“ šepečejo njena ustna.

Maja razkroja dragocen šopek, ki zraven nje leži na malem postavku.

Lahkoživo meče duhteče cvetice na Azumo, ki nepremično leži in se ne zmeni za njeno nagajivost.

Deklica iz Indije strga šopek iz dragocene vaze in ga zažene proti prekrasni papigi, ki se v obročku ziblje in šopek spretno vjame in ga potem divje s kljunom in kremplji obdeluje. —

Maja se veselo smeje kričečemu ptiču, potem stegne svoje lepe ročice in spotegne mala ustica ter zdeha.

„No, to je dolgočasno,“ reče nepotrpežljivo, „Azuma, ali danes nič ne govoriš?“

„O čem naj pa govorim?“ jo vpraša lepa Orientalka.

Maja se glasno nasmeje.

„O čemer hočeš“, zakliče, „o svojem ljubčeku, — o čemer si bodi, — dolgega časa me bo konec.“

Deklica iz Egipta se pri besedi „ljubček“ zgane.

Malo se zravna; goreči pogled iz polzaprtih oči svedoči, da v tej krasni, kipu podobni postavi gorijo žareče strasti.

„Nimam ljubčeka“, odgovori kratko in ostro.

Potem vrže polno roko lazaj in lepa glava ji pade na njo.

„Si-li slišala, Priska?“ zasmeje deklica iz Indije.

Poljakinja obrne na lahko glavo proti nji, ne da bi odgovorila. —

„Ne, danes sta obe neznosni“, reče Maja.

Svilnato odejo, ki jo je pokrivala, porine nazaj; rahlo se je oklepala obleka njenega nežnega telesa.

„Pridi, Azuma“, prosi, „vzemi harpo, plesati hočem.“

Molče vstane nagovorjena.

Vzame malo harpo, kakoršno ima po predmestjih Kahira in Aleksandrije vsaka cestna pevka.

Njeni prsti ubirajo otožno melodijo.

„Ne, to ni nič!“ se zasmeje Maja.

„Le počakaj, ti mala nepotrpežljivost“, roče Azuma mirno.

In glasovi se dvigajo, divja in čedalje bolj divja postaja melodija.

Maja, ki je stopila sredi salona, vrže male čevljičke od sebe. —

Gole rujave nožiče, na katerih težki zlati obroči tiho rožljajo, se jamejo pregibati po taktu godbe.

Zdaj primejo njene roke nežno obleko, ki jo obdaje. S prekrasnim kretanjem jo odgrne in odkrije zgornji del telesa, ki je bil poln krasote.

Pregibaje se naprej in zopet nazaj pleše ljubko dete indijskega solnca, da bi vsakdo vzplamtel v divji strasti — —

Vedno tišje donijo glasovi, da konečno popolnoma utihnejo.

Azuma nasloni harpo na steno.

Maja se vrže na blazine in potegne odejo do nežne brade.

Njene temne oči iščejo Prisko, radovedne, kakšen utis je prekrasni igrokaz naredil na njo.

Priska jo je občudovaje gledala.

Zdaj stopi k lepi hčerki Indije in se v sede na mali stolček zraven uje.

„Ti plešeš bajnokrasno! — V svoji mladosti, ko mi je stara dojilka še bajke pripovedovala, želela sem si vedno, da bi opazovala rojenice pri njihovih nočnih plesih. Zdaj vem, kaki so bili ti plesi.“

„Laskalka!“ zakliče Maja in pritisne malo ročico na Priskina usta.

„Ali je to indijski narodni ples?“

„Ne, — ne“, odgovori Maja.

Obrne se k Priski in nadaljuje:

„Ko sem še bila v svoji domovini, plesali so ta ples le pri velikih tempelskih svečanostih, katere so uprizorili na čast naj večjega boga Križna. Na velikem tempelnu v Kanipuru sem bila takrat bajadera (plesalka).

Maja opazi, da jo Priska vprašaje pogleda.

„Jaz nisem bila bajadera, ki si svoj živež išče v mestih, kjer stanujejo neverniki“, reče Maja hitro.

Potem nekoliko prestane.

„Kot tempeljska bajadera bila sem sveta, nedotakljiva do — do — — —“

Obmolkne.

„O, pripoveduj vendar dalje, Maja!“ prosi Poljakinja, „pripoveduj nam kaj o tvoji lepi domovini, in kako da si semkaj prišla. V zahvalo Ti hočem tudi svoje doživljaje povedati.“

„Da, da“, se raduje Maja, „ali tudi Azuma mora pripovedovati.“

Azuma molče prikima.

Zopet leži kakor poprej nepremično na divanu, samo njene velike, krasne oči visijo na njenih prijateljicah.

„Torej poslušajta!“ zakliče Maja.

In ljubeznjivo potegne Prisko k sebi.

„V katerem delu predrage svoje domovine sem ugledala luč sveta, tega ne vem, tudi ne, kdo in kaj so bili moji stariši.

Skoraj gotovo so spadali h kaki potujoči kasti, ter me zgodaj prodali duhovnikom tempeljna; saj pri nas velja to za največjo srečo otroka, če so za vedno izročeni svetišču.

Rujavo bradati, častiti služabniki večglavnega boga Križna obvarovali so mojo mladost, učili me svete plese in pazili z resnično očetovsko skrbnost na moje življenje in odgojo.

Da, takrat sem bila srečna.

Zjutraj tekla sem iz temnih tempeljskih zidov k bližnjemu potoku, sledila mi je krotka gazela, ki se je kakor psiček pritiskala k meni. Moja papiga letela je od drevesa do drevesa, glasno žlobudraje sledila je mojim divjim in predrznim skokom.

Potem sem ležala po cele ure pod hladnim vejevjem, in od mrmrajočih valov so kimale lotosove cvetice proti meni, kakor da naj grem k njim v kristalno državo.

Tako sem dorasla, brezskrbna, srečno zadovoljna pod večno modrim nebom in žarečim indijskim solncem.

Občudovalni pogledi so mi sledili, kadar sem s svojimi tovarišicami pred okinčano podobo boga Križna plesala.

Nekega dne je bila zopet velika slavnost; veliko tujcev prišlo je od daleč na okrog, da obiščejo slavni tempelj.

Slavnost je trajala več dni. Ko je bila končana, me pokliče vrhovni duhovnik k sobi.

„Raja od Lokmora, ki se zdaj tukaj nahaja, Te je videl in To zahteva radi Tvoje lepote za ženo. Ali mu hočeš slediti?“

Videla sem, da me častitljivi starec ne pusti rad od sebe; ljubil me je kakor lastnega otroka. Njegov glas se je tresel, ko mi je stavil osodepolno vprašanje.

A malo sem vprašala po njegovi bolesti, mislila sem samo na blesk in kinč, ki me je pričakoval kot knezovo ženo.

Veselo sem dala svoje privoljenje.

Z blagoslovom me je duhovnik izročil knezovim odposlancem.

Vzdignili so me na bogato okinčanega slona in me z veliko slovesnostjo peljali v novo domovino.

Tu sem prvič videla svojega prihodnjega soproga; bil je to že precej star mož, skoraj da ne rečem, starec.

A to me je malo brigalo, — saj sem bila skoro še otrok, — mislila sem samo na veselo življenje, katero me je čakalo.

Velikanske priprave za poroko so se vršile; svečana ceremonija se je zvršila, in duhovnik me je oddal mojemu soprogu.

A še nismo bili daleč od tempeljna, ko je nastala spredaj pri nosilnici mojega soproga neka zmešnjava.

Kriki strahu so zadoneli skozi zrak.

Starega Raja je hipoma zadela kap, — pal je nazaj. —

Mesto bliščeče svatbene pojedine postalo je smrtno kosilo!

In zdaj sem šele izvedela, kaj me je strašnega čakalo.

Da imam svojega soproga spremiti v smrt, ž njim moram iti na gromado, čigar plameni naj oba uničijo.

Prosila sem, — jokala, — prosila usmiljenja; — nič ni pomagalo.

Strogo so me stražili, da bi jim ne ušla.

In dan je prišel, ko sem imela končati svoje življenje.

Zopet se je vravnala prekrasna vrsta kneževih slug.

Kakor takrat sem sedela na velikanskem slonu, ki me je korak za korakom bliže prinesel smrti.

Zdaj je stala pred menoj velikanska gromada, na kateri so ležali zaviti v dragocene odeje zemeljski ostanki mojega soproga.

Duhovniki so mi zvezali roke na hrbtu, in me vlekli, obupano, na gromado.

Na mrličevi strani je bil pripravljen drog, h kateremu so me nato privezali.

Že plapolajo bakle, da bi užgale gromado, ko se nakrat množica kričaje razprši.

Jahači v rudečih suknjah prijezdijo iz bližnjega gozda in preženo prestrašene na vse strani.

Bil je to oddelek angleških jahačev, ki so izvedeli o nameravanem groznem činu.

Voditelj, slok, lep častnik, skoči raz konja in me osvobodi s pomočjo vojakov mojih spon.

Potem me vzame na svojega konja.

„Privedem Vas v Kalkuto“, reče uljudno, „tam je neka prijateljska rodbina, ki Vas rada sprejme. Tukaj ne morete dalje ostati; fanatični duhovniki bi Vas znova žrtvovali.“

Zahvalim se svojemu rešitelju, ki je ravnal z menoj kakor pravi kavalir.

Ponoči mi je bil odkazan poseben šotor, pred katerim je bil zanesljiv vojak na straži.

Čez nekaj dni dospemo v Kalkuto, kjer so me v neki angleški rodbini ljubeznjivo sprejeli.

Moj rešitelj je večkrat zahajal k nam.

V njegovih očeh sem videla, da me ljubi, a njegove ljubezni nisem mogla vračati.

„Da, le smejajta se“, reče Maja svojim prijateljicam, „ali jaz nimam srca! Nikdar nisem ljubila moža; čez vse sem se smejala, ki so mi govorili o svoji ljubezni.“

In Maja nadaljuje svoje doživljaje.

Mladega poročnika so kmalu poklicali nazaj v domovino.

Bil je obupan. Še ga vidim pred seboj klečati na kolenih, me proseč, da bi šla ž njim kot njegova vroče ljubljena soproga.

Smeje sem ga zavrnila.

Kmalu na to je zapustil Indijo; še s parobroda mi je pisal proseče pismo, da bi postala njegova žena. Brez mene, da mu ni živeti.

Ostala sem eno leto v Kalkuti, potem so se tudi moji prijatelji vrnili na Angleško.

Predno so odšli, so me spravili v neko amerikansko rodbino, ki se je pa malo za mene brigala.

Neki gospod, ki nas je večkrat obiskal, delal mi je bogate ponudbe; hotel mi je pokazati tuje dežele, obljubil mi je sijajno službo v plemeniti hiši.

In privolila sem.

Saj nisem imela domovine, in obljubil mi je, da me čez nekaj let zopet nazaj pripelje.

Na parobrodu, ki me je peljal v Ameriko, ravnali so z menoj, kakor s plemenito damo. Bila sem presrečna.

Potem sem se dolgo časa peljala po železnici čez visoke gore, ki so bile tako bele kakor Himalaja.

Moj varuh pa je bil ničvrednik, ki me je semkaj prodal, kot igračo za vsakega, ki z blestečim zlatom kupi mojo naklonjenost.

Bila sem zelo nesrečna; razsajala sem in vpila, hotela sem si razbiti glavo ob zidovju svoje ječe.

Zdaj sem to prestala, kar sem; saj vem, da mi je oddaljena domovina zaprta, če bi tudi našla pot do nje nazaj.

In vendar, kadar po noči sanjam, potom se mi prikaže dežela moje mladosti in lotosovi cveti mi pošiljajo tajinstvene svoje pozdrave.

Čez goščavo vidim temne zidove velikanskega tempeljna, nebo se smehlja v neizpremenijivi čistosti, in solnce pošilja svoje goreče žarke na zemljo, drugače kakor tukaj, kjer izgleda mlačno in bledo. Tam se vzdiguje žareče, rudeče je kakor ognjena krogla in žarki poživljajo sicer divjo, a vendar prekrasno naravo moje domovine, Indije.

Maja je obmolknila — — —

130. poglavje.
Usoda dveh žena.

Dolgo je bilo tiho v salonu.

Samo papiga je kričala in neusmiljeno trgala zadnje kose šopka. —

Tiho so padale vodene kapljice malega vodometa, ki se je dvigal nad krasnimi palmami sredi sobe.

Bog ve, kje so bile misli Azumine. Velike, zagonetne oči na pol zaprte, izgledala je v svoji nepremičnosti kakor kaka sfinga daljne domovine; samo dviganje na pol odkritih prsi je svedočilo, da je v tej krasni postavi življenje.

Priska gleda ljubeznjivo na Majo.

„Ubogi otrok, Ti si veliko doživela, veliko trpela, in samo Tvoja vesela narava ti je pomogla čez vse to. O, ko bi tudi jaz mogla s Teboj reči, da nimam srca, — da nimam ne očeta in matere, jaz bi bila srečna!“

Otožno je dvignila glavo in rekla:

„Poslušaj, kako se je meni godilo:

Moj dom je stari grad, ki je že v časih nemškega viteškega reda sovražnikom kljuboval. Okrog in okrog je grad obdan z gostim gozdom. V goščavi si je močni jelen le s težkočo lomil pot, iz katere se je v zimskih nočeh slišalo tuljenje lačnih volkov. Tu se je dvigal stari rodni grad baronov plemenitih St...., v čigar zavetji je bila vas, ki se je vlekla do gozdnega roba.

Velikokrat vidim v duhu stari grad. Moj oče je bil prava podoba poljskega plemenitaša, mati visoka, ponosna prikazen z lepim obrazom in tožnih potez. Saj je globoko žalovala po presrčno ljubljenem bratu, ki je v zadnji poljski ustaji zvestobo do rodne kneževine poplačal s svojo krvjo.

S starostnimi družicami nisem dosti občevala; najbližje grajščine so bile po več milj oddaljene; bila sem veliko sama, na se navezana.

Noben konj ni bil dovelj divji za-me. Velikokrat vrnila sem se pozno v noči po divji ježi z razdrapano obleko in od trnja ranjenih rok nazaj, tako da me je mati karala, medtem ko so očetovi pogledi s ponosom zrli na-me.

Saj je ljubil svojo edinico, svojo divjo deklico, čez vse!

Vedno me je jemal seboj v gozd; ravnala sem s puško, kakor da bi od rojstva hodila samo na lov. Kolikokrat sem z utripajočim srcem čepela zraven svojega očeta v snegu, da je iz goščave godrnjaje prihrumel medved; velikokrat tudi sedela v saneh, medtem ko je oče z mirno roko vodil konje, sem z mojo malo puško streljala na žareče oči volkov, kadar so tuleče drvili čez gozdna pota.

Bila sem kmalo 18 let stara, ko se je zgodila v našem mirnem gradu spremena, ki me je velikokrat vznemirjala.

Moj oče dobival je veliko posetov, plemenitaši iz oddaljenih krajev so prišli in zopet šli. Po noči so bila dostikrat zborovanja, pri katerih je vladala največja tajnost.

Moja mati imela je večkrat objokane oči; bilo je kakor tihota pred bližajočo se nevihto.

Mojim zvedavim vprašanjem mi oče ni odgovarjal, saj ni imel časa za-me; nekateri plemenitaši so celo ostali pri nas in stanovali po cele tedne na jedni strani obsežnega gradu.

Eden mej njimi, mlad, lep mož z žarečimi črnimi očmi izkazoval mi je velike uljudnosti; spremljal me je na mojih izletih in živahno pripovedoval o raznih rečeh.

Velikokrat se mi je dozdevalo, kakor da njegovi pogledi občudovaje zro na-me.

Malo sem se brigala za njegove dvorljivosti; bila sem nepokvarjeno dete narave, kateremu so bile dvorljivosti popolnoma tuje. Veselila sem se, da sem zdaj imela spremljevalca, ki mi je dolgčas odganjal.

Tudi kadar je moj oče, kar se je zdaj le malo kdaj zgodilo, bil na lovu, bil je mladi mož moj spremljevalec. Kot izvrsten strelec je malokdaj zgrešil cilj, in vedno smo prinašali domov bogat plen.

Vedno sem se ga držala, da, imela sem ga rada, kakor da je moj brat. In velik je bil moj ponos, ko sem nekega dne velikega jelena, ki je nepričakovano planil iz gozda in mojemu mlademu spremljevalcu pretil z velikanskim rogovjem, ustrelila z jednim strelom.

Mladi plemenitaš ni spregovoril besedice, samo mojo roko je potegnil k svojim ustom in jo dolgo in strastno poljuboval.

In potem je prišla ona strašna noč, v kateri nas je, v globokem spanji ležeče, glasen ropot preplašil.

Krog in krog grada svetili so se bajoneti ruskih vojakov, ničvredni malopridnež izdal je zaroto našemu brezsrčnemu sovragu.

Poveljnik čete je prijezdil naprej in zahteval brezpogojno, da se udamo.

Ponosno je biki ta zahteva odklonjena.

Vojaki so naskočili grad.

Kaj se je zgodilo v tej noči, mi je vse nejasno, kakor v megli. Streli so razsvetljevali noč, in videla sem, kako so mojega težko ranjenega očeta uklenili, kako je moja mati glasno jokaje padla čez njega.

Okrog in okrog je bil samo vrišč bojujočih se mož.

Potem sem slišala zraven sebe težak padec in glas mojega mladega spremljevalca, ki je zaklical: Priska! —

Pokleknila sem k padlemu; a že je legel smrtni oblak čez njegove poteze.

Z zadnjo močjo je oklenil svojo roko krog mojega vratu in potegnil moj obraz k svojim ustom.

„Moja sladka, edino ljubljena, zdravstvuj, — da se vidimo, — tam zgoraj.“

To so bile njegove zadnje besede.

Komaj vem, kako sem naslednje tedne preživela.

Moje stariše prepeljali so v Varšavo v ječo; zame se ni nihče brigal.

Pobrala sem zadnji imetek, prodala zlatnino in vse dragocenosti, ki sem jih imela. Naše premoženje so takoj zapečatili.

Podala sem se nepoznana v Varšavo in poskusila podkupiti stražnika. Nič ni pomagalo, — zarotnike imeli so v najstrožjem varstvu.

In potem je prišel oni grozni dan, ko sem slišala sodbo:

Pregnanstvo v Sibirijo, v dosmrtno delo v rudokopih.

Onesvestila sem se strahu.

Sledila sem ubogim starišem, katere so surovi vojaki peljali na ledeni sever.

V ubožnem kmetskem vozu sem sledila vrsti ujetnikov dolga tedna, da smo konečno dospeli na cilj.“

Priska je nekoliko umolknila, prevzeta strašnega spomina.

„Mati je umrla spotoma. Na pokopališči siromašne vasice položili so jo k zadnjemu počitku. Očeta nisem videla več; poslali so ga takoj v rudokop.

Nikdar več ne vidi belega dne jetnik, ki je prišel v rov.

Tam doli je njihov svet, — pod zemljo prebijejo zadnje dni svojega življenja. Tam jim zatisne smrt, ki je usmiljenejša kakor ljudje, trudne oči.

Kmalu so me zasačili in izpraševali.

Nekega večera vržejo me na sani in nekaj kozakov me pelje z blazno hitrostjo dalje proti zahodu, — proti Kamčatki.

Ruski parobrod, na katerem so me stražili kakor kako jetnico, pripeljal me je v Sanfrancisko.

Ko sem stopila na zemljo, je bilo z mojim malim imetjem pri kraji.

Kako sem iskala poštenega zaslužka! Kako sem stradala, zmrzovala, najnižja dela opravljala, samo da bi živela. Saj poljski plemenitaški otrok se ni ničesar učil, da bi se zamogel sam preživeti.

Konečno sem bila sita tega ubožnega življenja in ko je potem stopil zapeljivec pred me, pustila sem se preslepiti.

Saj sem hotela živeti, uživati, in tako sem prišla semkaj.

Da, to je konec.

In nič, — nič nisem obdržala kakor sovraštvo do človeštva. Do človeštva, ki je mojo srečno mladost uničilo. Saj uboge stvarce nismo druzega kakor igrača njihove volje: za trenotek se z nami razvedrijo, potem nas vržejo na stran.

Priska je poljubila Majo na čelo.

Njeno oko je padlo na Azumo, ki je tiho poslušala besede svoje prijateljice — — — —

„No, Azuma, prosim, povej nam tudi Ti svojo zgodbo“, prosi Maja.

Deklica iz Egipta lahko prikima.

„Slišala sem vajine doživljaje“, začne počasi, „bile sta srečna otroka, katera je zla usoda šiloma iztrgala iz domače zemlje. Moja zgodba je vrsta bolesti, — divjih strasti, — ne bo vaji razveselila.“

„Ah, prosim, vendar povej!“ prosi Maja vnovič.

Azuma se je dala hitro preprositi.

„No, — kakor hočeta“, reče na kratko.

„Iz moje mladosti ostali so mi le megleni spomini. V velikih, žarečih peščenih ravninah Nubije, kjer kameniti velikani preteklih stoletij tajinstveno zro na valove pravečnega svetega Nila, so moji roditelji pripadali četi onega rodu, ki brez pokoja potuje daleč naokrog.

Še se spominjam neke noči, ki je bila hipoma razsvitljena od neštevilnih bakelj.

Plenaželjna četa lovcev je obkolila mirno bivališče, pobila braneče se ženske, otroke pa odpeljala v sužnost..

Mene prinesli so v harem egiptovskega paše; tam so me izročili neumnim, služečim zamorkam, in v tej surovi, brezsrčni družbi sem dorasla.

Nikdar ni vsakdanje občevanje s temi, na najnižji stopinji človeštva stoječimi sloji slabo učinkovalo na mene. Neupogljiv ponos, ki je bival v meni, otroku hrabre čete, pomogel mi je tudi čez ta zla leta mojega življenja.

Potem so me dali pašovim ženam za služabnico.

Kolikokrat sem v tajni sonci palače poslušala pogovore in občudovala prekrasne postave teh žensk.

Tako je minulo nekaj let.

Žalostno in pusto prešel je čas. Želela sem si prostosti, in neomejene ravnine puščave moje mladosti. Čar teh ravnin pozna le otrok puščave.

A zaman so bile vse moje prošnje, zlate verige harema držijo svoje žrtve za vedno.

In potem je prišel čas, ko so mi pogledi žena pomembno sledili; njih smehljaji in njih opazke so mi bile nerazumljive.

Kar se mi neki večer razjasni na strašen način ta uganka.

Paša me je videl.

Začuden zbog moje lepote, sklenil je, da me uvrsti med svoje žene.

Vrnil se je ravno iz južnih krajev, poln plena.

Divje veselje je zaorilo po palači.

V veliki dvorani so plesalke plesale okoli svojega gospodarja. —

A divji paša se ni zmenil za nje; njegovo prežeče oko hitelo je po slikoviti družbi, kakor da išče novo žrtev.

In zdaj je demonično vzplamtelo njegovo oko.

Zagledal je mene.

Veselica je bila pri kraji, plesalke so utrujene padle na blazine in paša se je vrnil v svoje sobe.

Ravno sem hotela vstopiti pri moji zapovedovalki, ko se mi je približal suženj.

„Gospod Vas želi videti.“

Moja gospa se je vzradoščena obrnila, da bi šla h paši.

Ali služabnik ji je zastopil pot.

„Vas ne želi gospod videti; — tam, Azuma, Vaša služabnica je, katera naj mi sledi.“

Jezno se je odvrnila moja gospa, jaz sem šla brez slutnje, saj nisem vedela, kaj da me čaka.

Služabnik me je peljal po brezkončnih hodnikih, konečno odprl krasno rezljana vrata, in velel naj vstopim.

Stala sem pred pašo.

„Stopi bližje, moje dete“, je rekel mogočno in pokazal na sedež zraven sebe.

Jaz sem mirno obstala.

„No, zakaj ne prideš sem?“

Njegovo oko je jezno vzplamtelo.

„Kaj želite od mene, gospod?“ sem vprašala.

Čutila sem, da mi preti nevarnost, a poznala nisem strahu.

Paša se je začudil.

Vajeu, da mu njegove žene na migljaj ubogajo, da se srečne štejejo, če dopadejo svojemu gospodu, našel je tu nasprotstvo in trmo.

To mu je bilo nepričakovano, ali še bolj ga je razgrelo.

„Ali ne šteješ to v naj večjo milost, da Tebe, sužnjo, sprejmem med svoje žene?“ je zarohnel nad menoj.

Ponosno sem stala pred karajočim pašom; z visoko povzdignjeno glavo sem zaklicala:

„Ne, jaz nočem.“

Paša me je srpo pogledal.

„Premisli si, dokler je še čas!“

Njegov glas je donel kakor gromenje.

„Z bleskom in bogastvom te hočem obdati, dragi kamenji te bodo dičili, zapovedala boš vsem drugim ženam.“

„Zadnjikrat, — ne, nočem !“

Šla sem proti vratom.

Za seboj sem začula hripav krik; krik kakor kake divje zveri. —

Paša planil je za menoj, zagrabil me za roko in me zagnal sredi sobe.

„Bedna robkinja, — ti me nočeš slušati? Potem te prisilim, da ustrežeš moji želji. “

In planil je proti meni.

Umaknila sem se do zidu.

Poskušal me je odtrgati; ali moje roke so se krčevito držale pregrinjal, ki so bila na steni.

Slišala sem, kako je padlo orožje, ki je na njih viselo, na tla, — moja roka je zagrabila bodalo, in v naslednjem trenotku je sunem z vso silo v prsi nasilnika.

Dobro sem zadela.

Brezglasno je padel na tla, — kri se mu je vlila iz rane. —

Temna kri je pobarvala pregrinjalo.

Obstala sem kakor okamenela, — potem sem slišala šum, — služabniki so poslušali.

Planila sem ven na hodnik in tekla, kakor od strahov gnana, skozi kričečo množico.

Allah me je peljal do vrat, stala sem na prostem.

Za seboj sem zaslišala divje kričanje, — zapazili so moj beg.

Brezsapno sem tekla po cesti, — nihče mi ni zastopil pota, — samo moji preganjalci so prihajali vedno bližje — in bližje. —

Zdaj sem zaslišala šumenje reke.

Stala sem na obrežji Nila.

„Notri, — notri!“ je kričalo vse v meni, „tam je mir, pokoj!“ —

Kar čutim, da me nekdo prime za roko.

Neki Evropejec je stal zraven mene.

„Kam hočete? — Ali Vas preganjajo?“ me vpraša prijazno. —

Molče sem pokazala na ono stran, od kodor se je čulo vpitje preganjalcev.

Tujec me je hitro peljal na eno dahabijo (Nilovo ladjo), ki je bila pripeta na obrežji in me skrije v kajuti ladje, kjer sem bila varna.

Potem je šel zopet na obrežje, da bi pokazal mojim zasledovalcem drugo sled.

Ko je zopet vstopil v kajuto, sem mu hitro in pretrgano povedala, kaj se je zgodilo.

Molče je pokimal, a še isto noč se je odpeljala ladja proti severu.

Bil je mlad Amerikanec, ki je radi neke prsne bolezni poiskal mili zrak gornjega Egipta.

Njemu sem se imela zahvaliti za svojo rešitev.

Z največjo pazljivostjo me je pripeljal v Kairo.

Da se ne izve, kje da se nahajam, spravil me je v neko angleško rodbino.

Moj rešitelj bil je tam vsakdanji gost.

Ljubil me je, to se razodevali njegovi pogledi, njegove besede. —

Čutila nisem nič za njega, ali iz hvaležnosti sem bila pripravljena, da grem ž njim v njegovo daljno domovino, in da tam postanem njegova žena.

Že na poti po morji vračala se je njegova bolezen z vso silo. Komaj pa smo dospeli v Novi Jork, se mu je dvignila kri in končal je svoje življenje.

Tako sem ostala sama, zapuščena, brez sredstev nakazana na se. —

Nekaj časa sem nastopala kot pevka v neki kavarni.

Ali beda se je oglašala. Ko sem že mislila, da me ukonča, stopil je pred me zapeljivec.

Otrok puščave, ki je nekdaj z bodalom branil svojo čast, pal je v zanjko zapeljivca.“

Nejevoljno je Azuma izgovorila zadnje besede.

Zdaj je obrnila obraz proti zidu.

Vrata so se odprla.

Priska je vriskaje planila proti njim.

„Ah, Rihard — vendar — vendar!“ je zaklicala.

131. poglavje.
Na grobu.

Megleno jutro je, ko se vračamo v mesto, kjer je Helena nastopila svoj novi težavni posel.

Mesto obdajajoči griči se končujejo pri zadnjih hišah, iz katerih se sliši rahel šum, kakor da bi hotel buditi spavajoče, ki tukaj zgoraj za vedno počivajo od truda in dela.

Nizki beli zid obdaja mirodvor mesta.

Še je ležala nočna megla težko na mokri travi in nad vrhovi cipres.

Tiho, smrtno tiho je bilo tu zgoraj, samo neka oseba je urno delala z lopato.

To je bil grobokop.

Tikoma zraven odprte jame ležal je grob, ki je imel preprost križec.

Ker ni bil zaraščen, se je videlo, da je bil mrtvec še le pred par dnevi položen vanj k večnemu počitku.

Starec se za trenotek oddahne; položi lopato v stran, ter si obriše znoj s čela. —

Kar zaškripljejo vrata pokopališča.

„No, kdo pa pride danes tako rano?“ reče starec začudeno in zre proti vratom.

Sloka ženska oseba je vstopila.

Čez roko ima dragocen venec.

„Kakor se vidi, je tukaj tuja,“ reče grobokop za-se.

Opazil je, da se obiskovalka iskaje ozira.

„No, koga neki išče,“ meni grobokop in zleze počasi iz groba. —

Ko ga tujka ugleda, gre takoj proti njemu.

„Ah, prosim, ali mi morete povedati, kje je grob Maud Alen?“ ga vpraša mili, od solz zadušeni glas.

Starec pokaže na sveži grob.

„Saj mislite na ono deklico, ki je pred par dnevi v bolnišnici zgorela?“

Vprašujoče pogleda tujko in reče:

„Tu leži.“

Helena, — ona je bila zgodnja obiskovalka, — se bolestno zgane.

„Da, to je bil velikanski pogreb,“ je menil starec, „celo mesto je bilo polno te čudne zgodbe.“

Premolknil je, a takoj zopet resnobno nadaljeval:

„In oni lump, — oni capin, — ki je skočil rajši v plamen, kakor da bi stopil pred sodnika, — njega smo tam-le v strani zagrebli.“

In starec pokaže v kot pri zidu.

Helena se zgrozi.

Venec položi na grob, potem se obrne s prosečim pogledom h grobokopu.

Razumel je molčečo prošnjo.

„To je bila Vaša sorodnica? — No, jaz Vas ne bom motil, z grobom sem gotov: — zdaj imam dosti opravila, da druge zalivam.“ —

Odkril se je in šel.

Brezglasno pade Helena zraven groba, ki je pokrival zadnje ostanke uboge Maud.

Šele včeraj je zvedela o strašnem koncu nesrečne prijateljice po časopisu in brala je tudi, da je revica že pokopana.

Za to malo denarja, kar ga je imela Helena, kupila je venec. —

Bilo je edino, kar je zamogla dati mrtvi prijateljici.

Nasloni lepo glavo na križec.

„Maud Alen,“ bilo je na križu zapisano.

„Oh, Maud, — moja draga, srčno ljubljena prijateljica, stoče Helena, „zakaj si mi to storila! Zdaj, — zdaj te razumem in tvoje temne besede na onem strašnem večeru; za me si se žrtvovala! Da rešiš prijateljici zadnje, naj večje, kar ima, si segla po tem obupnem sredstvu! — Tvoja ljubezen sega še čez grob.“

In Helena se je bridko zjokala.

„V plamenih našla si grozno smrt,“ je tožila znova, „ogenj, ki je tebe, ubogo mučenico ugonobil, dal je ljubljeni prijateljici tako zaželjeno prostost. — In zdaj, — zdaj klečim tukaj in se ti še zahvaliti ne morem za velikansko žrtev, ki si jo storila.

O, Maud, — da rešiš, ljubljeno prijateljico, si mirno šla v smrt!

Kje se najde tebi le primera! Kaj so vse moje bolesti in vse moje težke izkušnje proti tvoji žrtvi, — tvoji nepopisni ljubezni!

Zakaj ni bilo tvojemu zvestemu srcu sojeno, ljubljenemu možu narediti nebo na zemlji? Ali je večni Bog mogel dopustiti, da si ti, tako čista, padla v mreže onemu hudobnemu nesramnežu!

Helena si je zakrila z rokami obraz.

Da, nesrečna Maud, ti si boljšo usodo zaslužila! Kot ljubeča žena, — skrbna mati bi lahko naj večjo zemeljsko srečo dosegla.

Kot ljubeča mati!

Helenine misli so poletele k Severju.

Da, prekrasnega moža je ljubila!

Ali je bila radi tega srečna?

Kaj ji je pomagala njena udanost, njena vroča ljubezen?

Solze najgrenkejšega gorja radi gotovosti, da je ničvrednežu darovala svoje srce, so bile njena usoda.

Hladnokrvno izročil jo je nesreči in bedi, brezsrčno jo zapustil.

Njo in otroka!

„Kot skrbna mati!“

Težko je padla Heleni ta misel na srce.

Da, njen otrok, njena edina sreča! To malo bitje, ki je ž njo delilo pomanjkanje in bedo, in je obupajoči z jednim pogledom svojih sladkih oči vrnilo majajoče se zaupanje do Boga in človeštvo. Otrok, ki ji je bil že tako dolgo iztrgan!

Ali še živi?

Helena je imela le malo upanja.

Še enkrat je preživela grozne prizore zadnjih tednov, odkar je Lidija zginila v gozdu.

Videla se je v duhu hiteti po gozdu, obupno po otroku klicaje. Videla je strašno noč, v kateri so je volkovi obkroževali, strašni beg pred nestvorom, ki ji je krvoželjen sledil.

„Ne, — ne, moj otrok je izgubljen!“ je zaupila in krčevito so roke prijele v mehko zemljo.

Kako bi bilo mogoče, da še reši otroka takemu nestvoru.

Gotovo je že davno raztrgan, — požrt!

V nepopisni bolesti je stisnila Helena svoj obraz v roke ter ihtela.

In Korošec, ki je obljubil, da poišče Lidijo, — tudi on je izginil! —

Zastonj je povsodi poizvedovala za njim! Gotovo misli, da je že davno mrtva, in je obupno odšel, brez nade, da najde ljubljeno gospo še kedaj.

Kaj ji je neizprosna usoda tudi zadnje prijatelje odvzela?

Še zadnje, kar je imela, njej, ki je zgubila očeta in mater, soproga in otroka.

Da, tudi očeta in mater je zgubila!

Pred njeno dušno oko je stopila podoba onega strašnega božičnega večera, ko je trepetaje mraza in gladu, tresočega otroka v naročji, kot na zadnje pribežališče, potrkala na domača vrata.

Vidi se klečati pred očetom, ki ji očita, da je ona vzrok smrti svoje matere, zveste, ljubljene matere; zastonj je klečala z otrokom pred razsrjenim očetom, ki ji je v mrzli, viharni noči pokazal vrata.

In kako je potem, mrazu premrta s trepetajočim otrokom na roki, prosila za ubožno prenočišče po vasi.

In potem leta strašne bede!

Kako je obupana šla čez morje, za možem, ki jo je tako nezvesto zapustil.

Misli na oni dan, ko ga je zopet videla, ko je že drugo omrežil ter živel v bogastvu in sreči, medtem, ko je ona v temni podstrešni kamrici lačna sedela pri svojem smrtno bolnem otroku. —

Pred njo stojijo strašni prizori, ki jih je preživela, ko se je hotela z drugo ženo bojevati za brezsrčnega in vendar tako vroče ljubljenega moža.

Zdaj je šele spoznala njegov pravi značaj, zdaj šele strgala krinko brezsrčnemu malopridnežu.

Njene papirje, katerih se je imel bati, ji je ugrabil, brez usmiljenja je njo, pomilovanja vredno ženo, izročil blaznici.

Da, ni se celo plašil poskusiti, da bi s strupom končal njeno življenje.

In tega moža je ljubila!

Kako je bilo mogoče, da ga ni spoznala prej, da ni tega sebičneža, ki je le gledal na njeno domišljeno bogastvo, takoj pahnila od sebe.

O, ta zaslepljenost, — kako je verjela njegovim sladkim besedam!

In potem, ko je zbežala iz blaznice, ko je kot pevka tako slovela, ali se ji ni zopet približal in ji odpeljal najdražje, kar je imela, njen biser, njenega otroka?

Jasno stalo ji je pred očmi: rabil jo je, — potreboval je denar, katerega je zaslužila. Bog ve, kakšna nova ničvrednost mu je bila takrat zopet v mislih!

S svojimi, od krvi omadeževanimi rokami jo je hotel zopet na-se prikleniti, ko je tudi drugo ženo zapustil, ubogo Marijo, ki je s celim srcem visela na tem zločincu. Ta morilec!

Da, uboga Marija, tudi ona je temu zanikrnemu človeku vse žrtvovala, njemu, ki se ni prestrašil nobenega sredstva, da bi nasitil svojo žejo po denarju.

Kje neki zdaj biva?

Ali je polkovnik Rogers še vedno na njegovem sledu, ali je zločinec vedel zopet odtegniti svojim preganjalcem?

Polkovnik Rogers!

Tudi njegova moška velika postava ji je stopila pred oči.

Kako se je postavni, resni mož potrudil, da bi izročil Severja pravici v roke.

Ponudil ji je mirni brezskrbni dom; vedela je, da jo zvesto in srčno ljubi in vendar je njegovo ponudbo odklonila, — zakaj ? —

Da, kdo ve za zagonetke ženskega srca?

Tudi strašni dogodki pretečenih dnij ji stopijo pred njeno dušno oko.

Bolnišnica doktorja Štefansa z njenimi tajnostimi, mladi resni zdravnik in cinični obraz ravnatelja ter njegova vražja družica, strežajka, stopili so ji v duhu pred oči.

Brala je, da se ta ženska pri vseh vprašanjih trdno brani, da je kaj vedela o tajnih stvareh, ki so se zgodile v bolnišnici, da so jo postavili vspričo velikanske množice pred žrtve zvodnika in da je le velika četa policistov mogla ubraniti ta človeški nestvor pred razsrjeno množico, ki jo je hotela linčati.

A vse to, vse je stopilo nazaj pred strašno sedanjostjo.

Danes, kakor vse večere mora Helena zopet stopiti na oni strašni oder, mora se izpostavljati pogledom zijalaste množice in za hrbtom poslušati predrzne opazke pijanih deklet.

In vse to, da zasluži revne groše, ki so komaj zadostovali, da si ohrani življenje!

Edino upanje na srečen slučaj, upanje, da kaj poizve o svojem otroku, jo je še zadržalo.

Da, ti strašni večeri, kdaj jih bo konec?

Saj je bila izpostavljena nesramnim napadom svojih tovarišic. —

Kolikokrat je že moral krčmar poseči vmes, du je razgrajajoče ženske ukrotil.

Tudi poslušalci, katerih ljubljenec je bila, obnašali so se včasih tako, da Helena ni vedela, kako se reši pred dobromisločimi šalami in zaupnostmi.

Navadno je morala pobegniti skozi stranska vrata, da se je umaknila ponudbam za spremstvo.

S strahom je tudi mislila na tajinstveno postavo, ki ji je vsako noč sledila.

Seveda ji nikdar ni stopila na pot, nikdar se ni upala jo nagovoriti.

Tudi ni mogla spoznati, kdo da je to bil; ali nikdar ga ni pogrešala.

Šel je v vedno isti daljavi za ujo.

Kadar je dospela do svojega stanovanja, je obstal in zginil v temoti.

Nikogar ni imela, da bi se obrnila do njega, nobene sočutne prijateljice, kateri bi vse zaupala in se zjokala, nikogar, da bi se brigal za njo.

Od svoje gospodinje je revica imela tudi dovolj prenašati.

Ta ženska ni razumela, zakaj ta deklica ne mara nikakega znanja, in zakaj vsakega odklanja, ki se ji ponudi.

Samo s tem, da ji je Helena enkrat za vselej dopovedala, da takoj zapusti stanovanje, je gospodinjo zadržalo, da ni pustila vstopiti nekaj gostov pevske gostilne, ki so vpraševali po nji. —

Da, če bi še živela Maud, njena mrtva prijateljica!

In zopet je začela misliti na sveži grob, ki je bil pred njo.

Kako je Maud srečna, da je dobila vročezaželjeni mir!

Neskončna želja po prijateljici se je polastila Helene.

Najraje bi bila izkopala grob, ter se vlegla poleg prijateljice k večnemu počitku.

Roko v roki s prijateljico, kako bi rada zatisnila svoje odi in bi nežno zadremala v ono večnost, ki ne pozna nobene nesreče. —

Ne, vse ne pomaga nič, saj mora živeti, trpeti, prestati. — — —

Stari grobokop je pristopil k nji.

„Ne ležite tako dolgo v mokri travi“, jo je dobrosrčno posvaril.

Helena je vstala.

„Ali ste mrtvo še enkrat videli,“ je povprašala starca.

„Gotovo“, ji je ta odgovoril.

Obrnil se je ter pokazal na nasprotno stran.

„Tam v kapeli so jo blagoslovili, krsta je bila odprta.“

Helena je žalostno uprla svoj pogled v starca.

„Pri tej priliki sem ji videl v obraz“, je nadaljeval grobokop. „Obraz je imela bel kakor sneg, ali ljubka je bila kakor kak otrok. Solze so mi stopile v oči, ko sem zrl na njo; smehljaj se ji je igral krog ust, kakor da hoče odpreti oči.“

Helena je glasno jokaje zapustila pokopališče.

Starec je gledal za njo.

„To je gotovo njena sestra“, je menil z glavo majaje.

„Da, s smehom na ustih šla je za mene v smrt“, je donelo v Helenini duši.

Bridko jokaje je šla dalje.

„Moja Maud, ne jezi se, Ti si mi za izgled, kako naj nadalje hodim.“

Za hip je obstala.

Odločno se vzravna in reče mirno:

„Naj pride, kar hoče! Kar mi je Bog prisodil, hočem mirno, brez godrnjanja sprejeti.“

Tiho je zopet bilo na mirodvoru.

Iz temnih oblakov je šinil prvi solnčni žarek. Svetlo je zažarel po grobovih, svetlo obstal na malem križu na svežem grobu. —

132. poglavje.
Tajna moč.

Zopet se zasveti fasada „belega gradu“ v belem svitu električnih lučic.

Raznobojna množica polni veliko poslopje.

V igralni sobi je vse tiho.

Bila je zaduhla poletna noč.

Vse se sprehaja zunaj pod drevjem parka, kjer šumijo vodometi in razprostirajo prijeten hlad.

Na strani gospe Manuelite Blakburn hodi baron Falkenburg. —

Mirno govori, medtem ko se ž njo sprehaja, o najnavadnejših rečeh.

Oči njegove iščejo po grmovjih, kakor da jo tam kdo skrit. —

„Ste že bili v Meksiki, gospod baron?“ vpraša gospa Blakburn nenadoma.

„Ne“, odgovori baron, „tako daleč nisem prišel na jug.“

„O, potem se morate peljati, tja: Meksiko je naj lepše mesto sveta.“

„To že verujem, milostljiva!“

Smehljaje se je ozrl na lepo ženo.

„Če Vas pogledam, imam živ dokaz za to pred seboj.“

„Nepoboljšljivi laskač“, reče gospa Blakburn in ga lahko udari s pahljačo.

„Ne smete mi tako nepremično zreti v oči“, se zasmeje gospa. „Rekla sem Vam že, da imate zli pogled.“

„Ni mogoče. “

„Ne, ne, tako je, v Vaših očeh leži demonična moč, ki me sili, da tudi jaz Vas gledam. Da, jaz nisem v stanu, proč pogledati, prodno ne odvrnete svojega pogleda.“

„To je vendar čudno, milostiva gospa.“

„Da, — zelo čudno“, odgovori ona zamišljeno.

Gospod Blakburn pristopi z drugimi gospodi.

Baron porabi to, in se neopaženo loči od skupine.

Njegovo oko je našlo osebo, katero je iskalo.

Baron je šel nekaj korakov nazaj in neopaženo stopil za gosto grmičje.

Temna postava je stala v njega senci.

„No, Joze“, šepetal je baron hlastno, „kaka poročila imaš?“

Sluga je zganil z ramami.

„No, povej hitro, nimam dosti časa. Kaj si zvedel?“ zaklical je živahno baron, ki ni bil nihče drugi, ko Sever.

„Po zadnjih poročilih, katere sem dobil, se je parnik razletel.“ —

„In se ni nihče rešil?“

„Izmed teh, ki so bili na njem, nihče“, odgovoril je Joze.

Baron z zlobnim posmehom odvrno slugi:

„No, saj je potem vse v redu.“

„Vendar ne, gospod! Zvedel sem, da je kratko pred eksplozijo nekaj ljudij parnik zapustilo.“

„To ni mogoče, saj ladja ni imela postajališča do M....s.“

„Prav, gospod; a te osebe so zapustilo parnik s čolnom.“

Sever je osupnil.

„Prokleto, — to bi bili ....?“

„Prizadeval sem si, o teh osebah kaj zvedeti, a ni se mi posrečilo. Ravno tako je, kakor da bi bili zginili s površja zemlje.“

„Dobro, dobro, pojdi sedaj domu; zvečer še govoriva o tem.“ —

Sluga je zginil.

Sever je šel počasi skozi park.

„To je lepa reč“, škripal je. „Treba je samo, da je bil polkovnik v barki in da je rešen, potem ga imam v kratkem za petami.

„Škoda, čutil sem se tu tako varnega; — no, ne pomaga nič. Joze mora dobro paziti in v sili odstraniti moje nasprotnike; Boba pošljem v Novi Jork, poizve naj, kako tam stoje moje stvari.

„Sedaj niti ne mislim na to, M....s zapustiti, ko me je očarala ta žena, ta Manuelita. Moja mora postati in naj me velja življenje in zveličanje!

„A kako to začeti?

„Videti je, da je zelo zaljubljena v svojega moža. Stari Blakburn je nasprotnik, s kojim je treba računiti. — —

„A sedaj mi pride neka misel, misel, kateri sem že davno hotel priti do dna, a sem jo vedno kot prefantastično opustil. Manuelita me je zopet spomnila: — na nji bom napravil izkušnjo.

„Ali ima pogled mojih oči ono skrivno, prisilno moč, ki vse podjarmi svoji volji?

„Poskusil bom!“

„Kje pa ste, gospod baron?“ zaklicala mu je Manuelita, „moji vitezi so me zopet zapustili in sanjarijo v krasni mesečni noči o menicah in drugih poetičnih rečeh.“

Hitro je bil baron ob njeni strani.

Ozrl se je naglo na vse strani.

Bila sta sama.

„Oprostite, milostna, da sem Vas zapustil“, je rekel šaljivo baron, „a padlo mi je nakrat nekaj v oči in bolečina me je prisilila, zaostati.“

„O, obžalujem Vas, ali je zopet bolje?“

„Ne“, rekel je baron.

Pritisnil je zopet robec na oči.

„Boli me še močno.“

„No, potem pridite hitro k lampijonu tam ob klopi“, od vrnila je gospa Blakburn.

„Hočete-li biti zdravnik?“ vprašal je nagajivo.

„Morda je prišel mrčes v oko, katerega bi lahko odstranila“, rekla je mlada žena.

„Zelo bi Vam bil hvaležen.“

Stala sta pri klopi.

Baron se je vsedel tako, da mu je svetloba padla ravno v oči. —

Odstranil je robec.

„Ali tako prav sedim?“

Mlada gospa je potrdila.

„Tako, sedaj pokažite. Odprite oko prav široko.“

Grobna tihota je vladala.

Noben glas ni prišel iz ust Manuelite.

Nagnila se je čez baronovo glavo.

Zadel jo je jasen pogled teh krasnih cčij.

Njeni očesi sta zamežikali, potem srepo zrli pred-se.

Končno sta se zaprli trepalnici.

Gospo Blakburn je prevzel spanec.

Gotovo so naši čitatelji že kaj slišali o skrivnostni moči „sugestije“, o nekem poglavju iz temne strani človeškega duševnega življenja.

Ljudje, katerim je ta moč lastna, zamorejo s pogledom svojih očij osebe, katere so za to občutljive, pripraviti v spanje in jim v tem narejenem spanju ukažejo stvari, katere morajo prizadeti, ko jih je operater zopet k zavesti poklical, neogibno storiti, če li to hočejo ali ne. Skrivna moč jih k temu sili.

Baron je dosegel svoj cilj.

Še enkrat se je ozrl na vse strani, potem se nagnil k speči Manueliti.

„Kako lepa je“, šepetal je strastno. „Nikdar nisem za nobeno žensko takoj v prvem trenotku občutil takega poželjenja ko za to živahno Američanko.

„A svojega namena ne smem pustiti iz očij: „moja“ mora postati in ž njo še marsikaj druzega.“

Nadaljeval je svoje skrivnostno dejanje:

„Ali me slišiš, Manuelita?“ šepetal je, nagnjen k njenemu ušesu. —

„Da, slišim“, odmevalo je, kakor z zadušenim glasom, nazaj. —

Baron se je razveselil.

Videl je, da je bila lepa žena občutljiva za prisiljivo moč njegovih očij, da mu je zamogla služiti kot brezvoljno orodje njegovih namer.

Vedel je sedaj tudi, da mu je bil lasten ta skrivnostni dar narave.

Česa ne bo s tem vse dosegel!

Vrtelo se mu je skoraj v glavi pri tej misli.

Zopet se je nagnil k Manueliti:

„Od sedaj naprej bodeš druga ko si bila do sedaj“, šepnil speči na uho.

„Zaničevala bodeš svojega moža, — ljubila bodeš mene, barona Falkenburga strastno, — mislila le na-me — velim Ti to.“ —

Zadovoljen se je vzravnal.

„To se je posrečilo: — a sedaj je odvisno vse od tega, da jo obdržim v sponah svojega pogleda. Kakor se spominjam, trpe posledice te čudne sile le malo dni. — No, da je enkrat moja — potem mi ne bo težko, jo vedno znova prikleniti na-se.“

Prisluškuje je skočil kviško.

Glasovi so mu prihajali na uho.

„Ah, pridejo, — dobro, — danes se ne bom več pokazal, — sedaj jo bodem hitro zbudil.“

Potegnil ji je parkrat z rokama prek obraza, ter ji na lahko pihnil v oči.

Začela se je gibati.

„Z Bogom, preljuba“, zašepetal je baron in ji pritisnil vroč poljub na rožnata usta.

Potem je zginil.

Manuelita je odprla oči.

Kje je bila, — kaj se je bilo zgodilo?

Kako je prišla na to klop?

Zaman se je trudila, da bi se spomnila zadnjih dogodkov.

Vedela je samo, da je baron ž njo govoril; vse drugo je bilo zbrisano iz spomina.

Ali je morda zaostala in tu zadremala, utrujena od vroče poletne noči?

Stopinje so se približevale.

Gospod Blakburn je prišel z nekaterimi gospodi po drevoredu doli.

Gospa je vstala in šla prihajajočim naproti.

„Ti si tu, in sama?“ vprašal je začudeno soprog.

Ozrl se je okoli in vprašujoče dostavil:

„Kje pa je baron?“

„Ne vem, bržkone se je vrnil k družbi.“

Bankir je ponudil svoji ženi roko.

„Ne, hvala“, rekla je se plaho umikajoč.

Presenečeno jo je pogledal.

„Kaj pa Ti je, otrok?“

„Tako vroče je danes“, je odvrnila.

Manuelita je bila sama sebi uganjka.

„Kaj neki imam proti svojemu možu“?“ mislila je.

Vse, za kar se prej niti zmenila ni, prišlo ji je na um v teh kratkih trenotkih, — njegovi osiveli lasje, njegova, ako ravno krepka, starikava postava, tanke gube okoli očes in ust — Vse ji je bilo sedaj zoprno.

Kako neki se je mogla privezati za vse življenje na tega moža, ona, mlada, vesela žena?

Zdelo se ji je nerazumljivo.

Kar ji stopi v duhu neka postava pred oči, ponosen, lep mož z demonskimi očmi.

Bil je baron pl. Falkenburg!

Obšlo jo je vroče koprnenje za njim.

Zaman so ga iskali njeni pogledi med družbo, ki se je sešla v razsvetljenem okroglišču pred hišo.

Nikjer ga ni bilo videti.

Manuelita je hotela biti sama.

Hitro se je poslovila od obiskovalcev.

„Ali nas že zapustiš, otrok. Se-li čutiš bolno?“ vprašal je g. Blakburn.

Prijel jo je skrbno za roko.

Skoraj jezno se mu je iztrgala.

Udivljen je gledal za njo.

„Kaj je to, ne za spoznati, — kaj neki ima?“ mislil je sam pri sebi.

Nemiren se je podal k gostom.

Gospod Blakburn ni slutil, da je pred nekaj minutami neki ničvrednež uničil njegovo srečo, ki si je izmislil satanski načrt, pred kojega izvršitvijo bi se bil ustrašil največji hudodelec. —

138. poglavje.
Pri igralni mizi.

„V zadnjem času ste imeli strašno smolo, gospod baron!“

„Da, sreča je nestanovitna boginja; kdo ve, s čim sem jo razžalil, gospod Davis.“

„To je le vsled tega, ker vedno stavite na fante; vzemite vendar enkrat srčno damo“, smejal se je Janez.

„Dobro, držal se bom Vašega sveta.“

„Zakaj pa vedno stavite tako ogromne svote?“

„Saj ravno v tem obstoji mikalo igre; le če se gre za stotisoče, sem zadovoljen. Tu je napetost, — pričakovanje, — veselje, ako se dobi.“

Janez je zmajal z glavo.

„Pojdite, gospod Davis, danes bodete videli, kako se igra v velikih klubih; danes se bo šlo za velikanske vsote.“

Nejevoljno je sledil Janez baronu v igralnico. — —

Nje posestniki so bili skrajno razburjeni.

Vse je obstopilo bankirja, ki je sedel baronu nasproti in je mirno odtegoval kvarte.

Baron je po nasvetu mladega Amerikanca vedno stavil na srčno damo.

A zgubljal je venomer.

Grledalci so se nakrat malo umaknili.

Manuelita Blakburn je pristopila.

Vsedla se je k svojemu možu.

Že prej je sedela tam, a se je hipno oddaljila.

Bila je bleda, oči so se ji iskrile.

Bili so čudni pogledi, katere je neopažno pošiljala baronu in katere je on ravno tako vračal.

V teh pogledih bil je cel svet ljubezni in skrbi.

Baron se je komaj zmenil za velikanske izgube.

Veselil se je, da se mu je posrečilo za-se pridobiti lepo ženo in jo prisiliti, da postane „njegova.“

A bral je tudi iz njenih pogledov skrb za predragega, ki je neprenehoma stavil na srčno damo in kojemu je boginja sreči odpovedala milost.

„Stavite vendar na drugo kvarto, gospod baron!“ zaklical mu je eden gledalcev.

„Ne, danes zvečer se držim srčne dame“, odvrnil je tu mirno. —

Manuelita je na to vstala in odšla.

A čez nekaj časa se je zopet vrnila.

Ogrnila se je v špansko mantilo.

Baronov obraz je postajal rudeč, očividno se je jezil večnih izgub. —

„500.000 dolarjev!“ zaklical je.

„Banka drži“, odvrnil je mirno bankir.

„En milijon dolarjev!“ zaklical je baron.

Zopet je potegnil bankir kvarto.

Baron je zgubil.

Nastal je kratek premolk.

„Pet milijonov dolarjev!“

Baron je bil očividno razburjen.

Mrmranje je šlo skozi množico.

Gospod Blakburn je prenehal.

„Takih vložkov ne morem sprejeti, gospod baron! Gre se za vzdržanje banke.“

Baron je skočil po konci.

„Vzamem moj vložek nazaj. A stavim znova osem milijonov dolarjev, moje premoženje!“

Srepo je uprl svoj pogled v bankirja.

Na to je odločno in glasno rekel:

„Sedaj rečem jaz: „Va banque!“

Gledalci so bili nepopisno razburjeni, nekateri so si brisali pot s čela.

Bankir se je mudil.

„Recimo, da sprejmem vložek“, rekel je končno, „bi vendar, akoravno bi bila zguba na moji strani, banka ne bila uničena; jaz sem bogatejši nego menite, gospod baron.“

Ta se je grizel v ustni.

„Pomislite, da se gre za Vaše premoženje, vzemite denar nazaj.“ —

Baron je zaklical:

„Ne, — nikakor ne!“

„No, potem obžalujem“, rekel je Blakburn, „predlagam Vam nekaj druzega:

Banka stavi 4 milijone dolarjev proti enaki vsoti; ako dobim jaz, stavim teh osem milijonov proti Vašim 4 ostalim kot vračilo; ako dobite Vi, zahtevam od Vas ravno to.“

„Dobro, udam se!“ odvrnil je baron.

Grobna tihota je vladala.

Gledalci so se komaj upali dihati.

Kvarta je padla.

Baron je zgubil.

V tem je zadonel ženski glas:

„Sedaj bodem jaz zadnjikrat potegnila!“ zaklicala je nenadoma Manuelita.

Obrnila se je vprašujoče k soprogu:

„Saj dovoliš?“

Ta je nejevoljno prikimal.

Opazil je enega izmed pogledov, katere je Manuelita pošiljala baronu.

Lepa žena je pokazala nežno roko izpod mantile.

Počasi je obrnila kvarte.

Padla je srčna dama.

Baron je dobil 4 milijone dolarjev.

„Prinesli ste mi srečo, milostna“, rekel je uljudno Manueliti. —

Bankir je končal igro in zapustil s svojo ženo dvorano.

Tiho je šel ž njo v svoje privatno stanovanje.

Odprl je vrata;

„Vstopi!“ rekel je skoraj osorno svoji ženi.

Šel je parkrat po sobi.

Nakrat se obrne k Manueliti.

„Zguba 4 milijonov ne pomeni zame nič; jaz bodem to kmalu nadomestil, a opazil sem danes nekaj, kar mi moraš takoj pojasniti.“

Ustavil se je pred njo.

Zrl ji je v obraz in ji rekel z resnim glasom:

„Videl sem danes zvečer, da si baronu vrgla pogled, kakor se ne spodobi omoženi ženski, — kaj pomenja to?“

„Ne razumem Te“, rekla je Manuelita površno. „Ali si morda ljubosumen?“

„Do sedaj nisem imel povoda za to“, rekel je Blakburn ostro, „a sedaj hočem vse vedeti; odgovori mi!“

Razburjen je nadaljeval:

„Našel sem Te včeraj zvečer samo na klopi sedeč, — baron je bil malo poprej v Tvoji družbi, — Tvoji pogledi pričajo tajno sporazumljenje.“

Molčala je.

„Ali mi bodeš sedaj odgovorila?“ zavpil je Blakburn.

Prijel je Manuelito za roko ter je potegnil s stola.

Jezno se mu je iztrgala.

V tem je nekaj padlo na tla.

Manuelita se je hotela hitro pripogniti.

A s spretnostjo, katero bi se niti ne bilo pripisovalo postarnemu možu, prehitel jo je.

Vzdignil je stvar.

Bila je kvarta.

„Kaj pomeni ta „srčna dama“?“

Skočil je proti nji in vpil divje:

„Ha, zdaj razumem, nesramnica, ničvredna prešestnica, delaš skupno s Tvojim ljubovnikom!“

A predno jo je mogel zgrabiti, je Manuelita odhitela.

Hitel je za njo. — — —

Zaman; izginila je v njeni sobi in zaklenila vrata.

„Odpri!“ vpil je, „razbijem vrata, zadavim Te, nesramna ženska!“ —

Nakrat je nehal rohneti. —

Premišljeval je. —

Čemu ta hrup? — Da bi se mu rogali? — Ne, rajše bo kaznoval brezznačajneža in sicer se je moralo to kmalu zgoditi.

Sklep je bil gotov.

Hitro je šel v igralnico.

Baron je stal sredi neke skupine gospodov ter je sprejemal njihove čestitke k velikanskemu dobičku.

Gospod Blakburn je vstopil.

„Smem gospoda barona prositi za besedo?“

„Takoj!“ odgovoril je ta uljudno.

Obrnil se je še k gospodom z besedami:

„Oprostite, gospodje!“

Stopila sta na to v dolbino.

„Gospod baron“, začel je Blakburn, „jaz imam z Vami govoriti v jako važni zadevi. Poznate-li to?“

Pokazal je kvarto.

„Kaj je s tem?“ vprašal je baron zavzet.

„Gre se samo za nekaj besed. Moja žena je zgubila to kvarto in mi s tem dokazala, da je v tajnem sporazumijenji z Vami.“ —

Baron je odmigal z roko.

Torej tako ga je ljubila Manuelita, da je že postala goljufica? —

Ta misel mu je bliskoma šinila v glavo.

„Ne zagovarjajte se“, rekel je Blakburn mrzlo; „ne vem, katera kvarta bi bila v resnici padla, drugače bi zahteval one 4 milijone nazaj, tako pa mi morate dati zadoščenje na drug način. “ —

„In to bi bilo?“

„Pozivljem Vas s tem na dvoboj; orožje naj razsodi: popolnoma na tiho se bo vršilo.“

Baron ga malomarno zavrne:

„In ako se temu ne odzovem?“

„Potem Vas udarim pred vso družbo z bičem po obrazu.“

Gospoda Blakburna obraz je bil temnordeč.

„Dobro, sprejmem Vaš poziv. Katero orožje ste torej izvolili —“

„Predlagam meč z ostrim koncem. Kakor sem čul, ste spretem borilec: tudi jaz sem izurjen v tem.“

„Dobro, privolim v to. Kje naj se vrši dvoboj?“

„Jutri zjutraj v parku St. Charles: prvi vlak se pelje ob 5. uri; ob 7. uri bom na mestu.“

„ln koga naj si jaz zvolim za pričo?“

„Popolnoma po Vaši volji. Mojo Vam pošljem danes po noči.“ —

„Dobro, dogovorjeno!“

Gospoda sta stopila iz dolbine.

Baron je šel proti Janezu.

„Gospod Davis, prosim na besedo; ali mi hočete storiti uslugo?“

„Prav rad, dve namesto ene.“

„Ali bi bili jutri zjutraj moja priča?“

„Priča, — da, — kaj se je pa zgodilo?“

Baron mu na kratko odgovori.

„Tiho, to je skrivnost. — Torej jutri zjutraj ob 5. uri na zahodnem kolodvoru. “

„Ob 5. uri, malo zgodaj, navadno sem ob tem času še v perju. — — a pridem gotovo.“

„Hvala Vam, — na svidenje!“

Baron se je poslovil.

Stopil je v park.

Ženska postava je smuknila k njemu.

Spoznal je strežnico Manuelite.

„Pojdite hitro z menoj, gospod baron,“ šepnila mu je.

Sledil ji je.

Peljala ga je po stranskih potih do nekoga majhnega paviljona.

„Stopite notri, jaz ostanem na straži; ako bi kdo prihajal, potrkam trikrat na okno.“

Baron je vstopil.

V paviljonu je vladala tema.

Zaprl je vrata.

V tem sta se oklenili dve mehki roki okolu njegovega vratu. —

Opojni duh ga je obvel; vroči ustni sta se pritisnili njegovih.

„Preljubi,“ šepetal je glas Manuelite, „povej mi, za Boga, kaj je moj mož s Teboj govoril; umrem od strahu.“

Baron je pritisnil lepo ženo strastno k sebi.

„Govori,“ rekla je, „ali Ti je žugal?“ —

„Pozval me je na dvoboj, srce moje!“

Manuelita se je stresla.

„S katerim orožjem?“

„Z mečem, z ostrim koncem.“

„O Bog, v tem je mojster! Ne, ne, to ne sme biti, drugače si izgubljen!“

Znova ga je privila k sebi.

„Pomiri se, draga,“ tolažil je baron razburjeno, „tudi jaz vem spretno ravnati s tem orožjem.“

„Ne, — ne, — stoj, tu mi pride neka misel.“

Manuelita obmolkne.

„Govori, srce!“

„Ne, to je skrivnost.“

Potem mu plaho zašepeče:

„Le eno Ti hočem povedati. Ako Ti jutri moj mož prepusti izber orožja, potem izvoli meč, ki ima globoko prasko zgoraj. Ali mi obljubiš?“

„Gotovo, vse, — vse, kar hočeš.“

Manuelita ga strastno objame.

„Sedaj mi pa povej, preljuba,“ začel je baron, „kako to, da si postala moja; si-li vedela, kako vroče in strastno Te ljubim?“

„Ne, — šele včeraj me je obšlo kakor hipno poželjenje. Čutila sem, da bi ne mogla več živeti brez Tebe; nisem mogla pričakati časa, da si prišel.“

„Vse vem, Ti pogumna žena, — vse, kar si za me storila,“ šepetal je.

Z vročimi poljubi pokrival je Manueliti vrat in obraz.

„Molči o tem,“ prosila je.

Posadila ga je na divan.

„In Tvoj soprog?“ vprašal je.

„Ne govori o njem, sovražim, zaničujem ga; — groza me je v njegovi bližini.“

„Ako bi zvedel, da si tu?“

„Ne, to je nemogoče. On misli, da sem v moji sobi, kamor sem se bila zaklenila: a tapetna vrata peljejo na stopnice zadaj; tako sem prišla v park.“

„In strežnica, ali Ti je zvesta?“

„Na njeno molčečnost se smem zanašati.“

Pritisnila se je zopet k baronu.

„Torej, preljubi, Ti veš, kaj si mi obljubil, jutri.“

„Gotovo, zanesi se, mislil bom na to.“

„In me bodeš vedno ljubil, — ljubil bolj ko Tvoje življenje?“ —

„Do smrti, edino ljubljena!“ zaklical je in jo strastno objel. —

„Potem bodi ves moj! — — — “

Slovesna tihota je vladala v majhnem paviljonu.

Skrita za gostim grmičjem je stala zanesljiva strežnica na straži.

134. poglavje.
Dvoboj.

„Vse v redu?“

„Odpeljati!“

Hripavo se je oglasila parna piščal v hladni jutranji zrak.

Počasi se je začel vlak pomikati.

V ohem kupeju sta sedela baron in Janez Davis.

„Izgledate slabo, gospod baron,“ rekel je Janez.

„Tako, se Vam zdi,“ rekel je ta mirno ter ponudil Janezu smodko.

„Hvala, tako zgodaj ne kadim.“

„Ali ste videli gospoda Blakburna?“ vprašal je baron čez nekaj časa.

„Da, vstopil je z mojim prijateljem.“

Janez je zamišljeno zri prad-se.

„Dobro je le, da izpeljete vso stvar tako skrivnostno,“ dejal je končno.

„To je bilo vendar samo ob sebi razumljivo.“

„Da, to bi bilo dalo lepo govoričenje; in kdo ve, ako se ne bo vzlic temu izvedelo.“

Brezbrižno se baron nasmehne.

„Ne verujem, skrbljeno je tudi za najhujši slučaj.“

„Za Boga, do tega vendar ne bo prišlo!“ vzkipel je Janez. —

Baron je zganil z ramami.

Potem sta se oba zatopila v svoje misli.

Vlak je drdral naprej.

Koliko sreče in nesreče vozi s seboj! — — — — — —

„St. Charles!“ klical je sprevodnik.

Le malo potnikov je zapustilo vlak.

Vled temi sta se nahajala oba nasprotnika in njihovi priči. —

Postaja je bila samotna: majhno mestece je bilo oddaljeno nekaj milj na desno.

Na levi so se začela drevesa krasnega parka, priljubljenega izleta prebivalcev iz M.....s.

Molče so korakale vse štiri osebe svojo pot.

„Ali ni nobenega zdravnika?“ zašepetal je Janez baronu.

Ta je zganil z ramami.

„Prepustil sem vso uredbo gospodu Blakburnu.“

Dospeli so do cilja.

Bila je to tiha senožet, krog in krog obdana od skupin velikanskih dreves.

Majhna tropa jelenov in košut se je pasla na drugem koncu planjave.

Začudeno so gledale mirne živali na prišlece; potem so se umaknile v varni gozd.

Gospod Blakburn, ki je bil poslan naprej, se je ustavil, ter na okrog pogledal.

Ko je baron pristopil, mu je rekel mrzlo:

„Tu sem izvolil prostor, — ako Vam je pravi.“

Baron se je molče priklonil.

Bankirjeva priča je medtem razvil podolgast zavitek.

Vzel je iz njega dva meča, katera je vročil gospodu Blalcburnu. —

„Prosim, izberite,“ rekel je ta hladno in ponudil orožje Janezu.

„Izvolite sami, gospod baron,“ odvrnil je mladi mož, „jaz se ne razumem na to.“

Malomarno je vzel baron meče.

Nihče ni opazil, kako natančno in varno si je ogledal ročaja. —

Tu, — videl je dobro, eden ročaj je imel globoko prasko. —

Drugo orožje je dal Janezu.

„Odločil sem se za to.“

Bankir je sprejel meč.

„Ah, moj najljubši meč!“

Potem je mrmral srdito:

„Sedaj se pa varuj, Ti lump.“

„Če bode treba zdravnika, bode moj prijatelj ta posel prevzel,“ rekel je gospod Blakburn mirno proti Janezu, ki je od strani gledal.

Pri tem je grozeče pogledal barona, namenil mu je gotovo smrt.

Borilca sta slekla suknji.

Priči sta merila razdaljo.

Meča sta se križala.

Gospod Blakburn je obdržal svojo hladnokrvnost. —

Enako je bil tudi baron videti miren.

Sunek za sunkom je sledil: kakor lesketajoče kače sta se vila meča.

Tu, umikanje barona nazaj, utripljej — nasprotnikov meč je zadel levo roko.

Priči sta prihiteli.

Kri je barvala v velikih madežih belo srajco.

„Nič hudega!“ zaklical jima je baron, „lahka praska. — Dalje!“ —

In zopet sta žvenketala meča.

Sedaj se je zaiskrilo v očeh bankirja: nameril je meč ravno v srce barona.

Ta je še odbil nevarni sunek.

Meda sta šla do tal; sedaj pa se je baron pripravil k sunku. —

Kakor blisk je odbil meč gospoda Blakburna močen napad. —

V tem lahko pokanje.

Težko se je vzdržal baron po silnem skoku po koncu, njegov meč ni našel odboja.

Globoko se je zaril v telo nasprotnika. —

Tiho se je ta zgrudil na tla.

Meč gospoda Blakburna se je pri odbijanju zlomil, — nasprotnik ni mogel ustaviti sunka.

Bankirjev prijatelj je hitro priskočil, vzdignil je glavo zadetega.

„Prepozno,“ mrmral je, „meč mu je predrl srce — takojšnja smrt.“

Janez je stopil k baronu.

Imel je orožje na tleh ležečega bankirja v roki in je stikal oba kosa.

„Poglejte,“ zašepetal je baronu, „kako čudno se je zlomil meč; to je moralo v jeklu biti, izgleda, kakor da bi bil prerezan.“ —

Baron ni odgovoril.

„Sedaj te razumem, Manuelita,“ rekel je sam zase, „torej tudi to si zame storila.“

Potem je stopil k mrtvecu.

Okolo ust je bila poteza neusmiljenosti.

Nesrečen slučaj mu je vzel življenje, tako sta rekla priči; — saj je malo hipov prej mislil uničiti svojega nasprotnika.

Barona je spreletela groza, od tega moža bi ne bil smel pričakovati prizanesljivosti.

Bližal se je priča bankirja.

„Ker je moj umrli prijatelj vso nesrečno zadevo obravnaval kot tajnost, imam le še malo besed spregovoriti.“

Obrnil se je k baronu in mu rekel:

„Voz, katerega pelje molčeč sluga, dospel bo v nekaj minutah: bolje bo, ako se Vas ne vidi. Zdravnik, ki je o vsem poučen, bo potrdil, da je gospoda Blakburna zadela kap. „Jaz sem dal častno besedo, da o vsem molčim.“

Pozdravil je hladno in stopil zopet k mrtvecu.

Baron in Janez sta počasi odhajala.

Tihota je zopet vladala nad gozdom.

Tropa jelenov in košut se je znova prikazala iz gozdne teme in začudeno gledala na mesto, kjer je počival mož, ki je še par minut poprej v polni življenski moči tam stal, v zadnjem, dolgem času.

135. poglavje.
Strast.

Med lahkoživci mesta M.....s, vsakdanjimi gosti „belega gradu“ je vladala velika razburjenost.

Odlični postopači so imeli dovolj vzroka stikati glave, kajti dve vesti sta kakor blisk iz jasnega neba treščili v veselo družbo. —

Gospoda Blakburna, najemnika „belega gradu“, je zadela kap; bil je mrtev.

Potem je srečni dobivalec onega divjega večera, baron pl. Falkenburg, prevzel podjetje.

In gospa Manuelita Blakburn se ni vrnila v Meksiko k svojim sorodnikom.

Ostala je v M.....s. —

To vse je dalo povod, da so se raznesle najčudovitejše govorice.

Janez je šel ravno skozi igralnico, ki je bila danes nekako pusta in prazna, ko mu je pridrvel nasproti njegov prijatelj Rihard.

Bil je smrtnobled, zali njegov obraz je bil videti spremenjen.

Janez se je prestrašil.

„Kaj pa Ti je Rihard; ali se Ti je kaj pripetilo?“

Ogovorjeni ni mogel odgovoriti.

Zgrabil je Janeza krčevito za suknjo in ga vlekel s seboj. —

„Pusti vendar moja rokava cela, saj si kar ves iz sebe!“

„Kje je?“ hropel je Rihard.

Oziral se je divje naokoli.

„Kdo pa, ali Te je kdo razžalil?“

„Kje je baron, k njemu hočem?“

„Tega sedaj ne dobiš, peljal se je ven.“

„Gorje mu, kadar pride, drago mi bo plačal.“

„A Rihard, ako ne boš sedaj pameten in mi ne poveš, kaj se je zgodilo, grem svojo pot.“

„Ne, Janez, ostani pri meni, — saj Ti povem vse.“

„No torej?“

„Premisli, hotel sem k Priski, pa mi reče sluga, dokler ne bo baron drugače odločil, ne sme nihče k njej.“

Rihardov glas se je tresel jeze.

Janez mu reče pomirljivo:

„Tako, potem vendar povprašaj pri Maji ali Azumi.“

„Tudi tam se mi je zabranil vhod.“

Prijatelj ga šaljivo zavrne:

„No, kaj pa to škoduje, Rihard. Moj Bog, saj najdeš lahko drugo; manjka se tu deklet!“

Mladi mož je vzkipel.

„Torej tudi Tebi je vse eno, če me bo konec. Dobro, a tega barona ubijem, kjer ga dobim, ta se mi mora pokoriti.“

Hotel je divjati naprej, a Janez ga je ustavil.

„Ne delaj neumnosti, Rihard! Misli na Tvoje stariše! Ali hočeš provzročiti škandal, da bo jutri ves M.....s o tem govoril, da si se zaradi .... vlačuge pretepal z baronom.“

Rihard je zarohnel.

„Janez, ne drzni se Prisko tako imenovati! Pri Bogu, — kakor si mi ljub — — — “

Mladi lahkoživec je postal jako resen.

„Torej tako globoko je ukoreninjeno?“ rekel je počasi. „Rihard, tega bi si ne bil mislil.“

Prijel je prijatelja za roko.

„Bodi vendar pameten,“ nadaljeval je, „vidiš, saj dekle je lepo in ima morda tudi dobro srce, a Ti imaš druge dolžnosti, Ti si ud ene najodličnejših rodovin iz M....s. Hočeš se li zaradi grešnice skregati s Tvojimi stariši, kojih malik si?“

„Jaz ne morem pustiti nje,“ stokal je mladi mož.

„Žal bi mi bilo, Rihard, povedati Ti imam še več svarilnih bosed; oče mi je zadnjič tožil, da Te sedaj komaj vidi v trgovini; — stari gospod se mi je prav smilil.“

Rihard je zamišljeno gledal pred se.

„Poglej, Rihard,“ nadaljeval je Janez, „če bi bil jaz vedel, da imaš tako malo oblasti nad seboj, nikdar bi Te ne bil pripeljal tu sem. Britko obžalujem, da sem Te kedaj povabil.“ —

„Dobro je“, dejal je Rihard in vstal, „sedaj si moram že sam pomagati. Za Tvoje dobre svete se Ti zahvaljujem.“

Odšel je brez pozdrava.

„Sedaj je treba paziti“, mislil je Janez, gledajoč za njim. „Samega sebe bi klofutal radi neumnosti, da sem ga privlekel sem. Človek mu misli enkrat napraviti veselje, pa se zaljubi kar v prvo demimondko. Tako je, če se druge po sebi sodi!“

Baron pl. Falkenburg je torej prevzel „beli grad“.

Imel je velikanske načrte, že itak prekrasni zavod predrugačiti v pravi svetovni čudež. —

Poklical je k sebi nadzornika, moža, ki je že leta in leta oskrboval to službo.

Ta je našel barona v svoji delavni sobi.

Miza je bila vsa polna pisem.

„Koliko dam pa imamo v „belem gradu“?“ vprašal je baron po prvih uvodnih besedah.

„Po zapisniku jih je 315, gospod baron“, bil je ponižen odgovor.

„Dobro, naročil sem agentu, da to število najmanj podvoji; prve krasotice sveta morajo biti tu.“

Ta ga začudeno pogleda.

„No, menim, za to je vendar skrbljeno?“

„Tako, — menite?“ rekel je baron ostro, „pregledal sem natančno balet, ni slab; a kaj izvanrednega ni vmes.“

„Ali ste, gospod baron, tudi vže videli naše „tri gracije“?“

„Ali te niso zvečer na odru?“

„Ne, tega ne store. Umrli gospod se je tudi vže trudil jih k temu pregovoriti, a zastonj.“

Baron ga resno zavrne:

„To mi je povsem novo, kje pa so dame?“

„Vaša milost jih dobi v takozvanem modrem salonu.“ —

Tri prijateljice so sedele v zaupnem razgovoru, ko je potrkalo.

Priska je zarudela.

„Rihard“, šepnila je tiho.

Vrata so se odprla.

Baron je vstopil.

En trenotek je obstal kakor okamenel, potem se je hitro zavedel.

„Dovolite, moje dame, da se predstavim: baron pl. Falkenburg, novi najemnik „belega gradu.“

Presenečeno so gledala dekleta lepega moža, ki se je mirno vsedel v stol.

S svojimi blestečimi očmi je sedaj ogledoval lepo skupino.

„Ali imate kako željo, katero bi Vam mogel izpolniti?“ vprašal je potem uljudno.

Prijateljice so molčale.

Kaj naj bi tudi odgovorile?

Če tudi niso bile srečne, vendar bi bilo nespametno, ta varni zavod zapustiti: za nje ni bilo druzega sveta! Kaj naj bi vprašalcu rekle?

Baron menda tudi ni pričakoval odgovora.

Poslovil se je kmalu.

Ko je zapustil sobo, rekel je sam sebi:

„Sem-li bil slep, da sem prezrl te krasotice. Kaj je Manuelita proti temi tremi mladostno lepimi postavami, kojih naklonjenost je tako lahko dobiti, saj so v mojih rokah.“

Nemirno je hodil sem in tje.

„V njih sredi naj mi skipi polna čaša življenja. Sedaj, ko sem dosegel cilj in imam denarja neizmerno, hočem tudi na strani najlepših deklet vsega sveta živeti življenje, v primeri h kateremu bodo slavnosti orijentalskega kneza komaj senca.“

Tako je prišlo, da so bile sobe prijateljic obiskovalcem „belega gradu“ zaprto.

Ubogega Riharda je to gnalo v obupnost.

Zaman je skušal s Prisko stopiti v pismeno zvezo; sluge so ostali nepodkupni. — — —

Pod osebnim vodstvom barona je bilo spremenjeno več krasnih sob proti parkovi strani v pravo palačo vil.

Ta je imela biti domovanje deklet; tu je hotel baron v objemu ljubkih postav preživeti večere.

Slikal si je najlepše življenje.

A pozabil je, da je bivala v „belem gradu“ oseba, ki je menila, da ima starejše pravice do lepega moža, katera je njemu ali marveč njegovej skrivnej moči žrtvovala celo lastnega soproga. —

Manuelita je v resnici strastno ljubila barona.

Njena jeza je bila zato brezmejna, ko je po nekem slugi zvedela namen njenega ljubimca.

Bilo je nekaj dni po smrti gospoda Blakbuma, ko je prosila barona k sebi.

Mlada vdova je sedela pri okuu.

V temni žalni obleki je bila njena lepa glava videti lepša. —

Baron je stopil k nji in ji poljubil roko, katero mu je ponudila.

„Kaj želiš, otrok?“ vprašal je površno.

„Vprašati sem Te le hotela, je li res, da si hočeš spodaj urediti neke vrste harem?“ rekla je Manuelita.

Težko je prikrivala strastno nestrpnost.

„In če bi temu tako bilo?“ odvrnil je malomarno.

Planila je kvišku.

Z divje blestečimi očmi je stopila k njemu.

„Ali sem to zaslužila?“ vprašala je pikro. „Ali naj Ti pokličem v spomin, da sem rešila Tvoje premoženje, da sem Tebi na ljubo prepilila meč mojega soproga, ki bi Te bil drugače izročil smrti?“

„Ne bodi precej tako divja, Manuelita“, rekel je baron pomirljivo.

Potegnil je Manuelito k sebi.

„Jaz prav dobro vem, kaj imam Tebi zahvaliti, a s takimi ljubosumnostmi me moraš pustiti.“

Presunljiv pogled je zadel barona.

„Jaz samo vprašam, de je res, kar sem čula?“ zavpila je. Iztrgala se mu je iz rok.

„Poslušaj me vendar, otrok; vidiš, jaz sem mož, kateremu je sprememba potrebna. Ako bi hotel le Tebe ljubiti, bi mi postala Ti, — ker poznam moj značaj, — kmalu zoprna: imam pa poleg še drugo zabavo, vrnem se vedno rad k Tebi.“

Poslušala ga je, ne da bi dihala, oči so ji plamtele.

Zaman je skušal s svojimi pogledi na njo vplivati.

V takih trenotkih, to je občutil, je bila njegova moč pri kraju. — —

„Ničvrednež!“ vpila je ter jezno stiskala majhne roke. „prej Te zdrobim, kakor da bi Te prepustila drugi; drzni se izpeljati Tvoj načrt, in spoznal bodeš maščevanje užaljene ženske, — maščevanje Španke!“

Baron je ostal miren, kakor da bi ga vsa stvar nič ne brigala. —

Manuelita se je začela jokati.

„Ne, — ne, predragi!“ kričala je strastno, „Ti si me le strašil; kaj ne, da je vse le šala?“

Pritisnila je njegovo glavo na svoje prsi in ga vroče poljubila na čelo.

„Glej, saj Te ljubim tako iskreno“, rekla je v solzah, „vse hočem storiti, kar želiš; beračiti bi šla za Te, le ne zapusti me, ne, nikar! Ostani pri Tvoji Manueliti, Ti edini, edino ljubljeni!“ —

Barona take besede niso osupnile.

„Dobro, — dobro, otrok, saj Ti izpolnim Tvojo voljo, le potolaži se.“

„Da, potolažim se, a pomisli, da sem Ti vse žrtvovala, celo mojo čast, pomisli to! Prej ko bi pustila, da Te druga objame, sunem Ti meč v prsa in nad Tvojim mrtvim truplom prebodem tudi sebe.“

Baron je mirno trpel, ko ga je Manuelita poljubovala.

„V stanu je, mi moj namen prečrtati“, mislil je sam pri sebi, „najbolje bo, da se je kakor hitro mogoče odkrižam, a kako —

Zamislil se je nekoliko.

„No, zato bo že Joze skrbel.“

„Zakaj ne govoriš, ljubček ?“ vprašala je Manuelita ter ga ljubeznjivo pogledala.

„Saj ne morem, duša“, smejal se je, „saj me skoraj zadušiš s Tvojimi poljubi.“

„Da, saj sem Španka!“ zaklicala je.

Ponosno je dvignila lepo glavo, in dostavila:

„Kadar me ljubimo, pripravimo izvoljencu že na svetu nebesa; a tudi pekel nam je v oblasti, če se nam ljubljenec izneveri.“

Baron se ji je na lahko iztrgal iz rok.

„Kaj že odhajaš?“ vprašala je, ko je vstal.

„Imam nujne opravke.“

Baron se je oprostil.

Požugala mu je s prstom.

„Danes si moj, in Tvoji nujni opravki bi pač počakali do jutri. Ti imaš mnogo pri meni udobriti, in za kazen ostaneš danes priklenjen v mojih rokah.“

„O, ta kazen je strašna“, rekel je šaljivo.

Njeni vroči ustni sta iskali njegovih.

„Da, v mojih rokah moraš ostati do konca vseh stvarij, — v nebesa ali v prokletstvo!“

136. poglavje.
Tudi ljubezen.

Tema noči je objela veliko mramornato palačo; vse je bilo v tihem snu.

Le iz ene sobe prvega nadstropja, proti parku, svetila je medla luč.

„Je-li to kako znamenje?

Iz sence drevja ločila se je postava, pozorno gledajoč na slabi svit.

Sedaj je lezla bližje k hiši, oziraje se in prisluškuje na vse strani.

Pripognila se je.

En vzmah roke in — kamenček je zažvenketal zgoraj ob oknu razsvetljene sobe.

Nekaj minut je preteklo.

Potem se je prikazala na balkonu poleg okna temna senca. —

„Si-li Ti, Rihard?“ glasilo se je zgoraj.

„Da, stopi v stran.“

Senca je zginila ob zidu.

Zopet je postava spodaj prisluškuje obstala.

Potem je vrgla nekaj na tla in odložila plašč, ki jo je prej ovil.

Znova se je pripognila.

Na to je zopet dvignila roko: kakor temna kača zletel je klobčič na balkon.

„Pritrdi vrv“, šepetala je postava. —

Trenotek bilo je vse tiho.

„Sedaj“, zadonelo je z balkona.

Spodaj stoječi je pritrdil vrv, kakor mogoče napeto ob oglu, potem plezal počasi a spretno gor.

Skočil je čez balkon.

Mehka roka je prijela njegovo in ga potegnila prav hitro v sobo. —

Zadušen krik radosti in mlada človeka sta se držala objeta.

„Priska!“

„Rihard!“

„Smrtni strah sem prestala, dragi, ko si plezal gor; vsak trenotek sem mislila, da se vrv utrga.“

Srčno mu je stisnila roko.

„Bodi brez skrbij, angelj moj, v gorah sem še drugače plezal“, šepetal je, ter ji srečno gledal v oči.

„Oh, Rihard“, rekla je jokaje, „kaj bo iz tega?“

Mladi mož se je vsedel na zofo in potegnil svojo ljubljenko k sebi.

„Kje sta Maja in Azuma?“

„Spita.“

„Torej poslušaj me, Priska.“

Rihard ji je skrbno zrl v lepe oči.

„Meni se zdi, da baron pl. Falkenburg nekaj namerava s Teboj in Tvojima prijateljicama, prepovedal je, da bi Vas kedo obiskal.“

„Vem“, šepnila je Poljakinja.

„Dobro torej, jaz pa nočem, da bodeš temu domišljavemu baronu igrača njegove volje.“

Pritisnil se je k nji in ji zašepetal:

„Zbežati moraš.“

Priska ga vprašujoče pogleda.

„A kam?“

„Preskrbel Ti bom varno zavetje, če me ljubiš. Ali mi rada izpolniš to željo?“

Priska je molčala.

Potem se je nežno ovila h svojima lepima rokama Riharda. —

„Dovoliš, da sedaj jaz govorim?“ vprašala je tiho.

Rihard je prikimal.

Položil je glavo na njene prsi.

Srčno ga je pritisnila k sebi.

„Ostani tako, da zgovorim do konca. Ne poglej mi v obraz, obljubi mi to.“

Poljubila ga je iskreno.

„Ti dobro veš, predragi, da jaz nisem tako dekle, kakor bi jo mogel Ti na Tvojem mestu zahtevati. Vsaka dama, iz najodličnejših krogov bi bila srečna, postati Tvoja žena.“

Rihard ji hoče nekaj ugovarjati — — —

„Tiho, ne moti me, — povedala sem Ti mojo usodo; veš tudi, da nisem prišla po lahkomišljenosti, marveč po bedi in nesreči v ta položaj.“

Priska je globoko vzdihnila.

„Glej, Rihard, jaz sem sedaj revno dekle, ki nima niti več časti, katero ima mnogokrat najrevnejša beračica. A, preljubi, nekaj sem v teh zadnjih tednih po Tebi našla, za kar se Ti vroče in iskreno zahvaljujem, — sramoto nad mojim sedanjim življenjem, Ti si mi jo vzbudil znova.“

„Nikdar več“, nadaljevala je z blesketajočimi očmi, „naj se kdo ne drzne od mene zahtevati ljubav, katero sem prej v brezmiselnosti dovolila. Ponos, ki je v meni, poljski plemkinji, le dremal, mi bo dal moč se protiviti vsem napadom. “

„In vidiš, zato tudi ne morem s Teboj iti, kakor Te tudi srčno ljubim in noč in dan le na Te mislim! — Tvoja žena ne morem biti — Tvoja ljubica ne maram postati!“

Mladi mož je naglo vzdignil glavo. Ona mu je zakrila oči s svojima mehkima rokama.

„In zakaj ne moreš postati moja žena?“ vprašal je jezno.

„Ne smem, in ne morem“, odvrnila je milo.

Z žalostnim glasom je še dostavila:

„Tvoji stariši, kojih edini otrok si, bi Te pahnili od sebe. Vsi prijatelji bi Te zapustili; zasmehovan, zaničevan bi moral zapustiti mesto in to vse radi mene, grešnice.“

„Priska!“

„Ne, čakaj, da izgovorim. Vidiš, ko bi imela še mojo čast, potem bi morda, — rečem morda, — odnehala; saj Te ljubim bolj ko moje življenje. Jaz bi za Te delala, za Te trpela lakoto, v najubornejši kamrci s Teboj živela, vedno le po enem hrepeneč, Tebe osrečiti, edino ljubljeni!“

„In tu hočeš ostati, — tu, kjer lahko vsak trenotek podležeš?“ vprašal je bridko.

„Saj imam vendar Majo in Azumo“, rekla je Priska veselo. „Ako bi nas ločili in bi mi pretilo najhujše, potem bi Ti pokazala, kako ve umreti Poljakinja.“

Potegnila je izza modrca majhno stekleničico polno brezbarvne tekočine.

„Daj sem, — daj sem“, hropel je Rihard.

Poskusil je, ji iztrgati steklenico.

Bliskoma jo je zopet skrila.

„Ali me hočeš oropati edinega sredstva za rešitev?“ vprašala je. —

„Za Boga, Priska, ne ženi me v obup! Nikdar mi ni prišla misel, da bi Tebe, oboževano dekle, ponižal za mojo ljubico. Kot žena mi moraš slediti, v daljni zahod pojdeva; tam naju nihče ne pozna. Živela bodeva srečna, — saj boš potem vsa, vsa moja!“

Prsa so se ji nemirno dvigala, s plamtečimi očmi je prislušala njegovim tihim besedam, a sklep je bil gotov.

„Ne, nočem“, rekla je odločno. „Kesanje bi prišlo, ko bi postala stara. O, jaz poznam človeško srce, vzlic mojih mladih let.“

In s tožnim glasom je končala:

„Ne, Rihard, ponovim Ti, ne morem, ne smem, zaradi Tebe. Preveč Te ljubim, da bi Te nesrečnega naredila, nesrečnega za vse življenje. Ti bi me preklinjal: tako pa bodeš enkrat blagoslavljal moj sklep.“

„Jaz ne morem biti brez Tebe“, je s težavo spregovoril mladi mož, „bodi usmiljena, Priska, imej sočutje z mojim trpljenjem. Jaz ne grem od Tebe, da me ne uslišiš.“

Padel je pred njo na kolena in skril svoj žareči obraz v njenem naročju.

Mlado dekle je zdaj omahnilo nazaj, borila se je sama s seboj. —

Malo je manjkalo in vriskaje bi bila razprostrla roki in mu zaklicala: „Tvoja, Tvoja na veke!“

A v zadujem treuotku je zadobila oblast nad seboj.

Nežno je privzdignila glavo mladeniča in mu pritisnila na ustni vroč poljub.

„Priska“, zdihoval je Rihard, „jaz Te ne pustim! Odpahni me, — jaz ne grem! — Ako iščeš smrt, bo tudi moja; umirajoč odprem Tvojo rakov in ležem na Tvojo stran.“

„Zavedel se boš, Rihard; zjutraj bodeš vse mirneje premišljeval, kar sem Ti povedala.“

„Ti nimaš srca, Priska, nikdar me nisi ljubila.“

„Ne govori tako“, zavrnila je skoraj jezno; „hočeš-li s silo odpreti rane, ki so le omamljene? Ali naj vse duševne muke zadnjih dni, v katerih sem s trudom storila moj sklep, še enkrat pretrpim?“

Rihard ni odgovoril.

„Ti moraš iti“, dejala je Priska, čuvaj pride kmalu; lahko bi našel Tvojo vrv.“

Mladenič je vstal.

Kakor nezavesten je taval proti vratom.

Ona mu je molče sledila.

V tem se je obrnil; strastno jo je privil k sebi, mislila je, da se mora zadušiti v njegovih rokah.

In ona se ni ganila, le njene ustne so pritiskale na njegove.

Kako blaženo bi bila tako umrla v njegovih rokah.

Spustil jo je.

„Z Bogom, na svidenje!“ zaklical je hlastno.

V istem hipu je bil že čez balkon.

Odvezala je vrv in jo vrgla doli, potem se počasi vrnila v sobo. —

A jutro je našlo v solzah utopljeno, obupano žensko, ki je zdihuje zarila obraz v blazine; težko zadržana bolest je neustavno in z vso močjo prodrla.

137. poglavje.
Zarota.

Manuelita je barona opazovala z divjo ljubosumnostjo.

Komaj se je ganila od njegove strani, povsodi mu je sledila s svojimi žarečimi očmi. —

Nekega večera je sedela v igralni dvorani.

Kar pristopi k nji neki gospod in jo pozdravi.

„Kaj me več ne poznate?“

Pazljivo ga je pogledala, obraz se ji je zdel znan.

„Juan Kaldera?“ je vprašala dvomljivo.

„Toraj ste me vendar še spoznali!“ — reče Kaldera vzradoščen, — „da, — da, dolgo je že, kar sva skupaj plesala fandango (meksikanski narodni ples).“

„No, takrat sem bila še jako mlada.“

„Kaj ste zdaj ostareli?“ jo vpraša šaljivo.

„Vdova sem,“ reče Manuelita.

Kaldera pogleda njeno bajno obleko.

„Slišal sem, da ste poročili nekega starejšega gospoda, Vaš soprog je torej mrtev?“

„Že tri tedne.“

„Zakaj se ne vrnete v Meksiko; tam imate vendar toliko sorodnikov in prijateljev?“ jo vpraša Kaldera in jo gorko pogleda.

Manuelita molči, njeni pogledi iščejo barona.

Ugledala ga je.

Tam sedi pri igralni mizi. —

Mitro se obrne zopet k znancu.

„Ostanete-li dolgo tukaj, gospod?“

„To bom šele videl; ne vem, kako bom kaj tukaj opravil: jaz sem namreč zastopnik nekega rudokopa iz Sonore.“

„To spada vender k Meksiki; kaj pa imajo Združene države s tem opraviti?“

„Trudim se, da ustanovim delniško družbo, ki bi bogati rudokop izkoriščala.“

„Kaj je jama tako polna?“ vpraša Manuelita nejeverno.

„Tu, poglejte.“

In v roki drži kos pristnega čistega srebra.

„Velikansko, in se najde srebra v zadostni množici?“ vprašu dalje Manuelita.

„Žila se razteza v nepoznane globočine.“

„No, potem Vam želim veliko sreče.“

„Hvala, to lahko potrebujem,“ se zasmeje mladi mož.

„Upam, da boste večkrat semkaj prišli,“ reče Manuelita, prijazno motreč visokoraslega, postavnega moža.

„Če Vas večkrat tukaj dobim, gotovo,“ odgovori Kaldera in podvzetno zavije svoje črne brke.

„Da, to lahko storite, celo prosim Vas za to.“

Kaldera se prikloni in hoče iti, a Manuelita ga zadrži.

„Kam pa hočete?“

Kaldera pokaže proti igralni mizi.

„Tako, kaj Vi tudi igrate?“

„Strastno,“ odgovori mladi mož.

„No, potem se pazite,“ ga svari Manuelita.

Kaldera se smeje. „Srečo imam v igri,“ reče malomarno. „Prej sem jaz dame zanemarjal, zdaj pa one nočejo ničesar o meni vedeti; zato imam srečo v igri,“ odgovori Kaldera z nepopisnim pogledom.

„Ah, nikdar niste ljubili.“

„O, pač, prej v Meksiki, ko sem hodil z neko mlado deklico plesat fandango,“ odgovori Kaldera.

Manuelita si s pahljačo zakrije obraz.

Mirno reče svojemu znancu:

„Pojdite, nočem Vas dalje zadrževati.“

Nekaj minut po tem pogovoru sedel je Kaldera zopet pri igralni mizi.

A pogledi mlade vdove so bili zdaj deljeni.

Od barona so večkrat zrle njene oči v temni, od solnca zagoreli obraz mladega Meksikanca — —

Manuelita zapusti igralno dvorano.

Mirno koraka po dolgem hodniku, ustnice se ji pregibljejo v tihem samopogovoru.

„Prepričati se moram, če me je varal, ogoljufal; če se nisem zmotila; potom naj ta ničvrednik občuti mojo osveto.“

Zdaj je stala pred modrim salonom.

Služabnik, kateremu je baron poveril opazovanje lega salona, se ni malo čudil, ko je zagledal svojo nekdanjo gospodinjo.

Ta hitro stopi k njemu.

„Rada bi govorila z damami.“

Služabnik je bil v zadregi.

„Ali je tudi meni vstop prepovedan?“ ga ostro povpraša.

„Ne vem,“ zajeclja služabnik.

Manuelita mu stisne zlatnik v roko.

„Baron je v igralni dvorani, od njega se nimate ničesar bati, — in jaz bom molčala.“

Služabnik pokima in se umakne.

Manuelita stopi v salon. —

Iznenadena obstoji pri pogledu na te mlade deklice, katere jo prej samo mimogrede videla.

Priska vstane takoj in hiti, zakrivaje si obraz z robcem, v sosedno sobo.

Začudeno zre Manuelita za njo.

„Naša prijateljica se joka ves dan,“ opravičuje jo Maja, „zakriti hoče svoj objokani obraz.“

Mlada vdova se vsede na divan, in pomigne Azumi in Maji, naj pristopita.

„Ali prihaja novi gospod, baron, zdaj večkrat k vam?“

Manuelita pogleduje zdaj Majo, zdaj Azumo.

Deklici molčita in zreta nezaupno na Manuelito.

„Od mene se vam ni ničesar bati,“ reče mlada vdova, „baron je tudi mene omotil, a potegniti mu hočem krinko z obraza.“

Še enkrat ponovi svoje vprašanje:

„Toraj je zdaj velikokrat tukaj?“

Maja prikima.

Azuma vzdigne lepo glavo.

„Ne bojim se prav nič tega izvrženca,“ reče počasi, „ali hočete vse slišati?“

Manuelita živahno prime Azumo za roko.

„Vse svoje življenje bom Vaša dolžnica,“ reče srčno, „nikari mi nič ne zakrivajte; povejte mi vse, kar se je tukaj dogodilo.“

„Baron je bil skoraj vsaki dan tukaj,“ reče Azuma.

„Priska je bežala pred njim in se zaklenila; on je bil vedno uljuden, da resen, ali vedno je skušal znova, da bi žnjo govoril.

Nekega dne, ko je bil zopet prisoten, mu sledi Maja v sobo prijateljice — — —. Prestrašila se je — — —.

Baron je sedel pred Prisko na stolu, medtem ko je ta slonela na zofi kakor speča, da skoraj kakor mrtva.

No, Maja je iz Egipta, kot duhovnica je bila s tamošnjimi čarovnijami tako znana, da je takoj spoznala, da je baron Prisko umetno uspaval.“

Manuelita se začudi.

„Ali je to mogoče?“ vpraša nejeverno.

„Gotovo,“ povzame Maja besedo. „Takoj sem spoznala, da ima baron v svojih očeh moč, katero ima v Indiji vsak duhovnik. Hitim k Priski in jo zdramim v malo trenotkih iz spanja.“

Pred duševnim očesom mlade vdove se pojavi nejasni spomin; ali ni baron tudi na njo uplival tako, tam v parku?

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

„Pripovedujte dalje,“ prosi, kakor iz globokih sanj prebujena. —

Azuma nadaljuje:

„Maja ima pa tudi to lastnost, da barona, pri njegovih posetih ne izpusti iz oči. Da, celo zatrjuje, da je v stanu, njega samega omotiti in da mora na vsa vprašanja odgovoriti, katera se mu stavijo, celo njegovo preteklost mora odkriti.“

Oči mlade vdove žarijo kakor plamen.

Proseče prime Majine roke.

„Vse Vam hočem dati, kar imam,“ zakliče vsa razburjena „vse, prostost in domovino, če to storite, — in če smem biti navzoča!“

„Ali hočete to tudi za Azumo in Prisko storiti?“ vpraša Maja. —

„Tudi za te. Bogata sem, zahtevajte, kar hočete!“ zakliče Manuelita.

„Potem hočem to storiti,“ reče Maja tiho.

„In kaj je hotel baron še od Vas?“ vpraša vdova.

Maja zarudi.

Azumine oči ostrme in brezglasno reče:

„Kaj je še hotel, to je kmalo povedano. Grovoril je o bajnokrasnem prebivanju v sobah, ki jih pusti za nas opremiti. Tam hoče večere v veselju in razkošju preživeti in me, — me, — naj bi bile sužnjice, brezvoljno orožje njegovih želja.“

Azuma je povesila glavo.

„Pri kraji sem,“ je končala.

Azumine roke se grozničavo skrčijo, — oči se ji bliskajo jeze. —

Manuelita je poskočila s stola.

„To se ne zgodi; lahko se zanesete na to, zdaj imate v meni družico, ki prepreči naklepe tega ničvrednika. O, kako ga sovražim, — tega brezčastneža, — ki me je zapeljal,“ šepeče v največji razburjenosti.

Odpravila se je proti vratom.

„Jutri zvečer pridem,“ reče z razburjenim glasom, „kakor hitro zapusti igralno dvorano, pride vendar semkaj. Jaz se skrijem tako dolgo, da se omoti, potem ga hočem vprašati! — Odgovoriti mi mora.“

„Če ste si le v svesti, da to lahko izvršite, ljubo dete,“ se še obrne dvomeča k Maji.

Maja sklene roke čez prsi.

„To sem,“ reče tiho.

Manuelita zapusti salon.

„Ti si me izdal, — goljufal,“ šepeče in hiti skozi hodnik, „zdaj spoznaj osveto razžaljene ženske.“

138. poglavje.
Zvesti paznik.

Dim tobaka, žvenket kozarcev, divje upitje in šumenje še bolj divje množice, — hripavi glasovi pijanih deklet, ki pojejo svoje fantovske pesmi v zabavo kričečih...........

Zopet smo v gostilni, kjer smo Heleno zapustili.

„Kje je lepa Ema?“ tulijo ljudje z vseh strani.

„Ona naj poje, vaših kvant imamo zadosti,“ doni vmes.

„Mir, — mir, gospodje!“ ukazuje gostilničar.

„Ven z mijavkajočim starcem! — He, Jim, tu žganja sem! — Lepa Ema naj živi!“

„Živela, — živela!“ vpije divja družba.

Helena je stala z utripajočim srcem v sosedni sobici.

Po dolgi prošnji ji je gostilničar dovolil, da se sme po vsakem prednašanji umakniti.

Ni ji bilo mogoče sedeti na odru v družbi pijanih in razuzdanih deklet.

Nerad ji je to dovolil, — a nekaj se je moral ozirali na njo, — od tega časa, kar je Helena pela v njegovi gostilni, je bilo vedno natlačeno polno. —

Njen glas je bil dobil zopet prejšnjo moč in ljubkost. Skoraj brezsapno je poslušala divja družba ljubkim pesmicam blede pevke.

Nihče se ni upal jo nadlegovati.

Naravna visokost, proseči pogled milih, temnih oči, zavrnil je tudi najdrznejšega.

Ali od druge strani pretila ji je nevarnost.

Glas o njenih nastopih se je hitro razširil.

Prihajali so dvomljivi ljudje v gostilno, katerim so rudarji sicer ubranili vsako predrznost, ki so pa Heleno nadlegovali v njenem ubožnem stanovanju.

Pošiljali so ji šopke.

Pisma, v katerih je bila naprošena za sestanek, niso bila redka. —

Mirno in resno je predrzneže zavrnila, — ali vedno in vedno so lepo žensko znova nadlegovali.

Na vrata je nekdo potrkal.

Gostilničarka je pogledala v sobo.

„Na vrsti ste, hitro pridite, gostje že nepotrpežljivo čakajo Vašega nastopa.“

Tiho gre Helena na oder.

Gromeče ploskanje jo pozdravi, šopki letijo na njo, množica je veselja kar iz sebe.

Le počasi se poležejo valovi razburjenosti.

In Helena je zapela. —

V ozadju dvorane sedita dva gosta.

Elegantna obleka svedoči, da nista vsakdanja obiskovalca te slaboglasne gostilne.

A bledi, izžiti obrazi delali so zoprn utis. —

Tiho šepečeta med seboj.

„Ti, danes pa natanko paziva; vem, da zbeži vedno pri malih vratcih. Kakor hitro poje zadnjikrat, greva venkaj in jo počakava na voglu ceste.“

„ln potem?“

„Potem jo nagovoriva, ona naju mora v restavracijo spremiti. Saj gotovo veš, v katero mislim. Restavracija leži v ulici, skozi katero mora iti.“

Zatem reče odločno:

„Če ne gre prostovoljno, jo pa v pravem trenotku kar potegneva notri.“

Drugi se cinično zasmeje.

„Zakaj pa je tako lepa!“

Prvi nadaljuje:

„Kakor hitro jo imava notri, se že vse drago potem najde. Zadaj je majhna sobica, kjer nas ne moti nobena živa duša.“ —

In oba se pomembno pogledata.

Med tem časom pela je Helena, ne sluteč, kakšna nevihta se zbira nad njo. — —

Za ta večer je bila gotova.

Hitro se je preoblekla.

Potem je šla k malim stranskim vratom.

Cesta je bila mirna. Helena se ozre po svojem tajinstvenim spremljevalcu.

Nikjer ga ni bilo videti.

„Hvala Bogu,“ zdihne pred se.

Če ravno ji nepoznani ni nikdar nič žalega storil, vendar jo je vznemirjal, in bežala je vedno po ulicah, kakor da bi jo kdo podil.

Danes je šla počasneje, bila je globoko zamišljena.

Mislila je na svojega otroka; saj je zgubila skoro vse upanje, da ga kdaj zopet najde.

V tem začuje zraven sebe korake.

„Ali Vas smemo domov spremiti, lepo dete?“ reče predrzen glas.

Helena ne odgovori, nego pospeši korake.

„Zakaj nama ne odgovorite, gospodična?“ jo zopet povpraša predrznež.

Plaho pogleda na s tran; dva zoprna možka gresta na njeni strani.

„Hvala lepa, lahko grem sama,“ reče kratko.

Onadva le silita v njo.

„Ali midva Vas hočeva spremiti.“

Helena molči.

„Pridite vendar, pijte kozarec vina z nama, hladen večer imamo,“ reče nadležnež znova.

Helena obstane.

„Še enkrat Vas prosim, pustite me v miru,“ prosi Helena in nadaljuje svojo pot.

Moža se nasmejeta.

Ravno so prišli pred neko hišo v stranski ulici, kjer je visela svetilka.

Bila je gostilnica.

Eden preganjalcev prime Heleno za roko.

„Izpustite me — sicer — — —“

„No kaj pa, ljubica?“ se zasmeje drzno.

Zdaj prime branečo se Heleno okoli pasu in jo vleče proti vhodu hiše.

„Pomagajte, — pomagajte!“ vpije Helena.

Ali hipoma obmolči — — —

Drugi preganjalec ji stisne z roko usta.

Zgubljena je bila. —

Toda v tem trenotku trešči nekdo predrznega napadalca po glavi.

Brezglasno pade na tla.

Helena se opoteče proti steni.

Tikoma pred seboj vidi, da se dva rujeta. —

Slišijo se kletve, — zdaj močan sunek, — in težka masa se zvrne po tleh.

„Pridite, hitro!“ reče pomočnik.

Mehanično gre Helena za njim, on jo pelje v njeno stanovanje.

Pred vratrni se Helena obrne.

„Kako naj se Vam zahvalim?“ reče s solzami zadušenim glasom.

„Ni potrebno, gospodična, — jaz sem samo povrnil, kar ste takrat meni storili.“

Začudeno gleda Helena na svojega rešitelja. —

Saj to je bil njen vsakdanji neznani spremljevalec! —

Cestna luč svitlo sveti na razmršeno glavo rudarja, Irca Patija. —

„Da, jaz sem oni, — katerega ste takrat ubranili pred divjo množico.“

Irec se je spoštljivo priklonil.

„Vidite, — gospodična,“ jeclja Pati dalje, „ko ste takrat zame prosili, ko sem bil že blizu krtove dežele, sem prisegel, da hočem paziti, če bi se kdaj kdo predrznih da bi Vas nadlegoval. — In zdaj je tako prišlo.“

Helena ginjeno poda Patiju roko.

„Ah, srčno se Vam zahvalim,“ rečo tiho.

„Nič se mi nimate zahvaliti, gospodična, — ne, prav nič“, reče Pati, — in ji stisne nežno roko tako, kakor le morejo njegove izdelane roke. — Obotavlja se nekaj časa, potem pa počasi reče:

„Samo nekaj moram Vas vprašati; zakaj pa ostanete v tej baraki? Saj lahko kam drugam dobite posla.“

Helena vroče zarudi.

„Ne, jaz ne morem proč“, reče žalostno. „Gostilničar me ima popolnoma v rokah. Pri tej nizki plači mi je dal predujma, preskrbel obleko, ki mi jo je tako visoko zaračunil, da moram še dolgo peti, predno plačam ves svoj dolg.“

„No, pa si poiščite primernejšo službo in več ne pojdite k temu staremu oderuhu.“

Helena debelo pogleda Patija.

„Ne“, reče potem trdno, „prevzela sem to dolžnost in ne bom je prelomila.“

„Potem Vas ta lisjak še leta ne izpusti.“

„Bog mi bo pomagal,“ reče Helena srčno.

„Kaj verujete v njega?“ vpraša Pati počasi.

„Zakaj pa bi ne verovala v Boga“, odgovori Helena, „saj mi je v najhujših dneh mojega življenja pomagal in me iz najgroznejših nevarnosti otel!“

„No, prej Vam pa ni pomagal; če bi jaz ne bil prišel.“

Zopet prime Helena trdo roko Irca.

„Gotovo mi je pomagal“, reče resno. „Vas je pripeljal, ko so me napadovalci skoraj že premagali: on Vam je spreobrnil srce, da ste postali iz napadalca moj branitelj.“

Pati nekaj časa molči.

„Kot otroku mi je tudi mati večkrat o ujem govorila“, reče konečno. „Pozneje sem se temu smejal, saj sem moral težko delati. Nas eden se mora od zgodaj zjutraj do pozno v noč v rovu mučiti, pri tem nima časa, na kaj tacega misliti.“ —

„Pa pojdite v nedeljo v cerkev!“ reče Helena.

Irec se zamisli. —

„V cerkev. — cerkev“, reče v zadregi. „Ti moj Bog, dvajset let je že tega, kar nisem bil v nobeni več. Ker mi pa Vi rečete, pojdem zopet.“

„Da, storite to.“

„Eno prošnjo imam še, gospodična.“

„No?“

„Rad bi Vas vsak večer domov spremil, — saj ne bom nič govoril, samo za Vami hočem iti. — Morda ste tako dobri, da mi to dovolite.“

Priklonil se ji je, ter jo milo pogledal.

„Gotovo, — gotovo“, reče Helena solzna, „saj greste tudi lahko pri meni; jaz se bom prav rada z Vami zabavala. — Ne, — ne, — kaj pa delate?“

Predno je mogla zabraniti, padel ji je Irec k nogam in poljubil rob njene obleke.

Potem je poskočil in zginil v temoti.

139. poglavje.
Stara ljubezen.

Manuelita je sedela v svoji sobi.

Komaj je zamogla uro dočakati, v kateri je zvedela za baronove skrivnosti.

„Milostljiva gospa, neki gospod želi govoriti z Vami“, reče vstopivša sobarica.

Mladi vdovi odda posetnico.

„Juan Kaldera“, bere Manuelita.

Nato se obrne in reče:

„Reci te gospodu, da prosim.“

Vrata se odpro.

Smrtno bled in zamolkel pritava Meksikanec v sobo.

Manuelita prestrašeno poskoči.

„Moj Bog, kaj pa se je zgodilo, kako pa izgledate.“

Kaldera pade, stiskaje pesti, v naslanjač.

„Govorite vendar!“ zakliče ona.

„Uničen sem“, reče obupno.

„Kako, kaj ste tako visoko igrali?“

Kaldera pokima.

„Da, igral, — igral — in vse, — vse zgubil!“

Obupno udari roke pred obraz.

„Ubogi prijatelj“, reče Manuelita.

Pristopila je k njemu.

„Pomagala Vam bom, prijateljici izza mladih let tega ne boste odbili. Bogata sem, — jaz —“

Kaldera je poskočil — oči so mu plamtele.

„Ne, — nikdar!“ reče hlastno.

„Ali, prosim Vas!“

Manuelita ga začudeno pogleduje.

„Nikdar, to ponovim; ne, Manuelita!“

Prvič jo zopet imenuje z imenom.

„Kaldera ne more prositi. — Nikdar, tudi v naj večji sili ne bi ničesar sprejel!“

Z roko potegne čez potno čelo.

„V tem strašnem stanu Vas ne pustim nikamor“, vpije Manuelita.

„In zakaj ne?“ jo vpraša Kaldera grenko. „Kaj imam jaz, uničen igralec, še z lepo, bogato in slavljeno Manuelito opravili? Meni ne preostaja druzega, kakor stopinja v ono nepoznano deželo, — iz katere se nihče ne povrne. “

„Tega ne boste storili, Juan“, reče Manuelita smrtno bleda.

„Zdravstvujte, za vedno, lepa gospa!“ reče Kaldera ledeno.

Stopil je bližje k Manueliti.

„Smoter je izpolnjen, gospod baron tu spodaj me je popolnoma obral. Ali predno grem, izvedite mojo strogo obvarovano tajnost:

Ljubil sem Vas, Manuelita, ljubil, ko sva bila še oba otroka. Ko sem Meksiko zapustil, je bila moja edina želja, da se kmalo povrnem in da Vam morem varno eksistenco ponuditi.

Posrečilo se mi je, vrnil sem se, — in zvedel, da ste se poročili z možem, ki je z jedno nogo že stal v grobu.

Svojo bolest sem trdno zadušil; strast igro naj bi bolest nesrečne ljubezni omotila. Zdaj je vse pri kraji; pozabite me, ostanite srečni!“

„Ti ostaneš, Juan!“ zakriči Manuelita divje, „ne poskušaj izvršiti svoje namere; iztrgam Ti samokres iz rok. — umorim se nad Teboj.“

„Manuelita!“ zakriči Kaldera.

Kaj se je ž njo zgodilo, — sama ni vedela.

Kakor bi ji bila padla mrena z očes. Čutila je, da barona ni nikdar ljubila, — da je bila sarno žrtva njegove demonične moči. —

Tudi Majine besede stopile so ji v tem stiašnem trenotku jasno v spomin.

Zdaj je vedela, da je tega moža ljubila, ki je ravno hotel iskati smrt, ki je hitri konec rajši imel, kakor sramoto. Moč, katero je imel baron nad njo, je izginila, kakor je izginila ljubosumnost, ki jo je do sedaj morila, čutila se je nakrat prosto in vedela je, da ji bije srce le za prijatelja mladih let.

„Manuelita“, reče Juan hripavo, „ali se hočeš norčevati z menoj, — kaj nisi z baronom v zvezi?“

„Ne“, zakliče ona divje, „jaz sovražim tega človeka, zaničujem ga!“

Mladi mož stoji kakor okainenel; svojim ušesom ni verjel.

Zdaj ovije Manuelita svoje roke okoli vratu na pol omotljenega, šepeče mu sladke ijubavne besede v ušesa.

On čuti njene bujne prsi so dvigati na svojem srci.

„Manuelita. — če je to le sen, torej hočem rajši umreti, kakor se še enkrat zbuditi.“

„Ne smeš umreti, ljubček, — le živeti, — živeti za me!“

Mladi mož čuti, kako mu kri sili k srcu; z oboma rokama objame bujno postavo in jo strastno poljubuje.

Nakrat plane po konci in so hoče šiloma iztrgati iz njenih rok. — —

„Jaz Te ne pustim“, reče Manuelita. „Vem, kaj mi hočeš reči. Tvoj ponos Ti brani, da bi kaj sprejel. Ali prej me poslušaj, — predno govoriš.“

In njeni poljubi zadušijo njegove pretrgane besede; potem ga potegne k zofi.

„Tako, zdaj položi svojo glavo na mojo ramo in poslušaj, kaj Ti rečem.“

„Vse, vse hočem storiti, ali sprejeti ne morem ničesar, jaz tega ne prenesem, — rajši mrtev —“

„Če takoj ne molčiš, me boš v resnici ujezil. Zdaj mi odgovori na moja vprašanja.“

„Čegav je rudokop v Sonori?“

„Državni“, reče Juan začuden.

„In ta ga hoče prodati?“

„Da, za to sem tukaj.“

„Torej, Juan, koliko naj velja?“

„Najmanj 10 milijonov dolarjev.“

Manuelita nekaj trenotkov premišljuje, v njenih očeh se sveti demoničen odlok.

„Jaz ga kupim.“

Kaldera ostrmi. —

„Ti, — ni mogoče !“

„Da, jaz ga kupim, potem sem jaz posestnica, in ker kot dama ne morem rudokopa sama nadzorovati. Te imenujem za svojega najemnika.“

„Manuelita!“

„Tiho, ne dam Ti ničesar! Ti prevzameš rudokop in mi plačaš kot najemnik po svojem prepričanji najemščino. Na ta način Ti ni treba od mene ničesar sprejeti, Ti ponosni Juan!“

„Angelj si!“

„Potem bi odletela“, se šali Manuelita. „A Tvoja žena hočem biti, Tebi stati na strani in od tega živeti, kar zaslužiš: ali si tako zadovoljen?“

Kakor blazen jo privije Juan k sebi. —

Konečno se mu izvije iz naročja. —

„Danes zvečer še moraš odpotovati; potrebni denar Ti bom izročila, da lahko kupiš rudokop.“

„Ti se popelješ naravnost tja, jaz Ti sledim na drugi poti.“ —

„Kaj, Ti ne greš z menoj?“ jo vpraša Juan začudeno in jo prime za roko.

„Ne, baron je prenevaren človek; kmalu bi nam prišel na sled, medtem ko se mu sama lahko umaknem; samo potujočo damo ščiti vsaki Amerikaner.“

„Kaj imaš kake posebne obveznosti proti temu baronu?“ vpraša Juan.

Manuelita zmaje z rameni.

„Kakor se vzame, jaz sem kontraktno vezana.“

„Ah, tako!“

„In še nekaj, Juan. Ti ne boš sam potoval, ampak vzel boš s seboj tri najlepše deklice.“

„Deklice?“

„Da, iz tega izprevidiš, da nisem ljubosumna, da Ti popolnomamzaupam. Pelješ se ž njimi v Meksiko in jim preskrbiš v tamošnjih poštenih rodbinah dosmrtno preskrbo. V ta namen Ti izročim še posebni znesek.“

„Ali zakaj?“

Juan je začudeno pogledal Manuelito.

„Pozneje Ti vse povem. Ko to izvršiš, potem kupi rudokop. Med tem časom bom jaz že za Teboj prišla; potem se v Sonori poročiva iz jaz bom Tvoja za vedno.“

„Manuelita, — ljuba moja“, šepeče Juan ter strastno objame lepo vdovo.

„Zdaj se morava ločiti. Naroči voz, ki Te naj počaka pri vrtnih vratih; ob 9. uri Ti privedem Tvoje spremljevalke.“

Juan je naglo odšel.

Nekaj minut pozneje se Manuelita hitro splazi proti modremu salonu.

Trdno se je odločila, da se grozno maščuje nad baronom, ki jo je omrežil in ogoljufal.

Kakor hitro ga Majina moč omami, hoče vse njegovo tajnosti zvedeti, mu pobrati vse bogastvo in potem pobegniti.

Svoje premoženje je že pripravila.

Juan mora njene zaveznice, mlade deklice, vzeti s seboj, da ne padejo baronu v roke.

Policijske pomoči, ko se zbudi, ne sme zahtevati. K večjemu da jih hoče sam preganjati, kar bi pa bilo brez imetja skoro nemogoče.

Tako je bil načrt Manuelite gotov.

Kadar je čez meksikansko mejo, potem je kmalu pri Juanu in v varnosti.

140. poglavje.
Razkrinkan.

Manuelita stopi v modri salon.

Azuma in Maja prideta ji objokani nasproti.

„Kaj se je zgodilo?“ vpraša vdova prestrašeno.

„Priska je šla proč“, odgovori Maja žalostno.

„Saj se že še povrne“, tolaži Manuelita jokajoči deklici.

Bila je pomirjena.

Mislila je namreč preje, da se je kaj zgodilo, kar bi njen načrt proti baronu onemogočilo.

„Ne, — ne“, reče Azuma in ji da malo pisemce.

Manuelita ga razprostre in bere:

„Drage prijateljice!

Ni mi bilo mogoče se osebno pri Vaji posloviti, ker sem se bala, da me Vajine solze zadržijo, da ne izvršim, kar sem sklenila. Ne vprašajta po meni, in ne iščita me. Saj me ne bosta našli. Kadar to bereta, sem srečna. Srčno se Vama zahvaljujem za Vajino zvesto ljubezen, s katero sta mi težke ure, ki sem jih tu preživela, olepšali. Molita za me, kar tudi jaz storim, in ne pozabita

Vajine zveste prijateljice

Priske pl. St..... “

„Pobegnila je!“ zakiiče Manuelita, ko je prebrala pisemce.

„Maja se boji hujšega, ko to“, odgovori Azuma.

„Kmalu pride baron. — Ali hočete danes izvršiti, kar smo se domenili?“ vpraša Manuelita boječe.

„Gotovo, da hočem“, odgovori Maja.

Vdova globoko vzdihne.

„No, potem pa hitro pospravita svoje reči.“

„Zakaj?“ vprašate obe deklici kakor iz enih ust.

„Ob 9. uri, kadar bo tukaj vse pri kraji in baron še v nezavesti, se peljeta že v zlato prostost.“

„V prostost?“ se razveseli Maja.

„Da, saj je le majhna usluga proti temu, kar vama jaz dolžujem“, reče Manuelita.

„Potovali bosta z vse časti vrednim možem, ki Vaju preskrbi v najboljših rodbinah moje domovine. Proste vseh skrbi, bosta uživali življenje, katero so Vama ljudje do sedaj naredili za pekel.“

„Tisoč, — tisočkrat hvala“, reče Azuma in hoče poljubiti Manueliti roko.

„Kaj še“, ji ta brani, „jaz sem tista, ki se ima zahvaliti za neprecenljivo razkritje.“

„Oh, če bi bila Priska tukaj!“ vzdihne Maja.

Azuma jo prime za roko.

Potem hitita deklici hitro v svoje sobe.

V malo minutah sta bile gotove.

Vrneta se v modri salon. —

„Tiho“, šepeče Manuelita, „slišim korake.“

In hitro zgine v sosedni sobi.

Maja in Azuma se vržeta na blazine.

Vrata se odpro in baron vstopi.

„Kje pa je Priska?“ vpraša ležeče.

„Ona že spi“, odgovori Maja.

„Tem bolje“, zamrmra baron.

Oko mu zažari, ko ogleduje prekrasni postavi, katerih lahke obleke ju bolj odkrivajo kakor pokrivajo.

Baron pade leno v naslanjač.

„Ali se hočeta danes udati mojim željam?“ vpraša in ju poželjivo pogleduje.

„Nikdar!“ zavpije Azuma.

Maja mu ne odgovori.

Nalahno ziblje zgornji život sem in tja; njene na pol zaprte oči srečajo baronove.

Zdaj zažari baronovo oko, demonično, nepremagljivo.

A v istem trenotku tudi Maja vzdigne dolge trepalnice in nepremično zre v barona.

Žareči pogled, kakor solnčni žar indijskega solnca, zadene baronovo oko.

Nepremično, — tako zre kača v svojo žrtev.

„Jaz, — jaz, — bodem, — bodem, — Tebe —“

Baronova glava pade nazaj.

Našel je svojo krotiteljico.

Lahko kakor pero poskoči Maja, in približa svojo glavo baronovi.

Zopet zagorijo Majine oči kakor ogenj vulkana.

Baron je bil otrpel, — kakor mrtev.

— V razjasnitev za naše bralce naj bo tukaj povedano, da osebe, ki imajo ono tajno moč, včasih srečajo osebe, katerih pogled še močneje vpliva kakor njihovi. V tem slučaju morajo samo zaspati in odgovarjati, kar se jih vpraša. Tako se je tukaj zgodilo z baronom. —

„Hitro, — hitro, pridite!“ zakliče Azuma v sosedno sobo.

Manuelita prihiti v to sobo.

„Ah“, reče zadovoljna, — ko zagleda barona.

„Zdaj vprašaj, Maja, vprašaj, skrajni čas je“, zašepeče Manuelita Maji.

Ta je še vedno stala pred nezavestnim in mu srpo zrla v oči. —

„Kdo si?“ ga povpraša tiho.

„Artur Sever“, odgovori speči.

Manuelita se ni mogla premagati.

„Torej ne baron, nego pustolovec?“ reče z zaničljivim posmehom.

„Tiho, tiho“, zašepeče Azuma.

„Kako prideš semkaj, — povej na kratko“, reče Maja sklonjena nad njim.

Speči zastoka.

„Helena, — kaj hočeš, — jaz naj grem s Teboj, — ne, — ni mogoče, — saj je Marija moja druga žena, — bogati Jon Gould, — kaj bi ljudje rekli, — ali listine, — jaz jih moram imeti, — imeti —“

„Dalje, — dalje“, sili Maja.

„Zgubljen sem, — o, ta igra, — tukaj je bodalo, — tako, še je mogoča rešitev, moj tast, — spi sam, — skozi okno k njemu, — sunek, — tako, mrtev je — — —“

Kratek molk nastane.

„Torej tudi morilec?“ se zgrozi Manuelita.

Ali v njeni duši govori: „Tudi Ti si morilka, če si tudi ravnala pod učinkom grozne moči.“

„Tiho“, šepeče Maja, „govori dalje.“

„Bežati moram, — o, ta strašna gonja, — vedno so mi na sledu, — polkovnik v prvi vrsti, — Helena, Ti se me vedno ogibaš, — o, kadar Te dobim, — zdaj Te imam. — mrtva, — ne, — zopet si mi ušla, — za njo — Tu so moji preganjalci, — tu je morilec, vpijejo, — skozi gozd, — konečno, vendar le rešen, — ha, zlato, kako se bliska, — kako me vabi, vleče me seboj.“

Glas mu utihne v hropenji.

„Devet je, zdaj moramo proč!“ zakliče Manuelita, „pridita hitro, — hitro!“

„Ali zbudi se kmalu“, brani Maja.

„Ga pa zvežimo, saj je vendar zločinec. Takoj obvestim policijo“, reče Manuelita.

Potem potegne baronu iz žepa šop malih ključev.

Azuma prinese nekaj svilnatih vrvic.

Hitro zvežejo nezavestnemu roke in noge.

Potom hitijo vse tri proč; Azuma in Maja ogrnili sta goste, temne plašče.

Pred stranskimi vratini parka stoji voz, Juan pričakuje došlece. —

„Vidim samo dve dami“, zašepeče Manueliti.

„Da, tretja je zbežala; počakaj še pet minut, takoj sem zopet tukaj.“

Hitro steče po stopnicah in plane v baronovo sobo.

Kraj, kjer je imel shranjen denar, ji je bil dobro znan.

Hitro odklene tajno omaro v zidu in vzame iz nje veliko množico bankovcev, katere urno nese v svojo sobo.

Tam položi še zavitek zraven, v katerem je bilo vse njeno premoženje.

Vse to zavije v ruto.

V malo trenotkih je bila z vsem gotova.

Urno steče zopet po stopnicah doli.

„Tu, Juan“, mu reče, „tu imaš moje premoženje. Saj vse veš, v tem pismu najdeš nadalje še natančnejša navodila.“

Juan hlastno seže po velikem zavitku.

„Saj prideš vendar kmalu za nami?“ vpraša mladi mož, in potegne ljubico k sebi.

„V malo dneh bom zopet pri Tebi“, mu zagotovi Manuelita in ga srčno poljubi. „Ostani v Meksiki, da pridem tja; potem se skupaj peljeva v Sonoro.“

Še enkrat se objameta in poljubita, potem oddrdra voz proti kolodvoru.

Manuelita se vrne v svojo sobo.

Hitro vzame polo in piše:

„Najemnik „belega gradu“ je gotovo oni zločinec, proti kateremu je izdana tiralnica, ki je bila pred kratkim v časopisih. Sicer je zelo izpremenjen, ali široka sled rane, ki jo ima na čelu, je videti, kakor da je umetno narejena. —

Baron Falkenburg, kakor se imenuje, je brez dvoma dolgo iskani Artur Sever ali Jon Gould, kakor se je tudi imenoval. Morilec je svojega tasta in storilec raznih drugih zločinov, ki jih ima na vesti. —

Da se izognem njegovi osveti, sem primorana pobegniti; hočem pa iz Meksike, kamor se podam, tukajšnji policiji vse razjasniti.

Potrebno je, da se zločinca prej ko mogoče prime, ker je vsemu zmožen. Večje krdelo policajev je neobhodno potrebno.

Manuelita Blakburn.“

Zapečati pismo in pokliče sobarico.

„Pojdi takoj na policijo in oddaj to pismo naj višjemu uradniku, ki je slučajno prisoten. Potem so hitro vrni, odpeljem se z vlakom ob 11. uri; spremiš me.“

Hitro steče sobarica iz sobe.

Manuelita pospravi nekaj obleke v kovčeg. vzame denar in zlatnino ter ogrne teman plašč.

Kar se začujejo koraki — — —

Vrata se odpro.

Bled kakor smrt stoji baron na pragu.

141. poglavje.
Ali je moralo tako priti?

Kje je bila Priska?

Malo ur, predno so se vršili v prejšnjem poglavji popisani dogodki, se je Priski posrečilo, neopaženo uiti iz „belega gradu.“ —

Zdaj je sedela zavita v plašč v kupeju nekega vlaka, ki je peljal proti severu.

Nepremično je sedela, tresoči roki držijo listek, katerega je opoldan tajno sprejela.

S solznimi očmi zre na pisavo:

„Moja sladka, edino ljubljena Priska!

Ničvrednež, ki se imenuje baron Falkenburg, vrag iz „belega gradu“, ki je tudi Tebe hotel ugonobiti, draga moja, zapeljal me je k igri. Zgubil sem svoto denarja, katero mi je moj oče zaupal; druzega mi ne preostaja nego smrt. Sramote ne prenesem, da bi ljudje kazali s prstom za menoj. V Oldhamu, nekaj milj od tod oddaljeno, ima moj oče malo poletno hišico, ki mu služi za lovsko hišo. Poznam svojega očeta, trd je, neizprosen v takih rečeh, nikdar bi mi ne odpustil. —

Danes popoldan se odpeljem tja, in jutri na lovu ponesrečim — — —

Življenja, na katerem leži madež, ne smem in nočem živeti.

Še enkrat sem hotel s Teboj, ljuba moja, govoriti, ali k zadnjemu koraku potrebujem odločnosti. In zato ostani zdrava. Vroče se Ti zahvaljujem za ure najčisteje sreče, ki sem jih preživel na Tvoji strani. Če Bog hoče, se zopet tam gori vidiva. Ne pozabi Tvojega do smrti zvesto ostalega

Riharda.“

Kar je Priska sprejela pismo, imela je samo eno misel:

„K njemu, ž njim umreti!“

Ali ga še dobi živega? Da, njegovo pismo je kazalo tako.

„O, samo še enkrat bi rada ž njim govorila, — samo še enkrat zrla v njegove zveste oči, predno jih zakrije grob!“

Vlak se ustavi v Oldliamu.

Hitro skoči Priska iz kupeja.

„Prosim, ali mi zamorete povedati, kje bi mogla najti vilo rodbine Kampel iz M.....s?“ vpraša boječe železniškega uslužbenca.

Nagovorjeni pokaže proti gozdu, ki se je videl v daljavi.

„Tam čez; saj jo lahko od tukaj vidite; — le pojdite po tej poljski cesti, ki naravnost polje do tja.“

Kakor da bi jo kdo podil, je zbežala naprej, tako da je mož začudeno zrl za njo.

Brezkončna zdela se ji je pot.

Naposled je prišla do male hišice.

Hišna vrata niso bila zaklenjena, tiho je odprla prva vrata. —

Močno se je mračilo, vendar je natanko spoznala osebo, ki je sedela v naslanjaču.

„Rihard!“

„Moj Bog, Priska, kako pa Ti prideš sem?“

„Kaj mi nisi pisal?“

„Da, — zadnji pozdrav.“

Priska stopi v sobo, zapre vrata in jih zapahne.

„Kaj pa delaš?“ vpraša Rihard začudeno.

„Nihče naj naju ne moti“, rečo Priska kratko.

„Sem tudi nihče ne pride.“

Priska stopi k njemu.

„Zakaj si tako mrzel napram meni?“ ga povpraša.

Solze ji skoro zadušijo glas.

„Kaj me nimaš več rad?“

„Priska, — ne privedi me do blaznosti! Da bi Te več ne ljubil, ko sem se tako boril; in zdaj v zadnji uri Ti prideš k meni?“

„S Teboj hočem umreti“, reče Priska mirno.

Strastno se ga oklene.

„Umreti!“ se Rihard divje zasmeje, — „ne, tega ne smeš, še danes se pelješ v M....s. Tam imam sorodnico, ki me ljubi, kakor lastnega otroka, nji sem pisal, da naj Te sprejme; že jutri pride po Tebe. Če bo potrebno, zahtevala bo policijske pomoči. — Baron Te ne sme zadržati.“

„In Ti Rihard nimaš nikogar, ki bi Tebi posodil ono svoto?“ —

Rihard se obrne v stran.

„O, da, — da, — ali prepozno je že; moj oče je že zvedel o tej stvari, meni ne preostaja druzega, kakor umreti.“

„Da, ali Ti ne umrješ sam, jaz ostanem pri Tebi.“

Krčevito prime njegovi roki.

„Ne, nočem, Ti moraš živeti!“ zakliče Rihard.

„Zdaj vem za gotovo“, reče Priska žalostno, „Tvoja ljubezen do mene je ugasnila.“

Nemo je povesila glavo.

Začela je omahovati.

Mladi mož vzklikne.

Plane k omahujoči, ter jo počasi pelje k naslanjaču, kjer je prej sam sedel in jo nežno posadi nanj.

Potem poklekne pred njo in njegovi vroči ustni gorijo na njenih rokah.

„Priska!“ zastoče. „Bodi usmiljena, ali me res hočeš v zadnjem trenotku spraviti iz duševnega ravnotežja? Nočem Te potegniti v svojo usodo, Tebe, moje najljubše na svetu, mojo edino misel. Prosim Te, — vidiš, kleče Te rotim, vrni se v M....s k moji sorodnici, ki Te bo sprejela kakor hčerko. Ali pusti me samega!“

„Rihard“, prosi Priska, in mu položi svojo roko na čelo, „kaj naj bom brez Tebe! Saj sem Ti pri Tvojem zadnjem posetu povedala, da mi je življenje muka, da se smrti ne bojim. Ti praviš, da me ljubiš, in vendar mi odbiješ edino prošnjo, ki jo spregovorim, prošnjo, s Teboj, moj ljubi, umreti.“

„Ne, — ne, tega ne morem“, stoka nesrečnik, „ne morem te videti umreti!“

Vroče mu poljubi mrzlične ustne.

„Oh, prosim, prosim, — Rihard, usliši mojo zadnjo, edino prošnjo!“

„Ne“, reče odločno, „pusti me samega!“

„In jaz to vendar storim“, zakliče Priska z žarečimi očmi.

„Ali poznaš to steklenico?“

Pokaže na svoje prsi.

„Tu na srcu nosim morilni strup. Če me suneš od sebe, izvršim, kar sem si namenila in Ti nimaš niti tolažbe, da si čul mojo zadnjo besedo in sprejel zadnji poljub mojih otrplih ustnic.“ — —

Rihard je bil skoro brez življenja, samo težko sopenje je pričalo o boju, ki je v njem divjal.

„O, da bi Ti ne bil nikdar pisal, — kako sem mogel slutiti, da prideš za menoj.“

„Ljubezni je vse mogoče“, odgovori Priska mirno.

„Ne, ne morem si misliti, — Ti tako mlada, — tako lepa, — ne našel bi miru tam doli; moj duh bi nemirno begal na okrog, da sem Te seboj potegnil.“

„Tega Ti dobrotni Bog ne bo zaračunil“, reče Priska svečano. „Sledim Ti radovoljno, žena spada k možu v dobrih in v hudih dneh, do smrti.“

„Glej Rihard“, nadaljuje Priska, „najina ljubezen je bila čista. Od prvega trenotka, ko sem Te videla, bilo je moje srce za Tebe. V občevanji s Teboj postala sem čisto druga, imela sem moč, da kljubujem svoji usodi in zdaj hočeš Ti, moj ljubček, mi zabraniti edino ljubav, da grem s Teboj v smrt?“

Strastno jo pritisne k sebi, — njegova usta iščejo njene rožnate ustnice, katere mu ona radovoljno nudi.

„Premisli si, moja ljubica“, jo prosi, „vidiš, jaz sem mož, meni odločitev ni težka, ločiti se od življenja. Ti pa si ljubezni potrebna žena, ki po tuge polnih dnevih zasluži boljše čase.“

„No, dobro“, reče Priska tiho, „še en poljub mi daj, ljubček, potem hočem iti.“

Viharno jo pritisne na srce.

„Sam Bog Te blagoslovi, moje sladko srce, ostani zdrava za večno!“

Stopil je za korak nazaj.

Priska mu roče z milim glasom:

„Ne za večno, na svidenje tam gori.“

„Tam gori“, odgovori Rihard kakor v sanjah.

Še enkrat stopi k nji.

„Moja sorodnica stanuje v B .... Stret. Poišči jo še danes zvečer, moje pismo na Tebe zadostuje, da Te sprejme.“

Priska samo pokima.

„Zdravstvuj, Rihard!“

Še enkrat jo vroče poljubi, potem molče pokaže na vrata in se odvrne.

Priska stori nekaj korakov.

Zdaj hitro potegne iz nedrij stekleničico tor zlije polovico vsebine na roko.

Ponese jo k ustom — — —

Potem stopi k Rihardu.

„Tu, Rihard, to je za Tebe.“

Priska postavi stokleničico na mizo.

Rihard jo prestrašeno pogleda.

Kaj naj bo to? — —

Zdaj začne Priska omahovati — — —

On skoči k nji in jo vjame v svoje roke.

Strašna misel se mu pojavi.

„Priska, — nesrečnica, — pila si strup!“ kriči obupno.

„Da, Rihard, — jaz — Te nisem mogla — pustiti, Ti si — mi to — to zabranil — in zdaj — zdaj — vendar umijem v Tvojih — rokah.“

Glas ji zastaja. —

Rihard pade pred njo na kolena.

„V — v malo trenotkih — je — je vse vse končano; — Rihard, moj ljubi, — poljubi me, — tako, — ah — —“

Ljubka glavica ji omahne na stran. Lepe oči se zapro za vselej — —

Za trenotek je kakor okamenel.

Le nekaj trenotkov, — potem plane k mizi, zgrabi steklenico in se vrne k mrtvi.

„Priska, — ljubica, — pridem, — pridem!“

In hlastno spije vsebino.

Potem nastane tihota v mali sobi.

Temnilo se je, nastala je noč. — — — — — — — —

Daleč s kolodvora so sliši znamenje zadnjega vlaka.

Po cesti, po kateri je šla Priska, jezdi jahač.

V divjih skokih dirja konj proti mali vili; sedla ni imel; očividno je bil kar od voza odrezan.

Zdaj je jahač dospel do hišice.

Skoči raz konja.

Potem odpahne hišna vrata in prihrumi v temno vežo.

Sobna vrata so zaklenjena.

Močan sunek z nogo jih odpre.

Notri vlada grobna temina.

Urno hiti Janez, — on je bil, nazaj v vežo.

V slabi svitlobi, ki je prišla skozi odprta vrata, videl je svetilko, ki je stala na klopi.

Hitro jo užge in gre nazaj v sobo.

Ali kakšen pogled se mu kaže!

Mlademu možu se kri zledeni po žilah.

„Rihard!“ zavpije in hiti k svojemu na tleh ležečemu prijatelju. —

A zopet se umakne.

Tu, na stolu sedi prekrasna postava, s fino lepo glavo in temnimi lasmi.

To je Priska, Poljakinja iz „belega gradu.“

Ali, kako je semkaj prišla?

Prejel je pismo od svojega prijatelja. Odlašal ni ne za trenotek ter se takoj nocoj odpeljal sem, v nadi, da še reši Riharda. —

In zdaj je vendar prišel prepozno.

Luč slabo goreče svetilke pado plapolajo na mlada mrliča. —

Srečen nasmeh leži na ustih obeh umrlih.

„Srečna smrt“, zašepeče Janez tiho.

Potem ostane kot smrtna straža.

Nastopajoče jutro ga najde bdečega pri oknu stati in rastoča svitloba razsvetli mrtveca, ki tam združeno počivata.

In Janez, razvajeni lahkoživec, pokrije z rokami svoj obraz in joka vroče, grenke solze.

142. poglavje.
Strašni sum.

Uboga Helena imela je hude dneve prestajati.

Svoj pičli zaslužek je morala večinoma žrtvovati za svojo obleko. Za živež obdržala si je le najpotrebnejše.

Vse vabeče ponudbe, ki jih jo dostikrat dobivala, je odklanjala ponosno in tako je bilo dosti večerov, v katerih je šla lačna spat.

Njena gospodinja je bila vsa iz sebe radi te „ošabnosti“, kakor je to imenovala in večkrat je mimogrede omenila, da je pri oddaji sobice računala še na drug zaslužek.

Plašna in popolnoma samo nase nakazana, preživela je nesrečnica svoje žalostne dneve.

Bleda in tiha stopila je vsaki večer na oder, nikdar ni posmeh zaokrožil bolestno skrčenih ust.

Dekleta, njene tovaršice, ki se niso več upale jo javno zasramovati, poskušale so skrivaj svojo jezo izliti na to nedolžno žrtev. —

Nekega večera, ko je Helena zopet pela, imela je občutek, kakor da bi se kdo od zadej dotaknil njene obleke.

V svoji sobi zapazi v svoj največji strah, da je obleka polita z neko ostro tekočino in da je popolnoma pokvarjena.

Srečna se je imela šteti, da ni prišla kislina v dotiko z njenim životom, ker bi bile sicer nastale hude opekline.

Od nje poklicana gostilničarka zmaje z rameni.

„Za to ne more moj mož nič storiti; kupiti si morate novo obleko“, reče brezbrižno.

„Da pridem še bolj v dolgove in obveznosti“, kriči Helena obupno. —

„Ej, obžalujem, ali tu ne morem nič storiti“, reče gostilničar, ki je ravnokar vstopil.

Helena se začne jokati.

„Solze tu nič ne pomagajo“, reče gostilničar brezsrčno.

„Kata, prinesi drugo krilo za njo; zaračunim je tako nizko kakor mogoče.“

„No, kaj so pa godi tu?“ zakliče močan glas skozi odprta vrata. —

Potem stopi nekdo bliže.

Bil je oni stari rudar, katerega so drugi gostjo posebno spoštovali.

Gostilničar kratko pove, kaj se je zgodilo.

„Torej boste gospodični kupili drugo obleko“, reče rudar.

Njegov obraz je kazal resnobo.

„Še na misel mi ne pride“, reče gostilničar surovo.

„A, tako Vi žvižgate? No, počakaj, dečko, če jutri pridem in izvem, da niste izpolnili moje zahteve, potem lahko zaprete svojo barako: fantov Vam ne pride nobeden več sem. Ali ste razumeli?“

Gostilničar je osupnil.

„Ali jaz vendar ne morem —“

„Držite jezik za zobmi, hočete, ali ne?“

„Da, — da, — gotovo“, jeclja gostilničar.

„Sramujte se, da ubozega dekleta oberete za tisti borni zaslužek, ki ga mora tako težko zaslužiti. Nikari naj več ne izvem o jednakih krivicah, sicer — — —“

Preteče pomoli gostilničarju svojo velikansko pest pred nos in ga ostro pogleda.

Potem gre z gromečimi koraki nazaj v sobo.

Od tega časa sta bila tudi gostilničarja slabovoljna in togotna. —

Dekleta so to hitro opazila, postala so zopet drzna.

Nekaj dni sem so stikala zopet glave in so imela dolga posvetovanja.

Helena je po naravnem nagibu čutila, da se nekaj snuje zoper njo. — — — —

Bilo je še zgodaj zvečer.

Gostov je bilo še malo.

Helena je bila ravno nastopila in je končala prvo pesem.

V tem zasliši za seboj nek šum.

Stoli so se premikali, dokleta so križem šepetala.

„Saj sem vendar še danes zvečer imela prstan na roki“, slišal se je glas Magi, nekdanjo zaupnico rudečelasega Irca.

„Ali veš gotovo?“ vprašalo se je od druge strani.

„Da, ko sem si umila roki, potegnila sem ga s prsta in položila na mizico.“

„No, potem vendar poglej v oblačilni sobi.“

Dekleta so jo navidezno skrbno pogledovala.

Magi je zapustila oder in šla zadaj.

Helena je navadno pozneje prihajala ko dekleta; po njeni poti morala je iti skozi oblačilno sobo druzih.

Na to so zidala dekleta svoj nesramen načrt v trdni nadi, da se jim posreči.

Čez nekaj minut se je Magi zopet prikazala na odru.

„No, ali imaš prstan?“ glasilo se ji je od vseh strani nasproti.

Dekleta so jo obstopila.

„Nobenega sledu ni videti o njem“, hlinila je z dobro ponarejenim obupom.

„Ali je bil prstan dragocen?“

„Seveda“, lagala je Magi.

„Potem iščemo vse; jaz predlagam, da se nas pregleda“, klicale so nekatere.

„Bog ne daj!“ rekla je Magi, „na to ni misliti, Ve ga nimate, Vas predolgo poznam.“

„A tudi sum ne sme priti na nas“, vpila so dekleta.

„Ne govorite tako bedasto“, kričala je okradena, „saj sem bila zadnja tam, za menoj ni nihče več tje prišel.“

„Še nekdo je bil notri,“ zaslišal se je zdaj smel glas.

„Tako, kdo pa?“ vprašalo se je od vseh stranij.

„Naša novinka, ponosna je prišla za nami,“ je bil odgovor. —

Veselo šepetanje se je začelo.

Helena je bila v svoji oblačilni sobi; tam je pričakovala znamenja k novemu nastopu.

V tem zasliši pred vratmi stopinje.

Vrata so se odprla in Magi je predrzno vstopila z neko koleginjo.

„Kaj hočete tu?“ vprašala je Helena ostro.

Dekleti sta brez obotavljanja vstopili.

„O, le nekaj vprašati!“ odvrnila je Magi; oči so se ji hudobno svetile.

„A prosim, naredito kratko.“

„Hotela sem vprašati, če niste morda našli ali kje videli moj prstan?“

„Vaš prstan, ne razumem,“ rekla je Helena začudeno.

„Pustila sem ga ležati v veliki garderobi, Vi ste šli zadnja skozi.“ —

Magi jo je zlobno pogledovala.

Helena je stopila pred drzno dekle, oči so ji plamtele.

„Ako bi bila kaj našla, se lahko zanesete, da bi bila to izročila gostilničarju; jaz nisem videla Vašega prstana; zapustite me sedaj!“

Pokazala je na vrata.

Magi se je porogljivo zasmejala.

„Vedno mirno,“ rekla je sedaj s surovim glasom, „te že poznamo, tihe vode so globoke. Zahtevamo, da se Vašo sobo preišče!“

„Nesramnica!“ vpila je Helena vsa iz sobe, „zapustite takoj mojo sobo, drugače pokličem gostilničarja!“

„Zaradi mene le,“ rogalo se je dekle. „Pomagale si bodemo same“.

Kakor po dogovoru planili sta obe dekleti nad opravo, ki je stala v slabo opremljenem majhnem prostoru.

Hitro sta odpirali predale.

„Ali hočete sedaj zapustiti mojo sobo ali ne?“ zavpila je Helena na obe.

Bleda ko smrt, jezna kakor užaljena kneginja, je stala Helena tam.

Dekleti nista odgovorili.

Naglo sta pregledovali po sobi.

„Tu!“ zaklicala je tovarišica Magijina radostno. „ni-li to Tvoj prstan?“

„Pokaži!“

„Tu imaš.“

„Seveda je,“ rekla je Magi.

„Kako pride moj prstan tu-sem?“ je predrzno vprašala Heleno.

Ta je še vedno nepremaknjena stala sredi sobe.

Bila je zelo razburjena.

„Prstan? — Ne vem,“ odvrnila je ta brez sape.

„Moj je,“ rekla je Magi odločno.

„To je nesramnost, — skovana stvar!“ zavpila je Helena iz sebe.

Druga dekleta so se prikazala na vratih in radovedno pogledovala v sobo.

„Tu, ta fina, — novinka, — ona ga je imela, — ona ga je ukradla!“ zaklicala jim je Magi zmagovalno.

Helena je izustila hripav krik.

„Pojdite vendar po policijo!“ vpilo je več glasov.

„Policaj je spredaj v dvorani, jaz grem po njega!“ oglasila se je ena deklet.

Hitela je iz sobe v dvorano.

Helena se je morala prijeti za stol, mrgolelo ji je pred očmi, tla so se ji zibala pod nogami.

Uradnik v uniformi se je prikazal med vratmi.

Pevke so divje vpile vanj.

„Mir!“ ukazal je strogo in premotril dekleta. „Kdo naj je vzel prstan?“

Vse so pokazale na bledo Heleno, ki je negibno sedela v stolu.

Policaj je osupnil.

Njegov pogled je švignil od blede trpinke lepega obraza k smelo prežitim obrazom, kakor blazno se obnašajočih deklet.

„Kje se je našel prstan?“ vprašal je mož.

Magi mu drzno odgovori.

„Tam v predalu, moja prijateljica ga je našla; jaz sem bila zraven.“

Uradnik se je vidno boril sam s seboj, a moral je ravnati po svoji dolžnosti.

Helena se je vsa tresla.

Pristopil je k nji.

„Obžalujem, a slediti mi morate na stražo, tam se bo vse natančno poizvedelo.“

Nesrečnica se je zgrudila.

Uradnik jo je rahlo dvignil; obdolžena se mu je smilila.

Dekleta so se škodoželjno zasmejala.

Zdaj se začujejo nagli koraki.

„Prostor tu!“ zavpilo je od vrat.

Bradasti obrazi nekaterih gostov so se prikazali v odprtini. —

„No, kaj pa to pomeni?“

„Zdaj vidite, kaj je vredna ta nališpana punčika,“ vriščala je Magi. „Moj prstan je ukradla, tu v njeni sobi sem ga našla.“ —

„To ni res!“ zagrmel je glas.

Mlad rudokop je stopil naprej.

„Gotovo je tako,“ odvrnilo je dekle predrzno.

V naslednjem trenotku je glasno zavpila.

Roka ji je bila prijeta kakor z železnimi kleščami.

„Spustite me, pomagajte, — pomagajte!“

Magi se je krčevito zvijala.

„Ničvredna kanalija,“ vpil je mladi delavec, „jaz sem bil prej na hodniku; kaj si imela iskati tu v sobi?“

„Gotovo,“ potrdil je njegov tovariš. „Magi je bila tu, jaz sem jo tudi videl. Mislila sva, da najbrže tudi ona spada tu notri.“

„Laž, laž!“ kričalo je dekle.

V hipu jo je delavec trdno zgrabil in pritisnil ob zid.

Magi se ni mogla ganiti.

„Nesramnica!“ rohnel je divje, „boš-li priznala, kaj si imela tu iskati?“

Kakor žoga je odletela pod močnim prijemom mladega rudarja.

„Milost, — milost!“ prosila je.

„Povej resnico, ali pa Ti pri tej priči zavijem vrat,“ vpil je na njo.

„Ha, jaz sem bila,“ stokala je, „hotela sem ji samo nagajati, jaz —“

Par groznih udarcev je sledilo — — —

Dekle se je zgrudilo na tla; kri ji je tekla iz ust in nosa.

Policaj je mlademu rudokopu segel vmes.

„Vi si ne sinete toliko oblasti prisvajati, jaz ne smem odobravati tega.“

Mladi delavec se je obrnil k njemu z divjim pogledom in zavpil:

„Zlodej naj tu ostane miren; če bi jaz sedaj ne bil prišel —“

Uradnik je vzdignil Magi: vidno ji je tudi on privoščil kazen. —

„Skledo vode,“ ukazal je, „odpeljem Jo takoj na policijsko postajo, — kje pa je ona?“

Oziral se je po Magijini tovarišici.

A ta je že davno odšla in zapustila hišo, ker je slutila nevarnost.

„Policija jo bode že našla,“ dejal je uradnik.

Obrisal je Magi kri z obraza, potem je odvedel tavajočo in se peljal ž njo na policijo.

Helena je še vedno kakor mrtva ležala v stolu.

Okorni delavci so so ginljivo trudili okolo uje.

Končno je vendar odprla oči; zmedeno in s strahom je gledala okrog.

„To je bila grda hudobija, gospica,“ rekel je njen rešitelj, „sreča, da smo o pravem času prišli. Take surovosti še nisem doživel.“

Molče mu je ponudila roko.

„Te sramote bi ne bila preživela,“ vzdihnila je in ga milo pogledala.

„No, le potolažite se,“ dejal je dobrovoljno. „Taka zanikrna druhal ni vredna, da bi se človek jezil. In Magi naj se veseli; par mesecev dobi gotovo.“

Drugi so mu pritrjevali.

Gostilničar je pristokal v sobo.

„Da se mi mora kaj tacega primeriti,“ tožil je in nemirno stopal po sobi.

„Prav se Ti godi, stari grešnik,“ odvrnil je kratko rudokop.

„Zakaj se nisi pokazal, Ti bi moral tu vmes poseči, potem bi ne bilo prišlo tako daleč.“

„Moj Bog, kaj mi je početi?“ vprašal je gostilničar.

„Spredaj v dvorani gre vse križem, fantje so vse zvedeli.“

Obupno se je oziral po navzočih.

„Tem bolje; sedaj vedo, kake ničvredno ženske sede tu zgoraj na odru.“

„Ni mogoče prestati,“ tožil je gostilničar, „dobil sem par klofut, da mi je kar tema postala pred očmi, akoravno nisem pri vsej stvari nič prizadet. Gostje mečejo steklenice, kozarce in vse, kar jim pride pod roke, za dekleti na oder. Ven tudi ne morejo, zunaj je vse polno.“

Ves iz sebe se je obrnil k vratom.

Divji hrup se je glasil iz dvorane.

V tem hipu je Helena vstala.

„Jaz pojdem ven,“ rekla je tiho.

Kakor kraljica je šla na hodnik, odprla vrata v dvorano in je stopila med razsajajočo množico.

Ta jo je z bučečim veseljem pozdravila.

Na odru se je pokazal strašen prizor.

Vse je bilo polno črepinj razbitih steklenic, kozarcev in drugih stvari.

Dekleta so se tresoč in jokajoč stiskala plaho v kot.

Poznalo se jim je na obrazih, da napadi niso bili omejeni le na one predmete, ki so jih metali na oder.

Helena je stopila na oder.

Oprijeti se je morala stola.

Ravnokar prestani dogodek stal ji je še vedno pred očmi. —

Potem je na lahko dvignila roko —

Šunder je ponehal.

Bilo je čudno, kak upliv je imela njena prikazen na divje goste. —

Še so se praznili polni kozarci na njeno zdravje.

Polagoma je vse utihnilo.

„Gospodje,“ začela je Helena s tresočim glasom, „zahvaljujem se Vam za Vase sočutje, a prosim Vas srčno, prizanesite mojim sopevkam. Krivično je kazen že zadela.“

„Saj ni res, gospica,“ donelo je od vseh strani, „ motite se, vsa druhal je pod eno odejo. Kanalije so si to skupno izmislile.“

„In ako bi bilo temu tako,“ nadaljevala je Helena, „Jaz vendar prosim, da jim prizanesete; pridni delavec me je danes rešil nevarnosti, da bi me bili kot tatico utaknili v zapor. Še enkrat Vas prosim, izpolnite mojo željo.“

Njeni pogledi so se proseče ozirali po mnogoštevilni množici, ki je bila zbrana v dvorani.

„Dobro, a samo Vam na ljubo,“ donelo je spodaj.

Helena se je lahno priklonila.

„No, sedaj pa izginite,“ vpilo je na to od vseh strani na dekleta.

Kakor veter so hitele skozi prosta vrata.

„V zahvalo,“ rekla je Helena, „ zapojem Vam še eno slovansko pesem.“

„Živijo!“ kričali so od vseh strani. „Lepa Ema naj živi, — živijo!“ — — —

143. poglavje.
Konec pesmi.

Zapustili smo Manuelito, ko se je pripravljala k potovanju in je baron, katerega je mislila uklonjenega v modrem salonu, stopil nakrat v sobo.

Hitro se je ohrabrila; tu jo je mogla le zavednost rešiti.

Uprla je svoj pogled v barona.

„Kako pa izgledaš, od kod prihajaš?“ vprašala je navidezno mirna.

Baron je vstopil.

Skrivaj je iskal njen pogled njegove oči. —

Oddahnila se je, do sedaj ni imel suma.

„Meni se je nekaj čudnega pripetilo,“ rekel je končno.

Manuelita ga vprašujoče pogleda.

„Radovedna sem.“

„Da, nekaj nerazumnega, skrivnostnega.“

„Govori vendar!“

Baron vidno ni prav zaupal, opazoval je Manuelito z ostrim pogledom.

Ta ni spremenila ni ene poteze.

„No, saj nimam vzroka, Tebi zamolčati,“ dejal je počasi; „torej poslušaj:

„Šel sem danes zvečer v modri salon —“

„O!“ zaklicala je Manuelita na dolgo.

„Da, v modri salon. Ali imaš kaj proti temu posetu?“

Manuelita je molčala.

„Komaj sem bil nekaj minut tam, občutil sem nekako čudno zaspanost, postal sem nezavesten.“

„Torej omotica, naravnost rečeno; kakor pri nas ženskah,“ smejala se je porogljivo.

„Ko sem se zbudil,“ nadaljeval je, „bil sem uklenjen. Roke in noge imel sem zvezane s svilenimi vrvmi.“

„Ti revež!“

„Vsekakor je bilo to tako nerodno narejeno, da sem se kmalu osvobodil, a dekleta so bila proč.“

„Proč?“

„Da, zbežala so.“

Manuelita mu smehljaje reče:

„No, sedaj bodeš vendar policijo poklical na pomoč?“

„Ali me imaš za toli neumnega? Ne, zasledovanja se morajo vršiti popolnoma na tihem in Ti mi moraš pri tem pomagati.“

„Jaz?“

Baron pristopi k nji in ji reče mirno:

„Da, ljubo bi mi bilo, ako bi se takoj odpeljala. Dve drugi osebi, na katere se lahko zanesem, pošljem na druge strani.“ —

„In ako dekleta najdem, kako naj jih pripeljem sem?“

„Ako Ti ne slede dobrovoljno, greš k policiji in zahtevaš, da se dekleta nazaj dobe, ker so ušla iz neke zdravilnice.“

„Izvrstno,‘‘ mrmrala je Manuelita.

Sedaj bo lahko v miru odpotovala.

„Tu Ti misliš, da se naj še danes odpeljem in Tebe samega pustim?“ vprašala je.

„Da, jaz moram tu ostati, da ne vzbudim suma,“ odvrnil je baron.

„No dobro, storim to.“

Manuelita je vstala.

„Potem Ti dam denar.“

„Ni potreba, — le pusti,“ odvrnila je hlastno, „imam sama dovolj.“

„Ne, — ne, morda boš imela veliko stroške, dam Ti večjo vsoto.“ —

Posegel je v žep.

„Kje sem pa pustil ključe? Saj jili vendar vedno pri sebi nosim.“

Znova je preiskal žepe.

„Čudno,“ mrmral je in zapustil sobo.

Šel je v svojo sobo in začel iskati.

Manuelita je bila v velikem strahu.

Pazno je prisluškovala na vratih.

Slišala je, kako je baron raziskaval po vsej sobi ter vse pretaknil.

Vedela je, da je imel samo ta ključ. Morda se bo pomiril in jo vendar pusti odpotovati.

V tem je zaslišala pokajoč ropot, — glasen krik, — naglo je hitela k vratom.

A predno jih je še dosegla, čutila se je ugrabljeno — —.

Baron je stal pred njo.

Obraz mu je bil strašan.

„Ženska!“ škripal je, so tresoč jeze. „Kje je moj denar, kdo je bil v moji denarni omari?“

Krčevito jo je držal za roko.

„Ne vem,“ jecljala je v strahu in zaman poskušala se mu iztrgati.

„Odgovori!“ tulil je besno, „samo Ti poznaš ta kraj, kje imaš moje premoženje?“

Manuelita je videla, da je izgubljena. —

Ponos Španjke se je protivil.

„Usmrti me, če hočeš,“ rekla je hladno. „Ne povem Ti.“

Obraz mu je bil smrtnobled.

Nagnil se je k njej.

„Umreš, ako ne odgovoriš!“

„Stori to, saj ne bo Tvoj prvi umor,“ odgovorila je z votlim glasom.

Odskočil je, ter jo spustil za trenotek.

„Kaj praviš?“ hropel je.

Oči Manuelite so so iskrile divje.

„Da, Ti morilec, prešestovalec, ponarejalec —“

„Molči, ali umreš!“

„Pripravljena sem, — usmrti me!“

Zopet jo je srepo gledal.

„Odkod to veš, nesrečnica?“

„Jaz vem vse, — vse, — odkod, to je moja tajnost! Torej še enkrat, usmrti me, — prebodi moje srce, — uniči me, kakor druge Tvoje žrtve!“

Ponosno je gledala v njegove grozeče oči.

„Vse mi povej, drugače skleneš Tvojo življenje pod najhujšimi mukami, — torej govori!“

Zmajala je z glavo.

„Nobena beseda ne pride iz mojih ust!“ zavpila je jezno in odločno.

Zaprl je vrata in šel k oknu. — Gotovo se je hotel tam zavarovati.

„Ne trudi se,“ rekla je trpko. „Španka ne prosi milosti, — naredi konec.“

Nakrat je baron skočil nazaj, kakor da bi ga bil pičil gad. —

Ugledal je v parku nekaj mož v uniformi.

Bili so policaji.

Brez dvoma, hiša je bila obkrožena.

„Kača,“ sikal je. „Policiji si me tudi ovadila.“

„Da,“ odvrnila je ledeno, „naznanila sem morilca sodniji.“

„Zato umri, izdajalka!“

Mirna kakor kip je stala Manuelita sredi sobe, hladno je gledala na besnega hudodelca.

„Z Bogom, Juan,“ dahnila je.

Kakor tiger je planil na neoboroženo žensko.

Zgrabil jo je za močne kite lepih las ter jo potegnil na gola tla.

Ona ni izustila niti glasu.

Sedaj je dvignil Manuelito tor jo vrgel na zofo.

„Jezus Kristus, v Tvoje roke — izročim svojo dušo,“ šepetale so njene ustne.

Besen prijem, — grgranje, — zadnji vzdih —

Bilo je končano.

Zadušila se je.

Manuelita je izdihnila svojo dušo — — —

Stopinje so se čule na hodniku.

Razbijalo se je na vrata.

„V imenu postave, — odprite!“ vpil je glas.

Baron ni odgovoril.

Zopet razbijanje na vratih; čutilo se je, kakor da bi se majala.

Baron je gledal po sobi.

Za trenotek mu je obvisol pogled na zofi, kjer jo ležala negibna postava pokojne.

Vrata so se vdrla.

Hudodelec je odletel v svojo sobo.

Tudi tu je videl z okna krog in krog poslopja postavljene policaje.

Hitro je vtaknil nekaj v žep, odprl okno in skočil ven.

Temota mu je olajšala podjetje.

Z obema rokama se jo oprijel okrajka; nudil mu je le majhno oporo.

Čutil je, kako so prsti odjenjali, — zdaj, — zdaj je moral pasti. —

Potem je čutil neko stvar ob svoji strani.

Žleb je bil napeljan ob zidu.

Hitro se ga je oklenil in počasi lezel doli.

Od zgoraj so zadoneli glasovi.

Temne sence so se prikazale pri oknu.

Baron je srečno dosegel tla.

A goli zid hiše mu ni dal varstva.

Smuknil je k oknu.

Tiho ga je odprl, iskal je izhoda.

A nikjer ni bilo videti priložnosti zbežati.

Hitro odločen tekel je čez predhišje, da bi dospel v temen park. —

„Stojte! — stojte!“ donelo je za njim.

Temna postava mu je zaprla pot.

„V imenu postave Vas aretiram!“

Strel se je zabliskal — brez glasu se je policaj zgrudil na tla. —

Od vseh strani so pokali streli; ploskaje so zadele k roglje v obzidje parka.

„Tu je!“ zavpil je glas.

Kakor senca odločila se je postava barona na parkovem obzidju od nočnega neba.

Zopet so žvižgale krogle.

Postava je zginila.

„Zadet je!“ vpilo se je križem.

Porogljiv smeh za obzidjem je odgovoril.

„Ko so policaji hiteli skozi vrata parka na prosto, ni bilo najti ni sledu hudodelca.

Ušel je! —

Zgoraj v razsvetljeni sobi stalo je več višjih policijskih uradnikov poleg mrtvega trupla nesrečne Manuelite.

Pozorno so opazovali poskuse oživljenja, katere je zaman uporabljal hitro poklicani zdravnik.

Njegov obraz je natanko izrazil.

„Tu je vsaka človeška pomoč brezuspešna.“

Nek uradnik je vzel pisalno tablico:

„Vzrok smrti?“

„Nesrečnica je bila zadavljena,“ odvrnil je zdravnik klaverno. —

Od vseh stranij so prihajala poročila; jezdeci so jahali na vse vetrove; brzojav je neprenehoma igral na postaje v M.....s se stekajočih železnic.

Vse je bilo zaman, o hudodelcu ni bilo ne duha ne sluha. —

„Beli grad“ se je v nejevoljo lahkoživcev policijsko zaprl.

Po mestu so se širile najrazličnejše govorice o skrivnostnih dogodkih, ki so so vršili v prekrasnem poslopju.

Mnogo radovednežev in postopačev je hitelo k hiši gospoda Kampela.

A tudi ta je bila zaprta; reklo se je, da je rodbina odpotovala za nedoločen čas. —

A kmalu je novo spodrinilo staro, in tek časa je šumel nad nesrečnimi žrtvami grozne katastrofe.

144. poglavje.
Skrivnostni tujec.

„Dober večer, gospod Donelzon.“

„Vsestranski dober večer.“

Vstopivši, precej debel gospod z dobrovoljnim, gladko obritim obrazom, izročil je klobuk in palico prihitečemu natakarju. —

Potem se je vsedel k dolgi hrastovi mizi, pri kateri je vže sedelo mnogo gospodov srednje starosti.

Bila je to z vso ugodnostjo opremljena klubova soba.

Zunanjost navzočih oseb pričala je, da spadajo v najboljše kroge. —

„Zakaj pa prihajate tako pozno?“ vprašalo se je radovedno prišleca.

„Prej ni bilo mogoče: moja žena je dobila obisk, in zato sem moral vsekakor toliko časa ostati doma, da se je ta poslovil.“ —

„Vidite, Donelzon,“ smejal se je starejši gospod, položivši svoj časnik iz rok, „to je od tega, če se v Vaših letih še enkrat poroči, in k temu s tako zalo, mlado ženo, ki je ponos našega ljubega mesta Nashville. Potem se vse neha.“

„Mogoče,“ odvrnil je ogovorjeni dobro voljno, „a jaz se počutim prav dobrega in tudi nisem pod oblastjo svoje žene, Philips.“ —

„No, — no, — no,“ šalil se je ta, „to se bo še pozneje vprašalo.“

„Le rogajte se, kolikor hočete,“ dejal je Donelzon na pol jezno — na pol vesel: „jaz najbolj vem, kako doma izhajam.“

Klub, kojega udje so bili le naj bogatejši in najodličnejši prebivalci mesta, imel je svoja zborovanja v največjem in najlepšem hotelu. — Posestnik jih je štel k svojim najljubšim gostom.

„Kaj je novega?“ vprašal je gospod Donelzon, ter dvignil svoj kozarec k ustom.

„Več, kakor mislite,“ odgovoril je Filips skrivnostno.

„Bo že kaj posebnega.“

Prisedel je bližje k Filipsu.

„Natančnosti tudi meni še niso znane, a tu pride gostilničar, ta nam bode kaj več povedal.“

Gostilničar, vitka, prijetna prikazen, stopil je, uljudno pozdravljajoč, k mizi in se je vsedel.

„Premislite, gospodje,“ začel je z važnostjo, „v mojem hotelu biva sedaj gost, ki namerava, vzlic temu, da je le na potovanji skozi nase mesto, majhnemu izbranemu občinstvu nuditi prav izvrstne in zanimive predstave njegovih skrivnostnih umetnostij.

„Torej čarovnik, umetnik, — ali kaj podobnega,“ posegel je gospod Donelzon razočaran vmes.

„Nikakor ne, gospodje,“ hitel je gostilničar, „moj čudni gost je inostranski marki pl. Z...a, ki se peča s svojo umetnijo bolj v zabavo nego v zaslužek, — ni nikak navaden profesor čarovništva, temveč dobro zveden, da, nepresežen v prečudni umetnosti sugestije.“

„O tem sem že enkrat bral,“ pretrgal je Filips gostilničarju besedo. „Jaz imam vso stvar za sleparijo.“

„Ne, — ne, nikaka sleparija,“ zaklical je gostilničar. „Saj bodete sami videli, da se tu ne more govoriti o slepariji, saj mi je skrivnostni gospod včeraj v najožjem krogu moje rodbine pokazal nekaj čudovitih poskusov njegove umeteljnosti.“

„Kaj vraga, zdaj sem pa radoveden,“ dejal je gospod Donelzon.

Gostilničar je nadaljeval:

„Tuji plemič Vas zamore v tem smrti podobnem stanu, v katerega Vas pripravi, k vsemu možnemu prisiliti, tako da si lahko domišljujete, da ste kaka žival, n. pr. pes, koza, štorklja, žaba —“

„Ha, — ha, žaba,“ smejal se je Filips. „To mora s prijateljem Donelzon-om poskusiti; otroci, predstavite si Donelzona kot žabo, če ta v sobi skače.“

Glasen smeh se je razlegal.

„Potem naj Vam ugovori, da ste štorkla,“ vpil je Donelzon jezno. „Z Vašimi dolgimi nogami lahko prav dobro predstavite tako žival.“

Zopet so se gospodje smejali.

„A najbolj čudno je, gospodje, da ta skrivnostni marki nastopi vedno s krinko na obrazu,“ zaklical je gostilničar v tem šundru. Vsi so prislušovali.

„Ali je tudi s krinko prišel?“

„Ne, takrat je imel samo ovratnik gori zavihan in klobuk globoko v obraz potisnjen. A želel je, se pri predstavah tak prikazati, ker ima mnogo sorodnikov v Ameriki in se boji kakih sitnostij zaradi njegovega javnega nastopa.“

„No, pogledati si moramo tega moža. Koliko časa pa ostane v našem mestu?“

„Samo dva dni še; jutri nastopi v mali dvorani.“

„Ali se bo javno vabilo?“

„Ne“, rekel je gostilničar, „le najodličnejše osebe so se imele privatno vabiti in ker so te vse v našem klubu zastopane, zadostuje moje današnje naznanilo.“

„Gotovo, pridemo vsi“, glasilo se je od vseh stranij.

„Kolika pa je vstopnina?“

„10 dolarjev za vsacega.“

„No, to ni drago.“

Gostilničar je še posebej zatrdil:

„In ob devetih natančno, gospodje, če smem prositi.“

„Ali naših dam ne smemo pripeljati?“

„Gotovo, gospodje“, rekel je gostilničar. „Kakor Vam drago.“ —

„Jaz moje žene ne pripeljem“, godrnjal je Filips. „Potem mi je le treba kako majhno neumnost narediti in vse življenje mi jo bo očitala.“

Tako kakor Filips je mislila tudi večina družih navzočih gospodov.

„Kaj pa je pravzaprav s to skrivnostno umetnijo, takoimenovano sugestijo?“ vprašal je radovedno gospod Donelzon gostilničarja.

„Jaz sem v Novem Jorku večkrat kaj podobnega videl“, odvrnil je ta. „Vam lahko na kratko opišem.“

„Da, da prosimo“, klicalo se je od vseh stranij; vse je utihnilo.

Gostilničar je začel pripovedovali:

„Torej, gospodje, stvar je zelo priprosta; osebe, ki se bavijo s to zagonetno umetnijo, pripravijo ali s srepim pogledom svojih oči ali s kazanjem kake svitle reči, ljudi, ki so občutljivi za take vplive, v smrti podobno stanje. Med tem časom so ti ljudje noobčutljivi za vse zunanje vplive; ne čutijo, če se jih zbada z iglami in drugimi podobnimi rečmi.“

„Čudno, — jako čudno“, dejal je Donelzon.

„Dalje se v tako spanje prisiljenim osebam v tem stanu lahko dajo ukazi, katere morajo, kadar se zbude, hote ali nehote izpeljati.“

„Tega ne verujem“, zaklical je Filips, „to ni mogoče. — to je pravljica.“

„Ko bodete sami videli, mi bodete pritrdili“, odvrnil je gostilničar.

Gospod Donelzon je molče poslušal in meril svojega prijatelja Filipsa z ne posebno ljubeznjivimi pogledi.

„Žaba“ od poprej ga je grozno jezila.

„Jaz tudi uganem misli, Filips“, dejal je končno.

„Tako, — no poskusite enkrat.“

Gospod Donelzon je skrivaj pogledal na uro.

„Torej moj prijatelj Filips si sedaj misli: „Moj Bog, pol enajstih je ura, skrajni čas je, da se poberem domu, drugače bo jutri ves dan vojska.“

„No, — ali je res, Filips?“

Ogovorjeni je prestrašeno pogledal na uro, poskočil hitro kviško in tekel po svojo vrhno suknjo.

„Le čakajte, stari prijatelj, prihodnjič bom jaz uganil misli.“

S tem je bežal skozi vrata.

Glasen smeh mu je sledil.

Tudi ostali gospodje so se kmalu poslovili.

A vsak je zapustil klub s trdnim sklepom, da si ogleda skrivnostnega tujca.

145. poglavje.
Mož s krinko.

Naslednji večer videl je klub v Nashvill-u zbrane vse ude, 16 na številu.

Vsi so nestrpno pričakovali predstavo skrivnostnega plemiča. —

„Ali smo polnoštevilni?“ vprašal je Filips.

„Ne“, oglasil se je nekdo, „Donelzona še manjka.“

„Ta pride gotovo, a ne sam.“

„Ne sam?“ vprašalo se je enoglasno.

„Donelzon pripelje tudi svojo ženo“, rekel je Filips suhoparno. —

„Jaz moji nisem ničesar omenil o tem“, zadonelo je iz kroga. —

„Jaz tudi ne“, odvrnil je Filips mirno.

Pred vratmi se je čulo govorjenje.

„Pst! — Donelzon je tu.“

Ta je v resnici vstopil ter pripeljal s seboj neko damo.

Opazka gospoda Filipsa od prejšnega večera ni bila napačna. —

Gospa Donelzon jo bila v resnici lepa žena, prikupljive, da, očarujoče ljubkosti.

Lepa glava je komaj nosila težke kite rujavih las. Blisketajoči očesi sta kazali, da je zala gospa tudi v domači hiši gospodovala.

„Ali so danes sami gospodje navzoči?“ zašepetala je svojemu možu.

Hitrih pogledov je pregledala vso družbo.

Ta je ponovil to vprašanje glasno.

Vsak je imel drugačen izgovor.

„Jaz si pa to vendar ogledam, če sem tudi sama med gospodi“, rekla je končno lepa žena.

Gospod Donelzon se je udal.

Gostilničar je stopil v klubovo sobo.

Stopil je pred zbrano družbo in naznanil:

„Vse je pripravljeno, prosim, sledite mi.“

Molče je šla mala družba po stopnicah gori.

Dospevši v zgornje nadstropje, odprl je gostilničar naglo neka vrata, ki so peljala v predsobo; druga večja vrata se držala v malo dvorano.

Ta je bila krog in krog obita s črnim suknom. Mnogo stolov je stalo prod nizkim poviškom, na katerem je bila črnopregrajena miza.

Na nji sta goreli dve veliki voščeni sveči, med katerimi je bila postavljena mrtvaška glava.

Gospodje so se polagoma vsedli.

Donelzon se je vsedel s svojo ženo v prvo vrsto.

Dolgo je ostalo vse tiho, navzoči so se le šepetaje pogovarjali. —

Nakrat se je odgrnil zastor v ozadju dvorane.

Vitek, močan mož v elegantni obleki se je prikazal.

Počasnih korakov se je približal mizi.

Kujavi kodrasti lasje so pokrili lepo glavo, temne brke so mu obsenčile ustni.

Gornji del obraza je bil zakrit s črno baižunasto krinko.

A izpod te gledali sta dve očesi s tako demonsko nadzemeljskim svitom, da se je gospa Donelzon nehote primaknila bližje k svojemu možu.

Ne da bi pogledal svoje goste, stopil je čudni mladi mož na povišek ter se ustavil za mizo.

Par minut jaevladala smrtna tihota.

Potem je začel skrivnostni s svojim globokim, prijetnim glasom:

„Velecenjeni gledalci! Akoravno si ne morem misliti, da bi bili seznanjeni z nepopolno uganjenimi vprašanji človeškega dušnega življenja, bi bilo vendar mogoče, da bi bili slišali o prečudni moči, katere izvršujejo preiskovalci teh pojavov na osebe, ki so pristopne za tak vpliv.

Dolga leta sem se trudil z ugibanjem teh skrivnostij, končno se mi je posrečilo, jih dovesti na stopinjo popolnosti, ki do sedaj še ni dosežena.

Morda ste tudi slišali, da so taki izkusi sleparija. Ker pa smem misliti, da se tu navzoča gospoda med seboj dobro pozna, bi posrečena skazovanja dokazala nasprotnost.“

„Izvolite, prosim, nekoga iz Vaše srede, morda dva ali tri gospode, kateri z menoj dvorano zapuste in me opazujejo. Potem skrijte tu v dvorani katerokoli malenkost, jaz jo bodem kmalu z zavezanimi očmi našel.“

Med povabljenimi gosti je nastal kratek nemir.

Končno sta bila zbrana Donelzon in Filipa.

Skrivnostni tujec je ž njima zapustil dvorano.

V tem hipu je občutila gospa Donelzon, kakor da bi lahek dih obvel njeni lici.

Ko je pogledala kviško, videla je, da je zagonetni tujec uprl svoje oči s prebodljivim pogledom v njo.

V naslednjem hipu je bil izginil s svojima spremljevalcema. —

Zdaj je družba začela ugibati.

Od vseh stranij so se čula predlaganja.

„Nož, — robec.“

Končno se je odločilo:

„Igla.“

„A kam jo skriti?“

Ogledovali so naokoli.

„Ali bi jo ne hoteli zabosti v svojo obleko?“ vprašal je nekdo gospo Donelzon.

Ta se je branila.

„Mene je groza pred tem tujcem“, rekla je tiho za-se. „Zdi se mi, kakor da bi mi pretila nevarnost.“

Končno so se gospodje odločili za skrivališče.

Iglo so vtaknili mrtvaški glavi med zobe: le glavica je bila onemu spoznati, ki je to vedel.

Sedaj so se poklicali odposlani.

Peljan od obeh gospodov je mož s krinko stopil v dvorano: okolo glavo mu je bila ovita bela ruta.

Dospel je v sredo sobe.

Zdaj je spustil roke svojih spremljevalcev in se je obrnil k enemu pred njim sedečih.

„Prosim, dajte mi Vašo roko?“

Ta je radovoljno vstal.

Tujec je prijel gospoda za člen leve roke in hitro šel po dvorani gori in doli.

Ob sedežih je hodil bolj počasi.

Nakrat se je ustavil kakor brez pomoči.

„Ne najde je, saj je nemogoče“, šepetali so si na uho.

Hipno se je maskirani obrnil in šel nekaj korakov proti mizi. —

Na desno in levo se je obračal k svečnikoma, potem se je naglo pripognil čez mizo, vedno držeč roko svojega spremljevalca.

Potem je stopil nazaj in držal roko kvišku.

Igla je bila najdena.

Glasen „bravo“ je zadonel.

Mož s krinko se je priklonil.

Potem je vzel velik zvitek, ki je slonel ob steni.

Obesil ga je na žebelj in razvil.

Velik zemljevid Zjedinjenih držav pokazal se je pogledom navzočih.

Zopet je stopil maskirani naprej in ogovoril prisotno:

„Na isti način, kakor prej, skusil bom najti na tem zemljevidu katerikoli kraj. Prosim, izberite.“

Znova je zapustil dvorano s svojima spremljevalcema.

Družba je stopila k zemljevidu.

Na njem je bilo tisoč imen.

„Sedaj mu pa izberimo nekaj prav težkega“, klicalo se je od vseh stranij.

„Gotovo, nekaj, česar ne bo mogel najti“, pristavil je nekdo. —

Najprvo se je iskalo po državah.

„Ah kaj, poglejmo si okraje“, predlagal je eden gospodov, „ne vzemimo nobenega mesta.“

„Ne, — ne.“

Končno so se odločili za majhno na pol suho jezero v okolici Arizona: Red Lake (rudeče jezero).

„Tako, tega gotovo ne najde, ime se komaj vidi na karti,“ se je zatrjevalo.

Gledalci so nestrpno pričakovali.

Skrivnostni se je vrnil s svojima spremljevalcema.

Znova je prosil nekega gospoda, da mu podari roko.

S tem je pristopil k zemljevidu.

Robec je zopet zakrival tujcu oči.

Trdno se je oprijel roke tovariševe, katero je čudno krožil na okoli.

Nakrat se je ustavil.

Bliskoma sta potegnili obe roki proti eni točki.

„Red Lake, teritorij Arizona“, oznanil je njegov glas zbranim gledalcem.

Robec mu je bil še vedno na očeh.

Klici občudovanja so se razlegali; vse je vpilo „bravo!“

„To je vendar nerazumno“, zašepetal je Donelzon svojemu prijatelju Filipsu.

„No, le počakajte“, zavrnil je ta, „sedaj pridete tudi Vi na vrsto.“

Donelzon se je stresel.

„Le kot žaba ne“, zdihoval je tožno, ter se ozrl po svoji ženi. —

Mož s krinko je sedaj odstranil robec izpred oči.

„Vse, kar sem do sedaj pokazal, je izvir, ki le deloma pojasni čudni vpliv dušnega življenja. Zato naj naslednji poskusi, s katerimi hočem pripravne osebe prisiliti, da mi brezvoljno ubogajo, dokažejo ves velikanski vpliv človoškega duha na možgane in živce. —

Vsekakor moram pripomniti, da se mi to ne bo pri vsakemu navzočih gospodov posrečilo, in zato hočem napraviti nekaj poskusov.“

Več gospodov, med njimi Filips, se je prostovoljno ponudilo kot predmet temu skrivnostnemu ravnanju.

Donelzon se je previdno zdržal.

Zagonetni tujec je postavil nekaj stolov za povišek in je velel gospodom sesti.

Potem je nekaj minut srepo gledal v oči gospoda Filipsa, kateri mu je sedel najbližje.

Poskuševalec je naredil par lahkih kretenj z roko, temu je sledil klic splošnega presenečenja.

Gospod Filips je bil zaspal.

Od petih gospodov, ki so se možu s krinko postavili na razpolago, bili so trije dostopni skrivnostnemu vplivu.

Ležali so kmalu v smrti podobnem spanju.

Maskirani plemič je prosil vse prisotne, naj se vsedejo. To se je zgodilo.

Potem se je nagnil k nepregibno sedečim postavam ter jim polglasno dal nekaj ukazov.

Gospod Filips naj bi bil po tem mislil, da vsa dvorana nima nobenega izhoda, ne oken ne vrat.

Njegovemu tovarišu se je reklo, da vlada v dvorani vročina najmanj 50 stopinj.

Tretjemu gospodu pa se je ugovorilo, da je toplomer v dvorani padel daleč pod ničlo.

Potem je čudni tujec zbudil tri gospode s parkratnim hitrim mahanjem z roko in lahkim dihanjem v obraz.

Pričakovanja polna tihota je vladala.

Vzbujeni so si meli oči in zmedeno gledali krog sebe.

Gospod Filips je prvi vstal s stola.

Začuden se-je ozrl na vse strani.

„Kaj pa je to?‘‘ zaklical je prestrašen, „kje pa sem?“

Gospod Donelzon se je obračal okoli.

„Ne vrat ne oken, moj Bog, kako pa pojdemo ven?“

Med tem časom je hitela druga žrtev k oknu.

Odpel si je suknjo in težko dihal.

„To je tropična vročina tu, zadušim se!“

Krčevito je odprl okno.

„Ali ste vražji!“ vpil je tretji sotrpin, „pri tem mrazu še okno odpirati.“

Zavihal si je ovratnik gori, roki vtaknil v žep in se oziral še po kakem oblačilu.

„Tu moramo vsi lakote umreti“, zavpil je gospod Filips obupno. —

Mož s krinko je pristopil.

Zopet so obviseli lepi njegovi očesi nad varanimi.

Potom je peljal vsacega posebej na svoj sedež nazaj.

Ubogali so ga na vsak migljaj.

V kratkem je pričalo njihovo dihanje, da so zopet spali. —

Znova se je slišala glasna pohvala od vseh strani.

Občudovanje res nadnaravne moči čudnega tujca je bilo brezmejno.

Ta se je skromno zahvalil.

„Tudi ta na videz tako čudni postopek se lahko razjasni“, rekel je poskuševalec. „Duh v spanje prisiljenega je brezvoljen, tako da misli, da je v resnici vse tako, kakor sem mu ugovoril.“ —

V tem trenotku je vstala gospa Donelzon.

„Kam pa pojdeš, otrok?“ vprašal jo je skrbno nje mož.

„Videti hočem, sem-li sprejemljiva za ta čudni vpliv“, mu odgovori.

Gospod Donelzon je bil vidno v skrbeh.

„Pusti to.“

„Ne, — ne, preveč sem radovedna.“

Lepa gospa je stopila k možu s krinko, ki je zopet stal pred negibno skupino.

„Hočete-li tudi z menoj poskusiti?“ vprašala je z mičnim posmehom.

Oči čudnega tujca so se svetile ko plamen.

„O, gotovo, prosim, milostna.“

Tudi gospa Donelzon je podlegla temu skrivnostnemu vplivu. —

V par minutah je trdno spala.

Mož s krinko je obstal za trenotek nepremično.

Skrivnj je gledal po ostali družbi.

Potem se je nagnil k trem spečim gospodom.

A sedaj ni govoril glasno. Zašepetal jim je tajne ukaze na uho, tako tiho, da ni nihče razumel besedice.

Kako bi se bili gospodje čudili, ako bi bili slišali besede tujca. —

Vsak teh treh gospodov je dobil isti ukaz:

„Pridite jutri zvečer v predstavo. Ves denar in vse vrednostne papirje, katere imate pri roki, morate prinesti s seboj. Dalje se bodete kakor danes meni dali na razpolago in se podvrgli moji moči.“

Tako se je glasilo čudno povelje, katero so dobili gospod Filips in oba njegova tovariša.

Maskirani je sedaj pristopil k gospej Donelzon.

Nagnil se k njeni glavi.

Njegove ustne so se skoraj dotaknile majhnega, rožnatega ušesa. —

„Lepa gospa“, šepetale so njegove ustne, „jutri zvečer točno ob deveti uri bodite na severnem kolodvoru, tam si vzemite vozni listek do Bentona in se peljite do te postaje. Dospevši tje, izstopite in ostanite v čakalnici, da pridem jaz.“

Polno pričakovanja je gledal speči v obraz; ni ena poteza se ji ni spremenila.

Zadovoljno je pokimal, potem še enkrat šepetal:

„Branite se jutri zvečer Vašega soproga spremiti v predstavo, a silite ga, da pride on semkaj. Ves nakit in vse briljante, ki jih imate, prinesite s seboj in skrijte v majhni ročni torbici.“ —

Zloben smehljaj mu je zaigral okoli usten.

Nihče navzočih ni slutil, kakšne hudobne načrte je ta skrivnostni tujec imel.

Zopet je potegnil z rokama čez obraze spečih in na lahno dihnil v nje.

Ti so se zbudili.

Maskirani je stopil k mizi in rekel gledalcem:

„Zadnji in najimenitnejši izkus, h kateremu sem ravno vse potrebno ukrenil, bo krona vsega, kar ste videli. Naročila, katera sem dal trem gospodom, ki so se danes tako ljubeznjivo meni postavili na razpolago, se bodo ravno čez 24 ur izvršila.

Vspeh bodete spoznali v jutrajšnji predstavi.

Nasprotno se mi v mojo žalost ni posrečilo damo pripraviti v potrebno dušno stanje. Tudi moja moč ima svoje moje.

Do videnja!“

Lahek poklon — čudni gospod je bil izginil. —

Od vseh stranij se je sedaj živahno govorilo in klicalo.

„Filips, he, — Filips!“ smejal se je Donelzon preglasno, „imenitni ste bili, ko ste hoteli lakote umreti in ste obupno iskali izhod.“

„Jaz ničesar ne vem“, zavrnil je ogovorjeni slabe volje.

„To je vendar čudno, — nerazumno.“ —

„Gotovo, — a na jutri sem še bolj radoveden. Pridemo seveda vsi.“

Gospodje so pritrdili:

„To je gotovo.“

„No, potem na svidenje, — lahko noč.“ Družba se je poslovila in potem razšla.

146. poglavje.
Rešena.

Helena je sedela v svoji sobici, ko je gostilničarka vstopila. —

„Ali Vas motim ?“

Osupnjena je pogledala gostilničarko.

„Ne, ne.“

„Premislite, gospodična“, začela je zgovorna žena, „kaj se je včeraj zopet zgodilo.“

Helena jo je vprašujoče pogledala.

„V prvem nadstropju stanujejo Hopkinovi, saj jih gotovo ne poznate, — ne? — No, to nič ne de. Torej včeraj leti mali sinček na cesto, ko pridrdra voz; voznik ni mogel ustaviti in je otroka povozil; sedaj-leži težko bolan. Upanja je malo, da bi okreval. Saj pravim, ti otroci.“

Heleni so se napolnile oči s solzami; mislila je na svojo majhno Lidijo.

„Da, ti otroci“, ponovila je žena, „letajo okoli, se povozijo, ali pa domu ne najdejo. Vsak hip so bere v časnikih, da seje našel kak otrok. Šele pred par tedni se je zgubila majhna deklica in stariši so se iskali.“

„Kje, — kje, — je bilo to?“ vprašala je Helena brez sape. —

Žena jo je presenečeno pogledala.

„Ti ljubi Bog, ne vem več natanko, je že nekaj tednov tega!“ —

Premišljevala je nekaj časa.

„Stojte, zdaj se spomnim, da, v Maryville so jo našli.“

Helena je postajala nemirna.

„Maryville, — Maryville je vendar večje mesto? V kateri državi pa je?“

„V Kolumbiji, gospodična.“

„V Kolumbiji!“ zavpila je Helena, „da, ona mora biti, Lidija, — moja Lidija!“

Gostilničarka jo je začudeno pogledala; vstala je in zmajevala z glavo.

Helena je bila kar iz sebe.

Gostilničarka je šla proti vratom.

„Torej otroka ima, in se tako drži. No, to naj razume, kdor more.“

Odšla je.

Helena je ostala sama v nepopisnem položaju.

Globoko zamišljena je zrla pred se.

Na vsak način mora v Marvville, — a če otrok ni bil Lidija? —

Grozna misel!

A morala se je sama prepričati.

Pa spomnila se je, da je navezana na pogodbo z gostilničarjem.

Vezana po pogodbi, s predplačili, katere je dobila, ki so jo vedno bolj zakopali v dolg posestnika pevašnice.

O, — bilo je strašno!

Tam njena majhna Lidija, — ki je po nji hrepenela, s katero so surovi ljudje morda grdo ravnali, in ki je koprneče razprostirala ročici po svoji ljubi, daljni materi.

In ona je bila navezana na ta kraj. Ona ni smela proč, bila je jetnica, sužnja.

Kje bi našla izhod iz trpljenja tega sveta?

Kaj ji pomagajo prošnje in solze; brezsrčni mož se bo trdovratno držal svoje pravice.

Ako bi bežala, jo bo gostilničar lahko brezobzirno zasledoval s policijo. — —

Zopet je onemogla.

In v eni uri mora nastopiti, s smrtno ranjenim srcem pesni peti in zabavati občinstvo.

Grozno, — grozno! — — — — — — — — —

Končno je bila prestana tudi ta muka.

Predstava je bila končana. —

Helena se je napotila domu.

Kakor po navadi, pričakoval jo je ob izhodu Irec Pati.

Molče jo je spremil.

Ko sta prišla mimo svetilke, je pogledal v žalostni obraz svoje spremljevalke.

Spoznal je, da se ji je nekaj pripetilo: a ni si upal vprašati kar naravnost.

Vendar se je ohrabril.

„Ali ste jokali?“ začel je končno Pati.

Helena je samo prikimala.

„Ali Vam je kdo kaj žalega storil?“ Glas mu je postal grozilen.

„Nihče me ni užalil; ne, kaj povsem druzega me žalosti.“

Helena je globoko vzdihnila.

„Ali mi nočete povedati?“

Pati jo je proseče pogledal.

Nekaj minut se je Helena borila sama s seboj.

Končno je zmagala potreba, da si olajša srce.

Z zadušenim glasom povedala je na kratko poslušajočemu svojo usodo.

Ko je končala svoje žalostno pojasnilo, je gledal Pati pred-se. —

„No, potem je čisto dobro tako“, dejal je končno.

Helena ga ni razumela. —

Irec je znova začel:

„Ako imate danes malo časa za-me, gospica, potem pojdiva malo naokoli, rad bi Vam nekaj povedal.“

Privolila je.

Šla sta po prazni cesti.

„Danes je zadnjikrat, gospodična, da me vidite“, rekel je nakrat Pati.

Helena ga je prestrašeno pogledala; kdo jo bode v prihodnje varoval?

„Da, danes Vas zadnjikrat popeljem domu“, ponovil je.

„Ali bodete zapustili mesto?“

„To ravno ne, a danes sem nekaj preskrbel, tako da me v prihodnje ne bodete voč rabili.“

Za trenotek je obmolknil, a takoj zopet nadaljeval, ne da bi čakal njenega odgovora:

„Vidite, gospodična, ko ste me takrat, saj še veste, rešili pred fantini, ki so me hoteli spraviti na oni svet, sem se obljubil, da Vas varujem, kakor da bi bili moja sestra. To sem tudi storil, v kolikor je bilo revnemu rudokopu mogoče.“

Helena ga je hvaležno pogledala in mu podala roko.

Irec je bil vidno ginjen.

„Oni večer, ko sem predrznikom, ki so Vas napadli, nekoliko posvetil, sem morda majhen del svojega dolga odplačal, ali ne še vsega“, reče Pati.

„In ko ste mi pripovedovali, da Vas ima oderuški gostilničar v svojih krempljih in da se ga ne morete rešiti, vedel sem, kaj imam storiti“, nadaljuje rudečelasi dečko.

„Draga gospodična, niste mi samo takrat rešili življenje, nego naredili ste iz mene tudi poštenega človeka. Kar Vas poznam, se nisem več dotaknil žganja. Zadnjič sem šel celo v cerkev in to se imam samo Vam zahvaliti.“

„To me srčno veseli“, reče Helena ter mu na lahko stisne roko. —

„Tako, tukaj ste doma“, reče Irec čez nekaj časa, „in zdaj Vam hočem reči: z Bogom! Zdaj greste lahko iskat svojega otroka, ker sem šel k nekemu advokatu in mu vso potrebno naročil. Nisem si mogel misliti, kake obveznosti da bi imeli proti gostilničarju, saj ste mu vedno polnili njegovo barako. Sicer se pa takemu oderuhu ne drži nobena obljuba!“

Helena začudeno pogleda govorečega moža; komaj jo razumela, kaj govori.

„Da, gospodična“, nadaljuje Irec s skoro svečanim glasom, „zdaj Vam ni več potrebno iti v ono hišo, kjer ste toliko zla prestali. Od zdaj naprej ste prosta in lahko storite, kar hočete. Uslugo lahko sprejmete od mene, ta denar je pošteno zaslužen.“ —

„Ne, — ne“, reče Helena ginjena, „Vaš tako trdo zasluženi denar, za božjo voljo, jaz ga ne morem sprejeti.“

„To Vam vse nič ne pomaga, gospodična, stvar je sedaj urejena. Dolgo nisem veroval v Boga, zdaj naj Vas on blagoslovi in Vam pomaga, da zopet najdete svojega otroka. Zdrava ostanite, zdaj sva se pobotala.“

Prime jo za roko, katero poljubi, potem zbeži, kakor da ga kdo podi.

Helenini klici so odmevali po temini; ali Irca ni bilo nazaj. —

S solznimi očmi in vendar neizrekljivo srečna stopi Helena v svojo sobico.

Jutri na vse zgodaj hoče se odpraviti, da potuje v Maryville —

Prešteje svoj mali imetek, — mogoče, da zadostuje do tja.

Bog, ki ji je že tolikokrat pomogel, pomagal bo še nadalje, si misli Helemi in zaspi.

147. poglavje.
Nevarno početje.

V jedni elegantnih sob za tujce v hotelu mesteca Nasvila sedel je tajinstveni plemenitaš, ki je predstojnike mesteca tako zelo razburil.

Zdaj več ne pokriva maska njegovega obraza.

Pred nami stoji pustolovec, ki se ne boji nobenega sredstva, da ustreže svojim strastem.

Spoznamo v njem barona Falkenburga, Varena, Vermonta, Goulda, Severja. —

„Upam, da se mi vse posreči“, mrmra pred-se. „Sicer še nisem gotov te stvari, ali zaupam v srečo, ki se mi je že tolikokrat smehljala.“

Sever se globoko zamisli.

Že v M....su se je mnogo pečal a sugestijo, ko je zvedel za magično moč svojih oči. Zdaj mu pomaga ta vednost v pridobitev nadaljnjih sredstev.

Bil je to njegov prvi nastop. Iz tega vzroka si je tudi, pod pretvezo plemenitega rojstva, dodal masko in njegovo že na sebi pozornost vzbujajočo osebo obdal z neko tajnostjo.

In ne samo pridobitev novega premoženja, nego tudi ona mično zapeljiva žena, ki je včeraj zvečer tako globok utis naredila na njegovo srce, mu je zdaj v mislih.

Da, lepa je in ima lase in oči kakor — kakor — Helena! —

Na Heleno, na to plemenito ženo, je v pijanosti preobilnega življenja malokdaj mislil.

Zdaj stopi njena ljubka podoba zopet pred njegove oči.

Nikjer je ni bilo ženske, ki bi se mogla meriti s to grofovsko hčerjo!

„Gledati moram, da jo zopet najdem“, reče pred-se, „Joze me pričakuje z Bobom v L...ju. On je prebrisan dečko, njega pošljem na sled ponosne priucezinje. Moja mora postati in če bi moral v pekel iti po njo. Do tja so mi druge dosti dobre.“ —

Misli tudi na Marijo.

Bob mu je naznanil, da še vedno sama zase živi v Novem Jorku; premišljal je že večkrat načrte, kako da bi se ji zopet bližal, a vedno jih je zopet zavrgel.

Treba je bilo največje pazljivosti, ker je njegovo sledilno pismo bilo v časopisih. Sicer je sled rane, ki je bila takrat samo narejena, že davno odstranil, a našlo se je še vedno dosti gotovosti za njegovo osebo.

Zato mu je prišla misel nastopiti v tajinstveni maski plemenitega gospoda.

„Kmalu bo „čas“, zamrmra. „Le radoveden sem, če se mi je moj načrt posrečil. Denar, katerega sem imel na begu pri sebi, je pri kraji.“

Pustolovec vstane.

Mala potna torbica je ležala pripravljena na mizi. Plašč in klobuk sta bila pripravljena. Svoj račun je plačal že pred nekaterimi urami.

Še enkrat pogleda vozni red, potem gre k vratom. — — —

Spodaj v črno pregrnjeni dvorani sedeli so gospodje kluba.

Pogovarjali so se o skrivnostnem tujcu.

„Kje pa imate svojo ženo, Donelzon?“ vpraša gospod Filips. —

„Ostala je danes doma.“

„In Vas je pustila samega semkaj? Saj je bila vendar včeraj tako radovedna.“

„Ne, ni hotela z menoj,“ godrnja Donelzon, „hotel sem že pri nji ostati, ker sem mislil, da je morda kaj bolna. Slabo je dosti izgledala, a skoraj mučila me je, da sem šel.“

Bil je videti zelo zamišljen.

Nastane premor.

Oči vseh navzočih so se pričakovalno ozirale na vrata, kdaj vstopi on.

„Ker ravno na to mislim, bom pa precej danes plačal letno najemščino za naš klub“, reče Donelzon, ki je bil ob enem tudi blagajnik kluba. „Ali mi zamorete menjati bankovec za tisoč dolarjev, Filips?“

„Z veseljem“, odgovori ta in potegne listnico iz žepa, da bi menjal.

Gospod Donelzon se začudi.

„Blisk in grom, to ste pa dobro nabasali. Človek, kaj pa, če jo zgubite?“

„Bom že pazil“, odgovori Filips mirno.

„Tiho, — tu je.“

Zagrinjala se odpro, mož z masko stoji v dvorani.

„Nje ni tukaj“, mrmra zadovoljno. „Kakor se vidi, se mi posreči, — ali zadnji čas je, vlak odpelje v pol ure.“

„Smem-li prositi gospode, ki so bili včeraj tako ljubeznjivi, da so se podvrgli moji sugestiji, da še enkrat sedejo na te stole?“

Filips in njegova tovariša brez obotavljanja sedejo na označene stole.

V malo trenotkih so zaspali.

Mož z masko se obrne proti družbi.

„Imam čast, da Vam pokažem enega najčudnejših eksperimentov in Vas vse prosim, da si poiščete po hiši poljubno skrivališče. Ti trije gospodje, ki so tu v magnetičnem spanji, Vas bodo poiskali tudi v najskritejšem kotu; smem-li prositi?“ —

Smeje in šaleč se zapustijo vsi dvorano, da se poskrijejo.

Komaj je bil zadnji zunaj, ko gre tajinstveni tujec k vratom in jih zapahne.

Potem se obrne k spečim gospodom.

Bliskoma sežejo njegove roke po žepih njegovih žrtev; tam najde debelo listnico, tu bogato napolnjeno denarnico.

Konečno je bila vizitacija končana.

Ropar dene vse reči v ruto in naredi zveženj.

Potem gre zopet k spečim.

„Zapovem vam,“ reče z mirnim, a zapovedujočim glasom, „da spite neprenehoma do jutri zjutraj. Nobena človeška moč naj ne bo v stanu, vas zbuditi.“

Naglo vzame zveženj, hiti k vratom dvorane in odpahne zapah. —

V malo trenotkih je v svoji sobi.

Tukaj vrže plašč čez ramo in si potisne klobuk na oči.

Masko skrije v svoj žep.

Še enkrat pogleda po sobi, potem gre po hodniku do zadnjih stopnic ter po istih navzdol.

Ko dospe na dvorišče, obstane in posluša.

Ničesar se ne čuje.

Urno se dvigne ob nizkem zidu dvorišča, previdno pogleda čez zid.

Sosedno dvorišče je kakor izumrto.

Njegova temna postava se splazi dol, potem hiti skozi sosedno hišo na cesto. — — — — — — — — —

Medtem so gospodje iz kluba po dolgem iskanju našli skoraj nemogoča skrivališča.

Donelzon je čepel za umivalno mizo, drugi so ležali pod posteljami; še bedeči bi jih bil v veliki hiši težko našel.

„No, ali ne pridejo že kmalo,“ mrmra Donelzon jezno, „saj sem že ves trd od čepenja.“

Najmanj eno uro so gospodje izdržali, potom se polagoma prikaže eden in drugi.

Pogledovali so se nezaupno.

„Pri meni ni bil nihče.“

„Tudi pri meni ne.“

„Kakor se vidi, se ta stvar ne posreči vedno,“ meni Donelzon. —

„Pojdimo torej doli.“

„Da, gotovo, — tako dolgo to ne traja.“

Ko pridejo k dvorani, prisluškujejo gospodje najprvo pri vratih.

Vse je bilo mirno.

Previdno odpro vrata.

„Tukaj ležijo še vsi trije,“ šepeče Donelzon. „Kje je neki eksperimenter.“

Ali moža z masko ni bilo.

Gostilničar pride.

„Kje pa je tajinstveni tujec?“

„No, kaj ga ni tukaj?“ se začudi lastnik hotela.

Tudi gospodje so bili presenečeni.

„Saj vendar vidite, da ga ni tukaj.“

„Ali je morda šel v svojo sobo?“

Pošljejo natakarja gledat.

Čez nekaj časa se ta vrne.

„Potrkal sem nekolikokrat,“ pripoveduje, „ali nihče mi ni odprl.“

„Tako, no, potem pojdem pa sam,“ reče gostilničar.

Odhiti iz dvorane.

Gospodje so nestrpno pričakovali.

Oni trije na stoleh so še vedno spali.

Nakrat se vrata hitro odpro in posestnik plane v dvorano. —

„Proč je šel, gospodje, proč!“

„Proč, — nemogoče!“

„Gotovo, njegovega plašča in njegove torbice ni v sobi; vse je proč.“

„No, potem pa vprašajte vratarja.“

Ali nobeden ni videl, da se je tujec oddaljil.

Vsem se je zdelo to čudna uganjka.

„Nazadnje je to bil sam peklenšček, ki je skozi okno odletel,“ se roga Donelzon.

Potem poruka svojega Filipsa za ramo.

„He, Filips, zbudite se!“

Ali gospod Filips je trdno spal; nemogoče je bilo, ga predramiti.

Nič bolje ni bilo z njegovima tovarišema.

Trudili so se gospodje na vse načine, da bi prebudili speče, a vse je bilo zaman.

Konečno so se prijatelji zbali.

Poslali so po zdravnika. —

Ta pride. —

Začudeno ogleduje kakor mrtve sedeče gospode in zmaje z glavo.

Na to se obrne k gospodom.

„Kdo je pa gospode hipnotiziral?“

„Kaj pa je to?“ vpraša Donelzon začudeno.

„No, to umetno spanje se imenuje hipnoza,“ odgovori zdravnik ravnodušno.

Vsi so obrnili svoje poglede v zdravnika.

„Tako — tako.“

„Da bi jih pač mogli zopet zbuditi,“ rečejo skrbni gospodje.

„Jaz jih že zbudim,“ meni zdravnik.

„Ali to morete?“

„Gotovo, čisto jednostavno; iznova jih hipnotiziram in s tem spravim v prvotno stanje,“ odvrne zdravnik.

Prijatelji se začudijo.

V tem trenotku se prikaže natakar.

„Gospod Donelzon, Vaša dekla Vas išče.“

„Kaj je tukaj?“ povpraša Donelzon.

„Da.“

Mlada deklica se prikaže pri vratih salona. Plašno gleda čudni prizor.

„Ah, gospod Donelzon, pridite vendar hitro domov,“ reče s skoro jokajočim glasom.

„Kaj pa se je zgodilo?“

„Milostljiva gospa je odpotovala.“

„Odpotovala!“

Donelzon je kakor okamenel.

Deklo so posilile solze.

„Da, — da, — ah, pridite vendar!“

„Ali moj Bog, govorite vendar, kako je pa to prišlo, kam se je pa peljala?“

„Milostljiva je bila že cel popoldan tako čudna,“ pripoveduje dekle jokaje. „Vse je pospravila, vso svojo zlatnino, — mi si nismo vedeli tega tolmačiti.“

„Zakaj pa niste meni nič povedali o tem?“ reče Donelzon ves iz sebe.

Dekla ga je ihte prosila:

„Ah, nikari ne bodite hudi, ali mislili smo, da sta se milostljivi gospod in gospa kaj sprla, saj to se katerikrat pripeti. — Ali precej odpotovati!“

„Kdaj se je odpeljala?“ kriči nesrečni soprog.

„Ob pol devetih. Vprašala sem milostljivo gospo, če jo spremim na kolodvor, a niti odgovorila mi ni. — O moj Bog, — o moj Bog, ta žalost!“

Obupno je vila roke.

Donelzon plane kakor blazen iz dvorane. — — — —

„Kje pa sem, — kaj pa se je tu zgodilo?“

S temi besedami se prebudi gospod Filips iz umetnega spanja.

Z naj večjo hitrostjo mu povedo, kaj se je zgodilo v zadnjih urah. —

„Nazadnje ni to bil nikak plemenitaž, nego navaden pustolovec,“ reče eden gospodov.

„Račun je plačal,“ reče gostilničar.

Zdaj gospod Filips grozno vskrikne:

„Moja listnica, — moja listnica — !“

Vsi so osupnili.

„Ali je morda doli padla?“

„Moja denarnica in dragocena ura sta tudi proč, jaz sem okraden!“

„Kaj ste imeli veliko denarja pri sebi?“ ga vprašajo od vseh strani.

„Gotovo, 100.000 dolarjev!“

„Kako ste pa prišli na to, da ste toliko denarja utaknili k sebi?“ pozvedujo zdravnik.

„Sam ne vem, kako sem prišel do tega. Naravnost gnalo me je, da sem danes toliko seboj vzel,“ pripoveduje Filips stokaje.

„Brez dvoma, ta capin Vam je v spanji to ukazal,“ reče mu zdravnik.

„Kaj to gre?“

„Gotovo, ako Vam brezvestni človek ukaže, morate celo koga umoriti.“

„Grozno!“

V tem trenotku tudi Filipsova tovariša prestrašeno zavpijeta. —

Tudi onadva pogrešata listnice, denarnice in ure.

Večje svote so se nahajale v njih listnicah.

„Kje pa je Donelzon?“ vpraša Filips še vedno iz sebe.

„Divjal je domu; žena mu je odpotovala.“

„Ah!“

„Morda jo je ta capin tudi odpeljal?“

„To je že mogoče,“ reče zdravnik.

„Ah, — ne govorite takih budalosti.“

„Ne mislim na to,“ odgovori zdravnik mirno. „Ali je bila gospa včeraj tukaj?“

„Da “

„Tako, — hm, — ali je lepa, gospod? Oprostite to vprašanje, ali jaz ne poznam gospe Donelzon.“

„Jako lepa,“ zagotovi gospod Filips. „najljubkejša gospa v celem Nasvilu.“

„Je-li tudi gospo včeraj uspaval?“

„Gotovo.“

Zdravnik je zmajeval z glavo.

„No, potem ni za mene nikakega dvoma, da je Donelzon ogoljufan za ženo, posebno, ker ni bilo domačega prepira. Ta capin vzel jo je seboj, da združi prijetno s potrebnim.“

„Ne, to ni mogoče,“ reče Filips. „Ob pol deveti uri je bil še tukaj. Zadnji vlak gre ob devetih; tako hitro ni mogel priti do Donelzonove precej oddaljene hiše in pregovoriti ženo, ki je obče znana kot jako krepostna, da ga spremi.“

„Saj tega tudi ni storil,“ reče zdravnik.

„No, kako pa je to učinil?“

Filips je nepremično zrl v obraz zdravnika.

„V spanji ji je včeraj najbrž dopovedal, da mora iti na kolodvor in ga tam počakati, ali pa kaj sličnega: — nič ji ni pomagalo, morala je iti,“ pojasni mu zdravnik.

„Ali je to mogoče?“

„Gotovo; pri osebah, ki tej moči podležejo, je vse mogoče,“ odgovori zdravnik. — — — — — — — — —

Na stopnicah reče Filips svojim tovarišem:

„Torej zato je povabil samo klub. Javno bi se ta stvar zvedela. — A tako se vedno zgodi, taki goljufi si vedno poiščejo —“

Obmolkne.

„No, le povejte naravnost,“ meni njegov tovariš divje, ker je bil tudi oropan. „Najneumnejše si izbero, lahko bi — sam sebi bi lahko dal zaušnice.“

V tej noči so imeli policisti mesteca Nasvila vzrok, da prekolnejo moderno tajnoznanstvo.

Brzojav je neprenehoma deloval.

Vso okolico so preiskali.

Obupani gospod Donelzon se je vedel kakor zblaznel.

Celo službeno osebje zapodil je na oni nesrečni večer iz službe. —

A vse iskanje je bilo zastonj, ravno tako je bilo, kakor da je zemlja požrla zločinca in njegovo žrtev. —

148. poglavje.
Na begu.

Ko je Sever zapustil hotel, obrnil se je proti severnemu kolodvoru.

Urno je hitel po nočno tihih cestah; saj je bil pa tudi že skrajni čas.

Konečno dospe do kolodvora.

Hitro si vzame vožnji listek in skoči na vlak, ki se je ravno začel pomikati.

V kupeju ni bilo nikogar razun njega. Vzame zveženj iz plaščevega žepa in prešteje vsebino.

„Približno 400.000 dolarjev,“ meni konečno zadovoljno. „Preje bi se bil smejal taki svoti.“

Mislil je namreč na milijone, katere je imel v M.....su in kateri so na tako čuden način izginili.

Manuelita je svojo tajnost seboj vzela v smrt.

Zaškripal je z zobmi, ko je mislil na te velikanske svote.

Bilo je okroglo 12 milijonov dolarjev. —

In zraven še premoženje lepe Meksikanke! Kar zblaznel bi od jeze!

Kje naj bi zdaj poizvedel, kje da so ostale te ogromne svote? —

Misel na Jozeja šinila mu je v glavo; morda da on poizve za to tajnost.

In potem je začel premišljevati o lepi gospej, katera, če se mu je posrečilo, se je peljaia v istem vlaku kakor on.

Ali mu zamore lepa žena pri pustolovskem življenju kaj hasniti?

Gotovo! —

Vražja misel ga prešine, — zdaj jo vedel, kaj mu lepa gospa lahko pomaga.

In mel si je zadovoljno roke.

„Da, tako se mi posreči,“ mrmra pred se. „Za to bo izborna! Potrebna sredstva tudi tukaj dobim, da si zaklad, ki mi je za zdaj iztrgan, zopet nazaj priborim.“

In dalje je predel svoje pustolovske načrte.

„Benton!“ se zasliši od zunaj.

Sprevodnik ponavlja ta klic.

„Že? Tem bolje. Kdo ve, če se dogodek v Nasrilu prekmalu ne izve; lahko bi me sicer na kaki postaji med potjo prijeli.“

Hitro zapusti kupej in počaka na peronu, da se vlak odpelje. —

Potem se poda v čakalni salon.

V jednem temnih kotov sedela je s pajčolanom zagrnjena dama v tenmem potnem plašču; mala ročna torbica ležala je zraven nje.

„To je ona,“ si reče Sever.

„Zdaj je treba sprotno ravnati.“

Hitro zapusti sobo in sa vrne na peron.

Železniški uradnik se mu počasi približa.

„Prosim, ali ste v Bentonu dobro znani?“ ga nagovori Sever uljudno.

„Gotovo.“

„Je-li mogoče tukaj dobiti za dva dneva dobro in pripravno ekvipažo?“

„Da; sicer imate to veliko bolj prilično, če vzamete enega teh vozov, ki vedno stojijo pred kolodvorom, vzamete ga lahko za poljubni čas; ker posestniki sami vozijo.“

Na lahko so mu prikloni.

„To mi je jako ljubo, hvala Vam.“

Sever je šel skozi vežo.

V malo minutah se je zmenil z voznikom, da ga popelje v C....o.

Ali zdaj je prišla nova težkoča; šlo se je za to, gospo Donelzon spraviti v voz.

To je bilo težje. Ker v trenotku, ko se ji približa, izgine njegova moč.

Lahko bi se pripetilo, da začne klicati na pomoč; on pa se je moral vsaki opozoritvi umakniti.

Konečno se je vendar odločil.

Mirno je šel nazaj v čakalno dvorano ter se je najprvo ozrl v oni kot.

Dama je še vedno sedela mirno kakor kip.

Vsede se k bližnji mizi, in večkrat pogleda tja na njo.

Njegov pogled jo je mučil, nemirno se je umikala sem in tja. —

Ali svojega pogleda ni mogla umakniti od njegovega.

Sever se je čutil varnega.

Zdaj je bilo dobljeno.

Počasi se ji približa; gostje, ki so bili v dvorani, niso pazili na nju.

Zdaj je videl skozi pajčolan, da so se njene oči zaprle.

Zadovoljno se je nasmehnil.

„Pojdite z menoj“, zašepeče.

Gospa počasi vstane, Sever vzame torbico in jo hitro pelje k vratom.

Voz jih je že čakal.

Sever vzdigne svojo lepo spremljevalko v voz; hitro se vsede zraven nje in zapre vrata.

Urno drdra lahki voziček naprej. — — — — — — —

Medtem ko so v Nasvilu vse mogoče storili, da bi ubeglega zločinca zasačili, dospelo je z nočnim vlakom, ki je prišel z juga, še nekaj tujcev, od katerih sta dva šla v hotel, kjer se je ta dogodek izvršil.

Posestnik hotela je bil še vedno v silni zadregi, ko je pozdravil došlega, visokega in postavnega gospoda, ki je ob roki vodil damo.

„Prosim jedno sobo za-se in jedno za mojo netjakinjo.“

„Takoj bo preskrbljeno. Ali želi gospoda morda še kaj večerjati?“

„Da.“

Gostilničar pelje pozne goste v jedilno sobo.

Bila sta sama.

Natakar jima položi na mizo knjigo za tujce.

Hitro, s krepkimi potezami zapiše goapod svojo ime v knjigo. —

Gostilničar pride ravno skozi vežo, ko pride natakar s knjigo iz jedilne sobe.

„Pokažite!“

In hotelir bore:

„Policijski polkovnik z netjakinjo Žaneto pl. Marpon iz Novega Jorka.“

„Škoda, da ni nekaj ur preje prišel. Sicer mu pa hočem ta slučaj povedati. Ali gospoda že je?“

„Ne.“

Gostilničar stopi v jedilno sobo.

Polkovnik Rogers je bil bled, glavo je imel široko obvezano. —

Po nekaterih uvodnih besedah pričel je posestnik hotela kratko pripovedovati o dogodkih, ki so se pred nekaj urami tukaj dogodili.

Natančno je popisal zločinca.

Polkovnik je zamišljeno zrl pred-se.

„To je jako interesantno, tudi celo mogoče, daje ta tajinstveni marki identičen z nekim, od mene že dolgo iskanim zločincem. Jutri bom bolj natančno o tej stvari govoril z Vami.“

Gostilničar je uljudno odstopil.

„Kaj menite Vi, gospodična?“ vpraša Rogers med jedjo.

Nagovorjena zmaje z rameni.

„Na vsak način je mogoče. Iz M.....sa je dosti hitro izginit. Mogoče je tudi, da so ga presenetili in da ni imel dovolj časa, da bi vzel večjo svoto seboj; škoda je le, da ni nihče videl njegovega obraza!“

Gospodična ga je pazljivo gledala.

„Seveda, seveda“, meni polkovnik. „Cela ta zadeva v M.....su je tako zmedena, tako nejasna, da sam ne vem, kako naj si vse razjasnim. O, da pri oni parobrodni katastrofi nisem bil ranjen, bi ta capin bil že davno v mojih rokah.“

Žaneta pokima.

„Veliko sem Vam dolžan, ljuba gospodična“, nadaljuje polkovnik živahno. „Dvakrat ste mi rešili življenje; samo zbog Vaših izpovedb sem-se odločil, da zapustim še pravočasno parobrod. Potem, ko sem se, zadet od težkega droga, nezavesten potapljal, ste bili zopet Vi, ki ste me z zadnjo močjo držali toliko časa na prevrnjenem čolnu, dokler ni prišla pomoč.“

„Ali gospod polkovnik!“

Deklica vroče zarudi.

„Stric me morate imenovati, to sem Vam že tolikokrat povedal, saj veljate vendar za mojo netjakinjo. Da, ljubim Vas kakor oče svojo hčerko in pozneje bom Vašo požrtvovalnost po svoji moči skušal povrniti.“

Natakar vstopi.

„Želi gospoda še kaj?“

„Hvala, priredite naše sobe: jaz se bom šele pozno vrnil domov, ker imam še neko pot. Recite to vratarju.“

„Prav.“

Natakar se je spoštljivo odstranil.

„Zdaj poslušajte, ljubo dete. Če je ta mož, ki je tukaj izvršil nov zločin, res Sever, potem mu pridemo kmalo na sled in rešimo zagonetko iz M.....sa. Se vedno mi je nejasno, zakaj je ta zlodej ubogo gospo Blakburn umoril?“

„Mogoče, da je zvedel, da ga je gospa naznanila policiji.“

„To je seveda mogoče, da, skoro gotovo. Ali kje je gospa Blakburn zvedela, da je baron Falkenburg, kakor se je imenoval, identičen s tako dolgo iskanim Severjem?“

„Da, tu leži ravno tajnost. To je nekaj, česar moj razum ne ugane; kdo ve, morda je kje prisluškovala in je to tajnost zvedela“, reče Rogers živahno.

„Mislim, da sem našla sredstvo, da pozvemo, ali je ta mož, ki je bil tukaj, res Sever“, reče čez nekaj časa Žaneta.

„Radoveden sem.“

„O, to ni nič posebnega. Torej ta zločinec je neko gospo iz najvišjih krogov zvabil ali zapeljal: na noben način ne verujem, da je šla radovoljno ž njim.“

„Vi podcenjujete moč, katero ima Sever nad ženskami“, ji prestriže polkovnik besedo.

„Ne, ali v tem kratkem času ni bilo zločincu mogoče, si srce zveste žene pridobiti. Žena, ki ima bogatega, obče poznanega in spoštovanega moža, ne gre kar s prvim pustolovcem.“

Gospodična je resno gledala v obraz polkovniku.

„No, Vi morate svoj spol bolje poznati kakor jaz.“

„Cela ta stvar se je takoj zvedela“, nadaljuje Žaneta.

„Takoj so uporabili brzojav in vsejedno niso ničesar našli, to dokazuje, da je iskani porabil navadni voz in da se nahaja še v bližini. Naslednje mesto je C — o, tja se je moral obrniti. Mogoče, da si je tam kje v bližini najel kako vilo, kjer se skriva, in le svojo žrtev pusti igrati kakor kako marijoneto.“

„Bravo“, zakliče Rogers. „Pri Vas se je zgubil tajni policist, dete!“

Žaneta zopet zarudi.

„Kako bi pa bilo“, reče deklica živahno, „če bi jaz poizvedela, kje se nahaja, pa bi se ponudila gospej kot sobarica. Ker je iz višjih krogov, bo jedno potrebovala. Če imam to srečo, potem bom kmalu poizvedela, ali je iskani res Sever.“

Polkovnik premišljuje nagne glavo.

„Ta misel je izvrstna, ali opraviti imato z jako lokavim, zvitim zločincem; nesrečen bi bil, če bi se Vam kaj pripetilo.“

Ali Žaneta ga samozavestno zavrne:

„Bodite brez skrbi, jaz bom že pazila.“

„Ali ne mislite, da bi Vas ta človek zopet spoznal?“

„Ne, prav gotovo da ne, še pred njegovim služabnikom Jozejem nimam nikakega strahu. Redkokdaj me je videl, medtem ko sem ga jaz čestokrat skrivaj opazovala.“

„Sicer pa“, nadaljuje Žaneta z bliščečimi očmi, „imam tudi jaz spolniti svojo obljubo, namreč maščevati svojo ubogo prijateljico nad tem izvržkom.“

„Dobro“, reče konečno polkovnik, „pritrjujem Vašemu načrtu, zdi se mi, da je izvedljiv. Samo ob sebi je umevno, da bom v Vaši bližini, da Vam na prvi migljaj prihitim na pomoč.“

Rogers je dolgo molče sedel, njegove oči so zrle temno in žalostno.

„No, kaj pa mislite?“ vpraša Žaneta prijazno.

„Na neko ženo, katero je tudi ta ničvrednik goljufal. Ker že tako dolgo nisem ničesar čul o njej, je mogoče, da je tudi ona postala žrtev te človeške zverine, ki se ne ustraši nobenega zločina, samo da ustreže svojim strastem.“

Polkovnikove oči so se žarile jeze.

„Ali zdaj pojdite spat, ljubo dete“, pristavi hitro, „jaz pojdem še na policijsko postajo. Jutri na vse zgodaj slediva temu zločincu.“

Rogers poda Žaneti roko in zapusti sobo.

Deklica se je zamislila.

Uboga, nesrečna Lujiza“, zašepeče, „tudi ti si svojo mlado življenje žrtvovala temu izvržku. Kaj še ne pride kmalu dan, ko bo ta nestvor svoje zločine plačal s smrtjo?“

149. poglavje.
Na Pacifik-železnici.

Čez brezkončno planjave, ki jih loči velikansko skalnato gorovje od vzhodnih dežel, divja kakor vihar, kakor kača se vijoč, ekspresni vlak Teksas-Pacifik-železnice.

Tak vlak, ki po več tednov potrebuje, da premeri velikansko daljavo med obema morjema, med atlantičnim oceanom in tihim morjem, je svet v malem. Tak vlak ima restavracijske in spalne vagone, tudi salone, ki so z najfinejšim razkošjem opremljeni.

V jedneh teh krasno opravljenih malih salonov sedele so tri osebe, on gospod in dve dami.

Zadnji sta imeli priproste, ali elegantne potne obleke, katere so se njih mladostno svežih teles le rahlo oklepale.

Prvi pogled na lepe obraze je takoj izdal, da so to naše stare znanke, Maja in Azuma.

Pili sta ravno svojo jutranjo kavo.

Juan Kaldera je sedel pri oknu in sanjaje zrl v daljavo.

V Litl-Roku so se potovalci za jeden dan zamudili, da so si kupili nekaj potrebnih reči. Potem so svojo pot nadaljevali.

Zdaj so imeli precej pusto vožnjo petih do šestili dni pred seboj, predno so se mogli zopet ustaviti.

Mladi deklici sta prve dneve veliko jokali radi izgubljene prijateljice.

Konečno sta se udali v svojo usodo, saj sta šli brezskrbnemu, srečnemu življenju naproti.

Juan Kaldera je bil v svojem obnašanju popoln žentlemen; bil je proti deklicama poln uljudnosti in postrežljivosti.

Tako je tudi Maja se kmalo zopet naučila smejati.

Samo Azuma je bila kakor vedno tiha in resna.

Juan vstane zdaj s svojega sedeža.

Smehljaje gleda na krasno sliko, ki sta jo deklici kazali.

Maja se še vedno ni dobro počutila v moderni obleki, saj je bila navajena le lahke obleke.

Nasprotno se je Azumi krasno podajala.

Od svitlo sive potne obleke dvigala se je lepa glavica s krasnimi, črnimi očmi naravnost čarobno lepo; lepe dolge lase imela je moderno počesane.

Maja se je temu še protivila; imela jih je še vedno razplotene, kakor prej.

„No, moje dame“, vpraša Juan smehljaje, „ste li dobro spali?“ —

„O da“, odgovori Maja, „še precej dobro: v prvih nočeh mi je bilo popolnoma nemogoče.“

„To bo kmalu prestano“, tolaži Juan, „potem pridemo v Meksiko.“

Dami ga ljubeznjivo pogledata.

„Ali ni tam zelo mrzlo?“ vpraša Maja.

„Ne, ljubo dete, v Meksiki žari solnce kakor v Vaši ljubljeni indijski domovini.“

Majine oči se zasvetijo.

„Kaj bomo pa tam počele?“ vpraša Maja znova.

„O, v Meksiki je dovolj zabave, gledališče, plesi in koncerti, ne bosta se dolgočasili.“

„Kaj mislite, gospod, da nas tam sprejmejo kot jednakorodne?“ zakliče Azuma skoro divje: „nesrečnici sve, — zgubljenke — — —“

In strastno si pokrije z rokami obraz.

Tudi Majin obraz prešine žalost.

„Moje dame“, reče Juan skoro svečano, „dobro je, da ste to, meni tako neljubo stvar, same postavile v pogovor; jedenkrat Vam bom o tem odgovoril, potem naj mi za vedno izgine iz spomina.“

Za trenotek je prestal.

„Od Manuelite sem kratko izvedel vajino usodo; poznam vajine doživljaje.“ —

Maja in Azuma povesita oči.

„Vi stopite zdaj v deželo, drage dame, kjer vlada še stari španski duh, oni junaški duh, ki je v vojski proti Maurorn ujete španske deklice rešil iz haremov mohamedancev.“

In s povzdignjenim glasom nadaljuje:

„Španski vitezi šteli so si v čast, takim deklicam ponuditi svojo junaško roko v zakon; nesreča jih je posvetila in jim dala mučeniško krono.

In ta dežela, v kateri stanujejo potomci onih junakov, bo od zdaj naprej Vaša domovina, moje dame. Sprejeli Vas bodo kot jednakorodne! Hotel bi poznati onega Španca, ki bi le jedno žal besedo Vam rekel; ne imel bi dovelj časa, da bi zadnjo molitev izmolil.“

Maja se je hvaležnosti zjokala.

Azuma stala je visokozravnana pred njim, ter zrla na njegova usta, kakor da bi hotela vsako besedo že naprej vedeti.

Ko je končal, zgrudi se mu pred noge.

„Za božjo voljo, gospodična!“ zakliče Juan prestrašeno.

Ali Azuma ni tega slišala.

Prijela je njegovo roko; lepi obraz se skloni čez njo in njeno ustne vroče poljubujejo njegovo desnico, ki jo Juan skuša odtegniti. —

Konečno se mu posreči, da jo vzdigne.

Ali pri tem ga zadene žarek njenih oči, tako hvaležno in strastno udano, da so na pol zmeden odvrne.

Vlak, ki je že nekaj časa bolj počasi vozil, ustavi se na neki mali postaji.

„Fulton!“ zakličejo kondukterji.

Čuje se tudi klic:

„Dosti časa za zajutrek!“

Mnogo potovalcev zapusti vlak. Tudi Juan hiti proti postaji, da bi poiskal nekaj okrepčil.

Ko se že vrača, priteče mu prodajalec časopisov naproti.

„New-York Herald 10 vinarjev!“ kliče.

Juan si kupi časopis in se vrne k deklicama v salon.

A salon je bil prazen.

Deklici sta se umaknili v sosedno sobico; Juan jih sliši govoriti. —

Vsede se zopet k oknu.

Pozabiti ni mogel pogleda, s katerim ga je Azuma tako ljubeznjivo pogledala.

Bil je kar očaran.

Mehanično razprostre velik časopis.

Pregleda prve strani, potem ga zanima naslednja notica:

„Memphis, ministerijozen umor.“

Juan bere, — in bere —

Kakor v sanjah, — ni mogel verjeti, da bi bila te grozovitost resnična:

Manuelita — — mrtva — — — — — — — —

Z glasnim vsklikom se zgrudi. —

Pred njegovimi očmi nastane noč.

Vrata se hitro odpro.

Maja in Azuma planeta v salon.

A medtem ko je prva stokaje okoli begala, ni zgubila Azuma svoje zavesti.

Urno hiti v sosedno sobico in se hitro vrne nazaj, s steklenico krepčujoče esence v rokah.

Ž njo drgne onesveščenemu čelo in sence.

Juan odpre oči.

Azumini pogledi padajo z ljubeznjivo skrbnostjo na njegov obraz.

Počasi si pomane čelo z roko.

Tu leži časopis, torej ni sen, kakor je upal.

Zgubil je ljubico mladih let, komaj da jo je zopet našel.

V prvem trenotku mislil je na to, da se vrne v M.....s, a takoj zopet je opustil to nakano.

Ali kaj zdaj?

Domisli se pisma, katerega mu je Manuelita izrodila pri slovesu. —

Bled, prepaden gre omahuje proti svoji spalni sobici, da poišče pismo.

Boječe zreta deklici za njim.

Juan je kmalo našel pismo; bil je precej velik zavitek.

Vrne se v salon.

V tem pade njegor pogled na deklici.

V kratkih besedah jima pove o veliki izgubi.

Glasno jokaje se objameta Azuma in Maja.

V tem kratkem času, kar sta poznali Manuelito, se jima je silno omilila.

Juan strga zavitek.

Pismo pade iz njega in velika, s sodnijskim pečatom zapečatena pola.

Mladi Meksikanec vzame pismo in ga bere:

„Moj ljubljeni Juan!

Nekaj dni sem me mučijo žalostne slutnje; zdi se mi, kakor da ne bom več dolgo živela. Tako mi je tesno pri srcu; mislim, da kmalu umrjem. Mogoče, da se smeješ mojemu pisanju, saj sem po človeških mislih v malo dneh pri Tebi, Ti edino ljubljeni. — Da bo pa za vse slučaje jasnost, naredila sem včeraj svojo zadnjo voljo in priložila tem vrsticam prepis. Prosto lahko porabim svoje premoženje, moji sorodniki v Meksiki nimajo nikake pravice do njega, in ker Ti v svojem ponosu ne bi ničesar sprejel od mene, sem nesrečnice, ki Te spremljajo, imenovala svojim dedičem. Za slučaj moje smrti boš Ti uravnal mojo zadnjo voljo. Če bi ta slučaj nastopil, kupiš rudokop na ime teh treh deklic. Tvoja, meni predobro znana poštenost mi jamči, da se vse natanko tako zgodi, kakor si jaz želim. In zdaj ostani srečen, srečen za vedno!

Tvoja Manuelita.“

Njegovim tresočim rokam izpade listek.

„O, njena slutnja!“ zastoka Juan.

Znova vzame časopis v roko, še enkrat prebere strašno notico. —

Pri tem mu pade pogled še na drugo notico, ki je bila zraven umora tiskana:

„Nerazjasnen samomor.“

V malo besedah je bilo povedano o koncu Riharda in Priske. —

Juan Poljakinje ni poznal, a sklenil je koj, da zamolči deklicam smrt uboge prijateljice!

In v tej žalostni uri obljubi mladi mož, da hoče celo življenje posvetiti trdemu delu, da zaduši bolest nad prerano umrlo. —

Umakne se v sosedno sobo in sadi dolgo, glavo naslonjeno v roke, vtopljen v misli.

Kar zadoni večglasen vzkrik.

Prestrašen plane po konci in hiti nazaj v salon.

Maja in Azuma stojita pri oknu.

Zgraženo gledajo Majine oči proti jugu.

Azumin obraz je bil nesprcmenjen, samo za trenotek se zgane, ko Juan plane v salon.

„Kaj se je zgodilo?“

Mesto odgovora pokaže Azuma v daljavo.

Njegov pogled sledi njeni roki.

Celo obnebje je bilo goreče morje, kakor stolp visoko se je dvigal plamen prerijskega ognja.

Grozen je bil tu pogled.

In vihar podi to goreče morje proti vlaku, ki neprenehoma hiti dalje.

Vrata se hitro odpro, kondukterji in pomagači hitijo v salon. —

„Hitro vsa okna zakriti z mokrimi pregrinjali!“ doni ukaz.

Pomagači prineso hitro mokra pregrinjala in preproge, katere obesijo pred okna.

„Paziti je treba na to, da ogenj ne pride v vlak“, razjasni višji železniški uradnik. „Od zunaj naj gorijo, to se kmalu pogasi, a v drugem slučaji se lahko pripeti, da so kdo zaduši.“

In vlak hiti dalje in vedno dalje.

Očividno je vodja vlaka hotel prehiteti ogenj.

Okna so bila zagrnjena in bilo je mračno, polutema v vagonu, samo rudeči svit ognja se je svetlikal smrtonosno skozi preproge.

Maja je padla na kolena; njo šibki život tresel se je bojazni. —

Azuma jo je dvignila in nesla na zofo.

Kakor junakinja stala je Azuma v uri smrtne nevarnosti.

Visokozravnana stala je njena sloka postava poleg rujavega otroka, katerega je s tihimi besedami tolažila.

In vedno hitreje je dirjal vlak dalje.

Nekaj uradnikov stalo je na stroju, da v slučaju nevarnosti pomorejo strojevodji.

Nikake možnosti ni bilo, prehiteti ogenj.

Vlak je moral peljati skozi plamen.

Pri tej grozoviti hitrosti, s katero hiti ogenj naprej, to ne bo dalje trajalo kakor nekaj minut.

Zadostovalo bo, da uniči vlak.

Juan pogleda skozi okno in se zgraženo zgane.

Celo železno utrjenega moža je spreletela groza, ko je videl plamen, ki je bil komaj sto korakov oddaljen.

Zdaj je bilo vse tiho, smrtno tiho: le od zunaj se je slišalo brsketanje ognja.

Zdaj je vlak dospel do ognja.

Slišalo se je sikanje ognja, pokanje goreče trave; že se vzpenjajo plameni preko voz. — —

Velikanska vročina se začuti.

Azuma vzame veliko mokro ruto in jo položi čez Majo, ki leži nepremična.

Juan je še vedno stal pri oknu.

„Prosim Vas, gospod Kaldera, stopite rajši na severno stran voza“, reče Azuma tiho.

Mladi Meksikanec se obrne.

„Le pustite me tu stati“, reče mirno in prijazno, „za slučaj, da pade kako mokro zagrinjalo, je lahko takoj zopet nazaj obesim.“

Azuma mu ne odgovori, samo njen pogled je s strahom zrl na mladega moža.

Pokanje se zasliši. —

Nekaj šip se je v vročini zdrobilo.

Mladi Meksikanec skoči na nevarno mesto.

Azuma sledi vsaki njegovi kretnji.

Iz vseh vozov zadonijo klici na pomoč.

Te grozne minute se vlečejo kakor stoletja.

Še vedno se pelje vlak skozi plamen.

Zopet poči nekaj šip. —

Zagrinjalo pade in ogenj šine skozi okno.

Juan prihiti in v trenotku dvigne težko pregrinjalo, da bi je zopet obesil čez okno.

Na njegovi strani stoji Azuma in mu spretno pomaga.

„Bežite od okna, gospodična!“ kriči Meksikanec. „Proč, sicer ponesrečite!“

A Azuma se ne gane.

Goreča rudeča svitloba napolnjuje salon, novi plameni šinejo skozi okno ter zadenejo Juana.

Ta omahne, — in pade. —

Čez njega se vrže neka postava.

Juan čuti, da se življenja gorko truplo pritisne k njemu, da ga obvaruje nevarnosti.

Potem se onesvesti.

150. poglavje.
Beračica.

Popoldansko solnce je žgalo po jednolični, skoraj brezsenčni deželni cesti, ki veže kraja Fajetevil in Stovenson.

Kakor daleč je segalo oko, ni bilo človeškega bivališča videti, krog in krog so se razprostirali bombaževi nasadi, ograjeni z gostim grmovjem.

Brezkončno dolga cesta je bila prazna.

Ne, — vendar ne; tam v senci drevesa čepi človeška postava. —

Brezgibno, — kakor človek, ki je že zelo utrujen, se vrže na tla, — brezbrižno za konec, tako je ležala tu.

Bila je — ženska.

Siromašna culica je ležala zraven nje, trudno je naslanjala svojo glavo na trdo drevo.

Nežna postava, lepa glava, sladki, bledi obraz z milimi, temnimi očmi vzbujajo sočutje in usmiljenje.

Helena je, — nesrečna trpinka. — — —

Da, ubožica se je tu po dolgem potovanju zgrudila utrujena in izmučena.

Zdaj leži na cesti; nezmožna, da bi potovala dalje.

Že nekaj dni je bila na poti. Malo denarja, kar je imela, izdala je za železnico.

A denar, ki ga je imela, ni zadostoval za vožnjo v Marivil. —

In potem je vlak zapustila, in je dalje potovala, le sem in tja je vprašala kakega človeka, katerega je srečala, za pot.

Z milim ljubkim glasom prosila je za odgovor.

Prijazno so ji odgovarjali: celo najsurovejši delavci so imeli usmiljenje z nesrečnico, ki je s tako smrtno žalostnimi očmi iskala pomoči.

Zdaj se je že več ur nahajala na tej brezkončni poti.

Ali solnce je žgalo: le s silo se je pomikala dalje.

Usta so ji bila kakor izsušena, zastonj je gledala, kje bi dobila malo vode.

Nič, — nič, — nikjer je ni bilo.

Tudi glad jo je strašno mučil, saj od včeraj zvečer še ni ničesar jedla.

Bila je revna, beraško revna, niti vinar ji ni ostal, da bi si kupila košček kruha.

Kaj naj se ž njo zgodi?

Ali ji je sojeno, da tukaj na cesti stori zadnji zdihljaj?

Ona, katere zibelka je stala v grofovski palači, katere mladost je bila nepretrgana vrsta bogastva in bleska!

Kako sta skrbna mati, ponosni oče takrat varovala svojega ljubljenčka, edinega otroka; skrbna stara sta v svojih sanjah videla celo knežjo krono na glavi lepega dekleta.

In to je bil konec. —

V cestnem prahu leži danes, ona, dedinja milijonov roda Ostrovrškega, na pol mrtva gladu. —

In nikjer, — nikjer ni pomoči.

Samotno, smrtno tiho je naokolu, samo brenčanje hroščev se čuje. —

Ali naj tu v bližini svojega otroka — umrje?

Umrje, — ne da bi malo bitje še enkrat videla, z grozno gotovostjo, da pusti ljubljenega otroka broz vsega varstva?

Ne, to ne sme biti, ona mora naprej, — potovati naprej.

Zaman se trudi, da bi vstala, — noge ji čisto odpovedo.

Čutila je, da se zdaj bliža njen konec.

Nežno truplo ne more zmagovati več te grozne bede in trpljenja. —

Helena sklene tresoče roke.

Če je Bog drugače ž njo sklenil, — če pa ne, se je morala udati v voljo Vsegamogočnega.

Udana zatisne oči; dolgo, — dolgo leži tako, ne da bi se ganila. — — —

Kar se ji dozdeva, da sliši v daljavi neki nejasni šum, ki ji udarja na uho.

Počasi vzdigne težke oči: nekaj temnega se bliža po cesti.

Bližje in bližje prihaja — lahek voz pridrdra proti nji.

Močnega, rujavega konja vodi bradat kočijaž.

Na prvem mestu voza sedeli sta dve dami, ena starejša in ena mlajša.

Obe se živahno pogovarjata.

Zdaj se je voz približal.

Dami nista opazili brezgibne postave, ki je čepela tam pod drevesom.

Zdaj se konj ustavi.

V istem trenotku tudi kočijaž potegne vajeti, voz se ustavi. —

Mož je zagledal siromašno ženo.

„Zakaj ste se ustavili?“ vpraša starejša gospa.

„Tam nekdo leži.“

Kočijaž pokaže na Heleno.

„Ah, ženska!“

„Glej vendar, mama, ta obraz“, zašepeče mlada spremljevalka. „Ali si že kdaj videla kaj takega?“

„Da, lepa je“, bil je odgovor, „ali kaj pametnega gotovo ne bo, toliko beračev se klati tu na okrog.“

Njen obraz je bil resen.

„Ali mama, kaj jo pustimo, da naj tukaj obleži?“

Hčerka milo pogleda svojo mater.

„Naj jo morda vzameve seboj?“

„Ali poglej vendar, saj je bleda kakor smrt, gotovo ne more več naprej.“

Sočutno je gledala bledo Heleno.

„Da, ali kaj poreče tvoj mož?“

„Ah, čisto nič, saj ima tako dobro srce. Saj nama je samo treba, da jo pripeljemo v Stevenson.“

Dami še vedno sedita na vozu; kočijaž posluša pogovor.

Ko je voz obstal pri Heleni, je ravno hčerka vzela iz torbice z maslom namazan kruh, da bi ga snedla, držala je kruh še vedno v rokah, medtem ko je govorila.

Poželjivo so zrle Helenine oči na ta kruh, — ponos je premagal boleči glad, — rajši umreti, kakor prosjačiti.

Mile oči gledajo neizrekljivo proseče, — nehote stegne svojo roko.

„O moj Bog, lačna je.“

Mlada žena skoči z voza in hiti k Heleni, ter ji ponudi kruh. —

Rudečica sramote oblije Helenino lice.

„Ne. — ne —, zastoka. „Rajši umreti, — kakor prosjačiti.“

„Saj to tudi ni potreba“, zakliče pomagalka. „Le vzemite.“ —

Helena stisne obe roki pred obraz.

„Tako daleč je z menoj prišlo!“ ihti v neizmerni bolesti.

„Ali bodite vendar pametni, mislite si, da sem Vaša sestra, ki Vam ponujam; prosim, vzemite.“

Helena so ni mogla več vzdržati: vzela je kruh in ga nesla k ustom.

Tudi stara gospa je pristopila; on pogled ji je rekel, da Helena ni cestna potepenka.

„Vzameve Vas s seboj, — to noč ste lahko pri nas, da se malo okrepčate. — Kam pa ste hoteli?“

„V Maryville“, šepnila je Helena.

„Ali imate sorodnike tam?“

„Ne, iščem svojega otroka.“

Dama je občutila globoko sožalje z nesrečnico; poskusila je Heleno vzdigniti.

A ni ji bilo mogoče.

„Ernest.“, zaklicala je starejša dama kočijažu, „priveži vajeti in vzdigni ženo na voz.“

„Takoj, milostna!“

Mož je skočil z voza in hitel k skupini, da bi pomagal nesrečnici.

Nagnil se je, da bi s svojima močnima rokama vzdignil trpinko. —

Odskočil je nazaj. —

„Moj Bog, — ali prav vidim, da, da, saj se je komaj spremenila, — za Boga, grofica Ostrovrharjeva, kako pridete tu-sem?“

Mož je bil ves osupljen.

Helena je pokrila obraz z rokama ter zdihovala, kakor da bi bila smrtno ranjena.

Torej tu v največji bedi, ko je proseče stegnila roko po koščeku kruha, — tu je bila spoznana!

Ali še ni bilo dovolj trpljenja?

„Jezus, — Jezus“, vpil je kočijaž iz sebe, „grofica Ostrovrharjeva in tu na cesti in — — — —“

Prestrašeno je nehal.

„In — prosi“, ihtela je Helena.

Nekaj trenotkov je vser molčalo.

Dama ni hotela verjeti svojim ušesom; vedela je, da je nje kočijaž, Slovenec, delj časa služil pri Ostrovrharjevih.

In sedaj je tu — v tem obupnem stanju — našel svojo nekdanjo gospo!

Solze so ji stopile v oči.

„Grozna usoda“, mrmrala je. „Kaj je morala reva prestati, predno se je onemogla zgrudila?“

S pomočjo kočijaža jo Helena počasi vstala in tavala proti vozu. —

Najboljši prostor se ji je odkazal, potem je kočija drdrala naprej. —

Kočijaž je priganjal konja k hitrejšemu teku, sem in tje se je plaho ozrl nazaj.

„Da se mi mora kaj takega primeriti! Že večkrat sem obžaloval, da sem popustil dobro službo onkraj — in sedaj moram mlado grofico najti tu na cesti.“

Bič je udaril po hrbtu dobrorejenega rujavca, ki je nejevoljno majal glavo in s penastim gobcem grizel vajeti: tako slabo se že dolgo ni ravnalo ž njim.

Vže se je solnce nagnilo k zatonu, ko se je vstavil voz pred lepim poslopjem.

Na vratih je stala krepka moška postava, ki je začudeno ogledovala tujega gosta v vozu.

Mlada gospa je skočila z voza in šepetaje s kratkimi besedami poučila soproga o vsem.

Prikimal je sočutno.

„Pripravite ji malo sobo zadaj. Mir bo gotovo najbolj potrebovala.“

Pristopil je k vozu.

Potem je vzdignil Heleno z voza in jo s kočijažem počasi peljal v hišo.

Obe dami sta jima sledili in spravili onemoglo revico v posteljo. —

Šele čez nekaj časa sta se vrnili v sprednjo sobo, kjer se je posestnik razgovarjal s kočijažem.

Mlada gospa je pristopila k soprogu.

Ta jo je sočutno vprašal:

„No, kaj dela Tvoj varovanec?“

„Trdno spi, saj se je komaj vzdržala po konci“, odgovori mu ljubeznjivo.

„ln lačna je bila gotovo tudi?“ pristavi skrbni soprog.

„Dale sva ji malo krepilne juhe, predno je zaspala.“

„Tako je prav!“

Obrnil se je zopet h kočijažu, ki je med tem pogovorom spoštljivo molčal.

„No, povej naprej. Ernest.“

„Da, Ostrovrharjevi so zelo bogati ljudje, razun gradu imajo še več hiš, pristav, malinov, bili so najimenitnejši cele dežele.“

„Torej meniš, Ernest, da je žena, katero smo našli, res hči grofa Ostrovrharja?“ vprašala je mati.

„Tako gotovo, milostna, kakor je amen v očenašu; kdor je mlado grofico enkrat videl, je ne pozabi več: in jaz sem bil tri leta pri gospodi.“

„Zakaj pa nisi tam ostal?“

Kočijaž se je popraskal za ušesom.

„Jaz sem bil tudi eden onih, ki vedno mislijo, da človeku v Ameriki kar pečeni golobje v usta lete“, odgovoril je končno.

„Kaj pa naredimo sedaj ž njo?“ vprašal je posestnik.

Gospa se obrne skrbna k soprogu.

„Ali ne moremo pisati njenemu očetu?“

„Stvar je kočljiva, ženka, zanesi se. Kdo ve, kaj se je dogodilo, morda jo je oče zapodil: morda je kaj zakrivila.“

„Tega ne verjamem nikdar“, rekel je kočijaž odločno. „Kdor je poznal grofico Heleno, bo vedel, da je kaj takega nemogoče. Ne, tu se je kaj druzega primerilo.“

Posestnik je končal kratki razgovor.

„Saj je jutri še en dan“, dejal je končno. „Jaz bodem jutri sam ž njo govoril, potem bom že zvedel, kako je vse tako prišlo in potlej bodemo dalje videli.“ — — —

Ko je naslednjega jutra žena stopila v Helenino sobico, bila je ta prazna.

Na mizi je ležal s svinčnikom napisan listek.

„Iskrena hvala za pomoč v naj večji bedi. Ne najdem besed, da bi se Vam primerno zahvalila za blagodušnost, saj ste me obvarovali smrti lakote. A preveliki sram, da je tako daleč prišlo z menoj, da sem morala beračiti za živež, ne dopušča mi delj časa tu ostati. Strašno bi mi bilo Vam pogledati v oči. Tisočkratna hvala za ljubeznjiv vsprejein. Ne zamerite mi, da zapustim Vašo hišo brez vsake besede. Naj Vam Bog poplača vse.

Vaša hvaležna

Helena S.

„Vidiš“, rekel je posestnik, ko je prebral listek, „menda sem vendar-le prav imel; kdo ve, zakaj je šla od doma.“

Žena je zganila z ramami in molčala.

Kočijaž Ernest pa je imel v naslednji noči zelo veliko opraviti. —

Pisal je namreč dolgo pismo, ki mu je provzročilo mnogo potu. —

A vendar je težavno delo dokončal. Pri naslednji vožnji je vrgel pismo v tružico na pošti.

Na naslovu je bilo brati:

„Grofu Ostrovrhar-ju

Grad Ostrovrh.

pri B — n, Avstrija.

151. poglavje.
Juno.

Vzlic utrujenosti je bilo Heleni nemogoče, delj kakor eno noč ostati pod to streho.

Ko je napočil dan, je zapustila hišo.

Sedaj naj se beda začne znova!

Maryville, kjer je imela najti svojo Lidijo, je bil še zelo daleč. —

Več dni je morala še potovati.

A ljubeče materinsko srce ne pozna ne zaprek ne oddaljenosti. —

In Helena je korakala čvrsto naprej.

Cesta ni bila več tako opustošena kakor prejšnega dne, peljala je skozi majhne gozdičke.

Mnogo čednih naselbin je bilo ob cesti in daleč so se razprostirali nasadi bombaža.

Helena še ni bila lačna, akoravno je bilo blizu poludne.

V bližini neke farme se je vsedla v senco drevja, da se v najhujši vročini odpočila in zadobila novih močij za daljno potovanje.

Dolgo je zrla v lepo naravo krog sebe.

Nakrat se je stresla, čudni glasovi so ji prihajali na uho.

Zdelo se ji je, da sliši votle udarce, sedaj — glasen krik se je razlegal po zraku.

Helena je odskočila in je hitela proti oni strani, od koder je prihajal klic.

Sedaj je slišala glasove prav v bližini.

Doneli so jezno, razkačeno.

„Vzemi vendar poleno — tu, Ben, in ji razbij glavo; saj se ne bo nihče jokal za tem spakom.“

Helena se je groze stresla.

„Prav imaš, daj mi ga sem.“

Zopet je strašno zavpilo.

Helena se je pririla skozi grmovje.

Tu je ugledala grozen prizor.

Na tleh je ležala se vijoča, črna, na pol naga postava, obdana od več delavcev, ki so srdito razbijali nad njo.

Ravno je vzdignil surovo izgledajoč človek težko klado, da bi udaril po njej. —

Helena je priskočila in surovežu ustavila roko.

„Stojte, — stojte!“ zavpila je.

Možje so odnehali.

Presenečeno so pogledovali tujko.

Helena je proseče dvignila roki.

„Prosim Vas, usmilite se nesrečnice“, prosila je s svojini milim glasom.

Mož, ki je prej zavihtel težko klado nad glavo na tleli ležeče, jo je vrgel sedaj iz rok.

Tudi tu je Holenina lepota, nje mila prošnja premagala surova srca.

„Dobro je, gospodična, Vam na ljubo jo hočemo še enkrat spustiti; zaslužila sicer ni, krade kakor sraka.“

Obrnil se je k ležeči ter jo sunil z nogo.

„Glej, da se zgubiš! če Te še enkrat dobimo, potem je pa konec s Teboj!“

Kakor senca je zginila postava.

Tudi Helena se je zahvaljuje napravila na pot, zasledovana od pogledov začudenih mož.

A ni ji bilo mogoče se vrniti na prejšnji prostor, šla je še malo dalje, da bi našla drugo mesto za počitek.

Po dolgem iskanju ga je vendar našla in se utrujena vsedla. —

Kmalu so se ji zaprle trudne oči in spanec jo je objel.

Ko se je čez nekaj časa zbudila, se je prestrašeno zganila. —

Tik nje je čepela čudna postava.

Ravno je hotela odskočiti in zbežati, ko jo je en pogled zopet pomiril.

Bila je ženska, — mlada zamorka, ki jo je neprenehoma gledala. —

Kratko krilce in umazana srajca, ki ni zakrila vratu in rok, je bila vsa njena obleka.

Helena jo je natančneje pogledala.

Mlada zamorka je bila visoke polne rasti, njena postava bi bila lahko služila kiparju kot vzorec. Nežno glavo so pokrivali temni kodrasti lasje, črni, krasni očesi sta razposajeno gledali v svet in pod smelo zavihanim ploščnatim noskom so se blesteli za rudečimi polnimi ustni najkrasnejši zobje.

Heleni je bilo neprijetno, da jo je zamorka tako v enomer ogledovala.

„Kaj pa hočeš od mene?“ vprašala je končno Helena zamorko.

„Misis — gledam“, odvrnila je ta v pomankljivem jeziku zamorcev.

„No, saj zdaj si me videla,“ rekla je Helena veselo. „Le pojdi domu.“

„Juno nima domovanja“, je bil odgovor. „Juno prosta, — hoče slediti misis.“

Helena zamorkinih besed ni prav dobro razumela.

Niti za trenotek ni obrnila zamorka svojih blesketajočih oči od lepega Heleninega obraza.

„Ti mi hočeš slediti?“ vprašala jo je.

„Da, Juno bo misis sužnja“, — začela je zamorka znova.

„Misis je za Juno prosila pri možeh; Juno ne gre več od nje.“

„A jaz Te vendar ne morem s seboj vzeti, otrok“, rekla je Helena milo.

„Zakaj ne, — Juno je prosta, gre lahko, kamor hoče“, odvrne zamorka.

Helena je bila sedaj v zadregi, kaj naj počne se zamorko.

Seveda, lepa močna zamorka bi ji bila varstvo, a kako naj bi vzela služabnico s seboj, ko vendar sama ni imela ničesar za svoj prazni želodec.

„Jaz Te ne morem vzeti s seboj, Juno“, rekla je končno.

„Jaz sem revna in nimam ničesar.“

Zamorka se je smejala.

„Juno bo že pomagala“, zavrnila je ta samoljubno, „pojdiva.“ —

Helena je vstala in korakala naprej, zamorka ji je ostala na strani.

Tako je šla s svojo novo spremljevalko zopet dalje.

„Zakaj so Te pa hoteli možje tepsti, Juno?“ vprašala jo je Helena čez nekaj časa.

„So hoteli Juno ubiti, ker nič ne pomaga in Juno vedno krade.“ —

„Kaj si pa ukradla, Juno?“

„Tu, tobak.“

Ponosno je privlekla precejšen zavitek tobaka iz žepa svojega krilca.

„Juno vedno krade“, pristavila je. „Ljudje na farmi ne dajo Juni dosti jesti.“

„Juno, krasti je vendar prepovedano“, posvari jo Helena.

„Tako, kdo je prepovedal?“ vprašala je zamorka radovedno. —

„Bog je to prepovedal; ali ne poznaš njegove zapovedi?“

„Juno ne pozna Boga; kdo je Bog? Bo pač samo za belokožce, a ne za nas črne ljudi.“

Helena se je prestrašila, nevednost tega otroka narave je nadkrilila vse, kar je do sedaj doživela.

Molče je šla naprej.

Postajala je lačna.

Juno se je nakrat ustavila: opazovala je Heleno pozorno.

„Misis lačna?“ vprašala je.

Predno je mogla Helena odgovoriti, prijela jo je Juno za roko in peljala obotavljajočo v majhen gozdiček, ki je bil blizu ceste. —

Za nekim grmom je velela Juno Heleni sesti in ji tiho zašepetala:

„Tu počakati, Juno prinese jesti.“

Helena jo je zadrževala.

Zamorka se ji je zdela sumljiva.

„A Juno, krasti ne smeš več, drugače grem sama dalje.“

„Ne, — ne“, zagotovila je zamorka naglo, „tu ni hiše, ne vrta, da bi kradla“.

Šla je do roba loga.

Tam se je Juno nakrat vrgla na tla in je izginila.

Ni bilo dolgo in njena črna postava se je zopet prikazala.

Nesla je nekaj v roki.

Bili sta dve debeli prepelici.

Prihitela je k Heleni.

„To s kamnom zadela“, smejala se je Juno. „Cela tropa na njivi, — Juno tiho prišla, — tu jed.“

Helena se ni mogla dosti načuditi nad tako spretnostjo zamorke.

A kmalu se je morala še bolj čuditi.

„Misis ima žveplenke?“ vprašala je Juno Heleno, ki jo je opazovala.

Helena je zanikala.

„Tudi ne škoduje“, smejala se je zamorka. „ogenj takoj naredim.“

Odlomila je šibo od vrbi podobnega drevesca in vzela iz žepa klobčič.

V par minutah naredila je iz šibe in nitij majhen lok.

Radovedno jo je Helena opazovala.

Juno je odložila lok in pobrala nekaj koščkov suhe skorje, ki je ležala po tleh; potem je še donesla suhih drv.

Iz te suhljadi je izbrala precej ravno paličico, ovila tetivo loka enkrat okolo nje in je postavila en konec palčice na skorjo, ki je ležala na tleh.

Potem je prijela z levo roko zgornji konec palčice in je z desno roko, ki je držala lok, hitro vlekla naprej in nazaj.

Tako se je palčica vrtela.

Ni trajalo dolgo in skorja se je začela kaditi.

Kmalu so še pokazale tudi iskre in sedaj je skorja celo gorela. —

Hitro je vrgla Juno še nekaj vejic gori in ogenj je bil tu.

„To naša večerja“, rekla je zamorka. „Zdaj grem še po drugo jed!“

Zopet je zginila, a čez nekaj minut se vže vrnila.

Imela je v roki več vodenih dinj in koruznih storžev.

„Tega nisem kradla“, dejala je Juno na Helenin vprašujoč pogled. „Dinje, koruza — divje raslo.“

Ogenj je gorel svetlo.

Juno je zanetila še drugi manjši ogenj na nekem blizu ležečem plitvem kamnu.

Med tem časom je Helena zavžila eno izmed dinj.

Sedaj je začela Juno z rokama kopati po mokrih gozdnih tleh, da je nastala kaka dva čevlja globoka luknja.

Potem je odprla prepelici s pomočjo ostrega kamna in je spretno odstranila čeva ptic.

Prvi ogenj je skoraj dogorel.

S pomočjo velikih vej je Juno pomedla en del žarečega oglja v jamo, položila nanj nekaj zelenih vej, potem vrgla prepelici notri, pokrila tudi te z zelenimi vejami in vsula hitro ves ostanek žarečega pepela gori. Na vrh je natresla zemljo in jo poteptala.

Helena je začudeno ogledovala zamorko.

„Tako, v dveh do treh urah dobro za jesti“, zaklicala je Juno smeje.

„Jej vendar, Juno“, rekla je Helena ter pokazala na drugo dinjo. —

„Potem Juno jedla, — še to spekla“, odgovorila je ta.

Pomedla je tudi drugi ogenj sč skalce in položila nekaj koruze na vroči kamen, tako da je bila ta kmalu pečena in užitna. —

„Ti si vendar pripravno dekle“, hvalila je Helena. „Zelo sem Ti hvaležna.“

„Misiš se ni treba prav nič zahvaliti, brez misis bi bila Juno sedaj mrtva. Juno je njena sužnja, ne bo misis nikdar, — nikdar zapustila.“

In uboga zamorka se je vrgla pred Heleno in ji je poljubila nogi.

Ta je Boga hvalila za pomoč, katero ji je poslal v nevarnosti. —

Blagoslovila je sklep, zapustiti gostoljubno hišo; tako je našla zvesto služabnico.

„Kam pojde zdaj misis?“ vprašala je Juno radovedno in uprla svoje oči v Heleno.

„V Maryville. Ali veš, kje to leži?“ vprašala jo je Helena ljubeznjivo.

Juno je zmajala z glavo.

„Ne, — vprašati“, — odvrnila je priprosto.

„Kdaj pa gremo dalje, Juno?“

„Sedaj! Zvečer in zjutraj hoditi, opoludne zelo vroče“, odgovorila je ta.

Helena je bila še od včerajšnjega napora utrujena.

Utešila je njeno lakoto, ugasila tudi žejo s čisto vodo bližnjega studenca.

Kmalu so se ji zatisnile oči.

Ko se je vzbudila, je Juno ravno odkopavala jamo.

Prepelici sta bili sedaj bolj podobni oglju kakor pečenima ptičema. —

Helena je imela v žepu majhen nož. Juno ga je vzela in spretno odstranila zažgano skorjo, tako da se je pokazalo slastno meso. —

Veliki listi so jima služili namesto krožnikov in Helena je morala priznati, da je bila čudno pripravljena pečenka prav izvrstna. —

Po končani večerji napotili sta se dalje in ko je solnce zatonilo, prehodili sta vže velik kos pota.

„Kje bodeve spali?“ vprašala je Helena.

„Juno mnogokrat na polju spala“, rekla je ta. „Iz koruznih stebel so delajo koče, so suhe in gorke.“

Zavila je od ceste v veliko koruzno polje, ki se je razprostiralo pred njima.

Z neverjetno spretnostjo upognila je zamorka deset čevljev visoka stebla in jih je spodaj zvezala.

Potem je zruvala vsa stebla, ki so še stala na tem prostoru in je iz njih perja naredila ležišče.

Seveda to ni bila postelja, — a vedno še bolje kakor trda tla. —

„Tako, misis“, dejala je Juno smešno, „sedaj spalna soba pripravljena, kakor misis ukazala.“

Helena se je morala nehote smejati svoji črni služabnici.

Spomnila se je krasne sobe v grofovskem gradu, v koji poltemni dolbini je stala snežnobela postelja mladega dekleta.

Spomnila se je sobaric in strežnic, ki so vedno čakale izpolniti vsako željo mlade ukazovalke.

Tako je zaspala doma in hrastovi vrhovi so ji šumeli v dekliške sanje.

In sedaj? —

V velikem koruznem polju, daleč, — daleč, — od hiše, bila je borna streha iz koruznih stebel nje spalna soba in suho listje je nadomestilo ležišče, na katerem je odpočila svoje nežne ude.

In strežnico je tudi imela, poldivjega otroka brez omike, a zvestega srca, ki je za drago ji zapovedovalko preskrbela celo potrebnega živeža.

Zunaj je postalo temno, na nebu so bliščale neštevilne zvezde. —

Le tihi klic črička se je oglašal in sem pa tje frfotanje kake osamele nočne ptice.

Helena se je ozrla po zamorki.

„Juno, kaj delaš tu?“

„Kadim, misis.“

Začudeno jo je gledala Helena.

„Kaj, Ti kadiš?“

„Gotovo, misis, vsi zamorci kade, — tu Junino pipo.“

Pomolila ji je navadno glinasto pipo.

„No, kakor hočeš, Juno, jaz sem trudna in bom zaspala: lahko noč.“ „Lahko noč, misis.“

Kmalu jo je objel sladki sen in jo peljal hitro v njeno daljno domovino.

Juno je skadila svojo pipo.

„Jutri zgodaj vstati“, rekla je samoljubno in se vlegla k vhodu koče.

Kmalu je ovadilo globoko dihanje, da je tudi ona bivala v deželi sanj.

152. poglavje.
Upanje in razočaranje.

„Misis, — rnisis, — tam je Maryville“, zaklicala je Juno.

Helena se je stresla veselja, — vendar, — vendar je dosegla cilj. —

Ali bo našla tam svojega otroka?!

Da, upala je, prepričana je bila, da je njen ljubljenec tam.

Hvaležno se je spomnila previdnosti, ki ji je pomagala v največji bedi.

Potem je pogledala Juno, ki je veselo korakala poleg nje, majhno pipo v ustih; bila je dobre volje in vedno je našla kak nov pripomoček za nadaljevanje poti.

Kaj bi bila Helena počela brez June: gotovo bi se bila kmalu lakote in utrujonosti zgrudila in za kakim grmom končala svoje revno življenje.

Na pol divji otrok narave je povsod vedel svetovati; ona, ki je bila v gozdu in na polju doma, je našla vedno novih sredstev, svoji ljubi gospej olajšati težavno potovanje.

Pri vsej svojej nevednosti pa je bila tako dobre volje in vedela vse tako natančno soditi, da se ji je celo Helena mnogokrat smejala.

„Ali si že bila kdaj v tem kraju, Juno?“ vprašala jo je Helena.

„Mogoče“, odvrnila je ta. „Juno je bila povsod naokoli, mnogo, — mnogo milj.“

„Kaj si pa počela na teh obhodih?“

Juno se je režala, da so se videli vsi zobje izza polnih usten. —

„Zmikala, misis“, rekla je.

„Kradla si, zakaj pa?“ poizvedovala je Helena.

„Juno je hotela tudi imeti lepe obleke“, odvrnila je zamorka. „Klobuk s šopkom, — solnčnik, — vlečko, — svilene čevlje —“

„To si vse kradla?“

„Ne, misis, — to ne, — obleka ne leži okoli; a kradla denar, da kupila obleko.“

„Ali si jo kupila?“ vprašala je Helena.

Juno je stisnila majhni roki v pest, in zavrnila:

„Ko Juno prišla v mesto, v prodajalno, — vprašal gospod:

„Kaj hočeš, zamorka? — Juno rekla: obleko kupiti. — Gospod se je smejal in vprašal: Imaš denar? — Juno pokazala denar; gospod pa divje upil: Prokleta kanalija, denar kradla! On vzel denar proč in vrgel Juno ven. — Sedaj Juno ni imela ni obleke, ni denarja.“

Helena se je morala nehote smejati nad tem pripovedovanjem zamorke.

„Da, vidiš, Juno, ukraden denar nima blagoslova, sedaj si to pač opustila?“

„Ne, misis, — Juno znova zmaknila, veliko, — veliko denarja; pa bolj zvito. Juno šla k delavcu, ki se ji na plantaži včasih prilizuje, mu dala denar in rekla, naj prinese iz mesta lepe obleke. On denar vtaknil in rekel: Da. — Ko v nedeljo pride iz mesta, on zelo pijan, — Juno šla k njemu, vprašala: kje je obleka? On vpil: prokl... črna mačka, kaj hočeš! Juno še bila tepena.“

Sedaj se Helena ni smejala.

Kdo je mogel zahtevati odgovornosti od ubogega, črnega otroka, da je segal za tujim blagom, ko se jo je iz mladosti vedno le suvalo okoli in slabo ravnalo ž njo; ni čuda, da je napovedala boj človeški družbi, ki jo je izključila. —

„Juna je pijanca dobro opraskala“, nadaljevanje zamorka, „vsi ga vprašali, — zakaj tako zgleda, — on rekel, — da je padel, — a Juno ga je ščipala in tepla.“

Med pogovorom sta potovalki dospeli do prvih hiš v Maryville.

Helena je poizvedovala za stanovanje mirovnega sodnika, katero se je lepi, bledi ženi radovoljno pokazalo.

Juno je pustila v predmestju, da bi ne vzbudila, pozornosti. —

Lepa hiša uradnika je ležala pred njo; srce ji je silno bilo. —

Kaj bo zvedela! — Ali je bil pred kratkim najdeni otrok res njena Lidija?

Ohrabrila se je in pozvonila.

Čedno opravljena dekla je odprla.

„Ali bi zamogla govoriti z gospodom sodnikom?“ vprašala je Helena skromno.

Dekla ji je prijazno odgovorila:

„Da, prosim, stopite bližje.“

Helena je sledila dekli v neko sobo, koje oprava je takoj dala uganiti, da je pisarna z delom obloženega uradnika.

„Prosim sedite, gospodična.“

Dekla je odšla.

Helena se je komaj vsedla, ko so se vrata odprla in je vstopil mirovni sodnik, starejši gospod z dobrovoljnim obrazom.

Povedala mu je, kaj išče.

Pozorno jo je poslušal.

„Hm“, dejal je uradnik, ko je končala. „Majhna deklica, kakor ste mi jo opisali, se je vsekakor našla.“

„Kje pa je, — za Boga, kje je?“ klicala je Helena proseče. —

Postajala je čim dalje bolj vznemirjena.

Sočutno je gledal sodnik razburjeno žensko.

„Če bi le bili osem dni prej prišli“, rekel je potem pomilovalno. —

„Ne prikrivajte mi ničesar, o Bog, ne varajte me!“ prosila je nesrečnica s pretresujočim glasom. „Vse, — vse hočem slišati in naj si bo najhujše, — le povejte mi, — ali je moj otrok mrtev?“

Zaihtela je. Uradnik je pristopil k jokajoči.

„Pomirite se“, tolažil je prijazno. „Kolikor mi je znano, otrok še živi, je celo dobro preskrbljen. Le tu ga ni več.“

„Kje pa je, jaz hočem k njemu“, je vzkipela Helena in proseče dvignila roki.

„Poslušajte najprvo, kar Vam imam povedati“, pomiril jo je sodnik.

Vzdignila je svoje objokane oči z nepopisno ginljivim izrazom h govorečemu.

„Pred vsem“, začel je uradnik, „se morate prepričati, ali je najdena deklica v resnici Vaš otrok; dal Vam bodem naslov, kjer bodete vse natančneje poizvedeli.‘‘

Malo v zadregi je nadaljeval:

„Mene zadene pri vsej stvari očitanje, da nisem otroka k sebi vzel, kakor sem s prva nameraval. Ker sem pa rodbino, ki je vzela najdenko v začasno oskrbo, poznal kot vsega spoštovanja vredno, sem to opustil in moja popustljivost se je bridko maščevala.“

Helena je srepo gledala v sodnika, nje ljubki obraz je bil smrtno bled.

„Ni tako hudo, kakor mislite“, rekel je uradnik. „Pred nekaj dnevi sem hotel pozvedeti, ako se je kdo oglasil zaradi otroka; a v moje veliko začudenje in osupnenje se mi je povedalo, da je rodbina nakrat odpotovala in otroka vzela s seboj.“

„Kam pa so odpotovali vsi?“ vprašala je Helena brez sape. —

„V Salt-Lake City (mesto slanega jezera) v Utah“, je bil sodnikov odgovor.

Helena je prestrašeno padla nazaj v stol.

„O Bog; moj Bog, kako naj pridem tje?“

V naslednjem trenotku se je zopet ohrabrila.

„Zahvaljujem se Vam, gospod sodnik“, dejala je iskreno. „Bog, ki me je tolikokrat varoval, bo tudi našel sredstva, da pridem v oni oddaljeni kraj.“

Uradnik je naredil dvomljiv obraz.

Helena je to opazila.

„lzpeljala bom vendar moj namen“, rekla je odločno.

„Le bodite prav previdni, kadar dospete tje“, posvaril jo je resno. —

„Zakaj, — Vi mi nekaj prikrivate; bodite usmiljeni in povejte mi“, klicala je Helena.

Proseče je prijela sodnika za roke.

Uradniku se je smilila lepa žena, ki ga je tako žalostno pogledala se svojimi solznimi očmi.

A moral je govoriti, — saj je bila to njegova dolžnost.

„Ako ste previdni in se ogibljete vsakega hrupa, je skoraj gotovo, da dobite tam svojega otroka; rodbina, ki ga je vzela s seboj, je — — —“

Obotavljal se je.

„Je?“ vprašala je hitro s srce pretresajočim glasom Helena. —

„Rodbina Mormonov. — Zvedel sem to sam šele, ko so odpotovali.“

To je bil smrtni udarec.

Helena je omahovala, uradnik jo je moral podpirati, da ni padla. —

Šele čez nekaj časa se je zopet zavedla.

Žalostno je uprla svoj pogled v uradnika.

„Torej v rokah Mormonov je moja preljuba Lidija?“ rekla je skoraj brez glasu. „V rokah onih ljudij, ki najsvetejšo božjo postavo teptajo z nogami; torej tudi to, — o, Bog, zakaj si mi to storil!“

„Morda pa to ni otrok, katerega iščete“, rekel je uradnik, da bi tolažil obupano.

„Da, čutim, to je moja Lidija“, odvrnila je Helena. „O, Vi ne verujete, kako me tepe usoda. Tudi tu, kjer sem bila tako blizu mojega izgubljenega zaklada, nas loči s kruto roko. Še enkrat hvala Vam, z Bogom.“

„Stojte“, poklical je sodnik. Tu je naslov, kam se morate obrniti.“

Mehanično je vzela Helena listek: obupana je zapustila hišo. —

Ni se smela udati bolesti, treba je bilo se takoj pripraviti.

Morda se ji posreči, iztrgati Lidijo iz rok teh ljudij.

Na listku, katerega je njena roka krčevito zmečkala, čitala je: Jon Wilmigton.“

Sodnik ji je povedal, da je bila neka v Maryville živeča rodbina Wilmigton v daljnem sorodstva z onimi, in da ti gotovo niso bili Mormoni.

To je Heleno napravilo, rodbino poiskati.

S trdnim sklepom, da vse poskusi najti svojo Lidijo, se je Helena podala k označeni biši.

153. poglavje.
Apostelj Mormonov.

Rodbina Wilmigton je Heleno jako prijazno sprejela, ko je ta povedala njeno željo.

Mož in žena sta naredila prav prijeten utis.

Mož je dolga leta oskrboval neko trgovino in šel potem v pokoj; žena njegova pa mu je vidno zvesto pomagala.

Opazovala sta Heleno z oči vidnim sočutjem.

„Le skuhaj takoj dobro kavo, žena“, ukazal je Wilmigton.

„To bo že Alis pripravila“, odvrnila je njegova žena.

Mož se je obrnil uljudno k Heleni.

„Dobro, — dobro.“

„No, gospa Sever, sedite vendar na zofo k moji ženi, povedal Vam bodem vse.“

Trkanje na vratih ga je ustavilo.

„No, kdo nas pa sedaj moti? O, — gospod Wolston!“ zaklical je presenečen.

Visok, vitek gospod, resnega obraza je vstopil.

Zakonca sta mu šla naproti.

„To je lepo, da pridete; saj ostanete pri kavi tu, kaj ne, gospod Wolston?“

„Ako dovolite?“

„Prosim Vas, Vi ste nam vedno dobro došli.“

Helena je vstala; vstopivši jo je vprašujoče pogledal.

Priklonila se je lahko.

„Gospa Sever — gospod Wolston“, hitel je Wilmigton predstaviti.

Vsi so se vsedli krog mize.

Helena je radovedno ogledovala tujca.

Imel je priprosto, črno obleko, ki je dobro pristojala njegovi vitki postavi; njegov obraz je bil videti otožen, njegove velike temne oči so gledale sanjavo; dolga, črna brada obdajala je obraz; segala mu je do prs in mu dala tako resen, preroški izraz.

Začuden je pogledal Heleno.

Sedaj je govoril z Wilmigtonom o vsakdanjih rečeh, in le zelo ostri opazovalec bi bil utegnil videti poglede, s katerimi je sem in tje skrivaj opazoval mlado damo.

Wilmigton mu je na kratko razodel usodo Helene.

„Kdo bi mogel to slutiti, da je moj bratranec sprejel Vašega otroka“, zaklical je živahno.

„Ali ste mojo Lidijo mnogokrat videli, ali je bila tudi res ona?“ poizvedovala je Helena boječe.

Wilmigton je zganil z ramami.

„Videl sem jo parkrat. Če ji je pa Lidija ime, ne vemo; ne moja žena, ne jaz nisva kedaj vprašala po tem.“

„Kakšen pa je bil otrok?“ vprašala je Helena razočarana.

„Ti ljubi Bog, kakoršni so otroci od 4 —5 let, temni kodri in oči; Američanka deklica ni bila, govorila je komaj par besed in hotela vedno k materi.“

„To je ona!“ zavpila je Helena bolestno.

Helena je stavila še nekaj vprašanj prijaznima zakoncema. —

Sedaj je bila za trdno prepričana, da je otrok njena Lidija. —

Gospod Wolston se ni udeležil razgovora; sedel je mirno v svojem stolu in je na videz hladnokrvno opazoval govoreče.

„Kje neki je vendar Alis s kavo?“ vprašal je nemirno Wilmigton.

„No, vendar.“

Vrata so se odprla, vstopilo je mlado dekle.

„Najina edina hči Alis“, rekel je Wilmigton Heleni.

Mlado dekle jo je prijazno pogledalo, potom pogrnilo bel prt čez mizo in pripravilo posodo za kavo.

Ko je bilo vse pripravljeno, sedla je k svojim starišem.

„Kaj bodete sedaj začeli, gospa Sever?“ vprašal je Wilmigton. —

„Edino, kar mi preostane, je, da grem v mesto Slanega jezera.“ —

„To je dolga pot in draga vožnja“, dejal je mož premišljeno. —

„Jaz nimam ničesar, a Bog mi bo pomagal in me peljal tje“, rekla je Helena prepričana.

Gospod Wolston jo je pogledal, a molčal.

Helena, ki si je brisala z robcem solzne oči, ni videla, da sta se moža sporazumno pogledala.

„No, danes ostanete pri nas“, rekel je Wilmigton. „Jutri bodemo skusili kaj za Vas storiti. Saj se vedno pravi; Dober svet pride jutri.“

„Vendar ne morem sprejeti Vaše gostoljubnosti“, odvrnila je Helena.

„Zakaj pa ne, gospa Sever?“ zaklical je Wilmigton. „Le ostanite to noč pri nas. Alis Vam pripravi sobo, kaj ne?“

Helena je mislila na Juno, katero je bila pustila v predmestju. —

„Zamorko imam s seboj“, jecljala je malo v zadregi.

„Ali je Vaša služabnica?“ vprašala je gospa Wilmigton.

„Pridružila se mi je po poti, zahvaliti ji imam mnogo“, zavrnila je Helena.

„No, jaz sicer nimam zamorcev posebno rad, a to noč naj spi pri dekli“, odločil je Wilmigton. „Poslali bodemo po njo.“

Helena je gospodarju imenovala kraj, kjer jo bila pustila zamorko Juno.

Alis je vstala, da da dekli potrebne ukaze, ki naj bi poiskala zamorko.

Družba pri mizi je sedaj govorila o navadnih stvareh;

Helena je bila v mislih pri njenemu otroku.

Ni trajalo dolgo, ko so se zaslišale težke stopinje; dekla se je prikazala na vratih.

„No, ali si našla zamorko?“ vprašal je Wilmigton radoveden. —

„Da, spodaj je v kamri“, odvrnila je nejevoljno dekla.

„A s to ne spim skupaj“, nadaljevala je takoj.

„Tako, zakaj pa ne?“

„Ker je preveč umazana“, odgovorila je razkačena dekla.

„Ko sem ji rekla, naj gre za menoj, prijela se me je pod pazduho in se režala kakor sam satan. Vsi ljudje, ki so naju srečali, so se smejali. Ko sem jo potem srečno imela v hiši in jo peljala v kamro, spila je mojo kavo, in ker nisem hotela tega dopustiti, dobila sem od nje klofuto, da sem kar zletela skozi vrata.“ —

Pokazala je pri teh besedah mi oteklo lice.

Helena je bila v veliki zadregi. „Takoj grem doli“, rekla je ter vstala. „Prosim, odpustite ji zarobljenost, ona je še na pol divji otrok.“

Wilmigton je držal Heleno nazaj, ter se je smejal na vse grlo. —

„Le ostanite, gospa Sever, naši dekli to prav nič ne škoduje; ona odhaja čez nekaj dni in se je zadnji čas prav predrzno obnašala.“

Helena se ni pustila pomiriti, hitela je k Juni.

Zamorka je ležala v kamri na postelji. Poleg nje je stal prazni lonec. Lepi polni roki pod glavo, ležala je zadovoljno in se režala. —

„Juno, kaj moram o Tebi slišati?“ zaklicala je Helena očitaje. —

Zamorka je dvignila nežno glavo.

„Dekli prav zgodilo“, odvrnila je suhoparno.

„Ali moraš takoj udariti?“

„Juno ni udarila, dekla prva udarila. Juno videla kavo, — prosila deklo zanjo, — ona ji vzela in upila: Vražja zamorka, in Juno sunila, — dobila eno po glavi, — takoj bila zunaj.“ —

Alis je stopila v kamro.

„Pojdite, ljuba gospa Sever, jaz bodem vse uredila! Vaša soba je pripravljena, morda Vas bode počitek kaj okrepčal.“

Mlado dekle je bila ljubka prikazen. Debele zlatolase kite so krasile nežno glavo; velike, modre oči so imele prikupljiv izraz; rožnati obraz je popolnil mladostnosvežo podobo deklice.

Heleno je takoj pridobila za-se.

Tako je morala izglodati njena uboga Maud, ko je še v srečnih dneh hodila po gozdu in logu.

Alis je poprej s solznimi očmi poslušala usodo Heleno.

Polna sočutja spremila je ubogo trpinko v prijazno sobo, katero ji je pripravila. — — — — — — — — —

V sobi so ostali gospod Wilmigton, njegova žena in Wolston skupaj.

Gospa Wilmigton je zapustila sobo, nje mož je vstal in zaklenil vrata.

„Tako je bolje, naju ne more nihče motiti“, dejal je.

Nekaj minut sta si sedela molče nasproti, vsak zatopljen v svoje misli.

„No“, oglasil se je končno Wilmigton. „Kaj menite k temu?“ —

Vprašani je pogledal na vrata: „Ali smo varni?“

„Da, moja žena je v kuhinji in Alis je peljala gospo Sever gori; te dve bosta gotovo klepetali.“

Zopet je prešlo nekaj minut, predno je Wolston rekel:

„Povejte mi, a odkritosrčno, Wilmigton: ali je Vaš bratranec res vzel kakega otroka s seboj?“

„Gotovo“, odvrnil je ta začuden.

„Tem bolje.“

„Kako to, ne razumem Vas.“

„Pomagati hočem torej Vašemu razumu“, odgovoril je Wolston. „Povejte, kaka se Vam zdi gospa Sever, mislim po zunanjosti?“

„Prav čedna, — da, gotovo, prav čedna.“

Wolston se je zaničljivo smejal.

„Torej samo čedna? No, Wilmigton, saj Vaša sodba tu nima daljnega vpliva.“

„Veste pa, kaj porečem jaz k tej ženi?“ nadaljeval je.

„No?“ vprašal je Wilmigton radovedno.

„Da je krasotica; ta postava, ta obraz, ponosna prikazen.“

„Jaz nisem mislil, da imate Vi kot apostelj našega svetega odcepka tudi občut za žensko lepoto“, rogal se je Wilmigton. —

Wolstonu so se svetile oči.

„Da, ona je angelj“, mrmral je. „Bog jo je poslal za našega preroka.“

Umolknila sta oba. — — — — — — — — —

V pojasnilo našim bralcem opišemo na kratko odcepek Mormonov, te najbolj čudne vseh verskih združb Severne Amerike. —

Ti takoimenovani „Svetniki sodnega dne“ tvorili so njihovo zvezo lota 1805. Ustanovil jo je Joe Smit, ki je spisal Mormonsko biblijo. Leta 1840 ustanovili so Mormoni mesto Nauvo v državi Ilinoa; to je razkačeno ljudstvo leta 1844. razdjalo in pri tem ubilo preroka Smita. Na njegovo mesto je prišel nov prerok Brigham Young, ki je ustanovil mesto Slanega jezera v okraju Utah in je upeljal mnogoženstvo. Vlada Združenih držav tega ni hotela trpeti; prišlo je celo leta 1854. do vojnih spletk, a končno se je stvar poravnala. V dobrem Mormoni so, vzlic strogih postav, izpeljali svojo voljo in dandanes šteje država Utah, brez pristašev v vzhodnih državah, kakih 230.000 Mormonov.

Wolston je bil eden takozvanih aposteljev, katere so Mormoni sem pa tje pošiljali v vzhodne države, da so tam pridobili novih pristašev.

To pot pa je imel še posebne skrivne namene.

Wilmigton je bil že prej skrivni pristaš tega odcepka, medtem ko žena in hči nista vedela o tem ničesar.

Wolston je Wilmigtona lahko pregovoril, naj mu sledi v mesto Slanega jezera in pripelje svojo rodbino s seboj.

Nič sluteča Alis je bila od Wolstona izbrana za drugo ženo enega naj višjih mormonskih dostojanstvenikov.

Wilmigton je upal, da se bo hči, kadar bo enkrat tam, kmalu udala neizogibnemu, posebno ker ji je Wolston srečo, katera jo tam čaka, kar najmičneje opisal.

Wilmigton je rekel svoji rodbini, da je v Utah veliko zemljišče po zelo nizki ceni kupil.

Hiša v Maryville se je pod roko prodala in rodbina je hotela v naslednjih dneh z Wolstonom odpotovati.

V tem je prišla Helena. — — — — — — —

Po tem ovinku vrnimo se k Wolstonu in Wilmigtonu.

Wolston je vstal, šel parkrat po sobi gori in doli, potoni se je ustavil pred Wilmigtonom.

„Moj sklep je gotov; gospo Sever vzamemo s seboj“, dejal je Wilmigtonu.

„Ako bo le šla“, dejal je ta.

„To je malenkost“, odvrnil je Wolston na pol zaničljivo.

„Šla bo kot družabnica za Alis, saj pelje pot k njenemu otroku.“

„Da, prav imate, na to v trenotku nisem mislil“, vzkliknil je Wilmigton in skočil kvišku.

„Tiho, ne tako glasno; kadar jo imamo enkrat tam, potem je izpolnjen tudi drugi del mojega misijona.“

„ln ta je?“ vprašal je Wilmigton radovedno.

„Naročilo, našemu preroku pripeljati novo soprogo.“

„Za Boga, saj ta jih ima že pet ali šest!“ dejal je Wilmigton, malo osupnjen.

Wolston ga je pogledal od strani. „To že, a te žene se starajo — —“

„Razumem, razumem“, kimal je Wilmigton.

„Da bi le policija ničesar ne opazila“, pristavil je. „Pravi se, da peklensko pazijo.“

„Da je le enkrat prerokova soproga in v njegovi hiši, potem je ni moči na svetu, ki bi jo speljala ven. Saj poznate prastaro geslo ameriškega meščanstva: „My house is my castle“ (Moja hiša je moj grad).“

Wilmigton je zrl pred-se.

„Če se le posreči“, mrmral je.

„Se mora posrečiti“, dejal je Wolston z naglasom. „Za najhujši slučaj je naš prerok preskrbljen; velikanska, palači podobna hiša v Sonori, naši novi koloniji, je pripravljena ga sprejeti.“

„ln zamorka, katero je gospa Sever pripeljala s seboj?“

„To pustimo tukaj, te ne moremo rabiti“, menil je Wolston zaničljivo.

„Ako se bo le dobrovoljno ločila od nje.“

„Hrepenenje po njenem otroku premaga vse.“

„Povejte mi, Wolston, ali bo moja Alis tudi v resnici tako sijajno bodočnost imela, kakor ste mi jo že tolikokrat opisali?“ vprašal je Wilmigton.

„Raj ni lepši ko usoda izbranih od gospoda“, odvrnil je Wolston resno.

„Prenagliti se ne smemo“, pristavil je. „Zemljišče, katero ste kupili, je v neposredni bližini mesta Slanega jezera; v Vaši hiši bo veselo, družabno življenje. Za stroške Vam ni treba skrbeti, dal Vam bom iz občinskega zaklada dovolj veliko vsoto na razpolago. Hrupu in pozornosti se bo treba na vsak način ogibati.“

„Kaj neki bo moja žena k temu rekla?“ omenil je Wilmigton v skrbeh.

„Se bo že privadila“, tolažil je Wolston.

„Da, Vi lahko govorite, vrag naj zaupa ženskam; da bi vsaj Alis postala prava žena! Ali se to ne da narediti?“

Wolston je zmajal z glavo.

„Ne“, rekel je odločno. „Postave vernih se ne dajo spremeniti; kakor je določeno, tako se mora tudi izpeljati.“

Pogledal je na uro.

„Čas je, da odidem, pozdravite ženo in hčer ter priporočite me gospej Sever.“

Wolston je zapustil hišo.

Nihče, kdor ga je videl mirno korakati čez cesto, bi ne bil slutil, da je bivala za tem visokim, mramornato gladkim čelom tako jeklena volja, ki je ravno odločila usodo dveh nedolžnih duš.

154. poglavje.
Prodana!

Ko je Helena proti večeru stopila v sobo, je bil samo gospodar navzoč.

„Ali ste se kaj odpočili, gospa Sever?“ vprašal je sočutno in zrl v vstopivšo.

„Jaz ne vem, kako bi se Vam zahvalila za prijazni sprejem“, odvrnila je Helena.

„Oh, to se samo ob sebi razume, ne govoriva o tem“, branil je Wilmigton. „Pogovoril bi se z Vami rad o neki važni zadevi.“

Helena ga je polno pričakovanja pogledala.

„Jaz bodem še te dni z mojo rodbino zapustil Maryville“, začel je Wilmigton.

„Kakor sem slišala, ste že dolgo časa tu naseljeni!“ rekla je Helena vmes.

„Res je, imel sem tudi namen moje življenje tu skleniti, a čutim se še krepkega in nečem že zdaj zasebnika igrati. V zahodnih državah je zemljišče po nizki ceni dobiti in to priložnost sem porabil ter nakupil večji prostor.“

Pogledal je Heleno, ki je molče poslušala.

„Z mojim bratrancem, ki se je tudi tje preselil in Vašo malo s seboj vzel, sem se prav dobro razumel; ruzun, no, saj veste, — kar se tiče njegove vere. Drugače je bil prav prijeten dečko. V mesto samo ne grem, a moje novo posestvo je le nekaj milj oddaljeno.“

Helena je težko dihala; Wilmigton je storil, kakor bi tega ne opazil.

„Če pa pride tako mlada stvarica, kakor je moja Alis na tako samotno farmo, jo veselost kmalu mine; mlada dekleta, hočejo tovarišico imeti, kateri lahko razodenejo svoje majhno skrivnosti; zato sem se namenil, za Aliso vzeti družabnico.“

Helena je postala rudeča, potem zopet bleda, srce se ji je hotelo ustaviti.

„Ker ste pa že tu, gospa Sever“, rekel je Wilmigton, „in ker je moja Alis čedna, mirna deklica, hotel sem Vas vprašati, ako bi Vam bilo prav, z nami iti? Plačam vožnjo in živež. Onkraj se bo že vse drugo našlo. Vašega otroka potem zopet dobiti, je malenkost.“

Helena je vskočila.

Prijela je Wilmigtonovo roko in se vroče zahvalila za dobrotljivo ponudbo.

„O, Vi blagi mož“, ihtela je reva. „Bog naj Vam poplača Vašo dobrodušnost; čas mojega življenja Vam dolžujem večno hvalo.“ —

Wilmigton jo je potisnil nazaj v sedež.

„Le pustite, jaz in moja hči imava tudi korist od tega, da pojdete z nami; saj sorodnikov nimate tu, da bi Vas zadržali. —

„Ne, jaz sem popolnoma sama“, dejala je Helena.

Vsa beda zadnjih tednov je bila pozabljena, saj je imela sedaj upanje, najti Lidijo.

„Torej, zgovorjeno“, rekel je Wilmigton. „Do odhoda stanujete pri meni; za vse, kar bi Vam bilo potrebno, se bo skrbelo. Sedaj bodem ženi in hčeri naznanil to novico.“

Šel je k vratom, — a prišlo mu je zdajci nekaj na misel.

„Samo radi zamorke, katero sto s seboj pripeljali, je malo sitno. Odkrito rečeno, zamorci niso posebno priljubljeni v Utah, tudi meni so zoprni. Kaj menite k temu?“

Misel na Juno je Heleni težila srce. Zvesto dekle je res z ginljivo skrbjo za novo gospodinjo storilo vse, kar je moglo olajšati težavno potovanje; brez Juno bi ne bila prišla do cilja.

„Govorila bom ž njo“, zavrnila je končno Helena; najbolje bo, da jo pošljem nazaj v njeno domovino.“

„Prav tako“, pritrdil je Wilmigton. „Potem je vse v redu.“

Zapustil je sobo.

Tudi Helena je vstala in odšla, da bi z Juno govorila o novem sklepu.

V veži ji je donel naproti vesel smeh zamorke.

Juno je sedela na dvorišču in metala majhne kamenčke v priklenjenega psa.

Razdražena žival je besnela in se s silo skušala osvoboditi verige, da bi poparila mučiteljico.

„Juno!“ poklicala jo je Helena. „Ti delaš vedno le neumnosti.“

Zamorka jo je prekanjeno pogledala.

„Psi na farmi, kjer Juno prej bila, — prosto letajo, — delavci jih ščuvali na Juno, — psi grizli Juno v noge, — zdaj pes privezan, — samo laja. — ne grize, — presmešno.“

„Poslušaj me, Juno“, začela je Helena stopivša pred njo. Ločiti se morava.“

Zamorki so se blestele oči.

„Gospodinja sama, — ne, nikdar, — Juno gre tudi — kamor gospodinja.“

„A ne morem Te vzeti s seboj, Ti zvesta duša“, rekla je Helena žalostno in povedala zamorki, kar je ravnokar zvedela.

Juno je nekaj trenotkov premišljevala, potem se je glasno zasmejala.

„Dobro tako, — misis odpotuje, — Juno tudi.“

„A kako hočeš za mano priti?“ vprašala je Helena. „Ti niti ne veruješ, kako daleč je.“

„O, to nič ne de“, zaklicala je zamorka. „Juno bo že prišla, je bolj zvita, brez skrbij, misis, — Juno ostala vedno pri Vas.“

Helena se je le na pol pomirila.

„Nič skrbeti, misis“, zagotovila je Juno še enkrat. „Odpotujte, kamor hočete, Juno bo vedno sledila.“

Ko je Helena stopila v vežo, prišla ji je Alis vesela naproti. —

„Oh, ljuba gospa Sever!“ vzkliknilo je mlado dekle. „Jaz sem tako srečna, da nas spremite; papa mi je pred par minutami povedal.“

„Vašemu dobremu očetu sem veliko hvaležnosti dolžna,“ je odgovorila Helena. „Njegova velikodušna ponudba mi je omogočila, da iščem svojega ljubljenega otroka.“

Alis je prijazno objela Heleno.

„Koj prvi trenotek, ko sem Vas videla, sem Vas že ljubila,“ je pripovedovala mlada deklica. „Vaša nesrečna usoda mi celo noč ni dala spati. O moj Bog, če bi bilo meni kaj sličnega sojeno!“

„Ljubi Bog Vas tega obvaruj,“ reče Heleno resno.

„Da, ali je Vas obvaroval?“ vpraša Alis naivno. „Ravno Vi ste morali pasti v roke ničvredneža in zdaj begate po svetu, tako mlada, tako lepa — — — “

Helena je zarudela.

„Ne, — ne,“ odmaje skoro strogo.

„ln vendar ste lepi,“ je zaklicala Alis. „Saj se Vas ne morem dosti nagledati. Najlepše tukajšnje dekle, neka Bridget Vanters, se mora pred Vami skriti.“

Helena je molčala; mislila je na nevarnosti, katere ji je njena lepota že provzročila.

„Tudi jaz bi rada imela temne lase in oči,“ je nadaljevala Alis. „Jako lepo se mi to dozdeva.“

Ž nežno roko je Helena pogladila zlatorumene kite Alisine, žalostno je zrla v modre, smijoče se oči mladega dekleta. —

„Taka kakor Vi bila je nekdaj moja Maud.“

Alis jo začudeno pogleda.

„Kdo je Maud?“

„Predraga prijateljica, ki mi je, predno sem jo zgubiia, doprinesla velikansko žrtev; jaz upam, da sem jo v Vas zopet našla.“

Alis je srčno objela Heleno.

„Nadomestim Vam izgubljeno prijateljico!“ zašepetala je srčno. — — — — — — — — — — —

Zvečer je Wilmigton videl priti aposteljna mormoncev.

Šel je, da mu odpre vrata.

„Je-li vse v redu?“ vprašal je Wolston tiho.

„Vse!“

„Dobro, potem se lahko kar tukaj vse potrebno dogovoriva,“ je menil Wolston.

„Da, pridite v mojo sobo, tam naju ne bodo motili,“ rekel je Wilmigton.

Moža stopita v malo gospodarjevo sobo.

„Gospa Sever se torej pelje z Vami v Utah?“ je vprašal Wolston.

„Gotovo, kot družica moje hčerke; saj upa, da najde tamkaj svojega otroka.“

„Ali ni ničesar sumila?“

„Niti najmanjšega, nasprotno, prijateljski se je oklenila moje hčerke.“

„To je izvrstno,“ odgovori Wolston. „Kaj pa bo z zamorko?“

„Gospa Sever jo pošlje nazaj,“ reče Wilmigton.

„Zdaj pa še nekaj kupčijskega,“ je nadaljeval Wolston.

„Tukaj,“ — mož vzame zavitek iz svoje listnice, — „ tukaj je nakaznica za potrebne stroške; skrbite za to, da dobi gospa Sever nekaj elegantne obleke, njena lepota bo potem dvojno mikavna.“

Wilmigton prikima.

„Skrbite tudi za to, da ne pridejo dame z nikomur v dotiko, ki pozna razmere v solnojezerskem mestu; imam za to važne vzroke.“

„Kaj se ne peljete z nami?“

„Ne,“ odgovori Wolston. „Nočem pozornosti zbujati in se zato odpeljem dan preje kakor vi. Razljučenost proti mormoncem je prevelika. V Marivilu so morali gotovo prebivalci kaj lepega izvedeti o pripadnikih naše vere.“

Potem je vstal.

„Tudi to je celo bolje, da Vas več ne obiščem,“ je rekel apostelj mormoncev, ko se je poslavljal, „najmanjša nepazljivost in vse je izgubljeno.“

„Torej na svidenje v Salt-Lake-Citi.“

„Na svidenje!“ —

155. poglavje.
Junini potovalni doživljaji.

„Zdravi ostanite, — zdravi se povrnite, — na veselo svidenje!“

Tako se je čulo v mešanici glasov na kolodvoru v Marivilu. —

„Vstopite, — gospoda, — vstopite!“ opominjal je kondukter.

Wilmigtonova rodbina se je srčno poslovila od svojih sorodnikov in prijateljev.

Helena je stala malo na strani ter se ozirala, če bi kje zagledala Juno.

Imela je priprosto, sivo potovalno obleko, klobuk in pajčolan; marsikateri radovedni pogled motril je preljubko ličece, katero je Helenina nada, da najde svojega otroka, oblila z lahko rudečico.

Zadnje znamenje se je čulo.

Žalostno je Helena stopila v voz.

„Uboga Juno! Gotovo je morala zaostati,“ mislila je žalostna in se še vedno ozirala po nji.

Misel, da zveste zamorke ne vidi nikdar več, jo je zelo žalostila.

Wilmigton ji je za potrebne izdatke dal majhno svoto denarja, prihranila si je pri tem toliko, da je tudi za Juno lahko kupila priprosto obleko.

Zamorko je obleka veselo iznenadila; opetovano je Heleni zatrjevala, da bo svoji gospej vedno sledila.

Vlak je hitel mimo prijaznih južnih krajev; le redkokdaj se je ustavil na kakih večjih postajah.

Kadar se je to zgodilo, je Helena vedno zapustila vagon, ter se skrivaj ozirala po svoji služabnici.

Zaman je pazila, — Juno ni bilo nikjer videti.

Ure so minevale, kmalo pridejo v Leksington, kjer preidejo na drugi vlak. —

V vozu s prtljago so jeli odpirati okna.

Nekateri uradniki, ki so imeli v poštnem vozu opravka, so se pripravljali, da za Leksington namenjeno prtljago položijo na stran, da se izognejo nepotrebnemu zadržanju na postajah. —

Potni koši, kovčegi, zaboji se krepkim rokam umikajo na vse strani. Še zadnjo prtljago, dva velikanska potna koša, ki sta stala popolnoma v kotu, je bilo pripraviti.

Kar plane uradnik nazaj.

„Strela božja!“ zakliče. „Tukaj je nekaj živega!“

„Potem pa le pazi!“ zakriči njegov tovariš. „Onidan imeli smo v vozu zaboj s kačami; ta se je spotoma odprl; k sreči ni bilo strupenih kač med njimi; a imeli smo tri ure opravka, da smo jih zopet vjeli.“

Uradnika se odmakneta.

„To mora nekaj druzega biti,“ meni oni uradnik, ki je prvi zaklical. „Bilo je nekaj bolj velikega in temnega.“

„Neumnost, ta ne bi toliko časa čakal, marveč že zdavnej planil na naju. Nemogoče, da je kaki potovalec.“

„To se takoj pokaže.

Previdno, oboroženi s palicami in gorjačami, so so ti junaki zopet približali kotu.

„Tu je, ali vidite,“ zakliče eden.

„Bogme, to je zamorec.“

Črna postava se prikaže na potovalnem košu.

Bila je Juno.

„Primojdunaj, to je čedna deklina,“ zakliče nekdo.

„Tako, kaj Tebi tudi zamorke dopadajo?“ mrmra starejši uradnik.

Sedaj stopi k nji.

„Kako si prišla tu notri? Odgovori!“ zarohni nad zamorko.

Zamorka navidezno začudono gleda krog sebe.

„Juno se je zmotila, ko je prišla v ta voz, — zaspala, — odpeljala.“

„To Ti povej vragu; Ti moraš voznino plačati!“

„Juno nima denarja,“ reče zamorka lakonično.

Oster žvižg zadoni, vlak so pelje v Leksington.

„Če nimaš denarja, boš pa zaprta,“ upije razdraženi uradnik.

„Zapreti je čisto dobro, — najprej Juno imeti,“ bil je ravnodušni odgovor.

„Zanikrna svojat!“ upije razdraženi uradnik. „Čakaj, takoj Te bomo imeli.“

Skočil je naprej, ali Juno, urna kakor mačka, se je hitro skrila za košem.

„Pazi se!“ so upili kolegi napadalca. „Pazi, koš pade.“

V resnici je zamorka najvišji koš porinila doli, da je pribobnel na tla in pri tem uradnika močno udaril na nogo.

Udarjeni je proklinjal vsled bolečin in šepajo tekal po vozu; drugi so razdraženi lovili Juno.

Vlak se ustavi.

Začudeno so slišali postajni uradniki velikanski škandal, ki je bil v zaprtem vozu za prtljago.

„Kaj so ti ljudje danes od samega vraga!“ zakliče konečno eden čakajočih.

Nato odpre stranska vrata.

Temna postava pribeži kakor veter k vratom, znotraj so pa še divjali kakor blazni naokrog. —

„Vraga, ušla je!“

„Jaz sem ji saj še eno pošteno primazal“, meni eden zadovoljno.

„Da, mene si zadel, norec!“ se togoti drugi in si mane hrbet. — — — —

Tu so imeli potniki pol ure premora, da jih južni vlak seboj popelje.

Ko je šla Helena skozi postajo, čutila je, da jo nekdo prime za roko.

Začudena se ozre in zagleda Juno, ki se je veselo režala.

V naslednjem trenotku je zopet izginila.

Helena je ostrmela začudenja. Kako je le bilo Juni mogoče, da je prišla ž njo.

Vsejedno ji je pa bilo v tolažbo, da je imela zvesto zamorko v bližini. — —

Od daleč se je čulo bobnenje.

Južni vlak je prihrumel v postajo.

Potovalci so se gnetli, zadaj so nakladali prtljago.

„Le dobro pazite, dečki! Prej je bila taka črna babnica v vozu za prtljago; natančno vse preglejte!“

Konečno je bilo vse v redu.

Uradniki so se prepričali, da se ni nihče utihotapil v voz. —

Dalje je hitel vlak v daljavo.

Začelo se je temniti. —

V poštnem vozu so uradniki razvrščali pisma in zavitke.

„Idaho, — Omaha, — Kansas“, — donelo je v kratkih premorih.

„Kaj pa je?“ zakliče jeden poštnih uradnikov.

Vstopil je neki kondukter.

„Strojevodja me pošilja“, odgovori kondukter, „da bi vendar malo pogledali v poštnem vozu. Pravi, da se je nekdo utihotapil.“

Uradniki poskočijo raz sedežev.

„Kdo ve, kaj je ta stari tepec videl,“ se jezi eden.

A vkljub tej nezaupnosti so vendar natanko preiskali voz.

Nikjer ni bilo nič sumnega videti.

Prišli so končno še v mali oddelek, kjer so viseli plašči uradnikov.

Nakrat se čuje krik.

„Stoj, koga imamo tu, — ah, neka zamorka.“

Uradniki so bili neljubo presenečeni.

Upali so, da najdejo kakega roparskega glavarja; kaj naj bi počeli z mlado zamorko?

„Kaj pa naredimo ž njo?“ vprašanje od vseh strani.

„Na prvi postaji jo izročimo policiji“, odloči najstarejši uradnik.

Strogo so pazili na Juno.

„To Vam vse nič ne pomaga“, se smeje črna razposajenka. „Juno se bo vse eno peljala do konca.“

„To bodemo videli, ti črna potepenka“, upije razsrjeni uradnik, ki jo je prijel.

„Bodemo videli, — bodemo videli“, mu smeje odgovarja Juno in kaže bele zobe.

Brzovlak hiti naprej; uro minejo, predno se ustavi; konečno zabrlizga piščal.

„Belmont!“ upijejo kondukterji.

Helena je zaspano slonela v kotu kupeja; klici so jo predramili iz spanja.

V motnih obrisih kazala so se drevesa in hiše. Na robu gozda so se videle ostre črte plitve strehe.

Bila je to vila, v kateri je stanoval Sever.

Helenini pogledi so zrli, kakor bi bili prisiljeni z magično močjo, na to samotno hišo, nekaka tajna slutnja je napolnila njeno dušo.

„Belmont, četrt ure obstanka!“ zakličejo kondukterji.

„Zakaj pa tukaj, na tej mali postaji?“ vprašajo nejevoljni glasovi iz vozov.

„Na brzovlak iz C....o moramo počakati“, bilje odgovor.

Medtem so Juno nejevoljno porinili iz voza.

Dva močna uradnika sta jo držala na desni in levi roki; tako so jo hoteli peljati v pisarno.

Zamorka je šla mirno ž njima, kakor udana v svojo usodo.

Samo za trenotek jo je eden spremljevalcev izpustil.

V istem trenotku je pa že tudi stokaje pokril oči z roko.

„Držite jo!“ zavpije drugi.

Kakor senca je zamorka izginila.

„O, moje oči!“ stoka uradnik.

„Zakaj si jo pa izpustil?“ kriči njegov kolega.

„Saj je šla tako mirno; ta deklina je pravcati satan“, se je jezil uradnik.

„No, le tiho bodi; porečeva, da sva zamorko oddala; saj ne bo nihče vprašal po nji.“

„No, jutri bom lepo izgledal“, stoka prvi, „razpraskala me je kakor mačka.“

Iz C....o sta se hitro bližali dve rudeči svetilki; kakor žareči nestvor je prisopihal brzovlak mimo stoječega vlaka.

Ta se zopet jame pomikati.

V C....o naj bi bil le kratek postanek, ker so hoteli zamujeni čas nadomestiti.

Mesto je bilo le malo minut oddaljeno, zato je vlak le bolj počasi vozil.

Kar se začuje žvižganje, rožljanje in bobnenje; potem se vlak ustavi.

„Kaj pa je že zopet?“ se je klicalo od vseli strani.

„Zapreka na relsih“, je bil kratek odgovor uradnikov.

Pri svitu blestečih vlakovih svetilk je strojevodja zapazil drevo, ki je ležalo čez progo.

Kletve in priduševanje donelo je od vseh krajev; kako lahko bi se bil vlak ponesrečil!

Hitro so drevo odstranili: pazljivo se je vlak pomikal dalje. —

Nihče pa ni zapazil temne postave, ki je s hitrostjo mačke splezala pri nekem vagonu navzgor.

Pri amerikanskih železniških vozovih se nahajajo na strehi male čuvajnice za kondukterje, ki so pa le samo deloma zasedene. —

V jedno teh praznih kondukterskih čuvajnic spleza temna postava. —

„C....o!“ kličejo kondukterji.

Kratek obstanek, potem zopet dirja vlak naprej v temno noč. —

156. poglavje.
Kako je prišla Juno v St. Luis.

Nočne ure so minevale.

Neutrudno dirja vlak proti severu; rudeči svetilki pri stroju sta kakor oči velikanskega nestvora žareli skozi temno noč. —

Konečno so obledovale zvezde, nastajati je jela svitloba, senčnato kazale so se vasi in gozdovi.

Jelo se je daniti.

V Parksonu je vlak obstal nekaj minut; potniki hitijo vagonov, da si preskrbe vroče kave.

Nekaj kondukterjev stalo je na peronu in v naglici pilo to poživljajočo pijačo.

Kar pristopi k njim neki nosač.

„Od kdaj pa ima železnica zamorce kot kondukterje?“ vpraša radovedno.

Začudeno ga pogledajo.

„Zamorce! Kaj se Vam je zmešalo?“ bil je odgovor.

„Nikakor ne. Ali tu gori sedi zamorec“, meni nosač in pokaže na kondukterjevo čuvajnico.

„Tristo medvedov, tu je zopet ta vražja črna coprnica, pravi pravcati satan!“ donelo je v divjem kriku.

Kondukterji hite k vlaku.

Znamenje za odhod zadoni.

Vlak se pelje dalje.

Trije kondukterji stali so na postavku označenega vagona in se pomenkovali.

„Jaz pojdem po njo“, škriplje jeden.

„Rajši počakam do prve postaje in jo potem policiji izročim“, meni drugi.

„Da nam zopet uide in znova skoči v vlak ?“ se posmehuje prvi govornik. „Ne, rajši vržem tega spaka na železniški tir, da si zlomi roke in noge; preje se je tako no znebimo.“

„Da, gotovo, ven ž njo!“ upijeta še druga dva razsrjena.

Sklenili so, da jo vržejo na tir.

Zdaj gredo vsi po malih železnih stopnicah, ki peljejo v čuvajnico.

Vrata so bila zaklenjena.

Uradnik je pogledal skozi malo okence v čuvajnico.

„Tu sedi!“ je kričal. „Ali greš precej ven, ti črni satan!“

Veseli obraz zamorke se prikaže pri oknu.

Kondukter ruka pri vratih, a zastonj.

Juno drži vrata s krepko roko.

Druga dva kondukterja sta bila že nepotrpežljiva na uspeh svojega tovariša.

„Kako si pa notri prišla, zamorka?“ kriči ta togotno.

„Juno je zlezla notri, nikogar bilo“, se mu veselo zasmeje dekle.

„Ali ne boš odprla!“ divja kondukter.

„Juno ne misli na to, — tukaj meni prav dobro.“

Uradnik je bil v zadregi.

„Otroci, pomagajte mi; sam ne morem odpreti vrat; ta vrag ima medvedove moči!“

Kondukterja težavno priplezata navzgor. Ozek prostor napravlja jim velike težkoče.

„Tako, zdaj primite, a pazite, da doli ne padete, — tako, zdaj!“ —

In možje z vso silo vlečejo pri vratih.

Kakor je bila Juno močna, zjedinjenim močem treh mož vendar ni mogla kljubovati.

Počasi so se odpirala vrata.

Zamorka se je branila z vsemi močmi proti napadalcem, grizla, praskala in tolkla je kakor divja okoli sebe.

„Dol ž njo!“ vpije kondukter razdražen.

Juno je padla.

A v padcu prijela je za neko vrv, ki je bila napeljana čez vagone.

Dolg, hripav žvižg, — vlak pomikal se je počasneje, — vsi zavori so delovali.

Zdaj obstane vlak.

Juno je prijela za pomočno vrv; zdaj skoči na tla.

Nepopisna gneča nastane v vlaku; vse plane iz vozov, vsak se boji kake nesreče.

Juno je bila sredi množice.

Vpila je kakor vsi drugi; pri tem je pa z ostrimi svojimi očmi gledala na vse strani.

Zdaj je ugledala svojo žrtev.

V bližini stala je neka posestnikova žena.

Vozni listek je držala v lovi roki; bojazljivo je zrla v ospredje, kjer je pričakovala nevarnost.

Juno je bila v trenotku na njeni strani.

Hitro prime, in že iztrga ženi listek.

Ta se neizmerno prestraši.

„Moj vozni listek, — moj vozni listek!“ stoka ženica. „Ukradli so mi listek!“

„Vsi vstopite!“ zadoni kondukterjov klic.

Množica se vrne v vozove.

Juno se je vrinila v oddelek, kjer je že bilo zbranih nekaj zamorcev.

Tukaj se je čutila varno.

Med severno-amerikanskimi zamorci se nahaja neka tajna sporazumljenost; zamorec nikdar ne izda zamorca.

Tako tudi tukaj.

Sicer so kondukterji preiskali vse vozove vlaka in zdihujoča žena je morala celo kazen plačati, ker je šele malo preje vstopila in ji nihče ni hotel verjeti, da bi ji kdo bil listek ukradel.

Zdaj so prišli tudi k vozu, kjer so sedeli zamorci in pri katerih je bila Juno.

„Pokaži vozni listek“, se obrne kondukter k Juno.

Ta mu pomoli listek.

„Šeter“, meni kondukter kratko in gre dalje.

Ta postaja ni bila več daleč, bila je zadnja večjih postaj pred St. Luisom.

Helena je bila v mučni skrbi radi zamorkine usode: ali je bila zvesta zamorka še vedno v vlaku?

Konečno dospe vlak v Šeter.

Postali so le kratko časa.

„Poglej no!“ zakliče hipoma neki kondukter svojemu tovarišu, „ali ni to ona kreatura, ki je sedela v kondukterski hišici?“ —

„Mogoče“, mu ta odgovori: „kdo pa more to vedeti, zamorci so drug drugemu podobni.“

„Le tja glej, kako si ogleduje vozove“, zakliče zopet prvi.

„Le pazi, ta se zopet utihotapi.“

„To bi pa vendar rad videl.“

Takoj se je razširila mej moštvom vlaka novica, da si hoče ta potovalka novo skrivališče izbrati.

Niso se upali jo spustiti iz oči; ker ni bilo policista na mali postaji navzočega, so vsi ostro na njo pazili.

„Holah, Bil, pazi, ona hoče v voz za prtljago!“ zakliče eden kondukterjev svojemu tovarišu.

„Brez vse skrbi; tukaj notri ne pride.“

Juno si na videz ni vedela pomagati, ko se je dalo znamenje. —

Vlak se je peljal iz postaje.

„Zdaj je vendar zaostala“, so se veselili kondukterji.

Glasen smeh in šaljive opazke so se čule.

„Videl sem jo pri zadnjem vozu, ali fantje so vražje pazili na njo“, zatrjuje neki kondukter.

„Hvala Bogu, da smo se je znebili!“

Vlak je zdaj imel prosto pot do St. Luisa.

Še tri ure hitre vožnje, pa je bilo doseženo glavno mesto Misurija.

Zdaj je hitel vlak skozi malo postajo.

Ko se je zadnji voz skozi peljal, zakričijo uradniki postaje. —

Živahno mahajo in skušajo kondukterje na nekaj opozoriti. —

„Kaj neki imajo?“ vpraša eden.

„Morda se vleče za nami kaka veriga; ali s tem se ne moremo muditi“, bil je odgovor.

Živahni klici in miganje ponavljali so se še na drugih postajah, skozi katere je vozil vlak.

Ali kondukterji niso na nje več pazili in se niso brigali za te opomine.

Konečno naznanja dolgo pretresujoče žvižganje, da je vlak dospel v St. Luis.

Rodbina Wilmigton zapusti s Heleno kupej.

V St. Luisu so nameravali ostati nekaj dnij, da se poslovijo od nekaterih sorodnikov.

Helena je stopala zraven Alise.

Nemirno so iskale njeno oči zamorko — ali nikjer je ni bilo videti. —

Mislila je za trdno, da je zamorka zaostala.

V bližini kolodvora stalo je nekaj hotelov in v jednem teh našli so naši potniki prijazno postrežbo. — — — — — — — — —

Zamišljeno je Helena stala pri oknu sobo, v kateri naj bi stanovala skupaj z Aliso.

Tu, — — ali se ne moti, — postava, ki stoji tam pod drevjem in nepremično zre proti hotelu. — ali ni to Juno?

Helena ni dolgo premišljevala.

Hitro si natakne klobuk in gre po stopnicah doli: hotela se je sama prepričati.

Hitela je čez prazni trg.

„Juno, — moj Bog — kaj si res ti?“

Zvesta črna služabnica, ki se smeje in joka veselja, hiti k Heleni. —

„Da, gospa — Juno tukaj — vedno šla z Vami.“

„Kaj si se vedno peljala z istim vlakom? Kako je pa to mogoče?“ se začudi Helena.

„Juno je vse mogoče“, se smeje zamorka, „Juno se je prav dobro peljala.“

Helena se je čudila.

„Ali povej vendar, to je neverjetno.“

„Čisto priprosto, gospa. — Juno se skrila v vozu za prtljago, — dolgo — dolgo se vozila, potem možje našli Juno; Juno jim vrže velik koš na noge, — mož upil: au, — au. in vedno skakal na okrog, preveč smešno. — potem so vsi tolkli na Juno, pa nič zadeli, sami sebe tepli — ha, ha, ha!“

In zamorka seje smejala, da so ji solze tekle po lici; tudi Helena se ni mogla zdržati smeha.

„In potem, kako si prišla dalje?“

„Juno zlezla v drugi voz: tam jo hitro našli. Iskali so policijo: Juno zbežala, vlaku daleč, — daleč naprej, veliko drevo položila na tir, — vlak se je ustavil.“

„Za božjo voljo“, reče Helena prestrašeno, „saj bi nas bila lahko vse pomorila, če bi bil vlak s tira skočil.“

„Ne, gospa; Juno zraven stala, če bi vlak dalje peljal, Juno drevo doli vzela, tako bilo pa boljše; Juno zdaj zlezla v čuvajnico, — zgoraj na vozu, dolgo sedela, — potem me tudi videli, — pridejo možje in hočejo Juno ven vzeti, — me primejo in doli vržejo.“

Helena se zgrozi.

„Juno se držala za dolgo vrv, spredaj je stroj brlizgal glasno, — bums, vlak je stal. — Juno ulovi listek, pa se pelje dalje.“ —

Helena je komaj zadrževala glasen smeh.

Juno nadaljuje:

„Potem prišli možje k Juno in rekli: „ Tukaj izstopiti“, pripoveduje zamorka. „Juno stala na železnici, ne more naprej, vsi gledajo na njo, ko Juno videli, — žugali s pestmi in vpili: Prokleta zamorka, zdaj ne prideš z nami, — Juno pa se le vozila.“ —

In zopet se je srčno smejala.

„Da, ali kako je bilo to mogoče se začudi Helena.

„Ko je vlak peljal, šla Juno na okoli, — pazila, potem je Juno gori skočila in se peljala.“

„Kje si pa sedela?“

„Na puferjih sedela; do sem se peljala,“ se smeje Juno zadovoljno.

157. poglavje.
Dobljeno in zgubljeno.

Vrnimo se k Severju.

Kakor se naši bralci gotovo še spominjajo, peljal se je Sever z lepo gospo Donelzonovo, ki mu je pod uplivom njegove tajne moči sledila v C....o.

Bila je temna noč.

Voz je težko drdral po neravni cesti; močni sunki in stresanje voza je dokazovalo, da jarki in veliki kamni niso bili redki na ti cesti.

Sever je sedel na strani lepe žene.

Gospa je tiho, skoro brezgibno slonela v kotu voza; samo če je hotel prijeti njeno roko, zganila se je in ga jezno odrinila od sebe.

Dalje je drdral voz.

V daljavi so se prikazovale luči.

Pot postajala je vedno slabša, voz se je dvigal in padal, večkrat je bil celo v nevarnosti, da se prevrne.

Zdaj, — pokanje, — sunek —

Preklinjaje udriha kočijaž po konjih — ti se divje vzpenjajo, — a voz je stal.

Sever odpre vrata, skoči ven in hiti v ospredje.

„Kaj pa se je zgodilo?“ vpraša kočijaža.

„No, kaj bo“, mu odgovori ta nejevoljno. „Ojnica je zlomljena; cesta je polna jarkov; vrag naj tu vozi.“

„Ali Vam morem kaj pomagati?“ vpraša Sever.

„Da, lahko, le držite konje, da ojnico malo zvežem; do Majfilda potem že zdrži.“

Sever je stopil pred konja, kočijaž pa je v naglici za silo popravil ojnice.

„Ali je to kraj, ki leži pred nami?“

„Da, gospod.“

„Ali jaz hočem še to noč naprej. Ali ne morete ojnice zamenjati z drugo?“ vpraša Sever nemirno.

„To pač, ali kolar mi ne vstane, kadar ga pokličem; gostilna je tamkaj dobra, mirno lahko tam prenočite.“

Sever zacepta jezno z nogami.

Če ponudi vozniku svoto denarja, da naj pelje dalje, bi ta lahko kaj sumil; najbolje bo pač, da se uda v neizogibno.

„No, radi mene“, zakliče. „Ali skrbite za to, da se zgodaj popeljemo naprej.“

„Ob sedmi uri je voz že zopet v redu“, odgovori voznik.

„Potem je dobro, torej naprej!“

Sever se zopet, vsede v voz; ki se počasi pomika dalje.

V malo minutah dospeli so v mestece.

Voz pelje skozi nekaj ulic, potem se ustavi na trgu.

„Tako, zdaj bi bili tu“, doni s kočijaškega sedeža.

Nežno je prijel Sever gospo Donelzonovo za roko, a ona se mu je šiloma iztrgala.

Zdaj je poskušal s pogledom jo umiriti, ali v temnem vozu je bilo to nemogoče.

Da, postajalo je čimdalje huje.

Očividno se je gospa Donelzon začela prebujati iz njenega sanjarskega stana.

„Kje sem?“ zakliče nenadoma.

Sever je bil v silni zadregi.

Gostilničar in natakarji, ki so čuli drdranje voza, prišli so, da pozdravijo došle tujce.

„Pomirite se vendar, milostiva gospa“, prosi Sever boječe.

Gospa se je plašno ozirala okoli.

„Za božjo voljo, kaj se je z menoj dogodilo!“ kliče prestrašena.

„Pomagajte, pomagajte!“

Gostilničar in natakarji stali so prestrašeni; ta prizor jim je bil nerazjasnljiv.

Sever je bil zdaj v največji zadregi.

Prekrasne žene ni hotel zgubiti; ali naj jo izda za umobolno, — da, — to pojde, — morda da se s tem reši iz nevarnega položaja.

Že je hotel skočiti naprej, da bi okoli stoječim nalvezil to bajko, ko zakliče gostilničar ves začuden:

„Moj Bog, gospa Donelzon, kaj ste res Vi?“

„Rešite me, varujte me!“ prosi gospa Donelzon, ter skoči iz voza k gostilničarju.

Ko je Sever videl, da je vse zgubljeno, odpre hitro vozna vrata na drugi strani, zgrabi torbico z dijamanti in zgine v temino. —

Za njim donijo klici jeze, — in groze.

Sever je bil jeze kar iz sebe, da se mu je nakana ponesrečila, da mu je bila lepa gospa zgubljena: ali zastonj je bila vsa njegova jeza, hiteti je moral, da pride iz mesteca.

Saj je bilo gotovo, da ga bodo preganjali.

Kmalo je prehitel mestece.

Dospel je do zadnjih hišic.

Pred seboj vidi glavno cesto.

A šel po slabi posuti cesti, ki ga jo vedno opominjali k največji pazljivosti.

Klel je polglasno, ko je hitel dalje v noč, in mu je noga spodletela, krčil je pesti in škripal z zobmi, kadar je mislil na dražestno gospo, katero je moral zapustiti.

Od časa do časa je boječe poslušal.

A vse je bilo tiho, ničesar se ni čulo v daljavi.

Če so ga preganjali, so morali gotovo biti še daleč.

In hitel je dalje in dalje, brez konca se mu je dozdevala ta strašna noč. — — — — — — — — — — —

Že se je jelo počasi daniti, in je Sever v temoti začel razločevati posamezne stvari.

Postalo je svitleje, — veselo vzklikne.

Pred njim je bilo neko mesto.

Zdaj so ga tudi začeli srečevati ljudje na cesti.

Bili so kmetski ljudje, ki so bili vsi bolj praznično oblečeni. —

Sever je hitro šel naprej, kmalo jih je nekaj dohitel.

„Ali mi morete povedati, kako se pravi temu kraju?“ vpraša uljudno.

„Paduca“, je bil začudeni odgovor.

„Danes vendar ni nedelja: kaj pa je tam posebnega?“ vpraša Sever s pomembnim pogledom na praznično obleko nagovorjenega.

„Semenj!“ bil je kratki odgovor.

To je bilo Severju jako povšeči, v gneči semnja bi se še najlažje skril.

Novo upanje ga navdaja, zato pospeši svoje korake.

Kmalu je prišel v mesto ter povprašal po kaki boljši gostilni. —

Sever je bil od ponočne hoje popolnoma onemogel.

Odkazati si je pustil sobo, kjer se je hitro slekel in vrgel na posteljo, da bi se odpočil.

Čez nekaj minut je že trdno zaspal. — — — — —

Na trgu se je medtem razvilo živahno gibanje malomestnega semnja.

Okoli so stale barake z raznovrstnimi lepimi rečmi, pri katerih je gostoglava množica zijala prodajala.

Vmes se je čul hripavi klic kupčevalca, kateri je svoje blago ponujal in razgrinjal pred začudenimi kmeti.

Gosta množica obdajala je dvojno vrsto vozov, ki so bili s platnom prepeti, in so stali sredi trga.

To je vzbujalo naj večje zanimanje.

Kričeči lepaki kazali so mlado in bujno dekliško podobo, obdano z vsakovrstnimi zverinami, s katerimi se je brezskrbno igrala. —

Papige zibale so se v svojih obročih in morska mačka telovadila je neutrudno na svojem drogu.

Tam so se vzpenjale opice in grdo kričale. Med dvema drogoma bilo je razpeto platno, na katerem je bilo z velikimi črkami napisano:

Gospodična Zenobija.

Mlada in lepa krotilka levov.

Množica se je trla in suvala, vse je hitelo v menažerijo, da si ogleda te redke prikazni.

Saj so kmetje imeli redkokedaj priliko, videti tujezemske zverine; in krotilka levov je bilo nekaj takega, da se je moglo o nji še po več let govoriti.

Zato je hotel vsak videti ta dogodek.

Kmalu je bil prostor tako poln, da bi se ljudje skoro zadušili.

Vse je nepotrpežljivo čakalo predstave. —

Bilo je skoro poldne, ko se je Sever zbudil.

Zaspan si je rnel oči; dogodki zadnje noči dozdevali so se mu kakor grozen sen.

Konečno se vzdrami, ter hitro skoči iz postelje.

Domislil se je nevarnosti, da ga dobite.

„O, jaz norec“, mrmra sam pred-se. „Kako lahko bi me bili moji preganjalci iznenadili, brez vsega odpora pal bi jim v roke.“ —

Hitro se obleče in hiti doli v gostilniško sobo.

Bila je prazna.

Sever si naroči zajutrek, kajti bil je zelo lačen, ker od včeraj popoldan še ni ničesar vžil.

Natakar mu prinese naročeno.

„Danes vlada tukaj izvanredno veselje“, meni Sever ter malomarno pogleduje natakarja.

Čul se je notri v sobo semenjski šum.

„Da, danes je vse zgolj veselje“, odgovori natakar.

„Potem se pa čudim, da je tukaj tako prazno“, reče Sever.

Natakar zmaje z rameni.

„Semanje dni je to vedno tako; vse sili k štantom in barakam, posebno ker je lepa krotilka levov tukaj; ljudje so kakor zbesneli na njo.“

„Tako, tako“, reče Sever raztreseno.

„Tudi jaz bi rad šel tja“, nadaljuje zgovorni natakar. „Gospod mi bo to gotovo dovolil, tudi jaz bi rad videl lepo Zenobijo.“

„Lepo Zenobijo?“ vpraša Sever.

„Da, to jo krotilka levov; pravijo, da je prekrasna deklica.“ —

Sever je malomarno poslušal, duh njegov imel je opravka z drugimi rečmi.

Natakar je stopil k oknu.

„Policije je danes tudi dosti tukaj“, pripoveduje čez nekaj časa. „Sicer je pa videti, kakor da nekoga iščejo.“

Sever se je na pol vzdignil, smrtno se je prestrašil.

Ali so mu bili že za petami?!

Navidezno mirno vstane in gre v svojo sobo.

Kaj naj zdaj počne?

Ostati ali bežati — oboje je bilo nevarno; v skrajni sili ga morda reši gneča na semnju.

Za vse slučaje vzame torbico z briljanti gospe Donelzonove in skrije dragocenosti po žepih svoje suknje; poropani denar imel je tudi pri sebi.

Njegovo nadaljnje obnašanje bilo je odvisno od slučaja.

Ko je zopet vstopil v gostilniško sobo, se je že nekaj gostov zbralo.

Sever se je vsedel v kot.

Vzame velik časopis in navidezno ga prebiraje, je lahko zakrival svoj obraz in poslušal pogovore gostov.

Ti so se živahno pomenkovali.

„To je neverjetno, kaj se zdaj že vse pripeti“, pripoveduje eden jako živahno. „Danes na vse zgodaj prišla je policija iz Majfilda, da išče nevarnega zločinca; policijski uradniki so preverjeni, da se tukaj skriva.“

„Kaj je pa zagrešil?“ vprašujejo od vseh strani.

„Le malo gotovega sem izvedel“, odgovori prvi govornik.

„Zločinec prišel je v spremstvu neke dame iz Majfilda.“

„Ah!“

„Ta dama je upila na pomoč, prihiteli so ljudje in spoznali v nji gospo nekega občeznanega meščana mesta Nasvila; ko je capin to zapazil, je hitro pobegnil.“

„In gospa?“

„Bila je vsa obupana; skoro gotovo jo je ta zanikrnež odpeljal, seveda se je takoj pod varnim spremstvom vrnila nazaj v Nasvil.“

Bilo je dobro, da je Sever skrival svoj obraz za časopisom; bil je smrtno bled, divja jeza ga je hotela zadušiti; mikavna žena bila mu je za vedno zgubljena.

Vrata gostilne se zopet odpro.

Težki koraki zadonijo, — sablje rožljajo.

Sever boječe pogleda izza časopisa.

A strašno se prestraši.

Množica policistov je stopila v sobo.

Gostilničar prihiti, za njim se gnetejo natakarji in drugo radovedno gostilniško osobje.

Policijski vodja se obrne k gospodarju.

„Je-li po noči prišlo kaj gostov?“

„Ne“, odgovori vprašani. „Od včeraj zvečer ob 8. uri ni nihče prišel.“

Neki natakar hitro pristopi in šepne gostilničarju nekaj besedi.

„Da, čisto prav,“ reče gostilničar hitro. „Čisto sem pozabil, neki gospod je prišel danes zjutraj.“

„Danes zjutraj, — kje je?“

„Skoro gotovo na semnju,“ odgovori gostilničar.

Zopet pristopi natakar.

„Ne,“ zašepeče gospodarju, „gospod sedi tamle v kotu.“

Sever je čutil, kako mu sili vsa kri v glavo.

Policisti prišli so proti njemu.

Spusti časopis. Zdaj ga mora le največja drznost rešiti. —

„Oprostite, da Vas motim!“ reče uljudno policijski vodja. „Imate morda kake izkazne svedočbe pri sobi?“

Za tak slučaj bil je Sever pripravljen.

V listnici gospoda Filipsa našel je nekaj listin, ki so se glasile na njegovo ime.

Te listine odda uradniku.

Ta jih površno pregleda.

„Gospod Žen Filips, posestnik rudokopov iz Nasvila,“ bere glasno.

Potem se naglo obrne k Severju:

„Oprostite, gospod.“

Mirno prejme Sever listine.

„Kaj, gospod Žen Filips?“ se zdaj zasliši od drugih gostov.

„Neumnost, kaj naj se to pravi?“

In neki mož hitro pristopi k Severju.

Policisti osupnejo.

„Jaz natanko poznam gospoda Filipsa iz Nasvila,“ razjasni gost. „Saj onega gospoda petdeset milj na okoli vsak pozna; tukaj nekaj ni v redu. — Ta gospod nikakor ni gospod Filips!“

Sever je videl, da je izdan. Zdaj je za njega samo ena rešitev: najhitrejši beg.

Vrata so bila od gostilniškega osobja zaprta, hitro kakor blisk steče proti oknu.

Gostilniška soba je bila v pritličju, skok ni bil previsok. —

Predno so se policisti zdramili začudenja nad nepričakovanim razkritjem, odprl je Sever okno in skočil na cesto ter se spustil v dir.

„Držite ga, — držite ga!“ kričali so uradniki.

Nekaj policistov skoči za njim skozi okno.

Drugi so hiteli z osobjem gostilne in z gosti skozi vrata na ulico.

Divja gonja se je pričela. —

158. poglavje.
Razkrinkan.

Sever je bil le malo korakov pred svojimi preganjalci.

Pred njim je bil mestni trg; med mnogobrojno gnečo ljudi upal je, da se zgubi.

A pomislil ni, da so bili večinoma le kmetje, od katerih se je elegantno oblečeni begun predobro razločeval.

Za njim so divjali preganjalci; njihovi klici so opozarjali množico na beguna.

Sever je bežal obupno dalje; preril se je skozi najrečjo gnečo ter iskal izhoda.

Ali to je bilo težje, kakor si je mislil.

Od vseh strani pritiskali so proti njemu, nekatere osebe so ga hotele celo prijeti.

Le njegovi izvanrodni telesni moči se je imel zahvaliti, da ga že niso držali.

S svojo železno roko suval je napadalce od sebe, ter si le stežka delal pot skozi množico.

Policistom so se ljudje radovoljno umikali; kmalu so bili: tudi le malo korakov oddaljeni od zločinca.

Le še nekaj trenotkov, — in bil je ujet.

Kar zastavi vrsta vozov Severju pot.

Na desni, — levi, — za seboj preganjalce, — pred seboj pa zaprto pot.

Že so policaji stegovali roke.

Tu, — v zadnjem trenutku se vrže Sever na tla in smukne urno kakor veverica pod kolesa.

Policisti so se radovali, — zdaj je bil zločinec v pasti.

Sever je priplezal skozi ozko odprtino.

Redarji so vedeli, da se nahaja v sredini menažerija.

Hitro zasedejo vse izhode, potem pa usilijo še v menažerijo, ki je bila natlačeno polna. — — — — — — — — — —

Z velikim trudom preril se je Sever skozi malo odprtino —

Sever je čutil, da so stali ljudje kar natlačeno, le počasi se je zamogel zravnati.

„Heda, — tukaj se je nekdo vplazill“ klicalo se je od vseh strani. „Tukaj je nekdo, ki ni plačal vstopnine!“

Sever se je komaj ganiti mogel, od vseh strani so ga suvali. —

Zdaj se pa že tudi oglasijo policaji od vhoda.

„Primite ga, — držite ga, — to je velik zločinec!“

Sever je čutil, kako so ga suvali naprej, čutil je tudi, da ga že držijo za roke.

Še enkrat zbere vse svoje moči in se jim divje izruje.

Klici, — kletve — zadonijo naokrog in hudodelec čuti se pehanega, porivanega.

Tolkel je kakor blazen krog sebe, — zaman — množici je moral podleči.

Kar začuti nekaj za svojim hrbtom; bile so nekake stopnjice.

Od zadej stopil je na nje, še vedno se braneč napadalcev. —

Obupno se brani Sever preganjalcev. —

Kar se stena za njim uda.

On pade nazaj, — ter sliši, kako so se neka vrata močno zaloputnila.

V trenotku je bilo v menažeriji tiho kakor v grobu.

Vseh oči so z grozo zrle proti mestu, kjer je zdaj ležal hudodelec.

Nahajal se je v levovi kletki.

Sever se je bil vsled močnega pritiska množice naslonil na vrata.

Vrata so se vdala in ko je Sever padel v kletko, zaprla so se zopet sama.

Samo malo trenutkov zavladala je ta grobna tišina, potem se zasliši glasneje kakor prej:

„Notri je, — pokličite strežnike, — kje je krotilka, — lov ga bo raztrgal!“

Sever je bliskoma poskočil; en sam pogled kazal mu je pretečo nevarnost, v kateri se je nahajal.

Lev, ki je od velikega šuma prestrašen čepel v kotu, je zadaj vstal.

Bila je krasna žival, izvanredne velikosti: velikanska griva pokrivala mu je prednji del gibkega života.

Oči so mu plamenele kakor žareče oglje in njegov rep je tolkel po tleh kletke.

Zagledal je svojo žrtev. —

Kakor daljno gromenje čulo se je iz mogočnih prsi, potem pa pretrese grozovito rjovenje zrak. —

Sever je stal pri vratih, katerih ni mogel odpreti, njegovo oko zrlo je nepremično na grozovitega sovražnika.

„Kje so strežniki?“ kričalo se je od vseh strani.

Ti so pri strašnem pogledu hiteli v ozadje, da prineso železne palice in ž njimi odženo leva od svoje žrtve.

Policisti stali so med množico: otrpneli, brezgibni čakali so groznega konca hudodelca.

Zdaj lev počene —

Pripravljal se je na skok.

Mišice velikanske mačke se spotegnejo skupaj, veliko žrelo kaže preteče zobe —

Zdaj — zdaj bo ta nestvor skočil na Severja —

Kar se zgodi nekaj nepričakovanega, — tajnega.

Sever je nepremično zrl v levovo oko; vedel je, da je zgubljen, da pridejo strežniki prepozno.

Nevstrašeno je zrl v plamteče oko svojega krvoločnega nasprotnika.

In — ta ni skočil.

Plamteče oči je odmaknil od Severja.

K skoku skupaj skrčeni život se je počasi vzdignil, tiho cvilenje se je čulo.

Počasi se je vrnila ta velika zver nazaj v kot, iz katerega je preje prišla.

Množica se šele sedaj upa dihati, — začudena je bila od tega prizora.

Kaj je zver ukrotilo, da ni zvršila svojega strašnega namena, in ni hudodelca raztrgala.

Strežniki se prerijejo skozi natlačeno množico.

„Gospodična Zenobija takoj pride!“ kličejo proti množici.

„Potem lahko ta gospod zapusti kletko.“

In hiteli so proti izhodu.

Strežniki niso vedeli, da je oni mož v levovi kletki hudodelec; mislili so na kak nesrečni slučaj, — morda tudi na kako drzno stavo.

Sever se je nahajal v obupnem položaji.

Moč njegovega pogleda je sicer ukrotila leva, kadar pa pride krotiika, mora zapustiti kletko in potem pade policiji v roke. —

V tem trenotku največje sile šine mu rešilna misel v glavo. —

Pogleda tja proti levu.

Ta je še vedno čepel stisnjen v kotu in opazoval vsako kretanje svojega nasprotnika.

Hitro pogleda Sever na železna vrata kletke in vidi zapah, s katerim so bila zaprta.

Na to je zidal svoj načrt.

Znova pogleda s svojimi mogočnimi očmi na leva.

Ob enem pa odrine zapah in malo odpre vrata.

Policaji veselo vskliknejo; mislili so, da hoče Sever zapustiti levovo kletko.

Vse je sililo naprej, da bi hudodelca takoj prijeli.

Ali ta je stal nepremično, na pol zakrit od odprtih vrat.

Njegov pogled zadene leva.

Ta se je plazil v stran, vedno pomežikaje zroč v oči svojega krotilca, da bi se odtegnil premagljivemu svitu demoničnih oči.

Plazil se je ob ograji, zdaj pogleda velikanska glava skozi vrata.

„Nazaj!“ kriči Sever z gromovitim glasom. „Jaz izpustim leva!“ —

Grozni vskliki mu odgovore.

Grozovita gneča je nastala.

Kakor velikanska reka vdrla se je prestrašena množica proti izhodom.

Tudi policiste potegnila je s seboj.

„Rešite se, — pomagajte, — proč, proč!“ kriče vsi vprek. „Lev prihaja!“

Ženske, može in otroke poderejo na tla, čez nje hite preplašeni ljudje na prosto.

Lev jezno zatuli, zopet počene k skoku, to pot, da bi planil v bežečo množico.

Vhodi so bili zaprti, ker so vsi bežeči hoteli naenkrat zapustiti ta kraj strahu in nevarnosti.

Bil je grozen prizor.

S smrtno bledimi obrazi silili so bolj zadnji naprej, ne zmeneč se za grozno upitje množice.

Nekaj bolj gibčnim in urnim možem se je posrečilo, daj so splezali ob vozeh navzgor in se tako rešili na prosto.

Še vedno je stal lev pripravljen na skok, neodločen, katero žrtev naj si izvoli.

Nepremično stoji Sever za vratmi.

Konečno se razmota gneča pri izhodih.

Hitro bežijo prvi na vse strani, da raznesejo to strašno novico.

Množica zapusti v divjem begu menažerijo.

Veliko oseb ležalo je ječaje na tleh, nekateri celo nepremični; poteptani so bili od preplašene množice, ki je brezobzirno hitela čez nje.

Lev si je poiskal žrtev, — zdaj vstane k skoku — — — — — — — — —

Kar zadoni od vhoda čist, zvonki glas:

„Nazaj, — Jupiter, — nazaj!“

Divja zverina osupne, še enkrat divje zatuli, potem sej godrnjaje vrne v kletko.

Pri vhodu menažerije prikazala se je deklica.

Bila je lepa krotilka Zenobija.

150. poglavje.
Krotilka živali.

S hitrim korakom gre gospodična Zenobija proti levovi kletki. —

Sever je stal kakor ostrmel za vratmi kletke; pozabil je na svoj nevarni položaj in je le zrl v bajnokrasno osebo, ki se je bližala.

Gospodična Zenobija bila je v resnici izvanredna lepota.

Preje popisani dogodek se je zvršil ravno pred predstavo.

Ko je preplašeni strežaj prihitel k nji s to grozno novico, bila je mlada deklica že v kostumu, v katerem je navadno nastopala in ki je njeno krasno postavo kazal še mičnejšo.

Okoli klasično lepega, bujnega života ovijal se je bogato vezan moderček, kateri je globoko izrezan kazal krasni rameni; meseno barven trikot oklepal se je nog, nožiče so bile obute v fine škornjice.

Ali vse to se je pozabilo pri pogledu na ljubeznjivo glavico, ki se je nagnila čez snežnobele rameni; ljubko ličice, katero so obkrožali bujni temni lasje, rudeče otročja usteča, mali, fino upognjeni nosek in pred vsem velike, temne, milo zroče oči; — vse to je naredilo na gledalca trajen utisek.

Gospodična Zenobija držala je v mali desnici težki korobač, s katerim je požugala levu, ki se je tresoč stisnil v kot.

Potem se je obrnila lepa deklica proti Severju, ki je molče zil na ta prizor; še vedno ni mogel svojega pogleda umakniti od lepe deklice.

„Zapustite kletko, gospod!“ zapove krotilka kratko.

Sever uboga.

Gospodična Zenobija zapre železna vrata in jih dobro zapahne.

„Kako ste prišli v levovo kletko?“ ga vpraša ostro.

Sever ji ne odgovori,

„Ali se gre za kako stavo?“

Sever pokima.

To vprašanje mu je bilo ravno prav.

„In zaradi Vašega tako neumnega početja stavite svojein življenje tolikih ljudi v nevarnost!“ reče gospodična Zenobija zaničljivo.

„Radi Vašega nepremišljenega počenjanja, ste mi napravili veliko neprijetnosti,“ nadaljuje krotilka. „Vedela jih bom prenesti; zdaj pa takoj zapustite ta kraj!“

Niti pogledala ga ni več.

Mirno je šla proti zadnjemu oddelku.

Sever je dolgo zrl za njo, potem pa hitro zapustil menažerijo. — — — — — — — — — — — — —

Zunaj na trgu je bil divji hrup, vse je drvilo križem, da ni moči opisati.

Na vseh straneh se je vpilo:

„Lev pride — ušel je!“

Prestrašena množica je brezobzirno tiščala naprej, barake so se podirale, iskala so se najbolj varna zavetja.

Drevesa na trgu so bila polna bežečih, veje so pokale pod nenavadno težo.

Zgoraj so sedeli ljudje, ki se niso vedeli spomniti, kako so prišli na drevo.

Smrtni strah je provzročil, da so debeli gospodje plezali po deblih kakor mačke.

Vsa bližnja poslopja so bila prenapolnjena, na strehah je sedela množica ljudij. — — — —

A na drevesih se jim ni zdelo varno.

Vedeli so, da mačke dobro plezajo; lev pa spada v vrsto mačk; kaj, ko bi priplezal gori?!

Potem bi bili vsi izgubljeni.

„Bral sem, da lev ne pleza,“ oglasil se je nekdo in skušal pomiriti razburjene duhove.

„Kaj pomaga vse branje, če pa vendar gori pride,“ je bil strahu poln odgovor.

Modri govornik je molčal: — seve, kaj je pomagala vsa modrost iz knjig, če pa pošast vendar plezati zna. — —

Ljudje po strehah čutili so se razmeroma varne: odprtine so bile jako ozke, tam ni mogel skozi.

Vsi so torej s pričakovanjem gledali na barako z živalmi, kjer bi zamogel lev vsak hip skočiti ven.

„Morda je že notri koga umoril in ga še hitro požre,“ dejal je eden.

„Prav lahko mogoče,“ je bil odgovor.

„Le poglejte, kakšno je na semnju pri posodi!“ klical je drugi. „Mislim, da ga ni enega celega kosa.“

V resnici, tam je žalostno izgledalo.

Cela tropa bežečih je hitela čez in je vse uničila, ne meneč se za ogromno škodo.

„Kje neki so vendar ostali vsi ljudje?“ vpraševalo se je skrbno po strehah.

Trg je bil prazen. —

„Večjidel bodo po hišah, tudi po drevju jih je mnogo; pod podrtimi barakami se jih je skrilo vse polno,“ odgovorilo se je. —

„Leva še ni videti,“ oglasil se je eden.

„Morda je že sit,“ odvrnil je drugi.

„Neumnost, ta lahko požre ducat ljudi, pa ima še dober tek,“ oglasil se je nekdo.

Vse se je groze treslo.

Končno se je prikazalo nekaj postav ob glavnem vhodu v barako.

Bili so čuvaji.

Migali so ljudem in vpili: „Lev je v zverinjaku, vse je v redu!“

„Ali so pa tudi vrata dobro zaprta?“ vprašalo je vse.

„Gotovo, — seve,“ — zagotovil je čuvaj; nikakor ne more uiti.“

Počasi so zapuščali prestrašeni varna zavetja.

Prinašale so se lestve, da so se izpraznila drevesa njihovih neprostovoljnih prebivalcev: ti so pač splezali gori, a se niso upali doli in so čepeli trdi od strahu na omahujočih vejah. —

Pod podrtimi barakami se je začelo gibati.

Povsod so se zdaj pokazale glave, ki so nezaupno gledale na vse strani.

Pohojeni so se pobrali.

K sreči ni bil nihče smrtno ranjen, le roke in noge so se mnogim polomile; na pol zadušene otroke in žene so zdravniki komaj spravili k življenju.

Medtem je policija neumorno delala.

Uradniki so se pomešali med bežeče in se večjidel poskrili.

Leva loviti se jim ni zdela njihova dolžnost.

Zaman so se preiskali vsi koti trga, hudodelca ni bilo mogoče nikjer najti.

Policaji so bili sedaj prepričani, da je bil mož v zverinjaku odpeljevalec gospe Donelzon in maskirani čarovnik iz Nasvila.

Brzojavi so ga natanko opisali; sicer se je pa tudi ovadil z legitimacijami gospoda Filips-a.

Semenj je bil razdjan, ljudje so trumoma zapustili mesto in bežali domov.

Ker Severja ni bilo najti, raztogotila se je policija nad nedolžno mis Zenobijo.

Nekaj uradnikov se je podalo z nekhu ukazom policijske oblasti v barako.

Krotilka živalij je bila še v polni opravi; ovita z lahkim plaščem stala je pri zverinjaku in z laskavimi besedami mirila razburjeno žival.

Policaji so stopili k njej.

Seržant ji je vročil policijski ukaz; prebledela je, a trenila ni z očesom.

Mis Zenobija je razvila list in čitala polglasno:

„Oziraje se na to, da se je kršil mir in red
semnja radi uskoka divje zveri, ukaže se Vam mesto
Paduca tekom dvanajstih ur zapustiti. Druge predstave
se ne more več dovoliti.
Policijska oblast
v
Paduci.“

Krotilka je mirno odložila list.

„Izpolnila bom to povelje natančno,“ dejala je mis Zenobija mirno. —

„Prav za prav bi se moralo leva ustreliti,“ rekel je seržant. „Take bestije se morajo spraviti s sveta.“

Postala je smrtno bleda.

„Lev je moja edina dragocenost, gospodje; ukrotila sem sem ga, bil je v zaprtem zverinjaku. Moja krivda ni bila, da je zlobnež prišel vanj.“

„To je vse mogoče,“ odgovoril je uradnik. „Na to se je ozirala naša oblast, drugače bi ne imeli več te zveri.“

Odšel je, tovariši so mu sledili.

Mis Zenobija je zaostala.

Trenotek je gledala za uradniki, potem se je obrnila v čuvajnico in ukazala začudenim, k takojšnjemu odpotovanju vse pripraviti.

Čez malo ur drdrali so vozovi iz mesta.

160. poglavje.
Poželjivost in čednost.

Bilo je nekaj dni po ravno opisanem dogodku.

Mis Zenobija je zapustila se svojo vozečo lastnino negostoljubno državo in se je nastanila v nekem mestecu pri C......o.

Lepo, neustrašeno dekle vzbujalo je povsod živo zanikanje; trumoma so hiteli ljudje k predstavam. — —

V baraki se je gnetla velika množica ljudij. Mis Zenobija je imela nastopiti čez par minut. —

Vse je nestrpno čakalo.

V tem trenotku se je razmaknila zavesa v zadnjem oddelku barake.

Mis Zenobija se je prikazala.

Burno ploskanje, katero jo je pozdravilo, pričalo je priljubljenost mladega dekleta, ki se je sedaj priklonila ljudstvu.

Potem je lahkih nog skočila na stopnice, — prijela za ključavnico in bila s spretnim skokom v velikem zverinjaku levovem. —

Vesolo ji je priskakal naproti njega prebivalec, potom se vzpel v vsej svojej velikosti na dekletu kviško.

Težko je ohranila ravnotežje pod strašanskim životom, kateri jo je skoraj podrl; velike njegove tace so ležale na polnih ramah, strašanska glava zveri pa je daleč presegala ljubko glavico Zenobije.

En migljaj in lev se je vlegel na tla; njegova ukazovalka je sedla nanj, — potem se je počasi spustila doli in potisnila lepo glavo v gosto grivo kralja živalij.

Krasna podoba!

Na tleh zverinjaka je ležala orjaška žival in na njej bujna dekliška postava, zaupno počivaje kakor nedolžen, neizkušen otrok.

Ljudstvo se je komaj upalo dihati.

Zenobija je vstala.

Dala si je vročiti goreče obroče v zverinjak; lev je lahko in sprotno skakal skozi nje.

Krotilka je popolnoma vladala nad ponosno živaljo, ubogala je vsakemu migljaju kakor psiček.

Nazadnje je odprla velikansko žrelo leva. —

Množica se je zgrozila.

Mis Zenobija je brez strahu vtaknila svojo lepo glavo v strašno levovo žrelo. —

V naslednjem trenotku je stala z njenim levom ob okrižju zverinjaka.

Njena roka je objela njegovo velikansko glavo, lep život ji je malomarno slonel ob životu leva.

Potem so zarožljala železna vrata, krotilka Zenobija je bila zapustila zverinjak.

Med hrumečim ploskanjem navzočih je zapustila mis Zenobija prostor; prijazno je pozdravljala na vse strani.

Lev je stal pri omrežju in žalostno gledal za njo.

Gledalci so se počasi razšli.

Le en gospod se je obotavljal še par minut. Pogled mu je obvisel na zagrinjalu, za katerem je zginila krotilka.

Videti je bilo, kakor da bi nekaj čakal, — zaman, — nihče ni prišel.

Potem je tudi on zapustil barako; nerazumne besede predse mrmraje, odšel je naglo.

Bil je Sever. —

Oni dan, ko se je nahajal v zverinjaku v naj večji stiski, je bil Sever v začetku hrupa nezasledovan zbežal.

Ujel je na cesti nekega konja, ki je brez gospodarja begal okoli in ga zasedel.

Prestrašena žival je nesla Severja v kratkem času precej daleč; naslednjega dne je prišel v neko mestece, kjer se je namenil odpočiti nekaj dni.

Drugo jutro je dospela tje tudi mis Zenobija in je začela s svojimi predstavami.

Sever je ravno hotel mesto zapustiti, ko je pri nekem obhodu zagledal barako z živalmi.

To ga je pridržalo.

Lepo dekle je naredilo na hudodelca neizbrisljiv utis; hotel si je prisvojiti to mično bitje.

Sever ni mislil mis Zenobije privezati nase.

Mlado dekle mikalo ga je le k hipnemu užitku; potem jo je hotel vreči k drugim žrtvam.

Obiskoval je predstave, katere je dajala krotilka in skušal je vse, da bi si pridobil njeno naklonjenost.

Pod drugim imenom poslal ji je večkrat šopke.

Mis Zenobija jih ni sprejela.

Prinašalcu je uljudno a kratko odgovorila, da ne bo nikdar sprejela darov tujih oseb.

Sever je bil ves iz sebe nad to odklonitvijo.

Poslal ji je majhen šopek z dragocenim prstanom v kelihu neke cvetke: blesteče darilo moralo je krotilki takoj pasti v oči. —

Tudi poslanec tega se je vrnil s šopkom: mlado dekle je odločno zavrnilo dar.

To se drznemu lahkoživcu še ni primerilo.

On, ki je bil vajen, da so se mu celo najlepše žene udale brez upora, videl se je prvikrat čisti dekliški duši nasproti, ki se je protivila vsem zvabam.

Ali naj bi bila vse to le hinavščina, — vse le zvito preračunjeno vedenje, — da bi pridobila najvišje darilo?

Severju se je to prav mogoče zdelo.

Od umetnikov ni imel posebno dobrega mnenja: popotnemu ljudstvu je mnogokrat nravnost le mala skrb.

Sklenil je torej s silo se polastiti trdnjave; uspeh mu je bil gotov.

A Sever se je zelo motil.

Njegovi listi, v katerih je prosil za sestanek, so ostali brez odgovora.

Sever se je trudil ter noč in dan premišljeval, kako bi prišel do cilja.

Končno je sklenil smelo postopati; upal je vse od njegove mične zunanjosti.

Helena, Marija, Lujiza, Manuelita, vse so se mu udale brez upora.

Sedaj pa ga hoče ta mis Zenobija, navadna potujoča umetnica, zavrniti?

Nikdar!

Previdno je poizvedoval o vsem.

Mlado dekle je stanovalo v majhni sobici v mestu; stanovanje je bilo blizo barake.

Njeni hišni gospodarji so bili poljedelci in sedaj za časa žetve po ves dan na polju.

Na tem je sezidal prekanjeni Sever svoj nesramni načrt in upal na vspeh.

Prvikrat, odkar je oropal gospo Donelzon njenih briljantov, vzel je v roke ono majhno ročno torbico in je pregledal njeno vsebino.

Našel je notri več dragocenih igel, prstanov, uhanov in druzega lišpa.

Najdragocenejša je bila neka vratna verižica s celo vrsto ko grah velikih briljantov, ki so bili vsi enaki in so bili velikanske vrednosti.

Zadovoljno je Sever spravil torbico, vzel je iz nje krasno brožo. —

„Ti mi moraš pridobiti še mnogo src“, šepetal je s ciničnim posmehom.

Sever je sklenil drugi dan na vsak način obiskati mis Zenobijo.

Njenih hišnikov ni doma, lahko se bo torej z dekletom zmenil, ne da bi ga kdo motil.

Ako bo tudi s početka osorna in nepristopna, to ne škoduje; nasprotno, to naredi lepo krotilko še bolj mično.

Končno svoje zmage je bil Sever gotov.

151. poglavje.
Skušnjavec.

Mis Zenobija je stala v njeni sobici, ki se je odlikovala po svoji snažnosti od navadno nerednih stanovanj umetnic.

Vse je bilo na svojem prostoru, pri najmanjših stvareh spoznala se je rednost.

V kozarcih so stali priprosti šopki iz poljskih cvetic; mlado dekle je ljubilo te cvetke; bile so sveže in lepe kakor ljubko dekle, ki jih je ogledovalo.

Krotilka je ravno prišla od predstave domu.

Odložila je svoj plašč in stala v svoji svetli opravi, v kateri smo jo videli prvič.

Potrkalo je na lahko, — vrata so se odprla.

Nejevoljno se je Zenobija obrnila.

Sever, kateri se je seznanil ž njo pod tako čudnimi okoliščinami, je stal v sobi.

Njegov pogled je obvisel na krasni postavi dekleta, ki je hipno ostrmela.

A hitro se je zavedla in jezno zavpila:

„Kako se drznete nenapovedano tu vstopiti?“

„Občudovanje Vaših izvanrednih predstav napotilo me je k Vam“, odvrnil je Sever uljudno.

„Odrečem se temu občudovanju“, odgovorila je Zenobija kratko in resno.

Z ostrim pogledom je merila Severja.

„Zakaj pa; ali je to tako grozno, ako Vas kdo občuduje?“ je vprašal.

Mlado dekle je bilo razkačeno; prsa so se ji dvigala od hitrega dihanja.

Ubogi otrok ni slutil, kako očarujoče lep je bil v tem hipu razburjenosti.

Sever je željno gledal to krasno postavo.

Mis Zenobija je bila v mučnem položaju.

Vedela je, da njenih hišnikov ni bilo doma in ni hotela klicati na pomoč, da bi ne provzročila hrupa.

„Ponovim Vam še enkrat, odrekam se vsakemu občudovanju mojega dela; Vaše poskuse približevanja sem vedno odločno odbila.“

Potem še hitro pristavi:

„Druzega Vam nimam povedati.“

To je bilo jasno; a Sever ni bil mož, ki bi se umaknil brez vspeha.

„Pah!“ dejal je površno. „Povod k vzroku moje nemilosti mi je znan; odpustiti mi ne morete, da sem pred nekaj dnevi obiskal Vašega leva in se hočete maščevati — —“

„Motite se, gospod“, pretrgala mu je Zenobija besedo. „Vsekakor sem bila razkačena nad Vašim bedastim početjem, posebno še nad načinom, v kojem ste se igrali s človeškim življenjem in bi bili lahko provzročili nepregledno nezgodo; a ponovim Vam, motite se, ako menito, da se nad Vami hudujem od onih nesrečnih dni; sovraštvo mi je tuje.“

Ponosno vzravnana je stala prod ničvrednežem.

„Potem ne razumem Vašega obnašanja“, dejal je Sever ravnodušno.

„Moje obnašanje?“ zaklicalo je dekle začudeno. „Mar-li mislite, da bi se proti drugi osebi drugače obnašala?“

„Gotovo, to mislim“, je bil Severjev odgovor, ki ni obrnil svojega pogleda od nje.

„Dovolj!“ zavpilo je mlado dekle razburjeno. „Ne odgovorim Vam ničesar več!“

„Morda vendar!“ rekel je Sever zbadljivo.

„Odstranite se sedaj!“ ukazala je Zenobija ter mu pokazala vrata.

„Zakaj pa precej tako jezno?“ rekel je Sever pomirljivo. „Saj hočem samo malo kramljati z Vami.“

„Zahvalim se za to“, zaklicala je Zenobija s plamtečimi očmi. —

„Kakor Vaš lev“, dejal je Sever mirno. „Sploh Vas pa občudujem; taka izjema se mi je med ženskami, s katerimi sem se jaz seznanil, le redkokedaj primerila.“

„Kdo ve, v katerih krogih našega spola ste občevali?“ je bil bridki odgovor.

„O, v najvišjih krogih: tam, kjer naj bi se našla čednost, skromnost, ponos, skratka vse, kar diči dekleta. Le škoda, da nisem ničesar o tem našel.“

„Ako ste obsodili ves ženski spol po nekaterih zgubljenih dušah, potem obžalujem to. Moje mnenje mi ostane neomajljivo“, rekla je Zenobija tužno.

Sever se je, ne da bi ga bila mis Zenobija k temu povabila, že davno vsedel.

Njegovih očij ni zmaknil od krasne dekliške postave, ki je jezno stala pred njim.

„Pustimo to nedoločeno“, rekel je Sever končno. „Gotovo pa je, da se takih izjem ne najde v Vaših krogih. “

„V katerih krogih, kaj mislite s tem?‘‘ vprašala je Zenobija hitro.

„No, jaz menim med glumači, umetniki, plesalci, ali kakor se še imenujejo“, odgovoril je zasramovalno.

„Tudi to ni res; vsekakor je v našem poklicu marsikaka ženska, ki je radi nesrečnih okoliščin ali drugih slučajev pozabila na vzvišeni poklic ženstva, a splošno zavrnem tudi to očitanje odločno.“

Temna rudečica je pri teh besedah pokrila njeno lice.

Ko je tako zmedena tu stala in smelemu zasramovalcu svoj odgovor vrgla v obraz, bila je Zenobija, vzlic njeni opravi, podoba užaljenega devištva.

Sever ni trenil z očesom, akoravno mu je bila vsa notranjost skrajno razburjena.

„Vi še ne poznate sveta, jaz imam druge dokaze mojih trditev“, odvrnil je mirno.

„Ne, Vi nimate nikakih dokazov, Vaše obdolžitve napram našemu spolu so le izmišljene, — jaz ne verjamem Vašim besedam, — vse, — vse, — je zlagano. Jaz ne dam nič na to, kar ljudje o nas govore. “

Hladno jo je Sever gledal.

„Če tako mislite, zakaj se pa ne lotite tako imenovanega poštenega zaslužka?“ vprašal je mirno.

Krotilka mu ni odgovorila.

„Menite li“, — pogledal je njeno opravo, „da taka prikazen zmanjša obrekovanja?“

Zopet je oblila rudečica deviškega sramu ljubki obraz užaljene Zenobije.

„Naj ljudje mislijo o meni, kar hočejo“, bil je nje stanoviten odgovor. „Jaz dobro vem, zakaj sem postala krotilka živalij in nič druzega. Ne da bi se pred Vami opravičevala, ampak da Vam pokažem zaničevane umetnice v drugi luči, hočem Vam povedati, zakaj sem se oprijela tega nevarnega zaslužka.“

Za trenotek je prenehala.

Sever jo je s poželjivimi pogledi opazoval.

„Vi govorite od takozvanega poštenega zaslužka“, nadaljevala je skoraj britko: „pozabite pa pri tem, da pri takem zamore dandanes deklo komaj za-se zaslužiti vsakdanji kruh. Morala sem postati umetnica, da sem več zaslužila in s tem preskrbela osebe, ki so mi ljube in drage.“

„Lev, moja edina dragocenost, katerega bi bila vsled Vaše hudobije kmalu zgubila, je bil moj soigralec od mladih nog; jaz sem ga vzredila, krotila. Ž njim zaslužim toliko, da mi je mogoče preživeti mojo drago mater, ki je mnogo let hroma in mojega starega deda, ki ne more več delati. Bedo in skrbi sem poznala že v prvi mladosti; srečna otroška leta — meni niso cvetela nikdar!“

Ko je umolknila, imela je lepe oči polne solz.

„Ginljiva povest sicer, žal le, da ni resnična. — a vendar dobro izmišljena“, rogal se je Sever.

„Gospod!“ — zaklicalo je mlado dekle.

Pogled ji je plamtel.

„Gospodična!“ zavrnil je Sever hladnokrvno.

„Ne prepirajva se“, pristavil je. „Saj ne mislim tako hudo. Moje skušnje so bile po tem, da sem postal takega mišljenja.“

Zenobija ni dala odgovora.

„Ako ste torej sami tako nravni“, vprašal je Sever prežeče, „kako pa morete nastopiti v taki opravi?“

Zenobija se je spomnila svojo pomanjkljive oprave.

Njen pogled je iskal po sobici.

Ali ni bilo nikjer nobeno rute, da bi zakrila svoji goli rami pred poželjivimi pogledi sovražnika?

„To spada k moji službi“, odgovorila je odločno.

„Morda imam samo jaz to smolo, da me osrečite z Vašo jezo“, dejal je Sever predrzno. „Ali ste bili napram drugim gospodom vodno tako zdrzni kakor zdaj?“

„Poberite se ven!“ zavpila je Zenobija.

„Ne vpijte tako glasno“, zasmehoval jo je. Pomislite, da bi se Vas lahko slišalo, lahko bi kdo prišel in našel gospoda v sobi čednostne Zenobije.“

Zaihtela je glasno.

Hudobnež je imel prav; ako bi sedaj kdo prišel, bi bila ob njeno dobro ime.

„Hvalite Boga, da ni mojega zaročenca tu, on bi me vedel varovati“, rekla je Zenobija s trudom.

„Torej nevesta?“ smejal se je Sever glasno. „In potem še igrate prevzetno, to je smešno!“

„Kako se upate mojo zaroko vzeti v predmet takemu sklepu!“ togotilo se je mlado dekle.

„Mirno, — le mirno, — moj lepi otrok“, rekel je Sever. „Takoj Vam razložim, zakaj sem se poslužil tega izraza.“

Naslonil se je prijetno v stolu.

162. poglavje.
Povračilo.

„Vidite, gospodična“, pričel je Sever, „zaroka v krogu umetnikov je neka posebna stvar; nikar ne mislite, da sem v tem nevednež, nabral sem mnogo izkušenj. Takoimenovane zaroke so vendar le sredstvo za konec, tu se gre za to, kateri častilec zamore svoji dami največ podariti.“

„Ne razumem Vaših besedij, kaj menite s tem?“ vprašala je Zenobija brez sape.

„A, gospodična, Vi ste, — ne zamerite mi izraz, — vendar malo okorni. Pravite, da ste zaročeni, poznam to, zaradi mene recite tudi, da je Vaš zaročenec bogat, to ne škoduje nič; menim, da bodem gospoda vse jedno premagal.“

„Moj zaročenec ni bogat“, odvrnilo je lepo dekle, „reven je kakor jaz.“

„Reven?“ čudil se je Sever. „Kaj pa je?“

„Umeteljni jezdec.“

„Aha, to je kaj druzega; a končno se tudi nad takim romantičnim razmerjem ni treba spodtikati.“

„Razmerjem? Jaz ljubim mojega zaročenca; on je priden, zvest človek; dolgo je porabljal svoj denar v oskrbo nekega zvestega dobrotnika njegove žalostne mladosti. Sedaj hrani, da me kmalu popelje v lastni, če tudi skromni dom.“

Sanjavo je zrla Zenobija pred-se; njene misli so letele k ljubljencu.

„Res ginljivo, — pred sto leti je bilo enkrat tako“, smejal se je Sever.

A ona mu je odločno odgovorila:

„Vaše zasmehovanje me ne more užaliti“, odvrnilo je mlado dekle. „Nikdar mi ne vzamete vere v mojo skromno srečo. Sedaj Vas prosim, da me zapustite; predolgo sem že z Vami govorila.“

„V resnici?“ vprašal je Sever neverno. „Tu poglejte sem.“

Potegnil je iz žepa škatljico in jo odprl.

Krasna broža je bila v njej.

Svetloba luči se je tisočero zrcalila v biserih, s katerimi je bil lišp opremljen.

„Jako lepo“, rekla je Zenobija mrzlo ter brožo komaj pogledala. —

„Mislite vendar, ko bi Vi kot mlada žena imeli tako dragocenost?“ vprašal je zapeljivec.

„Prav nič mi ni za njo!“ odvrnila je krotilka, „kaj pomaga ves lišp, ako manjka sreča.“

„Sreča pride sama“, dejal je Sever nepotrpežljivo, „slišite me in ta broža z drugimi dragocenostmi vred bo Vaša last! Kako bi se ti biseri podali Vašemu vratu?“

Vstal je.

Zenobija se je umaknila.

„Opetovano sem odbila Vašo darove in prosim Vas, da me nikdar več ne žalite z enakimi ponudbami.“

„Žaliti?“

„Da; ako hočete dekletu, ki nima druzega ko svoje neomadožovano ime, take stvari darovati, jo to žalitev; ker Vi računate na nasprotne dokaze, katerih nikdar ne dobite.“

„In zakaj ne?“ zaklical je Sever.

Pogled na tega lepega dekleta ga je popolnoma zmedel, da se je le težko zatajeval.

„Ker nočem, — ker Vas sovražim, zaničujem!“ zavpila je Zenobija iz sobe.

Sever se je porogljivo zasmejal.

„Vso je hinavščina, — poznam to! Dobro, mogoče, da Vam ta dar ne zadostuje za Vašo naklonjenost. Obdržite brožo tu, jutri se vrnem z darom, ki je vreden kraljice.“

Hitel je proti Zenobiji ter ji stisnil brožo v roko.

„Ničesar ne maram od Vas!“ vpila je Zenobija razkačeno.

Dvignila je roko in z vso jezo vrgla Severju brožo pod noge. —

Lišp se je razdrobil, kosci so se trkljali na vse strani.

„Le pustite ležati“, dejal je Sever, ko se je Zenobija naglo pripognila za njimi, „pah, — taka malenkost.“

„Nič, — nič ne maram od Vas v mojem domu“, reklo je mlado dekle in hitrih rok pobiralo kosce.

Sever je stal poleg nje.

Goreči pogledi so obviseli na snežnobelem tilniku krotilke, ki je še vedno klečala na tleh.

Počasi je položil svojo roko na njeno polno ramo.

Kakor tiger je skočila kvišku.

„Nesramnež, — kako se drznete — — —!“

„Nič Vam ne pomaga, ljubica“, je smelim glasom rekel Sever. „Moj cilj bom vendar dosegel.“

„Bog me obvaruj!“ — dejala je Zenobija ter se plaho umaknila.

Kje je ostala Severjeva hladna premišljenost!

Pogled na to krasno dokliško postavo naredil ga je kar blaznega.

Šel je proti nji.

Prestrašeno je stopila Zenobija nazaj.

„Ako ne zapustite takoj mojo sobo, kličem na pomoč!“ vpilo je dekle.

„Tega nihče ne sliši“, rogal se je. „Vaših hišnikov ni doma, nikogar ni tu. Bolje je, ako se udaste radovoljno.“

„Nikdar, ničvredni hudobnež!“ zavpila je Zenobija obupana. —

Tresla se je jeze.

„Ali me hočete uslišati?“

„Ne, — ne, raje umrem!“ kričala je krotilka polna strahu. „O, slutila sem to, ko sem Vas prvikrat videla; občutila sem neizrekljivo grozo; kdo ve, morda ste zločinec, — morda — —“

„Molči!“ hreščal je Sever.

Bil je že kakor divja zver.

„Uslišite me, prosim Vas zadnjikrat. Izpolnim Vam vsako željo, — dam Vam celo premoženje, le bodite moja.“

„Nesramni lump!“ vpila je Zenobija. „Sramota nad Vas! Hočete-li rabiti silo?“

„Ne, ako izpolnite mojo prošnjo.“

„Nikdar!“

„Potem Vas prisilim k temu“, vpil je Sever divje in hitel, proti bežeči. „Če nočeš drugače, — torej —“

Ubogo dekle je glasno zavpilo. —

Sever jo je zgrabil surovo.

Strastno jo je potegnil k sebi, njegovi žareči ustni sta se pritisnili na njeni rožnati lici.

Zadonel je obupen krik, kakor do smrti preganjane živali. —

Zenobija je zgrabila surovega napadalca s svojo lepo, polno roko ter ga z močjo pahnila od sebe.

Znova je planil na svojo tresočo žrtev, ki se je s trudom vzdržala na nogah.

V tem je začutila do smrti preplašena neko stvar med rokami. —

Pograbila je. —

Težki, s svincem napolnjeni bič, s katerim je Jupiterja primorala ubogati, bil je v njenih rokah.

Zopet je zadonel krik, — a sedaj od moškega glasu, krik poln bolesti in jeze.

Sever ga je izustil.

Krotilka ga je z vso močjo udarila z bičem čez obraz.

Omahoval je, z roko se je prijel na mestu, kamor je priletel udarec.

Sledil je mah za mahom.

Zenobija ni videla več, da je stal pred njo človek, — pred njenimi očmi je mrgolelo, — saj to ni bil človek, — menila je imeti pred seboj Jupiterja, leva, ki je v svoji mladosti, mnogokrat s svojimi močnimi tacami udaril po svoji mladi ukazovalki, — potem ga je kaznovala, dokler ji ni cvileč lezel pred nogami.

In mlado deklo je udarjalo.

Ves srd, — sovraštvo proti zlobnežu, ki ji je hotel najsvetejše poteptati z nogami, se je s temi udarci odvalil od srca.

Sever je ležal na tleh, — komaj da se je mogel premikati. —

A razkačeno dekle si še ni ohladilo svoje jeze.

Vedno še so padali težki udarci biča na krvaveči mu obraz, — na njegov se vijoči život.

Utrujeno je končno dekle prenehalo.

Sever je ležal kakor mrtev pred njenimi nogami, le tiho ječanje pričalo je, da je bilo še življenje v njem.

Zenobija je stala poleg na tleh ležečega kakor kraljica, ki je kaznovala puntarja.

Rešila je svojo čast, — strašna je bila sicer obsodba — a popolnoma pravična!

Rahlo je potrkalo na vrata.

Zenobija je odprla.

Čuvaj je stal zunaj: ljudstvo je čakalo; predstava se je imela začeti.

„Pridite notri“, ukazalo je dekle.

Obotavljaje je stopil mož čez prag sobice.

Prestrašen je odskočil nazaj, — pogled na pretepenega je bil grozen.

„Pojdite na trg, drugi čuvaj naj pride z Vami: potem nesite tega hudobneža v gostilno, kjer stanuje: lump se je vrinil v mojo sobo; pomagala sem si, kakor, — kakor moram to storiti z divjimi živalmi.“

In ponosna kakor kraljica je Zenobija zapustila sobo.

163. poglavje.
Prevarano upanje.

„Gospa Sever, oh — gospa Sever, — nekaj novega!“

S temi besedami prihitela je Alis Wilmigton v hotelsko sobo, v kateri je v St. Louis-u bivala s Heleno.

Helena jo je začudeno pogledala.

„Le pomislite“, rekla je Alis brez sape, „moj strijc je tudi tu, ravnokar sem ž njim govorila.“

„Vaš strijc?“

Helena ni razumela, kaj dekle misli.

„Moj Bog, strijc Karol, ki je Vašega otroka k sebi vzel: on je tu in odpotuje šele čez nekaj dni.“

Helena je prebledela, — to veselo poročilo jo je preveč iznenadilo.

„Takoj grem tje“, dejala je končno, ko se je zopet zavedla. —

„Da, gotovo“, je radostno rekla Alis, „jaz grem z Vami, — kako se veselim na svidenje.“

Helena se je hitro pripravila za odhod, pokrila klobuk in z Aliso naglo odšla. —

Na poti so se vzbudili v Helenini duši tužni dvomi.

Če je bil oni otrok res njena Lidija, ali ga bo pa tudi mormonec hotel dali?

Ona ni imela pri sebi nikakega dokaza, da je bil otrok v resnici njen.

Helena je sklenila, se takoj obrniti na policijo, ako bi se branil ji otroka izročiti. —

Kmalu sta dospeli v hotel, kjer so stanovali Wilmigtonovi sorodniki.

Heleni je srce slišno bilo, Alis je morala podpirati omahujočo. —

Zaročenca sta bila v hotelu.

Natakar je peljal dami do sobe.

Obotavljaje je Helena prestopila prag.

Sorodniki Alise so bili priprosti ljudje.

Helena si je morala priznati, da si je naredila napačno podobo od mormonov.

Mislila je, najti zagrizene fanatike, ki jo bodo neprijazno zavrnili.

A to ni bilo videti tako.

Alis je njenemu strijcti že pri prvem snidenju povedala, da je mati najdenke v St. Louis; mož torej ni bil iznenaden, ko je Helena prišla.

„Poglej, mati“, rekel je po prvih pozdravih svoji ženi, „to je dama, katere hči je menda naša mala.“

Obrnil se je proti Heleni.

„Otrok se nam je zelo priljubil, a če je Vaša hči, potem seveda radi odstopimo.“

Helena je bila zelo razburjena.

Šel je k drugim vratom in zaklical:

„Pridi notri, Emi!“

S široko odprtimi očmi in glasno bijočim srcem je Helena čakala.

Na pragu priležne sobe se je pokazalo majhno dekletce.

Krik prevare je zadonel. —

Premagana od prevelike razburjenosti je padla nesrečna Helena kakor mrtva v stol.

Otrok ni bil Lidija. — — — — — — — — —

Helena je obupana zapustila hotel.

Tolažilnih besed Alise ni poslušala.

Nema onemogla je tavala po mestu dalje, — tako razočaranje je bilo pregrozno.

Le ena misel jo je navdajala.

„Nazaj — nazaj, — in dalje iskati!“

V hotelu jo je pričakoval Wilmigton.

Alis je očetu na kratko vse razodela.

Wilmigtonu to tudi ni bilo po volji.

„A pojdete vendar z nami?“ vprašal je Heleno na videz v skrbeh.

„Prosim Vas, pustite me, da se vrnem,“ rekla je Helena obupno. „Vem, da Vam mnogo dolžujem, a delala bodem, da poravnam moj dolg; samo dovolite, da se vrnem.“

Proseče ga je gledala.

Poleg stoječa Alis jo je s tožnimi pogledi opazovala; smilila se ji je zelo.

„To ne gre“, odvrnil je Wilmigton osorno.

„Zakaj pa ne, papa?“ posegla je Alis v razgovor.

„Gospa Sever je bila pripravljena kot Tvoja družabnica z nami potovati, imel sem razne stroške; kje naj dobim tu pripravno osebo? Ne, — ne, — žal mi je, a zahtevam, da gospa Sever izpolni obljubo!“

„Za Tvoje stroške pripomorem jaz, papa“, zaklicala je Alis. „Gospe Sever ne bodeš zadrževal.“

„Vse jedno“, je resno zavrnil oče. „Zahtevam, da se pelje gospa z nami!“

Helena je obupno vila roki.

„Ali nimate nikakega usmiljenja z menoj?“ zavpila je v največji razburjenosti. „Premislite, ko bi se Vam zgubil Vaš otrok, Vaša Alis! Prestavite se v moj grozni položaj!“

Wilmigton ni odgovoril.

Alis je stopila k Heleni.

„Pomirite se, gospa Sever“, prosila je milo. „Jaz bodem papa pregovorila.“

Wilmigton je bil slabe volje.

On ni imel nikake koristi, ako bi Helena šla ž njimi; bila je to le usluga prijatelju Wolstonu.

S silo pa ni mogel Helene pridržati.

„Naj bo“, godrnjal je nejevoljno, „siliti Vas nočem, za Aliso bom vzel koga druzega; škodujete le sami sebi, take priložnosti ne dobite vsak dan tu v Ameriki.“

Zapustil je sobo.

Druzega jutra je zapustila Helena s srčnim slovesom hotel.

Wilmigtonova hči je pregovorila očeta, da ni zahteval povrnitve stroškov.

Helena ni hotela tega sprejeti in je prosila za Wilmigtonov naslov: kakor hitro mogoče mislila je povrniti vsoto.

Slutila ni, da je bil ta denar en del njene kupne cene; da jo je le božja previdnost rešila strašne usode.

Na cesti je stala Juno, ki je željno pričakovala svoje gospodinje.

Nosila je majhno torbico, v kateri so bile Helenine premožnosti in je stopala, veselo klepetajoč, poleg mlade dame.

Alis je pri slovesu skoraj s silo vročila Heleni nekaj denarja in se potem ginljivo poslovila od drage prijateljice. Helena je imela sedaj sredstva, da se je z Juno lahko peljala vsaj do C....o, potem ji je preostajala še majhna vsota, katero je mislila uporabiti za daljnje iskanje.

Dospeli sta do kolodvora.

Kmalu sta sedeli obe v vlaku, ki je vozil proti jugu.

„Povej mi vendar, Juno, kako si se preživela v Louis?“ poizvedovala je Helena.

Juno se je veselo zarežala.

„O, to je bilo prav lahko“, zagotovila je.

„Ali pač nisi kradla?“ vprašala je Helena v skrbeh.

„Kradla, — ne, — ni bilo treba. Juno imela vedno dosti jesti in piti.“

Helena se ji je čudila.

„Tako, kje si pa bila?“

„Juno šla po cesti, — prišel mož. Pogledal je Juno, — rekel, pojdi z menoj, — mnogo jesti in piti — tudi denarja.“

Zamorka je privlekla iz žepa nekaj novcev.

„Kak mož pa je bil to?“ vprašala je Helena. „Ali je prišla Juno v slabe roke?!“

„Ne vem!“ odvrnila je zamorka. „On peljal Juno v veliko dvorano, tam dosti mož, — vsi pisali, — Juno na mizo stopila z rokami kvišku, tako stala dolgo — dolgo, — možje vedno pisali in Juno gledali.“

„Potem Juno oblekla dolgo krilo, tesno ob životu“, nadaljevala je zamorka, „zopet stala dolgo — dolgo, — postala trudna, skočila z mizo, — vsi zavpili: Stoj — stoj, — Juno morala zopet na mizo, — vsi zelo smejali.“

Helena je pogledala na bujen život zamorke: vsekakor je bil nje krasni stas kakor ustvarjen služiti kot vzorec za lepe oblike.

Mlada gospa se je pomirila.

„Ko možje odšli, — dali Juno mnogo jesti. — Juno vse pojedla. Možje stali okoli, — vsi smejali, da Juno toliko sne.“

Helena se je smehljala; poznala je Juno. —

Vlak je dospel v U....o.

Helena je z zamorko izstopila.

Šla je naglo skozi množico; nakrat se je s strahom umaknila nazaj.

Kaj je bilo to?

Ali niso bile to Severjeve oči, ki so s plamtečim pogledom obvisele na njej?

Ozrla se je na vse strani.

Nikjer ga ni bilo videti. — — —

164. poglavje.Novi načrti.

Sever je več dni preležal na pol nezavesten v groznih bolečinah.

Zdravnik, ki ga je lečil, je bil ves prestrašen nad sledovi strašne kazni, katere je imel Sever po životu.

Hudodelec je mrmral nekaj o potepuhih, v kojih roke je po nesrečnem slučaju padel.

Danes je prvikrat zapustil posteljo; s trudom se je privlekel do ogledala.

Prestrašil se je.

Ali je bil ta na vse strani obvezani, zatekli obraz v resnici njegov?

Obupno je zastokal. Ali bo moral vse življenje nositi te znake?!

Komaj se je upal kaj tacega misliti.

Z divjim srdom se je spomnil krotilke, katera ga je tako strašno razmesarila; a upal se ni maščevati se nad pogumnim dekletom.

Sicer je mis Zenobija že davno zapustila mesto; slediti se ji ni upal; z grozo se jo je spominjal.

Kosce brože je našel v žepu svoje suknje. Zenobija jih je gotovo vtaknila notri, hotela ni ničesar od njega. —

To je bilo prvikrat, da je bil lepi mož zavržen, on, — kojemu so se vsa lepa in bogata dekleta skoraj ponujala; Lujiza, Marija, — Helena.

Da, Helena tudi, slovenskega grofa hči, — njena podoba je stala čista in neomadeževana pred njegovo dušo.

Taka kakor ona vendar ni bila nobena; ona je bila najlepša ženska, kar jih je videlo njegovo oko.

Kje neki je ostala?! — — —

Sever je v svojem razmišljevanju preslišal, da so se vrata odprla.

Prestrašil se je silno, ko je nakrat stala pred njim neka postava.

A pogled na njo je pomiril hudodelca.

„Joze!“ zaklical je iznenaden.

„Moj Bog, gospod, kakšni pa ste?“

Joze ga je začudeno gledal.

„Le pusti, — nesrečen slučaj, — pretep z razbojniki, kmalu bom zopet okreval.“

Sever ni hotel resnice povedati.

„Kako si me našel?“ vprašal je potem slugo.

„Slučajno, prav slučajno. Sledil sem Vam in zgubil v Nasvilu Vaš sled; pred nekaj dnevi zdelo se mi je, da sem Vas tu videl in sem previdno preiskal gostilne.“

„Dobro; kaj so v Nasvilu o meni govori?“ vprašal je Sever radovedno.

„Vse mesto je še razburjeno,“ pripovedoval je Joze. „Zvedel sem vse, to je bilo izvrstno.“

„Ali je ona žena, katero sem odpeljal, zopet pri svojem možu?“

„Da, obdal jo je s celo tropo služabnikov, da se mu to še enkrat ne zgodi.“

Sever se je nasmehljal.

„Lahko je brez skrbij, mesto me ne vidi več. Kaj si drugače novega zvedel?“

„Mnogo; saj Vam smem vse natančno poročati?“

„Da, — sedi.“

„Torej najvažnejše,“ rekel je Joze počasi. „Polkovnik je blizu, treba je naj večje pazljivosti.“

Sever je skočil kvišku.

„Kaj, zopet polkovnik Rogers, mislil sem ga vendar že davno mrtvega!“

„Ne, čil je in zdrav,“ odvrnil je Jože. „Sedaj se nahaja v Paducah.“

Severja je ta novica zelo vznemirila.

„No, jaz mu že uidem, saj me skoraj ni spoznati.“

„Gotovo,“ menil je Jože smehljaje.

„Nadaljuj,“ velel je Sever skoraj ostro. „Kaj si še zvedel važnega?“

„Kaj ne veste več, gospod, da sem imel poizvedovati po Vaši ženi Heleni?“

„Da, — da!“ zaklical je Sever z zanimanjem. „Kaj si zvedel o nji?“

„O, zvedel sem mnogo.“

„Govori vendar,“ priganjal je Sever.

„Dolgo sem moral iskati, da sem našel njen sled; končno sem slišal, da leži v nekem mestu bolna v bolnišnici, potem je nekaj časa nastopala kot navadna pevka.“

„O!“

Severjeve oči so se svetile.

„Popustila je svojo službo in dolgo tavala po cestah, pozneje so jo videli z neko zamorko.“

„Z zamorko?“ zaklical je Sever začuden.

„Da; končno je prišla v Maryville in tam pozvedovala po njenem otroku: tisti se je menda tam našel.“

Sever je meril slugo z ostrimi pogledi.

„Žal, da je rodbina, ki je sprejela otroka, vže odpotovala,“ nadaljeval je Joze svojo povest: „Vaša žena se je s sorodniki one rodbine tudi odpeljala.“

„Kam?“ vprašal je Sever brez sapo.

„Tega nisem mogel poizvedeti,“ rokel je Joze.

„Škoda, — škoda,“ mrmral je Sever. „No, sedaj imamo vendar sled, po katerem lahko dalje iščemo.“

Premišljeval je.

„Za nekaj tednov se bodem umaknil,“ rekel je končno. „Pri tem napadu so me grozovito zdelali. Meseci bodo pretekli, predno bo moj obraz popolnoma zaceljen. Ali mi veš predlagati kak primeren kraj, — saj me razumeš, — kako mesto, kjer bi bil varen?“

„Gotovo,“ odgovoril je Joze po kratkem razmišljevanju.

„Poznate Belmont, gospod?“

„Ne, kje leži ta kraj ?“

„To je mesto vil pri C....o, tam ste popolnoma varni pred zasledovalci.“

„Dobro; dal Ti bodem vsoto, da najmeš zame vilo; le previden bodi v izberi.“

„Zadovoljni bodete z menoj, gospod,“ zagotovil je Joze.

— — —

Ob vzhodnem pobočju gričev, ki obdajajo mesto C....o, leži v krasni legi naselbina vil glavnega mesta Belmont.

Griči so bili gosto zaraščeni.

Ob robu gozda je stala samotna, razkošno opremljena, a delj časa prazna vila.

Poslopje je bilo po vsej okolici na slabem glasu.

Učenjak, ki je hotel zadnja leta svojega delavnega življenja v tihoti preživeti, je bil sezidal to vilo in malo časa v nji prebival.

Neko jutro našli so ga umorjenega v postelji; storilec se ni dobil.“

Pozneje je neki trgovec kupil hišo od dedičev umorjenega. —

A tudi njega je doletela ista kruta usoda, kakor njegovega prednika; bil je umorjen.

In ko se je še tretjemu prebivalcu vile isto zgodilo, ostalo je poslopje prazno.

Od čudne hiše pa so se pripovedovale najbolj skrivnostne pravljice.

Pravili so, da se sliši ponoči hoditi, stokati in zdihovati.

Celo pogumni možje se niso upali po noči iti v vilo.

Začudenje prebivalcev v Belmontu je bilo torej veliko, ko so zvedeli, da je vila z nova prodana.

Joze je dospel v Belmont.

Takoj je spoznal to hišo kot varno zavetje za Severja ter jo kupil.

Potem se je hudodelec, ki je bil po svoji obvozi popolnoma nepoznan, peljal v Belmont.

Na kolodvoru je spoznal Heleno.

Hitro je poklical Jozeja k sebi in mu pokazal svojo nekdanjo soprogo.

„Pazi natanko, kje bo stanovala; kadar boš to zvedel, pridi mi povedat.“

Joze je pokimal in je zginil med množico.

165. poglavje.
Čudno dopisovanje.

Helena je s pomočjo Juno najela v C....o majhno sobico. —

Vedela ni, kam bi se obrnila, da bi našla svojega ljubljenega otroka.

Več oznanil v časnikih je ostalo brez uspeha; morala je: zaupati slučaju.

Nekoga večera je sedela sama v sobi.

Vrata so se odprla.

Juno je priskočila notri.

„Tu, mis, pismo, — Juno ravno dal.“

„Kdo Ti ga je dal?“ vprašala je Helena začudeno.

„Ne vem, mis, — Juno stala, — nakrat pismo v roki imela, — presmešno.“

Helena je odprla pismo in prebledela.

S tresočim glasom je brala:

„Zvedel sem za Tvoje bivališče in pričakujem, da se prostovoljno vrneš k meni. Krasna hiša Ti je na razpolago in v nji najdeš Tvoj največji zaklad, najinega otroka. Pri meni je in hrepeni po svoji materi. — Pridi k meni, srečni bodemo vsi in vse preteklo pozabili. — Pričakujem, da mi še danes odpišeš; daj list Tvoji zamorki in jo odpošlji ž njim ob 10. uri. Zaupna oseba bo pismo sprejela. Na veselo svidenje!

Artur Sever.“

Heleni je roka s pismom padla v naročje; srepo je gledala pred se.

Da je bil Sever v njeni bližini, da jo je opazoval in zahteval, naj se k njemu vrne, vse to je zginilo pred mislijo: on ima tvojega otroka, tvoja Lidija je pri njem.

Ali je bil to samo izgovor, ali jo je hotel s tem prisiliti, da gre k njemu?

Severju je bilo vse zaupati.

Nasprotno pa je bilo vendar tudi mogoče, da je Sever našel Lidijo.

Kri se ji je ustavila v žilah pri tej misli.

Vzela je pero in pisala:

„Tvoje pismo sem prejela, a ne morem pod nobenim pogojem izpolniti Tvoje zahteve. Ako bi mi ponudil vse zaklade sveta, bi se vendar nikoli ne vrnila k Tebi, k možu, ki me je onesrečil, katerega sovražim in zaničujem. Pišeš, da je moj otrok pri Tebi. Ne verujem Ti, prevečkrat si me varal in se mi zlagal, Tebi ni nič svetega; Ti bi hladnokrvno tudi po krivem prisegel, da bi le prišel do cilja. Ako je Lidija, kar pa naj Bog obvaruje, pri Tebi, mi bo Vsemogočni, ki mi je tolikokrat pomagal v urah nevarnosti, tudi omogočil, da Lidijo zopet pritisnem na moje srce. Vzemi si k srcu besedo: Vsaka krivda se maščuje na svetu! — Raje sem vse življenje revna, ko da bi ob Tvoji strani živela v razkošju. To je moj odločen sklep!

Helena.“

Vtaknila je pismo v zavitek in poklicala Juno.

„Vzemi pismo in pojdi počasi po cesti, 10. ura bo kmalu.“

Juno prikima.

„Neki mož bo zahteval to pismo od Tebe!“ nadaljuje Helena. „Natanko si oglej tega moža, da mi ga lahko potem popišeš.“

In Juno je šla.

Helena je ostala v nepopisni razburjenosti; kakšna nesreča je pripeljala Severja vedno zopet na njeno sled?!

Ni ga hotela več videti, sovražila je zločinca.

Čista žena čutila je, da ga samo zbujena poželjivost redno in vedno pripelje k nji nazaj.

Kaj, če se je Lidija res nahajala pri njem?

V nepopisnih mukah vila je roke.

Boječe je prisluškovala, če se Juno že vrača.

Ali dolgo je morala čakati, predno se jo zamorka vrnila.

„Ali Ti je kdo vzel pismo, — kako je izgledal?“ pozveduje Helena hitro in boječe.

Juno se je smijala.

„O, gospa, — Juno šla, — dolgo, — dolgo, — naenkrat stal mož zraven nje in vprašal: Imaš pismo, zamorka? Juno reče: Da, — hočem najprej moža pogledati, kakor rekla gospa. — Imel je velik plašč krog sebe, tudi plašč čez glavo. — Juno mu reče: Pokaži tvoj obraz. — Sune me stran in reče: Daj pismo. — Juno skoči k njemu, — odtrga klobuk, zdaj vidi obraz, — rujav kakor indijanec. — On Juno tepel, — oba sva se ruvala, — preneumno, — nazadnje Juno mu da pismo, — hitro je stekel stran in upil: Prokleta zamorka, drugič zavijem ti vrat.“

Zamorka se je smejala na vse grlo.

„Je že dobro,“ reče Helena. „Zdaj pojdi spat: kdo ve, kaj mi prinese drugo jutro.“

Dolgo je ležala Helena na postelji in premišljevala. Spati ni mogla.

Konečno je našla tolažbo v vroči molitvi, in trudne oči zatisnile so se v lahkem spanju.

Drugo jutro, ko je Helena še ležala v postelji, priskače Juno v sobo s posebnim veseljem.

V povzdignjeni desnici držala je pismo, ter ga vihtela kakor kak prapor.

„Tu, gospa, — že zopet pismo.“

Helena je bila presenečena.

„Kaj je bil sel tukaj?“

„Ne, gospa, — pismo preletelo samo skozi okno, — Juno vsa prestrašena bila; — od kje prišlo pismo?“ —

Hitro raztrga Helena zavitek in bere:

„Ti se braniš priti k meni: dobro, potem slušaj moj odlok:

Lidija je pri meni, prisegam Ti, ako ne prideš danes k meni, umorim otroka; poznaš me in veš, da izvršim svoj namen. — Pridem Ti naproti ter Ti hočem vse ustmeno povedati; v ta namen hočem Ti povedati kraj, kjer se snideva. Jaz bom sam tam in pričakujem, da tudi Ti sama prideš, sicer me ne boš našla in otrok je izgubljen. Pojdi torej danes zvečer ob deveti uri po glavni cesti proti Blakleju; pri prvem križpotu vidiš na desni strani stati visoko platano, tam To bom pričakoval. Računam za gotovo, da prideš. — Misli na otroka!

Artur Sever. “

Tako se je glasilo strašno pismo, katero je Helena držala v tresočih se rokah.

Da, ta hudoba v človeški podobi držal bo svojo besedo, poznala ga je; spominjala se je onega strašnega dneva, ko je Sever parobrod peljal proti skalam, ko je s samokresom streljal na njo. — Bil je tudi tega zmožen, da njeno nedolžno Lidijo umori; to skalnato srce ni poznalo usmiljenja.

Vendar, — še je bilo eno sredstvo, — če se ona sama žrtvuje.

Srce ji obstane pri teh groznih mislih.

Da reši svojega otroka, — mora pasti v roke tega zaničevanega človeka.

Kje najde izhod iz te sile!

Njen položaj je bil strahovit — grozen.

Če bi le vedela, ali se Lidija res nahaja pri tem krutem zavržencu.

Prisegel je, ali ona je malo dala na njegove prisege; saj je ta capin najsvetejšo prisego tako ničvredno prelomil.

Morda je pa to le bilo sredstvo, da jo zvabi k sebi.

Zopet se Helena globoko zamisli. — — —

Medtem se je nahajala Juno na dvorišči, kjer je ni nihče mogel opazovati, ter se bavila s čudnim delom.

Okoli leve roke imela je več ko 30 metrov dolg, tanek jermen; desnica držala je konec tega jermena, ki je končal z zanjko.

Bil je laso, grozno orožje meksikanskih pastirjev.

Na koncu dvorišča utaknila je Juno dolg in tanek količek v zemljo.

„Hočem vendar videti, — če zna Juno še vedno metati,“ šepeče tiho pred se.

Gibčni život pripogne se nazaj, kakor senca zleti zanjka čez dvorišče; — potegne, — in količek visi izruvan v zadrgnjeni zanjki.

Juno zadovoljno pokima.

„Tako dobro, — čisto dobro. — če mož zopet pride, — ne bo več stran stekel, — Juno ga vjame.“

Skrbno si zvije Juno laso okoli života.

„Juno — Juno!“ zakliče Helena skozi okno.

„Tukaj, gospa, — Juno precej pride,“ odgovori zamorka in hiti v hišo.

Po grozni duševni borbi odločila se je Helena, — poiskati Severja, — morda se ji posreči, preprositi ničvrednika, da ji izroči otroka.

Juni ne pove ničesar o svoji nakani, odločila se je, da to nevarnost sama prestoji.

Zamorka je ostro opazovala svojo gospo.

Otroku divje narave ni ušlo, da ji Helena nekaj prikriva, niti trenutek je ne izpusti iz oči.

„Gospa hoče nekaj storiti, kar Juno ne sme vedeti,“ mrmra zamorka. „Juno zelo zvita, — stori, kakor da nič ne ve, ali skrivaj pojde za njo, čisto skrivaj, bom že videla, — kaj gospa hoče.“

Dan je prešel.

Mučni nemir, ki je Heleno ves dan trapil, postajal je od minute do minute večji, čas zdel se ji je, da preteka s svinčeno počasnostjo.

Konečno pride tako zaželjeni, kakor z bojaznijo pričakovani večer.

Helena ogrne svoj plašč in pokliče Juno.

„Imam še nekam hitro iti in se kmalo zopet vrnem. Ti se lahko vležeš spat in ni Ti treba na mene čakati.“

„Čisto dobro tako, gospa,“ odgovori zamorka. „Tukaj ostanem in počakam, da gospa zopet pride.“

Helena hiti v noč.

Ali kakor senca sledi ji zvesta zamorka.

V senci hiš se skrivaje ni niti za trenotek izgubila osebo ljubljene gospe iz oči.

Konečno dospe Helena na glavno cesto proti Blakleju.

Tiho je bilo in samotno.

Urno je stopala mlada žena dalje.

Kar se njena noga ustavi.

Čez glavno cesto je tekla druga pot.

To je moral biti označen križpot.

Zrla je na desno in levo, — res, tu se vidi v jasni noči velikansko drevo.

Bila je iskana platana.

Urno hiti Helena proti nji.

Srce ji bije kakor da ji hoče počiti.

Za trenotek obstane. —

Kar se zgane, bilo ji je, kakor da sliši lahek šum za svojim hrbtom.

Hitro se obrne, — ničesar ni bilo videti.

Juno, ki je sledila svoji gospej, ležala je brez giba na tleh; njene ostre oči zrle so skozi temoto tja proti Heleni.

Helena se je zopet pomirila, mislila je, da se je motila.

Platana bila je samo še kakih petdeset korakov oddaljena.

Zopet Helena obstoji.

Brezsapno zre proti drevesu.

Tam ni bilo ničesar videti.

Hiti naprej.

Samo še nekaj korakov je oddaljena od drevesa, ko stopi neka temna postava iz sence.

„Ali si Ti, Helena?“ vpraša Severjev glas.

„Da,“ šepne ona.

Mož in žena si stojita nasproti.

166. poglavje.
Zakonca.

Helena je le nejasno zamogla spoznati Severjev obraz; videlo se je, kakor da ima širok zavoj nad očmi.

Precej časa stala sta si brezglasno nasproti.

Konečno reče Sever:

„Dolgo se nisva videla, Helena.“

Ona molči.

On ji ponudi roko.

Helena je ni hotela opaziti.

„No,“ vpraša Sever, „ali prideš k meni?“

„Ne,“ odgovori Helena trdno.

„Ti nočeš? — Spomni se, da je Lidija, najin otrok, v moji oblasti.“

„Ali je to tudi res?“ vpraša Helena.

„Res!“ — odgovori Sever zategnjono. „Kaj Ti tega nisem prisegel?“

„Ni v prvič, da si po krivem prisegel,“ bil je Helenin resni odgovor.

„Pisal sem Ti, kaj se zgodi z otrokom, in zgodilo ze bo, če ne izpolniš moje prošnje.“

„Tega ne moreš storiti; kateri oče zamore lastnega otroka umoriti!“

„Jaz to storim,“ reče Sever resno. „Jaz lahko vse storim.“

„Da, Ti se ne zbojiš najgroznejšega, to vem.“

„Vidiš,“ reče Sever zmagonosno. „Zdaj me poslušaj; hočem Ti povedati, kaj da sem sklenil, kadar boš zopet postala moja žena.“

„To se nikdar ne zgodi, nikoli!“ zakliče Helena z odločnim glasom.

„Isto si mi že takrat na brodarski ladiji povedala,“ odgovori Sever mirno. „Takrat je bil polkovnik Rogers v Tvoji bližini, zapustil Te je, kakor vsi drugi.“

„To ni res!“ kliče Helena. „Polkovnik Rogers niti ne ve, kje da sem, sicer bi bil že davno na moji strani.“

„Mogoče,“ reče Sever suho. “Samo dovoli, da dvomim o tem.“ —

„On je dober in plemenit.“

„Polkovnik Rogers bi si morda vendar premislil, povzdigniti nekdanjo šansonetno pevko za svojo soprogo,“ reče Sever mrzlo. —

„Od kod to veš, capin?“ zastoče Helena.

„Jaz vem vse,“ odgovori Sever. „Vem celo to, da si se z neko zamorko po glavni cesti klatila.“

Lahko pokanje se zasliši v temini.

Sever posluša.

„Ali si pa tudi sama prišla?“ vpraša ostro.

„Gotovo, jaz sem sama!“

„Ali je to tudi res?“

„Jaz se ne lažem, to prepustim drugim!“ odgovori Helena zaničljivo.

Sever se pomiri.

„Ali imam prav ali ne, da si — no, kakor kaka ciganka se okrog vlačila?“

„Kdo me je pahnil v to revščino?“ zavpije mučena žena. „Kaj me nisi Ti zvabil iz hiše starišev, me nisi brezčutno izročil obupu, mene in lačnega, bolnega otroka?“

Sever ji na to ne odgovori.

„Da, Ti si bil, ki mi je življenje zastrupil. Radi Tebe je tako daleč prišlo, da sem bolna in lačna ležala na glavni cesti, ter proseče stegala roke za košček kruha. Kako hočeš vse to pred večnim sodnikom zagovarjati, kar si meni zlega in hudega provzročil?“

„Zakaj se nisi takrat vrnila k meni, — življenje, polno sreče in bogastva bi Te čakalo, na rokah bi Te bil nosil.“

„Življenje polno sreče?“ ponavlja Helena. „Sreče na strani moža, ki je najsvetejšo postavo, zakon prelomil, zločinca, čigar življenje je samo vrsta hudodelstev?“

„Vem, da sem grešil, — vem,“ bil je Severjev odgovor. „Ali nikdar ne bi bilo prišlo do tega, če bi Ti bila na moji strani. Glej, še je čas, pridi k meni, bodi moj dobri angelj in vodi me na boljšo pot.“

„Ne morem,“ stoče Helena. “Zadnja iskra ljubezni, ki sem jo gojila za Tebe, je že davno, — davno umrla v mojem srcu.“ —

„Misli na Lidijo,“ opominja Sever.

Helena se zgane.

„Jaz tega ne verujem!“ vpije obupano. „Ti nimaš otroka, to je le pretveza, da bi šla k Tebi.“

Sever se kratko nasmeje.

„Veruj, kar hočeš, — Lidija je pri meni, — ona umrje, če Ti ostaneš pri svojem sklepu.“

„Nebeški Bog, varuj mojega otroka!“ prosi Helena.

„Odloči se!“ sili Sever.

„Kaj pa hočeš od mene?“ stoka Helena zmučena. „Jaz bi Te ne mogla več ljubiti, vedno bi se z gnusom in sovraštvom odvračala od Tebe.“

„Ali jaz Te hočem zopet imeti,“ reče Sever jezno. „Ali misliš, da bom ženo Tvoje lepote prepuščal komu drugemu?“

„Kaj me nisi pahnil v revščino in bedo, — nisi sklenil novega zakona, — mene izdal pogubi?“

„Jaz nisem mogel živeti v revščini in v bornih razmerah,“ odgovori Sever. „Pozabil Te nisem nikdar!“

„Če bi bila umrla, bi bil vesel. Zadnja zapreka bi bila potem odstranjena,“ reče Helena grenko.

„Ne, to ni res, ljubil sem samo Tebe, nobene druge. Vse druge žene so mi bile samo za kratek čas; nikdar nisem za nobeno globokeje čutil.“

„Druge žene?“ se začudi Helena. „Kaj si jih še več pahnil v pogubo?“

Sever se ugrizne v ustne.

„Govoril sem le tako v obče,“ se zmedeno oprosti.

„O, mene ne boš več goljufal,“ kliče Helena. „Saj poznam Tvojo črno dušo! Moj Bog, katere nesrečnice si med tem pahnil v pogubo!“

„Hrani svoja domnevanja,“ odgovori Sever rogaje. „Jaz govorim v najini zadevi.“

Helena molči.

„Kaj mi res ne moreš odpustiti?“ vpraša Sever čez nekaj časa. —

„Odpustila sem Ti že davno,“ odgovori Helena milo. „V zadnjih mesecih nahajala sem se večkrat v položaji, da sem se morala pripravljati na smrt. V svojem kratkem življenju sem morala veliko prestati; veliko jih je bilo, ki so me sovražili; odpustila sem vsem, tudi Tebi! — Upam, da mi večni sodnik tudi moje grehe odpusti.“

Sever je hitel proti Heleni.

„Nazaj!“ zakliče Helena. „Nikari se me dotakniti, ničvrednež!“

„Saj si mi odpustila!“

„Da, — ali najina pota se ločijo na voke. — Daj mi Lidijo in pozabi na mene.“

„Ne, — nikdar!“ zaupije divje.

„Daj mi vendar otroka,“ prosi Helena z milim glasom. „Kaj Ti pomaga Tvoj strašen čin; če umoriš otroka, tudi jaz umrjem. Dete je še edino, kar me veže na življenje.“

„Rajši Te vidim mrtvo, kakor v rokah drugega,“ reče Sever divje.

„Nobeden me ne bo imel,“ odgovori Helena tiho.

„To naj veruje, kdor hoče,“ se posmehuje Sever. „Jaz imam rajši gotovost, — torej pridi, — Lidija To pričakuje.“

„Ne, — ne,“ zdihuje Helena.

„Tvoj otrok umrje!“ preti Sever.

„Umori me vendar, nestvor!“ zaupije Helena. „Porini mi orožje v prsi, saj se ne morem braniti — v Tvoji oblasti sem! Reši me vendar teh bolečin!“

„Ne boš umrla!“ zakliče Sever, „živela boš, — zame živela!“ —

„Ne, — ne, nikdar!“

„Vprašam Te zadnjikrat, — ali hočeš iti z menoj? Premisli si, to je moja zadnja beseda.“

Helena se je kruto borila s soboj.

„Ne,“ odgovori konečno odločno.

„Dobro, svaril sem Te, — nasledko si imaš sama pripisati.“ —

Obrnil se je, da bi šel.

„Še je čas,“ reče že blizu drevesa.

„Ne, — nočem,“ zdihne Helena.

Tudi ona se je obrnila, da bi šla.

Zdaj se sliši žvižganje.

Sever plane proti nji.

Neka druga možka oseba hiti za njim.

Oba naskočita prestrašeno mlado ženo.

„Če nočeš prostovoljno iti z menoj, — torej si s silo vzamem, kar je moje!“ škriplje Sever.

„Pomagajte, — pomagajte!“ vpije Helena v smrtnem strahu. —

Zastonj, nihče ni slišal njenega upitja.

167. poglavje.
Še enkrat utekla.

Moža vlečeta obupno se branečo Heleno proti neki goščavi, ki se je za platano razprostirala.

Tam je stal voz, v katerega sta Heleno vzdignila.

Sever je stopil k nji in hotel Heleno zvezati: Joze, njegov tovariš, hotel mu je pomagati.

Kar se zasliši klic:

„Gospa, — gospa, — Juno je tukaj!“

Vidi se, da se neka oseba bliža.

„Prokleto!“ zaškripje Sever. „Hitro skoči na voz, Joze, in proč, — kar morejo konji teči, zamorka je tu!“

Joze skoči na voz in kakor blazen bije po dirjajočih konjih. —

Z naj večjo hitrostjo dirja voz od tod.

Juno teče za njim.

Če ravno teče zamorka kakor zajec, vendar zaostaja če dalje bolj za vozom.

Tekla je kakor da je blazna, — zastonj: voz ji kmalu zgine izpred oči.

Za trenotek bila je zvesta zamorka v veliki zadregi.

Potem hiti z isto hitrostjo po glavni cesti naprej, — saj je še slišala drdranje voza, ali tudi tu je kmalo zamrlo v daljavi.

Nakrat Juno vesela zavriska.

Glavna cesta je naredila velik krog.

Hitro kakor blisk skoči čez cestni jarek in hiti čez široko polje. —

Voz jel je počasneje voziti, — ona si je pa velik kos pota prikrajšala.

Kakor srna hiti čez polje.

Zdaj že lahko vidi voz.

Še vedno je precej hitro vozil, — morala je zbrati vse moči, da se mu je bližala.

Z očmi premeri daljavo, in obupano zakriči, — voz je moral prej mimo priti, predno je prišla na cesto.

Potem je peljala cesta v dolgi ravni črti, in njena gospa je zgubljena!

Kar se Juno hipoma ustavi.

Hitro si odvije laso, — zdaj ga drži priročno v roki.

Zopet hiti dalje.

Cesta leži pred njo.

A v istem trenotku, ko pride vpehana zamorka do ceste, že pridrdra voz mimo nje.

Če le trenotek odlaša, bila je njena gospa zgubljena!

Voz se je peljal dalje.

Juno skoči od strani za njim.

Zdaj se ustavi, — zamahne z roko. — potegne.

Grozen vzklik se sliši.

V visokem krogu zleti temna postava raz voza, — bil je Joze. —

Junin laso ga je dosegel, zanjka ga je prijela za vrat in zadrgnila.

Hropeč je ležal na cesti.

Konji so prestrašeno stekli na stran, — potem so se ustavili.

„Kaj pa je to?“ kriči Sever z voza. „Pelji dalje, Joze, — Pelji dalje!“

Ali Joze mu ni odgovoril.

Sever je držal Heleno.

Branila se je ničvredneža, kakor obupana.

„Joze, — Joze!“ kriči Sever.

Temna oseba se prikaže pri voznih vratih.

„Zakaj se je pa voz ustavil?“ kriči Sever jezno. „Ha, kaj pa je to?“

Čutil je, da ga primejo trdne roke.

„Juno te učila, gospo krasti,“ udarilo mu je na uho. „Precej gospo izpustiti, — precej —“

Sever je bil kakor blazen krog sebe.

Njegova roka seže v žep.

Kar se zabliska strel. —

„Čakaj, zlodej!“ škriplje Sever. „Tebe sem se znebil.“

Helena obupno zavpije.

Ali je bila njena Juno mrtva.“

„Gospod, šele zadeti mora,“ se zasmeje zamorka.

Z velikansko močjo iztrga Severju samokres.

„Tukaj, gospa, — orožje za streljati vzeti, hitro, — hitro, — teči proč, — Juno pride za Vami!“

Mehanično prime Helena za orožje, potem hitro skoči iz voza.

Sever se je obupno branil zamorke, ki mu je kakor divja mačka sedela na vratu.

Komaj se je mogel ubraniti divje napadalke.

„Čakaj, Juno bo gospodu pokazala, — kaj ona zna!“ upije zamorka in tako davi Severja, da je mislil, da ga gotovo zaduši. —

Konečno ga zamorka izpusti.

„Tako, zdaj imaš dosti, — zdaj pa hitro proč k gospej.“

Na cesti ležal je še vedno Joze, hropel je pod zanjko, ki mu je še vedno stiskala vrat.

Juno vzame zopet laso in parkrat udari s pestjo v obraz pred njo ležečega.

Stokaje se Joze zgane.

„Gospa, — gospa!“ upije Juno.

„Tukaj sem“, odgovori Helena, ki je stala na cesti.

Zaman je nekajkrat zaklicala proti vozu, v svojem strahu je že hotela nazaj steči.

„Pojdi, gospa, hitro!“ zakliče zamorka. „Kje je za streljati orožje?“

„Tukaj“, odgovori Helena in da zamorki samokres.

Juno si je laso medtem zopet ovila krog života; zdaj vtakne samokres v zanjko.

„Tako, zdaj hitro priti. — Gospa in Juno se skriti.“

Urno hitita nazaj po cesti.

Kmalu zagledajo ostre zamorkine oči gosto grmovje. S Heleno jo zavijeta s ceste in se skrijeta v varno skrivališče.

„O, Juno“, zašepeče Helena, „kako naj se Ti zahvalim?“

„Nič se zahvaliti, gospa, — tiho, — tiho.“

Obe prisluškujeta.

Sever je vzdignil Jozeja, ki se je kmalu vzdramil iz svoje onemoglosti.

„Kaj si padel z voza?“ vpraša ga Sever.

„Ne, ta črni zlodej me je s svojim lasom potegnil z voza; skoraj bi se bil zadušil.“

„Ali še imaš svoj samokres pri sebi; zgubil sem svojega.“

„Tukaj, gospod.“

Joze potegne orožje iz žepa.

„Zdaj pa hitro pridi, kmalu jih dohitiva“, reče Sever škripaje.

Skoči v voz, — Joze obrne konje.

Mesec je predelil oblake, jasno je razsvitljeval okolico, — daleč se je lahko pregledalo cesto.

„Na cesti nista!“ zakliče Joze raz voza.

„Postoj“, reče Sever, „tam-le je goščava, — hočeva jo preiskati.“

Joze ustavi in priveže konje k drevesu.

Sever stopi z voza.

„Pridi!“ se obrne k svojemu služabniku. „Prepričan sem, da se v tej goščavi skrivata.“

„Jaz tudi tako mislim, gospod.“

„Potem hočeva to goščavo natanko preiskati. Ako ju najdeva, vzameš Ti mojo ženo in jo neseš v voz; jaz pa ukrotim zamorko; kakor steklega psa jo ustrelim.“

Sever je krčevito stisnil pesti in zaškripal.

„Le pazite se“, svari Joze svojega gospoda, ter si mane vrat. —

„Bodi brez skrbi, v gošči ne more rabiti zanjke.“ — —

Helena in Juno, ki sta čepeli v grmovju, slišali sta ves ta pogovor.

„Juno oba ustreliti“, šepeče zamorka Heleni, „Juno prav dobro zadeti, gospa, boš videla.“

„Ne, tega nočem“, odgovori Helena. „Nujno Te prosim, nikar nikogar ne ubij radi mene.“

Ubogljivo vtakne Juno orožje zopet za pas.

„Kaj pa storiti, — če naji zli možje najdejo?“

„Bog nama bo pomagal“, tolaži Helena.

Kar se zamorka na tihem zasmeje.

„Juno ima izvrstno misel, — gospa se boš čudila.“

Sever in Joze sta dospela do razprostrtega grmovja: zdaj se ločita ter iščeta na levi in desni.

„Gospa, pojdi za Juno“, zašepeče zamorka, — tiho, — prav tiho.“

Goščava razprostirala se je skoraj do ceste, — Juno lezla je proti nji, Helena pa za njo.

Preganjanke dospeli sta do ceste.

„Tukaj morata biti!“ zakliče Sever nejevoljno. „Natanko sem slišal neko šumenje, le dobro pazi, Joze.“

„Da, gospod“, odgovori Joze in preišče vse skrivališče.

„Kaj pa hočeš začeti, Juno?“ zašepeče Helena bojazljivo, „tu je cesta, kmalu naju vidita.“

Dospeli sta do voza.

„Ne, gospa, — le tiho, — tiho.“

Zamorka prime Heleno.

„Zdaj pa hitro vstopi, gospa“, zašepeče Juno. „Hitro, — hitro.“ —

Predno je zamogla Helena odgovoriti, porinila jo je zamorka v voz.

Konji so postali nemirni, ko je prišla Juno k njim in prijela za vajeti: z gladenjem in nekaj prijaznimi besedami je kmalo potolažila razburjene živali.

V trenotku sedela je Juno na vozu.

„Dobro se imeti, gospod“, zakliče porogljivo, „zdaj vidite, če nas vjamete, — zdaj v gospodovem vozu so peljati domov, — ha — ha — ha, presmešno.“

Konji potegnejo.

Besen vzklik največje togote odgovoril je na zamorkino zasmehovanje.

Brezsapno prihitita Sever in Joze.

Zastonj je Sever izstreljal svoj samokres; streli so le konje še bolj naganjali.

Juno je sedela na vozu kakor da je iz kamna, z močno roko vodila je konja.

„Prav lepo se peljati, gospod!“ kliče nazaj, „Juno se še nikoli tako dobro poljala, — pridite za nami, če Vas veseli!“

Zastonj sta tekla Sever in Jože za vozom, — kmalu jima je zginil izpred oči.

Helena slonela je v kotu; imela je sklenjene roke in vroča molitev vzdigovala se je k nebu.

Kmalu so dospeli v C....o.

Juno skoči z voza in odpre vrata.

„Izvolite, gospa, izstopiti“, reče zamorka in se globoko prikloni. „Srečno prišli, — Juno čaka na daljna povelja.“

In zamorka se na vse grlo zasmeje.

168. poglavje.
Novo podjetje.

Drugo jutro sedela je Helena žalostna v svoji sobi.

Živo so ji stali dogodki pretečene noči pred dušo; celo v spanji je še enkrat preživela strašne doživljaje in čutila grozo, ki jo je imela, ko jo je Sover vlekel s seboj.

Ali je groznež izvršil svoje pretenje in umoril njenega otroka, ali pa so bilo vse njegove besede le laž?

O, ko bi le mogla dobiti za to kako gotovost, s svojo srčno krvjo bi plačala to novico.

Juno vstopi v sobo.

Helena se prestraši.

„Vse dobro, gospa“, zakliče zamorka, „voz so odpeljali, moža videla.“

„Katerega moža?“ vpraša Helena plašno. Mislila je na Severja, — ali je bil on tukaj?

„Moža, katerega Juno vjela, — krog vrata, — on tudi videl Juno, — ji žugal, — Juno se mu smijala, — prijela za laso in mu upila: Jano še enkrat ujeti, — on hitro zbežal, — presmešno.“

Helena je zamorko naprosila, da v bližnji gostilni ustavi voz in ostro pazi na ono osebo, ki se oglasi kot lastnik voza.

Očividno je bil voz Severjeva last, ker so ga brez okoliščin izročili Jozeju.

„Dolgo si izostala, Juno“, reče Helena, „bala sem se že za to.“ —

„Gospa nič se bati, — Juno zelo premetena, — ona šla za možem z vozom, — ona zdaj ve, kje mož pride.“

Helena se zgane.

„Res? — Ali si to zvedela?“ vpraša razburjeno.

„Juno vse zvedela, — mož, katerega Juno vjela, stanuje z možem, ki je naredil bumbum, ne daleč, — Juno hišo pozna.“

Helena vstane, razburjenost ji zarudi lica.

„Ali mi hočeš izkazati neliko uslugo, ljuba Juno?“

„O, ne eno, — veliko, veliko usluge za gospo, — Juno vedno pripravljena.“

„No, dobro, Ti zvesta duša: poizvedi, ali se moj otrok nahaja v oni hiši.“

„Da, gospa“, reče Juno vesela. „Juno pojde precej, — bože zvedela, če je otrok od gospe tam.“

„Bodi le prav previdna“, prosi Helena. „Ti ne veš, kako zna biti ta človek grozen.“

„Juno se nič bati“, bil je zainorkin odgovor. „Mož zvit, Juno še bolj zvita.“ — — — — — — — —

Večer se je bližal.

Juno se je napravljala na pot.

V nepopisni razburjenosti ostala je Helena doma.

Ali je ta človek res izvršil svojo grožnjo in umoril otroka?

Potem je bilo vse zgubljeno.

Ali tega ni mogla Helena verjeti; Sever je bil preveč prebrisan, da uniči zadnjo vez, katera ga je vezala s Heleno.

Z burno utripajočim srcem je torej pričakovala, da se zamorka vrne. — — — — — — — — — — —

Zamorka je zelo previdno začela svojo delo. Naredila je velik krog in se Severjevemu stanovanju bližala z mestne strani. —

Sever je s svojim služabnikom najel nekaj sob, ker je hotel biti v bližini Helene.

Vila v Belraontu mu je bila proveč oddaljena; Juno je služabniku srečno sledila in natanko zvedela za njihovo hišo.

Začelo se je temniti; nebo je bilo oblačno, vse je kazalo na bližajočo se nevihto.

Kakor mačka priplazila se je zamorka v senci hiš ter našla v nekem nerabljenem hlevu varno zavetišče.

„Tako, zdaj videli, — če zamorka ni bolj prebrisana kakor beli mož“, mrmra Juno.

Več ur čepela je v temnem kotu in prisluškovala na glasove, ki so sem in tja doneli iz hiše.

Konečno so ti utihnili in je zadnja luč ugasnila; vse je bilo v trdnem spanji.

Juno vstane, poskusi laso, vtakne trdneje samokres za pas in zapusti svoje skrivališče.

Tiho se priplazi čez dvorišče.

Kar se začuje neko renčanje.

„Ah, pes“, mrmra zamorka, „čakaj, Juno te bo precej imela. “ —

Hitro odvije laso in se ozira po psu, ki je ravno rožljaje z verigo zapustil svojo kočo, da bi pregledal okolico.

Laso prereže zrak; zanjka pade psu krog vratu.

Pes je hotel lajati, a zastonj, zanjka zadrgnila mu je vrat.

Zamorka trdno potegne za jermen, pes se davi in hrešči, potem se stegne.

Bil je mrtev.

Zamorka pazno prisluškuje na vse strani, če ni morda kdo čul hropenja živali.

V hiši ostalo je vse tiho.

Juno hiti k pasji koči, sname od vratu zadavljenega psa svoj laso ter si ga zopet ovije krog pasu. —

Zdaj je stala pred vratini, ki so vodila na dvorišče; ali ta so bila zaklenjena.

„Nič ne škodi“, zašepeče zamorka. „Juno zna plezati kakor mačka.“ —

Pazljivo obkroži hišo; iskala je primernega kraja, kjer bi lahko plezala navzgor.

Konečno zapazi v prvem nadstropji odprto okno.

Hiša je bila bolj majhna; na prednji strani ovijala se je divja trta dolgih palic. Te so bile kaj pripravne za plezanje.

Počasi in oprezno pleza zamorka navzgor, dospe do odprtega okna in se zavihti skozi njega.

Globoka temnina obdajala je zamorko.

Le tipaje pomikala se je dalje.

Čutila je nekaj vrat, katera je poskušala odpreti, a vsa so bila zaklenjena.

Juno se pripogne k ključavnicam in prisluškuje tako dolgo, da se je prepričala, da v sosednih sobah ni žive duše; ker bi sicer fino uho zamorke takoj zaslišalo sopenje spečega.

„Tukaj ni ničesar, — tukaj nobeden“, mrmra vedno znova.

Naenkrat se zgane. —

lz špranje pri nekih vratih zapazila je slabo svitlobo, da, celo glasove je slišala.

Okna so bila gotovo zagrnjena, ker na dvorišču ni Juno nikake luči videla.

Pazljivo je zamorka poslušala pogovor, katerega je lahko razumela.

„Ah“, zašepeče tiho. „Juno ljudi pozna, — to so tisti, ki so hoteli ukrasti gospo.“ —

„To je, da bi zblaznel“, sliši Severja reči. „Zdaj ne moreva s silo naprej, ker je posvarjena.“

„Potem pojde z lokavostjo in z zvijačo“, odgovori Joze. „Jaz imam že načrt gotov.“

„Torej povej ga!“

„Ne, gospod, zdaj mi je v mojem načrtu še marsikaj nejasno; kakor hitro pa vse dobro prevdarim, Vam hočem natanko povedati. “

„Če bi le imel otroka“, reče Sever škripaje, „potem bi prišla sama k meni; ali tako mi nič ne zaupa ter mi ne verjame. Sam ne vem, kako bi zopet dobil Helono v svojo oblast.“

„Otroka nima“, si misli zamorka. „Velika novica za gospo.“ —

Tiho so splazi od vrat.

„Gospa rekla, mož veliko laže, — on mogoče ima otroka“, modruje zamorka po kratkem premišljevanji.

V zgornjem nadstropji je že vse pregledala, v podstrešji hiše ni nihče stanoval: torej ni imela Juno druzega za preiskati kakor še pritličje. Ako tudi tam ničesar ne najde, potem gotovo ni bilo otroka v hiši.

Hitro hiti Juno po stopnicah doli.

V pritličju se najprvo splazi k hišnim vratom, ki so bila od znotraj zapahnjena.

„Lepo“, mrmra Juno, „zdaj še zapah nazaj pomakniti, — potem lahko ven grem, — prav lepo.“

Znova prične pri različnih vratih prisluškovati, nikjer ni bilo ničesar slišati.

Kakor je bilo videti, sta bila Sever in Joze edina prebivalca hiše.

Konečno pride do zadnjih vrat, tudi tu se pripogne in posluša. —

Tu, — ali ni to sopenje spečega. —

Gotovo; Juno se ni zmotila.

Previdno pritisne na kljuko in skoraj bi bila veselja zavrisnila. —

Vrata so bila odprta.

Tiho po prstih splazila se je zamorka v sobo.

Bila je mala sobica, zraven nje bila je večja; obe sobi vezala so odprta vrata.

Iz večje sobe zaslišalo se je močno smrčanje, tam je torej ležala odrasla oseba; zato je tipala Juno po mali sobi, ker tudi tukaj se je čulo dihanje.

Njena roka otiplje nekaj mehkega, tiplje dalje in dalje; skoraj bi bila vzkliknila veselega iznenadenja.

V posteljci ležalo je dete.

Juno je natančno začutila glavico in ročice.

„Človek vendar lagal “, mrmra zamorka razsrjena, „To je moje gospe otrok.“ —

Že je hotela zapustiti sobo, ko si nenadoma nekaj domisli. —

169. poglavje.
Zamorkina zmota.

Zamorka se je hotela hitro vrniti k Heleni in ji povedati, da se mala Lidija res nahaja pri Severju.

A hipoma se ustavi; njeno črno lice žarilo je veselja.

„Gospej precej prinesem otroka, ona se zelo veseliti, — o Juno je zvita.“

Kakor hitro si je zamorka to izmislila, šla je drzno na izvršitev.

Najpoprej si je morala poiskati nekaj obleke in odeje, da bi zavila otroka in če bi bilo potreba, zadušila njegovo vpitje.

Previdno je zamorka tipala v temini in preiskala z največjo pazljivostjo vso sobo, ker bi jo najmanjši šum lahko izdal.

Konečno je imela, kar je želela, par velikih, volnenih odej ter hitro šla nazaj k posteljci.

Varno vzdigne otroka in ga hitro zavije v odeje: potem prisluškuje, če speči v drugi sobi ni ničesar slišal.

Zamorka se je bala, da bo otrok začel jokati in je preskrbela tudi za ta slučaj; k sreči tega ni bilo potreba, ker mala stvarica je spala kakor ubita.

Tiho zapusti zamorka sobo in hiti s svojim plenom proti hišnim vratom.

Ko je dospela tja, položi varno otroka na tla in previdno potegne zapah nazaj.

Razposajena, ker se ji je posrečil plen, bila je zamorka pripravljena na vsakovrstne neumnosti.

„Čakaj, lopov“, zašepeče, „ti gospo kradel otroka, — tebi druzega otroka, — ti se veselil, — ha, ha.“

Odpre vrata, ter hiti k pasji koči in vzdigne mrtvo žival.

„Tako, ti zdaj otrok. — mož se bo čudil, bo prišel gledat otroka gospo, pa videl tebe, — škoda, da Juno ne biti poleg.“ —

Zamorka gre s svojo težo v hišno vežo, kjer je otrok v svojih odejah še vedno mirno spal.

Juno še enkrat odpre vrata v malo sobico in nese psa k posteljci, kjer ga tako močno odene, da se ni videlo druzega izpod odeje, kakor njegov črni gobec.

Potem zadovoljna zapusti kraj svojih nočnih del in hiti s plenom odtod. —

Ceste so bile prazne. Nihče ni srečal zamorke, ki je hitela s svojim bremenom naprej.

Kmalu je prišla k hiši, kjer jo je Helena težko pričakovala; slaba svitloba bila je opaziti v sobi njene gospe.

„Ah, gospa še ne spi, — to je dobro“, reče si zamorka zadovoljno. „Kako gospa vesela, — če Juno prinese otroka.“

Hitro gre po stopnicah in potrka.

Helena odpre vrata in začudeno zre na zavitek, ki ga ji zamorka izroči.

„Kaj pa je to, Juno, — kaj si pa prinesla seboj?“

„Sama gledati“, se smeje zamorka, — „sama gledati, — zelo se veseliti.“

Njen obraz je žarel veselja.

Odgrne odeje, — otročja glava se prikaže.

Tuje zre Helena na otroka, ki ji je bil popolnoma neznan.

„Ali, Juno, kaj naj pa bo otrok tukaj, — kje si ga pa našla?“ obrne se Helena k zamorki.

„To ne otrok gospe?“ odgovori zamorka nejevoljno. „Juno mislila, da to otrok gospe. — Vzela od moža, — ki je hotel krasti gospo.“

Hitro pripoveduje nočne dogodke in tudi pove, kaj je slikala v Severjevem stanovanji.

„Ta ničvrednež“, reče Helena tiho pred se, „o, saj se mi je dozdevalo, da nima moje male Lidijo: s to lažjo me je le hotel zopet privabiti na svojo stran, ker je vedel, da bi prostovoljna nikdar ne prišla k njemu.“

Ali bo Sever od svojega načrta odjenjal?!

Poznala ga je, in vedela, da bo zdaj napel vse moči, da jo bo dobil zopet v svojo oblast.

Druzega ji ni preostajalo, kakor da s svojo Juno nagloma opusti C....o; samo tako se lahko reši njegovim nadaljnim zanjkam.

„Položi otroka na mojo posteljo“, reče zamorki. „Jutro ni več daleč: nesti ga moraš zopet nazaj.“

„To Juno težko storila“, odgovori zamorka v zadregi.

Dogodek s psom je svoji gospe previdno zamolčala.

„Sama ga tudi ne boš tja nesla, Juno“, reče Helena, „dala Ti bodem nekaj denarja, s katerim lahko najameš pošteno osebo, ki otroka ponese starišem.“

Zamorka se glasno nasmeje.

„Gospa, — o gospa — preneumno, — otrok niti ni deklica, — mali dečko je!“

Helena se žalostno nasmeje.

Mislila je na svojo ljubo Lidijo, katero je komaj še upala kedaj najti.

Bilo je še zgodaj zjutraj, ko je Juno z otrokom zapustila Helenino stanovanje in se vrnila na kraj svojih nočnih dogodkov. —

Kakor včerajšnji večer, posrečilo se ji je, da je neopažena prišla na dvorišče hiše in v zapuščenem hlevu našla varno zavetišče. —

Ali v hiši ni bilo tako tiho, kakor pri prvem obisku; zamorka je natančno slišala kričeč ženski glas, ki je jadikovaje upila:

„Moj otrok, — moj Bobi!“

„Aha, — že zapazili“, mrmra Juno.

Vpitje in jadikovanje postajalo je vedno huje.

V sosednih hišah odpirali so okna in zaspani obrazi so zvedeti vzrok nenavadnemu nemiru.

„Kaj pa je, — kaj pa se je zgodilo?“ vprašalo se je radovedno od vseh strani.

Ženska glava se prikaže pri oknu hiše, v kateri je zamorka zvršila svoj plen.

„Moj otrok, — moj mali Bobi!“ kriči žena v smrtni bojazni. „Ukradli so mi ga po noči!“

Zdaj je bila stvar sosedom interesantna; vse je hitelo iz hiš k jadikujoči materi.

„Otrok Vam je ukraden?!“ kričali so. „Kako pa je to mogoče, kdo pa naj bi bil to storil?!“

„Jaz ne vem“, toži žena. „ Danes zjutraj hočem pogledati in se čudim, da je tako tih. Ker je po noči vedno tako jokal dela sem ga v sosedno sobo spat. — O Bog — o Bog!“ začne zopet kričati.

„Kje pa je ostal?“ vprašajo sosedje radovedno.

„Zjutraj grem torej k posteljci, bilo je še na pol temno, — tih je bil ko miška, — — jaz primem tja, tu je nekaj čisto mrzlega. — Zdaj zavpijem in prižgem luč, — tu leži naš pes, Hektor, ki je bil vedno na verigi, v postelji, in Bobija ni nikjer.“ —

„Morda ga je pa Hektor požrl“, ji tolažljivo odgovorijo.

„O, Bog obvaruj!“ zavpije žena, saj je bil pes mrtev. „Moj otrok, — ah, moj otrok!“

Jokaje in stokaje hiti žena proč od okna.

Juno je videla, da je skrajni čas, da odda zopet otroka, zato se pazljivo ozira na vse strani.

Med zijalasto množico, ki je bila pred hišo, stala je tudi deklica kakih štirinajstih let, ki je ravno hotela teči domov, da bi tam povedala veliko novico.

„Pst“, zakliče zamorka iz hleva.

Deklica se ozre.

„Pridi hitro semkaj“, zašepeče Juno. „Hočeš zaslužiti nekaj drobiža?“

Deklica pokima in vtakne denar, ki ga ji da zamorka v žep. —

Juno ji hitro položi otroka v naročje.

„Ga našla“, reče zamorka hitro. „To je Bobi, hitro moraš nesti materi.“

Deklica pokima in hitro steče z otrokom proti hiši, medtem ko se zamorka neopažena splazi proč.

Že precej daleč zasliši veselo vpitje, s katerim je bil pozdravljen najdeni Bobi.

Brezsapno hiti v Helenino stanovanje in pove svoji gospe, da je otroka že izročila njegovim starišem.

„Potem se pa pripravi“, odgovori Helena, „v jedni uri greva odtod.“

„Da, gospa, zopet z železnico?“

„Ne, Juno“, reče Helena žalostno, „potovati bova morali peš; imam le malo denarja in moram ž njim varčevati.“

„To nič ne de, gospa“, zakliče Juno zadovoljna. „Bova pa tekli kakor prej, — „Juno lovila ptiče, — za gospo zidala hiše, — zopet skrbela za vse, — kaj ne?“

Helena zaradi, ko se spominja življenja, katero je že enkrat živela z zamorko.

„Ne, Juno, tako hudo kakor takrat, mislim da zdaj ne bo; zdaj se gre le zato, da uideva najinim preganjalcem in da dalje iščeva po otroku.“ —

Kmalo zapustita hišico in se obrneta proti jugu.

Ali hipno odpotovanje ni ostalo brez opazovalca; preganjalec bil jima je na sledu.

V kmetski obleki, klobuk globoko pritisnjen na obraz z drugo brado predrugačen, sledil je Severjev prekanjeni služabnik Joze bežečima ženama.

170. poglavje.
Na potovanji.

Bilo je še zgodaj, ko sta Helena in zamorka pustili zadnje hiše C.....a za seboj in urno korakali dalje.

„Kaj neki imaš, Juno, zakaj se pa venomer oziraš: kaj nama kdo sledi?“ vpraša Helena boječe svojo služabnico, katera je sem in tja zrla za seboj.

„Juno ne prav vedeti, — kaj držati od moža, ki vedno teče za nami“, odgovori zamorka.

Helena se obrne in vidi v bližini nekega kmečko opravljenega moža, ki je šel mirno po cesti.

„Ali Juno, saj to je vendar kmet, ki se vrača iz mesta: obraz mi je popolnoma tuj.“

„Obraz Juno tudi ne pozna“, odgovori zamorka. „Ali mi vendar znan zdi, — gotovo ga že kje videla.“

„Strahove vidiš, Juno“, odgovori Helena. „Le pojdi, ta človek se nič ne zmeni za naji.“

Nekaj časa gresta molče dalje po cesti. — —

„To je res škoda, — da ne greva kakor prej potovati“, opomni Juno. „Tukaj vse bolje kakor takrat.“

Zamorka pokaže na polje, ki se je razprostiralo na obeh straneh.

„Tu je polno jerebic, tam-le divjih rac in tam zadaj na drevji divji purani, — so prav dobri za jesti, — o, Juno pozna to od prej, naj Juno hitro enega ulovi!“

„Le pusti to, Juno“, ukroti Helena zamorkino gorečnost, „zdaj se pravi, tako hitro ko mogoče precej pota prehiteti, da naju preganjalci tako hitro ne najdejo.“

Juno se ozre po potovalcu.

„Še vedno je tukaj“, mrmra za-se.

Solnce je prihajalo višje in višje; žareče padali so njegovi žarki na glavno cesto.

„Tu hiša!“ zakliče Juno. „Zdaj se odpočiti.“

Tudi Helena je poželela počitka in obe hitita proti hiši.

Bila je gostilna; prenočišče za kmete in voznike, kateri so po tej cesti občevali.

Hiša je bila videti zapuščena.

Šele po večkratnem trkanju se prikaže postaren mož s surovimi potezami, ki godrnjaje vpraša, kaj da hočeta.

Helena naroči za-se in Juno nekaj jesti, na kar se gostilničar godrnjaje umakne v sosedno sobo.

Ni dolgo trajalo, ko se zunaj začujejo stopinje.

Potovalec, ki je zamorko vznemirjal, je prišel.

A ni vstopil v gostilniško sobo, nego se je vsedel k mizi, ki je bila pred hišo.

Juno skrivaj gleda skozi okno.

„Gospa gledati, — hitro, hitro!“

Helena stopi k zamorki in opazi, da stoji gostilničar zraven tujca, kateri mu nujno nekaj pripoveduje.

„Ta nič dobrega mislita, vedno semkaj k nama gledata“, meni Juno.

„Le dobro pazi, da te ne vidita!“ jo svari Helena.

„Tu, mož gostilničarju nekaj dal!“ zakliče na enkrat zamorka. „Gostilničar hitro spravil in pokimal, zdaj zopet pogledal semkaj. — Mož vstal, zdaj šel proč.“

Res se tuji potovalec odpravi, in hitro gre nazaj po cesti, od koder je prišel.

Tudi Helena postala je boječa.

Kaj so ji že zopet bili za petami, ali se je le zmotila. In ves ta dogodek bi jo nič ne brigal?!

Zopet se odpro vrata.

Neka dekla prinese naročeno jed.

Hitro končata Helena in Juno z jedjo: hoteli sta tako hitro kakor mogoče zapustiti to neprijazno hišo.

Gostilničar stopi v hišo.

Helena vstane in prime za svojo denarnico.

„Kaj sem dolžna?“ vpraša.

„To bodo že drugi plačali“, odgovori gostilničar godrnjaje. „Le počakajta, dokler ne pridejo.“

„Kdo drugi, ne razumem Vas!“ vpraša Helena prestrašena. —

„Ne vem; Vi imate toliko časa tu ostati, dokler ne pridejo po Vas!“ odgovori gostilničar.

Helena stopi k možu, srce ji tolče hitro in bojazljivo.

„Zdi se mi, da vlada tukaj neka zmota“, odgovori s prisiljeno mirnostjo. „Jaz nikogar ne pričakujem in tudi nočem tukaj dalje ostati; povejte mi torej svoto, ki sem jo dolžna, jaz hočom iti.“

„Če hočete iti, je to meni vse jedno“, se roga gostilničar. „Jaz Vam ne dovolim, Vi ostanete tukaj.“

Helena prime v denarnico in položi dolar na mizo.

„Tu, vzemite, s tem je jed dovolj plačana: pridi, Juno!“

Helena se obrne k vratom.

„Vi ne smete iz hiše“, vpije krčmar divje, „kaj niste slišali, kaj da sem ukazal?“

„Meni nimate ne Vi, ne kdo drugi ukazovati“, odgovori Helena ponosno in gre proti vratom.

V tem trenotku se zadnja vrata odpro in dekla radovedno pogleda v sobo.

„Zakleni vrata, Marta“, zapove krčmar.

Dekla uboga.

Čulo se je, kako se je zunaj ključ obrnil.

Krčmar odpre prednja vrata in hoče ven iti, ko začuti, da ga nekdo zagrabi za roko in potegne nazaj.

Jezno se ozre: Juno ga je popadla.

„Ali boš spustila, črna kanalija!“ vpil je. „Udarim Te z bičem, da Ti bo mrgolelo pred očmi.“

„Misis hitro ven iti!“ zaklicala je zamorka Heleni. „Juno takoj za Vami.“

Gostilničar je hotel priti do vrat, a posrečilo se mu ni.

Zamorka ga je zgrabila s svojima močnima rokama in ga pahnila v sobo nazaj.

Helena je šla hitro čez prag in je zapustila hišo, da bi zunaj čakala na Juno.

V sobi je besnel gostilničar kakor obstreljena zver in zaman iskal bič, da bi izpolnil svojo grožnjo.

Juno je stala pri vratih in čakala toliko časa, da je mislila, Helena je zdaj v varnosti.

V tem je mož zavriskal veselja.

Vrata v ozadju so se odprla in dekla mu je s hudobno blestečimi očmi ponudila samokres.

„Čakaj, črna bestija!“ hreščal je gostilničar. „Sedaj je pečen Tvoj zadnji kruh.“

A predno je še mogel izprožiti svoje orožje, priskočila je Juno z naglostjo in spretnostjo divje mačke.

Pod ruto je imela skrit laso in v njegovi zanjki je še tičal samokres, katerega je iztrgala ono noč Severju.

Predno se je še gostilničar prav zavedel, čutil je mrzlo orožje na svojem čelu.

„Tako, hočete sedaj orožje proč vreči?“ zaklicala je Juno. „Hitro, drugače ustrelim!“

Gostilničar se je tresel jeze po vsem životu, medtem ko je dekla naglo izginila.

„Juno šteje do tri“, rekla je zamorka, „potem gostilničar mrtev, — ena, — dve —“

Ropotaje je padel samokres na tla; Juno ga je hitro pobrala. —

„Tako, sedaj zginite“, smejala se je zamorka. „Hitro, drugače ena, — dve — “

Gostilničar je bil vže zunaj.

Juno je vtaknila oba samokresa k sebi in šla veselo po stopnicah doli.

Helena je stala pred vratini in tresoč pričakovala zamorko.

„Pridi hitro!“ zaklicala ji je, „zlobnež nama lahko sledi; kdo ve, kaj namerava z nama.“

„Nič bati, misis,“ odvrnila je zamorka, „Juno ga požene, — on hotel streljati na Juno.“

„Za božjo voljo!“ zaklicala je Helena prestrašeno in se plaho ozrla nazaj na hišo.

„On ne pride.“ tolažila je zamorka. „Juno bolj hitra ko on. — samokres mu pritisnila na glavo. — on — bums — izpustil njegovega, — Juno ima sedaj dva, — presmešno.“

Razgrnila je ruto in pokazala Heloni obe orožji, kateri je imela v zanjkah lasa.

„Juno,“ rekla je Helena, „Ti izgledaš, — kakor —“

„Kakor ropar, misis,“ smejala se je zamorka.

Solnce je stalo v zenitu.

Helena in Juno sta se veselili, ko sta v majhnem lesovju našli zavetje pred grozno vročino.

Utrujeni potovalki sta kmalu zaspali.

Čez nekaj ur sta zopet nastopili svojo pot in pogumne korakali dalje.

Sem pa tje sta srečali kak voz, in Juno je vprašala nekega starega voznika, kako daleč je še do najbližnjega kraja.

„Ali hočete še danes tje priti?“ vprašal je mož začuden.

Zamorka je pritrdila.

„To ne bo lahko mogoče: jaz sem se danes zjutraj od peljal iz Leasburga, do tje ni hiše ne dvora, in ako tečete vso noč, vendar do tje ne dobite bivališča.“

„O, nič ne de,“ odvrnila je Juno.

„Tako,“ dejal je kočijaž in se ozrl po Heleni, ki je šla malo naprej. „V gozdu vendar ne morete prenočiti; čez uro hoda se vže prične lesovje in se razprostira do Leasburga.“

„Bomo videli, kako iti skozi,“ smejala se je Juno in hitela za Heleno.

Voznik je zmajal z glavo, udaril po konju in se odpeljal dalje. —

Juno ni Heleni ničesar povedala o tem, kar je zvedela, ker se je na tihem veselila zopet eno noč na prostem preživeti.

Gozd ni bil nevaren, v tej državi ni bilo divjih zveri; tu je bilo veselje bivati pod velikanskim drevjem.

Čez dobro uro sta Helena in Juno dospeli do gozda, skozi katerega je vodila široka državna cesta.

171. poglavje.
V gozdu.

Preteklo je nekaj ur.

Začelo se je mračiti.

„Meni se zdi, da danes ne prideva več iz gozda,“ začela je Helena boječe. „Daleč na okoli ni videti nobenega človeškega bivališča.“

Juno se ji je nasmejala.

„To nič ne de,“ odvrnila je. „Prenočile v gozdu, — prej že dostikrat spale zunaj.“

Helena je vzdihnila.

Divje življenje ji je malo ugajalo, a kaj je pomagalo; morala se je udati.

Juno je gledala na desno in levo.

Gozd je bil precej redek; videlo se je skozi drevje, kako se je od strani zemlja vzdignila in spremenila v nizke griče, ki so bili gosto poraženi z visokimi drevesi.

„Tam dobro zavetje,“ zagotovila je Juno, ter zapustila državno cesto.

Helena je sledila zamorki, katera jo je peljala na bližnji hribček.

Dospeli sta na vrh.

„Tu prav dobro!“ zaklicala je zamorka. „Grospa, pridite in glejte!“

Griča se je držal drugi grič, tako da je bila med njima vzvišena dolina, ki je bila dobro zavarovana proti hladni nočni sapi.

„Sedaj Juno zidala gozdne ute,“ smejala se je Juno. „O, prav dobro, prav suho — gospa dobro spala notri!“

In hitro se je odpravila na delo.

Kakor mačka je plezala po drevesih.

Kmalu so padale veje, katere je zamorka z močnimi pestmi odlomila.

Juno je porabila smreko, koje veje so se daleč stezale, kot hišno oporo, vtaknila je veje v zemljo in pokrila tako narejeno priprosto utico z vejicami, da tudi močno deževje ne bi moglo skozi.

Zadovoljno je pregledala delo svojih rok.

„Tako, sedaj hiša gotova, — še posteljo narediti, potem jedi iskati.“

Z veliko naglostjo prinašala je zamorka mah in listje ter napravila za-se in za Heleno dve mehki ležišči.

Najbolj zavarovano je bilo za Heleno.

Juno je pogrnila ruto čez naravno posteljo in pripravila plašč, s katerim bi se imela Helena pokriti.

„Tako, vse gotovo,“ rekla je zadovoljno, in se smejala, „sedaj večerjo preskrbeti!“

V par minutah je napravila majhen lok. —

Helena se je spomnila, kako je Juno naredila ogenj, ko sta prvikrat skupaj potovali.

„Če hočeš ogenj narediti, Juno, potem ni treba te trudapolne priprave, jaz imam žveplenke s seboj.“

„Juno tudi,“ rekla je zamorka. „Lok za kaj druzega rabim,“ pristavila je pomenljivo.

Potegnila je iz žepa nož in zrezljala iz ravne veje nekaj pušic, v kojih konce je vtaknila peresa, katera je po poti pobrala. —

„Tako, gospa, sedaj čakati, — Juno se vrne takoj!“

Hitrih korakov je odšla.

Helena je radovedno gledala za njo.

Zamorka je šla previdno po malem klancu navzdol proti nekaterimi vrbami, v kojih vrhovih je Helena vzlie teme razložila več črnih stvarij.

Zamorka se je ustavila.

Helena je videla, kako je Juno dvignila lok, potem je padel z drevesa ptič, medtem ko so drugi frfotaje odleteli daleč proč.

Juno je prišla nazaj in nesla v roki velikega ptiča.

„Tu, divji puran!“ zaklicala je veselo, „prav ukusen, veliko, veliko tukaj, — Juno dostikrat jedla.“

„To bo pa dolgo trajalo, predno bo pečen,“ odvrnila je Helena.

Ni se mogla načuditi zamorkini spretnosti.

„Ne, gospa, le malo časa, — samo prsi pečem, — prav dobre.“ —

Hitro je zamorka purana odprla, odrezala nekaj dobrih kosov, katere je osolila.

Potem je naredila majhen ogenj, vtaknila poleg plamena dve palčici navskriž in pritrdila puranove prsi na drugo palico, katero je položila počez nad oni dve in jo pridno okrog ovila. —

Kmalu se je razširil prijeten duh po pečenem mesu, da je Heleni vzbudil slast in je nestrpno pričakovala večerje.

Kakor že pred nedavnim časom je veliko drevesno listje tudi zdaj nadomestilo krožnike, a vendar je jed ugajala in je Helena pohvalila Junino kuho.

„Ali so tu volkovi, Juno?“ vprašala je Helena.

„Ne, gospa, — tu le veverice, srne, sove, — nobena žival, ki bi nam mogla škodovati.“

Helena se je pomirila; mislila je na pragozd v Kolumbiji, kjer so ji nasproti stopile divje zveri.

Nakrat je Juno pazno poslušala.

„Pst, — tiho,“ šepetala je. „Juno nekaj sliši!“

Helena je prisluškovala, a ničesar čula razun šumenja listja, katero je gibala nočna sapa.

Juno je skočila kvišku in se vlegla na zemljo; potem je hitro vstala.

„Jezdeci pridejo,“ rekla je, „natanko slišala, dra do tri.“

„Ali se ne motiš?“ vprašala je Helena neverno.

„Ne, gospa, — Juno dobro sliši, takoj grem gledati. — kaki jezdeci so.“

„Pusti vendar,“ branila je Helena. „Gotovo so potniki, ki jezdijo po cesti.“

„Ne, — ne, — jezdeci jahajo počasi, se vedno ustavljajo, — to nekaj pomeni, — gospa čakati, — Juno se kmalu vrne.“

Naglo je šla proti deželni cesti, ki je bila le par sto korakov oddaljena od njunega skrivališča.

Kmalu je dospela do nje.

Bilo je še na pol mračno in Juno je videla daleč ter dobro razločila posamezne stvari.

Ni se bila motila.

Iz mesta, od koder sta prišli Helena in ona, bližali so se trije jezdeci.

Jano je nepremično ležala v zatišju nekega grmovja in je opazovala tujce, ki so se počasi približevali.

Nakrat so pognali konje v dir in so bili kmalu na mestu, kjer je ležala Juno skrita.

Zamorka se je stresla, spoznala je jezdece.

Veliki mož tam na živem vrancu s široko obvezo nad očesom je bil oni, ki je hotel ukrasti njeno ljubo gospo, poleg njegov sluga in kot tretji, gostilničar one nesrečne gostilne.

Juno je sedaj slišala glasove jezdecev in je natanko razumela njihove besede.

„Verujem Ti, Joze,“ slišala je globok moški glas, „verujem Ti, da tudi ponoči najdeš sled onih dveh; a jaz slutim, da sta hodili pozno v noč.“

„Mogoče, gospod,“ odvrnil je ta; „a bolje je, da grem za njihovim sledom naprej. Odtis majhnega damskega čevlja in bosa noga zamorke se dobro razločita.“

„A jaz se nočem muditi,“ rekel je prvi govornik, „eno uro jezdimo zdaj naglo, potem lahko dalje iščeš. Jel sem čislati Tvoje indijanske zmožnosti.“

„Kakor ukažete, gospod,“ dejal je Joze in pognal konja.

Druga dva sta sledila njegovemu izgledu in jezdeci so zginili izpred Juninih oči.

„So prav premeteni,“ mrmrala je zamorka, — „a Juno še bolj, — nobenega sledu ne bodo našli, — Juno jim bo zasolila — ha — ha.“

Hitela je nazaj k svoji gospodinji ter ji na kratko razodela vse.

Helena se je silno prestrašila.

Poznala je zmožnost teh mešancev, kakoršen je bil Joze: svojih indijanskih pradedov so podedovali sposobnosti, a pri tem tudi slabe lastnosti tega plemena.

„Kaj nama je početi, Juno?“ vprašala je Helena boječe in uprla svoje oči v zamorko.

„Gospa hitro z mano iti, — četrt ure še hoditi, potem nas tje gotovo ne najdejo.“

Ne da bi bila kaj odgovorila, vstala je Helena in sledila zamorki, ki je zopet hitela proti cesti.

Ob njenem robu se je Juno ustavila.

„Sedaj gospo en trenotek nesla,“ rekla je tiho. „Juno vse potem povedala gospej, sedaj ne govoriti.“

Zamorka je hitro dvignila Heleno v naročje ter jo nesla čez cesto.

Za hip je gledala zamorka okoli sebe, potem je Heleno previdno postavila na tla.

„Sedaj iti,“ šepetala je, „hitro, — hitro. “

Obe sta tekli po cesti, a Juno se je pazno ogibala odtisov konjskih kopit, katere so jezdeci zapustili.

Po preteku kakih deset minut se je zamorka ustavila, znova vzdignila Heleno na svoje močne roke in jo nesla, a sedaj na levo v tihi gozd.

„Tako, sedaj pridemo nazaj, “ šepetala je zamorka.

Kmalu sta se vrnili k izhodnemu mestu in sta tekli počez čez deželno cesto.

„Tako dobro. — sedaj gospa v uto iti. — Juno pride takoj.“ — —

Zamorka se je hitro odstranila.

Helena pa je obstala in radovedno gledala Juno, ki se je sedaj z veliko vejo, na kolenih plezaje vrnila na cesto ter tam urno gladila.

Na ta težavni način se je zamorka zopet obrnila nazaj in se podala s Heleno v gozdno uto.

„Sedaj mi pa povej, Juno,“ prosila je Helena, ko sta dospeli v uto, „kaj vse to pomeni?“

„To prav priprosto,“ odvrnila je zamorka. „Vaši in moji sledovi vodili so s ceste na desno v gozd, torej naju mož lahko našel, Juno pa zvita, nesla gospo na cesto, — tam kjer smo šli v gozd, — hodili dalje četrt ure; — mož mislil, da smo šli dalje, potem mi na levo v gozd, — oni bodo tam iskali za nama, — a na gozdnih tleh sledovi slabo videti, — iščejo in iščejo, — nas ne najdejo.“

„A naše stopinje, ki so se poznale na desno v gozdi?“ omenila je Helena plašno.

„Te je Juno zbrisala z vejo, — vse proč, — ni nič videti, — možje nas ne najdejo.“

Helena se je le malo pomirila, a priznati je morala, je bila zamorka vse storila, kar je bilo videti potrebno v njenem položaju.

„Tako, gospa, sedaj spati, — Juno bo čula in poslušala če možje jezdijo nazaj, — potem jutri zjutraj dalje iti,“ opominjala je zamorka.

Helena je šla v uto in se vlegla na mehko postelj; dolga pot jo je utrudila in vzlic vsem poskusom, da bi čula, objel je je kmalu dobrodejni spanec.

Sanjala je o hudih napadih Severja.

Zamorka je sedela pred uto in zrla v ugašujočo žrjavico ognja. —

Njenemu izkušenemu posluhu ni odšel ni eden glas po nočnega gozdnega življenja.

Iz svojih prejšnjih obhodov je poznala živali, ki so bile ponočnjaki in tako je zamorka pazno poslušala, ako bi se čul v gozdu kak nenavaden glas.

A nič sumljivega ni bilo opaziti; oglašale so se le nočne ptice in od daleč se je slišal debeli glas velike sove.

172. poglavje.
Napad.

Bilo je proti jutru, ko je Helena čutila, da se je je nekdo na lahko dotaknil.

Prestrašena se je zdramila.

Zunaj je bila temna noč.

„Pst, — tiho, — hitro ven,“ slišala je Junin glas.

Hitro je zapustila Helena ležišče, oblekla plašč in ogrnila ruto. —

Potem je stopila pred uto.

„Gospa, poslušati — a prav tiho, — nič govoriti,“ šepetala je zamorka.

Helena je zadrževala sapo in nepremično stala ob strani Juno, a slišala in opazila ni ničesar razun rahlega pihanja nočne sape.

Iz daljave je zadonel votel klic: vump, vump — v globokih, dolgo zategnjenih glasovih.

„Kaj je to, Juno?“ vprašala je Helena s strahom.

„To nič ne pomeni, — tako vpije sova, — velika sova, — sedi daleč, — daleč na drevesu.“

Znova so je zaslišal enak klic: bila je to menda druga sova, ki se jo oglasila bližje.

„Slišite to, gospa?“ vprašala je Juno.

„Da, menda je to druga sova,“ odvrnila je Helena.

„To ni sova,“ rekla je zamorka tiho. „Juno pozna klic sove dobro, — to je mož, ki jo posnema, — prav podobno, a vendar ne more Juno prevarati.“

Znova se je začul isti klic; slišalo se je, kakor da bi prihajal bliže.

Juno je hitela v uto in se vrnila čez par minut s Helenino prtljago.

Prostor, kjer je stala uta, je bil obdan od gostega drevja in je ležal v temi.

Redki del gozda pa je razsvetila luna, koje svetloba je dala prizorišču nekako strašilno podobo.

„Vse imam,“ rekla je Juno. „Sedaj, gospa, hitro z menoj iti, — hitro, — hitro!“

Prijela je prestrašeno Heleno za roko ter jo naglo vlekla s seboj.

Tekli sta po klancu navzdol, mimo vrbovja, kjer je Juno ustrelila purana in potem na drugi klanec gori, ki je bil malo višje. —

Juno je s svojim bistrim pogledom predrla temoto; hitela je s Heleno naprej.

Kmalu sta bili na tretjem griču, ki je bil višji od prvih dveh.

Tam se je Juno ustavila in počenila s Heleno v senco velikanskih smrek.

Iz svojega vzvišenega prostora je pregledala velik del od lune razsvetljenega gozda.

V prepadu, kjer je bila njuna uta, ni bilo ničesar močna drevesa niso pustila svetlobe skozi.

Boječe sta poslušali zasledovani skrivnostne klice, ki so vedno bližje in bližje prihajali.

Nakrat je Juno zgrabila Heleno za roko.

„Tam, — tam,“ šepetala je, „gospa, vidite?“

Helenin pogled je švignil čez razsvetljeni del gozda.

Dve temni postavi sta lezli pod drevjem, kmalu zginili v senci in se zopet prikazali v luninem svitu.

„To so možje, — so vendar zviti, so našli sled, — bodo kmalu pri uti.“

Helena se je stresla.

Ako bi ne bila Juno čula pred uto, bi bila sedaj gotovo v Severjevih rokah.

Možje so zdaj zginili v senci klanca.

Prešlo je nekaj minut.

Potem je znova zadonel klic sove.

Zamorka se je obrnila k Heleni.

„Zdaj so našli uto, nič notri, — ne morejo iskati dalje. — čakajmo, kaj bodo počeli možje, — ko se naredi dan, bežimo. “

„Ako naju le potem ne bodo našli,“ šepetala je Helena skrbeh. —

„Juno bo vže pomagala,“ tolažila je zamorka, „sedaj tiho biti, — nobenega glasu, — čakati, da bo svetlo, — ne bo več dolgo trajalo.“

Potem sta sedeli nepremično in sta pazno poslušali, če se bližajo zasledovalci.

A nič se ni genilo, — vse je ostalo tiho, — celo daljni klic sove je utihnil. — — — — — — — — — —

Končno so začele zvezde obledevati.

Jutranja sapa je šumela po gozdu skozi gibajoče se vrhove drevja. —

Dan je napočil.

Lahka meglica je ležala na gozdnih tleh in se je počasi kakor nevoljno umikala naraščajoči dnevni svetlobi.

Zamorka in Helena sta vstali iz njunega skrivališča ter gledali za svojimi zasledovalci.

Videti ni bilo ni ene človeške duše; le veverice so hitro plezale po drevesih, srne so prihajale iz grmovja ter s svojim zaupanjem dokazale, da zasledovalci niso bili v bližini.

Naglo sta šli po klancu doli.

„Ali greva zopet na cesto?“ vprašala je Helena.

„Ne, gospa, vedno v gozdu, — dolgo, — dolgo, — da bodemo dosti daleč od mož, potem šele greva zopet na cesto,“ je šepetala.

Juno je iskala vedno bolj skrite poti; porabila je vse ovinke in skrivališča hribovite zemlje ter tako prehodila s Heleno precej dolgo pot.

Nakrat je zadonel glasen žvižg.

Bežeči sta osupnili.

„Prepozno, — videli so nas,“ zaklicala je Juno. „Gospa hitro iti, — tam varno zavetje.“

Helena se je silno prestrašila.

Veliko drevesno deblo je ležalo pred njima.

Zamorka je hitela tje in velela Heleni, naj se vleže za njim. —

„Kaj hočeš storiti, Juno?“ poizvedovala je Helena.

Juno je segla pod ruto.

„Braniti se,“ odvrnila je kratko. „Sedaj zvijača nič več ne pomaga.“

Helena je molčala, malo da se ni onesvestila.

Deblo je ležalo pred strmim prepadom, ki je bil z grmovjem gosto poraščen; od zadaj torej ni bilo mogoče zasledovane napasti; Juno je zato obrnila vso pozornost na pred njo ležečo zemljo. —

Ni trajalo dolgo, ko je ugledala Juno postavo, ki se je kakor kača po tleh vila proti njej.

Spoznala je Jozeja.

Zamorka je vstala in vrgla laso.

„Sem gledati!“ zaklicala je slugi. „Še enkrat ujeti?“

Strel je odgovoril na ta poziv.

Helena je strahu zakričala.

„Nič bati, gospa,“ mirila je zamorka. „Mož strelja slabo, — Juno zna vse drugače, — potem tudi pride vrsta na njo.“

Zamorka se je zopet skrila za deblo.

Sluga je bil zginil.

Prešlo je nekaj minut. —

Zdaj se je zaslišal peket konjskih kopit.

„Aha, —zdaj pridejo jezdeci,“ rekla je Juno. „Zdaj resno, — pozor, — gospa prav mirno ležati.“

Helena se je groze tresla po vsem životu.

Pod drevjem so se prikazali oni trije jezdeci in so dirjali proti deblu.

„Nazaj!“ zavpila je Juno, nazaj!“

Sever se je satansko zasmejal.

Obrnil se je k Jozeju.

„Ne preostaja nam druzega, nego da jezdimo čez črno bestijo; nagnite se na vratove, da laso ne zadene svojega cilja; zamorki ne prizanašajte, ustrelite jo!“

Gostilničar in Joze sta se hudobno smejala, slutila nista, da je znala Juno tudi z orožjem ravnati.

„Helena!“ zavpil je Sever na vse grlo, „še enkrat Te vprašam z dobrim namenom, hočeš sedaj k meni priti, ali naj Te s silo odpeljem?“

A v tem se je Juno brž oglasila:

„Ne odgovoriti, gospa, — nič ziniti, — Juno bo vse naredila.“ —

Helena je molčala.

„No, potem naprej!“ zaklical je Sever v divji jezi, „pazite na laso!“

Jezdeci so pognali; — konji dirjali naprej.

Mirno, kakor doslužen vojak je Juno potegnila samokres in naslonjena na deblo ga pripravila za streljanje.

Tla so zabobnela pod dirjajočimi konji.

„Gostilničar je spredaj, — pride prvi,“ mrmrala je zamorka. „Čakaj, lump, — še štirideset korakov, še trideset — tako —“

Nad deblom se je zabliskalo.

Razlegal se je pok, — potem glasen klic.

Bil je smrtni krik.

Sever in Joze sta videla svojega tovariša prekucniti se visoko čez konja.

Potem je težko truplo padlo na zemljo.

Zopet je počilo izza debla.

Severjev konj se je zgrudil in je vrgel svojega jezdeca iz sedla. —

Joze je videl, da je bilo vse izgubljeno: skočil je hitro raz konja.

To je bila njegova sreča; ker v naslednjem hipu zažvižgala je nad njim tretja krogla.

Skrivajoč se za svojim konjom, šel je sluga previdno k nepremično ležečemu Severju.

Hitro je vzdignil nezavestnega ter stopal z njim previdno naprej proti varnemu drevju, za katerem je kmalu zginil.

Juno je stopila k Heleni, ki je še vedno na pol v nezavesti ležala za deblom.

„Tako, gospa, — sedaj imamo mir, — tako kmalu jih ne bo — pojdiva dalje.“

Podpirala je Heleno, da je vstala in jo hitro odpeljala z bojišča.

Helena je plaho pogledala mrtvega konja; prestrašeno se je umaknila nazaj, ko je zagledala ustreljenega, v krvi ležečega. —

„Kdo je to?“ vprašala je s tresočim glasom.

„Mož, ki naju ni hotel pustiti naprej, — gostilničar. — on kar divje hitel sem, — Juno ni mogla pomagati, — bums, — tu leži, — mrtev.“

Helena se je stresla in hitela z zamorko na cesto.

V daljavi sta opazili jezdeca, ki je počasi jahal nazaj v C....o.

Bil je Joze, ki je nesel svojega ranjenega gospoda.

Prazen konj mu je sledil; bil je to oni ustreljenega gostilničarja.

Juno in Helena pa sta ste ognili jezdecu, ter hiteli na nasprotno stran proti mestu Leasburg.

173. poglavje.
V kopališču.

Velikansko mesto Čikago ima ob jezeru Michigan elegantno kopališče, v katerem se v poletji zbira odlična družba, ki pred žarečim solncem zapadne metropole beži v ta hladni kotiček.

Poletna doba se je bližala koncu; začelo se je misliti na vrnitev.

Akoravno je morala okolica krasno ležečega kraja vsakemu prijatelju narave ugajati, vendar ni mogla zadovoljiti razvajeno družbo, ki je le našla zadovoljnost v šumu in veselju velikega mesta.

Skušali so si preganjati dolgčas s skupnimi izleti, z vožnjo po jezeru in z zabavnimi večeri, pri kateri priliki se je vzlic neznosne vročine prav pridno plesalo.

Le malo oseb se je oddaljilo od vesole družbe; prav za prav le dve; ena dama in en gospod, ki se nista nikdar udeležila skupnih zabav.

Sama je bila gospa Jana Vatzon, mlada soproga podnamestnika države I...., bleščeča prikazen, — bogata, imenitna, — otrok sreče.

Njen soprog, ki jo je nepopisno ljubil, ni mogel pri nji ostati, ker mu je bolezen deželnega poglavarja, njegovega neposrednega predstojnika, nakopala toliko dela, da se je moral čez malo tednov vrniti in torej svojo ženo za čas ostale dobe samo pustiti.

Ves svet je poznal bogastvo gospoda Vatzona, ki mu je dovolilo tudi v oddaljenem kopališču svojo ženo obdati z vsem razkošjem: lastno kočijo, družabnico, sobarico, mnogo služabnikov in krasno ležečo vilo. Za vse to je skrbel ljubeznjivi mož in s tem ustvaril iskreno ljubljeni ženi prijetni dom v prijaznem kraju.

Vsekakor je moral vsak, kdor je videl gospo Jano Vatzon, priznati, da je zaslužila svojo srečno usodo.

Bila je edini otrok bogatih starišev in je veljala za eno prvih krasotic; nežna glava je komaj nosila močne zlatolase kite in iz ljubkega rožnatega obraza je gledalo sanjavo dvoje temno modrih očes.

Nje postavi pri vsi nežnosti ni primanjkovalo bujnosti in ponosnega držanja, ki jo je odlikovalo in je dalo podobo kneginje. —

Skratka, gospa Jana Vatzon je bila lepa, o tem so si bili tudi tesnosrčni presojevalci v Vitehalu svesti: svojega moža je ljubila nepopisno in njeno ime je bilo brez najmanjšega madeža.

Družba jo je poznala in akoravno so se nekateri jezili nad zdržnostjo mlade dame, vendar to ni zmanjšalo občudovanja in nihče ni zinil slabe besedice o njej.

Tembolj pa se je med soboj govorilo o gospodu, ki je pred nekaj dnevi dospel, in vzlic večkratnim poskusom približevanja dosledno le sam ostal.

Bil je lep mož kakih petintridesetih let.

Njegov bledi obraz je obdala kratka, polna brada, pod visokim čelom je svetlo gledalo dvoje velikih, temnih očij, katerim se je poznalo, da sta včasi tudi divje vsplaniteli.

Od levega očesa čez čelo do desnega lica videla se je ozka rudeča črta, o kateri je neki natakar iz hotela, v katerem je tujec stanoval, zagotovil, da se v razburjenosti sveti kakor ogenj. —

Gospod se je imenoval marki Roland ter naznanil, da je potomec starih francoskih plemičev.

Naši čitatelji pa bodo uganili, da je bil to Sever, ki je tu ob bregu jezera iskal novo pozorišče za njegove hudobije.

Široka proga na čelu, katero je hudodelec zaman skušal skriti z raznimi mazili, je bila večen spomin na lepo gospico Zenobijo, ki je svojo čast z bičem branila proti surovemu napadalcu.

Pri svojem zadnjem ponesrečenem poskusu, Heleno dobiti v svoje roke, se je pri padcu z ustreljenega konja poškodoval in zdravnik mu je svetoval kopališče Vitehal.

Temu svetu je tem rajši ubogal, ker se v C....o ni nikakor več varnega čutil.

Kdo bi mu zagotovil, da ne bo Helena njegovega bivališča izdala policiji?

To bi bilo izvrstno sredstvo se na veke iznebiti zasledovalca.

K temu je prišel še drugi vzrok, vsled katerega je bilo potrebno, da se je Sever podal v druge kraje.

Denar, katerega je v Nasvilu kot hipnotizer dobil, je bil potrošen: v svoji blazni zapravljivosti je Sever tudi te vsote v kratkem času porabil.

Biserov gospe Donelzon si ni upal prodati, da bi ne vzbudil pozornosti policije. Zato je prodal vilo v Belmoutu za majhen denar in se peljal v Vitehal, da bi tam okreval, in, ako mu bo sijala sreča, si nabral novih bogastev.

Sever, ali kakor ga hočemo tu imenovati, marki Roland, je na svojih izprehodih videl lepo gospo Vatzon in po previdnih poizvedbah tudi večkrat slišal o neizmernem bogastvu njenega soproga.

Nato je zidal smeli pustolovec zopet svoj predrzen načrt.

Pridobiti je hotel ne samo ženo, ampak tudi, — to mu je bila glavna stvar, — bogastvo njenega moža.

Najprvo je bilo treba seznaniti se z mlado ženo, da bi večkrat mogel ž njo občevati.

Ako se mu to posreči, potem je upal, da si s svojo zunanjostjo pridobi lepo ženo.

A tako približevanje je bilo dosti težje, nego si je predrzni marki predstavljal.

Gospa Vatzon je bila absolutno nepristopna in se ni za nikogar več brigala, kakor je to zahtevala dolžnost uljudnosti.

Bližal se je konec sezone.

Marki Roland je bil že obupal, da se mu posreči njegov predrzni načrt.

A pomagal mu je slučaj.

Zamišljen je jahal nekega dne na svojem konju ob bregu jezera, ko je nakrat za seboj zaslišal glasen krik iz ženskih ust. —

Hitro je obrnil konja in ne daleč od sebe zagledal kočijo gospe Vatzon.

Ona in njena družabnica sta sedeli v vozu.

Iskra konja sta se splašila in nepazljivemu kočijažu iztrgala vajeti iz rok; nevarnost je bila, da ne uideta.

Hitro odločen spodbodel je marki svojega konja in dospel v par sekundah k pihajočima konjema.

Z jekleno roko zgrabil je vajeti in je držal konja, da jih je kočijaž zopet dobil v svojo oblast.

Potem se je marki uljudno odkril, pozdravil prestrašeni dami in oddirjal.

Veselil se je.

Prvi zaželjeni korak je bil storjen, sedaj je bilo treba paziti na vse koristi, katere bi mogel donesti ta dobrodošli slučaj.

Drugo jutro je šel marki počasi po široki promenadni poti, ko je nakrat zaslišal srebrnočist glas.

Začuden je pogledal kvišku.

Gospa Vatzon, v svetli poletni obleki, je stala pred njim kakor jasni dan.

„Jaz se Vam včeraj niti zahvaliti nisem mogla; saj ste takoj izginili izpred, oči!“ rekla je s prostodušnostjo Amerikanke markiju.

„Jaz sem gospa Vatzon in se moram sama predstaviti,“ nadaljevala je takoj potem s čarobno ljubeznjivostjo.

„Marki Roland,“ odvrnil je ta z globokim poklonom.

„Najsrčnejšo zahvalo za hrabro pomoč,“ rekla je mlada gospa s srčnim glasom.

„A prosim, milostna, vsa zadeva ni vredna besedice; storil sem samo, kar je moja dolžnost,“ odvrnil je marki navidezno v zadregi.

„To ni bila malenkost. Jon je zgubil vajeti, primerila bi se bila lahko najveeja nesreča,“ zaklicala je gospa Vatzon.

Marki je zmajal z glavo.

„Spravite me v največjo zadrego, milostna; srečen sem, da mi je bilo mogoče pomagati in ne zahtevam nikake zahvale.“

Šel je ob njeni strani in skrivaj opazoval ljubki obraž lepe žene.

„Ali ste bili že večkrat v Vitehalu, gospod marki?“ vprašala je gospa Vatzon.

„Prvikrat sem v tem kopališču“, odvrnil je ogovorjeni; „a obžalujem to, ker drugače bi bil morda že poprej tako srečen, se z Vami seznaniti. “

Zarudela je.

„Jaz sem bila vsako leto v Vitehalu: poprej v družbi mojih starišev, sedaj nekaj let v spremstvu mojega moža: a živimo le za-se, meni ne ugajajo ta površna razveseljevanja kopališčnikov.“

„Ravno isto smem trditi o sebi“, odvrnil je resno marki. „Jaz sem tukaj tuj in živim kakor puščavnik.“

„Oprostite, da se sedaj poslovim, gospod marki“, pretrgala je gospa Vatzon. „Tam pride moja družabnica, njej sledi več kopališčnikov, — jutri govore vsi o našem srečanju. — Z Bogom, še enkrat srčna hvala.“

Priklonivši lepo glavo je hitro odšla.

Zamišljen je korakal marki proti domu.

Najtežje je bilo premagano.

Gospa Vatzon je sama storila prvi korak in mu je prišla naproti, vsekakor le, da se mu zahvali na uslugi. A kdo se je mogel njemu, lepemu, interesantnemu možu na dolgo protiviti?!

Obraz mu je zatemnel; mislil je na gospico Zenobijo, katera ga je na veke zaznamenovala.

Sedaj je hotel biti bolj previden in svojo žrtev vjeti v tako fino nastavljene zanjke, da bi se ne mogla izviti.

Krasota mlade žene mikala je njegovo poželjivost in mislil je, da bo z lahkoto njegova. Potem mu bo tudi preskrbela denar, zaradi katerega je smeli pustolovec postal hudodelec.

Brez usmiljenja je šel čez trupla svojih žrtev in hlastno pograbil zaklade.

Hitro kakor jih je pridobil, je bogastva tudi zapravil.

Zopet se je podal na lov za blestečim zlatom: lepa gospa Vatzon naj bi mu ga doprinesla brez truda.

174. poglavje.
Predrzen sklep.

Na večer je ves Vitehal vedel novico, da je gospa Vatzon, nepristopna, ogovorila markija Roland in ž njim prav živahno klepetala.

Vzrok tega približanja ni bil znan in razširile so se najčudnejše govorice.

Skrivno se je šepetalo, da bi bil marki nekdanji ljubimec gospe Vatzon: morda je bilo njeno samotarstvo le izgovor, da je tem lažje občevala z lepim možem! —

Mlada gospa ni zvedela ničesar o tem hudobnem sumničenju, ker ni z nikomur občevala in prej ko slej živela le za-se.

Le zjutraj, kadar se je gospa Vatzon sprehajala s svojo družabnico, ni nikdar opustila z markijem par prijaznih besed spregovoriti.

Srečevala sta se v velikem drevoredu, ki je služil kopališčnikom v zjutranjo promenado, a je bil le malo obiskovan.

Marki je prišel damama naproti, z globokim poklonom dvignil klobuk ter šel potem ob strani gospe Vatzon parkrat po drevoredu gori in doli.

Razumel je duhovito govoriti in mlada gospa ga je vedno raje poslušala.

V svoji nedolžnosti je tudi mislila, da to občevanje nikogar ne bo zbadalo v oči. — — —

Danes se je gospa Vatzon sama sprehajala, ker je bila njena družabnica nekaj obolela in je zato ostala doma.

Marki ji je prišel naproti.

„Danes sami, milostna?“ vprašal je po pozdravu. „To je redkost.“

Zelo se je veselil, da bo zamogel enkrat sam govoriti z lepo ženo.

„Moja družabnica je obolela“, odvrnila je gospa Vatzon.

„Potem smem danes pač delj ostati poleg Vas?“

S poželjivimi pogledi se je večkrat obrnil k lepi gospej.

„Vaše spremstvo mi je vedno prijetno“, rekla je mlada žena, „a ne pozabite, gospod marki, da je tu v Vitehalu tudi najbolj nedolžno občevanje pod ostro kritiko; tu so opazuje vsaka beseda, vsako kretanje, vsaka poteza v obrazu ter se potem sovražno razlaga.“

„O, to odkritosrčno obžalujem“, odvrnil je marki navidezno osupnjen. „A upam, da naše občevanje ne da nikakega povoda h kaj enakemu.

„Kdo ve“, je šaljivo rekla gospa Vatzon. „Vi še ne po znate takih govoric v Vitehalu; izgubljen je, kdor jim enkrat pripade.“

„Take ljudi se mora kaznovati z zaničevanjem“, dejal je marki.

Gospa Vatzon je molčala.

„Mordu bi bilo bolje, ako mi zvečer žrtvujete eno urico, milostna“, nadaljeval je marki obotavljaje.

„Ne, — ne, to je nemogoče, gospod marki“, je naglo zavrnila mlada gospa.

Bila je videti vznemirjena.

„In zakaj ne, če smem vprašati?“

„Pomislite, da sem omožena in popolnoma samotarno živim: tu v Vitehalu me pozna vsak otrok in ako bi se naju videlo zvečer na promenadi, bi jutri vsi o meni govorili.“

„Dobro, kakor velevate, odzval se bom torej vsako jutro.“

„Da, to Vam dovolim, a za danes, — z Bogom.“

Pozdravila ga je s čarobnim posmehom in odšla.

Marki je bil besen.

Na tako resen upor ni mislil; ali mu je postala sreča, ki se mu je toli in tolikokrat smehljala, nezvesta?!

Ali bo on, blesteči zmagovalec, sedaj doživel poraz za porazom? —

Kopališčna doba bo kmalu pri kraju, potem se bo odpeljala gospa Vatzon, in on ji ne more in ne sme slediti.

Tu niso pomagala njegova staroslavna sredstva; navidezno hladnosrčnost in prezirljivost bi mlada gospa povračala z istim zadrževanjem.

Marki je sklenil postati skrajno predrzen.

Treba je bilo neprestano nadlegovati, jo z vročo strastjo prositi, da naj postane njegova.

In ako ga razkačena pahne od sebe, — kaj potem?!

Marki je zaupal v svojo zunanjost, ki je vsplamtela že marsikatero žensko srce. Njemu, finemu opazovalcu ženske duše, dozdevalo se je, kakor da bi se gospa Vatzon vzlic vsej vzdržnosti vendar bolj živo zanimala zanj. Na to je stavil svoj predrzni načrt.

Najprvo je bilo treba najti prostor, kjer bi lahko mirno govoril z lepo ženo.

V njeno vilo stopiti ni bilo mogoče zaradi mnogih služabnikov, sobaric in družabnice.

Zaman je premišljeval marki; pomoči ni vedel. — —

Nekega jutra je srečal družabnico samo na promenadi.

„Ali gospe Vatzon danes ne bo, gospica?“ vprašal je marki začudeno.

„Mislim, da ne, hotela je pisati pisma in urediti več priprav za odpotovanje.“

To je markija osupnilo.

„Kaj bodete vže odpotovali ?“ odvrnil je.

„Da, le nekaj dni ostanemo še tu, doba se itak bliža koncu. “ —

Marki se je še bolj prestrašil.

„Jaz sem redkokedaj videl damo, ki bi tako samotarno živela, kakor gospa Vatzon“, dejal je navidezno miren.

„Ona ne ljubi šumnih zabav“, potrdila je družabnica.

„Ali je gospod Vatzon sedaj v Čikagi?“ vprašal je marki.

„Da, nekaj časa je bil v Vitehalu, potem so ga nujni opravki poklicali nazaj v Čikago; kot namestnik glavarja ima toliko posla, da mu ni mogoče po svojo ženo priti.“

„Ah!“ —

Marki se je oddahnil; mislil je, da je vsak dan pričakovati soproga gospe Vatzon.

„Gospa Vatzon gotovo ljubi samoto?“ vprašal je malomarno. —

„Ona ljubi svojega moža iskreno in v svojem zakonu najde največjo sročo tega sveta“, odgovorilo je mlado dekle. „Samoto tudi ljubi; tu v Vitehalu je dosti priložnosti, da se človek uglobi v svoje misli.“

„Na sentimentalnih izprehodih v mesečini, kaj ne?“ šalil se je marki.

„Skoraj ste prav uganili, gospod marki“, smejala se je družabnica. „Gospa Vatzon rada zvečer sedi v svoji uti ob bregu, da sanjavo gleda valove.“

„Uta ob bregu, — to mi je nerazumno“, rekel je marki radovedno.

„O, to je uti podobna hišica, ki je sezidana na našem vrtu tik brega, — v resnici idilsko bivališče“, odvrnilo je dekle.

„Tu gotovo delate gospej zvesto družbo in skupno sanjarite v krasnih mesečnih nočeh?“ nagajal je marki.

„Ne, jaz grem le redko kedaj tje“, rekla je; družabnica brez slutnje, „jaz rajše igram na klavirju ali berem, — taka zabava ni tako dolgočasna.“

Marki se je ustavil.

„Izročite gospej Vatzon moj poklon“, rekel je, se poslovivši. „Obžalujem zelo njeno današnjo odsotnost in upam, da jo jutri vidim. — —“

Komaj je prikril svoje veselje.

Ko je od zgovorne družabnice zvedel, kje je dobiti gospo Vatzon na večer, bil je njegov sklep gotov.

Hotel jo je iznenaditi: tam bi ji lahko vse razodel; bati se ni bilo, da bi ju kdo zasačil.

Previdno je hodil okoli vile.

Gradu podobno poslopje je imelo velik vrt, kojemu so mnoge skupine dreves dale podobo parka.

Vso razprostrano zemljo je obdajalo od treh stranij nizko zidovje, ob četrti strani je bilo obrežje.

Tam je našel marki v najbolj oddaljenem kotu, tik zidu, lopo, ki je bila precej daleč od vile.

Zid je bil ondi, kjer je segal do brega, malo vzidan v vodo; preplezati ga tudi ni hotel, ker bi se ga lahko imelo za tatu. —

Marki se je torej odločil, vzeti ladjo in zvečer veslati na jezero. —

V mraku bi se peljal proti lopi; tam bi pod grmovjem skrito pritrdil ladjo in čakal, da bi gospa Vatzon prišla v uto.

Ako bi se to tudi ne zgodilo prvi večer, upal je marki, ta bo mlada gospa v naslednjih dneh gotovo prišla na priljubljeni ji kraj.

Potem se bo pokazal, in ko jo bode pomiril zaradi svojega prikazanja, razodel ji bo svojo ljubezen.

Da bo le enkrat njegova, potem pride vse drugo samo od sebe, potem bo kmalu našel priložnost, zadovoljiti svoje hrepenenje za bogastvom.

To je bilo zanj skrajni čas.

Njegov račun v hotelu je znašal vže veliko svoto in njegovega denarja je bilo konec.

Ako si ga tu ne bo mogel preskrbeti, potem mu ni družega pričakovati, kakor da ga aretirajo.

Ako se tej nezgodi umakne in zbeži, je bila njegova uloga doigrana in daljno občevanje z gospo Vatzon bi bilo nemogoče.

A on je bil mož, ki si je še v hujšem položaju vedel pomagati: zanj je bilo le eno geslo: drzni se in dobil boš!

175. poglavje.
Strast in dolžnost.

Bila je krasna mesečna noč.

Voda v jezeru se je blesketala v srebrni svetlobi, majhni valovi so se svetili v čudežnem svitu, videti ni bilo ni ene človeške duše in samo pluskanje rib se je čulo skozi smrtno tihoto. —

Tudi v vili Vatzon je bilo vse mirno: le nekaj razsvetljenih oken je pričalo, da so prebivalci še čuli.

Po razsvetljenih potih obširnega parka je počasi stopala ženska postava.

Bila je to Jana Vatzon, ki je šla proti uti, da bi tam mirno užila krasoto večera. —

Nekaj dni je bila mlada žena sama s seboj v nekakem razporu. —

Mislila je na preljubega soproga, ki je hrepeneče pričakoval njeno vrnitev.

A njene misli so se delile, tuja postava se je vrinila in motila sladki mir njene nedolžne duše.

Marki je naredil globok vtis na gospo Vatzon.

Lepi, elegantni kavalir s svojim duhovitim govorjenjem ji je postal skoraj potreben.

Z nekako otožnostjo se je spomnila, da se bode morala kmalu ločiti od njega in pri tem jo je obšla volja, da bi tudi nadalje mogla občevati ž njim.

Mlada gospa je sedaj prišla do ute.

Stopila je vanjo in sedla v stol, ki je stal pri odprtem oknu. —

Njene lepe oči so občudovale igro svetlih valov, ki so se zgubljali v nedogledni daljavi. —

Zdaj, — ali se ni varala, — ni bila-to stopinja na škripajočem pesku?

Vstala je na pol. —

Temna postava se je prikazala med vrati.

Gospa Vatzon je zavpila.

„Ne ustrašite se, milostna“, slišala je trepetajoč glas onega, ki je stal med vratmi.

Marki je stal pred njo.

Mlada gospa mu je stopila nasproti.

„Kako pridete tu sem, — ob tej uri, — je-li to kavalirsko?!“ zaklicala je razkačena.

„Poslušajte me, predno me sodite, milostna“, prosil je marki. Peljal sem se za kratek čas po jezeru, ko sem Vas ugledal na vrtu in sem tu ustavil, da bi z Vami govoril nekaj besed.“ —

„Jaz Vas nisem opazila“, odvrnila je gospa Vatzon nejeverno. —

„Moja ladja leži tu ob grmovju“, odgovoril je hitro marki. „Prosim, odpustite mi.“

„Kaj, če Vas je kdo videl“, rekla je gospa Vatzon s strahom.

„Tega se ni bati; na bregu ni bilo daleč naokoli nikogar videti; še enkrat prosim za odpuščanje.“

„Odpustim Vam pod pogojem.“

„In ta je?“

„Da takoj odidete, gospod marki“, odvrnila je mlada gospa kratko in odločno.

„Olajšajte vendar to obsodbo“, prosil je. „Le malo besed, potem Vas zapustim.“

Gospa Vatzon je omahovala. —

Bala se je, da ju kdo zapazi. Ako bi kdo videl marki ja, potem bi bila nedvomno ob svoje dobro ime.

„Ne“, rekla je skoraj osorno. „Mislite na moje ime; zapustiti me morate takoj!“

Marki je stal nemo kakor obsojen.

„Saj je itak bolje, da se več ne vidiva“, nadaljevala je gospa Vatzon. „Pojutrajšnjem zapustim Vitehal in se vrnem v Čikago.“

Prestrašil se je močno.

„Kako, — ali prav slišim, — Vi hočete kopališče zapustiti, — in jaz naj Vas nikdar več ne vidim, milostna ?“

Mlada gospa se je borila sama s seboj.

„Ne, — tako je bolje“, izbruhnila je končno. „Z Bogom, gospod marki; zahvaljujem se Vam še enkrat za lepe ure, katere ste mi žrtvovali, — z Bogom, — na veke!“

Glas se ji je tresel pri zadnjih besedah; pozorno poslušajočemu to ni odšlo.

„Rotim Vas, milostna!“ zaklical je bolestno, „ne pojdite tako od mene, ne naredite me največjega nesrečneža!“

Gospa Vatzon je bila ginjena; a svoji dolžnosti ni smela nezvesta postati.

„Razburjeni ste, gospod marki“, rekla je milo, „a ponovim Vam, bolje je, da se danes ločiva; obljubim Vam, Vas ohraniti v prijaznem spominu.“

„O neusmiljena, Vi me uničite“, stokal je marki. „Ali me hočete pahniti v nesrečo, mene, ki bi Vam na migljaj položil vse pred noge, kar imam?“

„Ničesar nočem od Vas, gospod marki“, rekla je mlada gospa. „Ločiva se kot dobra prijatelja; zakaj hočete prijetne uro, katere sva doživela, kaliti?“

„Ah, Vi me nočete razumeti“, rekel je marki z zamolklim glasom. „Nikdar se me ne bodete spomnili.“

„Motite se, gospod marki“, odvrnila je gospa Vatzon. „Bodite uverjeni, da Vas ne pozabim.“

On ni dal odgovora.

„Vrniti se moram“, šepnila je mlada gospa. „Z Bogom, gospod marki, mislite name, kakor bodem tudi jaz mislila na Vas.“ —

Hotela je naglo mimo njega.

Začutila je prijeto se za roko, — smrtnobled je stal marki poleg nje.

„Izpustite mojo roko, gospod marki!“ zakliče gospa Vatzon nejevoljno.

On jo izpusti, a zastopi ji pot.

„Pojdite mi s poti“, reče mlada gospa užaljeno. „Kaj naj si o Vašem vedenji mislim?“

„Ne zadržujem Vas“, jo prosi, „samo za trenotek me poslušajte, — prosim Vas tega!“

Gospa Vatzon se za korak umakne, — a on ji sledi;

„Sprejmite torej mojo izpoved“, reče zamolklo, „jaz ne morem živeti brez Vas!“

„Gospod marki“, odgovori gospa Vatzon mrzlo, „pozabljate, da stoji pred Vami omožena žena, — zapustite me!“

Njen glas se je tresel razburjenosti.

„Ne morem“, zastoka, marki. „Kruta žena, pustite, naj umrem pred Vašimi nogami, ali ne pahnite me od sebe!“

„Gospod marki, prepovem Vam — —“

Gospa Vatzon se prestrašena zgane.

Marki je klečal pred njo, njegove demonično lepe oči zrle so proseče v njen obraz.

„Uslišite me“, prosi milo. „Imejte usmiljenje z menoj, ki Vas tako vroče in srčno ljubim.“

Mlada žena je komaj razumela, kaj se ž njo godi; tega izbruha žareče strasti ni pričakovala.

„Vstanite, gospod marki, prosim Vas.“

„Ne, ne umaknem se prej, da me uslišite, dokler ne postanete moja“, prosi znova marki.

„Vi me žalite“, reče gospa Vatzon užaljena.

„Kako Vas more moja ljubezen razžaliti; kaj ne čuti Vaše srce nikakega usmiljenja z menoj in z mojo neskončno bolestjo? Samo žarek upanja mi dajte, saj hočem potrpežljivo čakati, dokler Vas ne morem osvojili.“

„To se nikdar ne zgodi!“ odgovori gospa Vatzon odločno. „Ljubim svojega soproga in ne pozabim nikdar svoje dolžnosti kot žena. Vstanite, gospod! Vse Vam odpustim, kar ste z menoj govorili, ali danes sva se zadnjikrat videla!“

Visoko vzravnana je stala mlada gospa pred klečečim.

Svetla mesečina jo je obdajala in v tem trenotku je bila bolj podobna vili, kakor človeškemu bitju.

Marki je zrl s pobožno udanostjo nanjo; njegove oči zrle so v prekrasen obraz; njegov pogled je padel na zlatorumene bujne lase, ki so obdajali prekrasno glavico. —

Tam se sveti in bliska izvanredno krasen briljant, ki je bil vdelan na zlato pšico za lase.

Dragoceni kamen svetil se je v mesečini v raznobojnih žarkih; dozdevalo se je, kakor da je padla zvezda na lase prekrasne gospe.

Še vedno je klečal marki pred ljubko ženo.

Stisnil je glavo v svoje roke in krčeviti jok pretresal je njegovo postavo. — — —

Mlada žena rahlo položi svojo nežno roko na njegovo ramo. —

„Pomirite se, gospod marki“, reče nežno, „pozabite me: možu kakor Vi cvete obilo cvetic, trdno sem prepričana, da že postanete srečen! Ojačite se, — odpustim Vam.“

„Kaj naj mi bo življenje, če se Vas moram ogibati, — o, zato mi je ostala ljubezen do sedaj tuja! — In zdaj, ko sem Vas, edino, — obožovano našel, pahnete me mrzlo nazaj v ničevost! — Brez usmiljenja, — brez sočutja sunete me v nepopisno bolest!“

In skoraj sesedel se je bolečin.

Gospa Vatzon je čutila globoko usmiljenje z obupanim, a trdno je bila odločena; niti najmanjše iskrice nade mu ni mogla dati. —

„Zdravstvujte“, šepne in hoče mimo njega.

Marki skoči pokonci.

Čutila je, da jo je prijel.

„Če hočete mojo smrt, potem pojdite“, reče odločno, „jaz vržem to življenje od sebe: kaj naj mi bo to mučno življenje, ker Vas ne smem imeti O, Vi imate kamen mesto srca!“ zavpije hipoma, „niti iskrica pomilovanja ne živi v Vas, za mene — reveža — nesrečnika!“

Gospa Vatzon se jezno izvije njegovi roki.

„Ne, jaz Vas ne pustim!“ zavpije marki divje, — „jaz ne prenesem več teh besedi. O, uslišite me, Vi neusmiljenima! —“

„Bodite moja!“ zavpije divje.

Poskusil jo je objeti.

Z jeznim vzklikom se mu gospa Vatzon izvije.

„Ali moje zaupanje tako povračujete? Ne, nikdar Vam ne odpustim, gospod marki, — bridko sem se varala o Vas!“

In kakor srna beži po stezah parka.

Kmalo mu je izginila izpred oči.

Ali marki niti mislil ni na to, da bi ji sledil.

Nepremično je stal v paviljonu in ogledoval bliščečo stvar, ki se je v mesečini lesketala.

Bila je briljantna igla, katero je imela gospa Vatzon prej v laseh.

„Tako, to bi bilo začetno plačilo“, meni zadovoljno, „en prijem in igla je bila v mojih rokah. — Kaj je ta stvar približno vredna? — No, to že tudi še na vrsto pride!“ —

Marki jo hitro vtakne v žep.

„Odletel sem sicer, ali ne tako hudo, kakor izgleda; ženske pač hočejo, da se jim zelo dvori in ta tukaj je ena najhujše vrste. Gotov sem, da sem naredil vtis; zdaj se še nekoliko brani, ali dolgo ne bo in ta trdnjava se mi uda na milost in nemilost.“

Počasi gre proti čolnu, ki je bil skrit v senci goščave.

Drugo jutro hoče zopet govoriti z gospo Vatzon; če se prav zataji, ne pusti se odsloviti.

To pot se hoče oprostiti, skušati njeno jezo, utolažiti in enem glavni namen izvršiti, namreč dobiti večjo svolo denarja. —

Potem hoče krasni ženi slediti v Čikago in tam nadaljevati staro igro — ponavljati svoje zločine.

Konečno se mora vendar udati njegovi vroči ljubezni in kadar bo tako daleč, potem je vse drugo malenkost. Nova žrtevje bila vendar že najdena, katero misli šele izpustiti, ko bo že čisto izžeta.

Marki stopi v čoln in odrine od obrežja.

Ko se pripogne, pade mu listek papirja iz prsnega žepa v vodo, ter se ziblje na valovih.

„Ha, ta misel!“ zakliče. „Da, tako pojde, verjela mi bode. — — — Sladko spavaj, moja krasna ljubica, — na svidenje, — jutri!“ —

In z močnimi rokami zapelje čoln v mesečno svitlo jezero. —

176. poglavje.
Nova žrtev.

Drugo jutro vladalo je v vili Vatzon mrzlično gibanje.

Vsi služabniki imeli so opravka s spravljanjem. V veži stali so kovčegi drug nad drugim.

Vse je kazalo na bližnje odpotovanje.

Gospa Vatzon hotela je drugo jutro na vse zgodaj s parobrodom odpotovati v Čikago, kjer je nje soprog nestrpno pričakoval oboževano ženo.

Gospa Vatzon je bila zelo bleda; obvladal jo je neki nemir, katerega sicer ni poznala.

„Ali nisi videla moje igle, Ana?“ vpraša sobarico, ki je spravljala dragocenosti svoje gospe.

„Ne, milostljiva gospa, tukaj je ni; ali ste iglo včeraj imeli?“ —

S strahom je zrla sobarica v spremenjeni obraz svoje gospe. —

„Dozdeva se mi, natančno ne vem“, odgovori gospa Vatzon. „Mogoče, da je že spravljena; zgubljena vendar ni; darilo je mojega soproga.“

„Mogoče, da ste položili v drugo kaseto, milostljiva gospa“, meni sobarica.

„Da, — da, to je že mogoče, ne zadržujte se z iskanjem: imamo še dovolj opravka.“

Služabnik vstopi in se bliža gospej.

„Prosim, milostljiva gospa, — gospod čaka.“

Hitro vzame gospa Vatzon posetnico s krožnika in jo hipoma pogleda.

„Recite gospodu, da nikogar ne sprejmem“, zakliče kratko in jezno pogleda proti vratom.

Služabnik odide. —

V kratkem času se zopet vrne.

„Gospod se ne da odvrniti, prosi v nujni zadevi za trenotek posluh!“

Nejevoljno se obrne gospa Vatzon.

Ali predno je še mogla svoj ukaz ponoviti, prikazal se je marki v odprtih vratih.

V prvem trenotku hotela je gospa Vatzon usiljencu pokazati vrata.

Ali premislila si je, ter ukazala služabniku in sobarici, da jo pustita samo z markijem. —

Prepričana je bila, da bodo služabniki začudeni, zato je sklenila, da ga kar najostreje okara.

Obrnila se je k markiju in ga motrila z ostrimi pogledi.

„Imela sem Vas prej za plemiča, za kavalirja, gospod marki; obžalujem, da moram svojo sodbo promeniti; kako pa pridete k temu, da skoro siloma uderete v mojo sobo?“

Marki se globoko prikloni pred ljubko in mlado gospo, ki je pretečo kakor boginja osvete stala pred njim.

„Odpustite, milostljiva gospa“, prosi s tihim, tresočim glasom, „prišel sem samo, da Vas prosim odpuščenja radi mojega včerajšnjega vedenja. Prosim Vas, odpustite mi, čutim, da sem se obnašal kakor blaznik.“

Nje nejevoljni pogled se nekoliko omili.

„Dobro, odpustim Vam, ali samo pod pogojem.“

„In ta je?“ vpraša marki brezsapno.

„Zahtevam od Vas, da nikdar ne spregovorite besedico z menoj, ki bi segala čez konvencijonelno znanje; ali mi to obljubite?“

„Srce mi bo počilo“, odgovori marki, „ali ubogam.“

„Dobro, torej hočem pozabiti, kar se je včeraj med nama zgodilo.“

„Da, včerajšnji večer bil je najnesrečnejši mojega življenja; bil celo v dvojnem oziru“, odgovori marki.

„Kako to mislite, ne razumem Vas?“ vpraša radovedno gospa Vatzon.

„Ah, le mala nesreča, nič druzega, ne govorimo dalje o tem.“ —

Gospa ga je začudeno pogledala.

„Kaj ste imeli s čolnom nesrečo?“

„Ne, — ne“, jeclja marki kakor v zadregi, „izguba zadene le mojo osebo.“

„Ali sem jaz vzrok tej nesreči?“ vpraša gospa Vatzon.

„Za božjo voljo, — ne, milostliiva gospa, cela stvar je komaj besedi vredna; ali konečno ni to nobena tajnost. — Izgubil sem namreč svojo listnico.“

„Listnico — v parku?“

„Ne, v čolnu, ko sem se pri veslanju pripognil, padla mi je listnica čez čoln in zginila v valovih.“

„O, to mi je žal; ali je bila vsebina velika?“

„Le nekaj malovažnih pisem in denarna svota“, odgovor marki.

„Je bila svota velika?“

„Ne, — ne, — samo kakih 50.000 dolarjev.“

„50.000 dolarjev? — Moj Bog, saj to je celo premoženje?“ zakliče mlada gospa prestrašeno.

„Zame ne“, reče marki mirno.

Gospa Vatzon se začudi.

Ta marki mora biti neizmerno bogat, da se za tako velike svote tako malo briga.

„Neprijetno na celej stvari je to, da je bila ta svota namenjena za tukajšnje bivanje“, dostavi marki malomarno.

„Torej pridete radi te izgube v zadrego?“, vpraša gospa Vatzon. —

„No, kakor se vzame“, reče marki mirno. „Takoj brzojavim, ali vseeno mine eden do dva tedna, predno pride nov denarna pošiljatev na me.“

Gospa Vatzon premišljuje.

„Slučajno imam tukaj neko svoto, gospod marki; nočem, da bi bili v zadregi; ali Vam jo smem ponuditi?“

Navidezno prestrašen poskoči marki.

„Za Božjo voljo, milostljiva gospa, ne, ne morem in ne smem!“ —

„Zakaj pa ne?“ vpraša gospa Vatzon. „Saj mi denar lahko vrnete, to je le za trenotno potrebo, ki se lahko od prijatelja sprejme.“

Marki globoko vzdihne.

„Kupičite mi žarečo žrjavico na mojo pregrešno glavo,“ zakliče hvaležno. „Prišel sem, da odpuščenja izprosim; a ne samo, da mi odpustite, nehvaležniku še pomorete v svoji dobrosrčnosti, — — o, kako naj se Vam zahvalim.“

Prijel je njeno roko in jo vroče poljubil.

Odtegnila mu jo je, a ne tako hlastno kakor sicer.

Bilo je to neko čudno čustvo; tega lepega moža imeti pred seboj, ko ponižno prosi. — —

Gospa Vatzon odpre zabojček in vzamo iz njega zavitek bankovcev.

„Tu, gospod marki, je 10.000 dolarjev, upam, da Vam bodo za prvi hip zadostovali.“

„O, še enkrat presrčna hvala, milostljiva gospa“, zašepeče marki in vtakne bankovce v žep. „Povrnem Vam denar v Čikagi.“ —

„No, naš naslov se lahko najde“, se gospa Vatzon nasmeje. „Podgoverner Vatzon, 10. cesta.“

„In Vas smem obiskati?“ vpraša pohlevno.

„Ne, to se ne bo lahko zgodilo; najlažje me dobite, ako občujete v centralnem klubu, tam je veliko veselic in jaz sem malokdaj odsotna.“

„Torej tam Vas pet vidim?“ zašepeče marki kakor omamljen sreče.

„Da, — ali ne pozabite, kar ste mi obljubili.“

„Našli boste v meni vedno le kavalirja, — milostljiva gospa“, zagotovi marki.

„Torej, zdravstvujte, na svidenje v Čikagi!“

„Na svidenje!“ — — —

Marki zapusti vilo in gre počasi proti svojemu hotelu.

Njegov načrt se mu je zopet posrečil.

Računal je sicer na večjo svoto, ker, kaj mu je bilo 10.000 dolarjev, — pivnina, — malenkost, — za katero se v srečnejših dneh niti zmenil ni.

Najprvo je bilo potrebno, da ta kraj takoj zapusti in se v Čikagi gospej Vatzon zopet bliža.

Tam lahko z izmišljenimi pripovedkami večje svote dobi od ničsluteče žene in nadaljuje svoje blesteče in zapravljivo življenje. — — — — — — — — — — — — —

Ko je stopil v svojo sobo, pal mu je pogled na račun, ki je bil, pozornost vzbujajoč, tja položen.

„Aha, — hotelski račun, — ljudjo postajajo nepotrpežljivi; zdaj je to že tretjikrat, da najdem račun; skrajni čas je že bil, da sem dobil denar. Koliko iznaša svota, — nekaj čez 2500 dolarjev, — no, to hočemo takoj poravnati.“

Pozvoni. —

Natakar pride.

Marki malomarno vrže tri bankovce po tisoč dolarjev na mizo. —

„Tu“, reže ošabno. „Pustite potrditi račun, in si ostalo obdržite kot napivnino, — potem mi pošljite hišnega slugo, danes zvečer odpotujem.“

Natakar se globoko prikloni in zapusti sobo.

„Ta dela debele oči“, se smeje marki. „Ti ljudje so gotovo mislili, da jim hočem ubežati, — saj so celo poizvedovali, če je res konj moja lastnina! — No, — za nekaj časa sem preskrbljen; upam, da mi hudomušna boginja sreče ostane zvesta.“

Zadovoljno se nasloni na zofo. — — — —

Če se mu potem njegov satanski načrt posreči in bo svojo žrtev popolnoma oropal, zanašal se je zopet na nov dobitek.

Od Boba, katerega je poslal v Novi Jork, izvedel je, da njegova druga soproga, Marija, tamkaj živi čisto le zase.

Večjidel mudila se je na njenem posestvu v bližini Albanije in tam občevala le z malo osebami.

Vedel je, da je Marija zelo bogata, zato si je izmislil neki pogumen načrt, ki mu je zagotovil odpuščenje svoje žene in mu pridobil novo velikansko premoženje.

Demoničen posmeh, ki je sem in tja igral krog njegovih ust, kazal je, da se mu posreči izvršitov peklenskega načrta.

Hišni služabnik vstopi in uljudno vpraša po ukazih gospoda markija.

Ta pusti hitro kovčege naložiti in ukaže hotelskemu služabniku, naj mu preskrbi vožni listek na prvem parobrodu, ki se pelje v Čikago. — — — — — — — — —

Zvečer zapusti marki Vitehal in se pelje na mesto novih svojih činov, proti velikanskemu mestu Čikago.

177. poglavje.
Motena veselica.

Srečno sta prišli Helena in Juno v Leasburg.

Tukaj poizve Helena za skromno gostilno.

Pokazali so ji malo hišico, katero so obdajale krasne palače in je stala na trgu.

Helena si vzame sobo, ker je bila utrujena od dolgega pota in si je hotela v Leasburgu nekoliko odpočiti.

Juno je bila zelo vesela, da so bila okna malo sobe na trg; po cele ure sedela je na stolu pri oknu in opazovala mimoidoče. —

„V oni veliki hiši se godi nekaj velicega“, reče Heleni, ki je ležala na zofi. „Veliko ljudi pride in gre, — gotovo velika veselica.“ — — — —

In zopet je nepremično zrla proti omenjeni palači.

„O, gospa, le semkaj pogledat!“ zakliče Juno čez nekaj časa. „Ljudje tečejo kakor blazni, — vsi glave skupaj stikat, — tečejo notri in zopet ven, — mahajo z rokami, — tukaj se nekaj zgodilo.“

Helena vstane z zofe in stopi k Juno, ki je smeje zrla v živahno gibanje.

Nasproti gostilne bila je krasna palača, pred vhodom premikala se je velika gneča ljudi; posamezne osebe hitele so v vežo, in se hitro zopet vračale ter se pomešale med razburjeno glasno množico.

Helena, ki je pazljivo zrla na to množico, si vzroka tej nenavadni razburjenosti ni vedla raztolmačiti.

„Pojdi, Juno“, reče konečno svoji služabnici. „Lačna bodeš, poldan se bliža; hočeva doli iti v gostilnično sobo.“

„Juno vedno lačna“, zagotovi zamorka goreče. „Jesti prav lepo, — samo če kaj imeti.“

Helena se milo nasmehne, — njen imetek se je bil že precej skrčil. —

Ko obe vstopita v gostilniško sobo, je bila prazna, a pogrnjena miza je dokazovala, da so bili gostjo navzoči.

Iz veže čulo se je glasno govorjenje.

Helena se vsede k bližnji mizi in pošlje Juno v sobo za posle. —

Poznala je predsodke Amerikancev proti zamorcem, namreč da so bili prvi užaljeni, če bi se zamorec vsedel k njihovi mizi. —

Heleni ni bilo treba dolgo čakati.

Vrata se odpro, in cela kopica živahno govorečih ljudi se vsuje v sobo.

Tudi gostilničar in njegova žena sta bila med njimi in vsi so obračali svojo pozornost nekemu služabniku, katerega so od vseh strani nagovarjali in izpraševali.

Bil je tak šum, da se lastne besede ni moglo razumeti.

„Prosim za mir, gospoda!“ zakliče konečno gostilničar z močnim glasom. „Saj sicer ne zvemo ničesar, če vsi tako vprek kričimo.“

Služabnika potegne iz gneče.

„Torej, zdaj povejte zaporedoma, kaj da se je pripetilo. Pride ali ne?“

„Ne, ona ne pride“, reče vprašani.

„Ne?“ zakličejo vsi.

„Ne; brzojavili so ji in jo najvdaneje prosili: ali ona noče. Najprvo je odgovorila, da je zbolela, potem pa sploh ni dala nobenega odgovora več.“

„No, lepa reč“, izbruhne gostilničarka. „Dobrodelni koncert pade v vodo.“

„Tako je“, pritrdi služabnik. „Brez prve pevke je koncert nemogoč.“

„Kaj pa hočejo zdaj odborniki storiti?“ vpraša gostilničar.

„Gospodje si ne vedo pomagati, — koncert hočojo odpovedati.“

„Danes, nekaj ur pred koncertom, — to ne gre, — občinstvo bo zdivjalo.“

Služabnik zmaje z glavo.

„Ne gre, pa ne gre,“ zagotovi odločno.

„Meni je cela stvar nejasna. Za kaj se pa prav za prav gre?“ vpraša neki gost.

„V našem mestecu je že dlje časa neka razburjenost,“ razjasni gostilničar uljudno. „Prvaki Leasburga sestavili so odbor in hočejo kakor povsodi v večjih mestih, napraviti za siromake dobrodelni koncert. Po neizmernem trudu posrečilo se je odboru pridobiti za ta koncert najslavnejšo pevko Zjedinjenih držav; dama je hotela nastopiti, a danes, nekaj ur pred koncertom pa je brzojavila, da ne more priti.“

„Na ta način bo ubogi odbor za vso odgovoren,“ odgovori gost.

„Seveda,“ dostavi služabnik. „Župan je do cela zgubil glavo, in če bi njegova žena ne bila tako odločna gospa, bi se gotovo skril v najtemnejši kot.“

Helena je molče poslušala; neka misel se ji vzbudi.

Saj je pevka, morda bi lahko ona vstopila mesto one, ki je tako grdo prelomila svojo obljubo. — Ali je pa zmožna, da zadovolji gotovo visoko napeta pričakovanja?

Še je omahovala, — kaj, če ne bo imela uspeha, — če bi jo zasramovali, — se ji smijali?

Na drugi strani pa se domisli siromakov, ki bi zastonj pričakovali pomoči od koncerta. —

Mogoče, da bode občinstvo prizanesljivo neznanki!

Helena vstane, odločila se je.

Obrne se k gostilničarki, ki jo prijazno pozdravi.

Helena odzdravi.

„Ali bi ne mogla govoriti z gospo županjo?“ vpraša plaho. —

„Z gospo županjo?“ odgovori gostilničarka začudeno. „Ti ljubi Bog, ta bo danes v tej zmešnjavi in razburjenosti imela polno glavo.“

„Gre se za koncert, kateri naj bi se danes vršil, imam o njem županji nekaj povedati.“

„Tako, — tako,“ meni gostilničarka in zre skozi okno trg.

„Vidite onega postavnega, debelega gospoda, ki gre ravno z neko damo čez trg?“ vpraša Heleno.

Ta pokima.

„To sta mestni župan in njegova žena,“ odgovori gostilničarka.

„Predno se bo tukaj jedlo, preide še gotovo pol ure; do tja se lahko zopet vrnete.“

Helena zapusti sobo in hiti čez trg.

Župan in njegova žena sta samo še nekaj korakov od daljena od Helene, ter gresta živahno se pogovarjajoč proti svojemu stanovanju.

Obraz postavnega mestnega očeta je bil temno rudeč razburjenja; komaj je prikrival svojo boječnost.

Tudi njegova žena je bila očividno razburjena in se je zaman trudila, da bi pomirila svojega moža.

„Sam ne vem, kaj naj počnem,“ stoka župan. „Kako naj pomirim občinstvo, — zdaj, — malo ur pred koncertom, — ljudje me ubijejo, če izvedo to nesrečo.“

„Ali pomiri se vendar, saj Ti ne moreš nič zato, če pevka v zadnjem trenotku odpove,“ tolaži ga županja.

„Za to nihče ne povpraša; jaz sem celo stvar začel, zato bom jaz za vse odgovoren! — O, da bi mi nikdar ne prišel ta nesrečni koncert na misel!“ —

Županja molči.

„Ali vsega tega si Ti kriva,“ nadaljuje razburjeni soprog. „Ti si mi toliko časa prigovarjala, da sem skupaj spravil odbor. — O Bog, — kako se bo to končalo?“ — — —

„Oprostite, ako motim,“ se zdaj začuje ljubki glas. „Smem prositi za nekaj trenotkov posluha?“

Župan in županja se začudena ozreta.

Helena je pristopila.

Župan malo privzdigne klobuk, — začudeno gleda v prekrasno, bledo lice Helene.

„Slišala sem o Vaši zadregi,“ reče Helena plaho. „Jaz sem pevka, morda lahko vstopim za damo, ki je ravnokar od povedala ?“

Županja se začudeno umakne.

„Vi ste pevka, po poklicu, kako je Vaše ime?“ vpraša hladno.

„Ne bi rada, da se imenuje moje ime,“ odgovori Helena. „Pevka po poklicu nisem, — v Filadelfiji pela sem pred veliko izbrano družbo, — morda zadostuje moja skromna ponudba.“

Županja je bila v velikih skrbeh.

„Pevka, ki nam je žalibog odpovedala, je pevka prve vrste. Občinstvo pričakuje kar največ mogoče! — stavilo bo naj večje zahteve; ali si upate zadostiti?“

Helena obmolkne.

Župan potegne svojo ženo na stran.

„Za Božjo voljo, sprejmi ponudbo,“ zašepeče. „Če le nekoliko poje, potem že pojde; ker je lepa, se bo občinstvo zadovoljilo; le poskusi.“

„Dobro, gospodična, hvaležno sprejmem Vašo ponudbo,“ reče županja odločno k Heleni. „Ali zdaj mi dovolite še eno vprašanje. Kako je z obleko?“

Helena zarudi.

„Na to seveda nisem pripravljena,“ reče tiho.

„O, to nič ne de,“ reče živahno županja. „Pošljem Vam obleko, katere še nisem nikdar imela; šivilja takoj pride, da popravi, če bo kaj potrebno. — Kje stanujete?“

„Tu v gostilni,“ odgovori Helena.

„Hvala vam, v eni uri je šivilja z obleko pri Vas.“

Helena se na lahko prikloni in gre nazaj v gostilno.

Župan in njegova žena nadaljujeta svojo pot.

„Ustregla sem Tvoji želji,“ reče županja udano k svojemu soprogu.

Zamišljeno pokima župan.

Redko kedaj se je pripetilo, da je njegova žena ustregla njegovim željam.

„To bo lepa blamaža nocoj,“ stoka županja. „Če že stanuje v taki gostilni, to gotovo ni nič posebnega. Mogoče, da je nekaj pesmic pela, kdo ve, v kaki družbi in pred kakim občinstvom, in zdaj si domišljuje, da lahko zastopa tako izborno pevko!“

„Le pusti,“ tolaži jo župan. „Glavna stvar je ta, da se koncert zvrši. Tudi jaz mislim, da se blamira, ali potem se prva jeza izlije na njo in na mene pride le še konec, in s tem je že veliko pridobljenega.“

Ali mož, premisli vendar blamažo, če ne zna prav dobro peti!“ —

„Glavna stvar je, da imamo nadomestek za slavno pevko. In da je tujka lepa; če nima občinstvo ničesar za uho, ima vsaj nekaj za oči.“

Županja jezno pogleda soproga.

„Kaj nisi vsega videl na nji, — k temu treba še malo več. — Ali radi mene, umijem si roke, če slabo izpade. Sam si hotel tako.“

„To je tudi prvič, da meni odjenjaš,“ si misli župan; ali to je previdno zamolčal.

„Zakaj neki ni imenovala svojega imena?“ reče glasno proti ženi.

„Kdo zna, kaj ima vse skrivati!“ se jezi županja. „Zdaj se pa hitro vrni in nadaljnje provzroči, med tem pošljem tujki obleko.“

Župan se hitro vrne k palači, kjer naj bi se vršil dobro delni koncert.

Ravno je nekaj služabnikov hotelo pribiti velik plakat, odborniki stali so potrti v bližini.

„Ne nabiti!“ kliče župan brezsapno. „Velika novica, gospodje, — koncert se bo vršil!“

„Ali pride pevka?“ vprašajo radovedni gospodje.

„Ne, ali neka tuja pevka nastopi mesto nje, — ravnokar sem govoril ž njo.“

„Kdo je, — kako se piše?“ vprašali so vsi.

„Pst, — to je velika tajnost, dama noče, da se jo imenuje. — Ali nekaj Vam lahko povem, gospodje; lepa je, prekrasna, očarujoča!“

„Nikari, da Vas sliši Vaša gospa,“ meni eden gospodov.

Župan je bil kakor spremenjen samega veselja.

„Samo to sem zadovoljen, da se koncert sploh lahko vrši.“ reče gospodom od odbora.

„Saj ste vendar vsi točni tukaj, gospodje?“

„Sigurno,“ ga vsi zagotovijo, „ob sedmih smo vsi tukaj zbrani, zanesite se nato!“

In vsi gospodje hiteli so z novico domov, z novico, da nepoznana tujka nadomestovala slavno pevko. —

178. poglavje.
Dobrodelni koncert.

Bilo je okoli sedme ure zvečer, ko je nekaj odbornikov prišlo v malo gostilno in vprašalo po tuji pevki.

Helena, katero je Juno spremljala, pride gospodom naproti. —

Ogrnila je svoj dežni plašč, potegnila kapuco čez glavo in obraz ter tako bila obvarovana radovednih pogledov.

Helena, ki je odklonila županovo ponudbo, da bi ji poslal voz, hotela je, da se umakne nepotrebni pozornosti, teh malo stopinj peš iti.

Molče šla je zraven gospodov, spremljana od Juno, čez mestni trg.

Do začetka koncerta bilo je še pol ure časa, zato se Helena z Juno umakne v stransko sobo, katero so ji radovoljno odkazali.

Na pozdrave odbora je le kratko odgovorila; zdaj je bila vesela, da je bila sama z zamorko.

Srce ji je burno utripalo, saj je bilo treba zadovoljiti občinstvo, ki je gotovo zahtevalo najkrasnejše petje.

Skoraj je zgubila pogum. Ali je tudi zmožna ustreči za htevi občinstva.

Misel na siromake vrne ji zopet pogum in moči; hotela je vse sile napeti, da zadovolji zahtevanemu užitku.

Bilo je precej gorko v sobi; zato odloži Helena svoj plašč. —

„Gospa vendar zelo lepa!“ zakliče zamorka. „Juno se ne more nagledati.“

In v resnici je bila Helena prekrasna.

Ko bi jo samotni potovalec videl na kaki morski obali, bi gotovo mislil, da je morska deklica prišla iz zelenih valov, bi očarala potovalca.

Obleka iz težke morskozelene svile obdajala je krasni život Helene, ter pustila samo fine roke in snežnobeli vrat videti; dragocenosti ni imela nobene. Ali kateri gledalec bi iskal tiščeče bisere in drage kamene, ko je vendar ljubki obraz z velikimi temnimi in tožnimi očmi naj lepši kras, ki vse drugo zatemni.

Bliščeča družabna obleka povzdignila je Helenino nenavadno lepoto do polne veljave; izgledala je kakor bajno bitje, ki se samo prikaže, osreči ljudi s svojo lepoto.

„Nikari me vedno tako ne glej, Juno,“ reče prijazno Helena.

„Da, gospa reče, Juno je ne gledati, — to Juno ne more storiti, — vedno jo gledati, o, kako lepa je gospa, — zelo lepa!“ —

In zamorka debelo pogleda na Heleno in veselo ploska z rokami.

Helena vzame nekaj not, ki so ležale na mizici: bile so pesmice, katere si je izbrala. — — —

Zunaj na hodniku stali so odborniki v skupini.

„Pripovedujte vendar,“ zakliče eden, „kako pa izgleda, ali je res tako lepa, kakor čenča župan?“

„Imela je kapuco čez glavo in obraz potegnjeno, veliko se ni videlo, ali to malo je bilo prav fletno,“ odgovori eden gospodov.

„Če bi le enkrat ven prišla!“ zakliče drugi.

„Kaj, če bi pogledali skozi ključavnico?“ predlaga nek mlad predrznež.

„To se je že davno zgodilo, ali videti ni bilo ničesar, ker je ključ v ključavnici.“

„Potem moramo počakati,“ odloči neki hladnokrvnež. „Saj bo že ven prišla, kadar bo pela.“

„Kako pa je program, kdaj pa pride tujka na vrsto?“ vpraša nekdo.

„Najprvo igra gospod I....solo na goslih, potom pojeta sestri L....., vse domača gospoda; potem poje tuja pevka.“

„In se seveda blamira,“ dostavi drugi.

„Tako, odkod pa veste to?“ zakličejo nekateri.

„Kaj mislite, da bo boljša pevka stanovala v oni mali gostilni? Sicer pa tako ni pevka po poklicu, samo v nekaterih vzhodnih mestih je v družbah pela. Torej nikari preveč ne pričakujte, gospodje!“

Gospodje se spogledajo.

Potem hiti vse na svoja mesta. — Bila je sedem ura in prvi vozovi so se pripeljali k palači. — — —

Velika slavnostna dvorana bila je natlačeno polna.

Vsi prvaki in bogataši mesta Leasburg in okolice so prišli; ime izostale pevke bilo je daleč na okrog znano, nihče ni hotel zamuditi, da bi je ne slišal.

Radi so plačali drage vstopnice; saj se je družila dobrodelnost s prijetno zabavo.

V dvorani je vladal velik nemir.

Novica, da slavna pevka ni prišla, da je odpovedala, razširila se je bliskoma med občinstvom.

Razljučeni so bili na odbor, ob enem pa tudi radovedni, kdo bo zastopal slavnoznano pevko.

Tudi novica, da se je neka dama sama ponudila, da nadomesti izostalo pevko, se je hitro raznesla.

Županovo veselje je že davno minilo, mrzel znoj stal mu je na čelu, ko je stal v sredini odbora in boječe poslušal na razburjeno govorjenje po dvorani.

Pogledal je na uro in nekako bojazljivo dal znamenje za začetek.

Godba mesta Leasburga igrala je overturo, ali zvoki orkestra niso mogli udušiti naraščajočega nemira in razburjenosti poslušalcev.

Župan se je bojazni tresel po celem životu: razburjenost prihajala je vedno večja.

Njegova soproga je pogumno izdržala zraven njega.

„Pomiri se vendar,“ mu zašepeče. „Saj stojiš tu kakor polomljen; ljudje se Ti že smejejo!“

Siloma se obžalovanja vredni župan malo pomiri.

„Tako hudo si nisem predstavljal te stvari,“ reče bojazljivo. „Če tujka ne zna peti, sem izgubljen.“

„Ah kaj,“ ga tolaži pogumna soproga. „Glave Ti ne bodo kar takole odtrgali.“

Overtura je bila končana.

Solo na goslih se je pričelo.

Mladi gospod igral je samo srednje dobro in pri tem bil še strašno plah in sramežljiv, a vse jedno ga je občinstvo mirno poslušalo. Saj je bil sin imovite prvaške rodbine, pri tem se je že lahko kaj spregledalo.

In zato so tudi pazljivo poslušali nesrečnega godca, ki je komaj in vedno slabše doigral svoj komad.

Ploskali so in klicali „dobro“.

„Hvala Bogu,“ mrmra pohvaljeni in hitro izgine z odra.

Znova se začuje hrupno govorjenje, govorilo se je o tuji pevki. —

„Kje pa je, — ali zna peti, — ali je mlada?“ tako je vršelo in šumelo med množico.

Zopet je postalo tiho.

Dve mladi deklici sta v bledo rudečih svilenih oblekah boječe nastopili na oder.

Če je nesrečni goslač preje igral samo srednje, potem se je petje mladih dam komaj moglo tako imenovati: obtičali sta potem napačno začeli in očividno sta olajšano dihali, ko sta bili pesmici končani.

A vsejedno zadonela je glasna pohvala, saj je donel le visoko glasečim se imenom, in ne petju boječih deklic.

V programu je bil kratek odmor naznanjen.

Zdaj je moral imeti župan trudapolno pripravljeni govor in občinstvu naznaniti, da je slavna pevka izostala.

Šel je k nekemu prijatelju, ki je tudi bil v pripravljalnem odboru.

„Bodi vendar tako dober in pripravi družbo, jaz tega ne moram, grlo mi je kakor izsušeno,“ ga prosi milo župan.

Ta ga debelo pogleda.

„Da me razburjena množica raztrga,“ meni prestrašen. „Ne, sam si juho nadrobil, zdaj jo pa tudi sam snej: zahvalim se za tako ponudbo.“

Drugi odborniki prihitijo k županu.

„Hitro, gospod župan, skrajni čas, stopite na oder,“ rečejo in porinejo ubogo žrtev siloma na oder.

Župan je bil bolj mrtev ko živ, a nič mu ni pomagalo, moral je začeti.

„Spoštovana družba,“ začne jecljajo. „Žal mi je, da vas moram obvestiti, da je bila slavna pevka, gospodična B....zadržana, in ni mogla svoje obljube držati.“

V dvorani nastala je grobna tišina.

„Neka pevka, ki se mimogrede nahaja v Leasburgu, a noče biti imenovana, bila je tako ljubeznjiva, da nadomesti gospodično B...V kratkem času, ki ji je ostal, je bilo seveda daljše pripravljanje nemogoče, zatorej Vas prosim, častita gospoda, da radi dobrega namena kolikor mogoče potrpite.“

„Hvala Bogu“, si je mislil župan, ko je zapustil oder.

Ali šum postajal je večji kakor preje.

„To je lepo iznenadenje, — gotovo kaka pritepena pevka, stanuje neki v mali gostilni, — izžvižgati, — nobena primera k pevki“ — donelo je med razburjeno množico.

Pripravili so nekaj lovorjevih vencev za gospodično B..., te so previdno postavili v kot.

Na noben način naj tujka ne dobi tega priznanja.

„Kaj naj pa naredimo z lovorjevimi venci?“ vpraša neka dama, ki je prinesla pravega velikana s seboj.

„Listi se lahko porabijo pri pečenih svinjskih glavah, milostljiva gospa“, odgovori neki dobrovoljnež.

Predno je tujka nastopila, bili so v dvorani edini, da sprejmejo njeno petje z zasmehovanjem in sikanjem.

Razdraženo občinstvo hotelo je svojo jezo radi izostalo pevke izliti na docela nedolžno tujko.

Odborniki obkrožijo župana, ki je preplašen poslušal nejevoljne vzklike.

„Skrajni čas je, tuja pevka mora nastopiti; — kdo gre po njo?“

„Saj že grem“, reče župan z obrazom kakor vojak, ki vidi smrt pred svojimi očmi. — — —

Helena je sedela z Juno v prej omenjeni sobi: le slabo se je slišala godba iz dvorane.

Skoro da se je kesala svoje ponudbe. Če njeno petje ne ugaja?

Zdaj se je potrkalo na vrata.

Juno hiti, da jih odpre. —

Župan stoji na pragu.

„Ah!“ vzklikne začudeno.

„Smem prositi, milostljiva, čas je že“, dostavi župan.

Galantno ponudi Heleni roko in jo pelje proti dvorani.

„No, ti bodo gledali“, si je mislil.

Nekaj gospodov od odbora jima je hitelo nasproti, ali začudeno so se umaknili bajnokrasni prikazni.

Županovi pogledi govorili so razločno: „No, kaj sem preveč govoril?“

Župan pelje Heleno na oder, potem ponosno odstopi. —

Pevka stala je zdaj sama.

Šum v dvorani je utihnil, samo neko tiho šepetanje se je čulo povsodi.

„Saj to je lepota prve vrste, — velikansko, — prava vila“, šepetali so gospodje med seboj.

Glasovi klavirja zadonijo. —

Tiho, skoraj boječe začne Helena in poje prve glasove s skoraj slabim glasom.

Ali s pogumom vrnil se je tudi glas.

Čisto kakor zvon donel je njen glas na uho iznenadenemu poslušalcu in je zamrl tiho in ljubko kakor slavčevo petje.

Helena pela je dalje.

Njen glas je naraščal velikansko, zdaj tiho tožeč, zdaj zopet mogočno vladajoč, prisvojivši si takoj srca vseh.

Prva pesem je bila končana, vladala je smrtna tihota.

Župan hiti na oder.

Helena se prikloni in zapusti oder.

Za trenotek so bili poslušalci kakor očarani, potem pa zadoni tako ploskanje, kakor ga ta dvorana še ni slišala.

Klicali so, vriskali, ploskali z rokami, z eno besedo, družba obnašala se je kakor blazna.

Vedno in vedno zadonela je glasna pohvala: poslušalci so bili očarani!

Županovo lice je kar žarelo veselja; to je bil najlepši dan njegovega življenja.

Konečno zopet nastane mir. —

Helena prične z drugo pesmijo.

Zopet očarajo sladki glasovi poslušalce; nepremagljivi glasovi lepe pevke omamijo vse.

Helenin glas imel je čistost in moč, kakor ga imajo te najslavnejše pevke. Bila je ponosna namestnica slavne pevke, da, če je ni celo prekosila.

Družba je bila vsa iz sebe, malo je manjkalo in vse bi bilo hitelo na oder: pohvala je bila omamljajoča.

V prvih vrstah je sedelo več znanih godbenih kritikov, med njimi eden, katerega so se vsi bali, in katerega sodba je bila stroga in pravična. Imel je samo eno napako, namreč to, da mu ni nihče mogel narediti prav.

„Kaj pravite k tej pevki?“ vprašali so ga od vseh strani.

„Zadovoljen sem!“ bil je starčev odgovor.

Bil je zadovoljen!

Taki slučaj se je le redkokedaj pripetil, zato so si po celi dvorani šepetali, da je veliki kritik vendar nekoga našel, s katerim je bil zadovoljen.

Lovorjeve vence, katere so postavili v kot, prinesla je oduševljena množica ter jih izročila zarudevajoči Heleni; obraz se ji je svetil, v tem trenotku je bila bolj podobna angelju kakor posvetnemu bitju.

Velikanske šopke, prekrasne cvetlične košarice so ji od vseh strani podajali; bila je iznenadena.

Kako bi si tudi mislila tak uspeh!

Medtem so župana obkolili člani odbora.

„Pa kaže ta navihanec, kakor da se boji velikanske blamaže in ima zavratno skrito pevko prve vrste, — no, počakajte, stari hinavec, — tako potajenje, ven z besedo, kdo je ta pevka?“ klicali so gospodje.

Zmagonosno stal je župan med svojimi prijatelji.

„Res ne vem, kdo da je, svojega imena ni povedala“, reče veselja žareč.

Tudi Helena stala je v gostem krogu, katerega so naredili oduševljeni prijatelji godbe.

Na nadaljevanje koncerta ni bilo za trenotek misliti.

„Saj je prišla z neko zamorko, kje pa je ta?“ klicali so gospodje odbora. „Njo hočemo izprašati.“

„Da, to je dobra misel!“ vriskajo drugi in hitijo proti sobi, kjer je preje bila Helena.

Juno je stala med vratmi, ko prihrumijo gospodje.

„Reci, deklica, kdo je ta tvoja — gospa, kako so pa piše? — Tu, — tu, — tu“, od vseh strani stiskali so zamorki denar v roke. —

Juno je vtaknila vse v svoj žep, potem je vprašala nedolžno:

„Kaj hočete vedeti, gospodje?“

„Ti nam povej, kdo je tvoja gospa pravzaprav,“ kričali so člani odbora.

„To je velika tajnost, — Juno ne sme povedati, — gospa že veliko pela, — v vseh mestih pred princem, — grofom, knezom.“

Gospodje odpirali so oči in ušesa.

„Gotovo noče, da se izve njeno ime“, meni eden. „Zato tudi stanuje v mali gostilni.“

„Gotovo, tako bo. Kje pa je bila nazadnje tvoja gospa?“ vprašali so zopet zamorko in zopet je kar deževalo napivnine, ki je našla svojo pot v roke presrečne zamorke.

„Nazadnje Novi Jork, Boston, Novi Orlean, — St. Luis“, se laže Juno.

„No seveda, to je prikrita zvezda, ali mi že še to pozvemo“, zatrjevali so si radovedni gospodje.

„Zdaj pojdi pa z nami“, obrne se eden gospodov k zamorki, „idi po vence in šopke, katere je dobila tvoja gospa.“

Zamorka gre veselo se smeje ž njimi.

Pri vratih dvorane izročili so ji vence in šopke.

Drage volje pomagali so zamorki prenesti jih v sobo in vedno so izpraševali zamorko po njeni gospej.

Juno je jako previdno odgovarjala ter vedno več zahtevala napivnine, ki se je vsipala v njen široki žep; lagala je na vso moč, ter označila Heleno kot-višje bitje, ki je samo zato prišlo na ta pregrešni svet, da osreči ljudi s svojim nebeškim petjem. —

V dvorani je postala razburjenost še večja.

Helena je bila v krogu prijateljev umetnosti in takih. Ki niso ničesar razumeli; ali vsi so se prekašali v poklonih in laskavih izrazih o njenem krasnem petji.

Župan pohiti k svoji soprogi, ki je ravno prišla iz krona prvaških dam.

„No, kaj praviš k moji misli?“ vpraša ves srečen.

„Ne pozabi, da je to bila moja misel“, odgovori županja ostro. —

Župan jo osuplo pogleda.

„No, radi mene“, reče konečno. „Glavna stvar je, da občinstvo ni bilo varano v svojih pričakovanjih.“

„Nasprotno, še prekošeno“, odgovori županja ponosno.

„Če bi le mogel zvedeti, kdo daje pravzaprav?“ reče njen soprog. —

„To nič ne de pri celi stvari in jo dela le še bolj interesantno“, bil je njen odgovor.

„Prav imaš, kakor vedno“, reče župan in zopet hiti k odbornikom.

179. poglavje.
Slavljena pevka.

Konečno se poleže razburjenost toliko, da se koncert lahko završi. —

Ali občinstvo se je malo brigalo za nadaljne umetnike, ki so se pošteno trudili in tudi še dosti dobro prednašali; vsi pogledi viseli so na lepi pevki v zeleni svileni obleki, ki je sedela med županom in njegovo soprogo.

Zdaj je bil napovedani program končan, ali družba je mirno obsedela na svojih prostorih in je pričakovaje zrla na župana.

Ta se nagne na stran in zašepeta Heleni nekaj besedi, katerim ta pokimaje odgovori.

Z vzradoščenim obrazom vstane mestni oče in glasno zakliče v pričakujočo družbo:

„Visoko spoštovana gospoda! Naša slavljena pevka je na mojo prošnjo privolila, da poje še eno pesmico; v imenu navzočih izrečem slavljeni pevki mojo najprisrčnejšo zahvalo na tej ljubeznjivosti.“

Nepopisno veselje odgovorilo je njegovim besedam.

To pot se Helena ni bala, pela je prisrčno in globoko občuteno pesem, in ljubko kakor glasovi angelske harpe plaval je nje mili glas po veliki, smrtno tihi dvorani in zamrl v tihih, sladkih, opojnih glasih.

Helena je končala. —

Ali skoro da se je prestrašila nevihte glasne pohvale, ki je njeno petje provzročilo.

Kje so ostali hladni, trezni in pametni Amerikanci? Nihče bi jih ne bil iskal v tej vriskajoči, oduševljeni množici.

Vse je drlo na oder in župan je komaj v zadnjem trenotku zamogel rešiti Heleno pred navalom oboževateljev.

Vedno znova je zadonela glasna pohvala, in godbe, ki je ravno končavala svoj komad, ni nihče slišal.

Koncert je bil končan.

Prvaki mesta Leasburga, na čelu odbor, priredili so slavnostno pojedino, ki naj bi se vršila precej po koncertu.

Župan, katerega so njegovi najboljši prijatelji komaj spoznali, se približa Heleni in jo pelje, ponosno kakor kralj, v jedilno dvorano, medtem ko mu vsi drugi povabljeni sledijo.

Heleno so posadili na s cvetlicami bogato okinčani častni prostor; župan in njegova soproga sedela sta zraven nje na desni strani.

Ostri kritik sedel je na levi strani Helene ter motril ljubko sosedo z zadovoljnimi pogledi.

Stari gospod je domneval, da je Helena velika pevka, ki iz katerega koli vzroka ni hotela, da se imenuje njeno ime.

Imel je toliko takta in obzira, da je o tem popolnoma molčal. —

„Naredim Vam svoj poklon!“ reče Heleni. „Napravili ste mi danes nepopisen užitek.“

„Ko ste peli prvo pesem“, nadaljuje, „bil sem začuden, pri drugem zadovoljen, tretja pesem me je navdušila, in to hoče veliko reči, ker jaz sem zelo razvajen.“

Helena nagne zarudeli obraz in se s tako ljubkim posmehom zahvali, da je staremu gospodu postajalo kar gorko krog srca.

„Postave je kakor boginja, obraz kakor kak angelj in ta nebeški glas“, si misli stari kritik, „paziti moram le, da mi ne uteče.“ —

Stari gospod se je navduševal za svojo prekrasno sosedo, on, čigar usta so malokedaj koga pohvalila, zašel je v hvalisanje. —

Njegovi prijatelji, ki so ga opazovali, so kar strmeli nad hipno spremeno; poznali niso več strogega kritika od prej.

Župana je komaj brzdala njegova odločna soproga; bil je sposoben k največjim budalostim in ni odvrnil očesa od Helene.

Zdaj svečano vstane, potrka na polni kozarec, da nastane tihota. —

„Slavna gospoda!“ prične župan.

„Današnji dan mi ostane nepozabljiv. Nepozabljiv zato, ker sem dobil strašno vest, da pevka, ki je zagotovo obljubila svoj prihod, nam v zadnjem trenotku hladno odpove in preti naš tako dolgo in s trudom pripravljeni koncert, za siromake mesta Leasburg onemogočiti. Tu, v največji zadregi, ko sem bil že na pol obupan odredil, da naj se današnji koncert odpove, prišla mi je rešilna pomoč. Prečastita gospoda, ali naj Vam popišem vtis, ki ga je na mene naredilo to prekrasno petje, ki je kakor iz drugega sveta donelo? Jaz tega ne morem, ker je nemogoče. Naša slavljena pevka, ki nam je tako nesebično priskočila na pomoč, nam ostane nepozabna. No morem si kaj, da ji v imenu odbora, ki je ta koncert sprožil, izrečem svojo najsrčnejšo zahvalo, zahvalo, katere ne morem z besedami označiti, kajti, kateri govornik bi bil v stanu izraziti vsa čutila, ki so me pretresala pri tem užitku. Naj ji bo prijazna pomoč, katero nam je tako ljubeznjivo ponudila v največji zadregi, tisočkrat povrnjena. S to željo dvigam svoj kozarec in pijem na zdravje naše slavljene pevke, ona naj živi! Živela, — živela!“

S hrupnim pritrjevanjem vstanejo gostje in kličejo: „živela!“ —

„Iz tega kozarca naj nihče več ne pije!“ zakliče navdušeni župan in vrže kozarec s tako silo na tla, da se razleti na sto kosov.

„Ali mož, Ti si kar iz sebe“, zašepeče županja svojemu možu, katerega je komaj še poznala.

Od vseh strani so prihiteli gostje k Heleni, da bi ž njo trčili in če prav le samo za trenotek zrli v nje mili, lahko zarudeli obrazek.

V sosedni sobi stala je zamorka med lovorjevimi venci in šopki; obdana od radovednežev, ki so jo vedno izpraševali o vseh mogočih rečeh.

Zamorka je bila radosti iz sebe in je napela vso svojo domišljijo, da bi dajala najbolj čudežne odgovore, koje so verni poslušalci pobožno poslušali.

„Brez dvoma“, šepetal je eden najpametnejših, „diva je prelomila svojo pogodbo in se tu skriva, da se ogne sitnostim; zamorka je dobro podučena, ona ne izda besedice.“

„Meni pa je povedala, da je pevka pred kratkim pela pri neki odlični osebi, bržkone pri predsedniku samem. — Moral sem pa dati črni vrani nekaj dolarjev, — da mi je to povedala, ona je jako potrebna denarja.“

„To je gotovo, malenkostij ne bo vajena“, je bil odgovor. — — —

Helena je za trenotek zapustila dvorano, da bi pogledala za Juno.

V tem je zaslišala za seboj šumenje obleke; županja hitela za njo.

Obe dami sta stopili v prazno priležno sobo.

„Odpustite, gospica“, rekla je gospa županova, „jaz se Vam moram tudi v imenu odbora zahvaliti, ker so se tudi dame udeležile prireditve koncerta. Ta zahvala pa je tudi zveneča, to je častna nagrada, katero Vam tu vročim, — prosim.“

Županja je podarila Heleni majhno, lepo izdelano skrinjico. —

Pevka se je branila.

„Zahvalo ženskega odbora sprejmem“, odvrnila je Helena tiho, „a častno nagrado moram odločno zavrniti; jaz sem se prostovoljno ponudila in pela le na korist revnim. Prosim, odpustite mi, da to zavračam, a ne morem drugače ravnati.“

„Saj to je le častni dar, ne plačilo“, ugovarjala je županja.

„Dobro, potem ga sprejmem“, rekla je Helena. „A ob jednem Vas prosim, da uporabite vsebino te skrinjice za revne mesta Leasburg.“

Županja je bila iznenadena.

„Oprostite eno vprašanje. Gotovo ste zelo bogati, da brez pomisleka tak dar odkažete revnim?“

Helena se je otožno nasmehnila.

„Prosim, oprostite mi odgovor; ponovim le, da nisem pevka po poklicu; veseli me, da sem Vam mogla pomagati s svojimi slabimi zmožnostmi.“

Županja ni bila ravno preobčutljiva narava, a radodarnost, te mlade dame ganila jo je skoraj do solz.

„Ali ostanete še kaj časa v tem mestu?“ vprašala je.

„Čez malo dni odpotujem“, odgovorila je pevka.

„Potem mi izpolnite vsaj eno prošnjo, bodite v tem času nas velespoštovani gost, prosim Vas za to.“

Helena se je pritrdivši zahvalila in hitela k Juni, medtem ko se je županja s skrinjico vrnila v dvorano.

Zamorka je sedela v sosedni dvorani in se veselo režala nasproti svoji gospodinji.

Radovedneži, ki so bili zbrani okoli zamorke, so ob Heleninem vstopu dvorano zapustili. —

Globoko ginjena je Helena pripovedovala zvesti zamorki o svojih uspehih.

„Juno prav vesela je“, odvrnila je ta. „Vsi ljudje pridejo in vprašajo Juno: kdo je Tvoja gospa, — Juno vse mogoče povedala, — in vedno denar dobila, — mnogo, — mnogo. — Juno zelo bogata.“

Zamorka je segla z roko v žep in zažvenketala z novei.

„Ti si gotovo ljudem lepe pravljice natvezila?“ rekla je Helena smeje.

„O seve, mnogo, — mnogo, — kadar ljudje zopet pridejo, bo Juno rekla, da je gospa princezinja, — samo preoblečena, vsi bodo verjeli; — Juno vedno znova vprašajo, — in vedno denar dajo, — presmešno.“ — —

Pevka, se je vrnila v dvorano, kjer so jo vsi težko pričakovali.

Ko se je vsedla, vstala je županja:

„Kot predsednica ženskega odbora se moram tudi jaz naši bujeni pevki iskreno zahvaliti. Častni dar 5000 dolarjev, kateri se je podal slavljenki, je naša prečastita diva odklonila v prid ubogim mesta Leasburg. Tako čisto in visoko kakor njeno petje le tudi njeno blago mišljenje. Dar, za katerega se v imenu ženskega odbora presrčno zahvaljujem, oddam v ubožni zaklad in poživljam Vas, cenjeno občinstvo, da z mano zakličete nesebični darovalki: živijo, — živijo, — živijo! —“

Radost, ki se je sedaj vnela, je bila nepopisna.

Gosti so obkrožili pevko; župan pa je le z največjim trudom zamogel rešiti svojo varovanko pred pritiskajočimi.

Komisija revežev, ki je bila tudi med povabljenimi, je bila skrajno presenečena in se je opetovano zahvalila v imenu revežev za bogati dar.

„Povabila sem jo“, zašepetala je županja svojemu možu. „Nekaj dni ostane pri nas.“

Župan se je le težko premagal, da ni vskliknil radosti.

„Ali so sobe v redu?“ vprašal je hitro.

„Seveda“, odvrnila je soproga, „Jaz sem takoj poslala domu in ukazala, da se vse pripravi za sprejem.

„Vstanimo kmalu izza mize“, rekel je župan. „Naša diva bo itak utrujena.“ —

Bližala se je končno vendar ura odhoda.

Župan je komaj odpeljal Heleno iz kroga, ki se je nabral okoli nje.

Hitro si je ogrnila svoj dežni plašč in se poslovila od gostov, ki so ji vsi napovedali svoj poset.

Župan je naročil dva voza; v prvega je vstopila Juno z njenimi venci in šopki.

Množica ljudij se je kar trla pri vratih.

Radovedneži so po več ur čakali, da je pevka prišla.

Nepopisno veselje je nastalo, ko je Helena z županom in njegovo soprogo stopila v voz.

Ljudje so kar tiščali v kočijo, da bi dobili vsaj en pogled slavljene pevke.

Kočijaž ni vedel kaj storiti, odpeljati se mu ni bilo mogoče; konja nista mogla prestopiti ni za korak.

„Sami jo peljemo tje!“ zavpil je gromovit glas. „Izprežiti konja!“ —

Župan je zaman skušal pomiriti razburjeno množico.

Vse je bilo zastonj; kakor ogenj se je raznesla vest o prekrasnem petju in o blagosrčnosti pevke.

V hipu sta bila konja izprežena.

„Živijo!“ vpila je množica, „živijo, — živijo!“

Silno vriskanje je odgovorilo, potem je voz hitro oddrdral. —

„Jezus, da nas le ne prevržejo“, zdihoval je prestrašen župan. „Cesta gre navzdol, lahko se zgodi največja nesreča.“

Ljudstvo je obdalo voz kakor zid, neprestano so se slišali radostni vskliki.

Končno je bila vendar divja vožnja pri kraju.

Voz je drdral v odprta vrata krasne vile, v kateri je prebival župan.

S težavo so zabranili služabniki, da množica ni vdrla notri in nesla Heleno v hišo.

Vrata so se zaprla in ljudstvo se je razšlo.

Županja je peljala Heleno v prvo nadstropje, kjer je bilo nekaj razkošno opremljenih sob za njo pripravljenih; majhna sobica je bila odkazana Juni, ki je veselo pričakovala svojo mlado gospo.

Županja se je poslovila.

Helena je bila sama z Juno.

„Srečna sem, da je konec tega dneva“, rekla je Helena zamorki. „Zelo sem utrujena, nenavadna razburjenost je popolnoma zdelala mojo moč.“

„Da, tudi slavljen biti ima svojo senčno stran“, smejala se je zamorka. „Gospa mora zdaj iti spat, to drugačna postelja, ko v gozdu.“

„Da le moji zasledovalci ne zvedo, da sem tu“, šepnila je Helena s strahom.

„Nič bati, gospa“, tolažila je zamorka. „Juno je tu, Vas vedno varuje, — lahko mirno spavate, če je Juno pri Vas:“ —

Zvesta služabnica je spremila svojo drago gospo v spalno sobo. —

180. poglavje.
V Čikagi.

„Ali ste v resnici Vi, milostljiva? Skoraj sem obupal, da Vas še kedaj vidim.“

S temi besedami je pozdravil marki Roland gospo Vatzon, ki je s svojim soprogom prisostvovala neki svečanosti centralnega kluba v Čikagi.

Mlada gospa je bila v svetli plesni obleki videti kakor nerazeveli popek.

Prijazno je dala markiju roko in ga vprašala, kako se počuti. —

„Moj mož je imel mnogo opravila, šele sedaj se lahko malo oddahneva in izpolniva naše zamujene dolžnosti napram družbi; — Vi se bodete vendar tudi udeležili naših zabavnih večerov, gospod marki?“

„Kako vprašanje, milostna, to je samo ob sebi razumno, ako mene, grešnika, sprejmete.“

„Tiho — mislite na Vašo obljubo in pojdite sedaj, da Vas predstavim mojemu možu.“

Gospod Vatzon je bil še mlad, čeden človek; njegov resni obraz je obdala ozka brada, velike, sive oči so ostro in presunljivo gledale.

„Moja žena mi je že pripovedovala o Vas, gospod marki“, rekel je ljubeznjivo k priklonivšemu se. „Upam, da Vas še mnogokrat pozdravim v moji hiši.“

„Ne bodem opustil, Vam napraviti moj poset in se bodem hvaležno ravnal po Vaši dobrotljivi ponudbi“, odvrnil je marki.

„Dovolite, da naslednji ples plešem z Vašo gospo soprogo“, pristavil je.

„O, prosim“, je bil prijazni odgovor. „Jaz ne plešem in moram mojo soprogo priporočiti milosti gospodov.“

Marki je peljal gospo Vatzon v plesno dvorano.

Ta trenotek je hotel porabiti za svoje nadaljnje spletke.

„Ali tudi veste, da sem zelo nesrečen?“ zašepetal ji je.

„Gospod marki, Vaša obljuba —“

„To držim; — nesrečen sem zaradi nekaj drugega.“

„Ali imate morda kako nesrečno ljubezen?“ šalila se je gospa Vatzon.

A ta glas ji ni prihajal iz srca.

„Ne, tudi to ne, a saj veste, milostna, vsota, katero ste mi dali v Vitehalu.“

„Oh, ne govorite o lej malenkosti“, rekla je gospa Vatzon ter olajšano vzdihnila.

Imela je za lepega moža bolj globoko zanimanje.

„Le pomislite mojo nesrečo“, dejal je marki navidezno začuden. „Notar, ki je za časa moje odsotnosti oskrboval moja posestva na Francoskem, mi je pisal, da je porabil veliko vsoto za nakup nekega novoga posestva, obžaloval je seveda mojo izgubo in mi je hotel takoj večji znesek preskrbeti. Danes sem zopet dobil pismo, v kojem mi notar naznani, da je prišel na ovire; meni torej ne preostaja druzega, nego da se hitro vrnem na Francosko in sam uredim mojo zadevo.“

Gospa Vatzon se je zelo prestrašila. „Ali se potem vrnete — k nam?“ vprašala je.

„To je popolnoma odvisno od okoliščin; — mislim, da ne bo lahko mogoče.“

Lepa gospa ni odgovorila.

Misel, da potem ne bo več videla lepega markija, ji je bila neprijetna.

„Prosim Vas, povejte mi naslov kake zaupne prijateljice“, nadaljeval je marki, „da Vam takoj po mojem prihodu pošljem prijazno posojeno vsoto.“

„Ne govorite vendar o tej malenkosti“, pretrgala mu je gospa Vatzon besedo. „Ali nas hočete v resnici zapustiti,“ vprašala je še enkrat.

„Moram, milostna, ne preostaja mi druzega. Denarja nimam Več ko za vožnjo; lahko preidejo tedni, da, meseci, predno dobim kako novo denarno pošiljatev.“

Gospa Vatzon je zamišljeno zrla pred-se. —

Potem je vzdignila lepo glavo in sočutno gledala v rosne poteze markija.

„Ostanite“, prosila je tiho. „Ne odtegnite nam Vašo družbo; vsako vsoto, katero rabite, Vam dam na razpolago.“

V očeh markija se je zmagovalno zabliskalo. —

Vendar je dosegel svoj cilj.

„A, milostna,“ prosil je, navidezno osupnjen, „kako morem to sprejeti? Ne, pustite me, naj odpotujem, morda se kmalu vrnem.“

„Pa če Vas vendar prosim, da ostanete“, zavrnila je šepetaje. „Ali nočete izpolniti moje prošnje?“

„Vse, — vse, — velevajte mi, naj grem v smrt, ubogati hočem, a Vaše ponudbe ne morem sprejeti.“

„Tiho! — Ako ne vzamete denarja, užalite me“, šepetala je gospa Vatzon. „Ali me hočete ujeziti?“

„Ne, — ne“, stokal je marki. „A pomislite, v kakem položaju sem napram Vam, — komaj se upam kvišku pogledati.“ —

„Torej, izpolnite mojo prošnjo?“ vprašala je mlada gospa ljubeznjivo.

„Da, kakor mi je tudi težavno, ubogal bom“, odgovoril je marki. — — —

Ko se je poslovil od gospe Vatzon, rekel je sam zase:

„Tako, zdaj si moja, — in denar imam.“

Od tistega časa je bil marki stalen obiskovalec Vatzonove hiše.

Glavarjev namestnik, ki je imel toliko opravila, je bil vesel, da je elegantni kavalir zabaval njegovo mlado ženo in ji pomagal prenašati dolgočasne večere, v katerih je moral uradnik do pozno v noč v uradu ostati.

Nesrečnež pač ni slutil, kak zlodej se je vrinil v njegovo mirno domovanje, — demon, ki je le čakal, kedaj mu bo mogoče brezmejno nezgodo nakopati nanj in na njegovo ženo.

Popolnoma neopazno je zadobil marki zaupanje lepe gospe Vatzon. —

Skoraj ni minul večer, da bi se ne nahajal v njenem salonu in pomagal dami s svojo duhovito zabavo kratiti samotne ure.

Polagoma se je drznil uporabljati bolj zaupen glas, in ker to pot ni bil tako osorno zavrnjen, kakor v Vitehalu, šel je marki korak za korakom dalje; počasi, skoraj neznatno je prišel do cilja. —

Neizkušena žena mu je sčasoma vročila večje vsote, katere je srečelovec, kakor vedno, hitro zapravil. Njegova strast za igro, dragi konji in druga razveseljevanja pospravila so v neverjetno kratkem času premoženje, katero je dobil od gospe Vatzon. —

Pri tem je bil vedno najljubeznjivejši družabnik, in mlada, lepa gospa je komaj pričakala večera, da je prišel marki.

Gospod Vatzon je bil redkokedaj doma; če se je pa to slučajno primerilo, potem je bil marki v svoji zabavi še bolj živahen in zanimiv.

Mlada žena pa je od dne do dne bolj izgubljala svojo prejšnjo veselost in svežost; pobito je lazila po hiši in izogibno odgovarjala na vprašanja skrbečega soproga.

Mnogokrat je obvisel njen pogled očitajoče na markiju; ta pa tega menda niti opazil ni.

Živel je potratno prej ko slej in denar gospo Vatzon je pojemal kakor sneg pred pomladanskim solncem. —

Marki je prihajal nekaj časa bolj po redkim; gospa Vatzon mu je še enkrat vročila neko vsoto in pristavila, da je to zadnji denar, s katerim sama razpolaga.

Marki je bil dobil sedaj od nje 100.000 dolarjev in je bil obljubil, da ji vrne vse tekom nekaj tednov.

Gospa Vatzon se je bridko nasmehnila in tiho dejala, da se za vrnitev ne mudi. — — —

Od tega časa je prešlo nekaj dni.

Gospa Vatzon je sama sedela v svojem salonu; ker je nje mož zopet v uradu delal.

Utrujeno je naslonila lepo glavo nazaj; na rožnatih licih so se poznali sledovi solz.

Sobarica je vstopila in oznanila markija.

Mlada gospa jo počasi vzdignila glavo.

„Prosim gospoda, naj vstopi.“

Marki je bil videti bled in zmeden; malomarno se je vrgel v naslonjač in tožno zrl pred-se.

Dolg premolk je nastal.

Nihče ni hotel začeti razgovora.

Končno je rekla gospa Vatzon:

„Danes ste čemerni, gospod marki; ali se Vam je kaj dogodilo?“ „Uganili ste“, odgovoril je zamolklo.

Mlada gospa je prislušala.

„Pa vendar nič hudega?“

„Kakor se vzame“, je bil hladni odgovor.

„Ustrašite me. — Ali mi nočete razodeti, kaj se Vam je zgodilo? — Videti ste zmedeni, ali ni res?“

„Da, Vi imate pravico vprašati“, odvrnil je marki. „Moja vroča kri me je zopet zapeljala.“

Ona je naglo vstala.

„Dvoboj?“ izbruhnila je.

„Ne, a igral sem — in — izgubil.“

Gospa Vatzon je padla nazaj v stol.

„Igrali, — časten dolg?“

„Da“, odgovoril je votlo. „Tekom 24 ur moram plačati 50.000 dolarjev.“

Gospa je osupnila.

„Za Boga, gospod marki, kako ste mogli tako nepremišljeni biti?“

Pogledal jo je nekam čudno.

„Ne pomaga nič“, rekel je, „vsoto moram imeti, drugače sem zgubljen.“

„Ža božjo voljo, kaj hočete storiti?“ zavpila je gospa Vatzon prestrašena.

„Edino, kar mi preostaja, — pomagati si na oni svet.“

Molčala je, — a solze so ji kapale po rožnatih licih; okoli ljubkih ust pokazala se je poteza globoke žalosti.

Tako zamišljena je sedela dolj časa.

Ali si je imela gospa Vatzon, zvesta, žrtvovalno ljubeča soproga kaj očitati? Ali njeno ime ni bilo nedotakljivo? Kaj se je v zadnjem času ž njo zgodilo?

„Dala bi Vam vsoto, gospod marki“, rekla je gospa Vatzon po mučnem premolku, „a nimam ničesar več; ves moj denar je v Vaših rokah.“

„Vrnem ga Vam, zanesite se“, odgovoril je v stari kavalirski spretnosti. „Za slučaj moje smrti sem vže vse potrebno ukrenil, da ničesar ne izgubite.“

Ona je vila roke v bridki tugi.

„Moj Bog, — moj Bog“, ihtela je. „Jaz ne vem pomoči.“

Marki je mrzlo gledal svojo žrtev.

„Ali bi ne mogli dobiti denar od Vašega soproga, milolostna?“ začel je obotavljaje.

„To je nemogoče“, zdihovala je. „A obrnite se sami do mojega moža, morda Vam da potrebno vsoto“, pristavila je polno upanja.

„Ne, tega ne morem storiti“, odvrnil je marki. „Gospod Vatzon mi je že posodil 20.000 dolarjev, drugo prošnjo pa mi je, sicer jako uljudno, odbil, zato sem tudi v zadnjem času bolj redko prihajal.“

„O, moje slutnje“, tarnala je nesrečnica.

„Da bi imel le še osem dni časa“, zaklical je marki in potegnil iz žepa nek list. „Tu je pismo mojega notarja, v kojem mi sporoča, da dobim do takrat 100.000 dolarjev, potem bi bil iz vseh zadreg.“

„Ali se plačilo častnih dolgov ne da preložiti?“ vprašala je gospa Vatzon.

„Ne za minuto čez določen čas, drugače sem izgubljen.“

Oba sta molčala.

Končno je vendar-le začel marki:

„Ali mi ne morete preskrbeti denar, milostna?“

„Za Boga, kje naj ga vzamem“, tarnala je gospa Vatzon, „saj nimam nič več.“

„To je hudo“, dejal je marki. „Premislite, če bi se moral usmrtiti! Povedal sem Vam že, da sem vse uredil. Smrt marsikaj spremeni; morda bi ne dobili Vašega premoženja nazaj, potem bi Vaš mož vse zvedel.“

„O Bog, molčite nesrečnež, ne trpinčite me tako“, stokala je gospa Vatzon.

Marki jo je opazoval s prežečimi pogledi.

„Vaš soprog ima gotovo denar; morda bi mi utegnili od tega dati potrebno vsoto? V osmih dneh Vam vse vrnem.“

Gospa Vatzon je skočila po konci.

„Gospod marki, Vi menite, da naj — kradem?“ zaklicala je užaljena.

Solze so se ji vlile iz lepih očij.

„A čemu ta beseda, milostna odgovoril je mirno. „Saj je samo pomoč, v osmih dneh položite denar zopet v skrinjico, Vaš mož niti opazil ne bo.“

„Jaz se čutim zelo slabo“, šepetala je gospa Vatzon. „Prosim, zapustite me, gospod marki. — Kedaj morate poravnati častni dolg?“

„Jutri zvečer ob 10. uri!“

„Dobro, pridite jutri k meni, skusila bom. Vam denar preskrbeti, — a obljubiti ne morem ničesar.“

Poljubil ji je roko, katero mu je hitro iztrgala, ter je z zlobnim posmehom zapustil sobo.

181. poglavje.
Žrtev zapravljivca.

Bilo je drugega dne dopoludne, ko je gospa Vatzon, bleda ko smrt, vstopila v sobo njenega moža.

Ta je bil že zgodaj poklican na glavarstvo in je svojo vrnitev napovedal šele za pozen večer.

Mlada gospa je tavala k stolu, ki je stal pred pisalno mizo ter se je na pol onesveščena zgrudila vanj.

Njene lepe oči so bile modle, njen pogled srep kakor pogled blaznega človeka.

Gospa Vatzon je imela za seboj noč polno dušnega trpljenja: kakor v mrzlici je ležala in okusila muke k smrti obsojenega. —

Ona naj bi okradla moža, katerega je tako srčno ljubila; saj je marki to skoraj zahteval od nje!

Bridko je obžalovala trenotek, ko je na promenadi v Vitehalu ogovorila demonsko lepega moža in se mu zahvalila za majhno kavalirsko dejanje.

Kaj so bile posledice tega prvega srečanja!

Stresla se je, ko je na to mislila.

Včeraj zvečer ji je marki celo grozil, če tudi prikrito!

O, kako se je varala v tem možu: kaj, če niti to ni bil, za kogar se je kazal! — — —

Tresoč je posegla v skrivno predalo pisalne mize, kjer so bili ključi njenega moža.

Pritisnila je na skrito pero in predalo se je škripaje odprlo. —

Tu je ležal zvezek ključev; njen mož ga ni vzel seboj, kakor je na tihem upala.

Vzela je ključe in tavala k denarni omarici, ki je bila skrita za neko zaveso.

Hitro jo je odprla in odklenila notranji tresor.

Gospod Vatzon je moral biti silno bogat; v omarici je bila spravljena velikanska vsota.

Mlada žena je vedela, da je njen mož le redkokedaj pregledal svoj denar. — Z delom preobloženi uradnik je imel važnejše posle ko denar preštevati.

Vedela je, da primanjkljaj 50.000 dolarjev gotovo več tednov opazil ne bo.

Vzela je bankovce ven, — bilo jih je majhen povezek, ter jih zdihujoč položila na mizo.

Ali naj bi vsoto dala markiju?!

Ako tega ne stori, bi morda uresničil njegove besede in si končal življenje, — morda bi nje mož o tem zvedel.

Zgenila se je, misleč na to.

Obupana je vila nožni roki. Kje bi našla pomoč iz te nadloge?

Odločila se je.

Namenjena je bila markiju vročiti teh 50.000 dolarjev, a le pod tem pogojem, da se zaveže, jih tekom 8 dni vrniti.

To naj bi bilo zadnjikrat; rajše bi mu pustila svoje premoženje, kakor da bi se še enkrat lotila tako nevarnega podjetja. —

Zaklenila je omarico in hitro šla nazaj v svojo sobo.

Ob 8. uri zvečer se je že marki dal po slugi naznaniti.

Gospa Vatzon je sedela bleda in oslabela v svojem salonu. —

Z nevidnim pokimanjem je odvrnila uljudnemu pozdravu markija.

Ta se je v notranjem veselil svoje zmage. Vedel je sedaj, da je imela njegova žrtev pripravljen denar in je pričakoval marsikako očitanje.

Vsodel se je poleg dražestne gospe ter jo pogledal v obraz, ki je v zadnjih tednih popolnoma izgubil svojo rožnato svežost. —

S hinavskim sočutjem jo je nagovoril:

„Ali ste bolni, milostna, ali Vam je moja zadeva naredila morda skrbi?“

„Več skrbij, kakor mislite, gospod marki“, odvrnila je mlada žena očitaje.

Markijev ogovor jo je razdražil.

„Poslušajte me. — Vsoto sem dobila, tu je“, nadaljevala je gospa Vatzon.

„O hvala — tisočkratna hvala!“ zaklical je marki. „Rešili ste mi življenje!“

„To je bil zame važen nagib“, rekla je gospa Vatzon polglasno. „A izročim Vam vsoto le pod dvoma pogojema.“

„Izpolnjena sta, predno jih izgovorite“, odgovoril je naglo. marki. —

„Vrniti moram teh 50.000 dolarjev v 8 dneh“, rekla je gospa Vatzon resno, „pričakujem torej, da do tega dne izpolnite tudi Vi Vašo obljubo vračanja. Za naprej Vam pa v moje obžalovanje ne morem več pomagati; nemogoče mi je, Vam še enkrat preskrbeti tako vsoto.“

„Nič lažje kakor to!“ zaklical je marki. „Ne bojte se, milostna, v 8 dneh Vam ne vrnem samo to vsoto, ampak tudi en del poprej posojenega denarja; zanesite se na to; dam Vam častno besedo v zastavo.“

Gospa Vatzon se je žalostno nasmehnila; mislila je na svojega soproga. —

O, ko bi on slutil, zdrobil bi jo. Poznala ga je dobro, bil je ljubeznjiv mož z dobrim srcem, in je oboževal svojo lepo ženo; a vedela je tudi, da razkačen vsplamti v nepopisni jezi.

Marki je pretrgal njeno razmišlje vanje.

„Za danes se pač smem posloviti, milostna. Grem namreč v klub, da poravnam moj častni dolg; če količkaj mogoče, pridem jutri zvečer k Vam.“ —

Ko je marki zapustil hišo, smejal se je hudobno predse.

Sedaj je imel oslepljeno v svojih rokah; držal jo bo, da mu izroči zadnji dolar soproga.

Sedaj se lahko razkrinka in se ji prikaže v pravi podobi.

Izdati ga ne sme, strah pred soprogom mu jo sili pod noge; bila je njegova sužnja, ki mu daje vroče zaželjene zaklade, ki mu naslaja življenje in katero bo potem brezbrižno pahnil k drugimi žrtvami.

Premoženje, katero mu je dala polna zaupanja, je že davno zapravil. Skrajni čas je bil, da je dobil novo vsoto, ker je bil povsod zadolžen in je svoje upnike le z dobro izmišljenimi lažmi odvračal.

Igla gospe Vatzon, kakor lišp gospe Donelzon bili so že davno v rokah oderuhov, on ni imel ničesar več, celo dragi konji so bili zarubljeni.

Marki je posebno rad občeval v slaboglasni hiši, kjer se je visoko igralo.

Lepa, a lahkomišljena dekleta služila so kot vabnice ter so oropala nesluteče obiskovalce s čudapolno spretnostjo.

Marki je bil tam znan in priljubljen; saj je razmetaval zlato s polnima rokama.

Tudi danes je obrnil svojo pot proti temu dvomljivemu in zapeljivemu kraju.

Ko je vstopil, pozdravila ga je z radostnimi klici cela kopa razuzdanih deklet.

„O, marki. — hitro, — koliko buteljk šampanjca smemo naročiti, danes sem vendar Vaša dama, ne?“

Marki se je naglo otresel te divje dnihali in je šel naravnost v igralno sobo.

Nenadoma sta ga objeli dve mehki roki.

Obrnil se je in začuden pogledal v pikanten obraz z gorečimi očmi.

Bujna krasotica je vlekla markija s seboj.

„Potem še vedno lahko igrate, sedaj ste moji“, kujala se je. „Zakaj Vas pa kar nič več ni blizu: skoraj bi si bila izbrala druzega ljubimca.“

Udaril jo je šaljivo na rudeči lici.

„Nikari ne bodi tako nepotrpežljiva, otrok, v zadnjih dneh sem imel mnogo opravila, ni mi bilo mogoče k Tebi priti.“ —

„Saj ste me vendar hoteli peljati na dirkališče“, prilizovalo se je dekle.

Marki se je zamislil.

„Jutri je zadnji dan, vzemite me vendar s seboj, moja obleka je taka, da se Vam ne bo treba sramovati.“

„Dobro“, odvrnil je marki, „jutri zjutraj pridem po Tebe; pa nikar se preveč čudno ne obleci, da mi bodeš delala čast; sedaj me pa pusti, moram v igralnico.“

Dekle je radostno plosknilo z rokama in odhitelo. — —

Marki ni imel sreče v igri. —

Ko se je pozno v noč z vročo glavo vrnil v svoje stanovanje, je bil večji dol vsote, katero je danes prejel od gospe Vatzon, izgubil.

182. poglavje.
Človeška hudoba.

Za temi dogodki je bil pretekel teden.

Marki se je ogibal Vatzonove hiše; poslal je listek ter se oprostil z majhno boleznijo.

Gospa Vatzon je bila bleda ko lilija in je v začudenje služabnikov tavala po hiši vsa raztresena.

Njen mož tega ni opazil; imel je več dela ko kedaj poprej, ker je bil glavar, njegov predstojnik, še vedno bolan in je vsa teža uradnega delovanja ležala na njegovih ramah.

Kmalu po obedu je prišel marki.

„Vendar“, zašepetala je gospa Vatzon in olajšano vzdihnila, „vendar drži svojo obljubo.“

Marki je s površnim pozdravom pristopil.

„Kako se počutite, milostna?“ vprašal je uljudno. „Bledi ste, ali ste bolni?“

„Ne“, odvrnila je gospa Vatzon in s pričakovanjem gledala markija.

Ta pa je navidezno v zadregi gledal na preprogo.

„Pričakovana denarna pošiljatev je žal izostala, jaz sam ves iz sebe nad to zamudo.“

Gospa Vatzon je prebledela.

„Da, stvar mi je jako neprijetna“, nadaljeval je marki. „Jaz sem danes zopet pisal in prosil, da se denar takoj odpošlje; morda pride že v naslednjih dneh: v dveh do treh tednih pa ga imam gotovo.“

„A za Boga!“ zaklicala je gospa Vatzon, „obljubili ste mi vendar, da mi danes gotovo vrnete denar; dali ste mi — častno besedo!“

„Da, to sem storil“, odvrnil je marki, „a kako naj si pomagam proti tej lahkomišljenosti mojega notarja, saj pridem s tem tudi sam v naj večjo zadrego.“

Gospa Vatzon je menda preslišala zadnje besede.

„Da, v največjo zadrego“, ponovil je marki ter vsako besedo povdaril in ostro gledal na gospo.

„Verujem“, šepnila je ta.

„In v tej zadregi se zopet zaupno obrnem do Vas!“ rekel je marki krepko.

Gospa Vatzon je vskipela.

„Do mene, — kaj naj to pomeni, pojasnite mi!“

„O, gotovo“, odgovoril je marki mirno. „Še enkrat sem Vas hotel prositi za prijaznost — — —“

Ustavil se je. —

Gospa Vatzon je planila razburjena kvišku in hitro stopila pred njega.

„Ali naj Vam morda preskrbim še kako vsoto, gospod marki?“ vprašala je ostro.

„Ako hočete biti toli ljubeznjivi, jaz bi Vam bil zelo hvaležen“, odvrnil je marki mirno.

Gospa Vatzon je omahovala: morala se je prijeti za stol, da se ni zgrudila.

„O Bog, zaslužila sem to kazen“, šepetali sta nje tresoči ustni. —

Marki je težko pričakoval odgovora.

„Vašo obljubo imam, da ne bodete od mene več zahtevali denarja; tudi Vam ne morem ničesar dati“, odvrnila je gospa Vatzon z nekako čudnim mirom.

„Samo še enkrat, milostna. Prosil bi pač za večjo vsoto.“ — —

„Za večjo vsoto?“

„Da, 100.000 dolarjev bo zadostovalo“, bil je predrzni odgovor tega zapeljivca.

Gospe Vatzon mramornato bledi obraz je otrpnil kakor mrliču. —

„Mislim, da je najin razgovor končan, gospod marki“, rekla je ledeno in se je obrnila, da bi zapustila salon.

On je hitel za njo in ji zastavil vrata.

„Jaz moram imeti denar“, rekel je mirno. „Jutri zvečer pridem po njega.“

„Ukazala bom slugam, da Vas ne puste notri“, odgovorila je mirno gospa Vatzon.

„Tako, — ali naj se morda obrnem na Vašega gospoda soproga?“ vprašal je marki porogljivo.

„Storite, kar hočete“, rekla je gospa Vatzon z odnehajočim glasom.

Marki je spoznal, da je šel predaleč.

„A saj dobite vsoto v par tednih nazaj, milostna“, dejal je, da bi pomiril zbegano.

„Ne verujem Vam več“, rekla je z bolestno tresočim glasom. „Dali ste mi častno besedo, da mi danes prinesete onih 50.000 dolarjev nazaj, katere moram jaz takoj vrniti; namesto tega zahtevate novo velikansko vsoto. Kaj naj mislim o tem?“

„Lahko se trdno zanašate“, zagotavljal je marki. „Najkasneje v 14 dneh vrnem Vam vse.“

„Žal mi je“, odvrnila je gospa Vatzon. „Ne morem Vam ničesar več dati.“

Marki je temno zrl predse, medtem ko je mlada gospa prestala peklenske muke.

Mislila je na svojega moža, katerega je goljufala. S kakim strašnim trpljenjem je morala reva poplačati svojo zmoto!

„Torej hočete, da Vaš mož zve o vsem?“ vprašal je počasi. —

Stresla se je.

„Jaz tega ne morem preprečiti“, vzdihnila je. „Morda je bolje tako, potem bo vsaj konec trpljenja.“

Marki je zlobno pogledal trpinko.

Ali se je varal, zmotil v vseh svojih računih, ne, to ni smelo biti, — hotel jo je imeti v svoji oblasti, — mora mu dati denar.

Najbolje je, da jo zapusti in ji reče, da pride jutri zvečer po vsoto, — potem si bo premislila in se zopet udala, — in vedno znova, — da bo vsega zmanjkalo.

Ali se je morda vendar motil? Ali gospod Vatzon ni bil tako bogat, kakor se je splošno mislilo, no, — to bo kmalu zvedel. —

„Morda sem Vam vendar delal krivico, milostna“, rekel je porogljivo. „Premoženje Vašega soproga je gotovo izčrpano? V tem slučaju mi bo pozneje veselje, enako z enakim vračati.“

Ta zvijača je bila sicer okorna, a gospa Vatzon je bila tako razburjena, da je iz nje čula le zasmeh, s katerim jo je žalil slehern dan.

„Motite se, gospod marki“, rekla je mrzlo. „Moj mož je zelo bogat, a prisežem, da ne bodem ni vinarja več vzela od njegovega denarja.“

„Ali, onih 50.000 dolarjev ste torej vendar vzeli Vašemu možu?“ zaklical je marki veselo.

Mlada gospa se je močno prestrašila. — Izdala se je bila.

A še enkrat se ji je vzbudil ponos.

Z blestečimi očmi je stopila pred tega satana v človeški podobi, ki je hladnokrvno opazoval njen obup.

„Jaz Vam ne dolžujem nikakega odgovora za moje delovanje, gospod marki“, rekla je častitljivo.

„Morda vendar!“ odgovoril je zasmehljivo.

„Ne!“ zavpila je obupno, „nočem se več udati Vaši volji, ker Vaše obnašanje ni kavalirsko. Prelomili ste častno besedo, ne verujem Vam več. — Vi ste ničvrednež!“

Razkačen je skočil marki k nesrečnici.

„Ne drznite se mene dotakniti!“ kričala je in prijela za zvonec. „Ali naj pokličem slugo?“

„Ne poskusite“, siknil je z gorečimi očmi.

„Zapustite me!“ zarohnela je. „Zlorabili ste moje zaupanje, s surovo roko uničili mir moje duše in srečo mojega zakona; vse sem Vam žrtvovala, kar sem imela, celo — — — —“

Glas ji je odrekel.

Markiju so se hudobno zasvetile oči, žrtev se je jela udajati. —

„No, potem mi vendar izpolnite še to edino željo“, prosil je. —

„Nikdar!“ zaklicala je gospa Vatzon. „Kar sem rekla, tega se držim; ne trudite se, bilo bi zaman, od mene ne dobite ni enega vinarja več.“

„O, vendar, lepa gospa“, rogal se je marki. „Danes zvečer ob 9. uri bom zopet tu in trdno pričakujem, da mi pripravite 100.000 dolarjev; ako se to ne zgodi, bodete sami odgovorni posledice.“

Vzel je klobuk in šel k vratom.

A obrnil se je še enkrat.

„Torej danes zvečer ob 9. uri, ne pozabite, milostna.“

Ona ni odgovorila in tudi ne pogledala, dokler ni zapustil sobe.

Potem se je zgrudila.

Silen izbruh bridkosti pretresel je njeno šibko telo; čutila je vse muke pekla.

Da, padla je hudobi v kremplje, iz kojih se ni mogla rešiti; hudiču, ki jo je neusmiljeno zasledoval in vporabil svojo moč, da jo popolnoma uniči.

Kje bi našla pomoč iz te nadloge, — ni je bilo, — čutila je, da je bila izgubljena.

Kaj, če bi nje mož pogrešil onih 50.000 dolarjev, — kaj potem?

Zavpila je od strahu in skočila kvišku; morala je to vsoto zopet dobiti; nje mož ni smel zvedeti, da ga je njegova toli ljubljena soproga — okradla.

Mislila je na svoje stariše, ki so stanovali v M.....e.

Ali naj bi jim pisala in jih prosila za denar? —

Gotovo, oče bi ji te, za njegove razmere majhne vsote ne odrekel, a potem bi prišlo do pojasnil in temu se je hotela izogniti.

Končno ji je prišla rešilna misel.

V Čikagi je stanoval strijc, ki jo je srčno ljubil; stari gospod je bil vdovec, brez otrok, imel je veliko premoženje, katero bi nekoč ona podedovala.

Namenila se je k njemu iti, mu potožiti svoje gorje; vedela je, da bi ji vsoto takoj dal in o vsem molčal.

Potem bi položila donar nazaj v omarico njenega moža in bi bila vnaprej markiju tuja in nepristopna.

Ko bi potem prišlo do najhujšega in bi morala smrti prednost dati pred sramoto, bi vendar njen mož ničesar o tem ne zvedel, ker marki bi moral molčati.

Vroče solze so se vlile iz lepih oči, ko se je spomnila preteklih lepih časov, kako srečno je živela, kako grozen pa je bil konec.

Ko je sobarica stopila v salon, našla je svojo gospo na pol onesveščeno na stolu; ona je bila zaupnica skrivnosti njeno gospodinje, a le s trudom se ji je posrečilo pomiriti zbegano.

183. poglavje.
Pregrešek in sprava.

„Novico Vam imam povedati, milostna“, začela je sobarica in žalostno gledala na objokano gospo.

„Kaj mi veš povedati?“ odvrnila je gospa Vatzon s slabim glasom. —

„Pred nekaj dnevi ste mi ukazali, naj poizvedujem za razmere markija“, šepetala je sobarica, „zvedela sem marsikaj; ali se pa čutite tudi dovolj trdno, da bi poslušali mojo povest?“

„Da, vse hočem vedeti — vse!“ zaklicala je nesrečnica in se hitro vzravnala.

„Najprvo mi je vedel vratar hiše, v kateri stanuje marki, povedati, da zanj ni prišlo nikdar kako pismo iz Francoskega.“

„O, moja slutnja!“ zdihovala je gospa Vatzon; — „pripoveduj dalje.“

„Dalje je marki velik zapravljivec, on igra visoko in nesrečno; občuje tudi z neko ničvredno žensko, s katero je bil pred nekaj dnevi videti na dirkališču.“

Trpinka si je pokrila obraz z rokama in je glasno zaihtela. —

„Prinesi mi papir in tinto“, velela je končno.

Hitro je sobarica prinesla zahtevano.

Gospa Vatzon se je vsedla k mizi in naglo pisala:

„Brezčastnež!

Zastrupili ste moje mlado življenje, razrušili mojo srečo in na veke uničili mir moje duše. Ravnokar sem zvedela vse. — Poznam Vas sedaj in vem, da ste se mi iz začetka lagali. Mojemu premoženju se odrečem. Mojemu možu bodem nadomestila onih 50.000 dolarjev; a prepovem Vam s tem, prostopiti prag naše hiše, nikdar več Vas ne sprejmem.

Mislite na častno besedo, katero ste mi dali in katero ste prelomili brez sramu. Zlorabili ste moje zaupanje, mene goljufali, tako da sem Vam vse žrtvovala, kar sem imela, celo mojo žensko čast. Globoko obžalujem nesrečni korak, v katerega ste me Vi zapeljali, s strogo pokoro bodem skušala, da poravnam vsaj deloma moj pregrešek ter se bodem posvetila edino le mojemu možu. Ognila se bodem vsakemu razvedrilu in živela samotno, da se pokorim za moj prestopek. Ako bi moj mož zvedel za mojo krivdo, grem v smrt; ne bojim se je. Potem sem na veke rešena neskončnega trpljenja in najdem v grobu vroče zaželjeni mir. Vas pa, ničvredni zapeljivec, brezsrčni hudobnež, Vas naj zadene moja kletev, kletev nesrečnice, kateri ste vzeli vse. Zasleduje naj Vas v najbolj oddaljene kraje sveta in v zadnji uri naj Vam zveni v ušesih kot opomin na neizprosnega sodnika, ki bo nekdaj sodil Vas in mene.

Jana Vatzon.“

Mlada gospa je vtaknila pisemce v kuverto in ga vročila sobarici:

„Hiti v markijevo stanovanje in oddaj pismo njemu samemu; če ga ni doma, poizvej natanko uro njegovega vračanja in prinesi mi list nazaj.“

„Ali nočete malo počivati, milostna ?“ vprašala je sobarica skrbno. —

„Da, pojdem v mojo sobo, a ne potrebujem Tvoje pomoči, le hiti k markiju.“

Sobarica je zapustila salon, držala je pismo v roki in tekla po dolgem hodniku.

Nenadoma se je prestrašila.

Gospod Vatzon ji je prišel nasproti.

Hitro je hotela pismo skriti, s tresočo roko je iskala žep, da bi ga vtaknila vanj.

Gospod Vatzon je s svojim ostrim pogledom opazil osupnjenost sobarice, videl je, da je skušala pred njim skriti neko pismo. —

Nejasna skrb se mu je vzbudila; v zadnjih dneh je skrivaj opazoval očividno izpremembo njegove žene.

Naj bi bilo morda čudno obnašanje sobarice, ki je hotela skriti pismo, v zvezi s tem?

Naglo odločen stopil je pred njo.

„Kaj imaš tu, Beti?“ vprašal je kratko in ostro.

„Nič, — gospod“, odvrnila je ta v smrtnem strahu.

„Pokaži mi pismo, katerega hočeš skriti“, rekel je glavarjev namestnik.

„Saj je moje, na mojega ženina“, lagala je sobarica.

„Lažeš, Beti“, rekel je gospod Vatzon. „Poznam Ti na očeh; — ali mi daš sedaj pismo, ali ne?“

Sobarica je bila vsa iz sebe.

„Ne“, odgovorila je.

Gospod Vatzon je bil razkačen.

„Kaj, Ti nočeš?“ škripal je. „Sem s pismom!“

Vsa preplašena skušala je še vedno pismo skriti, — strgati, — a zaman.

Zgrabil jo je za roko, da je zavpila od bolečin ter ji siloma vzel usodepolni list.

Potegnil je tresočo se v neko sobo.

„Tu ostaneš, da bodem pismo prebral“, velel je ostro.

Sobarica se je jokala in obupno vila roki.

Gospod Vatzon je raztrgal ovitek in hitro prečital prve vrste. —

Trenotek je vladala smrtna tihota.

Potem je zadonel glasen krik. —

Gospod Vatzon se je zgrudil.

„Ali se mi sanja?“ — ječal je. „Ne, tu je pisano. — Jana, — Ti, — o, jaz nesrečnež!“

Beti se je hotela zmuzniti iz sobe.

Gospod Vatzon pa je planil za njo ter jo z roko tiščal za vrat. —

„Kdo je prejemnik, povej, — drugače si zgubljena.“

„Milost, — gospod, — usmiljenje.“

„Kdo je prejemnik tega lista?“ vpil je divje. — „Ali je marki?“ —

„Da, — o Bog, — zadušim se“, grgrala je.

Spustii jo je.

„Kje stanuje ta lopov?“

„7. cesta, št. 26“, mrmrala je sobarica. Potem se je nezavestna zgrudila na preprogo.

Gospoda Vatzona obraz je kazal jekleno odločnost; mime poteze so bile strahovito izpremenjene.

„Sedaj k nji“, dejal je votlo. „Potem kaznujem ničvrednega zapeljivca.“

Hitro je šel v svojo delavno sobo, odprl tam predalo svoje pisalne mize in vzel iz njega samokres.

Vtaknil je orožje v žep svoje suknje ter se podal k ženi.

Za trenotek se je prisluškujoč ustavil pred vratini; roki sta se mu tresli, krepki mož se je težko boril s seboj.

„Mora biti“, rekel si je tihoma ter odprl vrata.

Gospa Vatzon je ležala na divanu in si pritiskala robec na objokane oči.

„Ali si že nazaj, Beti?“ vprašala je na lahko.

„Jaz nisem Beti, ampak Jean“, odgovoril je gospod Vatzon strogo. —

Naglo se je vzravnala kvišku.

„Moj Bog, Ti, od kod prihajaš?“

„Ni mi bilo dobro, zato sem zapustil urad“, rekel je gospod Vatzon kratko.

„Ali si že jedel, — takoj vse preskrbim“, rekla je mlada žena. —

Obšla jo je temna slutnja. — Vedel se je vse drugače ko po navadi.

„Ne, le pusti“, ukazal je. „Govoriti moram s Teboj.“

Prebledela je.

„Kaj hočeš od mene?“ vprašala je.

„Ali poznaš to pismo?“ vprašal je.

En pogled je prepričal Jano, da je bil usodepolni list v rokah njenega moža.

Z glasnim krikom je padla nazaj na divan.

Gospod Vatzon jo je zgrabil za roko ter jo potegnil kvišku. —

„Odgovori!“ hropel je. „Ali si Ti pisala pismo?“

„Odpusti“, ječala je. „Saj Ti vse povem, — jaz — — “

„Torej vendar“, zdihoval je. „Ničvredna — nesramnica!“

„Poslušaj me“, prosila je. „Prekolni me, — pahni me od sebe, — umori me, — vse hočem pretrpeti, — samo poslušaj me.“ —

„Ničesar nočem slišati!“ vpil je res iz sebe. „Tu je vse pisano, kar hočem vedeti, — o, jaz nesrečnež!“

Divjal je po sobi.

„To je žena, ki mi je pred altarjem prisegla zvestobo“, dejal je z obupom, „jaz sem jo ljubil, oboževal, — in to je zahvala, — goljufa me z ničvrednim ljubovnikom, — celo denar mu daje ogoljufanega soproga.“

Smrtnobleda, z zaprtimi očmi je ležala tu, — podoba žalosti in naj večjega obupa.

„Nesramnica!“ zavpil je. „Pripravi se na smrt, — majhna je kazen za to, kar si mi storila, — s tisočerimi mukami bi se morala pokoriti za Tvoj pregrešek.“

„Zaslužila sem smrt“, šepetala je. „A slušaj me, predno umrem.“

„Ne“, zavrnil je. „Verjeti bi Ti itak ne mogel, varala si me, — nesrečnega me naredila, — ne verujem Ti več, nesramnica!“ —

„Usmili se“, prosila je Jana. „Ljubila sem Te vedno, — postala sem žrtev hudobneža, — le malo besed, — prosim Te, — izpolni mi zadnjo prošnjo.“

„Nočem!“ vpil je besno. „Zate ni odpuščanja, — goljufala si me, — umri!“

Strel se je zabliskal.

Sledil je glasen krik.

Smrtonosno orožje je predrlo prsa nesrečnice.

„Odpusti!“ prosila je umirajoča. „Da — moram umreti, — odpusti, — o Bog!“

„Ne!“ vpil je divje. „Proklinjam Te, vlačuga, iz srca si bodem iztrgal Tvojo podobo, pojdi k Tvojemu ljubimcu, sledil Ti bo kmalu!“

„Nikdar ga nisem ljubila“, rekla je z ugasujočim glasom, „zlorabil je — satansko, — meni neznano moč, — jaz sem ljubila le Tebe, — le Tebe — in Te ljubim — še čez grob —“

Njen život se je na lahko stresel, lepi modri očesi sta ugasnili. — —

„Jana!“ klical je gospod Vatzon, „Jana, odpustim Ti, — ali me slišiš?“

Mili posmeh se je razširil čez lepi, bledi obraz.

Ali je še čula odpuščanje soproga?!

Opazoval jo je dolgo, — dolgo. —

Stara ljubezen se mu je vrnila; poljubil je mrzle ustne, ki se mu nikdar več ne bodo smehljale. — —

„Sedaj hitim k Tvojemu zapeljivcu“, rekel je. „ Gorje mu!“

V priležni sobi so stali prestrašeni služabniki.

Slišali so strel in strmeč gledali na vrata, za katerimi se je doigral grozni prizor.

„Moj voz!“ zaklical je gospod Vatzon, „hitro!“

Uslužbenci so se razkropili.

V par minutah je sedel glavarjev namestnik v vozu in je drdral proti 7. cesti.

„Ali je marki Roland zgoraj?“ vprašal je vratarja.

„Da!“ je bil odgovor. „Prišel je ravno domu.“

Hitro je šel gospod Vatzon po stopnicah gori, — Joze mu je odprl.

„S Tvojim gospodom bi rad govoril!“ zaklical je razburjeni. „Naznani me: Namestnik glavarjev — Vatzon.“

Marki je slišal iz sosedne sobe glas.

„V trenotku ni mogoče govoriti z gospodom“, dejal je Joze, — spoznal je pretečo nevarnost.

„Jaz moram govoriti ž njim!“ škripal je gospod Vatzon in hotel Jozeja odriniti.

Sluga je držal vrata zaprta.

„Ne smem Vas pustiti notri!“ zaklical je.

Gospod Vatzon je potegnil samokres.

„Pes, ustrelim Te, naredi mi prostor!“

„Rešite se, gospod marki!“ vpil je Joze.

Hudodelec je vedel, da je bilo vse izgubljeno.

Drvil je skozi svoje sobe.

Z železno roko prime gospod Vatzon služabnika in ga vrže brezusmiljeno na stran.

Z napetim samokresom prehiti vse sobe; zaman, — marki je ušel. —

Porabil je zadnje stopnico za beg.

Jeze se peneč vrne se gospod Vatzon, da bi prijel služabnika. —

Ali tudi Joze jo je rajši popihal in gospoda Vatzona pustil samega v pustih in osamelih sobah.

Orožne duševno bolesti ga premagajo; jeza, da mu je zločinec ušel, ga skoraj zaduši. —

Opoteče se, — potem pade močni mož brezzavesten, pred durmi roparja njegove sreče na tla.

184. poglavje.
Dan po koncertu.

Vrnimo se zopet k Heleni, katero smo zapustili kot slavljeno pevko in gosta Leasburškega župana.

Drugo jutro po onem znamenitem koncertu prebudijo Heleno šumeči zvoki godbo iz sladkega spanja.

Godba mesta Leasburg priredila ji je častno podoknico.

Pevaje je prihitela Juno v spalno sobo, in tleskala z rokami ter se vedla kakor razposajen otrok.

„O, gospa, — to poslušat, — ni res, — zelo lepo, to vse za gospo, — nji na čast, — radi lepo petje.“

Helena vstane hitro z mehkega ležišča in se obleče.

Ko se prekrasno lice pevke prikaže na oknu, zaorijo urne besni „živio“-klici, množica je vihrala in mahala z robci, — godba je pa zaigrala tuš.

Konečno stopi Helena nazaj od okna, ker ji je Juno sporočila, da jo župan in njegova soproga pričakujeta v jedilni sobi z zajutrkom.

Pevko pozdravita oba z največjo uljudnostjo in ljubeznjivostjo. —

„Danes boste malo miru imeli, milostljiva,“ reče župan ter pokaže na celo kopico posetnic, ki so ležale na srebrnem krožniku. „Vsa gospoda se je napovedala, da Vas pozdravi in poizve o Vašem zdravju.“

„Zelo mi je žal, da provzročim toliko zmešnjav“, reče Helena. —

„Zmešnjave, — za božjo voljo, — niti misliti na to“, protestira župan. „Ponosen sem na to, da se Vam z mojim posredovanjem izroče vsi ti častni dokazi, saj njihov svit pade tudi na mojo hišo.“ — — —

Župan je prav domneval.

Okolu enajste ure je v salonu kar mrgolelo posetnikov, kateri niso mogli dovolj izraziti svojega občudovanja v laskajočih besedah in poklonih.

Konečno se gostje priporočijo in Helena diha zopet malo prosteje. —

„Zdaj pa pridejo posebni obiski“, se smeje župan zadovoljno. —

V skrito nezadovoljnost svoje soproge se ni odmaknil od Helenine strani.

„To so gotovo Vaši sorodniki ?“ vpraša Helena.

„Ne vsi“, odgovori župan. „Po obedu se najprvo predstavi neki glasbenik, agent največjega gledališča; moj netjak je tudi svoj obisk napovedal in proti večeru pride moj bratranec, eden najbogatejših mož Leasburga in okolice.“ — — — — —

Župan je resnico govoril.

Komaj je bil obed končan, že so naznanili agenta Morgana. —

Helena je bila sama v elegantno opremljenem salonu.

Na njegov globoki poklon je odgovorila z gracijoznim nagnenjem glave.

Gospod Morgan je imel elegantno črno obleko, ki je njegove blede, a zvite poteze ostro označila. Videlo se je, da je to mož, kateri ima samo svoj dobiček pred očmi in ki nikdar ne izreče nepotrebne besede.

„Milostljiva“, začne mimo, ko se je na uljudno Helenino ponudbo vsedel, „ali Vam smem predložiti neki načrt?“

„Gotovo“, bil je pevkin prijazni odgovor. „Smem prositi, gospod Morgan?“

„Slišal sem včeraj Vaš glas“, začne agent z nerazrušljivo topnostjo, „in priznam, da me je Vaše petje popolnoma iznebilo; to je bil užitek, ki se jako redko kdaj ponudi.“

Helena se hvaležno prikloni.

„Bil sem do zadnjega časa impresarijo neke pevke“, nadaljuje gospod Morgan. „Ta dama je bila lepa; visoka oseba se je zaljubila v pevko, jo poročila in njenemu pevanju je bil konec. Jaz sem prepričan, da, ako potujete, dosegli boste velike vspehe; potrebno bi Vam bilo samo dvakrat ali trikrat na teden nastopiti, in jaz Vam zagotovim 10.000 dolarjev na mesec, ako se izročite mojemu vodstvu.“

„Zelo obžalujem, gospod Morgan, ali začasno imam drugod druge zaveze, katere nujno zahtevajo mojo navzočnost.“

„Smem li vprašati, ali so druge umetniške ponudbe vzrok, da nočete?“ vpraša agent.

„Ne, to so rodbinske stvari“, odgovori Helena.

„Potem Vam ponudim 20.000 dolarjev na mesec.“

„Zelo sem Vam hvaležna, gospod Morgan, ali jaz v lasnici ne morem —“

„30.000 dolarjev na mesec“, reče agent z železno mirnostjo. —

„Ali, gospod Morgan!“

„40.000 dolarjev“, bil je hladnokrvni odgovor.

„Nočem popolnoma odkloniti Vašo ponudbo, gospod Morgan; saj je mogoče, da bom nekaterikrat nastopila, ali tu je treba okolnosti upoštevati.“

„50.000 dolarjev“, reče agent in vstane.

„Jutri dobite moj odločilni odgovor“, reče smehljaje Helena. —

Mislila je na svojo Lidijo, ko je agentovo ponudbo odbila.

Žal, da je imela le malo denarnih sredstev, nasprotno bi si pa s petjem lahko zaslužila toliko svoto, da bi pri iskanji otroka lahko porabila železnico in plačala oklice v časnikih; da, celo policijskega uradnika bi lahko sprejela v ta namen v svojo službo. —

„Dobro, pridem jutri popoldan zopet“, reče gospod Morgan ter se globoko prikloni in zapusti salon. —

Juno pripleše smeje se v salon, ter se postavi pred svojo gospo; stala je za vratmi in prisluškovala.

„To je celi stroj!“ zakliče in ponosno stopica po sobi z okornim gibanjem, ki je njeni bujni postavi čudno pristajalo.

„Tako on rekel — 20.000 dolarjev, — 40.000 dolarjev in redno delal isti obraz, — presnu šuo, — on presneto navihan stari dečko, — on natanko vodel, — kaj hoče.“

„Zdaj le zopet pojdi, na svoj prostor, Juno“, reče Helena, „jaz zdaj takoj sprejmem obiske; netjak gospoda župana, neki gospod Burnsid se mi hoče predstaviti.“

Zamorka zgine za vratmi.

Prešlo je le nekaj minut, ko stopi gospod Burnsid v salon.

Skoraj bi se bila Helena glasno nasmijala, ko je zagledala gizdalina, ki smukne skozi vrata in ima v desnici šopek, velik kakor kako kolo.

Gospod Burnsid je očividno še zelo mlad; prikloni se parkrat, potem vtakne svoje rokavice za klobuk, nasloni palico, ki jo podobna mlademu drevesu, previdno v kot in izroči velikanski šopek Heleni.

Gospod Burnsid je imel moderno veliko križasto obleko z velikansko širokimi hlačami, katere so bilo lepo zavihane in ki so kazale par čevljev, s katerimi bi se lahko vsakdo brez vse skrbi peljal po reki Misuri.

Velikansk stoječ zavratnik oklepal je dolgi vrat, medtem ko je neizmerno velik monokel neumno lice gizdalina še bolj kremžil.

„Eh“, — milostljiva, — eh, jako drago mi je “, cvrči gizdalin. „Ste milostljiva dobro spali po včerajšnjem trudu, — bilo je velikansko, — plemenito, — eh, naravnost kolosalno, eh.“ —

Gospod Burnsid pade zadovoljen v naslanjač in zaljubljeno ogleduje Heleno, ki mu sedi nasproti.

Grmenju podobno bobnenje se zdajci začuje v salonu.

Helena se zgane.

Gizdalin plane plašno po konci. —

Palica gospoda Burnsida je padla na tla.

„Eh, — milostljiva, — to jo zelo neprijetno, — upam, da se niste prestrašila“, zakliče gizdalin in le s težka vzdigne to morilno gorjačo, katero previdno položi na mizo.

„Malo težka je, — eh, ali popolnoma nova moda, — čisto nova“, meni gospod Burnsid oproščaje se in drsa s svojimi velikanskimi čevlji nazaj k Heleni.

„Srčna hvala za šopek, Vi ste zelo prijazni, gospod Burnsid“, reče Helena, ki je siloma dušila smeh, in pokaže na šopek, ki je celo okno zasenčil.

„Eh, me veseli, da sem zadel Vaš okus, milostljiva“, noslja gospod Burnsid, in se pomakne s stolom bližje k pevki.

„Tudi najnovejša moda, — precej veliko, — ali najnovejše, — kaj?“

Samozadovoljen ogleduje končnice velikanskih čevljev, potem zopet zaljubljeno pogleda Heleno.

„Celo noč nisem očesa zaprl“, zagotavlja z melanholičnim pogledom. „Eh, milostljiva, kaj ste napravili nesreč? Nešteta srca potrli, — tudi moje!“

„No, tako hudo upam da ne bo“, odgovori Helena.

„Oh, pač, milostljiva, — tu, — tu sedi globoka bolečina“, reče gospod Burnsid in patetično položi roko na mesto, kjer se po anatomičnih postavah nahajajo jetra.

Helena se je komaj še resno držala.

Gospodu Burnsidu stel je smrtni pot na čelu, previdno je potegnil raznobojno ruto iz žepa, da si otere pot.

Robec je bil v resnici mojstrsko delo moderne tehnike; neštete živalske podobe so bile utkane vanj. Sredino izpolnjeval je rinoceros, ki je majestetično zrl na vso drugo žival.

„Kaj ne, kar knežje“, meni gizdalin laskan.

Helena je začudeno pogledala to čudovito umetniško delo.

„Čisto nova moda, — v Leasburg jih je prišlo samo dvanajst, — zvedel sem zato precej pozno, ko so bili že vsi drugi prodani in je bilo samo še tega dobiti, ta z rinocerosom je namreč preostal.“

Počasi je robec zopet vtaknil v žep.

„Da, ali jaz sem čisto pozabil, milostljiva“, nadaljuje nepretrgoma; „vtis, katerega ste na mene naredili, je naravnost kolosalen, — da, naravnost nezaslišan, — roko in srce Vam polagam k nogam, Vaš suženj sem, Vaš najponižnejši sluga, — eh.“ —

„Spoštovani gospod Burnsid“, odgovori Helena. „Nepopisno obžalujem, da je Vaš srčni mir kaljen radi mene, ali, oprostite, v nekaj trenotkih pričakujem obisk, morda Vas lahko jutri zopet vidim.“

„Eh, gotovo, milostljiva, imate popolnoma prav“, zakliče gizdalin in vstane. „Srčni mir je popolnoma pri hudiču, — eh, pardon, oprostite, hotel sem samo reči — — v pekel; ali Vas smem jutri zopet posetiti?“

„Gotovo, veselilo me bo“, odgovori Helena in pomigne zamorki, katera se je prikazala za zastorjem.

Hitro stopi Juno k vratom, katera z globokim poklonom odpre. —

Gizdalin še enkrat željno pogleda na predmet svojih upov, potem prime za gorjačo in se priporoči.

Juno spremi gospoda Burnsida na hodnik.

Gospod Burnsid prime v žep in ponudi zamorki dolar.

„Lahko poveš tvoji gospej, da jo vroče ljubim in srčno spoštujem, ali hočeš storiti, zamorka?“

Juno pokima in mu še enkrat drži tja odprto roko.

„Tu“, — drugi dolar zgine v žepu nenasitljive zamorke.

„Ste moji gospej dober?“ vpraša Juno.

„Ah, ljubim jo strastno“, zdihuje gizdalin, „vedno bi jo rad gledal.“

„O, to pa lahko ima, gospod“, zašepeče zamorka.

„Tako?“ zakliče gospod Burnsid goreče. „Ali mi hočeš povedati, zamorka, kako naj to začnem, kraljevo te hočem obdariti!“ —

„No, gospod najprvo pove, če Juno lepa.“

Gospod Burnsid začudeno pogleda zamorko, on ni prav vedel, kako misli s svojimi besedami.

In v istini, Juno je bila lepa zamorka. Polna, bujna postava, mala glavica, bliščeče črne oči, mali nosek in rudeče ustne, — za zamorko naravnost lepota.

„Da, Ti si prav čedna“, reče gizdalin.

„Tako, potem pove Juno nekaj gospodu, — gospod reče, da bi zmiraj rad videl gospo, — to čisto lahko, — ker je Juno prav čedna, — lahko gospod Juno oženi, — potem vedno lahko vidi gospo, — če gospod hoče.“

In zamorka razprostre svoje lepe polne roke proti gizdalinu.

„Prokleta črna pošast!“ zavpije gospod Burnsid in zbeži.

Za njim se je čul glasen smeh zamorke.

185. poglavje.
Smešna snubitev.

Smeje se vrne se Juno nazaj v sobo, in pove Heleni, kako se je z gospodom Burusidom ponorčevala.

„Gospa mogla videti, kako mož tekel, — ko ga je hotel Juno objeti, — bežal je kakor blazen, — presmešno.“

Tudi Helena je bila dobre volje.

Zdaj je pričakovala še poset gospoda Havkinsa.

Potem je bila za ta večer prosta.

Ni dolgo trajalo, ko se prikaže gospod Havkins, županov bratranec.

Bil je mož blizu petdesetih let, a izgledal je kakor da je že najmanj deset let ležal v zemlji in da ga je le slučaj zopet pripeljal nazaj na svet.

Moderna salonska obleka ni nikjer skrivala njegove dolge, koščene postave. Takoj se mu je poznalo, da je bil živinorejec v severnih državah. Temu poslu odgovarjalo je tudi njegovo obnašanje.

Gospod Havkins je bil neizmerno bogat, ali nikdar se ni mogel odločiti, da bi se bil oženil; zdaj je živel na enem svojih posestev, katerih je imel več v bližini Leasburga.

Tudi starec je imel šopek v roki, stopil bližje k Heleni in se priklonil kakor kak vol.

„Tu“, reče in poda Heleni šopek, „to je nekaj za Vas.“

Potem se obrne in gre ob zidu, katerega pazno ogleduje.

„Za vraga, tukaj ni niti kaveljna, da bi svoj klobuk obesil.“ —

Konečno se gospod Havkins uda v svojo usodo in previdno postavi svoj svitli cilinder na mizo.

Helena prosi starca, naj se vsede.

Gospod Havkins potegne k sebi stol, in ogleduje nezaupno tanke noge.

„No verujem, da me bo ta-le stvar držala“, meni čez nekaj časa. „No, naj enkrat poskusim.“

„Tudi jaz sem bil včeraj v koncertu“, nadaljuje, „bilo je prav lepo. Jaz sicer o tem ničesar ne razumem, ali drugi so vsi tako rekli, torej je gotovo tako.“

„Hvala lepa za Vaše prijazno priznanje“, reče Helena uljudno. —

„Dobro, — dobro“, meni starec vzradoščen, „sicer je pa bilo prav, da je skrbel moj bratranec, župan, za nadomestek pevko. Če ne bi bilo pevke, bi se bil lahko veselil; vrat bi mu bil zavil.“

„Vi se le šalite“, reče Helena smehljaje.

„Jaz se šaliti?“ zakliče gospod Havkins s tako grmečim glasom, da se je Helena zganila, „ne, gospodična, to je popolnoma resnično, — stari Havkins se nikdar ne šali.“

Zadovoljno stegne svoje velikanske noge, — kar se čuje pokanje in lomljenje, — in gospod Havkins sedi v svoje veliko začudenje na tleh salona in zraven sebe ima polomljen stol.

„Saj sem takoj rekel, da me ti stoli ne vzdrže!“ vpije in divje poskoči na noge.

Potem togotno vrže zlomljeni stol s tako silo v kot, da so se okna stresla.

„Če ne zamerite, se vsedem tukaj na pisalno mizo“, reče gospod Havkins in gre naravnost proti nji.

Helena vzame robec, da ž njim prikrije svoj smeh.

Stari se vsede na rob pisalne mize in pusti zamišljeno noge viseti; s suknjo oplazil je nekaj malih porcelanskih kipov, ki so stali na mizi.

„Prosim, gospod Havkins, pazite malo, kipi so v nevarnosti“, zakliče Helena, ki je to opazila.

Hladnokrvno potegne starec suknjo nazaj in vrže ob enem kipce na tla.

Počasi pobere koščeke in jih vrže v kot, kjer je že zlomljeni stol ležal.

„To mojemu bratrancu prav nič ne škodi“, meni gospod Havkins mirno. „Zakaj tudi postavlja take stvari povsodi na okrog: to je vendar čisto gotovo, da mora vsak trenotek kaj pasti.“ —

Helena je bila nad tako surovostjo užaljena in je komaj prikrivala svojo nejevoljo.

„Le pustite, gospodična“, jo tolaži gospod Havkins, „če pridem jaz na obisk, potem se vedno nekaj potare; tukaj so že tega vajeni.“

„Šopek je prav lep!“ reče Helena, da bi pogovor zasukala na drug predmet.

„Da, — da“, meni starec. „Hm, — zdaj mi šele pade v glavo, po kaj sem pravzaprav semkaj prišel. Je že res! Da, — recite, gospodična, ali hočete postati moja žena?“

Helena začudeno pogleda govorečega, če ga ni prav razumela. —

Ali stari obraz gospoda Havkinsa ni izgledal kakor da bi se šalil. —

„Kaj to resno mislite?“ vpraša počasi.

„Gotovo“, odgovori starec hitro, „vidite, gospodična, pravzaprav se nisem nikdar mislil ženiti, potem se ima tako ženo doma, ki se vedno krega, tako da se človek skoraj ne upa iz kota, ali je pa vedno bolna in potem se mora vedno po zdravnika hoditi. Ali z Vami, to je vendar nekaj druzega.“

Helena je težko zadrževala smeh.

„Denarja imam dovolj, radi tega Vam ni treba skrbeti, poleti se lahko peljete v kopališča in oblek si lahko kupite, kolikor se Vam zljubi, tudi pojete lahko, če prav jaz tega ne morem trpeti. Življenje na deželi je tudi prav prijetno; pri meni gre še vedno vse po stari navadi, vse s tepežem; seveda ste Vi izključeni. Vam se ni treba ničesar bati, ali ta črna druhal, ti zamorci, tem pa pošteno kožo oštrgljam. Doma imam imeniten bič, ki pošteno potegne; za Vas bo ta gotovo pretežak, pustim Vam narediti lažjega. Videli boste, kako veselje je, če tak črn zlodej precej ne uboga, pa se mu potegne eno čez noge, — huj, kako potem hitro poskoči.“

Govoril je tako goreče, da je postal hripav in zdaj pričakovaje pogledal Heleno.

Ali predno mu je zamogla Helena odgovoriti, stala je Juno pred gospodom Havkinsom.

„To naj bi gospod poskusil pri Juno!“ zakliče zamorka jezno. „O, Juno Vam bi pokazala, kaj da zna.“

„Tiho, Juno“, ukaže Helena, „sama odgovorim gospodu Havkinsu.“

„Tako je prav, gospodična“, zakliče starec, „dajte predrzni kreaturi pošten sunek med rebra. — Tri sto vragov! Je to predrzna zamorka!“

„Gospod Havkins“, začne Helena, „jaz jako obžalujem, da Vaše cenjene ponudbe iz različnih vzrokov ne morem sprejeti.“

Starec zarudi globoko.

„Kaj, Vi nočete — biti moja žena?“ zakliče.

„Ne, to čast moram odkloniti“, reče pevka.

„No, radi mene, jaz se nikomur ne usiljujem“, zakliče gospod Havkins ogorčen. „Na vsak prst jih dobim deset, če le hočem.“

Jezno zagrabi svoj klobuk in hitro zapusti sobo.

Juno je hotela iti za njim, ali Helena jo zadrži.

„Pusti ga, naj gre, Juno; take ljudi se mora z zaničevanjem kaznovati.“

„On se malo zmeni za zaničevanje“, vpije zamorka divje, „tega starca vjeti z lasom in tako dolgo daviti, dokler ne obljubi, da se poboljša in uboge zamorce več ne tepe, — to bi dosti bolje bilo.“ — — —

Župan in njegova soproga zdaj stopita v salon, da povabita Heleno na izprehod.

Ponosni mestni glavar se na vse grlo smeje.

„Ravnokar mi je bratranec zaklical, da je dobil košarico, to me veseli, — ta starec je v resnici neznosen, — ali Vas je morda nadlegoval, milostljiva?“

„Ne“, odgovori Helena, „tega sicer ne morem reči, samo načela, ki jih ima ta stari gospod, so nekako čudna.“

„Da, on je hribovec“, pritrdi župan, „nima niti trohice družabne omike, zato ga začetkoma tudi nisem hotel pustiti k Vam.“ —

„Kaj pa je že zopet zdrobil?“ vpraša županja nemirno.

Helena pokaže v kot, kjer so ležali zdrobljeni stol in kipci.

„No, to že še gre“, vzdihne županja, „sicer mi kar polovico sobe polomi.“

„Pridite, gospodična, voz že čaka“, zakliče župan in postrežljivo odpre vrata. — — — — — — — — —

Večer se je že bližal, ko se je župan z damami vračal od sprehoda.

„Pripravite se zdaj na neko veliko iznenadenje“, reče župan Heleni, ko je hotela iti v svojo sobo.

„Iznenadenje?“ vpraša pevka. „Obsipljete me tako rekoč z dokazi Vašo dobrohotnosti, gospod župan.“

Ta si zadovoljno mane roke.

„To je vse le mala zahvala za nepozabni užitek, katerega ste nam pripravili“, reče uljudno in spremi Heleno v njeno sobo. —

„Ni dolgo trajalo, ko so se začuli zvoki bližajoče so godbe. —

Helena hiti z Juno k oknu, skozi katero vidi nenavadno svetlobo.

Razločneje čula se je godba; trg pred vilo se je razsvetlil kakor dan.

Velikanska bakljada bliža se županovemu stanovanju.

Pred vilo se sprevod ustavi, medlem ko na stotine bakel žareče obsije prekrasno poslopje.

Župan hitro stopi v Helenino sobo.

„Množica Vas zahteva, visoko spoštovana gospodična, ali Vas smem spremiti?“

Rada mu Helena to dovoli in na županovi strani stopi na široke stopnice, ki so vodile na trg.

Rudeča luč bakelj obsijala je lepo pevko, katero je množica z grmečimi živio-klici sprejela.

Vodja ubožne komisije pristopi in v vznesenih besedah slavi Helenino velikodušnost, katera je odklonila častno plačilo in prepustila to veliko svoto revežem mesta.

„Vašo velikodušnost in plemenitost pohvaliti, za to je ni besede in to častno priznanje je samo mal izraz hvaležnosti, ki napolnjuje naša srca. Ali kar Vi, spoštovana gospodična, vzamete seboj na Vaše daljne potovanje, je neprecenljivo blago, je blagoslov in molitev siromakov Leasburga.“

Govornik obmolči.

Globoko ginjena stisne Helena roko staremu, spoštljivemu gospodu, medtem ko jo množica z urnebesnimi živio-klici pozdravlja.

Rudečkasta svitloba bakelj obdajala je Heleno kakor žarni venec. Ne kakor pozemeljsko bitje, ampak kakor ljubka dobrotljiva vila stala je angelskolepa žena na stopnicah, — požrtvovalna dobrotnica siromakov.

186. poglavje.
Svidenje.

Zapustimo za nekaj časa Heleno in vrnimo se zopet v velikansko mesto, katero naši čitatelji že poznajo izza prvih poglavij, v Novi Jork, glavno mesto Zjedinjenih držav.

Tiho in za-se živela je tamkaj Marija, druga Severjeva soproga.

Odklanjala je vsako občevanje, vsako raztresenje. Grozni dogodki, katere je doživela, utisnili so se globoko v njeno mlado dušo.

Po leti je stanovala na prekrasnem posestvu na deželi, ki je ležalo ob Hudsonu in imelo čaroben pogled na velikanske gore amerikanske Švice.

Edina oseba, s katero se je Marija sem in tja sešla, bil je policijski maršal Bernard.

Temu uradniku se je mlada in tako nesrečna žena zelo smilila. Saj je v malo dneh vse izgubila, kar je ljubila in kar ji je bilo drago; ali potolažiti je ni mogel, ker je mlada gospa vsako prijazno prigovarjanje odločno zavrnila.

Pogovor se jima je vedno sukal okoli Severja, Helene in polkovnika Rogersa. A maršal Bernard ni mogel dati Mariji nikakih zadovoljivih odgovorov, ker je bilo videti, kakor da so se vse te osebe popolnoma zgubile. — — —

Tudi danes je sedel maršal v Marijinem salonu in žalostno gledal v lepi, bledi obraz nesrečnice, katere temne črne oči so tako prazno zrle v svet.

„Ali niste ničesar mogli zvedeti, gospod Bernard?“ vpraša Marija trudno.

„Ne, — ravno tako je, kakor da so iskani izginili s sveta“, odgovori Bernard. „Pred meseci pisal mi je polkovnik Rogers nekaj vrstic iz Alabama; od tistega časa se tudi on ne oglasi.“

„Kaj sme polkovnik tako dolgo izostati?“ vpraša Marija.

„Vzel si je daljši dopust“, odgovori maršal Bernard. „Ta v kratkem poteče, pričakujem v nekaj dneh njegovega prihoda.“

„Ali mi hočete to takoj naznaniti?“ vpraša Marija hitro.

„Gotovo“, zagotovi Bernard. „Kakor hitro dospe polkovnik Rogers, Vas o tem obvestim.“

Maršal se je poslovil. —

Marija je še dolgo sama premišljevala pri oknu.

Njeno mlado srce, katero je znalo vroče ljubiti, a tudi strastno sovražiti, krvavelo je še vedno pri spominu na kratko sredo, katero je užila na Severjevi strani.

Sovražila je Heleno, ker ji je ta uničila njeno srečo, medtem ko je še vedno na Severja mislila z nekakim sožaljem, — saj je vendar lepega moža ljubila z vsem strastnim ognjem.

In tako čustvo se ne more hipoma iztrgati iz duše.

O, ko bi le vedela, kje se oba nahajata, — ali bilo je tako, kakor da so se vsi zarotili proti nji; ničesar ni mogla zvedeti. Čakati je morala, — čakati, dokler ji prijazna usoda ne pokaže prave poti.

Temnilo se je že, ko je Marija vstala in si ogrnila plašč.

Privoščila si je le zvečer nekoliko razvedrila, katero je našla v kratki vožnji, ker je občevanje s svojimi prejšnjimi prijatelji in znanci še vedno odklanjala in le živela kakor kak samotar.

Mnogoštevilno služabniško osobje, katero je bilo ob času grozne katastrofe v Gouldovi palači, je odslovila in Marija jih je le deloma nadomestila, in sicer z bolj starimi, molčečimi ljudmi. —

Zdaj sliši Marija, da se je voz pripeljal pred vhod.

Počasi gre po krasnih stopnicah, da bi se peljala na kratek izprehod.

Veža je bila le malo razsvitljena, a vendar je videla mlada gospa, da je vstopila možka oseba in hitela proti stopnicam.

Marija se nekoliko začudi. —

Kdo more to biti, ki še v tako pozni uri prihaja v njeno hišo? —

Ravno stopi Marija na zadnjo stopnico, ko stopi mož pod vežno luč in ona lahko spozna njegov obraz.

Vzklik najdivjejše groze se zasliši.

Marija se opoteče, — ali je bil to le sen ali strašna resnica. —

Mož, ki je stal pred njo, in iztezal po nji svoje roke, — bil je Artur Sever, — njen soprog, — morilec njenega očeta!

Hitro priskoči k na pol nezavestni in pelje Marijo nazaj po stopnicah, pri tem ostro prežeč na vse strani.

Ali nihče ni prišel, Marijin vzklik se ni slišal.

Sever odpre hitro neka bližnja vrata in potegne Marijo notri. —

Nov vzklik strahu doni po sobi, — Marija se Severju iztrga in beži v zadnji kot sobe.

Zdaj je vedela, da to ni bil nikak sen, ki se je pojavil pred njenimi očmi.

Sever je stal v resnici v njeni sobi, — strah in groza hotela sta jo onesvestiti.

Krčevito iskali so njeni prsti gumb električnega zvonca, ki je bil napeljan v družinsko sobo.

„Ničvredni morilec —“ je rekla s tresočimi ustmi.

Široko odprte oči zrle so z gnusom in grozo na visoko postavo, ki je hitro pristopila k nji.

„Nazaj!“ zakriči Marija.

Njena roka našla je gumb zvonca. —

„Stoj, Marija“, prosi Sever. „Jaz sem nedolžen, — če pokličeš služabnike, — postaneš Ti moja morilka.“

Mlada žena stoji kakor okamenela v kotu sobe, še vedno drži s prsti usodepolni gumb.

„Jaz sem nedolžen, Marija, — prisezam Ti“, prosi Sever vnovič. „Samo, da Tebe vidim, da Tebe prepričam o svoji nedolžnosti, sem se upal nazaj v Novi Jork in to je vendar nevaren poskus.“

„Vi ste morilec mojega očeta, — našla sem za to dokaze!“ zakliče Marija z bliščečimi očmi. „Jaz hočem svojega predragega očeta maščevati, kakor sem prisegla na njegovem grobu. To pot se Vam ne posreči, uiti roki pravice.“

In hotela je pritisniti na gumb.

„Samo še trenotek!“ prosi Sever. „Hočem Ti dokazati, da sem nedolžen smrti Tvojega očeta. Kaj hočeš na vsak način preliti mojo kri, — hočeš vzeti na svojo vest, da si svojega moža, katerega so nesrečne okolnosti privedle, da je na sumu tako strašnega hudodelstva, po nedolžnem pahniti v smrt?“

Sever je bil pri konci s svojo močjo, stokaje stisne roke pred svoj obraz in pade na pol nezavesten na stol.

Marija je ostala neodločena.

Ali je to, kar je slišala, laž ali resnica?

Saj je imela strašne dokaze njegove krivde vendar sama v rokah!

„Jaz Vam ne verujem“, reče Marija odločno, „ker sem dokaze Vaše krivde sama našla. — Krvava srajca, bodalo, ki je končalo življenje mojega preblagega očeta, vse to sem našla v Vaši pisalni mizi — —“

„Kamor je vse to položila druga oseba, da me pahne v prepad“, dostavi Sever s tihim glasom.

„Druga oseba, — in kdo naj bi to bil ?“ vpraša Marija nejeverno.

„Ona ženska, ki me je neprenehoma preganjala, ki je uničila mojo srečo, — ker, — ker me ni Tebi privoščila, — ona je prava morilka Tvojega očeta“, ječi Sever.

„Ali govorite o moji prejšnji družabnici, Vaši soprogi!?“ vpraša Marija ledeno.

„Ona ni bila nikdar moja žena, bila je hudobni duh, ki me je vedno le preganjala, in ker sem jo zaničeval, me je hotela ugonobiti. Njen načrt se je žal izpolnil.“

Marija mu ne odgovori.

„Jaz sem pripravljen umreti, ker vidim, da vse moje zagotavljanje o moji nedolžnosti neverjetno zavračaš. — Pokliči svoje služabnike; ne bom se jim protivil, ko me primejo; izroči me sodniji in zvrši svoje življenje s zavestjo, da si svojega nedolžnega moža izročila krvniku“, reče Sever, kakor udan v svojo usodo.

„Kako naj bi ta slaba ženska umorila mojega očeta?“ reče Marija.

„Saj ni umora sama izvršila“, reče Sever hitro. „Imela je za to najetega pomagača!“

„In kdo naj bi to bil?“ vpraša Marija neverno in ostro pogleda Severja.

„Neki človek, ki je prižel ž njo v Ameriko, njen ljubček, s katerim se sedaj potepa in najrazuzdanejše ž njim živi“, odgovori Sever.

„Če ste vse to vedeli, zakaj pa ste bežali?“ zakliče Marija. —

„Ker me ni veselilo, da bi več let bil v preiskovalnem zaporu in potem še po nedolžnem obsojen“, reče Sever. „Dolgo časa sem jima sledil; malo je le manjkalo, da nisem prijel te hudodelske dvojice, ali v zadnjem trenotku odtegnila sta se pravici in od tedaj jih nisem zamogel več najti.“

„Ali krvava srajca, — bodalo?“ reče Marija.

„Oboje je ta oseba, ki je imela dostop v vse sobe, skrila v mojo pisalno mizo; bila je priprosto nastavljena past, da bise jaz vanjo vjel, da bi sum od sebe odvrnila. O, ta načrt je bil fino premišljen, tako zlodjevo rafinirano izvršen, da sem bil na vsak način izgubljen! Samo hitri beg obvaroval me je najhujšega.“

„Izbrali ste si drugo ime“, reče Marija, „imenujete se Artur Sever, in ne Jon Gould.“

„To je edina, ali oprostljiva pregreha, katero se mi mora očitati“, reče Sever. „Umešaval sem se v svoji domovini v politične agitacije in boje, ter moral bežati. Potem sem sprevidel, da nisem storil prav. Ker pa nisem hotel, da me moji prejšnji tovariši, katerih je dosti v Novem Jorku, zopet spoznajo, premenil sem svoje ime. To je brezpomembna prevara, ki nikomur ne škoduje. Sicer je pa Gould dekliško ime moje matere.“

„In Vaša prva žena, ona Helena Sever, — bila je vendar Vaša postavna soproga?“ reče Marija preteče.

„Ne, to ni bila“, zagovaija se Sever. „Poslušaj me, vse Ti hočem razjasniti.“

Marija je pazljivo poslušala, a njeni prsti so še vedno ležali na gumbu zvonca. Od lahnega pritiska na gumb je bilo odvisno življenje ali smrt pred njo stoječega moža.

187. poglavje.
Peklenska laž.

„Ta Helena, — grofica Ostrovrhar, kakor se imenuje“, prične Sever, „je jako nevarna oseba, ki je bila v Evropi že dalje časa v norišnici zaprta. Hči je navadnega meščana, ki je bil prej premožen, potem pa vsled lastne krivde zagazil v nesrečo. Občeval sem v oni hiši, ali kmalu sem jenjal zahajati tja, ker me je domača hčerka takorekoč preganjala s svojimi ljubezenskimi ponudbami; noč in dan prežala je na mene, in nikjer nisem našel pred njo miru.“

„Poročili ste se pa le ž njo?“ vpraša Marija prežeče.

„Ne, — ne, to ni res, — prisežem Ti“, zakliče Sever kakor popolnoma obupan. „Opazovala me je, ker me ni nobeni drugi privoščila in ker sem njene ponudbe z zaničevanjem zavračal; celo čez morje mi je sledila in se vrinila v najino zakonsko srečo. Ko ni vse nič pomagalo in sem to ničvrednico izročil blaznici, izvršila je največji in najpremetenejši zločin in mene označila kot morilca Tvojega očeta; njen ljubimec rešil jo je potem iz blaznice in ž njo pobegnil.“

„In otrok, — ali ni to vajin otrok?“ vpraša Marija zadržuje sapo.

„Za božjo voljo, Marija, ali me res hočeš k temu pritirati, da zblaznim? Kako si le moreš kaj tacega misliti; vse, začenši njeno visoko plemstvo, je bilo zlagano, izrodek bolne fantazije. Ta otrok, če je bil sploh njen, naj bi le pomagal, da bi se jaz vrnil k nji nazaj, in ker se ji to ni posrečilo, skušala me je uničiti; svojo srečo naj bi ne smel najti na Tvoji strani.

„Ko sem bežal iz Novega Jorka“, nadaljuje Sever, „sem dolgo sledil tej hudodelski dvojici, da bi jo razkrinkal ter se opravičen lahko vrnil. Ko sta se mi z begom odtegnila, slišal sem slučajno, da si zbolela; noč in dan nisem imel miru, — vedno mi je stala Tvoja podoba pred očmi. In sklenil sem, da se vsega upam, da Tebe, ljuba žena, zopet vidim in tako sem se vrnil nazaj v Novi Jork.“

Marija je stala brezglasna in le kipeče prsi so kazale o boju, ki se je vršil v nji.

Še vedno je neka nezaupnost obvladala njeno dušo.

Mislila je na strašne dneve, katere je preživela; ali je pa bila tudi resnica, kar je ravnokar zvedela?

Potem pogleda v lepi obraz nepremagljivega moža, katerega je tako vroče ljubila, v njegove demonične oči, katere so bile tako proseče v njo uprte.

Vroče sočutje ji vzkipi, a siloma ga še zatre. —

„Zakaj mi niste pisali in mi vzroka svojega bega razjasnili?“ vpraša hipoma.

„Hotel sem hudodelca najprvo razkrinkati in šele potem kot nedolžen stopiti pred Tebe“, odgovori Sever. „Ti ne veruješ, koliko sem trpel; Tvoja podoba preganjala me je noč in dan; Ti si bila moja edina misel pri vsi moji nesreči. Trpel sem pomanjkanje, da, lakoto, — nikdar se nisem nasmejal, kar sem Tebe, Ti srčno ljubljena žena, zapustil.“

„Ali je to res?“ vpraša Marija s tresočim glasom.

„O, kaj še ni dovolj moje žalosti“, vzklikne Sever obupan. „Saj sem Ti vendar prisegel, da sem nedolžen in samo žrtev one lokave in zvite ženske, katera se je izdajala za mojo ženo in ki me je preganjala kakor kak hudobni duh. Boreč se s pomanjkanjem begal sem naokoli, da bi zamogel dokazati svojo nedolžnost. Kar slišim, daje moja ljubljena žena bolna. Pozabljene so vse nevarnosti, ki mi pretijo, hitim domov in — moja žena me ima za morilca svojega očeta!“

Glasno zastokaje skrije Sever obraz v svoje roke.

Smrtna tihota vlada v sobi.

Konečno Sever vstane.

Videti je bil telesno in duševno uničen.

„Zdrava ostani, Marija“, zašepeče s tresočim se glasom. „Zdrava ostani, — nikdar več me ne vidiš. Ti si bila moje edino upanje, misel na Tebe me je krepila, — zdaj me pahneš od sebe, — to je za mene smrtni udarec.“

In omahujoč bližal se je vratom.

„Ostani!“ zakliče Marija za njim.

Zlobnež je svoj namen dosegel.

V Severjevih očeh se zmagonosno zablišči. — potem obstane. —

„Kaj hočeš še od mene?“ vpraša trpko. „Ali me hočeš še dalje trpinčiti?“

Marija stopi za korak bližje.

„Ali je pa to tudi vse resnica, kar si mi ravno povedal?“ vpraša svečano.

„Vsaka beseda je resnična, a saj tako ne veruješ mojemu zatrjevanju“, zakliče Sever obupano.

„Prisezi mi, prisezi pri spominu na svojo mater!“ reče Marija ter stopi k njemu.

„Prisezam Ti“, odgovori z močnim glasom.

„Odgovori mi na nekaj vprašanj; ali hočeš?“ prosi Marija. —

„Gotovo, ljuba žena, na vse Ti hočem odgovoriti“, zatrjuje Sever. —

„Najprvo: Ali nisi tej ženski, — oni Heleni ničesar obetal?“ pozveduje Marija.

„Ne, — nikdar; bila je zmešana oseba, ki je vsak smehljaj in vsako uljudnost takoj vzela kot nekako ljubezensko izpoved. Ne tajim, da sem se začetkoma zanimal za to deklico, ah ko sem zvedel, da jo imela že celo vrsto ljubimcev, umaknil sem se hladno.“

„In ta ženščina Ti je sledila v Novi Jork“, reče Marija zaničljivo.

„Da, in s tem Ti bo marsikaj jasno, kar so Ti je dozdaj čudno zdelo“, pritrdi Sever. „Helenin oče, ta obubožani meščan, spadal je k oni stranki, kateri sem se jaz v Evropi pridružil. Ko bi bil slutil, kake načrte snuje ta človek, bi se ga bil omikal. Še-le ko so ga prijeli, sem zvedel, v kaki nevarni družbi sem bil. Hčerka, ki je vedela za vse načrte svojega očeta, zahtevala je sedaj, da jo moram poročiti, sicer me kot zarotnika izroči sodišču. Pregledal sem vso nevarnost in ji z najhitrejšim begom ušel.“

„Ali, saj si mi jo sam priporočil za družabnico“, reče Marija. —

„Seveda, ali videl je nisem, ker mi je bila priporočena od nekega prijatelja kot prilična družabnica; promenila je svoje ime in spoznal sem jo še-le, ko me je nekoč na stopnicah nagovorila.“

„Nesramnica!“ vzklikne Marija.

„Nisem hotel kaliti Tvojega srčnega miru s pripovedovanjem onih grdih dogodkov“, nadaljuje Sever. „Zato sem le molčal in usiljivko ostro okaral. Ali ona se ni zmenila za to, marveč postajala čedalje drznejša in nazadnje je celo zahtevala, da se moram od Tebe ločiti in njo poročiti; seveda sem jo odločno zavrnil. Potem si sama videla njeno obnašanje in postopanje; zblaznela je in me prisilila, da sem jo izročil v blaznico. Prej pa je že izvršila umor s pomočjo svojega ljubimca in me hotela uničiti; jaz sem se komaj rešil tej zlobni zanjki z najhitrejšim begom.“

„Potem je tudi ona vzela drugi hišni ključ“, reče Marija premišljujoč.

„Gotovo“, reče Sever hitro, „saj je vendar imela dostop v naše sobe. Bilo ji je lahko, da izvrši to hudodelstvo in s peklensko roko uniči najino tiho srečo.“

„Grozno“, reče Marija. „Samo satan zamore si izmisliti tak načrt. “

„Ali povej mi, kak vzrok bi pa jaz imel. Tvojega očeta, katerega sem čez vse ljubil, umoriti?“ reče Sever žalostno. „Ali je bil kak vzrok, da bi me napeljal k takemu groznemu početju?“ —

„Ne“, pritrdi Marija. „In ta misel se mi je že večkrat vzbujala.“

„Morilec je bil samo moten; hotel je Tvojega ubogega očeta oropati“, reče Sever. „Ker se mu to ni posrečilo, izmislila si je ta zlobnica načrt, ki naj mene uniči: skrila je dokaze, katere si je skrivaj pridobila in s krvjo omazala, v moji pisalni mizi.“

„Da“, reče Marija, „tako mora biti, drugače je to nemogoče.“

Sever vstane in prime za klobuk.

„Kam pa hočeš?“ vpraša Marija začudeno.

„Nazaj k svoji dolžnosti, morilce zaslediti. Saj ne morem prej nazaj priti, da ne primem zločincev in jih prisilim, da priznajo svoj zločin.“

„Kaj me hočeš zdaj zapustiti?“ vzklikne Marija.

„Moram, ljubljena žena, saj sem prisegel, da preje ne mirujem, dokler teh zločincev ne najdem; samo poročilo o Tvoji bolezni me je primoralo, da sem hitel k Tebi, ali prej Ti ne morem zreti v oči, dokler ne izvršim, kar sem sklenil.“

„In če jih ne najdeš?“ vpraša Marija.

„Našel jih bom in če bi moral vsak kot sveta preiskati“, odgovori Sever odločno. „Z Bogom, ljubica, in spominjaj se svojega moža, kateri bo brez miru blodil na okoli, dokler ne bom mogel dokazati svoje nedolžnosti.“

In šel je proti vratom.

Ali predno je še prišel do njih, čutil se je od mehkih rok objetega.

Marijine vroče ustne iskale so njegovih in se goreče v divji strasti pritisnile na obraz ljubljenega moža.

Sever se umakne in se hoče izviti njenim rokam.

„Marija“, stoče. — „Mene se sumi, — nesrečnik sem, — pusti me.“

„Ne, ne pustim Te, ljubček“, zašepeče Marija. „Moj si, — na mojem srcu našel boš tolažbo za trpljenja polne dneve; sreča, katero je nama ona zločinka uničila, naj nama zopet vzevete.“

„Marija, premisli, če me kdo tukaj vidi, potem sem za večno izgubljen“, reče Sever ter jo poljubuje. „O, jaz vem za kraj, kjer Te nihče ne najde, in kjer lahko uživava nemotena najino srečo, ljubček“, reče Marija in potegne oboževanega moža na svoje prsi.

188. poglavje.
V varstvu ljubezni.

Dolgo je držala mlada žena zopet najdenega soproga objetega. —

Zdaj bije ura osem.

Marija vstane prestrašena.

„Hiteti moram, skrajni čas je“, zašepeče.

Sever jo začudeno pogleda.

„Kaj Ti je, ljubica?“ vpraša skrbno. „Ali Te kje še nocoj pričakujejo? Videl sem voz pred Tvojimi vratmi.“

„Saj Te moram še nocoj peljati na kraj, kjer Te nihče ne zapazi“, odgovori Marija. „Samo še nekaj minut imava, sicer ne dosežeš še nocoj zavetišča.“

„Zdaj hitro zapusti hišo“, nadaljuje, „vzemi si voz, ki naj Te najhitreje pelje na železniško postajo Lonkstret; ob tem času je tam le malo oseb. Potem se pelješ do Dalburija in od tam greš po gozdni poti, po kateri sva tolikokrat šla, proti vili, kjer Te bom pričakovala.“

„Kaj je Tebi mogoče prej priti tja kakor meni?“ vpraša Sever dvomljivo.

„Gotovo, peljem se z istim vlakom in v Dalburiju porabim voz, medtem ko naredi gozdna pot ovinek. Predno Ti prideš, že vse uredim; ob devetih si že lahko zopet pri meni.“

„Ali me tam ne bo nihče zapazil?“ vpraša Sever in vstane. —

„Za to pusti le mene skrbeti; ljubezen je iznajdljiva, ljubček“, reče Marija ljubeznjivo in mu ponudi svoje rudeče ustne. — —

V nekaterih minutah je zapustil Sever hišo, najel izvoščeka, ki ga je kar najhitreje peljal na železniško postajo Lonkstret.

„To je bila vražja situvacija“, mrmra Sever, „le malo je manjkalo in bil bi v rokah polieije; tako hudo si to stvar nisem domišljal: saj sem jo komaj pomiril.“

In v resnici si je Sever lahko častital, da je Marijo spreobrnil sebi v prid s svojimi drznimi, izmišljenimi pripovedkami. —

Mlada žena je bila že na tem, da pokliče svoje služabnike in jim izroči hudodelca.

Samo ljubezen do nepremagljivo lepega moža, katero je še vedno nosila globoko v srcu, je zadrževala roko pred usodepolnim pritiskom na gumb. Najprej srdito, potem nejeverno, konečno omahljivo slušala je njegove prepričevalne besede; njeno sočutje obudil je, ko ji je pripovedoval, kaj in v kakšno nevarnost se je podal radi nje. In ko je zopet hotel iti od nje, vzplamtela je mogočno njena stara vroča ljubezen in potegnila je vriskaje ljubega zopet na svoje srce. —

Dospel je do svojega smotra.

Tukaj je bil na varnem in je lahko mirno počakal na priložnost, da si prisvoji premoženje ogoljufane žene.

Nikdar ni ljubil Marije, poročil jo je le radi njenega denarja; tudi sedaj ni imel gorkejšega čuvstva do varane, katera mu je v svoji veliki ljubezni odprla svoje roke.

Sever ni bil mož, kateri se zboji nepremagljivih zaprek; Marijinega očeta je umoril in hladnokrvno zvalil sum na nedolžno; svojega otroka je zatajil, Heleno, njegovo zakonito ženo je osramotil kot ničvrednico, — in te grde laži potrdil s prisego, da mu je Marija verjela.

Kadar oropa Marijo, pojde zopet Heleno iskat. Siloma jo hoče potisniti k svojim nogam, in jo, kadar se je naveliča, zopet zapustiti, in si zopet udati drugim razburjajočim strastem.

Njemu, krasnemu možu, kateremu se žene in dekleta skoro brez obotavljanja udajajo, stal je ves svet odprt.

Samo to ga je skrbelo, če ima Marija v vili dovelj denarja, da se mu njegova hudodelna nakana tudi dobro izplača.

V Novem Jorku ni mogel ostati, to je izprevidel, a ničesar ne najde v vili, potem je bilo vse zastonj. — No, — prihodnji dnevi so mu morali prinesti zaželjeno razjasnitev.

Mislil je na zadnje dneve, na svoj prenagljeni beg iz Čikage, ko je v zadnjem trenotku ušel samokresu podivjanega governerja Vatzona.

Bobu je že preje izročil nekaj denarja, ker se stari mornar ni kaj dobro počutil na trdi zemlji; imel je torej le še svojega zvestega služabnika, Jozeja, katerega je zapustil v Cincinatiju. —

Sicer je hotel Sever poslati zvitega služabnika Heleni na sled, ali imel je le malo denarnih sredstev na razpolaganje in tako se je preje peljal v Novi Jork, da tamkaj poišče Marijo in jo oropa. — — — — — — — — — — — —

lzvošček ustavil je pri postaji Longstret.

Sever potisne klobuk globoko v čelo in hiti na peron.

Ni mu bilo treba dolgo čakati, ker se je vlak že bližal in Severju se je dozdevalo, da vidi v damskem kupeju Marijo.

V nekaj trenotkih pomikal se je vlak iz postaje in hitel proti postaji Dalburi, katero je v pol uri tudi dosegel.

Ko je Sever zapuščal peron, zapazil je Marijo, katera je ravno stopila v voz in se hitro odpeljala.

Počasi šel je po glavni cesti in potem zavil na gozdno pot.

Poznal je hladno in samotno stezo. Kolikokrat jo je prehodil z Marijo in njegova mlada žena mu je potem vedno, vsa blažena, da ima ljubljenega moža le sama zase, najslajše besedice šepetala v ušesa.

A Sever se je tudi spominjal neke druge gozdne poti, daleč onstran velikega oceana, kjer so velikanske smreke svoje z mahom poraščene veje daleč raztezale, in kjer je le sem in tja kak solnčni žarek posijal na duhteča gozdna tla. Po tej poti je čestokrat hodil na strani krasne deklice, katera je, resna in nedolžna kakor je bila, le z očmi povedala, česar se usta niso upala izreči. To je bila deklica, katero je resnično ljubil, edina, za katero je njegovo omahljivo srce kdaj bilo, grofica Helena Ostrovrhar.

In on je to svojo resnično soprogo pred komaj eno uro zasramoval, da, obdolžil jo najgroznejšega hudodelstva.

Ali se je kaj kesal te brezmejne hudobije?!

Ne! Sever je bil eden onih ljudi, ki ljubijo samo denar, eno nesrečno blago, ki je že tisoče in tisoče ljudi pahnilo v nesrečo, ono rudo, ki je s svojo bliščečo svitlobo že toliko in toliko duš pahnila v večno pogubljenje.

Gozdna pot peljala je precej strmo navzgor.

Temnilo se je že, ko je dospel Sever na vrhunec in v bližini zagledal Marijino vilo.

Dostikrat je nekdaj prebival s svojo ženo v tej mirni hiši, ker je bila Marija srečna, če je mogla imeti svojega lepega moža nekaj dni le sama zase. Tu je velikokrat prebivala v tihi samoti in prav gotovo je bilo, da ima Marija precejšnjo svoto denarja v vili shranjeno.

Hitro je šel proti hiši, katera je ravnokar v temini zginjala. —

Kar se mu skrivaj približa temna oseba in mehka roka prime njegovo.

„Ali si Ti?“ sliši Marijin glas.

„Da, sladka moja ljubica“, zašepeče Sever, „srečen sem, da Te zopet imam.“

„Pojdi z menoj“, reče mlada žena in pelje svojega moža na stran k nekim vrtnim vratom, katera tiho odklene.

„Pojdiva skozi vrt in stranska vrata, da Te nihče ne zapazi“, zašepeče Marija Severju na ušesa in ga vleče s seboj.

Kmalo dospeta do vile in smukneta skozi mala vratca v temno vežo.

Hitro odpre Marija neka vrata, pelje svojega soproga notri in zaklene previdno za seboj; potem odpre druga vrata, ki so peljala iz temne predsobe v svitlo razsvitljeno prijazno sobo, — bila je Severjeva soba, katero je tudi prej vedno rabil.

„Hvala Bogu, da Te zopet imam, Ti moj edino — edino Ljubljeni“, zakliče Marija jokaje in ovije svoji lepi roki krog njegovega vratu.

Sever pelje Marijo k zofi in se vsede poleg nje, medtem ko jo z raznim ljubkovanjem skuša pomiriti.

„Zdaj si popolnoma na varnem“, reče mlada gospa po prvih izbruhih veselja. „Tukaj imam služabnike, ki o onih dogodkih ničesar ne vedo. Star služabnik, ki je ob enem tudi kočijaž, kuharica in mlada dekla — to je vsa moja postrežba, ki biva tu na deželi. Da Te nihče ne zapazi, za to bom že skrbela.“

„A, Marija, kako naj bo to pri jedi? Ti vendar ne moreš opravljati posla strežajev, saj bi žrtvovala ves Tvoj mir? Tuše raje odstranim in jem sam, ker Ti nočem provzročiti nikakih sitnostij.“

„Ne, midva jeva skupaj in jaz Ti bom stregla“, rekla jo in zarudela. „Saj sem vendar Tvoja žena in Ti si dosti dolgo trpel; sedaj je moja dolžnost, da vsaj nekaj poravnam. — O, Ti boš videl, kako srečno bova tu živela, sama zase, saj Te imam vendar, — vendar zopet enkrat. “

Miza je bila pogrnjena, voda za čaj je vrela in žuborela svoje čudne melodije.

Smehljaje je Sever gledal, kako so mu nežni prsti Marije pripravljali jed, kako srečna je bila, da se je vroče ljubljeni mož zaupal njeni skrbi. — — — —

Večerja je bila končana.

Marija se je nežno privila k možu ter srečno gledala v njegove temne oči.

„Kaj pa imaš tu tako strašno progo?“ vprašala je nenadoma, „saj Ti gre čez ves obraz; vidim jo zdaj prvikrat.“

„To rano sem skupil pri zasledovanju onega para,“ odgovoril je Sever temno.

Zopet je čutil jezo, katera ga je vsakokrat popadla, kadar se je spomnil lepe Zenobije. Kakor ogenj se je svetilo znamenje zaslužene kazni.

„Hu, — to je grozno, rekla je Marija prestrašeno, „tako je, kakor da bi tlela žerjavica pod progo. Popačili so Te torej tudi, Ti revež.“

„Kaj sem popačen?“ vprašal je Sever prestrašen.

„Samo če tako jezno gledaš, ko prej“, tolažila je Marija, „potem je kakor ogenj na obrazu videti; drugače se progo komaj zapazi.“

Sever je vedel, da se je tudi drugače proga prav dobro videla, a vporabljal je vsa sredstva, da bi skril ta spominek njegovega ponižanja.

„Tako, zdaj sem jetnik in Ti si moj jetničar“, šalil se je Sever in gledal Mariji v obraz, čez katerega je veselje svidenja izlilo rožnat svit.

„Da, prav imaš“, šepnila je iskreno ter mu ljubkovaje potegnila po lepih kodrih, ki so obdajali Severjevo čelo, „obljubim Ti tudi, prav stroga biti; za kazen dobiš vsak dan nebroj poljubov in moji roki naj Te objameta kakor močne verige in spone.“

„Kaj ne, Ti ostaneš zdaj vedno, — vedno pri meni?“ vprašala je Marija.

„A, ljuba duša, naj-li ta grozni sum vedno na meni obvisi?“ vprašal je Sever.

„Če Bog hoče, se bo Tvoja nedolžnost kmalu izkazala“, tolažila je mlada žena. „Vidiš, saj bi ne imela nobenega miru več, če bi me znova zapustil. Kaj Te briga svet, ako imaš mene?“ —

„Da, prav imaš“, rekel je Sever in pritisnil Marijo na prsa. —

„Glej, predragi, jaz hočem Ie zate živeti, vsak dihljaj, vsak smehljaj naj bo le Tvoj, vse moje življenje bo imelo namen, Tebi na svetu pripraviti raj. S poljubom Te bodem zbudila vsako jutro in v poljubu naj se Ti zvečer zapro oči sladki sen; le Tvoja hočem biti, edino ljubljeni.“

Sever je mirno prenašal ta strastni izbruh ljubezni, njegove misli pa so bile pri zadevi, katera ga je pripeljala sem.

„Kako naj Te pa zdaj imenujem?“ vprašala je nagajivo. „Jon ali Artur?“

„Z zadnjim imenom“, odvrnil je Sever ljubeznjivo.

„Torej Artur, meni tudi bolj ugaja ko Jon, to ime se mi ni nikdar dopadlo; torej Artur, preljubi moj Artur“, ponovila je in ga poljubovala, da je Sever mislil, da ga zaduši. —

„Tako, zdaj Te moram en trenotek samega pustiti, takoj se vrnem“, rekla je Marija čez nekaj časa.

Hitro je zapustila sobo, da bi še uslužbencem dala svoje ukaze. —

Sever je zamišljeno sedel na zofi.

Zdelo se mu je kaj lahkega, to udano žensko popolnoma preslepiti, tako, da bi mu zaupala vse svoje skrivnosti, potem bi tudi zvedel, če ima Marija v vili spravljeno večjo vsoto denarja.

Ako bi potem enkrat šla iz hiše, bi si lahko prisvojil premoženje in zopet začel svoje staro življenje polno divjih strastij. —

Dve mehki roki sta mu zatisnili oči.

„Kdo sem?“ vprašal je Marijin glas šaljivo.

„O, to je težko uganiti“, smejal se Sever.

Zaprla mu je ustni s poljubom.

V samoti je ni bilo bolj udane žene ko Marija; prizadevala si je edino le osrečiti preljubega ji moža.

„Hitela sem po stopnicah gori“, smejala se je, „bilo mi je, kakor da bi bila sanjala in bi Te ne našla več. A tu si in zdaj si moj, — moj, — na veke.“

189. poglavje.
V gradu Ostrovrh.

Gosta jutranja megla je ležala nad s smrekami poraščenimi skalami, ki so v širokem polkrogu obdajale stari grad Ostrovrh; iz enoličnih sivih oblakov, ki so že nekaj dni pokrivali modro nebo, padal je droben dež. — Jesen se je bližala z velikimi koraki. Tako temno kakor to jutro bile so tudi misli moža, ki je sedel v krasno opravljeni delavni sobi in je zamišljeno gledal v meglo; — bil je to grof Ostrovrhar, Helenin oče.

Žalost ga je zgodaj postarala, lasje in brada so bili snežno beli, a udje so si ohranili svojo prejšnjo moč, to je pričala krepka postava starega plemiča, ki je pod zastavo svojega kralja sijajno vzdržal junaško slavo svojih pradedov.

Grof je živel sam zase na svojem gradu; ogibal se je skoraj vsakemu občevanju s sosedi, ki so kar najbolj obžalovali to izgubo.

Grof Ostrovrhar je hudo trpel; misel na svojo zavrženo hčer ga je zasledovala noč in dan.

Kolikokrat je preklel v obupnih urah svojo nekdanjo trdosrčnost, ki je gnala Heleno s svojim lačnim otrokom oni božični večer v temno noč; bridko se je kesal svojega ponosa, ki je takrat pahnil edinega otroka v bedo in gorje.

Zaman jo je dal drugo jutro iskati po svojih slugah in je obljubil veliko plačilo onemu, ki jo najde; pozivi v vseh večjih časnikih, neprenehana poizvedovanja, — vse — vse je ostalo brez uspeha. —

Gotovo sta bila oba vže davno mrtva, — morda sta v oni zimski noči zmrznila Bog ve kje, — ter jima ni bil privoščen niti grob v hladni zemlji, — in je sapa raznesla njihove ostanke. — —

Grof je skočil kvišku. —

Ta misel, ki se je tolikokrat ponovila, pretila mu je zmešati pamet.

Kako rad bi odpustil preljubi hčeri! — Vse bi pozabil, da bi jo le zopet našel in še enkrat pritisnil na svojo srco. —

Pred visokim oknom valile so se megle v čudnih oblikah, združile so se v velikanske postave, se prikazale in zopet zginile, ter grozeče stezale roke kakor bi hotele reči: „Tvoje upanje je ničevo, — vse je zaman.“ — — —

Vrata delavne sobe so se na tiho odprla.

Sluga je vstopil in položil na mizo došlo pošto.

„Želite milostni gospod še kaj?“ vprašal je tiho.

„Ne, hvala, Ivan“, odvrnil je grof Ostrovrhar prijazno služabniku.

Stari sluga je odšel, medtem ko je stari plemič odprl poštno torbo.

Razun opravilnih dopisov, katerih je bilo vsled mnogih posestev precej veliko, dobival je stari grof le redkokedaj kaka osebna pisma od nekdanjih tovarišev v vojski, ki so mu ohranili zvesto prijateljstvo.

Počasi je pregledoval grof Ostrovrhar pisma, ki so obsegala večinoma poročila njegovih nadzornikov. Sem pa tje je kako pismo položil na stran, da bi prej ko mogoče odgovoril nanj. —

„Kaj pa je to, — pismo iz Amerike?“ rekel je plemič začuden.

Držal je v rokah pismo, čigar naslov je kazal, da je imel pisec le redkokedaj pero v rokah.

Grof Ostrovrhar je odprl zavitek, iz katerega je padla velika popisana pola.

Pogledal je na podpis.

„Ernest Kriger“, šepnil je; „kdo naj bi bil to? — Ha, spominjam se, tako je bilo ime mojemu konjskemu hlapcu, kateri je šel v Ameriko, kaj neki hoče?!“

Grof Ostrovrhar je razprostrl list in čital:

„Premilostni gospod grof! Dolgo je že, odkar sem zapustil grad Ostrovrh in jaz tudi ne vem, če se bodete, milostni gospod grof, še spominjali name, akoravno ste me takrat radi imeli. Jaz mojega gospodarja nisem pozabil, tudi potem ne, ko sem šel čez veliko morje v prosto Ameriko srede iskat. Kolikokrat sem to obžaloval in mislil nazaj na grad Ostrovrh, kjer sem imel tako dobro, ker take službe se ne najde vsaki dan. A jaz sem bil tudi eden onih, ki niso nikdar zadovoljni, in ko je prišel takrat agent in nagovarjal k izselitvi, bil sem eden prvih, ki je verjel lažem tega človeka, ki nam je obetal zlate gradove — onstran vode. No, jaz sem se moral za to hudo pokoriti, to mi lahko verujete, milostni gospod grof. Z vožnjo bi bilo še šlo, akoravno me je grozno pretreslo. A ko sem dospel v obljubljeno deželo, je bilo lepote kmalu konec; včasih sem bil zadovoljen, da le nisem lačen legel spat in sem zaslužil par novcev, da sem si kupil kruha.“

„Kolikokrat sem ga svaril“, mislil je grof Ostrovrhar, „gotovo bi rad nazaj prišel; revež, bil je dober, uporaben človek.“

Čital je dalje:

„Oh, kolikokrat ste mi takrat rekli: „Ernest, ostani tu in živi se pošteno, ni vse zlato, kar se sveti, a nisem hotel slušati in sem šel. Veliko sem moral zato trpeti. Kot dninar, ogljar sem komaj toliko zaslužil, da sem se borno preživel. To jo bila moja kazen, ker nisem poslušal Vaših opominov. In če sem potem po noči sedel na moji revni postelji, sem moral vedno misliti na grad Ostrovrh, kjer sem preživel tako srečne ure, saj ste mi bili vsi tako dobri, milostni gospod grof, gospa grofica in pred vsem komtesa Helena. — Milostna gospodična je bila takrat še zelo mlada, sezula je komaj otročje čeveljčke, a vendar mi je živo v spominu, kako je jezdila na svojem poniju in sem jo jaz smel spremljati. — Kolikokrat sem jo ogledoval od strani in se nisem mogel nagledati lepega obraza. Odpustite, milostni gospod grof, da kaj takega pišem, a imel sem dobro komteso tako rad, ker je bila vedno tako prijazna z nami.

Če sva jezdila po strmi poti k skalovju in je komtesa dirjala skozi gozd, da bi občudovala krasen razgled, prišla mi je mnogokrat na misel pravljica o začarani princezinji, katero sem kot otrok tolikokrat slišal. Naša komtesa je ravno tako zgledala in jaz bi se bil komaj čudil, če bi bila nakrat jezdila notri v hrib.“

Grofu je omahnila roka, v kateri je držal list.

„Ernest ima prav“, šepetal je, „moja Helena je bila ljubka kakor pomladanski dan. — O Bog, zakaj ji je bila dodeljena taka usoda?“

Znova je dvignil list in čital:

„Končno mi je šlo vendar malo bolje, dobil sem službo natakarja in sem vendar toliko zaslužil, da sem si nakupil najpotrebnejše, ker sem bil ves raztrgan. A srečen nisem bil, in ako sem v mojih prostih urah videl lepe kočije drdrati mimo mene, spomnil sem se starih časov in preklinjal mojo neumnost, ki me je privedla v nesrečo. —

A tudi hudega je enkrat konec. Nekoga dne je prišel v gostilno neki farmer iz Tenessee, kateri se je z mano razgovarjal in kateremu sem pripovedoval moje doživljaje. Ko je slišal, da razumem s konji ravnati, vprašal me je, če bi ne hotel ž njim iti in mi je stavil ponudbo, katero sem z veseljem sprejel. Čez nekaj dni sva odpotovala na lepo posestvo, kjer sem še vedno. — Moj novi gospod je jako pameten človek, s katerim se lahko shaja, služba ni huda in kmalu sem pozabil prestane slabe čase. —

To bi bilo vse, kar Vam vem o sebi povedati, milostni gospod grof, a sedaj pride nekaj posebno čudnega, kar sem doživel in kar me je napotilo, Vam pisati.

Moj gospodar se je malo prej, predno sem jaz tje prišel, oženil in mati mlade žene je stanovala pri njih na farmi. Minilo je nekaj let, ko pride nekega dne mlada gospa k meni in naroči voz za drugo jutro, da bi se peljala v bližnje mesto, nakupit potrebnih stvarij. Drugega dne smo se na vse zgodaj odpeljali, ker do mesta je pot par milj dolga, in ko smo dospeli v mesto, šla je mlada gospa, ki je vzela tudi mater s seboj, po svojih opravkih. Opoludnesmo se zopet peljali nazaj, ker sta se hoteli gospo hitro vrniti domu, zaradi preobilega dela na farmi. Bilo je zelo vroče, ker tu v južnih državah, kjer sem sedaj, solnce vse drugače pripeka, kakor v Avstriji; konj je stopal počasi in moja mlada gospodinja se je ravno pripravila nekaj jesti, ker v mestu ni imela časa; — bilo je sredi deželne ceste, in kamor je doseglo oko, ni bilo videti človeške duše. Nakrat se je moj rujavec splašil; jaz pogledam in vidim mlado žensko, ki leži ob cesti. Sicer je tu mnogo beračev, ker v Ameriki je revščina veliko večja nego na Avstrijskem; a vendar me je zabolelo v srce, ko sem videl postavo tako nepremično ležati pod drevesom. Moja gospodinja jo je tudi opazila in je takoj velela ustaviti, medtem ko se je z materjo pregovarjala, ker ni hotela uboge ženske pustiti na solncu. Mati je odjenjala in moja gospodinja je skočila z voza, da bi hitela k ženi. Jaz njenega obraza nisem mogel videti, a bila je slabo oblečena, majhna culica je ležala poleg nje; potem sem videl, ko ji je moja gospodinja ponudila jesti, gotovo je bila zelo lačna. Sprva ni marala ničesar. A moja gospodinja je pravi angelj dobrote in milosrčnosti: prigovarjala ji je toliko časa, da je jedla in zelo lačna je morala biti, to bi bil videl slepec.

Sedaj je hotela mlada gospa ležečo vzdigniti, a to ni šlo tako lahko, videti je bila popolnoma oslabljena. —

Sedaj me pokliče mati.

Skočil sem z voza, izročil stari gospej vajeti in sem šel tje, da bi ženo dvignil in nesel na voz. —

Nakrat zavpijem, — moj Bog, te oči, — pogledam bolj natanko, — ni dvoma, — moja ljuba komtesa Helena leži na deželni cesti.“ —

Glasen krik je zadonel v delavni sobi.

Grof Ostrovrhar je skočil kvišku, visoka postava plemiča je omahovala, — pismo mu je padlo iz tresočih rok.

„O Bog, — to ni mogoče“, izvilo se je iz njegovih ust. „Helena, moj ljubljeni otrok, — živi, — hvala Tebi, moj Bog, — ona živi.“

Veselje nad vestjo, da je toli iskana še pri življenju, pregnalo je za trenotek vsako drugo misel.

„Takoj moram odpotovati, tje hočem, k nji!“ zaklical je, „mojo preljubo Heleno bom zopet pritisnil na svoje srce, — o, to je preveč, — preveč! —

Kaj je morala reva vse prestati, in jaz nisem bil pri nji, — jaz nisem vedel, kje biva. O, to je božje naključje, da jo je ravno Ernest našel!“

Hitro je pobral pismo in čital naprej:

„Jaz sem precej trde narave, milostni gospod grof, a ko sem mojo komteso vzdignil in me je ona zopet spoznala, sem se jokal kakor otrok. In ko sem jo potem položil v voz in ji gledal v velike, lepe oči, ki so obupano zrle predse, in opazoval smrtnobledi obraz, bil sem ves iz sebe. — Moja uboga komtesa v tej slabi obleki — na deželni cesti, — kako je bilo to mogoče? Prinesel sem še culico, vse njeno imetje ter sem zopet sedel na kozla, moja mlada gospodinja in nje mati pa sta bili nepopisno osupnjeni, da je naša najdenka grofova hči.

Ubogi rujavec je moral zato trpeti, toliko tepen že dolgo ni bil, in dirjali smo po cesti, da bi bili prej doma. Med potjo sem večkrat nazaj pogledal v voz, kjer je ležala moja komtesa in stisniti sem moral zobe, če sem pogledal v lepi obraz, ki je bil mrtvaško bled. Kako je bilo mogoče, da je prišla moja komtesa tu v Ameriki na cesto? Moja uboga glava je hotela počiti, — bil sem ves iz sebe.

Dospeli smo domu, mlada gospa je takoj peljala komteso Heleno v posteljo in jaz sem gospodu povedal vse.

Ta je prav neverno gledal, a jaz sem bil moje stvari gotov, ako ravno nisem vedel, kaj se je pravzaprav dogodilo in si nikakor nisem mogel razložiti zveze.

Mlada gospa je prišla nazaj, zvedela ni veliko novega in je samo rekla, da moja komtesa išče svojega otroka, katerega je izgubila.

Moja gospodinja je takoj mislila, da tu nekaj ni v redu, če niso vse to le slutnje. Sklenila je drugi dan komteso Heleno izprašati; in po tem bi se dalje ravnali.

A drugo jutro je bila soba prazna, mlada grofica je pustila v nji listek, s katerim se je zahvalila za gostoljubnost in se ob jednem opravičila, da ni mogla delj ostati. — No, jaz ji ne morem zameriti, svidenje je bilo prežalostno, akoravno me je zbodlo v srce, da je nisem mogel več videti.

Milostna komtesa je bila podpisala listek z Helena S...., a bila je gotovo ona, prisegel sem nato. Moji mladi gospodinji je samo rekla, da gre v Maryville, kjer se menda nahaja iskani otrok; drugega nisem mogel zvedeti o nji.

A te žalosti ne bom pozabil, in če bi še sto let živel. Komaj sem to pismo pisal, solze so mi vedno znova prišle v oči.

In zdaj, milostni gospod grof, oprostite, da sem se drznil Vas s tem pismom nadlegovati, a nisem si mogel drugače pomagati, moral sem Vam pisati.

Zdaj, ko sem končal, se mi je kamen odvalil od srca, sedaj šele imam zopet mir.

Z Bogom, milostni gospod grof, tisočkrat Vas pozdravlja

Vaš

udani

Ernest Kriger.“

B....

Tenessee, ...................... 189..

Z največjo naglico je prebral grof pismo do konca, — sedaj pa se je krepki mož zgrudil brez moči.

Kaj je morala uboga zavrženka pretrpeti, predno je obležala na deželni cesti, odvisna od milosti potnikov!

Vedno znova je preklinjal grof Ostrovrhar svojo nesrečno trdovratnost, ki je Heleno gnala v neusmiljeni svet. —

Da bi jo le zopet našel, potem bi rad vse, — vso poravnal.

Na cesti je bil ležal njegov lepi, ponosni otrok; — od lakote bi bila umrla, — da bi se je ne bili usmilili dobri ljudje!

Nežni udje so počivali na trdih tleh, ljubka glava je slonela na trdem deblu, in on, oče, je živel v krasnem gradu, ko je edini otrok v tujini trpel glad.

Vroče solze so kapale v belo grofovo brado, bolest je premagala celo ta jekleni značaj. —

Vzravnal se je; krepko je pozvonil, — sluga se je prikazal med vratmi.

„Pripravi takoj vse za daljno potovanje“, ukazal je grof Ostrovrhar začudenemu. „Ti me boš spremil; še danes zvečer zapustiva grad.“

Stari sluga je hotel sobo zapustiti, a grof ga je poklical nazaj. —

„Ivan“, dejal je plemič, „dolga leta si mi zvesto služil, si veselje in žalost z mano delil; bil je dolg, žalosten čas, ki leži za nami, a če Bog hoče, bo vse bolje.“

Osupnjeno je gledal sluga v razburjeni obraz svojega gospodarja.

„Pred nama je dolga pot“, rekel je grof Ostrovrhar, „greva v Ameriko.“

„V Ameriko?“ jecljal je Ivan.

„Da, grem po nekoga, katerega tudi Ti prav dobro poznaš in si ga nosil na Tvojih zvestih rokah, — mojo Heleno, — ona je tam.“

„Jezus, — Jezus!“ zavpil je sluga, in solze veselja so mu tekle čez obraz, „o, to veselje, — to veselje. — Gospod grof, — ali je pa tudi res, — ali je naša komtesa v resnici tam?“

„Da“, odvrnil je grof, „in če Bog hoče, se bo z menoj vrnila v očetovo hišo!“

190. poglavje.
Na prevožnji.

Krasni salonski parnik, na katerem se je peljal grof Ostrovrhar s svojim slugo v Novi Jork, rezal je močno valove atlantskega oceana in hitel naglo proti svojemu cilju, od katerega ga je ločila samo še vožnja 24 ur.

Stari plemič je hodil z nekim postaranim, elegantno oblečenim gospodom govoreč po krovu.

Grof Ostrovrhar se je seznanil s tem gospodom, rentierjem iz Novega Jorka, in je od njega marsikaj zvedel, kar bi mu zamoglo pomagati pri iskanju Helene.

Stari plemič je žarel jeze, ko je slišal, da se je Artur Sever ali Jon Gould, kakor se je v Novem Jorku imenoval, v drugič oženil z neko Marijo Smit.

Amerikanec je dobro vedel o skrivnostnem umoru v Madizon-cesti in s tem nastanimi dogodki.

Grof Ostrovrhar je zvedel po njem, da Marija še v Novem Jorku biva, in se je namenil jo takoj po svojem prihodu poiskati. —

Amerikanec je vedel dalje povedati, da je bil Sever prijet, a da je zopet zbežal; potem ni bilo o njem ne duha ne sluha in zasledovalci so izgubili sled hudodelca.

Helene ta grofov poročevalec ni poznal; nikdar ni slišal kaj o nji in ni vedel, če je bila v Novem Jorku. —

„Jutri ob tem času se peljemo v pristan Novega Jorka“, rekel je Amerikanec.

„Da, bila je izvanredno hitra vožnja“, potrdil je grof. „Če se pomisli, koliko časa so prej ladje vozile!“

„Družba plača velike nagrado za vsako uro, katero pridobi kapitan čez določen čas“, odgovoril je Amerikanec. „Razun tega pa se vsaka družba poteguje za čast, najhitrejše parnike imeti; ta veliki konkurenčni boj na morju je sličen onemu v trgovskem življenji.“

„Žalibog“, pritrdil je grof Ostrovrhar, „to je večni boj za obstanek.“ —

Poldne se je bližalo, solnee je sijalo in pošiljalo svoje vroče žarke na krov.

Zgoraj na mostu je stal kapitan, podoba krepkega, starega pomorskega junaka, nepremično kakor kip, medtem ko je poleg njega stoječi častnik v kratkih presledkih klical ukaze v govorilo, ki je bilo napeljano v prostor, kjer so bili stroji.

Krov je bil poln govorečih in veselo se smejočih skupin, vse je nestrpno pričakovalo ukrcanja v glavnem mestu zahodne poloble.

Nakrat je utihnil glasen razgovor, veseli smeh je prenehal. —

Hipen sunek je pretresel ves parnik in bliskovito delovanje strojev je dokazalo, da se je zgodila nesreča.

„Za Boga, izgubljeni smo!“ je vpilo vse križem in sililo v ospredje krova.

Nastala je grozna zmešnjava.

Zaman so skušali častniki ljudstvo pomiriti; suvali so jih proč, besno vpili za ladjami, da bi se rešili.

Od poveljništva je zagrmel klic, kapitan je vzel govorilo.

„Na prostore nazaj!“ glasilo se je. „Vijak se je zlomil, nevarnosti ni!“

Vse je bilo zastonj. —

Prestrašeni potniki odrivali so častnike s silo in so poskušali ladje doli spustiti.

Kapitan je videl strašno nevarnost.

Če bi nepremišljeni potniki poskakali v ladje, bi bili gotovo vsi izgubljeni.

Naglo je tekel poveljnik po stopnicah doli.

„Proč od ladij!“ zarohnel je nad zbeganimi, „nikakega vzroka ni, parnik zapustiti.“

A preplašena množica je bila popolnoma iz sebe, kakor blazni so tiščali naprej.

Častniki niso mogli kapitanu, ki je stal pri ladjah, hiteti na pomoč.

Poveljnik je potegnil samokres, katerega ima vsak kapitan pri sebi.

„Prvega ustrelim, ki se bo bližal ladjam!“ zavpil je.

A tudi ta opomin ni pomagal.

Grof Ostrovrhar je dobro spoznal nevarnost, v kateri je bil kapitan.

Hitro je šel v svojo kajuto in prinesel nekatera orožja.

„Hitro, pojdiva kapitanu na pomoč!“ zaklical je plemič in stisnil Amerikancu samokres v roko. „Tam čez most prideva do njega.“

Kapitan je še vedno stal na svojem mestu, besna množica pa je pritisnila k neki ladji; skrajni čas je bil, da se je bližala pomoč.

Nekaj častnikov je šlo za hrabrima možema, z njihovo pomočjo se je posrečilo divjo množico pomiriti in odvrniti od svojega blaznega namena.

Polagoma je nastal mir.

Stroji so se ustavili, ker je bil ogenj ugasnjen, in krasna ladja se je pomikala proti južnozahodni strani, kamor so jo gnali valovi.

Kapitan je stopil k grofu Ostrovrharju in k Amerikancu.

„Dolžujem Vam veliko zahvalo, gospoda“, rekel je uljudno in dvignil svojo z zlatom obšito kapo. „Vaš pogum je zabranil strašno katastrofo.“

Grof Ostrovrhar je zahvalo odklonil.

„Storil sem le mojo dolžnost“, rekel je resno, „in upam, da se panika ne bo ponovila, kakor da nezgoda ni velikega pomena. “

„Da bi le ne bili tako blizu suhega“, odvrnil je kapitan s skrbnim obrazom. „Jadra se ne morejo rabiti, ker ni sape, in valovi ženejo nevodljivo barko naglo proti nevarnimi bregovi predgorja Hateras.“

„To je seve hudo“, dejal je grof Ostrovrhar, „a v sili se še vedno lahko poslužimo ladij.“

„Potem se ponove prejšnji prizori“, rekel je poveljnik parnika. „Le ena pomoč je, namreč upanje, da srečamo kak velik parnik, ki nas otvezi na se.“

„Ali bi se ne dalo v gotovih presledkih prestopiti v ladje?“ vprašal je stari plemič.

„Pri prvi ladji bi to morda šlo“, odgovoril je kapitan, „potem bi potniki dobili strah in mislili, da bi morali zaostati; prejšnji naval bi se ponovil in na mornarje se v takih slučajih ni dosti zanašati; ostano mi potem samo teh par častnikov.“

„Poiskal bom med potniki nekaj zanesljivih gospodov, ki Vam bodo stali na strani“, rekel je grof Ostrovrhar resno.

„Za to sem Vam jako hvaležen“, odvrnil je kapitan in stisnil grofu roko. „To bi bilo edino sredstvo ogniti se rabuke, ker smo že blizu obrežja.“

Popoldne je minil, ne da bi se bil prikazal kak parnik.

Grof Ostrovrhar je pridobil več gospodov, ki so bili pripravljeni, v potrebi kapitana podpirati.

Ta prostovoljna četa je najprvo pomirila žene in otroke, ki so mislih, da se bliža njihova zadnja ura in so s tem le pomnožili splošno zmešnjavo.

Vsa jadra so bila napeta, a zaman so čakali mornarji na veter, ki je popolnoma utihnil.

Inženirji so delali na vso moč, da bi vtaknili nov vijak, a vratilo je bilo na dveh krajih zlomljeno. Predno bi se dalo to popraviti, tičal bi parnik že davno v Norfolških pečinah, proti katerim so ga deroči valovi neprestano nesli.

„V dveh urah zapustimo parnik“, rekel je kapitan tiho grofu Ostrovrharju.

„Jaz ostanem do zadnjega, da bodete Vi ladjo zapustili“, zagotovil je plemič, „in Vam pomagam.“

„Tisočkratna hvala“, rekel je kapitan gorko. „Ostanem Vaš večni dolžnik, gospod grof.“ — — —

Čas je hitro pretekel. —

Že se je pripravil kapitan k govorilu, da bi dal ukaz prvo ladjo spustiti. —

„Parnik se vidi!“ slišalo se je iz razgleda.

Kapitan je hitel v ospredje krova.

Resnično, od daleč so se iz teme bliščale zeleno in rudeče svetilke.

„Rakete za znamenje!“ ukazal je poveljnik. „Trikrat zaporedoma, — belo, — rudeče, — belo!li (Znamenje za zlomljen vijak, — največja nevarnost.)

V malo sekundah pokale so rakete proti tihemu nočnemu nebu. —

Znamenje se je odgovorilo od tujega parnika, takoj za tem je naglo priplula ladja parniku na pomoč.

„Pozor!“ vpilo se je od spodaj. „Ujemite vrv!“

V naslednjem trenotku padel je črn klobčič na krov parnika. —

„Parnik Linkoln prihaja iz severne Indije, — se pelje v Novi Jork“, donelo je iz ladje. „Vleči Vas hočemo, — kam pojdete?“

„Tudi v Novi Jork, — nam pride prav ugodno“, zavrnil je poveljnik. „Pritegnite vrv, — na koncu je pritrjena žica!“

Mornarji so vlekli, da jim je tekel pot z ogoreiih obrazov.

Privlekli so žico na krov, druga močnejša je sledila, obe so ovili previdno okoli pleč ladje in je tam pritrdili.

Sirene obeh parnikov trobile so si svoja znamenja nasproti; — še ena raketa je švignila v zrak, potem je tuji parnik previdno nategnil, ponesrečena barka mu je sledila v šumeče valove. —

Hrumeče vriskanje se je izvilo iz prs potnikov, ki so Arsi prišli na krov in so polni strahu gledali priprave, katere so jim bile skrivnost.

Ko se je pa začel parnik premikati in ga je rešilna ladjanaglo peljala proti severnozahodni strani, takrat je bilo veselje brezmejno, in le malokatero oko se je zatisnilo v oni spominavredni noči, ko je prišla rešitev v uri naj večje nevarnosti.

191. poglavje.
Resnica ali laž?

Marija je bivala zopet dva dni v svoji palači v Novem Jorku, katero je morala včasih obiskati, da bi ne vzbudila pozornosti.

Služabniki se niso malo čudili nad spremeno, ki se je izvršila z njihovo mlado gospodinjo; bledi lici sta kazali rudečico sreče in okolo ljubkih ust igral je mili smeh.

Da, Marija je bila srečna, da je vroče ljubljenega moža zopet našla.

Komaj je pričakovala čas, da bi se zopet vrnila v njeno tiho hišo na deželi in objela svojega soproga.

Dopoludne je bil maršal Bernard pri nji.

Zaslužen uradnik je bil iz sebe, da je polkovnik izostal čez svoj dopust, in sedaj je bil sam pripravljen verjeti na neko sporazumljenje s Heleno.

To je bilo ravno, kar je Helena hotela in potrdila je Bernarda v svojem sumu proti Heleni še s tem, da mu je previdno vse to povedala, kar ji je Sever pripovedoval in je uradnika skoraj prepričala.

Ko je Bernard odhajal, zagotovil je Mariji, da bode poizvedoval po Heleni in če bi se sumljaji pomnožili, bi jo dal zapreti kot umora sumljivo. — — —

Zmagovalno je sedela Matija v svoji sobi; morda se ji posreči, ljubljenega, soproga osvoboditi grozne krivde in se ž njim pokazati pred očmi čudečega sveta.

Ravno je premišljevala nov načrt, ko se ji je naznanil poset. —

„Grof Ostrovrhar iz Avstrije!“ brala je zavzeto. —

Kje neki je slišala to ime? —

Ah, — njena nekdanja družabnica, ki je umorila njenega preljubega očeta, je hotela biti hči nekega grofa Ostrovrharja.

To je bil srečen slučaj, tu lahho popolnoma razkrinka goljufico, — morda ji ve grof kaj novega povedati o hudodelki!

Hitela je sama v predsobo in je prosila grofa, naj vstopi.

„Odpustite, milostljiva“, rekel je grof Ostrovrhar po prvem pozdravu, „odpustite, da pridem v jako kočljivi zadevi k Vam, a upam, da mi bodete radovoljno dali zahtevana pojasnila, saj se gre za lopova, ki je tudi Vas ogoljufal.“

„O kom govorite, gospod grof?“ vprašala je Marija osupnjeno. —

„No, o Artur Severju, onemu ničvrednežu, ki Vas je zapustil, ko je izvršil svoja nesramna dela.“

Marija je poskočila in se je bila skoraj izdala, a premagala se je še pravočasno.

„Mislim, da se motite, gospod grof“, odvrnila je mrzlo.

„Kako, ali ni bil Artur Sever Vaš soprog? Moj Bog, potem mi odpustite“, rekel je stari plemič prestrašen.

„Artur Sever je moj mož“, dejala je Marija krepko, in povdarila besedico „je.“

„Kaj, tega ničvredneža še redno imenujete svojega moža?!“ vprašal je grof začuden in razkačen.

„Prosim, poslušajte me, gospod grof“, rekla je Marija milo, „videti je, da ste poučeni po osebah, ki so mojemu možusovražne. V zadnjem času se je vsa žalostna zadeva znatno spremenila, moj mož je žrtev sramotne spletke.“

„Spletke?“ zaklical je plemič; „ne vem, kaj s tem mislite. A mož, ki se je v drugič oženil, je hudodelec, ki ne zasluži nikakega prizanašanja.“

„Ne, tega ni storil!“ zavpila je Marija strastno, „to ni ves; jaz sem njegova prava žena, vse druge govorice niso resnične.“ —

„Predno o tej točki dalje govorim“, rekel je grof resno, „treba je, da se prepričam, da tu ni kaka zamena oseb; Artur Sever, katerega jaz poznam, je rodom iz Avstrije in po poklicu inženir.“

Marija je prikimala.

„On je izvanredno lep mož, z visokim čelom, z velikimi plamtečimi očmi in temnimi lasmi“, nadaljeval je grof.

„Res je“, pritrdila je Marija, „to je moj mož.“

„In mož moje nesrečne hčere Helene, s katero se je še na Avstrijskem poročil“, rekel je stari plemič.

„Neka dama, ki se je Helena imenovala in je trdila, da je soproga mojega moža, je bila malo časa moja družabnica“, zaklicala je Marija. „bila je prav lepa prikazen s temnorujavimi lasmi in očmi.“

„To je moj otrok!“ zavpil je grof in skočil kvišku. „Kje je?!“ —

„Moj mož jo je izročil umobolnici, iz katere je pozneje ušla“, rekla je Marija hladno.

Skoraj je bilo videti, kakor da bi grofa hotel zapustiti njegov železni mir; komaj se je premagal.

„Ona je moja edina hči“, rekel je konečno s težavo, „in soproga onega Severja, katerega iščem.“

Marija se je prestrašila, ko je zaslišala glas starega plemiča; a njeno zaupanje do Severja se še ni omajalo.

Na to, da ji je Sever pripovedoval, da je Helena hči političnega zarotnika, ubožanega meščana, v trenotku ni mislila.

„Ali imate dokaze za trditev, da je bila Vaša hči prva žena mojega moža?“ vprašala je nakrat.

„Moja hči mi je rekla“, odvrnil je grof mirno.

„In Vi ste ji seveda brezpogojno verjeli“, rekla je Marija zaničljivo.

„Moja Helena se nikdar ne laže!“ zaklical je stari plemič z grozečim glasom.

„A saj je lahko stalna ideja bolnice“, skušala ga je Marija pomiriti.

„Ne“, rekel je grof Ostrovrhar, „to je izključeno; sploh mi je pa lahko najti kraj, kjer sta se poročila; potrebni dokumentise lahko preskrbe.“

Marija se je znova prestrašila.

Grof Ostrovrhar je bil videti svoje stvari gotov, in lahka nezaupnost se ji je vzbujala proti Severju.

A s silo je zatrla ta čut; saj ji je vendar prisegel, da je vse resnično, kar ji je pravil.

Kaj naj bi rekla k grofovim podatkom?

Stari gospod ji je bil od prvega trenotka simpatičen, — kaj naj bi storila?

„Torej, moja prejšnja družabnica Helena je v resnici Vaša hči, gospod grof?“ vprašala je čez nekaj časa Marija zamišljeno. —

Spomnila se je, da ji je Sever rekel, da je dekle, katero ga zasleduje, hči meščana; morda je bila vendar zmota.

Plemič je potegnil iz žepa listnico in vzel iz nje neko sliko. —

„Tu je podoba moje Helene, iz njenih dekliških let“, rekel je, Mariji in ji podal sliko.

„Da, to je ona!“ zaklicala je Marija. „Vaša hči se je le malo spremenila.“

Marija je dala grofu sliko nazaj, nepopisen strah se je je polastil. —

Zakaj ji Sever ni povedal, da je Helena hči grofa Ostrovrharja; kaj naj si misli o tem.

Ali je bil pred njo sedeči tudi res grof Ostrovrhar? Mislila je Marija sama pri sebi.

Plemič je menda opazil njene dvomljive poglede, — vidno je bil užaljen.

„Ne vem, kaj se Vam je povedalo o moji hčeri“, rekel je. „A če dvomite nad resničnostjo mojih podatkov, je avstrijsko poslanstvo rado pripravljeno, o meni dati pojasnila. Poslanec, gospod pl. N je moj prijatelj iz mladih nog in — — —“

„A, prosim Vas, gospod grof“, prestrigla mu je Marija besedo, „jaz Vam vsoskozi verujem, a Vaša poročila so me presenetila, nisem bila na nje pripravljena.“

Marija je bila sedaj prepričana, da je grof Ostrovrhar govoril resnico.

A kaj naj bi mislila o svojem možu, — saj ji je vendar sveto prisegel, da Helena ni bila nikdar njegova žena.

Grof Ostrovrhar ni opazil njenega mučnega iznenadenja, bii je vtopljen v svoje misli.

„O, pride mi ravno na misel, da se je morala poroka moje hčere s Severjem vršiti v A...., nekem majhnem mestecu, od tam mi je pisala, me prosila odpuščanja in mi naznanila, da je nje odpeljevalec pred malo urami postal nje soprog. Bilo je to v maju 18., takoj bodem pisal in si dal poslati potrebne listine“, zaklical je plemič nakrat iz svojega razmišljevanja.

Marija je prebledela. — Saj je bil grof svoje stvari tako popolnoma gotov.

„Ali Vam je znano, da je imela Vaša hči otroka?“ vprašala je Marija.

„Da, to je nje in onega lopova otrok“, odgovoril je grof Ostrovrhar temno.

„Ali ste o tem prepričani?“ vprašala je Marija brez sape.

„Da, ponovim Vam še enkrat, milostna, moja hči nikdar ne laže!“ zaklical je plemič. „Sploh je tudi za to dobiti potrebnih dokumentov; da bom le enkrat zopet našel mojo Heleno, Vam prinesem dokaze.“

„A Vaša hči je sumljiva umora!“ zavpila je Marija glasno.

S krikom jeze je stari grof planil kakor besen po konci.

„Kdo se drzne to trditi?“ vprašal je razkačen.

Marija je povedala v odlomkih, kar je po Severju zvedela; seveda začetnika te povesti ni imenovala.

Stari plemič se je jezno zasmejal, ko je končala.

„In tako pravljico verujete, milostna“, rekel je bridko. „Moja Helena, ki v svoji blagosrčnosti nobenemu črvičku ni žalega storila, ona naj bi bila najela morilca?“

Grofove oči so se iskrile divje jeze.

„Vi si ne morete misliti, gospod grof, česa je zmožna togota zavržene ljubezni!“ zaklicala je Marija.

„Naj si bo zmožna vsega“, dejal je neomajljivo, „moja Helena se nikdar ne bo spozabila do tako nesramnega čina; jaz sem vzgojil mojo hčer, jaz poznam njeno čisto dušo, ki ni sposobna nobene laži, nobenega nizkega dejanja. Jaz vem, da je tudi v najhujši bedi ostala čista. Ostrovrharji bi raje prestali najbolj mučno smrt, predno bi svoje ime pomazali s sramoto.“

Očitajoč pogled je zadel Marijo.

„V njeni ljubezni“, nadaljeval je grof, „se je spozabila in je podlegla sladkim besedam tega hudobneža, a postala je njegova prava žena in če sem jo tudi takrat pahnil od sebe, se je moje srce davno spreobrnilo; — odpustil sem ji in jo hočem nazaj peljati v očetovsko hišo.“

„Ali Vam je znano, kje se nahaja Vaša hči?“ vprašala je Marija sočutno.

„Sedanje njeno bivališče mi ni znano, a vem, kje začeti moja poizvedovanja in našel jo bom, milostna, zanesite se na to.“

Grof je vstal in se je mislil od Marije posloviti.

„Ali bi Vas smela prositi za neko uslugo?“ vprašala je Marija naglo odločena.

„Gotovo“, odvrnil je grof se priklonivši.

„Pridite pojutrajšnjem ob tem času zopet k meni; morda Vam takrat lahko kaj sporočim, kar bi Vas utegnilo zanimati.“

„Dobro, pridem“, rekel je grof Ostrovrhar ter se poslovil in odšel. — —

Dolgo je stala Marija in zrla na vrata, skozi katera je izginil stari plemič.

Eno je bilo gotovo. Sever se ji je zlagal, ko je Heleno imenoval hčer ubožanega meščana.

A saj je tudi na to prisegel, ali se je zopet lagal? —

Tu je bil mogoč le en korak. Jutri se je namenila peljati se na svoje posestvo na deželi, da bi tam Severja pozvala na odgovor. Ako bo tajil, je bila odločena, grofa Ostrovrharja pregovoriti, da se ž njo pelje v Dalbury, da bi tam v pričo njenega moža ponovil svoje podatke. —

Negotov strah, katerega je že prej občutila, polastil se je znova njene duše in je kalil srečo, katero je našla v združenju s preljubljenim možem.

192. poglavje.
Ogoljufana soproga.

Ako bi bila Marija slutila, kakega preiskavanja se je Sever za časa njene odsotnosti lotil, bi se bila njena nezaupnost še pomnožila.

Takoj po njenem odhodu iz vile začel je Sever vse njene dostopne sobe raziskavati, da bi našel kraj, kjer je Marija spravljala svoj denar, ker je po ovinkih zvedel, da razpolaga njegova žena z velikim premoženjem gotovega denarja.

Marija je menda spravila denar v kaki skriti vzidni omarici, ker se Severju vzlic skrbnemu iskanju ni nikdar posrečilo kako denarno omaro ali skrinjico najti.

Večkrat je hudodelec poskušal z navadnimi vprašanji privesti razgovor do te, zanj toli zanimive točke, a Marija tega namigavanja ni razumela in Sever se je moral, da ni vzbudil suma, zadovoljiti. —

Bilo je na jutro po posetu grofa Ostrovrharja pri Mariji.

Sever je preiskoval sobo svoje žene z največjo pozornostjo: nobene omare, nobenega predala ni pustil nepreiskanega, a vse je bilo zaman, vroče zaželjenega ni bilo najti nikjer.

Vže je hotel zlovoljen zapustiti majhni salon, ko mu je nakrat prišla misel, stene bolj natančno pregledati.

Previdno je trkal naokoli, a noben votel glas ni izdal votline; povsod je bil trden zid.

Bližal se je zadnji steni in se je naslonil čez zofo, da bi tudi tu poskusil trkati ob zid.

Nakrat se je zdelo Severju, da se je glas spremenil, — brez dvoma, — donelo je kakor kovina.

Hitro je snel neko podobo s stene in bi bil skoraj glasno zavriskal veselja, ko je zapazil ključavnico, ki je bila navidezno udelana v steno.

Sever se je kmalu prepričal, da je bila tu v zidu železna omarica, koje vrata so bila s tapeto prekrita.

Ker je Marija ključe omarice gotovo pri sebi imela, ni Severju preostajalo druzega, ko vrata s silo odpreti.

A na to je bil vže pripravljen; pri prvi priliki hotel je omarico ulomiti in s svojim plenom zbežati daleč proč.

Danes se tega še ni smel lotiti, ker je morala Marija vsak čas priti.

Ko je pogledal na uro, je opazil, da mu je ostalo le malo časa odstraniti vse sledove njegovega raziskavanja in se vrniti v svojo sobo.

Čez malo časa je slišal Sever pridrdrati voz in par minut za tem je stopila Marija v sobo.

Sever ji je hitel naproti in jo je strastno objel.

A ona, ki je navadno vroče poljube vračala in mu šepetala na ušesi najslajše besede ljubezni, izvila se mu je danes hitro iz rok in nestrpno zavrnila Severjevo ljubkanje.

„Kaj se je pa zgodilo, srček?“ vprašal je Sever presenečen. „Saj si danes povsem drugačna, ko po navadi; povej, ali sem Te užalil?“

Marija je odložila klobuk in plašč in se je potem obrnila proti svojemu možu.

„Včeraj sem imela obisk“, dejala je resno. „Neki gospod je bil pri meni, ki Te pozna in mi je marsikaj povedal, kar se ne strinja s Tvojimi podatki!“

Sever se je prestrašil. —

Kdo naj bi to bil? — polkovnik Rogers, — guverner Vatzon, — mu je bliskoma šinilo v glavo; a skril je svojo razburjenost in pogledal Marijo s pričakovanjem.

„Ne morem si misliti, kdo bi to bil,“ rekel je mirno.

„Grof Ostrovrhar iz Avstrije“, odvrnila je Marija in opazovala obraz svojega moža.

A pustolovec je bil na vse pripravljen, spremenil ni nobene poteze in kazal neveren obraz.

„Grof Ostrovrhar?“ ponovil je. „Ime mi je popolnoma neznano.“

„Oče je moje prejšnje družabnice Helene“, rekla je Marija s povdarkom.

Sever se je porogljivo smejal.

„In to pravljico si verjela?“ zaklical je. „Kaj Ti veljajo sleparije človeka, ki se je priklatil od Bog ve kod, več, nego prisege Tvojega moža?“

„Saj se je vendar izkazal kot grof Ostrovrhar, avstrijski poslanec v Novem Jorku je njegov prijatelj iz mladih let“, rekla je Marija plaho.

„Jaz pa ne verujem!“ zaklical je Sever jezno. „Bog ve, s kakimi podatki si je zagotovil to prijateljstvo.“

„A grof si bo dal takoj poslati vse listine, ki dokažejo, da si se v resnici poročil s Heleno. Mesto mu je znano, v katerem se je poroka vršila in papirji so v par tednih lahko tu“, rekla je Marija.

Sever ni trenil z očesom, kajti predno pridejo listine, bo on že davno zbežal.

„Če temu goljufnemu grofu bolj veruješ ko meni, ki sem Ti prisegel na mojo nedolžnost, je pač bolje, da Te zapustim“, rekel je navidezno užaljen in je vstal.

„Ne, — za Boga, ostani, Artur!“ zavpila je Marija s strahom in se mu vrgla na prsa. „Saj Ti verjamem, a vse to je prišlo tako nepričakovano.“

„Ti mi ne zaupaš“, rekel je Sever čmerno, „čas je, da Te zapustim in Ti dokažem mojo nedolžnost. Bolje bi bilo, da bi me bila takrat pustila vrniti se k moji dolžnosti.“

„Ostani, Artur!“ zavpila je Marija obupno. „Umoriš me, če greš od mene; odpusti mi, nikdar več ne bom dvomila nad Teboj!“

„Tvoja nezaupnost se bo vedno vračala“, rekel je Sever ter šel proti vratom. „Boli me, da sem se varal o Tvoji ljubezni. Ako bi v resnici tako zvesto mislila o meni, kakor praviš, bi tako hudobnim obrekovanjem nikdar ne verjela; zato z Bogom, čez malo ur zapustim vilo.“

Marija je obupno zavpila ter objela predragega moža z njenima mehkima rokama.

„Artur, odpusti mi!“ prosila je jokaje. „Saj Ti vse verujem, samo ne hodi od mene, nikdar več ne spregovorim nezaupne besede; na kolenih Te prosim, odpusti mi!“

Zgrudila se je pred njim ter ga z objokanim obrazom proseče gledala.

Sever je vzdignil Marijo in peljal jokajočo na zofo.

„Odpustim Ti“, rekel je končno, „saj Te tako iskreno ljubim, da Ti prizanesem celo razžaljivi sum. Upam, da takih hudobnih obrekovanj nikdar več ne poslušaš!“

Z radostnim vsklikom oklenila se je Marija preljubega moža in mu z vročimi poljubi zagotovila, da nikdar več ne bo dvomila nad njim.

„Ali Te pride oni takoimenovani grof še enkrat obiskat?“ vprašal je Sever.

„Da, za jutri se je napovedal“, odvrnila je Marija obotavljaje.

„Potem ga le vprašaj za njegove legitimacije“, dejal je Sever s porogljivim glasom, „videla bodeš kmalu, kaj je resničnega pri vsej stvari. Ali se že danes pelješ nazaj v Novi Jork?“

„Danes ostanem pri Tebi“, rekla je Marija in se nežneje privila k njemu, „jutri s prvim vlakom se peljem.“

„To me veseli, dušica“, zaklical je Sever in potegnil presrečno ženo na svoje srce.

Drugo jutro se je Marija milo poslovila od svojega soproga in se odpeljala v Novi Jork.

Komaj je Sever čul, da je voz oddrdral, hitel je v svojo spalno sobo, iz katere se je vrnil čez par minut s plošnatim zavitkom.

Hitro ga je odprl in razstavil stvari na mizo.

Izbral je nek čudno zvit sveder z lesenim, zakrivljenim ročajem, ki se je lahko vrtil.

Motenja od strani služabnikov se ni bal, ker so ti stanovali v spodnjih prostorih vile in v odsotnosti Marije niso smeli iti v zgornje nadstropje.

Sever je šel v Marijin salon, snel podobo s stene in nastavil sveder v jekleno steno poleg ključavnice.

Potem je začel trudapolno delo vrtanja, da je po polurnem delovanju orodje predrlo steno in je nastala ko grah velika luknja.

Znova je začel Sever s svedrom delati, tako da je bilo po večurnem delu šest takih lukenj, ki so tvorile majhen kvadrat in so bile druga od druge le malo palcev oddaljene.

Zadovoljno je gledal delo svojih hudodelnih rok.

Potem je šel v svojo sobo po zavitek orodij, iz katerega je vzel majhno žago, koje ozki list je bil primeren luknjam.

Sedaj je začel Sever oklepni zid od luknje do luknje žagati, ter je tako marljivo delal, da mu je pot v velikih kapljah tekel s čela. —

Če je bila Marija odsotna, se je moral Sever zadovoljiti z mrzlimi jedmi, ker služabniki niso smeli vedeti za njegovo navzočnost, a danes ni občutil nikacega teka, ker Marija se je imela zvečer vrniti, do tje je moral s svojim plenom zbežati.

Tudi to delo je bilo končano.

Previdno je vzel ta kos ven in je z roko posegel skozi nastano odprtino.

„Omara je pregloboka“, mrmral je jezno, „treba bo ključavnice razstreliti.“

Sever je odprl majhno skrinjico, v kateri je ležalo več majhnih patron, ki so bile napolnjene z raznesilom.

Ovil je eno teh patron z dolgo netilno nitjo, vtaknil je roko skozi odprtino in previdno pritrdil strelno sredstvo na ključavnico.

Težavno delo se mu je posrečilo, vtaknil je izžagani kos nazaj v odprtino, da bi udušil pok, in je zažgal netilno nit ter stopil hitro v stran.

Hitro švigne iskra po vrvici, — potem izgine v mali odprtini, — zamolkel pok zadoni, — vratca denarne omare se odpro. —

Sever bi bil skoraj zavrisnil veselja.

A hipoma se je zganil in prisluškoval, pred zaklenjenimi vratmi je začul korak in govorjenje.

Gotovo so služabniki čuli šum in sumili, da so udrli tatovi. —

Sever je natanko slišal, kako dve osebi rukata pri zaklenjenih vratih in se pri tem živahno razgovarjata.

Zdaj ni bilo zgubljati časa; hitro odpre vrata denarne omare in poželjivo pogloda notri.

Zavitek bankovcev ležal je na prvem prostoru; Sever bere označenje svote: „500.000 dolarjev.“

„To je dosti malo za tako nevarno podjetje“, mrmra jezno in vtakne bankovce v žep.

Zunaj so se še vedno čuli glasovi: služabniki so še vedno zaman poskušali udreti v zaprte sobe.

Sever bi bil skoraj jeze zblaznel, ko je zapazil neki tresor, ki se je nahajal v omari, katerega pa ni mogel odpreti radi služabnikov in ker je imel le še malo časa.

Gotovo je tam Marija shranila svoje premoženje, medtem ko je položila zavitek bankovcev v prednji del; to je bila njegova sreča, sicer bi moral s praznimi rokami oditi.

Ali kaj je bila njemu svota 500.000 dolarjev; ko je bil vajen razpolagati z milijoni.

Še enkrat pogleda Sever z onemoglo jezo na zaklenjeni tresor in zapusti sobo.

Hitro ogrne svoj plašč in prisluškuje pri vratih svoje sobe. —

Tam je bilo vse tiho.

Ali zdaj zadonijo od nasprotne strani glasni klici; bil je skrajni čas, da izgine.

Porine zapah nazaj, odklene vrata in hiti skozi predsobo na hodnik.

Z nekaterimi skoki plane po stopnicah in doseže odprta vežna vrata.

Kar zadoni krik skozi celo hišo.

„Pomagajte, — tu je tat!“ kriči visok ženski glas.

Sever sliši, da prihajajo hitri koraki po stopnicah.

Z velikimi skoki prehiti vrt in zgine v gozdu, ki se je razprostiral tik vrta.

Služabnik in dekla, ki sta hitela za Severjem, obstaneta neodločno na vrtu.

„Tega capina ne vjameva več,“ reče služabnik težko sopeč. „Tak človek je vsega zmožen in še enega od nas lahko ustreli.“

„Kako je neki prišel v hišo?“ vpraša dekla in vije roke.

„Eh, nekje se je moral vtihotapiti“, reče služabnik.

„Ah, tu pride voz milostljive gospe!“ zakliče dekla prestrašena in pokaže na voz, ki se je bližal vili.

Služabnik in dekla hitita čez vrt nazaj in dospeta v istem trenotku na prostor pred hišo, ko se voz ustavi pred vratmi.

190. poglavje.
Ljubezen in sovraštvo.

Marija je prosila grofa Ostrovrharja, da bi jo ob 11. uri obiskal, in ni ji bilo treba dolgo čakati, da je bil stari plemič oznanjen.

Mlada gospa nahajala se je v precej neprijetnem položaju;

Sever jo je sicer sebi v prid spreobrnil, ah Mariji je bilo nemogoče smatrati starega častitega gospoda, kateri je pričakovaje sedel nji nasproti, za goljufa.

To je bilo vendar čudno, da je, kadar je Arturja zapustila, vedno nov sum napolnil njeno dušo, in sklenila je, da vse dvome konča tako ali drugače.

Ali kako naj najde prikladnih besedij staremu gospodu in kako naj zavrne njegove besede kot neresnične?

Grof Ostrovrhar ji je pri tem pomagal.

„Včeraj sem si pustil od avstrijskega poslanca izgotoviti eno izkaznico“, reče grof uljudno. „Gotovo jo bodem pri iskanju svoje hčere še večkrat rabil, dovolite, da Vam predložim izkaznico.“

Grof je vzel medtem iz svojega prsnega žepa veliko skupaj zloženo polo, katero zdaj pred Marijo razprostre.

Mlada gospa zarudi. —

Stari plemenitaš je s finim čuvstvom opazil njen dvom; na vsak način mu je bilo veliko na tem ležeče, da jo prepriča o resnici svojega pripovedovanja.

A vendar se je prestrašila, ko je pregledala to uradno legitimacijo, ker zdaj je vedela, da je pred njo sedeči mož v istini grof Ostrovrhar, zdaj ni smela reč dvomiti.

„Žal, da sem le malo zamogla zvedeti, kar bi Vas, gospod grof, moglo zanimati“, reče Marija, ko je prebrala izkaznico. „Vse je zdaj odvisno od pisem, katera morajo dokazati, da se je Vaša hči v istini poročila z mojim možem.“

„Pisal sem že včeraj po nje“, odgovori grof, „najdalje v štirinajstih dneh Vam jih pustim predložiti, ker že jutri odpotujem v Marivil, kjer so mojo hčerko zadnjikrat videli.“

„In kaj mislite storiti, če zopet najdete svojo hčerko in dospejo pismeni dokazi?“ vpraša Marija brezsapno.

„Pisma naj mojega otroka pred svetom opravičijo“, reče grof Ostrovrhar ponosno, „medtem ko bodem zakon ob sebi umevno pustil ločiti; potrebna bo samo mala formaliteta, ker zločinstvo dvojnega zakona stori ločitev nepotrebno.“

Marija se bolestno zgane, ali njena ljubezen do Severja je bila tako vroča, da bi mu bila tudi to odpustila, če bi se le mogel opravičiti suma, da je umoril njenega očeta.

Ali potem se zopet zgane njen ponos.

Saj ni smela ostati soproga moža, kateri je najsvetejšo postavo, zakon, teptal z nogami. Potem so bile vse njegove prisege krive; in mu ni smela ničesar več verjeti.

Grof jo predrami iz njenega premišljevanja.

„Ko bi le mogel enkrat Severju stati nasproti“, zakliče grof, „morda ta ničvrednež ve, kje se moja hčerka nahaja, ali jo pa siloma zadržuje, ko je poizvedel, kje da prebiva.“

Hipoma skoči Marija s svojega sedeža.

Oči ji plamtijo: na to niti mislila ni; zdaj ji pride usodepolna misel.

„Postavim Vas nasproti svojemu soprogu, gospod grof“, reče glasno. „Jaz vem, kje se Artur Sever nahaja.“

Stari plemenitaš je bil kakor od strele zadet; to mu je prišlo nepričakovano.

„Ali me lahko takoj peljete k njemu?“ vpraša hlastno.

„Takoj, ali samo pod enim pogojem“, reče Marija tiho.

„Imenujte mi ga“, reče grof Ostrovrhar.

„Dajte mi častno besedo, gospod grof, — da nikomur ne poveste zavetišča mojega soproga, ker leži na njem sum nekega zločina, katerega pa on ni izvršil.“

Marija je rekla te besede s tresočim glasom.

Ali je bila pa tudi resnica, kar so zdaj izgovorila njena usta? —

„Dam Vam svojo častno besedo na to“, reče grof s svečanim glasom.

„Hvala Vam. — Ako ste pripravljeni, se lahko takoj odpeljeva“, reče Marija in ukaže služabniku, naj da upreči.

Med vožnjo proti Dalburiju nista grof in Marija ničesar govorila; bila sta oba preobložena s svojimi mislimi.

Grof Ostrovrhar je komaj pričakoval čas, ko bo mogel sniti nasproti onemu ničvrednežu, ki je njegovo Heleno storil tako nesrečno.

Če bi se pa Sever upal še dalje tako nesramno lagati, potem je bil izgubljen; plemenitaš je bil odločen, da čast svoje uboge hčere nad tem brezsrčnim brezčastnikom maščuje.

Pripeljala sta se do vile.

Izpred veže planeta služabnika, — strahu bleda naproti svoji gospej, ki sta preje Severju sledila.

„Milostljiva gospa, — mislite si nesrečo, neki tat je ulomil, — gotovo ste kaj pokradeni“, tako tožita in vpijeta dekla in služabnik zmedeno.

„Tat?“ vpraša Marija nejeverno. „Potem ga je moral moj — — — —“

Še pravočasno se prekine.

„Zakaj pa niste tatu prijeli?“ vpraša grof služabnika, ki je ves zmešan stal pred Marijo.

„Saj to je vse tako hitro prišlo, da smo kar glavo zgubili“, odgovori služabnik brezsapno.

Potem pripoveduje;

„Jaz sedim sam v služabniški sobi, kuharica je bila odšla, kar stopi Beti v sobo in reče vsa prestrašena: „Bojim se, zgoraj je nekdo.“ — Jaz skočim kvišku in letim z dekletom v gornje nadstropje; tam prisluškujeva in slišiva natanko, kako nekdo dela v sobi. — Nakrat je tiho, — potem hipoma nekaj zamolklo poči, — midva zavpijeva, — rukava na vratih, — ali zastonj, — vse je zaklenjeno. — Kar se zadej na hodniku, kjer so sobe, ki se držijo Vašega salona, odpro neka vrata, — človek skoči ven in beži kakor divji po stopnicah doli, — potem skozi vrt in zgine v gozdu. Nemogoče je bilo, da bi bila prijela tega človeka, bil je sicer jako čuden tat, ker je bil elegantno opravljen in je tudi jako fino izgledal.“

Grof Ostrovrhar začuti, kako se Marija hipoma težko na njega nasloni. Skrbno jo pogleda; lepi obraz bil je smrtno bled.

„Kaj Vas je strah tako prevzel?“ vpraša sočutno.

Marija energično odmaje z glavo.

„Pridite, gospod grof“, ga prosi. „Spremite me v prvo nadstropje: in dal Bog, da bi se moja strašna slutnja ne uresničila.“ —

„Ostanite tu“, zaukaže začudenim poslom. „Če Vas bom potrebovala, pozvonila bom!“

Marija steče tako hitro po stopnicah, da ji grof komaj sledi.

„Počakajte na mene, milostljiva gospa“, zakliče grof skrbno, „mogoče, da je še več teh capinov tukaj skritih.“

Grof je potegnil samokres, ali Marija mu odmaje.

„Le pustite“, prosi z umirajočim glasom. „Mislim, da tega ne bode treba, — o, moj Bog, varuj me tega zla — ker to bi bila moja smrt.“

Grof začudeno pogleda mlado gospo; saj ni vedel, kaj naj pomenijo te čudne besede.

Mlada žena potegne ključ iz žepa in s tresočo roko odpre prva vrata.

Potem hiti skozi prednjo sobo.

„Artur!“ zavpije obupno. —

Ali nihče ji ne odgovori.

Stari plemenitaš je bil kakor okamenel. —

Torej tu v svojem stanovanji skrivala je Marija tega ničvredneža — — svojega moža.

Marija plane iz sosedne sobe.

„Proč je!“ vpije v divji bolesti. „Proč, — o, da bi nikdar ne prišli, gospod grof, — pobegnil je, — ker se Vas je zbal.“

„Ali, milostljiva gospa, pomirite se vendar“, reče stari častitljivi gospod, „zakaj naj bi pa gospod Sever bežal, — saj ni mogel vedeti, da pridem sem.“

„Da, prav pravite“, stoka Marija. „Odpustite mi, — ali jaz sem obžalovanja vredna, — komaj sem ga našla, — sem ga že zopet zgubila!“

„Kako pa pridejo Vaši služabniki na misel, da je begun tat: kaj ga niso nikdar videli?“

„Ne“, reče Marija obupano. — „Živa duša, razun mene, ni vedela za njegovo prisotnost; skrivala sem ga, saj je vendar bil moj soprog, — edini človek, katerega še ljubim na svetu.“

Grof pogleda Marijo z največjim začudenjem. Kakšno ljubezen je morala ta žena imeti, da je soproga kljubovaje celemu svetu sprejela in ga z najnežnejšo skrbnostjo skrivala.

Konečno se Marija nekoliko pomiri.

„Pridite, gospod grof!“ reče z bolestno tresočim glasom in pelje starega gospoda proti salonu. „Morda se moj soprog kmalu vrne, — saj je tudi meni še zagonetka, kaj se je zgodilo, da ga je tiralo iz varnega zavetja.“

Oba stopita v salon.

Začudeno pogleda grof proti odprti denarni omari, — na orodje, ki je ležalo po preprogah, — po gostem oblaku dima, ki je še plaval pod stropom.

Ali časa ni imel, da bi izgovoril besedico začudenja, samo še priskočiti je zamogel, daje ujel Marijo, ki mu je brezzavestna padla v naročaj.

Nesel je brezzavestno na zofo in poklical služabništvo, ki je jadikovaje poskušalo obuditi ljubljeno gospo.

Grof stopi k šiloma odprti denarni omari in ogleduje nepoškodovani tresor, potem se vrne k Mariji, katera je ravnokar odprla oči in zmedeno zrla krog sebe.

„Zapustite me!“ zaukaže hipoma s hripavim glasom služabniku in jokajoči dekli. „Takoj zapustite sobo!“

Vijoč z rokami se oba odstranita, medtem ko grof začudeno pogleda Marijo.

Ali je ta žena še bila ista, ki je za svojega bežečega soproga v zvesti ljubezni vstopila?

„Gospod grof“, začne Marija z nenaravno trdim glasom, „vse ste videli, — pred Vami nimam nobene tajnosti več; izvedite tudi zadnje.“

„Zdaj tudi vem, da je on morilec mojega očeta!“ zakliče Marija divje, „ogoljufal me je, — nezaslišano prekanil, — le za to je prišel semkaj, da bi me oropal.“

„Tresor še ni odprt“, reče grof Ostrovrhar, medtem ko Marijo žalostno opazuje.

„Še ni odprt?“ zakliče Marija in poskoči kvišku. „Potem je ta capin samo svoto pol milijona dolarjev dobil, katere nisem položila v tresor, kjer shranjujem svoje premoženje.“

„Ali“, nadaljuje z donečim glasom, „ko bi tudi vse moje premoženje ukradel, ne bi prišel do svojega smotra, prodala bi svoja posestva in vse kar imam, žrtvovala, — da bi tega človeka našla in se maščevala.“

Marija potegne čudno izdelan ključ iz žepa in odpre tresor.

Grof Ostrovrhar se začudi.

Tam v omari je bilo velikansko premoženje nakopičeno, — milijoni in milijoni so bili v večjih zavitkih naloženi.

Marija pokaže slovesno na odprto zakladnico.

„To vse hočem žrtvovati, da primem tega malopridneža; noč in dan mu hočem biti za petami, to Vam prisezam, gospod grof!“

Marija ni bila več žena; podobnejša je bila demonu, kateri z žarečimi, sovražnimi pogledi išče predmet svojega sovraštva, dokler svojo žejo po osveti ne nasiti z grešnikovo krvjo.

„Ali vse to mi je še popolnoma nejasno“, vzklikne grof Ostrovrhar; „povejte mi vendar, kako se je vrnil Sever in zakaj ste ga skrivali, — vse to mi je še zagonetka!“

Burno sopeč pripoveduje Marija, kako jo je Sever prekanil, kako svoje laži podprl z najsvetejšimi prisegami, dokler se ni njena ljubezen zopet zbudila in je malopridnežu pod svojo streho dala varnega zavetja.

„Tu ni nobenega dvoma več“, reče grof, ko je Marija končala, „ta brezčastnik hotel Vas je samo okrasti, sicer se ne bi bil nikdar vrnil!“

Marija mu ne odgovori. Njene mrzlično žareče se oči so izdajale, da je Sever jako neprevidno ravnal, ko si je Marijo naredil za neizprosno sovražnico.

Ko bi jo bil v tem trenotku mogel videti, bi mu bilo takoj jasno, da od te, do skrajnosti razdražene, v svojih najsvetejših čutilih razžaljene žene nima nikake milosti več pričakovati.

194. poglavje.
Ekscelsijor.

V vroči želji, da si pridobi potrebna sredstva, da bi z večjo gotovostjo in lahkoto iskala svojo Lidijo, je Helena sprejela opetovane ponudbe agenta in se odločila, za kratek čas kot pevka javno nastopati.

Prosila je samo gospoda Morgana, da njeno ime zamolči, kar je ta rad obljubil, saj je naredilo lepo pevko za neko tajinstveno osebo, kar je bila velika privlačna reklama.

Uspehi so bili velikanski in komaj se je Helena rešila dokazov veselja, katere so ji prirejali njeni oduševljeni oboževatelji v izobilji.

Prizori Lesburga ponavljali so se v velikem slogu in vstopnice za koncertne večere prodajali so za velikanske svote, ker so vsi hoteli videti krasno pevko.

Helena nahajala se je zdaj že nekaj dni v Cincinatiju, kjer je Sever pustil svojega služabnika Joseja; ali ta je v nekem predmestji čakal na svojega gospoda, tako da je le slučaj mogel ga skupaj pripeljati s Heleno in njeno zamorko.

Gospod Morgan je bil poštenjak, ki ni Helene nikdar nadlegoval in ki je vedno samo kupčijski ž njo občeval. Sicer je pa imel ta praktični Amerikanec toliko opravka s pripravljanjem in novim gostovanjem, da je svoji lepi varovanki komaj sem in tja kako uro mogel posvetiti.

Helena stanovala je v Nevportu, kjer so si bogati meščani Cincinata zidali krasne vile.

Gospod Morgan je za Heleno našel primerno stanovanje pri neki bolj postarni gospej, medtem ko je sam stanoval v mestu in je prišel samo po Heleno, da jo je peljal h koncertu.

Ker je bilo bivanje v Cincinatu odločeno na tri tedne, je imela Helena dovolj prilike, s svojo prijazno gospodinjo ogledati in občudovati krasno okolico Cineinata.

Kmalu je tudi kazalo njeno ličice lahno rudečico, katera jo je le še mikavnejšo delala.

Nekega jutra sedeli sta dami na verandi, medtem ko je Juno čepela na ograji in veselo zrla na živahno cesto pred seboj.

„Kako čudno poslopje pa je to?“ vpraša Helena in pokaže na tempelnu podobno kupolo, katera se je iz gostega drevja videla.

„Ah, kaj ne poznate indijske hiše?“ vpraša gospodinja začudeno. „To je nekaj posebnega.“

„Nisem še ničesar čula o tem“, odgovori Helena. „Ali je tujcem vstop dovoljen?“

„O, gotovo, gospod Vinsloe se vedno veseli, če kdo njegove umetne zaklade občuduje: sama ne vem, kako da mi še to ni prišlo na misel? Danes popoldan hočemo zamujeno popraviti.“

„Ne vem prav, če se smem upati“, reče Helena zmedeno, „rajši bi skoraj ta poset odložila.“

„Ali, draga gospica, za to pač nimate nikakega povoda, da bi ne posetiii te prekrasne palače, ki je skoraj kakor kak muzej. Sicer pa ne bove edini obiskovalki; ta palača je redkokdaj prazna; tudi nihče tam ne stanuje; posestnik, gospod Vinsloe, prebiva v mali vili, ki stoji na koncu krasnega parka samih tropičnih rastlin.

„Potem me bo veselilo, če Vas smem spremiti“, reče Helena.

„Posestnik, gospod Vinsloe, je dolgo let živel v Indiji“, pripoveduje zgovorna gospa. „Mlad je še, a neoženjen in pravi čudak, katerega se le redkokedaj vidi: zato se je tudi vse čudilo, ko je prišel k Vašim koncertom; seveda je njegov bratranec pri njem na posetu; mogoče, da je njemu na ljubo zapustil svojo samotno življenje.“

Helena je svojo gospodinjo, ki je bila navdušena prijateljica godbe, večkrat povabila k svojim koncertom, katere je oduševljena gospa imenovala nailepše trenotke svojega življenja.

„Gospod Vinsloe sedel je s svojim bratrancem vedno v prvi loži“, nadaljuje stara gospa, „večkrat sem ga že videla; njegov bratranec pa je častnik, njegova bliščeča uniforma vzbudila je občno pozornost.“

„Nikdar ne pogledam poslušalcev“, reče Helena tiho.

„Da, saj se temu vsi čudijo“, odgovori stara gospa. „S takim obrazom stojite tam, kakor da bili sami v dvorani, če so prav vsi pogledi obrnjeni v Vas. Saj se temu tudi ni čuditi; Vi imate tako krasno lice in postavo in Vaš glas, — no, saj že molčim, saj vem, da Vam hvalisanje ni všeč!“ —

„Zakaj pa živi posestnik indijske hiše tako samotno?“ vpraša Helena, da bi pogovor zasukala na drug predmet.

„Da, to je neka tajnost“, odgovori gospodinja važno. „Nekateri pravijo, da mu je nevesta malo pred poroko umrla, medtem ko trdijo drugi, daje bližnjega sorodnika v dvoboju ubil; natančnega ne ve nihče.“

„Ali je gospod Vinsloe že dolgo v Nevportu?“ vpraša Helena.

„Že skoraj dve leti, a prej je bil tudi že večkrat tu. Pustil si je z ogromnimi stroški hišo zidati in park urediti; pravijo, da je najbogatejši mož v Cincinatu in to pove veliko, — ker tukaj je vsak tretji človek, milijonar.“

Stara gospa se oprosti in odide za nekaj minut v vilo.

Helena pogleda proti zamorki in začudeno opazi, da se je skrila za nekaj širokoperesnih rastlin, med katerimi je z napeto pazljivostjo zrla doli na cesto.

Pevka vstane s svojega sedeža in hoče k zamorki, da bi zvedela, kaj je uzrok temu nenavadnemu početju.

„Ne priti sem, gospa, — ostanite tam!“ zakliče zamorka. „Juno precej gospej povedala, koga videla.“

Helena prestrašeno posluša. Ali je morda Sever poizvedel, kje da stanuje?

Konečno zapusti zamorka svoje skrivališče in hiti k Heleni, ki je trepetaje pričakovala, kaj da ji pove.

„Juno videla onega rujavega moža, — katerega je ujela na laso, — šel je po cesti, — zelo slabo bil oblečen.“

Helena se prestraši; če je služabnik tukaj, potem tudi Sever ni daleč.

„Če te le ni zapazil“, reče boječe. „Saj veš, s kako težko silo sva mu zadnjikrat ušli!“

„Zato Juno tukaj“, reče zamorka ravnodušno, „ona se nič ne boji obeh, — gospe se ni treba ničesar bati.“

V tem trenotku se vrne Helenina gospodinja in prekine ta pogovor. —

Ali Helenin mir je izginil.

Misel na Severja se ni dala spoditi iz njene preplašene duše in brez tolažbe je bila, ker se temu neusmiljenemu preganjalcu ni mogla odtegniti. — — — — —

Popoldan sta se dami z zamorko počasi bližali indijski hiši.

Visok zid oklepal je park od cestne strani in tako zabranil radovednim očem pogled.

Čarobni vrt, ki se je daleč razprostiral, je obdajal, kakor v bajki, blesteče poslopje, katero je gledalo iz krasnega zelenja širokih peresnih banan in visokih palm ter vzbujalo radovednost mimoidočih.

Helena in njena gospodinja ogledovali sta tempelnu podobno poslopje, predno sta vstopili v prednjo dvorano, katera je bila pokrita z najživejšimi slikami. V njo končavali so setajinstveni, polutemni hodniki, ki so vodili k prekrasnim dvoranam, v katerih je bilo razpoloženih nebrojno umetnih zakladov Indije.

Oko je občudovaje hitelo čez vrste dragocenih mozaiknih slik in čez visoke indijske vojaške kipe, ki so bili opravljeni v prekrasne obleke in oboroženi z najgrozovitejšim orožjem.

Najdragocenejših preprog in tkanin je bilo v neizčrpni množini, medtem ko je množina različnih stvari iz lesa, slonove kosti in bakra kazala umetnost indijskih delavcev.

Helena je bila tega redkega užitka kakor omamljena in vedno znova je občudovala naj dragocenejše stvari, katere ji je njena spremljevalka, ki je že večkrat tukaj bila, drage volje kazala.

Kakor je bilo videti, ni bilo razun Helene in njene gospodinje nobenega obiskovalca, vsaj Helena ni v velikih dvoranah nikogar zapazila.

Toliko bolj se je prestrašila, ko hipoma začuje zraven sebe lepo doneč moški glas:

„Torej to res ni zmota, v resnici imam to čast in veselje, da pozdravim našo slavljeno gospico Ekscelsijor na svojem posestvu.“

Ko Helena dvigne pogled, stala je pred njo visoka, sloka postava moža, ki je s svojo temnorujavo poltjo in s temnimi očmi delal jako zaupanje vzbujajoč vtis.

Helena se prikloni pred gospodom, kateri odgovori na njen pozdrav z globokim viteškim poklonom.

„Srčno dobro došla v indijski hiši“, reče prijazno, „in ker sem Vas že z imenom imenoval, dovolite tudi meni, da se Vam kot Vinsloe predstavim.“

„Ekscelzijor?“ vpraša Helena začudeno. „Meni ni tako ime, ker nastopam pod imenom gospica B...“

Resen obraz gospoda Vinsloe spreleti lahek nasmeh.

„Vsi Vas tako imenujemo, milostljiva, ker Vašega imena ne poznamo in nismo nič boljšega našli, izvolili smo ime „Ekscelzijor“. To ime pove vse.“

Helena je zarudela. —

Mladi mož je stopal dalje zraven nje in na najljubeznivejši način izpolnjeval ulogo voditelja.

Pevki je bilo kmalu v zabavo, da je zamogla z olikanim in duhovitim možem govoriti o dragocenih umetninah, ki so bile tukaj nakopičene; saj je bilo za njo to pravi užitek, da je po tolikem dolgočasnem laskanju zopet čula mirne opazke resnega moža, ki je stopal na njeni strani in le redkokdaj pogledal svojo lepo spremljevalko.

Ali ti redki pogledi izražali so tako občudovanje, tako spoštovanje do čiste, nedolžne Helenine duše, da se je resnemu možu takoj videlo, da ne bi pred nobeno žrtvijo omahoval, samo da bi izkazal pevki kako uslugo.

Konečno zapusti Helena indijsko hišo in stopi, spremljana od gospoda Vinsloe, v krasni, tropični park.

„Ah, moj Bog, pozabila sem svoj solnčnik v dvorani“, toži stara gospa.

Gospod Vinsloe hotel ga je takoj poiskati, ali popis dvorane je bil tako nejasen, da se je stara gospa odločila gospodarja spremiti in prosila Heleno, naj počaka na senčnatem sedežu, da se vrne.