Grofica beračica, 2. del

Grofica-beračica ali usodni doživljaji grofovske hčere. Roman iz življenja Victor von B.

Izdano:	Oton Fischer, Ljubljana, 1902
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

195. poglavje.
Samo pevka.

Helena je sedela v lopi, podobni goščavi banan, katerih široko, svitlo zeleno listje je zadrževalo solnčne žarke in razprostiralo prijeten hlad.

Vzradoščena zrla je pevka na živobojno, tujo sliko, ki so je razprostirala pred njenimi pogledi.

Domišljevala si je, da biva na dalnjem vzhodu, da občuduje kraj kake bajke iz „tisoč in ena noč“.

V krogu vzdigovale so se krasne palme s svojimi velikanskimi vrhovi, ki so obsenčevali mali prostor, na katerem so eksotične cvetice v slikovitem neredu obkrožale mali ribnik, iz katerega je žarek kristalno čiste vode švigal v zrak, da se, od solnčnih žarkov v raznovrstnih bojah razsvetljen, razprši v lahkem popoldanskem vetriču.

Krasni pavi stopali so ponosno pod zelenjem, sem in tja razprostirajoč svoje lepo perje; snežnobeli labudi stali so nepremično ob robu ribnika in škrlatasto rudeči flamingo prišel je radoveden proti Heleni in začudeno ogledoval lepo ženo, ki je sanjaje opazovala igro vodnega žarka.

Kar se kričaje razpršijo pavi, labudi izginejo v goščavi, pesek škripal je pod trdnimi koraki, ki so se hitro bližali mestu, kjer je sedela Helena.

Lep mlad mož, ki je imel prikladno uniformo častnika, stopal je hitro po stezi in bistro opazovaje zrl na vse strani.

Kar se zasvetijo njegove oči, s hitrimi koraki premeri pot, ki ga je še ločila od Helene, ter stopi k pevki, ki je vstala s svojega prostora.

„Ah, torej je imel služabnik vendar prav, ko je trdil, da je naša slavljena pevka poiskala indijsko hišo“, zakliče častnik in se prikloni pred začudeno.

„Ime mi je Hari Vinsloe, 51. polka, bratranec sem učenega gospodarja, kateri je Vas, milostljiva, vodil po krasnih dvoranah.“

Helena je lahno nagnila lepo glavo, imela je neprijeten občutek spričo tega tujca, ki je z očitnim občudovanjem motril lepo postavo pevke.

„Čakam na svojo spremljevalko, ki se je z gospodom Vinsloe vrnila, da poišče svoj solnčnik“, reče Helena.

Drzni pogledi, s katerimi jo je mladi častnik skoraj prebodel, širili so rudečico sramu na njenem licu.

„Krasna, oboževalna“, mrmra Hari, „v resnici boginja.“

Heleni je bil ta trenotek skrajno neprijeten.

„Imel sem s svojim bratrancem že večkrat redko veselje, občudovati Vaš krasni glas“, reče glasno. „Vsi častniki našega polka so popolnoma očarani in ne govorijo o drugem kakor o Vaši nenavadni prikazni.“

„Zelo sem hvaležna za Vašo ljubeznjivost“, odgovori Helena, ki ni nobene zabave našla v tem pustem laskanji.

„Častniški zbor priredi drugi teden skupen izlet z damami“, reče Hari. „Jaz sem prevzel povabila: tudi Vas povabimo.“

„O, prosim, ne potrudite se, gospod Vinsloe“, reče Helena odklanjajo. „Povabilo je popolnoma nepotrebno, ker se umikam vsem zabavam.“

„Izleti častniškega zbora so vedno nek posebni dogodek“, reče častnik z visoko povzdignjenim glasom. „Prvaki mestne družbe si štejejo v veliko čast, če smejo tem izletom prisostvovati; le redko kedaj se zgodi, da je dovoljena kaka izjema.“

Zadnje besede povdarjal je častnik posebno in Helena je čutila, da se to povabilo, ki je bilo njej namenjeno, šteje kakor kaka posebna milost, katero se ji hoče izkazati.

„Jako obžalujem“, mu odgovori s trdnim glasom, „ali mene ne bo in obžalujem, da moram povabilo odkloniti.“

Preteč oblak jeze se pojavi na čelu vročekrvnega častnika.

To se mu vendar še ni pripetilo; kaj je lepa pevka toliko držala na svojo slavo, da se je branila, udeležiti so blestečih zabav ponosnega denarnega plemstva?

Saj je pela kakor druge pevke za plačilo, in zdaj se je upala, vabilo z nekaterimi besedami odkloniti.

Za to naj se pokori.

„Oprostite, milostljiva“, reče Hari. „Ali s to odklonitvijo si bolj škodujete, kakor mislite.“

„Ne razumom Vas“, odgovori Helena začudeno.

„Častniški zbor bo radi to odklonitve razžaljen, cela družba izve to, da, vprašanje je, če boste mogli še kdaj nastopiti.“

„To se sliši, kakor kako pretenje“, vzklikne Helena z bliščečimi očmi, „ali je to dostojno, damo s takimi migljaji siliti?“

Častnik zmaje z rameni, medtem ko njegovi žareči pogledi vise na njenem ljubkem obrazu.

„Jaz le ponavljam, da bo častniški zbor radi odklonitve užaljen“, ponavlja mladi mož. „Nasledke te hranitve boste pa že v naslednjem koncertu spoznali.“

„Kakšne nasledke, Hari?“ vpraša nakrat resen glas.

Častnik se hitro obrne.

Gospod Vinsloe stal je zraven njega.

Helena se ozre po svoji spremljevalki, katere pa ni bilo nikjer videti.

Hotela je hitro oditi, a nepopisno čuvstvo sililo jo je, da ostane. —

„Slišal sem zadnji del Tvojega pogovora z gospico B....... nadaljuje gospod Vinsloe, „Ti si gospici grozil, da, ako se brani, nastanejo lahko neprijetni nasledki za-njo. Ali je tako?“

„Gotovo“, reče častnik temno, „po naročilu častniškega zbora sem pevko povabil, ali ona je odklonila.“

„Ali so Tvoji tovariši Tebi naročili, da v slučaju odklonitve pretiš z neprijetnimi nasledki?“ vpraša gospod Vinsloe z ostrim glasom.

„To je moja stvar, Robert“, zakliče vzplamteč Hari. „To Tebe nič ne briga!“

„Več, kakor misliš“, odgovori gospodar, „Ti se boš takoj v moji navzočnosti pred to damo oprostil in ji rekel, da Te je le mladostna nepremišljenost zapeljala k takim besedam.“

„Tega ne storim!“ zakliče Hari divje.

„Takoj na mestu, Ti rečem, dečko!“ reče gospod Vinsloe z jeklenim glasom.

Izraz njegovega obraza je bil neupogljiv.

Helena hiti proti njemu.

„Ah, prosim, gospod Vinsloe, odpustite gospodu bratrancu to oprostitev, jaz mu rada odpustim in nočem, da nastane radi mene kak prepir.“

„Zelo obžalujem, milostiva“, reče gospod Vinsloe, „da Vaše prošnje, ki je le izraz Vaše angeljsko čiste duše, ne morem izpolniti; odločno zahtevam, da se moj bratranec pred Vami oprosti.“

„Ne, pod nobenim pogojem“, vzklikne častnik ves iz sebe. „Jaz, da bi se oprostil, radi pevke, — ki — — “

„Nobene besede več!“ mu ostro zaukaže gospod Vinsloe. „Za Tvoje obnašanje dal mi bodeš račun.“

„Takoj, ako hočeš!“ vpije Hari in udari na svojo sabljo.

„Dovoli, da spremim milostivo k njeni spremljevalki, potem sem Ti na razpolago“, reče gospod Vinsloe ledeno ter se obrne k Heleni.

„Milostiva, dovolite, da Vas smem spremiti“, reče z globokim poklonom.

Helena je s smrtnim strahom poslušala razdražene može; bila je bleda ko mrlič, njene lepe oči so bile polne solz.

„Ne, ne grem“, zakliče proseče, „ne preje, kakor da sem se prepričala, da je ta nesrečni prepir končan; nujno Vas prosim, gospoda, sprijaznita se zopet, sicer ne najdem več miru.“

„Jaz tega ne trpim, da se na mojem posestvu dama užali“, reče gospod Vinsloe hladno. „Pridite, milostiva!“

Ali Helena ga ni poslušala: vedela je, da, ako pojde, se ta dva moža v krvavem boju stojita nasproti za življenje in smrt. —

Bila je vsa obupana, kajti kazalo je tako, kakor da sledi nesreča vsem njenim stopinjam.

Pevka ni vedela, kako neprenosljivo lepa je bila v svojem obupu. —

Pogledi obeh mož so viseli na njenem obrazu, ki je bil poln smrtnega strahu.

Kar ji pride rešilna misel; kolikokrat se je vadila v samozatajevanji; tudi tukaj v uri nevarnosti naj bi se njena čista duša zopet pokazala.

Urno hiti pevka k častniku, ki je svojega bratranca motril z grozečimi in jeznimi pogledi.

„Poslušajte me“, prosi s povzdignjenimi rokami, „rotim Vas, pri vsem, kar Vam je najsvetejše, sprijaznite se s svojim bratrancem, saj sem Vam vse odpustila in ne zahtevam nikake oprostitve. Ali, — mislite vendar na moj strah in globoko duševno bolest, da sem sorodnika, če tudi nehote, naredila za sovražnika; mislite na svojo mater in izpolnite mojo vročo prošnjo.“

Težko se je boril mladi častnik sam s seboj; še enkrat premeri s temnimi pogledi bratranca, ki je stal za Heleno in brezsapno poslušal sladki glas, ki je znal tako milo prositi.

Potem hiti Harijev pogled k pevki, ki je s smrtno bledim obrazom stala pred njim.

Pogledal je v krasne oči, ki so s strahom zrle na njega, medtem ko je svoje nežne, krčevito stisnjene roke kakor rote mu molela naproti. —

Konečno stopi odločno naprej.

„Prosim Vas odpuščanja, gospica, — oprostite mojo burno naravo, ki me je nehote zapeljala.“

In mladi častnik se pripogne in poljubi malo ročico, katero mu je Helena s solzami smehljaje ponudila.

Potem prime pevka roko mladega častnika in ga pelje k gospodu Vinsloe, ki je molče slonel ob palmi in v katerega jeklenih potezah se ni videlo, kako razburjen da je bil.

„Ste li zdaj zadovoljni?“ vpraša Helena in pričakovaje pogleda gospodarja.

Molče stegne ta svojo desnico ter strese roko svojemu bratrancu, ki je tudi krepko odvrnil.

Potem zajeclja mladi častnik nekaj oprostitve in hiti odtod. —

„Ali ste se zelo prestrašili, milostiva?“ vpraša gospod Vinsloe in skrbno pogleda v bledi Helenin obraz.

„Da, prestala sem veliko strahu“, odgovori ona. „Ali kaj ne, zdaj je zopet vse dobro.“

„Gotovo, moj bratranec je še zelo mlad, in ima burno narav, pri tem ga spelje njegova vroča kri k nepremišljenim besedam; ima pa tudi dobro srce; z leti postane še prav moder mož.“ —

Molče stopa Helena na strani gospoda Vinsloe po tihih potih, čez katere so se pripogibala tuja drevesa in rastline s svojimi prekrasnimi cvetovi.

„Ali se Vam park dopada, milostiva?“ vpraša gospod Vinsloe, ki je opazil Helenine občudovalne poglede.

„Dozdeva se mi, kakor da sanjam“, reče Helena tiho. „Tu v tem bajnem parku se misli na raznobojne pravljice; kakor vrt vile Fatime, in indijska hiša kakor začarani grad, kjer nedosežna vladarica duhov straži svoje dragocene zaklade.“

Gospod Vinsloe pokima, — potem obstane.

„Samo malo korakov še, tam za onim grmovjem ste pri izhodu parka, kjer Vas pričakujeta Vaša spremljevalka in Vaša služabnica. — Samoten mož sem, ki je veliko videl sveta in le redko, da, skoro nikdar med brezvestnim, omahujočim človeštvom ni našel čistega srca. Samo v svoji ljubljeni drugi domovini Indiji našel sem še takih biserov, zato sem tudi košček nepozabnega ozemlja presadil tu v tujo zemljo, saj je to zame srečen spomin. — Ko ste ravno govorili o čarobnem času vile Fatime, sem tudi jaz videl ono bajno krasoto; bila je v resnici, ker je visoka vila hodila zraven mene, — da še več, bil je angelj, ki je danes bival v moji hiši. Zdravstvujte in Bog Vas blagoslovi.“

Gospod Vinsloe je prijel pri teh besedah Helenino roko, katero je vroče poljubil.

V naslednjem trenotku je že izginil. —

Premišljevaje gre Helena proti izhodu, kjer sta jo stara gospa in zamorka že pričakovali.

196. poglavje.
Zadnji koncert pevke.

Drugi dan pride Helenin podjetnik, da se nekaj pogovori s pevko.

„Kolikokrat naj še v Cincinatu nastopim?“ vpraša Helena Amerikanca, ki je sedel pred njo in nervozno s prsti trkal po mizi. —

„Samo še enkrat“, odgovori gospod Morgan, „od vseh strani sem dobil ponudbe.“

„Potem bo skoro gotovo zadnjikrat, da pojem“, reče Helena odločno.

Agent, se zgane.

„Zadnjikrat, milostiva, Vi se gotovo le šalite, — saj bi na ta način premoženje odklonili.“

„Moj sklep je nepreklicen“, reče Helena. „Nujna privatna zadeva zahteva vse moje moči in moj čas.“

„Ali se morda sme čestitati?“ vpraša gospod Morgan napeto. —

„Motite se, če mislite kaj tacega“, reče pevka in zaradi. „Mučna dolžnost, ki je ne morem več odlašati, zahteva nujno mojo navzočnost.“

„No, kakor želite“, reče agent udan. „Dobiti imate približno 150.000 dolarjev; nakažem to svoto pri bankirju.“

„Saj to je velikanska svota“, se Helena začudi.

„O, lahko bi bila desetkrat večja, če bi hoteli dalje nastopati“, reče gospod Morgan bridko; „Vaša slava se širi z velikansko hitrostjo, saj so se skoraj za vstopnico bili.“

Ali Helena ni poslušala na vabljive ponudbe; kadar najde svojo Lidijo, potem še vedno lahko nastopi, da si pripoje premoženje, da preskrbi svojemu ljubčeku brezskrbno bodočnost.

Zdaj ji bo s pomočjo tega denarja lahko, da poizve kaj gotovega.

Hotela je vse moči napeti, da si pridobi gotovost o usodi svojega otroka.

„Torej danes zvečer zadnjikrat nastopim“, reče pevka.

„Da, ker nočete na noben način drugače“, odgovori agent. „Naznanil sem že, da tukaj v Cincinatu zadnjikrat koncertujete; vstopnice so kar hipoma pobrali; vse bo prenapolnjeno.“

Ko je zapustil gospod Morgan sobo, se prikaže črna glava zamorke v vratih.

„Le notri pridi“, zakliče Helena. „Tukaj ni nobenega.“

„Ali si zopet videla Severjevega služabnika?“ vpraša Helena zamorko, ki je k njenim nogam počenila.

„Juno ga zopet videla, — rujavi mož žalostno izgledal, — gotovo je lačen, — izgleda prav zelo slabo.“

Helena vzdihne.

Morebiti da se je Sever za vedno ločil od svojega služabnika; kako bi sicer bila mogoča taka izpremena.

„Če naju le ni videl“, reče motno. „Če je to slučajno, potem se lahko kmalu umakneve preganjalcem, ker zapustim Cincinati in — poiščem svojega otroka.“

„O, to je lepo!“ se raduje zamorka, „potem Juno zopet išče po gozdu otroka od gospe, — to veliko bolj lepo, kakor tukaj sedeti v mestu.“

„Po tem pospravi najine kovčege“, reče Helena. „Naj prvo greva v Kolumbijo, tam hočem poizvedovati, če se je kje našel tak otrok. Mogoče, da mi bo nebo milostivo!“ — — — —

Hitro so prešle ure pri pripravljanju za odpotovanje.

Bližal se je večer.

Helena je imela danes pri slovesu svojo najlepšo obleko od rumenkaste svile, ki se ji je izredno podajala in njeno redko lepoto očarujoče povzdignila.

Zrcalo kazalo ji je njeno kraljevsko podobo v polnem svitu, ali Helena je le motno zrla na svojo podobo, saj je le njena lepota bila vedno vzrok nevarnosti in nadlog.

Mislila je na svoje nastope v pevski gostilni, kjer je občutila najgrenkeje gorje; a celo tukaj, kjer je slovela kot velika pevka, bližale so se ji nadloge, kakor včerajšnji dan v indijski hiši. —

Čeprav je Helena vse šopke in druga darila, katera so ji po polne voze pošiljali v hišo, stanovitno odklanjala, bila je vendar prebrisana Juno vedno delavna in je vsakovrstne pripovedke pripovedovala o nji. Samo neokinčeno občudovanje, katero so ji od vseh strani izkazovali, je zamoglo opravljivce brzdati. —

Helena ni nikdar nosila niti najmanjšega lišpa. Čemu bi tudi lišp potrebovala, ko bi vendar vse dragocenosti otemnele pred njeno žarečo lepoto. To je bil glavni vzrok, da so pevki tako prijazno dobrohotnost ohranili. Visoko se je Heleni upoštevalo, da ni uprizorila bliščeče izložbe mnogovrstnih briljantov in, v nasprotji k svojim z dragocenostmi nališpanim pevskim tekmovalkam, kot edini lišp imela k večjemu pol razcvelo rožo prsih.

„O, ko bi mogel imeti prostor rože“, je rekel neki poredni zabavljivec v krogu njenih oduševljenih oboževateljev precej glasno. —

Ali ta beseda bi bila kmalu nesrečnika drago stala; le z naj večjo težavo so ga njegovi prijatelji rešili naj hujšega. Ali precej potem dobil je toliko pozivov na dvoboj, da se ne bi bil mogel rešiti. Po tretjem dvoboju prinesli so ga v tako strašnem stanu domov, da se je v resnici balo za njegovo življenje. —

Juno prekine Helenino premišljevanje in sporoči, da v predsobi čaka služabnik s šopkom.

„Mož oddal pismo za gospo, — tu je.“

Pevka je hotela, kakor navadno, uljudno in odločno dar odkloniti, ker ni nikdar sprejemala na koncertnih večerih šopkov ali vencev.

Tu ji pade oko na posetnico, ki je bila pismu pripeta.

„Robert Vinsloe“, brala je.

Čutila je Helena, da mora tu storiti izjemo.

Šla je sama v predsobo in vzela šopek z nekaterimi zahvalnimi besedami.

Bil je šopek tujega cvetja, ki so ga le s težavo gojili v tuji zemlji in kateri je imel omamljajočo vonjavo.

Pevka odpre pismo in bere:

„Visokočastita gospica B.....!

Akoravno mi je znano, da v svojem doma odklanjate vse poklone, pošljem Vam vendar nekaj cvetov in Vas prosim, da jih sprejmete. Mislite si, da je to zadnji pozdrav iz vrta, v katerem ste včeraj bivali, kot dar, katerega so cvetlice darovale dobrotni vili. —

Ali upam si še več. —

Vem, da kmalu zapustite Cincinati in da danes zadnjikrat nastopite; danes mi bo tudi še dovoljeno občudovati Vaš krasni glas. Potem se zopet umaknem v svojo samoto, ker sem mož, ki zna živeti ob spominih. Zato Vam tudi jaz kličem zadnji z Bogom! in Vas prosim, da sprejmete mali dar, ki jo skrit med cvetlicami. Spomin je neke osebe, katero sem bolj ljubil, ko svoje življenje, ki ga je v Indiji nosilo — bitje, ki je bilo Vam podobno, angelj milote, dobrote in samozatajevanja. Ne biva več na tej zemlji, na kateri je bila le kratek čas, kakor kako višje bitje. Mala zlatnina, katero je rada nosila v temnih laseh, podarim Vam v spomin na mene, kakor brat izkaže svoji ljubljeni sestri kako malo pazljivost. Naj Vas vedno spominja na zagrenjenega moža, katerem“ ste zopet, vrnili vero na čisto, brezsebično dušo. —

Vaš

Robert Vinsloe.“

Ko je Helena prebrala te vrstice, ki so označile plemenit značaj tega gospoda, bila je globoko ginjena.

Vzame lepi šopek in kmalo zapazi pri škarlatasto rudečem cvetu malo bliščečo iglo za lase.

Bila je starodavna dragocenost, obsuta z bliščečimi kamenji; Mojstrsko delo staroindijske zlatorezbe.

Previdno odpne Helena to iglo in jo pripne v svoje temne lase. —

Potem se hitro pismeno zahvali in pošlje zamorko s pismom v indijsko hišo.

Čez nekaj minut se Juno zopet vrne in ogrne svojo gospo v širok plašč, ker je voz že pred vratmi čakal. — — — —

Velika dvorana je bila natlačeno polna, ko je Helena stopila s šopkom v roki na oder.

Pevka pela je neko pretresljivo pesem.

Nikdar ji ni glas tako lepo donel, kakor ta večer, to je dokazalo bobneče priznanje, katero je več minut omamljajoče donelo.

Ko se je Helena hvaležno priklonila, pogledala je v ložo, kjer je navadno sedel gospod Vinsloe. — — — —

Bil je navzoč, ali sam; njegovega bratranca ni bilo v njegovi dražbi.

Oči gospoda Vinsloe so se zaiskrile, ko je videl, da ima Helena njegov šopek in tudi bliščečo iglo v laseh.

Helena je le slučajno pogledala tja. Medtem ko je melanholičen posmeh igral krog ust čudaka, ni obrnil pogleda od njene krasne osebe, katero je občinstvo večkrat poklicalo na oder, in sedel je nepremično, dokler ni bil koncert končan in se je Helena poslovila od radujoče množice. —

Tudi Helena je bila čudno ginjena, ko je, kakor je mislila, vedno zapustila oder.

Pazila ni na množico, ki se je drenjala krog njenega voza, je vedno in vedno klicala njeno ime.

Njene misli bile so pri tihem možu, kateremu ni bila namenjena sreča, ki jo ima marsikateri siromak, imeti namreč zvesto ljubečo ženo; zgubil je ljubico, predno je bila njegova. In ona bi ji bila podobna; — globoko sočutje z nesrečnim možem spolnjevalo je njeno mehko srce; vitežki in dober, zato usta varjen, da ljubi in osreči, bilo mu ni sojeno, da bi to srečo užival. Z ostro roko je neusmiljena usoda posegla vmes, in ga s krvavečim srcem pustila samega.

Voz je prišel pred hišo.

Helena hitela je, spremljana od zamorke, po stopnicah v svojo tiho sobo.

Previdno je postavila šopek v kozarec in odpela iglo iz svojih las.

Dolgo je pregledavala malo umetnino, katera je radi svoja čudne rezbe vzradoščala oko vsakega spoznavalca umetnin. Potem jo zaklene v malo škatljico, in skrije v svoj zaboj.

Konečno se Helena poda k počitku, ali spanje ni hotelo priti, in ko je proti jutru zadremala, videla je kmalu resni obraz gospoda Vinsloe, ki jo je s svojimi temnimi očmi gledal žalostno in poželjivo.

197. poglavje.
Prevarana.

Gospod Morgan, Helenin impresarijo, napovedal je svoj obisk za zjutraj, ker je hotel s Heleno obračunati.

Pevka hotela je proti večeru odpotovati.

Ali dopoldan je prešel in agenta ni bilo, akoravno ga je Helena težko pričakovala.

Bilo je poldan.

Konečno se je Helena ob tretji uri odločila, da se sama pelje v Cincinati, da tam poizve za vzrok njegove odsotnosti. Agent je stanoval v hotelu, kjer je Helena nastopala in kjer je v to svrho najel slavnostno dvorano.

Posestnik hotela je prijazno pozdravil pevko in jo vpraša po njenih željah.

„Prosim gospoda Morgana, da pride k meni“, odgovori Helena.

„Gospod Morgan?“ reče gostilničar. „Ta je danes zjutraj odpotoval.“

„Odpotoval?“ vzklikne Helena in prebledi.

„Da, kaj tega ne veste?“ vpraša gostilničar, ki je zapazil Helenin strah.

„Ne“, reče Helena brezglasno. „Ali ni moj impresarijo ničesar pustil za me?“

„Niti najmanje ne“, reče posestnik. „Rekel mi je samo, da naj vsakemu, ki bo po njem spraševal, povem, da je odpotoval. — Ali, oprostite, gospica, ta človek Vas je gotovo prevaril, saj ste prebledeli kakor smrt.“

„Da“, šepne Helena komaj slišno, „ob ves moj zaslužek me je pripravil.“

Posestnik hotela pelje omahujočo v sobo in pokliče svojo ženo, ki je razsrjena slišala o tem nečuvenem dogodku.

„Nikdar nisem zaupala temu človeku, imel je tako nekaj hinavskega na sebi“, vzklikne razburjena, „a saj Vas nisem mogla svariti, saj ni bilo nikacega povoda za to.“

„Pustite tega človeka bežati“, jo tolaži gospodar. „Ponudim Vam za jutri dvorano, ves dogodek se bo takoj izvedel, in zagotovim Vas, polovico ljudi ne dobi prostora, tako velik pritisk bo.“

„Ne, tega nočem“, reče Helena odločno, „še danes zvečer odpotujem.“

Gostilničar jo milo pogleda; računal je že na velik dobiček. —

„Hvala Vam za Vašo ljubeznjivost“, reče Helena in vstane. „Ali je morda še kaj plačati?“

„Vse je plačano!“ zagotovi gostilničar žalostno in opetovano strese Helenino roko.

Pevka se vrne v Nevport; kakšne misli rojile so ji po glavi!

Upanje, da s pomočjo svojega premoženja zopet najde svojo Lidijo, pomaknjeno je bilo zopet v daljavo; teh par sto dolarjev, ki jih je še imela, zadostovalo je samo za kratko ji dobo. —

Ali naj bi zopet nastopila? —

Impresarija lahko najde; saj je potem lahko sama spravljala dohodke, in nezaupnost opravičila z doživelo nesrečo.

Za zdaj ji je bilo to nemogoče; Helena čutila je skoraj gnjus pred svetom, pred tem plazečim, grehotnim človeštvom, ki je samo na to mislilo, kako vzame nesrečniku še zadnje, kar ima. — — — —

S takimi mislimi vrnila se je zopet domov.

Pevka je hitela v sobico, v kateri je zamorka stanovala.

Ali ta ni bila navzoča, ker je v bližini še nekaj potrebnega kupovala za potovanje.

Zdaj zapusti Heleno premagovanje, katero jo je do sedaj krepčalo; padla je na stol ter bridko in vroče jokala.

„Moje ubogo, — ubogo dete!“ ihti. „Zdaj ko sem po nepopisnih bridkostih mislila, da imam toliko sredstev, da Tebe, moje edino, poiščem, oropa me ta capin za težko prisluženo in me oropa mojega upanja, — o, Lidija, — Lidija, kdaj Te zopet vidim in Tvojo glavico pritisnem zopet na moje srce?“

Konečno si posuši solze in najde zopet zaupanje v Bogu, ki jo je že tolikokrat rešil v uri nevarnosti. Juno je bila zelo začudena, da najde Heleno v svoji sobi ter bila kakor blazna, ko ji je Helena pripovedovala, kaj se ji je pripetilo.

„Zdaj gospa zopet peti?“ vprašala je zamorka, ko se je malo pomirila.

„Najprvo se odpeljeve v Kolumbijo“, rekla je Helena, „jaz imam še kacih 500 dolarjev. To zadostuje za vožnjo in da se tam par tednov preživive. Ako tam ne izvem ničesar o Lidiji, potem se bo že videlo, kaj bo treba dalje ukreniti.“

Juno je zapustila sobo in mrmrala predse nerazumljive besede, s katerimi gotovo ni pela hvale ubeglemu Morganu.

Helena se je hotela po noči odpeljati, da bi se ognila ovacijam in pozornosti, zato je rekla Juni, naj odpošlje prtljago na kolodvor v Nevport,

Ko je bilo vse preskrbljeno in se je Helena pripravila k večerji, oznanila je Juno nekega gospoda, ki je želel s pevko v nujni zadevi govoriti.

Na vizitnici je bilo samo: Ravnatelj Kari.

Helena je trenotek premišljevala, potem je prosila Juno, naj pelje gospoda notri.

Ravnatelj Kari je bil mož srednje starosti, s temno brado, finega vedenja, ki je na prvi pogled kazal izurjenega posvetneža.

„Odpustite, milostna, da še v tako pozni uri motim, a slišal sem, da ste namenjeni še danes odpotovati in zato sem se takoj pripeljal k Vam.“

Helena mu je ponudila stol in se je ravnatelju nasproti vsedla.

„Včeraj zvečer sem imel veselje Vašemu zadnjemu koncertu prisostovati“, nadaljeval je ravnatelj Kari uljudno. „Bil sem prijetno iznenaden, kajti kaj enakega se redkokedaj sliši.“

Helena se je zahvaljuje priklonila.

„Danes sem zvedel po gostilničarju, v kojega dvorani se je vršil koncert, da ste imeli nesrečo z Vašim impresarijem in je ta goljuf z Vašim denarjem zbežal.“

„Ah, poslani ste od policije“, prestrigla mu je Helena besedo.

„Ne, milostna“, odvrnil je ravnatelj smehljaje, „jaz sem vodja velikega gledišča v Charleston-u; zagotovim Vam sijajne dohodke in Vam bodem te tako vročil, da se tak dogodek, kakor včerajšnji, ne more pripetiti.“

„Z obžalovanjem Vam moram omeniti, da nisem gledališka pevka“, rekla je Helena.

„O, to nič ne de“, zaklical je ravnatelj. „Tu je treba le majhne pripomoči in jaz izberem opere, v katerih je petje glavna stvar; vsak teden bodete le enkrat nastopili in jaz Vam zagotovim poleg visoke nlače še velik delež dohodkov, ker jaz dovolim moji prvi pevki, kadar nastopi, tudi en del vstopnine.“

S pričakovanjem je zrl ravnatelj v lepi obraz Helenin.

„Mene kliče neka osebna zadeva, ki se ne da preložiti, v Kolumbijo“, rekla je Helena. „V štirih do šestih tednih bi mi bilo morda mogoče Vaši želji ugoditi, a sedaj tega ne morem storiti.“

Ravnatelj se je prestrašil.

„Ali Vas bo morda ta osebna zadeva za vedno odtegnila javnemu nastopu?“ vprašal je radovedno.

Helena se je smehljala, ker je gospod Morgan svoj čas skoraj isto vprašanje stavil.

„Ne, gospod ravnatelj, celo, če se ta zadeva reši v mejo zadovoljnost, bi ne imela nikacega upliva na moje poznejše nastopanje; a sedaj ne morem dati odločilnega odgovora. Današnje spoznanje mi je pripravilo bridko uro in mi pokazalo, kako katerisikoli goljuf lahko oropa zapuščeno ženo zaslužka.“

„Tega se Vam pri meni ni treba bati, milostna“, rekel je ravnatelj resno. „Če želite, Vam dam plačo in odstotke vsak teden in sem rad pripravljen dovoliti Vam znatno predplačo. Prosim, določite vsoto.“

Pri teh besedah potegnil je ravnatelj Kari iz žepa knjižico s čeki.

Helena je živahno branila.

„Jaz ne zahtevam nikake predplače, ker imam še dosti denarja in tudi ne vem, če bom res še kdaj nastopila. Ako se pa to zgodi, stavim tudi na Vas pogoj, da ostane moje ime na vsak način tajnost.“

„Gotovo, kakor želite“, zagotovil je vodja, „taka skrivnostna tajnost obda Vašo osebo s sijajem, ki bi Vam gotovo bil v korist.“

Helena je premišljevala. —

Vedela je, da Charleston ni bil daleč od Kolumbije. Ako bi bile njene poizvedbe tam brezuspešne, bi lahko sprejela ponudbo ravnateljevo in, ker bi vsak teden le enkrat nastopila, svojega otroka dalje iskala.

„Ali igrate na Vašem odru le opere?“ vprašala je pevka z zanimanjem ravnatelja.

„Da; a nimam tako znamenite pevke, da z glavnimi ulogami lahko večkrat menjam. Diva, ki je sedaj zvezda mojega odra in ljubljenka vsega občinstva, je večkrat tožila radi prevelikega napora in jaz sem se odločil, da vzamem še eno izvrstno pevko v pomoč.“

„Ali mislite, da bi moje petje zadostovalo zahtevam Vašega razvajenega občinstva?“

„Gotovo, prisegel bi na to“, zaklical je ravnatelj Kari vneto. „Majhnih priprav se bodete igraje naučili, vže Vaša lepota Vam zagotovi vspeh. Kadar bo pa občinstvo slišalo še Vaš glas, potem bo očarano — navdušeno.“

„Zahvaljujem se Vam na Vaši prijazni ponudbi, gospod ravnatelj“, rekla je Helena, „a za sedaj se ne morem vezati; obljubim Vam pa, da Vam tekom štirih tednov pišem in Vam sporočim moj končni sklep; ste-li s tem zadovoljni?“

„Ako ni drugače mogoče, milostna, se hočem zadovoljiti; a v Vašo korist bi Vam svetoval, da sprejmete mojo ponudbo: v kratkem času si lahko zaslužite velikansko premoženje.“

Helena je vzdihnila; mislila je na denar, za katerega jo je ogoljufal Morgan.

Ravnatelj je uganil njene misli.

Vstal je in se pripravil za odhod.

Predno je zapustil lepo pevko, rekel ji je še resno:

„Dogodek, kakor je Vaša današnja nesreča, je pri meni popolnoma izključen; jaz veliko zahtevam od mojih pevk, a plača je tudi primerna.“

Potem se je poslovil z globokim priklonom.

„Če se ne motim, pride k meni“, mislil je domov grede. „To je zame prava sreča, da je njen impresarijo ušel; seveda je sentimentalna Avstrijanka, to sem opazil pri prvi besedi, a lepa je, lepa, kakor boginja, in to je glavna stvar. Terezija je postala nadležna s svojimi zahtevami; stara se, čas je, da si preskrbim namestnico in za to je ta diva kakor ustvarjena, tako krasne ženske se ne dobi kmalu.“ — — — — — —

Helena je skrbno spravila naslov ravnatelja; slutila ni, v kake nove nevarnosti se poda, ako sledi temu vabilu; misel, Lidijo zopet najti, je ni več zapustila.

Vse je bilo k odhodu pripravljeno.

Helena se je iskreno poslovila od gostilničarke, katera se ji je prav priljubila.

„Če pridete zopet v indijsko hišo in srečate gospoda Vinsloe, pozdravite ga v mojem imenu in recite mu, da se bodem onega obiska vedno spominjala“, prosila je pri slovesu staro damo, ki je iznenadeno pritrdila.

Potem je voz oddrdral ter Heleno in Juno peljal na kolodvor. —

Ko je noč s svojim temnim plaščem zagrnila molčeče mesto, hitel je vlak, ki je odpeljal Heleno in njeno služabnico, že več ur proti jugu ter ju peljal vedno bliže k novemu cilju, kjer so ju čakale nove nevarnosti in skušnje.

198. poglavje.
Pastirji.

Zapustili srno Severja, ko je s svojim plenom zbežal Marijine vile, da bi poiskal nov kraj za njegova hudodelstva.

Sprva se ni bal zasledovanja, ker ga je imela Marija skritega in ga gotovo iz sramu ne bo naznanila; naj sedaj misli o njem, kar hoče.

Rop se mu je deloma posrečil in imel je zopet večjo vsoto denarja, s pomočjo katerega bo svoje razuzdano življenje lahko znova pričel.

Tako je mislil Sever, ko je dospel na kolodvor in se odpeljal z vlakom proti zahodu, najprvo v Cincinati, kjer ga je Joze pričakoval.

Severje svojemu slugi odločil kraj, kjer naj bo ob gotovi uri.

Ko je prišel v Cincinati, šel je torej najprvo na isto mesto, kamor je čez malo minut prišel tudi Joze.

Juno je imela prav, sluga je prav slabo izgledal; k rednemu delu ga ni bilo mogoče pripraviti, in ker mu Sever ni mogel pustiti nobenega denarja, je moral do njegovega prihoda večinoma trpeti glad.

„No, vidim, da je bil skrajni čas, da sem se vrnil“, rekel je Sever in podaril Jozeju nekaj 100-dolarskih bankovcev.

„Tu imaš, napravi si novo obleko in pridi potem takoj v Union-hotel, kjer te bom pričakoval, ker še danes odpotujeva dalje.“

„Nekaj prav važnega Vam imam sporočiti, gospod“, šepetal je sluga, „ona je bila tu.“

„Kdo ? — Helena?“

„Da; Vaša soproga je dajala tu koncerte, ki so bili jako priljubljeni; ker mi je manjkalo denarja, nisem mogel nobenega obiskati. “

„Za zlodja“, škripal je Sever. „A povej le, kje je sedaj?“

„Tega, žal, nisem mogel zvedeti“, odvrnil je sluga. „Vaša soproga je stanovala z zamorko v Nevportu, tam sem jo slučajno videl in več dni opazoval. Predvčerajšnim se je odpeljala celo nje gospodinja ni vedela, kam se je obrnila.“

„Jaz se tu ne čutim varnega“, dejal je Sever, „moj opis je po vseh časnikih. Dalje morava proti zahodu, morda v Missouri, tam bi bil za zdaj varen.“

„Kaj bodete tam počeli?“ vprašal je Joze.

Sever je zganil z ramami.

„Dosedaj še nimam gotovega načrta, prepričati se moram šele, če mi bo kraj ugajal.“ —

Bilo je nekaj dni za tem, ko sta se Sever in Jože zopet videla.

Lahkoživec je sedel v salonskem vozu skozi Missouri drdrajočega vlaka; prijetno je vrtil med prsti cigareto ter snoval nova podjetja, ki naj bi ga naredila milijonarjem.

Joze je bil v drugem vozu.

Sever je zamišljeno gledal v pokrajine, skozi katere se je vozil in ki so polagoma dobile bolj divji značaj; namesto obdelanega polja videla so se romantična pogorja, menjajoča s prijaznimi travnatimi dolinami, v katerih se je paslo na tisoče goved ter prestrašeno gledalo na mimo drdrajočo parno pošast.

Sever se ni kar nič kesal nad nezgodo, katero je napravil.

Pred malo urami se je peljal skozi C....o, kjer je Helena zadnji trenotek ubežala njegovemu zasledovanju.

Misel na lepo ženo, katero je imel in jo zapustil, razburila mu je kri; Heleno je pred leti resnično ljubil in ni mogel preboleti njene izgube.

Marija, Lujiza, Manuelita in Jana so bile krasotice, a kako je zginila njihova ljubkost nasproti neprimerni lepoti Helene, njegove žene, katero je spravil v največjo nesrečo.

Ne globoka strast, a le brezmejno hrepenenje po lepi ženi je napotilo Severja, da jo je zasledoval in ji pripravil najobčutnejše ure.

Sever je nakrat odskočil. —

Strel je počil zraven vlaka, — vozovi so se počasneje premikali.

Zopet so pokali streli, potem se je vlak ustavil na planem.

„Kaj je, — kaj se je zgodilo, — ali je kaka nesreča?“ kričali so potniki in hiteli k oknom gledat.

„Vsi na prostore!“ grmel je zunaj močen glas.

Hladnokrven Amerikanec, ki je sedel poleg Severja, se je mirno vsedel na svoj prostor in dejal:

„Sedaj se znebimo nekaj dolarjev, pastirji so ustavili vlak.“

Dame v vozu so stokale in tarnale.

„Pomirite se vendar“, tolažil je Amerikanec, ki je ravnokar govoril, „ni las se Vam ne bo skrivil, napram gospem in dekletom so pastirji galantni mladeniči.“

„Da, galantni, poznamo to!“ vpila je neka stara dama in objela kakor v varstvo svojo hčer, ki je jokaje skrila svoj zali obraz na prsa matere.

„Ponovim Vam, da se nimate ničesar bati“, zaklical je Amerikanec. „Saj bodete sami videli, — saj tu vže prihajajo. “

Vrata so se odprla in nekaj čudno oblečenih mladeničev je stopilo v salonski voz.

Noša teh potepuhov je obstala iz barvaste, volnene srajce, močnih suknenih hlač in do kolen segajočih škorenj, na katerih so žvenketale meksikanske ostroge. Širok pas iz usnja, na katerem je bil pritrjen obodek za samokres, je obdal kolke, medtem ko je širok klobuk senčil njihove zale obraze.

Eden izmed treh pastirjev je nosil na roki košek poln šopkov; on, kakor oba njegova spremljevalca imeli so v roki napet samokres.

Nepovabljeni gostje so uljudno pozdravili in se pred prestrašenimi damami celo nerodno priklonili.

Potem je stopil mladenič s košarico pred nje in je glasno govoril:

„Dame in gospodje! Mi nismo roparji, ki potnikom siloma vzamejo vse, mi smo samo veseli fantje, katerim v trenotku primanjkuje žganja in tobaka, ne misleč na več drugih koristnih rečij. Ker smo radi tega slabo razpoloženi, sklenil je naš „Read Charly“, kojega vsi slušamo, da otvorimo majhno trgovino, da se s temi dolgo pogrešanimi rečmi bogato založimo. Misleč, da gospodje nimate pri sebi ni žganja ni tobaka, zato hočemo skleniti pošteno kupčijo in vsak naj kupi en šopek. Da pa nihče ne bo opeharjen, bodite tako prijazni in nam pokažite Vaše denarnice, po kojih vsebini se bo določila cena.“

Amerikanec je vže potegnil denarnico iz žepa in jo odprl.

A drugi so se zelo prestrašili.

„V ostalem pa“, nadaljeval je govornik pastirjev, „bi jaz gospodom svetoval, da bi po pomoti ne privlekli iz žepa kako strelno orožje namesto denarnice, moja dva tovariša ustrelita na trideset korakov vrabca z drevesa in bi se tudi za trenotek se obotavljala, če bi opazila kaj sumljivega — torej prosim —“

Stara dama je tresočih rok odprla svojo potno torbico.

„Pustite to, gospa“, rekel je mladenič s cvetlično košarico, „od dam ne vzamemo ničesar; gospici se ni treba skrivati, tu je šopek zanjo.“

Podaril je mladi dami, ki je še vedno skrivala svoj obraz, cvetlice.

„O Bog, pustite mi samo mojega otroka“, prosila je mati, ki je v svojem strahu komaj razumela prijazne besede, „edino je, kar imam, vdova sem, to je moja edina hči.“

Pastirji so se na ves glas smejali.

„Pomirite se, gospa, noben človek ne misli na to, da bi odpeljal Vašo hčer, tu vzemite!“

Položil je materi cvetlice v naročje in se obrnil k Amerikancu, kojega denarnico je naglo pregledal.

„Tu je šopek, — stane 200 dolarjev!“

Ne da bi trenil z očesom, potegnil je ogovorjeni dva bankovca in ju vročil čudnemu prodajalcu, ki ju je položil v cvetlično košarico.

Tudi ostali štirje, ki so bili v salonskem vozu navzoči, so morali pokazati svoje denarnice in po premoženju se odkupiti.

„Ali bodete tudi ostale vozove obiskali?“ vprašal je Amerikanec.

„Tam že davno delajo naši tovariši, nas je okolu štirideset mož in lokomotiva je toliko časa obležena, da bo stvar končana. Strojevodja je tepec; ako bi bil takoj vstavil, bi bilo vse dobro; tako se ga je moralo šele malo obstreliti, da je postal pameten.“

Dame so se stresle in polne strahu gledale na zali, mladostni obraz govornika, ki ni spremenil poteze in je klepetal, kakor bi se šlo za vsakdanje dogodke.

„No, gospod“, rekel je pastir in se ustavil pred Severjem, „kje je Vaša denarnica, ali nimate nič denarja pri sebi?“

Sever ni odgovoril in je le temno zrl na govorečega pastirja.

„Bo kmalu?“ rekel je ta, in pomeril samokres nanj.

„Nočem“, je bil hladni odgovor Severjev.

„Oho, to bomo videli!“ zaklical je pastir. „Pridita sem, dečka, postavita se mu na desno in levo stran in nastavita mu samokresa na ušesi.“

Bliskoma sta tovariša izvršila njegov ukaz.

Dame so prestrašeno zavpile in se naglo poskrile, da bi jim ne bilo treba gledati grozovitosti.

„Ne branite se“, rekel je Amerikanec Severju, „gre se za Vaše življenje!“

Sever je prekrižal roki na prsih in je hladnokrvno gledal na samokres, ki je bil nanj pomerjen.

Pastir, ki je nosil cvetlični košek, potegnil je iz žepa starinsko uro.

„Eno minuto Vam dam časa, gospod“, rekel je mirno, „sekundni kazalec bo takoj na 60, kakor hitro pride zopet do te številke in ste Vi še vedno trmasti, ni naše življenje vredno piškavega oreha.“

Držal je uro Severju pred obraz, tako da je ta lahko videl sekundno kazalo.

„Za Boga, udajte se!“ zaklical je Amerikanec.

A Sever je sedel nepremično, njegove plamteče oči so pričale, da je bil pripravljen k najhujšemu.

„Še ena četrt minute“, rekel je pastir resno, — „pri 60 ustrelita!“

Ogovorjena sta prikimala.

„45, 46, 47“, je štel pastir. „Mi se ne šalimo, gospod, to nam je krvava resnost!“

„54, 55, 56 —“

Prsti obeh pastirjev so se pripognili.

„Stojte!“ zadonelo je nakrat od vrat sem.

Pastir s cvetličnim koškom se je ozrl.

„Samo trenotek, Read Charly“, rekel je, „da nekega trmoglavca spravimo na oni svet.“

„Ne, čakajte, ga bodem sam sodil“, dejal je vstopivši.

Oblečen je bil kakor njegovi tovariši, a na njegovi obloki opazila se je neka čednost in posebna ljubezen za lišp. Pas je bil bogato vezan in samokresi, ki so v njem tičali, so bili s srebrom okrašeni. Bil je mož najboljših let, z ogolelim obrazom, kojega temno oko je mirno in pogumno gledalo.

„Kaj pa se godi tu prav za prav?“ vprašal je svojega tovariša.

„Denarja noče pokazati“, zavpil je ta divje.

Načelnik je stopil k Severju, ki je nepremično sedel na svojem mestu in zrl predse, kakor bi ga vsa stvar ne brigala.

„Pokažite denarnico!“ zarohnel je Read Charlv nad mirno sedečega Severja.

„Ne, nočem“, odvrnil je ta mrzlo.

Načelnik je osupnjen odstopil nazaj. „Gre se za Vaše življenje, gospod !“

„Storite, kar se Vam zljubi!“ rekel je neomahljivo, „jaz ne odneham.“

Read Charly ga je meril z dolgim pogledom.

Potem je stopil nazaj in zašepetal svojim tovarišem nekaj besed.

V hipu so se ti vrgli na Severja in mu zvezali z dolgimi jermeni roki na hrbtu.

Akoravno se je srečelovec obupno branil, moral se je vendar udati večji moči.

„Tako, — sedaj naprej!“ ukazal je vodja.

Pastirja sta vzela Severja v sredo in sta ga pahnila predse, proti vratom.

V trenotku so bila ta odprta.

Jetnik je bil peljan na podnožnik in se je čez par minut nahajal v celi tropi vriskajočih pastirjev, ki so zopet zajahali svoje konje in med glasnim hrumom postreljali svoje samokrese v zrak.

„To je bil lov!“ vpili so proti načelniku. „Živio, Read Charly, hip — hip — hura!“

Severja so vzdignili na neko kljuse, za njim je sedel pastir, da ni padel z njega.

„Ha, koga pa imamo tu?“ zaklical je nakrat glas iz vpijoče druhali. „Bog me kaznuj, to je Joze. — Dečko, odkod pa prihajaš ?“

V resnici je bil to Severjev sluga, ki je spoznal nevarnost svojega gospodarja in mu je sledil.

„Jaz spadam k onemu gospodu tam!“ rekel je Joze kratko in pokazal na Severja.

„Tako, no potem prisedi, naš tabor ni daleč, tam se lahko enkrat do dobrega pomenimo. A Tvojega gospoda si pač videl najdalje časa, zoperstavil se je ‚Read Charly-ju‘; tega mu ne odpusti nikdar.“

Eden pastirjev je v naj večjem diru jezdil k lokomotivi, kjer je strojevodja z obvezano roko stal in temno zrl na razsajajočo tolpo.

„Sedaj se lahko odpelješ!“ zavpil je ter udaril svojega konja, da bi dohitel množico, ki se je že pomikala proti gozdu.

199. poglavje.
V taboru.

Hitro so dirjali jezdeci čez gozdnate griče, ki so bili deljeni po širokih zelenih dolinah; neprestano se je razlegalo veselje nad imenitnim uspehom, ki je poplačal predrzno dejanje.

Jezdec, kojemu je bil izročen Sever, je bil čmeren starec preperelega obraza, ki je mrmral predse nerazumljive besede, od katerih je le sem pa tje kak izraz, kakor „za noge obesiti“, — „pri počasnem ognju peči“, zadonel Severju na uho.

Po polurnem divjem jahanju je bil dosežen cilj.

Glasno vpitje se je slišalo iz skritega taborišča, kjer je kakih dvajset pastirjev težko pričakovalo prihod tovarišev.

Tabor na pol divjih malopridnežev je bil ob pobočju nekega klanca.

Sever je videl, da se je okolo mnogoštevilnih ogenj premikalo nekaj žensk.

Hitro so bili konji razsedlani in pastirji so se vstopili v krog okolo načelnika, ki je stal pred neko travnato uto in je sklical svoje tovariše.

„Preiščite jetnika in prinesite mi ves denar, kar ga ima pri sebi“, ukazal je kratko.

V hipu so zgrabili Severja, mu odpeli suknjo in iz trg denarnico, v kateri je imel svoj plen.

„Za vraga, — ta je pa dobro nabasana!“ zaklical je eden pastirjev in hitel k načelniku, ki je nepremično stal na svojem mestu.

Read Charly se je vsedel na kamen in vzel denarnico v roke.

„Tako, sedaj pa stresite, kar ste Vi prinesli s seboj“, rekel je onim, ki so prevzeli silno kupčijo.

Nakrat so bila z mahom poraščena tla pokrita z novci in bankovci.

Smrtna tišina je nastala, medtem ko je poveljnik preštel vsoto.

„Malenkost, nad 5000 dolarjev!“ dejal je končno proti okolu stoječim. „Nas je 60 mož, pride na vsacega 80 dolarjev, prokleto malo.“

Splošno mrmranje je nastalo, — potem je več glasov kričalo;

„To pride od tega, ker ne smemo ropati, kakor mi hočemo, — saj bi bili lahko vse vzeli, — nihče bi se ne bil zmenil za to, — seveda mi smo prave mevže in se zadovoljimo s par dolarji.“

Čule so se razne opazke iz kroga nezadovoljnih pastirjev.

„Mir!“ zarohnel je vodja, „mi nismo cestni roparji in tatovi, to sem Vam vedno rekel, kdo se upa temu ugovarjati, — odgovorite!“

Nihče se ni oglasil, — kakor v zadregi so vsi zrli predse.

Zadovoljno je gledal Read Charly na ukrotene tovariše, — nakrat mu je padel pogled na Severjevo denarnico, katero je bil položil poleg sebe.

„Stojte, tu je še nekaj!“ zaklical je. „Denar našega jetnika, — poglejmo.“

Odprl je denarnico.

Iznenaden je štel bankovce; potem je naglo skočil kvišku.

„Fantje, to je lov, skoraj 500.000 dolarjev je notri tu!“

Divje vriskanje je odgovorilo na to oznanilo; pastirji so kakor obsedeni skakali okoli in vpili na vse grlo.

V tem trenotku je eden pastirjev pristopil k vodniku ter mu zašepetal nekaj besed na uho.

„Kako, Joze je tu?“ zaklical je Read Charly, „celo večnost ga vže nisem videl, pošlji ga takoj k meni!“

Ko se je tovariš odstranil, da bi izpolnil ukaz, spravil je poveljnik tolpe hitro denar skupaj.

„V eni uri delimo“, rekel je sodrugom. „Snidite se vsi, kajti vsak dobi par tisoč dolarjev, s tem lahko par tednov veselo živimo.“

Sever je slišal vsako besedo in je besno škripal z zobmi; a udal se je v svojo usodo, ker je gotovo pričakoval smrt.

Joze je sledil klicu poveljnika in se je dolgo na tihem ž njim razgovarjal.

Pastirji so poznali Severjevega slugo, ker je le-ta, predno je šel v Novi Orlean, delj časa pri njih živel, potem se je z enim izmed tovarišev sprl in ga je prebodel.

Joze je bil zbežal, ker so je bal maščevanja ostalih sodrugov in se je podal v Novi Orlean, kjer ga je našel Sever.

Sluga je bil zelo presenečen, ko je spoznal v pastirjih, ki so napadli vlak, svoje prejšnje tovariše. Veselil se ni malo, ko je našel moža, katerega je takrat prebodel, še pri življenju, ker zbodljej z nožem ni imel nikakih daljnih posledic. Zaradi tega mu je njegov nekdanji sovražnik prijateljsko podal roko.

Sever je bil ves zatopljen v svoje misli, ko je Joze stopil k njemu.

„Poveljnik Vas kliče, gospod“, rekel mu je, „jaz sem storil vse, kar je bilo v moji moči in mislim, da se Vam ne bo nič žalega storilo.“

Pri teh besedah odpel mu je jermena, s katerimi so bili Severju roki zvezani in je pokazal na uto, v katero se je prej Read Charly podal.

Počasi in obotavljaje se je podal oropani v majhni prostor, v katerem ga je pričakoval vodja jahačev.

„Sedite, gospod“, rekel je poveljnik uljudno in je pokazal na nizki sedež, ki je bil pregrajen z medvedovo kožo.

„Govoril sem z Vašim slugo Jozejem, ki nam je dobro znan“, rekel je Read Charlv, ko je Sever sledil njegovemu pozivu.

„Vaš denar smo vzeli. Ako jo bil Vaš, ne vem in tudi ne verujem, odkar sem Jozeja zaslišal.“

„Kaj je ta človek o meni povedal?“ je jezno vprašal Sever.

„Toliko, da vem, da bi bil Vaš prostor prav za prav par vatlov nad zemljo“, smejal se je poveljnik. „A zato se ni treba hudovati nad Vašega slugo, mislil je dobro, kajti če bi ne bili imeli ničesar na vesti, bi bili sedaj mrtvi.“

Sever je hotel zarohneti, a premislil si je in molčal.

„Tako je prav“, dejal je Read Charly zadovoljno. „Togota nič ne pomaga in pri nas imate priliko si mnogo denarja zaslužiti, akoravno nismo roparji in samo to vzamemo, kar nam ravno pride pod roko. Sploh ste pa tu v Missouri manj varni ko kje drugod, tam v časniku je Vaš opis, do pičice.“

„Prepričan sem celo, da bi Vas bili na naslednji postaji vže ugrabili“, nadaljeval je načelnik, „kajti nekaj policajev, kateri so Vas iskali, je bilo v drugem vozu in so hoteli preiskati vse oddelke. Bog si ga vedi, odkod jim je bilo znano, da ste Vi v bližini.“

Sever se je prestrašil. —

Potem je imel še srečo, da je tem pastirjem padel v roke, bi mu bili le njegov denar pustili; a tako ni imel ni vinarja. —

„No, saj ni treba tako otožno gledati“, tolažil ga je poveljnik, „denar se bo seveda razdelil, a Vi dobite Vaš delež, ako ste v prihodnje naš tovariš.“

Sever je poslušal, kaj neki Read Charly misli s tem migljajem?!

„Vidite, gospod“, nadaljeval je načelnik, „stvar z neprostovoljnim prispevkom se je v zadnjem času slabo obnesla in fantje postajajo nestrpni, le težko jih je ukrotiti, kajti par sto dolarjev je nakrat zapravljenih. Danes je malo več, a tudi to ne bo dolgo trpelo, ker takoj vse na najbolj neumni način razmečejo.

Ko sem pa danes opazoval, kako ste mirno gledali v samokresa, akoravno bi bil zadostoval en pritisk, da bi Vam bil izpihnil majhno lučico življenja, rekel sem si: To je naš mož, tega moramo imeti. Kako bi bilo, gospod, če bi nam bili tako rekoč neko vrste ogleduh, da bi spremenili Vašo zunanjost in po bližnjih mestih poizvedovali, kedaj bo na poti kaka večja denarna pošiljatev. Seveda dobiva midva večji delež kakor tovariši in če nam je sreča mila, lahko v par tednih to nadomestite, kar ste danes izgubili. — Hočete?“

Sever je premišljeval. —

Kaj mu je storiti; brez denarja bi lahko prišel policiji v roke, medtem ko je imela ponudba nekaj mikavnega, ker bi lahko prej ko slej živel v večjih mestih svoje razuzdano življenje potem bi še vedno ostal elegantni kavalir, za kojega postranski zaslužek bi nihče ne vedel. Odločen je podal načelniku roko.

„Dobro, pod temi pogoji sem Vaš.“

„Vedel sem“, rekel je ta in krepko stisnil Severjevo desnico. „Vi ste sposobni za to nalogo, ker ste plemenitaš, odličnemu vedenja vajeni. Ostanite sedaj nekaj dni pri nas, da bo policija drugod iskala, potem lahko vzamete Jozeja s seboj, in ga nam pošljete, kadar bodete kaj poizvedeli. Ako smo potem kaj ulovili, delimo pošteno in midva dobiva od načelniškega priboljška vsak polovico.“

„Ali ste pa tudi gotovi, da Vaši ljudje ne bodo ničesar izdali?“ vprašal je Sever. „Jaz sem videl tudi ženske pri ognju.“

„Brez skrbij!“ zaklical je Read Charlv veselo, „jaz na vsakega mojih fantov prisežem, in kar se tiče naših žen in deklet, so pa bolj molčeče kakor marsikaka mevža v državi, ki hoče biti mož in vendar o vsaki malenkosti pol ure pripoveduje.“ —

„Potem sem zadovoljen“, rekel je Sever. „V katerem mestu naj pričnem?“

„No, poskusite svojo srečo v Litle Rok“, dejal je Read Charly. „Tje pridejo večkrat denarne pošiljatve iz vzhodnih držav, katere se par tednov prej naznanijo. Prestavili bodemo naš tabor tako blizu tje, da bode Joze lahko po pet do šesturnem jahanju k nam dospel.“

„To bo šlo“, odvrnil je Sever, „ker Joze je dober jezdec.“

„On je eden najboljših, kar sem jih kedaj videl“, potrdil je poveljnik, „zato nam je bilo tudi žal, ko je takrat zaradi onega neumnega zbodljaja z nožem užel. — In tu, gospod, imate 20.000 dolarjev, te bodete rabili, kajti nastopiti morate kot fin mož in v najboljših rodbinah občevati. Sicer ni veliko, a če bodete prebrisani, bova še oba bogata.“

„Prizadeval si bom“, dejal je Sever in spravil bankovce, katere mu je poveljnik vrnil. „Koliko bo znesel najin vsakokratni znesek?“

„Računam, da se razumete na stvar“, rekel je načelnik smehljaje. „Torej plen se bo razdelil na štiri enake svote; tri dele dobe tovariši, ostanek je najin.“

Sever je mislil na oni čas, ko je z Jozejevo pomočjo dal oropati svoje klubove tovariše v Novem Orleanu; to je bil rop, ki se je od sedanjega predloga malo razločil.

„Zadovoljni bodete z menoj“, zagotovil je še enkrat. „Če se primeri kako posebno nevarno podjetje, bi bil rad zraven, nevarnost me mika.“

„Bravo, to mi ugaja, nisem se varal!“ zaklical je Read Charly veselo in stisnil Severju tako krepko roko, da bi bil ta kmalu zavpil. — — —

„Tako, zdaj si pa postrezite, gospod; tam za barakami naj Vam pokaže Joze kočo, kjer bodete našli vse, kar se dobi v stepi. Poslal Vam bodem tudi nekaj steklenic vina, kakoršnega ste redkokedaj pili. Bil je tudi o priliki vzet in njega posestnik je bolj tožil za njim, ko za svojimi dolarji, katere smo mu tudi pobrali.“ —

Sever je zapustil kočo in se sešel zunaj z Jozejem, kateremu je na kratko ponovil razgovor.

„Jaz sem načelnika privedel na to misel“, rekel je sluga s premetenim obrazom, „tu ste sami svoj gospodar in kadar bo dosti denarja in Vam stvar več ne ugaja, nas nihče ne drži.“ — —

Joze je peljal Severja v neko kočo, v kateri je stala miza in stol, tor je bilo iz jelenovih in medvedovih kož napravljeno ležišče. Ob jednem je prinesel pastir vino, katerega je poveljnik obljubil Severju.

„Sedaj grem gledat, če se dobi kaj užitnega“, je rekel Joze in je zapustil kočo.

Sever mu je sledil.

V taboru so goreli povsod ognji, nad katerimi so viseli kotli in se je razširjal prijeten duh.

Joze je ravno mislil iti k drugemu ognju, ko je zagledal mladostno postavo, ki je hitela naglo mimo njega.

„Poslušaj, otrok!“ zaklical je sluga. „Ali bi nam ne mogla preskrbeti kake jedi, lačni smo ko volkovi!“

Dekle je slišalo klic in se je začudeno ustavilo. —

A nakrat je vskliknilo veselja in se oklenilo osupnjenemu Jozeju okoli vratu.

„Joze, kaj me ne poznaš več, saj sem jaz, Tvoja Lucija?“

„V resnici, dekle!“ zakričal je Joze vesel in pritisnil svoji ljubici poljub na rudeči ustni.

„Da, takrat si zbežal in se nisi nič več zame brigal!“ kitala je deklica.

„Saj gotovo nisi ostala brez drugega ljubčka. — Saj jaz tudi nisem bil prvi, katerega si osrečila s svojo ljubeznijo.“

„Ah, pojdi no“, hudovalo se je dekle in skrivaj pogledalo lepega moža, ki je stal za Jozejem in je bil priča svidenja.

„Prinesi nama kaj jesti“, rekel je Joze. „Sestradana sva oba; kaj pa je tam na ognju?“

„Dober kos govejega mesa in nekaj damperjev (pecivo iz koruzne moke), prinesem Ti takoj“, zaklicala je Lucija in hitela k ognju.

„To je bila gotovo Tvoja ljubica, ko si bival tu med pastirji?“ vprašal je Sever.

Joze je prikimal.

„Da, dekle je prav zalo, a malo lahkomišljeno, danes tega, jutri drugega, kdor zna ravno najbolj govoriti.“

Kmalu se je Lucija vrnila in prinesla toliko obljubljenega, da bi bilo zadostovalo za šest oseb.

Krožniki, noži in vilice so bili na razpolago, tako da je Severju jed prav dobro teknila, medtem ko sta Lucija in Joze, ki se je zunaj spravil nad obed, menjala prijazne poglede.

„Sedaj moram pa zopet k Ben-u, drugače bo ljubosumen“, zašepetala je končno. „Saj je prav dober dečko, samo malo kratkoumen; a vročekrven, da se moraš varovati pred njim, če bodem kako urico s Teboj poklepetala.“

„Le pusti, Lucija“, rekel je Joze smeje, „midva ne ostaneva pri Vas, nameravava vse druge stvari, prišel bodem le sem pa tje k Vam.“

Lepo dekle je postalo žalostno.

„Če je tako, potem seve; a če prideš, mi le pomigaj in takoj bom pri Tebi.“

„Lucija, kje pa si?“ zaklical je surov glas od ognja.

„Vže pridem“, odvrnilo je dekle ter Jozeja naglo poljubila in odšla.

Kmalu je mrak objel ves tabor, ki je bil razsvetljen od mnogoštevilnih ogenj in živahni pogovori so dokazovali, kako zadovoljni so bili pastirji z današnjim ropom.

Od daleč se je slišalo pokanje z biči in glasne klice. Bili so pastirji, ki so gnali svoje čredo vkup, da bi se na istem mestu čez noč odpočili.

A ta mična podoba ni napravila na Severja nikakega utiša; zamišljeno je sedel v svoji koči.

Drzni srečelovec je iskal nove načrte, po katerih bi stokrat nadomestil današnjo izgubo, ker čutil je, da teh šestdeset divjih jahačev bi se ne ustrašilo največje nevarnosti. Treba jim je bilo samo veliko svoto obljubiti, potem so bili k vsemu pripravljeni.

Ko so zvezde na nebu zasvetile, je Sever vstal in se zadovoljno vrgel na nenavadno ležišče.

Izmislil si je načrt, ki bi ga naj obogatil in ga hipno spremenil v načelnika divje tolpe.

200. poglavje.
V Litle — Roku.

„No, Henrik, ali se Te vendar enkrat vidi? Mislil sem, da si že davno strohnel.“

„Saj vidiš, da še živim, Edvard; kaj dela Tvoja nevesta?“

„Pst, ne tako glasno: zaročena sva sicer, a general hoče, da postanem prej stotnik, predno pride to v javnost.“

„To je vendar prismojen starec, Tvoj prihodnji tast, kaj pa še zahteva od Tebe? Mlad si, bogat, to tudi, kar se imenuje zalega mladeniča: sedaj naj pa še v službi napreduješ?“

„Le pusti: zaželjeno stopnjo bom kmalu dosegel, pri povišanju sem prvi na vrsti. Včasi govori general, moj prihodnji tast, o nekem važnem naročilu, katerega mi hoče zaupati, potem bom morda prej stotnik, nego sem mislil.“

„Moje najsrčnejše čestitke v naprej, Edvard, privoščim Ti Tvojo srečo iz celega srca.“

Ta razgovor se je vršil med dvema mladima častnikoma drugega arkanskega artilerijskega polka, koji oddelek vojske je stal v Litle-Roku.

Mlada poročnika sta bila zvesta prijatelja in sta si bila tako podobna, da so jih tovariši v šali nazivali Kastor in Poluks. —

Edvard Stavnton je bil nekaj tednov zaročen z Mabel, hčerjo generala Bracava. Ker je stari general želel za zeta najmanj stotnika, se zaroka še ni naznanila, akoravno je stari vojak ljubil Edvarda kakor svojega lastnega otroka. —

Henrik Klaj, ki je bil nastavljen v vojnem oddelku in je mogel le redkokedaj posetiti zabavne večere v generalovi palači, je pregledal odlično družbo, ki se je bila zbrala v krasnih prostorih. —

„Kdo pa je izvanredno lepi mož, s katerim Tvoj tast ravnokar govori, Edvard?“ vprašal je mladi častnik svojega tovariša.

Jasni obraz ogovorjenega je postal teman.

„To je nek vpokojen stotnik pl. Roden, ki je prej služil v avstrijski vojski in je radi nekih nesložnosti izstopil“, odvrnil je Edvard kratko.

„Stotnik jako prijateljsko občuje s Tvojim tastom, tako priljudno se naš general malokedaj vede.“

„Žalibog“, dejal je Edvard in s temnim pogledom meril tujca. —

„Mož Ti gotovo ni simpatičen?“ vprašal je Henrik, ki je zapazil pogled.

„Nikakor, celo presilen se mi zdi in predrzen; mojo nevesto vedno zasleduje s svojo uljudnostjo in jaz se le veselim, da tudi Mabel ta človek ne ugaja.“

„Kako pa pride v Litle-Rok?“ vprašal je prijatelj.

„Pravi, da se zanima za našo velikansko orožnico, in je generalu s svojimi vednostmi, ki mod nama rečeno niso kaj posebne, tako imponiral, da mu je ta naklonil vse svoje zaupanje.“

„General bo že pazil, da mu ne izda kakih državnih tajnosti“, šalil se je Henrik. „Mislim, da vidiš strahove, Edvard, in si na moža malo ljubosumen, samo zato, ker Tvoji lepi nevesti dvori, in to mu ne more nihče zameriti.“

„Jaz pa nočem tega!“ vskipel je Edvard. „Drugikrat ga pokličem na odgovor, da bo vse življenje name mislil!“

„A Edvard, Ti kričiš, da se vsi ljudje za nama ozirajo, pomisli vendar, da sva v družbi“, šepnil je Henrik in očita je pogledal prijatelja. —

„Ali, vendar, tu pride Mabel“, zaklical je Henrik in veselo gledal na ljubko deklico, ki je hitela proti prijateljema.

Mabel, hči generala Bračava, je bila mična prikazen, koje temne oči so v srčni ljubezni gledale zaročenca, medtem ko je nežno desnico ponudila prijatelju.

„Stotnik pl. Roden je zopet z očetom skupaj“, rekla je s srebrnočistim glasom, „pogovarjata se o stvareh, katerih ne razumem, zato mi je bilo mogoče k Tebi hiteti in Tvojega prijatelja pozdraviti.“

„Čestitam Vam, gospica“, rekel je Henrik ginjen, „vem, da bodete srečni, ker poznam mojega Edvarda kakor samega sebe.“ —

„Hvala“, je rekla Mabel tiho in z blestečimi očmi pogledala svojega ženina.

„Ali Te je tujec zopet nadlegoval?“ vprašal je Edvard tiho svojo nevesto in stopil z Mabel v vrtno dvorano, ki je bila zraven, medtem ko se je Henrik odstranil.

„Ne, danes me je komaj pozdravil“, odgovorila je Mabel, „bila sem zato vsa srečna, a papa venomer govori.“

„Zaradi mene ga lahko cel večer zabava“, rekel je Edvard in pritisnil Mabel na srce.

„A Edvard, če naju kdo vidi“, zaklicalo je dekle prestrašeno.

„Ne boj se, Henrik pazi in me bo pravočasno posvaril“, dejal je mladi častnik in vroče poljubil rožnati ustni.

„Porednež — le čakaj“, rekla je Mabel in vrnila poljube.

„Pst!“ zaslišalo se je od vhoda.

Zaročenca sta se naglo izpustila.

Stari general je stopil v vrtno dvorano.

„Seve, če se mladeniča išče, tiči z Mabel skupaj“, zaklical je dobrovoljno. „Sedaj pojdi z menoj, Edvard, da Ti nekaj povem.“

General je vstopil v majhno priležno sobico.

Edvard mu je sledil ter se ozrl za Henrikom, ki je ravno ponudil Mabel roko in jo peljal nazaj v dvorano.

Komaj so se vrata za njima zaprla, ko je v vrtno dvorano vstopil gospod ter se previdno ozrl na vse strani.

Bil je stotnik pl. Roden.

„Tu jih ni“, govoril je tiho, „a vedeti moram, za kaj se gre, saj mi je general v svoji zaupnosti povedal, da pride v kratkem ogromna svota za artilerijsko orožnico; žal, da nisem mogel zvedeti dneva in ure in to je vendar zame glavna stvar.“

Vrata v sosedno sobo, v kateri sta se nahajala general in Edvard, so bila le priprta.

Stotnik, v katerem takoj spoznamo Severja, slišal je njihove zamolkle glasove.

Blisk zmage se je zasvetil v demonskih očeh, ko je prisluškujoč previdno prilezel do vrat in popolnoma razumel njihov razgovor.

Njegova slutnja ga ni varala; šlo se je za stvari naj večje važnosti.

„Pred par urami sem dobil brzojav, da je denar v M — s pripravljen za odposlati in da se pričakuje prihod častnika, ki ga bo prevzel“, rekel je general Edvardu. „Odločil sem se, Tebi izročiti to odgovorno delo: iz tega lahko razvidiš, koliko zaupanje imam v Tebe. Denarno pošiljatev je navadno vodil le kak višji častnik; ker pa lahko po moji volji določim, sklenil sem, da Ti prevzameš pošiljatev; v plačilo Te čaka povišanje stotnikom.“

„Nepopisno sem vesel, ljubi oče, da ste mene odločili za to pot in bodem vse po najboljših močeh izvršil. Ali je svota zelo velika?“ vprašal je mladi častnik.

„Gotovo, ker je namenjena za napravo novega orožja, 10 milijonov je v zlatu in bankovcih.“

„To je ogromna svota, kedaj jo naj pa sprejmem?“

„Pelješ se jutri s prvim vlakom v M......s“, rekel je general Bračav. „Izročitev denarja trpi kvečjemu eno uro, tako da se s spremljevalno stražo lahko poslužiš popoludanskega vlaka.“

„Ali naj vojake vzamem s seboj?“ vprašal je Edvard.

„Deset artileristov, katere sem v to določil, je že od danes zjutraj v M....s; poslal sem jih naprej, da se ne vzbuja pozornost, ker sem postal od onega ponesrečenega napada, ki je pred nekaj leti pretil pošiljatvi, zelo previden. Vojaki imajo sablje in samokrese in vede z obemi orožji dobro ravnati.“

„Ali ve Mabel, da naj grem po denar?“ vprašal je častnik.

„Da, moj dragi, pred mojo hčerjo nimam nobene skrivnosti, ker je molčeča ko grob. Tebi pa ni treba o tej zadavi ž njo govoriti, ker se nikdar ne ve, če ni kdo nepoklicani v bližini: sploh si pa jutri po noči zopet v Litle-Roku.“

Prisluškovalec je vedel dosti.

Hitro je odšel od vrat ter se vrnil v dvorano, kjer je poiskal Mabel, katero je vzlic Henrikovi navzočnosti obsul s svojo Ijubeznjivostjo.

Resna narava dekleta je bila malo sprejemna za pusto laskanje, željno je gledala v vrtno dvorano, kjer sta bila general in Edvard.

Ko mlado dekle ni moglo več tega zdržati, šlo je v spremstvu Henrika tje.

A čez nekaj minut se je stotnik zopet pridružil in bil bolj vsiljiv ko prej.

Mabel je proseče pogledala Henrika, ki jo je takoj razumel in ji svest svoje prijateljske dolžnosti ponudil roko, da bi jo peljal nazaj v dvorano.

„To je breztaktno, gospod poročnik, da hočete prekiniti moj razgovor z damo“, rekel je stotnik z ostrim glasom ter jima zastopil pot.

Mlademu častniku so vzplamtele oči.

„Jaz nisem vajen trpeti takega zavračanja, gospod Roden in Vas moram nujno prositi, da se ne poslužite več takih opazk!“

„Jaz sem stotnik, gospod poročnik!“ rekel je ogovorjeni s povdarkom.

„Kaj ste bili v Avstriji, mi je vsejedno“, rekel je Henrik mrzlo. „V amerikanski vojski ne zavzemate nikakega dostojanstva, zato Vam tudi odrečem naslov.“

Gospod pl. Roden se je vgriznil v ustni in se je obrnil k Mabel, ki se je zaman trudila Henrika pomiriti.

„Ali Vam smem ponuditi roko, gospica Bračav?“ vprašal je uljudno, medtem ko je vrgel grozeči pogled na mladega častnika.

V tem so se zaslišali nagli koraki v vrtni dvorani in Edvard je stopil k svojemu prijatelju.

Mladi častnik je menda slišal zadnji del prepira.

Bil je bled in njegove oči so nezgodo, oznanjujoč žarele k stotniku, ki je stal zraven Mabel in je s svojimi prešinjajočimi pogledi zrl na ljubko postavo mlade deklice.

„Ali smem vprašati, če ste z mlado damo tako znani, da se drznete polastiti se njene roke brez vsakega uljudnega ogovora?“ vprašal je stotnik mrzlo.

Edvard je vže hotel zarohneti in gospodu pl. Rodenu povedati, da je Mabel njegova nevesta, a premislil se je.

„Jaz nisem nikomur dolžen odgovornosti za moje vedenje“, odvrnil je ostro in peljal mlado dekle proti vratom.

„Jaz le zato vprašam, ker bi Vam mogoče ne bilo vse eno, kaj bi k takim prostostim rekel general Bračav“, zaklical je stotnik s povdarkom.

„Če hočete biti tožnik, gospod pl. Roden, slobodno Vam, generala dobite v dvorani“, dejal je Edvard zaničljivo in šel z Mabel skozi vrata.

Stotnik mu je hotel to zabraniti, a Henrik mu je zastopil pot in ga je meril s tako grozečimi pogledi, da se je moral gospod pl. Roden, da bi ne povzročil škandala, umakniti.

„Ali želite še kaj od mene?“ vprašal je Henrik mrzlo.

Stotnik je obrnil hrbet proti mlademu častniku in je stopil za skupino rastlin, katere so ga popolnoma zakrile.

Henrik je obstal na svojem prostoru, dokler je videl stotnika, potem je sledil prijatelju v dvorano.

„Čakaj, pobič“, škripal je Sever, kakor ga hočemo sedaj zopet imenovati, „Ti boš še mislil name!“

Hudodelec, ki je s svojim odličnim vedenjem lahko dobil pristop v vojaške kroge mesta Litle-Rok, imel je veliko veselje, da je zvedel za denarno pošiljatev, in hitro je izdelal načrt, kako bi dobil velikansko svoto v svoje roke.

Zato se je namenil sam jezditi v tabor in se z Read-Charlyjem vse natančno domeniti, da bi izvršitev načrta ne naletela na kake težave.

Lepa Mabel je vnela njegovo strastno srce in hudodelec je sklenil kaznovati zavračanje njegove ljubeznjivosti na njenem izvoljencu.

To je kazal pogled, s katerim je meril Edvarda; goreče njegove oči oznanjale so smrt in pogubo. —

Sever je odšel, ne da bi se bil poslovil od generala in je hitel domov, kjer ga je pričakoval Joze.

„Osedlaj takoj konja!“ velel je Sever. „Čez pol ure morava biti na poti.“

„Je-li kaj upanja?“ vprašal je Joze radovedno.

„Denar za orožnico se odpošlje jutri iz M....s tu sem, in mi ga moramo med potjo dobiti, — 10 milijonov dolarjev bo.“

„Ali pa tudi ne bo prevelika straža?“ vprašal je sluga, kojega oči so se poželjivo zasvetile, ko je slišal visoko svoto.

„En častnik in deset artileristov, katere bomo kmalu pospravili“, zavrnil je Sever zaničljivo.

„Ne več?“ čudil se je Joze. — „Če le ni kaj drugega na tem.“

„Jaz natanko vem, da obstoji straža le iz toliko oseb“, odvrnil je Sever. —

„No, saj bodemo od poveljnika zvedeli, kako je s to rečjo“, rekel je končno Joze. „Read Charly je pred nekaj leti naredil isti poskus, ki je pa takrat ponesrečil.“

„Ponesrečil, kako to?“ vprašal je Sever radovedno.

„Ne morem povedati, gospod, ker takrat še nisem bil pri pastirjih in sem le slučajno zvedel o tem; poveljnik se še dandanes jezi, da mu je odšel tisti plen.“

„To pot bo šlo bolje, zanesi se na to“, rekel je Sever, „a ne smeva se delj časa muditi; pripravi konja!“

Sluga je hitel doli, Sever pa je medtem nestrpno hodil sem pa tje in premišljeval svoje drzne načrte.

Čez nekaj minut je prihitel Joze nazaj in zaklical svojemu gospodu, da je vse pripravljeno.

Zajahala sta krasna konja, katera jima je Read Charly dal s seboj, in sta počasi jezdila iz mesta, da bi potem, ko bodeta zunaj njega, v naj večjem diru hitela v tabor pastirjev.

Severjev duh je bil poln temnih mislij. Sklonil je, se grozno maščevati nad mladim častnikom in njegovo nevesto, in menil, da to najbolj doseže s tem, če napade jutrajšnji denarni prevoz.

201. poglavje.
Napad.

Solnce je že več ur stalo na nebu, ko sta Sever in Joze dospela v tabor, ter skočila raz upehanih konj.

Medtem ko je Joze konja odpeljal in se ob enem oziral po Luciji, šel je Sever proti hišici Read Charlyja, kateri mu je v pozdrav krepko stisnil roko.

„No, gospod, kar po domače! Gotovo je kaj nenavadnega, da ste sami prišli?“ reče vodja, ter pričakuje pogleduje svojega tovariša.

„Da, tu se gre za velikanske svote, katere danes zvečer prepeljejo po železnici, — 10 milijonov dolarjev.“

Read Charlijev obraz se zresni.

„Po teh ne smemo seči“, reče precej nejevoljno.

„Zakaj pa ne?“ se razljuti Sever. „Kaj se morda bojite vojakov, ki to pošiljatev stražijo?“

„Radi mene jih je lahko trikrat toliko“, reče vodja zaničljivo; „ti zajci teko pri prvem strelu, — ne, na tem ni ležeče, — ta stvar ima drug zadržek!“

„Imenujte mi ta zadržek!“ reče Sever, ki je bil ves iz sebe, da bi mu ušla ta svota.

„Gotovo gospod! Jaz sem namreč to že enkrat poskusil pred leti — ko je tudi bila enaka svota na poti. Z eno besedo, mi ne moremo vlaka vstaviti, ker se pelje od M....sa do Litle-Roka, ne da bi se ustavil.“

„Ali se ne more relzov razdreti?“ vpraša Sever jezno.

„Ne, zato nimamo orodja in vrh tega preiščejo progo vsako uro; novi relzi so pa z železnimi povprečnimi drogi zvezani, tako da tudi z orodjem ničesar ne opravimo.“

„Dobili bodemo denar, zagotavljam Vas!“ vzklikne Sever. „Se bom že česa domislil, da te težkoče odpravimo.“

„Težko pojde, gospod“, meni vodja premišljajoč. „Vlak vozi tako hitro, da niti na strojevodjo ne moremo streljati; pobliskoma gre mimo.“

„In vendar se mora posrečiti“, zagotovi Sever. „Kdaj pride vlak mimo kraja, kjer ležimo?“

„Okrog 10. ure zvečer; saj nismo dosti oddaljeni od Litle-Roka“, odgovori Red Šarli. Sever se globoko zamisli.

„Ali mi morete še povedati“, reče nakrat, „kako se imenuje postaja med tukaj in Litle-Rokom?“

„Kold Vel“, odgovori vodja začudeno, „ali kaj to pomaga, vlak se tam ne ustavi.“

„Kako daleč je ta postaja od tukaj oddaljena?“ nadaljuje Sever, ne da bi se pustil motiti.

„No, dober jahač potrebuje gotovo štiri ure“, odgovori Red Šarli.

„Dobro! Ali mi morete dati pet do šest za vse sposobnih dečkov?“ vpraša Sever z bliščečimi očmi. Jaz ustavim vlak; Unesite se na to.“

„Dam Vam ljudi, kolikor jih hočete“, reče vodja začudeno, „ali ne razumem — — —“

„Ne vprašujte“, ga prekine Sever. „Vlak se ustavi, kako — to je moja stvar. Bodite z drugim moštvom v bližini podaje na preži in obrnite vso svojo pozornost na denarni voz. Skrbel bom za to, da ne dobi od postaje nikake pomoči.“

„Na to sem pa res radoveden“, reče Red Šarli. „Upam, da ta stvar dobro izteče; to bi bil izvanredno dober lov, ki bi naredil za bogataše. Za vraga, saj bi prišlo na vsacega od naji čez milijon dolarjev.“

„To mi še dolgo ne zadostuje“, reče Sever hladno, „To svoto moram še desetkrat, povečati; to bo le začetek.“

Vodja je z neprikritim občudovanjem ogledoval divje hrabrega pustolovca, čigar krasne oči so v demoničnem ognju žarele.

„Še eno vprašanje“, reče Sever. „Ali leži postaja Kold Vel pri kakem kraju sličnega imena?“

„Bog obvaruj! Naselbina je najmanj tri do štiri milje oddaljena; na postaji je k večjemu šest uradnikov.

„Tem bolje“, mrmra Sever ter vstane s svojega sedeža, da zapusti hišico. —

Joze se je med tem časom oziral po Luciji in deklico tudi ugledal pri nekem gozdnem studencu, kjer ga je skoraj gotovo čakala.

Veselo je dekle steklo služabniku naproti in ga poljubuje potegnilo v neko zatišje, kjer sta lahko nemotena kramljala.

„Kaj pa dola dolgi Ben?“ vpraša Joze, ko se je Lucija nekaj pomirila.

„Ta je še vedno ljubosumen na mene in mi je vedno za petami“, se zasmeje deklica. „ali danes ima službo pri živini, on naju ne bo motil.“

„Zakaj ga ne pustiš pri miru?“ reče Joze, „saj dosti drugih snubcev; ta človek je vendar neznosen.“

„Da, če bi se ga le mogla znebiti“, vzklikne Lucija, to ni tako lahko, kakor si misliš; preti mi z naj večjimi mukami če bi mu postala nezvesta, in ker je pretepač, zato se mu drugi radi umikajo. “

„Meni naj bi prišel v roke“, reče Joze, „s to dolgo prekljo sem vsak dan desetkrat gotov.“

„Ti tako ne ostaneš v taboru“, reče Lucija malo nevoljno. „In kdo naj me potem varuje dolzega Bena?“

„Morda ostanemo zdaj dlje časa skupaj; slišal sem, da misli moj gospod ostati nekaj časa v taborišču“, meni Joze in glasno poljubi Lucijo, katera je poljube ognjevito vračala.

„Tristo vragov, torej tukaj te najdem?“ se hipoma zasliši surov glas in dolgi Ben stal je pred zaljubljeno dvojico.

Joze poskoči in nekaj časa stala sta si tekmeca preteči nasproti.

„Kako prideš ti do tega, da mi ljubico odvračaš?“ zareži dolgi Ben nad Josejem.

„Ne govori tako bedasto, Ben; Lucija je bila moja ljubica, predno je tebe le poznala“, reče služabnik hladnokrvno.

„Ali zdaj je moja in jaz zlomim vsakemu vrat, kdor mi jo hoče vzeti!“ vpije razdraženi ljubimec.

„Ne bodi vendar smešen, Ben“, odgovori Joze, „pusti staro pištolo, naj tiči, kjer je; čakajo nas resnejše stvari, kakor da bi se radi dekleta kregala.“

Ali Ben ni poslušal.

Potegnil je svoj samokres in prišlo bi do krvavih prizorov, da ni Severjev mogočni glas vmes zagrmel.

„Kaj se tukaj godi? Orožje proč — sicer — — —“

V plamtečih očeh pustolovca, s katerimi ju je groze motril, bilo je nekaj nerazumljivega, čudnega. —

Porzdignjeno morilno orožje utaknila sta tekmeca zopet nazaj in dolgi Ben se je v zadregi zgubil v goščave, medtem ko je Lucija hitro zbežala.

„To imaš od tvoje ljubkarije“, reče Sever nevoljno Jozeju. „Zdaj imamo vendar kaj druzega opraviti, kakor da se tukaj smukaš krog deklin.“

„Saj sem samo nekaj besedi spregovoril s to deklino“, se opravičuje Joze, „potem je pa prišel ta dolgi osel vmes.“

„V prihodnje pusti to“, zapove Sever. „Zdaj moramo vso svojo pazljivost obračati na lov in nas čaka danes še dovolj težkega posla.“

Sever potegne svojega služabnika na stran in mu dolgo nekaj pripoveduje, medtem ko je Joze le sem in tja izpregovoril kako besedo ali pa pokimal z glavo. — — — — —

V taborišču je vladala mrzlična razburjenost, ker se je kmalo izvedelo, kak velik plen naj poplača danes nakanjeni napad. Povsodi so čistili orožja, pregledovali sedla in jermena in konje napajali in krmili s koruzo za naporno ponočno ježo.

Hitro so minevale ure pri tem opravku.

Solnce se je jelo že precej nižati, ko je Sever z Jozejem in šestimi divje hrabrimi, do zob oboroženimi razbojniki odjahal, da bi izvršil nevarno podjetje, katero je njegova iznajdljiva glava izmislila.

Molče je jahala mala četa skozi gozd in čez griče, ki so se zaporedoma vzdigovali v jasni vrsti, dokler se ni postaja Kold Vel prikazala pazečim očem.

„Razjahajte“, ukaže Sever in skoči s konja.

Jahači so ubogali in peljali konje v neko gosto grmovje, kjer jih ni mogel nihče opaziti.

Solnce je stalo že v zatonu in njegovi žarki so osvetljevali bela poslopja postaje in svetlo železniško progo, ki je tekla mimo romantične okolice.

Nič ni izdajalo navzočnosti nebrzdane trope, ki je samo čakala na bližajočo se noč, da izvrši nevarno podjetje.

Sever je ležal z Jozejem na nekem, z grmovjem obraščenem griču, odkoder je lahko pregledal celo postajo.

Hiše so bile kakor izmrte in samo redkokdaj pokazal se kak železniški uradnik, ki je malomarno hodil po kolodvoru. — — —

Solnce je že davno zatonilo in postalo je precej temno, je Sever potegnil svojo uro, katero je osvetlil z vžigalico.

„Devet je proč“, zašepeče. „Zdaj je čas! Naprej!“

Urno hiti z griča doli.

Enega tovarišev pusti pri konjih, z drugimi petimi tovariši se previdno priplazi na postajo, v kateri priča samo ena luč in ta iz brzojavne sobe, da so ljudje navzočni.

Ta soba je bila v pritličju in Joze, ki se je previdno tja priplazil, je lahko pogledal v njo.

Čez nekaj minut se vrne k Severju.

„Samo dva uradnika sta navzoča“, pripoveduje Joze, „Eden piše pri mizi, medtem ko sedi drugi pri brzojavnem aparatu.“

„Pojdi z menoj“, ukaže Sever kratko. „Obrni svoj samokres na tistega, ki piše, druzega prevzamem sam. Drugi dečki naj pridejo za nami in naj prineso nekaj jermenov.“

V trenotku je bil ukaz izvršen in vseh sedem mož brezglasno priplazilo skozi odprta hišna vrata.

Sever hitro odpre sobna vrata in moli uradnikoma samokres nasproti.

„Udajte se!“ jima zagrmi, „sicer Vam ne morem zagotoviti življenja.“

Predno sta se mogla uradnika odločiti, sta bila od trdih pesti prijeta in z jermeni zvezana, medtem ko so jima drugi preteče držali samokrese pred nos.

„Kaj pa želite od naju?“ vpraša brzojavni uradnik s tresočim glasom. „Na postaji je le malo denarja, vrednostnih papirjev ne najdete nič.“

Ali Sever ni poslušal teh besedi.

„Nekaj Vas hočem vprašati, gospod“, začne mirno, a odločno. “Ali mi hočete odgovoriti?“

„Gotovo“, jeclja železniški uradnik, in boječe pogleda na samokres.

„Dobro; potem mi povejte, kako se postavi znamenje, da naj se prihajajoči vlak ustavi; toda nikari se ne izgovarjajte ali pa da bi nam kaj napačnega povedali, sicer ste takoj mrtev mož!“

„Znamenje, da je vlak ustaviti, Vam rad popišem“, reče uradnik, „ali vlak se za to ne bo zmenil.“

„Potem mi hitro povejte, kako ustavim brzovlak — hitro — sicer —“

„Znamenje za silo morate potegniti“, reče prestrašeni uradnik. „Na drogu za znamenje nahajata se dve rudeči luči, potegnite ju visoko, tako da skupaj stojita, potem se vlak na vsak način ustavi.“

„Gorje Vam, če ste nas nalagali“, preti Sever. „Dva ostanita tu za stražo, drugi idete z menoj, a hitro, — skrajni čas je že.“

Urno hitijo možje iz poslopja proti drogu za znamenje.

Tam je samotno gorela zelena luč, katero so hitro sneli.

„Hitite!“ upije Sever brezsapno. „Tu že prihaja vlak!“

V daljavi se prikaže bliščeča luč, katera se je vedno povekševala in bližala.

Bile so luči brzovlaka, ki so daleč na okrog svetile.

Rudeče luči zagorijo, — zdaj zleti jedna navzgor, — druga ji sledi.

Znamenje se zasveti na drogu. Kričeč žvižg so zasliši od bližajočega se vlaka; zapazili so znamenje in hiteli, da ustavijo vlak.

Zemlja je bobnela pod silo bližajočega se vlaka; šumeče je puhtel sopar iz odprtih ventilov in malo pred postajo se je vlak ustavil.

V naslednjem trenotku zaori divji klic.

Številna množica temnih postav plane kakor divja vojska proti nekemu vozu, ki je bil takoj za strojem pripet in katerega zunanja stran je kazala grb Zjedinjenih držav.

„Na stroj!“ upije Sever, „stražite strojevodjo!“

Zdaj je postalo v vozovih živo.

Uniforme so se pokazale, in streli iz samokresov so začeli pokati iz oken.

Napadalci so živahno streljali nazaj in nekaj minut se ni čulo druzega kakor nepretrgano pokanje in stokanje zadetih, katerih temne postave so se zvijale po tleh.

Konečno je streljanje nekaj odnehalo.

Napadalci hitro skočijo na plošnati del voza, da bi tam udrli v voz.

En del pogumnih in hrabrih braniteljev je že padel, medtem ko so se ostali obupno branili.

Sever je bil eden prvih, ki je udrl v voz, napolnjen s soparo.

Spoznal je uniforme dveh častnikov: bila sta Edvard in pa Henrik, ki je spremljal svojega prijatelja.

„Udajte se!“ upije pustolovec ter divje sili na napadena.

„Ha, kdo je to? Stotnik plemeniti Roden, kot ropar“, zakliče Henrik in krepko zamahne s sabljo po Severju, kateri se je komaj umaknil.

„Ah, Vi nočete drugače!“ upije Sever in sproži na Henrija svoj samokres.

Ali kroglja zadela je drugo osebo, ki je poskočila in se vrgla pred prijatelja, — bil je Edvard, ki je smrtno ranjen padel na tla.

Henrik skoči čez padlega in zagrabi Severja za vrat.

„Ničvredni capin!“ zavpije hripavo, „poštenega boja nisi vreden!“

Joze je hotel svojemu gospodu priskočiti na pomoč, ali neki vojak ga je ugnal, medtem ko je častnik Severja z velikansko močjo vzdignil in ga z veliko silo treščil pod voz.

Potem pogleda častnik nazaj.

Videl je, da je bilo vse izgubljeno.

Vojaki so zvesto pazili na njega in napadalci, ki so utekli moritvi, so hiteli metati denarne zaboje skozi okno med zunaj stoječo, kričečo množico.

„Pojdite z menoj!“ zakliče mladi častnik z gromovitim glasom ostalim vojakom, „hitro na stroj!“

V trenotku bili so pogumni možje pri stroju in se vrgli s teko silo na tam stoječe razbojnike, da so ti prestrašeni poskakali s stroja.

„Naprej, polni par!“ zaukaže Henrik strojevodji, ki je s tal kakor okamenel, „naprej, tu se gre za življenje!“

Mehanično prime strojevodja za vod, vojaki so zopet streljali na napadalce, ki so hoteli skočiti na stroj.

Kolesa so se jela vrtiti in potem se je začel vlak pomikati naprej.

„Skočite ven, dečki!“ upije Red Šarli, ki je opazil nevarnost, „hitro, sicer ste vsi izgubljeni!“

Od vseh strani so skakali razbojniki iz prenapolnjenih vozov, medtem ko so kakor blazni divjali, da se jim je plen le deloma posrečil.

Od vseh krajev so pokali streli za odhajajočim vlakom, a zaman, hitro je ta izginil v daljavi.

„Zakaj pa ste metali denarne zaboje venkaj?“ se togoti Red Šarli, „Kje so bankovci; ti so bili glavni plen?“

„Bila je tam nekaka omara“, izgovarjali so se razbojniki, „ta pa je bila zaklenjena in ko smo jo hoteli siloma odpreti, zadel se je pomikati vlak.“

„Hudič prokleti“, sika vodja in škriplje z zobmi. „Zdaj pa le hitro plen na tovorne konje in mule. Ne pozabite na svoje padle tovariše! Koliko smo jih zgubili?“

Preiskali so z lučjo prostor tega resnega boja in našli so osem težko ranjenih tovarišev.

Dva, katera so zaman poskušali obuditi, zavili so v odeje in jih privezali na mule.

„Deset mož zgube“, stoka Red Šarli. „Ti prokleti vojaki; sicer ne opravijo nikdar nič. Le to bi hotel vedeti, kak zlodej je bil, da so se to pot tako držali; saj so se branili kakor obupani.“

„No, oni so tudi vražje dosti dobili“, reče neki tolovaj, ki je tudi bil v vozu, „šest moških in en častnik ležali so na tleh“.

„Častnik, — tri sto zlodjev, potem pa moramo noge podaljšati in se še to noč vzdigniti, da preložimo taborišče“, kolne Red Šarli, „ sicer imamo jutri cel polk za petami.“

„Kje je pa gospod Sever?“ nadaljuje ter se ozira na vse strani.

Joze zdaj hitro priteče.

Njegov obraz je bil s krvjo oblit, ker ga je neki vojak krepko vsekal s sabljo po glavi.

„Kje je moj gospod?“ vpraša nekoga. „Ali ga ni nihče videl?“

„Oj hudiča! Saj ga vendar niste morda pustili v kakem vozu?“ vpije Red Šarli divje.

„Ne, tam ni bilo nikogar več od naših“, zagotovi eden.

„Hitro, še enkrat preiščite vse natančno!“ zakliče vodja.

Luči so zopet begale na vse strani.

Kar se zasliši klic:

„Tu, — tu nekdo leži!“

Od vseh strani privreli so roparji in razsvetili kraj, kjer je nepremično ležala neka postava na tiru.

Bil je Sever, ki je tukaj treščil ob tla; obraz mu je bil s krvjo oblit, oči je imel zaprte.

„Ali je mrtev?“ vpraša Red Šarli.

„Ne, samo na glavi je težko ranjen“, razloži Joze, ki je takoj preiskal svojega gospoda.

Previdno so vzdignili pustolovca ter ga položili na mulo, kjer ga je Joze pri jahanji varoval, da ni padel.

Potem pokličejo straže iz postajnega poslopja, in divja tolpa zapusti zmagovito kraj, na katerem je izvršila tako drzen napad. —

Red Šarli je jahal na Severjevi strani in le sem in tja temno pogledal na kričečo tolpo, ki je že v duhu delila plen med seboj.

202. poglavje.
Konec ljubezenskih sanj.

Med tem je hitel napadeni vlak s podvojeno hitrostjo skozi noč.

Luč, ki je razsvetljevala denarni vagon, padala je v motni svitlobi na sliko groze in bolesti.

Na tleh ležala so nepremično trupla poštenih vojakov, ki so svojo zvestobo s smrtjo dokončali, medtem ko so njihovi ranjeni tovariši molče sedeli zraven njih in jih motrili s tožnimi pogledi. —

Henrik je sedel na stolu in držal svojega umirajočega prijatelja na rokah. —

Sem ter tja pripognil je svojo glavo in mu šepetal tolažilne besede.

„Henrik“, zastoče smrtno ranjeni, “Henrik, ali me slišiš?“

„Jaz sem pri Tebi, Edvard“, zašepeče prijatelj in s solznimi očmi pogleda v bledi obraz umirajočega.

„Bodemo kmalu v Litle-Rok?“ dihnejo Edvardova usta.

„Da, k večjemu še deset minut se peljemo, potem srno dospeli“, tolaži ga Henrik.

„Ali so napadalci našli bankovce?“ vpraša Edvard komaj slišno. —

„Ne, Ti so še tukaj, samo zaboje z zlatom so poropali. Ne žaluj radi tega, saj smo jih do skrajnosti branili.“

Edvard prikima komaj opazno z glavo.

„Kril si me s svojim telesom!“ zakliče zdaj Henrik bolestno. „O, zakaj si to storil, — nevesto imaš.“

Mladi častnik vil je v svoji bolesti roke; brez strahu zrl je smrti v oči, a pogleda na Mabel se ni upal prenesti.

„Kaj ne veš več, Henrik“, reče Edvard jedva razumljivo, „da si me takrat z lastno nevarnostjo rešil iz reke Kansas, ko sem se že potapljal, — življenje za življenje, — to je bila moja povrnitev.“

Potem sta oba molčala, dokler ni prišel vlak na postajo Litle-Rok.

Čeravno je bilo že pozno, bilo je na kolodvoru vendar še jako živahno.

Uniforme so se svetile, celo general je bil navzočen, da pozdravi Edvarda in Henrika.

Častniki so se čudili, ko se je pričakovani vlak pripeljal na postajo.

Prestrašeno so gledali na vladni voz, ki je bil od krogel prebit.

„Tukaj se je nekaj zgodilo!“ zakličejo častniki in hitijo, da odpro voz.

Henrik jim stopi nasproti.

„Dragi tovariši! Edvard je smrtno ranjen, od zvestih vojakov je šest mrtvih in drugi so ranjeni. — Napadeni smo bili od neke tolpe, katera je z napačnim znamenjem ustavila vlak.“

General se prerije skozi z grozo navdane poslušalce; slišal je, kar je Henrik povedal.

„Ali Edvard še živi?“ vpraša stari vojak, in glas se mu je tresel zadržane bolesti.

„Umira“, zašepeče Henrik, „a še enkrat hoče videti svojo Mabel.“

„ln denarna pošiljatev, — je vsa poropana?“

„Samo zaboji z zlatom, — bankovci so še tu.“

„Potem hitro nosilnico!“ zakliče general, k častnikom obrnjen. „Ranjeni poročnik naj se prenese v mojo palačo.“

Na kolodvoru nastala je mrzlična razburjenost.

Vojaki so zaprli vse izhode, medtem ko so hiteli zdravniki na kolodvor, da prineso ranjencem prvo pomoč.

Vest o strašnem dogodku raznesla se je na vse strani.

Kmalo je obdajala kolodvor mnogoštevilna množica, ki je prestrašeno zrla na nosilnice, v katerih so odnašali mrtvece in ranjence.

General je šel, spremljan od Henrika, za nosilnico, na katero so položili Edvarda.

Pogled mu je bil moten in top, ker mu je stari vojaški zdravnik ravnokar pošepetal, da je smrtno ranjeni častnik izgubljen in da ima k večjemu še eno uro živeti.

„In ta brezčastnež, ki je napadel vlak, je bil stotnik plemeniti Roden?“ vpraša general opetovano.

Henrik pokima.

Nosil je roko v zanjki, med bojem ni opazil rane in skoro je omedlel radi izgube krvi.

„Kako bo Mabel prestala to bolest?“ vpraša potem.

„Moj otrok je hči vojaka in če je tudi Edvarda bolj ljubila ko samo sebe in se ne bo nikdar več smehljala, to vendar vem, da mu zadnje ure ne bo težila“, reče general Brajač trdno, čeravno se mu je glas tresel neizrekljive bolesti.

Konečno je dospel žalostni sprevod pred generalovo palačo.

„Pripravim Mabel na vse“, reče stari gospod Henriku. „Nesite Edvarda v malo sobo, jaz pridem čez nekaj minut.“

Potem da mladi častnik nosačem potrebne ukaze in spremi smrtnoranjenega prijatelja v odločeno sobo, kjer so nežno položili ranjenca na hitro prinešeno posteljo.

„Pridi sem, Henrik“, zašepeče umirajoči, ko so se nosilci odstranili.

Častnik stopi k Edvardovemu ležišču; srce mu je hotelo počiti bolesti, ko je zrl v smrtno bledi obraz prijatelja.

„Hočem se od Tebe posloviti“, šepne Edvard, „moji zadnji trenotki so Tvoji in Mabele.“

Dve debeli solzi stekli sta čez ogorel obraz poslušalca; krčevito je stisnil trudno roko in zrl z zadnjim dolgim pogledom v zvesto oči, ki jih bo smrt tako hitro ugasnila.

„Henrik“, reče Edvard komaj slišno, „ali oni ničvrednež, ki nas je napadel, še živi?“

„Dobil je svojo kazen“, odgovori mladi častnik divje, „prebodel bi bil tega capina, pa mi je bilo sablje žal, da bi jo oskrunil s krvjo tako zanikernega izdajalca. Treščil sem ga pred vozove, in če je ta padec tudi preživel, potem ga je vlak gotovo zdrobil.“

„Z Bogom, Henrik“, zašepeče Edvard, „hvala ti za Tvojo zvesto prijateljstvo, ki mi je pomagalo v marsikateri težki uri — varuj Mabel, — Bog Te blagoslovi.“

Molčeč stisne Henrik roko svojega prijatelja, medtem ko so je z vso silo premagoval, da bi udušil bolest, ki je siloma iskala duška.

Z blaženimi očmi gledal je Edvard k vratom, skozi katera sta ravnokar vstopila general in njegova hčerka.

Ljubki obraz Mabele bil je smrtno bled, njene velike, temne oči so z žalostnim pogledom iskale zaročenca, in ko je ogledala Edvarda na ležišču, omahnila je in skoraj padla.

General stopi hitro na njeno stran.

„Ohrabri se, moj otrok, olajšaj mu zadnjo uro!“

Siloma se mlada deklica pomiri in pade na Edvardovi strani na kolena, medtem ko sta general in Henrik stopila med okno in od tam zrla na to žalostno sliko.

„Edvard, moj Edvard!“ vzklikne Mabel žalostno, „jaz še obupam, gotovo ne boš umrl.“

Srčno pogleda častnik v ljubki obraz svoje zaročenke, katere pogledi so s strastno ljubeznijo viseli na njem.

„Moja Mabel, jaz Te moram zapustiti, — čutim, da za mene ni rešitve.“

„Jaz grem s Teboj, moj ljubček!“ zakliče Mabel in se glasno jokaje vrže čez dragega.

„Misli na svojega očeta, ljubo srce“, začepeče Edvard resno. „Njegova si, on Te potrebuje; ali mu hočeš vzeti tolažbo njegovih starih let?“

„Ne morem živeti brez Tebe“, ihti Mabel. „Ne pojdi od mene, Edvard, Ti vroče ljubljeni, kaj naj še delam na svetu, ko Tebe več ne bo?“

„Bodi svojemu očetu zvestoljubeča hčerka, — to je moja zadnja prošnja. Vem, da mi jo izpolniš, ker se moram vendar svoji srčni želji odreči.“

„Svoji srčni želji?“ vpraša Mabel. “Imenuj mi jo, in hočem jo spolniti, — samo nekaj bi Ti mogla odreči.“

„Kaj bi mi odrekla?“ vpraša Edvard nežno.

„Če bi Ti, moj ljubi, zahteval, da naj se z drugim poročim, — izvršitev te želje bi Ti celo v zadnji uri odrekla.“

Oči umirajočega se zasvetijo, strastno potegne Mabelino roko na svoje srce in reče s komaj slišnim glasom:

„Da, ta obljuba me dela neskončno srečnega, saj iz tega izprevidim, kako me ljubiš, in da se me boš spominjala, Ti čez vse ljubljena.“

„Ali zdaj mi imenuj svojo željo“, prosi Mabel in poljubi Edvardove blede ustne.

„Zemljo moram zapustiti, predno si postala moja žena, vzdihne ranjeni, to srečo slikal sem si v blaženih urah, štel dneve in ure, in zdaj — je vse moje upanje uničeno, — lepe sanje so prešle, — sam moram iti od Tebe in Te zapustiti za vedno.“

Mabel skrije lepi obraz v zglavju ležišča, medtem ko pretresa njeno nežno postavo neizrekljiva bolest.

Stari general stopi k postelji umirajočega častnika.

„Rad izpolnim Tvojo zadnjo željo, moj ljubi sin, imenoval boš Mabel svojo ženo, predno se ločiš od nas.“

„Henrik“, obrne se k Edvardovemu prijatelju, „pojdite hitro in prosite nekdanjega župnika Kornerja, da poroči moja otroka. V nekaj minutah je duhovnik lahko tukaj, ker se nahaja pri mrtvih vojakih.“

Henrik molče pokima in hitro zapusti sobo, medtem ko je Edvard z nepopisno hvaležnim pogledom stiskal generalovo roko s svojimi že mrzlimi rokami.

Stari vojak je dostikrat videl pasti na svoji strani dobre vojake v boju in marsikateremu tovarišu je po bitki zatisnil oči, ali zdaj je čutil, da ga prevzame bolest in hitro je zopet stopil nazaj k oknu, da tam zre s topimi očmi v temino.

Potem se zopet obrne in kakor od neke misli prestraši hitro zapusti sobo.

V nekaj trenotkih se zopet vrne, da precej na to odpre vrata, skozi katera vstopita župnik in Henrik.

Medtem ko je šel duhovnik k ležišču umirajočega, pokaže general Henriku priprosto skupaj zviti venček mirtovih vejic, katerega je previdno držal v rokah.

„To je od Mabelinega mirtovega dreveščeka, moja sestra ga je hitro skupaj zvila, venec ne sme celo v tej resni uri manjkati. — Nisem hotel jokajoče pripeljati semkaj, ali omedlela je skoro od bolečin.“

In stari vojak stopi k smrtnemu ležišču in rahlo pritisne venček v temne lase svoje hčerke.

Čudna je bila slika, ki jo je nudila ta soba, v kateri je že smrt bila navzoča pri ležišču ranjenega častnika, da popelje bežečo dušo v nepoznani drugi svet. —

Edvard se je s pomočjo generala in Henrika malo vzdignil.

Njegova roka ležala je v roki Mabele, ki je klečala zraven njega, medtem ko je župnik s tresočim glasom poročil in blagoslovil zaročenca.

Glasno in razločno rekel je častnik „da“, katero besedico je Mabel z od solz zadušenim glasom ponovila.

Potem vstane mlada žena in položi glavo svojega soproga na svoje utripajoče srce, ter pritisne vroč poljub na Edvardova že mrzla ustna.

Globoko ginjen odstopi stari duhovnik.

Krstil je Mabel in pobirmal; zdaj je izvršil zadnjo najlepšo dolžnost in ji poročil predragega v zadnji uri.

„Edvard, — moj ljubi, — ali me še slišiš?“ šepeče Mabel in zre v zveste oči, katerih svit je počasi ugašal.

„Z Bogom, moja draga ženka!“ šepne umirajoči, „z Bogom, — čakam na Te, — tam zgoraj.“

„Pridem, Edvard“, reče Mabel s tresočimi se ustnicami, „Tvoja sem na veke, in smrt naju ne loči.“

Glava mladega častnika pade počasi nazaj, še enkrat išče njegov pogled soprogo, ki jo z velikimi, s solzami zalitimi očmi gledala v ljubljeni obraz.

„Srečna smrt“, mrmrajo bleda ustna, — oči se zapro. —

Edvard je bil mrtev.

General potegne Henrika iz sobe.

„Tam je vsaka tolažba zastonj, poznam svojo hčerko, tega ne bo prebila. Verujte mi, Henrik, v nekaj tednih bom zapuščen mož.“ — — —

Stari general nagne glavo in zaman se je Henrik trudil, da bi potrtemu možu rekel nekaj tolažilnih besedi.

Potem krčevito stisne generalovo desnico in hitro zapusti hišo. —

Ko je hitel čez cesto, pokliče ga njegov polkovnik, ki se je ravno vračal iz vojašnice domov.

Z veliko naglico pove mladi častnik vse, kar se je zgodilo pri napadu, in v kratkih besedah naslika, kaj so je dogodilo v generalovi hiši.

„Naj v miru počiva“, reče polkovnik tožno, “bil je izvrsten in dober častnik, katerega sem ljubil kakor sina. Ali maščevan bode; jutri odrineta dve kompaniji vojakov, da roparje kaznujejo.“

„Ali se smem tej ekspediciji pridružiti, gospod polkovnik?“ vpraša Henrik.

Polkovnik pogleda na ranjeno roko, potem vprašaje pogleda v obraz mladega častnika.

„Mala rana me ne bo zadrževala, gospod polkovnik; prosim, dovolite, da smem ž njimi odjahati.“

„Dobro, uredil bom tako, da sami peljete pol kompanije. Oglasite se zjutraj pri meni. Lahko noč!“

Ko je šel Henrik dalje po cesti, imele so njegove poteze strašen izraz: njegov prijazni obraz bil je kakor iz kamenja izklesan.

„Zanikrni capini, zdaj se pazite“, mrmra skozi zobe: „Skrijte se v najvarnejša skrivališča, našel vas bom in mojega Edvarda grozno maščeval.“

203. poglavje.
Vrnitev polkovnika Rogersa.

Maršal Bernard je sedel v svoji pisalni sobi in premišljaje listal po nekih spisih, ki so ga izvanredno zanimali.

Bile so poizvedbe o umoru, kateri se je zvršil na miljonarju Šmitu in kateri je še vedno nemaščevan dal opravila Novo-Jorški policiji.

Bernard ni verjel v Severjevo nedolžnost in bil tudi pripravljen verjeti, da je Helena njegova sokrivka, zato je, največ radi Marijinega podpihovanja, že pred nekaj dnevi skrivaj zapovedal vsem policijskim uradom Združenih držav, da poizvedo, kje se Helena nahaja, in če se to poizve, naj jo nadalje opazujejo. —

Policijskim uradom je bilo nadalje naročeno, prijeti Heleno, če bi hotela bežati, ker je bilo mogoče, da je iskana vsaj vedela o tem zločinu.

Maršalu se to ni moglo zameriti; Sever je brez sledu izginil, morda je Helena vedela, kje se nahaja, ali ga je pa še celo sama skrivala.

Bernard je vse dobro prevdaril, predno je prišel do tega zaključka, ali nenadni prihod Helene v Novi Jork, njen čudni sklep, bivati pri drugi ženi kot družabnica, to so bili dovolj važni sumni vzroki, da je bilo tako maršalovo ravnanje opravičeno. —

Ravno je položil listine na stran, ko se vrata odpro in visoka postava stopi čez prag.

„Dober večer, gospod maršal!“

„Dober večer, da, ali se ne motim, — Vi gospod polkovnik?“

„Seveda“, mu odgovori Rogers, „javim se od svojega dopusta nazaj.“

„Dovolite, gospod polkovnik; ali Vi ste svoj dopust daleč prekoračili!“

„Temu nisem jaz kriv“, odgovori Rogers, začuden, da ga maršal tako hladno sprejme. “Ležal sem več mesecev nevarno bolan, tako da nisem nikogar mogel obvestiti.“

„Bolni ste bili, gospod polkovnik?“ vpraša ga Bernard na kratko.

Rogers je bil radi hladnega sprejema precej užaljen.

Kaj je maršalu le prišlo na misel? On, ki je bil prej proti polkovniku tako prijateljski, bil je zdaj kakor izpremenjen.

„Ali se še spominjate velike nesreče, ki se je pred nekaj meseci prigodila na Misisipu?“ vpraša Rogers hladno.

„Če mislite eksplozijo, potem se pač spominjam“, odgovori Bernard.

„Tudi jaz sem bil na onem ponesrečenem parobrodu“, reče polkovnik mirno.

„Ni mogoče; jaz sem mislil, da se ni nihče rešil?“

„Svojo rešitev imam le zahvaliti neki novici, katero sem zvedel nekaj minut pred katastrofo; zapustil sem parobrod, ki je precej potem zletel v zrak, mene je zadelo nekaj kosov tako silno, da sem dolgo časa ležal nezavesten v bolnišnici.“

„To mi je žal“, reče maršal, ali njegov glas je bil hladen, kar je Rogersa zopet čudno dirnilo.

Ali polkovnik je bil preponosen, da bi bil maršala vprašal za vzrok njegovega čudnega vedenja; sklonil pa je, da mu bo ravno tako odgovarjal.

„Kakor se vidi, se Vam ni posrečilo, prijeti zločinca“, nadaljuje Bernard.

„Ne, akoravno sem mu bil že za petami“, odgovori Rogers in pove na kratko o bivanji Severja v Novem Orleanu in o žalostni usodi rodbine Sent-Artajevo.

Bernard ga je pazljivo poslušal, ali njegov glas ni postal prijaznejši, čeprav je bil prepričan, da je polkovnik z železno vstrajnostjo ravnal.

„Ravno, predno ste vstopili, pečal sem se s tem umorom“, reče maršal in pokaže na akte, katere je prej prelistaval. „ Ali mi morete morda povedati, kje biva zdaj prva soproga onega zločinca, Helena Sever?“

Polkovnik se zgane pri tem vprašanju, kar ostremu očesu maršala ne odide.

„Ne“, odgovori Rogers, „bivališče one nesrečnice mi ni znano; izginila je brez sledu. Potrudil sem se, da najdem njen sled, ki je vodil v neko malo mestece pri Kolumbiji, ali tam nisem mogel niti najmanjšega izvedeti o nji.“

„In vendar je najvažneje, izvedeti njeno sedanje bivališče“, reče maršal ostro, medtem ko je bistro opazoval obraz polkovnika.

„Tega jaz ne razumem gospod maršal“, mu ta z glavo majaje odgovori, „to se ravno tako glasi, kakor da je ta nesrečnica na sumu.“

„In če bi to bilo?“ vpraša Bernard, ki je vsako besedo naglašal.

Rogers se umakne.

„Tukaj mora biti kaka pomota, gospod maršal; gospa Sever ni zmožna niti najmanjšega prestopka.“

„To je Vaše mnenje“, reče Bernard hladno. “ali jaz gledam to stvar z drugimi očmi.“

Polkovniku je začela kri vreti.

„Še enkrat ponovim, gospod maršal, kdor je gospo Severjevo sumničil, je ničvrednež, katerega bom poklical na odgovor.“

„Pomirite se, gospod polkovnik“, ga svari maršal. “Poznam svojo dolžnost in se bom po nji ravnal.“

„Ali hočete nedolžno preganjati?“ zakliče Rogers s pikrim glasom.

„Vi nimate o tem soditi!“ reče Bernard resno. “Sicer je pa Vaše prepričanje o nedolžnosti gospe Sever jako čudno in dvomljivo.“

„Moje prepričanje je utemeljeno“, odgovori polkovnik s prepričanjem. „Kdor pozna ono plemenito gospo, mi gotovo pritrdi.“

„Videz velikokrat goljufa“, reče Bernard. “Sicer Vam pa hočem dati priložnost, da se sami prepričate o njeni nedolžnosti ali pa njeni krivdi.“

„Meni, — kako naj to razumem?“ vpraša polkovnik začudeno.

„Ali ste zopet v stanu, opravljati svojo službo, gospod polkovnik?“ vpraša maršal.

„Da, saj sem prišel po Vaša nadalnja povelja.“

„Dobro, potem dam nalog, ki naj Vam kmalu ponudi zaželjeno razjasnitev, gospod polkovnik.“

Maršal se trenotek obotavlja, potem nadaljuje:

„Vrnite se takoj na oni kraj, kjer ste zgubili sled gospe Severjeve: storite vse, da poizveste, kje se zdaj nahaja, in če se Vam je posrečilo, potem spremite gospo v Novi Jork, kjer hočem nadalnje zasliševanje sam prevzeti.“

Polkovnik je osupnil.

„To se pravi, da naj gospo Sever semkaj kot jetnico pripeljem“, odgovori s silo, dušeč svoj gnev.

„Če hočete to tako imenovati, — da!“ odgovori maršal in upre svoj pogled v polkovnika.

„Branim se, izvršiti ta nalog!“ zakliče polkovnik trdno in odločno.

„Kako, — ali slišim prav. Vi nočete tega ukaza izpolnili?“ vpraša Bernard.

„Ne, — tega ne storim!“ bil je odgovor.

„Ali pa tudi veste, gospod polkovnik, kakšne nasledke ima taka hranitev?“ svari maršal.

„Da, — moj odpust!“ reče Rogers mrzlo.

„No?““

„Sprejmem ga!“ reče polkovnik s trdnim glasom.

„Premislite si, gospod polkovnik, Vam na dobro hočem misliti, da ste se s tem prenaglili““, reče maršal Bernard.

„Nikdar ne vzamem svoje besede nazaj — in obstanem pri svoji hranitvi.“

„Dobro, — potem je najin pogovor končan“, reče maršal odločno.

Polkovnik Rogers se prikloni in zapusti pisalno sobo maršala.

„Še trenotek, gospod polkovnik!“ zakliče maršal.

Ali Rogers ga ni več slišal.

Zapustil je sobo.

Zaman je polkovnik premišljeval, kaj se je zgodilo v Novem Jorku mod njegovo odsotnostjo, da je na Heleno padel sum. Ali se je vse zapriseglo proti tej nesrečnici, da ne bi nikjer našla miru? Kakšna zlodjeva moč je zopet delovala na to, da oni strašni sum vzbudi! —

Rogers je bil neodločen, kaj naj najprvo prične, ko mu nenadoma pride misel, drugo Severjevo ženo obiskati, da morda tam kaj poizve.

Hitro skoči v neki voz in se pelje naravnost pred Gouldovo palačo.

Ali njegova vožnja je bila zastonj, ker so mu služabniki rekli, da je Marija za nedoločen čas odpotovala in samo zapustila vest, da se iz južnih krajev oglasi.

To je polkovnika osupnilo.

Kaj je Marija imela v južnih krajih opraviti? Ali je tudi ona hotela iskati Severja in Heleno?

Ta misel ni bila nemogoča. —

Tu mu pride nova strašna misel.

Odrekel je maršalu, spremiti Heleno v Novi Jork; kaj, če Bernard kakemu drugemu uradniku to nalogo poveri in ta bo Heleno našel in ž njo surovo ravnal!

Ne, to se ne sme zgoditi; takoj hoče odpotovati, Heleno poiskati in jo peljati nazaj v Evropo, kjer je bila ljubica v varnosti pred preganjanjem.

Če bi le našel kako osebo, ki bi mu razjasnila tajne dogodke, ki so se izvršili za časa njegove odsotnosti v Novem Jorku!

Ali zdaj je taval popolnoma v temi: nikogar ni bilo, ki bi mu rešil uganjko.

Mogoče, da kateri Marijinih služabnikov kaj pove, kar so vedeli; zdaj, ko je bil svojega odpusta gotov, je lahko ravnal po svoji želji.

Kratko odločen je opazoval polkovnik Gouldovo palačo in posrečilo se mu je, dobiti Marijinega kočijaža v gostilni, kjer je dobrovoljnega človeka s precejšnjo svoto denarja in pa z obljubo molčanja popolnoma speljal na svojo stran.

Kočijaž je potem pripovedoval polkovniku, da ni Marija nikakih posetov sprejemala, ampak da je živela skoro kakor jetnica.

„Samo v zadnjem času“, dostavi kočijaž, „je bila milostljiva gospa časih prav čudna.“

„Povejte mi vse“, sili ga polkovnik z brezsapno pazljivostjo.

„Da, to je bilo čudno, medtem ko je milostljiva gospa sicer vedno bila v Novem Jorku, zapustila ni zadnji čas skoro nikdar svojo vilo v Dalburiju, in — “

Kočijaž se previdno ozre na vse strani, če ga nihče ne sliši.

„Saj to je samo neumno govorjenje,“ zašepeče, „ali Ana, ki je v vili za deklo, trdi, da je naša milostljiva bila tam z nekim gospodom.“

Rogers osupne, — kaj naj to pomeni?

„Za gotovo tega nobeden ne ve“, nadaljuje kočijaž, “ali milostljiva gospa je bila od onega časa kakor izpremenjena. Medtem ko je prej izgledala kakor smrt in je komaj besedico izpregovorila, bila je zdaj vsa drugačna — tako vesela in zadovoljna: komaj smo jo spoznali.“

Polkovnik ga je poslušal z napeto pazljivostjo.

„Ali ta dobra volja trajala je le nekaj tednov“, pripoveduje kočijaž. „Kar je prišel poset: — bil je stari gospod iz Evrope, neki grof z imenitnim imenom, tako kakor Skalovrh — ali“

„Ostrovrhar“, prekine ga Rogers pazljivo.

„Čisto prav, grof Ostrovrhar! Ta je bil parkrat tukaj, potem sem ga z milostljivo peljal na kolodvor, odkoder se je vedno peljala na svojo vilo. Ko se je gospa čez par dni vrnila, smo se vsi prestrašili, tako temno in prepadeno je zopet izgledala.“

„Ali je stari grof še katerikrat potem tukaj bil?“ poizveduje Rogers.

„Da, obiskal je našo milostljivo še parkrat, potem se je reklo, da je odpotoval in nekaj dni pozneje pustila je tudi naša milostljiva gospa pripraviti svoje kovčege za daljše potovanje.“ — — —

Ko se je Rogers vračal domov, premišljeval je spotoma vse, kar je od kočijaža poizvedel.

Tajna oseba, ki naj je bila v vili, je obračala nase vso njegovo pazljivost.

Kdo je neki to bil, — ali je Marija morda imela tajnega ljubčeka?

In kaj je hotel Helenin oče, grof Ostrovrhar, tu v Ameriki?

Zakaj se je z Marijo peljal v vilo, in iz katerega vzroka se je Marijino vedenje potem tako predrugačilo.

Zaman si je polkovnik belil glavo, da bi razmotal te čudne razmere.

Samo eno je bilo gotovo; da je imelo premenjeno Marijino vedenje važen vzrok, ker je po grofovem prihodu padla nazaj v prejšnjo tožnost in ker se je potem podala na to tajno potovanje. — —

Ko je Rogers stopil v svojo sobo, zagledal je velik službeni zavitek, ki je ležal na njegovi pisalni mizi.

Hitro ga odpre in prebere pismo, ki je bilo v njem.

„Moj odpust; — no, na to sem bil pripravljen, zdaj mi je celo prav prišel, ker zdaj lahko brez ozirov na svojo službo odpotujem, da rešim to zagonetko.“

Najprvo je hotel polkovnik poiskati Heleno in nesrečnico pripraviti na to, kar se je zgodilo.

Trdno je bil prepričan o njeni nedolžnoti, zdaj ji je lahko pomagal in ji v uri nevarnosti stal na strani.

204. poglavje.
Snidenje.

Nekdanji hlapec grofa Ostrovrharja, Ernest Krieger, nahajal se je še vedno v svoji službi na farmi, ki je bila v bližini Marivila.

Na svoje pismo ni dobil nikakega odgovora, saj tudi ni nobenega pričakoval in ni bil malo začuden, ko ga je neki dan njegov gospod poklical.

„Ernst, pridi hitro notri, tu je neki gospod, ki želi s teboj govoriti.“

Kočijaž zapusti dvorišče in steče v prednjo hišo, kjer je stal njegov gospod pri odprtih vratih in mu pomigal.

Hitro stopi Ernst čez prag, ali opoteče se in plašno zre na visoko postavo starega gospoda, ki se mu je zdajci hitro približal.

„Moj Bog, ali se mi sanja — ali bdim, — milostljivi gospod — grof Ostrovrhar!“

„Da, Ernst, sam sem prišel, tvoje pismo prineslo mi je zaželjeno razjasnitev. Ako hočeš, vzamem te zopet seboj v staro domovino, tvoje zvestobe ne pozabim nikdar.“

Kočijažu stopijo solzo v oži.

„O, milostljivi gospod, kako rad bi šel z Vami, Amerike sem že sit, akoravno se zdaj, kar sem pri sedanjem gospodarju, nimam ničesar pritožiti.“

„Torej ti pojdeš z menoj“, odloči grof Ostrovrhar prijazno, “s tvojim gospodom sem že o tem govoril in ž njim vse v red spravil“.

Medtem ko Ernst veselo zapusti sobo, da pospravi svoje reči, pripoveduje gospodarjeva žena grofu še enkrat celo dogodbo, ki je bila vzrok njegovega poseta.

„Tukaj je tudi listek, katerega nam je takrat Vaša hčerka pustila“, doda gospa. „Spravila sem ta listek, ker mi je Ernst povedal, da Vam je pisal, morda Vam je ljubo, da zopet kaj imate od svoje hčerke.“

Grof Ostrovrhar je s tresočo roko prijel listek in na prvi pogled spoznal ljubo pisavo svojega otroka.

Obrne se, da bi zakril svojo ginjenost, medtem ko je ta dragi spomin pritisnil na svoja usta.

„Zadnji dvom je odstranjen“, reče konečno in se siloma skuša pomiriti. „Te vrstice pisala je moja hčerka, — o, srčno se Vam zahvaljujem, da ste obvarovali mojega dragega otroka najstrašnejše smrti.“

„No, saj to je bila le naša dolžnost, gospod grof“, odgovorita farmar in njegova gospa v zadregi in prijazno stisneta staremu gospodu roko, katero jima je hvaležno podal.

„Kaj ni imela Helena nikakih sredstev več?“ vpraša grof boječe.

„Ne, niti vinarja ni imela v žepu“, odgovori farmarjeva žena žalostno. „Rada bi bila drugi dan dala Vašej hčerki vse potrebno, ali saj je že šla na vso zgodaj proč. Sicer pa dvomim, če bi bila od mene kaj vzela, saj sem jo morala skoraj prositi, da je vzela na cesti košček kruha in pri tem ji je stala lakota na obrazu zapisana.“

Stari gospod je čutil, da so mu solze stopile v oči.

„Da, že na tem bi jo bil spoznal“, zašepeče, „moja Helena raje lakote umre, kakor da bi komu potožila svojo bolest. Mila to dobra je kakor angelj, ali ponos svojega rodu ji zabranjuje, ponižati se.“

„Ali ni nič pripovedovala o svoji žalostni usodi ?“ vpraša grof dalje.

„Samo malo preveč je bila utrujena“, reče gospa. „Samo to sem zvedela, da išče svojega otroka, katerega je pred nekaj časa izgubila, in zdaj je poizvedela, da se nahaja neki najdenček v Mamilu, zato je poskusila, da pride čim preje do tega mesta.“

„Leži ta kraj daleč od tukaj ?“ vpraša stari grof hlastno.

„No, mislim 30 angleških milj“, reče farmar.

„O, kaj se je moji ubogi Heleni lahko pripetilo na tej dolgi poti, posebno pa, ker ni imela nikakih sredstev,“ zastoka grof.

„Potepuhov ni pri nas dosti“, ga tolaži farmar, „naša pota so varna.“

„Hvala Bogu, to je vsaj majhna tolažba“, zdihne stari gospod olajšano. „In zdaj še eno vprašanje; tu je njena slika iz dekliških let, ali se je zelo spremenila?“

Previdno vzame gospa sliko v svojo desnico in jo pazljivo ogleduje.

„Ne, Vaša hčerka se ni skoro nič izpremenila; imela sem za deklico in sem bila zelo začudena, ko mi je pripovedovala, da je že več let omožena, ker take lepote še nisem zlepa videla. Zvečer sem se skrivaj splazila v njeno sobo, samo da njen ljubki obrazek še enkrat vidim. V belih blazinah izgledala je kakor angelj; gledala sem, da sem prišla iz sobe, sicer bi jo bila s poljubom prebudila.“

Grof Ostrovrhar si z roko otere solzo iz oči in nemo stopi k oknu.

Zdaj šele je čutil, kako je takrat krivično ravnal, ko je želeno pahnil čez svoj prag. Kaj je njegov ubogi otrok moral vse prestati, in kolikokrat so drzni pogledi nadlegovali lepo mučenico? — Sam je živel v bogastvu, medtem ko je njegov edini otrok v tuji deželi, skoraj lakote umiraje ležal na cesti — O, to očitanje je bilo preveč, — komaj je prenašal strašno misel.

Z globokim sočutjem je gledala farmarska dvojica na starega gospoda, čutila sta, da je tukaj vsaka tolažba, vsako prigovarjanje odveč. — — — — — —

Zdaj stopi Ernst pripravljen za potovanje na prag.

Grof Ostrovrhar se ohrabri, potem stopi k gospodinji.

„Kar ste storili moji hčerki, za to ni nobeno plačilo previsoko, saj ste potrtemu očetu ohranili edinega otroka. Živite v dobrih razmerah in ste poprej vsako darilo odločno zavrnili: če bi se pa, kar Bog zabrani, pripetilo, da bi prišli v nesrečo, potem mislite na me. Tam doma na Ostrovskem gradu mi boste vedno dobro došli in v varnem zavetji.“

Še enkrat poda stari gospod dobrim ljudem roko; besede mu zamro, — pokima Ernestu in hitro gre k vozu, kjer ga je že Janez čakal.

Drugo jutro je dospel grof s svojima spremljevalcema v Marivil, da bi takoj začel s poizvedovanjem.

Ali odgovorili so mu, kakor nekdaj Jozeju. Povedali so grofu, da se je Helena odpeljala z neko gospodično Wilmigton, ne da bi povedala, kam.

Stari mirovni sodnik, ki je takrat Heleno sprejel, je umrl in tako ni grof zvedel, da je njegova hčerka mislila, da je Lidija prišla Mormoncem v roke.

Grof Ostrovrhar je bil obupan, ko je slišal, da je Helena zopet brez vsega sledu izginila.

Vedel ni, kam naj se obrne in sedel je medlo pred se strmeč v svoji sobi v hotelu.

Kar vstopi Janez in naznani nekoga gospoda Rogersa, ki bi želel govoriti z grofom.

„Rogers — Rogers?“ mrmra stari gospod predse. „Ne poznam sicer tega gospoda, a pusti, da vstopi.“

Čez nekaj minut stal je Rogers pred grofom, katerega je uljudno pozdravil.

Sestanek. (Nadaljevanje.)

„Oprostite, da Vas motim, gospod grof, tembolj, ker sem Vam popolnoma tuj, ali skupni smoter, katerega imava oba, me opraviči.“

„Skupni smoter?“ ponovi grof Ostrovrhar začudeno.

„Gotovo je, da naju veže skupni smoter“, reče Rogers resno, „ker mislim, da iščete svojo izgubljeno hčerko.“

Grof poskoči s svojega sedeža.

„Ali kaj veste o moji hčerki? Kje se sedaj nahaja?“

„Žal, da mi je to neznano. Ali zgrešil sem grofico, odkar je v Ameriki, le malokdaj, in ravno sedaj jo nameravam zopet poiskati.“

„Vi ste bili vedno v bližini moje hčerke?“ vzklikne grof vzradoščen. „Prosim Vas nujno, povejte mi vse, — kako pa je to, da ste bili z mojo hčerko v zvezi ?“

„To je dolga pripovedka, gospod grof“, reče Rogers, „in bojim se, da Vas ne utrudim.“

„Kar se zadeva mojega otroka, me ne more utruditi in če bi moral celo noč poslušati; — torej Vas še enkrat prosim, da mi ničesar ne zamolčite.“

Nenavadno sliko je bilo v naslednjih urah videti v tej hotelski sobi.

Na zofi sedel je stari gospod, ki je zadržuje sapo poslušal resnega moža, ki mu je z mirnim in počasnim glasom pripovedoval o doživljajih nesrečne Helene, medtem ko je Janez za napolzaprtimi preprogami poslušal in krčevito stiskal zobe, da bi ga sočutje ne izdalo. —

Naposled je Rogers končal svoje pripovedovanje.

Prišel je bil do trenotka, ko se je Helena s Severjem peljala na parobrodu, katera dogodba je staremu grofu dovolila globok pogled v plemenito in nesebično dušo tega zvestega moža. —

„Od tistega trenotka nisem ničesar več izvedel o usodi nesrečnice“, konča Rogers tožno.

„Ali ste od onega časa, kar Vam je zločinec ušel, še iskali mojo hčerko, gospod polkovnik?“ vpraša stari gospod.

„Nisem več policijski polkovnik, opustil sem službo“, odgovori Rogers.

„Opustili službo? Ali je to v zvezi z mojim otrokom?“ se začudi grof Ostrovrhar.

„Ne govoriva o tem“, reče Rogers lahko. „Da pa se vrneva na prejšnje vprašanje, Vam moram povedati, da sem več mesecev težko ranjen ležal v bolnici. Šele zdaj sem zopet začel poizvedovati in sem slučajno bral Vaše ime v knjigi za tujce v hotelu, kjer sem tudi jaz mimogrede nastanjen.“

Pogled starega grofa se je sočutno vpiral v plemeniti obraz, katerega bledost je izdajala, da je vrli mož komaj okreval.

„No, gospod Rogers, jaz vsaj to vem, da je bila moja hčerka pred kratkim v bližini Marivila“, reče grof Ostrovrhar in pripoveduje pazljivo poslušajočemu Rogersu, kako je v svoji domovini zaman iskal hčer, dokler ni nekoga dne dobil Ernestovega pisma.

Pri teh besedah vzame grof pismo iz svojega prsnega žepa in je prebere Rogersu.

Z boječim izrazom posluša Rogers pismo; ko je pa grof prišel do mosta, kjer je Ernest popisoval, kako je v onesveščeni tujki spoznal svojo nekdanjo milostljivo grofico, ga ni pustilo na sedežu, težko zadržana bolest si je šiloma našla pot.

„Helena, nesrečna, težkoizkušena žena, — o ti moj Bog, kako si vendar dopustil, da je to angelsko bitje moralo to prenesti!“ —

„Kaj je to, gospod Rogers?“ zakliče grof Ostrovrhar začudeno. “Vi ljubite mojo hčerko?!“

„Bolj ko svoje življenje“, zastoče nesrečnik. “O, Helena, zakaj nisem mogel biti na Vaši strani!“

Starega gospoda globoko gane ta bolestni vsklik.

Iz Rogersovega pripovedovanja je spoznal, kako resnično plemenit značaj da je ta mož. Pobrigal se je za njegovega otroka, in če je tudi Rogers grofu marsikaj zamolčal, je stari gospod vendar slutil, da je nekdanji policijski polkovnik bil Helenin angel varuh.

„Kako naj se Vam zahvalim za Vašo požrtvovalnost, gospod Rogers!“ reče stari grof ginjen.

Rogers hitro odmaje.

„Ne zahtevam nikake hvale, gospod grof, saj sem vse rad storil, ker sem Vašo hčerko obožaval od prvega trenotka, kakor kako višje bitje. Prosil sem jo, naj postane moja žena, a zavrnila me je resno in mirno. Udal sem se in jo, dokler mi je bilo mogoče, varoval vseh nevarnostij. Zdaj pa slišim, da so nesrečnico našli na cesti onemoglo gladu! — O, to je preveč gorja, kako je ta nežna žena zamogla prenesti toliko bedo!“

„Moja hčerka je ostrovrharskega rodu, gospod Rogers“, reče stari grof ponosno. „Mi umremo in molčimo, to je naše geslo, kateremu celo žene in hčere našega rodu niso delale sramote!“

Rogers je srepo zrl pred-se.

Pred njegovimi duševnimi očmi se je pojavila ljubka postava, ko je ležala v cestnem jarku in s svojimi lepimi, milimi očmi zrla proseče krog sebe, — in on ni mogel biti na njeni strani!

Stari plemenitaš stopi k žalujočemu Rogersu in mu položi roko na ramo.

„Gospod Rogers, poslušajte me! Rekli ste, da ljubite mojo hčerko in da ste ji v njeni bedi stali na strani. Tega Vam nikdar ne pozabim. Da je Helena Vašo snubitev zavrnila, v tem spoznam svojo hčerko in čeprav je vez, ki jo veže z onim zanikrnežem, po človeških postavah že davno pretrgana, pripoznava moja hčerka vendar svetost, zakona kot takega in se nikdar več ne omoži, dokler bo živel oni človek.“

Rogers nagne glavo še bolj k prsim.

„Če pa onega brezčastneža dohiti zaslužena; kazen, kaj potem?“ vpraša počasi.

Grof dvomljivo zmaje z glavo.

„To pokaže prihodnost; za zdaj upajva, da najdeva željno iskano Heleno. Vi pa, gospod Rogers, niste za mene več tujec, pripoznam Vas, kakor da spadate k moji rodbini, ker bi Helena brez Vas že davno več ne živela. To sem spoznal iz Vaših besedij, akoravno niste ničesar omenili o svoji plemenitosti in požrtvovalnosti.“

Pri teh besedah stopi stari gospod k Rogersu in pritisne začudenega na svoje prsi.

„Zdaj bodeva skupno iskala“, nadaljuje stari grof, „in večni Bog nama svoje pomoči ne odreče.“

205. poglavje.
Nezgoda na železnici.

Zapustili smo Heleno, ko je s svojo zamorko odpotovale iz C.....ja, da bi se peljala v Kolumbijo in tam zopet iskala po svoji Lidiji.

Vožnja je bila do sedaj srečna.

Helena je s svojo spremljevalko dospela do Atlanta in je upala, da pride drugi večer že v Kolumbijo.

Porabila je, da si prihrani čas, jutranji vlak in zdaj je sedela z Juno sama v kupeju hitro bežečega vlaka.

„Če nas ta strašni človek le ni zapazil“, reče Helena bojazljivo, “ali si ga na kolodvoru v C...iju videla, Juno?“

„Tega gospa, ne vem gotovo povedati“, odgovori zamorka premišljevaje. „Za trenotek sem videla teman obraz, — ali potem je takoj izginil. — Juno ne ve, če je bil on.“

„Morda nama skrivaj sledi in se v istem vlaku pelje“, reče Helena obupano, ko je mislila na novo Severjevo preganjanje. —

„Gospa je lahko čisto mirna“, jo tolaži zamorka. „Juno vedno na Vaši strani, — ona Vas vedno ščitila.“

„Da, kje bi jaz zdaj bila brez tebe, ti zvesta duša“, šepeče Helena hvaležno.

„Zdaj le kmalu priti v Kolumbijo“, reče zamorka, „kjer gospa zgubila svojo hčerkico; Juno preišče celi gozd; povsod bo vprašala, če mala Lidija še živeti — Juno jo gotovo najde.“ „Ah, imam le malo upanja“, toži Helena: „kako dolgo je že tega, kar sem zgubila svojega otroka. Če ga še niso usmiljeni ljudje našli, ki so ga sprejeli, potem že davno leži v hladni zemlji, — da, kdo ve, če ji je sploh bil grob podeljen.“

Zamorka je molčala. Vedela je, da je njena gospa vedno neizrekljivo trpela, kadar se je spominjala svojega otroka. —

Kmalu je bila Helena v svojih tožnih mislih motena, ker se je vlak na neki postaji ustavil in so se vrata odprla.

Mlad gospod je vstopil.

Na prvi pogled se je videlo, da je trgovski potovalec.

Z velikim obotavljanjem spravljal je svojo prtljago v to namenjene mreže.

Bil je še mlad mož, z dosti lepim obrazom, kateremu se je že zelo poznalo pohotno življenje in velika drzovitost.

Vlak je bil že v polnem diru, ko je potovalec končno pospravil svojo prtljago in se malomarno naslonil v kot, medtem ko je predrzno zrl na Heleno.

Njegov pogled je dobil začuden izraz, ko je zapazil izvanredno Helenino lepoto.

Na strani Helene je sedela pazljivo stražeča Juno, katera je nejevoljno vračala sopotovalcu predrzne njegove poglede.

Tujec vstane in gre na ono stran, kjer je sedela Helena in zamorka, ter se vsede njima nasproti.

„Lepo vreme, danes, gospica, kaj ne?“ poskusi tujec, da bi začel kak pogovor.

Heleni molči, medtem ko Juno sovražno pogleda usiljivega človeka.

„Ali Vam vleče? Ali naj zaprem okno?“ vpraša potovalec nadalje. —

„Hvala, — ne trudite se“, reče Helena hladno odklonivši.

Ljubka milina njenega glasu dražila je moža še bolj in namenil se je, da na vsak način zaplete svojo lepo spremljevalko v pogovor.

Ali Helena mu je odgovarjala na njegova vprašanja le z „da“ ali „ne“, medtem ko ni imela najmanjšega odgovora na vse laskanje, katero je gizdalin uporabil.

Potovalec se je kar penil jeze, da je prekrasna žena tako malomarno ravnala ž njim, in bil menda namenjen, da postane malo žaljiv, da izvabi na ta način iz Helene kak odgovor.

Zamorka je kar žarela bojaželjnosti in komaj jo je Helena zadrževala.

Na srečo se vlak ustavi na neki postaji.

Kratko odločena vzame Helena svojo ročno torbico in zapusti z zamorko voz ter stopi v drugi voz, da se na ta način umakne sitnežu.

Mala napivnina je pripomogla, da jo je kondukter radovoljno peljal k zadnjemu vozu vlaka, kjer je bilo še nekaj praznih kupejev, in kjer je bila Helena nemotena.

Trgovski potovalec ji je hotel slediti, ali predno je svojo mnogoštevilno prtljago zložil, potekel je čas, kar je vlak stal na postaji, in vlak je zopet hitel v daljavo. Predrzni človek je peneč se jeze moral potrpeti do druge postaje.

„O, ko bi gospa pustila Juno“, zakliče zamorka razsrjena, “Juno temu neumnežu že pokazala, kako se ima obnašati proti gospej!“

„Le pusti, Juno, vesela sem. da sem se prepiru umaknila“, reče Helena nežno, „a človek izprevidi sedaj, kako je bil usiljiv in me ne bo nadalje nadlegoval.“

„Juno tega ne veruje“, godrnja zamorka. “na drugi postaji bo že zopet prišel k nama.“

„Potem pa zopet izstopiva“, jo tolaži Helena, “konečno bo vendar izprevidel. da njegove usiljivosti ne marave.“ — — —

Vlak, ki je dozdaj vozil po obdelanih pokrajinah, hitel je zdaj po drugih krajih, ki so le malo kje kazali znake kake naselbine: velike močvirnate planjave menjavale so s temnimi nepredirnimi gozdovi, ki so bili enaki onim, katere je Helena prehodila v Kolumbiji.

Tir popisal je velikanski krog, na koncu katerega je bil predor, kjer je vlak na bolj visokem nasipu hitel preko velike močvirnate planjave.

Velikanski krog je bil dokončan, predor hitro prevožen in potem se je tir zopet vlekel v brezkončno daljavo.

Kar plane strojevodja preplašen nazaj in prime z obupno hitrostjo za zavore, da bi ustavil vlak, medtem ko je istočasno parna piščal v kričečih glasili kondukterje poživljala, da naj zapro zavore.

Samo malo tisoč korakov je drugi vlak, prihajajoč is Atlante, dirjal vlaku nasproti.

Uradniki tujega vlaka storili so vse le mogoče, da bi preprečili, da trčita vlaka skupaj, ali vse je bilo zaman.

Vožnja je bila prehitra, kakor da bi zamogli vlak tako hitro ustaviti.

Z grozno naglico sta si dirjala vlaka nasproti.

Nesreča se ni dala več zabraniti.

Tisočglasni vzklik strahu zaori v jasni jutranji zrak.

Potovalci, prestrašeni po danih znamenjih, so plašno gledali skozi okna in videli, kako hitijo v propad.

Vrata kupejev so odpirali in skakali blazni strahu na tir, kjer so jih kolesa zdrobila in kier so kot nepremične kopice obležali.

Tudi Helena je pogledala skozi okno in videla pretečo nesrečo.

„Molive, Juno!“ vzklikne in pade na kolena. „Zgubljeni sve!“ —

Zvesta zamorka plane k svoji gospej in jo objame s svojimi močnimi rokami.

Slutila je, kaj da mora priti, ter hotela ljubljeno gospo ščititi s svojim telesom.

Zavori so hitro delovali in so ustavili pobliskovo bežeči tok, a prepozno je bilo!

Z gromovitim ropotom trčita stroja drug ob drugega in zmečkata zveste uradnike, ki so na svojih mestih vstrajali.

Kakor papirnate hišice porinejo se težki železni vozovi drug v drugega in iz zamolklega pokanja drobečih se tramov

Čulo se je grozno vpitje nesrečnikov, katere je zmečkalo.

Potem so se čule močne eksplozije.

Plinovi baloni, ki so bili pod vozmi pripeti, so se uneli; poželjivo lizali so plameni po zdrobljenem lesu.

V obnovljeno grozovito vpitje mešali so se strahotni glasovi, katere so provzročili vreli vodni žarki, ki so sikaje kipeli iz razpočenih kotlov in se vlivali na nesrečnike, ki so v zdrobljenih vozovih si rešili življenje, vrela voda pa jih je docela oparila.

Helena je izgubila pri groznem sunku svojo zavest, katera se ji je šele vrnila, ko je začula zamorkin bojazljivi glas.

Zamorka se je bala za svojo predrago gospo.

Počasi odpre Helena svoje lepe oči in zgražena gleda krog sebe, kakor da bi hotela vprašati, kako da je mogoče, da sta še oni dve med živimi.

Zamorka je pokrila Heleno s svojim telesom, tako da se ji ni ničesar zgodilo, medtem ko je zamorko pošteno osuvalo in otolklo; samo okolnost, da sta bili v zadnjem vozu, rešila je Heleno in njeno služabnico, da nista bili zmečkani.

Rudeč ognjen svit, kateremu je sledil dušeč dim, prihajal je skozi okno ter opominjal Heleno in njeno zamorko, da zapustita voz, ker se je ogenj že čez ves vlak razširil.

Kakšno grozno sliko sta ugledali, ko sta stopili iz voza!

Krog ki krog bila so tla pokrita z mrtvimi in umirajočimi, medtem ko se je slišalo iz gorečih vozov pretresljivo vpitje nesrečnikov, ki so prestajali nepopisne muke.

Uradniki, ki so ušli tej grozni nesreči, trudili so se s pomočjo nekaterih potnikov udušiti ogenj, pri katerem delu so jim tovariši dragega vlaka, ki je veliko manj trpel, izvrstno pomagali. Povsodi so se trudili nesrečnike rešiti iz gorečega groba, ter ranjene prenesti na varen kraj.

Prizori, kateri so se preplašenemu očesu kazali, bili so pretresujoči.

Tu je klečala mati pri truplu svojega ljubljenčka, ki je tiho in bled ležal na močvirnatih tleh; tam zopet je pol blazen mož grozovito klel, ker mu je neusmiljena smrt ugrabila vse njegove drage, medtem ko je zraven njega mlada žena držala mrtvega soproga v rokah, ter v smrtnem strahu klicala njegovo ime.

„Pelji me proč od tod, Juno!“ stoka Helena, „tega strašnega pogleda ne morem več prenašati.“

„Da, gospa, — precej, — ah, le poglejte, tam oni voz, kjer sva preje sedeli, — ves je zdrobljen, — in tu tudi leži oni mož, ki Vas je toliko nadlegoval, — mrtev je, — čisto mrtev.“

Helena pošlje tiho in iskreno molitev k nebu.

Spoznala je ravnanje večne usode, katera ji je zopet tako vidoma pomogla, ker, če bi bila ostala v prejšnjem vozu, ležala bi zdaj z zamorko med mrtvimi.

Helena ni zamogla nadalje prenašati pogleda na strašni kraj, zato je še enkrat prosila Juno, da bi odšli, medtem ko je na vse strani gledala, če ne opazi kje vražjega obraza Jozejevega. —

„Če gospa Juno zaupa“, reče zamorka, „potem prideve že naprej, — naokrog je sicer vse močvirje. — ali Juno že ve kje iti, — gre čisto varno, — gospa naj gre le za menoj.“

Helena uboga vsa zmešana in kmalu sta izginili za grmovjem. — — —

Za kraj nesreče prešla je že strašna ura, potem se je bližala vroče zaželjena pomoč.

Vlaki so pridrveli in pripeljali zdravnike in vse potrebno za obvezanje, kakor tudi oddelek požarne branibe, ki je takoj začel pospravljati ožgane vozove.

Proti opoldnevu so bili tako daleč, da je zamogla sodnijska komisija začeti delovati.

Povsodi so bile postavljene lahke barake, ker je bilo potrebno število ponesrečencev naznaniti, kar ni bila baš lahka naloga. Bilo je veliko mrtvih, ki so bili na pol sežgani in jih ni bilo spoznati.

Vsega skupaj jih je bilo nad sto, ki so prišli pri tej nesreči ob življenje in ved kakor dve sto jih je bilo ranjenih, ožganih, poparjenih.

Neki višji železniški uradnik, ki je prišel z vlakom od Atlanta, šel je skozi barake ter pazljivo gledal na vse strani.

„Ali koga iščete?“ ga povprašajo zdravniki, ki so ranjencem prinašali zaželjeno pomoč.

„Ali niste videli izvanredno lepe mlade dame z neko zamorko?“ vpraša uradnik tiho. „Med ranjenim je ni, preiskal sem že vse barake.“

„Potem se gotovo nahaja med onimi, katerih ni mogoče spoznati“, reče eden zdravnikov zmajaje z rameni, „nekaj zamork je med njimi.“

Uradnik vzdihne in zapusti bolnico.

Videl je Heleno na kolodvoru in občudoval njeno lepoto, zdaj ga je globoko bolelo, da je to krasno bitje na tako strašen način končalo svoje življenje.

Znova preišče dolgo vrsto mrtvih, ki so ležali blizu tira, vzdigoval je prte, ki so pokrivali obraze grozno pretvorjenih, konečno je jenjal nadalje poizvedovati.

„Gotovo bo med onimi“, mrmral je tiho, „prežalostno je; take lepote ne vidi zemlja kmalu zopet.“

Uradnik pristopi k sodnijski komisiji, ki je imela nujnega opravila, da je poizvedela imena ponesrečenih.

„Ali ste imena vseh mrtvih poizvedeli?“ vpraša uradnik.

„Niti misliti ni“, bil je odgovor, „samo mali del smo mogli poizvedeti, ker so tudi cele rodbine pokončan?“

„Mogoče Vam jaz lahko dam migljaj za eno umrlo“, reče uradnik.

„O, to nam je jako ljubo, ali nam zamorete dotično imenovati z imenom?“

„Žal, da ne; bila je izvanredno lepa mlada dama v sivi popotni obleki, v njenem spremstvu nahajala se je lična, mlada zamorka, ki je gotovo tudi med mrtvimi.“

„Srčna hvala“, odgovori dotična sodna oseba in si naredi nekaj zabeležkov. „Pri taki nesreči, kakor je današnja, pride tudi najmanjši migljaj v poštev, — sicer pa še eno vprašanje, — ali ni dotična dama morda rešena, veste li za gotovo da ne?“

„Nisem je našel ne mej zdravimi in ne v bolnici“, reče uradnik potrt.

„Potem je seveda vsak dvom o njeni smrti izključen!“

Nekaj dni pozneje prinašali so vsi listi dolge popise grozne nesreče, ki se je zgodila mej Atlantami in Kolumbijo.

Pod vrsto mrtvecev nahajala se je naslednja opomba:

„41 mrtvecev je bilo tako pretvorjenih in s žganih, da je bilo nemogoče poizvedeti, kdo da so; ali mej temi mrtvimi nahajali sta se dve osebi, ki sta porabili vlak iz Atlante in katerih znaki naj so za dotične sorodnike in znance, tu zabeleženi. Bili sta to mlada dama izvanredne lepote, ki je imela sivo potno obleko in katero je spremljala mlada zamorka.“

Kondukter, ki je peljal Heleno v zadnji voz, bil je tudi mej mrtvimi in tako so bili vsi trdno prepričani, da je nesrečnica kot nepoznana masa našla skupni grob z drugimi.

206. poglavje.
Strašila noč.

Helena se je oddahnila, ko jo je zamorka odpeljala od kraja groze in strahu.

Pretresujoče vpitje ponesrečenih je utihnilo v daljavi.

Na okrog raztezalo se je veliko močvirje, in treba je bilo vsega ostrega premišljevanja zamorke, da sta prišli čez to varljivo zemljo.

Zamorka je šla naprej, da je našla pot.

Vodila je z veliko spretnostjo svojo gospo čez gosto poraščeno travnate otoke, ki so mnogoštevilni gledali iz močvirja. —

Ker se je pa na teh otokih rada nahajala različna golazen, čistila je zamorka s pomočjo dolge veje pot, da preplaši kače, katerih leskeča telesa se je dostikrat videlo v travi.

Močvirje se je razprostiralo v neskončno daljavo in bilo je že poldan, ko sta se Helena in Juno ustavili na nekem z drevjem obraslem prostoru, da bi se umaknili žarečim solnčnim žarkom.

Helena je imela zajutrek v svoji ročni torbici: delila ga je z zamorko.

Potem je zlezla Juno na visoko drevo, da bi pogledala, kje da je konec močvirja.

Ali ta trud je bil zaman.

Konec močvirja je bil še daleč, ter sta morali po kratkem premoru nadaljevati nevarno potovanje.

Ker je Helena hotela priti na prvo postajo, je zamorka vzela tako pot, da je železniško progo vedno imela pred očmi; ali postaja je bila gotovo še precej daleč in daleč na okrog ni bilo videti človeškega bitja.

Zopet so minile ure.

Začelo se jer temniti in Helena je že trepetaje mislila na to, da bo morala prenočiti v močvirji in sopsti strupene sopare, ki so se tod vzdigovali.

Kar Juno veselo vzklikne.

„Gospa, konečno smo venkaj, — tu je suha zemlja.“

„Hvala bodi Bogu“, vzdihne Helena olajšano, „sedaj nama vendar ne bo potreba prenočiti v močvirju.“ —

V zadnjih urah se je na nebu zbralo debelih oblakov, zdaj je daljno grmenje naznanjalo, da se bliža nevihta.

Postajalo je vedno temneje.

Ravno se je zamorka pripravljala, da s staro svojo spretnostjo naredi utico iz vejevja, ko skoči hipoma nekaj korakov naprej in ostro gleda na neko mesto.

„Tam luč!“ zakliče veselo. „Kjer luč, tam — tam tudi ljudje, — gospa hitro priti.“

Zamorka prime Heleno za roko in jo vleče s seboj.

Zdaj je tudi Helena že zapazila luč, — gorela je mirno in enotno.

To je bilo znamenje, da je v bližini hiša, kjer najdeta ona in zamorka prenočišče in zavetje pred pretečo nevihto.

Po polurnem potovanju ugledate trudni potnici hišico in pasje lajanje je dokazovalo, da so njihov prihod opazili.

Mala hišica je stala ob robu gozdiča, ter je izgledala precej zanemarjeno.

Nekaj malih šup, ki so stale ob hišici, so bile kot hlevi za živino, medtem ko je celo posestvo obkrožala nizka meja.

Juno hiti k vratom in glasno potrka.

Pes, ki je bil priklenjen, je kakor obseden divjal in lajal.

Stopinje so zadonele po veži, ter se bližale vratom, katera so se rožljaje odklenila.

V razsvitljenih vratih prikazala sta se mož in žena, sta radovedno vprašala tujki, kaj da želite.

„Noč je mene in mojo služabnico prehitela“, reče Helena s svojim milini glasom. „ali je mogoče, da pri Vas najdove prenočišča? “

„Gotovo, prav ljubo nama je, gospica“, reče žena, „a zadovoljiti se morata s tem, kar imamo, ker na goste nismo pripravljeni.“

„Jaz sem z vsem zadovoljna“, odgovori Helena in stopi z Juno v vežo, „ker sem srečna, da se pretečemu viharju izognem.“

Žena odpre vrata in pelje tujki v malo siromašno opremljeno sobo, medtem ko je radovedno gledala v Helenin prekrasni obraz.

„I, odkod Vas je pa vendar veter prinesel?“ vpraša žena in pomakne nekaj stolov k mizi.

Helena in Juno se vsedete.

Helena je pripovedovala poslušajočim ljudem o nesreči, ki se je zjutraj zgodila, in kako da ste z Juno prehodili močvirje.

„Zdaj mi je tudi umevno, zakaj so popoldan toliko sem in tja vozili“, se vmeša mož v pogovor, „tir ne leži daleč od tukaj in jaz sem se na polju čudil radi tega, ker gre sicer ves dan le par vlakov mimo.“

„Kako daleč je od tukaj do prve postaje?“ vpraša Helena.

„Če jutri zgodaj odrinete, imate še vedno dobre tri do štiri ure hoda“, odgovori mož, „jaz nimam nikakega voza, sicer bi Vas tja potegnil.“

„O, to daljavo prav lahko prehodim“, reče Helena, „danes sve še veliko dalje hodili.“

„Le odložite, gospica“, reče žena prijazno, “takoj vama preskrbim kako pokrepčilo.“

Potem pokliče svojega moža in gre ž njim venkaj.

Naseljenec je bival s svojo ženo ob kraju velikega močvirja, ker je bil tukaj po ceni svet, zemlja pa vendar še dovolj rodovitna.

Zakonca nista imela otrok, in sta le toliko delala, da nista stradala, medtem ko so zanemarjena poslopja pričala, da je le redkokdaj kaka roka zabranila popoln razpad.

Zdaj sta stala zakonca pri ognjišču in sta molče zrla v ogenj, katerega je žena zanetila.

„Kaj rečeš ti k tej stvari, Jim“? ga vpraša žena čez nekaj časa. —

„Kaj naj rečem? To je čisto umevno, da je to fina gospica. ne morem ji zameriti, da ni tam ostala, — take nesreče marsikdo ne more gledati. “

„Ne govori take bedarije“, ga žena jezno zavrne, „jaz bi rada čisto kaj drugega vedela, ko tak dogodek na železnici; kaj misliš o osebi sami, videti je iz bogate rodbine.“

„To je že mogoče“, reče mož.

Potem premišljuje nekaj časa.

„Na vsak način ima več denarja kakor midva, ker v to ni dosti treba“, pristavi na kratko.

„Ali si videl zapono v laseh, ki jo ima?“ vpraša žena prežeče.

„Hm, — videl sem nekaj takega se lesketati, — pa nisem posebno na to pazil.“

„To so bili sami demanti, ti Jim; poznam to izza onega časa, ko sem še bila v mestu; ta nakit je jako dragocen.“

Žena je zadnje besede posebno naglašala.

„Gotovo ima tudi veliko denarja pri sebi“, nadaljuje potem.

„Že mogoče,“ — reče mož. „ Ali kaj to nama pomaga, saj ni naše.“

„Če bi le hotel“, reče žena z zavratnim pogledom“, „potem bi to bilo vse naša last.“

„Ah, neumnosti“, se razjezi mož, „saj vendar nisem ropar.“

„No, čiste vesti oba nimava“, odgovori žena porogljivo. „Tebe so naznanili radi goljufije in jaz sem enkrat imela predolge prste.“

Mož ne odgovori in le s temnim pogledom zre v ogenj.

„Denar morava dobiti“, nadaljuje žena silneje. „Zadolžen si, in kmalu naju pahnejo iz hiše in s posestva, potem greva lahko kot dninarja delat. Tukaj je priložnost, kakor se kmalu ne povrne, — jaz imam že načrt.“

„Tako?“ mrmra mož nejeverno. „To bo gotovo kaj pravega.“ —

„Gotovo, le poslušaj me. — Zamorka spi po noči na skednju, medtem ko spravim gospico v drugo sobo. Potem lahko vse mirno izvršiš.“

„Samo umora ne“, se mož oglasi, “tega ne storim na noben način!“

„Saj ti tudi ni treba“, ga pomiri žena. „To stvar narediva bolj lokavo; soba nima zapaha; ti se priplaziš notri in vzameš ročno torbico, tam hrani svoj denar, lišp bi naju le izdal.“

„In kaj, če se zbudi?“ vpraša mož.

„Potem to tudi nič ne škodi; vzameš ročno torbico in zbežiš. Drugo jutro naju najde gospica zvezana z zamašenimi ustmi, napadli so nas; in to zadostuje, menim.“

„Tako, in kako hočeš to narediti?“ vpraša mož radovedno. —

„Ti si res pravi tepec, če mi ne zameriš“, se smeje žena. „Denar se hitro spravi na varen kraj, proti jutru te zvežem in ti utaknem veliko cunjo v usta; potom si zvežem svoje noge vzamem tudi ruto v usta in si ovijem roke z vrvjo in tako leživa ter strašno stokava, dokler naju tujki ne osvobodite. Poprej pa odprem vrata in okna, odprem omare ter vse, kar je v njih, razmečem; psa izpustim z verige; pes steče takoj v gozd in se pred poldnem ne vrne nazaj, potem živa duša ne more slutiti, da sva sama to bila.“

„Izvrstno“, se mož namuzne. „Tako pojde; ali še nekaj! Kaj pa, če se gospica zbudi in teče za menoj?“

„Tega ne stori; upila bo in stokala, premaknila se pa ne bo; ne, le tako stori, kakor sem ti povedala, potem je pri kraji z vsemi skrbmi; tako nekaj tisoč dolarjev bi naju ravno rešilo.“

„Gotovo“, roče mož veselo. „Ti si res pametna žena in v zahvalo boš tudi kaj lepega dobila, — le dobro pazi, kam položi gospica torbico, da mi ne bo treba dolgo iskati.“

„To ti že potem povem“, odgovori žena zadovoljno, „zdaj pa pojdi, in tiho vzemi zapah, da ostanejo vrata odprta, jaz jo že pomirim.“ — —

Med tem časom sedeli sta Helena in zamorka v sobi in se pogovarjali o dvojici, ki ju je sprejela.

„Juno ne zaupa dosti tej družbi“, reče zamorka, „žena je preprijazna. — preuljudna, — to kaže na hinavsko srce, — Juno bo ji gledala na prste.“

„Mislim, da si preveč nezaupna“, odgovori Helena. „Ti ljudje sicer tudi meni ne ugajajo preveč, ali ne bojim se nič zlega od njih in jih hočem jutri bogato obdariti.“

Zamorka zmaje z glavo.

„Juno ima le prav, — tukaj niso dobri ljudje, — Juno to pazila.“

Potem sta govorili o malo važnih stvareh, dokler ni prišla žena s skledo ter povabila Heleno in njeno služabnico, da se poslužita.

Ker sta bili obe lačni, jima je prav dobro teknilo in Helena je bila zadovoljna, da je imela vsaj streho nad seboj, ker je nevihta z vso silo pričela.

„Gotovo bodete zdaj trudni, gospica“, reče žena, ko je Helena nehala jesti; „napravila sem Vam v drugi sobi posteljo, zamorka pa lahko leži na skednju.“

Rada bi bila imela Helena svojo služabnico pri sebi, ali žena je rekla, da nima nobene odeje več in da mrzla tla vendar niso nobeno ležišče.

Juno je skrivaj pogledala Heleno, kar je toliko pomenilo:

„Le pustite me, vse eno bom čula nad Vami.“

Helenina soba je ležala na drugi strani veže in je bila le z mizo in dvema stoloma siromašno opremljena; v kotu je stalo priprosto ležišče, pripravljeno za noč.

„Tako, zdaj pa dobro spite, gospica“, reče žena, ko je opazila, da je Helena položila torbico na stol. „Nevihta že pojenja, in brez skrbi lahko počivate, bati se Vam tudi ni treba; ker je pes dober čuvaj, se ne upa noben capin v bližino.“ —

„Kaj v tej okolici ni varno?“ vpraša Helena prestrašeno.

„No, kakor se vzame; povsodi je najti kako druhal, ali k nam ni nikogar; lahko ste brez skrbi!“

Ker ni Helena vedela, da se žena laže in da je okolica popolnoma zapuščena, hvalila je Boga, da ji ni bilo potreba prenočiti na prostem.

Ko je žena zapustila sobo, šla je Helena k vratom, da bi jih zapahnila.

Ah zaman je iskala po zapahu; vrata se niso dala zakleniti. —

Zdaj jo obide grozno čuvstvo.

Če je imela Juno vendarle prav s svojim dvomom, potem je bila vendar brez vsega varstva.

Zatorej sklene, da hoče bdeti, in se na pol oblečena vleže na posteljo, da bi vsaj malo počivala.

Bojazljivo je prisluškovala na vsak najmanjši šum.

Čula ni ničesar izvanrednega, samo dež je enakomerno padal na široko lesene deske na strehi. — — — —

Kar se nakrat zgane.

Dozdevalo se ji je, da sliši tihe korake, ki so se počasi bližali vratom.

Helena je ugasnila luč in je prestrašeno zrla na vrata, ki so se tiho odprla.

Skoraj bi bila zavpila, ko je vzlic temi zapazila moško osebo, ki se je tiho plazila k mizi.

Od časa do časa obstala je ta postava in pazljivo, poslušala. —

Helena je ležala v smrtnem strahu in se komaj upala dihati. —

Nova groza se polasti revice, ko je zagledala v vratih drugo osebo, ki pa je mirno stala in se ni ganila z mesta.

Zdaj se dozdeva Heleni, da vidi v rokah druge osebe neko bleščeče orožje.

Groza jo omami tako, da se onesvesti.

Moška oseba se je tiho približala stolu, na katerega je Helena položila torbico.

Hitro se oseba pripogne in se počasi s plenom vrača k vratom, katera se tiho zapro za nočnim obiskovalcem.

Bil je naseljenec, ki je pri Heleni udrl in se polastil njenega denarja.

Mož ni slutil, da je druga oseba, katero je Helena zapazila v vratih, bila zamorka, o kateri je tat mislil, da trdno spi v skednju.

Juno je šla le na videz v skedenj, ki se je nahajal nad hlevom, ter se že čez pol ure brezsumno vrnila.

Zamorka se je bala, da jo pes izda.

Kako se je pa začudila, ko je bila žival čisto mirna, čeprav je šla likoma mimo njegove ute.

Ta okolnost je zamorki čudna zdela.

Gledala je ostreje tja in opazila s svojimi, temno navajenimi očmi, da je veriga ležala na tleh in da je utica prazna.

„Aha“, zašepeče Juno, „pes ni tukaj, — to ima nekaj pomeniti, — no že vidim.“

Tiho se splazi v vežo ter počene zraven vrat, kjer je ležala njena gospa, da bi nepremično prisluškovala. — — —

Polnoč je minula, ko zasliši zamorka naseljenca, ki se je tiho splazil k vratom in jih počasi odpri. —

Zamorka je bila trdno prepričana, da mož ne streže Heleni po življenju, nego jo misli le oropati, zato ga je pustila in se namenila v pravem trenotku vskočiti.

Ko se je naselnik bližal postelji, merila je zamorka s samokresom na njegovo glavo.

Slutil pač ni, da je bilo njegovo življenje odvisno od enega koraka.

Ko je zamorka zapazila, da si je naselnik prisvojil le Helenino torbico z denarjem, stopila je nazaj v senco in pazljivo motrila moževo kretanje.

Naselnik tiho zapre vrata in se splazi v zadnji del hiše, kjer ga je žena pričakovala.

Zamorka mu je sledila.

„Ali se je posrečilo, Jim?“ zašepeče njegova žena. “Ali ni nič opazila?“

„Tukaj je torbica“, reče mož tiho. „Gospica je trdno spala in ni zapazila moje navzočnosti.“

„Tem bolje, zdaj pa le hitro spraviva torbico v varno skrivališče; ali je kaj dosti denarja v nji?“

„Vzemi užigalico, zelo sem radoveden“, reče naseljenec.

Juno se stisne za neki tram, medtem ko je tatinska dvojica prižgala užigalico in lakomno zrla v torbico.

„Tu je zlato, — in tukaj bankovci!“ zašepeče mož, “to je izvrsten lov!“

Užigalica ugasne in zamorka pazljivo posluša daljno govorjenje te poštene dvojice.

Sklenila je, da torbico takoj zopet vzame in premišljevala je le, če to stori z zvijačo ali s silo.

Zdaj odločijo besede žene njeno nadaljno ravnanje.

„Nesi torbico v kuhinjo, Jim, — tam stoji na polici velik prazen lonec za mleko; tja notri jo položi in pridi v sobo, da napraviva, kar je potrebno.“

Čez nekaj minut se naseljenec vrne in dvojica izgine v sobi. —

Zamorka bi bila lahko preprečila rop, a bila je s svojo gospo v docela pustem kraju; naselnik je morda imel orožje in se bi odpotovanju resno zoperstavljal, zato je bilo bolje, da vzame torbico iz skrivališča in jo toliko časa skrije, dokler ne zapusti s svojo gospo grozovitne hiše.

Tako je storila.

Juno se je tiho splazila v kuhinjo, prijela lonec za mleko, ter vzela torbico, katero je varno skrila v svoji obleki.

Potem je poslušala pri Heleninih vratih.

Ali tam je bilo vse tiho in zamorka se je namenila, molčati tudi zjutraj, kadar Helena zapazi svojo izgubo, ter hitro ko mogoče zapustiti hišo.

Medtem je ležala Helena v smrtnem strahu na svoji postelji ter poslušala na vsak šum, ker se je bala, da bi se ropar vrnil in jo umoril. — — —

Konečno se je jelo daniti in Helena je vstala s svojega ležišča. —

Iskreno se je zahvalila Bogu, da jo je rešil smrti, potem je premišljevala svojo nadaljno usodo, ker je bila zdaj popolnoma brez vsega imetja.

Namenila se je, proti zamorki zamolčati svojo izgubo, ker bi zvesta služabnica gotovo naselnika delala odgovornega. Ker pa ni imela nikakih dokazov, bi lahko imel tak kreg jako neljube nasledke in zato je morala molčati in z nekaterimi dolarji, ki jih je še imela v denarnici, še povrh poplačati to dvomljivo gostoljubnost.

Vrata se zopet odpro.

Helena strahu vzklikne, a potolaži se takoj, ko Juno hitro stopi v sobo.

„Ste gospa dobro spali?“ vpraša zamorka ž lokavim smehom. „Juno na mrvi prav dobro spala.“

Helena vzdihne, ali molčala je o nočnem dogodku in le zamorko prosila, naj se pripravi za potovanje.

„Imate gospa vse reči?“ vpraša Jano navidezno brezskrbno.

„Gotovo, Juno, ali požuri se, jaz nimam več miru, hočemo iti dalje.“

„Čisto prav tako“, si misli zamorka na tihem. „Gospa meni nič ne reče, ker me pozna in ve, da se Juno precej krega, — ona rajši molči, samo da ni nikakega krega, — no, gospa se lepo začudi.“

„Ali še nisi slišala gospodarja ali gospodinje?“ vpraša Helena, začudena radi tihote, ki je vladala po hiši.

„Ne“, reče Juno, „takoj hočem pogledati, — najprvo pijeve kavo, — potem pa pojdeve.“

Hitela je v vežo in odprla sobna vrata.

„Gospa, hitro!“ zakliče zamorka. „Pridite hitro semkaj, — tukaj se je nekaj zgodilo.“

Prestrašena stopi Helena čez prag in strah jo pretrese radi prizora, ki se ji je nudil.

V sobi je strašno izgledalo.

Vse omare so bile odprte, okna odprta, povsodi je ležalo perilo in obleka.

Naseljenec je ležal s svojo ženo na tleh.

Oba sta bila zvezana, medtem ko so v usta utaknjene cunje zabranjevale jima vpiti in se je čulo le tiho ječanje.

Juno jima vzame cunje iz ust in poskusi razvezati vrv, s katero je bil mož zvezan.

„Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo ?“ vzklikne Helena prestrašena.

„Razbojniki so nas napadli“, stoka žena. “Odstranili so psa in oropali naše težko prislužene prihranke, o moj Bog, — o Bog, — uničeni smo.“

„Tudi jaz sem okradena“, reče Helena žalostno, „moja torbica mi je ukradena.“

„Kaj, torbica z vsem denarjem, gospa?“ zavpije zamorka navidezno prestrašena. „Gospa pa ni prej Juno nič povedala.“

„Šele prej sem jo zgrešila“, reče Heleua, „in mislila sem, da jo najdem v tej sobi, ali zdaj se spominjam, da sem po noči slišala korake; roparji so bili tudi pri meni.“

„Gotovo“, pritrdi naseljenec, katerega je zdaj zamorka odvezala. “Ti vragi so tudi Vas okradli.“

Hitro se obrne k svoji ženi in navidezno težko odveže vrvi, medtem ko je zamorka s porogljivim posmehom precej nalahko ovite vrvi ogledovala.

„Gospa, pojdiva hitro dalje“, zašepeče svoji gospej, „hitro, imam za to svoje vzroke.“

Helena ji rada ugodi, ter se zahvali ženi, ki ji hoče na vsak način pripraviti zajutrek, če prav je še vedno stokala radi velike izgube.

„Ste-li imeli veliko prihranjenega?“ vpraša Helena sočutno in potegne denarnico, da položi nekaj dolarjev na mizo.

„Štiri sto dolarjev, pomislite“, zdihuje žena. „Zdaj smo popolnoma berači, kor smo še za živino dolžni, ali od Vas ne sprejmem ničesar, saj ste tudi Vi ob ves denar.“

„Le vzemite“, reče Helena in se hitro poslovi od zdihujoče zakonske dvojice, katera spremi Heleno in zamorko do vrat. —

„Zakaj pa si tako silila, da greve naprej?“ vpraša Helena. “Jaz sem trudna, da bi umrla. Po noči nisem očesa zatisnila; videla sem roparja, ki mi je ukradel torbico in se tresla v smrtnem strahu. “

„To je Juno prav žal“, reče zamorka, „ko bi Juno vedela, da gospa ne spi, bi mož ne prišel iz sobe.“

„Kako?“ vpraša Helena začudeno. „Kaj si bila v bližini?“

„Juno stala za njim in s samokresom merila na moža, — ko bi bil on samo stopinjo naredil k postelji, — bi bil takoj mrtev.“

„Ali Juno, kaj nisi zamogla zabraniti, da bi ne vzel sredstev, ki jih potrebujem, da najdem Lidijo?“ zdihuje Helena.

Zamorka smeje potegne torbico iz obleko in jo izroči Heleni. —

„Juno, — Ti zvesta prijateljica!“ vzklikne Helena od veselja kar iz sebe. „Kako si pa roparju odvzela plen?“

„Nič misliti, gospa“, se smeje Juno in pripoveduje začudeni Heleni nočne dogodke.

„Ali saj so bili ti ljudje zvezani“, reče Helena.

„To so vse sami naredili“, se reži zadovoljno zamorka, „žena je moža zvezala, — potem še sebe in prav nerodno, — vrv si je le ovila krog života, — to je Juno prav dobro videla.“

„Ali kmalu bodeta opazila, da nimata več ropa“, rede Helena boječe, „ morda prideta za nami.“

„No, to se ne zgodi“, odgovori zamorka, „bala se bosta priti za nama, — drug drugega se bosta dolžila.“ — —

Zamorka je imela prav.

Komaj sta Helena in Juno zapustili hišo, je hitela tatinska dvojica v kuhinjo, da bi ogledala in preštela plen.

A kako se je prestrašila, ko je bil lonec prazen in kljub vsemu iskanju nista našla torbice.

Zena je dolžila svojega moža, da je skril plen, medtem ko je ogorčeni mož isto trdil o svoji ženi.

Od besedi in krega je prišlo do pretepa, in medtem ko sta Helena in njena služabnica hiteli naprej, spopadla se je zdivjana dvojica in se pošteno ruvala.

207. poglavje.
Strašna vest.

Radi nezdravega podnebja južne Karoline zbolel je grof Ostrovrhar na hudi mrzlici, od katero je le počasi okreval in radi katere je odložil vse večje izlete.

Rogers je noč in dan bdel pri njegovem ležišču.

Ko je že vsaka nevarnost minila, prosil je stari grof nujno svojega strežnika, naj poizvedbe po Heleni nadaljuje in Rogers se je odločil odpotovati.

Ernest naj bi ga spremljal, ker je Janez grofu zadostoval to je bil kočijaž znan z amerikanskimi razmerami.

Tako se je torej Rogers nekega dne poslovil in se peljal proti Luisvilu, ker je upal, da v večjih mestih kaj poizve o Heleni. —

Helena je štiri tedne bivala v tem mestu in je občinstvo očarala s svojim petjem, tako da so še vedno govorili o lepi pevki, ki je kakor zvezda vzplamtela na nebu umetnosti in potem izginila.

Rogers je vedel, da je Helena v Filadelfiji nekaj časa nastopala kot pevka. Popis se je strinjal z njeno osebo in razun tega je bil že v Marivilu zvedel, da ima pri sebi neko zamorko. —

Rogers je zdaj razvil vso svojo delavnost. Dovolil si je komaj najpotrebnejšega počitka; od zjutraj do pozno v noč je bil na potu, da poizve, kar bi potrdilo njegova domnevanja.

Pevka je v Luisvilu stanovala v zasebni hiši, tako da ni imel Rogers vkljub vsemu poizvedovanju nobene gotovosti, če je to bila Helena. Nobene vrstice od njene roke ni bilo dobiti in zato je bila še vedno mogoča kaka zmota.

Tako je Rogers zvedel, da je pevka dalje časa bivala v Cincinatiju.

Hitro se odloči in zapusti Luisvil, ter se pelje v Cincinati, kjer takoj poišče hotel, v katerem je pevka nastopala.

Posestnik hotela mu je radovoljno pripovedoval, kako je pevko njen podjetnik osleparil.

Dal je Rogersu naslov hiše, kjer je pevka v Nevportu, dokler je bila v Cincinatiju stanovala.

Takoj si Rogers najame voz in se pelje v Nevport, kjer je imel srečo, da je dobil staro gospo, Helenino prejšnjo gospodinjo. — Helenina gospodinja je bila zgovorna gospa in Rogers je v nekaterih minutah več zvedel, kakor prej pri vsem poizvedovanju.

„Ali ni pevka ničesar pismenega zapustila?“ vpraša Rogers, ko stara gospa obmolkne.

„Kaj pisanega, — ne, — samo nekaj za glasovir je še ležalo v njeni sobi, kar sem spravila. A tudi tam ni drugega zapisano kakor B..... in krstno ime.‘‘

„Krstno ime, kako se to glasi?“ vpraša Rogers ter hitro poskoči. “Tudi pisavo bom spoznal.“

Stara gospa odpre neko omaro in izroči Rogersu neke note. —

S tresočimi rokami jih Rogers sprejme.

„Tu zgoraj stoji ime“, reče gospa in pokaže na rob lista.

„Helena B...... !“ vzklikne Rogers vzradoščen. „Zdaj ni nobenega dvoma več, ona je!“

„Ali mi morete povedati, kdaj in kam je ta dama odpotovala?“ vpraša Rogers, ko se je nekoliko pomiril.

„Gotovo, ker imam o gostih vedno natančno knjigovodstvo“, odgovori gospa in prinese gospodinjsko knjigo iz omare.

„Gospica B.....“, bere glasno, „stanovala je tukaj od 3. do 21. oktobra; 21. oktobra je z večernim vlakom odpotovala v Kolumbijo.“

„Kolumbijo? — Ali je zamorko s seboj vzela in kako je bila opravljena ?“ vpraša Rogers hitro.

„Imela je sivo potno obleko in je odpotovala v spremstvu zamorke“, reče stara gospa začudeno. „Videti je bilo, da se pevki zelo mudi, ker so je hipoma odločila za odhod.“

„Ali je hotela v Kolumbiji nastopiti?“ vpraša Rogers.

„Mislim, da ne, — zadnje dneve je veliko govorila z zamorko ter bila zelo objokana; enkrat sem tudi slišala, kako sta govorili o nekem otroku.“

„Zdaj ni nobenega dvoma več!“ zakliče Rogers, „ona je. Sto tisočkratna hvala za Vaše ljubeznjive izpovedbe.“ — — —

Rogers se je poslovil.

Hitel je nazaj in hitro poslal prtljago na kolodvor.

Helena je bila samo štiri dni pred njim. Ker je bilo ta dan 25. oktobra, zato je mislil, da jo gotovo najde v Kolumbiji. —

Rogers je bil veselja iz sebe.

Namenil se je, da na vseh večjih postajah poizveduje po Heleni, ter v mestih, kjer je Helena prenočevala, pogleda v vseh hotelih v knjigo za tujce, če ni mogoče Helena pretrgala svojega potovanja.

Posrečilo se mu je boljše, kakor si je mislil.

V Nasvilu našel je Helenino ime v hotelu pri postaji.

Natakarji so se dobro spominjali lepe dame, ki je prišla v spremstvu neke zamorke; sicer je pa njen rokopis pregnal vsak dvom. —

Drugi dan se mu je posrečilo, najti ljubljeno ime v Katanogi. —

Povsodi je Rogers slišal, da je Helena le čez noč počivala in se drugo jutro peljala naprej.

Naslednja večja postaja je bila Atlanta, v katero je Rogers dospel drugi dan, ker se je peljal noč in dan in si ni privoščil nikakega miru.

Helena je zdaj bila samo še tri dni pred njim, ker se je Rogers tudi po noči vozil.

Mislil je za gotovo, da jo dohiti še pred Kolumbijo.

Bilo je opoldan, ko je Rogers prišel v Atlanto in se tako, peljal v hotel, da pogleda, če je Helena bila tukaj.

Hotel je bil jako eleganten, ali v knjigi za tujce je zaman iskal zaželjenega imena.

Rogers je hitel torej dalje in konečno srečno našel v skromni gostilni iskano ime. — Helena B....., stalo je to razločno napisano.

Med Atlanto in Kolumbijo ležalo je še mesto Augusta, kjer je morala Helena počivati.

Tu je mislil, da najde iskano, — ali že čez nekaj minul poizvedel je nekaj drugega.

V Atlanti je Rogers izprašal natakarja in izvedel, da je izvanredno lepa dama s svojo zamorko peljala z jutranjim vlakom. —

Rogers mu stisne nekaj denarja v roko in hoče ravno zapustiti sobo, ko ga natakar z nekim vprašanjem zadrži.

„Ali je ta dama Vaša sorodnica ?“

Rogers je že hotel nejevoljno odgovoriti, ko ga natakarjev obraz nekaj čudno opozori.

„Zakaj?“ vpraša Rogers, “jaz iščem to damo, ker ji imamo nekaj važnega povedati.“

„Ali je imela dotična dama sivo obleko?“ vpraša natakar.

„Da“, vzklikne Rogers veselo, “ali zdaj veste, kje iskana nahaja?“

„Da“, reče natakar, „tu, čisto v bližini.“

„V bližini, — kje, — jaz mislim, da je odpotovala, govorite vendar!“ zakliče Rogers hlastno.

„Odpotovala je, a se zopet vrnila!“

„Zopet vrnila, jaz Vas ne razumem, ali ste videli to damo?“

„No, ker niste nikak sorodnik od nje, Vam lahko vse povem“, reče natakar.

„Ta dama leži s svojo zamorko na pokopališču v Atlanti bila je med onimi 125 ljudmi, ki so se pri grozni železniški nezgodi ponesrečili.“

Rogers si z roko obriše čez čelo, kakor da bi se mu mešalo.

Potem se močni mož brezglasno zgrudi. — — — —

Ko se je zopet zavedel, ležal je v hotelu na zofi in poleg njega je stal hitro poklicani zdravnik, ki je poskušal nezavestnega obuditi v življenje.

„Ali čujem, ali sanjam?“ stokal je Rogers. “Ni mogoče, Helena mrtva?“

„Ohrabrite se“, prosil je zdravnik. „Dvoma ni, da je dama, katero iščete, ponesrečila, ker je bila med vožnjo v vlaku, po nesreči pa so jo pogrešali; reva je sedela v enem prvih voz, zato je smrt je morala biti hipna in nagla.“

Rogers je pomigal, da naj se ga pusti samega.

Vsi so tiho odšli, le zdravnik je vzel iz žepa čajnik in ga položil pred Rogersa na mizo ter potem zapustil sobo.

Počasi je vzel nesrečnež list v roko in ginjen bral poroko o nezgodi.

Končno je naletelo oko na opombo, — katero poznamo, ki ni dopustila nikakega dvoma nad usodo Helene.

Duševno uničen je padel Rogers nazaj na blazine, — čutil je, da mu bo življenje od sedaj naprej pusto in prazno.

S silo se je vzdignil in si dal pokazati pokopališče in kupno gomilo nespoznanih žrtev. —

Dolgo je stal Rogers ob samotnem gričku in debele solze mu kapale iz oči. Mislil je na angelsko lepo trpinko, ki je tu spodaj za vedno počivala.

Obupati je hotel, če je mislil na ljubki obraz, čigar mile oči so ga tolikokrat govoreče pogledale; nepopisna bolest stikala mu je prsa, ko se je spomnil nežnega glasu, katerega naj bi nikdar več ne slišal.

In najhujše ga je še čakalo!

Staremu očetu je moral prinesti grozno vest, da preljuba hči ne biva ved med živimi.

Videl je v duhu, kako se je stari plemič zgrudil ob tem kostnem poročilu, in bi ga moral on tolažiti, — on, ki je bil sam najbolj potreben tolažbe.

Sedaj šele, ko jo je na veke izgubil, čutil je Rogers, kaj je bila Helena; neizrečeno jo je ljubil in sedaj jo je zopet našel, a mrtvo, — vzeto mu na veke.

Nesrečni oče ni imel niti te tolažbe, da bi mogel prepeljati mrtvo truplo drage hčere v staro rodbinsko rakev, ker mrtvecev ni bilo spoznati.

Rogers je odtrgal od vencev, ki so ležali na griču, nekaj listkov. Skrbno jih je spravil v svojo listnico, potem je zapustil z dolgim žalostnim pogledom kraj, kjer je ležalo njemu naj dražje bitje. — —

Ko se je vrnil v hotel, dobil je tam železniškega uradnika, ki je takrat pogrešil Heleno, katerega je bil sedaj postrežljivi natakar pripeljal semkaj.

Pripoved resnega moža odvrnila je zadnje dvome, katere je še Rogers gojil, in mu jo potrdila kot neovržno, da je Helena v resnici našla s svojo zamorko strašno smrt.

„Daleč na okoli je le močvirnata pustinja“, razložil uradnik na Rogersovo tozadevno vprašanje. “Izmed rešenih ni mogel nihče oddaljiti, kajti tu ni nobenega človeškega bivališča in močvirja ni možno prehoditi; svoj čas, ko se je tu delala železnica, je mnogo ljudij umrlo na mrzlici.“ —

Tako ni Rogersu preostalo drugega, ko peljati se v Marivil, da bi bolnemu grofu prinesel strašno vest in željno priča kujočemu očetovskemu srcu pripravil najbridkejše razočaranje.

208. poglavje.
H. pl. O.

Malo dni za tom je stal tudi grof Ostrovrhar na grob pokopališča v Atlanti in jo s solznimi očmi gledal na kos zemlje, ki je pokrival zadnje ostanke preljube mu hčere.

Stari gospod je bil videti še za leta starejši; visoka možata postava je bila na lahko nagnjena naprej in obraz je nepopisno žalosten.

Kaj je pomagalo sedaj vse kesanje, ko je bilo prepozno in se je draga hči na vekomaj ločila od tega sveta.

Končno se je grof vzravnal in je šel, v spremstvu Janeza in Ernesta, na kolodvor, da bi se še isti dan odpeljal.

Rogers se je že v Marivilu poslovil, akoravno ga je grof prosil, naj ga še dalje spremi.

Nekdanji policijski polkovnik si je želel sam biti s svojo bolestjo, vrhu tega pa je še hotel najti Severja in lopova, ki je provzročil vso nesrečo, izročiti sodniji.

Grof Ostrovrhar se je peljal sedaj z Janezom in Ernestom po južni železnici, ki je tekla skozi Kolumbijo, mimo onega kraja, kjer je njegova hči našla smrt in žalostno je gledal na ostanke zgorelih vagonov, ki so še vedno ležali naokoli.

Ker je grof še vedno bolehal na posledicah mrzlice, pretrgal je vožnjo že popoludne, da bi v Avgusti, zadnji večji

Postaji pred Kolumbijo, prenočil.

Janez je ostal pri svojem gospodu, medtem ko je Ernest rajši napravil sprehod, da bi si ogledal mesto na vse strani.

Kočijaž je že več ur hodil okoli in je ravno prišel v neko predmestje, ko so ga suha usta spomnila, da je čas, si žejo gasiti. —

Gostilna, kamor je bilo videti, da zahaja mnogo ljudstva z dežele, je bila v bližini.

Ernest se ni obotavljal ter vstopil, da bi se okrepčal po dolgi hoji.

Gostilniška soba je bila skoraj prazna.

Gostilničarka je zevaje slonela ob točilni mizi.

Le on osamel gost, v katerem se je na prvi pogled spoznalo krepkega gozdnega farmerja, je sedel pri mizi in vneto nekaj razmišljal.

Pola papirja, ki je ležala pred njim, kakor tinta in pero pričali so, da se je trudil, svoje misli napisati.

Ernest se je vsedel blizu farmerja, ki jo zamišljeno grizel svoj peresnik in tu pa tam globoko vzdihnil.

Gostilničarka je prinesla Ernestu zahtevano pijačo. Medtem si je ta z dolgimi požirki gasil žejo, skočil je farmer nakrat kvišku in je jezno vrgel poro na mizo.

„Zlodej vzemi vso pisarijo, — ni mi mogoče priti do konca!“

Ernest je radovedno pogledal farmerja in se smehljal, ko opazil čačke, katere je mož naslikal na papir.

„Da, Vi se lahko smejete“, zaklical je farmer in pogledal Ernesta. „Naš eden zna dobro ravnati s puško in sekiro, a če prime peresnik v roko, potem je joj.“

„Ali Vam morda zamorem pomagati ?“ vprašal je dobrovoljni Ernest. „Pri pisariji se precej dobro spoznam, in če ni ravno kaka sodnijska reč, bo že šlo.“

„Oh, to bi mi zelo ustregli“, zaklical je farmar veselo, „na par kozarcev mi ni nič ležeče; sploh ni tako hudo, gre se za neki oklic v časnik.“

„Nič drugega?“ zaklical je Ernest smeje se. „Potem dajte sem, to se že naredi.“

„No, le pridite sem k moji mizi, — tako, gostilničarka, še kozarec za gospoda tu, — tako, sedite, tu imate papir is pero.“ —

„Kaj pa želite, da se zapiše?“ vprašal je Ernest. „Ali rabite hlapca ali kaj takega?“

„Ne“, rekel je farmer, „nekaj smo našli.“

„Našli?“ vprašal je Ernest. „Pač svoto denarja, — kaj?“

„Bog varuj, nekaj živega, otroka!“

„Otroka?“ se je čudil Ernest. „Ali se ni še nihče oglasil?“

„To je kočljiva stvar“, mrmral je farmer. „Imamo otroka že nad pol leta, ne da bi bili komu kaj povedali. To je zato, ker stanujemo sredi gozda in pridemo le vsake tri ali štiri mesece enkrat v mesto; in potem je moja žena tako bedasta, hotela je otroka sama obdržati, ker midva namreč nimava nobenega.“

Farmer je pri teh besedah postal resen in je tužno pred-se.

Ernest si pri tej pripovedi ni dosti mislil.

Sicer je vedel, da je Helena takrat iskala otroka, a to se je bilo le tako mimogrede omenilo, da mu je vsa stvar izginila iz spomina. On ni vedel, kje je Helena otroka zgubila in če se je tisti zopet našel.

Sploh je bilo mesto Avgusta daleč od Marivila in Ernestni ničesar vedel o takratnih dogodkih.

„Kako pa ste prišli do otroka?“ vprašal je farmarja, ki ni bil drugi ko Milton, kateri je takrat rešil Lidijo.

„To mi bodete komaj verjeli“, rekel je ta. „Pomislite! Peljal sem se s svojo staro iz Avguste domov; bilo je malo pozno in ustavila sva se, da bi pričakala luno. — Sedela sva pri ognju. Nakrat sem zaslišal krik. Skočil sem kvišku in videl velikega volka, ki je drvil proti ognju. V hipu sem pomeril z puško in ustrelil zver. Sedaj sem pa vendar hotel vedeti, kajje pomenil krik. Vzel sem goreče poleno in šel na mesto, kjer je obležal volk, tu, — mislite si moje začudenje, — našla sva majhno, zalo deklico, katero je volk ravno menil požreti.“

„To je čudno“, rekel je Ernest, „ali ni v bližini tega kraja nobene naselbine?“

„To je ravno čudovito; par ur naokoli ne prebiva človeška duša; sploh so tod revni bajtarji, in malo dekletce je iz fine hiše, to je gotovo.“

„Vi bi bili vendar morali to naznaniti“, dejal je Ernest nejevoljno. „Le pomislite, kak strah je morala prestati uboga mati.“ —

„Da, temu je kriva moja žena“, rekel je farmer. „Ta je hotela na vsak način deklico pridržati; rada jo tudi imava kakor da bi bila najina. K temu je prišlo, da več mesecev nisem mogel od svoje gozdne farme; saj sva odločena od vsega sveta in ko sem prišel prvikrat v Avgusto, prosila me je moja žena milo, naj še odložim naznanitev. Nekaj dni sem pa je imela slabe sanje in trdi, da se ji je prikazala otrokova mati in je groze zahtevala deklico nazaj. Sedaj mi ni dala miru; moral sem takoj v mesto, da bi dal v časnik inserat in s tem opozoril otrokove sorodnike.“

„No, potem povejte, kakšen je otrok, koliko je star. Potem že skujem naznanilo.“

„Otrok ve samo svoje krstno ime Lidija in govori le par angleških besed. Moja žena trdi, da morajo stariši biti Slovani; otrok je 3 — 4 leta star.“

„Tako“, dejal je Ernest in postal pozoren. „Ali niste pri otroku nobenega spoznovalnega znamenja našli? Kako pa je bilo perilo zaznamenovano?“

„Na perilu ni bilo nikakega imena, a na vratu je imel otrok obešen križec, poln biserov, — tako vsaj pravi moja žena, — in na zadnji strani tega križca je tudi nekaj črk.“

„To je jako važno“, zaklical je Ernest in prijel za pero; „katere pa so te črke?“

„Tu imam napisano, — poglejte, H. pl. O.“

„H. pl. O“, ponovil je Ernest premišljuje. „Moj Bog, — je-li mogoče, to se pravi Helena pl. Ostrovrhar.“

„Vi gotovo poznate stariše?“ vprašal je farmer začuden.

„Poslušajte, prijatelj“, zaklical je Ernest naglo, „ pojdite hitro z menoj; tu v Avgusti je gospod, ki nam lahko takojpove, če je otrok njegov. Najel bom voz, — spijte hitro; — ako je tako, kakor jaz mislim, potem bodete bogato poplačani.“

Zmajavši z glavo sledil je farmer pozivu in čez par minut peljala sta se moža v hotel, kjer je stanovat grof Ostrovrhar.

Ernest je hitro ropotal s svojim spremljevalcem po stopnicah gori in prosil presenečenega Janeza, naj ga takoj naznani grofu. —

Čez nekaj minut se je ta vrnil in ju peljal v sobo, kjer ju je sprejel grof Ostrovrhar.

S hlastnimi besedami poročal je Ernest, kar je zvedel od farmerja, medtem ko je ta vidno v zadregi stal zraven in plaho gledal v resni obraz starčka.

Ko je pa kočijaž omenil križec in imenoval črke, ki so bile vanj vrezane, oživele so se mrkle poteze starega plemiča.

„Tak spomin sem enkrat podaril svoji hčeri; ni dvoma, da je otrok moja unukinja. — O Bog, zahvalim Te, — sedaj spoznam Tvojo dobroto, ker mi namesto izgubljene pošlješ njenega otroka.“

Slovesna tihota je vladala v sobi.

Vsi so v spoštljivi plašnosti gledali starega grofa, ki je kakor pozabivši samega sebe stal tu in hvalil Boga, da mu je v zadnji uri poslal tolažbo.

Potem je stopil grof k farmerju Miltonu, in mu krepko stisnil roko.

„Bogato Vas poplačam, vrli mož“, rekel je prijazno, „kajti brez Vas bi bil zgubil tudi svojo unukinjo, katero najti bi ne bil nikdar več upal.“

Farmer je ostal čez noč v hotelu in drugega jutra drdral je lahek voziček, v katerem se je peljal grof s svojim spremljevalcem proti samotni hiši v gozdu.

209. poglavje.
Ded in unukinja.

Poldne se je bližalo, ko je daljno lajanje oznanjalo grofu in njegovemu spremljevalcu, da se bližata Miltonovi naselbini.

Farmerjeva žena je pričakovala svojega moža.

Začudeno je gledala žena voz, ki se je ustavil pred vratmi.

Spoštljivo plaho je opazovala visoko postavo starega grofa, ki jo je srčno pozdravil in ji stisnil roko.

„Pomisli, žena“, zaklical je Milton brez sape, „tu je ded naše Lidije, in uboga mati otroka je pred nekaj dnevi ponesrečila in je že pokopana.“

Prestrašeno je gledala žena svojega moža, ki je s tresočim glasom to povedal.

Solze so ji zalile oči.

„Za Boga, le otroku ne povejte nič o tem, gospod grof“, ihtela je, “vedno povprašuje za mamo, samo očeta se boji.“

„To je razumno“, odvrnil je grof Ostrovrhar resno. „Oče je ničvrednež, ki je mojo hčer pripravil v nesrečo; ko bi njega ne bilo, bi še imel svoje ljubo dete; ona bi bila sedaj srečna, a Bog je drugače odločil.“

Zena je peljala grofa v malo sobo in odprla vrata, ki so šla na vrt. —

„Lidija!“ klicala je jokaje, “Lidija, pojdi hitro notri!“

Zunaj so se zaslišale lahke stopinje.

Potem je poskočno majhno dekletce čez prag in začudeno gledalo grofa, kateri ni mogel več skrivati svoje ginjenosti.

„Moja Helena, kakoršna je bila!“ zaklical je iskreno in hitel k otroku, da bi ga pritisnil na svoje srce.

„Lidija!“ rekel je stari gospod tresočim glasom. „Ali me še poznaš, saj sem Tvoj stari oče, — saj si me že videla.“

Videti je bilo, kakor da bi se otrok grofa spominjal, poznalo se je na plahem pogledu, da se je v otrokovi duši vzbudil spomin na nejasen prizor iz preteklosti, — oni zimski večer na Ostrovrhovem vrhu, ko je nje mati ležala na kolenih pred starim gospodom in je Lidija proseče sklepala svoji ročici.

A zapuščeni otrok je sedaj čutil, da pripada staremu gospodu, ki je s tako milim glasom poklical njegovo ime.

Še en presojevalen pogled, potem sta se oklenili majhni ročici grofa, kateri je otroka srčno stisnil k sebi in skoraj udušil s svojimi poljubi.

Farmer in njegova žena sta ginjeno gledala.

Čutila sta sicer, da se jima je otrok zelo priljubil, a rada sta ga izročila staremu očetu, ki ni imel sedaj drugega na svetu, ko svojo unukinjo. —

„Tu je križec, gospod grof“, rekla je žena jokaje in dala staremu gospodu lišp, katerega je Lidija nosila, ko sta jo našla.

„Jaz sem ta dragi spomin nekdaj podaril svoji hčeri“, rekel je grof Ostrovrhar, ko je z rosnimi očmi ogledoval križec. “To je spomin na izgubljeno hčer, drugače bi Vam ga bil rad pustil. A bogato Vam poplačam, da ste vzeli mojo unukinjo k sebi.“ —

„Ničesar ne zahtevamo, gospod grof“, dejal je Milton. “sicer sva revna, a na plačilo nisva računila.“

„Jaz cenim Vašo blagosrčnost, katero se tako redko najde“, odvrnil je plemič, “a prosim Vas vendar, da sprejmete to majhno svoto, katera bi Vama utegnila olajšati Vaše trudapolno življenje. Bivanje v gozdu je v zvezi s trdim delom, vem, in zato vzemite od mene ta mali dar, s katerim Vam zamorem le nepopolno vrniti, kar ste za Lidijo storili.“

Pri teh besedah je potegnil grof iz žepa zavitek in ga potisnil farmerju v roko.

„Jaz ne zahtevam hvale“, odbranil je grof zahvalne besede, „vedno sem še Vaš dolžnik.“

„ln sedaj naj gre mala Lidija z Vami v Evropo?“ vprašala je gospa Milton jokaje.

„Da“, prikimal je grof Ostrovrhar resno, „mojemu samotnemu gradu naj zopet prisveti solnce. Na moji unukinji bodem poravnal, kar sem zagrešil nad hčerjo!“

Grof Ostrovrhar je nežno pritisnil deklico k sebi in ji poljubil majhna, rožnata ustna.

„Ali pride tudi mama?“ vprašala je Lidija.

„Gotovo, ljubček“, tolažil je stari gospod. „Najprvo se peljeva midva domu, potem pa pride mama kmalu za nama. Peljala se bova na veliki ladji in, če prideva domu, najdeš kar si poželi Tvoje srce.“

Gospa Milton je otroku oblekla obleko, v kateri jo je takrat našla, in ostalo perilo zvezala v zavitek, katerega je vročila Janezu.

Potem je grof Ostrovrhar prisedel k mizi in jedel, kar so mu mogli nuditi priprosti ljudje, medtem ko jima je pripovedoval usodo svoje hčere.

„To mora biti lopov!“ zaklical je Milton jezno, ko je končal stari grof.

„Pst“, opominjala je žena in pogledala Lidijo, ki ni ničesar razumela o pripovedi in se igrala s svojo belo muciko.

„Ali smem mačico s seboj vzeti, stari oče?“ prosila je s svojim sladkim glasom, „jaz jo imam tako rada in ona je tako dobrovoljna.“

„Seve, moj ljubi otrok“, rekel je grof Ostrovrhar, “če so tvoji redniki zadovoljni, vzameva živalico s seboj.“

„To je samo ob sebi umevno“, rekel je Milton in pomigal svoji ženi, naj se poslovi od Lidije, ker je grof hotel odhajati.

Bila je bridka ura ločitve, ki je sedaj sledila.

Milton je moral svojo jokajočo ženo skoraj s silo odstraniti, a je sam komaj zatiral solze.

„Tu je moj naslov“, rekel je grof pri slovesu, “pišite mi prav kmalu; morda me obiščete enkrat s svojo ženo. Vedno mi bodete dobro došli!“ —

Milton je gledal za oddrdrajočim vozom, da je zavil okolu bližnjega gozdnega ogla, potem je šel počasi v hišo, da bi potolažil svojo žalostno ženo.

„Bodi pametna“, prosil je, „vidiš, Lidija vendar prav za prav pripada staremu očetu. Midva sva ji vedno le tujca, ako sva jo tudi ljubila, kakor da bi bila najin otrok.“

„Prav imaš“, ihtela je žena Miltonova, “a manjkala mi bo zelo. Sedaj tudi vem, zakaj sem vedno sanjala o materi; to je bilo znamenje, da jo bova kmalu zgubila.“

Farmerju je bilo tudi težko pri srcu, molče je stopil k oknu. —

Tam je ležal zavitek, katerega mu je posilil grof.

Milton ga je previdno odprl in vzel denar ven.

„Za Boga, — žena, poglej vendar sem!“ zaklical je presenečen in štel bankovce, ki so se nahajali notri. „Premisli, pettisoč dolarjev — o, kolika sreča!“

Farmer je bral besede, ki so bile na vizitnici: „V majhno zahvalo zvestim rednikom. Grof Ostrovrhar.“

Žena Miltonova je komaj pogledala denar, kateri se je ubogemu farmerju zdel velikansko bogastvo.

„Jaz bi bila rada temu odrekla“, dejala je tiho, „da bi bili le obdržali otroka.“

„Le čakaj, žena“, tolažil je farmer, “prodala bova najino naselbino in se preselila proti zahodu. Tam si kupim kos sveta in bova premožna človeka, če hočeš potem še vedno kakega otroka, dobila bova lahko, kako dekletce v rejo, to ni težko.“

„A take ne dobiva, kakor je bila Lidija“, odvrnila je neutolažljiva žena in zapustila sobo.

Drugo jutro se je odpeljal grof Ostrovrhar z Lidijo, Ernestom in Janezom.

Stari plemič je bil kakor izpremenjen in ni odvrnil svojih očij od majhnega, nežnega bitja.

Ko se je vlak pomikal skozi Kolumbijo, ni slutil, da je bila njegova, kakor je menil mrtva, hči le malo hiš oddaljena od njega.

On ni pretrgal vožnje, temveč se je peljal dalje in je že tretji dan dospel v Novi Jork.

Grof Ostrovrhar bi bil rad sporočil Rogersu o čudni najdbi Lidije, a njegov naslov mu je bil neznan in čakati je moral na pismo, katero mu je Rogers obljubil.

Lidija je bila najsrečnejši otrok, ker se Ernest in Janez nista naveličala zabavati svojo prihodnjo gospodinjo. Pela je in se igrala, da so se vsi sopotniki veselih nad ljubkim otrokom.

V Avstriji so padale prve snežinke, ko je stari plemič zapustil zadnjo postajo, kjer ga je čakala njegova kočija.

Vrnil se ni sam v grad Ostrovrh, če ravno mu preljuba hči ni bivala več med živimi, ostala mu je bila vendar unukinja. —

Lidija je gledala z velikimi očmi, ko se je kočija ustavila pred krasnimi vratmi, kjer so grofovi služabniki pričakovali njegov prihod; ljubka glavica je radovedno gledala iz svoje bele oglavnice na obraze, ki so se gnetli okolo voza, da bi videli otroka grofove hčere.

Bilo jih je še mnogo, ki so bili poznali Heleno in so se sedaj glasno radovali, ko so ugledali Lidijo, ki jim je prijazno migala.

Oskrbnikova žena, spoštljiva stara gospa, ki je poznala Heleno kot otroka, sprejela je Lidijo in jo previdno nesla po stopnicah.

Stari gospod je tužno pokimal in pogladil svojo unukinjo po glavici.

Lidija je bila izročena nekaterim starim služabnicam.

Čez malo ur gledale so ponosne podobe pradedov v razkošno opremljeni spalni sobi začudeno na posteljico, v kateri je zadnji potomec stare rodovine, Helenina hči, na svilenih blazinah ležala v sladkem spanju.

Bog zna, sladki angelj, bodeš li še kedaj videl svojo ljubo drago mamico!

210. poglavje.
Nova družabnica.

„Ali me hočeš že zapustiti, Edgar?“

„Ne morem ostati, ljubica; moja prisotnost je nujno potrebna v pristanu.“

„Ah, pusti vendar, naj se ladje same vsidrajo in ostani pri meni, jaz Te imam tako redkokedaj.“

„Eliza, to je nemogoče, saj pridem jutri opoludne zopet k Tebi.“ —

„Oh, do takrat je še tako dolgo“, stokala je Eliza, „danes si bil tudi komaj eno uro tu.“

„Le čakaj, srček, da se enkrat poročiva, potem bova mnogo več skupaj. Danes pride Tvoja nova družabnica; ta Ti bo tudi kratila čas.“

„Če le ne bo zopet tako stara in čmerna, ko prejšnja“, tožilo je mlado dekle. „Papa jo je sprejel na priporočilo nekega prijatelja, ki je župan v Lcasburgu. Jaz še vedno z grozo mislim na sitno gospodično Klive, ki me je s svojimi nravnimi in družabnimi pravili mnogokrat spravila do obupnosti; saj veš, da sem pravi osat in ni z mano dosti početi.“

Mladi mož je postal nekako resen, ko je odvrnil:

„Poslušaj, Eliza, in ne greni dami takoj življenja s Tvojimi nagajivostmi. Ti si še zelo mlada in boš kmalu z menoj občevala v najodličnejših krogih; tu je fina družbena izobrazba neobhodno potrebna.“

Eliza je povesila ljubko glavico.

„Dobro, kakor želiš, Edgar, saj veš, da Tebi na ljubo vse storim.“

„Torej mi obljubi, dušica, da bodeš prav marljivo posnemala vse dobre uke?“ rekel je Edgar, in poljubil mala, cvetoča ustna. —

Bila je lepa dvojica zaročencev, ki sta v krasno opremljeni sobi imela ta razgovor.

Sreča jima je položila svoje darove že v zibel, ker so jima, edinima otrokoma bogatih in čislanih ladjarjev, ostale tuje skrbi in težave življenja.

Edgar Povel je bil visoke, vitke rasti, možato-lepega obraza, kojega temne oči so neustrašeno gledale v svet. Temne brke so zakrivale ponosno zbočene ustni, katerim se je poznalo, da sta bili vajeni ukazovati.

Vzlic svoji mladosti mu je mesto izročilo odgovorno službe nadzornika ladjarnice, kar ga pa ni zadrževalo, tudi svojemu očetu pomagati, da bi mogel pozneje prevzeti njegovo veliko posestvo.

Eliza Klarendon je bila ljubezniva, piavolasa lepotica, koje mile modre oči so sem pa tje z nagajivim pogledom izdajale, da je razposajenost bivala za lepim belim čelom; bila je majhna, nežno rasti in kot edini otrok, kateremu je mati zgodaj umrla, od očeta zelo razvajena.

Seveda je razposajena deklica svojim učiteljem prizadevala mnogo skrbi.

Ker je gospod Klarendon živel le sam zase, je hčer malokdaj prišla v družbo.

S svojim zaročencem je skupno vzrastla; iz otročje igre je nastalo medsebojno nagnenje, katero sta še podpirala oba očeta, tako da se ni nihče čudil, ko se je čula vest o njihovi zaroki. —

Ellizin oče je želel, da bi bila njegova ljuba hči kmalu vpeljana v veliko družbo, in ji je zato najel starejšo damo, katera naj bi Elizo pripravila za vstop v svet.

Gospica Klive pa ni bila svoji nalogi kos, ker se je blizu umikala starejši družabnici.

Mladost zahteva mladosti: to je uvidel Elizin oče in je vzel drugo družabnico, katero mu je priporočil dolgoletni prijatelj. —

Eliza je stala pri oknu in migala Edgarju, ki je ravno stopil na voz, da bi se peljal v pristan, ko je vstopil njen oče.

„Otrok, — požuri se“, zaklical ji je prijazno. „Poglej, če je v obedni sobi vse v redu; Tvoja nova družabnica bo kmalu tu; voz se je že odpeljal na kolodvor.“

„Ali je tudi tako stara in sitna, kakor gospodična Klive, papa?“ vprašala je Eliza.

„Mislim, da ne, otrok, moj prijatelj mi je pisal, da je zate primerna, gotovo Ti bo ugajala.“

Eliza je zganila z ramami in naredila jako dvomljiv obraz. —

„Sploh nam bo dama tudi povečala število služabnikov“, dejal je stari gospod. „Ona ima s seboj zamorko, od katere se ni hotela ločiti. No, tega ji ne morem zameriti. Uredil sem torej tako, da bo nova domačinka lahko imela zamorko zase.“

„Kako ji je pa ime, papa?“ vprašala je Eliza radovedno.

„Helena Sever“, odvrnil je stari gospod, „Avstrijanka je, iz odlične rodbine“

„Helena“, ponovila je Eliza smeje, „puh, grdo ime, gotovo tudi taka oseba. To jo dama z nagubanim obrazom in očali nosu, ki bo Tvojega divjaka neusmiljeno silila v jarem pristojnosti.“

Stari gospod je ljubeznjivo gledal na mlado dekle, katero ga je poljubuje objelo.

„Meni se zdi, Ti ne boš z nikomur zadovoljna, Eliza, a sedaj pride voz, ostani tu, da jo sprejmeva.“

Eliza je stekla k oknu in radovedno gledala po kočiji.

„Tu je zamorka“, zaklicala je, „mlada, zala zamorka in tu.“

„No, kakšna je, Eliza?“ vprašal je oče in stopil k hčeri.

„Obraza ne morem videti, ker ima pajčolan, a lepo, vitko postavo ima, vidiš, papa, gre kakor kraljica.“

Odstopila sta od okna in polno pričakovanja gledala na vrata. —

Stopinje so se bližale, potem so se vrata odprla in sluga je oznanil:

„Gospica Helena Sever!“

Molče sta zrla ladjar in njegova hči v lepi bledi obraz Helene, ki je odgrnila pajčolan in se priklonila.

Ladjar se je prvi zavedel in šel prihajajoči naproti.

„Dobro došli, gospica, v mojem domovanju; tu je moja hči, ki se tudi veseli, se z Vami seznaniti.“

Eliza je boječe pristopila in ponudila Heleni roko, medtem ko so njene modre oči z neprikritim občudovanjem zrle v lepi obraz nove družabnice.

Pozdrav ji ni prišel iz ust, jecljala je nekaj pretrganih stavkov, potem pa naivno rekla:

„Ah, kako ste lepi, gospodična Sever, jaz sem si Vas popolnoma drugače predstavljala.“

Helena je zarudela, kar je nje obraz še polepšalo, tako da je stari gospod komaj zadržal klic očaranja.

„Eliza“, rekel je očitaje, „ali se tako sprejme prihodnjo prijateljico? Oprostite, gospodična, sedaj vidite, da moj divjak še zelo potrebuje družbenih pravil.“

„Odpustite, gospod Klarendon“, rekla je Helena s svojim milim glasom, ne pustite svoji hčeri nezavzetost, katero se itak redkokedaj najde; fina taktnost pride že sama od sebe; a gorkega srčnega glasu ne sme prevladati.“

„Ah, ljuba gospodična Sever“, radovala so je Eliza, „že vidim, medve se bova razumeli, Vi ste vse drugačni ko moja prejšnja propovednica morale; medve se ujemave.“

Eliza je objela Heleno in jo iskreno pritisnila k sebi.

„A otrok!“ zaklical je gospod Klarendon prestrašen, „kaj si naj misli gospica Sever o Tebi?“

„Srečna sem, gospod Klarendon“, rekla je Helena. „Jaz sem v življenju tako malo ljubezni in odkritosrčnosti našla, da cenim to nad vse.“

„Vidiš, papa“‘, je vskliknila Eliza, „Tu imaš; sedaj me boš drugače sodil. A sedaj pojdite, gospodična Sever, lačni bodete in utrujeni; za Vašo zamorko se bo spodaj skrbelo!“

Obe dami sta zapustili salon, gospod Klarendon jima je počasi sledil. — — — — — — — — — — — —

Helena je na jutro po oni strašni noči srečno dospela z Juno do naslednje železniške postaje in se je odpeljala v Kolumbijo, kjer jo je vse spominjalo onih groznih časov, katere je tam preživela.

A vsa poizvedovanja so bila zaman, akoravno je Juno povpraševala v vsaki posamezni hiši in naselbini v gozdu.

Na Miltonovo farmo ni nihče mislil, ker je ta zelo oddaljeno ležala v bližini Avguste.

Tam se je najmanj mislilo, da bi bila Lidija.

Tako je morala Helena s težkim srcem nehati z iskanjem, ker ji je denar pošel, in ji je znova pretila beda.

V tem je pripeljala srečna usoda župana iz Lcasburga, kojemu je Helena pri dobrodelnemu koncertu pomagala iz velike zadrege, v Kolumbijo.

Srečal je Heleno in jo prosil, naj znova nastopi, da ji bo on pomagal.

A Helena je to odločno odbila.

Župan je končno odnehal in se potem trudil, pevki preskrbeti drugo ugodno službo.

Slučaj mu je prišel na pomoč.

Ladjar Klarendon je prosil namreč starega prijatelja, da bi najel za njegovo hčer primerno družabnico.

Helena je bila pripravljena to službo prevzeti, posebno ker ji je župan zagotovil, da pride v velečislano rodbino; tudi bi ne bila daleč od Kolumbije, kjer se je še vedno nadejala najti Lidijo.

Medtem je župan uredil to zadevo v zadovoljnost obeh strank. —

Juno je smela ostati pri svoji ljubljeni gospodinji in nekega jutra je peljal župan svojo lepo varovanko na kolodvor in se je poslovil od hvaležne mlade gospe, ki se je odpeljala v svojo novo bodočnost.

211. poglavje.
Spomini.

Helena se je kmalu po svojem prihodu podala k počitku, ker jo je vožnja zelo utrudila.

Juno ji je pri razpravljanju povedala, kako prijazno so jo sprejeli uslužbenci.

Drugega dne je morala Helena najprvo vse občudovati, kar je Eliza imela, ker je mlado dekle žarelo veselja nad tako lepo in ljubeznjivo tovarišico.

Gospod Klarendon je kmalu z zadovoljnim smehljanjem videl obe mladostni postavi roko v roki hoditi pod senčnatimi drevesi krasnega vrta.

„Kmalu bo čas obeda!“ zaklicala je Eliza. „Danes se bodete seznanili z mojim ženinom. Oh, ta se bo veselil, da sem našla toli ljubo tovarišico.“

„Želim Vam vso srečo“, dejala je Helena iskreno. “prepričana sem, da Vam bo življenje pokazalo samo svojo prijetnosti.“

„O, prosim, gospodična Sever, povejte mi, ali ste tudi Vi zaročeni?“ vprašala je Eliza naivno.

„Ne“, odbranila je Holena, „živim samotno, ker sem se morala v življenju boriti z velikimi težavami.“

Helena se je namenila molčati o svojih doživljajih, ker jo je župan, kojemu je nekaj namignila, za to prosil.

Imeli so jo torej za neomoženo.

„Tako mlada in tako lepa“, rekla je Eliza premišljuje.„Le počakajte, gospodična. Ko bodete z menoj zahajali v družbo, se bodo vsi v Vas zagledali.“

Helena ni odgovorila.

„Do možitve z Edgarjem je še dolgo!“ govorila je Eliza dalje. „Papa pravi, da morava še najmanj eno leto čakati, ker sem še premlada; a saj imam že sedemnajst let; papa je prav krut.“ —

Helena je ravno hotela nekaj odvrniti, ko se je gospod Klarendon pokazal pri oknu in zaklical na vrt:

„Pridi z gospico Sever k obedu, Eliza! Edgar je ravno prišel!“

„Potem pa le hitro gori!“ zaklicalo je mlado dekle in potegnilo Heleno s seboj. —

Ko sta dami prišli v obedovalno sobo, je Edgar osupnjen stopil nazaj.

Bil je očaran od dražestne prikazni Helene, ki se je kakor kneginja priklonila pred mladeničem in njegov uljudni pozdrav ravno tako odvrnila.

Eliza je svojemu zaročencu padla okolo vratu in ga srčno poljubila.

„No, kako se Ti dopade gospodična Sever?“ zaklicalo je dekle. „ Ali ni vsa drugačna kakor gospodična Klive? Bodi preprepričan, Edgar, da se bom od nje mnogo naučila, ker je tako dobra in ljubeznjiva.“

„Otrok, meni se zdi, da celo življenje ne boš pametna“, rekel je gospod Klarendon dobrovoljno. “Ali se tako vpelje novo tovarišico, da se Edgarja vpraša, če se mu dopade?“

„Ne huduj se, papa“. zaklicalo je mlado dekle, gospodična Sever se mi dopade, da, od prvega trenotka se mi je priljubila, zato se mora tudi Edgarju dopasti, — ali nimam prav?“

„Gotovo, Ti razposajenost, Ti imaš vedno prav“, rekel je mladi mož in na lahko potrkal Elizi po vročem licu.

Mod obedom je največ govoril gospod Klarendon.

Z Edgarjem se je zabaval o novih lukah in enakih, ženske malo zanimajočih rečeh.

Edgar je radovoljno dajal pojasnila.

A njegovi skrivni pogledi, katere je sem pa tje pošiljal k Heleni, dokazali so, da je bila njegova pozornost deljena.

Neprisiljen pogovor z damami bi mu bil mnogo ljubši.

Ko je bil obed končan, je gospod Klarendon vstal, ker je imel navado po kosilu počivati.

„Le obsedite, otroci“, obrnil so je k zaročencema, „jaz grem v svojo sobo in pridem na kavo zopet k Vam.“

Eliza se je, ko je njen oče govoril z Edgarjem, živahno zabavala s Heleno in je sedaj tudi svojega zaročenca potegnila v razgovor.

„Ali nas hočeš jutri v svoji jadrenici peljati, Edgar?“ vprašala je z ljubeznjivim nasmehom. „Jaz imam tako hrepenenje po morju in vreme je sedaj krasno.“

„Težko pojde, Eliza“, odvrnil je Edgar obotavljaje. “Sedaj imam toliko dela v ladjarnici, da se morem le malokdaj odtegniti.“

„A enkrat boš vendar naredil izjemo“, laskalo je mlado dekle. „Bodi dober, Edgar, stori mi to ljubav. Jaz bi rada gospodični Sever pokazala, kako lepo je naše mesto videti z morja, in treba nam je le do otoka “Fort Smuter“ peljati se; za to zadostuje eno popoiudne.“

Edgar je vprašuje pogledal Heleno, ki je molče poslušala.

„Skušal bom Tvoji želji ugoditi“, rekel je končno, “in Ti jutri zjutraj sporočim, če mi bo mogoče se oprostiti.“

„Ah da, Edgar“, prosila je Eliza, „jaz se že veselim in ti si tako spreten in izkušen mornar, da nam ne preti nobena nevarnost.“

„Ali ste radi na vodi, gospodična Sever?“ obrnila se je Eliza na Heleno.

„Do sedaj sem imela malo prilike za to“, odvrnila je ta, “moja prejšnja domovina v Avstriji je v hribih, in razun moje prevožnje v Ameriko sem bila malokdaj na kaki ladji.“

„Ah, Vi ste Avstrijanka“, segel je Edgar v razgovor, „ali smem vprašati, zakaj ste zapustili svojo lepo domovino ?“

„Bila sem sama“, odgovorila je Helena bolj tiho, „in mislila sem, da se v Ameriki laglje preživim.“

„Reva“, zaklicala je Eliza sočutno, “to ste morali gotovo veliko pretrpeti?“

„Doživela sem marsikako prevaro“, odvrnila je Helena, „a Bog mi je stal na strani, da sem vedno o pravem času našla pomoč. “ — —

„Pojdite, gospodična, z mano na vrt“, zaklicala je Eliza čez nekaj časa, „pokazala bom Vam in Edgarju graščinsko razvalino, katero je dal papa tam sezidati; včeraj šele je bila dodelana in jaz sem se nepopisno veselila. — Ali ste v Avstriji tudi videli razvaline gradov, gospodična Sever?“

Helena je prikimala.

„V našem kraju stoji več lakih srednjeveških ostankov izza časa razporov in pravico močnejšega; jaz sem mnogokrat po njih hodila.“

„Ah, to je krasno, potem mi morate tudi povedati, če je zidanje pravilno izvršeno. Jaz sem vzela idejo in načrt iz angleškega viteškega romana in papa je mnogokrat k mojim načrtom zmajal z glavo.“

Vsi trije so zapustili obedovalno sobo in so bili kmalu v razširjenem vrtu, kjer so jih senčnate poti prijazno vabile na sprehod.

Posestvo gospoda Klarendona je ležalo na konci mesta in je bilo krog in krog obdano od velikih vrtov, iz kojih so se dvigale mične vile.

Eliza je šla ob strani Edgarja in je desno roko zaupljivo ovila okolo Helenine rame.

„Tu poglejte, gospodična Sever“, zaklicala je veselo, „moj umotvor; — papa ga sicer imenuje razmetan kup kamenja, a kaj razume on o romantiki, za kojo sem jaz vneta.“

Helena se je iznenadeno ustavila.

Pred njo je stala na narejenem griču, kateremu so bili ob straneh postavljeni močni kosi skalovja, slikovita razvalina z visokim mostovžem, ki se je dvigal nad zeleno drevje.

Vsi trije so šli po skalnatih stopnicah na grič.

Tu so vstopili v vrata razvaline, pred kojim vhodom so kamenite stopnice peljale na mostovž.

Vsedli so se na priprosto klop, ki je bila vdolbljena v zid. —

Razgled v daljavo, ki se je tu nudil očesu, je bil krasen; čez šumeče vrhove dreves videle so se lepe vile, ki so se tu pa tam pokazale iz zelenja, do morskega zaliva, ki je segal daleč v deželo, in oživljen po množici ladij, nudil krasno podobo.

Iz modre vode vzdigovali so se smaragdno zeleni otoki.

Na enem teh otokov je stalo temno zidovje trdnjave Snauter.

Edgar je poljubil svojo nevesto.

„To je čarobno!“ zaklical je, „kaj takega nisem pričakoval.“

„Ah, Ti še ne veš, kako sem jaz romantična“, šalila se je Eliza. “ Kadar bova enkrat poročena, potem se bodem oblačila kakor plemenite gospice davnih časov, in Ti boš hodil doma kakor vitez z baržunastim telovnikom in škornjami z ostrogi.“ —

„Zakaj ne v bojni opravi?“ smejal se je Edgar v šalo privolivši. „ Potem bi imela zjutraj pri kavi prijetno zabavo, naličnik kviško držati, da ne pade doli.“

„Fej, — zasmehovalec“, dejala je Eliza, „Ti še ne zaslužiš, da postanem Tvoja gospodinja. Le počakaj, sedaj Ti uidem in se skrijem, da me ne najdeš več.“

V hipu je bila po stopnicah doli in je tekla za zidom.

Edgar ji je sledil.

Helena je sama ostala na mostovžu.

Zapazila je komaj, da sta jo zaročenca zapustila.

Čudna moč jo je prevzela; pred očmi ji je stal razdejan roparski grad v domačih hribih, od koder je mnogokrat gledala na slemena očetovskega gradu.

V temnem, strašnem stolpu roparskega gradu je bil tudi mostovž, na katerem je slovenska grofica včasih presedela cele ure in poslušala skrivnostno šumenje jelovih vrhov.

Nekak blažen čut jo je obšel; nje duh je bil daleč, daleč proč, v ljubi domovini, pod divjim skalovjem pri gradu Ostrovrškem. —

Edgar je našel svojo nevesto in jo karal radi njenega razposajenega vedenja.

„Ti si še pravi otrok“, rekel je nejevoljno. “Tvojo družabnico bom moral resno prositi, da Ti pokaže svojo oblast: Ti si sedaj dama in ne smeš več uganjati takih budalostij!“

Eliza je molče sledila Edgarju, ki je šel zopet proti stolpu.

Nakrat pa se je osupljeno ustavil.

Srepo je gledal na mostovž, kjer se je vitka postava Helene odločila od modrega neba.

„Kaj pa je, Edgar?“ vprašala je Eliza in stopila poleg njega. —

„Pravljica iz preteklih dni“, odgovoril je ta, ne da bi odvrnil pogled od mostovža.

Mladi mož je imel prav.

Ni bilo treba velike domišljije, da bi v lepi postavi tam zgoraj ne domneval začarane grajske gospice, ki se je zbudila iz mnogostoletnoga spanja ter hodila po starem zidovju in obžalovala uničeno moč starega deloželjnega veka.

Tudi Eliza je gledala na lepi obraz Helene, ki je naslonila glavo v roko in sanjavo gledala v daljavo.

„Ali ni lepa, Edgar?“ šepnilo je mlado dekle. „Kakor rojenica izgleda, a ne kakor človek.“

Mladenič je zamišljeno prikimal, a odgovoril ni besedice.

Ni se mogel ločiti od tega prizora.

Potem je globoko vzdihnil in kakor zmeden pogledal v modre oči Elize, ki so še vedno zrle v Heleno. —

Sedaj se je Helena nakrat vzbudila iz svojih sanj.

Za trenotek se je prijela za visoko belo čelo in potem počasi zapustila mostovž. —

Eliza ji je hitela naproti.

„Povejte mi samo, ljuba gospodična Sever“, vprašala je nagajivo, „če ste bili v daljni Avstriji morda kaka začarana grajska gospica, — to je bil pravcati strah tu zgoraj.“

Helena je vprašujoče pogledala na mostovž in nazaj na Elizo, katera jo je vlekla s seboj.

„Da, priznam“, reklo je mlado dekle, opazovala sva Vas skrivaj, ko ste stali tam zgoraj na mostovžu. Kot otrok sem si že vedno želela, kadar sem brala pravljice, v resnici gledati tako čudo in videti začarano princezinjo v starem gradu. —

Da, le čudite se, a prej, ko sem Vas zagledala tam zgoraj, se mi je izpolnila otročja želja.

212. poglavje.
V vrtincu.

Okolu poludne prihodnjega dne je stal Edgar v svoji krasni jadrenici.

S pričakovanjem je gledal po nabrežju, kdaj se prikažeta dami. —

Dva mlada fanta v čedni mornarski obleki sta imela opravek pri jadrih in sta nestrpno pričakovala ukaza: odpluti.

Bil je krasen dan; južno nebo je bilo jasno-modro in hladna sapica je prijetno vela.

Nakrat so se Edgarju zasvetile oči.

Njegov ostri pogled je namreč zapazil voz, ki je drdral ob nabrežju.

„Tu so“, je šepnil, „Eliza in zagonetna Avstrijanka —“

Njegov glas je razdonel neslišno.

Mladi mož se je zganil, kakor da bi se bil ujel na kaki nedostojnosti.

Elegantna kočija je pridrdrala z naglostjo in se ustavila poleg jadrenice.

„Pozdravljeni!“ zaklical je Edgar in hitel k vozu.

Dami sta bili v svitlih oblekah in Heleni je ta obleka tako dobro pristojala, da je Edgar le težko prikril svoje občudovanje. —

„To je stalo truda, predno je gospodična Sever oblekla svitlo obleko“, zaklicala je Eliza smeje se in stopila s Heleno v jadrenico. „A jaz nisem odnehala in toliko časa sem jo mučila, da je izpolnila mojo prošnjo, kajti na lepem modrem morju mora biti človek svetel kakor galeb.“

Edgar je peljal dami v kajuto, koje kristalna okna so bila odprta, tako da sta lahko uživali krasni razgled in sveži zrak, a sta bili vendar obvarovani solnca.

Eden mornarjev je nato odvezal vrv in jadrenica je naglo zdrčala z oseko.

Peljali so se mimo množico hiš, ki so obrobljalo široko obrežje, skozi temne okope pristanskih baterij, kojih topovi so daleč naokoli vladali luko.

Potem so odstopili bregovi in pred očmi zamaknjene Helene ležal je širok, prekrasen zatok Šarlestona, iz katerega so se vabeče vzdigovali gosto zaraščeni otoki.

Edgar je sedel pri krmilu, da je jadrenica dospela v zatok, potem je ukazal mornarju vzeti krmilo, on pa je stopil k damama in je Heleno uljudno opozarjal na najimenitnejše mikavnosti. —

Pokazal ji je trdnjavo Smuter, ki se je v domači vojski zoperstavila najhujšim napadom severnodržavljanskega oklopnega brodovja, pokazal ji visoki svetilnik, ki se je dvigal na strmem skalovju, da ga je bilo daleč naokoli videti.

Eliza je vmes govorila; opazila ni, da se je Edgar le s Heleno zabaval.

Zdelo se ji je to samo ob sebi umevno, ker ji vse te zanimivosti niso bile nič novega in jih je od prejšnjih voženj dobro poznala.

Edgar je čutil, da je svojo nevesto zanemarjal in se je obrnil k nji, a vedno se mu je vračal pogled k Heleni, ki je bila v svitli obleki podobna boginji, ki je prišla iz morja, da bi vsplamtela človeška srca v brezupni ljubezni.

Helena ni opazila Edgarjevih pogledov.

Njeno oko je le občudovalo menjajoča se prizorišča, katera je nudil zatok, ki je bil poln ladij vseh narodov.

Barka je preplula zatok in dospela do otoka, na katerem je vzdigovalo temno zidovje trdnjave Smuter.

Majhni otoček je bil priljubljen kraj izletnikom, ne malo je k temu pripomogla krasno ležeča gostilna v parkovih navdih. —

Edgar je spretno skočil na mostiček in je pomagal damama z ladje.

Nameraval je šele popoludne odpluti v morje.

Lepi gostilniški vrt je bil danes le malo obiskan.

Gostilničar, ki je Edgarja poznal, se je hitro približal, da bi ga pozdravil.

„To je veselje, gospod Povel!“ zaklical je in krepko stisnil Edgarju roko. „Jaz sem že mislil, da se ne bodete nikdar Več prikazali; saj je že cela večnost, kar Vas ni bilo pri meni!“

„Tega je kriva služba“, odvrnil je Edgar, „in ko bi ne bila Eliza tolikanj prosila, bi tudi danes ne bil prišel.“

Gostilničar je pozdravil Elizo in osupnjeno gledal njeno lepo spremljevalko, katero mu je Edgar predstavil.

„Ali se peljete od tu nazaj v Šarleston, ali ste namenjeni naprej na morje?“ vprašal je Edgarja.

„Nameravam damama pokazati morje“, odvrnil je le-ta. „Danes je krasno vreme, gibanje valov se komaj opazi.“

„Seveda“, pritrdil je gostilničar, „priložnost je krasna; stari medved tam v čuvajnici sicer trdi, da se mu obnebje ne popade, a mi se tudi spoznamo na vreme; ostalo bo še več dni tako.“ —

Edgar je pazno ogledoval lahke oblake, ki so se visoko v zraku svetili liki srebrnim snežinkam.

„Prav imate, gospod“, rekel je potem, „še nam ostane jasno nebo.“

Ker je bilo še malo prezgodaj za kavo, vodil je Edgar dami po otoku in jima kazal romantične nasade, ki so pokrivali vzhodni del.

Potem je peljal Elizo in Heleno do velikanske trdnjave, kjer ga je častnik prijazno sprejel in si prizadeval Edgarjevim lepim spremljevalkam pokazati vse zanimivosti trdnjave.

Častniki majhne garnizije so nasadili pri trdnjavi vrt, katerega je moral Edgar s svojima damama občudovati; samotarno živečim gospodom je bil vesel dogodek, da so v temnem zidovju smeli pozdraviti poset lepih dam.

Končno se je Edgar poslovil od prijaznih gospodov in zapustil z Elizo in Heleno trdnjavo, od koje zasipov so straže začudeno gledale na ljubke mladostno postave.

Uro pozneje so sedeli vsi v jadrenici in Edgar se je ravno obrnil h krmilu, ko mu je grmeči bas zaklical:

„Ne ostanite predolgo zunaj, gospod, — nekaj je v zraku!“

Mladi mož je osupnjen pogledal na čuvajnico ob bregu.

Tu je stala preperela postava, ki mu je zaklicala svarilne besede.

„Ne skrbite, Jak“, odvrnil je Edgar, “danes in jutri bo morje mirno.“

„Menite?“ rekel je starec. “No, saj bomo videli.“

Potem je zginil v svojo hišico, ki je imela slikovito lego pod visokimi drevesi na strmem bregu otoka.

Eliza in Helena nista opazili tega dogodka.

Sedeli sta v kajuti in se radovali nad prekrasnim razgledom po brezkončnem obzorju, na kojem se je sem pa tje prikazala ladja in zopet hitro zdrčala dalje.

Solnčni žarki so se svetih na lahkih valovih kakor raztopljeno zlato in jadrenica je plavala kakor lahkokrila ptica čez ocean. —

„O, to je čarobno!“ zaklicala je Eliza vsa zavzeta. „Kaj porečete k temu, gospodična Sever? Ni-li morje krasno?“

Helena je prikimala kakor v sanjah; videti je bilo, kakor da bi hotele nje lepe oči na veke si ohraniti to podobo.

Edgar je sedel nepremično ob krmilu.

Neprenehoma je zrl v kajuto; njegov pogled je obvisel na dražestni prikazni Helene, ki je nesluteč opazovala igranje valov.

Tako so minile ure. — — — — — — — —

Davno so že utonile bele hiše Šarlestona za obzorjem, samo zastavo na trdnjavi Smuter je bilo še videti, ko je Edgar obrnil ladjo, da bi jadrali proti domu. —

V tem ga je klic vzbudil iz njegovih sanj.

Eden mladih mornarjev je kazal proti jugu; on je bil izustil svarilni klic.

Edgar se je zganil, ko je zagledal na obzorju temni oblak, ki je s čudovito hitrostjo prihajal više in više.

Poznal je divjega tovariša, ki se je tu bližal, — vrtinec je pretil z uničenjem. — —

„Napni ta vsa jadra!“ velel je mladi mož mornarjema.

Hitro sta izvršila ukaz, ker sta tudi spoznala nevarnost. —

Bliskoma je letela ladjica pred močneje se vzdigajočim vetrom.

Vse je bilo odvisno od tega, da dospe ladja pred izbruhom nevihte do otoka, sicer so bili vsi izgubljeni.

„Zaprita dobro okna kajute!“ zapove Edgar mornarjema, “pripravita za dame dežne plašče in potem hitro na svoje prostore!“

V trenotku so bili ukazi izvršeni in mornarja sta se vrnila na svoje prostore, da bi bila v odločilnem trenotku pri rokah.

„Za božjo voljo, Edgar, pridi k meni!“ zakliče Eliza, „bojim se, da bi strahu umrla.“

„Zapri vrata, dete“, odgovori Edgar nežno, ali resno. “Vihar se bliža, ali jaz upam, da še pravočasno dosežemo otok.

Vode pa dobimo dovelj v ladjo, zato zapri trdno vrata kajute.“

Eliza ga je ubogala ter padla glasno jokaje Heleni na prša.

„O, gospica Sever, izgubljeni smo, le poglejte te strašne oblake tam doli — hu, zdaj se tudi že bliska. O, ko bi bili vsaj ostali doma.“

Helena je tolažila prestrašeno dekle z nežnimi besedami ter jo toliko pomirila, da je Eliza začela zopet upati.

Solnce je izginilo za hitro se vzdigajočim oblakom.

Stemnilo se je.

Valovi so začeli kazati bele pene, ki so se grozotno lesketale v tej čudni svetlobi.

Edgar je stal s stisnjenimi ustmi pri krmilu.

Njegova roka je vodila ladjo, ki je kakor tiček letela in bele pene metala na krov.

Zdaj se privalijo od juga prvi valovi.

Ladja se pod njihovo silo pripogne na stran in gromovit val se vlije čez ladjo.

„Vzemita korce!“ se zasliši Edgarjev mirni glas. „Hitro vodo iz ladje, pri otoku smo!“

Mornarja hitro priskočita ter izmečeta vodo iz čolna, medtem ko prestrašeno gledata na grozne oblake, iz katerih se je nevihta izvila.

Ni trenotka ni bilo izgubiti.

Iz daljave se je čulo zdaj neko grozno bobnenje, katero se je bližalo bolj in bolj.

Bil je vrtinec, ki vse uniči, kar mu pride na pot.

„Pripravita vrvi!“ vpije Edgar. „Tu je otok, in doli z jadri!“

Mladi mož je vedel, da še le zdaj pride prava nevarnost, ker bi se ladja pri visokih valovih, ako ne ohrani ravnovesja, gotovo razbila na strmem skalovju.

Tema je postajala vedno večja.

Ladja je s silno naglico hitela proti skaloviti obali.

Edgar je lahko spoznal mali zaliv, kjer je stala stražna hišica. —

Še en močan pritisk; in ladja zleti v malo pristanišče in v trenotku prileti vrv na suho.

Na obali je stal stari čuvaj, kateremu se je pridružilo vso osebje gostilne ter precej častnikov in vojakov.

V brezsapni napetosti so čakali, kako zvrši Edgar to izkrcanje. Le še nekaj minut se zamore ladja ustavljati valovom, potem jo zdrobe na kosce.

Edgar je videl nevarnost, a vedel je, kako se ji more izogniti.

Razburjeni valovi so časih ladjo tako približali obali, da je odločen mož lahko skočil iz ladje na suho.

Edgar je to opazil in si hitro izmislil načrt.

„Kakor hitro se ladja približa obali, skočita na zemljo!“ zakliče mornarjema tako glasno, da je njegov glas predonel celo vihar.

Urno sta ubogala temu ukazu, ter bila v nekaj minutah na varnem.

Edgar odpre vrata kajute, in se približa damama, ki sta bili zaviti v dežne plašče ter na vse pripravljeni.

„Hitro, pridite!“ reče Heleni, „zaupati se mi morate, niti trenotka ni izgubiti.“

Helena se mu začudeno umakne.

„Tukaj je Vaša nevesta, gospod Povel“, reče resno, „ne skrbite za me; če Bog hoče, tudi jaz uidem tej ladji, ki je v nevarnosti.“

Mladi mož se prestraši.

V naslednjem trenotku pa se obrne, vzdigne Elizo na svoje roke, med tem ko mu hoče Helena slediti.

„Ostanite, gospica Sever!“ zakliče kakor v smrtnem strahu, „v nekaj trenotkih se zopet vrnem!“

Eliza je ležala na pol onesveščena na rokah svojega ženina, ki je stopil na rob ladje, ki se je ravno zopet bližala obali. —

„Halo, pazite!“ zakliče Edgar.

V naslednjem trenotku skoči s svojo težo na nizko obal, kjer so se ljudje drenjali in mu odvzeli Elizo.

V trenotku stal je Edgar zopet na kraju.

Z nepopisno muko je opazoval, kako se je ladja zibala sredi pristanišča.

Lahko je opazil Helenino postavo, ki je nepremično stala pred vratmi kajute.

Mlademu možu se je zdelo, da mu mora srce počiti.

Če se zdaj ladja razbije in to krasno bitje utone, bil je le on odgovoren!

Zopet se je privalil velikanski val v pristan.

Ladja se obrne in v naslednjem trenotku stal je Edgar na njenem krovu.

„Gospica Sever!“ zakliče boječe, „ali ste kaj ranjeni?“

„Ne“, reče mili glas Helene.

Mladi mož je hitro stopil na njeno stran ter jo potegnil na rob čolna.

„Zaupajte se mi“, prosi Edgar, ko opazi, da se mu Helena bojazljivo umika. „Sami se ne smete drzniti, da bi skočili, brez dvorna se ubijete ob skalah!“

Helena je bila smrtnobleda.

Zaprla je oči, ko jo je Edgar dvignil ter ž njo stopil na rob ladje, katero je zopet drevil val proti kraju.

Vsa kri je silila Edgarju k srcu, ko je pritisnil k sebi to krasno bitje, ter slišal, kako ji burno bije srce.

Še enkrat pogleda ta mili obraz, ki je nepremično slonel na njegovi rami.

Drugi pogled kazal mu je velikanski val, ki se je hitro bližal ladji.

Potem skoči z močjo, ki jo da le največji obup, ali skrb za naj dragocenejše bitje, in srečno dospe na obal.

Zdaj je val udaril ob ladjo in jo pokopal v globočino morja. —

Helena je bila rešena!

213. poglavje.
Nova ljubezen.

Od vseh strani so se ljudje gnetli k Edgarju, ki je Heleno nežno spustil iz svojih rok.

Držala se je pokonci, medtem ko je Eliza na pol onesveščena slonela na rami gostilničarja.

„Prosim, peljite dami v kako sobo, popolnoma sta premočeni“, prosi Edgar gostilničarja.

Ta je tej prošnji takoj ustregel.

„Ali vidite, gospod Povel, da sem imel prav s svojim prorokovanjem“, zakliče stari Jak. “Takoj zjutraj sem zapazil, da leži nekaj v zraku. Lahko rečete, da je bila prava sreča, da ste utekli strašni usodi.“

Edgar je le na pol slišal starčove besede.

Njegov pogled se je komaj odmaknil od Helene, ki je hitro šla z gostilničarjem ter podpirala opotekajočo se Elizo.

Konečno so dospeli pod varno streho in pohiteli v vežo, ker se je vlila strašna ploha.

Edgar se je poslovil s prisrčno zahvalo od častnikov.

Gospodje so pridno pomagali pri rešitvi, ter tudi vse prosto moštvo poklicali na pomoč.

„Zdaj pa glejte, da pridete v suho obleko, gospod Povel“, reče častnik, ki je pred nekaj ur peljal Edgarja in dami po trdnjavi; „saj ste mokri, kakor kopana mačka.“

„To mi nič ne de“, odgovori Edgar. „skrbi me samo, če ta nezgoda ne škodi moji nevesti ali pa gospici Severjevi.“

„No, upajmo, da ne“, reče častnik. „Vaša gospica nevesta je sicer nežna in slabotna, ali malo mokrote ne škoduje dosti mladini. Kar se pa tiče druge dame, se ji pa ni ničesar opazilo, saj je stopala kakor kaka kneginja v mokrem plašču; sicer je pa izgledala kakor povodna vila; povejte mi vender, gospod Povel, odkod pa je ta lepotica, ki je skoro nadnaravna.“

„Slovenka je“, odgovori Edgar kratko, „kaj natančnejšega mi pa tudi ni znano.“

Še enkrat stisne častnik Edgarju roko, potem zapusti vežo ter se vrne v trdnjavo.

Mladi nadzornik stopi v gostilničarjevo sobo.

Gostilničar mu je pripravil obilo suhe obleke. Hitro si je Edgar slekel premočeno obleko.

Zamišljen je šel potem k oknu ter zrl v naravo in na morje, ki je vrelo krog otoka, kakor da je razburjeno, ker mu je všel zaželjeni plen.

Edgar je potegnil z roko čez čelo in globoko vzdihnil.

Vedno in vedno so se mu vračale misli na oni trenotek, ko je držal gorko Helenino telo v svojih rokah in je ležal bledi angeljsko lepi obraz na njegovi rami.

Zakaj ni mislil na Elizo, saj je bila njegova nevesta?

Čudno, ta tujka ga je silila, da je vedno mislil na njo!

Kakor je vihar hitro nastal, tako je tudi pojenjal.

Solnce je kmalo posijalo skozi pretrgane oblake, ki so dirjali dalje in eno uro pozneje se ni na modrem nebu poznala nevihta, ki jo poprej besnela; samo še divje razburkano morje je svedočilo, da vihar ni bil samo sen.

Edgar stopi v gostilniško sobo in tam počaka na dami, ki sta se še vedno mudili v gostilničarkini sobi.

Konečno se vrata odpro.

Eliza steče k svojemu ženinu, da se ljubemu zahvali za njegovo skoraj nadčloveško požrtvovalnost.

„Ah, Edgar, še vedno mislim le s strahom na oni grozni trenotek, ki smo ga doživeli!“, vzklikne in ovije svoje roke ženinu krog vratu, „še vedno sem strahu kar omamljena. Kakšen strah je papa prestal.“

Edgar pogleda čez Elizino ramo na Heleno, ki je tiho vstopila za mlado deklico.

Hvaležno je ponudila roko svojemu rešitelju.

Mladi mož jo prime ter se smehljaje ubrani zahvalnih besedi; ali njegove oči so bile tako žareče uprte v lepi Helenin obraz, da se je ta zmedena odvrnila in stopila k oknu.

Solnce je razsvitljevalo divje razburjene valove v pristanišču Šarlestona in kazalo oblike parobroda, ki se je počasi bližal otoku.

Konečno dospe ladja v še precej mirni kraj na zahodni strani, kjer so se izkrcevali in nekaj trenotkov pozneje je hitel gospod Klarendon poln strahu proti gostilni, kjer mu je Edgar hitro stopil nasproti.

„Hvala Bogu, da ste tukaj!“ vzklikne ladjar brezsapno. „Bil sem že v smrtnem strahu, da Vas je nevihta dohitela na morju. Ali kaj je to, — saj Ti imaš vso drugo obleko, moj Bog, — Eliza!“

„Bodite brez skrbi!“ zakliče Edgar. „Vsi smo zdravi, samo močno smo bili premočeni, zato smo se preoblekli.“

Ali stari gospod se je šele tedaj pomiril, ko je svojega ljubljenčka Elizo objel in se prepričal, da jo prišla zdrava iz nevarnosti.

Groza ga je stresala, ko je poslušal, kako nevarno je bilo izkrcanje in kako se je ladja potopila.

Potem prime Edgarjevo desnico ter jo z nepopisno hvaležnim pogledom stisne.

„Tega ti nikdar ne pozabim, moj dečko“, reče mehko, „saj je Eliza edino bitje na zemlji, kar jih imam od svojih ljubih; te izgube bi ne bil prenesel.“

Gospod Klarendon je zahteval, da se takoj vsi vrnejo domov.

Tako so rešeni šli na ladjarjev parobrod, kateri jih je hitro prepeljal v mesto.

Ladjar je šel z damama v kajuto in tam sedel zraven svojega otroka.

Še enkrat si je dal vso dogodbo natančno popisati, medtem ko je Edgar ostal na krovu ter premišljuje zrl na parobrodov dimnik, iz katerega so iskre letele. Veter je iskre razpršil, da so takoj pogasnile.

Potem je šel s počasnimi koraki po krovu gori in doli.

Bilo je, kakor da si hoče neko podobo izbrisati, ki mu je pred dušnimi očmi vedno vstajala in ponosnega mladega moža brez rešitve omrežala.

„Helena“, zašepeče kakor v sanjah, „ti ljubka vila —“

Potem se prestrašeno zgane.

Saj je bil z drugo zaročen, z Elizo, ki ga je z vsem ognjem svoje strašne duše ljubila.

„Proč — proč s temi mislimi na tujko!“ klicalo je v njem in vendar ni mogel njene slike odstraniti. Ljubki obraz vstajal mu je vedno in vedno, čutil je, da bode kmalu podlegel.

Siloma se prebudi iz teh sanj, da jim v naslednjem trenotku zopet brez rešitve zapade.

Kakor od nevidne moči peljan, ponudil ji je naj prvo rešitev. —

Rudečica sramote ga oblije, ko je mislil na to, kako je resno pokazala na njegovo nevesto; saj je bila Eliza ono bitje, ki mu je stalo najbližje.

Mislil je na muke onih trenotkov, ki so se mu dozdevali kakor stoletja, ko je rešil Elizo in je Helena še stala na ladji.

Če bi bil oni val prišel le eno minuto preje, potem bi onega angeljskega bitja ne bilo več; ležala bi tiho na morskem dnu.

Edgar zastoče, če le pomisli na to mogočnost, in potem ga prešine neko nepopisljivo sladko čustvo.

Zdaj je spoznal svoje duševno stanje; ljubil je prvič čisto, presrčno in — brezupno.

Da, brezupno, ker je bil že vezan, — vezan na deklico, ki je zaupno gledala na njega in kateri naj bi bil nekdaj opora, on — ki je ljubil drugo!

Kje bi našel izhod iz te zmešnjave?

Nobenega ni bilo!

Prisiljen je bil, da reši svojo častno besedo in na strani neljubljene žene z nepopisnimi bolečinami misli na bitje, kateremu se ne sme nikdar razodeti, če ni hotel, da bi so ga smatralo za brezčastneža.

Zdaj je čutil Edgar, da je ljubil Elizo le kakor brat sestro; zdaj je bila ona moč prišla čez njega in on je bil proklet, da izkusi vse muke ljubezni, ne da bi užil njene sladkosti.

Konečno se pomiri.

Nikdar ni hotel le najmanje izdati svoje dušne muke; nikdar naj Helena ne izve, da jo ljubi.

Hotel je le strogo družabno ž njo občevati, mogoče da se mu posreči, da svoje mučeno srce malo pomiri.

Edgar je bil vkljub svoji mladosti mož, ki je izpeljal, kar si je namenil, če bi ona le ne bila gospica Sever; ali vsakdanji pogled na krasno ženo bi celo kamenito srce omečilo, koliko bolj ljubečega moža, ki je le težko krotil svoja čutila.

Ostro žvižganje parobrodne piščali ga predrami iz teh mislij.

Parobrod je prišel do obrežja, kjer je gospoda Klarendona čakala kočija.

Edgar je hitel do izkrcevalnega mostu ter spremil ladjarja in dami k vozu.

„Kaj ne greš z nami, dečko?“ vpraša gospod Klarendon.

„Ne, Eliza in gospica Sever sta gotovo utrujeni in potrebujeta miru“, odgovori Edgar in vsem ponudi roko k slovesu.

„Ali jutri pa vendar prideš k obedu, kaj ne?“ vprašala je Eliza ljubeče.

„Gotovo, ljubica, točno.“

Voz gospoda Klarendona se hitro odpelje in Edgar se tudi vsede v svoj voz, ki ga je pričakoval.

Stari gospod Povel se ni malo čudil redkobesednosti svojega sina.

Mož ni vedel, da se je mislil Edgar peljati s čolnom ter se je močno jezil radi njegove predrznosti.

Stari ladjar ni nič manj ljubil svojega sina, kakor njegov prijatelj Klarendon svojo Elizo.

Mislil je, da se je Edgar prehladil in da je kaj bolan, zato je silil, da so je kmalu vlegel.

„Mržlico imaš“, reče gospod Povel, „poznam Ti na očeh; zato je bolje, da pošljem po zdravnika.“

„Za božjo voljo, papa!“ zakliče Edgar, “jaz sem zdrav kakor riba; Ti še vedno ravnaš z menoj kakor z otrokom; saj vendar ni prvikrat, da sem se moker vrnil od izleta na morji.“

Rekel je to precej nejevoljno, tako da je bil stari gospod ves začuden radi sinovega vedenja, ali radi tega le še bolj potrjen v svojem mnenju, da se je Edgar močno prehladil.

„Potem si vsaj pusti narediti nekaj kozarcev kuhanega vina“, reče skrbno, “saj Te skoro ni spoznati. Ali Te je kdo razdražil?“

„Odpusti, papa“, prosi Edgar, „saj nisem mislil hudo. Ali — — Ti imaš prav; vlegel se bom, in jutri bodem zopet zdrav.“

Edgar je šel v svojo sobo.

Čutil je potrebo, da zmoti svoje misli, zato ukaže služabniku, da mu napravi od očeta priporočeno pijačo.

Hitro izpije nekaj kozarcev vroče tekočine ter se vrže na posteljo, da bi v spanju ušel mučnim mislim. — —

Dolgo ni mogel zaspati in ko je konečno zaspal, preganjale so ga divje sanje, katere so mu provzročale nove bolečine.

V sanjah je stal zopet na krovu ladje in držal v svojih rokah krasno Heleno, kar ga ona divje objame in potegne vročo njegovo glavo na svoja žareča ustna. Mislil je, da se mora v nepopisni sladkosti potopiti, kar jih zalije velikanski val; on se prestrašeno umakne; ni bila Helena, katero je držal v rokah, nego njegova nevesta Eliza; stal je ž njo na obali in zrl v kristalno čisti vodi Helenino truplo; lepi obraz prešinjen z blatnim svitom: strgal se je Elizi iz rok ter skočil doli k ljubici, v smrti objel jo je s svojimi rokami in potegnil mrtvo ženo na svoje utripajoče srce.

Take čudne slike kazal je spečemu Bog sanj.

214. poglavje.
Gospa Mercedes.

Vrnimo se zopet k Severju, ki je bil pri onem napadu težko ranjen in katerega so več milj vlekli s seboj.

Vodja razbojnikov je bil tega mnenja, da je tem bolje, čim več zemlje je med njim in njegovimi preganjalci.

Od todaj je prešlo več tednov.

Sever je zbog svoje železne narave prestal nevarno mrzlico ter že zopet koval nove velikanske načrte, kateri bi ga na mah naredili za milijonarja.

Drzni pustolovec je bil jeze kar iz sebe, da mu je ušel večji del denarja radi eneržije častnikov.

V zabojih je bilo zlata nekaj čez miljon dolarjev in je škripal z zobmi, ko je mislil, kako mu je takrat bila sreča mila. —

Med vodjo in njim je bila neka napetost, ker je Sever vedno kazal svoj zapovedujoči značaj, tako da se je že večkrat skregal z Red Šarlijem.

Čudno je bilo, kakšno demonično moč je imel Sever nad razbojniki.

Divja tropa se ni niti upala ugovarjati, kadar jo je pustolovec pogledal s svojimi mogočno plamtečimi očmi.

Celo dolgi Ben, ki je večkrat zapovednikove ukaze le malomarno izvrševal, postal je drugačen, če ga je Sever s svojiim pretresujočim glasom nagovoril.

Razbojniki so se podali v precej divjo pokrajino, kjer je rastlo le nekaj trave za govedino.

Ker pa ni voditelj še izdal ukaza za daljna potovanja mislili so, da se nekaj pripravlja, ter že težko čakali na izvršitev tega načrta.

Sever je sedel v svoji koči, ko pride vodja ter se vsedel k njemu.

„Danes pride pošta iz Klaronvila, gospod; tu bi se dal narediti dober plen; nekaj sto tisoč dolarjev je na pošti; žal, da ne morem biti osebno prisoten, ker čakam na gotove novice. Če Vam je prav, pa Vi nadzorujte dečake, da ne skočijo čez mejo.“ —

„Gotovo“, mu odgovori Sever. „Sit sem že tega lenarjenja akoravno se taka malenkost komaj izplača; koliko mož naj vzamem s seboj?“

„No, dvajset jih bo zadostovalo; sicer spremlja pošto malo dragonska patrolja, ali ti vojaki zbežijo pri prvem strelu.“

„Da, kakor takrat v Litle-Rok-vlaku!“ reče Sever zasmehovaje.

Voditelj je naredil nejevoljen obraz.

„Da, to so bili vražji dečki; še danes ne vem, kako je to, da so se tako krepko branili, akoravno smo jim beg tako olajšali Ali tukaj je to izključeno, gospod; dragonce sem že večkrat srečal in pošto poznam.“

„No, meni je prav“, odgovori Sever, „jaz ostanem s svojim služabnikom v bližini, da zabranim vsako nerodnost.“

„Prav tako, gospod“, mu pritrdi Red Šarli. “Vojakov in redarjev ne bi rad imel zopet na vratu; v tem času, ko ste Vi ležali, so nas pravilno pojali, pravi čudež je, da smo jim ušli.“

Sever pokliče Jozeja, ki je slonel le malo korakov oddaljeno na nekem drevesu. Dal mu je potrebne ukaze, medtem ko je načelnik po kratkem pozdravu odšel.

Sever je temno gledal za njim.

Joze je to kaj dobro opazil, ali čuval se je kaj o tem omeniti, ker mu ni bilo tajno, da je vzajemnost med Red-Šarlijem in Severjem že davno minila. — — — — — —

Pol ure pozneje jezdila je mala četa čez hribe do Klarksvilske ceste, da tam v varnem kraji počaka pošto.

Sever je ostal z Jozejem v zavetji nekaterih smrek na robu precej strme višine.

Od tukaj se je videlo daleč po cesti.

Konečno je naznanil lahek oblaček prahu bližajoči se voz in njegovo spremstvo.

Joze da dogovorjeno znamenje.

Vse je napeto čakalo na strel samokresa, s katerim naj bi dal Sever znamenje za napad.

Kmalu se je slišalo drdranje koles, potem se prikaže voz in se hitro bliža z goščavo obraslemu prostoru, kjer so razbojniki nepotrpežljivo čakali na svoj plen.

Dragonska patrola jahala je zraven voza.

Nje vodja, mlad častnik, se je živahno pogovarjal z nekim potovalcem.

Vojaki so brezskrbno jahali naprej.

Pošta je ravno dospela sredi tega prostora, ko se gori pod smrekami zakadi.

Zdaj se zasliši oster pok in v trenotku prijezdijo razbojniki z groznim vpitjem.

Red Šarli je to pot resnično prerokoval.

Dragonci si niso vzeli niti toliko časa, da bi potegnili svoje samokrese.

Obrnili so svoje konje in jezdili v divjem diru ob zaničljivem smehu razbojnikov odtod.

Častnik se je nekoliko minut obotavljal ter grozeče potegnil sabljo.

Ali ko so jele kroglje žvižgati krog njegovih ušes, spodbodel je tudi on konja in šel ko veter za svojimi vojaki.

Sever je zapustil z Jozejem svoje skrivališče ter počasi jezdil v dolino.

Ali nehote se je zganil, ko je zagledal čudno sliko pred seboj. —

Kočijaž je sedel na kozlu voza ter držal visoko roke, v znamenje, da se ne bo zoprstavljal.

Pri vratih voza pa je stala neka ženska, ki je v vsaki roki držala samokres, katera je s strašno sigurnostjo rabila.

Več razbojnikov je ležalo na travi, katero so s svojo krvjo rudečili.

Njihovi tovariši so ravno priskočili, da ustrelijo pogumno tujko. —

Ali v naslednjem trenotku stal je Sever med njimi in njo, ki je s povzdignjeno glavo pričakovala svojo smrt.

„Stojte, — nazaj! “ zavpije divjim tovarišem, “nismo morilci žensk.“

„Pet mož je ustrelila, — doli ž njo!“ vpijejo razbojniki razkačeni.

„Ne, Vam rečem!“ zagrmi Severjev glas. „Vzeli jo bomo s seboj v taborišče, tam se vse drugo odloči.“

Pustolovec imel je že tako moč nad ljudmi, da so ga tudi sedaj ubogali, čeprav nejevoljno.

Medtem ko so se nekateri pobrinili za ranjene tovariše, so ostali prijeli za denarne kovčege.

Kmalu je pričalo zadovoljno vpitje, da je bil plen prav izdaten.

Sever se obrne k ženi, katero je še v zadnjem trenotku rešil. —

Stala je še vedno nepremično zraven voza ter krčevito držala samokrese v malih rokah, medtem ko so njene oči s čudnim obrazom motrile visoko Severjevo postavo.

„Ali mi hočete izkazati neko prijaznost, gospod?“ vpraša ga zdaj kratko.

„Rad, če je v moji moči“, odgovori Sever uljudno.

„Posodite mi svoj samokres, gospod, jaz nisem nobene krogle zase obdržala, kakor sem se namenila. Nočem pasti v roke teh roparjev in jim biti žrtva živalskih surovosti.“

„Motite se, če menite, da so roparji napadli pošto“, reče Sever, kateri je s plamtečimi pogledi motril tujko. „Obljubim Vam, da se nimate nikogar bati, čeprav morate z nami v taborišče.“ —

„Ali se lahko zanesem na Vašo besedo, gospod?“ vpraša tujka napeto.

„Ponavljam Vam, da se Vam ne bo nihče neuljuduo bližal.“ —

„Srčna hvala, gospod“, reče tujka ter stopi k vozu, od koder je nepremično kakor kip zrla na divje početje razbojnikov. —

Sever je stopil k nji ter motril svojo varovanko z neprikritim občudovanjem.

Tujka je morala biti iz nekdanjih mehikanskih provincij.

Imela je lepo, bujno postavo in izrazovito glavo; lepi obraz je kazal pogum in eneržijo. Žareče črne oči so pričale, da je bila tujka vajena, videti vse pri svojih nogah in neka poteza krog njenih malih rožnatih ustnic govorila je o železni odločnosti te žene. Lepo glavo so obdajali polni, temnočrni lasje. —

Severjevo strastno srce je takoj vzplamtelo vzpričo krasot lepe tujke.

Njegov nemirni duh je koval že tisoč načrtov, da si pridobi

ljubezen te krasne ženske.

Konečno je bilo ropanje poštnega voza končano.

Prtljago tujcev natovorili so na nekaj mul, medtem ko so drugi nesli kovčege z denarjem.

Ranjence so tovariši posadili predse na konje in četa je zapustila kraj svojega drznega podjetja.

Tujka je jezdila med Severjem in Jozejem ter se ni brigala za kletve razbojnikov, ki so večkrat donele na njeno uho.

V taborišču so prihod čete nestrpno pričakovali, ker so dogodke napada že poprej zvedeli po nekom, naprej poslanem jezdecu.

Red Šarli je jezdil prišlecem nasproti in temno gledal na pogumno tujko.

Le-ta se je odločneje in pogumneje branila divje čete kakor njeni ujeti moški spremljevalci.

Ali takoj se mu obraz razjasni, ko opazi lepoto jetnice ter jo celo pozdravi, ko molče jezdi mimo njega.

Voditelj prijezdi za Severjem, ki je nekoliko zaostal in zdaj v kratkih besedah razloži, kaj in kako se je vse zvršilo!

„Kaj naj pa storimo s to ženo?“ vpraša Red Šarli, ko je Sever končal.

Sever zmaje z rameni.

„Ta dama je pet naših ljudi ranila, zato so zahtevali njeno smrt; obljubil sem jim, da jo bomo sodili v taboru.“

Voditelj je premišljeval.

Neprenehoma je zrl na lepo ženo, ki je le nekaj korakov pred njimi jezdila ter mirno gledala na živo podobo v taboru.

„Čisto prav, gospod“, reče konečno. „Ali kaj naj naredimo ž njo; mene nič kaj ne veseli, umoriti žensko.“

„Mene tudi ne“, pritrdi Sever. „Če bi jo pa bil pustil pri vozu, je gotovo, da bi bil kdo zaostal in jo ustrelil; zato sem jo pripeljal semkaj.“

„No, jutri bomo videli, kako in kaj“, reče Red Šarli premišljuje. „Čez noč je lahko pri Luciji, ki ima svojo posebno utico, jutri ukrenem potem, kar treba.“

Sever je prežeče pogledal v obraz voditelju, ali molčal je in le hitreje jezdil, ker je četa ravnokar prijezdila v taborišče.

Roparji so se gnetli krog konja, na katerem je jetnica sedela, in se šele umaknili, ko je prišel Sever ter damo spremil k Lucijini utici.

Deklica jima je prišla začudena nasproti ter radovedno motrila lepo Severjevo spremljevalko.

Sever je tujki pomagal s sedla, ter se potem obrnil k Luciji:

„Sprejmi to gospo v Tvojo varstvo in glej, da ji ne bo ničesar manjkalo; skrbel bom za to, da njeno prtljago semkaj prineso; nadalje bom pa tudi Jozeju naročil, da odpravi vsakega, ki bi hotel tujko nadlegovati.“

Lucija je vesela pokimala in obljubila, da hoče vsa Severjeva povelja izpolniti.

„Tukaj ste v popolni varnosti“, reče Sever tujki. „Nihče se Vam ne bo bližal; — tudi so bom zjutraj sam prepričal, če so Vas pustili v miru.“

Sever se je hotel z uljudnim pozdravom posloviti, ko ga dama živahno pokliče nazaj.

„Rada bi vedela ime svojega rešitelja“, reče dama in ga zapeljivo pogleda s svojimi krasnimi, črnimi in žarečimi očmi.

„Tukaj v tej puščavi imamo vsi vzrok, zamolčati svoje ime“, odgovori Sever.

Pri tem uljudno in žareče vrne pogled.

„Imenujte me Roden.“

„Razumem Vas“, reče tujka, „moje ime je Mercedes Iturbide iz Arizona.“

Potem stopi v bajtico, v katero ji Lucija sledi.

Ko se je Sever bližal taboru, opazil je v precejšnji bližini Šarlija, ki je stal ne daleč od Lucijine koče.

Voditelj je jezno pogledal na Severja, ali čakal ni njegovega nagovora.

Hitro je šel k svojemu ognju, ki je gorel nekaj oddaljen od drugih.

„Kaj se tudi Tebi dopade, lepa Mercedes?“ rekel je Sever preteče zase. „To bi bil pač brezuspošen trud; jaz sem si to zagonetno žensko priboril in si je ne bom dal vzeti; pazi se, mi ne stopiš na pot, sicer me spoznaš.“

215. poglavje.
Tekmeca.

Drugo jutro, ko je Sever komaj vstal, je vstopil Red Šarli s kratkim pozdravom v njegovo kočo.

Kakor je bilo videti, se je voditelj tolovajev odločil in ta sklep naznaniti svojemu tovarišu.

Sicer je Red Šarli le redkokedaj zadrževal svoje mnenje, a to pot ga je le nekoliko skrbelo, kaj da bo.

Konečno prekine mučno molčanje in reče hladno:

„Kar se tiče gospice, katero ste včeraj pripeljali s seboj, sem to noč o njej premišljeval in se odločil.“

Sever je molče poslušal in mirno gledal v zagorelo lice voditelja.

Ta je obotavljaje obmolknil.

„Ali ne smem izvedeti, kaj mislite storiti?“ vpraša Sever z navidezno mirnostjo.

„Gotovo, saj to ni tajnost. Vidite, gospod, mnogo mojih ljudi ima svoje žene in dekleta v taboru; jaz do sedaj nisem na to mislil. Ko ste pa včeraj pripeljali tujko, sem takoj videl da bi ta bila pripravna za me, in tako sem sklenil, da postane moja ljubica.“

„Kaj morda mislite, da bo tujka s tem zadovoljna?“ vprašal Sever mirno.

Voditelj, ki je pričakoval drugačen odgovor, reče dobrovoljno:

„Zato ne bom vprašal; to pride samo ob sebi; ona je lahko zadovoljna, da pride tako po ceni iz te zadrege, ker če bi šlo po želji mojih ljudi, bi bila že zdavno v nebeškem kraljestvu. Moji ljudje so vražje jezni na njo, ker je rudeči Jim ponoči umrl vsled ran; komaj sem jih pomiril.“

Voditelj vstane in hoče zapustiti Severjevo kočo, ko ga ta še zadrži.

„Kaj hočete sedaj storiti, gospod?“

„Zdaj hočem, — no, zdaj pojdem k Lucijini koči in bom dami povedal o časti, katera jo je doletela“, se zasmeje Red Šarli. —

„Tega ne boste storili!“ odgovori Sever odločno.

Voditelj se hitro obrne in gre k Severju, kateri mu pride nasproti.

„Kaj ste rekli?“ zakliče Red Šarli divje, “ponovite to še enkrat!“

„Ponavljam, da tujke ne smete razžaliti“, reče Sever trdno. —

Moža se za trenotek merita s pretečimi pogledi, potem se voditelj zaničljivo obrne proti vratom.

„Ne osmešite se, gospod!“ zakliče porogljivo, „storil bot kar sem sklenil, „in noben vrag mi tega ne zabrani!“

„Ali jaz!“ odgovori Sever s pretečim glasom.

„Vi?“ se zakrohoče voditelj. „Pazite, gospod, sicer Vas pustim pognati iz tabora, jaz ne trpim nikakega zoprstavljenja mojim poveljem.“

„Na izvršitev tega povelja sem pa res radoveden“, odgovori Sever porogljivo, „jaz zdaj grem, da ponudim dami svoje varstvo, in bom zabranil, da izvršite svoje nakane.“

Red Šarlijev obraz postane temnordeč togote.

„Ali se hočete norčevati iz mene, gospod!“ zakriči in prime za samokres, „takoj Vam pokažem, da sem tukaj še gospodar.“

Ali še predno je izvršil svoj namen, se mu že zasveti pred očmi cev Severjevega samokresa.

„Pustite samokres v miru!“ zakliče Sever preteče. “Samo ganite se, in mrtvi ste!“

Peneč se vsled jeze obstane voditelj.

„Pojdite vendar in pokličite svoje ljudi!“ se mu vnovič roga Sever. „Zapovejte jim vendar, da me iztirajo iz tabora, potem lahko takoj vidite, kdo je pravi gospod teh divjih fantov.“

„Da, to Vam hočem tudi takoj pokazati“, sikne Red Šarli raztogoten.

Hitro zapusti Severjevo kočo.

Sever se je malo zmenil za divjanje voditeljevo.

Vedel je, da stoji večji del družbe na njegovi strani, ker se je pustolovcu že davno posrečilo s svojo mogočno osebo, te može tako nase prikleniti, da so ga brez pomiselka ubogali in je bil Red Šarli le samo na videz še voditelj.

To je Sever še le včeraj dokazal, ko je divje tovariše od Mercede postreljenih tolovajev zadržal, da niso planili na brezmočno ženo.

Vsi so vedeli, da pod njegovim vodstvom lahko zadovoljujejo svoje strasti, kolikor hočejo.

Zato so mu bili ti ljudje udani z dušo in telesom.

V taboru poči strel.

Temu sledi glasno govorjenje.

„Aha, Red Šarli kliče ljudi skupaj“, mrmra Sever, „zdaj je treba pokazati, da je moj upliv naredil iz tolovajev moja brezvoljna orodja.“

Hitro stopi iz koče in pokliče Jozeja, ki je v bližini čakal, da naj gre z njim.

Sredi tabora gnetla se je gosta množica okolu voditelja, ki je stal na nekem štoru.

V strastnih besedah je nagovarjal množico.

Ko je Sever pristopil, umaknili so se mu in pustili prosto ozko cesto, skozi katero je šel pustolovec.

Postavil se je le nekaj korakov oddaljeno od Red Šarlija.

„Slišali ste, kako me je ta mož zasmehoval, tovariši“, je vpil voditelj divje, „zapodite njega in njegovega zanikrnega služabnika iz tabora, čeravno je zaslužil vrv.“

Vse je ostalo tiho.

Nihče se ni ganil, da bi prijel Severja, ki je s ponosno povzdignjeno glavo zrl v množico.

„Ali bo kmalo!“ tuli Red Šarli. „Ali hočete slušati, ali ne?“ —

Zdaj stopi dolgi Ben naprej.

On je bil eden tistih, ki niso bili na Severjevi strani, akoravno je Benovo sovraštvo veljalo le Jozeju, kateri mu je izneveril Lucijo. „Poslušajte me!“ zakliče z gromečim glasom. „Cela stvar se tiče le teh dveh gospodov, našega Red Šarlija in pa tega gospoda tukaj. Če sem prav razumel, se gre za žensko, katera je včeraj postrelila naše tovariše. Mi smo ljudje, ki kaki ženski ne storimo ničesar zlega, če nam prav kdaj pokaže zobe, in pogumna je ta ženska, to ji moremo pustiti, celo nevošljivost.“

„Če torej hoče vsak teh gospodov imeti to žensko“, nadaljuje dolgi Ben svoj govor, „potem to lahko med seboj opravita, po stari prerijski pravici, v poštenem dvoboju. Kdor potem ostane živ, tistega hočemo ubogati, in on naj bo naš voditelji — ali Vam je prav tako, fantje?“

„Dobro, — dobro, — dolgi Ben naj živi!“ vpijejo in vriskajo tolovaji, „kdor dobi, ima tujko in še nas povrh. Tri sto zlodjev — tako je!“

„Dobro!“ zakliče Sever z gromovitim glasom. „Jaz sprejmem ta pogoj in še danes naj se odloči!“

Red Šarli je bil srdit, da ga niso ubogali, ali ukloniti se je moral volji množice, sicer bi se mu lahko pripetilo, da bi se vsi odvrnili od njega.

Tako je pa upal, da se mu vsled njegove velikanske moči posreči ugonobiti za zmeraj svojega tekmeca.

Zdaj povzdigne dolgi Ben zopet svoj glas:

Poslušajte me, fantje; ker sta se gospoda tako radovoljno udala našim željam, je gotovo prav, da se pomenimo o načinu dvoboja. In zato predlagam, da poravnata svojo pravdo po starodavni navadi, kakor jo tu na severu že od naših starišev poznamo. Poslušajte me! Kdo glasuje za to, da se vrši dvoboj v stari hiši ranjkega Vite z našimi izvrstnimi noži?“

„Vsi!“ vpije razbrzdana druhal. „Živio! Ben je izvrsten dečak!“

Za boljše razumevanje naj bo tukaj povedano, da so bili taki dvoboji mej roparji in farmerji nekaj vsakdanjega. Dvobojevalca so peljali v sobo, kjer so bila okna dobro zaprta.

Edino orožje, katero sta smela imeti, je bil dolg nož. Potem se je vnel v temni sobi boj za življenje in smrt, pri katerem sta večkrat oba bojevnika umrla radi groznih ran.

„Poslušaj, Ben“, mu zašepeče neki tovariš, „kaj pa naredimo, če ostaneta oba?“

„Potem volimo drugega voditelja“, odgovori Ben surovo. „Jaz poznam kaj pripravnega dečka za ta posel. “

„To si gotovo sam?“ odgovori njegov tovariš porogljivo.

„Na, častitam, gospod stotnik.“ — — —

Vnovič zadonelo je gromovito pritrjevanje, ker sta ravno Red Šarli in Sever izjavila, da sta zadovoljna s predlaganim načinom dvoboja.

Potem se je množica počasi razšla.

Sever je šel k Lucijini bajti, da pove Mercedi, kaj se je dogodilo.

Lepa tujka je pričakovala svojega rešitelja pri vratih hišice in ga potegnila v priprosto sobo.

„Ali se je moja usoda odločila? Ne zakrivajte mi ničesar“, ga prosi s tresočimi ustnicami. „Lucija mi je že nekaj povedala; ali ostaja voditelj še vedno pri svoji zahtevi?“

„To je odvisno od okolnosti“, odgovori Sever z žarečim pogledom in kratko pove, kaj so se zmenili.

Mercedes ga bojazljivo posluša in obupno vije svoje roke.

„Kaj bo z menoj, ako Vi poginete!“ zakliče obupno, ko je Sever končal.

„Za to bo skrbel moj služabnik Joze“, odgovori pustolovec. „Če padem, mu lahko brezpogojno zaupate. On Vas spravi v varno zavetje, prodno se Vam bo voditelj mogel bližati, ker bo v najsrečnejšem slučaji tako ranjen, da ne bo mislil na kako ljubavno razmerje.“

Pri vsem občudovanji za lepo tujko se je Severju vendar čudno zdelo, da je mislila samo na se.

Za njega ni kazala nobene skrbi.

Kaj ni imela ta žena srca? Kaj se je mogla protiviti njemu, nedosežno lepemu možu, za katerega so vsa dekleta taborišča zdihovala ?

Sever je hotel v tem oziru dobiti gotovost, akoravno je dvoboj sprejel bolj za to, da se znebi nadležnega nasprotnika, kakor radi te lepe ženske.

„Ali naj Vas spremi moj služabnik Joze k Vašim sorodnikom, gospica?“ vpraša po kratkem premišljevanju.

„Vdova sem“, odgovori lopa tujka. „Moj mož, star, bolehat posestnik rudokopov, umrl je nekaj tednov po poroki, in jaz sem se morala zadovoljiti z majhno svoto, katero so mi ponudili sorodniki. Ravno sem bila namenjena, da poiščem severne države, ko so Vaši ljudje napadli pošto.“

„To iskreno obžalujem“, odgovori Sever, „ali jaz sem fatalist in verujem v tako imenovano namenjenost. Taka udanost v svojo usodo ima nekaj nepopisno tolažljivega.“

Mercedes zmaje lahko z rameni, kakor da bi se hotel otresti nekega neprijetnega čustva.

„Kako pa je to, da se Vi kot izobražen mož nahajate v taki družbi?“ reče Mercedes, da bi napeljala pogovor na drugi predmet. “Ali je samo veselje do pustolovstva, ki Vas je privedlo med te ljudi?“

„Ne samo to“, odgovori Sever počasi, “a postal bi rad bogat mož, in zato imam tu najboljšo priložnost.“

„In o priliki velikega lova ujet in obsojen biti?“ reče Mercedes porogljivo. “No, gospod Roden, jaz vem boljši svet, in če se danes zdravi vrnete, Vam hočem iz hvaležnosti nuditi zaželjeno v izobilici. Mož kakor Vi mi je dragocen tovariš in Vi lahko zapustite to divje življenje in zopet nastopite v ve likih mestih.“

Sever je še nekaj hotel vprašati lepo ženo, ali ona hitro vstane in ga odpravi.

„Pozneje — pozneje“, zakliče Mercodes. “Želim Vam vso srečo pri današnjem dvoboju. Ne pozabite, za vsak slučaj svojemu služabniku dati potrebnih ukazov.“

„Samo še eno vprašanje, gospica Mercedes“, prosi Sever žareče, “ali smem upati, da mi boste naklonjeni?“

„Mogoče! Odvisno je od tega, kako bom kaj z Vami zadovoljna“, reče s tako zapeljivim pogledom, da je Severju zavrela kri. „Pridite danes zvečer k meni, potem Vam hočem še kaj več povedati.“

„Lepa in brez srca“, si misli Sever, ko jo je zapustil. „Ali to me še bolj draži, in če se nocoj vrnem, potem postane vendar le še moja.“

216. poglavje.
Dvoboj v temi.

Na nekem griču, ki je obdajal tolovajsko taborišče, stala je zapuščena hiša, katera je bila nekdaj lastnina starega naselnika z imenom Vite.

Ta je samcat životaril v tej pustinji in nekega jutra so ga mimo potujoči ljudje našli mrtvega v postelji.

Ker je stala zraven njega prazna steklenica žganja, bili so vsi prepričani, da je starca v pijanosti zadela kap, kar je bilo zelo mogoče, ker so ga vsi poznali kot navadnega pijanca.

Njegovo truplo so pokopali brez vse slovesnosti zraven hiše. —

Ali hiša ostala je prazna, ker se je reklo, da se stari Vite po noči vrača na svoje posestvo, katero grozno govorico so babjeverni prebivalci brezpogojno verjeli.

Ta dan popoldan bilo je na samotnem griču vse živo.

Velika množica je nepotrpežljivo čakala na začetek krvavega igrokaza.

Nekaj ljudi so je pečalo s tem, da so na pol podrta okna dobro zabili, tako da ni mogel niti najmanjši svit prodreti v sobo. —

Konečno naznani gromovito vriskanje, da sta dospela borilca.

Sever je šel ravnodušno, kakor da bi to bilo nekaj vsakdanjega.

Red Šarli pa je komaj prikrival svojo razburjenost in z največjim sovraštvom gledal svojega nasprotnika.

Dolgi Ben je stopil naprej.

Izročil je vsakemu dvobojevalcu skoro dva čevlja dolg, ko las ostro nabrušen nož, katera je poprej natanko s pripognenjem in suvanjem preskusil.

Potem je odprl vrata in nakazal borilcema prostore pri nasprotnih stenah podolgaste sobe.

Borilca sta si stala zdaj nasproti vsak na enem koncu sobe. —

„Tako, gospoda“, začne dolgi Ben važno. „Zdaj ostanita mirno na svojih prostorih, dokler ne zaklenem vrat in ne dam znamenja s strelom, potem lahko poravnata svojo pravdo kakor se vama poljubi: v četrt ure zopet odpremo.“

Dolgi Ben je stopil iz vrat in jih zaprl z močnim zapahom.

Potem je pogledal na svojo uro in ustrelil s samokresom v zrak.

Okolu stoječi tolovaji so zadržavali sapo, da bi slišali vsak le najmanjši šum. — — —

Znotraj v grobno temni sobi stala sta nasprotnika.

Pazljivo sta poslušala na vsako le najmanjšo kretnjo drugega, ker je od pazljivosti bilo odvisno življenje in smrt.

Ko so vrata zaprli, se je Sever tiho splazil v drugi kot sobe. —

Koj na to je čul tiho šumenje, kar mu je pričalo, da se je tudi Red Šarli na ta način pred hipnim napadom zavaroval.

Potem je ostalo precej dolgo tiho v sobi in Severju bilo mogoče kljub največje pazljivosti zapaziti kak pregib svojega sovražnika.

Nekaj minut je tako preteklo v brezsapni napetosti.

Sever je vedel, da zadene njega in Red Šarlija, če se vsa stvar ne zvrši v četrt ure, posmeh in zaničevanje tovarišev.

Zato se je ravno pripravil za napad, ko zopet začuje tiho šumenje.

Slišati je bilo, kakor da se težko truplo previdno plazi po tleh.

Sever ni bil niti v dvomu, da se Red Šarli plazi proti njemu. —

Hitro in odločno se vleže na tla.

Desno roko stegne z nožem naprej, da bi začutil, kdaj ga sovražnik doseže.

Čez nekaj trenotkov začuti, kako se ga dotakne, potem zasliši divji vzklik.

Red Šarli poskoči na noge.

Sever, gibčen kakor panter, splazi se mimo njega in v temoti sune proti njemu z nožem.

Nov vzklik togote in bolečin pouči Severja, da je nasprotnika zadel.

Red Šarli se ni več skušal skrivati.

Divjal je kakor divja zver po temnem prostoru ter rujoveč suval z nožem na vse strani.

Severju je bilo jako všeč, da se je nasprotnik sam izdajal.

Zdaj je vedno natanko vedel, kje ima napadalca iskati.

Še predno je Red Šarli zamogel Severja doiti, je ta skočil mimo njega in pri tem skoku divjemu poglavarju prizadejal nov sunek.

Zadetega je to vzplamtelo do blazne togote.

Skakal je kakor blazen po vseh kotih, in medtem grozovito preklinjal, ter na vse načine poskušal Severja smrtno raniti.

Ta se mu je lahko izogibal in mu le vedno nove sunke prizadeval. —

Ranjeni je za trenotek obstal, da zbere nove moči, ko se zaslišijo pred vratmi koraki.

Četrt ure, katero so dovolili borečima, je pretekla.

Ko Red Šarli zasliši, da se zapah odmakne, prevzame ga taka togota, da je brezmiselno planil na kraj, kjer je slutil Severja. —

„Ničvredni capin!“ zahrope, „čakaj, zdaj si izgubljen!“

Sever si je slekel suknjo, katero je zavil skupaj, ter jo držal v levi roki in je ž njo motil pozornost svojega nasprotnika. —

Red Sarli je mislil, da stoji Sever pred njim ter je z vso silo sunil v suknjo, katero je Sever hitro spustil.

Stopil je ob enem naprej, tako da je bil skoro za hrbtom Red Šarlija.

Potem je sunil z vso silo voditelja v vrat.

Čutil je, kako je nož udrl v mehko meso in ravno, ko se se vrata odprla in je bliščeča svitloba posvetila skupino, padel je voditelj s togotnim vzklikom na tla.

Molče so vstopili roparji in z grozo zrli na Red Šarlija, ki je bil oblit s krvjo.

Sever je stal popolnoma zdrav težko dihaje pri nekem tramu in s temnim pogledom zrl na pokončanega nasprotnika, ki je krčevito poskušal vstati.

Ali to se mu ni več posrečilo.

Brez moči padel je divji voditelj nazaj, — potem so se mu zaprle oči za večno.

Sever je hitro zapustil hišo ter se ubranil divjih tovarišev, ki so se, voščeč mu srečo, gnetli okrog njega.

Urno je hitel v tiho taborišče in vstopil v Lucijino kočo, kjer ga je pričakovala Mercedes, katero je že Joze obvestil o izidu. —

„Čestitam, gospod“, reče mirno. “Veseli me, da ste se zdravi vrnili. Veliko mi je na tem ležeče, da še danes v Vašem spremstvu zapustim taborišče.“

„Že danes?“ se začudi Sever. „Mislil sem, da bodete zdaj, ko sem tukaj neomejen gospodar, ostali nekaj časa v taboru.“

„Ni me volja, kot pol divja ženska tukaj živeti“, mu odgovori Mercedes porogljivo. “Moje želje me vodijo v velika mesta in v prijetnosti odličnega življenja. Jaz hočem uživati, dokler sem mlada, ker sem le v vrtincu zabav zadovoljna.“

Sever je obžaluje zmajal z rameni.

„Veselilo bi me, če bi Vam zamogel ponuditi, kar tako vroče želite, gospica, ali teh par tisoč dolarjev, katere imam, ne izdajo dosti, medtem ko dobim z mojimi divjimi fanti kmalo priložnost, postati bogat.“

„V zvezi z menoj Vam bo to igrača!“ zakliče Mercedes z bliščečimi očmi, „pojdite z menoj, in našli bodete brez vsega truda zaklade.“

„Kdo pa ste pravzaprav, gospica?“ vpraša Sever začudeno.

„Ona, za katero sem se izdala, gospod Artur Sever“, odgovori Mercedes zaničljivo. „Jaz se samo takrat lažem, kadar se to z mojim načrtom zlaga.“

„Kako, Vi veste moje ime?“ zakliče Sever prestrašeno, „kaj me poznate?“

Mercedes potegne listek iz žepa in ga pokaže začudenemu.

„Tu, ta izrezek iz časopisa ima Vaše sledilno pismo. V prvem trenotku sem Vas spoznala. A ne bojte se ničesar, nego smatrajte me kot zaveznico, ker imam tudi jaz vzrok, zapustiti Arizon; vzroke Vam hočem o priliki povedati.“

Lepa dama se malomarno nasloni na svoj sedež iz kož in pogleda Severja tako, da mu kar kri vzkipi.

„Ukažite, kaj naj storim“, prosi Sever, „in če imate načrte, katere se lahko izvedejo, bom vse sile napel in se nobene nevarnosti ustrašil.“

„Počasi, prijatelj,“ reče Mercedes koketno. „Ker poznam vso Vašo preteklost, vem, da ste izvršili že neverjetne stvari. Zato Vam bo lahko, v zvezi z menoj izvršiti nove čine, ki nas obogate za več stotisoč dolarjev. Ali morda mislite, da sem za tak načrt premalo lepa?“

Sever pogleda zaljubljeno zapeljivo lepo ženo, katere krasne oči niso izdajale, kaki demoni žive za njenim lepim čelom.

„Lepi ste kakor angelj“, vzklikne z glasom popolne prepričanosti, „in Če mi dovolite, Vam povem načrt, na katerega sem že dolgo mislil, in za katerega izvršitev nisem imel dosedaj pripravne osebe. Pa ne vem, če boste hoteli sodelovati.“

„No“, reče Mercedes, „povejte!“

„O, ta stvar je precej jednostavna“, začne Sever. „Jaz spremenim svojo osebo, tako da me nihče ne spozna, potem potujeva v vzhodna mesta, kjer nastopava kot zakonca. Vidi naj se, kakor da nesrečno živiva, ker Vas moja ljubosumnost vedno preganja. Zelo bogat državni uradnik, ki je že zdavno v službi in dostojanstvu, Vas zapazi in se seveda zaljubi v Vas nesrečno ženo. Bliža se Vam, Vi ga ne zavrnete, in se domenita za tajen sestanek. Komaj se je ta sestanek pričel, se prikažem jaz, ljubosumni soprog. Da škandal odvrne, plača uradnik veliko svoto za moje molčanje.“

„Ni napačno“, je dejala Mercedes, ki je pazno poslušala. „Pozabili ste le ono, gospod, da bi uradnik prav lahko spoznal goljufijo in bi naju dal zapreti. — Ne, to ni nič; jaz imam boljšo misel, in sem prepričana, da bova s tem najbolje uspela.“

„Poslušajte me“, nadaljevala je lepa žena. „Idiva v San Francisko; tam Vas nihče ne pozna. Izdali se bodete za moža, brata Arturja Iturbide, vpokojenega častnika meksikanske vojske. Veljala bom za bogato vdovo, medtem ko sem v resnici revna, kajti jaz nimam ničesar.“

„Pač, svojo izvanredno lepoto; ne pozabite na to“, ugovarjal je Sever uljudno.

„Ta ravno naj privabi ptičke v zanjko“, nadaljevala je Mercedes. „Torej slušajte moj svet in zapustite to noč z menoj tabor. Vaš sluga lahko ostane tukaj in drži ljudi skupaj, v slučaju, da bi se še kdaj vrnili.“

„In kaj potem?“ je vprašal Sever radovedno.

„Kakor hitro prideva v San Francisko, razglasite v tamošnjih časopisih, da iščete kot skrbni brat primernega soproga za svojo bogato in lepo sestro; poletu se pomeniva naprej.“

„In kot brat smem vendar vedno v Vaši bližini bivati“, zaklical je Sever živahno.

„Seveda stanujeva kot brat in sestra skupaj“, odvrnila je Mercedes smeje, „a sedaj hitite in pripravite najino odpotovanje; postaja ni daleč, v par dneh sva na cilju.“

217. poglavje.
Čudno časniško oznanilo.

„He, Tom, Tebe se že nič več ne vidi, — pojdi sem, — sedi!“ —

„Nimam dosti časa, Viljem, imam važno pot.“

„No, zaradi nekaj minut bo pač vse eno, ne bodi tako marljiv, drugače razvadiš svojega gospodarja.“

„Ti lahko govoriš, Viljem; ko bi bil jaz na Tvojem mestu, bi se tudi ne trudil tolikanj, a tako mi je treba pridno delati, drugače ne pridem naprej.“

„Oženi se vendar bogato“, smejal se je Viljem, „potem si prost vseh skrbij in lahko živiš dobro in veselo.“

„Ne rogaj se, Viljem“, odvrnil je prijatelj resno. „Ti veš, da sem zaročen in da je moja nevesta pošteno, pridno dekle; izhajala bova tudi brez [nejasno]mskih darov.“

„Tu poglej“, zaklical je Viljem, “beri to imenitno oznanilo; mislim, da je le slab dovtip, kajti taki ženski, kakor je tu opisana, pač ni treba po časnikih iskati moža.“

Tom je vzel časnik in bral:

„Ženitna ponudba.

Ker moji sestri, vdovi brez otrok, primanjkuje priložnosti se z gospodi seznaniti, iščem za njo mladega izobraženega moža, ki bi si hotel napraviti prijeten dom. Moja sestra je mlada, lepa, izobražena in ima veliko premoženje, ki zagotovi nji in njenemu prihodnjemu soprogu brezskrbno razkošno življenje. Premoženje je postranska stvar. Mladi gospodje iz dobrih hiš, ki se na to resno ponudbo ozirajo, naj pošljejo svoj naslov pod A. H. 27 pošta Skotland-Skvare.

Molčečnost zajamčena; se ravno tako zahteva od druge strani.“

„No, kaj praviš, Tom?!“ vprašal je Viljem, ko je njegov prijatelj odložil časnik.

Ta je zganil z ramami.

„Lahko je šala, a včasih so taka oznanila tudi resna.“

„Tega ne verujem; le pomisli, žena, mlada, lepa, bogata, bi morala vendar snubačev imeti na izber.“

„Kakor je, Viljem; morda je dama le na posetu tu in stanuje v kakem oddaljenem kotičku sveta. Poskusi vendar svojo srečo in ji piši, Ti si v najboljših letih.“

„Ah, neumnost“, odvrnil je prijatelj nejevoljno. “Kaj bi rekla moja mati, če bi si prek časnika preskrbel nevesto.“

„To naj bi jo malo brigalo“, odvrnil je Tom, “a meni se mudi, z Bogom, Viljem!“

Viljem je ostal sam; a bil je raztresen.

Vedno so se mu vračale misli na oznanilo, katero je bral v največjem časniku v San Francisko.

Viljem Tajlor je bil zal mož, ki je kot edini sin bogate vdove poznal le prijetnosti življenja.

Bil je še mlad in kot izboren družabnik, akoravno je svet malo poznal, pri svojih prijateljih priljubljen.

Njegova mati bi bila rada videla, da bi se bil vrli mladenič oženil in se lotil primernega dela. A oboževala je svojega edinega sina preveč, da bi ga bila mučila z opomini, in je upala, da si bo Viljem s časom sam zaželel redno opravilo.

Viljem je vzel časnik z nova v roko in je še enkrat prebral naznanilo.

„Prepričan je bil, da bo mnogo snubačev, in mikalo ga je med njimi biti, ker bi lahko s svojim premoženjem, katero mu prej ali slej pripade, vse drugače nastopil, kakor večinoma n[nejasno] premožni tekmeci.

Le ena stvar ga je strašila.

To je bila zahteva, da naj pove svoj naslov in se tako na milost in nemilost izroči molčečnosti skrivnostnega oznanjevalca. —

Viljemova rodbina je bila ena najbolj čislanih v San Francisku. —

Ako je bilo vse le šala, potem bi bilo njegovo ime osramočeno in njegovi prijatelji bi ga zasmehovali.

Že je hotel opustiti misel, kar mu pride na mar, da lahko pisal brezimno.

To bi lahko opravičil s tem, da je njegovo ime preveč znano in bi tako morda smel upati na odgovor.

Hitro odločen je vstal in šel v pisalno sobo, ki je v vsaki ameriški kavarni in v kateri se nahaja vsakovrstna priprava rabo obiskovalcem.

Viljem je vzel papir in hitro pisal:

Velecenjeni gospod!

Bral sem Vaš cenjeni inserat v današnji „A[nejasno] Kalifornia“, in bi v označeni zadevi rad stopil z Vami v bližnjo zvezo.

Vsekakor morate oprostiti, da v tem pisa[nejasno] zamolčim svoje ime, ker se šteje moja rodovina med najodličnejše v San Francisku. Tudi jaz sem premožen, mlad in vesel življenja, zato bi želel, v slučaju, da se ozirate na to pisanje, če bi Vi, cenjeni gospod, prišli pojutrišnjem v kavarno „Pacifik“ in sicer ob 3. uri popoludne. Majhna bela kamelija v Vaši zaponi naj mi bo v spoznavalno znamenje.

Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja

T.“

Viljem je previdno zložil kratko pismo, ga vtaknil v zavitek in ga pri odhodu iz kavarne vrgel v naj bližji poštni nabiralnik. —

Potem je šel počasi skozi množico ljudij v zahodnem delu mesta, ter brezbrižno gledal razne prizore, ki jih nudi tujcu okolnost, da tam žive zastopniki najrazličnejših ljudstev.

Končno je dospel Viljem do krasne hiše, v kateri je bival z materjo.

Šel je v sobe stare dame, ker ga je v važni zadevi prosila k sebi.

Gospa Tajlor je šla svojemu ljubljencu veselo nasproti in je odprla potem neko omaro, iz katere je vzela železno skrinjico in število papirjev.

„Danes mi je izročil notar zapuščino Tvojega strijca“, rekla je in pomaknila skrinjico k Viljemu, „150.000 dolarjev je. Lepa svota, za slučaj, če se, kakor upam, oženiš.“

Mladenič je odprl skrinjico.

Bil je vidno veselo iznenaden, ker do sedaj še ni mogel nikdar razpolagati z večjo svoto.

„Denar spravim skrbno“, zagotovil je stari dami, “morda se Tvoja želja prej izpolni nego misliš, mama.“

„V resnici?“ zaklicala je stara dama veselo. „Ali mi nečeš povedati, koga si izvolil; — ali je morda Florence Greg, ali — — ?“

„Za sedaj še ni gotovo, mama“, prekinil je Viljem gostobesedno gospo. „To naj bo še tajnost. A zanesi se, Ti boš prva, ki o tem kaj izve in kateri pripeljem svojo nevesto.“

„Rada bi Ti bila pokazala nekaj ljubeznivih deklet“, rekla je gospa Tajlor v materinski skrbnosti, “a upam, da boš sam izbral Tebe vredno.“

„Gotovo, mama“, potrdil je Viljem, “zadovoljna boš z menoj.“ Mladenič je vzel skrinjico in se poslovil od svoje matere.

„Ali naj Ti raje jaz shranim denar?“ vprašala je ta skrbno. „V moji denarni omari je bolj varen ko v Tvoji sobi.“

„Bodi brez skrbi, mama“, odvrnil je Viljem, “saj se moram vendar navaditi na denar in v moji majhni, železni, vzidni omari imam varen kraj, katerega ne more nobeden tako lahko najti.“ —

Mladi mož je zapustil sobo in šel v svoje sobe, kjer je skrinjico skrbno zaprl v vzidno omaro.

„Dediščina je prišla ravno prav“, mislil je sam pri sebi, „če imam sedaj srečo in se snidem z onim skrivnostnim oznanilcem, ako so njegove napovedi resnične in sem enkrat predstavljen njegovi sestri, potem bo večja svota denarja neobhodno potrebna. Mama mi sicer precej da za male potrebe, a s tem bi ne prišel daleč pri taki priliki.“

Viljem je bil po svoji materi vpeljan v najboljše kroge San Francisku, ker bi bila stara dama rada videla, da bi se bil njen ljubljenec oženil.

A mlademu možu niso posebno ugajale plavolase, malo hladnokrvne lepotice, s katerimi se je tu seznanil.

Njegovo strastno srce iskalo je enake duše; sanjal je o ljubavni sreči, ki naj bi kakor uničujoč ogenj vnela njegovo mlado srce; morda je bila lepa tuja vdova tak vzor.

Pred nekaj leti, ko je živel še njegov strogi oče, se je mladi Viljem seznanil z Meksikanko, ki je v gledišču igrala neznatne uloge.

Približal se ji je in z gorečim otrokom juga užival kratek čas sladkost ljubezni, dokler ni o tem izvedel strogi papa in nekega večera s kruto roko iztrgal obupanega Viljema iz rok njegove ljubice.

Mladenič je takrat prisegel, da se poroči le z dekletom južnih dežel.

Ker je bilo pa le malo španskih rodovin naseljenih v San Francisku, a te niso imele nobenih hčera za možitev, moral je Viljem zatreti svojo srčno željo in potrpežljivo čakati, da bi mu bila usoda mila in mu dovedla v roke bitje, podobno onemu, ki ga je vstvarila njegova domišljija.

218. poglavje.
Lepa vdova.

Bilo je naslednjega dne po teh dogodkih.

Viljem je sedel v kavarni, v kateri smo se seznanili ž njim in je pozorno ogledoval vsakega prišleca, da bi takoj opazil spoznovalno znamenje.

Zopet so se odprla vrata.

Vstopil je lep, velik mož, kateri se je malomarno vsedel zofo.

Viljemu so se zasvetile oči.

Gospod je imel v zaponi belo kamelijo; brez dvoma, on je bil pričakovani mož.

Mlademu možu je srce slišno bilo, a premagal se je in stopil z uljudnim pozdravom k tujcu.

„Dovolite, gospod, da se Vam predstavim: Viljem Tajlor!“

„Artur Goncalec“, odvrnil je tujec uljudno.

„Ali smem vprašati, če je Vaša navzočnost v zvezi z nekim pismom, katerega sem pisal predvčerajšnjim vsled nekega inserata?“ je vprašal Viljem.

„Ako menite to pisanje, vsekakor“, odgovoril je Goncalec in dal Viljemu list, katerega je ta takoj za svojega spoznal.

„Hvala Vam za zaupnost, katero ste mi dokazali s svojim prihodom“, začel je Viljem srčno, „tudi jaz Vam jo hočem vračati in Vam zato naznanim, da so vse napovedi strogo resnične in Vam bo vsakdo rad najboljše povedal o moji rodbini.“

„Ni treba poizvedovanj“, odvrnil je Goncalec uljudno, „vidim, da imam pred seboj časti vrednega moža in med takimi zadostuje beseda.“

„Jaz sem imel malo upanja, da se bo ozir jemalo na moje brezimno pismo“, dejal je Viljem.

„Dobil sem sicer na moje oznanilo mnogo pisem“, rekel je Gonzalec resno, „a Vaše pisanje je dalo sklepati na blag, odkrit značaj, zato sem mu dal prednost pred vsemi drugimi.“

„Še enkrat srčna hvala“, zaklical je Viljem. „Potem se pač smem nadejati, da v kratkem pozdravim Vašo gospo sestro?“ —

„To je kočljiva točka“, šepetal je Goncalec. „Moja sestra nima pojma o tem inseratu; nikdar bi mi ne odpustila tako svojevoljnega dejanja, zato je moj prvi pogoj, da moji sestri nikdar ne omenite kaj o onem oznanilu.“

„Dam Vam častno besedo, da ne omenim ničesar“, dejal je Viljem resno.

Goncalec je radovoljno prikimal.

„Dobro, potem Vam ob kratkem razložim življenje moje sestre: Mercedes je še mlada, midva sva edina otroka neke v Arizoni naseljene meksikanske rodbine, ki je po nesreči prišla pred nekaj leti v naj večjo bedo. Moja sestra je lepa in pravi angelj miline in samozatajevanja. Ko je revščina bila najhujša, je neki stari posestnik rudokopov, po imenu Iturbide. nudil mojemu očetu svojo pomoč; plačilo za to je bila roka moje sestro. Stari grešnik je mojo sestro zahteval za ženo. Mene, žal ni bilo tu, drugače bi ne bil nikdar dopustil, da bi se bil ubogi otrok žrtvoval, rešila je preljube stariše nesreče in se poročila z ničvrednežem.“

„Nesramni lopov,“ je nehote siknil Viljem.

„Da, prav imate, bil je lopov; a ni se dolgo veselil svoje žrtve, ker je malo tednov po poroki umrl in pred svojo smrtjo zapustil vse velikansko posestvo moji sestri. Moji stariši so kmalu potem umrli in jaz sem vzel sestro s seboj v Santa Fe, ker je bila neutolažljiva nad izgubo dragih svojcev. — Do sedaj je odklonila vsako ponudbo, ker so bili to ljudje neprimerni njeni izobraženosti in so se poganjali le za bogato dedinjo. Pred kratkim sem prišel ž njo v San Francisko in tu sem se odločil za ono oznanilo, na katero ste mi predvčerajšnjim odgovorili.“

„Ali se Vaša sestra ne bo čudila, če pridem kot popolnoma tuj človek v hišo?“ vprašal je Viljem.

„Predstavil Vas bom kot svojega prijatelja iz mladih let, potem morate skušati si pridobiti zaupanje uboge trpinke. Jaz bi se iskreno veselil, če bi Vas Mercedes izvolila za svojega moža, ker sem Vas na prvi pogled spoznal za poštenjaka.“

Viljem je zmedeno odbranil, akoravno mu je bila preračunjena laskavost prijetna.

„Tu je slika moje sestre“, rekel je Goncalec ter potegnil iz žepa sliko, „a pripomnim, da podoba ni prav dobra.“

Viljem je očaran gledal sliko.

Da, to je bil njegov vzor, po katerem je večino zaman hrepenel.

To prekrasno ženo mora pridobiti in naj mu še take težave ovirajo pot.

Goncalec je skrivaj opazoval obraz mladega moža.

Sedaj je malomarno stegnil roko, da bi podobo zopet spravil.

„Prosim, pustite mi sliko“, dejal je Viljem. “Obljubim Vam, da je nikomur ne pokažem.“

Goncalec je premišljujoč pogledal v resni obraz Viljema.

„Dobro“, dejal je potem obotavljaje, “zaupal Vam bodem podobo; ako bi pa, česar sicer ne pričakujem, moja sestra odbila Vašo ponudbo, pričakujem, da mi sliko takoj vrnete.“

Viljem je skrbno spravil sliko in se zahvalil novemu prijatelju za njegovo ljubeznjivost.

„Ali ostanete dlje časa v San Francisku?“ je vprašal potem Goncaleca.

„K večjemu štiri do šest tednov, ker oskrbujem rudokope svoje sestre iti ne morem dlje časa odsoten biti. Pred malo časom sem bil še častnik v mehikanski vojski, a sem slekel vojaško suknjo, ker je bila Mercedes sama in je za svoja razširjena posestva nujno potrebovala nadzorstva.“

„Ali namerava Vaša sestra tudi potem živeti na tamošnjih posestvih?“ vprašal je Viljem v skrbeh.

Imel je le malo nagnenja velikomestno življenje zamenjati s samoto na deželi.

Goncalec je menda uganil njegove misli.

„Ne, Mercedes bi rada živela v kakem večjem mestu, ker ji velikanski dobiček njenih rudokopov dovoli razkošnejše življenje.“

Viljemu se je zjasnil obraz.

„To je pametno“, je zaklical. „Le v velikem mestu se žlvi kakor človek, tu se najde združena vsa razveseljevanja, divje življenje kakor je tam doli v okraju rudokopov bi ne bilo po mojem ukusu.“

„Tega Vam ne morem zameriti“, odvrnil je Goncalec, „a čas je, pojdite, gospod Tajlor, da Vas seznanim z mojo sestro.“

„Kako, že sedaj“, zaklical je Viljem vesel, „potem grem le naglo domu, da se preoblečem.“

„Nikakor“, ugovarjal je Goncalec. „To bi so moji sestri čudno zdelo; saj Vas hočem predstaviti za prijatelja iz mladih let, katerega sem slučajno srečal.“

Zapustila sta kavarno in stopila v voz, kateri ju je hitro peljal v oni del mesta, kjer je bival Goncalec s svojo sestro.

Viljem se je potrudil pokazati se nezavzetega, in je radovedno stopil v majhni salon, kjer mu je Goncalec ponudil sedež.

Čez malo minut odprla so se vrata in neka dama je stopila v salon.

Viljem je naglo vstal in Goncalec je šel svoji sestri naproti. —

Po kratkem pozdravu jo je peljal k mlademu možu, ki je z občudovanjem gledal lepo vdovo.

„Tu, ljuba Mercedes, je moj prijatelj Viljem Tajlor, katerega že več let nisem videl in sem ga danes slučajno dobil v kavarni; lahko si misliš moje veselje in upam, da naju bo še večkrat razveselil s svojim obiskom.“

„Bodite mi srčno pozdravljeni, gospod Tajlor“, rekla je Mercedes prijazno.

Ponudila je Viljemu nežno roko, katero jo ta spoštljivo poljubil.

Kmalu so sedeli vsi trije v zaupnem razgovoru in Viljem je iz bližine občudoval dražestni obraz lepe Mercedes.

Čutil je, da mu je krasna žena vnela srce in da bi brez nje ne mogel več živeti.

„No, ljubi Tajlor, kako službo ste si pa izbrali?“ vprašal je Goncalec, ki je uganil Viljemove občutke.

„Nobene“, izpovedal je ta odkritosrčno, „poskusil sem marsikaj, a nič mi ni ugajalo, potem sem se, žal, udal lenobi.“

„Vi srečnež“, zaklical je Goncalec, „da bi le mogel to o sebi trditi. A v našem domu sem tako obložen z delom, da mi ne ostane prav nič časa v razvedrilo.“

„Jaz sem tudi sit tega postopanja“, zagotovil je Viljem, „in ker sem pred nekaj dnevi podedoval večjo svoto, mi ne bi bilo težko kaj primernega najti.“

„Vi ste res srečen človek, Tajlor“, zaklical je Goncalec „za kar se drugi trudijo, to Vam boginja sreče kar strese v naročje.“

„Da“, pritrdil je Viljem v mislih, „prav čedna svota je bila, 150.000 dolarjev. S temi se že lahko kaj začne.“

„Potem se bodete gotovo kmalu oženili, Tajlor, menda ste vendar že zaročeni?“

Viljem se je branil.

„Ne, na to še nisem nikdar mislil“, zaklical je in skrivaj pogledal Mercedes.

V njenih lepih očeh se je bliskoma zasvetilo.

Viljem je občutil veselje, — ali je ta pogled njemu veljal?! —

Težko mu je bilo se ločiti od krasne žene, a dejal si je, da je bil prvi poset že dosti dolg.

Vstal je torej, da bi se poslovil.

„A obiščete naju sedaj vendar vsaki dan, ljubi Tajlor?“ zaklical je Goncalec srčno.

„Bojim se nadležen biti, ako bi tolikokrat zlorabil Vašo dobroto“, odvrnil je Viljem obotavljaje.

„Nikakor“, odgovoril je Goncalec, “midva sva sama in se veseliva, kadar kdo pride. Kaj ne Mercedes?“

Ta je živahno potrdila in tako strastno pogledala Viljema, da je ta zmedeno poljubil majhno roko lepe vdove.

Goncalec menda tega ni opazil in Mercedin smehljaj je dal Viljemu dokaz, da mu ni zamerila njegove smelosti. Ko je Viljem odšel, se je Goncalec smeje obrnil k Mercedes. —

„To je izboren človek!“ zaklical je veselo. „Kaj porečeš k temu, Mercedes?“

„Mlad, neizkušen človek“, odvrnila je ta porogljivo, „tega je lahko oropati, onih 150.000 imamo že v žepu, in potem bova videla, kako ga bo mogoče olajšati še za druge svote.“

„Tajlor“, dejal je Goncalec premišljuje. „Takoj jutri povem, če je rodbina premožna.“

Naši čitatelji so gotovo že davno uganili, da je Sever nastopil pod imenom Goncalec, da bi v družbi z lepo a brezsrčne Mercedes iskal novih žrtev za svojo nenasitno poželjenje po bogastvu. —

„Kaj hočeš, da samo tega pobiča oropam?“ vprašala je Mercedes. „Saj bi bilo vendar bolje, da bi imela ob onem več oboževalcev.

„Za sedaj ostaniva pri enem“, odvrnil je Goncalec. „Sprva morava previdna biti; pozneje se bova ravnala po Tvojem predlogu.“

„Potem le pojdi takoj jutri k svojemu prijatelju in povej mu, da je naredil name neizbrisljiv utis!“ zaklicala je Mercedes. „Videl boš, kako mi bo takoj ležal pred nogami in me zagotovil svoje ljubezni.“

„Potem le ne pozabi mu prav jasno pokazati svojega posebnega veselja za briljante.“

„Bodi brez skrbij, Artur; v kratkih tednih bo porabil svojo dedščino na lišp za svojo oboževano nevesto.“

219. poglavje.
Dušne muke.

Vrnimo se od goljufive dvojice k Heleni, katera je, več tisoč milj od Severja, bivala v Saliestonu.

Edgar ni prišel od one nesrečne vožnje na morju nič več blizu. —

Svojo odsotnost opravičeval je vedno z nujnimi opravki.

Sedaj sta bila minula že dva dneva od one nezgode.

Eliza ni vedela, kaj bi rekla, da se njen ženin ne prikaže. Že je sklenila Edgarju pisati, ko je željno pričakovani vstopil in je Helena zapustila sobo, da bi zaročencev ne motila.

Eliza je hitela ženinu veselo naproti, a prestrašila se je, ko je opazila mladeničev obraz.

Bil je videti za leta starejši in se je le težko prisilil k prijaznemu nasmehu.

„Za Boga, Edgar!“ zaklicalo jo mlado dekle vse preplašeno, „kako izgledaš, ali si bolan, govori, konec me bo skrbij!“

„Ne boj se, dušica“, odvrnil je mladenič prijazno. „Jaz se počutim popolnoma dobro, morda me je naporno delo zadnjih dni malo oslabelo.“

„Ne, Ti me varaš“, zaklicala je Eliza s strahom. „Tebi se je nekaj pripetilo; o Edgar, povej mi, drugače nimam miru; oj prosim, povej mi, kaj se je zgodilo.“

„A ljubo srce, gotovo da ni nič“, odvrnil je Edgar ljubeznivo, „drugače bi Ti ne prikrival, in sedaj pojdi in povej mi, kako si zadnje dni preživela; jaz nisem mogel z najboljšo voljo priti, ker sem imel na ladjarnici opravka do pozno v noč.“ —

Eliza se je v resnici pomirila.

V par minutah je bila mlada dvojica zapletena v oni prijetni razgovor, kateri se zdi ljubečim najlepše na svetu.

Končno je Eliza vstala in šla hitro proti vratom salona.

„Kam pa greš, otrok ?“ vprašal je Edgar, ki ji je bil sledil. —

„Gospico Sever hočem poklicati“, odvrnilo je mlado dekle. „Tu je v sobi; jaz je vendar ne morem ves popoldan samo pustiti.“

„Stori mi le to ljubav, Eliza“, je prosil Edgar zmedeno, „ne pokliči gospodične Sever, ali pa počakaj, da jaz odidem, saj moram itak kmalu proč.“

„A Edgar, kaj pa naj to pomeni?“ vprašalo je mlado dekle osupnjeno. „Zakaj pa ne maraš, da bi gospica Sever prišla k nama; ah imaš kaj zoper njo?“

„Ne“, jecljal je mladi mož, „a jaz, — jaz — “

Eliza je prej že odprla vrata in Edgar je obupno pogledal Heleno, katera je ravno mislila vstopiti.

Mladi uradnik je bil smrtnobled, ko je Helena pristopila k njemu in mu hotela s prijaznim pozdravom podati roko.

Izustil je nekaj neskladnih besed in vrnil pozdrav z lahkim priklonom.

Helena je užaljeno potegnila roko nazaj in je stopila k oknu, ker si ni mogla razložiti čudnega obnašanja Edgarjevega.

Ko bi bila mogla le z enim pogledom videti od nepopisnih muk raztrgano srce mladega moža, bi ji bilo takoj vse razumljivo postalo.

S težavo ohranjeni zunanji mir Edgarjev je takoj izginil, ko se je prikazala Helena.

Mladi mož je zaman iskal besed, a bilo mu je nemogoče opravičiti.

Helena je porabila neznaten izgovor, da je mogla za nekaj časa sobo zapustiti.

Eliza je komaj čakala, da so se zaprla vrata za njeno družabnico.

„Edgar“, dejala je očitaje, „Edgar, povej mi le, kako si naj raztolmačim Tvoje vedenje? Kaj imaš vendar zoper gospodično Sever? Kako Te je moglo to tiho, milo bitje razžaliti? Ti ravnaš ž njo kar najgrje! Kaj nisi videl, da Ti je ponudila roko ?“

„Ne“, izustil je mladi mož, “jaz tega nisem opazil. Oprosti mi! Prosi tudi gospico Sever v mojem imenu za odpuščanje; — a mislim, da imaš prav, glava me boli, mala slabost, drugega nič.“

„Potem se vsedi za trenotek mirno na zofo, jaz Ti takoj napravim kozarec limonade“, zaklicala je Eliza in smuknila iz sobe. —

Kakor uničen je padel mladi mož na zofo in stokal v nepopisni bolesti.

V zadnjih dneh se je obupno boril sam s seboj, saj je vendar nosil prstan, obljubo večne zvestobe, na roki; zaročen je bil z bitjem, ki ga je nepopisno ljubilo in v zvezi ž njim našlo naj večjo srečo na svetu.

In vsi dobri sklepi, katere je naredil v onih mučnih urah, so se razsuli kakor trohnele razvaline, ko se je Helena prikazala. —

S trudom pridobljena udanost v usodo se je razpršila kakor listje pred jesensko sapo.

Čutil je, da ni mogel prenašati pogleda na Heleno.

Sedaj je moral s krvavečim srcem znova pretrpeti one brezkončne muke, one nepopisne bolesti, katere ga od one vožnje niso zapustile noč in dan.

Ni jim mogel ubežati in ne odgnati podobe predrage, katero je videl pred seboj celo v sanjah!

Eliza je zopet stopila v sobo in ponudila ženinu poln kozarec.

„Tu, ljubi Edgar, jaz sem Ti sama pripravila, morda Ti bo po tem bolje.“

Mladi mož je hlastno spil in poljubil svoji nevesti roko, katera se je pritisnila k njemu in se ga trdno oklenila.

„Ali smem sedaj gospodično Sever poklicati?“ vprašala je Eliza čez nekaj časa in nežno pogladila Edgarjevo vroče čelo. —

„Jaz moram sedaj oditi, ljubi otrok“, dejal je Edgar naglo. „Prosim Te, opraviči moje obnašanje pri svoji družabnici, a pusti me sedaj iti, jutri proti večeru pridem zopet.“

Edgar je poljubil svojo nevesto in naglo zapustil sobo.

Sedaj so se vlile Elizi težko zadržane solze.

Vrgla se je v stol ter ihtela, kakor da bi ji hotelo počiti srce. —

Helena, katera je nekaj minut pozneje stopila v sobo, našla je mlado dekle v solzah.

Zaman se je trudila jokajočo pomiriti.

„Ah, kako sem nesrečna“, tožila je Eliza, “Edgar mi nekaj prikriva, tako je čuden, ves izpremenjen.“

Helena si ni vedla pomagati.

Čudno vedenje mladega moža jo je globoko ranilo, tembolj, ker je vedela, da ni Edgarja razžalila.

„Moj zaročenec Vas prosi odpuščanja“, pristavilo je mlado dekle, “jaz sem mu očitala njegovo čudno obnašanje.“

„A to vendar ni bilo treba“, ugovarjala je Helena. „Jaz nisem užaljena in sem z Vašim gospodom ženinom spregovorila komaj par besed.“

A Eliza se ni hotela potolažiti.

Vedla, se je tako obupno, da jo je Helena z milim pregovarjanjem odvedla v njeno spalno sobo in tam položila razburjeno dekle v posteljo.

Eliza se je oklenila Helene okolo vratu in jo iskreno poljubila.

„Ah, gospodična Sever, Vi ste tako dobri in mili, Vi ste moja edina tolažba; povejte mi vendar, kaj more biti Edgarju; Saj ga vendar že tako dolgo poznam, a še nikdar se mi ni zdel tako čuden, kakor danes.“

„Morda je imel gospod Povel sitnosti v službi“, tolažila je Helena, „njegovo delo je naporno in polno neprijetnostij.“

„O Bog, tu mi pride nekaj strašnega na misel!“ je nakrat zavpila Eliza. “Edgar se je s kom prepiral in ta ga je pozval na dvoboj, — o, to bi bila moja smrt!“

„Jaz imam gospoda Povela za resnega in premišljenega moža, ki ne bo radi malenkosti svojega življenja postavljal v nevarnost“, odvrnila je Helena resno. „Sploh ste mi pa prej sami rekli, da je bil Vaš ženin jako ljubezniv z Vami.“

„Da, to je res!“ zaklicala jo Eliza potolažena. “A čudno je vendar, da je bil tako mrzel proti Vam: meni je to uganka.“

Helena je tolažila jokajočo Elizo in ostala pri nji, da je utrujena zaspala.

Potem je še dolgo sedela na postelji Elize, misli pa so ji bile daleč, daleč drugod.

220. poglavje.
Strast.

Drugega popoludne je Helena sama sedela na vrtu.

Sanjavo je zrla v zeleno drevje, skozi katerega je vela hladna morska sapica in donašala prijetno vonjavo.

Eliza se je s svojim očetom peljala ven.

Helena je prosila, da je smela ostati doma, ker se je imela z Juno nekaj domeniti.

Misli mlade matere so bile vedno pri izginolem otroku.

Juno je ves čas, odkar je bila Helena tu, na skrivnosti poizvedovala po otroku, a brez najmanjšega uspeha.

Davno se je bila že zamorka vrnila domu, a Helena je bila še vedno žalostna in je mislila na prejšnje čase, ko je bilo malo bitje pri njej. — —

Nakrat je prisluškala; zdelo se ji je, da je slišala korake.

Helena se ni varala.

Pesek je škripal pod krepkimi koraki moške noge.

V naslednjem trenotku je zapazila Edgarja, ki se je počasi bližal. —

Mladi mož se je zganil, ko je zapazil Heleno.

Skoraj je bilo videti, kakor bi se hotel obrniti, a v naslednjem trenotku je pristopil in uljudno pozdravil.

„Ravno sem zvedel, da se je moja nevesta peljala sprehod; ali Vam je znano, gospica Sever, kdaj se vrne?“

„Kolikor vem, Vas šele zvečer pričakuje, gospod Povel“, odvrnila je Helena, „a mislim, da se gospodična Klarendon vrne najkasneje v eni uri.“

Edgar bi se bil rad zopet poslovil, a vedel je, da je moral poravnati, kar je včeraj zagrešil.

Vsedel se je na vrtni stol, da bi počakal bližin prihod.

„Ali je moja nevesta opravičila moje včerajšnje čudno vedenje?“ vprašal je mladi mož nenadoma.

„Jaz nisem bila užaljena“, odvrnila je Helena mirno: „sploh mi je gospica Klarendon povedala, da ste bolni — in —“

„Da, bolan“, prekinil jo je Edgar, „Eliza ima prav, a jaz sem v stanu to prenašati in — molčati.“

Helena ga je osupnjeno pogledala.

Kaj naj pomenijo te čudne besede?

V Edgarjevih očeh je plamtel čuden ogenj, žar utajene strasti. —

„Ali Vam je slabo ?“ vprašala je skrbno, „ali naj pokličem slugo ?“

„Ne, — ne“, branil je Edgar, “meni ni nič.“

Dolgo sta si sedela molče nasproti.

Potem je vendar začel Edgar :

„Ali nimate nikakih sorodnikov v Ameriki, gospica Sever?“

Heleni so solze zalile oči, mislila je na Lidijo, a zanikala vprašanje.

„Ali ste popolnoma osamljeni?“ poizvedoval je mladi mož dalje. —

„Popolnoma“, šepetala je Helena.

Postalo ji je neprijetno ob gorečem pogledu, ki je visel na nji.

„Potem sem jaz srečnejši“, dejal je Edgar; „jaz imam očeta, ki me ljubi, nevesto, katera me obožava, kaj ne?“

„Privoščim Vam Vašo srečo iz srca“, odvrnila je Helena.

Mladi mož je govoril tako čudno, skoraj porogljivo.

„Mojo srečo“, zasmejal se je Edgar hripavo. “O, da bi vedeli!“

„Za Boga, gospod Povel“, dejala je Helena s strahom, „ne pozabite, da sem tujka.“

„Ne poglejte me tako“, prosil je Edgar, „jaz ne morem prenašati Vašega pogleda!“

Helena je hotela vstati in oditi.

Bila je globoko užaljena.

A predno je mogla izvršiti svoj namen, čutila se je prijeto za roko tako krepko, da bi bila od bolečine zavpila.

Srdito se je obrnila in zrla v Edgarjeve plamteče oči.

Obraz mu je bil bled, da se je Helena zgrozila.

„Spustite mojo roko, gospod Povel!“ velela je Helena. “Imela sem Vas za poštenjaka, ali sem Vam dala kedaj povod k takemu početju?!“

„Poslušajte me prej in potem sodite“, odvrnil je Edgar, ne da bi bil spustil njeno roko. „Jaz sem pretrpel duševne muke, kakor jih hujših ne more prestati k večnemu pogubljenju obsojen zločinec; z nadčloveško močjo sem se boril, sedaj sem podlegel.“

„Kaj naj pomenijo te besede?!“ zaklicala je Helena sluteč, kaj pride. „Ne pozabite —“

„Vse hočem pozabiti“, hreščal je Edgar, „vse od sebe vreči, kar mi je bilo do sedaj hrepenenja vredno. Sedaj morate izvedeti, da Vas ljubim, — ljubim z ognjem, katerega nisem nikdar poznal in kojega moč mi je šele sedaj znana.“

„Vi ste zaročeni, gospod Povel!“ opominjala je Helena. „Vi imate nevesto, ki Vas nepopisno ljubi, kateri ste zastavili svojo besedo. Zapustite me, — zaničujem Vas.“

„Vi me zaničujete!“ odvrnil je Edgar divje. „Tudi potem če Vam zagotovim, da nisem imel nikdar iskrenega nagnenja do Elize, da je bila volja najinih očetov, ki bi naju bila rada videla združena, da nisem nikdar vedel, kaj je prava ljubezen in sem to šele občutil, ko sem zagledal Vas!“

„Ali Vas je oče prisilil, da ste se z Elizo zaročili?“ vprašala je Helena ostro.

„Ne, to ne; bila je njegova želja, kateri sem se rad udal, ker nisem vedel, da bratovska naklonjenost, katero sem gojil za Elizo, ni imela v sebi globokejšega čuvstva. Sedaj šele so se mi odprle oči in zdaj vem, da z Elizo ne bom nikdar srečen.“

„A ubogi otrok Vas ljubi z vsem žarom svojega nedolžnega srca“, dejala je Helena; „streznite se, gospod Povel, drugače ne morem svojih besed nazaj vzeti.“

Znova je Helena poskusila se osvoboditi Edgarjeve roke.

Posrečilo se ji ni in v svoji jezi je bila tako očarujoča, da je mladi mož zgubil zadnji ostanek svoje premišljenosti.

„Helena, predraga“, prosil je ter pokleknil pred njo, „brez Vas ne morem več živeti; pojdite z menoj v daljno deželo in prisežem Vam, da bodem živel le za Vas. Vsak trenotek svojega življenja naj bo Vaš, — varovati Vas hočem kakor najlepši zaklad, — a ne pahnite me od sebe, — Vaše izgube bi ne mogel prenesti!“

Helena je kakor okamenela poslušala ta izbruh, sedaj jo je premagala jeza.

„Vstanite, gospod Povel!“ zarohnela je nad Edgarja, „odgovorila Vam bom in dokazala, kako ste se pregrešili nad zvesto ljubečim srcem.“

„Samo eno besedo“, prosil je mladi mož, „ali v Vašem srcu ni iskrice ljubezni zame?“

„Jaz nisem nikdar občutila drugega za Vas nego hvaležnost za Vaš požrtvovalni pogum pri oni vožnji po morju“, odvrnila je Helena trdo.

Edgar je izpustil njeno roko in vstal.

Bil je smrtnobled in v njegovih žarečih očeh ležal je grozoten sklep.

„To je konec“, mrmral je, „življenje bom vrgel od sebe, da me to breme ne bo več težilo.“

Helena je slišala te strašne besede.

Prijela je Edgarja za roko in mu s svojimi lepimi očmi pogledala v zmedeni obraz.

„Kaj hočete storiti, gospod Povel? vprašala je silno; „Pomislite, da je še drugo življenje odvisno od Vaše usode. “

Edgar je pahnil njeno roko od sebe.

„Jaz nečem dalje živeti“, zavpil je, „povedal sem Vam že prej, da brez Vas nima moje življenje nobenega pomena. Vaše ljubezni ne morem prisiliti, a Vi mi ne morete braniti, iskati smrt, — vroče zaželjeni konec mojega trpljenja, kojemu moram vendar podleči.“

„A Vi nimate srca“, je takoj strastno nadaljeval, „drugače bi imeli usmiljenje z menoj. Saj ne zahtevam, da mi že sedaj vračate ljubezen, saj bi rad čakal, da bi se vzbudilo usmiljenje do mene, potem ljubezen ni več daleč in — —“

„Nehajte!“ zaklicala je Helena odločno, “jaz ne morem vračati Vaše ljubezni, ker sem — omožena.“

Edgar se je zganil.

„Omoženi“, ponovil je neverno, “je-li to res?“

„Da, res je“, potrdila je Helena. „Molčala sem o tem, ker me je stari gospod, ki mi je preskrbel to službo, za to prosil, a sedaj Vam moram povedati, da opustite svoj sklep in Elize ne naredite nesrečne.“

„Kje je Vaš mož?“ vprašal je Edgar nenadoma, „ali je tu blizu ?“

„Davno me je že zapustil“, odvrnila je Helena in poslušajočemu na kratko opisala svoje doživljaje. „Vi ste eden tistih, katerim zaupam, gospod Povel“, končala je Helena resno, „od Vas pa zahtevam kot nasprotni dokaz, da bodete Elizi zvesti soprog in se na veke odrečete oni nesrečni zmoti!“

Z žarečimi lici je stala pred Edgarjem, ki ni za trenotek odvrnil svojih poželjivih pogledov od ljubke prikazni in je s spreminjajočimi se občutki slišal besede, ki so iz onih, lepih ust ginljivo donele na njegovo uho.

„A sedaj ste prosti“, začel je brez sape, ko je Helena končala, „oni ničvrednež, ki je varal Vašo zaupnost, nima nobene pravice več, on ni več Vaš mož!“

„Pred svetom ne, — pred Bogom in pred mojo vestjo pa še vedno!“ rekla je Helena odločno.

„Ali ga še ljubite?“ vprašal je Edgar in stopil bliže.

„Sovražim ga in zaničujem“, dejala je Helena, „a vezana sem in dokler bom vezana, ne sledim drugemu možu pred oltar!“

„Drugemu možu!“ ponovil je Edgar. “Ali ne občutite zame ničesar one nesrečne strasti, ki pripravi ubogemu človeškemu srcu toliko radosti in še več trpljenja? Govorite, ali ne živi ni iskrice onega čuvstva v Vaši čisti duši?“

„Ne“, odgovorila je Helena krepko, „jaz ne občutim za Vas dragega, ko hvaležnost, ker se imam Vam zahvaliti za življenje.“

„Ha, želel bi, da bi Vas ne bil nikdar rešil iz one zgubljene ladje!“ zavpil je Edgar divje. „Potem bi Vas sedaj ne bilo več in jaz bi smel vsaj jokati za svojo mrtvo ljubico ali pa z Vami počivati v kristalni globini; ljubil sem Vas, ko sem Vas prvič ugledal, nepopisen občutek me je takrat prešinil, in ko ste stali na mostovžu Elizine grajske razvaline, mislil sem, da sanjam, in notranji glas je postal vedno glasneji in je presegel vse, kar sem si zaman govoril, da bi udušil kalečo ljubezen. Potem sem Vas videl samo na jadrenici, kjer je vsak trenotek utegnil biti zadnji. Ko so Vas divji valovi takrat gnali v sredino zatoka, je moja ljubezen s silo hotela privreti in v onem groznem trenotku sem čutil, da bi bil Vaš konec tudi moj, — rešil sem Vas, da Vas sedaj na veke zgubim.“

Helena je hotela odgovoriti, a ni ji pustil do besede.

„Ne morem Vas siliti, da bi me ljubili“, nadaljeval je strastno, „a ne bodete mi zabranili, da Vam sledim kakor senca. Ker Vas ne smem imeti, Vas tudi drugemu ne pustim.“

„Tega ne bodete storili, gospod Povel, jaz vem, da bo Vaš pošten značaj premagal nesrečno zmoto.“

„Nikdar!“ zaklical je Edgar, „o, Vi me še ne poznate; res je, da se znam premagati, a tudi ta lastnost ima svoje meje in deroči veletok potegne tudi najmočnejši nasip s seboj v pogubo. Vi ne veste, kako ste krasni! Vaša pripoved mi je dokazala, da ste tudi angelj dobrote in miline, in takemu bitju naj se odrečem? — Nikdar!“ zavpil je besno, „ne spravite me ob pamet, drugače Vas umorim, da bom vsaj v smrti združen z Vami!“

Edgar je stopil tik Helene.

Obraz mu je bil strahovito izpremenjen in oči so mu žarele v blaznosti.

„Braniti se ne morem, — slaba ženska sem“, dejala je Helena resno, “a pomislite, gospod Povel, da tam zgoraj biva sodnik, ki vse vidi, in pred katerim bodete nekdaj morali dajati odgovor.“

Pretilno vzdignjena desnica mladega moža je padla doli.

Potem se je obrnil in tipaje iskal stol, na katerega se je zgrudil. —

Helena je hitela k nesrečniku; njeno mehko srce je bilo polno usmiljenja.

„Gospod Povel“, šepetala je, „ohrabrite se, mislite na Elizo na svojega očeta, — hočete li s svojo strastjo streti še druga srca?“

„Odpustite“, zdihoval je Edgar, „bil sem blazen, — odpustite mi!“

Hotel je poklekniti pred Heleno, a ta mu je zabranila.

„Odpustim Vam, a le pod enim pogojem“, odvrnila je resno. —

„Zahtevajte od mene vse“, odgovoril je nesrečnik, „samo ostanite pri Elizi in privoščite mi vsaj to, da Vas vidim; to je edino kar me naj vzdrži na temni poti življenja.“

„Obljubite mi, da bodete Elizi zvest soprog in da ji nikdar ne poveste, da je ne ljubite!“ rekla je Helena živo.

„Ne morem“, vzdihnil je Edgar, „Elizi bom pisal in ji povedal, da ne morem nikdar postati njen mož; ona je mlada in ne pozabi; potem bo moje prazno življenje štelo le one dni, v katerih sem videl Vas, mojo izgubljeno srečo.“

„A jaz zahtevam, da kot poštenjak držite svojo besedo napram Elizi!“ zaklicala je Helena ostro. „Drugače zapustim hišo še danes.“

„Ali me hočete umoriti?“ zavpil je Edgar in skočil kvišku „Ne, ostanite, vse izpolnim, karkoli zahtevate!“

„Dobro, gospod Povel; Vi mi daste častno besedo; in bom vse pozabila, kar sem tu slišala, in pričakujem, da bodete z Elizo ljubeznjivi kakor poprej. Ali si hočete nakopati na veke še to krivico, da ste ubogemu otroku strli srce?“

„Ubogam“, dejal je Edgar zamolklo. “a prisežem Vam, da ne bom nikdar nehal Vas ljubiti, in da bodo moje misli spremljale le Vas.“

„Nehajte, gospod Povel!“ zaklicala je Helena. „Ne pregrešite se; Vi pripadate Elizi in jaz sem za Vas tujka, katero morate pozabiti!“

Edgar se je bolestno smehljal, a odgovoril ni.

„Ne pozabite, kar ste mi obljubili, gospod Povel“, opominjala je Helena znova, “jaz imam Vašo častno besedo in bi zaničevala moža, ki bi jo prelomil.“

Ko je Edgar pogledal kvišku, videl je, da ga je zapustila in hitro korakala proti hiši.

„Helena! — Helena!“ klical je na pol glasno.

A ona se ni obrnila, marveč zginila za gostim grmovjem.

„Sen je končan“, mrmral je Edgar.

Potem je še dolgo obsedel na istem mostu, medtem ko je nepremično zrl na prostor, kjer je prej stala Helena in na veke uničila njegov up.

221. poglavje.
Brez domovine.

Helena se je naglo vrnila v vilo, ker je slišala Edgarjeve klice in se je bala, da bi ji ne sledil.

Oddahnila se je šele, ko je dospela v svojo sobo; tam se je jokaje vrgla na stol.

Tako dobro se je počutila tu in upala, da je našla nov dom. —

To je bilo sedaj pri kraju; nesreča ji je sledila vedno in povsod, kakor da bi ne smela nikdar najti zaželjenega miru.

Celo resni, značajni gospod Povel se je spozabil in se v nesrečni strasti vnel za njo; — on, ki bi moral mlademu, zaupnemu bitju zvest in udan soprog biti.

Bilo je, kakor da bi jo zasledovalo prokletstvo, neizprosna usoda, ki ji nikjer ne privošči miru in utrujeno trpinko vedno meče v valovito življenje.

Da, bilo je prokletstvo, ki se je držalo nesrečnice; prokletstvo lepote, očarujoče ljubkosti, ki je vsakega premagala, kdor jo je videl in provzročila nevarnosti, katerim je komaj bežala.

Dvignila je obraz in neusmiljeno zrcalo ji je porogljivo pokazalo dražestno podobo; blesteče steklo se ni lagalo, pokazalo je njen obraz v vsej milobi, koji se ni mogel nihče ubraniti. —

Helena je sedaj vedela, zakaj je bilo k lepoti bogastvo neobhodno potrebno; svetlo zlato je bilo obzidje, ki je zadržalo vpoklicane, kateri so smelo iztegnili pohlepne roke po lepi, a revni ženski.

Spomnila se je marsikaterih dogodkov v očetovem gradu, ko je občudovanje lepe grofice nastopilo v zvezi s plaho zdržnostjo. —

Takrat jo je varovalo plemstvo in bogastvo, sedaj je bila revna neznanka, kateri ni ostalo nič ko usodepolna lepota.

Končno je vendar vstala in šla v salon, ker se je bila z očetom vrnila.

Helena se je odločila za sedaj ostati in je upala, da drži Edgar svojo besedo.

Eliza ji je prihitela naproti, ker je zvedela, da je njen ženin že pred nekaj urami prišel.

„Kje je Edgar? “ vprašala je veselo. “Menila sem, da pride šele proti večeru; ali ste govorili ž njim, ljuba gospodična Sever.“

„Gospod Povel je na vrtu“, odvrnila je Helena, “jaz sem ga tam pozdravila in mislim, da se še tam nahaja.“

Mlado dekle je teklo po stopnicah doli.

Hitelo je po vseh potih, ter vedno klicalo ženinovo ime, a nihče ni odgovoril.

Neki sluga je sporočil, da je gospod Povel zapustil hišo, predno je Eliza prišla domu.

Mlado dekle je žalostno povesilo glavico.

„Sedaj je gotovo užaljen“, tožilo je, „ker me ni bilo tu in jaz sem se vendar tolikanj veselila na danes zvečer!“

„Vaš zaročenec pride gotovo na večer zopet“, tolažila je Helena, „mislil je morda, da se šele poznaje vrnete, ker je skoraj dve uri čakal.“

A minilo je več ur.

Začelo se je mračiti, a Edgar ni prišel, akoravno je Eliza vsak trenotek pogledala pri oknu.

Helena je zaman skušala deklico razvedriti, ko je nakrat zapazila Juno med na pol odprtimi vratmi salona.

Zamorka je skrivaj pomigala svojej gospodinji, in Helena je bila v hipu pri nji.

„Tu gospa, — pismo za Vas, — ravno oddano“, šepetala je zamorka in stisnila Heleni list v roko.

Ta je čutila, kakor da bi se ji kri zledenila.

Če gospod Povel znova vanjo sili, potem je bil ničvrednež.

Helena je letela v svojo sobo in tam odprla pismo s tresočo roko.

Pisava že je ovadila razburjenost pisatelja; na nekaterih mestih je bila vsa zmazana in se ni dala čitati.

Ali so pisateljeve ustne počivale na listu?!

Helena je brala:

„Moja draga, vroče ljubljena Helena!

Odpustite ta ogovor, a ne morem drugače; moram dati duška smrtno ranjenemu srcu, ko vendar ne smem nikdar računati na Vašo ljubezen. — Danes mi ni bilo mogoče pogledati v Elizine jasne, nedolžne otročje oči, zato sem zapustil hišo, da bi v samoti skril svoje peklenske muke. Večno, nepozabno mi bo stal oni trenotek prod očmi, ko sem Vas, predraga, na polrazbiti ladji držal v rokah in je Vaš smrtnobledi obraz udano počival na moji rami. Ona podoba naj mi napolni vse moje življenje; od tega spomina bom živel do zadnjega vzdiha. Zahtevali ste, naj Vas pozabim ? — Trdosrčna, — jaz ne morem, — a držal bom dano Vam besedo in postal zvest soprog Elizi, akoravno ji ne morem nikdar nuditi resnične ljubezni, ker ta je Vaša do smrti.

In sedaj še eno prošnjo. Dovolite mi, da se še enkrat z Vami snidem, prosim, — rotim Vas za to. Dam Vam častno besedo, da se Vas ne bom dotaknil, le izgovoril bi rad, česar Vam danes nisem mogel povedati.

Prosim Vas za ta sestanek, kakor umirajoči, ki zahteva zadnje tolažbe. Določite uro, v kateri bom smel še enkrat slišati Vaš mili glas, potem Vam bom opisal moje dušno stanje, muko, ki bi morala omehčati najbolj neusmiljenega sodnika.

Potem Vam obljubim vedno kot tujec stopiti nasproti, nikdar naj ne pride besedica o tem prigodku iz mojih ust, na to se lahko zanesete.

Do smrti

Vaš

Edgar Povel.“

Čez Helenino bledo lice so kapale debele solze.

A sklenila je trdno, da sestanka ne dovoli, ker se je bala, da bi mladi, strastni mož pri njenem pogledu ne pozabil vseh obljub.

Juno je hitro stopila v sobo in se previdno ozrla na vse strani.

„Sluga še čaka“, šepnila je zamorka. „Juno naj prinese odgovor, — ali je gospa že napisala?“

„Čakaj trenotek“, prosila je Helena, „takoj Ti dam odgovor, medtem pripravi moj kovčeg in spravi svoje reči; še danes zapustiva Šarleston.“

Juno je osupnila.

„Kaj gospa hoče proč, — še danes, — zakaj pa?“

„To Ti bom pozneje povedala, Ti zvesta duša“, velela je Helena. „Le počakaj par minut pri vratih, potem lahko vzameš odgovor s seboj!“

Naglo je vzela iz pisalne mizo papir in napisala sledeče vrste:

„Cenjeni gospod Povel!

Ne hudujem se nad Vami, temuč obžalujem Vas, a upam, da v kratkem času premagate svojo nesrečno strast, katere ne morem in nočem vračati. Naprošenega sestanka Vam ne morem dovoliti, ker sem še od današnjih dogodkov preveč razburjena in ker spoznavam, da se ne smeva nikdar več videti.

Zatorej zapustim še danes to hišo, ali zahtevam od Vas, gospod Povel, zahtevam, pri ljubezni, katero čutite za me, da držite svojo meni dano besedo bodite moji dragi Elizi zvest in ljubeč soprog. Vi ste mož, ki se mora udati v svojo usodo, jaz sem slabotna žena, katera je izpostavljena vsem nevarnostih življenja, in za to upam gotovo, da izpolnite svojo obljubo. Mislite na me v tožnih urah kot na ubogo preganjano nesrečnico, katera Vam kliče to svarečo besedo, ali ne kakor bitje, katero ste ljubili, temuč kot svarilka, katera ni hotela uničiti sreče čistega nedolžnega srca.

Z Bogom — za vedno!

Helena Sever.“

„Juno!“ pokliče Helena, in stopi iz vrat. „Tukaj, daj to le pismo slugi in pospravi najine reči. Ob 9“ kadar je vse mirno, greš k vrtnim vratom in počakaš, da pridem, potem doseževa še lahko nočni vlak.“

Juno pokima in steče hitro s pismom doli po stopnicah.

Helena premišljuje nekaj minut, potem vzame odločno drugo pismeno polo in piše:

„Moja draga gospica Klarendon!

Ne hudujte se na mene, da Vaš dom hipoma zapustim; ne poizvedujte radi uzrokov, kateri se le mene tičejo; žalostna je usoda, ki me je od tod pregnala. Bila sem srečna, saj sem mislila, da sem našla nov dom, ali usoda je drugače sklenila. Potovati moram dalje, dokler konečno za me ne pride ona ura, v kateri bom trudno svojo glavo položila k večnemu počitku. —

Vi imate dom, očeta, zaročenca, tri neprecenljive dragocenosti, katere sem jaz za vedno izgubila; — taka je bila moja usoda.

Želim Vam v bodočem zakonu najčistejo srečo. Naj Vas Bog obvaruje pred vsako nezgodo; zato jaz molim, ker som Vas v tej kratki dobi začela neskončno ljubiti.

Prosite tudi svojega gospoda očeta, naj se ne huduje na me, in mislite v ljubezni na

Heleno Sever.“

Helena položi pero iz rok in utakne pisemce v zavitek, katero naslovi gospici Klarendon.

S kakšnim pričakovanjem je ustopila v to tiho hišo; kako je oklenila Elize in bila od nje sprejeta kot najljubša prijateljica.

In zdaj? Vse končujoči vihar je uničil njeno tiho, skromno srečo in jo zopet neusmiljeno pognal v sovražni svet. V eni uri morala je zapustiti to domačo hišo in z zvesto tovarišico Juno bežati daleč proč.

Tu ni bil nihče, ki bi so nesrečni, zapuščeni tolažljivo bližal. Samo predrzni pogledi so se upirali v lepo lice, in brezsrčni lopovi skušali so jo goljufati za njeno borno imetje; samo zvesta zamorka ji je bila edina tolažba, tovarišica, ki je ni nikdar zapustila, ter vedno bila pripravljena, se žrtvovati za ljubljeno gospo.

Z nepopisno bolestjo je položila Helena malo pisemce na svojo, pisalno mizico, tako da je zjutraj takoj moralo zbuditi pozornost.

Potem je še enkrat pogledala po prijazni sobi, medtem ko so nežna usta bolestno zašepetala: „brez doma.“

222. poglavje.
Prva ljubezen.

Zapustimo nesrečno Heleno, ki mora zopet potovati v negotovost, in vrnimo se v San Francisko, kjer uganjata Sever Goncalec in njegova tovarišica svoja zločinstva.

Viljem Tajlor je prebil noč po prvem snidenju z Mercedes kakor v mrzličnem stanu.

Vedno je pred njim plavala krasna žena, katera je po željivo stezala po njem polne roke in katera mu je sladka usta ponujala k poljubu, — potem je planil z vzklikom radosti z ležišča, ali zapeljiva slika je zginila.

Konečno jelo se je daniti in Viljem je zaspal trdno, ter se še le prebudil proti poldnevu.

Podoba lepe Mercedes ni za trenotek izginila iz njegove duše.

Tekal je nemirno sem in tja ter molčal na vsa vprašal skrbne matere, ali pa si je sproti kaj izmišljeval.

Ko se je bližal popoldan, prijelo ga je nerazumljivo poželjenje, da obišče to sestrsko dvojico. Ali zbal se je, da ne bil nadležen, če bi svoj poset tako hitro ponovil, ter sklenil poset do jutri opustiti, čeravno je z grozo mislil na naslednjo noč. —

Vedno je zopet potegnil sliko iz prsnega žepa in gledal v ljubki obraz lepe žene, katere oči so mu klicale: „Pridi vendar, ti bojazljivec, ulovi svojo srečo z naskokom!“

Viljem je čutil, da je bil neznansko zaljubljen v lepo tujko; bila je to prva resnična ljubezen, katero je občutil, in Viljem je vedel, da bo le njo zamogel ljubiti.

Popoldan je prišel in Viljem je sedel zopet v svoji sobi, ko naenkrat nekdo potrka in vstopi Goncalec.

Viljem poskoči uzradoščen s sedeža in hiti obiskovalcu nasproti.

„Oprostite, če Vas motim“, se oprosti Goncalec, „hotel sem se sprehajati, ko me je slučajno peljala pot mimo Vas. Služabnik mi je rekel, da ste doma, pa sem si dovolil, da ustopim.“

„O, nikakor me ne motite“, ga zagotovi Viljem, „nasprotno, zelo me veseli, da ste prišli, ali nočete malo sesti?“

„Danes je tako lep večer“, odvrne Goncalec, „ali me nočete rajši na mojem sprehodu spremiti? Pri tem se lažje kramlja kakor v vroči sobi.“

„Gotovo, prav rad“, zagotovi Viljem in stopi čez nekaj minut z novim prijateljem na cesto, kjer je Goncalec navidezno iz nepazljivosti zavil proti mestnemu delu, kjer je Mercedes stanovala.

„Pričakovali smo Vas danes popoldan“, prične Goncalec pogovor, „in ker Vas ni bilo, mislili smo, da Vas kaj nujnega zadržuje.“

„Nikakor ne“, odgovori Viljem, „jaz le nisem hotel svojega poseta takoj ponoviti, ker sem se bal, da bi bil usiljiv.“

„Ali, gospod Tajlor“, reče Goncalec očitaje, „kako morete le kaj tacega misliti: saj sva s sestro vendar srečna, če naju kdo v najini samoti obišče. Ne, to je napačna sramežljivost; le pridite vsaki dan, vedno nama boste le dobro došli.“

„Z veseljem“, mu zagotovi Viljem uzradoščen, „ker Vam hočem le povedati, gospod Goncalec, da je Vaša gospa sestra precej v prvem trenotku omrežila moje srce. Ljubim jo z vso silo, katere sem zmožen; ona je moja prva in moja zadnja ljubezen.“

„Zakaj zadnja ljubezen, — kako naj to razumem?“ vpraša Goncalec prijazno.

„Jaz menim s tem, da, če me Vaša sestra ne usliši, ne bom mogel nikdar več ljubiti; moje življenje bi bilo uničeno, ker sem svoje srce brezpogojno izgubil na to krasno bitje.“

„Pogum, le pogum, ljubi gospod Tajlor“, ga tolaži Goncalec, „jaz Vam sicer nisem hotel povedati, ali ker sem od Vas slišal, kako srčno ljubite mojo sestro, Vam hočem kot največjo tajnost zaupati, da se tudi Vi moji sestri dopadate.“

„Kako, ali slišim prav?“ zakliče Viljem presrečen, tako da so nekateri mimoidoči obstali in se začudeno ozrli za njim. „O, nikari me ne varajte, gospod Goncalec? Ali se pa morda sami varate? Prosim Vas, govorite, odrešite me groznih muk, ali me Mercedes ljubi ?“

„Pst, ne tako glasno“, ga svari Goncalec. „Na cesti sva, gospod Tajlor! Kar se tiče Vašega vprašanja, Vas lahko zagotovim, da se Mercedes zelo zanima za Vas.“

„Ah prosim, pripovedujte“, prosi Viljem srčno, „ali je o meni govorila?“

„Da, in zelo sem se čudil, da me je moja sestra, ki se dosedaj ni za nobenega moškega zanimala, včeraj zvečer tako natančno izpraševala, da sem se moral celo lagati in ljubemu otroku raznovrstno pripovedke izza najinih mladih let natveziti.“

„O, Vi zvesti prijatelj“, reče Viljem globoko ginjen, „kako Vam zamorem kdaj to poplačati, za vedno sem Vaš dolžnik.“

„Kaj še“, odvrne Goncalec, “to sem storil le za to, ker Vas privoščim svoji sestri, kor sem Vas od prvega trenotka spoznal kot plemenitega poštenega moža, ki je zmožen Mercedo osrečiti in za prestane muko z neomajeno ljubeznijo odškododovati. Kaj ne, gospod Tajlor, na to se vendar lahko zanesem?“

„Gotovo; to lahko storite“, zagotavlja Viljem svečano, „samo za Mercedo hočem živeti in jo narediti za najsrečnejšo ženo, ki je na zemlji. To Vam trdno obljubim.“

„Potem je neobhodno potrebno, da nas vsaki dan obiščete,“ reče Goncalec. „Naše tukašnje bivanje ne bo preveč dolgo trajalo in moja sestra ne spada k onim, ki prvemu možu pade v naročje. Stalo bo veliko truda, da se odloči k novi možitvi, če prav hočem za Vas storiti vse, kar mogoče.“

„O, kako Vam zamorem kdaj povrniti Vašo dobroto!“ zakliče Viljem hvaležno, „in samo upam, da mi bo pozneje kdaj mogoče na kakšen način povrniti del mojega velikega dolga.“

„Ne govoriva o tem“, reče Goncalec, „jaz to rad storim ker mi je le sreča ljubljene sestre v mislih.“ —

Polumrak je že zdavnaj napočil in sprehajajoča nista opazila, da sta med pogovorom prišla v bližino Goncalecovega stanovanja.

„Ali ni to vila, v kateri stanujete?“ vpraša nakrat Viljem in pokaže na krasno poslopje, iz katerega je luč semkaj svetila.

„To je pa res izvrstno!“ zakliče Gonealec, „tu lahko vidite, gospod Tajlor, kako sem včasih raztresen; mislim, da sem Vas naravnost peljal k svojemu stanovanju.“

„Potem se pa hočem od Vas posloviti“, reče Viljem in željno pogleda proti razsvitljenim oknom.

„Pridite vendar še za pol ure k nam“, prosi Goncalec, “Mercedes se bo gotovo veselila, in še malo pokramljamo.“

„Ali saj je že zvečer, čas za obiske je že davno minil“, reče Viljem. “Gospa sestra mi to lahko zameri.“

„Ne, — ne“, vzklikne Gonealec, „Mercedes se bo veselila; to sem Vam jaz porok. V naši domovini nismo tako zelo vajeni družabnih predpisov; le pridite!“

Viljem je kaj rad ugodil temu pozivu in stopil z Goncalecom v vilo.

„Je-li moja sestra v salonu?“ vpraša zadnji služabnika, ki je gospodo sprejel v veži.

Služabnik pritrdi in Goucalec hiti z Viljemom po širokih mramornatih stopnicah navzgor.

Potem odpre salonska vrata in prosi Viljema, naj stopi za njim.

„Ugani, Mercedes, koga sem ti še pripeljal?“ zakliče Goncalec šaljivo, ter s svojo visoko postavo popolnoma pokrije Viljema.

„Ne vem, kdo bi to mogel biti, ljubi Artur“, se oglasi srebrni glas, „ah, — gospod Tajlor!“

Gonealec je stopil v stran in Viljem se je prikazal ter se globoko priklonil.

„Oprostite, da Vas še tako pozno motim“, prosi Viljem, „ali Vaš gospod brat pozval me je tako nujno, da naj ga spremim, da mu nisem mogel odreči, posebno ker me zelo veseli, da Vas zamorem še danes pozdraviti.“

„Nikakor nas ne motite, gospod Tajlor“, zakliče Mercedes ter tako pogleda Viljema, da mu je bilo v trenotku srce v plamenu. “Večeri mi preidejo velikokrat tako počasi, da si v resnici želim poseta, in koga bi rajši videla, kakor prijatelja mojega brata, o katerem mi je že toliko pravil.“

Kmalu so sedeli vsi trije v živahnem pogovoru na naslanjačih dragoceno opremljenega salona, ki je bil slabo razsvitljen.

Svetilko je zasenčil bledorudeč pajčolan; bila je to magična razsvitljava, katera je lepo prikazen krasne Mercedes le še bolj povzdigovala.

Viljem ni odmaknil pogleda od zapeljivo lepe postave, ki je malomarno slonela v svojem naslanjači in se le redkokdaj s svojini srbrnim glasom utikala v živahno kramljanje gospodov.

Mercedes je imela svitlo obleko, ki je njeno junonično lepoto izborno povzdigovala: na lepem vratu se je lesketala in bliskala verižica, ki je imela veliko briljante, ki so se na vse strani barvasto lesketali.

Kar vstane Goncalec s svojega prostora in mrmra nekaj nerazumljivih besedi.

„Ne, moja pozabljivost sega že predaleč“, uzklikne navidezno nejevoljen, „hotel sem služabnika z nekim pismom odposlati in sem to zadevo popolnoma pozabil. Oprostite me za četrt ure, ljubi Tajlor, ker moram zamujeno še danes urediti.“

Hitro zapusti Goncalec salon.

Viljem je bil z Mercedes sam.

Nepopisno sladko čustvo navdalo je mladega moža, ko je bil z ljubljeno gospo sam v poltemnem salonu.

Nit lahkega razgovora mu je odpadla in bojazljivo je iskal po kaki novi snovi, da se pred lepo gospo izkaže kot prijeten družabnik.

Zdaj pade njegovo oko na bliščoče kamne in takoj mu pride rešilna misel.

„Tu nosite krasen, neprecenljiv lišp“, začne Viljem, “tako se žari kakor solnce.“

„To jo že star rodbinski lišp, katerega visoko cenim,“ odgovori Mercedes, „po naših rodbinskih pravilih se ga sploh ne sme prodati; celo v najhujših časih ostal mi je ta lišp nedotakljiva svetinja.“

„Ali ljubite briljante?“ vpraša Viljem.

„Imam mnogo lišpa s takimi bliščečimi kamni“, odgovori Mercedes hladno, „ali ta jih daleko prekosi, zato ga najrajše nosim.“

„O, videl sem v San Francisku večkrat dragocene kamne, ki Vaš lišp, milostljiva, daleko presezajo“, reče Viljem.

„Dovolite, da Vam v tem nasprotujem, gospod Tajlor, moj lišp obstoji iz kamnov, katerih še nikdar nisem videla prekošenih; če bi pa bil tak lišp, kakor pravite, potem bi pač želela ga imeti; ali do tja ostanem pri svojem prepričanji; le sami poglejte, kako so ti kamni lepi.“

Pri teh besedah se Mercedes gracijozno pripogne, tako da je Viljem čutil njen dih na svojih žarečih licih in imel njen krasni obraz tikoma pred seboj.

Potreboval je vsega svojega samopreobvladanja, da ni potegnil zapeljive žene v svoje naročje in njena sladka usta pokril s svojimi poljubi.

„Ali ste zdaj premenili svojo sodbo, gospod Tajlor ?“ vpraša Mercedes ter se zopet nasloni nazaj.

„Imamo nekaj velikih zlatarjev v San Francisku“, začne Viljem ugibaje. „Slučajno sem tam videl nekaj briljantov, ki bili naravnost neprecenljivi.“

Viljem je globoko vzdihnil, potem pa nadaljeval z zatajenim glasom:

„Ne morem si nič lepšega misliti, ko tak lišp, če ga nosi ljubljeno bitje, nevesta ali pa soproga; potem še le pride taka krasota do popolne veljave, in lepota lišpa in nositeljice se navadno obojestransko povzdigneta.“

„No, gospod Tajlor, Vi ste bogat in neodvisen, kaj Vas zadržuje, da svoji želji ne ugodite?“

„Ker do sedaj nisem našel prave“, odgovori Viljem, čegar misli so se začele mešati.

„Do sedaj?“ vpraša Mercedes. “Vi te besede tako čudno naglašate! Zakaj ne rečete prosto: ker še nisem našel pravo!“

„Našel sem jo“, odgovori Viljem s tresočim glasom, „ali ona še o tem nič ne sluti.“

„Ali, Vi siromak, ali zakaj pa nočete svoji izvoljenki razkriti svojo ljubezen, — kaj ni več prosta?“

„To že“, vzklikne Viljem, „samo ne vem, če ona mojo ljubezen vrača, in jaz jo vendar iskreno in srčno ljubim; ona je moja prva ljubezen.“

„Vaša prva ljubezen“, se posmehuje Mercedes. “Gospod Tajlor, pomislite, kaj govorite?“

„Gotovo“, priseza mladi mož. „Ljubezen ostala mi je do sedaj tuja, ker je pred mojimi dušnimi očmi stal ideal, katerega, sem šele pred kratkim našel.“

„Ali smem biti radovedna?“ poizveduje Mercedes. „Jaz sem sestra Vašega intimnega prijatelja, in vdova, mene že lahko naredite za zaupnico.“

Pred Viljemovimi očmi je plesalo vse vprek, njegove žareče oči so se vpirale poželjivo v lepo ženo, ki je sedela pred njim in mu na pol šaljivo, na pol sočutno stavila zadnje vprašanje.

„Kako Vas morem narediti za svojo zaupnico“, zastoče konečno, „ne, ne morem, in tudi ne smem.“

„Oprostite mi, gospod Tajlor“, odgovori Mercedes navidezno užaljena. “Saj sem le dobro mislila.“

Zdaj je bilo z Viljemovim samozadrževanjem pri kraji.

Kakor blazen plane k Mercedi, pade pred njo na kolena in prime njeni roki.

„Proklinjajte me!“ vpije Viljem, “zavrzite me, ali dalje se ne morem več zatajevati; Vi sami ste ona, katero mislim, in katero brezkončno ljubim!“

Zmagonosen blisk se zasveti v očeh mlade vdove, s hudujočim glasom vzklikne:

„Gospod Tajlor, kaj naj o Vas mislim, saj Vas komaj poznam. Kaj naj bo ta blazna strast?“

„Pustite, da pri Vaših nogah umrjem“, moleduje nesrečnik. “Saj vem, da se Vam vidim in dozdevam kakor blaznik; ali obožujem Vas, in se usmrtim, če me ne uslišite.“

Vstanite, gospod Tajlor!“ zakliče Mercedes bojazljivo “moj brat utegne vsak trenotek priti.“

„Le eno samo besedo!“ prosi Viljem, “ali me sovražite, me zaničujete?“

„Ne, gospod Tajlor; jaz sem iznenadena, a ne huduješ se na Vas; vstanite, prosim Vas, kaj naj si moj brat misli!“

„O, on se ne bo hudoval“, vzdihne Viljem, “saj sem mu že odkril svoja čutila, on me bo razumel, ker ve, kako srčno Vas ljubim!“

„Ali je moj brat tudi o meni kaj govoril?“ vpraša Mercedes naglo.

Viljem se spomni obljube, katere je dal Goncalecu.

„Ne, niti besedice, Vaš brat mi je samo rekel, da moji snubitvi ne bo delal zaprek“, vzklikne Viljem in pokrije nežne ročice ljubice z vročimi poljubi.

„Če zdaj ne vstanete, gospod Tajlor, moram se v resnici hudovati“, reče Mercedes, ter mu odtegne svoji roki. “Vaša nepričakovana ponudba me je tako iznenadila, da ne vem, kaj naj na to odgovorim.“

Viljem vstane opotekaje se in pogleda Mercedes s prosečimi očmi.

„Samo eno“, prosi, “ali me odbijate za vedno?“

„Zdaj Vam ne morem odgovoriti“, reče Mercedes odlašuje, „dajte mi časa, da se odločim: vedeti morate, gospod Tajlor, da sem bila za trdno sklenila, da se nikdar več ne poročim, ker sem v svojem kratkem zakonu prestala vse peklenske muke. A obljubim Vam, da hočem svoje srce vprašati in tudi sodbo mojega predragega brata hočem slišati: potem se šele odločim, če sprejmem Vašo pošteno ponudbo. Do tja pa pričakujem od Vas, da se kot kavalir samo v mejah družabnega življenja gibljete, — ali to obljubite?“

„Obljubim Vam, gospa“, odgovori Viljem zamolklo, “ali zaklinjam Vas, mislite na moje srce, katero Vas goreče ljubi, in ki bi Vaše izgube nikdar ne bi moglo prebiti.“

Dozdevalo se je Viljemu, kakor da mu hoče Mercedes nekaj odgovoriti, ali vrata se odpro in Goncalec vstopi.

Goncalec prosi oproščenja, da ju je pustil tako dolgo sama ter se potrudil, da bi spravil pogovor v živahnejši tir.

Ali Viljemu je bilo nemogoče, zdaj rešetati vsakdanjih stvari, zato se je le malo vdeleževal Goncalecovega živahnega kramljanja; tudi Mercedes je bila tiha, tako da je brat naposled sam govoril.

Viljem je čutil potrebo, biti sam, zato je čez nekaj minut vstal, da bi se poslovil.

„Kaj hočete že iti, ljubi Tajlor?“ vpraša Goncalec obžaluje. — “Da, saj je že pozno postalo“, se ta oprosti, “Vaše ljubeznjivosti ne smem zlorabljati.“

Goncalec smeje odmaje in vzame svoj klobuk, da spremi prijatelja do hišnih vrat.

Viljem se obrne k Mercedes, ki mu z nekim čudnim pogledom poda roko v slovo.

„Lahko noč, draga Mercedes“, zašepeče Viljem, “ne pozabite na me!“

„Na svidenje, gospod Tajlor“, odgovori lepa gospa in pusti, da ji Viljem vroče poljubi njeno nežno ročico.

Še enkrat pogleda Viljem krasno ženo, potem gre k vratom, kjer ga je Goncalec čakal.

Komaj so se vrata za njima zaprla, ko hiti Mercedec k oknu, da bi gledala za bratom.

„Zaljubljeni tepec“, zašepečejo njena lepa usta. „Ves je v ognju in plamenu; komaj me je videl, že mi pade k nogam in priseza, da ne more živeti brez mene. No, s tem se ne bom dolgo mudila.“

Potem stopi lepa žena k mizi in sname zagrinjalo od luči; komaj se je zmenila, ko je Goncalec vstopil in se ji pričakovaje bližal. — —

223. poglavje.
Brilantni lišp.

Goncalec opazuje nekaj minut lepo ženo, potem vpraša: „No, kako daleč si danes prišla z mojim „dragim prijateljem“?“

„Razodel mi je, da je blazno zaljubljen v mene“, odgovorila je Mercedes, ne da bi se ozrla.

„Kaj pa imaš proti meni, dete?“ vpraša Goncalec nejevoljen. “Ali sem te nehote užalil, ali se je kaj druzega pripetilo? Saj sl izvanredno slabe volje.“

„Zato imam tudi dovolj vzroka; zadnji čas je bil, da si pripeljal tega mladega moža in da sem ga prisilila, da se je izjavil. Potrebujemo denarja, ali imaš ti še kaj, Artur?“

„Nekaj dolarjev, ki komaj do pojutrašnjega dne zadostujejo; ali kaj se je pa zgodilo, povej vendar!“

„Komaj si bil odšel, ko je prišel zastopnik založnika pohištva, od katerega smo vzeli to dragoceno opravo; ta človek postal je zelo neprijeten, ko mu nisem mogla plačati smešno majhne najemnine in le s pomočjo največje ljubeznjivosti se mi je posrečilo, da počaka do pojutrašnjem. Če do tja nimamo denarja, potem sva tukaj doigrala; ali tega si le ti kriv. Če bi bil pustil, da bi prišlo več snubcev, bi zdaj imela potrebnih sredstev, medtem ko morava zdaj čakati na milost gospoda Tajlorja.“

Goncalec ni spremenil obraza pri tem očitanji, nego mirno rekel:

„Premislil sem vse dobro in bom to zadevo izpeljal v tvojo popolno zadovoljstvo; samo eno mi povej, Mercedes, ali si v pogovoru kaj omenila o briljantih?“

Lepa žena sname agrafo in jo zaničljivo vrže na mizo.

„Tu leži ta zanikerna goljufija!“ zakliče Mercedes. „Samo čudež je bil, da ni gospod Tajlor opazil slabega posnetka. To je bila, moja sreča, da je imel lišp za starinsko redkost in da je te steklene kamne smatral za pristne dijamante.“

„Jutri zjutraj imela bodeš nakit, kakor ga nobena kraljica nima lepšega“, zagotovi Goncalec. „Zanesi se na to; ta neizkušeni človek naj ti kupi dragocen lišp!“

Oči lepe žene leskečejo.

„In kaj naj se zgodi z lišpom?“ vpraša napeto.

„Žal, da ga morava takoj prodati“, reče Goncalec obžaluje, „Skrivaj sem že povprašal po zlatarju, ki dela take kupčije; potem bom vse preskrbel.“

„Ali ne boš pri tem preveč zgubil?“ vpraša Mercedes.

Goncalec zmaje z rameni.

„Brez izgube se taka kupčija ne da napraviti. Pred vsem potrebujeva denarja, ker moja sredstva so popolnoma pri kraji, komaj se še tri dni uzdrživa.“

„Če bi le ne igral“, reče Mercedes, „potem bi imeli še denarja in bi nama ne bilo treba najinih načrtov tako čez glavo izvajati.“

„To so moje zadeve, dete; ne pobrigaj se za to; midva deliva plen; jaz te ne bom nikdar vprašal, kaj storiš s svojim deležem.“

„Le nikari se ne huduj, dragi brat“, se šali Mercedes. „Samo to mi obljubi, da pojdeš jutri zjutraj h gospodu Tajlorju in mu prineseš moje privoljenje, h kateremu odloku sem prišla po „neskončnih duševnih bojih“ in po “prebedeni noči.“ Prepričana sem, da boš moje duševno stanje izvrstno slikal.“

„O tem bodi res prepričana, predraga sestrica“, odgovori Goncalec. „Saj dovoliš, da te tako imenujem. To storiš le, da ostanem v vežbi; sicer pa nima vsak to srečo, tako „lepo sestro“ imeti.“

„Prav imaš, Artur“, zakliče Mercedes smeje, oklene se s svojo polno roko njegovo roke in zapusti z Goncalecom salon. —

Če je bila minola noč za ubogega Viljema že mučna, postala je naslednja noč še veliko mučnejša. Brez spanja premetaval se je po postelji, ter samo premišljeval: „Ali te bo uslišala in se odločila, da postane tvoja?!“

Te noči ni bilo ne konca ne kraja in Viljem je čutil, da mu mora jutro prinesti gotovost, sicer izgubi svojo pamet. Srce obstalo mu je pri mislih, da bi ga morda Mercedes odvrnila, in pozdravil je jutro z onimi občutki, kakor k smrti obsojeni pričakuje uro svojega usmrčenja.

Prosil je zvečer Goncaleca, naj ga zjutraj obišče; mogoče, da je Mercedes do tja že govorila s svojim bratom. Če bi se pa slučajno to ne zgodilo, hotel je popoldan zahtevati od lepe vdove svojo sodbo, in če bi ga zavrnila, se takoj ustreliti, ker je bil do blaznosti zaljubljen v to lepo ženo.

Minute postale so mu dolge ko ure, in ure ko dnevi.

Končno je prišel Goncalec.

Viljem je stal smrtno bled v soji sobi, kjer se je držal za stol, medtem ko so njegove oči s smrtnim strahom zrle na vstopivšega tujca.

Goncalec počaka, da se vrata za služabnikom zapro, potem hiti k Viljemu in veselo iznenadenega pritisne na svoje prsi.

„Moj dragi Viljem!“ zakliče prisrčno, „dovolite mi zaupni govor, ali tako som vesel, da ne morem drugače, saj ste mi zdaj kot bodoči ud moje rodbine, neizmerno dragi.“

Viljemu je kar zašumelo v glavi.

„Ali je res, gospod?“ zakliče. „Moj Bog, ali se mi ne sanja; Mercedes je privolila, da postane moja?“

„Da, dragi Viljem“, reče Goncalec, „moja sestra privoli; imenujte me zdaj Artur, saj ste mi od tega trenotka brat, ko vem, da boste mojo preljubo sestro osrečili.“

Viljem je bil po tej nenadni sreči tako premagan, da je njegova razburjenost dobila duška v krčevitem ihtenju.

Da, tu ni bilo dvoma, ta boginja, prekrasna Mercedes, hotela je postati njegova soproga; preobilica sreče hotela ga je zadušiti.

„Ali me pričakuje, — govorite „Artur, ali smem hiteti k nji, da čujem presrečni „da“ iz njenih sladkih ust?“ prosi Viljem.

„Mercedes Vas pričakuje v dveh urah“, odgovori Goncalec. „Ona je še počivala, ker je bila radi prebdene noči še preveč utrujena. O, Viljem, Vi niti ne slutite, kakšne trde duševne boje je prestal ta angelj v človeški podobi; bila je že vsa obupana, in v zadnjem trenotku sem jo še mogel opominjati in jo prositi, naj vendar ne onesreči dvoje src.“

„Kaj, ali prav slišim!“ zakliče Viljem uzradoščen, „Mercedes me ljubi, ona ni samo usmiljenje imela z mojimi mukami ona me ljubi!“

„Da“, odgovori Goncalec resno, “Mercedes Vas prisrčno ljubi in treba je bilo vse te ljubezni in naklonjenosti do Vas, se je zopet odločila za možitev. Zanesite so na to, Viljem, najsrečnejši človek bodete na zemlji; Mercedes je angelj.“

Viljem je bil kar iz sebe; opetovano je objel Goncaleca, kateremu je obočal večno hvaležnost.

„Toraj v dveh urah Vas pričakujem, dragi Viljem“, reče Goncalec, ko se je Viljem pomiril in se jo oni pripravljal, da se poslovi.

„Stojte, trenotek še!“ zakliče na enkrat mladi mož. „Popolno sem pozabil, da moram prinesti svoji oboževani nevesti kako darilo. Kaj menite, ljubi Artur, ali kaj veste, česa si Mercedes želi?“

„Darilo“, ponovi Goncalec začudeno, „tega vendar ni potreba; le pridite brez njega, ljubljeni mož je moji sestri najlepše darilo.“

„Ne, to ne gre “, odgovori Viljem. „Tukaj je taka navada in jaz se ji nočem izneveriti; prosim, pridite z menoj, ljubi Artur, samo pol ure, da mi pomagate pri izbiranju.“

Goncalec je še nekaj ugovarjal, konečno se pa le udal Viljemovim silnim prošnjam in oba sta šla k prvemu zlatarju in dragotinarju v San Francisku.

Tresoč se razburjenosti je prosil Viljem gospodarja tvrdka, da mu pokaže nekaj lišpa.

Kmalu je bila prodajalna miza pokrita z raznovrstnimi dragotinami, ki bi zapeljivo bliščeče omamile marsikatero žensko oko.

Viljem vzame posamezne bolj dragocene stvari in jih pokaže Goncalecu, kateri je lišp malomarno ogledoval in le sem in tja naredil kako opazko, kakor „to ima Mercedes lepše ali pa pustite vendar, Viljem, moja sestra ima tako že dosti dragocenosti.“

Ali to je Viljema le še bolj dražilo. Spomnil se je svojih besed, katere je včeraj rekel Mercedi, ter zahteval od dragotinarja, naj mu predloži še bolj dragocene reči.

„Zdaj imam samo še izvanredno krasni lišp, kolje“, zlatar. “Ta ovratna verižica je bila za neko visoko osebo narejena, katera pa je bila radi čudnih razmer zadržana lišp vzeti in je rajši plačala odškodnino. Lišpa še nisem do sedaj razdejal, ker je v resnici krasen, čeprav komaj verjamem, da bi ga mogel prodati.“

„Ali ga ne smemo videti ?“ vpraša Viljem željno.

„Gotovo“, odgovori zlatar ter odklene železno denarno omaro, iz katere vzame veliko škatljo.

Previdno jo postavi na mizo in odpre pokrov.

Glasen „ah“ se izvije Viljemu iz ust, in celo Goncalec je stežka zadržal vzklik največjega občudovanja.

Tu je ležalo čudovito krasno delo, dolga vrsta krasnih briljantov, ki je kakor bliščeča, iskre sipajoča kača ležala na modri atlasovi blazini, medtem ko je bil sklepni del tak velik dijamant, ki se je iskril na vse strani.

„Ta lišp presega celo Mercedino agrafo!“ zakliče Viljjem veselo. „Kaj menite, Artur, ali ima Mercedes kaj podobnega v svoji zbirki ?“

Goncalec dolgo in pazljivo ogleduje verižico, potem se zravna.

„Ne“, reče odkrito, „tako krasnega lišpa nima moja sestra; ona ima sicer nekaj verižic, ali te nimajo tako krasnih kamnov; ta lišp je zelo lep.“

Viljem se začudi; kako je morala biti njegova nevesta bogata, da je imela tako množico briljantov; zdaj so se mu dozdevale druge dragocenosti, ki so ležale na mizi, skoraj uborne.

„Koliko stane ta verižica?“ vpraša zlatarja.

„Dam jo posebno po ceni in komaj zaslužim za delo, čeprav sem, kakor sem preje povedal, dobil odstopnino, a ta je trdna cena, od katere ne odstopim niti za vinar; verižica stane — 65.000 dolarjev.“ (Približno 300 tisoč kron.)

Viljem ostrmi in še enkrat vpraša po ceni.

„65.000 dolarjev“, ponovi zlatar odločno.

„Ali Viljem“, se zdaj umeša Goncalec. “Kako morete le trenotek misliti na to, da bi izdali tako svoto; Mercedes ima dovolj lišpa. Pojdite in kupite ji rajši šopek; ona izvanredno ljubi cvetice.“

„Šopek — za Mercedes“, govori Viljem zaničljivo, „sramoval bi se, če bi k nji prišel s tako neznatnim darilom.“

„Morda kupite lepo briljatno zapestnico“, reče dragotinar ter grdo pogleda Goncaleca. „Tu poglejte, ali ni to krasno?“

„Mercedes ima najmanj osem zapestnic; a niti ne nosi jih“, odvrne Goncalec.

Viljem se je vedno oziral po krasni verižici, ki se je zapeljivo lesketala v solnčnih žarkih; ali 65.000 dolarjev, to je bilo vendar preveč, saj bi moral za to dati skoro polovico svoje pred kratkim dobljene dedščine.

Na drugi strani pa ga je dražila misel, kaj bi njegova obožavana Mercedes rekla k temu lišpu. Mislil si je to dragocenost na njenem vratu; tam je bil prostor za tako izvanredno delo.

„Pridite, Viljem!“ zakliče Goncalec, “jaz tega ne trpim, izdaste tako velikansko svoto; saj to je le mrtev denar, čeprav moram le pripoznati, da je ta lišp prav po ceni.“

„V eni uri se vrnem“, se konečno obrne Viljem k zlatarju, “ter Vam zagotovo odkupim kako dragocenost, moje ime Vam bo znano, Tajlor, 10. cesta.“

Dragotinar se prikloni.

„Jako drago mi je, gospod Tajlor, Vaša rodbina je v San Francisku dobro znana.“

Potem zapustita gospoda trgovino.

Viljem je premišljaje zrl pred se, ter do doma spregovoril komaj nekaj besedi.

Toliko zgovornejši je bil Goncalec.

„Nikari ne delajte neumnosti, dragi Viljem“, prosi še enkrat, „Mercedes tega ne mara, da ji kupite taka darila; saj to je celo premoženje.“

„Ali ta verižica je vendar krasna“, odgovori Viljem. “Mercedes bi se gotovo veselila.“

„To bi se, seveda, ali pomislite vendar na ceno, dragi Viljem, tako velike svote vendar ne morete izdati.“

Viljem je hotel vzkipeti, ali premislil si je, ter molčal.

Dospela sta pred Tajlorjevo hišo.

Goncalec se je poslovil od svojega tovariša, ter ga naprosil; da v eni uri pride k čakajoči Mercedes. —

224. poglavje.
„Srečna“ zaročenca.

Ko se je Goncalec vrnil domov, hitela mu je Mercedes radovedna nasproti.

Začel ji je pripovedovati o dragocenem lišpu.

„Ali Artur, kaj si ob pamet?!“ zakliče Mercedes užaljeno, ko je končal. „Kako si mu mogel kaj tacega svetovati? Jaz ne razumem; kaj hočeš, da jutri skrivaj zbeživa?“

„Nikakor ne, dete“, odgovori Goncalec mirno. „Jaz sem Tajlorju nalašč odsvetoval radi nakupa. Ti ne poznaš njegovega značaja; če bi mu bil prigovarjal, potem bi morda kaj sumil. Ali tako bo kupil lišp, nekako da meni kljubuje; hotel bo po kazati, da oboževani nevesti lahko kupi najdragocenejšo darilo.“

„Samo če se ne motiš“, vzdihne Mercedes; „potem morda pride s kakim lišpom v vrednosti par tisoč dolarjev, in midva sva blamirana.“

„Le najprvo počakaj“, roče Goncalec, „jaz preveč poznam ljudi in se le redko kedaj motim; videla boš, da imam prav.“

Mercedes molči in zopet hiti k oknu, ker je Viljem moral kmalu priti.

Goncalec se je vsedel v naslanjač ter hladnokrvno in zadovoljno kadil svojo svalčico, medtem ko je sem in tja pogledal na lepo ženo, ki je nepotrpežljivo čakala pri oknu.

Naenkrat Mercedes togotno vzklikne.

„Kaj pa ti je, Mercedes?“ vpraša Goncalec mirno. „Ali gospod Tajlor bliža?“

„Da, da“, stoče Mercedes, “in služabnik gre za njim, ki nese — cvetlično košaro. — Ali vidiš, da imam prav“, zakliče vsa iz sebe. „Nobenega lišpa ni kupil in zdaj naj mlademu človeku še ljubezen hlinim! — O, to je preveč!“

„Pomiri se vendar, saj ima lišp“, reče Goncalec, ne da bi vstal.

„Ali poglej vendar, rože prinaša!“ sikne Mercedes.

„In lišp še povrh, zanesi se nato“, odgovori Goncalec mrzlo. „Jaz grem zdaj in te pustim samo s tvojim „ženinom“; bodi pametna in ne padi iz uloge. Igraj ljubečo nevesto z vsem svojim ognjem in svojo strastjo, da ne bo kaj slutil.“

„Ali nočeš rajši tukaj ostati“, prosi Mercedes. “Dvomim, da bi se zamogla tako hliniti; najprvo moram vedeti, če mi je prinesel kako dragoceno darilo“.

„Ali, draga sestra!“ zakliče Goncalec smeje se, “jaz vendar ne bom motil vajinega romantičnega ljubavnega prizora; ne, bolje, da si sama. Umiri se in počakaj; videla boš, kako dobro poznam svoje ljudi.“

„Dobro, ustreženi tvoji želji“, reče Mercedes odločno. „Ali to si naprej izgovorim; če mladi mož ni kupil onega lišpa, potem je bil zadnjikrat tukaj.“

„Zadovoljen sem,“ odgovori Goncalec. “Ali zdaj je zadnji čas; slišim ga že na hodniku. Toraj dobro igraj svojo ulogo, — slišiš!“

V naslednjem trenotku je Goncalec izginil in Mercedes je stopila vsa tresoč pričakovanja sredi salona.

Trenotek pozneje naznanili so gospoda Tajlorja.

Viljem, v elegantni družabni obleki, je stopil čez prag.

Tresel se je razburjenosti na celem životu, ko je zagledal svojo ljubico, potem je hitro postavil krasno cvetlično košaro na bližnjo mizico in hitel k Mercedes, pred katero je padel na kolena.

„Ljubica“, je šepetal strastno, „komaj verujem v svojo srečo; ali je res, — ti hočeš biti moja? Govori, Morcedes, ali me ljubiš?“

Pokril je njene nežne ročice z gorečimi poljubi, medtem ko je Mercedes radovedno gledala na cvetlično košaro, da bi morda zagledala tako vroče zaželjeni lišp.

„Vstanite, Viljem“, šepeče konečno, “jaz sem še tako omamljena. Vse je prišlo tako nenadoma, da sem še sedaj kakor v sanjah.“

„Samo ono besedico, draga Mercedes“, šepeče Viljem, „ali me ljubiš?“

„Da, ljubim Vas, Viljem“, šepne Mercedes in lahno poljubi žareče čelo mladega moža.

„Poginem pričakovanja“, mislila je sama pri sebi, „če bi le vedela, ali ima lišp?!“

„O, jaz sem neizrekljivo srečen!“ vzklikne Viljem veselju žareč in hoče objeti svojo ljubico.

„Pustite mi časa“, prosi Mercedes se umaknivši, “tako sem še iznenadena, — tako zmedena.“

Viljem je smatral to Mercedino vedenje za dekliško plahost, medtem ko si je Goncalec, ki je stal za zagrinjalom pri vratih zadovoljno mel roke.

„Mercedes igra svojo ulogo izborno“, mislil si je, „zdaj se izkaže, če sem imel prav.“

Goncalec se ni motil, ker je Viljem hitel k mizi in prijel cvetlično košaro.

„Tu, moja sladka nevesta“, reče nežno, “tvoj dragi brat mi je rekel, da cvetlice, katerih kraljica si sama, ljubiš, ker tvojo lepoto in tvojo ljubkost ne doseže nobena cvetlična vila.“

Mercedes se je komaj vzdržala, da ni pokazala svojega neprijetnega iznenadenja. Skrivaj je togotno pogledala nesrečnika, ki je brezskrbno ogledoval cvetlično košaro.

„Ah, to jo krasno“, je komaj zajecljala, „zahvalim se Vam, dragi Viljem.“

Hotela mu je odvzeti cvetlično košaro, ali Viljem je skrivnostno odmajal.

„Samo še trenotek, ljuba Mercedes, te cvetlice skrivajo neko tajnost, katero ti hočem sedaj odkriti.“

Hitro vzdigne neki šopek, kateri je bil v sredini košare pripet, in pokaže svoji nevesti lepo vezano košaro.

Vesela slutnja prešine Mercedes.

Pogleda v košaro in tam vidi precejšen etui, katerega so cvetlice zakrivale.

„Tu je mal lišp za tebe, ljubica“, reče Viljem in zaljubljeno pogleda v ljubki obraz lepe žene, ki je s tresočimi rokami vzdignila etui.

Pokrov odskoči in Viljem pričakovaje pristopi, da bi videl, kak vtis je naredilo njegovo darilo na Mercedes.

Na modri atlasovi blazini ležala je krasna verižica, katero je dragotinar pokazal Viljemu; izvanredno lepi kamni so se lesketali in pošiljali pravi briljantni ogenj na vse strani. Mercedes je bila iznenadena ter ni obrnila svojih oči od lišpa, ki je bil kraljice vreden. Oči so ji žarile, medtem ko je obenem obžalovala, da se mora to kraljevo darilo takoj prodati.

„Viljem!“ vzklikne konečno, „predragi, — o, hvala ti!“

Mlademu možu se je zavrtelo, ko se je čutil od polnih, mehkih rok lepe žene objetega in so njene žareče uste gorele na njegovih.

„Mercedes“, jeclja Viljem ves blažen, „o moje ljubljeno, sladko srce, ah, jaz sem neizmerno srečen.“

To pot ni bilo ljubkovanje lepe žene hlinjeno; vzradoščena je bila dragocenega darila in bi bila Viljemu v svojem veselji vse dovolila, če bi se ne bila še v pravem času spomnila, da ima igrati ulogo ljubeče neveste.

Goncalec je za zastorom zapazil, da je Mercedes v blazni strasti ležala v rokah presrečnega Viljema.

„Bresrčna, dopadajenja željna žena“, mislil si je. “Zametuje se! Bliščeči kamni so omamili njene misli. No, meni je to vse eno, za mene je Mercedes le sredstvo k namenu. Radi mene naj drugo s svojo ljubeznijo osrečuje, če pridem le jaz na moj račun. Ha, — tu mi pride neka misel; saj moram lišp prodati, pri tem si hočem svoj trud dobro poplačati.“

Viljem je imel še vedno lepo ženo objeto, njegova žejna usta so iskala v blazni strasti njena usta. Mladi mož je bil najsrečnejši človek pod solncem, njegova blaženost je bila brezmejna.

„Ali Viljem“, šepeče Mercedes zaljubljeno, “zakaj pa si kupil ta kraljevski lišp, saj imam itak dovolj briljantov, to vendar ni bilo potrebno.“

„Za tebe, ljubica, ni ničesar predragoceno“, odgovori Viljem. “Samo najkrasnejši nakit je tebe vreden. Izpolni mi prošnjo, okiti se s tem lišpom; radoveden sem te videti nališpano s temi briljanti.“

„Rada ti izpolnim tvojo željo“, odgovori Mercedos in previdno vzame verižico iz etuija.

Lepa žena je oblekla danes iz premišljene koketerije elegantno obleko, katera je pustila vrat prost in isto tako lepe, polne roke.

Zdaj vrže graciozno verižico krog vratu in zapne dragoceni lišp nad kipečimi nedriji.

„Izgledaš kakor kaka boginja!“ zakliče Viljem veselo in ogleduje zapeljivo ženo z žarečimi očmi.

Mercedes stopi pred zrcalo, katero je celo krasno postavo kazalo, in z globokim obžalovanjem ogleduje prekrasno verižico, od katere se je morala čez nekaj ur ločiti.

Hipoma ji pride rešilna misel. — Ne, tega lišpa ni hotela zgubiti, naj ga Goncalec tudi proda; namenila se je dragotinarja poiskati in na verižico dati naplačilo, da pozneje lahko kupi neprecenljivo dragocenost.

Pomirjena se obrne in pritisne Viljema na razburjena prsa, medtem ko je ta, skoro ob pamet, bujno postavo z vzplamtel strastjo pritiskal k sobi.

„Moja najsrčnejša vošila“, — so zasliši Goncalesov glas, “Presrečen sem. da so se vajina srca našla, in ti, ljubljena Mercedes, da si od mene že tako željno za tebe izvoljenega soproga izbrala.“

Viljem objame Gonealeca, kateri ga pozdravi kot bodočega svaka in potom objame svojo sestro s presrčnim sočutjem.

„Kak krasen lišp pa imaš tu?“ vpraša Gronealec navidezno začuden.

„To je Viljemovo darilo“, odgovori Mercedes vesela in zaljubljeno pogleda svojega ženina.

„Ali, dragi Viljem, jaz sem Vas vendar nujno naprosil, da nikari ne kupite lišpa!“ zakliče Goncalec očitaje.

„Za mojo ljubljeno Mercedes mi ni ničesar predragoceno“, odgovori mladi mož in presrčno objame lepo ženo, ki je zraven njega stala in se nežno pritisnila k njemu.

„Ali ta lišp reprezentuje premoženje!“ odvrne Goncalec.

„Ravno zato sem ga kupil“, odgovori Viljem odločno. „Mercedes ima dovolj lišpa, zato je moralo nekaj posebnega biti, kar sem ji dal kot nevestino darilo.“

„No, saj ostane v rodbini“, reče konečno Goncalec. „Ker postane Mercedes Vaša žena, je ta neprecenljivi lišp tudi Vaša lastnina, ljubi Viljem. Sicer se pa ta nakit moji sestri izborno podaja.“

„Kaj ne?“ pritrdi uzradoščeni Viljem, „moja sladka nevesta izgleda kakor kako nadčloveško bitje, kakor kaka vila, katera le za malo časa biva med ubogimi ljudmi.“

„Potem le pazite, da Vam Vaša boginja ne odleti!“ zakliče Goncalec šaljivo.

„Ne, jaz ostanem pri tebi, moj Viljem“, šepeče Mercedes svojemu ženinu. “Od prvega trenotka sem te ljubila in bom tudi samo na tvojem srcu srečna.“

„O, ti edina, — edinoljubljena“, reče Viljem in potegne ljubico na svoje prsi. „Prisezam ti, da boš najsrečnejša žena na celem svetu. Samo za tebe hočem živeti, na tvojem srcu hočem ležati in tebe angelj, varovati vseh zemskih nadlog in težav.“ — — —

To so bile blažene ure, katere so zdaj sledile za Viljema Tajlorja. Komaj je mogel verjeti svoji sreči, in vedno iz nova je potegnil bujno in lepo ljubico k sebi, da se prepriča, ni to vse le slika fantazije.

Konečno je bila ura slovesa; Viljem je hotel jutri peljati svojo nevesto k materi, in prosil je Mercedo, da se s svojim bratom dopoldne pripravi, ker ju hoče priti iskat.

Še zadnji objem, — zadnji goreč poljub, potem se iztrga presrečni Viljem od ljubice in zapusti poln veselja krasno vilo, v kateri je mislil, da je našel ideal svojih najžarejših želja.

225. poglavje.
Zvijača proti zvijači.

Mercedes je stala pri oknu in migala Viljemu, dokler ni izginil izpred njenih oči.

Potem stopi še enkrat pred zrcalo in občuduje prekrasne kamne, kateri so se lesketali na snežnobelem vratu.

Vzdih obžalovanja izvil se je njenim ustom, ko je premislila, da bo ta dragoceni lišp v nekaj minutah že prodan.

Namenila se je trdno, da si ga kupi nazaj.

„Hitro, daj sem verižico“, sili Goncalec nepotrpežljivo, “skrajni čas je že, sicer ne dobim več dragotinarja. Ti veš, morava jutri zjutraj imeti denar!“

Počasi odpne Mercedes lišp in ga izroči Goncalecu, ki je briljante pazljivo položil na blazinico.

„Jaz bi te pa vendar rada spremila!“ reče Mercedes hipoma.

„Ali mi morda ne zaupaš?“ vpraša Goncalec porogljivo. „Bodi brez vse skrbi, svota, katero je ta lišp vreden, mi ni kakor ne zadostuje; jaz hočem dobiti milijone in to je šele začetek.“

„Dobro, hočem ti zaupati“, zakliče Mercedes, „tudi drugi Viljemov denar bo kmalu v mojih rokah. Morda potem še lahko dobi drugod denarja, zato hočem že poskrbeti.“

„Le nikar se ne daj od svoje strasti zapeljati“, jo svari Goncalec. „Bila si blizu, da se izdaš. Malo manj zaljubljeni bi bil drugače sodil tvoj nagli prehod od dekliške sramežljivosti k žarečemu ljubkovanju.“

„No, teh par poljubov lahko privoščiš ubogemu fantu“, odgovori Mercedes lahkomiselno, „sicer je prav lep mož, ki lahko omreži ženo.“

„Radi mene, jaz nisem ljubosumen“, odgovori Goncalec na pol zaničljivo. „Samo ne padi iz svojo uloge, sicer bi mi bilo pač vse eno, če bi se mu tudi docela udala.“

„Prej si bil druzega mišljenja“, reče Mercedes.

Goncalec zmaje z rameni.

„Preje, — pri razbojnikih — da ; ali jaz sem mož, ki mora vedno kaj novega imeti za svojo strast. Celo najlepša žena draži me samo nekaj dni, potem ne živi več za me; jaz poznam samo en užitek, in to je — igra.“

„In denar!“ zakliče Mercedes.

„To je samo sredstvo, katero mi vse podvrže“, odgovori Goncalec mirno. „Ali zdaj moram iti; skrajni čas je že, sicer zlatarja več ne dobim.“

Goncalec vzame zabojček in hitro zapusti salon.

Komaj so se vrata za njim zaprla, ko hiti Mercedes v sosedno sobo, tam hitro ogrne lahek plašč in potegne kapuco čez glavo. —

Skrivaj je šla za Goncalecom, ki je ravno zapustil hišo, poklical voz in se vsedel vanj.

Ali še predno je bil Mercedi iz oči, sedela je lokava žena v drugem vozu, ter ukazala kočijažu, da naj sledi prvemu vozu. —

Čez pol ure se ustavi prvi voz na samotnem kraju, in Goncalec izgine v priprosti hiši.

Mercedes si natanko zapomni številko te hiše potem zapove kočijažu, naj jo hitro pelje domov. — — — —

Goncalec ni slutil, da mu je Mercedes sledila.

Stal je v priprosti prodajalni dragotinarja, in pozdravil suhega, starega moža, ki ga je z ostudno prijaznostjo povabil v sosedno sobo.

Goncalec je že pred nekaj dnevi napovedal svoj poset, in pripovedoval staremu zlatarju, da želi star rodbinski nakit prodati. To pripovedovanje poslušal je stari mož, čeprav je vedel, da je ta povest bajka, ki naj zakrije, od kod je lišp v resnici. Na drugi strani je pa Goncalec vedel, da ta dragotinar rad dela tako dvomljive kupčije in da ga ne nadleguje z nepotrebnimi vprašanji.

Goncalec; položi zamot na mizo in ga odpre, tako da je zlatar lahko občudoval krasoto verižice.

Celo ta rafinirano prekanjeni trgovec je komaj prikrival svoje občudovanje, kar je Goncalec prav dobro opazil.

„Koliko je veljala ta verižica?“ vpraša zlatar z željno lesketajočimi očmi.

„100.000 dolarjev“, laže Goncalec; vedel je dobro, da je bil lišp več vreden, kakor je bil plačan.

„To je jako drago“, odgovori starec, „jako drago; ne morem Vam dati niti polovico tega.“

Mirno zapre Goncalec etui in prime za klobuk.

„Ali, nikari vendar takoj ne tecite!“ zakliče dragotinar boječe. „Saj se bova že pomenila; koliko pa hočete za verižico ?“

„60.000 dolarjev“, odgovori Goncalec odločno.

„Toliko ne morem dati“, stoka zlatar. „Delo ni več moderno. Jaz moram kamne izlomiti in jih posamezno v drugi državi prodati; jaz pri tem zgubim precej denarja.“

„Nikari toliko ne govorite“, ga Goncalec prekine, „kaj hočete dati za nakit?“

„45.000 dolarjev, to je največ, kar morem dati.“

„Jaz Vam hočem nekaj povedati“, reče Goncalec, „ali to je moja zadnja beseda, zapomnite si to. Dam Vam ta nedosegljivi nakit za 50.000 dolarjev; ali hočete, ali ne!?“

„Pustite, naj še enkrat pogledam verižico!“ ponovi starec in odpre etui, katerega je Goncalec zopet postavil na mizo. „V resnici sem na škodi, ljubi gospod“, rekel je tožno, „vidite, jaz — — —“ „Z Vami ni govoriti“, prekinil ga je pustolovec, “jaz pojdem k drugemu gospodu, ki mi plača to svoto brez ugovora.“

„Ostanite, ostanite!“ zaklical je zlatar prestrašeno, „Vam 50.000 dolarjev.“

„A v bankovcih in takoj, ker za to je lišp napol zastonj.“

„Menite?“ stokal je starec, „no, bom videl, kako se bo dal uporabiti. Prosim, sedite, da hitro napišem pobotnico.“

„Čemu? Je-li to treba?“ vprašal je Goncalec.

„Da, ljubi gospod“, odvrnil je zlatar odločno, „tega se moram držati, drugače lišpa sploh ne kupim.“

„A stvar naj ostane tajna, obljubiti mi morate, da bo šla ovratnica iz Amerike.“

„Dal Vam bom zavezno pismo“, pomiril se je zlatar, „a pobotnico moram imeti.“

„Naj bo“, je jezno odvrnil Goncalec, „zanašam se, da bodete molčali, drugače se imate bati sitnostij.“

Starec je pobotnico naredil in Goncalec jo je naglo podpisal. —

Potem je položil zlatar kupček bankovcev na mizo, katere je Goncalec skrbno preštel, vtaknil v svojo denarnico in hitro odšel, da bi se vrnil domu.

Mercedes je sedela v salonu in videti je bilo, da v odsotnosti Goncaleca niti s stola vstala ni.

„Že nazaj, Artur?“ vprašala je radovedno, „ali prinašaš denar?“

„Da, a dovolj malo“, je bil odgovor, „stari oderuh je izkoristil najino zadrego. S trudom sem dobil 30.000 dolarjev od njega.“

Mercedes je bila razjarjena.

„To je škandal. Jaz Te ne razumem, Artur, lišp je vreden trikrat toliko.“

Goncalec je zganil z rameni.

„Ti veš, da sva v naj večji denarni zadregi; morda imava pozneje več sreče, saj so še drugi zlatarji tu.“

„Jokala bi se jeze!“ zaklicala je Mercedes, “a prav imaš, vesela morava biti, da sva še v zadnjem trenotku dobila denar.“

„Tu, otrok“, dejal je Goncalec malomarno, ter položil kupček bankovcev na mizo, „tu imaš 15.000 dolarjev in tu še 3000 dolarjev kot moj delež za življenje, ostalo pa Ti dodeni.“

„To ne bo dosti manj zneslo“, dejala je Mercedes ostro. „Plačati imava nad 5000 dolarjev, pozneje Ti predložim pobotnice.“

„Verujem Ti“, odbranil je Goncalec. „Sedaj le glej, da Ti Tvoj zaljubljeni ženin zopet kmalu kaj podari. Le nikar ne bodi neumna, kajti delj ko štiri do šest tednov vendar ne moreva tu ostati.“

„Bodi brez skrbij“, odvrnila je Mercedes porogljivo. „Videl boš, da mi bo Viljem kmalu prinesel novih biserov. Jaz ga imam prav rada, ker je čeden in ljubeznjiv mladenič; tu se mi treba hliniti.“

„Tem bolje“, odgovoril je Goncalec mirno, „ponovim Ti, nisem kar nič ljubosumen. Stori, kar hočeš in kar veš, da dobro; samo ne pozabi, da imaš igrati ulogo poštene žene, ker Te bo Tajlor jutri dopoludne predstavil svoji materi.“

Mercedes je zategnila obraz, a odgovorila ni in pogledala šele kvišku, ko je Goncalec prijel za klobuk in se namenil z malomarnim pozdravom oddaljiti.

„Kam pojdeš, Artur?“ vprašala je Mercedes radovedno.

„V klub, otrok, tam mi je več gospodov dolžnih vračilo.“

„Le nikar ne igraj tako visoko!“ svarila je Mercedes, „Ti nimaš sreče v igri.“

„Prej je nisem imel, to je res, a sedaj se je to spremenilo. Le počakaj, jutri bo moj delež podvojen.“

„Ali bo pa vse izgubljeno“, mrmrala je Mercedes. “ A Gonealec je ni več slišal, ker je bil že zapustil salon.

Četrt ure potem odpeljala se je zopet Mercedes, zavita v svoj plašč, k zlatarju, kjer je Goncalec prodal ovratnico.

Da bi ne vzbudila pozornosti, ukazala je kočijažu na vogalu ceste počakati, in je hitela po samotni ulici.

Mercedes ni zaupala Goncalecu in je sklonila zlatarja poiskati, da bi od njega slišala potrditev, da mu res ni dal več ko 30.000 dolarjev za lišp.

Lepa, prebrisana žena si je po poti zmislila naklep in je navidezno brezskrbno stopila v prodajalno, kjer ji je stari mož prijazno prišel naproti.

Mercedes je imela oglavnico tako globoko čez obraz potegnjeno, da starec s svojimi bedastimi očmi ni mogel videti njene lepote. Ta naj bi ji prišla pozneje na pomoč, ker se je pri svojem poizvedovanju pripravila na težave.

„S čim morem postreči, milostna?“ vprašal je zlatar.

„Slučajno sem izvedela, da imate včasih prav dragocene lišpe“, začela je Mercedes, „in ker se gre za delikatno stvar, sem prišla k Vam.“

Stari je osupnil in nezaupno ogledoval zavito postavo.

„Tako, — tako“, dejal je kašljaje, „da, se primeri, da imam lepe reči, a ne vsikdar, le včasih, hm —“

„No, jaz hočem odkrito govoriti z Vami“, odvrnila je Mercedes, „jaz sem družabnica zelo odlične dame, katera v kratkem Ameriko zapusti. — Ta dama se je pred nekaj dnevi zaročila in ženin, visok uradnik, preobložen z delom, mi je naročil, naj kupim za njegovo nevesto dragocen lišp in mi je v to svrho veliko svoto dal na razpolago. Ja z sem bila že v mnogih prodajalnah, a nisem našla nič primernega, ker mora biti posebno krasen komad in — sedaj pride glavna stvar — ker nisem ne naklonjena, kak zal lišp v dar dobiti.“

„Sedaj razumem, milostna, prosim, stopite v to sobo, takoj Vam pokažem število dragocenostij.“

Mercedes je dosegla svoj namen in je radovoljno sledila starcu v sosedno sobo, ker stari, tresoči zlatar ni vzbudil nikakega strahu v mladi, močni, bujni ženi.

Zlatar je odprl železno omaro in je postavil na mizo več škatljic, kojih vsebino je Mereedes pozorno ogledovala.

Bile so krasne stvari, a ovratnice ni bilo zraven.

„No, milostna“, vprašal je zlatar, „kako Vam ugajajo reči?“ —

„Prav dobro“, odvrnila je Mereedes, „a jaz bi imela rada nekaj posebnega, morda kak diadem ali kako ovratnico.“

„Ali gre dama v resnici v inozemstvo ?“ vprašal je zlatar.

„Da, omoži se in se ne vrne več“, zagotovila je Mercedes.

„No, potem Vam še nekaj pokažem, krasen lišp, katerega sem šele pred nekaj urami dobil“, zaklical je starec in stopical k železni omari.

Mercedes se je radovala; poznala je škatljico, katero je starec sedaj držal v roki, bila je ovratnica, katero je ona imela le malo minut.

„Tu poglejte!“ zaklical je zlatar in pokazal Mercedi bliščečo dragocenost.

„Krasno, čarobno!“ zaklicala je ta, „da, to je nekaj, kar bi ugajalo; prosim, povejte mi ceno.“

„Hm, no, jaz nečem dosti zaslužiti zraven, — torej 70.000 dolarjev.“

„Kaj?“ vprašala je Mercedes začudeno, “70.000 dolarjev, to je velikanska svota!“

„A ne prevelika za to dragoceno ovratnico, ki je med brati vredna 100.000 dolarjev!“ zagotovil je starec.

„Jaz sem videla pred leti podoben, ravno tako krasen lišp“, rekla je Mercedes mirno, “veljal je 40.000 dolarjev. Toliko bi Vam dala za to ovratnico.“

„40.000 dolarjev“, dejal je zlatar zaničljivo. „Lišp je mene samega stal več.“

„Tega ne verujem“, zaklicala je Mercedes, „dokažite mi, potem Vam plačam več!“

„Saj Vas niti ne poznam“, odvrnil je starec nezaupno; “in Vam vendar ne bom razkril svoje tajnosti. Ponovim Vam, 70.000 dolarjev je moja zadnja cena, a Vam pa rad podarim lepo broško z briljanti v vrednosti več tisoč dolarjev.“

„A pomislite vendar, da jaz nočem lišpa zase“, rekla je Mercedes. “Dokažite mi, da je Vas več stal nego 40.000 dolarjev, potem se radi ceno kmalu domeniva.“

Starec je omahoval, in Mercedes, ki je to opazila, je hitro spustila svojo oglavnico nazaj, in razkrila svoj dražestni obraz. Zlatar je iznenadeno gledal svojo lepo obiskovalko; očarujoča lepota ljubeznjive ženske ga je skoraj omamila.

„Pokažite mi dokaz“, ponovila je Mercedes še enkrat je starca tako ognjevito pogledala, da je ta pozabil vso previdnost in prinesel pobotnico, katero jo Goncalec podpisal.

„Tu, berite sami“, dejal je prijazno, „tako lepi dami storim vse na ljubo. Vidite, da je mene ovratnica stala 50.000 dolarjev; 15.000 dolarjev hočem jaz zaslužiti in ostanek je Vaš. Ste-li sedaj zadovoljni ?!“

„Da, sem“, rekla je Mercedes odločno, „in prosim, shranite mi ovratnico, tu imate 5000 dolarjev, v treh do štirih tednih najkasneje plačam vso.“

Zlatar je hitro napisal pobotnico čez to svoto in jo z globokim poklonom vročil Mercedes.

„Jaz Vam shranim lišp tudi delj časa, milostna“, dejal je sladko, „tako lepi dami rad storim uslugo in pri poravnavi kupčije bodete zadovoljni z menoj, to Vam obljubim.“

Mercedes je zopet kapuco potegnila čez glavo in se je poslovila od starca, ki je svojo dražestno obiskovalko spremil do vrat. —

Čez par minut je sedela Mercedes zopet v vozu, ki jo je hitro peljal proti domu.

Lepa žena je bila iz sebe, da jo je Goncalec ogoljufal za 20.000 dolarjev; 50.000, ne 30.000 dolarjev je dobil za ovratnico in ji torej natvezil laž.

V duhovitih očeh je žarel ogenj zatrte maščevanjaželjnosti; Mercedes je sklenila, Goncalecu ničesar ne omeniti, mu pri prvi priliki povrniti to goljufijo.

„Drugikrat bom previdnejša in bom svoje kupčije sama sklepala“, mrmrala je sama zase, “tudi se bom za današnjo goljufijo odškodovala.“

226. poglavje.
Mati in sin.

Gospa Tajlor, Viljemova mati, je bila v veliki razburjenosti; pričakovala je namreč v par minutah svojega sina, ki bo danes dovedel preljubi materi svojo nevesto.

Vedno še lepi obraz gospe Tajlor je kazal nekako skrb; Viljem jo je včeraj s svojim poročilom kar najbolj iznenadil, akoravno ji je zamolčal zadevo s časniškim inseratom.

Ljubeznjiva mati bi bila rada videla, da bi si bil Viljem svojo prihodnjo soprogo izbral med hčerami najodličnejših rodbin iz San Franciska ; v prejšnjih pogovorih s svojim sinom mu je večkrat ovadila tihe želje svojega srca.

Zato je bilo gospej Tajlor nekako hudo, da si je zbral Viljem tujko, vdovo za svojo prihodnjo ženo.

Vsekakor ji je bil Viljem povedal pravljico o blagi samožrtvi Mercede, katero mu je natvezil Goncalec in je slikal v najbolj žarečih barvah bogastvo svoje neveste, a vse to ni moglo odstraniti neprijetno iznenadenje, katero je občutila gospa Tajlor pri tem poročilu.

A preostajalo ji ni več časa za premišljevanje, ker so bili v tem trenotku naznanjeni pričakovani.

Viljem je stopil z Mercedes naglo k materi, medtem ko je Goncalec ostal pri vratih.

„Tu Ti pripeljem mojo nevesto, ljuba mama“, zaklical je mladi mož ginjeno.

Mercedes, blesteča kakor boginja, si je menda svojo ulogo dobro priučila.

Hitela je h gospej Tajlor in prijela njeno roko, da bi jo poljubila.

Gospa Tajlor je naglo odbranila in objela Mercedes ter ji pri tem z vodljivo gledala v lepi obraz.

„Bodite mi srčno pozdravljeni, ljuba hči“, dejala je potem slovesno, “ blagoslovila sem sklep mojega sina, in želim, da bi združeni ž njim dosegli največjo pozemsko srečo.“

Viljem, ki je presrečen stal poleg, je komaj pogrešal gorki srčni glas v besedah predrage matere, a Goncalec, ki je še vedno stal v ozadju, je to takoj opazil.

„Žena sluti nezgodo“, mislil je sam pri sebi, „matere ni mogoče varati.“

Viljem se je obrnil proti svojemu prihodnjemu svaku in ga predstavil materi, ki je začudeno pogledala izvanredno lepega moža in ga uljudno pozdravila.

„Proti meni ima še večji sum“, mislil je Goncalec, „tu je treba previden biti.“

Vsekakor je gospej Tajlor takoj padlo v oči, kako malo podobna sta si brat in sestra, a izgovorila ni teh mislij, temveč se zopet obrnila k Mercedes, ki je skušala začeti razgovor o vsakdanjih rečeh.

A gospa Tajlor je ostala precej redkobesedna in je le malokedaj prekinila živahno klepetanje lepe žene, ki je mnogo pripovedovala o svojih posestvih v Arizoni ter naglašala njihovo bogastvo.

Viljem je bil popolnoma utopljen v pogled na svojo lepo nevesto in se ni skoraj nič udeležil zabave, katero sta vodila Mercedes in Goncalec sama.

Končno je vstala gospa Tajlor in peljala svoja obiskovalca po krasnih prostorih razširjenega poslopja, kojih lepa oprava je vzbudila njihovo občudovanje, akoravno sta se varovala izustiti kako priznanje.

„Moj sin je zadnji Tajlor“, govorila je Viljemova mati proti Mercedi. “Vi bodete ž njim stanovali tu, jaz pa se bom preselila v vilo.“

Viljem je preslišal te besode, a Mercedes je prešinilo nekako obžalovanje, da se mora odreči temu razkošnemu življenju. Skoraj ji je bilo hudo, da je hotela te ničsluteče ljudi na najpodlejši način uničiti.

A ta nestanoviten gib k boljšemu je ravno tako hitro zginil, kakor je prišel, in ko sta se obiskovalca poslovila, je bila Mercedes odločena, da spelje svojo nesramno ulogo da konca.

Slovo je bilo skoraj še bolj oblično ko sprejem, tako da je celo Viljem opazil zadrževanje svoje matere.

Gospa Tajlor je spremila svoja obiskovalca do vrat salona in je potem počakala vrnitev Viljema, ki je spremil svojo nevesto do njenega stanovanja in tam še eno uro ostal v zaupnem razgovoru. — —

Mladi mož je bil zelo radoveden slišati, kak utis je napravila Mercedes na mater. Zato je hitel naravnost domu, ko se je poslovil od svoje neveste.

Gospa Tajlor je pričakovala sina v salonu.

Viljem je na njenem obrazu spoznal, da ni imela veselja nad njegovo volitvijo.

„No, mama, kako Ti je dopadla Mercedes?“ vprašal je Viljem živahno.

„Prav lepa je“, odvrnila je gospa Tajlor zamišljena.

„Kaj ne, da je krasna in zraven tako ljubeznjiva, — oh, jaz sem najsrečnejši pod solncem.“

„Da, — da“, rekla je gospa Tajlor, “ljubeznjiva je in prijazna.“

„Povej mi odkrito, mama, ali Ti kaj na Mercedi ne dopade?“ vprašal je Viljem nenadoma. „Ti si bila tako zdržljiva napram nji, jaz Te nisem spoznal. — Tako tuja si bila, — tako oblična!“

„Saj sem Tvojo nevesto prvič videla“, odvrnila je Viljemova mati.

„Ne, to ni pravi vzrok Tvoje zdržnosti“, zaklical je mladi mož bolestno, „prosim Te, mama, povej mi, kaj Ti ni bilo po volji.“

„Dobro, jaz hočem odkritosrčno govoriti“, dejala je gospa Tajlor, “Ti imaš pravico vprašati. Vsekakor je negotov čut, ki me je pripravil k temu vedenju, a jaz slušam vzlic temu moj notranji glas, ki me redkokdaj vara.“

Viljem je radovedno poslušal na besede matere.

„Vidiš, Viljem“, nadaljevala je gospa Tajlor, „Tvoja nevesta je res prav lepa in ljubeznjiva, a meni bi bilo vendar ljubše, da bi bil po mojej želji izbral za soprogo eno mladih deklet naših znancev, Tvoja nevesta je vdova in starejša ko Ti.“ —

Mladi mož je malo v zadregi gledal na tla, kajti mati je imela prav; Mercedes je bila dve leti starejša ko on.

„Ti si še zelo mlad, Viljem, in si komaj dosegel tri in dvajseto leto. Bolje bi bilo zate, ko bi bil snubil mlado dekle, kakor Florence; le pomisli, kaj bodo naši znanci rekli k Tvoji ženitvi; splošni razsodek bo, da si nepremišljeno ravnal.“

„A jaz ljubim Mercedes, mama, jaz jo obožavam“, ugovarjal je Viljem.

„To ravno mi dela skrbi“, odvrnila je gospa Tajlor žalostno, „taka strast, tako nagla zaroka, to vse mi vzbuja opravičene skrbi. Da bi se nikdar ne zbudil s prepoznim kesanjem iz te omamljivosti.“

„Saj sem Ti vendar povedal povest o Mercedinem zakonu, mama“, dejal je mladi mož nejevoljno. „V tem vendar lahko spoznaš blago srce moje neveste.“

„A saj rodbine nič ne poznaš!“ zaklicala je gospa Tajlor boječe, „odkrito Ti povem, Viljem, Mercedes ne napravi name ugodnega utiša, njen brat pa mi je celo zopern.“

„Zopern, — kaj imaš proti Arturju?“ vprašal je mladi mož presenečen.

„Ne vem, kako bi Ti to opisala. Njegovo celo bitje ima nekaj čudnega, posebno ostri pogled njegovih bodečih očij, katerega sem se prav bala.“

„A Artur je tako dober človek“, trdil je Viljem. „Ti se varaš, mama, veruj mi.“

A gospa Tajlor je dvomljivo tresla glavo.

„Grovoriva o Tvoji nevesti, Viljem“, prosila je, „tudi v njenih očeh je nekaj, kar mi ne dopade. Zanesi se, moj sin, Mercedes pozna življenje, v tem se ne motim. Žena in posebno mati marsikaj vidi, česar zaljubljenec ne zapazi.“

Viljem je vedel, da ga je mati iskreno ljubila, a mislil je, da se huduje nad njim, ker si ni izbral nobene onih mladih deklet, katere mu je ona predlagala, in se ni brigal za resne opomine izkušene žene.

„Meni se zdi, mama, Ti se jeziš, ker nisem zasnubil Florence“, rekel je končno.

„To bi bila moja srčna želja“, dejala je gospa Tajlor s solznimi očmi, “posebno ker vem, da Te ubogi otrok ljubi.“

„O tem nič ne vem!“ zaklical je Viljem neverno.

„Jaz sem Ti večkrat namignila, a saj nisi hotel poslušati“, rekla je mati, „sploh sem Ti pa hotela popolnoma prosto roko pustiti. Tam bi bil prišel v odlično rodbino; Florence je lepa in dobra, Ti bi bil ž njo prav srečen.“

Viljem je temno zrl predse; jezilo ga je, da je mati toliko grajala Mercedes.

„Mercedes me iskreno ljubi“, odgovoril je končno, „bogata je in lepa. Zakaj bi ž njo ne bil srečen ?“

„Povej mi odkrito, Viljem“, vprašala je nakrat gospa Tajlor, „ali si že kaj poizvedoval po rodbini ?“

„Ne“, odvrnil je mladi mož osupnjen, „saj sta samo na obisku tu, a jaz vem, da je bil pokojni mož moje neveste bogat posestnik rudokopov, ker ime Iturbide je v San Francisku dobro znano.“

„Ali si videl dokaze, da je Mercedes dedinja onega moža?“ poizvedovala je gospa Tajlor.

„A mama, kako sem to mogel ?“ zaklical je Viljem nejevoljno; “saj je vendar tudi Goncalec mojim napovedim takoj verjel. To bi bila neopravičena nezaupnost od moje strani, če — —“

„Naša rodbina je v San Francisku splošno znana“, prekinila ga je mati hitro, „jaz si ne morem pomagati, Viljem, to je bilo od Tebe neprevidno, da si se takoj vezal, kajti, kjer se gre za srečo celega življenja, je neobhodno potrebno, da se vse natanko poizve.“

„A mama, v tem slučaju bi se imel bati, da se Artur in Mercedes umakneta; kako lahko bi bila to zvedela in njihovo bivanje tu je bilo odmerjeno le na kratek čas.“

Gospa Tajlor je vstala in šla proti Viljemu, da bi predragega sina srčno objela.

„Ljubi otrok“, dejala je jokaje, „veruj in zaupaj Tvojej materi, ki misli le na Tvojo srečo; slušaj na moje besede, ker jaz Ti želim le dobro in sedaj še ni prepozno. Dovoli mi, da z največjo previdnostjo poizvedujem; ako zvem dobre stvari, potem rada vse prekličem, kar sem rekla.“

„A le prav previdno, mama“, prosil je Viljem, na katerega so mile materine besede naredile globok utis.

„Ti poznaš našega starega notarja, on je spoštovanja vreden mož, kateremu smem vse zaupati, on naj mi preskrbi zaželjena poročila.“

Viljem je vendar malo osupnil.

Mati je imela prav, poznal je Mercedo in njenega brata šele nekaj dni in je čutil, da se je prenaglil.

Potem je zopet mislil na očarujočo ženo in njeno iskreno ljubeznjivost.

Vedel je, da bi je ne mogel več pustiti, ker je lepo vdovo strastno ljubil.

Gospa Tajlor je menda uganila sinove misli.

„Jaz sem Tvojo nevesto natančno opazovala“, rekla je s prepričevalnim glasom, „veruj mi, Viljem, Mercedes pozna življenje in je uživala njega sladkosti in veselje.“

„A brat in sestra živita le sama zase in ne sprejemata nikakih posetov“, ugovarjal je Viljem. „Mercedes je bila namenjena se nikdar več omožiti in le ljubezen do mene jo je odvrnila od tega sklepa.“

„No, jaz bi se veselila, ko bi se bila varala v mojih slutnjah“, vzdihnila je gospa Tajlor; “danes popoludne se peljem k notarju in mu bom pod zavezo molčljivosti vse zaupala.“

„A prosi ga, mama, da bo dovolj previden“, zaklical je Viljem, „pomisli, da je Mercedes silno bogata in v Arizoni zelo znana.“

„Nikar ne naglašaj vedno njeno bogastvo“, dejala je gospa Tajlor, „kaj Ti pomaga premoženje, če nisi srečen, jaz bi te žalosti ne preživela. Stariši Florence so tudi premožni in ona je edini otrok, a nikdar bi Ti ne bila priporočila mladega dekleta, ko bi ne vedela, da Te ljubi. Veruj mi, Viljem, zelo se bo žalostila, ko bo zvedela o Tvoji zaroki.“

„Jaz se nisem nikdar zanimal za Florence“, zaklical je Viljem. „Ljubezen mora vendar biti na obeh straneh, torej bi ne bil srečen ž njo. Prepričan sem, mama, da boš še nekdaj blagoslovila mojo volitev!“

„Upati hočem“, zdihovala je mati, „saj ne poznam večjega veselja, ko Tebe videti srečnega.“

„To bodeš, mama, zanesi se.“

„Ali si Mercedes že kaj dal v dar?“ vprašala je gospa Tajlor nenadoma.

„Da“, odvrnil je Viljem obotavljaje, „to je vendar običaj, tako, kupil sem ji lišp.“

„Lišp?“ vprašala je mati radovedno, „kaj pa, saj mi nisi še nič povedal o tem.“

„Bila je ovratnica“, odvrnil je Viljem in zarudel, kar ni odšlo gospej Tajlor.

„Lišp je bil pač drag?“ vprašala je mati v skrbeh.

„Precej, a kaj če to, saj je potem zopet moja last, mama, saj vendar moji bogati nevesti nisem mogel darovati kako malenkost!“

Ko bi bila sedaj gospa Tajlor silila, da bi ji bil Viljem vse povedal, bi bila nesramna goljufija kmalu prišla na dan, ker bi bila pametna žena takoj sumila; a tako je bila mati preljubeznjiva, da bi svojega ljubljenca mučila z daljnimi vprašanji in je to odložila na pozneje.

„Koliko časa ostane Tvoja nevesta še tu?“ vprašala je čez nekaj časa.

„K večjemu še tri tedne“, odvrnil je Viljem, “in potem spremim Mercedes na njena posestva.“

„To vendar ne gre prav“, ugovarjala je gospa Tajlor, “kaj bi ljudje mislili o Tebi!“

„A z mojo ženo bom vendar smel odpotovati“, smejal se je Viljem.

„Kaj, — ali slišim prav?“ dejala je gospa Tajlor. „Ti se hočeš že sedaj poročiti? Moj Bog, Viljem, saj se morata šele spoznati; taka naglost ni dobra.“

„Mercedes želi tako, mama, in jaz odkrito priznam, da tudi za to“, odvrnil je Viljem v zadregi, „privošči nama vendar najino srečo, ker se imava tako rada.“

„Jaz Ti nočem delati nobenih težav, Viljem“, ihtela je gospa Tajlor, “jaz Ti samo kot mati svetujem, da se ne prenagli, jaz mislim le na Tvojo srečo.“

Viljem je objel jokajočo mater in jo skušal pomiriti.

„Kaj neki bodo rekli naši prijatelji in znanci ?“ zaklicala je gospa Tajlor tožno.

„Saj si lahko mislijo, da sem že prej poznal Mercedes“, tolažil je Viljem.

„Torej z lažjo hočeš Tvoj zakon začeti? Ne, Viljem, tega dopustim.“

„Sedaj me pusti samo“, nadaljevala je gospa Tajlor, „jaz se moram šele pomiriti; Tvoje nepremišljeno ravnanje me je zelo razburilo. Sedaj hočem v miru razmotrivati, kajti poroke ne moreš več preložiti, to bi izgledalo, kakor da ne zaupaš Tvoji nevesti.“

„Ne bodi jezna, mama“, prosil je Viljem, „a jaz ljubim Mercedes tolikanj, da komaj pričakujem, se ž njo združiti. Torej odpusti moje prenaglo privoljenje v Mercedino željo.“

Pri teh besedah je Viljem poljubil mater in hitro zapustil salon. —

Gospa Tajlor je obupno gledala na vrata, za katerimi je zginil Viljem, potem je zaklicala jokaje:

„O Bog, varuj mojega neizkušenega sina, daj, da se ne uresničijo moje temne slutnje, kajti bojim se hude, — težke nezgode!“

227. poglavje.
Prepozno!

Helena je onega, zanjo toli usodepolnega dne neopaženo z Juno zapustila vilo v Šarlestonu in se je še isto noč odpeljala v Avgusto, kjer je upala dobiti službo.

Sedaj je bilo preteklo že več dni in še vedno ni Helena našla nič primernega, akoravno je od jutra do večera iskala in jo je Juno pri tem kolikor mogoče podpirala.

Zvesta zamorka se je ponudila, za svojo predrago gospodinjo delati, a ta je predlog v Junino žalost odločno odklonila.

Nekega večera je stopila Juno s skrivnostnim, a veselim obrazom v sobico, v kateri sta stanovali obe.

„No, Juno?“ vprašala je Helena začudeno, „Ti delaš tako radosten obraz, ali si kaj dobrega zvedela ?“

„Da, gospa“, odvrnila je zamorka, “tu je tudi velik gozd blizu, kjer je gospa takrat zgubila svojega otroka, — ali imam prav?“

„Kaj govoriš ?“ odvrnila je Helena s tresočim glasom. „ali si kaj zvedela o Lidiji ? govori vendar; — vidiš moj strah — kaj bom morala slišati!“

„Juno samo zvedela, — da je neki farmer tam v gozdu našel enega otroka“, zaklicala je zamorka.

V resnici je Juno slučajno zvedela, da je gozdni farmer Milton našel otroka, in porok je menil, da je najdenec še pri farmerju.

Naslednjo noč Helena ni mogla spati in predno se je začelo mračiti, sedela je z Juno v lahkem vozičku, kateri jo je popeljal proti gozdni farmi.

Njeni občutki se niso dali popisati z besedami; ali bo zopet razočarana, ali je bil sedaj otrok res Lidija!

Helena se ni udala nadi, prevečkrat je bila vže varana; a materino srce upa do zadnjega trenotka; tako se je tudi godilo brezdomovinski grofici, upala je še vedno, da najde svojega otroka.

Končno so dosegli gozdno farmo in Helena je tresoče zrla na priprosto hišico, v kateri naj bi bivala njena ljubljenka.

Krepka moška postava se je prikazala med vrati in je začudeno vprašala, česa žele tujci.

Helena je skočila s pomočjo June z voza in je hitela k še mlademu možu, ki je lepo tujko uljudno pozdravil.

„Iščem svojega zgubljenega otroka“, začela je nesrečnica, “in sem slišala, da se je tak tu našel.“

„Ne, pri meni ne; moj prednik, farmer Milton, je imel neko majhno deklico, katero je enkrat v gozdu našel.“

„Ali farmer Milton ni več tu?“ zaklicala je Helena s strahom.

„Ta je šel pred nekaj dnevi proti zahodu, da bo tam pokusil svojo srečo“, odvrnil je vprašani; „sploh pa otrok ni več pri njem.“

„Ne več, kje pa je ostal?“ vprašala je Helena, ki je že bila namenjena farmerju slediti.

„Neki mož ga je vzel s seboj, ki je Miltona bogato plačal, otrok je bil menda njegov.“

Helena se je oddahnila.

Potem otrok vendar ni bila Lidija, saj so se oglasili sodniki.

„Ali ste poznali farmerja?“ vprašala je dalje. “Ali ste otroka prej videli ?“

„O, seve“, odgovoril je mož, „dostikrat sem ga imel v naročju, znal je komaj par angleških besed in ni vedel dosti več, kakor da mu je ime Lidija in da išče svojo mater.“

Mož se je prestrašil, ker se je Helena zgrudila brez glasu; ravno v zadnjem hipu jo je še ujel.

Juno je prihitela in vzela svojo ukazovalko v svoje roke, medtem ko so ji solze lile čez temno lice.

„Gospa, — gospa !“ klicala je ihteč, „o Bog, odgovorite vendar, — Juno kliče.“

Helena je odprla svoje lepe oči in se je v hipu spomnila na vse.

„To je moj otrok!“ zaklicala je bolestno, „moja uboga. — uboga Lidija!“

Potem je divje zavpila:

„Pravite, da je nekdo vzel otroka s seboj, ali mi morete moža opisati?“

„Ne, jaz ga nisem videl“, je bil odkritosrčni odgovor. „Milton je bil ves blazen od veselja, da je bil dobil toliko denarja in njegova žena se je ves dan jokala, ker je imela deklico zelo rada. Vzrok, da so se našli sorodniki, je bil nek lišp.“

„Kaj?“ vprašala je Helena brez sape, „križec z briljanti?“

„Enkrat sem ga mimogrede videl pri Miltonu, zadaj je bilo nekaj črk.“

„To je Lidija“, ihtela je Helena, „hvala Bogu, da živi: — a kdo naj bi jo bil vzel s seboj ?“

Helena je bila pri vsem strahu srečna; sedaj je vedela, da je bila Lidija še živa in da se je bila našla takrat v gozdu. „Milton mi je povedal ime onega moža“, dejal je farmer premišljevaje, „tako nekako je donelo kakor vrhar ali ver — ali — —“

„Sever“, prekinila je Helena.

Mislila ni na to, da bi se bil ta vsekakor poslužil drugega imena.

„Menda, tako je bilo“, odvrnil je tarmer, “slovensko ime je bilo gotovo.“

„Torej ima ničvrednež vendar mojega otroka“, mislila je Helena žalostno, “a našla ga bom; iztrgala mu bom Lidijo in Bog me bo varoval.“

Mislila je trdno, da je Lidija v Severjevih rokah in je vedela, da sedaj za otroka ni neposredne nevarnosti, ker se bi Sever gotovo poslužil otroka, da bi zopet privabil ženo.

„Koliko časa je bil otrok tukaj?“ vprašala je Helena farmerja.

„Čez pol leta, to vem natanko; saj sem bil Miltonov najbližji sosed in sem od njega kupil farmo“, odvrnil je mož samoljubno. „V zadnjem času sem bil malokdaj tu, ker sem imel na poljih, mnogo dela, drugače bi Vam bil vedel več povedati.“

„In Vam tudi ni znano, kam se je ta mož z otrokom podal?“ vprašala je Helena dalje.

„Mislim, da v severne države; sploh pa ni bil sam, imel je še dva človeka s seboj, tako mi je vsaj Milton pravil.“

„Gotovo svoje pomagače“, mislila si je Helena in groza jo je stresla, ko je mislila na Lidijo, ki je bila prisiljena hudodelcu slediti na njegovih potovanjih.“

Gotova je bila, da dobi v naslednjih dneh poziv na sestanek s Severjem, ker je sumila, da jo je Joze vedno zasledoval in celo v Šarlestonu bil v njeni bližini.

Vzlic temu večnemu zalezovanju se vendar Helena ni mogla odločiti, Severjevo bivanje ovaditi policiji, akoravno bi ji bilo lahko ga spraviti pod ključ; temu se je protivila nje čista, blaga duša, ki odpusti celo najhujšim preganjalcem.

Helena ni mogla ničesar več zvedeti od farmerja; sedaj je morala počakati, da se ji bo približal Sever in potem ukrene nadaljno ravnanje.

Poslovila se je torej od naselnika in se z Juno odpeljala nazaj v Avgusto, ker je bila prepričana, da Sever ni daleč od tam.

Najtežje breme ji je bilo odvzeto od duše; vedela je, da je Lidija živa in je v vroči molitvi zahvalila Boga, da ji je ohranil najljubše.

Na večer je bila zopet v Avgusti in se je hitro podala v svoje stanovanje.

Morda jo je vže čakalo kako poročilo od Severja; vedela je, da se ta mož ne obotavlja dolgo, in naglo gre proti cilju.

V hišnih vratih ji je stopila žena najemnika z zmedenim obrazom nasproti.

„Oh, to je dobro, da pridete; že parkrat se je vprašalo za in ravno čaka neki gospod na Vas, le pojdite hitro gori.“

„Neki gospod?“ vprašala je Helena osupnjena; ali jo je Sever celo v stanovanji poiskal!?

„Da, neki starikav gospod“, potrdila je žena; „a povedal ni, od koga pride in je hotel z Vami govoriti. “

Helena je začudena hitela po stopnicah gori in je stopila v svojo sobo.

Star, spoštljivo izgledajoč gospod je vstal s stola in je kratko in uljudno pozdravil.

„Ali imam čast, gospo Heleno Sever pred seboj videti?“ vprašal je osupnjen.

Lepota dame mu je vidno ugajala.

„Da, s čim Vam morem postreči ?“ odvrnila je Helena začudeno in radovedno, ker je še vedno mislila na kako poročilo od Severja.

„Moje ime je Kradmore, jaz sem detektiv tukajšnje policije in Vata imam v njenem naročilu sporočiti ukaz.“

„Kako, — od policije?“ vprašala je Helena osupnjeno, “to mora biti zmota. “

„Nikakor“, odvrnil je uradnik, „odgovorite mi le na eno vprašanje: ali ste bili v Novem Jorku v hiši nekega Jona Goulda nekaj časa družabnica gospe Gould?“

„Da“, odvrnila je Helena tiho; obšel jo je strah preteče nezgode.

„Hvala“, odvrnil je uradnik prijazno in njegove resne oči so z izrazom obžalovanja obvisele na angeljsko milem obrazu Helene. „Bržkone se bo zadeva pojasnila v Vaš prid, a za sedaj se morate ravnati po ukazu.“

„Po katerem ukazu ?“

„Da ne zapustite Avguste, dokler se Vam to ne dovoli. Upam, da bodete pripoznali prizanesljivo ravnanje od naše strani in nam ne bodete napravili nobenih sitnostij.“

„To se pravi z drugimi besedami, če zapustim Avgusta bi me zaprli“, odvrnila je Helena bridko.

„Tega se Vam za sedaj ni bati“, dejal je uradnik.

Občutil je globoko usmiljenje z ljubko ženo, ki je obupano stala pred njim in ga polno strahu gledala s svojimi velikimi milimi očmi.

„To naj bi bila hudodelnica?“ mislil je, „če se lažejo take oči, potem bi se ne moglo imeti nobenega zaupanja več v človeštvo; — nedolžna je, prisegel bi na to.“

„Kaj ne, da se bodete držali ukaza policije?“ vprašal je potem glasno.

„Saj mi ne preostaja drugega“, odvrnila je Helena žalostno in se je na lahko priklonila proti uradniku, ki je z uljudnim pozdravom zapustil sobo.

Potem je jokaje padla na stol in Juno se je zaman trudila, svojo gospo pomiriti.

Kelih trpljenja je bil poln, ona je bila na sumu — in jetnica!

228. poglavje.
Žrtev hudodelske dvojice.

Viljem Tajlor je sedel s svojim bodočim svakom Goncalecom v svoji sobi in je živahno govoril, kakor zamore to le srečno ljubeči, med tem ko je Goncalec raztreseno poslušal in le redkokedaj zinil kako besedo.

„Kaj neki imate danes, Artur?“ vprašal je Viljem začudeno. „Ali se Vam je kaj pripetilo?“

„Ne, ne“, branil je Goncalec, „nič posebnega, majhna sitnost, katere se bom že otresel. “

„Ali mi nočete povedati ?“ prosil je dobrovoljni Viljem, „morda bi Vam mogel pomagati? To bi me zelo veselilo, ker Vi ste mi bili tako postrežljivi, da bom vedno Vaš dolžnik.“

„O, to sem rad storil“, zaklical je Goncalec, „saj se je zato, preljubi sestri ustvariti novo srečo, moji ljubi Mercedes, kateri sem tolikokrat delal skrbi.“

„Kako, ne razumem“, prekinil ga je mladi mož iznenaden.

„No, saj vendar veste, ljubi Viljem, da sem bil v Mehiki častnik; reven sem bil in sem se zapletel v dolge. Mercedes me je iskreno ljubila, in da bi mi pomagala, žrtvovala se je ničvrednemu Iturbidu.

Jaz sem si to dostikrat hudo očital, akoravno mi je ubogi otrok vedno zatrjeval, da se je v prvi vrsti za stariše žrtvovala; bila je preblaga, da bi mi bila ovadila pravi vzrok.“

„Da, angelj je“, zaklical je Viljem vneto.

„To je“, odvrnil je Goncalec. „Jaz sem potem izstopil iz službe, da bi nadzoroval rudokope moje sestre, in Mercedes je poravnala vse moje dolge, tako da sem bil rešen vseh skrbij.“

„A imel sem majhno strast“, nadaljeval je Goncalec, „katere nisem mogel opustiti; odkrito Vam povem, Viljem, jaz igram strastno, in to mi je mnogo sitnostij provzročilo; — ali Vi tudi igrate?“

„Ne“, odvrnil je Viljem, „to me ni nikdar veselilo.“

„Potem ste srečen človek“, zaklical je Goncalec, „a jaz nisem mogel opustiti igre, in na naših samotnih posestvih je ta strast včasih edina zabava. A sreče nisem imel in sem dosti krat in veliko zgubil; Mercedes je vedno plačala, a s solznimi očmi me je prosila, naj neham igrati: “ — ni mi bilo mogoče.

„Včeraj sem se dal zopet zapeljati, in sem v klubu tako nesrečno igral, da sem zgubil precejšnjo svoto, zato moja raztresenost; — ne govoriva več o tem.“

„Samo še eno vprašanje“, prosil je Viljem. „Odpustite mi ljubi Artur, ali ste mogli poravnati Vašo zgubo?“

„Deloma, a potem me je zgrabila jeza nad izgubo, in jaz se moram rad ali nerad obrniti na Mercedes, da mi bo mogoče poravnati še ostanek mojega dolga.“

„To ne smete storiti, ljubi Artur!“ zaklical je Viljem. „Ne povejte Mercedes nič o tem, jaz Vam dam vsoto. Koliko pa znaša?“

„Tega nikakor ne sprejmem, ljubi Viljem“, branil je Goncalec, „jaz sem le o tej malenkosti govoril, ker sem videl, da Vam moja raztresenost čudna zdi in — —“

„Če Vas pa prosim, da sprejmete to uslugo“, rekel je Viljem, „saj je vendar častni dolg?“

„Seveda“, pritrdil je Goncalec, „a jaz nikakor ne morem privoliti v Vašo blagodušno ponudbo.“

„Potem me užalite“, odvrnil je Viljem živahno, „torej prosim, povejte mi, dragi Artur, koliko rabite? Jaz se tolikanj veselim, da Vam morem enkrat postrežen biti.“

„Zakaj neki sem Vam povedal to zadevo“, zaklieal Goncalec navidezno jezen, „a odkrito priznam, da bi le nerad Mercedes mojo lahkomišljenost razodel, kajti 20.000 dolarjev je vsekakor velika vsota?“

Viljem se je silno prestrašil.

Mislil si je, da bo Goncalec zahteval kake 2 —3000 dolarjev, a nazaj ni mogel več in je zato ponovil ponudbo.

Goncalec je bil zapazil obotavljanje mladega moža.

„No, jaz sprejmem Vašo ljubeznjivo ponudbo, dragi Viljem, in Vam bom v par mesecih vrnil vsoto.“

„To se ne mudi“, zagotovil je Viljem plaho, “jaz se le veselim, da Vam morem postreči.“

Mladi mož je šel v sosednjo sobo in se vrnil čez nekaj minut z zavitkom bankovcev, katere je izročil Goncalecu.

Ta jih je vtaknil v žep in se mu tako vroče zahvalil, da je Viljem kmalu pozabil svojo nejevoljo nad visoko vsoto in se je zopet veselo zabaval z Goncalecom.

„Ali imate jezdnega konja?“ vprašal je Goncalec tekom pogovora.

„Da, lepega španskega žrebca“, odvrnil je mladi mož; „jaz celo rad jaham.“

„Tega ne morem trditi o sebi“, zaklical je Artur, „a Mercedes je strastna jahalka. Ona namerava, predno odpotujeva, kupiti par jezdnih konj, kajti v naših krajih ni dobiti nič posebnega.“

„Da bi bil to le poprej vedel“, odvrnil je Viljem veselo, „potem bi bil že davno Mercedi kupil konja in bi bil jezdil z mojo lepo nevesto. A kar sem zamudil, hočem takoj popraviti; poznam tu nekega kupca, ki je sedaj pripeljal uprav krasne živali in jaz se nekaj razumem na to. Pojdite, ljubi Artur, spremite me tje!“

„Da, jaz grem rad z Vami, a tega nakupa ni treba, Viljem,“ dejal je Goncalec, kateremu ni bilo dosti ležeče na tem, ker konja vendar ni mogel takoj prodati in bi mu torej provzročil nepotrebne stroške.

A Viljem ni odnehal, in prijatelja sta se peljala k nekemu kupčevalcu s konji, katerega je Viljem prav dobro poznal, ker je vže prej od njega kupil.

„No, gospod O....“, jaz iščem lepega jezdnega konja za neko mlado damo“, zaklical je Viljem, ko je predstavil Goncaleca, “če imate kaj primernega, pustite mi ga pokazati.“

„Včeraj sem dobil konja iz Andaluzije, ki zadostuje vsem zahtevam; a predrag Vam bo, gospod Tajlor!“

„Predrag, ne verujem, pokažite mi to čudo, potem bom takoj videl, če mi je prav!“

Čez nekaj minut pripeljal je hlapec snežnobelega konja.

Lična žival se je zibala na svojih tenkih nogah, bele pene so mu stale okolu gobca in so dale očitno naznanilo o goreči nestrpnosti krasnega dirjača.

„Prekrasno, — izborno!“ klical je Viljem vnet, in celo Goncalec je občuduje pritrdil.

„Koliko stane konj?“ vprašal je Viljem, ko je zadostno občudoval prelepo žival.

„Vi ste dober kupec, gospod Tajlor“, odvrnil je kupčevalec, „Vam ga pustim za 8000 dolarjev, to je prav ceno in jaz dobim vsak trenotek to vsoto zanj.“

To pot ni Viljem nič ugovarjal.

Komaj je slišal Goncaleca, ki je nujno in sedaj odkritosrčno odsvetoval od kupčije.

Mladi mož je ukazal, naj se mu popoludne pripelje konja in je prosil Goncaleca, naj Mercedes sporoči, da pride po obedu in bodeta skupaj jezdila ven.

Potem sta se razšla moža in Goncalec je hitel k Mercedi, da ji pove o novem daru Viljema.

Lepa žena je ležala na divanu, ko je Goncalec vstopil in s porogljivim obrazom pripovedoval, kako novo presenečenje jo pričakuje danes popoludne.

„Jezdno obleko imam v kovčegu“, odvrnila je Mercedes. „in se veselim, da ni treba vedno doma sedeti. Ti se pač jeziš, da mi Viljem nekaj podari, kar ne moreva takoj prodati?“

„Seveda“, zavrnil je Goncalec jezno, „sedaj morava vzeti hlapca in plačati krmo; ako morava potem nagloma odpotovati, nama ne preostaja časa, konja prodati; morava ga pustiti tu.“

„Ne skrbi za to, Artur“, dejala je Mercedes hladnokrvno, „stroške bodem jaz prevzela, zato imam pa tudi zabavo.“

„Jaz bodem vendar gledal, da dobiš še onega snubača,“ nadaljeval je Goncalec. „Mladi človek ni tako bogat, kakor sem mislil; sedaj hoče stiskati.“

„Ti si gotovo prosil, naj ti kaj posodi?“ vprašala je Mercedes naglo.

„To je moja stvar“, odgovoril je Goncalec razkačen; “jaz Ti nisem zaračunil denarja, kar sem ga porabil za vožnjo semkaj in za druge stroške, jaz tudi od konja ne zahtevam ničesar, v slučaju, da ga prodaš; le pri dragocenostih naj velja delitev.“

Mercedes je zlobno pogledala Goncaleca izpod temnih vejic, česar pa ta ni opazil, ker je raztreseno gledal k oknu.

„Prav imaš, Artur“, rekla je Mercedes hladno, „le pojdi v klub in zaigraj denar, to je edina Tvoja strast, jaz se bom medtem z Viljemom zabavala.“

„Zavoljo mene, stori, kar hočeš“, odvrnil je Goncalec mirno, „jaz pa bodem storil potrebne korake, da dobiš druzega snubača; saj si menda zadovoljna?!“

„Mislim, da se s tem prav lahko ovadiva, moja zaroka z Viljemom je že povsodi znana, in najmanjša neprevidnost lahko odkrije goljufijo.“

Goncalec ni mogel ničesar odgovoriti na to, ker Mercedes je imela prav.

Ponovitev te frivolne igre je bila sedaj nemogoča.

„Potem moraš vse poskusiti, da Tvoj „zaročenec“ večje vsote daje“, začel je Goncalec nejevoljno; „kaj nama pomaga teh par tisoč dolarjev, ki so v nekaj tednih potrošeni?“

„Storila bom, kar možno“, odvrnila je Mercedes, „zmislila sem si načrt, ki nama bo donesel velikansko vsoto. “

„Radoveden sem“, zaklical je Goncalec, „prosim, povej!“

„Za sedaj še ni tako daleč, dragi brat“, rogala se je Mercedes, “pozneje boš zvedel vse in pri izvršitvi igral Tvojo ulogo. Učakati moram pa še ugodni čas.“

„No, zmešala si ga temeljito“, odvrnil je Goncalec, „saj je blazno zaljubljen v Tebe.“

„Neobhodno potrebno pa je, da natanko poizveduješ, ker moram vedeti, kako premoženje ima rodbina Tajlor“, nadaljevala je Mercedes, „vse drugo je potem moja skrb.“

„Dobro torej, udam se Tvojim željam; a pričakujem, da se stvar predolgo ne zavleče, ker jaz rabim denar in sem tega solidnega življenja sit.“

„To se mi enako godi“, odvrnila je Mercedes, „a kaj pomaga, sedaj se morava premagati, da bova potem uživala sadove najinih dejanj. Ako se moj načrt posreči, imava denarja dovolj; a potem morava takoj odpotovati in si poiskati novo za naše delovanje.“

„To ne pojde tako hitro“, dejal je Goncalec dvomljivo, gotovo bodo naju zasledovali, in jaz sem žal v državah tako poznan, da moram kar narbolj previden biti.“

„Da, proti Tebi sem jaz nedolžna golobica, dragi Artur“, odvrnila je Mercedes zasmehljivo, „naj sem tudi grešila, a kaj je vse to napram Tvojim dejanjem. Don Juan se mora sramotno skriti pred Teboj.“

„Molči“, zarohnel je Goncalec. „Ni dobro, me dražiti.“

Mercedes ga je merila s pogledom, ki ni obetal nič prida. Zla beseda ji je prišla na ustna, a premagala se je in molčala.

„Še ni čas za to“, mislila si je „a malo dni še, potem Ti bom očitala Tvojo prekanjenost in Ti bodeš moral molčati!“

229. poglavje.
„Blagosrcnost“ brata in sestre.

Popoludne je stopila Mercedes v jekleno-modri jezdni obleki, ki se je tesno prijela bujnega života, v salon.

„Slišim peketanje konjskih kopit“, dejala je Goncalecu, ko je površno pogledal lepo ženo. „Gotovo je prišel Viljem.“

„Seveda, Tvoj zaljubljeni Seladon je zunaj, le hiti k njemu in skušaj, kaj dobiti za naju; danes zvečer bom doma.“

Mercedes je, zganivši z ramama, zapustila salon in stopil na zunanje stopnice vile, kjer jo je njen ženin željno pričakoval.

Viljem je jezdil čilega rjavca in je držal rezgetajočega konja, katerega je pripeljal za Mercedes, na vajetih.

Ko je zagledal svojo nevesto, skočil je hitro raz sedla in peljal krasnega konja pred njo.

„Artur mi je povedal, da si strastna jahalka, draga Mercedes, zato sem Ti kupil konja, in upam, da se Ti bo dopadel.“

Mercedes je ogledovala prelepo žival in znova jo je obšel čut obžalovanja, da bo morala krasnega konja nekdaj pustiti tu.

„Jaz sem veselo iznenadena, ljubi Viljem“, šepetala je s plamtečim pogledom, „ne vem, kako bi se Ti zahvalila za vso ljubeznjivost“.

Viljem je gledal svojo lepo nevesto z žarečimi očmi; ni se mogel nagledati njene ljubkosti.

Potem jo je s krepko roko vzdignil na belega konja in je dirjal s svojo lepo spremljevalko po širokih cestah predmestja.

Mercedes je videla, da je bil njen zaročenec zelo poznan, povsodi so ga pozdravljali, ker je štela rodbina Tajlor med najodličnejše ljudi San Franciska.

Hinavski ženi je bilo zdaj skoraj žal, da je hotela uničiti mladega moža.

Ko bi ne bila padla tako globoko in ko bi bila mogla odstraniti laži, v katere je zapletala Viljema, bi bila opustila zlobno igro.

A tako ni mogla več nazaj, vstop v to rodbino ji je bil zaprt za vedno; svojo ulogo je morala doigrati in potem zapusti pozorišče svojih hudobij.

Končno sta se vrnila domu in Viljem je izročil konja hlapcu, kateri jima je prišel naproti v bližino Mercedinega stanovanja.

„Majhen košček poti greva peš“, dejala je Mercedes Vijjemu, “po izpreježi grem rada par korakov, le daj konja hlapcu in pojdiva tu po cesti, kjer bova hitro doma.“

Viljem je vstregel njeni želji in ponudil svoji nevesti roko. —

Ta je dvignila vlečko svoje jezdne obleke in je šla smeje in klepetaje poleg svojega ženina.

„Poglej tam izložbo“, dejala je nenadoma Mercedes, “to si moram ogledati.“

Viljem je šel s svojo nevesto na drugo stran in je stopil pred izložno okno nekega zlatarja.

„Ah, kako lepo!“ zaklicala je Mercedos radostno, “ta broša in ti uhani; isti okov imajo kakor ovratnica, katero si mi Ti podaril; res prekrasno.“

Viljemu je bilo tesno pri srcu.

Od svoje dodščine izdal je bil že 100.000 dolarjev, in zdaj si je Mercedes želela lišp.

„Broša, katero si dosedaj nosila, je bila lepša, draga moja“, je odvrnil tiho.

„Da, ali ne več moderna; in tak lišp bi se k moji verižici izborno podajal. Pojdi, vprašajva po ceni, želim ga kupiti!“

Še predno je zamogel Viljem kaj odgovoriti, odprla je Mercedes vrata in ž njim vstopila.

Zlatar je prihitel in uljudno vprašal gospodo po njenih željah.

„Rad bi vedel, koliko stane briljantni lišp v vaši izložbi?“ vpraša Viljem z zadušenim glasom.

„O, to je unikum!“ zakliče zlatar. „Ah, ali prav vidim, gospod Tajlor, čast mi je. No, Vam dam ta lišp prav po ceni, 50.000 dolarjev je zadnja cena.“

Viljema je mrzlo spreletelo; toraj ga je prodajalec celo poznal.

Videl je, da zdaj mora kupiti lišp, in da s tem popolnoma izda svojo dedščino.

150.000 dolarjev v par dneh, to je bilo preveč; Mercedes je gotovo mislila, da je milijonar.

„Ali hočeš lišp res imeti?“ vpraša trepetaje.

„Kupila ga bom“, odgovori Mercedes malo zbadljivo.

Viljem je videl, da zdaj mora kupiti lišp, sicer bi bila njegova nevesta užaljena.

„Pošljite mi lišp z računom v moje stanovanje“, zaklical je odločno.

„Rada bi te dragocenosti kar seboj vzela“, zašepeče Mercedes; „preveč me mika, da bi ga pripela.“

Dragotinar je v trenotku vzel lišp iz izložbenega okna.

Zbal se je, da bi se Viljem ne skesal, zato je hitro položil brošo z uhani v eleganten etui, katerega je izročil mlademu možu.

Potem spremi zaročenca z mnogimi pokloni do vrat in prosi Viljema, naj ga še večkrat poseti.

Viljem je bil jako slabe volje in je komaj poslušal na veselo kramljanje svoje neveste.

Bil je vesel, ko je ž njo stopil v salon, kjer se je Mercedes za nekaj minut poslovila.

Mladi mož ostal je sam s svojimi motnimi mislimi.

Kaj bo neki mati rekla k temu, da je premoženje, katero mu je zapustil stric, izdal v nekaj dneh! In zvedeti je to morala, ker je rabil denar in je moral prositi, da mu kaj da.

Lahek sum se je začel pri njem oglašati.

Goncalec je od njega dobil 20.000 dolarjev, Mercedes je na tako čuden način zahtevala nakup tega dragocenega darila.

S kakšnimi zahtevami mu bode še prišla?

Kar šumelo mu je pri teh mislih v glavi.

Zdaj stopi Mercedes v salon.

Oblekla je zapeljiv kostum, katerega je imela pri njegovi snubitvi, ter si pripela dragoceni lišp, katerega ji je malo preje kupil. —

„No, dragi Viljem“, zakliče z milobnim glasom, “kako ti všeč?“

„Nebeško, — prekrasno“, jeclja začudeni in potegne lepo ženo na svoje prsi in strastno poljublja njena ustna.

Bilo je že pozno zvečer.

Viljem se je že pred nekaj urami poslovil, ko se je Goncalec vrnil.

Mercedes je med časom že poiskala onega dragotinarja, čegar naslov je poizvedela, ter mu prodala lišp za 30.000 dolarjev. Seveda se ta ni zavezal, poslati lišp v inozemstvo, nego to krasoto takoj položil v izložbeno okno. —

Goncalec se je vrnil slabovoljno domu.

Zopet je igral in ves svoj denar, tudi onih 20.000 dolarjev, katere je zjutraj dobil od Viljema, do nekaj tisoč dolarjev zaigral.

Slabe volje se vrže pustolovec v naslanjač in reče čmerno:

„No, ali si se pri jahanju dobro zabavala?“

„O gotovo, prav dobro“, odgovori Mercedes, „Viljem je izvrsten družabnik.“

„Tako, tako, in kako je z novimi darili, ali si kaj dosegla?“

„Tudi to“, odgovori Mercedes mirno.

„Ali govori vendar, žena!“ zakliče Goncalec napeto. “Ali hoče jutri kaj seboj prinesti ?“

„Kupil mi je že danes lišp“, odgovori lepa dama.

„Danes, — ga že imaš? — Pokaži ga vendar. Seveda, zdaj je že prepozno, šele jutri ga zamorem prodati.“

„To ni potrebno“, odvrne Mercedes, „lišp je že prodan!“

„Že prodan?“ zakliče Gonealec začudeno. „Ti si ga prodala?“

„Da, ali prosim te, ne bodi tako glasen, zidovi imajo časih ušesa“, svari Mercedes.

„Toraj si ravnala samostojno! No, radi mene“, reče Gonealec s pritajenim glasom. „Koliko je veljal lišp?“

„50.000 dolarjev“, bil je hladnokrvni odgovor.

„Kako, — to si ti dosegla?“ vpraša Goncalec veselo. „Zdaj mi pa povej, za koliko si ga prodala?“

„Za 30.000 dolarjev, lepa svota, kaj ne?“ šepeče Mercedes z nežnim glasom.

„Gotovo, čisto lepa svota, no, to je dobro, jaz potrebujem jutri denarja.“

„Tu je tvoj delež, dragi Artur“, šepeče Mercedes in da Goncalecu nekaj bankovcev.

„Da, to se vendar ne ujema“, ji odgovori ta, „dala si mi samo 5000 dolarjev, tu glej!“

„Gotovo, 5000 dolarjev“, reče Mercedes mirno “to se ujema.“

„Jaz vendar dobim 15.000 dolarjev!“ zakliče Goncalec nepotrpežljivo, „ali nočeš pošteno deliti?“

„To je prav deljeno, le malo pomisli. Tvoj izborni spomin ti bo prišel na pomoč.“

„Ne razumem to, ne govori v uganjkah, kaj se to pravi?“

„Pst, — ne razburi se, ti si v damski družbi, dragi brat“; šepeče Mercedes porogljivo. “Obdržala sem si danes onih 20.000 dolarjev, katere si pri prodaji verižice vtaknil v svoj žep.“

„Žena, stoj, sicer gorje ti!“ zakliče Goncalec togotno.

„Ali me hočeš morda zadaviti kakor lepo Manuelito Blakburn v M...su?“ se mu roga Mercedes. “Nikari se nepotrebno ne trudi; poznam te in sem poskrbela za svojo varnost.“

In mali s srebrom okovani samokres se zabliska proti Goncalecu.

„Da znam streljati, to veš, in svetujem ti, z menoj lepo občevati, sicer zgubiš tisto četrtinko milijona dolarjev, kateri odpade na tvoj delež. “

Ta pripomba je pomagala.

Goncalec se je takoj pomiril in se zopet vsedel na svoj naslanjač, medtem ko je Mercedes skrila samokres v svoj žep.

„Oprosti, da sem se tako malo brzdal“, jeclja Goncalec. „Od mene se ti ni treba ničesar bati: samo tvoje roganje zdražilo me je do togote.“

„Ali, moj ljubi bratec, kako moreš le tako postopati proti tvoji ubogi sestri“, se mu posmehuje Mercedes, “kje ostaja tvoja dvorljivost, tvoja bratovska skrb?“

„Ne govori več o tem!“ zapove Goncalec surovo. „Kaj misliš zdaj z Viljemom? Ali se sme vedeti?“

„Gotovo“, zakliče Mercedes, „pazljivo poslušaj, da boš tvojo ulogo dobro igral.“

S tihim glasom začela mu je svoj načrt razvijati, medtem ko jo je Goncalec le sem in tja s kako besedo ali kakim okretom roke prekinil, ter tako dokazal svoje zadovoljstvo.

Ko je končala, pokima Goncalec zadovoljno. „Ti si satanska ženska; priznati moram, da bi sam težko prišel na tako ženjalen načrt. Ali zdaj daj Viljemu en teden miru, potem lahko zopet začneš svojo igro.“

„Vidiš, moj ljubi brat, tako mi ugajaš!“ zakliče Mercedes, „in zdaj hitro poizvedi, če lahko zahtevamo to veliko svoto.“ — —

230. poglavje.
Nova nezaupnost.

Gospa Tajlor je zrla s težkimi slutnjami v bledi obraz svojega sina, ki je sedel zraven nje in zaman iskal po besedah, da bi svoji materi povedal o svoji zadregi.

Ali vse obotavljanje mu ni nič pomagalo in zato je začel Viljem z zadržanim glasom:

„Ali mi zamoreš kakih par tisoč dolarjev dati, mama; imel sem nekaj izdatkov in zato potrebujem nekaj denarja!“

„Ali Viljem, kako naj razumem tvoje besede ?“ vpraša njegova mati prestrašena, „kaj nimaš več denarja? — Saj si komaj pred nekaj tedni dobil svoje premoženje!“

„Nikari se ne huduj, mama, — kupil sem Mercedi nekaj dragocenih daril; pa saj so tudi moja lastnina, potem ta denar ni zgubljen.“

„Ponavljam ti, da tega ne razumem“, odgovori gospa Tajlor zelo resno. „Dobil si od mene 150.000 dolarjev; zdaj mi povej, za kaj si izdal to veliko svoto.“

„Kupil sem Mercedi briljantno verižico“, jeclja mladi mož, “in ta je bila zelo draga.“

„Koliko je veljal lišp?“

„65.000 dolarjev, mama, ali vredna je veliko več“, zagotovi Viljem.

„Viljem !“ zakliče gospa Tajlor vsa iz sebe, “ali me hočeš res razdražiti; ti veš, da te čez vse ljubim; ali resno ti moram povedati, da si ravnal jako nepremišljeno.“

„Ali mama, saj bi mi stric tudi lahko ničesar ne zapustil“, odvrne Viljem.

„A storil je to, in zagotovim, da je tvoj stric denar zelo težko zaslužil. In ti izdaš to premoženje za nekaj darili. Ne, Viljem, take lahkomiselnosti ti nisem prisojala.“

Mladi mož zrl je bled in v zadregi na tla; čutil je, da ima njegova mati prav.

„In ostali denar?“ poizveduje gospa Tajlor, „kaj si naredil z drugim denarjem?“

S pretrganim glasom pripovedoval je Viljem, kako je ostali denar izdal včeraj.

Gospa Tajlor je žalostno zrla v bledi obraz svojega sina; ljubila ga je preveč, da bi še dalje očitala, ali njeno srce je bilo polno nezaupnosti proti Mercedi in njenemu bratu.

„Tvojih 20.000 dolarjev ne boš videl nikdar več, Viljem“, reče gospa Tajlor konečno, „in da je tvoj bodoči svak igralec, napolnjuje me z naj večjo bojaznijo. Nikdar več mu ne smeš dati denarja, slišiš?“

„Obljubim ti“, reče Viljem trdno, “čeprav mislim, da mi bo to pri Mercedi škodovalo, če njenemu bratu odrečem kako prošnjo.“

„Če te tvoja nevesta ljubi, si lahko brez vse skrbi“, odgovori njegova mati. “Gospod Gonealec bo molčal, ker bi sicer njegova sestrica zvedela, da si mu posodil denarja, in potem se gotovo postavi na tvojo stran. Ali vse to me ne skrbi tako, kakor ta hipna zahteva tvoje neveste, katera je tako nujno imeti lišp; jaz nočem nobene nezaupnosti izraziti, a mislim, da bo tvoja soproga potem stavila take zahteve, da jih nikakor ne boš mogel izpolniti“.

„Ali Mercedes je zelo bogata“, reče Viljem.

„Moj ljubi sin, v Arizoni imenujejo ljudi bogate, ki imajo rudokope in velika polja, ali taka posestva delajo ogromne stroške, in dosti izgledov je že bilo, da je lastnik velikanskega posestva imel komaj toliko denarja, da je živel. Misli si, da te prosi tvoja nevesta ali žena večje svote, — svote, ki bi se mogoče v desetih ali dvajsetih letih dobro obrestovala, — kaj potem ?“

Viljem je molčal, na to ni vedel odgovora.

„Jaz sem premožna“, nadaljuje gospa Tajlor, „ali nikdar ne bom dovolila, da utakneš denar, katerega so naši predniki težko prislužili, v tako podjetje. Svojo zadnjo voljo sem tako uredila, da ostane naše premoženje nedotaknjeno, in ti dobiš le bogate obresti. Če pozneje stanuješ s svojo soprogo v tej hiši, imel bodeš letnih dohodkov 25.000 dolarjev. To zadostuje za jako dobro življenje; z ostalim živela bom sama v svoji vili deželi.“

„Ali mama, tako žrtev vendar ne morem sprejeti !“ zakliče Viljem ginjen.

„To sem že dolgo tako uredila“, reče gospa Tajlor. „Pojavljam ti, da bi rada videla, če bi si poiskal deklico iz kake tukajšnje izborne hiše; a tudi s tvojo sedanjo volitvijo sem zadovoljna.“

„Ah, ti si predobra, mama!“ zakliče Viljem, „prepričan sem, da si Mercedes ne bo ničesar več želela, ker sem ji naredil tako dragocena darila, če bi pa še kaj zahtevala, ji bom zlepa odklonil; videla bodeš, da bo potem rada odstopila.“

Gospa Tajlor je neverjetno zrla predse, ali odgovorila ni ničesar na to opazko.

„Imaš še kaj plačati?“ vpraša potem.

„Ne, a imam samo še nekaj sto dolarjev; zato obrnil sem se do tebe, ker imam v prihodnjih dneh različne male izdatke.“

„Dam ti 10.000 dolarjev na razpolaganje, Viljem“, reče gospa Tajlor resno. „Vzameš si to svoto v večkratnih obrokih od mojega bankirja; ali še enkrat te prosim, bodi previden ne pusti se od svoje dobrosrčnosti zapeljati. Pred vsem mi pa obljubi, da ne boš Goncaleca več podpiral v njegovi strasti.“

„Zanesi se na to, mama; Goncalec ne dobi dolarja več“, mene in Mercedes hočem o prvi priložnosti o najini bodočnosti poučiti.“

„Stori to, Viljem“, odgovori njegova mati pomirjena. “Potem boš precej videl, če te tvoja nevesta v resnici ljubi; jaz tako sodim, da nas ima za neizmerno bogate. Če je tako, potem ti bo kmalu povedala svoje mnenje.“

„Ali brez Mercede ne morem biti nikdar srečen“, zakliče Viljem prestrašen.

„Ti si še zelo mlad, moj sin; pozneje sodil boš in mislil drugače. Če pa se zgodi, česar ne želim, da se Mercedes izda, da te vzame le radi tvojega denarja, potem hočem rada potrpeti izgubo tvoje dedščine.“ —

Viljem se je poslovil od svoje matere.

Bil je zelo zamišljen in sklenil je, da se hoče opominov svoje matere, katere je ravnokar čul, strogo držati. Mercedes ni dobro storila, da je včeraj silila za nakup lišpa; celo v Viljemovi nepokvarjeni duši jela se je gibati nezaupnost. Zdaj še le je spoznal, kako nepremišljeno da je ravnal.

Ravno je hotel hišo zapustiti, da bi se šel malo sprehajat, ko je prihitel za njim služabnik in mu naznanil, da ga v njegovi sobi Goncalec pričakuje.

Viljem se je takoj vrnil in šel v stanovanje, kjer ga je Goncalec že pričakoval.

„Danes se nahajam v jako sitnem položaju“, začne Goncalec po prvih pozdravih. „Premislite si, ko sem včeraj hotel plačati svoj dolg, zvedel sem na svoj strah, da ne dolgujem 20.000 dolarjev, nego 30.000; jaz sem moral to napačno razumeti. — Skratka, jaz potrebujem še 10.000 dolarjev in bi Vam bil zelo hvaležen, če bi mi hoteli dati še to svoto.“

Viljem ostrmi.

Danes zahteval je Goncalec denar, katerega je včeraj začetkoma odklonil.

„Rad bi Vam ustregel, ljubi Artur“, odgovori Viljem nekoliko rezervirano, „ali pri najboljši volji ne morem sedaj te svote te preskrbeti, ker nimam zdaj denarja na razpolaganje.“

„On nekaj sumi“, si misli Goncalec. „Če nima Mercedes sedaj sreče, potem ni tukaj nič več dobiti.“

„Na, potem se moram pa že k Mercedes zateči“, reče glasno, „za mojo sestro je to malenkost.“

„Prav žal mi je“, ga zagotovi Viljem; „če bi imel denar, takoj bi ga Vam dal; ali za prihodnje tedne do moje poroke — imam samo še 12.000 na razpolaganje, in pri tem imam še večje izdatke.“

„Po poroki bi Vam takoj vrnil denar“, zakliče Goncalec, ki je zopet začel upati. „Saj ste vedar tukaj znani in imate gotovo velik kredit.“

„No, kar kupim, takoj plačam“, odgovori Viljem odločno. „Naše bodoče stanovanje je sicer že popolnoma opremljeno, a vendar manjka še marsičesa, za to nujno potrebujem denarja.“

Goncalec se je ugriznil v ustne in komaj je zadrževal porogljivo opazko. Ali še o pravem času se je domislil, da Viljema še potrebuje in zato je zadržal svojo togoto radi odklonitve svoje prošnje.

„Potem pa pojdem precej k Mercedi po denar, v nekaterih urah moram že plačati“, meni Goncalec ter se precej hladno poslovi od Viljema, ne da bi ga povabil, naj ga spremi.

A tudi Viljema ni veselilo sedaj Merecedo obiskati.

Enkrat prebujena nezaupnost je bila od nove zahteve bodočega svaka le še bolj podprta: hotel je biti sam s svojimi mislimi.

Tako je šel zamišljeno po cesti in slučajno prišel tudi v ono samotno ulico, kjer je stanoval oni dragotinar, ki je kupil verižico.

Viljem je zamišljeno obstal pred malo izložbo in ogledoval dragocene predmete, ki so tam bili izloženi.

Čudno se je dozdevalo mlademu možu, da v tej samotni strani prebiva dragotinar, še bolj je pa bil začuden radi dragocenih predmetov, ki so bili tukaj izloženi.

Med njimi nahajala se je tudi krasna, zlata verižica za uro. Viljem je bil radoveden na ceno, ker je že dlje časa iskal po enaki.

Vstopil je v prodajalno, kjer je bil zlatar ravno pri tem, da uredi različne dragocenosti.

Viljem je želel videti verižico in zlatar je takoj odprl izložbo in vzel verižico iz nje.

Pogledi mladega moža hiteli so brezmiselno čez prodajalno mizo, kjer je stalo več etuijev, med katerimi se je eden posebno odlikoval s svojo velikostjo in eleganco.

Nehote je pritisnil na gumb.

Pokrov odskoči in pokaže se prekrasna briljantna verižica. — Mladi mož je nehote začudenja vzkliknil.

„Moj Bog, kako je to mogoče, taka podobnost, — ali je mogoče, da sta dva tako krasna enolična predmeta?“

Zlatar je bil zelo v zadregi, kar je Viljem opazil.

„Ali imate to verižico že dolgo?“ vpraša mladi mož napeto.

„Gotovo, že leto dni leži pri meni, take dragocene reči le malokdaj kdo kupi pri meni“, se laže starec in previdno zapre etui.

Viljem ga nezaupno pogleda.

„Pred kratkim sem enak lišp kupil“, reče z ostrim naglasom, veljal je 65.000 dolarjev — —“

„55.000 dolarjev!“ zakliče zlatar in prebledi, “potem me je — “

„Kaj, kako pravite ?“ vpraša Viljem.

„Kupil sem lišp že pred dolgim časom “, zakliče zlatar. „Vrednost je bila takrat cenjena na 100.000 dolarjev; če ste pa sličen lišp kupili za 65.000 dolarjev, potem so me takrat osleparili.“

„Ne verujem“, odgovori Viljem mrzlo; “lišp je te svote vreden; jaz sem ga le po ceni dobil.“

„Na, potem sem pomirjen“, meni zlatar, “in tukaj je verižica za uro, kaj ni lepo delo?“

Cena je bila zmerna in zato je kupil Viljem verižico, potem pa hitro zapustil prodajalno, ker od molčečega zlatarja tako in mogel izvedeti resnice, od kod da je verižica.

Zunaj za trenotek obstoji kakor omamljen; strašna misel mu je vstajala. Sicer se je je hitro otresel, ali vedno mu je prihajala na um.

Ali je bil to oni lišp, katerega je on kupil Mercedi, ali je bilo več verižic, ki so bile oni podobne.

Hitro odločen je sedel v neki voz in se peljal v stanovanje svoje neveste, da bi se na vsak način prepričal.

Mercedes je bila sama, ker je bil Goncalec v klubu.

Lepa žena je sprejela Viljema z resničnim veseljem; zdaj je vsaj lahko dolgočasni popoldan prekramljala z ljubeznjivim, hladim možem.

„Ah, to je lepo, da si prišel!“ zakliče živahno, „Artur me pusti tolikokrat samo in tebe sem pričakovala šele proti večeru. Zdaj sem srečna, da me toliko preje obiščeš, dragec.“

Viljem na lahko poljubi svojo nevesto na usta in se zamišljeno vsede k nji.

„Kaj pa imaš danes, saj si docela drugačen kakor sicer?“ vpraša Mercedes začudeno.

„Imam neko prošnjo, draga Mercedes, ali bi mi pokazala ono verižico, katero sem ti kupil o priliki najine zaroke ?“

Lepa žena je držala pahljačo pred obraz, da zakrije smrtno bledost; mislila je, da je vse izgubljeno in da je Viljem zvedel za ostudno prevaro.

Ali njena duševna prisotnost je ni zapustila niti trenotek; zdaj je bilo treba tajiti in sum, če še ni bilo gotovosti, takoj zadušiti.

„Artur ima verižico zaklenjeno“, reče odločno, “še danes sem videla lišp, ko sem brošo in uhana zraven položila.“

Ali Viljemova nezaupnost ni bila s tem odstranjena.

„Potem prosi svojega brata, da jutri zjutraj verižico tebi izroči; videl sem danes lišp, ki je temu za las sličen in ker je tuja verižica višje cenjena, sem radoveden, če je mej njima kaka razlika. Torej stori mi to ljubav, ljubica.“

„Gotovo, Viljem“, šepeče Mercedes. „Le pridi jutri zvečer, ker danes se Artur še le pozno vrne domov, potem, ti hočem pokazati verižico; tudi mene zanima to, da se nahaja enak lišp; veselila sem se že, da imam edinega to vrsto.“

Viljem ni bil pomirjen.

Čudno se mu je zdelo, da je zaupala Mercedes svojemu lahkomišljenemu bratu dragoceni lišp.

Ali je Goncalec verižico morda skrivaj prodal, da bi lahko dalje igral? — Ali je bil lišp, katerega je Viljem danes videl, ponarejen; ali pa je bila Mercedes celo s svojim bratom v tajnem sporazumljenji.

Ostro in preiskovaje pogleda na lepo ženo, ki je komaj zakrivala svojo zadrego. Ali so te oči lagale, — ali so njega, ki je bil poln zaupanja, imeli goljufi za norca?

Instiktivno čutila je Mercedes, da ji preti nevarnost; zato je poskušala vse, da bi Viljema pomirila. Ali to se ji ni posrečilo, ker je Viljem vedno znova govoril o lišpu in ponovil svojo željo, da ga vidi.

Olajšano je vzdihnila, ko se je njen ženin poslovil in toliko časa je bdela, da se je Goncalec vrnil iz kluba.

Pustolovec je bil jako slabe volje, ker je zopet vse izgubil. Njegova razdraženost postala je še večja, ko mu je Mercedes povedala, kaj da jima preti.

„Jutri mu hočem vrata pokazati“, zakliče Goncalec jezno. „Še tega bi se nam manjkalo, da bi nas tak mladič zadrževal.“

„Poskusi, če hočeš, da ti pošlje policijo na vrat“, reče Mercedes. „Bolje je, da še danes zapustiva San Francisko.“

„No, potem mi pa daj kak svet, kako naj zopet nazaj dobim ono verižico“, zakliče Goncalec, „saj je ravno tako, kakor da bi imel sam vrag svoje kremplje zraven. Zdaj mora ta človek priti v oni samotni del mesta in še najti verižico.“

„Do jutri popoldan jo morava dobiti“, odgovori Mercedes, sicer nama ne preostaja druzega kakor najhitrejši beg.“

„In potem imava prazen nič“, se roga Goncalec. „Tebi 150.000 dolarjev, katere sva mu odvzela, stalo je dosti truda. In to svoto dobila sva le deloma, ker sva pri prodaji veliko zgubila; konja vzel je Viljem v svoj hlev, zdaj sva brez sredstev.“

„Da odideva, bodem to pot jaz poskrbela“, odgovori Mercedes, ki je z največjo togoto mislila na onih 5000 dolarjev, katere je naplačala za verižico; ta denar je bil tudi izgubljen.

„No, potem pa hitro poskrbi, da pospraviva svoje reči: na ta način morava po noči oditi, da naši upniki nič ne opazijo“, zakliče Goncalec divje.

„Stoj, še eno sredstvo“, reče Mercedes, „imam neko misel, katero morda, — jaz rečem morda — lahko izpeljem. Če mi veruje, potem lahko še dalje ostaneva in Viljema še enkrat lahko prevariva. V drugem slučaju odpotujeva jutri po obedu in sicer ločeno, skupaj ne smeva ostati, ker bi nas sicer preganjalci prehitro našli.“

„Dvomim o tem“; meni Goncalec nejeverno. „Dragotinar si bo premislil, da bi nama vrnil verižico; starec je zvita buča in se ne da zlepa prevariti.“

„Le pusti mene narediti“, reče lepa žena zagotovljaje. „Morda se mi pa vendar le posreči; sama hočem poiskati onega dragotinarja in se ž njim pogovoriti. Pri mojem prvem posetu natvezila sem neko bajko, katera mi morda zdaj prav pride.“

„In kaj, če hoče tvoj ženin videti tudi oni drugi lišp ?“ vpraša Goncalec.

„To ne stori; zanesi se na to; ko mu bom pokazala verižico, očitala mu bom njegovo nezaupnost, da me bo moral prositi odpuščenja. V gotovem oziru mi je ta nezaupnost zdaj skoro prav, ker se mi bo moj težavni načrt tem lažje izvršil. Ali kakor rečeno, vse je odvisno od tega, če dobim jutri verigo ali ne.“

„Jaz zdaj grem in pospravim najine stvari“, meni Goncalec, „služabništvo morava takoj odposlati, sicer bi kaj sumili.“

„Prav imaš“, reče Mercedes pritrjuje, „a počakaj do jutri opoldan; če se mi moj načrt ne posreči, potem se obrneva proti drugemu mestu. Če pa dobim verižico, če tudi samo za nekaj ur, potem razpolagava v nekaterih dneh čez pol milijona dolarjev.“

231. poglavje.
Prevaran.

Bilo je še precej zgodaj dopoldne, ko je hitela Mercedes k dragotinarju.

Vedela je, da je bilo od te poti vse odvisno, ter bila prijavljena na marsikatero neprijetnost.

Pri prvih besedah, ki jih je govorila z dragotinarjem, je opazila, da je postal starec precej nezaupen. Prepričala se je, da je Viljem pri svojem slučajnem obisku marsikaj povedal, kar je zlatarja k največji previdnosti opominjalo.

„Ali hočete zdaj lišp kupiti?“ vprašal je godrnjaje. „Vesel bom, če se te verižice znebim, ker se mi ta cela zadeva jako čudna zdi“.

„Lišp moram pokazati višjemu uradniku, ki bo poročil mojo gospico“, se laže Mercedes. „Prinesite verižico danes popoldne k meni, potem se nakup takoj lahko zvrši.“

„Ne verujem v to bajko“, meni starec mrmraje. „Saj mene ta stvar ne briga dosti, ali to je vendar sumno. Najprvo pride neki gospod in proda lišp, potem pridete Vi in zahtevate sličen lišp, precej na to pride drugi gospod, ki je rekel, da je podoben lišp kupil, in sedaj naj prinesem lišp na ogled. — Ne, v to se ne spuščam, imam že drugega odjemalca, in če do jutri ne kupite lišpa, potem Vam vrnem Vaših 5000 dolarjev. S tem je stvar za me pri kraji.“

Mercedes je bila vsa obupana.

Zaman je starca zapeljivo pogledovala; ostal je nepristopen in odgovarjal prošnjam lepe žene le z majanjem ramen.

Mercedes je že obupano hotela zapustiti prodajalno, ko je pride še neka misel; poskusiti je hotela, če njegova lakomnost ne premaga njegovega zoperstavljenja.

„Nekaj Vam pojasnim“, reče torej nejevoljno. „Gospod ki je bil včeraj tukaj, je moj ženin in je meni kupil ta lišp. Bila sem v denarnih zadregah, zato sem pustila od nekega znanca verižico prodati. Moj zaročenec je videl pri Vas lišp in ga hoče od mene videti; zato Vas prosim, ne spravite me v nesrečo in prinesite mi lišp za nekaj ur v moje stanovanje. Ostanete lahko v sosednji sobi, kjer vse to opazujete. “

„Tako imam samo prazno pot in jezo; kaj imam za svoj trud? — Nič!“ — odvrne zlatar.

„Hočem Vam dati 600 dolarjev za to“, reče Mercedes.

Starčeve oči se lakomno zasvetijo.

„Dajte mi pobotnico za onih 5000 dolarjev nazaj in odstopite od denarja, potem Vam hočem za danes posoditi verižico; pridem potem proti večeru k Vam.“

Le nerada privolila je Mercedes v to, čutila je, da je nespametno ravnala, ali bila je največja sila, in starec je dobro vedel to uporabiti.

„Dobro, pridite s pobotnico“, se Mercedes konečno odloči; “tu je moj naslov.“

Komaj je pazila na uljudne besede veselega zlatarja ter hitela domov, ker je bojazljivo čakajočemu Goncalecu vse pripovedovala.

„No, to se pravi imeti srečo“, meni ta in globo vzdahne. „Mislil sem že, da je vse izgubljeno; naredim ti poklon.“

„Če nas ta človek le ne izda“, zašepeče Mercedes; „kakor je bilo videti, Viljema sicer ne pozna, ali kako lahko bi ta še enkrat prišel v njegovo prodajalno.“

„Da, meni gore že tla pod nogami“, meni Goncalec, „skrajni čas je že, da izvršiš svoj načrt, sicer morava San Francisko zapustiti brez posebnega dobička.“

„Bodi brez skrbi“, ga tolaži Mercedes, „Viljem nama mora še danes preskrbeti zaželjeno bogastvo ali pa vsaj kaj tacega storiti, kar nama z enim mahom vrže brez vsega truda 600.000 dolarjev v naročje.“

„Pričenjam te občudovati!“ zakliče. „Žena, ti si v stanu, še vragu iz krempljev iztrgati ubogo dušo. Ali zdaj mi povej, kakšno ulogo naj danes igram ?“

„Prav nobene“, odgovori Mercedes, “pojdi mirno v svoj klub. Ko se vrneš, izročim ti potrebne papirje, kateri nas za dlje časa rešijo iz zadrege.“

„To mi je tudi ljubše, da mi ni treba biti prisoten: zaljubjeni sestanki so mi zelo zoperni.“

Zvečer je prišel dragotinar in prinesel Mercedi verižico, katero je previdno postavil na mizo.

„Tukaj je Vaša pobotnica“, reče Mercedes in izroči dragotinarju papir, katerega ji je svoječasno dal za onih 5000 dolarjev. „Vsedite se tukaj v sosedno sobo, gospod bo kmalu prišel in od tam vse slišite.“

„Jaz imam priče, da sem prinesel verižico“, meni zlatar.

„Bodite brez skrbi“, prekine ga Mercedes osorno, „kakor hitro pride moj zaročenec, dobite lišp v pol ure nazaj. — Stoj, dozdeva se mi, da je že tukaj, hitro, pojdite v sosedno sobo.“

Hitro porine dragotinarja v drugo sobo in potegne zagrinjalo čez uhod.

Viljem je skesano vstopil; očital si je, da je bil proti Mercedi nezaupen, in namenil se je, če ima res verižico, svojo nevesto z dvojno ljubeznijo in nežnostjo odškodovati.

Mercedes je bila danes precej hladna proti svojemu ženinu; ponudila mu je samo lice v poljub ter ga peljala k mizi, na kateri je stal etui.

„Tukaj je verižica“, reče tiho, “zdaj preiskuj, če je ista, kakor ona, katero si videl.“

Viljem je le površno pogledal v odprti etui; bil je osramočen. Zdaj ni bilo nobenega dvoma več; njegova nezaupnost je bila neopravičena, in delal si je radi tega bridka očitanja.

Mercedes je vzela verižico in jo nesla v sosedno sobo, kjer jo je oddala čakajočemu dragotinarju.

„Tukaj “, zašepeče, “še enkrat pridem k Vam, zdaj pojdite tiho skozi druga vrata na hodnik, od tam pridete na cesto.“ —

Potem se vrne Mercedes k Viljemu in se oddaljeno od njega vsede k nekemu oknu.

Mladi mož stopi k svoji nevesti, ali ona mu zabrani vsako srčkovanje in ga očitaje pogleda.

To je bilo več, kakor je mogel mladi mož prenesti.

„Ali, ljubica moja, kaj si huda na mene“, vpraša ljubeznjivo, „ali sem te nehote užalil?“

„Da,“ zašepeče Mercedes solznih oči in z zadušenim glasom in mojstrsko hlinjenostjo. „Globoko si me užalil, ker si se včeraj tako čudno proti meni vedel; celo noč sem radi tega prejokala. Kaj si me se že naveličal?“

„Ali moj presrečno ljubljeni angelj!“ zakliče Viljem obupno; “Ti se motiš, to je nemogoče; vsaj jaz si nisem svest, da bi ti kaj hudega storil. Pridi, bodi dobra; če res nisem bil ljubeznjiv s teboj, torej te zdaj tisočkrat prosim odpuščanja!“

„Jaz se kar ne morem radi tvoje brezsrčnosti potolažiti!“ nadaljuje Mercedes jokaje, „zdaj imam polno glavo skrbi, potem si še ti, ljubček, brezsrčen z menoj. — O, to je preveč.“

„Ali, Mercedes, moj edini, sladki angelj, pomiri se vendar“, prosi prestrašen Viljem. „Lepo te prosim, ne huduj se na mene, ljubica, in povej mi skrbi, ki te težijo. Ali se je na tvojih posestvih kaj pripetilo? Govori, vse hočem slišati in ti na strani stati.“

Lepa žena objame Viljema in ga presrčno poljubi.

„Ne hudujem se na tebe, moj Viljem“, reče nežno, “akoravno me zelo boli vsako preziranje. Če bi vedel, kako te ljubim, potem bi ne bil nikdar več tako brezsrčen kakor včeraj.“

„A zdaj mi povej svoje skrbi, srček moj“, prosi Viljem in nežno pritisne ljubico na svoje prsi. „Ti veš, da sem ti zdaj prvi, zato prosim, povej mi vse; morda ti zamorem pomagati svetovati.“

Mercedes vstane in vzame nekaj listin s sosedne mizice.

„Dobila sem danes nekaj pisem“, začne zaupljivo. “Oskrbnik mojega najbogatejšega rudokopa mi piše, da se je njegova bojazen, katero je že dlje časa imel, uresničila. Odvajanje vode več ne zadostuje in rudokop je v nevarnosti, da ga gorske vode požro. — Nesrečo sem že dalje časa videla prihajati, in zato sem že pred meseci naročila izborne stroje, katere so pred kratkim izvršili in kateri bi pretečo nevarnost takoj odvrnili. Žal, da dobim še le v enem mesecu večjo svoto denarja, katero mi mehikanska vlada dolguje za poslano srebrno rudo. Nekaj čez en milijon dolarjev.“

Viljem se začudi nad velikanskim premoženjem svoje neveste, čeprav ga je čudno čustvo obhajalo.

Ali morda Mercedes hoče od njega kako svoto denarja?!

„Jaz sem takoj poslala nakaznico na tukajšnjo „Kaliforniško banko“, nadaljuje Mercedes, “ker stroji morajo biti takoj plačani; banka je nakaznico vzprejela. Ker sem pa tuja, se brani, mi 500.000 dolarjev izplačati in zahteva poroštvo uglednega in premožnega prebivalca.“

„Nič lažje kot to!“ zakliče Viljem olajšan. “Moje ime je „Kaliforniški banki“ dobro znano, ker ima moja mati tam svoje premoženje shranjeno. Jaz ti dam svoj podpis kot poroštvo, in ti precej dobiš denar.“

„Srčna hvala ti“, šepeče Mercedes nežno. „S tem mi izkažeš veliko uslugo. Sicer je pa to vse le formalno; in jaz bom za to skrbela, da ležijo jutri potrebne listine pri banki. Najbolje bo, da prideš zjutraj po me in da skupaj greva tja.“

„Gotovo, srček moj“, reče Viljem, ki v svoji nerazsodnosti slutil ni o dalekosežnosti takega poroštva. „Ali povej mi, kje pa je Artur, saj ga še videl nisem.“

„V klubu je “, odgovori Mercedes. “In tako lahko cel večer preživiva kar zase, ker sem presrečna, da si mi odvzel to skrb.“

Nežno sedela je srečna dvojica skupaj, in bilo je že pozno, ko se je Viljem z žarečimi poljubi poslovil od svoje neveste. — — —

Ko se je Goncalec vrnil, našel je Mercedo v salonu čakajočo na njega.

„Ali se je vse srečno izteklo ?“ vpraša napeto. “Ali te je prosil odpuščanja ?“

„Gotovo“, odgovori Mercedes, „ali to je malovažno. Zdaj ti hočem nekaj naročiti, kar moraš še zjutraj izvršiti.“

Goncalec napeto posluša.

„Pojdi jutri zgodaj h kakemu notarju“, nadaljuje Mercedes. “Tukaj so listine, ki dokazujejo, da sem jaz posestnica več rudokopov v Sonori in Arizoni. Pusti si narediti nakaznico za 500.000 dolarjev na “Kaliforniško banko“ z opombo, da gospod Viljem Tajlor jamči za to svoto. To nakaznico bo moj zaročenec jutri podpisal.“

„Ženska!“ zakliče Goncalec zmedeno. “To se ti je posrečilo, ali je to mogoče?“

„Meni je vse mogoče“, reče Mercedes mirno.

„In rudokopi v Sonori in — — — —“

„So seveda v oblakih in listine napačne. Ali to naj te ne skrbi, moj dragi bratec Artur.“

232. poglavje.
Anonimno pismo.

Od zadnjih dogodkov preteklo je že teden.

Poroka mladega Tajlorja z Mercedo imela je biti v petih dneh. —

V krasni hiši je od zjutraj do zvečer mrgolelo ljudi, so prinašali ženitovanjskih daril, ali pa so imeli opravka z zadnjimi pripravami za slovesnost.

Viljem je bil najsrečnejši človek pod solncem. Celi dan je bil na nogah, ker je vsa dela sam nadzoroval. Stal je ravno z več gospodi v elegantno opremljenem salonu in se živahno pogovarjal radi nekaterih premen, ko vstopi služabnik in Viljemu izroči več pisem.

Mladi mož vtaknil jih je v žep, ker je mislil, da so le voščila za njegovo poroko, ter se zopet obrne k svojemu delu. Šele po obedu mislil je na pisma in jih odprl, da jih hitro pregleda.

Bila so, kakor je slutil, večjidel od prijateljev, ki so mu od blizu in daleč voščili srečo.

Vrže jih malomarno na stran in odpre zadnjega.

Zdaj se Viljem zgane.

To je bilo čudno pismo. — Vedel ni, kaj naj si o njem misli in bral ga je še enkrat.

„Spoštovani gospod Tajlor!

Oprostite mi, da Vam kratko pred Vašo poroko pridem s svaritvijo. — Jaz sem dolgoletni prijatelj Vaše visokospoštovane rodbine in ne bi rad videl, da je član te rodbine nesrečen. — Slušajte me, in premislite moje svarilo: Odložite svojo poroko; natanko poizvedujte o preteklosti svoje neveste; ona ni to, za kar se izdaja, in njen spremljevalec nima nič dobrega z Vami v mislih. Uvažujte mojo svaritev, sicer bo prepozno, in Vi boste vse svoje življenje to obžalovali!

N. — — “

Viljem je postal smrtno bled, ko je to tajinstveno pismo prebral. Ali v naslednjem trenotku zaničljivo vrže pismo na mizo. —

„Ničvredni opravljivec“, mrmra. „Gotovo kak človek, ki se je preje trudil za Mercedo in katerega je kratko odslovila. — Fej, to je brezčastno ravnano.“

Viljemova razburjenost je bila opravičena. Sicer še ni stari notar, kateremu je gospa Tajlor naročila, naj poizve preteklost Mercedino, ničesar natančnega povedal, ali poslal je kratko naznanilo, da se res nahaja posestvo Iturbide v Arizoni, katero se bogato obrestuje. To začasno naznanilo bilo je za Viljema dovolj.

Bridko si je očital, da je bil kdaj proti Mercedi nezaupen in je zdaj ko skala trdno verjel v svojo nevesto, katero je naravnost oboževal. —

„Ničvredni capin“, mislil je ogorčen. „Boji se, da bi se podpisal. — Proč s tem opravljivim pisanjem!“

Že je hotel pismo raztrgati, ko si je hipoma premislil in pismo vtaknil v žep.

„Morda najdem tega opravljivca“, si misli togoten; „potem ga hočem kaznovati in prisiliti, da besedo za besedo prekliče!“

Zvečer sedela sta Goncalec in Mercedes v salonu svoje vile ter se živahno pogovarjala o velikanskem načrtu, katerega je hudodelna žena tako lokavo izvršila.

„Noč in dan nimam miru“, reče Goncalec nejevoljno. „Vsak trenotek se bojim, da se kaj nepričakovanega zgodi, ne smeva še tega mesta zapustiti.“

„Kdaj naj dobiva tega pol milijona dolarjev?“ vpraša Mercedes zamišljeno. „Pojutranjem, nisem si mislil, da bo banka toliko sitnosti delala.“

„Sprejela je sicer Viljemovo poroštvo, ali uradniki so rekli, da nimajo tako veliko svoto v denarjih in tako zategujejo iz plačevanje dan za dnevom. Jutri zvečer dobim konečno nakaznico in pojutranjem lahko dvignemo denar.“

„Da, tu ni ničesar pomagati“, meni Mercedes, „morava pač čakati in zaupati v svojo srečo.“

„Ali jaz imam neko neprijetno čustvo, da nam nekaj izvanrednega preti“, odgovori Goncalec. “Moje slutnje me redko kdaj varajo, — videla bodeš, da bom imel prav.“

„Jaz to stvar bolj hladnokrvno pregledujem“, reče Mercedes. „A tiho“, zakliče in posluša, „mislim, da pride Viljem da, on je.“

Mladi mož stopi v salon in pozdravi svojo nevesto z nežnim poljubom.

„Zakaj prihajaš šele tako pozno, Viljem?“ vpraša Mercedes očitaje, medtem ko je Goncalec stopil k oknu.

„Odpusti, ljubica, ali priprave za najino poroko mi vzemo ves moj čas. Jaz vse sam vodim, zato da najdeš prav prijeten in elegantno opremljen dom.“

„O, ti moj dobri ljubček!“ zakliče Mercedes ter objame svojega ženina.

Goncalec se porogljivo nasmehne. Ko bo zaljubljeni Viljem čakal na svojo nevesto, bo že zdavno s svojim plenom izginila. —

Tudi Mercedes ni obžalovala svoje nič zlega sluteče žrtve; trepetala je pričakovanja, da dobi prisleparjeni denar in da potem za vedno izgine.

„Radovedna sem, videti dragoceno pohištvo“, reče potem glasno. „Prepričana sem, da boš vse najokusnejše uredil.“

„Gotovo, moje drago srčece“, jo zagotovi Viljem in potegne nekaj risbarij iz žepa, katere izroči Mercedi.

„Tukaj vidiš nekaj podob najinega bodočega doma“, nadaljuje. “Upam, da so ti všeč.“

Mercedes s hlinjeno pazljivostjo ogleduje risbarije in se potem pohvalno izreče, kar je Viljema docela vzradostilo.

„Kaj pa je to?“ vpraša naenkrat lepa žena. „Tukaj je neko pismo, katerega si gotovo pregledal.“

Viljem vzame pismo in obraz se mu stemni, ko je zagledal anonimno pismo.

„Da, le pomisli“, reče ogorčen, „to pismo prejel sem danes zjutraj; jaz ti ga nisem hotel pokazati, a zdaj ga pa beri in sama o njem sodi.“

Lepa žena prebere pismo in se instiktivno obrne, da bi zakrila smrtno bledost.

Zdaj je bila izgubljena, ker to pismo izdalo je polno resnico. Če kdo prej izve o njenem prejšnjem življenju, potem je bila edina rešitev: najhitrejši beg.

Goncalec je opazil strah svoje zaveznice in hitro pristopil, da bi v potrebi vskočil.

Vzel je pismo iz njenih tresočih se rok in ga hitro prebral.

A tudi on je smrtno prebledel in kazal podobo silnega strahu.

Viljem je z začudenjem zrl na strah dvojice; debelo je gledal enega in druzega, ker si to hipno izpremeno ni mogel tolmačiti.

Konečno dobi Goncalec svojo duševno prisotnost, medtem ko leži Mercedes bleda z zaprtimi očmi v naslanjaču.

„To je pa vendar ničvredno opravljanje!“ zakliče pustolovec z dobro igrano ogorčenostjo. “Povejte vendar, Viljem, ali nič ne slutite, kdo je ta brezčastni opravljivec ?“

„Ne“, reče Viljem odkritosrčno. „Če bi mi bil znan, potem bi ga že davno bil poklical na odgovor. Ali Mercedes, povej mi, kaj pa ti je, saj si bleda kakor smrt?“

„Saj to ni čudež, da je mojo ubogo sestro vsebina tega pisma popolnoma uničila“, zakliče Goncalec jezno. „Ubogi, nedolžni otrok je od tega hinavskega pisma najglobeje užaljen; pridi, pomiri se, Mercedes; našel bom pisatelja tega pisma in ga strogo kaznoval.“

Mercedes globoko vzdihne in nežno objame svojega zaročenca.

„Ah, ljubi Viljem“, šepeče hinavska žena. “Nikari ne omadeževaj svojih rok s krvjo tega ničvredneža; take zanikrneže se mora zaničevati!“

„Gotovo je kak nekdanji snubač, katerega je Mercedes odslovila“, meni Goncalec, „Ne privošči Vam srečo, Viljem; zato poskuša Vas na ta način ločiti od Mercede.“

„To se mu ne posreči“, zagotovi mladi mož. „Hotel sem pismo že raztrgati in sem ga le spravil, ker sem upal, da pisatelja najdem in ga prisilim, da prekliče bosedo za besedo. Ali zdaj nočem več videti tega ničvrednega opravljanja.“

In Viljem strga pismo na drobne kose in jih vrže v peč.

Mercedes se še vedno ni mogla pomiriti, zato je prosila Viljema, da naj jo zapusti, ker jo je lopovsko pismo le preveč presunilo.

Viljem se uda njeni želji in se poslovi od Mercede in njenega brata, modtem ko se je v mislih penil togoto proti pisatelju pisma.

Ko je vilo zapustil, planila je Mercedes kakor furija po konci.

„Če bi le vedela, kdo je oni človek“, zakliče z bliščečimi očmi. “Takoj bi ga moral odstraniti; ker če poišče Viljema, je vse izgubljeno.“

„To je neverjetno“, odgovori Goncalec, „sicer bi ne bil pisal, nego rajši Tajlorja poiskal. Gotovo je kak prešnji tvoj ljubimec, ki se hoče na ta način maščevati.“

Mercedes molči in Goncalec nadaljuje:

„Sicer se pa lahko pri meni zahvališ, da sem Viljemu pritrdil; ti si bila komaj v stanu, govoriti; obnašala si se na način, da bi Tajlor, če bi ne bil tako brezsluten, takoj spregledal celo goljufijo.“

„Imaš prav“, šepeče Mercedes, „ali to je vse tako hitro prišlo, tako nepričakovano, — da sem bila kakor da bi me strela zadela. Mislila sem, da je vse očitno, in da mi je Viljem nalašč dal pismo.“

„Takoj sem opazil, da ni verjel obdolžitve“, jo zagotovi Goncalec, „ker je bilo njegovo začudenje radi tega pisma naivno. Ti si pač bila popolnoma zmedena, in tudi jaz sem le težko prikril svoj smrtni strah.“

„Ali nočeva rajši San Franciska zapustiti?“ vpraša Mercedes. —

„Zdaj, ko dobiva to veliko svoto v nekaj dneh? — Nikdar!“ zakliče Goncalec. „Nasprotno, sedaj morava popolnoma mirno nastopati, ker naši upniki ne smejo ničesar slutiti, sicer nas s silo zadržijo.“

„Vse sem potolažila do poročnega dne“, odgovori Mercedes. „Potem naj pridejo, midva bodeva že davno na varnem.“

„Ker so naše reči pospravljene, lahko zapustiva San Francisko pojutranjem zvečer“, meni Goncalec. „Zjutraj dvignem denar. Z nočnim vlakom zapustiva to mesto, ter se ločiva čez prilično osem ur, v S.....u. Ti se potem pelješ z južno in jaz s severno pacifik-železnico do Santa Fe, kjer se zopet združiva. V najinih ročnih kovčegih sem naredil skrivni žep, kjer lahko skrijeva najin delež, ker nama je zelo paziti, da ne padeva policiji v roke.“

„Jaz ne verujem, da bi rodbina Tajlor naznanila celo stvar policiji“, reče Mercedes premišljuje. „Saj se mora bati, da jo to v občnem mnenju ponižuje. Za to bo gotovo celo stvar zamolčala in nam k večjemu poslala nekaj detektivov na sled.“

„Tega ne verujem“, odgovori Goncalec, „ker bo njihova škoda prevelika. Izguba te svote jih skoraj popolnoma uniči in gotovo bodo vse sile napeli, da nama vzamejo plen.“

„Potem je pa morda bolje, da najin beg večkrat pretrgava“, meni Mercedes. „Jaz že pridem iz zadrege, zanesi se na to; ne bo prvikrat, da bo moja premetenost preganjalce prevarala.“ — — —

V ti noči ostala je hudodelna dvojica budna in bojazljivo prisluškovala na vsak šum v bližini. Šele proti jutru sta se pomirila, ker nista slutila, kakšna nova grozna nevarnost se bliža.

233. poglavje.
Grozna poizvedba.

Viljem je bil zelo nejevoljen, ko ga je drugi popoldan služabnik poklical, da ga neki gospod čaka v njegovi sobi, ki ima nekaj nujnega ž njim govoriti.

Mislil je, da je morda kak usiljiv agent ali pa prodajalec, ter bil odločen, da ga s kratkimi besedami odslovi.

Tujec bil je visoka postavna prikazen in približno kakih 45 let star; bil je jako elegantno napravljen, in se s prijaznim pozdravom približal Viljemu, ki je samo na kratko odzdravil.

„Ali mi je čast govoriti z gospodom Tajlorom ?“ vpraša tujec. —

„Tako mi je ime“, odgovori Viljem, „in kaj mi daje čast, Vas videti ?“

„V nujni zadevi imam z Vami govoriti“, ga zagotovi tuji gospod. „Moje ime je Glover, jaz poznam Vašo rodbino že veliko let.“

„Gotovo kak agent“, si misli Viljem in potem glasno nadaljuje: „Na razpolago sem Vam, prosil bi Vas pa, da se kratko izrazite, ker je moja navzočnost v hiši nujno potrebna.“

„Brez dvoma, tako kratko pred poroko!“ meni gospod Glover resno. “Ali no bom Vas dolgo zadrževal, samo vprašal bi rad, če ste prejeli neko anonimno pismo ?“

„Gotovo“, vzraste Viljem. „Ali veste, kdo je oni ničvredni — — “

„Počasi, — le počasi; nobenih razžaljenj, gospod Tajlor“, meni tujec. „Jaz sam sem ono pismo pisal.“

„Vi, Vi ste oni — — gospod?!“ Viljem divje vzkipi. “Potem mi boste dali odgovor, Vam rečem; jaz sem sicer že mlad, a vendar me ni treba smatrati za otroka, kateremu se lahko natvezijo razne bajke!“

„Kdo Vam pa pravi, gospod Tajlor, da so to izmišljotine?“ vpraša gospod Glover zelo resno. „Ali imate kake druge dokaze proti mojim? Še enkrat Vam ponovim, Vaša nevesta to, za kar se izdaja. Da govorim resnico, se lahko zanesete.“

„Ne, ne verujem!“ vpil je Viljem ves iz sebe, “in kaznoval Vas bom za obrekovanje, — takoj, — na mestu!“

Mladi mož je hotel besno planiti na gospoda Gloverja, a ta je z železno pestjo zgrabil grozeče vzdignjeno roko.

„lmel sem Vas za poštenjaka, gospod Tajlor!“ zaklical je z zgrmečim glasom; „a obrnil se bom na Vašo mater, akoravno sem hotel častitljivi dami prihraniti bolest nad mojim razodetjem.“

„Ne drznite se!“ zaklical je Viljem ter zaman skušal svojo roko osvoboditi, „saj bi Vam itak ne verjela. Jaz pa Vam bom pokazal, da ne pustim, da bi Vi opsovali mojo nevesto!“

„Bridko sem se varal o Vas“, odvrnil je gospod Glover mrzlo. “Gospa Tajlor me pozna, ona me bo slušala: z Vami nimam ničesar več govoriti, — z Bogom.“

Hotel je iti, a Viljem ga je držal nazaj.

„Če ste poštenjak, mi bodete dali krvavo zadoščenje!“ zaklical je smrtnobledi, mladi mož, „drugače Vas ustrelim, kjerkoli Vas srečam.“

„Jaz dam le takim gospodom zadoščenje, ki so ali mene razžalili, ali katere sem jaz vedoma razžalil“, zavrnil je tujec. “Vi me ne morete razžaliti, ker ste v takem dušnem stanju, da ne veste, kaj govorite. A jaz Vas pa nisem žalil, ker se brezimno pismo popolnoma ujema z resnico.“

Gospod Glover je hotel iti, a Viljem je hitel za njim.

„Stojte! Še en trenotek, gospod Glover, samo še eno vprašanje!“

Tujec se je ustavil in se vrnil v sobo, v kateri je Viljem z velikimi koraki hodil gori in doli.

„Ali mi bodete dali zahtevano zadoščenje, če Vam dokažem, da je moja nevesta angeljsko bitje in tako nedolžna, da ne obvisi na njej ni senca najmanjšega sumničenja?“ vprašal je Viljem čez nekaj časa.

„Rad Vam ga dam“, odgovoril je gospod Glover, “tekom malo ur se bom postavil pred Vaš samokres in Vam celo dovolil prvi strel; to je enakega pomena z mojo smrtjo, ker vem, da ste izvrsten strelec.“

Viljem je začudeno pogledal svojega nasprotnika; potem je vendar pokazal na stol in prosil gospoda Gloverja, naj sede.

„Ovrgel bodem Vaše obdolžitve besedo za besedo“, začel je Viljem. „Žal mi je le, da sem raztrgal brezimno pismo, a vsebina mi je še v spominu.“

„Predlagam Vam nekaj drugega“, dejal je gospod Glover, „povejte mi, kar veste o svoji nevesti, gospod Tajlor, in jaz Vam potem povem resnico.“

Viljem je hotel znova zarohneti in nanagloma pretrgati ves razgovor, a pogled v resni obraz gospoda Gloverja pripravil ga je, njegovo zahtevo izpolniti.

Sedaj se je celo veselil, obrekovalcu opisati blagi, visokodušni značaj svoje neveste in gospoda Gloverja prisiliti, da ga prosi za odpuščanje.

„Moja nevesta je rojena Goncalec, nje krstno ime je Mercedes“, začel je Viljem; „njena rodbina je iz Sonore.“

Ustavil se je in vprašuje pogledal gospoda Gloverja, kateri ni trenil z očesom.

„Ti podatki so natančni, dama nima vzroka jih spremeniti“, odvrnil je mirno.

„A pisali ste mi vendar, moja nevesta ni to, za kar se kaže“, ugovarjal je Viljem.

„Seveda, a pri tem nisem mislil na ime; prosim, pripovedujte dalje!“

„Rodbina moje neveste je zašla po nedolžnem v bedo“, nadaljeval je Viljem. „Vroče ljubljeni brat Mercedin je bil reven častnik in se je zakopal v dolgove. Revno dekle se je žrtvovalo in dalo svojo roko staremu, bogatemu posestniku rudnikov po imenu Iturbide, ki je pod tem pogojem dovolil pomoč njenim starišem in bratu.“

„Stariši Mercede Goncalec so bili sorodniki neke družbe vrvoplescev; Mercedes sama je bila vrvolazka. O kakem bratu mi ni ničesar znano“, je bil mrzli odgovor gospoda Gloverja.

Viljem je zarežal.

„Ali imate dokaze za svojo trditev?“ vprašal je grozilno.

„Gotovo, če spričevalo od najmanj treh do štirih poštenih mož še kaj velja. Sploh je pa resnično, da se je dama poročila z nekim posestnikom rudokopov po imenu Iturbide.“

„Vidite“, veselil se je Viljem. “Mogoče je tudi, da je bila Mercedes umetnica, akoravno tega še ne verujem, morda pa mi je to zamolčala iz rahločutnosti; a žrtvovala se je za svoje stariše.“

„Njen oče je bil davno prej umrl vsled pijančevanja“, dejal je gospod Glover mirno. „Mati je bila za delj časa zginila in je potem nastopila kot gostilničarka v Mehiki.“

„Ne verujem!“ zaklical je Viljem odločno.

„Žal, da Vam ne morem vsiliti svojega prepričanja“, nadaljeval je gospod Glover neustrašeno. „A, da je bila Vaša nevesta res plesalka na vrvi, Vam lahko takoj dokažem, tu je njena slika.“

Ponudil je Viljemu podobo.

Mladi mož jo je naglo zgrabil in od jeze zarudel.

V resnici je to bila Mercedes, ki je stala v zapeljivi, globoko izrezani obleki poleg mize polne šampanjskih kozarcev ter je smelo dvignila tak kelih.

„Ali bi mi zaupali sliko za nekaj ur?“ vprašal je Viljem v zadregi.

„Prav rad“, odvrnil je gospod Glover, “jaz je itak ne potrebujem več. Ali Vam je Vaša nevesta povedala, da je bila poročena s klovnom, kateri jo je pa kmalu zapustil?“

„Ne“, jecljal je Viljem, “o tem mi ni nič znano; ali je to resnica?!“

„Gotovo, ker sem pred kratkim slišal, da se ubogi črviček, sad tega zakona, vzreja v najdenišnici v Santa Fe. Nenaravno matere ni bilo najti.“

„Gospod!“ zavpil je Viljem in skočil kvišku. „Ali me hočete mučiti do smrti? Jaz ne morem verjeti, ne, to je nemogoče!“

„Prosim, le pripovedujte dalje“, rekel je gospod Glover mirno. “Saj imate mojo besedo, da sem Vam na razpolago.“

„No, tu ni več dosti povedati; soprog moje neveste je umrl in ona je postala lastnica njegovega posestva. Dolgo je odbila vse ponudbe, da se je njen brat seznanil z menoj in sem jaz pridobil Mercedino ljubezen.“

„Vrvolazka se je res poročila z gospodom Iturbide“, rekel je gospod Glover resno, „a zaupnost starega gospoda, ki je lepo ženo vroče ljubil, je bila varana. Njegova žena mu ni bila zvesta, in le ozir na velespoštovano ime je zabranilo, da gospod Iturbide ni zapodil svoje nezveste žene iz hiše.“

„Kaj?“ zavpil je Viljem, “ali morete dokazati to obdolžitev?!“

„Seveda, lahko“, je bil odgovor, „vprašajte velespoštovano rodbino; tam se Vam bo dalo zaželjeno pojasnilo. Gospod Iturbide je kmalu potem umrl, govorilo se je, da je bil zastrupljen.“

„Gospod!“ zavpil je Viljem smrtnobled. „Prisezam Vam, da Vas raztrgam na kose, če Vaše besede niso resnične.“

„Ali poznate pisavo svoje neveste?“ vprašal je gospod Glover nakrat, ne zmeneč se za užaljive opazke mladega moža.

„Ne“, vzdihnil je ta in mehanično prijel za majhna pisemca, katera mu je ponudil tujec.

Bili so majhni listki, ki so pričali o goreči strasti in so dokazali, da se je pisalka rogala poštenju in nravnosti.

„Ta pisma so podpisana z M. G“ ali so resnično od nje?“ vprašal je Viljem, kateri se je še vedno oklepal bilke upanja.

„Ubogi, nesrečni mož“, dejal je gospod Glover obžaluje. „Ničvredna ženska Vas je popolnoma preslepila ; smilite se mi v srce.“

„Jaz ne maram Vašega usmiljenja !“ vpil je Viljem besno. “Ne imenujte moje neveste ničvrednico, drugače ste izgubljeni; zadavim Vas, če še enkrat izgovorite to besedo.“

„Fej, večna sramota na Vas, gospod Tajlor, da zagovarjate propadlo žensko!“ zaklical je gospod Glover z grmečim glasom. „Tu, nesrečnež, berite še ta zadnji list, v kojem me nesramna žena vabi na sestanek, — ona, omožena žena, “ le berite!“

To je bil smrtni sunek.

Predno je mogel razjarjenim svarilom zapustiti sobo, se je Viljem zgrudil na tla.

Sedaj se je gospodu Gloverju znova vzbudilo usmiljenje.

Hitel je k njemu, vzdignil nezavestnega, da bi ga s pomočjo naglo poklicanega sluge položil na zofo.

A trajalo je precej časa, predno je izmučeni mladi mož odprl oči.

Večer je bil že davno nastal in še vedno je sedel gospod Glover pri neutolažljivem Viljemu, ki je le v dolgih presledkih z globokim vzdihom dajal znamenje, da je še med živimi.

Ko se mu je vrnila zavest, mu je vsa groznost stala jasno pred duhom, a ob enem se je vzbudil nov dvom nad pripovedovanjem gospoda Gloverja.

Tujec je to opazil.

„Namenjen sem, še danes iti na policijo in tam provzročiti, da se to žensko zapre: Vi ste žrtev pustolovke, gospod Tajlor!“

„Ne, prosim Vas, ne storite tega“, zdihoval je Viljem. „Jaz bodem Mercedes očital Vaše obdolžitve, ona naj mi odgovori.“

„Ali je Vaša nevesta zahtevala od Vas denar ?“ vprašal je gospod Glover resno.

„Zakaj? Mercedes je bogata, njej ni tega treba; njeni rudokopi ji donašajo velikanske svote.“

„Njeni rudokopi?“ dejal je gospod Glover zaničljivo. „Ona nima ni pedi zemlje v Arizoni, kajti ko je umrl njen soprog, pokazali so ji njegovi sorodniki takoj vrata hiše, katero je s svojim brezznačajnim obnašanjem onečastila.“

„Nehajte!“ zaklical je Viljem. “Jaz sem vže na pol blazen!“

„Jutri bodem jaz obiskal Mercedo Goncalec in ji v obraz povedal moje obdolžitve!“ dejal je gospod Glover. „Prepričan sem, da se bo pod težo dokazov zgrudila, in Vi bodete temu priča.“

„Stojte!“ dejal je Viljem. “Prosim Vas, gospod Glover, pridite šele ob pol deseti uri v vilo, v kateri bivata brat in sestra; tu je naslov. Jaz bodem že prej tam in bom zabranil, da ne ubežita; — a pomnite, gospod Glover, jaz rečem to samo, če se uresničijo Vaše besede, drugače bi Vas na grozen način klical na odgovornost.“

„Tu moja vizitnica“, odvrnil je tujec. „Jaz stanujem v S............. hotelu in sem tam zelo poznan, moja domovina je Stokton; to mesto je blizu San Franciska.“

„Zakaj me niste prej svarili ?“ šepnil je Viljem.

„Prišel sem predvčerajšnjim v San Francisko in sem vedel, da ste zaročeni z neko Mercedes lturbide; istega popoludne videl sem Vas in Vašo nevesto in na prvi pogled sem spoznal to žensko. Vaša rodbina mi je dobro znana in svaril sem Vas z brezimnim pismom. Šele pozneje mi je prišlo do mar, da mu morda ne bodete verjeli, in hitel sem k Vam.“

Viljem je srepo zrl predse.

„Danes je prepozno“, začel je čez nekaj časa, „drugače bi še danes zvečer poiskal Mercedes, a pretrpel bom do jutri, akoravno danes po noči ne bom našel miru.“

„Stvar s tako imenovanim bratom mi je tudi zelo dvomljiva“, govoril je gospod Glover zamišljeno. „Jaz nisem nikdar slišal, da bi imela brata; morda je samo pomočnik, katerega rabi, da izpelje svoje nakane.“

Viljem je bil toli premagan od duševne bolesti, da na stavljeno poroštvo niti mislil ni; pred njegovimi očmi je stala krasna žena, katero je strastno ljubil. In ta ljubki, očarajoči obraz naj bi bil obraz podle goljufice?!

Gospod Glover je menda uganil misli mladega moža.

„Njen lepi obraz je že marsikoga varal“, dejal je z naglasom. „Gospod Iturbide je bil jako preudaren mož in jo je vendar vzel za ženo, akoravno so ga svarili vsi njegovi prijatelji. Nihče ni bil varen pred njeno zapeljivostjo: jaz jo imam za brezsrčno, nesramno in hudobno.“

„A saj mi je vendar pokazala pisma od njenega oskrbnika rudokopov!“ zaklical je Viljem.

„Ti so ponarejeni, zanesite se na to, gospod Tajlor. Jaz sem prav dobro znan z rodbino Iturbide in vem gotovo, da je brat umrlega edini dedič.“

„Meni se vrti v glavi; bojim se, da zblaznim!“ tožil je nesrečnež.

„Ne ženite si tega k srcu“, tolažil je gospod Glover. “Mladi ste in imate mater, ki ima pravico do Vas. Ako je žena goljufica, potem se ni treba žalostiti, kajti prej ali slej jo čakajo vešala.“

Pri teh besedah je tujec vstal in se poslovil od Viljema.

Ta je ostal v groznem dušnem stanu; dobro je bilo, da svoje nesreče niti spoznati ni mogel, temveč je kakor otrpnjen zrl predse.

Končno se je zavedel in stopil pred omaro, v kateri je imel svoja orožja.

S tresočo roko je vzel iz nje krasen samokres in je vtaknil vanj pet patron.

„Tako, to bo zadostovalo“, mrmral je, „ali za ona dva, ali pa za tujca; — prizanašal ne bom nikomur.“

Sedaj ni občutil nobene bolesti več nad ogoljufano ljubeznijo; le nekak votel pritisk na sencih mu je izdal, da je pred par minutami zvedel nekaj strašnega.

Glavo mu je hotelo raznesti; vtaknil je orožje v žep in proti vratom.

„Jaz moram na prosto“, vpilo je v njem, „med temi štirimi stenami zblaznim, — zadušim —“

Zunaj je vladala popolna temota.

Viljem je tekel po cestah, da so se mimogredoči ozirali za njim; slutili niso ničesar o obupnosti, ki je vrela v srcu mladega moža.

234. poglavje.
Ogoljufan.

Ure so minevale in še vedno je hitel obupani po obljudenih cestah, vedno z mislijo v izmučeni duši: „Ti si ogoljufan, — izdan, — varan!“

Edino le upanje, da se bodo napovedi gospoda Gloverja morda vendar kot neresnične izkazale, je nesrečneža vzdržalo. Oklepal se je te majhne nade kakor potapljajoči bilke.

Ali je bila Mercedes goljufica? Naj bi se bile lagale te lepe oči?!

Nehote je krenil proti vili, v kateri sta stanovala brat in sestra.

Tam je hotel ostati, da bi se začelo daniti in na vsak način dobiti gotovost.

Samotno poslopje je bilo v tihem miru; noben svetlobni žarek ni bliščal iz oken, vse je ležalo v globokem spanju.

Viljem ni hotel ostati na cesti; vedel je, da so majhna vrtna vrata vedno odprta in je mislil na vrtu počakati jutra.

Našel je res odprta vrata in je hitel po obsajenih potih, da bi prišel v uto in se tam uglobil v svoje tužne misli.

Osupnil je.

Ali niso bili to tihi glasovi, ki so ravnokar prišli njemu na uho?

Stopil je na travo, da bi ga škripajoči pesek ne izdal.

Potem je pazno poslušal; — brez dvoma, glasovi so prihajali iz ute.

Že se je hotel oddaljiti, ker je sumil, da so si tu služabniki dali ljubavni sestanek, ko ga je znan glas prisilil ostati.

Poslušal je ostreje in je natančno razločil glas svojega svaka, ki je prav živo z nekom govoril. Na to je odgovorila ta oseba — bila je Mercedes.

„Sedaj — ali nikoli“, prešinilo je Viljema bliskoma. “Prisluškoval bom; morda zvem, če so naslanja neverjetno na resnico. Morda zadobim prepričanje, da me je ničvrednež imel za norca, potem je Mercedes neomadeževana in moja mučena duša pomirjena.“

Previdno je stopal po travi in dospel v varstvu grmovja za uto, iz katere so prihajali glasovi.

Viljem se je ustavil in zadrževal sapo, da je vsako besedo dobro slišal.

„Najbolje bo, da greva k počitku“, dejal je Goncalec. „Že zadnjo noč nisva zatisnila očesa.“

„Jaz itak ne morem spati“, odvrnila je Mercedes. „Teži me v prsih, kakor kamen, jaz slutim novo nesrečo.“

„Da, čudil sem se tudi jaz, da Viljema danes ni bilo blizu“, menil je Goncalec. “Sedaj ima mnogo opravila s pripravami za poroko, gotovo mu je bilo potem prepozno.“

„Dobro je le, da ne zahteva več videti ovratnice“, rekla je Mercedes po dolgem molku; lišp je sedaj prodan, jaz bi ne mogla Viljema v drugič varati.“

Nesrečni mladi mož je čutil, kako se mu je strdila kri v žilah.

Hotel je skočiti pred nje, a groza nad tem razkritjem ga je popolnoma ohromila. Bilo je, kakor da bi ga nevidna, tajna moč držala na svojom prostoru in ga tako prisilila k nepremičnosti.

„Da, to je bilo tokrat izborno dejanje od Tebe“, dejal je Goncalec. „Mladi Tajlor je bil že nezaupljiv postal, in midva sva bila blizu uničenja.“

„Ovratnica je bila krasna“, odgovorila je Mercedes, „za ta lišp mi je bilo v resnici žal.“

„A dobila sva vendar lepo svoto zanj!“ odvrnil je Goncalec. “Le pomisli, 50.000 dolarjev.“

„Od teh si pa sicer „po pomoti“ obdržal 20.000 dolarjev, dragi Artur“, zavrnila je Mercedes porogljivo.

„To svoto si pri prodaji drugega lišpa odtegnila, ljuba Mercedes“, odvrnil je Goncalec naglo.

Viljem je trpel peklenske muke, a bil je kakor okamenel.

Sedaj je hotel vse slišati, — vse.

Potem pa pride maščevanje nad zlobno dvojico.

„Škoda, da nisva mogla konja prodati“, dejal je Goncalec.

„To bi bilo vzbudilo pozornost; za teh par tisoč dolarjev ne bova žalovala“, rekla je Mercedes.

„Prav imaš“, odgovoril je Goncalec; „svoje dedščine se je znebil, to sva dobila vso.“

„Povej mi sedaj odkritosrčno, Artur, — ali si od Viljema sposodil kaj denarja?“

„Borih 20.000 dolarjev“, odvrnil je zaničljivo. “Ko sem drugi dan zahteval še 10.000 dolarjev, mi je kar naravnost odbil.“

„In kaj si mu na to rekel ?“

„Kazal sem se rahlo užaljenega in rekel, da mi bo „preljuba sestra“ dala željeno svoto“, zaklical je Goncalec smeje. „Preljuba sestra“, bogata posestnica rudnikov, ha, — ha, — — ha!“ — —

Viljem je čutil, da se mu šibe koleni; mehanično se je oprijel, — veja je pokala pod njegovimi tresočimi prsti.

Mercedes se je prestrašila.

„Ali nisi nič slišal, Artur?“ šepetala je. „Poslušaj, nekaj šumi.“

„Morda kaka nočna ptica ali kak martinček“, odvrnil je Goncalec. „Pomiri se, saj ni nič.“

„Ne, prosim Te, poglej; zdelo se mi je, kakor da bi bila čula neko stokanje! — Moj Bog, če naju kdo posluša, potem sva izgubljena!“

Goncalec je vstal in stopil iz ute.

Gledal je na vse strani, a opazil ni ničesar sumljivega.

Naglih korakov je obhodil najbližjo okolico in je prišel tik mimo nepremičnega Viljema.

Goncalec je šel nazaj v uto.

„Nič ni bilo, otrok, tu ni nikogar.“

„Kdaj greš po denar, Artur?“ vprašala je Mercedes.

„Takoj jutri dopoludne; zvečer potem lahko še enkrat igraš “ljubečo nevesto.“ Kakor hitro se bo Viljem poslovil, zapustiva vilo in beživa na kolodvor.“

„Da bi le že bila na potu“, šepnila je Mercedes. „Jaz nimam nobenega miru več, odkar se mi je pred nekaj dnevi zdelo, da sem videla gospoda, kateri me je prej dobro poznal.“

„Seve, to bi ne bilo prijetno, če bi se Ti sedaj tak ljubi, stari znanec predstavil. Je bil gotovo eden Tvojih čestilcev, kosi še telovadila na trapecu, — kaj?“

„Ne“, odvrnila je Mercedes ostro. „Prosim Te, Artur, pusti te stare reči; onega gospoda poznam izza časa, ko sem bila omožena z Iturbidom.“

„Ubogi soprog“, rekel je Gonealec porogljivo. “Temu si tudi s Tvojo pohlepnostjo grenila življenje; vsaj nekaj takega sem slišal enkrat.“

„No, tako hudo kakor Ti pa vendar nisem naredila“, zarohnela je Mercedes. „Če sem tudi ljubila moške, tako vendar nisem počela, kakor Ti. Ali morda še veš, da si bil enkrat s tremi ženami poročen ob enem času?“

„Molči!“ zavpil je Goncalec. “Ni dobro, da mi take stvari očitaš!“

„A mene pa smeš zbadati“, zaklicala je Mercedes. “Jaz imam isto pravico kakor Ti, kajti Ti se nisi zbal največjega hudodelstva — umora.“

„Mercedes, še enkrat Te svarim, varuj se takih besedi!“

„Pah, ne bojim se Te“, rekla je Mercedes hladnokrvno. „Ti me potrebuješ, in brez mene ne boš mogel nikdar izvršiti Tvojih naklepov.“

„Dosti prednosti sploh nimam pred Teboj“, odvrnil je Goncalec bolj mirno. “Tvoj mož je tako nenadoma umrl; govorilo se je nekaj o pijačici, katero mu je dala ljubeča soproga.“

Mercedes ni odgovorila.

„Vidiš, bodiva odkritosrčna drug napram drugemu“, nadaljeval je Goncalec. „Ti moraš vedno pomisliti, da sem pred svetom Tvoj ljubeči Te brat. Kako bi se Viljem čudil, ko bi zvedel, da sem bil le Tvoj zaveznik in da je služila pravljica o bratu in sestri le za to, da je bil najin skupen nastop opravičen.“

Kaj se je med tem pogovorom vršilo v Viljemovi duši, se ne da opisati.

Zopet in zopet je mislil prednje skočiti, a groza ga je otrpnila in prisilila nesrečneža, kelih spiti do dna.

Mrzel pot mu je stal v velikih kapljah na smrtnobledem čelu, žareče oči so hotele prodreti gosto grmovje.

Sedaj se ga je polastil nekak fatalizem. On ni več občutil bolesti nad prevarano ljubeznijo; le vroča želja po maščevanju gorela je v njegovih žilah, — ogenj, ki je grozil s smrtjo uničenjem.

„Jaz nisem nikdar mislila, da se bo mož kakor Tajlor oglasil na časniški inserat“, začela je Mercedes znova. „Vsekakor sem prepričana, da je sestavil svoj odgovor v trenotku dobre volje, a sumila sem, da bo čudno oznanilo vzbudilo pri čitateljih opravičen premislek.“

„Tu poznam jaz bolje svet“, dejal je Goncalee. „Bogastvo vedno vabi; mlada, lepa vdova je zanimiva in tu živimo v zahodu, kjer taka oznanila niso redka.“

„Najino ulogo sva izborno igrala“, odvrnila je Mercedes. „Celo najnatančnejši opazovalec bi bil naju imel za brata in sestro; ne meniš-li tudi, Artur ?“

„Gotovo“, rekel je ta. „Nikdar se nisva izdala; jaz sem ljubeznjiv brat, Ti dobra sestra, nikomur se ni mogla vzbudi nezaupnost.“

„Kaj narediva pozneje?“ vprašala je Mercedes. „Ali naj v najinem novem bivališču s čim podobnim poskusiva, ali naj živiva sprva samotarno?“

„To je vse odvisno od okoliščin“, odgovoril je Goncalec premišljujoč. „Na vsak način morava nekaj časa mirna ostati; če se nama ne bo več bati zasledovalcev, lahko ponoviva komedijo.“

„Če le ne bo žaloigra“, rekla je Mercedes zamišljeno.

„Ti misliš, da si bo Tvoj zaljubljeni Seladon, mladi Tajlor, kaj žalega storil! No, tega ne verujem, otrok, klel bo, razsajal, a se potolažil.“

„Ne verjamem, on je blazno zaljubljen; prepričana sem, da me ne bo nikdar pozabil!“

„To je tudi moje mnenje“, zaklical je Gonealec, “vpraša se samo, s kakimi čuvstvi se Te bo spominjal.“

„Ljubi me, to je gotovo“, rekla je Mercedes.

„No, saj imaš tudi nekako sočutje z revežem“, rogal se je Goncalec. „Ni treba zarežati; jaz nisem prav nič ljubosumen, a neizkušeni človek je dovolj drago plačal Tvoje poljube.“

Mercedes je molčala.

„Meni se zdi, da si danes sentimentalna“, zaklical je Goncalec smeje. “Mercedes, saj si imela vže toliko ljubimcev in si bila celo meni nekaj časa prijetna zabava. Ali se Ti mladi Tajlor smili?“

„Ne mislim na to“, rekla je Mercedes z zaničljivim glasom. “Viljem je bil prijeten družabnik, in brez njega bi se bila mnogokrat dolgočasila. — A ljubezni, ne, te nisem občutila nikdar za neizkušenega mladega človeka. Mene samo mika, če se ne vrača moje ljubezni. Pri takem možu ne mirujem prej, da mi, premagan od moje lepote, ne leži pred nogami. — A tak mladi fant, ki se pri drugem posetu kakor blaznež vede in na kolenih prosi za mojo ljubezen, — ta —“

Mercedes je glasno zakričala.

Temna senca se je pokazala v vhodu ute.

„Ničvredna dvojica!“ zavpil je Viljem z grmečim glasom. „Ha, — sedaj bodeta dobila zasluženo plačilo, — v pekel z Vama!“

Goncalec je planil kakor tiger na vstopivšega, medtem ko je Mercedes smrtnobloda padla nazaj na atol.

Strel se je zabliskal in Goncalec se je zgrudil na tla.

„Sedaj k Tebi, prokleta vlačuga!“ kričal je Viljem. “S tisočerimi mukami se bodeš pokorila za Tvojo hudobijo.“

Zgrabil je Mercedes za roko in jo vlekel kvišku.

„Nesramna vlačuga!“ hreščal je, „ničvrednica — —“

Smrtni strah je dal Mercedes moč.

Pahnila je Viljema od sebe in bežala mimo njega iz ute.

V največji naglici hitela je po poti.

Viljem je hitel za njo.

Zopet se je zabliskal strel, krogla je švignila tik Mercedine glave.

Skočila je v stran v grmovje in dosegla zadnja vrata vile, kjer je en del služabnikov, zbeganih od strelov, boječe gledal na vrt.

„Pomoč! Pomoč!“ vpila je Mercedes. „Roparji. — rešite, — pomagajte!“

„Držite nesramnico!“ kričal je Viljem z grmečim glasom. “Nazaj, — ali pa Vas ustrelim!“

Neki sluga je besnemu zastopil pot, a Viljem ga je z groznim udarcem vrgel v stran, tako da se je zadeti kakor mrtev zgrudil.

Ostali služabniki so se preplašeno umaknili.

V naslednjem trenotku so se zaprla težka vrata.

Viljem ni bil več človek, podoben je bil blaznežu, kateremu se je v zadnjem trenotku iztrgala žrtev.

Držal je revolver ob ključavnico vrat in je strel za strelom sprožil vanje; a zaman.

Od vseh stranij so sedaj prihiteli ljudje na vrt; vsi sosedje so bili razburjeni.

Klicali so policijo in zbegano letali sem in tje, ker nihče ni poznal pravega vzroka nočnega motenja.

Viljemu se je vrnila zavest.

Mislil je na Goncaleca, katerega je po svojem mnenju ustrelil.

Če bi ga sedaj zaprli, potem bi ne mogel Mercedes pozvati na odgovor, zbežala bi morda in se odtegnila njegovemu maščevanju za vedno.

Naglo se je preril skozi naraščajočo množico in je zginil gostim grmovjem.

Mercedes je kakor brezumna bežala po sobi.

Hitro je spravila nekaj rečij v kovčeg. ker je bila namenjena vilo takoj zapustiti.

V tem so se s silo vrata odprla.

Mercedes je zavpila na ves glas in zbežala k drugemu vhodu.

„Mirno, jaz sem“, šepnil je Gonealec, ker on je bil. „Tiho, nobenega glasu, takoj morava proč, samo še roko si moram hitro obvezati!“

Viljemova krogla ni hudodelca smrtno ranila, ampak mu to obstrelila roko.

Groza in bolečina sta ga vrgli ob tla, kjer je ostal nepomičen, ker je bil brez orožja in se je bal, da ga razkačeni nasprotnik pri najmanjšem pregibu ustreli.

Čez nekaj minut se je vrnil iz sosednje sobe.

„Takoj morava oditi“, začel je. „V vili ne smeva ostati. Ti moraš z majhnim kovčegom vporabiti stopnico zadaj, da kolikor mogočo neopaženo zapustiš poslopje. Jaz pa bodem rekel, da grem na policijo.“

„A kje naj ostaneva danes čez noč?“ vprašala je Mercedes obupno. „Saj ne gre noben vlak več.“

„Ne pomaga nič; tu nisva več varna“, odvrnil je Goncalec. „Kako je bilo mogoče, da naju je Viljem poslušal, mi je še zdaj nerazumno; moral se je skrivaj vtihotapiti. A o tem ne smeva sedaj govoriti, minute so drage. Počakaj me spodaj, potem bova vže našla kako skrivališče za to noč in jutri zjutraj s prvim vlakom zapustiva San Francisko.“

„Če naju policija ne aretuje na kolodvoru !“ ugovarjala je Mercedes.

„Tega se ni bati“, odvrnil je Goncalec. „Tajlor je mnenja, da sem mrtev; on se bo jutri ali celo še to noč vrnil tu sem, da bi se tudi nad Teboj maščeval. Od te strani naju ne pričakujejo neprijetnosti; jaz bodem celo — — —“

„Kaj boš?“ vprašala je Mercedes, ki je še vedno polno strahu gledala na vrata.

„Jaz bom šel jutri v banko po denar!“ zaklical je Goncalec odločen. „Nakaznico sem danes prejel, poskusil bom smelo igro; plena nikakor ne pustim!“

„Te bodo zaprli“, rekla je Mercedes polna strahu, „ne stori tega !“

„Vse eno poskusim“, dejal je pustolovec odločno. „Zaupam v mojo srečo, ki mi je že tolikokrat pomagala iz še bolj ne varnega položaja. Ali prinesem pol milijona dolarjev s seboj, ali pa me ne vidiš nikdar več.“

235. poglavje.
V obupnosti.

Po nočnih samotnih cestah zahodnje metropole San Francisko tavala je temna postava brez cilja okoli.

Bil je nesrečni Viljem Tajlor.

Obraz se mu je postaral za leta. Kakor blaznost mu je svetila iz strmih oči, ko je, mrmraje nerazumne besede, blodil okoli. —

Prebujenje iz sna je bilo pregrozno; čutil je, da mu je bilo življenje uničeno na veke.

Bil je žrtev brezsrčne hudodelske dvojice.

Žena, katero je ljubil z yso gorečnostjo svojega mladega srca, je bila ničvrednica, ki ga je na najnesramnejši način izkoriščala. —

„Moja uboga, — uboga mati“, zdihoval je nesrečnež, “kako bo prenesla to gorje?!“

„A maščeval se bom““, zarohnel je divje. “Z nogami bom naklestil lepo kačo. V njene smrtne vzdihe naj se vpletejo moji klici jeze in na njenem zadnjem dihu naj obvisi moja kletev, kletev, katero naj vzame s seboj v večnost. Nikdar naj ne najde miru, moja senca naj jo spremlja in zasleduje vekomaj!“

Pod najhujšimi duševnimi mukami mislil je Viljem na poljube in prisege hinavske žene in si je najbridkeje očital, da je tako lahkomiselno zapravil svojo dedščino.

Mislil je, da je njegova krogla usmrtila Goncaleca, a kesanja ni občutil. Olajšanje mu je bilo, da je osvobodil svet takega lopova.

Kot brat in sestra sta se izdala hudodelca, — da, njegova draga mati ju je takoj spoznala, njeno sumničenje je bilo opravičeno. Le mož, kakor brezumno zaljubljeni Viljem, se je varal s tako goljufijo.

On, zadnji potomec čislano rodbine, je bil postal žrtev čudodelne vlačuge in je zlobnemu bitju s polnimi rokami metal težko prihranjeni denar svojega marljivega strijca v naročje. Videl je v duhu svojo mater pred seboj, kako se je zgrudila ob tem strašnem poročilu in nova groza otrpnila mu je čute.

Vendar, — vendar se je začelo vračati zaželjeno jutro; svetloba zorečega dneva je vrgla svoje pomirljive žarke v dušo mladega moža.

Še vedno je taval brez cilja okoli, ker ni vedel, ali bi hitel najprvo k materi, ali bi hudodelnico pozval na odgovor.

Končno se je odločil za zadnje, ker si je moral misliti, da bodeta hudodelca kmalu odšla, in Viljem si je vže očital, da ni bil ostal v bližini sovražene mu vile.

Kmalu je dospel na cilj in je nedaleč od njega poiskal skrivališče, iz katerega bi neopažen lahko obdržal hišo v očeh.

A tam je bilo vse tiho; zagrinjala so bila spuščena doli in nič ni kazalo, da bi prebivalci čuli.

V tem je zagledal Viljem nekega slugo iz hiše stopiti.

Isti je šel naglo čez prazni prostor in je prišel v bližino hiše, kjer je stal Viljem skrit.

Mladi mož je bliskoma skočil iz svojega skrivališča in zgrabil prestrašenega za ovratnik.

„Če izustiš en sam glas, si izgubljen“, šepetal mu je. “Govori, — ali je Tvoja gospoda že vstala?“

Ogovorjeni je boječe gledal na revolver, katerega je Viljem potegnil iz žepa.

„Saj bom vse povedal, milostni gospod“, jecljal je, “o Bog, gospod Tajlor, kaka nesreča!“

„Ne stokaj!“ zarežal je Viljem, “ali sta gospa Iturbide in gospod Goncalec vže vstala?“

„Saj sta še po noči odšla“, dejal je sluga. “Mi nismo prav nič opazili, a gospod je rekel, da se vrne. Ko je šla potem dekla v spalno sobo gospe, je bila postelja nedotaknjena in kovčega je manjkalo.“

Viljem bi bil zatulil od jeze.

Hudodelska dvojica je torej mirno zapustila vilo.

Mladi mož je vedel, da po noči ni odhajal noben vlak: tudi ni verjel, da bodeta odpotovala po železnici, ker sta si morala misliti, da bo velikansko goljufijo takoj naznanil policiji. —

Gotovo sta se kam skrila in čakata, da bi mogla zbežati.

A Viljem je sklenil, vse storiti, da bi ju ujel.

„Ves naš zaslužek je šel ž njima“, tarnal je sluga. „Ni ga vinarja v hiši.“

„Vi si lahko obdržite hišno opravo“, dejal je Viljem kratko.

„Oprava, — Ti ljubi Bog, ta je le najeta!“ zaklical je sluga.

Viljem je temno zrl predse.

Mercedes mu je mnogokrat pripovedovala, da bode pohištvo pozneje dala bratu. Tudi vilo je hotela prodati, da bi imel Goncalec pozneje v San Francisku svoj lastni dom.

„Nesramna lažnjivka“, zašepetal je zaničljivo.

„Vrnem se čez nekaj ur“, zaklical je slugi in hitel proti mestu.

Kam naj bi šel sedaj?!

Čakala ga je strašna pot; moral je mater pripraviti na to grozno vest in njenemu dobremu srcu prizadeti najhujšo rano.

Neprestano je drvil naprej in bil kmalu v bližini očetove hišo. —

V tem mu je padel pogled na znano poslopje.

Bila je to „banka Kalifornija“, ki je ravno odprla svojo pisarno in menjalnico.

Viljemu je prišlo na mar, da je bil tu dal svoje ime za poroštvo velikansko svote; vedel je tudi, da denar še ni bil izplačan.

„Hvala Bogu“, mrmral je, „to je migljaj od zgoraj. Danes dopoludne je imel denar pripravljen biti, hitro skočim gori in zabranim, da se denar ne izplača zlobni ženski.“

Hitel je po stopnicah gori.

V svoji razburjenosti ni zapazil moške postave, katera ga prej zagledala in zginila sedaj kakor senca za širokim mramornatim stebrom.

Bil je Goncalec, ki je bil z neverjetno drznostjo ravnokar spravil svoj plen.

Hudodelec je pazil ob bančnem poslopju in je takoj, ko se je odprla pisarna, pokazal svojo nakaznico.

Velikanska svota 500.000 dolarjev se mu je brez ovir izplačala in Goncalec je ravno mislil poslopje zapustiti, ko je videl Viljema drveti po stopnicah gori.

Zavednost ga ni zapustila ni za trenotek; hitro je stopil za steber in videl svojega zasledovalca mimo hiteti.

Malo sekund po tem je Goncalec zapustil hišo in je sedel v vozu, kateri ga je hitro odpeljal na kolodvor.

Viljem je bil medtem hitel k glavni blagajni.

„Moje ime je Tajlor“, rekel je naglo blagajniku. “Jaz sem bil pred nekaj časom za poroka na neko nakaznico za posestnico rudnikov Mercedes Iturbide. To poroštvo vzamem nazaj, ker ta dama nima nikake pravice k napravi take nakaznice.“

„Da bi bili le par minut poprej prišli, gospod Tajlor,“ zaklical je uradnik prestrašeno. „Jaz sem ravnokar izplačal denar nekemu gospodu, kateri se je izkazal kot pooblaščenec.“

„Kaj?“ zavpil je Viljem, „kakšen je bil ta gospod?“

„Velik, vitek, lep mož, levo roko je imel v obvezi.“

„O, jaz sem nezaslišano ogoljufan!“ je zakričal Viljem kakor blazen. „Ta lump je hudodelec; za njim!“

„Hitro, obvestite policijo, naj gre za njim na vse kolodvore“, ukazal je uradnik bančnemu uslužbencu. “Hitro, gre se za velikansko svoto!“

Kakor veter so se razšli ljudje; nadejali so se velikega plačila.

Vsi so bili videli tujca, ker je bil prvi današnji obiskovalec.

Enega bančnih ravnateljev je privabil šum; sočutno je pristopil k Viljemu.

„A, gospod Tajlor, kako ste vendar prišli do tega, poroštvo prevzeti“, rekel je. „Mi smo se že čudili, a Vaše cenjeno ime je zadostovalo za vse slučajnosti.“

„Ha, uničil sem našo rodbino, jo onečastil, izpostavil jo zasmehovanju!“ zavpil je Viljem nakrat. „Zame je samo še, smrt!“

Potegnil je samokres iz žepa.

Predno so mogli uradniki priskočiti, si je nastavil orožje na čelo, — petelin je zaropotal — a strel ni počil.

Ravnatelj je izvil Viljemu samokres.

„Ali ste pozabili, gospod Tajlor, da imate še mater“, očital mu je stari gospod.

Viljem se je vedel kakor besen.

Upal je, da konča svoje strašno trpljenje in je bil sedaj prisiljen, dalje živeti.

Sedaj šele se je spomnil, da je v grozni noči sprožil zadnje strele v ključavnico Morcedine vile.

Brez lastne volje pustil je sedaj vse s seboj narediti.

„Potrebna poizvedovanja vzamem nase“, dejal je ravnatelj obupanemu. „Hitite sedaj domu in pomirite Vašo mater. Ali hočete, da bo zvedela o dogodku od tuje strani?“

„Ne, — nikakor“, zaklical je Viljem in kakor brezumen drvil odtod.

„Ubogi mladi mož“, rekel je ravnatelj usmiljeno. “Rodbina je uničena; vse njihovo premoženje je odnesel lopov. Jaz ne razumem mladega Tajlora, poroštvo je bila lahkomiselnost, ki se ne da nikdar več popraviti.“ — — —

Viljem je dospel domu in je vprašal nekega slugo, če je njegova mati v svoji sobi.

„Milostljiva je jako slabo spala in še ni vstala“, odvrnil je vprašani.

Mladi mož je hitel po stopnicah gori in je vstopil v veliki salon, v katerem se je več olepševalcev bavilo s pripravami za ženitev.

„Pustite dela za sedaj“, zarežal je nad začudenimi in odšel v svojo delavno sobo.

Tam je stala podoba goljufive neveste, dragocena podoba v krasnem pozlačenem okvirju.

„Hinavska kača“, siknil je Viljem ter od jeze in bolesti škripal z zobmi. „Ha, ta lepi obraz je goljufija in laž; ničvrednica, brezčastna vlačuga me je varala na najnesramnejši način! — Proč s teboj, ti gladka krinka, — v pekel!“

Treščil je sliko ob zid, da se je krasni okvir razletel na tisoč kosov.

Viljem je hitel tje in raztrgal sliko na cunje, katere je z grozotnim smehom razmetal po sobi.

„O, nesramnica je storila prav, da se je odtegnila moji osveti!“ vpil je divje, „tako kakor njeno sliko bi bil zdrobil nesrečno žensko. Njeni smrtni kriki bi mi bili naslada, za njene dolge lase bi jo bil vlekel in njeno lepo telo razbil.“

V tem so se odprla vrata in gospa Tajlor je vstopila z zmedenim obrazom.

„Ah!“ — zaklical je mladi mož in se opotekal nazaj, „moja mati, — moja nesrečna mati!“

236. poglavje.
Materino srce.

Gospa Tajlor je hitro stopila k svojemu nesrečnemu sinu in prijela s svojo tresočo desnico njegovo ledeno-mrzlo roko.

„Viljem, kaj se je zgodilo? — Govori, — konec me bo od strahu.“

Mladi mož je stal nepremično; njegove oči so bile srepo uprte v drago mater, ki je boječe gledala preljubega sina.

„Ravnokar sem dobila od notarja zahtevana pojasnila! — beri, Viljem!“— — — — — —

Mehanično je ta vzel list v roko in prebral kratke, a prevažne vrste notarjevega poročila.

Glasile so se:

„Mercedes Iturbide je soproga umrlega posestnika rudnikov Iturbide v Arizoni. Posestev ona ni podedovala in so taksna poročila neresnična. Po smrti soproga je morala njegova posestva takoj zapustiti. Sorodniki umrlega niso radi svojega odličnega imena sodnijsko postopali proti zgoraj imenovani Mercedes I. Ona je pustolovka, ki se ničesar ne ustraši, in bo kot taka gotovo nastopila v večjih mestih.“

„Naš notar se je moral zmotiti, Viljem“, rekla je gospa Tajlor, ko je mladi mož prebral pismo; “to ni Tvoja nevesta jaz ne verujem tega.“

„Da, mama, je“, odvrnil je Viljem z votlim glasom.

„Viljem, — za Boga!““ zavpila je dama. „Kaj slišim, — Ti sam izgovoriš to grozno obdolžitev?!“

„Da, kajti pred par urami sem zvedel, da me je hudodelska dvojica ogoljufala na najnesramnejši način.“

Gospa Tajlor je padla na stol; — nje mili obraz je bil smrtnobled.

Viljem je skočil k materi in padel poleg nje na kolena.

„O, draga mama, ne prekolni me, — ne pahni od sebe lahkomiselneža. Odpusti mi, kajti duševne muke, katere jaz trpim, so kazen, da si hujše ni mogoče misliti.“

Ljubeznjivo se je nagnila gospa Tajlor k sinu, a prestrašeno se je dvignila.

Lasje nesrečnega mladega moža so v zadnji noči osiveli, globoke gube bolesti okoli ust kazale so ga za leta starejšega. —

„Viljem, moj ljubi otrok!“ ihtela je gospa Tajlor. „Vstani, saj sem Ti že davno odpustila. Pozabi ničvrednico; na mojem srcu boš našel tolažbo.“

A nesrečnež se ni ganil.

„Ah, mama“, zdihoval je, “če bi Ti vedela, kaj me tolikanj muči. O Bog, kako boš to prenesla.“

„Kako? — Saj sem že vse zvedela“, dejala je gospa Tajlor. „Ali si mi še kaj zamolčal?“

„Najhujše od vsega, mama“, zahreščal je Viljem: „zvedi to, — moja lahkomišljenost nas je uničila!“

Gospa Tajlor je padla nazaj na stol; blagodejna nezavest je zatisnila oči.

Kako nasprotje! — Krasno opremljena soba in tam na stolu nezavestna žena, pred koje nogami je ležal obupani mož, — ki ji je ravno zaklical grozne besede o uničenju stare, spoštovane rodbine! — Kar so očetje v trudapolnem, dolgoletnem delovanji prislužili, je nepremišljenost zadnjega Tajlora v malo dneh drzni goljufici vrgla v roko.

Dolgo je ležala uboga mati nezavestna, — otrpnjena kakor mrtva.

Končno se je vendar izvil vzdih njenim tresočim ustnam.

„Viljem“, šepetala je komaj slišno. „Govori, povej nezapopadljivo, vse, — vse hočem vedeti.“

Ustavljaje se je pripovedoval mladi mož, kako je s svojim imenom bil za poroka za nesramno ženo. Potem je poročal z ugasujočim glasom, kaj se je prigodilo to noč.

Ko je končal, je padla glava gospo Tajlor medlo v naslonilo stola.

„Mama, draga, preljuba mama!“ vpil je mladi mož v divji obupnosti, „ne prekolni me radi moje brezmejne lahkomišljenosti. —Vse hočem zopet poravnati, za Te delati noč in dan, za Te beračiti, samo ne pahni me od sebe!“

„Viljem“, šepnila je mati, „O, da bi Tvoj oče še živel; te sramote bi ne bil prestal!“

„Tudi jaz sem hotel danes končati trpljenje“, odvrnil je Viljem tožno. „Le misel na Tvojo bolest me je obdržala pri življenju; ker Ti, draga mama, imaš sedaj pravico name. Vsem se bom odrekel, le zato bom živel. Nič mi ne bo pretežko, ker treba je zate skrbeti in se moje neskončne lahkomišljenosti celo življenje kesati ter z napornim delom se pokoriti.“

Gospa Tajlor je pritisnila glavo svojega sina k sebi; materina ljubezen je že davno odpustila otroku.

„Vse Ti odpustim, moj sin“, rekla jo mehko. “Zašel si; a Ti si mlad in neizkušen. Lepota one hudobnice Te je oslepila, z njenim hinavskim ljubimcem je zlorabila Tvojo zaupljivost in Te naredila nesrečnega. Kaj so vsa očitanja napram mukam, katere si prestal; trpljenje zadnjih ur je obelilo Tvoje lase in Te zgodaj postaralo. Ti si huje kaznovan, nego si za služil!“

Viljem je še vedno ležal na kolenih, z vročimi poljubi je pokrival roki drage matere, in potrto srce si je dalo duška v krčevitem ihtenju.

„O mama, — draga mama“, šepetal je. “Hvala Ti za Tvojo dobroto, katere ne zaslužim; a prisežem Ti, da bo vse življenje odslej le Tvoje; nikdar ne bodeš imela vzroka pritožiti se. Zate bom delal do zadnje ure, Tebi ne bo ničesar manjkalo, to Ti obljubim slovesno, — in Bog mi bo pomagal.“

Lepe oči gospe Tajlor so milo glodale govorečega.

„Ne glej tako temno v prihodnost, moj sin“, tolažila je obupanega. “Sicer je naše premoženje izgubljeno, a upanje nam še ostane, da se hudodelca ujameta. In če se to tudi ne zgodi, imamo razen nekaj tisoč dolarjev še hišo, katero lahko damo v najem. Dohodki te hišo nas obvarujejo skrbij za živež; jaz imam uplivno sorodnike in znance, kateri Ti bodo kmalu preskrbeli dobro in prijetno službo; torej pogum in pozabi one zlobneže, ki so Ti zastrupili mladost.“

„O, mama, kako naj Ti povrnem Tvojo žrtev?!“ zakliče je Viljem.

„S tem, da me za naprej vedno vprašaš za svet; ta bo le v Tvojo korist. Jaz nimam drugega ko Tebe, Viljem, pomisli to, in jaz sem Tvoja mati, ki Te nad vse ljubi in Ti je vse odpustila.“

„Nikdar, — nikdar se ne boš imela pritožiti čez mene“, obetal je Viljem. „Ne besede, a dejanja Ti bodo dokazala!“

Gospa Tajlor je objela Viljema, pozabila je svojo izgubo nad zavestjo, da ji je Viljem zopet dan; saj se je tolikanj bala, da ji bo lepa žena odtujila preljubega sina.

Nakrat je Viljem začutil, da je glava matere težko slonela na njegovi rami.

V skrbeh je pogledal v dragi obraz, ki je bil videti kakor odrevenel; bal se je nove nezavesti in nežno pritisnil mater nazaj v stol.

„Kaj Ti je, ljuba mama?“ vprašal je prestrašen. „Ti si tako izpremenjena.“

„Ne vem, nakrat mi je postalo slabo “, tožila je gospa Tajlor s slabim glasom. „Prosim, daj mi vode.“

S tresočimi rokami je prinesel Viljem zahtevano in držal kozarec k smrtnobledim ustnam.

„Mama, draga mama!“ zaklical je prestrašen. „Bolna si, kaj ne? Naj pošljem po zdravnika?“

Gospa Tajlor je prikimala z glavo in Viljem je naglo poslal slugo k staremu zdravniku, ki je bil znanec rodbine in je stanoval prav blizu.

Potem je boječe prijel mrzli roki predrage.

Prijazen obraz gospe Tajlor je postal višnjev; težavno je dihala in odgovarjala na sinova vprašanja z nerazumljivim šepetanjem.

„Z mano gre h koncu“, dihnila je komaj slišno.

„Mama!“ zavpil je Viljem, “govori, — za Boga, — ne zapusti me, — kaj naj počnem, če greš od mene?!“

„Z Bogom, Viljem“, šepetala je gospa Tajlor, “odpustila sem Ti vse, — bodi srečen, — Ti si mož, — in boš vse premagal.“

„Ne, jaz Te ne zapustim, mama“, vpil je Viljem v skrajni obupnosti. „Ali naj po mojem groznem trpljenju še Tebe zgubim, — mama, — ali me še slišiš — — ?!“

Kakor dih je prišlo izza bledih usten:

„Bog Te blagoslovi, Viljem, moj dragi, preljubi sin.“

— — — — — — — — —

Nagli koraki so se bližali vratom.

Stari doktor je hitro stopil v sobo.

En sam pogled mu je pokazal neživo postavo.

Slišal je obupen krik, s katerim se je nesrečnež vrgel čez drago mater, — drug preiskovalen pogled rekel je zdravniku, da je tu vsa človeška pomoč zaman.

Ginjen je prijel mrzlo roko umrle.

„Živi — kaj ne, živi?!“ zaklical je Viljem s pretresujočim glasom.

„Osrčite se, gospod Tajlor“, odvrnil je zdravnik, „Vaša mama ne biva več med živimi. Kap jo je zadela in končala je njeno življenje hitro in brez bolečin.“

Z divjim krikom zgrudil se je nesrečnik poleg predrage pokojnice, prijel je njeni mrzli roki in jih pokrival s poljubi, šepetajoč besede ljubezni.

Tu je bilo vse prigovarjanje brezuspešno in zdravnik je stopil v sosedno sobo. Čutil je, da je bila vsaka tolažilna beseda zaman.

Vrata so se že davno zaprla za njim in še vedno je ležal nesrečni mladi mož na kolenih poleg zveste varovalke njegove mladosti; mati ga je zapustila na veke. Sedaj je bila raztrgana zadnja vez, ki ga je še priklenila na ta svet.

Viljem je vstal in vzel samokres iz žepa.

Z bridkim smehljajem je ogledoval orožje, ki je imelo biti orodje njegove osvete.

Položil je samokres v omaro in vzel drugega, katerega je hitro utaknil v žep.

Potem je še enkrat stopil h pokojnici in poljubil mrzlo čelo mrtvega trupla.

„Z Bogom, draga mama, — na svidenje, — tam zgoraj!“

Mirno in odločno je zapustil sobo, kjer mu je neizprosno smrt vzela zadnje upanje.

„Sedaj bom še enkrat obiskal kraj moje sramote“, rekel je sam sebi. „Tam se bodem pokoril; kri zadnjega Tajlora ne sme onečastiti praga stare rodbinske hiše !“

237. poglavje.
Konec prevaranega.

V vili, kjer sta Goncalec in Mercedes do sedaj stanovala, stali so služabniki in vili roke ter se z malo uljudnimi izrazi spominjali svojih ubeglih gospodarjev.

Kakor blisk se je raznesla novica o begu dozdevnega brata in njegove sestre in služabniki so vsak trenotek pričakovali upnike.

Ni trajalo dolgo, ko pride tovarnar pohištva in med kletvami in psovkami ukaže, naj takoj odneso pohištvo.

Debel gospod prisopiha hitro po stopnicah.

„Kaj delate tukaj?“ zakliče jezno. „Pohištvo je moje!“

„Gospod, ste-li zblazneli?“ zarohni nad njim tovarnar. „Jaz sem opravo samo posodil; tukaj je posodilni kontrakt; vse je moja last!“

„In tukaj je kupna pogodba!“ upije debeluh. „Gospod Goncalec je meni vso opravo prodal; niti enega kosa se ne smete dotakniti!“

Med tem, ko sta se prevarana še divje kregala, prišlo je vedno več ljudi na lice mesta.

Bili so razni rokodelci, peki, mesarji, zastopniki raznih prodajalcev; vsi so vpili vprek, ker so bili za znatne svote opeharjeni.

Služabniki so zaostalo prtljago pustolovske dvojice, kakor tudi obleko že zjutraj znesli v varnost, zato so našli srditi upniki samo prazna predala in omare, kar jih je seveda še bolj raztogotilo.

Kmalu so dolžili služabnike, da so v skrivnem sporazumljenji s svojo gospodo, in služabniki so odgovarjali na pretenja in očitanja z malo nežnimi besedami.

Kreg je postajal vedno hujši, in ni trajalo dolgo, ko so si bili vročekrvni Amerikanci v laseh.

„Tukaj je gospod Tajlor!“ zakliče nakrat nekdo. „Zaročenec ubegle dame mora vse poplačati.“

Ta beseda je padla kakor iskra v sod smodnika.

Vse je dirjalo prišlecu naproti ter ga naskočilo s srditimi besedami.

„Vi ste za vse odgovorni, gospod Tajlor!“ vpije tovarnar pohištva. „Vi mi jamčite za vsako škodo“.

„Gotovo“, upije neki služabnik. „Če mi ne plačate moje plače, Vas tožim.“

Viljem je zrl zmedeno na to divjerazburjeno množico.

Ni se mu zdelo vredno, da bi divjakom kaj odgovoril.

To je ogoljufane ljudi še bolj raztogotilo, in pretili so mu, da ga dejanski napadejo.

Tu mu pride hipoma nepričakovana pomoč.

V vratih se prikaže več policijskih uradnikov, ki so takoj spoznali položaj napadenega in mu prišli na pomoč.

„Odidite vsi!“ zakliče policijski komisar. „V to hišo ne sme do daljne odredbe nihče vstopiti!“

Redarji so potisnili brezozirno naprej, in glasno godrnjaje zapustili so osleparjenci krasno vilo.

Ko se komisar ozre po Viljemu, je bil ta že zginil.

Nesrečnik je stekel po stopnicah gori in stopil v mali salon, kjer je preživel tako srečne ure. —

Zmedeno se je oziral po krasno opremljeni sobi.

Tam na oni zofi je lepa žena tolikokrat slonela; in on je sedel na njeni strani in žareče besede ljubezni šepetal v uho brezsrčne kokete.

Fin batistni robec ležal je na tleh.

Mehanično ga pobere mladi mož, ali v naslednjem trenotku ga zažene daleč od sobe kakor kako strupeno kačo; robec je bil namočen z ono omamljajočo dišavo, katero je Mercedes čez vse ljubila.

Zdaj šele so jele rane izdane ljubezni neprenehoma krvaveti; čutil je, da ono brezčastno ženo iz dna svoje duše zaničuje, ali njegova ljubezen do lope kače je bila tako vroča, da so se njegove misli na njo zadevale kakor ostra bodala v njegovo srce.

Za trenotek je mislil, da bi vse silo zastavil v svrho, da bi ubegle zasledoval, ali te misli je opustil, ker je čutil, da vendar ne more dalje živeti.

Poznal je samo še en smoter: groznim samoobtožbam narediti hiter konec.

Počasi je korakal Viljem po salonu sem in tja; glava mu je gorela kakor ob hudi mrzlici, in mraz je spreletaval trdno njegovo telo.

Potem je stopil k oknu.

Pri tem oknu je stal zadnje dneve velikokrat s svojo nevesto in v ljubkem kramljanju zidal za bodočnost gradove v oblake, medtem ko so njegovi žareči pogledi viseli na njeni bujni postavi.

In tam v onem kotičku je očarujoča Mercedes ovila svoje polne, mehke roke okrog njegovega vratu in vračala njegove žareče poljube z divjo strastjo.

Obupno zastoče; slika mrtve matere se daleč umakne; Mislil je samo na svojo ljubico, ki je njegovo zvesto srce na tako strašen način ogoljufala.

Pred njegovo dušo vrstile so se slike onih lepih večerov, je sedel na njeni strani in sanjal o zlati bodočnosti.

To je zdaj vse minilo; — pred njim je zijal teman prepad; temna negotovost, katero mora vsaki umrjoč prepotovati. —

Redarji niso slutili, da je bil nesrečni gospod Tajlor v prvem nadstropji; čakali so sodnijsko komisijo, ki je imela kmalu priti.

Zdaj je vstopil neki starejši gospod v sobo; bil je gospod Glover, ki je po svoji obljubi semkaj prišel.

Zvedel je od nekega služabnika o begu pustolovcev, obenem tudi zvedel, da se nahaja Viljem v vili.

„Govoril bi rad z gospodom Tajlorjem“, reče hitro komisarju.

„Gospod Tajlor ?“ reče ta začudeno. „Ta gospodje že preje vilo zapustil. Dal sem vilo izprazniti, ker ima vsak čas priti sodnijska komisija.“

„Potem prosim, da oprostite“, odgovori gospod Glover in se obrne k vratom.

Zdaj se začuje iz gornjega nadstropja glasen pok.

„Kaj je to ?“ zakliče komisar in poskoči kvišku. „To se je slišalo kakor strel!“

Gospod je hitel pred redarjem po stopnicah gori; slutil je, kaj se je zgoraj zgodilo.

Hitro odpre vrata v salon.

„Ali, moj Bog, — gospod Tajlor !“ zakliče ves prestrašen. „Gospod Tajlor, ali me še slišite ?“

Stražniki so se pririli v sobo ter strahoma videli, kako kleči gospod Glover zraven Viljema in mu previdno vzdiguje glavo. —

Nesrečni mladi mož krvavel je iz rane, katero si je v prsi prizadejal; zraven njega je ležal še samokres, iz katerega se je še vzdigoval lahek, moder oblaček.

„Ali gospod Tajlor!“ zakliče gospod Glover obupano. „Kaj niste nič premislili, kakšno bolest povzroči Vaši materi to, kar ste storili!“

„Ona je mrtva“, vzdihne umirajoči. „Odpustila mi je, jaz nisem mogel več prenašati tega življenja. Imeli ste prav, dragi prijatelj; ona ničvrednica je bila brezčastna vlačuga, in živeti nisem mogel dalje, preveč sem jo ljubil!“

„Hitro po zdravnika!“ zakliče gospod Glover. „Mogoče je še nesrečnika rešiti!“

Eden redarjev odide hitro.

„Ne trudite se več“, hrope nesrečnik, „dobro sem se zadel. — potem imam vender enkrat, — vender enkrat mir. — Hvala Bogu, — potem je konec teh bolesti.“

„Maščeval Vas bodem na onih ničvrednežih!“ zakliče gospod Glover svečano. „Nočem mirovati, dokler onih zločincev ne zalotim in jih izročim posvetni pravici, — to Vam prisezam.“

„Zdaj bodem kmalu pri svoji ljubljeni materi“, zašepeče Viljem z ugašajočim glasom, „zadnja moja prošnja, — naj počivam zraven nje, — ah, saj je že tu, — pridem, — mati, pridem!“

Še enkrat spreleti život nesrečnika življenska iskra, potem nagne svojo glavo.

Viljem Tajlor je bil mrtev. —

Gospod Glover položi mrtveca s pomočjo stražnika na zofo in zatisne ubogemu mlademu možu oči.

„Ta brezsrčna vražja ženska je zahtevala novo žrtev,“ šepeče gospod Glover. „Naj bi bila njena zadnja!“

Potem gre hitro iz hiše in izgine med množico, ki se je gnetla prod njo. —

Nekaj dni pozneje pomikal se je nedogleden mrtvaški sprevod po cestah San Franciska. Žalujoča množica je sledila dvema mrtvaškima krstama, ki sta hranili žrtve one katastrofe, in resni obrazi so pričali, da so ljudje obe žrtvi najglobokeje obžalovali.

Sprevod je dospel na pokopališče.

Tam je stala pod visokimi cipresami mramornata kapelica, rodbinsko pokopališče Tajlorjevih, h kateri so nesli zadnja dva tega starega rodu.

Vzdignili so krasni krsti z voza. Bili sta popolnoma zakriti z venci in palmovimi vejami; zadnjimi pozdravi in dokazi ljubezni sorodnikov in prijateljev.

Častit duhovnik je stopil v kapelico, kjer sta stali krsti pri odprti rakvi.

Nepregledna množica je stala v pobožnem molčanji; niti glasu ni bilo čuti, le veter je šumljal med vejami visokih cipres.

Z gorkimi besedami spominjal se je duhovnik ranjke gospe Tajlorjeve; slavil je njeno radodarnost in njeno pobožnost, njeno požrtvovalno materinsko ljubezen in njeno plemenito prijaznost; katera ji je osvojila srca vseh, ki so jo poznali.

Potem se je obrnil duhovnik h krsti, v kateri je ležal Viljem.

„Danes si mislil stopiti z izvoljenko svojega srca pred altar, ali Bog je drugače sklenil. Dan veselja spreobrnil se je v dan žalosti in mi to prinašamo k zadnjemu počitku. Če si tudi grešil, ko si prostovoljno raztrgal vezi, ki so te vezale na življenje, mi te nočemo soditi, ker si trpel, kakor le malokdo izmed nas. — V miru počivaj!“

Neka ginjenost spreleti množico. Vse je zrlo na kraj, kjer je zraven krst omedlela mlada deklica, katero je mati v rokah držala. —

Duhovnik je izgovoril blagoslov, potem so krsti spustili v rakvo.

Počasi so zapustili žalujoči mirodvor; pokopališče je zopet samotno ležalo v vročem popoldanskem solncu.

Samo malo oseb ostalo je v kapelici Tajlorjevih.

Bili so sorodniki in prijatelji mrtvih, ki so še tiho molili.

Potem pristopijo k mladi deklici, ki je med govorom duhovnika omedlela.

Stara gospa, ki jo je spremljala, položi ljubeznivo roko krog plakajoče deklice.

„Pridi, Florens“, prosi, „pojdi z menoj, ljubo moje dete; bojim se za te, če še dalje tukaj ostaneš.“

„Samo še trenotek, ljuba mama“, prosi deklica in z rokami zakrije svoj nežni in mili obraz. —

Da, tu doli počiva oni, katerega je tajno in vroče ljubila; brezbrižno je šel mimo nje in ni slutil, da tu za njega bije čisto in zvesto srce.

In zdaj je bil vroče ljubljeni mrtev! —

A pri vsi svoji globoki bolesti občutila je uboga Florens vsaj to tolažbo, da ga ni bilo treba gledati na strani druge ženske. Zdaj ga je Florens smela ljubiti, in čutila je, da njeno srce ne bo nikdar bilo za druzega.

Pomirjena vstane ter zapusti z jokajočo materjo mirodvor.

Samota je vladala naokrog, in samo solnčni žarki so silili v tiho kapelico in se igraje lesketali na mramornatih ploščah, pod katerimi sta počivala gospa Tajlor in njen sin.

238. poglavje.
Prijeta.

Med tem dogodkom bivala je Helena še vedno v Augusti, ker ni smela mesto zapustiti.

Od onega spomina vrednega dne, ko je zvedela od detektiva, da leži na nji neki sum, ni zamogla nesrečnica poizvedeti, česa jo pravzaprav dolžijo.

Helena je samo to vedela, da jo policija opazuje. Občutila je to novo sramoto tako bridko, da jo je le njeno brezkončno zaupanje v Boga obvarovalo skrajne obupnosti.

Večkrat je ubožica premišljevala, kakšna usodepolna naključba je prouzročila to novo izkušnjo; ali zaman si je belila glavo.

Samo eno je bilo mogoče, da je Sever imel zopet svojo roko vmes. Kdo ve, kakšne temne načrte ta zlobnež zopet kuje.

Nežna rudečica, ki je dajala njenemu licu krasno svežost, je obledevala; njen ljubki obraz je bil smrtno bled; njene lepe in mile oči so bile dostikrat solzne vsled najbridkejše dušne bolesti.

Zvesta Juno, ki je videla svojo gospo trpeti, jo je zaman skušala tolažiti. Velikokrat je zamorka predlagala Heleni, naj skrivaj zapusti mesto, ali Helena je ta predlog vedno zavrnila, ker je mislila, da se njena nedolžnost vendar kmalu izkaže.

Nobena beseda bi ne zamogla popisati grozno duševno muko, ki jo je zdaj uboga Helena morala prenašati.

V svesti si je bila, da ni niti najmanjšega zagrešila, zato je občutila to sramotno postopanje toliko globokeje. Večkrat je s strahom mislila na kako sodnijsko obravnavo; ker ni imela več svojih izkaznih listin, moralo je to zlo nasledke imeti.

In vsej tej nesreči bil je vzrok oni mož Sever, katerega je nekdaj tako vroče ljubila. Preganjal jo je brez usmiljenja, ker je hotel angeljsko lepo ženo zopet dobiti v svojo oblast, da bi jo čez kratek čas zopet pahnil od sebe.

Samo plemenito, čisto srce je Heleno zadrževalo, da ni onega zlodejca klela; njeno mehko srce odpustilo je celo temu zločincu, kateri jo je pripravil v to strašno bedo.

S strahom in trepetom mislila je na ječo. Mogoče, da je morala ona, ki svoje nedolžnosti ni mogla dokazati, — dolga leta pretrpeti v ječi, — mogoče — — ?!

Pri teh mislih udrle so se ji vedno vroče solze; pogled uboge žene je moral vsacega pretresti; saj bi se je celo divja zver usmilila. Vse, kar je že prestala, zginilo je pred tem najstrašnejšim, kar jo je čakalo: onečaščujoča ječa.

Samo njena globoka pobožnost, njena vera na večno usmiljenega Boga je Heleno še hrabrila. V teh tožnih urah prosila je srčno Boga in v molitvi zadobila novo moč za trpljenje.

Zapustila ni več svoje sobe, ker se je bala radovednih pogledov hišnih prebivalcev. Ljudje so kaj dobro vedeli, da pri tej tujki ni bilo vse v redu. Ugibali so sem in tje, kaj da je ta dama pač zakrivila.

Tako ji je pošel dan za dnevom s svinčeno počasnostjo.

Tudi danes zjutraj sedela je žalostna v svoji sobici.

Zdaj vstopi Juno in pove, da želi neki gospod govoriti s Heleno.

Pričakovaje pogleda nesrečnica proti vratom.

Zgane se, ko vidi, da ustopi oni detektiv, ki jo je že enkrat obiskal.

Uradnik pogleda z izrazom globokega sočutja na ubožico, katero je smatral za nedolžno. Komaj je vedel, kako bi naznanil Heleni ukaz, katerega je danes zjutraj dobil.

„Bojim se, da Vam moj današnji poset naredi malo veselja“, začne konečno.

Helena pokaže ponosno na stol; bila je na vse pripravljena, slutila je, kaj da zdaj pride.

„Dobili ste ukaz, da me primete?“ vpraša milo. „Ne prizanašajte mi; prestala sem že toliko in bom tudi to — zadnje še prenesla.“

„Dobil sem pač povelje, da Vas pripeljem v preiskovalni zapor“, odgovori uradnik hitro. „Ali nujno Vas prosim, ne smatrajte to za kako sramoto. Vaša prepeljatev vršila se bo na najprizanesljivejši način, ker se je policija prepričala, da ne mislite pobegniti.“

Helena ga vprašaje pogleda s svojimi lepimi očmi.

„Težak sum leži na Vas“, nadaljuje detektiv, „ali takoj opomnim, da sloni ta sum na jako slabih nogah, da sem trdno prepričan, da se bo v nekaterih dneh od Vas odmaknil; da, jaz grem še dalje, jaz mislim, da ste popolnoma nedolžni.“

„In česa me sumijo ?“ prosi Helena bolestno.

„Tega Vam ne smem povedati“, odgovori uradnik. „Imamo samo ukaz, z vami kolikor mogoče prizanesljivo ravnati in počakati nadaljne odredbe.“

„Srčna Vam hvala“, reče Helena mirno. „Brez obrambe sem in tuja; teh malo prijateljev, kar jih imam, so zelo oddaljeni. Samo ena oseba je, ki me hoče ugonobiti; in gotovo se imam tudi nji zahvaliti za novo izkušnjo.“

„Kdo je to?! Imenujte mi ono osebo, mogoče, da Vam zamorem v tej žalostni zadevi pomagati“, zakliče detektiv hitro.

„Jaz one osebe ne bom imenovala“, odgovori Helena. odločno. „Naj mi še take bolesti prouzroči, da me celo naj groznejši usodi izroči, — jaz je nr bom izdala!“

Z globokim sočutjem je zrl uradnik na ubogo bitje, katere ni hotelo imenovati svojega zagrizenega preganjalca; čutil je, da ima Helena angeljsko mehko srce, katero celo najhujše molče prenaša. —

„Ali naj Vas zdaj spremim?“ vpraša Helena s tihim glasom.

Detektiv se iz svojih misli prebudi.

„Ne“, zakliče ubranivši. “Saj sem Vam že preje povedal, da se policija ne boji Vašega bega; pridite sami v sodnijsko poslopje; opoldan Vas bom tam pričakoval. Ne bojte se, da pridete v ječo; tudi za to je poskrbljeno, da se bo, ko bodete v preiskovalnem zaporu, kar najobzirneje ravnalo z vami.“

„Torej jetnica!“ zakliče Helena bolestno in se zgrudi, glasno jokaje na stol.

„Pomirite se“, prosi usmiljeni detektiv. „Trdno sem prepričan, da pride Vaša nedolžnost na dan. Gorje pa onemu zavržencu, ki je ta sum na Vas napeljal; strogost postavo ga bo kar najtežje zadela !“

Po teh besedah uradnik hitro zapusti sobo; videl je, da je tukaj vsaka tolažba odveč, tudi je pogled na ubogo trpinko komaj prenašal.

Juno je pri vratih prisluškovala: zdaj je hitela k svoji gospej, da jo z nežnimi besedami potolaži.

Uboga zamorka je bila radi prijetbe svoje gospe vsa iz sebe, ter prisegala nepoznanemu tožitelju grozno osveto.

„Pridite, gospa; mi bežimo; policija nas nič ne najde; Juno zelo navihana; pozna vsa skrivališča; v nekaj urah smo zelo daleč; daleč od tukaj, potem naj nas išče.“

„Ne, jaz ne bežim, Juno“, odgovori Helena trdno. „Jaz sem nedolžna; Bog mi bo tudi v tem groznem položaji pomagal.“

„Juno to bolje pozna“, meni zamorka. „Katerega policija enkrat ima, tega ne spusti zlepa, — ona ga kar lepo utakne v luknjo, več tednov ali pa mesecev, potem sliši policija, da je gospa nedolžna, — pa reče: O, oprostite gospa, mi smo se zmotili, — gospa potem zastonj sedela v luknji.“

Ali vse govoričenje zveste zamorke ni zamoglo nesrečnico odvrniti od storjenega sklepa.

Ukazala je Juno, naj ji popoldne prinese njeno prtljago v sodnijsko hišo; potem se je bolestno poslovila od zdihujoče zamorke.

„Juno ostane, kjer bo gospa!“ upije zamorka. “Policija naj tudi mene zapre; kjer je gospa, tam hoče biti tudi Juno, — nas ne smejo ločiti. “

Heleni je skoro srce počilo pri teh besedah; vendar je po možnosti tolažila zamorko, ker je upala, da jo kmalu oproste.

Hitro uredi svoje reči, katerih večji del izroči zamorki, da nastopi težko, grozno pot.

Detektiv jo je pričakoval v veži sodnijske hiše. Uljudno jo je naprosil, naj gre ž njim v prvo nadstropje.

Tam pelje Heleno v precej veliko, priprosto opremljeno sobo. —

Nesrečnica pogleda okna, ki so vodila na dvorišče.

„Tukaj ni železnih mrež“, jo tolaži uradnik. “Prepričani smo, da nam žalostno dolžnost po možnosti olajšate. Samo to obžalujem“, dostavi resneje, „da je stari preiskovalni sodnik zbolel; drugi gospod je nekaj čuden.“

Helena prestrašeno pogleda prijaznega uradnika.

„Le pomirite se“, ji reče detektiv. „Mi Vas imamo le zaslišati, potem pošljemo poročilo v Novi Jork; odtam je potem vse drugo odvisno.“

„O, jaz čutim, da mi dobro želite“, zakliče Helena ginjena. “Prisezam Vam, da si nisem v svesti najmanjšega pregreška.“

„Prepričan sem o tem“, odgovori uradnik. „Dam Vam še en svet. Čez nekaj minut bodete zaslišani; odgovarjajte kratko in jasno; — ne jemljite si morebitnih surovih besed preiskovalnega sodnika preveč k srcu, jaz upam, da se še vse dobro izteče.“

Še predno je zamogla Helena odgovoriti, stopi sodnijski sluga v sobo in povabi Heleno pred preiskovalnega sodnika.

239. poglavje.
Zasliševanje.

Sodnijski sluga pelje Heleno po dolgem hodniku, na čigar koncu odpre neka vrtata, in povabi nesrečnico, naj ustopi.

Pri neki z zelenim suknom pregrnjeni mizi sedela sta preiskovalni sodnik in pisar; radovedno pogledata na Heleno, katero sodnijski sluga pripelje k mizi.

Sodnik je bil še mlad mož, čigar nelepi obraz je kazal surovost in samopovzdigovanje. Njegove male, sive oči so motrile Heleno z nesrečo naznanjajočimi pogledi, njena mila lepota ni ganila trdega srca tega človeka.

Mladi sodnik je bil velik sovražnik žensk, čeprav so zli jeziki trdili, da je to le postal, ker si je ta uradnik pri različnih snubitvah pridobil ravno toliko košaric, čemur se spričo njegove grdosti ni bilo čuditi.

Zato je sodnik sovražil vse ženske.

Helena mu je prišla ravno prav, da nad njo znese vso svojo nejevoljo radi tolikih razžaljenj.

Sodnijski pisar pa je pomiluje zrl v lepi, smrtno bledi obraz revice. Le nejevoljno je vzel pero v roko, ko mu sodnik reče, da naj piše.

„Kako se pišete ?“ vpraša kratko pred njim stoječo.

„Helena Sever“, bil je tihi odgovor.

„Rojeni?“

„...avgusta 18.. na Ostrovrškem gradu.“

Sodnik pogleda v neki zraven njega ležeči akt.

„Ali je Sever ime Vaših starišev?“

„Ne, tako se piše moj soprog!“

„Tako, hm, — kako se pišejo Vaši stariši?“

„Moj oče je grof Ostrovrhar, in živi na Avstrijskem.“

„Obubožan plemič, — kaj?“

Heleni stopi vsa kri v obraz, ko odgovori:

„Moj oče živi na svojem gradu Ostrovrhu.“

Uradnik mrmra nekaj nerazumljivih besedi.

„Ali imate listine, katere svedočijo istinitost Vaših izpovedb?“

„Ne“, odgovori Helena.

„Tako, — potem bomo povprašali, Avstrija ne leži izven tega sveta.“

Helenin ljubki obraz postane snežno bel.

„Moj Bog, moj oče naj izve, da sem v zaporu?“ vzklikne prestrašeno.

Sodnijski pisar pomiluje pogleda revico, ali preiskovalni sodnik se nič ne zmeni za to; bil je temu že navajen.

„Zakaj ste zapustili svoje stariše?“ vpraša dalje.

„Moja možitev z inženerjem Severjem je bila temu vzrok“, odgovori Helena zamolklo. „Moji stariši je niso želeli, — zato sem zapustila svojo domovino.“

„Torej recimo, — priprosto ušla“, meni brezsrčno sodnik.

Helena stisne v neznosnih mukah roko na svoje prsi, videla ni ničesar, vse je le plavalo kakor v megli.

Pisar sodnika nejevoljno pogleda.

Ta pregleduje neke akte, ki so ležali zraven njega.

„Tukaj stoji, da Vi z omenjenim Severjem sploh niste poročeni!“ reče nakrat.

Helena se uspne:

„Kdo se upa kaj tacega trditi?“ zakliče užaljena.

„Mirujte, tu stojite pred sodnikom!“ zakliče uradnik rezko. „Še enkrat mi tako završite in kaznujem Vas disciplinamo.“

Helena molče vije roko.

V trenotku se odpro vrata in stari detektiv stopi v sobo.

„Odgovorite na moje vprašanje!“ zarohni sodnik nad nesrečnico.

„Jaz sem v A...4. aprila 18.. poročena“, odgovori Helena s tresočim glasom. „Cerkvene knjige in pa na mestu oblasti bodo moje izpovedbo potrdili.“

„To lahko vsakdo reče“, meni sodnik brutalno. „Jaz ne verujem besedice vsega tega.“

„Ali se nočete preje morda obrniti na našega ukazodajalca?“ se zdaj oglasi oster glas.

Sodnik se hitro ozre.

„Ah, Vi ste“, reče s slabo zakrito nejevoljo. „Bodite takoj prijazni in ne motite me pri izpraševanju!“

„Ne, tega ne storim, ali zanesete se lahko, gospod sodnik, da bom o Vašem izpraševanji natanko poročal na pristojnem mestu“, reče detektiv ledeno.

Sodnik ga divje pogleda, uradnik isto tako njega.

Ali je sodnik našel svojega mojstra? Nadaljeval je izpraševanje, ne da bi bil odgovoril.

„Hočem torej verjeti, da je Vaš zakon z inženerjem Severjem postaven; ali imate iz tega zakona kaj otrok?“

Helenine lepe oči se napolnijo s solzami.

„Imam enega otroka“, zašepeta.

„In kje je ta otrok?“ poizveduje sodnik.

„Pri mojem soprogu Artur Severju“, odgovori Helena trdno. —

„Tako, — tako — torej s tem gospodom ste še vedno v zvezi; to je zelo sumljivo!“

„Med mojim soprogom in menoj ne obstoji nikaka zveza več“, odgovori Helena odločno.

„Saj ravnokar pripovedujete, da se nahaja Vaš otrok pri tem inženerju Severju!“ zakliče sodnik.

„To pač; ali brez mojega dovoljenja. Moj soprog prisvojil je mojega otroka na nepostaven način. Odvedel mi ga je !“

„To je zelo romantična povest“, se posmehuje sodnik. “Le škoda, da je ne morem verjeti!“

Helena je mislila, da jo te porogljive besede zgrudijo na tla. Proseče pogleda k detektivu; ali ta je ni pogledal, ker si je nekaj nujno zapisoval.

Sodnik je nekaj tiho povedal pisarju, potem se zopet obrnil k Heleni.

„Kje se nahaja zdaj inžener Sever, Vaš takozvani soprog?“ vpraša nenadno.

„Tega ne vem; kraj, kjer biva moj soprog, mi je neznan!“

„Ne delajte praznih ugovorov!“ zarohni sodnik nad nesrečnico. „Vi stojite tukaj pred sodnijo in si s takim izgovorom le še bolj poslabšate svoje stanje!“

„Jaz res ne vem“, odgovori Helena s solzami zadušenim glasom.

Pogled na ubogo trpinko bi najtrdosrčnejšega človeka prisilil k usmiljenju. Detektiv in sodnijski pisar sta komaj prikrivala svoje sočutje, samo sodnika je ta, po njegovem mnenji nalašč zanikajoči odgovor še bolj razdražil.

„Postopal bom ostreje proti Vam“, ji zagrozi. “Odgovorite zdaj: kje se nahaja Vaš soprog?“

Helena je mislila, da se zgrudi, ko nenadoma detektiv stopi k mizi in sodniku zašepeče nekaj besedi.

„Do tega nimate pravice“, odgovori preiskovalni sodnik.

„To Vam hočem dokazati“, odgovori polglasno detektiv. „Tukaj sem sestavil brzojavko na maršala in predlagam, da se izpraševanje nadaljuje v Novem Jorku. Ukaz višje sodnije mi je natanko znan, Vi imate tukaj samo zapisnik narediti, ne pa izvršiti nekak inkvizitorij. Vi ste samo namestnik, in še danes hočem poročati o Vašem postopanji Vašim predstojnikom !“

Sodnik je postal bled ko zid, ali brzdal se je in jecljal nekaj opravičevanj, ker je čutil, da je šel predaleč.

Detektiv se je odvrnil od brutalnega človeka ter šel na svoje mesto.

„Kako ste prišli v Združene države?“ nadaljuje sodnik čez nekaj časa.

„Hotela sem poiskati svojega soproga; zapustil me je, in jaz sem zvedela, da je šel v Ameriko“, odgovori Helena.

„In ste ga tudi našli?“

„Da, v Novem Jorku“, odgovori ubožica.

„Aha, to je bil oni Jon Gould, ki je pozneje pobegnil, ali ni tako?“ vpraša sodnik in lista po aktih.

Helena pritrdi.

„Če se Vaše izpovedbe uresničijo, da ste v resnici soproga onega Severja ali Goulda, potem se bo proti njemu dvignila tožba radi bigamije“, meni sodnik brezčutno.

Ubožica se je skoro zgrudila.

„Tukaj berem, da ste bili v hiši svojega tako zvanega soproga kot družabnica gospe Gouldove; to je vendar jako čudno in se nikakor ne ujema z Vašo prejšnjo trditvijo, da niste s tem Severjem v nikaki zvezi. Razjasnite mi ta čudni dogodek.“

Helena se iskaje pomoči ozira po sobi. Naj-li pove temu brezsrčnemu človeku svoje takratne duševne muke; mu pove, da si je hotela takrat še vročeljubljenega soproga nazaj priboriti! — Ne, tega ni mogla, — rajši umreti!

„Ali ste razumeli moje vprašanje?“ zarohni sodnik.

„Na to Vam ne morem odgovoriti“, zašepeče Helena.

Sodnik ostal je neganjen.

„Pišite: Zatoženka odklanja vsak odgovor“, zapove pisarju. “V Novem Jorku Vas bodo že pripravili do tega, da boste govorili, le zanesite se na to“, zakliče sodnik z zadržanim gnevom.

„Dolgo niste ostali v Grouldovi hiši“, nadaljuje sodnik, „Vaš tako imenovani soprog pustil Vas je prepeljati v blaznico; je-li to resnica?“

Helena je zamogla le z glavo pokimati, njene moči so bile pri kraji.

Ravno je hotel sodnik revico s kako brutalno besedo prisiliti k govorjenju, ko ga je srep pogled detektiva zadel.

„Zahtevam glasen in jasen odgovor od Vas!“ zakliče sodnik. „Ali je to, kar som Vam zdaj povedal, istina?“

„Da“, odgovori Helena tiho.

„No torej, — drugič pa precej odgovorite, — zdaj bi pa od Vas rad vedel, kje se nahaja Vaš tovariš „Srečko Korošec?“

„Tudi tega ne vem“, reče Helena.

„Prav tako! Le vedno tajite“, meni sodnik togotno. “Kaj mislite, da Vam le eno samo besedo verujem? Če se, kar domnevam, Vaše pripovedke, da ste grofovska hčer i. t. d“ izkažejo kot izmišljotine, potem imate trdo kazen pričakovati.“

Helenine nežne roke iskale so opore; čutila je, da jo noge ne držijo več.

„Ah, le ne hlinite se!“ se zadere sodnik nad njo. „Take komedije tukaj nič ne pomorejo, — torej dalje!“

„Ta Srečko Korošeč, neki brivec, Vas je rešil iz blaznice, kaj ne?“

Helena potrdi to vprašanje.

„Hm, zelo čudno, ali vendar umevno“, meni sodnik. „Saj je bil z Vami v ozki zvezi“, pristavi porogljivo.

Helena vzplamti.

„Kaj naj ta vprašanja pomenijo?“ zakliče s plamtečimi očmi. —

„Vi imate toliko časa molčati, dokler se Vas ne vpraša!“ zakriči surovež nad njo. „Vidite, da pridem na vse Vaše tajnosti!“

„Torej s tem Korošcem ste potem skupno potovali“, nadaljuje. „Prišel je že z Vami semkaj ?“

„Ne“, odgovori Helena začudeno. „Videla sem tega moža v blaznici. “Ker je bil preje brivec v bližnjem kraju Ostrovrha, pomagal mi je, da sem zbežala iz blaznice.“

„Zato je imel tehtne vzroke“, meni sodnik. “Saj ni smel pustiti svoje sokrivke v zadregi!“

Helena ga s široko odprtimi očmi pogleda; neka strašna misel ji je vstajala.

„Da, le glejte me“, se roga brezsrčnež. “Ta Srečko Korošec se je moral bati, da bi se ono temno dejstvo prehitro ne izvedelo, zato je skrbel, da ste ubegli. Medtem ko so nedolžne sumničili, odtegnili ste se s svojim tovarišem rokam pravice.“

„Jaz Vas ne razumem“, jeclja Helena. „Kaj naj pomenijo te pripombe ?“

„To boste že še pravočasno zvedeli“, se porogljivo smeje sodnik. „Ali morda celo ne veste, da Vas sumijo umora milijonarja Smita, tasta onega Severja, Vašega tako imenovanega soproga?“

Detektiv, ki je že pred nekaj trenotki vstal, priskoči hitro: držal je onesveščeno Heleno v svojih rokah.

„Vidite“, se raduje sodnik, “zdaj je razkrinkana; to je prišlo prehitro in tej obdolžitvi ni mogla kljubovati.“

„Moj poklon, gospod sodnik“, ga prekine detektiv z ostrim glasom, “izborni ste za inkvizitorja.“

Sodnik je hotel togotno odgovoriti na to zavrnitev, kar so vrata odpro in postaren, časti vreden gospod vstopi.

Pri pogledu na onesveščeno damo obstane, potem hitro pristopi k tej skupini.

Ko je zagledal detektiv starega gospoda, je olajšano vzdihnil.

Hitro nese ubožico k stolu in prosi sodnijskega slugo, naj ji prinese kozarec vode.

Potem se obrne k staremu gospodu, katerega pozdravi kot preiskovalnega sodnika, in mu tiho vse natanko razloži, kar se je pred nekaterimi minutami tukaj prigodilo.

Stari gospod je nejevoljno pogledal sodnika, ki je mirno listal po aktih, in se delal, kakor da ga cela stvar nič ne briga.

„Ker sem zopet ozdravel, bom nadalnje izpraševanje sam prevzel, gospod kolega“, reče preiskovalni sodnik, ko je detektiv končal.

Mladi sodnik togotno pogleda detektiva.

„Smatram to osebo za nevarno zločinko“, zakliče in pokaže na onesveščeno Heleno.

„Naša naloga je le, to damo izprašati, ne pa uprizoriti kako obravnavo“, prekine ga resno stari gospod. „Že večkrat imel priliko Vas karati radi Vašega postopanja proti obdolžencem; take obravnave so morda umestne na severu pri roparjih in morilcih, ne pa tukaj v deželah in celo pri dami, na kateri leži le slabo podprt sum.“

„Vse je zlagano, kar reče“, zakliče mladi sodnik. „Izdaja se za grofovsko hčer, in razen tega hotela mi je še druge bajke natveziti.“

„Ali imate protidokaze pri rokah ?“ vpraša stari gospod.

„Ne, ali prepričan sem, da je vse le laž in goljufija.“

„Vaše mnenje se tukaj ne upošteva“, odloči stari preiskovalni sodnik. „Prepričan sem, da ste hoteli to damo prisiliti h kakemu priznanju, a ponovim Vam, da sme sodnika obravnava biti samo v Novem Jorku. Mi imamo samo izpovedbe obtoženke na zapisnik vzeti in akte vposlati; vse drugo nas nič ne briga.“

Potem pogleda v bledi obraz mlade dame.

„Jutri bom nadaljeval izpraševanje“, nadaljuje stari gospod. “Dame ne moremo danes več izpraševati, ker je preveč izmučena. Kakor sem ravnokar čul, je neka zamorka, katera jo je spremljala, doli. Skrbite za to, da ostane služabnica pri gospej, da ji postreže.“

Pri teh besedah je odprl vrata.

Detektiv in sodnijski sluga pristopita k Heleni in jo počasi peljeta v njeno sobo, medtem ko se je mladi sodnik z divjimi pogledi odstranil.

240. poglavje.
Nepričakovano snidenje.

Brzovlak pacifične železnice južnega Teksasa zapustil je postajo San Antonijo.

Hitel je dalje proti vzhodnim državam.

V salonskem vozu sedela je čudna dvojica, katero so večkrat začudeno ogledovali.

Da sta bili osebi poročenea, izdajala sta njiju poročna prstana, čeprav se je moralo misliti, da ta dva ni pripeljala skupaj obojestranska ljubezen.

Gospod je bil visoka, postavna oseba, ki je imela še mladostno gibčnost in svežost, a zelo sivi lasje in skoraj bela brada so kazali, da je bil že precej v letih.

Čez desno oko imel je štirivoglato obvezo, ki je bila s črnimi trakovi na glavi privezana. Kakor je sedel tukaj z naprej pripognjenim zgornjim životom, delal je utis telesno trpečega človeka, ki je iskal v glavnih mestih zdravniške pomoči.

Njegova spremljevalka je bila mlada, izvanredno krasna dama, katere svitlo rumeni bujni lasje so se čudno razlikovali od njenih črnih, žarečih oči; bila je kakor njen spremljevalec jako elegantno oblečena ter imela krasen briljantni nakit, ki je pri sopotovalcih po pravici vzbujal pozornost.

Ta dva čudna potovalca sta le malo govorila med seboj, ter večkrat skrivaj pogledovala proti vratom salonskega voza.

Bilo je videti, kakor da se bojita, da bi kdo vstopil, ki jima je bil neprijeten.

Kar se stari gospod zgane.

Hitro vzame časopis iz žepa, na kar ga tako razprostre, da je list njegov obraz zakrival.

Iz vrat, ki so peljala v sosedni kupe, stopi gospod, čigar visoka, močna postava je izdajala, da je nje lastnik ali častnik ali pa uradnik. Bil je nekdanji policijski polkovnik Rogers, ki je prišedši od potovanja iz južne Lujizijane, se s tem vlakom peljal v vzhodne države.

Njegovo ostro oko je preiskovaje preletelo navzoče osebe v salonskem vozu.

Ni mu odšlo, da se skuša stari gospod skriti za časopisom; zato se je vsedel v njegovo bližino, da bi v primernem trenotku tujca lahko opazoval.

Našim čitateljem lahko izdamo, da sta bila stari gospod s svojo lepo spremljevalko Sever in Mercedes, ki sta prišla iz Santa Fe, kjer se jima ni zdelo dovolj varno za daljše bivanje.

Sever je nekdanjega policijskega polkovnika Rogersa spoznal na prvi pogled.

Instiktivno je čutil, da bi bilo nadaljno skrivanje sumno, zato je spustil časopis, ter se z nekaterimi navadnimi besedami obrnil k Mercedi.

Rogers je hotel pri pogledu na Severja vstati, ali besede zločinca navedle so ga, da je še ostal.

Če tudi obraza ni spoznal, mu je bil vendar glas znan, tudi je poznal lokavost svojega nasprotnika, ki je vedno pod drugo masko iskal in našel zavetja pred pravico.

Rogers je pazljivo zrl v pretvorjeni obraz njemu nasproti sedečega potovalca. Mislil je, da najde v njem nekaj potez, ki so ga spominjale na Severja, ali gotov vendar ni bil.

Sever je bil v smrtnem strahu.

Videl je oči svojega najhujšega sovražnika trdo vprte nase, in bal se je, da bi ga polkovnik precej ne prijel.

Ali duševna prisotnost ni za trenotek zapustila Severja; govoril je mirno z Mercedo o vsakdanjih stvareh, ne da bi se brigal za polkovnika, ki ga je neprenehoma opazoval.

Nekdanjemu polkovniku bilo je jasno, da mora tukaj z največjo pazljivostjo ravnati; imel ni nobene pravice sumljivega tujca prijeti, zato je bil še nadalje popolnoma pasiven, da si zadobi zaželjeno gotovost.

Hipoma mu pride srečna misel.

Hotel je dozdevnega Severja nagovoriti: mogoče, da tako spozna, pri čem da je.

Odločno so obrne k tujcu.

„Oprostite, gospod, ali Vi imate neko čudno podobnost z nekim znancem, katerega že dlje časa nisem videl.“

Severja spreletelo je ledeno mrzlo, a niti za trenotek ni izgubil miru.

„Ne da bi vedel“, odgovori uljudno. „Vi ste mi popolno neznani, gospod.“

„Rogers mi je ime“, odgovori ta.

„Zasebnik Munoz“, se predstavi tujec. „Hočem obiskati s svojo soprogo Združene države: moje bivališče je Meksika.“

„Oprostite“, zakliče Rogers navidezno zmotljen: „Vaše špansko ime mi priča, da ne morete biti z nekim Severjem v sorodu.“

„Sever. Sever?“ ponovi tujec. „Ne, tacega gospoda ne poznam“.

Rogers se oprosti in odide.

Ali ta glas se mu je zdel preveč znan: zato se ni mogel pomiriti.

„Mercedes“, zašepeče Sever, „v veliki nevarnosti sva: ta mož, ki je ravnokar z menoj govoril, je policijski polkovnik, ki me zasleduje.“

„Le bodi miren“, mu Mercedes tiho odgovori, „morda se da le premotiti; tvoja maska se je izvrstno posrečila.“

Rogers je stopil v sosednji kupej.

Skozi razpoko pri vratih je dvojico lahko opazoval, in opazil je, da nekaj šepetata.

„Mislim, da je Sever“, mrmra Rogers za se. „Pretvoril se je, ali mene se ne more tako lahko premotiti.“

Vlak se je bližal postaji, kjer so dalje časa ostali.

Kar vidi Rogers, da tujec vstane in gre skozi voz.

V svoji razburjenosti je Sever pozabil na vso previdnost; zravnal je svojo visoko postavo in šel k drugemu oknu vozu.

Rogers je le s trudom vdušil vzklik veselja.

Poznal je natančno Severjevo hojo, zdaj je vedel, da je bil iskani zločinec v vlaku. Zločinec se je sam izdal.

Vlak je ravno peljal v postajo, kjer je Rogersovo ostro oko takoj zapazilo nekaj policijskih uradnikov na peronu. V trenotku je zapustil voz, in hitel k uradnikom.

Ali tudi Sever je natančno opazoval svojega sovražnika. Videl je, da se Rogers vrača z nekaterimi policisti.

Hitro zašepeče Mercedi nekaj besedi, — potem bliskoma odpre vrata na nasprotni strani vagona in naglo zapusti s svojo lepo spremljevalko kupej.

Sopotniki so bili preveč začudeni, da bi bežeča zadrževali. Še predno so zamogli govoriti o tej stvari, prihrumi Rogers s policijstom v voz.

„Kje je zločinec?“ vpraša hitro.

„Tam ven“, odgovori sopotnik in pokaže na odprta vrata. „Tam tečeta, — zdaj prideta v gozd.“

Policijsti so hitro tekli za bežečima, medtem ko je Rogers ostal v vozu, kamor je ravnokar prišlo več policijskih uradnikov.

„Tukaj ni nobenega dvoma več, da je ta mož oni dolgo iskani Sever ali Gould!“ zakliče Rogers. „Žal, da ga nisem mogel sam takoj prijeti, ker sem izstopil iz službe, moje ime je Rogers, bivši policijski polkovnik iz Novega Jorka.“

Uradniki se uljudno priklonijo.

„Tukaj je prtljaga bežečih“, reče eden sopotnikov, ter pokaže na dva ročna kovčega, katera je sumljiva dvojica v prenagljenem begu pustila v vlaku.

Uradniki vzamejo mala kovčega s seboj, medtem ko se Rogers odloči, da nekaj časa tukaj ostane.

Če so begune prijeli, potem je bilo njegovo pričanje največje važnosti; opustil je torej daljno vožnjo in se podal z uradniki na policijo.

Tam so mala kovčega preiskovali, ali našli niso druzega kakor nekaj perila.

Nič pisanega, nič, kar bi pričalo in razjasnilo, kaj je s temi čudnimi tujci, se ni našlo: da so pa bili iskani zločinci, dokazal je njihov beg.

Rogers je še enkrat preiskoval mali kovčeg.

„Stoj, — tu je nekaj“, zakliče nakrat. „Prosim, dajte mi oster nož, jaz moram dno odparati.“

„Moj poklon, gospod Rogers“, zakliče višji policijski uradnik, ki je hitro prinesel zahtevano. „Vi ne zatajujete svojega poklica: od nas ne bi bil nobenemu na misel prišlo, iskati kake skrivne prostorčke v kovčegu.“

„Tudi v drugem kovčegu se nahaja tak žep“, zakliče Rogers, in spretno prereže dno.

„Kaj vraga!“ zakliče uradnik, ki je radovedno gledal, „to so vendar bankovci!“

V trenotku sta bila oba kovčega izpraznjena; bankovce so položili na mizo in jih prešteli.

„500.000 dolarjev!“ zakliče eden. „Saj to je velikanska svota, kje je neki ukradena?!“

„Stoj, jaz vem!“ zakliče drugi. „To sta gotovo bila pustolovca iz San Franciska; tam sta uničila rodbino Tajlorjevo.

„Gotovo, to se ujema, 500.000 dolarjev je bila svota, katero je banka izplačala; saj to je izvrsten plen!“

„Le samo škoda, da sta ušla“, meni eden uradnikov obžaluje. „Gozd pri postaji je zelo nepristopen, tam se lahko skrijeta, čeprav sem vse policijste poslal, da bi jih ujeli.“

„Zato se je torej Sever skrival pod masko starega gospoda“, zakliče Rogers divje. „Spoznal sem ga takoj po glasu in na njegovi gibčni hoji, ker je v razburjenosti pozabil igrati ulogo bolnega.“

„Ženska, ki ga je spremljevala, je igrala v San Francisku ulogo bogate vdove“, zakliče oni uradnik, ki jo že prej to zadevo omenil. „Našli so v Tajlorjevi hiši njeno raztrgano sliko, katero so skrbno skupaj sestavili — tukaj je sledilno pismo z njeno sliko.“

Rogers vzame list v roke.

„Ona je!“ zakliče. „Ali hudodelnica si je lase pobarvala; takoj se mi je čudno zdelo, da je imela plave lase in črne oči.“

„Da, demonično lepa žena je“, potrdi uradnik. „Ne vidi se ji, da je hudodelnica.“

„Takoj se peljem v San Francisko, in tam poiščem rodbino lajlorjevo“, reče Rogers. „Mogoče, da od nje kaj posebno važnega poizvem.“

„Vaša vožnja bi bila zaman, gospod Rogers“, odgovori uradnik. „Rodbina Tajlorjeva obstala je iz udove in njenega sina. Damo je zadela kap, ko je zvedela o svoji nesreči in sin se je koj potem ustrelil.“

„Grozno!“ zakliče Rogers prestrašen. „Ta Sever je vrag! Povsod, kamor pride, napravi kako nesrečo. V Novem Jorku, v Novem Orloanu, v M....su in Nasvjlu je prouzročil nepopisne nesreče; hudodelec je, kateri se nobene stvari ne zboji!“

„Mogoče, da je tudi z onim ciganom identičen, katerega iščejo v Čikagi“, reče uradnik. „Njegov popis m popolnoma ujema z onim Severjem ali Gouldom, kakor so je imenoval.“

„O tem mi ni ničesar znano“, reče Rogers radovedno.

„Tam v Čikagi je governer Vatson ali pravzaprav njegova soproga postala žrtev tega brezvestnega človeka. Izdajal se je za francoskega markija. Nesrečnica dala mu je ogromno svoto denarja, mož jo je radi tega sumničil, in jo v napadu ljubosumnosti ustrelil. Vicegoverner se je potem sam ovadil sodniji, ki ga je pa oprostila, ker ga je žena varala.“

„To je prav mogoče, da je to bil Sever“, reče Rogers zamišljeno. „Ta capin se rad izdaja za grofa ali barona; zato se mu vedno posreči, dobiti nove žrtve v svoje zanjke; kdo ve, kakšen način je ubogo ženo governerja presleparil.“ — —

Ves drugi dan in drugo noč poizvedovali so po ubeglih, a bilo je vse zastonj. Sever in njegova spremljevalka sta izginila.

241. poglavje.
„Dobrotljiva“ zakonska dvojica.

Sever je z Mercedo srečno dosegel gozd; tam mu je bilo lahko, se skriti pred zasledujočimi policijsti.

Po pravici je domneval, da ga bodo iskali sredi razsežnega gozda; zato je ostal z Mercedo ob robu gozda, odkoder je lahko opazoval železniško progo.

Kar se pustolovec zgane.

Mercedes se ustraši, ker je mislila, da so jima zasledovalci blizu, čeprav ni v gozdu ničesar mogla zapaziti.

Severjev vzklik ji je hitro vse razjasnil.

„Ročni kovčegi“, zastoka Sever. „Pustili smo jih v vlaku; saj je ves denar proč!“

Tudi Mercedes je bila vsa iz sebe.

Ta ogromna svota je bila za vedno izgubljena; gotovo sta padla kovčega policiji v roko, katera jih brez dvoma natančno preišče.

Ali zločinska žena je kmalu prebolela to izgubo, medtem ko je Sever v temnem molčanji šel naprej.

„Nikari ne obupaj, Artur“, ga tolaži njegova tovarišica, „imam še nekaj tisoč dolarjev; sicer pa najdem dosti potov in sredstev, da si kmalu novo premoženje pridobiva.“

Sever je z občudovanjem zrl na lepo ženo, ki je s tako gotovostjo gledala v bodočnost.

Mercedes je nekaj časa premišljevala, potem pa začel dalje idoč razvijati svojemu tovarišu predrzen načrt, katerem je Sever pritrdil.

Sever je pogledal na uro.

„Še precej zgodaj zjutraj je“, meni pustolovec. „Šla sva kakor si videla, nazaj, to seveda najmanjo slutijo naši preganjalci; gotovo mislijo, da sva obrnila na drugo stran.“

Beguna sta zdaj prišla na kraj gozda.

V daljavi sta opazila malo železniško postajo, ki je sestojala iz malo poslopij; kraj, kamor je spadala, bil je videti precej oddaljen, ker se daleč naokrog ni moglo videti kake naselbine.

Pred njima je bila glavna cesta, ki se je daleč razprostirala, gotovo je peljala v mestece, za katero je bila postaja na pravljena.

„Zdaj ne smeva uporabiti železnice“, meni Sever. „Gotovo so vse postaje o najinem begu brzojavno obveščeno. Kako bi bilo, če bi šla v mesto, ki gotovo leži tukaj v bližini?“

„Tam bi najin prihod vzbujal pozornost“, reče Mercedes premišljaje. „Pomisli, peš prideva brez prtljage; to je pre nevarno, in bi naju lahko izdalo.“

„Tam pride voz“, zakliče Sever, in pokaže na glavno cesto. „Čakaj, da se z možem zmenim.“

Voz se je hitro bližal kraju, kjer je Sever stal na cesti bil je priprost voz, katerega je neki mlad mož vodil.

„He, dragi prijatelj!“ ga ogovori Sever. „Ali se peljete v mesto?“

Voz se ustavi.

„Če mislite Georgetovn, potenj da, gospod“, odgovori voznik. „Peljal sem svojega gospoda v Beiton, in se sedaj vračam.“

„Ali bi mogli mene in damo s seboj vzeti; prideva s postaje, a nisva dobila tam nobenega voza“, lagal je Sever. „Hotela sva že peš v mesto iti, a je predolga pot.“

„Da, še pet milj“, dejal je kočijaž. „rad Vas vzamem s seboj.“

Sever je podaril prijaznemu možu par dolarjev, katere je ta smehljaje spravil.

Mercedes je prišla zraven in hudodelca sta stopila na voz, kateri je hitro oddrdral proti mestu.

V dveh urah so bili v Georgetovnu. Sever je prosil voznika, naj ju pelje v najboljši hotel, na kar se je voz čez nekaj minut ustavil pred veliko hišo.

Sever je vzel dve elegantni sobi, in je pripomnil, da pride njegova prtljaga zvečer s postaje.

Ko je natakar hotel sobo zapustiti, poklical ga je Sever nazaj. —

„Ob kateri uri se obeduje?“

„Skupni obed se začne ob 4. uri“, odvrnil je natakar.

„Prihranite dva prostora zame in za mojo ženo; — sicer pa še eno vprašanje: upam, da je le odlično občinstvo navzoče, drugače obedujem raje v najini sobi.“

„Pri tem obedu so zastopani le dostojniki mesta“, odgovoril je natakar samozavestno. „Sedaj je tu v hotelu kot gost tajnik g. Grant, zelo bogat gospod, ki se bo nekaj časa tu mudil.“

Sever je dosti zvedel.

Ko je natakar zapustil sobo, obrnil se je veselo k Mercedi.

„Ta je naš mož!“ zaklical je. „Visok uradnik, pri tem bogat; upam, da ni prestar.“

„Glavna stvar je, da uradnik nima žene“, odvrnila je Mercedes. „O tem morava zadobiti gotovost, drugače se ne da izvršiti najin načrt.“

„To bova kmalu zvedela“, dejal je Sever. „V knjigo za tujce sem se vpisal kot prihodnjak Munoz s soprogo iz Meksike. Pri obodu bodem izvrstno igral ulogo starega, sitnega moža, ki muči svojo lepo, mlado ženo; če tajnik ni oženjen, potem se kmalu vname zate.“

„Le ne pozabi najinega druzega načrta z dobrodelnim nagnjeni“, opomnila je Mercedes.

„Ne skrbi!“ odvrnil je Sever. „Velika povodenj v Pensilvaniji, o katerej pišejo sedaj vsi časniki, mi bo primerna pretveza.“

Mercedes je imela pod svojim plaščem jako elegantno obleko, ki je povzdignila zapeljivi, bujni život lepe žene.

Prepričana je bila, da bo njena prikazen vzbudila splošno občudovanje.

Sedaj je vročila Severju nekaj bankovcev.

„Tu“, rekla je, „imaš 5000 dolarjev, to je skoraj ves denar, kar ga še imam. Ti moraš položiti veliko vsoto na krožnik, drugače bo udeležba premajhna. Jaz bodem dala svoj lišp z briljanti; ponarejen je tako dobro, da ga nihče ne spozna.“

Hudodelska dvojica si je zmislila nove satanske nakane, katere naj bi jima kmalu doprinesle zgubljeno vsoto. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ob 4. uri se je podal Sever z Mercedo v veliko obedovalnico hotela.

Tam je bila zbrana odlična družba, koje središče je bil zavezni tajnik Grant. Ta je bil razmeroma mlad uradnik, ki ni prekoračil 35. leta; bil je zelo bogat, neoženjen, prijetne zunanjosti, zato pa predmet posebnega zanimanja ženitve željnih dam. —

Ko je stopil Sever z Mercedo v dvorano, so se vsi pogledi obrnili na čudno dvojico.

Posestnik hotela je predstavil nova prišleca, pri čemur je navzoči komaj zadrževali svoje začudenje nad različnima zakoncema.

Mercedina bliščeča lepota je v trenotku razvnela moška srca, posebno tajnik je vso pozornost obračal na njo; da, skrivaj je prosil hotelirja, naj zanimivo damo posadi blizu njega —

Radovoljno je ta izpolnil željo odličnega gosta in je skrbel za to, da je dobila Mercedes svoj sedež ob strani visokega uradnika.

Sever se niti zmenil ni za svojo soprogo, tako da je ta navezana izključno le na tajnikovo zabavo.

Ta je storil vse, da bi se prikupil ljubki dami; prekašal se je v uljudnostih, posebno ko je opazil, da med zakoncema ne vlada posebno sporazumljenje.

Ko je Mercedes stavila nekaj vprašanj na svojega imenovanega soproga, ji je ta nejevoljno odgovoril, tako da je g. Grant potem s podvojeno ljubeznivostjo skušal potolažiti po njegovem mnenju nesrečno ženo.

Sever je medtem marljivo govoril s svojim sosedom o povodnji, ki je opustošiila Pensilvanijo.

„6000 ljudij je brez zavetja“, zaklical je. „To je strašno: tam mora vladati grozna beda.“

„Ali ste Vi tudi slišali o velikanski nesreči, milostna?“ vprašal je zavezin tajnik lepo Mercedo.

„Ravno čujem, da je toliko ljudi brez domovanja“, odgovorila je Mercedes s solznimi očmi. „Ah, to je strašno; ali bi se ne moglo tej sili malo odpomoči?“

„Povsod se nabira“, dejal je uradnik. „A za tako nesrečo je treba velikanskih vsot!“

Mercedes je molče gledala predse. Nakrat se je obrnila, kakor v hipnem sklepu, k tajniku.

„Tudi jaz hočem pomagati po svoji moči: tu, — to naj se porabi za revne, saj imam še dovolj briljantov.“

Gostje so začudeno pogledali lepo ženo, ki je hitro snela z vratu briljantni lišp in ga položila na krožnik.

„Za ponesrečence v Pensilvaniji!“ zaklicala je z navdušenjem.

Potem je ponudila krožnik svojemu možu, kateri je sedel poleg nje, in hladnokrvno vrgel na krožnik število bankovcev.

„5000 dolarjev“, dejal je površno svojemu sosedu. „Dajte krožnik naprej; če je tudi malenkost, bo morda vendar revnim prišlo prav.“

Gostje so se čudili, a predlog lepe gospe, ki si je v trenotku pridobila vsa srca, je bil navdušeno sprejet.

Od vseh strani so leteli bankovci na krožnik, na katerega je tudi tajnik položil 10.000 dolarjev.

Nabiranje je bilo končano.

Vse oči so bile s pričakovanjem obrnjene na zaklad, ki je ležal pred uradnikom na krožniku.

„Predsednik države Pensilvanije mi je dobro znan“, rekel je Sever malomarno, „dovolite, da mu jaz pošljem denar?“

Že so hoteli navzoči pritrditi, ko se je oglasil starejši gospod.

„Jaz predlagam, da zavezni tajnik g. Grant vpošlje vsoto na pomožni odbor v Kleveland“, dejal je mirno. „Mi podpišemo svoja imena, ker je vendar privatno nabiranje.“

„Gotovo!“ zaklicali so vsi gostjo enoglasno. „G. Grant naj denar odpošlje in naslov podpiše h svojim cenjenim imenom!“

Sever je komaj zamogel prikriti svojo osupnenost.

Srdito je gledal na krožnik, na katerem je ležal zadnji denar, kar sta ga imela hudodelca.

Sedaj je bilo vse izgubljeno; moral je z Mercedo zbežati še po noči, ker briljanti se bodo kmalu spoznali kot ponarejeni; potem je bil razkrinkan.

Obupno je pogledal Mercedo.

A ta je ostala mirna; lepi obraz ni kazal nikake razburjenosti.

Govorila je z zaveznim tajnikom, kateri ji je pošiljal zaljubljene poglede.

„Vi se bodete gotovo hudovali nad menoj, milostna“, šepetal je uradnik, „ker Vas vedno odtegujem Vašemu soprogu? Ta mi bo gotovo zameril.“

Mercedes je odgovorila z zaničljivim pogledom na soproga, medtem ko je poteza bolesti zaigrala okolu majhnih rožnatih ust. —

Uradnik je to opazil.

„Gotovo je nesrečna z možem“, mislil si je. „Ubogo, lepo bitje: smili se mi v srce.“

Medtem časom je trpel Sever nepopisno muko: zaman je premišljeval, kako bi dobil denar v svojo posest. A bilo je zastonj, — izhoda ni našel.

Mercedes je vračala ognjevito poglede tajnika, da je vsakikrat kakor v nedolžni zmedenosti povesila oči. Ko je bil obed končan, je bila koketna žena zapletla svojo žrtev v nerazvezne vezi.

„Ali ste že mislili napisati adreso na odbor?“ zašepetala je svojemu sosedu.

„Takoj bodem storil, kar sem zamudil“, zaklical je uradnik.

„Ah, to je vendar lepo, če se more izvršiti dobro delo“, dejala je Mercedes. „Jaz bi se silno rada posvetila taki nalogi, potem ima življenje vendar blag namen.“

„Uboga nesrečnica“, mislil je g. Grant.

Potem pa je vstal s svojega sedeža.

„Častiti pričujoči!“ zaklical je glasno. „Predno vstanemo od obeda, predlagam, da se vsota izroči dami, katera je spodbujala to nabiranje: ona je žrtvovala v svoji blagodušnosti dragocenost in je s tem dosegla lepi uspeh.“

„Bravo, dobro!“ donelo je od vseh strani.

„Ali hočete znesek nabiranja vposlati odboru, milostna?“ vprašal je zavezni tajnik uljudno.

Mercedes se je zahvaljuje priklonila.

„Rada“, odvrnila je, „tembolj, ker sem še drugo dragocenost namenila v to svrho.“

Zopet so zadoneli pohvalni klici; gostje so bili ginjeni od požrtvovalnosti tujke.

Mercedes je vzela krožnik in se je poslovila od svojega soseda.

„Ali ostanete še delj časa v Georgetovnu?“ je vprašal zavezni tajnik tiho.

„Nekaj dni, še ni odločeno!“ šepnila je Mercedes s pogledom, ki je uradnika očaral.

„Torej Vas bom še večkrat videl, milostna?“ rekel je s tresočim glasom.

Mercedes se je plaho ozrla po Severju, a ta je bil v živahnem razgovoru z nekim gospodom; za svojo ženo se je komaj brigal. —

Lepa žena je še enkrat zapeljivo pogledala tajnika, potem je hitro zapustila dvorano in se podala v svojo sobo.

Čez nekaj minut je vstopil Sever.

Bil je še vedno zelo razburjen, ker je že mislil, da je vse izgubljeno.

Previdno je zaprl vrata, medtem, ko je Mercedes mirno stala pri mizi in štela bankovce.

„Približno 60.000 dolarjev“, rekla je. „Dovolj malo; mojih 5000 dolarjev sem zopet nazaj vzela, tu je Tvoj delež.“

„Sedaj pride glavna stvar“, nadaljevala je Mercedes. „Le pusti mene za vse skrbeti; Ti igraj sitnega soproga, ki bo jutri pri obedu neljubeznjivo ravnal z menoj, potem sva v kratkem času preskrbljena z denarjem.“

„Jaz sem bil toli prestrašen nad dozdevno izgubo zadnjega denarja, da nisem niti videl, kako daleč si prišla z novim ljubimcem“, zaklical je Sever. „To je bila drzna igra, Mercedes, kako lahko bi nam bilo vse spodletelo in midva bi bila mora bežati kot berača.“

„Pah, — Ti še premalo poznaš mojo bistroumnost, Artur“, odvrnila je Mercedes smeje. „Le počakaj, v malo dneh boš videl čudeže, zaljubljeni bedak bo lahko vesel, če se bo z nekaj stotisoč dolarjev rešil iz komedije.“

242. poglavje.
„Nesrečna“ soproga.

Odličniki mesta Georgetovna so bili zbrani v obednici.

Zavezni tajnik Grant se je komaj zmenil za pozornosti s kojimi so ga obsuli; pazljivo je gledal na vrata, ker sta se danes zopet pričakovala pri obedu čudna zakonca.

Ubogi tajnik je bil včeraj ves obupan, ker se je prihodnjak Munoz počutil nekaj slabo in je s svojo soprogo izostal od obeda. —

V resnici pa je Sever naglo kupil nekaj kovčegov, perila in drugih potrebnih rečij; stvari so se, rekši da pridejo s postaje, poslale v hotel, medtem ko si je Mercedes dala pri šivilji napraviti novo, zapeljivo obleko.

Ker zamore denar čudeže delati, je bilo zaveznikoma le en dan treba se nove žrtve ogniti. Da, Mercedi je bila včerajšnja odsotnost od obeda celo v tem oziru ljuba, ker bi se hitro vzplamtela ljubezen tajnika še povečala. — — — —

Dvokrilna vrata dvorane so se odprla in Mercedes je prišumela ob roki Severja v obednico.

Tajnik ji je hitel naproti.

„Srčno pozdravljeni“, zaklical je, očaran od lepote skrivaj ljubljene. „Vsi smo Vas že včeraj željno pričakovali.“

Mercedes je bila v resnici dražestna. Svitla obleka je dala videti krasen tilnik in lepi roki, dragocen lišp pa je blesteče bliske iskril na vse strani.

Uradnik je peljal Mercedo k mizi.

Brigal se ni za godrnjanje postarnega moža, ki je nejevoljno sledil svoji ženi.

Mercedes se je zopet vsedla poleg svojega čestilca, medtem ko se nje mož ni zmenil za njo, ker se je takoj spustil v pogovor s svojim sosedom.

Uradnik je storil vse, da bi zabaval svojo lepo sosedo, a ta ni bila tako živahna kakor predvčerajšnjim, marveč je kazala žalosten obraz, kakor da bi jo mučila skrivna bol.

„Surovež menda trpinči ubogo ženo“, mislil je Grant razkačen.

Mercedes se je sedaj obrnila k svojemu soprogu.

„Ali nočeš vzeti od te jedi, ljubi Artur ?“ vprašala je milo.

„Ah, pusti me v miru“, godrnjal je. „Saj vidiš, da govorim z gospodom J.. ne moti me vender vedno!“

Mercedes je potegnila robec iz žepa in si skrivaj obrisala oči.

Tajnik se je težko premagal.

„Pošast“, škripal je na tihem. „Sramota je, kako ta človek ravna s svojo ženo.“

Sever je izvrstno igral svojo ulogo. Včasih je svojo ženo srdito pogledal ali pa na njena plaha vprašanja tako osorno ogovarjal, da je uradniku kar zavrela kri.

Le proseči pogledi Mercede zadržali so ga, da ni surovega soproga pozval na odgovornost.

Ta pa je storil, kakor da bi bilo to ravnanje njegovej ženi samo ob sebi umevno.

Obed je bil končan.

Munoz-Sever je vstal raz svojega prostora.

„Meni vendar ni še prav dobro“, rekel je Mercedi. „Pusti me sedaj par ur zgoraj spati. Ti lahko spodaj ostaneš v salonu za dame ali kje drugod, drugače me vedno motiš, — slišiš!“

Mercedes je te zlobne besede poslušala z angeljskim potrpljenjem.

Spremila je svojega čmernega moža do sobe, kjer se je ta godrnjaje poslovil od nje. — — —

Vsi drugi gostjo so bili že davno odšli, samo tajnik je bil ostal.

Uradnik se je približal prvemu natakarju, katerega je skrivaj poklical v stran.

„Ali je gospa Munoz v damskem salonu ?“ vprašal je tega.

„Ne, gospod“, odvrnil je natakar ponižno, „dama je v konverzacijski sobi.“

Gospod Grant je bil vesel, ker je tam lahko mirno govoril s svojo oboževalko.

Ko je uradnik stopil v krasno sobo, je bil iznenaden, lepo ženo najti samo.

Mercedes mu je obrnila hrbet, vendar je videl, da je pritisnila robec na oči in se je ves život krčevito stresel.

Vže se je hotel uradnik umakniti, ko je ljubezen do očarujoče žene premagala vse modrovanje.

Počasi je stopil k nji, a Mercedes ga menda ni opazila, ostala je nepremična.

Šele ko je gospod Grant stal tik nje, prestrašila se je močno.

„Moj Bog, tudi to še!“ zaklicala je obupno.

V naslednjem trenotku je skočila kvišku in je hotela mimo tajnika hiteti k vratom.

„Ostanite, milostna“, zaklical je uradnik tiho. „Oprostite moje nadlegovanje, a nisem Vas mogel gledati, da trpite, zato sem pristopil.“

Lepa žena je kakor onemogla padla v stol.

V svoji navidezni zapuščenosti nudila je tako zapeljivo podobo največje ljubkosti, da je gospod Grant čutil zavreti svojo kri.

„Ne poglejte me kot tujca“, šepnil je. „Napravili ste name s prvim trenotkom tako globok, neizbrisen utis, da bi vse storil, kar od mene zahtevate, če bi Vam mogel izpolniti kako željo.“ —

Mercedes je žalostno gledala v njega.

„Vem, da mi hočete dobro“, vzdihnila je. „A pomagati mi vendar ne morete, sama moram prenašati mojo nesrečo.“

„To je angeljsko srce“, mislil je gospod Grant. „Vi niste srečni, milostna“, rekel je glasno. „Mene ne varate; takoj po obedu sem opazil, da trpite.“

„O Bog, — jaz nesrečnica!“ ihtela je Mercedes. „Rada bi trpela sama moje muke, a da morajo to tudi tujci opaziti — to gorje je zame preveliko!“

„Jaz nisem tujec za Vas“, šepnil je tajnik vneto. „Zaupajte mi; morda bi Vam vendar mogel svetovati in pomagati.“

„Meni ne more nihče pomagati“, tožila je Mercedes. „Jaz sem sama in zapuščena! O Bog, s čim sem toli zagrešila v mojem mladem življenju, da moram pretrpeti tako neznosne muke ?“

Uradnik je čutil, da mu je vzkipela kri pri pogledu divne lepote te ženske.

„Ha, ali se morda oni ničvrednež drzne Vas trpinči?“ zaklical je. „To bi bila njegova smrt!“

„Prizanesite mu, moj soprog je!“ zašepnila je Mercedes.

„Jaz pa ne trpim, da bi mučil tako angeljsko bitje !“ zaklical je gospod Grant jezno. „Če se že v navzočnosti drugih oseb tako obnaša kakor danes, kaj morate prestati šele v njegovi družbi!“

Mercedes si je pokrila obraz z rokama. Vzdihnila je globoko, skozi prste pa opazovala razburjenost tajnika.

Navidezno prestrašena potegnila je obleko za vratom malo višje; tam je bila videti rudeča lisa, katero je opazil gospod Grant.

Slutil ni, da je to majhno znamenje prirojeno; neka mrzlica šinila mu je po žilah.

„Ha, kaj je to?“ vzplamtel je. „Lopov Vas je uda — —“

„Ne zgovorite te strašne besede“, prekinila ga je Mercedes s prosečima rokama. „Ne mučite me, — zapustite me, ker upam, da bo ura rešitve bila tudi zame.“

„Kaj mislite s tern, milostna?“ zaklical je uradnik prestrašeno.

„Opustite mi odgovor“, prosila je Mercedes. „Jaz ne morem delj prenašati tega življenja — jaz — —“

Strastni mož je zgubil oblast nad seboj.

„Ne govorite tako“, prosil je iskreno. „Jaz bi ne mogel prenesti Vaše izgube; — ne, ne glejte proč od mene; — ljubim Vas, — obožavam Vas; — v prvem trenotku, ko sem Vas zagledal, ukovali ste moje srce v nerazvezljive vezi.“

„Gospod tajnik!“ zaklicala je Mercedes s plamtečimi očmi, „sicer sem uboga nesrečnica, a zasmehovati me ne smete —“

„Za Boga, kaj mislite o meni?“ rekel je gospod Grant preplašeno. „Prisežem Vam, da so moje besede odkritosrčne; ljubim Vas z vso strastjo.“

„Nehajte, gospod Grant“, prekinila ga je Mercedes. „Ne smem Vas poslušati, ker sem priklenjena na mojega moža; o, to je strašno. Vi ga še ne poznate, kadar je razkačen; ubil bi me, — a prej raztrgal moj život z bičem.“

„O Bog, kaj sem ravno dejala“, nadaljevala je takoj potem prestrašeno. „Kaj ne, da niste slišali prestrašnega, — jaz —“

„Vse sem slišal“, dejal je uradnik zamolklo. „Vse vem, da ste Vi, preljubo, drago bitje, v rokah hudobneža.“

Mercedes je kakor onemogla padla na stol.

Nakrat je skočila kvišku.

„Ali slišim prav, tam je nekdo; — stopinje se bližajo, — z Bogom!“

V naslednjem trenotku je bila zginila, medtem ko je tajnik ostal na pol omamljen, sam. —

Mercedes je hitela po stopnicah gor.

Vstopila je v svojo sobo in vrata skrbno zaprla za seboj.

Sever je ležal na zofi.

Radovedno je pogledal kvišku, ko je Mercedes stopila k njemu in se smeje vrgla v stol poleg svojega zaveznika.

„Brez rešitve je ujet!“ zaklicala je končno. „Čez malo dni uidem ž njim, potem je dozorel najin načrt.“

„Ali si že tako daleč ž njim?“ vprašal je Sever radovedno.

Mercedes je pripovedovala, kako je varala uradnika.

„Le varuj se pred njim“, končala je šaljivo svoj govor. „Ubogi gospod Grant je silno zaljubljen, najraje bi Te nabodel.“ —

„Mercedes, Ti si pravi satan“, zaklical je Sever zadovoljno. „Svet je najin; akoravno sva morala v San Francisku pridobljeni denar izgubiti, kmalu ga bova na drug način zopet pridobila.“

„Da, tu vidiš, kaj zamore zal obraz“, odvrnila je Mercedes „Koketna ženska zapelje najboljšega moža v največje budalosti; celo zavezni tajnik pozabi svojo visoko mesto in leži pred mojimi nogami.“

Sever je pritisnil lepo ženo dopadljivo nase.

„Če bi le ljudje vedeli, kakšen si v resnici“, zaklicala je Mercedes. „Čas je, da se zopet spremeniš v lepega moža, katerega sem prej tolikanj občudovala.“

Sever je spustil Mercedo iz rok.

„Da, jaz sem tudi sit preobleke“, dejal je trpko. „Pretvara mi je zoperna. A da imam enkrat druga sredstva, potem se ne bom več nagrdil, saj vidiš, da me je polkovnik Rogers celo v tej obliki spoznal.“

„Upam, da je zgubil najin sled“, odvrnila je Mercedes. „Če bi naju tu našel, bi bilo vse zvito preračunanje zaman.“

„Tu se naju ne išče zlepa“, dejal je Sever mirno. „Zavezni tajnik mora molčati. — Kar se tiče zadeve dobrodelnega nabiranja, bo težko kdo povpraševal.“

„Kam se obrneva, če se je posrečil načrt z uradnikom?“ vprašala je Mercedes.

„V južne države; tam ni policija tako natančna, kakor na severu. V Georgiji in v Alabami bova našla še marsikako mesto, kjer bova lahko ponovila staro igro, da — — “

„Da se naju enkrat zasači, — kaj ne?“ vprašala je Mercedes.

„To se pa našim zasledovalcem ne bo tako lahko posrečilo“, odvrnil je Sever. „Sploh pa imam v mislih načrt, ki bo naju hipno spremenil v milijonarja. Zadnji čas si Ti igrala glavno ulogo; čas je, da jo jaz prevzamem.“

243. poglavje.
Sumljiva.

Uboga Helena je bila na jutro po onem strašnem zaslišanju obolela; huda mrzlica je tresla nežni život, tako da je zdravnik priporočal veliko skrb.

Med tem časom je stari preiskovalni sodnik natanko pregledal vse, slučaj Smith zadevajoče akte.

Priljudni uradnik je razvidel iz tega, da je bil sum sezidan na jako slabih nogah.

Naši čitatelji se bodo morda spomnili, da je bila Marija, ko je bila svojega soproga Artur Severja k sebi vzela, varana po njegovih lažeh, hitela k maršalu Bernardu. Opisala mu je Heleno v tako slabi luči, da je ta v resnici osupnil. Ker so tega še nekateri dogodki, kakor beg iz blaznice, govorili proti nesrečnici, je maršal Bernard ukazal njeno aretovanje. Ko je Sever takrat Marijo okradel, in je razun tega grof Ostrovrhar razkril vse njegove laži, je bila Marija skrajno razburjena.

Osveteželjna je hitela v južne države, da bi našla hudodelca; v naglici svojega odpotovanja je pozabila, kako nesrečo je provzročila s svojo izpovedjo.

Marija je bila sedaj popolnoma prepričana, da jo je Sever nalagal na najbolj nesramen način; v svoji bridki prevari je pozabila, Bernardu pojasniti in Heleno opravičiti. —

Uboga trpinka ni slutila, kaka grozna usoda ji je pretila.

Policiji je bilo lahko najti Helenino bivališče; ona ni nikdar skrivala svojega imena, ker ni niti sanjala, da leži na na njej kak sum. A s svojim vednim potovanjem je postala še bolj sumljiva, ker se ni vedelo, da Helena išče svojega otroka, temveč se je mislilo, da se hoče s tem odtegniti oblasti.

K tem se je še zvedelo, da je Helena delj časa potovala s Srečkom Korošcem.

Ker je po Marijinih podatkih slovenski brivec izvršil umor gospoda Smitha, je bil zgornji primerek nov izvor suma.

Helena je ozdravela bolezni.

Danes je zopet stala pred preiskovalnim sodnikom A danes se ni imela bati posmehljivih opazk; bil je stari priljudni uradnik, kateri je smrtnobledo damo zaslišal kar najbolj prizanesljivo.

Reva je sedela na stolu, medtem ko ji je sodnik še enkrat prebral protokol.

Končal se je z onim groznim sumom, ki je Heleno takrat napolnil s toliko grozo, da je obolela.

Sodnik se je ogibal vsakega namiga, da je bila Helena sumna umora gospoda Smita, ker se mu je smilila uboga trpinka.

„Kje ste srečali v Ameriki brivca Srečka Korošca,“ vprašal je prijazno.

„V blaznici“, odvrnila je Helena tiho. „Zvesti mož me je spoznal; prepričan je bil, da se mi godi krivica, zato mi je pomagal zbežati.“

„Ali mi morete zagotoviti, da niste že prej v Ameriki občevali z brivcem Korošcem?“ vprašal je sodnik resno.

„Ne; na zadnje sem ga videla v Avstriji; a takrat še nisem bila omožena z inženirjem Severjem!“

„Ali je to res?“

„Da, pri Bogu, gola resnica.“

„Čudno je le, da ste prišli kot družabnica v hišo svojega prejšnjega soproga“, nadaljeval je sodnik. „V protokolu berem, da ste se branili izpovedati; a bi ne hoteli meni povedati, kak vzrok Vas je privedel k temu čudnemu sklepu.“

Uboga trpinka je zaupljivo gledala v resni obraz starega spoštljivega uradnika: — da, temu možu je lahko odkrila svojo dušo.

Plaho je pogledala sodnijskega pisarja, kar je stari gospod zapazil.

Zašepetal je uradniku nekaj besed, in ta je zapustil sobo.

„Zahvaljujem se Vam za prijaznost“, šepetala je Helena. „Izvedite torej, da sem takrat še vedno ljubila svojega moža, kateri me je pustil v največji bedi. V Novem Jorku sem ga našla ob strani druge žene; ljubezen je premagala mojo bolest. Neka meni nejasna višja moč vlekla me je k njemu, — hotela sem si ga pridobiti nazaj, zato sem mu pisala, naj me sprejme v svojo hišo. Upala sem, da me bo zopet ljubil in cenil, ter pustil svojo drugo ženo. Izpolnil je mojo željo, a samo, da me je mučil. — Prosim, opustite mi opisovanje mojih strašnih doživljajev, kateri so mi šele razkrili pravi značaj mojega moža.“

Helena je globoko ginjena molčala, stari gospod pa je polno usmiljenja gledal na njo.

„Ali mi zamorete povedati, kje so ostali Vaši papirji?“ vprašal je čez nekaj časa.

„Ne; moj mož Artur Sever mi jih je s silo iztrgal, a pozneje si jih bom zopet preskrbela iz Avstrije. Cerkvene knjige in uradni spisi morajo potrditi moje napovedi.“

„Ali nimate prav nikogar, ki bi že sedaj potrdil Vaše podatke?“

„Da, Srečko Korošec; on bo gotovo lahko dokazal, da me ni poznal pred mojim bivanjem v zavodu.“

„Bojim se, da Vam ta priča ne bo dosti koristila“, menil je sodnik. „Oni Korošec je sam na sumu; policija ga tudi išče. —“

„Potem Vam še lahko imenujem policijskega polkovnika Rogersa iz Novega Jorka“, dejala je Helena in temna rudečica je oblila njeni ozki lici.

Sodnik je obžalovalno zmajal z glavo.

„Gospod Rogers ni več policijski polkovnik; on je nenadoma stopil iz službe. Njegovo bivališče je neznano: sploh —“

pristavil je obotavljaje, „berem v protokolu, da je nekdanji polkovnik tudi v gotovi meri sumljiv, — saj je bil z Vami zelo zaupen.“

„Ne, to ni res !“ vsplamtela je Helena. „Gospod Rogers se je vedno obnašal kakor kavalir napram meni. A iskal je mojega moža, katerega je zasledoval v svoji lastnosti kot policijski polkovnik. Ker je pa moj mož tudi mene iskal, je bilo neizogibno, da je bil polkovnik včasi v moji bližini.“

„Kaj Vam je pa hotel Vaš mož?“ vprašal je nakrat sodnik.

Helena je zarudela.

„Rekel je, da se kesa svojega prejšnjega življenja; jaz naj bi se k njemu vrnila.“

„V prvem zasliševanju ste izpovedali, da je ta Sever odpeljal Vašega otroka. S tem Vas je hotel prisiliti, — kaj ne?“ —

Helena je pritrdila.

„No, prepričan sem, da bo Vaš soprog kmalu prijet,“ dejal je sodnik, „oblasti se kar najbolj trudijo, ga dobiti v roke. Ako se to posreči, potem se mu lahko dokaže, da je edini provzročitelj onega hudodelstva v Novem Jorku.“

„Torej do tje sem jaz jetnica“, vzdihnila je Helena obupno.

„Ne mislite takoj najhujšega“, tolažil je človekoljubni uradnik. „Ponovim, da je sum proti Vam na jako slabi podlagi. Iz Novega Jorka smo dobili ukaz, kar najbolj prizanesljivo z Vami postopati; to bi se ne bilo zgodilo, če bi bil sum očiten.“

Helena je molče gledala predse.

„Kako ste prišli do zamorke, katera Vas že delj časa spremlja.“

Helena je pripovedovala poslušajočemu svoje dogodke izza časa, ko je zapustila Novi Jork; zamolčala je mnogo od svojega trpljenja, a stari gospod je slišal iz njenih besed, kako grozna usoda ji je bila dodeljena.

Ko je končala, je sodnik komaj zadržal svoje globoko sočutje.

„Ali ste Vi edini otrok grofa Ostrovrharja?“ vprašal je potem.

Čez Helenino lice so kapale debele solze.

„Da“, šepnila je.

„Vi ste bili v svojem mladem življenju tako hudo izkušeni, da bi bilo vsako očitanje neopravičeno“, rekel je sodnik resno. „A pomisliti morate tudi, da je Vaše nepremišljeno ravnanje globoko užalilo Vašega očeta. Ali se nočete še enkrat nanj obrniti?“

„Pahnil me je od sebe“, ihtela je Helena. „O, jaz poznam svojega očeta, nikdar ne vzame svoje besede nazaj.“

„Morda vendar“, odvrnil je stari gospod resno. „Vaš oče je sedaj star; leta marsikaj oblaže. Kdo ve, če osamljeni ne hrepeni po svojem edinem otroku. Ponavljam, Vaša dolžnost je, da se še enkrat proseči približate težko razžaljenemu. — Ubogajte moj svet; — jaz Vam le dobro želim.“

„Sedaj, — ko sem onečaščena, — jetnica, sumljiva največjega zločinstva!“ zaklicala je Helena obupano, „sedaj naj se prikažem pred očetom “?

„Ne, tega ne zahtevam“, prekinil jo je sodnik. „Če ste nedolžni, se to kmalu izkaže, a potem se spomnite mojih besed; spravite se s svojim očetom, predno je prepozno in Vas smrt na veke loči od njega.“

Helena je pritrdilno nagnila svojo glavo.

„Tako je prav“, dejal je stari gospod. „Zanesite se, Vaš oče Vam bo v ljubezni odprl roki, nekdaj bodete blagoslovili Vašo odločitev.“ —

„Protokol pošljem sedaj v Novi Jork“, nadaljeval je potem. „Tamošnja gosposka bo potem vse daljno ukrenila.“

„In me kot jetnico dala prepeljati v to mesto“, vzdihnila je Helena z ugašujočim glasom.

„Zaupajte v Boga“, opominjal je stari gospod. „Če ste nedolžni, Vas bo On varoval, ki je vsegaveden.“

244. poglavje.
Pojasnilo.

Maršal Bernard je sedel pri svoji pisalni mizi.

Bil je zatopljen v čitanje nekega akta, ki je dospel pred malo urami. Poročilo je vidno vzbudilo največje zanimanje uradnika: nanašal se je na izpovedi Helene, ki je bila še vedno v preiskovalnem zaporu v Avgusti.

„Ali je nedolžna ali pa prav nevarna hudodelka“, menil je Bernard dvomljivo, ko je prebral protokol. „Druzega mi ne bo preostalo, kakor da jo spravim sem; morda se mi posreči zadevo pojasniti.“

Maršal je vzel pero v roko in pisal na uradni formular:

Ukaz policijski oblasti v Avgusti,

Južna Karolina.

V preiskovalnem zaporu se nahajajoča Helena Sever se ima takoj v varnem spremstvu spraviti v Novi Jork.

Osrednja oblast Zjedinjenih držav.

Maršal Bernard.

Maršal je vzel usodepoln list in je stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo nekaj mladih uradnikov.

„Brzojav se mora takoj odposlati!“ ukazal je maršal kratko. „Pri prihodu preiskovalne jetnice me takoj obvestite!“

Potem se je Bernard vrnil v svojo delavno sobo. — —

A komaj se je pol ure tam mudil, ko mu je bila naznanjena neka dama.

„Imam nujne opravke!“ zaklical je maršal nejevoljno. „Kdo je dama?“

„Imenuje se Marija Gould in bi rada z Vami govorila v nujni zadevi“, odvrnil je uradnik, kateri je naznanil tujko.

„Ah, gospa Gould!“ zaklical je Bernard radovedno. „Prosim, naj vstopi.“

Čez nekaj minut so se vrata odprla in Marija je naglo stopila v sobo.

Odgrnila je svoj pajčolan in razkrila smrtnobledi obraz, v katerem so se lepe oči svetile v strahoviti tožnosti.

„Veselo poročilo imam za Vas“, zaklical je Bernard, ko je Marijo uljudno pozdravil.

„Ali je moj nekdanji soprog ujet?“ prekinila ga je Marija pričakovalno.

„Ne, to ne, a Vaša prejšnja družabnica, katera se je baje udeležila umora Vašega očeta, Helena Sever, kakor se imenuje, je zaprta v Avgusti.“

Marija je prestrašeno zaupila in padla na stol.

Maršal je v skrbeh hitel k nji, a Marija se je že zopet zavedla.

„Za Boga, kaka zmota!“ zaklicala je obupno. „Reva je nedolžna! — O, jaz preslepljena, sedaj sem tej nesrečnici pripravila nove muke.“

„Ne razumem Vas, gospa Gould“, dejal je Bernard začudeno. „Saj ste mi vendar sami rekli— —“

„Vse, — vse vzamem nazaj“, tarnala je Marija. „Preslepljena sem bila, — da, sovražila sem ubogo, ker sem mislila, da je v zvezi z onim lopovom; a oči so se mi odprle, sedaj vem, da je on, oni Sever, jedini morilec mojega očeta.“

„Da, — a razjasnite mi stvar bolj natanko“, zaklical je Bernard. „Saj ste enkrat vse drugače pripovedovali; bil sem skoraj prepričan, da je bila tudi ona Helena Sever sokriva umora.“

„Ne, ona je nedolžna!“ rekla je Marija vsa iz sebe. „O, jaz zavržena; sedaj sem pripravila ubogo bitje, hčer grofa Ostrovrharja v naj večjo nesrečo. Nikdar, — nikdar si ne bom odpustila moje nepremišljenosti!“

„A, od kod pa sedaj veste, da je dama nedolžna ?“ vprašal je Bernard začudeno. „Saj ste mi vendar pripovedovali, da je Helena Sever hči ubožanega avstrijskega meščana — — — “

„Vse Vam hočem povedati, potem me pa sodite“, ječala je Marija. „Oni Sever, moj mož, me je pred kratkim obiskal, imela sem ga skritega!“

„Kako, ali slišim prav?“ zaklical je iznenadeni maršal. „Oni Sever je bil tu, — in Vi me niste obvestili ?“

„Odpustite mi“, stokala je Marija. „Saj sem ga tolikanj ljubila, presenetil me je, pomiril mojo razkačenost in mi rekel, da je nedolžen. — in jaz sem mu odpustila.“

Grinjeno je gledal uradnik na ubogo ženo, ki je pred njim padla na kolena; občudoval je ljubezen, katera je celo hudodelcu odprla roki.

Vzdignil jo je in peljal obupano na stol.

„Povejte mi vse“, prosil je. „Ne zamolčite mi ničesar, morda se da še vse poravnati. “

Naglo je pripovedovala Marija, kako je Sever prišel k nji.

Maršal je zvedel, da je zločinec varal soprogo in ogoljufal zaupljivo bitje na najnesramnejši način.

Ko je slišal o tatvini v vili, je Bernard srdito zarohnel:

„Lopov Vas je hotel samo okrasti! Vse je bila laž, rabil je le denar. Razun tega se je hotel skriti pred svojimi zasledovalci.“

Marija je samo prikimala.

Potem je Bernard hitel k pisalni mizi.

Naglo je zapisal:

Ukaz policijski oblasti v Avgusti,

Južna Karolina.

Ukaz glede prevoza preiskovalne jetnice Helene Sever se s tem prekliče. Dama se naj takoj izpusti iz zapora. A naprosi naj se jo, da naj ostane še nekaj dni v mestu, ker se ji bodo sporočile nekatere važnosti. — — Odgovor se pričakuje.

Osrednja oblast Zjedinjenih držav.

Maršal Bernard.

„Ta nujni brzojav naj se takoj odpošlje v Avgusto!“ zaklical je maršal v sosednjo sobo.

Bernard se je obrnil k Mariji.

Ta je še vedno smrtnobleda slonela v stolu; podobna je bila obsojeni, katera je pričakovala svojo usodo.

„Napravili ste mi mnogo sitnosti, gospa Gould“, rekel je Bernard resno. „Ne samo Helena Sever, ampak tudi moj najzvestejši in najboljši uradnik, polkovnik Rogers, je radi Vas trpel. — Jaz sem v jako mučnem položaju.“

„Kaznujte me, gospod maršal!“ zaklicala je Marija obupno. „Obtožite me; vse bom molče prenesla, ker vem, kako zelo sem grešila!“

„A pomirite se vendar, gospa Gould“, tolažil je maršal. „Ravnali ste po Vašem mnenju prav; jaz Vam samo očitam, da ste onega zločinca k sebi vzeli. To je skoraj kaznjivo, — a saj ste bili sami najbolj prevarani.“

Marija je prijela Bernardovo roko in jo je hotela poljubiti, a ta ji je odbranil.

„Nikakor; odpustim Vam, gospa Gould. V eni uri bo Helena Sever prosta; Vaša izpoved je prišla ravno ob pravem času, ker sem pred pol ure odposlal brzojav, s katerim sem ukazal prepeljanje nesrečnice v Novi Jork.“

„Ljubi Bog; to tudi !“ zavpila je Marija. „A vse hočem poravnati; obiskala bom ubogo, ji vse povedala. Kje pa je? — Prosim, povejte mi kraj !“

„Prepričan sem bil, da bodete krivico zopet popravili, zato sem brzojavil, naj se Heleno prosi, da ostane še nekaj dni v Avgusti. Peljite se tje in tolažite siroto, ki je trpela pod groznim sumom.“

„O, kako sem Vam hvaležna!“ zaklicala je Marija. „Da, takoj se odpeljem, na kolenih jo bom prosila odpuščanja; prepričana sem, da mi bo odpustila, ker je tako čisto, nesebično bitje.“

„Da bi mi bili le vse to takoj povedali, ko je hudodelec zginil“, grajal je Bernard, „potem bi ne bilo te nezgode.“

„Moja žareča osvetoželjnost pustila me je na vse pozabiti“, zaklicala je Marija jokaje. „Vozila sem se okoli brez cilja, povsod sem iskala lopova, a vse zaman. Nakrat mi je prišlo na misel, da je nesrečna gospa Sever zaradi mene na sumu; pretrgala sem moje potovanje, da Vam vse povem.“

„Hvala Bogu, da še ni prepozno“, rekel je Bernard resno. „Sporočite ubogi revi moje iskreno obžalovanje, da sem jo imel na sumu; a to je bila moja dolžnost, drugače nisem mogel ravnati.“

„Krivda je le moja“, zaklicala je Marija. „Z Bogom, gospod maršal, še enkrat srčno hvalo za Vaše odpuščanje.“

Maršal je bil zopet sam; a bil je silno razburjen nad tem, kar je ravno slišal.

„Moj ubogi Rogers“, dejal je. „Oni ničvrednež je tudi tebe sumničil, a poravnal bom, kar sem zakrivil.“

Mislil je na oni večer, ko je sprejel policijskega polkovnika s tolikim nezaupanjem.

Sedaj šele je spoznal, da je imel Rogers prav, ko je trdil Helenino nedolžnost.

Pred svojimi očmi je videl visoko, blago postavo policijskega polkovnika, kakor je takrat pred njim stal in odklonil aretiranje Helene.

Vedel je, da je bil Rogers z dušo in telesom udau svojemu poklicu; kako trdno je moral biti mož prepričan o razpadljivosti one obtožbe, da je zaradi tega celo vložil prošnjo za odpust.

Bernardu je bilo znano, da je njegov nekdanji zvesti tovariš zapustil Novi Jork, zato je vzel papir in je pisal:

„Moj ljubi Rogers!

Dovolite mi stari prijateljski ogovor; približujem se Vam, ker moram poravnati veliko krivico. Ko ste oni večer, po Vaši vrnitvi, odklonili moje povelje, sem se pač jezil na Vas, a v moje naj globokejše obžalovanje sem zvedel, da sem se motil. Odkrito Vam priznam, da se Vas je obrekovalo. Žal, sem se dal po navideznih dokazih prepričati o Vaši krivdi, zato tudi hladen sprejem na oni večer. Pozabite vse. Pomislite, da smo ljudje in se večkrat zmotimo. Prizanesite mi mojo zmoto, stopite zopet v Vašo službo, katero vem, da jo ljubite. Vso drugo Vam povem ustmeno. — Še eno: Kot policijski polkovnik ne morete več nastopiti službe, ker je to mesto že oddano; a za Vas imam drugo mesto, višjo stopinjo, ki je primerna Vašim sposobnostim.

Imenujem Vas torej za svojega prvega uradnika, za načelnika Novo-Jorške kriminalne policije.

V starem prijateljstvu

Vaš

Bernard,

zavezni maršal.“

Maršal je vtaknil list v uradni kuvert, potem je pritisnil na gumb električnega zvonca.

Postaren uradnik je stopil v sobo.

„Jaz imam za Vas neko tajno naročilo, gospod Garet“, rekel je Bernard. „Dovolim Vam za sedaj en mesec dopusta in primerno svoto, da morete poiskati nekdanjega policijskega polkovnika Rogersa.“

„Saj ste stari znanec njegov“, nadaljeval je Bernard, „torej Vam bo lahko ga zaslediti. Ako ga dobite, izročite mu to pismo in prinesite mi takoj odgovor.“

Neka veselost se je pokazala na obrazu uradnika.

„Ali pride gospod Rogers nazaj ?“ vprašal je obotavljaje.

„Upam“, odvrnil je Bernard prijazno. „Za slučaj, da moje naročilo izpolnite v mojo zadovoljnost, čaka Vas v plačilo za Vašo radovoljnost višja služba.“

245. poglavje.
V sponah zapeljivko.

Vrnimo se zopet k hudodelski dvojici Severju in Mercedi, ki je ta čas v Georgetovnu živela prav veselo. Od one komedije obupnosti v konverzacijski sobi hotela preteklo več dni, v katerih čudna zakonca nista prišla k obedu.

Zavezni tajnik Grant je bil ves obupan, ker je mislil, da je divji soprog začel sumiti ali pa je znova trpinčil svojo ženo.

Pozabil je svojo visoko službo in se ni zmenil za slabe posledice, katere bi utegnile priti, ako bi se zvedelo za prepovedano ljubezen; vse mu je bilo enako, ker ga je lepa žena oklenila v nerazvezljive spone.

Končno ni mogel več prenašati te negotovosti.

Podkupil je natakarja, na kojega molčečnost se je lahko zanesel, ker mu je plačal veliko svoto.

Sever je ravno v svoji sobi z Mercedes obedoval, ko mu je njegova zaveznica pokazala majhen listek, katerega ji je ravnokar natakar skrivaj izročil.

„Sedaj je čas, da navidezno vračam vročo ljubezen mojega čestilca“, zaklicala je veselo, „on je brez rešitve zaljubljen v me; — tu beri.“

Sever je odprl listek in bral. Glasil se je:

„Oboževana draga gospa!

Zakaj se me ogibljete? Ali se je kaj prigodilo, da se odtegujete družbi?! Pišite mi vzrok; prosim, — rotim Vas za to; natakar, kateri Vam je prinesel listek, je zanesljiv.

Ako Vas je oni ničvrednež morda trpinčil: potem gorje mu!

Ne pustite delj časa čakati; umiram nestrpnosti, ker Vas ne smem videti; ali ne občutite ničesar zame? Vaši pogledi, če jim smem verjeti, govorili so o naklonjenosti? Razodel sem Vam svojo ljubezen, Vaš odgovor sem si raztolmačil kot ugodnoga zame. O, dajte mi gotovost, dovolite, da še enkrat z Vami govorim; — izpolnite mojo željo!

Na veke Vaš

G“.

„To je več, nego sem pričakoval“, rekel je Sever, ko je prebral listek. „Kaj misliš sedaj začeti?“

„Čakaj en trenotek, Artur“, odvrnila je Mercedes.

Hitro je napisala nekaj vrst, in izročila skrbno zapečateno pismo skrivaj natakarju, kateri je medtem vstopil.

Ta je pokimal, da razume in je vtaknil list v žep. Potem je spravil posodo proč in je tiho zapustil sobo.

„Jaz sem mojemu čestilcu pisala, da ga pričakujem danes popoludne v konverzacijskem salonu; tam se po obedu ni bati, bi naju kdo motil.“

„Potem mu pa hlini vročo ljubezen, da s Teboj zbeži“, dejal je Sever.

„Brez skrbij, Artur“, zaklicala je Mercedes, „čez malo dni boš imel veselje, Tvojo „odpeljano soprogo“ zasledovati.“

Popoludne se je podal gospod Grant z utripajočim srcem v majhni salon, kamor mu je bila Mercedes velela priti.

Uradnik je uduševal vse notranje glasove, ki so mu odpotovali od tega smelega koraka. Trdno je bil odločen, si na vsak način pridobiti lepo ženo.

A dolgo je moral čakati, predno je prišla Mercedes.

Komaj je še mogel ukrotiti svojo razburjeno kri, ki mu je vse čute spravila v valovanje.

Končno je vendar vstopila Mercedes.

Podobna je bila mučenici, ki si želi konec svojega trpanja.

Njen žalostni pogled je bil obrnjen v tla; tavala ja naprej kakor mesečnica in s pretresujočim vzdihom padla na divan.

Tajnik je takoj hitel k njej, a prestrašil se je, ko je zagledal njen spremenjen obraz.

„Kaj se je zgodilo?“ zaklical je. „Govorite, draga oboževana, „Vaše molčanje me naredi blaznega!“

„Končano je“, dihnila je Mercedes. „Le malo ur še in rešena bom na veke teh muk!“

„Moj Bog, kaj slišim; ali Vam nisem prav nič?“ zaklical je gospod Grant iz sebe. „Brez Vas ne morem živeti — ne mučite me s temi groznimi besedami.“

„No, jaz nočem delj živeti“, rekla je Mercedes s slabim glasom. „Samo z Bogom Vam hočem reči, potem me pelje moja pot v nepoznano posmrtno življenje.“

„Živeti morate zame!“ zaklical je uradnik. „Jaz Vas ne pustim; ob moji strani morate zopet najti mir Vašo duše!“

Zadnja zdržnost tajnikova je zginila.

Pritisnil je lepo ženo na prsi in poljubil njena ustna z vročimi poljubi.

„Mercedes, predraga“, jecljal je v ljubavni blaznosti, „kaj ne, da me ljubiš, da si moja, — moja, — do smrti.“

Bujna postava dražestne žene je počivala brez upora v rokah moža.

„Da, — ljubim Vas, gospod Grant“, šepnila je. „Ljubim Vas že dolgo, — a moj mož, — njegova strašna ljubosumnost, — o, Vi ga še ne poznate, v jezi je besen!“

„Pri meni si varna, preljuba“, zaklical je tajnik ognjevito. „Ne bojim se Tvojega moža, — naj le pride.“

„A jaz sem njegova žena“, zdihnila je Mercedes in se naglo izvila iz objema ljubečega. „O, če bi naju kdo zalotil tu, umrla bi sramote.“

„Bodi brez skrbij, moj mili angelj“, rekel je gospod Grant. „Natakar mi je zvesto udan, on straži pri vratih.“

Mercedes se je zopet stisnila k ogoljufanemu.

„Moj mož ima sum“, šepetala je, ter svoji beli roki ovila okolo vratu presrečnega. „Sedaj spi; drugače bi bila že prej prišla.“

Uradnik je bujno postavo strastno privil k sebi.

„Pojutrajšnem hoče z mano odpotovati“, nadaljevala je Mercedes. „V Mehiki Imava posestvo, katero oskrbujejo zanesljivi podložniki. Kadar bom enkrat tam, me ne boš nikdar več videl!“

„Ti se ne boš vrnila ž njim tjekaj!“ zaklical je uradnik odločen. „Jutri zbežim s Teboj, potem naj Te pa zaman išče.“

„Tega vendar ne moreš storiti, moj preljubi“, šepetala je lepa zapeljivka. „Pomisli vendar Tvojo visoko službo; moj mož bi Te naznanil, potem si osramočen pred svetom.“

Gospod Grant je zamišljeno zrl predse.

„Stoj, jaz vem pomoč, ljubica!“ zaklical je veselo. „Natakar je na moji strani; meni na ljubo bo govoril, kar hočem. Piši Tvojemu možu pismo, v kojem mu sporočiš, da ne moreš delj prenašati življenja ob njegovej strani in si bodeš Tvoje trpljenje zato na vekomaj končala. Jutri zapustiš skrivaj hotel; pred mestom Te bodem jaz pričakoval z vozom, ki naju bo peljal k železniški postaji. Eno mojih posestev je oddaljeno samo nekaj milj od tu; tjekaj To popeljem in se še po noči vrnem v Georgetovn. Drugo jutro bom kakor po navadi pri zajutreku, natakar bo pridal, da sem bil vso noč v hotelu. Tvoj klobuk bodo našli pri bližnji reki. Vse bo mislilo, da si mrtva: a kakor hitro Tvoj soprog odpotuje, prihitim v Tvoj naročaj.“

Mercedes je stisnila robec pred obraz.

„Ali me pa ne boš nikdar zapustil, dragec?“ zaihti. „Življenje ima za mene le malo vrednosti, saj sem bila trdno odločena, se končati, rajši pa zopet umrjem, kakor bi nosila sramoto, da bi me imenovali Tvojo — ljubico.“

„Ali, moje sladko srčice, kaj pa misliš o meni“?“ zakliče gospod Grant nejevoljno. „Kakor hitro se Tvoj soprog vrne v Meksiko, se skrivaj s Teboj poročim: kadar bo pa ta vrag umrl, Te javno priznam kot svojo soprogo.“

Mercedes se vrže z radostnim vzklikom gospodu Grantu na prsi in ga skoro zaduši s svojimi poljubi.

„Da, zaupam Ti, ljubček moj“, reče z očarujočim glasom. „Jaz čutim, da misliš pošteno z menoj, nesrečnico; zato me vzemi, dragec, — jaz sem Tvoja.“

Potem se hitro izvije objemu presrečnega Granta.

„Zdaj ne smem dalje ostati, moj ljubi“, reče nežno, „moj soprog bi se lahko zbudil in me pogrešal; potem bi bilo z najinimi lepimi ljubezenskimi sanjami za vedno pri kraji.“

Lepa žena še enkrat pritisne srečnega ljubimca na svoje bujne prsi, potem hitro zapusti salon, kjer je nova žrtev brez pomoči zapadla temu ženskemu demonu.

246. poglavje.
Brezsrčna zapeljivka.

Ko je Mercedes svojemu tovarišu pravila o svojem pogovoru z zaveznim tajnikom, bil je Sever iznenaden nad tem hitrim uspehom.

„Tudi jaz nisem bil len“, meni Sever. „Tvoj dvorilec je pred nekaj dnevi sprejel velike svote: ta denar ima pri sebi: s tem je tudi zadnji premislek izginil.“

„Kje naju zasačiš na „begu“?“ vpraša Mercedes radovedno.

„Ne daleč od kraja, kjer sva se takrat vsedla v voz, ki nas je peljal v Georgetovn“, reče Sever mirno. „Na železniških postajah bi tako snidenje vzbudilo pozornost, zato hočem takoj za Vama hiteti; za hitrega konja je že preskrbljeno. Zavezni tajnik je sam, z njim bom kmalu gotov.“

„Potem pa morava precej dalje potovati“, reče Mercedes.

„Gotovo“, pritrdi Sever. „Sicer pa nima to nobene nevarnosti več; 14 dni smo že tukaj, zdaj se je pazljivost na postajah že precej zmanjšala. “

„Jaz imam neko slutnjo, da se nama kmalu nekaj strašnega pripeti“, meni Mercedes premišljaje.

„Ah, ne bodi vendar tako babjeverna“, reče Sever. „V San Francisku si tudi tako govorila, in vendar sva srečno ušla s plenom.“

„Ali si dogodek na vrtu, kjer je mladi Tajlor prisluškoval, že pozabil?“ vpraša Mercedes. „Ali Ti imaš prav, govoriva rajši o čem drugim: kaj bova najprej začela?“

„To je vse odvisno od najinoga jutrajšnjega uspeha“, odgovori Sever. „Jaz pošljem najin kovčeg jutri popoldan na postajo; za to je že skrbljeno, da Tvoj ljubimec o tem ničesar ne izve.“

„Dobro“, reče Mercedes. „Potem bom z gospodom Grantom jutri dopoldan še enkrat govorila: do tja se bo morda že male pokesal, ali to nič ne dene. Povedala mu bom, da Ti nekaj slutiš, in me komaj za trenotok samo pustiš. Zato se moraš jutri dopoldne dlje časa sprehajati, da še enkrat lahko govorim z zaveznim tajnikom. Jaz sem komaj upala, da se v tako kratkem času odloči.“

„Ti si očarujoče lepa“, odgovori Sever. „S svojo izvanredno lepoto si mu zmešala glavo.“

„Da, nihče se mi ni mogel zoprstaviti“, meni Mercedes samozadovoljna. „Ali zdaj moram gledati, da dobim kmalu večje svote v svojo last. Nisem več tako mlada; in včeraj sem zapazila pri svoji toaleti celo nekaj malih gub pri ustih; to je znamenje, katerega ne smem prezreti. “

„Le potrpi še nekaj mesecev“, reče Sever. „Če se nama vse posreči, potem bodeva imela ogromne svote, potem bodeva bogata. Kadar bodeva imela denarja v neizmerni množini, nama bo prav lahko, se odtegniti zasledovalcem.“

Mercedes je imela prav s svojim domnevanjem, da se bo zavezni tajnik kesal radi svojega vratolomnega sklepa. Kakor hitro ni imel uradnik demonično lepe žene pred očmi, se je kesal radi svojega delovanja.

Gospod Grant je mislil na svoje pošteno ime, na visoko uradniško stališče, katero je zavzemal; skrivanje lepe žene na njegovem posestvu je bilo, čeprav romantično, vendarle zelo nevarno.

Če bi kateri njegovih uslužbencev izklepetal, moral bi zapustiti službo, da, morda celo deželo.

Radi tega je skoraj obžaloval svoj sklep, a vendar ni vedel, kako bi se izvil iz te delikatne zadeve.

Sicer je slika bujne, zapeljivo lepe žene večkrat vstajala pred njegovimi duševnimi očmi, ali gospod Grant je drugo jutro po zadnjem pogovoru z Mercedo to stvar veliko trezneje premišljeval kakor dan popreje.

Svoje besede seveda ni mogel nazaj vzeti, ali o dogovorjenem begu ni hotel več govoriti. Da, mislil je celo na to, da mirno pusti lepo ženo odpotovati, čeprav je čutil, da Mercedes nikdar ne pozabi.

Siromak ni premislil, kakšno moč je že imela lepa kača nad njim. Ko je danes zjutraj sprejel njeno pisemce, v katerem ga je Mercedes prosila za razgovor, bili so vsi njegovi pametni sklepi brez vse pomoči izgubljeni.

To pot našel je gospod Grant Mercedo že v konverzacijskem salonu.

Hotel je hiteti k ljubljeni ženi, ali ona ga z obema rokama odvrne.

„Kaj Ti je, ljubica?“ vpraša gospod Grant prestrašeno.

„Nič“, zašepeče Mercedes ter spusti lepo glavo trudno pasti na blazino, „samo posloviti sem se hotela od Tebe.“

„Posloviti?“ reče uradnik preplašen. „Kaj to pomeni, ali si pozabila, kar — — — “

„Ne, ničesar nisem pozabila“, šepne zapeljivka. „Ali jaz Tvoje velikodušne ponudbe ne morem sprejeti, ker sem v tej noči, v kateri nisem mogla spati, svoj sklep predrugačila. Ti si visok uradnik, slučaj bi lahko izdal, da sem pri Tebi; če bi moral pustiti svojo službo, bi si večno to predbacivala.“

„Ali ljuba moja dušica, nikari se tega ne boj“, zakliče zavezni tajnik goreče, „moji ljudje so zanesljivi; a če bi tudi ta slučaj nastopil, bi vse eno lahko bil s Teboj zedinjen. Jaz sem zelo bogat, kaj vprašam za časti in službo.“

„Jaz še nisem pri kraji“, zašepeče Mercedes. „Moj soprog mora nekaj slutiti, ker me straži kakor jetnico; samo opravek, ki ga ima danes zjutraj, mi je omogočil, da sem lahko semkaj prišla.“

Gospod Grant potegne lepo ženo na svojo srce, zdaj je bil trdno namenjen, si Mercedo pod vsakim pogojem priboriti: pogled na lepo ženo razpršil je vse pametne sklepe.

„Nocoj Te odvedem“, reče s trdnim glasom. „Na Tvoji strani našel bom neizmerno srečo, zato pusti vse žalostno misli.“

„Ne“, reče Mercedes s trudnim glasom, „bojim se, da se me kmalu naveličaš, moj sklep je trden: jaz hočem umreti.“

„Mercedes, ljubica!“ zavpije gospod Grant v največjem obupu. „Pusti to strašno misel! Kaj hočeš tudi mene umoriti?“

„Ne, pozabi me, moj dragi; trdno sem prepričana, da najdeš še svojo srečo na strani drugega bitja“, zastoče brezsrčna koketa. „Tu glej“, — pri teh besedah potegne malo bodalce iz svoje obleke, „to je moj zadnji prijatelj, na katerega se lahko zanesem.“

Gospod Grant ji je hotel orožje izviti, ali Mercedes je bliskoma skrije.

Zavezni tajnik zgubil je zadnji ostanek svoje premišljenosti.

V duhu vidi to očarujoče lepo telo v krvi in lepe ude v smrti otrpnele; to je bilo več, kakor je mogel prenesti.

„Ne delaj me blaznega, Mercedes“, jo prosi. „Tvoja smrt je brezdvomno tudi moja; zakaj nočeš biti z menoj združena? Glej, prisezam Ti pri vsem, kar mi je ljubo in sveto, da se Ti nočem preje približati, dokler ne postaneš moja soproga.“

Mercedes nasloni lepo glavo na rame razburjenega moža, medtem ko njene krasne oči globoko zro v njegove.

„Moj dragi“, vzdihne, „ali me boš tudi vedno ljubil? Saj Ti zaupam, Ti edinoljubljeni, a tudi jaz Ti prisegam, če se kdaj od mene odvrneš, se usmrtim pred Tvojimi nogami.“

Gospodu Grantu se je zvrtelo v glavi; vroča ljubezen njegove oboževane ljubico potegnila ga je nepremagljivo s seboj.

„Nikdar Te ne zapustim, sladka moja Mercedes“, ji srčno priseza. „Vsaka minuta, katero ne porabim v svoji službi, naj bo Tvoja; v Tvojem objemu se hočem od dnevnega truda odpočiti, Ti ljubki moj angelj.“

Lepa žena ga žareče poljubi na ustna.

„Zdaj poslušaj moj načrt, ljubica“, nadaljuje gospod Grant. „Meni zvesto udani natakar izpričal bo, kakor sem Ti že rekel, mojo navzočnost v hotelu za to noč. Pošljem Ti po zanesljivem človeku uspavalen prašek, katerega lahko skrivaj streseš soprogu v čaj. Zbudil se ne bo preje ko jutri zjutraj; Ti se pa splaziš ob 11. uri iz svoje sobe. Natakar Te pelje po zadnjih stopnjicah na cesto in Te spremi do vrat, kjer Te bom z vozom pričakoval. Ob eni uri sva na postaji, nočni vlak pride pol ure pozneje, potem sva v nekaj urah na mojem posestvu. Jaz hitim takoj nazaj, tako da sem ob 7. zjutraj zopet v hotelu in pomirim morebitna vprašanja radi mojega zgodnjega vstajanja z jutranjim sprehodom. Tvoj soprog se ne bo zbudil pred 9. uro; ko najde Tvoje pismo, bo mislil, da si mrtva; potem bodo še Tvoj klobuk našli pri reki. Tvoj tiran odpotuje in midva se za vedno združiva.“

„Tvoj načrt je jako dobro premišljen“, reče Mercedes. „Zdaj, ko sem s Tvojo prisego radi moje bodočnosti pomirjena, hočem samo še to eno željo, da bi bila za vedno s Teboj združena.“

„Ta želja se Ti kmalo izpolni, ljubo srčece“, reče gospod Grant ljubeznivo. „Rekla si mi, da je Tvoj soprog bolehen; prosil bom nekega prijatelja v Meksiki, da mi o njem vedno poroča. Morda mu ni sojeno več dolgo življenje, potem bodeš tudi pred svetom moja draga soproga.“

„Prav imaš, on je zelo bolehen“, reče Mercedes. „Od svojih starišev sem bila prisiljena, da ga poročim; sovražila sem tega ostudneža, ki je že v zgodnji mladosti lazil za menoj. Ni si bilo misliti večjega nasprotstva; on, šestdesetletni starček, in jaz, mlada neizkušena deklica. Ali bogat je bil zelo!“

„Toraj radi tega nesrečnega denarja so Te prodali, Ti revica“, zakliče gospod Grant užaljen. „Ali potolaži se, moja ljubezen Te bo za vso prestano bolest odškodovala. Nebo Ti napravim na ti zemlji.“

„O, jaz sem vsa srečna“, odgovori prevarljiva žena. „Vendarle sem našla srce, katero me ljubi; zdaj šele bo imelo življenje za me vrednost.“

Gospod Grant pokrije lepi obraz s svojimi vročimi poljubi.

„Ali sedaj zdravstvuj, ljubček moj“, nadaljuje Mercedes. „Moj soprog se lahko kmalu vrne; on ne sme zvedeti, da sem svojo sobo v njegovi odsotnosti zapustila.“

„Na svidenje danes po noči“, zakliče gospod Grant sladosti opojen. „Jutri bodeš moja za vedno!“

247. poglavje.
Na begu.

Nočne sence ležale so na tihem mestu, čigar ulice so bile kakor izmrte.

Tudi v hotelu bilo je že vse temno, ker so že vsi gostje šli k počitku.

Zdaj se priplazi temna postava po hodniku.

Bil je natakar, katerega je zavezni tajnik podkupil.

Mož obstane pred vratmi, ki „o peljale v Mercedino sobo.

Tamkaj posluša pazljivo, če se nič sumljivega ne gane, potem rahlo potrka na vrata.

Brezglasno se odpro, in temno zavita ženska oseba se prikaže na pragu.

„Pst, — peljem Vas-li gospodu Grantu, milostljiva“, zašepeče natakar. „Ali Vaš soprog spi?“

„Da, on trdno spi, pijača je izvrstno učinkovala“, bil je odgovor.

Kakor sence se plazita po dolgem hodniku, in hitita po zadnjih stopnjicah na dvorišče, kjer prisluškuje obstaneta. Natakar odklene previdno stranska vratiča: ki so peljala na cesto, ki je bila temna in prazna.

Molče hitita po praznih ulicah, dokler ne prideta do mestnih vrat.

Tu stopi visoka moška postava iz sence grmovja.

„Ali si Ti, ljubica ?“ zašepeče glas gospoda Granta.

„Da“, šepne Mercedes. „Daj, da se hitro oddaljiva, jaz imam smrtni strah!“

Zavozili tajnik zašepeče nekaj besedi natakarju, na kar se ta hitro odstrani.

„Pridi, draga moja“, reče uradnik. „Voz je le nekaj korakov oddaljen.“

Kmalu je bila zaljubljena dvojica pri vozu, malem koleseljnu.

Gospod Grant vzdigne svojo ljubico v voz, potem se sam vsede na kozla in požene konja.

Kmalu dospe voz na glavno cesto.

„Ni nama treba tako hitro voziti“, se obrne zavezni tajnik k svoji lepi spremljevalki, „ob eni uri sva na postaji.“

„Ah, jaz sem presrečna, moj dragi“, reče Mercedes. „Če se moj soprog le prehitro ne zbudi!“

„Ali je pil pijačo?“ vpraša gospod Grant.

„Stresla sem prašek v čaj“, zašepeče Mercedes. „Danes je hotel biti sam; ali prepričana sem, da je precej popil ono pijačo, ker je tožil, da je silno utrujen.“

„Potem bodi brez skrbi, ljubica“, reče uradnik, „pred jutrom se ne prebudi!“ — — —

Mesec priplaval je izza oblakov ter razsvitljeval prazno glavno cesto, na kateri se je peljal koleselj gospoda Granta.

Ure so prešle, in od daleč se je že videla luč, ki je pričala, da je postaja že v bližini.

Kar Mercedes slabotno vzklikne.

„Kaj Ti je, ljubica“, vpraša gospod Grant šepetaje svojo lepo tovaršico.

„Ali ničesar ne slišiš?“ vpraša Mercedes.

Uradnik ustavi konja, medtem ko je pazljivo prisluškoval v daljavo.

Prestraši se.

Na glavni cesti čulo se je zdaj čisto razločno peketanje hitro tekočega konja; — ali je bil kak zasledovalec?

Gospod Grant, požene hitreje svojega konjička, ali samo kratko se je peljal, ko zapazi v slabotni mesečini jezdeca za seboj.

V največji hitrosti se je ta bližal.

Čez nekaj trenotkov se že ustavi peneči konj zraven voza odvoditelja.

„Gospod Munoz!“ zakliče zavezni tajnik v naj večjem strahu.

„Ah, le poglej“, se zasliši glas „Mercedinega soproga. „Moja slutnja me torej ni varala; visoki uradnik, gospod zavezni tajnik, mi odvaja mojo soprogo!“

Mercedes obupno vzklikne ter omahne očividno onesveščena nazaj v voz.

Gospod Grant je bil v največji togoti.

Zastonj delal si je največja očitanja, da ni vzel nikakega orožja s seboj; razločno je videl samokres v roki svojega nasprotnika.

„Ne trudite se, gospod zavezni tajnik“, meni Sever zaničljivo, „saj vidite, da imam že napeti samokres; ni Vam treba iskati po žepih, ker Vam itak ne dajem časa, da bi streljali.“

Škripaje z zobmi posluša uradnik to porogljivo govorjenje.

V svoji grozni razburjenosti ni niti zapazil, kako postavno je sedel nasprotnik v sedlu; pohabljenost navidezno starega, prhlega moža je popolnoma izginila.

„Vse ste prav zvito začeli, to moram reči“, se Sever porogljivo zasmeje. „Samo škoda, da sem videl svojo drago soprogo, ko mi je stresla prašek v čaj. Seveda sem se varovali dotakniti se one pijače; hlinil sem trudnost, da sem v svoje največje iznenadenje videl, kako je moja draga soproga po noči bežala.“

„Piše mi sicer to drago bitje, da bo iskala smrt“, nadaljuje porogljivo, „a dovolil sem si dvomiti o tem, posebno ko sem videl, da se odpelje z nekim gospodom. Ali ste morda hoteli s svojo ljubico skupno umreti, gospod zavezni tajnik?“

„Prihranite si svojo porogljivost“, zakliče gospod Grant togotno. „Vi ste tiran, kateri to ubogo angeljsko bitje na najsurovejši način muči!“

„Dokažite mi to!“ zakliče Sever. „Mercedes je moja soproga; zahtevam jo od Vas nazaj, ali naj morda pokličem policijo na pomoč?“

Uradnik ni slutil, kakšna vražja, dogovorjena igra se je tu pred njim igrala: bil je ves iz sebe, da mu hočejo lepo ljubico iztrgati.

„Plačam Vam vsako svoto“, zakliče konečno. „Samo pustite mi Vašo soprogo.“

„Ne, ne mislim na to“, zakliče Sever navidezno v največji togoti. „Ker sem se namenil jutri zjutraj od Georgetovna odpotovati, se bodem kar zdaj peljal na kolodvor. Seveda vzamem svojo ženo seboj, moja prtljaga je na srečo že na postaji.“

„Vaša žena me ljubi; od Vas noče ničesar vedeti“, zakliče gospod Grant obupno.

„To mi je pač vsejedno“, odgovori Sever. „Zahvalite svojemu stvarniku, da Vas nisem takoj ustrelil; tako boste pa svojo odpeljatev drago plačali.“

„Kaj mislite s temi besedami?“ zakliče zavezni tajnik prestrašen.

„Kaj morda mislite, da nimam nikake priče za Vaše brezčastno počenjanje?“ se mu Sever roga. „Imam v Georgetovnu prijatelja, ki mi je udan na življenje in smrt; vzel je pot čez polje; tjakaj poglejte, tam sedi na konji!“

To jo bila sicer velika laž, ali gospod Grant je popolnoma izgubil svojo glavo; čutil je, da se mu kri ledeni po žilah. Mercedes je ležala kakor mrtva v vozu ter ni dala glasu od sebe.

„Kaj pa hočete od mene?“ vpraša zavezni tajnik v zadregi.

„Hočem Vam samo veselo novico naznaniti, da bode jutri ves Georgetovn vedel, da je visokospoštovani zavezni tajnik Grant po noči odvedel soprogo uglednega meksikanskega meščana; nasledke si lahko sami naslikate!“

Gospod Grant je bil strahu kar nem. Videl se je v duhu izbacnjenega iz službe, osramočenega tako, da se mu je vse rogalo, — in to vse radi lepe žene, soproge drugega.

Vsa njegova ljubezen do Mercedes izginila je pred mislijo na preteče mu onečaščenje.

Drugega mu ni preostajalo, kakor da naprosi svojega togotnega nasprotnika, naj ga ne tira v nesrečo. Čeprav se je globoko sramoval; mu vendar ni preostajalo drugega.

„Priznam, da sem grešil“, reče konečno se obotavljaje. „Moja ljubezen do Vaše soproge me je premagala; prosim Vas, molčite radi te moje zgrešitve!“

Sever je triumfiral; njegova žrtev je prosila.

„Dobro, gospod Grant“, začne čez nekaj časa. „Videli boste, da nisem taka živina, kakor mislite; hočem Vam odpustiti in — molčati.“

„Hvala, tisočera hvala“, zakliče zavezni tajnik veselo.

Komaj je verjel svojim ušesom, da se je zlobni nasprotnik, ki ga je imel v posti, tako hitro potolažil.

Zdaj se je skoro sramoval, da je varal tega moža, kateri mu je celo odpustil, da mu je ženo odvedel.

Zavezni tajnik ponovil je svojo zahvalo, katero je Sever molče sprejel.

„Zdaj Vam hočem nekaj predlagati“, reče Sever. „Vlak proti vzhodnim državam pride ob polu dveh, do tja lahko pridem na postajo. Da se ne zbudi kaka pozornost, hočem že nocojšnjo noč odpotovati s svojo soprogo; kakor vidite, sem veliko preblagodušen, da bi Vam delal nadaljne sitnosti. Vi porabite mojega konja; kateri je lastnina gospoda I.... v O... ulici. Recite mu, da ste jezdili na izprehod; moj prijatelj bo tega moža pregovoril, da bo molčal.“

„Moj Bog, kaj ve več oseb za to zadevo?“ zakliče zavezni tajnik prestrašen.

„Seveda, to ni šlo drugače“, odgovori Sever mrzlo. „Moj prijatelj, ki tam pri gozdu na mene čaka, je s pomočjo svojih služabnikov vse poizvedel. Seveda ne morete zahtevati, gospod zavezni tajnik, da tudi jaz tem ljudem denarja darujem, da zamolčijo, da mi je visoki državni uradnik hotel ženo odvesti.“

„Ne, tega nočem“, zagotovi gospod Grant. „Rad žrtvujem neko svoto za molk onih oseb!“

„Ali nočete o tem z mojim prijateljem sami govoriti?“ vpraša Sever hitro. „Samo zažvižgam in on pride semkaj.“

„Ne, za Božjo voljo, opustite mi to sramoto“, zakliče uradnik.

Sever se je radoval, ker prijatelja sploh ni imel. a vedel je že naprej, da se bo Grant branil.

„Koliko mislite, da bo znašala svota, gospod Munoz?“ nadaljuje zavezni tajnik. „Nujno Vas prosim, zmenite se sami s svojim prijateljem, rad plačam vsako svoto, da se bo le molčalo.“ —

„Ali naj pošljem gospoda v hotel?“ vpraša Sever porogljivo. —

„Ne, prosim Vas, dajte mu sami denar“, zastoka gospod Grant.

„Ali Vi pozabljate, da že nocoj odpotujem“, odgovori Sever prežeče.

„To nič ne škoduje“, zakliče gospod Grant. „jaz imam precejšnje svote pri sebi; še enkrat Vas prosim, označite visokost svote, da bodo molčali.“

„Dobro, dam Vam potem častno besedo, gospod, da nihče ne zve o Vašem počenjanju.“

„Tu je najprvo oni, ki mi je konja posodil, dva služabnika, natakar“, nadaljuje Sever kakor v samogovoru, „da, ne verujem, da se bo zamolčalo pod 50.000 dolarjev; a s to svoto bodo gotovo zadovoljni. Obžalujem, gospod Grant, ali z manj kakor 200.000 dolarjev se ta neprijetna stvar ne bo dala zamolčati.“

Zavezni tajnik je bil kakor od strele zadet.

„Ali ta svota je grozno visoka!“ zakliče obupno. „Ali res mislite, gospod Munoz, da bodo služabniki toliko zahtevali za svoj molk?“

„Gotovo“, odgovori Sever mrzlo. „Sicer smo bili jako oprezni, a vendar je tem ljudem znano, da je visoki uradnik Pri tej stvari prizadet. Moj prijatelj je bogat in odklanja, kakor jaz, vsako odškodovanje; mi smo pošteni možje, ki Vaše ravnanje, gospod zavezni tajnik, smatrajo za nepremišljeno ravnanje zaljubljenca. Od mene se nimate ničesar bati; dam Vam na to svojo častno besedo.“

Gospod Grant je uvidel, da mu drugega ne preostaja, kakor plačati. Vedel je, da se gospod Munoz povrne s svojo soprogo v Meksiko; potem je bila vsa ta stvar pokopana.

Vzdihuje potegne svojo listnico, ki je le nekaj več kot 200.000 dolarjev shranjevala. Sever je kaj dobro poizvedoval; natančno je vedel, koliko je imel bogati mož pri sebi.

Udan v svojo usodo vzame uradnik bankovce iz listnice in jih da svojemu nasprotniku.

„Tu je denar“, reče udano. „Zanašam se na Vašo častno besedo, gospod Munoz.“

„Lahko to storite“, ga veselo zagotovi Sever, „nihče ne izve o tej stvari, če bi se pripetilo, da bi bili služabniki z manjšimi svotami zadovoljni, naročim svojemu prijatelju, da Vam ostali znesek nazaj pošlje.“

„Ni potrebno“, zakliče gospod Grant, „samo pripravite dotične osebe, da bodo molčale; pomislite, da je od tega odvisna moja služba, in moje visokospoštovano ime!“

Sever ga še enkrat zagotovi občne molčljivosti, potem hitro skoči raz konja in se vsede na kozla koleseljna.

„ Ali Vaša soproga je brezzavestna!“ zakliče gospod Grant, v katerem se je ljubezen do lepe žene zopet zbudila.

„Ne skrbite za to, gospod zavezni tajnik“, zakliče Sever, in prime za vajeti, „jaz bom svojo drago soprogo kmalu k zavesti pripravil.“

„Z bičem, kaj ne?“ reče uradnik zaničljivo.

„To Vas čisto nič ne briga“, odgovori Sever mrzlo. „Ah, kmalu bi bil nekaj pozabil. Tukaj imam še pismo za Vas; ki ima nekaj stvari, katere Vas bodo gotovo zanimale. Berite to, kadar se vrnete v hotel; trdno sem prepričan, da se me boste še dolgo spominjali. In zdaj zdravstvujte, gospod zavezni tajnik sicer še vlak zamudim.“

Škripaje z zobmi je uradnik zaostal, še vedno je držal konja za uzde, medtem ko je nepremično zrl za vozom, v katerem je ljubica nezavestno ležala.

Bil je brez moči, ker ni mogel ničesar storiti proti svojemu zagrizenemu nasprotniku; pred njegovo dušo stala je zapeljivo lepa ljubica, katera je morala zdaj vso togoto srditega soproga prenašati.

Konečno sede na konja in dirja v največem diru nazaj v Georgetovn.

Ko je dospel tja, peljal je konja k označeni hiši, ali šele po daljšem trkanju so mu odprli in z začudenim glavomajanjem mu odvzeli konja.

Potem plane siromak v hotel, kjer ga je natakar pričakoval. —

„Kaj že nazaj, gospod zavezni tajnik?“ se natakar začudi. „Mislil sem, da pridete šele proti jutru.“

Gospod Grant hitro odmaje, potem hiti v svojo sobo, kjer nemudoma naredi luč.

Potegne pismo iz žepa, odpre zavitek in bere z neoznačenimi čutili:

„Spoštovani gospod zavezni tajnik!

Ko boste brali te vrstice, sedel bom s svojo soprogo že davno v železniškem vlaku. Upam, da se bo do tja „uboga trpinka“ že prebudila iz narejene nezavesti. Srčno se Vam zahvaljujem za meni oddano svoto denarja, katero sem prejel za molk. Ker sem jaz edini, ki ve o tej zadevi, in ker denar nujno potrebujem, bom denar sam obdržal. Delil ga bom s svojo „soprogo“ in Vas prosim, da ne delate radi Vaše nesrečne ljubezni nikakih neumnosti. Polovico denarja oddam svoji „soprogi“, to je njen dobro zasluženi delež, ker je svojo ulogo tako izvrstno igrala.“

„Tri sto vragov!“ vzklikne gospod Grant, ko je prebral pismo. „O, jaz zaupljivi tepec, se pustim od take zavrženke zmotiti, ki me brezslutnega v družbi s svojim tovarišem na tako nesramen način oropa. In pri tem jih niti ne smem preganjati, sicer se izve moja lahkomiselnost! O, to je preveč! Še pamet izgubim!“

Na pol nezavesten se zgrudi močni mož na stol; togota radi te sramote hotela ga je zadušiti, — o, visoki uradnik postal je žrtev zločinske dvojice!

Ko se je Severjev voz nekoliko oddaljil od za veznega tajnika Granta, zadoni Mercedin glas iz voza:

„Ali nisem svoje uloge izvrstno igrala, Artur?“

„Izborno“, ji odgovori Sever, ter udari po konju, da bi še pravočasno prišel na kolodvor.

Prišel je še dovelj zgodaj, da je odpravil prtljago, medtem je Mercedes preskrbela vozne listke.

Bogata napitnina ja prouzročila, da jima je dal kondukter prazen kupe.

Ko je vlak oddrdral, potegne Sever smeje bankovce iz žepa.

„Tu, dete, je tvojih 100.000 dolarjev; zdaj bo gospod Grant kmalu dospel v Georgetovn. Rad bi videl njegov obraz, ko bo to imenitno pismo bral; jaz mislim, ta pogled bi se ne dal preplačati.“

248. poglavje.
Prosta.

Nesrečna Helena je bila še vedno v preiskovalnem zaporu v Avgusti.

Imela je samo to tolažbo, da so ji pustili zvesto Juno, katera je po možnosti skušala potolažiti svojo gospo. —

Helena je sedela pri oknu in premišljevaje zrla na pusto dvorišče sodnijskega poslopja. Zamorka je ravno pospravljala ter sem in tja skrbno pogledala na vitko postavo svoje gospe.

„Ali ni gospa še nič zvedela, kako bo še pri sodniji!“ vpraša Juno čez nekaj časa.

„Ne, od svojega zadnjega zasliševanja sem glede svoje usode popolnoma negotova“, odgovori revica.

„Da — Juno to pozna“, meni zamorka togotno. „Pri zapiranju je policija precej pri rokah; — za izpustiti, da, — na to se lahko dolgo čaka!“

Trpinka pri oknu je molčala; kaj naj bi tudi odgovorila.

Od onega dne, ko je skrivaj zapustila hišo starišev, ji je sledila nesreča. Žalostne dogodke, katere je morala revica prenesti, smatrala je kot kazen radi svoje takratne nepremišljenosti.

Kolikokrat si je želela smrt; samo njen otrok, njena Lidija, je bilo edino, kar jo je še vezalo na življenje.

Trdno je bila prepričana, da je njen ljubček v Severjevi oblasti, medtem ko je sama v ječi koprnela.

Samo zaupanje v Boga je Heleno obvarovalo obupnosti in ji pomagalo strašne udarce usode premagati z mirno udanostjo.

Tiho trkanje na vrata zbudilo jo je iz tožnega premišljevanja. —

Stari preiskovalni sodnik vstopi.

„Ravnokar sem dobil povelje novojorške oblasti“, reče stari gospod resno. „Želi, da bi Vas tja poslali.“

Helenin ljubki obraz postane snežnobel; krčevito se drži stola, da ne bi padla.

„Torej vendar“, zašepeče s tresočimi ustmi. „Niso se prepričali o moji nedolžnosti, o Bog, kakšna strašna usoda mi je namenjena.“

„Za sedaj nimate ničesar hudega pričakovati“, jo je tolažil usmiljeni uradnik. „Vaša prepeljatev v Novi Jork bila je že od začetka gotova stvar. Zasliševanje se bo tam nadaljevalo; torej nikar ne obupajte, vse zna še dobro iziti.“

„Kot jetnica prepeljana“, ihti Helena. „O, ti dobrotni Bog tam zgoraj, kaj ni moja strašna usoda že poplačala edine nepremišljenosti moje mladosti; ali naj končam svoje življenje v jedi — — —?!“

Sodnik je bil globoko ginjen.

„Vaša prepeljatev se bo kolikor možno obzirno vršila“, reče prijazno. „Oni detektiv, ki ima tudi nekaj sočutja do Vas, Vas bo spremljal na potovanji; nihče ne bo izvedel, da ste jetnica.“

Helena mu poda svojo tresočo roko.

„Ah, Vi dobro mislite z menoj, sprejmite mojo srčno zahvalo; nikdar ne bom pozabila Vaše dobrote“, zašepeče a s slabim glasom.

Stari gospod je čutil, da ga hoče ginjenost premagati; rekel je še nekaj tolažilnih besedi, in potem hitro zapustil sobo.

Zdaj se ni mogla Juno več premagovati; togotno plane izza posteljnih zagrinjal, kamor se je pri vstopu sodniku umaknila.

„Tega Juno ne trpi!“ zakliče zvesta zamorka vsa iz sebe. „Gospa bo videla, kadar bo na poti, — jo bo Juno kmalu rešila.“

„Ne, tega ne boš storila, Juno“, reče Helena milo. „Tako ravnanje bi me še bolj sumničilo: če bi tudi lahko bežala, bi mi to malo pomagalo, ker bi morala kakor kak izvržek begati po gozdih.“

„Vedno še bolje kakor pa v ječi!“ zakliče zamorka divje. „Juno tega ne trpi, da bodo gospo zaprli, — ustavila bo vlak, — bo vse postrelila, kateri bodo hoteli držati njeno gospo!“

„Juno, — Juno!“ zakliče Helena boječe, „ali se hočeš tudi ti ugonobiti ?!“

Ali zvesta zamorka bila je vsa iz sebe. Hitro vrgla se je Heleni k nogam ter poljubovala rob njene obleke.

„To je Juno vse eno!“ vpije strastno, „Juno hoče rada umreti, če je le gospa prosta.“

Helena je bila sama pol v nezavesti; čutila je, da bo kmalu z njeno močjo pri kraji.

„O, če bi Lidije ne bilo, potem bi bila smrt vroče zaželjena dobrota“, zašepeče z bledimi ustni.

Globoka tišina je vladala po sobi, le sem in tja pretrgana od divjega ihtenja zamorke. — —

Zdaj se začujejo na hodniku hitri koraki.

„Zdaj pridejo po me“, si misli Helena obupaje.

Vrata se hitro odpro in stari preiskovalni sodnik vstopi z veselim obrazom, ter hiti k Heleni.

„Ali ste pripravljeni na veselo novico?“ vpraša sočutno in ogleduje smrtno bledi obraz.

Helena pokima s svojo lopo glavico, medtem ko se ji opirala na natanko poslušajočo zamorko.

„Ravnokar sem dobil drugi brzojav iz Novega Jorka“, nadaljuje stari gospod. „Čudne reči so se morale tam pripetiti, a prepričali so se o Vaši popolni nedolžnosti, prosta ste!“

Sodnik jo skoraj obžaloval, da je v svojem veselji Heleni povedal to nepričakovano vest.

Helena je ležala kakor mrtva v naročji zamorke; samo veselo bleščeče oči zrle so nepopisno hvaležno na sodnika.

„Niso to sanje ?“ vpraša konečno. „Jaz sem prosta; — nič več na sumu?“

„Kakor je videti, se je Vaša nedolžnost popolnoma izkazala“, zakliče uradnik sočutno. „Ali ponavljam, da so se morale v Novem Jorku čudne reci dogoditi, ker stoji tu v brzojavki, da naj še nekaj dni ostanete v Avgusti, ker se Vam hoče važne reči sporočiti.“

„Jaz naj še tukaj ostanem ?“ vpraša Helena začudena.

„Da, tu berite sama.“

„Grospo Heleno Sever, naj se naprosi, da še nekaj dni ostane v Avgusti, ker se ji bodo važne reči sporočile.“

Helena je bila silno razburjena.

Da poročila ne pridejo od Severja, je bilo gotovo. Zločinec ni imel z oblastvijo opraviti. Mogoče da se tičejo ta skrivnostna naznanila česa druzega, — mogoče Lidije!

„Ali smem sedaj zapustiti sodnijsko poslopje?“

„Gotovo“, zakliče prijazni uradnik. „Ukaz se glasi, da ste takoj prosti. Nadalje Vam izrečem svoje prisrčno sočutje radi Vaše hude usode. Obžalujem, da smo Vas morali radi ukaza višje oblasti prijeti; ali sedaj ste popolnoma opravičeni.“

„Smatrajte to izkušnjo kot migljaj iz nebes“, nadaljuje stari sodnik resno, „mislite na moje takratno opominovanje, vrnite se k svojemu očetu; prepričan sem, da Vas bodo tam presrčno sprejeli.“

„Le mojega otroka hočem še poiskati, potem hočem še enkrat kleče prositi očeta odpuščenja“, prosi Helena. „Moja Lidija je edina moja sreča; ona se nahaja v rokah mojega soproga, kateri jo je odvedel.“

„Onega Severja iščejo vsa oblastva“, reče stari sodnik. „Ne verujem, da se bo mogel še dolgo skrivati, potem se Vam Vaš otrok izroči.“

„Ah, želim, da bi se Vaše besede kmalu uresničile“, vzdihne Helena.

Potem se jokaje poslovi od človekoljubnega uradnika, kateri je z največjo obzirnostjo ponudil nekaj denarja.

Ali Helena je zahvaljuje odklonila to ponudbo, ker je imela še neko svoto denarja, katera jo je za prve tedne obvarovala bede. —

S tajnim začudenjem opazoval je sodnik, kaka čista, samo sebe zatajujoča duša prebiva v tej plemeniti ženski; spremil jo je do glavnih vrat, in zrl za njo, dokler mu ni izginila izpred oči.

Zamorko poslal je že poprej uradnik, da poskrbi za svojo gospo malo sobico. — — —

Mlada dama pustila je svoj naslov pri preiskovalnem sodniku, ker se bo ono tajno naznanilo gotovo najprvo poslalo na sodnijo.

Sodnik je naprosil Heleno, da pošlje vsaki dan zamorko v sodnijsko poslopje, da bi kake slučajne novice takoj izvedela.

A prešlo je nekaj dni, ne da bi se bilo kaj zvedelo.

Sodnik je takoj brzojavil v Novi Jork, da je Helena izpuščena iz zapora; na kar je prišla lakonična brzojavka z besedami:

„Novice za gospo Sever na potu.

Bernard.“

To je bilo vse, kar je Helena do sedaj izvedela.

Njeno pričakovanje je bilo do skrajnosti napeto; zaman je premišljevala o onih tajnih migljajih; zdaj je upala, zdaj zopet se bala za svojo bodočnost. — — — — — — — —

Kar so jo izpustili, pretekla sta že dva dneva.

Večer je že napočil.

Zamišljeno je Helena sedela v svoji sobi, medtem ko je Juno imela opravka v kuhinji.

Kar začne Helena poslušati.

Ali se ni to pri njenih vratih tako čulo kakor šumenje ženske obleke?

Zdaj se je celo zdelo, kakor da je nekdo vzkliknil.

Tesno je postalo Heleni, in vstala je.

Zdaj se tiho potrka.

„Naprej!“ zakliče z brezsapnim pričakovanjem.

Počasi se vrata odpro in neka ženska postava se prikaže.

Gost pajčolan ji pokriva obraz, postava je bila še mladostna. —

Ker še Helena ni naredila luč, je v poltemi le slabo razločevala tujko.

Ta oseba ni dala nobenega glasu od sebe; ali Heleni se je dozdevalo, da je zelo razburjena.

„Želite z menoj govoriti?“ vpraša prijazno. „Moje ime je Helena Sever.“

„Da“, reče tujka, in hiti k Heleni.

Še predno se je Helena zganila, se je tujka vrgla pred njo na kolena ter odgrnila pajčolan.

„Odpustite“, zašepeče z zadušenim glasom, „odpustite!“

„Moj Bog, ali prav vidim!“ zakliče Helena iznenadena. „Ne, ne motim se, Vi ste....“

„Marija Gould, nesrečnica, ki se je težko pregrešila nad Vami“, zastoka tujka.

249. poglavje.
Dve ženi.

Heleni je zastala sapa.

Kako je prišla k nji Marija? Ali je bila to resnica, in ne slika njene domišljije?

Ali obupni klici proseče so ji rekli, da ni sanjala.

„Odpustite, gospa Sever!“ prosi Marija s pretresujočim glasom. „O, prosim Vas, odpustite mi; saj nisem lahkomiselno rešila. Kot žrtev strašne prevare storila sem one usodepolne korake, ki so prouzročili, da so Vas prijeli.“

Helena je strmela.

Torej Marija je bila uzrok njene zadnje težke izkušnje.

In ta je še vedno klečala pred njo, ter se ni upala vzdigniti svojega od bolesti razmučenega obraza.

„Ne, Vi mi ne morete odpustiti mojega ravnanja“, ihti Marija, ko Helena še vedno molči. „Zaslužim, da me sovražite in zaničujete.“

Pri teh obtožujočih besedah se Helena predrami iz svoje otrpljenosti.

Hitro se pripogne ter hoče Marijo vzdigniti.

„Pustite me tukaj klečati“, zakliče Marija jokaje. „Kolikokrat sem Vas, čisto plemenito dušo, žalostila in sumničila. Poslušajte mojo izpoved in potem me pahnite od sebe: saj boljšega ne zaslužim. “

Helena imela je srčno sočutje z revico, katere bledi, izhujšani obraz je kazal grozne bolesti: hitro se odloči in položi svoje nožne roke krog Marije.

„Vstanite, gospa Gould“, ji zašepeče z milini glasom. „Mojemu srcu je osveta tuja ostala; odpuščam Vam vse, da celo potem bi Vam odpustila, če bi radi Vaše krivde bila v brezčastnem zaporu.“

„O, Vi ste angelj“, ihti Marija ter poljubi roke branečo se Helene. „Jaz ne zaslužim Vaše velikodušnosti. Ah, če bi vse vedeli, kar sem zagrešila, potem bi mi gotovo ne odpustili.“

„Ponavljam Vam, da vse odpustim“, reče Helena milo.“ „Da, če ste me tudi še tako globoko užalili, celo moje življenje uničili, to bi Vam še v smrtni uri odpustila.“

„Zdaj šele čutim, kako nehvaležno, osvete željno bitje da sem“, reče Marija. „Pred Vašo plemenito velikodušnostjo se šele vidi moje grdo ravnanje v vsej svoji zanikrnosti !“

Helena je obžalujočo vzdignila.

Peljala jo omahujočo k zofi, kjer se je Marija do smrti utrujena zgrudila.

„Kaj ste morali prestati v ječi!“ zakliče vsa iz sebe. „Nikdar — nikoli si ne bom odpustila svoje neumne lahkovernosti, katera Vas je tako onesrečila.“

„Ali sedaj morate slišati mojo izpoved“, nadaljuje Marija“ „ničesar vam nočem zamolčati, ne — nobene ozirnosti za me, jaz sem naj hujšo kazen zaslužila.“

„Nikari ne govorite tako, gospa Gould“, zakliče Helena. „Ponavljam Vam, da nisem nikdar z jezo mislila na Vas.“ —

„Ali še mislite na one strašne dneve“, zakliče Marija. „one grozne ure, ko ste stopili med mene in onega moža? Njegova demonična lepota me je omrežila, verjela sem njegovih besedam, medtem ko ste vendar Vi bila postavna soproga Arturja Severja.“

„Takrat ste me svarili“, nadaljuje Marija z ugašajočim glasom, „a on, katerega sem imenovala svojega soproga, imel je mojo dušo kakor s čarovnimi sponami uklenjeno; verjela sem, kar je govoril, in Vi revica ste morali radi moje zmote trpeti v blaznici!“

Helena je le z grozo mislila na one strašne ure, katere je preživela v blaznici, medtem ko je Marija začela krčevito ihteti. —

Helena nežno položi svojo roko krog nesrečnice, ali Marija jo skoro divje odrine.

„Jaz ne zaslužim Vaše angeljske dobrote“, zakliče skoro jezna. „Sovražite me, — zaničujte me, jaz nisem vredna, da ležim pred Vami v prahu.“

„Pomilujem Vas, gospa Gould“, reče Helena presrčno. „Naš odrešenik je umiraje odpustil svojim sovražnikom, zakaj naj bi — —“

„Ne imenujte me Gould“, zakliče Marija rezko, „Vi ste prava soproga Arturja Severja, jaz sem samo prevarana ženska, to bi se radi svoje sramote najrajši zarila v zemljo. “ —

„Takrat sem verjela besedam mojega zapeljivca“, nadaljuje brezsapno. „Vi ste ga bolje poznali. Vaše čisto srce Vam je reklo, da je on morilec mojega očeta; ali jaz zaslepljenka zasmehovala sem Vaše besede; verjela sem onemu možu, ki me je tako sramotno varal.“

„Zakaj pa mene zavračate?“ vpraša Helena s prisrčno sočutnostjo.

„Že takrat imela sem usmiljenja z Vami, ker sem takoj pri prvem snidenju spoznala Vaše nedolžno srce, zdaj sem z Božjo pomočjo prestala zadnjo skušnjo, torej pustite, da bo vse pretečeno pozabljeno.“

„Poslušajte šele mojo izpoved, gospa Sever“, prosi Marija jokaje. „In šele potem se odločite, če morete mojo velikansko krivdo pozabiti.“

„Kmalu, ko so Vas odpeljali, so začeli Arturja Severja sumničiti“, nadaljuje svojo pripovest. „Zapustil me je, in tudi Vi ste takrat izginili. V meni se je rodila nezaupnost in zato je dobil v zagrenjeni duši prostora strašni sum. Mislite si, verjela sem, da ste Vi skupno s Severjem proti meni intrigirali, verjela sem, da ste v sporazumljenji z mojim tako imenovanim soprogom prišli k meni kot družabnica. Temno sovraštvo me je prevzelo; želela sem osvete, celo prisegla sem na grobu svojega očeta, da bom Vas in Severja večno preganjala.“

„Oni sum je bil v Vašem položaju opravičen“, reče Helena prijazno. „Veliko bi jih bilo tako ravnalo; v tem ne morem ničesar zaničljivega videti.“

„Poslušajte me dalje“, zakliče Marija jokaje. „Moje sovraštvo je bilo tako veliko, da sem zaveznemu maršalu Bernardu pripovedovala o mojem sumu. Najprvo je ta uradnik zmajal z rameni, potem je molčal k mojemu natolcevanju; in potem je verjel. — Zdaj se je zgodilo nekaj nezaslišanega! Neki večer, ko sem hotela zapustiti svojo hišo, mi stopi nasproti neka postava. Imela sem jo za sliko svoje razburjene domišlije; — a bil je Artur Sever.“

„Kako, — ali prav slišim!“ zakliče Helena začudeno. „Poiskal Vas je?“

„Da“, zastoče Marija. „Ko sem prišla k zavesti, stala sem v sobi, in pred seboj sem videla svojega uničevalca. Hotela sem ga izročiti sodišču; a zdaj se je začel opravičevati in jaz nesrečnica, — o, nikari me ne preklinjajte, — jaz sem ga poslušala.“ Helena je zadrževala sapo; pogleda ni odmaknila od smrtnobledega obličja nesrečne Marije.

„Ne sprašujte me po strašnih lažeh, katere mi je pripovedoval“, nadaljuje Marija. „Dovolj, da se mu je posrečilo, me oslepariti. Opravičil se je glede umora mojega očeta, pripovedoval, kako si je želel nazaj k meni; — o, jaz nesrečnica, ljubila. sem onega človeka vroče, — srčno, — z žarečo strastjo. Verjela sem njegovim besedam, ki niso bile druzega ko podle laži; — ne, jaz ne morem vsega pripovedovati, umrla bom sramu“, zakliče z obupnim glasom. „Dovolj — skrila sem ga na svojem posestvu.“

Helenino srce je vzkipelo sočutja; nehote potegne Marijo k sebi.

„Kako, — Vi ne pahnete mene, zavrženke, od sebe?“ zakliče Marija in njena nežna postava se strese mrzlično. „Gospa Sever, — Vi se ne odmaknete od mene; kaj niste čuli, kar sem Vam ravnokar pripovedovala?“

„Vse, — vse sem čula!“ zakliče Helena ter se bori s solzami „Vi ste bolj obžalovanja vredni, kakor jaz; moja nesreča izgine pred Vašo strašno usodo!“

„Še nisem pri kraju“, reče Marija. „Le samo poslušajte! Artur Sever mi je pripovedoval, da niste nikdar bila njegova žena! Ah, saj ne morem vseh laži ponavljati; sram me je, če le na to mislim, na kako podel način sem se takrat dala premotiti, — dokler se mi niso nekega dne oči odprle, — grozno prebujenje sledilo je kratkim sanjam ljubezni.“

„Artur Sever je samo zato prišel, da bi me okradel“, nadaljuje Marija z ugašajočim glasom. „Svoj podli načrt je deloma izvršil; one laži, katere mi je oni podlež našepetal, sem vse natančno povedala maršalu Bernardu; jaz sem onega uradnika k temu privedla, da Vas je pustil prijeti. Vse nezgode zadnjih tednov sem samo jaz provzročila. — Ali mi morete tudi še zdaj odpustiti, gospa Sever?!“

„Da!“ zakliče Helena z močnim glasom. „Vse, — vse Vam odpustim; kaj so vse moje bolesti proti Vašim duševnim mukam!“

Marijina moč je bila pri kraji; njena lepa glava omahne na Helenino ramo.

„Pustite, da klečim pred Vami“, jo prosi. „Jaz nisem vredna, da se dotaknem robu Vaše obleke.“

Ali Helena objame nežno obupano ženo.

„Ne, — Vi se ne smete poniževati“, reče milo. „ Klečite pred večnim Bogom, ne pa pred slabotnim človeškim bitjem, katero je samo grešilo!“

„Tega ne verujem“, šepne Marija. „Vi niste zmožni kakega prestopka.“

„O, vendar“, odgovori Helena žalostno. „Tudi jaz sem si naložila veliko krivdo na svojo dušo; zapustila sem domačo hišo, da grem za ljubljenim možem; moja uboga mati je radi tega umrla žalosti.“

„Ah, kaj je vse to proti mojemu pregrešku“, zakliče Marija neutolažljivo. „Mislite vendar na svetopisemske besede: Žena zapusti očeta in mater, ter gre za možem svojega srca.“

„Spoštuj očeta in mater“, šepeče Helena nazaj.

„Če je to vsa krivda vašega življenja, potem je lahko mirno prenašate“, zakliče Marija. „Artur Sever je bil z Vami postavno poročen, — moj zakon pa“, nadaljuje šepetaje, „bil je nepostaven; jaz nem brezčastna, — omadeževana, ki ne sme nikomur več zreti v oči“.

Helena je videla v polumraku od žalosti razjedeni lici mlade žene. In ljubezen, ki jo je preje čutila za Marijo, je zopet visoko vzplamtela.

„Nikari tega ne mislite“, reče presrčno. „Nikdar Vam ne bom odrekla svojega spoštovanja. — da, nikdar ne bom prenehala, Vas ljubiti.“

„Kako, — slišim prav!“ stoee mučena. „Vi izgovarjati besedo „ljubezen“; — Vi bi me zamogli ljubiti, — mene, zaničevano, ki Vas je s smrtnim sovraštvom preganjala?!“

„Da, to storim“, reče Helena. „Jaz ne poznam sovraštva, samo odpuščanje; a za Vas, nesrečnica, čutim le globoko in presrčno ljubezen. Naj se celi svet od Vas obrne, jaz ne bom nikdar prejenjala Vas ljubiti.“

„To je preveč“, zaihti Marija. „Jaz ne zaslužim Vaše ljubezni. Ne, to je nemogoče! Kako morete Vi meni, — meni, — svoji sovražnici odpustiti!“

„Marija“, reče Helena s solzami zadušenim glasom.

„Helena, — draga Helena!“ se razveseli sirota. „O Helena!“

In obe ženi se trdno objameta.

„Hočem ti biti zvesta prijateljica“, reče Helena skesani ženi, medtem ko ji Marija vroče poljubuje lice.

„Mojo srčno kri — za tebe!“ zakliče Marija. „V sili in smrti tvoja za vedno!“

250. poglavje.
Iznenadenje.

Trajalo je precej časa, da so se pomirili razburjeni občutki obeh žena.

Marija je bila veselja kar iz sebe.

Vedno iz nova potegnila je Heleno na svoje srce, da se prepriča, da niso to le sanje.

Goreče je želela, izvedeti Helenine doživljaje, ter jo toliko časa prosila, da se je ta udala in novi prijateljici povedala svojo žalostno usodo.

Marija je bila groze kar iz sebe nad toliko nesrečo, ki se je Heleni pripetila; vedno zopet je prekinjala njeno pripovedovanje z burnimi samoobtožbami in nežnimi besedami srčnega sočutja.

Ko je Helena končala, vrže se ji Marija na prsi.

„O ti revica“, toži skesana. „Kakšne grozne doživljaje si korala prestati radi mene! Če bi bila tebi takrat verjela, kaj vse bi bilo drugače izteklo.“

„Kdo ve, zakaj mi je Bog te izkušnje naložil“, reče Helena zamišljeno. „Pri vsem tem me je pa večni Bog vendarle v najtežavnejših položajih vedno ščitil.“

„Samo to mi reci“, prosi Marija, „zakaj si takrat prišla k meni za družabnico; te zagonetke nisem mogla nikdar rešiti“.

„Tega še sama ne vem“, odgovori Helena sanjaje. „Bilo je, kakor da me je neka nevidna, tajna moč k tej čudni odločitvi prisilila. Da, bila je naravnost demonična sila, ki me je vlekla k mojemu soprogu, neki meni nerazjasniv upliv, ki je vse moje misli imel uklenjene.“

Marija jo je poslušala z zadržano sapo.

„Ti jako natanko rišeš čustvo, ki je vedno tudi mene prevzelo, če sem gledala v oči tvojega soproga; bilo je nekaj nerazumljivega, nekaj, kar me je takorekoč začaralo; njegov pogled naredil me je za njegovo brezvoljno orožje.“

„Najbolj čudno je to, da je oni vpliv na me hipoma prenehal“, reče Helena. „Bilo je onega strašnega dne, ko si ti izvedela smrt svojega ljubljenega očeta. Pogled v zbegano lice mojega soproga je zbudil v meni slutnjo, da je on morilec. Moja ljubezen, če jo še smem tako imenovati, spremenila se je v gnus; od onega dne videla sem v njem samo zločinca, kateri se ne ustraši nobenega zlodejstva.“

„In takemu možu sem jaz verjela!“ zakliče Marija obupnosti, skrila bi se sramote v najpustejšo puščavo.“

„Ti vendar nisi mogla vedeti, da je bil hudobnež že oženjen“, tolažila je Helena jokajočo. „Ko je zvedel, da me je moj oče zavrgel, zapustil me je; bilo mu je samo za moje premoženje.,Zato je iskal svojo srečo v Ameriki in Ti, uboga, postala si njegova žrtev.“

„Ha, našla ga bom!“ vsplamtela je Marija. „Tebe in sebe bodem grozno maščevala.“

„Osveta je moja, pravi gospod“, odvrnila je Helena resno. „Nekdaj bo stal pred večnim sodnikom; rajši trpim, ko bi vračala hudobno s hudobnim.“

„Da, Ti si angelj“, rekla je Marija iskreno. „A hudobije onega moža so tolike, da mora soditi pozemska pravica. Zanesi se, draga Helena, Artur Sever bo vzel strašni konec.“

Helena je molčala. Njeno mehko srce ni imelo nobenega sovraštva do nezvestega soproga.

„In Tvoj otrok je v njegovih rokah? je nakrat vprašala Marija.

„Da“, odgovorila jo Helena žalostno. „Odpeljal mi ga je že prej; takrat so mi je z božjo pomočjo posrečilo mojo ljubljenko iztrgati iz njegovih rok, a sedaj se mu je posrečila njegova nakana; Lidija je v njegovi oblasti.“

„Iskali ga bodeve“, zaklicala je Marija. „Da le enkrat najdeve njegovo bivališče, nama ne bo težko otroka osvoboditi.“

„Kakor jaz poznam mojega moža, se mi bo kmalu sam približal“, rekla je Helena, „saj hoče, da se vrnem k njemu. Ker sem se trdovratno branila, izpolniti njegovo zahtevo, je odpeljal Lidijo in grozil, da jo umori, če se ne udam.“

„Lopov!“ zavpila je Marija razkačeno. „Kako je mogel Tebe, nedolžno bitje, na tako grozen način uničiti!“

„On se ničesar ne boji“, pritrdila je Helena. „Mislim, da se mu ne more nihče upirati, kdor ga popolnoma ne pozna; njegova res satanska lepota, njegovo fino vedenje, vse se združi, da more nesrečnež najti vedno nove žrtve.“

Marija je molče gledala v tla.

Tudi ona je bila podlegla onemu zagonetnemu možu; Helena je imela prav, ko je naglašala Severjevo satansko moč. —

„Da bi bil le polkovnik Rogers tu“, rekla je Marija premišljuje, „on bi bil mož, da bi Tvojega moža izročil zasluženi kazni. A ta pogumni, odločni uradnik je stopil iz službe, ker ni verjel na Tvojo krivdo. Tudi to sem si bridko očitala, ker vem vzrok, da se je oni zaslužni uradnik sprl z maršalom Bernardom.“

„Kako?“ vprašala je Helena začudeno. „Polkovnik Rogers je zavoljo mene stopil iz službe ?“

„Tako je“, potrdila je Marija žalostno. „Maršal Bernard mi je hudo očital, da sem mu z mojimi podatki odtujila polkovnika; a poklical ga bo nazaj.“

Helena je bila ginjena.

Ko jo je vse zapustilo, je polkovnik Rogers zvesto ostal pri nji; on ni verjel v njeno krivdo in se je radi svojega prepričanja celo sprl s svojim predstojnikom.

Prosila je Marijo, naj ji vse pove o tem čudnem dogodku; a ta ni vedela nič druzega ko to, kar je vže povedala Heleni.

Na to je pripovedovala Marija, kako je Sever drugič prišel k njej, a nakrat se je prekinila in zaklicala:

„Ne, ali je verjetno! Sedaj lahko vidiš, draga Helena, v kakem dušnem stanju sem bila, da sem Ti najvažnejše pozabila povedati.“

„Le poslušaj“, nadaljevala je, „povedala sem Ti prej, da je Sever rekel, da si hči politično razvpitega meščana in še druge grdobije, katerih izgovoriti se niti ne upam. Takrat sem mu verjela, da sem nekega dne dobila obisk, katerega sem sprejela z nezaupnostjo, da sem se prepričala, da me je Sever nalagal. Ugani, draga Helena, kdo me je obiskal?“

Ta je osupnjeno gledala na Marijo, katera jo je iskreno objela.

„Bil je neki gospod iz Avstrije“, zaklicala je Marija. „Ti ga dobro poznaš, ljuba Helena, bil je Tvoj oče, — grof Ostrovrhar.“

Glasen krik se je razlegal po majhni sobi.

„Ali slišim prav?“ vprašala je Helena. „Moj oče je bil pri Tebi, — kaj je rekel ?“

„Tvoj oče je iskal Tebe, predraga“, zaklicala je Marija. „Dobil je pismo, v katerem se mu je poročalo, da Te je nekdo videl v Zjedinjenih državah. Na prevožnji je zvedel Tvoj oče, da se je Sever v drugič oženil, zato me je poiskal, da bi zvedel vse podrobnosti o tem slučaju.“

„On je iskal mene?“ ponovila je Helena s tresočim se glasom.

„Da“, odvrnila je Marija. „Po grofu Ostrovrharju sem zvedela, da si bila Ti prava žena Arturja Severja in da je mene na najnesramnejši način nalagal. Sicer je oni zločinec še enkrat omajal mojo nezaupnost s svojimi prisegami, a končno nisem mogla delj prenašati te negotovosti in hitela sem s Tvojim očetom v mojo vilo, kjer je bil Sever skrit. — Ko sem dospela tje, ga ni bilo več tam. Moja denarna omara je bila s silo odprta, on je bil mene, zaupljivo, okradel!“

Spomin na ono strašno uro je premagal ubogo Marijo, da je glasno jokaje padla v Helenine odprte roke. Končno se je tej posrečilo, nesrečnico pomiriti.

„Ali je moj oče govoril o meni?“ vprašala je boječe.

„Seve“, zaklicala je Marija. „Ko sem bila še mnenja, da je Sever resnico govoril, mi je dokazal, da si njegova hči. Zagovarjal Te je zoper obtožbe onega ničvredneža, kakor more govoriti le oče o svojem ljubem otroku. Potem je Tvoj oče odpotoval, da bi Te poiskal; to se mu ni posrečilo, kajti pri moji vrnitvi sem zvedela, da je šel nazaj v Avstrijo.“

Helena je sedela poleg Marije, nakrat pa je padla na kolena, sklenila nežni roki in je zaklicala z nepopisno iskrenostjo:

„O Bog v nebesih, zahvalim Te za Tvojo dobroto; odvalil se mi je kamen od srca, kateri me je leta in leta težil, — moj dragi oče mi je odpustil!“

251. poglavje.
Hudodelec in njegova tovarišica.

Sever in Mercedes sta prišla na svojem potovanju v državo Alabama in sta se v nje glavnem mestu naselila za daljše bivanje.

Najela sta, kakor prej, razkošno opremljeno stanovanje, kjer je živela Mercedes precej sama zase, medtem ko se je Sever prej ko slej bavil z igro. Njegov denar je skopnel kakor sneg pred pomladanskim solncem; a več ko je zgubil, tem večje svote je stavil, tako da je nekega večera ves svoj denar, razun par sto dolarjev, zaigral. — — — — — — — — —

Mercedes je ležala v gugalnem stolu in je čitala neki francoski roman.

Sever je stopil bled in razburjen v sobo.

„No, dragi Artur, Ti se pa zelo kislo držiš“, šalila se je lepa žena. „Ni mi treba biti vedeževalka, da Ti povem, da si gotovo nesrečno igral.“

„Tako je“, vzdihnil je Sever, ki je davno opustil svojo preobleko. „Zgubil sem velikanske svote, zato moram še danes zvečer dobiti vračilo. Ali bi mi mogla posoditi 10.000 dolarjev?“

„Ne, Artur“, odvrnila je Mercedes odločno. „Dala sem Ti vže 10.000 dolarjev, katerih nikdar več ne vidim; sedaj sem namenila, da obdržim moj denar sama.“

„Saj nočem, da mi kaj daruješ!“ zaklical je Sever. „Vse dobiš nazaj.“

„Obžalujem, Artur, a poslala sem večji del mojega denarja v inozemstvo v varnost“, odvrnila je Mercedes mirno. „V Ameriki mi postajajo tla prevroča, zato se preselim v Evropo; v Parizu ali Londonu ne vpraša nihče po prejšnjem življenju Mercedes Iturbidove.“

Sever je jezno stisnil zobe.

Opazil je sicer, da je bila Mercedes odposlala večjo svoto; a sumil je, da je imela lepa žena vedno še kakih 30.000 do 40.000 dolarjev pri sebi.

„Torej mi v resnici nočeš ničesar dati!“ zaklical je razkačeno.

„Ne morem“, rekla je Mercedes hladno. „Teh par tisoč dolarjev, katere še imam, ne morem pogrešati.“

Sever je zganil z ramami in je delal, kakor da bi se zadovoljil s tem odgovorom, a temni pogled izpod njegovih nagubančenih obrvi govoril je o sklepu, ki ni obetal nič dobrega za Mercedes.

Ta je dobro zapazila pogled, a je brezbrižno dalje kramljala s svojim tovarišem.

„A kaj mi je sedaj početi ?“ vprašal je ta plaho.

„Ostani pri meni in zabavaj me, meni je zelo dolgčas“, smejala se je Mercedes razposajeno.

Sever jo je zaničljivo pogledal.

„Če ne veš nič boljšega, potem rajše molči“, rekel je nejevoljno.

„Mislim, da imaš velikanski načrt, kateri naju bo obogatel“, rogala se je Mercedes.

„Na to še ni misliti“, odvrnil je Sever. „Policijske oblasti so povsod obveščene, torej moram dobro paziti.“

„Potem se le čudim, da greš v klub“, ugovarjala je Mercedes.

„Tam sem bolj varen, ko kje drugod“, odvrnil je Sever. „Policija ne sluti, da sem toli drzen; do sedaj mi še ni nihče stavil zvitega vprašanja.“

„Le dobro pazi, včasih pride nevarnost nepričakovano; če te v klubu spoznajo, si izgubljen.“

„Ne boj se; bil sem še v drugih zadregah, iz katerih sem se končno zmazal. Sicer je tu poročilo o najinem nastopu v San Francisku; staro damo je zadela kap, Tvoj ženin se je ustrelil.“

Mercedes se je stresla.

„Tega nisem hotela“, rekla je tiho.

„Pusti vendar ta čuvstva usmiljenosti“, rogal se je Sever. „Načrt, kakoršen je bil Tvoj, moral je rodbino gnati v obup: jaz nisem dvomil ne en trenotek, da pride po našem odpotovanju do nesreče.“

Mercedes je temno zrla predse.

„Ko bi bila to slutila, bi bila morda opustila zadnji korak“ šepetala je zamišljeno.

„Ha, ha, ha“, smejal se je Sever glasno, „meni se kar zdi, da si se Ti, mnogoizkušena, zaljubila v onega mladega fanta.“

„Zaljubila, — ne“, odvrnila je Mercedes ter z neko grozo gledala svojega tovariša. „Viljem je bil prijeten družabnik, ki me je goreče ljubil; ponovim, njegova smrt me žalosti.“

„Ali nočeš obleči žalne obleke?“ zasmehoval jo je Sever.

„Pusti ta zbadanja, Artur“, zaklicala je Mercedes. „Res je, da sem padla, a vendar še ne tako globoko, da bi mogla smehljaje iti čez moje žrtve, kakor Ti.“

„Tako je prav, le postani sentimentalna,“ rogal se je Sever. „Morda si pozneje sezidaš v inozemstvu vilo v samotnem kraju in boš tam živela ob spominih.“

„Morda boš imel prav“, rekla je Mercedes mirno. „Nekoč sem imela tudi jaz srce; takrat, ko sem bila komaj odrasla iz otročjih let. Moj ljubimec mi je postal nezvest, od tistega časa sem bila druga; dobri kal v moji duši je bil uničen, nastopila sem pot hudodelstva.“

Sever je zganil z ramami in se obrnil.

„Nečem Te delj časa motiti v tvojem razmišljevanji,“ rekel je malomarno in zapustil sobo.

Mercedes je vzela časnik z mize in je pazljivo brala natančni opis dogodkov, ki so odločili nad usodo rodbine Tajlor.

Čudno je bilo, a hinavski ženi se je vendar smilil Viljem, za katerega je imela neko nagnenje, medtem ko ni občutila ni sence kesanja nad svojo zlobno igro s tajnikom Grantom.

Obšla jo je celo neka mržnja do Severja in mislila je, se ločiti od svojega tovariša.

Pogled na satansko lepega moža jo je napolnil z grozo; skliceval se je na svojo opetovano srečo, ki ga je vedno rešila iz rok svojih zasledovalcev. Ako bi jo aretovali ž njim, potem bi pretila Mercedes ostra kazen.

A če bi ne bila več pri njem, potem je upala hinavska žena, da bi se lažje skrila.

Tako je premišljevala Mercedes, ko se je spravljala k počitku.

Ker je nastopil Sever v Montgomeri kot njen brat, imela sta vsak svojo sobo, ki sta bili zvezani le z enimi vrati. Ta je Mercedes kakor navadno zaklenila in potem legla v posteljo.

A spati ni mogla, akoravno je bila utrujena.

Vedno znova se je zbudila iz lahkega polsna, ker ji je razburjena domišljija kazala krvavo truplo mladega Tajlora.

Videla ga je, kako je ležal s prestreljenimi prsi v sobi njene vile v San Frančišku in so steklene oči obupno zrle v njo. Potem se ji je pokazal bledi obraz gospe Tajlor, ki je plavala kakor v jezi proti uničevalki njene sreče.

Z lahkim vzdihom je planila kvišku.

A kaj je bilo to; strah ali resnica?

Natanko je videla Mercedes skozi vrata pregradka, kako se je v njeni sobi premikala senca.

Kakor vse Meksikanke, bila je tudi ona praznoverna; sen in resnica sta se združili v njenih razburjenih čutih in tresla se je strahu, da bi ne prišli maščevalni duhovi njenih žrtev k postelji in bi jo ne mučili do smrti.

Prešlo je precej časa, a nič se ni genilo.

Mercedes je previdno vzdignila svileno odejo in je boječe gledala izpod nje.

Skozi zagrnjena okna njene sobe prikradla se je bleda svetloba lune in je razširila le nejasen svit.

A ničesar ni bilo videti, ni slišati, akoravno je Mercedes zadrževala sapo in pazno poslušala na vsak šum.

Ali se je varala?! —

A Mercedes je predobro videla ono nejasno postavo.

To ni bila podoba domišljije, ker je bila popolnoma zbujena. —

Končno se je vendar ohrabrila in je hitela iz pregradka k sobnim vratom.

Boječe je gledala naokoli, potem šele se je upala, splaziti se do okna.

A to je bilo zaprto; vrata so bila zaklenjena, — nihče se ni mogel vtihotapiti.

Pomirjena je šla Mercedes nazaj v posteljo, a počitka ni našla.

Šele proti jutru je rahlo zadremala.

252. poglavje.
Izdajalka.

Bilo je že blizu poludne, ko je Mercedes vstala.

Ko se je oblačila, so bile njene misli še vedno pri grozni katastrofi, katero je provzročila; s strahom je mislila na umor, katerega je imela na vesti.

S silo se je otresla Mercedes teh tužnih mislij.

Kaj je pomagalo sedaj njeno kesanje? Mrtvi ne vstanejo več, zato je bilo bolje, na vse pozabiti.

Lepa žena je stopila k svoji pisalni mizi, jo odprla in vzela iz nje neko škatljo.

V tej je spravljala Mercedes svoj pridržani denar, katera svota je znašala, kakor jo Sever prav slutil, kakih 50.000 dolarjev.

Ker je hotela danes popoludne nekaj stvari nakupiti, vzela je Mercedes iz škatlje bankovec za 1000 dolarjev. Že jo je mislila zapreti, ko se ji je nakrat zdelo, da se je kupček bankovcev zmanjšal.

Naglo jih je vzela ven.

V hipu so bili prešteti in Mercedes je prestrašeno padla na stol.

Manjkalo je 12.000 dolarjev.

Mercedes je še enkrat štela, a z istim uspehom, denar je manjkal.

Takoj ji je bilo jasno, da je bila okradena.

A kdo je mogel to storiti?

Mercedes je imela strežnico, katera je pa le v njeni navzočnosti prišla v sobo, ta torej ni mogla biti.

V tem ji je prišel grozen sum: spomnila se je hudobnega pogleda Severja, on, — njen tovariš je moral biti tat.

A kako mu je bilo mogoče priti v njeno zaprto sobo, vrata so bila zaklenjena in okno zaprto.

Mercedes je vedela, da Severju ni nič nemogoče.

Takoj se je lotila preiskati vrata, ki so peljala v sobo njenega tovariša.

A zaman jih je ogledovala; videti ni bilo nobenega sleda, da bi se bila siloma odprla.

Vže je mislila opustiti svoja pregledovanja, ko ji je nakrat prišlo na mar še zapah preiskati.

Tiho jih je odprla in pahnila zapah ven.

Mercedes se je komaj premagala, da ni zakričala od začudenja, kajti na zapahu je opazila celo vrsto zarez, drugo poleg druge.

Sever jih je moral vrezati, ko njo ni bilo doma. Tako mu je bilo po noči lahko z ozkim in špičastim orodjem zapah odriniti in po izvršenem ropu zopet nazaj pomakniti.

Mercedes je bila besna od jeze. Njen pogled ni obetal nič prida.

„Čakaj, nesramnež“, siknila je skozi svoje bele zobe. „Za to se boš pokoril.“

Mercedes je bila kakor spremenjena in skrajno ogorčena proti Severju.

To je bila torej zahvala za njen neprestani trud, pridobiti bogastvo. Njune zlobne načrte je skoraj sama izvrševala in pošteno delila s Severjem plen.

Takrat v San Francisku jo je že hotel ogoljufati za 20.000 dolarjev, sedaj se je po noči prikradel v njeno sobo, da si je s silo prisvojil zabranjeni denar.

A vzlic svoji osvetoželjnosti ni strastna žena z ničemer izdala vihar, ki je v nji divjal.

Severja je pozdravila z navadno prijaznostjo, na njegovem prežečem pogledu je spoznala, da je bil on v resnici storilec.

Mercedes si je izmislila načrt, kateri naj bi jo osvobodil njenega tovariša in ob enem zadovoljil njeno osvetoželjnost.

Vedela je, da je bilo obljubljenih 20.000 dolarjev na Severjevo prijetje. A preteklo je že dosti časa, odkar se je bil razglasil iskalni list; v Montgomeriju je bil menda malo poznan, zato je Sever tudi lahko javno nastopil.

Mercedes je pravilno sumila, da nje ne bodo iskali tu v južnih državah, zato je bila namenjena se za vedno znebiti svojega tovariša.

Sever ni slutil, kaj mu je namenila lepa žena, ker je bila pri obedu nenavadno zgovorna in Ijubeznjiva.

Mislil je, da Mercedes do sedaj še ni zapazila pomanjkanja denarja; če bi se to pozneje zgodilo, bi bil vrgel sum na kakega uslužbenca.

„Ti si zelo brezskrben“, dejala je Mercedes med razgovorom, „pri belem dnevu hodiš ven in ne pomisliš, da se podaš v nevarnost.“

„Neumnost“, odvrnil je Sever zaničljivo. „Noben človek ne misli, da sem tu; v sosedni hiši stanuje celo skriven policaj, s katerim dostikrat v kavarni skupaj sedim.“

„Ti si predrzen“, zaklicala je Mercedes navidezno v skrbeh. „Le pazi, nesreča mnogokrat nepričakovana pride.“

Sever se je smejal tem besedam in je zagotovil, da se nima bati nobene nevarnosti.

Temnilo se je močno, ko je zavita ženska postava smukala skozi stranska vrata iz vile.

Sever je bil šel v klub in Mercedi se je zdel čas ugoden, da izvrši svoje maščevanje.

Tekom popoludne je od soprebivalcev vile po zvitih vprašanjih zvedela, da bo tajni policaj danes zvečer doma.

Z malo koraki je osvetoželjna Meksikanka dosegla svoj namen. Vedela je, da je bilo njeno podjetje nevarno, a zanašala se je na svojo lepoto in mično plačilo, katero bi zamogel uradnik zaslužiti; zato se tudi ni bala aretovanja.

Mercedes se ni varala.

To je videla pri prvem pogledu na mladega uradnika, ki je začudeno gledal svojo obiskovalko.

Mercedes je vrgla svojo oglavnico nazaj in je s skrivnim poveljstvom opazila, da je njena dražestna lepota tudi tu izvršila svoj čar.

„Ali želite zaslužiti veliko svoto denarja, gospod?“ vprašala je Mercedes z zapeljivim smehljanjem.

„Če se združi s častjo in vestjo, zakaj ne!“ odvrnil je uradnik.

„Bodite brez skrbij, ta svota je razpisana za prijetje nevarnega hudodelca!“

„Ali veste njegovo bivališče?“ vprašal je skrivni policaj prežeče.

„To je odvisno od okolnosti“, odgovorila je Mercedes. „Jaz sicer vem, da se z mojim pojasnilom nekako podam v Vaše roke, a upam, da se bodete ozirali na moje želje.“

„Razumem“, smehljal se je spretni policaj. „Ne bojte se; Vi ste tovarišica onega moža in bi se ga radi na lep način otresli: ali imam prav?“

„Jaz nisem deležna njegovih hudodelstev“, lagala se je Mercedes. „Njegov pravi značaj sem šele spoznala, ko sva bila že dolgo skupaj; prostosti mi ni hotel dati, zato mi ni preostajalo drugega, ko da storim današnji korak.“

„Ponavljam, da se nimate ničesar bati“, zaklical je tajni policaj, katerega je razburila nada na prijetje hudodelca in gotovost plačila. „Moja častna beseda, da se Vam nič hudega ne zgodi.“

„Potem Vam hočem zaupati“, odvrnila je Mercedes odločno. „Ali ste že kaj slišali o nekem Arturju Severju, ki se tudi Gould imenuje?“

„Sever?“ ponovil je tajni policaj začuden. „Gotovo, a tega hudodelca ni bilo mogoče najti; če se ne motim, je za njegovo prijetje razpisanih 20.000 dolarjev.“

„Tako je“, odvrnila je Mercedes. „Bivališče tega hudodelca mi je znano; lahko ga Vam izročim!“

„Za to bi Vam bil zelo hvaležen“, odvrnil je detektiv veselo. „Ker bom po aretovanju tega hudodelca pomaknjen v višjo službo, sem rad pripravljen, Vam precejšnji del darila prepustiti.“

„Jaz ne zahtevam vinarja“, zaklicala je Mercedes s plamtečimi očmi. „Mož me je smrtno užalil, zato ne zahtevam od Vas drugega, kakor da lahko jutri mirno zapustim mesto.“

„Zanesite se na mojo besedo“, odgovoril je uradnik resno. „Odpotovanje se Vam ne zabrani, da, skrbel bom, da nihče ne izve, kdo je naznanil hudodelca.“

„Hvala Vam“, rekla je Mercedes. „Povem Vam torej, da stanuje Artur Sever v sosedni hiši; povedal mi je celo, da je v kavarni sedel poleg Vas.“

Detektiv se je udaril po čelu.

„Da, moj Bog, prav imate“, zaklical je jezno. „Gospod se mi je zdel znan, a vedel nisem, kje bi ga bil kdaj videl; sedaj mi pade v glavo, podoba na iskalnem listu je bila vzrok.“

„A prosim Vas, ravnajte prav previdno“, svetovala je Mercedes. „Hudodelec je nenavadno prekanjen; ni prvikrat, da se je odtegnil svojim zasledovalcem v zadnjem trenotku.“

„Danes po noči ga bom aretoval“, zagotovil je uradnik. „Oblastvi sprva ni treba o Vašem naznanilu kaj zvedeti, ker imam pri roki dva zanesljiva poduradnika.“

„Potem je najbolje, če pridete zjutraj okolu 8. ure“, rekla je Mercedes.

„Sever pride pozno iz kluba, a ob tem času je gotovo doma v trdnem spanju; tu Vam dam hišne ključe in Vas bodem z Vašimi uradniki pričakovala. Iz moje sobe peljejo vrata v sobe hudodelca, tam Vam ne more zbežati.“

„Nepopisno sem Vam hvaležen“, zaklical je uradnik in z občudovanjem gledal lepo ženo. „Prosim Vas samo, da jutri zjutraj s prvim vlakom mesto zapustite, ker bi zamogel hudodelec pri zaslišanju povedati stvari, ki bi Vas utegnile zaplesti. Jaz bodem zaslišanje po možnosti odlašal, a pozneje bi ne mogel zabraniti zasledovanja.“

Mercedes se je zahvaljuje priklonila in se potem poslovila od uradnika, kateri jo je uljudno spremil do hišnih vrat.

Kmalu je bila zopet v svojem stanovanju.

Hitro je Mercedes uredila svoje reči, da bi se jutri zjutraj ne mudila po nepotrebnem, potem je vzela knjigo v roko, da bi si kratila čas do odločitve.

Kmalu po polnoči je slišala Severja domu priti.

Mercedes je ugasnila luč, da bi njen tovariš mislil, da se je podala k počitku.

Previdno je lezla k vratom, katera so bila zastavljena z raznimi stoli, da bi Sever pri kakem drugem poskusu krasti naletel na nepričakovane ovire.

A to noč menda ni imel takih namenov, kajti Mercedes je dobro slišala, da je šel v posteljo.

Kmalu je globoka tihota pričala, da je zaspal.

Tiho je lezla izdajalka na mostovž in je pazno poslušala na dogovorjeno znamenje, s katerim bi detektiv oznanil svoj prihod.

253. poglavje.
Aretovanje.

Počasi je pretekal čas, tako da je Mercedes komaj še zatirala svojo nestrpnost.

Končno se je vendar zaslišalo trikratno lahko trkanje na vratih.

Bilo je dogovoijeno znamenje.

Mercedes je tiho odprla.

„Ali spi?“ šepnil je uradnikov glas, ki je stopil z dvema policajema na hodnik.

„Da“, rekla je Mercedes. „Dve uri je že v svoji sobi. Pojdite hitro.“

Uradniki so šli kakor strahovi skozi sobe, v katerih je prebivala Mercedes.

„Ali naj užgem luč?“ vprašala je ta.

„Ni treba“, odvrnil je detektiv. „Pod plašči imamo svetilke.“ —

Sedaj so stali vsi štirje pred vratmi, katera je Mercedes previdno odprla.

Detektiv je prisluškoval, a ni ničesar slišal ko globoko dihanje spečega, ki je le malo korakov od njega ležal v postelji.

„Naprej!“ ukazal je glasno.

V trenotku je bila soba razsvetljena.

Bliščeči žarki svetilnice so padli na posteljo, v kateri je hudodelec prestrašen skočil kvišku.

„Prokleto“, zaškripal je Sever, ko je spoznal uniformo uradnikov.

A ni se še mislil udati, temveč je hitro zgrabil samokres, ki je visel nad posteljo.

A predno je mogel orožje rabiti, je bil detektiv priskočil in mu nastavil nabasani revolver na prsa.

„Genite se“, zavpil je grozeče, „in ustrelim Vas!“

Peneč se od jeze se je dal Sever razorožiti, medtem ko je pošiljal proti odprtim vratom najsrditejše poglede.

„Kaj hočete od mene?“ zarohnel je. „Kdo Vam da pravico, prilomastiti v moje stanovanje in z mano ravnati kakor z banditom ?“

„V imenu postave ste aretovani!“ bil je mrzli odgovor uradnika.

„Česa se me obdolžuje; jaz se bodem pritožil“, besnil je Sever. „Kako se drznete, mehikanskega podanika na tako zvit način aretovati!“

„Ne trudite se z izgovarjanjem“, odvrnil je detektiv zaničljivo. „Mi prav dobro vemo, da je hudodelec Artur Sever v naših rokah.“

Vzlic svoje zavednosti se je Sever zelo prestrašil.

„Tega gotovo niste slutili,“ dejal je detektiv, ki je opazil Severjevo osupnenost. „Prevarnega ste se čutili, to je bil Vaš pogin!“

„Recite raje, moja tovarišica me je izdala“, zaklical je Sever temno. „Peljala Vas je skozi svojo sobo, tako Vam je bilo lahko me napasti.“

Uradniki so izvlekli verige, da bi ga uklenili in so se bližali hudodelcu.

„Nazaj!“ zavpil je divje. „Sledil Vam bom prostovoljno, ukleniti se ne pustim —“

„Ali me imate res za tako neumnega“, rogal se je uradnik. „Enkrat ste že ušli oblasti, sedaj Vam to ne bo tako lahko. — Naprej!“ obrnil se je k policajema, „uklenite ga!“

Nastal je ljut boj, ker je Sever napel vse moči, da bi uradnike vrgel ob tla.

A združena moč vseh treh mu je bila prevelika.

V par minutah je sedel uklenjen na postelji.

V divji jezi je stokal in zaman poskušal se osvoboditi.

A kmalu je videl, da je ves trud zaman, zato se je udal v svojo usodo.

Detektiv je bil naročil voz, kateri je moral priti čez nekaj minut.

Medtem je preiskal uradnik vse omare in skrinje, da bi našel kake kompromitujoče spise.

Vse najdene stvari, med temi neka denarna vsota, so se zapečatile, a detektiv je vedno stražil hudodelca z nastavljenim revolverjem.

Sever je do tje sedel v temnem razmišljevanju; nakrat je zarenčal:

„Zakaj ne aretujete one kače? Sicer me je ovadila, a tudi ona je kriva.“

Policaj ni trenil z očesom.

„Iskalno pismo se glasi na Arturja Severja“, odgovoril je mrzlo. „Jaz nimam naročila, tudi damo aretovati.“

„Ona je ravno tako kriva, kakor jaz“, zaklical je hudodelec. „Obžalovali bodete še, ako jo pustite prosto. Njeno ime je Mercedes Iturbide: v severnih državah bi jo takoj prijeli!“

Uradnik se je zaničljivo obrnil.

„Častivredna dvojica“, mislil je. „Drug druzega skuša v nesrečo spraviti. Skoraj mi je žal, da sem dami zastavil svojo besedo; a zgodilo se je. Če je res kriva, pride prej ali slej pravici v roke.“

Sever je skoraj divjal, ko je videl, da je detektiv pustil Mercedo v miru, in prisegel je na tihem grozno maščevanje izdajalki.

A vse njegovo razsajanje ni nič pomagalo; škripaje z zobmi je moral gledati, kako se je Mercedes veselila njegovega stanja.

Sedaj se je slišalo drdranje voza.

Ker se policaji niso upali hudodelcu odvzeti spone, zavili so ga v odeje, tako da je bila samo glava videti.

Potem sta ga vzela poduradnika na svoje močne roke in sta ga nesla na stopnice.

Mercedes je stala pri vratih, ko so Severja nesli mimo.

Bliskoma se je nagnila k njemu.

„To je moja osveta za ukradeni denar“, zašepetala mu je.

„Satan“, škripal je Sever. „Varuj se me, — drugače — “

Drugo je bilo nerazumljivo.

Hudodelca so vzdignili na voz, potem so vstopili še vsi trije policaji in voz je oddrdral.

Sodnijsko poslopje v Montgomeri je bilo zunaj mesta; tam so bile tudi ječe. —

Svetloba zorečega dneva je slabo razsvetila temna poslopja, ko se je pripeljal voz z uklonjenim hudodelcem skozi odprta vrata. —

„Koga ste pa ujeli?“ godrnjal je vratar.

„Takoj moram govoriti s preiskovalnim sodnikom“, zaklical je detektiv. „Gre se za prav nevarnega hudodelca.“

Vratar je pogledal na uro.

„Pol petih“, dejal je dvomljivo. „No, poskusil bom in zbudil g. R....; ali se pa res tako mudi?“

„Seve, seve“, zagotovil je tajni policaj. „Pošljite takoj po zapiralca, naj odpre najbolj varno sobo v preiskovalnem zaporu.“

Zmajavši z glavo je odšel vratar.

Ni bilo dolgo, ko je prišel zapiralec. Bil je star, a še krepek mož, ki je presenečeno gledal čudno culo v vozu.

„Prijeti!“ ukazal je detektiv in oba policaja sta vzdignila Severja iz voza.

„Tu, vzemite obleko in druge stvari“, zaklical je tajni policaj zapiralcu in pokazal na Severjeve reči.

Ta si je vse naložil in hitel naprej, da bi odprl varno sobo v preiskovalni ječi.

Policaja sta nesla svoje breme v drugo poslopje in sta šla tam skozi dolg hodnik.

Zapiralec ju je došel in je ravno mislil kaj bolj natančnega poizvedeti, ko so se odprla vrata in sta dve lepi dekliški glavi pogledali na hodnik.

„Takoj se mi poberita!“ ukazal je starec.

„Vaši hčeri sta pa zali“, dejal je eden policajev.

„Ah, težava je z njima“, godrnjal je zapiralec. „Dokler sta bila otroka, je še šlo, a sedaj, ko je Lucija stara 17 in Neli celo 18 let, zdaj ju komaj zadržim med štirimi stenami. “

„No, to si vendar lahko mislite, da hočejo mlada dekleta razvedrilo imeti“, smejal se je uradnik.

Zapiralec ni odgovoril, ker so dospeli do vrat za Severja odločene sobe.

V hipu je odprl starec težka vrata.

Severja so nesli notri in položili na priprosto posteljo.

Detektiv je tudi vstopil in velel Severju odvzeti verige.

„Tu je ena vaših oblek“, obrnil se je potem k hudodelcu. „Preiskal sem jih, in se morate za sedaj zadovoljiti s temi oblekami.“

Sever ni odgovoril.

Potegnil je odejo nase in obrnil obraz od govorečega.

„Ali je soba tako varna, da je izključen beg ?“ vprašal je detektiv.

„Gotovo“, odvrnil je zapiralec zanesljivo. „Saj je odločena za največje hudodelec.“

Uradnik je zadovoljno pokimal in je zapustil sobo s svojima spremljevalcema, zapiralec pa je skrbno zaklenil vrata. Detektiv je stopil iz poslopja in se je obrnil proti krasni hiši, v koje prostorih so se vršile sodnijske obravnave.

Tam ga je v neki sobi pričakoval stari preiskovalni sodnik ki je bil zelo nejevoljen, da se ga je tako zgodaj budilo.

„Ali vže gori?“ zaklical je vstopivšemu uradniku zlovoljno. „Kaj ste pa našli tako važnega, da me celo iz postelje kličete?!“

Tajni policaj je postrežljivo poslušal očitanja.

„Tako važno je, da si smem dovoliti to motenje“, odvrnil je in potegnil iz žepa časnik. „Tu, prosim, poglejte, gospod sodnik!“

„To je starodavni iskalni list“, godrnjal je ta. „Prav, spominjam se, Artur Sever alias Gould, zelo nevaren hudodelec, se išče.“

„Ta mož se nahaja v preiskovalnem zaporu“, dejal je detektiv ponosno. „Danes po noči sem ga aretoval.“

„Kaj?“ zaupil je sodnik in skočil kvišku. „Ali je pa res on, ali se ne motite?!“

„Ne, sploh je že sam priznal, da je iskani Sever.“

„No, čestitam Vam“, dejal je sodnik. „20.000 dolarjev nagrade je lepa vsota in poleg tega še povišanje. To je sreča.“

„Ali ste sedaj še jezni, da sem motil Vaše jutranje spanje?“ vprašal je detektiv smehljaje.

„Bog obvaruj, takoj bodem brzojavil v Novi Jork, da je dolgo iskani končno vendar ujet“, zaklical je sodnik veselo. „Skrbel bom, da bo hudodelec tukaj obsojen; saj veste, da so Alabama, Misisipi in Lujziana pod eno osrednjo oblastjo. Ker je pa oni Sever izvršil v Lujziani celo vrsto zločinov, bomo imeli zanimivo pravdo, katero bom po možnosti izkoriščal zase.“ —

„To je popolnoma prav“, odvrnil je uljudno detektiv.

„Ali je hudodelec dobro spravljen?“ vprašal je sodnik.

„Prepričal sem se osebno o varnosti preiskovalnega zapora“, odvrnil je uradnik. „Nemogoče je zbežati!“

„Naprvo bom poslal tje stražo dveh vojakov“, zaklical je sodnik.

„Še danes dopoldne se bo začelo zaslišavanje. No, jaz vidim začudene obraze naših tovarišev v Novem Jorku; ti bodo gledali za naš srečen lov.“

254. poglavje.
Slovo.

Vrnimo se sedaj k Heleni in Mariji, katere smo zapustili v Avgusti.

Težko izkušeni ženi sta sklenili iskreno prijateljstvo, a zaman je prosila Marija svojo novo prijateljico, naj gre ž njo v Novi Jork, da bi tam v njenem krasnem posestvu našla domovanje.

Prosila in rotila je Heleno s solzami, naj ji izpolni to željo; a ta se je stanovitno branila, ker je hotela najprvo poiskati svojega otroka. —

Tako je prišel slovesa dan.

Marija je dobila pisma, ki so pospešila njeno vrnitev v Novi Jork, a zdelo se ji je strašno, komaj pridobljeno prijateljico zopet izgubiti. — — — — — — — — — — —

Obe ženi sta sedeli v Helenini sobici, medtem ko je Juno na hodniku urejevala prtljago odhajajoče.

„Pojdi saj za nekaj tednov z menoj“, prosila je Marija jokaje. „Le misli, kako sama in zapuščena bom sedaj, — ko nimam nič, — nič več na svetu.“

Helena jo je nežno pritisnila na srce.

„Saj bi neizrečeno rada izpolnila Tvojo željo“, šepetala je, „a pomisli vendar, da je oni hudobnež odpeljal mojega otroka. Morda je v bližini, a se ne upa k meni, ker ve, da si Ti tu. Zanesi se, Marija, kakor hitro bom imela otroka, pridem takoj k Tebi in hitim potem — v roke mojega očeta.“

„A če se Sever nič ne oglasi“, vprašala je Marija, „kaj potem?!“

„Našla ga bom“, odvrnila je Helena milo. „Neki notranji glas mi pravi, da mi bo Lidija zopet dana.“

„Potem te samo eno prosim“, dejala je Marija. „Ti si revna; kako moreš brez denarja potovati, vzemi vendar majhno vsoto, katero sem Ti že opetovano ponudila.“

„Ne morem“, odvrnila je Helena odločno. „Ne huduj se name, da sem odbila Tvojo velikodušno ponudbo, ljuba Marija, a nemogoče mi je od Tebe vzeti denar. Nekaj imam še; naprej bo skrbel Vsemogočni.“

Marija je udano molčala.

Mnogokrat je vže bila ponudila Heleni denar, a ta je vedno odklonila ponudbo hvaležno in odločno.

Helena je imela tudi še drug vzrok, da ni marala spremiti Marije na njena posestva.

Z njenim finim čuvstvom je slutila, da bi pogled na njo, vzlic Marijine zveste ljubezni, s časom vplival sramotilno na njo. Helena je bila Severjeva prava soproga, medtem ko je bila Marija ogoljufana: kaka čuvstva je morala nesrečnica premagovati, če je vsak dan občevala z ženo nekdaj vroče ljubljenega moža. — —

„Jaz bom Juni malo pomagala“, zaklicala je Marija nenadoma in hitela iz sobe.

Zamorka je stala na hodniku, zraven Marijinih kovčegov, ker je imel voz vsak hip priti.

„Ali bi mi izpolnila eno prošnjo, Juno?“ šepetala je Marija.

„Rada, — Juno vse stori, kar gospa hoče“, odvrnila je zamorka.

„Torej poslušaj, Juno; Ti veš, da je Tvoja gospa revna. Kmalu bo potovala dalje, a branila se je od mene vzeti potrebnega denarja.“

„Da, — gospa je taka“, potrdila je zamorka. „Gospa raje strada, ko da bi vzela vinar, katerega ni zaslužila.“

„Jaz bi ne imela miru ne po noči, ne po dnevi, če bi vedela, da moja prijateljica trpi pomanjkanje“, nadaljevala je Marija naglo. „Ti si zvesta, zanesljiva oseba, ali hočeš vzeli denar, da bi v bedi priskočila Tvoji gospodinji na pomoč: saj ji ni treba vedeti, da je od mene.“

„Gotovo,“ režala se je Juno veselo. „Gospa se lahko zanese, — da bo Juno prav zvito ravnala, — gospodinja nič zvedela.“

„Dobro, Ti zvesta duša, tu imaš 5000 dolarjev, shrani jih dobro, da denarja ne zgubiš. Kadar bo ta svota porabljena, pišeš mi takoj v Novi Jork, potem pošljem več, — tu je moj naslov.“

Zamorka si je v smešni zadregi praskala kodrasto glavo.

„To prav dobro“, dejala je končno. „A Juno ne zna pisati.“ —

„No, pa koga prosiš, da Ti bo par vrst napisal“, tolažila je Marija. „Jaz bi bila nesrečna, ko bi vedela, da je moja prijateljica v bedi.“

„Gospa lahko brez skrbij“, zagotovila je zamorka. „Juno raje do smrti delala, ko da bi pustila gospo stradati, — sedaj bodem drugače delala, vedno le moj denar dala, če gospa ne bo imela več, — ona nič zapazila ne bo.“

„Dobro“, zaklicala je Marija in pogladila žametasto-mehko lice mlade zamorke. „Varuj skrivnost, drugače Tvoja gospodinja ne bo vzela ničesar.“

Juno je veselo spravila kupček bankovcev v žep; zvesta duša je bila presrečna, da njeni ukazovalki ne bo več treba trpeti pomanjkanja.

V tem se je zaslišalo drdranje voza: čas je bil odpeljati se.

Helena je stopila iz svoje sobice, ker je bila namenjena prijateljico spremiti na kolodvor.

Juno je pomagala damama obleči plašče in je potem hitro znosila Marijine kovčege na voz.

V nekaj minutah sta dospeli na kolodvor, kjer je bil vlak proti severu vže pripravljen.

Marija je prosila kondukterja za prazen voz in je šla s svojo prijateljico notri, ker se je imel vlak šele čez en četrt ure odpeljati.

Obe gospe sta bili zelo razburjeni in sta komaj zadrževali solze.

„Le kmalu pridi k meni, Helena.“, ihtela je Marija. „Jaz Te bom nepopisno pogrešala; le pomisli, da sem popolnoma sama.

„Pridem, ljuba Marija“, zagotovila je Helena jokaje. „Če Bog hoče, bom Lidijo kmalu našla; potem takoj izpolnim mojo obljubo. “

„Ali nočeš pisati svojemu očetu?“ vprašala je Marija. „Jaz ne vem njegovega naslova; le misli, kako stari gospod hrepeni po Tebi.“

„Le pusti, da najdem svojega otroka“, rekla je Helena. „Jaz bi ne našla miru, ko bi vedela, da je moja ljubljenka v Severjevih rokah.“

„Kako si srečna“, vzdihnila je Marija. „Ti imaš še očeta, otroka, — a jaz — — “

„Ti imaš prijateljico, katera Te nikdar ne pozabi“, šepetala je Helena. „Moja ljubezen naj Ti nadomesti vse, kar si izgubila, draga Marija.“

Marija je skrila svoj objokani obraz na Heleninih prsih.

„O, Ti blaga“, ihtela je. „Za vse moje razžalitve in zasledovanja si mi dala ljubezen, oh, jaz niti ne zaslužim, da mi izkažeš prijateljstvo— — “

„Tiho vendar, Marija, pusti preteklost v miru“, prosila je Helena milo. „Skrajni čas je, znamenje odpotovanja se je ravno oglasilo; z Bogom, draga.“

„Helena, moja ljuba, draga Helena“, ihtela je Marija obupano.

„Morda pridem kmalu k Tebi“, tolažila je ta. „Razun tega Ti bom dostikrat pisala, da boš vedela, kje se nahajam. A sedaj z Bogom, draga Marija, ločiti se morave!“

Helena se je nežno izvila iz rok obupane Marije, pritisnila ji je še en vroč poljub na tresoči ustni in je zapustila voz.

Dolgo je še stala z Juno na peronu in je gledala za vlakom, dokler ni zginil v daljavi.

255. poglavje.
Nova nevarnost.

Drugega dne je tudi Helena z Juno zapustila Avgusto in se je peljala v Kolumbijo, ker je mislila, da se Sever tam nahaja.

Ko bi bila mogla slutiti, da je bil hudodelec ob tem času jetnik v Montgomeri, bi bila gotovo tjekaj hitela. A Helena je le redkokedaj brala časnike in ni torej ničesar zvedela o usodi svojega moža.

Sploh je imela pa druge skrbi, ker je bil potrošen zadnji ostanek njenega denarja.

S strahom je mislila na novo bedo, medtem ko jo je ob enem zasledovala skrb za usodo ubogega otroka noč in dan. Ker je Juno sama skrbela za živež in vse potrebe, ji je Helena izročila vse, kar je še imela. Vsak dan je pričakovala, da ji bo zamorka povedala, da je pošel zadnji dolar in zato je dala v nekem časniku natisniti inserat, da išče izobražena dama primerne službe.

A poročila, kojega se je bala, ni bilo.

Juno je prej ko slej gospodinjila in skrbela, da njej ljubi gospej ni ničesar manjkalo.

Seveda se je to Heleni čudno zdelo: da, prišla ji je celo misel, da si je morda Juno pridobila denar na nepošten način, namenila se je, zvedeti resnico.

„Ali imaš še kaj denarja, Juno?“ vprašala je zamorko.

Ta je osupnjeno pogledala.

„Kako mislite to, gospa?“ odvrnila je nezavzeto.

„Čudim se, da toliko časa shajaš z majhno svoto, katero sem Ti dala“, rekla je Helena resno.

„Juno ima še denar“, odvrnila je zamorka mimo. „O, Juno zelo štedljiva, — denarja še za dolgo.“

„To ni mogoče!“ zaklicala je Helena prestrašeno. „Za Boga, Juno, povej mi odkrito, Ti vendar nisi — — — —“

„Zmaknila?“ dopolnila je ta smeje, a zjasnim pogledom. „Ne, gospa, — — Juno ni nikdar kradla, — Juno se nikdar zlaže svoji gospej.“

„A jaz vendar ne zapopadem, kako moreš s temi dolarji toliko časa gospodinjiti“, rekla je Helena zmajavši z glavo in zapustila Juno.

Helena se je spomnila, da je Juno prej dobila mnogo napivnine; ali morda sedaj vporablja ta denar?

Ta misel jo je ganila skoraj do solz; a Juno tudi o tem ni hotela ničesar slišati in je pokazala Heleni svojo premoženje, katero je imela všito v nekem žakeljčku.

„Ne vinarja nisem posodila gospej“, zagotavljala je opetovano. „Juno bi gotovo povedala.“

S tem odgovorom se je morala Helena zadovoljiti, ker je Juno trdila, da ima še vedno denar od gospodinje.

V Kolumbiji je stanovala Helena v gostilni, koje gostje so skupno obedovali.

Nekaj dni sem je prišel tujec, ki je pri obedu sedel poleg Heleno in je svojo lepo sosedo vedno nadlegoval z uljudnostmi.

Bil je še mlad mož, kojega precej čedni obraz je govoril o divji razuzdanosti. Vsi gostje so bili zelo ljubeznjivi z gospodom Longom, tako je bilo tujcu ime, ker je imel enega najbogatejših nasadov bombaža v Južni Karolini.

Heleni je bil vsiljivi človek nepopisno zopern.

Med obedom je le redkokedaj obrnil svoj pogled od lepega bledega obraza Helene, koje odlično, ponosno vedenje je razuzdancu močno ugajalo.

Gospod Long je bil radi kupčije delj časa v Kolumbiji in je ubogo Heleno vedno zasledoval z drznim govorjenjem, katero je ta ponosno zavrnila. — — —

Nekega dne je šla njegova usiljivost tako daleč, da je po obedu hitel za Heleno po stopnicah.

V tem je stopila Juno iz sobe njene gospodinje in je merila razburjenega moža z začudenim in ob enem jeznim pogledom.

Tudi gospod Long je menda Juno spoznal, kajti mrmral je nekaj nerazumljivih besed in šel po stopnicah doli.

Helena je bila iz sobe nad smelostjo naselnika in se je namenila prej ko mogoče zapustiti to hišo.

Brez sape je hitela v svojo sobo, kamor ji je Juno sledila.

„To hudobni človek“, rekla je zamorka, „Juno ga dobro pozna.“

Helena je vprašuje pogledala služabnico.

„Da“, nadaljevala je ta srdito, „on prav zloben človek, ki vedno tepe uboge zamorce, — on jih že veliko ubil, — ali podil s psi, — nič usmiljenja imel.“

„Vzemi drugo sobo, Juno“, prosila je Helena.

„To nič ne pomaga“, odvrnila je zamorka. „On bo prišel za nama, — o, jaz dobro vem, — kadar zalezuje kako dekle, — potem je kakor besen, — a pri gospej se mu ne bo posrečilo, — Juno bo stražila.“

„To je pa grozen človek“, zaklicala je Helena boječe.

„Gotovo“, pritrdila je zamorka. „On je hudobnež, — kojega se vse boji, — je že mnogo zamorskih deklet bičal do smrti, ker niso hotele ničesar vedeti o njem; — gospa se ga morate zelo varovati, — ker je sposoben za vse hudobije.“

„Ljubi Bog“, mislila je Helena. „Ali še nisem dovolj trpela, da mi zopet prete nove nevarnosti.“

„To je samo zato, ker je gospa tako lepa“, dejala je Juno naivno. „Gospod Long bi imel rad vsa lepa dekleta zase, — znan je po vsej okolici, da grozno trpinči svoje delavce.“

„Ali policija trpi take surovosti?“ vprašala je Helena razkačeno.

„Policija“, smejala se je Juno na vse grlo. „Tu v Južni Karolini ne sme zamorec nič ziniti, če se pritoži, pravi policija: Tiho, zamorec, — saj ne verujemo, kar rečeš; — potem ga zopet pošljejo k svojemu gospodarju, ki ga strašno pretepe.“

„Grozovito!“ zaklicala je Helena, tresoča se strahu. „Ah, želela bi, da bi imela to deželo vže za hrbtom.“

„Pri Vas je to nekaj drugega, gospa“, zakliče Juno. „Pri gospej misli policija vse drugače, zato se gospod Long ne bo upal biti surov. Toda — on je zloben človek, — ki se plazi naokoli kakor ropar, — njegovo srce je črno, — čisto črno.“

Seveda se Helena po teb besedah zamorke ni pomirila, nego se je gospodu Longu še bolj umikala kakor do sedaj.

Ponosni bogataš je bil radi tega še bolj divji, ker je izvedel, da je Helena revna in da išče službo. — —

Ko jo Helena nekega dno šla po glavni ulici Kolumbije, stopil je nakrat gospod Long na njeno stran.

Revica se prestraši in odgovori na uljudni njegov pozdrav z lahkim nagnenjem glave.

„Vedno se mi umikujete, gospica Sever.“, začne gospod Long hinavsko. „jaz se ne morem spomniti, da bi Vas bil kdaj užalil, in bi Vam bil zelo hvaležen, če bi mi povedali vzrok Vašega umikanja.“

„Ne razumem Vas, gospod Long“, odgovori Helena ponosno. „Ker ne želim občevanja s tujci, zato se umaknem vsakemu bližanju.“

„Pa vendar ne boste od sebe pehali človeka, ki Vam v resnici le dobro želi“, zakliče posestnik živahno, medtem ko je njegov žareči in poželjivi pogled neprenehoma visel na njeni fini in plemeniti postavi.

„Obžalujem, da moram tudi Vašo prijazno ponudbo zavrniti“, odgovori Helena mrzlo, in pospeši svoje korake.

Razuzdanec ostal je na njeni strani.

„Gotovo me je kdo pri Vas opravljal“, reče z nejevoljnim glasom. „Kdo ve, kakšne laži so o meni pripovedovali.“

„Motite se, gospod Long“, ga zavrne Helena. „Moje obnašanje je proti vsem jednako, ali kavalir bi se zadovoljil z mojim pojasnilom.“

Gospod Long pogleda kakor tiger na tresočo se osebo, ki je hitela dalje.

„To jo mogoče moda v severnih deželah“, meni zaničljivo. „Poznan sem v celi okolici kot najbogatejši in najuglednejši farmar in nisem vajen, da se moje pazljivosti zavračajo.“

„Jaz jih nisem nikdar zahtevala“, odgovori Helena ostro.

„Vsaka druga mlada dama štela bi si v čast, če bi se za njo brigal!“ zakliče razuzdanec preteče. „Če se mene razžali, sem jaz v položaju, da to poplačam.“

Helena se hipoma ustavi.

Obraz ji je žarel razburjenosti, radi česar je še bolj ugajala gospodu Longu.

„Ali mi hočete morda pretiti, gospod Long?“ zakliče jezno. „Nikdar nisem verjela, da bi se kak gospod tega poslužil! — Zdaj me zapustite, sicer pokličem kakega policista v pomoč!“

Helena se pri teh besedah obrne od gospoda Longa in gre hitro v nasprotno stran.

Gospod Long se ni upal, iti za njo, a pogled, katerega je poslal za njo, ni naznanjal nič dobrega.

256. poglavje.
Surova samovoljnost.

Drugo jutro se je Helena preselila v malo sobico, ki je bila od onega hotela precej oddaljena; tudi hrano je imela tukaj, samo da bi gospoda Longa več ne srečala.

Videti je bilo, da se je ta surovež radi odločnega Heleninega nastopa umaknil, ker ga ni bilo več videti.

Heleno je to zelo veselilo, ali Juno je skrbno zmajevala z glavo, ker je nespravljivo osveteželjnost gospoda Longa kaj dobro poznala.

Mlada dama je tudi danes šla v upravništvo časopisa, ker so bila tjakaj naslovljena pisma, ki bi na njen inserat prišla.

Dobila je dve pismi.

Helena ju zapečateni vtakne v žep, ter se poda z novim upom proti domu.

Kmalu je prišla k hiši, kjer je stanovala.

Ravno je hotela iti po stopnicah, ko je od zgoraj začula nenavadni šum.

Pospešila je svoje korake, ker se ji jo dozdevalo, da sliši Junin glas.

„Ali me hočete izpustiti!“ vpije zamorka divje. „Ničvredneži, — izpustite me, sem Vam rekla.“

„Tiho, zamorka“, se oglasi globok moški glas. „Bodi čisto mirna, sicer poskusiš takoj bič!“

Prestrašena hiti Helena čez hodnik in vstopi v svojo sobico. —

Tam so stali trije ogoreli, surovo izgledajoči možje, ki so obupno se branečo Juno držali.

„Kako se predrznete, usiliti se v mojo sobo?“ zakliče Helena vsa ogorčena. „Kaj naj to pomeni, takoj pokličem policijo; — izpustite mojo služabnico !“

„Oprostite, gospica“, reče eden od njih tako uljudno, kakor mu je bilo mogoče, „ta zamorka je ubegla delavka plantaže, katera ima po kontraktu še več let delati.“

„To ni res!“ vpije Juno divje. „Vse je zlagano, — Juno nisem nikdar bila delavka, — vse je debela laž.“

„Tiho, kanalija!“ zarjove mož. „Tukaj ta dva paznika sta priča, da je to, kar sem rekel, resnica“, se obrne k Heleni. „Popeljemo jo seboj na plantažo, od katere je zbežala.“

Helena je bila vsa obupana.

Slutila je, da se proti nji pripravlja novo lopovstvo.

Kakor blisk je hitela po stopnicah doli na cesto.

Olajšano vzdihne, ko zagleda v bližini hiše dva policaja, katera je z nekaterimi koraki došla.

„Ah, prosim Vas, gospoda“, prosi Helena, „pridita z menoj, mojo služabnico mi hočejo protipostavno iztrgati!“

Policista sta začudeno pogledala v krasno in tako bledo lice prosilke, potem sta pohitela, da bi ustregla njeni želji. V hišni veži prišli so jim pazniki plantaže nasproti; vlekli so branečo se Juno s seboj.

„Stojte!“ zakliče eden redarjev. „Kako pridete do tega, da vlečete seboj služabnico te gospe?“

„Ker je zbežala z naše plantaže“, odgovori eden paznikov predrzno. „Ona mora še čez eno leto delati na plantaži in je že predujem dobila. He, Jones, Šarli, ali ni tako?“

„Gotovo“, pritrdita vprašanca. „Ta prokleta zamorka nam je zbežala; mi to lahko dokažemo.“

Policist se obrne k Heleni, ki je bleda ko smrt poslušala te laži.

„Tukaj ni nič pomagati, gospica“, reče obžaluje. „Kakor hitro zamorko dva belokožca reklamirata, ne pomagajo nobene nasprotne trditve; zamorci pač nimajo nobene pravice.“

„Ali moja služabnica ni bila delavka na plantaži!“ zakliče Helena obupno.

„Če morete to dokazati, gospica, potem je to nekaj drugega“, zakliče redar. „Ali imate že dalje časa svojo služabnico?“

„Ne“, odgovori Helena v zadregi. „Priznati moram, da sem jo šele pred kratkim vzela k sebi, ali Juno se nikdar ne laže.“

„Ha-ha-ha!“ se pazniki surovo nasmejejo. „Zamorec in se ne lagati, — to druhal preveč dobro poznamo; bajko Vam je natvezila, gospica, to lahko verujete!“

Helena je izprevidela, da je bilo vse zgubljeno.

Zdaj so ji iztrgali zadnje, kar je imela, njeno zvesto tovaršico, katero je tako presrčno ljubila.

Pred vratmi je stal voz, v katerega so pazniki surovo pahnili zamorko. Eden paznikov skoči na kozla.

„Še trenotek!“ zakliče Helena. „Kam peljete mojo služabnico?“

Paznik zmaje z rameni in hoče pognati konja, ko mu policaj hipoma pade v vajeti.

„Zahtevam, da se izkažete,“ zakliče uradnik. „Če hoče gospa to stvar dalje zasledovati, mora vedeti, kje se nahaja njena služabnica; toraj hitro, sicer Vas peljem na stražnico.“

Godrnjaje potegne nagovorjeni nekaj umazanih listin iz žepa, ter jih nejevoljno pomoli policaju.

„Gospoda Longa plantaža“, bere ta glasno. „Ta plantaža je več milj odtod oddaljena; po celem mestu jo poznajo.“

Policaj da listine nazaj pazniku, kateri jih zopet vtakne v žep in potem divje udari po konjih.

Voz je zdrdral doli po cesti ter hitro izginil Heleni izpred oči.

Ta se zahvali redarju za njegovo postrežljivost ter se žalostna vrne v svojo sobico.

Tam pade jokaje na stol.

Kaj naj bi sedaj počela?! Mariji pisati in ji popisati njeno novo nesrečo?

Zdaj ni imela ničesar več; ali naj bi se vrnila k svoji novi prijateljici?

Sramežljivost in ponos sta jo zadrževala! Ali tako gre v največjo bedo; kdo zna, kakšne nove nevarnosti ji prete; mogoče, da se ji celo gospod Long zopet približa?!

Že je sklenila, da piše Mariji, ko se domisli pisem, ki jih je danes prejela v upravništvu časopisa.

Hitro jih odpre.

Prvo pismo je bilo iz Karlestovna: jako prijetna služba se ji je ponudila.

Ali vrniti se v mesto, kjer sta bila Edgar in Eliza, tega ni hotela za nobeno ceno.

Odpre drugo pismo in bere sledečo vrstice:

Iz Vašega inserata v „South Karolina Cronicle“ sem sprevidela, da ste sposobna za vodstvo gospodarstva na mojem posestvu. Kot stara, bolehna vdova živim sicer zase, tako da boste na mojem samotnem gradu imeli le malo zabave. Na to Vas naprej opozorim. Nasprotno Vam pa ponudim mesečno 150 dolarjev in vse prosto, ter mislim, da se tudi v drugem oziru ne boste imeli pritoževati. Jaz stara žena si želim občevanja z izobraženo damo.

Ako Vam moje ponudbe ugajajo, Vas pričakujem v teku nekaterih dni.

Harieta Burke.

Grad Herveidale, ... 18 ...

pri Kolumbiji.

Helena se je takoj odločila, da sprejme to službo.

Tukaj je bila v bližini Juno in je lahko storila potrebne korake, da jo oprosti.

Takoj napiše nekaj vrstic na gospo Burke, v kateri se zahvali za prijazno ponudbo, ter pove gospej, da pride že drugo jutro v njen grad.

Potem piše tudi Mariji, kateri vse pove, kaj se je pripetilo v zadnjih dneh. Prosi svojo prijateljico, naj si ne dela radi nje nikakih skrbi, ker ima sedaj dobro službo, kjer si bo kmalu prislužila toliko svoto, da bo lahko nadalje poizvedovala.

Obe pismi nese na pošto, potem se vrne v svojo sobo, da pospravi svoje reči.

Zdaj je tudi premišljevala, kako bi svojo Juno zopet dobila. —

Jasno ji je bilo, da je gospod Long samo iz maščevanja odpeljal njeno služabnico; od strani tega moža morala se je vsega bati, zato je bila srečna, da je ravno sedaj dobila službo. Če gospod Long še dalje tako brezobzirno ravna, potem se more še bati, da tudi njo dobi v svojo oblast.

Mogoče, da jo pusti skrivaj napasti in odpeljati.

Mrzlica je spreletela revico, če je le mislila na tak slučaj.

Mogoče, da je bila gospa Burke kaka ugledna oseba, ki bi svetovala, kako da lahko nazaj dobi svojo Juno.

S to mislijo se Helena vleže, da bi se precej drugo jutro peljala v grad Herveidale.

Revica, — ona pač ni slutila, da se hoče naravnost podati v tigrov brlog.

257. poglavje.
V gradu Herveidale.

Helena je drugo jutro zgodaj zapustila Kolumbijo.

Priprost voz, kateri jo je peljal v njeno novo domovino, je hitro drdral na široki cesti, vijoči se med obširnimi njivami.

Helena ni opazila, da jo je kočijaž večkrat tako čudno ogledoval in potem mrmraje nerazumljive besede pred se, pognal konje.

Če bi bila čula opazko tega moža, bi bila še vspričo gradiva, katerega je zdaj z začudenimi očmi ogledovala, zbežala.

Herveidalski grad je bil krasno poslopje, ki je slikovito stalo na griču: krog njega so se razprostirali velikanski nasadi.

Vse je pričalo o velikem bogastvu posestnice.

Mnogoštevilni služabniki, večji del zamorci, so hodili pred hišo, kateri prostor je bil olepšan s krasnimi cvetličnimi nasadi in z vodometi.

V odprtih šupah je bilo videti bogate ekvipaže; povsodi je vladalo preobilje, ki je solidno krasoto očetovskega gradu Ostrovrha še daleč presegalo.

Pri vratih pričakovali so Heleno v bogati livreji služabniki, ki so jo spoštljivo peljali v krasno opremljeni salon.

„Milostljiva gospa takoj pridejo“, zašepeče eden služabnikov ter se s svojim tovarišem spoštljivo odstrani.

Helena je občudovala krasno opravo, ki je bila razpostavljena v tej veliki sobi, čeprav je kazala preobilica ukus ne prav omikanega človeka.

Ni ji bilo treba dolgo čakati.

Čez nekaj minut se odpro stranska vrata, in starejša dama stopi v salon.

Helena se prikloni ter imenuje svoje ime, medtem ko zvedavo pogleda gospo Burke.

Ta že prej ni bila lepota; zdaj je izgledala, čeprav je imela komaj petdeset let, kakor kaka starka.

Njene poteze so bile surove ter so uplivale neprijetno, medtem ko je zoprno prijazni posmeh krožil okolu brezzobih ust. —

„Ah, Vi do cela odgovarjate utisu, katerega sem si o Vas naredila, gospica Sever“, zakliče dama s hripavim glasom. „Prepričana sem, da se bodeve še prav dobro razumeli, — prosim, sedite zopet.“

Helena pade nazaj v naslanjač, postala je pod bodečim pogledom gospe Burke nekam boječa.

Dama ni naredila ugodnega utisa na njo: bilo je celo nekaj zoprnega v njenem obnašanji, in Helena si je mislila, da ga ne more biti večjega nasprotstva, kakor ta grad in njegova lastnica.

„Sprejela sem Vaše pismo“, roče gospa Burke. „Tukaj imamo samotno življenje, ker radi mojega bolehanja malokdaj pridem v mesto. Vi ste mlada in lepa, gospica Sever, težko Vam bo, deliti mojo samoto.“

„Nasprotno“, odgovori Helena. „Ker sem vedno le bolj zase živela, mi je moj novi delokrog le dobrodošel.“

Gospoj Burke se je to dozdevalo neverjetno, ali rekla ni nič o tem ter le s pozornost vzbujajočo prijaznostjo govorila o navadnih stvareh.

„Dovolite mi vprašanje, gospa Burke“, začne Helena po nekaterih uljudnih ovinkih, „ali se ne nahaja tu v bližini plantaža nekega gospoda Longa?!“

Gospa Burko je dobila nakrat hud napad kašlja, tako da nekaj minut ni mogla odgovoriti.

Konečno vzame robec od obraza in olajšano vzdahne.

„Ta grdi kašelj“, toži gospa, „mu ne da miru ne po dnevi ne ponoči. Ali kako ste rekli, gospica Sever, — ah tako, če je tu v bližini gospoda Longa plantaža. Da, — daleč ni od tukaj, a nekaj angleških milj je pa vendarle. Ali koga tam poznate?“

Helena se ohrabri in pove, kako soji njeno Juno odvedli.

„Da, to je hudo, — zelo hudo“, meni gospa Burke, ko je Helena končala. „Jaz pridem le redko kdaj v dotiko z gospodom Longom, vendar bom poskusila, da Vam nazaj dobim Vašo služabnico. Sicer pa“, nadaljuje, „kaj to de, služabnica je služabnica, dam Vam jih pol ducata na razpolago.“

„Zelo bi Vam za Vaš trud bila hvaležna“, odgovori Helena. „Moja Juno je tako zvesta duša, da jo imam v resnici rada: ne bi mogla pretrpeti, če bi jo izgubila.“

„Po možnosti Vam hočem pomagati“, jo prijazno zagotovi gospa Burke. „Ali zdaj pojdite z menoj, gospica Sever, hočem Vam pokazati Vaše sobe.“

Helena je pričakovala, da bo njeno stanovanje v bolj oddaljenem delu grada, zato ni bila malo začudena, ko ji gospa Burke pokaže celo vrsto elegantno opremljenih sob kot njeno bodoče stanovanje.

„Kot predstojnica morate jako elegantno nastopati, ljuba gospica Sever“, odgovori gospa Burke na začudeno vprašanje Helene. „Tukaj v južnih deželah smo jako razvajeni; mislim, da se boste kmalu vdomačili.“

Helena se je s srčnimi besedami zahvalila gospej Burke, ali v svojem srci je čutila neko tesnobo, dozdevalo se ji je, kakor da jo neki nevidni glas svari pred novimi nevarnostmi.

„Le odpočijte se, gospica Sever“, reče gospa Burke. „Pričakujem Vas k obedu v jedilni dvorani.“

Zdaj je bila Helena sama, ali občutila ni veselja, da so je njena usoda zboljšala, dozdevalo se ji je, kakor da ji leži mora na prsih. Prehodila je vse sobe, ki so v resnici kazale kneževsko bogastvo. Toaletno orodje bilo je iz masivnega srebra delano: povsodi se je kazalo bogastvo posestnice, posebno v dragocenih podobah in v krasni opravi, ki je bila povsodi razpostavljena.

Helena stopi k visokemu oknu in pogleda skozi kristalne šipe. —

Pod oknom razprostiral se je krasen vrt.

Širokoperesne magnolije stale so zraven vitkih juka-dreves, medtem ko je naokoli duhtelo celo morje krasnih cvetic.

Na oni strani vrta rezal je širok vodeni jark plodovito ravnino.

Tam so se začeli bombažni nasadi, ki so se razširjali v nedogledno daljavo.

Helena je videla v teh velikanskih nasadih kopice delavcev zamorcev, katere so pazniki priganjali k največji delavnosti; da, s svojimi ostrimi očmi je celo zapazila, kako je tu in tam priletel bič na naga pleča.

Z gnevom je odvrnila oči od te slike, ki se je tako slabo prikladala krasni okolici lepega gradu; mislila je nato, da se z njeno zvesto Juno morda v istem trenotku ravno tako kruto ravna; že samo ta misel prisilila je solzo v njene lepe oči.

Vrt je bil zapuščen. V žarkih pekočega solnca letali so pisani metuljčki od cvetke do cvetke ali pa so izginjevali v temnih senčnatih hodnikih, katere so vstvarile doli viseče veje magnolijev.

Ali se ni tam premikala neka oseba ?

Helena je pozorno gledala v poltemo razprostrtega magnolijevega drevoreda.

Osebo, ki je tamkaj bila, je le nejasno razločevala.

Ali da je to bil mož, o tem ni bilo nikakega dvoma!

Ali se je kak služabnik tam nahajal? To skoro ni bilo verjetno.

Zdaj se oseba pomakne nekaj naprej, a v naslednjem trenotku se obrne in izgine v gostem grmičevju. Zdaj vzklikne Helena.

„Ali ni bil to gospod Long, oni razuzdanec ?!“

258. poglavje.
Ječarjeve hčere.

Med tem dogodkom nahajal se je Sever še vedno v preiskovalnemzaporu v Montgomeriju, kamor ga je pripeljalo Mercedino izdajstvo.

Pri zasliševanji je le malo govoril in na nujna vprašanja sodnika le redko kdaj kaj zinil.

Spoštovanja vredni uradnik je bil po tej trdovratnosti do skrajnosti razsrjen; ali Sever se je le malo brigal za pikro govorjenje, katero je moral poslušati; vso njegove misli sukale so se le okrog tega, kako bi zbežal iz ječe.

A videti je bilo, kakor da je to nemogoče; ker so oblastva v Montgomeriju dobro poznala svojo odgovornost.

Ne glede na dobro zavarovano sobo stala je noč in dan straža dveh mož pred edinim izhodom iz preiskovalnega zapora.

Stari ključar je pazil z argusovimi očmi na svojega jetnika in odgovarjal na radovedna vprašanja svojih hčera, ki so se živahno zanimalo za lepega jetnika, z nejevoljnim mrmranjem.

Starec je bil poosebljena službena gorečnost; nikomur ni dovolil pogledati jetnika ter Severja vedno sam peljal k zaslišanju.

Navzočnost nekaj vojakov je vsak poskus ubežati vnaprej onemogočila. — — — — — — — — — —

Ječarjevi hčerki, Neli in Lucija, sedeli sta v svoji sobi.

Stari uradnik je moral prečuti marsikatero opazko radi svoje strogosti, s katero je lepi deklici zadrževal od vseh zabav, od svojih mlajših tovarišev.

A ječar se je zato malo brigal; njegova žena je bila mrtva, in bal se je, da bi lepi deklici imeli radi svoje lepote prekmalu ljubavna znanja.

Pri vsi svoji godrnjavosti je bil vendar dober oče, ki je svoje otroke presrčno ljubil.

Neli, starejša hči, je hitro vezla blazino za očeta, medtem ko je Lucija nekaj šivala.

„Če bi le vedela, kdo je oni čudni jetnik, katerega je oni dan privlekel detektiv B ...“, začne Neli.

„Čisto natanko sem ga videla, ko so ga policisti mimo nesli“, odgovori Lucija. „Hu, njegove oči, kar za bati se jih je; po noči sem o njih sanjala!“

„No, tako hudo vendar ni bilo“, meni Neli. „Bil je pač goreč pogled, ki je žarel iz njegovih velikih oči, ali jaz se jih nisem bala.“

„Na vsak način je nevaren zločinec“, reče Lucija. „Saj se nahaja v sobici, kjer so sicer zaprti roparji in morilci. Oče ga tudi straži z največjo pazljivostjo, in zastonj ne stojita vojaka pri izhodu.“

„Rada bi ga enkrat videla“, zašepeče Neli in nasloni svojo lepo glavico na nežno roko. „Ali to je nemogoče.“

„Kako nemogoče?“ vpraša Lucija začudeno. „Skozi malo okence pri vratih ga lahko natanko ogleduješ; tudi jaz sem oni dan notri gledala, ali takrat kazal mi je ravno hrbet.“

„Ali, Lucija, premisli vendar, če bi te bil oče pri tem zasačil!“ zakliče Neli.

„Ah kaj“, odgovori mala, „bilo je ravno ob tem času; saj veš, ko oče spi po kosilu.“

„Silno rada bi videla tega moža!“ zakliče Neli. „Naj se zdajle upam?“

„Gotovo, le pojdi“, se zasmeje Lucija. „Te nihče ne opazi, da si bila tam.“

„Ali oče trdno spi?“ vpraša Neli.

„Gotovo, pred pol ure se ne zbudi; ali kmalu se vrni, mogoče, da pride kak sodnijski uradnik sobe pregledat.“

Neli je vstala in se hitro splazila na hodnik.

Dolgi samotni hodnik je bil prazen: čuti ni bilo nobenega glasu; druzega ni slišala Neli kakor redno hojo straže, ki je hodila pred hišo sem in tja.

Kakor kaka vila hitela je po hodniku, dokler ni dospela do Severjeve celice. — — —

Zločinec je sedel ravno na stolu in sanjavo gledal na malo omreženo okence, ki je bilo v vratih.

Udal bo je v svojo usodo, ker je bil beg kljub vsemu premišljevanju iz dobro zavarovane hiše nemogoč.

Njegovo edino upanje je slonelo na tem, da mu bo morda mogoče pri prevažanju v Novi Jork uteči, a zvedel je, da ga prepeljejo uklenjenega v glavno mesto, in tako je bil tudi ta up uničen.

Videl je, kaka sodba ga je pričakovala, da ga je za njegove zločine čakala smrtna kazen.

A občutil ni nikakega kesanja radi svojih lopovstev; ta mož je poznal samo užitek, da ga je pa dosegel, se ni zbal nikakega zločina.

Pri tem ga je navdajala strahovita togota nad Mercedo, ki ga je pahnila v propad.

Če bi imel le za nekaj trenotkov lepo ženo v svoji oblasti; — gotovo bi bila delila usodo Manuelite. — — — — — — — — — — —

Še vedno je zrl na malo okence.

Ali sedaj se zgane in začudeno zre na malo odprtino.

Lep dekliški obraz se je prikazal v nji.

Sever ogleduje ljubke poteze, — zrl je v velike temne oči, ki so ga pomilovaje pogledale.

Nehote vstane, da bi hitel k vratom, — zdaj izgine obraz. —

Sever se premišljaje vrne k sedežu.

Kje je le že videl ta lepi dekliški obraz?

Ha, zdaj se je spomnil, — onega jutra, ko so ga zvezane ga nesli po hodniku, — takrat sta dve deklici pogledali pri nekih vratih. Ena od onih je bila prej pri okencu. — — —

Med tem, ko je Sever premišljeval o čudni prikazni, je Neli prihitela v sobico, kjer jo je Lucija pričakovala.

„Ali si ga videla ?“ jo radovedno vpraša.

Neli zamišljeno pokima.

„Da“, reče tiho, „videla sem ga; in on me je tudi zagledal.“

„Ali se nisi zbala njegovih demoničnih oči?“

„Jaz ne najdem nič zlobnega na tem možu“, odgovori Neli, „Sicer je pa pozornost vzbujajoča prikazen. On ne izgleda kakor kak hudodelec; kdo ve; morda je celo nedolžen!“

„Ne, tega ne verujem“, zakliče Lucija. „Oni dan sem poslušala, ko je oče govoril z nekim uradnikom o tem jetniku, zvršil je več nenavadnih zločinov; oče je celo rekel, da ga bodo gotovo obesili.“

V Neline lepe oči stopijo solze.

„Tega skoraj ne morem verjeti“, zašepeče. „On ni prvi nedolžen, katerega so obsodili; če bi le vedela, česa ga dolžijo.“

„Tiho“, zakliče Lucija, „oče prihaja.“

Uradnik stopi v sobo svojih hčera, a videti je bilo, da ni dobro spal, ker je bil jako slabe volje.

Stokaje je padel na stol, tako da sta ga Neli in Lucija začudeno pogledali.

„To prokleto trganje me je zopet prijelo“, se jezi starec. „Že vidim, kako bo zdaj zopet z menoj. Zopet bom moral več tednov ležati v postelji; naposled se bodo tega bolehanja naveličali ter me poslali z malo pokojnino k vragu.“

„Saj tega nihče ne opazi, če ostaneš v sobi“, meni Neli. „Jetnike bo paznik pripeljal, ki te bo rad opravičil.“

„Eden mora vendar biti prisoten, kadar se jetnikom prinese jesti“, reče stari mož. „Tu je treba le kake pomote, ali pa jeden jetnikov se pritoži, in vse se izve.“

„Ali ne bi bilo mogoče, da medve prevzameve nadzorstvo?“ reče Lucija. „Saj se tudi me spoznave v postrežbi, in te lahko nadomestujeve.“

„Menita“, godrnja stari ječar, ali njegovo lice se je začelo jasniti.

„No, radi mene“, reče konečno. „Gledal bom, da ostanem kolikor mogoče na nogah, če morem nekaj dni počivati, sem morda v nekoliko dneh zopet dober.“

„Gotovo, očka“, zakliče Lucija, „le dobro se pazi, medve bove že poskrbeli za tvoje jetnike; lahko so zaneseš, da se ne pripeti niti najmanjši pregrešek.

„Prav“, reče stari ječar zadovoljno. „Vem, da sta zanesljivi deklici; le dobro pazita, da podložni pravočasno prineso kosilo v različne sobe, to je poglavitna stvar. Lucija se z Neli lahko menjava; saj hvala Bogu, nimamo veliko jetnikov tukaj.“

„Zdaj se le takoj zopet vlezi, očka“, se mu prilizuje Lucija. „Takoj ti pripravim čaja, ki ti bo gotovo dobro del.“

„Prav imaš, dete“, reče stari mož in zapusti z Lucijo sobo. —

Neli je bila sama.

„Torej bodem sedaj tega skrivnostnega človeka večkrat videla“, reče sanjavo pred se.

„Njegove čudne oči; vedno jih vidim pred seboj, — nikdar ne pozabim tega pogleda. Ah, moj Bog, — tako mlad, — in tako lep, — in vendar zločinec!“

259. poglavje.
V ječi.

Pod preiskovalnimi ječami so se nahajale prostorne kleti, v katerih je bila napravljena tudi kuhinja za jetnike, ki so bili v preiskavi.

Poldan se je bližal, zato sta stala hlapca že pripravljena, da sprejmeta pripravljena jedila.

„Zdaj pride kmalu stari sitnež“, meni eden hlapcev. „Vedno sem vesel, kadar je kosilo razdeljeno, ker se medtem ne neha zmerjati.“

Ker so se v istem trenotku odprla vrata, je umolknil; ali mesto pričakovanega starca je stopila nežna deklica v kuhinjo.

„Ah, gospica Neli,“ zakliče kuharica, „to je pa kaj redek poset. Kje pa ostaja Vaš oče?“

„Nekaj je bolan“, odgovori Neli. „Trganje ga sili, da ostane nekaj dni v postelji, zato hočem jaz prevzeti nadzorstvo.“

Mlada hlapca sta bila zelo zadovoljna ter sta na tihem želela, da bi starega ječarja le prav dolgo trgalo, saj lepa in mlada deklica gotovo ni bila tako stroga kakor on.

Radovoljno vzameta težke jedilne košare in gresta za ljubeznjivo zastopnico svojega predpostavljenca navzgor.

Neli je dobila od svojega očeta natančna navodila.

Odklenila je razna vrata in pazila na to, da je dobil vsak jetnik svoj predpisani delež.

Neli se je malo brigala za začudene poglede, s katerimi so jo jetniki ogledovali.

Mirno je dajala svoja nakazila in zapustila s kratkim pozdravom sobo.

Zdaj je bilo odpraviti samo še enega jetnika — Severja.

Ječar je svoji hčerki strogo prepovedal, odkleniti Severjevo sobo.

Ukazal je dati jetniku njegovo jed skozi zaklopo, ki se je nahajala v vratih.

Neli je čutila svoje srce biti, a premagala se je, kar se je bala, da bi hlapca zapazila njeno razburjenost.

Zdaj je stala pred težkimi železnimi vratini.

Pogleda skozi malo okence v sobo, kjer je zločinec zamišljen sedel na svojem stolu.

„Prinašam Vam jesti“, reče prijazno.

Sever se zgane, ko zasliši mil dekliški glas.

Zopet zazre lepi obraz s temnimi oči, ki so ga pomilovaje gledale.

Počasi vstane in gre proti vratom.

Neli odpre hitro zaklopnico.

V največje začudenje hlapcev vzame sama kosilo in poda skozi zaklopnico jetniku.

Ali zdaj prešine žareča rudečica njen ljubki obrazek.

Skoraj bi bila spustila ploščo s skledo na tla, tako so se ji tresli roki.

Dozdevalo se je Neli, kakor da so se vroča ustna pritisnila na njeno malo roko.

Ni se upala pogledati v sobo.

Hitro zapre zaklopnico, odslovi hlapca in hiti v svojo sobo. —

Neli se ni zmotila, — Sever je v resnici poljubil nežno ročico mlade deklice.

Ko je zopet zagledal lepi obraz pri oknu, si je njegova iznajdljiva glava hipoma nekaj izmislila.

Hotel je mlado deklico preslepiti s svojimi blestečimi lastnostmi, ter jo za se pridobiti!

Sever je takoj spoznal, da ima tu nedolžno in nepokvarjeno dakliško dušo pred seboj; lahko mu bode nedolžnega otroka preslepiti.

Mogoče, da pride sedaj vsaki opoldan, potem bi lahko ž njo govoril, ter ji dokazoval, da je nedolžen. — — — — — — — — —

Sever je komaj pričakoval večera; upal je že; da mu bode mogoče govoriti z mlado deklico.

Zelo je bil iznenaden, ko mu močne možke roke pomolijo večerjo.

Lucija je prevzela razdelitev večerje; ker jo je pa bilo groza pred zločincem, stala je bolj v ozadji vrat in ukazala hlapcu, naj da jed skozi zaklopo.

Drugi dan je dobil Sever obed zopet od moškega.

Postavil je skledo na mizo; — njegovo zadnje upanje se je uničilo.

Zdajci pazljiveje posluša; — ali niso to bili lahki koraki na hodniku?

Obrne svoj pogled na okence v vratih in veselje ga prešine, ko zagleda lepi dekliški obraz v njem.

To pot ni hitel k vratom, temveč mirno obstal na svojem prostoru, da bi dolgo zaželjene gledalke ne preplašil.

„Zakaj pa ne jeste“? Ali Vam morda jed ni povoljna?“ vpraša Neli prijazno.

Navadna jetniška hrana seveda ni bila po njegovem ukusu, ker pa ni imel sredstev, moral se je ž njo zadovoljiti.

„Nekaj bolan sem“, reče z medlim glasom.

„O, potem pa pustim takoj poklicati jetniškega zdravnika“, zakliče Neli skrbno.

Čutil je iz njenega glasu, da se ji smili.

„Ne, le pustite, gospica“, reče toplo, „zdravnik mi ne more pomagati; bolezen, ki jo menim, kljuje na mojem srcu.“

„Česa Vas pa dolžijo?“ vpraša Neli z žensko zvedavostjo.

Sever je bil silno vesel, da ni mlada deklica ničesar vedela o njegovih pregreških. To mu je prišlo ravno prav.

„Nikari ne sprašujte po tem, gospica“, ji odvrne. „Kaj pomaga, če Vam povem, da sem nedolžen, saj mi tako ne boste verjeli.“

„Kako, — Vi ste nedolžni?!“ zakliče Neli z nezakritim sočutjem.

„Da“, pritrdi Sever žalostno. „Saj se ne zgodi v prvič, da sumljive ljudi kar utaknejo v preiskovalni zapor.“

„Ah, to je vendar strašno“, reče Neli s tresočimi ustmi. „Moj, Bog, kako strašno mora to biti.“

Neizkušena deklica je verjela besedam zvitega hudodelca. Niti trenotek ni mislila, da bi utegnile biti same laži.

„Vaša nedolžnost se gotovo kmalu izkaže“, zakliče sočutno, „potem bodete pa zopet prosti.“

„To se ne zgodi tako lahko“, odgovori Sever bolestno. „Nagromadile so se sumljive okolnosti tako čudno, da, če se ne zgodi kak čudež, je moja obsodba neizogibna.“ —

Neli je hotela nekaj odgovoriti, kar se zgane. —

„Slišim, da nekdo prihaja“, zašepeče hitro. „Zdravi! Jutri opoldan zopet pridem.“ —

Sever je ostal zopet sam. A zdaj je imel njegov lepi obraz vesel izraz.

Čutil je novo življensko moč v sebi, ker bo neizkušena deklica verjela njegovim besedam.

Če ji potem reče, da je strastno zaljubljen v njo, potem gotovo vse stori, da ga osvobodi. —

Ali bo pa imela tudi to moč? — Sever se zadovoljno zasmeje; vedel je, da lepa deklica razpolaga z različnimi pomožnimi sredstvi.

„Če se mi posreči, da večkrat govorim ž njo“, zašepeče, „potem mi ne bo težko si srce tega lepega dekliča osvojili. Svojo nesrečo ji naslikam na najbolj pretresujoč način, ona sama naj mi odpre ječo in vrne vroče zaželjeno svobodo!“

260. poglavje.
V levovem brlogu.

Helena je bila že nekaj dni v gradu Herveidale. —

Mlada dama je sedela na vrtu, ki se je daleč razprostiral.

Široki jarek ga je ločil od nasadov bombaža, na katerih so se zamorci v žarečem solncu trudili.

Helena je sanjavo opazovala igrajoče metuljčke, ki so letali krog krasnih cvetlic, medtem ko so nad njo v gostih magnolinih vejah ptuji ptički žvrgoleli.

Nesrečna grofovska hčerka je bila zatopljena v jako žalostne misli; sama ni vedela vzroka, da so jo obšlo. Dozdevalo se ji je, kakor da se ji bliža nova nesreča.

Obnašanje gospe Burke se ji je že od začetka sumno zdelo. —

Opazila je, da večkrat služabniki šepetajo in Heleno tako čudno ogledujejo; nadalje ji je bilo zoperno-prijazno obnašanje stare gospe zelo neprijetno.

Kakor je bilo videti, je bila docela neolikana, ošabna oseba, ki ni poznala večjega veselja, kakor da je svojo jezo hladila nad služabništvom.

Helena je opazila, da se je gospa Burke večkrat podala, oborožena s pasjim bičem, v služabniško sobo. Večkrat je tudi slišala vpitje in pa pokanje, kakor od biča. Vse to je pomagalo, da je bila vznemirjena.

Gospa Burke je dala Heleni več zamorskih deklic v postrežbo, ali te so bile tako plašne, da je Helena mislila, da jih najskrajnejša bojazen zadržuje, sicer bi ji marsikaj povedale.

Sicer si je pa marsikatero čudno stvar raztolmačila z razmerami v južnih državah vladajočimi, zato ni vpraševala po čudnej grajščakinji.

Helena je zapustila svoj senčnati prostor in šla dalje naprej po vrtu.

Vsi ti krasni nasadi bili so trdo delo zamorcev, ki so za svoj trud bili tako slabo plačani.

Kaj je pomagalo, da so odpravili sužnjištvo? Ubogi zamorci so bili prisiljeni, da so delali, če niso hoteli lakote umirati.

Navadno so imeli predujem; potem niso smeli toliko časa plantaže zapustiti, dokler niso predujem odslužili. Bič je igral slej svojo žalostno ulogo: bilo je sužnjištvo pod drugim imenom.

Helena je dospela na konec vrta.

Visok nasip je obdajal vrt, a na posameznih krajih peljale so stopnjice navzgor, tako da je Helena lahko prišla na vrh nasipa.

Pri njenih nogah se je vil širok jarek kakor srebrn trak skozi planjavo. Na oni strani začeli so se bombažni nasadi, na katerih je več sto črnih na pol golih delavcev pridno delalo.

Med njimi jahali so pazniki, ki so s svojimi težkimi biči vsako trenotno utrujenje na strašen način kaznovali.

Helenino mehko srce je bilo polno sočutja z ubogimi zamorci, ki so za slabo plačilo zbirali zaklade svojemu gospodarju.

Ravno je hotela zapustiti nasip, ko zapazi neko na pol golo zamorko, ki je pazljivo gledala proti nji.

Bila je preveč oddaljena, da bi jo zamogla. Helena dobro spoznati: ali dozdevalo se ji je, kakor da bi jo zamorka z nenavadno pazljivostjo ogledovala.

Ali to so videli tudi pazniki, in Helena je videla, kako je eden hitro prijahal k zamorki in s svojim težkim bičem udrihal po nji.

Heleni se je dozdevalo, da sliši težke udarce, ki so padali na goli život nesrečnice; tako je paznik gonil svojo žrtev neusmiljeno k delu.

Ravno se je hotela Helena ogorčena oddaljiti, ko je nova prikazen obudila njeno pozornost.

Prikazal se je jahač, ki je na krasnem konji jahal med spoštljivo ga pozdravljajoče paznike.

Tujec je prišel v bližino jarka, kjer je za trenotek obstal in pazljivo zrl na nežno Helenino osebo.

Helena se zelo prestraši, — da, tu ni bilo dvoma, jahač je bil gospod Long, surovi razuzdanež.

Ali gospa Burke ji je vendar pravila, da so njegovi nasadi nekaj milj oddaljeni od njenih.

Ali je bil na posetu na tej plantaži?!

Zopet začuti Helena ono tesno čustvo, katero jo je redkokdaj zapustilo, kar je bila v gradu Herveidale.

Hitro zapusti nasip in gre po senčnatih potih proti gradu. —

Gospa Burke se je za danes oprostila, ker se ni čutila dobro. Zato je šla Helena v svoje sobe.

Ker so vsa okna njenih sob šla na vrt, ni zamogla zapaziti jezdeca, ki je čez dobro uro prišel pred grad in naravnost hitel v palačo.

Bil je gospod Long, ki je takoj poiskal gospo Burke. Long je vstopil rožljaje z ostrogami v sobo bolne graščakinje.

„Kje je ona?“ vpraša tiho.

„Gori v njenih sobah“, odgovori gospa Burke, ter se pred gospodom Longom prikloni.

„Ste li dobro igrali svojo ulogo?“ vpraša ošabno.

„Menim da, gospod Long“, odgovori gospa Burke. „Ona misli, da sem jaz lastnica Hervoidala: to je le sreča, da ni nikjer popraševala, sicer bi nikdar ne prišla semkaj.“

Gospod Long vrže klobuk, in bič na stol.

„To je bilo res predrzno“, meni z velikim veseljem. „Sicer pa moram biti jako pazljiv, ker sem s policijo v Kolumbiji popolnoma navskriž. Če bi lepa tujka zadela rogoviliti, bi imel pričakovati veliko sitnosti; to je kočljiva stvar.“

„Gospica Sever vendar nima nobenih prič; če bi pripovedovala, kaj da se ji je prigodilo v Herveidalu, ji nihče ne verjame!“ zakliče gospa Burke.

„Motite se“, odgovori graščak. „Ta dama je izvanredno lepa, s tem je pri sodnijah že veliko dosegla. Razun tega je jako plemenitega rodu, — in ima uplivne prijatelje v Novem Jorku. Jaz sem vse to poizvedel in zato je treba največje pozornosti.“

„Da, lepa je gospica Sever“, pritrdi gospa Burke, „lepa kakor angelj. Veste kaj, gospod Long, poročite se vendar s to damo, vesela bo, da postane gospa v Herveidalu. “

„Starate se, gospa Burke“, odgovori gospod Long porogljivo, „sicer bi ne govorili takih neumnosti. Ne, jaz hočem to lepo ženo, ali nikdar ne bi žrtvoval svoje prostosti. Ženiti se. — ha — ha, — še tega bi se mi manjkalo, ljubeznivega soproga igrati. Kaj še!“

„To se Vam ne bo lahko posrečilo“, meni gospa Burke. „Ona je samostojna; značaj, ki se ne uda dobrovoljno kaki skušnjavi.“

„Potem jo pa prisilim“, zaškriplje gospod Long togotno. „Pred pretečim bičem se brez obotavljanja uda.“

„Svarim Vas, milostivi gospod!“ zakliče gospa Burke skrbno. „Ne zaupam dosti našim belim služabnikom. Vrag zna imeti vmes svoje kremplje, če ti zvedo za Vašo nakano, potem Vas pa nič ne reši zapora.“

„Saj ji hočem samo pretiti“, so uda gospod Long. „Še v mislih mi ne pride, da bi jo trpinčil; ali moja mora biti, in noben zlodej mi tega ne zabrani!“

„Le glejte, da preide vse to brez šuma, gospod Long“, reče gospa Burke. „To pot imam neko slutnjo, da ne pojde stvar tako gladko kakor sicer.“

„Molčite, stara sova“, mrmra gospod Long, „ne brigajte se za to: ž njo bom že sam gotov; pojutranjem jo ovijem krog prsta, zanesite se na to.“

„Hočete li zdaj k nji?“ vpraša gospa Burke.

„Hotel sem to storiti, ali na nasadih je sam vrag všel z verige“, meni gospod Long. „Saj veste, gospa Burke, da sem pustil črno služabnico gospice Severjeve odvesti. Ta črni zlodej je kar iz sebe. V verige je ne smem dati, ker prihajajo uradniki vsak trenotek nadzorovat; iz tega uzroka je tudi ne morem pustiti izbičati. Tako se morajo pazniki zadovoljiti, da ji sem in tja kako gorko pripeljejo, ne upa se pa nobeden prav do nje, ker je vedno kakor da bi divjala.“

„Da, a radi tega Vam ni treba biti na bombaževih nasadih, gospod Long?“ reče gospa Burke.

„Žal, da to moram“, zakliče graščak z divjo kletvijo. „Ta črna mrha podšuntala je vse druge delavce: kakor je videti, proti upor; — te vrage se komaj ukroti.“

„Izpustite vendar to zamorko“, meni gospa Burke.

„Da takoj leti v Kolumbijo in tam nebo in pekel proti meni naščuje“, zakliče gospod Long. „Ona je v stanu in mi pošlje policijo na vrat, ker me pozna in bo precej slutila, da je njena gospa v mojem gradu. Ne, to ne gre; moram jo na drug način pripraviti, da bo mirovala. Če bi se ne bal, da se mi delavci spuntajo, bi jo kar ustrelil, — ali tako — — —“

Njegove besede so zamrle v nerazumljivem mrmranji.

Hitro pobere klobuk in bič, in brez pozdrava zapusti sobo. — — —

Uboga Helena, v kakšne roke si prišla!

Navidezna gospa in posestnica gradu Herveidale je bila le gospodinja, ki je igrala ulogo grajske gospe. Urad je bila lastnina gospoda Longa in Helena je bila v rokah surovega ostudneža!

261. poglavje.
Na plantaži.

Kaj se je med tem zgodilo z Juno? —

Paznik pripeljal je zamorko na plantažo. Ta je bila pri gradu Herveidale, kjer je bila Helena, ne da bi to slutila, jetnica gospoda Longa.

Juno je bila spotoma taka kakor da je do cela zdivjala. Pazniki so bili veseli, ko so prišli z uporno zamorko na plantažo.

„Čakaj, ti črna kanalija!“ vpije eden. „Zdaj ti hočemo kožo ustrojiti, ti si pravi satan!“

„Samo poskusite!“ kriči Juno divje. „Kadar pridejo beli uradniki nadzorovat, — jim Juno pokaže svoj hrbet, potem greste vsi v ječo.“

Pazniki so poslušali to govorjenje z zakrito jezo.

Juno je imela prav; bičati je niso smeli, ker je na gospoda Longa plantaži vladala stroga kontrola od Longu neprijaznih vladnih uradnikov.

Jezno zapustijo borno kočo, katero so zamorki nakazali.

Mesto njih prišel je nadpaznik, surov človek, katerega so se radi njegovo brezozirne surovosti najbolj bali ubogi zamorci.

„Ah, to je torej tista kreatura, ki je pobegnila“, reče porogljivo.

„Vse je laž!“ vpije Juno vsa iz sebe. „Jaz nisem nikdar tukaj delala. — to ste si le izmislili!“

„Mirno“, preti brezsrčni, „še ena beseda in te pustim bičati na smrt!“

„Le poskusite!“ vpije Juno divjo. „Vse je le prazne prošnje, delavce se ne sme več tepsti!“

„Oho, to hočemo takoj videti!“ vpije surovež in udari z bičem Juno čez golo roko, da je bolesti zavpila.

„Tu imaš še eno, da ne postaneš kriva“, se ji roga in jo udari še na drugo roko.

Zdaj ni imela zamorka nobenega glasu, a pogledala je svojega mučitelja s tako divje pretečim pogledom, da se je nekako prestrašeno umaknil.

Zdaj ji vrže malo culico.

„Tu imaš tvojo delavno obleko, doli s tvojo obleko!“ vpije nad nesrečnico.

Juno se mu umakne, ali paznik jo prime za lahko oblačilo.

„Ah, kaj pa je to?“ zakliče začudeno.

Začutil je zavitek bankovcev, katere je Juno ušila v svojo obleko.

Zamorka se je obupno branila, ali paznik strgal je lahko obleko na cunje, tako da mu je ostal zavitek v rokah.

„Prav vidim, saj to je denar“, se začudi. „Ti zamorka, si to gotovo ukradla!“

Juno plane kakor divja mačka na roparja njenega zaklada, a nov udarec z bičem jo odžene.

Veselo utakne paznik denar v žep in smeje zapusti kočo. —

„To mi bodeš drago plačal“, zaškriplje Juno. „Le počakaj, ti me ne poznaš.“

Hitro sleče raztrgano obleko, ter vrže delavsko krilo čez sebe, gornji život je ostal gol.

Potem vzame vrč z vodo, ki je stal v kotu koče, strga svojo obleko na kose, katere pomoči v vodo in jih polaga na skleče rane od biča.

Pol ure pozneje se zopet vrne nadpaznik in pelje Juno med vodnim kričanjem na bombaževo polje, kjer nakaže zamorki prostor za delo. — — — — — — — —

Uboga Juno je že reč dni delala v žgoči solnčni vročini, videti je bilo, da se je udala v svojo usodo.

Ali pazniki so se motili, če so mislili, da se je odpeljana zamorka udala.

Juno je bila neprestano delavna, da se grozno maščuje. V tem namenu je bila še potrjena vsled tiranskega katerega je morala prestati od paznikov. Brez tožbe sprejemala jo zamorka skeleče udarce z bičem, a temni pogledi žarečih oči niso obetali nič dobrega. Kmalu je bil nje načrt dozorel.

Po noči je sprejela obisk njenih črnih sodelavcev in sodelavk. Z živimi besedami je spodbujala nesrečnike, naj ne trpe več tega ravnanja in naj se maščujejo nad svojimi mučitelji.

V malo dneh je zadobila tolik upliv nad zamorce, da so bili ti pripravljeni se na dano znamenje vzdigniti.

A Juni se še ni zdel čas ugoden in zato je svetovala nesrečnim tovarišem, naj še potrpe nekaj dni, akoravno je sama komaj zadržala svojo osvetoželjnost.

Čudno je bilo, kak vpliv si je pridobila Juno nad delavci: ta se je le dal pripisati izobraženosti, katero si je polagoma prisvojila po občevanju s Heleno.

Kmalu so delavci videli v mladi zamorki svojo kraljico, na koje migljaj bi bili vsi radovoljno žrtvovali svoje življenje. Nekega dne je delala Juno na plantaži blizu jarka, ki jo je ločil od vrta.

Nakrat je zagledala na nasipu, ki je obdal vrt, žensko postavo.

Pogledala je bolj ostro tje in bi bila kmalu od strahu zakričala, ko je v dami spoznala predrago gospo Heleno. Torej je bila vendar prišla v roke razuzdanca!

Juni je hotelo pri tem spoznanju počiti srce, a premagala se je tembolj, ker je v tem trenotku pridirjal paznik, ki jo je z neusmiljenimi udarci z bičem po lepem telesu priganjal k delu. —

A sedaj jo je samo ena misel napolnila: rešiti gospodinjo ali pa ž njo umreti.

Pazniki so dobro videli naraščujočo nejevoljo delavcev: slutili so tudi, da je Juno vzrok, a da se pripravlja punt, tega niso mislili.

Juno je komaj še ukrotila svojo osvetoželjnost, zato se je, ko je videla svojo ukazovalko, namenila, v naslednji noči kaznovati krvoželjne mučitelje.

Kakor strah lezla je v temi po barakah zamorcev; povsod je čakajočim tovarišem zašepetala, naj bodo prihodnjo noč pripravljeni.

Njen odlok se je pozdravil z neprikritim veseljem, ker so ubogi zamorci videli pred seboj usodo, ki je bila popolnoma enaka suženjstvu.

Žene in otroci naj bi s svojo majhno imovino bežali v gozd, medtem ko bodo možje z Juno prej kaznovali njihove mučitelje.

Potem se bodo raztresli in si v državi Georgija poiskali dela, ker so vedeli, da se bo gosposka malo brigala za njihovo usodo.

Saj so bili prosti delavci, tudi ni bil punt na bližnjih farmah nič redkega, samo na plantaži gospoda Longa se še ni primeril, ravno vsled neusmiljenosti, ki jo udušila vsak upor.

Drugo polnoč se je imel vzdigniti punt.

Juno je imela upanje, da bo med to rabuko osvobodila svojo gospo, ker je zvedela, da so v gradu skoraj sami črni uslužbenci, katere je gospod Long tudi na najostudnejši način trpinčil.

Če bi bila Helena sedaj videla Juno, bi se bila čudila, kako se je spremenila.

To ni bilo veselo dekle, ki je smeje skakalo okoli kakor škrat; ne, — Juno je v teh dneh postala žena, ki je z afrikansko divjostjo iskala maščevanja.

Njena lepota je prišla v tem ponosnem obnašanju, s katerim je vladala svoje tovariše, k polni veljavi; majhni roki sta bili mnogokrat krčevito stisnjeni, medtem ko so nerazumljive divje besede izdale vihar, ki je besnel v njeni notranjosti.

Ko je šla v svojo borno kočo, žarel je divji ogenj v njenih temnih očeh.

„Tako, zdaj kmalu povrnem“, mrmrala je predse, „pazniki ne bodo tako kmalu tepli zamorcev. A ti lump, — gospod Long!“ zaklicala je grozeče. „Ti se boš stokrat pokoril, kar si grešil na moji ubogi gospodinji. Ha, — le spi, ničvrednež, kmalu bo Juno motila tvoje spanje; potem gorje tebi, — tresi se pred Junino osveto!“

262. poglavje.
V naj večji sili.

Ker je bila gospa Burke baje še drugi dan slaba, je ostala Helena v svojih sobah.

Danes se ji je zdel tihi grad nenavadno živahen.

Črni služabniki so skrivno šepetali med seboj, medtem ko so izvanredno plamteče oči pričale, da jih razburja poseben dogodek.

A Helena je v Herveidalu doživela že toliko posebnosti, da tudi čudno vedenje služabnikov ni delj premišljevala. Z branjem si je kratila čas, akoravno je krasni dan vabil na vrt.

A tam je bila plantaža blizu, morda je bil gospod Long še tam, zato je raje opustila doli iti.

Dan je pojemal, vže se je začelo mračiti, ko so se odprla vrata v Helenino sobo.

Prestrašeno je ta zakričala in skočila kvišku.

Gospod Long, razuzdanec, je stal v njeni sobi.

„Zakaj se pa tako prestrašite, gospica Sever?“ vprašal je prijazno. Ali imam tako grozen obraz, da se me bojite?“

Helena ni zamogla izustiti glasu.

Stala je, podoba največjega strahu, v najbolj oddaljenem kotu sobe.

Kako je prišel gospod Long k nji?!

Naselnik je uganil misli svoje žrtve.

„Čudite se gotovo, me tukaj videti, gospodična Sever?“ dejal je smehljaje. „No, to ni nič posebnega, jaz sem ravno tu doma.“

„Zapustite me“, treslo se je iz Heleninih smrtnobledih usten.

„Ne mislim na to“, odvrnil je naselnik surovo. „Dovolili bodete vendar, da stanujem v mojem gradu, gospica Sever?“

„V Vašem gradu?“ zaklicala je Helena trepetajoč od strahu. „Gotovo, Herveidale je moja last“, dejal je gospod Long mirno.

„ln gospa Burke?“

„Je moja gospodinja, ki je igrala ulogo grajščakinje, ker bi drugače težko bili prišli k meni. Ali imam prav?“

„Zapustite me takoj!“ velela je Helena ponosno. „Tako nesramna goljufija se mi še ni primerila. Še danes zvečer se vrnem v Kolumbijo.“

„Ne verujem“, odvrnil je gospod Long mirno. „Nekaj časa bodete že še morali tu ostati.“

Helena mu ni dala odgovoru, temveč je hitela k vratom, da bi zapustila sobo.

Gospod Long ji je zastavil pot.

„Ne trudite se, gospica Sever“, rogal se je. „Brez moje volje ne morete zapustiti Herveidale.“

„Ali me hočete siloma pridržati!“ zaklicala je Helena jezno.

„Zakaj pa ne?“ zasmehoval jo je razuzdanec. „Vi ste prva lepa dama, ki biva nekaj časa v tej sobi.“

„Ničvrednež!“ zavpila je Helena obupno, „bojte se pravičnosti!“

„Kjer ni priče, tam tudi ni sodnika“, rekel je gospod Long smehljaje. „Tako kakor Vi je govorila že marsikatera Vaših prednic, a končno so se vse udale.“

Pri teh besedah je dvignil svoj bič in je kakor nehote udaril po zraku.

„Poskusite me udariti!“ zavpila je Helena divje. „Nesramnež, ki žugate z bičem slabej ženi!“

„To je zadnje sredstvo“, odvrnil je razuzdanec z glasom, ki je Heleni zastavil kri. „Do jutri zjutraj imate čas premišljevati, ako se do tedaj niste odločili, nekaj časa v mojej družbi prebiti, potem Vas bodem k temu prisilil.“

„Ne, nikdar!“ zaklicala je Helena, „rajši smrt, ko tako sramoto.“

„To so rekla tudi druga dekleta“, odvrnil je gospod Long mrzlo, „končno so se vsa spametovala. „Sploh se ne trudite zbežati; grad se straži, beg je nemogoč.“

„Ali še veste, gospica Sever, kako ste me zavrnili v Kolumbiji?“ nadaljeval je. „Takrat ste bili ošabni proti meni, a sedaj so se časi spremenili. Danes Vas nočem delj časa nadlegovati ker vidim, da Vas je moje razkritje zelo razburilo, a jutri pričakujem drugačen obraz.“

Hotel je oditi, a Helena ga je zadržala.

Ves njen srd je zginil pred groznim strahom; strah, kateri je premagal celo njen ponos.

„Opustite Vaše nesrečno početje“, prosila je obupno, „jaz sem nesrečnica, katero usoda kruto zasleduje, pustite me odhajati, prosim, — rotim Vas za to.“

Naselnik je z žarečimi očmi gledal Heleno, ki je stala pred njim s sklenjenima rokama in je tigra v človeški podobi prosila usmiljenja: tako lepa se mu še ni zdela nikdar.

„To bi moral norec biti“, odgovoril je smeje. „Tako lepe žene, kakor ste Vi, morda ne bo Herveidale nikdar več videl. Ne, ostane pri dogovoru, jutri zjutraj pridem zopet.“

„Hudobnež!“ zavpila je Helena, a naselnik je ni več slišal, ker je bil vže zapustil sobo.

Nesrečnica se je zgrudila.

Njene slutnje je niso varale.

Bila je v rokah razuzdanca, čigar brezorožna žrtev je imela postati.

Ne, to se ni smelo zgoditi, — nikdar!

Hitro se je vzdignila in šla k oknom.

Ta so bila v precejšni visočini nad kamenitimi stopnicami, ki so obdajale grad. Tu zdolaj naj bi se razletel njen nožni život, predno bi surovi zasledovalec dosegel svojo žrtev! Zopet jo je prekletstvo njene lepote pripeljalo v ta grozni položaj.

O, kako je proklinjala ta dar narave. Drugim je prinesel bogastvo in srečo, njej pa bedo in nesrečo!

Obupana je tekla skozi svoje sobe, ki so bile kakor izmrte, ker njene črne služabnice so bile izginile.

Hotela je odpreti vrata na hodnik, a zaman, bila so zaprta. —

Obšel jo je obup, groza jo je premagala in dobrodejna nezavest objela je njen duh.

Gospod Long je sedel z gospo Burke v svojej sobi.

„Na, jutri torej,“ dejala je dama z zoperno zaupljivostjo. „Čestitam Vam, milostni gospod, gospica Sever je najlepša Vaših zmag.“

„Že danes zvečer bi si jo bil prisilil pred noge, a še to noč moram na Holbijevo plantažo.“

„Zakaj, — kaj se je pripetilo?“ vprašala je gospa Burke začudeno.

„Holbija bom prosil, da mi prepusti nekaj paznikov“, odvrnil je gospod Long nejevoljno. „Delavci se še komaj ukrote; pomoč moram dobiti, drugače bo nastal očitni upor.“

„Vsemu je kriva služabnica moje jetnice“, nadaljeval je srdito. „Odkar sem to pripeljal na plantažo, so delavci kar od zlodja. A to mora biti drugače; kakor hitro bom imel paznike, bodem z največjo strogostjo privedel upornike nazaj k njihovi dolžnosti.“

„Le pazite, milostni gospod“, svarila je hišnica. „Ali še veste, kako je nastal punt na Hornbloverjevi plantaži? Tu je bilo vse uničeno, delavci so zbežali in policija se ni zmenila za voditelje, meneč, da so druge stvari bolj važne, ko zasledovanje trpinčenih zamorcev.“

„Seveda policija je na strani zamorcev,“ škripal je naselnik. „Mi bi se jih ne smeli pritakniti, ker so zamorci prosti možje. A jaz jih bom vže ukrotil, jaz sem mož zato!“

„Delavci so pa grozno ogorčeni, gospod“, ugovarjala je gospa Burke.

„To je res. Meni se je nekaj zamorskih deklet dopadlo, zato so njihovi sorodniki iz sebe. Ena teh prismojenk je šla celo v vodo. Sicer je nastal grozovit škandal, ko so našli njeno truplo, a jaz sem tuleče ženske z bičem spravil k pameti.“

„Služabniki v gradu se nekaj časa prav čudno vedejo“, dejala je gospa Burke v skrbeh. „Ljudje so skoraj nesramni, posebno črni Tom prav razsaja. “

„Zakaj mi to šele zdaj poveste“, vskipel je gospod Long. „Ponovim Vam, starate se, gospa Burke; če ne znate odločno nastopiti, potem se rajši poberite.“

Hišnica je surovega gospodarja grdo pogledala, a ta se ni brigal za svojo zaveznico.

Stopil je k vratom in zaklical na hodnik:

„Tom naj pride takoj notri!“

Kmalu je močan zamorec stopil čez prag.

„Tu sem!“ zavpil je naselnik.

Tom je obotavljaje ubogal.

„Slišim, da si trmoglav“, kričal je gospod Long. „Čakaj, — tu, — ha, — na!“

Pri vsaki besedi ga je z bičem udaril po hrbtu.

Tom se je vil od bolečin, a izustil ni glasu.

„Tako, za danes imaš dovolj, dečko“, rogal se je gospodar. „Ako še enkrat zvem, da si uporen, Te pustim do krvi bičati; — ven!“

Tepeni je lezel čez prag, a njegove temno plamteče oči so značile, da je mislil na maščevanje.

„Vidite, gospa Burke, tako se mora ravnati s črnimi psi!“ vpil je gospod Long. „V prihodnje prosim, da prevzamete sami kaznovanje, drugače sva ločena!“

S surovo kletvijo je naselnik zapustil sobo, koje vrata je zaloputnil za seboj.

„Menda me je sit“, mrmrala je hišnica. „No, zaradi mene; denar, katerega sem dobila za moje usluge, mi zadostuje za življenje.“

Zunaj na hodniku je stal kaznovani Tom.

„Le čakaj, ti lump, danes po noči se ti bo vrnilo“, mrmral je.

Tom je, kakor vsi drugi uslužbenci, vedel za skrivnost delavcev; nestrpno je pričakoval trenotek, kateri bi ga maščeval nad surovim gospodarjem.

263. poglavje.
Punt.

Na vzhodu je bledi svit barval obzorje. Naznanjal je, da se kratka noč bliža koncu in da bo ubogim delavcem napočil nov dan napornega dela, krutega trpinčenja.

Globoka tihota je vladala nad ubornimi kočami delavcev. Nič ni dalo slutiti, da jih je čulo sto in sto, da bi se osvobodili rok sovraženih mučiteljev.

Celo pazniki danes po noči niso imeli skrbij, v njenih hišah je vse mirno spalo; kako bi si tudi mogli misliti, da bodo trpinčeni zamorci otresli svoj jarem.

Juno je stala v svoji koči kakor kneginja, ki pričakuje svoje podložnike.

Njene žareče oči so hotele prodreti temoto; tako je stel na pol nagi otrok narave in čakal.

Moška postava je stopila v vhod koče.

„Čas je“, šepnila je Juno. „Dan se bliža. Ali so odšle žene in otroci ?“

„Da“, odvrnil je zamorec. „Vže pred urami so zapustili naselbino, na jutro bomo raztreseni po vsej deželi.“

„Prav tako“, zaklicala je Juno. „Sedaj pojdi, skrajni čas je.“

Oba sta stopila iz uborne koče.

„Kakor hitro zaslišite moj žvižg, morajo vsi zamorci hiteti iz barake“, ukazala je Juno. „Paznikov je samo šest, te je lahko premagati. Peljite jih iz njihovih stanovanj, a ne tepite jih, predno nisem še enkrat z Vami govorila, — naprej!“

Mož je zginil med kočami.

Juno je prijela za težek bič, ki ji je visel na pasu. Vzdignila ga je in parkrat švignila ž njim po zraku, kakor da bi ga hotela poskusiti.

„Tako, to je bič nadpaznika“, dejala je zase. „Včeraj ga je povsod iskal; — tisti bič, — s katerim je Juno tepel, le čakaj, sedaj je Juno na vrsti.“

Lahkih korakov je hitela zamorka čez prostor, kateri je je ločil od paznikovih hiš.

Pred naj večjo se je ustavila.

Bilo je bivališče nadpaznika.

Juno je s pestjo udarila na okno.

„Odpreti!“ vpila je, „slišiš, gospod, — hitro odpreti!“

Znotraj so se slišali glasovi.

Koraki so se približali oknu, ki se je kmalu na to odprlo.

„Kaj za vraga se pa godi tu?“ vpil je nadpaznik. „Kdo ropoče?“

„Jaz sem!“ odgovorila je Juno ponosno. „Ali gospod ne pozna June?“

„Prokleta ženska!“ zatulil je razkačeno. „Čakaj, jaz Ti bom namazal to drznost.“

Mož je zginil od okna.

Juno je vzdignila roko k ustom.

Glasen žvižg je zadonel.

Vrata hiše so se odprla.

Nadpaznik oborožen z bičem planil je ven.

Kakor besen se je hotel lotiti June, ko ga je stoteri krik prestrašil.

Kaj je bilo to; ali so hudiči ušli iz pekla?!

Od vseh strani pridrvele so črne postave, tulile in razsajale. To niso bili ljudje, to so bili besniki, ki so hoteli vračati dolgoletno trpljenje.

V hipu je bil nadpaznik obdan, bič so mu iztrgali iz rok in moža zvezali kakor snop.

„Prepustite ga meni!“ velela je Juno. „Pojdite po ostale paznike, pripeljite jih tu sem!“

Kakor vihar drvila je osvetoželjna množica k stanovanjem njihovih mučiteljev.

„Poslušaj me!“ zavpila je Juno nadpazniku. „Ti me takrat tepel, še veš, — tu imaš vse nazaj!“

Lepi polni roki sta vihteli težki bič.

Tleskaje so padali udarci na život surovega človeka.

„Milost, milost“, stokal je. „Ne ubij me, prosim Te, oh —“

„Kje imaš moj denar?“ vpila je Juno [nejasno] „Ven ž njim, drugače Te bičam, da umreš!“

Mož jo je jezno pogledal, [nejasno].

Znova je padel bič na lahko oblečeni život.

„Nehaj“, prosil je. „Denar je v moji sobi, pod blazino postelje.“

„Gorje Ti, če si se zlagal“, zavpila je Juno razkačena. „Ubijem Te!“

Zamorka je hitela skozi hišna vrata v stanovanje uradnika. —

Za časa njene odsotnosti se je trudil nadpaznik, da bi se osvobodil, a zaman; zamorci so zvezali svojega mučitelja kakor brezoblično culo.

Kmalu se je vrnila Juno s svojim zakladom.

A razun tega nesla je v roki še usnjato denarnico; to je tudi našla v postelji uradnika.

Juno je vedela, da je dobil surovi človek od gospoda Longa večje svote. To je bila kupna cena za mlada zamorska dekleta, katera je nadpaznik poslal v grad Herveidale.

Sedaj so se vrnili zamorci.

V sredi so vlekli ostalih pet paznikov, ki so bili od strahu bolj mrtvi ko živi.

V trenotku so jih zvezali in zmetali ob tla poleg njihovega predstojnika.

Juno je pomigala z roko, na kar je nastala popolna tihota, katero so motili le vzdihi zvezanih.

Mlada zamorka je stala na stopnicah paznikove hiše, njeno plamteče oči so ponosno švignile čez množico, koje oboževana voditeljica je bila v tem trenotku.

„Dolga leta ste se pustili trpinčiti“, začela je Juno z donečim glasom, „sedaj leže gospodje pred Vašimi nogami, ne bodo Vas mučili dalje. Tam na poljih so Vas bičali; sedaj se maščujte !“

Besno vpitje iz sto grl je odgovorilo Juninemu govoru. Kakor tolpa krvoločnih volkov planili so delavci na svoje mučitelje, kojih glasni kriki so dokazali, da so trpinčeni zamorci povrnili dobljene udarce z obrestmi.

Pazniki so bili že na pol mrtvi, ko je Juno zopet ukazala mir. —

Občudovanja vreden je bil vpliv, kojega je izvrševala mlada zamorka na svoje tovariše: vsi so jo ubogali.

„Oni mož“, pri tem je pokazala Juno na nadpaznika, „je najhujši izmed vseh, on Vas je najbolj mučil, zato in še za druga sramotna dejanja si je zaslužil veliko denarja, — tu je.“

Juno je posegla v denarnico in privlekla iz nje število bankovcev, katere je izročila najstarejšemu zamorcu.

„To si bodete potem razdelili“, zaklicala je. „To je denar, kojega se drži Vaš pot in Vaša kri, pa tudi čast Vaših hčera.“

Glasni klici pohvale in jeze so jo prekinili.

„Poslušajte me!“ zavpila je Juno na ves glas. „Največji tiran pa še ni kaznovan, to je gospod Long sam. On je s pomočjo tega ničvredneža oskrunil Vaše hčere; on Vas je leta in leta na najnesramnojši način ob pičli plači silil k najtežjemu delu. —

Prosti ste bili le po imenu; v resnici pa ste bili sužnji! Gospod Long ima na vesti še več sramotnih dejanj, odpeljal je mojo ubogo gospodinjo in jo gotovo trpinčil. Tam je njegov grad, služabniki so na naši strani, kaznujte hudobneža, kakor zasluži!“

Maščevalen krik iz sto grl je zadonel v krogu.

„Stojte!“ zaklicala je Juno, ko je videla, da so zamorci že vdrli proti gradu. „Naj grem jaz prva tje, da osvobodim svojo gospodinjo. Čez pol ure pridete lahko za menoj; ta čas znesite jetnike na tak kraj, kjer jih ne bodo takoj našli, da se morete spraviti v varnost.“

Radovoljno so pritrdili zamorci in so vlekli zvezane paznike v bližnji gozd.

Juno pa je drvila naprej, kakor bi jo podil.

Komaj se je dotikala tal, tako je letela, da je dospela do bombaževih nasadov, skozi katere je tudi tekla v diru.

Pred njo je bil široki vodni jarek s svojimi strmimi bregovi. —

A Juno ni zamudila trenotka, poznala je kraj, kjer je bilo položenih nekaj desak čez jarek.

V hipu je bila tam in šla na drugo stran vode. Naglo je splezala na nasip, hitela skozi vrt in brez sape dospela do vhoda v grad.

Tam so stali črni uslužbenci, ki so slišali šunder v daljavi. Ker jim je bila vsem skrivnost razodeta, so nestrpno pričakovali poročila o posrečenem načrtu.

„Delavci so prosti; pridejo kmalu. Doli z Vašimi mučitelji!“ zavpila je Juno uslužbencem.

Radosten krik je zadonel iz skupine.

„Kje je moja gospa, katero je gospod Long zaprl?“ zaklicala je Juno s strahom. „Kje je gospod Long?“

„Gospoda ni v gradu, odjezdil je“, oglasil se je Tom, danes od svojega gospoda trpinčeni sluga. „Jaz vem, kje je Tvoja gospodinja, pojdi hitro z menoj!“

Medtem ko so razjarjeni sluge hiteli proti sobi gospe Burke, zginila sta Tom in Juno v temoti veže.

264. poglavje.
Zopet združeni.

Ko se je Helena zbudila iz svoje smrti podobne nezavesti, bilo je že pozno v noči.

Vse grozno, kar ji je pretilo na jutro, stalo je jasno pred njeno trepetajočo dušo; bila je v roki malopridneža, pomoči ni bilo.

Padla je na kolena in obrnila lepe solzne oči proti nebu.

„Vsemogočni“, šepetala je, „ varuj me, da ne padem nesramnežu v roke, brani me ubogo pred strašno usodo, katera mi preti. Če še nisem dovolj trpela, obvaruj me vsaj najhujšega, sramote, katere bi ne mogla prenesti.“

Helena je bila trdno odločena, da se rajši vrže čez okno, ko da bi se udala zlobnežu.

A upala je še vedno, kakor se vsako trpeče srce do zadnjega trenotka oklepa nade.

Boječe je poslušala nesrečnica na vsak šum, kateri je prihajal od zunaj.

Zdelo se ji je, da sliši v daljavi glasove, — ali se je motila?!

Ne, ni se varala, od daleč je prihajal nek šum na njeno prisluškujoče uho.

Naglo je skočila kvišku in odprla okno.

Od plantaže so doneli klici velike množice; kaj se je tam godilo?!

Zaman se je trudila, s svojimi očmi prodreti temoto; ničesar ni bilo videti, a vpitje je postajalo glasneje.

Na vzhodu se je mračil dan; jutro se je bližalo.

Ali bo sedaj prišel njen zasledovalec?!

Srce se ji je vstavilo ob tej misli. — — — — —

Nakrat je Helena zakričala strahu.

Na hodniku so se čuli koraki, ki so se hitro bližali vratom.

Prišlo je grozno; že zdaj, — vse je bilo izgubljeno!

Helena je hitela k oknu in je z grozo gledala na medlo razsvetljeno dvorišče, na kojega kamnitih ploščah bo v malo trenotkih ležal njen razbiti život.

„Oče v nebesih, odpusti mi, — v sramoti ne morem živeti“, molila je. „V Tvoje roke izročim svoj duh.“

Vže se je mislila zagnati čez okno, ko jo je znan glas ustavil.

„Gospa. — gospa!“ vpila je Juno na hodniku. „Ali me slišite, — jaz sem, Vaša Juno.“

„Bog v nebesih, zahvalim Te!“ zaklicala je Helena in padla na kolena.

„Vrata so zaprta“, oglasila se je Juno.

Zamorka je obupno tresla težke duri.

„Stopi nazaj“, dejal je Tom svoji tovarišici. „Jaz sem že na to mislil in prinesel sekiro s seboj!“

Pokaje so padali udarci na visoka vrata. Les je škripal, vrata so se razletela in Juno je smeje in jokaje planila v sobo.

„Gospa, — ljuba gospa!“ vpila je radostno. „Vendar, vendar Vas imam zopet!“

Helena je pritisnila zvesto zamorko na svoje srce.

„Ti dobra, blaga duša“, šepetala je. „Če bi ne bila sedaj prišla, bi bila mrtva ležala pod oknom. Hudobnež mi je dal premisliti do danes zjutraj; a rajše bi bila umrla, ko se njemu udala.“

Juno je zavpila veselja, ko je slišala, da gospod Long še ni dosegel svoje nesramne namere, ker je bila mislila, da je njena gospodinja vže podlegla njegovej krutosti.

„Gospa zdaj hitro iti“, dejala je Juno. „Gospod Long zna kmalu priti; a čudil se bo, ha — ha — ha!“

Helena si je hitro ogrnila plašč in je sledila njeni zvesti služabnici.

Ko sta hiteli po stopnicah doli, slišali sta iz spodnjih prostorov glasne krike bolečin.

Tam se je vila gospa Burke pod udarci, katere so ji naložili ogorčeni služabniki.

„Skozi vežo ne moremo“, šepnila je Juno, „pojdive skozi vrt, gospa, ker po cesti lahko pride gospod Long.“

Helena je hitela z Juno k vratom, ki so peljale na vrt.

„Smrt in pekel, kaj pa je to, — bežati hoče!“

Bil je gospod Long, ki se je bil ravno vrnil iz tujo naselbine. —

„Hitro skozi vrt!“ zavpila je Juno. „Delavci morajo takoj priti, potem bo on preganjan.“

Sedaj se je začelo drvenje na življenje in smrt.

Helena je tekla s svojo služabnico po senčnatih potih vrta; za njima je dirjal naselnik, katerega so pa težki škornji ovirali pri naglem napredku.

Helena in Juno sta dosegli nasip.

Hitro sta šli po stopnicah, katere so peljale na vrh in sta dospeli na pobočje, ko je bil gospod Long ob vznožju nasipa.

„Ha, sedaj Vaju imam!“ vpil je zmagovalno.

Naselnik ni mislil, da bo Helena skočila raz strmega nasipa, a vedel ni, kaka junakinja je čuvala njegovo žrtev.

V hipu je Juno vzdignila svojo gospodinjo.

Krik se je razlegal po zraku, — gospod Long ga je besno izustil, ker je videl, da sta bežeči nepoškodovani hiteli naprej. Juno je bila skočila v velik kup peska, ki je njo in njeno gospodinjo obvaroval škode.

Naselnik je skočil za njima, a zapletel se je z dolgimi ostrogami, tako da sta ga zasledovani prehiteli.

Pred njima je ležal vodni jarek, čez katerega je držala ozka brv.

Juno je zopet vzdignila z močnima rokama svojo drago gospo in je varnih nog hitela čez šibeče se deske.

Helena je bila na pol nezavestna od samega strahu; komaj je šla naprej.

A Juno ni mislila božati: spustila je Heleno iz rok, da bi se ozrla po preganjalcu.

Naselnik je zmagonosno zavpil, ko je videl, da se je Helena kakor mrtva zgrudila.

„Čakaj“, škripal je. „Sedaj Te imam, moja golobica, pokorila se boš za Tvoj beg, — brezvoljno orožje bodeš pred mojimi nogami prosila usmiljenja!“

Naglo je šel čez brv.

V tem se je Juno bliskoma pripognila, — strašen potegljej, kateremu je sledil težak padec.

Visoko je plusknila tiha globoka voda in se krožila v majhnih valovih nad glavo potapljajočega.

Juno je bila z vso močjo potegnila deske k sebi; brv je padla v jarek in ž njo naselnik.

Gospod Long se je pri padcu močno poškodoval na glavi. Na pol nezavesten plaval je proti strmemu bregu, kjer ga je Juno pričakovala.

„Ha, ničvredni lopov!“ vpila je divje. „Sedaj si izgubljen, gospod Long, bedno moraš utoniti!“

Juno je vzela bič s pasa in je neusmiljeno pretepala razuzdanca. Ta je zaman poskušal se povspeti na strmi breg, ves trud je bil zastonj.

Znova je zažvižgal Junin bič na njegove rame, tako da je padel nazaj.

Le malo sekund, potem je bil gospod Long mrlič.

„Utoni, hudobnež!“ vpila je Juno divje. „Ti lump, ki si onesrečil toliko deklet, — to je Tvoja kazen!“

„Juno, ljuba Juno“, prosil je Helenin mili glas. „Ne pusti ga poginiti, potegni ga ven, prosim Te.“

„Ne“, odgovorila je zamorka. „On hotel Vas pahniti v nesrečo, nobena smrt preslaba zanj.“

„Juno, izpolni mi to prošnjo“, prosila je Helena znova. „Nihče naj ne pogine radi mene, misli na Odrešenika, ki je umirajoč odpustil svojim mučiteljem.“

Še enkrat je vsplamtela vsa jeza v Juninih očeh, potem posegla čez pobočje, zgrabila naselnika, ki se je ravno potapljal, za ovratnik in ga potegnila na breg.

A razuzdanec je bil tolikanj utrujen in ranjen, da se je takoj zgrudil.

„Le moji gospej imaš zahvaliti življenje“, vpila je zamorka. „Moja gospa je angelj, predobra za ta svet; — de bi nje ne bilo, bi Te bila pustila utoniti.“

Naselnik je čudno pogledal nežno postavo Helene, potem so se mu zaprle oči, — postal je nezavesten.

Juno je hitela k svojej gospodinji in je omahujočo potegnila s seboj.

Nakrat sta se ustavili.

Zmedeno vpitje je prihajalo na njeno uho.

„Gospa!“ zakričala je zamorka. „Vidite, graščina gori!“

Juno je imela prav, kajti iz velikega temnega poslopja, ki je bilo le malo videti v jutranjem mraku, švigali so rudeči plameni, ki so se bliskoma razširjali.

To je bilo maščevanje trpinčenih zamorcev na plantaži gospoda Longa!

265. poglavje.
V satanovi oblasti.

Med temi dogodki preživel je Sever v preiskovalnem zaporu v Montgomeri vse stopnje nade in obupnosti.

Osrednja oblast v Novem Jorku silila je na prevoz hudodelca v glavno mesto, medtem ko so hotele sodnije južnih držav Severja prvo obsoditi radi njegovih v St. Louis in M....s izvršenih hudodelstev.

Sever je dobro vedel, da mu v Novem Jorku ne bi bilo mogoče zbežati, medtem ko bi mu v Montgomeri hči zapiralca lahko pripomogla k begu.

Njegova usoda je bila torej odvisna od volje južnodržavnih sodišč. A ker ni mogel zvedeti obravnav, tikajočih se njegove osebe, trpel je peklenske muke.

Neli je prišla, kakor mu je bila obljubila, opoludne po razdelitvi jedi, k njegovemu oknu.

Povedal ji je pravljico o svoji nedolžnosti in nesrečni zvezdi, ki ga je pripeljala v zapor.

Neizkušeno mlado dekle mu je verjelo in globoko obžalovalo njegovo žalostno usodo, a za sedaj je ostalo pri tem, ker je Neli zamogla le nekaj minut ostati pri oknu.

Sever je videl, da bi na ta način le počasi prišel do cilja. Moral si je takoj zagotoviti Nelino naklonjenost, da bi na ta način izpeljal svoj beg.

Sever je bil dober poznavalec žensk, zato je kmalu opazil, da si Neli v svoji nedolžnosti ni vedela tolmačiti občutov, katere je gojila zanj v svojem srcu.

To spoznanje moralo je sicer priti, a Sever tega ni mogel pričakati, ker bi ga najmanjše obotavljanje lahko uničilo. Ko je to premišljeval, spomnil se je nakrat oblasti svojega pogleda. — Satanska moč, s katero je že toliko žena premagal! — Morda bi te oči tudi tu izvršile svojo čarovno moč. — — —

Opoludne se je zopet prikazal na oknu Nelin ljubki obraz. Ubogi otrok je bil zelo začuden, ko mu Sever ni po stari navadi prijazno prišel naproti, temveč je mirno obsedel na svojem stolu.

Ker je skrivno ljubljeni glavo z roko podpiral, mislila je Neli, da ni zapazil njenega prihoda.

„Gospod Sever!“ poklicala je tiho.

Hudodelec se je počasi vzdignil in šel proti vratom.

„Kaj neki imate danes?“ čudilo se je mlado dekle. „Ali stoji Vaša zadeva slabše ali —“

„Nič o tem,“ odvrnil je Sever skoraj osorno, „a ljubše bi mi bilo, ko bi za naprej ne prihajali več k meni!“

Velike rujave oči mlade deklice so bile polne solz.

Užaljena se je hotela obrniti, a se ni mogla, ker je Severjev plamteči pogled visel na njenem obrazu.

„Več naj ne pridem?“ šepetala je. „Sem Vas li razžalila, gospod Sever?“

„Ne, niste me razžalili, a — jaz, — jaz ne morem Vašega pogleda več prenašati!“

Neli se je glasno jokala in je hotela bežati proč, a nekak čuden pogled hudodelca jo je zopet zadržal.

„Ali veste, zakaj ne morem več prenašati Vašega pogleda?“ nadaljeval je Sever z ognjenim pogledom.

Mlado dekle je zmajalo z glavo, med tem ko so lepe oči očitajoče gledale preljubega moža.

„Ne?“ — „No potem Vam bom povedal“, šepetal je Sever z glasom, ki je pretresel Neli. „Jaz sem nesrečen, obupan, ker me napolni neka strast, katero moram pridržati zase, ker sem reven jetnik, ki trpi pod strašnim sumom.“

Neli ga je vprašujoče pogledala.

„Zakaj pa nočete več z menoj govoriti?“ vprašala je tiho.

„O, kako me mučite“, zdihnil je Sever. „A jaz ne morem več prenašati tega trpljenja. Zvedite torej, draga Neli, da Vas ljubim od prvega trenotka, ko sem Vas ugledal, vroče in iskreno; — ali razumete sedaj bol, ki me napolnuje?“

Lepo dekle je rahlo zakričalo, — obraz njen je zginil od okna.

Sever je prisluškoval; čul je, kako je Neli hitela par korakov dalje; potem se je ustavila.

Blisk zmage je švignil čez obraz zločinca, ko je slišal, da se je Neli počasi vračala.

Obraz je zakril z rokama in se zdihovaje naslonil na vrata. —

Malo sekund za tem se je prikazal Nelin zarudeli obraz na oknu.

Mlada deklica se je prestrašila, ko je ugledala ljubljenca tako obupanega pri vratih, najraje bi bila planila k njemu in se mu jokaje naslonila na prsi.

Sever je spustil roki doli in je navidezno začuden pogledal v ljubki obraz Nelin.

„Kaj“, jecljal je. „Vi se niste odvrnili od mene, od moža, ki je ožigosan in na sumu V Ali vidim prav, — ali mi le razburjena domišljija kaže Vašo podobo?“

„Ne, jaz ne verujem na Vašo krivdo“, šepetala je Neli z žalostnim glasom, ter je ponudila hudodelcu svojo majhno tresočo roko skozi okrižje, „Vi ste blag in dober, jaz — “

„Neli, moja ljuba, sladka Neli“, zaklical je Sever z zadržano sapo.

Prijel je nožno roko mlade deklice in jo pokril z vročimi poljubi.

„Ti mili angelj“, šepetal ji je, povej mi, ali ni to sen?“

„Ne“, dejala je Neli sramežljivo. „Dolgo Vas že ljubim, a sama nisem vedela; saj nisem slutila, kaj je ono zagonetno čuvstvo.“

„Reci mi Ti in Artur“, prosil je Sever. Sedaj čutim zopet nov pogum v sebi, ker vem, da me Ti, predraga, ne boš pozabila; — ali hočeš to storiti, Neli, — ali me boš vedno ljubila?“

„Do smrti“, šepetalo je mlado dekle. „A“, nadaljevala je takoj potem boječe, „kaj pomenijo te besede, — moj Artur, ali imaš tako malo upanja, da bo Tvoja nedolžnost prišla na dan?“

„Žal, da me obdaja cela mreža sumov, mreža tako nepredirna, da nimam skoraj nikacega upanja“, odvrnil je Sever zamolklo.

„Za Boga, to tudi še!“ zaklieala je Neli obupno. „Povej mi, dragi, kaka kazen Te čaka, če boš po nedolžnem obsojen? Dolgoletna ječa, kaj ne?“

„Ne, še kaj hujšega“, odgovoril je Sever čmerno. „S smrtjo bi moral pokoriti moj namišljeni pregrešek.“

Nelin obraz je postal smrtnobled.

Prijeti se je morala okrižja, da ni padla.

„Sledim Ti, ljubček“, zdihnila je. „Brez Tebe ne morem več živeti!“

„Tvoje žrtve ne morem odobriti, srce moje“, prosil je Sever. „Pozabi me, to je bilo predrzno od mene, Tvoje mlado življenje prikleniti na moje izgubljeno.“

„Nikdar, — nikdar!“ zavpila je Neli obupno. „Tvoja smrt je tudi moja!“

Smrtna tišina je vladala, pretrgana le od srce pretresujočega ihtenja uboge deklice.

„Ali ni mogoče Te rešiti?“ vprašala je Neli nenadoma.

„O pač“, dejal je Sever otožno, „samo ne Vem, če bi se dalo izpeljati.“

„Povej, kaj bi te rešilo?“ silila je Neli. „Povej mi, rada bi umrla zate, da bi le Tebe osvobodila, predragi.“

„Če bi mogel zbežati“, rekel je Sever žalostno, „potem bi se lahko otresel suma. Ker sem premožen, bi imel v svobodi tisoč potov in sredstev na razpolago.“

„Tiho“, šepnila je Neli nakrat, „nekdo prihaja po hodniku; danes zvečer bom zopet pri Tebi.“

Sever je slišal, da je ljubica odhitela.

Zmagovalno se je vrgel na stol.

To se je bolje posrečilo, nego je pričakoval. —

Zopet je preslepila satanska moč njegovih očij mlado, nedolžno dušo; sedaj mu je bilo lahko, ubogega otroka pridobiti za svoje namere.

Sever je vedel po Neli, da je zapiralec zbolel, a slutil ni, da so vojaki stražili preiskovalni zapor.

Mislil je, da bi Neli s ključi njenega očeta lahko odprla ječo, potem bi po noči splezal čez visoki zid, ki je obdal sodnijska poslopja. Da bi bil enkrat na prostem, potem bi se ne bal nobenega zasledovalca; le izdaja bi ga mogla izročiti sovražnikom. — — — — — — — — — — — — —

Večer je bil že davno napočil, a Neli se še vedno ni prikazala.

Ali jo je kak nepričakovan dogodek zadržal?!

Minila je ura za uro, a pričakovane ni bilo k oknu.

Vže se je mislil hudodelec nejevoljno podati k počitku, ko je rahel glas vzbudil njegovo pozornost.

Čutiti je bilo, kakor da bi se ključ previdno obrnil v ključavnici. Sever je stal z utripajočim srcem in poslušal čudni šum: a ta je zopet prenehal.

Ali niso tu škripala vrata?!

Sever je komaj zadržal radostni vzklik, ko je v poltemi opazil, da je zavita postava stopila v sobo.

„Neli“, šepetal je s tresočim glasom. „Predraga, si-li res?“

Mlada deklica je stala tiho pri vratih: njen vitki život se je tresel strahu.

„Tiho, Artur“, šepnila je. „O Bog, kaj sem storila!“

Hudodelec je pritisnil nežno postavo na svoje srce.

„Moja preljuba, sladka Neli“, dejal je radostno.

Kakor onemogla ptičica ležala je v njegovih rokah.

„Morala sem že danes s Teboj govoriti“, rekla je jokaje. „Premisli, Artur, jutri bo moj oče zopet vstal in prevzel službo.“

Sever se je močno prestrašil.

„Potem Te pa več videl ne bom“, odvrnil je brezglasno.

„Zato sem prišla danes k Tebi“, rekla je Neli hitro. „Lucija ve vse, ona zunaj straži, da naju nihče ne preseneti. A sedaj mi povej, preljubi, kako Ti zamorem pripomoči k begu, kajti ta misel me navdaja vedno.“

Sever je pritisnil vroč poljub na Neline rožnate ustne.

„Ah, Artur, — dragi Artur“, ihtela je mlada deklica in jokaje ovila nežni roki okolu njegovega vratu.

„A sedaj govori, kako Ti morem pomagati?“ nadaljevala je takoj potem. „Minute so dragocene.“

„Brez Tebe, predraga, bi ne maral za prostost“, zaklical je Sever. „Pojdi z menoj, ljuba Neli, srečna bova oba.“

„O tem govoriva pozneje“, prosila je mlada deklica. „Povej mi samo, kako Ti morem pripomoči k begu.“

„Glavna stvar je, da ne pade nate sum“, dejal je Sever. „Ker bo pa to nemogoče, moraš z menoj bežati. Najbolje, še to noč, ker me vsak dan lahko prepeljejo v Novi Jork. Našel bom sredstva in pota, da prideva oba čez zidovje ječe, gotovo je kje kako mesto, da se lahko prepleza. “

„To bo prav lahko“, odvrnila je Neli. „Jaz vem, kje stoji lestva, a Ti pozabiš naj večjo težavo.“

„Novo oviro?“ vprašal je Sever preplašen. „Da, skoraj nepremagljivo“, odvrnila je mlada deklica. „Pred edinim izhodom preiskovalne ječe stražita dva vojaka.“

Na to ni bil hudodelec pripravljen; tako oviro je bilo težko premagati.

Neli je opazila plašljivost ljubljenca.

„Ohrabri se, Artur“, šepnila je, „morda bi mogla omogočiti, da bi vojaki slabo stražili.“

„To bi hotela, Neli?“ čudil se je Sever.

„Vse, — vse bom poskusila, da zadobiš prostost!“ zaklicalo je mlado dekle ljubeznjivo. „Danes po noči je nemogoče bežati, a prihodnjo noč bodeš prost!“

Sever je privil mlado deklico na svoje prsi in pokril njen obraz z vročimi poljubi, katere je ubogi otrok strastno vračal.

V tem je rahlo potrkalo na vrata.

„Lucija mi daje dogovorjeno znamenje“, šepetala je Neli, se naglo izvila iz Severjevih rok. „Z Bogom, Artur, do jutri zvečer— —“

Zadnji vroč poljub, potem je naglo kakor gazela zbežala hodnik.

Zopet se je zavrtil ključ v veliki železni ključavnici.

Sever je slišal odhajajoče korake sester, — čez malo minut je vladala smrtna tihota. — — —

Zmagovalno je poiskal hudodelec svoje ležišče; z uspehom današnjega dne je smel biti zadovoljen.

Ječarjeva lepa hči je bila njegova zaveznica: ljubila je nepremagljivega moža z žarom prve ljubezni. Skrivna moč Severjevega ognjenega pogleda preslepila je tudi nedolžnega otroka.

Hudodelec je sedaj vedel, da Neli ne bo prej mirovala, dokler ne bo zadobil vroče ljubljeni mož svojo prostost.

266. poglavje.
Ponesrečen beg.

Druzega dne je zapiralec res vstal, ker se je čutil zopet popolnoma zdravega.

Veselje, da je med tem časom vse v redu šlo, je celo starega sitneža spravilo v dobro voljo.

„To me veseli, otroci, da ste na vse dobro pazili“, rekel je svojima hčerama, ko se je vrnil od prvega obhoda. „Včasih sem si sicer želel, da bi imel mesto vaju par krepkih dečkov; a vedve sta čvrsti deklici, istega plemena, kakor vajin stari oče.“ —

Ko bi bil mogel ječar slutiti, kaj se je vse pripetilo med tem časom, bi gotovo ne bil tako miren, a deklici nista izdali ni z eno potezo, da sta v zvezi za osvoboditev Nelinega ljubimca.

Popoludne je bil Sever peljan k zaslišanju.

Neli je boječe gledala skozi odprtino vrat, ko se je vrnil.

Prestrašila se je, kajti njegov smrtnobledi obraz ji je povedal, da je jetnik dobil slabo poročilo.

Ker je ječar počival na zofi, hitela je deklica k Severjevi sobi, kjer je skozi majhno okno ugledala svojega ljubljenca, ki je ves potrt sedel na stolu.

„Artur“, šepnila je, „povej mi, kaj se je zgodilo, umrem od strahu!“

Hudodelec se je bližal vratom z omahujočimi koraki.

„Vse, — vse je izgubljeno“, odvrnil je zmedeno. „Vže jutri me bodo prepeljali v Novi Jork.“

„Moj Bog, — moj Bog!“ zaklicala je Neli in obupno vila roki. —

A misel, ljubimca na veke izgubiti, dala ji je nov pogum. Ubogi otrok je hipno čutil, da je ljubezen v njej vzbudila junakinjo.

„Ne obupaj“, zašepnila je Severju. „Vse hočem poskusiti, da bodeš mogel še danes zbežati; za sedaj pa z Bogom, Artur!“

Neli je hitela nazaj v sobo svoje sestre.

„Lucija, ljuba Lucija!“ zaklicala je v solzah. „Premisli, vže jutri ga bodo prepeljali v Novi Jork, ali ne veš nobenega sveta, ljuba sestra?“

Ta je zamišljeno zrla predse; nakrat pa se je zasmejala.

„Ti se smeješ“, rekla je Neli užaljena. „Ali veš, da ne morem več živeti brez Arturja! Če umre on, je tudi moja usoda odločena!“

„A poslušaj vendar, Neli“, prosila je Lucija in objela sestro. „Saj še ne veš, zakaj sem se smejala, prišla mi je smešna misel, s katero bi jetnik morda zadobil prostost.“

„Povej mi jo,“ prosila je sestra, a Lucija je smeje odbranila.

„Ne, jaz se hočem tudi udeležiti osvoboditve“, zaklicala je. „Ti nimaš nič druzega narediti, ko da spustiš Tvojega ljubimca danes zvečer iz sobe. Oče ne bo slutil, kdo mu je ključe vzel, ker sum gotovo ne bo padel na naju. Mislilo se bo, da je jetnik neke vrste čarovnik in se je naredil nevidnega. Stražo prepusti meni; jaz bodem skrbela, da Vama ne bo zastavila poti. Kako bodem naredila, je moja stvar!“

Proti večeru se je podala Lucija v mesto, po kupčijah.

Ko se je vrnila, je bilo precej temno.

Veliko dvorišče, ki je obdalo sodnijsko poslopje, je bilo prazno, le dva vojaka sta stopala enakomirnih korakov pred vratmi preiskovalne ječe gori in doli.

Lucija je nesla košarico, v kateri je bil zavitek; v drugi pa je imela veliko canjo, ki je morala imeti precejšno težo, ker mlado dekle zdihovalo.

Vedela je, da sta bila vojaka, katera sta imela danes zvečer stražo, Irca; na to je sezidala svoj priprosti načrt.

Lucija je stopila s prijaznim pozdravom k njima: vojaka sta, vesela spremene, takoj začela klepetati.

„No, gospica,“ meni eden, „tako ste stokali, ko ste šli čez dvorišče. Kaj pa imate tako težkega v košari?“

„Kriv je hlapec,“ odgovori Lucija slabe volje. „Zbolel je, ter ni mogel po steklenice, ki so tu notri. Iz prijaznosti in za dobro napivnino vtihotapi sem in tja za jetnike kako steklenice vina ali žganja. Tako je zdaj zopet nekaj tega prepovedanega blaga naročil pri trgovcu. Zdaj me je pa trgovec toliko časa prosil, da naj steklenice seboj vzamem, da sem mu ustregla; seveda je trgovski vajenec nesel košaro do vrat.“

„Glej no, potem pa jetniki ne žive tako slabo,“ meni vojak, ter gleda poželjivo na košaro.

„Saj so samo v preiskovalnem zaporu,“ odgovori Lucija. „Pri teh ni tako strogo kakor v kaznilnici. Košaro postavim tačas, da nesem cekar v hišo, semkaj-le k zidu: takoj zopet pridem.“

Vojak ji uljudno odvzame košaro.

„Vraga, ali je težka!“ zakliče. „Koliko steklenic pa imate tu notri, gospica?“

„Ne vem, mislim pa, da je šest ali osem stekienic,“ odgovori Lucija in gre proti vratom.

Vojaka ostaneta sama.

Komaj je Lucija izginila v hišni veži, ko vojaka planota kakor krvoločna volka po košari.

„Poštei, koliko jih je notri, Patrikl“

„Osem, — devet, — deset. — enajst, — dvanajst, — na, saj sem si takoj mislil, košara je bila vražje težka.“

„Veš kaj, Patrik, vzemiva jih nekaj ven; deklina je nekaj klepetala o osmih steklenicah, jaz sem vražje žejen.“

„Jaz tudi, Jimi, — sicer imaš pa prav; nama se ne more nič zgoditi, tudi če se cela ta stvar izve. Lucija je sama rekla, da ne sme nihče o tem kaj zvedeti: torej se nama ni treba ničesar bati. Vzemi dve steklenici!“

„Ali ne bo to nekam malo?“

„No, pa vzemi raje tri in jih postavi tja zadej: tam jih ne bo nihče iskal.“ —

Ko se je Lucija vrnila, hodila sta vojaka, kakor da se ni ničesar pripetilo, zopet pred vratmi sem in tja.

„Tu, gospica, je Vaša košara,“ reče Patrik.

„Hvala lepa,“ odgovori Lucija in izgine s svojo košaro v hiši. — — —

„Zdaj sem pa radoveden, kaj sva vlovila,“ zakliče Patrik čez nekaj časa. „Prijatelj, daj sem steklenico; sveder, da zamašek ven potegnem, imam pri sebi.“

„Pravi Irec sploh ne gre iz hiše brez tega orodja,“ prikima drugi. „Tukaj je steklenica.“

„Tri sto vragov, to je zelo staro žganje, le poskusi enkrat!“

Nagovorjeni vojak si privošči požirek.

„Zlodej, saj piješ, da je človeka kar groza!“ zakliče Patrik, ter mu iztrga steklenico in izlije ostanek v svoj goltanec, ki je bil tudi jako obširen.

Drugo in tretjo steklenico sta ravno tako hitro izpraznila. Potem je pa prehitro uživanje močnega žganja premagalo celo ta izvežbana pijanca.

„Zelo sem zaspan,“ mrmra Patrik. „Pazi malo, če nihče ne prihaja. Saj je že temno, le malo se odpočijem.“

Še predno je zamogel drugi vojak kaj odgovoriti, sedel je Patrik na kamenito klop pred hišo ter kmalo spal spanje pravičnih.

Drugi vojak se je še nekoliko časa branil omotici.

Konečno sede tudi on s polglasno kletvijo k svojemu tovarišu.

„Samo malo si odpočijem,“ meni omamljen. „Straža je kmalu končana, potem — — —.“

Čez nekaj minut je smrčal kakor žaga. — — —

Lucijin ljubki obrazek se prikaže pri vratih; njene ostre oči so celo v temoti opazile speča vojaka.

Brž pohiti v sobo k sestri.

„Hitro, Neli; oba spita,“ zakliče sestri. „Zdaj je treba hiteti; straža se kmalu menja.“

„Tiho, za božjo voljo,“ zašepeče Neli. „Le pomisli, Lucija, oče je ravnokar šel v Severjevo sobo.“

„Kaj pa hoče tam?“ vpraša Lucija začudena.

„Mislim, da hoče Arturju povedati, da naj se pripravi za jutri opoldan“, odgovori Neli obupano. „Če se tam dolgo zamudi, je vse izgubljeno.“

„Tega ne stori, zanesi se na to“, zakliče Lucija. „Tu leži pismo, katero je že dolgo pričakoval; prinesla sem ga s pošte. Le pusti meni storiti; videla bodeš, da se oče kmalu povrne.“

„Ali me oče ne bo pogrešal?“ vpraša Neli boječe.

„Ne, tudi za to pusti mene skrbeti; le lezi semkaj na zofo. Kakor hitro gre oče v svojo sobo. vzemi ključe s podstavca in odpri vrata Tvojemu ljubimcu. Saj Te hoče potem kje počakati!“

„Da“, odgovori Neli jokaje. „Kakor hitro bo prost, mi bo pisal, kje da je; ah, če bi že le bilo tako daleč. Ali sedaj, Lucija, hiti, v smrtnem strahu sem!“

Lucija je že odprla vrata in tekla ko veter po hodniku.

Ključar je ravno v istem trenotku stopil iz Severjeve sobe.

„Kaj pa je, dete?“ zakliče svoji hčerki.

„Pismo od strica iz C...“a, na katerega si tako dolgo čakal, je prišlo“, pripoveduje Lucija brezsapno.

„O, to me veseli !“ zakliče starec.

Hitro zaklene vrata Severjeve sobe in hiti z Lucijo v svoje stanovanje.

Oba stopita v sobo, kjer je ležala Neli na zofi.

„No, kaj pa ti je, dete?“ vpraša ključar skrbno.

Neli je bila njegov ljubljenček, ker je bila docela podobna njegovi ranjki soprogi.

„Glava me boli, očka“, odgovori mlada deklica, „a je brez vsega pomena.“

„Kaj je dekličem dandanes že“, mrmra stari in gre z Lucijo v svojo sobo.

Komaj so se vrata za njima zaprla, je Neli skočila z zofe, hitro vzela ključe in stekla na hodnik.

Čez nekaj trenotkov je dospela do Severjeve sobe in odklenila vrata.

„Artur, pridi hitro“, zašepeče, „skrajni čas je že!“

Jetnik je hotel Neli objeti, ali ona se ga je ubranila.

„Trenotka nimaš zgubiti“, reče tiho. „Hitro pridi!“

Neli pusti vrata odprta, da bi se mislilo, da je jetnik s pomočjo ponarejenega ključa bil osvoboden.

Zdaj hiti s svojim ljubčkom čez hodnik.

„Popeljem Te na dvorišče“, zašepeče Neli. „Tam Ti pokažem lestvo, s pomočjo katere lahko prideš na zid. Na drugi strani je globok jarek, a pesek je tam in lahko skočiš doli, ne da bi se kaj poškodoval. Pišeš mi pa kmalu, kaj ne, Artur?“

„Ali nočeš z menoj bežati, ljubica moja?“ vpraša Sever, ki je bil v resnici hvaležen deklici, ki je šla na njegovi strani.

„Ne, samo na poti bi Ti bila; kadar boš pa na varnem, pridem k Tebi, če boš hotel,“ odgovori Neli.

Dospela sta do hišnih vrat.

Ravno je Neli hotela odpreti vrata, ko se začujejo enakomerni koraki.

„Menjava straže,“ zašepeče Neli trepetaje. „Hitro nazaj v sobo, Artur, predno je prepozno.“

Sever je slišal, da so bili vojaki pred vratmi.

Obrnil se je, ter hitro šel nazaj v svojo sobo.

V smrtnem strahu je Neli docela pozabila, da bi zaklenila Severjeva vrata.

Z omahujočimi koraki je šla v svojo sobo ter se jokaje vrgla na zofo. —

Medtem se je vršil na dvorišču razburljiv prizor.

Četovodja se je čudil, da mu straža na njegov poziv ne odgovori.

Ko je pa zadonelo glasno smrčanje na njegovo uho, zapazil je, da sta vojaka na kameniti klopi sladko spala.

S kletvami in nekaterimi sunki je spravil oba grešnika na noge.

„Za vraga, kako se podstopita na straži spati!“ zarohni nad prestrašenima vojakoma.

Patrik je jecljal nekaj nerazumljivih besedi, pri čemer je opazil četovodja, da se junaka nenavadno sem in tja gugljeta.

„Pijana sta, lumpa!“ vpije četovodja. „No, le počakajta, to vaju bo drago stalo, — naprej — stopaj!“

Četovodja izgine z nesrečnima junakoma v nočni temini.

Nasprotno se pa stari ključar prikaže pred vratmi.

„Kak semenjski šunder pa je to,“ mrmra nejevoljno, „kdo pa tako vpil tukaj ?“

„Vojaka sta na straži spala,“ reče eden stražarjev.

„No, potem bi bil kak jetnik, če bi bil iz sobe, prav lahko ubežal,“ godrnja ključar. „Bog nebeški, zdaj mi prihaja na misel če sem preje tudi zaklenil vrata pri onem nevarnem zločincu? Lucija je prišla med tem vmes s pismom; takoj moram iti pogledat!“

Uradnik hiti v sobo, strga ključe s podstavka in gre k Severjevi sobi.

Tiho pritisne na kljuko.

Smrtni strah ga obide, vrata so bila odprta.

„Gospod Sever!“ zakliče v temno sobo.

„Tu sem,“ mu ta nejevoljno odgovori iz postelje. „Kaj hočete od mene?“

„Samo prepričati se hočem, če je vse v redu,“ meni uradnik s tresočim se glasom, ter skrbno zaklene vrata.

„Jaz — tepec,“ mrmra jezno, „sam sebi bi dal zaušnice radi svoje nemarnosti. Ta človek bi bil lahko ušel; in vsa odgovornost bi bila mene zadela. Sicer je pa to čuden slučaj, da straže spijo, medtem ko jaz vrata odprta pustim; skoraj čudno — hm, — hm!“

Medtem ko je bil ječar odsoten, bili sta njegovi hčerki v smrtnem strahu.

Ko je čez nekaj časa navidezno mirno stopil v sobo, sta Neli in Lucija komaj zakrivali svoje začudenje. —

„Očka gotovo misli, da je sam pustil vrata odprta,“ šepeče Lucija, ko je šel uradnik spat.

Neli ni odgovorila, nego bridko ihtela v blazine svoje postelje.

Lucija je zaman poskušala pomiriti revico.

Bilo je vse zastonj, ker je mlada deklica le mislila na žalostno usodo njenega ljubimca.

„In jutri naj gre proč“, toži Neli. „Ah, ko bi ga mogla spremljati; rada bi ž njim delila ječo in smrt.“

V tej strašni noči ni mogla zaspati. Temno in prazno ležalo je pred njo življenje; kaj naj dela na svetu brez ljubljenega moža? — — — —

Tudi Sever ni mogel spati.

Tako blizu je bil svobodi, ko ga je zla usoda zopet vrgla v zadnjem trenotku v ječo.

„Jutri me prepeljejo v Novi Jork“, si je šepetal v mračni misli zaglobljen. „Naproti grem strašni usodi; povračilo za moja zločinstva je smrt pod roko krvnika!“

267. poglavje.
Zašli sta.

„Jaz ne morem dalje, draga Juno, — moje moči so pri kraji.“

„Samo še kratek kos pota, gospa, tukaj ne moreve ostati, to močvirje je usodno, — po noči se vzdiguje iz njega strupena sopara: — tam-le, samo malo sto korakov pred nama je suha zemlja.“

Uboga Helena se je naslanjala na roko zveste zamorke, ki je ljubljeno gospo skrbno vodila čez drn in strn.

Konečno sta dospeli na označeno mesto.

„Če bi le že zapustili ta velikanski gozd“, toži Helena. „Od danes zjutraj že blodive po ti nedogledni divjini in ne moreve najti izhoda.“

Juno pogleda mračno na velikanske vrhove dreves, ki niso pustili videti najmanjšega koščka neba.

Kakor velikanska ječa oklepal je pragozd obe zašli ženski.

Zamorka vkljub že tolikokrat izkazani bistrovidnosti ni mogla priti na pravo pot, in ni mogla tajiti, da je s svojo gospo v tej praznoti brez vsega cilja blodila na okrog, da, k svoji največji grozi je celo zapazila, da sta tekali v velikem krogu.

Solnce je bilo od drevesnih vrhov popolnoma zakrito, zato je bilo ravnanje po nebu popolnoma nemogoče; beg odvisen je bil le od srečnega slučaja.

Nastajajoča temota je kazala, da noč ni bila več daleč.

Juno je nabrala suhega lesa, da bi užgala ogenj in Heleno po možnosti branila škodujoče megle.

Ker je bila pod velikanskim drevjem dušljiva vročina, ni zamorka napravila lope iz vej.

Naredila je svoji gospej iz listja mehko ležišče, na katero je ubožica, zavita v svoj plašč, takoj padla.

Utrujenost je premagala celo Helenin glad. Juno ni zamogla vkljub svoji spretnosti ujeti nobene divjačine; zato so bile jagode in nekaj sadja edina hrana.

Helena je že trdno spala, ko je zamorka še vedno sedela pri malem ognju, v mračne misli zaglobljena. Zrla je v ugašujočo žrjavico.

Na obnožju malega grička, ki je bežečima služil za prebivališče, razprostiralo se je daleč naokrog močvirno vodovje male reke.

Zaman je Helena ponujala zamorki svoj plašč, ker je bila Juno le oblečena v lahko delavsko krilo.

Heleni je bilo mučno, da je bila njena zvesta služabnica na pol gola, ali Juno jo je smeje zagotovila, da se v tej afrikanski obleki prav dobro počuti.

Juni je bil ta gozd tuj.

S svojo gospo je pribežala v njega, da bi se slučajnim preganjalcem odtegnili, a ni slutila, da se ta divjina tako daleč razprostira.

Konečno je tudi Juno poskusila spati.

Ali nejasno, bojazljivo čuvstvo jo je vedno znovega prebudilo, da je strmela v temoto.

Površina vode na obnožju grička se je natančno razločila.

Nakrat se Juno zgane.

Opazila je podolgast, črn predmet na sivi vodni površini.

Počasi gnalo ga je naprej.

„Vendar sem preneumna“, mrmra Juno nejevoljno. „Drevesno deblo je, kakor jih je že dosti mimo plavalo.“

Opazila je, da je bilo dosti drevesnih debel v gozdu raztresenih.

Tudi na obnožju griča je bilo nekaj teh debel, katere je reka pri veliki vodi semkaj priplavila.

Zdaj se Juno zopet zdrami in strmi po posušenih drevesnih velikanih, ki so ležali naokrog in katere se je komaj videlo v temini.

„Vsa sem zmešana“, si misli, „dozdevalo se mi je, kakor da se tak hlod pregiblje; neumnost; vsi mirno leže —“

Pomirjena nasloni zamorka glavo nazaj in zapre oči. — — — — — —

Juno se ni motila, ko je opazila neko premikanje med naplavljenim lesom.

Kakor dolga temna senca plazilo se je nekaj počasi na vrh griča.

Bližje, vedno bližje prihajala je strahovita prikazen, dokler ni prišla do speče Helene.

Zdaj obstane.

Pripravlja se na napad brezbrambne žene.

Zopet se Juno hipoma prebudi iz spanja.

Njene ostre oči so takoj ugledale temno nočno prikazen, ki je bila le malo korakov oddaljena od gospe.

Tih vzklik se izvije zamorki iz ust.

Potem prime z roko v dogorel ogenj.

Iskre se razpršijo na vse strani.

Hripavo hropenje se zdaj začuje od prikazni.

Svitloba, ki jo je razprostiral znova užgani ogenj, razsvitljevala je ta nočni prizor.

Blizu Helene čepel je velikanski aligator, in ravno odprl svoje žrelo, ki je imelo velikanske zobe, da bi prijel Heleno.

Goreče poleno se zasveti v zamorkini roki.

Ravno ko se je hotel nestvor zagnati na spečo Heleno, priskoči Juno in mu sune goreče poleno v oko.

Zdaj se začuje stokanje in hropenje oslepljene živali.

Velikanski rep bičal je tla.

Zopet se zaiskri goreče poleno — in aligator se je spustil v beg.

„Moj Bog!“ zakliče Helena ter plane pokonci. „Juno, kaj se je zgodilo?!“

„Krokodil je bil tukaj, gospo hotel snesti“, odgovori zamorka in zažene goreče poleno za bežečo živaljo.

Z grozo je Helena slišala, v kaki nevarnosti se je zopet nahajala.

Juno je bila znova njena rešilka.

„O Juno, kako bom kdaj poplačala Tvojo požrtvovalnost“, reče hvaležno, „Ti junaška deklica; brez Tebe bi že davno hudega konec vzela.“

Ali Juno je smeje zavrnila zahvalo, ter le prosila svojo ljubo gospo, da se zopet vleže, medtem ko je znova nametala lesa na ogenj, da je vzplapolal v visokem plamenu.

Potem vzame zamorka goreča polena in jih vrže med debla, ki so ležala na vznožji hribčka.

Kmalu je izdalo hropenje in glasno čofotanje vode, da je imel aligator, ki je prilezel na hribček, družbo.

Šele, ko se ni med debli ničesar več ganilo, nehala je zamorka.

„Zdaj gospa čisto mirno spite“, reče k Heleni. „To noč ne pride noben aligator več, — se zelo bojijo ognja.“

Komaj se je začel svitati dan, vzdigneta se Helena in Juno, da bi ta grozni griček zapustili in znova začeli svojo težavno potovanje.

Gosta megla zabranjevala je razgled; ni se videlo dalje kakor le nekaj korakov.

Kar Helena prestrašeno vzklikne, tako da Juno prihiti na njeno stran.

„Poglej vendar, Juno!“ zakliče Helena, „krog in krog je voda, vse je preplavljeno; zgubljeni sve.“

In v resnici se je mala reka po noči tako vzdignila, da je bil gozd v nedogledni daljavi pod vodo.

Gotovo so močni nalivi to provzročili, da je voda stala tako visoko, da je celo naravni most, čez katerega sta včeraj prišli na griček, bil pod motnimi valovi izginil.

Celo zamorka je bila v prvem trenotku radi tega osupnjena.

Lahko je več tednov trajalo, da se vode odtečejo; do tja sta lahko že davno lakote umrli.

Ali poldivja deklica vedela je tudi v tej sili za pomoč.

Mirno pelje svojo gospo k zapuščenemu ležišču in jo prosi, da naj malo počaka.

„V eni uri prideve prav lepo od tukaj“, reče smehljaje. „Juno bo za to skrbela.“

Zamorka je opazila, da so naplavljena debla večinoma od tulpinih dreves. Les teh dreves je neprimerno lahak, tako da se Juno domisli narediti iz teh debel plav.

To ni bilo težko, ker so povsodi rastle lijane ter visele po vseh drevesih; te so bile tako močne in trdno, da so vrvi prav dobro nadomestovale.

Juno privali primerno deblo v vodo, ter ga pritrdi na zemlji, potem pririne še drugo deblo, katero pritrdi k prvemu.

V komaj eni uri je iz dvajset debel naredila lep, močen plov, na katerem bi imelo deset oseb prav lahko prostora.

Zamorka vzame na plov še dolgo vejo, katero misli porabiti kot krmilo, in hiti potem k Heleni, ki je med strahom čakala na gričku.

„Tako, gospa“, zakliče Juno smeje se veselo, ter se globoko prikloni. „Voz že čaka; takoj se lahko odpeljeve.“

Začudena je šla Helena za svojo služabnico, ter je bila veselo iznenadena, ko je zagledala plov.

Megla se je začela dvigati in le sem in tja podila se je mala meglica po vodi.

Zamorka nanosila je še nekaj vej iz goščave na plov, da bi Helena bolje sedela, potem je odvezala plov od brega ter ga potisnila v vodo.

Ker je voda precej drla, prišel je plov kmalu precej daleč od brega.

„Na ta način prideve kmalu iz gozda“, reče Juno k Heleni, „plov naju hitro nese naprej, potem kmalu zopet prideve do ljudij.“

Helena je bila tako vesela radi svoje rešitve, da je skoro pozabila na svoj glad, ki se je vedno občutneje oglašal.

Ali zamorka je zapazila, da je njena gospa radi pomanjkanja hrane skoro omedlela in pazila je, kako kaj užitnega preskrbi.

Ker je deroča voda sama gnala plov naprej, ni bilo potreba pomoči s krmilom.

Juno je torej namočila nekaj mahu v vodo in ga razprostrla na plovu. Potem je na njega nagromadila suhljadi in jo užgala, na to pa pustila, da je pogorela do žrjavice.

„Da se plov ne vname, sem moker mah podložila“, pojasni Juno na Helenino začudeno vprašanje. „Tam le je tudi nekaj vžitnega.“

Helena se začudeno ozre, ali zagledala ni drugega kakor peskasti nasip, ki se je prikazal v vodi.

Juno je obrnila plov k temu nasipu, in skočila v pesek, ki ji je skoraj do kolen segal.

Začudeno je Helena gledala, kako je zamorka z malo vejico previdno delala luknje v pesek. Ni si zamogla raztolmačiti tega početja.

„Tu, gospa!“ zakliče zamorka, in pokaže Heleni konec vejice, na katerem se je držala rumenkasta tekočina.

„Kaj je to, Juno?“ vpraša Helena. „Ne razumem Tvojega početja.“

Medtem je zamorka živahno brskala po pesku, iz katerega je množico okroglastih stvari izbrskala.

„Tu, želvina jajca“, reče Juno svojej gospej, „imajo prav dober ukus.“

Ko je Juno položila jajca na žrjavico, gledala je Helena precej nejeverno nanje, a prijetni duh, ki so ga pečena jajca razširjevala, je kmalu pregnal vse premisleke. Jajca so bila izvrstna. Kmalu sta si potolažili glad in Juno je zopet odrinila plov od peska.

Znova jih je objela gosta streha pragozda v vsej svoji veličini in krasoti; reka je šumela v neštetih kanalih skozi molčeči les, ki je bil tako neprodirno gost, da bi se kdo peš težko preril skozi goščo debel.

Žive duše ni bilo videti, samo glasovi različnih tičkov doneli so iz vej, tudi tu in tam kako pljuskanje, ki je kazalo, da se je velikanski aligator prikazal na površji vode. Plov zdrsne v kanal, čez katerega so visele velikanske veje. —

Helena sedela je na kupu mahu ter ogledovala krasno cvetje, ki se je zagorelo rudeče svetilo skozi gosto perje, — zbirališče različnega mrčesa, ki je žareče kelihe poželjivo obkrožal.

„Juno!“ zavpije Helena prestrašena, „poglej nad nami, kakšna strašna žival, doli hoče skočiti!“

Zamorka prestrašena pogleda na označeno mesto.

Na veji, ki je visela riad vodo, čepel je velikanski jaguar, čigar krasno barvasta dlaka se je ostro razločevala od temne drevesne skorje.

Krvoločno je gledal kralj amerikanskih gozdov na plov, kjer se je nahajal njegov plen.

Velikanske mišice se stegnejo, — gibčni život se skrči na skok. —

Še trenotok, in velikanska mačka plane na plov.

V tem trenotku največje nevarnosti napela je zamorka vse svoje moči.

Z drogom pomagaje, porinila je bliskoma plov naprej.

Voda je visoko zabrizgala; — jaguar je zgrešil plov ter skočil v vodo.

Juno je težki drog potegnila iz vode, ter ga vihtela visoko v zrak, medtem ko je Helena strahu omamljena padla na kolena. —

Zdaj se jaguar prikaže iz vode ter plava divje tuleč za plovom.

Le še nekaj korakov je oddaljen od plova.

Težki drog zamahne po zraku na čepi njo tuleče zverine, ki je pod silo udarca izginila pod vodo.

Ali čez nekaj trenotkov se zopet prikaže ter z groznim tuljenjem plava za plovom.

„A, ti še nimaš zadosti!“ kriči Juno. „Na— —“

Jaguar prijel se je s svojimi čapami za plov, ko je drog z velikansko silo drugič lopnil na njegovo glavo.

Glava zverine pade naprej, le kremplji so se držali v mehkem lesu.

Še silen udarec, — in žival plavala je ubita v vodi.

Jaguar je bil mrtev.

Juno prihiti ter s trudom potegne velikansko žival na plov.

„Ta koža bo lep kos za gospo“, reče Heleni, ki je bila bleda ko smrt. „Meso je užitno; ima ukus kakor svinjina.“

Medtem ko je plov počasi plaval dalje, je zamorka dela zverino iz kože ter je razprostrla na plovu, da bi se posušila.

Potem razbije čepinjo docela ter vzame iz nje možgane, s katerimi potem kožo od znotraj dobro namaže.

Končno zavije kožo skupaj, ker so morali možgani kožo ustrojiti; odreže nekaj mesa od jaguarja in vrže drugo v vodo, kjer so aligatorji takoj planili po ostankih kralja gozdov.

Helena je s strahom gledala na velikanske čeljusti groznih vodnih prebivalcev, ki so svoj plen potegnili v grgrajočo vodo.

To noč jo je le večni Bog in pa duševna prisotnost vrle zamorke obvarovala enake usode.

Poldan se je bližal.

Še vedno je plaval plov med visokimi drevesnimi stenami, ki so obdajale šumečo reko.

Treba je bilo vse spretnosti zamorke, da je obdržala plov sredi reke, ker se je preplavljenje razprostiralo daleč v gozd.

Tudi živali, ki so sicer prebivale v gozdu, poiskale so si zavetja na gričih, ki so se povsodi med plitvo vodo vzdigovali.

Tu so stali velikanski jeleni in srne v gosti gneči ter začudeno gledali na mimoplavajoči plov, medtem ko so z drugih gričev prerijski volkovi poželjivo zrli na potovalki.

Med njimi zvijale so se kače klopotače, gadje in druga strupena golazen.

Helena je bila srečna, da ji ni bilo treba druge noči prebiti med temi živalmi, ker je bil plov, čeprav ne preveč varno, vendar dokaj boljše zavetišče.

Konečno se je okolica spremenila.

Zemlja se je vzdigovala, voda ni več prodirala v gozd, temveč šumeče drla med visoki bregovi.

Kmalu so se pojavili tudi vrtinci, skozi katere je zamorka z občudovanja vredno spretnostjo speljala plov.

Bregovi postajali so vedno višji, da, na nekaterih krajih skaloviti, tako da ni bilo mogoče misliti na izkrcanje.

Juno je zelo skrbelo, ker se je čulo od daleč zamolklo bobnenje; katerega šuma si ni zamogla raztolmačiti.

Zdaj, — pri nekem ovinku — slišalo se je daljno šumenje razločneje.

„Vodopad“, reče Juno lakonično, ter napne vse sile, da bi plov vstavila.

Ali ves trud je bil zaman.

Voda je z bliskovo naglico drla naprej ter plov z nezadržljivo silo gnala s seboj.

Helena, obupana vsled nove grozno nevarnosti, padla je na pol nezavestna na svoj sedež, medtem ko se je zamorka še vedno obupno trudila z drogom ustaviti plov.

Konečno pusti vse neplodne poskušnje, ker je bilo treba vse sile zastaviti v boju z vodami vodopada.

Kmalu se je natančno klicalo bobnenje vodopada.

Pred očmi bežečih žensk dvigalo se je polno skal, med katerimi je voda šumeče drla.

Potem je vodna ravnina hipoma izginila, a beli penasti stebri kazali so, da je tukaj padala reka iz precejšnje visočine.

Celo v tem groznem trenotku ohranila je zamorka svojo duševno prisotnost.

S hitrim pogledom zapazila je zamorka, da na levi strani voda ne pada naravnost iz visočine.

Tjakaj pripelje omahujoči plov.

Helena zaupije glasno, ko zadoni krog nje gromenje vodopada. — Kakor blisk šine plov navzdol ob pretečih pečinah v brodeči vrtinec, ki je razburjeno vodovje v divji igri razprostiral.

Za trenotek izgine plov v megli pen, ki je visela nad vodopadom.

Potem se prikaže v reki pod vodopadom ter hitro plava naprej med visokimi bregovi.

„Čez smo, draga gospa !“ vpije Juno, ter zmagonosno vihti drog, „in tam, gospa, le poglejte, gozd se bolj svetli, — kmalu bo pri kraji!“

268. poglavje.
Iz dežja pod kap.

Helena se je komaj zavedla, da je res ušla tej strašnej nevarnosti, ter se srčno Bogu zahvalila za novo čudežno rešitev.

Zamorka je govorila resnico.

Gozd je bil v istini pri kraji.

Pred njim ležala je bolj plitva ravnina, le tu in tam pokrita z drevjem; tudi mali, z goščavo pokriti griči dali so okolici bolj slikovito lice.

Bregovi postajali so nižji in kmalu je Juno našla mesto, kamor je zapeljala plov.

Helena je bila srečna, ko je njena noga zopet stopila na trdna tla.

Od strahu in prestanega truda je bila izvanredno utrujena.

Tudi zamorka je bila zadovoljna z daljšim počitkom, ker se je v zadnjih urah prenaporno trudila.

Predno se je zamorka udala počitku, splezala je na neki grič, da bi pregledala okolico.

Videti je bilo, da tu ni človeške naselbine, da se tu mudi sama divjačina: človeka ni bilo nikjer videti.

„Prišli sva daleč na jug“, reče zamorka Heleni. „A ne more biti preveč oddaljeno od Kinstreta: tam sem že enkrat bila, tam najdeve prijazne ljudi.“

Helena vzdihne, ker je imela le nekaj dolarjev pri sebi. Ali Juno smehljaje potiplje usnjato denarno mačko, katero je imela skrito pod krilom.

„Vzemi vendar moj plašč, Juno“, jo prosi Helena. „Tvoj zgornji život je ves gol; ti se boš prehladila.“

Juno se glasno zasmeje.

„Zamorka — in pa prehladila, ha, ha, ha, gospa: Juno je prejo vedno tako hodila. Ali pozneje vzamem jaguvarjevo kožo krog sebe“, dostavi Juno, „kmalu bo ustrojena, potem bom zelo dobro izgledala.“

„Kakor kakšna zamorska princezinja“, meni Helena prijazno. „Ali bodeve plov še kaj rabili, Juno?“

„Gotovo“, odgovori zamorka. „Mislim, da je ta reka Vinja; na nji pridove gotovo v Kinkstre; mogoče še nocoj.“

Helena je bila zelo zadovoljna in Juno se odpravi, da plov močno zveže, ker je pri dolgem potovanji precej trpel.

Tako je bila v svoje delo zamaknjena, da je preslišala peketanje konjskih kopit, ter se šele zganila, ko je surov glas zavpil:

„He, — kaj se tukaj godi?“

Presenečena pogleda Juno na breg, kjer sta stala dva čudna jezdeca.

Bila sta ogorela, krepka moža, ki sta kakor priraščena sedela na svojih, po indijansko osedlanih konjih.

Njihova obleka je bila iz fino ustrojene, mehke jelenje kože, in šivi so bili okrašeni z raznobojnimi okraski, široki mehki klobuki pokrivali so glave teh divjih mož; dolgi puški sta ležali prod njima na sedlih in v pasu imela sta samokrese in nože.

Zamorka je premišljaje gledala; tuja jezdeca nista izgledala posebno zaupljivo.

„Ali ne znaš govoriti, zamorka?“ zakriči starejši jezdec. „Takoj povej, kako si prišla z gospico v ta kraj!“

„Zašli sve; v gozdu je moja zamorka potem naredila plov, na katerem sve se po reki doli pripeljali“, odgovori Helena s tresočim glasom.

„Ni se Vam treba bati zase, gospica“, zakliče jezdec, „nismo ljudojedci, a ono črno mrho tam le hočem naučiti govoriti!“

V trenotku se je mož dvignil v sedlu.

Kakor senca zletela je vrv skozi zrak.

Potem obrne jezdec z divjo kletvijo konja na okrog.

„Prokleto“, zaškriplje. „Ta živina ima vraga v sebi.“

Juno je naprej videla, da bo jezdec vrgel na njo svoj laso in se bliskoma vrgla na tla, tako da je preteča zanjka čez njo zletela.

Jezdec vzdigne sedaj puško.

A prodno je še mogel nameriti, vrgla se je Helena pred svojo služabnico in jo braneče objela s svojimi rokami.

„Umorite naju obe!“ zakliče jezdecu, „ne bojim se smrti, končajte naju!“

Mlajši hitro prijezdi k divjemu starcu in mu reče nekaj besedi.

„Radi mene“, reče starec čez nekaj časa. „Pa uredimo to stvar v taboru. Naprej, gospica, z nama morate!“

„Kam?“ vpraša Helena boječe, ker so je novih nevarnosti bala.

„Samo četrt ure daleč, v naše taborišče“, meni starec nejevoljno. „Tam lahko govorite s kapitanom, ki se jutri zopet vrne.“ —

Helena je še vedno držala zamorko objeto, med tem ko je proseče gledala proti govorniku.

„Prosim Vas, gospod, pustite naju, da greve svojo pot“, ga prosi. „Ubogi begunki sve; in jaz nimam druzega kakor nekaj dolarjev, katere Vam rada dam.“

„Ah, neumnost, zaradi Vašega denarja nam ni“, zakliče starec zlovoljno, „hočemo se prepričati, če nista morda ogleduhinji. Vrag naj zaupa policiji; ni v prvič, da so nam poslali žensko na sled.“

Helena je izprevidela, da ji ne kaže druzega nego iti z jezdecema, ker ubežati bi bilo brez uspeha.

S težkim vzdihom dvigne Juno jaguvarjevo kožo in gre s svojo gospo, medtem ko sta jezdeca jahala na straneh.

„Bojim se, da sva padli razbojnikom v roke“, zašepeče Helena zamorki.

Juno le prikima, ter temno pogleda starega jezdeca. —

Kmalu zavijeta jezdeca v neko zatišje; čez nekaj sto korakov se odpre od visokih gora obdana dolina, v kateri je taborila divje izgledajoča družba.

Tod so stale malomarno postavljene listnate ute, katerih prebivalci so prišlece radovedno ogledovali.

Povsodi so ležali divje izgledajoči možje v travi, ter prihiteli, da si jetnike ogledajo.

Bilo je približno petdeset razbojnikov navzočih: konji so se pasli v visoki travi.

„Kaj si pa s seboj pripeljal, Don?“ zakliče surov glas. „Ah, gospico, za vraga, ta je lepa; no, kapitan je bo vesel.“

Helena je občutila smrtni strah, saj ji je pretila ona grozna usoda, kateri je v Hervejdalu komaj ušla.

„Zakaj pa nisi zamorki dal takoj po glavi?“ zakliče razbojnik iznova. „Saj vendar veš, da kapitan zamorcev ne mara?“

Don mrmra nekaj nerazumljivih besed.

Razbojnik surovo odtrga zamorko od Helene.

„Obesite jo!“ zatuli svojim tovarišem. „Tam le je lepa veja za to mrho.“

Ali Helena je bila strani svoje zveste tovarišice.

„Juno, moja Juno!“ zakliče jokaje ter objame svojo služabnico. „Nihče naj se ne podstopi, da bi ti kaj storil!“

Od vseh strani planejo razbojniki, da bi zamorko odvedli, ali Helenina lepota in njene prošnje so tudi najsurovejše izmed teh ljudi omehčale.

Toda krvoločnost bi bila vse eno zmagala, če ne bi v zadnjem trenotku stopil neki star razbojnik med divjo druhal.

„Nazaj!“ zakliče z gromovitim glasom. „Kapitan odloči jutri sam, kaj naj se zgodi s to zamorko. Zvežite jo, ker ji ni zaupati; gospice naj se nihče ne dotakne, — sicer — — — —“

Zadnje besede izgovoril je ostro preteče.

Godrnjaje ubogali so razbojniki, ker je starec zastopal kapitana v njegovi odsotnosti.

Helena ni hotela zapustiti zamorke, dokler se ni Juno nežno izvila iz njenega objema ter razbojnikom ponudila svoje roke, da jih zvežejo.

V trenotku je bila zvezana kakor kaka vreča ter vržena na tla, kjer jo je starec, ki ji je že pri vodi pretil, še parkrat osuval.

Heleno je peljal stari razbojnik v prazno lopo, katero je ubožici nakazal kot ležišče.

Na pol onemogla pade Helena v ti siromašni koči na tla.

Zavrnila je vsako hrano, ker jo je nova strašna nevarnost skoro vso omamila.

Večer je napočil.

Naokrog prižgali so ognje, in Helena je lahko natančno slišala govorjenje razbojnikov.

„Prokleto je lepa ta gospica“, se zasliši glas od ognja. „Da, kakor nalašč za našega kapitana; od onega dne, kar mu je Roza zbežala, ni več z njim izhajati. Samo temu se čudim, da ni vsaj pol tucata izmed nas takrat postrelil. No, upam, da ga spravi gospica na druge misli.“

„He, trčimo na zdravje naše nove kapitanke“, tulili so od žganja hripavi glasovi.

Helena se je zgrožena zgrudila na svoje ležišče, bila je vsa iz sebe.

Ostudnežu, bogatemu gospodarju Herveidala je ubežala, samo zato, da bi padla v krvave roke vodje razbojnikov.

269. poglavje.
Med upanjem in bojaznijo.

Obupan se je Sever vrnil po ponesrečenem begu v svojo ječo. —

Brez spanja prebil je celo noč, ker so ga drugi dan imeli odvesti v Novi Jork.

Tam mu je bila za beg vsaka pot zaprta: njegova usoda se je morala končati.

V tej strašni noči mu je zbegana domišljija pričarala njegova zločinstva pred oči. V teh brezkončnih urah prikazale so se mu vse njegove žrtve z grozno natančnostjo, stale so pred njim, da bi jih bil lahko otipal ter ga karajoče ali pa preteče gledale.

Tam sta stali Helena in Marija, kakor blede sence pri njegovem ležišču; krvavo truplo Lujize prikazalo se je pred njegovimi preplašenimi očmi, medtem ko so ga žareče oči zadušene Manuelite gledale s sovraštvom in gnusom. Tudi gospa Vatson se mu je v megli prikazala, Edvard, Mabel, gospa Tajlor in Viljem, — vsi so plesali krog njegovega ležišča. Grozne prikazni so šele izginile, ko je napočilo jutro, ki se je jelo svetli ti skozi okno ter osvetilo prestrašeni obraz zločinca. —

Sever je vedel, da ga odvedejo takoj po obodu; bojazljivo je čakal na Neli, ki je morala vsak trenotek priti.

Začuli so se rahli koraki.

Konečno se prikaže lepi a smrtnobledi obraz ljubice pri okencu.

Sever se zgane.

„Artur“, zašepeče Neli.

Sever se opoteče proti vratom.

„Vse je izgubljeno, draga Neli“, zašepeče ves iz sobe. „V nekaterih urah me odvedejo v Novi Jork; izgubljen sem!“

„Ne, to se ne sme zgoditi, to noč ti pomagam, da zbežiš. — Če moreš le še ta dan tukaj ostati, — potem je tvoj beg zagotovljen.“

Sever nezaupno zmaje z glavo.

„To je nemogoče“, reče žalosten, „saj me opoldan odvedejo.“

„Jaz ne morem dalje tukaj ostati“, zašepeče Neli. „Ob tem času hodijo uradniki dostikrat po hodniku, — ali sedaj sem si nekaj domislila; naredi se bolnega, Artur. Tako bled si; zahtevaj odloga, ker si bolan!“

Mlada deklica se zgane in izgine od okna, ker so se zaslišali koraki na hodniku.

„Kaj vse ljubezen ne premore“, si misli Sever. „Toda njen svet je dober; morda se mi posreči, zdravnika prevariti.“

Zločinec je v resnici tako izgledal, da je bilo mogoče, da izvede svojo ulogo.

Glava mu je gorela kakor ogenj, ker ga je grozna noč do skrajnosti razburila.

Vrže se torej zopet na svoje ležišče, trdno odločen, da Nelin svet izvrši. —

Opoldan mu prinese stari ječar obed.

Uradnik je bil vesel, da mu ne bode več treba paziti na nevarnega jetnika; vedel je, kakšna odgovornost je ležala na njegovih ramenih.

„Tu je Vaš obed“, zakliče skozi okno. „Hvala Bogu, da je zadnjikrat“, mislil si je na tihem.

Ali Sever se ni ganil, ležal je nepremično.

„Kaj nočete vzeti skledo?“ godrnja stari paznik nejevoljno.

Jetnik malo zastoka.

„No, kaj se Vam je pa pripetilo?“ vpraša uradnik. „He, gospod Sever, kaj me ne slišite ?“

Ali zločinec mu ne da odgovora.

„Torej moram res sam k njemu“, mrmra paznik in odklene železna vrata.

„Kaj Vam pa je?“ vpraša jetnika in stopi k njegovi postelji.

„Ponoči sem zbolel“, zašepeče Sever komaj razumljivo. „Mrzlica me je prijela; prosim, pošljite po jetniškega zdravnika.“

„Samo tega mi še manjka“, mrmra paznik. „Zdaj, ko sem se veselil, da se ga znebim, mi pa še zboli.“

Nejevoljno zapusti sobo, da ustreže želji jetnikovi.

Sever je bil v smrtnem strahu.

Če reče zdravnik, da se ga lahko prepelje, potem je vsako upanje pri kraji.

Končno pride jetniški zdravnik.

A prišel ni sam.

Uradnika, ki sta imela Severja uklonjenega prepeljati v Novi Jork, sta ga spremljala.

Zločinec je čutil kri oledeniti v svojih žilah.

Zdaj je bilo vse odvisno od zdravniškega izreka.

Njegovo upanje je izginilo.

Videl je, da se ta mož ne pusti tako lahko preslepiti; da, celo to je moral pričakovati, da ga kot simulanta še pazljiveje stražijo.

Spremljevalca sta že zvedela od paznika, da je jetnik zbolel.

Radi te zapreke sta bila precej nejevoljna, ker sta bila iz Novega Jorka poslana in mogoče je bilo, da morata sedaj ostati nekaj dni v Montgomeriju.

Zdravnik stopi k postelji bolnika in ga potiplje za žilo.

„Nekaj mrzlice“, mrmra za se. „Jetnika lahko prepeljete“, reče potem glasno.

Pred Severjeve oči se je vlegla gosta megla; njegov zadnji up je zginil.

Zdravnik je šel proti vratom, spremljevalca pa stopita k jetniku.

„Napravite se“, ukaže eden. „Malo časa imamo.“

Sever udano vstane z ležišča.

Ravno je hotel zdravnik zapustiti sobo, ko zasliši tiho rožljanje.

Obrne se in vidi, kako drugi spremljevalec po mizi razprostira verižice za roke in noge.

„Ali odvedete jetnika uklenjenega?“ vpraša zdravnik in stopi nazaj v sobo.

„Da“, odgovori uradnik. „Ukaz se glasi, da moramo nevarnega zločinca uklonjenega prepeljati v Novi Jork.“

„Tega ne morem dovoliti“, meni zdravnik. „Jetnik ima lahko mrzlico: če ga pa uklenete, se mu stanje lahko poslabša.“

„Ukazu se ne moremo protiviti!“ zakliče spremljevalec.

„Tako, — no, potem pa počakajte do jutri, do tja izgine mrzlica“, odloči zdravnik. „Jaz nisem vedel, da hočete jetnika ukleniti, sicer bi se bil temu takoj uprl. Jetniku bom nekaj zapisal; do jutri bo gotovo že toliko okreval, da ga lahko prepeljete tako, kakor Vam je ukazano!“

Sever bi bil pri zdravnikovih rešilnih besedah skoraj veselja zavriskal.

Ena noč je bila še pred njim, in v tej bo rešen.

Stari paznik stopi nejevoljno v sobo svojih hčera, kjer sta ga Neli in Lucija z utripajočimi srci pričakovali.

Neli je mislila, da omahne, ko je videla spremljevalce stopiti na hodnik.

„Ali je jetnik že odšel?“ vpraša Lucija.

„Ne, še do jutri ga imam na vratu“, godrnja starec nejevoljno. „Boga sem že zahvalil, da sem te odgovornosti prost, pa mi ta človek čez noč zboli, da zamore šele jutri od tukaj. Kar obupal bi človek.“

Neli je komaj zadržala vzklik veselja; in tudi Lucija je komaj obvarovala svojo mirnost.

Ko je ječar zapustil sobo, pade Neli jokaje svoji sestri krog vratu.

„Ah, če se le nocoj vse dobro izvrši“, zašepeče. „Jaz imam tako čudno slutnjo, kakor da mi preti nekaj groznega.“

Tudi Luciji ni bilo lahko pri srcu.

Bala se je, da bo njena sestra kot Severjeva pomočnica poklicana na odgovor.

Medtem pa je bilo treba ljubčeku sestre pomagati, in zato je Lucija z veseljem obljubila svojo pomoč,

To pot ni bilo mogoče straže opijaniti, ker sta Irca dobila tako strogo kazen, da se druge straže ne bodo zlepa opijanile. Vojaka, ki sta tako zanemarjala svojo dolžnost, seveda nista povedala, kako sta prišla do žganja, sicer bi bil stari paznik kmalu zvedel, da sta njegovi hčeri v tajni zvezi s Severjem.

To pot si je Neli sama izmislila drzen načrt, ki naj bi dal ljubčeku izgubljeno prostost.

Sicer je bila v nevarnosti, da jo pokličejo kot njegovo pomočnico na odgovor, ali deklica je bila odločna, tudi kako kazen sprejeti, samo da se njen ljubček odtegne preteči grozni usodi. —

270. poglavje.
Ljubezen do groba.

Ko je paznik prinesel Severju večerjo, opazil je na svoje veselje, da je jetnik zapustil posteljo.

„Ali Vam je bolje?“ vpraša napeto.

„Da, precej sem boljši“, odgovori Severin vzame skledo. —

„Hvala Bogu, da se tega človeka znebim “, si misli stari uradnik, toliko časa ne bom imel miru, dokler ne bo ta nevarni zločinec na poti.“ —

Zopet je bil Sever sam.

Bojazljivo je prisluškoval, če ne zasliši lahkega Nelinega koraka.

Minute so mu tekle s svinčeno počasnostjo; Sever se je komaj upal dihati.

Konečno — se zasliši tih glas od vrat.

Previdno se ključ zasuče in vrata se počasi odpro.

„Neli“, zašepeče Sever vzradoščen.

„Artur“, odgovori mlada deklica. „Ah, koliko sem danes trpela; bojazen za tebe me je skoro umorila.“

Sever je opazil, da je imela deklica temno suknjo čez roko. —

„Kaj pa imaš tukaj?“ vpraša zločinec.

„Star plašč in kapo mojega očeta“, zašepeče Neli. „Straže so to pot zanesljivi ljudje, katere ne premaga nobena izkušnjava, zato moraš kot paznik preoblečen zapustiti jetnišnico.“

Sever je bil ginjen tolike požrtvovalnosti mladega dekleta. Občutil je za Neli resnično hvaležnost, ker ga je obvarovala tako strašne usode.

Strastno je objel deklico in pokril ljubki obraz z vročimi poljubi.

„Ali nočeš z menoj priti?“ je vprašal nežno.

„Ne, zdaj ne“, mu brani Neli. „Najprvo moraš ti biti na varnem, potem mi boš lahko pisal, kje da se nahajaš. Mene ne bodo zlepa sumili, ker bodo mislili, da so ti prijatelji pomagali.“

„Naj zdaj poskusim ubežati?“ vpraša Sever čez nekaj časa, med katerim se je z Neli ljubkoval.

„Da“, šepeče Neli in solze so ji dušile glas. „Pozneje bi straža lahko kaj sumila, ker gre oče vedno rano spat. Pridi, Artur!“

Oba zapustita sobo, katero Neli previdno zaklene.

Potem sta lezla Sever in Neli kakor sence po slabo razsvitljenem hodniku.

Nakrat se je Neli prestrašeno ustavila.

„Oče!“ šepnila je. „Zapušča hišo.“

V resnici sta slišala, kako je stopil ključar iz svoje sobe In šel proti hišnim vratom.

Uradnik ni mogel zapaziti beguncev, ker sta bila skrita za nekim stebrom.

„Kaj počneva sedaj?“ tarnala je Neli. „Predno se oče ne vrne, ne moreš iz hiše.“

„Ali straža ne more misliti, da sem kak poduradnik?“ vprašal je Sever nestrpno.

„Ne, to je nemogoče, ti uradniki spe v nekem drugem poslopju in so že vsi odšli; to bi vzbudilo sum.“

Med tem razgovorom sta korakala begunca dalje in sta oziraje se na vse strani bila sedaj pred vratini v stanovanje zapiralca.

Sedaj so se zaslišale od hišnih vrat razločne stopinje.

Uradnik se je vrnil.

Sever je osupnen obstal na mestu.

V smrtnem strahu so gledale njegove oči na kljuko hišnih vrat, ki se je v tem hipu nagnila doli.

Še en trenotek — in ključar ga vidi. —

V tem se je čutil potegnjenega v stran.

Neli je v zadnjem hipu potegnila svojega ljubimca v sobo. v kateri je bivala ona z Lucijo.

„Tu, hitro v kot za omaro, tu si varen“, šepetala je polna strahu.

Sever je ubogal na pol mehanično in ne za trenotek prehitro, ker je ključar ravno vstopil.

„Pojdite vendar spat, otroci“, rekel je hčerama. „Precej pozno je že, glejta, da se zgubita v postelje!“

„Takoj, oče“, odvrnila je Lucija, ki je že premagala svoje iznenadenje nad čudnim dogodkom. „Le teh par ubodljajev še, potem sem gotova.“

Sever je stal v temnem kotu za omaro, in se ni upal geniti.

„Kje si pa ravnokar bil, oče?“ vprašala je Lucija.

„Pogledat sem šel, če še ne pride zdravnik“, dejal je starec. „Prepeljalci so jezni radi zamude in so zdravnika toliko časa nadlegovali, da jim je obljubil, da pride danes še enkrat pogledat nevarnega hudodelca. Eden izmed njih hoče še danes brzojaviti v Novi Jork, da se jutri odpelje z jetnikom v Novi Jork; prej bi se pa rad prepričal, če bo mogel zločinca uklenjenega prepeljati!“

Dekleti sta komaj skrili prestrašenje nad tem nepričakovanim poročilom.

Na ta način se bo Severjev beg takoj zapazil.

Kake muke je tačas prestal hudodelec, se ne da popisati. Vse je bilo sedaj odvisno od tega, če bo dobro izkoriščal trenotke, v katerih se bo podal ključar z zdravnikom v Severjevo sobo.

Končno so se vendar zaslišale na hodniku stopinje.

Takoj potem je nekdo potrkal na vrata.

Ječar je vzel zvezek ključev s stene, kamor ga je Neli še v zadnjem trenotku obesila.

Zgrabil je svetilnico in stopil pred vrata na hodnik, kjer ga je čakal zdravnik. —

„Hitro, Artur“, zašepetala je Neli, „pojdi hitro, ne trenotka ne smeš zgubiti, zapusti naglo hišo in obrni se na desno proti zidu, jaz Ti sledim čez par sekund.“

Sever je zavihal ovratnik plašča gori, potisnil kapo na obraz in je hitrih korakov zapustil sobo.

Ko jo stopil na hodnik, je natanko slišal, kako je ključar odprl vrata njegove sobe.

V hipu je odprl hudodelec hišna vrata in je hitel po stopnicah doli mimo vojakov v temno dvorišče.

„Kaj neki ima danes ključar“, dejal je eden vojakov začuden. „Zopet drvi ven; to je vendar čudno.“

A tovarišu ni bilo treba odgovoriti, ker so se hišna vrata znova odprla.

Neli se je prikazala.

„Ali ni prišel oče ravnokar ven?“ vprašala je.

„Seve, gospodična, šel je proti oni strani“, zaklical je eden vojakov in pokazal na desno.

„Hvala“, odvrnilo je dekle in zginilo v temoti. — —

Ječar je bil dospel z zdravnikom do Severjeve sobe.

„Notri je že tema“, je dejal. „Upam, da ni bolj bolan; večerjo je snedel.“

Vrata so se počasi odprla, tako da je svetilnica uradnikova malo razsvetlila sobo.

„Gospod Sever, tu je zdravnik, da Vas še enkrat pogleda, — ali še čujete?“

Nobenega odgovora.

„Menda že spi“, dejal je zdravnik in stopil k postelji.

„I, kaj pa je to?“ rekel je ječar osupnen. „Postelja je prazna.“

Posvetil je na stol, na tla, celo pod posteljo.

Uradniku je stopil mrzel pot na čelo.

„Gospod Sever!“ je zaklical še enkrat glasno; a odgovora ni bilo. —

„Moj Bog, ali sanjam, — ali čujem“, dejal je prestrašeni uradnik. „Vrata so zaprta, — okrižje pred oknom nepoškodovano, — meni naj —“

„Zbežal je!“ prekinil ga je zdravnik. „Ko bi ne vedel, da ste star, pošten uradnik, bi moral misliti, da ste Vi pripomogli hudodelcu zbežati; a ta slučaj je izključen. Pomočnika je moral imeti, morda kakega poduradnika.“

„Ti so odšli že pred dvema urama“, zdihoval je ječar, „takrat je bil jetnik še v svoji sobi, razun tega sta vendar vojaka pred vratmi; ta dva ne pustita nikogar mimo ko uradnike in zdravnika.“

„Pojdite brzo!“ zaklical je zdravnik, „morda nam vesta straži kaj bolj natačnega povedati.“

Moža sta šla hitro po hodniku.

Pri vratih do ključarjevega stanovanja se je ta nakrat ustavil.

„En trenotek“, zaklical je zdravniku.

Potem je šel v sobo, vzel s stene samokres in se zopet pridružil razburjenemu zdravniku.

Ta je odprl hišna vrata, pred katerimi sta korakala vojaka v enakomernih stopinjah sem in tje.

A predno je mogel ječar kaj vprašati, zaklical je eden vojakov:

„Kaj pa to, kdo je pa šel prej tukaj ven?“

„Kaj pomeni to?“ zavpil je uradnik jezno. „Ali ste pustili koga mimo?“

„Moža, katerega smo smatrali, da ste Vi“, odvrnil je vojak malo v zadregi. „Imel je Vaš plašč in službeno kapo; komaj par minut je tega, kar je tekel tjakaj: Vaša hči je letela za njim.“ —

Ječar ni več slišal zadnjih besed, ker je že hitel proti označenem kraju. — — — — — — — — — —

Neli se je medtem trudila, da je pomagala ljubimcu zbežati.

Čez malo korakov je bila vže dohitela Severja, ker ta ni bil daleč od hiše.

„Pojdi, Artur, tu za tem skednjem mora bili lestev!“ dejala je Neli boječe.

A zaman sta tipala okoli; lestve ni bilo najti.

„Saj je še danes popoludne stala v kotu“, šepetala je deklica prestrašeno. „Poglej hitro na drugo stran, Artur; lestev mora biti tu!“

Preteklo je par strašnih minut.

„Tu je“, zaklicala je Neli veselo. „Pojdi, Artur, pomagaj jo postaviti; so že skoraj do vrha. Na drugi strani zida je pesek; Ti lahko poskočiš, ali pa lestvo potegneš za seboj.“

„Poskočil bom“, zaklical je Sever. „Z Bogom, sladka moja Neli; do svidenja!“

Pritisnil je deklici vroč poljub na rožnata usta in potem hitro splezal na lestev.

„Brzo, brzo“, šepnila je Neli. „Slišim glasove od hiše!“

Mlado dekle je pobralo plašč in kapo očetovo in je ravno mislilo domu hiteti.

Težek padec jo je prestrašil.

Sever je v terni postavil lestev preveč pošev; ta je spodrknila in hudodelec je padel na tla.

„Artur, za Boga, ali si se poškodoval ?“ zaklicala je Neli, pozabivši vso previdnost.

„Mislim, da ne, otrok, samo malo udaril“, odgovoril je Sever in vstal. „A sedaj hiti nazaj; to pot bom bolj previdno naslonil lestev in — — — “

Neli je prestrašeno odskočila v stran.

Žar luči je razsvetil nočni prizor.

Bila je to svetilka, katero je držal ječar v levici.

Za njim sta drvila vojaka z nasajenima bajonetoma.

„Ha, — tu je!“ zavpil je uradnik zmagovalno. „Naglo sem!“ —

Sever je videl, da sta bila vojaka še malo zadaj.

Mislil je planiti na ključarja in starega moža vreči ob tla, potem bi imel čas uiti.

Odločen je skočil proti uradniku, a ta ga je prehitel.

Samokres se je zabliskal pred očmi odstopivšega, ki je vzdignil roko, da bi udaril.

Zadonel je pok, — kateremu je sledil krik ženskega glasu.

Ključar je z grozo opazil, kako se je v trenotku, ko je sprožil samokres, vitka postava vrgla pred begunca in s svojim životom zakrila hudodelca.

Bilo je prepozno.

Strel je počil.

Oblita s krvjo je padla Neli očetu pred noge.

Predno je ta zapopadel grozni dogodek, je bil hudodelec kakor senca splezal na lestev.

Drugi strel se je zabliskal.

Temna senca je zginila.

Medtem ko sta drvila vojaka proti vhodu, vrgel se je ključar na tla poleg hčere.

„Neli, — ali si res Ti?“ zdihoval je osupnjen — — —

Na dvorišču je postajalo živo.

Od vseh strani so prihitele temne postave; streljanje jih je prestrašilo.

Vse je križem vpilo in letalo.

A vse to je preglasil strašen, pretresujoč krik ženskega glasu. —

Bila je Lucija, katero je smrtni strah prignal semkaj, kjer je ugledala ranjeno sestro.

„Neli, moja Neli!“ vpila je obupno. „Neli, kdo je to storil ?!“

Zdravnik je pristopil k obupanim sorodnikom zadete Neli. Prvi pogled mu je povedal, da je bila tu človeška pomoč zaman. S pomočjo nekaterih uradnikov nesel je smrtno ranjeno v njeno sobo.

Lucija je šla jokaje za njimi.

Stari ječar je sledil žalostnemu sprevodu.

Vedel ni, ali bi verjel, kaj se je tu zgodilo, ali se mu le sanja.

Namesto bežečega hudodelca je ustrelil svojega lastnega otroka, preljubo Neli.

Grozno! Nezaslišano!

Nesrečno Neli so položili na posteljo, potem so se vsi odstranili razun zdravnika, ki je z žalostnimi očmi slonel ob vratih in sočutno gledal starega uradnika; ki je klečal z Lucijo ob postelji umirajoče.

„Rešite mojega otroka, gospod doktor!“ zaklical je stari ječar proseče. „Kaj ne, rana ni nevarna, kmalu bo ozdravela ?“

Zdravnik ni odgovoril, a njegov pogled povedal je obupanemu očetu, da ni bilo pomoči ubogi deklici.

„Saj rada umrem, ljubi oče“, vzdihnila je Neli. „Ne žaluj po meni: to je bila moja kazen, ker sem osvobodila Arturja.“

„Kaj?“ rekel uradnik. „Ti si spustila hudodelca iz ječe? O, sedaj mi je vse, vse jasno.“

„Tudi jaz sem kriva!“ zavpila je Lucija. „Ne jemlji krivde samo nase, ljuba Neli, — tudi jaz sem pripomogla k begu.“

Stari uradnik je povesil osivelo glavo.

Pri pogledu na umirajočo hčer ni mogel izustiti očitanja.

„Le eno mi povej, Neli“, prosil je s tresočim glasom, „zakaj si to storila? Saj je bil hudodelec, katerega si odtegnila zasluženi kazni!“

„Jaz ne verujem v njegovo krivdo“, glasilo seje z Nelinih bledih usten. „Ljubila sem ga, in on mi je vračal ljubezen; če moram umreti, ljubi oče, sem vendarle srečna. Artur je prost, sedaj bo lahko dokazal svojo nedolžnost.“

„Ubogi, — ubogi otrok“, stokal je ječar. „O, temu je le moja molčečnost vzrok: saj Ti nisem povedal, kaka zver v človeški podobi je bil ta hudodelec. Varal Te je, —. goljufal, — Ti si postala nova žrtev te pošasti.“

„Oče, vzemi to besedo nazaj“, prosila je umirajoča. „Kaj ne, Artur je nedolžen, — o Bog, jaz ne morem mirno umreti. — Oče, — ljubi oče, povej mi le eno, ali je Artur res hudodelec, kakor si ga opisal?!“

„Govoril sem resnico, Neli“, odvrnil je starec trdo. „Saj je pri zaslišanju vse priznal; o moj ubogi otrok, — Ti — žrtev takega zločinca!“

Neli je molčala.

Odgovorila tudi ni potem, ko se je Lucija v divji bolesti vrgla čez preljubo sestro in s poljubi in solzami pokrila bledi obraz. —

„Neli!“ zaklicala je Lucija, „pozabi ničvredneža, poglej me še enkrat; saj sem jaz, Lucija, — umoriš me, če mi ne odgovoriš!“

Umirajoča je potegnila sestro k sebi.

„Poslušaj me, Lucija“, rekla je s pojemajočim glasom, „kadar bo pisal Artur, potem pojdi k njemu, a skrivaj, da ne bo nihče zvedel. Ti veš, kam naj pošlje pismo. Stopi potem pred njega in reci mu, da sem rada umrla zanj, akoravno — me je tako nesramno varal. Ali boš?“

Lucija je samo prikimala, govoriti ji ni bilo mogoče.

„Sovražiti bi ga morala“, nadaljevala je Neli, „a ne morem; preveč sem ga ljubila. Da, celo če bi bil hudodelec, bi bila moja naklonjenost komaj manjša. Zakaj, — ne vem, — a mislim, Lucija, — to so storile njegove oči. — V Arturjevih očeh je bila moč, ki me je nepremagljivo vlekla k njemu; ni mi bilo drugače mogoče, morala sem ga ljubiti. Sedaj je prost, — izroči mu moj zadnji pozdrav in povej mu, da sem s srčno krvjo potrdila obljubljeno zvestobo.“

Lucija je zavpila v nepopisni bolesti, kakor da bi ji hotelo počiti srce.

„Oče“, šepetala je umirajoča.

Stari ječar je pristopil k postelji in je tožno gledal v zatemnele oči Neline.

„Odpusti mi, da sem pripomogla Arturju k begu“, rekla je mlada deklica s težavo. „Prosim Te, — rotim Te, ne pusti me od tod brez Tvojega odpuščanja.“

„Moj otrok, moj ubogi otrok!“ zaklical je uradnik bolestno. „Vse, — vse Ti odpustim, — o Bog, pusti mi le mojo Neli, tolažbo mojih starih dni!“

„Z Bogom, ljubi oče, hvala Tebi!“ zdihnila je reva. „Pojdi sem, Lucija, — z Bogom, — reci Arturju, da mu odpustim, — da sem ga ljubila do zadnjega trenotka —“

Lucija je pritisnila svoji tresoči ustni na bleda usta.

Neline oči so še enkrat z nepopisno ljubeznijo obvisele na sestri. —

Potem je bilo vse prestano, — mlado srce je nehalo biti.

Zunaj na dvorišču so se razlegali glasovi razburjenih zasledovalcev, ki so se ravno vrnili od brezuspešnega nočnega lova. —

Znotraj v sobi ječarja klečal je osiveli oče s hčerjo ob postelji predrage ranjke.

271. poglavje.
V taboru obmejnih tolovajev.

Zapustili smo Heleno, ko je z Juno padla v roke tolpi razuzdanih roparjev.

Uboga trpinka je sedela ob vhodu svoje travnate ute in je žalostno gledala na služabnico, ki je bila na surov način zvezana z jermeni.

Tolovajem ni prišlo na misel, Juno preiskati, ker niso slutili, da bi na pol naga zamorka imela kaj denarja.

Tudi Helene niso nadlegovali, a to ni moglo reve pomiriti, ker je morala pričakovati od poveljnika tolpe najhujšo usodo. —

Tabor divjih tovarišev nudil je slikovito podobo.

Povsod so gorela majhna ognja, pri katerih se je pekla divjačina. Tu pa tam so ležali v travi razbojniki, medtem ko so se posamezne skupine udale strastni igri.

Divji klici in surove psovke so mnogokrat zadonele na uho Heleni, ki je šele zdaj spoznala, da je padla v roke popolnoma poživinjenih ljudij.

Vzlic divjosti je bilo videti, da vlada med to druhaljo red in pokorščina, ker je ena ostra beseda poveljnikovega namestnika v malo trenotkih pomirila valove prevelike razburjenosti.

Malo vstran od hrupne množice sta sedela pri ognju ona dva roparja, ki sta Heleno in Juno privedla v tabor.

Starejši teh dveh se je previdno oziral na vse strani, če ni kak nepoklicani prisluškovalec v bližini.

Potem se je obrnil k mlademu tovarišu, ki je temno zrl v žrjavico majhnega ognja.

„No, povej mi vendar, Jimi, — zakaj si tako čmeren? Pa, saj si lahko mislim, kaj Te žali; Ti bi bil lepo gospodično rad pridržal zase. Ni li res, kaj?!“

„V drevo bi se zaletel, da sem bil tak bebec in sem jetnico pripeljal tu-sem“, mrmral je Jimi. „Tolpa že davno ni zadovoljna z obstoječimi razmerami; več ko polovico jih imam na svoji strani. Sedaj pride zopet kmalu vodja, se lepo zahvali za lepo damo in jo vzame zase. Človek bi znorel!“

„Ne vpij tako glasno, Jimi“, svaril je stari. „Gotovo, neumnost sva naredila, popraviti se ne da nič več. Poveljnik se bo veselil, da si mu pripeljal lepo dekle.“

„Za vraga“, škripal je mladi razbojnik. „Še nekaj tednov bom gledal to reč, potem bom pa zginil z mojimi ljudmi in na lastno roko začel.“

„Samo poveljnika se varuj“, svaril je starejši. „Saj veš, s tem človekom se ni dobro šaliti. Če kaj opazi o Tvoji nameri, Te takoj ustreli, kakor je že prej storil z drugimi.“

„Streljati znam jaz tudi“, dejal je Jimi srdito. „Odvisno je le, kdo ima prvi puško nabito. Jaz ne bodem dolgo premišljeval, Dan. Zanesi se na to!“

„Na mojo podporo lahko računiš“, godrnjal je stari ropar. „Jaz sem tudi sit pokorščine.“

„Zamorka, ki je spremljala gospodično, je satansko bitje“, začel je Jimi po dolgem premolku.

„No, zahvaliti se ima samo svoji gospodinji, da je nisem ustrelil“, mrmral je starec.

„Jutri bo obešena“, odvrnil je Jimi. „Poveljnik se ne obotavlja dosti z zamorci. Sploh je pa videti, da je peklensko divja mačka, Ti bi bil moral videti njen srditi pogled, ko si jo brcnil.“

„Ah, kaj se brigam za ničvredno zamorko“, dejal je stari ropar zaničljivo.

„Ne prenagli se“, odvrnil je tovariš. „Jutri pride poveljnik nazaj in se bo seveda veselil lepega lova, katerega sem mu jaz tepec spravil v roke. Če potem gospodična prosi za zamorko, je lahko mogoče, da jo pusti pri življenju.“

„Potem bom pa jaz skrbel, da jo odkuri v pekel“, škripal je stari. „En zbodljaj z nožem po noči in noben pes ne bo lajal po zamorki. “

Medtem je ležala Juno nepremično na tleh.

Navidezno hladnokrvno je poslušala razgovor roparjev in je pri tem zvedela, kako grozna usoda je pričakovala Heleno. Globoko ginjena se je spomnila, kako se je Helena čuvaje postavila pred njo.

Zamorka je bila odločena, še to noč osvoboditi svojo gospodinjo, a to je bila težka naloga, ker je bila sama na barbarski način zvezana.

Večer je medtem napočil in ognji so žareli v mraku.

Iz brezskrbnosti roparjev, ki niso niti straž postavili, spoznala je Helena, da je bila vsa okolica neobljudena.

Peš nista mogli zbežati, ker bi ju bili razbojniki na svojih čilih konjih kmalu dohiteli, plav pa sta roparja odvezala in pahnila v reko.

Nakrat je prišla Juni rešilna misel.

Na konjih bo zbežala s svojo gospo. Morda se ji posreči dobiti živali.

Ali je pa znala gospa jezditi?! Tega Juno ni vedela in to je bila glavna stvar, ker bi ju zamogla rešiti le divja ježa. A Juno je zaupala svoji sreči, ki ji jo že tolikokrat pomagala iz nevarnega položaja.

Namenila se je v naj večji sili Heleno privezati na konja; morda bi se potem vzdržala na dirjajoči živali.

Medtem je nastala noč.

Nekaj razbojnikov se je približalo zamorki.

Pregledali so vezi, s katerimi je bila zvezana kakor snop.

„Veseli se, zamorka, jutri boš obešena za noge, poveljnik se ne obotavlja dosti“, zaklical je eden roparjev.

„Ali je dobro zvezana?“ vprašal je drugi. „Zamorci imajo deset hudičev v sebi.“

„Saj še prsta ne more geniti“, odvrnil je prvi govornik. „A le pojdi, danes imava stražo po noči. Ti bodi pri konjih, jaz pa se postavim na izhod soteske. Motenja se nama ni bati.“

„Pri konjih je torej straža“, mislila je Juno. „Drugi mož stoji pri soteski, ki pelje v dolino; jezditi morave torej čez griče.“

Ognji so se ugasnili; kmalu je oznanjalo glasno smrčanje, da so razbojniki spali.

Juno je ležala vstran od spečih mož in se je delala, kakor bi tudi ona spala.

Ko je pa videla, da se ni nihče več genil, napela je vso moč, da bi zrahljala vezi.

Zaman, — trdi jermeni iz bivolovega usnja niso odnehali ni za palec.

Juno je še enkrat obupno poskušala, a tudi sedaj se ji ni posrečilo.

A zamorka ni bila oseba, ki bi se tako naglo udala v svojo usodo.

S svojimi bistrimi očmi je gledala naokoli.

In veselje se ji je zasvetilo v temnih očeh, ko je tik svoje glave ugledala kamen.

Ta je bil večjidel zakopan v zemlji, a vrh, ki je molel ven, je bil precej robat in oster.

Ker Juni ni bilo mogoče geniti svojih rok, se je kakor kača pomikala naprej, da sta njeni nogi prišli do kamna. A to je šlo silno počasi, tako da je pretekla skoraj ura, predno je čutila Juno svoji nogi počivati na kamnu.

Sedaj je začela s kratkimi sunki drgniti svoje vezi ob ostrem robu.

Večkrat je morala utrujena in potna prenehati, a upanje, da reši sebe in svojo gospo strašne usode, gnalo jo je vedno k novemu naporu.

Tako je ležala več ur in drgnila nogi sem in tje, ko ji je škripajoč glas izdal, da je bilo trdo usnje pretrgano.

Vezi na nogah so odnehale in Juno se je s krepkimi sunki osvobodila jermenov.

Potem je prisluškovala v noč, tjakaj, kjer so počivali na svojih odejah razbojniki.

A vse je bilo tiho, le rezgetanje konj je bilo slišati iz daljave.

Junin život pa je bil še vedno zvezan, zato tudi ni mogla vstati.

A ta težava je bila za Junino glavico otroška igra.

Z nogama se je počasi pomikala naprej, da je prišla do nekega drevesnega debla, ob kojem je lahko vzravnala svoj život. —

V trenotku je bila na nogah.

Senca drevesa jo je popolnoma zakrila.

Sedaj se je bilo treba oprostiti vezi okolu rok, a to je bilo nemogoče; ko bi bila poskusila jih ob kamnu raztrgati, bi bil prej nastal dan, tu ji je mogla pomagati druga roka.

Prišlo ji je na misel, da je imela Helena majhen nožek pri sebi.

Ko bi lezla do nje, bi dobila tam popolno prostost. A tudi to je bilo nepopisno težavno, ker jo morala ravno mimo ognjev, predno je mogla priti do Helenine ute. Pa poskusiti je morala in tako je pričela Juno svoje nevarno potovanje, ki bi ji vsako minuto lahko prineslo smrt.

Kakor strah se je pomikala med spečimi roparji.

A ti so, pijani od žganja, trdo spali in niso slišali skoraj brezšumnih stopinj zamorke.

Komaj pa je ugledala Juno prod seboj Helenino travnato uto, ko jo je prestrašila nova ovira.

Pred vratmi je ležala moška postava.

Bil je poveljnikov namestnik, kateri se je radi varnosti vlegel pred stanovanje jetnice.

Juno je lezla za uto.

Tam je pokleknila in z zobmi trgala travo s sten uto. Kmalu je bila narojena luknja.

„Gospa“, šepnila je Juno v temni prostor.

K sreči Helena ni spala.

Preteča nesreča, — postati ljubica poveljnika razbojnikov, — ji je vzela mir.

Jokaje je ležala na ubornem ležišču, ko ji je zadonel na uho Junin glas.

Helena se je naglo vzdignila.

Mislila je, da se vara, ker je še na večer videla Juno zvezano.

„Gospa“, glasilo se je znova.

Helena je sedaj videla majhno luknjo v zadnji steni ute in je v hipu stala pred njo.

„Juno, ali si Ti?“ šepetala je, omahujoč med strahom in upom. —

„Da“, slišalo se je nazaj. „A zvezana sem še na rokah. Vzemite nož, gospa, — tu so moje roke.“

S tresočimi prsti vzela je Helena nož iz žepa in je tipala po zvezanih rokah zveste zamorke.

Jermen je padel pod ostro prerezo.

„Dobro je, gospa, prosta sem“, šepetala je zamorka. „Kmalu bo tudi gospa prosta, a prej še eno vprašanje: Ali znate jahati?!“

„Gotovo, ljuba Juno“, odvrnila je Helena začudeno nad tem vprašanjem.

„To prav dobro“, dejala je zamorka veselo. „A to bo dolga, nevarna ježa.“

„Vse bodem prenesla“, zaklicala je Helena jokaje. „Da bom le prosta tega strašnega človeka; usoda, ki me pričakuje tukaj, je hujša nego smrt.“

„Dokler bo Juno živela, Vam ne bo nikdo stopil preblizu“, zagotovila je zvesta služabnica Heleno.

„Kako naj pa pridem iz ute?“ vprašala je Helena boječe. „Ravno pred vhodom leži nek ropar.“

„To je prav lahko“, odvrnila je Juno. „Sedaj gospa lahko v miru počiva, jaz se kmalu vrnem, potem bo vse pripravljeno za beg.“

Zamorka je izginila v nočni temi.

Helena je zopet sama ostala.

Vročo zahvalno molitev je poslala proti nebu; saj ji je dobrotljivi Bog poslal pomoč in rešitev v največji sili. Ginjena do solz mislila je na Juno, ki se je gotovo trudila z nečloveškimi močmi, da bi se osvobodila vezi.

Kaj bi bilo ž njo brez pomoči pogumne služabnice? Žrtev drznih razuzdancev bi bila postala, ali pa morala iti v smrt.

In vsej nesreči je bila kriva ona ljubezen, katero je bila ohranila ničvrednežu, ki jo je nezvesto zapustil. Radi njega je bila zapustila svoj dom, in jeza užaljenega očeta ji je sledila povsod.

Od onega dne, ko je zapustila grad Ostrovrh, je bilo njeno življenje nepretrgana veriga nesreč, bede in skrbij. Ali ne bo temu nikdar konec, — ali tudi sedaj ne bo našla miru, ko ji je oče odpustil?!

A skrivnostno zagrinjalo, ki je zakrilo njeno prihodnjost, se ni odprlo; usoda ni odgovorila na Helenino nemo, boječe vprašanje.

272. poglavje.
Drzno podjetje.

Sledimo sedaj Juni, ki se je smelo lotila priprav za beg. Komaj je zamorka zapustila Helenino uto, ko je počenila v travo in pregledala razrezani jermen.

Zadovoljno se je nasmehnila, ko je videla, da se bo dal še uporabiti.

Juno ga je hitro ovila okolu leve roke, zanj ko v desni držeč je korakala počasi proti kraju, kjer so stali konji.

Kmalu je bila tam.

Večina živalij je ležala v travi in spala, ostali pa so s povešenimi glavami sanjali in kakor kipi pričakovali jutra.

Kmalu je našlo temote vajeno oko zamorke stražnika konj, ki je sedel na majhnem gričku in gledal v daljavo.

Mož ni slutil, da se mu je zadaj v visoki travi bližala poguba; kajti noben glas ni izdal zamorke, ki je kakor panter lezla skozi rosno travo.

Nakrat se je samotna straža zganila.

Mož je z roko posegel za vrat, okolu katerega seje ovila zanjka lasova.

Grgrajoči glasovi so se mu izvili iz ust, potem je padel, na pol zadušen, — nezavesten na tla.

Juno je hitela tje, ovila laso okolu života nezavestnega, da se ta ni mogel geniti, in mu je vtaknila šop trave v usta. Potem mu je zanjko okolu vratu malo zrahljala, da se nimogel zadušiti in ga je pokrila z njegovim plaščem, ki je ležal poleg njega.

Sedaj je bilo treba preskrbeti sedlo za gospo.

To je bilo težavno, ker so bili roparji vzeli sedla s seboj k svojim ognjem.

A Juno ni videla v tem velike ovire, ker je vedela, da se razbojniki, onemogli od premnogega žganja, ne bodo tako zlahka zbudili.

Hitro je šla k taboru nazaj in se je v njegovi bližini vrgla na tla.

Brez šuma se je pomikala naprej, da je prišla blizu dogorelega ognja.

Previdno je tipala na vse strani, v skrbeh, da bi ne zbudila kakega spečih roparjev.

Končno je našla, kar je iskala.

Bilo je mehikansko sedlo, katerega bi mogla Helena v sili porabiti zase.

Nakrat se je eden spečih vzdignil kvišku.

Menda je slabo spal, ker je nejevoljno mrmral predse.

„Za vraga je to hladna noč“, klel je tiho in brcnil z nogo v ugašujoče oglje, da je jasno razsvetilo bližnjo okolico.

Juno je ležala kakor kamen, ker bi jo bilo najmanjše premikanje ovadilo.

Mož pa k sreči ni imel veselja opazovati sumnjive postave, marveč se je godrnjaje vrgel na drugo stran.

Kmalu je pričalo glasno smrčanje, da je trdno spal.

„Kmalu bi me bil ujel“, mislila je Juno. „Tu sem imela srečo!“

A zamorka je ob svitu ognja še nekaj drugega staknila. Ne daleč od nje je ležala cula, katero je takoj spoznala za kožo amerikanskega tigra, kojo si je prisvojil eden roparjev. Zraven je ležala puška in pas poln patron.

V hipu se je zamorka polastila vseh teh režij in jih je vlekla na prostor, kjer so stali konji.

Še enkrat je vzdignila plašč od premaganega roparja in je skrbno pregledala vezi in zamašek.

Mož je ležal še vedno v nezavesti.

Potem je brzo hitela k travnati uti, kjer je Helena v smrtnem strahu čakala na izid nevarnega podjetja.

Bil je tudi skrajni čas, ker je bledosiva črta na vzhodnem obzorju naznanjala bližajoče se jutro.

Kmalu je Juno dospela do ute.

V malo minutah je naredila toliko luknjo v uto, da je Helena zlezla na prosto.

„Sedaj pa, gospa, hitro, prav hitro,“ zašepnila je Juno.

Bežeči sta tekli kakor veter, da sta prišli v bližino pašnika. —

„Gospa, vlezite se tukaj“, rekla je Juno z zamolklim glasom. „Mož tu ni mrtev, samo zvezan. Juno gre po konje.“

Helena se je z grozo vsedla poleg nepremično ležečega, medtem ko je odšla Juno h konjem.

Živali so se jele plašiti, ko se je prikazala črna postava zamorke.

Nekateri konji so glasno hrželi, kar bi se bilo prav lahko slišalo v tabor.

Juno pa se ni dosti zmenila za to, ker so roparji vedeli, da je bil pri konjih čuvaj; tudi gotovo ni bilo nič redkega, če so se konji v teh krajih prestrašili, kjer se je klatilo polno volkov.

Izkušeni pogled drzne zamorke izbral je dva prav krasna konja. —

Eden je bil bel žrebec, katerega je Juno odločila zase, drugi pa lepa črna kobila, ki je bila namenjena, pomagati ubežati njeni gospej.

Gladila in mirila je razburjeni živali in osedlala vranca s tako spretnostjo, da bi se bil vsak čudil.

Potem se je obrnila k belcu in mu z jermenom navezala jaguvarjevo kožo na hrbet.

Juno je mnogokrat jezdila na neosedlanih konjih, zato ji je to zadostovalo.

Potem si je zamorka opasala patagonski pas in je vzela puško v desnico.

Čez par minut je bila zopet pri svoji gospej.

„Počakati morave, da bo bolj svetlo,“ šepetala je. „Griči so tu strmi: ena napačna stopinja konj nas lahko pogubi. Sedaj greste lahko z menoj h konjem.“

Helena je sledila tovaršici in je bila kmalu pri živalih, ki nista bili nič kaj zadovoljni nad motenjem nočnega miru in sta glasno pihali skozi nozdri.

Polagoma je postalo mračno, tako da je Helena lahko spoznala svojega konja.

Lepa žival je s svojimi velikimi, razumnimi očmi začudeno gledala vitko postavo mlade dame.

Ta se je rahlo naslonila na njo in jo gladila s svojo mehko roko. —

Na lepi živali gotovo še nikdar ni jezdila nobena dama; a videti je bilo, kakor bi žival slutila, kakšen pomen bo imela njena hitrost za lepo ženo ob strani, ker je radovoljno nudila svojo glavo v ljubkovanje.

Nasprotno je imela Juno mnogo truda s svojim ponosnim žrebcem.

Ta gotovo ni bil prijatelj zamorcev in se je mnogokrat postavil na zadnji nogi, tako da ga je Junina železna pest le težko krotila.

Polagoma je postalo svetleje, kmalu so se razločila pobočja gričev.

„Sledite mi, gospa,“ šepetala je Juno. „Jezditi morave tja gori, tam je jarek, kjer ni tako strmo.“

Črna kobila je radovoljno ubogala lepo voditeljico, medtem ko je bil belec kakor besen.

Helena je bila v smrtnem strahu, ker se je bala, da se bo žival odtrgala.

A nakrat je postal žrebec popolnoma miren, in je stopal z zamorko.

„Juno mu je pihnila v nosnici,“ odvrnila je Juno na Helenino začudeno vprašanje. „To pomiri najbolj divje konje; o, Juno dostikrat jezdila take in jih tudi ukrotila.“

Kmalu je bil dosežen omenjeni jarek, a ta je bil tako poln kamnov in skal, da sta bežeči morali tudi tu voditi svoja konja.

Končno sta dospeli na vrh griča.

Pred njima je ležala široka pustinja, nad katero so se valile megle.

„To je reka,“ dejala je Juno in pokazala v gosto meglo, „ne smeve je pustiti iz očij, ker pelje v Kingstre. A morda bo to dolga, trudapolna ježa. Sedaj greste lahko na konja, gospa.“

Heleno je navdalo neko veselje.

Pred njenimi duševnimi očmi so se prikazali minoli časi, ko je visoko na konju jezdila z očetom. Bila je strastna in drzna jahalka, to ji je sedaj, v trenotku nevarnosti, prišlo prav.

Juno ji je vročila vajeti, ko se je vsedla na konja.

Zamorka je pripela stremen tako visoko, da je Helena lahko stopila vanj, ko je skočila na konja, potem je sama zajezdila svojega belca kakor moški.

Bila je čudna podoba, katero sta nudili jahalki.

Tu nežna postava v svetli obleki na krasnem črnem konju, ki je ponosno pihal pod lahkim bremenom tja v jutranjo meglo.

Zraven na pol naga postava June, koji lepo rasteni gornji život je bil videti kakor izdolben iz temno-rjavega mramorja.

Zamorka je sedela kakor mož na iskrem belcu in je bila s puško v desnici in patronsko torbico za pasom podobna hrabri črni amaconki, s katerimi je bajka obljudila nezasledne puščave srednje Afrike.

Helena se je plaho ozrla nazaj na tabor, potem pa je hvaležno vzdignila lepe oči proti nebu; zopet jo je božja vsemogočnost obvarovala grozne usode. — —

Jahalki sta pustili konja bolj počasi iti, ker jih je hotela Juno varovati za kako zasledovanje.

Zamorka je vzela puško v roko in jo je hladnokrvno nabasala.

„Za vse slučaje,“ dejala je malomarno. „Vedeti se ne more, kaj naju sreča: tudi nimave pričakovati nikakega prizanašanja od strani razbojnikov.“

Helena je zdihovala, ko je mislila na možnost, da bi se prelila človeška kri.

A Juno tega menda ni opazila. Poznala je svojo gospo in vedela, da ta rajši trpi, nego da bi pripravila druge v nevarnost.

A pogumna zamorka je bila odločena, naj pride kar koli hoče, da ne pade več razbojnikom v roke.

Nakrat je Juno ustavila svojega konja.

„Grda megla.“ mrmrala je. „Obrniti morave in jezditi okolo tabora: vidite, gospa, tu je reka, jezdili sva zopet proti severu namesto proti jugu.“

Juno je imela prav.

V velikem krogu sta morali jezditi okolo tabora, da sta prišli na drugo stran in tam mogli iti v smeri proti Kingstreju dalje. —

Še vedno je ležala megla na planjavi, tako da je morala Juno še na en grič, da je tam pregledala okolico.

Krasna konja je bilo le težko obdržati v stopi, pihala sta v uzde in hotela dalje.

„Tako, zdaj gremo proti jugu,“ dejala je Juno zadovoljno. „To je reka, tu je tudi mesto, kjer je ležal plav, in tam soteska, kjer sva zavili z roparjema. — Tu— —“

Končala ni, ker je počil strel.

V naslednjem trenotku je zažvižgala kroglja nad glavami beguncev.

Ob jednem se je slišalo v taboru glasno vpitje.

Brez dvoma, — beg je bil zapažen.

„Sedaj v dir, gospa!“ zavpila je Juno. „Šli bodo za našim sledom: konja morava varovati: poznam to, — sem dostikrat poskusila tako divjo ježo.“ —

Kmalu sta zginili jahalki v gosti megli ob bregu reke. V taboru obmejnih tolovajev je vladala naj večja zmešnjava. —

Razbojniki so ob prvem svitu dneva zapazili beg zamorke. —

Nekaj časa so mislili, da je bila v zveži s hudičem; ko je pa prihitel čuvaj Helene in je brez sape poročal, da je tudi lepa jetnica ušla, drvili so vsi h konjem, da bi zasledovali begunki.

Tam jih je pričakovalo novo iznenadenje.

Dva najboljša dirkača cele trope, ki sta bila poveljnikova last, sta manjkala.

„Živali sta porabili za beg!“ vpili so roparji besno.

Medtem ko so osedlali konje in — osvobodili zvezanega tovariša, pridrvila je ob soteski nastavljena straža in oznanila, da sta begunki ravnokar jezdili mimo nje.

Z glasnim vpitjem vrgli so se roparji na svoje konje in dirjali kakor blazni proti soteski, da bi našli sled ubeglih.

Kmalu so ga dobili, — in gonja se je pričela.

273. poglavje.
Ježa na življenje in na smrt.

Helena in Juno sta jezdili le nekaj tisoč korakov ob reki, ko jima je divje vpitje oznanilo približevanje zasledovalcev. —

„Sedaj morave jezditi v diru!“ zaklicala je Juno. „Preblizu nama ne smejo priti!“

Iskra konja sta veselo rezgetala, ko so odnehali vajeti, in sta letela naglo kakor veter naprej.

Za njima se je podila divja tolpa razbojnikov.

Glasno tulenje iz najmanj petdeset hripavih grl razodevala je bežečima, da je vsa druhal za njima.

Juno je odvrnila od brega proč, bolj v stepo.

Ta odlok je bila sreča obeh, ker je tu naredila reka velik ovinek proti njihovi strani.

Roparjem je bilo le dobro znano, ker je en del jezdecev dirjal v stran, da bi bežečima zastopil pot.

Ko sta jahalki prišli v stepo, se je bila megla v toliko razpršila, da sta spoznali v daljavi postave tolovajev.

Ti so še vedno dirjali v stran in tako prestrigli velik del poti, katero sta Helena in Juno prejezdili.

Vsem naprej je jezdil na iskrem žrebcu stari ropar, ki je hotel včeraj Juno vstreliti in je zamorko potem v taboru obdaril z brcami.

Juno je videla, kako je vzdignil puško, in je svojega konja tiščala h konju Helene, da bi to obvarovala smrtne krogle. —

Kratek, oster pok je zadonel od onstran. —

Juno se je zgenila.

„Moj Bog, — ali si zadeta ?“ vprašala je Helena prestrašena.

Zamorka je zaničljivo pogledala na svojo levo roko, iz katere je curljala kri.

„Bilo je dobro namenjeno,“ rekla je malomarno, „a slabo zadeto; lahek ostrel, — samo koža je ranjena.“

V naslednjem trenotku je obrnila svojega belca.

Puško je pritisnila na lice in grmeči strel se je razlegal po jutranjem zraku.

Helena je glasno zavpila, ko je videla roparja v visokem krogu pasti s konja.

Prah se je vzdignil s tal; — prosti konj je dirjal kakor blazen v daljavo.

Besno vpitje pridrvečih razbojnikov je odgovorilo srečnemu strelu June.

„Za brcanje,“ mrmrala je ta srdito in hitro zajezdila k Heleni. —

„Ah, Juno,“ stokala je ta. „Ti si moža ustrelila!“

„Bolje, ko da bi bil on naju ustrelil!“ odgovorila je zamorka z blestečimi očmi. „Ha, boječi zanikarneži!“ vpila je zmagovalno, „se zdaj drže izvan strelne daljave, — poglejte sami gospa.“

V resnici so bili razbojniki ustavili konje in so sedaj jezdili zunaj strelne daljave za bežečima.

„Kje neki je ostal drugi oddelek?“ vprašala je Juno v skrbeh. „Saj je bil vendar tudi za nama in je popolnoma izginil.“

„Tu so!“ zaklicala je Helena prestrašeno in pokazala v neko dolino. „Prav blizu so.“

„Naprej,“ velela je Juno in pognala oba konja z bičem, da sta dirjala kakor vihar.

Streli so pokali za njima, a kroglje so letele visoko nad glavami naprej nagnjenih jahalk.

Za bežeče je bila to prava sreča, da je Juno izbrala poveljnikova konja.

Nobeden zasledovalcev se ni upal streljati na prekrasne živali, akoravno bi jih bili lahko s svojimi izbornimi puškami dosegli. — — — — —

Razbojniki so se sedaj lotili druge taktike.

Konje so primorali v kratek dir, katerega so ti lahko dolgo zdržali.

Tako so se nadejali z neprestanim zasledovanjem in spretnim izkoriščanjem jim dobro znane okolice kmalu dohiteti ubegli ženi.

To bi se jim bilo gotovo posrečilo, ko bi ne bilo — June. —

A zamorka je bila tako znana z življenjem v gozdu in v stepi, da je bila popolnoma kos zvitim nakanam brezsrčnih roparjev.

Tako je trajala divja gonja več ur.

Konji so bili komaj utrujeni in le bela pena, katera jim je visela iz nosnic, je oznanila, da so se jeklene mišice nenavadno napenjale.

Juno je skrivaj občudovala Heleno, ki je sedela na svoji črni kobili kakor kneginja. Hitro kretanje je orudelo njeni lici, majhni roki sta trdno držali vajeti pihajoče živali.

Ko je tako v svojej svitlej obleki in razpletenimi lasmi dirjala s krasno živaljo, bila je podobna rojenici iz pravljice, ki je vladala svojo državo — stepo. —

Juno se je vedno ozirala za njunimi zasledovalci, ki so bili sedaj daleč zaostali.

„Stoje,“ zaklicala je zamorka. „oh, kako zvito, — puste konje počivati, — upajo, da naju potem dohite. A me naredive tudi tako.“

Jahalki sta zavrnili svoja peneča konja.

Juno ju je pripela z lasom in jima je prinesla zelišča, katero sta živali hlastno požrli.

Potem je peneča konja drgnila s travo do suhega.

Iz vsake kretnje se je videlo, da se je zamorka razumela s konji ravnati.

Eno uro je trajal odmor, potem je naznanila Juno, da se je tolpa razbojnikov zopet jela premikati.

V hipu sta tudi begunki zasedli svoji živali in dirjali naprej.

„Sedaj se bodete smejali, gospa!“ zaklicala je zamorka nenadoma. „Takoj bove daleč pred onimi!“

Helena je začudeno pogledala svojo služabnico, ko je ta zavila na levo proti hribovju.

„Tu nama pridejo zasledovalci prav blizu“, zaklicala je Helena boječe. „Le poglej, kako nama odrežejo pot.“

A zamorka se je samo smehljala, ne da bi bila kaj odgovorila.

Končno sta dospeli do hribovja.

Juno je jezdila s Heleno gori in na drugi strani po pobočju navzdol.

Potem pa jo je zavila na desno proti reki.

Helena je komaj zadržala klic občudovanja.

Razbojniki so vedno jezdili na levo, da bi tam prehiteli bežeči; ko so prišli na mesto, kjer so mislili, da morata jahalki mimo, sta bili ti na drugi strani daleč proč.

Juno se ni varala, ker je čez pol ure opazila zasledovalce kakor majhne pičice na hribovju na levi strani.

Ta zvijača se je izvrstno obnesla. —

„Ali prideve kmalu v obljudene kraje, Juno?“ vprašala je Helena.

„To bodeve kmalu videli“, odgovorila je Juno. „Če bodo roparji opazili, da pridemo v bližino ljudij, bodo jezdili kakor besni, da bi naju dohiteli, — to bo potem divji lov. A naša konja sta bila najboljša cele črede, ne bodo naju došli.“

„Bog daj“, zdihovala je Helena in plaho pogledala po daljnih jezdecih.

Zopet je preteklo precej časa, med katerim se ni druzega dišalo nego sopihanje dirjajočih konj.

Okolica je postala ravna.

Bil je velikanski travnik z visoko tenko travo, ki se je razširil daleč na okoli.

Juno se je ozrla za daljnimi jezdeci.

Ti so bili videti kakor temne pike nad velikim travnatim morjem.

„Še vedno jezdijo počasi“, dejala je zamorka, „do naselbin mora biti še daleč.“

Begunki nista občutili glada, le žeja ju je mučila, ker je solnce skoraj navpično pripekalo na njuni nepokriti glavi. Juno je videla, da je Helena trpela in je s svojimi temnimi očmi iskajoč gledala naokoli.

Reka je bila daleč, tudi nista imeli posode, da bi zajeli vodo. —

Nakrat je Juno veselo zaklicala: „Tam je voda!“

Helena je gledala na ono stran, kamor je zamorka kazala, a spoznati ni mogla druzega nego nekaj debelih okroglih stvari na tleh.

Juno je ustavila svojega belca in skočila raz konja.

Čez nekaj trenotkov je sedla zopet na jaguvarjevo kožo.

Zamorka je sedaj imela nekaj temnih krogelj v svoji desnici; bile so tako imenovane čebolne kakteje, od katerih je zamorka previdno odstranila trnje.

Potem ponudi čudni sad svoji gospej.

„Gospa! Narediti morate malo luknjico v lupinjo“, poduči zamorka svojo začudeno gospo. „Znotraj je polno okusnega soka; — izvrstno pogasi žejo.“

Helena stori, kakor ji je zamorka rekla, in v nekaj minutah je bila od tega božjega daru zopet okrepčana. —

Zopet je prešlo precej časa. Juno se je zopet obrnila proti svojim preganjalcem.

„Zdaj pa velja!“ zakliče Heleni. „Le poglejte, gospa, razbojniki jahajo kolikor morejo. Zdaj je treba jahati, kar se da.“

Kakor veter sta se zdaj jahalki zapodili čez široko planjavo. Veter je močno pihal čez prostrano ravan, naravnost beguncem nasproti. Pripogibal je visoko travo na tla, tako da ste begunki natanko videli svojo pot.

Kakor divja vojska vihrali so vsi čez prerijo.

Naprej mladostni ženski postavi, v daljavi pa gneča razbojnikov, ki je kakor blazna tolkla po konjih.

„Ne morejo se bližati!“ vpije Juno zmagonosno. „Naši konji lete kakor blisk, le poglejte, gospa, preganjalci že zaostajajo.“

Helena je sedela z žarečim licem na svojem penečem se konji, ki je s svojo lahko težo kakor blisk letel naprej. Od časa do časa je s svojo mehko roko nežno pogladila potno dlako svojega konja, ki je na to ljubkovanje odgovarjal s še hitrejšim tekom.

Juno ležala je kakor njena gospa naprej pripognjena na vratu konja, da bi vetru kolikor mogoče malo nasprotovala. Zamorka je bila kakor priraščena na svojem konji, in plemenita žival nesla je drzno jahalko kakor burja naprej.

Koliko časa bo trajala ta gonja?! —

Razbojniki so vedeli, da prve naselbine niso bile več daleč, zato so neusmiljeno tepli po svojih konjih, da bi bežeči ženski še došli.

„Pazite!“ vpije naenkrat Juno, „tukaj je veliko lukenj v zemlji od prerijskih psov!“

In v resnici so se tu in tam vzdigovali mali holmci, v katerih so prebivali psi v družbi neločljivih tovarišic kač klopotač.

Zdaj sta preganjanki pustili konja počasneje teči, ker je bilo na njih ohranitvi vse ležeče.

Če je le eden konj padel, bilo je vse izgubljeno.

Razbojniki so veselja vriskali, ker so mislili, da so se konji bežečih žensk utrudili in da ne morejo naprej.

Ali njihovo veselje spremenilo se je v nebrzdano togoto, ko so brez premisleka divjali po zaprekah.

Tu in tam padel je kak konj, ter vrgel jezdeca kvišku v zrak.

Zdaj so tudi preganjalci brzdali svoje utrujene konje. Ali pot postajala je vedno težavnejša, ker je bilo med luknjami psov še veliko kamnov.

Ko so se pa roparji vedno le bližali, morali sta Juno in Helena v svojo obžalovanje hitreje jezditi, da bi ušli krogljam preganjalcev.

Kmalu sta bili begunki daleč naprej.

Razbojniki so bili jeze kar iz sebe, da se njihovi jetnici vedno bolj in bolj oddaljujeta.

Poganjali so svoje peneče se konje do skrajnosti, — a vse zaman. —

Kar Helena prestrašeno vzklikne.

Njen konj je stopil v prazno luknjo prerijskega psa; le s trudom se je obvarovala padca.

V trenotku je Juno ustavila svojega konja, tako da se visoko vzpel, potem je skočila z njega ter polna skrbi hitela k svoji gospej.

„Je-li konj kaj ranjen?“ vpraša plaho ter pazljivo ogleduje upehano žival.

„Ne vem,“ odgovori Helena v skrbeh. „Ah, moj ljubi Bog!“ —

Obe sta prestrašeno zrli na konja, ki si je nogo zvil in je zdaj kruljevo hodil.

Juno je hitro drgnila ranjeno nogo, ali konjeva hoja ni bila dosti boljša.

Bojazljivo sta gledali po svojih preganjalcih.

Iz daljave so se razbojniki hitro bližali.

Ni bilo nikakega dvoma, da v nekaterih minutah dosežejo begunki. —

274. poglavje.
V največji sili.

„Izgubljena sem, Juno!“ — vzklikne Helena v smrtnem strahu. „Moj konj me ne more dalje nesti.“

Zamorka je stala pri konju, raz katerega je bila Helena skočila. V nekaterih sekundah je sedlo odpela.

„Kaj pa hočeš sedaj storiti z ubogo živaljo?“ vpraša Helena obupano.

Videla je v svoj največji strah, da so se preganjalci hitro bližali. Juno je bila ravnokar vrgla jaguvarjevo kožo od svojega belca. —

„Gospa bo jahala mojega konja“ reče mimo.

„In ti, Juno?“ vpraša Helena.

„Za Junino življenje se tu ne gre; če bo le gospa rešena,“ odgovori zvesta zamorka s solznimi očmi. „Juno je premetena, ona se bo z begom rešila.“

„Tu na odprti preriji?“ zakliče Helena. „Ne, tega nikdar ne dopustim. Kjer ti ostaneš, zvesta duša, tam hočem tudi jaz pričakovati svojo usodo.“

„Hitro, gospa, vzemite konja“, sili Juno, „jezdeci bodo vsak čas tukaj!“

„Nikdar, ne!“ zakliče Helena odločno. „Ti porabi konja za svoj beg, ljuba Juno, ali prej me ustreli s svojo puško; nikari me žive ne pusti pasti v oblast teh groznežev!“

„Jaz ne vzamem konja“, odgovori Juno trdno. „Kjer gospa umrje, tam hoče tudi Juno umreti.“

„Vzemi konja, zvesta duša!“ zakliče Helena obupno.

„Nikdar, — jaz ostanem tukaj“, bil je odločni odgovor zamorke.

V daljavi čulo se je divje vpitje bližajočih se preganjalcev.

„Juno, ljuba Juno“, prosi Helena jokaje, „končaj me! Ali hočeš, da padem v krvave roke razbojniškega glavarja, — ali hočeš, da umrjem v žalosti in sramoti ? Ne bojim se smrti; gotov strel od tebe me reši vseh bolečin in muk, ki bi jih sicer morala prestati. — Lepo te prosim, — pridušujem te, daj mi smrt!“ —

Helena se je zgrudila pred svojo služabnico na tla.

Smrtno bledi obraz zakrivala si je z rokama, — tako je pričakovala konec.

V zamorki divjal je grozni boj.

Ali tu se ni dalo dosti premišljevati, vedela je, kakšna grozna usoda čaka njeno ljubljeno gospo.

„Najprvo gospo, — potem Juno“, mrmra s temno odločnostjo.

Potem je namerila puško na Helenine prsi.

Ubožica se ni ganila, le njeni ustni šepetali so tiho molitev. — — — — — —

Na zamorkin hipni vzklik Helena spogleda.

„Rešeni!“ zavpije zamorka. „Ha, kako sem bila neumna, — zakaj si nisem tega takoj izmislila!“

Helena je mislila, da se je zamorki zmešalo.

Kakor blazna shodi Juno naprej in poklekne v visoko prerijsko travo.

Helena je videla, kako je zamorka izpulila nekaj trave.

Takoj na to je visoko vzplamtel ogenj. —

Zamorka je vrgla goreči zavitek v suho prerijsko travo.

V trenotku vzplamtelo je široko proti preganjalcem.

Razbojniki so grozovito zatulili.

Juno je skočila h konjema, da bi prestrašeni živali pomirila. —

V zadnjem trenotku se je zamorka domislila, da bi močan veter porabila in užgala prerijo.

Razbojniki so se obrnili na desno in na levo, da bi ogenj od strani objezdili, ali to je bilo nemogoče, ker je bil ogenj že več sto korakov širok. —

Juno je vedno znova zažigala travo, tako da se je ogenj razširjal in prestrašene razbojnike ustavil tudi od strani. Zaman so najdrznejši skušali jezditi skozi ogenj.

Bil je preširok; zažgani so se zgrudili s svojimi konji v strašno žrjavico.

Ostanek druhali je sedaj obrnil svoje utrujene konje in jezdil nazaj proti reki.

A ogenj se je bil tam že tako daleč razprostrl, da so morali dirjati nazaj k več ur oddaljenim gričem, da bi na njihovih golih pobočjih iskali zavetja.

Bila je divja ježa, — zasledovalci so bili sedaj preganjani.

Zasledovani od groznega nasprotnika, ognja, so drvili razbojniki v nerednem begu.

Helena in Juno sta bili rešeni.

Helena je še vedno ležala na kolonih in so vroče zahvalila Bogu, potem je s solzami veselja pritisnila Juno na prsa. Bila je grozna, in vendar lepa podoba, katero je sedaj nudila prerija.

Pred rešenima ženskama je ležala velika ravan, nad njo modro nebo, iz katerega je pošiljalo solnce svoje močno vroča žarke. —

Za njima obzorje polno temnega dima, iz katerega so švigali plameni; — podoba razdejanja in groze.

Ko se je poleglo prvo veselje, obrnila se Juno k ranjeni živali. —

Pregledala je nogo in videla, da kmalu ozdravi, ker je konj že stopil nanjo.

„Nogo treba dobro namazati z mastjo“, dejala je Juno končno. „To bo lahko poskrbeti. Le pazite, gospa.“

Zamorka je vzela puško v roko in pozorno gledala na krtine, kjer so bili prerijski psi.

Debel tovariš je sedel na svojem podzemeljskem zavetju in s hripavim lajanjem izražal svojo nejevoljo nad motenjem z ognjem.

Juno je vrgla debeluha z mojstrskim strelom s hribčka in je zmagonosno privlekla majhno žival h konju.

„Pasja mast je tako dobra kakor goveja mast“, zaklicala je veselo in razparala kožo, da se je pokazalo dosti rumene masti. —

Bila je mehka, tako da jo je Juno lahko vzela ven in ž njo namazala konju ranjeno nogo.

Čez pol ure drgnenja je žival lahko stopala, akoravno je to zelo previdno storila in pozorno zrla na nevarne griče.

Juno je konja znova osedlala in pomagala svoji gospodinji na hrbet.

Kmalu sta jezdili v naglem stopu proti jugu, proti rešilnim naselbinam. —

Bilo je že pozno popoludne, ko je postala pokrajina zopet gorata. Griči in široke doline so se menjavali, a še vedno ni bilo videti ni sledu človeškemu bivališču.

Juno se je zato obrnila s svojo gospo proti reki, katero sta dosegli v eni uri.

„Kmalu se morale ustaviti za noč, gospa“, dejala je zamorka. „Prej ko jutri dopoludne tako ne moreve priti k naselbinam.“

Helena je bila zadovoljna s tem in tako sta jezdili ob bregu tukaj ne preširoke reke.

„Poglej, Juno! zaklicala je Helena in pokazala na nasprotno obrežje, „tam so ljudje, trije, — štirje jezdeci.“

Zamorka je nezaupno gledala v označeno smer in opazila, da so tujci jezdili ob reki gori.

„Jezdijo tje, od koder prihajamo mi“, je dejala zamorka. „To je sumljivo. Le poglejte, gospa, ti ljudje so ravno taki kakor razbojniki, samo lepše so oblečeni. To je gotovo vodja druhali, ki se vrača domu.“

Sedaj so tujci tudi že opazili jahalki.

Eden je jezdil bližje k bregu in pozorno gledal k begunkama na nasprotno stran.

„Za vraga!“ zaklical je s hripavim glasom. „Kje sta pa ukradli konja? Pojdite sem, fantje, in poglejte, to je moja last, — kaj ne?!“

„Gotovo jih je sam tudi prej ukradel“, dejala je Juno suhoparno svoji gospe. „Sedaj pa hitro med griče; čez reko ne pridejo razbojniki tako lahko; je prederoča.“

Begunki sta dirjali v označeni smeri, divje upitje tolovajev je donelo za njima.

„Nova nevarnost!“ zaklicala je Helena prestrašeno, „kakor da bi nikdar ne mogli ubežati zasledovalcem.“

„Nič bati, gospa“, tolažila je zamorka. „Razbojniki so imeli le samokrese; so pač videli, da Juno ima puško, naju puste gotovo v miru.“

Kmalu so griči skrili bežeči očem divjih roparjev.

Po dveurnem jahanju bila je reka, ki je tu naredila velik ovinek, pred očmi begunk.

Strma pečina je mejila tako blizu, da je bil prostor do brega komaj sto vatlov širok. Ta majhna travnata ravnina je bila obraščena s posameznimi gostimi grmovji.

Ob strmi steni našla je Juno počez visečo skalo, ki je nudila zavetje pred nočno roso.

Tu je svetovala gospodinji se vleči in je v to svrho razgrnila jaguvarjevo kožo na tla.

Da bi s strelom ne ovadila bivališča, je Juno zopet s kamenjem ubila spečega divjega purana.

Pri majhnem ognju je spekla prsa živali in je delila sočnato meso s svojo gospodinjo, katera je bila sedaj zelo lačna. —

Potem je Heleno prevzela utrujenost, vlegla se je in kmalu zaspala.

A Juno je čula.

Ona ni zaupala zvitim sovražnikom, ker je slutila, da razkačeni četovodja gotovo ne prepusti kar tako z lahka svojih konj. —

Vsekakor je bilo v temoti na kamnati h tleh težko najti sled, a Juno je mislila, da bodo ti štirje razbojniki preiskali okolico na vse strani.

Zato je privezala spehana konja za gosto grmovje in je prinesla živalima polno naročje dišečega zelišča. Prej ju je napojila na reki in ju odrgnila s travo. —

Mesec je vzhajal in razsvetil s svojo srebrno lučjo samotno dolino. Blesteči valovi reke so se svetile kakor tekoča kovina in skalnata stena nad glavami begunk je metala svojo velikansko senco daleč čez ravnino in posamezne grmiče.

Počasi so minule ure noči.

Mesec se je bližal obzorju, že je prihajala hladna jutranja sapica skozi veje.

Nakrat se je Juno zganila. Prestrašeno je gledala v pred njo ležeče grmovje.

Dozdevalo se ji je, kakor da bi se nekaj premikalo.

Zamorka je tako naporno gledala v sumljivi kraj, da so ji iskre švigale pred očmi, ko je zapazila, da se v sredi grmovja polagoma vzdiguje nekaj črnoga.

Zamorka je sedela tako, da je skrivnostni sovražnik ni mogel videti, tem lažje pa je opazil konja.

Juno je pravilno sumila, da je eden razbojnikov staknil njuno skrivališče.

Pomerila je torej svojo puško v sredo grma in jo je sprožila.

Vzdigujoči se dim ji je zabranil spoznati uspeh njenega strela.

Naglo jo je znova nabasala in mislila ustreliti, ko je zaslišala glasen padec v reki.

Zamorka je zagledala na površini reke nekaj črnega, kar se je pomikalo k nasprotnemu bregu.

Hitro je še enkrat ustrelila na temno postavo, ki se je sedaj potapljala v vodi, kakor kamen.

Iz daljave so donela znamenja, ki so pričala, da tovariši razbojnika niso bili prav daleč.

Juno je hitela k svoji zbujeni gospodinji in je pomirila prestrašeno s kratkimi besedami.

Potem je šla naglo h konjema, pripela je jagvarjevo kožo na belca in pomagala prestrašeni Heleni na njeno črno kobilo.

„Naglo morave jezditi!“ zaklicala je Juno, „razbojniki bodo kmalu za nama; a naša konja sta spočita, dohiteli naju ne bodo več!“

Helena je bila le na pol potolažena in se je ob jutranjem svitu večkrat obrnila k zginjajočini gričem, če tudi tam še ni bilo videti zasledovalcev.

A vse je bilo tiho in mirno, nevarnost je bila še prav daleč. —

Krasna konja pa sta dirjala po ravnini skozi jutranjo meglo. —

Čez eno dobro uro je zagledala Juno pred seboj temne kepe. —

Obrisov še ni bilo dobro videti, a begunki sta se hitro bližali, tako da sta morali kmalu potem spoznati temne podobe.

Nakrat je Juno, ki je jezdila naprej, prav veselo zavriskala.

„Kaj pa je?“ vprašala je Helena.

„Tu, gospa“, odvrnila je Juno radostno, „tu so že drevesa kake ceste, in temne kepe so naselbine, zdaj se ni bati preganjalcev; rešeni sve!“

275. poglavje.
Hinavski prijatelj.

Solnce je stopilo skozi hlap, ki je zakrival raztreseno ležeče hiše.

Pred očmi jahalk se je razprostirala rodovitna, dobro obdelana pokrajina, v kateri je bilo več naselbin.

Begunki sta dirjali na cesto in sta videli v ne preveliki daljavi večje mesto.

„Tam Kingstre!“ zaklicala je Juno veselo. „Jaz sem bila že prej tam, z železnico se peljeve lahko nazaj v Kolumbijo!“

Hitro sta stopala konja po cesti. Ta je bila še precej prazna, le sem pa tje se je peljal mimo kak sejmski voziček in ljudje so začudeno gledali jahalki.

Helena in Juno sta se približali nekaterim farmam, ko je za njima pridirjalo nekaj jezdecev.

Bili so mladi naselniki, ki so bili na poti v mesto in se niso malo čudili čudnima prikaznima begunk.

„Za vraga, ali ni to Harperjev belec?“ zaklical je eden naselnikov. „Resnično, na vratu ima vžgano znamenje H. Povej zamorka, kako prideš do tega konja?“

Helena je odgovorila in povedala presenečenim, na kak čuden način sta bili rešeni razbojnikov.

„To so najhujši tolovaji vse okolice, gospodična“, rekel je eden naselnikov, ko je Helena končala. „Vsak konj te tolpe je ukraden iz naše črede, tudi vajini živali, ki sta last naselnika Harperja.“

„Potem ju takoj vrnem lastniku“, dejala je Helena „Ali stanuje gospod daleč od tu?“

„Ne, tam, kjer stoje velike hiše“, je bil odgovor. „No, stari se bo veselil, konja sta vredna več ko deset tisoč dolarjev. “

„Pojdi, Juno“, dejala je Helena zamorki, „da takoj peljete konja k farmerju; vesela sem, da mi je odvzeta skrb za zveste živali, ki sta naju rešili.“

Juno je bila zadovoljna in begunki sta hiteli proti veliki farmi ob robu poti.

Naselniki so jima sledili.

Eden izmed njih je jezdil naprej, da bi staremu, čislanemu naselniku prinesel veselo poročilo.

Na prostornem dvorišču posestva je bila zbrana cela vrsta služabnikov, ko sta prijezdili Helena in Juno.

Vest o čudnem dogodku se je razširila kakor blisk med ljudmi.

Možje so delali opazke čez Helenino lepoto, dekleta pa so radovedno ogledovale dražestno tujko.

Junin divji junaški nakit je vzbudil splošno veselost, katero je le za trenotek pretrgal hripav ženski glas.

„Pred nekaj dnevi je ušla ljubimka načelnika razbojnikov,“ pripovedovala je. „To je gotovo nova: no, dolgo itak nobena ne obstane pri tej pošasti.“

„Molči! Jezik za zobmi“, grmel je globok glas od hiše.

Naselnik je stopil z meščansko oblečenim gospodom, uljudno pozdravljaje, k Heleni.

„Ne brigajte se za čvekanje stare babure“, dejal je prijazno Heleni, „nje hudobni jezik ne pusti nikogar v miru. A najprvo prosim, da greste z menoj v sobo, moja žena Vas pričakuje s čašo kave“.

Helena je spretno skočila raz sedla in je sledila farmerju, kateri je naročil nekemu hlapcu, naj pelje Juno v izbo za posle.

Naselnikova žena je Heleno prav prijazno sprejela ter je prosila, da ponovi pripoved o doživljajih v taboru razbojnikov.

Tujec v meščanski obleki se ni več vrnil, temveč je stal zunaj na dvorišču, kjer ga je čakal konj.

„To bi bilo nekaj za nas“, mrmral je. „Tako lepo ženo se lahko išče s svetilko. Če bi se mi posrečilo dobiti gospodično na parnik, bi mi bila velika vsota gotova.“

„Tu je videti tuja“, nadaljeval je svoj samogovor. „Če bi le vedel, kako bi jo mogel zvabiti na ladjo „Vashington.“ — Stoj, — že vem, — tako pojde!“

Tujec je spodbodel svojega konja in naglo oddirjal.

Naselnik je bil od veselja, da je svoja dragocena konja zopet dobil, ves iz sebe. Živali sta mu bili ukradeni pred nekaj meseci in on se ni več nadejal jih dobiti.

Zaman je silil hvaležni mož Heleni denarno vsoto v plačilo; ki jo je odločno odklonila in vzela le na prigovarjanje naselnikove žene lahek klobuk in dežni plašč, ker je oboje zelo potrebovala.

Nasprotno pa se Juno, h kateri se je sedaj podal naselnik, ni dolgo branila.

Veselo je vtaknila bankovec za petdeset dolarjev, razun tega je dobila obleko in nekaj perila.

Hvaležni farmer je peljal obe v svojem vozu v Kingstre, kjer ju je spravil v neko gostilno in se poslovil od Helene.

Helena in Juno sta sedaj, po prestani nevarnosti občutili grozno utrujenost, katero sta še komaj premagali.

Zato ste najprvo par ur počivali, ker sta se mislili popoludne odpeljati z železnico v Kolumbijo.

Opoludne sta, na novo okrepčani, zopet vstali.

Helena je ukazala prinesti kosilo za njo in za Juno v njeno sobo in priproste jedi so ji po dolgem pomanjkanju izvrstno dišale.

Ko je končala obed, dal se je naznaniti neki gospod Klarke, ki je želel s Heleno govoriti v nujni zadevi.

Helena je bila zelo začudena.

Za trenotek jo je prešinila misel, da bi bil Sever. A ta sum je zginil, ko je stopil v sobo neki tujec.

„Jaz sem bil danes zjutraj v Harperjevi farmi“, začel je po uljudnem pozdravu. „Naselnik mi je od prej malo znan; zato sem bil priča Vašega prihoda!“

Mlada dama je vprašuje pogledala gospoda Klarke.

„Prišel sem samo, da Vas svarim“, nadaljeval je gospod Klarke, „Vi ste v veliki nevarnosti!“

Helena je prebledela.

Sedaj je spoznala tujca, kateri je bil oni, ki je bil danes zjutraj ob strani farmerja.

„Jaz sem v nevarnosti?“ jecljala je prestrašeno. „Moj Bog, ali celo v mestu nisem več varna roparjev?“

„Razbojnikov se nimate bati“, odvrnil je gospod Klarke. „A ljudje bližnjih naselbin so mnenja, da ste, — prosim odpuščanja, da se poslužim takega izraza. — tovarišica roparskega poveljnika. To je seve po mojem prepričanju neresnično; — ali kaj je početi napram fanatični množici?“

„Rotim Vas, gospod, povejte, kaka nevarnost mi preti?!“ prosila je Helena s tresočim glasom.

„Razburjena množica Vas hoče umoriti“, dejal je gospod Klarke z obžalovanjem, „zvedela je, da se danes popoludne odpeljete nazaj v Kolumbijo. Kolodvor bo obdan, najhujšega se Vam je bati!“

„Oh, to je grozno!“ zaklicala je Helena s solznimi očmi. „Gospod Harper in njegova soproga sta bila vendar tako prijazna z menoj in —“

„To sta zakonca tudi še zdaj“, prekinil jo je gospod Klarke, „a svojih ljudij ne moreta zadržati. Vse prebivalstvo je silno razburjeno vsled neprestanih ropov; le pazite, gospodična, da so Vam ne primeri kaka nezgoda!“

„Naj prvo Vam izrekam srčno hvalo za Vašo prijaznost, da ste me svarili pred pretečo nevarnostjo“, dejala je Helena. „A usojam se pristaviti še neko prošnjo; Vi ste tu v Kingstreju gotovo dobro znani; ali bi mi zamogli povedali, kako bi odšla tej nevarnosti?“

Gospod Klarke je premišljeval.

„To je težavno; voz bi tudi ustavili. — A sedaj mi pride nekaj na misel; — danes zvečer gre majhen parnik v Savano. Od tam se pride hitro v Kolumbijo. Vožnja po morju traja do jutri zjutraj, potem ste v varnosti.“

„Hvala Vam, gospod!“ zaklicala je Helena. „A, bojim se, da bodo tudi na ladijo pazili; ali ne?“

„Ni misliti“, segel ji je gospod Klarke pomirljivo v besedo. „Pristan je komaj sto korakov od gostilne; če dovolite, bodem mimogrede sporočil kapitanu, da se nameravate z zamorko peljati v Savano. Plačati je malo, štiri dolarje od osebe, — zamorko vzamejo za polovico s seboj.“

Helena se je zahvalila prijaznemu gospodu na ljubeznivosti in je bila z veseljem pripravljena, se poslužiti parnika.

Gospod Klarke je smehljaje odbranil zahvalo in se je priklonivši poslovil.

Ko je šel po stopnicah doli, švignil mu je čez obraz blisk satanske zmage.

Uboga Helena ni slutila, da je bil ta skrbni varuh ničvredni ljudotržec, ki je hotel lopo ženo speljati v neko dvomljivo hišo v Vera-Kruc.

Parnik, kateri se je imel baje peljati v Savano, je bil last gospoda Klarke.

Na njem je bilo že mnogo nesrečnih, večinoma črnih deklet, katera je nesramnež zvabil nanj, deloma z zvijačo, deloma s silo. —

Kapitan je bil ž njim v zvezi, tudi moštvo, katero je bilo sestavljeno le iz nekaj mornarjev, je več ali manj vedelo za skrivnosti suženjske ladje.

Gospod Klarke je bil danes slučajno v naselbini gospoda Harperja, kateri ni slutil nesramno početje svojega znanca. Tam je ugledal Heleno in si takoj zmislil pravljico o zaroti ljudstva, da bi zabranil Helenino odpotovanje po železnici. Kako se mu je posrečil ta hudobni načrt, smo ravnokar zvedeli.

Helena je bila prestrašena vsled nove nevarnosti, o kateri je mislila, da je srečno odšla.

„Meni se mož ni nič kaj dopadel“, dejala je Juno. „Ima hinavski pogled, — jaz mu ne zaupam.“

Tudi na Heleno ni naredil tujec posebno dobrega utisa; a svaril jo je in zato mu je bila hvaležna.

„Saj ga ne bova več videli, Juno“, tolažila je zvesto služabnico. „Čez malo ur sva na poti v Savano. Od tam dospeva v Kolumbijo po železnici.“

Juno se je dopadljivo ogledovala v zrcalu. Veselila se je zelo nove obleke, katero ji je podaril hvaležni farmer.

„Sedaj sva preskrbljeni za novo vožnjo“, dejala je zmagonosno svoji gospej, katera si je ravno pripenjala krasne lase.

Helena je globoko vzdihnila; saj je bilo, kakor da bi nikjer več ne našla miru.

Malo po tem sta zapustili gostilno in hiteli po kratki poti v pristan, kjer je bilo več parnikov.

Helena je po gospodu Klarke zvedela ime ladje.

„Ali bi mi zamogli povedati, kje je parnik „Vashington ?“ vprašala je Helena prijazno enega postopajočih mornarjev.

Vprašani, mlad ogorel mož, ogledoval je tovarišici s čudnim pogledom, kar je posebno Juno zapazila.

Kakor senca obžalovanja mu je šlo čez obraz, ko je pokazal neki parnik.

„Tam leži „Vashington“, jaz spadam k njegovemu moštvu. Lahko greste čez most, gospodična. Tam dobite kapitana!“

Helena se je zahvalila in odšla naglo z Juno proti označeni ladji.

To je bil parnik, ki je bil videti posebno pripraven za obrežno brodarstvo v tamošnjem morju; vzlic temu, da je bil razmeroma majhen, napravil je utis izbornega plovila.

Helena je stopala previdno čez zibajoče se mostnice na krov parnika, kjer jo je pozdravil mož v mornarski obleki.

„Kapitan Ravlins“, se je predstavil lepi obiskovalki. „Gotovo imam čast videti pred seboj gospico Sever. Gospod Klarke Vas je že naznanil.“

„Jaz bi se rada peljala z mojo zamorko do Savane!“ odvrnila je Helena plaho.

„Jako ljubo mi bo“, odgovoril je kapitan uljudno. „Damska kajuta je prazna, lahko jo porabite sami zase.“

Helena se je zahvalila in hotela plačati vožnjo, a kapitan je smehljaje odbranil.

„Saj za to je še časa, da pridemo v Savano, gospodična Sever“, zaklical je. „Ali Vam smem sedaj odkazati kajuto?“

Mlada dama je sledila pripravljenemu vodniku, kateri jo je spremil v precej velik, jako lepo opremljen prostor.

Helena je vedela, da je na amerikanskih parnikih mnogo ugodnosti, a čudila se je najti na razmeroma tako majhni ladji tako razkošno opremljeno kajuto.

„Dame v južnih državah so zelo razvajene“, pojasnil je kapitan na Helenina začudena vprašanja. „ Vaša zamorka lahko prenoči v sosedni majhni kabini, kor bodemo jutri zjutraj že v Savani.“

S temi besedami se je poslovil kapitan in se zopet podal na poveljniški most.

Helena se je vlegla na divan, ker je bila še vedno zelo utrujena, medtem ko je Juno opazovala s svoje sobice življenje na krovu.

Parnik je imel, kakor vsa obrežna plovila, jako malo moštva, ki je obsegalo razun kapitana in kormina k večjemu štiri mornarje.

Ti zadnji so vlekli most za izkrcanje na krov, a so nakrat delo ustavili, ker jim je nek mož migal z brega.

Juno je z osupnenjem videla, da so mornarji zopet pomikali most na breg.

Radovedno je gledala tujca, kojega pa vsled mraka ni mogla spoznati.

Postava se ji je zdela znana; gledala je ostreje tje in mislila v njej spoznati prijaznega svaritelja gospoda Klarke.

Čez par minut je prišlo na krov nekaj priprosto oblečenih mož. —

V njihovi sredi je bila dobro zavita ženska postava.

Juno je napenjala svoje vidne živce; dozdevalo se ji je, kakor da bi tujko s silo vlekli na parnik.

Prisluškovala je.

Ali ni bil to rahel krik, ki je donel iz čudno skupine?!

Tujec, katerega je imela Juno za gospoda Klarke, je prišel sedaj tudi na krov.

Potem je zginila ženska postava, odpeljana od mož, v neki luknji, ki je držala v podpalubje.

Čez nekaj minut so se možje vrnili in zapustili parnik, kojega pristanski most so takoj potegnili na krov.

Juno se je zopet čudila; skrivnostni tujec, katerega je mislila spoznati, je ostal na krovu.

Vedno temneje je postajalo; zvonec je zapel.

Hripavo je rožljal maček iz globočine, vijak je razburil valove, da so se peneče vzdigovali.

Potem se je začela ladja počasi pomikati.

Parnik je plul po dolgem, ozkem zalivu, ki sega od oceana do Kingstreja, potem se je obrnil proti jugu, vsporedno z bregom.

Juno ni vedela, kaj da bi mislila o čudnem dogodku. Pogledala je v damsko kajuto, v kateri je počivala Helena. —

A njena gospa je spala in Juno ni hotela zbuditi utrujene Helene.

Morda je bilo vse le nedolžna zadeva, ki ni bila vredna govora.

A Juno je bila nezaupna in je postala nekako nemirna, ker tudi kapitan parnika ni bil prikupljive zunanjosti.

In zamorka ni mogla premagati svoje nagnjenosti do ogleduštva. Zato je smuknila prav tiho iz svoje kabine, da bi dospela do skrivnostne luknje.

Previdno se je ozirala na vso strani, a opazila ni ničesar sumljivega.

Kapitan je stal mirno na poveljniškem mostu, medtem ko je mornar, ki je imel stražo, zaspano slonel na sprednjem koncu.

Juno je sedaj stala ob lini in je naporno prisluškovala ob tenkih lesenih vratih, ki so držala v podpalubje.

A noben glas ni prihajal na njeno uho.

Že se je mislila zamorka obrniti, ko je zaslišala čuden glas.

V hipu je bila Juno zopet pri lini.

Natanko je sedaj slišala neko stokanje in ihtenje ženskega glasu.

Nakrat je zamorka odskočila, kajti na krovu so zadoneli koraki, ki so se ji bližali.

Kakor senca je smuknila v svojo kabino, kjer se je z utripajočim srcem vrgla na ozko trdo posteljo.

Juno je čutila, da nekaj na parniku ni bilo v redu; a dalje poizvedovati se ji ni ljubilo, ker je imela s svojo gospodinjo itak jutri zjutraj biti v Savani.

Uboga Juno! Slutila ni, da je bila njena lepa gospa na krovu parniku, kojega posestnik je bil eden najbolj razvpitih ljudotržcev!

276. poglavje.
Skrivnostna ladja.

Helena se je zjutraj zgodaj zbudila vsled silnega ropotanja in zibanja majhnega parnika, ki se je težavno pomikal naprej.

Čudila se je; da ni iz kajute videla obrežja. Krog in krog je bila le voda.

Časoma je močen stres pričal, da je val udaril s silo ob stranske stene parnika, potom je pljusknila voda na krov, bele pene so pršile do dimnika, ob kojega vročih stenah so se sikajoč spremenile v paro.

„Ali ste gospa dobro spali?“ glasilo se je iz Junine sobe.

„Hvala, ljuba Juno“, odvrnila je Helena. „A poglej, ali ni čudno, da smo tako daleč v morju? Saj bi morali k večjemu v eni uri biti v Savani. Prosim Te, poizvej pri kakem mornarju, kdaj pridemo na kopno.“

Juno je bila takoj pripravljena to storiti.

Ker je ravno ugledala kapitana, hitela je k njemu in mu sporočila Helenino vprašanje.

Helena je opazila, da je kapitan zelo prijazno govoril z Juno; a vzlic temu se je vrnila zamorka s povešeno glavo in razočaranim obrazom k svoji gospej.

„Jako čudno“, dejala je Juno, ko je prišla do Helene. „Gospod kapitan pravi, da je moral zaradi slabega vremena po noči odpluti od brega. Ladja bi se bila drugače lahko potopila. Zato hoče pred Savano brodariti, da se sapa poleže.“

„To je lahko mogoče“, odvrnila je Helenu, „zato ni treba biti tako potrta, ljuba Juno.“

„Jaz se vendar čudim“, odgovorila je zamorka. „Parniki se vkrcajo v Savani pri mnogo slabejem vremenu; — tam je velik, odprt pristan, brez skalovja in drugih ovir.“

„Kapitan bo gotovo najbolje vedel, kaj sme zaupati svojej ladji“, rekla je Helena pomirljivo. „Če pridemo res s par urami zamude v Savano, to nič ne škoduje, ker se še dosti zgodaj lahko vrnemo v Kolumbijo.“

Juno je premišljevala, bi li povedala svojej gospodinji čudni dogodek včerajšnjega večera.

Boječ se, da bi se Helena morda po nepotrebnem prestrašila, je to opustila.

Helena je šla zopet v kajuto nazaj, medtem ko je ostala Juno na krovu in ostro opazovala, kar se je tam vršilo.

Kapitan Ravlins ni pomislil, da je bila zamorka izvanredno bistroumna, drugače bi ji ne bil natvezil bajke o brodarjenju ladje, temveč bi si bil izmislil drug izgovor.

Juno je kmalu spoznala, da je parnik vedno proti jugu plul in ni prav nič izpremenil te smeri.

Morje je postalo bolj in bolj mirno; kmalu je rezal parnik znatno hitreje enakomerne valove.

Juno je videla skozi okno damske kajute, da je Helena zopet dremala na divanu.

Starejši, čmerni mornar je šel po krovu.

Obrnil se je proti lini, za kojo je slišala Juno včeraj zvečer zagonetno stokanje.

„Ali dospemo kmalu v Savano?“ vprašala je Juno starca.

„Ne vem“, je bil godrnjavi odgovor.

„Saj bi morali obrežje že davno videti!“ nadaljevala je Juno stanovitno. „Zakaj se vozi parnik vedno proti jugu?“

Stari mornar je nezaupno pogledal zamorko.

Odgovoril ji ni več, temveč mrmral samo nekaj nerazumnih besed v brado, in zginil skozi lino.

Zamorka se je zmajavši z glavo vrnila v svojo kabino. Sum, da nekaj na ladji ni v redu, je postajal vedno večji.

Tako so minule ure.

Poldne se je bližal in ž njim mladi, temnopolti mornar, kateri je včeraj zvečer poklical Heleno z njeno zamorko na parnik.

Mladi mulat je nesel ploščo, na kateri je stalo več skrbno pokritih skled.

„Hej, zamorka!“ zavpil je. „Tu je kosilo za damo v kajuti. Ta skleda je zate!“

Zamorka mu je vzela ploščo iz rok in jo nesla v kajuto, v kateri se je Helena ravno zbudila iz spanja.

„Tu je Kosilo, gospa“, rekla je Juno in postavila ploščo na mizo. „Upam, da bomo kmalu v Savani; morje je sedaj popolnoma mirno.“

Helena je mislila ravno vprašati, če se še ne vidi brega, ko je vstopil mladi mornar s steklenico vina in s kozarci. Pozdravši damo, je postavil steklenico na mizo in je hotel prostor zapustiti.

„Oh, ali mi ne morete povedati, če se že vidi Savano?“ vprašala je Helena.

„Ali hočete tje, gospodična?“ zaklical je mornar, kateri je komaj skril svoje presenečenje.

„Seveda, jaz sem s svojo služabnico kot potnica na parniku“, dejala je Helena. „Pridemo gotovo kmalu v tamošnji pristan?“

Mornar je gledal z neprikritim obžalovanjem lepo vprašalko. —

Videti je bilo, kakor bi hotel govoriti, a nakrat se je prestrašil, zganil z ramama in zapustil kajuto, ne da bi bil odgovoril na Helenino vprašanje.

„To je vendar zelo čudno,“ obrnila se je ta k Juni. „Kaj porečeš k temu dogodku?“

A Juno je tudi samo zganila z ramama, ker ni hotela vznemiriti svoje gospe.

Ker sta bili obe od ostrega zraka lačni postali, vzela je Juno pokrov s sklede, da bi svojej gospodinji predložila jed.

Helena je bila iznenadena najti tako izvrstno kosilo, a ker ni imela nikakega suma radi zamujenega prihoda, je mirno zavžila z Juno jedi.

Pozneje je prišel molčeči mornar zopet v kajuto, pospravil posodo in prinesel kavo, ter ob enem vprašal po daljnih ukazih.

Helena se je zahvalila in se podala z Juno na krov, kjer še vedno v njuno veliko osupnenje vzlic mirnemu morju ni bilo videti ni sence suhe zemlje.

Kapitana ni bilo nikjer videti.

Na krovu ni bilo nobenega človeka, le ob krmilu je stal stari mornar, katerega je Juno danes zjutraj ogovorila.

„Pojdi vendar k možu, ljuba Juno, in vprašaj ga, če še ne pridemo kmalu v Savano?“ prosila je Helena služabnico, katera je radovoljno hitela h krmilu.

A mornar ji ni odgovoril, tako da je Helena v skrbeh šla sama h krmilu, da bi iz čmernega človeka spravila kako pojasnilo.

„Ali bi mogla govoriti s kapitanom?“ vprašala je milo.

„Naš kapitan je bolan, leži v kajuti“, odgovoril je mornar.

Helena je osupnila.

„Ali še ne pridemo kmalu v Savano?“ vprašala je znova.

„Ne verjamem“, mrmral je stari. „Vihar nas je zanesel danes po noči daleč na jug, poiskati moramo drugo pristanišče.“

„Moj Bog!“ zaklicala je Helena prestrašeno, „mislila sem, da gre parnik samo do Savane.“

„O ne“, godrnjal je mornar, „peljemo se v mehikanski zaliv.“ —

„Sedaj moram na vsak način govoriti z ladjevodjo!“ zaklicala je Helena odločno.

„To je nemogoče, gospodična“, odvrnil je starec. „Ukazal je, da ga ne sme nihče motiti; jaz imam samo povelje se držati smeri proti jugu.“

Na daljna vprašanja odgovarjal je mornar komaj z „ne“ ali „da“, tako da se je morala Helena s težkim srcem vrniti v svojo kajuto.

Sedaj se ni mogla Juno več premagati in je razodela svojej ukazovalki, kar je opazila včeraj zvečer na parniku.

Helena je prebledela.

„Ali me pričakuje nova nezgoda?“ šepetali sta tresoči ustni. —

Juno se je odločila paziti, in takoj sporočiti Heleni, kadar se ladjevodja prikaže na krovu.

A zamorka je čakala zaman.

Večer je napočil in še vedno je ostal poveljniški most prazen.

Helena je šla končno sama na krov.

A tudi ondi ni mogla, razun molčečega kormina, nikogar opaziti.

Bil je soparen, gorak večer.

Vse je kazalo, da je dospel parnik v vroče floridanske pokrajine.

Krog in krog se je žarela in svetila voda od brezštevilnih infuzorij, ki provzroče svetovnoznano svetlikanje morja.

A vsa ta krasota ni mogla udušiti tužne skrbi, katera se je polastila Helene.

Ko se je vrnila z Juno v kajuto, našla je tam pripravljeno večerjo.

Gotovo jo je prinesel mladi mornar, ko je bila na krovu.

„Grozno se bojim, da me pričakuje nova nezgoda“, rekla je Helena jokaje proti Juni. „O Bog, če mislim, da obdaje to ladjo neka skrivnost, da se v teh prostorih vrše skrite hudobije, — bi obupala.“

„Jaz ne pojdem danes po noči prej počivat, dokler ne zadobim gotovosti“, dejala je Juno. „Ugasnite gospa le mirno luč, proti jutru se vrnem in bodem vse povedala, kar sem zvedela.“

Helena je s težkim vzdihom slušala svet zveste služabnice. —

Zamorka je naredila, kakor da bi šla v svojo kabino spat, ker je opravičeno sumila, da se natanko opazuje njeno početje. A ni še bilo pozno v noči, ko je smuknila kakor kača iz majhnega prostora in je šla previdno čez slabo razsvetljeni krov. —

Kmalu je prišla na cilj, k skrivnostni lini.

Previdno je prisluškovala Juno na vse strani, a v ospredju ladje ni bilo nikogar opaziti, razun kormina in na straži stoječega mornarja.

Juno je z veseljem opazila, da so imela vrata samo dva močna zapaha.

Tiho ju je potegnila nazaj, prisluškovala še enkrat v nočno temo in zginila za odprtimi vratmi.

Previdno jih je zaprla za seboj in lezla kakor mačka po ozkih stopnicah doli.

V par minutah je bila zdolaj.

Tam je vladala neprodirna temota, tako da je morala Juno z rokama tipati okoli.

Noben svetlobni žarek ni dal spoznati kak vhod; povsod je čutila lesene stene, brez vrat; nikjer ni bilo hodnika, — naprej iti nemogoče.

Že se je mislila Juno nejevoljno vrniti, ko je zaslišala tiho govorjenje.

Glasovi so prihajali izza lesene stene.

Sedaj je zamorka natanko spoznala, da so to ženski glasovi. —

Juno je pritisnila svoje uho na tenko pregrajo, da bi slišala vsako besedo.

„Ali si lačna, Pegi?“ slišalo se je govoriti.

„Da, od žalosti nisem mogla skoraj nič užiti, a sedaj sem popolnoma oslabela od lakote, Lici“, je bil tožni odgovor.

„Tu imaš košček kruha, prihranila sem ga zate“, rekel je prvi glas. „Oh, Pegi, kaka grozna usoda najti pričakuje!“

Krčevito ihtenje se je zaslišalo izza pregraje.

„Ne, jaz nočem jesti“, stokala je Pegi, „rajši umrjem lakote, kakor na tako sramoten način. Smrt od lakote ni nič proti strašni usodi, ki naju čaka!“

„Jaz še vedno upam, da bo mogoče uiti“, dejala je Lici.

„Le tega ne misli“, tarnala je Pegi. „Lopovi naju ne bodo pustili ne za trenotek iz očij. Kadar bodeve enkrat tam, sve tako kakor živi pokopani, iz takih hiš ni mogoče zbežati, tam moramo trpeti, da nas reši smrt!“

Glasovi so utihnili, zamolklo jokanje je donelo iz ječe.

Juno se je zganila.

Kaj naj bi mislila o tem čudnem pogovoru? Ali so bile ženske jetnice na ladji, katere so odpeljali proti njihovi volji? Kaj sta mislili dekleti z nevarnimi kraji, kamor so jih odpeljali, — kraji, od koder ni mogoče zbežati?

Juno ni zamogla najti odgovora na ta vprašanja.

Ali je njeni preljubi gospodinji pretila enaka usoda in so siroto varali z napačnimi obljubami?

Ker ni bilo slišati več nobenega glasu izza ločilne stene, zdelo se je zamorki najbolje, zapustiti to mesto in se zopet podati po stopnicah gori.

A dospela še ni do vrat, ko so se ta naglo odprla od zunaj. —

„Kaj pa je to, — zapahi so odmaknjeni?!“ slišala je Juno govoriti nek glas.

Zamorka se je stisnila k zidu, ker se je pokazala v odprtini neka postava.

Ta je stopila na stopnice, ki so peljale doli.

Juno bi bila kmalu zavpila, ko je prišlec potegnil svetilko izpod suknje.

Stopnice so bile na pol razsvetljene, Juno se ni mogla več skriti.

Pred njo je stal mladi temnopolti mornar, kateri je danes prinesel Heleni jedi v kajuto.

277. poglavje.
Kje smo?

Mulat je odskočil nazaj, ko je zapazil Juno na stopnicah.

Prekanjena zamorka je opazila hipno zmedenost mornarja in je hotela smukniti mimo njega.

A mladi mož se je takoj zopet zavedel.

Zgrabil je zamorko z jekleno pestjo za roko, tako da bi bila od bolečine kmalu zakričala.

„Kaj delaš tu? — kako prideš do tega, tu spodaj vohuniti?“ vprašal je z grozečim glasom.

„Zašla sem“, odvrnila je Juno trdovratno.

„Neumnost; meni tega ne natveziš“, smejal se je mornar, ter vlekel Juno s seboj navzdol. „Žal mi je, a zapreti Te moram, ker Ti si gotovo prisluškovala.“

„Jaz nisem prav nič slišala, — nič“, prosila je Juno, ki se je zaman skušala iztrgati železnemu oklepu. „Oh, gospod, prosim Vas, pustite me iti, saj ne bom nikomur povedala, da sem bila tu spodaj !“

Mulat je ogledoval lepo zamorko.

„Pojdi z menoj“, velel je odločno. „Tu notri, nekaj Ti imam povedati!“

Potisnil je zamorko siloma v neki temni prostor, kojega vrata je zaprl za seboj.

Potem se je vsedel na neko skrinjo in je ukazal Juni, naj mu sede nasproti.

Juno je tresoč se ubogala, ker je bila popolnoma v rokah mornarja.

Pomislila je, da bi upor le poslabšal njen položaj, zato se je udala v svojo usodo.

„Kako prideš z damo na ta parnik?“ vprašal je mulat.

Juno ni imela vzroka to prikriti in je povedala mlademu možu, na kak način je gospod Klarke pregovoril njeno gospodinjo, da se je poslužila ladje za vožnjo.

„Ali je vse to res, kar si mi ravno povedala?“ vprašal je mornar, ko je Juno končala.

„Gotovo“, rotila se je zamorka. „Če mi ne verjamete, vprašajte le mojo gospo.“

Mulat je zamišljeno gledal v tla.

„Ali je Tvoja gospodinja bogata?“ vprašal je nenadoma.

Juno je bila prekanjena; videla je takoj, da je mornar imel s tem vprašanjem poseben namen, zato je odgovorila navidezno nezaupno:

„Jaz tega ne morem kar tako povedati, moja gospa ima denar na razpolago, da.“

„Aha, sedaj Te razumem“, dejal je mulat. „A videla boš, da tudi jaz nisem taki tepec. Ti si tu popolnoma v moji oblasti; če povem ladjevodju, da sem Te tu dobil, Te vrže takoj v morje, kakor hitro Te bo z enim sunkom z nožem spravil na boljši svet.“ —

Juno je spreletel mraz, kajti mož pred njo je govoril hladno in mirno, kakor da bi se šlo za nekaj vsakdanjega.

„Kje pa sve, moja gospa in jaz?“ vprašala je s tresočim glasom.

„Na parniku „Vashington“, odvrnil je mornar hladnokrvno.

„Kaj se namerava z mojo gospo?“ vprašala je Juno boječe.

„Ne vprašaj me po tem“, zaklical je mulat. „Sicer nisem nenaklonjen Ti vse povedati, kar vem, — a če se ne zjediniva, ne prideš več živa na krov. Gospod Klarke in ladjevodja ne razumeta šale. Ako bi vedela, da sem klepetal, ni moje življenje vredno vinarja!“

Juno je takoj spoznala, da je bil mož denarja lakomen. Ob enem je sklenila, da ne izda, da je imela večjo svoto denarja pri sebi, zato je počakala, kaj bo mladi mornar od nje zahteval.

„Ker si tudi tu spodaj kakor mrtva in pokopana, bodem brez ovinkov povedal, kaj hočem“, dejal je mornar čez nekaj časa. „Jaz sem sit življenja na tem prokletem parniku; če mi Tvoja gospa dobrovoljno preskrbi 500 dolarjev, ji bodem kot odslugo izdal, kje se prav za prav nahaja in ji bom pomagal od tod; drugače ne prideš več živa na dan in Tvoja gospa, katera se mi sicer smili, pride v kraj, kjer bi celo hudiču ne bilo predobro.“

Juno jo molčala, ker so jo zagonetne besede napolnile z grozo. —

„No torej, ven z besedo“, zarežal je mulat nad preplašeno. „Ali mi more dama preskrbeti denar ali ne?!“

„Gotovo zamore“, pritrdila je Juno, kije sedaj sprevidela, da se je morala mlademu mornarju zaupati na milost in nemilost. „Ali je pa to tudi res, kar mi sedaj pripovedujete, ali je samo sredstvo, da bi dobili denar od moje gospodinje?“

„No, če mi nočeš verjeti, potem lahko zastran mene nastopiš neprostovoljno pot v boljši svet“, zaklical je razkačeni mulat in se obrnil proti vratom.

Juno je hitela za njim in držala mornarja nazaj.

„Ostanite vendar, gospod, denar Vam je gotov, jaz bi se le rada prepričala, če mojo gospodinjo res pričakuje tako grozna usoda, kakor pravite, gospod. Moja gospa mi ne bo verjela, če bom samo zahtevala nakaznico na banko.“

Mornar se je namuznil in obrnil. Dopadljivo je pogledal krasno postavo zamorke.

„Če tako govoriš, potem sem zadovoljen“, rekel je pomirjen. „Sploh si najbolj zala zamorska deklica, kar sem jih kedaj videl. No, ne pači se, to, kar Ti povem, je pač vredno par poljubov.“

Juno je čutila, da je bilo mnogo odvisno od dobre volje mulata, zato se ni dolgo branila, mu privoliti zahtevano.

„Midva bi bila prav primerna dvojica, Ti nisi dosti bolj črna ko jaz, kaj porečeš k temu, he?“ smejal se je mornar.

Juno je ogibno odgovorila in opetovano prosila mulata, naj ji da natančnejša pojasnila o skrivnostni ladji.

„Ali poznaš Vera-Kruc?“ vprašal je ta in potegnil Juno ljubeznjivo k sebi na skrinjo.

„Ne“, odgovorila je zamorka, „o tem mestu še nisem nikdar slišala.“

„No, to je prav čeden kraj, pristan v Mehiki. Tjekaj gre naš parnik in prinese našemu naročniku fino blago.“

Mornar je naglašal besedo „blago“ tako čudno, da ga je Juno zato povprašala.

„Da, fino blago“, ponovil je mornar. „Mlade, zale; — celo nekaj deklet je vmes Tvoje barve.“

„Dekleta?“ vprašala je Juno brez sape.

„No, kaj pa misliš, srček“, smejal se je mornar in poljubil Junine bujne ustni. „Saj tržimo ž njimi, ali še zdaj ne veš, da je posestnik naše ladje neke vrste prodajalec duš?“

Zamorka od same groze ni mogla izustiti glasu.

„Da Tvoja gospa je bila lepo neumna, ko je verjela drzno laž gospoda Klarke; ha — ha, stari lisjak se je moral veseliti, da je tako lepoto zastonj dobil. Od samega veselja popiva z ladjevodjo v kajuti; odkar smo se odpeljali, se še nista streznila. —

„Kaj, — gospod Klarke, — ali je na krovu?“ zaklicala je Juno prestrašena.

„Seveda, golobica; saj on je glavni posestnik ladje, en del je kapitanov, in zrela bratca si delita dobiček, ter se vselej drug drugega goljufata.“

„Ni mogoče!“ rekla je Juno.

„Jaz Ti bodem vže dokazal, da je tako“, zagotovil je mornar. „Jaz sem sit tega življenja, ker smo dovolj zmerjani in za ohranitev tajnosti slabo plačani. Sploh pa nimam veselja na vislicah paradirati, ker prej ali slej jih bodo vendar zalotili. Potem ne bo usmiljenja, sodnije se malo obotavljajo!“

„Ali nam morete pomagati z ladje?“ vprašala je Juno v skrbeh.

„Gotovo. Kako to naredim, boš pozneje zvedela. Zahtevam samo, da mi Tvoja ukazovalka napiše nakaznico, kor sem prepričan, da je iz dobre rodbine in ji 500 dolarjev ne bo preveč, da poplača s tem ubogega siromaka, kakor sem jaz, za njegovo pomoč. Brez mene je izgubljena, kajti kar je enkrat sprejeto v javne hiše v Vera-Kruc, to je živo pokopano. Za Vašo gospo bi bilo bolje, da bi ležala v grobu, kakor da bi poginila čez leta od žalosti in sramote.“

„Koliko teh nesrečnih deklet pa je na ladji ?“ vprašala je Juno čez nekaj časa.

„To pot je bila slaba žetev“, odgovoril je mulat, „ni jih več ko osemnajst, a med njimi nekaj prav zalih, ki bodo donesle mnogo denarja. Vožnja se bo bogato obnesla, posebno, ker je še Tvoja gospodinja prišla zraven. Ta sama je že vredna premoženje!“

Juno je sedela zatopljena v tužne misli in se je malo zmenila za ljubeznjive besede, katere ji je zaljubljeni mulat šepetal na uho.

Ona je svojo gospodinjo takoj svarila pred gospodom Klarke, a sedaj je bilo prepozno.

Obe sta bili v oblasti človeških pošasti, ki niso poznali milosti in usmiljenja.

Njuna rešitev je bila odvisna edino le od mladega mornarja, zato je bila odločena, od denarja, katerega ji je bila dala Marija, možu vročiti zahtevano svoto.

„Jaz Vam bom nekaj povedala, gospod“, začela je Juno. „Nakaznice ni treba, ker ima moja gospa toliko denarja pri sebi. Ako se beg posreči, dobite Vaših 500 dolarjev; izdali naju ne bodete, ker bi drugače ne imeli nikakega dobička. Sploh bi moja gospa rajši vrgla denar v morje, nego da bi ga prepustila izdajalcu!“

„Bodi brez skrbij, ljubica“, zagotovil je mornar, „sveto prisežem, da Vama bom pomagal bežati. Morda še mineta eden ali dva dni, ker moram isto noč krmiti, a posrečilo se bo gotovo. Jaz se le bojim, da— — —“

„Kaj se boji gospod?“ vprašala je zamorka skrbno.

„No, jaz nečem zamolčati mojega mnenja“, zaklical je mulat. „Ladjevodji je šla lepota Tvoje gospe v glavo. Človekje vedno pijan in je v svoji pijanosti izustil par namigov, kakor da bi— — — se hotel lepi dami enkrat pokloniti; saj me menda razumeš?“

„To bi bila njegova smrt!“ škripala je Juno. „Zadavim ga, predno se dotakne moje gospe!“

„Pa le dobro pazi“, smejal se je mornar. „Ladjevodja Havlins je v pijanosti k vsemu sposoben. Poznam ga dobro; Tvoja gospodinja bi ne bila njegova prva žrtev. Sreča je le, da je gospod Klarke tudi na ladji, ta malo kroti njegovo pohlepnost.“

„Zakaj neki sem pustila mojo puško“, mrmrala je Juno srdito. „Poslušajte, gospod“, je zamorka prestrašeno zarežala, „ali ni mogel oni lump za časa moje odsotnosti tu spodaj k mojej gospej iti?“

„Danes ne“, smejal se je mornar. „Ladjevodja je tako pijan, da komaj stoji. Misel na veliki dobiček ga je naredila skoraj blaznega. Ne, bodi brez skrbij, ljubica; sedaj leži v svoji kajuti in prespi svojo pijanost.“

„Jutri zjutraj je 50 dolarjev za Vas pripravljenih, če mi preskrbite do tja samokres in nekaj patron“, zaklicala je Juno. „Za vse slučaje; saj si lahko misli, da sem prinesla orožje a seboj.“ —

Oči mulata so se svetile lakomnosti.

„Jutri zjutraj boš imela pripravljen samokres. Mar li znaš streljati?“

„Bolj nego mislite, gospod“, šepetala je Juno. „A sedaj grem nazaj, moja gospa mora vedeti, v kaki nevarnosti je, ali — ne, boljo bo, če počakam z mojo pripovestjo, da bo vse pripravljeno k begu. Moja gospa je imela v zadnjem času toliko nezgod pretrpeti, da bi nova nevarnost gotovo slabo uplivala na njo.“

„Prav tako, srček“, pritrdil je mulat. „A da se prepričaš, daje vse resnica, kar sem Ti povedal, bodeš jutri zvečer sama poslušala razgovor med ladjevodjo in njegovim tovarišem. Jaz imam ključ od shrambe, ki se drži ladjevodjeve kajute. Tam pijeta ta dva tiča vsak večer skupaj; morda boš več zvedela, nego sem Ti mogel danes zvečer povedati.“

Juno je bila z veseljem pripravljena.

Potem jo je peljal novi zaveznik po stopnicah gori in se je tam poslovil od zamorke s poljubi, katere je ta potrpežljivo pretrpela, ker ni smela mornarja razdražiti.

Dospevši v svojo izbico, je bilo prvo, da je Juno pregledala vrata v damsko kajuto.

Ta so bila od znotraj zaprta.

Helena je trdno spala v malem pregradku, ki je bil poleg Junine sobe.

Luč majhne nočne svetilke je razsvetila lepi obraz mlade dame. —

Juno je s solznimi očmi gledala preljubo ji gospodinjo.

„Prelepa je“, šepetala je. „Ni čuda, da jo hudobni ljudje zasledujejo, take krasote se ne vidi kmalu.“

Nerada se je odtrgala zamorka od ljubke podobe, da bi se vrnila v svojo sobico in tam nestrpno pričakovala jutra.

Juno se je vsedla k vratom, ki so držala v Helenino spalno sobo.

Zaupala ni nikomur več; kdo ve, če se ni tovariš ladjevodje že zbudil iz svoje pijanosti.

Ko se je zaslišalo lahko trkanje na vratih, je zvesta zamorka skočila kvišku in jih tiho odprla.

Mulat ji je ponudil zavitek.

„Tu“, šepnil je. „Orožje je dobro, ga imam že več let!“

Juno je potisnila mornarju bankovec za 50 dolarjev v žuljavo desnico.

„Danes zvečer pridem po Te“, rekel je še mulat in zginil kakor senca.

Zamorka je odprla zavitek, v katerem je bil krasen revolver in 50 patron.

Hitro je samokres nabasala.

Potem je zvesta zamorka se enkrat pogledala v majhni pregradek, kjer je ljubka spalka, mirno dihajoč, počivala na mehkemu ležišču.

Juno je skrila samokres pod obleko in se vlegla na tla pred vrata.

„Tako, lump, sedaj pa le pridi“, mrmrala je. „Pot h gospej pelje samo čez moje mrtvo truplo.“

278. poglavje.
Dva lopova.

„Juno, kaj pa je to; — Ti ležiš na tleh pred mojo spalno sobo; — ali se je kaj zgodilo?!“

Zamorka je planila pokonci, kor je v svojem trdnem spanju preslišala približevanje svoje gospodinje.

Jecljala je nekaj opravičevanj, katera nikakor niso pomirila Helene, ker je poznala Junino požrtvovalnost in je slutila, da ji je hotela zamorka nekaj groznega zamolčati.

„Povej mi resnico, Juno“, prosila je Helena. „Kje se nahajam; — kaj ne, da sem zopet prišla v roke ničvrednih ljudij? Ne zamolči mi ničesar, Juno, prosim Te — rotim Te?!“

A Juno ni ugodila Helenini prošnji, ker je ni hotela vznemiriti. Tudi se je bala, da bi misel na ono grozno usodo, katera je pričakovala njeno gospodinjo brez mulatove pomoči, grozno vplivala na njeno ubogo gospo.

Zamorka jo je potolažila do naslednje noči, v kateri bi ji gotovo vse povedala.

Ladjevodje tudi ta dan ni bilo videti.

Gotovo je sedel z gospodom Klarke v svoji kajuti, ker sta se oba poštenjaka želela umakniti srečevanju s Heleno.

Dan je minil, v Helenino največjo vznemirjenost, kakor včerajšnji.

Od molčečega mornarja ni mogla ničesar zvedeti, in Juno, katera je, kakor je Helena prav slutila, vse vedela o skrivnostni ladji, je tudi molčala ko grob.

Sicer se je danes pokazalo obrežje, a to so bile prazne, močvirnate obali Floride, kojih zunanjost, je svedočila, da tu ni kraja za vkrcanje.

Tudi temno zidovje trdnjave Barankas in Santa Koze se je za nekaj časa prikazalo v megleni daljavi, a parnik je plul mimo, — cilj je bil še daleč.

Helena je bila obupana.

Vrnila se je v kajuto, v kateri je, glasno jokaje, ostala do večera.

Nobena prošnja zveste zamorke je ni mogla pripraviti, da bi bila kaj zavžila pri obedu ali večerji; — uboga mlada dama je slutila, da jo je pričakovala grozna usoda.

Juno je počakala, da je Helena zaspala, da bi mulatu takoj po njegovem prihodu sledila.

Kmalu je pričalo globoko dihanje, da je utrujena Helena spala. —

Juno je odšla v svojo kabino, da bi tam pričakovala mornarja, a čakati je morala do polnoči, da je lahko trkanje oznanilo prihod mulatov.

„Pojdi hitro!“ zašepnil je, „oba tiča sta že dobro pijana, tu lahko slišiš marsikaj!“

Mornar je peljal zamorko čez temni krov parnika do nekih majhnih vrat, kjer se je ustavil.

„Tu se gre doli v shrambo“, dejal je. „Ne izdaj se z nobenim glasom, drugače sva oba izgubljena!“

Previdno je odprl mornar vrata in zginil z zamorko v temni odprtini.

Le malo stopnic je peljalo doli.

Juno je že pri vstopu zaslišala šunder, ki je prihajal iz priležne sobe.

Mornar je odprl druga vrata in je šel z zamorko po ozkem hodniku.

Ko sta dospela na konec, slišala je Juno hrup prav v bližini.

„Vidiš majhni svetlobni žarek?“ rekel je mulat Juni na uho, „tu lahko vidiš v kajuto.“

Zamorka se ni dala siliti.

V hipu je stala na označenem mestu, kjer je gledala v stanovanje kapitana.

Pred njenimi očmi ležala je razkošno opremljena soba, v kateri pa je vladal grozen nered.

Krasni blazinjeni stoli so ležali po tleh, vmes čepinje razbite posode. Vse je govorilo o skoro minolem divjem pirovanju.

Pri dragoceni mizi sta sedela dva moža, katera je Juno takoj spoznala za ladjevodjo Ravlinsa in g. Klarke.

Tovariša sta bila utopljena v prav živahen in glasen pogovor.

Število praznih steklenic in rudeči obraz obeli so dokazali, da sta bila ljudotržca zelo pijana.

„Pijva, brate!“ vpil je ladjevodja blebetaje. „Na lep dobiček, ki naju čaka!“

Žvenketaje sta se razbila kozarca, tako da je drago vino teklo čez mizo.

Tuleči smeh je zadonel.

Črepinje so padale na tla; potem sta vzela tovariša druga kozarca in ju napolnila s težkim španskim vinom, katerega je bilo dovolj.

„Povej mi odkrito, Klarke“, začel je ladjevodja, „kaj meniš, koliko bova dobila za lepi lov? Lov, ki naju ne stane vinarja; nasprotno, gospodična mi je še hotela kaj dodati, ha — ha — ha!“

„Po ceni je ne dam, zanesi se, Ravlins“, odvrnil je tovariš, prekanjeno smehljajoč. „Kaj so vsa dekleta tu spodaj v primeri s to boginjo. Par sto tisoč dolarjev morava dobiti za njo, to je najmanj. Sploh sem prepričan, da se bodo najini odjemalci trgali za njo.“

„O tem sem tudi jaz prepričan“, zaklical je ladjevodja. „Najboljše pri vsej stvari pa je, da nihče ne ve, kje je gospodična. Ničesar se nama ni bati. To je izvrstno!“

„Kaj narediva z zamorko?“ vprašal je g. Klarke zamišljeno.

„To? — no, dekle je čedno; prodava jo tudi. Par tisoč dolarjev se bo vendar dobilo za njo.“

„Jaz mislim, da bi bilo bolje, če jo popolnoma odstraniva,“ dejal je g. Klarke. „Zamorci imajo v sebi hudiča. Ako pozneje komu uide, nama lahko nakoplje policijo.“

„Dobro; potem jo po starem izkušenem načinu spravimo na oni svet“, zasmejal se je ladjevodja. „Mi je tudi prav, na teh par dolarjev nama ni treba gledati, kjer se nama obeta tak dobiček. “

Juno je nehote stisnila roki; blisk jeze je švignil iz temnih očes na lopova, ki sta z malo besedami odločila čez življenje in smrt.

Ladjevodja je spil nekaj kozarcev vina, potem je s hudobno bliščečimi očmi zrl v en kot kajute.

G. Klarke je začudeno gledal svojega tovariša, kojega obraz se je vprav satansko režal.

„Kaj pa imaš, Ravlins?“ vprašal je začudeno. „Saj si grozno vesel.“

„Sem tudi“, bebljal je pijani. „Gospodična mi je že večkrat po nekem mornarju sporočila, da bi imela z menoj govoriti. To se lahko jutri zgodi; saj jo potem lahko sprejmem, ali me razumeš —?“

Juno je škripala z zobmi, ko je slišala nesramni govor razuzdanca; le težko se je premagovala.

„To bodeš lepo pustil“, dejal je g. Klarke mrzlo. „Ko boš uganjal take reči, potem si zapomni, da sva bila najdalje skupaj, razumeš?“

„Hoho, tu na parniku sem jaz gospodar!“ vpil je ladjevodja divje.

„Kar se tiče parniških zadev, — da“, odvrnil je njegov tovariš, „a naših deklet in posebno gospodične se ne boš dotaknil, — drugače— —“

„Oho, Ti mi boš žugal?“ vpil je besni ladjevodja ter skočil proti g. Klarke.

Ta je nerahlo sunil pijanega od sebe, tako da je ta padel na tla in si na razsutih črepinjah ranil roke.

„Jaz sem gospodar na moji ladiji“, tulil je razkačeni. „Le čakaj, ustrelim Te! Kje je moj samokres, — prekl... pes, jaz Te bom učil, meni ugovarjati.“

G. Klarke je mirno gledal svojega tovariša, ki se je zaman trudil vstati.

„Umorila se bodeta“, zašepetala je Juno mornarju.

„Neumnost, te stvari se ponavljajo vsak večer“, je ta odvrnil tiho. „Ne traja dolgo, potem se zopet objemata in vse je v starem tiru.“

Juno je zapustila svoj prostor.

„Dovolj sem slišala“, rekla je mulatu. „Zdaj pa se vrnem gospej.“

V malo minutah sta bila na krovu.

„Kedaj bežimo?“ vprašala je Juno.

„Jutri po noči“, odvrnil je mulat. „Ta večer krmim in s tvojo pomočjo lahko spustim čoln doli. Breg ni daleč, potem smo v varnosti.“

Juno je veselo pritrdila temu načrtu.

„Zakaj pa je na krovu tako prazno ?“ vprašala je mulata čez nekaj časa.

„No, kaj se naj pa godi v tem tihem obrežnem morju?“ mrmral je mornar. „Korman zadostuje za ladijo, ostali mornarji se vsak večer opijanijo!“

„Ali vsi vedo, kaj se tu na ladiji godi?“

„Gotovo, to so sami ljudje, ki so bili že pri marsikateri taki vožnji. Na izdajo ni misliti, ker bi jim bile vislice gotove; zato vsi molče o pravem vzroku našega potovanja.“

Med tem razgovorom sta dospela do kajute za dame. —

„Kdo pa je tu spredaj na bugspritu?“ vprašal je mornar ter ostro zrl tja v noč.

Juno je sledila njegovim pogledom.

V nerazločnih obrisih je spoznala svetlo postavo, ki se je premikala naprej.

Zamorka je napol glasno zakričala, potem pa kakor blisk letela tje.

Groza ji je skoraj otrpnila čute, ko je opazila, da se je postava zavihtela na krmo.

V naslednjem hipu je bila tamkaj.

Ne za trenotek prehitro sta zgrabili njeni polni, močni roki nočno sprehajalko in jo s prav težko silo potegnili nazaj na krov.

Bila je Helena, ki se je, podoba smrtnega strahu, zgrudila.

„Gospa, ljuba gospa“, tarnala je zamorka, „za Boga, kaj nameravate?!“

Trpinka se je že zopet vzravnala.

Plamteče oči, ki so strahovito žarele iz bledega obraza, osvedočile so grozen sklep.

„Pusti me, Juno!“ prosila je, „zakaj si me zadržala?! Sedaj bi bila odšla sramoti, ki mi preti. Prosim Te, pusti me umreti!“

„Ne, ne!“ vpila je Juno obupno. „Jutri zvečer bodete prosti; tam stoji mož, ki nama bo pomagal zbežati.“

Helenine moči so bile popolnoma pri kraju.

Ko bi Juno ne bila držala nezavestne, bi bila padla na krov.

S pomočjo mulata spravila je jokajoča Juno svojo drago gospodinjo v kajuto, kjer je odslovila mornarja in položila Heleno v posteljo.

Dolgo je trajalo, predno se je Helena toliko pomirila, da je ihte pripovedovala Juni, da sta šla dva mornarja mimo njene izbe. Ta dva moža sta menjala nekaj besed, ki so vzbudile radovednost zbujene Helene. Lezla je k vratom in je toliko slišala, da je vedela, kaka grozna usoda jo pričakuje.

Obupnost jo je prevzela.

Najprvo je hitela v Junino izbico, ko pa tam ni našla zamorke, mislila je nesrečnica, da so ji vzeli njeno zvesto tovarišico.

Smrt se ji je zdela edina rešitev.

Ravno ko je Juno prihitela, je mislila skočiti v valove, da bi tam končala svoje žalostno življenje.

Juno je spreletel mraz.

Ko bi bila le nekaj minut pozneje prišla, bi Helene ne bila več dobila med živimi.

Po Heleninem povpraševanji je Juno sedaj vse povedala, kar ji je bilo znano o tej grozni ladiji in njenih nesrečnih jetnicah.

Zamolčala je samo, da je mulat zahteval plačilo, ker Helena nikakor ni smela vedeti, da je Juno dobila denar od Marije.

Dalje je zamolčala zamorka razgovor, kateremu je prisluškovala pred kratkim, ker ni hotela že itak razburjene Helene še bolj strašiti.

Le upanje na beg je samo zamoglo ubogo trpinko potolažiti. Juno je ostala pri svojej gospodinji, da je ta zadremala, potem je zastavila vrata izbe, da bi ladjevodja pri znabitnem napadu naletel na nepričakovane ovire.

Potem se je vsedla k vratom, odločena, da to noč ne zatisne očesa.

Ta previdnost ni bila nepotrebna.

Zamorka je sedela komaj ono uro na straži, ko je zaslišala iz ozadja krova lazeče stopinje.

Natanko je slišala blebetajoči glas pijanega ladjevodje, ki se je ustavil pri vratih kajute.

„Ha, ha, golobica se je zaklenila“, smejal se je pijanec. „To nič ne škoduje, — iz male kabine pridem tudi notri; zamorko ustrelim; — naj se le gane.“

Juno je hitela v kabino, ko je še enkrat boječe pogledala spečo ukazovalko.

Zamorka je vedela, da so bila ta vrata samo s slabim lesnim zapahom zaprta. En pritisek močnega človeka moral jih je odpreti.

Krčevito je držala Juno samokres v desnici. Odločena je bila, naj pride, kar hoče, ladjevodjo ustreliti.

Že je čula težko dihanje pijanega.

Vrata so se šibila pod težo života.

Juno je vzdignila orožje.

V tem so se zaslišali na krovu nagli koraki.

Gospod Klarke je prihitel.

„Ali si blazen, Ravlins govoril je. „Saj se Te ne sme ni trenotek samega pustiti; pojdi sedaj z menoj, Ti si popolnoma brezumen!“

Ladjevodja je preklinjal, ko ga je tovariš siloma potegnil proč. —

„Na jutri večer“, škripal je, „potem je vse eno in če bi moral rabiti silo.“

279. poglavje.
Beg s parnika.

Naslednji dan je bil eden najhujših, kar jih je uboga Helena pretrpela.

Akoravno ji je Juno zamolčala, da je poskušal pijani ladjevodja siloma vdreti v njeno izbico, vendar nesrečnica ni našla za trenotek miru, ker se je vsak hip bala napada.

Juno je zvedela po mulatu, da ležita kapitan in njegov tovariš nezavestno pijana v kajuti, a vedela je tudi, da je poveljnik parnika to noč znova skušal vdreti v Helenino sobo. —

Kako lahko bi surovi človek opazil begunce in tako uničil zadnje sredstvo za rešitev.

V treh dneh je imel parnik dospeti na cilj svoje vožnje v Vera-Kruc.

Ker je pa bil mulat samo to noč za kormana, moral se je na vsak način danes vprizoriti beg, ker je bil majhen čoln, ki se je v to svrho rabil, pritrjen na ozadju parnika.

Nepopisno počasi so potekale dolge ure do temote.

Helenini živci so bili skrajno razburjeni; le po dolgem, potrpežljivem prigovarjanju jo je Juno pripravila, da je vžila nekoliko jedi.

Mulat je že v zadnji noči spravil v čoln majhen sodček vode in nekaj živeža za vse slučaje.

Juno je gledala nebo, katero je kazalo na slabo vreme. Vesela je bila, da je bil parnik blizu brega, ker bi bil čoln pri viharju v odprtem morju zgubljen.

Začelo se je mračiti.

Juno ni odvrnila pogleda od krmila, katero je imel mulat prevzeti o polnoči.

Veliko je bilo odvisno od tega, če bo ladjevodja svoj surovi napad ponovil pred polnočjo, ker je bilo zelo dvomljivo, če bo mogel g. Klarke zopet pomiriti silno pijanega.

Pri tem se Helena in Juno nista smeli izdati, da še čujeta.

Tresoč sta čakali obe v majhni izbici, da bi se takoj po polnoči lotili nevarnega podjetja.

Nestrpnost beguncev je prikipela do vrhunca, ko jima je enoglasni klic zamenjajočega čuvaja naznanil, da je mulat prevzel službo pri krmilu.

Juno se je hotela zaradi varnosti splaziti tje, da bi se prepričala, če je mornar sam, a Holena jo je zadržala.

„Vzemi me s seboj!“ prosila je. „Meni se zdi, da preti nova nevarnost; ne pusti me samo!“

Juno je radovoljno ustregla in je le prosila svojo gospodinjo, naj se skriva v senci, ker bi bilo lahko mogoče, da bi eden mornarjev prižel v soparni noči na krov.

Brez nezgode sta prišli v ozadje parnika, kjer je stal mulat ob krmilu.

V tem je Juno naglo zgrabila svojo gospo in jo potegnila k tlom.

„Tiho“, šepetala je. „Mož ni sam, neki mornar govori ž njim; tu v senci krme morave počakati, da tujec odide.“

Helena je ubogala, ker ji ni druzega preostajalo.

Juno je upala, da se bo mornar kmalu podal k počitku, a varala se je; ostal je pri mulatu, akoravno se je ta pošteno trudil, znebiti se nadležnega obiskovalca.

Tako je pretekla ura v težkem pričakovanji.

Noč v teh vročih krajih trajala le kratek čas; kmalu se je moralo mračiti jutro, — potem bi bilo vse izgubljeno.

V tem so se zaslišali težki koraki na stopnicah, ki so peljale v kajuto ladjevodje.

Juno se je tresla.

Bil je poveljnik parnika, kapitan Ravlins, ki je hotel v svoji pijanosti izvršiti grožnjo pretečene noči.

Če bo šel surovi človek v damsko izbo, bo kmalu opazil beg svoje lepe jetnice. Gotovo bi potem razsajal, da bi jih kmalu dobili.

A Juno je bila v tem slučaju odločena, raje svojo gospodinjo in potem še samo sobe ustreliti, nego da bi pustila Heleno pasti v roke onega hudobneža.

Pijanec je ravno mislil iti čez krov, ko je zaslišal razgovor pri krmilu.

Takoj se je obrnil in sel opletajočih korakov v ozadje ladije. —

„Kaj pa delaš tu?‘„ zarežal je nad tujega mornarja. „Ti nimaš ničesar iskati pri kormanu. Takoj se mi poberi!“

Mrmraje je ubogal mornar, ter se hitro vrnil v ospredje krova. —

Sedaj je pijani ladjevodja začel razgrajati nad kormanora.

„Ti imaš molčati, kadar kormiš, ali me razumeš, dečko! Glej, da te ne zasačim še enkrat pri klepetanju, drugače....! “

Mulat ni odgovoril.

Ravlins se je opotekal po krovu in bi bil kmalu zadel ob Heleno.

„Le čakaj, Ti zala gospodična“, blebetal je. „Sedaj Te poiščem, mojemu tovarišu na kljub. Ha, ha, — danes me ne bo motil: silil sem ga piti, da je ležal pod mizo.“

Juno je z grozo opazila, da je imel ladjevodja v roki malo sekiro.

Gledala je za njim, da je njegova postava zginila v temi in je potem hitela s Heleno proti krmilu.

„Hitro“, zašepetala je mulatu, „ne trenotka nam ni izgubiti.“

Mornar je vže slutil, da je imel poveljnik svoje hudobne namene.

Zato je privezal krmilo in rekel Juni, naj mu pomaga spustiti čoln doli.

Juno se je trudila do skrajnosti, da bi obvarovala čoln prenaglega padca; pot ji je stal na čelu, ko je plaval čoln na morju. —

Sedaj so se slišali iz ospredja krova udarci s sekiro.

Helena je prestrašeno gledala na mesto, kjer je ladjevodja razbil vrata njene izbice, a v temoti ni mogla ničesar z gotovostjo spoznati.

Mulat je vzel lestvo iz vrvi in jo pritrdil na ograjo.

„Sedaj grem v čoln“, zašepnil je Juni. „Prva naj mi sledi dama, jaz bodem lestvo po možnosti napel.“

Kakor mačka je splezal mornar po mahajoči vrvi v čoln, kjer je takoj zgrabil konec lestve.

Helena je še proseče pogledala proti nebu.

Juno jo je peljala k viseči lestvi in ji je pomagala čez krmo. —

Mulat je zgrabil nežno postavo s svojima močnima rokama in ji je odkazal najboljši prostor, kar ga je mali čoln imel. —

Juno je naglo sledila.

Nebo se je medtem pooblačilo, v daljavi pa se je slišal grom. —

Bleda svetloba je sem pa tje pokazala valovito morje; bila je to divno lepa podoba, a boječi begunci v čolnu se niso zmenili za velikanski prizor narave.

Besen klic je zadonel v tem na parniku.

„Vsi mornarji na krov!“ tulil je ladjevodja. „Izba je prazna, gospodična z zamorko je ušla!“

Mulat je vzel veslo in pahnil čoln od parnika, da je splaval daleč tja v blesteče valove.

Razkačen je pridirjal ladjevodja h krmilu.

„Spustite čoln!“ je vpil, ne misleč, da so se begunci poslužili tega plovila.

„Hudič!“ vpil je znova. „Čolna ni! Spustite večjo ladijo doli, — hitro! Delj ne morejo biti od parnika ko kacih sto korakov!“

Jeza nad ubeglo lepo jetnico je še bolj streznila razkačenega poveljnika.

Kakor blazen je divjal po parniku, tako da so se ga poživinjeni mornarji ogibali.

„Ali ne slišite, lumpje!“ hreščal je kapitan. „Veliko ladijo doli, drugače Vas vse postrelim!“

Begunci so slišali, kako se je spustila v morje velika ladija.

„Veslajte vendar dalje!“ zaklicala je Juno mulatu.

„Varoval se bom“, rekel je ta. „Svetlikanje vesel bi lahko izdalo. Ne, popolnoma mirni moramo ostati; potem se bodo v temi peljali mimo nas.“

Mornar je ravnal prav pametno.

Prosil je Heleno, naj se usede z Juno na tla plovila, da bi njune svetle obleke ne bile izdajalke. Potem se je sam vlegel v ospredje, kjer bi v odločilnem trenotku mogel hitro zgrabiti za vesli. —

Natanko se je slišalo veslanje zasledovalcev, ki so se v majhni oddaljenosti peljali mimo.

Parnik je ostal v bližini malega čolna, v katerem so bili begunci.

Sedaj so ti slišali, kako se je vračala velika ladija.

„Ali jih imate?!“ tulil je ladjevodja s parnika.

„Ni misliti“, odvrnil je nejevoljno korman. „Zunaj na vodi je tako tema, da se ne vidi roke pred očmi.“

„Jaz moram dobiti gospodično nazaj!“ kričal je na pol blazni poveljnik. „Vsak izmed Vas dobi sto dolarjav, če jo ujame. Naprej!“

Mornarji so vriskali veselja in odveslali hitro na drugo stran. —

Sedaj je vzel mulat vesla v roke in je vodil čoln v smeri, kjer je vedel za breg.

„Če ostane le še pol ure temno“, mrmral je, „potem smo v varnosti, a bojim se, da bo kmalu svetlo.“

Mornar je gledal proti vzhodu, kjer se je pokazala belkasta črta.

„Prokleto“, dejal je. „Sedaj je treba veslati na vso moč, da bi jim ušli!“

„Ali naj pomagam?“ vprašala je Juno. „Ni prvikrat, da sem vodila čoln.“

„Da“, zaklical je mulat vesel. „Tu ležita še dve vesli, to nas pripelje dober kos naprej!“

Juno se ni obotavljala, tako da je lahko plovilo s podvojeno naglostjo rezalo valove.

„Kako daleč imamo še do brega?“ vprašala je Helena v skrbeh.

„Prej ko v petih do šestih urah ne pridemo do kopnega“, je bil odgovor. „Sedaj se gre le za to, da do svita tako daleč pridemo, da nas ne vidijo s parnika, potem smo rešeni.“ —

„Ali ne bo nevihte?“ vprašala je Helena znova.

„Gotovo bo, a ne tu“, smejal se je mulat. „Vleče proti jugu, drugače bi bili izgubljeni v naši orehovi lupini.“

Helena je molčala.

Juno in mulat sta tako marljivo veslala, da jima je pot kapal s čela.

Med tem je nastal mrak. Še par minut, potem je bilo tako svetlo, da so begunci videli daleč čez morje.

Parnik je bil zginil.

Proti severu v meglenosivi daljavi pa je bila videti temna črta: to je bil breg, proti kateremu se je pomikal parnik.

Juno je porabila ugoden trenotek, da je potisnila mornarju zavitek v roko.

„Tu je Vaših petsto dolarjev“, zašepetala je. „Če pridemo srečno tje, jih dobite še sto!“

Mulat se je veselo režal in znova jel veslati.

Sedaj se je solnce pomikalo v vsej svojej krasoti nad morjem.

Bila je prav čudna podoba; tu modro nebo z žarečim solncem, tam na jugu temni oblaki, ki so se naglo valili naprej.

Helena je sedela na klopi ob krmilu.

Njene rosne oči so bile obrnjene proti nebu, v mislih je bila pri Najvišjemu, ki jo je zopet v največji nevarnosti milostno obvaroval.

„Kaj pa je to?“ zaklicala je Juno, ter z roko pokazala proti jugu.

Mulat je sledil z očmi v ono smer in je polglasno zaklel.

„To so jadreniki parnika“, zaklical je prestrašeno. „Veslaj, kar moreš, dekle! — Če kdo spleza v koš, nas bo takoj zagledal.“

Zamorka je z vso silo veslala, da ji je pot kar tekel s čela, mulat pa je neprestano opazoval daljne vrhove jadrenikov.

„Ali so nas vže zapazili?“ vprašala je Helena tresajoč se bojazni.

„Do sedaj še ne“, je bil tolažilen odgovor mulata. „Drugače bi plul parnik proti severu in ne proti zahodu. A tu — prokleto!“— — — — — — — — —

Helenu je obrnila svoj pogled in videla, kako so se na krat ustavili daljni vrhovi jadrenikov.

„Naprej!“ zavpil je mulat. „Naprej! Parnik nas lovi, zagledali so nas!“

280. poglavje.
V zadnjem trenotku.

Kaj so zamogli veslači proti sili parnika?!

Ničesar!

Vedno više so se vzdigovali vrhovi jamborov, čez nekaj minut se je videl parnik.

Helena je bila smrtnobleda, ko je opazila, da se približuje. Udano je počival njen pogled na zelenih valovih, v katerih je hotela iskati smrt.

Tudi mulat in Juno sta bila odločena, da ne gresta več živa v roke zasledovalca, ker bi jima tam pretila najmučnejša smrt.

A slabo človeško srce upa do zadnjega trenotka, zato sta veslača napela vse svoje moči, da bi prehitela parnik.

Bilo je zaman, ker je ta pripihal s polno paro.

Čez en četrt ure je bil gotovo v bližini zasledovanega čolna.

Helena je gledala obupno na breg, ki se je vsekakor dobro videl skozi jutranjo meglo; a rešilna zemlja je bila oddaljena več ur, doseči jo ni bilo misliti.

Vže je hotela Helena vstati, da bi še enkrat pritisnila zvesto zamorko na svoje srce, ko je Juno glasno zavpila:

„Neka ladija, tam, — plava nam nasproti!“

Zamorka se ni varala.

Na vzhodu je bil videti parnik.

„Pritrdite svoj robec na kavelj, gospodična!“ zaklical je mulat naglo. „Mahajte s to zastavo, morda nas reši oni parnik.“

Helena je sledila njegovemu ukazu.

Čez par sekund je vzdignila tako narejeno zastavo.

Parnik ljudotržcev je opazil bližajočo se ladjo, zato je sedaj plul z uprav čudovito hitrostjo, da bi dohitel čoln.

Mulat je zasukal plovilo, da je šlo v smeri druge ladje.

Koliko časa bo še trajala ta grozna vožnja?!

Helena se je obrnila po parniku.

Ta je bil sedaj tako blizu, da je mislila spoznati osebo ladjevodje Ravlinsa.

„Zagledali so nas!“ zavpil je mulat veselo, „le poglejte, gospodična, tuji parnik hiti proti nam!“

A Helena se ni mogla radovati, ker je opazila, da je moral zasledujoči parnik dosti hitreje dospeti do njih, ko rešilna ladja.

Še nekaj minut, in „Vashington“ bo za njimi.

Helena je videla, kako se je spustila pinasa doli; nekaj mornarjev je skočilo notri in je skušalo z naglim veslanjem dohiteti čoln.

To se jim je kmalu posrečilo, ker sta bila mulat in Juno popolnoma onemogla.

Strel iz topa je zagrmel.

„Tuji parnik je vojna ladja!“ zaklical je mulat. „Častniki so zapazili, da se ima tu vršiti hudodelstvo!“

V tem je priplula pinasa.

Juno je potegnila samokres in ga pomerila na mornarje v ladji.

A ti so bili tudi oboroženi in so zavrnili grožnjo z nekaterimi streli, kojih krogle so k sreči švignile čez glave zasledovanih.

„Vojna ladja je blizu!“ zaklical je mulat. „Tu sem!“ vpil je prihajajočim naproti.

„Kaj se godi tu?!“ vprašal je grmeči glas skozi govorilo.

Pinasa se je naglo obrnila in se vrnila k parniku, kjer je sprejel ladjevodja Ravlins mornarje s kletvami in psovkami.

„Vashington“ jo je mislil sedaj odkuriti, a drugi strel iz topa ga je prisilil se ustaviti, ker je moštvo vedelo, da arnerikanska vojna ladja ne razume šale.

Helena je bila še na pol omamljena o hipni izpremeni svoje usode, ko je nakrat slišala, da jo nekdo kliče.

Barka vojne ladje je bila poleg plovila beguncev.

Nje poveljnik, mlad častnik v lepi mornarski uniformi, je stal v ospredju in začudeno gledal v krasni obraz Helene.

„Odpustite, gospodična“, začel je častnik, „kak parnik pa je to? Zakaj se zasleduje ta čoln?“

Naglo je Helena pripovedovala, kaka usoda ji je pretila.

Tudi je razodela častniku, da je še lepo število mladih deklet parniku ljudotržcev.

Mladi častnik je radovedno poslušal.

Potem je vzel majhno rudečo zastavo iz ospredja svoje barke, s katero je dal vojni ladji kratko znamenje.

V trenotku je bil nje krov poln oboroženih mornarjev, ki so naglo spustili več bark in veslali za „Vashingtonom“.

Kapitan Ravlins se je vedel kakor blazen.

Ko so mornarji vojne ladje plezali na parnik, vzdignil je samokres, da bi prvega vsiljenca ustrelil.

A njegovi lastni ljudje padli so mu v roke in ga toliko časa držali, da so prišli mornarji vojne ladje.

Medtem je prestopila Helena s svojimi tovariši v mornarsko barko, koje poveljnik jih je pripeljal k vojni ladji, kjer so se ob strani spustile pripravne stopnice doli.

Na krovu vojne ladje jih je sprejel kapitan, obdan od nekaterih častnikov.

Stari mornar je poslušal poročilo mladega častnika ter je večkrat pogledal nežno postavo njegove lepe obiskovalke.

Potem je uljudno pristopil k Heleni.

„Veselim se, da Vas je zamogla moja ladja še o pravem času rešiti Vaših zasledovalcev“, rekel je kapitan. „Žal mi je le, da Vas ne morem popeljati v Savano, ker moram po mojem ukazu brodariti v mehikanskih vodah. Parnik „Vashington“ bom peljal v Gralveston; ta pristan dosežemo še danes zvečer, tam se lahko izkrcate z Vašo zamorko.“

Helena se je iskreno zahvalila kapitanu, a ta je smehljaje odbranil.

„Storil sem samo svojo dolžnost“, dejal je resno. „Znano mi je sicer bilo, da se vrše take nesramne kupčije v Mehiki, a nikdar bi ne bil sanjal, da je parnik urejen za suženjsko ladjo. To jo grozotno!“

Helena je sedaj prosila za mulata, ki ji je pripomogel k begu. —

Mož je bil tudi kaznjiv, ker je služil na parniku, akoravno je poznal njega zlobno delovanje.

„Odšel bo z lahko kaznijo“, pomiril jo je kapitan. „A ona dva lopova, katera tu pripeljejo uklonjena, sta zgubljena. V malo dneh bosta obešena: s takimi pošastmi v človeški podobi se ne obotavlja dosti!“

Helena je videla, ko so peljali mimo nje kapitana Ravlinsa in gospoda Klarke uklonjena.

Oba sta srdito pogledala tresočo se Heleno, potem jih je razjarjeno moštvo pahnilo naprej in odvedlo v spodnje dele ladje.

Oba parnika sta bila sedaj drug tik drugega.

Na krovu Vashingtona“ je stala množica žensk, ki so se od veselja obnašale kakor blazne. Ene so se jokale, medtem ko so druge poljubovale roke svojih rešiteljev.

Helena je ginjeno glodala nesrečnico, katero je slučaj rešil iz oblasti lopovov.

Mornarje „Vashingtona‘‘ so razun mulata tudi spravili v ječo vojne ladje; na njihovo mesto so stopili mornarji vojnega broda, ki so vodili vzeti parnik za tem.

Čez pol ure sta plula oba proti Galvestonu. —

Helena je bila ostala na vojni ladji, kjer ji je dal kapitan svojo kajuto na razpolago.

Ona je to ponudbo zahvaljuje odklonila in je ostala raje z Juno v ozadju.

Navzočnost mlado lope dame je bila seve za častnike vesel dogodek, tako da se je Helena komaj ubranila mnogoterim ljubeznivostim, katere so se ji izkazale.

S skrivno grozo je gledala na parnik, ki je plul za njimi; spominjala se je strašnih ur, katere je tam preživela.

Juno pa se je počutila prav dobro, ker so skušali mladi častniki od nje zvedeti, kdo da je krasna dama in niso štedili pivnine.

Zamorka je bila prekanjena in je radovednim vprašateljem samo povedala, da je nje ukazovalka iz odlične rodovine in je po zvijači bila zvabljena na parnik.

Strogi red vojne ladje je zabranil, da je šla ljubeznjivost častnikov napram Heleni samo do neke gotove meje.

Vsekakor bi se bili mladi častniki veselili, če bi bila Helena ostala vsaj nekaj dni na parniku, ker jim je bila navzočnost lepe dame prijetna izpremena enolične vsakdanjosti.

Opoludne je dal prinesti stari kapitan obed zase in za Heleno na ozadje krova, kjer je veliko solnčno jadro zabranjevalo pekočo vročino.

Helena mu je morala še enkrat vse natanko povedati, kar je na „Vashiugtonuu doživela.

Potem ji je na najljubeznjivejši način ponudil svoto denarja za vrnitev v Kolumbijo, kar je pa ta hvaležno odklonila.

Proti večeru so je ugledal breg.

Oba parnika sta se ukrcala v pristanu Galveston.

Velika množica ljudstva je stala na obrežju, ker je pripenjanje parnika po vojni ladji vzbudilo opravičeno pozornost.

Medtem ko so se častniki pregovarjali, kdo bo spremil Heleno na suho, se je ta ginljivo poslovila od starega kapitana.

„Priljubili ste se mi v teh kratkih urah, gospodična Sever“ rekel je osiveli mož, „naj bi Vas Bog tudi naprej obvaroval, morda še kdaj slišim kaj o Vas.“

Helena se je jokaje zahvalila in zapustila mornarico, ob koje stopnicah jo je čakala barka.

Vsedla se je z Juno vanjo in pomigala kapitanu, ki seje nagnil čez krmo, zadnji pozdrav.

Potem je odplula barka od parnika.

Helena je še enkrat pogledala na njega temne stene, izza katerih so grozeče gledali topovi.

V par minutah je bila barka ob stopnicah pristana.

Helena je podala častniku roko, katero je ta spoštljivo poljubil in je hitela z Juno po stopnicah gori v gnečo zapadnega pristanišča.

Ves denar, kar ga je še imela, izročila je Juni, da bi ta poskrbela ceno prenočišče.

Zamorka je kmalu našla sobo v neki gostilni in je peljala utrujeno gospodinjo tja, ker sta hoteli drugega jutra za rana zapustiti Galveston.

Kam jo bo peljala pot, Helena še ni vedela.

Malo denarja, kar ga je imela, je zadostovalo za vožnjo v Houston, glavno mesto Teksasa; tam v velikem mestu upala je dobiti službo.

Juno se je hudomušno smejala, ko je njena gospodinja govorila o službi, ker je imela še vedno precejšno svoto. Varovala se je sicer to ovaditi, ker bi drugače Helena ne bila vzela ni vinarja Marijinega denarja.

281. poglavje.
Junaško dejanje.

Drugo jutro je poslala Helena Juno na kolodvor, da bi zamorka poizvedela, kdaj odhajajo vlaki.

Trajalo je precej dolgo, predno se je zamorka vrnila, tako da je Heleno vže začelo skrbeti.

„Kaj, da Te tako dolgo ni bilo nazaj?“ vprašala je, ko je zamorka stopila v sobo.

„Oprostite, gospa; z vlakom se ne moremo peljati, ker se je zgodila nesreča na železnici. A ker hočete še danes v Houston, najela sem takoj konje. Čez pol ure bodo tu in zagotovilo se me je, da pride ve še pred večerom v glavno mesto.“

„Konje?“ ponovila je Helena vprašuje. „A Juno, to bo presegalo moja denarna sredstva.“

„Jaz imam še toliko denarja!“ zagotavljala je zamorka malo neprevidno. „O, še za dolgo imave dosti.“

„Poslušaj me, Juno“, dejala je Helena zelo resno. „Jaz hočem resnico zvedeti, odkod je ta denar. Ali je Tvoja težko prihranjena last, kar sedaj potrošiš zame?“

Juno je stala s povešeno glavo pred svojo gospodinjo, solze so ji kapale iz očij.

„Ne smem povedati, ljuba gospa“, odgovorila je obotavljaje, „a rabite ga lahko z mirno vestjo.“

„Niti vinarja več, Ti zvesta duša“, zaklicala je Helena odločno. „Ne misli, da sem jezna nate, saj Tebi zahvalim, da še živim, a ničesar več ne vzamem od skrivnostnega zaklada, katerega hočeš zame porabiti!“

Uboga zamorka je jokaje objela Helenina kolena.

„Vzemite vendar, gospa“, ihtela je, „jaz ne morem gledati, da trpite bedo; srce me boli, če vidim, kako se morate buditi. Prisežem Vam, da ni moj denar, a svota je namenjena Vas.“

„Juno, ljuba Juno“, zaklicala je Helena ter klečečo vzdignila, „Tvoja zvestoba me gane do solz, a od tega denarja ne morem ničesar več vzeti; torej povej mi, kdo Ti ga je dal?“

Ustavljajoč se je povedala zvesta zamorka, da ji je Marija dala denar.

„Torej Marija Ti je dala svoto“, šepetala je Helena sanjavo. „To bi si bila lahko mislila; prijateljica me ni hotela videti v bedi. Ker nisem ničesar od nje vzela, obrnila se je do služabnice, katera je v svoji skrbnosti zame privolila.“

„Ali je gospa še huda?“ vprašala je Juno plaho.

„A Juno, kako le moreš tako vprašati“, zaklicala je Helena, „misliš da ne spoznam Tvoje ljubezni do mene? A vendar ne morem ničesar več vzeti od Marijinega denarja. V Houstonu se bom najprvo skušala preskrbeti službo. Shrani ostanek denarja, ker ga bom pozneje vrnila prijateljici.“

Juno je s težkim srcem ubogala, ker se je bala daljnih skrbij za svojo ukazovalko.

Peketanje konjskih kopit vzdramilo jo je iz tužnih misli. Na cesti so čakale najete živali, katere je spremljal konjski čuvaj. —

Mladi dečko je imel peljati obe potovalki v Houston in konje pripeljati nazaj Galveston.

Helena je s pomočjo June skočila na najboljšega konja, medtem ko se je Juno vsedla na neznatno kljuse.

Marsikak radoveden pogled je sledil lepi jahalki, ki je z gotovo roko vladala svojega konja.

Helena se je spomnila one divje ježe, kjer je bilo življenje in smrt odvisno od hitrosti konj. Ko bi Juno ne bilo takrat pri njej, bi bila postala žrtev surovih zločincev.

Potem je šlo v naglem diru po lopi deželni cesti.

Le redko se je pretrgala hitra ježa, ker so hoteli popoludne biti na cilju.

Mlademu čuvaju je postalo dolgčas.

Vže nekaj časa je jezdil poleg Helene, a bal se je ogovoriti lepo jahalko.

Helena je to opazila in ker se ji je dopadla skromnost mladeniča, ga je tako prijazno ogovorila, da je ubogi sin stepe od veselja komaj našel besede.

„Ali ste bili že prej v Houstonu?“ vprašala je Helena mladega jezdeca.

„Da, gospodična, a samo za malo časa“, odvrnil je ta. „Čez vse rad bi stanoval v mestu, zunaj na stepi je samotno in dolgočasno. Sicer“, — pristavil je obotavljaje — „bi — zelo pogrešal konj in prostega življenja, a mesto je vendar tako lepo.“

Helena se je žalostno smehljala, ker so bila velika mesta zanjo vedno kraji najbolj prekanjenih nastav.

„Pred tednom sem bil tam“, poročal je navdušeni mladenič, „in sem si privoščil nekaj posebnega. Šel sem v cirkus Dalbret. Tako dobro se še v mojem življenju nisem zabaval. Tu so bili akrobati, jonglerji, klovni, ki so uganjali imenitne burke. “

„No, in jahači in jahalke, Vam ti niso ugajali?“ vprašala je Helena malo začudena.

Mladenič je zaničljivo zganil z ramami.

„Kar ti znajo, sem že delal kot majhen deček“, dejal je. „Tu poglejte, gospodična, naj mi kdo kaj takega naredi.“

S temi besedami je potegnil svoj širokokrajni klobuk z glave in ga vrgel daleč od sebe.

Helena je presenečeno gledala [nejasno] je mladi jezdec spodbodel konja v največji dir [nejasno]

Sedaj je konj švignil mimo na tleh ležečega klobuka; — jezdec pa je bil nakrat zginil.

Helena je hotela strahu zakričati, ker je mislila, da je mladenič padel, a kako se je začudila, ko je sedel v naslednjem trenotku zopet na konju in zmagovalno mahal s klobukom.

Mladenič se je bil v največjem diru nagnil s konja in je v tem smelem položaju vzdignil klobuk ter se potem zopet vzravnal na konju.

Mlada dama je z občudovanjem gledala v njegov rujavi obraz. —

„Kaj takega še nisem videla“, dejala je z neprikritim priznanjem.

Zopet se je čuvaj zaničljivo smehljal.

„To še ni prav nič“, rekel je. „Če bi prišli k nam v prosijo, gospodična, bi Vam moji tovariši pokazali še povsem druge umetnosti; mi smo kakor zraščeni z našimi konji, in saj se splošno pravi: Mehikanci in Indijanci so najboljši jezdeci sveta!“

Juno je bila vsa navdušena in le Helenina stroga prepoved jo je mogla zadržati enakega poskusa.

„Ali ni to Houston?“ vprašala je Helena ter pokazala na belo kopico hiš v daljavi.

„Da, gospodična“, odvrnil je čuvaj. „Kmalu smo na cilju.“

Ob straneh ceste so se širili veliki vrtovi, kojih krasno cvetovje je očaralo Heleno. Med njimi so stale ljubke vile, na kojih balkonih so iskali prebivalci zavetje pred vročim popoludanskim solncem.

„Oh, da bi tudi jaz našla prostorček v tako krasnem domu“, misiila si je Helena na tihem. „Ali bom kedaj našla mir? Oče mi je odpustil, rad bi me sprejel v gradu Ostrovrh, a nikdar bi ne mogla užiti mir duše, ko bi ne imela moje majhne Lidije.“

Sedaj so jezdeci dospeli v predmestje.

Prebivalci so radovedno gledali prišlece in splošno občudovali Helenino lepoto.

Ta je ravno jezdila mimo majhne hišice, pred katero je stal mlad zamorec in držal lepega snežnobelega konja.

Gotovo je čakal na jezdeca, ki je bil morda v hiši.

„Sedaj moramo na desno, gospodična“, opomnil je čuvaj, ter pokazal na stransko ulico.

V tem je zaslišala Helena za seboj glasen krik, kojemu je sledilo peketanje konjskih kopit.

Z enim pogledom je spoznala mlada dama, kaj se je pripetilo. —

Konj se je splašil, vrgel zamorca v stran in dirjal po obljudenih cestah predmestja.

Vpijoč so se skušali umakniti mimoidoči divji živali; bežali so v hiše ali pa se poskrili za drevesa, a nihče ni mislil na to, da bi ugrabil konja za vajeti.

Preplašena žival dirjala je sedaj čez prazni prostor, ki se je razširjal pred velikim šolskim poslopjem.

Mnogoglasno klicanje je tu sprejelo zbegano žival.

Velika množica otrok, največ majhnih deklic, se je igrala v skupinah na praznem zemljišču, ko je pridirjal konj proti njim. —

Otroci, namesto da bi bežali, so se prestrašeni stisnili na kup, na katerega je pridrvela splašena žival.

Še malo sekund, in ubogi otroci bodo pod njenimi kopiti. —

A do tega ni prišlo.

Za zdivjanim konjem dirjal je drugi, na katerem je sedela vitka ženska postava.

Bila je Helena, ki je v odločilnem trenotku spodbodla svojega konja.

Kakor blisk je prihitel čez prazni prostor.

Tik pred vpijočimi otroci je prehitela splašeno žival in s krepko roko prijela viseče vajeti.

Močni potegljej bi jo bil kmalu vrgel iz sedla, a Helena je bila tako izvrstna jahalka, da je obdržala svoj prostor. Kopita zbeganega konja so vže švigala nad glavami malih deklic, ko je Helena z močjo zasukala puhtečo žival in jo držala.

Grmeče vriskanje se je slišalo od vseh strani, možje so prihiteli, da bi prevzeli ukroteno žival.

Iz šole so prihajali učitelji, ki so tam gledali ta grozni prizor in so se sedaj hoteli zahvaliti pogumni rešiteljici.

A Helena je odklonila vso hvalo.

Kakor hitro je videla, da je prosti konj v varnosti, je z ljubkim priklonom obrnila svojega stepnega konja in hitro jezdila k prihajajoči Juni, ki je polno strahu sledila dragi gospej.

Ko sta se obe vračali k čuvaju, srečal ju je neki gospod, kateri je vidno prestrašen, hitel na mesto Heleninega junaškega čina. —

Tudi on je menda vse videl, ker se je ustavil in je poskusil Heleno nagovoriti, a ta je samo pozdravila in hitela s svojci spremljevalko dalje.

Gospod jima je mislil slediti, a ko je videl, da se je rešiteljica tako naglo oddaljila s svojo tovarišico, se je obrnil in hitel na mesto, kjer je bila množica ljudij zbrana okolu konja.

„No, Vi smete o sreči govoriti, gospod Dalbret,“ zaklicalo se mu je nasproti. „Ko bi ne bilo tuje dame, ležalo bi pol ducata otrok razmečkanih na tlaku.“

Ogovorjeni je hitel k svojemu konju, ki se je še vedno postavljal na zadnji nogi.

Gospod Dalbret je bil posestnik cirkusa, o katerem je prej pripovedoval čuvaj.

Bil je precej priprosto, a zelo čedno oblečen, njegov izraziti obraz, ki je pričal o velikih skrbeh, izdal je, da je bil gospod Dalbret od marsikakega hudega udarca obiskan, a pošten mož.

„Konja se je nalašč splašilo“, rekel je razburjenim ljudem, ter pokazal na majhno cev umetalnega ognja v grivi živali. „Romeo je navadno potrpežljiv in krotek, da sem ga lahko zaupal zamorskemu dečku. Seveda, takim hudobijam nasproti nimam močij.“

To pojasnilo je utešilo razjarjene duhove gledalcev, ki so sedaj pripeljali konja ravnatelju.

„Ali ne veste, kdo je bila dama, ki je ugrabila konja v odločilnem trenotku?“ vprašal je gospod Dalbret.

A nihče mu ni vedel odgovoriti, tako da je ravnatelj cirkusa, ko je razjasnil pristopivšim učiteljem vzrok razburljivega prizora, zopet zajezdil konja in odšel. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Helena se je zopet nastanila pri priprostih ljudeh.

A zaman je reva iskala službe; ničesar primernega ni našla, akoravno je stavila najskromnejše zahteve.

Marijin denar je zapečatila in ga skrbno shranila, ker je hotela nadomestiti porabljeno svoto in ji potem vse vrniti. Zadnji dolarji so pojemali, a bila je preponosna, da bi bila sprejela pomoč prijateljice.

Stari grof Ostrovrhar je imel prav, ko je takrat naglašal staro geslo svoje ponosne rodbine. Helena bi bila raje umrla, ko da bi bila vzela dar, katerega ni zaslužila.

Juno je bila iz sebe.

S solznimi očmi je prosila, naj Helena vzame od Marijinega denarja; vse je bilo zastonj.

Helena je ostala stanovitna; raje bi bila trpela lakoto, ko živela s poniževalno zavestjo, da se redi s tujim denarjem. Končno zvesta zamorka ni mogla več tega prenašati.

Skrivaj je šla k najemodalcu, prijaznemu možu, ki je imel iskreno sočutje s Helenino žalostno usodo.

Ta je na Junino prošnjo sestavil pismo za Marijo, v kojem je zvesta služabnica opisala bedo svoje gospodinje.

„Pridite hitro k nam“, glasile so se zadnje vrste ginljivega lista, „drugače umre moja uboga gospa, njene moči so pri kraju!“

282. poglavje.
Ubegli hudodelec.

Sever je bil v oni spomina vredni noči srečno ušel čez obzidje dvorišča.

Skok ni bil posebno visok, tudi je globoki pesek zmanjšal moč padca.

Hudodelec v svoji strašni razburjenosti ni opazil, da se je Neli zanj žrtvovala, druga krogla zapiralca mu je švignila tik glave, zato je le mislil na hitri beg.

Bil je divji lov, ki se je sedaj razvil na prazni cesti.

Za beguncem je drvilo število policajev, kakor tudi stražujoči vojaki, ki so na poti večkrat streljali za Severjem, a v temi vedno zgrešili cilj.

Hudodelec je dirjal kakor preganjana zver, tako da je bil kmalu daleč pred njimi.

Polagoma je utihnil šunder zasledovalcev v daljavi, tako da je Sever malo bolj počasi tekel naprej.

Pred njim se je vzdigoval kolodvor, kojega lego in poslopje mu je Neli po možnosti opisala.

Sever je hitel tje, ker je upal, da se bo skril v kakem vlaku.

Beg se je moral takoj izvršiti, ker je bilo čez pol ure vse po konci spravljeno.

Sreča mu je bila mila.

Na tiru je stal vlak, ki se je imel čez nekaj minut odpeljati proti zahodu.

A zaman je gledal Sever, ki se je na nasprotni strani zmuznil na peron, po kakem skrivališču.

Vlak je bil sestavljen iz samih osebnih vozov, ki so bili vsi zasedeni.

Hudodelec je vedel, da se takoj pogleda karto, kakor hitro stopi v voz; on pa ni imel vinarja, da bi si jo kupil, zato je bil videti beg neizvršljiv.

A Sever je imel iznajdljivo glavo, koje bistroumnost mu je pomagala iz najbolj nevarnih položajev.

Videl je takoj, da ga more rešiti le skrajna predrznost, zato je šel mimo vlaka in se smelo podal na razsvetljeni peron. Sreča je bila za Severja, da je imel še svojo lastno obleko na sebi, kajti v jetniški obleki bi bil gotovo vzbudil pozornost. Kot preiskovalni jetnik je imel pravico nositi svojo obleko, kar mu je sedaj prišlo prav.

Zvonec se je v drugič oglasil; čez malo minut je moral vlak oditi.

Sever je opazil, da so postali kondukterji nanj pozorni, zato je naglo odločen stopil v najbližja vrata kolodvora.

Hudodelec je stopil v sobo, ki je bila gotovo odločena uradnikom, ker so viseli na steni razni plašči in kape.

„Ha, — vže imam; drzen plan“, mrmral je begunec. „Sicer je nevarno podjetje, a jaz zaupam v mojo srečo!“

V hipu je vzel Sever svoj mehki klobuk z glave in skril pod suknjo. Potem pa se je polastil plašča in službene kape. Plašč je oblekel in potisnil kapo na glavo, tako da je bil podoben kondukterju.

Hitro je stopil ven na peron in se obrnil proti enemu zadnjih vozov, ker tam ni opazil nobenega uradnika.

Sever je stopil na stopnico in se nagnil v odprto okno. Ravno pred njim je sedel dobro rejen farmer, kojega obraz ni kazal posebne duhovitosti; bil je edin v vozu.

„Vašo karto, gospod,“ ogovoril je Sever osupnjenega.

„Saj ta je bila ravno pregledana“, odvrnil je farmer začuden. —

„Prav, a jaz sem nadzornik. Karte se sedaj že odvzamejo pri odhodni postaji!“

„To mi je povsem novo!“ zaklical je farmer. „To je vendar čudno, da — — — — — “

„Da, to je nova uredba“, prekinil ga je Sever neprijazno. „A dajte hitro Vašo karto, jaz nimam dosti časa, ker moram še v drugih vozovih odvzeti karte.“

„To je pa zarobljen človek! “ si je mislil ogovorjeni na tihem, ter izročil Severju karto.

Ta je naglo skočil doli in zginil v temoti.

Sever je slekel plašč in ga vrgel s službeno kapo v stran, potem je pokril svoj klobuk in drzno stopil v voz, v katerem je sedel farmer.

Bil je skrajni čas, ker je v tem tretjič zazvonilo.

Malo sekund potem se je vlak odpeljal v daljavo.

Hudodelec se je čutil precej varnega, ker ga bodo gotovo najprvo iskali v okolici mesta.

Skrivaj je ogledoval karto, ki se je glasila v Springfield v Teksasu.

Bilo mu je ljubo, da je šel lahko daleč, kajti v Teksasu se bo lahko skril.

Temna postava se je prikazala na oknu; bil je kondukter, ki je videl, da je Sever vstopil.

„Tu je prišel še neki gospod, kaj ne?“ vprašal je uradnik.

Sever je potrdil in ponudil kondukterju svojo karto.

Ta jo je dal nazaj in se potem obrnil k farmerju.

„Vaš vozni listek sem menda vže videl, gospod?“

„Da“, odvrnil je ta, „pozneje mi ga je odvzel nadzornik.“

Uradnik je poslušal.

„Nadzornik ?!“ vprašal je. „Kak nadzornik?“

„No, nadzornik voznih listkov“, zaklical je farmer nejevoljno. „Sprva mu nisem hotel dati karte, a rekel je, da je to nova uredba, zato sem mu jo izročil!“

„Pri železnici sploh nimamo nadzornikov“, prekinil ga je kondukter, „kdo ve, kak goljuf Vam je odvzel listek. Jaz se dobro spomnim, da sem ga prej videl. Saj ste hoteli v Springfield, kakor ta gospod. Kaj ne?“

„Seveda“, zdihoval je prestrašeni farmer. „Kaj mi je storiti?“ —

„Nov listek si morate kupiti“, odvrnil je uradnik hladnokrvno. „Do Nevberna tega ni treba, a tam se menjajo kondukterji in ne bo preostalo drugega, drugače se ne morete peljati naprej.“

„Kap me bo zadela!“ zaklical je farmer zbegan. „Listek stane osemdeset dolarjev.“

„Žal mi je“, odvrnil je uradnik. „A pomagati Vam ne morem, zakaj ste bili tako lahkoverni!“

S temi besedami je zapustil okno.

„Taka nesramnost“, ropotal je sedaj naselnik. „Kaj pravite k temu, gospod?“ obrnil se je k Severju.

„Da, gotovo ste prišli sleparju v roke“, odgovoril je ta smehljaje.

„Proklete države“, šepetal je razkačeni, „tu si hvalim moj teritorij, tam se ne zgodi kaj takega. Sedaj lahko še enkrat plačam osemdeset dolarjev; to je za znoreti!“

Sever je dal le kratek odgovor in se kmalu delal, kakor bi spal, medtem ko je razjarjeni farmer še dalje divjal kakor obseden.

Hudodelec je bil vzlic svojega srečnega bega vendar v slabem položaju.

Denarja ni imel nič: ker je pa vožnja trpela več dni, moral se je bati, da ga bo premagalo pomanjkanje.

Vlaki proti zahodu ustavljali so se le na nekaterih postajah, ker so potniki vse potrebno dobili v restavracijskem vozu. —

Na postaji Nevbern je zapustil naselnik kupe, da bi si preskrbel nov vozni listek.

Zmerjaje in preklinjaje se je vrnil ž njim in je znova začel svoje tožbe nad surovostjo sleparja, kar je Sever molče poslušal.

Medtem je nastal dan.

Slišalo se je, kako so hodili potniki v restavracijski voz, da bi tam zajutrkovali.

„Ali ne greste tudi?“ vprašal je naselnik, ki je bil namenjen tje iti.

„Ne, hvala“, odvrnil je ta. „Od včeraj me strašno boli glava, nimam nikakega apetita.“

„Meni se ravno tako godi“, mrmral je farmer, „jeza mi vsakokrat provzroči koliko, glava me silno boli; no, čašica vroče kave bo dobro dela!“

S temi besedami je zapustil kupej.

Sever je ostal sam s svojimi tožnimi mislimi.

„Od lakote umreti nočem!“ mislil je, „A kako naj pridem do denarja, — ha, tu mi pride misel, ali sem povsem pozabil, kaka skrivna moč mi je na voljo. Naselnik ima koliko v glavi; dobro, pomagal mu bom, a tako, da se bo pozneje čudil.“

Farmer je bil kmalu nazaj.

„No; ali je bolečina kaj odnehala?“ vprašal je Sever sočutno. —

„Nasprotno“, odgovoril je vprašani. „Jeza me je preveč razburila, glava me boli za počiti.“

„Obžalujem Vas“, odvrnil je hudodelec. „A povejte mi, gospod, ali ste že kaj slišali o takoimenovanem zdravilnem magnetizmu?“

„Ne“, odvrnil je farmer začuden. „Ali to pomaga proti koliki?“

„Gotovo, v sedanjem času dospela je znanost do tega, da se razno bolezni zdravijo samo s pokladanjem rok. Skoraj vsak človek ima ta dar, tudi jaz imam v tem nekaj vaje.“

„Ah, to je nekaj podobnega kakor simpatija“, zaklical je naselnik. „Gotovo, to poznam tudi jaz. Neki stari konjski pastir na moji naselbini dela ves hokuspokus. Mojo ženo so zadnjič močno boleli zobje, pa ji je takoj pomagal; govoril je samo nekaj besed, ji položil roki na glavo, in zobobol je zginil!“

„Vidite“, pritrdil je Sever. „No, znanstvena oblika te zdravilne metode se imenuje magnetizem. Če dovolite, Vas osvobodim glavobola v nekaj sekundah; veselje naj mi bo, Vam pomagati !“

„O, hvaležen Vam bom“, zagotovil je naselnik. „A rekli ste vendar prej, da tudi Vas boli glava, ali si sami ne morete pomagati ?“

„To zamore le kak drugi“, poučil je Sever. „Sploh Vam bom pokazal priprosto ravnanje, potem tudi Vi meni izkažete to uslugo.“

„Seveda, seveda“, odgovoril je ogoljufani. „Ha, ha, ha, to se bo čudila moja žena, če bom doma sam igral ozdravljuha.“

„No, sedite meni nasproti!“ velel je Sever svojemu tovarišu.

Za hudodelca je bilo sedaj vse odvisno od tega, če je bil naselnik sprejemljiv za čudni vpliv Severjevih očij, ker je bilo zelo dvomljivo, če bo podlegel krepki mož s svojimi železnimi živci skrivnostnej moči.

Hudodelec je prosil tovariša, naj mu gleda v oči in je pustil njih peklenski ogenj z močjo uplivati.

A njegov nasprotnik je mirno prenašal tudi ta uprav plamteči pogled.

Sever je že obupal nad vspehom, ko je opazil, da je njegova žrtev mežikala z očmi.

Sedaj je prišel čas.

Čez malo sekund je spal farmer kakor marmotica.

Sever se je takoj lotil preiskovanja njegovih žepov, iz katerih je privlekel polno listnico.

„6000 dolarjev“, dejal je zaničljivo. „No, za začetek bo zadostovalo!“

Žvižg lokomotive je oznanil hudodelcu, da se je bližal vlak postaji.

Takoj je sklenil, tu izstopiti in se nekaj časa skrivati v tem kraju.

Čez nekaj minut je vlak ustavil in Sever je našel priložnost. da je neopažen izstopil.

Kar je tudi skrajni čas zanj, ker se je naselnik ravno zbudil iz hipnotičnega spanja.

Osupnjen je skočil kvišku, ker ni niti vedel, kje se prav za prav nahaja.

Šunder na postaji pa ga je kmalu zopet spravil k zavesti, tako da se je spomnil zadnjih dogodkov.

„No, kje pa je moj prijazni tovariš“, mislil je farmer začuden. — „Res, moj glavobol je hotel odstranili, pa menda ni dosti na tem, moja butica peče ko ogenj, he, gospod, — kje pa ste!“

Ker pa ni nihče odgovoril, mislil je farmer, da je Sever zapustil voz za nekaj trenotkov.

Čudno se mu je le zdelo, da je bila njegova suknja razpela, ko jo je vedno nosil zapeto.

Po naravnem nagonu tipal je po svojej listnici, katero je imel skrito v notranjem žepu suknje.

Naselnik je prebledel.

„Kje pa je moj denar?“ mrmral je prestrašeno.

Naglo je preiskal vse žepe, zaman, denarnice ni bilo nikjer.

Sedaj je začel okradeni tako vpiti, da so prihiteli kondukterji in povpraševali po vzroku škandala.

„Mož, ki je sedel poleg mene, me je omotil in mi okradel denarnico!“ stokal je farmer.

Takoj so se preiskali vsi vozovi vlaka, a zaman; hudodelec je bil že davno zbežal.

283. poglavje.
Čuden predlog.

Uboga Helena je bila še vedno v Houstonu v svojem obupnem položaju.

Bilo je, kakor da bi se bilo vse zarotilo proti nesrečnici.

Zadnji denar je bil potrošen, vse iskanje po službi zaman; kmalu ji je pretila naj večja beda.

A njeno zaupanje v Boga jo tudi v tem hudem času ni zapustilo.

Helena je upala, da se je bo usmilil Vsega mogočni v zadnjem trenotku, in k temu je imela vzrok, ker ji je božja previdnost že tolikokrat pomagala.

Kako hrabra duša je vendar bivala v oni nežni ženski postavi.

V njenem kovčegu je bilo še 4000 dolarjev Marijinega denarja, a reva je raje trpela glad, ko da bi bila vzela en vinar te svote.

Najbolj nesrečna je bila Juno, ki je videla svojo oboževano gospodinjo tako trpeti in ji vendar ni mogla pomagati.

Od Marije ni smela pričakovati odgovora prej ko v dveh do treh tednih; tudi če bi Helenina prijateljica sama prišla, bi doba ne bila krajša; a do tje je morala biti Helena že davno v najbridkejši revščini.

Preteklo je več dnij, odkar je bila Juno odposlala svoje pismo.

Bilo je meglenega neprijaznega popoludne, ko je Juno srečala na stopnicah nekega gospoda, ki jo je ogovoril.

„Slučajno sem zvedel, da stanuje dama, ki je pred tednom ujela mojega splašenega konja, v tej hiši; ali bi mogel ž njo govoriti?“

Juno je začudeno ogledovala resnega gospoda, ki ni bil drugi, ko ravnatelj cirkusa gospod Dalbret.

Zamorka je opazila, da gospod gotovo nima slabih namenov, ker je bilo njegovo celo vedenje kakor od moža, ki je že marsikaj hudega poskusil.

Požurila se je torej, peljati ravnatelja v sobo svoje ukazovalke. Helena je osupnjeno gledala na nepričakovanega obiskovalca, kateri jo je spoštljivo pozdravil.

„Moje ime je Dalbrot“, začelje gospod, „jaz sem posestnik malega cirkusa, ki stoji pred mestom. Šele danes sem zvedel, da stanuje pogumna rešiteljica otrok tu in zato sem prišel Vam izraziti mojo najtoplejšo zahvalo.“

Priprosto govorjenje ravnatelja je Heleni ugajalo.

Ponudila je svojemu obiskovalcu stol, a odklonila vsako hvalo, ker je takrat storila samo svojo dolžnost.

„Vi niti ne verujete, kako globoko sem Vam zadolžen, gospica Sever“, zaklical je gospod Dalbret. „Ko bi bil takrat od nesramne roke splašen konj skočil med otroke, bi se me bilo neprizanesljivo poklicalo na odgovornost. Moja uboga družina, ki je itak v največji bedi, bi bila zgubila svojega edinega varuha, ker bi bil gotovo zaprt! Reveži bi bili izpostavljeni umreti od lakote.“

Helenin pogled je švignil čez priprosto, a čedno obleko obiskovalca.

Lepa, junaška postava v najboljši moški dobi stoječega videti je bila upognjena od skrbij, žalostna podoba umetnikovega življenja!

„Tembolj sem vesela, da sem mogla s svojimi slabimi močmi izvršiti dobro delo“, rekla je Helena sočutno. „Kakor razvidim iz Vaših besed, ste imeli gotovo veliko nesreče, gospod Dalbret?“

„To je več ko nesreča, kar mi preti, popolni pogin“, odvrnil je ravnatelj temno. „Pred nekaj meseci je bilo moje skromno podjetje v najlepšem cvetu. Razpolagam čez majhno, a izvrstno umetniško družbo. Predstave so bile dobro obiskane: imel sem celo par dolarjev prihranjenih, kar se mi je obrnila sreča.“

Temno je zrl v tla, a pogled iskrenega sočutja iz Heleninih lepih očij ga je nagibal, svojo pripoved nadaljevati.

„Prišel sem s svojim cirkusom v to mesto“, poročal je g. Dalbret. „Prve predstave so bile precej dobro obiskane, potem je bilo vedno manj občinstva, tako da dohodki niso pokrivali stroškov. — Žrtvoval sem težko prihranjeni denar, ker sem vedno upal na boljše čase; bilo je zaman. Vendar sem mislil, da mi bo moči vzdržati moje majhno podjetje, ker je bila v družbi lepa jahalka, koje ljubkost mi je privabila marsikaterega obiskovalca.“

Helena je lahko zarudela, spomnivši se svoje lepote.

Ta ji je prinesla tudi marsikakega občudovalca, — a žal tudi marsikatero skušnjavo! —.

G. Dalbret je čutil, da je Helena obžalovala njegovo usodo, zato je nadaljeval svojo povest:

„Ona umetnica je bila moje zadnje upanje, ker je bila moja žena uže takrat nekaj bolehna in ji nisem pustil nastopiti. Zastavil sem vse dragocenosti, lišp moje žene, mojo uro, samo da sem plačeval ljudi in vzdrževal mojo družbo. V tem me je zadel hud udarec. Lepa jahalka je nekega jutra izginila in ž njo večina udov moje družbe. Ostalo mi je samo nekaj zvestih pristašev, jahalec, klovn in žongler, ki so do sedaj z menoj delili bedo in nesrečo.“

Ravnatelj cirkusa je molčal nekaj minut, ker ga je spomin na nesrečo globoko ganil.

„Onega dne sem prišel ves prepaden domu“, nadaljeval je. „Zato se je ponudila moja ljubljena žena, da nastopi zopet vzlic svoje bolehnosti. Prosila je dolgov da sem s težkim srcem privolil, — drugi dan je padla s konja in si zlomila obe nogi.“ —

Debele solze so kapale po ogorelem licu nesrečnega moža. —

Helena ni mogla delj skriti svoje ginjenosti.

„Ah, kako bi sedaj želela, da bi bila bogata,“ vzdihnila je. „Bedo in nesrečo olajšati bi mi bila največja sreča.“

„Če bi bili bogati, gospica Sever, bi Vam nikdar ne bil razodel svoje usode“, zaklical je gospod Dalbert. „Tudi mi umetniki smo ponosni. Vi ste revni, kakor jaz, to mi je znano, zato sem Vam govoril o moji nesreči, ker mi sočutje dobro de. Saj nimam nikogar, da bi si olajšal svoje srce!“ —

„Vaša soproga je gotovo zelo bolna?“ vprašala je Helena obžaluje.

„Nepremično leži na svoji postelji“, odvrnil je žalostno gospod Dalbret. „Do sedaj sem že vse prodal, kar je mogoče pogrešati, da sem kupil kruha mojim trem otrokom in udom družbe. A sedaj je tudi ta zadnja pomoč pri kraju. Cirkus in najboljši konji so že davno zastavljeni; v malo dneh bom moral zapustiti z bolno ženo in otroci revno stanovanje, da — bomo za kakim plotom končali siromašno življenje!“

Gospod Dalbret je pokril obraz z rokama.

Krčevito dihanje širokih prs je dokazalo, da je bolest premagala krepkega moža.

Helena je mislila na Marijin denar, katerega je imela spravljenega; a v naslednjom trenotku je zavrgla to misel. Ta vsota ni bila njena, ona ni smela razpolagati čez njo.

Ravnatelj se je zopet zavedel, a pogled na njegov obraz je bil prežalosten za usmiljeno Heleno.

„Jaz imam prijateljico, ki je zelo premožna“, začela je plaho. „Ali ji smem sporočiti, v kako strašnem položaju se nahajate? Prepričana sem, da Vam bo pomagala.“

„Miloščino sprejeti ?“ vskipel je ravnatelj. „Ne, — raje umrem s svojo družino lakote, ko da bi živel od tujega denarja. Le kar sem si zaslužil, hočem porabiti za svoje drago; milodar bi odklonil še v smrti. Jaz sem plemič po rodu, gospica Sever, zibel mi je stala v lepi francoski deželi. Akoravno sem zdaj le umetnik-jahalec, vendar nisem nikdar pozabil, da sem potomec starega plemiškega rodu.“

Helena je molče zrla predse, saj ji bilo ravno, kakor da bi bil ravnatelj cirkusa izgovoril nje lastne misli; kaj je bila njena nesreča proti bedi tega moža, ki je moral gledati soprogo in otroke trpeti lakoto?!

„Jaz sem, kakor ste prej rekli, revna“, dejala je Helena končno. „A če Vam morem le v čem koristiti, prosim, povejte mi. Vaša nesreča me je močno pretresla, dal Bog, da bi Vam mogla pomagati!“

„To je v Vaši moči, gospodična!“ zaklical je ravnatelj s tresočim glasom.

„Kako?“ vprašala je Helena začudeno. „Saj ste prej odklonili edino pomoč, katero bi Vam zamogla nuditi ?“

„Da, res je, a vendar me lahko rešite pretečega pogina, in pri tem tudi sami zaslužite prav znatne vsote“, nadaljeval je gospod Dalbret.

„A prosim, povejte mi vendar, kaj zamorem storiti za Vas“, rekla je Helena presenečena. „Ne razumem, kaj mislite s tem.“

Ravnatelj je napram dami komaj našel primernih besed za svoje poročilo.

Proseče je gledal Heleno, videti je bilo, kakor da bi bilo od njenega privoljenja odvisno življenje in smrt.

„Vi ste izvrstna jahalka, gospica Sever“, začel je. „To sem takrat videl, ko ste ustavili mojega „Romea“. „Vi ste mi zadnji, — prav zadnji up, — ako se mi še ta izjalovi, potem sem izgubljen!“

„Da, — rada !“ zaklicala je Helena, „a še vedno ne razumem —“

„Prišel sem Vas prosit, gospodična, da bi v mojem cirkusu nastopili kot jahalka“, dejal je gospod Dalbret odločno.

Helena je zarudela.

V duhu se je videla v čudni obleki na konju, ne, to ne more storiti, — sramežljivost ji tega ne dopušča!

Ravnatelj cirkusa je uganil njene misli.

„Ne mislite, gospodična, da zahtevam, da bi nastopili v kostumu. Dama, katera me je zapustila, je bila jahalka visoke šole. Gotovo veste, da je pri tej predstavi pravi umetnik konj, medtem ko ga jahalka vlada v priprosti obleki. Konji, ki so mi še na razpolago, so izvrstno priučeni, potrebujejo samo jahalke, ki zna spretno voditi živali, k temu zadostuje par ur navodila.“

Helena se je borila sama s seboj.

V duhu se je videla pred množico radovednih gledalcev, ki so pohlepnih oči opazovali lepo, nežno postavo.

A pokazala se ji je druga podoba, uboga bolna žena nesrečnega moža, ki jo je proseče glodal; slišala je v duhu glasove lačnih otrok.

Sklep je bil gotov.

„Hočem“, rekla je jokaje. „Bog mi je tolikokrat pomagal, da bi bilo greh, če bi ne privolila.“

Ravnatelj je hotel govoriti, a besede so se mu ustavile na tresočih ustih.

Prijel je le Helenino desnico ter jo vroče poljubil.

„Božji blagoslov nad Vas“, jecljal je končno. „Vzbudili ste mi zopet vero v človeštvo; upam znova.“

„Če sem le sposobna za ta nastop ?“ dejala je Helena obotavljaje.

„O, gotovo“, dejal je veseli ravnatelj. „Ponovim Vam, gospodična, da so moji konji izborno priučeni. Zaradi obleko ni treba skrbeti, ker ima moja žena, ki je skoraj iste postave ko Vi, skoraj novo obleko. Nepopisno bi se veselil, če bi prišli jutri dopoludne v malo hišico v predmestju. Majhni zamorec pride po Vas in Vam pokaže pot.“

Helena je rada privolila in obljubila ravnatelju, že pojutrašnjem prvikrat nastopiti.

Gospod Dalbret je opetovano zagotovil, da se bo Helena do tje popolnoma privadila konj.

„Vi ste dobri angelj moje družine“, rekel je pri slovesu ginjen. „Če bi vedeli, s kako težkim srcem sem nastopil pot k Vam, pot, od katere je bilo vse odvisno, potom bi mogli presoditi veselje, s katerim hitim zdaj k mojej ženi!“

Ko je bila Helena sama, prišla je Juno naglo v sobo.

„Kaj je hotel mož?“ vprašala je radovedno. „Ali Vam je preskrbel službo?“

„Seveda, Ti zvesta duša“, odvrnila je Helena smehljaje. „A čudila se boš, če Ti povem, kaj bo moj prihodnji delokrog.“

Juno je stala polno pričakovanja, ker je komaj premagala svojo radovednost.

„Ali veš, kaj je cirkus?“ vprašala je Helena svojo služabnico.

„Seveda“, odvrnila je Juno naglo. „Videla sem jih več; tam so vrvolazci in lepe dame, ki jezdijo na konjih.“

„Prav imaš, ljuba Juno“, rekla je Helena prijazno. „Gospod, kateri je bil prej pri meni, je po nedolžnem prišel v nesrečo; jaz bodem njemu in tudi sebi pomagala. Ker ne vem druge poti, odločila sem se, da nastopim kot umetnica — jahalka v cirkusu Dalbret!“

284. poglavje.
Družina ravnatelja.

Radovedni prebivalci predmestja niso bili druzega dopoludne malo začudeni, ko so videli lepo mlado damo v spremstvu malega zamorca stopiti v hišico, v kateri je stanoval ravnatelj cirkusa Dalbret.

Bila je Helena, ki je prišla, svesta si svoje obljube, akoravno se je bala mnogih sitnostij in prevar v svoji novi službi.

Po zamorskem dečku je zvedela, da je bil gospod Dalbret zaradi priprav k zopetni otvoritvi cirkusa odsoten in da je njegova soproga že davno pričakovala Heleno.

Ozke stopnice so peljale v zgornje nadstropje hišice. Tam sta bili dve sobi, v katerih je stanovala družina umetnikova. — Stara zamorka je prišedši odprla vrata in je prosila, naj en trenotek počaka v majhni sobi.

Helena se je vsedla in gledala revno, a čedno opravo male izbe.

Za vratmi sosedne sobe so se slišali otročji glasovi, bil je to prostor, v katerem se je nahajala, bolna žena ravnatelja Dalbreta.

Čez nekaj minut se je [nejasno] zamorka in spremila mlado damo v sosedno sobo.

Žalostno podobo so tu ugledale Helenine oči.

V priprosti, a s snežnobelim platnom preoblečeni postelji ležala je nožna mlada žena, koje velike temne oči so nepopisno hvaležno gledale vstopivšo Heleno.

Zraven postelje sta stali dve zali deklici v starosti treh in petih let, majhen deček pa je sladko dremaje ležal pri postelji v zibelki.

Helena je naglo stopila k postelji in prijela belo, prozorno roko bolnico, katero ji je ta ponudila.

„Oh, kako naj se Vam zahvalim za Vašo požrtvovalnost“, šepetala je trpinka, boreč se s solzami.

„Saj sem tako rada storila“, odvrnila je Helena z iskrenim sočutjem. „Največjo veselje bi mi bilo, ko bi mogla z mojimi slabimi močmi zboljšati usodo Vašega soproga.“

„Rešili ste ga pogina“, šepnila je bolnica. „Moja slutnja, da mu zopet prinesete izgubljeno srečo, me ne bo varala. O, da bi Bog le Vas obvaroval vsake nezgode, saj v našem umetniškem življenju so vedno gleda v oči bolezni ali colo smrti; to je nevarna, težka služba. In Vi, tako mladi — in tako lepi, — srce me boli, če mislim, da se morate podvreči vsakdanjim nevarnostim.“

„Bog mi bo stal na strani“, tolažila je Helena jokajočo, „Vsegamogočni me je že obvaroval v najbridkejšem položaju, tudi sedaj me ne bo zapustil!“

Še vedno lepi obraz bolnice je postal žalosten.

„Skoraj sem bila zgubila vero v vsemogočnost“, dejala je tožno. „Kako smo se trudili, da bi se skromno preživeli. Poglejte mojega moža, gospodična Sever, mlad je še, a skrb in trpljenje sta ga naglo postarala. Žrtvoval se je za svoje ljudi, vse spravil v denar, samo da jih je mogel plačati in kaj je žel? — Nehvaležnost! — Že več let nas zasleduje nesreča; enkrat je bilo videti, kakor da bi se nam zasvetila sreča, — a bila je prevara, — padli smo tembolj globoko. Sedaj stojimo pred popolnim poginom, — pred najhujšo bedo.“

„Verujte, gospa Dalbret: kadar je sila največja, je pomoč naj bližja“, tolažila je Helena nesrečnico.

„Da, prav imate, gospodična“, šepnila je bolnica. „Ko mi je moj mož včeraj zvečer prinesel veselo vest, — ko mi je radostno zaklical, da bodete Vi vstopili na mesto one brezvestne, vrnila se mi je zopet vera v dobrotljivega Boga. Sedaj upam znova!“

Helena je s prekipelimi čutili gledala na majhni deklici, ki sta stali polog nje in s svojimi velikimi otroškimi očmi plaho gledali na lepo, mlado damo.

Helena je otroka poljubila in poizvedovala pri gospej Dalbret po njiju starosti.

„Klara je tri leta stara, Manon jih bo sedaj pet“, je odvrnila bolnica s pogledom najiskrenejše materine ljubezni.

„Pet let“, ponovila je Helena sanjavo, „tako stara je moja Lidija, — o, moj ljubček, kje neki biva sedaj“, pristavila je tiho.

„Kaj, Vi ste omoženi ?“ vprašala je trpinka začudeno.

Helena je potrdila in kratko povedala svoje žalostno življenje, kar je poslušajočo globoko ganilo.

„Kaj je vse moje trpljenje proti Vaši usodi“, zaklicala je jokaje, ko je Helena končala. „Jaz imam moža, kateri me obožuje, imam otroke, — a Vi, reva, vse ste izgubili, vse, prav vse!“

„Sedaj bom z veseljem prenašala svojo usodo“, je nadaljevala gospa Dalbret. „Kolikokrat sem zdihovala in stokala, misleč, da smo najbolj nesrečni na širnem svetu. Kako zavisti vredna sem proti Vam, nesrečna trpinka: o sedaj šele občutim, kako sem se pregrešila, ko sem mrmrala zoper Boga!“

„Skrivaj sem zapustila očetovo hišo“, rekla je Helena, „zato sem tudi zaslužila to kazen; moja draga mati je umrla, moj oče se je naglo postaral. Tako sem vse molče pretrpela, morda se tudi moja skušnjava bliža koncu.“

Slovesna tihota je vladala v majhni sobi, kjer sta bili dve mladi ženi, ki sta v življenju toliko trpeli, zamišljeni v tužne spomine. —

Končno se je Helena premagala.

„Ali bodete kmalu zapustili posteljo, gospa Dalbret.?“ vprašala je sočutno.

„Zdravnik mi daje upanje, da bodem še mogla rabiti noge“, odvrnila je vprašana. „A na kak nastop ni misliti, ker bodem gotovo vse življenje občutila neko slabost v zlomljenih udih. Tudi moj mož je rekel, da ne bom smela nikdar več na konja!“

„No, potem bodete živeli za svojo družino“, zaklicala je Helena tolažilno. „To je lep, svet poklic, ki Vam bo gotovo nudil večjo zadovoljnost kot nevarna pot umetnika.“

„Da, a jaz bi bila tako rada mojemu možu na strani stala v njegovej službi“, zdihovala je bolnica. „Verujte mi, gospica Sever, v čigar žilah teče kri potujočega naroda, ta vedno hrepeni po nevarnih podjetjih in ko bi mu tudi vsak hip pretila smrt. Tu poglejte moji dve deklici, te imata umetniško kri kakor njiju stariši: Manon je najbolj srečna, kadar se poskuša na kakem konju, celo mala Klara vriska pri najdrznejših umotvorih. Kaj bo usoda otrok?! Nastopili bota kot jahalki, da ju bo morda ugrabila vedno prežeča nesreča. Najsvetlejša zunanjost umetnikovega življenja ne skriva v sebi druzega ko trpljenje, bedo in pomanjkanje.“

Helena je molčala; kaj naj bi odgovorila na besede mlade žene?!

„Da, le beda in revščina se skrivata za bleščicami“, nadaljevala je gospa Dalbret. „Poglejte pristaše, ki mojega moža niti v tem groznem položaju niso zapustili. Klovn mora skrbeti za svojo staro hromo mater; ubogi človek dostikrat trpi lakoto, samo da njegova ljubljena varuhinja mladosti ničesar ne pogreša. Kolikokrat sem morala zvečer požirati solze, če sem videla, kako je moral revež zabavati občinstvo s svojimi šalami; njegov smeh mi je rezal srce, ker sem vedela, da ga v notranjosti tare obup. A to je usoda umetnika. Jahalec in žongler sta prijatelja mojega moža izza mladih let, ta dva zvesta človeka sta mu stala na strani v najbridkejših urah. Ker pa nismo imeli več jahalke, so bile predstave tako slabo obiskane, da ni bilo mogoče poravnati stroškov. Vi, ljuba gospodična, ste zdaj naš zadnji up!“

Čez Helenini bledi lici so tekle vroče solze.

„Bog daj svoj blagoslov“, šepnila je iskreno.

Gospa Dalbret je sedaj prosila zamorko, naj prinese njeno jahalno obleko.

„Povsem nova je še“, rekla je, ko je Helena sprejela lepo, jekleno-modro svileno obleko. „Najini postavi sta precej enaki, a vendar bi Vas prosila, da pomerite obleko v sosednji sobi. Zamorka je spretna šivilja, tako da se morebitna poprava takoj izvrši.“

Ko je Helena zapustila sobo, šepetala je bolnica:

„Nosila sem obleko oni nesrečni dan, ko me je vrgel konj. A ona ne sme zvedeti tega, naj Bog obvaruje preblago podobne žalostne usode!“

Čez malo minut se je zaslišal šum svilene obleke.

Helena je stopila čez prag.

Njen bledi obraz se je z vprav očarujočo ljubkostjo pokazal v tesni obleki: vlečko je nesla v levi roki in nudila v elegantnem kostumu toli zapeljiv pogled, da gospa Dalbret ni mogla zadržati glasa občudovanja.

„A, kako ste lepi, gospica“, šepnili sta njeni bledi ustni. „Kako krasni bodete na „Romeju“, želela bi, Vas videti!“

„Romeo?“ ponovila je Helena vprašuje. „Ali ni to oni konj, ki se je zadnjič splašil?“

„To je naš najboljši konj visoke šole“, odvrnila je trpinka. „Žival je krotka. Takrat jo je zbegalo pobalinstvo; neka stvar umetalnega ognja je provzročila, da je pohlevna žival ušla. Ko sem jaz padla, jezdila sem črnega žrebca, katerega je bilo težko ukrotiti.“

Gospa Dalbret je poklicala zamorko, ki je spoštljivo stopila k Heleni in zaznamovala na obleki nekatere majhno poprave.

Medtem ko so se te izvrševale, sedela je Helena na postelji bolnice in je govorila ž njo in z deklicama.

Te sta zgubili otroško plahoto pred ljubeznjivostjo Helene.

„Moj mož je kakor izpremenjen“, je rekla gospa Dalbret Heleni, „danes zjutraj je že na potu, da pripravi vse za Vaš nastop. Med častniki v Houston ležečega kavalerijskega polka je njegova nesreča vzbudila mnogo sočutja: častniki so mu zato obljubili, da se vsi vdeleže prve predstave. Dalje stanuje v okolici mnogo bogatih posestnikov, katere je moj mož tudi povabil. Torej bo prva prodstava obiskana od mnogih veščakov; če bodo ti zadovoljni, bo tudi ostalo občinstvo prišlo zopet k nam in mi potem lahko najamemo mnogo večje število umetnikov.“

Helena je ravno mislila odgovoriti, ko so zadoneli v sosednji sobi koraki in je takoj za tem stopil ravnatelj v bolniško sobo. —

Gospod Dalbret je srčno pozdravil Heleno in se je potem obrnil k svoji ženi, na koje bledi ustni je pristisnil iskren poljub. —

Mali deklici sta veselo skakali na ljubega očeta.

Bil je pogled, ki je Heleni trgal srce: ta rodbina je bila vzlic svoje bede zavisti vredna.

Uboga žena je imela moža, — ljubega otroka, a ona je zgubila oboje. —

„Vse gre po volji““, odvrnil je Dalbret na vprašanje svoje žene. „Častniki pridejo vsi, tudi prvaki Houstonske družbe so obljubili svoj poset. Gospod Harizon, bogati posestnik čed, me je zagotovil, da pripelje celo vrsto prijateljev, tako da je zagotovljen lep dohodek. Imel sem tudi srečo stakniti majhno družbo akrobatov, kateri so se, tudi v nesreči, meni ponudili. Vsi so vrli umetniki, izvrstni v svoji stroki.“ Tako nudim občinstvu vendar nekaj in ne gledam več tako obupno v svojo bodočnost.“

Helena se je sedaj poslovila, ker je bila namenjena takoj po obedu z Juno v cirkus iti, da bi tam dobila potrebna navodila, kako ima ravnati s konjem.

Poljubila je bolnico in mali deklici, katerima se je vže priljubila nova „teta.“

Gospod Dalbret je spremil Heleno do hišnih vrat in se je tam srčno zahvaljuje poslovil. —

Ko se je ravnatelj vrnil v sobo svoje žene, ga je ta poklicala k sebi.

„Gospodična Sever me je prosila, naj nikomur ne povem njenih žalostnih doživljajev, katere mi je razodela, a eno Ti vendar smem ovaditi, namreč, da je zelo nesrečna. Moj položaj je vreden zavisti napram njenemu.“

Ravnatelj je začudeno gledal v obraz svoje žene, kateri je dalo upanje na boljše čase rožnato barvo.

„Da“, potrdila, je ta, „pomisli, nesrečnica je hči avstrijskega grofa!“

„Kaj? Je-li mogoče?“ čudil se je gospod Dalbret, „zato je bilo njeno vedenje tako odlično, — tako —“

Končal ni in soproga jo tiho kakor sanjavo svoj govor nadaljevala :

„Tako mlada in tako ljubka, žrtev zločinca! — Ah, kako se mi je priljubila v tem kratkem času; tako lepa kakor njen obraz, je tudi njena duša, — pravi angelj!“

285. poglavje.
Lepa jahalka.

Cirkus Dalbret je stal na prijaznem, od visokih dreves obsenčenem kraju v predmestji.

Danes je bilo v platnenem šatoru jako živahno, ker se je imela čez malo ur vršiti prva predstava po zopetni otvoritvi cirkusa.

Glavni uhod je bil okinčan s pisanimi zastavami in nov pesek je bil posut na potu k vhodu.

Ravnatelj je povsod pomagal, saj je bilo treba danes povabljenemu občinstvu dokazati, da zamore vzlic vseh nezgod nuditi umetniški užitek.

S kritičnimi očmi je pogledal vsako obleko male družbe, ki je v notranjem šatora boječo pričakovala današnjega večera, ker je bil od te predstave odvisen ves obstanek.

Samo vodja majhne umetniške družbe, ravnatelj Dalbret, je bil videti poln upanja, to se je poznalo na zadovoljnem pogledu, katerega je sem in tje vrgel na ono stran, kjer je bil oblačilni prostor dam.

Tam je bila Helena, katera je od včeraj opoludne z vso udanostjo ubogala navodilom gospoda Dalbreta in jezdila konja „Romeo“ z nepopisno spretnostjo.

Ravnatelj se je čudil, ko je videl, kako sigurno je vodila Helena s svojima nežnima rokama belega konja.

V malo urah je prišla tako daleč, da ji je navdušeni gospod Dalbret zagotovil, da je nadkrilila njegova pričakovanja.

Na njeno prošnjo je gospod Dalbret naznanil Heleno na programu le pod imenom gospa B.....; a nekatere opazke o njeni visoki rodbini in drugih skrivnostih našle so, vzlic stroge prepovedi ravnatelja, svojo pot med občinstvo, ter so vzbudile največjo radovednost. —

Juno je stala pred svojo ukazovalko, ki je bila v jahalski obleki in si je ravno devala na glavo majhen cilinder s pajčolanom. Zamorka je vedela, da Helena ne ljubi hvaljenja, a komaj je zadržala očaranje nad krasoto mlade dame.

„Ali še veste, gospa, kako ste takrat nastopili v dobrodelnem koncertu?“ vprašala je zamorka. „Takrat se Vam tudi ni dobro godilo, a kako so Vas slavili. To se bo tu ponovilo! —“

„Ne verujem, ljuba Juno“, je odvrnila Helena. „Tu smo na zapadu, kjer so take ovacije neznane. Tudi sem v moji novi službi kot jahačica še precej neizvedena; tako da me bo veselilo, če bo občinstvo prizanesljivo sprejelo moje skromno delovanje.“

Juno je drugače mislila, a ni tega izgovorila.

„Zakaj pa gospa ne poje?“ vprašala je naivno. „Pomisiite vendar, koliko denarja je takrat prišlo notri. Prepričana sem, da bi imeli velik uspeh.“

„Pela ne bom nikdar več“, odvrnila je Helena. „Ne glede na to, da bi lahko znova padla v roke kakega goljufa ali nesramnega razuzdanca, mi je postal nastop kot pevka tako zopern, da nikdar več na kaj tacega ne mislim. Tu sem prišla v roke revnim a pravičnim ljudem, ki so po nedolžnem prišli v nesrečo. Sploh pa tudi tu ne ostanem dolgo, ker moja dolžnost je, iskati Lidijo.“

Juno je vročila svoji gospej bič in jo je potem spremila v manežo, ker se je hotela Helena seznaniti z ljudmi, med katerimi je morala vendar živeti nekaj časa.

Tam so bili že vsi zbrani.

Jahač, ki je v svojem kostumu malomarno sedel na črnem žrebcu, klovn in žongler so radovedno gledali skupino akrobatov, ki je v sredi jahalnice poskušala svoje vratolomne umetnosti.

Helena je pristopila neopaženo, ker je bila splošna pozornost umetnikov obrnjena na posebno težavno delo umetniških akrobatov.

Mlada dama je z globokim sočutjem gledala na mladostne postave telovadcev, ki so ravno sestavili človeško piramido. Majhna deklica je stala visoko gori na ramah slabotnega dečka, katerega so zopet podpirali drugi tovariši.

Potem je zadonel kratek klic in akrobatje so bili zopet na tleh.

Helena je korakala naprej, tako da so gledajoči umetniki zaslišali šum njene svilene obleke.

Nehote so se ti obrnili po vzroku tega šuma, in čudeči „ah“ je zadonel zarudeli Heleni nasproti.

Zavezniki ravnatelja so sicer vedeli, da je pridobil vodja cirkusa lepo, mlado damo za svoje podjetje, a na tako očarujočo ljubkost vendar niso bili pripravljeni.

Jahalec je spretno skočil raz konja in je smehljaje ponudil Heleni svojo roko.

„Bodite srčno pozdravljeni, gospodična !“ rekel je prijazno. „Moja dva tovariša in jaz smo vedno zvesto držali k našemu spoštovanemu ravnatelju, veselilo me bo, če se Vam bo pri nas dopadlo.“

Klovn in žongler sta tudi pristopila in pozdravila novo tovarišico z malo, a iskrenimi besedami.

Helena je sočutno gledala v namazani obraz šaljivca.

Spomnila seje včerajšnjih pripovedi gospe Dalbret, da ubogi mož na najljubeznivejši način skrbi za svojo ubogo hromo mater. —

Vzlic grozno našemljenosti spoznala je takoj, da bije pod pisano obleko zvesto srce, kajti oči tega moža so govorile o dobrosrčnosti in požrtvovalnosti, da se je mlada dama odločila mu prav srčno naklonjena biti.

Tudi iz obrazov njegovih tovarišev se je bralo, da sta poznala bedo in skrb, a vendar jima je bila lastna neka veselost, ki jima je gotovo mnogokrat pomagala v žalostnih urah. —

Helena se je spustila v pogovor z umetniki, iz katerega je razvidela, da je njena nova služba ena najbolj trnjevih vseh človeških usodnih potov.

A zvedela je ob enem, da so njeni tovariši pošteni, spoštovanja vredni ljudje, katerih so ji ni treba bati, in to ji je bila velika tolažba.

Ravnatelj Dalbret je prišel sedaj v areno.

Z nepopisno zadovoljnostjo je obvisel njegov pogled na vitki postavi v elegantni obleki: saj mu je bila vsa nada za prihodnjost.

Gospod Dalbret je prosil ude družbe, naj sesedaj umaknejo, ker imajo v kratkem priti prvi obiskovalci.

Umetniki so radovoljno ubogali in so podali v odkazani prostor, kjer je snežnobeli žrebec „Romeo“ nestrpno pričakoval svojo ukazovalko.

Helena je gladila lepo žival in mu dala košček sladkorja, medtem ko se je Juno s poglodom poznavalke prepričala o dobrem osedlanju konja.

„Le dobro pazite, gospa“, prosila je zvesta služabnica, „pri navadnem jahanju nimam skrbij, a če konj skače, morate prav pazni biti!“

Helena se je smehljala in spomnila Juno na divjo ježo v stepi, kjer je obsedela na svojem prostoru v največem diru in na moškem sedlu.

To je pomirilo skrbno Juno, ki bi bila z veseljem žrtvovala svoje življenje za svojo drago gospodinjo, če bi bilo treba. —

Tako se je približal čas predstave.

Iz arene se je zaslišala godba.

Bila je vojaška kapela kavalerijskega polka, katero so prijazni častniki radovoljno stavili ravnatelju na razpolago.

Gospod Dalbret je prišel v lični obleki konjušnika, z dolgim bičem v roki v prostor za osedlanje in je radostnim obrazom poročal, da se je zbralo veliko odličnega občinstva.

„Vsi častniki so navzoči, enako tudi veliko število bogatih posestnikov čed“, dejal je. „Če bo današnja predstava ugajala, je moje podjetje zopet zavarovano, ker ima današnje občinstvo velik vpliv.“

„Ali bo moje skromno delo zadostovalo razvajenim gledalcem?“ vprašala je Helena boječe.

„Upam najboljše!“ odvrnil je ravnatelj. „Romea imate izvrstno v oblasti; le pazite na konja, potem je uspeh gotov.“

Gospod Dalbret je dal sedaj znamenje k otvoritvi predstave. —

Helenin nastop je odločil za sklep, ker je mislil s tem kronati predstavo.

Juno se je postavila za nek predelek zagrinjala, od koder je pregledala vso areno.

Cirkus je bil le na pol zaseden, a to so bili sami boljši prostori, tako da je smel gospod Dalbret zadovoljen biti z dohodkom.

Pri prejšnjih predstavah je bilo vedno mnogo odličnejših obiskovalcev v notranjem prostoru, a danes je izostal ta poset, ker so mislili gospodje, da ni tam nobene dame, ker so vedeli, da je prejšnja lepa, priljubljena jahalka zapustila Houston.

Ravnatelj je, da bi bilo presenečenje bolj veliko, povabljenim rekel, da pride nova jahalka šele kratko pred nastopom v cirkus, tudi je na vprašanje, če je dama lepa, zganil z ramami, tako da so gospodje mislili, da ne dobe nič posebnega videti.

To se je spoznalo iz pogovora navzočih.

V prvih vrstah so sedeli častniki, a tudi posamezni gospodje v civilni obleki. To so bili bogataši iz okolice, kateri so mnogo občevali s častniki in so jih večkrat povabili na svoja krasna posestva.

Mod njimi se je posebno odlikoval še mlad mož pohotnega obraza.

To je bil gospod Harizon, najbogatejši posestnik čed iz cele okolice.

Častniki ga sicer niso posebno marali, ker je bilo njegovo domišljavo vedenje zoperno, a nudil jim je uprav krasne slavnosti, tudi jim je bila njegova denarnica vedno odprta, tako da so mnogi molče prenašali njegove nespodobnosti.

„Na jahalko sem v resnici radoveden“, dejal je z malomarnim glasom svojim sosedom, mladim poročnikom. „Kolikor sem slišal, je že precej stara in nič manj ko lepa. To je bila Tereza kaj povsem drugega. Bog si ga vedi, zakaj je takrat ušla, saj sem ji vendar dal vso polno lišpa in k temu še večerje, katere je ljubila nad vse. Da, gospodje, v tej je bilo življenje in ogenj. Mehikanka, ki nas je vse očarala. Nova dama bo gotovo kaka plavolasa, pusta gospica; suha, z očmi kakor krap, — to že kar naprej vidim.“

Častnika sta bila malo vesela tega opisovanja.

„No, saj lahko počakamo“, dejal je eden, „morda bo vendar kaj boljšega; zala dekleta so redka tu v zahodu, zato nismo posebno razvajeni.“

Gospod Harizon je mrmral nekaj nerazumljivih besed; Terezo ni mogel pozabiti.

Medtem se je začela predstava.

Jahalec je storil, kar mu je bilo mogoče, da je zabaval odlično občinstvo z drznim skakanjem skozi goreče obroče in prekucavanjem na dirjajočih konjih. Žel je obilo pohvale, ko je ves poten zapustil areno.

Tudi žongler in klovn sta napela vse svoje moči, da bi občinstvu pokazala kaj izvanrednega, kar se jima je tudi posrečilo, ker je bilo njuno predstavljanje izborno.

Potem je nastopila nova družba akrobatov.

Nežni otroci so vzbudili pri gledalcih usmiljenje; njihovi umotvori so bili izvrstni in predrzni saltomortali so vzbudili velikansko navdušenje.

Ko so odstopili, videti je bila med občinstvom neka razburjenost.

„Sedaj mora priti ona!“ zaklical je gospod Harizon. „No, jaz sem res radoveden, kako pašo za oči nam bo pripravil gospod Dalbret.“

Godba je zasvirala vesel ples, potem se je oglasil zvonec v znamenje, da se sedaj prikaže jahalka.

Zagrinjalo se je odmaknilo.

Glasno mrmranje, ki se je sem pa tje povzdignilo do kakega posameznega klica, je bilo slišati med občinstvom.

Helena se je prikazala na svojem snežnobelem konju v areni. —

Pogledi očaranih gledalcev so obviseli na lepem obrazu ljubke jahalke, ki je sedela v svoji jeklenomodri svileni obleki kakor boginja na konju in je vodila krasno žival z najpopolnejšo sigurnostjo.

„No, gospod Harizon“, dejal je eden njegovih sosedov, „kako Vam pa ugaja „malo postarna“ in „precej grda“ gospica B....? To je krasotica prve vrste; le poglejte to postavo, te oči, — sladki, bledi obraz, — in kako ima v oblasti svojega konja; le poglejte, dama jezdi „špansko šolo“ bolje ko Tereza.“

Gospod Harizon ni odgovoril.

Žareče oči so použivale ljubko postavo na belem konju. Izza stisnjenih usten so se prikradle besede, kojih pomen ni mogel nihče uganiti: vse, — vse okoli njega mu je zginilo izpred oči, drugega ni videl ko očarujočo jahalko.

Helena ni pogledala na občinstvo.

Spominjajoč se ravnateljevih besed, ni odvrnila svojih oči od „Romea“ ki je ponosno stopal pod svojim bremenom in šibke noge prestavljal natanko po godbi.

Iz ust gledalcev ni bilo slišati nobene besede več.

Vsi so sedeli nepremično, zasledujoč s pogledi krasno postavo Helene, ki je z nepopisno gracijo sedela v sedlu konja in je vse stopnje težke ježe izborno izvršila.

Ko je končala, peljala je „Romea“ v sredo arene. Tam je padla lepa žival na lahek migljej z bičem na kolena, medtem ko se je jahalka ljubko priklonila.

Zagrinjalo se je odprlo in v hipu sta zginila konj in jahalka. —

A v prostoru za gledalce se je ploskalo brez konca. Vse je bilo navdušeno, — očarano.

Vprav divje veselje je nastalo, ko se je Helena zopet prikazala na belcu.

„Ko bi bil to vedel, bi bil prinesel vse polno šopkov, zaklicali so si častniki in civilisti drug drugemu. „To je velikansko; — a jutri se mora zgoditi, kar smo danes zamudili!“

Medtem je postavil klovn celo vrsto zagraj v areno.

„Romeo“ je moral sedaj skakati.

V največji tihoti je izvršila lepa žival težko nalogo.

„Le poglejte, kako sedi dama v sedlu, komaj da se giblje; to je prava amaconka“, šepetali so častniki.

„Da, in pristojnost, s katero vlada krasna ženska svojega konja; lepi obraz je kakor iz kamena; — jaz bi kaj dal zato, če bi se enkrat smehljala, se je odgovarjalo.

Dvakrat je obkrožila Helena z Romeom nevarno pot, potem je zopet, priklonivši se, zapustila areno.

Ploskanje je bilo viharno.

Zopet in zopet se je morala Helena prikazati in ko je na zadnje vstopil ravnatelj Dalbret in pripeljal Heleno za roko, bilo je, kakor da bi hotelo navdušeno občinstvo poskakati v manežo.

„Jutri mora pol mesta notri“, zagotovili so prvaki in bogati posestniki so tudi obetali veliko število prijateljev.

„Gospod Harizon, kaj pa Vam je?“ vprašali so radovedni častniki Krezusa, ki ni odgovoril na nobeno vprašanje.

„Nič, — gospodje!“ odvrnil je ta, kakor iz sanj. A danes ne grem z Vami v klub, imam še neko važno pot; na svidenje jutri v cirkuzu!“

S temi besedami se je poslovil gospod Harizon in šel v hotel, v katerem je stanoval za časa svojega bivanja v Houstonu. —

„Kaj je Tereza proti tej boginji“, mislil je. „Ta darokrasna umetnica mi mora nadomestiti izginolo. Moja mora biti in ko bi se zarotil ves pekel napram meni!“

286. poglavje.
Novi policijski načelnik.

Med osrednjo policijsko oblastjo v Novem Jorku in sodnijskim osebjem v Montgomeri so se prav živahno menjavali brzojavi.

Zavezni maršal Bernard je bil zelo razjarjen, ko je zvedel, da je Sever zopet ušel.

Montgomerijska oblast je morala prenašati mnogo očitanj radi pomanjkljive previdnosti pri varovanji tako nevarnega hudodelca. Na to je tamošnje sodišče poslalo več brzojavov v pojasnilo, tako da je moral celo Bernard priznati, da temu ni vzrok malomarnost.

A vse to ni zamoglo spremeniti reči. Sever je bil zbežal, zato je bilo treba napeti vse moči, da se ga zopet najde. Iskalna pisma proti hudodelcu so se obnovila in skozi več mesecev vsak dan natiskovala po vseh časnikih Zjedinjenih držav, tako da se je morala vzbuditi pozornost celo v najbolj oddaljenih krajih.

A to je bilo žal brez uspeha. Bilo je, kakor da bi bil hudodelec izginil pod zemljo.

Pri vsakem novem brzojavu je mislil maršal, da dobi obvestila o aretovanju iskanega.

Stal je ravno z nekaterimi uradniki v brzojavnem prostoru, ko ga je zvonenje poklicalo nazaj v delavno sobo.

„Skrbite, da se brzojavi takoj odpošljejo“, zaklical je maršal uradnikom pri odhodu.

Naglih korakov je premeril hodnik in odprl vrata svoje sobe. —

„Moj Bog, gospod Rogers!“ zaklical je veselo iznenaden, ko mu je stopila naproti visoka postava.

Bil je v resnici nekdanji policijski polkovnik, katerega je uradnik Garet srečno našel.

„No, to je vendar enkrat veselje“, rekel je Bernard iskreno in opetovano stiskal prišlecu roko. „Vi ste gotovo še jezni name zaradi takratnega pogovora, — kaj ne?“

„Nikakor“, odvrnil je Rogers, „akoravno si do danes nisem mogel tolmačiti, zakaj ste bili takrat tako mrzli napram meni.“

„Vse bodete zvedeli, ljubi Rogers!“, zaklical je Bernard. „Pred vsem se vsedite in povejte mi, kaj ste vse doživeli, odkar sva se razšla, potem Vam bodem tudi jaz marsikaj novega povedal.“

Medtem ko se je Rogers vsedel na stol, hitel je maršal k neki omarici, iz katere je vzel steklenico in kozarce.

„Tako, moj stari, zvesti prijatelj“, rekel je ginjeno in ponudil Rogersu polni kozarec, „trčiva na prihodnjo zvesto složnost, katero naj ne kali nobeno podlo obrekovanje!“

Kozarca sta zazvenela.

Rogers je pripovedoval, kako se je na svojem potovanju slučajno sešel s Severjem.

Maršal Bernard je zvedel, da je hudodelec našel novo žrtve v San Frančišku in Čikagu in da ga je spremljevala tovarišica njegovih zločinov.

„Da, zdaj šele uvidevam mojo krivico proti Vam“, rekel je Bernard temno. „Ko bi bil imel Vas na svoji strani in bi Vaš bil takoj po aretovanju hudodelca poslal tje, bi nam ne bil ušel!“

„Saj ni bil prijet“, zaklical je Rogers. „Ravnokar sem Vam povedal, da je zasledovani ušel.“

„Prav“, odvrnil je maršal. „A le malo tednov pozneje dohitela ga je njegova usoda v Montgomeriju. Lastna tovarišica ga je izdala!“

„Kaj“, zaklical je Rogers presenečen. „Sever je bil aretovan?!“

„Seveda, a veselje je bilo le kratko, ker je s svojo satansko močjo preslepil mladega dekleta, katero je pripomoglo ničvrednežu zbežati. Takrat sem si najbridkeje predbacival, da sem Vam dovolil zahtevani odpust. A temu je bila tudi ta pošast kriva, saj me je on pripravil, da sem Vas imel na sumu!“

Rogers je komaj verjel svojim ušesom.

„Sever, — mene?“ ponovil je vprašuje. „Kaj je bil tu?“

„Seveda“, potrdil je maršal srdito. „Lump je bil prekanjen, skril se je za svojo ženo, katera mu je preslepljena po njegovih lažeh, odpustila.“

Rogers ni našel besed, ker je komaj zapopadel, kar je tu slišal.

Sever se je bil vrnil v Novi Jork, se je skril pri Mariji in njega sumničil.

Vrtelo se mu je v glavi pri tej misli.

„No, jaz Vam bom vse o zvezi povedal, ljubi Rogers“, zadel je maršal, ki je opazil začudenje prijatelja. „Vi ste mož, ki ve obvarovati skrivnost; — razumete me, — jaz nočem uboge Marije Gould še bolj nesrečne narediti!“

Maršal je sedaj razodel svojemu prijatelju vse, kar se je v Novemu Jorku dogodilo za časa Rogersove odsotnosti. Ta je zdaj zvedel o zopetnem prikazanju Severja, o njegovi tatvini v vili in nakramem izginjenju hudodelca. Grof Ostrovrhar je, svest svoje obljubo, polkovniku takrat zamolčal te dogodke, zato je bil ta kar najbolj iznenaden.

„To je satan v človeški podobi !“ zaklical je opetovano.

„No, prepričan sem, da Vi, ljubi Rogers, ne bodete pustili hudodelca uiti, v slučaju, da se nam posreči ga še enkrat dobiti v roke. Vi ste sedaj za menoj prvi uradnik policijske oblasti, odprto Vam je torej široko polje za Vaše delovanje.“

„Zahvaljujem se Vam za imenovanje, gospod maršal“, odvrnil je Rogers. „Prizadeval si bom vedno vestno izpolniti svojo dolžnost.“

„Hvale ni potreba“, branil je maršal. „Žalil sem Vas takrat z neopravičenim sumom, Vi ste vzlic temu zasledovali hudodelca na lastno roko in bi ga bili gotovo aretovali, ko bi bili še policijski polkovnik. Tako pa sem Vam v svoji kratkovidnosti vzel pravico aretovanja; to sedaj bridko obžalujem!“

Rogers je skušal odvrniti maršala od teh mislij, ker mu je bilo pri njegovi blagosrčnosti mučno, da je moral stari uradnik pripoznati svojo krivico.

„Ne, jaz nočem prikrivati svojega dejanja“, nadaljeval je Bernard, „Vi niste edina oseba, ki je morala trpeti pod sumničenjem lopova. Tudi njegova soproga, Helena Sever, je bila tega deležna.“

Rogersov obraz je postal žalosten.

„Uboga reva“, rekel je polglasno. „Mnogo, mnogo je morala prestati. Zanjo je le mir v grobu. In trpinka ga je našla!“

„Kaj pravite?“ zaklical je Bernard prestrašen. „Je-li Helena Sever mrtva?“

„Da“, odgovoril je Rogers zamolklo in se stanovitno trudil, da bi ne izdal notranjih muk.

„Ni mogoče“, čudil se je maršal. „Ali veste kaj bolj natančnega?“

„Pri grozni nesreči na železnici je našla smrt“, odvrnil je Rogers tožno, „njeni pozemski ostanki počivajo z mnogimi tovariši v skupnem grobu v Atlanti.“

„Ali se je v novejšem času prigodila kaka druga nesreča?“ vprašal je maršal začuden.

„Tri mesece je od tega dogodka“, odgovoril je Rogers.

„Tri mesece?“ ponovil je maršal osupnen. „Saj to je potem nemogoče! Pred kakimi štirimi tedni je bila Helena Sever v preiskovalnem zaporu!“

Rogers je poskočil s sedeža, obraz mu je bil prebledel od razburjenosti.

„Kaj?“ zaklical je s tresočim glasom. „Grospa Sever je bila aretovana, ona še živi?!“

„Gotovo!“ odvrnil je Bernard. „A bila je kmalu oproščena, kje se sedaj nahaja, mi ni znano.“

„To mora biti zmota“, dojal je Rogers. „Jaz vem pozitivno, da je gospa Sever ponesročila pred tremi meseci.“

„Ne, — ne“, ugovarjal je maršal. „Sploh se lahko še danes prepričate o resničnosti mojih podatkov. Gospa Gould se je bila peljala v Avgusto, kjer je bila takrat aretovana Helena Sever, ostala je več dni tam. Le govorite ž njo, potem se lahko sami prepričate.“

Rogers je bil osupnjen.

Ali je bilo mogoče, da Helena še živi?

Položil je roko na vroče čelo, da bi se prepričal, da ne sanja. —

Poslušal je le na pol, kar mu je maršal pripovedoval o vzroku Heleninega aretovanja.

„Ta lopov, — ta nesramnež !“ zaklical je Rogers končno. „Ne dovolj, da uničuje vedno nove žrtve za svojo blazno lakomnost po denarju, — ne, tudi ono ubogo nesrečno ženo, — tega angelja v človeški podobi pahne v bedo. O, ni je kazni, ki bi bila pokora za toga hudodelca, — za ta izrodek pekla, ki razširja okolu sebe le smrt in pogubo. “

„Da, prav imate“, pritrdil je maršal. „Časna pravičnost bi bila le slaba povrnitev teh v nebo vpijočih hudodelstev.“

Moža sta umolknila, misli so jima bivale v daljavi.

Končno je Rogers vstal, da bi so poslovil od maršala.

„Novo službo nastopim še danes“, zagotovil je na vprašanje Bernarda. „Najprvo bom poiskal gospo Gould, od nje bom še marsikaj zvedel. Ali ji smem povedati, da ste mi razodeli skrivnost?“

Maršal je radovoljno pritrdil in se poslovil od najdenega prijatelja.

Novi policijski načelnik je zapustil hišo kakor v sanjah, saj je obvaroval mir in hladnokrvnost, da bi ne izdal razburjenosti svoje duše.

Ker Marijina hiša ni bila daleč, je šel Rogers raje peš tje, da bi po potu zbral svoje misli in umel, kar se mu je zdelo neverjetno.

Kmalu je dospel do krasne Gouldove palače.

Marija je bila doma in takoj ukazala Rogersa peljati v sobo, kakor hitro se ji je naznanil njegov prihod.

Slutila je, da mu je Bernard razodel vse, zato ga je sprejela kakor zaupnika in je bila Rogersu iz srca hvaležna, da ni z besedico omenil Severjeve navzočnosti v Novem Jorku.

„Prišel sem samo, da zadobim od Vas potrdilo meni skoraj neverjetne vesti“, dejal je Rogers po prvem pozdravu. „Ali ste videli gospo Sever pred nekaj tedni?“

„Da, v Avgusti, kjer je morala sirota po moji krivdi prestati novo skušnjo“, odvrnila je Marija bolestno in ob enem začudeno.

Rogers je sedaj pripovedoval, kako je mislil, da je Helena mrtva.

Ni se naveličal Marijo spraševati po vseh podrobnostih, katere so ji bile znane.

„Sedaj prosim še eno“, dejal je, „kje biva gospa Sever zdaj ?“

„To mi je žal neznano“, odvrnila je Marija žalostno. „Zadnje pismo sem prejela iz Kolumbije, kjer mi poroča moja prijateljica, da so ji vzeli zvesto služabnico Juno. Dalje mi je pisala, da je stopila v neko službo na gradu Herveidale. Jaz sem ji takoj tje odgovorila, a pismo se mi je vrnilo. Na njega zadnji strani je bila opomba, da je posestvo pogorelo in je nadpisanka prej zapustila grad. Kam seje podala moja uboga prijateljica, mi je neznano; od takrat nisem dobila nikakega poročila več od nje.“

Rogers je bil potrt nad naznanilom, da se o Heleni zopet nič ne ve.

Marija si je bridko očitala, da ni bila takrat pri Heleni ostala, a pričakovala je od dne do dne pisma od drage ji prijateljice.

„Vi nastopite vendar zopet Vašo službo?“ vprašala je Marija boječe. „Sedaj so odstranjene vse razprtije, ostanete torej menda vendar v Novem Jorku?“

„Da“, odvrnil je Rogers resno, „zavezni maršal me je imenoval načelnikom kriminalne policije v Novem Jorku, zato sem se vrnil od mojega potovanja.“

Marija mu je čestitala na povišanju, na kar ji je Rogers pripovedoval, kako se je na svojem potovanju sešel s Severjem in Mercedo.

„Nesramnež!“ vsplamtela je Marija, ko je Rogers končal. „Bojim se le, da bi se ne snidel z mojo ubogo prijateljico, kar se bo gotovo zgodilo, če bo zvedel za njeno bivališče. Otroka ima že v svojih rokah, s tem lahko nesrečnico prisili k vsemu.“

„Da ima Sever otroka, mi nikakor ne „gre v glavo“, rekel je Rogers zamišljeno. „Če me vse ne moti, je bil hudodelec ob tistem času na zahodu Zjedinjenih držav, torej nikakor ni mogel priti do naselnika v Kolumbiji!“

Marija je vse razodela, kar je zvedela po Heleni o vzetju otroka, a Rogers se je držal svojega mnenja, da je bil Sever takrat v San Francisku.

„Ali ste sporočili grofu Ostrovrharju, da se je našla njegova hči?“ vprašal je Rogers nenadoma.

„Naslov mi ni znan“, odvrnila je Marija. „Moja prijateljica je nameravala sama očetu pisati, a se ni hotela prej vrniti, dokler ni našla svoje hčerke.“

„Potem bodem jaz takoj obvestil grofa Ostrovrharja“, zaklical je Rogers. „Stari gospod misli, da počiva preljuba hči na pokopališču v Atlanti. Veselo poročilo ga bo napotilo, da bo dolgo pogrešanega otroka poklical nazaj v domovino. Kadar bo hudodelec v rokah oblasti, potem bo kaj lahkega zvedeti tudi bivališče majhne Lidije, če je res, da jo je on odpeljal.“

S temi besedami je Rogers vstal in se poslovil od Marije, katera ga je silno prosila, naj kmalu ponovi svoj poset.

Rogers se je namenil, ko je zapustil hišo, takoj hiteti domu in grofu pisati pismo.

Pri tem mu je padlo oko na brzojavni urad, mimo katerega je ravno šel.

„Čemu odkladati to veselo poročilo“, mislil je policijski načelnik. „Tako ima žalostni oče naznanilo vže čez nekaj ur, medtem ko bi moje pismo prejel šele čez kakih osem do deset dni. Takoj odpošljem brzojav; pismo potem lahko prinese natančnejša pojasnila !“

Rogers je stopil v poslopje, in čez malo minut oddal sledeči brzojav:

Grofu Ostrovrharju na gradu Ostrovrh pri K.... Kranjsko.

Ravno prišel nazaj, zvedel, da Vaša hči Helena živi, njeno sedanje bivališče je neznano. Pismo sledi. Rogers, načelnik kriminalne policije.

287. poglavje.
Za zagrinjalom.

Helenin nastop v cirkusu Dalbret je vzbudil velikansko razburjenost.

Naslednjega jutra se je pela njena hvala na vse načine.

V Houstonu izhajajoči časniki govorili so uprav navdušeno o nadarjenosti in lepoti nove jahalke, tako da je nastala prava dirka za vstopnicami.

Ravnatelj Dalbret je bil presrečen.

„Vi ste rešilka moje družine, Vam imam zahvaliti moj obstanek“, rekel je Heleni po prvi predstavi s solzami v očeh.

A ta je vso hvalo odklonila s svojo prikupljivo skromnostjo in ljubeznjivostjo.

Na to ji je hotel ravnatelj izročiti del dohodka, a Helena je to tako odločno odklonila, da se je moral Dalbret udati.

Blagodušna gospa je vzela samo nekaj dolarjev, da bi plačala zase in za Juno najnujnejše potrebščine, tako da je ravnatelj lahko poravnal svoje najsilnejše zaveze.

Ubogi umetnik je bil presrečen, ko je bilo pred poludnem naslednjega dne tako povpraševanje za vstopnicami, da je bil ves cirkus še pred večerom razprodan.

Na stotine se jih je moralo obrniti, ker so pošle vstopnice; najboljše prostore so si dali vže dopoludne prihraniti častniki in bogati posestniki iz okolice.

Helena se je tudi ta dan marljivo vadila, ker je hotela pustiti pri drugi predstavi konja skakati čez vzvišeno zagrade.

Ravnatelj Dalbret s početka ni hotel privoliti v to, a Helena je na tem obetala, ker se zamore odličnejše občinstvo zadovoljiti le s težjimi dovršitvami.

Neutrudnemu ravnatelju se je posrečilo pridobiti spretnega vrvolazca, kakor tudi nekaj telovadcev na trapecu, tako da je nudil program tega večera večjo spremeno. — — — —

Prišel je večer; predstava se je imela začeti čez eno uro.

Vsi umetniki so bili zbrani za zagrinjalom, tudi Helene ni manjkalo.

Stala je poleg svojega belca, čigar šibke noge je Juno ravno masirala, da bi lepa žival pokazala vso prožnost svojih kretenj.

A Helena ni dolgo ostala sama.

Ravnatelj Dalbret jo je že opozoril, da imajo bogati obiskovalci cirkusa prednost obiskati prostor za osedlanje.

To Heleni vsekakor ni bilo ljubo, a pomislila je, da je bila usoda gospoda Dalbreta tako rekoč odvisna od teh ljudij, zato se je udala neizogibnemu.

Prosila je samo, da se ji ne podari pred predstavo nobenih šopkov, kar je ravnatelj tudi povedal občinstvu.

„S tem se hoče zanimivo narediti,“ mislili so začudeni ljubitelji umetnostij, a z Amerikancem lastno uljudnostjo napram damam ozirali so se vendar na Helenino željo in pustili svoje šopke na sedežih.

Kmalu je bila lepa jahalka središče cele skupine častnikov in povišancev, med katerimi zadnjimi se je posebno odlikoval gospod Harizon.

„No, gospod Harizon, kakor je videti, se Vam je priljubila plavolasa suha gospodična s „krapovimi očmi“, zarenčal mu je neki mladi častnik na uho. „Ali še veste, kako neugodno sodbo ste izrekli včeraj zvečer?“

Gospod Harizon je jezno pogledal nepoklicanega opominjevalca, kar pa tega ni vznemirilo.

Ves svet je vedel, da je bil gospod Harizon silno strahopeten in je le doma med svojimi uslužbenci igral tirana. Samo velikansko bogastvo mu je držalo odprt vhod v družbo, drugače bi se mu bila kmalu pokazala vrata.

Helena je prijela za vsakega prijazno besedo, a nikdo se ni mogel hvaliti, da bi bil izvabil lepemu obrazu smehljanje: ostala je resna.

A ravno to je še bolj mikalo čestilce, ker vedenje lepe umetnice jo je še bolj zanimivo naredilo.

Gospodje so se zato le neradi ločili, ko je zvonec naznanil začetek predstave.

Samo gospod Harizon je ostal pri Heleni, akoravno se ta skoraj ni zmenila zanj.

Juno je srdito gledala vsiljivega bogatinca, ki se je prekašal v uljudnostih, akoravno mu je Helena komaj par besed odgovorila nanje.

„Vi zamudite predstavo, gospod Harizon“, rekla je Helena, nadeje se, da se bo otresla nadležnega čestilca.

„Pak, kaj mi je za te umotvore“, dejal je zaničljivo. „Seveda, kadar bodete Vi nastopili, gospica B....., potem bodem takoj odšel na svoj prostor.“

Helena ni odgovorila, a samo s pogledom pomirila razkačeno Juno.

„Življenje umetnikov mora vendar prav naporno biti“, začel je gospod Harizon. „Vi ste tako bledi, mislim da bi potrebovali malo miru.“

Helenin pogled je otemnel, mislila je na svojo usodo, ki jo je tako kruto preganjala; — mir, — zaželjeni mir, kedaj ga bo našla trpinka?!

Gospod Harizon je opazoval Helenin obraz s pozornostjo divje živali.

Sedaj je mislil, da je prišel njemu ugodni čas.

„Kako bi bilo, gospica B...če bi prebivali nekaj časa v moji, uprav čarobno opremljeni vili? Jaz ...“

„Gospod!“ vsplamtela je Helena in oči so ji žarile.

„A moj Bog, poslušajte me vendar do konca“, jecljal je gospod Harizon, kateremu se je v tem trenotku Helena še enkrat lepša zdela. „Moja teta stanuje tudi tam: zelo bi se veselila tako ljubeznjivega poseta.“

„V Vašo čast smatrati hočem, da je bil ta predlog najmanj — nepremišljeno izgovorjen“, odvrnila je Helena, še vedno razjarjena, ter se je odbranivši obrnili k Juni, ki je ravno kakor divja mačka mislila skočiti na drznega gospoda.

Gospod Harizon je bil besen.

Brez pozdrava se je vrnil v cirkus, kjer je zelo nejevoljen poiskal svoj sedež.

„No, saj delate obraz, kakor da bi se Vam bilo Bog ve kaj pripetilo“, rekli so častniki hudomušno. „Ali Vas je lepa umetnica zanemarila ali morda celo pustila samega?“

„Jaz že nimam nobenega veselja več v cirkus priti“, mrmral je gospod Harizon jezno.

„Ah, to je škoda“, dejal je njegov sosed zasmehljivo. „A, bodite brez skrbij, Vaš prostor ne bo ostal prazen, preveč se trgajo za vstopnice.“

„Jaz sem vzel moj sedež za štirinajst dni!“ siknil je razkačeni bogatin.

„Dobro“, smejal se je mladi častnik, „potem obesimo velik list nanj. Na njem naj vsakdo čita: Tu je sedel gospod Harizon!“

Bogatinec je pogledal posmehljivega soseda, kakor da bi ga hotel presuniti, a ta je poznal strahopetnost moža in se je smejal nad jezo razkačenega.

„Gospod, ali me hočete užaliti ?“ puhal je gospod Harizon. —

„O, če Vam moje opazke niso po volji, sem Vam vsak trenotek na razpolago“, dejal je častnik hladnokrvno. „Želite sablje ali samokrese kot orožja?“

Gospod Harizon je prebledel, ker se je grozno bal dvoboja.

Zato je raje molčal.

Olajšano se je oddahnil, ko je v tem hipu oznanil zvonec Helenin nastop.

To pot so lepo umetnico pozdravili z burnim ploskanjem.

S čudovito hitrostjo si je pridobila vsa srca in je bila zdaj že ljubljenka vseh obiskovalcev.

Ljubkost, s katero je vodila „Romea“, je zopet vzbudila splošno zanimanje; ploskanje je preglasilo šumečo godbo; vedno in vedno z nova se je morala Helena prikazati.

Zanimanje občinstva je raslo, ko so se postavile v areno vzvišene zagrade.

„Kaj, to visočino vendar ne more proskočiti konj; — lepa jahalka bo padla!“ vpilo se je križem.

Smrtna tihota je nastala.

Snežnobeli žrebec se je pokazal s svojim lepim bremenom.

Na povelje ravnatelja je godba utihnila.

Noben zunanji vpliv ni smel konja motiti pri nevarni ježi. —

Z enim skokom je bil „Romeo“ onstran prve zagrade, katero je preskočil z lahkoto, ravno tako se mu je posrečilo pri ostalih.

Gledalci se niso upali dihati, vsak trenotek so mislili, da se primeri nesreča.

Ko je pa Helena tudi to težko predstavo končala, nastalo je toliko ploskanje, da se je kakor vihar čulo v daljavo.

Šopki in venci so se vročili lepi jahalki od vseh strani, tako da se je Juno, katera jih je prevzela, zopet spomnila dobrodelnega koncerta v Leasburgu.

Gospod Harizon je premagal svojo nejevoljo, ker je bil takoj zopet v prostoru za zagrinjalom.

Z nova je začel s svojimi uljudnostmi, ki so Heleno vprav plašili, ker je bila sama z usiljivim človekom.

Juno je šla s šopki in venci v oblačilnico svoje ukazovalke, tam jih je uredila z velikim ukusom, medtem ko je stala Helena poleg „Romea“ in se je komaj ubranila usiljivosti razuzdanca.

Gospod Harizon se je lotil sedaj druge taktike.

Lepi umetnici je izrekel vsakojake uljudnosti ter se pri tem vedel kakor bi mu dala posebno prednost.

A bogatinec ni računil na zvesto sodružnost ostalih umetnikov.

Zagrinjalo se je odprlo; skozi njega je prišel klovn.

Pridni človek je spoznal na prvi pogled, da gospod Halizon nadleguje od njega toli spoštovano Heleno.

Opozoriti ga ni smel na nedostojnost njegovega vedenja, ker je moral ozir jemati na vplivnega moža.

Ravnatelj Dalbret je imel opraviti v areni, torej je bila Helena brez varstva.

A bistroumni klovn si je uže zmislil načrt, da bi osvobodil Heleno nadležnega.

V hipu se je parkrat prekucnil, tako da so švignile njegove noge prav blizu gospod Harizonove glave.

„Ne hodite mi vendar tako blizu“, zaklical je ta jezno, „skoraj bi me bili zadeli!“

„Obžalujem“, odvrnil je klovn resno, „a to mesto je odločeno za vaje; priučiti si moram par saltomortalov.“

Gospod Harizon se je hitro nagnil, ker je pisana postava šaljivca zopet tik njega švigala.

Stopil je hitro za Heleninega belca, ker se je mislil v varnosti.

„Pazite!“ zavpil je klovn. „He — he, hopla!“

Bogati posestnik je videl z grozo, kako se je šaljivec trikrat zaporedoma prekucnil ravno nad njegovo glavo; najraje bi se bil skril pod Heleninega konja.

Razkačen je za danes opustil svoje približevanje k Heleni, ker mu je klovn vedno z nova prišel blizu s svojimi vratolomnimi skoki.

„Na jutri zvečer“, zašepnil je Heleni in naglo zapustil prostor.

Umetnica je ponudila klovnu nežno roko, katero je ta spoštljivo prijel.

„Zahvaljujem se Vam na Vaši pomoči“, dejala je Helena. „Kolikor mi je gospod Dalbret povedal, je gospod Harizon vplivna oseba, zato sem, akoravno nejevoljno, prenašala njegovo vsiljivost !“

„Zato sem ga tudi na tak način postavil pred vrata“, odvrnil je klovn. „Mi ubogi umetniki moramo zvesto skup držati, nam velja geslo: „Vsi za enega, eden za vse.“

„Kako se počuti Vaša mati?“ vprašala je Helena prav sočutno.

Poslikani obraz klovna je kazal žalost, ki je čudno nasprotovala z barvastimi pikami.

„Ona je moje vse, kar še imam“, odvrnil je obotavljaje. „Ob njeni strani sem ves drug človek, in nikdar nisem imel večjega veselja, ko sem ji včeraj zvečer potisnil nekaj dolarjev v veli roki. Oh, to je bila sreča, da ste prišli k nam; na kolenih bi se Vam zahvalil.“

„Storila sem samo svojo dolžnost“, odvrnila je Helena ginjeno. „Sploh je bila pa to tudi moja rešitev, ker sem bila sama izpostavljena bedi!“

Klovn je zmajal z glavo.

„Ne“, zaklical je, „storili ste to le iz blagodušnosti, vem. A tudi mi bi za Vas prelili zadnjo kapljo krvi, na to se smete zanašati. Oh, gospica B...ko bi Vi vedeli, kaj sem jaz občutil, ko je morala moja uboga mati trpeti lakoto, jaz.“

Ginjenost je premagala klovna, obrnil se je in naglo zapustil prostor.

„Ubogi siromak in vendar zavisti vreden“, šepetala je Helena. „On ima še mater! Jaz sem jo zgubila že zdavna za večno!“

288. poglavje.
Blago žensko srce.

Predstava je bila končana.

Helena je stopila ravnokar z Juno iz svoje oblačilnice, ko ji je ravnatelj Dalbret radostno prišel naproti.

„Kako naj se Vam zahvalim“, dejal je globoko ginjen. „Rešili me niste samo pogina, temveč tudi mojo prihodnjost v toliko pospešili, da je mojo podjetje trdno. A sedaj Vas prosim, sprejmite ta mali honorar, saj le Vam zahvaljujem današnji vprav velikanski dohodek!“

Ravnatelj Dalbret je hotel izročiti Heleni zavitek bankovcev, a ta jih je odločno odklonila.

„Jaz nisem nastopila, da bi obogatela, gospod Dalbret“, rekla je Helena milo. „Tudi vem, da imate še marsikaj poravnati; predno niste prosti teh skrbij, odklonim vsako večjo plačo kar najodločneje. Nekaj dolarjev mi zadostuje za moje potrebe. Porabite ves denar, kar ga je odveč, za ostale umetnike in za povratni kup konjev.“

„A prosim Vas, sprejmite vsaj to malo vsoto“, ponovil je ravnatelj.

„Ne vinarja“, odgovorila je Helena odločno: „dali ste šele dve predstavi, in jaz vem, da imate še mnogo zavez. Kadar bodete preko skrbij, mi bo zadostovala majhna vsota, katero rabim za neko važno privatno zadevo in za potovanje v mojo domovino.“

Predno je mogel umetnik odgovoriti, ponudila mu je Helena z očarujočim smehljajem nežno roko in je potem naglo z Juno zapustila cirkus.

„Prečudna ženska“, mislil je ravnatelj. „Ko bi ne vedel, da je človek ko mi, mislil bi, da mi je Bog poslal angelja v pomoč iz največje sile. Hči je avstrijskega grofa, kakor mi je pravila moja žena! Kaj neki je morala reva pretrpeti; a to je njena skrivnost, v katero se nočem vriniti. A, naj si je prestala še toliko bridkih izkušenj in prevar, vendar ni nikdar izgubila svojega zaupanja v Boga. Namesto da bi sovražila ljudij in se jih ogibala, žrtvuje se za nje, v dobrosrčnosti in čistoti duše je podobna nebeškemu bitju.“

Zamišljen je šel ravnatelj v areno, kjer so ga pričakovali umetniki.

Dohodek je bil tako velik, da je gospod Dalbret v svoji radosti povišal do sedaj borne plače.

Ta večer ni bilo srečnejših ljudij ko so bili ubogi umetniki, ki so, za njihove pojme, z visokimi vsotami veselo hiteli v svoja skromna stanovanja.

Ravnatelj je ostal do zadnjega, potem je zaprl cirkus, dal čuvaju še nekaj ukazov in stopil na mirni prostor, kjer so ga pričakovali njegovi stari zavezniki. —

Ti trije umetniki so stanovali blizu ravnatelja, ki je ž njimi občeval v iskrenem prijateljstvu.

Seveda se je razgovor štirih mož sukal okolu Helene, katero so njeni tovariši skoraj oboževali.

Gospod Dalbret je povedal presenečenim, da je tudi danes kakor zadnjič, Helena odklonila plačo na korist umetnikov in ravnatelja.

Navdušenost za blagosrčno gospo Heleno dosegla je svoj vrhunec.

Umetniki niso našli besed, da bi slavili blagosrčnost jahalke, saj je bila rešiteljica celega podjetja.

Sedaj je klovn pripovedoval, kako je gospod Harizon nadlegoval Heleno.

Ravnatelj Dalbret je hvalil ravnanje šaljivca, ki je spoštovano tovarišico osvobodil na tako lep način po vsej okolici znanega razuzdanca.

Vse osobje mu je zadovoljno pritrjevalo.

„Oziral sem se samo na njegov vpliv“, pristavil je resno, „drugače bi ga sploh ne bil povabil. Gospod Harizon je strahopetnež, a njegov značaj je potuhnen. Mož ne pozabi nobenega razžaljenja. Gospica B....so mora dobro varovati pred njim; ni prvikrat, da se je na najsurovejši način maščeval nad svojimi nasprotniki.“

„Čuvali bodemo svojo rešiteljico!“ zaklicali so umetniki enoglasno. „Gorje vsiljivcu, če ji stopi preblizu.“

Bili so pripravjeni, braniti Heleno pred vsakim napadom vsiljivcev.

„Morda odstopi“, dejal je gospod Dalbret, „a gotovo to ni. Gospica B....je krasna; opazil sem dobro, kako pohlepno je razuzdanec svoje oči pasel na njeni postavi; a tudi jaz jo bodem čuval!“

S temi besedami so se razšli.

Celo mesto je govorilo sedaj o cirkusu Dalbrot in o lepi jahalki, katera je vsak večer napolnila šotor do zadnjega kotička.

Ravnatelj je povišal vstopnino in vodar se jih je moralo vsak večer vrniti do sto, ker so bile vstopnice razprodane. Vzrok tega velikanskega uspeha pa ni bila samo Helenina lepota.

Slučajno se je zvedelo, da je dama ustavila splašenega konja, ki je pretil množici majhnih deklic, z nevarnostjo lastnega življenja.

Tak dogodek je bil za vročekrvne prebivalce primeren vzrok, da so požrtvovalni dami izkazali svojo hvaležnost.

Njena oblačilnima je bila podobna cvetličnjaku in Juno je z največjim zadovoljstvom spravljala bogate pivnine, ter radovednežem natvezila najbolj neverjetne pripovedi o svojej gospodinji.

V kratkem je bil spleten pravi venec bajk okolu glave slavljenke, in število njenih čestilcev je raslo v neskončnost. Medtem ko so se ti vzlic vsej uljudnosti in galanteriji približevali Heleni z nekim gotovim spoštovanjem, skušal je gospod Harizon še vedno doseči cilj svojih nepoštenih želj.

Ker je Helena šopke in vence sprejela le pri svojem nastopu, je Harizon večkrat skril v svoje dragocene cvetlične darove lišpe.

A v svojo jezo je opazil, da je Helena to pozornosti odločno odklonila, ker mu je Juno vsakokrat prinesla dragocenosti nazaj.

Nekaj pisem se mu je neodprtih vrnilo.

Najslabše pa se je godilo gospodu Harizonu, če je lepo jahalko nadlegoval v prostoru za zagrinjalom.

Potem je trajalo le malo sekund, da niso prišli Helenini skrivni pomočniki.

Ali je pridirjal jahalec na svojem divjem žrebcu tako blizu razuzdanca, da se je ta boječe umaknil, ali je pa klovn izvrševal svoje vratolomne saltomortale nad glavo prestrašenega Harizona.

Če pa vse to ni pomagalo, nastopil je žongler kot rešitelj v sili in igral s svojimi blestečimi noži toliko časa poleg nadležnega, da je ta zbegan pobral kopita.

Helena je tudi zaslužila ljubezen in naklonjenost svojih tovarišev.

Vzlic velikim dohodkom je še vedno odklonila vsako znatnejšo plačo in si je prihranila le nekaj sto dolarjev, da bi iskala Lidijo in se potem s preljubim otrokom vrnila k svojemu očetu. —

Tako je minulo štirinajst dni.

Presrečni ravnatelj je poplačal vse svoje dolgove in je celo svoje konje pokupil nazaj. Dalje se je osobje cirkusa v toliko pomnožilo, da se je obisk občinstva prej povečal, — nego zmanjšal.

Gospod Dalbret je prišel danes k Heleni v njeno stanovanje.

„Hvala Vašej požrtvovalnosti, sedaj sem v prav izbornih razmerah“, zaklical je Heleni. „Tudi iz mojega skromnega domovja Vam lako poročam dobro, kajti včeraj je moja ljuba žena prvikrat zapustila posteljo; vsled dobre postrežbo, katero sem ji sedaj lahko nudil, bo zopet kmalu rabila svoji nogi, akoravno bi ji nikdar več ne dovolil nastopiti.“

„Prav iskreno se veselim, da se je Vaša usoda obrnila na bolje“, zagotovila je Helena. „Tudi sem Vam hvaležna, da sem sedaj toliko zaslužila, da lahko izpolnim dolgo odlašano sveto dolžnost.“

Gospod Dalbret je potegnil kuvert iz žepa in ga položil na mizo.

„To pot me na noben način ne smete zavrniti“, zaklical je resno. „Včeraj sem zopet povišal plače, medtem ko ste Vi vedno odbili sprejeti večjo vsoto. Tukaj je malenkost, katero bi moral prav za prav desetkrat povečati.“

Helena se je zopet branila.

„Ne — ne, — gospica Sever, nikacega ugovora; moji dohodki so sijajni, rešili ste me in bi me sedaj ražalili, ko bi ne sprejeli te majhne vsote!“

Predno je zamogla Helena odvrniti kako besedo, je ravnatelj že zapustil sobo.

Mlada dama je odprla kuvert, v katerem je bilo 2000 dolarjev.

„Sedaj imam že nad 1500 dolarjev“, šepetala je. „To zadostuje, da iščem Lidijo in se vrnem v grad Ostrovrh. Če nastopam do konca meseca, imam čez 2000 dolarjev v mojem premoženji, to je več ko dovolj. — Denarja, katerega mi je gospod Dalbret ravnokar prinesel, ne vzamem, jaz vem, kdo ga rabi, saj sem že tolikokrat želela, da bi olajšala bedo ubogega klovna!“

Helena je utaknila denar v žep in je prosila Juno, naj ji prinese klobuk in plašč.

Nato je zapustila hišo.

Umetnica je vedela, kje stanuje klovnova mati, akoravno še ni bila pri njej. Umetnik je bil danes dopoludne pri vaji v cirkusu, torej bo mater dobila samo.

Kmalu je stala pred vratmi sobice, v kateri je stanoval klovn. —

Na njeno trkanje je odprl zamorec, katerega je ravnatelj Dalbret vsakokrat v odsotnosti umetnika poslal materi v postrežbo.

Helena je vrgla en pogled na revno a snažno sobo, v koji ozadju je stal velik naslonjač, na katerem je počivala ženska postava.

Umetnica se je tiho bližala trpinki, da bi je ne zbudila, če spi.

V tem je pa poučil prijazni glas, da je stara gospa opazila njen vstop.

„Oh, kaka sreča!“ zaklicala je. „Vi me obiščete, gospica B....; torej se mi je vendar izpolnila moja vroča želja.“

„Kaj me poznate?“ vprašala je Helena malo začudeno.

„Ne, videla Vas nisem še nikdar, odvrnila je stara dama, „a moj sin mi je tolikokrat pripovedoval o Vas in Vas tako natanko opisal, da sem Vas takoj spoznala.“

Helena je sedaj stala poleg trpinke, ki je prosila svojo lepo obiskovalko, naj se vsede.

„Davno sem bila že namenjena, Vas obiskati“, rekla je Helena, „a šele danes sem prišla do tega, da izvršim svoj namen.“

Ginjeno je ogledovala bolestni obraz stare dame, ki je še vedno kazal sledove prejšnje lepote. Nekaj milega je ležalo v temnih očeh, izraz udanosti, ki je Heleno globoko ginil.

„Žal mi je, da ni mojega sina tu“, rekla je bolnica, „zelo bi se bil veselil, da ste prišli k nam, Vi, katero tolikanj časti.“ —

„Občudujem njegovo otroško ljubezen in požrtvovalnost“, odvrnila je Helena. „Iz vsake besede se sliši, kako Vas ima rad.“ —

„Da, tako je, in še več ko to“, odgovorila je stara dama iskreno. „Pomislite, gospica B....trpel je lakoto, samo da bi jaz ničesar ne pogrešala; s krvavečim srcem je moral zabavati občinstvo s svojim burkami. Oh, bridke solze sem jokala, ko sem zvedela, da je moj ubogi sin zadnje dal, kar je imel, zame, a potem sem zopet hvalila Boga, da mi je dal tako oporo v starosti.“

„Ali Vam gre sedaj bolje?“ zaklicala je Helena sočutno.

„Da, in to se imamo zahvaliti Vam“, odvrnila je trpinka ginjeno. „Ko bi mogli slutiti, kaj sem občutila, ko mi je moj sin po dolgem času zopet izročil prvi denar. Najsrečnejša mati sem bila, ker moj otrok ni več stradal.“

Helena se je hitro obrnila, da bi skrila svoje solze.

S tresočo roko je posegla v žep in položila kuvert v velo roko damo.

„Kaj je to?“ vprašala je ta osupneno.

„Jaz sem prosila ravnatelja, naj morebitne preostanke, katere je odločil zame, razdeli med umetnike, ker imam sedaj dovolj denarja“, odvrnila je Helena milo. „Zato sem bila tako prosta, mali dar sama prinesti; namenjen je za Vašo postrežbo. Pomislite, da pride od otroka, ki nima več matere in bi vendar rad taki napravil veselje!“

Stara dama je položila kuvert na mizico in se obrnila k jokajoči Heleni.

„Ali nimate več matere?“ vprašala je z iskrenim sočutjem.

Helena je pokleknila pred starko in skrila svoj objokani obraz v naročje trpinke.

„Ne“, ihtela je, „žalost zaradi mene nesrečnega otroka je pokopala mojo ubogo mater!“

Stara dama je položila tresoči roki na temno glavo obupane.

„Vi ste nas vse rešili pogina“, rekla je resno, „to je več ko pokora. Bog Vas blagoslovi in čuvaj, ubogi, — ubogi otrok! “

289. poglavje.
Nove nevarnosti.

Od tega dne so umetniki čislali Heleno kakor neko višje bitje. —

Vsak se je štel srečnega, če je smel lepi umetnici izkazati kako uslugo.

Ubogi klovn ji je na jutro po Heleninem posetu s solznimi očmi poljubil roko.

Spregovoriti ni mogel besedice, a neizrečeno hvaležen pogled njegovih očij je govoril dosti.

Gospod Dalbret je svoje osobje znatno pomnožil, tako da je bil sedaj cirkus prava znamenitost za Houston in okolico, a Helena je bila prej ko slej ljubljenka občinstva.

Ravnatelj jo je nujno prosil, da naj ostane še nekaj časa pri njem.

Umetnica se je s težkim srcem udala, novi njen poklic je ni nikakor zadovoljil. Mnogokrat, če je jezdila na „Romeu“ po areni in je slišala navdušeno ploskanje gledalcev, so bile njene misli v daljavi, pri Lidiji, pri očetu in Mariji. Potem se ji je pač tudi pokazala visoka ponosna postava Rogersa in ž njim je prišla misel na Severja, ki ji je vzel najdražje.

V takih urah je Helena občutila bolestno hrepenenje po zvestem srcu, na kojem bi lahko zjokala svoje gorje, saj je imela reva ljubezni polno srce, ki je zaman iskalo enake duše. —

Potem jo je zopet ganila zvesta udanost tovarišev, ki so v skoraj pobožni spoštljivosti gledali k njej.

Gospod Harizon je prej ko slej občeval v prostoru za zagrinjalom.

Njegov prihod je bil vedno znamenje za Helenine varuhe, ki so usiljivega človeka na najbolj smešen način motili v njegovem pogovoru z lepo jahalko.

To je Harizona silno jezilo.

Užaljen se je potem pritožil pri ravnatelju, ki je uljudno poslušal razkačenega ter potem obžaluje zganil z ramami in gospodu Harizonu zagotavljal, da se je to le vse slučajno zgodilo.

Divja strast bogatinca je rasla od dne do dne, akoravno se ga je Helena ogibala po možnosti in vedno odklonila njegove darove.

A vse to drznega gizdalina nikakor ni oplašilo.

Za vsako ceno si je hotel pridobiti lepo ženo in si je nazadnje izmislil satanski načrt, s katerim je mislil doseči izpolnitev svojih želj.

Gospod Harizon se je odločil, da Heleni naredi ženitveno ponudbo.

Bil je trdno prepričan, da bo umetnica takoj pripravljeno, ker je bilo njegovo bogastvo znano daleč na okoli.

Kadar se je bo naveličal, mislil je, da bo kmalu našel poti in sredstva, da se je bo zopet znebil, ker gospod Harizon je bil mož, ki se ni zbal nobene hudobije, nobenega zločina.

Bil je trdno odločen, izvršiti svoj načrt.

Tako je prišlo, da je Helena nekega dne prejela naslednje pismo:

„Velecenjena gospica B....!

Ker mi ni mogoče ustmeno razkriti želje mojega srca, zaupam jih tem vrsticam, svest si, da najdejo radovoljen posluh. —

Mnogokrat sem Vam zagotavljal, da Vas ljubim in obožujem, a vedno ste me zavrnili, a gotovo le zato, ker ste mislili, da moji nameni niso pošteni. Da Vas prepričam o čistosti svojih mislij, Vam ponudim s tem mojo roko, čast, katero bodete vedeli ceniti. Moje bogastvo mi dovoljuje pripraviti Vam razkošno življenje. Vse Vaše želje se Vam bodo izpolnile, da, pripravljen sem celo, vsako zimo z Vami v vzhodnih državah preživeti, da bi bila Vaša usoda kar najbolj sijajna.

Pričakujem Vaše privolitve in upam, da jo slišim danes zvečer v cirkusu iz Vaših ust.

Do tje ostanem Vaš

Fred Harizon.“

Helena je vrgla list zaničljivo na mizo.

To se ji je zdelo skrajno predrzno.

„Ali sem tako globoko padla“, mislila je obupno, „da se upa tak domišljav človek mi pisati tako pismo? Da, čutim, moj stan je tu v zahodu zaničevan, vsak novinec v časti meni, da se vrže proč, ako si izbere umetnico za ženo.“— —

Zvečer je bila Helena sama v prostoru za zagrinjalom.

Ostali umetniki so bili skoraj vsi v areni navzoči, tudi June ni bilo pri svojej gospodinji, ker je imela v hlevu opraviti z „Konicom“.

Gospod Harizon ni izgubil svoje žrtve iz oči.

Prešlo je le nekaj minut, ko se je prikazal in zmagonosno hitel proti Heleni.

Ta je nehote odstopila za korak nazaj, medtem ko je potegnila pismo bogatinca iz žepa in mu ga molče ponudila.

„Kaj pomeni to?!“ zaklical je ta osupnjen.

„Da odklonim Vašo ponudbo!“ odvrnila je Helena mirno in odločno.

„O, se gotovo šalite, kaj?“ zaklical je Harizon, misleč, da ni prav slišal.

„Nikakor ne“, dejala je Helena odločno. „Mislim, da sem Vas vedno zavračala, zato nisem bila malo iznenadena, ko sem prejela Vaše pismo.“

Razuzdanec je od jeze prebledel, a je siloma premagal svojo razburjenost.

„Ali tudi veste, gospica B...kako velika čast je to, da hočem Vas, — jahalko, povzdigniti za svojo ženo?“ vprašal je Harizon.

„Obžalujem, da moram vzlic temu odkloniti“, zaklicala je Helena ponosno.

„In zakaj odklanjate mojo ponudbo?“

„Ali sem dolžna razodeti vzroke, ki me k temu napotijo?“ odvrnila je Helena ostro, medtem ko je zaničljivo pogledala nesramneža.

„Gotovo“, škripal je ta. „Meni je treba samo roko iztegniti, da dobim najlepšo, najbogatejšo in najbolj izobraženo ženo. In Vi se upate mojo ponudbo odkloniti, ha, ha, jahalka —“

„Molčite“, prekinila ga je Helena plamtečih oči. „Sramujte se, gospod Harizon, da razžalite slabotno damo. A prepričana sem, da bi vsaka poštena umetnica odklonila Vašo ponudbo, kadar bi spoznala Vaš značaj.“

„To se drznete meni odgovoriti!“ vpil je gospod Harizon besno, „meni, — naj bogatejšemu možu cele okolice!“

„Vsekakor se drznem“, zaklicala je Helena ponosno. „Možu, ki se dami nasproti tako nesramno spozabi, bi morala še vse kaj druzega odgovoriti, a tako Vam rečeni le eno, da Vas — zaničujem!“

S temi besedami se je obrnila.

„Ostanite!“ vpil je blaznež, ko je Helena mislila oditi.

Hitel je za njo, da bi jo siloma pridržal. V tem so se odprla zagrinjala in nekaj umetnikov je vstopilo.

Gospod Harizon je stiskal roki, ko je videl, da je Helena zginila v svojo sobo, potem je, mrmrajoč, odšel v cirkus. Njegov obraz je bil čudno izpremenjen, a na stavljena mu vprašanja ni odgovoril, ker se je bal izdati.

V mislih so se mu podili najhudobnejši načrti maščevanja.

Mislil je lepo ženo siloma odpeljati, a je zavrgel ta načrt kot nemogoč.

K njegovi nesreči je še neki drugi obiskovalec cirkusa slišal del pogovora s Heleno, tako da se je v odličnejšem občinstvu še pred sklepom predstave razširila novica, da je bogati gospod Harizon snubil lepo jahalko visoke šole in je bil odklonjen!

Znanci so hiteli izrekat gospodu Harizonu ironična sožalja, kar ga je še bolj razkačilo.

Njegova strahopetnost branila mu je zasmehovalce poklicati na odgovornost.

Tembolj pa je rasla njegova jeza proti ubogi Heleni, kateri je v svojem notranjem grozil s smrtjo in uničenjem.

Varoval se je izdati besedico svojih satanskih nakan, a skrivno blesketanje njegovih udrtih oči je dokazovalo, da je njegova črna duša kovala peklenske naklepe proti nedolžnemu bitju. —

Za častnika je bila odklonitev, katero je dobil gospod Harizon, seveda velika zabava, kar se je jasno razodelo v razgovoru z bogatinom.

„No, kako je, — — ali se sme čestitati?“ vprašal ga je njegov sosed.

„Pustite me v miru“, mrmral je gospod Harizon ves nejevoljen.

„A na ženitvovanje me vendar povabite“, nadaljeval je porogljivec. „Vi srečnež; tako lepa žena, ki ne bo nikdar našla slične. Potem bodete delali najsijajneše veselice, ki bodo vredne kraljice.“

Zasmehovani je metal vprav presunljive poglede na soseda, ki se je na tihem izvrstno zabaval, ker se je gospod Harizon tako jezil.

Nakrat je ta vstal s svojega sedeža in se vrnil v prostor za zagrinjalom.

Spomnil se je, da zamorka, katera spremlja Heleno, posebno prijateljsko občuje s svojo gospodinjo.

Morda bi z njeno pomočjo Heleno pregovoril.

Sreča mu je bila mila, ker je lepa jahalka ravno nastopila in je gospod Harizon dobil Juno za zagrinjalom popolnoma samo.

Zamorka sicer ni slutila nič o pismu, katerega je ta pisal njeni gospej, a vedela je, da je vsiljiv človek mnogokrat nadlegoval njeno gospo.

Z opravičeno nezaupnostjo je torej gledala v svetohlinski obraz lahkoživca.

Ta je potisnil zamorki nek denar v desnico.

A ta navadno tako denarja lakomna Juno ni spravila tega, marveč je počakala ogovor.

„Slišal sem, da Te ima Tvoja ukazovalka posebno rada“, rekel je gospod Harizon sladko smehljaje, „zato bi Ti rad nekaj zaupal!“

„Kako mislite to, gospod?“ vprašala je zamorka prežeče.

„No, to je prav priprosto, jaz ljubim Tvojo gospodinjo in se hočem ž njo poročiti!“

„Kaj, gospod se hočete poročiti z mojo gospodinjo? Ha, ha, — presmešno“, in Juno se je smejala na ves glas.

„Zakaj se smeješ?“ zarohnel je bogatinec. „To je vendar prav resna stvar; Tvoja gospodinja bi postala bogata, zavidana gospa.“

„Tako, — tako“, rekla je zamorka zategnjeno, „potem vendar sami govorite z mojo gospo!“

„To se je že zgodilo“, dejal je gospod Harizon malo v zadregi. „A Tvoja gospa je bila gotovo tako iznenadona od moje ponudbe, da za sedaj ni privolila.“

„To je vendar čudno“, rekla je Juno in se prekanjeno smehljala.

„Ti si s Tvojo ukazovalko jako dobra“, nadaljeval je gospod Harizon, „Tebi bi bilo lahko zame govoriti. Kaj praviš k temu? He, — za par sto dolarjev mi ni nič.“

„Torej jaz naj svojo gospo Vam prodam“, zavpila je Juno jezno. „Ne, iz tega ne bo nič, gospod. Vi ste vedno nadlegovali mojo gospodinjo, akoravno ni marala ničesar slišati o Vas; — ne, k temu ne pomagam!“

Gospod Harizon ni pričakoval takega odgovora.

„A pomisli vendar —“, ugovarjal je gospod Harizon.

„Prav nič nočem pomisliti“, zaklicala je Juno srdito. „Vi ste taki ko drugi, ki so hoteli mojo ubogo gospo spraviti v nesrečo, tu imate Vaš denar, — ničesar ne maram od Vas!“

S temi besedami je vrgla zamorka denar gospodu Harizonu pred noge.

„Ti se torej braniš ?“ škripal je mož.

Juno ni odgovorila, temveč se je obrnila in hitela v oblačilnico svoje gospe.

Ko bi bila mogla zamorka videti njegov obraz, bi bila gotovo osupnila; njegove oči so kazale na pretečo nevarnost.

„Torej tudi to je bilo zaman“, škripal je besno. „Dobro, potem naj zve, da se me ne razžali brez kazni; v malo dneh lepa jahalka ne bo več med živimi!“

290. poglavje.
Hudobni čin.

Cirkus Dalbret je bil do zadnjega kotička poln odličnega občinstva.

Bilo je kratko pred predstavo.

Razburjenost med gledalci je dala sklepati, da se bo vršilo nekaj posebnega.

In tako je tudi bilo, kajti danes je imela lepa jahalka gospica B....., ljubljenka občinstva, „nepreklicno zadnjikrat“ nastopiti.

Ravnatelj je opetovano prosil Heleno, naj ostane še nekaj časa pri njem, ker se mu je njegova rešiteljica nepopisno priljubila.

A ta je bila odločena, sedaj iskati otroka in se ž njim vrniti v Avstrijo.

Tako je prišel zadnji dan njenega nastopa.

Od strani občinstva došli so odhajajoči umetnici mnogi dokazi naklonjenosti; bila je vprav obsuta s cvetlicami. Obiskovalci zunaj v cirkusu so tudi sedeli sredi šopkov in vencev, ki so bili namenjeni ljubljenki prebivalcev.

Med njimi je bil gospod Harizon, kojega bliščeče oči so izdale gorečo osvetoželjnost.

Do sedaj ni mogel izvršiti svojega hudobnega naklepa, a odločen je bil, danes zvečer to storiti, naj pride kar hoče.

Sem pa tje je zapustil svoj sedež in se poklal v prostor za zagrinjalom; a stopil ni v krog, ki je obdal junakinjo dneva, temveč je zrl okoli, če se še ni prikazal predmet njegove pozornosti.

V splošni gneči je ostalo čudno vedenje gospoda Harizona neopaženo.

Tudi se ni dolgo mudil v tem prostoru, temveč se je kmalu vrnil na svoj sedež v cirkusu.

Ravnatelj Dalbret je imel sedaj prav mnogoštevilno osobje, akoravno je bil prepričan, da mu nobena umetnica ne bo nadomestila Helene.

Njegovo podjetje je bilo sedaj zavarovano, ker je v zadnjih tednih prihranil precejšnjo svoto.

Helenino nastopanje se je imelo prav za prav z včerajšnjim dnem končati.

V svoji blagodušnosti pa se je odločila še enkrat nastopiti na korist umetnikov cirkusa Dalbret.

Vstopnice so se plačevale neizmerno visoko, tako da so ubogi umetniki smeli računati na sijajen dohodek.

Spoštovanje tovarišev proti Heleni je bilo uprav ginljivo, posebno stari prijatelji ravnatelja so se kaj težko ločili od umetnice.

Lepa jahalka je imela nastopiti šele proti koncu predstave. —

Tako je prišlo, da je bila za zagrinjalom zbrana velika družba gospodov, ki so še enkrat hoteli videti ljubeznjivo umetnico.

Juno je bila v bližini svoje ukazovalke.

Zamorka se je čudila, da gospoda Harizona ni bilo videti, ko ga vendar ob takih prilikah ni nikdar manjkalo.

V tem je opazila grozno spremenjeni obraz razuzdanca, ki je ravno vstopil.

Previdno je gledal mož na vse strani, kakor da bi nekaj iskal. —

„Kaj neki hoče“, mislila je Juno začudeno, „mojo gospo se vendar vidi na prvi pogled; to je čudno, da vedno gleda v hlev, kjer stoji „Romeo“.

Zamorka razuzdanca ni spustila iz očij; slutila je namreč nevarnost.

Iz arene so prihajali glasovi godbe in votli šum ploskanja, ki je sledilo predstavam umetnikov.

Juno je pazila na vsako premikanje gospoda Harizona, ki se je sedaj postavil v bližino vrat, ki so peljala v hlev.

Zamorka je že mislila hiteti tje in se postaviti zraven njega, ko jo je Helena poklicala in jo prosila, naj gre v njeno oblačilnico po bič.

Sedaj so se odprla vrata hleva in hlapec je pripeljal snežnobelega žrebca „Romeo“.

Lepa žival se je nežno zibala na svojih šibkih nogah in s svojimi bistrimi očmi željno glodala na lepo jahalko.

Gospod Harizon je pristopil k hlapcu.

„Krasna žival“, rekel je in dopadljivo gladil lepega konja.

„Da, to je eden najboljših konj visoke šole“, odvrnil je hlapec, kojega pozornost je bila obrnjena v sijajni krog, ki je obdal Heleno.

Gospod Harizon je šel na levo stran konja.

Sedlovje ga je menda posebno zanimalo, ker ga je najskrbneje ogledoval.

Vzdignil je majhno plahto, ki jr bila pod sedlom.

Prežeči njegov pogled je švignil na vse strani, potem je navidezno malomarno pobesil roko zopet doli in je ogledoval uzdo. —

A njegovo čudno ravnanje se je vendar opazovalo.

Juno se je v tem hipu vrnila iz Helenine oblačilnice.

Njeno ostro oko je takoj videlo, da je imel gospod Harizon opraviti pri sedlu „Romea“.

„Kaj neki hoče pri konju“, mislila je zamorka v skrbeh. „Moram takoj pogledati, — to se mi zdi zelo sumljivo!“

A zamorka ni mogla izpeljati svojega namena, ker jo je Helena poslala z nekim naročilom k ravnatelju.

Ta je bil v cirkusu, in Juno je morala akoravno nerada, tje. —

Ravnatelj je sprejel naročilo. Ko pa se je Juno hotela vrniti, poklical jo je še enkrat k sebi.

„Jaz ravno nimam nikogar pri roki“, dejal je Juni, „prosim, pojdite h kapelniku in izročite mu ta list.“

Zamorka bi mu bila najraje prošnjo odbila, ker ji čudno obnašanje gospoda Harizona ni dalo miru.

A ker je vedela, da je imela njena gospa šele pozneje nastopiti, vzela je listek in šla proti godbi.

Ko bi bila zvesta Juno vedela, da je bil program izpremenjen in da je bila njena gospodinja sedaj na vrsti, bi gotovo ne bila storila usodepolne poti.

Ravnatelj Dalbret je hitel za zagrinjalo, kjer so bili še vedno zbrani Helenini čestilci.

„Jaz sem moral program spremeniti, gospica B.....“, zaklical je prijazno Heleni. „Neka umetnica me je ravnokar prosila, da bi pol ure pozneje nastopila, zato bi mi bilo jako ljubo, ako bi Vi vstopili zanjo!“

Lepa jahalka je bila takoj zadovoljna.

„Potem pojdimo naglo v cirkus“, klicalo se je v krogu njenih čestilcev, „saj je zadnjikrat, da jo bodemo občudovali!“

V nekaj minutah je bil prostor prazen.

Juno se še ni bila vrnila, ker se je morala do godbe plaziti pod sedeži. Listek je oddala kapelniku, kateri ga je pazno prebral.

„Ah, lepa jahalka sedaj nastopi!“ zaklical je igralcem. „Vzemite koračnico št. 29!“

Juno je prestrašena zaslišala, da bo njena gospa že sedaj nastopila.

Znova jo je obšla skrb, in hitela je kolikor hitro je mogla nazaj. —

Helena je šla k „Romeu“, ki je veselo rezgetal.

„Konj Vas bo zelo pogrešal“, dejal je ravnatelj tožno. „Celo brezumna bitja Vas ljubijo; videti je, kakor da bi žival vedela, da nas hočete zapustiti!“

Helena je zamišljeno gladila lepo žival po vratu.

V tem so se zaslišali prvi glasovi godbe.

„Čas je!“ opominjala je Helena. „Zadnjikrat!“ šepetala je predse.

Ravnatelj Dalbret je pomagal umetnici na konja in je dal znamenje, da se je zagrinjalo odtegnilo.

Romeo je nekako bolestno rezgetal.

Navadno tako mirni konj je bil videti zelo nemiren in razburjen.

„Kaj pa je to?!“ zaklical je gospod Dalbret začuden. „To nikdar ne dela belec, — mirno Romeo, — drugače!“

Žugal je konju z bičem.

A ta je bil vedno bolj razburjen. Spenjal se je in ni hotel ubogati jahalke.

„To je vendar čudno“, dejal je ravnatelj osupnjen. „Ali nočete raje doli stopiti; morda je konj bolan?“

„Ne, to je izključeno“, odvrnila je Helena, ki se je še vedno trudila žival pomiriti. „Le pustite, — gospod Dalbret, sedaj jezdim notri; to je le trma, akoravno še nikdar nisem kaj takega opazila pri „Romeu“.

Ravnatelj je mislil še nekaj odgovoriti, — a Helena je pognala konja z lahkim udarcem v areno.

Radostni kriki so jo sprejeli.

Ker se je konj še vedno spenjal, se je Helena nehote nagnila naprej.

To je menda žival pomirilo, ker je sedaj začela naučeno hojo. —

Kakor hitro pa se je Helena zopet vzravnala, postal je Romeo zopet nemiren, postavil se je po konci in celo brcal.

Helena je obdržala svoj sedež z nepopisno ljubkostjo, kar je vzbujalo vedno novo ploskanje.

Občinstvo je opazilo, da nekaj ni bilo v redu, a zato je tembolj občudovalo izvanredno spretnost lepe jahalke, ki je vladala razburjeno žival s krepko roko.

V prvi vrsti je sedel gospod Harizon s smrtnobledim obrazom.

Blesketanje njegovih oči je izdalo, da mu je bil vzrok čudne razburjenosti Romea dobro znan.

„Le poglejte“, obrnil se je neki častnik k njemu, „tu se nekaj zgodilo; konj je ves iz sebe. A gospica B...... sedi v sedlu kakor boginja, ona bo že ukrotila trmoglavo žival. Za Boga! sedaj se spenja prav po konci!“

A gospod Harizon se ni mnogo zmenil za besede svojega soseda.

Ravnatelj Dalbret je bil v grozovitih skrbeh in je poslal več hlapcev k Heleni, da bi ji odvzeli konja.

A ta je odklonila ponudbo, ker je še vedno upala, da ji bo mogoče pomiriti uprav divjo žival.

Udarila je „Romea“ z bičem.

Konj je udaril z nogo, tako da se je morala Helena popolnoma nagniti nazaj.

V teni se je razlegal stoteroglasen krik.

Žrebec se je zopet spol kvišku, tako da je stal na zadnjih nogah ravno kakor sveča.

Med gledalci je zavladala sitna razburjenost pri tem prizoru. —

„Konj se bo prekucnil!“ vpil je hripav glas.

Peščen oblak se je vzdignil v areni — in zakril kraj katastrofe.

Ko se je prah polegel, pokazal se je gledalcem grozen prizor.

Konj je ležal na tleli in poleg njega lepa jahalka, — smrtnobleda, z zaprtimi očmi.

Temni madež, ki se je čudovito hitro povečal, barval je pesek okolu glave.

Bila je luža krvi!

Ali je bila Helena mrtva?

291. poglavje.
Po katastrofi.

Godba je utihnila, — v velikem prostoru je vladala za trenotek smrtna tišina.

Le on hip je trajalo otrpnenje, ki seje polastilo gledalcev, potem so skočili častniki, ki so sedeli v prvih vrstah, v manežo in so hiteli k nepremični postavi.

Smrtno prestrašeni vzdignili so pomagalci nežni život Helene, ter zrli v njen lepi, blodi obraz.

Tudi nekaj zdravnikov je bilo med gledalci, ki so prihiteli, da bi dali ponesrečeni, katero so nesli v njeno oblačilnico, prvo pomoč.

V tem je zadonel krik, — glasnejši, ko šunder razburjene množice.

Juno ga je izustila, ki je sedaj prihitela kakor blazna.

V trenotku je bila pri konju, ki je ravno vstajal.

Zamorka jo s tresočo roko vzdignila sedlo in preiskala plahto.

„Tu poglejte!“ vpila je s hripavim glasom. „Tu v plahti je dolg, koničast žebelj; bolečina je splašila konja, — in tu sedi lopov, ki je hotel mojo ubogo gospo uničiti s tem hudobnim dejanjem!“

Zamorka je skočila kakor divja mačka na nekega gospoda, ki se je ravno mislil skriti v gneči.

Bil je gospod Harizon.

„Kanalija!“ vpila je zamorka in strahopetneža udarila s pestjo po obrazu. „Ti si vtaknil žebelj v plahto, jaz sem Te opazovala!“

„Da!“ zakričal je hlapec, ki je prej držal Romea, „gospod je imel čudovito opraviti pri konju. Jaz sem konja sam osedlal, takrat ni bilo nobenega žeblja v plahti.“

V hipu je bil gospod Harizon obdan od cele trope divje vzburjenih ljudij.

„Ničvredni lump!“ kričal je neki poštami častnik. „nesramni strahopetnež, — ta hudobija vpije v nebo!“

Milost, — milost“, tarnal je gospod Harizon, „jaz sem mislil samo malo burko vprizoriti, — jaz —“

A izgovoriti ni mogel svojih besed, ker se je razvnelo uprav besno tuljenje.

Nesramni predrznež je bil v groznem položaju.

„To je nesramno maščevanje nad ubogo umetnico, ker je ta odklonila njegovo ponudbo, — fej, nad tako surovostjo!“ zaklical je nekdo.

„Ubijte lopova, — obesite ga!“ kričalo je razkačeno občinstvo, ki se je sedaj gnetlo v areno.

Nobena roka se ni ganila v obrambo hudobneža, katerega so vrgli ob tla in ga suvali z nogami.

Vmes so padali grozni udarci na zvijajoče se telo te človeške pošasti, ki je zaman prosila za usmiljenje.

„Milost“, stokal je, „umrem, — milost!“

„Ali ste imeli kaj usmiljenja z nesrečno damo? Morda je že mrtva, — ne, v pekel s teboj, hudoba!“ vpili so ogorčeni in znova obdelavali na pol mrtvega zločinca.

Končno se je posrečilo policajem odstraniti razjarjeno občinstvo.

Gospoda Harizona, kateri je dal komaj še znak življenja od sebe, spravili so v vozu do naslednje policijske postaje.

Medtem ko so divjali v areni vsi elementi razbrzdane strasti, vladala je v oblačilnici ponesrečene umetnice, vzlic množice ljudij, slovesna tihota.

Obupano Juno se je moralo siloma odstraniti, ker je zvesta služabnica na vsak način hotela k svojej gospodinji in ni marala za nobeno prigovarjanje.

V sobi je stal ravnatelj Dalbret, ki jo poln skrbij ravnanje zdravnikov.

Njegov resni obraz je postal vedno temnejši, ker je bila Helena še vedno nezavestna.

Eden zdravnikov je stopil sedaj k ravnatelju.

„Za Boga, doktor“, prosil je ta, „povejte mi, ali je kaj upanja na življenje ponesrečene?“

„Rana na glavi je neznatnejša, kakor smo mislili“, odvrnil je zdravnik tiho, „a možgani so se menda zelo pretresli — za sedaj se ne da nič gotovega določiti; — upajmo najboljše. Najprvo mora dama v skrbno postrežbo, — najbolje v kako dobro bolnico!“

Gospod Dalbret se je skoraj zgrudil.

„Oh, ko bi bil ugodil njenim prošnjam, bi se to ne bilo zgodilo“, zdihoval je. „ A prosil sem jo, naj ostane; v svoji požrtvovalnosti izpolnila je mojo željo, in sedaj, — to je konec!“

Doktor je šepetaje tolažil žalostnega moža in je potem stopil k svojim tovarišem.

Ti so še vedno boječe prisluškovali na kako znamenje življenja.

Ravnatelj je obupno gledal v lepi, bledi obraz uboge trpinke, ki je kakor mrtva ležala na divanu.

Potem je pomigal mlademu zdravniku, s katerim je prej govoril, in je ž njim tiho zapustil sobo.

„Prej ste rekli, da se mora nesrečnico spraviti v kako bolnico“, dejal je ravnatelj naglo. „Jaz imam sedaj prostorno, mirno stanovanje; moja žena bo stregla revi kakor svojemu lastnemu otroku, — noben glas ne bo motil njenega miru!“

Zdravnik je dvomljivo zmajal z glavo.

„Nesrečnica bo gotovo imela prestati bolezen na življenje in smrt; v tem slučaju je neobhodno potrebno, da se lahko zdravnika pokliče vsak hip; taka postrežba je mogoča le v bolnici!“

„Tam ubogo bitje ne bo našlo potrebne ljubezni!“ zaklical je gospod Dalbret obupno. „Ne, — ne, — gospod doktor, vem, kaj mi hočete odgovoriti, a vendar trdim, da plačane strežnice ne bodo nikdar z ljubeznijo pomagale.“

„Jaz se popolnoma strinjam z Vašim mnenjem“, oglasil se je polkovnik v Houstonu ležečega polka, „a jaz vem izhod, ki bi nas utegnil vse zadovoljiti. Dovolite, gospod doktor, da pohitim v damski zavod in preskrbim vse priprave za sprejem ponesrečene. Jaz sem osebno znan s prednico; tam bo uboga dama našla skrbno postrežbo!“

„Temu predlogu morem le živo pritrditi“, zaklical je zdravnik veselo. „Da, gospod polkovnik, Vi imate prav, tam bo bolnica najbolje spravljena, boljše postrežbe ko one sester se ne dobi!“

Polkovnik je komaj slišal te besede, ko je v spremstvu nekaterih častnikov zapustil cirkus.

Ravnatelj Dalbret je sedaj šel v cirkus, da bi pomiril razburjeno ljudstvo.

Tam je vladal divji hrup, vse je križem vpilo, dokler ni stopil gospod Dalbret v areno in vzdignil roko v znamenje, da hoče govoriti.

V hipu je bilo vse tiho, ker je vsak hotel slišati ravnateljeve besede.

„Častite dame in gospodje!“ zaklical je gospod Dalbret, „poročam Vam, da ponesrečena umetnica živi, a se je pri padcu hudo poškodovala. Prosim Vas srčno, da zapustite cirkus, ker vsak glas škoduje bolnici in bodemo ponesrečeno v kratkem spravili v primerno oskrbovalnico; torej jo moramo nesti skozi areno. Če se ne motim, je bila dama ljubljenka občinstva, torej upam, da ne bom prosil zaman!“

Čudno je bilo, kako so uplivale te besede še vedno silno razburjenega ravnatelja na hrumečo množico.

Ne da bi bili izpregovorili še eno besedo, zapustili so obiskovalci svoje sedeže in so rinili proti izhodom cirkusa, kateri je bil v par minutah popolnoma prazen.

Med tem časom so se umetniki lotili mladega zdravnika.

„Le eno besedo, gospod doktor“, prosil je klovn trepetaje. „Ali bo ostala pri življenju?“

Zdravnik je zganil z ramami.

„Kar zamore človeška moč, se vse zgodi!“

Ubogi umetnik se je opotekal, kakor da bi ga bila zadela kap.

Njegovi prijatelji so morali padajočega podpreti, akoravno so se sami komaj držali po konci od žalosti nad usodo preljubljene tovarišice.

„Umrla bo“, mrmral je klovn obupno, „za nas se je žrtvovala. O, z veseljem bi dal svoje življenje, da bi jo mogel rešiti!“ —

Prijatelji so peljali potrtega v hlev, kjer je Juno divjala kakor blazna proti nekaterim umetnikom, ki so jo zadrževali.

„Jaz grem h gospej!“ vpila je zamorka. „Ob njeni strani hočem umreti; kaj mi pomaga življenje, če nimam več moje gospe!“

Zvesta služabnica je besnela, da bi se osvobodila, a umetniki so jo držali, po ukazu zdravnika, ker bi bila drugače takoj letela v sobo svoje gospodinje.

„Saj živi, — zdravnik je ravnokar rekel, da jo bo dobra postrežba ohranila“, zaklical je žongler.

A zamorka ni verjela tem besedam, mislila je, da je gospodinja že mrtva. — — — — — — — —

Polkovnik je prihitel brez sape nazaj in je zaklical ravnatelju: „V damskem zavodu je vse pripravljeno za sprejem bolnice. Primerna nosilnica in izkušeni strežniki slede takoj!“

Gospod Dalbret se je srčno zahvalil polkovniku in se je podal v Helenino sobo, da bi obvestil zdravnike.

„Žalibog se še ni zbudila iz nezavesti“, zašepetal je najstarejši zdravnik ravnatelju. „Slučaj je zelo kočljiv, akoravno smerno še vedno o sreči govoriti. Konj namreč ni padel nanjo, drugače bi bila sirota takoj mrtva!“

Lahko trkanje na vrata poklicalo je ravnatelja ven.

„Nosilnica je tu“, naznanil je vrnivši se, „takoj jo pustim prinesti notri.“

Znova so se odprla vrata, da so vstopili nosilci z vozilom.

Zdravniki so vzdignili s pomočjo ravnatelja nezavestno Heleno na nosilnico, ki je bila zaprta kakor šotor.

Žalostni sprevod se je počasi pomikal dalje.

Ob straneh nosilnice so korakali zdravniki.

Pred vratini so stali umetniki in solznih oči gledali na paro, na katerih je ležala Helena še vedno nepremično; samo slabo utripanje srca je bilo znamenje, da je bivala še med živimi. —

Pred cirkusom je stala brezštevilna množica ljudi.

Nobenega glasu ni bilo slišati naokrog; nepotrebno je bilo, da so častniki obdali v širokem krogu nosilnico, da bi zabranili vsako motenje.

Damski zavod ni bil daleč.

Kakor večina vse ustanove usmiljenja, je nastal tudi ta zavod od milodarov. Daleč naokoli je slovel zaradi ljubeznjivega oskrbovanja bolnikov.

Žalostni sprevod je dospel do poslopja.

Razširjeno zidanje je bilo še iz dobe, ko so bili Španjci gospodarji v Teksasu.

Prej je bil samostan, zidan z največjo skrbnostjo za tisočletja; za visokimi, trdnimi zidovi so bili dolgi hodniki in hladne sobe, v katerih se je nekdaj glasilo petje pobožnih nun.

Pred starinskimi vratmi so ostali častniki, samo zdravniki s polkovnikom in ravnateljem so vstopili v poslopje.

Tam so nesli Heleno v svetlo prostorno sobo. koje okna so gledala v velik krasen vrt.

Zdravniki so nesrečnico previdno vzdignili iz nosilnice in jo položili na posteljo, ki je stala v bližini okna.

Ravnatelj Dalbret je ravno mislil s polkovnikom zapustiti sobo, ko se je zaslišalo na hodniku šumenje svilene obleke.

Prednica zavoda je vstopila.

Bila je postarna, častitljiva dama, koje blagi obraz je pričal o mnogem trpljenju.

Podala je polkovniku roko, katero je ta spoštljivo poljubil, in je potem stopila k postelji ponesrečene, okolu katere so stali zdravniki.

Obraz prednice je kazal globoko sočutje, ko je gledala v lepi, smrtnobledi obraz Heleno, a še drug izraz je bil v njenih očeh, s katerim je ogledovala nepremično.

Z lahkim migom je poklicala ravnatelja v stran.

„Kako se imenuje ponesrečena umetnica?“ vprašala je tiho. —

„Helena Sever“, odvrnil je gospod Dalbret.

„Sever?“ — ponovila je prednica šepetaje, „potem se vendar motim. Zdelo se mi je, kakor da bi bil ljubki obraz podoben nekej dami, katero sem pred davnim poznala v Avstriji.“ —

Polkovnik je stopil k prednici.

„Posloviti se moram, gospica pl. Traunfels“, rekel je z zamolklim glasom. „Žal, da niso mogli zdravniki zbuditi ponesrečene dame iz dolgo nezavesti, a upam vendar, da bo ljubeznjiva postrežba pobožnih sester ohranila slabo življensko luč.“ —

Prednica je spremila polkovnika in gospoda Dalbreta do vrat sobe.

Ravnatelj se je obotavljaje ustavil na pragu, tako da ga prednica vprašuje pogledala.

„Rad bi Vam zaupal neko skrivnost, milostna gospica“, rekel je gospod Dalbret spoštljivo. „Prej sem Vam povedal ime imetnice, a pozabil sem opaziti, da je to ime po možu; rodbinsko ime dame mi žal ni znano, — a— —“

„No?“ vprašala je prednica radovedno, ko se je ravnatelj ustavil.

„Nesrečnica ni umetnica po poklicu“, rekel je gospod Dalbret odločno, „nastopila je samo, da je rešila mene in mojo družino pogina: saj je po čistosti dušo pravi angelj. Prestala je težke udarce; — zvedite torej; nesrečnica je hči avstrijskega grofa!“

292. poglavje.
Ob izlivu Misisipija.

Tam, kjer se veletok zahoda vije skozi raztrgane naplavine proti oceanu, leži prijazno kopališče Novega Orleana, — mestece Balice.

Akoravno se je kopališka doba komaj začela, bivalo je vendar večje število gostov v idiličnem kraju, med njimi mnogo častnikov, ki so tu iskali in našli počitek od trpljenja garnizijske službe.

Med krasoticami, kojih ljubke postave so na sprehodu zbirale svetel krog uniformovanih snubačev in čestilcev, nahajala se je očarujoča prikazen, koje popolna lepota si je v hipu pridobila srca gospodov.

Dama je bila tujka in prvikrat tu navzoča.

V kopališkem izkazku je bila vpisana kot bogata Mehikanka, vzrok, ki je še pomnožil tropo njenih čestilcev.

Akoravno ni bila lepa tujka nepriljudna ali osorna, vendar se je zamogel le eden topličar, bogati častnik Brajnard, hvaliti, da mu je ljubka Mehikanka naklonila posebno zanimanje.

Očividno je dajala posebno prednost bogatemu Kreolcu, tako da so mu že mnogi tovariši čestitali na sijajni zmagi.

Lepa Mehikanka je zaupala častniku, da je vdova in da ima v Maeatlanu velika posestva.

To, in pa uprav omameča ljubkost dražestne žene je tolikanj vplivalo na mladega častnika, da je že po kratkem času prosil za njeno roko.

Mična vdova ni naravnost odgovorila na Brajnardovo snubitev. Odbila ga sicer ni, a sprosila si je čas v premislek; ta diplomatični izhod je vzplamtel častnika k vedno večji strasti.

Vendar je imel nastop lepe žene nekaj posebnega, kar bi bilo gotovo osupnilo nepristranskega opazovalca.

Dama se je vzlic vsem prošnjam svojega čestilca odločno branila iti v blizu ležeči Novi Orlean.

Bila je tudi zelo potolažena, ko je zvedela, da v majhnem kopališču ni policijske postaje.

Dalje je z velikim zanimanjem čitala časnike in sicer s posebnim zanimanjem sodnijske zadeve.

Neko jutro je pogrešal gospod Brajnard svojo oboževanko na sprehajališču.

Prestrašen je hitel v hotel, v katerem je stanovala lepa Mehikanka, da bi poizvedel za vzrok izostajanja.

„Gospa Goncalec je na vrtu“, odvrnil je natakar na vprašanje častnika.

Ta se je takoj podal na označeni kraj.

Kmalu je našel ljubimko.

Sedela je skrita v neki uti in je gledala z objokanimi očmi v daljavo.

V tem je zaslišala korake bližajočega se moža. Lepa vdova je pogledala kvišku in se na videz prestrašila, ko je zapazila svojega strastnega čestilca.

Gospod Brajnard je hitel h kraljici svojega srca in takoj opazil, da je bila žalostna, kar ga je zelo vznemirilo.

„Odpustite, milostna, da Vas motim“, začel je gospod Brajnard. „Ko sem Vas danes zjutraj pogrešal na sprehajališču, mi skrb ni dala miru. A kaj je to, — Vi ste tožni; — ali Vas je kdo užalil, ali ste dobili kako žalostno vest?“

„Nič o vsem tem, dragi prijatelj“, odvrnila je lepa vdova z medlim smehljanjem. „A, — odpotovati moram!“

Častnik se je zganil.

„Vi me hočete zapustiti?“ zaklical je osupnen. „Za Boga, milostna; kaj Vam nisem prav nič, da mislite mojo srce smrtno raniti?“

„Nasprotno, gospod Brajnard“, odvrnila je gospa Goncalec in lahko zarudela. „Več ste mi, nego morda slutite; — vendar me prisilijo k temu razmere.“

„Umorili me bodete s temi besedami, milostna“, zaklical je častnik strastno. „Ali je dogodek, ki Vas kliče proč od tu, skrivnost, ali mi ga morete zaupati?“

„Skrivnost ni, a zanimal Vas bo malo“, rekla je lepa vdova s pogledom, ki je vročekrvnega Kreolca uprav blaznega naredil.

„Prosim, povejte mi vzrok Vašega odpotovanja“, dejal je gospod Brajnard, „prosim Vas iskreno!“

„No, vzrok je precej prozaičen“, odgovorila je gospa Goncalec potegnivši iz žepa neko pismo. „Tu mi piše moj strijc, ki sedaj oskrbuje vsa moja posestva, da mi zamore šele čez nekaj tednov poslati večjo svoto denarja, katero potrebujem v daljšanje mojega bivanja v Balicu. Torej sem primorana odpotovati!“

„To je vse?“ čudil se je častnik. „A, milostna“, nadaljeval je očitaje, „zakaj me niste obvestili o tem, z veseljem dam vsako svoto na razpolago, — jaz —“

„Ne, tega ne morem sprejeti“, prekinila ga je gospa Goncalec, „če bi kdo zvedel o tem, bi za vedno zgubila svojo dobro ime!“

„Prisežem Vam, milostna, da ne bom nikomur povedal besedice o tej zadevi“, zaklical je zaljubljeni Kreolec. „Zaničevati me smete, če pride le en glas o tej ponudbi iz mojih ust!“

Lepa žena je dvomljivo gledala v razburjeni obraz svojega čestilca.

„Dobro, zaupam Vam“, dejala je končno s tihim glasom, „a pomislite, gospod Brajnard, da sem s to privolitvijo popolnoma v Vaših rokah. Le gotovost, da ste plemenitaš, mi dovoli sprejeti Vašo ponudbo.“

Gospa Groncalec je ponudila častniku hvaležno roko, katero je strastno poljubil; potem mu jo je odtegnila in naglo odšla proč.

Častnik je ostal sam.

„Zelo sem radovedna, koliko svoto mi bo poslal zaljubljeni Kreolec“, šepetala je Mehikanka, ko je dospela v svojo sobo. „Manj ko 10.000 dolarjev se mi ne bo upal ponuditi, a morda dobim več, ker upa, da bom pozneje njegova žena. Ob je bogat in misli zaradi mene še veliko pridobiti, — a moja posestva, — ha, ha, — so na luni!“

Lepi Mehikanki ni bilo treba dolgo čakati.

Vže čez malo ur prejela je lep šopek, v katerem je bil zavitek z 20.000 dolarji.

S tem uspehom je bila zadovoljna.

„To se mi je izvrstno posrečilo“, mislila je pustolovka. „Na tako svoto nisem računala. No, začetek bi bil narejen; sedaj bodem skrbela, da bo moj zvesti Seladon večkrat kaj žrtvoval.“

Od tega dogodka je lepa vdova še bolj odlikovala svojega čestilca, akoravno na njegovo snubitev še vedno ni dala odločnega odgovora.

Vzlic temu pa je veljal gospod Brajnard za prihodnjega soproga dražestne Mehikanke in njegovi tovariši so ga zavidali za lepo ženo.

Ko bi bil revež slutil, da je bila lepa kača nevarna pustolovka, v koje zanjke se je brez rešitve ujel, bi bil najbolj nesrečni človek.

Nekega krasnega poletnega večera prosil je gospod Brajnard svojo oboževanko, naj ga spremi na sprehodu ob morju, koji želji je gospa Goncalec rada ustregla.

Mali pristan Balice je bil pol ure oddaljen od kopališča. Tu so se vkrcavali parniki, ki so, prišedši iz Mobile, se peljali v mehikanska pristanišča; tudi je bil ta kraj priljubljen izlet topličarjem, ker so od tam lahko občudovali prekrasni solnčni zahod.

Tam je tudi mogočni Misisipi valil svoje zelene vode proti oceanu, od kojega sivih valov se jo še daleč razločeval.

Tu je ležalo mnogo ladij, v katerih so se vozili topličarji na sprehod, zabava, katero so posebno radi gojili zaljubljenci, da v daljnem morju ni nihče poslušal njihovih zaupnih pogovorov.

Mali pristan je bil danes miren.

Nekaj mornarjev je spalo v vročem pesku, valovi so jim peli svojo enoglasno pesmico.

Častnik je peljal svojo damo v neko restavracijo z zračnim, verandi podobnim prizidkom.

Tu so se radi ustavili topničarji, da so opazovali in kritikovali prihajajoče.

Bil je pravi „obrekovalni drevored“, kakoršnega se večkrat najde v kopališčih.

Danes sta bila gospod Brajnard in gospa Goncalec edina obiskovalca, kar je bilo častniku kaj ljubo, ker je lahko mirno govoril s predmetom svojih vročih želj.

Lepa Mehikanka je sanjavo zrla na gladko površje širnega oceana, na kojega je žareče solnce pošiljalo svoje pekoče žarke.

Le na enem mestu se je na vodni gladini videla široka, temna ploščad, tam so se izlile vode veletoka v neskončno morje.

Tudi naglo razburjenega častnika je ta prizor, katerega je sicer že mnogokrat videl, pretresel.

Morje ima čar, kateremu se ne more odtegniti nobeden zemljan. Mogočnost nikdar mirujoče vode napolni dušo z občudovanjem in pobožnostjo.

Gospa Goncalec je sedaj gledala proti vzhodu.

„Tam oblaček!“ zaklicala je nenadoma, „kaj pomeni to?“

„Parnik, milostna“, odvrnil je častnik uljudno. „Prav danes je dan, v katerem ima priti parnik iz Mobile. Veliki koncert na promenadi si je prisvojil vse zanimanje, drugače bi bilo polovico topličarjev tukaj zbranih.“

Gospa Goncalec je še vedno gledala oblak dima v daljavi, iz katerega se je zdaj spoznal dimnik bližajočega se parnika. —

Za častnika ta ni imel posebnega zanimanja, on je bil vtopljen v svojo lepo spremljevalko, katero je obsipal z raznimi uljudnostmi.

Medtem se je parnik naglo bližal.

Parna piščal se je oglasila in zbudila spalce v pesku in je vabila lenuhe na most.

„Ah, poglejte, gospod Brajnard!“ zaklicala je gospa Goncalec in vstala. „Koliko potnikov je na krovu; — ali pridejo vsi k nam v Balice?“

V pogledih lepe vdove ležala je neka skrb, katere pa častnik ni zapazil.

„Nikakor“, odvrnil je malomarno. — „To so večinoma ljudje, ki potujejo v mehikanska pristanišča. Mobile ima tudi zelo razkošno kopališče v Penzakoli, od tam pride redko kdo v naše samotno Balice.“

Lepa vdova se je oddahnila.

Od parnika sem se je čulo rožljanje in bobnenje vijaka. Potem se je vkrcala mogočna ladja ob pristanski poti, ki je bila zvezana s parnikom po vzdigljivem mostu.

„Jaz se še nisem nikdar peljala daleč po morju“, šepetala je gospa Goncalec, „a želela bi na tako krasni ladji potovati v daljni svet!“

„O, — nič lažje ko to“, odvrnil je gospod Brajnard radostno. „Jaz imam lepo, hitro ladjo v zabavo, ki sme pluti po vseh morjih. Oh, da bi Vi, milostna, bivali kot moja žena na krovu te ladje, jaz bi bil— —“

„Tiho“, rekla je Mehikanka koketno. „Pustite mi čas, gospod Brajnard, — morda, — a sedaj glejte, tam prihajajo naši novi gostje!“

V resnici je mnogo ljudi zapustilo parnik.

Bilo je največ domačinov iz Balice, ki so se vrnili od obiska iz Mobile.

Med njimi je bila visoka moška postava v modri platneni bluzi, navidezno kak delavec, ki je iskal službo v pristanu.

Obraza ni bilo spoznati, ker je imel širokokrajni klobuk globoko na čelo potisnjen; vrhu tega je bil menda na obrazu ranjen, ker je bil ves obvezan.

Gospa Goncalec se ni brigala za čudnega človeka, tudi častnik ga je le površno pogledal, akoravno mu je krepka, postava delavca padla v oči.

Nasprotno je pa ta opazoval dvojico pod verando.

Nakrat pa se je obrnil in odšel v smeri pristana.

Čudne so bile besede, katere je mrmral tuji mož predse; veljale so Mehikanki, katero je videl.

„Ha, ne motim se“, siknil je izmed stisnjenih zob, „to je bila zločinka, ki me je izdala in spravila v roke policije, bila je Mercedes!“

293. poglavje.
Na preži.

Bila je v resnici Mercedes, ki je našla v osebi bogatega častnika novo žrtev.

Delavec pa je bil Sever, ki je v tej preobleki bežal iz Alabame v Luizijano.

Hudodelec je spoznal Mercedo na prvi pogled in je sklonil najgrozoviteje maščevati nad izdajalko.

Ker je bil Sever preskrbljen z denarnimi sredstvi, se je lahko mudil v kopališču in pazil na priložnost.

Kmalu je Sever zvedel, kar je hotel vedeti.

Kakor je pravilno sumil, je bila pustolovka v tem majhnem kopališču, da se je zamogla po eni strani bolj skriti pred policijo in po drugi strani vabiti nove žrtve v svojo mrežo.

V malo dneh je vedel Sever, da je mladi častnik gospod Brajnard medlel v zanjkah očarujoče lepe Mehikanke.

Sedaj je bilo treba ljubimcema prisluškovati in pri priložnosti maščevanje izvršiti.

Vsekakor se ni mogel hudodelec približati dvojici v svoji preobleki v toliko, da bi poslušal njun razgovor.

A Sever je imel iznajdljivo glavo, ki ni bila tako naglo zmedena.

Opazil je, da sta gospod Brajnard in Mercedes pri jutranjem sprehodu posebno rada poiskala senčnato klop, da sta tam mirno kramljala.

Za tem sedežem je bilo gosto grmovje, ki je lahko dobro skrilo človeka.

Tje se je podal Sever naslednjo noč in je nepremično ležal več ur, da je počakal prihod dvojice.

Njegov up ga ni varal.

Častnik s svojo oboževanko se je v resnici vsedel na klop in oba, vtopljena v svoj pogovor, so nista niti brigala za okolico.

„Jaz samo občudujem, milostna, da se v tem neznatnem kopališču tako dobro zabavate“, začel je gospod Brajnard.

„To ima svoj vzrok v tem, da ljubim nad vse samoto in romantiko“, odvrnila je Mercedes.

„No, za to zadnje se tu pač ne nudi preveč“, dejal je častnik. „A, eno imamo tu v Balicu; to so krasne vožnje na morju ob mesečini, vprav nebeški užitek!“

„Tako vožnje bi se rada udeležila“, rekla je Mercedes.

„V resnici?“„ zaklical je mladi častnik veselo. „O, neizrečeno bi me osrečili, milostna, ko bi se hoteli z menoj peljati. Sedaj imamo polno luno in v pristanu so krasne ladje, katere krmijo izurjeni veslači.“

„A, mislite vendar na moje ime, gospod Brajnard,“ šepetala je Mehikanka sramežljivo. „Če bi se zvedelo, da sem se z Vami vozila po morju v mesečini, bi ne bilo konca obrekovanja.“ —

„Oh, ne smete biti tako skrbni, milostna. Midva nisva prva dvojica, katero pelje čvrsti mornar v tiho morje. Sploh greva lahko posamezno v pristan, če sva enkrat tam, ne vidi nihče, da grem z Vami v ladijo.“

„Dobro“, zaklicala je Mercedes, katera si je sama želela spremene enoličnega življenja.

„Potem bi predlagal, današnji večer porabiti, milostna“, dejal je gospod Brajnard ves radosten. „Vreme je krasno, nobena sapica ne pihlja, zanesite se, taka mesečna noč na morju je kaj divnega.“

„Dobro, okolu osme ure bom na pristanu“, šepetala je lepa vdova, „pričakovala Vas bodem v bližini mostu!“

Sever, ki je prisluškoval, je vedel dovolj.

Njegov sklep je bil gotov.

To so dokazale njegove oči, ki so se v tem hipu svetile v demonskem ognju.

A ostal je nepremičen, akoravno ga daljni pogovor ni več zanimal, a izdati se ni smel.

Dvojica je že davno odšla, ko je Sever previdno vstal in vzel smer proti pristanu.

Večer je nastal.

Gospod Brajnard je pravilno prerokoval; bila je noč kakoršne nudijo le vroče dežele očaranemu očesu.

Na jasnem nebu stala je srebrnosvetla luna, ki je razsvetila neskončno vodno površje kakor dan. Le lahko pljuskanje obrežnih valov, dihanje velikanskega oceana, prekinilo je slovesno tihoto, ki je napolnila ta tempel narave.

Soparni zrak krasne mesečne noči je vse živeče objel z onemoglostjo, kajti daleč na okoli je bil svetli peščeni breg prazen.

Samo v eni ladiji je sedela moška postava v mornarski obleki.

A tudi ta obleka ni mogla skriti elegantnosti života, nasprotno pa obraza ni bilo spoznati, ker je imel mornar širok klobuk globoko na čelo potisnjen. Razun tega je široka bela obveza velik del obraza zakrila.

Nekaj korakov od ladije je stal majhen deček, ki je pozorno gledal na vzvišeno obrežno pot, kakor da bi tam nekoga pričakoval.

V grmovjih, ki so obrobljali to pot, se je svetilo kakor iskre, tam so frčale kresnice v nočni igri, ki se je le pretrgala, če je zletela mimo kaka nočna lastovka s svojim presunljivim klicem.

Nakrat je deček zaslišal škripanje peska.

Lahki koraki so se bližali, potem se je prikazala ženska postava.

Takoj je deček hitel dami nasproti.

„Ali imam čast govoriti z gospo Goncalec?“ vprašal je osupnjeno.

„Kdo te pošlje, otrok?“ odvrnila je Mercedes začudeno.

„Gospod Brajnard, ki je danes opoludne najel ladijo: tam doli leži na bregu, milostna. Mornar, kateri Vas bo veslal, sedi notri.“

Mercedes je bila po tem poročilu pomirjena.

Sledila je dečku, ki je peljal damo k ladiji.

„Gospod Brajnard ne bo prišel sem“, rekel je deček, ko je Mercedes mislila stopiti v ladijo.

„Kaj, njega ne bo?“ zaklicala je dama osupnjeno.

„Gotovo“, prekinil jo je dečko. „A milostni gospod bo na drugem mestu brega stopil v barko, tam doli, kjer stoji grmovje. Mornar Vas bo takoj veslal tje.“

Mercedes se je porogljivo smejala; mislila je, da je njen čestilec vse to le zaradi tega uprizoril, da bi ne trpelo njeno dobro ime.

Premišljevala torej ni en trenotek in sedla v ladijo, katera se je v naslednjem hipu jela pomikati dalje.

Potem je plula v senci grmičja naprej, Mercedes pa je občudovaje zrla v bajnokrasno mesečno noč.

Lepa pustolovka se je bila namenila, da bo danes uslišala snubitev svojega čestilca in ga po svoji stari metodi pripravila k nakupu dragocenega lišpa.

S pričakovanjem je torej gledala na breg, kjer se je moral kmalu prikazati.

Ladija pa se je vedno dalje vozila ob bregu.

To se je zdelo pustolovki čudno.

„Ali še nismo kmalu na mestu, kamor ima priti gospod, ki je najel ladijo?“ je vprašala Mercedes molčečega mornarja.

Ta je nekaj nerazumljivega zamrmral v odgovor in hitro veslal dalje.

Pustolovka ni pazila na to, ker je bila v tem hipu utopljena v nov krasen prizor.

Ladja je zavila okolu nekega rtiča, kjer je izlival Misisipi svoje mogočne vode v ocean.

Mercedes je videla v bližini velikansko vodovje, ki je naglo vrvelo naprej.

Svetloba lune se je blesketala v brezštevilnih valovih.

Včasih je pričalo pluskanje, da je prišel eden izmed velikih prebivalcev na površje.

Mercedes je mislila, da bo gospod vstopil na rtu.

Ni bila torej malo začudena, ko je mornar mirno dalje veslal in vodil ladijo proti veletoku.

Mercedi se je to zdelo sumljivo.

„Ali ne peljete tu na suho?“ vprašala je molčečega človeka. —

„Ne“, mrmral je ta, „dalje moramo!“

Pustolovka se je prestrašila.

Vzlic malih besed, katero je govoril mož, — mislila je slišati znan glas.

A preostalo ji ni časa v premišljevanje, ker je v tem hipu prišla ladija v vode Misisipija in so jo njegovi valovi naglo odpeljali v odprto morje.

Mercede se je polastila silna vznemirjenost.

„Kaj pa delate tu?“ zaklicala je prestrašeno. „Saj se peljemo v morje; — obrnite naglo!“

A mornar ni odgovoril.

„I, kaj ne slišite“, vskipela je Mercedes, „saj vendar vidite, da se vedno bolj oddaljujemo od suhega. Obrnite vendar!“

Mornarje hladnokrvno potegnil vesli iz vode in jih je skrbno vložil v barko.

Potem je prekrižal roki na prsih in je navidezno v zadregi gledal v naglo drvečo vodo.

„Le poglejte, kako daleč smo od kopnega!“ zaklicala je Mercedes jezno. „To je bilo nerodno od Vas in sedaj si sami ne veste pomagati. Moj Bog, gospod Brajnard bo iz sebe.“

Vzlic vsemu očitovanju se ni ganil molčeči veslač.

Mercedes je še vedno mislila, da je star slaboten mož, ki je zgubil moč nad ladijo, in je bila skrajno ogorčena na nerodneža.

„I, veslajte vendar!“ zaklicala je končno pustolovka razkačeno, „saj se oddaljujemo vedno bolj od suhega; breg se še komaj vidi!“

Mornar je pogledal proti obrežju, ki je v resnici bil videti kakor ozka proga v daljavi.

Sedaj se je zmanjšala hitrost Indije, vode reke so zgubile svojo moč.

Mercedes je to takoj opazila.

„Sedaj smo iz rečne vode“, zaklicala je mornarju. „Vzemite vesli v roke in peljite me naglo k bregu. A pazite, da ne pridemo zopet v izliv.“

Pustolovka se je zopet naslonila na svoj sedež, ker je mornar prijel vesli in z močjo poganjal ladijo.

Mercedes je bila prepričana, da je veslal proti bregu in se ni ozrla, misleč, da bo molčeči mornar pripeljal ladijo v velikem krogu nazaj v pristan.

Dolgo je sedela na svojem mestu.

Končno je obrnila glavo, da bi videla, kako daleč je sedaj ladija od suhega.

Pustolovka se je zganila.

Kaj je bilo to, — svojim očem ni zaupala!

Brega ni bilo videti, — krog in krog je bila neskončna voda. —

Sedaj je Mercedo objel nekak strah.

Pogledala je na mornarja in opazila, da je ta znova vzdignil vesli in jih položil v ladijo.

„Zakaj ne peljete k bregu!?“ zaklicala je jezno. „Pazite, gospod Brajnard ni mož, ki bi pustil šaliti se s seboj in bi molče prenašal tako nerodnost!“

Namesto odgovora je mornar vstal in privezal vesli skrbno na železne zaklope ladije.

Potem je vzel klobuk z glave, snel obvezo in obrnil od lune razvetljeni obraz k Mercedi. —

„Ali me poznaš, izdajalka?!“ vprašal je zbadljivo.

294. poglavje.
Drama na morju.

Glasen krik največjega osupnenja je odgovoril temu vprašanju. —

„Bog mi stoj na strani“, tarnala je praznoverna Mehikanka, „strah —“

Pred njenimi prestrašenimi očmi je stal Sever, kojega plamteči pogled je bil uničujoče obrnjen v izdajalko.

„Še sem živ“, dejal je porogljivo. „Seve, če bi bilo šlo po Tvoji volji, bi se Ti bil mogel prikazati le moj duh. Tvoj čin se ni posrečil, ničvrednica. Moja sreča me ni zapustila, zbežal sem iz ječe!“

Mercedes se je zgrudila nazaj na svoj sedež.

„Ti si Tvojo satansko izdajo čudovito prekanjeno izpeljala“, nadaljeval je Sever porogljivo. „Z enim udarcem si se me hotela iznebiti in si me hladnokrvno izročila policiji!“

„Ti si me okradel“, izbruhnila je pustolovka, „po noči si odprl mojo omaro in mi vzel večjo vsoto.“

„Zakaj mi je nisi takrat prostovoljno posodila“, odvrnil je Sever zaničljivo. „Jaz bi Ti bil nadomestil to neznatno vsoto v malo dneh. A tvoja osvetoželjnost je bila tolika, da je morala takoj lastnega tovariša pahniti v pogin.“

Mercedes je bila od prestrašenja še vedno kakor otrpnjena. —

Pred njenim duhom je vstala podoba nesrečne Manuelite, katero je brezvestni hudodelec tudi žrtvoval svojemu maščevanju. —

Ali naj jo pričakuje tudi taka usoda!

Mraz ji je šel po žilah.

Gledala je s strahom na postavo svojega prejšnjega tovariša. —

Sever je stal še vedno v ladiji.

Njegove plamteče oči so pogubonosno gledale lepo grešnico. —

V tem je prišla Mercedi srečna misel.

Vedela je, da je bil Sever denarja lakomen, morda bi se dalo njegovo odpuščanje kupiti z večjo vsoto, katero bi mu lahko odštela.

Sever se je zopet vsedel. —

Bila je čudna slika; majhna ladija sredi neskončne vodne puščave in notri dva človeka, — smrtna sovražnika, ki sta bila daleč od človeške pomoči.

Mercedes se je oddahnila, ko je Sever navidezno brezbrižno zrl na morje.

„Ti si torej našla novo žrtev,“ začel je z mirnim glasom, „častnika, katerega si gotovo olajšala za večjo vsoto!“

Pustolovka je poslušala, ali se je mislil njen tovariš znova združiti ž njo?

„Do sedaj mi ni bilo mogoče neizmerno bogatemu gospodu več izvabiti nego 20.000 dolarjev za podaljšanje mojega bivanja v Balice, a upanje imam še na stotisoče. Če mi hočeš pomagati, Ti bom preskrbela velikanske vsote!“

„Meniš?“ rekel je Sever z glasom, prod katerim se je Mercedes stresla.

Roki je malomarno križal in s porogljivim posmehom gledal na tresočo.

„Zakaj pa hočeš odkloniti tako premoženje?“ zaklicala je lepa Mehikanka začudeno in ob enem boječe. „Žal mi je bilo, da me je moja osvetoželjnost takrat gnala tako daleč, a Ti si me grozno razkačil; to ne smeš pozabiti, Artur.“

„Hrani Tvoje ničvredne izgovore!“ zaklical je Sever zaničljivo. „Ti si gotovo mislila, da bom končal na vislicah. Le strah govori iz Tebe; ko bi Te pripeljal na breg nazaj, bi Ti bilo prvo delo, me znova izročiti policiji!“

„Ne, ne!“ zaklicala je Mercedes preplašeno, „bridko sem obžalovala moje takratno dejanje, — prisežem, da— —“

„Ne prisegaj!“ zaklical je Sever ostro. „Mar-li misliš, da bom verjel Tvojim gladkim besedam, lepa kača? Ne, s Tabo nikdar več ne začnem stare igre; sedaj Te imam v rokah in bom s Teboj obračunal!“

„Kaj misliš z menoj narediti, Artur?“ izustila je Mercedes smrtnobleda.

„Ali še ne veš tega?“ vprašal je Sever ostro in zlobno pogledal Mercedo.

Sedaj je obšel smrtni strah lepo grešnico.

Dvomila je, da bi ji Sever prizanesel.

„Ali me boš umoril?“ vprašala je z ugasujočim glasom.

„Seveda,“ odvrnil je Sever hladnokrvno. „Ti dobro veš, da še nisem nikdar odpustil razžaljenja ali celo izdajstva; sploh zgubi svet s Teboj le malo, lepa Mercedes, brega ne boš več nastopila!“

Nesrečnica je bila vsa iz sebe.

Vedela je, da je bil njen prejšnji tovariš mož, ki bi zamogel uresničiti to grožnjo.

„Ne govori tako strašno, Artur,“ prosila je, „vse moje premoženje Ti dam, če mi odpustiš; dalje Ti prisežem, da Te nikdar ne izdam!“

Proseče mu je zrla v obraz.

Sever se je smejal zaničljivo.

„Jaz ne maram Tvojega denarja!“ zaklical je srdito. „Ko bi mi milijone položila pred noge, bi vendar ne odšla moji osveti. Ne, — Ti me poznaš in dobro veš, kako plačilo pričakuje Tvoje izdajstvo.“

„Varuj se!“ zaklicala je Mercedes, ki se je še enkrat ohrabrila. „G. Brajnard Te bo pozval na odgovornost. Zvedel bo gotovo, da si me zvabil na morje.“

„Hrani Tvoje smešne grožnje, žena,“ zarohnel je Sever nad tresočo. „Častnik bi mi smel biti hvaležen, da ga rešim Tebe. — Sploh ne bo zvedel za moje dejanje; veruj mi, Mercedes, jaz sem vse tako uredil in preskrbel, da je vsaka ovadba nemogoča!“

Mercedes je presunljivo zakričala.

„Pomoč! Pomoč!“ je vpila na vse grlo. „Jaz nočem umreti, — pomoč!“

Sever se je satansko zasmejal, kar je čudno nasprotovalo s krikom smrtnega strahu.

„Ne trudi se, lepa Mercedes,“ rogal se je. „Tu, ob izlivu Misisipa ne pride rešilna ladija. Sama sva na morju in ko bi se pokazala barka, ne našla bi Te več živo.“

Lepa Mehikanka je padla na kolena.

„Prizanesi mi, Artur,“ prosila je z obupno zvitimi rokami. „Kaj Ti pomaga moja smrt; rotim Te, — vse hočem storiti, kar zahtevaš, — vzemi moje premoženje, — a ne umori me!“ —

„Ali si imela Ti usmiljenje z menoj, ko si me takrat izročila policiji?“ zavpil je Sever divje na klečečo, „Ti bi se bila radovala, ko bi bila zvedela za mojo smrt; Ti si bila gotova, da ne bom nikdar Več videl luči dneva. Pri meni ne pomaga nobena prošnja; — umreti moraš!“

„Usmiljenje!“ prosila je Mercedes, „milost, — usmiljenje!“ —

Sever je ostal s svojega sedeža.

Mercedes je planila kvišku in šla na konec ladije.

„Ne dotakni se me!“ zavpila je obupno, „drugače skočim takoj v valove.“

Hudodelec se je peklensko zasmejal, kar je donelo v ušesih zbegane kakor zvonjenje mrliču.

„Izvrstno!“ zaklical je, „potem si lahko prihranim trud, Te vreči v morje. Le skoči, lepa Mercedes, potem bo ustreženo mojemu maščevanju!“

Mercedo je obšlo neko olajšanje.

Bala se je, da jo bo Sever zadavil kakor nesrečno Manuelito. —

Vzlic strahu zdel so ji je konec v tihi vodi svetovnega morja lažje, nego pod divjimi prijemi morilca.

Sever je uganil njene misli.

„Ah, meni se zdi, lepa Mercedes, da se ne bojiš take smrti v vodi. A namenil sem Ti dosti hujšo kazen, nego potapljati se v hladnih, zibajočih se valovih. Tu poglej, lepa izdajalka!“

Nehote je pogledala nesrečnica na razsvetljeno površje vode. —

Kaj je bilo to?! —

Črna senca je s čudovito hitrostjo plavala na svetli gladini; v velikem krogu je strahovita prikazen obkrožila zibajočo se ladijo.

„Kaj je to?!“ zavpila je Mehikanka.

Groze se je tresla po vsem životu.

„Hrbtna plavuta morskega volka, moja draga.“ smehljal se je Sever. „Sedaj glej, če Ti bo mogoče s Tvojo hudičevo lepoto goniti krvoželjno bestijo, tako, da Te bo morda ponesla na svojem luskavem hrbtu na suho; — ha, ha, lepa Mercedes, ni ti vendar iskati smrt v valovih.“

„Artur!“ zavpila je v največji obupnosti, „ali moreš biti tako nečloveški, da bi me umoril na tako grozen način?“

„Zakaj pa ne, draga Mercedes?“ odvrnil je hudodelec ledeno mrzlo. „Strašni prebivalec globočine se bo veselil v svojem brezmejnem kraljestvu pozdraviti tako lepo ženo, kakor si Ti še vedno. Zanesi se, lepa izdajalka, da Te ne bo spustil; temu čestilcu se ne boš zmuznila!“

Mercedes je samega strahu komaj slišala, kaj je njen tovariš govoril.

Na pol nezavestna je padla na svoj sedež nazaj.

Sever je potegnil uro.

„Sedaj hočem konec narediti,“ rekel je. „Ti si sedaj stoterokrat občutila muke, katere sem jaz preživel v ječi; še ono minuto Ti dam časa, če potem sama ne skočiš v valove, vržem vanje!“

Nesrečnica je pretresujoče vpila na pomoč, a njeni klici so se razgubili v neskončni vodni puščavi.

Srepo je opazovala Mercedes morskega volka, ki je v majhni oddaljenosti obkrožal ladijo.

Časoma je videla bel život živali, ki je po naravnem nagonu slutila svoj plen. — — — —

„Čas je minul!“ dejal je Sever in vstal. „Hočeš prostovoljno v smrt?“

„Umori me,“ ihtela je Mercedes, „a ne pusti me končati v žrelu krvoželjne živali!“

Sever je stopil na klop in siloma zvlekel ležečo Mercedes kvišku. —

V tem so se oklenile bele roke lepe žene okolo vratu neizprosnega.

„Artur, ljubi Artur, ne pusti me tako umreti,“ prosila je srce pretresujoče. „Vse. — vse, — samo ne te grozne smrti. — Saj sem še tako mlada, — pusti me še živeti, — vse življenje Ti hočem služiti kot dekla, — Artur, — če imaš še srce, prizanesi mi, — odpusti mi!“

„Ne, — ker Ti si me brez usmiljenja izročila sodišču,“ zavpil je Sever, in je poskušal odpreti roke, ki so ga krčevito objele. „Ko so me takrat vlekli s seboj, prisegel sem, da boš grozno pokoro delala za Tvojo izdajstvo; le smrt bi mi mogla zabraniti izvršitev moje obljube. Prej boš genila pošast globočine, predno bom jaz spremenil svoj sklep!“

„Umori me vendar sedaj!“ zavpila je Mercedes. „Le ne to grozno smrt v globočini. Artur, dragi Artur, ne te mučne smrti!“

Sever se je siloma oprostil rok lepe žene.

Vzdignil je bujno postavo kakor pero in je stopil ž njo ob rob ladije.

„Pusti me vendar prej moliti,“ šepetala je Mercedes z ugasujočim glasom. „Samo eno minuto še, — Artur, — en trenotek mi še privošči, — oh —!“

Glasen krik se je razlegal skozi tihi zrak, potem je voda pljusknila kvišku.

Valovi so sprejeli telo nesrečne žene.

Morski volk se je, prestrašen od težkega padca, malo umaknil.

Sever je natančno videl črno hrbtno plavuto živali, ki je obstala nepremično.

„Milost, Artur, — usmiljenje!“ hreščala je Mercedes smrtnem strahu ter je obupno silila k ladiji.

„Nesramna izdajalka, sedaj si dobila svoje plačilo!“ vpil je Sever z grmečim glasom. —

Čez vodno površje je hitela črna senca k potapljajoči se Mercedi.

Krik, ki je strašno odmeval nad valovi, je oznanil, da je pošast ugrabila svoj plen.

Še enkrat se je vzdignila glava očarujoče lepe žene nad razburjenimi valovi.

„Tisočkratno prokletje nad Tebe, zločinec!“ donelo je nezgodo oznanjujoče.

Potem je vse zginilo z vodne gladine in lunina svetloba se je blesketala v širokih kolobarjih, katere so tvorili valovi nad žrtvijo krvoželjne zveri.

295. poglavje.
Kraj usmiljenja.

Skozi visoka okna starega španskega samostana, v katerem je bil Houstonski zavod za dame, prisvetili so solnčni žarki v hladne staroveške sobe.

Mogočni vrhovi dreves na nekdanjem samostanskem vrtu ublažili so pekoče žarke, ki so se sanjavo igrali na kamenitih tleh hodnika.

Zlati nebeški poslanci prikradli so se skozi gosta zagrinjala v sobo pritličja.

Ljubkuje so švigali čez mili bledi obraz, kojega velike tožne oči so zamišljeno opazovale in zasledovale igro solnčnih praškov. —

Bila je zopet ozdravljena Helena, ki je počivala v zračni, hladni sobi na mehkem divanu.

Ubogo bitje je imelo prestati hude dni.

Mnogokrat so sedeli zdravniki z dvomljivimi obrazi ob postelji bolnice in so na skrbljiva vprašanja strežnice zganili z ramami. —

V takih dneh je vladala velika žalost med sestrami, ki so se skoraj prepirale za postrežbo Heleni.

Njena nepopisna ljubkost, njena požrtvovalnost, s kojo je sirota vstopila za nesrečnega gospoda Dalbreta, pridobila si je v hipu vsa srca, in marsikatero bledo, tiho dekliško obličje se je v dolgih urah noči nagnilo čez obraz trpinke in ji pritisnilo rahel poljub na vroči ustni.

Prednica zavoda, gospodična Traunfels, je bila v veliko začudenje sester tolikokrat obiskala ponesrečeno damo, da je le izvanredno zanimanje zamoglo opravičiti nenavadno sočutje. —

Posebno je prihitela častitljiva dama k postelji nezavestne, če se ji je v vročici bledlo, potem je pazila gospica Traunfels na vsako besedo in je mnogokrat pritisnila robec na solzne oči.

Helena je bila več tednov popolnoma nezavestna, dostikrat se je bilo bati, da ugasne slaba življenska luč.

Končno je vendar zmagala mladost nad smrtjo.

V zavodu je vladalo splošno veselje, ko so zdravniki izrekli, da ni več nevarnosti, a priporočali so največjo skrb in ukazali, da se ozdravljujočo ne sme razburiti z nikakoršnimi pogovori.

To vse se je zvesto izpolnilo.

Heleni so stregli in jo negovali, ker je bila ljubljenka sester, ki so se v resnici z uprav ginljivo skrbnostjo trudile za angeljsko lepo trpinko.

Tudi prejšnji prijatelji niso pozabili Helene.

Vsak dan so prihajala povpraševanja od častnikov, od Houstonske družbe; ravnatelj Dalbret je prišel, kolikokrat mu je bilo mogoče, kakor njegovi pristaši, vsi so povprašovali po zdravju ponesrečene in so se veselili dobremu odgovoru, ali so pa potrtim srcem odhajali, če so imeli zdravniki novo skrb z ponesrečeno.

Težko pa je bilo, ubogo Juno pridržati, da ni šla k svoji ljubi gospodinji.

Zvesto dušo so nastanili v sosedstvu samostana; tam je stala zamorka po več ur skupaj in jokaje gledala na staro poslopje, za kojega temnim zidovjem se je borila njena gospa s smrtjo.

Zdravniki so se bali, da bi hudo pretresenje možganov neugodno ne vplivalo na duh nesrečnice; a prevaranje je bilo veselo, ko so prve besede k življenju vzbujene značile popolno jasnost duha in spomin na zadnje dogodke.

Strežnice so prosile Heleno, ne govoriti, da bo v miru zadobila popolno zdravje. — — —

Tako je ležala grofova hči mnogokrat po več ur v hladni sobi, raz sten pa so jo resno in molčeče zrle stare podobe, katere so nekdaj slikali španski umetniki. Skozi zaprta okna so zamolklo donele pesmi krilatih pevcev, ki so se zibali na gostih vejah prastarih dreves samostanskega vrta, in solnčni žarki so prikradli skozi male razpoke, kakor da bi bili radovedni dodati lepo bolnico na postelji.

V dolgih obokanih hodnikih je vladala slovesna tihota, katero je le redkokedaj prekinilo šumenje ženske obleke. Potem so se pač na lahko odprla vrata in ena sester je vstopila v sobo, da bi ljubeznjivo povprašala po željah Helene in gledala v velike temne oči, ki so tako neizrečeno hvaležno dodale zveste strežnice.

Najbolj srečna je bila Helena, če je slišala iz cerkve prekrasno petje sester; potem je ležala s sklenjenima rokama na postelji in je hvalila Boga za srečno rešitev iz smrtne nevarnosti.

Tukaj je našla reva končno toli zaželjeno varno zavetje. Ropot sveta ni prihajal za staro zidovje. Tu je vladal mir, ki je bil zdravilni balzam ranam njenega srca.

Tako je prešlo še več tednov, predno so zdravniki izrekli Heleno za popolnoma ozdravelo, a priporočali so ji še vedno veliko varovanja, tako da se je odločila na silne prošnje njenih strežnic še nekaj dni ostati v zavodu.

Tu je bil vsak bolnik postrežen brezplačno, ker je zavod razpolagal čez velike vsote, katere so darovali podporniki.

Tudi ravnatelj Dalbret je v imenu Helene, in brez da bi ta vedela o tem, izročil zakladu denarno vsoto. A ta dar ni imel najmanjšega vpliva na usmiljenje sester s Heleno, katere so z isto skrbnostjo ravnale z revnimi.

Le edino zapuščenost in ljubkost uboge bolnice, kakor tudi in ne najmanj njena požrtvovalnost so jo z enim hipom naredile za ljubljenko vseh kanonis. —

Častita prednica je opetovano vprašala zdravnike, če bi se smela ozdravljena spustiti v daljši pogovor brez škode za njeno zdravje.

Ni bila malo vesela, ko ji je ravnatelj nekega jutra zagotovil, da je nje lepa varovanka sedaj popolnoma ozdravljena.

Zavese pred Heleninimi okni so bile odgrnjene in okna široko odprta, tako da je krepilni, dišeči zrak samostanskega vrta brez ovire prišel v sobo lepe prebivalke.

Helena je sedela pri oknu in z očaranjem gledala kmalu na temnozelena stara drevesa, kmalu na pisane cvetice, na katerih so se igrali brezštevilni metulji.

Iz tega sanjarjenja jo je vzbudilo šumenje svilene obleke. Prednica zavoda, gospodična Trauntels, je stopila v sobo.

Helena je s spoštljivo ljubeznijo gledala v resni, zaupanje vzbujajoči obraz častitljive dame, ki je v svoji črni obleki in z zlatim križem na prsih naredila jako odličen in slovesen utis. —

„Ne vstajajte, ljubi otrok“, rekla je prednica po prijaznem pozdravu, „zdravnik mi je povedal danes v moje veselje, da ste sedaj popolnoma ozdraveli; a ker priporoča veliko varovanje, želim, da ostanete še nekaj časa v zavodu.“

„Neizrekljivo sem Vam hvaležna za ljubeznivo postrežbo, katero sem našla tu. Brez nje in brez pomoči Vsemogočega bi ne bila več med živimi.“

In njene velike temne oči so z nepopisno hvaležnostjo zrle v resni obraz sestre prednice.

„Da, Bog Vas je čuval, moj ljubi otrok“, rekla je stara dama s prikupljivo prijaznostjo. „Ko ste bili prinešeni k nam je bilo Vaše stanje tako, da je bila videti vsaka človeška pomoč zaman, a neskončno dobrotljivi Bog Vam je drugače odločil: sedaj ste rešeni življenju.“

„Danes prihajam, da bi sprosila neko pojasnilo“, nadaljevala je prednica obotavljaje. Ne hudujte se na ravnatelja Dalbreta, da mi je ovadil neko skrivnost.; obvarovala sem jo in nobena sester ni zvedela o tem. Ali je res, da ste Vi, moja ljuba, hči avstrijskega grofa?“

Bledi lici ogovorjene sta globoko zarudeli.

„Gospod Dalbret je govoril resnico, gospodična“, šepetala je Helena, „jaz sem hči grofa Ostrovrharja!“

„Ostrovrharja?“ je zaklicala prednica iznenadeno. „Ali je grad v bližini B......n?“

Helena je prikimala z glavo.

„Potem ste edini otrok moje naljubše prijateljice“, rekla je stara dama globoko ginjena. „Vaša nepozabna mati je bila moja tovarišica v odgojilnici; bili sve nerazdružni in sve si vedno dopisovali. Njeno zadnje pismo je bilo kratko, — moja prijateljica mi je poročala, da je njen edini otrok, vroče ljubljena hči, zapustila očetovo hišo!“

Prednica se je prestrašila.

Helena se je v tem trenotku silne duševne bolesti jokaje zgrudila. —

„Potolažite se, dragi otrok“, prosila je častitljiva dama s tresočim glasom. „Olajšajte si srce in povejte mi čudni dogodek. Vaša draga mati Vas je v svojih listih vedno opisovala kot tolikanj ljubeznjivo in udano bitje, da mi je takratni Vaš korak uganjka.“

Pri teh besedah je potegnila prednica Heleno k sebi in pritisnila s solzami oblit obraz mlade trpinke na svoje srce. —

„Jutri pridem zopet“, dejala je skrbno, „razburjenost bi Vam utegnila škodovati!“

„Ne, — ne“, zaklicala je Helena proseče, „sedaj Vam hočem vse povedati, — vse!“

Stari zidovi tihe sobe so gotovo že slišali tožbe marsikakega mladega, od bolesti raztrganega človeškega srca, a kaj je bilo trpljenje teh pobožnih Kristusovih nevest, kojih ostanki so davno počivali pod kamenitimi ploščami samostanske cerkve, proti usodi nesrečne Helene.

Prednica je komaj skrila svojo ginjenost.

Ko je Helena končala, poljubila je iskreno bledi ustni otroka njene nepozabne prijateljice.

„Vaše grozno trpljenje, ubogi otrok, je stokrat poravnalo edini očitek, katerega bi Vam mogla narediti, oddaljenje iz očetove hiše. A povejte mi, kaj Vas je takrat napotilo, da ste sledili onemu ničvrednežu?“

„Bila je čudna dajmonska moč“, šepetala je Helena kakor v sanjah. „Če sem pogledala v njegove oči, zginili so vsi dobri nameni. Bila je skrivnostna moč, ki me je gnala celo čez morje, da je spoznanje njegovih zločinov uničil nenaravni čar.“

„Brez dvoma; ta čudni človek ima v sebi ono satansko moč, ki mu pokori mnogo ljudi v brezvoljna orožja“, mislila je prednica, a je molčala, da bi varovala Heleno.

„Najprvo bodem sama pisala Vašemu meni dobro znanemu očetu in ga pomirila zaradi usode njegove hčere“, pristavila je glasno. „Da pride odgovor, ostanite v tem tihem zidovju, ker Vas imam sedaj kot zapuščino mojo drage umrle prijateljice. Jaz sem neizrečeno ljubila Vašo mater, veselim se, da zamorem prenesti to naklonjenost na njenega otroka.“

Helena je veselo vzkliknila in objela častitljivo damo.

Sedaj je vendar našla dolgo in vroče zaželjeno, ljubeče materinsko srce!

„Tudi jaz sem prestala mnogo izkušnja v in čudnih dogodkov, predno sem prišla v to tiho mirno hišo“, nadaljevala je prednica. „Sedaj sem srečna; tudi Vi bodete zopet našli Vašega otroka in ž njim mir Vaše duše.“

Stara dama je poljubila Heleno in potem zapustila sobo, v katerej je ravnokar našla hčer ljubljene prijateljico. —

Helena je ostala sama, a k oknu ni šla več.

Zamišljeno ji je švigal pogled po sobi, da se je ustavil v neki dolblini.

Tu je gotovo v prejšnjih časih stal križ ali kip Matere božje in pred njim so klečale blede Kristusove neveste, da v vroči molitvi zadobile mir duše. Kake bolesti so morale takrat divjati v srcih teh mladih deklet, če so gnale muke zavržene ali ogoljufane ljubezni, ali kaka druga žalostna usoda te sirote v tiho samostansko zidovje, je moral uplivati mir, ki vlada v teh visokih sobah, nepopisno dobrodejno na krvaveča srcu nesrečnic.

Sedaj je zopet stalo mlado, lepo bitje v tihem prostoru, kojega prejšnje prebivalke so davno počivalo v samostanskih gomilah.

Ali so bile duše ranjkih, ki so jo tu obdale, ali je sveti namen starega poslopja tako dobro del Heleninemu srcu?

Ona je ljubila — in trpela.

Mož, kateremu se je nekdaj zaupno udala, je bil nesramnež, ki jo je hudobno varal.

Sedaj je razumela Helena, zakaj so prevarana srca prejšnjih prebivalk našla svoj mir v starem zidovju samostana.

Bil je čut približanja k Usmiljenemu, kateri jih je gnal k temu koraku. V ljubezni do Boga so pozabile pozemske nazore in so šle z blaženim smehljajem v večnost.

Kakor prisiljena od nepremagljive moči, je Helena padla na kolena.

Njen pogled je pobožno obvisel v majhni dolblini.

Ali bo tudi ona, — nesrečnica zopet našla mir svoje duše ?!

296. poglavje.
Na sledu hudodelca.

Pozorišče naše povesti preložimo v Galveston, teksanski pristan, kjer se je Helena svoj čas, ko jo je vojna ladja rešila, izkrcala.

Sredi vrvenja in drvenja pristanskih delavcev, ki so marljivo nakladali in razkladali razno blago iz ladij, stal je krepek mož v delavski obleki, kojega ojstri in neprestano krožeči pogled je postavil na laž brezbrižnost in malomarnost, s katero je slonil na kupu bombaža.

Predmet njegove pozornosti je bila vidno majhna skupina moških delavcev, ki je stala v majhni razdalji ob pristanskem zajezju.

Možje so si živahno pogovarjali med seboj.

Eden iz med njih, čvrst starejši mornar, je stal poleg velike ladje veslarice, koje posestnik je menda bil, ker sta ostala dva moža večkrat pokazala nanjo in skušala mornarja pregovoriti k vožnji.

Prisluškovalec za kupom bombaža je lahko razumel vsako besedo živahnega pogovora.

„Ne, sedaj nimam časa,“ slišal je govoriti mornarja. „Sploh če hočete v Houston, Vam je treba iti samo na kolodvor, ki je komaj tisoč korakov od tu. Tudi Vas ne stane vožnja toliko, kakor bi bilo treba dati meni, če Vas veslam do brega onega zatoka.“

„A, bodite vendar pametni, stari prijatelj,“ odgovoril mu je eden, „za teh par dolarjev mi ni nič; jaz imam svoje vzroke, da bi rad s tovarišem, ki me spremlja, videl zatok. Ali naju hočete peljati?“

„Tako, tako,“ dejal je mornar nezaupno, „kdo ve, kaj tiči za tem; to je vendar čudno, da se nočete poslužiti s prijateljem železnice.“

Sumljiv pogled je zadel tujca.

V tem je mornar nadaljeval:

„A meni je prav, in če morem zaslužiti nekaj dolarjev, sem vedno pripravljen. Takoj Vas pa ne morem popeljati tje; pridite čez eno uro, takrat bom prost in Vas lahko popeljem do zatoka.“

Ker niso pomagale vse prošnje in obljubil nič, sta se moža oddaljila.

Pri odhodu sta silno prosila starega mornarja, naj bo čez eno uro gotovo pri ladji.

„To sta menda tihotapca, ki hočeta poizvedeti priložnost,“ mrmral je mornar, ko sta moža počasi odšla. „Eden je mešanec, a drugi, to mora biti fin gospod, akoravno nosi sedaj delavske obleke.“

Prisluškovalec za kupom je kazal največjo brezbrižnost, ko sta šla moža mimo njega.

Skrivaj pa je bistro pogledal v obraz enega teh postav.

„Če me vse ne vara, je to iskani“, mislil je. „Spremljevalec je oni sluga, ki ga podpira pri njegovih zločinih. Prepričan sem, da je drugi mož Sever, akoravno se je zelo spremenil, odkar ga nisem videl. No, kmalu bom zvedel, če se v resnici Sever skriva tod.“

Prisluškovalec se je vzravnal in šel navidezno brezbrižno za možema.

Bila sta v resnici dolgo zasledovani Sever in njegov zvesti sluga Joze.

Prisluškovalec je bil Maknel, oni spretni detektiv, katerega je poslal Rogers, sedanji policijski načelnik, z nekaterimi drugimi uradniki zasledovat ubeglega hudodelca.

Sever se je takoj vrnil v Balice, ko je izvršil na Mercedi grozno maščevanje.

Proti jutru je dosegel breg, in se je izkrcal v majhni odtujenosti od pristana.

Že od daleč je videl, da je vladala na drugače tihem kraju razburjenost in zmedenost.

V resnici je spravil Mercedin goreči čestilec gospod Brajnard vso okolico na noge zaradi izginole ljubimke.

Ker pa ni nihče opazil, da je nesrečna žena stopila v ladjo, in mladi fant, katerega je bil Sever podkupil, ni ničesar ovadil, mislilo se je, da je lepa dama padla čez strmino obrežno poti v morje in je tam utonila.

Gospod Brajnard je bil ves obupan nad usodo oboževane ljubimke.

Ko je v svoji sobi poln žalosti mislil na izgubljeno lepo ženo, donešen mu je bil listek sledeče vsebine:

„Gospodu stotniku Brajnardu,

Balice.

Vi žalujete za ženo, kateri ni bilo mar drugo, kakor Vas ogoljufati za denar. Mercedes Iturbide, kakor se glasi njeno pravo ime, je pustolovka, ki je bila delj časa moja tovarišica in me je izdala. Svojo kazen je našla na grozen način, daleč zunaj na morju.“

Sever je poslal ta čudni listek, ki je bil brez podpisa častniku gospodu Brajnardu, na katerega je naredil strašen utis. —

Hudodelec se je še istega jutra odpeljal s parnikom v Galveston.

Tam je nepričakovano dobil Jozeja, kateri je bil zapustil pastirje vsled prepirov z dolgim Benom.

Sever ni slutil, kako blizu mu je bila poguba, ker Maknel ga je zasledoval do Mobile in je dospel v majhno kopališče istega dne, ko so je peljal Sever iz Balice v Galveston.

Seveda je zvedel detektiv za Mercedino smrt in je takoj slutil, da je to Severjevo delo.

Takoj je brzojavil v Novi Jork o svojih dosedanjih uspehih in se je peljal z železnico v Galveston, kamor je dospel tisti dan kakor Sever.

Sever je bil zelo vesel, ko je srečal Jozeja, in se je hotel takoj ž njim odpeljati v Houston, da bi v Novi Mehiki varno zavetje.

A Joze je povedal svojemu gospodu, da je v čakalnici Houstonskega kolodvora nabit Severjev zasledovalni list in da povprašujejo policijski uradniki vsakega tujca po legitimaciji.

Zato se je hudodelec potrudil dobiti ladjo, ki bi ga prepeljala, pri kateri priliki smo ga srečali v začetku tega poglavja.

Galveston leži na otoku, ki je zvezan z bregom le po železniškem mostu, zato je hotel Sever v zatoku na kopno iti, da bi z vozom ali pa na konju dosegel varno okolico.

Tu v pristanu pa je Maknel opazoval in spoznal hudodelca in njegovega slugo; a ravnati je moral kar najbolj previdno, ker je od prej poznal Severjevo prekanjenost.

Ker bi se bil hudodelec s svojim slugo pri preteči nevarnosti lahko skril v gneči pristanskih delavcev, je Maknel sklenil, ga pri vožnji na morju zasledovati in ga prijeti s pomočjo Galvestonske policije.

Detektiv je bil odločen, da Severja na noben način ne spusti, ker so bili v Novem Jorku tako prepričani o Severjevi nevarnosti, da so imela vsa oblastva ukaz, jim izročiti hudodelca živega ali mrtvega.

Ko Maknel ni mogel več videti zasledovanih, hitel je na policijsko postajo, kjer so mu radovoljno privolili vsako pomoč.

Maknel si je zmislil načrt, kateremu so pritrdila oblastva, ker bi se na ta način gotovo dobil hudodelec.

Tajni policaj ni zgubil ni minuto časa in je imel že čez pol ure pripravljene štiri ladje, na raznih mestih pristana, v katerih je čakalo število policajev, preoblečenih za delavce, na signalni strel.

Maknel sam se je podal v eni ladji v bližino one, katero si je Sever zbral.

Najel je nekaj dobrih veslačev, tako da je smel upati, da kmalu doide hudodelca.

Vsi policaji so bili oboroženi s karabinerji in so imeli ukaz na Severja streljati v slučaju, da bi skušal uiti, ali pa ko se vlegel v ladjo, jo s krogljami prestreliti, da bi se potopila. Vse priprave so bile tako urejene, da hudodelec ni mogel ničesar sumiti, zato je bil Maknel prepričan, da se mu bo posrečilo prijeti tako dolgo iskanega.

Ura še ni bila pretekla, ko je tajni policaj ugledal Severja in Jozeja, ki sta prišla na nabrežje in nestrpno pričakovala starega mornarja.

Končno je prišel.

Maknel ni mogel slišati, kaj so se ti trije menili, a videl je, kako je Sever mornarju nekaj stisnil v roko, na kar je ta stopil v ladjo, kamor sta mu begunca nemudoma sledila.

Maknel je čakal, da je bila ladja kakih sto korakov oddaljena, da bi se zasledovani ne mogli obrniti.

Potem pa je vzel svoj karabiner in ustrelil, tako da je donel strel daleč čez tiho vodo.

Detektiv je videl, da se je Sever pri strelu zganil in živahno govoril v Jozeja in mornarja.

Hudodelec je urno zgrabil dve vesli in pomagal veslati z vsemi močmi.

Za njimi so streljale štiri policijske ladje, katere so, veslane od čvrstih mornarjev, naglo kakor veter plule čez pristanske vode.

Maknel je bil v prvi ladji, ki je bila oddaljena od plovila beguncev le malo sto korakov.

„Udajte se!“ vpil je z grmečim glasom. „Drugače pustim streljati!“

Sever ni odgovoril, temveč se napenjal s podvojenimi močmi, tako da je plula njegova ladja s hitrostjo ribe po valovih.

„V imenu postave!“ zavpil je Maknel znova. „Stojte, drugače ste vsi izgubljeni!“

Detektiv je opazil, kako je stari mornar po teh besedah vzdignil vesli.

„Ali ne boš dalje veslal, pes!“ zarohnel je Sever nanj.

„Ne mislim na to“, odvrnil je starec nejevoljno. „ko bi bil vedel, da Vam je policija tako za petami, bi se bil varoval Vas prepeljati. Le udajte se, drugače se uprem z mojimi vesli.“

S temi besedami je mornar vtaknil vesli v vodo in poskusil ladjo premikati v nasprotni smeri.

„Ustreli lopova, Joze!“ je besno zatulil Sever in skušal dalje veslati.

„Pustite mene veslati, gospod“, odvrnil je sluga, „jaz pridem z barko hitreje naprej, ko Vi!“

V tem trenotku je Sever dvignil samokres in ga pomeril na mornarja.

„Ali misliš sedaj veslati!“ zavpil je zopet nanj.

„Ne“, odvrnil je ta, misleč, da ga hoče hudodelec s tem samo strašiti.

A on ni poznal tega satanskega človeka.

Strel se je zabliskal.

Potem je padel starec raz svojega sedeža, ker mu je kroglja prodrla skozi srce. — — — — —

Maknel je z grozo opazoval ta zločin.

Videl je, kako se je sedaj ladja s hudodelcem naglo bežala bregu.

„Živ ali mrtev“, mrmral je tajni policaj. „Dobro, če noče drugače, preostane mi le zadnje. Svet ne zgubi ničesar v tej pošasti!“

„Zadnjikrat Vas poživljam, udajte se!“ zakričal je Maknel še enkrat.

Porogljiv smeh iz Severjevih ust je bil odgovor na Maknelov poziv.

Detektiv je vzdignil karabiner.

Ko je počil strel, videli so zasledovalci, da je Sever padel raz sedeža.

Joze je ves preplašen spoznal, da je Maknelova krogla zadela njegovega gospoda v prsa.

S smrtnobledim obrazom je ležal hudodelec na tleh čolna, kri mu je lila iz rane.

V tem trenotku je zadela ladja ob rešilni breg.

Joze je vzel v naglici Severjevo truplo na roke in je skočil na breg.

Okolu glave so mu švigale krogle bližajočih se zasledovalcev.

Vže se je mislil sluga odreči begu in se spraviti v varnost, ko je zapazil majhen voz, kateri so je peljal ob bregu.

Zaklical je vozniku, kateri se je na to ustavil in osupneno ogledoval s svojim čudnim bremenom prihajajočega.

Joze je takoj videl, da bo z denarjem lahko dobiti voznika.

„Sto dolarjev, če me spravite v varnost z mojim gospodom!“ zavpil je nanj.

Voznik je smehljaje pogledal po zasledovalcih, kojih ladije so ravno prišle do brega.

„Za dvesto dolarjev hočem poskusiti“, odvrnil je premišljeno. „Ali daste to vsoto?“

„Seveda!“ zaklical je Joze veselo. „A peljite naglo, policaji so oboroženi.“

V hipu je vzdignil sluga svojega gospoda na voz in se vsedel zraven, medtem ko je kočijaž kakor blazen udrihal po svojem konju, ki je tekel v divjem diru.

Zasledovalci niso bili daleč.

„Stojte, — stojte!“ vpili so policaji, a voznik se ni zmenil za to, ker je visoka nagrada premagala vse njegove premisleke.

Končno so bili vendar begunci toliko pred zasledovalci, da jih ti niso mogli več dohiteti.

„Ali je mož mrtev?!“ vprašal je kočijaž, ko se je obrnil in ogledoval Severja.

„Ne, srce še bije“, odvrnil je Joze, ki je pritisnil svoj robec na rano. „Ali ni tu blizu nobenega mesta, kjer bi našel ranocelnika ?“

„Najbližje je Houston“, odgovoril je kočijaž. „Tam dobite zdravnika, tje Vas bodem peljal!“

297. poglavje.
Sestra Helena.

Ko je bil voz s težko ranjenim Severjem daleč od brega, prosil je Joze kočijaža, da naj pelje bolj počasi, ker je moral nezavestni silno trpeti pod močnim tresenjem.

Voznik je radovoljno zapeljal na poljska, pot, ki je bila na debelo s peskom posuta, potem se je obrnil k Jozeju, kateri je držal Severjevo glavo.

„Tu ne bo dosti pomagati“, dejal je voznik, „kroglja tiči v prsih; če ne pride Vaš gospod v posebno dobro postrežbo, je izgubljen!“

„Ali je še daleč do Houstona?“ vprašal je Joze v skrbeh kočijaža.

„No, sedem milj se imamo gotovo še peljati; a v mestu poznam izvrstnega zdravnika, h kateremu Vas bodem naravnost popeljal. “

Sluga ni odvrnil, ker ni upal, da bo Severja še živega pripeljal v mesto — — — — —

Končno je bila tudi ta dolga vožnja pri kraju in voz je drdral skozi mesto, kjer je ustavil kočijaž pred hišo nekega zdravnika.

Ta čas je bil postal večer, tako da se mimoidoči v temoti niso zmenili za ranjenega hudodelca.

To je seveda Jozeju prišlo prav, a njegova zavednost je kmalu upadla, ko je zvedel, da je bil zdravnik poklican k nekemu ponesrečenemu farmerju v okolico.

„Kaj mi je sedaj početi?“ vprašal je Joze žalostno in pogledoval na ranjenca.

Kočijaž je zganil z ramama.

Nakrat pa je zaklical:

„Da, tako bo šlo; peljem Vas v zavod.“

Bil je takoj pripravljen, da ju pelje do tje.

„Ali je to javna bolnišnica?“ vprašal je Joze nezaupno.

„Nikakor: v zavodu strežejo težko bolnim usmiljene sestre. Tam je tudi jako izvrsten ranocelnik.“

Predno je mogel Joze privoliti, je kočijaž pognal svojega konja in se ustavil čez nekaj minut pred starim poslopjem, v kojem je bivala Helena po padcu raz konja.

Kmalu so se odprla vrata in vratar je vprašal po željah poznih posetnikov.

„V vozu leži težko ranjen gospod, za kojega prosim, da bi ga sprejeli v zavod“, dejal je Joze.

Vratar je šel na hodnik, ter z nekim signalom poklical več uslužbencev, ki so naglo prišli z nosilnico k vozu. Previdno so vzdignili še vedno nezavestnega hudodelca iz voza, ga položili na nosilnico in ga nesli v poslopje.

Joze je vže med potjo dal kočijažu obljubljeno plačo.

Denar je vzel iz Severjeve denarnice, katero je zviti dečko spravil k sebi, ker je videl, da so v njej listine, ki bi utegnile izdati njegovega gospoda.

Ko se je voznik poslovil od Jozeja, položil je prst na ustni, v znamenju molčečnosti, na kar je sluga zadovoljno prikimal.

Tega moža se mu ni bilo treba bati.

Severja so nesli možje v operacijsko dvorano, kjer ga je vže čakal ranocelnik.

Joze je bil zelo vesel, ko ga ni nihče vprašal po Severjevem in njegovem imenu, ker se je vže bal, da bi pri tej priliki lahko prišel oblastvi v roke.

A njegov strah je bil nepotreben, ker je zavod svoji blagi nalogi primerno sprejel vsacega težko bolnega ali ranjenega človeka brez ozira na stan in vero.

Nezavestnega Severja so položili na operacijsko mizo, kjer mu je zdravnik razpel obleko in preiskal rano.

„Obstreljen?“ vprašal je zdravnik kratko.

„Da, dvoboj, — kateri — — “

„Vže dobro“, prekinil ga je zdravnik, ter se nagnil k ranjenemu.

Z grezilom mu je segel v rano, a Sever se ni genil.

Bil je še v popolni nezavesti.

Zdravnik je pomigal strežajem in jim šepetaje ukazal bolnika obrniti in mu razkriti tilnik.

Zopet se je približal zdravnik ranjenemu ter mu z majhnim svetlim nožem naredil nekaj zarez, na kar je vrgel neko krvavo stvar na mizo.

„Krogla je odstranjena“, dejal je tiho Jozeju, ki je gledal operacijo, „a rana je težka, ker je hrbtanec obstreljen. Vzemite stanovanje v bližini zavoda; bolnika pustim takoj prenesti v eno dvoran.“

Takoj je dal strežajem potrebne ukaze.

„Ali bo moj gospod umrl?“ vprašal je Joze boječe in s strahom pričakoval odgovora.

„To je popolnoma odvisno od mrzlice“, dejal je zdravnik, zganivši z ramama. „Kakor vidite, je gospod trdne narave, a to bo tudi rabil, ker je rana, kakor sem že rekel, zelo huda.“

S tem odgovorom je moral Joze oditi, medtem ko so nesli njegovega gospoda v eno hladnih dvoran starega samostana.

Helena je še vedno bivala v zavodu, a stopila je v novo delovanje, ker se je hotela hvaležno izkazati za ljubeznjivo postrežbo.

Prednica, gospodična pl. Traunfels je ravnala s Heleno kakor da bi bila nje lastni otrok, ker je bila prepričana o dobrosrčnosti in nedolžnosti tega mnogo izkušenega bitja. Zato ni bilo čudo, da je kmalu razodela ljubljeni varovanki vse svoje doživljaje, zaupanje, katero je Helena povrnila z udano Ljubeznijo.

V zadnjih dneh se je število bolnikov znatno povišalo, tako da so bile usmiljene sestre preobložene z delom.

Helena je to opazila.

Videla je, kako so se uboga dekleta trpinčila noč in dan brez vsacega mrmranja.

Zato se je podala k prednici in jo prosila za kratek pogovor. —

„Ali bi mi izpolnili neko prošnjo, gospodična?“ vprašala je Helena.

„Gotovo, ljubi otrok; vse, kar je v mojih močeh, bi storila, da bi Vam napravila veselje.“

„Potem bi Vas prosila, da mi dovolite udeležiti se pri postrežbi bolnikov“, rekla je Helena.

„A, dragi otrok!“ zaklicala je prednica osupneno, „saj ste komaj sami okrevali, ne, to je nemogoče.“

„Vendar Vas prosim za to“, odvrnila je Helena. „Čutim se zdravo in vidim, kako se trudijo moje ljube strežnice noč in dan ob posteljah bolnikov. Dovolite mi, naj se udeležim te skrbi.“

Proseče je glodala prednico.

Gospodična pl. Traunfels je še nekaj časa ugovarjala, a ker Helena ni odnehala prositi, se je končno udala njeni volji. —

Tako se je pridružila varovanka zavoda sedaj kot „sestra Helena“ strežnicam.

A prednica ji je dovolila samo postrežbo ponesrečenih in ranjenih, ker ni hotela izpostaviti predrago ji bitje nevarnosti okuženja.

Če je bila Helena do sedaj ljubljenka sester, postala je zdaj bolnikom nekako višje bitje, h kojemu so gledali nesrečneži s pravo pobožnostjo.

Če se je prikazala ob postelji, občutil je bolnik nekak nebeški mir; v njeni navzočnosti ni padla nobena beseda, ki bi ji ne bila po volji, ker so jo vsi častili kakor svojega dobrega angelja.

Helena je izvršila vse dolžnosti strežnice s toliko vnemo, da jo je morala prednica večkrat svariti in opominjati, naj pazi na svoje zdravje.

Častitljiva dama je le z globoko žalostjo mislila na oni dan, ko se bo treba ločiti.

Nekega dne je stopil stari ranocelnik k sestri Heleni, katero je tudi on visoko spoštoval.

„Danes bo prinešen v Vašo dvorano težko ranjen gospod“, ogovoril jo je prijazno. „Bržkone sicer ne bo mogoče nesrečneža rešiti, a poskusiti moramo vendar, kolikor mogoče dolgo ohraniti slabo tlečo nit življenja.“

Helena je samo glavo priklonila v znamenje zadovoljnosti, a sklenila je prav posebno skrbeti za ranjenega.

Ker jo je danes dopoludne namestila druga strežnica, prosila je gospodična pl. Traunfels svojo ljubljenko, naj par ur počiva.

A Helena ni šla v svojo sobo, temveč je obrnila svoje korake v samostansko cerkev, kamor je večkrat in rada zahajala.

V bližini grada Ostrovrh je bila stara cerkev, ki je bila zelo podobna tej.

Tam je mnogokrat bivala Helena v svoji mladosti in vedno jo je obšlo neko približevanje na nepozabno domovino, kadar je tu v daljavi zamogla sama v stari cerkvi Bogu potožiti svoje gorje.

Kakor doma prišli so solnčni žarki skozi naslikana okna, radi kojih je vladal v velikem hramu vedno prijeten polumrak. —

Majhna noga avstrijske grofice stopala je tiho po kamenitih ploščah, pod katerimi so počivali nekdanji prebivalci samostana v zadnjem dolgem snu; celo lahka stopinja vzbudila je odmev, a mrtveci so počivali od vsega trpljenja; bili so srečni.

Tu je navadno ostala Helena pred oltarjem v vroči molitvi in je prosila nebo, naj bi ji dalo najti svojega otroka, edino srečo, katero je še imela na tem svetu in po kojem je hrepenela z vso iskrenostjo obupanega materinskega srca.

Tako je tudi danes našla duševni mir, da, srce ji je postalo tako lahko, da se je komaj zamogla ločiti od samotne. Čez malo ur počitka je Helena vstala, da bi namestila drugo sestro, ker je prevzela del ponočne straže.

V dvorani ji je prišla strežnica naproti.

„Tam leži ranjenec“, rekla je šepetaje in pokazala na neko posteljo, „še vedno je nezavesten, ne verujem da bo doživel jutro.“

Helena je z globokim sočutjem pogledala na označeno mesto in potem govorila s sestro o ukazih, katere je treba izvršiti po noči.

Potem je šla od postelje do postelje, v katerih so ležali ponesrečenci in ranjeni.

Za vsakega bolnika je imela tolažilno besedo, povsod je razširilo njeno prikazanje veselje in upanje.

Končno je šla k ležišču težko ranjenega, kateri je imel posebno pravico do skrbne postrežbo.

Stopila je k postelji nesrečneža, kateri je ležal z zaprtimi očmi kakor odrevenel.

Helena je mislila, da se majejo tla pod nogami.

Srepo je zrla ranjencu v obraz, kateri je smrtnobled ležal v blazinah.

Ali je bila to razburjena domišljija, — ali resnica.

Ne, — ni se varala, — pred njo je ležal — njen soprog, — Artur Sever!

298. poglavje.
Srčni boji.

Dolgo je stala Helena ob postelji ranjenega, ni mogla umeti nezaslišanega.

Kako je prišel njen mož v ta zavod, kako čudno naključje jo je združilo z njenim neizprosnim zasledovalcem?!

Bilo ji je, kakor da bi ji otrpnili udje.

Preplašeno je gledala v smrtnobledi obraz ranjenca, ki je nepremično kakor mrtvec ležal v belih blazinah.

In temu možu, katerega se je bala, naj bi stregla?

Ne, — to je bilo nemogoče.

Vže je mislila poklicati prednico in ji razodeti čudni dogodek, ko je nekak poseben čut objel njeno dušo.

Ali je bila tu v zavodu kot Helena Sever ali kot strežnica, ki je hotela prenašati tudi najhujše?

Ali ni obljubila, posvetiti se nesrečnežem z vso udanostjo, in sedaj je hotela prelomiti obljubo!

A ta mož je bil njen ljuti preganjalec; kakor ji je pravila Marija, žrtvoval je mnogo nesrečnih svoji nenasiti lakomnosti po denarju, — on je bil hudodelec, kojega roke se niso zbale niti smrtnega orožja.

V tem se je spomnila zdravnikovih besed.

Kaj ji je stari gospod danes rekel?

Da bo težko ranjeni mož bržkone umrl, da ni računiti na rešitev njegovega življenja.

„Bolnik je potreben Vaše posebne postrežbe.“

Te besede prednice so donele opominjevalno.

Ali naj bi mu zabranila to usmiljenje? Ali ni ležalo v njenih rokah Severjevo življenje in smrt?!

Helena se je strašno borila sama s seboj.

Možu, katerega se je bala kakor greha, naj bi sedaj stregla, da, celo rešila preteče smrti?!

Ne, tega ne zamore.

Zopet se je obrnila k vratom.

A iztegnjena roka ni prijela za kljuko, pred njenimi očmi stala tiha cerkev zunaj na samostanskem vrtu; videla se je klečati pred oltarjem in prositi Vsemogočnega za edino srečo njenega življenja, za njeno Lidijo. Tam je stala podoba Odrešenikova, ki je zaklicala: „Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom!“

In Helena je stopila k postelji svojega soproga.

Tu ni bila več avstrijska grofica, katero je nesrečnež gnal v bedo; ne, tu je bila le strežnica, sestra Helena, ki je morala videti v njem le bolnika, potrebnega postrežbe.

In s tem sklepom je našla sedaj sestra Helena mir svojega srca!

Vsi drugi bolniki so spali, tako da je mogla Helena vso pozornost obrniti na nezavestnega.

Sedela je ob njegovi postelji in vestno izpolnila vse ukaze, katere je dal zdravnik.

Pač se je tresla nežna bela roka, če je s hladnim robcem obrisala potne kaplje s čela svojega moža, a Helena je sklenila tudi najhujše premagati, akoravno je bila le slabotna žena.

Nobene besede ne zamorejo opisati misli, ki so obhajalo Heleno v tihih nočnih urah ob postelji svojega moža.

Saj je bilo celo življenje, katero je premišljevala v teh neskončno dolgih urah.

Moža, kateri je sedaj zapuščen ležal pred njo, je nekdaj ljubila z vso plamtečo gorečnostjo svojega nedolžnega dekliškega srca. —

Ljubila!

Ali je bila to pravilna beseda, ali je morda Helena samo podlegla dajmonskemu vplivu, katerega je Sever izvršil nad njo! — —

Zaman si je reva belila glavo nad to skrivnostjo; — a ni ji bilo mogoče rešiti te čudne uganke.

Kakor svetel meteor se je takrat prikazal očarujoče lepi mož. Pri prvem pogledu jo je vleklo neko nepopisno čuvstvo k tujcu, katero jo je tolikanj napolnilo, da je bilo treba le priznanja njegove ljubezni in avstrijska grofica je bila v njegovih rokah.

Helena se je spomnila kratke sreče, kakor da bi se bilo dogodilo pred nekaj dnevi.

Kolikokrat je šla s kakim izgovorom iz očetovega gradu, da bi mogla govoriti z ljubljencem.

Potem se je sprehajala lepa dvojica pod velikanskimi jelkami, Helena je v svoji ljubezni s pravim oboževanjem gledala na moža in je ž njim zidala zlate zračne gradove za prihodnjost.

Kako strašno je bilo zbujenje iz kratke opojnosti! Njena skrivna poroka, ki se je vršila takoj po begu iz očetove hiše, kratki dnevi sreče ob strani lepega moža in potem grozna obupnost, ko je bila nekega dne zapuščena; vse to je krožilo v Helenini glavi.

Oropal jo je celo njenega najdražjega, — njene Lidije.

Helena se je nenadoma vzravnala. V svoji, razburjenosti je celo na to pozabila.

Grozno, Sever je imel Lidijo.

Če bi umrl, potem je zgubljeno vse upanje, — kdo ve, v kakšnem kotičku ima skrito majhno bitje.

„Ne, — ne!“ zavpilo je v Helenini duši. „Umreti ne sme, zvedeti moram, kje se nahaja edini moj zaklad!“

Mlada mati je z mrzlično napetostjo gledala v smrtnobledi obraz Severja.

Hudodelec je ležal nepremično.

Grozna misel je prešinila Heleno.

Ali je bil njen mož mrtev?!

Plaho je prisluškovala, nagnjena na njegovo truplo, da je slišala tiho neredno dihanje.

Hvala Bogu, živel je.

Kje je bila v tem trenotku Lidija?

Helena je skočila kvišku, mislila je, da se mora zadušiti; morda je bil otrok kje blizu, — morda je trpel revščino in glad. —

Kaj bi bila dala Helena, da bi bile te neme ustne govorile in ji razodele vroče zaželjeno pojasnilo.

A noben glas ni prišel iz pol odprtih, bolestno zategnjenih ust hudodelca.

Zopet se je Helena vglobila v žalostno razmišljevanje.

Spomnila se je starega očeta, ki je bival daleč v domačem gradu; morda je sedel starček sedaj v dvorani pradedov je mislil na svojo hčer, kateri je odpustil.

Helena je bila prepričana, da je nje oče hrepenel, dolgo pogrešano pritisniti na svoje srce; a, ali je mogla zapustiti Amerik, brez da je našla svojega otroka?! —

Tu, stoj — ali ni bil to glas, ki je prihajal od ranjenega?

Strežnica se ni varala, bile so posamezne besede, katere je izvila bolniku mrzlica.

Kmalu so bili tihi, šepetajoči glasovi, ki so doneli na njeno prisluškujoče uho, kakor šepetanje duhov; potem zopet posamezne nerazumljive besede, katere je izustil Sever hreščaje in zdihovaje.

Helena je vstala in mu nastavila na vroči ustni kozarec hladne pijače, katero je hlastno požiral.

A pomirljivi uspeh je bil le kratek, kmalu je zopet prišla vročica in nastopila tem huje.

Helena je videla z grozo in strahom, kako je Sever pokušal se vzravnati na postelji, a slabost je bila prevelika; obnemogel je padel nazaj v blazine.

Ali naj bi poklicala zdravnika?!

A saj je ta rekel, da je vse storjeno, kar je zamogla storiti človeška pomoč.

Znova je ponudila ranjenemu kozarec, a ta ga je pahnil od sebe.

„Proč proč“, vpil je hripavo, — „kri je, proč!“

Helena se je stresla.

Ali so se hudodelcu prikazale njegove žrtve; ali so klicale grešnika pred prestol naj višjega sodnika?!

Boječe je poslušala težko dihanje nezavestnega, kateri se je stokajoč premetaval na svojem ležišču.

Včasih ga je premagala slabost, tako da je ležal nepremično, medtem ko sta se mu gibali ustni v tihem nerazumljivem šepetanju.

Heleno je sedaj objel neki strah, katerega bi bila na njenem mestu gotovo občutila tudi vsaka druga žena: saj je bila v tihej polunočni uri sama z možem, katerega se je morala bati in ga zaničevati.

Ali je pa bila v resnici zapuščena? — Ne, — Vsegamogočni ji je stal na strani.

Ta zavest je napolnila razburjeno Helenino dušo z novim zaupanjem.

Obrisala je ranjenemu potno čelo in mu še enkrat ponudila pijačo, katero je sedaj hlastno spil.

Zdravnik je bil rekel Heleni, da bo tretja noč, to je jutri, razsodni čas: — mislila si je, da bo takrat mrzlica naj hujša.

Sever se je sedaj pomiril, tako da je šla strežnica lahko okolo druzih bolnikov.

A našla ni nikogar, ki bi jo bil posebno potreboval, zato se je vrnila k Severju.

Sedaj se je celo toli premagala, da jo ogledovala njegov obraz, a prestrašila se je, ko je zapazila znamenja, katera je razuzdanost vtisnila njegovem obrazu.

Posebno ji je padla v oči rudeča proga, katera se je vlekla čez cel obraz; to je bilo znamenje, katero mu je narisal bič lepe krotilke Cenobije za vso življenje.

Globoko zarezane gube okolu ust in oči so pričale, da je razuzdano življenje zadnjih let zapustilo svoje neizbrisne sledove, to so tudi pokazali posamezni beli lasje, katere je bilo videti na sencih med temnimi kodri.

Helena je gledala svojega moža z nekim obžalovanjem in odkritosrčnim usmiljenjem, kakor s čuvstvom, katerega ima vsak blag človek pri pogledu na pregreho.

Kako neki je bilo mogoče, da je kedaj ljubila tega moža; to ji je bila uganka.

A mislila je najti rešitev te čudne in njej nerazumljive skrivnosti.

To so bile Severjeve dajmonske oči, ki so vplivale na težko izkušeno z magično silo.

Kar ji je Marija takrat rekla, je moralo biti pravo, to ni bila ljubezen, kar je občutila na soproga.

Ne, to je bila neka skrivna moč, ki je priklenila nase z nerazvezljivimi vezmi, kdor ji je podlegel! — — —

Z nepopisnim veseljem je pozdravila Helena svetlobo dneva, ki se je prikazala skozi zagrnjena okna.

Kmalu potem je prišla tudi sestra, katera jo je imela namestiti.

Helena ji je hitro sporočila o stanju bolnika in je potem prišla v svojo sobo, da bi jo nihče ne motil v njenem razdeljevanju.

A komaj je bila nekaj minut tam, ko jo je rahlo trkanje obudilo iz njenih sanj.

Šla je k vratom in jih odprla.

Ženska, postava je stopila čez prag.

„Helena!“

„Marija!“

Prijateljici sta se trdno oklenili.

299. poglavje.
Nedolžnost in velikodušnost.

„Marija, — ljuba Marija, — kako prideš tu sem, v Teksas?!“ zaklicala je Helena, ko se je poleglo prvo iznenadenje.

„To je skrivnost, moja ljuba Helena“, odgovorila je Marija, katera ni hotela povedati, da ji je Juno pisala.

„A jaz vendar uganem“, rekla je Helena ginjeno, „zvesta Juno Ti je tožila mojo bedo, ker si ni vedela drugače pomagati.“

„Ne povej ji“, dejala je Marija, „prosila me je, naj nikar ne imenujem pisatelja. Jaz bi bila vže davno prišla, a ker sem bila ravno na mojem posestvu na Hudzon-u, ostalo je pismo v Novem Jorku, da sem se vrnila. Zvečer sem vže sedela na vlaku, ki me je peljal k Tebi.“

Helena je potegnila prijateljico na svoje srce.

„Kako Ti bom kedaj povrnila to požrtvovalnost“, zaklicala je ginjeno. „Oh, Marija, srečna sem, da imam v Tebi tako prijateljico.“

„Ne, jaz ne zaslužim nikake zahvale, Helena“, prekinila je Marija naglo prijateljico, „saj sem še tako globoko v Tvojem dolgu, ker sem Tebi, duša, napravila tolike gorja.“

A Helena je odbranila Marijino obtožbo in jo obsula z ljubeznivostmi.

„Ti ne veruješ, kaj sem trpela, ko sem dobila Junino pismo v roke“, dejala je Marija jokaje. „V duhu sem Te videla trpeti in stradati, ker si mi v Tvojem ponosu odrekla tudi najmanjšo pomoč.“

„Da, tega mi ne dovoli moj ponos, in zato se ne smeš hudovati, draga Marija“, odvrnila je Helena. „Neizrečeno Te imam rada, a vendar ne morem sprejeti Tvoje pomoči.“

Pri teh besedah je Helena vstala in šla v svojo spalno sobo, iz katere se je vrnila čez nekaj trenotkov z majhnim zavitkom.

„Tu, draga Marija, je onih 5000 dolarjev, katere si dala takrat Juni v Tvoji skrbi zame. Sedaj sem toliko zaslužila, da lahko iščem mojo Lidijo in, če Bog da, se podam z mojim dragim otrokom v Avstrijo k očetu.“

Marija je zarudela in vzela denar, a govorila ni več besede o tej zadevi, ker je poznala Helenin nesebični značaj.

Razun tega je bila že včeraj zvečer, ko je dospela v Houston, po zvesti Juni vse zvedela, kar je Helena v tem času doživela.

Srce ji je nehalo biti pri misli, da bi bila kmalu na veke zgubila drago prijateljico, in srečna je bila videti je popolnoma okrevano.

„Gospod Rogers Te je tudi delj časa iskal“, nadaljevala je Marija, „a ker si takrat zginila brez sledu, mislila sem sama, da si šla v Avstrijo.“

„Ali nisi rekla Rogers?“ vprašala je Helena in malo zardela. „Ali se je gospod vrnil v Novi Jork?“

„Res, tega Ti v mojem veselju niti povedala nisem“, zaklicala je Marija. „Gospod Rogers je zopet v Novem Jorku in je tudi zopet stopil v policijsko službo. Sedaj ima prvo mesto za maršalom Bernardom, ker ga je ta imenoval načelnikom kriminalne policije. Pri tej priliki Ti moram še povedati, da je gospod Rogers, kakor mi je pri mojem odpotovanju povedal, razposlal več spretnih tajnih policajev v zasledovanje onega zločinca, ki naju je obe tolikanj nesrečne naredil.“

Helena je molčala.

Slutila je, da so policaji ranili Severja.

„A sedaj pride najbolj čudno“, nadaljevala je Marija naglo, „Premisli, draga Helena, Tvoj ubogi oče je bil mnenja, da si se ponesrečila pri neki nezgodi na železnici; on in gospod Rogers sta mislila, da si z Juno pokopana v vkupnem grobu ponesrečenih!“

„Ali ve moj oče sedaj, da živim?“ vprašala je Helena ljudje.

„Gotovo, draga, gospod Rogers mu je takoj pisal. Ti moraš namreč vedeti, da sta Te oba, Tvoj oče in gospod Rogers, skupno iskala, in da sta pri tej priliki dobila to strašno poročilo.“ —

„Ah, moj ubogi oče“, zdihovala je Helena. „Sicer je prednica tega zavoda, gospodična pl. Traunfels, ki mi je postala druga mati, tudi pisala očetu; a kako hudo mu je moralo hiti, ko je zvedel, da ne biva več med živimi njegova hči.“

Marija je tolažila obupano s tem, da je grofu Ostrovrharju sedaj znana hčerina usoda, a Helena se ni pomirila.

„Kako rada bi šla k očetu,“ ihtela je, „a ne morem, ker je moj otrok v rokah mojega moža. O Bog, daj mi zopet mojo ljubljenko, da se vrnem zopet na moj dom!“

Marija je gledala z iskrenim sočutjem na nesrečno prijateljico, ki je žalovala po izgubljenem otroku.

O, ko bi bila mogla Helena slutiti, da je nje otrok pri očetu na gradu Ostro vrh, kakor veter bi bila odhitela tje.

A prihodnjost ji je ostala zakrita, usoda ni odgovorila na njeno vprašanje, previdnost božja je odločila, da čas njenega trpljenja še ni pri kraju.

Končno se je Helena otresla svojega tožnega razmišljevanja. —

„Ker sem potolažena nad Tvojo usodo, bodem še danes zvečer odpotovala“, rekla je Marija.

„Zakaj, ali ne moreš delj časa tu ostati?“ zaklicala Helena razočarana.

„Gotovo, a nujna zadeva me kliče v Luizijano, kjer moram ostati nekaj tednov. Potem se vrnem in ostanem pri Tebi, da se vrneš v Avstrijo, ker Te bom potem še malo časa pridržala zase na mojih posestvih; potujeve potem skupaj!“

Helena je bila s tem zadovoljna in čas je potekel prijateljicama tako naglo, da je bila Helena začudena, ko je bilo poludne.

„Ti boš gotovo trudna, ljuba Marija“, rekla je prijateljica. „Ostani zato nekaj ur v moji sobi in počivaj, ker me kliče moja dolžnost do 4. ure k mojim bolnikom!“

„Ali jih imaš mnogo v Tvojem varstvu?“ vprašala je Marija.

„Ne, le nekaj težko ranjenih, ker moja materinska prijateljica, prednica zavoda, noče, da bi se izpostavila v velikih bolniških dvoranah nevarnosti okuženja. Le na silne prošnje mi je dala dovoljenje k mojemu sedanjemu delovanju!“

Ko je stopila Helena v bolniško sobo, prišla ji je sestra, ki je bila tam, naproti.

„Posebnega se ni nič dogodilo“, odvrnila je na Helenino vprašanje. „Težko ranjen gospod tam leži še vedno nepremično, h zdelo se mi je, kakor da bi se časoma zavedal.“

Heleno je obšla nova groza.

Sedaj je bila sama z bolnikom, — če bi jo sedaj Sever spoznal in ogovoril!

Tiho je šla od postelje do postelje in z ljubezni polnim sočutjem vprašala vsacega po njegovih željah.

Potem se je s skrivno grozo približala Severjevi postelji.

Komaj se je upala pogledati soproga, ker se je bala, da bi jo soprog spoznal.

A hudodelec se ni genil; ležal je z zaprtimi očmi, podoba naj večje slabosti in zapuščenosti, tako da je Heleno minil strah in se je kot strežnica trudila z ranjencem.

Nobeno znamenje ni izdalo, da je Sever kaj čul o dogodkih okolu njega.

A Helena se je varala.

Njen soprog je bil pri zavesti, kakor tako navadno, predno nastopijo krize, se še enkrat bolniku razkrije njegovo pravo stanje.

Sever se je spominjal zadnjih dogodkov, a vedel ni, kako je prišel sem, tudi mu je bilo neznano, če ni bil v rokah kavice.

Bil je preslab, da bi odprl oči, a skozi na pol zatisnjene spalnice je nerazločno videl nekatere stvari se nahajajoče v njegovi okolici.

Opazil je, da se je strežnica nagnila čez njega.

Njen obraz mu je bil tuj in spregovoriti ni mogel nobene besede.

Potem je bila zopet noč okolu njega, ker ga je obvila nova omotica.

Ko se je zopet zbudil, zdelo se mu je, da sliši v bližini tiho govorjenje.

To je bila Helena in druga strežnica, ki sta menjali med seboj nekaj besed.

Sever je mislil, da sanja, bilo mu je, kakor da bi mu bil znan eden teh glasov.

Misli so se mu počasi in težko krožile: čudnega dogodka ni mogel razmišljevati.

V tem je zopet začutil, da se je nagnila neka postava njega. —

Zopet je poskušal odpreti oči, a bilo je nemogoče, le skozi trepalnico je nerazločno videl obraz strežnice.

Kakor električni udarec šinilo mu je skozi slabotno telo. To je bila Helena, njegova preganjana soproga, ki je stala pred njegovo posteljo!

Sever se je hotel vzravnati, — govoriti, a zaman.

Nova nezavest ga je objela s skrivnostno temoto.

Helena ni opazila, da jo je njen soprog spoznal.

Sedela je ob njegovi postelji in sanjala predse, pogovor z Marijo ji je dal k temu dovolj povoda.

A nakrat je poslušala, ker je zadonel v sosedni sobi znan glas.

Bila je Marija, katera je iskala prijateljico in kojo je v sosedni sobi nahajajoča sestra poslala tjekaj.

Helena je skoraj otrpnila strahu. Zvedela je, da je Marija neutolažna sovražnica Severjeva; če bi ta ugledala bolnika, potem bi bil izgubljen.

Helena ni imela povoda, varovati svojega moža, ona je občutila zanj le stud in zaničevanje, a vendar ni zamogla izročiti njegovi smrtni sovražnici.

Slišala je, da je Marija rahlo potrkala na vrata.

Naglo je vzela svoj robec in ga zagrnila čez obraz raz njenega.

Potem je pustila Marijo vstopiti, katera se je opravičevala zaradi motenja in prosila Heleno, naj ji prepusti Juno, da bi naredila nekaj potov za njo.

Marija je pri teh besedah stopila bolj notri v sobo in je radovedno gledala po posteljah.

Ko bi Helena ne bila imela ravno opisane zavednosti, bi bil Sever izgubljen, ker je stala Marija le nekaj korakov od njegove postelje.

Trpinka se je oddahnila, ko je Marija odšla.

Pri vsem studu, ki ga je imela proti Severju, bi ji bilo vendar neznosno, ko bi ga bila Marija v sedanjem slabotnem stanju videla in spoznala.

Vzdignila je robec z obraza ranjenega, kateri je še vedno z odrevenelim obrazom ležal v blazinah; nič ni izdalo, da je bil hudodelec pri zavesti.

Vendar je Sever opazil ves dogodek in slišal pogovor med Heleno in Marijo.

Kaj je pri tem trpel, ne morejo popisati besede.

Ko bi bil le vedel, kje se je prav za prav nahajal.

Ali sta ga Helena in Marija našli in k sebi vzeli?

Ne, — to je bilo nemogoče, kako naj bi se združili ti dve ženi.

In vendar je slišal, da sta govorili prijazno, iskreno med seboj; tudi je opazil, da mu je Helena pokrila obraz, predno je Marija prišla.

Ali ga je hotela skriti pred drugo soprogo? Kdo bi rešil uganko?

Hudodelcu je bilo le eno jasno, da je Helena varovala njega, najhujšega preganjalca nesrečnice.

S čim je zaslužil to dobroto?!

Zaman se je trudil najti rešitev te skrivnosti, čutil je, da se je bližala nova omotica in pretila objeti s temo njegove čute.

„S čim sem zaslužil, da me varuje to angeljsko bitje?!“

To so bile njegove zadnje misli, ko je zgubil zavest.

300. poglavje.
V mrzlici.

O polnoči je bila Helena zopet ob postelji ranjenega.

Zunaj je padal dež, vmes so se svetili bliski in je bobnel grom v kratkih, močnih udarcih.

Časoma je vstajala strežnica in se bližala drugim bolnikom, ki so bili potrebni njene pomoči, ker jih je razsajajoča nevihta motila v rahlem spanju. — — — — — — — —

Marija je na večer po iskrenem slovesu odpotovala in je prijateljici obljubila se vrniti najkasneje v štirih tednih ter potem pri Heleni ostati do njenega odpotovanja v Avstrijo.

A Helenine misli niso bile pri prijateljici; saj je vedela, da je ta noč razsodna nad Severjevo usodo.

Zdravnik je ostal dolgo ob njegovi postelji in je dvomljivo zmajeval z glavo. To je bilo slabo znamenje!

Helena je občutila le eno, — grozno!

Ko bi Sever umrl, potem bi niti ne vedela, kje naj bi iskala svojega otroka, potem bi izgubila zopet eno upanje.

Strašen blisk je rasvetlil vzlic gostih zaves dvorano, temu je sledil grom, stresel staro zidovje do dna.

Helena je v tem trenotku nehote pogledala na ranjenega.

Prestrašila se je.

Sever je odprl oči.

Ko bi jo sedaj ogovoril?!

En sam pogled je poučil Heleno, da se je ni treba bati tega. —

Severjeve oči so se svetile v čudnem mrzličnem ognju brez dvoma, kriza se je bližala.

Takoj je hitela strežnica v sosedno sobo, kjer je prosila službujočo sestro, naj pokliče ranocelnika.

Helena se je zopet vrnila k postelji ranjenca, ki je sedaj ležal v strašni vročici.

Znova jo je obšla groza, ker so se pregibate njegove ustne in mrmrale nerazumljive besede.

Kmalu so postajale bolj razločne, in Helena jih je razumela, z grozo, ker so ti klici razodeli priznanje neskončne krivde.

Videla je, kako je poskušal hudodelec vstati, a tega ni zamogel storiti, ker je bil preslab.

Njegove oči so bile uprte na eno mesto, kakor da bi videl tem čudovito prikazen; njegov obraz je izdal strašne duševne muke.

„Kaj hočeš, Mercedes?“ izbruhnil je, „Ti si zaslužila Tvojo usodo, izdajalka, proč, — proč od mene, krvava senca, Ti me ne smeš obdolžiti, — Tvoja smrt je bila sicer grozna, — a zaslužena!“

Helena je stala kakor okamenela; bilo je, kakor da bi jo te strašne besede priklonile na mesto.

„Ali se ne bodete umaknile, — temne sence?!“ stokal je Sever. „Ha, tu leži tudi on, mrtev na svoji postelji, — Marijin oče, — ki je bil žrtev moje nesrečne strasti, — proč, proč, Ti strah pekla!“

Helena je padla na pol nezavestna na stol.

Saj je slišala potrdilo, da je hudodelec umoril milijonarja Smitha, — iz njegovih ust.

„Jaz ne morem delj ostati pri njem“, vpilo je v njej. „Proč, — proč odtod!“

A v tem ji je prišla misel na dolžnost, katero je prevzela, in Helena — je ostala, akoravno je mislila, da mora poginiti strašnimi razkritji.

Sever je sedaj tiho mrmral predse.

Zunaj je neizpremenjeno divjala nevihta; bliski so švigali in grom je donel na uho hudodelca, kakor trobenta sodnega dne. — —

„Ha, v ječo me hočejo vleči, — na grmado!“ zavpil je glasno.

Strašno grmenje je sledilo temu kriku.

Helena je polna strahu gledala na vrata, če še ne pride kmalu zdravnik.

A ta je bil menda nujno zadržan, in uboga Helena je ostala sama.

Vzlic svoje groze je vestno izpolnila svoje dolžnosti.

Ni za trenotek ni zapustila ranjenega, mu popravila blazino in večkrat ponudila hladilno pijačo, ki je za malo časa pomirila bolnika.

Potem mu je položila mrzle obkladke na vroče čelo, s kratka, vse storila zapuščenemu možu, ki se je zdihovaje premetaval na svojem ležišču.

Končno se je pomiril in ležal kmalu nepremično, akoravno je pričal spačeni obraz, da je mrzlica še vedno divjala po njegovih žilah.

Tudi nevihta je sedaj odnehala, kmalu je bilo slišati grmenje le iz daljave in bliskanje se ni videlo več skozi goste zavese, ki so zakrile okna.

Helena je vsa onemogla sedela v svojem stolu, preveč je bilo, kar je v tej uri prestala njena duša.

Kaka strašna krivda je morala težiti vest pred njo ležečega moža?!

Helena je hvalila Boga, da jo je bil Sever takrat zapustil; kake duševne muke bi bila šele prestala, ko bi bila na njegovi strani in njen mož bi bil hodil po potih zločina!

Take usode bi ne bila prestala.

Pri vsej nesreči je morala biti Helena hvaležna Vsemogočnemu, da jo je obvaroval usode, bivati kot soproga ob strani hudodelca.

Kako drugače pa je bilo z nesrečno njeno prijateljico, — Marijo.

Še enkrat se je pustila prevarati od hudobneža in ga je celo skrila pred njegovimi zasledovalci.

Nesrečna žrtev!

Helena je zarudela za prijateljico, ko se je spomnila tega nesramnega dejanja Severja.

V tem so se vrata odprla. Ranocelnik je stopil naglo v sobo.

Hitrih korakov se je bližal Heleni.

„Ni mi bilo prej mogoče priti, ker sem moral biti pri umirajočemu“, zašepetal je Heleni.

Potem je stopil k Severjevi postelji.

Tudi Helena je vstala in polno pričakovanja gledala ranjencu v obraz.

Sever je bil zelo bled in debele potne kaplje so mu stale na čelu.

Zdravnik se je nagnil čez bolnika in je poslušal njegovo dihanje.

Helena je v mučni nestrpnosti pričakovala zdravnikovega izreka o bolnikovem stanju.

Dolgo je ta opazoval obraz hudodelca, kojega prsa so se vzdigovala v mirnem dihanju.

Končno se je zdravnik vzravnal in se obrnil k Heleni z besedami:

„Pravi čudež je“, dejal je in zmajal z glavo, „a Vi ste stregli bolniku z uprav udano požrtvovalnostjo. Jaz sem imel ranjenca za izgubljenega; svoje življenje zahvaljuje le Vam, kajti rešen je in bo kmalu okreval!“

301. poglavje.
K življenju vzbujen.

Kaj je občutila Helena pri besedah zdravnika, ni mogoče opisati.

Bil je strah, da bo dalje živel njen neizprosni zasledovalec, ob enem pa tudi veselje, ker je upala s Severjevim zdravljenjem zopet dobiti svojega otroka.

A ogibala se je po možnosti pogleda svojega moža, kojemu so se vidno vračale moči, ker mu je pomagala njegova jeklena narava.

Še je bil tako slab, da ni mogel govoriti, a Helena je opazila, da so jo njegovi pogledi vedno zasledovali pri njeni navzočnosti.

Severja so navdali čudni občutki. — — —

Severjevo stanje je bilo od dne do dne boljše.

Helena je s strahom pričakovala, kaj se bo v najkrajšem času zgodilo.

Zdravnik je pred kratkim stopil k njegovi postelji in se z veliko zadovoljnostjo izrazil o stanju ranjenca.

Potem se je obrnil k Severju z besedami:

„Imel sem Vas za zgubljenega“, dejal je odkrito Severju. „Da ste ostali pri življenju, imate zahvaliti edino le požrtvovalni postrežbi sestre Helene. Ta dama je uprav ginljivo skrbela za Vas!“

Te besede so strašno razburile Severjevo srce.

Ali je bilo mogoče?!

Helena, zapuščena, zasledovana soproga, ga ni izdala, temveč ga z ljubeznjivo postrežbo rešila smrti?!

Hudodelec ni mogel umeti nezaslišanega.

Velikodušnost blage žene je genila celo to, od divjih strastij zastrupljeno dušo.

On je svojo ženo preganjal skoro do smrti, jo izročil siroto zidovom blaznice, jo zatajil in potem trpinčil skoraj do smrti.

Za vse te grde hudobije ga je rešila smrti in ni izdala njegove navzočnosti v zavodu!

Prvikrat v svojem življenju je občutil Sever pekočo sramoto nad svojim dejanjem, s kojim je angeljsko bitje gnal v največjo bedo.

Spominjal se je vseh lopovščin, katere je izvršil nad nesrečnico, ko jo je hotel žrtvovati svoji divji razuzdanosti.

A ona se ni maščevala, temveč mu stala na strani z največjo skrbjo.

Severja je obšlo bridko kesanje nad svojim ravnanjem napram Heleni.

S skoraj spoštljivim občudovanjem je sledil z očmi njeni nežni postavi, ko je hodila tolažbo in pomoč deleč med bolniki. —

Skoraj se je zbal jo ogovoriti in se ji zahvaliti na požrtvovalni postrežbi.

Na drugi strani pa je občutil potrebo govoriti s svojo prvo ženo.

Sklenil je, izvršiti ta namen še to noč.

Zopet se je bližala polunočna ura.

Helena je bila pri bolnikih.

Sedaj je stopila tudi k Severjevi postelji, ker je mislila, da spi.

V tem je odprl hudodelec oči in pogledal v obraz umikajoče se.

„Helena!“ rekel je tiho.

Ta je hotela takoj zapustiti posteljo ranjenca, a skrb za svojega otroka ustavila jo je.

„Kaj želite?“ vprašala je Helena mirno, a hladno ter stopila bližje.

„Zahvaliti se Ti moram za zvesto in skrbno, a nezasluženo postrežbo.“

„Kot strežnica, — kajti kot taka bivam tu, sem storila le svojo dolžnost“, je odgovorila.

Hotela se je takoj odstraniti.

„Ali mi moreš odpustiti, kar sem pregrešil nad Teboj?“ vprašal je Sever znova.

Helena bi bila najraje bežala, ker se ji je grozno studil hudodelec, a misel, da je Lidija v njegovih rokah, ustavila jo je.

Pogledala je Severju v obraz.

„Res je, Ti mi ne moreš odpustiti“, nadaljeval je Sever tiho, ker je Helena še vedno molčala, „a veruj mi, da se bridko kesam vseh mojih izvršenih zločinov!“

„Spoznajte v meni samo strežnico“, rekla je Helena mrzlo, „ponovim, da sem storila le svojo dolžnost; izročeni ste mi bili v postrežbo in ravnala sem z Vami kakor z drugimi bolniki te dvorane.“

Sever je žalostno gledal ljubki obraz svoje žene, katera je sedaj govorila ž njim kakor s tujcem in mu je vendar v uri nevarnosti stregla z največjim samozatajevanjem.

„Potem mi pa vsaj odpusti“, prosil je. „Zahtevaj od mene, kar hočeš; kakor hitro bom zopet pri moči, storim, kar želiš.“

Helena je stala na pol v stran obrnjena pri postelji ranjenega hudodelca.

Sedaj se je naglo obrnila k njemu.

„Dajte mi mojega otroka nazaj, in odpustim Vam vse, kar ste mi prizadeli!“

Njen glas se je tresel pri teh besedah.

„Tvojega otroka?!“ odvrnil je Sever osupnjen. „Kje —“

V tem trenotku je prosil neki drugi bolnik strežnico za pripomoč.

Helena je šla takoj k prosečemu in mu dala, kar je želel. V tem kratkem času so se krožile v Severjevi glavi razne misli.

Odkar je zopet videl Heleno, čutil je hudodelec, da je postal drugi.

Vse njegovo prizadevanje je bilo sedaj obrnjeno na to, se spraviti z angeljsko trpinko in — — jo prositi, naj se vrne k njemu.

Sever je slutil, da bi mu Helena nikdar ne sledila prostovoljno, a sklenil je trdno, se poboljšati in svojej soprogi zvesto ljubeznijo povrniti vse, kar je prestala pred njim.

Čutil je, da bi s Heleno na strani postal zopet ves drugačen človek.

Kaj so bile vse žene in dekleta, katere je kedaj ljubil kratek čas, proti Heleni, — tej sveti prikazni, ki je bila kakor kraljica vzvišena nad druge ženo.

Zato mu je ta pogoj Helenin prišel prav. Ona je mislila, da je imel njenega otroka.

Ali bi ne mogel izkoristiti to napačno misel in prikleniti soprogo nase?

Sever je sicer občutil neko bojazen, znova nalagati nesebično rešiteljico, a s svojim navadnim samoljubjem se je naglo otresel tega strahu.

Ko se je Helena vrnila k njegovi postelji, si je v svoji bistroumnosti že omislil nov načrt.

Opazil je, da ga je njegova žena ogledovala in se je pomiril odgovoriti:

„Tvoje milostno odpuščanje mi gre nad vse drugo, zato ti bom vrnil Lidijo!“

„Ali bodete to v resnici storili?!“ vprašala je Helena s težko prikritim veseljem.

Nesrečnici so se vzbudili najlepši upi.

„Gotovo“, odvrnil je Sever s slabim glasom, „kmalu Ti pustim pripeljati otroka.“

Molčal je, ker ga je govorjenje upehalo, Helena pa je hvaležno pogledala proti nebu.

Mislila je, da je Vsegamogočni ginil srce trdovratnega grešnika s smrtno nevarnostjo, in je občutila veselje, ki bi jo kmalu premagalo.

Vendar, — vendar enkrat bo dobila svojega vroče ljubljenega otroka!

„Kje je sedaj moja Lidija?“ vprašala je Helena z zadržano sapo.

Hudodelec je bil pripravljen na to vprašanje.

„Ne daleč od tu“, lagal je Sever. „A poslati Ti jo moram ker bi jo ljudje, kateri skrbe za njo, ne izročili brez mojega osebnega ukaza. Kakor hitro ozdravim, dobiš takoj otroka!“

Helena ni zamogla odgovoriti, ker so ji to zabranile solze veselja.

Sever je imel na srcu še neko vprašanje.

Spomnil se je, da je bil pred razsodnim dnem večkrat pri zavesti; v takem jasnem trenotku zdelo se mu je, da sliši tudi Marijin glas. Spomnil se je celo temno, da mu je Helena razgrnila robec čez obraz.

Ali se je to zgodilo, da bi ga skrila pred sedaj neizprosno drugo ženo?

A prepričati se je hotel, če ni bil ta čudni dogodek sen ali izrodek njegove prerazdražene domišljije.

Še enkrat se je obrnil na Heleno.

„Ali mi hočeš odgovoriti še na eno vprašanje?“ prosil je.

Helena je pritrdila nagnivši lepo glavo.

„Ali je bila Marija tu?“ vprašal je Sever radovedno in uprl svoj pogled v Heleno.

„Da“, odvrnila je Helena krepko, ter se obrnila, ker jo je klical nek drugi bolnik.

„Tega Ti ne pozabim nikdar!“ mrmral je Sever hvaležno.

Hudodelec je občutil grenko kesanje nad prejšnjim nesramnim ravnanjem s Heleno.

Trdno je upal, da se bo težko izkušena žena odpustivši vrnila k njemu; potem je hotel začeti novo življenje.

302. poglavje.
Nova nada.

Kakor je zdravnik naprej povedal, se je Severjevo zdravje hitro zboljšalo, tako da je, kakor s čudežem rešen smrti, kmalu zapustil posteljo.

A isti dan je moral tudi zapustiti Helenino bolniško sobo, ker so se moški bolniki zavoda, kakor hitro niso več potrebovali ženske pripomoči, izročili izkušenim strežajem v popolno okrevanje.

Sever se je zelo nerad ločil od Helene, ker vsled v zavodu vladajoče stroge odločnosti sester ni mogel več govoriti ž njo.

Tudi se je Helena ogibala hudodelca, kolikor je bilo največ mogoče.

Po onem nepozabnem razgovoru je spregovorila ž njim le nekaj besed, a Sever ji je pri svojem odhodu še enkrat obljubil, da bo Lidijo po svojem popolnem okrevanju takoj pripeljal materi.

Tako je imela Helena novo upanje in je zahvalila Boga iskreno, da je hudodelca dovedel do tega sklepa.

Saj reva ni vedela, da se ji je Sever zopet zlagal, akoravno je trdno sklenil, da se bo ob strani Helene poboljšal.

Nenavadna telesna krepost njegova je pripomogla, da je kmalu toliko okreval, da je bil večji del dneva na samostanskem vrtu.

Tam je sedel Sever po več ur na malo vzvišenem, s senčnatimi grmovji obdanem prostoru, s kojega je videl na pot, ki je peljala v cerkev.

Oko se mu je zasvetilo, če je zapazil nežno postavo Helene, ki je hitela prej ko slej k molitvi v božji hram.

A nikdar ni pogledala na majhen griček, kjer je sedel Sever, akoravno je vedela za navzočnost njenega moža.

To je pa tega še bolj mikalo, nekdaj zapuščeno za vedno dobiti nazaj.

Zato ni odnehal nanjo čakati in se je veselil, če je nekdaj toli zasramovano od daleč videl.

Sever se je bal, da bi se sedaj ne povpraševalo po njegovi preteklosti.

A to se ni zgodilo, ker se je v zavodu vršilo izključno le samaritanstvo brez ozira na osebo.

Tu je bil torej varen, zato je raztegnil svoje bivanje ponižnosti, vže zategadelj, da je bil v bližini sedaj iskreno ljubljene Helene.

Pomislil ni, da so morala njegova hudodelstva s studom napolniti srce blage žene: zidal je na svojo dajmonsko lepoto in nepremagljivost, s kojo je že tolikokrat dosegel največje uspehe.

Kmalu je bil popolnoma ozdravel in je zapustil samostan, kakor je menil, očiščen in poboljšan, medtem ko je bila v resnici le samoljubnost, ki je vladala nad njim.

Heleno še enkrat videti se mu ni posrečilo, akoravno se je zelo trudil.

Nekega dne je prinesla Juno svojej ukazovalki listek, ki je prišel na skrivnosten način v njene roke.

Helena je odprla zapečaten listek in na njem brala:

„Z Bogom, kmalu boš slišala od mene!

A. S.“

Bilo je Severjevo slovo.

To kratko poročilo Severjevo je spravilo Heleno v mrzlično napetost.

Sedaj je vedela, da je Sever zapustil samostan; — ali bo hudodelec sedaj držal svojo besedo?!

Upala je.

Saj mu je njena skrbnost rešila življenje, zato ji je pač smel vrniti Lidijo.

Helena ni verjela na kosanje hudodelca, ker je predobro poznala njegov omahljiv značaj; upala je samo, da ji bo dovedel otroka, kateri mu itak ni nič koristil.

A minil je dan za dnevom in še vedno ni dobila željno pričakovanega poročila, tako da ji je že upadel pogum in se je udala usodi.

Tembolj pa je občutila svojo izgubo, ko jo je nekega dne obiskal gospod Dalbret s svojo rodbino.

Vrli ravnatelj je bil sedaj v dobrih razmerah, tako da se mu ni bilo treba bati prihodnjosti; njegova žena je bila popolnoma okrevana in vsi so se ginljivo poslovili od svoje dobrotnice, ker se je sedaj cirkus preselil v neko drugo mesto.

Uboga Helena je postala žalostna pri pogledu na to rodbinsko srečo, ki njej, toli izkušeni, ni bila privoščena, a stanovitno je premagala svojo bolest in se je poslovila od poštenih ljudi z izrazi najiskrenejše naklonjenosti.

Tudi pristaši ravnatelja so prišli in se tudi ginjeno poslovili od svoje rešiteljice, posebno klovn je komaj premagal svoje usmiljenje. — — — —

Potem je bila Helena zopet sama.

V gotovih dobah je dobila pisma od Marije, ki je še vedno bivala v Luizijani in se je veselila na svidenje s preljubo prijateljico.

Največ je občevala Helena z gospodično pl. Traunfels, prednico zavoda, ki je uprav materinsko skrbela za svojo lepo varovanko.

Potem se je mnogo bavila s poukom June, ki je dosegla pod vodstvom svoje gospodinje za zamorko nenavadno izobrazbo. Vmes je pa prišlo hrepenenje po Lidiji in domovini v tem večji meri, tako da se celo v tihem samostanu ni čutila srečno.

Prednica se je zelo čudila, da grof Ostrovrhar še vedno ni odgovoril na njeno pismo in je sumila, da je bil stari plemič na potovanju. — — —

V teh tihih urah se je Helena mnogokrat utopila v svoje misli; potem se je tudi spominjala Srečko Korošca, o kojega usodi ni čula ničesar več.

Zvesti mož jo je gotovo štel med umrle; morda se je tudi vrnil v Avstrijo.

Spomnila se je tudi Edgarja in Elize, kojih možitev je pred kratkem zvedela iz nekega časnika.

Ali je bil vrli mladi mož ozdravljen svoje nesrečne strasti in bo osrečil udano mu mlado bitje?

Tako je preteklo več tednov, ko je stopila Juno nekega s skrivnostnim obrazom v sobo svoje gospodinje.

V roki je nesla pismo, katerega je vidno plaho ogledovala, ker je prišel zopet na skrivnosten način v njene roke.

Helena je razburjeno vzela pismo, ker je spoznala Severjev rokopis.

V prvem trenotku se celo ni upala pogledati vsebine hudodelčevega pisma.

S tresočimi rokami ga je odprla in brala:

„Ljuba Helena!

Ni mi bilo privoščeno, se Ti pri odhodu iz zavoda zahvaliti na ljubeznjivi, samozatajevalni postrežbi, in bolestno občutim sedaj, kako sramotno sem ravnal nad Teboj.

Preganjal sem Te, zasramoval, Ti pretil z najhujšim; — v povračilo si mi rešila življenje! Najbridkejše kesanje se me je polastilo, in zato hočem vse storiti, da mi zamoreš odpustiti moje hudobije. Če hočeš Tvojega otroka dobiti, pridi jutri zvečer ob osmi uri v predmestje Houstona, N — — — —. cesta 31. Tam boš zopet našla davno zaželjeno!

Mene se Ti ni treba bati, ker so me zadnji dogodki spremenili v drugega človeka!

A. S.“

Heleni je zavrelo srce v novem upu.

Ali bo jutri našla Lidijo ?!

303. poglavje.
Zopet prevarana.

Helena je upala, da bo nje mož držal svojo besedo, ako ravno ji je vzbudilo pismo pri večkratnem čitanju razne dvome. Saj Sever ni pisal, da pričakuje otrok na označenem kraju svojo mater, vsaj naravnost ni izgovoril tega.

Vendar je upala, težko izkušena, da bo ljubljenko kmalu pritisnila na svoje srce.

Odločena je bila se podati v Houstonsko predmestje in je vzela Juno s seboj na to važno pot.

A obšla jo je neka nezaupnost.

Ali ni mogoče, da bi bilo vse to le nova zanjka, s kojo hoče nesramni hudodelec jo znova prikleniti nase?

Helena se je spomnila žarečih pogledov, s katerimi jo je Sever zasledoval zadnje dni svojega bivanja v zavodu in občutila je nekak strah, da zopet kaj slabega namerava.

V njegovo kesanje ni verjela, ker jo je Sever že večkrat ogoljufal.

Da bi le zopet imela Lidijo, potem bi zbrisala iz svojega spomina vse misli na hudobnega soproga.

Medtem ko je omahovala med strahom in upanjem, mislila je na Juno, ki je pri tolikih prilikah pokazala svojo prekanjenost.

Naglo odločena poklicala je zamorko k sebi.

Juno je postala vže nezaupna, ko je slišala, da gre njena ukazovalka skrivnostno pot; zato je poslušala z vso pozornostjo, da bi ji odbranila drzno podjetje.

„Čuj, ljuba Juno“, začela je Helena, „jaz sem Ti marsikaj zamolčala, kar se je primerilo zadnje dni, a sedaj moraš zvesti vse!“

V kratkih besedah je Helena razodela začudeni, da je bival njen soprog smrtno ranjen v zavodu in ji je obljubil vrnitev otroka.

Zamorka je naredila dvomljiv obraz; vidno ni Severju zaupala v najmanjšem.

„To vse laž“, rekla je odločno. „Gospod hoče dobiti gospo zopet v svoje roke, to je vse!“

„Ali mi storiš ljubav in greš v ono hišo, ljuba Juno?“ prosila je Helena. „Morda kaj zveš o prebivalcih te hiše, — morda celo slišiš, biva li na označenem kraju tak otrok, kakor sem Ti ga večkrat popisala.“

Juno je bila takoj pripravljena in se je napotila, da bi preiskala hišo, katero je Sever imenoval v svojem pismu. Helena je preživela mučne ure strahu in nepotrpežljivosti, ker je trajalo dolgo, predno se je vrnila zamorka.

Končno je vendar prišla, a njen obraz je kazal razočarani Heleni, da Juno ni dosti zvedela.

V resnici je vedela zamorka le malo poročati.

Najprvo je poizvedovala v okolici po prebivalcih hiše in je pri tem zvedela, da so to pošteni in davno naseljeni ljudje, ki bi gotovo ne posodili svoje roke za hudobije.

Potem je šla Juno v dotično hišo in je po previdnem povpraševanju zvedela, da je nek neznan gospod najel več sob. —

A bil je le redkokedaj navzoč in je le nekaj noči tam spal, kar se je drugim prebivalcem zelo čudno zdelo.

O kakem otroku ni Juno ničesar slišala.

Tujca tudi ob njeni navzočnosti ni bilo v hiši, temveč je naročil, da se vrne šele zvečer.

Da je bil to Sever, ni bilo dvoma, ker se je ujemal njegov popis s tem hudodelca precej natanko.

Tako je bila Helena pomirjena saj v eni točki.

Bala se je, da je vabljena na dvomljiv kraj; to je bilo izključeno in torej ji ni bilo treba skrbeti za svojo varnost.

Marveč je sedaj celo upala, da bo nje mož morda izpolnil svojo obljubo; saj ji hoče morda otroka izročiti v najetem stanovanju.

Odločena je bila tjekaj iti.

Vsekakor ni hotela pogrešati June na noben način in se je namenila le v njeni navzočnosti govoriti s Severjem.

Tako se je približala zaželjena ura.

Helena je že popoludne zapustila zavod, da bi z odhodom zvečer ne vzbujala pozornosti.

Šla je torej z zamorko k neki dami, s katero se je seznanila za časa svojega bivanja v Houstonu in se je ob osmi uri utripajočega srca napravila na usodepolno, odločilno pot, od katere je pričakovala največjo srečo ali najbridkejšo prevaro.

Bilo je že precej temno, ko je dospela Helena z Juno k označeni hiši.

Majhna stranska cesta je bila tiha in prazna, tudi v veži ni bilo videti nikogar.

Helena je stala neodločno na hodniku poslopja, ko so se slišali s stopnic tihi nagli koraki.

V naslednjem trenotku se je prikazala v širok plašč zavita moška postava.

Hitela je po zadnjih stopnicah, ko je ugledala stati hodniku Heleno.

„Pojdi“, šepetal je glas, katerega je Helena takoj spoznala, da je njenega moža.

„Kam me mislite peljati ?“ vprašala je boječe.

„Ne boj se, tu v hiši si varna“, odvrnil je Sever. „Ti imam razodeti, kar se ne da pogovoriti tu spodaj v veži!“

Helena je nejevoljno sledila hudodelcu, ki je šel naprej, ne da bi se ozrl.

Dospevši gori je stopil v odprta vrata, kamor sta mu sledili Helena in Juno.

„Sedaj se bo odločila moja usoda“, mrmral je Sever zase, medtem ko je odprl druga vrata.

„Pusti zamorko tu v sprednji sobi“, rekel je Heleni s prosečim glasom. „Ponovim Ti, da se nimaš ničesar bati, a zameriti mi ne moreš, da ne maram imeti prič pri razgovoru, ki je morda zadnji, katerega imam s Teboj.“

Helena je neodločno pogledala k Jani.

„Le pojdite notri, gospa“, šepetala je zamorka, „kakor hitro me pokličete, sem pri Vas, tudi če bi bila vrata zaklenjena.“

Helena je poznala brezobzirnost svoje služabnice, zato je ugodila Severjevi želji in je stopila ž njim v drugo sobo.

Ozrla se je naokoli, če je morda Lidija navzoča, a videti ni bilo ni sledu ljubljenega otroka.

Sever je odložil svoj plašč in se s prekrižanima rokama naslonil, ob mizo.

Ogledoval je ljubki obraz Helene, ki je z napetostjo čakala na izpolnitev dane obljube.

„Kje je Lidija?“ vprašala je brez sape.

304. poglavje.
Prepozno kesanje.

Sever ni odgovoril na Helenino bojazljivo vprašanje, da je ni ta nestrpno ponovila.

„Otroka dobiš nazaj“, odvrnil je hudodelec in pohlepno gledal nežno postavo svoje žene.

„Neizrečeno sem Ti hvaležen“, nadaljeval je potem, „Ti si mi rešila življenje, akoravno sem jaz opetovano stregel po Tvojem!“

„Kot strežnica sem imela dolžnost za vse bolnike enako skrbeti“, odvrnila je Helena mrzlo, „če mislite, da me je nagibalo k temu posebno zanimanje.“

„O tem sem prepričan“, zaklical je Sever, „samo ljubezen se je zamogla tako žrtvovati, pri sami dolžnosti bi ne bilo mogoče toliko zatajevanja samega sebe.“

„Motite se“, odvrnila je Helena, „zame ste tujec, kojega srečati, upam, mi ne bo več treba.“

„Ali je to resnica, Helena?“ vprašal je Sever in naglasil vsako besedo.

„Da“, odvrnila je priprosto. „Ali mislite, da je v meni še iskrica naklonjenosti za Vas, po vsem, kar se je med nama zgodilo, in grozotnimi čini, katere ste izvršili po najini ločitvi?“

„Če pa iz srca obžalujem moje hudobije?“ dejal je Sever neomahljivo.

Helena je molčala.

„Ponovim, da iz srca obžalujem moje hudobije“, zakliče je Sever. „Zahtevaj od mene dokaz!“

„Potem mi vrnite Lidijo!“ prosila je Helena.

„O tem pozneje“, odvrnil je Sever ogibaje se; „najprvo Te vprašam, kako naj Ti dokažem moje kesanje, povej mi pot k zadoščenju.“

„Take ni težko najti“, odgovorila je Helena. „Ali naj Vam imenujem?“

„Gotovo“, zaklical je Sever. „Če je količkaj mogoče, jo izvršim!“

„Izročite se posvetni pravici!“ opominjala je Helena. „Spokornemu grešniku so odprta nebesa. To je edina pot, ki zamore poravnati Vaša dejanja.“

Sever se je bridko zasmejal, kar je kakor porogljivo odmevalo od sten.

„Torej izročim naj se?“ zaklical je ostro. „Ali hočeš, da umrem pod roko rabelja? Zakaj me pa nisi takrat izdala, ko sem ležal zapuščen v zavodu?“

„Ker sem bila takrat samo strežnica“, odvrnila je Helena. „Izdala bi Vas nikdar, ker sem prepričana, da je še povračilo na svetu.“

„Ne, reci raje, ker me še ljubiš“, zaklical je Sever veselo ter pri zadnjih besedah nalašč preziral Heleno. „Odpusti mi hudobije napram Tebi, in obljubim Ti, ali če hočeš prisežem z najgroznejšo prisego, da postanem drugačen človek. A to se zamore le zgodili, če mi odpustiš in mi dalje pripomočno stojiš na strani!“

„Kaj zahtevate od mene?!“ zaklicala je Helena in stopila nazaj.

„Tvoje odpuščanje, ljuba Helena“, prosil je Sever iskreno. „Obljubim Ti, da ne boš nikdar obžalovala, če se vrneš k meni. Saj sedaj vem, kakega angelja sem imel za ženo; blaznež sem bil, ko sem Te takrat zapustil in pahnil v revščino. A še ni prepozno, da vse poravnam, in prisežem Ti, draga Helena, da ne boš imela vzroka pritožiti se čez me!“

„Kako se drznete, z mano tako govoriti?!“ zaklicala je Helena srdito. „Ali niste teptali z nogami najsvetejše postave? Hudobije so tako grozne, da me je le upanje, mojo Lidijo pripeljalo tu sem, in sedaj se drznete mi staviti tako ponudbo?!“

A dajmonski človek tam ob mizi je komaj slišal jezne besede, videl je le razburjenost, ki je še bolj očarala dražestni obraz Helene.

„Tvoja usta govore besede, katerih ne pozna Tvoje srce“, odvrnil je mirno. „Ti me bolj ljubiš, nego sama misliš, o tem sem prepričan.“

Helena bi bila že davno pretrgala ta razgovor, ko bi je ne bilo nagibalo k potrpežljivosti upanje na Lidijo.

„Vidiš, Helena“, začel je Sever znova, „saj ne zahtevam, da mi prideš takoj s starim zaupanjem, a pridobil si ga bom. Podala se bova v kako oddaljeno deželo, tam se bom lotil poštenega zaslužka in Te bom oškodoval za vse prestano trpljenje. Nikdar več se Ti ne bo treba pritožiti čez me, ker bom vse hudobije pokoril z neutrudnim delovanjem.“

Helena je osupneno gledala na prosečega; take besede so ji bile nove.

Ali je res vsplamtel blažji čut ali je le znova poskušal nikdar pozabljeno zvabiti k sebi.

„Bodi moj dobri angelj“, nadaljeval je Sever proseče, „Tvoja nesebičnost je rodila sad, ker mi je vzbudila kesanje. Popolni dobro delo in posveti mi Tvoje življenje, večno Ti bom hvaležen za Tvojo požrtvovalnost.“

„Nikdar!“ zaklicala je Helena trdo. „Na mojo prošnjo ste mi ponudili Lidijo vrniti, potem Vam vse, — vse odpustim, kar ste zagrešili nad menoj. A najini poti ne gresta nikdar skupaj. Sence Vaših žrtev ločile so nas na veke.“

Sever je hotel nadaljevati svoje obljube, a Helena ga je prekinila.

„Razun tega Vas imam povprašati o čudni zadevi, ki se vsekakor ne tiče mene“, rekla je obotavljaje. „V moji bolniški sobi leži mlad mož; revež bo gotovo še več tednov v moji postrežbi, ker je nevarno ranjen. Ta gospod mi je pred nekaj dnevi tožil, da pogreša neko dragocenost.“

Helena je pri zadnjih besedah ostro opazovala Severjev obraz.

Odšlo ji ni, da se je hudodelec boril z neko zadrego po tem vprašanju.

„Mladi nesrečnež je ležal blizu Vaše postelje“, nadaljevala je Helena. „Pod svojo blazino spravljal je denarnico, v katero so bili zelo važni papirji in nekaj denarja. Neko noč mu je hudobna roka vzela to dragocenost, — vprašam Vas, ali kaj veste o tej zadevi?“

„Ne“, izustil je Sever trdo, „meni ni prav nič znano o tej stvari, — sploh pa ne spada to v najin pogovor.“

Helena je opazila, da se je hudodelec skušal umakniti njenemu pogledu.

Ona, ki je Severja natanko poznala, ni dvomila, da se je nesramnež skrivaj polastil one denarnice.

Ker je pa hudodelec trdovratno tajil in prej ko slej hlinil popolno nevednost, je Helena odnehala povpraševati, ker ni smela Severja razkačiti, že vsled Lidije ne.

Še vedno je z mrzlično napetostjo čakala na trenotek, ko ji bo hudodelec pripeljal ljubega otroka.

Sever je šel parkrat po sobi gori in doli, potem se je zopet obrnil k tresoči Heleni.

„Zakaj se nočeš vrniti k meni?“ vprašal je nenadoma.

„Kaj naj Vam odgovorim na tako vprašanje ?“ odvrnila je reva. „Kako li morete misliti, da bo žena, katero ste skoraj teptali z nogami, pozabila tako nesramno ravnanje. A to ni edino. Ozrite se nazaj na Vašo življenje v zadnjih letih. Ali ni to veriga zločinov, ki poživljajo posvetno in nebeško pravico na strašno povračilo? Ali niste celo mojo prijateljico Marijo v drugič varali in smrtno ranili srce zaupne žene?!“

„Zakaj me pa v zavodu nisi izročila oblastvom?“ poizvedoval je Sever žarečih očij.

„Kazen Vas bo itak dohitela“, odvrnila je Helena. „Kar tiče mene, bi raje umrla, nego hudobije povrnila s hudobijami.“

Sever je skrivaj občudoval lepi obraz govoreče. Kesanja ni občutil nad svojimi hudodelstvi; ugajalo mu je le, da ga nekdaj preganjana Helena ni samo varovala, temveč ga z nesebično skrbnostjo rešila gotove smrti.

„Torej, jaz se naj po Tvojem mnenju izročim preganjalcem, da bi zadobil kazen za moje pregrehe“, dejal je navidezno

„Ali ni Kristus nedolžno trpel smrt in največje muke?“ odgovorila je Helena.

„Otročje pravljice“, zaklical je Sever nestrpno, a vendar po v zadregi. „Živel sem, da bi užival: kaj bo iz mene po smrti, me ne briga. Zato pa hočem ostati na svetu kakor mogoče dolgo.“

„Če ni božja previdnost drugače namenila“, odvrnila je Helena.

„Pah, — otročarije“, zaklical je Sever jezno. „S takim besedovanjem se ne dam strašiti; saj mi je sreča stala na strani v najhujšem položaju. Kolikor časa mi ostane sreča zvesta, se ne bojim niti vraga!“

Helena se je stresla pri tem brezbožnem govorjenju.

„Dajte mi mojo Lidijo in pustite me potem iti moje poti“, zaklicala je Helena in hrepeneče gledala na vrata sosedne sobe. —

„Otroka ni tu!“ odvrnil je Sever, ki je zapazil njeno vedenje.

„Ne?“ je prestrašeno zaklicala Helena. „Moj Bog, saj ste mi vendar obljubili, da mi vrnete Lidijo.“

„To bom tudi storil, če prideš k meni nazaj. Poslušaj me Helena, še enkrat Te prosim“, nadaljeval je Sever z mehkim glasom, „v Tvoji roki leži, zgubljenega človeka poboljšati; obljubim Ti, da postanem drugačen, a stoj mi na strani, da ne zapadem temnimi močmi.“

A Helena ni poslušala teh skesanih besed, čula je samo, da ji hoče hudodelec Lidijo le potem vrniti, če ostane pri njem, — in to je bilo nemogoče.

„Ali boš storila to?“ nadaljeval je Sever. „V kratkem dobiš Lidijo in če bi jo — — — “

On ni izgovoril stavka, ki bi bil izdal Heleni, da nima Lidije; a reva ni poslušala na te čudne besede; čutila je samo, da jo je znova bridko varal.

„Ne, nikdar!“ izustila je. „Raje poginem v največji bedi, ko da bi bivala ob strani toli prokletega človeka.“

„Prej ne vidiš otroka!“ grozil je Sever.

„Udam se božji volji“, zdihnila je nesrečnica. „Če sem prestala že toliko nesreče, bom tudi dalje živela brez veselja.“

Helena je krčevito ihtela.

Severju se je smilila težko izkušena.

Hitel je k nji, da bi jo tolažil, a pri prvem koraku je Helena skočila kvišku.

„Ne dotaknite se me!“ zaklicala je v solzah, „Notranji glas mi pravi, da bo nekdaj konec mojega trpljenja, če bi mi tudi le smrt prinesla zaželjeni mir.“

Pri vratih so zadonele tihe stopinje.

Bila je zvesta Juno, ki je na Helenin krik pristopila k vratom.

„A jaz Ti ponudim srečo“, zaklical je Sever. „Z bogastvom Te bom obsul, najbolj zavidana žena boš na svetu.“

„Srečo“, ponovila je Helena trpko. „Mislite, da bi jo mogla sprejeti iz Vaših krvavih rok? Groza me trese, če sem v Vaši bližini; bogastva, s katerimi me hočete obsuti, bi tila okradena in oskrunjena z vzdihi žrtev.“

„A jaz Te ne pustim“, vpil je Sever kakor blazen, „misliš, da bi utegnil kedaj pozabiti tako ženo, kakor si Ti? Ne, nikdar bom nehal Te ljubiti in Lidija naj Te enkrat pripelje k meni nazaj; potem boš rada postala moja!“

Helena je z grozo gledala moža, ki je stal pred njo in je skoraj požiral s svojimi dajmonskimi, plamtečimi očmi.

„Če je božja volja, dobim mojo ljubljenko nazaj tudi brez takega sklepa.“

„Ne misli tega“, rogal se je Sever. „Ti me poznaš in veš, kako držim mojo besedo.“

„Res je“, nadaljeval je mirno, „obljubil sem Ti, da Ti dovedem Lidijo, a le pod tem pogojem, da mi vse odpustiš; s tem sem mislil, da boš tudi ostala pri meni kot moja ljuba soproga.“

Helena ni mogla odgovoriti od studa nad to nesramnostjo. Sever je zopet stopil k Heleni, katera se je umaknila vrat.

„Proč od mene!“ vpila je nesrečnica. „Ali me hočete zopet siloma odpeljati kakor takrat, ko sem Vam ušla le s pomočjo moje zveste služabnice!?“

Juno je slišala klic svoje gospodinje.

Pokazala se je med vratmi in merila Severja s tako grozečim pogledom, da se je ta prestrašeno umaknil.

„Nič žalega ne bom storil Tvojej gospodinji, zamorka“, dejal je zaničljivo. „Čakaj zunaj, da bo najin pogovor končan, — slišiš?“

Juno se je vprašujoče ozrla k Heleni.

„Da, le pojdi, Juno“, odvrnila je ta. „Čez nekaj minut bom pri Tebi!“

Vrata so se zaprla za zvesto služabnico.

„Ti si izborno izučila to človeče“, dejal je Sever porogljivo. „A pustimo to, odgovori na mojo ponudbo. Na eni strani Te pričakuje bogastvo, sreča in Tvoj otrok, na drugi revščina, žalost in samota, — izvoli!“

„Moj sklep je gotov“, odgovorila je Helena trdo. „Ničesar več nimam opraviti z Vami!“

„Je-li to Tvoja zadnja beseda?!“

„Moja zadnja!“

„Poslušaj torej še mene“, rekel je Sever neomahljivo. „Vem, da si sedaj v mrzlični razburjenosti, razun tega imaš toliko pravico na mojo hvaležnost, da smatram Tvojo besedo kot neizgovorjeno. Od časa do časa boš dobila od mene poročilo. Če se potem vrneš k meni, našla boš svojo Lidijo!“

Helena bi se bila kmalu zgrudila.

Njeno zadnje upanje je splavalo; hudodelec ni dal otroka in ona bi bila vendar raje umrla, ko da bi bila postala zopet njegova!

„Ali mi imaš še kaj povedati?“ vprašal je Sever.

„Samo to, bojte se kazni, katero ste poklicali s svojimi hudobijami. Kar ste grešili nad menoj, zgine pred verigo hudobij, s katerimi ste pahnili v pogin celo vrsto nedolžnih žrtev!“

„Čez to nimaš soditi“, rekel je Sever nejevoljno. „Zakaj se nisi prej vrnila k meni, potem bi se marsikaj ne bilo zgodilo, kar mi sedaj očitaš.“

Heleni se je ustavila kri v žilah. Čista duša ni mogla odgovoriti na te cinične besede.

Nemo je šla k vratom.

„Stoj, še en trenotek“, zaklical je Sever, ko je videl, da je Helena mislila zapustiti sobo.

Trpinka se je molče obrnila.

„Ali veš, kje se sedaj nahaja policijski polkovnik Rogers?“ vprašal je Sever radovedno.

„Zakaj?“ odvrnila je Helena začudeno.

„Ker me je ta mož zasledoval in skoraj ujel“, zaklical je hudodelec. „Pozneje sem zvedel, da je vzel ali dobil odpust.“

„Gospod Rogers je načelnik kriminalne policije v Novem Jorku“, odgovorila je Helena s poudarkom.

Sever je prebledel.

Slutil je, da bo njegov smrtni sovražnik gotovo vse storil, da bi ga ujel.

„Sedaj je treba paziti“, mrmral je predse.

Helena je šla skozi vrata.

„Z Bogom, na svidenje“, glasilo se je za njo, a odgovorila ni.

Sever je stopil k oknu, s katerega je videl na cesto.

Kmalu sta smuknili obe ženski postavi čez tiho ulico in sta naglo zginili v temoti.

„Tu gre moj dobri angelj“, mrmral je hudodelec. „Ko bi bila danes privolila v mojo željo, bi bil postal drugačen!“

„Ni smelo biti“, zaklical je glasno. „Dobro torej, sedaj naj me svet šele spozna. Strah in grozo bom razširil na okoli; denar, — omamljujoče veselje naj bo moje razvedrilo!“

305. poglavje.
Santa Fe.

Jasno nebo se je razpenjalo nad velikanskim skalnatim hribovjem, ki se je v polnem veličanstvu vzdigovalo proti nebu in liki neizmernem zidu ločilo široko prerijo vzhoda od puščave daljnega zahoda.

Pekoči solnčni žarki so se upirali na kamnalo cesto, ki je peljala iz New-Mehike v Arizono v Kaliforniji; danes je bila pot tiha in prazna.

Orlovo oko, ki je plavalo v višini, videlo je le eno človeško osebo. —

Bil je osamljen popotnik, ki je iskal in našel zavetje pred vročim solncem v senci razširjenega grmovja.

Mož je imel konja privezanega na lasu.

Medtem ko je utrujena in lačna žival iskala posamezno travico, ležal je jezdec v leni malomarnosti na z mahom obraščenem griču in je sanjavo zrl na daljne hribe.

Vzlic zaprašeni obleki ovadila je elastična postava, lepi obraz in plamteče oči, da je bil tujec iz boljših krogov.

Bil je Sever, ki se ni več čutil varnega v Teksasu in je hotel potovati v Kalifornijo.

Joze je med potjo zbolel in ostal v obmejnem kraju, zato se je mislil hudodelec najprvo samega sebe spraviti v varnost.

Sever je z grozo opazil, da je njegov smrtni sovražnik, sedanji policijski načelnik, neumorno deloval, da bi ga čim preje ujel.

Iskalna pisma je našel celo v najmanjših krajih in se je mnogokrat le z legitimacijami zamogel ubraniti radovednih vprašanj.

Od kod je dobil hudodelec te važne izkaze, ki so se seveda glasili na drugo ime?!

Bil je nov dokaz njegovega značaja, ki se celo v tihem zidovju samostana ni zbal ropa.

Helena je pravilno slutila, ko je vprašala Severja tako resno po denarnici.

Hudodelec je v resnici izvršil ta zločin in bolnemu človeku vzel njegov zaklad.

Seveda mu je bilo pri tem le za denar, ker je imel samo še majhno vsoto.

Kratko pred svojo preselitvijo v dvorano ozdravljujočih se je ob primerni priložnosti zmuzal po noči k postelji nezavestnega in je ukradel listnico izpod zglavja, kamor jo je bolnik vedno spravil.

Pri tem mu je pomagalo v tem času zelo nevarno stanje ranjenca.

Listnica se je šele pogrešala, ko je Sever že zapustil zavod. —

Helena ni glasno izrazila suma napram svojemu možu, a prepričana je bila, da je le on storilec.

Obupnost bolnikova je bila nepopisna, ko je pogrešil skrbno varovan zaklad.

V listnici so bili zelo važni papirji.

Ker je pa moral ostati v zavodu še več tednov, ni mogel boriti potrebnih korakov, da bi izgubljeno zopet dobil.

Sever je bil zelo razočaran, ko je našel v ukradeni denarnici samo nekaj sto dolarjev papirnatega denarja.

A papirji, glaseči se na nekega Roberta Vilkes, so mu prišli prav, ker bi se lahko zanj izdal.

Hudodelec ni uporabil železnice, ker se ni čutil varnega, temveč je raje jezdil skozi precej nerodovitno pustinjo, ker je upal na ta način gotovo priti v Kalifornijo.

Med potjo je moral, kakor že omenjeno, Jozeja popustiti in je bil torej sam na višini prelaza, ki je držal v rodovitne doline New-Mehike. — — — — — — — — — — —

Še vedno lepi obraz hudodelca je bil sedaj temen in skrben.

K temu je imel tudi vzrok.

Ko bi ne bil imel papirjev Roberta Vilkesa, bi bil gotovo padel v roke policije, ker se to pot ni spačil.

Trpko smehljaje je vzel hudodelec iz žepa list in ga zagrnil.

Bilo je iskalno pismo, ki je bilo sedaj razširjeno po vsej državi v stotisoč izvodih.

Na vrhu lista je bila dobro zadeta slika Severjeva, katera je kazala hudodelca in polovico postave v salonski obleki. Bridko se je smehljal, ko je ogledoval to podobo izza srečnih dni.

Takrat še ni bil preganjani, temveč spoštovani John Gould z Novega Jorka.

Vzel je list v roko in počasi in pazljivo čital:

„Iskalno pismo.

S tem se obnovi pred pol letom razglašeno iskalno pismo proti spodaj opisanemu Arturju Sever.

Artur Sever, prejšnji inženir, je rojen v Avstriji. Tam se je oženil, a zapustil svojo soprogo in se v Novem Jorku pod imenom John Gould v drugič poročil. Ko je umoril svojega tasta, bežal je in se skrival nekaj časa pod imenom Bermont v Južnih državah. — Po izvršenem ropu v nekem hotelu zbežal je znova in se podal v Orlean, kjer se je kot George Varen v tretjič oženil. — Potem je sel v M....s, tam umoril vdovo Blakburne, se izdal za nekega barona pl. Falkenburg in je zbežal v Nashvil, kjer je izvršil kot maskiran hipnotizer drzen rop in odpenjanje. — Potem je nastopil kot marki Roland v Vitehalu in Čikagi, kjer je izvršil satansko nasilstvo, ki je končalo s smrtjo njegove žrtve. — Predrzno se je na to vrnil k svoji drugi soprogi v Novi Jork, jo prevaral in okradel. — Potem se je obrnil proti zapadu, kjer je, kot stotnik pl. Roden, na čelu tolpe tolovajev napadel denarni transport Združenih držav in je pri tej priliki umoril nekega častnika. — Pozneje je nastopil s tovarišico, po imenu Mercedes Iturbide, s katero je v San Francisko uničil rodbino Tajlor (mater in sina) in provzročil njuno smrt. — Tu se je hudodelec imenoval Goncalec. — Pozneje ga je njegova tovarišica izdala, a je ušel iz zapora v Montgomeri in se je zopet obrnil v zahodne države. Hudodelca se torej zasleduje zaradi bigamije, umora, ropa, pustolovstva in goljufije. On je posebno lep mož, koje ga plamteče oči vzbujajo zanimanje. On ima v visoki stopinji moč hipnoze in je to izkoriščal v hudobne namene. Njegovo fino vedenje odprlo mu je vstop v najodličnejše kroge, kjer ima s svojo lepo zunanjostjo vprav dejmonski vpliv, posebno na dame.

Lasje in brada je temna, a sluti se, da se je hudodelec spačil. — Na levi roki ima dve strelni rani, čez obraz ima široko rudečo progo, katera se mu posebno pozna, kadar je razburjen, a gotovo je to znamenje po možnosti odpravil.

Kdor izroči tega hudodelca živega, dobi plačo

20.000 dolarjev.

Ker se pa mora tako nevarnega človeka na vsak način neškodljivega narediti, stavila se je na njegovo glavo premija

10.000 dolarjev.

Izročiti se ima dobro uklenjen najbližji policijski postaji.

Osrednja oblast Združenih držav.

Bernard

zavezni maršal.

Rogers

načelnik kriminalne policije.“

„Izvrstno“, mrmral je Sevrer za se. „Če me sedaj ne ujamejo, temu gotovo niso krivi pisatelji te imenitne okrožnice. Vsa moja dejanja so opisana z vprav občudovanja vredno natančnostjo, enako tudi moja oseba. Novi policijski načelnik se kar najbolj trudi, da bi me ujel, a še nisem v njegovih rokah!“

Še druga skrb je težila Severja.

Konj je bil po naporni ježi tolikanj upehan, da ga je komaj nesel.

Da bi si kupil druzega, mu je manjkalo denarja, zato ni Severju preostalo druzega, nego so v kakem primernem kraju v Novi Mehiki toliko časa ustaviti, da bi se konj odpočil.

Hudodelec je upal, da bi si v Kaliforniji kmalu pridobil nova bogastva, potem bi lahko zopet poiskal nikdar pozabljeno Heleno.

Morda je bila še v Houstonu in če ne, potem bi gotovo kmalu našel njeno novo zavetje.

Prisiljeni odmor je hotel Sever tudi po možnosti izkoristiti. —

Sklenil je, da se ustavi v večjem kraju, morda bi se našla priložnost, obogateti.

Tu jo bilo le eno mesto, glavno mesto Nove Mehike, Santa Fe, skozi katero je moral Sever jutri potovati.

V mesto pa ni hotel prej stopiti, dokler ni našel popolnoma varno zavetje.

Zato je sklenil, danes v Pekos prenočiti, da bi v tej majhni vasi šele potrebno poizvedel.

Hudodelec se je leno vzdignil s svojega ležišča in vabil konja k sebi, ki so mu je bližal z visečo glavo.

Sever ni smel več zajezditi utrujene živali, zato jo je prijel za vajeti in korakal dalje po samotni cesti.

Pot je peljala mimo strašnih prepadov v kojih globočinah so šumele vode; ob straneh ceste so se vzdigovale strme pečine, raz kojih vrhov so gledali ostanki staroindijskih mest; tam je bival v davnih časih hraber in ponosen rod upornih vojščakov, ki so bili groza cele okolice.

Sever ni gledal ostankov nekdanjih dnij, ker ni mislil na drugo, kakor na pridobitev novih bogastev.

A v sijajni družbi ni smol več nastopiti kakor nekdaj, ker se je imel bati ovadbe.

Ostalo mu je torej samo še upanje na srečni slučaj, ki bi mu dal priložnost, se preskrbeti z denarjem.

Pot se je vila med skalovjem vedno bolj navzdol, in Sever je upal, da pride skoraj do cilja.

Kmalu je zaslišal lajanje psov, kar mu je oznanilo, da se je bližal kraju svojega prenočevanja.

Pri naslednjem ovinku odprla se mu je pred očmi rodovitna dolina, v koje sredini je ležala majhna vas Pekos.

Sever je kmalu dospel tje in se je takoj podal v bližnjo gostilno.

Konj je bil kmalu preskrbljen in on se je podal v gostilniško sobo.

Slutil ni, kako presenečenje ga je tam čakalo.

306. poglavje.
Dedinski oklic.

Ko je Sever stopil v zaduhlo sobo, sprejel ga je mehikanski gostilničar z zoperno prijaznostjo.

„O, kaka čast, gospod, da pridete v našo skromno hišo“, poklical je mož in se požuril Severju odkazati prostor in ga vprašati za njegove želje.

Hudodelec je ukazal prinesti priprost obed in je vzel v roke časnik, ker je bil radoveden, če bo tudi tu v skritem koku sveta našel svoj iskalni list.

V svojo zadovoljnost ni našel nič podobnega, zato je vže mislil časnik odkloniti, ko je zagledal debelo tiskano oznanilo.

Sever je osupnil.

V razglasu je bral ime Robert Vilkes.

To ime je bilo tudi v okradenih papirjih.

Sever je vzel naglo časnik zopet v roko in je bral sledeče:

Oklic!

Podpisana oblast naznani s tem javno, da je posestnik Persi Vilkes v Santa Fe umrl dne 15. avgusta 18...Njegovo premoženje, obstoječe iz zemljišč in gotovega denarja, pade v enakih delih na sinova ranjkega, na Roberta in Normana Vilkes. Zadnjemu se je izročil delež, a bivališče druzega sina umrlega je oblastvi neznan. S tem se pozivlje Robert Vilkes naj se oglasi z legitimacijo pri podpisani oblasti, da sprejme svoj delež s pripadajočimi obrestmi.

Sodnija v Santa Fe.

Brovn, šerif.

Sever je srepo gledal v časnik, katerega je še vedno držal v rokah.

Brez dvoma, — mladi ranjenec v zavodu Houston je bil oni zgubljeni sin, katerega se je tu iskalo in kojemu je Sever ukradel papirje.

Drzna misel mu je šinila v glavo.

Kaj, ko bi se on izdal za iskanega?

Ta misel je prišla Severju, ko je čital oklic.

Ali pa ni bilo to nevarno? Ali je dedščina vredna take drznosti ?!

Na drugi strani pa je imel hudodelec marsikaj zase.

Pravi sin umrlega, Robert Vilkes, je ležal težko ranjen v Houstonu.

Lahko, da bodo pretekli tedni, meseci, predno se bo mogel podati na dolgo potovanje v Santa Fe.

Do tje se hudodelec s svojim plenom lahko skrije pred neizogibnimi zasledovalci.

Če bi ga sorodniki ranjkega, posebno brat zgubljenega, ne pripoznali ali pa ga celo sumničili za goljufa, potem bi bil seve v sitnem položaju.

A Sever je zaupal v svojo srečo, s kojo je tolikokrat dosegel svoj cilj; morda bi mu bila ta tudi tu mila.

Najprvo je bilo treba poizvedeti za razmere v Santa Fe in rodbino Vilkes.

Ko je še to in ono razmišljeval, stopil je gostilničar v sobo. —

„Ali ste kaj znani v Santa Fe?“ vprašal je Sever navidezno malomarno.

„Seveda, celo prav dobro“, odvrnil je mož mehko. „Ali Vam morem s čim služiti?“

Severju ni posebno ugajal ta nagli odgovor priliznjenega gostilničarja.

Če bi se mu to posrečilo in gostilničar bi prišel v mesto, bi ga lahko izdal.

„Vi ste gotovo dostikrat v Santa Fe?“ dejal je zato mirno.

„Prej sem bil, — da“, odvrnil je gostilničar malo v zadregi. „Vidite, gospod, pred kakim pol letom so me tam po krivici obdolžili, da sem nekemu trgovcu ukradel gnjat; zato so me zaprli nekaj tednov, — seveda po nedolžnem, in od tistega časa nočem nič več slišati o mestu.“

Sever se je skrivaj smehljal, ker ni bil nikakor prepričan o nedolžnosti gostilničarja in je vedel, da revnejši Mehikanci vsi kradejo kakor srake.

„Če imate par minut časa zame, Vam rad dam nekaj dolarjev,“ rekel je možu, kateri je veselo primaknil stol.

„Razpolagajte čez moj čas, gospod“, dejal je gostilničar živahno. „Sploh sem molčeč, zanesite se na to.“

„Dobro“, odgovoril je Sever zadovoljno, „povejte mi torej, kar veste o razmerah rodbine Vilkes v Santa Fe!“

„Ah, bogati posestnik; da, ta je umrl pred letom, in še ni bil star“, dejal gostilničar z obžalovanjem.

„To že vem“, odvrnil je Sever. „Moje vprašanje se tiče zaostalih.“

„No, stari gospod je bil vže davno vdovec“, nadaljeval je zgovorni mož, „zelo bogat je bil, najbogatejši posestnik v Novi Mehiki. Jaz poznam rodbino prav dobro; gospod Vilkes je zapustil dva sina, Roberta in Normana.“

Sever je pazno poslušal, ker ga je zelo zanimalo, kar je moralo sedaj priti.

„Starejši je šel kot prav mlad človek v Kalifornijo in nič več ni bilo slišati o njem. Povsod so ga iskali, v časnikih razglašali velike pozive, a ne duha ne sluha ni bilo o njem. Morda je že davno mrtev, potem dobi brat njegovo dedščino. Ta jo bo dobro rabil.“

„Kako menite to?“ vprašal je Sever mirno.

„Da, vidite, gospod, med nama rečeno, Norman Vilkes ni več tako premožen, ko prej. Njegova žena je strašno zapravljiva in je dobrosrčnega človeka s svojo lahkomiselnostjo skoraj ob vse pripravila. To hoče kaj reči, ker je bil stari Vilkes, kakor sem Vam že prej pravil, silno bogat.“

„Tako, — tako“, dejal je Sever, „to bi morda celo na vsacega sina prišlo stotisoč dolarjev.“

„Pah“, odvrnil je gostilničar zaničljivo. „Taka malenkost ne velja dosti tu v zahodu. Stari Vilkes je zapustil milijone!“

Severju so se zasvetile oči; — sedaj je bil trdno odločen narediti smeli poskus.

„Kak mož pa je ta Norman Vilkes ?“ vprašal je dalje. „Gotovo bom imel ž njim opraviti v kupčiji, zato bi mi bilo ljubo, ko bi mogel o njegovih razmerah zvedeti, kolikor mogoče.“

„No, ni napačen človek, akoravno malo grd“, dejal je gostilničar, „nasprotno pa je njegova žena prava krasotica. Gospod Vilkes je tudi blazno zaljubljen v njo, drugače bi ne bil dajal tako velikih vsot za njeno zapravljivost, — pri tem — — “

„No?“ rekel je Sever vznemirjen, ko se je gostilničar nakrat vstavil.

Ta se je previdno ozrl, če ni kak prisluškovalec blizu, potem je šepetal:

„Dama baje svojemu možu ni posebno zvesta, — saj me razumete, gospod?“

„Popolnoma“, odvrnil je Sever, ki je komaj skril svojo zadovoljnost.

To bi mu utegnilo koristiti.

Lepo ženo bi lahko pridobil zase, če bi pri poskusu naletel na kake ovire.

„Ker se je mladi Robert Vilkes zgubil, bo prej ali slej vendar brat dobil dedščino“, nadaljeval je gostilničar. „Na to računi tudi njegova žena, ki velja kot voditeljica celega mesta. A vpraša se, če se ji bo drugič posrečilo, tudi te milijone zapraviti. Norman Vilkes je postal menda malo nezaupen napram svoji ženi. Vsaj znanci so mi zagotovili, da sta se zadnji čas večkrat prepirala. No, — mene to ne briga!“

Sever se je veselil.

Tu se je združilo vse, da bi lahko dobil bogastvo umrlega.

„Kje stanuje sedaj Norman Vilkes?“ vprašal je potem glasno. „V mestu samem?“

„Ne, naselil se je na svojem posestvu, a samo za toliko časa, da se uredi dedščina. Posestvo ima dobiti namreč Robert Vilkes in tudi velikansko vsoto gotovega denarja. Norman je bil izplačan v gotovini. Če se dedič nepričakovano zopet znajde, mora takoj stanovanje izprazniti.“

„S tem bi njegova žena gotovo ne bila prav zadovoljna“, rekel je Sever malomarno.

„Zblaznela bi“, zagotovil je gostilničar. „Kakor sem slišal, ima tudi drugi del dedščine že za možovo. Gotovo bo zapravila tudi to ogromno vsoto!“

„Ali niste prej rekli, da je dama lepa?“ vprašal je Sever s posebnim povdarkom.

„Krasna!“ zaklical je gostilničar navdušeno. „Vsekakor se sumi, da je vzela Normana Vilkes le zaradi premoženja za moža. Ona je iz stare plemiške a ubožne rodbine in je silno ponosna. Na vseh slavnostih, katere je nje mož v prejšnjih časih mnogokrat dal, odlikovala se je od druzih dam kakor kraljica, gospodje so jo seve vsi oboževali. Sedaj so te veseljce precej ponehale in gospa Ines je zato včasih prav slabe volje.“ —

Sever je dovolj zvedel.

Gostilničarju je vročil deset dolarjev, katero je ta režaje naglo spravil v svoj veliki žep.

„Ali še kaj želite, gospod?“ vprašal je zaupno. „Jaz sem Vam vedno na razpolago!“

„Morda Vas imam še kaj vprašati“, odvrnil je Sever nepotrpežljivo. „Prinesite mojo jed, zelo sem lačen!“

Gostilničar je zginil skozi vrata in Sever je imel čas urediti svoje misli.

Eno mu je bilo gotovo.

Lepa žena Normanova je morala postati njegova zaveznica, ker se je bal mnogih ovir.

Skrivaj je odprl listnico in ogledoval papirje, ki so bili v njej.

Dvomil je še, če mu bodo zadostovali za legitimacijo, ker mu je bil pravi Robert Vilkes le malo podoben.

A izgubljeni sin je bil odšel že prod davnim časom, tako da je upal, veljati za onega.

Premišljeval je, kako bi najbolj udel nit za to novo zvijačo.

Končno je sklenil, da se naravnost poda k Normanu Vilkes, da bi ga iznenadil.

Ako sta Sever predstavi ogoljufanemu kot brat, potem je igra že na pol dobljena, če ga Norman ostro ne zapodi.

Ako bi mu pa delal sitnostij, potem bi moralo priti do tožbe, in te se je bal, ker bi se pri tem lahko ovadil, na drugi strani pa tudi ni imel potrebnega denarja, da bi mogel z uspehom prebiti tako dolgo sodnijsko stvar.

Potem mu je ostala samo pomoč lepe Ines, katero je upal pridobiti zase.

Gostilničarja se mu ni bilo bati, ker mož ni hodil več v Santa Fe in drugi ni nihče vedel o tem razgovoru.

Gostilničar se je kmalu vrnil in sedel zopet v bližino svojega gosta, ki je molče zavžil svoje jedi.

Ko je Sever pokosil, primaknil se mu je gostilničar zopet bližje.

„Rekli ste prej, da imate opraviti z gospodom Norman Vilkes!“ začel je mož radovedno.

„Tako je“, odvrnil je Sever s hlinjeno malomarnostjo.

„Potem se varujte očij lepe gospe Ines“, šalil se je gostilničar. „Gospod Vrilkes ni lep in vročekrvna dama ljubi zabavati se z odličnimi gospodi.“

„Motite se, gostilničar, jaz nisem odličen gospod“, odvrnil je Sever.

Gostilničar je meril elegantno, aristokratično postavo govorečega in je molče zganil z ramami.

Sever se je malo zmenil za obnašanje moža.

Dal si je odkazati svojo sobo in se kmalu podal vanjo, je bil namenjen jutri na vse zgodaj oditi v mesto.

Do tje ga mora nesti utrujeni konj.

Da bo le enkrat v kraju svojih novih zločinov, potem ne bo miroval prej, da bo dosegel svoj cilj.

Tako misleč je stopil k majhnemu oknu in ogledoval krasno okolico, ki se je razprostirala pred njegovimi očmi.

Pred njim so se vzdigovali velikanski hribi, kojih sneženi vrhovi so se svetili v luninem svitu. Ob pobočjih so bili neizmerno globoki prepadi, iz kojih je bilo slišati drvenje in šumenje voda.

V hribih je bilo vse mrtvo, tembolj živahno pa je bilo v dolini. Tu se je glasilo zategnjeno tuljenje volkov, ki so zalezovali čede: vmes rjovenje govede, katerim so neljubi obiskovalci motili nočni mir.

Široki potok je žuborel skozi rodovitne trate, blesteč v luninem svitu kakor srebrn trak v zelenje grmov, ki je daleč tje obrobilo njegove bregove.

Klic sove se je žalostno razlegal in nočne lastovke so švigale nad blestečimi valovi potoka.

A Sever ni imel očesa za krasoto narave; srce mu je bilo mrtvo za taka čuvstva.

Njegove misli so se pečale z novim hudodelstvom, ki ga je hotel izvršiti.

Bal se ni nobenih ovir in nevarnosti; njegova drznost ga je že večkrat rešila zadrege.

„Jutri se bo odločilo“, mrmral je. „Ali bom imel stotisoče, ali bom slej ko prej preganjani begunec!“

307. poglavje.
Izgubljeni dedič.

„Tam leži Santa Fe, gospod!“

Te besede je rekel majhni deček Severju, ki je ravno dospel na vrh zadnjega griča, kateri ga je še ločil od mesta.

Hudodelec je plačal majhnemu vodniku in jezdil na svojem upehanem konju po pobočju navzdol.

Pred njim je ležalo od solnca razsvetljeno mesto, kojega beli zidovi hiš so se krasno odločili od temnega zelenja okolice. —

Velikanske cerkve so visoko štrlele nad večinoma enonadstropne hiše, katere so imele splošno značaj starošpanskih mest, plitve strehe, na katerih so se zvečer oddahnili prebivalci od pekoče vročine dneva.

V bližini mesta je ležala množica posestev, med njimi gradu podobno veliko poslopje.

Severjev mali vodnik povedal mu je, da je to posestvo Vilkesovo.

V razširjenem predmestju je bilo nekaj gostilnic; v eni izmed njih se je ustavil Sever.

Postrežnemu gostilničarju je rekel, da bo ostal delj časa tukaj. —

Pri tej priliki je vprašal, če je Norman Vilkes na njegovem posestvu.

Gostilničar ni mogel z gotovostjo potrditi to vprašanje, a mislil je, da je gospod sedaj sam.

Sever je bil odločen takoj iti usodno pot, zato si je osnažil zaprašeno obleko, da bi vzbudil pozornost s svojo impozantno osebo.

Čez nekaj minut je bil na poti.

Posestvo ni bilo daleč od gostilne. Sever je moral priznati, da je le redkokedaj videl tako krasno poslopje.

Bilo je to masivno staroveško zidanje, preobloženo z bogatimi ukrasi in kamenitimi ornamenti.

Ko je šel naprej, videl je hudodelec množico služabnikov, ki so radovedno gledali tujca.

Sever je stopil v odprta vrata.

Naproti mu je prišel mlad mož v obleki nadzornika in je uljudno vprašal, česa želi.

„Z gospodom Vilkes imam govoriti v nujni zadevi!“ odvrnil je hudodelec.

„Tom!“ zaklical je mož postopajočega služabnika. „Pelji gospoda h gospodu Vilkes.“

Sever je sledil slugi, kateri ga je peljal skozi verando v krasno opremljeno sobo.

„Koga smem naznaniti?“ vprašal je sluga ter se obrnil k nekim vratom.

„Robert Vilkes“, odvrnil je Sever, ne da bi bil trenil z očesom.

Sluga se je hipoma obrnil in osupneno strmel v govorčka. —

Hotel je nekaj odgovoriti, a si je premislil in zginil za vratmi sosedne sobe.

„Storjeno je“, mrmral je Sever. „Nazaj ne morem več!“

Na pol zadušen krik iz druge sobe prekinil je njegovo razmišljevanje.

Potem so se naglo odprla vrata in nek gospod je prihitel čez prag.

„Kaj, — je li mogoče?!“ zaklical je ta z glasom, v katerem je bilo slišati presenečenje in strah.

„Da, jaz sem prišel, ljubi Norman“, dejal je Sever s prikupljivo ljubeznjivostjo.

Ponudil mu je roki v pozdrav.

A gospod se je obotavljal ju prijeti.

Dvomljivo je gledal Severju v obraz.

„To ni obraz mojega brata“, rekel je Norman Vilkes z ostrim naglasom. „Sicer je v resnici preteklo že petnajst let, odkar je zapustil Robert očetovo hišo, a tako spremeniti se v tem času vendar ni mogel!“

Nepremično je zrl Severju v obraz.

Sever je bil razočaran.

Zgodilo se je, česar se je bil bal: a pokazal ni, kar je občutil v notranjosti.

Pogumno je nadaljeval:

„Motiš se, ljubi Norman“, dejal je prijazno. „Spremenil sem se močno, to ni čuda, ker sem v teh letih precej pohotno živel.“

„Predno Vam dovolim ta zaupni ogovor, mi morate dokazati, da ste v resnici pogrešani“, dejal je Norman mrzlo.

Sever je izvlekel okradeno denarnico.

S skrivnim veseljem je opazil, da je gospod Vilkes prebledel pri pogledu na ta mu gotovo znani predmet.

Hudodelec je vzel iz listnice nekaj papirjev, katere je ponudil svojemu namišljenemu bratu.

Bal se ni, da bi mu ta vzel papirje, ker je bil Norman Vilkes splošno znan kot poštenjak.

In res je vrnil Norman Severju papirje, kakor hitro jih je površno pregledal, a obraz mu je bil še vedno nezaupen.

„Papirji dokazujejo sicer jednakost z izgubljenim, — a, — — —“

„Razumem, da se ne vesele dediča, ki se nepričakovano vrne, oni, katerim bi pripadel njegov delež“, dejal je Sever trpko.

Zopet je opazil s skrivno radostjo, da se je Norman zganil.

„Motite se“, odvrnil je gospod Vilkes, kateri je komaj skril svojo osupnjenost. „A misliti se da tudi, — odpustite, da to izgovorim, da so papirji prišli na kak drugi način v Vaše roke!“

Sever je zgrabil za svoj klobuk in je hotel sobo zapustiti.

„Kaj nameravate?“ zaklical je Norman prestrašeno.

„Podati se na sodnijo in tam dokazati moje pravice“, odvrnil je Sever mrzlo. „Ko bi bil slutil ta neprijazni sprejem, bi ne bil prišel sem, temveč bi bil šel takoj drugo pot.“

Gospod Vilkes je bil v zadregi.

„Varujte se“, opominjal je nato. „Tožba se lahko vleče več let!“

Severjevi pogledi to se srdito upirali v prestrašenega gospoda Vilkesa.

„Meni stoji na strani moja dobra pravica“, zaklical je potem jezno. „Od pravd ni govorjenja. Ako me sodnija pripozna, dobim takoj mojo dedščino!“

Norman je prebledel.

„Saj Vam nočem delati ovir“, dejal je z negotovim glasom, „a umeje se, da mora pri tako veliki dedščini vladati največja previdnost. Sodnija me bo vprašala, če Vas spoznam kot mojega brata, in priznati moram, da bom za sedaj odgovoril na to vprašanje z „ne.“

„Potem je najin razgovor pač končan“, dejal je Sever ledeno mrzlo.

„Ne, — ne“, zaklical je gospod Vilkes, „na Vas je, me prepričati, če imam pred seboj res brata. Saj morate še več papirjev imeti; mislim, da jih je Robert vzel s seboj.“

„Jaz jih imam še v prtljagi, ker sem menil, da bo zadostovala ta legitimacija“, odgovoril je Sever, kateri ni nikdar zgubil zavesti. „A če želite, Vam povem več dogodkov iz moje mladosti, morda Vas bodo bolj prepričali ko vsi dokumenti.“

„Na to ne dam dosti, to ve tu v Santa Fe vsak, ker smo najbolj znana rodbina“, odvrnil je Norman.

Sever je bil razočaran.

On je mnogo upal o tej stvari, ker mu je dal gostilničar pred njegovim odhodom iz Pekosa potrebne informacije.

„Kje ste pa bili teh petnajst let?“ vprašal je Norman radovedno.

„V vseh delih sveta“, odvrnil je Sever mirno. „Ker se nisem z očetom prav dobro razumel, zginil sem nekega dne in šel v Mehiko, kjer sem živel prav divje. Pozneje sem služil več let kot mornar na neki ladji in sem nekega dne slučajno bral oklic, na kar sem prihitel tu sem.“

Gospod Vilkes je molče zrl pred se, a Sever je videl, da ga je časoma ostro pogledal.

„Kaj bodete najprvo storili?“ vprašal je potem.

Sever se je skrivaj smehljal.

On je dobro opazil zadrego, katera je še bolj spačila v že itak grdi obraz.

„Moja prva pot pelje k sodniji, kjer bom pokazal moje papirje; potem bi si rad ogledal mojo prihodnjo dedščino, h kateri pripada, kakor se mi je reklo, tudi to krasno poslopje!“

Gospod Vilkes se je jezno ugriznil v ustni.

Ali je morda mislil na to, da bo moral krasno posestvo takoj zapustiti, če bi se pripoznale terjatve namišljenega dediča?

„Dokler ne bo sodnija odločila, bom vedel zabraniti vsako pregledovanje!“ dejal je končno. „A“, pristavil je, ko je videl, da se je mislil Sever užaljen oddaljiti, „veselilo bi me, če bi me danes zvečer še enkrat obiskali, moja žena Vas bo vendar tudi hotela videti in njena sodba je zame važna, ker je pred Vašim odhodom mnogo občevala z Vami.“

Sever je poslušal; sedaj je bilo treba si pridobiti lepo ženo. —

„Sprejmem povabilo“, odgovoril je po kratkem premišljevanju. „Jaz nočem biti kriv, če bi se odtujila. Samo ob sebi je razumno, da se ne more posebno prijazno pogledati izgubljenega dediča, ki se nenadoma vrne.“

S temi besedami se je Sever poslovil od Normana, katerega je spremil do verande in potem hitro šel v svojo sobo.

Hudodelec ni bil posebno zadovoljen svojih uspehov, akoravno je bil pripravljen na težave.

Posebno vznemirili so ga papirji, katere je omenil gospod Vilkes.

Ako jih ima ranjenec v Houstonu, potem bi bil lahko razkrinkan, kadar se oni vrne v Santa Fe.

A, — obrniti se ni mogel več, in zato se je Sever podal k sodniji, kjer je hotel govoriti s šerifom Brovn.

Uradnik je sprejel Severja zelo uljudno, vzel vročene mu papirje in dal hudodelcu pismeno potrdilo.

Sever je takoj zapazil, da je bil uradnik lakomen človek, zato mu je v pogovoru namignil, da se bo hvaležnega izkazal.

Uradnik je na to zagotovil, da bo po možnosti pospešil vso zadevo.

Prosil ga je, naj pride jutri zopet k njemu, ker bo še danes vse potrebno pripravil k uredbi dedščine.

Severju se je zdelo, kakor da bi ne bil uradnik posebno naklonjen Normanu Vilkes.

Po ovinkih je zvedel, da je bil šerif navdušen čestilec Normanove soproge, lepe gospe Ines.

Ker je bil uradnik oženjen, je mislil Sever, da ga ne bo oviral pri njegovem prizadevanju za naklonjenost lepe žene.

Uplivnega uradnika je moral pridobiti na svojo stran, ker si ni mogel prikriti, da njegovi papirji niso zadostovali, da bi dobil velikansko dedščino v roke.

A ko je zapustil sodnijo, vendar ni bil nezadovoljen z uspehom zadnje obravnave, ker je zaupal v lakomnost uradnika. —

Nadepolno je pričakoval večera, kateri mu bo pripomogel k novi zaveznici.

308. poglavje.
Spogledijiva žena.

Norman Vilkes je takoj po razgovoru s Severjem hitel v sobe v katerih je prebival s svojo ženo.

Ko je korakal skozi krasno opremljene sobe, bil je njegov obraz temen.

Gospod Vilkes je imel vzrok k tej otožnosti.

Če bo sodnija pripoznala namišljenega brata, bo moral takoj zapustiti to lepo stanovanje! — — —

Z globokim vzdihom je odprl vrata, ki so držala v razkošni budoar.

Tam je sedela malomarno komaj petindvajsetletna dama in je čitala francoski roman, kojega vsebina jo je živo zanimala. —

Dama, soproga gospoda Vilkesa, je bila blesteča prikazen.

Gostilničar v Pekosu ni Severju preveč rekel.

Gospa Ines je bila bujna krasotica, koje krasne temne oči so včasih vsplamtele v strastnem žaru.

Norman Vilkes je en trenotek gledal svojo lepo ženo, potem je šel tiho v sobo in se je vsedel.

Gospa Ines je odložila svoj roman in opazovala nelepi obraz svojega moža.

„No, prijatelj, kaj se držiš tako žalostno?“ vprašala je porogljivo. „Ali Te je razburil kak račun moje šivilje, ali me hočeš karati?“

„Nič o tem“, odvrnil je Norman kratko, „gre se za jako resno stvar.“

„Ti mi vzbudiš radovednost“, smejala se je lepa žena, „Sploh je Tvoj grenki obraz nepoplačljiv; ali se je kaj groznega zgodilo, da se tako čmerno držiš?“

„Prav za prav bi se moral veseliti“, dejal je gospod Vilkes bridko smehljaje. „Pomisli, Ines, Robert, moj pozabljeni brat se je vrnil!“

„Ni mogoče!“ zaklicala je dražestna žena z izrazom pristnega strahu. „Govori, — to je pač slaba šala od Tebe?“

„Nikakor!“ odvrnil je Norman votlo. „Pred pol ure prišel je k meni neki gospod, ki se je izdal za prošlega Roberta in mi je pokazal nekaj legitimacijskih papirjev. Ko je moj brat zapustil očetovo hišo, je bil sicer še deček, vendar ne najdem na tujcu nikake podobnosti z izgubljenim, akoravno se je moral ta v petnajstih letih izpremeniti.“

„Morda je kak goljuf, ki si je te papirje kod preskrbel,“ rekla je Ines brez sape.

„Mogoče, — a, moj namišljeni brat je nastopal jako odločno in je popolnoma znan z vsemi razmerami. Ako ga pripozna sodnija kot dediča, bo prišel takoj v posest tega poslopja, kakor znatnega denarnega premoženja.“

„In mi bi morali hišo takoj zapustiti ?“ vprašala je lepa žena porogljivo.

„Seveda, če — Robert zahteva, jo morava zapustiti“, odvnil je Norman.

„Lepa prihodnjost!“ zaklicala je razkačena. „Potem bom morala pač še bolj varčiti, ko do sedaj, — — ne slišiš, Norman, govori vendar!“

„Tvoja zapravljivost me je veljala stotisoče“, odgovoril je mož. „Lahko bi sedaj živeli v drugačnih razmerah.“

„Tako, — torej jaz sem temu kriva?!“ siknila je Ines in sovražno pogledala soproga. „Seve, če gre vse narobe, je vedno žena vzrok. Misliš, da bom jaz, potomka staroplemske rodbine, trpela pomanjkanje? Nikdar, — raje bom — — “

„Kaj hočeš?“ prekinil jo je soprog ostro. „Sedaj, ko si me uničila, bi še rada igrala nedolžno in mene obsodila. K temu imam jaz več vzroka, — ali morda meniš, da nisem opazil Tvoje hinavščine in spogledljivosti ?“

Nov sovražni pogled je zadel govornika, a Ines ni odgovorila na to opravičeno obdolžitev.

„Na to Ti bom pozneje odgovorila“, dejala je zaničljivo, „daj mi povej, kaj hočeš početi z nepoklicanim gostom?“

„Prav nič ne morem narediti, temveč mirno počakati izid te zadeve“, odvrnil je Norman udano. „Najprvo Te prosim, da mojega namišljenega brata danes zvečer prijazno sprejmeš; vedeti ne morem, če ne bova njegovo postrežljivost pozneje prav potrebno rabila.“

„Komedijo igrati se mi ne zljubi“, dejala je Ines. „Če je tak Adonis, kakor Ti,“ pristavila je porogljivo, „bom prav hladna proti njemu, ali je morda zanimiv?“

Norman je mrmral nekaj nerazumljivih besed, ki gotovo niso imele v sebi laskavosti.

„Torej neljub dedič in še zraven grd“, mislila je Ines. „Jaz mu bom kmalu ogrenila vrnitev!“

Gospod Vilkes je menda uganil misli lepe soproge.

„Če ga dražiš ali razžališ, nam bo takoj, ko bo pripoznan, pokazal vrata“, rekel je zamišljeno.

„Saj Ti imaš še prav čedno premoženje“, zaklicala je Ines „pomanjkanja ne bova trpela.“

„To je res“, odgovoril je Norman temno. „A to, kar mi je ostalo, bom sedaj zelo hranil in upam, da mi boš pri tem pomagala!“

Ines ni odgovorila.

Njen pogled je jasno dokazal, da ji sklep njenega moža ni bil po volji.

Nastal je kratek molk.

„Zakaj je šel Robert prav za prav proč od tu?“ vprašal je čez nekaj časa.

„lz samega veselja do pohajkovanja“, odvrnil je Norman, „on je bil divji dečko, in oče ga je mnogokrat svaril. Nekega dne, tega je kakih petnajst let, je Robert zginil, zapustivši pismo, v katerem prosi za odpuščanje radi storjenega koraka, ker ne more več prenašati samotnega življenja. — Od tistega časa ni bilo o njem ne duha ne sluha!“

„Torej, naše bivanje v krasnej vili bi bilo končano,“ vzdihnila je Ines.

„Morda!“ dejal je Norman. „A jaz imam neko nezaupnost proti namišljenemu bratu, — nezaupnost, ki se je vtrdila po razgovoru ž njim. Kdo ve, na kak način je dobil papirje; oklic je bil prav vstvarjen za drzne pustolovce!“

„Ali moram biti danes zvečer navzoča, kadar pride?“ vprašala je gospa Ines zlovoljna.

„Da, prosim Te“, odvrnil je njen soprog. „Potem si lahko sama narediš sodbo o njem.“

S tem je Norman vstal in slabe volje zapustil svojo ženo.

Večer je napočil.

Norman Vilkes je stal v krasni obedni sobi in je nestrpno pričakoval svojo ženo, ker je moral Sever vsak trenotek priti.

Končno se je prikazala gospa Ines med vratini razsvetljene sobe.

Norman je začudeno gledal lepo ženo, ki je bila oblečena v jako priprosto hišno obleko.

„Ines, kakšna pa si, v taki obleki se vendar ne sprejme gosta?“ zaklical je očitajoče.

Lepa Mehikanka je nejevoljno spačila obraz.

Kaj ji je bilo treba takih komedij zaradi grdega tujca; zanj je bila tudi ta obleka dobra.

„Saj vedno govoriš o varčnosti“, rekla je glasno, „sedaj vidiš, da sem poslušala Tvoja opominjevanja in se prikažem kot priprosta gospodinja.‘‘

Vilkes je dvomljivo zmajal z glavo, a svojih misli ni izgovoril. Ines se je malo brigala za svojega moža; temveč se je malomarno vrgla v stol in se zamislila v današnji večer.

V tem je vstopil sluga in naznanil pričakovanega.

Gospod Vilkes je šel k vratom.

A predno je prišel tje, odgrnila se je zavesa in Sever je stopil z globokim priklonom v sobo.

Ines ni vstala vzlic opominjajočim pogledom svojega moža.

Brezbrižno se je ozrla po vstopivšem.

A ta skoraj sovražni pogled se je spremenil v največje začudenje, ko je opazila ponosno postavo Severja.

Čudovita lepota tega moža prišla je tudi tu do polne veljave, tako da je Ines le težko zadušila klic največjega presenečenja.

Norman je predstavil svojej ženi namišljenega brata, na kar je Sever po globokem priklonu prijel belo roko lepe žene in jo spoštljivo poljubil.

Ko je potem vzdignil glavo, zadel je dražestno Mehikanko blisk iz njegovih skrivnostnih, plamtečih oči, da je morala pobesiti svoje dolge trepalnice.

„Ali smem računati na prijazen sprejem?“ vprašal je Sever proseče.

Lepa žena je le tiho odgovorila:

„Da.“

Nepričakovani pogled jo je popolnoma zmedel.

Gospa Ines je imela že mnogo čestilcev, a tako lep mož se ji še ni nikdar približal.

Čutila je v tem trenotku, da ji je čudni tujec vznemiril notranjost.

Z jezo je mislila na svojo priprosto obleko, ki je popolnoma zakrila njeno bujno krasoto.

Danes zvečer je morala ostati v njej, a sklenila je, da bi pri drugem posetu ona očarala lepega moža.

Severju seveda ni odšel utis, katerega je napravil na zapeljivo lepo ženo.

Opazil je celo, da je bila Ines v zadregi zavoljo obleke, kar ga je napolnilo s skrivno radostjo.

A posvetnjak in kavalir, kar je hudodelec bil, je kmalu pomagal lepi ženi iz hipne zmedenosti.

Govoril je živahno in zanimivo, tako da se ni utrudila ga poslušati.

Norman je še vedno nezaupno opazoval svojega namišljenega brata.

Slej ko prej ga je „vikal“ in Sever se je temu udal, ker je upal, da mu bo navidezna voljnost koristila.

„Povedali ste mi vendar, da ste mnogokrat zavzemali podrejene službe“, segel je Norman v pogovor, katerega sta skoraj izključno vodila Sever in Ines, „tam ste pa imeli malo priliko privaditi se salonskemu vedenju, katero pri Vas opazim.“

Sever pa ni bil mož, katerega bi skrita vprašanja spravila v zadrego.

„Omikan človek bo vedno obdržal prirojeno in po odgoji priučeno obnašanje“, odvrnil je mirno. „Tudi sem si v poznejših letih še mnogo priučil.“

Ines je zaničljivo pogledala svojega moža, kar je Sever dobro opazil.

Videl je takoj, da se nista posebno dobro razumela in je porabil vsako priložnost, da bi se bolj prikupil lepi ženi. V resnici je bil Sever že sedaj ljubljenec spogledljive žene. —

K temu gotovo niso malo pripomogle njegove plamteče oči: a njegova možata postava, njegov lepi obraz bi bili tudi zadostovali zase pridobiti koketno Ines.

Vso zadevo dedščine ni omenil z besedico, tako da se je Norman kar oddahnil, ker se je bal, da bo to edini pogovor.

Nasprotno pa je Sever mnogo pripovedoval o svojih potovanjih.

Vedel je tako zanimivo govoriti, da je Ines kakor zamaknjeno poslušala.

Oprostil se je radi svoje popotne obleke, rekši, da pride njegova prtljaga šele jutri.

V resnici pa ni Sever ničesar imel.

A ker je hotel v naslednjih dneh nastopiti pri bratu v salonski obleki, je prodal svojega konja in si za ta znesek nanaročil moderno obleko, s kojo je upal napraviti utis na srce lepe žene.

Ines se je veselila Severjevega opravičevanja, ker ji je bilo silno neprijetno, da je bila sama v tako priprosti obleki.

Namenila se je prihodnjič sprejeti svaka kakor boginja ljubezni.

Prosila je pustolovca, ko se je poslovil, naj kmalu ponovi svoj obisk.

Tudi Norman je temu pritrdil, ker ni hotel sovraštva, če bo sodnija Severja spoznala za njegovega brata.

Sicer je še vedno občutil staro nezaupnost, a naslednji dnevi so morali itak odločiti čez vso zadevo.

Sever se je kmalu poslovil.

Ko sta bila zakonca sama, se je Ines jezno obrnila k Normanu:

„Lepo sem se blamirala“, siknila je. „Ti me pripraviš na grdega, neznatnega človeka, namesto njega pride omikan, plemenit kavalir. Kmalu bi bila zginila pod zemljo od sramote nad mojo revno obleko.“

„A mislim, da hočeš varčiti?“ dejal je Vilkes porogljivo.

Ines je presunljivo pogledala svojega moža in je brez odgovora odšla.

Njene misli so bile pri Severju.

„Kaj so vsi moji čestilci proti temu možu“, šepetala je. „Njega imeti, mora biti naj večja sreča na zemlji!“

309. poglavje.
Nove ovire.

Drugega dopoludne se je podal Sever k sodniji, da bi tam poizvedel za stanje njegove zadeve.

Uradnik Brovn je sicer pustolovca sprejel jako uljudno, a ta je takoj zapazil, da mu dedščina ne bo kar tako vročena.

„Pregledal sem Vaše papirje, gospod Vilkes“, začel je uradnik, „a žal Vam moram naznaniti, da ti ne zadostujejo k prejemu dedščine, ker postava predpisuje izročitev že drugih papirjev.“

„Jaz jih imam še več“, odvrnil je Sever hladnokrvno, „in bi Vam bil zelo hvaležen, če bi mi jih imenovali.“

„Tu so zapisani“, odvrnil je sodnik.

Dal je pustolovcu nek listek.

Potem je pristavil:

„Če mi danes popoludne pošljete te dokumente, bo v nekaj dneh vse urejeno.“

„Dokumenti so v moji prtljagi“, odgovoril je Sever mirno, „žal, da še ni dospela semkaj. Kakor hitro jo dobim, Vam pošljem zahtevane papirje.“

Sever je govoril še par vsakdanjih besed z uradnikom in se je potem poslovil.

Upanje na dedščino pa mu je zginilo.

Ti manjkujoči papirji so bili gotovo potrebni za sodnijo, drugače bi mu bil lakomni sodnik predlagal drugo pot, ker mu je Sever obljubil znatno plačilo. Ker pa teh dokumentov ni imel, je moral zapustiti Santa Fe, ne da bi bil dosegel svoj hudobni namen.

Sever je bil besen nad ponesrečenim podjetjem.

A to ni zboljšalo stvari in pustolovec se je namenil, isti dan zapustiti mesto.

Ker ga upehani konj ni mogel več nositi, sklenil je, si za nekaj dni drugega najeti, morda se mu potem nudi ugodna prilika, pospešiti beg v Kalifornijo.

Tako se je vrnil pustolovec najbolj slabe volje v svojo gostilno, kjer ga je vže čakala salonska obleka.

Sever je bridko smehljaje ogledoval obleko, ker je za sedaj ni mogel rabiti.

Vže je hotel poklicati gostilničarja, da bi mu plačal in potem odpotoval brez slovesa od zakoncev Vilkes, ko mu je neki sluga prinesel listek, v katerem ga je namišljeni njegov brat povabil za ta večer.

„Če zapustim Santa Fe danes zvečer ali jutri zjutraj, je vse eno“, mislil je Sever. „Gospa Ines sicer ne naredi utisa, kakor da bi razpolagala čez posebno veliko denarja, a morda imam vendar kaj koristi od tega zadnjega poseta: — torej idi!“

Gospod Vilkes se je tekom dneva večkrat čudil nad marljivostjo svoje žene, ki je delala razne priprave za sprejem svaka.

A rekel ni ničesar, ker je vedel, da bi bila Ines vzlic temu ravnala po svojej volji.

Ko je pa Ines zvečer prišumela v obedno sobo v krasni, svetli, izrezani plesni obleki, ni mogel Norman zadušiti svojega osupnenja.

„Oblekla si se, kakor bi imeli danes zvečer veliko slovesnost“, dejal je malo užaljen. „Ti pač pozabiš, da tujec do sedaj še ni pripoznan za dediča.“

„To je moja stvar, ne brigaj se za to,“ odvrnila je lepa „Sploh si ga pa povabil in sicer takoj drugi dan, — to je vendar čudno.“

„Ne preveč,“ odgovoril je Norman. „Jaz moram jutri zjutraj za nekaj dni odpotovati, zato se je to vabilo že danes ponovilo!“

„Ti odpotuješ ?“ dejala je Ines. „Torej se bom morala ta čas prav dolgočasiti.“

„No, menim, da imaš dovolj znancev v Santa Fe“, odvrnil je Norman ostro. „Povabi Tvoje prijateljice brez omejitve; delj ko štiri dni ne izostanem.“

Ines ni odgovorila, a posebno vesela ni bila videti.

„Sploh mi še nisi povedala, če spoznaš mojega namišljenega brata za Roberta“, nadaljeval je Norman. „Saj si ga vendar poznala kot dečka; ali najdeš kako podobnost med njim in med izgubljenim?“

Ines je zganila z ramami.

„Neka podobnost je med njima“, odgovorila je obotavljaje. „Robert je imel temne lase in oči, a čez več ko petnajst let se ne da nič gotovega reči. „Jaz takrat še nisem bila stara deset let, torej moja sodba ni velike veljave.“

Norman se je razočarano obrnil.

Upal je, da bo njegova soproga tudi izrekla nezaupno napram tujcu.

Dalje je bil zelo radoveden, če je sodnija pripoznala namišljenega brata.

Če se je to zgodilo, potem bi moral posebno prijazen biti ž njim, ker bi le nerad pogrešal krasno stanovanje.

Tako sta zakonca Vilkes danes željno, akoravno z različnimi čuvstvi, pričakovala pustolovca. Ines je komaj skrila svojo nestrpnost, da bi videla lepega moža.

Bila je silno vesela, ko je prišel.

Sever je vstopil v elegantni salonski obleki skozi odgrnjeno zaveso.

Ines si je morala zopet priznati, da še ni videla tako zanimivega moža.

Pustolovec pa je s skrivnim zadoščenjem opazil, da je zapeljiva Mehikanka radi njega oblekla dragoceno, mično obleko.

Obšlo ga je globoko obžalovanje, da ta lepa žena ne bo njegova last.

Živahen pogovor se je kmalu unel.

„Kako pa stoje Vaše zadeve?“ poizvedoval je Norman navidezno hladnokrvno, akoravno je čakal na odgovor z največjo napetostjo.

„O, prav dobro“, odvrnil je pustolovec, „jaz bi bil celo že pripoznan za dediča, a ker je moja prtljaga šele deloma dospela in se bo kovčeg, v katerem se nahajajo ostali papirji, prinesel šele jutri ali celo pojutrajšnim, se bo zadeva do takrat zavlekla!“

„Vidite, sodnija zahteva tudi one papirje; povedal sem Vam to že pri Vašem prvem obisku“, zaklical je Norman.

„Kake dokumente pa še zahteva sodnija; ali jih imate vse?!“

„O tem sem prepričan!“ odvrnil je Sever ravnodušno. „Ko sem takrat zapustil Santa Fe, sem vse potrebno vzel s seboj, a priznati moram, da že davno nisem preglodal stare papirje; mnogo jih je, gotovo več, kakor jih rabim.“

„V stari skrinji v delavni sobi leži tudi še več starih rodbinskih papirjev“, posegla je Ines v pogovor.

Sever je postal pozoren, akoravno se je kazal brezbrižnega. —

„To so papirji, kateri se, kolikor jaz vem, vsi tičejo očeta“, dejal je Norman, kojega misli so se bavile z nekaj drugim.

A besede lepe Mehikanke so bile pustolovcu merodajne.

Ali so bili manjkujoči dokumenti v skrinji?

Za Severja je bilo sedaj gotovo, da mora pregledati te papirje.

Normami gotovo ni bila znana vsebina, morda bo tam našel, česar mu je treba.

A kako naj pride do teh papirjev?! To je bila težavna naloga zanj! —

Neka opazka Normana ga je vzbudila iz njegovega premišljevanja.

„Povabil sem Vas danes k meni“, govoril je ta, „ker moram za nekaj dni odpotovati in se šele vrnem koncem tedna. Če bo do tje vse urejeno, se bom veselil, Vas pozdraviti kot brata.“

Sever je komaj slišal mrzlost zadnjih besed; le ena misel ga je napolnila:

Norman hoče odpotovati, morda si bo mogel tačas preskrbeti manjkujoče dokumente.

Pustolovec ni zgubil svoje hladnokrvnosti ni za trenotek, akoravno je komaj skril svojo radost nad to ugodno priliko. Treba je bilo le, da pride po noči v vilo in to se mu je zdelo lahko izvršiti.

Če bo našel dokumente, potem je vse dobljeno; če ne, mu še vedno ostane odpotovanje.

Sever se je obrnil h gospej Ines, katera je koketno sprejemala njegove pozornosti.

Strastnej ženi je lepi mož tolikanj ugajal, da mu je očitno kazala svojo zanimanje zanj.

Tekom večera je Norman zapustil sobo, ker je imel še nekaj urediti za svoje odpotovanje, zato je prosil svojega namišljenega brata, naj tačas zabava njegovo ženo.

Ostala sta torej sama.

„Srečni brat“, mrmral je Sever, ko je Norman zginil.

„Zakaj rečete to s tako bolestnim glasom?“ smejala se je lepa Mehikanka, ter spodbujajoče pogledala Severja.

„Ali ga ne smem zavidati?“ vprašal je ta bridko. „Ali morda ne bodete pritrdili, da je moj brat najsrečnejši človek na svetu, ker ima Vas, gospa Ines, za ženo?“

„Zakaj ne vprašate mene, če sem jaz najbolj srečna soproga?“ odvrnila je Ines ostro.

„Zakaj, — to je vendar samo ob sebi razumno“, dejal je Sever.

„Imela sem Vas za boljšega poznavatelja Ijudij“, šepetala je lepa Mehikanka ter zaničljivo pogledala na vrata, za kojimi je izginil mož.

„Odpuščanje, milostna“, prosil je pustolovec, „moje pomanjkljivo poznavanje ljudij morate opravičiti nemirnemu življenju. Sam in brez domovine, kakor sem jaz, mi ne morete šteti v zlo, če zavidam mojega brata za srečo, tako čarobno soprogo imeti. Ko bi bil jaz na njegovem mestu, bi vedel ceniti tako dragocen zaklad!“

Ines je s čudnim pogledom zrla v Severjeve navdušeno se žareče oči.

„Jaz se nikakor ne hudujem nad Vami, torej Vam tudi nimam ničesar odpustiti. Če bodete, kakor upam, kmalu nastopili Vašo dedščino, se bo tudi za Vas kmalu našla ljubeča soproga; v Novi Mehiki so lepa dekleta, katera bi Vas gotovo osrečila.“

„A nobene, ki bi Vam bila le količkaj podobna!“ zaklical je Sever vneto. „O, zakaj nisem prišel prej nazaj, morda bi bilo marsikaj drugače!“

„Morda“, mrmrala je zapeljivo lepa žena, ter komaj prikrila svoje obžalovanje.

V duhu se je videla ob strani tega lepega moža, pred katerim je zginil popolnoma itak neznatni soprog.

Čutila je, da bi tega tujca ljubila iz vsega srca; njemu bi gotovo nikdar ne bila postala nezvesta.

„V nekaj dneh bo gotovo to posestvo Vaše“, rekla je prežeče, videla bom, kako kmalu bodete drugih mislij!“

„Nikdar, — nikdar!“ zaklical je Sever strastno. „Najprvo bi Vas prosil, da ostanete v stanovanju slej ko prej; potem bi bilo moje naj večje veselje pri Vas občevati kot družinski ud pri pogledu na Vas obžalovati mojo — izgubljeno srečo.“

Pustolovec je pričakoval, da mu bo lepa žena zavrnila te drzne besede.

A v njegovo veselje se ni zgodilo nič podobnega, ker je občutila Ines tako naklonjenost do zanimivega moža, da bi mu bila odpustila še večjo smelost.

Vstop Normana je prekinil razgovor.

Sever je s skrivno radostjo opazil, da dražestna Mehikanka ni bila nič kaj vesela tega motenja.

Pustolovec je ostal še nekaj časa, potem se je poslovil od Normana, kateri mu je obljubil takoj naznaniti, kadar se vrne, ga bo potem pozdravil za družinskega uda.

Akoravno te besede niso prišle iz srca, jih je Sever vendar kot tako sprejel.

Potem se je poslovil od lepe Ines in ji pomenljivo stisnil roko. —

Ko je stopal proti svojemu stanovanju, blodile so mu po glavi drzne misli.

„Sedaj mi stoj na strani, stara sreča moja“, mislil je Sever, ko je šel domu. „Če se mi posreči najti dokumente, ni samo premoženje in posestvo moje, marveč tudi ta očarujoča žena!“

310. poglavje.
Usodepolna noč.

Sever se je drugi dan pripravljal za smelo podjetje.

Pri svojem posetu v vili je opazil, da ostanejo zvečer okna verando odprta, da ima hladen nočni zrak prost vstop. Od tu je upal priti na hodnik in v delavno sobo Normana, kjer je mislil najti manjkajoče dokumente.

Edina težava je bila, kako bo šel v obzidano dvorišče.

A nadejal se je tudi to oviro premagati, ker bi od parkove strani lahko splezal čez zid. Tam se mu ni bilo treba bati psov in veranda je bila blizu.

Pustolovec je bil odločen na vsak način ulomiti in si je zato preskrbel več potrebnih rečij, med temi tudi majhno svetilko.

Če bo našel listine v skrinji, potem se mu je popolnoma posrečil načrt: če ne, — potem bo seve moral zapustiti Santa Fe. —

Prišla je noč in ž njo čas nevarnega podjetja.

Sever je zapustil gostilno.

Korakal je po cesti v Pekos, da bi potem zavil na desno v odprto polje in tako prišel v ozadje zidu.

Ta ni bil posebno visok, a vendar je moral pustolovec dolgo iskati, predno je našel primeren kraj za plezati.

Končno je vendar zagledal prostor, kjer je bilo mogoče.

Spretno je skočil kvišku in sedaj stal na vrhu.

Pustolovec je pazno poslušal v park.

Ker pa tam ni bilo slišati glasu, se je tiho spustil po drugi strani zidu navzdol.

Sever je bil v parku, ki je mejil na vilo.

Kakor senca je smuknil med visokimi drevesi, kojih vrhovi so šumeli v hladni nočni sapi.

V par minutah je bil pri verandi.

Pustolovec je komaj premagal svoje veselje, ko je dobil nekaj oken odprtih.

V hipu je skočil notri in šel proti vratom, ki so peljala v sobe.

A vrata so bila zaprta.

Sever je bil silno nejevoljen, ko je naletel na to prvo nepričakovano oviro.

Sicer je imel s seboj potrebna orodja, a bal se je, da bi provzročilo ropot, in zato je iskal drug vhod.

A tega ni bilo in Sever se je uže hotel vrniti k vratom, mu je nakrat prišlo na misel preiskati okna v verando.

In zopet je komaj premagal klic veselja, ker je bilo ono okno samo naslonjeno.

Sedaj je vzel svetilnico izpod plašča in v svojo radost opazil, da je bil v sprejemni sobi.

Vedel je, da je bila zraven delavna soba in je šel takoj k vratom.

A bila so tudi zaprta.

„No, na to sem bil pripravljen“, mrmral je pustolovec in izvlekel zvezek ključev in vetrihov. „Dolgo me ne bodo zadrževala ta vrata!“

A ključavnica se ni dala odpreti ne s ključi, ne z vetrihi.

Sever je postal jezen in nestrpen, zato je delal z vsemi močmi, brez prejšnje previdnosti.

Nakrat pa je pustolovec prisluškoval.

Zdelo se mu je, kakor da bi bil slišal v sosednji sobi korake.

V hipu je skril svetilko pod plašč.

Potem je z zadržano sapo poslušal, če se bo ropot v sosednji sobi ponovil.

A slišal ni ničesar.

Znova se je hotel lotiti dela, ko se je nakrat odgrnila zavesa, ki je ločila sprejemno sobo od druge.

Soba je bila razsvetljena in svit je padel na skoraj okamnelega hudodelca.

„Pomoč, — roparji!“ zavpil je neki glas.

„Ne izdajte me, — milostna, — jaz sem!“ zaklical je Sever v strahu.

Pred njim je stala gospa Ines v lahki, beli nočni obleki, ki je le malo zakrila zapeljive ude bujnega života.

V levi roki je imela lepa žena svetilko, v desni pa ki je bil pomerjen na tatu.

Dražestna Mehikanka je slišala šunder, katerega je povzročil hudodelec in je lezla tiho v sprejemno sobo.

„Kaj vidim?!“ zaklicala je lepa žena, ki ni hotela zaupati svojim očem. „Vi tu, — ob tem času, ali nas mislite oropati?!“

Vže je hotela Ines poklicati služabnico, ko jo je Sever ustavil.

„Poslušaj te me prej“, zaklical je pustolovec. „Moj poset ni namenjen Vašim zakladom, — prisežem Vam, milostna, ne, uničite me!“

Sever je zadnje besede proseče izgovoril.

To je provzročilo, da Ines ni pozvonila.

„Kaj pa ste iskali tu?“ vprašala je ostro. A prosim, povejte mi golo resnico, drugače ne poznam prizanašanja.“

Sever je takoj spoznal, da se je moral Ines popolnoma dati v roke.

Sedaj ni pomagala laž; če njegova lepota ne bo govorila zanj, potem je izgubljen.

„Odgovorite, gospod“, nadaljevala je Ines, „drugače pokličem sluge!“ Njen glas je donel zapovedujoče.

„Prišel sem po listine, katere mi manjkajo“, rekel je Sever temno.

„Torej vendar; — no, skoraj sem si mislila“, zaklicala je Ines. „A rekli ste nam vendar, da imate vse listine!“

„To je bila laž v sili“, opravičeval se je pustolovec, uprl svoje žareče poglede na zapeljivo postavo lepe Mehikanke.

Ines je to opazila in potegnila lahko ruto, katero je ogrnila, čez rame.

„Sedaj mi odgovorite še na eno vprašanje“, nadaljevala je Ines. „Ali ste Robert Vilkes ali ste se samo zanj izdali?“

Sever se je obotavljal.

A neka kretnja lepe žene k zvoncu ga je napotila k naglemu sklepu.

„Jaz nisem Vaš svak“, odgovoril je mirno.

Pustolovec je pričakoval, da bo Ines sedaj poklicala služabnike.

Za ta slučaj bi ga rešil samo beg.

Majhnega samokresa lepe Mehikanke se ni bal, a vedel je, da bi strel razburil vso hišo.

V njegovo začudenje ni imela Ines takega namena.

Stopila je celo par korakov bliže k pustolovcu.

„Od kod pa imate listine, katere ste pokazali mojemu možu?“ vprašala je dalje.

„Od pravega Roberta Vilkes, grdega neznatnega človeka, kateri leži težko ranjen v tebanskem mestu“, odvrnil je Sever, ter posebno naglašal namišljene lastnosti mladega Vilkesa.

Njegovo poznavanje ljudij ga ni varalo, ker je Ines takoj premišljevala čez spremenjeni položaj.

Če bi prišel pravi dedič, bi mu manjkali papirji in sodnija ga imela za goljufa.

Ko bi potem pripadel delež njenemu soprogu Normanu, kar je pa bilo zelo negotovo, vedela je, da bi jej nadalje preprečil njeno zapravljivost.

Ko bi pa prišel tujec v posest dedščine, — kaj potem?!

„Katero je Vaše ime, gospod?“ vprašala je Ines naglo ločena.

„Markiz pl. Kavoa“, odvrnil je Sever. „jaz sem francoski plemič, in sem se izselil v Ameriko radi družinskih razmer.“

Pustolovec jo je prav pogodil, ko je zbral staro plemsko ime. —

Saj je bila tudi Ines iz stare španske hiše, zato so se oči nehote zasvetile ob misli, da je lepi mož jednakega rodu. —

Skoraj je bilo čudno, da je dražestna Mehikanka Severju verjela, a ker ji je prej vse odkrito priznal, je bila prepričana, da je govoril resnico.

„Vi iščete torej manjkujoče listine, ne?“ dejala je po kratkem premišljevanju. „Žal, Vam moram povedati, da bi bil trud zastonj, omenjeni papirji niso v poznani skrinji!“

„Ne, — kje pa so?“ zaklical je Sever nehote.

Ines se je koketno smehljala, tako da je imel pustolovec novo upanje.

„Odgovorite mi na eno vprašanje!“ zaklicala je. „Kaj bi storili, če bi Vam kdo izročil te dragocene papirje?“

Sever je takoj vedel, kaj je nameravala lepa žena s tem vprašanjem.

„Darovatelja ali dobro darovalko bi bogato poplačal!“ zaklical je navdušeno.

Naglašal je besedo „darovalka“.

„Njen bi bil naj večji del bogastva“.

Ines je presunljivo gledala pustolovca.

„Ali je to tudi resnica, kar obljubujete?!“ vprašala je brez sape.

„Dokazal bi“, odvrnil je Sever krepko.

Lepa žena je že prej postavila svetilko na mizo.

Sedaj je neodločeno zrla predse.

Sever se ni upal geniti, saj se je šlo za revščino — ali bogastvo.

Kar bo sedaj prišlo iz ust lepe žene, moralo je zanj odločilno biti.

„Vzemite papir in pero, — tam na pisalni mizi najdete vse“, rekla je Ines nakrat.

Sever je ubogal in vzel pero v roko.

„Pišite sedaj, kar Vam bom narekovala“, nadaljevala je Ines. —

Sever je skrivaj gledal bujno postavo v lahki nočni obleki.

Ines je s prekrižanima rokama stala pred njim in s presunljivim pogledom hotela brati v njegovi duši.

„.Jaz, podpisani, markiz pl. Kavoa“, — „saj ste tako rekli“, narekovala je Ines, — „ sem se danes 15. avgusta 18“ utihotapil v vilo Vilkes.“

„Ali ste tako zapisali, gospod markiz?“ vprašala je na to lepa Ines.

„Da“, odvrnil je Sever, ki ni imel ničesar zgubiti, z nagubančenim čelom.

„Polastiti sem se hotel manjkajočih dokumentov katere potrebujem, da vzdignem dedinski delež Roberta Vilkes, a to se mi ni posrečilo.

Markiz pl. Kavoa.“

„Tako, sedaj mi dajte papir“, je rekla Ines, ko je Sever podpisal. „To potrebujem jaz, da se zavarujem.“

Zmagovalno je segla po papirju.

„Moja usoda je s tem v Vaših rokah“, dejal je pustolovec obotavljaje.

„Če bi Vas mislila uničiti, gospod markiz, bi bila to prav lahko storila“, odvrnila je Ines in vtaknila papir. „Imam Vas sicer v mojih rokah, a dokazala Vam bom, da je moje zanikanje za Vaš mnogo večje, nego mislite.“

„Kaj pomenijo te zagonetne besede?“ zaklical je Sever, kojega je prešinila vesela slutnja.

„Vse!“ odvrnila je lepa Mehikanka skrivnostno. „A mislite na Vašo obljubo, — saj menda še veste, gospod markiz, če Vam dobrotljiva darovalka izroči listine.“

„Naj bo moja kraljica!“ zaklical je Sever. „Vse moje življenje ji dam v dar, — nji, najlepši vseh žen!“

„Videli bodemo“, smehljala se je Ines zapeljivo, „a sedaj, gospod markiz, Vas moram prositi, da odidete. Jaz sem le na lahko oblečena in nočni zrak je hladen.“

Sever je plamteče pogledal lepo govornico, ki je s koketno kretnjo roke pokazala na odprto okno.

Pustolovec je ubogal in spretno skočil na verando, katero je takoj potem zapustil.

Ines je potem slišala, kako so se izgubili koraki.

„Moj si!“ rekla je zmagoslavno. „Sedaj je izpolnjena moja želja; — kmalu bo odstranjena tudi zadnja ovira in potem bom kraljevala v teh krasnih prostorih ob strani najlepšega moža!“ —

311. poglavje.
Sovraštvo žene.

Sever se je vrnil s svojega nočnega izleta z najbolj nasprotujočimi čuvstvi v gostilno.

Enkrat si je očital, da je dal lepi Ines usodno pisanje; potem si je čestital na srečnem izidu nočnega podjetja, ki bi ga bil lahko stal prostost in življenje.

Ko bi mu Normanova soproga ne bila naklonjena, bi bila lahko poklicala služabnike, ki bi ga bili morda ugrabili.

Tako pa so mu zagonetne besede, katere mu je lepa žena nazadnje zaklicala, vzbudilo nov up v duši.

Zaupati ji je moral, akoravno ni bil miren. — — — — — —

Sever je ostal ves dan v napetem pričakovanji in je bil vedno pripravljen, takoj pri prvem znaku bližajoče se nevarnosti bežati, po drugi strani pa je upal, da ga bo Ines podpirala na obljubljeni skrivnostni način.

Odvisno je bilo to le od utisa, katerega je naredil pustolovec na zapeljivo Mehikanko.

Sever je poznal ženske in je vedel, da so nepreračunljive: — ena slaba volja lepe Ines bi ga lahko uničila.

Tako mu je pretekel dan v groznem nemiru.

Večer se je bližal, in Sever še vedno ni bil odločen, naj beži ali ostane.

V tem je potrkalo na vrata.

Sever se je stresel, a premagal svojo razburjenost in odprl vrata. —

Majhen mulat je stal zunaj.

„Ali ste Vi gospod Robert, Vilkes?“ vprašal je ta.

Sever je pritrdil, na kar mu je deček vročil listek in hitel proč. —

Tresočih rok je odprl Sever dišeče pismo, v katerem bile samo besede:

„Danes zvečer ob 10. uri na verandi!“

Pustolovec ni dvomil niti za trenotek, da so te kratke vrstice od Ines.

Morda mu ima lepa žena kaj važnega poročati in ga je skrivaj pozvala k sebi, ker se je morala drugače bati za svoje dobro ime.

Tako pozno še ni bilo, a Sever ni zamogel več obstati v svojej sobi.

Zapustil je gostilno, da bi svoje razburjeno živce pomiril na prostem.

Pustolovec ni imel nobenega upanja več, da bi dobil dedščino.

Samo skrivnostne besede zapeljivo lepe Ines zadrževale so ga še v Santa Fe.

Mislil je na svoj žalostni položaj, ker ni imel skoraj nobenih sredstev več.

Če mu sedaj sreča ne pošlje kako novo žrtev, se bo moral oprijeti kake nizke službe, da se bo preživel.

Sever je z grozo mislil, da bo moral morda kot navadni delavec ali pastir bivati v kaki umazani vasi, a druge pomoči ni vedel, če bi mu sreča ne bila mila.

V te misli utopljen je dospel do parkovega zidu vile Vilkes.

Tu se je prisluškuje vsedel na kamen.

Ni bilo treba dolgo čakati, ko je zadonel skozi slovesno tišino glas zvona, ki je na katedrali v Santa Fe oznanil deseto uro.

Pustolovec je splezal takoj na zid, se spustil kakor včeraj ob notranji strani navzdol in je hitro smuknil med drevesi, da je dospel do verande.

Vzlic teme je zapazil Sever, da so bila nje vrata samo naslonjena in zato se ni obotavljal porabiti vhod.

Zavita ženska postava mu je stopila nasproti.

„Sledite mi!“ šepnila je Ines.

Peljala ga je čez hodnik, na koncu kojega je odprla vrata in Severja pustila vstopiti.

Pustolovec je opazil z notranjim zadoščenjem, da je bil v krasno opremljenem budoaru lepe žene.

A časa je imel malo za ogledovanje, ker je Ines odložila svoj plašč in poznemu gostu ponudila sedež.

Lepa Mehikanka je bila zelo bleda.

Njene lepe oči so izdale s svojim vlažnim svitom, da je Ines prestala težke dušne borbe.

Črna priprosta obleka je še bolj pokazala lepoto dražestne žene, katera je sedaj sedela Severju nasproti in ga s svojimi velikimi temnimi očmi vedoželjno gledala.

„Težko sem se borila sama s seboj, prodno sem se odločila Vas pozvati tu sem in s tem morda žrtvovati moje dobro ime“, začela je Ines. „Vam je treba sedaj dokazati, da te žrtve nisem prinesla nevrednežu!“

Sever se je molče priklonil, ne da bi odgovoril, a Ines je bila videti zadovoljna z njegovim vedenjem, ker se je njen do sedaj resni obraz zjasnil.

„Ko sem Vas včeraj zvečer zalotila v sprejemni sobi, je bila moja prva misel, Vas izročiti slugam“, nadaljevala je Mehikanka. „Da se to ni zgodilo, zahvaliti se imate samo enej stvari, katero Vam bom sedaj razodela.“

Pustolovec je pozorno poslušal, kar je Ines z zadovoljnostjo opazila.

„Moj mož Norman je poštenjak“, rekla je z zaničevanjem, „to se ne da tajiti, a on ni mož, ki bi vedel ravnati z ženo, kakoršna sem jaz. Stari rod, kateremu pripadam jaz, je bil pred nedavnim posestnik vsega sveta okoli Santa Fe; a nesreče in drugi slučaji spravili so nekdaj bogato rodbino skoraj na beraško palico. Norman me je snubil, akoravno pri meni ni našel ljubezni, in jaz sem mu sledila kot soproga, ker so mi moji sorodniki vedno opisovali srečo, katera me pričakuje. Po pravici moram priznati, da je v prvem času izpolnil vse moje želje, pozneje je to postalo drugače, da ga je moja zapravljivost skoraj uničila.“

Sever je mislil na to, kar mu je bil povedal gostilničar v Pekosu.

Lepa žena je menda uganila Severjeve misli.

„Morda se Vam je tudi natvezila ta pravljica“, nadaljevala je porogljivo, „moj mož mi ni prizanašal. A, to bi mu bila odpustila, akoravno bi bila rada, kot Španjka iz staroplemske rodbine, zavzemala drugo mesto. — Nekega večera se je vnel prepir med Normanom in menoj: jaz sem mu delala očitanja in on mi jih je zavračal. Nazadnje se je spozabil in mi vrgel v obraz besedo, da pripadam lačnemu beraškemu plemstvu, ki nima druzega ko svoj grb in svojo domišljavost. Tega mu ne morem pozabiti nikdar.“

„Fej, — nesramnež, ki tako žali žensko!“ zaklical je Sever s hlinjenim srdom.

„Da, od tega časa ga sovražim“, zaklicala je Ines plamtečih očij. „To razžaljenje občutim še danes in od tistega dne mi je bil moj mož najostudnejši človek. Jaz ne vem, gospod markiz, kako se v Vaši domovini misli o takej razžalitvi, a da Mehikanka nikdar ne odpusti tacega psovanja, Vam lahko zagotovim.“

„Dama francoskega plemstva bi občutila isto!“ odvrnil je Sever galantno.

„Jaz nisem imela nikogar, ki bi se bil potegnil za mojo čast“, zaklicala je Ines obupno. „Moj oče je bil starček, ki je umrl par tednov za tem: druzega moškega ni bilo v moji rodbini, da bi bil zahteval zadoščenja za to psovanje.“

„Tudi jaz sem revnega plemskega rodu“, lagal je Sever. „Umevno Vam bo, milostna, da bom tudi jaz od slej občutil največji srd napram možu, ki je kaj tacega izrekel.“

„Vi bi se bili torej takrat potegnili zame?!“ zaklicala je lnes skoraj neverno.

„Vaš mož bi mi moral dati drugi dan krvavo zadoščenje!“ zaklical je pustolovec živahno.

„Tu v Santa Fe bi se ne bil nihče zame potegnil“, šepetala je Ines na pol zase. „Vsi so podobnih mislij kakor Norman, tudi je dober strelec.“

Sever se je zaničljivo smehljal ob zadnjih besedah lepe žene, kar je ta dobro opazila.

„To je sreča za Normana Vilkes, da moram jaz, prisiljen po razmerah, zapustiti Santa Fe!“ zaklical je Sever. „Ker sem to od Vas zvedel, milostna, bi se mi morda posrečilo napeljati pogovor na razmere plemstva. Ko bi Vaš mož potem izrekel slabo mnenje, bi imel z mano poračuniti; celo pod krinko bogatega meščana bi ne bil nikdar trpel to psovanje ubožnega plemstva, ker je užalil damo. To bi se dalo popraviti le s krvjo!“

Ines so plamtele oči v čudnem ognju, ko je slišala te strastne besede.

„Zakaj hočete zapustiti Santa Fe?“ vprašala je radovedno.

„Zakaj, milostna? — No, ker je moja uloga tu doigrana! — saj se imam vendar samo Vašemu usmiljenju zahvaliti, da nisem sedaj v zaporu. Vi ste mi rešili življenje, sedaj Vas moram vendar kmalu oprostiti pogleda, kateri Vam je gotovo zopern!“

„Torej mislite bogastvo pustiti?“ vprašala je Ines.

„Kaj mi preostane druzega?“ odvrnil je Sever, „Vi ste me varovali z meni skoraj nedoumljivim dejanjem; Vam zahvalim mojo prostost, a sedaj moram iti v revščino.“

„Varovala sem Vas, gospod markiz“, rekla je Ines, „ker nisem hotela, da pride plemič v ječo, če prisiljen po razmerah in revščini iztegne svojo roko po tujem bogastvu: a to še ni edino; še večje zanimanje občutim za Vas, zato sem nekaj storila, kar Vam naj dokaže vso velikost mojega zaupanja.“

Sever je poslušal lepo govornico z zadržano sapo.

„Pojdite jutri k sodniji, gospod markiz“, nadaljevala je Ines ravnodušno. „Tam Vas bodo priznali za izgubljenega Roberta Vilkes.“

Pustolovec je mislil, da sanja.

Ali ni bil to zasmeh, kar so govorile lepe ustne?

„Ne zasmehujte me“, izustil je. „Res je, da sem grešil, a storil sem to le, ker me je prvič beda prisilila k temu in drugič, ker sem s tem upal ostati v Vaši bližini“.

Ines se je zadovoljno smehljala.

„Jaz Vas nikakor ne zasmehujem“, dejala je počasi in naglašala vsako besedo. „Danes opoludne so se poslalr Vam manjkujoče listine v Vašem imenu na sodnijo.“

„Kaj?!“ hreščal je Sever. „Manjkujoči papirji, — kdo jih je, — v mojem imenu, pravite, — poslal na sodnijo?!“

Sever je bil navidezno razočaran.

„Ali je to tako težko uganiti ?“ šepetala je Ines. „O, gospod markiz, — kavalir in posvetnjak, ali je tako težko rešiti to uganko?!“

„Vi sami!“ zaklical je Sever in pokleknil pred lepo ženo. „S čim naj Vam poplačam to dejanje?!“

„Tudi to ni težko uganiti“, odgovorila je blestečih oči. „Še me tare ona psovka, in prej ne najdem miru, da bo odvzeta od mene; — lahko izpolnite torej, kar ste mi obljubili včeraj po noči.“ —

„Moje življenje je Vaše“, zagotovil je pustolovec, „razpolagajte čez me, pomignite z roko in neuporno se Vam žrtvujem!“

„To ne zahtevam“, odvrnila je lepa žena. „Vi morate živeti, gospod markiz, — živeti za —“

Pomenljivo molčanje je Severju več povedalo, nego bi to zamogle vse besede.

„Samo še malo dnij, milostna, — samo, da se vrne Norman, potem bodem izpolnil mojo dano besedo!“

„A bodite previdni“, svarila je Ines. „Če padete, sem popolnoma osamela.“

„Ines, — draga Ines!“ je radostno zaklical Sever.

„Stojte, gospod markiz, nobenih neumnostij“, branila je lepa žena.

A pustolovec je takoj zapazil, da te besede niso prišle iz srca in je Ines le težko premagala svoje pravo čustvo.

Ubogljivo je odstopil od zagonetne žene, katera je zmagonosno spoznala svojo moč nad lepim sužnjem.

„Prihodnjost bo odločila nad nama“, rekla je zapeljivo smehljaje. „Potrpite, gospod markiz, in mislite na Vašo obljubo. Najin pogovor je za danes končan, sporočila Vam bom, kadar bom imela zopet z Vami govoriti; a bolje bo s tem počakati, da se vrne Norman, ker bi lahko kak nesrečni slučaj izdal Vaš poset.“

Sever je prijel za svoj klobuk, poljubil nežno, belo roko lepe Mehikanke in šel, od nje poljan, na verando.

V sredi verande se je Ines ustavila.

„Ali bodete tudi na vse mislili, gospod markiz?“ vprašala tiho.

„Mojo hvaležnost zamorem dokazati le z dejanji“, odvrnil je Sever ravno tako. „Z včeraj mi narekovanim zaveznim pismom sem v Vaših rokah, in Vi torej lahko razpolagate čez me po Vašej volji.“

Lepa Mehikanka je spremila svojega novega zaveznika do vrat.

Dospevši tje, se je Sever uljudno priklonil pred njo in je hotel odpreti vrata.

V tem je čutil pustolovec, da sta ga objeli dve polni roki. —

Vroči ustni zapeljive žene sta iskali njegovih v vroči ljubezenski strasti.

„Ljubljenec, šepetala je, „misli na Tvojo obljubo, maščuj me nad nesramnim!“

Predno je zamogel Sever odgovoriti, je bila Mehikanka zginila.

Pustolovec je zamišljeno korakal ne ozirajo se skozi tihi park. —

On ni zapazil temne postave, ki je čepela v senci verande in je sedaj tiho smuknila v vilo.

312. poglavje.
Pravi dedič.

Drugega dne se je Sever takoj podal na sodnijo, kjer ga je sprejel uradnik Brovn zelo uljudno.

„Sedaj je vsa zadeva v najlepšem redu“, zaklical je prvem pozdravu. „Da bi Vam ustregel, sem še včeraj rešil vse formalnosti, tako da danes lahko sprejmete Vaše premoženje!“

Sever je komaj skril svojo razburjenost, a premagal se je in je navidezno, hladnokrvno vzel dokumente, katere mu je vročil sodnik.

„Tukaj je nakaznica na tukajšno banko, v kateri je deponirano gotovo premoženje kakih eden in pol milijona dolarjev“, rekel je uradnik, „tukaj so tudi razni papirji, s katerimi postanete edini lastnik vile in njenega zemljišča. Čestitati Vam moram, gospod Vilkes, Vi ste bogat mož!“

Sever se je zahvalil sodniku z izbranimi besedami, v katere je vpletel opazko, da se bo hvaležnega izkazal za marljivost uradnika, kar temu ni bilo neljubo.

Pustolovec se je sedaj poslovil in odšel v banko, kjer je mislil vzdigniti večjo svoto svojega premoženja. Komaj je mogel zapopasti svojo srečo.

Bogastvo, krasen dom in pred vsem lepo strastno ženo — to vse mu je boginja sreče položila v naročje skoraj brez truda.

Medtem ko je premišljeval svoj neverjetni uspeh, dospel je do banke.

Pustolovec je pokazal svojo nakaznico in si dal najprvo izplačati 50.000 dolarjev.

Pripomnil je, da misli v kratkem vzdigniti celo premoženje.

„Potem nam sporočite to osem dni poprej“, odvrnil je blagajničar, „tako velikih svot nimamo na razpolago v gotovem denarju; če pa želite za ta znesek papirje, lahko dobite svoto vsak hip!“

Sever se je čutil tako varnega v Santa Fe, da ni niti mislil na možnost ovadbe.

Prepričan je bil, da ga ima ves svet za pravega Roberta Vilkes.

Če bi ta prišel v mesto, je bilo lahko ga za goljufa postaviti, ker se ni mogel z ničemur izkazati.

Zato je pustolovec odklonil ponudbo blagajničarja in ga je samo prosil, da naj mu za naslednje dni pripravi 400.000 dolarjev, v kar je uradnik rad privolil.

Ko je Sever zapustil banko, je najprvo mislil na svoje daljne namene.

Kakor za nesrečno Neli, občutil je pustolovec zdaj neko hvaležnost za Ines, ker mu je lepa žena preskrbela vroče zaželjeno bogastvo.

Razun tega se je bil v resnici zaljubil v lepo Mehikanko, kar je bilo pri njegovem strastnem temperamentu lahko razumljivo, in na vsak način si je hotel pridobiti dražestno ženo.

Najprvo je preskrbel pustolovec potrebne kupčije, da bi v svoji lastnosti kot bogati posestnik nastopil stanu primerno.

Potem se je vrnil nazaj v gostilno, ker si je tam obdržal stanovanje, da pride Norman nazaj.

Pustolovec se je čudil, ko mu je prišel gostilničar naglo naproti.

Gospod Vilkes je vže večkrat poslal vprašati, če niste doma“, zaklical je mož. „Naročil je, da pridite takoj k njemu v vilo!“

Sever je bil osupnjen.

Ali se je Norman že vrnil in zakaj; saj je bil namenjen štiri dni izostati.

A premišljeval ni dolgo, kajti svoj cilj je bil dosegel in se mu ni bilo treba ničesar več bati.

Zato se je pustolovec nemudoma napravil na pot.

Pred vratmi vile je stal služabnik, kateri ga je gotovo pričakoval, ker je takoj zginil v vilo, kakor hitro je zagledal Severja.

Pustolovec je šel čez dvorišče, odprl vrata verande in stal v naslednjem trenotku pred Normanom, kateri ga je brez pozdrava peljal v svojo delavno sobo.

„Kaj pomeni to?“ mislil je Sever malo osupnjen.

Ali je morda kdo prisluškoval razgovoru z Ines, ali se je kaj drugega primerilo?!

Pustolovcu ni bilo treba dolgo čakati.

„Kako stoji zadeva dedščine?“ vprašal je Vilkes kratko.

„Akoravno sem občeval na mojem potovanju križem sveta s precej neolikanimi ljudmi, se mi je vendar malokedaj primerilo, da bi se ne bil vrnil moj pozdrav“, dejal je Sever ostro.

Norman je nekaj mrmral, kar je bilo podobno opravičevanju, in je potem svoje vprašanje ponovil malo bolj mirno.

„Kako daleč je zadeva dedščine, vprašate?“ odvrnil je Sever mirno. „Hvala za prijazno vprašanje; danes sem bil pripoznan dedičem in sem dobil svoj delež!“

Norman je hotel besno zavpiti, a pogled na možato postavo pustolovca dokazal mu je, da bi namišljeni brat ne prekašal mirno kako razžalitev.

„Saj so Vam vendar manjkali nekateri papirji, ne?“ poizvedoval je radovedno.

„Da, a kakor sem Vam že takrat pravil, so bili v moji zaostali prtljagi“, odvrnil je Sever ravnodušno. „Ker sem to predvčerajšnim dobil, je bila odstranjena zadnja ovira.“

„Torej Vi obstanete na tem, da ste v resnici moj izginoli brat?“ zaklical je Vilkes prežeče.

„To je vendar gotovo“, odvrnil je pustolovec mirno, „upal sem vže, da me bodete takoj pozdravili kot družinskega uda. Ali je veljala naglost, s katero ste me poklicali iz moje gostilne tu sem, kaki drugi zadevi?“

„Vsekakor!“ odgovoril je Norman ostro. „Vrnil sem se dva dni prej, nego sem bil namenjen, ker se mi je v Albukverkve nekaj čudnega poročalo.“

„Brez dvoma, on ve nekaj o nočnem sestanku“, mislil je Sever, a odgovoril ni, temveč samo napeto gledal v nelepi obraz Normana, katerega je silna razburjenost še bolj spačila.

„V Albukverkve sem govoril z nekim gospodom, kateri tudi trdi, da je moj izginoli brati“ zaklical je Norman nenadoma.

Sever ni trenil z očesom, ker je bil pripravljen na tako novico.

„Torej goljuf“, dejal je hladnokrvno. „Ali se je izkazal za izginolega?!“

„Ne, papirji so mu bili ukradeni v Houstonu, kjer je ležal v tamošnjem damskem zavodu na smrt bolan!“ rekel je Norman. „Bolezen se mu je povrnila v Albukverkve; kakor hitro bo količkaj ozdravel, pride takoj v Santa Fe, da terja tu svoje pravice.“

„Torej na tako pravljico verujete?“ odvrnil je Sever zaničljivo. „Kaj naj odgovorim na tako blazno obdolžitev? Zame je pogovor končan!“

Pustolovec se je obrnil, da bi zapustil sobo.

A Norman ga je zadržal.

„Stojte, — ostanite!“ zaklical je Severju in hitel za njim. „Še niste vse slišali. — najvažnejše še nisem izgovoril.“

Sever se je ustavil pri zavesi, a glavo je obrnil le na pol k razburjenemu možu.

„Jaz imam moža za svojega brata; — podobnost je očividna, — jaz ga bodem pripoznal!“ vpil je Norman na vse grlo. —

S par koraki je stal pustolovec prod umaknivšim se Vilkesom.

„Ne drznite se še enkrat me sumničiti za goljufa!“ zarohnel je nad osupnjenim. „Še ena beseda in Vi delite ječo s potepinskim dedinolovcem!“

Norman ni bil junak, a v tem hipu je premagalo sovraštvo, katero je po naravnem nagonu občutil za skrivnostnega tujca, vsaki drugi čut.

„Ne mislite, da me bodete preplašili!“ zaklical je. „Vaše grožnje me prav nič ne strašijo; ponovim še enkrat, kar sem že prej rekel: kdo ve, na kak način ste prišli v posest teh papirjev.“

Norman je hotel še dalje govoriti, a ni za mogel, ker ga je Sever v tem trenotku s svojo železno pestjo prijel za roko, tako da bi bil njegov nasprotnik skoraj zavpil bolečin.

„Vzemite to razžalitev nazaj!“ zaklical je pustolovec z grmečim glasom.

„Ne“, hreščal je Norman.

„Dobro, potem mi bodete dali krvavo zadoščenje“, škripal je Sever.

Norman je malomarno poslušal.

„Ali ste tako bojazljivi, da se me hočete izogniti?“ vprašal je Sever.

„Nikakor“, odvrnil je Norman zaničljivo. „A prej se ne odzovem, da bo sodnija neovržno priznala, da ste izginoli dedič.“

„To je sodnija že storila“, odvrnil je Sever ostro. „Ako se mi ne odzovete, prisežem Vam, da Vas bodom pri naslednjem srečanju v mostu javno pretepel. Ali sedaj sprejmete moj poziv ali ne?!“

Gospod Vilkes ni bil posebno vesel poziva, na dvoboj, a izogniti se ni mogel zahtevi namišljenega brata.

Bal se je, da bi ga ta v tem slučaju javno psoval za strahopetca.

„Dobro, odzovem se!‘‘ dejal je končno odločen.

„Uradnika Brovna bom prosil, da mi bo za pričo“, odvrnil je Sever mrzlo. „Ta gospod naj še danes zvečer domeni z Vami pogoje!“

Norman je nemo prikimal, na kar je hudodelec z lahkim poklonom zapustil sobo.

Komaj so se vrata za njim zaprla, ko se je zavesa priležne sobe odgrnila.

Ines je vstopila.

Lepa Mehikanka je bila smrtnobleda, a čudni ogenj v njenih očeh je izdal, da je ni vznemiril strah za moža.

„Ali si poslušala, Ines?“ zaklical je Norman prestrašeno.

„Vse sem čula!“ odgovorila je lepa žena. „Robert Te je pozval na dvoboj!“

„Ne imenuj tega človeka z imenom izginolega“, prekinil je Norman soprogo. „Saj sem Ti vendar povedal, da se nahaja oni, kojega imam za mojega brata, v Albukverkvi.“

„Da, ali veruješ njegovim besedam več nego dokazom Tvojega brata?“ zaklicala je Ines z dobro ponarejenim srdom.

Norman je gotovo mislil na kaj drugega, ker ni odgovoril na to vprašanje soproge.

„Če bi le vedel, kako je prišel tujec, kateremu ne zaupam v posest ostalih papirjev“, rekel je na pol zase. „Mož, katerega držim za mojega brata, trdi, da je imel le malo listin in sicer one, katere mi je tujec najprvo pokazal; — to mi je res uganka.“

Ines je dobro vedela, kako se je to zgodilo, a izdala ni niti z eno potezo, da ji je skrivnost znana.

„Tj si sprejel njegov poziv?!“ rekla je površno.

„Kaj mi je pa preostalo drugega“, zaklical je Norman jezno, „saj mi je celo žugal z bičem; a pazi naj, nesramnež; — jaz imam prvi strel in ne bom zgrešil cilja!“

Ines je prebledela še bolj.

A Norman se v svoji razburjenosti ni zmenil za svojo ženo. —

„Jaz bi Ti samo svetovala, da ne nastopiš preveč osorno napram od sodnije pripoznanemu dediču“, rekla je, ter le težko skrila svoj strah za ljubljenca. „Saj vendar veš, Norman, da je Robert edini gospodar te vile; ali naj nas morda zapodi s sramoto iz teh krasnih prostorov?“

„Jaz nočem nobenih milodarov od njega!“ zaklical je Vilkes razkačeno. „Sploh bo težko prišlo do tega, ker bo pri dvoboju gotovo eden izmed naju mrtev. Če pade namišljeni Robert, smo mi edini dediči, — če je meni odločena smrt, je Tvoja prihodnost zavarovana, ker je premoženje, katero jaz zapustim, dovolj veliko, da Te obvaruje skrbij.“

Ines je poslušala te besede tako hladnokrvno, da se je Norman moral čuditi.

„Videti je, da Ti ta resna zadeva dela malo skrbij“, rekel je ostro. „Ti si bila seve od nekdaj mrzla in brezsrčna proti meni, a za tako trdosrčno Te vendar nisem imel!“

Očitajoče je pogledal brezbrižno ženo.

Sovražni pogled lepe žene je zadel govorečega, kateri ji je to obdolžitev vrgel v obraz.

„Motiš se“, rekla je lepa Mehikanka, „prepričana sem, da se bo prepir v dobrem poravnal, zato ne verujem, da se bo vršil dvoboj!“

Norman je zganil z ramami, a prežeči pogled lepe žene je spoznal, da bi nje mož ne bil nezadovoljen s tem.

„Strahopetnež!“ mrmrala je neslišno.

„Ali pride namišljeni dedič, kateri je sedaj v Albukverkvi, sem?“ vprašala je Ines glasno.

„Na to za sedaj ni misliti, ker je bil revež od vožnje tako zdelan, da je moral znova v bolnico!“ je bil Vilkesa temni odgovor.

Zapazil ni, da je pri teh besedah švignil blisk zmage čez obraz soproge.

„Še ne pride“, mislila je Ines, „potem ima markiz čas, vse priprave urediti za odvračanje neljubega gosta; — seveda, če se mu pri dvoboju nič ne zgodi, drugače je vse izgubljeno.“

Norman je ravno mislil svojo ženo nekaj vprašati, ko je sluga odprl vrata in oznanil sodnika Brovna.

„Kaj hoče gospod?“ vprašala je Ines svojega moža.

„Mislim, da si pač slišala ves pogovor“, rekel je ta začudeno.

„Le deloma“, odvrnila je Ines, „od sodnika Brovna nisem slišala ničesar: — kaj hoče?“

„Pomeniti z menoj pogoje dvoboja; sodnik Brovn je priča mojega namišljenega brata!“

313. poglavje.
Zmaga hudobije.

Norman se je obrnil k slugi, ki je še vedno čakal pri vratih.

„Pelji gospoda v mojo delavno sobo, jaz pridem takoj tje!“ —

Sluga je zapustil sobo.

Norman se je ozrl po svoji soprogi, a ta je bila izginila.

Gospod Vilkes je mrmral nekaj nerazumnih besed in je hotel k svoji ženi, a se je premislil.

Hitel je na to v svojo delavno sobo, kjer ga je pričakoval uradnik Brovn.

Norman je uljudno a hladno pozdravil, ker sodnik nikakor ni pripadal k njegovim prijateljem.

„Jaz pridem k Vam v kočljivi zadevi“, začel je ta. „Gospod Robert Vilkes me je prosil, naj mu bom priča pri poravnavi nekega prepira. Ker sem pa moral kot sodnijski uradnik odkloniti to prošnjo, sem priporočil imenovanemu gospodu drugega, meni dobro znanega posestnika gospoda Lopec. Žal mi je, da si dva brata, ki se dolgo let nista videla, takoj kot smrtna sovražnika stojita nasproti, zato sem rad pripravljen, prevzeti ulogo posredovalca. — Gospod Lopec pride v par minutah.“

Norman ni bil, vzlic svojemu srdu proti namišljenemu bratu, odklonjen takemu predlogu.

„Mislim, da sva bila oba zelo razburjena in sva pri tem govorila besede, katere bi bila drugače zamolčala“, dejal je obotavljaje. „Če se gospod Vilkes opraviči, bom tudi jaz vzel svoje besede nazaj.“

„O, to me veseli“, zaklical je sodnik, ki ni slutil Severjevo pravo mišljenje, „zanesite se, gospod Vilkes, da bom vso zadevo poravnal v zadovoljnost!“

Norman se je oddahnil.

Opazil ni zaničljiv posmeh, ki je zaigral okoli usten sodnikovih.

„Strahopetnež“, je mislil ta, kakor prej Ines. „Stvar bi vzbudila preveliko pozornost, drugače bi mi vže bilo prav, če bi Robert ustrelil svojega brata.“

„Torej potem bi bilo vse v redu“, rekel je sedaj glasno. „A poročati Vam imam še nekaj.“

Norman je radovedno gledal na govorečega, ker ni vedel, kaj meni sodnik s temi besedami.

„Gospod Robert Vilkes mi je povedal, da se nahaja v Albukverkve neki mož, ki se tudi izdaja za izginolega“, nadaljeval je sodnik Brovn. „Seveda je to goljuf in zato sem poslal tje brzojavni ukaz, da se dedinolovca takoj aretuje.“

V svoji veliki razburjenosti izrekel bi bil Norman kmalu najostrejše besede napram sodniku.

„Kaj, — bolnega gospoda, s katerim sem tam govoril?“ vskipel je Norman jezno.

A pravočasno si je premislil in rekel sodniku z mirnejšim glasom:

„Gospod Brovn, poslušajte me, jaz nočem delj zamolčati te stvari. Vzlic temu, da nima goljuf, — kakor ga Vi imenujete, — nobenih papirjev, ga imam vendar prej za mojega brata, nego od sodnije kot dediča pripoznanega tujca.“

A sodnik ga je odločno zavrnil:

„Jaz Vas moram nujno prositi, da ne izgovorite tako neopravičenega suma“, svaril je. „Gospod Robert Vilkes ima vse listine, katere zahteva sodnija; torej ni dvoma, da je on izginoli.“

„To ravno je uganka“, mrmral je Norman na pol zase. „Kako je prišel moj namišljeni brat v posest teh papirjev?!“

„Vi izgovarjate tu strašne sume“, rekel je sodnik resno.

„Obžalujem, da Vam moram to reči, gospod Vilkes, a meni se ravno tako zdi, kakor da hočete Vi onega goljufa v Albukverkve samo zato pripoznati, ker ta človek nima najmanjše legitimacije.“

„Kaj mislite s tem, gospod Brovn?“ zarohnel je Norman.

„Samo to, da bi Vam tak mož nikdar ne mogel postati nevaren; saj bi ne imel nikakoršne pravice na veliko dedščino.“

„Prepovem si take opazke!“ zaklical je Norman jezno.

„Prihranite si Vaše razžaljive besede“, odvrnil je sodnik mrzlo. „Jaz menim dobro z Vami in pripisujem to govorjenje zgolj Vašej razburjenosti.“

Norman je komaj poslušal sodnikove besede.

Mislil je na smrtnobolnega moža v Albukverkvi, ki je bil sedaj v temni ječi.

Brozmejno sovraštvo je občutil napram namišljenemu bratu, ki je napotil sodnika k temu početju.

Skoraj je bil vesel, ko je sluga v tem hipu naznanil gospoda Lopeca.

Sodnik Brovn je s kratkim pozdravom zapustil sobo, v katero je sedaj stopil mladi posestnik, katerega je Sever izbral za pričo.

Gospoda sta se uljudno pozdravila.

A Norman je videl na prvi pogled, da se bo težko sporazumeti s pričo njegovega nasprotnika.

„Jaz pridem po naročilu Vašega gospoda brata, da se pomenim z Vami radi pogojev po mojem mnenju neizogibnega dvoboja“, začel je Lopec.

„Gospoda Brovna ste menda srečali v predsobi“, odvrnil je Norman, „ta mi je prinesel ponudbo posredovanja, s kojim bi se morda z lepo poravnal prepir.“

Lopec se je porogljivo smejal, da je Normanu šinila kri v glavo.

„Jaz Vas pa za morem nasprotno zagotoviti, da gospod Robert Vilkes ne misli na sporazumljenje“, odvrnil je posestnik.

„Kakor sem Vam že rekel, pridem radi pogojev dvoboja. Te bodemo sedaj določili in pričakujem Vaših predlogov.“

Norman je vedel, da tu ni bilo izgovora.

Ko bi se sedaj branil, vedelo bi se jutri po vsem mestu, da se iz strahu ni odzval dvoboju.

On je imel prvi streljati in upal je, da bo zbog svoje velike spretnosti sovraženega nasprotnika za vedno neškodljivega naredil.

„Torej, vzemimo trideset korakov razdalje!“ predlagal je Norman.

„Ali ni to malo daleč?“ odvrnil je Lopec porogljivo in smehljaje opazoval Normana.

„Dobro, recimo dvajset korakov“, zaklical je Norman jezno. „Oskrbnik vile bo moja priča, tudi bom sporočil dr. Hokerju.“

„Kolikokrat naj se strelja?“ vprašal je Lopec pritrdivši.

„Tolikokrat, da pade eden izmed naju!“ zaklical je Norman, ki je hotel s temi besedami zbrisati vsak slab utis svojega obotavljanja.

„Gospod Robert Vilkes je zadovoljen s temi pogoji; kedaj naj se vrši dvoboj?“ vprašal je posestnik.

„Urediti moram poprej mnogo važnih zadev“, odgovoril je Norman, „štiri do pet dni bi moral najmanj k temu zahtevati!“

„Vzemimo torej osem dni“, odvrnil je Lopec. „Do tje se bo obvarovala vsa zadeva kot skrivnost. Danes je petek; torej prihodnji petek Vas pričakujem na „hribu mrtvih.“

Norman se je molče priklonil in Lopec se je uljudno poslovil.

Komaj je ta zapustil sobo, ko je Norman pozvonil slugi.

Temu je ukazal, naj hitro pripravi nekaj stvarij za kratko potovanje.

Ko je ta izvrševal ukaz svojega gospodarja, podal se je Norman v svojo delavno sobo, se preskrbel z denarjem in hitro ogrnil potni plašč.

Sluga je naznanil, da je voz pripravljen, na kar se je mislil gospod Vilkes podati v sobo svoje žene.

A izpolnil ni svojega namena.

Videti je bilo, kakor da bi ne imel pravega zaupanja do lepe žene.

„Recite moji ženi, da se vrnem jutri zvečer z mojega potovanja!“ zaklical je končno slugi.

Podal se je k vozu, kojega konji so kmalu v največjem diru leteli po cesti v Albukverkve.

Bilo je skoraj zvečer, ko je dospel Norman na svoj cilj.

Voznik se je čudil, ko je moral svojega gospoda peljati k jetnišnici, ker ni slutil, kako zanimanje je imel njegov ukazovalec v tem strašnem kraju.

Norman je pustil voz čakati, ker je mislil, da mu bo mogoče se kmalu vrniti.

Podal se je takoj k ravnatelju, kateri je uljudno sprejel spoštovanega gospoda Vilkes.

„Govoril bi rad z nekim jetnikom, kateri se imenuje Robert Vilkes“, prosil je Norman.

„To se lahko zgodi“, odvrnil je uradnik, „mož je bolan, oddal sem ga torej v bolniški oddelek.“

„Ali je tam dobro postrežen?“ vprašal je Norman sočutno.

„On je brez denarja, za take se ne zmenijo dosti“, odvrnil je ravnatelj, „drugače bi se ga lahko bolje preskrbelo.“

„Tu je dvesto dolarjev za jetnika“, rekel je Norman in vročil uradniku denar. „ Veliko uslugo bi mi storili, če bi po mojem mnenju nedolžno aretovanemu po možnosti olajšali njegovo bedno stanje.“

Uradnik je radovoljno obljubil, izpolniti željo svojega obiskovalca. Sam je peljal Normana v bolnišnico, kjer je nesrečnež v veliki dvorani ležal na slabi postelji.

Norman je globoko ginjen pristopil k bolniku, kateri ga je takoj spoznal in mu hvaležno ponudil roko.

Bil je v resnici nesrečni Robert Vilkes, katerega je Sever okradel v Honstonskem zavodu.

Podobnost z bratom je bila tako očividna, da je bil ta popolnoma prepričan o resničnosti njegovih podatkov.

„Kako se počutite?“ vprašal je Norman sočutno.

„Hvala, bolje; upam, da bom v nekoliko dneh zapustil posteljo“, odvrnil je revež.

Norman mu je povedal, kaj se je medtem pripetilo v Santa Fe, a zamolčal je, da ga je namišljeni njegov brat pozval na dvoboj.

Ko je Norman omenil, da je skrivnostni tujec dobil dedščino, je bolnik vskipel.

„Nesramnež!“ zaklical je z na pol udušenim glasom, „goljuf je, ki se je na sramoten način polastil mojega premoženja!“

„Vse bi si vedel tolmačiti, samo eno mi je nerazumljivo!“ dejal je Norman zamišljen. „Kako je prišel moj namišljeni brat v posest raznih papirjev, katere, kakor pravite, sami niste imeli!“

„To je tudi meni uganka“, odvrnil je bolnik, „a, ali ni mogoče, da bi si bil mož preskrbel te listine v Santa Fe?“

„To je popolnoma izključeno“, zaklical je Norman, „jaz nisem nikdar videl teh papirjev in tudi ne poznam nobenega človeka, kateri bi jih bil spravil toliko let. A jaz ne opustim upanja, morda se mi posreči priti na skrivnost!“

Bolnik je tožno zrl predse.

„Ali ne morem prav nič za Vas storiti?“ nadaljeval je Norman. „Prepričan sem, da so Vaši podatki resnični, a potrebnih prič primanjkuje!“

„Priče so tu“, zaklical je bolnik nenadoma. „V zavodu lahko dokaže strežnica sestra Helena, da sem takrat imel listnico, v kateri so bili papirji. Ob onem času sem bil edini bolnik v dvorani ranjenih, zato je izključeno, da bi bil sam ukradel listnico.“

„Zakaj me pa takoj pri najinem prvem srečanju niste opozorili na to važno dejstvo?“ zaklical je Norman očitaje.

„Osupnjenost me je popolnoma zmedla“, opravičeval se je bolnik. „Zdaj mi pride še na misel, da tudi prednica zavoda ve, da sem imel to listnico; dokler sem bil nezavesten, jo je imela spravljeno ta častitljiva dama.“

„To je veliko vredno“, zaklical je Norman veselo, „takoj bom storil potrebne korake, da se zaslišijo te priče.“

Norman je govoril še nekaj sočutnih besed k trpinu in ga je potem zapustil v spremstvu uradnika, kateri je slišal ves pogovor.

„Ali Vam zadostujejo te priče za nedolžnost aretovanega?“ vprašal je Norman ravnatelja.

„Sodnija jih mora pripoznati!“ odvrnil je uradnik odločno. „Odkrito Vam moram priznati, da name jetnik ne naredi utisa goljufa, a tukajšnja sodnija mora izvršiti ukaz iz glavnega mosta.“

„Jaz imam moža, kateri se v Santa Fe izdaja za mojega brata, za prav nevarnega pustolovca“, odvrnil je Norman. „Žal, da mu sedaj še ne morem dokazati sumničenih goljufij; a če se potrde podatki aretovanega, bom takoj dal vpeljati preiskavo.“

Po kratkem slovesu od uradnika peljal se je Norman v neko gostilno, kjer si je takoj vzel sobo.

„Pismo rabi tri dni, da pride v Honston“, mislil je Norman, ko je bil sam. „Če se mi takoj odgovori, bom morda zagonetnega tujca lahko razkrinkal kot goljufa in dvoboja ne bo. Težko bo dokazati, kako je prišel moj namišljeni brat v posest ostalih dokumentov, a morda se razjasni tudi to.“

Norman je velel prinesti pisalno orodje in papir.

Sestavil je sedaj kratko pismo, v kojem je opisal prihod izginolega dediča v Santa Fe in prihod bolnika v Albukverkve, katerega spozna on za pravega Roberta Vilkes.

Končno je prosil, naj se pošlje izpoved prič takoj na sodnijo v Albukverkvi.

Norman je naslovil pismo na prednico zavoda, gospico pl. Traunfels, ker je bolnik poznal Heleno samo po tem imenu. Gospod Vilkes je nesel usodno pisanje sam na pošto, ker ga je hotel ekspresno oddati.

„V malo dneh se bo pojasnila vsa zadeva“, mislil je Norman. „Če se izkaže moj sum kot opravičen, bom dal hudodelca zapreti pred dvobojem, če bi se pa odgovor zakasnil, potem naj se moj namišljeni brate varuje mojih krogelj; — nikakor mu ne prizanesem!“

314. poglavje.
Plačilo usmiljenja.

Od ravnokar opisanih dogodkov je preteklo več dni in mi se obrnimo sedaj v Houston, kjer je Helena še vedno bivala v damskem zavodu.

Ker je bilo sedaj manj bolnikov in jo zadostovalo število sester, je Helena na željo prednice opustila postrežbo in je hrepeneče pričakovala vrnitev Marije, da bi odpotovala s prijateljico v Novi Jork.

Pismo, katero je pisala prednica po Heleninem ozdravljenju grofu Ostrovrharju, se je, kakor je našim čitateljem vže znano, izgubilo pri nekem ponesrečenju ladje.

Seveda je odgovor izostal in Helena je bila vže skoraj odločena obiskati starega očeta v Avstriji in se potem vrniti v Ameriko, da bi dalje iskala Lidijo.

Prednica je odobrila Helenin načrt, ker jo je skrbelo, zakaj je toliko časa izostal pričakovani odgovor grofa Ostiovrharja.

Obljubila je svoji ljubljenki, med časom njene odsotnosti po možnosti poizvedovati po njenem otroku.

Helena je sedela v sobi prednice, kjer je sedaj mnogokrat bivala, ker je vsak dan pričakovala Marijo.

Gospodična pl. Traunfels je hotela hčer svoje nepozabne prijateljice pred njenim odhodom še kolikor mogoče v svoji bližini imeti.

Govorili sta ravno o Heleninem očetu, ko je bila prednica za trenotek poklicana ven.

Ostala je pa le malo minut zunaj in se vrnila potem z nekim pismom.

„Ekspresno pismo, zame, — iz Nove Mehike“, mrmrala je začudeno, odpiraje pismo.

Helena je diskretno odstopila par korakov, ko jo je poklical krik največjega začudenja, katerega je izustila prednica, ob stran stare dame.

„Pojdite sem, ljuba Helena“, dejala je prednica. „Vsebina tega lista je namenjena zlasti Vam, — le poslušajte!“

Prednica je čitala:

„Velespoštovanej prednici damskega zavoda v Honstonu, gospici pl. Traunfels!

V mojo domovino Santa Fe dospel je pred nekaj dnevi tujec, ki je terjal na podlagi raznih legitimacijskih papirjev, glasečih se na ime Robert Vilkes, veliko dedščino. Pred petnajstimi leti izginoli Robert Vilkes je moj brat, a jaz ga nisem mogel s tujcem, vzlic njegovim zagotovilom, jednačiti.

Ko sem bival kratko po tem dogodku v Albukverkvi, srečal sem tam mladega moža, kateri se je tudi izdal za mojega brata in trdil, da mu je v Santa Fe došli tujec ukradel njegove legitimacijske papirje. Jaz imam tega moža, ki je sedaj v zaporu v Albukverkvi, za mojega brata, ker je podobnost z menoj očividna, nasprotno pa mislim, da je dedič, kateri je nastopil v Santa Fe, goljuf.

Gospoda, katerega smatram jaz za mojega brata, so na zahtevo onega tujca kot goljufa zaprli; mož pa, kateri je po mojem mnenju nevaren pustolovec, je potegnil dedščino nase.

Zaprti trdi, da neka sestra Helena, kakor prečastita prednica, sami vesta, da so mu bili legitimacijski papirji ukradeni v zavodu.

Če je to res, prosim, pošljite nemudoma izpovedbe prič na sodnijo v Albukverkvi, ker se drugače zgodi nepregledna nesreča. V naprej se iskreno zahvaljujoč

z odličnim spoštovanjem

Norman Vilkes,

posestnik v Santa Fe.

P. S. V Santa Fe nastopivši tujec je možate postave, s temnimi lasmi in brado. Njegove oči se svetijo ko ogenj; čez obraz ima široko progo, katera postane rudeča, če premaga tujca jeza.“

„On je!“ zaklicala je Helena nehote, ko je prednica prebrala dostavek.

Prednica je začudeno pogledala v prebledeli obraz njene ljubljenke.

„Ali poznate nesramneža, kateri je ukradel ubogemu Robertu Vilkes njegovo edino imetje?“

Helena ni zamogla odgovoriti.

Prednica je potegnila tresočo na svoje srce.

„Povejte mi, ljuba Helena, kdo je bil oni malopridnež, ki je v zahvalo za tu dobljeno pomoč na tako hudoben način oskrunil tihi kraj miru?“

„Ne morem!“ odgovorila je mučena.

„Torej jaz ne zaslužim Vašega zaupanja?“ vprašala je prednica milo, a vendar očitaje. „Dobro, jaz ne silim v Vašo skrivnost.“

Helena se ni mogla več premagati.

Ihte je naslonila svoj solzni obraz na prsa prednice.

„Da, povedati Vam hočem!“ vzdihnila je obupno. „Po Vas imam zaupanje, kakor sem ga imela do dragih starišev; zvedite torej grozno, — mož, ki je ukradel Robertu Vilkes listnico, — je bil moj soprog Artur Sever.“

Prednica je bila kar najbolj osupnjena.

„Je-li mogoče!“ zaklicala je. „Mož, kateremu ste tako skrbno stregli, — je bil Vaš soprog, ki Vas je spravil v največjo bedo?“

Helena je tiho nagnila glavo, govoriti ji ni bilo več mogoče.

„Torej to je bila uganka, to vzrok Vašega takratnega dušnega trpljenja, katerega sem pač dobro opazila, ne da bi bila vedela za njegov izvir. Ubogi otrok, — kako Vam je moralo biti hudo!“

„In Vi se ne srdite nad menoj?“ vprašala je Helena, ki se še vedno ni upala vzdigniti obraza.

„Ne, kako bi to mogla!“ zaklicala je prednica s komaj prikritim občudovanjem. „Storili ste več ko svojo dolžnost, ko ste takrat stregli zapuščenemu možu. Moja ljuba, draga Helena, sedaj ste se stokrat pokorili za edini greh Vaše mladosti!“

Helena je dvignila svoje objokane oči.

„Sedaj dam takoj s pomočjo notarja zapisati zahtevane izpovedi prič“, nadaljevala je prednica. „V zavodu je še več oseb, katere lahko pričajo, da je bila ona listnica z njeno vsebino v resnici last Roberta Vilkes. Kakor hitro bodo formalitete rešene, pošljem zapisnik v Novo Mehiko.“

„Jaz se peljem sama tje!“ zaklicala je Helena nenadoma, „le v tem slučaju se da zabraniti daljna nezgoda, ker bo oni nesrečnež gotovo takoj zapustil Santa Fe, če bo zvedel za moj prihod.“

Prednica sprva ni odobrila tega sklepa, končno se je vendar udala, ker bo zamogla Helena osebno najbolj dokazati nedolžnost aretovanega. —

Ta se je takoj podala k Juni in ji povedala, kak nov zločin je izvršil Sever v Santa Fe.

Seveda je bila Juno silno razkačena, kar je tudi izrazila v besedah.

„To imate gospa od tega, da ste hudobnemu možu stregli noč in dan“, zaklicala je iz sebe. „Namesto da bi se poboljšal, ukrade zapuščenemu njegovo celo premoženje in izvrši nove hudobije, — to je nesramno!“

Helena je molčala, kajti zamorka je imela popolnoma prav, a v svojem notranjem je čutila, da je vendar ravnala prav.

„Ali ne bomo čakali, da bo prišla ona gospa?“ vprašala je Juno.

„Moja prijateljica mi bo ali sledila v Santa Fe, ali tu počakala mojo vrnitev“, odvrnila je Helena. „Mi pa moramo takoj odpotovati, vsaka minuta odlašanja bi lahko provzročila nepregledno nesrečo.“

Juno je vkladala v kovčege; ko je pa končno spravila svoje reči, pregledala je z resnim obrazom lepi samokres, katerega je dobila od temnega mornarja na parniku Vashington.

„Ta je zanesljiv“, mrmrala je; „predno ne bo krogla zadela hudobneža, moja gospa ne bo imela miru!“

Malo ur pozneje je sedela Helena s svojo služabnico v vlaku, ki je vozil proti severu.

Ginljivo se je poslovila od svoje materinske prijateljice, prednice zavoda, ker je bilo zelo dvomljivo, če se bo še kedaj vrnila v Honston.

Vso noč je vozil vlak po razprostrani ravnini severnega Teksasa.

Ko se je pa mračilo jutro, so potniki lahko občudovali mogočno skalovje, ob kojega vznožju je sedaj pihal vlak.

Helena se je čudila drznosti inženirjev, ki so zidali železnico tik najhujših prepadov in se niso zbali težav.

Zdaj je grmel vlak čez železne mostove, ki so viseli visoko nad temnimi globinami kakor na lahkih lomljivih obokih, potem zopet je drdral skozi več ur dolge predore, ob kojih stenah je kapljala hladna gorska voda. — — — — —

Bilo je četrti dan popoludne po sprejemu onega usodnega pisma, ko je dospela Helena s svojo služabnico v Albukverkve.

Juno je pustila v gostilni, sama pa se je takoj podala k sodniji, kamor je bila vže prednica Honstonskega zavoda brzojavno naznanila njen prihod.

Heleni zato tudi ni bilo treba dolgo čakati, a obšla jo je neka groza, ko je stala preiskovalnemu sodniku nasproti. Spomnila se je onih strašnih zasliševanj, katera je prestala v Montgomeri.

To pot pa je prišla kot rešiteljica in blagi namen njenega potovanja dal ji je pozabiti na vse težave.

Uradnik je vzel v Honstonu izdelane in sodnijsko potrjene izpovedi prič in je Heleno uljudno povpraševal po marsičem. —

„Te izpovedi mi zadostujejo popolnoma; jaz bodem takoj ukazal jetnika izpustiti“, rekel je končno.

Helena se je priklonila in zapustila sodnijsko sobo ter hitela nazaj k Juno.

To noč je bila namenjena ostati v Albukverkvi, ker se je bala v Santa Fe srečati Severja.

Na tihem je upala, da bo hudodelec takoj zbežal, a mislila je to samo, ker ji je bilo strašno, da bi njene izpovedi morda provzročile njegovo aretovanje.

Za Severja je občutila sicer le največji gnus, ker je hudobnež s svojimi nesramnimi dejanji kalil celo tihi mir zavoda, a izdati ga vendar ni hotela, in gospodična pl. Traunfels je na njeno prošnjo tudi v zapisniku zamolčala Severjevo ime.

Hudodelec je bil v njem naveden kot neznan tujec, ker je zavod stregel bolnikom le iz usmiljenja in se ni brigal za njihova imena. —

Helena še ni bila dolgo v gostilni, ko ji je bil naznanjen oproščeni Robert Vilkes.

Malo mučno ji je bilo poslušati izraze hvaležnosti rešenega, a zavrniti ga ni mogla in je torej prosila vstopiti moža, katerega je njen soprog na tako nesramen način okradel.

Poln radosti je hitel gospod Vilkes proti Heleni.

„Menil sem, da ne slišim prav, ko mi je sodnik rekel, da prost in da ste Vi, prečastita gospica, sami prišli, me osvoboditi iz zapora“, zaklical je hvaležno. „Kako naj Vam to povrnem!?“

Helena je od branila zahvalo po nedolžnem aretovanega; občutila je globoko sožalje z nesrečnim možem, katerega je bolezen in zapor postarala za leta.

„Jaz ne zahtevam zahvale, gospod Vilkes“, rekla je milo, „moja dolžnost je bila Vas osvoboditi neopravičenega suma: saj sem vendar gotovo vedela, da je bila listnica Vaša last, ker sem jo tolikokrat videla v Vaših rokah.“

„Rešili mi niste le svobodo, ampak tudi moje premoženje“, dejal je Robert Vilkes. „Hudobnež, kateri se nahaja pod mojim imenom v Santa Fe, do sedaj še ni dobil ves gotovi denar, kakor mi je včeraj pisal brat, temveč je vzdignil šele zame neznatno vsoto pri banki, kjer je deponiral denar. Le še nekaj dni in on bi bil s svojim plenom v varnosti in največji del moje dedščine bi bil v rokah lopova!“

„Potem me tembolj veseli, da sem še v pravem času prišla“, odvrnila je Helena, ki je občutila največje zadoščenje nad svojim sklepom, sama potovati.

„Jutri zjutraj se peljem v Santa Fe“, rekel je Robert Vilkes, „a prosim Vas, da pridete tudi Vi v to mesto. Moj brat in njegova soproga se bosta srčno veselila, pozdraviti mojo rešiteljico in iskreno bi Vam bil hvaležen, če bi sprejeli gostoljubnost v sedaj mojem posestvu.“

Helena se je bala v Santa Fe srečati Severja, ker je pa mislila, da bo ob prihodu gospoda Vilkesa takoj zbežal, udala se je njegovi prošnji in obljubila druzega popoludne obiskati rodbino Vilkes.

Rešeni je odšel najiskreneje se zahvaljujoč, kar je Heleno spravilo skoraj v zadrego.

Potem je še dolgo stala pri odprtem oknu svoje sobe in je občudovala slikovito pokrajino, ki se je razprostirala pred njenimi očmi.

Široka dolina, v kateri je ležalo mesto, je bila skoraj vsa napolnjena od mogočnega veletoka zapada, Rio grande. V strahoviti naglici so drveli peneči valovi navzdol in njihovo šumenje je donelo kakor daljni grom, ki se je veličastno razlegal skozi tiho noč.

Nad reko so se vspenjali mogočni velikani gora, kojih snežni vrhovi so se bliščali v srebrnem luninem svitu. Bila je podoba miru in vendar se je imela jutri tu zgoraj v samoti vršiti krvava žaloigra.

315. poglavje.
Na „hribu mrtvih“.

Gosta mogla je ležala na gorski planoti, ki je, posejana s skalnatimi kladami, služila kakor podstavek sneženim in ledenim vrhovom skalnatega pogorja.

Ob njenih robovih padala so precej strma, a gozdnata pobočja v rodovitno dolino, v koje nižavi je še noč zakrivala mesto Santa Fe v svoj temni plašč.

Tu zgoraj pa so vzbudili prvi žarki dneva življenja gorskega sveta. Plahe ptice, od tresoče se megle fantastično povedne, so frčale naglo kakor veter od skale do skale. Iz prepadov se je slišalo tulenje volkov, ki so se vrnili iz svojega bočnega roparskega pohoda.

Sedaj so prisvetili tudi prvi solnčni žarki skozi vlažno meglo, ki se je, umikajoč se sovražnemu svitu, skrčila v najčudovitejše oblike, da jo je jasna luč prepodila v najbolj oddaljene, temne prepade.

Ena teh visokih planot nosi ime „Cerro del Muerte“ (hrib mrtvih).

Tu so nekdaj pred stoletji zadnji preživečih starošpanskih naselbin prestali obupni boj s puntarskimi deželanci. Po čudežih hrabrosti so podlegli in prepozno došli namestniki iz južnih trdanjav so zamogli le pokopati mrtva trupla ubitih.

Tu so se zagrebli vojščaki z ženami in otroci v velikem skupnem grobu in divji hudournik, kateri drvi čez gorsko planoto in ob njegovem robu grmeče pada v globino, poje mrtvim svojo enoglasno pesem.

Kraj ni bil obiskovan, ker so si praznoverni pastirji pravili najgroznejše bajke o njem in zato niso bile živali malo začudene, ko so jih to jutro človeški glasovi prepodili v njihova skrivališča. —

Ob robu gorske planote pokazali sta se dve postavi, ki sta počasi korakali čez ravan.

Bil je to Sever in njegova prida posestnik Lopec, ki sta bila prva na mestu.

„Prezgodaj prideva“, dejal je Lopec, ko je površno pogledal na uro, „pol ure še manjka do določenega časa. Če Vam je prav, gospod Vilkes, Vam pokažem znamenitosti te puščave.“

Sever je zadovoljno pritrdil in je šel s posestnikom do kraja, kjer je deroči gorski potok grmeče padal v megleno globočino.

„Ali vidite tam oni visoki grič“, rekel je posestnik, „ta daje gorski planoti to strašno ime. Pod njim počivajo kosti zadnjih preživečih prejšnjega mesta, ki so našli tu junaško smrt v bitvi z deželanci.“

Sever je stopil tik roba peneče vode.

„Pazite, gospod“, svaril je Lopec, „rob potoka je podkopan od moči vode, če padete tu notri, pridejo samo Vaše razbite kosti v dolino.“

„Pogled je velikanski“, zaklical je Sever ter z občudovanjem gledal v globoki prepad. „Zavidam Vas skoraj, da je ta krasna pokrajina Vaše domovje. Kaj je vsa bliščoba velikih mest napram temu očarujočemu prizorišču narave.“

„No, upam, da se bodete naselili v Santa Fe“, odvrnil je Lopec, potem lahko vedno uživate te sloveče lepote. „Kar se tiče mene, me pusti navada vsakdanjega pogleda hladnokrvno prezreti to divje romantično pokrajino.“

Sever je ravno mislil odgovoriti, ko so se zaslišali koraki.

„Moj nasprotnik je prišel“, rekel je svojemu spremljevalcu. „Pojdite, gospod Lopec, ne pustiva gospoda delj čas čakati!“

Posestnik je bil zadovoljen in je šel s Severjem proti mestu, kjer se je imela vršiti krvava žaloigra.

Tam so bile vže zbrane ostale osebe.

Normanov obraz je kazal temno odločnost.

Do včeraj je upal, da bo prišel vroče zaželjeni odgovor iz Honstona.

Sodnija iz Albukverkve mu je sicer na njegovo vprašanje odgovorila, da je neka oseba iz zavoda vže na poti, a do včeraj opoludne je še ni bilo tam in tako se je moral Norman s težkim srcem odločiti k dvoboju.

Slutil ni, da je njegov pravi brat, že svoboden, ravno na poti v glavno mesto; drugače bi bil gotovo preložil dvoboj za nekaj ur.

Norman je bil odločen, na noben način ne prizanesti namišljenemu bratu, ker ga je imel za goljufa.

A odkloniti ni mogel dvoboja, brez da bi si ne bil nakopal suma strahopetnosti, zato je sklenil, sovražnega nasprotnika za vedno neškodljivega narediti.

Zato je nalašč prezrl Severja.

Govoril je le z zdravnikom dr. Hoker, kateri je radovoljno prišel, za eventuvalno pomoč.

Gospod Lopec je stal ta čas z oskrbnikom, ki je bil Normanova priča, na precej ravnem prostoru, da bi tam uredil priprave za dvoboj.

Moža sta prehodila razdaljno dvajsetih korakov, in sta zaznamovala stojišča obeh nasprotnikov s kamenji, katera sta naložila druzega vrh druzega.

Potem sta skrbno nabasala samokrese, katere je prinesel Norman s seboj, da bodeta odločila nad življenjem in smrtjo dveh človekov.

Končno je bilo vse pripravljeno.

Priči sta stopili k nasprotnikoma in sta vprašali, če imata še kake želje.

Poskus k spravi se niti ni naredil, ker je Sever odločno odklonil posredovanje sodnika.

Vse priprave k dvoboju so se vršile skrivno, tako da je ostala vsa zadeva tajnost.

Ker sta morali priči po stavljenih pogojih pričakovati težko ranjenje enega ali druzega dvobojnika, sta si vzela s seboj dva stara zanesljiva slugi iz vile z nosilnico.

„Izvolite sedaj?“ obrnil se je Sever kratko k nasprotniku.

Norman se je molče priklonil.

Priči sta peljali dvobojnika na njune prostore in sta jima vročili nabasane samokrese.

„Gospod Vilkes je pozvani, on ima prvi strel“, opozoril je oskrbovalec ter odstopil nazaj.

Potem je potegnil uro iz žepa in štel:

„Ena, — dve, — tri — “

Normanov strel je počil.

Sever se je zganil.

„Zadeti ste, gospod“, zaklical je prihiteli zdravnik.

„Ni nič!“ odbranil je Sever.

Obrisal si je kri z lica.

Krogla ga je zadela in provzročila močno krvavečo, a lahko rano.

Sedaj je pustolovec vzdignil samokres.

Lopec je štel.

Potem je počil Severjev strel.

Norman je ostal neranjen.

Kroglja pustolovca je švignila tik njegove glave mimo.

„Misel je bila dobra“, dejal je Norman zase ter vzel drugo orožje iz roke priče.

To pot je nagnil samokres.

Pomeril je na srce svojega nasprotnika.

Zopet je zadonel oster pok čez tiho ravnino.

Krogla menda ni zgrešila svojega cilja, ker je Sever celo omahoval.

Dr. Hoker je bil takoj pri njem.

Opazil je, da je iz strganega rokava na Severjevi lovi roki curjala kri.

„Jaz sem še sposoben za boj“, odvrnil je ta na skrbno vprašanje zdravnika. Krogla mi je ranila roko, a streljal bom še enkrat.“

Dr. Hoker je odstopil.

Skoraj se je bil ustrašil divjega ognja, ki je švignil iz oči pustolovca k njegovemu nasprotniku.

Vzlic silni izgubi krvi je držal pustolovec svoje orožje, ne da bi bil trenil z očesom, njegova roka je bila kakor vlita iz železa.

A tudi on je pomeril bolj globoko in držal samokres na Normanovo srce.

„Ena, — dve, — tri — —m“, štel je Lopec.

Severjev strel je počil.

Norman je stal en trenotek nepremično, tako da so mislile priče in zdravnik, da ni ranjen.

A ta zmota je trpela samo nekaj trenotkov, — potem se je Norman zgrudil.

Naglo je bil zdravnik pri ranjenemu in hitro odtrgal obleko, da bi našel posledek usodnega streljiva.

„Ali je rana nevarna, gospod doktor?!“ vprašal je oskrbnik, ki je prestrašeno ogledoval smrtnobledi obraz Normana.

„Mislim, da ne“, odvrnil je dr. Hoker.

A izraz njegovega obraza je kazal neresničnost njegovih besed. —

Nežno je položil ranjenega na tla, nadzornik pa je naglo poklical slugi z nosilnico.

Zdravnik je obvezal Normanovo rano in ga potem s pomočjo slug previdno vzdignil na nosilnico.

Norman je bil nezavesten, ker sta huda bolečina in velika izguba krvi skupno vplivali nanj.

Nadzornik je ponovil vprašanje, katero je vže prej stavil na zdravnika.

„Gospod Vilkes je ustreljen skozi pluča, rana je zelo težka“, odvrnil je dr. Hoker zganivši z ramami.

Obrnil se je k Severju, kateri se je le s trudom vzdržal na nogah.

Norman je bil dobro pomeril, druga krogla je znatno rabila Severjevo stran.

Ko bi ga bil zadel strel par centimetrov bolj na levo, bi bil zdaj mrtev.

Zdravnik ga je naglo za silo obvezal in prosil obe priči, naj podpirata ranjenega na poti po strmem pobočju, ker ni bilo druge nosilnice pri roki.

Tako se je pomikal žalostni sprevod dalje.

Spredaj nosilnica s težko ranjenim Normanom, ob kojega strani je korakal dr. Hoker, — za njim Sever, podprt od obeh prič in skrbno peljan po neravnotah tal.

Čez par minut je bila ta pusta gorska planjava zopet prazna.

Zgoraj na vrhovih hribov so čepeli prestrašeni argali in začudeno gledali mesto, kjer sta si ravnokar stala dva človeka nasproti v borbi za življenje in smrt.

Le temni krvavi sledovi na tleli so označili, da je tu temna žaloigra našla svoj grozni konec, in grmeči glas gorskega potoka je bil zopet edini ropot, ki je motil tihi mir samotne gorske puščave.

316. poglavje.
Razkrita skrivnost.

Težko ranjenega Normana so nesli po stranskih potih v vilo, da bi ne obudili nikakega hrupa in pozornosti.

Ines je bila že poučena o dogodku in je prišla žalostnemu sprevodu nasproti.

Dr. Hoker je osupneno majal z glavo nad čudnim ravnanjem lepe žene.

Videti je bilo, kakor da bi se svetilo iz njenih temnih oči skrivno veselje zmage in maščevanja.

Težko ranjenega Normana so nesli v njegovo sobo, kjer je dr. Hoker naj prvo odstranil kroglo.

Njegov obraz pa je pričal, da je bila tu zaman vsa človeška pomoč in da bo Norman Vilkes težko doživel drugo jutro. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Medtem je Ines poizvedovala pri slugah, ki sta nesla njenega moža z bojišča, po dvoboju.

Njen obraz je postal prav skrben, ko je zvedela, da je tudi njen namišljeni svak prav znatno ranjen.

Sever se je bil vrnil v gostilno.

Dopoludne je pretekel, ne da bi se bil Norman zavedel, a Ines se je malo brigala za nevarno stanje njenega moža, ker je bila v mislih vedno pri Severju.

Rada bi se mu bila zahvalila, da je krvavo maščeval razžalitev, katero ji je Norman svoj čas prizadejal, a udati se je morala in čakati, da bo njen ljubimec sam prišel v vilo.

Dr. Hoker je bil skoraj razkačen nad brezbrižnostjo, katero je Normanova soproga očitno kazala za smrtnoranjenega moža.

A ker ranjenec ni zahteval svoje žene, tudi zdravnik ni pozval lepe žene k smrtni postelji njenega moža.

Tako je ostal zdravnik sam pri ranjencu, kateremu je stregel z največjo skrbljivostjo, tako da se je proti poludnevu zbudil iz nezavesti.

Norman ni imel mrzlice, a spoznal je takoj, da so bile njegove ure štete.

„Ali je dospelo kako poročilo zame iz Albukverkve?“ bilo je njegovo prvo vprašanje, katero je stavil na zdravnika.

Dr. Hoker je ravno mislil ranjenemu priporočiti največji mir, ko so se nakrat odprla vrata sosedne sobe in je prihitel bled mož k postelji bolnika.

„Moj dragi brat!“ je zaklical tujec, „kaj moram slišati: služabniki mi pravijo, da se Ti je pripetila nesreča. Povej, — kaj se je zgodilo?“

Zdravnik je ravno mislil tujca prositi, naj zapusti sobo. ko mu je Norman to zabranil.

„Pustite me govoriti“, rekel je s slabim glasom. „Vem, da gre h koncu z menoj, a jaz imam mojemu bratu, — kajti ta gospod je pravi Robert Vilkes, — še veliko povedati!“

Zdravnik je ustregel prošnji umirajočega in ga je samo prosil, naj se kolikor mogoče varuje, ker bi bila vsaka razburjenost, lahko provzročila smrt.

„Sedi na mojo posteljo“, rekel je bolnik svojemu bratu, „a do Vas, ljubi dr. Hoker, imam eno prošnjo; pošljite takoj k sodniku Brovnu, ali ne, — proti temu gospodu imam neko posebno antipatijo, pošljite po kako drugo osebo sodnije, ker gre za aretovanje nekega goljufa.“

Zdravnik je začudeno pogledal Normana, a je takoj zapustil sobo, da bi izvršil njegovo prošnjo.

„Torej Ti si iz zapora odpuščen“, rekel je Norman bratu. „Kdaj so dospele izpovedi prič iz Houstona?“

„Dama, katera mi je takrat stregla, jih je sama prinesla!“ zaklical je Robert. „A povej mi najprvo, kaj se je tu pripetilo, služabniki so se tako skrivnostno vedli, da sem prestrašen hitel v to sobo.“

„Nimam vzroka, Ti prikriti resnico“, odvrnil je Norman. „Goljuf, kateri Ti je okradel legitimacije in v meni na prvi pogled vzbudil nezaupnost, me je pozval na dvoboj. Ta se je vršil danes zjutraj na hribu mrtvih in jaz sem bil pri tem smrtno zadet. “

„Za Boga, ne; to ne sme biti!“ zaklical je Robert obupno. „Ali naj te vže zgubim, ko sem Te komaj našel?!“

„Volja Vsemogočnega je bila, da sem podlegel“, dejal je Norman z zamolklim glasom. „ Sploh sem pa mojega nasprotnika zaznamoval za vse življenje; tudi on je težko ranjen.“

„Kje je nesramnež?!“ zarohnel je Robert.

„Gotovo v njegovi gostilni“, odvrnil je Norman, „a ne brigaj se sedaj zanj, ljubi Robert, jaz imam o važnejih rečeh s Teboj govoriti in Ti povem, da boš imel še mnogo težav s pustolovcem, ker ima, kakor veš, dokumente, po kojih mu je šele bila priznana dedščina.“

„To je čudna uganka“, mrmral je Robert na pol zase. „Jaz gotovo nisem imel papirjev pri sebi; nič druzega ne preostane, nego da si jih je na kak način preskrbel tu v Santa Fe.“

„Kdo naj bi bil imel spravljene te listine pol desetletja?“ zdihoval je Norman. „Ne, jaz mislim prej, da so papirji ponarejeni, akoravno mi je nerazumno, da se da sodnija preslepiti s tako goljufijo. Najhujše je le, da, če se skrivnost ne da dokazati, Ti ne boš od sodnije pripoznan dedičem.“ — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Robert ni mogel odgovoriti, ker se je dr. Hoker ravno vrnil v spremstvu dveh visokih sodnijskih uradnikov.

Vzlic vsemu prikrivanju je prišla vest o dvoboju vendar do oblasti in ker se je tudi zvedelo o težkem ranjenju čislanega Normana Vilkes, sta prišla uradnika v vilo, ravno ko je mislil zdravnik k sodniji poslati.

A zastopnika oblasti v Santa Fe nista prišla samo radi dvoboja, temuč osobito zato, da bi bolj natanko poizvedovala o dedinolovu.

Sodnija v Albukverkvi je danes dopoludne sporočila oblasti v Santa Fe, da je bil aretovani v Albukverkvi v resnici Robert Vilkes.

Ker so bili dotični dokumenti priloženi, pripoznala je sodnija v Santa Fe, da je bil prvi nastopivši dedič, goljuf in je torej odredila njegovo takojšnje aretovanje.

Zdravnik je hotel gospode prositi, da bi svoje razgovore nadaljevali v drugi sobi, a Norman se ni nikakor zadovoljil s tem in tako se je umirajočemu končno izpolnila želja.

Robert Vilkes je pripovedoval uradnikoma, katera sta njegovo izpoved takoj zapisala, kako mu je neki tujec v Houstonskem zavodu ukradel listnico, katero je natančno opisal. Ker je Norman to listnico pri Severju videl, je bila ta važna točka, katero so itak potrdilo priče v Honstonu in Helena sama, pojasnjena.

Do sem je bilo vse jasno, a sedaj je prišlo zagonetno dejstvo: — kako je dobil pustolovec ostale dokumente v roke?! —

Uradniki so izrekali razne sume, a nobeden ni bil videti pravi, in upanja ni bilo najmanjšega, da bi hudodelec, v slučaju aretovanja, izdal, kje in kako jih je dobil.

Vrhu tega sta uradnika z gotovostjo ugovarjala Normanovemu sumu, da bi bili dokumenti ponarejeni, ker so bili natanko pregledani.

Medtem ko se je tu pretresala ta zadeva na vse načine, zadonel je od vrat močen ropot.

„Jaz moram notri h gospodu Vilkes!“ vpil je ženski glas, „pustite me notri; gre se za zelo važno stvar!“

Zdravnik je hitel k vratom, da bi zvedel vzrok tega čudnega šundra.

A predno je še prišel do praga, odprla so se vrata, in neka ženska postava, vidno služabnica, planila je v sobo.

„Ravno se mi je reklo, da bo gospod Vilkes umrl“, zavpila je, „a jaz ne morem delj zamolčati skrivnosti in če bom zato zaprta več let.“

„Kdo je dekle?“ vprašal je uradnik, medtem ko je skušal zdravnik potolažiti obupano.

„Sobarica moje žene“, mrmral je Norman, „le pustite jo k meni priti, kdo ve, kaj mi hoče dekle zaupati.“

Služabnica se je malo pomirila, a pogledati ni zamogla umirajočega gospodarja, in njen glas je bil skoraj nerazumen.

„Ne prekolnite me, milostni gospod“, tarnala je. „Molčala sem, akoravno sem si to bridko očitala, sedaj, ko se je to zgodilo, morate vse zvedeti, — Vaša žena Vas je sramotno varala.“

Ranjenec je z zamolklim vzdihom padel nazaj na posteljo.

„Tu vendar ni kraj, da mučiš Tvojega gospodarja s takimi rečmi“, je zdravnik jezno rekel služabnici. „Poberi se!“

„Ne, ostane naj!“ zaklical je Norman, kateri se je zopet vzravnal. „Govori, povej mi vse“, rekel je služabnici, „slišati hočem, kar veš!“

Jecljaje je pripovedovala sobarica, kako je slišala, da je njena gospodinja neko noč pri nekem ropotu zapustila posteljo. Radovedno se je plazila za njo in bila priča onega nočnega dogodka, ko je Ines dobila Severja pri poskušenem Arloinu.

Služkinja je postala radovedna in prisluškovala tudi razgovoru obeh naslednjega večera, a najvažnejše, kar je opazila, se je bilo zgodilo na vse zgodaj tega dne.

„Opraviti sem imela ravno v sprejemni sobi“, pripovedovala je, „ko sem slišala tihe stopinje. Nehote sem se skrila za neko zaveso in sem videla, kako je Vaša soproga odklenila delavno sobo. Skozi odprta vrata sem videla, kako je iskala gospa v nekej starej skrinji in vzela iz nje več papirjev, katere je skrbno vtaknila k sebi. Zvečer je prišel oni gospod zopet in Vaša žena je imela oni pogovor, katerega sem Vam že povedala.“

Vsi navzoči so z zadržano sapo poslušali poročilo sobarice.

Ko je pa končala, dejal je dr. Hoker:

„Tu imate rešitev uganke, gospod Vilkes, sedaj veste, na kak način je dobil nesramni goljuf dokumente v roke!“

Norman ni zamogel odgovoriti, strašna razburjenost ga je premagala, padel je z nova v nezavest.

Medtem ko sta se zdravnik in Robert trudila okolo ranjenca, zapisala sta uradnika izpoved sobarice in sta potem ž njo zapustila sobo, ker sta se morala takoj podati na sodnijo, da sta potrebno ukrenila.

Dolge, strašne minute so pretekle, predno se je Norman zbudil iz nezavesti.

Potem pa je takoj poklical brata k sebi.

„Robert,“ šepetal je komaj slišno, „Ti si vse slišal, a jaz čutim, da bom le malo trenotkov še živel. Moja žena, katere opravljivosti sem žrtvoval velik del svojega premoženja, se je v zahvalo združila z navadnim goljufom; — jaz ne verujem, je ta človek marki, morda se razkrinka kot nevaren, dolgo iskani hudodelec. Njega bo sodila oblast, a mene moraš Ti maščevati nad nezvesto, hinavsko ženo. Nikake milosti ž njo, — obljubi mi to, Robert, drugače ne morem mirno umreti.“

„Obljubim Ti, brat,“ odvrnil je Robert slovesno. „Sramotno naj zapusti to hišo, katero je onečastila s svojo nezvestobo!“ —

Norman ni mogel več odgovoriti.

S svojimi mrzlimi prsti je stisnil bratu roko in potem obrnil obraz k zidu.

Dr. Hoker je naglo pristopil in se nagnil čez truplo ranjenega.

Čez malo trenotkov se je vzravnal in se obrnil k Robertu, ki je prestrašeno stal zraven postelje.

„Preminul je,“ rekel je resno. „Notranje krvavenje je naredilo konec njegovemu življenju!“

Robert je obupno padel na kolena.

Dolgo zadržana bolest si je dala duška v krčevitem ihtenju.

„Bodite mož, gospod Vilkes,“ opominjal je dr. Hoker. „Mislite na zadnje besede umrlega in kaznujte sokrivko onega hudodelca, — usmiljenja ne zaslužil“

Robert je vstal, še enkrat pogledal brata in molče zapustil sobo.

Na hodniku je srečal slugo, katerega je prosil, naj ga pelje v sobo svakinje.

Čez malo korakov je stal Robert poleg budoarja, v katerem je bivala Ines.

„Naznaniti me ni treba,“ zašepetal je slugi in hitro odprl vrata. —

Ines je sedela pri oknu in zamišljeno zrla v park, kojega drevesa so odvračala ostro svetlobo vročega, poludanskega solnca.

Robert je za trenotek ogledoval lepo ženo, katera je presenečeno vstala raz svojega sedeža.

„Lepa ko greh,“ mislil je. „Kako je neki mogoče, da se pod tako zunanjostjo skriva tako podel značaj!“

„Kdo ste?“ zaklicala je Ines osupnjeno in razkačeno. „Kako se drznete nenaznanjeni stopiti v mojo sobo?“

„Moje ime je Robert Vilkes,“ odvrnil je ta mrzlo. „Vzrok, da se tu prikažem tako nenadoma, je vsekakor nujen, ker je Vaš mož prod par minutami umrl.“

Ines je mrmrala nekaj nerazumnih besed, a videti je bilo, da ne občuti žalosti.

„Vi se imenujete Robert Vilkes?“ zaklicala je ostro. „S kako pravico nosite to ime?!“

„Nad tem bo odločila sodnija,“ odvrnil je Robert. „Ker Vas smrt Vašega soproga vidno le malo gane, Vam hočem takoj povedati, da so goljufije onega ničvredneža, kateri se je izdal za izginolega dediča, popolnoma razkrite; upam, da je vže v varnosti.“

Ines je smrtno prebledela, a vendar ohranila svojo zavednost.

„Vi govorite v ugankah,“ zaklicala je končno. „Gospod, katerega imam jaz za pravega dediča, se je izkazal s celo vrsto dokumentov.“

„En del teh papirjev mi je lopov ukradel v bolnišnici v Honstonu,“ odvrnil je Robert mrzlo.

„Poznam to pravljico,“ odvrnila je Ines zaničljivo. „Na te dokumente se tu ne jemlje ozir, gre se za povsem druge papirje, katere ima oni gospod.“

„Gotovo,“ rekel je Robert in vsako besedo naglasil, „a papirjev hudodelec ni imel, ko je prišel sem, ležali so v stari skrinji, katera stoji v delavni sobi mojega ravnokar umrlega brata.“

„Kaj pravite tu?“ zaklicala je Ines na ves glas. „Nesramnež, — ven! — ali — “

„Ali mi hočete tudi s samokresom žugati, kakor hudodelcu, ko je ono noč skrivaj prišel v vilo?“ zasmehoval jo je Robert. „Škoda le, da je dober namen zginil, ko ste se združili z goljufom. Ali hočete morda tajiti, da ste te papirje drugo jutro vzeli iz skrinje in jih v imenu hudodelca poslali na tukajšnjo sodnijo?!“

„Kdo pravi to?“ jecljala je smrtnobleda Ines. „To je nesramna laž — “

„Ne, to je resnica,“ zaklical je Robert z grmečim glasom. „Vaša sobarica je prisluškovala, zapisnik njene izpovedi je vže v rokah oblasti!“

Robert je pričakoval, da bo Ines sedaj padla na kolena in prosila usmiljenja, a motil se je, ker ni poznal ponosa lepe Mehikanke.

„Vaše obtožbe, ki seve niso resnične, so me globoko užalile,“ zaklicala je visoko. „Pustite me sedaj samo!“

„Grem“, odvrnil je Robert, „a opozorim Vas, da morate še zvečer zapustiti to hišo: žena, ki je varala mojega ubogega brata na najbolj nesramen način, ne sme ni eno noč več bivati pod streho naše stare dedovine!“

Predno je zamogla Ines odgovoriti, je bil Robert zapustil sobo. —

A lepa žena je bila ponosna, vročekrvna in neupogljiva Mehikanka.

Ni se zgrudila v tihi žalosti, temveč premišljevala je, kako bi se sedaj združila z ljubimcem.

Kajti da je bilo tu vse izgubljeno, je stalo jasno pred njeno dušo.

Sedaj je bilo treba z ljubimcem bežati, tudi je upala, da je ta večji del svoje dedščine vzdignil iz banke.

Ines je vzela vsoto denarja, ki je bila v njeni sobi, kakor tudi dragoceni lišp, katerega je tekom časa dobila od svojega moža. —

Potem je zaklenila svojo sobo, ker je morala vilo šele proti večeru zapustiti in je bila prepričana, da bo Sever tekom dne sporočil o svojem bivališču.

Saj ponosna Mehikanka ni slutila, da je bil mož njene ljubezni eden najnevarnejših hudodelcev.

Imela ga je namreč za markija pl. Kavoa, pod katerim imenom se je vpeljal pri nji, in mislila je, da je le revščina prignala lepega moža k takemu usodnemu in drznemu podjetju v Santa Fe.

S temi mislimi je pomirila Ines glas vesti, — a čakalo jo je strašno prebujenje.

317. poglavje.
Razkrinkan.

Priče so prepeljale Severja k nekemu zdravniku v bližnje predmestje.

Njegove rane niso bile nevarne, le močna izguba krvi ga je tako oslabela, da se je skoro onesvestil.

Ker je bil izvanredno onemogel, prosil ga je zdravnik, da bi se nekaj ur izpočil, in Sever je prijazno ponudbo z veliko hvaležnostjo sprejel.

To je bila njegova sreča, ker, če bi se bil vrnil v svojo gostilno, bi ga bili takoj prijeli, ker so med tem dospela v Santa Fe poročila gosposke iz Albukverkve.

Priči sta že prej odšli ter nista vedeli, da je Sever ostal pri ranocelniku.

Seveda je tudi to hasnilo zločincu, ker bi ga policija sicer tudi tukaj prijela.

Pustolovec niti slutil ni, kakšna grozovita nevihta se zbira nad njegovo zločinsko glavo.

Čutil se je od velike izgube krvi onemoglega ter je kmalu na divanu nakazane mu sobe zadremal. — —

Poldne je že minulo, ko se je Sever zopet prebudil.

Čutil se je na novo okrepčanega, ter je sklenil se takoj podati v hacijendo, da bi tam poizvedel o stanu svojega nasprotnika.

Pustolovec je bil prepričan, da je Normana smrtno ranil ter na skrivnem upal, da je ta že v teku dopoldneva preminul.

Sever se je torej s presrčnimi zahvalami poslovil od prijaznega zdravnika.

Šel je potem skozi tiho predmestje proti ne daleč ležeči hacijendi.

Kmalu je dospel k nji; Sever je že videl v bližini uhodna vrata pred seboj.

A osupnil je, ko je zapazil tam več oseb, katerih prihod v hacijendo ga je navdajal z nekako nezaupnostjo.

Previdno se je skril v senco male goščave, od koder je neopaženo lahko pregledal dvorišče cele hacijende.

Zdaj je zapazil pustolovec več policistov in nekega gospoda, ki se mu je znan zdel, a vendar se ni zamogel domisliti, kdo da bi bil.

Komaj nekaj minut je šele bil na svojem prisluškovalnem prostoru, ko zasliši drdranje naglo se bližajočega voza.

Kmalu je tudi zagledal voz, ki se je peljal proti vratom hacijende, ter pred njim obstal.

Grospod, ki je stal pri vratih, stopil je takoj k vozu ter odprl njegova vrata.

Neka dama, kateri je sledila zamorka, sta bili v vozu.

Gospod jih je spoštljivo pozdravil ter spremil v hišo.

Zdaj je Severja popadla pravcata groza, — skoro bi se bil izdal z vzklikom.

Spoznal je damo.

Bila je Helena s svojo zamorko Juno, ki je dospela v hacijendo!

Pustolovec je čutil, ko da se majejo tla pod njegovimi nogami.

Hipoma bilo mu je vse jasno.

Zdaj je tudi vedel, kdo je bil oni gospod, kateri se mu je preje tako znan zdel.

Bil je resnični Robert Vilkes, katerega je takrat v Houstonski bolnišnici na tako brezsrčen način oropal njegovih papirjev.

Sever je takoj videl, da je vse izgubljeno.

Zdaj mu ni ničesar drugega preostajalo, ko najhitrejši beg.

Ali Ines, — kje je bila ta, — naj bi lepo Mehikanko tukaj pustil?!

Ne, tega ni hotel, ker jo občutil resnično strast za to ženo. —

Saj ga je obvarovala ter mu radovoljno preskrbela manjkajoče mu listine.

Brez nje na noben način ne zapusti Santa Fe!

Ali kako naj bi prišel z ljubico v zvezo?!

Iznajdljivi duh pustolovčev je kmalu našel izhod iz te zadrege.

Hotel se je podati v bližino svoje gostilne in tam iz kakega skrivališča opazovati gostilno.

Če bi prišel kak sel iz hacijende, hotel mu je dati kako znamenje ter ga s primernim poročilom nazaj poslati k Ines.

Če bi pa do mraka ne dobil nikakega obvestila od svoje ljube, potom je hotel poslati podkupljenega človeka k nji ter se z lepo ženo združiti.

Zdaj je tudi mislil pustolovec na velikansko premoženje, katero mu je bilo zdaj za vedno izgubljeno.

Divjal je proti samemu sebi, da ni pri banki dvignil večje svote.

Sever se je mislil v Santa Fe tako na varnem, da je od poldrugega milijona dolarjev, ki so mu bili na razpolaganja, dvignil vsega skupaj samo 150.000 dolarjev. Od te svote žrtvoval je precejšnji del svoji nepremagljivi strasti do igre, kateri se je v Santa Fe lahko nemotljeno udal; potem ostalo mu je komaj 80.000 dolarjev, kar je bilo za moža, kakor je bil Sever, prava malenkost.

Ali kaj je pomagala vsa jeza in togota; moral se je zadovoljiti s tem, kar je imel.

Zdaj je Sever previdno zapustil svoje skrivališče ter se obrnil proti svoji gostilni, okolu katere se je splazil v velikem krogu, ter si na z gosto goščavo poraščenem gričku poiskal varno skrivališče.

K sreči imel je ves svoj denar pri sebi, tako da je v gostilni zapustil le samo svojo prtljago.

Da so ga tamkaj tudi že pričakovali, izdal mu je pogled policiste, ki so patrolirali po dvorišču ter očividno čakali na njegov prihod.

Ali Sever čutil se je tukaj popolnoma na varnem.

Ker je tukaj mimo peljala pot iz hacijende, je lahko nagovoril vsakega, ki je od tamkaj prišel, takoj, ne da bi kako pozornost vzbujal.

Nastal je večer.

Ines bila je še vedno v svoji sobi, kjer je čakala Severjevega odgovora, ali nujno pričakovanega poročila.

Ni si mogla tolmačiti te zanemarjenosti od strani ljubljenega moža, ker ji je njena zvesto udana služabnica ravnokar povedala, da do sedaj Severja še niso prijeli.

Njo je policija do sedaj pustila v miru.

To se je zgodilo na posebno prošnjo Roberta Vilkesa, ki ni hotel s sodnijsko preiskavo omadeževati imena visokospoštovane rodbine.

Sicer je bila Ines tudi kaznovanja vredna, ali njena pregreha ni bila v očeh sodnije tako velika kakor njenega sokrivca, katerega prijeti je bilo sedaj najpoglavitneje.

Na Severjevo nesrečo prišlo je pa tudi na ta usodepolni dan njegovo sledilno pismo v Santa Fe in gosposka je bila popolnoma prepričana, da je hudodelec oni tako iskani in strašni Sever. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ines ni o tem ničesar zvedela.

Ko se je popolnoma stemnilo, ni v svoji mučni negotovosti več mogla ostati v hacijendi.

Vzela je svoj denar in svoje dragocenosti, zavila se v svoj potni plašč ter se poslovila od svoje jokajoče služabnice, katera je na vsak način hotela spremiti svojo drago gospo.

Potem zapusti Ines skozi stranska vratiča prekrasno hacijendo, v kateri je toliko časa živela kot gospodinja.

„Z Bogom, nikdar Te več ne vidim!“ zašepetala je s tresočimi ustni.

Najprvo se je podala Ines v gostilno, kjer je hotela poizvedeti, če je bil Sever po dvoboju še tamkaj.

Bala se ni za se nič, ker so jo do sedaj radi njenega pregreška v miru pustili.

Upala je na strani ljubega moža, katerega je seveda še vedno smatrala za markija de Kavoa, zapustiti Santa Fe. Kakor srna hitela je skozi svitlo mesečno noč mimo grička, kjer je bil Sever še vedno skrit.

Natanko je ta opazil svojo ljubico, ali Ines je preslišala tihi klic, ki je donel od grička, ker je pazila samo na gostilno.

Kmalu je prispela k nji ter se podala v vežo, kjer se je ravno nahajal gostilničar.

Policisti so zapustili proti večeru gostilno ter se vrnili v Santa Fe, ker so mislili, da je hudodelec že davno pobegnil.

Gostilničar ni seveda ničesar slutil o strašnih in usodepolnih dogodkih, ki so se vršili v hacijendi.

Poznal je gospo ter jo spoštljivo pozdravil.

„Ali mi morete povedati, če se je gospod, ki se je imenoval Robert Vilkes, v teku dneva semkaj povrnil?“ poizveduje Ines brezsapno.

„Ne, — ni se povrnil, milostljiva gospa“, reče gostilničar, ki ni pazil na razburjenost svojega nočnega poseta. „No, to je bil lep slepar, gospa Vilkes, in srečni ste, da so ga še pravočasno razkrinkali. Tak ničvredni capin, — morilec, — goljuf — in tri žene ima.“

Ines strmi z velikimi očmi v govorečega, niti besedice ni zamogla izpregovoriti.

„Da, da, milostljiva gospa“, nadaljuje gostilničar. „Lahko ste začudeni, a vendar je tako. Najbolje se o tem lahko prepričate tu v gostilniški sobi, kjer visi njegovo sledilno pismo, katero so danes tu sem pripeli. Njegova slika je na njem. Le pojdite z menoj v sobo, saj ni nobenega človeka v nji.“

Pri teh besedah odpre gostilničar vrata, in Ines vstopi kakor v sanjah v razsvitljeno sobo, kjer je viselo na steni našim bralcem že znano sledilno pismo.

Z enim pogledom prepričala se je nesrečnica, da sta bila tako imenovani marki de Kavoa in iskani Sever ena in ista oseba.

Kakor v sanjah brala je njegova številna hudodelstva in nagrado, ki je bila razpisana na njegovo glavo.

Potem zamrmra nekaj nerazumljivih besedij ter omahuje zapusti sobo.

Gostilničar je hotel še nekaj besedij govoriti ž njo, ali odmignila je z roko ter hitro zapustila hišo.

Zunaj šele jo je obšla grozovita gotovost, da je svoje srce in svojo čast žrtvovala ničvredniku, — žrtvovala hudodelcu.

Ne da bi vedela, kam, šla je dalje.

Da, komaj da se je zganila, ko se ji je pridružil medlo od mesečine osvetljen človek.

„Ines, — ali si res?!“ zašepeče Severjev glas.

Nesrečna žena otrpneno pogleda v demonično lepi obraz nepremagljivega moža, ki ji ponudi svojo roko.

„Proč od mene, — zanikrni hudodelec!“ vzklikne. „Ne dotaknite se me, ničvrednež, vaše roke so s krvjo oskrunjene, krivoprisežnik!“

Sever se zgane.

Tu ni bilo nikakega dvoma, — Ines je vedela za njegove zločine.

„Poslušaj me!“ jo prosi z mehkim glasom.

Ali glasni vzklik lepe žene je provzročil, da se je zopet zganil.

„Proč!“ vpije lnes. „Pojdite tja, od koder ste prišli, k vsem vragom pekla!“

In predno je zločinec zamogel Ines zadržati, hitela je ko v eter mimo njega.

„lnes, — Ines!“ klical je za njo, ali odgovora ni bilo; — izginila je.

Zopet smo na planjavi gore „cero del muerte“.

Ali sedaj je bilo vse živo, živali gora poživljale so sicer pusto planjavo.

Neštevilne sove letale so brezglasno kakor duhovi skozi temne prehode; v mesečini migalo je kakor senca po kameniti planjavi; bili so volkovi, ki so se podajali na nočni plen ter poželjivo obkrožali samotne čede tu gori bivajočih ovčjih pastirjev.

Sem in tja se je tudi zaslišalo stokajoče tuljenje panterja, ki je med raztrganimi skalami preganjal preplašene argalise ter v groznem diru sledil preplašeni divjačini od skale do skale.

Ali mesec osvetil je tudi človeka, ki se je prikazal na pusti planjavi, in sedaj, kakor pojati hitel k samotnemu grobu.

Bila je nesrečna Ines, ki je, na pol zblaznela, poiskala ta divji kraj.

Njene lepe oči strmele so brezgibno v to pustobo, njene male nožiče so komaj še nosile život, katerega je le še obupnost držala po konci.

Zdaj Ines obstane.

V bledi mesečini zapazi dva kupa kamenja, ki sta le malo oddaljena stala si nasproti.

Poznala je ta čudna znamenja.

Služabniki so ji še danes zjutraj pripovedovali, da sta si tukaj stala nasproti ogorčena nasprotnika.

In tam oni temni sledovi na tleh — bili so — kri.

Ines tako strašno zakriči, da je grozno odmevalo po pustinji in se je samotni pastir v daljavi zgražen prekrižal pred tem domišljenim nočnim strahom.

Nesrečnica hitro zapusti ta kraj groze in brezsapno beži, dokler ne pride do vznožja mrtvaškega griča.

V trenotku hitela je nanj.

Tam zgoraj Ines tiho obstoji in plašno pogleda na od meseca razsvitljeno visoko planjavo, od katere jo je groza odpodila.

Natanko je videla hiteče sence; bili so volkovi, kateri so se, akoravno bojazljivo, vedno bolj bližali in s poželjivimi očmi strmeli na lepo gospo, ki je stala na gomili.

Ali Ines se ni brigala za te nočne potepuhe, v njenem srcu divjale so peklenske muke.

Mož, kateremu je izdala celo svojega soproga, bil je ničvrednež, — hudodelnik.

To je bilo preveč, — ne, ona ni mogla dalje živeti.

Pred njenimi nogami bobnel je hudournik skozi nočno temno globočino, ter padal v velikanskem krogu v grozno brezdno.

In pod njo spali so junaki, ki so z njenimi svojci takrat bili zadnji obupni boj. Med njimi jih je bilo dosti, katerih imena so bila dika in ponos plemstva, da, tudi iz njenega rodu je bilo nekaj mrtvecev, ki so tukaj za vedno počivali od življenskega truda.

Še enkrat pogleda Ines proti nebu, njena ustna šepečejo tiho molitev.

Potem se še enkrat začuje po samoti glasen vzkrik. —

Temu sledi zamolkel padec. —

Višje zašumi hudournik; in njegovo šumenje slišalo se je kakor razbrzdano bobnenje kake nevihte.

Potem so vrgli njegovi blesteči valovi brezoblično maso v grozno brezdno.

Bilo je truplo lepe gospe Ines Vilkes.

318. poglavje.
Sumljiv sopotovalec.

Sever je nekaj časa hitel za Ines, ali kmalu je izgrešil lepo ženo. Tudi so ga jele zapuščati njegove moči, tako, da se je komaj še držal po konci.

Moral se je sam rešiti, ker so ga gotovo iskali in nobenega sredstva opustili, da bi dolgo iskanega hudodelca konečno dobili v pest.

Zato je zbral Sever zadnje svoje moči, ter po dolgi nočni hoji dospel na samotno ležečo estanco (malo posestvo).

Tu si je kupil močnega konja ter se preskrbel tudi s potrebnim živežem.

Pustolovec se je obrnil sedaj proti jugu čez samotne visoke planjave.

Počival je le malo in le po samotnih estancah, ker se je tam čutil najvarnejšega.

Ker posamezni potniki v Novi Mehiki niso bili kaj nenavadnega, obračal ni Sever nikake pozornosti na se ter se na ta priprosti način lahko hitro umaknil roki pravice.

Tako je dospel po skoro tritedenskem potovanji, na katerem se mu ni ničesar posebnega pripetilo, na postajo Tukson, na južni pacifični železnici.

Umaknil se je postaji, ker je spadalo mesto še k Zjedinjenim državam, ter jahal še nekaj ur dalje, dokler ni srečno dospel na mehikansko mejo.

Tu je bil na varnem, ker ta republika nikogar ne izroči severno-ameriškim državam.

Zato je Sever pognal svojega utrujenega konja na veliko pašo, na kateri je bilo na stotine pol divjih konj. Tam je prepustil žival samo sebi, ker je bil prepričan, da bo pastir le vesel nad tem povečanjem svoje črede, ter peš potoval dalje do prve železniške postaje, da bi svoj beg nadaljeval do večjih mest mehikanske republike.

Da bi ne obudil kake pozornosti, vzel si je pustolovec vožni listek samo do Hermosile, od tam mislil se je peljati naravnost v glavno mesto Mehike.

Sever je bil izvanredno vesel, ker se mu ni bilo bati nikakih zasledovanj.

Slika lepe Ines je v njegovem spominu že obledela, in mislil je sedaj samo še na nadaljne naklepe, ki bi mu sedaj nemotljeno prinesli velikansko bogastvo.

Pustolovcu ni bilo treba dolgo čakati na vlak, ker je že ta kmalu prisopihal od severa.

Sever si je poiskal kupej, o katerem je mislil, da je prazen. —

Ko je pa ustopil, videl je nekega moža ležati na blazinah v globokem spanji.

Pustolovec se ni hotel obrniti; tudi se je začel vlak že pomikati, zato je začel radovedno ogledovati tujca.

Na prvi pogled je videl, da se mu ni od njega ničesar bati. —

Severjev sopotnik bil je k večjemu trideset let star, a njegov bledi, če tudi inteligentni obraz izdajal je z malimi gubami krog oči in ust, da je mož že zgodaj spoznal skrbi. Njegova obleka je bila priprosta in zamazana, skoro da siromašna in njegova prtljaga obstojala je samo iz črnousnjate, precej obsežne ročne torbice, katera mu je sedaj pri spanju služila za blazino.

Ker je bil Sever precej utrujen, prepustil se je tudi on spanju, iz katerega se je šele po več urah prebudil. Njegov sopotovalec ležal je še vedno na blazinah ter smrčal.

Ko je pa začel stroj škripnje žvižgati, v znamenje, da se vlak bliža postaji, odprl je zevaje svoje oči ter očividno nejevoljen vstal, ker ga je hripavo žvižganje v trdnem spanju motilo.

Ko je zapazil Severja, zdelo se je temu, kakor da se je tujec zganil in da ga je nezaupno pogledoval.

Ali pustolovec se je malo brigal za svojega sopotovalca, ker se je ravno bavil z velikanskimi, hudobnimi načrti za bodočnost.

Ko se je vlak dalje premikal, odprl je Sever svojo listnico, v kateri je imel še približno 78.000 dolarjev; ta svota je zadostovala, da je lahko elegantno nastopal in si na ta način pridobil vstop v najboljše kroge.

Sever je zapazil, da ga je tujec radovedno in poželjivo ogledoval.

Ali on se je malo zmenil za svojega sopotovalca, ker ta siromašno opravljeni človek ni mogel imeti nikakšnega večjega premoženja.

Konečno prekine tujec molčanje.

„Vi potujete v Hermosilo, gospod?“ vpraša uljudno sopotovalca.

„Da,“ odgovori Sever na kratko, ker je hotel biti sam s svojimi mislimi.

„Tudi jaz hočem tja,“ nadaljuje tujec. „Ker se pa kmalu vrnem nazaj v Zjedinjene države, bi Vas prosil za neko prijaznost.“

„ln ta bi bila?“ odgovori Sever nekako začudeno.

„Ko ste poprej preštevali denar v svoji listnici, zapazil sem, da imate veliko severno ameriškega denarja,“ reče Severjev sopotnik. „Jaz imam tukaj mehikanski bankovec za tisoč dolarjev. Ker bi pri menjanju v Združenih državah zgubil precej denarja, na drugi strani pa bi tudi v Hermosilu, če bi ga tam zamenjal za severno ameriški denar, precej izgubil, bi Vas prosil, da bi mi ga zamenjali za deset bankovcev po sto dolarjev!“

„Gotovo, prav rad,“ odgovori Sever ter seže po svojo listnico, z drugo roko pa vzame ponujeni tisočdolarni bankovec. —

Pustolovec samo mimogrede pogleda bankovec, — potem ostrmi in bolj natanko pregleduje bankovec, medtem ko je njegov sopotnik komaj zamogel skrivati svojo zadrego, v kateri se je nahajal.

Sever ostro pogleda na nasproti sedečega potovalca, ki je zaman kazal mirnega.

„Ali jih imate še več te vrste?“ vpraša porogljivo ter z bliščečimi očmi motri sumljivega moža.

„Ne, — ne razumem Vas, — zakaj, gospod?“ jeclja prestrašeni.

„Za zelo neumnega me morate imeti, da bi te debele sleparije ne spoznal,“ odgovori Sever zaničljivo. „Za sedaj ostane bankovec v mojih rokah; na prvi postaji Vas oddam policiji, da preišče, kje da ste dobili ta izvrstni falsifikat.“

„Za Božjo voljo, gospod, ne delajte me nesrečnega,“ prosi zbegani. „Jaz ne vem, od — — —“

„Nikari se tako neumno ne zagovarjajte,“ zarohni Sever nad njim. „Na kratko mi povejte, če te bankovce samo razpečavate ali jih celo sami izdelujete.“

„Milost, — usmilite se!“ stoče zbegani mož. „Nikari me ne izročite sodniji, hočem Vam vse povedati.“

„Za sedaj Vam ne morem ničesar obljubiti,“ reče Sever neizprosno. „Najprvo mi povejte, toda po pravici, kako ste dobili ta bankovec? Opozarjani Vas pa, da ne bom prizanašal, če me nalažete.“

„Sam sem ga naredil“, odgovori tujec obupano. — „Ali prosim Vas, ne izdajte me, sicer sem izgubljen.“

„No, dosti slabo so narejeni ti falsifikati,“ se norčuje Sever. „Kako pa ste prišli do tega, da ste se lotili takega dela?“

„Revščina prisilila me je k temu,“ odgovori tujec. „Litograf sem, in ker dlje časa nisem zamogel dobiti dela, bližal se mi je izkušnjavec. Bil je neznanec, ki me je s prošnjami in obljubami pripravil do tega usodepolnega dela. Njegova lakomnost gnala ga je, da sva takoj pričela s tisočdolarskimi bankovci, akoravno sem ga nujno prosil, da bi prej začela z manjvrednimi. Seveda se je ponaredba posrečila le bolj slabo, in jaz se je tudi nisem dosedaj še nobene iznebil, medtem ko se je mojemu tovarišu, ki je bolj sposoben za to, že večkrat posrečilo razpečati te bankovce, in pri tem zelo potratno živi.“

Sever je premišljeval.

Seveda mu ni prišlo na misel, da bi svojega sopotnika res izročil sodniji.

Hotel ga je samo prestrašiti, da bi imel potem on od teh ponarejenih bankovcev kak dobiček.

„Ali imate vso svojo zalogo s seboj?“ se nagloma obrne na svojega tresočega sopotnika.

Ta se je hotel odgovoru umakniti, a pogled v Severjevo grozeče lice ga je poučil, da ta ne razume nikake šale.

Potrdil je njegovo vprašanje.

„Tako, — tako,“ meni Sever, „no, potem mi pa pokažite zaklad, ki ga peljete s seboj.“

Tujec je bil popolnoma zbegan.

Vzel je ročno torbo, jo odklenil ter pokazal Severju vsebino, ki je obstojala iz cele vrste zavitkov raznih ponarejenih bankovcev.

„Če bi bili ti bankovci pravi, potem bi Vam pač ne bilo treba nadaljevati tega siromašnega življenja,“ se roga Sever. „No, dajte mi za 500.000 dolarjev Vaših bankovcev.“

Nagovorjeni ga začudeno pogleda.

A ubogal je ter izročil Severju pet zavitkov bankovcev, katere je vzel iz torbe.

„Kakšno vrednost pa imajo vsi ti bankovci?“ je vprašal Sever.

„Oh, veliko stotisoč dolarjev,“ šepeče preplašeni.

„Seveda, če bi bili pravi,“ zavrne Sever ter odpre svojo listnico, iz katere vzame bankovec petdesetih dolarjev, katerega ponudi tujcu.

„Tu vzemite,“ mu reče, „ta bankovec je pravi, na to se lahko zanesete. Z onimi 500.000 dolarji, katere ste mi ravnokar dali, si hočem narediti neko šalo in zato Vam darujem teh petdeset dolarjev, — ker Vaši ponarejeni bankovci nimajo niti vinarja vrednosti, niti kot umetnost. “

Litograf je povesil glavo. Bil je eden onih nesrečnikov, ki so se za vedno ponesrečili v življenju.

„Prav za prav se mi v nekem oziru smilite,“ nadaljuje Sever. „Če bi bili navadni slepar in goljuf, bi Vas bil brez usmiljenja izročil na prvi postaji policiji, ker ste pa le siromak, ki bo s temi bankovci le malo nesreče provzročil, torej nisem ničesar videl in ne slišal.“

Tujec se je tisočkrat zahvaljeval za to njemu nerazumljivo in po njegovem mnenji velikodušno ravnanje svojega sopotnika.

„Obdržite svojo zahvalo za se,“ ga prekine Sever kratko in rezko. „Usmilil sem se Vas le, ker ste tako siromašni delavec, sicer bi Vas bil gotovo gosposki izročil. Sicer smo pa v nekaterih minutah v Hermosilo, od tukaj se lahko takoj povrnete nazaj v Združene države, in svetujem Vam, da mi nikdar več ne pridete pred oči, sicer bi se jaz lahko kesal radi svoje dobrosrčnosti.“

Tujec si tega ni pustil dvakrat ponoviti.

Ko je vlak za kratek čas ustavil v Hermosilu, vzel je svojo ročno torbo in tako hitro zapustil kupej, da je Sever komaj zadržal nasmeh. — — —

Tudi Sever je zapustil vlak, da bi si v mestu znova nakupil potrebnih reči. —

Pri pogledu na ponarejeni denar si je takoj mislil, da ga porabi za kak predrzen čin, ker ni dvomil, da najde njegova iznajdljivost potov za kake nove sleparije.

Najprej se je peljal v prvi hotel mesta, kjer je nastopil kot eleganten kavalir in kjer je zopet natvezil bajko o zaostali prtljagi.

Saj je imel denarja in tako si je lahko nakupil izbrano garderobo, kakor tudi drugih potrebnih reči, ker je hotel v glavnem mestu Mehike nastopati kot svetovno izobražen mož.

Svota, katero je Sever še sedaj imel, je bila za njega seveda le majhna, a dvomil ni, da se mu z njegovo spletkarijo posreči jo kmalu desetkrat pomnožiti.

Ako se mi to posreči, potem, je Sever upal, da se lahko naseli v Mehiki, ker ni imel nikakega veselja in želje se povrniti v Združene države.

Tam so ga preganjali kakor kako divjo zver, medtem ko se je tukaj lahko gibal brez bojazni pred policijo.

Razmerje med obema državama je bilo vedno napeto, zato se mu ni bilo treba bati, da bi tudi semkaj prišlo njegovo sledilno pismo, ker se je mehikanska republika malo zanimala za hudodelce sosedne države.

Tako je torej porabil Sever prve dneve v to, da si je preskrbel v Hermosilu vse, česar je bilo imenitnemu možu potrebno.

V knjigo za tujce upisal se je kot kapitan v pokoju Hovard, kateri dobrodoneči naslov je izvanredno postrežljivost služabništva v hotelu le podvojil.

In v resnici je bil Sever lahko zadovoljen s svojo impozantno prikaznijo.

Radi večtedenskega jahanja po žarečih visokih planinah je njegov možko lepi obraz močno zagorel, in praska, katero je dobil v dvoboju z nesrečnim Normanom, dala mu je videz hrabrega vojaka, kateri so je po trdih bojih prišel v bajnokrasno mehikansko glavno mesto odpočiti.

Zato je vzbujal lepi mož povsodi opravičeno pozornost, in od marsikaterega z zelenjem obdanega balkona, so mu sledili zareči pogledi krasno ljubkih mehikanskih gospic njegovi veliki moški prikazni, ki je tako ponosno in zmagonosno korakala svojo pot. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Nekaj dni potem zasedel je Sever zopet vlak, da bi se sedaj peljal v glavno mesto Mehike.

„Tam iščem in najdem svojo srečo, to slutim“, mrmra prod se in pri tem misli na ponarejene bankovce, ki so bili varno spravljeni v skritem predalu njegovega kovčega.

319. poglavje.
V grofovskem gradu.

Ko se je vrnil grof Ostrovrhar z malo Lidijo v svojo domovino, bilo je začetkoma zime.

Čas je hitro prešel.

Spomlad se je zopet povrnila ter ozelenela krasno drevje velikega parka, ki je obdajal ponosni grad.

Zdaj je bilo poletje, najlepši letni čas za gore, kjer so iskali prebivalci nižin varstvo pred žarečimi žarki solnca.

Grof Ostrovrhar nahajal se je v krasnem parku.

Sicer tako postaven plemenitaž se je v zadnjih mesecih zelo postaral, tako da so njegovi zvesti služabniki ljubljenega gospoda večkrat z največjo skrbjo opazovali.

Bila je bolest radi izgubljene hčerke, ki je noč in dan glodala na njegovem srcu.

Stari je sedel na klopi, ki so je nahajala ob vhodu senčnatega hodnika ter premišljevaje zrl na malo belo oblečeno deklico, ki je vriskaje skakala po travniku.

Bila je Lidija, Helenina hčerka, ki se je tukaj igrala s svojo odgojiteljico, pri tem pa ni pozabila na svojega dedeka, ker je večkrat prihitela k njemu.

Kaj je grof Ostrovrhar občutil pri pogledu na brezslutnega otroka, se da težko z besedami popisati.

Kolikokrat je s krvavečim srcem odgovoril na Lidijino vprašanje, „če mamica še ne pride“, da se kmalu povrne, ker malemu bitju vendar ni mogel povedati, da njegove matere že davno ni med živimi.

In Lidija se je tudi vedno pomirila.

A ko je prišla spomlad in po nji poletje, postajala so vprašanja otrokova vedno pogosteja in nujnejša, da, deklico so morali velikokrat zadrževati v gradu, ker je hotela na vsak način grad zapustiti, da bi iskala ljubo mamico.

V takih urah si je stari grof bridko očital svojo trdosrčnost proti svoji hčeri, ali vse kesanje je bilo prepozno in rekel si je, da se Helena ne povrne nikdar več.

A ni bila samo bolest za izgubljenega otroka, ki je staremu gospodu provzročevala marsikatero bridko uro, — ne, bila je tudi skrb za unukinjo, ki je težko ležala na njegovi duši.

Bil je star. Če ga Bog pokliče iz tega sveta, kdo bo potem ščitil ubogo sirotico?

Sicer je imel stari grof zanesljive in zveste služabnike, tudi gospodinja je bila izvrstna žena, ki je malo Lidijo presrčno ljubila; ali vse to ni zamoglo osirotelemu otroku nadomestiti naravne varuhinje svoje mladosti.

In kadar deklica doraste, ali so ne morejo vsakovrstne skušnjave pririti do nedolžne deklice, — ali ne more postati kakor njena mati, žrtev brezčastnega človeka?! Potem ni bilo nikogar, ki bi jo svaril in ji pomagal.

Ta gotovost je provzročila grofu Ostrovrharju velikokrat neizrekljive duševne muke.

Stari gospod je povesil skrbi polno glavo na svoje prsi.

Kakor je tudi premišljeval, nikjer ni našel rešilnega izhoda.

Komaj pogledal je, ko je stari Janez prišel s hitrimi koraki od gradu sem ter zavil proti hodniku.

Šele glas zvestega služabnika predramil je grofa Ostrovrharja iz premišljevanja.

„Brzojav, milostljivi gospod!“ reče stari služabnik, ter ga ponudi na krožniku.

Začudeno vzame grof Ostrovrhar brzojav, pričakovaje ga odpre in hitro prebere.

„Moj Bog, milostljivi gospod, kaj pa Vam je?“ zavpije prestrašeno stari služabnik, ko je videl, da je njegov gospod smrtno prebledel zrl na brzojavko.

Ali stari gospod ni slišal teh besed, tudi ni zapazil, da sta Lidija in njena odgojiteljica prestrašeni prihiteli, nego strmel je še vedno v brzojavko, katero je njegova tresoča se roka krčevito mečkala.

„Ali se mi sanja?“ mrmra ves iz sebe, „ne, saj ne spim! — Ali kaj stoji v tej brzojavki: „Vaša hči Helena živi, — kje se nahaja, še ni znano; — pismo sledi, in to novico mi pošilja neki gospod Rogers, ravnatelj Novojorške policije?!“

Grofu se je vrtelo v glavi.

On, ki si je bil v tolikih vojskah ohranil prisotnost duha in hladnokrvnost, bil je pri pogledu na male vrstice popolnoma zmešan.

Zdaj stopi Lidija k staremu gospodu.

„Dedek“, reče s svojim sladkim otročjim glasom, „kaj ne, mamica ravnokar piše, da kmalu pride k meni.“

Stari grof vzdigne malo deklico k sebi ter jo poljubi, medtem ko so mu vroče solze tekle čez nagubano lice.

„Da, moje srčece“, reče globoko ganjen, „mamica pride zdaj k tebi, in, če Bog hoče, se bo to kmalu zgodilo!“

Lidija je vriskaje ploskala z ročicami in zopet stekla na travnik, medtem ko sta odgojiteljica in stari Janez z nemim začudenjem gledala na starega gospoda.

Zdaj se je grof Ostrovrhar zopet pomiril.

„Pojdi hitro v grad, Janez“, mu ukaže. „Ernst naj takoj osedla konja, ker mora v nujni zadevi v mesto!“

Stari služabnik je hotel hitro oditi, ali grof ga zadrži.

„Moja hčerka živi“, reče z bliščečimi očmi začudenemu slugi. „Za sedaj se moram s tem zadovoljiti, saj še ne vem, kje da se nahaja. Ali sedaj hitro pojdi, in reci Ernestu, naj se takoj pripravi. “

„Jezus, — to veselje“, zajeclja stari Janez in solze mu zaduše glas.

Stekel je hitro, kakor so ga stare noge le nosile.

Grof Ostrovrhar šel je hitro za njim, ker je takoj hotel odgovoriti na brzojavko.

Medtem ko je korakal v grad, šumelo je vse v njem, saj je bila duša starega grofa radi te vesele novice do dna razburjena.

Razprostre brzojav in še enkrat natančno prebere besedo za besedo.

Da je bil policijski ravnatelj Rogers oni, katerega je takrat v Ameriki grof Ostrovrhar spoznal kot odpuščenega policijskega polkovnika, bilo je za njega brez vsega dvoma. Gotovo so zaslužnega uradnika poklicali nazaj in ga povišali v službi.

Ali kje je ta gospod dobil to novico? Ali je bila resnica ali je bila pa kaka strahovita pomota?

Stari grof prestal je pri teh mislih nepopisen strah, a kmalu se je pomiril, ker je vedel, da bi mu resni Rogers ne poslal kake neresnične novice.

Povrh moralo je obljubljeno pismo tudi vse natanko razjasniti.

Med takimi mislimi dospel je grof Ostrovrhar v svojo pisalno sobo.

Skozi okno opazi Ernesta, ki je držal osedlanega konja za uzdo ter se živahno pogovarjal z Janezom.

„Zveste duše“, si je mislil stari grof, „veselijo se, kakor jaz, da je moja Helena še med živimi.“

Grof sede k svoji pisalni mizi ter zapiše sledeče vrstice na papir:

„Gospodu Rogersu, ravnatelju kriminalne policije, v Novem Jorku. U. S.

Brzojav ravnokar prejel. Tisočera hvala za veselo novico. Srčno prosim, pošljite sposobne osebe, da poizvedo, kje se nahaja moja hčerka. Ona naj takoj pride k meni, ker jo željno pričakujem. Potrebna sredstva nakažem Vam v Novem Jorku

Vaš hvaležni

Grof Ostrovrhar.“

O Lidiji ni omenil grof ničesar v brzojavil in to je imelo svoje uzroke.

Prvič se je bal, da bi ta vesela novica obupani materi, če bi jo nepričakovano dobila, morda škodovala, nadalje občutil je grof Ostrovrhar tudi nekaj odpustljivega egoizma; želel je, da bi se ljubljena hčerka povrnila domov zaradi njega. Konečno pa tudi, in to je stari grof dobro premislil, se je bal, da ne bi Sever, če bi slučajno pozvedel, da je deklica pri dedeku, skoval in izpeljal kakih novih zanikrnih načrtov. Grof Ostrovrhar ni pozabil, kolikokrat se je brezčastnik že polastil male Lidije.

Stari gospod se je podal z brzojavom na dvorišče in ga oddal čakajočemu Ernestu, ki je takoj v največjem diru odjahal proti mestu. — — — — — — — — — — —

Naslednji dnevi prešli so staremu grofu silno počasi.

Sicer je dobil na svoj brzojav takoj odgovor iz Novega Jorka, a bile so le male besede:

„Poizvedovanje je v teku. Do sedaj se ni moglo še ničesar izvedeti o bivališču Vaše hčerke.

Rogers.“

Konečno je vendar dospelo tako vroče zaželjeno pismo.

Bilo je dolgo in obsežno pisanje, v katerem je Rogers grofu natančno popisal vso dogodke, ki so Heleno zadevali.

Z veliko nejevoljo in grozo bral je stari grof, da je bila njegova vroče ljubljena hčerka celo v zaporu, in da sedaj gotovo bega po svetu iskaje izgubljenega otroka. A vsaj to je bilo zagotovljeno, da Helena pri oni železniški nesreči ni ponesrečila, ker jo je Marija Gouldova se potem obiskala in dlje časa pri nji prebivala.

Policijski ravnatelj Rogers pa tudi ni zamogel vedeti, kje da se nahaja grofovska hčerka, ker se je Marija, ko je prejela Junino pismo, ne da bi Rogersa obvestila, takoj odpeljala. Ravnatelj celo ni vedel, kje se sedaj Marija nahaja, ker se dosihdob še ni povrnila v Novi Jork in tudi ne pisala.

Tako je ostal stari grof Ostrovrhar v najmučnejši negotovosti, čeravno je dobil od časa do časa kratka obvestila od policijskega ravnatelja iz Novega Jorka.

Ali ta obvestila niso prinašala nič novega, ker se dosedaj ni zamoglo ničesar poizvedeti o izgubljeni Heleni.

Vendar se je tolažil stari grof z zavestjo, da cela vrsta zanesljivih oseb išče njegovo zgrešeno hčer, in tako je upal od dne do dne na obvestilo, da se je našlo Helenino bivališče.

Stari gospod ni hotel zapustiti Lidije.

Tudi je že dalje časa bolehal, sicer bi bil sam pohitel v Ameriko, da bi tam poiskal svojo hčer.

Saj ni zamogel slutiti, kaj se je med tem vse dogodilo, kako je Helena prebivala v gradu Herveidale, kako je potem padla v roke razbojnikom; vedel ni, da je zašla na ladjo kupčevalca s človeškim mesom, da je potem nastopila v Honstonu kot jahačica. O vseh teh nezgodah, ki so revico medtem dohitele, ni grof Ostrovrhar ničesar slutil, in to je bilo prav, sicer bi bila bolest radi grozne usode, ki je pretila njegovemu ljubljenemu otroku, in katere odvrniti ni bilo v njegovi oblasti in moči, gotovo prezgodaj končalo življenje starega gospoda.

320. poglavje.
„Fiesta“ v Mehiki.

V prekrasnem glavnem mestu velike srednje amerikanske republike zavladalo je živahno življenje.

Saj so se pripravljali, obhajati „fiesto“ (na pol cerkveno, na pol posvetno slavnost), in tako je bilo mlado in staro, revno in bogato na nogah, da kolikor mogoče veliko užije tega veselja in teh zabav.

Bilo je v večerni uri prvega dneva te slavnosti.

Medtem ko se je priprosto ljudstvo na javnih prostorih zabavalo s tem, da je užigalo umetaljni ogenj in na pol pijano od obilega uživanja „pulkve“ (sadno žganje) tavalo naokrog, bila je fina družba glavnega mesta zbrana v krasnih dvoranah, da bi se tam zabavala in naužila dnevnega veselja.

Nekateri te fine družbe, ki je obstojala izključno le iz bogate aristokracije, bili so zbrani v bajnokrasno opremljenih prostorih mestne palače.

Vse dvorane so bile prenapolnjene, a kljub velikanski vročini, ki je bila vzrok, da so se pahljače dam neprestano gibale, vendar ni nihče zapustil divnosvetlo razsvitljenih prostorov, ki so komaj zamogli sprejeti vse goste.

Fina družba, ki je tam bila zbrana, kazala je raznobojno, oko blestečo podobo, in glasna, skoro razposajena veselost je dokazovala, da se otroci vročega juga ne držijo posebno strogo mej trdega družabnega življenja.

Zbrane so bile najlepše dame in svitle, pozorno duhteče obleke, so zapeljujoče postave lepih Mehikank spravljale do polne veljavo.

Za pahljačami lesketale so se temne, žareče oči. Male nožice premikale so se v zadržani slasti plesa, dokler ni lastnice popeljal kak kavalir v vrtinec.

A tudi gospodje kazali so raznobojno, lepo sliko.

Tu so bili mehikanski častniki v svojimi krasnimi, z zlatom vezanimi uniformami, med njimi hacijenderji (velikoposestniki) v krasni in slikoviti narodni noši, ki je čudno kontrastirala s finimi in elegantnimi družabnimi oblekami drugih gostov.

Medtem je moralo mirnemu opazovalcu zbuditi pozornost, da so se zastopniki moškega spola ne posebno v svoj prid odlikovali od dam.

Te imele so večinoma lepe in bujne postave, medtem ko so se gospodje, kakor vsi Mehikanci, s svojimi suhimi majhnimi postavami ne posebno dobro podajali damam.

Zato so vzbujali Severnoamerikanci, katerih je bilo nekaj v družbi, s svojimi visokimi postavami, občno pozornost; žal, da so to bili večinoma že bolj starikavi gospodje, ki so spadali k poslanstvu in kateri so le prav malo plesali.

Samo ena edina mladostna moška oseba je bila mej temi gospodi. Ta gospod imel je tako ponosno, veliko in pozornost obujajočo zunanjost, da so ga vedno spremljali občudovalni pogledi žarečih mehikanskih gospej in gospic.

Globoko zagorjeno, izvanredno lepo lice z malo prasko kaže, da je to drzni pustolovec Sever, ki je že igral v glavnem mestu veliko ulogo.

Sever, ali kakor ga sedaj hočemo z njegovim privzetim imenom „kapitan v p. Hovard“ imenovati, je prišel pred malo tedni v Mehiko, kjer je takoj radi svojega velikomestnega obnašanja vzbujal občno pozornost.

Stanoval je v krasni vili v predmestju ter živel začetkoma zelo zase.

Ta dobropreračunjena rezerviranost je kmalu spredla tajen nimbus okrog lepega moža.

Bilo je kapitanu Hovardu nekaj lahkega, se pridružiti najboljši družbi srednje amerikanskega glavnega mesta, a ostal je vedno hladen in bolj zase, radi česar je bila radovednost njegovih občudovalcev vedno večja.

In število radovednežev je bilo precejšnje, ker je bil tajni tujec jako dobro izvežban v vseh kavalirskih telesnih igrah in športu.

Pri tem je bil naravnost ljubljenec vseh dam.

Bil je proti njim sicer uljuden, a zelo reserviran, tako da je pri njegovem hladnem obnašanji marsikatero oko zaroselo.

Očividno ni bilo kapitanu dosti ležeče na občutkih strastnih mehikanskih lepotic, ker ni nikdar padel iz svoje uloge ter vse laskanje in dobrikanje sprejemal z najdolgočasnejšim obrazom. Ko bi bile dame slutile, da je bilo to preračunjeno obnašanje le maska, to bi bile gotovo strmele, a tako jim je bil lepi tujec kakor kak polubog, čegar naklonjenost se jim je zdela naj večja sreča tega sveta.

Slutile tudi niso, da je impozantni mož skrivaj natančno poizvedoval o različnih damah, ali nobena mu še do sedaj ni zadostovala, ker ni kazal prej kakor slej za nobeno damo posebnega zanimanja.

Edini gospod, s katerim je danes zvečer nekaj prijaznih besedi govoril, bil je mlad mehikanski častnik, ki je entuzijastično zrl na kapitana.

Ta je dopustil, da se mu je mladi poročnik približal, ker je bil iz visokougledne, staro plemeni te rodbine in je rad kapitana Hovarda upeljaval in predstavljal v najfinejših krogih.

Tako je bil tudi danes pri „fiesti“ skoro neprenehoma na kapitanovi strani.

Vedno ga je opozarjal na najlepše dame; a impozantni mož se ni skoro nič brigal za ljubke gospice ter ostal, kakor navadno, skoro vedno v sosednih sobah.

Mirnemu opazovalcu bi se morda čudno zdelo, da se je kapitan vedno ogibal gospodom severnoameriškega poslanstva.

Tudi njegovemu spremljevalcu se je to večkrat čudno dozdevalo, a ni se ni zmenil dalje za čudno obnašanje kapitanovo.

Naši bralci pa bodo že vedeli, zakaj se je pustolovec vsakemu takemu snidenju tako varno izogibal.

Kapitan je stal ravno zopet pri nekem stebru krasne dvorane, ko prihiti k njemu njegov zvesti spremljevalec.

„Pridite, gospod kapitan!“ zakliče skoro brezsapno. „Pomislite samo, gospa de Agvilar je danes prvič zopet prišla v družbo!“

„Kdo je ta dama?“ vpraša pustolovec mrzlo.

Videti je bilo, da ga ta, po izrazu svojega spremljevalca, tako važno dejstvo, niti naj manje ne zanima.

„O, gospa je vdova pred nekaj leti umrlega gospoda de Agvilar“, odgovori mladi častnik z važnim obrazom. „Bila je druga soproga tega gospoda, ki je bil eden najbogateših glavnega mesta. Po njegovi smrti bila je sama in je dolgo žalovala po svojem soprogu, tako da smo že vsi mislili, da ne pride ta dama več v naše družbe. Pridite, gospod kapitan, hočem Vas dami predstaviti!“

„Meni so pravzaprav vse dame prav malovažne“, odgovori kapitan malomarno. „Ker si pa to želite, Vam hočem to prijaznost storiti in gospo pozdraviti!“

Vesel se mladi častnik oklene roke od njega visoko spoštovanega tujca in gre kremljaje s pustolovcem skozi z ljudmi napolnjene dvorane.

„Vidite tam ono gosto gnječo gostov uniformiranih in v črnih frakih“, zakliče mladi častnik, ter pokaže na gosto gnječo.

„Tam se nahaja lepa gospa de Agvilar; njen prihod provzročil je pravo senzacijo!“

„To je uzrok več, da se oddaljim“, meni kapitan hladno.

A njegov tovariš ga ni izpustil ter tako dolgo prosil, da se je interesantni tujec konečno z rameni zmajaje udal.

Gospoda stala sta sedaj zraven goste skupine, iz katere se je čulo živahno govorjenje.

Mladi častnik je bil važnosti svoje misije tako prepričan, da si je skoro siloma naredil pot skozi gnečo, medtem ko je kapitana vlekel za seboj.

Kapitan je hočeš nočeš moral iti za svojim voditeljem.

Konečno sta se prerila skozi gosti krog, in gospoda stala sta pred damo, katero je mladi častnik z izrazom zmagovalca pozdravil.

„Dovolite, milostiva gospa, da Vam smem predstaviti meni dobro znanega gospoda; — gospod Hovard, kapitan v severnoameriški armadi, — gospa de Agvilar.“

Pustolovec se globoko prikloni pred damo, katera mu z gracijoznim nagnenjem lepe glave zahvali.

Medtem ko je kapitan z gospo de Agvilar spregovoril dokaj uljudnih besedij, zamogel je damo natančno opazovati.

Lepa vdova je bila približno 27 do 28 let stara, a njeno lice imelo je občudovanja vredno svežost, katera jo je mnogo mlajšo delala, čeravno je neko dostojanstvo, ki ji je ljubko pristojalo, dajalo interesantni prikazni neki nenavadni čar.

Kakor večinoma vse Mehikanke, imela je tudi ona krasne temne lase in lepe žareče oči, medtem ko je kazalo vse njeno bitje neko dozorelo mirnost, s katero se je ugodno razločevala od drugih strastnih gospej.

Kapitan je spregovoril z gospo le nekaj besedi.

Potem je stopil nazaj, da bi pustil druge nepotrpežljive občudovalce k smotru svojih želja.

Tu ni ostal v bliščečem krogu, ki je obdajal lepo gospo, nego obrnil se je proti steni, oči koder je lahko pregledal plesajoče pare.

Njegov spremljevalec, mladi častnik, mu je sledil, ker je bil željen vedeti, kakšen utis je naredila gospa de Agvilar na njegovega impozantnega znanca.

„No, kako Vam ugaja ta dama, gospod kapitan?“ začne konečno mladi častnik, ko je Hovard vedno trdovratno molčal.

„No, dosti dobro“, odgovori pustolovec malomarno; „mehikanske dame so prav lepe, a mi na severu imamo tudi naravnost izredno lepe žene, ki so vsakemu še tako blestečemu salonu v diko.“

„Gospa je pa tudi lepa žena“, odgovori mladi častnik, „bila je že kot deklica izredna lepotica, katero so zelo občudovali; zdaj stoji čisto sama, je še vedno zelo lepa in neizmerno bogata. Najbrž ne bo dolgo vdova!“

„Mislite?“ odgovori kapitan malomarno. „No, meni je to vse eno, meni bolj ugaja prosto življenje samca kakor zakonski stan.“ — — —

„Seveda, če se ima tako interesantno zunanjost, takemu možu letijo dame kar same na vrat“, si misli častnik in nekako nevoščljivo pogleda imenitno postavo kapitana.

„Morda se tu v Mehiki še premislite“, reče glasno.

„Tega ne verujem“, odgovori kapitan hladno, a uljudno, „jaz cenim prost čas čez vse, in moji dohodki so taki, da mi ni treba misliti na tako imenovano bogato partijo.“

„Vi srečnež!“ vzdihne častnik, „ko bi zamogel to tudi o sebi reči!“

Kapitan je ogledoval, skrivaj se smehljaje, malo, suho osebico govorečega častnika.

Taki so bili večinoma vsi Mehikanci, ki so bili navzoči v dvorani; potem pač ni bilo čuda, če so lepe in bujne dame rajši imele visoke, krepke postave iz severnih krajev, kakor pa domačine.

„Oprostite me za trenotek, gospod kapitan“, prosi častnik, „prositi hočem gospo do Agvilar za ples. Ker sem ž njo, čeprav precej daleč, v sorodu, upam, da mi moje prošnje ne odbije.“

Pustolovec je gledal s čudnimi pogledi za častnikom.

Ali tega ni nihče opazil, niti bliska iz njegovih oči, ker kapitan izpremenil niti najmanje svojega malomarnega držanja

Ali takoj je povesil krasne oči, ko se je častnik ravnokar precej potlačen povrnil k njemu.

„Odbila je mojo prošnjo“, reče precej nejevoljno kapitanu. „Sicer se drugim občudovalcem ni bolje godilo, ali ker je prej plesala s prefektom in ministrom, me pa vendar le jezi, da sem dobil košarico.“

„Potolažite se“, reče kapitan Hovard smehljaje, „dama je morda preveč utrujena.“

„O ne, gospej se le poljubi, pokazati svojo žensko dostojanstvo; sploh je bolj resne nature, in ji ne ugajajo preveč razburljive zabave; — tu, le poglejte, ravnokar odbije tudi senatorju G....ju prošnjo za ples!“

„Ta pustost me draži; poskusil bom, ali tudi meni gospa odbije prošnjo za ples“, reče kapitan, ko je še enkrat pogledal tja na lepo gospo.

„Vi hočete z damo plesati?“ zakliče častnik ves začuden. „Moj Bog, to bi bilo prvikrat, da naprosite damo za ples. Ali bojim se, da tudi Vas ne usliši, ona je neizprosna; saj ste ji še popolnoma tuj.

Kapitan Hovard zmaje z rameni in gre počasi tja proti gospej, medtem ko mu je mladi častnik v brezsapnem pričakovanji v mali daljavi sledil.

Zdaj je stal kapitan pred lepo gospo, katera ga je vprašaje pogledala.

„Imel sem malo preje to čast, da me je moj prijatelj P...... Vam predstavil, milostljiva gospa“, začne pustolovec s svojim sonornim, lepo donečim glasom. „Oprostite mojo predrznost, če Vas prosim, da to čast še povečate in mi dovolite, da Vas prosim za prvi naslednji ples.“

Gospa de Agvilar se je malo obotavljala.

Njeno temno oko je kar strme obviselo na visoki, ponosni prikazni nepremagljivega moža, ki se je ravno, globoko priklonil.

Potem je vstala in položila z gracijoznim nagnenjem svoje glave nežno ročico na ramo kapitana, ki je objel lepo postavo in ž njo izginil med plešočimi pari.

„Kaj je to, — ona pleše s tujcem!“ tako je donelo v krogu znancev, ki so se čez vse jezili radi tega odlikovanja tujega častnika.

Tudi kapitanov tovariš, mladi častnik, je bil zelo iznenaden, ker je za gotovo mislil, da lepa vdova odkloni tudi njegovega prijatelja.

Med tem časom zibal se je kapitan s svojo lepo plesalko v taktu šumeče godbe in bil zelo zadovoljen, ko je videl, da je bilo toliko oči obrnjenih na njega.

Seveda je lepi par provzročil občno pozornost, posebno ker kapitan dosedaj še ni plesal.

Gospa pl. Agvilar je občutila neko posebno čustvo, ko se je gibala na rokah lepega moža.

V svoji notranjosti si je očitala, da je tujcu izpolnila prošnjo, a bilo ji je nemogoče mu jo odbiti.

Pogled iz teh dajmonskih očij jo je kakor omamil.

Vendar se ni hudovala nanj, kajti lepa vdova je bila akoravno dosti resnejša, nego bi bila dala slutiti njena leta, vendar ženska, in opazila je občudovalne poglede, kateri so sledili njenemu zanimivemu plesalcu.

„Prosim, nehajva, gospod“, šepnila je končno, „grozno je vroče v dvorani.“

Kapitan je takoj odvedel damo iz gneče plešočih in je peljal nazaj na sedež, kamor je zopet planila tolpa čestileev.

A sedaj kapitan ni zapustil kroga gospodov, ko je odstopil par korakov nazaj.

Njegov mladi tovariš je bil kmalu na njegovi strani in je z neprikritim občudovanjem zrl v zagonetnega moža, ki je izvršil, kar je bilo po njegovem mnenju nemogoče.

Kapitan je navidezno brezbrižno poslušal govorjenje, a odšlo mu ni, da so se oči lepe gospe večkrat poizvedovalno, akoravno plaho uprle vanj.

Slučajno so to opazili tudi drugi gospodje, kar je kapitan hitro videl, ker so ga nekateri posebno vneti čestilci dame sovražno in zavidljivo pogledovali.

Pustolovec pa ni bil mož, ki bi se dal preplašiti od teh neznatnih oseb.

Zato je vračal to poglede tako drzno, da so njegovi nasprotniki kmalu odšli.

Gospa pl. Agvilar je vse to dobro videla, a kot veleomikana dama je morala ta dogodek prezreti.

Ker je bilo že precej pozno in vročina v natlačenih dvoranah neznosna, so mnogi gostje zapustili slavnostne prostore.

Tudi lepa vdova je izrazila namen, se kmalu odpeljati domu. —

Takoj so se razkropili čestilci na vse strani, da bi preskrbeli garderobo in poklicali voz dame.

Samo kapitan se ni genil.

A ravno ta vzdržnost je vzbudila pozornost lepe žene, katera je občutila za tujca tem večje zanimanje.

„Ali se ne čutite kraljico med temi postrežljivimi gospodi, ki ubogajo na vsak migljaj?“ vprašal jo je kapitan malo porogljivo.

Lepa vdova se je smejala temu vprašanju, a kmalu je bil njen obraz zopet resen, kar je pri tej ženi vplivalo tolikanj prikupljivo.

„To je tu v Mehiki tako navada“, odvrnila je prijazno. „Prevelika postrežljivost, katera je tu gospodom lastna, je ostanek one španske uljudnosti, po kateri so sloveli naši pradedje.“

„Torej nam severnim narodom se odreka ta dar?“ vprašal je pustolovec malo zasmehljivo.

Gospa se je zopet nasmehnila, a odgovorila ni ničesar, ker so prihiteli njeni čestilci in ji sporočili, da je voz pripravljen.

Gospa si je pustila ogrniti svoj široki svetli plašč čez polne rame in je zapustila dvorano, ter še enkrat skrivaj pogledala kapitana, kar je ta opazil.

„Lepa je in bogata, a tudi pametna“, mislil je pustolovec, „prelahko ne bo mogoče jo pridobiti zase; — a poskusil bom vendar!“

321. poglavje.
Zopet sama.

Zapustimo sedaj Severja, kateri je skušal kot kapitan Hovard v glavnem mestu Mehike s svojo lepoto in zvitostjo ujeti novo žrtev in obrnimo se zopet k Heleni, katera je v Santa Fe s svojim prihodom pregnala drznega in hudobnega soproga.

Ta je oni strašni dan vkljub prošenj Roberta Vilkesa zapustila vilo in se podala v hotel.

Že drugo jutro je zapustila Santa Fe, ko je poprej pisala Mariji.

Helena je sporočila prijateljici, da se bo po severni železniški progi vrnila v vzhodne države. Po poti bo po možnosti poizvedovala po otroku in, če bo iskanje zaman, se bo čez Novi Jork podala v Evropo, ter obiskala v Avstriji svojega starega očeta.

Helena je prosila prijateljico, naj se ona vrne naravnost v Novi Jork in ji je obljubila, da se bo pred odpotovanjem v Avstrijo mudila nekaj dni pri njej.

Potem se je Helena poslovila od Roberta Vilkes in se Juno odpeljala.

A že drugi dan se je pretrgala vožnja v Denfer in to je imelo svoj vzrok.

Denfer je bilo namreč mesto, v čigar bližini je menda stanoval farmer Milton, ki je imel toliko časa Lidijo pri sebi.

Tako se je vsaj v Kolumbiji zatrdilo Juni, in Helena se je hotela prepričati, če je bil otrok res v Severjevih rokah.

Ker je bila Helena od vožnje zelo utrujena, je prevzela Juno poizvedovanje; a brez uspeha, ker nihče ni vedel farmerja Miltona.

A ker je v bližini Denferja stanovalo mnogo naselnikov v prav brezljudnih krajih, Helena še ni opustila upanja, posebno ker je bila Juno neutrudljiva v neprestanem iskanju in povpraševanju.

Tako je zvedela zamorka nekega dne, da ima neki farmer svoje bivališče ob pobočju skalnatega gorovja.

Takoj je bila odločena poiskati tega moža, kojega ime ni bilo nikomur znano.

Ker se je Juno takrat, ko je to zvedela, ravno vračala z brezuspešnega izleta domu, ni svojej gospodinji ničesar povedala, temveč se takoj napotila na označeni kraj.

Zamorka je morala prav daleč iti, predno je dospela tje.

Nazadnje je prišla v pusto pokrajino, kjer ni bilo videti daleč na okoli ni enega človeškega bivališča.

A kor je bila natanko poučena o legi farme, korakala je Juno čvrsto dalje in ugledala končno precej zapuščeno farmo, kjer je imel biti željno iskani farmer.

Kmalu je prišla do ograje, kjer ji je skočilo nasproti več velikih, kosmatih psov, katere je mogel pomiriti le glasen, jezen glas iz hiše.

„Kaj hočeš tu, zamorka?“ zavpil je oduren mož, ki se je ravno prikazal na pragu.

Juno je takoj videla, da to ni mogel biti farmer Milton, a stopila je bližje in ga vprašala po imenu.

„Pojdi z menoj“, odvrnil je farmer osorno, ter stopil nazaj v hišo; kamor mu je sledila Juno.

Tu je odprl neka vrata in pahnil zamorko notri.

Predno se je ta zavedla, zaprla so se vrata in Juno je bila ujeta.

Majhna soba je imela samo eno ozko okno, skozi katerega zamorka ni mogla zbežati; razun stola je bilo v umazanem prostoru samo slabo ležišče.

Juno je bila iz sebe nad svojo neumnostjo, da se je tako neuporno podala v past.

Slutila je, da jo sedaj čakajo hudi časi.

Farmer je bil namreč eden takoimenovanih skvaterjev (t. j. naselnik brez pravnega imena, ki se naseli v kakem pustem, samotnem kraju in obdeluje zemljo, ki ni njegova), kateri se vesele, če si morejo preskrbeti na nepošten ali protipostaven način po ceni delavce.

Zamorka mu je prišla ravno prav, ker je moral do sedaj obdelavati polja z ženo in dvema odraslima sinovoma.

Sedaj je imel eno delavno moč zastonj in je sklenil, najstrožje paziti na zamorko, da mu ne zbeži.

Tako je morala uboga Juno takoj drugo jutro na polje in tam delati najtežja dela.

Pri tem je bil beg nemogoč, ker sta jo stražila dva velika psa in ona ni imela nobenega orožja.

Ko bi bila tudi eno živalij ustrelila, bi jo bila druga gotovo napadla in potem bi bila izgubljena.

Zamorka je bila nad tem obupana, tembolj ker njena gospodinja ni mogla slutiti, kje je in kar je bilo že huje, Juno je imela skoraj ves denar všit v krilu, tako da je bila Helena izpostavljena naj večji bedi.

Zamorka je naredila tisoč načrtov za beg, a nobenega ni bilo mogoče izvršiti, ker so skvater in njegova družina kar najbolj pazili na njo.

Komaj da je dobila najpotrebnejši živež, nasprotno pa je bila mnogokrat tepena, če je po mnenju njenega nečloveškega ukazovalca premalo delala.

Tu ni bilo sredstva se odtegniti rokam svojih mučiteljev.

Čakati je morala in upati, da bi se ji vendar enkrat posrečil beg.

Kakor je Juno slutila, je bila Helena v največjem strahu za zvesto služabnico.

Ko se zamorka ni vrnila, je mislila Helena, da se ji je pripetila kaka nesreča.

Tudi so bila vsa poizvedovanja brezuspešna, ker ni slutila, da se je zamorka podala v tako oddaljen kraj.

Potekel je dan za dnevom, a June ni bilo, kar je spravilo Heleno v največjo obupnost.

K temu je prišla še beda, ker je imela le malo denarja, skoraj vso gotovino je imela Juno s seboj.

Kaka druga bi bila morda mislila, da je zamorka z denarjem ušla, a Helena je predobro poznala svojo Juno, ko da bi bila le en trenotek kaj tacega mislila.

Mesta ni mogla zapustiti, ker ji je manjkalo sredstev k daljnemu potovanju; Mariji pisati in jo prositi pomoči, ji ni dopustil ponos; torej ji ni preostalo druzega, ko zopet iskati kako službo.

A to je bilo težavno, ker jih je bilo v Denferju mnogo brez posla in je Helena vsako ponudbo, ki je imela kako skrito misel, odločno odklonila.

Tako ji ni moglo oditi, da je v kratkem potrošila zadnje novce in lakota je trkala na vrata.

Pa tudi v tem strašnem položaju ni za trenotek zgubila svojega zaupanja v Boga.

Vsaka druga bi si bila pomagala s pismom do Marije ali do prednice v Honston, ona pa je rajši trpela naj večje pomanjkanje.

Vedno je še upala na Junino vrnitev in ni hotela prej mesta zapustiti, da bi ne zvedela kaj zanesljivega o usodi zveste zamorke.

Helena je morala, da se je preživela, vse prodati, kar je zamogla količkaj pogrešati, a tudi ta borna pomoč je zmanjkala, in, če ne bo našla kmalu kak zaslužek, ji preti največja revščina.

In tako bi bila morala reva sprazniti bridki kelih trpljenja do dna, ko bi ne bila čutila gospa, pri kateri je stanovala, človeško ginjenost.

Ta gospa je imela sorodnika, kateri je imel v neki veliki trgovini v Denferju dobro službo.

To je bila ena onih trgovin, v kateri se lahko vse kupi, enako, ali zadene stvar največjo potrato, ali pa najsilnejšo potrebo.

V tej trgovini je bilo več izpraznjenih mest pisaric in gospodinja je to povedala Heleni ter pristavila, da ji je sorodnik obljubil, ji eno teh mest preskrbeti.

Helena se je takoj podala v trgovino, da bi se predstavila. Z nekim strahom je stopila v palači podobno poslopje, v katerem je vladala največja živahnost in marljivost.

Kmalu je bila sredi gneče ljudij, ki so je v velikih prostorih vedno premikala sem in tja in dolgo je morala povprašati, predno je našla pisarno.

Tu je bilo zbranih vže več deklet, katera so tudi iskala službe in so radovedno ogledovala bledo tujko.

Ni trajalo dolgo, da je prišla Helena notri in je stala pred gospodom, kateri je obljubil njeni gospodinji, da bo za njo skrbel.

Plaho mu je predložila svojo prošnjo, a gospod je obžalovaje zganil z ramami.

„Žal mi je; ko bi bili prišli le en četrt ure poprej, bi Vas bil vzel. Sedaj so vsa mesta oddana.“

Helena je občutila najbridkejšo prevaro.

Kaj se naj zdaj ž njo zgodi; — ali nesreča še ni bila dovolj velika?!

Ravno je mislila pisarno zapustiti, ko jo je ena deklet držala nazaj.

„Ostanite še trenotek, gospodična“, zaklicala je in se obrnila proti gospodu, kateri jo je v službo vzel.

„Premislila sem si“, reklo je dekle, „plača mi je premajhna, in jaz zato ne bom nastopila službe!“

„Kakor Vam drago“, odvrnil je gospod kratko in se obrnil k Heleni, katero je oživelo novo upanje.

„Sedaj lahko dobite izpraznjeno mesto,“ je dejal. „Delo je lahko; plača znaša začetkoma 10 dolarjev na mesec; od 8. ure zjutraj do 9. ure zvečer morate tukaj biti razun ene ure opoludne. Ali hočete nastopiti?“

„Da“, odvrnila je Helena, ki je bila vesela, da bo vsaj obvarovana lakote.

„Dobro, pridite torej jutri zjutraj ob 8. uri tu sem v pisarno“, je bil mirni odgovor.

Helena se je podala domu in se zahvalila prijazni gospodinji, po koje pomoči je bila vsaj obvarovana najhujšega.

Slutila ni, kako trpke ure ji bo prinesla prihodnjost.

322. poglavje.
Pisarica.

Drugo jutro je šla Helena takoj v trgovino, kjer je poiskala pisarno, v kateri je bila včeraj v službo sprejeta.

Manjkalo je še malo do 8. ure, ko je stopila vanjo, a gospod, kateri ji je včeraj podelil službo, je bil vže navzoč.

Na Heleno je naredil zaupljiv utis, tudi ga je njena gospodinja opisala kot moža, ki si je šele po dolgem napornem delovanju priboril to službo.

Gospod Barker, to je bilo njegovo ime, je pozdravil Heleno, katera se je bila ustavila pri vratih.

„To je prav, gospodična Sever“, je zaklical, „točnost je duša trgovskega življenja, Vaše tovarišice tega navadno nočejo razumeti. A sedaj pojdite z menoj, da Vam odkažem Vaše delo.“ —

Helena je sledila prijaznemu možu, ki je ž njo zapustil pisarno in šel v blagajniški prostor.

Tam je bila samo ena dama navzoča, katero je gospod Barker uljudno pozdravil, koja je pa komaj odgovorila.

Gospod Barker je predstavil Heleno, pri čemur je ta zvedela, da je stala pred svojo prihodnjo ukazovalko.

Gospica Galton je bila poslovoditeljica, kot taka je bila deležna neomejenega zaupanja gospodarja, katerega Helena do sedaj še ni videla.

Gospica Galton je bila impozantna prikazen, čednega obraza, a na Heleno ni naredila dobrega utisa, marveč se ji je zdelo, kakor da bi bila prevzetna ošabnica, ki gleda na svoje podložnike kakor na sužnje.

Helena je imela kmalu priložnost prepričati se, da njen sum ni bil neopravičen.

Komaj je gospod Barker zapustil prostor, ko se je gospica Dalton obrnila k Heleni.

„Tam je Vaše mesto“, rekla je z zapovedljivim glasom, „brez mojega dovoljenja ga ne smete zapustiti; Vaše delo obstoji v izpisovanju računov, katere dobe kupci tu pri blagajni!“

Helena je takoj šla na svoj prostor in ni videla sovražnega pogleda voditeljice.

„Tak obrazek“, mislila je gospica Galton, „no; jaz jo bom že priganjala k delu!“

Kmalu so prišla tudi druga dekleta, Helenine tovarišice, katera je voditeljica karala zaradi prepoznega prihoda. Molče so se te podale na svoje sedeže in kmalu je marljivo pisanje izdalo, da je bilo vse pri delu.

Tudi Helena je pridno pisala in se naglo privadila svoje naloge, h kateri ni bilo treba posebnih vednostij.

Ni ji odšlo, da je gospica Galton večkrat stopila za njo in gledala njeno delo.

A voditeljica je zopet odšla, ne da bi bila izustila besedo pohvale ali graje.

Helena se je oddahnila, ker se je bala izraza nezadovoljnosti, a kmalu si je postala svesta, da je dama prava tiranka.

Mlada dekleta so bila vedno karana, tako da so se kupčevalci mnogokrat začudeno ozrli po razburjeni voditeljici.

Helena je, ne da bi bila pogledala kvišku, marljivo pisala svoje račune, ko je opazila, da je gospica Galton stopila k nji in pregledovala njeno delo.

„Vi pišete prepočasi, gospodična Sever“, rekla je ostro, „če ne bodete hitreje delali, Vas ne moremo rabiti!“

Helena je prebledela; naj bi zgubila tudi ta borni kruh?!

„Ali ne znate odgovoriti, ali ste preslišali, kar sem Vam ravno rekla?“ zaklicala je voditeljica znova.

„Ustregla bom Vašej želji“, odvrnila je Helena, ki je naglo nadaljevala svoje delo.

„Da, za to moram nujno prositi, drugače ste takoj odpuščeni!“ je bil brezsrčen odgovor.

Druga dekleta se niso upala vzdigniti oči, ker je gospica Galton vedno gledala k njim in vsako obotavljanje najstrožje grajala.

In to vse za slabo plačo, ki je komaj zadostovala za življenje.

Vsak ugovor ali najmanjša neubogljivost se je kaznovala s takojšnim odpustom, saj jih je bilo dovolj na izber, ki so prosili za to malo službo.

Pri tem pa ni bilo nikdar tiho v veliki dvorani, ker so vedno dohajali tujci, da bi pri blagajni plačali zneske in dobili kupljeno robo.

Neprenehoma je šumelo govorjenje v velikem prostoru in vedno se je slišalo cvenkanje denarja, ki se je naštel na mramornate mize.

Heleno je mučil glavobol, a le za trenotek je pritisnila roko na vroče čelo, ko je vže gospica Galton to opazila.

„Počivati imate časa opoludne“, zadonel je njen ostri glas, „tu leže zopet nerešeni listi; prositi Vas moram, da jih takoj vpišete; kupci ne smejo čakati!“

Helena se je vže po prvih besedah nagnila čez svoje delo je naglo pisala naprej, akoravno so ji črke plesale pred očmi in ji je glava žarela ko ogenj.

V tem je nakrat utihnila voditeljica in pozdravila starejšega gospoda.

To je bil gospod Davenport, posestnik trgovinske hiše. Helena ga je le plaho pogledala, ker se je bala, da bo tudi on tak ko gospica Galton; a bila je prijetno iznjenadena, ko je videla, da kaže obraz starega gospoda dobrodušnost in blagosrčnost.

Gospod Davenport je vidno dobro poznal svoje uslužbence, ker je ogledoval le na novo sprejete dame in med njimi seveda zapazil nesrečno Heleno.

Principal je za trenotek osupnil, ko je zagledal lepi obraz, a ne samo to mu je padlo v oči, temveč človekoljubni gospod je takoj spoznal, da se nova uslužbenka bori z utrujenostjo.

„Kako se piše bleda dama tam?“ vprašal je gospico Galton.

„Sever“, je bil odgovor, „a za trgovino se mi ne zdi posebno pripravna, ker po mojem mnenju prepočasi dela.“

Helena je bila slišala vprašanje in brezsrčni odgovor, a pogledala ni kvišku in marljivo dalje pisala.

„Mislim, da preveč zahtevate od dam, ki morajo tu ves delati“, odvrnil je gospod Davenport mirno. „Gospica Sever je videti bolehna; sploh je pa šele od danes zjutraj tu, torej nikakor ne more toliko storiti kakor dame, ki so že delj časa tu.“

Gospica Galton ni odgovorila, a nesrečnici poslala sovražen pogled, ki ni obetal nič dobrega.

„Danes zvečer bo odpuščena“, mrmrala je zase.

Gospod Davenport je še vedno gledal k Heleni.

„Kako lep obraz“, mislil je, „kdo ve, kaj je reva prestala, predno je za pičlo plačo pisarice stopila v službo.“

Staremu gospodu je menda pri teh mislih nekaj padlo v glavo, ker se je zopet obrnil k voditeljici.

„Povejte mi še eno, gospica Galton“, rekel je z mirnim glasom. „Ker je, kakor vidim, več novih dam, moralo se jih je prej kaj odpustiti. Ali so prejšnje pisarice izostale?“

„Nekaj sem jih odpustila, ker niso bile za rabo“, odvrnila je voditeljica mehko. „Vi ste imeli v zadnjem času preveliko dela, zato sem sama odpustila malomarne delavke.“

Čelo starega gospoda se je zgubančilo pri teh besedah, a glas je ostal miren.

„Tako, sredi meseca?“ je odvrnil. „No, kar se je zgodilo, se ne da popraviti. A v prihodnje bom sam odpuščal moje uslužbence in Vas prosim, gospica Galton, da mi vsakokrat predložite Vaše mnenje, na kar bom sam odločil.“

Voditeljica se je ugriznila v ustni in uprav besno pogledala nesrečno Heleno.

„Meni se zdi, da gospica Sever nikakor ne bo zadostovala zahtevam naše trgovine“, rekla je končno s prikrito jezo.

Gospod Davenport ni odgovoril, temveč je šel k Heleni in pregledal nekaj računov, katere je bila ta ravnokar spisala.

Med tem časom ji je srce močno bilo.

Če bi delo ne zadostovalo, stala je pred največjo bedo.

A principal ni izgovoril strašne besede „odpuščena“ temveč se je obrnil h gospici Galton, katera je bila pristopila.

„Delo dame mi popolnoma zadostuje“, rekel je tiho voditeljici, „ponovim Vam, gospica Galton, da preveč zahtevate od ubogih deklet, katera tu delajo.“

Pri teh besedah je še enkrat pogledal lepi bledi obraz Helene in je potem zapustil dvorano, da bi ogledal še druge prostore.

Gospica Galton je pihala jeze.

Ker gospodar pri vsej svojej dobrovoljnosti ni poznal ugovora, ni mogla odpustiti Helene, ki je je bila trn v očesu, in je morala na drug način poskusiti jo odstraniti.

Gospod Davenport je bil vdovec, in voditeljica je mislila, da jo bo še vedno krepki mož vzel nekdaj za ženo. Ker je bila sama impozantna prikazen in je vodila celo trgovino skoraj sama, je bila prepričana, da bo kmalu dosegla cilj svojih želja.

A do sedaj ni gospod Davenport, akoravno je prijazno občeval ž njo, pokazal nič o takih namenih, in gospica Dalton je poskušala so gospodarju neobhodno potrebno narediti in na tak način postati vladarica stare trgovinske hiše.

Lepota Helene ji je vzbudila zavist, in ker je bila do sedaj vajena, vse nji neljube osebe takoj odpustiti, ji je bil sklep gospoda Davenporta zelo neprijeten.

Helena je tudi takoj občutila, kaj pomeni sovraštvo vsemogočne gospice Dalton, ker jo je ta vedno opazovala in pri najmanjšem obotavljanju brezsrčno grajala.

Zato je bila Helena srečna, ko je prišla popoludanska ura in je mogla hiteti domu, da bi pri svojej gospodinji zavžila revni obed.

Dobra žena ni bila včeraj malo razkačena, da se je njeni varovanki odmerila tako slaba plača, a rekla ni nič, temveč spodbujala Heleno, po možnosti izpolniti svoje dolžnosti, ker bi potem kmalu dobila višjo plačo.

Helena je bila srečna, da ji je gospodinja za osem dolarjev dala hrano in stanovanje; ostala sta ji vendar še dva dolarja, za koja bi si morda sem in tje kupila kako potrebno oblačilo.

Medtem ko se je razgovarjala z dobrovoljno gospo o tej zadevi, bližala se je poludanska ura svojemu koncu, in Helena je hitela v trgovino, da bi ne dala vzroka k pritožbi.

Seveda je bila prva izmed vseh uslužbencev, a gospica Galton, ki je obedovala v hiši, je tudi kmalu prišla in takoj iskala priložnosti jo mučiti.

„Hitro pojdite na Vaše mesto“, zaklicala je Heleni, „tu smo vajeni točnosti, in Vi ste se zakasneli!“

To je bila sicer laž, ker je še v tem hipu manjkalo par minut do določenega časa.

A Helena je sklenila vse molče pretrpeti, ker bi se le tako mogla rešiti naj večje bede.

Ravnanje gospice Galton je bilo tembolj krivično, ker ni poznejše prihajajočim tovarišicam Helene rekla ene očitajoče besedje, in ta je morala v svojo prestrašenost kmalu opaziti, da je bila za poslovodinjo le zaničevana podložnica, nad kojo je lahko razsipala svoj srd.

Komaj da se je kedaj odmaknila od Heleninega prostora in jo je venomer grajala, akoravno je ta skušala z uprav angelskim potrpljenjem zadovoljiti svojo mučiteljico.

Celo druga dekleta so skrivaj neodobravajoče pogledovala brezsrčno damo, ki je vedno godrnjala nad Heleno in ji ni dala en trenotek miru.

A njena navzočnost je bila potrebna v zgornjih prostorih in tako je zapustila gospica Gralton dvorano, ter še enkrat priporočila uslužbenkam marljivost.

Vse se je oddahnilo, ko je odšla.

Poleg Helene je sedelo mlado dekle, katero jo je tekom časa večkrat z usmiljenjem pogledalo.

„To je prava furija“, rekla je tiho Heleni, katera je hitela pisati dalje, „pri tem ravna, kakor bi ji bili kaj žalega storili. Poslovodkinja prav za prav ne mara nobene izmed nas, a čudno je vendar, da se je takoj prvi dan s tako jezo spravila nad Vas!“

„Potrudila se bom, si pridobiti njeno zadovoljnost“, odvrnila je Helena milo.

„Ne varajte se“, reklo je dekle, „jaz poznam damo dovolj dolgo, ona je strah vse trgovine, in če bi gospodar vedel, kako nas vse trpinči, bi se ji drugače godilo. Njemu nasproti je dobra in prijazna; a sama je pravi satan. Saj gospod Davenport ne sluti, kako se nas tu plačuje, a nihče se ne upa govoriti, ker ona sama odmeri visokost plače!“

Helena je molčala, a v duhu je pritrdila mladej deklici.

Kaj je bilo to 10 dolarjev! Kdor ni hotel živeti v najskromnejših razmerah, je bil prisiljen prodati svojo čast, da bi končno poginil v sramoti.

„Ali ste Avstrijanka, gospodična?“ vprašala je Helena soseda zaupno. „Jaz — — —“

Prenehala je, ker jo gospica Galton ravno stopila v dvorano in se takoj ozrla k sovraženi.

Akoravno je mlado dekle takoj pri njenem ustopu umolknilo, je gospica Galton opazila, da je govorilo s Heleno in je takoj prišla k njima.

„Kaj imate tu govoriti?“ zarohnela je poslovodkinja nad prestrašeno. „Ali ne poznate pravil, da se pri delu ne sme govoriti. Naj to še enkrat vidim, bodete takoj odpuščeni.“

Tako je hudobnica še nekaj časa vpila, ne da bi se bila zmenila za množico kupcev.

A ti so postali pozorni na Heleno, tako da ni trajalo dolgo, da se je splošno opazila njena lepota.

Kmalu so švigali radovedni ali drzni pogledi k Heleni, katera je nagnila glavo globoko na delo.

Ker je pa sedela precej blizu blagajne, se ni mogla odtegniti očem tujcev.

Med kupci sta bila dva gospoda, po obleki videti lahkoživca.

Ta dva sta neprenehoma gledala nežno postavo in ljubki obraz Helene, koje velike temne oči so se borile s solzami. Gospoda sta važno, a tako tiho govorila med seboj, da ju ni nihče razumel.

A v njunem vedenju in njunih pogledih ni bila smela drznost, temveč neko občudovanje lepote revne pisarice; ostala tudi le par minut in potem zginila v množici.

Helena je smela biti srečna, da se je gospod Davenport izrekel proti odpustu od strani poslovodkinje, drugače bi bil prvi dan njenega delovanja v trgovski hiši tudi nje zadnji.

Ker je pa gospodarjeva prepoved preprečila samovoljno ravnanje gospice Galton, spustila je ta vso svojo jezo nad nedolžno; tudi druge uslužbenke so občutile njeno jezo, a tudi te so bile tako ponižane, da so vse mirno prenašale.

Helena je bila srečna, ko se je bližal večer in se je zaprla velika trgovina.

Tudi je bila nje mučiteljica v večernih urah večkrat v zgornjih prostorih, tako da je bila vendar nekaj časa rešena večnega zbadanja.

Soseda se ji je pridružila na potu domu, in ker je mlado dekle naredilo na Heleno jako ugoden utis, ji je bila nova znanka dobro došla.

„Čudno je vendar, da je gospica Galton takoj prvi dan tako osorno nastopila nasproti Vam“, je rekla Helenina spremljevalka, „vse se je boji in jo sovraži, ker nas vse trpinči, a Vas posebno zaničuje; danes sem večkrat opazila, kako strupeno Vas je pogledala.“

Heleni je bilo težko pri srcu, a saj je morala potrpeti, ker bi bila drugače izpostavljena naj večji bedi.

„Morda bom z neutrudnim delovanjem dosegla, da bo gospica Galton bolje ravnala z menoj“, odvrnila je milo.

„Ta!“ zaklicala je deklica. „Ne, gospica Sever, ne verujte tega, jaz sem zdaj vže pol lota v Davenportovi trgovini in vem, da ima poslovodkinja kamenito srce. Z vsemi ravna grdo, a Vas pa posebno sovraži, to mi lahko verjamete!“

323. poglavje.
Bele sužnje.

Helenina nova znanka je žal govorila preresnično, ker so ji naslednji dnevi v resnici prinesli peklenske muke.

Medtem ko je gospica Galton prej raztresala svojo jezo na vse uslužbenke, je zasledovala zdaj skoraj Heleno samo z uprav smrtnim sovraštvom.

Samo en trenotek ji je bilo treba ustaviti pisanje, ali plaho pogledati na stran, takoj je bila neizprosna mučiteljica pri nji ter jo karala s surovimi psovkami.

Kaj je reva trpela pod tem ravnanjem, se ne da popisati; saj je gospica Galton svojo očitno sovraštvo napram Heleni gnala tako daleč, da so celo kupci mrmrali nad toliko brezsrčnostjo.

Helena je prihajala vedno par minut pred določenim časom, a vendar jo je gospica Galton vedno obdolžila zakasnitve, akoravno je poznejši prihajajočim tovarišicam to redkokedaj očitala.

Svojega sedeža Helena sploh nikdar ni smela zapustiti, tako da je od utrujenosti večkrat skoraj omedlela, posebno ker je gospica Galton skrbela, da je vedno v naj večji naglici delala.

Akoravno je Helena izvršila svojo nalogo brez pogreška, je imela poslovodkinja vedno kaj grajati in je tolikokrat na dan ponovila svoje žuganje z odpustom, da je bila Helena vedno pripravljena na najhujše.

Tako je minulo nekaj tednov, kateri so bili Heleni dolgi kakor celo leto.

Akoravno je bila policija obveščena o Junini izgubi, vendar nje ukazovalka do sedaj ni dobila nobenega poročila o bivanju zveste zamorke, in zato je morala prestati v teh neznosnih razmerah.

Gospica Galton je postala od dne do dne bolj brezobzirna napram Heleni, katera žal ni poznala vzroka, ki je vzbudil brezmejno razkačenost poslovodkinje.

Helenine tovarišice so občutile najiskrenejše sožalje z revo, a pomagati ji niso mogle.

Ko je Helena dobila prvo plačo, dala jo je takoj svoji usmiljeni gospodinji, ker jo je ta več dni zastonj preskrbela.

A dobra žena ni vzela več ko osem dolarjev in je pri tem storila vse možno, da bi osrčila svojo varovanko, ker je upala, da bi Helena sčasoma dobila višjo službo.

A za to je bilo malo upanja, ker je gospica Galton slikala Helenino delovanje kot prav pomanjkljivo in je celo pri gospodu Davenportu predlagala njen odpust.

Do sedaj se ta vsekakor ni izvršil, ker se je gospodar večkrat osebno prepričal o izvrstnem delu Helene.

To pa je hudobno poslovodkinjo tolikanj razkačilo, da je ravnala ž njo slabše kakor s sužinjo, tako da so surove psovke vedno bolj vzbujale nejevoljo v blagajniškem prostoru navzočih.

V tem je prišla Heleni v največjem poniževanji nepričakovana pomoč.

Blagajničarka, stara, čislana in od poslovodkinje popolnoma neodvisna dama, je imela usmiljenje s trpinko in je sklenila, ji pomagati.

Seveda to ni bilo lahko, kor je gospica Galton neomejeno ukazovala v trgovini, in zato ni preostalo blagajničarki drugega, ko gospoda Davenporta opozoriti na brezobzirno ravnanje s Heleno.

Bilo je ravno o poludanski uri.

Gospica Galton je bila odsotna, ko je stopila blagajničarka v dvorano, kjer je gospod Davenport ravno pregledoval nekaj knjig.

Prilika je bila ugodna, in blagajničarka je bila takoj odločena jo porabiti, ker se je morala gospica Galton kmalu vrnili.

Gospod Davenport je pozdravil blagajničarko, v katero je imel brezmejno zaupanje, s prijaznimi besedami, kar je v dami še potrdilo namen, Heleni pomagati.

„Rada bi Vas na nekaj opozorila, gospod Davenport“, rekla je gospodarju, kateri je pristopil k njej.

„Ali ste opazili kak nedostatek v moji trgovini?“ vprašal je ta radovedno.

„Ne, to ravno ne; samo prositi sem Vas hotela, da bi poslovodkinja ne mučila tako neopravičeno tu naslavljene pisance, gospodične Sever; to ni mogoče več gledati, kako ona ravna z ubogim dekletom.“

Gospod Davenport je kazal zelo resen obraz, a odgovoril je mirno:

„Gospica Galton ima moje zaupanje, ker sem prepričan, da ima v mislih samo korist moje trgovine; ali ne sodite malo preostro?“

Blagajničarka je zganila z ramami, a odgovorila ni, ker se je gospica Galton ravno vrnila in se takoj obrnila na gospoda Davenporta.

Ta je govoril s poslovodkinjo kar najbolj prijazno, tako da se je blagajničarka udano zopet podala na svoje delo.

Tudi gospod Davenport je kmalu na to zapustil dvorano, da bi se podal v svojo pisarno.

Kakor običajno, prišla je Helena prva in pogled na sovraženo je bil poslovodkinji znamenje, svoje surovosti razsipati nanjo.

„Ali ne morete prej priti, gospica Sever“, je zaklicala a svojim hreščečim, neprijetnim glasom, „vsak dan zamudite, temu bodem na vsak način naredila konec!“

Helena se je mirno podala na svoj prostor in takoj vzela pero v roko.

A njena mučiteljica je vže stala poleg nje in je pregledala njeno delo.

„Vaša izobraženost je videti jako pomanjkljiva“, je zaklicala strupeno. „drugače bi ne izgotovili tako slabih del; le poglejte, kako je to pisano, — ne, tega ne morem rabiti, pišite takoj še enkrat.“

In hudobna gospica Galton je raztrgala čedno pisane račune in jih vrgla na mizo.

Nobeden navzočih ni opazil, kako je skozi majhno odprtino vrat, katera je bila ločena z zeleno zaveso od pisarne gospodarja, gledala glava gospoda Davenporta v dvorano.

Ravno ko je gospica Galton vrgla raztrgane papirje na mizo, stopil je gospodar v blagajniško dvorano.

„Naj prvo potrdim, da še manjkata dve minuti do ene ure“, je rekel mirno osupnjeni poslovodkinji. „Vi ste se gotovo motili v času, gospica Galton, ko ste damo karali radi prepoznega prihoda. Sploh opazim, da še ni nikogar drugega tu.“

„Vse pridejo prepozno!“ izbruhnila je besna gospica Galton.

Gospod Davenport ni odgovoril, temveč je stopil k Heleninemu pultu, kjer je vzel v roke raztrgane račune.

„Zakaj ste uničili to delo, gospica Galton?“ vprašal je popolnoma mirno.

„Ker ga ne morem rabiti“, škripala je ta, „pisano je slabo in napačno.“

„Meni zadostuje!“ je odvrnil gospod Davenport mirno, a krepko. „V prihodnje bi Vas prosil, da ne raztrgate takih del, ker ne morem najti nobenega pogreška!“

Blagajničarka je komaj prikrila veselje nad karanjem in je skrivaj pogledovala k poslovodkinji, koje obraz je bil same jeze kar zelen.

Gospod Davenport je stopil sedaj k blagajničarki.

„Včeraj ste me prosili, naj Vam dam kako damo v pomoč k Vašemu odgovornemu delovanju. Če sem Vas prav razumel, se gre za izvršitev blagajniških listov. Ravnokar sem se prepričal, da gospica Sever prav zanesljivo računi, in zato porabite od jutri naprej to damo za Vašo pomočnico.“

Helena, je hvaležno pogledala k človekoljubnemu gospodarju in ni zapazila srditega pogleda gospice Galton.

Gospod Davenport pa ni spremenil obraza, temveč je govoril hladno in mirno, kakor da bi ga vsa stvar ne brigala.

Obrnil se je zopet k Heleni.

„Ta služba, katero sem Vam ravnokar odkazal, je težavnejša, ko razmeroma lahko delo, katero ste tu izvrševali, z izpisovanjem računov“, je rekel gospod Davenport. „Upam, da bodete tudi opravičili zaupanje, katero s tem stavim v Vas.“

„Vse bom storila, da bodete zadovoljni z menoj, gospod Davenport“, je odvrnila Helena tiho.

„Dobro, dobro“, prikimal je stari gospod, ter se zopet obrnil k blagajničarki. „Kako plačo pa ima gospodična Sever prav za prav?“

„Deset dolarjev“, odgovorila je ta naglo in zaničljivo pogledala gospico Galton.

„Na mesec?“ vprašal je gospod Davenport začudeno. „Ali je to resnica, gospica Galton?“

„Da“, odvrnila je ta priliznjeno, „za take podrejene službe ne moremo več dajati, gospod Davenport; jaz imam pri tem samo korist trgovine v očeh, in zagotovim Vam, da dobimo za ta denar dovolj ljudij!“

A obraz gospodarja, ki se je bil zelo stemnil, se tudi pri teh besedah ni zjasnil.

A spoznati ni dal ni pohvale ni graje.

„Gospica Sever dobi od danes naprej petdeset dolarjev mesec“, je rekel blagajničarki, ne da bi se bil zmenil za jezo gospice Galton.

Helena se je hotela gospodu Davenportu zahvaliti, a ta je smehljaje odbranil.

„Jaz ne zahtevam zahvale!“ je rekel. „Če izpolnite dolžnost, je plača majhna, ako bom pa zvedel po blagajničarki, da ste sposobni za novo službo, bom plačo primerno zvišal!“

Pri zadnjih besedah se je gospod Davenport obrnil in zapustil blagajniški prostor.

Nekatere tovarišice Helene so tekom razgovora vstopile in so deloma slišale gospodarjeve besede.

Mlade deklice so davno občutile najglobokejše pomilovanje z mučenico, in zato je marsikateri škodoželjni pogled zadel poslovodkinjo, ki je sedaj kakor besno razgrajala na prepozno došle.

Vmes je vprav tigersko pogledovala tresočo Heleno, ki je opravljala svoje delo, ne da bi vzdignila oči.

Njena navzočnost pa je bila potrebna v drugih prostorih in zato je morala peneča se jeze zapustiti blagajniško dvorano in za nekaj časa ustaviti mučenje svojih žrtev.

Vzlic temu, da je bila Helena silno vesela nad zboljšanim položajem, je bila vendar zelo v skrbeh, da bi v svoji novi službi ne bila še bolj izpostavljena hudobijam gospice Galton.

Blagajničarka je bila sicer popolnoma neodvisna od poslovodkinje in je od sedaj naprej tudi lahko Heleni odkazala v njeno nalogo, a reva je bila slej ko prej pod nadzorstvom neizprosne furije, ki je smela vsak pogrešek neusmiljeno kaznovati. —

Mlade deklice, Helenine tovarišice so privoščile mučenki iz srca zboljšanje, akoravno so bile same slabo plačane, a tudi one niso mogle Heleni zatajiti, da je tudi sedaj izpostavljena hudobijam gospice Galton.

Da je bilo to res tako, je morala Helena kmalu zvedeti, ker je gospica Galton, ko se je komaj vrnila, takoj padla čez njo in njeno delo kritikovala na najsurovejši način.

Vsekakor se ni upala računov uničiti; tudi je večkrat plaho pogledala na zvezna vrata, kjer bi gospod Davenport morda utegnil prisluškovati.

Kmalu si je morala Helena priznati, da se je po posredovanju gospoda Davenporta njen položaj le poslabšal.

Gospica Galton se ni umaknila od nje in je postala v njenem govorjenju tako zlobna, da je Helena le težko zadržala solze. —

„Aha, sedaj postanete še celo sentimentalni,“ zasmehovala jo je hudobna ženska. „Prihranite si ginjenost do doma, tu imate delati, drugače si lahko drugod iščete službe!“

Blagajničarka je pri teh besedah jezno poskočila kvišku, in ker ravno ni bilo kupcev, stopila je k razkačeni, ki je ravno zapustila Heleno.

„Od jutri zjutraj dalje bo delala gospica Sever pri meni,“ zašepetala je poslovodkinji, „jaz Vas moram vendar prositi, da ne mučite ubogega dekleta na tako neodgovoren način, drugače bom še enkrat opozorila gospoda Davenporta.“

„Ah, Vi ste bili, ki ste mi danes preskrbeli svarilo gospodarja,“ siknila je ogorčena.

„Da, jaz sem bila,“ je odvrnila blagajničarka mrzlo. „Gospod Davenport me pozna vže dolga leta in ve, da ga nikdar ne nadlegujem z nepristojnimi rečmi, zato sem ga opozorila na pridnost in skrbnost gospice Sever. Če Vam to morda ni prav, se vsak čas lahko pritožite čez mene pri gospodu Davenportu!“ —

S temi besedami se je blagajničarka vrnila na svoj prostor, ker so stopile ravno nove kupčevalke v dvorano.

„Nesramnica,“ siknila je poslovodkinja izmed stisnjenih zob, a glasno govoriti se ni upala, ker jo dobro vedela, koliko je veljala pravičnemu gospodarju dolgoletna, zvesto udana blagajničarka.

Da, celo te zadovoljnosti danes ni imela, da bi mučila sovraženo, ker je bila njena navzočnost danes tako potrebna v ostalih prostorih trgovine, da se je šele proti večeru vrnila v blagajniško dvorano.

Vsi so se oddahnili, ko je vendar odšla hudobna poslovodkinja.

„No, čestitam, gospica Sever,“ je rekla Helenina soseda proti njej, „to se pravi, da s tem mislim le povišanje plače, ker ste prej ko slej na milost in nemilost izročeni naši mučiteljici. Kajti kar se tega tiče, Vas moram le obžalovati, akoravno si ne morem tolmačiti, zakaj gospica Galton ravno Vas zasleduje s tako očitnim sovraštvom. Odkar ste Vi v trgovini, se nam dosti bolje godi, ko prej, ker poslovodkinja stresa svojo hudobnost le nad Vas.“

„Jaz se ne morem spomniti, da bi bila damo kedaj razžalila,“ je odvrnila Helena žalostno, „tudi ji nisem nikdar ugovarjala, nikdar tožila, tako, da si nikakor ne vem tolmačiti njenega ravnanja.“

„Da, mi smo tu le človeški stroji in se tudi po tem z nami ravna,“ je odvrnila mlada deklica. „Saj gospod Davenport je zelo ljubeznjiv gospod, a on ne zve, kako se z nami dela in za kako pičlo plačo se moramo truditi od jutra do večera. Če bi ne stanovala pri stariših, bi se ne mogla preživeti. Le poglejte on del drugih deklet, gospica Sever; plačo imajo ravno tako slabo, a so lepo, celo elegantno oblečene. Odkod pride to, bodete vprašali. No, jaz bi Vam odgovor povedala naprej: to je poglavje polno bede in pomanjkanja, da se reve udajo grehu in potem žive po zunanjem bleščeče, a nepošteno življenje. In v bedi in revščini bodo tudi umrle te uboge sirote!“ —

820. poglavje.
Nova trpljenja.

Drugo jutro je odkazala blagajničarka Heleni prostor poleg sebe, in ji je dala potrebna navodila na tako prijazen in prikupljiv način, da je bila Helena takoj vneta za staro damo. —

Izvrstna vzgoja, katere je bila grofova hči v svoji mladosti deležna, ji je prišla prav, tako, da jo naglo razumela svojo novo nalogo in jo izvršila v največjo zadovoljnost blagajničarke.

Seveda v svoji novi službi ni bila rešena svoje neizprosne sovražnice, katera je še vedno trpinčila svojo žrtev, a gospica Galton ni mogla svojih surovostij več tako javno izrekati, ker je Helena sedela tik prostora, v katerem so hodili tujci, ki bi bili seveda vsako besedo slišali.

Tudi se je pravicoljubna blagajničarka parkrat tako odločno potegnila za Heleno, da se je morala gospica Galton umakniti, ker je le iz same osvetoželjnosti ostro grajala neko delo. —

Divjala je, ker ni mogla svoje žrtve karati pred drugimi uslužbenci in je zato iskala novih hudobij, da bi pregnala Heleno iz trgovine.

Seveda se je gospica Galton varovala svoj pravi značaj pokazati pred gospodarjem.

Če je bil on navzoč, je bila uljudna in skromna, le v njegovi odsotnosti prišla je divja narava te ženske do prave veljave.

Tako je preživela Helena bridke čase, ker se je morala vsak dan bati, da izgubi svojo službo.

Sicer jo je blagajničarka vedno varovala pred poslovodkinjo, a upliv gospice Galton na gospodarja je bil zelo velik in najmanjša malomarnost Helene bi lahko provzročila njeno uničenje.

S strahom je mislila na bedo, v kateri bi potem zopet bila in je zato po možnosti hranila, da bi v slučaju sile ne bila brez vinarja.

V tem je naključje obrnilo njeno nepopisno usodo bolje. —

Gospica Galton se je pustila necega dne zaradi bolezni opravičiti in vse v trgovini se je oddahnilo, da hudobne poslovodkinje vendar nekaj časa ne bo.

Helena je bila srečna, da bo vsaj nekaj dni rešena tisočerih hudobij, katere ji je po krivem prizadevala gospica Galton.

Tudi mlade deklice so se veselile, da so zdaj zamogle sem pa tje kako besedo spregovoriti med seboj, kor se blagajničarka ni tako strogo držala ukaza, ki je prepovedal govorjenje v trgovini.

Nakrat pa je bilo vse tiho, ko je stopil gospod Davenport v dvorano.

Gospodar je imel v roki nek spis, na katerega je gledal z zanimanjem, a zmeden posmeh je pričal, da spisa prav nič ni razumel.

„Le poglejte, kako reven je človek včasi, vzlic svojih trgovskih vednostij,“ je rekel blagajničarki, katera je bila vstala raz svojega sedeža. „Jaz znam pol ducata jezikov, in v moji pisarni je dovolj izvrstno izobraženih gospodov, a latinskega razumejo tako malo kakor jaz, in ti dokumenti so, žal, sestavljeni v tem mrtvem jeziku. Pošljite vendar koga s temi papirji k dr. V....da mi jih prestavi, jaz bodem gospoda takoj telefonično obvestil.“

„Odpustite, gospod Davenport, da se nevprašana vtikam v Vaš pogovor,“ spregovoril je mili glas polog gospodarja, „a če bi mi dovolili spise prestaviti, mislim, da mi bo mogoče to storiti.“

Gospod Davenport se je začudeno obrnil k bojazljivi govornici.

Bila je Helena, ki je močno zarudela stala zraven njega in plaho predlagala svojo prošnjo.

„Kaj razumete latinsko?“ vprašal je gospodar kar najbolj osupnjen.

„Učila sem se tega jezika,“ je Helena skromno odvrnila vprašujočemu.

„Tako, — tako;, — no, potem poskusite svojo srečo,“ je rekel gospod Davenport in Heleni ponudil spis. Skrivnosti ni v njem,“ dostavil je nekako prijazno, ko je opazil njen vprašujoči pogled, „a vsebino bi rad poznal, ker me živo zanima.“

Helena se je takoj vsedla na svoj prostor in vzela pero v roko.

Potem je vzela polo papirja in prestavila spis, staro kupno pogodbo, natančno in tako hitro, da je le izvanredno dobra vzgoja in izobrazba, katere je bila deležna, zamogla opravičiti tako vednost latinskega jezika.

Gospod Davenport je stal nekaj korakov v stran in je opazoval Heleno.

Gospodar je opazoval prelepo, bledo lice pišoče žene, ki je brez obotavljanja prestavljala vsebino listine.

„No, — ali ste zamogli razumeti?“ vpraša radovedno, ko Helena vstane in mu da list.

„Da,“ odgovori Helena ponižno; „ker ni bilo težko, sem prepričana, da sem doslovno prestavila.“

„Hvala Vam, gospica Sever,“ odgovori gospod Davenport, in zapusti dvorano.

Ali komaj je prešla ura, ko je bila Helena pozvana v pisarno gospodarjevo.

Odzvala se je klicu ne brez trepetanja, akoravno si ni bila v svesti kake malomarnosti, a vedne zlobnosti gospice Galtonove so ubožico že tako ponižale, da se je vedno tresla za svojo službo.

Ko je Helena stopila v glavno pisarno, so jo seveda tam poslujoči knjigovodjo zvedavo ogledovali.

A to je trajalo le nekaj sekund, ker jo je gospod Davenport poklical v svojo posebno pisarno.

Zdaj je sama stala pred prijaznim starim gospodom, ki je svojo lepo uslužbenko začudeno ogledoval.

„Moj prijatelj, doktor V...je bil ravnokar tukaj,“ začne gospodar, „dal sem mu brati Vašo prestavo, in on jo je našel tako natančno, kakor se je more napraviti le z izvrstnim šolskim poukom. Bili ste sprejeti v mojo prodajalno takorekoč le v pomoč in se tudi sedaj ne nahajate v posebni službi, kar se pa kmalu predrugači. Kje pa ste dobili svoj poduk, gospica Sever?“

Helena se je malo obotavljala.

Ali je mogla pripovedovati svojemu gospodarju, da je imela na Ostrovrškom gradu izvrstne učitelje in da je pozneje bila v najizbornejših penzijonatih v svoji domovini Avstriji kjer se je pripravljala za svojo, po mnenji vseh blestečo bodočnost.

Kaj so vendar ljubeči stariši upali, da bo njihova hčerka okinčana s knežjo krono, — ah, — kaj je postalo iz vsega tega upanja?!

„No, nečem siliti v Vaše tajnosti“, reče gospod Davenport, ko je opazil Helenino zadrego. „Prepričal sem se v teh dveh mesecih, kar ste v moji prodajalni, o Vaši izredni poštenosti in natančnosti, tako da Vam bom nakazal službo, ki je Vašim zmožnostim primerna. Razume se ob sebi, da se Vam bo plača temu primerno povečala, ker sicer veliko zahtevam od svojih uslužbencev, a jih tudi za izvanredna dola visoko poplačam. V nekaterih dneh Vam povem vse drugo.“

Helena se je s prisrčnimi besedami zahvalila prijaznemu gospodarju ter šla vesela zopet nazaj k svojemu delu, kjer je radovedni kasirki seveda takoj morala povedati ves pogovor z gospodom Davenportom.

„Zdaj ste pri gospodu Davenportu na gorkem“, razjasni stara dama, ko je Helena končala. „Natančno poznam našega gospodarja; neizprosen je pri vsaki malomarnosti, a ravno tako prijazen in dobrotljiv, če se z veseljem in največjo pazljivostjo dela. Le veselite se, gospica Sever, zdaj Vam gospica Galton kmalu ne bo imela zapovedovati, ker sem prepričana, da Vam gospod Davenport nakaže dobro mesto!“

In kasirka je resnico prorokovala.

Helena je že koj drugi dan dobila nadzorstvo čez posebni oddelek razprostrane trgovine.

Ob enem bila ji je plača tako povišana, da je lahko brez skrbi gledala v bodočnost in si še zraven lahko precejšnjo svoto prihranila.

Helenina mučiteljica je skoro divjala, ker je morala izostati nekaj dni iz trgovine radi svojega prehlajenja.

Zato je prišla četrti dan zjutraj že dolgo pred osmo uro, da bi sovraženo Heleno takoj zopet začela mučiti.

Gojila je proti ubožici naravnost hudobna čutila.

Ni je mogla trpeti, pred vsem zato ne, ker je gospodar Heleno branil pred njo.

Ker je gospica Galton upala, da bo enkrat soproga uglednega gospoda Davenporta, zato se je bala, da bi Helenina lepota ne naredila kakega utisa na gospodarja.

Tako je stala v prazni plačilni sobi ter pazljivo gledala proti vratom, da bi takoj planila na Heleno, kakor hitro bi se ta prikazala.

Kmalu se odpro vrata.

A mesto pričakovane se prikaže kasirka, ki je prišla vedno nekaj minut pred začetkom prodaje.

„Zakaj ni gospice Severjeve še tu?“ zakliče gospica Galton jezno. —

„Ona je z menoj prišla“, odgovori kasirka hladno.

„Tako, to je nekaj čisto novega; zakaj pa ne pride notri, naj grem morda po njo?!“ vpije razkačena ženska.

„To ni potreba“, odgovori stara dama, „gospica Severjeva je že na svojem prostoru.“

„Kaj se to pravi?“ vpije poslovodkinja divje. „Ali me hočete s svojimi temnimi govoricami zasmehovati? — Potem se bom pri gospodu Davenportu pritožila!“

„Kakor Vam drago“, odgovori kasirka mirno. „Sicer Vam pa ponavljam, da je gospica Severjeva že pri delu; prevzela je nadzorstvo čez oddelek modernega blaga.“

„Kaj?“ sikne gospica Galton škripaje z zobmi. „Kdo ji je dal to odgovornosti polno mesto?!“

„No, gospod Davenport sam“, odgovori kasirka, ter se odvrne od divje poslovodkinje.

Kakor tiger letala je gospica Galton po dvorani, medtem ko je stara kasirka komaj zadrževala svoje veselje nad osmešeno poslovodkinjo.

Kar plane gospica Galton proti privatni pisarni, kjer je bil gospod Davenport že navzoč.

Bila je tako togotna, da si je komaj vzela časa, da je pozdravila, tako da jo je gospod Davenport začudeno pogledal.

„Ali ste že zdravi, gospica Galton?“ jo povpraša s svojo prikupljivo prijaznostjo.

„Hvala“, odgovori kratko poslovodkinja. „A imam Vas nekaj vprašati, gospod Davenport. Ravnokar so mi povedali v plačilni sobi, da ste nastavili gospico Severjevo za nadzornico nad veliki oddelek za modne stvari. Ali je to res?“

„Gotovo; jaz sem sam to ukazal, ker sem popolnoma prepričan o sposobnosti te dame za to mesto“, odgovori gospodar začudeno.

Poslovodkinja je hotela vzplamteti, a še pravočasno se je premislila.

„Ali, gospod Davenport, saj gospice Sever še ne poznate“, zakliče navidezno skrbno. „Tako odgovorno mesto zaslužijo vendar drugi ljudje, ne pa tako pritepeno dekle.“

Stari gospod plane jezno pokonci.

„Ali imate dokaze za svoje obdolžitve, gospica Galton?“ zakliče.

„Ne, tega ne, ali pomislite vendar, gospod Davenport, kakšen utis narodi gospica Severjeva; jaz jo imam za dekleta, ki je že mnogo poskusila v življenji, in ne more se vedeti, če so vedno bile poštene razmere, v katerih se je nahajala.“

„Torej na samo sumničenje naj jaz damo, ki je naredila me najboljši utis, naravnost izključim?“ meni gospod Davenport. „Ne, gospica Galton, čeprav nima ta dama nikakih izpričeval, si vendar prisojam toliko človekoznanstva, da smatram gospico Severjevo kot pošteno, zanesljivo in izvanredno porabno uslužbenko. Če je kdo nepošten, se v naši trgovini takoj spozna, ker imamo izvanredno strogo kontrolo; a za gospico Severjevo bi jamčil, da se ona ne bo niti najmanjše pregrešila.“

S temi besedami vlil je stari gospod olje v ogenj, ker gospica Galton ni mogla dalje vzdržati svoje jeze.

„Jaz pa te dame nočem videti na tem prostoru!“ zavpije nad gospodom Davenportom. „Že večkrat sem prosila, da naj jo odslovi, če se ji pa sedaj ne odpove, potem pa jaz zapustim trgovino!“

Gospod Davenport je postal zelo resen, a njegov glas je bil miren kakor poprej.

„Jaz nikogar ne držim“, reče z ostrini naglasom, „tudi si morem razjasniti, kakšne razloge da imate za tako postopanje napram gospici Severjevi, ta dama Vam ni gotovo nič žalega storila, zato si morem samo misliti, da je le sitnost, kar ravnokar zahtevali od mene.“

Gospica Galton je že sprevidela, da je šla predaleč, ter ga radi tega skoro prestrašila, da sta je togota in črtenje napram Heleni tako daleč zapeljala.

Niti mislila ni nato, da bi svojo varno, in tako dobro plačano službo zapustila, ob enem je pa tudi sprevidela, da gospod Davenport Heleno visoko čisla.

„Nisem tako mislila“, jeclja konečno z zagrizeno togoto, „saj me razumete, gospod Davenport, da me je edino le moj službeni interes zapeljal, da sem se tako izrazila, ker jaz te dame prej ko slej ne smatram za sposobno za tako službo!“

„O tem si moram vendar sodbo sebi pridržati“, odgovori gospodar. „Saj Vi nimate z gospico Severjevo ničesar opraviti, ker ima zgoraj službo, katero le jaz sam nadzorujem. Če se ta dama, kar pa ne verujem, pregreši in postane zanikrna, jo seveda od te službe odstavim, a prepričan sem, da bo visoko izobražena gospica Sever svojo službo opravljala v mojo popolno zadovoljnost.“

Zadnje besede rekel je gospod Davenport z neko posebno ostrostjo.

Zdaj se je zopet pripognil čez svoje knjige, ter s tem pokazal, da smatra ta pogovor za dokončan.

Gospica Galton se tudi ni upala več spregovoriti, a ko je zapustila privatno pisarno, prestrašil se je vsak, ki jo je srečal njenih divjih plamtečih oči, ki so izdajale komaj zadržano maščevalnost.

Tako je prišla v plačilno dvorano, ker so vsi uslužbenci bili pridno pri delu.

Ti nesrečniki so dobili prvi okusiti njeno jezo, ker je bila Helena za sedaj njenim hodobijam odmaknena.

A izgubila ni upanja, da bo še uničila sovraženo Heleno.

Vedno je premišljevala o potih in sredstvih, da bi svojo prejšnjo žrtev za vedno spravila iz trgovino.

Prepričana je bila, da je Helena postala njena tekmovalka, ker jo je gospod Davenport tako izvanredno povišal.

Morda da se mu lepa tujka že tako dopade, da bi ji celo ponudil svojo roko.

Da se pa to ni smelo zgoditi, to je gospica Galton trdno sklenila, in upala je, da se že v kratkem za vedno iznebi Helene; — celo, če bi morala seči po najskrajnejšem sredstvu.

In da je nastal v hudobni ženski uprav vražji načrt, dokazal je pogled, s katerim je merila Heleno, ko jo je nekoč srečala na stopnicah.

„Le počakaj, ti zoprna ženska“, si je mislila. „Ti meniš sedaj, da si moji roki odmaknjena, a s strahom in grozo boš pomnila na mene!“

325. poglavje.
Prvo približanje.

Vrnimo se sedaj zopet v glavno mesto Mehike, kjer je Sever pod imenom kapitana Hovarda poskusil omrežiti svojo žrtev gospo de Agvilar.

To pa je bilo, kakor je pustolovec že preje vedel, zelo težavno, ker je živela lepa vdova zelo zase, ter le redko kedaj obiskovala kake družbe in veselice.

Sicer je mislil prvi dan svojega srečanja z damo, da je naredil na njo nekak utis, a zmotil se je v tem, ker ga ni gospa nikakor spodbudila za kako nadaljno približanje.

Ker je pa pustolovec živel neprimerno potratno ter prej ko slej vedno igral, izginjal je v Santa Fe pridobljeni denar, in kapitan je videl že v naprej, da bo svojo bliščečo ulogo igral le samo še kratek čas.

Sicer je skrivaj že popraševal po drugih bogatih in mladih deklicah, a te so bile skoro že vse zaročene in pri drugih damah je bilo toliko zadržkov radi dote, za katero je pustolovcu največ šlo, da doslej ni našel še primerne neveste.

Tako je ostala le bogata in lopa vdova, ki je stala popolnoma sama, ter tudi imela sama razpolagati s svojim velikanskim premoženjem.

A dosedaj ni bilo nikake nade, da bi se zamogel bližati tej ravno tako lepi, kakor tudi pametni gospej.

Bil je popolnoma obupan.

Z denarjem je bil skoro pri kraji, dolgov ni smel delati, ker se je moral bati, da se to takoj izve.

Torej mu ni preostajalo druzega, kakor misliti na pota in sredstva, kako bi prišel na drug način do denarja, potem še enkrat naskočiti srce gospe de Agvilar.

Priložnost nudila se mu je kmalu.

Kapitan je klaverno sedel v kavarni, ko njegov znanec, mladi mehikanski častnik hitro vstopi in takoj hiti k našemu pustolovcu.

„No, gospod P....... “, ga ta vpraša, „saj delate tako važen obraz; kaj pa je novega, da ste tako razburjeni?“

„Saj imam tudi vzrok za to “, odgovori mladi častnik. „Le pomislite, gospod Hovard, dirka aristokracije bo že v nekaterih dneh, in to je vedno senzacijonalen dogodek.“

„Tako — tako“, odgovori kapitan, kateri se je takoj nekaj domislil, „pri tej dirki smejo gotovo samo gospodje starega plemstva sodelovati?!“

„Ne, tako ekskluzivni pa vendar nismo“, odgovori smehljaje častnik. „Vsak gospod iz boljše družbe sme se dirke udeležiti. Na ta dan je cela vrsta dirk napovedanih, a vsa pozornost se le obrača na tako imenovano Kapoltope dirkanje, ker je za dobitelja izstavljena velikanska svota.“

„Koliko pa znaša?“ vpraša kapitan Hovard malomarno.

„50.000 dolarjev“, odgovori častnik. „Saj že naprej vemo, kdo ga dobi!“

„Tako, — je to že gotovo?!“ vpraša kapitan radovedno.

„Skoro da“, meni častnik. „Gospod de K....... ima konja; ki je dosedaj še vsakega dirkača prehitel. To je arabski žrebec, čigar čudovita hitrost je daleč naokrog znana.“

„No, mika me, da bi se tudi jaz udeležil te glavne dirke“, reče pustolovec hladno.

„Ali Vas smem naznaniti?“ zakliče častnik uzradoščen. „Mogoče da dobite drugi ali pa tretji dobitek; to sta zlati vrček, — in — “

„Saj bodemo videli“, prekine kapitan govorečega. „Najprvo sem Vam zelo hvaležen, da me hočete naznaniti in uložko do jutri za me vložiti. Če bi ne bilo več potreba kakor petsto dolarjev, te Vam lahko takoj dam, ker imam toliko denarja pri sebi.“

Pustolovec je vedel, da njegov znanec ni imel preveč posvetnega blaga, zato mu je ponudil potrebno svoto.

„Za glavno dirkanje ni potrebne nobene uložke“, odgovori častnik. „Dobitki so daritve, katere zloži vsako leto aristokracija, zato se je smejo udeležiti vsi, ki to želijo. Letos jih ni preveč, mislim, da samo dvanajst, ki bodo jahali dolgo in divjo ježo. Dirkališče je zelo razprostrto, gospod, in meri 15 kilometrov, in gospod K...... je bil že dvakrat zmagovalec.“

„Zato upa, da se mu tudi v tretje posreči“, meni kapitan mirno, „no, vse eno hočem tudi jaz svojo srečo poskusiti in s slovečim zmagovalcem tekmovati za zmagovalni lovor.“

„Na to ni misliti“, reče mladi častnik živahno. „Jaz poznam Vaše konje, gospod kapitan, vsi so zelo lepi, a vendar se ne more nobeden primerjati s konjem gospoda de K........ Medtem me pa za danes oprostite; imam še dosti potov, ker sem pri dirkališkem odboru.“ — — — — — — — — —

Pustolovec je bil zopet sam, a njegov obraz imel je sedaj popolnoma drug izraz ko popreje.

Saj je bil drzen jahač. Morda se mu posreči, da premaga močnega tekmovalca in nasprotnika in dobi onih 50.000 dolarjev.

Potem je lahko mogoče mirno naprej igrati svojo blestečo ulogo in konečno vendar le doseči naklonjenost lepe gospe de Agvilar.

Pustolovec je imel sedaj svoj smoter pred očmi, ter je sklenil, vse zastaviti v to, da dobi visoki dobitek.

Najprvo je šel proti svoji vili, kjer je natanko pregledal svoje tri krasne konje.

Po natančnem preiskovanji odločil se je za zlato-rujavo kobilo, katero je šele pred kratkim kupil.

Seveda je bilo kapitanu v trenotku jasno, da s tem neizvežbanini konjem ne dobi niti tretjega dobitka, a poznal je izvrstno sredstvo, da konja trenira, ter se takoj odločil, to sredstvo porabiti pri svoji kobili.

Tako niso dobili kapitanovi znanci Hovarda nekaj dni pred oči, ker je imel neprenehoma opravka s svojim konjem.

Ne daleč od njegove vile nahajala se je velika, prazna paša, ki je bila tako visoko zagrajena, da ga ni zamogel nihče opazovati.

Za majhno svoto dobil je pustolovec dovoljenje, da ta prostor sam uporabi, in sedaj ni izgubil več časa, da konja pripravi za predstoječo težko ulogo.

Zgodaj zjutraj sedel je kapitan že v sedlu ter jahal konja v najhujšem diru nekaj sto korakov.

Hlapec je konja z robatim suknom dobro odrgnil, na kar ga je gospod zopet zajahat.

To se je ponovilo šest, do osemkrat na dan, in vsaki krat moral je konj daljšo pot narediti kakor prej. Potem je dobil zdrobljeno koruzo in le malo vode.

Četrti dan je bil pustolovec pri tem izvrstnem ravnanji s svojim konjem že tako daleč, da je bil konj lahko po celo uro v naj večjem diru ne da bi se potil. Postal je precej bolj suh, a njegove mišice postale so kakor iz jekla in njegove drobne noge nesle so jezdeca kakor blisk čez zemljo.

Pri tem je pazil kapitan poglavito na to, da je konja zadržaval do zadnjega trenotka, tako da je vedno šele proti koncu ježe smel pokazati vso svojo hitrost.

S tem pametnim ravnanjem varoval je moči svojega konja do odločilnega trenotka, kjer je nekaj pedi odločevalo zmago. — — — — — — — — — — — — — —

Tako so prišli dnevi za kapitana v neprestanem delovanja dovolil si je komaj potrebnega miru, ker je bilo dirkanje napovedano že za drugi teden.

Ravno je stopil iz ograje, ko mu mladi častnik, njegov znanec prihiti nasproti.

„Ali kaj pa je to, gospod kapitan“, zakliče očitaje. „Zapustili ste svoje najboljše prijatelje, da se Vas kar nič več ne vidi; kaj pa delate tu za ograjo?“

„Konja vežbam!“ odgovori pustolovec hladno. „Osmešili se vendarle nočem, zato pa zastavljam vse svoje moči, da ne bodem jutri zadnji.“

„Ah, ubogi gospod Hovard“, meni mladi častnik sočutno, „gotovo je, da ne dobite nobenega darila; le premislite, oglasila sta se še dva gospoda, ki imata tudi slavljene konje, da naredita gospodu K.....u konkureco. Sklenile so se že velikanske stave, in ti trije gospodje dobe gotovo vsa tri darila.“

„Stavite vendar na mojega konja!“

„To je pač samo šala od Vas“, odgovori mladi mož. „Tudi je to izključeno, ker sem stavil že na druzega konja.“

„No, le stavite le, jaz Vam dam malo svoto, katero stavite na mojega konja“, reče kapitan nepremaknjeno. „Če ne dobim, potem je denar izgubljen, v drugem slučaji pa Vam dam tretjino dobitka, ker vendar ne morem sam na svojega konja staviti.“

„Tri sto dolarjev hočem na Vašega konja staviti“, odgovori častnik, ki se je hotel svojemu prijatelju pokazati kot finega kavalirja.

„Dobro“, odgovori kapitan, „jaz Vam dodam še 1700 dolarjev, potem lahko stavite 2000 dolarjev na mojo kobilo. Če jaz zgubim, Vam plačam polovico Vaše stave, sicer pa ostane kakor sva se domenila.“

Častnik je hotel tej velikodušnosti ugovarjati, ali pustolovec ostal je pri svoji ponudbi.

„Ali ne smem Vašega konja saj malo pogledati?“ vpraša častnik precej radovedno.

„Le počakajte do jutri, gospod“, odgovori kapitan prijazno. „mogoče, da je potem iznenadenje večje, kakor si mislite, ne more se vedeti, komu bo sreča naklonjena!“

„Proti tem trem slavljenim konjem, gotovo ne boste uspevali,“ odgovori klaverno častnik. „Sicer sem Vam pa hotel še povedati, da bo lepa vdova, gospa de Agvilar, pri tem dirkanji tudi navzoča. Njen umrli soprog je bil sam nekaterikrat zmagovalec, zato jo to dirkanje tako zanima.“

Kapitanove oči so se zablesteli.

Če še sedaj zmaga, potem je imel upanje, da znova vzbudi zanimanje lepe gospe.

Kakor hitro bi so bolje seznanil ž njo, bi mu bilo laglje, si pridobiti njeno popolno zaupanje, ter tako igrati staro, tolikokrat izkušeno igro z brezslutno žrtvijo ter jo na ta način oropati za ves njen imetek.

Tako je bilo torej vse odvisno od uspeha, katerega si je imel jutri priboriti, in pustolovec je za trdno sklenil, da zastavi vse moči, da si pridobi zmago.

Najprvo prosil je svojega znanca, častnika, da naj ga spremi v vilo, v kateri je stanoval, katero vabilo je mladega moža napolnilo z velikim ponosom, ker ni kapitan do sedaj še nikogar povabil.

Ali njegovo začudenje se je še povečalo, ko je vstopil v krasno opremljene sobe, katere si je pustolovec z velikim ukusom uredil.

Ker je kapitan iz različnih opazk svojega mladega prijatelja izvedel, da je ta zbok svojega sorodstva večkrat gost pri gospej de Agvilar, zato je pripovedoval čudečemu nekaj čudnih dogodkov, o katerih je pravil, da jih je doživel med svojim bivanjem kot vojak na daljnem zahodu, ker je po pravici mislil, da bo mladi častnik vse te doživljaje povedal lepi vdovi.

„Zakaj ste se pa pustili odsloviti, gospod?“ vpraša pazljivo poslušajoči častnik, ko mu je kapitan ravnokar povedal neki razburljiv dogodek.

Vprašani se nasmehne.

„Ko sem bil še na vzhodu, ter se boril z Indijanci in divjimi zverinami, sem bil še siromak ter nisem imel drugega ko svojo plačo. Pozneje sem dobil veliko dedščino, katera mi je omogočila, da živim kot kapitalist-zasebnik. Dostikrat sem bil ranjen, nazadnje celo smrtno nevarno, tako da je bilo naravnost čudež, da sem sploh okreval. Potem sem se dal odsloviti ter prišel v to mesto, ker so mi zdravniki obnebje posebno toplo priporočali.“

Pazljivi poslušalec ni niti najmanje slutil, da se mu je kapitan kar najgrje lagal.

Saj ni vedel, da sedi nasproti sila nevarnemu pustolovcu, kateri je svoje rane prejel le v boju s policisti. Tako pa je mislil, da vidi v interesantnem možu tudi izvanredno hrabrega vojaka, kar je njegovo spoštovanje do kapitana le še bolj pomnožilo.

Pustolovec se je varno ogibal, izdati svoje zanimanje za lepo vdovo, ker je hotel ravno s svojo navidezno hladnostjo uplivati na njo.

Tudi se kapitan ni motil, kajti komaj je mladi častnik zapustil kapitanovo vilo, je takoj pohitel k gospej do Aguilar, da ji sporoči veliko novost, da interesantni tujec za gotovo računa na zmago pri dirki.

Dama je to poročilo mladega navdušenega častnika sprejela z neverjetnim obrazom, ker je poznala izborne lastnosti konj, ki naj bi jutri dirkali.

A pustolovec je vendar dosegel svoj namen.

Lepa vdova postala je radovedna, ker se je še prav dobro spominjala zanimivega in lepega moža.

Tudi pri vseh drugih svojih znancih naletel je mladi častnik na precej zaničljive in neverjetne obraze, ko jim je pravil, da dirka tudi kapitan Hovard.

Ponosni Mehikanci so bili gotovi, da bodo slavni zmagovalci tudi sedaj prvi, zato niso zamogli zadržavati marsikatere zasmehljive in porogljive besede o tem, po njihovem mnenji brezuspešnem poskusu nepoznanega kapitana.

Na vsak način je pa lepi tujec že preje vzbudil občno pozornost in zato so bili radovedni, če mu bode mogoče vsaj častno vzdržati se pri tem divjem dirkanji, ker so jahače iz severnih držav sploh le malo čislali.

In tako so s svojimi opazkami in s svojimi mnenji dosegli, da je mladi častnik postal ves potrt ter že v naprej videl in smatral svojih tri sto dolarjev za izgubljene.

326. poglavje.
Dirkanje.

Tako je prišel dan, ki je bil za aristokracijo glavnega mesta v resnici prava slovesnost.

Veliki in obširni prostor pred nekdanjo cesarsko palačo Kapoltepek pretvorili so za dirkališče, ki je podajalo s svojimi mnogoštevilnimi, z zastavami okrašenimi tribunami in brezkončnimi barjerami, ki so bile napolnjene z raznobojno, gosto gnečo ljudi, pestro sliko, katero je le malo kazilo žareče solnce, ki je neznosno pripekalo na glave čakajočih gledalcev.

A samo priprosto ljudstvo je bilo izpostavljeno tej neprijetnosti, ker so velikanska platna, ki so bila preprežena čez tribune, branila finejšo družbo pred žarečim solncem.

Tudi tukaj je bil vsak prostor zaseden, in videti je bilo, je cela Mehika pripotovala k tej jedki slovesnosti.

Tudi lepa gospa de Agvilar nahajala se je med bogatimi ženskimi krasoticami, ki so zasedale tribuno.

Tudi tu je bil predmet, raznovrstnih poklonov, čeprav so danes gospodje delili svojo pozornost mej svojimi damami in perečim dnevnim vprašanjem, kdo da dobi prvi dobitek pri tem velikem dirkanji, kar je strastno nrav Mehikancev držalo v vednem razburjenji.

Ker se je Kapoltepek-dirkanje šele vršilo na konci veselice, so bili seveda navzoči do skrajnosti radovedni, ter so neprenehoma stavili, kar se je le z malimi izjemami sukalo vedno le okrog prvih treh konj.

Razven teh privatnih stav bil je tudi postavljen totalizator (javno stavišče); tudi tukaj stavilo se je velike svote, ki so se tudi večji del tikale slavnih konj.

Ravnokar je tam stala večja družba plemenitašev v živahnem razgovoru, ko je stopil mladi častnik, prijatelj kapitana, k totalizatorju ter zahteval stavilni listek.

„Na katerega konja hočete staviti?“ vpraša ga agent. „Sol, Emperador ali Kvitlahua?!“

„2000 dolarjev na Fanči“ kapitana Hovarda“, odgovori častnik.

„Za Kapoltepek-dirkanje?!“ se začudi agent.

„Seveda, saj ta kobila teče samo pri tej priliki“, meni vprašani nejevoljno.

„Ali, gospod P..., kaj ste zblazneli?“ meni eden gospod iz družbe, tor pristopi k mlademu častniku. „Kako pa morete staviti na tega konja; Vaš denar je že v naprej izgubljen!“

„Jaz pa hočem ravno na tega konja staviti“, reče mladi častnik klavorno, ker je mislil, da je svojih tri sto dolarjev že izgubil.

„No, radi mene, jaz sem Vas hotel le svariti, ker je ta svota izgubljena“, reče gospod, ki ga je nagovoril, ter se zopet obrne k svojim prijateljem.

„Le pomislite, gospodje“, jim zakliče, „gospod P....je ravnokar stavil 2000 dolarjev na konja severno amerikanskega kapitana Hovarda!“

Gromovit smeh odgovoril je tej novici.

„No, saj je njegov prijatelj!“ zakliče eden gospodov.

„Ubogi P....; teh 2000 dolarjev je kar priprosto proč vrgel!“

Mladi častnik, ki je slišal to sodbo, splazil se je potrt k kapitanu Hovardu, ki je ravno stal zraven svojega konja in lepo žival še enkrat pazno ogledoval.

„No, saj delate obraz, kakor da pridete od pogreba“, zakliče mu pustolovec. „Ali ste morda stavili na mojo „Fanči“?“

„Da“, meni mladi častnik. „A trdno sem prepričan, da ne dobite nikakega dobitka. Gospodje so bili tako gotovi zmago, pa saj so tudi sloveči konji, ki bodo gotovo tudi danes dobiti te tri dobitke.“

Kapitan zmaje z rameni.

„Počakajte!“ meni mirno. „A povejte mi, je li gospa de Agvilar prisotna?“

„Gotovo, nahaja se na veliki tribuni“, odgovori mladi častnik, katerega obraz se je razvedril. „Pridite z menoj, gospod kapitan, hočem Vas peljati k tej dami. Ona se je zelo čudila, da ste tudi Vi nastopili kot tekmovalec za prvo veliko darilo, ter me je še maloprej vprašala, če ste še vedno odločni za dirkanje.“

„Jaz se nikdar ne umaknem pred kako težkočo“, odgovori pustolovec ponosno.

Potem da konjskemu hlapcu še nekaj ukazov in gre s častnikom, kateri ga je peljal k lepi vdovi.

Gospa sedela je na izvrstnem prostoru, od katerega se je lahko z daljnogledom pregledalo celo dirkališče.

Ko se ji je približal kapitan s svojim spremljevalcem, je lahko nagnila lepo glavo ter za trenotek interesirano motrila s svojimi črnimi očmi lepo postavo tujca.

Ta jo pozdravi z uljudnimi besedami, ter se je pri tem skliceval na prvo snidenje pri „fiesti“, pri čemur je v svoje zadovoljstvo opazil, da lepa vdova svojega takratnega plesalca ni pozabila.

„Vi se torej hočete tudi udeležiti velike dirke, gospod kapitan?“ vpraša lepa žena.

„Gotovo, milostljiva“, je odgovoril z mirnim glasom kapetan, medtem ko so njegove demonične oči žareče vračale poglede ljubke vprašalke.

Zmedena je povesila gospa svoje dolge trepalnice.

Obšlo jo je ono mameče, čudno čustvo, katero je občutila že pri prvem srečanji s tem čudovitim tujcem.

„No, želim Vam vso srečo“, mu konečno odgovori. „A prepričana sem, da onih treh slovečih konj ne boste prehiteli. Ti slove daleč na okrog, medtem ko imate Vi, kakor sem slišala, sicer jako lepe, a za tako velikanske zahteve nezmožne konje.“

„Milostljiva gospa imate s svojo zadnjo trditvijo popolnoma prav“, odgovori pustolovec z neomajeno ravnodušnostjo, „ali enega svojih konj sem za to dirkanje pripravil, in hočem na vsak način poskusiti svojo srečo!“

Gospa se je precej neverjetno nasmehnila, ter spretno zasukala pogovor na drug predmet, pri kateri priložnosti je tudi druge gospode v svoji bližini zapletla v pogovor, na kar se je kapitan z nekaterimi družabno uljudnimi izrazi poslovil od gospe.

Medtem so se končale male dirke.

Mrmranje nepotrpežljivosti in visoko napete pričakovalnosti preleti množico na barjerah, ker naj bi se velika dirka pričela po polurnem premoru.

Na prostoru za jahače vladalo je živahno gibanje.

Ker pri tem dirkanju niso smeli jahati žokeji, odločili so se vsi udeleženci, da peljejo sami svoje konje v ta odločilni boj. —

Na treh krajih je bilo videti goste gneče, ki so obdajale one tri sloveče konje in njih lastnike.

Od ostalih udeležnikov jih je nekaj odstopilo in ostalo jih je samo še pet, med njimi kapitan Hovard, tako da je vsega skupaj osem konj dirkalo za veliko darilo.

Kapitan je stal skoro sam zraven svoje „Fanči“, ter se ni zmenil za posmehljive poglede, ki so sem in tja leteli k njemu iz drugih gnječ.

Skrbno je pregledal vsako zapono in vsak jermen pri vajetih in pri sedlu.

Zdaj je stal skoro nepremično in čakal na znamenje, ki naj bi naznanjalo glavno dirkanje.

Mladi častnik je stal zraven njega ter začudeno ogledoval, zlato-rujavo kobilo, ki je vsled kapitanovega ravnanja popolnoma drugače izgledala.

„Konj je postal strahovito suh“, zakliče pustolovcu.

„Da, to je bilo potrebno“, odgovori oni mirno. „Ker sem ga dobro pripravil, je pri tem seveda veliko mesa izgubil!“

Ravno je hotel mladi častnik nekaj odgovoriti, ko se zasliši glasno trombanje, radi katerega se je kakor elektrizirano zganil.

„Znamenje za dirkanje!“ zakliče kapitanu.

Ta se je ročno zavihtel kakor vsi drugi sodirkači v sedlo, ter počasi jahal na prostor, od koder naj bi se začela odločilna ježa. —

Dirkališče je merilo poldrugi kilometer. Ker je pa za glavno dirko bila določena daljava treh kilometrov, je bilo treba dolgo pot dvakrat obkrožiti. — — — — — —

Gospa de Agvilar sedela je s svojim bliščečim krogom v napetem pričakovanji na tribuni, ko se znamenje za dirkanje ponovi.

„Tam so oni slavljeni konji, Sol, Emperador in Kvitlahua“, zakliče eden gospodov. „Le poglejte milostljiva, ona dva belca in pa prekrasnega vrano-črnega žrebca.“

„Kje pa je konj kapitana Hovarda?“ vpraša radovedno lepa gospa.

„A — tako, „Fanči“, reče prijazni poročevalec malomarno. „Tam-le ona zlato-rujava kobila je, sedaj tudi lahko zagledate jezdeca, impozantno, lepo postavo ima, to mu mora celo zavist pripoznati.“

Gospa interesirano opazuje zagonetnega tujca, čigar konj je stal kakor kip med njegovimi nemirnimi nasprotniki.

V tretjič zadoni tromba, katero pozdravi tisočglasni vzklik pričakovanja razburjene množice.

Spodaj na dirkališču so planili konji mimo tribun.

Takoj so vsi naravnali svoje daljnoglede na vihrajoče jezdece, ki so sedaj v gnječi hiteli po daljni poti.

„Kaj nisem rekel“, zakliče prejšnji govornik, „oni trije stavni konji so prvi, potem sledijo štirje v gnječi in nazadnje je zlato-rujava kobila kapitana, — on je zadnji.“

Lepa vdova je pomiluje pogledala za jezdeci, ki so ravno izginili v oblaku prahu.

Nekaj minut je prešlo v nestrpnem pričakovanju: saj dolgo ni moglo trajati, da se jezdeci vrnejo od prvega obkrožja dirkališča.

„Tam, — vidite, milostljiva, oni oblak prahu v daljavi, to so oni zopet!“ zakliče gospod, ki je z izvrstnim daljnogledom prežal na sem dirjajoče.

Sedaj so nestrpno čakajoči že lahko slišali topot dirjajočih konj, in kmalu prikazali so se že tu in tam tudi jezdeci.

„Slavljenci so vedno naprej,“ triumfira gospod, ki je dosedaj vedno sam govoril. „Sedaj pridejo tudi drugi, — aha, zdaj je prevzel kapitan vodstvo, ali njegov konj je še vedno daleč za prvimi; dohiteti jih ne more več.“

„Dirkališče se more še enkrat obkrožiti.“ pripomni drugi gospod, ki je nepremično zrl na pod tribunami mimo vihrajoče. „Dozdeva se mi, kakor da bi kapitan Hovard svojega konja zadrževal, medtem ko oni prvi dirkači z odprtimi vajeti jašejo.“ —

„Motite se, moj dragi,“ odgovori prvi govornik; „če je kapitan tudi druge štiri konje prehitel, vendar nikdar ne more dohiteti prvih treh. Presledek je veliko prevelik.“

Gospa de Agvilar je z žarečimi očmi zrla na daljno pot, kjer so jezdeci ravnokar izginili pred prežečimi očmi.

„Vendar je konj, ki ga jaše kapitan Hovard, prav priden,“ reče konečno.

„Gotovo, milostljiva gospa,“ odgovori hitro gospod, ki je do sedaj poročal. „Ali opazili bodete, kako bo žival drugikrat zaostala, potem boste sami videli, kaj izdrže dobri dirkaški konji; kapitan bo pobit!“

„Tu pridejo zopet!“ zakliče gospa, ter pokaže na bližajoči so oblak prahu, kateremu je po dolgem presledku sledil drugi. —

„Gotovo,“ pritrdi gospod, „zdaj boste takoj videli prve tri kot zmagovalce, — tam zadej pride drugih pet, med njimi tudi kapitan.“

„Tu je rujavi konj!“ zakliče nenadoma gospa. „Le sami poglejte, — saj ni daleč oddaljen od prvih treh!“

„Tri sto vragov,“ mrmra nagovorjeni, „saj to je izvrstno delo, a vkljub temu vendar ne bo zmagal, manjka mu še petdeset korakov do prvih konj in ti so kmalu na cilju.“

Množica je začela sedaj vpiti, ker se je sedaj moralo kmalu odločiti. —

Od višin tribune se je lahko natančno videla ta razburljiva slika.

Naprej vihrala sta ko mleko bela konja, tikoma za njima pa vrano-črni žrebec, kateremu je v presledku komaj štiridesetih korakov sledila kapitanova „Fanči“.

Množica je zadrževala sapo.

Samo še nekaj sekund, in jezdeci so šli čez cilj.

Ali naenkrat zaori tisočglasni uzklik veselja, glasneje, bobneče kakor kdaj poprej.

Vsi so videli, kako se je kapitan hipoma nagnil čez vrat svojega konja ter prekrasno žival parkrat udaril ostro s svojim bičem. —

„Fanči je naprej!“ kričalo je na stotine glasov.

In v resnici je predrzni pustolovec izvršil nekaj neverjetnega.

Do zadnjega trenotka je svojega konja zadrževal in šele v zadnjem trenotku pognal z ostrogami in bičem, medtem ko je vajeti izpustil.

Kakor blisk šinila je zlato-rujava kobila mimo svojih tekmecev ter šla — kot prva skozi cilj!

Z novega zaorilo je tisočglasno vriskanje, ki je veljalo pogumnemu zmagovalcu, in presenečena množica silila je brezobzirno čez barjere, da bi slavljenega jezdeca videla v bližini in ga pozdravljala.

Vmes doneli so šumeči glasovi orkestra, ki so z donečimi fanfarami naznanjali konec dirkanja.

Zdaj se je tudi posrečilo razsodnikom, da so si pridobili malo miru ter s povzdignjenim glasom naznanili:

„Kot prvi v Kapoltepek-dirkanju je kapitan Hovard na svoji „Fanči“ jezdil skoz cilj!“

327. poglavje.
Zmagovalec.

Dolgo je trajalo, predno so se grozno razburjeni, strastni Mehikanci toliko pomirili, da so se zamogli pogovoriti radi nezaslišanega dogodka.

Ko je potem kapitan na svoji „Fanči“ jahal mimo velike tribune, priletelo mu je na stotine malih šopkov naproti, in lepe dame migale so mu s svojimi robci navdušene pozdrave.

Tekmovalci pri velikem dirkanju so le težko prikrivali svojo nejevoljo, da so bili premagani od tujega državljana; pri tem je bil njegov iskri konj popolnoma neznan, in sedaj je vendar dobil prvenstvo nad slavno-znanimi izbornimi tekmovalci. —

A kapitan se ni zmenil za sovražne poglede, kateri so dostikrat leteli na njega, ter mirno jahal, ko je sprejel veliko darilo predsednika aristokratičnega kluba, na prostor jahačev, kjer je vladalo živahno življenje.

Tam mu pride, kot prvi, žareč se veselja, njegov prijatelj, mladi častnik, nasproti.

„Povejte mi, gospod kapitan, kako ste vendar izvršili to nemogočno zmago,“ zakliče navdušeno, ko je pustolovcu večkrati stisnil roko, „gospod de K...... in njegovi prijatelji so kar iz sebe radi svoje zgube, ker so se do zadnjega trenotka smatrali za zmagovalce.“

„Zato sem Vam včeraj rekel, da počakajte konečni izid,“ odgovori kapitan mirno, medtem ko je stopil s „Fanči“ in jo oddal hlapcu.

„Poslušajte še nekaj, gospod kapitan,“ nadaljuje častnik s previdno pritajenim glasom, „dobil sem pri totalizatorji velikansko svoto izplačano, približno 60.000 dolarjev, moj žep je poln bankovcev!“

„To me prav zelo veseli,“ odgovori kapitan brez vsake razburjenosti, „na ta način pride na Vaš delež 20.000 dolarjev, in stem se je Vaša majhna stava prav čedno pomnožila in izplačala.“

„Ali tega vendar nikakor ne morem sprejeti,“ jeclja uzradoščeni častnik, „saj sem samo 300 dolarjev stavil,“ konča z nasmehom.

„Nobenega ugovora, moj dragi, vse ostane kakor sva se domenila,“ reče pustolovec. „Za sedaj obdržite denar le pri sebi, preveč radovednih oči na nas gleda, in morda pridete jutri zjutraj k meni. Sicer sem Vam samemu še veliko hvale dolžan, da ste me tudi danes peljali k zelo čislani, krasni gospej.“

„No, to vendar ni bilo več kakor družabna uljudnost,“ razloži laskani častnik, „a sedaj hočeva zopet iti k gospej, saj ona preje ni verjela na Vašo zmago, in jaz sem zelo radoveden, kaj da bode sedaj rekla.“

Kapitan je bil s predlogom svojega prijatelja seveda zelo zadovoljen, in tako sta torej hitro korakala k tribuni, kjer se je že vse pripravljalo za povrnitev v mesto.

Tudi lepa vdova se je ravnokar namenila iti k svojemu vozu, ko sta prišla kapitan in njegov mladi spremljevalec na tribuno.

Impozantna postava zmagovalčeva, njegova izvanredno lepa zunajnost in ravnokar dobljena zmaga, to je vzbujalo občno pozornost.

A pustolovec se je malo zmenil za žareče poglede, s katerimi so ga dame obsipale.

Videl je pred seboj le en cilj, in to je bila naklonjenost lepe vdove, katero si je sedaj za gotovo upal pridobiti.

In v istini sprejela je lepa gospa kapitana z neprikritim zanimanjem.

„Bila sem v istini iznenadena, da ste prehiteli svoja slavna tekmeca, gospod kapitan,“ priznala mu je odkrito. „Ali jaz si nisem mogla kaj druzega misliti. Moj umrli soprog je sam strasten jahač in je bil tukaj večkrat zmagovalec, zato sem si mislila, da lahko izrečem kako sodbo o Vašem konji.“ —

„Radi tega se Vam nikakor ni potreba oproščati, milostljiva gospa,“ odgovori kapitan z največjo uljudnostjo, „vse moje zadoščenje obstoji v tem, da so se Vaše misli predrugačile, ko sem s svojim, sicer v trdi šoli pripravljenim konjem dobil prvo darilo.“

„Ali je način Vaše dresure kaka tajnost?“ vpraša gospa napeto.

„Ne, nikakor ne, milostljiva gospa,“ odgovori pustolovec, „izvanredno bi mi laskalo, če bi Vam zamogel pri pripravni priliki, razložiti svojo sicer priprosto, a izkušeno ter lahko razumljivo metodo.“

„Ker bom v bližajoči se mrtvi sezoni (deževni čas) svoje dolgo zaprte salone zopet odprla, me bo zelo veselilo, če bi Vas smela pri sebi pozdraviti,“ odgovori gospa de Agviiar prijazno.

Pustolovec je v srcu triumfiral, — konečno je vendar le prišel na svoj cilj.

„Ne bom zamudil prilike, da se Vam poklonim, milostljiva gospa,“ reče kapitan ter se globoko prikloni. „Sprejmite mojo najudanejšo zahvalo za to povabilo, katerega vrednost jaz čez vse cenim!“

Nehote vzdigne gospa de Agvilar svoje temne oči k impozantnemu možu, ali takoj jih je zopet povesila, ko je zagledala žareči pogled njegovih demoničnih oči.

Z nova jo je obšlo ono čudno čustvo, katero je vedno občutila v bližini nepremagljivega moža; zato je spregovorila le še nekaj navadnih besedi, ter se hitro podala k svojemu vozu. —

Ali kapitan jo je prehitel, ter ji galantno odprl vrata voza, medtem ko je še enkrat vroče pogledal v lepo lice nehote zardevajoče gospe.

„Dobil!“ mislil si je pustolovec, ko se je elegantni voz odpeljal. „Zdaj je boginja sreče, zopet izlila svoj darilni rog v moj naročaj. Bogastvo, slavo in naklonjenost blesteče lepe in bogate gospe, vse to mi je prinesel trenotek!“

In drzni pustolovec se ni zmotil.

Že čez nekaj dni dobil je vabilo za prvi sprejemni večer lepe vdove, in kapitan se je požuril ter obljubil, da pride.

Domislil si je, da hoče ta večer nenavadno pozornost obuditi, zato je sklenil priti v uniformi k gospej.

V ta namen si je že zdavnej preskrbel lepo in dobro pričujočo uniformo amerikanskega dragonskega častnika, v kateri je lahko brezskrbno nastopal, ker je po svojem govorjenji sam vzel odpust, od vojakov. Ker so pa amerikanski častniki tudi v tem slučaji vedno na razpolaganje države, zato je lahko prišel v uniformi na posetni večer.

Ko je prišel kapitan v Mehiko, sprejel je več služabnikov, ker dosedaj ni nič pozvedel o Jozeju. Eden služabnikov, zelo spreten Mehikanec, ki je imel posla kot komorni strežaj, ni bil malo začuden, ko je svojemu gospodu pomagal obleči uniformo, ki je storila že na sebi lepega moža v resnici neprekosljivega.

Tudi pustolovec je bil, ko se je ogledoval v zrcalu, zadovoljen s svojo sliko, ter zdaj upal, da bo v najkrajšem času predmet njegovih želja, lepa gospa, tako zaslepljena v njega, da bo lahko začel svojo zlobno igro z nesrečnico.

Prepričan zmage šel je kapitan k svojemu vozu ter se peljal h krasni stari palači, v kateri so že Agvilarjevi predniki stanovali in imeli bliščeče veselice.

Kljub svoji navidezni ravnodušnosti čudil se je kapitan že krasoti in bogastvu, ki se je videlo že v veži palače.

Saj je upal, da bo enkrat po svoji volji tu gospodaril, ker je za gotovo mislil, da se lepa vdova njegovi snubitvi ne bo predolgo zoperstavljala.

V teh mislih in načrtih za bodočnost utopljen, sledil je služabniku, ki mu je hitel lahkonog naprej po stopnicah.

Ko je prišel gori, vzel mu je plašč, ter potem z globokim poklonom odprl krasno ozaljšana vrata salona.

Kapitan je videl s prvim pogledom, da je bila zbrana sicer mala, a zelo izbrana družba; tudi je videl v svojo veliko zadovoljstvo, da mu je prišla lepa gospa nasproti, da ga pozdravi.

„Bodite srčno dobro došli v mojem domu, gospod“, reče gospa s svojim lepim, blagozvočnim glasom, medtem ko je stežko zadušenim občudovanjem motrila bliščečo zunanjost svojega gosta.

„Srčna zahvala, milostljiva gospa, da ste mene, tujca, tako prijazno sprejeli,“ odgovori pustolovec uljudno, medtem ko je v svojo zadovoljnost opazil, da se lepa vdova ni upala povzdigniti svojih očij.

Bala se je njegovih žarečih pogledov, ki so ji provzročili tako čudno čustvo in je skoro z magično močjo silili gledati v to demonične oči.

Konečno se siloma zdrami ter kapitana predstavi zbranim gostom, med katerimi so bile večinoma dame navzoče.

Tudi mladi častnik, prijatelj pustolovca, bil je navzočen, ter ni bil malo ponosen na svojega prijatelja, posebno ko se je pokazal v uniformi.

Danes se pa pustolovec ni umikal lepi vdovi, temveč bil je vedno v njeni bližini, medtem ko je tako duhovito in gotovo govoričil, da je bila dama vedno bolj očarana od tega izvanrednega tujca.

Kmalu je spoznal kapitan, da se mu ne bo tako lahko posrečilo priti na konec svojih želja, ker je imela mlada gospa kljub svoji mladosti tako resni značaj, da se je s površnimi frazami gotovo ne bo moglo prestopiti.

Bila je dama, ki si je bila svesta svojega dostojanstva.

Zato je kapitan kmalu prenehal s svojim navadnim, čeprav uljudnim besedičenjem ter rajši pripovedoval po svoji mameči navadi o vojaških dogodkih, da je bila kmalu cela družba zbrana krog njega.

Pustolovec je opazil z velikim zadovoljstvom, da ga posluša lepa vdova z očividnim zanimanjem.

Zato se ni utrudil pripovedovati o svojih pustolovskih vojaških činih na divjem zahodu.

Zdaj se naznani zakasnjeni gost.

Bil je gospod, ki je bil z gospo de Agvilar že dolgo znan, ker je bil eden najboljših prijateljev njenega umrlega soproga. Ravno je hotela gospa predstaviti kapitana, ko novoprišlec živahno vzklikne:

„Ah, midva sva se že videla, v M....u, zopet mi je čast videti in pozdraviti gospoda barona Falkenburga!“

Kljub svoji izkušeni hladnokrvnosti čutil je pustolovec, da je prebledel.

A premagal se je še v zadnjem trenotku ter odgovoril s formelnim poklonom:

„Motite se, gospod, ime mi je Hovard, kapitan izven službe severnoameriške združene armade; ime Falkenburg mi je neznano, ter slutim, da je tukaj zamenjava.“

„O, prosim tisočkrat oproščenja“, zakliče oni. „A lahko Vas zagotovim, gospod, da ste baronu Falkenburgu, ki je bil v M.....u lastnik „bele hiše“, izvanredno podobni, tako da je pomota popolnoma opravičena.“

Kapitan je sicer uljudno odgovoril, a čutil se je v zelo neprijetnem položaju, posebno ko je v toku večera zapazil, da mu pogledi novega gosta večkrat opazuje sledijo.

Torej tudi tukaj v Mehiki ni bil varen, da bi ga ne zasledili.

Sicer se ni imel tukaj bati policije, a vendar je imel skrbi, če bi ga gosposka, za slučaj, da bi zvedela za njegove zločine, trpela v republiki.

In potem je vendar izgubil tudi upanje, da se mu uresniči njegova goreča želja, dobiti gospo de Agvilar, ki bi se v takem slučaji gotovo s studom obrnila od njega.

Najprvo se mu seveda ni bilo ničesar bati, ker ni nihče pri tej pomoti ničesar slutil; če bi se pa tako neprijetno snidenje večkrat pripetilo, videl je za sebe le največje neprijetnosti v bodočnosti.

Zdaj se je kapitan tudi spomnil, da so se v „beli hiši“ dostikrat shajali Mehikanci, ker je bila nesrečna Manuelita, katero je takrat umoril, sama doma iz glavnega mesta.

Kako lahko, bi ga eden takratnih obiskovalcev za gotovo spoznal, in potem mu ni preostajalo drugega, kakor da takoj zapusti Mehiko.

Tako je pustolovec premišljeval, a ker je vedel svojo notranjo razburjenost izvrstno prikrivati, pripovedoval je mirno dalje, ter le sem in tja skrivaj opazoval pozno došlega gosta, da bi iz njegovega obnašanja zvedel, če ga še vedno smatra za barona Falkenburga.

V svojo zadovoljnost zapazil je, da se je ta kazal popolnoma brez vsakega suma, tako da je gotovo verjel njegovim besedam.

Ko se je radi tega pomiril, jel je pustolovec premišljevati, kako bi gospej najbolje odkril svojo snubitev.

To ni bilo baš lahko, ker mu je mladi častnik, njegov prijatelj, večkrat zagotovil, da mlada vdova nikakor ne misli več na to, da bi se zopet omožila, ker je še vedno za umrlim soprogom globoko in srčno žalovala.

Kljub veliki razliki let je vendar ranjkega zelo ljubila, in pustolovec je izprevidel, da bo le ž največjo previdnostjo prišel do konca svojih želja.

Na drugi strani je pa tudi opazil, da je njegova blesteča vnanjost in njegovo kavalirsko obnašanje naredilo globok utis na lepo gospo, in zato je upal, da bo pozneje sam ž njo občeval, potem mu gotovo ne bodo težko, si pridobiti zaupanje in ljubezen nove žrtve.

Žal, pa se mu ni ponudila taka prilika pri oficijelnih sprejemnih večerih, in tako mu je ostalo samo upanje, da ga lepa gospa morda pozneje enkrat samega sprejme.

Tako je torej zaupal v svojo srečo in ta ostala mu je zvesta, kakor je imel kmalu zvedeti, ker ga je lepa vdova poklicala na svojo stran.

„Hoteli ste mi zaupati tajnost, kako ste pripravili Vašega konja za zmago pri dirkanji?!“ reče gospa pustolovcu.

„O, prav rad, milostna“, odvrnil je kapitan. „A tu v družbi pač ni primeren kraj za to, ker bi se moral bati, da Vas z dolgim razkladanjem zadržujem od Vaših dolžnostij kot gospodinja. Če bi si pa smel upati, Vas onkrat dopoludne obiskati, potem rad doprinesem, kar sem danes zamudi!“

Gospa se je obotavljala.

A en pogled v plamteče oči kapitana je premagal njen pomislek, bilo je, kakor da bi morala ubogati, skrivnej sili.

„Veselila bi se, Vas pojutrajšnim pri meni videti“, je odvrnila šepetaje.

„Vendar!“ radoval se je pustolovec na tihem. „Tudi ona podleže moji neuporni moči in kmalu bom to izkoriščal!“

328. poglavje.
Nevaren svetovalec.

Še dandanes misli priprosto ljudstvo, da so čarovniki v skrivni zvezi s hudičem, ker si ne morejo drugače tolmačiti njihovih copernij. In tajna moč podzemeljskega sveta je menda tudi pustolovcu dala zmožnost s svojim dajmonskim pogledom premagati vsakega človeka. Že toliko žen je padlo kot žrtev temu usodnemu uplivu, in sedaj je našel pustolovec zopet zaupljivo ženo, katero je mislil hladnokrvno ogoljufati za ves imetek.

Da se dami sprva ne sme bližati z ljubavnimi izjavami in ponudbami, je kapitan kmalu opazil, ker je bila gospa preresnega značaja in ni imela nikakega veselja do nove možitve.

Pustolovec je naredil svoj poset ob določenem času in v svoje veselje dobil gospo samo.

A njeno obnašanje je bilo tako dostojno, da je drugače toli drzni pustolovec naletel na nepričakovan upor.

To nenavadno vedenje pa ga je le tembolj mikalo, si pridobiti prevzetno lepotico.

Njegovemu pripovedovanju o vaji konja je pozorno poslušala, tembolj, ker je bila sama strastna jahalka in je imela več krasnih konj.

Ko je pa kapitan jel govoriti o svoji ljubezni do nje, je ta pogovor nanagloma pretrgala.

Pustolovcu je ostala samo tolažba, da se lepa žena ne huduje njegovi drznosti, ker je ponovila svoje povabilo k dopoludanskim obiskom.

Od tega časa je zahajal kapitan pogostoma v hišo, a po mnogih posetih ni prišel dalje ko prvikrat, ker je dama zavračala vsa zagotavljanja.

A pustolovec ni bil mož, ki bi se bil obrnil pred navidezno nemogočnostjo, in ker se je bal, da bi pri nadaljnih poskusih ne zgubil njene naklonjenosti, začel je drugo taktiko, ter igral ulogo zvestega svetovalca in prijatelja, kateremu je le za njen blagor.

Bil je tudi čas, da se je kapitan lotil te poti, ker bi dama za naprej ne bila več sama sprejela nadležnega snubača.

A ko kapitan ni nikdar več spregovoril besedice o ljubezni, občevala je ž njim slej ko prej prijazno.

Seveda pustolovec ni vedel, kako mu bo zamogla ta vzdržnost pridobiti premoženje gospe, a ker je imel sedaj dosti denarja, se mu ni tako mudilo in prepustil je vse slučaju, ki mu je že tolikokrat podaril nepričakovane zaklade.

V tem so mu prišli nekdaj pri pregledovanju svojih kovčegov ponarejeni bankovci v roke.

„500.000 dolarjev“, je šepetal pustolovec predse, „to je lepo premoženje; žal, da bankovci niso pravi in celo precej slabo ponarejeni, a vendar moram poskusiti jih zamenjati za prave.“

Od tega dne je nosil kapitan vedno 50.000 dolarjev v ponarejenih bankovcih v svoji listnici, da bi jih pri ugodni priliki porabil.

Ko je bil kapitan nekega dopoludne pri lepi ženi, našel jo je v budoarju, pri dragoceni pisalni mizi, ki je bila polna papirjev.

Gospa je pozdravila gosta z navadno ljubeznivostjo in smehljaje pokazala na pisalno mizo.

„Ravno sem bila pri delu, ker sama oskrbujem moje premoženje in sem imela danes rešiti več zadev.“

„Potem pa ne bom motil, milostna; dovolite, da se zopet poslovim“, je odvrnil pustolovec.

„Ne, — ne, le ostanite, gospod“, je zaklicala lepa žena živahno, „ne motite me prav nič, ker sem ravnokar vse uredila.“

Kapitan je skrivaj poglodal na zid, kjer je bila videti železna vzidana stenska omara.

Ta je bila odprta in je kazala vso vsebino, obstoječo iz denarja in papirjev, ki so zadostno obelodanili bogastvo posestnice.

Gospa je ravno mislila papirje s pisalne mize shraniti v omarico, ko ji je nakrat nekaj padlo v glavo in je razgrnila dokumente pred kapitanom na salonski mizi.

„Ali smem morda prositi za Vašo sodbo o teh papirjih?“ vprašala je z očarujočim smehljanjem. „Drznem se to prositi, ker ste mi večkrat pravili, da imate sami Vaše znatno premoženje naloženo v papirjih.“

„Posebna čast mi bo, Vam služiti z mojimi skromnimi vednostmi“, je odvrnil kapitan.

Pozorno je pregledoval papirje.

Pustolovcu je prišla takoj smela misel, nič hudega slutečo ženo ogoljufati za denar, katerega reprezentujejo papirji.

Najprvo se je prepričal, če bi jih lahko takoj prodal za vso vrednost; sedaj se je bilo treba še zagotoviti, da bi nesramna goljufija ne prišla prehitro na dan.

„Ali smem vprašati, če rabite znesek za te papirje za Vašo osebo?“ vprašal je navidezno brezbrižno.

„Ne“, je odvrnila lepa žena smeje, „moje premoženje leži tam nedotaknjeno, ker ne morem porabiti niti njega obresti.“

„No, potem si bom dovolil Vam nekaj svetovati“, je rekel kapitan odločno, „Ti papirji so sicer prav dobri, a čez nekaj dni bodo dosti manj vredni, ker vem iz zanesljivega vira, da bodo padli v vrednosti!“

„Torej jih bom morala kar najhitreje prodati“, je rekla gospa malo v skrbeh, ker je kapitan s tako resnim obrazom izrekel svoje mnenje.

„Če dovolite, prevzamem jaz to pot“, je rekel kapitan galantno in potegnil svojo listnico iz žepa. „Papirji so vredni 45.000 dolarjev: ker imam slučajno toliko denarja pri sebi, Vam takoj izročim znesek.“

„Vi ste v resnici preuljudni, gospod“, je rekla lepa vdova hvaležno, „ali pa ne bodete imeli izgube pri prodaji?“

„Nikakor“, pomiril jo je pustolovec, „jaz pojdem še danes k mojemu bankirju in bom takoj zamenjal papirje za gotov denar!“

Pri teh besedah je vzel kapitan iz listnice ponarejenih bankovcev po 1000 dolarjev, in jih je ponudil gospej, katera je bankovce spravila v omarico.

„Še enkrat srčna hvala za svarilo“, je rekla pustolovcu, kateri je vtaknil papirje.

„Ali naj Vam morda za denar preskrbim druge, varnejše papirje?“ je vprašal kapitan, kateri se je hotel varovati, da bi se ne prišlo na sled goljufivemu ravnanju.

„Ne, hvala, gospod“, je odvrnila lepa žena. „Jaz imam raje bankovce v denarni omari; če tudi ne nesejo obresti, se mi vendar ni treba bati izgube, ker je ravno v zadnjem času tu v Mehiki več denarnih zavodov prišlo na nič. Lastniki papirjev so imeli prav znatne izgube, nekateri so bili do cela uničeni.“

Pustolovec je bil zelo vesel teh besed, ker se mu sedaj ni bilo treba ničesar bati.

A kesal se ni, da je nič slutečo ženo tako nesramno ogoljufal, ker v svoji lakomnosti ni poznal usmiljenja.

„Ali imate še več takih papirjev?“ je vprašal gospo.

„Ne, sedaj ne, a v nekaj dneh jih dobim zopet nekaj in potem Vas bom znova prosila za Vaš cenjeni svet. Saj mi bodete odpustili, da na tak način izkoriščam Vašo ljubeznivost?“

„Milostna, kako zamorete kaj takega vprašati?“ je odvrnil kapitan očitaje. „Razpolagajte čez me, kolikorkrat in kadar hočete, vedno sem Vam na uslugo!“

Pri tem je plamteče pogledal v obraz lepe žene, a ta je zrla v tla, ker se je še vedno nekako bala teh čudnih kapitanovih očij.

„Vas se pa mnogokrat zamenja z drugimi osebami“, je rekla dama po kratkem premolku. „Ali se še spomnite mojega prvega sprejemnega večera, ko Vas je gospod D....ogovoril za nekega barona Falkenburg. Pred nekaj dnevi me je zopet vprašala neka dama, ki Vas je videla pri dirki, če niste neki marki Roland. Ta gospa, moja prijateljica, je bila namreč pred nekaj časom v kopališču Vitehal pri Čikagi, in je rekla, da je tam neki gospod, kateri Vam je zelo podoben in se je imenoval marki Roland, vzbujal splošno pozornost!“

Pustolovec je bil vže premagal zadrego, v katero ga je spravilo to nepričakovano poročilo in se je glasno zasmejal, da bi v kali zatrl morebitno nezaupnost gospe.

„To je izvrstno!“ je končno zaklical. „Jaz imam menda pol ducata dvojnikov, ki nastopajo na najbolj oddaljenih krajih.“

„Da, to je čudno“, je rekla lepa vdova malo zamišljeno, „a jaz sem že večkrat doživela take slučaje in vem, da se zamenjave večkrat primerijo.“

Pustolovec je bil pa le na videz miren, ker je čutil, da so mu postala tla vroča tudi tu v daljnem jugu.

Če bi se tak slučaj še enkrat ponovil, potem bi morda postal sumljiv in bi moral zapustiti lepo mesto.

To bi mu bilo zelo neljubo, ker je ravno danes videl bogastvo gospe.

Morda je tudi na tihem upal, da bi se tu ob strani lepe ženo odpočil od svojih bloditev.

Da bi privedel pogovor v drugi tir, gledal je iskaje po sobi in pri tej priliki opazil zelo lepo sliko dražestne deklice kakih šestnajstih let.

„To je gotovo podoba iz Vaše dekliške dobe?“ je vprašal kapitan ter stopil bliže, ker je visela podoba v malo temnem kraju. —

„Ne, to je moja hči Juana!“

„Vaša hči?!“ se je čudil pustolovec in ogledoval mladostno postavo gospe.

„Ona je edini otrok mojega moža, ki je bil vže enkrat oženjen“, je odvrnila dama. „A jaz ljubim Juano, kakor da bi bila moj lastni otrok, akoravno je le malokdaj pri meni.“

„Kje je gospica, če smem vprašati?“ je rekel pustolovec, ki je še vedno občudoval krasno sliko lepega dekleta.

„V Puebli pri teti, ki ne pusti od sebe edinega otroka umrle sestre; sploh bodete Juano kmalu videli, ker pride v kratkem na poset !“

„O, veselim se v resnici, seznaniti se z dražestnim otrokom“, je rekel kapitan, kateri se navidezno ni mogel ločiti od podobe.

Pri tem je skrivaj opazoval lepo vdovo.

Če bi zdaj ne pokazala nikakega zanimanja zanj, potem se mora odreči vsakemu upu na njeno ljubezen.

A zviti poznavatelj žensk se ni varal.

Dobro je opazil, kako je gospa zarudela in ga plaho, očitajoče pogledala.

Saj je bila vendar le ženska in je kot taka občutila ljubosumnost, ker je bila nepremagljivemu možu mnogo bolj naklonjena, nego je sama slutila.

Kapitan je bil seve preveč prekanjen, ko da bi bil vže zdaj izkoristil dragoceno opazovanje, ljubezen lepe žene.

Sklenil je nasprotno, prav mnogokrat omeniti mlado deklico in šele kadar bo gotov vse ljubezni dame, jo snubiti.

Za danes je dosegel dovolj.

Ogoljufal je bil damo za 45.000 dolarjev in se je k temu prepričal o njeni ljubezni.

Ker je pustolovec cenil njeno premoženje na milijone, sklenil je, da se ne umakne prej, predno je ne pripravi popolnoma ob vse.

S temi mislimi se je poslovil od ogoljufane, katera se mu je še enkrat zahvalila na dobrohotnem svarilu in ga je z mnogo obetajočo rudečico prosila, prav kmalu obnoviti poset.

Naj prvo se je pustolovec podal k svojemu bankirju, kjer je prodal papirje, da bi se veselil pridobljenega plena.

Sedaj je hotel bolj previdno ravnati, ko pri prejšnjih prilikah in ves denar s seboj nositi, da bi v slučaju naglega bega ne bil brez njega.

Ker je bil v zadnjem času tudi v igri precej srečen, je razpolagal čez prav znatno vsoto in sklenil je prej velikansko premoženje nabrati, predno bi zopet začel staro zapravljivo življenje, katero ga je tolikokrat spravilo v zadrego.

Pred vsem pa je bilo treba zvedeti, če je bila lepa gospa pl. Agvilar v resnici tako bogata, kakor je mislil; če je bilo to res, se je hotel z damo poročiti, ker bi potem gotovo dobil njeno bogastvo v roke.

Zopet mu je njegova dajmonska lepota pripomogla k zmagi.

Čudno torej ni bilo, da je drzni pustolovec vedno znova zašel na nevarno pot hudodelstva in s svojo skrivno močjo neuporno premagal nedolžne žrtve.

329. poglavje.
Zvit načrt.

Naslednje dni je kapitan nemudoma začel poizvedovati o gospej pl. Agvilar, ker bi bil rad zvedel, koliko znaša premoženje lepe žene.

A v svojo jezo ni mogel ničesar gotovega zvedeti, temveč samo, da je dama zelo bogata, ker ji je mož zapustil velikansko premoženje.

Vzlic svoje prekanjenosti pa je pustolovec pozabil na hčer ranjkega, Juano, katera je živela v Puebli in je gotovo podedovala en del tega premoženja.

Čudno je bilo, da kapitanu to ni prišlo na misel, temveč je menil, da ima gospa sama vse zaklade svojega soproga.

Ker je bil prepričan o njih, odločil se je naglo po zvitem načrtu snubiti gospo in jo šele potem, kot njen soprog, ogoljufati za njena bogastva.

Poznal je svojo nestanovitnost in vedel, da se bo lepe žene kmalu naveličal. Kadar bo tako daleč, bo imel velikansko premoženje, s katerim se je mislil pozneje v Evropo podati.

In sedaj se je pustolovec tako spretno lotil svojega hudobnega čina, da ni bilo mogoče, da bi mu žrtev odšla.

Najprvo je ustavil svoje dopoludanske posete in v svojo zadovoljnost vže čez malo dni zvedel, da je gospa skrivaj po neki hišni poizvedovala, če je kapitan morda zbolel.

Pustolovec se je radoval, ker je bil sedaj gotov, da bo gospa uslišala njegovo snubitev in sklenil je, se druzega dopoludne k nji podati.

Dalje je z notranjim veseljem opazil, da so se lepe, temne oči gospe zarosile in zdelo se mu je celo, da vidi solzo viseti na dolgih svilenih vejicah, katera je prisilila damo, se za trenotek naglo obrniti od njega.

Opazil je tudi, da ga je lepa žena danes sprejela v nekem majhnem salonu in ne kakor drugikrat v njenem budoarju; seve, saj v zadnjem je visela podoba ljubke Juane, za kojo je pokazal kapitan tako veliko zanimanje.

Sedaj je bilo treba to izkoristiti in pustolovec je takoj začel s tem ter, kakor da bi nekaj iskal, gledal po stenah, ki so bile polne krasnih podob.

Pri tem je odgovarjal navidezno tako raztreseno na vprašanja dame, da se ji je njegovo obnašanje čudno zdelo in ga je osupneno vprašala po vzroku.

„Kaj neki imate danes, gospod?“ je vprašala lopa vdova, „saj ste povsem spremenjeni in gledate vedno po salonu okoli, kakor da bi v njem kaj pogrešali?“

„To je tudi istina, milostna“, je odvrnil kapitan, „mislil sem namreč, da najdem tudi tu podobo Vaše hčere Juane.“

Pri teh besedah je skrivaj opazoval lepo ženo in v svoje veselje videl, da je ta kmalu zarudela, kmalu prebledela.

„V malo dneh bodete lahko mojo hči osebno pozdravili,“ je odgovorila medlo.

„Res, ali pride gospica k Vam, o, neizrečeno se veselim“, je zaklical pustolovec. „Gotovo je mlada dama vesela in živahna, in bo mnogo spremembe prinesla v Vašo tiho domovanje.“

Gospa je komaj slišno vzdihnila, a tihi glas ni odšel kapitanu.

„Da, prav imate, gospod“, je rekla končno. „Juana je sedaj stara sedemnajst let in podobna metulju, ki veselo leta v solnčnem svitu. Ona je vzlic svoji deviški starosti še vedno otrok in vsak hip razpoložena za šale in razposajenost.“

„Če je slična podobi iz njenih otroških let, potem je čarobna“, je trdil kapitan, ki je vedno bolj netil ljubosumnost dame. „Sploh so mehikanske dame dražestne in priznati moram, da bi zmagale nad severno Amerikanke, katere tudi niso ravno grde. Moj namen, le nekaj časa v Mehiki ostati, sem že davno ovrgel in se mislim v tom lepem mestu za vedno naseliti.“

„Ali je to resnica?!“ je zaklicala veselo iznenadena.

„Da, odločil sem se tu ostati“, je odvrnil kapitan resno, „saj sem neodvisen in bogato blagoslovljen s pozemeljskim blagom, zato tudi upam tu najti dom : — to se pravi, če —“ pustolovec se je ustavil.

„No, obotavljate se pač, izgovoriti usodno besedo“, šalila se je gospa.

A kapitan je dobro videl, da ji je bilo vse drugače pri srcu in se je le težavno prisilila k tem veselim besedam.

„Ne, to ni nobena tajnost, celo zaupati Vam hočem; mislil sem reči: če me bo lepa Mehikanka osrečila s svojo nežno roko“, je odvrnil pustolovec in ognjen njegov pogled je srečal vprašujoče oko gospe.

Zopet je čutila dama ono zagonetno tesnobo, a sedaj je tudi vedela, da je bilo to več ko zanimanje, da je bila ljubezen, katero je občutila za tega moža.

Z grozo je mislil, da bi si lepi tujec izbral drugo.

„No, lepo in ljubeznivo soprogo bodete tu kmalu našli, gospod“, je rekla z rahlo tresočim glasom.

Pri tem je mislila na Juano, kateri bi gotovo ugajal impozantni mož.

„Ne verujte tega, milostna“, je odvrnil pustolovec resno. „A ker me mnogokrat kot svetovalca počastite z Vašim zaupanjem, Vam povem tudi jaz, da ljubim neko damo, — a — ona ne vrača moje ljubezni, kolikorkrat sem jo tudi zatrdil.“

Zopet je gospa zarudela in prebledela.

Gotovo, kapitan ji je prej mnogokrat govoril o svojej ljubezni, a ona ga je vedno zavrnila, ker je imela njegove prisege za navadno besedičenje.

Sedaj je tisočkrat obžalovala to ravnanje, a saj je bilo prepozno, saj je ljubil drugo.

„To ni prav od one dame“, je rekla, samo da je nekaj govorila.

„S tem se torej sami obsodite, milostna“, je odvrnil kapitan.

„Kaj, — jaz, — kaj to pomeni?“ vskipela je gospa in svoje lepe oči na pol jezno, na pol očitajoče uprla v smelega tujca. — —

„Hudujte se name, milostna, da, pahnite me od sebe, če morete“, je zaklical kapitan in pokleknil pred lepo vdovo. „Da, Vas ljubim, edino Vaše je moje srce in akoravno ste mnogokrat zavrnili mojo snubitev, Vas bom vedno ljubil, ker brez Vas ne morem živeti.“

„Vstanite, gospod!“ je zaklicala dama osupneno. „Moj Bog, če bi kdo prišel —“

„Ne umaknem se prej, da mi ne poveste, da vračate mojo ljubezen, ali da me zaničujete!“ je zaklical pustolovec. „Seve, potem če bi izgovorili zadnjo, — mojo smrtno obsodbo, potem bi šel za vedno!“

„Pustite mi malo časa, gospod“, je prosila prestrašena. „Vstanite; prosim Vas.“

„Ne, ne prej, da bo odločena moja usoda!“ je zakliče kapitan goreče. „V Vaših rokah leži moja sreča; — govorite le eno besedo, — samo eno besedo, da bo konec mojega trpljenja. — Zato sem se Vas že ogibal zadnje dni, ker nisem mogel prenašati Vašega pogleda, a delj se ne da pomiriti moje srce, in sedaj pričakujem mojo sodbo, ki mi bo prinesla ali največjo blaženost, ali me naredila nesrečnega na veke!“

Lepa vdova je vila roki v nepopisnih duševnih mukah. Gotovo, ljubila je moža, kojega dajmonske oči so jo premagale, a mislila je na mrtvega soproga, kateremu je bila tako iskreno udana.

Dve leti je bilo, kar je umrl; ali naj bi spomin na ranjkega vže zdaj zbrisala iz svojega spomina z novo možitvijo?!

Ne, tega ne more storiti!

V tem pa ji je padel pogled na pred njo klečečega, kojega plamteče oči so z izrazom največjega strahu visele na njenem obrazu.

Ali naj bi tega moža pahnila od sebe in ga, kakor je sam rekel, nesrečnega naredila?!

V tej sili ji je prišla rešilna misel, — oddahnila se je.

Če bi bil kapitan s tem zadovoljen, bi ne bilo nič na poti njeni sreči.

Še en trenotek se je obotavljala z odločnim odgovorom, potem je rekla:

„Vstanite, gospod, in poslušajte, kar Vam imam povedati. Moj trden sklep je, in upam, da bo v najino srečo!“

Pustolovec se je počasi vzdignil in stopil prav tik gospa ter ji proseče zrl v lepe oči.

„Dragi ste mi, gospod“, je rekla dama s tresočim glasom, „a jaz zahtevam, da čakate še eno leto, ker hočem v čislih imeti spomin na mojega moža. Ostanite do tje moj prijatelj, in obljubim Vam, da postanem potem Vaša žena.“

„Duša moja!“ je zaklical kapitan in strastno poljubil nežno roko dame.

„Za Boga, nikakih budalosti“, je svarila gospa. „Obljubite mi, da bodete do takrat potrpeli, potem se Vam tudi jaz zaobljubim; a jaz zahtevam, da slej ko prej občujete z menoj tu kot gost, katerega čislam bolj, ko druge.“

„Tudi če sva sama?“ je vprašal pustolovec proseče.

„Tudi takrat“, je odgovorila gospa s pogledom, v katerem se je brala njena ljubezen, a tudi nje blaga ženska dostojnost. „Ne pozabite, gospod, da je moje ime brez madeža in da hočem ta dragocen zaklad tudi čist ohraniti.“

„Vse, — vse bom storil, da le vem, da bodete moja“, je zaklical kapitan radostno. „Tudi to neskončno dolgo leto bo minulo, in potem bom najsrečnejši človek na svetu.“

„A sedaj me pustite samo, gospod“, je prosila lepa žena resno in iskreno, „Vaša snubitev me je tolikanj presenetila, da želim sama biti z mojimi mislimi o tej odločilni premeni mojega poznejšega življenja. Pridite jutri zjutraj in ne pozabite, kar ste mi ravno obljubili, kajti to pričakujem od Vas kot kavalirja in poštenjaka.“

„Moja častna beseda“, je odvrnil pustolovec resno. „Nikdar se ne bom spozabil, če mi ne bodete som pa tje sami dovolili kak majhen znak Vaše ljubezni do mene. Mislite na to, da sem zapuščen mož, ki do sedaj še ni nikdar okusil sreče, da bi bilo ljubilo blago žensko srce!“

Kako lahko je hudobnež izgovoril to strašno laž, a zaupna žena je verjela tem hinavskim besedam, ker je kapitanu popolnoma zaupala.

Ponudila mu je nežno roko.

„Z Bogom, gospod, za danes!“ je šepetala.

Kapitan ji je poljubil desnico, a predno je odšel, je vrgel še en vroč, hrepeneč in vendar spoštljiv pogled na izvoljenko.

To je bil isti pogled, s kojim je bil lepi mož tolikokrat zmagal.

Lepa gospa je stala kakor otrpnjena; obšlo jo je neizrekljivo usmiljenje z možem, ki je ravno govoril o svojem samotnem življenju.

Nehote je stopila za korak bližje k njemu.

V tem je razprostrl svoji roki in ona se mu je vrgla na prsi in ustne so se združile v vroč poljub.

Saj je bila tudi žena vročega srca, katero je ljubezen iskalo in občutilo; ali se je bilo čuditi, če je premagana od kapitanove dajmonske moči za trenotek pozabila na svojo žensko čast.

A le en trenotek je trpela ta opojnost.

Potem je bežala kakor plašen ptič iz salona, v katerem se je bila ravnokar odločila njena usoda.

S kako drugačnimi čuvstvi pa je zapustil pustolovec krasno hišo, kjer je bil ravno dosegel nad vse pričakovanje sijajen uspeh.

Kajti da je hotela gospa svojo obljubo še celo leto obvarovati kot tajnost, mu je bilo le prijetno, ker bi jo lahko ogoljufal za njeno premoženje, ne da bi se bilo treba poročiti ž njo. —

Skrivnemu zaročencu bo gotovo vse zaupala in sklenil je, jo varati na najpodlejši način.

Da bo pa reva potem, ko bo zvedela nesramno goljufijo, za vse življenje nesrečna, za to se ni brigal, ker do sedaj še ni nikdar občutil usmiljenja s svojimi žrtvami.

Celo blago žensko srce gospe pl. Agvilar ni naredilo utisa na pustolovca, kateri je bil le ponosen, da si je pridobil tudi to resno značajno ženo.

Pri tem tudi to razmerje ni bilo brez mičnosti zanj, ker se je na ta način tudi večkrat sešel z ljubko Juano in veselil se je že na pozornost, katero bo ob strani teh dam vzbudil.

Ko se je vračal v svojo vilo, srečal je svojega znanca, mehikanskega častnika, katerega je nekaj časa sem zelo zanemarjal, ker je občeval le z lepo ženo, tako da je bil že pripravljen na očitanja od strani mladega moža.

A ta je bil preveč vesel, da je zopet enkrat videl kapitana in mu je v svoji zgovornosti poročal vse novice iz glavnega mesta.

„Še nekaj mi pride na misel,“ prekinil se je nakrat v svojem pripovedovanju. „Vi ste bili pri dragoncih, kaj ne, gospod kapitan. V katerem polku ste pa službovali?“

„V sedmem na trdnjavi Famtomhil,“ je odvrnil pustolovec navihano, ker je vedel, da je bil ta polk tam v garniziji. —

„To je pač zelo oddaljeno, ker mi je ime popolnoma neznano“, je rekel častnik.

„Ob meji Teksasa“, je dejal kapitan ravnodušno.

„Tako — tako, vprašal sem samo zato, ker je neki gospod ameriškega poslanstva pri meni poizvedoval po tem; ta gospod je bil sam vojak in je tudi služboval pri kavaleriji; gotovo ga bo zanimalo tu v Mehiki najti tovariša. Jaz sem gospodu zadnjič mnogo pripovedoval o Vas!“ je pristavil častnik, ker je bil zelo ponosen, takega znanca imeti, kakor je bil kapitan.

To seveda pustolovcu ni bilo nič kaj všeč, ker bi se ga na ta način prav lahko spoznalo. Treba bi bilo samo po njem poizvedovati in vsa laž bi prišla na dan. A ostal je hladnokrven.

„Veselil bi se, ko bi enkrat srečal gospoda“, je rekel mirno; „morda mi je kaj znan, akoravno sem v moji garniziji živel zelo samotarno.“

„Da, tudi jaz sem se zelo čudil, da se nič ne brigate za severnoameriško poslanstvo“, je nadaljeval častnik. „Poslanec daje tudi sijajne soareje in Vas bo gotovo prihodnjič povabil, ker sem ga posebno opozoril na Vas.“

Tega je bil pustolovec prav malo vesel, in sklenil je, da se ne odzove takemu povabilu, ker se je bal, da bi ne bil pri poslancu razkrinkan.

Silno se je jezil, da so mu prišle tu, kjer se je čutil tako varnega, vsakojake ovire na pot; a za sedaj se mu še ni bilo ničesar bati in sklenil je, svojo previdnost podvojiti, da bi v slučaju nevarnosti Mehiko lahko takoj zapustil.

Poprej pa je mislil kar najbolj izkoriščati naklonjenost dame v svoje hudobne namere in se pri tem iznebiti svojih ponarejenih bankovcev.

Da je pa tudi tu plavala usoda nad njegovo glavo, moral je kmalu zvedeti.

330. poglavje.
Skoraj razkrinkan.

Od sedaj naprej je bil pustolovec stalen gost v krasni hiši gospe pl. Agvilar, a držal je svojo besedo in občeval le kot kavalir in tujec z lepo ženo, ker ga je ta za to prosila, da bi ostala njena zaroka s kapitanom za sedaj tajna.

Reva ni slutila nesramno goljufijo, temveč je bila pustolovcu hvaležna na obzirnem obnašanju.

Kapitan je slej ko prej občeval ž njo, kakor da bi se ne bilo ničesar primerilo med njima in ni nikdar padel iz svoje uloge, naj sta bila sama ali v družbi.

To je gospo tolikanj genilo, da je večkrat, če jo je kapitan popoludne obiskal, pozabila na svojo vzdržnost in ljubimcu pokazala, da zna tudi ljubka in mila biti.

Potem je oklenila svoje nežne roke okolu vratu lepega moža in ga je vroče in iskreno poljubila, ker ga je nad vse ljubila.

A gospa se je znala tudi premagati in je včasih po več dni skuševala značajnost zaročenca, ter ž njim govorila kakor s kakim tujcem in niti z enim pogledom ni izdala svojih čuvstev.

A ker je bil pustolovec svojo ljubezen do lepe žene, samo hlinil in ne občutil, mu ni bilo posebno težko, se v to ulogo udati, in je bil za samozatajevanje, kakor je mislila ogoljufam dama, plačan s podvojeno ljubeznjivostjo.

Vsak drug mož bi bil srečen, tako blago ženo za soproge imeti, a kapitan ni imel srca za žensko dostojnost, temveč je samo premišljeval, kako bi zaupno damo spravil kmalu ob premoženje.

Do sedaj se mu ni več posrečilo, en del svojih ponarejenih bankovcev podtakniti, zato je nepotrpežljivo čakal na kako primerno priložnost, da bi izvršil svoj namen. —

Necega dopoludne je sedel zopet v budoarju svoje zaročenke, katera sedaj ni več občutila ljubosumnosti, če je kapitan gledal podobo Juane.

Pustolovec ni slutil, da mu bodo naslednje minute prinesle važna razkritja, — razkritja, ki bodo njegovim hudobnim nakanam odkazala novo in bogato, polje.

Pustolovec je zopet gledal na podobo lepe Juane in opazil, da nosi ta dragocen briljantov lišp, ki je moral biti velikanske vrednosti.

„Vaša hči ima tu krasen lišp,“ je rekel površno, „ali je ta dragocenost samo v olepšanje podobe naslikana ali jo ima v resnici?“

„To je del rodbinskega zaklada in Juanina last,“ je odvrnila lepa vdova. „Moja hči je edina dedinja mojega umrlega moža in je zato dobila tudi ta lišp.“

„Kaj, ali Vam Vaš soprog ni ničesar zapustil?“ vskipel je kapitan in skušal po možnosti in s hinavščino prikriti svojo razburjenost.

„Jaz sem odklonila vse, ker imam sama dovolj premoženja, akoravno se ne more primerjati z dedščino moje hčere,“ je odvrnila gospa.

„Ah, tako, to je kaj druzega,“ je menil opravičujoče kapitan.

„Samo to hišo sem vzela, ker je moj ranjki soprog to zahteval,“ je nadaljevala lepa žena. „Jaz sem dovolj bogata, ker imam lepo premoženje; a Juana je ena naj bogatejših deklet v Mehiki.“

„Juana mora postati moja žena!“ je mislil pustolovec, ki je bil ves iznenaden.

Torej hči je bila prava dedinja, medtem ko jo on vedno mislil, da je gospa podedovala neizmerna bogastva svojega moža. —

„Potem pa gotovo tudi oskrbujete premoženje Vaše hčerke?“ vprašal je navidezno nezavzeto.

„Ne; dedščino Juane oskrbujejo njeni sorodniki v Puebli,“ je odvrnila gospa.

Kapitan je ravno mislil staviti novo vprašanje na svojo zaročenko, ko se je zaslišalo na vratih plaho trkanje.

Gospa jih je odprla in kapitan je videl, da je govorila z neko služabnico.

Takoj po tem se je zopet vrnila in šla k pisalni mizi, da bi tam nekaj vzela.

„Gospodinjske skrbi,“ je rekla mimogrede smehljaje svojemu zaročencu, kateri je to komaj opazil.

Tudi skoraj ni pogledal kvišku, ko je gospa iskala po pisalni mizi, ker je že večkrat videl, da je pri enakih priložnostih vzela denar iz predalčkov.

„Sedaj res ne vem, kam sem zopet dala ključ,“ rekla je dama na pol zase. „No, bom pa vzela za sedaj denar iz stenske omare!“

Pri teh besedah je gospa tudi vže odprla omaro in vzela iz nje bankovec, katerega je takoj nesla pred vratmi čakajoči dekli. —

Pustolovec je bil vže vajen, da se je njegova nevesta večkrat pobrigala za svoje izvrstno urejeno gospodinjstvo; a sedaj ga je zanimala lepa Juana in njeno premoženje, tako, da je ta pogovor nadaljeval in pri tej priliki v svoje veselje zvedel, da ima mlada lepa dedinja v nekaj dneh priti.

V tem je zopet potrkalo na vrata.

„Kaj pa hoče zopet,“ je rekla gospa nejevoljno, medtem ko je šla k vratom in jih odprla.

Zdaj pa ni zunaj stoječa služkinja več tiho govorila, ko prej, temveč z razburjenim glasom.

Pustolovcu se je celo zdelo, kakor da bi se dekle jokalo. —

Nehote je prisluškoval in z grozo slišal, da mu preti nevarnost.

„Ni mogoče,“ slišal je damo govoriti, „bankovec da je ponarejen?!“

„Da, milostna“, trdila je služkinja, „trgovec ga je obdržal in ga bo takoj nesel na policijo. Rekel je, da je zelo slabo ponarejen in zato je to takoj spoznal.“

Vzlic svoji hladnokrvnosti je čutil kapitan, kako ga je prevzela groza.

Če bi sedaj policija poizvedovala, bi prišla vsa nesramna goljufija na dan in njemu bi ne preostalo drugega ko najhitrejši beg.

„Ah, sedaj mi pride na misel, saj sem položila ključ na konzolo“, je zaklicala gospa nakrat in se vrnila v sobo.

Naglo je šla k označenemu mestu in odprla s tam ležečim ključem pisalno mizo, iz katere je vzela nekaj zlatnikov in jih dala dekli.

„Tu imaš drug denar“, je rekla jokajoči. „Saj stvar se bo pojasnila, akoravno si ne morem misliti, kako je prišel ponarejen bankovec med drugi denar. No, jaz bodem vse bankovce dala bankirju, da jih pregleda, ker je mogoče, da bi bilo še kaj več ponarejenih vmes.“

Zadnje besede je zopet govorila na pol zase, a pustolovec jih je dobro slišal in vedel, da je od naslednjih minut morda odvisna njegova usoda.

„Kaj se je pa pripetilo, milostna, če smem vprašati?“ je rekel navidezno brezbrižno, akoravno se je tresel od strahu.

„Služkinja mi ravnokar poroča, da je bankovec za tisoč dolarjev, katerega sem ji dala, ponarejen. Jaz nisem mogla takoj najti ključa moje pisalne mize, zato sem vzela bankovec iz blagajne in bom sedaj bankirju dala vse bankovce pregledati!“

Pustolovec se je oddahnil, ker ga gospa vendar sedaj še ni imela na sumu.

Morda je tudi pozabila, da ji je on takrat dal to ponarejene bankovce.

Nje so mu sprva ni bilo treba bati, sedaj je bilo treba preprečiti, da bi trgovec nesel bankovec na policijo.

A kako naj bi to začel? — Sveta ni vedel.

V tem mu je prišla v največji sili njegova nevesta na pomoč.

„Stvar mi je zelo neljuba, je rekla zamišljeno. „Če me tudi ne zadene sum, ker sem ponarejeni bankovec sama dobila od druge strani in v dobri veri sprejela, mi je vendar sitno, da pride stvar k policiji. Jaz bodem zaslišana in še druga neprijetna pota me čakajo, do katerih nimam nikakega veselja.“

„Če mi dovolite, milostna, bom jaz uredil vso zadevo“, je rekel kapitan odločno.

Saj ni imel ničesar izgubiti, in, če se mu posreči trgovca pregovoriti, da molči o stvari, je bil rešen.

„Ne, to ne morem zahtevati!“ je zaklicala lepa žena.

A kapitan je ni poslušal, temveč samo prosil za ime in stanovanje je trgovca, kar mu je gospa tudi povedala.

„Kmalu se vrnem!“ je zaklical in naglo odšel.

Trgovec se je pisal Alvarec in je imel veliko prodajalno, katera je preskrbela malo da ne vse plemstvo Mehike z gospodinjskim blagom.

Kapitan je kmalu dospel tje in se dal peljati h gospodarju, ki je sprejel svojega odličnega obiskovalca v privatni sobi in ga uljudno vprašal, česa želi.

„Jaz pridem po naročilu gospo pl. Agvilar“, je rekel pustolovec, kateri se je z onim pogledom prepričal, da bo slabotnega majhnega Mehikanca lahko preplašil.

„Zelo prijetno, gospa je dolgoletna odjemalka“, je odvrnil Alvarec, ter ponudil kapitanu stol.

„Ni treba, — hvala“, je ta odvrnil kratko. „Jaz pridem v delikatni zadevi, tiče so ponarejenega bankovca za tisoč dolarjev. katerega ste Vi pridržali!“

„Prav,“ je odvrnil Alvarec uljudno, „moja dolžnost je, ga iztočiti policiji, kar bodem tudi takoj storil.“

„Prosim Vas, da to opustite“, je rekel kapitan resno. „Gospa bi imela od tega mnogo sitnostij, zato bi prosil, da bi vso stvar zamolčali.“

„A to je nemogoče, gospod“, je jecljal trgovec. „Gospa pl. Agvilar mi je kot kupovalka ljuba in draga, a jaz sem dolžen, ponarejeni bankovec oddati policiji!“

„In jaz zahtevam, da pošljete bankovec takoj nazaj gospej“, je zaklical pustolovec.

„Ne morem pri najboljši volji“, je odvrnil Alvarec odločno.

„Vi se torej branite in hočete dami sitnosti napraviti?“

„Žal mi je, a ne morem drugače ravnali!“

„Dobro, poslušajte torej tudi mojo zadnjo besedo!“ je rekel pustolovec. „Ker jaz damo zelo čislam, bom na vsak način nahranil, da bi morala prestati ta sramotilna zasliševanja, — poslušajte dobro, — na vsak način bom zabranil. Vi lahko izročite bankovec policiji, a jaz bom to razžaljenje krvavo maščeval!“

„Ah“, je jecljal osupnjeni Alvarec, katerega je začelo biti strah, ko je videl plamteče oči kapitana, z groznim izrazom uprte v sebe.

„Moje mnenje sem povedal“, je rekel kapitan in se obrnil k vratom.

„Stojte, ostanite vendar, gospod, saj hočem izpolniti Vašo željo“, je tresočo od strahu izustil mali Mehikanec. „Tu, vzemite bankovec, ker Vas poznam in vem, da vsak dan občujete z gospo.“

Pustolovec je vzel ponarejeni bankovec iz tresočih se rok trgovca.

„Ali ve kdo Vaših ljudij za to?“ je vprašal temno.

„Ne, — ne; jaz sem bil osebno spodaj in sem dekletu vzel bankovec“, jo rekel Alvarec boječe. „A, kaj no, gospod, ne bodete govorili o tem, drugače imam tudi jaz sitnosti.“

„Če bodete Vi molčali, molčim tudi jaz“, je odvrnil kapitan in se s kratkim pozdravom poslovil.

Potem je hitel v hišo gospo pj. Agvilar, katera je težko pričakovala njegovo vrnitev.

Našel je damo v budoarju, kjer je čakala na poročilo zaročenca.

„Ali je bil bankovec v resnici ponarejen?“ je zaklicala kapitanu.

„Da“, je ta mirno odvrnil, „a jaz sem to mučno zadevo spravil s sveta in sem bankovec takoj uničil.“

To je bila seveda laž, ker je imel pustolovec bankovec še v žepu, a gospa je bila zadovoljna, da je bila rešena sitnih potov na policijo in se je ljubimcu srčno zahvalila na tem novem dokazu požrtvovalnosti, kakor je mislila.

„Bankovec je bil zelo slabo narejen“, je rekel kapitan, „dovolite, milostna, da pregledam ostale bankovce v Vaši blagajni, potem so lahko takoj prepričani, če je še kaj več takih njimi.“

Lepa žena je radovoljno prinesla vse bankovce po tisoč dolarjev, katere je imela spravljene.

Seveda so bili ponarejeni vmes, a pustolovec jih je navidezno skrbno pregledal in rekel, da so vsi pravi.

Ker je bila gospa pri njegovem delu enkrat poklicana ven, je bil pustolovec celo tako drzen, da je podtaknil še en zvezek ponarejenih bankovcev, katere je imel v svoji listnici in je vzel za isto svoto pravih.

Bilo je 60.000 dolarjev, tako da je ničvrednež ogoljufal zaupno ženo sedaj za nad 100.000 dolarjev.

Potem je uredil bankovce tako, da so bili ponarejeni spodaj, in je izvršil to vpričo gospe tako spretno, da ta ni imela najmanjšega suma.

Sedaj se je čutil varnega, ker se goljufiji ni moglo tako naglo priti na sled in obžalovanja vredna žena seveda ni imela nobenega nezaupanja proti svojemu zaročencu, kateri jo je na tako nesramen način oropal za njen imetek.

Da, bila je celo od uljudnosti kapitana tako ginjena, da se je najsrčneje poslovila od lopova in zaupno trpela njegove poljube.

Saj ni slutila, kak satan v človeški podobi se ji je bil približal, ker njena čista duša ni nič hudega sumila.

Vzlic vsem svojim namenom, se nikdar več omožiti, je vendar podlegla njegovi dajmonski moči in je stopala, nevede, proti groznemu prepadu, v kojega globočini je morala gotovo poginiti, če bi jo ne varoval angelj varuh.

331. poglavje.
Juana.

Od zadnjega dogodka, kateri bi bil kmalu usoden za pustolovca, pretekli so trije dnevi.

Kakor navadno je šel dopoludne k svojej zaročenki. Ko je pa dospel tje, povedala mu je dekla, da gospe ni doma.

„Gospa prosi, da bi gospod kapitan počakali njeno vrnitev“, je rekla služabnica in obiskovalcu odprla vrata malega salona.

Ta se je tam malomarno vrgel v stol in precej nejevoljno mislil na včerajšnji večer, ker je v igri zgubil veliko svoto.

A časa ni imel dosti o tem razmišljevati, ker je slišal drdranje voza, ki je pripeljal gospo nazaj.

On ni bil vprašal dekle, kam se je peljala njena gospodinja, zato se ni malo čudil, ko je na hodniku zaklical jasen glas:

„Kako se vendar veselim, kadar se morem vrniti v staro, ljubo hišo, mama; tu je vse tako prijazno in vsak kotiček mi je dobro znan.“

Pustolovec je osupnil in vstal, da bi hitel k vratom.

A predno je prišel do tje, so se vže naglo odprla in dražestna dekliška postava je stala na pragu.

Na pol radovedno, na pol prestrašeno je gledala impozantnega moža, ker jo je iznenadila njegova navzočnost.

En trenotok sta se osupnjeno spogledala, v tem je stopila gospa k mladi dami.

„Srčno pozdravljeni!“ je zaklicala pustolovcu. „Nisem vedela, da ste prišli v moji odsotnosti, zdaj lahko prvi pozdravite njej ljubi obisk. — Tu, — moja hči Juana, — gospod kapitan Hovard, moj zvesti prijatelj in svetovalec, od katerega sem Ti vže večkrat pisala.“

Mlado dekle je uljudno odvrnilo globoki poklon kapitana in ponudila pustolovcu majhno belo roko, katero je ta galantno poljubil.

Pri tem je skrivaj ogledoval nežno postavo ljubke dame, koje lepa glava z bliščečimi črnimi očmi in krasnimi črnimi lasmi je morala očarati vsakega gledalca.

A pustolovec je tudi opazil, da si je bila Juana svesta svoje lepote in gotovo tudi svojega bogastva: to je izdalo ponosno držanje in zapovedljiv obraz, kar se ji je prilegalo prav dobro.

Tudi lišp je mlada deklica menda zelo ljubila. Gospa je le redkokedaj nosila briljante, na Juaninem vratu pa se je blestela dragocena broža, vredna vže majhno premoženje.

Kapitan se je hotel kmalu posloviti, ker si je mislil, da želita mati in hči, ki se vže dolgo nista videli, sami biti, a gospa ga je prosila, ostati, katero željo je rad izpolnil, ker si je hotel na vsak način pridobiti mlado bogato dedinjo.

Pri predstavljanju je bil vže opazil, da je gospa tudi napram svoji hčeri molčala o njeni zaroki ž njim. To je bilo seveda pustolovcu zelo ljubo, in upal je, da bo z ljubeznjivostjo kmalu zavzel mlado neizkušeno dekle. Poleg tega pa mu je gospa zaupala, ker ga je imela za poštenjaka in bo gotovo mnogokrat imel priložnost z ljubko Juano sam biti in svoje zanjke nastavljati.

A tekom pogovora, katerega so sedaj peljali vsi trije, je moral kmalu opaziti, da ni bilo tako lahko, si pridobiti ljubezen lepe dedinje.

Juana je bila namreč silno ponosna na svoje plemstvo in je to tako očitno pokazala, da je kapitan imel malo upanja kot navadni častnik, za kojega je tu veljal, zadobiti roko lepe deklice.

Očital si je, da ni, kakor vže prej, nastopil kot plemič, a sedaj to ni bilo več mogoče in zaupati je moral v svojo srečo. Morda bo prišla kaka priložnost, da se bo njegova mogočna oseba pokazala v posebno dobri luči; če se bo potem vzbudilo Juanino zanimanje zanj, gotovo ne bo dolgo trajalo, da bo njegova.

Uboga gospa ni slutila, da jo je ljubljeni mož že zdaj izdal in da je le na to mislil, kako bi mu dve žrtvi naenkrat služili njegovi nenasitni lakomnosti. Blago ženo je z zvijačo in s svojo dajmonsko močjo pregovoril, da je postala njegova; ogoljufal jo je vže za en del njenega imetja in sedaj je premišljeval, kako bi privezal nase tudi hči Juano.

Nameraval je lepo vdovo po možnosti varati in potem, z dobro igrano odpovedjo odstopiti, da bi se poročil z Juano, koje velikansko premoženje mu je zagotovilo sijajno prihodnjost.

Če bo zapuščeni nevesti zato počilo srce, je bilo temu trdemu sebičnežu popolnoma vse eno, ker je hotel samo svojo lakomnost zadovoljiti in kot milijonar živeti.

Medtem ko je razmišljeval svoje hudobne nakane, vendar ni zgubil ni ene besedice od tega, kar je Juana govorila z materjo.

Iz pripovedovanja mladega dekleta je zvedel, da je nad vse ljubilo zabave glavnega mesta, medtem ko je gospa le redkokedaj posetila taka razvedrila.

„No, mama“, zaklicala je veselo, „kaj počneve naslednje dni? Ti si ne moreš misliti, kako sem se to pot veselila na življenje v glavnem mestu. V Puebli je sicer prav lepo, a premene le malo, zato sem sklenila, da bom tu prav uživala življenje!“

Gospa vidno ni bila nič kaj vesela tega, a kapitan je to opazil in sklenil, da bo damama pokazal celo vrsto sijajnih zabav in znamenitostij, posebno zato, ker se je Juani zdelo samo ob sebi razumno, da jo sme z materjo spremljali.

„No,“ milostna gospica, „Mehika nudi sedaj mnogo premene“, je začel, ne da bi se zmenil za očitajoči pogled svoje neveste. „Med drugim priredi jako odlična družba, skoraj izključno samo plemstvo, zabavni izlet do mogočnega ognjenika. Na njem je sedaj sezidana žična železnica do polovice višine te velike gore; vse kaže, da bo izlet zelo ugoden.“

„Saj to je krasno!“ zakliče Juana veselo. „Gotovo, na vsak način se udeležimo tega izleta; ali to je še le v nekaterih dneh; kaj bomo pa do tja počeli?“

„Kako bi pa bilo, če bi Vas smel v spremstvu z Vašo gospo mamo spremiti k borbi bikov, ki bo jutri na trgu „del Kabildo?“ vpraša kapitan.

„Ah da, borba bikov! To je izvrstno! Nikdar je še nisem videla!“ zakliče Juana vzradoščena.

„Ali, ljubo dete, taka zabava gotovo ne bo po Tvojem ukusu“, odvrne gospa, ter zopet nezadovoljno pogleda proti kapitanu. „Misli si vendar tak krvavi igrokaz, kjer se biki, konji, — da večkrat celo ljudje razmesarijo! Ali bi se Ti res taka barbarična igra dopadala?“

„O, zakaj ne!“ zakliče vročekrvna mlada Mehikanka. „Videti tak igrokaz je že zdavnej moja najvročejša želja, ker sem že toliko o njem slišala. In pa tako hudo, kakor mi Ti to slikaš, ljuba mamica, gotovo tudi ne bo. Kaj ne da, jutri pojem o tja, in gospod kapitan bo tako prijazen ter nas bo spremil.“

Gospa je poskusila še marsikaj ugovarjati, a Juana je toliko časa prosila in se ljubkovala, dokler se je mati, čeprav nerada, le udala, ker ni hotela ljubljeni hčerki nobene želje odreči.

„Takoj preskrbim ustopnice“, reče pustolovec uslužljivo, ter vstane raz svoj sedež. „Ker je ta bikova borba najboljša te sezone, bo obisk gotovo velikanski, zato hočem takoj preskrbeti nekaj dobrih prostorov!“

Pustolovec se je poslovil od dam ter zapustil hišo gospe, da gre takoj iskat ustopnice za veliko predstavo.

Spotoma je premišljeval, kako bi se najlažje približal lepi gospodični.

Nikakor si ni zakrival, da bo tudi tukaj imel na poti veliko težav, a odločen je bil, vse premagati in si na vsak način lepo deklico prisvojiti.

Medtem ko je kapitan to premišljeval, prišel je do velikega kamnitega kazališča, v čigar areni so navadno bile borbe bikov.

Pri blagajni se je kar trlo ljudi.

Zapazil je med njimi tudi svojega prijatelja, mladega častnika, ki si je tudi hotel preskrbeti ustopnico.

Pustolovec pokliče poročnika k sebi, ter mu pove novico, da je prišla lepa dedkinja k materi na poset.

Hotel je svojega znanca pregovoriti, da bi se mu jutri pridružil, ker je bil gotov, da bo njegova moškolepa vnanjost v primeri z malo in suho postavo častnika močno uplivala na lepo Juano in njeno naklonjenost.

„Jaz vzamem ložo za štiri osebe“, predlagal je kapitan, „gospa se bo gotovo veselila, če pridete z menoj in potem ima vsaka dama svojega kavalirja za pogovor.“

Mladi častnik je veselo pritrdil, in pustolovec je šel k blagajni, kjer si je vzel ložo.

„Torej jutri na svidenje“, zakliče pri slovesu svojemu prijatelju. „Počakajte nas tukaj pri kazališču: točno ob desetih bodemo na mestu!“

Kapitan je šel sedaj proti svojemu domu, medtem ko je neprenehoma premišljeval, kako bi si najbolje pridobil naklonjenost ljubke Juane.

Borba bikov je bila vedno velik dogodek za zabavo željne prebivalce Mehike, kateri so imeli za to barbarično in krvavo igro vedno posebno zanimanje.

Akoravno je bilo v velikanski areni več tisoč sedežev, bil je prostor vendar prenapolnjen in zvedava množica čakala je s težko zadržano nestrpnostjo začetka teh od države prirejenih predstav.

Pri takih velikanskih borbah, kakor ta, katero se bo tukaj popisalo, so dostikrat deset do petnajst bikov zaporedoma do smrti mučili, in dostikrat so trajale te predstave po več dni, in je ponesrečila cela vrsta konj in dostikrat tudi nekaj ljudi.

Mehikanski častnik, kapitanov prijatelj, stal je nepotrpežljiv pri uhodu v areno, ter prežal na mimo peljajoče se ekvipaže, ki so ostajale pri gotovih durih, katere so bile odločene le za plemstvo in dostojanstvenike.

A ni mu bilo treba predolgo čakati, ker se je v tem trenotku pripeljal voz gospe de Agvilar.

Kapitan Hovard je sedel v bliščeči uniformi nasproti damam, ki so v svojih svetlih toaletah nudile tako lepo sliko, da se je veliko občudovalnih pogledov obrnilo tja.

Mladi častnik hitro pristopi k vozu in pozdravi dame.

Poznal je Juano že od poprej, a bil je iznenaden, da se je mlada deklica razvila v tako blestečo lepoto.

Zato tudi ni pozabil, ji narediti raznovrstne poklone.

Ali Juana je malo nanj poslušala, kor je šumeča godba v areni naznanjala, da se začne kmalu prva predstava.

Tako so šle vso štiri osebe v ložo, ki jo je najel kapitan.

Loža je bila spodaj pri areni in od te ločena po širokem, z visokimi deskami zavarovanem hodniku.

Ta hodnik je bil namenjen borilcem, da so se tja rešili, če jih je napadla razdivjana žival.

Velika arena je bila napolnjena, zbranih je bilo več tisoč ljudi, ki so na svojih sedežih, kateri so se uzdigovali drug čez druzega, lahko vse natančno pregledali, kar se je zgodilo.

Naravno je, da so bili bolj visoki sedeži tudi bolj oddaljeni arene, zato tudi bolj po ceni in namenjeni za ubožno ljudstvo, katero se je tu za malo vstopnino izvrstno zabavalo.

Nasproti vhodu vzdigovalo so se prekrasne lože prefekta glavnega mesta in poslanikov.

Tu se je nahajala tudi močna godba, ki je izvrstno igrala bobneče koračnice.

Razprostrta, na več palcev visoko s peskom posuta arena je bila še prazna, ker prefekt še ni dal dosedaj znamenja za začetek predstave, tako da se je nepotrpežljivost ljudstva komaj še krotila.

Velike plahte pokrivale so areno, ali solnce je vendar prihajalo skozi različne razpoke in odprtine, tako da so dame povsodi odpirale svoje solnčnike.

Tudi gospa de Agvilar in Juanita sta poskušali se s tem sredstvom ubraniti žgočih solnčnih žarkov.

Mlada dama je ravno hotela izraziti svoje nezadovoljstvo, da je gledišče slabo pokrito, ko zafofota beli robec iz prefektove lože in šumeči tuš orkestra naznani začetek borbe.

Takoj je nastala tišina.

Šumu, ki je bil še ravnokar čuti z višjih sedežev, sledil je nenavaden mir.

Iz odprtih vrat prijezdi jahač v slikoviti narodni noši, noseč v desnici malo pisano zastavico.

Sredi velikega prostora potem obrne svojega konja in hitro odjezdi k barijeram, kjer je skozi ozka vrata jahal na hodnik.

Precej na to zabobni grozovito tulenje od uhoda v areno.

Oblak prahu vzdignil se je od tal in iz njega plane krasen bik z velikanskimi rogmi na prazen prostor, kjer hipoma obstane ter začudeno gleda na neštevilno množico.

A zdelo se je, kakor da ta pestra slika še bolj draži njegovo jezo, ker je divje cepetal z nogami ter s svojimi rogmi ril po pesku, medtem ko so njegove male oči zavratno prežale naokrog.

„Ali ni to velikanski pogled, gospod kapitan?“ zakliče Juana uzradoščena.

„Da, ta žival je slika neomejene moči“, odgovori kapitan pritrjuje. „Ali sedaj bodete videli prizor, kako se bo ta velikanska žival branila svojega napadalca, ter ga vsaj deloma tudi premagala. Le poglejte, gospica, tam že prihajajo pikadori (jahači s sulicami) in banderili (borilci z malimi trnji in rudečimi rutami).“

V istini so sedaj prijezdili štirje slikovito oblečeni jezdeci, ki so imeli na dolgih sulicah male, rudeče zastavice, v areno.

Zraven njih teklo je nekaj gibčnih moških postav z rudečimi rutami v roki, medtem ko je držala druga s pisanim blagom ovit železen trn.

Samo še nekaj trenotkov, potem se je začel resni boj.

332. poglavje.
Borba bikov.

Očitaje gledala je gospa v zarudali obraz Juane, katera je z žarečimi očmi in s pravcatim uničujočim ognjem zrla na bojišče. —

Tam so naokrog letali banderili s svojimi rudečimi rutami ter dražili velikansko žival, ki je še vedno mirno stala do skrajne togote.

Velikanski bik je z bliščečimi očmi zaničljivo meril lahkonoge nasprotnike, kakor da bi se mu ne zdelo vredno jih pregnati. Nasprotno pa je pazljivo prežal tja h pikadorom, od katerih je ravno eden s povešeno sulico jahal proti nevarnemu nasprotniku.

Zdaj je dospel k biku ter ga hotel zabosti, a v istem trenotku je tudi stogotena žival povesila svojo velikansko glavo ter svoje velike rogove zasadila v trebuh nesrečnega konja.

Jezdec se je le z drznim skokom zamogel rešiti, medtem se je ubogi konj kmalu zgrudil na pesek.

Množica je vriskaje viharno izražala svoje zadovoljstvo, medtem ko so služabniki mrtvo žival hitro potegnili iz arene.

„Kaj se ti res dopadejo ti grozni prizori, ljuba hčerka?“ vpraša gospa, kateri se je studilo vse, kar je videla.

„To je velikansko, — prekrasno!“ zakliče mlada deklica.

„Kaj nimam prav, gospod?“ se obrne do svojega soseda.

Ta je izrazil isto mnenje, ker je bil mehikanski častnik vajen takih prizorov.

Tudi kapitan, ki se je bore malo zmenil za to predstavo, se je, da bi se prikupil Juani, povoljno izrazil, ne da bi se zmenil za očitajoče poglede, s katerimi ga je njegova nevesta skrivaj pogledovala.

Medtem je začel drugi pikador boj z bikom.

Ali zdivjana žival končala je tudi njegovega konja, in ker njegov jezdec ni zamogel dosti hitro odskočiti, padel je jezdec pod konja, pri čemur je dobil precejšnje poškodbe, tako da so ga morali nesti iz arene.

Pikadorji so sedaj izigrali svoje uloge ter prepustili prizorišče bandelirjem, ki so z veliko spretnostjo svoje kaveljne zasajali v bikov hrbet.

Na nekaterih teh mučilnih instrumentih je bilo pritrjenega nekaj umetelnega ognja, ki je sikaje zažarel ter že itak zdivjano žival popolnoma pobesnel.

Kakor zblaznel dirjal je bik sedaj za bežečimi bandelirji, ki so ga s svojimi kričeče-rudečimi ruticami vedno znova zdražili in so, če je bila nevarnost, rešili z drznim skokom čez ograjo na hodnik.

Tulenje zbesnele živali napolnilo je zrak ter pregrmelo celo vriskanje navdušene množice, katero je razburljivi prizor navdajal z največjo strastjo.

Vedno znova dirjal je velikan za svojimi bežečimi sovražniki ter poskušal tega ali onega nabosti na svoje roge.

Tako je ta divja gonja trajala še nekaj časa, dokler se ni utrujena žival konečno ustavila ter hropeče prežala s svojimi potuhnjeno lesketajočimi očmi po svojih sovražnikih.

Zopet zadoni iz orkestra tuš in zadnji borilec stopi ponosno v areno.

Bil je to „Espada“ (borilec z mečem), ki naj bi končal ta krvavi prizor.

Z rudečim suknom v levici dražil je zbesnelo žival, ki se je še enkrat divje zakadila na novega nasprotnika.

Zdaj vzdigne ta desno roko, dolgi špičasti meč se zablesti v solnčnih žarkih in ravno, ko je divja žival privihrala do njega, mahne spretno ostro orožje v bikova pleča, ki se je takoj zgrudil in čez nekaj trenotkov poginil.

Tisočglasni vriše fanatizirane množice pohvalil je to delo in pravi dež šopkov vsul se je na hrabrega premagovalca.

„Nu, mamica, ali ni bil ta prizor krasen?“ vpraša Juana.

„Zame ne, ljubo dete“, odgovori gospa. „Taki prizori me napolnujejo z nepopisnim gnjusom in hotela bi, da bi tej krvavi igri mogla prej ko prej pokazati hrbet.“

„Samo še dva bika“, prosi Juana, ki je bila kot prava hčerka tega strastnega naroda od nenavadnega prizora naravnost navdušena.

Gospa sicer ni hotela dalje ostati, ko sta pa začela tudi oba častnika prositi, odločila se je, da odneha, s tem pogojem, da nepreklicljivo odidejo po še dveh takih borbah.

„Tu pride nov bik“, zakliče Juana veselo in pokaže na ponosno žival, ki je ravnokar stopila v areno.

Ali ta bik ni bil niti približno tako bojaželjen kakor njegov prednik, temveč bežal je celo pred pikadori, tako da ga je eden od njih tako silno zadel s sulico, da se je bik takoj zgrudil.

Naravno je ta slabi izid provzročil pri množici porogljive vzklike in vse je zahtevalo, da pride boj.

„Saj to ni bila nikaka zabava, mama“, reče Juana nejevoljno k gospej, „ali naj ta boj tudi velja?“

„Gotovo, dete moje“, odgovori lepa gospa. „Meni je ta krvavi prizor naravnost zopern, in po drugi borbi se odpeljem s Teboj domov!“

Juana spotegne kujaje ljubke ustne ter se pomoči iskaje obrne proti častnikoma.

Ker je pa gospa tako odločno izrazila svojo željo, se celo kapitan ni upal ugovarjati, ker je vedel, da bo njegova nevesta obstala pri svoji volji.

Zopet zadoni tisočglasno vpitje fanatične množice ter je vse obrnilo poglede na areno, v kateri se je ravnokar prikazal tretji bik.

Bil je srednje velik in popolnoma črn, zunanjost ni kazala ne posebne moči in tudi ne posebne divjosti, tako da je Juana že razočarana povesila svojo lepo glavico.

„Sedaj bodete nekaj doživeli, bik je muj-bravo (zelo divji)“, reče mladi Mehikanec k gospodični.

Mlada deklica vprašaje pogleda častnika.

Ali ta je ponovil svojo opazko s tako sigurnim izrazom, da je Juana z novim zanimanjem gledala v areno.

Kakor je bilo tam videti, so pikadorji slabo cenili črnega bika kot nasprotnika, ker je eden izmed njih zelo brezskrbno jahal proti njemu ter kakor igraje naperil sulico, da sune navidezno slabotno žival.

A ni ga še dosegel, ko je bik bliskoma planil proti njemu in konja z velikanskim sunkom vzdignil skoro od tal, tako da je treščil na nesrečnega pikadorja.

„Za božjo voljo!“ zakriči gospa smrtno bleda, „tu se je prigodila nesreča!“

V areni so bandilerji priskočili k biku, da bi ga odgnali od svoje žrtve, a predno so še zamogli potegniti nesrečnega jahača izpod njegovega konja, je zdivjana žival s hitrim skokom vjela s svojimi rogmi enega bandilerja ter nesrečnika zagnala v naslednjem trenotku visoko v zrak.

K sreči nahajal se je bik v bližini hodnika, tako da je mož padel na hodnik in si pri tem zlomil roko. A govoril je lahko, da je imel srečo, ker je bik sedaj dirjal po areni ter iskal v zrak vrženega moža, da bi ga prebodel z rogmi ali pa pomandral z nogami.

Nesrečnega pikadorja so med tem vzdignili in odnesli, a nihče mu ni mogel več pomagati, ker mu je teža padlega konja zlomila križ, da je bil v trenotku mrtev.

„Strašno, — grozno!“ vzklikne gospa ter vstane, da bi zapustila gledišče, a novi strašni pogled pridržal jo je na njenem prostoru.

Črni bik se je le trenotek obotavljal.

Zdaj je dirjal kakor besen med pikadorje, ki si niso vedeli pomagati.

S svojimi rogmi je nabodel drugega konja; jezdec je padel in nekaj bandilerjev ga je težko ranjenega odneslo.

Ostali jezdeci poskakali so prestrašeni s svojih konj, da se z nekaterimi hitrimi skoki rešijo na hodnik.

A njihove nesrečne konje predrl je bik drugega za drugim ter jih pohodil na pesku.

Množica je od groze obstrmela.

Bik je pokončal pet konj, in, kar je bilo še huje, umoril je enega pikadorja in dva druga borilca težko ranil.

„Umorite ga, — doli ž njim!“ vpila je razburjena množica, a nobeden izmed „espadov“ ni imel poguma, se boriti z bikom, ki je bil kljub mnogoštevilnim ranam, ki jih je prejel, še popolnoma svež, ter se vedno obračal po novih nasprotnikih.

Konečno stopi eden najhrabrejših in najdrznejših izmed espadov v areno.

A celo ta pogumni mož se ni upal napasti zdivjane živali, nego ga je bil le dražil z rudečim suknom v svoji levici, da bi ga potem, ko bi dirjal mimo njega, s sigurnim sunkom končal.

A bik je bil preveč prekanjen, ko da bi dal svojemu sovražniku tako priliko.

Napadal je espada tako močno, da je ta potreboval vso svojo spretnost, da se je rešil pred sunki svojega nasprotnika, ki je kakor blazen planil proti njemu.

Tako sta bežala in se preganjala nasprotnika precej časa po areni in bik je tulil tako divje, da se noben bandelir ni več upal v areno, in je bil espada samo nase nakazan.

Mož je storil vse, kar je bilo mogoče, da bi končal žival, a bilo je nemogoče.

Nazadnje zlomil se mu je pri močnem sunku celo meč, tako da je bil celo brez orožja.

Ker ga je bik pri tej priliki zopet ko besen napadel, ni preostajalo preganjanemu drugega, kakor da je skočil čez ograjo, na varni hodnik, na katerega so se odpirale lože.

Tam je hotel poiskati drugo orožje.

Zopet zakriči množica, ali to pot ni bil vrišč, nego vpitje strahu in groze.

Ko je bik videl zginiti za ograjo svojega nasprotnika, je z velikim naskokom zdirjal proti ograji.

S smrtnim strahom videli so posestniki lož skočiti nekaj velikanskega, temnega čez ograjo.

Bil je bik, ki je v svoji zbesneli togoti preskočil ograjo ter sedaj stal na hodniku, kjer so bili prestrašeni posestniki lož izdani brez pomoči bikovi divjosti.

Za trenotek obstal je črni velikan mirno.

A pogled na njega je bil strašen, ker mu je kri, ki je tekla iz njegovih ran, dajala grozovit izgled.

Potuhnjene, bliskajoče oči motrile so začudeno kričeče dame, katere, popolnoma iz sebe, niso mislile na beg, ter v vsakem trenotku pričakovale strašno smrt.

Zdaj zatuli žival zopet grmeče ter cepta po tleh, da se vzdigne gost oblak prahu.

Našel je svojo žrtev.

Tikoma pred njim v loži stala je Juana kakor soha iz mramorja, nemožna se ganiti.

Njen rudeči solnčnik obrnil je pozornost bika.

Žival se je začela pripravljati na napad, ki je imel prinesti mladi deklici takoj grozovito smrt.

Gospa je omedlela in ležala v rokah poročnika, ki se sam vsled groze ni upal ganiti.

Samo kapitan stal je visoko vzravnan zraven Juane in komaj pot korakov od bika oddaljen.

Potegnil je bil dragonski palaš iz nožnice in držal dolgi, ravni meč v krčevito stisnjeni pesti, medtem ko so njegove demonične oči skušale omamiti zbesnelo žival.

A tej divji, nevkročeni moči zbesnele živali ni zamogel ničesar niti ta goreči pogled, ki je prej celo leva ukrotil.

Bik tudi ni gledal na kapitana, nego strmel samo na nesrečno Juano, ki je slonela v največjem smrtnem strahu na ograji lože.

Nihče od otrpneno stoječih „espadov“ se ni upal hiteti na pomoč mladi dami; bilo je, kakor da mami strah vse navzoče.

Tudi je bilo že prepozno za kako pomoč, ker je bik nagnil svojo glavo ter z grmečim tulenjem planil proti Juani.

Zdaj se zabliska kapitanov meč v zraku in ravno, ko je hotel bik prijeti Juano s svojimi rogmi in jo zagnati v zrak, sune pustolovec svoj meč s tako močjo zdivjani živali med pleča, da se je orožje globoko udrlo v bika.

Bil je to mojsterski sunek, ki je zadel bikov križ.

Še enkrat se je začul kratek, tuleč glas, potem se je zvrnila smrtno ranjena žival k nogam otrpnjene Juane.

Do sedaj vladala je med prestrašeno množico v istini smrtna tihota.

Ko je pa videla, da je bil bik pokončan, izbruhnil je tako šumeč vrišč, da je izginil vsak drugi glas v tem vpitju.

Kapitanov meč se je tako globoko vrinil v bikov život, da je pri padcu živali bilo potegnjeno orožje iz kapitanovih rok, in bi bil kapitan skoro tudi sam padel.

Ali drzni mož obstal je pokonci ter ponosno odmajal z roko navdušenim vzklikom borilcev, kakor da bi bilo to pogumno dejanje nekaj, — kar je bilo samo ob sebi umevno.

Tako dolgo se je držala Juana po konci.

Ko je pa videla, da je kapitan pokončal žival, ki ji je pretila s smrtjo, zapustile so jo moči in padla je nezavestna v roke pustolovca.

Medtem se je gospa zopet zavedla, in njen prvi prestrašeni pogled veljal je hčerki in njenemu ljubemu.

Videla je, kako je ležala Juana bleda in nepremična v rokah kapitana in ta pogled navdajal jo je s smrtnim strahom.

„Ali živi moja hčerka?“ šepeče trepetaje. „O moj Bog, — povejte mi, — živi Juana?“

„Da, milostljiva gospa“, odgovori mladi častnik, „kapitan Hovard jo je v zadnjem trenotku rešil z mojstrskim sunkom svojega meča, s katerim je končal bika!“ — — —

Medtem trudil se je kapitan z onesveščeno Juano.

Tudi je prihitelo nekaj zdravnikov, katerim se je kmalu posrečilo, da se je onesveščena prebudila.

Počasi je Juana odprla svoje oči.

Videti je bilo, kakor da se more šele spomniti na to, kar se je ravnokar zgodilo.

Zdaj je zagledala tikoma pred seboj velikansko truplo mrtvega bika, iz kojega hrbta je štrlel kapitanov palaš.

Kapitan držal jo je še vedno v svojih rokah in Juanine oči so iskale njegovih.

Bil je samo en pogled, a v njem je bilo polno hvaležnosti in vroče iskrene ljubezni!

333. poglavje.
Maščevalni naklepi.

Vrnimo se zopet nazaj k Heleni, ki je še vedno delala v veliki trgovini v Denferju, ker ni hotela zapustiti tega mesta, dokler se ni Junina usoda popolnoma razjasnila.

Mariji ni pisala, ker ni vedela, če se prijateljica zopet nahaja v Novem Jorku, tudi jo je zadržal nekak ponos, ker si je lahko mislila, da bi Marija takoj prihitela k nji, in ravno tega se je hotela Helena ogniti, ker ji je bilo mučno, da bi ji prijateljica ponudila pomoč, katero je mogla vendar odkloniti.

Helena si je že zopet prihranila neko svoto in mislila je na to, v nekaterih tednih zapustiti svojo službo in sama iskati svojo služabnico.

A zgodilo se je nekaj, kar jo je zadržalo še za nekaj časa v službi.

Kakor je našim čitateljem znano, poveril je gospod Davenport Heleni vodstvo posebnega oddelka velike trgovine. Tam je bila popolnoma samostojna in obvarovana surovosti gospice Galtonove, hinavske voditeljice trgovine.

Ali to je bil ravno vzrok za to damo, da je sedaj Heleno sovražno zalezovala.

Ker je gospod Davenport po njenem mnenju dajal Heleni preveliko prednost, mislila je že, da je Helenina lepota naredila tako velik utis na starega gospoda.

Ker je, kakor znano, upala, da postane druga soproga bogatega moža, občutila je sedaj v resnici vražjo togoto proti nedolžni Heleni, in sklenila je, da svojo dozdevno tekmovalko na vsak način uniči.

To se je zamoglo zgoditi le, če bi se Helena kaj pregrešila.

Na to pa niti misliti ni bilo, ker je Helena opravljala svojo službo z občudovanja vredno natančnostjo in točnostjo, tako da je bil njen oddelek izgled drugim.

Gospod Davenport je to dobro opazil, in ker se je v resnici za Heleno zanimal, je večkrat izrazil svojo zadovoljstvo z njenim vodstvom.

Čeravno je zanimanje gospoda Davenporta za Heleno izviralo samo iz trgovskih ozirov in iz humanitete, gojila je poslovodkinja tako divje sovraštvo napram svoji dozdevni tekmovalki, da je noč in dan mislila, kako bi jo uničila.

Za to najprvo ni našla nobene prilike, marveč morala je videti, kako je gospod Davenport Heleni vedno več zaupal ter ji dajal prednost pred drugimi nastavljenci.

Nadalje je bila Helena pri njej podrejenih prodajalkah in drugih uslužbencih izvanredno priljubljena, ker si je s svojo mirnostjo in z milobo, s katero je dajala svoje ukaze, pridobila naklonjenost in spoštovanje vseh. Tudi je imela za vsakega prijazno besedo, tako da so jo v resnici vsi ljubili.

Ker je hotela gospodična Galton Heleno na vsak način odstraniti iz trgovine, je že davno nehala stikati po kakem Heleninem pregrešku, dobro vedoč, s kakšno natančnostjo je Helena izpolnjevala svoje dolžnosti.

Zato je ta peklenska ženska sklenila, sama provzročiti kak hud pregrešek, ki bi ga potem z gotovostjo lahko izdala kot Helenino dejanje.

In tako priliko je gospica Galton kmalo našla.

Helena je imela v svojem oddelku mnogo dragocenega svilnatega blaga, ki je imel velikansko vrednost in katerega so zato vsak dan pregledali. Izguba pri enem takem kosu je znašala več tisoč dolarjev.

Gospica Galton je bila pri takih revizijah večkrat prisotna, a nikdar ni mogla najti niti najmanjšega pregreška.

Med opoldanskim presledkom je bila trgovina seveda zaklenjena.

Ker je pa poslovodkinja navadno preje prišla, ko vsi drugi, je seveda prav lahko prišla tudi v ta oddelek in tam izvršila svoj hudobni, zavratni načrt.

Kdo bi bil tudi sumil to damo, ki je bila že toliko let v trgovini in ki je uživala popolno zaupanje gospoda Davenporta!

Tega je bila gospica Galton popolnoma prepričana, in tako je nekega dne izvršila neopaženo zaničljivo delo proti Heleni, ki bi ji provzročilo veliko neprijetnosti, da, jo celo spravilo iz trgovine.

Ali ta prvi naklep proti Heleni se je vendar ponesrečil.

Zgodaj zjutraj je bila kakor po navadi revizija svilnatega blaga; bilo je vse v najlepšem redu, in Helena je bila, kakor vedno, ves dopoldan preobložena z delom.

Ko se je po opoldanskem presledku vrnila, in kakor navadno kot prva vstopila v svoj oddelek, slišala je priti hitre korake za seboj po stopnicah.

Bila je gospica Galton, ki je vstopila z mrzlim obrazom ter Heleno skrivaj sovražno pogledala.

„Kje so druge dame in osobje?“ vpraša kratko.

„Manjka še nekaj minut do določenega časa“, odgovori Helena mirno in pomenljivo pogleda na uro.

„A, — tako, — no radi mene; saj Vi privoščite svojim ljudem opoldanski počitek, da le nobena minuta ne pride v korist trgovine“, meni zaničljivo. „Prišla sem pa radi druge reči! Gospica Sever, saj ste pač danes zjutraj pregledali svilnato blago, ali je bilo vse v redu?“

„Da“, odgovori Helena malo začudena.

„Tako, tako, — nu, jaz nisem mogla danes biti prisotna, a rada bi se prepričala o resničnosti Vaših izpovedb in zato Vas prosim, da čez pol ure še enkrat revidirate in mi to prej naznanite!“

S temi besedami se gospica Galton obrne in gre zopet stopnicah doli.

Helena ni bila preveč začudena radi te zahteve svoje sovražnice, ker je gospica Galton večkrat zahtevala kaj takega.

Občutila je to nezaupnost sicer globoko, a ker je bila navajena sovražnega ravnanja od strani poslovodkinje in ker je ta imela tudi pravico do svoje zahteve, zato ni Helena dolgo premišljevala, nego se zopet obrnila k svojim opravkom.

Kmalu so prišle dame, ki so bile v tem oddelku kot prodajalke, nazadnje zavijači, ki so v posebni sobi kupljeno blago zavijali v zvežnje, ki so se odpošiljali naročnikom. Samo mali, urni dečko, ki je imel z visokih polic različne škatlje doli dajati, je še manjkal.

Helena je mladega, prijaznega fanta, ki ji je večkrat kako malenkost, poskrbel, prav rada imela, ter pripomogla pridnemu vestnemu dečku, ki je pomagal svojemu očetu vzdržavati veliko rodbino, do višje plače, za kar ji je bil ta zelo hvaležen.

Konečno je prišel z zarudelim obrazom, a oprostil se ni, da je tako pozno prišel, temveč ponižno stopil k Heleni, ki je na njegovih očeh spoznala, da ji ima dečko nekaj važnega povedati.

„Kaj pa želite, Fred?“ ga vpraša prijazno.

„Le poslušajte, kaj Vam imam povedati, gospica Sever“, šepeče deček. „Danes opoldne poslal me je gospod Davenport. z nekim hitrim opravkom stran, in ko sem se vrnil, bili so oddelki že zaklenjeni. V pisarni sem sporočil, kar sem imel povedati in ravno sem hotel po stopnjicah hiteti doli, ko sem zgoraj zaslišal korake. To se mi je čudno zdelo, ker ni bilo sicer nikogar ob tem času tukaj, in slišal sem, da je oseba, katere seveda nisem mogel videti, šla v veliko sobo za odpošiljanje blaga. Potem sem šel k obedu, prišel sem kmalu nazaj ter se takoj podal v sobo za odpošiljanje, kjer se mi je takoj čudno zdelo, da so bili stari zaboji, ki tam stoje, v neredu. Zdaj se jih seveda več ne rabi, a ker sem se spomnil stopinj, ki sem jih slišal opoldan, zlezel sem na lestvo. Le pomislite si, gospica Sever, ko sem te stare zaboje spravljal zopet v red, našel sem v enem skritega nekaj zelo dragocenega svilnatega blaga. Še mesece bi bil lahko tam ležal, ker nihče ne pride tja.“

„Kje je karton?“ vpraša Helena brez sape.

„Tu zraven v naši sobi za zavijanje, takoj ga hočem prinesti“, zakliče deček in hiti v sosedno sobo.

Kmalu je prišel nazaj s svilenim blagom in Helena je videla, da je imelo blago velikansko vrednost. Vedela je, da je bilo zjutraj še prav gotovo v njenem oddelku.

Tu ni bilo nikakega dvoma več, da je nekdo hotel blago ukrasti. Ali kdo naj bi to bil?! Helena je bila kakor navadno zadnja odšla in se je prva vrnila, sum bi bil pal gotovo nanjo, če bi deček ne bil zapazil tatu.

Kavno je hotela Helena iti h Davenportu in mu povedati ta čudni dogodek, ko ji je prišla strašna misel.

Ali ni poslovodkinja ta dogodek lahko porabila in njo proglasila kot tatico?!

Sicer ni bilo to lahko mogoče, ker je bila Helena, ko se je dečko vrnil in slišal korake, že zdavnaj zapustila hišo. A hotela ni, da bi prišle njene prodajalke v kak sum, ker je sama predobro vedela, kako je bilo strašno, biti v neopravičenem sumu. —

Zato si je premislila, ter sklenila rajši molčati, ter ni videla, kako jo je mali Fred večkrat čudno pogledoval.

Videti je bilo, kakor da ima deček še neko tajnost na srci, katero se pa ni upal izdati.

Helena ni imela dosti časa premišljevati ta čudni dogodek, ker je gospica Galton zopet prišla v njen oddelek ter takoj šla k Heleni.

Nehote jo je Helena pogledala in dozdevalo se ji je, kakor da vidi v očeh te ženske blisteti zlobno škodoželjnost. Mislila si je pa, da se je morda motila, in kar kratko poklicala prodajalko, ki je v družbi z dečkom revidirala kartone.

Gospica Galton je stala mirno zraven in komaj pazila na revizijo, le oster opazovalec bi bil videl, kako je neprenehoma a največjo hudobnostjo gledala na Heleno.

Zdaj je vzela gospica Galton sama zapisnik v roke ter brala vsebino, na to je natančno primerjala predloženo blago s popisom.

„Osemdeset metrov novodošlega pristnega svilenega blaga št. 604“, reče potem. „Blago je, kakor tukaj razvidim, izvanredno dragoceno, gospica Sever; le poglejte, vrednost teh osemdesetih metrov je več tisoč dolarjev!“

Helena je to blago dobro poznala; bilo je isto, katero je nepoznani tat opoldan ukradel in ga je mali Fred zopet našel.

Nehote zopet pogleda gospico Galton in prestrašila se je, ko je videla njen zmagonosni, zlobni pogled.

Hipoma prišla ji je misel; „Gospica Galton je sama blago skrila, da bi tebe uničila!“

V svoji zmedenosti niti opazila ni, kako je mali Fred, ki je ravno prinesel usodepolno blago, čudno motril poslovodkinjo ter z neko pozornost vzbujajočo počasnostjo odprl karton.

„Tukaj“, zakliče deček s svojim svežim glasom, „osemdeset metrov 604.“

Gospice Galtonove obraz postal je medel in siv kot pepel, je zagledala pred seboj blago.

S tresočimi rokami je mehanično segla po dragoceni preji, kakor da bi se hotela prepričati, če to ni nikaka zmota.

Potem so se odprle njene ustne, a še pravočasno obmolknila, ker je čutila, da bi jo njene neprevidne besede izdale.

Kakor v sanjah slišala je poslovodkinja, kako so zadnje kose blaga predložili ter videla s prikrito jezo, da je bilo vse v najlepšem redu.

Občutila je strašno bojazen, da je morda kdo prisluškoval, ko je storila ta čin, a spominjala se je, da ni bilo nikogar več v hiši, ko je odnesla svileno blago iz Heleninega oddelka.

Vendar ji je pa bila uganka, kdo je našel po njenem mnenji tako dobro skriti karton.

Vprašati ni smela, ker bi se bila s tem sama izdala, in Helena ji ni hotela ničesar povedati, ker ji ni nič omenila o izgubi dragocenega blaga.

Torej si je mislila, da so karton s svilo le slučajno našli, in da hoče Helena ta čudni dogodek iz kakega uzroka zamolčati.

Na vsak način je peklenski načrt gospice Galtonove popolnoma ponesrečil, in ona je morala biti vesela, da je ni nihče pri tem opazil.

Pri tem pa ni opazila čudnih pogledov, s katerimi jo je motril mali Fred. Skoro je bilo videti, da ve mladi fante več, kakor je dosedaj povedal.

Revizija je bila končana.

Poslovodkinja je morala s prikrito togoto pritrditi, da je našla vse v najlepšem redu, potem je še enkrat pogledala po usodepolnem svilenem blagu, ki je na tako čuden način prišel iz svojega skrivališča.

Mali Fred je imel karton ravno v svojih rokah ter stopal ž njim na visoki lestvi navzgor, kjer je položil karton na najvišje predale.

„Zakaj si spravil ta karton čisto na vrhu?“ sikne gospica Galton, ki si dečkovo ravnanje ni vedela tolmačiti.

„Le zato, ker ste preje rekli, da je vsebina tega kartona izvanredno dragocena“, odgovori deček mirno. „Ker dajem kartone vedno sam doli iz predalov, je pa vse eno, kje da leži, dobro je pa le, da leži na tako težko dosegljivem mestu; tu gori ne zleze zlepa kdo drugi razun mene.“

Mali Fred je te zadnje besede nekako posebno naglasil, da se je gospica Gralton nehote zganila.

Ravno je hotela Freda ostro okarati, ko je zagledala njegove oči, ki so bile s posebno čudnim izrazom uprte v poslovodkinjo.

„Ali deček morda kaj sumi?“ mislila je poslovodkinja. „A ne, to je nemogoče, — saj me ni nihče videl!“

„Ali mi imate še kaj zaukazati, gospica Gabon?“ vpraša Helena mirno.

„Ne, — ne, gospica Sever“, odgovori poslovodkinja porogljivo. „Pri Vas je vse v najlepšem redu, — o, vse je prav izvrstno, tako da Vas morem le pohvaliti. Še pismeno hočem to sporočiti, če tako želite!“

Te porogljive besede gnale so Heleni kri v lica, a siloma se je premagala, ker je čutila, da ta ženska ne bode nikdar odnehala v svojem sovraštvu do nje.

In v tem se tudi ni motila.

Gospica Galton je bila radi izjalovljenja svojega naklepa tako stogotena, da je odslej vedno le mislila, kako bi sovražno Heleno ne samo spravila iz trgovine, marveč jo za vse življenje uničila.

Dolgo je bil njen naklep neizvedljiv, in ona je morala svoje sovraštvo prikrivati.

A prišel ji je slučaj na pomoč, in sedaj je mislila z vse sigurnostjo, da brezslutno popolnoma konča.

334. poglavje.
Tatvina v kasi.

Stara blagajničarica, ki je že toliko let izpolnjevala svojo odgovorno službo v trgovini Davenporta, je postala zadnji čas zelo bolehna, in je naposled prosila, po zdravniškem nasvetu, naj se jo odpusti iz službe.

Prihranila si je toliko, da je do konca svojega življenja lahko živela brez vse skrbi. Zato se tudi ni bilo čuditi, da si je želela počitka; tudi gospod Davenport je to sprevidel, ter ji dovolil izstop, dasi je imela vse njegovo zaupanje.

Ali kdo naj bi prevzel njeno mesto?! Gospod Davenport je dobro premišljeval, a za nikogar ni vedel v svoji trgovini, kateremu bi bil zaupal to odgovorno službo. Saj je imel mnogo in zelo dobrih uslužbencev, a menil je, da ni nihče sposoben prevzeti službo odhajajoče blagajničarke.

Ali stoj, — zdaj se je domislil, — saj je imel damo, ki je do skrajnosti natančno izvrševala svojo dolžnost in koje izvrstno delo je že večkrat občudoval.

Bila je to gospica Sever, ki je pred nekaj meseci stopila kot borna pisarka v njegovo trgovino in je zdaj samostojno vodila važen oddelek velike trgovine.

Ona je bila gotovo zmožna, izpolnjevati izpraznjeno službo, posebno ker ni storila nikdar niti najmanje napake ali pa svojo službo kaj zanemarila. Samo ona je bila tedaj zmožna opravljati to službo, in gospod Davenport je imel veliko zaupanje v bledo mlado damo, ki je bila od zjutraj do večera vedno tako tiha in marljiva pri delu.

Ko se je gospod Davenport kratko za to odločil, šel je v sobo, kjer se nahajala Helena, ter jo prijazno poklical k sebi.

„Ali že veste, gospica Sever, da zapusti gospica G....trgovino?“ vpraša gospodar.

„Izvedela sem to pred nekaterimi dnevi iz njenih ust, da hoči iti radi vedne bolehnosti v pokoj“, bil je kratek Helenin odgovor.

„Da, žal, da je tako!“ odgovori gospod Davenport. „Postala je tako slabotna, da me je prosila, naj bi njeno službo če mogoče takoj poveril komu drugemu. Zato sem se odločil, da izročim Vam to odgovorno službo, ker mislim, da jo bodete zvesto in vestno opravljali.“

„Kako, — jaz naj prevzamem to važno mesto?“ zakliče Helena iznenadena.

„Da, ker ste Vi edina uslužbenka, v katero imam največje zaupanje. Ne da ste slutili, sem Vas večkrat opazoval in vem, da izpolnjujete svojo dolžnost na način, ki je, to lahko rečem, — vzbudil moje resnično občudovanje. Oddajte torej jutri nadzorstvo svojega oddelka gospici K...ki je zmožna te službe, in pustite se od sedanje blagajničarice podučiti v bodočih Vaših dolžnostih.“

Gospodar je kljub trgovskemu značaju njegovih besedi govoril zelo prijazno s Heleno, in ta je bila tako iznenadena, da je le stežka se zamogla zahvaliti z nekaterimi besedami.

Gospod Davenport, je smehljaje odklonil zahvalo, ter se zadovoljno podal v svojo pisarno.

Tam je našel poslovodkinjo, kateri je takoj naznanil imenovanje gospice Severjeve za blagajničarko.

Gospodar je vedel, da gospica Galton ni bila prijateljica gospice Severjeve, ter se je že pripravil na nov izbruh njene nejevolje.

Proti vsemu pričakovanju ostala je pa poslovodkinja popolnoma mirna, čeprav je potuhnjeni blisk iz njenih globoko udrtih sivih oči izdajal njeno notranjo togoto.

„Ali ni gospica Sever premlada za to odgovorno službo?“ vpraša mirno.

„Gospica je sicer še zelo mlada, a po mojem mnenji ima popolno izkušnjo, da bo celo to zaupno mesto izvrševala v mojo zadovoljnost“, odgovori gospod Davenport ves začuden, ker je računal na čisto drugačni upor poslovodkinje.

„Nu, če menite, gospod Davenport, potem sem tudi jaz zadovoljna“, odgovori gospica Galton. „Prav od srca želim, da ne bodete nikdar obžalovali te Vaše odredbe!“

„Kako, — kaj ne smatrate gospice Severjeve za damo, kateri lahko mimo zaupam tudi največje svote?“ je vskipel gospod Davenport.

„Žal, da jo premalo poznam, da bi na to vprašanje zamogla odgovoriti“, meni gospica Galton hladno. „Sicer je pa bila moja opazka le splošna.“

S temi besedami se je poslovodkinja priklonila pred gospodom Davenportom ter zapustila pisarno.

„Konečno, — ah, konečno!“ mislila si je zadovoljna. „Zdaj bom tega varovanca gospoda Davenporta kmalu za vedno odstranila. Dolgo sem morala zadrževati svoje sovraštvo proti tej hinavski nasprotnici; kmalu se bo pa za vedno pokorila!“

Če bi bila Helena zamogla slutiti, kakšni vražji načrt se je ravnokar proti nji koval, nikdar ne bi bila sprejela službo blagajničarke. Tako pa ubožica ni vedela, kakšni črni viharni oblaki so se zbirali nad njeno glavo, iz katerih naj bi švignil uničujoči blisk na njo.

Zopet je prešlo nekaj tednov.

Gospica Sever je že zdavno prevzela mesto blagajničarka, ter izpolnevala svojo težko nalogo s tako vestnostjo, da jo je gospod Davenport že večkrat pohvalil.

Pri neki taki priložnosti je bila tudi gospica Galton prisotna ter je z notranjo togoto slišala, kako je gospodar gospici Severjevi izrazil svojo zadovoljstvo.

Stari gospod pač ni slutil, da je s svojo pohvalo le pospešil uničenje nesrečnice.

Helena ni pozabila one mlade deklice, ki je, ko je bila še pisarica, sedela zraven nje. Izprosila si jo je od gospoda Davenporta kot pomočnico, ter s tem dosegla, da je dobila večjo plačo. Zato je pa bila ta mlada deklica odkritosrčno udana lepi, bledi blagajničarki, ter storila vse mogoče, da bi se izkazala Heleni hvaležno.

Že nekaj dni je opazovala mlada deklica, da se je gospica Galton večkrat dolgo mudila v bližini velike, železne blagajne.

Sicer ni nikdar zamogla opaziti vzroka tega počenjanja, medtem pa je večkrat opazovala gospico Galtonovo ter videla, da je ta opetovano gledala v tresor blagajne.

Tam so ležale velike svote v bankovcih in v zlatu, in dozdevalo se je mladi deklici, da so oči poslovodkinje poželjivo visele na denarju.

Prišla je sobota, dan, ko je bilo dosti računov plačati, a je tudi dosti denarja prišlo, tako da je imela Helena ves dan dosti posla.

Gospica Galtonova stala je zopet pri denarnici, kar je mlada deklica dobro zapazila.

Ali poslovodkinja zadržala se je popolnoma brez vse sumnje ter očividno opazovala številne kupce, ki so se gnetli proti blagajni.

Pod pazduho imela je gospica Galton procej obširno trgovsko knjigo, v kateri je bila nekaj pregledala.

Ravnokar je mlada deklica zopet pogledala proti gospodični Galtonovi in videla, da se je gospica Galton pripognila proti železni blagajni.

V istem trenotku se je pa zopet vzravnala ter odstopila nekaj korakov na stran.

Imela je še vedno trgovsko knjigo pod pazduho, a dozdevalo se je mladi deklici, kakor da bi desna roka gospice Galton, ki je bila na pol skrita pod knjigo, držala še zavoj sivih papirjev.

To seveda ni bilo nič posebnega, ker je ta dama večkrat imela take papirje v rokah, ali opazovalka je videla, kako je gospica Galton najprej parkrat oprezno pogledala krog sebe in šla potem proti vratom.

Predno jih je pa še dosegla, vstopi gospod Barker, ki je preje sprejel Heleno v službo ter hitro šel proti poslovodkinji.

„A, — saj imate Vi glavno knjigo, katero jaz potrebujem,“ se obrne h gospici Galtonovi, „prosim, dajte mi jo za trenotek; hočem v nji nekaj pogledati.“

„Samo trenotek, gospod Barker“, odgovori gospica Galton očividno zelo v zadregi, ter urno stopi k svoji pisalni mizi, katero je navadno rabila v blagajnični sobi in jo odpre.

Gospodu Barkerju se ni to nič čudno zdelo, a mlada deklica je videla, da je bila gospica Galton zelo razburjena in bleda.

Ta je privzdignila pokrov pulta ter hitro notri porinila zavoj sivih papirjev, katere je deklica preje videla, nakar je oddala trgovsko knjigo gospodu Barkerju.

„To je pa vendar čudno“, si je mislila opazovalka.

A dolgo ni mogla premišljevati, ker ji je Helena ravnokar nekaj naročila.

A vseeno si ni mogla kaj, da ne bi parkrat pogledala proti gospici Galtonovi, pri čemur je opazila, da se je poslovodkinja vedno držala svojega pulta in s svojimi bodečimi očmi prežaje gledala na okrog.

Dlje časa deklica ni mogla opazovati poslovodkinje, ker je ravno vstopil gospod Davenport v blagajniško sobo, ter poklical poslovodkinjo k sebi.

Mlada deklica je sedaj videla, kako se je poslovodkinja nerada odzvala tej zahtevi, ter se parkrat pozveduje in skrbno ozrla nazaj na svoj pult.

Oba sta dlje časa govorila skupaj, na kar je gospodar s poslovodkinjo zapustil sobo.

Mlada deklica je ravno premišljevala, če bi povedala gospici Severjevi, kar je opazila, ker je bila z blagajničarko v dobrem znanstvu.

Ali ta je imela toliko opraviti, da je mlada deklica sklenila ji šele zvečer vse povedati, medtem je pa že tudi postalo poldan, in morala je hiteti domov, ker ji zdaj ni preostajalo časa. —

Nasprotno pa je ostala Helena še v sobi, ker je hotela najprvo zvršiti svoje dolžnosti.

Gospica Galton se ni vrnila, ker je prišla zelo imovita gospa iz okolice; in gospod Davenport je poslovodkinjo naprosil, da bi sama postregla tako izvrstni kupovalki. To je bil tudi vzrok, da jo je preje poklical.

Opoldanski čas je hitro minil in Helena je ravnokar hotela zakleniti železno blagajnico, ko ustopi posel ter izroči Heleni listek, poslan od one mlade deklice, ki ji je pomagala.

Njena mati je bila zbolela, in deklica je prosila blagajničarko, da bi jo za popoldan oprostila, da bode pa v ponedeljek zjutraj že zopet svoje dolžnosti izpolnjevala.

Seveda je Helena rada dala naprošeno dovoljenje, posebno ker je bila trgovina v nedeljo zaprta; hotela se je ravno odpraviti domov, ko vstopi gospod Davenport v blagajniško sobo.

„A to je dobro, da sem Vas še dobil, gospica Sever“, reče gospodar. „Ali imate morda 20.000 dolarjev v 100 dolarskih bankovcih?“

„Da, gospod Davenport“, odgovori blagajničarka, ter odpre vrata železne omare.

Vedela je, da je imela v gornjem predalu 250 bankovcev po 100 dolarjev, ker je položila to svoto posebej.

A zganila se je, kakor da bi jo bil zadel električen tok zavitek bankovcev je bil izginil!

„Kaj Vam pa je, gospica Sever?“ zakliče stari gospod prestrašeno, ko je zagledal smrtno bledi obraz blagajničarke.

„Ali Vam denarja manjka, — ali kaj pogrešate?“

Helena je preiskala ves tresor; čisto natanko je vedela, da je bankovce položila v poseben kot, in zdaj so izginili!

Gospod Davenport je ponovil svoje vprašanje.

„Danes zjutraj položila sem v tale kot zavitek bankovcev“, odgovori Helena skoro obupana in strašne slutnje napolnjena, „in sedaj je izginil!“

„Ali to vendar ni mogoče!“ zakliče stari gospod, „le še enkrat vse natančno preglejte. „Koliko je znašala svota?“ —

„Bilo je 25.000 dolarjev v stodolarskih bankovcih“, reče Helena z ugašujočim glasom.

Stari gospod postal je zelo resen.

„Ali ste katerega opazili v bližini omare?“ vpraša gospod kratko.

„Ne, razun mene ni nihče prišel v bližino blagajne“, odgovori Helena zamolklo.

Ona tudi v resnici ni opazila, da je bila gospica Galton tam. —

„Čudno, — zelo čudno“, mrmra gospod Davenport, ki je s svojimi očmi srepo zrl v smrtno bledi, lepi obraz blagajničarke. „Ali si morete tolmačiti, kako da Vam je ta velika svota izginila?“

„Ne, — jaz ne vem, — — to mi je uganka“, jeclja nesrečnica.

Gospod Davenport je hodil z velikimi koraki po sobi.

Bil je sam s Heleno, in jo je ravno hotel zopet nekaj vprašati, ko se vrata odpro in vstopi gospica Galton.

Za trenotek se je poslovodkinja prestrašila, a takoj se je zopet ohrabrila ter predrzno stopila k onima.

„Le pomislite, gospica Galton! Gospica Sever pogreša 25.000 dolarjev; ki so ležali v železni omari“, zakliče stari gospod poslovodkinji.

„Tako, — tako, — to je pa čudno!“ odgovori ta z lahko porogljivostjo. „Kako naj bi se pa bilo to zgodilo, saj razun gospice Severjeve nihče ne pride do železne blagajne?“

„Kaj hočete reči s temi besedami, gospica Galton?“ vzplamti Helena, ter srepo pogleda svojo sovražnico.

„Samo to, kar sem ravnokar povedala“, odgovori poslovodkinja drzno. „Vi ste edina oseba, ki zamore priti k omari, ker morajo vsi drugi uslužbenci iti mimo Vas. Kdo zna, kje je denar ostal!“

„Morda Vi to veste, gospica Galton?“ vpraša gospodar hipoma.

„Jaz!?“ ponovi gospica Galton. „Ali gospod Davenport, saj sami najboljše veste, da mene sploh tu ni bilo, ker sem imela skoro polovico dopoldneva opravka z G...., kateri sem stregla. Sicer me pa blagajna prav nič ne briga, za njo je gospica Sever sama odgovorna!“

„V istini, to ste tudi“, reče gospodar, ter se zopet obrne Heleni. „Zelo mi je neprijetno, da se je to pripetilo, a zahtevam, da se ta stvar natančno preišče. Od kdaj, pravite, da Vam manjka denar?“

„Danes zjutraj sem ga imela še v rokah“, reče Helena, katera je začela slutiti strašno nevarnost.

„Je-li to pa tudi gotovo, gospica Sever?“ vpraša poslovodkinja s porogljivim glasom. „Ali to lahko dokažete?“

„Da“, odgovori Helena mirno. „Mali Fred mi je bankovce danes zjutraj zmenjal. Rabila som drobnejšega denarja. Zato sem pustila zmenjati bankovce za tisoč dolarjev v manjše.“

„To bi bilo torej dognano“, je rekel gospodar, ki ni dvomil na resnici teh besed svoje blagajničarke. „Fred bo to lahko potrdil; sedaj se samo vpraša, kdo je danes denar vzel iz blagajne!“

Poslovodkinja se je za trenotek zgenila, a se je zopet hitro zavedla.

„Kdo naj ga je vzel, gospod Davenport?“ je zaklicala s hreščečim glasom. „Edina oseba, ki ima pri blagajni opraviti, je gospica Sever. Jaz sem Vam takoj takrat povedala, ko je bila dama brez legitimacij v službo sprejeta, da ji ne zaupam; sedaj imate dokaz, gospod Davenport!“

„Varujte se, izgovoriti tako obdolžitev, gospica Galton!“ je zaklicala Helena plamtečih oči. „Za to razžalitev Vas bom pozvala na odgovornost. Gospod Davenport, ali mislite v resnici, da sem jaz vzela denar?“

Stari gospod je gledal v obraz dame, a rekel ni ene besede.

„O, gotovo se upam!“ je zaklicala poslovodkinja jezno. „Jaz sem pri policiji natanko poizvedovala, kdo da ste, gospica Sever. Neka zamorka Vam je ušla, potem ste povsod iskali nekega otroka; če to ni sumljivo, nočem več nositi svojega poštenega imena.“

„To so moje privatne zadeve, katere nikogar ne brigajo,“ je zaklicala Helena smrtnobleda, a z ostrim glasom. „Če želite, gospod Davenport, Vam razjasnim te obdolžitve, a samo Vam. Da sem policiji naročila poizvedovati po mojej služabnici, je pravilno, a kako naj to dokaže kako krivdo!“

„Ha, ha, to še vprašate?“ je zaklicala gospica Galton. „To je izvrstno. Vstopili ste v službo pisarice z 10 dolarji na mesec in imate služabnico. Če to ni sumljivo, ne vem, kaj je potem sploh še sumljivo.“

„Tiho!“ je prekinil gospod Davenport razburjeno žensko. „Stvar se bo natanko preiskala!“

Pozvonil je hišnemu slugi in mu ukazal iti po tajnega policaja.

Helena je stala tu smrtnobleda, ne da hi trenila z očesom, svesta si svoje nedolžnosti.

Gospica Galton je hotela še parkrat govoriti, a gospod Davenport jo je prosil, naj molči.

Kmalu je prišel policaj, postarni gospod s presunljivim pogledom, ki si je dal ves dogodek še enkrat povedati, kar je pazljivo poslušal.

Vprašal je le malo, a njegove oči so vedno švigale od Helene h gospici Galton, ne da bi bil zinil besedico.

„Ali naj se stvar preišče?“ je vprašal, ko je gospodar končal.

„Da“, je ta ostro odgovoril. „Na vsak način moram dobiti storilca.“

„Dobro!“ je odvrnil policaj. „Potem zahtevam, da se takoj zapre blagajniški prostor. Ključe bom spravil sam. Gospico Sever bom z vozom odpeljal v preiskovalni zapor.“

„Kaj?!“ je prestrašeno zavpila nesrečnica. „V zapor, — jaz —?“

„Obžalujem“, je rekel policaj obupani Heleni; „ker ste pa edina oseba, ki je imela danes opraviti pri blagajni, moram že, da se stvar pojasni, moram z Vami po zakonu postopati in Vas kot jetnico odpeljati!“

Helena se je skoraj zgrudila.

Sicer je bila že vajena nesreče, in ni bilo prvikrat, da je bila na sumu, vendar je mislila, da ji mora počiti srce, ko je slišala, da mora v zapor.

Policaj jo je sočutno pogledal.

„Ohrabrite se“, je rekel. „Morda se pojasni zadeva v Vaš prid, jaz — —“

Nakrat je molčal, akoravno je bilo videti, kakor da bi bil hotel še nekaj pristaviti, a tega ni izgovoril.

Helena je šla bleda, a odločno k vratom.

Nasprotno pa se je gospica Galton obotavljala, a je končno vendar sledila.

Medtem je policaj zaklenil vrata in vtaknil ključe k sebi. —

Policaj se je ravno mislil s Heleno podati v voz, ko mu je nakrat nekaj prišlo na misel, in je hitro vprašal gospoda Davenporta:

„Ali so to vsi ključi blagajniške dvorane, ali se nahajajo tudi duplikati?“

„Da“, je odgovoril ta obrnivši se h gospici Galton, „saj imate Vi tudi ključe k temu prostoru, kje so?“

Gospica Galton je prebledela in osupnila, pri čemur ni opazila, da jo je policaj gledal.

Iskala je po svojih žepih in dala potem policaju nekaj ključev.

„Ali so to vsi?“ poizvedoval je ta.

Poslovodkinja je prikimala.

„Ne, saj imate vendar še en ključ do malih vrat, ki peljejo iz moje pisarne v blagajniški prostor“, je rekel gospodar pristopivši bliže.

Gospica Galton je zopet zelo prebledela, kar je policaj opazil.

Naglo je potegnila še en ključ iz žepa.

„Tega sem v razburjenosti popolnoma pozabila oddati“, je rekla zmedeno. Policaj je zmajal z glavo, a odgovoril ni ničesar in sledil Heleni, ki je šla do stopnic in ravno vzela klobuk in plašč iz rok hišnega sluge.

Gospod Davenport je stal poleg nje in s čudnim izrazom gledal v bledi a odločni obraz svoje blagajničarke.

„Povejte mi resnico, gospica Sever,“ je zašepnil Heleni. „Še je čas, vse še lahko prekličem, če mi priznate, da ste Vi vzeli denar!“

„Jaz nimam ničesar priznati“, je odgovorila Helena ponosno. „Moja nedolžnost se bo in se mora izkazati, do tje mi bo stal Bog na strani, tako da bom pretrpela tudi to sramoto!“

„Povejte mi resnico, gospica Sever“, je prosil stari gospod, „veliko zaupanja sem imel do Vas in sem Vas postavil na zaupno mesto, povejte mi resnico in vse Vam odpustim.“ {{prelom strani} „Jaz sem nedolžna, gospod Davenport“, je rekla Helena jokaje, „tudi vinarja nisem vzela, prisežem Vam!“

Gospodar je odstopil in šel s povešeno glavo, ne da bi pogledal gospico Galton, v svojo sobo, medtem ko je šla Helena, ponosno kakor kraljica k vozu, kateri jo je imel odpeljati v zapor.

335. poglavje.
Na ognjeniku.

Na zeleni planoti Anahuak, ob koje ažurnih jezerih se razprostira biser Amerike, Mehika, se dvigajo mogočni hribi, kojih snežni vrhovi obdajajo v velikanskem krogu prekrasno ravan. —

Raztrgani prepadi ob straneh, kakor skoraj črno kamenje, ki je podobno steklu v ugasnjenih vulkanih. Nekdaj je morda divjal tu grozovit ogenj in bruhal iz notranjega kakor stolp visoko skalovje, sedaj leži vse mirno in tiho in samo pogosti potresi pričajo, da pozemske moči še vedno igrajo svojo tajinstveno igro. —

Samo eden ponosnih velikanov, skoraj 5000 metrov visoki Jstakihvatl pošilja še vedno, kakor v starih časih svoje mogočne dimne stebre proti nebu.

Hrib je bil priljubljen izlet prebivalcev Mehike, ki so raz njega pobočij hoteli vživati čarokrasen razgled velikanske planjave, s slikovitimi pokrajinami in svetlimi jezeri.

Tildi danes je bila napovedana večja družba, pripadajoča izključno le aristokraciji Mehike.

Med njimi so bili naši znanci: gospa pl. Agvilar s svojo pastorko Juano, kapitan Hovard in njegov prijatelj, mehi kanski poročnik.

Zapustili smo te štiri osebe pri boju bikov, kjer je kapitan zabodel besnega bika pred nogami Juane.

Od tistega dne je bil pustolovec v Mehiki sloveča oseba, ker so živahni prebivalci občudovali njegovo drznost.

Gospa bi se bila pri zaupnem snidenju tako rada zahvalila svojemu zaročencu in mu dokazala, kako drag ji je postal s tem hrabrim činom, a slutila ni, da je kapitan zasledoval dobro preračunjen smoter in ni občutil ni sence ljubezni za ogoljufano ženo.

Zanj je bil le en cilj, si pridobiti roko dražestne in silno bogate Juane, koje srce se mu je tako naglo udalo.

Družba se je peljala iz Mehike do spodnje postaje železnice v svojih ekvipažah. Tam je zapustila vozove, kateri so se spravili do vrnitve v nekaterih v ta namen zidanih poslopjih postaje, in je prestopila v lepe elegantne vozove gorske železnice, katera se je kmalu počasi pomikala ob strmih prepadih.

Peljala je mimo strašnih globočin, do kojih tal ni videlo človeško oko, potem so drdrali vozovi v črnih predorih, kjer je vladala večna temota, da so po ostrem ovinku solučni žarki nakrat razsvetili konec predora. Vedno više in više se je vila železnica ob pobočju velikanskega hriba, da je končno dospela na temno, obžgano ravan.

Družba je zapustila vlak in se takoj podala na razgledni stolp, raz kojega vrha je bila videti vsa prekrasna dolina Mehike.

V resnici je bil pogled tako čaroben, da se je moral navdušiti celo najbolj hladnokrven človek.

„Velikansko, krasno!“ je zaklicala Juana, ki ni bila še nikdar na taki visočini. „Kako lep mora biti šele razgled z vrha; tam se mora videti malodane vso republiko.“

„Na vrh je skoraj nemogoče priti“, je rekel poročnik, „pred leti je nekaj drznih preiskovalcev lezlo do vrha, a bivanje zgoraj je bilo silno nevarno, ker je hrib bljuval venomer goreče kovine.“

„Jaz si ne morem predstaviti nevarnosti tu zgoraj“, je rekel dekletu, „skoraj bi imel veselje poskusiti srečo in splezati do vrha!“

Gospa se je stresla pri besedah svojega zaročenca, in Juanin obraz je tudi kazal skrb, kar je kapitan opazil v svojo veliko zadovoljnost.

„Ne, to ne smete storiti, gospod“, je zaklicala lepa vdova boječe ter milo očitaje pogledala izvoljenca. „Jaz vem, da ni prezirati nevarnosti na vrhu hriba, ker sem brala o dogodku, ki se je tam vršil.“

Kapitan je molčal, a je bil odločen to storiti. Ne samo misel na drzno podjetje ga je spodbujala k temu, ne, ampak glavni vzrok je bil se pokazati Juani kot neustrašnega kavalirja.

Družba, ki je štela kacih osemdeset oseb, se je raztresla v večje skupine in pri ti priliki se je kapitan poslovil za kratek čas od dam in se je vrnil k postaji.

Komaj ga je skrilo skalovje pred očmi zaostalih, ko se je drzni pustolovec takoj obrnil in jel iti proti vrhu nevarnega ognjenika.

Kapitan je bil vprav jeklene postave, a kmalu je uvidel, da hribolazci niso govorili preveč, ko so opisali nevarnosti te poti.

Končno je prehodil zadnji kos strmega hriba. Pustolovec je korakal priklonjen kvišku in se je počasi vzdignil čez rob žrela, tako da je videl v njega notranjost.

Bila je strašna podoba, ki se je tu nudila njegovim očem.

Več sto črevljev široko odprl se je pred njegovimi nogami velikanski kotel, iz koje globočine se je vzdigovala para visoko v zrak.

A tem je začul za seboj strašen grom, glasneje, grozneje ko vsi glasovi, katere je slišal na svojem nevarnem potovanju.

Prestrašen se je ozrl in videl za seboj velikanski ogenj, ki je bruhnil iz votline visoko in se potem vsul na tla kakor ognjen dež.

Pustolovec je videl, da ga more sedaj rešiti le največja hladnokrvnost.

V hipu je planil z roba žrela in se pritisnil k malo visečemu zasipu, ki ga je varoval pred ognjem.

Potem je s trudom plezal po nevarnem pobočju navzdol.

Saj je bil dosegel svoj cilj in lepi Juani dokazal, da se ničesar ne boji.

Ko je plezal kapitan na vrh ognjenika, se je bila družba razšla na vse kraje in se potem zopet sešla v bližini postaje, da bi tam zavžila obed.

Gospa je mnogokrat skrivaj pogledovala na poslopja, ker si ni mogla tolmačiti, zakaj se ne vrne nje zaročenec; tudi Juana je vže večkrat vprašala za pustolovca, tako da je šel poročnik končno v restavracijo, da bi tam poizvedel, kje je ostal.

A kmalu se je vrnil osupnjenega obraza in je povedal čakajočim damam, da se kapitan niti v restavracijo vrnil ni.

„To je vendar čudno“, je rekla gospa s težko zadržano skrbnostjo, ker se je bala, da bi se bila ljubimcu pripetila nesreča.

„Moj Bog, gospod Hovard vendar ni ponesrečil?“ je boječe zaklicala Juana.

Če bi gospa sama ne bila v tako smrtnem strahu za ljubimca, bi se ji bilo obnašanje hčere gotovo čudno zdelo, ker se je Juana vedla kakor obupana.

Mlada deklica je ljubila kapitana od prvega trenotka, ne da bi bila to vedela. Svoje ljubezni si je postala svesta v trenotku, ko jo je pustolovec pri boju bikov rešil neizogibne smrti.

Juana je bila strastne narave, kakor večinoma vse hčere juga; zato se je popolnoma udala sladkemu čuvstvu, katero je je obudila prva ljubezen do lepega moža in je z grozo mislila; da je kapitan morda ponesrečil.

Minila je vže ena ura, odkar je bil zapustil dame, in ko je dospela tudi ostala družba, je naglo zvedela o pogrešanju častnika, kateri čudni dogodek je vzbudil splošno osupnjenost.

„Ali je mogoče, da bi bil gospod Hovard padel v prepad?“ je vprašala neka dama v skrbeh.

„Ne, — to ni lahko mogoče“, je odvrnil neki gospod.

„A kje naj bi bil?“ sta vprašali gospa in Juana skupno.

„Jaz sem videla, da je šel gospod proti vrhu“, vtaknila se je neka dama v živahni pogovor.

Nehote so se obrnili vsi pogledi k temnemu velikanu, nad kojega vrhom je plaval oblak dima.

V tem je Juana glasno zakričala.

Krik je donel na pol veselo, na pol skrbno, tako da se je vsa družba začudeno ozrla po mladem, lepem dekletu.

„Mama, — poglej vendar, — tam zgoraj!“ je zaklicala Juana in z roko pokazala na vrh ognjenika.

Družba je pogledala tje, in skoraj ostrmela nad podobo, katero je nudila visoka ravan.

Tam zgoraj na vrhu je stala moška postava. Tik za njo se je vzdigoval dim iz podzemskega ognja, in v kratkih presledkih je zadonel grmeči glas podzemskih močij, ki je pretil osamljenemu s poginom.

„To je kapitan Hovard! — Moj Bog, kaka nezaslišana drznost!“ so vpili posamezni glasovi, medtem ko so se ob jednem mnogi daljnogledi obrnili v drznega hribolazca.

Gospa bi se bila kmalu zgrudila, a ni smela izdati velikega zanimanja za onega moža; tudi Juana je bila smrtnobleda in je s strahom gledala skrivaj ljubljenega v grozni visočini.

„To je v resnici kapitan Hovard“, je rekel starejši gospod, „to mu je podobno, — v dirki prehiteti najboljše jezdece, prebosti besnega bika, pred katerim vse beži in končno splezati na vrh skoraj nedohodnega ognjenika, — to ne stori nihče!“

Družba je ravno mislila izraziti svoje občudovanje nad drznostjo pustolovca, ko je nov grozen prizor napolnil srca s strahom.

V notranjem hriba je zadonelo grmenje, glasneje, strašneje, ko vsako prejšnje, in gledalci so videli iz vrha gorečo tvarino se vzdigovati. — Gosta para je zakrila vrh in ko je ta zginila, tildi kapitana ni bilo več videti.

„Tu se je zgodila nesreča“, je zaklical starejši gospod, kateri je bil ravno govoril, prestrašeno, „moj Bog, če me vse ne vara, je padel kapitan v ognjenik ali pa ga je goreča tvarina razdrobila!“

Poročnik je videl, da je gospa pri teh besedah omahnila.

Naglo je priskočil in nezavestno vjel v svoje roke.

A nihče v družbi se ni brigal za lepo ženo, ker so bili vsi od strahu nad groznim prizorom iz sebe.

Nihče ni videl, da je mlada postava kakor blazna hitela na hrib in v nekaj minutah zginila v enem brezštevilnih prepadov.

Bila je Juana, ki je hitela h kraju nesreče.

K njemu je hotela ; — k njemu, katerega je ljubila z vsem žarom svojega strastnega srca, da bi umrla ob njegovi strani ali pa sledila ljubimcu v ognjeni grob. Pomislila ni, da jo majhne noge ne morejo prinesti do roba ognjenika, da se bo vže po kratkem času zgrudila, vse ji je bilo enako, na uho ji je donel samo klic:

„On je mrtev, — k njemu, ob njegovi strani hočem tudi jaz umreti!“

Brez sape, kakor preganjana je letela mlada deklica po strmih prepadih navzgor.

Zmenila se ni za skalovje, ki ji je strgalo obleko, tudi ne za strašne glasove podzemskih moči, ki so kakor da bi ji branili, doneli na uho; mislila je samo na ljubljenca, kateri bo morda sedaj izdihnil svojo dušo v najgrozovitejših mukah.

„Bog, — moj Bog, reši ga, — ne pusti ga umreti!“ vpila je Juana v nepopisni bolesti.

A le votlo bobnenje ognjenika je odgovorilo obupnemu kriku.

Nakrat je Juana prisluškovala.

Zdelo se ji je, kakor da bi bila slišala v gorski samoti korake. Ali so slišali njen obupni klic in so hiteli za njo, da bi jo peljali nazaj?

Ne, ona se ni marala vrniti; prej bi se vrgla v temni prepad, nego bi se obrnila, ne da bi bila našla ljubljenca!

Še en krik se ji je izvil iz prs, a sedaj je bil to klic veselja, ki je čudno odmeval od golih sten, kajti na neki skali se je prikazala moška postava, katero je Juana spoznala na prvi pogled za kapitana Hovarda.

Na pol nezavestna se je zgrudila na neko skalo in sedaj slišala, kako se ji je naglih korakov bližal ljubljenec.

Sedaj je stal na steni, ki se je vzdigovala več metrov nad prepadom in v hipu stal poleg Juane.

„Moj Bog, kaj vidim, — gospica, kako pridete tu sem?“ je vprašal kapitan osupneno, a v svojem notranjem vesel, ker si je lahko mislil, kaj je ljubimko gnalo v gorsko puščavo.

Bledi obraz mlade deklice je oblila rudečica, ko se je pustolovec vsedel na skalo poleg nje in je s skrbnim pogledom prijel njeno nežno roko, a odgovorila ni na njegovo vprašanje.

„Kako pridete tu sem, gospica?“ je kapitan vprašal še enkrat in svoj dajmonski pogled uprl v Juanine temne oči.

„Videli smo Vas od spodaj“, je jecljala Mehikanka, „in ker ste pri izbruhu ognja izginili, sem mislila, da ste ponesrečili, in — “

„Ste mi hoteli pomagati?“ je vprašal milo. „O Juana, je-li res, da me ljubite, drago oboževano dekle?“

„Pustite me, imejte usmiljenje z menoj“, prosila je mlada deklica.

„Ne, ne pustim Vas, sladki angelj“, je šepetal kapitan in nežno roko lepe Mehikanke pritisnil na svoje ustni. „Ljubil sem Vas vže, ko sem Vas prvič videl in hrepenel sem po trenotku, da bi Vam mogel priznati mojo ljubezen. A, — pomislil nisem“, nadaljeval je bridko, „da ste ud najstarejšega plemstva Mehike, — — jaz pa sem le navaden častnik. Kako sem mogel to pozabiti; odpustite mojo smelost, v katero me je speljalo nepričakovano snidenje z Vami.“

Kapitan je hotel navidezno užaljen vstati, a v tem sta se ga oklenili dve nežni roki in dvoje vročih usten se je strastno pritisnilo njegovega obraza.

„Ne hodite“, je zaklicala Juana obupano, „saj sem prišla, — da umrem z Vami, — saj nisem prevzetna, — ne, o, ne mislite to, gospod, jaz — “

Glas ji je odpovedal, in kapitan je ljubko postavo viharno privil nase in strastno poljuboval tresočega otroka.

Staro skalovje globokega prepada je gotovo videlo vže marsikak krasen ali strašen prizor narave; ob njega vznožju se je valila goreča lava doli v široko dolino, in marsikaterikrat se je treslo, če je v globini divjala podzemska moč narave. A besed ljubezni in prisege zvestobe, kakor sta jih menjala ta dvasrečna človeka, tega še ni slišalo vzlic svoje tisočletne starosti, in zato je resno in tiho gledalo na lepo deklico, ki je polno sreče počivalo v rokah impozantnega moža. — In pod nogami je votlo donelo hudovanje zagonetnih močij, ki so globoko v zemlji igrale svojo igro. Bilo je, kakor da bi se jezili, kajti lepi mož tamkaj je izdal svojo nevesto, — jo goljufal, kakor je ogoljufal že toliko src. — Pustolovec je vsem ljubezen le hlinil, a to sveto čustvo le malo časa občutil. Akoravno je mlado bitje tam v globokem prepadu objemal in mu šepetal vroče besede ljubezni, je bil ubogi otrok, vendar obžalovanja vreden, ker mu je bil le igrača in bo moral pozneje gotovo deliti usodo zapuščenih. Sedaj je hrepenel po nji, kajti Juana je bila lepa in bogata, a koliko časa bo nestanovitni držal zaupnemu otroku svojo zvestobo? To bi lahko oni povedali, katere je ničvrednež spravil v nesrečo in deloma gnal celo v smrt.

Tako je ljubečima potekla srečna ura, kakor minuta, da ju je grmeče bobnenje opominjalo k odhodu,

Kapitan je vzel nežno postavo Juane kakor otroka v svoje roke in je korakal s tem lahkim bremenom po strašnem pobočju doli, medtem ko se je mlada deklica zaupno pritisnila na njegove prsi in s svojimi temnimi očmi srečno gledala ljubimcu v obraz.

„Oh, kako se bo mama veselila, da sva se našla“, je šepetala Juana ljubeznjivo, „ona toliko drži na Te in prepričana sem, da bo z veseljem blagoslovila najino zvezo!“

„Ali mi hočeš izpolniti prošnjo, srce moje?“ je vprašal kapitan.

„Vse, — vse, kar hočeš, tudi umreti hočem za Te“, je rekla Juana iskreno.

„Potem še ne povej Tvoji materi, da sva se ravnokar zaročila“, je odvrnil pustolovec. „Jaz namreč nameravam Tvojo mamo iznenaditi“, je pristavil, ko je zapazil začudeni pogled Juane.

„A to vendar ne bo predolgo trpelo?“ je vprašala Juana, katera bi bila rada vsem razodela svojo srečo.

„Samo nekaj dni, srce moje“, je prosil kapitan, „potem bom sam prosil Tvojo mater za roko moje Juane. Kaj ne, da mi obljubiš, do tje molčati o najini ljubezni?“

„Jaz storim vse, kar zahtevaš od mene“, je odvrnila iskreno.

Sedaj sta dospela do izhoda zadnjega jarka in kapitan je spustil ljubljenko iz rok.

„Sedaj sva v varnosti“, je rekel Juani, „kajti za ono skalo se začne gorska ravan, kjer naju s strahom pričakuje družba, ali naju morda celo vže šteje med izgubljene. In sedaj, duša, daj, da Te še enkrat poljubim, kajti čez malo ur zapadeva zopet strogim postavam in jaz moram mojo sladko Juano ogovarjati: „gospica pl. Agvilar“ in „milostna gospica“.

Mlada deklica je vže ležala na prsih ljubljenega moža in njeni vroči, žejni ustni sta strastno iskali njegovih.

Pred eno uro še otrok, je skrb za življenje skrivaj ljubljenega vzbudila v njej žensko nrav, in strastni otrok juga je užival srečo prve ljubezni, ne sluteč, da je bil mož, kateremu je slepo zaupala, lopov, ki je strl vže toliko nedolžnih src. —

Ko sta stopila na gorsko planoto, je bilo tam samo nekaj gospodov družbe, ker so gospo nezavestno nesli v restavracijo.

Po onem strašnem prizoru na vrhu ognjenika se še ni bila zbudila k zavesti, zato tudi ni vedela, da je bila Juana hitela za pustolovcem.

Ravno se je družba pripravljala, da bi izgubljene iskala, sta se zdrava prikazala, katera neverjetna rešitev je naredila tak utis na pomočnike, da so ti celo nekaj časa mislili, da vidijo duhove.

Kapitan, da bi odvrnil vsako pozornost, je takoj vzel poročnika v stran in mu povedal, da je bil kakor po čudežu rešen in da je, ko je šel doli, srečal Juano. Seveda je zamolčal, kaj se je dogodilo med njim in dekletom, a poročnik si je gotovo marsikaj mislil, ker je prijatelju značilno stisnil roko.

„Sedaj pa pojdimo hitro v restavracijo, gospod“, je rekel potem kapitanu. „Gospa pl. Agvilar se je nad groznim prizorom, ste navidezno padli v ognjenik, tolikanj prestrašila, da leži še vedno v nezavesti. Ona tudi ne ve, da je bila gospica pl. Agvilar, njena hči, tudi zginila in mi sami smo zapazili njeno odsotnost šele pred nekaj minutami.“

„Molčite o tem napram gospej“, je šepnil kapitan osupnjenemu prijatelju, „jaz bi ne prestrašil dame še bolj, zato prosim, storite mi to ljubav!“

„Gotovo prav rad, gospod, če želite“, je rekel poročnik in radovedno pogledal Juano, ki je tiho in srečno stopala ob strani ljubimca. „Tu se je gotovo nekaj primerilo, kar ne smem vedeti!“ je mislil na tihem.

Med tem pogovorom so dospeli do restavracije.

Juana je hitela takoj s kapitanom v sobo, kjer je ležala gospa na divanu.

Ravno ko sta pristopila k njej, je dama odprla oči in čudno pogledala ljubimca, kateri se je nagnil čez njo in prijazno vprašal, kako se počuti.

„Prestrašil sem Vas, milostna“, je rekel pustolovec, „in si ne morem odpustiti, da sem Vas z mojo drznostjo vznemiril!“ —

Gospa ni odgovorila, a njen pogled je kazal nepopisno hvaležnost, da je bil ljubimec rešen.

336. poglavje.
Razodetje.

Ker je veselje, kakor znano, najboljše zdravilo, se je tudi gospa kmalu okrepčala in se celo udeležila obeda, h kateremu se je sedaj podala družba.

Seveda se je govorilo le o drznosti kapitana, in ta je bil tako nujno naprošen, naj poroča, kako je plezal na vrh, da je končno ustregel tej želji in popisal svoj doživljaj.

Grospodje so ga občudovali, in dame so s priznanjem pogledovale zanimivega moža, ker so bili vsi prepričani, da ga je le njegova hladnokrvnost rešila preteče smrti.

Juana se ni udeležila živahnega pogovora, temveč je tihogledala pred se, ker je čutila, da bi jo njeni pogledi izdali; poslušala je z občudovanjem ljubimca, kateri je skušal svoje podjetje kot nekaj povsem vsakdanjega slikati.

Končno so vstali od obeda, in družba je vstopila v železniške vozove, kateri so jih naglo pripeljali ob vznožje visokega ognjenika.

Tam so zopet čakale ekvipaže in odpeljale gospodo v daljne mesto. — —

Kapitan je zopet sleherni dan občeval v hiši gospe pl. Agvilar; a ta je bila zelo osupnena, ker se ji je zdelo, kakor da bi se njen zaročenec ogibal sam biti ž njo.

Seveda se je redkokdaj primerilo, da je bila sama, ker je bila vedno Juana blizo, a vendar bi bila rada govorila z ljubimcem par besed, in sedaj je bilo videti, kakor bi se on tega ogibal.

A blaga žena si ni delala posebnih skrbij radi tega, po njenem mnenju slučajnega obnašanja ljubljenca in je mirno čakala na čas, da so bo Juana zopet vrnila v Pueblo. Saj ni slutila, da jo je lepi mož sramotno varal in da je le čakal primerne priložnosti, da bi snubil za Juano.

Pustolovec bi bil to vže davno storil, a bal se je, da mu bo gospa delala težavo, in morda celo preprečila združenje z Juano.

Tako je bil v jako mučnem položaju in je več ko enkrat preklinjal, da je gospej razodel svojo ljubezen.

Seveda je bil s tem omogočil podtaknenje ponarejenih bankovcev in s tem užil velik dobiček. A v primeri s premoženjem Juane, katero je štelo več milijonov, se mu je ono gospe neznatno zdelo.

Noč in dan je premišljeval, kako bi se oprostil lepe vdove. —

Kapitan je sicer vedel, da je bila gospa blagega značaja in bi mu morda odpustila, da je v njenem srcu vzbudil upanje, katerega sedaj ni hotela izpolniti; a vendar ni vedela gotovo, če bo lepa žena tako nesebično ravnala in je zato s skrbjo zrl v bodočnost.

K temu ga je še ameriško poslaništvo večkrat vabilo, ker se je v Mehiki splošno govorilo o kapitanovih dejanjih.

Do sedaj je ta povabila odklanjal, a uvidel je, da bi se končno to ravnanje njegovim rojakom čudno zdelo; po drugi strani pa se ni mogel odločiti, da bi se odzval tem povabilom, ker bi bil pri tej priložnosti lahko razkrinkan.

A odločiti se je moral kmalu, ker ga je Juana večkrat skrivaj vprašala, če še ne bo kmalu prosil mater za njeno roko.

Končno je sklenil, da bo še nekaj dni kakor prej občeval z gospo; če se mu v tem času ne bo nudila priložnost, svojo besedo nazaj zahtevati, namenil se je lepi vdovi pisati in ji priznati, da se je takrat varal in da sedaj samo Juano ljubi.

Seveda se bo dama gotovo z zaničevanjem obrnila od njega, a upal je, da bo Juana vedno zvesto z njim držala in je sklenil, če ne bo drugače, mlado deklico skrivaj odpeljati in se ž njo poročiti.

A prišlo je drugače.

Kapitan je naredil, kakor običajno, svoj dopoludanski obisk in je bil zelo vesel, ko mu je prišla v budoarju Juana sama naproti.

Mlado dekle je hitelo k ljubimcu in se ga oklenilo okolo vratu.

„Kje je Tvoja mama?“ je vprašal kapitan, ter vroč poljub pritisnil na Juanine rudeče ustne.

„Na vrtu ima opravek“, je odvrnila Juana radostno. „Tu naju nihče ne moti, kajti jaz slišim zvonec na verandi, kadar mama zapusti vrt. Vendar enkrat sva sama, in sedaj Te hočem pokarati, da še vedno molčiš o najini ljubezni; jaz ne vem, kaj si naj mislim o tem!“

Juana je ljubko napela šobo, a njene temne oči so zrle tako srečno, da pustolovcu ni bilo treba očitanja preveč resno vzeti.

„Prav imaš, srce moje“, je rekel ljubeznjivo, „in v dokaz, da uvidim mojo krivdo, bom še tekom tega tedna gotovo Tvojo mater prosil za Tvojo roko!“

„Oh, kako se veselim“, je zaklicala Juana radostno, „prepričana sem, da me bodo vsi zavidali za mojo srečo, kajti o Tebi govori sedaj vsa Mehika, in jaz sem ponosna na ljubezen tako slavnega moža.“

„Le nikar me ne razvadi, otrok!“ se je šalil kapitan in ljubeznjivo gladil krasne temne lase mladega dekleta. „Povej mi sedaj, Juana, kje se bova potem naselila?“

„V lepem letnem času bova morala v Puebli stanovati“, je rekla deklica ljubko, „kajti moji sorodniki tam me tolikanj ljubijo, da ne bodo nikakor dovolili, da jih popolnoma zapustim. Ti moraš namreč vedeti, ljubček, da imam v bližini Pueble več posestev. Na enem stoji krasna vila, katero sem odločila za najino prihodnje bivališče. V deževnem času bova pa tu v glavnem mestu, kjer imam tudi hišo.“

Pustolovec je vedel, da je Juana zelo bogata, in je sedaj iz njenih ust slišal potrjenje.

Sklenil je, v republiki ostati, da bi igral ob strani dražestne Mehikanke sijajno ulogo; kajti tu je bil varen pred svojimi zalezovalci in bi lahko s slastjo užival radosti življenja.

Čemu tudi bi se preganjal po svetu, ko mu je tu bliščala krasna bodočnost.

In tako je hotel pustolovec še enkrat izvršiti grozno hudobijo in se poročiti z Juano.

„Ti si tako tih, ali Ti kaka mojih besed ni bila po volji?“ je laskala Juana in se ljubeznjivo pritisnila k ljubljencu.

„Oh, ljubo srce, kako moreš kaj takega misliti“, je odvrnil kapitan, „mene je le sreča prevzela, da bom Tebe za večno imel. Zanesi se, moja Juana, na rokah Te bom nosil, in postati moraš najsrečnejša zemljanka!“

Mlado dekle se je smehljalo blaženosti nad temi besedami, katere je lepi mož izgovoril tako iskreno, in vendar so bile naj večja laž in iste prisege, s katerimi je hudobnež onesrečil vže toliko žen in deklet.

A Juana tega ni vedela in se zato strastno vrgla ljubimcu na prsa in pokrila njegov obraz z vročimi poljubi.

A nakrat se je mlada deklica prestrašeno zgenila in se naglo izvila iz rok kapitana, medtem ko je bil njen pogled obrnjen na neko zaveso, katera je ločila njen budoar od malega salona.

„Kaj Ti je, srček?“ je vprašal pustolovec začudeno in tudi pogledal k zavesi.

„Ali nisi slišal“, je šepnila Juana, „meni se je zdelo, kakor da bi se od tam čulo zdihovanje. Le poglej —“, nadaljevala je naglo, „ali se ne premika zavesa? Moj Bog, če bi nama prisluškovala kaka služabnica, — umrla bi sramote!“

Kapitan je šel naglo k označenem mestu in potegnil zaveso nazaj, tako da je videl ves mali salon.

„Nikogar ni!“ je rekel potolažen svoji ljubimki, katera mu je prestrašeno sledila.

„Veruj mi, da se nisem varala“, je odvrnila Juana, „prav natanko sem slišala bolestni glas. A kdo naj bi bil? Mama je na vrtu in služabniki ne smejo v salon, temveč morajo, če kaj žele, na ona vrata potrkati.“

„Otrok, Ti vidiš duhove“, se je smejal pustolovec, a Juana je še vedno trdila, akoravno je sedaj sama postala boječa.

Kakor vse Mehikanke je bila mlada deklica zelo praznoverna in so jo nepremišljene kapitanove besede tako preplašile, da je boječe zbežala v roke ljubimca in z velikimi očmi plaho gledala v vse temne kote sobe.

„Ali veruješ na prerokovanja?“ je vprašala tiho.

„Ne, dragi otrok“, je rekel kapitan, ki ni poznal strahu in zasmehoval vsako prazno vero.

„Oh, meni se je pred meseci nekaj prav hudega prorokovalo. Le pomisli, v Puebli je med uslužbenci moje tete neka stara zamorka, ki ima baje dar, da vidi v bodočnost. Opazila sem, da so služabniki mnogokrat skupaj sedeli in med seboj šepetali, če sem pa jaz prišla blizu, so vsi umolknili. To je seveda vzbudilo mojo radovednost in zato sem enkrat mojo sobarico toliko časa mučila, da mi je končno povedala, da je stara zamorka prorokovala, da pojdem jaz v kratkem v samostan in bom postala nuna. S početka sem se seveda smejala, a pozneje vendar dobila strah, posebno ko sem zvedela, da so se razna prerokovanja starke uresničila!“

„Otrok, Ti vendar ne boš verjel v klepetanje stare babe!“ je zaklical kapitan na pol skrbno, na pol zasmehovalno.

On je poznal upliv takih prerokovanj in se je bal slabih posledic.

„Ne, sedaj ne verjamem več“, je odvrnila Juana ljubeznjivo in z nežno svojo roko pogladila kapitana po visokem čelu, „ker sedaj mi boš kmalu Ti ob strani stal, kaj naj potem iščem v samostanu, katerega sem se še kot otrok grozno bala.“

A vzlic svojemu zagotovilu se je Juana vendar udala svojemu žalostnemu razmišljevanju, v kojem je kapitan ni motil, ker so bile tudi njegove misli daleč proč.

Juana je govorila o samostanu in to je bilo v prejšnih časih tudi staro poslopje, v kojem mu je Helena tako zvesto stregla in ga rešila gotove smrti. Pred očmi mu je stala podoba nekdaj tako vroče ljubljene in spominjal se je zadnjega pogovora, v kojem je nekdanja soproga ravnala ž njim kakor s tujcem in ga za večno pahnila od sebe.

Mislil je tudi na Marijo in Lujizo, katere je tudi peljal pred altar in potem nesramno varal. Lujiza je bila vže davno mrtva, a Marija in Helena sta še živeli; nekdaj sta mu bili poročeni in sedaj je zopet hotel mlado zaupno bitje peljati pred oltar, da bi množici svojih hudobij dodal še eno. Seveda pustolovec že davno ni več slišal glasu svoje vesti, samo če se je spomnil Helene, ga je mučilo neko posebno čuvstvo; a kesanje je prišlo prepozno, in nazaj ni mogel več, ker se ni mogel več pokoriti za storjene pregrehe.

Rahlo trkanje na vratih je prekinilo njegovo razmišljevanje.

Juana je naglo odprla vrata.

Zunaj je stala sobarica, ki je mlademu dekletu nekaj sporočila in potem vrata zaprla.

„Mama želi en trenotek z menoj govoriti“, je zaklicala Juana svojemu ljubimcu, „počakaj tu, jaz se vrnem kakor mogoče hitro!“

Mlada deklica je še enkrat iskreno poljubila kapitana in potem odhitela skozi zaveso v modri salon, da bi šla skozi verando na vrt.

Kapitan je bil sam.

Sedaj je videl, da ni imel več vzroka svoje ljubezni do Juane skrivati pred gospo, in je sklenil, da vže v naslednjih dneh piše lepi vdovi odločilno pismo, v kojem ji bo povedal ves dogodek.

V tem je zaslišal v salonu stopinje.

Ali se je Juana vže vrnila?

A to niso bili koraki mlade deklice, ki je plavala skozi sobe kakor vila; bližali so se trudno in počasi, kakor da bi bila oseba, ki je šla proti budoarju, utrujena do smrti.

Sedaj so celo utihnili, in kapitan je ravno mislil začuden stopiti k zavesi, da bi videl, kdo je v salonu, ko so se dragoceni zastori počasi odgrnili.

Kapitan je imel železne živce, a čutil je, kako ga je vendar obšlo neko nepopisno čuvstvo strahu, kajti pred njim je stala, bleda kakor smrt, njegova zaročenka, gospa pl. Agvilar!

337. poglavje.
Odstop.

Nekaj minut sta se molče gledala; on z izrazom napetosti in gospa nepopisno žalostno in očitajoče.

Končno je kapitan prekinil mučno tihoto.

„Vi ste tako bledi, gospa“, je začel obotavljaje, „ali se je kaj posebnega zgodilo?“

„Sedite, gospod“, je odvrnila lepa žena, ne da bi bila odgovorila na to vprašanje, „nekaj važnega se imam z Vami pogovoriti!“

„Ali se je morda prišlo na sled goljufiji s ponarejenimi bankovci?“ je mislil pustolovec prestrašen, a naslednje besede gospe so ga zopet pomirile.

„Vi ste bili prej z mojo hčerjo Juano sami“, je rekla vdova resno. „Slučajno sem prišla jaz v mali salon in sem bila priča razgovoru, kateri mi je dokazal, da ljubite Juano in da ona vrača to ljubezen!“

Gospa je govorila te pomembne besede z uprav ledenim mirom, medtem ko so njene lepe, temne oči srepo zrle v tla.

Kapitan se je zganil pri teni nepričakovanem razkritju, a se je naglo zavedel in radovedno čakal na daljne sklepe svoje prevarane zaročenke.

„No, gospod kapitan, pričakujem Vaš odgovor“, je rekla gospa, ko je pustolovec še vedno molčal.

„Odpustite mi, milostna!“ je prosil pustolovec z mehkim glasom. „Spoznam se krivega, ker me napolni uprav goreča ljubezen, odkar je moje oko ugledalo Juano. Priznam, da se ljubiva iskreno in vroče in da ne moreva dalje živeti drug brez drugega.“

Gospa je še bolj prebledela in za nekaj sekund zatisnila oči, da bi je ne premagala bolest.

Tu, na tem mestu je pred nekaj tedni klečal lepi mož in ji sveto prisegel, da ne more več živeti brez nje. In sedaj je prelomil besedo, ki ji je bila sveta.

Vsaka druga žena bi bila razkačeno pokazala lopovu vrata, a gospa je imela tako blago srce, da ni en trenotek mislila na to; vrhu tega pa tudi ljubljeni hčeri ni hotela napraviti žalosti; saj je bilo dovolj, če je sama nepopisno trpela.

Kajti ona je goreče ljubila lepega moža, ker je tudi njo prevzela njegova dajmonska moč. Sedaj je skrbela, če bo nezvesti vsaj Juani držal svojo besedo, in sklenila je, na vsak način gotovost zadobiti.

„Kedaj ste moji hčeri govorili o Vaši ljubeznih?“ je vprašala končno. „Iz današnjega razgovora spoznam, da se Vam je Juana vžo pred nekaj dnevi obljubila, in jaz se ne morem spomniti, da bi bili kedaj poprej sami ž njo.“

„To je bilo na dan izleta na ognjenik“, je pojasnil kapitan potolažen, ker je bil pripravljen na mnoga očitanja, če ne celo prepoved še dalje hoditi v hišo.

„Na ognjeniku?“ se je čudila lepa vdova nerazumno. „saj takrat niste bili z Juano sami; — kako je bilo to mogoče?“

„Vaša gospodična hči se je vže zanimala zame od dogodka pri boju bikov“, je razložil pustolovec, „in takrat je gospica mislila, da sem na vrhu ognjenika ponesrečil; v smrtnem strahu za me je hitela za menoj, in ko sem jaz, po čudežu rešen, plezal po strmem pobočju navzdol, srečal sem Juano v nekem prepadu ob vznožju kope.“

Gospa je pri teh besedah nagnila lepo glavo globoko na prsa.

Saj bi bila tudi ona takrat rada hitela za ljubimcem, da bi pri njem umrla, a strah jo je premagal, medtem ko je Juana, ki je tudi ljubila lepega moža, naredila obupni poskus, slediti navidezno ponesrečenemu.

„Odpustite mi, milostna, da sem Vas takrat prosil, moja postati“, je rekel pustolovec, ker si je tolmačil molčanje gospe dobro zase. „Če bi Juana ne bila prišla, Vam prisežem, da bi bil le z Vami srečen, a človeško srce je čudna stvar, in prepozno sem spoznal, da sem Vašo hčer goreče ljubil.“

„Opravičevanja ni treba, gospod“, je rekla gospa s tresočim glasom. „Vsaka druga dama bi Vam v tem slučaju prepovedala dalje hoditi v hišo, jaz pa mislim na srečo Juane in zato ne bom delala ovir Vaši snubitvi. A eno mi dela skrb, in to je Vaš nestanoviten značaj. Ne smete mi šteti v zlo, gospod, da sedaj tako govorim z Vami, a če je tudi Juana le moja pastorka, jo vendar ljubim kakor lastnega otroka in nočem, da bi bila v zakonu nesrečna, kajti tako grozna usoda ubogega otroka bi mi strgala srce.“

„Zanesite se, milostna, Juana bo srečna“, je zagotovil kapitan, „prisežem Vam, da —“

„Stojte, gospod!“ ga je prekinila lepa vdova, koje bolest nad prevarano boleznijo jo je prevladala. „Ali se še spomnite onega dne, ko ste iste besede govorili meni? Takrat ste tudi prisegli, da mi bodete zvesto stali na strani. Vašo besedo Vam dam nazaj, a pričakujem, da bodete vse, kar ste grešili nad menoj, poravnali nad nedolžnim otrokom.“

Pustolovec je molčal, a v notranjem si je želel sitno opominjevalko daleč proč; občutil ni najmanjšega kesanja nad nesramnim ravnanjem in se je komaj zahvalil ženi, ki se je s krvavečim srcem odpovedala ljubezni, da bi zagotovila srečo svojega otroka.

On jo je nalagal radi njenega premoženja in ji hlinil gorečo ljubezen, ker je mislil, da je dedinja umrlega gospoda pl. Agvilar. Sedaj, ko je zvedel, da je imela lepa vdova sicer prav znatno, a v primeri z milijoni Juane majhno premoženje, se je hladnokrvno obrnil od nje.

In ne samo to, temveč pustolovec je bil v zadnjih tednih podtaknil gospej vse svoje ponarejene bankovce v njeno blagajno in ji je vzel enako število pravih, tako da je bila dama skoraj uničena.

Sedaj se ni bal razkritja, kajti če bo Juana njegova žena, je morala mati molčati, ker bi drugače onesrečila svojega otroka.

Če bi gospa potem zahtevala povrnitev njenega denarja, bi ji kapitan to lahko nadomestil iz premoženja svoje žene, ker je svoj denar večjidel vže zapravil.

Medtem ko je kapitan to razmišljeval, ga je gospa opazovala z bolestnimi in očitajočimi pogledi, ker je vroče ljubila lepega moža in ji je bil sedaj na veke izgubljen. O, če bi bila slutila, kak satan v človeški podobi je bil ta pustolovec, bi ne bi bila nikdar privolila v zaroko hudobneža z Juano, temveč bila raje preljubo hčer videla neomoženo.

A ona je imela kapitana za poštenjaka, ki se je malo lahkomišljeno udal svoji ljubezni, in šele potem, ko je videl Juano, spoznal svoje srce. Saj ni vedela, da je ta človeška pošast vže tri žene peljala pred oltar in da sta bili še dve teh nesrečnic živi.

S silo je odpodila te žalostne misli in se zopet obrnila h kapitanu, ki je navidezno skesan gledal na tla.

„Pustimo torej preteklost“, je rekla gospa s prisiljenim mirom, „srečna sem, da je bila najina zaroka tajna, ker bi to sedaj obudilo veliko pozornost. A sedaj stavim pogoj, da Juana vže jutri zapusti Mehiko in se vrne k njenim sorodnikom v Pueblo; zakaj, Vam menda ni treba povedati; razumeli bodete, da se bom po teh dogodkih popolnoma umaknila javnosti.“

„In Vi mi dovolite se z Juano poročiti, akoravno sem Vas tako bridko žalil?“ je vprašal kapitan resno, a polno notranjega veselja.

„Da, — dovolim“, je rekla gospa nenaravno mirno, „tudi želim, da se prav kmalu vrši Vaša poroka z Juano, zato bom še danes pisala potrebna pisma v Pueblo, da bodete lahko kmalu šli v to mesto. In sedaj še nekaj, gospod. Ker me dolgo ne bodete več videli, morda šele čez leta, če bom postala bolj mirna; — osrečite mojo Juano, — mislite na srčno željo žene, katero ste nekdaj želeli za soprogo, in ki je za ljubljeno hčer pripravljena k vsaki žrtvi. Izpolnite mojo prošnjo, potem bo božji blagoslov nad Vami, in pozneje Vam bom tudi jaz zopet — prijateljica. Z Bogom, gospod, sedaj pošljem Juano gori, da se od nje poslovite, — z Bogom in mislite na mojo prošnjo!“

Predno je mogel kapitan vstati, je bila gospa zunaj.

Hudobni hinavec ni slutil, kako je v svoji spalni sobi na pol nezavestna padla na tla in svoji nežni roki krčevito stisnilav blazine, medtem ko se ji je život tresel od silnega ihtenja. Saj je bila tudi le ženska, ki je vroče ljubila lepega moža, ki jo je izdal, — prevaral. — —

A blaga gospa se je kmalu zopet zavedla, in malo minut pozneje je poslala služabnico na vrt po Juano.

Mlado dekle je boječe čakalo na vrtu, ker si je mislilo, da je mati govorila s kapitanom, in to gotovo le radi njene ljubezni.

Hitela je torej nazaj k ljubimcu, kateri jo je radostno pozdravil.

„Vse v redu, srce moje“, je šepetal srečni deklici in jo pritisnil k sebi. „Tvoja mama rada privoli v najino združenje in vže jutri boš zapustila Mehiko!“

„Jaz naj grem proč, — zakaj?“ je vprašala Juana osupnjeno.

„Da se lahko prav kmalu poročiva“, je rekel kapitan svoji nevesti. „Čez nekaj dni pridem v Pueblo in v naj bližjem času se bo tam vršila najina poroka!“

Juana je skrila svojo žarečo glavico na prsih ljubljenega moža, koji ji je šepetal vroče besede ljubezni na uho. Tako je srečna dvojica še dolgo sedela skupaj ter kovala načrte za bodočnost, ki naj bi jima postala nebeška.

Saj Juana ni vedela, da, medtem ko se je ona ljubkovala s svojim dragim, sedi njena ljubljena mati, lepa gospa de Agvilar, samotna in zapuščena v svoji spalni sobi, ter preliva bridke solze radi svoje izdane ljubezni. Plemenita gospa se je odrekla, ali sedaj, ko je konečno tako vroče ljubljenemu možu vrnila njegovo besedo, čutila je šele, kako velika je bila žrtev, kojo je prinesla sreči ljubljene svoje hčerke.

338. poglavje.
Nedolžno sumničenje.

Pojdimo zopet v Denfer, kjer je padla Helena kot žrtev sovraštva gospice Galtonove, ter zdihovala v preiskovalnem zaporu.

Kupci velike trgovine niso bili malo iznenadeni, ko so popoldan onega usodnega dneva našli blagajniško sobo zaklenjeno in sodnijsko zapečateno.

Gospod Davenport je pustil v naglici postaviti v sosedni sobi blagajnico, in tako so obiskovalci kmalu zvedeli, da so lepo, bledo blagajničarko radi velike tatvine zaprli.

Ker je pa veliko prebivalcev Denferja veliko trgovino vsaki dan obiskalo, jim je bila Helena dobro znana, in niso se mogli dovolj načuditi, da je tiha, resna, vsakomur tako simpatična dama zamogla izvršiti tako drzno goljufijo. Da, več gospodov je glasno izražalo svoj dvom, ker so Heleno večkrat skrivaj opazovali in so vedeli, kako skromno da živi.

Gospod Davenport stal je sam pri blagajni ter s temnim obrazom poslušal opazke svojih kupcev, ne da bi sam zinil le eno besedo. Sam je komaj verjel, da ga je dama, katero je od začetka protežiral, okradla, ali drug ni zamogel to biti, ker je le Helena lahko prišla do železne omare.

Mlade deklice, katera je opazovala čudno vedenje gospice Galtonove, ni bilo, kakor naši bralci vedo, radi bolezni njene matere, v trgovino, a manjkala ni samo ona, nego, kar je bilo zelo čudno, tudi mali Fred, ki se ni niti oprostil.

Če bi gospod Davenport ne bil tako zamišljen v svoje tožne misli, bi bil moral opaziti, da je bila gospica Galton vedno v bližini blagajniška sobe in da je večkrat v veliki zadregi ogledovala blagajniška vrata. Široki sodnijski pečati, ki so popolnoma pokrivali ključavnice, vzbujali so njeno nejevoljo, ker jih je večkrat srdito ogledovala.

Tako se je približeval dan svojemu koncu in trgovino so zaklenili, da bi jo šele v ponedeljek zopet odprli.

Za ponedeljek zjutraj napovedala se je tudi sodnijska komisija, da bi ogledala dejstvo na lici mesta, pri čemer bi seveda železno omaro še enkrat natančno pregledali.

Seveda je bila tatvina v Davenportovi trgovini že popoldan po celem Denferju znana, in nedeljsko časopisje prineslo je na prvem prostoru notico, ki je vzbujala občno senzacijo.

Glasila se je:

„V znani Davenportovi trgovini dogodila se je včeraj velika tatvina. Blagajničarko trgovine, gospico S...., so kot sumno tatvine 25.000 dolarjev prijeli in jo odvedli v preiskovalni zapor. Kakor smo poizvedeli, trdi dama neprenehoma, da je nedolžna, ali dokazov je tako mnogo in so tako prepričevalni, da bo zaprta gotovo kmalu priznala svoj zločin, ker bi pri nadaljnem tajenji kljub svoji mladosti težko zamogla pričakovati olajševalnih razlogov. Naše bralce pa bomo takoj obvestili, ko kaj zanimivega izvemo o tem senzacijonelnem dogodku.“

Tudi gospod Davenport prebral je to notico. Sicer tako prijazni mož je bil radi tega dogodka grozno nejevoljen in njegove tako prijazno gledajoče oči zrle so temno in strogo, kakor da je izgubil vse zaupanje v človeštvo. Tako trdno je Heleni zaupal, prisegel bi bil na njeno poštenost; — to je bila sedaj njegova zahvala, da je ubogo pisarico povzdignil; v plačilo za njegovo prijaznost ga je ona — okradla!

Bilo je ponedeljek zjutraj, ko se je naznanilo gospodarju trgovine, da je došla sodnijska komisija, ki hoče v njegovi navzočnosti narediti zapisnik na lici mesta.

Gospod Davenport se je takoj podal proti blagajniški sobi, kjer je sodnija že odstranila pečate od vrat ter ravno hotela odpreti zaklenjene duri.

A ne samo zastopniki sodnije so bili navzoči, nego tudi dve drugi osebi, ki sta spadali k trgovini, in to sta bili mlada deklica, ki je sedela zraven Helene pri blagajnici, in Fred, mali deček, ki je takrat našel skrito svileno blago.

„Kaj hočete od mene?“ vpraša gospod Davenport kratko in ostro oba, ki sta imela očividno nekaj na srcu.

„Jaz in Fred bi rada dala svoje izpovedbe na zapisnik“, reče mlada deklica z odločhim glasom, „Fred ima nekaj važnega povedati, kar bo morda marsikaj razjasnilo.“

„Kaj to pomeni, — ali se tičejo Vaše izpovedbe ukradene denarne svote?“ zakliče gospodar hitro in začudeno.

„Da“, odgovori deklica, „žal, da sem bila v soboto zadržana radi bolezni svoje matere, priti v prodajalno, sicer bi morda gospico Severjevo ne bili zaprli!“

Gospodar je ravno hotel še nekaj vprašati; tudi detektiv, ki je v soboto Heleno prijel, obrnil se je k mladi deklici, ko prihiti kakor furija gospica Galton v sobo.

„Kaj stojite tukaj?“ zavpije nad deklico. „Takoj pojdite na svoje delo, in Ti, Fred, pojdi tja gori, kamor spadaš!“

„Počasi, — počasi, gospica Galton“, reče gospod Davenport, ki je v svoje začudenje zapazil smrtno bledost poslovodenje. „Tukaj, gospica G...in Fred imata še svoje izpovedbe narediti gospodom od sodnije.“

„Razume se!“ zakliče detektiv živahno. „Za nas je vsaka izpovedba velikega pomena, in jaz sam bodem to damo in tega mladega moža v nekaterih minutah zaslišal. A najpoprej hočemo pogledati v blagajniško sobo.“

Detektiv je pri teh besedah odprl glavna vrata ter hotel ravno stopiti v sobo, ko tudi gospica Galton prihiti in se hoče mimo njega zriti v sobo.

A policist prijel jo je za roko.

„Pustite me“, sikne poslovodkinja, „zakaj me zadržujete, saj hočem samo v sobo.“

„Razun zastopnikov sodnije nima nihče pravice, stopiti v blagajniško sobo, predno se ne naredi zapisnik“, reče detektiv z ostrim naglasom. „Sicer Vam moram pa povedati, da je Vaše vedenje zelo čudno, in da sem se že v soboto radi Vašega mojo pozornost zbujajočega obnašanja zelo čudil!“

Poslovodkinja se je pepelno bleda opotekla, a dobila je takoj zopet svojo samozavest.

„Saj to se tako glasi, kakor da bi jaz bila na sumu“, vpila je s kričečim glasom, „pazite se, gospod, da mi radi svojih namigovanj ne boste morali odgovarjati pred sodnijo. Jaz sem tu že veliko let poslovodkinja ter nisem nikdar gospoda Davenporta zaupanje goljufala kakor ona nidvrednica, ki je mojega gospodarja okradla za tako veliko svoto.“

„Storite, kakor se Vam ljubi, če mislite, da sem Vam storil krivico“, odgovori mrzlo detektiv, „še enkrat Vam pa ponavljam, da se mi Vaše vedenje čudno zdi!“

„Slišali boste še o meni!“ reče gospica Galton zaničljivo ter se obrne, da bi zapustila sobo.

Ali policist ji zastopi pot.

„Nujno Vas moram prositi, da ostanete tukaj!“ reče ostro in odločno.

„Kaj je to, — hočete morda tudi mene prijeti?!“ zavpije gospica Galton jezno.

„Dosedaj nimam še povoda za to“, odgovori uradnik, vse eno Vas moram prositi, da tukaj ostanete, in jaz bom svojo zahtevo, ako jo nočete izpolniti, če potrebno, tudi s silo dosegel!“

Gospod Davenport je stal pri tem razgovoru kakor otrpnel, medtem ko se je gospica Galton, ki je pa sprevidela, da je tu vsak ugovor odveč, z zagrizeno togoto vrgla na stol.

„No, kaj rečete k temu, gospod Davenport“, zakliče poslovodkinja svojemu gospodarju, „ali hočete mirno gledati, kako zaničljivo se ravna z Vašo dolgoletno in izkušeno nastavljenko?“

„Ali prosim Vas, pomirite se vendar, gospica Galton“, odgovori gospod Davenport tolažeče, „tudi jaz sem bil začuden radi Vašega vedenja. Vsi se moramo brez ugovora udati zahtevam sodnije!“

„Predno naredimo zapisnik, predlagam, da se ti dve osebi zaslišita“, reče detektiv k drugim članom sodnijske komisije. „Mogoče, da je njihova izpovedba za stvar velike važnosti, in potem v dvorani lahko nadaljujemo svoje preiskovanje.“

Nagovorjeni gospodje so takoj pritrdili, ter se vsedli k mizi, na kar so poklicali dečka.

„Kaj imaš izpovedati?“ vpraša detektiv resno. „Stoj, predno govoriš, Te na to opozorim, da boš moral na svojo izpoved pozneje priseči, zato povej le golo resnico, sicer bodeš ostro kaznovan!“

„lme mi je Fred“, začne mali deček, „in sem tukaj v oddelku za modne stvari v službi. Sredi januvarja poslal me je gospod Davenport ravno pred poldnevom po nekem opravku. Ko sem se vrnil, so vsi uslužbenci že zapustili hišo. Ravno sem hotel po stopnicah, ki vodijo iz pisarne v pritličje, doli iti, ko zaslišim korake. To se mi je čudno zdelo, in tiho sem se splazil na kraj, od koder so prihajali, pri čemer sem opazil, da si je dala oseba, katere nisem mogel videti, opravka v sobi za zavijanje svile, kjer stoji veliko starih zabojev. Tiho podal sem se k napol odprtim vratom in zagledam damo, ki je ravno skrila veliko škatljo v prazen zaboj.“

„Kaj Vam je, gospica Galton?“ vpraša gospod Davenport prestrašeno, ker se je lice poslovodkinje prevleklo s smrtno bledostjo.

„Nič, — nič“, mu ta zašepeče, „jezim se samo nad tega lažnjivega dečaka, ki tukaj pripoveduje neko razbojniško povest!“

„Podal sem se potem domov“, nadaljuje Fred mirno, „a vrnil sem se kmalu ter takoj šel v sobo za zavijanje, kjer sem našel karton v onem zaboju. Bilo je v njem, kakor sem takoj videl, zelo dragoceno svileno blago, ter sem tudi sprevidel, da se je nalašč skrilo v zaboj. Zakaj, — v tem oziru nočem izraziti svojega mnenja, a čudno se mi je zdelo, da je tistega popoldneva bila od poslovodkinje napovedana izvanredna revizija svilenega blaga. Položil sem karton na svoje mesto ter povedal gospici Severjevi, kaj da sem opazil. Seveda je bilo potem pri reviziji vse v najlepšem redu.“

„Ali si spoznal damo, ki je skrila svileno blago?“ vpraša hipoma detektiv.

„Da“, bil je trdni odgovor dečka.

„No, kako ji je ime?“ vpraša uradnik.

„Bila je gospica Galton, naša poslovodenja!“ reče mirno Fred.

„Laž, zanikrna laž!“ zakriči gospica Galton ter skoči na noge. „Deček se Vam je nalagal, nobena beseda ni resnična, — ali verujete le eno besedico tega ničvrednega obrekovanja, gospod Davenport?“

Ta ni zamogel spregovoriti niti besedice, tako je odrevenel pri tem nepričakovanem razkritji.

„Je-li izpoved tega dečka verjetna, gospod Davenport?“ vpraša detektiv.

„Fred me ni, dokler je v moji trgovini, še nikdar nalagal, poznam ga kot poštenega in zvestega dečka, ki je svoje delo vedno izvrševal v moje popolno zadovoljnost“, meni stari gospod, medtem ko si je brisal znoj s čela.

„Zakaj si to poizvedbo zamolčal?“ vpraša detektiv Freda.

„Gospica Sever me je prosila!“ odgovori deček mirno.

„Ha, tu pride ta cela ničvrednost na dan“, zakriči gospica Galton. „Fred je gotovo tičal s to fino blagajničarko pod eno odejo, in — —“

„Pustite vendar te svoje opazke“, zakliče detektiv, „jaz imam čisto druge nazore o tej stvari in izjavim, da se mi zdijo izpovedbe tega dečka zelo verjetne!“

Še predno je zamogla gospica Galton kaj odgovoriti, stopil je eden policistov, ki je spremljal komisijo, na migljaj detektiva k prestrašeni, ter se postavil k njenemu stolu.

„Kaj naj pa to pomeni?“ sikne gospica Galton razdražena.

„Da Vas aretujem, gospica!“ reče mirno uradnik ter obžaluje pogleda na gospoda Davenporta, ki je, slika naj večjega strahu, nepremično sedel na svojem stolu.

Med tem časom je Fred svojo izpovedbo na zapisnika podpisal in sedaj je stopila deklica k mizi, da bi povedala sodniji svoje opazovanje.

„Moje ime je Elen G...začela je s tihim a odločnim glasom, „v trgovini sem pisarica, ter imela zadnji čas opravek zraven gospice Severjeve pri blagajni. Včasih se mi je čudno dozdevalo, da je bila gospica Galton v bližini železne omare. Zadnjo soboto bila je skoro neprenehoma pri nji. Sem in tje sem pogledala k nji, ker se mi je njeno obnašanje čudno zdelo ter sem opazila, da je imela poslovodkinja veliko knjigo pod pazduho, s katero se je hipoma nagnila proti železni blagajnici. Ko se je zopet zravnala, dozdevalo se mi je, da je imela v roki, ki je bila na pol skrita pod knjigo, mal, rujav zavitek. Koj na to vstopil je gospod Barker ter zahteval knjigo, katero je imela gospica Galton pod pazduho. Dala jo je gospodu, ali ne takoj, marveč hitela je k svojemu pultu, in videla sem, da je notri položila mali zavitek.“

„Zanikrna lažnjivka, ničvredna vlačuga, ki je občevala s tatinsko blagajničarko, kakor sem večkrat opazila. Le počakajte, radi Vaših lažnjivih izpovedb Vas bodem tožila, in v ječi boste to bridko obžalovali!“

„Kje stoji pult, kjer je poslovodkinja skrila zavitek?“ vpraša hitro detektiv.

„Tam v sobi“, odgovori mlada deklica, „saj je pult poslovodkinje, od katerega ima le ona ključ!“

Uradnik hitro vstane.

A ravno tako hitro je poskočila gospica Galton, ter kakor blazna hitela proti blagajniški sobi.

Že je prispela do vrat.

Tu skoči mladi Fred pred vrata ter se vrže s tako silo proti blazni ženski, da se je opotekla, in jo je prihiteli policist lahko prijel.

„Gotovo so bankovci še v pultu poslovodkinje! Pridite, gospica, in pokažite mi ga!“ zakliče detektiv, ki je že pohitel v sobo.

Mlada deklica se je takoj odzvala pozivu uradnika, ter mu pokazala pult, ki je bil zaklenjen.

Ali to ni uradnika prav nič zadržalo.

Hitro vzame iz svojega žepa dletu podoben instrument, katerega porine pod pokrov. Nakrat je z močnim sunkom ključavnico razdejal.

„Tu leži ukradeni denar!“ zaklical je zrnagonosno, ter držal visoko v zrak zavitek bankovcev. „Tu, gospod Davenport, je ukradenih 25.000 dolarjev in Vaša poslovodkinja, gospica Galton, v katero ste imeli tako brezmejno zaupanje, je tatica!“

Dosedaj je stari gospod molčal, a sedaj so ga premagala čutila.

Z žarečim obrazom stopil je pred poslovodkinjo, ki se je kakor besna branila policista.

Še enkrat je poskusila ubežati, a uradnik jo je dohitel in pripeljal nazaj.

„Ničvrednica!“ zakliče gospod Davenport zločinki z grmečim glasom. „Vi ste nedolžno sumničili in moje zaupanje najsramotneje izkoriščali. Zdaj tudi vem, kdo mi je nekaterikrat iz moje zasebne pisarne ukradel denarne svote. V svojem slepem zaupanju bi Vas ne bi bil smatral za sposobno storiti kaj takega. Sedaj tudi vem, s čim plačujete svoje drage zabave, ker, če ste prav dobivali veliko plačo, tako vendar niste zamogli ž njo nastopati kakor ste v resnici. Vaša elegantna ekvipaža in drugo lepotičje so na vsak način plačani z ukradenim denarjem, in sedaj ste zopet hoteli ukrasti veliko svoto in zraven še uničiti popolnoma nedolžno gospico Sever. Fej, sramota in gnus na Vas brezčastno, ki bo v ječi končala svoje zločinsko življenje!“

„Usmiljenje, milost, gospod Davenport!“ ječala je gospica Galton, ki je vspričo tako uničevalnih dokazov opustila vsako tajenje. „Milost, pomislite na moje zvesto službovanje in delovanje.“

„Ne, jaz nimam nikakega usmiljenja z Vami, preveč zaničljivo ste me varali!“ zakliče stari gospod neizprosno. „Vsa strogost postave naj Vas zadene, kakor ste zaslužili, ker šele sedaj spoznavam Vaš pravi značaj, katerega ste vedeli pred menoj tako dobro skrivati!“

Medtem ko so policisti na migljaj detektiva odpeljali na pol nezavestno poslovodkinjo, izpovedala je mlada deklica vse svoje opazovanje ter s krepkimi potezami podpisala ponujeni joj zapisnik.

„To je prava sreča“, meni detektiv, „da smo še našli bankovce v pultu tatice. Stvari si jaz ne morem drugače misliti, kakor da poslovodkinja še ni našla prilike, da bi odnesla svoj plen, v nasprotnem slučaji bi ne bilo tako lahko ji dokazati zločin.“

„Kako se je to zgodilo, Vam lahko razjasnim!“ odgovori gospodar, ki se je malo pomiril. „Poslovodkinja je imela skoro ves dopoldan v drugih oddelkih trgovine opraviti, tako da se ni zamogla več vrniti k svojemu pultu. Da, sedaj se spominjam, kako se je čudno vedla, in kako nerada je zapustila blagajniško sobo, čeprav seveda nisem vedel vzroka njene razburjenosti. Ker ste opoldan potem že sobo zapečatili, ni zamogla več odnesti svojega plena!“

„Zato je obdržala tatica še en ključ“, pritrdi detektiv, ki je že v soboto imel nejasen sum na poslovodkinjo.

„Moj Bog!“ zaklical je nakrat gospod Davenport, „jaz tukaj pripovedujem, in uboga gospica Sever se nahaja še vedno v preiskovalnem zaporu. Pustite me, da tja pohitim, hočem jo sam pripeljati nazaj ter jo po možnosti odškodovati za prestano krivico!“

Detektiv je rad vstregel staremu gospodu, ki je takoj naročil svojo ekvipažo ter se z uradniki usedel v njo, da reši Heleno iz zapora.

339. poglavje.
Sijajno zadoščenje.

Gospod Davenport je ukazal svojemu kočijažu, naj pelje tako hitro, kakor le mogoče, ker je hotel stari gospod po nedolžnem sumničeno blagajničarko prej ko mogoče rešiti iz zapora.

Elegantni voz je torej z bliskovito hitrostjo vozil po cestah in se po kratkem času ustavil pred sodiščem, za čegar zidovji je uboga Helena potrpežljivo prenašala svojo novo težko izkušnjo.

Gospod Davenport je bil v pravcati mrzlični razburjenosti ter je komaj dočakal, da je detektiv preiskovalnemu sodniku vse povedal; prava groza obhajala je starega gospoda pri mislih, da je Helena že dva dni prestajala muke nedolžno zaprtega človeka.

Končno se je detektiv povrnil k staremu gospodu, ki je ta čas čakal na hodniku.

„Potrpite samo še nekaj minut, gospod Davenport“, reče uradnik, „takoj Vam pripeljem gospico Sever.“

Detektiv ni počakal odgovora, nego hitro šel proti zadnjim hodnikom obsežnega poslopja, kjer je izginil v temnejšem hodniku.

„Nikdar, — nikdar si ne morem odpustiti, da sem verjel v krivdo uboge deklice“, mislil si je stari gospod, medtem ko je pregledoval puste hodnike. „A poskusil bom, svojo krivdo poravnati, in gospica Sever naj dobi sijajno zadostilo!“

Zdaj se zaslišijo na hodniku lahki koraki in gospod Davenport je kmalu zapazil vitko žensko postavo, ki je počasi šla proti njemu ter se v mali daljavi od gospoda Davenportu ustavila.

Bila je Helena, koje velike, mile oči so bile z izrazom nepopisne hvaležnosti obrnjene v nebo. Trdno je verovala, da se izkaže njena nedolžnost, a nesrečnica je bila že po svojih hudih izkušnjah prepričana, da bode morala dolgo časa prebiti v preiskovalnem zaporu.

Ko je gospod Davenport zagledal nesrečnico, smilila se mu je tako, da delj časa ni zamogel izpregovoriti nobene besede. Pohitel je takoj k Heleni ter prijel njeno roko, ter je proseče zrl v njene temne, velike oči.

„Ali mi morete odpustiti, gospica Sever?“ reče konečno stari gospod, medtem ko ga je ginjenost prevzela.

„Saj mi niste nič hudega storili, gospod Davenport“, bil je Helenin mili odgovor. „Vi v svojem položaju niste mogli drugače ravnati z menoj, ker je vse kazalo, da sem edina jaz; kriva!“

Stari gospod ni zamogel ničesar odgovoriti, a potegnil je Heleno tako hitro seboj, da ga je ona vsa začudena vprašaje pogledala.

„Pridite proč od tukaj“, prosi gospod Davenport, „nobene minute Vas nočem več videti v teh groznih zidovih!“

Ko so dospeli pred hišo, odprl je gospod Davenport vratu svoje ekvipaže in silil zarudelo Heleno s tako prisrčnimi in prijaznimi besedami, naj vstopi, da ji ni bilo možno odkloniti prošnjo svojega gospodarja.

Tikoma pred ekvipažo trgovca pripeljal se je sedaj drugi voz pred uhod poslopja.

Vrata se odpro in izstopilo je več policistov, ki so v svoji sredi peljali žensko.

„Za božjo voljo, vidim-li prav, — ni bila to gospica Galton?“ zakliče Helena prestrašeno.

„Da, ona je bila tatica, ki me je že večkrat okradla in ki pri svojem zadnjem zločinu ni bila samo zadovoljna s svojim plenom, nego je tudi Vas, nedolžno hotela ugonobiti“, reče gospod Davenport s temnim obrazom.

„Odpustite ji, gospod Davenport“, prosila je Helena s prosečepovzdignjenimi rokami, „jaz ji hočem vse odpustiti, kar mi je hudega provzročila. O, mislite na to, da bo nesrečnica gotovo dolgo časa zaprta!“

„Vse hočem storiti, da Vam naredim veselje, gospica Sover“, reče gospod Davenport odločno, „a tega vraga v ženski podobi naj doleti pravična kazen. Sicer sem pa tudi, če bi jo hotel oprostiti, brez moči v tej stvari, ker bo sodnija sama postopala proti gospici Galtonovi. Ta furija Vas je hotela ugonobiti, in jaz tudi slutim, zakaj, a nočem Vaše čiste duše žaliti s pripovedkami hudobnosti te gospodstvaželjne ženske. Samo nekaj Vam hočem povedati, in to je oni dogodek, po katerem sem danes spoznal Vašo neprimerno duševno čistost.“

In zdaj pripovedoval gospod Davenport pazljivo poslušajoči Heleni, kako je takrat gospica Galton poskusila uničiti Heleno, s tem da je skrila dragoceno svilo, pri katerem pripopovedovanji ji je le prijazno očital, zakaj mu ni že takrat povedala svojega domnevanja.

„Sicer bi gotovo ne prišlo do zadnjega strašnega dogodka“, končal je gospod Davenport svojo pripovest, katero je Helena z različnimi občutki poslušala. „Vem, da imate veliko preblagodušno srce, ko da bi koga tožili, in morda je bilo tudi bolje, da je tako prišlo, in da je bila ta hinavka popolnoma razkrinkana. A sedaj smo dospeli do trgovine, in srčno se veselim, da Vas, gospica Sever, kot popolnoma opravičeno pripeljem nazaj. “

Voz se je ustavil pred veliko prodajalno.

Gospod Davenport je zapustil voz ter pomagal Heleni, ko je tudi ona izstopila. Potem je ponudil dami roko in jopopeljal čez široke stopnjice v blagajniško sobo, kjer so bili navzoči vsi nastavljenci trgovine.

„Tu Vam pripeljem nazaj gospico Sever, ki je po čudnem naključji okoliščin bila po nedolžnem sumničena“, rekel je gospod Davenport s povzdignjenim glasom. — „Ona, ki je v resnici kriva, moja prejšnja poslovodkinja Galton, prejela bo zasluženo kazen, ker je v svoji brezprimerni hudobnosti ne le mene okradla, nego tudi sum na spreten način zvrnila na nedolžno. Mi smo gospici Severjevi dolžni največje zadoščenje za prestane bridke ure, zato prosim vse nastavljence moje trgovine, da izkažejo tej dami ono spoštovanje in zaupanje, katero zasluži; v prihodnje je vse njene ukaze najstrožje izpolnevati, tako kakor da sem jih jaz dal.“

Gospodar je komaj izgovoril, ko je bila Helena že obkoljena od vseh gospodov in dam, ki so ji čestitaje stiskali roke, ter v prisrčnih besedah izražali svoje veselje, da se je zopet povrnila.

„In tukaj“, nadaljuje gospod Davenport, ko se je pritisk malo polegel, „sta Vaša hrabra zagovornika, gospica Sever, — mali Fred, ki je opazoval gospico Galton pri skrivanji svilenega blaga, in gospica G...., ki je opazovala ono podlo osebo pri železni omari.“

Helena je objela mlado deklico z obema rokama in jo presrčno poljubila, potem je podala tudi malemu dečku svojo roko ter se mu srčno zahvalila.

„Sedaj imam pa še nekaj z Vami pogovoriti, gospica“, je dejal stari gospod, ko se je Helena s solznimi očmi zopet obrnila k njemu, „pojdite z menoj v mojo zasebno pisarno, tam Vam hočem vse pojasniti!“

Helena je drage volje šla z gospodarjem, kateri jo je peljal v svojo sobo in ji tam ponudil naslonjač.

„Vse, kar sem Vam dosedaj podal v zadoščenje za nezgodo, ki ste jo prestali, je le malenkostno v primeri k mukam, ki ste jih prenašali v zaporu“, rekel je gospodar resno, ter se je vsedel blizu Helene. „Jaz pa nisem pri volji, z nekaterimi prijaznimi besedami priznanja poplačati tako trpljenje, in vem, da bi denarna svota, katero bi Vam ponudil za prestane muke, le najglobeje užalostila Vaše čustvo. Hočem Vam pa čisto odkrito povedati, da ste že od začetka, kar ste v moji trgovinivzbujali mojo pozornost in zanimanje na tak način, da občutim do Vas srčno, da, iskreno nagnenje. Sicer sem že v onih letih, v katerih pojema moška moč, a zagotovim Vas, gospica Sever, da gotovo najdete tudi na moji strani zasluženo srečo. Ponudim Vam torej svojo roko in srečnega bi se štel, če bi ustregli moji želji ter stopili kot zvesta žena na mojo stran!“

„Vaša dobrotna ponudba, gospod Davenport, me izvanredno časti“, odgovori Helena, medtem ko je vroče zarudela, „ali jaz je ne smem in ne morem sprejeti, ker sem že omožena, čeravno sem sedaj sama!“

„In Vaš soprog je Vas, — Vas zapustil?“ vskliknil je gospodar ter planil raz sedeža. „Kako je mogoče, da zamore kak mož zapustiti bitje, kakor ste Vi!“

„Vi imate moje popolno zaupanje, gospod Davenport“, rekla je Helena milo, „zato Vam hočem, če mi dovolite, na kratko povedati svojo usodo!“

„O, prosim Vas za to“, zaklical je gospodar, kateri se je zopet usedel k Heleni, ter pričakuje uprl svoje oči v njeno lepo, bledo lice.

Helena je sedaj na kratko povedala svojo usodo in svoje doživljaje, kateri so poslušalca napolnili z občudovanjem, pa tudi z najglobokejšim sočutjem, ker je šele sedaj spoznal, kakšno blago srce je imela ta gospa in s kakšno občudovanja vredno udanostjo je prenašala usodine udarce.

„Ali saj vendar niste več vezani na onega ostudneža“, zaklical je gospodar, ko je Helena končala. „Ker se je on v drugič oženil, ste bili Vi že takrat prosta, ter lahko razpolagate s svojo roko.“

„Pred Bogom in pred svojo vestjo tega ne morem storiti“, odgovorila je Helena odločno, „jaz smatram zakon za tako sveto in uzvišeno božjo zapoved, da se čutim še vedno vezano.“ — —

Gospod Davenport ogledoval je Heleno z občudovalnimi pogledi, v katerih se jo kazalo največje spoštovanje.

„In sedaj še nekaj, gospod Davenport“, prosila je Helena. „Ker sem si prihranila precejšnjo svoto za svoje nadaljne potrebe, Vas prav prisrčno prosim, da v kratkem razpolagate z mojo službo. Vrniti se hočem v svojo domovino, da tam vidim ljubega očeta; potem bi pa zopet rada iskala svojega otroka, ker mi notranji glas pravi, da ga bodem zopet videla.“

„Udam se Vaši želji, čeprav mi je žal, da Vas izgubim“, reče gospod Davenport. „A od sedaj Vas prosim, dokler še prebivate v Denferju, da smatrate mojo hišo kakor svojo. Ker ne morem biti Vaš soprog, Vas hočem saj imeti kakor drago sorodnico, in lahko Vas zagotovim, da Vas po Vaši izpovedbi ljubim prav po očetovski!“

Pri teh besedah pristopil je gospod Davenport k Heleni; nagnil se čez njo, poljubil jo na čelo ter naglo zapustil sobo.

340. poglavje.
Tekmovanje lepotic.

Tudi Denfar je imel kakor skoro vsa večja mesta Združenih držav svojo čitalnico, a veliko in krasno, v kateri so se člani boljše družbe večkrat shajali in s svojimi sorodniki napravljali bliščeče veselice. Kakor je Amerikanec praktičen in štedljiv v vsakdanjem življenju, tako zapravljivo se obnaša pri velikokrat uprav velikansko prirejenih veselicah, pri katerih se žrtvujejo tisoči in tisoči dolarjev v eni noči.

Tako bliščečo veselico nameravali so v kratkem napraviti v Denferju in odbor imel je vse polno posla, da ponudi svojini razvajenim gostom nova in originelna iznenadenja.

To pa ni bilo preveč lahko, ker se je pri prejšnjih veselicah že razvil tak blesk, da so bili pomilovanja vredni odborniki v največji zadregi, ker vse, kar so si izmislili, so že enkrat imeli.

Ker pa imajo amerikanske dame pri takih veselicah velikanske zahteve, sedeli so gospodje od odbora velikokrat polno skrbi skupaj in so zaman ugibali, kako novo, originelno stvar bi priredili. —

Tudi danes so bili odborniki zbrani v restavracijskih prostorih uprav zapravljivo opremljenega društva ter živahno razmotrivali perečo vprašanje, ne da bi se zamogli zediniti.

„Ali si ne moremo izposoditi iz S...ve menažerije mladega slona ter ga pripeljati v dvorano“, predlagal je eden gospodov. „Saj bi debelokožca lahko povesili z dragocenimi preprogami in na hrbtu bi se mu lahko pritrdil nosilni stol. Na tem stolu bi lahko sedela mlada dama, ki bi delila dragocene šopke med navzoče!“

„Ta misel je sicer prav dobra“, odgovori drugi, „a izvedli smo jo že pred nekaterimi leti. Le s strahom in z grozo se spominjam, kaj se je takrat vse pripetilo. Slon nikakor ni hotel ubogati, nego je tekel naravnost k bufetu, kjer je z neverjetno spretnostjo prijel vinske butilke s svojim rilcem ter vlil vsebino v svoj neizmeren goltanec. Ne tepenje in ne laskanje ni zamoglo odvrniti živali od svojega početja. Seveda je bil slon kmalu pošteno natrkan, na kar se je pa začel tako nesramno vesti, da so vse dame užaljene zapustile dvorano. S tem je bilo seveda zabave konec.“

Gospodje so se sicer smijali temu popisovanju, a vse eno niso našli nikake druge srečne misli, in kmalu je zavladala ona mučna nervoznost, ki je že dolgo prevladala njihova čutila.

„To je v resnici, da bi kar obupali“, menil je konečno eden gospodov, „mi smo pač že vse imeli, — cvetlični dež in fantazijske kostume, — električne metulje, ki so sami letali po dvorani in vilinske jame, — vse, vse smo že imeli! Kaj naj vendar sedaj storimo, da bodo razvajene dame z nami zadovoljne!“ —

„Stojte, jaz vem!“ zakliče veselo oni gospod, ki je že preje predlagal slona. „Gospodje, jaz imam velikansko misel!“

„Res? — No, potem pa na dan ž njo!“ zaklicali so drugi gospodje odbora pričakovaje.

„Stvar je popolnoma enostavna in priprosta, a mislim, da bo imela velikanski učinek“, menil je nagovorjeni. „Gospodje, vsi veste, da so vse dame, tudi najboljše, malo nečimerne in gotovo ste že večkrat opazili, da so se pri posebnih prilikah in priložnostih, kakor so na primer naše veselice, potrudile priti v najkrasnejših toaletah, katere so več ali manj postavljale veliko lepoto dražestne nositeljice v najboljšo luč. Ker pa imamo tu v Denferju v boljših krogih celo vrsto ljubkih, da, celo lepih dam, zato predlagam, naj se vrši na slavnostnem večeru, seveda z raznimi bliščečimi dodatki nekako tekmovanjelepotic, in za najlepšo, ali pa tudi za več najlepših, se določijo darila!“

„Da, prav imate! Ta misel je izvrstna, — izborna!“ zakličejo vsi gospodje navdušeni.

„Kdo naj pa ta darila razdeli?“ vprašal je boječe eden gospodov, ki je dosedaj molčal.

„No, mi, seveda odborniki!“ odgovorilo se je od vseh strani.

„Potem pa prosim, da mene izključite“, rekel je oni gospod, ki je stavil prejšnje vprašanje, „jaz sem namreč oženjen, in če bi moja draga ženica ne dobila nikakega darila, bi v prihodnje ne imel nobene mirne ure več!“

Glasen smeh je sledil odgovoru tega žalostnega junaka.

Ker pa so bili vsi drugi gospodje odbora še neoženjeni, mladi ljudje, so bojazljivca soglasno odklonili pri razdelitvi častnih daril, katera odklonitev je tudi siromaka očividno pomirila.

Sedaj je sledil živahen pogovor o podrobnostih te priredbe.

Konečno so določili troje daril. Najlepša dama naj bi dobila v bogato pozlačenem kovčegu 3000 dolarjev, dva dragocena lišpa pa sta bila določena kot drugo in tretje darilo in odbor naj bi se odločil med kotiljonom.

„Le nikari si ne mislite to stvar tako lahko, gospodje“, meni bojazljivi soprog. „Kdor ima izbero, ima tudi muko“, pravi star pregovor in Vi imate primeroma le malo časa na razpolaganje!“

„Le nikari tega ne mislite“, se mu je odgovorilo; „da, če bi nam bile dame tuje, potem bi bile Vaše besede opravičene, a tako poznamo vse Denferske dame že leta in leta in zato se bomo že preje zedinili, katere dobe darila.“

„Seveda“, pritrdil je drugi gospod govorniku, „izbera ni preveč težavna, saj poznamo vsi kraljice naših veselic, gospico Nevile in gospico Baring; tu imamo že dve dami za naša častna darila, in gospica Nevile dobi gotovo prvo, ker je res očarujoča lepota!“

Drugi gospodje so navdušeno pritrdili tem besedam, samo eden odbornikov ni bil prav zadovoljen. Ker je imel pa ravno ta gospod velik upliv, postali so njegovi prijatelji na njega pozorni ter ga takoj vprašali po vzroku njegovega molčanja.

„Kaj ne smatrate tudi Vi gospice Nevil za najlepšo damo, ki prebiva v Denferju, gospod Ralston?“ vprašali so ga člani odbora.

„Dovolite, da se za sedaj še vzdržim sodbe“, rekel je nagovorjeni nekako skrivnostno, „morda se mi posreči, upeljati na slavnostni večer neko damo, ki je gotovo lepota, kakor se bodete v tem slučaji lahko sami prepričali. Vse eno pa ponavljam, da je še vprašanje, če bo ta dama obiskala našo slavnost; poskusiti hočem, da jo pregovorim, naj se je udeleži.“

„Ali spada Vaša skrivnostna lepota tudi v naše, kakor veste, boljše kroge?“ vprašal ga je drugi.

„Štejemo si lahko v čast, če bo ta dama pri naši veselici prisotna“, bil je resni odgovor. „Ona je visoko ugledne rodbine in uživa tudi moje visoko spoštovanje.“

„Potem smo popolnoma zadovoljni“, odgovorilo se je gospodu Ralstonu. „Prosimo, potrudite se, da tuja dama gotovo obišče naš ples, in mi se ne bodemo obotavljali tudi njo popolnoma nepristranski soditi, čeravno popolnoma prepričani, da dobi prvo darilo gospica Nevil!“

Medtem postalo je že pozno in zato so se gospodje ločili, da se drugi dan zopet snidejo in nadaljujejo svoje posvetovanje glede aranžiranja veselice.

Tudi gospod Ralston šel je domov, medtem ko je premišljeval, na kakšen način bi pregovoril skrivnostno lepotico, da bi se udeležila velike slavnosti.

Bila je Helena, na katero je mislil gospod Ralston, in dobro je vedel, da ta ne bo kar tako privolila v njegovo prošnjo, obiskati to slavnost. — — —

Gospod Ralston je bil netjak gospoda Davenporta, v katerega hiši je Helena sedaj prebivala. Izvedel je od svojega strica dogodbe veliko izkušene nesrečnice. Mladi mož je lepo blagajničarko velikokrat skrivaj občudoval in je bil zelo prestrašen, ko je slišal, da je bila že omožena in se čutila vezano na krivoprisežnika.

Nekaj dni sem ni Helena več poslovala v trgovini, a stanovala je na nujno prošnjo gospoda Davenporta v nekaterih sobah skoro neporabljene strani razširjenega poslopja ter bila vsaki dan le nekaj ur v trgovini, da je novo blagajničarko uvedla v njene posle.

Stari gospod občutil je skoro očetovsko nagnenje do svoje lepe varovanke, in neprenehoma se je trudil, da bi razvedril Heleno. Pri tem kazal je svojo skrb za njo na tako nežen in ljubeznjiv način, da mlada dama ni zamogla odkloniti svojemu prejšnjemu gospodarju teh dokazov prijaznosti.

Nadalje je gospod Davenport sprejel celo vrsto policistov, ki so preiskali vso okolico po Juni, ker je upal, da se izgubljena Helenina služabnica morda na ta način dobi.

Mladi gospod Ralston je veliko občeval v hiši svojega strica in seveda na ta način prišel pri obedu tudi skupaj s Heleno.

Večkrat pripeljal je s seboj tudi svojo sestrico Heti, mlado, ljubeznjivo deklico, s katero se je Helena kmalu sprijaznila in katero je večkrat k sebi povabila.

S tem je računal gospod Ralston pri svojem načrtu.

Hotel je prositi Heti, naj bi porabila ves svoj upliv in Heleno pregovorila, da bi z gospodom Davenportom obiskala to veselico, ker je slutil, da bi lepa tujka ne šla na ples, če bi kaj izvedela o darilih lepoticam in njegovem poskusu, darilo za njo pridobiti.

Drugi dan je gospod Ralston pridobil svojo sestro za ta načrt. —

Heti je takoj privolila, ker ni bila malo ponosna na svojo lepo prijateljico ter ji je rada privošila, da bi ona dobila prvo darilo.

Heti podala se je tudi še isti dan k Heleni ter jo prosila, da bi se tudi ona udeležila bala. Heleni očividno ni bilo dosti do te zabave, ter je šele privolila, ko se je tudi gospod Davenport pridružil Hetini prošnji.

Ker sta bili mladi dami iste velikosti in postave, ponudila je Heti svoji prijateljici krasno plesno obleko, katero je sama samo enkrat imela na sebi. Helena je potem privolila, da jo obleče in v družbi gospoda Davenporta in rodbine Ralstonove obišče velikansko slavnost, o kateri se je toliko govorilo. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ko je prišla Heti domov, jo je njen brat že nepotrpežljivo pričakoval.

„Nu, ali pride gospica Sever na ples?“ vpraša svojo sestro.

„Truda je sicer dosti stalo, konečno je pa vendar le privolila,“ odgovori mlada gospica veselo.

„Zmaga!“ mislil si je gospod Ralston. „Zdaj sem pa radoveden, katera dobi prvo darilo, gospica Nevile ali lepa tujka. Če me vse ne moti, bo gotovo gospica Sever kraljica te veselice!“ —

341. poglavje.
Slavnostni ples.

Velikanska slavnostna dvorana čitalnice v Denferju, koje v resnici bajna krasota je bila slavno znana daleč na okrog, zažarela je v silni svitlobi, katero je razširjalo na tisoče električnih lučic. Ogromna dvorana je bila svitla kakor podnevi.

Kakor v čarovni dvorani kakega bajnega princa, je bilo napravljenih neštevilno votlin in vilinsko okičenih lop. V dvojni, kakor v sosednih sobah, premikali so se številni slavnostno nališpani gostje in člani, kateri so s pohvalnimi besedami ogledovali okusne dekoracije slavnostnih dvoran, ter razveseljenim članom pripravljalnega odbora izražali svojo zadovoljstvo.

Zabavni odbor preskrbel je tudi še za številna druga mala iznenadenja, katera so večinoma obstajala v darilih za dame, tako, da je dobra volja udeležencev vedno bolj naraščala in ni radost motila ni kaka nejevolja.

Člani odbora bili so danes zvečer zelo skrivnostni, le sem in tja rekli so v krogu dam kako zagonetno besedo, ki je naznanjala neko posebno presenečenje in je napela radovednost ljubkih zastopnic ženskega spola do skrajnosti.

Seveda so udeleženci izpraševali gospode od odbora radi njihovega skrivnostnega vedenja, ali odbor je bil sklenil, molčati razdelitve daril, da bi bil potem konečni efekt toliko večji. Pri tem pa niso pozabili na svojo odgovornost ter na skrivajogledovali vse dame, a konečno so se vendar zedinili, da sta gospica Nevile in gospica Baring kraljici in krasotici veselice in slavnosti in da jih nobena navzočih dam ne prekaša v lepoti.

Samo en član odbora bil je druzega mnenja, in ta gospod bil je gospod Ralston, ki je nepotrpežljivo čakal na prihod gospice Severjeve.

Čez pol ure naj bi se začel kotiljon in pri tej priložnosti naj bi se vršila razdelitev daril.

Zato so se sošli gospodje odbora v precej oddaljeni garderobi, da bi konečno sklenili, katere dame naj dobe darila. —

„Nu, kje pa je Vaša bajna krasota, gospod Ralston ?“ vprašali so tega, ko so bili sami, „ali pride, ali pa ste se prepričali, da ne more tekmovati z gospico Nevile in z gospico Baringovo?!“

„Samo še deset minut počakajte s svojini konečnim odlokom, gospodje,“ zakliče gospod Ralston razburjen, „jaz pričakujem gospoda Davenporta, ki spremlja mojo sestro in ono od mene za prvo darilo predlagano damo, — ah, — le poglejte, mislim, da so pričakovani ravnokar došli, ker tamle vidim svojega strica z dvema damama. Da, oni so, ki jih pričakujem! Moja sestra in gospica Sever! Pridite, gospodje, da vas predstavim gospici Severjevi, in potem boste sami rekli, da nisem nič pretiraval.“

Člani odbora so se seveda takoj odzvali pozivu občespoštovanega gospoda Ralstona, ter so radovedno podali v sosedno dvorano, v katero so ravnokar ustopili gospod Davenport in njegovi dami.

Stari gospod sedel je s svojima mladima spremljevalkama pri mizi, ko se prikaže med vratmi odbor, katerega je gospod Ralston peljal k svojemu stricu.

Ker so člani odbora že dolgo poznali gospoda Davenporta in gospico Heti Ralstonovo, osredotočila se je občna pazljivost gospodov na Heleno.

Gospod Ralston predstavil je svoje prijatelje lepi tujki, pri čemer je na svoje veliko veselje opazil, da so ti, pri občudovanju izvanredne Helenine lepote, popolnoma padli iz svoje uloge hladnih opazovalcev in komaj zamogli jecljati nekaj nerazumljivih besedi.

Vsa drzna zmagovitost, s katero so se ti mladi gospodje sicer kretali v krogu Denferskih dam, izginila je žalostno, ko so zrli v tiho, rosno in vendar tako čudno lepo lice grofovske hčere, ki se je z nepopisno gracijoznostjo in milino vsakemu predstavljenemu priklonila.

Gospodje so globoko vzdihnili, ko so se zopet odstranili iz te dvorane, ter skoro brezsapno planili nazaj v garderobo, tako da je gospod Ralston komaj sledil svojim navdušenim prijateljem.

Konečno so bili zopet vsi zbrani v tihi sobici in sedaj vsula se je nevihta od vseh strani na ubogega Ralstona.

„Zakaj pa Vi tega niste takoj povedali, saj to je lepota prve vrste, — ali gospod Ralston, zakaj pa niste to damo že davno vpeljali v čitalnico?“ tako je donelo od vseh strani.

„Saj je sam še le malo časa poznam,“ zagovarjal se je Ralston. „Ta dama je bila kratek čas v trgovini mojega strica. Takrat so jo celo po nedolžnem sumničili; saj se gotovo še spominjate one časnikarske notice, po kateri so sumničili to damo, ki je iz visokega rodu, zločina, katerega je druga oseba izvršila. Zdaj prebiva gospica Sever kot gost v hiši mojega strica, a v kratkem se zopet povrne v svojo domovino. To je vse, kar vem o ti tujki, a še nekaj vam hočem izdati, gospodje, ali dati mi morate častno besedo, da tega nikomur ne poveste. — hočete li to?“

„Gotovo, — gotovo!“ zaklicali so vsi kakor iz enih ust, „častno besedo, gospod Ralston!“

„No, torej povem Vam, da je ta dama edina hči imenitnega avstrijskega grofa; in da pojde kmalu nazaj na njegov grad, to je vse, kar sem Vam smel izdati!“

„To se nam ne zdi nič čudnega“, odgovorilo se je gospodu Halstonu, „saj se na prvi pogled vidi, da je ta dama iz imenitnega rodu, saj se izraža njeno visoko dostojanstvo v vsaki njeni kretnji.“

„Zdaj pa, gospodje“, nadaljuje gospod Ralston, „se ne smemo dalje muditi, čas teče in kotiljon se kmalu začne. Predlagajte torej, kako naj se darila razdele.“

„Gospica Sever dobi prvo darilo“, zaklicali so gospodje soglasno.

Gospod Ralston je zmagal.

Nadalje dogovoril se je odbor, da dobi gospica Nevile drugo darilo, krasno zapestnico, in gospica Baring naj bi dobila tretje darilo, ki je obstojalo v dragoceni broši.

Ker ni nihče nasprotoval, podali so se vsi zopet nazaj v veliko slavnostno dvorano, kjer so ravno šumeči zvoki orkestra naznanjali začetek kotiljona.

Eden gospodov odbora je prevzel, da bode imel nagovor pred razdelitvijo daril; drugi gospodje poiskali so si svoje dame, in gospod Ralston se je podal k Heleni, katero je angažiral za kotiljon. Heti naprosil je prijatelj njenega brata za ta ples, in tako podala sta se oba para v spremstvu gospoda Davenporta v veliko dvorano, kjer so vzbujali ne malo pozornost.

„Kdo pa je ta dama!“ — „Prišla je z gospodom Davenportom.“ — „Ah, kaka v resnici blesteča lepota!“ tako se je šepetalo na okrog.

Tudi v gostih skupinah, ki so obdajale Denferske lepotice gospico Nevile in gospico Baring, opazili so ljubko tujko, kar se je na jezo obeh dam spoznalo na pomenljivi raztresenosti in nepazljivosti njihovih občudovalcev, tako da ste razvajeni krasotici začeli sovražno gledati brezslutno Heleno. Dami sta bili znani med seboj, zato sta si takoj povedali svoji mnenji o predmetu njihove nejevolje. Njih šepetane opazke seveda niso bile preveč laskave za Heleno.

„Ne razumem, zakaj ta tujka tako pozornost vzbuja“, rekla je gospica Novile svoji prijateljici. „Za moj ukus bi ne bila; ali gospodje imajo zadnji čas čudne nazore o ženski lepoti, ter dajejo na naravnost smešen način prednost vsaki dami, ki ima temne lase in oči.“

„Prav imaš“, pritrdila ji je gospica Baring ter sovražno pogledala proti sedaj bližje došli Heleni. „Prej so obožavali naše plave kodre in sedaj imajo naši gospodje pravcato slabost za suhe južnodržavljanke; no, to se itak ne bode dolgo vzdržalo!“

Gospica Nevile je ravno hotela svoji prijateljici zaupati novo opazko o Heleni, ko jih bobneči, tuš orkestra opozori na dosedaj zakriti oder, čegar zagrinjalo so ravnokar odstranili. Na improvizirani govorniški tribuni stal je elegantno opravljen gospod, ki je pripadal slavnostnemu odboru, in zraven njega nahajala se je mizica, ki je bila z belim prtom zakrita.

„No, kaj pa je to, — ali hoče gospod P....imeti govor?“ vprašali so gostje začudeno.

Orkester je obmolknil, in gospod na tribuni je vzdignil svojo roko v znamenje, da hoče govoriti.

Takoj je nastala tihota in govornik je začel s povzdignjenim glasom:

„Visoko spoštovane dame in gospodje!

Kakor že pri naših prejšnjih slavnostih, tako ste tudi to pot s svojim mnogobrojnim obiskom naredili ta od nas napravljeni ples za resnično bleščečo slavnost, ki bo gotovo vsem prisotnim dolgo ostala v dragem spominu. V imenu odbora se Vam najsrčnejše zahvaljujem, in upam, da mu boste tudi nadalje pri sličnih napravah stali zvesto na strani.

Za nocojšnji večer pripravili smo različna mala iznenadenja, katera so se deloma že izvršila in v naše zadovoljstvo našla živahno pohvalo. A naj večje teh iznenadenj prihranili smo si do sedaj, in slavnostni odbor mi je naročil, da Vam predložim sodbo, katero je na tihem in soglasno sklenil. Gre se namreč za razdelitev daril trem najlepšim damam slavnostnega plesa!“

„Tukaj so darila“, nadaljuje govornik, medtem ko privzdigne beli prt z mize ter pokaže na male zabojčke, ki so se sedaj videli.

„Prvo darilo obstoji iz te dragocene kasete, v kateri je svota 3000 dolarjev, drugo darilo je ta zapestnica in tretje broša, kateri trije predmeti pridejo sedaj v razdelitev!“

Govornik je sedaj malo prenehal, in to je bilo tudi potrebno, ker se je sedaj od vseh strani začulo živahno razgovarjanje.

Gospica Nevile pogledala je zmagonosno na svojo prijateljico, ker je bila že o neki drugi priliki proglašena za najlepšo damo v Denferju; gospica Baring upala je za gotovo na drugo darilo, ker je v družbi veljala po gospici Nevile kot najljubkejša dama.

Govornik je zopet vzdignil roko in vse je utihnilo; bilo je tako tiho, da bi se bila slišala igla pasti na tla.

„Odbor je, kakor sem že prej rekel, soglasno sklenil, tri nagrade razdeliti sledečim damam“, je govoril gospod P....s povzdignjenim glasom.

„Kot najlepši dami, katera sedaj tu biva, smo sklenili prvi dar vročiti gospici Heleni Sever!“

Glasen „oh!“ je donel po dvorani in vse oči so se obrnile v Heleno, katero je bil gospod Ralston, kakor nehote, peljal tako v sredo slavnostne dvorane, da so vsi navzoči lahko občudovali močno zarudelo damo.

Tako je stala grofovska hči, podoba ljubkosti in ob enem nedolžne zmedenosti v središču vse gnječe. Krasna obleka se je tesno prijemala nežnega života angelsko lepe dame. Helenine majhne roke so spustilo dragoceno pahljačo in tako ta ni več zavidljivo skrivala prelepega obraza, kojega temne oči so zmedeno gledale v tla. Da, krasna obleka je šele pokazala Helenino lepoto v pravi svetlobi; snežnobeli vrat in goli roki so bili videti kakor izklesani iz mramorja. A vse to je izginilo pred lepoto obraza, ki je vsakega očaral.

„Da, odbor je pravilno sodil“, so rekli gospodje, in tudi večina dam je, akoravno nevoščljivo, pritrdila, ker so morale vse priznati, da je bila gospica Sever v resnici divna krasotica.

Nihče se ni zmenil za gospico Nevile in gospico Baring, ki sta se od jeze do krvi grizli ustni in krčevito trgali svilene robce.

Kaj je pomagalo, če je tudi gospod P.... ravno sedaj priznal gospici Nevile drugo in gospici Baring tretjo nagrado, ko sta vendar obe pričakovali boljši uspeh.

S tiho jezo sta tudi opazili, da je bila gospica Sever takoj središče velike skupine čestilcev.

Zato sta se umaknili v oddaljeno dvorano, da bi tam dali duška svojim užaljenim čuvstvom.

Medtem je šel gospod P....s svojega odra doli proti Heleni.

„Tu, gospica Sever, če smem prositi, vzemite prvo nagrado, katero Vam je odbor soglasno priznal!“

Helena je sprejela bogato okrašeno skrinjico, jo odprla in vzela iz nje bankovce, katere je vročila osupnjenemu odborniku.

„Srčna hvala za Vašo ljubeznjivost, katero ste izkazali meni tujki“, je rekla mirno. „Skrinjico si obdržim v spomin na današnji večer, denar pa, prosim, razdelite med reveže!“

Vsi okolu stoječi so stopili nazaj in začudeno gledali lepo damo, potem pa je nastalo tako živahno odobravanje, da sta prihitela gospod Davenport in gospod Ralston ter svojo dražestno varovanko komaj spravila v varnost pred njenimi navdušenimi čestilci.

Gospod P....je zopet hitel na govorniški oder in glasno zaklical:

„Prečastite dame in gospodje! Globoko ginjen Vam poročam, da mi je gospica Sever, katera je dobila prvo nagrado, ravnokar izročila ves znesek 3000 dolarjev za reveže. Kličite z menoj: Bog ohrani dobrosrčno darovalko! Živio! — živio! Živio!“

Sicer je začela godba svirati z vso močjo, a to je razdonelo v velikanskem radovanju navdušenih udeležiteljev, katero je preglasilo vse drugo.

Na začetek kotiljona ni bilo misliti, ker je nastal pravi naval na Heleno in je vsak hotel videti lepo, blago damo, ki je ravno z uprav ginljivo požrtvovalnostjo darovala veliko svoto revežem mesta.

Medtem je hitel gospod P....h gospici Nevile in gospici Baring, da bi jima izročil dragocen lišp. Nad ravnanjem lepe tujke je bil tako vesel, da ni niti zapazil hladnih obrazov užaljenih lepotic in njihove prisiljene besede zahvale.

Gnalo ga je k Heleni, ki je bila središče brezštevilne množice občudovalcev, ki so jo slavili kakor kraljico. Če je že njena velika lepota obudila splošno zanimanje, jo je sedaj ta blagi čin spremenil v ljubljenko navzočih.

Slutila ni, da sta med tem gospica Nevile in njena prijateljica gospica Baring kovali strašne načrte maščevanja napram nji. Da sta nekaj strašnega sklenili, so izdale besede, katere je zašepnila gospica Nevile svojej prijateljici:

„Jaz vem za priložnost, da se bova tujki lahko neopaženo približali“, je siknila osvetoželjna dama, „zadnjikrat je slovela kot prva krasotica!“

342. poglavje.
Zavratni napad.

Dolgo je trajalo, da se je vesela razburjenost v toliko polegla, da se je mogel začeti kotiljon, in Helena je bila zelo vesela, ko je bila s tem odtegnjena splošni pozornosti in občudovanju.

Improvizirano čislanje, s katerim jo je iznenadil gospod Ralston, ji je bilo jako mučno, česar gospodu seveda ni odšlo, tako da je takoj sklenil se opravičiti.

„Ali se hudujete, gospica Sever, da sem Vas proti Vaši volji naredil za kraljico slavnosti?“ vprašal je tiho.

„Vsekakor sem bila neprijetno iznenadena nad nepričakovano ovacijo“, je odvrnila Helena; „ker mi je pa to omogočilo revežem nakloniti dar, Vam rada odpustim, da mi niste povedali svojega namena. Ko bi bila vedela, kaj se ima primeriti danes zvečer, bi me seveda ne bilo k slovesnosti!“

„To sem vedel, gospica Sever“, je rekel gospod Ralston, „zato sem Vam tudi vse zamolčal in sem le vesel, da se ne jezite name. Sedaj imam vsaj zadoščenje, da sem vpeljal v naše društvo najlepše damo, koje ljubeznjivost tekmuje z njeno blagodušnostjo, in zato mi bo ostal današnji večer nepozaben!“

Helena je zarudela pri teh besedah priznanja in ni opazila, kako žalostno jo je gledal gospod Ralston, kajti mladi mož je ljubil lepo tujko in le poročila njegovega strica so ga zadržala, da ni prosil za njeno roko.

Helena je ostala seveda tekom cele slavnosti središče splošnega zanimanja: obsipali so jo z ljubeznivostmi, tako da je bila srečna, ko je smela končno z gospodom Davenportom in s Heti skoraj neopaženo zapustiti dvorano.

Ko bi bila Helena občutila le senco nezaupnosti, bi bila gotovo opazila, da je bila odslej predmet skrivnostnega opazovanja.

Po dnevi ni bilo videti zagonetnih oseb, ki so zasledovale njeno ravnanje; a če se je približal večer in se je Helena kakor po navadi v spremstvu gospoda Davenporta peljala na izprehod, sta stali za sosednimi hišami zaviti ženski postavi, ki sta pazljivo prežali na lepo tujko in potem brez sledu izginili.

To sta bili v svoji prevzetnosti užaljeni lepotici gospici Nevile in Baring, ki sta kovali temne naklepe osvete in sta jih mislili sedaj izvršiti.

Do sedaj se jima ni posrečil nesramni namen, ker se je Helena vozila le v spremstvu gospoda Davenporta, drugače pa nikdar ni zapustila njegove hiše. Tudi v trgovske prostore ni zahajala več, ker se je bila nova blagajničarka že popolnoma privadila. To sta osvetoželjni gospici kmalu zvedeli, ker sta se večkrat z izgovorom, da gresta kaj nakupit, podali v veliko prodajalno. A v svojo jezo nista našli Helene, in čakati sta morali na primerno priložnost, da bi izvršili svoj naklep.

In ta se je nudila, ker je gospod Davenport nekega dne Heleno prosil, naj se pelje sama na izprehod, ker je imel gospodar nujen opravek.

Ker je bila ekvipaža že pred vratmi, je sklenila Helena se peljati, da bi še nekaj ur občudovala krasno okolico mesta.

Hitro je ogrnila svoj plašč in šla počasi po stopnicah v veliko, navidezno prazno vežo, katera je bila le slabo razsvetljena.

Helena je ravno mislila proti hišnim vratom iti, ko je zaslišala za seboj polglasno šumenje ženskih oblačil, ob enem je slišala nagle korake, ki so se ji bližali.

Helena se je takoj obrnila in v svoje začudenje videla dve ženski v temnih plaščih, ki sta bili le par korakov oddaljeni od nje.

Obrazov Helena ni mogla spoznati, ker sta bila zakrita z gostimi pajčolani, zato se je osupnjeno ustavila, ker se ji je navzočnost teh dam v veži prodajalne kar najbolj čudna zdela.

Kupovalki to nista bili, ker je bil vhod v trgovino na drugi strani hiše, in uslužbenki tudi ne, ker bi te v poletnem času gotovo ne šle tako zavite na cesto.

Medtem ko je Helena to razmišljevala, sta se ji dami približali, in s strahom je videla, kako je ena izmed njih dvignila roko, kakor bi jo hotela udariti.

Po naravnem nagonu je Helena vzdignila roko v obran, a ob enem je slišala znan glas, ki je kričal:

„Pomoč, — pomoč, naglo sem, — hitro na pomoč!“

Helena je bila iz sebe in je samo še videla, kako je druga dama hitela k svoji tovarišici in se je navidezno borila z nevidnim napadalcem.

Ob enem pa so se odprla vrata na dvorišče in pridrlo je nekaj krepkih služabnikov, kateri so slišali klice, a pri pogledu na čudni prizor, kateri se jim je nudil, so nekaj trenotkov osupneno obstali.

„Hitro, vzemite ženski, katero držim, steklenico iz rok!“ vpil je mladostni glas znova, „ona hoče gospici Sever nekaj žalega storiti!“

Služabniki so se bili že zavedli in eden izmed njih je zgrabil damo za vzdignjeno roko, katero je, kakor je Helena sedaj natanko videla, držal neki deček.

Potem je videla, kako je služabnik izvil iz rok dame majhno steklenico, a jo že v istem hipu z bolestnim krikom vrgel ob kamenita tla hodnika, tako da se je steklenica razletela na tisoč kosov.

„Hudič, to žge kakor peklenski ogenj!“ je vpil služabnik in s krepko roko zgrabil damo, tako da je ta glasno zavpila.

Medtem je drugi služabnik držal drugo damo, akoravno se je, enako svoji tovarišici, kakor blazna skušala izviti iz krepkih pestij.

Helena je še vedno stala kakor okamenela nad tem zagonetnim prizorom, ko je mali Fred, — to je bil deček, ki je držal damo za roko, — pritekel in jo iskreno prijel za roko.

„O, kako se veselim, da sem še ob pravem času prišel“, je zaklical Fred. „Le pomislite, gospica Sever, ti dve ženski sta Vam hoteli vreči v obraz razjedljivo tekočino. Prisluškoval sem njunemu pogovoru in sem tako mogel ravno še pravočasno priskočiti, da sem zabranil izvršitev tega nesramnega dejanja!“

Medtem ko se je Helena z ginljivimi besedami zahvalila svojemu rešitelju, prihiteli so, privabljeni od glasnih krikov, šedrugi uslužbenci, v vežo in obstopili grozeče hudodelki, ki sta se še vedno vedli kakor blazni.

„Na policijo ž njima!“ vpili so razni glasovi, in ravno so se pripravili, ta predlog izvršiti, ko je prišel gospod Davenport, ki je tudi slišal šunder in mu je moral Fred ves dogodek pojasniti.

„Peljite dami v mojo privatno pisarno!“ je zaklical gospodar služabnikoma, „tudi Ti, Fred, pojdi z menoj, ker imam še več vprašanj staviti nate!“

Potem je hitel gospod Davenport poln skrbij k Heleni, ki je bila od zagonetnega dogodka še vedno kakor omamljena.

„Ali se Vam je kaj zgodilo, gospica Sever?“ je vprašal gospod Davenport boječe in skrbno gledal v lepi obraz svoje varovanke.

Ko je Helena to vprašanje zanikala, ponudil ji je gospodar nemo svojo roko in je peljal v privatno pisarno, kamor sta slugi peljala zaman se braneči hudodelki.

Ko je gospod Davenport pristopil k njima, obrnili sta se dami v stran, a stari gospod je prijel za pajčolana in razkril njuna obraza.

„Kaj vidim, — gospica Nevile in gospica Baring!“ je zaklical stari gospod, ter osupneno odstopil od sedaj obupno piskajočih dam. „Moj Bog, ali je mogoče; ali Vas je zavist, da Vas je sodba odbora postavila za gospico Sever, spravila že na pot hudodelstva?“

„Milost! Usmiljenje! Ne pustite naju odvesti na policijo“, stokali sta osvetoželjni lepotici in padli na kolena pred gospodarjem.

„Le poglejte, gospod Davenport, kaj je moralo biti v steklenici, katero sem vzel tej dami“, je rekel eden služabnikov in pokazal gospodarju svojo roko, na kateri je bila velika opeklina.

„To tekočino je nameravala gospici Sever zliti v obraz“, je zaklical Fred razkačen, „jaz sem imel ravno na hodniku opraviti in sem lahko razumel vsako besedo, katero sta govorili ti dve dami.“

„Odpeljite ju na policijo“, je velel gospod Davenport, obrnivši se k slugama.

„Milost, — za Boga, mislite na naše stariše“, prosili sta hudodelki, na pol mrtvi samega strahu. „Zavoljo starišev, prizanesite nama; ravnali sva blazno, a prihranite nama to strašno usodo!“

„Ne, saj tudi Vi niste imeli usmiljenja, ko ste mislili gospico Sever za vse življenje spačiti, ali ji morda s peklensko tekočino vzeti vid. Za Vas ni prizanašanja; — pravični kazni ne smeta oditi!“

Že so mislili razljuteni služabniki odpeljati v solzah utopljeni hudodelki, ko je pristopila Helena h gospodu Davenportu in ga milo pogledala v oči.

„Prav srčno Vas prosim, gospod Davenport“, je rekla s svojim ginljivim glasom, „prizanesite jima, ker bi stariši teh nesrečnic gotovo morali prestati najhujše duševne muke, kadar bi zvedeli za ta dogodek. Jaz odpustim obema in Vas prosim, gospod Davenport, da ju ne izročite policiji.“

Stari gospod sicer od začetka ni hotel nič slišati o Helenini prošnji, ko ga je pa ta vedno znova in končno s solznimi očmi prosila odpuščanja za hudobnici, je nejevoljno ustregel prošnji blage žene.

„Vam, — a samo Vam na ljubo, gospica Sever, ne bom izročil ti dami policiji, a kazen mora biti in zato bom uredil potrebno, da se ta k sreči pokaženi napad več ne ponovi!“

Gospica Nevile in gospica Baring sta mislili pri teh besedah pred Heleno poklekniti in se ji zahvaliti za priprošnjo, ki ju je obvarovala najhujšega, a gospod Davenport je stopil med nje in svojo lepo varovanko.

„Ne dotaknite se gospice Sever!“ zarohnel je nad grešnici. „Ona je veliko preblaga in dobra za ta svet, zato nočem, da ji še enkrat pridete preblizu. In sedaj, gospica Sever“, nadaljeval je gospodar, „Vas prosim, da greste v svoje stanovanje, ker imam s tema damama govoriti sam!“

Gospod Davenport je govoril tako odločno, da se Helena ni upala ugovarjati in je odšla s povešeno glavo iz privatne pisarne.

Komaj je bila Helena zapustila sobo, ko je poslal stari gospod malega Freda k očetoma obeh dam in je dobro znana gospoda v nujni zadevi prosil k sebi.

Kmalu sta tudi v resnici prišla gospod Nevile in gospod Baring in nista bila malo začudena, ko sta izvedela iz ust velespoštovanega znanca, kako daleč je njune hčere zapeljala zavist.

Grozen prizor se je doigral v sledeči pol uri v navadno tihi privatni pisarni trgovca, a o izidu tega razgovora se ni ničesar zvedelo, temveč sta morala oba slugi in Fred obljubiti trdno molčanje, v kar so radovoljno privolili, ker so dobili od očetov zasačenih grešnic prav znatno denarno svoto. Še isto noč sta se odpeljali gospici Nevile in Baring za nedoločen čas k sorodnikom, kjer naj bi se, na posebno željo starišev, primorale k strogemu delu. Vsaka zabava jima je bila prepovedana in šele po večletni pokori naj bi se vrnili v Denfer.

Ko je bila Helena zapustila privatno pisarno, se je podala, kakor je želel gospod Davenport, v svoje sobe.

Premišljuje je dolgo sedela v razkošno opremljenih prostorih in se je opetovano zahvalila Bogu, kateri je zopet tako vidno obvaroval strašne nevarnosti.

Nakrat je zaslišala pred vratmi razburjene glasove, ki so se menda silno prepirali.

Helena je prisluškovala in natanko razločila glas stare služabnice, katero ji je bil odkazal gospod Davenport.

„Ne, — tu ne smeš notri!“ je rekla ta razburjeno, a komaj je izgovorila, ko so se vrata odprla in v sobo je planila jako dvomljiva postava.

Prestrašeno je Helena skočila kvišku, a v tem je čudni prišlec padel pred njo na kolena in jo smeje in jo jokaje objemal.

„Gospa, — moja draga gospa!“ je zaklical glas, kojega je Helena že tako dolgo pogrešala. „Oh, gospa, vendar, — vendar enkrat sem pri Vas!“

„Juno, moja Juno!“ je zaklicala Helena s solzami veselja in ginjenosti ter objela zamorko, ki se je vedla kakor blazna.

„Moj Bog, kaka si, Juno; — kje si bila toliko časa?“ je nadaljevala Helena začudeno in osupnjeno.

V resnici je imela pravico k temu vprašanju, kajti Juno je izgledala kakor prava potepenka,

Zelo je bila shujšala in obleka ji je visela v cunjah raz života, tako da je bila pač lahko razkačena stara služabnica, ki je sedaj presenečena stala pri vratih.

Predno je mogla Juno odgovoriti, je stopil v sobo policaj in se približal z uljudnim pozdravom Heleni.

Bil je eden uradnikov, katere je razposlal gospod Davenport, da so iskali Juno.

Temu policaju se je vendar posrečilo zamorko stakniti pri naselniku, kateri je še vedno ž njo ravnal in jo stražil kakor sužnjo.

Medtem ko je policaj to pripovedovat, je imela Helena samo še oči za najdeno služabnico, katera od veselja, da je zopet pri svojej gospodinji, ni mogla govoriti.

Policaj je kmalu odšel, da bi tudi gospodu Davenportu poročal in Helena je najprvo preskrbela za Juno nekaj jedi, katerih se je ta lotila s pravo lakomnostjo, ker se ji je pri naselniku tudi v tem oziru slabo godilo.

Ko se je Juno nasitila, je pripovedovala iznenadeni gospodinji, na kak hudoben način jo je pridržal brezsrčni naselnik.

Ko je zamorka končala, je vzela nož in razparala šiv svojega nederca, ki je pri docela obnošeni obleki še najbolj držal. —

Helena je vsa presenečena gledala, ko je Juno izvlekla zavitek, katerega je izročila svoji gospodinji.

„Kaj je to? “ je vprašala ta začudeno, „moj Bog, to vendar ni — — —“

„Da, to je Vaš denar, gospa, katerega sem jaz spravila,“ je rekla zvesta zamorka. „Naselnik ga ni našel in jaz bi se bila tudi raje pustila ubiti od brezvestneža, nego bi ga bila dala iz rok!“

343. poglavje.
Pred poroko.

Ob pobočju velike gorske planote, na kojem se vzdiguje glavno mesto Mehika, leži slikovito, sredi vrtov in alojinega polja drugo največje mesto republike, Puebla.

Severja, ali kakor se je sedaj imenoval, kapitana Hovarda, smo zapustili, ko je dobil od uboge, ogoljufane gospe pl. Agvilar privoljenje k zvezi z njeno pastorko Juano.

Blaga gospa je sama zahtevala, da se Juana takoj vrne v Pueblo in je na to pisala tam stanujočim sorodnikom mlade deklice nekaj pisem, v kojih jim je naznanila, da se bo Juana v kratkem poročila s kapitanom Hovard.

Sedaj je bila lepa nevesta že štirinajst dni zopet v Puebli, medtem pa so se na posestvih bogate dedinje delale marljive priprave k sprejemu mladih zakoncev.

Krasno vilo, v kateri je imela mlada dvojica sprva stanovati, je spremenila množica služabnikov in delavcev v pravo vilino palačo, tako da je vsa Puebla govorila o razkošju, ki je vladalo v teh prostorih.

Juana sama je bila vsa druga, ker se je imela v kratkem za večno združiti z ljubimcem; od jutra do večera je bila navzoča v prihodnjem stanovanju, da bi po možnosti vse sama nadzorovala in uredila.

Mlada deklica ni slutila, da je bila njena mati postala žrtev brezsrčnega lopova, ničvredneža, kojemu je Juana sama naklonila prvo ljubezen svojega nedolžnega srca. A mladi, dražestni otrok ni imel slutnje o težkih duševnih bojih gospe in zato je njeno srečo kalilo samo to, da nekaj tednov ni videla svojega ljubimca.

Tudi služabniki Juane so se veselili, misleč, da se bodo tudi zanje začeli lepi časi; samo neka stara zamorka je kazala nejevoljen, skrben obraz; to je bila ona služabnica, ki je, kakor se bodo naši čitatelji spomnili, Juani prorokovala, da bo šla v samostan.

Seveda so drugi služabniki opazili vedenje zamorke, in so jo zato mnogokrat dražili, a s tem samo dosegli, da je bila starka še bolj odurna in molčeča.

Ko se je nekega večera Juana vrnila od ogledovanja dragoceno opremljene sprejemne sobe v spodnje prostore vile, je slišala na koncu hodnika razposajene glasove služabnic, ki so stale poleg stare zamorke in jo dražile s porednimi govoricami, ne da bi se bila zamorka dosti zmenila za razuzdano druhal.

Juana je šla tiho proti veseli skupini in je lahko neopaženo poslušala pogovor, kateri jo je močno zanimal.

„Tvoje prerokovanje ni vredno nič, stara Dido“, je rekla mlada, bujna mulatka starki, katera zasmehovalke niti pogledala ni.

„Prej je včasih pravilno prerokovala“, je hehetala neka sobarica, „a sedaj jo je vendar njena modrost zapustila. No, kaj praviš sedaj, Dido, naša mlada gospodinja se poroči že pojutrašnjim, in Tvoje skrivnostno prerokovanje je bilo puhlo!“

„Poročila se bo, — a šla bo tudi v samostan“, je rekla starka z zamolklim glasom, ne da bi spremenila eno potezo.

Glasen smeh je sledil tem zagonetnim besedam.

„Le pusti Dido govoriti“, je dejala neka druga služabnica, „saj ni pri zdravi pameti; seveda stara je in takrat se človeku večkrat zmedo.“

„Meniš-li?“ je krehala starka in s svojimi temnimi očmi ostro pogledala govornico.

„Da, to menim“, je bil razposajen odgovor služabnice. „Stara postajaš, Dido, in jaz bodem gospici svetovala, naj Ti izbere kako počivališče, kjer boš v miru preživela Tvoje stare dni!“

Starka ni odgovorila, temveč je čudno pogledala govornico in, mrmrajoč nerazumne besede, odšla.

Služabnice so se smeje razkropile, tudi Juana je tiho odšla s svojega prostora.

A njena radost je bila izginila, ker so je skrivnostne besede starke čudno pretresle. Zopet ji je postalo tako tesno pri srcu kakor vže prej pri prorokovanju, in tiho in žalostno se je podala v svojo sobo, da bi tam sama premišljevala to nejasno uganko. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ko je drugo jutro solnce bliščeče vzhajalo in Juano zbudilo iz sna, so bile temne slutnje mladega dekleta davno izginile, in nestrpno je hodila po krasnih sobah sem in tje, kajti danes je imel priti ljubimec v Pueblo, ker se je imela vže jutri vršiti poroka.

Z vso bliščobo, kakor je to navada pri bogatih mehikanskih rodbinah, naj bi se vršila ta slovesnost v velikanski, stari katedrali v Puebli ob navzočnosti izbrane in odlične družbe.

Tako je naglo pretekel dan.

Juana se je peljala s svojimi sorodniki ljubljencu naproti.

Kmalu je dospela ekvipaža tje in mlado dekle je bilo veselja kar iz sebe, ko je lahek dim oznanjal približanje vlaka.

Kmalu je ta pridrdral in Juana je polno pričakovanja gledala po oknih vozov, da je opazila obraz svojega dragega zaročenca.

Kapitan Hovard je stopil iz vlaka in pozdravil svojo nevesto z iskrenim poljubom, na kar ga je ta predstavila svojim sorodnikom in z notranjim zadoščenjen opazila, da so bili ti iznenadeni nad lepoto tega moža.

Pustolovec si je pridobil s svojo prikupljivo ljubeznjivosto vsa srca Juaninih sorodnikov in veselo kramljaje so šli k vozovom, kateri so jih peljali v Pueblo.

Med vožnjo se je Juana rahlo dotaknila roke svojega zaročenca in pokazalo na krasno poslopje, ki je gledalo iz zelenja svoje okolice kakor čarobna palača.

„To je dragoceno zidanje!“ je rekel kapitan iznenadeno. „Čegavo je, ljuba Juana?“

„To je naše prihodnje domovanje“, je reklo mlado dekle zarudelo.

Pustolovec je bil zelo vesel slišati, da bo ta krasna palača njegova last. Odločen je bil, ostati v republiki, da bi ob strani dražestne Juane z njenim velikanskim premoženjem prav razkošno živel.

Elegantna ekvipaža je sedaj drdrala skozi Pueblo in se kmalu ustavila pred krasno hišo Juaninih sorodnikov.

Tu naj bi stanoval kapitan do poroke, in pustolovec je iz pohištva lahko spoznal, da mu je njegova sreča dovedla eno najbogatejših rodbin vse dežele.

Kapitan je ostal v svoji civilni obleki, ker je bil namenjen svojo bliščečo uniformo šele k poroki obleči.

Kmalu se je podal v jedilno sobo, kjer je bila vže zbrana odlična družba, ki je radovedno občudovala impozantnega moža. —

Juana je bila neskončno srečna, ker je oboževala ljubljenca in dobro opazila, da so bili vsi njeni znanci udivljeni nad lepoto ponosnega moža. Celo navadno ime pustolovcu ni zmanjšalo občudovanja, ker je kot visok vojaški dostojanstvenik lahko kmalu zadobil plemstvo, ker je bila podelitev besedice „plemeniti“ nekaj vsakdanjega v republiki.

Juana se je radovala svoje zmage in komaj opazila, da so se tudi uslužbenci večkrat približali vratom in od tam skrivaj gledali lepega zaročenca njihove ukazovalke.

Kajti radovedni so bili služabniki vsi, zato so prišli iz vile tu sem, da bi videli prihodnjega gospodarja.

Med njimi je bila tudi Dido, stara zamorka, ki je tudi pazljivo gledala kapitana.

Nihče ni opazil, kako se je starka zganila pri pogledu lepega moža in potem vedno znova opazovala pustolovca.

Ko je Juana enkrat zapustila slavnostno dvorano, se je čutila rahlo prijeta za roko in ko se je ozrla, je zagledala črno Dido, ki je plaho gledala na vse strani in potem zopet skrbi polno v obraz svoje mlade gospodinje.

Zamorka je stregla Juani vže kot otroku in jo nad vse ljubila; tudi mlada deklica je imela rada staro služabnico, akoravno jo je obšla pred njo neka groza, ker se je včasih prav čudno vedla in je bila Juana, kakor vse Mehikanke, precej praznoverna.

„Ali je oni tam Vaš bodoči soprog, gospica?“ je vprašala starka s hreščečim glasom.

„Gotovo, Dido“, je bil začudeni odgovor, „ali se Ti ne dopade?!“

„O, prav lep mož je “, je rekla zamorka premišljeno, „a nekaj je v njegovih očeh, kar mi ne ugaja. Take oči imajo kače, kadar očarajo svojo žrtev, kakor ta gospod. Varujte se, gospica, — tak pogled ne pomeni nič dobrega.“

„Ne govori tako neumno, Dido“, je odvrnila Juana s strahom, ker je bila tudi ona večkrat osupnjena o čudno blestečih očeh njenega zaročenca. „Če se Tebe sliši, bi se moralo misliti, da je moj prihodnji soprog hudobnež, ki me hoče umoriti.“

„Kdo ve, — kdo ve“, je rekla starka. „A povem Vam, gospica, Vaš gospod ženin je pač zelo lep mož, a njegov pogled prinese nesrečo, pogin!“

Zamorka je zadnje besede tako tiho govorila, da jih Juana ni razumela, drugače bi jo bila gotovo strogo karala.

„Ah, pojdi vendar“, se je rogala gospica, „Ti si se vže enkrat zmotila v Tvojih prerokovanjih. Ali še veš, Dido, Ti si rekla, da bom šla v samostan, in zdaj bo jutri moja poroka, ali se dobi kaj bolj nasprotnega, ko to prorokovanje.“

„A zdaj še ni jutri zvečer“, je šepetala starka.

Juana je natančno razumela besede in sedaj karala Dido radi njenega govorjenja.

A zamorka ni odgovorila, temveč gledala svojo razkačeno gospodinjo s tako dobrohotno skrivnostjo, da je Juana kmalu odpustila stari služabnici in ji smehljaje potrkala na njeni koščeni rami.

„Če bom pojutrašnjim prišla z mojim soprogom v vilo, Te bom spomnila na Tvoje današnje besede, Dido“, je rekla šaljivo in hitro odšla v dvorano.

„Ubogi otrok“, je mrmrla zamorka in gledala za ljubljeno gospodinjo, „oni mož Ti ne prinese sreče; — on je Tvoj pogin!“

344. poglavje.
Zgubljena čast.

V krasni hiši gospe pl. Agvilar v Mehiki je prav postalo, odkar kapitan ni več zahajal tje in je bila Juana odpotovala, ker je lepa vdova malokedaj sprejemala obiske in se je odtegnila vsaki slavnosti.

Seveda se je to mnogim častilcem lepe žene čudno zdelo, a pravega vzroka ni bilo mogoče zvedeti in tako so se gospodje tolažili z mislijo, da se bo lepa gospa nekega dne zopet prikazala pri kaki slavnosti in bo gostom odprla svoj salon.

Nihče lahkoživih gospodov ni zvedel, da je blaga gospa trpela duševne muke, ki so bile tem hujše, ker ni imela nikogar, komur bi bila razodela vihar, ki je divjal v njenih prsih.

Sama je bila in zapuščena s svojim krvavečim srcem, polnim vroče ljubezni za lepega moža, ki ji je obljubil zvestobo in jo potem zapustil.

Ko se je hotel kapitan pred svojim odpotovanjem v Pueblo od nje posloviti, ga ni sprejela, ker se je bala, da bi mu bledi obraz z nekdaj tako lepimi, a sedaj globoko udrtimi očmi izdal njeno pravo dušno stanje; na to se je pismeno od nje poslovil in odpotoval v Pueblo, kjer ga je lepa Juana hrepeneče pričakovala.

Blaga gospa je svojo lastno ljubezen žrtvovala sreči svojega ljubljenega otroka, a mislila vendar ni, da bo pri tem toliko trpela. Kolikokrat je na pol blazna ležala na svojih kolenih in objokani obraz pokrivala s svojimi belimi rokami, kolikokrat je v bridkih urah klicala ime onega, ki jo je bil pustil zavoljo druge.

In sedaj je bil prišel strašni dan, za katerega je mislila, da ga nikdar ne bo konec, kajti danes se je poročila njena hči Juana s kapitanom Hovardom, danes je bilo mlado dekle srečno, medtem ko je morala ona pretrpeti vse muke nepovrnjene ljubezni.

Že na vse zgodaj tega usodnega dne je tavala gospa brez miru po svojih sobah okoli, tako da so se ji služabniki plaho ogibali in svojo dobro gospodinjo komaj spoznali.

Lepa gospa je vedela, da jo mora njeno vedenje izdati, a premagati se ni mogla več, ker vedno in vedno ji je stala pred dušo bliščeča, a za njo nepopisno žalostna podoba: v duhu je videla Juano s kapitanom pred altarjem in je slišala, kako je duhovnik blagoslovil lepo dvojico.

Končno so minile tudi te strašne ure in okolu poludne se je gospa toliko pomirila, da se je navidezno mirno podala v svoj budoar, da bi tam redila nekaj gospodinjskih zadev.

Pri tej priliki je mislila tudi denar urediti in čez en del razpolagati, zato je odprla vzidano omaro, kjer je bilo spravljeno njeno premoženje.

Gospa je gledala z nepopisnimi čuvstvi zvezke bankovcev, spominjajoč se, da so deloma prihajali od kapitana, kateri ji je prej tolikokrat pomagal v raznih zadevah. In sedaj — je bilo vse, vse minulo!

Bridko smehljaje je vzela lepa žena bankovce iz omare in jih nesla k pisalni mizi, da bi jih preštela.

Vesela je bila tega dela, ker so ji je zdelo, da bo zblaznela v premišljevanju svoje bolesti.

Počasi se je gospa vsedla in vzela zvezek bankovcev v roko. — —

Nakrat je osupnila in pazljivo, da prestrašeno gledala na bankovce, katere je držala v svoji vzdigneni desnici.

Kaj pa je bilo to, — bankovci za tisoč dolarjev so bili videti tako čudni in zmazani.

Ali ji je bolest vže zmedla čute?

Gledala jih je še natančneje.

Gospa je hitro vstala in odprla neko skrinjico, v kateri je bilo tudi nekaj bankovcev.

Vzela je enega iz nje in ga primerjala z bankovcem na pisalni mizi.

Nekaj trenotkov je bilo tiho v budoarju, potom pa se je pritresel rahel krik iz ženskih ust in ljubka glava lepe žene je padla težko v blazino stola.

„Moj Bog, ne motim se!“ so šepetali njeni bledi ustni, „bankovci so ponarejeni, in mož, od katerega sem jih dobila, je sedaj Juanin soprog, kapitan Hovard!“

Zopet je vladala v budoarja smrtna tišina, a trajala je samo nekaj sekund.

Potem je gospa naglo vstala raz stola in pozvonila svoji sobarici.

A roka ji je omahnila, predno je še prijela svileni čop zvonca.

„Kaj sem hotela storiti!“ je vzdihnila gospa s komaj slišnim glasom. „Mož, kateri mi je vzel največji del mojega premoženja na tako nesramen način, je sedaj soprog moje vroče ljubljene Juane. Jaz poznam mojega otroka, ona ne bo preživela izgube predragega ji moža in sramote, ga videti razkrinkanega kot goljufa!“

„A dopustiti tudi ne morem, da ostane Juana v rokah tega ničvredneža“, je nadaljevala gospa v svojem tihem samogovoru. „Moj Bog, moj Bog, kaj mi je storiti; danes se ne morem več peljati v Pueblo, ker se mora ravno sedaj odpeljati zadnji vlak; ali naj pošljem brzojav? Ne, potem bi se še bolj razvedelo strašno dejanje. A, trpeti ne morem, da ostane moja preljuba Juana še delj pri tem lopovu in moram torej odposlati brzojav!“

Ravno se je mislila gospa zopet podati k pisal ni mizi, ko so zadoneli v malem salonu poleg budoarja brzi koraki.

Lepa žena je ravno hotela pogledati po vzroku tega motenja, ko se je odgrnila dragocena zavesa in je z zmedenim obrazom vstopil kapitanov prijatelj, poročnik P....

„Kako so drznete neoznanjeni tu vstopiti, gospod!“ je zaklicala dama srdito. „Mislite li, da ste kot daljni moj sorodnik k temu opravičeni? Ali Vam niso rekli sluge, da danes ne sprejmem nikogar?“

„To mi je Anton rekel in mi je celo s silo hotel zabraniti vstop“, je odvrnil mladi častnik s tresočim glasom. „A moral sem k Vam in zato mi morate odpustiti, gospa, da sem slugo pahnil v stran, tako da se ni več upal mi stopiti na pot.“ —

„Zapustite takoj to sobo in ne prestopite nikdar več praga moje hiše!“ je zarohnela gospa nad poročnika.

A ta je stal kakor vlit iz železa, akoravno smrtnobled in je tako čudno gledal na lepo ženo, da je ta za trenotek osupneno odstopila.

„Ali naj še enkrat ponovim moj poziv, gospod P....?“ je nadaljevala dama in pokazala na vrata.

„Takoj odidem“, je rekel ogovorjeni zamolklo, „a prej Vam moram povedati, kar sem ravno zvedel v klubu. — Jaz sem bil tako osupnjen, da sem takoj brez pomisleka hitel k Vam.“

„Kaj se je zgodilo?“ je nehote vprašala lepa žena. častnik je pristopil.

„Nesramnost, lumparija, kateri ni primere“, je odgovoril z zadržano sapo. „Predvčerajšnim je bil kapitan Hovard še v klubu in se je tam proti celi družbi gospodov izrekel na tak način, da so nekateri potem glasno izrazili svoj dvom nad podatki častnika.“

„Ali me hočete dolgočasiti z neumnim čenčanjem?“ je vprašala gospa temno, a njene oči so kazale tak strah, da so postavile na laž njene besede.

„To ni čenčanje“, je rekel poročnik. „Kapitanove besede so dosti huje ko to; jaz pa nočem, da pade na Vas le ena senca, in zato morate zvedeti, da je kapitan Hovard v pijanosti pripovedoval, da ste ga Vi, gospa, zasledovali z ljubezenskimi ponudbami.“

Smrtno užaljena žena ni izustila glasu, a njene oči so govorile: „Dalje, — dalje, — jaz hočem vedeti vse!“

„Nesramnež je rekel še več“, je šepetaje nadaljeval častnik. „Težko mi je povedati, ker pa že vsa Mehika o tem govori, nočem, da bi to zvedeli od druge strani. Kapitan je torej zagotovil smejočim se kavalirjem, da ste se mu Vi, gospa, prav silili, in — in — bila njegova ljubimka!“

To je bilo preveč.

Gospa je omahovala, kakor zadeta od bliska, in je z rokami iskala opore, a mladi častnik je vže stal pri nji in na pol nezavestno držal v svojih rokah.

A le malo sekund je ležala lepa bleda glava na rami silno razburjenega moža, ko je gospa zopet naglo vstala in šla k pisalni mizi, kjer je ostala nepremično.

„Še enkrat prosim odpuščenja, gospa, da sem tako vdrl v Vašo hišo“, je rekel častnik z globokim poklonom, „a poročati sem Vam moral, kar sem slišal, če bi si s tem tudi nakopalVašo jezo; sedaj Vas pa ne bom delj nadlegoval z mojo navzočnostjo!“

„Ostanite, gospod, ostanite!“ je zaklicala gospa. — Donelo je kakor smrtni krik.

Mladi častnik je stopil nazaj v sobo in žalostno gledal lepo ženo, ki je, kakor okamenela stala pri pisalni mizi. On je ljubil gospo, a se ji ni nikdar upal približati, ker je bil prepričan, da se lepa vdova ne bo nikdar omožila.

„Ali ste verjeli temu, kar je kapitan Hovard o meni govoril?“ je vprašala dama nenaravno mirno.

„Mar-li bi bil potem tu?“ je vprašal poročnik očitaje. „Ali Vam ne zadostuje, če Vam povem, da se bom jutri zjutraj peljal v Pueblo in bom Vašega razžaljitelja poklical na odgovornost?“

„Ne, to ne smete storiti!“ je zaklicala gospa boječe. „Zgubljeni bi bili, ker bi Vas kapitan gotovo usmrtil v dvoboju. A, — ali mi hočete izpolniti neko drugo prošnjo?“

„Vse, kar želite, gospa!“ je zagotovil mladi častnik. „Razpolagajte čez mene, iz tega bodete razvideli, da nisem nikdar verjel onemu nesramnemu obrekovanju. Ko bi le bil oni večer v klubu, bi bil ničvredneža takoj pozval na odgovornost!“

„Tiho, — ne govorite več o tem,“ je odgovorila gospa z ugašujočim glasom, „a povejte mi, gospod P...., kako bi bilo mogoče moji hčeri še danes dostaviti neko pismo? Juana je v tem trenotku vže kapitanova žena, a z mojim pismom morda preprečim drugo nesrečo.“

Mladi častnik je nekaj trenotkov premišljeval, potem pa je odločno vzdignil glavo.

„Jaz hočem danes zvečer ob osmi uri izročiti pismo Vaši hčeri, a prosim Vas, dami prepustite dobrega jezdnega konja!“

„Kaj, — Vi bodete —?“ je vprašala gospa začudeno.

„Jezdil v Pueblo, gotovo, milostna“, je odvrnil častnik. „Sedaj je 2 ura, v šestih urah lahko prejezdim to pot. Vaš konj „Cibulero“ je trpežen, zanesete se lahko, da bo pismo ob osmi uri v rokah gospodične.“

„Gospe Hovard ste mislili reči“, je dejala lepa gospa žalostno. „A tudi potem še ni prepozno, in neizrečeno sem Vamhvaležna. Počakajte en trenotek, gospod, takoj bom ukazala, da se Vam pripravi konja.“

Gospa je pozvonila slugi in mu dala nekaj ukazov; potem je šla k pisalni mizi, vzela pero in pisala Juani.

Mladi častnik je odklonil ponudeni sedež in je stal blizo gospe, ter skrbno gledal v lepi, bledi obraz dame, koje nežni prsti so s krepkimi potezami napisali usodno pismo. Trajalo je le nekaj minut, ko je gospa nehala pisati in je pismo še enkrat naglo prebrala; potem ga je izročila poročniku, ki je še vedno nepremično čakal na svojem prostoru.

„Poslušajte, kaj sem pisala moji hčeri“, je rekla gospa resno. „Dokazali ste mi, da ste mož, kojemu smem zaupati, in zato zvedite tudi vsebino tega lista.“

Ne da bi bila počakala odgovora, je brala gospa z zamolklim glasom:

„Moja ljuba, draga Juana!

Dolžnost moja zahteva, da Ti celo na Tvoj poročni dan povem, da Te mož, kojemu si podala roko v večno zvezo, ni vreden. Ne vprašaj me, odkod to vem, kajti jaz nočem uničiti Tvoje nedolžno srce z groznimi razodetji. Ti me poznaš, Juana, in veš, da Te ljubim, kakor da bi bila moj lastni otrok, in zato sem tudi prepričana, da boš ubogala mojemu svetu in boš odstranila moža, kojega žena si, žal, postala. Ako bi se pa ločitve branil, obrni se na gospoda P...., ki Ti bo izročil to pismo; on ima dokaze, da je kapitan Hovard brezčastnež, in da Ti ne smeš biti nikdar njegova! akoravno je Tvoj soprog, česar žalibog ne morem več zabraniti. In sedaj z Bogom, moj dragi otrok; Tvoja mlada sreča je uničena, a jaz prosim Vsemogočnega, naj Ti podeli moč, to trpljenje prenašati.

Z Bogom in ne pozabi

Tvoje

nesrečne matere.“

Poročnik je bil toli razburjen od skrivnostnega pisma, da ni niti zapazil čudnega konca, ki je donel kakor slovo na veke. —

Kaj je mislila s svojo zagonetno opazko, da ima on dokaze, da je kapitan ničvrednež.

A ni mu bilo treba dolgo v nevednosti ostati, kajti gospa je vtaknila pismo v zavitek in ga izročila častniku, ki je radovedno pričakoval daljnih poročil.

Počasi se je obrnila lepa žena in vzela bankovce s pisalne mize, ter jih dala osupnjenemu.

„Kaj naj naredim s tem?“ je vprašal poročnik.

„To je dokaz, s kojim bodete Juano prepričali, da je soproga ničvredneža. Te bankovce, ki znašajo vsoto 500.000 dolarjev, mi je dal kapitan za druge, prave!“

Častnik je strme gledal v govornico, ker se je bal, da se ji je zmedlo.

„O, jaz sem pri zdravi pameti“, je nadaljevala gospa s trudnim glasom, „ena beseda Vam bo vse, — vse pojasnila. Ti bankovci, katere sem dobila od kapitana Hovard, so vsi ponarejeni!“

„Kaj?“ je zavpil mladi častnik osupnjeno. „Ta lopov, — o, sedaj se spomnim, — v klubu se je tudi našel ponarejen bankovec za tisoč dolarjev, a nihče se ni upal kapitana dolžiti, saj se je celo natakarju grozilo, da bo odpuščen, ko je revež trdil, da izhaja bankovec od tujca. A zanesite se, milostna, hudobnež se bo pokoril za to nesramno dejanje!“

„Ne pozabite, da je Juanin soprog“, je rekla lepa žena resno. „Mar-li hočete, da bo moral ubogi otrok pred sodišče in naj tam vidi, kako bo njen mož na veke onečasten po takih ovadbah: Ne, to se ne sme zgoditi; Vi morate kapitana pregovoriti, da se odpove Juani in republiko zapusti. Prepričana sem, da je preslepil nevednega otroka le radi bogastva; ako bi se drznil kaj zahtevati, mu lahko žugate, a varujte se pred njim, drugače bi morda tudi Vas uničil!“

„To se ne bo zgodilo, milostna“, je zagotovil častnik, „še danes po noči bo kapitan zapustil Pueblo, to Vam prisežem; morda Vam bom vže jutri zvečer o tem popolno natančno poročal.“

„Verujem Vam in sem potolažena“, je odvrnila lepa žena čudno smehljaje, kar je častnika kar najbolj osupnilo. „A sedaj z Bogom; slišim, da se Vam ravno konja pripelje. Bog Vas obvaruj, da se odvrne nesreča od mojega preljubega otroka.“

Mladi častnik je zavil bankovce v papir in stopil h gospej, ki je s široko odprtimi očmi srepo zrla v daljavo.

„Moj Bog, milostna“, je zaklical prestrašeno, „ne žalite se vendar radi tega lopova, ki ni vreden, da obriše prah Vaših čevljev. O, če bi Vam jaz — —“ Utihnil je zmedeno in plaho gledal v visoko spoštovano damo.

„To je minulo“, je rekla gospa počasi. „Z Bogom, dragi prijatelj, saj ste bili zadnji in edini, ki je prišel v nesreči k meni ; to Vam ne bom nikdar pozabila ne tu, ne tam zgoraj!“

„Kaj naj pomenijo te zagonetne besede?“ je zaklical častnik osupnjeno. „Gospa, mislite na svoje prijatelje; saj jih imate več, nego slutite, a ne dajte se zapeljati od strupenih besed ničvredneža k nepremišljenemu činu.“

„Čas teče, Juana ne sme biti vsa kapitanova“, je menila gospa z važnim naglasom.

„Ne morem Vas pustiti same tu v tem obupnem duševnem položaju“, je vzkliknil častnik obupno; iz njegovih besed pa se je jasno zrcalil položaj njegovega srca.

„Bodite brez skrbi, jaz sem popolnoma mirna“, je šepetala lepa gospa, podavši častniku nežno roko. „Samo prosim Vas, bežite, da ne bode prekasno.“

Mladi častnik je prijel nežno roko in jo strastno poljubil.

Gospa se je pripognila k častniku in ga vroče poljubila na čelo; poljubila je moža, ki je bil tako požrtvovalno ponudil svojo pomoč.

„Božji blagoslov z Vami, ostanite zdravi“, je šepetala lepa gospa.

Ko se je častnik na pol osrečen na pol omamljen vzravnal, je bila gospa izginila.

Ostal je sam v budoarju in je slišal korake v salonu oddaljajoče se gospe. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Bilo mu je, kakor da bi hotel planiti za njo, potem si je premislil in je tekel po stopnicah doli.

V veži je stal osedlan konj in nestrpno teptal s kopiti kamenitih tleh hodnika.

Mladi častnik je brzo skril zavitek bankovcev v žep, skočil na konja in odjahal v naglem diru.

Hiša gospe je bila blizu mestnih vrat.

Tako je jezdec kmalu dospel v predmestje, kjer je takoj zavil na cesto, ki je peljala proti Puebli.

A komaj je prišel mimo zadnjih hiš predmestja, zaslišal je za seboj jezdeca.

Ker je gospod P....svojega konja malo zadržaval, da bi ga varoval, bil je tuji jezdec, ki je jahal v diru za njim, kmalu na njegovi strani.

„Ah, gospod P....!“ zakliče ta začuden, ko spozna pooblašenca gospe pl. Agvilarjeve, „ali se vas vendar še enkrat vidi! — Zakaj ste se pa zadnji čas vedno tako ogibali svojih znancev?“

Poročnik je zdaj jahal počasneje.

„Imel sem preveč službenih opravil,“ je odgovoril častniku, v katerem je spoznal in pozdravil prijatelja, službujočega pri severoamerikanskem poslaništvu.

Bil je oni gospod, ki je takrat tako goreče popraševal po številki konjeniškega polka, v katerem je služil sleparski kapitan Howard.

„Tako, — tako; — ali sinem vedeti, kam ste se danes napotili?“ vprašal je Amerikanec.

„V Pueblo“, odgovoril je častnik kratko, medtem ko je svojega konja izpodbodel.

Amerikanec ga je začudeno pogledal.

„Kaj vraga, to je pa poštena pot,“ menil je, „dospeli bodete šele pozno v noči tja.“

„Ob osmih bom tam!“ odgovori mladi častnik P....lakonično.

„Kaj še, ako bodete jezdili tako, kakor sedaj,“ menil je drugi premišljuje, medtem ko je občudoval lepega konja, katerega je jahal mladi poročnik.

„Le počakajte, gospod,“ rede častnik, „v eni uri dirjal bom, kolikor se bo dalo, ker sem zastavil svojo častno besedo, da pridem v določeni uri v Pueblo.“

„Ali Vas smem spremiti?“ vpraša Amerikanec uljudno. „Priložnost na tako divjo ježo zbudi vedno v meni željo, pridružiti se. — Služil sem namreč več let pri sedmem konjiškem polku in lahko Vas zagotovim, da sem tudi jaz na zahodu izvedel blazno drzne ježe.“

„Pri sedmem polku ste služili?“ se začudi poročnik. „Moj Bog, potem ste vendar morali poznati kapitana Hovarda, ki je bil dolgo let pri onem polku.“

Amerikanec je zmajal z glavo.

„Kapitana Hovarda ne poznam in ga tudi ni bilo pri tem polku,“ rekel je odločno. — „Mene so premestili k poslaništvu kot adjutanta, a lahko Vas zagotovim, da tekom šestih let nobeden častnik tega imena ni služil pri nas. Morda ste napačno razumeli, ko Vam je kapitan to pravil. — Kakor rečeno, častnika s tem imenom ne poznam.“

„Ne, ne, čisto natančno se je izrazil, da je služil pri sedmem polku. Tudi je imenoval trdnjavo s tistim čudnim imenom, kjer je polk nastanjen. — Kako se že imenuje ta trdnjava?“ vpraša mladi častnik.

„Trdnjava se imenuje Fantomhil.“ odgovori Amerikanec naglo.

„Da, popolnoma prav, tako so je glasilo ime,“ zaklical je gospod P....

„No, polk je nastanjen v tej trdnjavi, to je resnica,“ odvrnil je Amerikanec, „ali kapitan Hovard mi ni znan. Hotel sem Vas že večkrat vprašati kaj natančneje o njem. Kje pa je sedaj?“

„V Puebli, kjer se je danes vršila njegova poroka z gospico Juano de Agvilar,“ je rekel resno mladi častnik začudenemu spremljevalcu.

Potem je kakor premagan od neke skrivnostne misli dostavil: „Vprašali ste me poprej, če me smete spremiti. — Hvaležno sprejmem Vašo ponudbo in mislim, da bo Vaš konj izdržal to divjo gonjo.“

„Gotovo, prav sigurno,“ se je zasmejal Amerikanec, „moj konj je moral še vse drugačne gonje premagati. Zelo me veseli, da Vas smem spremiti, ker se pri dolgočasni diplomatiški službi čisto odvadi živahnega konjeniškega življenja.“

„Nu, torej Vas prosim neke usluge.“ rekel je častnik odločno. —

„O, prosim, prav rad ustreženi Vaši želji,“ odvrne Amerikanec.

„Jaz jezdim v Pueblo,“ nadaljuje mladi častnik, „da tamkaj poiščem kapitana Hovarda ter mu izročim neko naročilo. Pri tej priložnosti Vas bodem predstavil in Vi se takoj lahko prepričate, če je ta gospod služil pri sedmem polku kot častnik ali če se je — zlagal.“

„Kaj naj kar tako zaprašena in v tej obleki planeva med sijajno družbo?“ zaklical je Amerikanec, ki je bil zadnje bolj tiho govorjene besede poročnikove popolnoma preslišal in nato tudi ni dalje vprašal.

„Sprejel naju bode sam, zanesite se na to, gospod,“ odgovoril je častnik s tako čudnim glasom, da ga je njegov spremljevalec osupnen pogledal.

A bil je preveč kavalirski, da bi svojega znanca izpraševal natančneje.

Tudi je ta svojega konja bolj pognal, tako da sta morala jahača vso svojo pozornost obračati na precej neravno in kamenito cesto.

Ko sta pa dospela na široko in ravno glavno cesto, ki je vezala stolno mesto z obrežjem morja, spodbodla sta svoja konja ter dirjala s tako bliskovito hitrostjo naprej, da so vsi, ki so ju na cesti srečali, začudeni glodali za njima in zmajevali z glavami.

Med tem, ko sta jezdeca nadaljevala svojo vratolomno ježo proti Puebli, poglejmo še enkrat v hišo gospe Agvilar, kjer se je pred kratkim vršil pretresljiv prizor med gospo in mladim poročnikom.

Ko je gospa zapustila svojo sobo, hitela je kakor blazna proti spalnici.

Tam je stokaje padla na mehko blazino ter tako srce pretresujoče ihtela, da se je sama stresala vsled divjih in obupnih svojih vzklikov.

„Vse, — vse bi hotela prenašati, — a sramote ne morem preživeti,“ mrmrale so njene blede, trepetajoče ustnice v krčevitem ihtenju.

Lepa, in tako ponosna gospa, ki je preje hodila s tako povzdignjeno glavo, čutila se je vsled tega udarca popolnoma uničeno.

Svojo izdano ljubezen, da, celo izgubo imetja bi bila lahko prenesla, a da je oni ničvrednež celo njeno žensko čast očitno zasramoval, to je bil smrtni udarec za lepo gospo, ki je čutila, da s to sramoto ne more več živeti.

Če prav je bilo vse, kar je kapitan v klubu razširjal o nji, podla laž, poznala je gospa preveč dobro družbo, v kateri je živela.

Niti trenotek ni dvomila, da je bila na časti za vedno ponižana.

Vedela je, da je izgubljena, in s tem prepričanjem našla je zopet svojo velikodušnost, ki ji je že večkrat pomagala v marsikateri trpki uri.

Pomirjena se gospa dvigne z blazin ter hitro napiše nekaj vrst, katere naslovi na svojo hčerko Juano.

Drugo bolj kratko pismo napiše za nekega notarja, s katerim je bila v zvezi, in ki je bil že dober prijatelj njenega ranjkega soproga.

Lepa gospa pregleda še enkrat s svojimi široko odprtimi, smrtno žalostnimi očmi vsebino zadnjega pisma ter ga položi zraven pisma, ki je bilo naslovljeno na njeno hčerko, in je ležalo na mali mizici. Kdor je stopil v sobo, je moral pismi zapaziti.

Počasi je šla potem k vratom in potegnila zvonec, ki je vodil v sobo njene sobarice in je deklico takoj priklical k obupani gospej.

„Malo mi je slabo, zato pojdem k počitku,“ rekla je gospa mladi služabnici, „skrbi za to, da me danes nihče več ne bo motil.“

Sobarica je vsa preplašena zrla v spremenjeni obraz svoje gospodinje.

„Ali naj ne grem raje po zdravnika, milostljiva gospa?“ vprašala je skrbno.

„Ne, tega ni treba, stori samo to, kar sem ti ravnokar ukazala.“

S temi besedami je gospa sobarico odpravila in zaprla za njo vrata.

S težkimi, trudnimi koraki šla je nato omalovaje k molitveni klopici, ki ne sme manjkati v nobeni spalni sobi imenitne mehikanske gospe.

Tu pade na črno baržunasto blazino na kolena in krčevito sklene svoje roke.

Gospa je imela tisto pravo in globoko pobožnost, ki ji je bila že večkrat v britkih urah tolažba. A danes se ni upala dvigniti svojih oči na križ, s katerega je Odrešenik z milo resnostjo zrl na nesrečnico.

„O, moj Bog, odpusti mi greh, da hočem sedaj zapustiti ta svet,“ izvilo se je z njenih trepetajočih ustnic. „Vem, kako se pregrešim proti Tvoji zapovedi, a ne morem prenašati te strašne sramote. — Zadnje, kar sem imela, — čast, vzel mi je mož, katerega sem ljubila in spoštovala, in zato Te prosim, — o, vsegausmiljeni, sodi me milo, ko se sedaj bližam Tvojemu prestolu.“

Bilo je tiho, smrtno tiho v sobi, ki je bila vsled gostih zagrinjal polmračna.

Le mučno, skoro hropeče dihanje lepe gospe je dokazovalo, da je nekdo v sobi.

Nekdaj tako bliščeče, sedaj medle oči strmele so zgubljeno pred se, kakor da bi že prebivale v oni skrivnostni daljavi, ki se odpira onkraj groba.

Konečno vstane gospa od molitvene klopice.

Omahujoča gre k mali stenski omarici, katero s tresočo roko odklene.

Počasi, kakor da bi morala vzdigniti velikansko težo, odpre mala vratiča.

Tipajoči prsti sežejo notri in primejo steklenico z neko tekočino, katero postavi nesrečna gospa na zraven stoječo mizico. —

Kakor mehanično se gibajoč avtomat zaklenila je zopet omarico.

Opotekaje se je obrnila proti divanu, kjer je ležala njena rutica, ki jo je prej tja vrgla.

Počasi se je gospa zopet vrnila k mizi, z rutico v roki, zravnala fini batist večkrat skupaj — in potem odločno prijela steklenico.

Vsebina je bila čista kakor najčistejša studenčnica.

S tresočimi rokami je zlila tekočino na ruto in jo z obrnjenim obrazom vzdignila, kakor da bi bilo fino platno nekaj grozovitega.

Zdaj je stala gospa zopet pri divanu, ter se pri njem spustila na kolena, medtem ko so njene lepe, sedaj solzne oči, kakor odpuščanja proseče, zrle proti nebu.

„Odpusti mi, vsega usmiljeni tam zgoraj,“ stokala je obupno, „nikari me ne zavrzi radi mojega velikega greha in bodi milostiv meni ubogi, ki nima ničesar, — ničesar več na zemlji!“

Počasi je obupana gospa vstala, legla na divan ter svoj lepi život, ki je sedaj mrzlično trepetal, stisnila v mehke blazine.

Potem je s trdno roko vzela rutico, katera je bila čisto premočena od tekočine, ter jo razprostrla čez svojo ljubko, smrtno bledo lice, čigar plemenite poteze so bile sedaj kakor iz kamna izklesane.

„Moj odrešenik, — v Tvoje roke izročam — svojo dušo!“ donelo je v zadušenih glasovih.

Potem je bilo smrtno tiho v poltemnem prostoru; samo z vrta začula se je pesem krilatega pevca, ki se je v žarečem popoldanskem solncu zibal na senčnati veji. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Nekako čuden, skoro zoperno sladak duh razprostiral se je od divana, na katerem je ležalo lepo žensko truplo v grozni otrpnenosti in nepremičnosti; kakor zadnji tihi uzdih je od tamkaj zadonelo in pri odprtem oknu se je zagrinjalo malo odmaknilo, premikano kakor od nevidne roke, ko da bi hotela peljati osvobojeno dušo v prosto naravo, iz katere bi, rešena zemskih bolečin, smela pohiteti v nepoznano domovino večnega bivanja.

345. poglavje.
Poroka v katedrali.

Azurno razprostiralo se je nebo nad belimi hišami Pueble, ki so, razsvitljene od jutranjega solnca, opazovalčevo oko kar slepile. Visoki vrhovi krasnih dreves v brezštevilnih vrtih so šumeli in se zibali v lahkem jutranjem vetriču, ravno kakor da bi se hoteli klanjati veličastnim glasovom zvonov, ki so z velikanskega zvonika starodavne katedrale pošiljali svoj resni pozdrav v širno pokrajino.

Sicer tako tihe in mirne ceste so bile danes nenavadno oživljene in množica radovednih ljudi je stala pred palači podobnim poslopjem, v katerem so stanovali Juanini sorodniki, ker danes naj bi se vršila poroka bogate dedinje Juane de Agvilarjeve s severnoamerikanskim častnikom, kapitanom Hovardom.

Starinske ozaljšave pri uhodu hiše so izginile skoraj pod množico šopkov in vencev, ki so bili povsodi pritrjeni. Skozi široko odprta vrata videli so občudovalci v vežo, ki je bila na tleh posuta z obilico cvetic, medtem ko je bil uhod v gornje prostore zakrit z modro svilenim baldahinom.

A zijavost radovednega ljudstva obrnila se je kmalu h krasnim vozovom, ki so, vpreženi z ognjevitimi konji, v kratkih presledkih obstajali pred uhodom.

Iz njih stopali so praznično nališpani gostje, ki so se podali v zgornje dvorane, da bi tam pozdravili zaročeno dvojico. — — — — — — — — — — — — — — — — —

Bila je mnogoštevilna in blesteča družba, ki je v velikih dvoranah in sobah smejoč in šaleč se, pričakovala srečno dvojico, ki naj bi se danes združila za vse življenje. Marsikatera nevošljiva beseda se je tu šepetala, ker je dosti teh kavalirjev skrivaj upalo, da si pridobi roko lepe in bogate dedinje. Da je bil srečni ženin sin ne preveč priljubljenih severnih držav, zagrenilo je malim, živahnim gospodom najbolj vse veselje, a pazili so se dati duška svojim mislim, ker je že prišla vest izMehike, da kapitan Hovard ne prenese niti najmanjšega razžaljenja in da je v vseh kavalirskih umetnostih naravnost fenomenalno izvežban. — — — — — — — — —

Medtem ko je spodaj vladalo živahno življenje, bilo je v sobi kapitana, ki je prenočil v stranskem traktu tega obširnega poslopja, skoro smrtno tiho.

Častnik je mrzlo odklonil pomoč služabnika ter se sam oblekel.

Ko je sedaj stopil pred zrcalo, ter ogledoval svojo visoko postavo v bliščeči umiformi, obšlo ga ni kakor sicer ono ponosno, skoro zmagonosno čustvo, s katerim se je ta zagonetni mož znal obnašati v vseh slučajih svojega življenja. —

Kapitan Hovard je prebil jako nemirno noč v tem starem poslopji. On, ki se ni sicer nobene stvari zbal, trepetal je skoro strahu, ko je ostal sam v veliki, starinski sobi ter iz postelje, ki je bila obdana z dragocenimi zagrinjali, pregledal od mesečine razsvitljeno sobano.

Zvečer pri slačenji pripovedoval mu je služabnik zaupno marsikaj o rodbini Agvilarjev in ko se je boječe ozrl, povedal, da v teh sobah straši, ker prihaja na čuden način umrla dama v svoje prejšnje bivališče.

Seveda se je kapitan smejal tej pripovedki, služabnika malo oštel radi njegovega praznoverja in ga potem takoj odslovil. —

Ko je pa sam ležal na svojem ležišču, obšlo ga je neko bojazljivo čustvo, čigar postanka si nikakor ni mogel razjasniti, čeprav se mu je zdelo, kakor da je slutnja prihajajoče nezgode.

Misli na svojo prošlost vstajale so v njem, posebno ker je nenavadna okolica strašljivo uplivala na njegove razdražene čute. V starih, z deskami obloženih stenah je šumelo, kakor da bi se tam igrali duhovi, in šumelo je po napol temnih kotih, iz katerih so se režale čudne olepšave starinskega pohištva kakor demoni.

Ni mu bilo mogoče zaspati, ker mu je njegova zbegana fantazija v divjem vrtincu pripeljala mimo dušnega očesa osebe, glede katerih je mislil, da so že davno zapadle pozabljenju. —

Očesa ni mogel odvrniti od naravno velicega portreta, ki je visel na steni in je predstavljal damo v stari španski obleki. Kapitan je zamogel razločiti samo nejasno razsvitljeno obleko te osebe, ne pa tudi popolnoma nerazložljivi obraz. A ravno ta, kakor bled svit od temne obleke se vzdigajoča glava na podobi, dozdevala se mu je tako grozna, da je videl v svoji razburjeni fantaziji v nji vedno nove obraze.

Zdaj se mu je dozdevalo, kakor da bi Helenine velike, žalostne oči vprašaje in očitaje zrle na njega, potem je mislil, da vidi Marijo, a v naslednjem trenotku dozdevalo se mu jer kakor da vidi smrtno žalostno lice Lujize.

In tako so se menjavale te prikazni, ki so naposled pustolovca napolnile s takim strahom, da je svojo glavo globoko zaril v blazine in tako napol nezavesten prebil noč.

Da ga te nemirne ure niso okrepčale, to je videl kapitan sedaj na svojem bledem, da, skoro medlem obrazu, katerega je zagledal v zrcalu. Dozdevalo se mu je, da izgleda toliko strašnejše, ker se mu je rudeča praska, katero mu je prouzročil bič Zenobije kot neizbrisno znamenje, vlekla kakor goreča lisa čez lici.

Nejevoljno je hotel to znamenje sramote z kosmetičnimi sredstvi kolikor mogoče zakriti, a vendar je bil le malo zadovoljen s svojo unanjostjo, ko je konečno stopil od zrcala, da bi se podal v spodnje prostore velikega poslopja k svoji ga čakajoči nevesti.

Čudno čustvo, ki je prevzelo sicer tako drznega pustolovca, tudi sedaj ni izginilo, ko mu je prišla nasproti njegova nevesta Juana, krasna kakor boginja ljubezni, tor mu zarudela podala svojo desnico.

Mlada deklica izglodala je v svoji dragoceni poročni obleki izvanredno ljubko, tako da se je celo ta od žensk tako razvajeni in prekanjeni mož srečnega cenil, da je dobil toli krasno ženico.

A njegovo lice se je le malo razvedrilo, ko je potegnil Juanino roko na svoja usta.

„Tako slabo izgledaš in tako si bled!“ šepetala je Juana prestrašeno, ko je šele sedaj zapazila čudno predrugačeno lice svojega ženina.

„Temu je vzrok nenavadna okolica, ki me je po noči pustila le malo spati,“ odgovoril je kapitan, medtem, ko se je silil k prijaznemu nasmehu. „Meni v resnici nič ne manjka, ljubica,“ dostavil je hinavsko, ko je opazil Juanin skrben obraz.

Lepa nevesta je bila s tem pojasnilom le malo zadovoljna. Ker so pa sedaj vstopili gostje v sobo, kjer sta bila zaročenca, morala je Juana prepustiti svojega zaročenca bliščečemu krogu kavalirjev, ki se je zdaj sklenil okolu lepega in impozantnega častnika in ki je njegovo popolno pazljivost zahteval. — — — —

V živahno in precej razburjeno govorjenje zadoneli so zopet ubrani glasovi zvonov katedrale, kakor glasovi z druzega sveta; resno in opominjajoče doneli so na ušesa veseli družbi.

Čas poroke je napočil in kapitan je hitro šel k svoji nevesti, ki mu je veselo in živahno stopila iz kroga prijateljic nasproti.

Občudovalno mrmranje zaslišalo se je iz sredine gostov, ki so ogledovali lepo dvojico, ko je šla počasi proti izhodu dvorane.

Marsikateri zavidljivi pogled iz srede gospodov zadel je kapitana, ki je s svojo veliko in ponosno postavo, z bliščečo uniformo zatemnil vse druge moške.

Tudi Juana je čutila to občudovanje in neskončno je bila ponosna in srečna, da je bila izvoljenka tega neprekosljivega moža, kojemu je s svojo vilinsko postavo segla komaj do ramen. Lahno je plavala na njegovi strani po stopnicah, pogrnjenih z dragocenimi preprogami.

Zunaj je čakala z veliko gizdavostjo opremljena ekvipaža, v koje bele svilene blazine se je vsedla lepa dvojica, občudovana od radovedne množice.

Potem je zdrdrala kočija, kateri so sledili vozovi gostov, proti svojemu cilju, visoki katedrali. —

V nekaj minutah dospela je ekvipaža tja. —

Ginjeno ogledovala je Juana starinski uhod katedrale.

Kameniti angelji so z visoko mirnostjo zrli na lepo in mlado nevesto. Kolikokrat je mlada deklica na strani svojih sorodnikov ob praznikih stopila skozi ta visoka, temotna vrata, kadar so velikanski zvonovi klicali pobožne prebivalce k molitvi.

Tudi uhod katedrale je bil pri tej svečani priliki bogato okinčan s cvetjem in venci. Krasne preproge so ločile predsobe od notranjih prostorov starega svetišča, kjer je duhovnik že čakal lepa zaročenca.

Kapitan je stopil iz ekvipaže ter tudi nevesti pomagal iz nje. Potem je ponosno stopal s svojo zaročenko skozi vrata ter šel s sigurnimi koraki pred oltar, čigar bogato okinčano ospredje je bilo od svitlobe iz stranskih, raznobojnih oken divno razsvitljeno.

Medtem ko je kapitan s svojo nevesto s počasnimi koraki stopal po cerkvi, pripeljal se je voz za vozom pred uhod in kmalu so gostje v dolgi vrsti, po kratkem presledka sledili ženinu in novosti.

Juana je bila tako nadahnjena pobožnosti in resnobe, da ni pazila na svojo okolico, a kapitan je nemirno in razburjeno gledal naokrog, kakor da bi slutil kako nevarnost ali kakor da se boji kakega tajnega dogodka.

On, mož, ki je že tolikokrat prelomil sveto prisego zvestobe, občutil je sedaj, ko se je bližal oltarju, na kojem so gorele velike voščene sveče, katerih prijetno duhteči plameni so se čudno razlikovali od presvitlo upadajočih solnčnih žarkov, nekako bojazen.

Zdaj je stopila kapitanova noga na široke mramornaste plošče, ki so čudno glasno donele.

Nehote povesil je svoje oči in povsodi zapazil na belih kamnih blesteče napise. Tu spodaj pod kamni počivali so imenitni prebivalci Pueble, ki so hoteli še po smrti biti navzoči v svetišču.

V svojih mrzlično razburjenih čutih dozdevalo se je da sliši od spodaj tihe glasove, ki so rotili in proklinjali onega, ki je hotel novič storiti krivo prisego. V njegovih ušesih je šumelo in brenčalo, in njegovim mrzlično svitlim očem se je dozdevalo, da vidi mrtvece, ki žugaje proti njemu vzdigujejo svoje trhlene kosti, ter ga s svojimi velikimi praznimi očesnimi votlinami preteče pogledujejo.

Ta grozni strah ga je šele minil, ko je stal z Juano pred altarjem ter so med zvoke orgelj zadoneli lepi glasovi pevajočih dečkov.

Ko je pa pogledal na altar, se je zopet zganil, ker je zagledal za debelimi gorečimi svečami dve sliki: podobi odrešenika in njegove matere. V pregretem zraku in dimu sveč, videti je bilo kakor da sta ti sliki živi, ter da jezno pogledujeta podleža, ki se je predrznil z novo žrtvijo stopiti pred obličje Naj višjega.

Sicer tako pogumni mož je čutil, da se mu kri ledeni po žilah, a zamogel ni odvrniti očesa od resnih in strogih obrazov, ki so ga karajoče gledali. — — — — — — — — —

Pobožni glasovi so utihnili, a kapitan je komaj slišal glas starega, čestitljivega duhovnika, ki je v pretresujočih besedah govoril mladi dvojici, ter jima na ginljiv način polagal na srci pomen tega resnega koraka.

Kakor v sanjah videl je pustolovec, kako je stari duhovnik s posvečeno štolo zvezal njegovo roko z ono nežnega in mladega bitja na njegovi strani, in skoro mehanično je izgovoril „da“ s tako donečim glasom, da se je sam zganil pri tem čudnem zvoku.

Slovesna ceremonija je minula, in ko se je zopet začelo petje, hiteli so kapitanovi pogledi bojazljivo po visokih obokih, kojih slikani in pozlačeni okraski so že več stoletij svedočili o marljivosti in pridnosti starih umetnikov.

Kori so bili zasedeni od goste množice, katera se je pasla na uprav knežji sijajnosti tam spodaj.

Kapitanovo oko hitelo je nemirno čez obraze tam gori stoječih ljudi, kakor da bi se bal, da zagleda kako znano lice.

A bili so sami tujci, in že je hotel olajšano vzdahniti, ko zagleda staro zamorko, katera se je, naravnost nasproti novoporočencema, daleč nagnila čez doprsno ograjo, ter z žarečimi in sovražnimi očmi gledala na kapitana.

Pustolovec se ni zamogtil domisliti, kje da bi bil videl to zamorko, a bil je vendarle začuden, ker je kazala stara zamorka očitno svoj srd nad njim, da, sedaj je celo opazil, da mu je starka s svojo koščeno pestjo parkrat zažugala.

Sploh je občutil v velikanski, prastari cerkvi neko bojazen, katere si ni zamogel tolmačiti. Ali je bila vzrok tega čustva tajinstvenost cerkve, ali ona globoka pobožnost, ki je plavala po prostoru v katerem so povsodi stali kipi svetnikov in kjer so se vzdigovali težki oblaki kadila izpred okinčanega velikega altarja proti nebu? Ali je bilo mar pobožno petje, ki je donelo s kora, in opominjevalno udarjalo na njegovo uho, kakor da bi hotelo predrzneža klicati na odgovor in mu razjasniti ves pomen nesramnega početja?

Kapitan tega ni vedel, a čutil se je v resnici olajšanega, ko je bil obred končan, in so se gostje čestitajoč gnetli krog lepe dvojice. Dozdevalo se mu je, da mu gore tla pod nogami, in bil je srečen ko je zamogel s svojo mlado soprogo zapustiti prostor pred velikim altarjem.

Ko je v Novem Orleanu popeljal Lujizo k altarju, zgodilo se je v dvorani, pripravljeni za cerkveno slovesnost, v dvorani, katero je pustolovec že davno poznal. Tu pa, v prastari katedrali, zapustilo ga je njegovo domišljeno brezverstvo. Visoki, posvečeni pomen tega svetišča je pustolovcu z uničujočo jasnostjo dokazal, da celo njegova zakrknjena vest se ne more uzdržati pred Bogom, in skesan je zapustil kraj, kjer se je njegova ponosna samozavest zgrudila v prah.

Z naglimi koraki, kakor da bi hotel ubežati preteči mu nevarnosti, peljal je kapitan svojo soprogo k ekvipaži in olajšano se je oddahnil, ko je pri prvem ovinku izginilo visoko zidovje katedrale.

Juana je sedela tiho in molčeče zraven njega v svilenih blazinah.

Tudi ona je imela tako čudno, tako težko čustvo. Neka slutnja jo je obšla, da trpi njena ljubljena mati, koje odsotnost pri poroki jo je do skrajnosti začudilo, grozno duševne muke.

Seveda ni vedela obžalovanja vredna Juana, kaj se je na onem usodepolnem dopoldnevu pripetilo v Mehiki, — vedela ni, da sta bila ona dva častnika, ki sta hotela razkrinkati njenega soproga, že na poti v Pueblo, — vso to ji je bilo neznano, a morečega čustva, da se bliža strašen dogodek, se ni mogla otresti.

Tudi kapitan je bil tih in molčeč, ker je tudi njega obšla ona slutnja, da se bliža nevarnost.

Šele ko je ekvipaža obstala pred Agvilarjevo hišo, kazalo je njegovo lice zopet svoj zmagosvestni nasmeh.

Hitro vzdignil je svojo mlado soprogo iz prekrasnega voza in ponosno stopal ž njo skozi s cvetlicami okrašeni hodnik proti slavnostni dvorani.

346. poglavje.
Neprijetna gosta

Kakor je pri bogatih centralno-amerikanskih rodbinah pri takih prilikah navada, bila je ženitovanska pojedina pripravljena z vso le mogočo zapravljivostjo in razkošnostjo. Velikanske mize šibile so se skoro pod težo dragocene, težke srebrne posode in namiznega okrasja, ki je bilo v potratni množini povsodi razpostavljeno, ter je s svojo solidno krasoto vzbujalo obče zanimanje. Saj se je praznovala poroka najbogatejše dedinje.

To je bil redek dogodek in prav prikladen, da se pokaže vse bogastvo staroslavne Agvilarjeve rodbine.

Med napitnicami in zdravicami ter strastnim plesom minile so popoldanske ure.

Bližal se je večer in veselje je prikipelo do vrhunca.

Kapitan je našel zopet svojo dobro voljo, ter se kazal kot unet plesalec, tako da je bila Juana večkrat malo ljubosumna, če je videla svojega mladega soproga šepetati z lepimi gospemi in gospicami: a hitro se je zopet pomirila, ko je lepi mož prihitel k nji in jo obsul s strasnimi besedami ljubezni.

Na katedrali je odbilo ravno osmo uro, ko so se na cesti zaslišali udarci kopit.

Nihče svatbenih udeležnikov ni pazil na nje in nobenega služabnika ni bilo, da bi sprejel zaprašena jezdeca, koja sta obstala pred vratmi.

Na večkratni klic prišel je konečno deček, ki je začudeno sprejel popolnoma mokra in penasta konja. Ne malo se je začudil, ko sta mu došleca ukazala, da naj popelje popolnoma utrujene konje v hleve, a svetel srebrni dolar je pripomogel, da je ta ukaz z zadovoljnim smehljajem izvršil.

Jezdeca sta šla, ko sta vzela iz torbice ob sedlu neki zavitek, hitro čez hodnik in ravno sta hotela pohiteti čez stopnjice, ko se jima približa sluga.

„Kam pa hočeta gospoda?“ vpraša sluga, ko je premotril čez in čez s prahom pokrita jezdeca, v katerih spoznamo častnika iz Mehike.

„Imam dami, ki danes praznuje svojo svatbo, oddati važno poročilo, in zato bi rad nekaj trenotkov govoril z gospo“, odgovoril je častnik služabniku.

Ta je zmajal z rameni, a nekaj dolarjev, ki so se zmuznili v njegovo pripravljeno roko, je hitro predrugačilo njegovo mnenje.

„Povedal bom gospej o Vaši želji!“ je rekel sluga ter se prekanjeno namuznil, medtem ko je peljal gospode v prazno sobo. „Ali smem morda vprašati, od koga pride poročilo, katero hočete dati gospej?“

„Od njene matere, gospe Agvilar iz Mehike“, odgovori častnik.

„A, potem pokličem takoj gospo!“ odgovori služabnik razumevaje, medtem ko je pogledal na zaprašeno obleko častnikov.

„Samo trenotek, gospoda, takoj se vrnem.“

„Umaknil se bodem v to malo sobo tu zraven“, reče adjutant k poročniku, ko se je služabnik odstranil. „Potem Vi, gospod P...., lahko nemoteni govorite z gospo ter jo naprosite, da naj pokliče semkaj kapitana. Če je potem moja navzočnost potrebna, pridem takoj k Vam, če je pa ta tujec res amerikanski častnik, ostanem skrit.“

Poročnik je pritrdil svojemu znancu, na kar se je ta umaknil v malo sosedno sobo, kjer je za preprogami skrit vse lahko slišal, kar se je v prednji sobi godilo.

Komaj se je bil skril, ko je zašumela svilena ženska obleka pred vratmi.

Potem se vrata hitro odpro, in Juana prihiti v pol temno sobo. —

„Poročilo od moje matere?“ zakliče veselo. „Ah, gospod P...., Vi sami; zakaj pa niste prišli k moji poroki; saj smo Vas vendar povabili!“

„Žal, da sem bil zadržan“, odgovori mladi častnik resno, medtem ko potegne usodepolno pismo iz prsnega žepa. „Tu, gospa je poročilo Vaše matere, a opozoriti Vas moram, da to pismo ni vesele vsebine.“

„Kaj — kaj pravite!“ zakliče Juana prestrašena, medtem ko seže po pismu. „Je li mama bolna; — govorite vendar, gospod P...sicer poginem bojazni!“

„Ko sem Mehiko zapustil, bila je gospa zdrava“, odgovori častnik previdno.

„Hvala bodi Bogu“, reče Juana. „A povejte mi vendar, gospod, kako pridete semkaj, saj izgledate, kakor da bi bili dolgo jahali; zakaj pa niste porabili železnico?“

„Vlak proti Puebli je že odšel, ko sem opoldan zapustil Mehiko“, odgovori mladi častnik mrzlo. „Ker sem gospej obljubil oddati ob osmih to pismo, moral sem jahati, da sem do tega časa prišel v Pueblo!“

„Ali, moj Bog, potem ste pa morali skoro leteti“, zakliče Juana prestrašena, „takoj Vam pošljem kakega okrepčila.“

Mladi častnik ni odgovoril, a gledal je tako temno in tožno, da je Juana v skrbeh odprla pismo in hitro prebrala male vrstice.

„Kaj, — kaj naj to pomeni“, vzklikne zbegana, in list pade iz roke. „Moj Bog, ali se mi sanja, — ali sem zbujena; — kaj piše mama, — jaz, jaz tega ne morem umeti!“

„Kaj se pa godi tukaj?“ se nakrat začuje kapitanov glas.

Kapitan je šel za Juano in je neopaženo stopil v sobo.

Vzel je pismo, ki je padlo tresoči soprogi iz rok, in ga prebral s smrtnim strahom, katerega ni zamogel prikriti.

„Kdo je pa to pismo prinesel?“ vpraša konečno, „Vi, gospod P....?“

„Da“, odgovori poročnik votlo, medtem ko kapitana tako zaničljivo pogleda, da se ta poparjeno umakne.

Ali ta ponosni mož zgubil je le za trenotek svojo duševno prisotnost; hitro je pristopil k svoji soprogi ter jo peljal k vratom.

„Takoj Ti razjasnim to pomoto, dete moje“, rekel je s prosečim glasom zbegani Juani. „Le povrni se v dvorano, takoj pridem za teboj in ti vse razjasnim!“

Mlado bitje ubogalo je ljubljenega moža, kateri je za njo zaprl vrata.

A kapitan ni videl, da je Juana zunaj obstala in skozi tanka vrata lahko vsako besedo razumela, ki se je govorila v sobi. —

Kapitan je komaj Juano spremil do vrat, ko se je obrnil k poročniku in se zadrl nad njim:

„Odkrito Vam moram povedati, gospod P...., da je zelo čudno, da ravno danes motite s tako razbojniško vestjo svatovščino. Kaj pa hoče gospa s tem čudnim namigavanjem, katerega ne razumem? Ali je ta žena zblaznela?“

„To bi ne bilo nič čudnega, če bi bila po obrekovanjih, ki ste jih razširjali o tej dami, postala blazna, a zagotovim Vas, da je gospa pri zelo jasni pameti,“ odgovoril je poročnik odločno.

„Gospod, pazite na svoj predrzni jezik!“ upil je kapitan, togote temnorudeč. „Zahteval bom od Vas krvavega zadoščenja.“

„Ničvrednež, kaj niste razširjali vest, da je bila ugledna gospa de Agvilar Vaša ljubica?“ zaklical je poročnik ves iz sebe. —

Kapitanova roka prime na stran, kjer je danes pri poroki imel meč, a domislil si je takoj, da ga je pred plesom odložil.

„Le potrpite nekaj minut, potem Vas bodem za vedno kaznoval,“ zaškripal je pustolovec. „Ali se morda branite, da bi se z menoj bili?“

„Ponarejalcu bankovcev, ne dajem nikakega odgovora!“ bil je oficirjev mrzli in zaničljivi odgovor.

„Ha, brezčastnik,“ upil je kapitan in se vrgel z vso silo na malega in slabotnega Mehikanca, kakor da bi ga hotel zadaviti. —

A čutil se je od železne roke držanega in ko se je divje obrnil, zagledal je amerikanskega častnika, ki je spremljal gospoda F....a.

„Kdo ste Vi?“ upil je s hripavim glasom pustolovec blazen togote.

„Adjutant G...ki je služil pri 7. konjeniškem polku šest let,“ bil je mirni odgovor. „Doli z uniformo, do katere nimate nobene pravice, Vi slepar in goljuf, sicer Vas takoj izročim policiji. Kako pridete do tega, da nosite uniformo mojega polka.“

Kapitan je pri tem, tako nepričakovanem razkritju kar okamenel.

Potem je glasno zaklel ter planil na novo došlega, kateri je njegovo bližanje hladnokrvno pričakoval in potem zločincu prizadjal tak udarec, da se je napadalec na pol nezavesten nazaj opotekel.

„Ali poznate te bankovce?“ upil je poročnik, medtem, ko je cel zavitek ponarejenih bankovcev vrgel kapitanu pred noge. „S temi bankovci ste gospo de Agvilar osleparili in skoro uničili.“

Nobeden teh treh razburjenih mož ni slišal slabega vzklika, ki je prihajal od vrat.

Preslišali so tudi šumenje in mečkanje svilene obleke.

Juana se je bila brez zavesti zgrudila.

„Za to natolcevanje se mi boste tisočkrat pokorili,“ upil je kapitan sedaj kakor blazen. „Ven, — ven iz teh prostorov, sicer — — —“

„Poslušajte sedaj mojo zadnjo besedo,“ zagrmi poročnik P....„Dam Vam deset minut časa, da se za vedno odpravite, ker gospa de Agvilar noče, da bi prišlo ime stare plemenite hišo v sramoto. Če bi se pa moji določbi kaj protivili, podam se tu z gospodom G....oni od amerikanskega poslaništva k policiji in pustim Vas, sleparja in goljufa, takoj prijeti in odpeljati v zapor!“

Kapitan je sedaj sprevidel, da je tu bilo vse izgubljeno. —

Ko bi bil poročnik sam prišel, potem bi ga bil siloma s poti spravil, ali ta amerikanski častnik bil je v resnici velikan, ki je bil držeč roko ob sablji, pripravljen, da takoj prebode podleža, za slučaj, da bi se ta zopet vrgel na šibkega poročnika.

„Dajte mi odloga do jutri zjutraj,“ jecjal je tiho kapitan, „jaz —“

„Niti minute dalje, kakor sem rekel!“ zaklical je Mehikanec. „Do Orizaba lahko porabite voz, katerega Vam dam od sorodnikov Juane de Agvilar na razpolaganje. Če se pa le še eno minuto dalje obotavljate, sprejme Vas ječa, in zagotovim Vas, da mi tu v Mehiki naredimo kratek proces s takimi brezčastneži, kakor ste Vi.“

Kapitan je pogledal govorečega oficirja z divje žarečim pogledom, a videl je, da ne more ustrahovati tega moža, zato se je obrnil in šel proti vratom.

Častnika sta stopila takoj za pustolovcem in ga vzela v svojo sredo. Tudi to ponižanje je moral razkrinkani slepar prenesti.

Besno je odprl vrata, a odmaknila se niso do cela, nego uprla so ob truplo, ki je ležalo zunaj na slabo razsvitljenem hodniku.

Bila je nesrečna Juana, katera je vse slišala in je sedaj bleda in nezavestna ležala pred vratini.

„Juana!“ vzkliknil je kapitan ter se hotel pripogniti k svoji soprogi.

A poročnik odrinil ga je odločno nazaj.

„Vi nimate nobene pravice, dotakniti se te dame!“ zaklical je kapitanu, ki je bil od togote ves iz sebe. „Hitro pojdite z nama, da je ta hiša preje ko preje rešena navzočnosti zločinca!“

To je bilo preveč za pustolovca, kojega je njegova strastna narava sedaj premagala.

Kakor tiger je planil na poročnika, ki se je komaj ubranil napada, čeprav mu je drugi častnik takoj priskočil pomoč in zdivjanega pustolovca z železno roko skušal odtrgati.

Tako se je pomikal ta divji klopčič naprej po hodniku do nekih visokih vrat, katera so se ravnokar odprla in pokazala očem borečih veliko slavnostno dvorano.

Tam so stali gostje, kateri so že začuli hrušč in so sedaj prihiteli na pomoč.

Ob enem priskočili so tudi služabniki ter odtrgali kapitana, katerega niso spoznali od poročnika.

Bil je že skrajni čas, ker bi se bil poročnik, kljub pomoči svojega prijatelja pod morilnimi prijemi pustolovca skoro zadušil.

Sedaj je pa poročnik potegnil svoj meč in naskočil pustolovca. —

Prošnja gospe, vse, — vse je bilo pozabljeno; videl je samo sovražnika, ki je skrivaj ljubljeno ženo za vedno onečastil. —

„Ničvredni zločinec, goljuf in slepar!“ hropel je. „Sedaj sprejmeš svoje plačilo!“

Stokratni uzklik prestrašenih gostov sledil je tem groznim besedam.

Juanin stric je bil prvi, ki je skočil k zbesnelemu poročniku in v zadnjem trenotku zabranil sunek v prsi sleparskega zločinca.

„Nobenega nasilstva v tej hiši, gospod P....!“ zaklical je dobroznanemu častniku. „Pojdite po policijo!“ obrnil se je k prisluškujočim služabnikom, ki so brezglasno gledali na ta čudni prizor.

V trenotku planilo je več služabnikov proti izhodu, njim je sledil v blazni hitrosti kapitan, ki je uvidel, da je sedaj vse zgubljeno.

„Držite ga — držite ga!“ upili so gostje, katere je kapitanov beg prepričal o njegovi krivdi.

A noben služabnikov se ni upal, stopiti na pot velikemu možu, ki je kakor besen tekel čez hodnik.

Pri izhodu naletel je begun na več služabnikov, ki so nesli onesveščeno Juano in obupno zrli na ljubljeno svojo gospo.

Pustolovec niti pogledal ni na svojo soprogo, marveč hitro planil v vežo in v nekaterih sekundah izginil v temini, ki je pokrivala mirne ceste.

Kakor blazen je bežal po cestah, dokler ni več slišal šuma preganjalcev.

Potem je malo zadržal svoje korake, ter hitel skozi mestna vrata, ki so bila k sreči še odprta.

Ali kaj naj bi sedaj počel? Sicer je imel denar kar ga je še imel, v svojem prsnem žepu, ali to je bilo le nekaj tisoč dolarjev, vse drugo premoženje, katero je imel, je bil že zapravil in zaigral. Pri tem je občutil strašansko togoto proti onim, ki so ga, ko se je že čutil tako na varnem, pregnali od polne mize. A bil je brez vse moči, da, lahko se je še srečnega štel, da ni prišel policiji v roke.

Njegova bliščeča uloga je bila doigrana, to je bilo gotovo.

Moral je začeti od kraja, da bi prišel do bogastva, brez katerega ni mogel živeti.

Tega ni bil mislil, da bo gospa Agvilar, ko spozna, da je goljufana, storila take korake, in britko si je očital, da je takrat v svoji pijanosti govoril v klubu ono gospo tako kompromitujoče besede. Gotovo je častnik P....to izvedel in povedal gospej, sicer bi mu bila gotovo prizanesla.

A vse to premišljevanje mu ni ničesar pomagalo, da, moral je še to noč prehoditi precej dolgo pot, ker je lahko slutil, da ga bode sedaj, ko so vsi oziri padli, policija gotovo povsodi iskala.

Njegova uniforma bi ga bila lahko izdala, zato je sklenil, da si kupi naj poprej drugo obleko, da spremeni svojo zunanjost.

Znano mu je bilo, da si v Mehiki ne delajo z ujetimi zločinci preveč opravka; če bi ga prijeli, bila so mu gotova vešala ali pa smrt z garoto (stroj za zaduševanje).

Med temi premišljevanji šel je pustolovec pri bledem svitu dalje čez polje, dokler ga ne ustavi dolga železna ograja.

Začudeno pogledal je krog sebe in zagledal obrise velikega poslopja, katero se mu je znano zdelo. Da, — ni se motil, to je bila ona krasna hacijenda, v kateri naj bi z Juano stanoval!

Škripaje z zobmi ogledoval je kapitan to sijajno poslopje.

Okna so bila razsvetljena. Tam so pričakovali mlado zakonsko dvojico, katera — ne bo nikdar prišla sem. Juana je nezavestna ležala v Puebli, njen soprog plazil se je kot razkrinkan zločinec ob železni ograji hiše, ki naj bi bila postala njegova last. —

„Vse prokletstvo pekla čez spremenljivo boginjo sreče!“ mrmrale so pustolovčeve ustne, medtem ko so njegove oči zrle na razsvitljena okna, za katerimi se je videlo sence sem in tja hitečih služabnikov.

Videl se je v duhu z lepo Juano v blestečih sobanah, v užitku knežjega bogastva, in to je bilo vse, — vse izgubljeno za večno!

Globoko zastokaje šel je dalje, a zopet je ustavil svoje korake, kajti pred njim čepela je črna oseba. Iz nerazločljivcga obraza je zrlo dvoje oči goreče kakor oči divjega pantarja na njega.

„Kdo je to?“ uzkliknil je klativitez prestrašeno.

„Ena, ki se ne boji Vašega pogleda, gospod“, zadonel je hripavi glas, kojega kapitan še ni nikdar slišal.

Pogledal je ostreje tja in spoznal staro zamorko, ki ga je že s kora katedrale motrila s svojimi sovražnimi očmi.

„Kaj hočeš od mene?“ zaklical je zaničljivo starki, a predno se je obrnil, zastopila mu je zamorka že pot, tako da je nehote umaknil.

,Ha, jaz vem, od kod da prihajate“, škripala je starka. „Moja slutnja me ni prevarila, ko sem Vas videla, vedela sem, da prinesete gospici nesrečo. Zakaj ste zapustili hišo? O, saj mi ni treba odgovoriti, pobegnili ste; — jaz vem vse, — vse, in tudi to, kar se bode še zgodilo!“

„Kaj veš ti, ženščina?“ vprašal je kapitan zaničljivo.

„Storili ste mojo gospico nesrečno, in to bo Vaša smrt!“ zaupila je starka. „Mislite na mene; še predno preide leto, zadela Vas bode grozna in strahovita kazen za vse Vaše zločine!“ —

Kakor opomin iz drugega sveta donelo je to grozno prerokovanje, potem je zašumelo v goščavi, in ko se je kapitan ozrl, bila je zamorka izginila.

347. poglavje.
Konec pirovanja.

Juanin stric je takoj odposlal nekaj služabnikov za ubogimi kapitanom, potem se pa trudil, da bi pomiril grozno razburjenega poročnika, ki je kakor blazen hotel steči v noč, da bi dosegel sovražnega nasprotnika in ga posekal z mečem.

Stari gospod je takoj spoznal, da razkritja, katera mu imata častnika povedati, niso za ušesa drenjajočih se gostov, zato je prosil častnika, naj gresta ž njim, in ju peljal v svojo sobo. Tam je prijazno pozval poročnika, naj mu razjasni čudni dogodek, ki se je ravnokar vršil pred veliko dvorano.

Gospod P....skoro ni bil v stanu govoriti, a konečno se je vendar toliko pomiril, da je začel vse pripovedovati, kar je Juaninemu stricu izvabilo kmalu uzklike gnjeva in najstrašnejše togote.

Častnik je pokazal staremu gospodu tudi zavitek ponarejenih bankovcev, katerega je sluga prinesel iz one sobe, kjer se je vršil oni pomenek častnikov z zločincem. Tudi je popisal svoj zadnji pogovor z nesrečno gospo de Agvilar, koje žensko čast je oni malopridnež na tako zaničljiv in lažnjiv način postavil na sramotni oder.

„Ta sleparski kapitan je gotovo nevaren klativitez“, umešal se je sedaj adjutant v pogovor. „Uniforma sedmega konjeniškega polka, katero je nosil, je gotovo izgotovljena v Mehiki, ker je imela nekaj neenakosti, kar sem takoj opazil. Kdo ve, kakšen zločinec se je utihotapil v Vašo visoko vzgledno rodbino. Na vsak način pa je zelo nevaren človek, ki ni tu izvršil svojo prve sleparije!“

Trkanje na vrata prekinilo je govornika.

Stari gospod je takoj odprl in zunaj zagledal služabnika, kojega je poslala njegova soproga k njemu.

„Milostljiva gospa Vas nujno prosi, da bi vendar takoj k nji prišli, gospod“, šepetal je služabnik ves preplašen in s tako bojazljivim glasom, da je stari gospod takoj obljubil izpolniti željo svoje soproge.

„Oprostite me za kratek čas, gospodje“, rekel je častnikoma. „Zaukazal sem že, da pripravijo za Vas sobo, in prosim Vas, da poveste vse želje mojemu služabniku, katerega Vam takoj pošljem. Ne, — ne, gospod, jaz ne trpim ni kakega ugovora, saj sem Vam vendar dolžan tako neskončno hvaležnost, da sam ne vem, kako bi se zahvalil za Vašo ljubeznjivost, s katero ste obvarovali mojo Juano pred strašno usodo!“

Častnika sta hotela sicer na vsak način iti v kako gostilno, ker nista hotela dalje nadlegovati rodbine, ali stari gospod prosil je tako nujno, da sprejmeta njegovo gostoljubnost, da sta od divje ježe zelo utrujena gospoda se konečno udala, ter izjavila, da sta zadovoljna ostati čez noč v Agvilarjevi hiši. — —

Gospod Agvilar dal je takoj zunaj čakajočim služabnikom potrebna povelja in potem hitro šel proti sobam svoje soproge.

Dama mu je prišla pri vratih z objokanimi očmi nasproti.

„Moj Bog, kaj naj bo iz tega“, ihtela je obupano. „Moja uboga, uboga Juana.“

„Ali se je prebudila iz svoje nezavesti?“ vprašal je stari gospod skrbno.

„Da, ali ona je kakor brez uma in obnaša se, da se bojim za njeno pamet!“ zdihovala je stara gospa. „Ker se v svoji obupnosti nisem vedela pomagati, poslala sem po duhovnika, ki je danes poročil najino ubogo dete. Ti veš, da je Juana pobožna in verna. Mogoče da se njemu posreči, pomiriti obupano, — — jaz tega ne morem!“

Stari gospod je povesil globoko na prsi svojo glavo, a odgovoril ni besedice.

„Le poslušaj, kako strašno zopet upije“, šepetala je gospa. „Pridi, pojdi z menoj, morda jo ti nekoliko pomiriš!“

„Jaz grem k njemu!“ upila je Juana v sosedni sobi s hreščečim glasom, „stran so ga vlekli, odtrgali od moje strani!“

S tresočo roko odprl je stari gospod le naslonjena vrata ter hitro stopil s svojo soprogo v sobo, kjer je Juana visoko vzravnana sedela na zofi.

Pogled na mlado ženo je bil strašen.

Dragocena nevestina obleka je bila zmečkana in krasne kite visele so ji na pol odprte čez prsi in rame. V sredi sobe ležal je venec in zraven njega nevestin pajčolan, ki ga je v obupnosti raztrgala in tja zmetala. Obraz nesrečnice bil je bled kakor mramor in velike temne oči so žarele v strahovitem ognju, a pogledale niso na ustopajoče, nego nepremično strmele v kot.

„Juana, moje drago, ljubo dete“, zaklical je stari gospod bojazljivo, medtem ko je hitel k svoji nečakinji. „Juana, dete, poglej me vendar, saj smo mi, ki te ljubimo in ščitimo, Juana, kaj me ne slišiš?“

„Nazaj!“ upila je nesrečnica, „ugrabil si mi mojega soproga, daj mi ga nazaj; jaz ne morem živeti brez njega!“

Stari gospod je potegnil šibko ženo k sebi, a Juana je upila in se skušala s tako očividnim gnusom osvoboditi objetja svojega strica, da se je stari gospod od bolesti nad navidezno brezupnim stanom ljubljenega otroka komaj držal po konci.

Zopet so doneli obupni klici pomilovanja vredne Juane po sobi.

Zdaj hipoma obmolkne in Juanin zmešani pogled zadene vrata, ki so se ravno počasi odprla.

Gospa je olajšano izdahnila, ker tam na pragu prikazala se je ravnokar oseba častitljivega starčka, ki je danes zvršil poroko.

Z resnično pobožnostjo obviseli so pogledi nesrečne mlade žene na resnih in vendar tako ljubežnjivih potezah starega duhovnika, kojega snežnobela brada je padala globoko na prsi. —

Brez obotavljanja stopil je dušni pastir v sobo in šel takoj k Juani, zraven katere se je tiho usedel, medtem ko je ubožico motril s pomilovalnimi pogledi.

„Pridi, pojdiva; moje upanje, da se bo Juana pomirila, se ni varalo“, zašepetala je gospa svojemu soprogu, in oba podala sta se tiho v predsobo, od koder sta skozi na pol odprta vrata lahko videla njima tako drago nesrečno bitje.

Stari duhovnik se je priklonil k nesrečnici ter pazljivo poslušal in premišljeval pretrgane stavke, katere mu je Juana, šepetala.

Vedno resneje postajal je obraz častitljivega starčka in ko je Juana končala, videla sta gospod in njegova soproga, kako je duhovnik v veliki bolesti nagnil svojo srebrno belo glavo.

Potem pa se je zopet obrnil k Juani, katera je bridko jokaje padla nazaj na zofo, ter tolažil ubožico s tako pretresujočimi besedami, da so poslušalci komaj zamogli zadrževati solze. —

Stari gospod in njegova soproga sta bila tako zaglobljena, da nista opazila, kako so se odprla vrata proti hodniku; šele ko je služabnik stopil k njima, zganila sta se prestrašeno, ter ga začudeno vprašala, kaj da hoče.

„Brzojav je ravnokar došel!“ javil je služabnik, medtem ko ga je oddal gospodu.

Potem se je s plašnim pogledom na sosedno sobo zopet umaknil na hodnik.

„Je-li to morda zopet kako žalostno oznanilo?“ mrmral je stari gospod, medtem ko je s tresočimi prsti odprl telegram. —

Gospa je gledala čez ramo svojega moža, in brala sta oba vsebino brzojava, a od začetka nista bila v stanu pojasniti njegove grozne vesti, nego sta stala kakor okamenela, medtem ko sta brala besede:

Brzojav.

Mehiko — — — — — — — — — — — — — 18..

Gospodu de Agvilar, Puebla

cale de Zaragosa.

Vašo sorodnico, gospo de Agvilar, našli so ravnokar mrtvo v njeni spalni sobi. Očividno se je s kloroformom zastrupila. Prosim, da mi takoj pošljete pooblastilo za ureditev sodnijskih zadev.

Mendez, notar.

„Jezus, — Jezus,“ je zdihovala gospa in se zgrudila nezavestno v naročje smrtno prebledelega soproga.

Duhovnik v sosednji sobi je pogledal prestrašeno na nezavestno gospo, ali v tem hipu je tekla lahka prikazen mimo njega in planila kakor blazna v predsobo.

Bila je Juana, ki je bila vse videla in v naglici prečitala na tleh ležeči brzojav, predno ji je mogel stric braniti.

Mlada žena je obstala kakor okamenela od strašnega poročila.

Potem je pa obupno zavpila:

„Moja mati mrtva — proč, takoj k njej!“

Nesrečnica je planila kakor blazna k durim hodnika.

Ali ni jih bila še dosegla, ko jo je dohitel stari duhovnik, kateri je bil sledil Juani in je resno opominjajoč stal prednjo.

On je bil pobral brzojav in ga v naglici prečital. Sedaj se je bil obrnil resno do zmedene.

„Nazaj, moja hči!“ je rekel častitljivi starček s tresočim glasom, „kar nameravaš, je greh!“

„Pustite me ven“, je prosila Juana s tužnim glasom ter zaman poskušala odstraniti duhovnika od vrat. „Za mene je samo še ena rešitev, to je — smrt. Hočem in moram umreti!“

Starček je gledal z nepopisnim usmiljenjem na nesrečni obraz revice, — ne da bi se oddaljil od vrat.

„Ko si bila še dete, učil sem Te verovati v Vsemogočnega“, je govoril z resnim glasom. „Ti poznaš njegovo zapoved in poživljam Te, da ne grešiš proti njej!“

„Čemu naj še dalje živim?“ je ihtela Juana.

„O, Ti imaš svete dolžnosti, dragi otrok“, je rekel duhovnik in pogledal z jasnim očesom kvišku. „Pomisli, da stoji sedaj Tvoja draga ljubljena mati pred prestolom Vsegamogočnega, da mogoče čaka s hrepenenjem molitve hčere, ker je v obupu prikrajšala svoje življenje proti določbi božji. Hočeš li vedeti, otrok moj, kako zadobiš zopet dušni mir?“

Juana je molčala in gledala z ognjenimi in plašnimi očmi v obličje častivrednega starčka.

„Moli za svojo mater!“ je rekel stari duhovnik z ginljivim glasom.

Z navdušenim glasom odgovorila je nesrečna žena:

„Hočem, prečastiti oče, v tihem zidovju samostana posvetim svoje življenje službi božji!

Zopet je vladala v sobi smrtna tišina in Juana je pokleknila pred starčkom.

Duhovnik je položil tresoči roki na glavo nesrečnice, katero so objemali njeni sorodniki.

„Juana, drago dete“, uzkliknil je gospod in njegova gospa, katera se je ravnokar zavedla, je pokleknila poleg ljubljenega bitja. „Jaz blagoslovim Tvoj sklep, vendar pomisli, da se moraš za vselej odreči svetu; — še je čas, da prekličeš svojo besedo.“

„Nikdar se ne bodem kesala svojega sklepa“, je zaklicala Juana odločno. „ Vzemite me, prečastiti oče in dajte mi svoj blagoslov!“ — —

Uro pozneje šepetali so si služabniki, da pojde lepa, mlada gospa v samostan.

Vsi posli so stali v spodnjih prostorih in si pripovedovali s plašnimi pogledi čudno novico, ki je toli razburila duhove.

Gospod je odkazal častnikoma sobe v skrivnostnem stranskem delu hiše, ali služabniki so se branili nesti gospodoma v one prostore zaželjena jedila in so pohajali tresočih udov vedno paroma v pol temne hodnike, v katerih so se nahajale sobe častnikov.

Fernando, glavni služabnik, je namreč ravnokar pripovedoval, da je natančno videl strah, ki je hodil po onih prostorih.

Ni čuda, da so se praznoverni Mehikanci grozno bali.

A pomagalo jim ni nič, v nekoliko minutah so morali v skrivnostne prostore, ker je bila ravno večerja za častnike pripravljena.

Nihče ni hotel na nevarno pot. Ker so se pa bali jeze gospodove, so se odločili služabniki iti vsi skupaj v skrivnosten kraj z upanjem, da se duh ne bode približal veliki druhali.

Srečno so prišli tresoči se, ne da bi bili opazili kaj sumljivega k sobami častnikov.

Tam sta se podala dve slugi notri in jima nesla večerjo, medtem ko so ostali boječe pričakovali njuno vrnitev.

Kmalu potem sta slugi zopet prišla iz sobe, in vsi skupaj so šli skozi samotne hodnike, ki so bili le slabo razsvetljeni.

V tem je eden služabnikov polno strahu zakričal:

„Vidite, — vidite, — tam, — tam je!“

In v resnici se je prikazala iz teme neka postava, ki se je počasi in slovesno, mrmrajoč kratke molitvico, približevala služabnikom.

Sedaj je dospel strah prav blizu, in zopet je zaklical nek glas:

„Moj Bog, to je stara Dido!“

V resnici je to bila zamorka, ki je z neslišnim glasom šla po hodniku.

Starka je nudila strašen pogled, kajti oči so se ji žarile ko oglje in ustni sta mrmrali čudne besede, da so poslušajočim odreveneli udje.

„Kaj hočeš tu, Dido?“ je vprašal končno eden služabnikov, ki se je zopet osrčil.

„Tiho, ne vprašaj me“, je hreščala starka. „Ali nisem prav prorokovala, ali ne gre mlada gospodinja v samostan?“

„Da, prav si imela“, je odvrnil sluga. „Odpusti nam, da nismo prej verjeli Tvojim besedam.“

„O, jaz vem še več“, je mrmrala zamorka skrivnostno. „Kmalu se bo izpolnila tudi usoda onega, ki je tako onesrečil našo ubogo gospodično. Videla sem ga.“

„Ti si ga videla?“ so poizvedovali osupnjeni. „Kje pa?“

„Pri vili“, je bil tajinstveni odgovor. „Tam sem mu tudi povedala, da ga bo še letos doletela kazen. Predno bo mesec trikrat končal svoj tek, bo tujec plen dajmonskih močij, ki ga vže sedaj maščevalno obdajajo.“

„Umrl bo?“ so vprašali služabniki osupnjeno. „Povej nam, Dido, kako — — —“

„Ne povprašujte“, je odvrnila starka. „Njegov konec bo jako strašen, da pač še nihče ni umrl na toli grozen način. Spomnite se mojih besed, kadar bodete o tem zvedeli!“

In s strahovitim smehom, da eo grozno odmevalo od sten samotnega hodnika, je izginila stara Dido v temoti.

348. poglavje.
Nuna.

Na eni gosto obraščenih visočin, ki obrobljajo obzorje na severni strani Pueble, leži na krasnem in varnem prostoru stari samostan Sveti Križ, v kojega staro cerkev, kjer se nahaja znamenita podoba Matere božje, so ob visokih praznikih hiteli romarji iz najbolj oddaljenih dežel republike.

Ta cerkev stoji v obzidju samostana, ločena od drugih poslopij, katerih skoraj ni videti izmed visokih starih dreves. V njih bivajo nune, ki pripadajo z majhnimi izjemami mehikanski aristokraciji in tu, daleč od veselja življenja, v pobožnem premišljevanju služijo Bogu.

Danes je vladala v tihem samostanu, kojega staro zidovje so postavili Španjci malo let po osvojitvi Mehike, nenavadna živahnost.

Saj se je danes pričakovala lepa, mlada Juana pl. Agvilar, katera se je bila odločila postani nuna, da bi v tihi samoti preživela daljna leta.

Njeno veliko premoženje, o kojem se je vedelo celo v tem svetem kraju, je sedaj pripadlo samostanu; govorilo se je tudi, da se je mlada dama ravno na svoj poročni dan odločila k temu koraku, torej ni bilo čuda, da so bile celo tihe blede nune radovedne videti novo sestro.

„Kajti enaka žalost stori veselje“, pravi pregovor. In žalost, ki je gnala mlade deklice ali žene v tiho zidovje samostana, je bila ista.

Prevarana, izdana, ogoljufana ljubezen so bili vzrok, da so mlada, obupna srca bežala iz sveta k Bogu.

Kolikokrat je bilo to molčeče zidovje priča, da so mladostne postave novink v neutolažljivi bolesti klečale na mrzlih kamnih in srce pretresujoče vzdihe nad svojo nesrečo pošiljale k Odrešeniku, da je prišel tihi mir, ki je vladal v teh blagoslovljenih prostorih, tudi v njihova bolna srca.

V vroči molitvi so sirote našlo tolažbo in pomoč, da se končalo tužno življenje in so bile potem položene k večnemu počitku v gomilah samostanske cerkve. Kakor srečni otroci so se ločili iz sveta, blede ustne so šepetale zadnjo molitev, kajti našle so mir, — vroče zaželjeni mir.

Iz Pueble se je približevala cela vrsta vozov. Spremljevalci so peljali nesrečno mlado ženo v samostan, da bi ji še enkrat dokazali, kako sočutje je vzbudila njena strašna usoda. — —

Kot nevesto impozantnega kapitana Hovard so spremili pred nekaj dnevi Juano pl. Agvilar v katedralo Pueble, — kot nevesto Gospodovo peljali so deviško ženo k tihim vratom samostanskim.

V prvem vozu je sedela Juana z njenimi sorodniki, ki bili neutolažljivi v bolesti nad izgubo preljubega bitja. Z nepopisnimi čutili so gledali ljubljeno bitje, ki jim je pred nekaj dnevi v poročni obleki sedelo nasproti; a veselje se je spremenilo v žalost in zadnji potomec ponosne rodbine se je podal v tihi samostanski mir, ki naj bi jo na veke ločil od njenih preljubih.

Mlada dama je bila smrtnobleda, a čudovito mirna; saj je vprav hrepenela po onih zidovih, za kojimi je upala najti tolažbo za svoje bolno srce. Juana je bila tako iskreno ljubila kapitana, da si je po spoznanji njegovih hudobij želela smrt kot edino rešitev iz teh strašnih duševnih muk.

Smrt preljube matere ji je skoraj zmedla pamet, a ob enem je tudi zvedela, da je kapitan tudi to zakrivil.

Ko je zvedela o tem, občutila je le največji stud pred hudobnežem, ki ni ogrenil samo njeno mlado življenje, temveč je tudi predrago mater gnal v smrt.

Juana se je zbudila iz svojega žalostnega razmišljevanja, kajti pri ovinku poti je zagledala sivo zidovje samostana. In obšlo jo je pravo hrepenenje po tihih prostorih, v katerih bo kmalu bivala.

V tem so se naenkrat konji elegantne ekvipaže nekako preplašili.

Izza grmovja ob cesti je stopila postava zamorko, ki je naglih korakov šla proti vozu, v katerem je sedela Juana.

Kočijažu je pomigala, naj ustavi.

„Moj Bog, črna Dido“, je mrmral voznik in ustavil konje. —

Imel je pred zamorko neko skrivno grozo, ker so se uresničila vsa njena prerokovanja, zato se ni obotavljal, njeni želji vstreči.

Zamorka je pristopila k vozu in s svojimi črnimi očmi usmiljeno gledala na mlado gospodinjo, katere naj bi nikdar več ne videla.

„Oh, Dido, torej tu Te še enkrat vidim, ti zvesta služabnica“, je zaklicala Juana, ki je pogrešala starko pri slovesu v Puebli. „Zakaj prideš tu sem v bližino samostana, iskala sem te danes med služabniki, a ni te bilo!“

„Ali nisem govorila resnice?“ je vprašala zamorka, ne da bi bila odgovorila na vprašanje mlade gospodinje.

„Da, Dido, Tvoje prerokovanje se je uresničilo“, je odvrnila mlada dama žalostno. „Bog je hotel tako in jaz se udam njegovi sveti volji!“

„Tam bodete zopet našli mir svoje duše, gospa“, je zaklicala zamorka in pokazala na samostan. „A njega, ki je Vas tako nesramno varal, — njega bo zadela strašna kazen; čez nekaj mesecev ga dohiti najgroznejša smrt, to je pravilna kazen za brezštevilne njegove grehe!“

„Ne govori tako, Dido“, je prosila Juana. „Ne spominjaj me na stvari, na katere nočem več misliti. Moje daljno življenje je posvečeno le spominu na preljubo mater, a otresla se bom vsake misli na moža, ki je toliko nesreče prinesel na našo rodbino!“

„Z Bogom, draga gospa“, je ihtela Dido in opetovano poljubila nežno roko.

Še enkrat je pogledala mladostno postavo nebeške neveste, potem je kakor senca izginila v grmovjih, ki so obrobljala cesto. —

Voznik se je večkrat prekrižal, a vedno je znova pognal konje. Še nekaj sto korakov so prevozili konji, potem so se ustavili pred široko odprtimi vratmi samostana, v kojega dvorišče niso smeli zapeljati.

Ne da bi se obotavljala en trenotek, je Juana zapustila svoj voz, medtem ko je moral njen strijc podpirati od žalosti skoraj nezavestno soprogo.

Juana se je oklenila tete in jo počasi peljala do vrat samostanske cerkve, kjer jo je pričakovala prečastita prednica z nunami.

Iz notranjega cerkve so doneli mogočni glasovi orgelj in petje mladostnih glasov se je v krasni harmoniji združilo ž njimi in napolnilo srca prihajajočih z globoko ginjenostjo.

Juana je šla po širokih stopnicah gori in je prednici poljubila roko, katero ji je ta s prikupljivim smehljajem ponudila.

„Bodi pozdravljena v tej hiši, moja hči“, je rekla stara dama, ki je bila potomka najodličnejše rodbine republike. „Tvoj sklep me je razveselil, ker sem prepričana, da boš tu našla mir in tolažbo za Tvoje mlado, težko izkušeno srce!“

Prednica se je nagnila k Juani in poljubila mlado damo na čelo, potem jo je peljala pred altar, kjer je stari duhovnik, ki je pred nekaj dnevi blagoslovil srčno zvezo gospodične, solznih očij čakal na novinko.

Da, danes in takrat, kaka podobnost in vendar kaka razlika!

Pred nekaj dnevi je Juana stala tudi prod velikim altarjem, pred ravno tem duhovnikom, a takrat s solnčnim svitom v srcu in ob strani lepega moža, kateri je bil prisegel zvestobo za vse življenje.

In sedaj — je zopet stala pred altarjem, kot nevesta Gospodova, ki je v vroči molitvi iskala mir svoje duše.

Kakor v sanjah je slišala Juana besedo častitljivega starčka, kojemu je večkrat odpovedal glas, ker je bil globoko ginjen nad strašno usodo tega mladega ljubkega bitja.

Mlada dama pa je mislila na drago mater, po kateri je hrepenela tako vroče in iskreno.

Včasih ji je obvisel pogled na slavni podobi Matere božje, koje z biseri pošiti plašč se je bliščal v solncu.

Juana se ni zmenila za krasoto srebrnih in zlatih posod, ki so pričale bogastvo samostana; njene misli so bile pri Odrešeniku, v kojega varstvu je mislila končati svoje življenje.

Vendar se je Juana stresla, ko je duhovnik jenjal in so njeni krasni lasje odpadli pod škarjami.

A samo za trenotek jo je obšlo to čuvstvo, potem je pokleknila pred prednico, katera ji je dala pajčolan čez glavo in je pozdravila s sestrinskim poljubom.

Zopet so zadoneli slovesni glasovi orgel in ljubko petje, ki je odmevalo po cerkvi kakor nebeška godba.

Od vseh strani so prišli sorodniki in prijatelji k nebeški nevesti, da bi se poslovili od nje za vedno.

Slovo nune!

Bleda, a smehljaje je Juana vsakemu ponudila nežno desnico, potem se dragim sorodnikom še enkrat vrgla na srce in poljubila teto, ki se je od bolesti še komaj držala na svojih nogah.

„Moj otrok, moja ljuba, draga Juana“, je zdihovala gospa in kakor mrtva padla svojemu možu v roke, ki je nesel nezavestno hitro v voz.

Še enkrat so spremljevalci pogledali nuno, ki je stala v krogu svojih sester, potem so se resno in tiho vrnili v svoje vozove, kateri so jih naglo odpeljali v Pueblo.

Kmalu je zopet vladal mir v starih poslopjih in nič ni izdalo, da je bilo pred nekaj urami tu sprejeto mlado, bolno srce. —

Stari samostanski vodnjak na dvorišču je pošiljal svoje čiste, mrzle vodne žarke v razrušeno kamenico, kakor pred stoletji; golobi na visokih slemenih so razprostirali svoje bele peruti v svetlem solncu in na samostanskem vrtu se je glasilo ptičje petje in brenčanje marljivih čebel; drugače pa je vladala tihota, kakor vedno.

Tudi okolica samostana je bila prazna. Samo oko roparske ptice, ki se je zibala v sinjem zraku, bi bilo moglo spoznati postavo moža, ki jo bil skrit pod nekim grmovjem bližnjega griča.

Tujec, ki je bil v slikoviti obleki konjskega čuvaja, je bil natanko opazoval ves dogodek pred in v samostanu, v kolikor ga je mogel videti. Da ga je to, kar je videl, napolnilo z jezo in ogorčenostjo, je kazal njegov spačeni obraz, kojega žareče oči so bile uprte v siva samostanska poslopja.

Kajti Juana pl. Agvilar, katero je bilo sprejelo tiho zidovje, je bila pred nekaj dnevi njegova žena.

On, nekdaj toli slavljeni kapitan Hovard ali Sever, kakor ga bodemo sedaj zopet imenovali, je še pred kratkim upal, da bode bogat, ugleden posestnik, z bogastvom Juane igral sijajno ulogo.

To je bilo sedaj vse minulo; kajti sedaj je bil izobčenec, kojega je iskala policija tudi tu v republiki. A njegov srd nad to prevaro je bil brez koristi, kajti Juana je bila zanj izgubljena in ž njo neizmerno bogastvo, katero je tudi padlo samostanu v last.

Sever je bil z griča tudi črno Dido opazil, katero je takoj spoznal.

Pustolovec se je spomnil čudnega prerokovanja, katero mu je starka zaklicala v oni strašni noči. Prej se je temu smejal, ko se je pa izpolnilo tudi zadnje prerokovanje starke, da bo šla Juana v samostan, je bilo pustolovcu nekako tesno pri srcu.

Sever je bil predrzen in se ni prej ničesar zbal.

A sedaj je skoraj izgubil zaupanje v prej mu toli naklonjeno boginjo sreče, ker so mu vse zadnje nakane izpodletele.

Ali je bila že končana pot življenja; — ali naj tava po svetu kakor navaden potepuh?

„Ne, nočem“, je mrmral predse. „Kolikor časa sem še mlad in zamorem z mojim nastopom vneti ženska srca, se ne odrečem upanju; še enkrat bom poskusil svojo srečo, in če mi to izpodleti, oprijel se bom zadnjega sredstva, surove moči!“

349. poglavje.
Iz starih časov.

Na gosto obraščenih visočinah, s kojih podgorjev je gledalo zidovje Sveti Križ na bolj globoko ležečo gorsko ravan okolice Pueble, so ležale raztreseno razvaline onih čudnih, kamenitih poslopij, katere so postavili pred mnogimi stoletji pradedje teh rodovitih dežel.

Tu se vzdiguje v pragozdu podobni goščavi belo zidovje razrušenih templov, na kojega altarjih so nekdaj rujavi sinovi Srednje Amerike darovali starim bogovom. Sedaj so bivali v v teh ostankih prastare kulture netopirji, sove in druge ponočne živali. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Eno teh starih poslopij je stalo na griču, s kojega vrha so se videli stolpi samostana. Tempel je bil še precej dobro ohranjen, ker ga je drevje varovalo pred viharji, a nikdar ni prišla človeška noga tje, ker so si ljudje pripovedovali grozne pravljice od tega kraja.

K temu so gotovo pripomogli čudoviti okrasi starega zidovja, ki so večinoma predstavljali mrtvaške glave in v tihi noči ob svitu blede lune nudili vprav strašen pogled.

Potem so režale te velikanske kamenite glave v daljavo liki duhovom, tako da se je stresel pred njimi najpogumnejši mož, posebno ker so klici ponočnih ptic še povečali grozotnost tega kraja.

In vendar bi bil slučajni opazovalec videl, da je bil ta razupiti prostor hudobnih duhov sedaj bivališče človeških bitij.

Kajti v bližini na pol razpadlega poslopja sta se pasla dva konja, ki sta bila videti precej neznatna, a sta bila v resnici neverjetno hitrosti in trpežnosti.

Iz strehe poslopja se je vzdigoval lahek dim v sveži jutranji zrak. Izhajal je iz majhnega ognja, ki je gorel v notranjem in razvaline in s svojim plamenom razsvetil obraza dvehmož, ki sta v živahnem pogovora sedela poleg gorečih plamenov.

Pastirska noša ni mogla zakriti, da je bil eden teh mož visoke, impozantne postave. Tudi širokokrajni klobuk ni zakril lepi, a temni obraz, kojega dajmonske oči so zrle v žrjavico.

Bil je Sever, ki je bil nastopil kot kapitan Hovard in je bil razkrinkan na cilju svojih želja.

Drugi mož je bil njegov sluga Joze, ki je po dolgem iskanju tu našel svojega gospoda.

Gospodar in sluga sta se sešla šele pred nekaj urami, v veliko veselje pustolovca, ki je poznal brezobzirno odločnost sluge in je upal, da bo z njegovo pomočjo prišel do novih bogastev.

Ravno je bil povedal Jozeju svoje zadnje doživljaje v Santa Fe, Mehiki in Puebli. Tudi ni zatajil slugi, da so se njegovi nameni le deloma posrečili.

„Vrniva se vendar v Združene države, gospod“, je rekel Joze, ko je Sever končal svojo pripoved, „tam ste bolj varni, kakor tu, kjer vedno ovadba preži na Vas. Tu, v tej obljudeni deželi je zelo težko, se ogniti pozornosti policije, česar se pa ob meji Združenih držav ni bati, in prilike k pustolovskim nakanam je tam dovolj.“

„Prav imaš, Joze“, je odvrnil Sever premišljuje in gledal skozi vhod ternpelna proti samostanu.

„Tu, v bližini Pueble sem bil tudi enkrat nekaj let“, je rekel Joze, ki je sledil pogledu svojega gospoda. „Takrat si nisem imel ničesar očitati, šele ko sem prišel v Lujzijano, zašel sem na krivo pot!“

„Tako, Ti torej poznaš vso okolico?“ je vprašal Sever radovedno. „Potem ti je gotovo tudi samostan dobro znan?“

„V njega cerkvi sem bil večkrat ob priliki neke procesije“, je odvrnil sluga. „Tam je krasno, gospod, kajti samostan je nepopisno bogat in ima vprav kraljeve zaklade. Tako je slavna podoba Matere božje v cerkvi pokrita s plaščem, ki je pošit z najdragocenejšimi biseri. Tudi zlata krona Matere božje je velike vrednosti. Vse svete posode in monštrance so iz samega zlata, s kratka pogled, da človeka bole oči. A vprav neizmerna bogastva so menda v podzemskih prostorih samostana. To so zakladi, katere so prinesle nune tekom stoletij kot svojo doto samostanu!“

Sever je pozorno poslušal to popisovanje.

Oči so se mu svetile, ko je Joze omenil bogastva, a zdržal se je vsake opombe, samo misel mu je šinila skozi glavo: „Kaj, ko bi se mogel polastiti teli zakladov?“

„Čudim se le, da se še nikdar ni poskusilo ukrasti to kraljevo premoženje“, rekel je glasno.

Joze se je kar zganil.

„Ne, gospod, to se ne bo nikdar zgodilo!“ je zaklical. „Ne glede na to, da nihče, celo najsurovejši ropar ne bi iztegnil roke po cerkvenem premoženju, se samostan tako straži, da bi bil vsak poskus brezuspešen. Na visoko zidovje ni mogoče priplezati, ker se nahaja na skoraj navpičnih skalnatih stenah; razun tega je v notranjem samostana cela vrsta čuvajev in popadljivih psov, ki hodijo po noči po dvorišču in vrtovih. Dalje, — a to je — —“

„No, kaj si mislil reči?“ je vprašal Sever radovedno, ko je sluga nakrat umolknil.

„Oh, nič, gospod“, je jecljal sluga. „Saj bi mi vendar ne verjeli!“

„Le povej mi, kar veš“, je silil Sevor, „kajti v samostanu je sedaj moja soproga, zato me vse zanima, kar je v zvezi s starim zidovjem. “

„No, povedal Vam bom, gospod, a zasmehovati me ne smete“, je rekel Joze skrivnostno. „Pripovedujejo, da stražijo duhovi umrlih nun zaklade samostana. Vsak otrok v okolici Pueble ve strašno povest o nekem brezbožnem roparju, ki je v polunočni uri po neznanem potu prišel v podzemsko zakladnico in so ga našli drugo jutro mrtvega z grozno spačenim obrazom. Eni menijo, da je sveti Jago, patron samostana, kaznoval hudodelca; v zakladnici se neki nahaja njegov leseni kip, ki straži zaklade!“

„Ti govoriš kakor stara pestunja, ki pripoveduje otrokom pravljice“, se je rogal Sever. „A stvar me zanima, akoravno malo dvomim nad Tvojimi podatki o velikanski vrednosti zakladov.“

„Zanesite se, gospod, da so vprav neizmerni“, je zagotovil sluga živahno. „Le pomislite, da prepusti vsaka nuna svoje premoženje samostanu in da so dame, ki se nahajajo v SvetemKrižu, iz bogatih plemenitih rodbin Mehike. Samostan je vže stoletja star, torej si lahko mislite, koliko denarja se je vže nabralo tekom časa!“

Sever ni odgovoril, a oči so se mu svetile, ker je mislil na bogastva, ki so bila skrita v podzemskih prostorih samostana.

„Kaj si rekel prej, da je oni — lopov, ki se je vtihotapil v zakladnico in je tam našel svojo smrt, prišel notri po neznanem potu?“ je vprašal nakrat.

„Da, gospod, tako je!“ je odvrnil sluga.

„Ali nisi zvedel, na kak način seje vtihotapil oni človek?“ je vprašal pustolovec navidezno brezbrižno.

„To je ostala skrivnost“, je bil Jozejev odgovor. „Eni so pripovedovali o nekem skrivnem hodniku, ki pelje v zakladnico, a vhoda niso našli, in noben človek si ni mogel tolmačiti, na kak način je prišel ropar notri. Neki stari sorodnik mi je pred davnim časom pripovedoval, da so ob samostanskem zidu kipi, od koder je po stari izročitvi peljal podzemski hodnik v samostan, a jaz ne verujem na to pripoved, ker nisem nikdar videl teh skrivnostnih kipov, akoravno sem bil mnogokrat v obližju samostana.“

Sever je bil malo razočaran, ker je pričakoval drugačnega poročila, a sklenil je, da vsaj poskusi priti v podzemsko prostore.

„Najprvo ostaneva nekaj dni v tem kraju“, je rekel pustolovec svojemu slugi, „kajti tu me ne bodo iskali, ker so ti griči preveč razupiti radi strahov.“

„Ali se ne vrneva raje na mejo?“ je menil Joze, kateri ni bil posebno vesel obljube še delj v tem poslopju ostati.

„Čez nekaj dni se napotiva“, je odvrnil Sever. „Tvoj konj je izmučen in ne vem, če bi njegove moči zadostovale, ako bi naju zasledovali. Vrhu tega policija čez nekaj dni ne bo tako pazljiva, kakor sedaj po katastrofi, kjer bi me najmanjši slučaj lahko ovadil!“

Joze je moral pritrditi, akoravno bi bil rad zapustil to okolico, ker je bil tudi on precej praznoveren.

Brez daljnega nasprotovanja se je podal na trato in razjezdil Severjevega konja, ker mu je le-ta ukazal preskrbeti potrebnega živeža.

Sluga je lahko kupoval v sosednjih vaseh, ne da bi bil vzbudil pozornost in zato je jezdil skozi goščavo, medtem ko je ostal Sever sam zatopljen v svoje misli.

Pustolovec je dolgo razmišljeval čudno povest, katero je zvedel po slugi, končno je tudi on zapustil tempel in počasi korakal po gozdu proti oni strani, kjer je stal samostan.

Kmalu je ležal Sever na griču, s katerega je bil opazoval Juanin vstop v samostan, in je pozorno gledal na temne zide, ki so obdajali poslopja.

Tu pa tam je veter prinesel glasove orgel in petje nun k poslušajočemu, a ta se ni zmenil za to, ker je mislil edino le na zakladnico.

Bistro oko pustolovca je zrlo ob zidovju, ob kojega vznožju je ugledal prav ozko stezico.

Ta pot je bila zelo nevarna in spoznal je, da bi najmanjša neprevidnost pri hoji provzročila padec čez skalovje, na katerem se je vzdigoval zid.

A vendar se je veselil, da je našel to pot, ker se je vže bal, da strme pečine popolnoma zabranijo priti do zidu, na kojem so morali biti po Jozejevi pripovedi skrivnostni kipi.

Akoravno je bilo podjetje, po noči hoditi po tej ozki stezi, predrzno, je bil Sever mož, da izvrši tako predrznost.

Dolgo je še ležal v svojem skrivališču in opazoval golobe, ki so sedeli na slemenih starih poslopij in kojih belo perje se je bliščalo v solnčnem svitu. Drugače pa je bilo videti, kakor da bi bila mogočna stavba popolnoma zapuščena, kajti tudi orgel in petja ni bilo več slišati.

Počasi se je vrnil Sever v svoj zakotek in je čakal na Jozeja, kateri je tudi kmalu prijezdil in prinesel živeža za več dni.

Ko je pa potegnil iz svoje torbe še nekaj steklenic vina in ponudil svojemu ukazovalcu rujno pijačo, je čutil Sever v sebi staro podjetnost.

Ker je opazil, da je Joze s praznovernim strahom gledal otopel, mu je dovolil prenočiti v neki stari gozdni lopi, ki ni daleč od razrušenih poslopij.

Sluga je bil zelo vesel, da ga po njegovem mnenju ne bodo strahovi motili v spanju, in se torej ni obotavljal s preselitvijo, posebno ker je solnce vže zahajalo, da bi se po tolikih nemirnih nočeh, v katerih je s svojim gospodarjem taval okoli, vendar enkrat temeljito naspal.

Sever pa je še dolgo sedel pred vhodom razvaline, da je nad drevjem prisvetila luna.

Potem je vzel v roko debelo palico, še enkrat pogledal konja in potem naglo šel proti robu gozda, v kojega temi je čez nekaj minut izginil.

350. poglavje.
Skrivnostni kipi.

Pustolovec je obrnil svoje korake zopet proti samostanu, a sedaj ni poiskal svojega skrivališča na griču, temveč je lezel v prepad, kateri je ločil grič od samostanskega hriba.

Sever je korakal počasi in previdno ter se je večkrat ustavil in poslušal na vse strani, a slišal ni ničesar, ko klice sove, ki so tiho frčale čez vrhove dreves.

Končno je stal ob vznožju skalovja, na katerem se je vzdigalo samostansko zidovje; videl je široko stezo, ki je peljala gori, a nastopiti je ni smel, ker je polna luna razsvetila pot.

Severju ni torej preostajalo druzega, nego lezti skozi grmovje, kar je tudi storil, akoravno je bilo nevarno, tako da je bil kmalu pri samostanu, kojega senca je popolnoma skrila drznega pustolovca.

Sedaj je prišel najnevarnejši del njegovega podjetja, kajti sedaj je moral Sever po ozki stezi iti, ki je peljala tik skalnatega prepada.

Ko bi tam padel, bi končal svoje življenje v temni globočini, ki je obdajala samostanski hrib, ker je bila visočina prepadov prav znatna.

A up na velikanske zaklade je premagal vse premišljevanje in podati se je hotel na nevarno pot, če bi ga tudi tam pričakovala smrt.

Tako je začel, tipajoč z rokami pred seboj, nevarno podjetje, ki je bilo tem težje, ker je senca zidu zakrila vsako sled steze.

Počasi se je pomikal dalje, korak za korakom preskuševal tla ter z rokami vedno tipal po zidu, kjer je upal najti skrivnostne kipe.

Natanko je slišal stopinje samostanskega čuvaja, ki je hodil po dvorišču gori in doli, vmes je slišal lajanje psov, ki so letali po vrtih in hodnikih, potem zopet so zadonele orglje in daljno petje. A on se ni zmenil za te glasove, temveč nadaljeval svojo nevarno pot, kjer bi bil lahko vsak hip našel naglo smrt.

Vže je bil mimo južnega zidu samostana, a dosedaj so njegove tipajoče roke čutile le mrzel kamen; treba mu je bilo še obhoditi druge strani.

Zopet je šel po ozki poti.

Nakrat se mu je ustavila noga, steze je bilo konec.

Pustolovec se je priklonil doli in čutil, da je bil tu zid ravno tik prepada; morda se je bila odlomila skala, torej je bila pot neprehodna.

Vže se je mislil Sever razočaran vrniti, ko je še enkrat tipaje po tleh čutil, da je bila sicer v stezi votlina, a našel je vendar majhen prostor, kamor je zamogel stopiti.

Pa veselje ni trajalo dolgo, ker je kmalu zapazil, da je bil ta prostor tako ozek, da ni mogel trdno stati, votlina pa precej široka, da ni mogel skočiti čez njo.

V drugič se je mislil obrniti, kar mu pade v glavo, da je imel škatljico žveplenk pri sebi.

Hitro jo je vzel iz žepa, prižgal eno in s klobukom skril luč.

V svojo osupnenost je videl, da je votlina v resnici preširoka. Sicer je šla pot na drugi strani dalje, a videlo se mu je skoraj nemogoče tje priti.

Užgal je drugo žveplenko in razsvetlil zid. Morda bi tam našel oporo za roke.

Pustolovec se ni motil. Skoraj bi bil veselja zavriskal, kajti nad svojimi ramami je ugledal v zidu močno železno spono, zaželjeno oporo za svoje roke.

A še neka druga misel je prišla pustolovcu, ko je to zapazil; kajti sedaj je celo sumil, da je Jozejeva pripoved resnična in je nesrečni iskalec zakladov vporabil isto pot.

Kdo drugi naj bi bil to železno spono pritrdil v zid?

Ljudje iz samostana gotovo ne, ker ti se niso posluževali steze, ki je še bila izza časov, ko se je postavil zid.

Sever je večkrat potresel zarujavelo držalo, da bi se prepričal o njega trpežnosti.

Ker je njegovo preiskovanje izpadlo v zadovoljnost, je spretno skočil na drugo stran, kjer je šla pot dalje ob zidu.

Prišedši na drugo stran, je znova začel svoje preiskovanje, a povsod je našel le goli zid in nikjer najmanjšega sledu iskanih kipov.

Zopet je prišel do konca ene strani in Sever je šel okolo ogla, da bi dalje zasledoval sedaj od lune razsvetljeno pot.

Goljufiva svetloba lune mu je šele pokazala vso nevarnost njegove poti, in videl je takoj, da bi ga lahko uničil en sam napačen korak.

Kajti pod nogami mu je zijal temni prepad, iz kojega globočine so se svetile mogočne skale; ko bi padel tu doli, bi mu bila smrt gotova.

Počasi se je pomikal dalje, ter z največjo pozornostjo pazil na ozko pot, od koje roba so se večkrat odlomili kamni, ki so potem ropotaje pali v globočino.

Večkrat se je bal, da bi ga ta ropot ne ovadil samostanskim čuvajem, a v svojo veliko zadovoljnost ni slišal glasu, ki bi mu bil potrdil ta strah.

Ravno je bil prišel čez zelo nevarno in precej ozko mesto, ko je njegova roka, s katero se je oprijemal zidu, zgrabila v zrak.

Osupnjen je Sever pogledal kvišku, a njegov strah se je spremenil v veselje, ker je zapazil v zidu veliko dolblino.

Natančno je videl v luninem svitu tri na pol razrušene kamenite kipe, kojih medle oči so zrle resno, slovesno, skoraj ostro na nočnega motilca.

Sever je bil zelo utrujen, ker je razburjenost zadnjih ur celo njegove železne živce kar najbolj zdelala, zato je bil vesel, da se je mogel na majhni planoti malo odpočiti.

Medtem ko se je pustolovec oddahnil na kamnu, zrl je venomer na kipe, da bi razrešil skrivnost, ki jih je obdajala.

Sever ni dvomil en trenutek, da je tu skrivnosten vhod v zakladnico, in je bil prepričan, da skrivajo kipi mehanizem, ki bi razkril podzemski predor.

Seveda se je bal, da bi našel na tem groznem potu mnogo ovir, a najprvo mu je bilo le na tem, spoznati tajnost kipov, ker bi se danes itak ne smel drzniti na pot, ker mu je primanjkovalo vsake pomoči, kakor svetilke, vrvi in pred vsem njegovega sluge Jozeja.

Kratek odmor ga je okrepčal, zato je skočil kvišku in jel preiskovati razrušene kipe, katerih skoraj ni bilo spoznati.

Vsi trije kipi so menda predstavljali svetnike ali apostole, ki so sedeli na eni vrsti stolov in so imeli sklenjene roke proti nebu obrnjene.

Pustolovec je začel premikati prvi kip.

Pretipal je vsega in s pritiskanjem poskušal najti kak mehanizem; a ves trud je bil zastonj, brez najmanjšega uspeha.

Pustolovec je poskusil isto pri drugem kipu, a tudi tu brezuspešno, ker je popolnoma nepremično stal na svojem prostoru.

Pri tretjem kipu je dosegel isti konec, ker tudi tu ni bilo najti skritega mehanizma, tako da se je konečno naveličal dalje poskušati.

Sever je sedaj mislil, da so morda še drugi kipi ob samostanskem zidu, zato je znova zasledoval ozko pot in je obhodil tudi zadnjo stran zidovja, a tudi tam ni našel niti sence drugih kipov.

Vže se je mislil vrniti domu, a nekaj nejasnega ga je vleklo nazaj k najdenimi kipi, ki so, razsvetljeni od blede lune, iz svojih razrušenih obrazov strahovito strmeli vanj.

Še enkrat je poskušal pustolovec vse mogoče, a njegov trud je ostal brez uspeha.

Jezen nad tem izidom se je pustolovec obrnil, da bi se napotil domu.

Nakrat se je spodtaknil in bi bil padel, ko bi se ne bil še o pravem času oprijel roke enega kipa.

Nehote je držal kameniti ud, kakor da bi objel roko živega bitja.

A kako se je zganil, ko jo sedaj natanko čutil, da se je kamenita roka v resnici premikala.

Prestrašen je zrl v kip, in osupnjeno odskočil, kajti tudi na desni strani sedeča postava je bila vsa drugačna videti, ko poprej.

Desna, k molitvi vzdignjena roka je padla doli in je skoraj vodoravno kazala na neko mesto dolbline.

Pustolovec ni poznal strahu, zato se je kmalo zavedel in bil silno vesel, da njegov trud ni bil brezuspešen.

Sedaj tudi ni več dvomil, da je v resnici stal pred vhodom v skrivni hodnik, akoravno ga do sedaj še ni bilo videti.

Sever se je sedaj približal na levi strani stoječemu kipu, kojega roko je bil prej zgrabil.

Zavrtel ga je in videl, da sta se roki desnega kipa takoj zopet sklenili kakor za molitev.

Mehanizem je bil precej dobro ohranjen, a pustolovec naj je vrtel, kolikor je hotel, hodnik se ni pokazal in samo roke obeh kipov so se pri vrtenju premaknile.

Zaman je tresel pustolovec kamenite ude, in vže mu je upadel pogum, ko mu je prišla nova misel.

Videl je, da je desni kip z roko kazal na eno točko skalnate steno.

Ali se je morda tam odprl hodnik?

Pustolovec je vzel svojo palico in jo držal ob iztegnjeni kamniti roki, tako da se je konec dotaknil skale.

Tam je z vso močjo pritisnil ob kamen in v svoje veliko veselje kmalu opazil, da se je ta počasi umaknil v skalo.

Pustolovec je s pomočjo svojo palice kamen vedno bolj globoko potisnil v skalnato steno, toliko časa, da se ni več premaknil.

Razočaran je gledal v tako nastano luknjo, katero je kamen od znotraj zaprl, vrhu tega je bila votlina tako majhna, da bi ne bil mogel zlesti skozi.

Nejevoljno se je zopet obrnil proti kipom.

Vzlic svoji zavednosti se mu je izvil krik naj večjega osupnenja, kajti srednji kip se je bil odmaknil v stran in na njegovem mestu je zijala velika odprtina, katero je pustolovec takoj spoznal kot vhod podzemskega hodnika.

Z nekaterimi koraki je stal pred njim in je gledal v globočino ter pozorno prisluškoval.

Ni bilo čuda, da je v svoji razburjeni domišljiji slišal vsakojake čudne glasove.

Enkrat se mu je celo zdelo, da sliši korake, ki so se počasi in slovesno približevali odprtini.

Groza je stresla predrzneža, tako da je kipe pomaknil na svoje mesto in pri tem opazil, da je tudi vtisnjeni kamen zavzel svoj prvotni prostor.

Pustolovec je pomaknil tudi ude ostalih kipov v svojo staro lego, potem pa se je vsedel na neko skalo, da bi razmišljeval podjetje, kako priti v ta čudni hodnik.

Najvažnejši del njegove naloge, podzemski hodnik najti, je bil sedaj srečno izgotovljen; ostalo mu je pa še težavno, da, predrzno delo, vsiliti se v te temne prostore in tam poiskati zakladnico samostana.

Sever ni dvomil, da ga bo Joze spremil, ker je poznal lakomnost njegovega sluge. Vsekakor je bil ta silno praznoveren, a pustolovec je mislil, da bodo čarobni zakladi, katere si bo lahko prisvojil v podzemskih prostorih, premagali njegov strah.

Tu je bilo treba raznih priprav za to nevarno podjetje. Svetilke, vrvi, da, celo živež bo treba vzeti s seboj, ker je bilo mogoče, da bi morala več dni ostati v teh groznih predorih.

Mod tem razmišljevanjem se je pustolovec spomnil Jozejeve pripovedi in žalostne smrti nesrečnega tatu, ki je v resnici prišel v zakladnico.

Pustolovec ni veroval v maščevalne duhove; pač pa je menil, da se je bil revež zadušil v slabem zraku.

Potem se ga je polastila druga misel, ki je dosti bolj težila njegovo dušo.

Ali so se takrat zakladi pustili v onem čudnem hramu, ali so jih spravili v kako drugo skrivališče, ker niso bili na starem mestu več varni? — Potem seve je bil ves njegov trud zastonj.

A pustolovec je zaupal svoji sreči, ki mu je vže prej pridobila toliko zakladov.

Seveda mu v zadnjem času ni bila več tako mila, ker so hudodelcu večinoma vse nakane izpodletele.

Morda se mu to pot posreči v obilici odpeljati blestečega mamona.

Da je bil ta rop velik greh, ker je bilo premoženje samostana cerkveno, za to se je Sever malo brigal, ker je bilo njegovo čuvstvo vzlic zunanje izobrazbe zelo surovo. — —

Mesec se je nagnil proti zatonu, tako da je bilo za Severja čas nastopiti nevarno pot domu.

Vrniti se je moral po isti poti nazaj, ker je na drugi strani steza nehala v strmi pečini, čez katero ni držala nobena pot. —

Počasi je korakal pustolovec po nevarnih mestih, plezal čez jamo s pomočjo železne spone in dospel zopet na široko samostansko pot, ko jo vže jutranja sapa vela skozi drevje, in je bledi svit na obzorju oznanil približevanje novega dne.

Hitro je smuknil skozi grmovje ob robu poti, hitel po temnem prepadu dalje in konečno splezal na svoj opazovalni grič, raz kojega vrha je zamogel pregledati ravno zapuščena tla.

Kdo bi bil slutil, da je oni mož tam zgoraj ravnokar našel ključ k zagonetni skrivnosti, ki naj bi njega, drznega pustolovca, hipoma spremenila v milijonarja?

351. poglavje.
Sluga

Sever je ostal na griču, kjer ga je gosto grmovje popolnoma skrilo pred očmi opazovalca, ker je tam hotel počakati vzhajanje solnca.

Pustolovec je bil jako radoveden, po dnevi videti stezo, na kateri je po noči hodil, ker je hotel najti mesto, na katerem stoje kipi. Morda je kaka bolj primerna pot, ki pelje čez skale tje gori; potem bi ne bilo več nevarne smelosti, hoditi po ozki stezi.

A nada se mu ni izpolnila, kajti zoreči dan je pač razsvetlil zidove samostana in strme pečine pod njim, a dolbline, v kateri so stali kipi, ni mogel videti, ker je bila dotična stena v poševni legi proti njemu in je torej popolnoma skrila dolbline.

Sever je občudoval prekanjenost starih zidarskih mojstrov, ki so tako izborno odtegnili kipe vsakemu očesu, kajti temu zidu nasproti je ležala ravnina, s koje se tudi niso mogle videti dolbline, ker so jih zobčaste skale popolnoma skrile.

Pustolovec ni imel vzroka še delj časa ostati na svojem opazovalnem prostoru, zato se je naglo vrnil v razrušeni tempel, kjer je Joze vže začudeno pričakoval svojega gospodarja. –

„Jezdi takoj tje, kjer si kupil živež", je velel pustolovec, ko je prišel do svojega sluge, „kupi dve svetilki, vrvi in nekaj orodij, s katerim je mogoče odpreti dobro zavarovane skrinje in posode. Tu imaš potrebni denar; če Ti kaj ostane, lahko kupiš še nekaj živeža!"

Joze se je seveda čudil nad temi ukazi, a vprašati se ni upal, ker je bil vajen svojemu gospodarju slepo ubogati.

Vzel je torej denar in čez malo minut odjezdil, da bi izvršil gospodarjeve ukaze.

Sever se je podal k počitku, ker zadnjo noč ni bil zatisnil očesa.

Kmalu je trdno spal in se ni prej zbudil, da je peketanje konjskih kopit naznanilo Jozejevo vrnitev.

Pustolovec je takoj vstal, da bi ogledal stvari, katere je bil prinesel sluga s seboj.

Ta je bil vse preskrbel v njegovo zadovoljnost, tako da se je lahko brez skrbij lotil nevarnega podjetja.

„Sedaj si pa gotovo radoveden, čemu bom rabil te stvari?" je vprašal Sever, ko je vse temeljito pregledal.

Sluga je nemo prikimal, a njegov pogled je izdal veliko radovednost.

»Včeraj si mi povedal, da pelje v samostan neki skrivni hodnik«, je nadaljeval pustolovec mirno. »Ta hodnik se konča v zakladnici."

»Da, a to se samo pripoveduje, gospod", je zaklical Joze, »kdo ve, če se hodnik v resnici nahaja; saj se še kipov ni nikdar ugledalo, pri katerih se prične podzemski predor!"

„Kipe in hodnike sem našel danes po noči,« je odvrnil pustolovec.

„Kaj, – je li mogoče?" je zavpil Joze.

»Poslušaj, kaj Ti imam povedati«, je nadaljeval Sever.

Pomigal je Jozeju, naj se vsede in osupnjenemu slugi razodel svoje doživljaje pri nevarnem nočnem potovanju.

Pri tej priliki je večkrat opazil, da je Jozeja groza stresla, a za to se ni zmenil, temveč pazno poslušajočemu opisal vse svoje najdbe.

„Kaj mislite sedaj začeti, gospod?" je vprašal sluga, ko je Sever umolknil.

»Kaj storim? – No, meni preostaja sedaj le eno: s teboj pregledam predor in iztrgam podzemeljskim shrambam njihove zaklade!"

„Naj-li grem tudi jaz notri?!“ zakliče Joze ves iz sebe. »Ne, gospod! Vse storim, kar mi ukažete, a v te grozne shrambe, kjer se nahajajo samo krste in okostja, ne grem! Nazadnje naj pa še roko stegnem po samostanskem blagu, – ne, tega ne storim; – rajši se pustim ubiti!"

„Ali si ob pamet?" vzplamti Sever nejevoljno. „Pomisli vendar na velikanske zaklade, ki bi nama pripadli. Lahko najdeva tam spodaj več sto milijonov, in sedaj se hočeš radi tvojih babjeverskih pomislekov umakniti?"

»Jaz tega vendar ne storim!" zagotavljal je Joze se zgražajoč. »Svojo bojazen radi strahovitih shramb bi morda še udušil, saj bi ne bil sam, ali dotakniti se zakladov, ki so lastnina samostana, tega bi ne mogel, ker to je velikanski, to je strašen greh!"

»Neumnosti!” jezil se je Sever. „Saj vendar nisi sicer mož, ki se zboji kakega strahovitega dejanja, to si mi vže dostikrat dokazal.”

„To je vendar čisto nekaj druzega", odgovoril je Joze se tresoč, „ali dotakniti se zakladov, ki so lastnina kakega samostana, ne, ne; rajši pa trpim lakoto, kakor da izvršim tako strahovito zlodejstvo!”

»Prizanesi mi s svojim stokanjem!" zaklical je Sever jezno. »Ali greš z menoj, ali ne?!«

„Zahtevajte od mene, kar hočete, gospod", prosil je Joze. »Pomislite vendar na onega nesrečnega moža, katerega so izročili nunski duhovi ali pa sveti Jogo sam večnemu pogubljenju, pomislite tudi – – –"

„Molči s svojimi neumnostmi!" zaklical je pustolovec jezno. „Če me nočeš spremiti, pojdem pa sam; Ti se pa radi mene poberi k vragu; jaz ne potrebujem več Tvojega dela!"

Sever je pričakoval, da ga bo sedaj Joze prosil odpuščanja ter izjavil, da je pripravljen, ga spremiti na težavnem potu. Proti vsemu pričakovanju pa je Joze molčal in ne da bi se bil obrnil, šel k svojemu konju, katerega je začel mirno sedlati.

Sever je bil kar iz sebe togote radi te nepokorščine, kakor je imenoval ta upor svojega služabnika. A vendar ni verjel, da ga ta v resnici zapusti, ker bi Joze sam kmalu pal v ubožno življenje navadnega cestnega roparja.

Zdaj je prišel Joze s svojim konjem k gospodu.

Njegov obraz kazal je trden sklep, ki je pustolovcu izdajal, da ga njegov služabnik nikdar ne spremi v podzemeljski predor.

A ker ni lahko pogrešal svojega služabnika, potolažil je svojo jezo ter se navidezno mirno obrnil k Jozeju.

»Ti lahko tukaj počakaš; da se vrnem od svojega pota!" rekel je svojemu služabniku. »Morda izostanem nekaj dni, ker ne morem vedeti, kake zapreke mi pridejo na pot, vendar upam, da najdem skrivnostne shrambe!"

„Rad ostanem pri Vas, gospod", odgovoril je Joze, „toda opustiti morate to grešno podjetje; če je kaj druzega takšnega izvršiti, sem rad pri tem, a tak grozovit greh, – ne – –“

„V peklo s teboj, ti strahopetnik“, vpil je Sever, prevzet nagle jeze.

Vzdignil je bič, katerega je imel slučajno v svoji desnici, in udaril svojega služabnika po obrazu tako, da se je takoj pokazala krvava lisa.

A pustolovec se je skoro prestrašil, ko je zapazil Jozejev grozovito preteči pogled.

Bil je pogled smrtnega sovraštva in grozne maščevalnosti, ki je plamtel iz teh oči.

Nehote prijel je Sever po samokresu, a Joze je molčal. Mirno je zajahal svojega konja in ga naglo pognal proti gozdu.

„Ostanite zdravi, gospod!“ zaklical je čez ramo nazaj.

Potem je odjezdil v goščavo in kmalu izginil pustolovcu izpred oči.

Sever je storil veliko neprevidnost, ko je udaril svojega služabnika, kajti Joze je imel indijansko kri v svojih žilah, kri onega plemena, ki prenese vsako psovko in najslabejše ravnanje pri najslabši hrani, a udarca nikdar ne.

Sever je imel sedaj v Jozeju svojega najhujšega sovražnika, kateri je noč in dan mislil na to, kako bi storjeno mu sramoto maščeval z grozovito smrtjo svojega mučitelja.

Počasi je jahal Joze na svojem utrujenem konju skozi goščavo, dokler ni dospel do griča.

Tam se je vstavil ter obrnil svoje od togote in sovraštva grozno pretvorjeno lice proti višavi, kjer se je nahajal njegov bivši gospodar.

»To mi bodeš plačal!“ zaklical je s pretečim glasom. „Vse sem prenesel, da, celo najhujšo revščino, večkrat sem ti rešil življenje, in v zahvalo za vse to je udarec z bičem. To je sramota, katera se samo s krvjo opere. Odslej bodem sledil samo tvojemu sledu, dokler ne pride ura, ko padeš v moje roke, potem bodeš pretrpel najgrozovitejše muke, v zadoščenje mojemu sovraštvu!“

Zopet je pognal Joze svojega konja, dokler ni izginil v ozkem jarku, ki se je raztezal od roba visočine blizu do mesta Pueble.

Sever je bil ostal sam.

Bil je preveč raztogoten radi Jozejevega bega, kakor da bi bil še enkrat poskusil, poklicati ga nazaj.

Ni se bal, da bi ga Joze ovadil oblastvom, ker bi ta izdajalca takoj tudi spoznala za zločinca. Mislil je pa, da se Joze kmalu prostovoljno in skesano povrne, kajti ni slutil, da indijanska maščevalnost ne pozna nobene sprave.

Za vse slučaje peljal je svojega konja na zelo skrit kraj, da bi se ga ne moglo najti.

Potem je uredil vse priprave za svoje nočno podjetje, ker je bil slej ko prej trdno odločen, udreti skozi predor v podzemeljske samostanske shrambe.

Bil je trdno prepričan, da dobi Jozeja, ko se vrne s tega pota. Zato je pustil nekaj hrane v templu, medtem ko je ostanek spravil v lahko vrečo. V to vrečo položil je tudi dolgo vrv, orodje in več sveč, katere je Joze preskrbel; vrečo si je privezal na hrbet in tako imel proste roke.

Pustolovec je sklenil, da, če dospe v zakladnico, znese bogastva od tamkaj na uhod predora in ga od tod s pomočjo vrvi spusti v globok prepad. Tamkaj ga je hotel zakopati in ob pripravni priliki poiskati.

Medtem napočil je večer.

Predrzni pustolovec je z vsemi pripomočki, kar jih je hotel seboj vzeti na svoje podzemsko potovanje, šel na opazovalni grič, s katerega je lahko neopaženo pregledal samostan.

Nebo se je pooblačilo. Na obzorju zbirali so se črni oblaki, ki so bili najpoprej popolnoma nepremični, a pretili za noč z grozno nevihto.

To predstoječe bobnenje nevihte je bilo pustolovcu ravno prav, ker je že sedaj pri začetku temote lahko šel na nevarno stezo. –

Ko se je potem vihar začel, bil je že davno v onem tajnem predoru, kjer je potem lahko nemoteno s svojim orodjem odstranil kaka napotja, saj se stražniki pri nevihti gotovo podajo na kakšen kraj, kjer bodo pred viharjem na varnem.

Mrak se je kmalu pričel.

Kakor po vseh tropičnih krajih, mu je kmalu sledila noč, ki je celo zavila okolico samostana v skoro nepredirno temoto.

Sever je vzel vrečo na svoj hrbet in se z nekaterimi prijemi prepričal, da je svetilnica, od katere je bila odvisna njegova varnost, trdno pripeta na njegovem pasu.

Sedaj je lahko brez vse skrbi krenil na široko samostansko stezo.

Stopil je tiho po robu navzdol, da bi kakor včeraj zvečer prekoračil prepad na vznožju samostanskega hriba.

Po široki stezi je dospel v nekaterih minutah do starega zidovja.

Takoj je odločno stopil na ozko stezo, ki je vodila na robu prepada.

Srečno je prekoračil vsa nevarna mesta, tudi zevajočo luknjo, kjer je bila pripeta železna rožica, dokler ni po velikih težavah in nevarnostih dospel do onih kotov, kjer so stali kipi. –

Prišedši semkaj, ni Sever zamudil trenotka časa, nego takoj zavil roko onega teh kipov.

Potom je porinil skalnati kos v zid in šel proti zevajoči odprtini, katera se je prikazala po odmaknenju srednje sohe.

Pazljivo je poslušal v grozni predor, da bi slišal, če bodo tudi danes doneli oni strahotni klici in koraki na njegovo uho. –

Dozdevalo se mu je, da sliši tudi sedaj te čudne glasove, ki so nejasno doneli iz silne daljave.

Ali pustolovec je bil odločen, da se ne da preplašiti.

Prižgal je svojo svetilko, prijel samokres, katerega je imel spravljenega v svojem prsnem žepu, ter šel brez obotavljanja na svoje nevarno podjetje.

352. poglavje.
V podzemeljskem predoru.

Najprvo je vzel pustolovec svečo, ki jo je imel shranjeno v žepu, jo prižgal in pritrdil na svetilnici.

S to pazljivostjo se je hotel obvarovati škodljivega, skoro gotovo okuženega zraka. Če je sveča ugasnila, bilo je to znamenje, da zrak v predoru ni več rabljiv za sopenje; in lahko se je še pravočasno umaknil, ker so strupeni plini naj poprej ugasnili nižje ko usta visečo svečo.

Svetilka je bila jamska luč, katera je tudi v slabem zraku naprej gorela, ker je bila hermetično zaprta; z njeno pomočjo se je potem še vedno lahko povrnil.

Predno pa je šel pustolovec v predor, prepričal se je, če se soha tudi od znotraj lahko odmakne, ker bi se sicer moral bati, da bi ne bil živ pokopan.

Stiha odmaknila se je tudi od znotraj prav lahko, tako da je Sever brez obotavljanja zaprl za seboj odprtino, posebno ker se mu tudi zrak v predoru ni zdel pokvarjen.

Tako je potem srčno nastopil nevarno pot v temino.

Vedno je pazljivo svetil po tleh in po stenah predora.

Ta je bil ravno tako visok, da je šel Sever lahko po konci naprej; bil je sezidan in tudi tla predora so bila iz kamenitih plošč, katere so bile naravnost na skalnata tla položene, ker se ni čulo nikakega odmeva še bolj globoko ležečih predorov.

Počasi, oziraje se pri vsaki stopinji, šel je Sever dalje v temino.

Luč njegove svetilke sezala in kazala je samo malo korakov daleč.

Tudi je pazljivo poslušal na one čudne glasove, katere je slišal že tedaj, ko je našel ta predor.

Ti glasovi so doneli vedno bližje in razločneje, zdaj ko hripavi klici, potem zopet kakor stopinje, ki so se počasi in trudno kmalu bližale drznežu, kmalu se od njega zopet oddaljevale.

Vsakega drugega moža bi bila pri teh čudnih glasovih obšla zona, in strahoma bi bil zapustil ta strašni predor.

Ne tako Sever, ki je le redkokdaj občutil kako bojazen, čeprav je tudi njega pri teh groznih glasovih spreletaval mraz.

Nehote je obstal, ker se mu je dozdevalo, da sliši te korake v svoji bližini.

A vkljub najpozornejšemu gledanju ni zamogel opaziti prouzročitelja teh glasov.

Prišel je na zadnje na slutnjo, da prihajajo ti glasovi od stražnikov samostana.

Sever je menil, da je morda pod samostanskim dvoriščem.

Zopet je šel počasi nekaj korakov naprej.

Tu pade luč njegove svetilke na steno, ki je bila le nekaj korakov oddaljena od njega.

Predor je bil pri kraji!

Mrzel pot pokrival je čelo drznega pustolovca.

Mislil je, da so tu zazidali predor; seveda je imel pri sebi orodje, da bi zidovje razkopal, a pri tem je lahko poteklo več dni, ker je bil zid očividno zelo trden.

Poparjen obstal je pri nepričakovani zapreki, ko se hipoma domisli, da je morda tudi tukaj kak skrit mehanizem.

Tipal je po zidu, a našel ni ničesar.

Po nekaterih brezvspešnih poskusih vzel je svetilko ter svetil povsodi po steni; a nikjer ni našel nobenega gumba ali kakega drugega skrivnostnega zapaha.

Samo v obeh gornjih kotih zidu zapazil je dve črki, „S.“ v levem, in „K.“ v desnem kotu.

Nehote je prijel eno venkaj stoječih črk z roko, pri čemer je na svoje veselje opazil, da se je dala premikati na stran.

Sever je porinil črko. Bila je „S.“, ki je bila na desni strani zidu, do srede, tam se ni dala več premakniti.

Zdaj je prijel še črko „K.“, ki se je tudi premikala, a v nasprotno stran, tako da je v kratkem stala zraven črke „S."

»Sveti Križ!" (ime samostana), zaklical je Sever nehote tako glasno, da se je prestrašil lastnega glasu, ki je čudno odmeval po predoru.

Ob enem je pa zadonelo glasno pokanje. Kameniti zid se je kakor pomikan od nevidnih rok, na sredi predelil, tako da je pustolovec lahko šel skozi odprtino.

Previdno je posvetil najprej s svojo svetilko predse.

Ta previdnost je bila zelo opravičena, ker so se tikoma pred temi čudnimi vratmi nahajale stopnice, ki so peljale navzdol.

Predno je šel klativitez po njih v globočino, prepričal se je poprej, če se dajo ta vrata odpreti tudi od znotraj.

V njegovo zadovoljstvo je bilo tako, ker se je natanko videlo na zidu zapiralo, s čigar pomočjo se je tudi od znotraj odstranila ta zapreka.

Stopil je z nogo na zgornjo stopnico. Takoj pa se je zopet umaknil, kajti oni čudni klici, katere je preje le nerazločno slišal, udarili so sedaj s prestrašljivo natančnostjo na njegova ušesa. –

Obenem je začul šum, kakor da bi se lahka telesa drgnila ob stene predora.

Vmes je donelo kakor tiho žvižganje, a v tako strašno pošastnih glasovih, da je Severja kljub njegovi drznosti stresala zona.

„Ah, kaj, doli moram!" mrmral je končno nejevoljno. »Pred človeškimi bitji me varuje moj samokres, če pa prebivajo tu doli res bitja, brez mesa in krvi, mi pa ti duhovi itak ničesar ne morejo!"

Počasi je stopal po stopnjicah doli, dokler ni dospel do druzega predora.

Tam privihral mu je naproti močan veter, ki je takoj ugasnil njegovo svečo, a hladno opihaval njegovo vroče čelo.

„V predoru morajo biti zračne luknje“, mislil si je Sever, ki se ni več bal pokvarjenega zraka.

Zdaj se je tudi spomnil, da je videl za samostanskim zidovjem staro, skoro do cela podrto poslopje, ki je bilo navidezno popolna razvalina.

Na vsak način je bil sedaj pod njenimi kletmi, od tam so gotovo vodile luknje za zrak doli v predor.

To domnevanje se je kmalu potrdilo, ker je ravnokar začul zopet one čudne glasove.

Ostal je in prisluškoval.

Zdaj je prišlo nekaj pošastnega, senci podobnega po predoru.

Temne spake priplavale so tikoma mimo njegove glave.

Obenem zaslišal je ono tajinstveno žvižganje v neposredni bližini.

„Netopirji“, rekel je Sever zaničljivo, medtem ko je udaril s svojo palico po usiljivih živalih, ki so instinktivno frfotale krog svetilke.

Zdaj je tudi videl pustolovec precej obsežne luknje, ki so nad njegovo glavo vodile navzgor.

Tam so našli netopirji svojo pot k razvalini, v kateri so dobili zvečer svojo hrano, medtem ko so sicer prebivali v teh pustih predorih.

Tako je našel večji del nočnega straha povoljno razrešitev.

Samo hripavega vpitja si Sever do sedaj ni zamogel raztolmačiti; a to vpitje je že dalje časa prenehalo, tako da je pustolovec komaj še mislil nanj.

Kar mu zastavi pot kup razvaline.

Videti je bilo, kakor da se je tu udrl kos stropa, ker je Sever, ko je vzdignil svojo svetilko, lahko natančno razločil nad seboj prostor s slikanimi oboki.

Sedaj je bil prepričan, da se je nahajal pod razvalinami starega samostana, a bati se je moral, da bi kak čuvaj, ki bi se tamkaj nahajal, opazil slabi svit, katerega je dajala svetilka v prazni prostor nad njim.

„Nepotrebna skrb", mislil si je Sever, »k večjemu si bodo mislili, da tukaj straši, če bi že res zapazili svitlobo moje svetilke; ničesar se mi ni treba bati!"

Previdno je splezal čez razvaline, da bi na oni strani nadaljeval svojo pot, ko se oni hripavi klic, katerega je že preje slišal, oglasi tako tikoma v njegovi bližini, da je Sever ves prestrašen odletel.

Osupnjen je zrl proti onemu kraju, kjer je zaslišal grozne glasove. A zdaj prešinil ga je nov strah, ker tam iz temote – svetilo se mu je nasproti dvoje velikih, žarečih oči.

Za trenotek je čutil ta predrzni mož, kako so se mu lasje groze ježili, a njegov strah ni dolgo trajal.

S pripravljenim samokresom v desnici bližal se je groznim očem, ki so bile videti kakor vrteča se goreča kolesa.

Zopet je zadonel oni grozoviti klic.

Že je Sever vzdignil samokres, kar zasumi kakor od velikanskih perutnic in s tleskajočim frfotanjem je smuknila velikanska sova mirno njega.

Nočna ptica je izginila v odprtini, katera je nastala vsled razpada podzemskega hodnika; ona je bila, ki je tako grozovito upila, in koje velike, žareče oči so tako prestrašile predrznega usiljenca.

Sever se je sedaj smijal radi svojega strahu, akoravno je čutil, da bi vsakdo na njegovem mestu občutil isto grozo.

Potom je nadaljeval svojo pot, ki ga je vedno globokeje peljala v te skrivnostne prostore.

Če je bil hodnik do sedaj precej ozek, razširjal se je odslej pri vsakem koraku, dokler ni končal v podolgastem prostoru, očividno ni imel izhoda.

Tu se je nahajala cela vrsta iz kamna sekanih kipov, ki so bili še precej dobro ohranjeni in so predstavljali visoke duhovne dostojanstvenike.

Sicer je le malo ogledoval te kipe, ker je le mislil na svojo nadaljno pot.

Hitro je dospel do konca hodnika in kmalu našel izhod, ki je bil na pol skrit za kipom.

Sever je hitro šel skozi to odprtino, ki je peljala najpoprej zopet v ozek hodnik.

Kmalu se je ta zopet razširil v široko razprt prostor, iz katerega je puhtel v resnici mameč duh trohlobe.

Sever je visoko vzdignil svojo svetilko, ter z grozo opazil, da se nahaja v stari, sedaj ne več rabljeni grobnici samostana.

Povsodi so bile nakopičene krste. Napisi na njih so svedočili, da so tihi spalci že po več sto let ležali v tej grobnici.

Večinoma so bile krste iz kovine, a tudi lesene krste so se nahajale tukaj, ki so – na pol segnite in razpadle kazale svojo grozovito vsebino.

Tu in tam režala se mu je bleda črepinja iz strohnjenih mrtvaških rjuh ali pa mu je preteče molela nasproti kaka brezmesna roka. Včasih ležala mu je celo kaka krsta čez pot, tako da se je okostje, katero je bilo preje v krsti, padši na tla raztreslo in mu je celi kup človeških kosti zapiral pot.

Strahoto tega strašnega bivališča je povekšalo še to, da se je čulo, kakor da bi duhovi igrali na orglje v cerkvi.

Tam so imele sedaj nune svojo večerno molitev; a njih pobožni glasovi niso zamogli odvrniti brezbožneža od nameravanega početja.

Neustrašeno je stopal čez razpadle krste in človeške črepinje, dokler ni dospel do konca grobnice.

A tukaj je našel le trdno zidovje, in je takoj spoznal, da v tem silnem zidu ni nikakih skritih vrat.

Zato se je Sever vrnil tja, kjer je že v prvič zapazil nekaj ozkih hodnikov, ki so na desno in levo vodili mimo krst v temino.

A tudi ti hodniki končali so pri masivnem zidu, tako da se je konečno moral pobit vrniti k uhodu v grobnico.

Tam je sedel na neko krsto iz kovine, da bi se malo odpočil.

Razni dogodki na strašnem potovanji so njegove čute tako razburili, da se je čutil do smrti utrujenega. Uvideval je, da bode moral več dni ostati v teh podzemeljskih prostorih, kajti bil je trdno odločen, da se prej ne umakne, dokler ne najde vhoda v zakladnico.

Tako je torej bil pripravljen, preiskati vsak kotiček obširne grobnice, dokler ne bi krasen vspeh poplačal njegovega težkega početja.

Orglje so obmolknile. Nastala je smrtna tišina.

Sever je vstal s svojega sedeža, ter se obrnil proti zidu na levi strani.

Počasi korakajoč je s svojo svetilko osvetljeval ves zid.

K njegovi desnici je ležal cel kup lesenih krst. Od tam je klativitez začul neko sumljivo pokanje in praskanje.

Nakrat se je Sever prestrašeno zganil.

Praskanje se je pomnožilo, in gorenja krsta jela se je gibati, kakor da je premika nevidna roka.

Potem je padla z glasnim ropotom doli s kupa, se razletela in razmetala grozno vsebino pred Severjeve noge.

Ta je nehote vsled groznega mrtvaškega vzduha planil nazaj.

„No, kaj takega se gotovo večkrat pripeti pri teh strohnelih krstah!“ mislil si je pustolovec, ki je takoj zopet našel svojo hladnokrvnost.

A vendar se je zopet prestrašil, ko je zapazil tikoma pred svojimi nogami mrtvaško glavo, ki se je iz krste pritrkljala do tja in se mu režala iz svojih velikih praznih očesnih votlin.

Sever je mrtvaško glavo brcnil na stran, tako da je črepinja ropotaje izginila v temini.

Potem je stopil čez okostje, ki mu je skoro pot založilo.

„Človek bi skoro postal babjeveren, če bi se pri takih dogodkih spomnil na določbe usode", mislil si je Sever. „Črepinja se mi je režala, kakor da mi je hotela z brezzobimi ustmi zaklicati poziv, naj ji sledim v temno kraljestvo smrti, če vzamem še zraven bedasto prorokovanje stare, blazne zamorke, je najlepša povest o strahovih gotova!‘‘

Z zaničljivim nasmehom obrnil se je zopet k zidu, katerega je luč svetilke le slabo razsvitljevala.

Dolgo časa ni našel nobenega znaka, ki bi vzbujal njegovo pozornost, tako da je bil od minute do minute bolj nepotrpežljiv.

Končno zagleda blizu stropa majhen kamenit kip, ki je takoj vzbudil njegovo zanimanje.

Mala podoba predstavljala je meniha, ki je z iztegnjeno roko kazal na neko mesto grobišča.

Sever se je takoj spomnil na premakljivo roko kipa pri vhodu, zato je sledil iztegnjeni roki meniha in zagledal kmalu drug kip, kojega roka je tudi kazala proti gotovemu kraju.

Kraj, kamor je kazal skrivnostni menih, se je lahko našel, ali tam ni bilo nobene sohe, nego dobro izklesan kamen, ki je predstavljal duhovnika.

Na strani duhovnika izklesana je bila v ploščo tudi kamenita knjiga, na kateri so bile urezane nerazločljive črke. Sever je poskušal najti na figuri kak mehanizem, a kljub vsemu trudu ni zamogel najti ni kakega skrivnega peresa ali kako drugo skrivno napravo.

Konečno obrnil se je h kameniti knjigi.

A komaj jo je prijel, ko ga je prepričalo tresoče gibanje kamna, da je bil tu skrit željno iskani mehanizem.

Kmalu našel je smer, kamor se je pustila premikati kamenita knjiga, porinil jo je tja, ter z veliko napetostjo posvetil na kraj, kjer je bila preje knjiga.

Tu je zagledal malo votlino, v kateri je kazala mala pšica na drugi kraj zidu.

Hitro je s palico dognal, kamor je kazala pšica, ker je mislil, da najde tamo iskano zakladnico.

A veselil se je prezgodaj.

Na dotičnem mestu je namreč našel zopet le kamenito podobo. Na okrog je bilo še dosti takih podob, tako da je že dvomil, če je tod vhod do zakladnice, posebno ker kljub vsemu trudu ni našel nobenega kamna, ki bi se premikal.

Zlovoljen se je vrnil k podobi s knjigo, ter še enkrat posvetil v votlino, kjer je bila pripeta mala pšica.

Ni mu bilo mogoče najti kaj drugega; mala pšica kazala je le vedno na ravno zapuščeno kamenito sliko.

Zato se je podal še enkrat tja.

Zdaj je zapazil, da je kazala pšica na glavo figure.

Tam se je nahajal nekak žarni venec, in pri natančnem ogledovanju zapazil je črki S in K, ki sta že v začetku podzemeljskega hodnika igrali tako čudno ulogo.

Posrečilo se mu je, da je premaknil črki.

Obenem je zapazil, da sta se bili šele prikazali, ko je bil odrinil kamenito knjigo.

Medtem ko je še občudoval previdnost starih zidarskih mojstrov, čutil je hipoma neko tresoče gibanje kamenite slike, ki se je brezglasno umaknila na stran.

V istem hipu vzdignil je pustolovec svetilko v visočino, katera je razsvitljevala pred njim ležeči prostor.

Le s pomočjo vse svoje eneržije zamogel je zadušiti glasen vzklik veselja.

Pred njim je ležala – zakladnica samostana!

358. poglavje.
Samostanski zaklad.

Sever je pustil skrivnostna vrata odprta, kajti na notranji strani nikakor ni mogel najti zapaha.

Hitro odločen je stopil v precej prostorno obokano shrambo, katero je na prvi pogled spoznal kot tako dolgo iskano zakladnico.

Kar zasliši njegovo prisluškujoče uho nekako čudno, votlo bobnenje.

Bilo je treskanje nevihte, ki je ravnokar divjala po zemlji.

Ti glasovi so kakor grozne pretnje doneli na uho brezbožnežu, ki se je ravno hotel polastiti samostanskega blaga.

Sever se pač ni brigal za glas srditega Boga; stopal je do srede shrambe, kjer je z visoko povzdignjeno svetilko ogledoval čudno okolico.

Ta prostor je izgledal kakor kaka podzemeljska kapelica.

Na eni strani je bil postavljen majhen altar, na kojem je stal na sredi velik zlat križ, ki se je lesketal v svitu luči.

To mojstrsko delo zlatarske umetnosti imelo je velikansko vrednost.

Že je brezbožnež s pohlepno žarečimi očmi pristopil h križu. –

Ali sedaj je padla svetloba na telo Odrešenika, kojega oči so zrle milo in odpustljivo.

Nehote se je hudodelec umaknil.

Vkljub svojemu zločinskemu značaju, ki se ni sicer pred ničemer zbal, – se vendar ni upal, dotakniti se tega svetega križa. –

„Mislim celo, da se bojim!" godrnjal je Sever sam pri sebi, a vendar je stopil boječe od altarja, da bi sedaj ogledal svojo nadaljno okolico.

Ob stenah stale so velike železne skrinje, v katerih je ležal, kakor je bil Sever sedaj popolnoma prepričan, samostanski zaklad.

Poskusil je dvigniti pokrov, a bil je grozno težek, tako da je moral opustiti misel, odnesti zaprte skrinje.

Seveda, če bi bil imel Jozeja na svoji strani, potem bi bilo to lahko šlo.

Sever je škripal togote z zobmi, ko je mislil na strahopetca, ki ga je zapustil.

Predno se je obrnil do cela k skrinjam, prehodil je večkrat celo shrambo, da bi jo natanko preiskal. Njegova svetilka osvetila je celo vrsto starih slik. Bile so večinoma slike predstojnic in drugih bolj odličnih članov samostana. Slike so vsled starosti močno trpele in zato so jih prenesli semkaj v to skrivnostno shrambo.

Sever je opazil tudi velikanska, železna vrata, s katerimi je bil samostan zvezan z zakladnico.

V presledkih med treskanjem nevihte začul je Sever korake čuvajev, ki so hodili sem in tja po dvorišču.

Gotovo se je tam zgoraj nahajal kriti hodnik, kjer sta našla moža zavetje pred viharjem.

Sever je natančno slišal, da so koraki odmevali, kakor da hodita čuvaja po kaki shrambi.

Pustolovcu ni bila ta soseščina posebno všeč. Vedel je, da nastane ropot, ko bo lomil pokrove skrinj. Če so čuvaji slišali te glasove, potem je bil ves njegov trud zastonj. A bil je trdno odločen, da napne vse svoje moči, da si prilasti vsaj večji del zaklada.

Na srečo ni bilo nikakega okna v shrambi, tako da ga ni zamogla izdati svitloba svetilke; to je opazil, ko je posvetil na vse stene.

Kaj ga je brigala grozotna okolica, – kaj slike, iz kojih so oči resno in karajoče zrle na njega. Mislil je le na neizmerne zaklade, ki so tu ležali že po več sto let; z enim udarcem hotel je postati bogataš.

Sedaj je bilo treba odpreti skrinje, kojih je bilo gotovo do trideset v shrambi.

Sever je posvetil s svojo svetilko na ključavnico in je v svojo veliko nejevoljo opazil, da so vsakovrstne priprave branile pokrove pred neopravičenim odpiranjem.

Sedaj je sprevidel, da bo njegova navzočnost tu doli dlje časa trajala, ker je pri odpiranji teh skrinj bilo treba velike previdnosti in veliko časa.

Pustolovec šel je od skrinje do skrinje; povsodi je videl iste ovire, na katere je prej komaj pazil.

Konečno je zapazil veliko skrinjo, ki je bila zavarovana samo z dvema ključavnicama.

To je hotel najprvo odpreti in njeno bogato vsebino znesti na uhod predora.

Saj je imel časa, ker je imel dovolj živeža, in ker se je pri slučajnem bližanju čuvajev tudi lahko umaknil v grobnico.

Skrinja, katero je hotel odpreti, stala je v kotu; nad njo opazil je pri svitu svetilke nekaj nikomur podobnega, kar je takoj sklenil preiskati.

Počasi vzdignil je Sever svetilko.

Zazrl je velikansk lesen kip, ki je bil pritrjen na strohnelem podstavku.

Ta leseni kip je bil gotovo vže pred več sto leti rezan, ker je bil obraz vže popolnoma nerazločjiv; obleka je bila videti skoro črna, medtem ko je bila njegova preteče vzdignjena roka na več krajih zvezana, da bi bila obvarovana popolnega razpada. Na podstavku lesenega kipa, ki je bil skoro naravne velikosti, bral je pustolovec v skoro izbrisanih zlatih črkah besede: Sveti Jago iz Kompostele.

»Aha, to je zavetnik samostana, ki naj bi varoval zaklade!" mislil si je Sever, ki se je takoj spomnil Jozejeve pripovedke.

„Torej ta je čuvaj tega bogastva, ki je mojega nesrečnega prednika tako kaznoval", mrmral je poluglasno, medtem ko je s svetilko posvetil v skoro nerazločljivi obraz kipa.

V tem trenotku je vsled svitlobe bilo videti, kakor da kip živi, kakor da se preteče vzdignjena roka premice, tako da se je Sever prestrašeno zganil.

»Dozdeva se mi, da postanem do cela babjeveren", mrmral je poluglasno, medtem ko je postavil svetilko na tla.

Potem je vzel vrečo s hrbta, je odprl in iz nje vzel nekaj orodja, katero je potreboval pri odpiranju skrinj.

Nehote domislil se je besedi služabnika Jozeja, da je zelo velik greh, se polastiti samostanskega blaga; a nejevoljno se je otresel tega svarečega čustva in odločno začel s svojim brezbožnim delom.

V trenotku porinil je dleto med pokrov in skrinjo ter vso močjo pritisnil navzdol.

Zamolklo pokanje zadonelo je po tihi zakladnici, – pokrov skrinje je bil vlomljen!

Željno, z mrzlično tresočimi se rokami je Sever vzdignil pokrov skrinje ter ga naslonil na zid.

Potem je vzel svetilko od tal in ž njo posvetil v skrinjo tako, da se je videla vsebina.

Predrzni mož je komaj zamogel ukrotiti svoje veselje, ko je zagledal bogastvo, katero je bilo v železni skrinji.

Tu so ležale bliščeče dragocenosti, ki so imele velikansko vrednost. Povsodi so se lesketali briljanti in drugi dragoceni kamni na masivnih zlatninah; vmes nahajali so se celi zavitki kovanega zlata, kakor tudi druge dragocenosti iz dragocene kovine.

„Tu so nakopičeni milijoni", mislil si je Sever, medtem ko je poželjivo pogledal na druge zaklenjene skrinje. „O, če bi se mi posrečilo, prisvojiti si te velikanske zaklade, potem bi imel vse svoje življenje dovolj tako vroče zaželjenega bogastva.“

Nehote se je obrnil proti drugim skrinjam.

Kar zadoni za njim glasen udarec.

Ta se je prestrašeno obrnil.

Pokrov skrinje, katerega je preje le na lahko naslonil na zid, padel je zopet nazaj.

„V resnici usodno znamenje, bi rekel kak babjeverec,« mislil si je Sever. »Ravno tako je, kakor da bi vendar ne dobil teh zakladov; ali, kaj vprašam jaz po takih neumnih znamenjih; zdaj velja, odnesti kolikor mogoče veliko bogastva."

Z močno roko prijel je pokrov skrinje, odmaknil skrinjo z veliko težavo nekoliko od zida, ter vrgel pokrov s tako silo ob zid, da je kar zabobnelo.

Zdaj je zaslišal nad seboj neko tiho prasketanje, katero je od trenotka do trenotka postajalo močnejše.

Prestrašen je pogledal Sever navzgor, a preplašeno obstal na mestu, kjer je klečal.

Stara podoba svetega Jaga jela se je premikati.

En trenotek je strmel zločinec zbegano navzgor.

Zdaj se mu je dozdevalo, da seže preteče iztegnjena roka svetnika po njem.

Grozovit krik zadonel je po tihem hramu.

Potem je padla temna, težka masa od zidu, ter podrla predrznega pustolovca na tla.

Svetilka je ugasnila, – globoka temota zavladala je v veliki zakladnici. – – –

Nakrat je bila smrtna tišina, ki je vladala v temni zakladnici, prekinjena od glasnih korakov, ki so se hitro bližali železnim vratom zakladnice.

Bila sta oba čuvaja, ki sta vkljub nevihti vendar zaslišala Severjev krik in ropot kipovega padca.

Siva moža sta se zgražala, ker sta, babjeverna kakor vsi Mehikanci, mislila naj prvo na kak strah.

A vendar je čut dolžnosti prevladal njihove pomisleke, da sta takoj hitela po stopnjicah navzdol k železnim vratom, ki so vodila v zakladnico.

Tam sta stala osivela stražnika, ter z največjo pozornostjo prisluškovala.

»Ali ne slišiš ničesar več, Perec?" šepetal je prvi.

»Niti glasu več, Filip”, odvrnil je oni, „ali preje sem čisto razločno slišal ropotanje, kakor tudi strašen vzklik. Moj Bog, kaj še nimajo duše miru v grobu, dasi so trupla v stari grobnici že zdavnaj strohnela?“

„To vse nič ne pomaga; odpreti morava in se prepričati, odkod so ti strašni glasovi prihajali", rekel je Filip odločno.

»Sedaj o polnoči, ko je zunaj taka nevihta?" odvrnil je Perec. »Premisli vendar, če bi nas kak strah do smrti prestrašil."

„To so posvečeni prostori, in tam pri altarji nimajo hudobni duhovi nobene moči čez nas", odgovoril je Filip. „Gospa predstojnica bi se gotovo hudovala na naju, če ne bi takoj pogledala po uzroku nočnega šundra."

Pri teh besedah vzel je starček ključ iz svojega pasa.

Medtem ko je njegov spremljevalec ves tresoč se odrinil težke železne zapahe, odklenil je Filip velikanske ključavnice, tako da so se velika železna vrata sedaj lahko odprla.

Čuvaja sta vzela svoji svetilki v roke; predno pa sta ustopila v zakladnico, molila sta kratko molitvico, se pobožno prekrižala, potem pa odločno odprla železna vrata.

Svetilki sta le slabo razsvitljevali strahotno zakladnico. Na pragu sta starčka trepetaje obstala, medtem ko sta povsodi gledala naokrog.

„Ali vidiš kaj sumljivega, Filip?" šepetal je Perec, katerega je v nasprotji stresala strašna bojazen.

„Kolikor sem dosedaj zagledal, je vse v najlepšem redu", odgovoril je Filip, „ali, – kaj pa je to? – poglej no tja, tam so vrata, – katerih dosedaj še nisem nikdar videl!"

„Pojdi, odidiva", šepetal je Perec, »ravnokar začul sem neko stokanje, – tu, – sedaj že zopet!"

V resnici zadonelo je zopet zamolklo stokanje skozi pol temno zakladnico, tako da se je celo pogumni Filip nehote prestrašeno umaknil.

„Ne, le pojdi z menoj", rekel je ter se hitro ohrabril. „V božjih rokah sva; Vsemogočni ne dopusti, da se nama skrivi le samo las na glavi. Pridi, preiskati hočeva ta prostor!"

Stražnika sta šla počasi čez prag zakladnice proti skrivnostnem uhodu.

„Za božjo voljo, Filip!" zakričal je Perec, ter se boječe pritisnil k svojemu tovarišu, »poglej, tam se nekdo plazi, – tu, – sedaj je izginil pri vratih, – komaj se še držim pokonci."

Celo odločnejšega Filipa obšla je zona, ker je tudi on zapazil, da se je plazila neka senca ob zidu in jo je potem videl zginiti pri vratih.

A kmalu je premagal to slabost in se bližal s tresočim Perecem skrivni odprtini.

„Le poglej, Perec, šepetal je svojemu tovarišu, „tu leži stara lesena podoba svetega Jaga; padel je, ker je podstavek že preveč strohnel. Ali kaj je to, – saj tu leži orodje, – da, celo železna skrinja je ulomljena; – hitro pridi, Perec, tukaj ni strašil duh, nego hudodelec, ki se je na čuden način utihotapil v ta kraj.“

Čuvaja sta sedaj stala pri skrivnostnem uhodu.

„Teh vrat še nisem nikdar videl«, rekel je Filip, „to je skriven uhod, za kojega je ta drzni usiljivec gotovo vedel, da se nahaja.«

»Ali ne slišiš korakov?" šepetal je Perec, medtem ko je bojazljivo pokazal na temno grobnico.

In res se je od tamkaj slišalo, kakor da bi kak človek počasi in smrtno truden šel skozi hram; vmes sta začula poslušalca zamolklo stokanje, kakor da bi begun imel grozne bolečine.

„Sedaj mi je vse jasno", zaklical je Filip. „Soha svetega Jaga je padla doli, medtem ko je klečal ta drzni tat zraven ulomljene skrinje; le poglej, Perec, tu leži celo ubita svetilka. Perec, ali se še spominjaš onega groznega krika? – Bil je gotovo vzklik zadetega tolovaja, katerega je težka soha podrla na tla. Sedaj se počasi vleče skozi onile hram; brž pridi, lahko ga še dohitiva."

Čuvaja sta stopila skozi skrivnostna vrata v veliko grobnico, a takoj sta se preplašeno umaknila.

„Moj ljubi Bog, to je stara grobnica", zastokal je Perec, ko je pri svitu svetilke zagledal krste, »pojdi, pokličiva pomočnike, predno greva v to strahotno grobnico!"

„Da nama med tem tat uide? Ne, to se ne sme zgoditi", zakliče Filip odločno.

„Le poslušaj, saj komaj lazi naprej, gotovo je kaj ranjen. Hitro, hitiva za njim, da poizveva, kdo je ta predrznež, ki je na tako čuden način udrl v te podzemeljske prostore.«

Ne da bi počakal na odgovor svojega tovariša, hitel je starček naprej, tako da je bil njegov boječi tovariš prisiljen iti za njim.

354. poglavje.
V grobnici.

Ko je Severja podrla lesena soha na tla, obležal je nekaj minut brezzavesten.

Težki kip je tako udaril na njegovo glavo in ramo, da se je zgrudil kakor od bliska zadet.

Kako dolgo je v temoti tako ležal, tega ni vedel; ko se je pa prebudil iz svoje nezavesti, videl je takoj, da je neka svitloba razsvitljevala zakladnico. Tudi je natanko slišal čuvaja, koja sta poizvedovala po uzroku nočnega šundra.

Čeprav je pustolovec spoznal, da se sedaj zamore le z najhitrejšim begom rešiti, bilo mu je vendar začetkoma nemogoče, vzdigniti se s tal, ker je v rami občutil grozovite bolečine, koje so se tako hitro povečavale, da je že mislil, da je dobil kako težko notranjo poškodbo.

Zato je ostal še na pol onesveščen na svojem mestu, kljub temu, da sta stražnika vže stopila v zakladnico.

Saj se mu je dozdevalo, kakor da bi ga bil sam maščevalni Bog njega, skrunitelja, treščil na tla.

Sveti Jago, kot zvesti čuvaj zakladnice, kaznoval je predrznega roparja, tako da bode sedaj brez vse pomoči pal v roke pravičnosti.

Tako si je mislil Sever.

»A ko je čul, da sta se mu čuvaja vedno bolj bližala, zbral je še enkrat vse svoje moči, da bi se otel pretečemu prijetju.

Z nadčloveškim naporom posrečilo se mu je, stopiti na noge. –

Potem je zapustil z omahujočimi koraki zakladnico, da bi se skril v grobnici.

Pri tem poskusu obšla ga je znova slabost, tako da se je moral oprijeti krste, da se ni vnovič zgrudil na tla. Nadalje je slišal v svoj strah, da sta mu stražnika sledila v grobišče, tako da je bil uničen ves njegov trud, da se jih reši z begom.

Le s trudom vlekel se je dalje, ker so glasovi in stopinje preganjalcev se vedno bolj bližale.

Kmalu je celo lahko spoznal svitlobo njunih svetilk, s katerimi sta pazno svetila po ozkih hodnikih med krstami.

Na brambo Sever niti misliti ni smel, ker mu je pal pri nezgodi v zakladnici samokres iz žepa.

Tako ni imel nobenega orožja, da bi se ubranil preganjalcev.

Samo beg mu je mogel prinesti rešitev.

A kmalu je zapazil v svojo osupnjenost, da se mu je začelo temniti pred očmi, da ga hočejo nasledki prevelikega napora premagati.

Vže je hotel počakati stražnika, da se jima uda, ko se vzbudi v njem veselje do življenja s tako vročim poželjenjem, da se je odločil, še enkrat vse sile napeti, da se reši.

Bil je tudi že skrajni čas, ker so njegovi trudni, plazeči koraki vedno znova peljali zasledovalca na njegovo sled. Zdaj jih je videl, da sta zavila na hodnik, na katerem je Sever na pol onesveščen tipal naprej.

Kar je začutil, da se pokrov zraven njega stoječe kovinaste krste pod njegovo roko premiče.

„Kako bi bilo, če bi se skril v to krsto!"

Ta misel šinila mu je bliskoma v glavo.

Z naporom zadnjih moči vzdignil je težki kovinski pokrov, splezal v krsto, ter počasi spuščal pokrov, tako da je ostala ozka špranja, skozi katero je dobival zrak in ob enem opazoval bližajoča se stražnika.

Opazovanje najprvo seveda ni bilo posebno, ker je Sever ležal nekaj minut brezzavesten v krsti.

Šele, ko so se bližali glasovi zasledovalcev, prišel je toliko sam k sebi, da je skozi razpoko strašnega skrivališča lahko opazoval kretanje in slišal govorjenje stražnikov.

Sedaj sta bila dospela v njegovo neposrednjo bližino, tako da je celo razločil njihove obraze.

„Čisto v bližini mora biti, Perec,“ rekel je Filip, ki je z največjo pazljivostjo pregledoval vse kote.

Tovariš je bojazljivo gledal okoli sebe.

»Ravnokar sem še slišal njegove korake,« oglasil se je zopet Filip, – „da, celo zdelo se mi je, kakor da bi bil zopet padel."

Severja je spreletel mraz, – kajti, če ga najdeta čuvaja, je izgubljen.

„Jaz sem preje videl celo njegovo osebo,“ je še dostavil Perec s tresočim glasom, »lazil je kakor kak duh počasi mimo krst, tako da nisem prav vedel, ali je človek, ali pa kaka prikazen. – Ali ne bi se raje vrnila, Filip? – Tukaj je preveč strašno; – če bi ne bil ti pri meni, že zdavno bi bil skoprnel strahu. "

„Ne, najti ga morava!" zaklical je Filip odločno. »Pomisli vendar na plačilo, katero potem dobiva. Predstojnica naju bo bogato obdarovala, kor je najina pazljivost preprečila rop samostanskega zaklada. Ali zločinca morava imeti, sicer je najino delo le polovično."

»Kako je neki zvedel za ta skrivna vrata?" vprašal je Perec.

„Da, to je nerazjasnjiva skrivnost. A še bolj čudno je, da je tat sploh prišel v staro grobišče," je odgovoril Filip. »V samostan ne zamore nihče, zid se ne more preplezati, tudi zabranjujejo veliki prepadi, da bi se kdo približal zidovjem. Zato pa morava tatu na vsak način prijeti, da se tak ulom več ne pripeti. Kakor hitro ga imava, potem bo kmalu priznal, kako je prišel v ta strašni kraj. Naj prvo se pa mora jutri zjutraj vrata, ki sva jih preje našla, zazidati, potem vsaj ne bo mogel nihče več iz grobišča v zakladnico priti."

„Ali ničesar ne slišiš? – Moj Bog!" zaklical je Perec prestrašeno.

Sever bi se bil kmalu izdal, ker je zastokal togote, da se mu je izjalovil njegov načrt.

Ker sta stala čuvaja ravno pri kovinski krsti, v kateri je ležal pustolovec, zaslišal je njegovo stokanje bojazljivi čuvaj Perec.

Tudi Filip je pazljivo prisluškoval, a slišal ni ničesar druzega, kakor pikanje črva, ki je gledal v velikih trohnelih lesenih krstah.

Sever je ležal v tem času nepremično v svojem groznem skrivališču.

Bilo je toli grozneje, ker je čutil pod seboj v krsti mesto v prah razpadenega trupla še dobro ohranjeno okostje, ki je bilo zavito v več rjuh in oblek.

Strašen mrtvaški duh prevzel mu je skoro sapo, – skoro bi se bil zadušil.

Groza pa se je še povečala, ko je njegova tipajoča roka prijela za mrtvaško glavo v krsti.

Previdno je gledal skozi malo razpoko, če sta čuvaja še v bližini.

Zdaj se je preplašeno zganil in komaj siloma zadržal glasen krik groze.

Natančno je čutil Sever, da ga je nekaj strahotnega prijelo za hrbet.

Hitro je posegel na isto mesto, in v njegovo neizmerno grozo je prijel za brezmesno mrtvaško roko, katera je, kakor da ga hoče k sebi potegniti, ležala na njegovem tilniku.

Skušal se je pomiriti z mislijo, da je vzdignil sam roko kostenjaka, ko je zlezel v grozno skrivališče, a vendar ga je groza tako stresala, da je kljub temu, da sta bila čuvaja še v bližini, s tresočimi rokami privzdignil pokrov krste in ogibajoč se vsakega šuma, zlezel iz strašnega zavetišča, da bi se vrnil k uhodu podzemeljskega predora.

Da je sedaj moral opustiti vsako upanje na rop samostanskega zaklada, bilo mu je jasno, ker sta čuvaja po dnevi gotovo našla uhod, ki je peljal v grobišče.

Gotovo je bilo, da bodo vse te uhode zazidali, tako da še misliti ni bilo na to, da bi se mu posrečil njegov tako predrzni načrt.

Kaj so mu sedaj pomagali vsi napori, katere je naredil, da je prišel v zakladnico!?

Višja moč ga je na koncu želja treščila na tla in njegove črne naklepe uničila za vedno.

Ker sta ga zasledovalca iskala v sosednih hodnikih, posrečilo se mu je, da je neopažen od čuvajev prišel na glavni hodnik, ki je vodil v podzemeljski predor. {prelom strani}} Ker ni imel luči, prišel je le počasi naprej, a vendar je našel po dolgem iskanju ozek kotiček, od katerega je vodil hodnik k uhodu skrivnostnih vrat s črkami.

Sever se je čutil šele varnega, ko je zaprl ona vrata za seboj. –

Potem je šel počasi skozi predor, preplezal kupe razvalin, od katerih je sova zopet kričaje odletela, dokler ni dospel v prednji predor, v kojega strahotni temini so ga netopirji grozeče obletavali.

Do tukaj se je še držal po konci, – a sedaj je pa čutil, kako ga je začela zopet zapuščati zavest.

Na pol nezavesten je taval čez stopnjice predora navzgor, dokler ni dospel k vratom, katera so vodila k onim skrivnostnim kipom.

Toliko je imel še moči, da je odprl ona usodepolna vrata, ko ga je pa opihljal od viharja ohlajeni nočni zrak, ki je silil v predor, padel je zopet brezzavesten na tla.

Medtem sta čuvaja, Filip in Perec, povsodi iskala po grobišču tatu, a kljub naporni pazljivosti se jima ni posrečilo najti bivališča skrivnostnega zločinca.

»Nazadnje je pa le bil kak strah,“ šepetal je Perec, kateri se je strahovito bal v tej grozni okolici.

»Duhovi ne zapuste nikakega orodja za ulom in ne svetilnic," odgovoril je resno Filip. „Le iščiva dalje, tu v bližini mora biti."

Perec ni bil s tem odlokom svojega tovariša prav nič zadovoljen, ker ga je strašna okolica navdajala z velikanskim strahom.

Pritisnil se je tikoma k hrabremu Filipu, in plašno gledal na slabo razsvitljene krste.

Nazadnje premagal ga je strah tako, da je tovariša Filipa skoro siloma potegnil v zapuščeno zakladnico, čeprav je hotel ta zvesti čuvaj na vsak način še nadalje iskati tatu in ne prej mirovati, da ga dobi.

„Jaz skoprnim strahu v tej grozni rakvi,“ je stokal Perec, ko mu je Filip prijazno prigovarjal radi njegovega strahu.

»Le pridi, predstojnica se gotovo ne bo hudovala na naju, da sva zapustila ta grozoviti kraj. – Le poglej tamle ono odprto krsto, iz katere se nama reži mrtvaška glava; to je pogled, da bi človek kar zblaznel."

Upiraje se šel je Filip za svojim razburjenim tovarišem v zakladnico, kjer sta čuvaja poiskala vse stvari, katere je Sever tamkaj popustil.

Med njimi nahajal se je tudi samokres, ki ga je Sever izgubil, ko je padla soha nanj.

Čuvaja sta vzdignila na pol razbito leseno podobo in postavila trohnelo soho zraven malega altarja.

Potem sta zaprla skrivnostna vrata, kojih mehanizem je ostro oko starega Filipa slučajno opazilo, nakar sta se oba zopet podala na samostansko dvorišče.

Namenjena sta bila, da predstojnici takoj povesta o svojih doživljajih.

Začelo se je že daniti, ko sta čuvaja zapustila podzemeljsko zakladnico.

„Tu v stebrišču počakajva," rekel je Filip Perecu, »nune pojdejo kmalu k jutranji molitvi, in pri tem lahko takoj poveva svoje doživljaje."

Perec mu je pritrdil in prosil svojega tovariša, naj dogodek sam pove predstojnici, ker je bil od samega strahu že ves onemogel. –

Sklenil je, da gre prej ko mogoče v svoje stanovanje, da bi se oddahnil.

Tako je Filip sam čakal na nune, katere so se kmalu prikazale pod vodstvom prednice v stebrišču.

Kakor hitro je čuvaj zagledal od vseh samostanskih prebivalcev visoko čislano prednico, hitel je proti nji in spoštljivo poljubil rob njene obleke.

„Ali se je kaj zgodilo?" je vprašala stara gospa osupnjeno, ker je dobro opazila zmedeni obraz starega moža.

Naglo je poročal čuvaj, kake čudne dogodke je doživel to noč s Perecem in je namignil, naj se zaklade spravi v največjo varnost.

»Ti si pravilno ravnal in zaslužil hvaležnost samostanskih prebivalcev", je rekla gospa in ponudila slugi roko v poljub. „Pričakuj me tu, ker ne smem zamuditi jutranje molitve.”

Stari čuvaj je čakal v neki dolblini, da se je vrnila dolga vrsta nun iz cerkve.

Prednica je Filipa vprašala za razne posameznosti in dobila po možnosti točne odgovore.

Nune so medtem stale malo oddaljeno, ker so bile tudi one kar najbolj osupnjene nad čudnim nočnim dogodkom.

„Meniš li, da je tat še v grobnici?" je vprašala prednica čuvaja.

»Skoraj gotovo, ker ga je morala po mojem mnenju podoba zelo raniti«, je odgovoril Filip. »Perec in jaz sva slišala njegove omahujoče, počasne korake, iz katerih sva spoznala, da se le težko premika. Perec je celo en trenotek videl postavo tatu kakor senco; potem pa je bil izginil brez sledu!"

„Čudno, – prav čudno!” je mrmrala prednica, „vsekakor mora biti še več skrivnih izhodov spodaj!"

„Tu so stvari, katere je bil pustil”, je nadaljeval Filip, „dokaz, da je moral kar nagloma zbežati. Tu v tej vreči je živež, gotovo je bil pripravljen dlje časa tu ostati, dalje vrv in orodja, s katerimi je odprl skrinjo, – razbita svetilka, in končno samokres, katerega je tudi pustil; – stojte, tu so črke na orožju, – ime –“

»Kapitan Hovard", je čitala prednica, ki je ogledovala orožje.

Prestrašeno se je zganila, kajti za njo se je oglasil strašen krik, kakor do smrti obupanega.

Prednica se je obrnila in s presenečenjem videla, da je nuna Juana na pol nezavestno ležala v rokah neke sestre.

„Kaj Ti je, dragi otrok?" je vprašala stara dama.

„To orožje mi je znano!" se je izvilo iz Juaninih tresočih usten, „last je moža, ki je toliko nesrečo prinesel nad našo rodbino!"

355. poglavje.
Proti zahodu.

Obrnimo se zopet proti severu, – v Denfer, kjer smo zapustili Heleno, ko je bila v zadnjem hipu obvarovana napada dveh osvetoželjnih dam in je zopet našla svojo Juno.

Zvesta zamorka se je takoj znova lotila poizvedovanj in končno se je vendar njen trud izplačal in je izvedela nekaj o bivališču iskanega farmerja.

Zamorka je namreč izvedela, da je bil farmer, kateri je prej Lidijo našel, v resnici prišel v Denfer, a je kmalu odpotoval proti zahodu v rodovitne pokrajine reke Rio San Juan v Novi Mehiki.

Helena je takoj sklenila, da gre tje, da bi iz farmerjevih ust izvedela, če se je res Sever polastil njenega otroka.

Ta svoj sklep je razodela gospodu Davenportu, a stari gospod ji je odsvetoval od te vožnje, katera po njegovem mnenju ni bila brez nevarnosti.

„Dovolite, da pošljem tje zanesljivega človeka, gospica Sever", je predlagal gospod Davenport, „zakaj hočete sami iti v te precej nevarne kraje?"

„Vašo prijaznost sem vže preveč izkoriščala", je odvrnila Helena. »Dalje bi rada sama govorila s farmerjem, ker bi drugače še vedno občutila mučno negotovost radi usode svojega otroka!"

„Novo naseljene pokrajine ob reki San Juan niso kar nič varne", je rekel stari gospod skrbno. „Ne glede na majhno število prebivalcev teh krajev, so tam tudi Navajo - Indijanci, prava groza vseh naselnikov. Ti drzni jahači pridejo večkrat iz svojih skrivališč v rodovitne nižave, tako da je vožnja od zadnje železniške postaje do iskanega farmerja prav nevarna."

„Vzlic temu sem odločena poiskati moža, ki je toliko časa skrbel za mojega otroka", je odvrnila Helena. »Bog mi je tolikokrat pomagal v najobupnejših položajih, tako da smem brez skrbi iti na pot."

Gospod Davenport je še dolgo ugovarjal, končno se je vendar udal in je le skrbel dobiti za svojo varovanko zanesljivo spremstvo.

To se je kmalu našlo, ker so bile nekatere rodbine iz okolice namenjeno se izseliti v rodovitne pokrajine ob San Juanu.

Gospod Davenport je bil znan s temi rodbinami, tako da mu je bilo lahko farmerje prositi, naj bi njegovo lepo varovanko spremili do naselnika Miltona. Stari gospod je prav očetovsko skrbel za vse, tako da se je Helena s svojo služabnico vže čez malo dni lahko napravila na pot proti zahodu.

Tako se je peljala Helena z Juno, v spremstvu farmerskih rodbin, s Pacifik-železnico, namesto v Novi Jork, zopet proti daljnemu zahodu, da bi vendar enkrat dobila zaželjeno pojasnilo o usodi Lidije.

Njeni spremljevalci so bili pošteni, a neizobraženi farmerji, s katerimi je le malo občevala, a vzlic temu si je vendar s svojo očarujočo ljubeznjivostjo in prijaznostjo naglo pridobila srca svojih neotesanih spremljevalcev.

Dnevi so potekli, medtem ko je vlak neprenehoma drdral ob strmih prepadih skalnatega pogorja.

Končno se je začelo gorovje odmikati pred rodovitno planjavo zahodne Nove Mehike in so farmerji ugledali pokrajine, katerih se še ni dotaknil plug.

Pri trdnjavi Vingate je Helena s svojimi spremljevalci zapustila vlak, ker se je od tod nadaljevalo potovanje z vozovi.

Po nasvetu necega farmerja je Helena najela zase in za Juno lahek pokrit voz, ker ji je moral kar dva tedna služiti v bivališče.

Na prenočišče med potjo je bilo le redkokedaj računati, tako da so bili vozovi izseljencem pravo domovanje.

Helenin voz je bil, enako vozovom njenih spremljevalcev, vprežen z mulami, katere je vodil na pol odrasel mehikanski deček.

Vže drugo jutro se je imela začeti vožnja.

Medtem ko Heleni misel na to potovanje po neobljudenih pokrajinah ni provzročila nobenih skrbi, je bila drugače tako pogumna Juno kakor spremenjena, da, večkrat je celo prosila Heleno, naj ne išče farmerja Miltona, ali naj vsaj ostane tu na postaji, da bo ona sama poizvedovala po Lidiji.

„Kaj neki imaš proti tej vožnji; saj Te niti ne spoznam več", je rekla Helena zamorki, ko je ta na večer pred odhodom znova razodela svoje pomisleke. „Saj sva vendar vse druge nevarnosti ko to pot srečno prestali in sedaj naju spremlja cela vrsta prijateljskih rodbin?"

„Juno ima slabe slutnje!« je odvrnila zamorka. „Saj gospa ima prav, če reče, da naju spremlja mnogo ljudi, a pot je vendar nevarna in Juno bi jo sama tudi naredila, če bi vedela, da je njena gospa v varnosti.“

„A, kaj se nama naj primeri?« je vprašala Helena prijazno.

„Tu v teh krajih je še mnogo Indijancev", je odgovorila zamorka in se plaho ozirala okoli. »Juno je prej mnogo slišala o teh rudečih vragih, ki vse pomore, kar jim pride pod roko. Le pomislite, gospa, če bi nas srečala taka tolpa med potjo!"

„,Meni se zdi, da vidiš strahove, ljuba Juno,“ je rekla Helena smehljaje, „kajti povsem, kar sem tu zvedela, se nam nikakor ni bati takega motenja naše vožnje. Sploh pride tu gospod Galbret, katerega bom v pričo Tebe še enkrat vprašala radi te zadeve, da se pomiriš!"

Krepki, ogoreli farmer, katerega je bila Helena ravnokar omenila, je z uljudnim pozdravom pristopil k lepi mladi dami, katera mu je s prikupljivo prijaznostjo ponudila nežno desnico.

„No, gospica Sever, ali ste vse potrebno pripravili, da se jutri odpeljemo?" je vprašal uljudno.

„Preskrbela sem se z vsem potrebnim, tako da se lahko vsak trenotek napotimo", je odvrnila Helena.

„Prav tako, gospica", je pritrdil naselnik, „kajti mogoče je, da več dni ne vidimo nobene hiše. Kakor je tudi pokrajina lepa, tako neobljudena je do sedaj; čez nekaj let bo tudi tu vže precej prebivalcev."

„V Denferju se mi je pripovedovalo, da tu večkrat tolpe Indijancev vznemirjajo potnike«, je rekla Helena; »ali ste morda kaj slišali, če imamo pričakovati kako tako neljubo srečavanje?"

»Ha, ha, – ha; česa vendar pametni ljudje v Denferju vsega ne vedo", se je smejal farmer. »Ne vznemirite se radi teh pripovedi, gospica; časi, v katerih so divje trume Indijancev napadale potnike, so davno minuli. Vsekakor se nahaja v severnih pogorjih divji rod jahačev, Navaji, a te je pred nekaj meseci zavezna armada toli preplašila, da so gotovo za dolgo izgubili veselje do napadov."

„Torej so bili ti divji jezdeci v resnici nevarnost za potnike?“ je vprašala Helena.

„Da, gospica; to je eden izmed majhnega števila indijanskih rodov, ki še niso premagani in bodo tu v daljnem zapadu morda še kratek čas nadaljevali svoje razuzdano življenje, Z naraščajočim naseljenjem bodo uničeni tudi ti drzni vojaki, ali se pa bodo morali udati in kot marljivi poljedelci hoditi za plugom. Lepi časi, ko so Indijanci vladali ves zapad, so davnominoli, kajti ta bogata dežela je pripravna za delavnega naselnika in ne kot torišče divjim četam."

»Torej nam ne preti nevarnost od Navajov?« je vprašala Helena, ki bi bila rada pomirila svojo Juno.

„To je popolnoma izključeno, gospica", se je smejal farmer, „Danes zjutraj sem govoril s poveljnikom tukajšnje posadke, kateri se je prav živahno zanimal za Vas. Ponudil mi je spremstvo dragoncev; a ker me je zagotovil, da so Indijanci že dolgo časa mirno ostali v svojih bivališčih, odklonil sem to ponudbo, ker imamo za silo dovolj ljudi in izvrstno orožje, da bi lahko pobili celo krdelo pobarvanih rudečekožcev!“

Helena je zarudela pri farmarjevem odgovoru, ker je bila dobro opazila, da so jo častniki majhne garnizije radovedno in z občudovanjem gledali.

»Torej bodite brez skrbi, gospica!" je nadaljeval farmer. »Dovedemo Vas varno do San Juana; od tam se lahko vrnete v spremstvu tamošnjih vojakov v trdnjavo Vingate!"

„Ali si sedaj prepričana, da je ves Tvoj strah prazen?« je vprašala Helena svojo služabnico, ko se je farmer poslovil.

„Juno upa, da bo vso dobro izteklo", je odvrnila zamorka lakonično, a s skrbnim glasom, ker nikakor ni bila prepričana, da je pot varna.

Helena je vedela, da je zvesta služabnica povsod slutila nevarnosti, zato je tudi sedaj mislila, da govori iz njenih opominov le ginljiva udanost.

A zamorka je v resnici slutila, da preti nezgoda; tesno ji je bilo pri srcu, da se je komaj premagala.

Ta mučna vznemirjenost ji je celo odgnala spanec, tako da se je hrabra zamorka to noč pred odpotovanjem valjala na svojem ležišču sem in tje in da jo je prvi svit novega jutra zvabil na prosto.

Zamorka je šla tiho, da ne bi zbudila trdno speče gospodinje, na dvorišče postaje, kjer so imeli mehikanski vozniki vže opraviti z vozovi. Juno je še enkrat skrbno pregledala voz, katerega je bila najela njena ukazovalka: tudi je opetovano pogledala štiri mule, katere so imele služiti kot vprega lahkemu vozičku.

Vse je bilo v redu, tako da si je zamorka vže očitala svojo neumno skrb, ker je število oboroženih spremljevalcev bilo varno poroštvo za popolnoma dobri izid vožnje.

Kmalo je bilo dvorišče polno ljudij, udov farmerskih rodbin in tudi Helena se je prikazala pri vozu, ki ji je imel več tednov služiti v bivališče.

Povsod se je glasilo vpitje in preklinjanje mehikanskih voznikov, ki so vprezali trmoglave mule.

Juno je pomagala svojej gospodinji na voz, na katerem je bila napravila s pomočjo volnenih odej in kovčegov nekaj pripravnih sedežev, tako da Helena ni preveč občutila neizogibnih sunkov voza na negladkih potih.

Sedaj so tudi prisvetili prvi žarki solnca na dvorišče, čigar velika vrata so se ravno odprla.

S krepkimi udarci bičev so vozniki pognali mule, tako da so te radovoljno vlekle težko vozove za seboj in v naglem teku zapustile postajo.

Dasi je bilo rano zjutraj, so prišli častniki garnizije, da bi prisostvovali odhodu izseljencev in bi lepo damo, ki je s svojo ljubkostjo vzbudila splošno pozornost, še enkrat videli.

Helena je prijazno odzdravila častnikom, potem je voz naglo oddrdral, da bi so pridružil vrsti sprednjih vozov.

V daljavi so se skozi lahko jutranjo meglo videli hribi.

Megla je liki tenkemu pajčolanu na pol zakrivala krasno pokrajino, a kmalu se je umaknila žarkom vedno više idočega solnca, da se je vsa krajinska slika v vsej svojej ljubkosti razgrnila pred očmi začudene Helene.

Ni se utrudila občudovati krasno okolico.

A zvesta Juno se ni zmenila za to; njene temne oči so s skrbjo zrle v daljno modro hribovje, kajti tam so stanovali hrabri borilci divjine, Navaji.

356. poglavje.
Napad.

Preteklo je več dni, kar je odpotovala karavana iz trdnjave Vingate.

Dolga vrsta vozov se je počasi pomikala ob strmih prepadih naseljenega pogorja, čigar golo, le tu in tam z velikanskimi alvami obraščeno skalovje je dajalo pokrajini nekak pust značaj.

Helena je sedela z Juno v svojem lahkem vozičku, ki je drdral danes kot zadnji karavane.

Na pol sanjavo je gledala divne krajinske slike, ki so se vrstile pred očmi liki kalejdoskopu.

Mislila je na svojo Lidijo, po kateri je hrepenelo njeno materinsko srce.

Potem so se bavile njene misli s čudno okolico, v katero so jo pripeljale njene razmere.

Pred nekaj tedni še so jo slavili v Denferju kot prvo krasotico, sedaj se je na priprostem vozičku peljala v spremstvu izseljencev po neznanih krajih, ki so bili še pred nekaj leti torišče nebrojnih indijanskih čet.

Kajti, da cesta ni bila vedno varna, so pričali grozni ostanki potnikov, kojih kosti so trohnele ob cesti.

Večkrat se je Helena stresla, če je zagledala kak razbit voz, ob kojega strohnelih ostankih so še ležale kosti vpreženih živalij, ali pa je režala iz praznih očesnih jamic kaka mrtvaška glava nanjo.

Po drugi strani pa je imelo to življenje v divjini tudi svoje mičnosti.

Kako lepi so bili večeri, v katerih je karavana napravila svoje prenočišče v kaki tihi dolini ali v romantičnem prepadu in so velikanski ognji žareli skozi temino.

Helena je imela fin, umetniški čut za krasoto narave, tako da je v teh večernih urah mnogokrat dolgo sedela pri ognju in gledala vedno se menjajoče prizore.

Večkrat se je zbudila iz spanja, če ji je zadonelo na uho mukanje mimoidoče čede bivolov ali kratki krik jagvarja. Potem je odgovorilo tulenje volkov, ki so lakomno obkrožali privezane mule, medtem ko se je slišalo iz skal votlo renčanje medvedov, katere je svetli ogenj karavane motil pri nočnem četovanji.

Če je potem zjutraj solnce izhajalo kakor ognjena krogla, je bila karavana že na poti, da bi še pred pekočo poldansko vročino, med katero so počivali, prehodili precejšnji kos pota.

Kmalu popoldne so se utaborili, tako da so po možnosti varovali moči svojih vprežnih živali.

Vse te menjajoče podobe so stale pred Heleninim duhom, ko je istega popoludne sedela poleg June na vozu.

Do tje karavana še ni videla nobene naselbine, ker so bile te bolj severno, vendar so upali, da dosežejo prvo v nekaj dneh in da bodo tam utrujenim mulam privoščili nekaj dni počitka.

Solnce se je že močno nagnilo proti zahodnem obzorju, tako da je jezdil vodnik karavane, neki stari farmer, z nekaterimi spremljevalci naprej, da bi poiskal primeren prostor, kjer bi postavili šotore.

Kmalu so zadoneli udarci konjskih kopit v daljavi, tako da ni nič prekinilo tihote divjine nego enoglasno škripanje koles in dihanje mul.

Juno je bila ves dan čudno razburjena, tako da jo je Helena večkrat vprašala po vzroku te vznemirjenosti.

A zamorka ni dala določnega odgovora, tako da Helena ni več hotela siliti vanjo.

Sedaj je sedela zamorka spredaj na vozu in s svojimi temnimi očmi nemirno gledala po vsej okolici.

»Kaj pa imaš danes, Juno, saj si vsa spremjena?" je vprašala Helena, ki je bila svoji služabnici sledila v ospredje voza.

„Oh, nič, gospa«, je odvrnila zamorka v zadregi, a izraz njenega skrbnega obraza jo je postavil na laž.

„Ali nimaš nikakega zaupanja do mene, da tako trdovratno molčiš?“ je vprašala Helena očitaje.

„Juno ni hotela gospe vznemiriti«, je pojasnila zamorka, „a danes zjutraj sem opazila na našem taborišču sledove konj, ki so bili komaj nekaj dni stari."

„No, zakaj ne, saj so bili lahko drugi naselniki tam“, je odvrnila Helena mirno.

„To je izključeno", je ugovarjala zamorka, „ker ti sledovi so bili od nepodkovanih živalij."

»Potem so bili to divji konji, saj smo jih danes mnogo videli na planjavi«, je rekla Helena.

„Če bi temu bilo tako, bi ne bili sledovi kopit tako globoko vtisnjeni v tla", je trdila zamorka, „ne, na teh konjih so sedeli jezdeci, – Indijanci!"

»Ali si vodniku, gospodu Galbretu, povedala o tem?« je vprašala Helena malo vznemirjena.

»Da, a gospod se je Juni smejal!" je odvrnila zamorka.

»Zdaj vidiš, Juno, da Tvoja opazovanja nimajo dosti na sebi", je rekla Helena smehljaje, »kajti gospod Galbret je toli previden, da bi bil gotovo takoj vse potrebno ukrenil, ko bi mislil na kako nevarnost".

„Če bi le prepozno ne spoznal, da je imela Juno vendar prav«, je odvrnila zamorka v skrbeh.

Med tem pogovorom so dospeli vozovi do neke pokrajine, kjer so se povsod vzdigovali obraščeni griči. Tu je Juno vedno gledala na samotne vrhove.

Tudi Helena je sledila pogledom svoje služabnice, ne da bila mogla spoznati kaj sumljivega.

Krog in krog ni bilo slišati glasu.

Med griči so se pasli jeleni in košute, ki so ob približanju vozov naglo zbežali, drugače pa oko opazovalca ni videlo druge živali ko ptice roparice, ki so visoko gori v sinjem zraku frfotale v velikih krogih.

„Tam, tam, – .gospa, – le poglejte!" je nakrat zaklicala Juno, ter z roko kazala proti vrhu nekega griča.

Helena je prestrašeno gledala v določeni smeri, a videla ni ničesar, ko visoko grmovje.

„Kaj si tam videla, Juno?“ je vprašala čez nekaj časa.

„Glavo konja, – prav natančno sem videla«, je zaklicala zamorka brez sape, „sedaj je glava sicer zopet izginila, a motila se nisem. – Poženi!" je zakričala na mladega voznika, ker je bil lahki voz malo zaostal za dolgo vrsto.

»Gotovo si se motila, Juno", je rekla Helena, a zamorka je zmajala z glavo, v znamenje, da ostane pri svojem mnenju.

»Zakaj ne voziš hitreje?" je zopet zaklicala Juno nad voznika.

„Pot je polna kamnov, tako da moram paziti, da se mi voz ne poškoduje", je odvrnil dečko.

Juno je še vedno gledala na grič, kjer je bila videla čudno prikazen.

Ker pa ni opazila ničesar Več, se je malo pomirila, akoravno je še vedno priganjala voznika k naglosti, ker je bil lahki voz sedaj par tisoč korakov zaostal za karavano, katero so skrili griči.

Počasi je drdral voz dalje.

Ko je pa dospel do mesta, kjer sta Helena in Juno zadnjikrat videli vozove, so bili ti zopet okolo nekega ovinka, skriti njenim očem.

A daleč niso mogli biti, ker je Helena prav natanko slišala ropotanje težkih vozov, kakor tudi pokanje bičev.

Ker je postala pot sedaj malo boljša, je Juno zopet priganjala mehikanskega dečka.

Ko je pa ta z bičem udaril po mulah, je ena spodrsnila in padla.

„Taka nerodnost!" je jezno zaklicala Jano ter poskočila raz svojega sedeža, da bi pomagala onemogli živali.

S krepko roko jo je zgrabila in ji opomogla na noge.

Zamorka je ravno mislila zopet na svoj sedež zlesti, ko je zadonel za gričem ropot, liki daljnemu gromu, ki se je vsako sekundo povečal.

»Kaj je to?« je zaklicala Helena začudeno in se ozrla nazaj, ker se je čudni šunder vedno bolj približeval vozu.

Juno je pogledala po poti nazaj, po kateri je bil pred nekaj minutami drdral voz.

A nakrat je omahnila kakor zadeta od kapi, medtem ko so bile nje temne oči v nepopisni grozi uprte v oblak prahu, ki je prihajal s čudovito hitrostjo izmed gričev.

„Moj Bog, – Indijanci!" je zakričala zamorka iz sebe.

»Poženi, poženi!" je zavpila na voznika, kateri je smrtnobled čul te strašne besede.

A dečko je bil popolnoma izgubil glavo.

Kakor blazen je skočil z voza in polno strahu bežal k sprednjim vozovom.

»Strahopetec!" je vpila Juno, ter sama prijela za vajeti.

A mule so bile že od glasnega vpitja plašne, tako da jih je komaj vladala. Sicer so še enkrat ubogale, ko je Juno z jekleno roko potegnila za vajeti, a takoj nato se je zopet zgrudila ena mula in še drugo potegnila za seboj na tla.

»Prepozno!" je zavpila Juno obupno.

Zamorka je bila žal govorila resnico.

V naslednjem trenotku je donel ropot, ki se je bil od do trenotka povečal, tik za vozom.

Potem je divja tolpa jahačev dirjala mimo voza.

Kakor strah je zginila cela druhal v nekaj trenotkih za grič, ker je gotovo vedela, da se je tam peljala dolga vrsta vozov.

A vsi niso sledili veliki tolpi.

Pol ducata jahačev je krožilo s svojimi konji okolo voza, v katerem sta sedeli neoboroženi ženski.

Juno je hotela zgrabiti za samokres, a Helena jo je prosila, naj opusti ta brezvspešni upor, ker bi v tem slučaju brez rešitve zapadli takojšnji smrti.

Polno smrtnega strahu je mlada dama gledala divje jezdece, ki so radovedno zrli v voz. A videti je bilo, kakor da bi ne imeli veselja do nasilstva, ker so se bili prepričali, da sta sedeli v majhnem vozu samo dve ženski.

Divjaki so bili lepe postave, ki so prav junaško sedeli na svojih neosedlanih konjih, katerim se je poznalo, da so jih gospodarji dolgo in naporno jezdili.

Rujavkasti, na pol nagi životi divjakov so bili na grozen način poslikani. V dolgih črnih laseh so imeli dolga peresa kot kinč. Za orožje so jim bile dolge sulice in velikanski okrogli, pobarvani ščiti, večina pa je imela tudi na sedlu obešeno puško, medtem ko je bojna sekira dopolnila čudoviti lišp.

Divjaki so govorili med seboj le malo besed, tudi se niso dosti zmenili za svoji jetnici, ker je bila vsa njihova pozornost obrnjena le na ono mesto, kjer je morala velika tolpa dohiteti karavano.

Trajalo je tudi le nekaj minut, ko so se zaslišali za griči bojni klici Indijancev, potem je sledila cela vrsta strelov.

»Napad bo gotovo odbit!" je rekla Juno tiho svojej ukazovalki. »Karavana je bržkone že dospela do prenočišča, tako da se bodo naskakujočih Indijancev izza vozov lahko ubranili. Tu, – poglejte, gospa, – se že vračajo!"

V resnici se je pokazal oblak prahu med griči, in se je naglo privalil v obližje voza.

Takoj na to se je vsa tolpa vstavila pri vozu in Helena je z grozo opazila, da je imel eden Indijancev na svoji sulici nataknjeno glavo nesrečnega mladega voznika.

Reveža so divji jahalci kmalu dohiteli pri njegovem nepremišljenem bogu in dečko je svoj poskus, se rešiti, moral plačati z življenjem.

Groza je spreletela Heleno, ko je v bližini videla pobarvane obraze indijanske druhali.

Sedaj šele je prav jasno spoznala obupni svoj položaj.

Če jo divji jezdeci takoj ne umore, bo, kar je še huje, njihova jetnica!

Helena je bila že toliko slišala o usodi nesrečnih žen, ki so tem divjakom kot jetnice padle v roke, da se je strahu komaj držala po konci.

„Usmiljeni Bog", jecljali sta njeni bledi ustni, »ali naj bo to moja usoda, da umrem med temi divjaki?"

Predrzni jezdeci pa niso imeli namena, nesrečnici umoriti, temveč so izpregli mule in potem Heleni in Juno s znamenji dopovedali, naj izstopita.

Helena se je udano pripravila na smrt.

Oprta na Juno je stopila bleda, a odločno raz svoj sedež na tla in je tam s priklonjeno glavo pričakovala smrtni udarec.

A divjaki so se malo zmenili za svoje jetnike.

Poslali so nekaj jezdecev na mesto, kjer je taborila karavana, da bi se, kakor je Juno rekla svojej gospodinji, varovali pred napadom farmerjev.

Kajti da je bil njihov napad od naselnikov odbit, so dokazala trupla nekaterih bojevnikov, ki so bili, zaviti v bele odeje, privezani na svoje konje, ker pokopljejo Indijanci svoje mrtvece, če je to le količkaj mogoče, v svoji domovini.

Previdnost s predstražo je bila pač na mestu, ker so se ti odposlani jezdeci počasi umikali iz soteske in so glavni četi vedno dajali znamenja, ki so bila nerazumna jetnicama.

Premagana od groze nad svojo usodo, se je Helena oprla na svojo služabnico, ko ji je eden Indijancev, ki je bil videti, da je kaj posebnega med svojimi ljudmi, pripeljal mulo.

„Sedite nanjo, gospa!« je rekel v slabem španskem jeziku.

Ker je bil vsak ugovor brezuspešen, se je Helena s pomočjo June vsedla na žival, ki je nesla svoje lepo breme z vidno nejevoljo in so jo le grozni udarci z bičem umirili.

Helena se je komaj vzdržala na hrbtu trmaste živali, a pozabila je nadloge, ko je videla, kako brezobzirno so zvezali njeno zvesto Juno in jo kakor culo pripeli na drugo mulo.

Vse Helenine prošnje, da bi služabnico osvobodili vezi, so Indijanci molče prezrli.

Potem sta dva vojščaka prijela ostali dve muli, katerima sta naložila Helenino prtljago, za vajeti, na kar je ostala tolpa obstopila jetnici in ž njima naglo jezdila v jarke med griči.

357. poglavje.
V Navajoo.

Helena je bila od zadnjih strašnih dogodkov, kateri so bliskoma prišli nad njo, na pol omamljena, tako da se ji je nekaj časa dozdevalo, da so to le hude sanje.

Šele sedaj, ko se je na nemirni muli, obdana od tolpe Indijancev, z vsakim korakom bolj oddaljila od svojih varuhov, obšla jo je zavest o strašnem položaju, zavest, da je jetnica v rokah razuzdanih surovežev.

Helena ni dvomila, da jo pričakujejo strašne muke, če ne celo smrt, ker je večkrat slišala najgrozovitejše pripovedi o nečloveški okrutnosti teh divjakov.

Vsekakor so se včasih tudi med Indijanci dobili posamezniki blagega srca, a kaj je moglo to malo število napram prenapeti množici, katera, razkačena zaradi smrti nekaterih svojih tovarišev, gotovo ni hotela poznati prizanašanja za nesrečne jetnike.

Z nepopisnimi čustvi je gledala Helena k Juni, ki je bila z jermeni privezana na hrbet neke mule.

Sedaj je mislila na opominjevanja zveste zamorke, koje tužne slutnje so se na tako grozen način uresničile.

A prepozno je bilo!

Revici sta bili ujeti, – izgubljeni!

Tudi ni bilo upanja, da bi njuni tovariši, farmerji, zasledovali divjake in pri tej priliki rešili jetnici, ker so morali nasilniki sami čuvati svoje rodbine in torej niti misliti niso mogli na zasledovanje bojevnikov.

Četa Navajov, ki so odpeljali Heleno in Juno, je štela komaj štirideset vojščakov. – Dovedel jih je bil slučaj v bližino karavane.

Gotovo pa je prišla ta druhal samo zato tako daleč na jug da bi si dobila znamenit plen. To so pričali konji, ki so bili popolnoma izmučeni od naporne ježe.

A Indijanci niso bili videti posebno zadovoljni z izidom napada.

To so izdajali njih temni pogledi na mrtve tovariše, kojih trupla so bila zavita v odeje in privezana na konje. Strah je vzbudilo tudi vedno molčanje divjakov, medtem ko se je sprevod pomikal skozi temne prepade, čez katere je že noč razprostrla svoja krila.

Končno je postalo tako temno, da so se konji vedno izpodtikali na slabi poti in so celo padali, tako da so se divjaki morali ustaviti in se vtaboriti v nekem temnem, nedostopnem jarku.

Ognja niso zanetili, da bi jih dim ne izdal, kje se nahajajo.

Konje so peljali k vodi, ostali divjaki pa so v velikem krogu legli okolu jetnic.

Vodnik te čete je prinesel Heleni nekaj odej; potem je razpel Juno raz mule in zvezano zamorko brezobzirno vrgel poleg njene gospodinje na gola skalnata tla.

Videti je bilo, da bojevniki že delj časa niso počivali, ker so že čez nekaj minut zaspali.

Le eden divjakov je stal, naslonjen na svojo sulico, kakor kip poleg jetnic, da bi jima zabranil, ako bi skušali po noči pobegniti.

S tem je bilo Heleni tudi onemogočeno zvesto zamorko osvoboditi vezij, akoravno je s krvavečim srcem opazila, da so divjaki njeno Juno na najstrašnejši način zvezali, tako da so ji jermeni globoko rezali v meso.

»Juno, moja uboga Juno,” je šepetala Helena, »moj Bog, ti moraš občutiti grozne bolečine."

„Ni tako hudo, gospa," je odvrnila zamorka, ki ni hotela svojej gospodinji težiti srca.

Helena je boječe gledala na čuvaja, a ta se ni zmenil za pogovor jetnic, temuč je nepremično stal naslonjen na svojo dolgo sulico.

Ni ena kretnja ni izdala, da je mladi vojščak z napeto pozornostjo prisluškoval na vsak sumljiv glas, ki bi se čul v okolici.

»Kaj bo sedaj z nama?" je ihtela Helena, katero je popolnoma premagala bolest.

„Osrčite se, gospa," je tolažila zamorka, „saj nisve prvikrat v tako nevarnem položaju. – Mislite na najino bivanje v preplavljenem pragozdu, na jetništvo pri tolovajih; povsod sve srečno ušli, in zato tudi sedaj ne izgubim upanja, da nama bo srečen slučaj pomagal pobegniti."

»To se nama ne posreči tako lahko, kajti najinih čuvajev ne bo mogoče varati," je odvrnila Helena žalostno in se plaho ozrla okoli sebe.

Juno je molčala.

Večkrat je poskusila se osvoboditi svojih vezij, a to je bilo povsem nemogoče, ker se je komaj mogla geniti.

Tudi Helena ji ni mogla pomagati, ker je mladi Indijanec vsako premikanje pazno zasledoval.

»Večni Bog, kakšna usoda naju čakal“ je tožila Helena. »Če bi ne bila taka misel greh, želela bi skoraj, da bi naju bila pri napadu dohitela nagla smrt. Saj sem toliko slišala o teh pošastih v človeški podobi, da sem prepričana, da bodeve morali v groznih mukali umreti v domovini teh surovih in ne usmiljenih ljudij!"

„Ne mislite tega, gospa," je odvrnila Juno tolažilno, »mnogokrat je divjakom le za visoko odkupnino, katero bi tudi tu država radovoljno plačala za Vas. Najini spremljevalci bodo gotovo pri naslednji vojaški postaji poročali o napadu in o najinem ujetju. Indijanci se morajo torej bati, da pride vojaštvo za njimi in da jih v slučaju, če bi naju trpinčili, zadene huda kazen. Divjaki so prekanjeni in gotovo ne bodo nepremišljeno ravnali."

A Heleno te besede njene služabnice nikakor niso pomirile, ker je bila že večkrat slišala, da so Indijanci tudi žene mnogokrat na prav nečloveški način trpinčili do smrti.

Pred dušo ji je vstala grozna podoba.

V duhu se je videla z Juno v rokah divjakov, ki so svojim žrtvam namenili dolgo, mučno smrt; celo vrsto muk, kakor si jih more zmisliti pač le satansko srce teh surovežev!

To noč Helena ni zatisnila očesa, ker je vedno mislila na predstoječo strašno usodo.

Tako so ji pretekle ure v mučnem strahu.

Ko bi ne bila imela June na svojej strani, bi ji bile te strašne misli gotovo omračile duha.

Končno se je vendar začelo svitati in polagoma je bilo tudi spoznati raztrgano obliko skalovja.

Vojščaki so vstajali s svojih trdih ležišč, kjer so brez vsacega varstva dremali v precej hladni noči; a utrjeni životi teh sinov narave so se kakor železo in jeklo proti vili pomanjkanju in težavam njihovega divjega življenja.

Četovodja je prinesel Heleni nekaj hrane, katero je ta delila z Juno.

Ko sta povžili, vsedla se je Helena na svojo mulo, na katero so divjaki privezali nekaj odej, da bi se Helena lažje vzdržala na hrbtu nemirne živali.

Predno je solnce vzhajalo, je bila konjiška četa zopet na potu, in je, sedaj, razen kratkega premora opoludne, jezdila ves dan.

Ko se je približal večer, so dospeli do pogorja, v kojega neznanih dolinah so bivali Navaji.

Do sedaj je Helena mislila, da stanujejo ti divjaki v šotorih, narejenih iz kož. Zato se ni malo začudila, ko je zagledala v jarkih utrdbe, skozi kojih ozke vhode so le posamezno jezdili.

Spočetka je mislila jetnica, da so ta zidovja postavljena še od prvih prebivalcev teh pokrajin, a kmalu je bila druzega mnenja.

Spoznala je, da ta zidovja še ne stoje dolgo. Tudi je zagledala stražo, s katerimi so se vojščaki pozdravili.

Četovodja je jezdil danes vedno ob strani Helene, katero je radovedno opazoval.

Ta mož je bil dosti bolj svitle barve, kakor njegovi temnopolti bojevniki, tako da je Helena sumila, da ima pred seboj renegata (to so mešanci, katere so izpahnili belokožci in ki so navzeli navade Indijancev), katera misel jo je napolnila z grozo, ker je vedela, da so ti ljudje izrodek človeštva in so mnogokrat še surovejši kakor njihovi tovariši Indijanci.

Sedaj so jezdili skozi mogočne prepade.

Navpične stene so se vzdigovale do strahovite visočine.

Nehote je gledala Helena ob tem skalovju navzgor.

A kako je strmela, ko je zagledala v sredi velike votline, v katerih so bile videti trdnjavi podobne, razrušene stavbe.

»Tam zgoraj so bivali naši pradedje!" je rekel četovodja, ko je opazil osupnjenost jetnice.

Helena ni odgovorila, a z občudovanjem je gledala to delo starodavnih časov. Mislila je na pretekle dni, ko so rujavi otroci divjine stanovali v teh skrivnostnih stavbah. Videti je bilo, ko da bi bile te zagonetne utrdbe nedostopne, da ni ob strmih prepadih vodila do teh skrivnostnih bivališč ozka steza.

Do sedaj so bila tla jarka precej ravna, a sedaj so se začela dvigati, tako da so utrujeni konji in mule le s težavo prilezli gori. A neusmiljeni udarci z bičem so jih primorali napeti svoje zadnje moči, da so končno vendar dospeli do vrha.

Zgoraj je zavil sprevod okolu visoke skalnate stene.

Pred začudenim očesom jetnic se je zdaj razprostrla od visokih skal obdana dolina, skozi kojo se je vila srebrnočista reka; ob njenih bregovih se je pasla velika čeda konj.

A v daljavi ob bregovih reke so se vzdigovale velikanske množice hiš, like piramide zidanega mesta, čigar obris je uprav čarobno odstopil od daljnih modrih hribov.

»Navajoa", je rekel vodnik Heleni ter pokazal na mesto.

Bil je v resnici sedež bojaželjnega rodu, kojega iz ilovnate opeke sezidana poslopja, tesno drugo ob drugem stoječa, so izdajala, da je prebivalstva mnogo.

„Tam se bo izpolnila naša usoda!” je mislila Helena, ko je jezdila sredi vojščakov proti mestu. »Kake grozne muke nas tam pričakujejo; morda celo smrt v najstrašnejši obliki. – A volja božja naj se zgodi!"

Utrujeni konji Indijancev so menda vedeli, da se trpljenje približuje koncu, ker so kar najhitreje zdirjali v dolino.

Kmalu so prišli vračajoči se četi tudi posamezni jahači iz mosta naproti, kateri so prišlece živahno izpraševali po njihovih uspehih in pri tem radovedno ogledovali lepo jetnico.

Sedaj so tudi bojevniki čete prekinili svoje molčanje.

Med živahnim govorjenjem, katero je mnogokrat pretrgalo glasno smejanje, se je bližal sprevod velikanskim poslopjem indijanskega mesta.

Ob bregu reke je tekla široka steza, katera se je gotovo vže več stoletij rabila; na nji so se pomikali jezdeci hitro dalje, da bi še pred nočjo dospeli v mesto.

Kaki mučni občutki pa so navdajali Helenino dušo, koje lepe, temne oči so obupno zrle v zidovje, za katerim jo je morda pričakovala strašna usoda!

358. poglavje.
Med strahom in upom.

Pred hišami, kakor pred mostnimi vratmi je bila zbrana velika množica ljudij, ki je radovedno pričakovala prišlece.

Marsikateri občudovalni pogled je zadel lepo jetnico, ki je sedaj jezdila na čelu vojaškega krdela po ozkih ulicah mesta, a kmalu so zadoneli kriki žalosti in sovraštva, ker so prebivalci Navajoe videli mrtvece vračajoče se čete.

Kakor furije so sedaj planile ženske na jetnice, da bi nad njimi izpustile svojo jezo radi smrti rojakov.

Vsekakor so vojščaki po ukazu četovodje varovali Heleno, a zvezano Juno so hladnokrvno prepustili besnim ženam, ki so v blazni razkačenosti padle nad ubogo zamorko.

Zaman je prosila Helena za svojo zvesto služabnico, katera se ni mogla ubraniti surovosti razljutene druhali.

Šele, ko je vsled neprestanih udarcev in drugih muk izgubila zavest, so se nekateri starejši možje usmilili trpinčene zamorke in jo spravili v varnost pred divjimi ženščinami.

Helena je morala vse to z nepopisnimi čuvstvi gledati, ker se je moral ves sprevod radi tega dogodka ustaviti.

Sedaj jo je četovodja peljal v skrbno zidano poslopje.

Vzlic groznim duševnim mukam, katere je Helena pretrpela, je morala vendar občudovati zidarsko umetnost teh naslednikov veleizobraženih narodov starodavnih časov.

Posebno soba, katero ji je mladi poveljnik sedaj odkazal v bivališče, je bila pripravno opremljena.

Stene so bile popolnoma pokrite z dragimi kožami medvedov in bivolov, ki so bile v obilici tudi pregrajene po tleh.

V enem kotu sobe je stalo neke vrste ležišče, na katerem je ležala krasna črna medvedja koža. Tudi nekaj čudno okrašenih in pobarvanih stolov je stalo zraven velike kamenite mize.

Plošča te mize je bila polna skrivnostnih izdolbljenih pismenk.

„Ta soba je odločena za Vas, gospa", je rekel renegat v svojem slabem španskem jeziku.

Potem je s kratkim pozdravom zapustil precej veliki prostor, koje vhod je bil krit z bivolovo kožo.

Takoj potem je vstopila neka stara žena, v okusni, iz mehkih kož narejeni in z biseri pošiti obleki.

Postavila je na mizo razna jedila, kakor vrč s pijačo, ter Heleni namignila, naj se posluži.

»O moj Bog, govorite, kaka usoda mi je odmerjena?« je vprašala Helena v smrtnem strahu in je uprla svoje lepe, temne oči v zgrbančeni obraz starke.

Helena se je bila poslužila španskega jezika, a žena ji je z znamenji dala razumeti, da ni zmožna jezika.

Ob enem pa je tudi skušala jetnici naznačiti, da bo jutri nekdo prišel k nji, s katerim bo zamogla govoriti.

Potem je starka zapustila sobo.

Heleni ni bilo mogoče kaj zavžiti, tako jo je bil prevzel strah. –

Mrak, ki je vladal vže nekaj časa, se je spremenil v nočno temo.

Kmalu je bilo vse tiho v mestu, le lajanje nemirnih psov je za trenotek prekinilo molčanje, ki je ležalo nad indijanskim mestom.

Helena se je konečno oblečena vrgla na ležišče, ker se je bala, da bi je utrujenost ne premagala.

Še enkrat je poslala vročo, iskreno molitev k nebu, potem ji je tolažnik vseh nadlog, spanec, zatisnil trudne oči.

Bil je vže jasen dan, ko se je Helena prebudila iz svojih sanj. –

Nekaj trenotkov je nerazumljivo zrla v čudno okolico, potem se je nakrat zavedla svojega strašnega položaja, in tiho stokaje je nesrečnica padla nazaj, ker bi se ji kmalu zmedle misli. –

»Zakaj stoka bela cvetka?" je vprašal resen glas, da je Helena glasno zakričala osupnjenosti.

Prestrašeno se je na pol vzdignila in gledala v kot, od koder je prihajal zagoneten glas.

Tam je stala postava necega starca, kateri je bil kakor da bi ga mrazilo, zavit v bogato okrašeno odejo.

Starec je z največjo pozornostjo opazoval Heleno, a ta ni zamogla spoznati v ponosnem in mrzlem obrazu starega moža ne izraza usmiljenosti, ne hudobnosti.

„Kaj naj se zgodi z menoj?" je izustila konečno v španskem jeziku, ker jo je starec tako ogovoril.

„To lahko bela cvetka sama odloči!" je bil mirni odgovor.

„Jaz? – Je-li moja usoda v mojih rokah?" je vprašala Helena, katero je oživilo novo upanje.

„Manitov (indijansko ime za Bog) in Ti lahko odločita", je odvrnil starec, kakor da bi se šlo za nekaj vsakdanjega in ne za človeško življenje.

„O, govorite; – končajte moj smrtni strah!" je prosila Helena in vstala s svojega ležišča.

»Poglej tje ven!" je rekel starec in pokazal na okno.

Omahujočih korakov je stopila nesrečna Helena na označeno mesto, ki je bilo zakrito s pobarvano zaveso.

Tresočih rok jo je odmaknila in pogledala na prazni prostor, kateri se je širil pred poslopjem.

Danes je imel povsem drug značaj, ko včeraj zvečer, ko se je na njem ustavila četa divjih vojščakov na svojih čilih konjih.

Divje postave so bile sicer tudi danes tam, a oblečene so bile v usnjene obleke, katere znajo indijanske žene s toliko umetnostjo šivati in ozaljšati. Bojni kinč in pobarvanje je bilo izginilo, tako da ponosni, čvrsti možje niso narejali več tako čudnega utiša.

Vsi so obrnili svojo pozornost v razburjeno skupino žen, ki so se v majhni oddalji od njih obnašale kakor blazne.

Helena je vprašuje obrnila ljubko glavo k starcu, ki je kakor okamenel stal na svojem mestu.

„Ali je videla bela cvetka?" je vprašal počasi.

„Da, kaj pomeni to žalostno vpitje?“ je zaklicala Helena s tesnim srcem.

„To so žene in neveste padlih vojščakov. Žene in neveste zahtevajo Tvojo smrt, bela cvetka, ker Te imajo za provzročiteljico svoje nesreče."

„Moj Bog, saj sem nedolžna na tem!" se je izvilo s smrtnobledih usten preplašene Helene.

Starec se je smehljal, a to je bil nezgodo oznanjujoči smeh, ki je igral okolu njegovih ust.

„Ne pozabi, da je Tvoja usoda v Tvojih rokah; volja Te samo eno besedo, – in rešena si!”

Helena ni odgovorila, a pogled njenih solznih oči je rekel več ko tisoč besed.

»Drugemu poglavarju našega rodu je Manitov pred nekaj dnevi vzel njegovo mlado ženo", je nadaljeval starec. »On je mlad, čvrst mož, kateri je bil kot deček ukraden belokožcem. Torej je Tvojega naroda; on je tudi Tebe, belo cvetko, včeraj kot jetnico pripeljal v Navajoo. Sedaj je njegova hiša pusta in prazna in želi Te imeti za ženo. Postani njegova soproga in Tvoje življenje Ti je rešeno!"

„Ne, nikdar!“ je zavpila Helena, „rajši umrem!"

„Tvoja usta govore nepremišljene besede«, je svaril starec, »nočem jih slišati, a jutri pridem zopet po Tvoj odgovor, drugače Te čaka smrt!"

„Izpustite mene in mojo služabnico za odkupnino«, je zaklicala Helena, ki je sedaj v svoji obupnosti mislila na Marijino pomoč.

Starec se je kratko zasmejal.

»Denar za kri“, je rekel zaničljivo, „ne, bela cvetka, to je nemogoče. Ko bi bile kroglje Tvojih tovarišev prizanesle našim vojščakom, bi Te bili izpustili za odkupnino, ker je pa celo eden naših podglavarjev padel, ne ostane nič druzega ko moj predlog.“

„In če se vendar branim postati žena onega moža, ki me je ujel, kaj bo potem z menoj ?“ je zaklicala Helena boječe.

„Saj sem Ti že povedal«, je rekel starec. „Če pa hočeš natanko vedeti, kaj Ti je odločeno v slučaju, da se braniš, poslušaj, kar Ti bom zdaj povedal:

Jutri, pri mesečnem svitu sežgalo se bo v svetem ognju truplo mrtvega glavarja. Umrli naj pa najde v srečnejših lovskih krajih soprogo, ki bo tamkaj bivala na njegovi strani. Če se protiviš, postati soproga živega moža, postala bodeš žena mrtvega in šla ž njim na gorečo gromado in v večnost!"

S srce pretresajočim vzklikom zgrudila se je Helena, a starec je brezčutno zrl na njo.

Njegovo srce je bilo zakrknjeno, tako da je komaj sled sočutja imel za ubogo jetnico, celo Helenina lepota ga ni zamogla ganiti.

Zdaj se odgrne zagrinjalo nad vratini in mlada indijanska deklica se zmuzne kakor srna čez prag.

„Kaj pa hočeš, Tatoveja?" vprašal je starec deklico, katera mu je v odgovor zašepetala nekaj nerazumljivih besedi.

Helena je boječe pogledala mlado, lepo Indijanko, koje črne oči so radovedno zrle na Heleno.

Deklica je bila za divjakinjo izvanredno ljubka. Posebno je vzdigovala njeno mičnost slikovita, snežno bela in s pestrim vezenjem okinčana obleka.

„Torej misli na to, da pridem jutri po tvoj odgovor!" rekel je še starec k Heleni; potem je zapustil z mlado deklico sobo. – –

Nesrečnica je hotela hiteti za njim, a starca ni zamogla več videti, ker je bil že izginil v drugi sobi.

Obupno padla je pri svojem ležišču na kolena.

Torej že jutri po noči naj bi umrla! Umrla, ne da bi še enkrat videla ljubega očeta in svojo malo Lidijo. Kakšna strašna, grozovita usoda!

Da bi postala soproga na pol divjega odpadnika, to je bilo popolnoma izključeno; torej ji je preostajala le grozovita smrt, katero naj bi našla v plamenih.

Zdaj zadonijo stopinje pred njenimi vratmi.

Prestrašeno zrla je tja, ker je pričakovala novo nezgodo, a veselo je vzkliknila, ko je videla, da so možje pripeljali njeno Juno ter se potem takoj zopet odstranili.

A Helenino veselje spreobrnilo se je kmalu v globoko žalost.

Juno, katere niso možje več podpirali, zgrudila se je kakor mrtva.

Z grozo opazila je Helena, da so njeno zvesto služabnico na strahovit način mučili in da je le trdna natura obvarovala ubogo zamorko gotove smrti.

Ljubeznjivo vzame Helena zamorko v svoje roke in ji pomaga, tako da je Juno kmalu lahko legla na ležišče svoje gospe.

„O, moja uboga Juno, na kakšen strahovit način so te ti suroveži trpinčili!" jokala je Helena, ki je šele sedaj videla vprav pomilovanje vredni stan uboge zamorke.

„Ne brigajte se za mene, gospa«, rekla je zamorka s slabim glasom, „samo to mi povejte, kaj se bo z Vami zgodilo; slišala sem nekatere besede, ki so me kar najbolj prestrašile."

Helena je obupno zastokala ter naslonila lepo glavo na ležišče, ali odgovorila ni na vprašanje zamorke.

„Povejte mi, gospa, kakšna usoda Vam preti? – Jaz umrem bojazni", silila je Juno.

„Jutri po noči moram umreti!" zašepetala je nesrečnica.

Juno je tako divje vzkliknila, da je čudno zamolklo odmevalo po sobi.

„Oh, če bi ne bila tako slaba«, rekla je škripaje z zobmi, »nikdar ne bi pripustila, da bi kdorkoli položil svojo roko na mojo gospo. Ali tako so me ti rudeči hudiči mučili skoro na smrt, – druzega mi ne preostaja, kakor z Vami umreti!"

Smrtna tihota vladala je po sobi, le stokanje zveste služabnice se je slišalo.

„Če bi le stari nadglavar bil tukaj,« rekla je Juno hipoma, „potem bi bilo veliko drugače!"

Helena je svojo služabnico vprašaje pogledala.

„Da, vidite, ko me je tu doli ta divja druhal mučila, sem marsikaj razumela, kar se je tu govorilo. Velik del divjakov govoril je španski, in jaz sem iz njihovih pogovorov posnela, da kmalu pričakujejo starega nadglavarja s precejšnjim delom vojščakov. Kaže se, da mora biti ta mož zelo pameten in strog vladar, ker sem slišala, da so vsi le z največjim spoštovanjem govorili o njem.“

„Prepozno bo“, tožila je Helena, »saj moram že jutri po noči končati v plamenih!”

„Oh, da moram biti tako slabotna!" vpila je Juno obupno. „Sicer bi kmalu našla pota in sredstva, da bi z Vami ušla celo iz tega skritega kamenitega gnezda, a tako se zamorem komaj geniti!“

Zvesta zamorka je v onemogli togoti stiskala svoje pesti, medtem ko je s solznimi očmi ogledovala ljubljeno gospo, katero so trle muke bojazni pred smrtjo, in ki je klečala ob ležišču.

„Udajte se na videz temu tujcu kot soproga, mogoče, da se le najde priložnost za beg", prosila je zamorka z ugašujočim glasom.

»Ne!" vzkliknila je Helena odločno, »rajši smrt, nego sramoto. Če je Vsegavečni sklenil mojo smrt, stal mi bo tudi na moji zadnji poti tolažljivo na strani!“

359. poglavje.
Na pragu smrti.

Dva dni nahajala se je Helena že v indijanskem mestu, dva dni, v katerih je prestala vse bridke muke strahu pred smrtjo, ker vsaka minuta bližala jo je strašni noči, v kateri naj bi končala svoje mlado življenje.

Neizprosni starček je ni več poiskal.

Ker se je pa bližal večer druzega dne, pričakovala je lahko vsak trenotek, da pride, ker ji je obljubil, da se oglasi za njen odločilni odgovor.

Juno je bila popolnoma onemogla. Njen ubogi, tako grozno trpinčeni život je bil od muk tako izdelan, da se ni zamogla niti ganiti.

V tem strašnem času je zamorka svoji gospej večkrat prigovarjala, da naj gre na videz kot soproga odpadnika, a Helena je tako predloge vedno z vso odločnostjo zavrnila, ker je hotela rajši pretrpeti najstrašnejšo smrt, kakor da bi bila postala žena tako nizko padlega človeka.

Pogled na ti nesrečni ženski je bil pretresljiv.

Tu uboga Helena, ki je v vroči molitvi prosila pomoči in tam onemogla služabnica, katera ni zamogla to pot pomagati ljubljeni gospej.

In vedno bolj se je bližala ona strašna ura, katera naj bi prinesla grofovski hčeri smrt.

Nikjer ni svetil le žarek upanja v tej strašni noči, iz katere ni bilo nobenega izhoda.

Helena je bila izgubljena!

Pogled na okno pokazal je pomilovanja vredni, da je noč že razprostrla svoje temno peruti čez zemljo.

Le samo še malo časa, – potem je bilo vse končano in Helene ne bo več med živimi.

Pripravila se je na smrt in mislila, da jo bode pričakovala mirna in udana.

Vendar se je zganila strahoma, ko je stopil v sobo stari mož, ki ji je včeraj stavil odločno vprašanje.

Stari mož niti pogledal ni na ležišče, na katerem je ležala Juno, ki je sovraženega moža gledala s strašnimi pogledi togote; gledal je samo na Heleno, ki mu je sicer bleda, a odločno stopila naproti.

„Ali se hoče sedaj bela cvetica odločiti? – Čas je!« rekel je z mirnim glasom.

»Nikdar ne postanem žena onega belega poglavarja!« zaklicala je Helena z bliščečimi očmi.

»Jeli to tvoja zadnja beseda, – premisli, predno odgovoriš!" svaril jo je stari mož.

»Jaz ne morem drugače; – to je moj trdni odlok!" odgovorila je Helena odločno.

„Ker ne maraš živega, pojdeš za mrtvim", rekel je starec. »Pridi. – pojdi za menoj!"

»Gospa, vzemite besedo nazaj!" vpila je Juno v blazni bolesti, medtem ko se je zaman trudila vstati s svojega ležišča.

Helena je hitro stopila k zamorki in jo ljubeznjivo objela.

»Zdrava ostani, ti zvesta duša", je rekla siloma se premagujoč. „Misli na to, kar sem ti naročila. Nesi, če bi dobila svojo prostost, mojemu dragemu očetu moje zadnje pozdrave in sedaj, zdrava ostani, Bog to obvaruj; – na svidenje – tam zgoraj!"

»Gospa, poslušajte me!" zavpila je Juno še enkrat.

A bilo je prepozno.

Helena je že zapustila sobo.

Starec je ves ta dogodek glodal, ne da bi njegov okameneli obraz kazal le najmanjše sočutje.

Ko je Helena stopila k njemu, pokimal ji je samo, naj gre za njim, počasi šel po dolgem hodniku, na koncu katerega je bilo nekaj surovo izklesanih stopnic, ki so vodile navzgor.

Tam je stari mož še enkrat obstal in se obrnil k Heleni katera mu je, čeprav smrtnobleda, vendar odločno sledila.

„Še je čas, bela cvetica", svaril je še enkrat.

A Helena zmajala je tako pogumno z glavo, da je starec z nekim občudovanjem pogledal na nežno postavo lepe jetnice.

„Grozovita in mučna smrt je, ki jo imaš pretrpeti!« rekel je pomenljivo.

Ves ponos grofovske hiše Ostrovrške, ki je Heleni tolikokrat pomagal čez najstrašnejše dneve trpljenja, je sedaj zopet vzkipel v nji.

»Vedela jo bom pretrpeti!" odgovorila je ponosno.

»Hotela si, – saj je tvoja usoda ležala v tvojih rokah", rekel je starec, medtem ko se je zopet obrnil k stopnicam.

Počasi sta stopala, neizprosni starec in njegova žrtev, čez ozke, globoko izhojene stopnice.

Potem je potegnil starec neko zagrinjalo pri vratih na stran in pustil Heleno stopiti v slabo razsvitljeno sobo.

Ta soba je bila popolnoma okrogla, in skrivnoste slike, ki so pokrivale stene, kazale so, da je bila ta soba odločena za verske ceremonije divjakov.

Sredi sobe gorel je na nekakem kamenitem oltarji svet ogenj, kateri ni smel nikdar ugasniti. Krog in krog stali so na tleli čudno izdelani vrči in druge posode, ki so se svetile v svitu ognja, – bile so izdelane iz čistega zlata.

Nihče se ni nahajal v tej polutemni sobi, skozi katero je starec hitro šel s svojo spremljevalko, dokler ni prišel na drugo stran. –

Tam je zopet peljalo nekaj stopnic navzgor, – hladni nočni zrak vel jima je nasproti, še nekaj stopinj, potem je bil konec strašnega potovanja.

Helena je stala na hišni planoti, koja je bila v srebrnem svitu meseca razsvitljena kakor dan.

Nizki doprsni zid obdajal je to zidano planoto, katera je bila precej obsežna.

Na tem doprsnem zidu sedeli so vojščaki, koji so hoteli mrtvemu poglavarju izkazati zadnjo čast.

Nepremično kakor kipi bile so njihove temne postave, samo njihovi pogledi so občudovaje ležali na Helenini postavi, katera je, obdana od bledega mesečnega svita, stala kakor nadnaravna prikazen in čakala na smrt.

Pogumno gledala je v sredo planote, kjer je bil postavljen čuden oder.

Velikanska gromada štrlela je v zrak.

Na njej stal je lep konj plemenite pasme, ki je bil trdno privezan in se je zaman trudil ubežati.

Na njegovem hrbtu sedel je mrtvi poglavar v vsem svojem vojaškem lišpu. Privezan je bil z jermeni na konja; tako naj bi šel v srečnejšo večnost. Zraven njega je slonela njegova sulica in pestro poslikan ščit, medtem ko so na visokem drogu vihrali v nočnem vetriču skalpi od njega v boju ubitih sovražnikov.

Heleno spreletela je mrzlica.

Sedaj naj bi umrla!

A vendar je bila odločena, čeprav bi jo ena sama beseda lahko rešila te strahovito mučne smrti.

Čakala je mirna in udana – svojega konca.

Grozni utis tega strašnega pripravljanja povekšala je še svečanostna tihota, katere ni motil noben glas. Strahoten mir ležal je tudi na mestu, ki se je razprostiral pred Heleninimi očmi. –

Lahko je spoznala velikanska poslopja v bledem mesečnem svitu.

Tam od zadaj odpirala se je velika dolina s svojo kristalno čisto reko, ki se je kakor srebrn trak vlekla med travniki in se v daljnih hribih izgubila.

Sedaj je pokazal stari mož, ki je pripeljal Heleno tu gori, na gromado, na koji je stal priprost sedež.

„Tam gori je Tvoj prostor, če se tudi še sedaj braniš biti poglavarjeva soproga!" rekel je svečano.

Brez odgovora šla je Helena naprej k grozovitnemu sedežu, kjer naj bi našla v plamenih svoj konec. – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Kar prekine hipoma glasen vzklik svečano tihoto, ki je vladala na tem strašnem kraju.

Bil je vzklik naj večjega začudenja, ob enem pa tudi babjevernega strahu.

Nehote se je Helena ozrla.

Z začudenjem je opazila, da je stari mož s stegnjeno roko kazal na nebo, na katerem je sijal mesec s svojo milo lučjo. –

Helena pogloda na nebo, kjer je polna luna šla svojo starodavno pot.

Vendar – kaj je bilo to?

Na nebnem svodu ni sijala več bliščeča plošča v vsi svoji čistosti. Kakor senca vleklo se je nekaj čez njo, potem je bilo videti, kakor da leze velikanska krogla počasi a neprenehoma na srebrno bliščečo mesečno plan.

Zdaj so zadoneli od vseh krajev grozni klici največjega strahu.

Vojščaki poskakali so raz svoje sedeže in tudi prestrašeno zrli na to skrivnostno prikazen, katere si niso mogli raztolmačiti.

In vedno dalje in dalje lezla je temna krogla čez srebrni mesec, čigar zatemnjeni del se je videl le v rudečkasti slabi svitlobi.

Luna je popolnoma mrknila, in ta prirodni pojav, katerega babjeverni divjaki niso poznali, navdajal jih je s smrtnim strahom, ker so mislili, da se njihov Bog nad njimi huduje in da jih kaznuje.

Zdaj doneli so tudi iz do sedaj tihih mestnih hiš pretrgani stokajoči klici; prebivalci Novajoe so opazili mrknenje meseca in so tedaj mislili, da preti njihovemu rodu velikanska nesreča.

Z glasnim kričanjem, kakor s tolčenjem velikanskih kotlov, kojih odmev je bobnel daleč v noč, mislili so pregnati strašno prikazen, ki je hotela po njih mislih požreti njim zelo potrebno nočno luč.

A vedno bolj je lezla temota čez mesec, dokler ni tudi zadnji del svitlobe izginil.

Na planoti glavnega poslopja vladala jo strahovita razburjenost.

Samo Helena je bila mirna, ker ji je bil tek tega prirodnega pojava dobro znan.

Zdaj je stopil stari mož k Heleni, ki je ravno hotela stopiti na gromado.

„Moli k Tvojemu Bogu, bela cvetica, da nam zopet pošlje nočno luč,“ rekel je s tresočim glasom. „Tvoj Bog se huduje nad nami, ker Te hočemo k nečemu prisiliti, kar se Ti gnusi, noče, da bi Ti umrla na ta način, in mi se udamo njegovi volji!« –

Brez glasu padla je Helena na svoja kolena, medtem ko je v neskončni hvaležnosti pogledala proti nebu; saj je bila prepričana, da vsegamogočni Bog ni hotel njene smrti, ker ji je v zadnji uri groznega smrtnega straha poslal to čudovito rešitev.

Z velikim spoštovanjem gledali so vsi navzoči na lepo molilko, katera je, kakor so menili, prosila svojega Boga, da bi osvobodil nočno luč, medtem ko se je Helena v vroči hvaležnosti zahvalila Večnemu za svojo rešitev.

Zopet so se obrnile oči babjeverne množice proti zatemnelem nebu.

Kar se izvije vesel vzklik njihovim prsim, ker ravnokar stopil je tam gori zopet ozki ščip meseca izpod temne sence, počasi zlezla je temna krogla proč, dokler ni konečno srebrni mesec zopet pošiljal svojo čisto luč na velika bela poslopja Navajoe.

Helena je zopet vstala.

V magični luči meseca, ki je obseval njeno nežno stala je kakor izpremenjena, medtem ko so se rujavi sinovi pustinje v svoji plahi spoštljivosti komaj upali jo pogledati.

„Pridi, bela cvetica!“ rekel ji je stari mož, »Tvoja molitev je pomirila razsrjenega Boga; od sedaj naprej se Ti nobeden sinov Navajoe ne bode smel približati. Samo prostost Ti ne moremo dati, ker nam Tvoja navzočnost obljubuje srečo in blagoslov. Mrtvi poglavar pojde sam v srečnejše domovanje, ker je Bog to tako odločil, in zoper njegovo zapoved ne sme nihče ravnati!"

Helena je kaj dobro vedela, da se ima poleg čudne božje pomoči zahvaliti le plahemu praznoverstvu divjakov za svojo rešitev. Zato se ni upala kaj ugovarjati, čeprav so ji besede starega moža napovedale večno ujetje.

Še enkrat je hvaležno pogledala proti nebu, potem je šla za starčkom skozi vrste vojščakov, ki so se ji spoštljivo priklanjali.

Zdaj je šel stari mož za njo; ko sta pa vstopila v temotno dvorano tempeljna, je tako hipoma obstal, da je tudi Helena nehote storila isto.

„V tem svetem kraji boš nadalje bivala, bela cvetica!'“ rekel je starček svečano, medtem ko je z roko pokazal na temotno žrjavico ognja. „Če bodeš v tempelnu pazila na sveti ogenj, potem se bodo naši mladi vojščaki vedno vračali polni plena od svojih četovanj, in nikdar ne bo pretila nesreča stalemu mestu Navajoe!"

Stari mož govoril je te besede tako resno in svečano, da se Helena ni upala ugovarjati s kako besedo; tudi ni starček pričakoval kakega ugovora, ker se je takoj s svojo lepo spremljevalko obrnil k stopnicam.

S kakimi čutili je hitela Helena po stopnicah doli, po katerih je preje šla v smrtnem strahu!

Zdaj šele je čutila, da ji je Bog vedno, tudi v najhujših trenotkih življenja stal na strani, in to spoznanje napolnilo je njeno blago dušo z nepopisno hvaležnostjo v božjo vsegamogočnost.

Sedaj je stala na pragu sobe, v kateri je preživela tako grozne ure.

Predno je odgrnila zastor od vrat, obrnila se je še enkrat k starčku, a ta je bil izginil.

Helena je potisnila zastor na stran in s hitrimi koraki šla k ležišču, kjer je ležala njena zvesta služabnica, izmučena Juno. –

„Juno, – Juno!" zaklicala je veselo ubožici.

Težko odprla je zamorka svoje oči, katere so s čudnim izrazom zrle v obraz ljubljene gospe.

„Ah, gospa," šepetala je, „Vi pridete iz lepih nebes; Vi hočete svojo Juno s seboj vzeti!"

„Ne, saj živim, jaz sem sama, – noben duh, kakor Ti misliš,“ vzkliknila je Helena smeje se in jokaje ob enem, »Bog je mojo molitev uslišal in me s čudežem rešil!

360. poglavje.
Vrnitev nadpoglavarja.

Od one strašne noči, v kateri je bila Helena od božje previdnosti obvarovana tako grozovite smrti, minilo je že več tednov, ne da bi se ji bilo posrečilo pobegniti.

Seveda so vojščaki, kateri so bili pri smrtni slovesnosti poglavarja navzoči, povsodi pripovedovali čudni dogodek, ki se je tamkaj zgodil, in tako so se prebivalci Navajoe le z največjim spoštovanjem upali bližati Heleni.

Preprosti otroci pustinje so mislili, da zamore lepa jetnica celo duhove premagati.

Samo žene in neveste pri napadu na karavano ubitih vojščakov, so preganjale Heleno prej ko pozneje s svojim sovraštvom, a teh je bilo le malo in niso imele nikakega nevarnega upliva na prebivalstvo.

Helena je pred vsem skrbela za ubogo Juno, tako da je zamorka kmalu vstala iz postelje.

Nihče se ni več upal mučiti zamorko, ker je bila služabnica lepe jetnice, od katere so Indijanci mislili, da ima velikanska čarovniška sredstva.

Kljub tej praznoverni bojazni pozival je starček, ki je nadomestoval nadpoglavarja, Heleno, naj bi zamorka pomagala pri poljskem delu.

Helena je rada ugodila tej zahtevi, ki je bila kar najobzirnejše izgovorjena, ker je zamorka svoji gospej zašepetala, da bi pri tem delu morda našla kako priložnost, da bi pobegnila iz mesta.

Povrh je pa bilo to tako imenovano poljsko delo zelo lahko, ker so indijanske žene, ki so opravljale polje, sadile samo koruzo, fižol in buče, medtem ko so moški šli na lov ali na ropanje.

Kmalu so se Navajoške žene zelo bale pred Juno. Čeprav so Indijanci sicer sovražili in zaničevali zamorko, znala jim je ta na zvit način namigavati o namišljeni čarovniški moči svoje gospe, ter si na ta način pridobiti potrebno veljavo.

Če so napol dorasli indijanski dečki, kakor se je večkrat pripetilo, zamorko v svojem sovraštvu s kamenjem obmetavali, natepla je razkačena Juno bodoče vojščake kar neusmiljeno, ne da bi se le roka ganila k obrambi tulečih, mladih rudečekožcev.

Ali kar je Juno najbolj vroče želela, – priložnosti za beg, – te ni bilo.

Vsi jarki, ki so vodili iz doline, so bili zavarovani s surovo zidanimi utrdbami, katere so vedno stražili oboroženi vojščaki.

Tako ni preostajalo zamorki druzega, ko mirno čakati, da se najde slučaj, pri katerem bi lahko pobegnila s svojo gospo.

Nekega dne nahajala se je Helena zopet sama v svoji sobi, katero je le redko kdaj zapustila, čeravno je smela hoditi po vsem mestu in njegovi okolici.

Kar zadonijo v daljavi klici, kateri so se vedno bolj množili, ob enem nastal je v mestu tako silen nemir, da je Helena vsa začudena stopila k oknu, da bi videla vzrok nenavadne razburjenosti.

In tu je videla, kako so prebivalci mesta povsodi hiteli iz hiš, da bi se zbrali na trgu, ki je pri vseh priložnostih in slovesnostih igral veliko ulogo,

Medtem ko je Helena še vsa začudena zrla na to nenavadno početje, slišala je stopinje v sobi in ko se je obrnila, je videla Juno, ki je brezsapno hitela k nji.

„Kaj pa je?“ vprašala je Helena svojo služabnico radovedno. –

„Nadpoglavar Navajoe, ki je bil z veliko četo vojščakov toliko časa odsoten, vrača se z bogatim plenom.« pripovedovala je zasopljena zamorka, »Mogoče, da dobite sedaj zopet svojo prostost, gospa; po vsem, kar sem slišala in poizvedela, je stari vladar Navajoe zelo previden, čeprav tudi zelo strog in oster mož!«

Helena ni odgovorila, a njene svetle oči rekle so več, kakor bi to zamoglo tisoč besedi; potem se je zopet obrnila k oknu. –

Veliki trg pred poslopjem bil je sedaj natlačeno poln vriskajočih ljudi, ki so se obnašali kakor blazni, ko so zagledali prvega vojščaka vrnivše se čete.

Ta razbojniški pohod je bil započet proti sovražnemu plemenu, ki je bival bolj na severu v gorovji; bil je povračilo za prejšnje napade.

Srečni zmagovalci prinesli so v Navajoo bogat plen, in vest, da je sovražno pleme skoro popolnoma poraženo in uničeno. –

Ali kmalu so se mešali tudi tožni glasovi med vriskanjem množice, ker je tudi nekaj Navajoških vojščakov padlo. –

Potem je zapazila Helena, da se je množica gnetla krog neke nosilnice, ki je bila pritrjena mej dvema mulama. V nji ležala je oseba, ki je bila tako zavita v odeje, da Helena ni zamogla razločiti, ali je bil moški ali ženska, ki so jo prinesli v nosilnici. Z začudenjem je pa opazila, da so nesli to improvizirano bolniško postelj v poslopje, v katerem je ona prebivala.

Torej je moral biti bolnik iz vladarjeve rodbine, ker ta je bil lastnik velike hiše, v kateri je dosedaj Helena stanovala.

Ker se je začela radovedna množica polagoma razhajati, stopila je Helena od okna nazaj v sobo, kjer je Juno pridno delala.

Sedla je k kameniti mizi in se vglobila v svoje misli, koje so jo kmalu peljalo v veliko daljavo.

Helena je bila tako zamišljena, da jo jo vzdramil šele Junin vzklik.

Pred seboj je ugledala visoko raslega moža, ki je skoro neslišno stopil v sobo.

Tujec je bil velik, močan mož, kateremu se niso poznala leta, ki so jih kazali njegovi beli lasje. Bil je v polnem vojaškem lišpu z orlovim peresom v laseh in poslikanim obrazom, a krog hrbta imel je ovito lepo izdelano ogrinjalo, ki je zakrivalo mišični gornji život.

Stari vojščak je žareče pogledal pred njim stoječo, zarudelo Heleno.

Ta pogled je izražal polno občudovanje Helenine izredne lepote; potem se je molče a viteški in ponosno priklonil, in stopil bolj v sobo h kameniti mizi, kjer je Helena visoko vzravnana čakala, kaj da bodo slišala.

Z zapovedujočim migljajem svoje roke, ki ni dovolil niti najmanjega ugovora, dal je stari ponosni mož Juni znamenje, da naj zapusti sobo.

Zamorka se je, čeprav nejevoljno, udala, ker je lahko pri zastoru vse slišala in videla, kaj se je godilo v sobi.

»Bela cvetica je v Navajoi dobro došla," rekel je stari vojščak s svečanim glasom. »Ravnokar sem se vrnil od sovražnega napada proti sosednim Kinom in sem zvedel, da prebiva bela jetnica v zidovju mojega mesta.«

»Kdo ste Vi?" vprašala je Helena nehote.

„Geronimo, nadpoglavar v Navajoi,« odgovoril je stari mož ponosno s prežečim pogledom svojih temnih oči. „A bela cvetica nima nobenega povoda, da bi se me bala, da, slišal sem celo z veliko nejevoljo, da je bilo v moji odsotnosti njeno življenje v nevarnosti. Moj namestnik ravnal je proti moji volji, ko je naše stare, svete običaje hotel raztegniti na belo, brezmočno jetnico. Zdaj me veseli, da je Bog belcev jo obvaroval, in da so se celo zvezde odločile za njo."

»Povejte mi, kakšna usoda je meni namenjena," prosila je Helena, katere dušo je vsled priprostega, a plemenitega govora nadpoglavarja navdajalo nehote novo upanje.

»Mi Navaji smo sovražniki belih ljudi; a vojskujemo se le z moškimi," odgovoril je glavar. »Ujete žene dajemo proti odkupnini nazaj; bela cvetica nam bo pa s svojo čarovniško močjo prinesla srečo, zato bo ostala še nekaj časa pri nas!" prorokuje Indijanec.

„O, pustite me, da grem tudi jaz; saj imam prijatelje, ki bodo za me plačali odkupnino," je Helena milo prosila s povzdignjenimi rokami.

„V naslednjem času je to nemogoče," odgovoril je glavar, »ko bodo pa jenjale žene objokovati padle vojščake, takrat naj bo tudi bela jetnica prosta. Zakaj noče bela cvetica še nekaj časa ostati pri nas? Vsi prebivalci Navajoe gledajo na njo s spoštovanjem, nič ji ne bo manjkalo, in na varnem je tudi, ker hišo nadpoglavarja ne sme nihče prestopiti kakor moja rodbina.“

»O hvala Vam, da mi hočete zopet dati mojo prostost!" zaklicala je Helena veselo.

Saj se je do sedaj še vedno bala za svoje življenje; in sedaj se ji je vendar kazala odrešitev, če je tudi morala še nekaj časa ostati v Navajoi.

»Zato mi bodi še enkrat srčno dobro došla v moji hiši," je rekel poglavar resno, „sicer je v njo stopila žalost, Bog je odločil, da naj tudi jaz nosim usodo onih očetov, kojih sinovi padejo v vojski.“

»Kako, – kaj je kateri Vaših sinov padel?“ vprašala je Helena začudeno. – »Videla sem preje neko nosilnico nesti v to hišo."

»Moj edini sin je bil pri napadu na sovražno naselbino tako nevarno ranjen, da ga Bog vsaki trenotek lahko pokliče v boljše in srečnejše kraje," odgovoril je stari poglavar in kljub svoji veliki oblasti nad seboj tresel se je glas vojščaka v nepopisni bolesti.

Helenino srce je vskipelo sočutja do starega moža, ki je, kljub temu, da je ležal sin na smrtni postelji, vendar izpolnil dolžnosti gostoljubnosti in takoj šel pozdravit belo jetnico Heleno.

Hipno pride Heleni misel kakor nadahnjena odzgoraj: „Ti se razumeš na postrežbo bolnikov, morda ti je mogoče, da rešiš mladega vojščaka."

»Ali me hočete peljati k svojemu sinu?" vprašala je boječe. »Ker se nekaj razumem na postrežbo bolnikov, zato bi se rada zahvalila za Vašo prijaznost s tem, da bi ranjencu kolikor mogoče dobro postregla."

Stari nadglavar stal je trenotek kakor okamenel začudenja pri tej ponudbi, ki mu je došla do cela nepričakovano, tako da je komaj obvaroval svojo sicer tako ponosno mirnost in je bil vidno ginjen.

Konečno je mignil Heleni, naj gre ž njim, in šel skozi vrata proti svojim sobam.

Kmalu sta dospela do sobe, v kateri je ležal na ležišču iz medvedovih kož nadpoglavarjev sin.

Helena je videla s površnim pogledom, da sta bili še dve ženi v sobi, koji sta klečali pri ležišču.

Ena teh žen bila je mati bolnikova, druga pa Tatoveja, hči starčka, kateri je hotel Heleno izročiti sramoti ali pa strahoviti smrti.

Ko je Helena stopila k ležišču mladega poglavarja, zapazila je takoj, da so bile rane sicer zelo težke, ali da bodo samo radi slabe postrežbe postale nevarne. Tudi je očividno slabo uplivalo na bolnika jokanje matere in mladega dekleta, tako da je bila zelo vesela, ko je nadpoglavar z zapovedljivim migljejem svoje roke jokajoče izgnal iz sobe.

Seveda ni Helena zapazila, da je Tatoveja, ko je morala zapustiti sobo, sovražno pogledala na belo jetnico.

Vsa njena pozornost obrnjena je bila na mladega moža, ki se je stokajoče valjal na svojem ležišču.

Stari nadpoglavar stal je kakor iz jekla ulit kip zraven bolnika, samo njegove temne oči sledile so vsaki kretnji Helene, a v teh očeh se je zrcalila samo smrtna očetovska skrb.

„Najprvo se mora ranjenca preložiti na ležišče iz preprostih odej, ker ta kožuhovina le povzdiguje mrzlico", rekla je Helena, ko je preiskala rane mladega moža. »Potem ne potrebujem druzega, kakor nekaj bombaževih rut in mrzle vode, katera bo ostala mrzla v teh vrčih, ki se tukaj nahajajo. Tudi raste tu v teh gorah zelišče, katero naj gre iskat moja črna služabnica, ki ga dobro pozna. Za vse drugo bo pa skrbel Vsegamogočni tam zgoraj.“

Nadpoglavar je molče pokimal, v znamenje, da je bil zadovoljen s Heleninimi odredbami.

Ne da bi spregovoril kako besedo, zapustil je sobo ter se takoj zopet povrnil v spremstvu dveh mladih mož, koji so ranjenca previdno prenesli na ležišče, ki je bilo narejeno po nasvetu Helene.

Potem je prinesla bolnikova stara mati zahtevane bombaževe rute, kakor tudi sveže, ledeno mrzle studenčice v izobilju, na kar je tiho sedla k nogami ležišča in gledala na Heleno, ki je začela rane mladega vojščaka izpirati.

Kmalu se je videlo, da je to ranjencu dobro delo, kajti bolnik, ki je dosedaj brezzavestno divjal v silni mrzlici, postajal je vedno mirnejši, dokler ni naposled skoro nepremično, a mirno sopeč, lahko zadremal.

Nepretrgoma hladila je Helena strašne rane, ki so jih provzročile sulice, katere so sicer globoko vdrle v meso, a k sreči niso ranile nobenega nežnega dela.

Nekajkrat hotela je stara Indijanka Heleni pomagati, a zapovedujoči pogled starega zavrnil jo je vedno. Ponižno je ostala pri ležišču svojega bolnega sina.

Več ur je trajal trud lepe postrežnice, katera je neprenehoma hladila z ledeno mrzlo studenčnico vnete rane, dokler ni oteklina pri njih skoro izginila.

Helena ni pri svoji ponudbi zaman računala na železno trdno naravo utrjenega otroka narave, ker je že sedaj s precejšnjo gotovostjo lahko rekla, da ostane ranjenec pri življenju.

Bilo je pa tudi že skrajni čas, da se je našla razumna pomoč, ker bi bil ranjenec pri dosedanji postrežbi težko dočakal jutra, kajti mrzlica je nastopila že v najhujši stopinji.

„Kaj pravi bela cvetica?” vprašal je poglavar, ki je z začudenjem opazil mirni spanec svojega sina.

„Bog mi bo pomagal, da bo Vaš sin v kratkem času popolnoma okreval", odgovorila je Helena.

Zdaj je stopil stari vojščak k nji ter skoro vihravo prijel za njeno roko.

»Čudovita deklica", rekel je s tresočim se glasom, „mi smo te hoteli smrti izročiti, in v zahvalo za to rešiš mojemu edinemu sinu življenje!"

361. poglavje.
Usmiljena samaritanka.

Če so prebivalci Navajoe doslej s plašnim spoštovanjem zrli na Heleno, spremenilo se je to čustvo v neprikrito udanost, kakor jo imajo ti rujavi otroci divjine le za svoje plemenske vladarje.

Kakor ogenj razširila se je vest, da je bila jetnica rešilka mladega glavarja, tako da so babjeverni Indijanci mislili, da ima Helena posebna čarovniška sredstva.

Helena je posvetila ranjencu vso skrb in se pri nočnem čuvanju vrstila z materjo mladega moža, ker so se morali obkladki v kratkih presledkih ponavljati.

Juno poslali so v spremstvu nekaj vojščakov, da bi prinesla ono zdravilno zelišče, s katerim je sedaj Helena obvezovala rane, tako da so se že v nekaterih dneh zacelile. Seveda je zelo podpirala železna narava utrjenega, mladega moža njena prizadevanja, ali brez njene postrežbe bi bil siromak vendar umrl radi groznih ran, ki so prouzročile tako velikansko izgubo krvi.

Zato je vladalo izredno veselje v nadpoglavarjevi hiši, ko je njegov sin čez nekaj dni zavedel in čeprav s slabim glasom spregovoril nekaj besedi.

Helena je sedela ravno pri ležišču ranjenca, ko je v prvič odprl oči in z začudenimi pogledi gledal na lepo jetnico.

Mladi vojščak je gotovo mislil, da je že dospel v srečnejšo deželo, ko se je ljubko, blodo Helenino lice nagnilo čez njega in ko je njen mili glas vprašal po njegovih željah.

„Kje sem?« vprašal je s slabim glasom.

Predno je Helena zamogla odgovoriti, pristopil je stari glavar in ponudil svojemu sinu desnico.

»Ti si v hiši Tvojega očeta, moj Onari“, rekel je resno, pri čemer je Helena opazila, kako je svit največjega veselja spreletel njegov obraz.

Oči mladega vojščaka so zvedavo gledale na nežno postavo lepe jetnice, potem so se vprašaje obrnile k staremu glavarju, kateri je ta pogled dobro razumel.

„Tu, ta bela cvetica, je božji ljubljenec«, odgovoril je svečano, „ona Te je zopet vrnila življenju, – njej se imaš zahvaliti, da bo Tvoja noga zopet hodila po divjini!"

Mladi vojščak ni ničesar odgovoril, a v njegovem pogledu, ki se je zopet obrnil k Heleni, kazala se je tako neskončna hvaležnost, da je bila jetnica globoko ginjena.

Te male besede so še vedno zelo slabega ranjenca tako utrudile, da je onemogel zaprl oči, a mirno dihanje je svedočilo, da je nevarna mrzlica popolnoma minila.

Mladi mož se je odslej hitro opomogel, čeprav ga je velika izguba krvi prisilila, da je še več tednov ostal v postelji.

Njegove rane so bile popolnoma zaceljene, tako da Heleni ni bilo več potreba čuti tudi po noči; zato je pa bila po dnevi skoro vedno pri ležišču mladega vojščaka, kateri je bil, če ni bila prisotna, vedno silno nemiren in je vpraševal po njegovi lepi postrežnici.

Če je bila potem na njegovi strani, postal je takoj miren in se točno ravnal po vseh njenih nasvetih.

Ko je potem mladi vojščak dremal na svojem ležišču, opazovala je včasih Helena s tihim začudenjem njegov obraz, ki je kazal uprav plemenite in lepe poteze. Vedno je morala potem misliti na mramornato glavo mladega Rimljana, čigar klasično glavo je večkrat občudovala v knjižnici grada Ostrovrškega. Obraz mladega moža kazal je iste lepe poteze, kojega utis je barva le prav malo oslabela.

Helena je kmalu opazila, da se mladi vojščak, ki je bil vajen nestanovitnega življenja v divjini, na svojem ležišči silno dolgočasi.

Premišljevala je zato, kako bi na pol ozdravelega zamogla zabavati in je končno mislila, da najbolje s tem, ako bi mlademu vojščaku kaj čitala.

A k temu je bilo potrebno knjig, in teh v Navajoi ni bilo dobiti, vsaj Helena je tako mislila. A kmalu ji je prišel srečen slučaj na pomoč.

Nekega dne pokazal ji je stari nadpoglavar, ki je Heleno kakor hčerko ljubil, precej prostorno sobo, v kateri je bilo nakupičeno različnega plena, katerega je dobil na svojih roparskih izletih.

S čudnim občutkom gledala je Helena ta raznovrstna, več ali manj vredna orožja, obleke in druge predmete kulturnega življenja. Tukaj je vse zmedeno ležalo na okrog.

Kar je zagledala precej debelo knjigo, katera je ležala na pol zakrita v temnem kotu.

Vzdignila jo je; ko jo je pa odprla, je komaj zadržala vesel vzklik.

Knjiga je bila špansko sveto pismo.

Nadpoglavar je rad dovolil, ko ga je Helena prosila, če sme to knjigo obdržati, tako da je jetnica od sedaj se večkrat lahko okrepčavala z božjo besedo.

A ne samo za se hotela je rabiti sveto pismo, ampak sklenila je tudi, da bode brala bolniku iz nje, ter ta sklep tudi izvršila, ko je zopet sedela pri ranjenčevem ležišču.

Z začudenjem poslušal je mladi mož krasne nauke in tolažbe kristijanske vere, katere je čitala njegova lepa strežnica.

Na veliko veselje Helene je kmalu tudi prosil, naj mu razjasni kak nerazumljiv stavek svetega pisma, da, naposled dvignilo se je njegovo zanimanje do svetih besedi tako, da je z resničnim hrepenenjem čakal na nadaljevanje.

Tudi stari nadglavar in njegova soproga sta bila dostikrat tiha in pazljiva poslušalca; tudi je bilo videti, da jima nauki svetega pisma niso bili čisto neznani, tako da se je Helena radi tega često začudila.

»Pred veliko leti živel je stari duhovnik Tvoje vere v Navajoi, kateri je hotel naš rod spreobrniti k veri Tvojega Boga«, rekel je stari poglavar nekega dne. „Mi smo sicer sovražniki belokožcev, a onega starega moža smo zelo ljubili; toda ko je umrl, pozabili smo sčasoma na njegove besede."

To pojasnilo starega nadglavarja je bilo za Heleno nova vzpodbuda, nadaljevati v svojih prizadevanjih, tako da je kmalu z veseljem opazila, kako so se srca teh otrok narave počasi razvnela za nauke svetega pisma.

Sklenila je, kakor hitro dobi zopet svojo prostost, prijateljico svoje matere, prednico bolnice v Houstonu prositi, da naj posreduje, da se pošlje misijonar v Navajoo, ker je bila prepričana, da bi eden teh od Boga poslanih mož kmalu spreobrnil rujave vojščake v pobožne kristijane, ki bi ostali mirni na enem kraji. –

Tako so prešli dnevi, dokler ni mladi mož toliko okreval, da je lahko oprt na dva prijatelja, zapustil svoje ležišče. Ta dan je bil praznik za vso Navajoo.

Prebivalce je veselje, da je bodoči njih vladar zopet okreval, tako prešinilo, da bi Helena tega ne bila nikdar verjela.

Do pozno v noč trajali so divji plesi in popivanje, medtem ko je vriskanje vesele množice donelo daleč v dolini do skalnatih gora.

Ta dan obiskala je hčerka drugega glavarja, lepa Tatoveja, hišo starega Geronima, da bi izrazila ozdravljenemu Onariju svoje veselje na njegovi rešitvi.

Mladi mož se skoro ni zmenil za lepo indijansko deklico, čeprav bi tudi površni opazovalec lahko bil zapazil, da je Tatoveja strastno ljubila poglavarjevega sina.

Helena je večkrat poskusila začeti kak pogovor z lepo deklico, a Tatoveja dala ji je tako kratke in zavračajoče odgovore, da je Helena užaljena utihnila.

Heleni je odšlo, da jo je Tatoveja, kadar je mislila, da je nihče ne opazuje, merila s sovražnimi pogledi.

Ali ena oseba je to dobro opazila, in to je bila Juno, ki je neprenehoma pazila na svojo gospo.

Sicer si zamorka ni zamogla razjasniti, zakaj je Tatoveja sovražila njeno gospo, a računala je z dejstvom in zato, kadar je bila indijanska deklica v bližini njene gospe, je ni izpustila iz oči, ker se je bala, da bi deklica njeni gospej ne storila kaj žalega.

Medtem je mladi mož zopet tako popolnoma okreval, da je zajahal svojega iskrega konja.

A sicer tako divji in predrzni mladenič postal je od iste dobe, ko je bil bolan, popolnoma drugačen, tako da so se njegovi tovariši dostikrat čudili svojemu prihodnjemu vodniku.

Ta velikanska izpremena v bitju mladega poglavarja je imela važen vzrok.

Helenina ljubeznjiva zunanjost je Indijanca omečila in njegovo strastno naravo popolnoma omrežila.

Onari je ljubil svojo lepo strežnico z vsem ognjem svojega nepokvarjenega srca.

Pri tem pa mu je naložil njegov v resnici plemeniti značaj tako veliko spoštovanje do ljubice, da se ji je bližal le z največjim spoštovanjem.

Na njegove nujne prošnje nadaljevala je Helena s čitanjem svetega pisma, pri čemer je vedno lahko računala, da bo imela celo rodbino nadpoglavarja kot hvaležne poslušalce.

Bil je ginljiv in pretresujoč pogled, kadar je sedela Helena v nadglavarjevi sobi in pazljivo poslušajočim poslušalcem brala iz svetega pisma, medtem ko so pogledi temnih oseb pobožno in spoštljivo viseli na lepih ustnih, katere so jim tako ljubko oznanjevale nauke svetega evangelija.

Člani nadpoglavarjeve rodbine ravnali so ž njo kakor da bi bila domača hčerka, ne da bi le z najmanjšo besedico kdo omenil njeno jetništvo.

Do sedaj tudi Helena ni več prosila za svojo prostost, a večkrat je stala pri oknu svoje sobe in željno zrla na daljne gore, za katerim je v veliki, veliki daljavi slutila ljubljeno domovino.

Ker je Helena imela dovoljenje se prosto gibati po mestu kakor tudi po njega okolici, šla je odslej v spremstvu svoje June večkrat na male sprehode, kateri so jo čestokrat peljali do polja, kjer so žene in dekleta iz Navajoe nekaj ur na dan delale.

Hodila je vedno tja v hladnih večernih urah, ko so ženske večinoma že odšle.

Ko je pa nekoč nekaj preje prehodila lepo dolino, prišla ji je iz koruznega polja nasproti cela tropa žen in deklet, ki so se ravno pripravljala iti domov.

Mnogo teh žen in deklet je Heleno spoštljivo pozdravilo, a na enkrat začuje iz ust nekaterih oseb glasne klice smrtnega sovraštva, tako da je Helena vsa prestrašena gledala na razburjene žene.

Bile so iz rodbin onih Indijancev, ki so bili ustreljeni pri napadu onih farmerjev, s katerimi je potovala Helena.

Te žene so gojile še vedno strahovito sovraštvo proti nedolžni Heleni, kakor se je ravno morala zopet prepričati.

Kmalu ni več ostalo samo pri besedah.

Razburjene ženske gnetle so se krog Helene, ter tako razdraženo mahale z rokami, da je Juno komaj obvarovala svojo gospo, da ni bila tepena. Druge ženske so prestrašene zbežale, tako da je naposled ostala Helena sama z Juno in razdraženimi svojci padlih Indijancev.

Njen položaj postajal je vedno mučnejši.

Kar so se ženske hipoma razpršile.

Od mesta sem se je bližal v hitrem diru mladi sin nadpoglavarja, Onari, kateri je s svojimi sokolovimi očmi opazil ta nenavadni prizor.

„Ali je kdo razžalil belo cvetico?“ vprašal je hitro, medtem ko so njegove oči jezno zrle za bežečimi ženskami.

Helena je hotela v svoji velikodušnosti ves prizor zamolčati, a Juno je povedala mlademu možu vse, kar se je njeni gospej ravnokar pripetilo.

„Nikari ne kaznujte nesrečnih žen radi teh nepremišljenih besedi«, prosila je Helena. »Razburjene in razdražene so še radi smrti dragih svojcev, zato jim rada odpuščam izbruh sovraštva do mene!"

»Ženskam se ni treba bati pred menoj", odgovoril je Onari ponosno. »Za belo cvetico bom pa vedel pristojno priznanje izsiliti, da bo v prihodnje nezadržano lahko šla celo v najoddaljenejše vasi Novajoe!"

Ko je mladi mož izgovoril to besede, priklonil se je Heleni, obrnil svojega iskrega konja, ter kakor blisk oddirjal proti mestu.

V nekaterih minutah je zginil za mestnimi vratmi.

Zamišljena je šla Helena ob robu studenčno čiste reke, katera je s svojimi deročimi valovi močila velikanske skale.

Večkrat je skočila tudi kaka riba iz vode, tako da se je solnce kakor zlato lesketalo v njenih luskinah.

Na oni strani reke ležala je nedogledna dolina v vsi svoji divji veličasti.

Med grmovjem taval je teman, velik život sem in tja, in ostre Junine oči spoznale so v njem takoj medveda.

Ali ta črni prijatelj se ni nič zmenil za obe ženski, ki sta na drugi strani reke, na pol bojazljivo in na pol radovedno zrli na njegovo nerodno kretanje, dokler se ni izgubil v bližnjih razpokah skalovja, kjer je gotovo imel svoje bivališče.

Ker je solnce jelo že zahajati, vrnili sta se Helena in njena služabnica zopet v mesto, čigar bela poslopja so se v solnčnih žarkih lesketala kakor mramor, medtem ko so resni poganski duhovniki na tempelju prižigali ogenj.

362. poglavje.
Indijanska kneginja.

Helena je bila drugi dan po teh dogodkih v svoji sobi, ko je prišel nadpoglavarjev sel in jo je povabil v sobe, v katerih je stanoval vladar Novajoe.

Svečano obnašanje sla zavzelo je Heleno kar najbolj, da obšla jo je neprijetna slutnja, ki se je še povečala, ko je stopila v sobo nadpoglavarja, in zagledala tamkaj vse prve vojščake, kakor tudi poglavarje iz Novajoe.

Ali njeno bojazljivo čustvo je kmalu izginilo, ko je stari Geronimo stopil k nji in prijemši jo za roko prijazno peljal v krog resnih mož.

»Vojščaki Novajoe!« začel je stari nadpoglavar z daleč donečim glasom. „Tu vidite belo cvetico, katera je rešila mojemu sinu življenje, ko so že vsi naši zdravniki obupali. Ostala bo le še toliko časa v Novajoi, da pride dan, ko se bo njena nožica zopet obrnila k njenim ljudem, belokožcem. A odslej, naj si bo tu v mestu, ali pa pri svojih belih bratih, naj uživa one časti, katere zasluži, ker ima celo moč nad najmogočnejšimi duhovi. Vojščaki Navajoe, – poslušajte moj glas! Moj sin Onari je včeraj videl, kako so posamezne ženske, koje so svoje može izgubile, belo cvetico preganjale s svojim sovraštvom. Kdor to odslej še stori, razžali mene, nadpoglavarja našega ponosnega naroda. Bog mi ni dal nobene hčerke, zato sem sklenil, da naj bo bela cvetica odslej od prebivalcev Navajoe spoznana kot moj otrok. Gorje onemu, ki bi jo le z očesom hotel razžaliti, občutil bo vso težo moje jeze!"

Helena je stala popolnoma presenečena pri tem nepričakovanem preobratu svoje usode.

A predno je zamogla ta čudni prizor premisliti, vstal je že eden poglavarjev raz svoj sedež.

„Čuli smo tvoje besede, nadpoglavar“, odgovoril je slovesno. »Bela cvetica je sedaj tvoja hčerka, in če Bog v svoji neskončni modrosti sklene vzeti tebe in tvojega sina Onarija v boljše in srečnejše kraje, pripoznali bodemo belo cvetico za našo vladarico! Govoril sem!"

Čulo se je zadovoljno mrmranje med množico, ko je govornik končal.

Potem so vstali vsi raz svoje sedeže in se globoko priklonili Heleni ter prekrižali roke nad svojimi prsi.

Potem zapustili so vsi hitro sobo nadglavarjevo, tako da je ta ostal sam s Heleno, ker je Onari tudi šel z drugimi.

„Dogodek včerajšnjega dne se več ne ponovi," rekel je Geronimo Heleni, „ker odslej zadene vsako razžaljenje Tvoje osebe tudi mene, tako da odslej lahko greš nezabranjeno skozi te doline, v katerih se nahajajo naše naselbine."

Helena se je hotela zahvaliti staremu nadpoglavarju za ta novi dokaz njegovega plemenitega mišljenja, a starček je ni pustil do besede.

„Jaz sem Tebi dolžan neskončno veliko zahvalo, tako da bo celo prostost, katero Ti hočem v kratkem dati, le malo proti uslugi, da si meni rešila sina. Onari je ves moj ponos in samo Ti si mu rešila življenje."

Še predno je zamogla Helena odgovoriti, nadaljeval je stari mož:

„Še eno prošnjo imam do tebe, bela cvetica. Navajoško ljudstvo smatra te sedaj za mojo hčerko, a pridobila si bodeš vse njegovo srce, če se boš oblekla v našo nošo; najlepšo obleko, ki jo znajo narediti naše umetno nadarjene žene, našla bodeš v svoji sobi, zato izpolni mi to prošnjo, ki naj bo le tebi v korist."

Helena je rada privolila v to željo starega moža, posebno ker je bila njena evropejska obleka že zelo ponošena.

Poslovila se je s presrčnimi besedami od plemenitega moža ter hitela v svojo sobo, da bi tam povedala veliko novico, da jo je nadpoglavar sprejel za svojo hčerko.

Tam je že zamorka prihitela nasproti svoji gospe, ker jo je zelo skrbelo, radi česa da so Heleno poklicali.

Helena je sedaj pripovedovala, na kak plemeniti način jo je nadpoglavar enkrat za vselej osvobodil razdraženih žena in ji obljubil, da postane v kratkem prosta.

»Ravnokar prinesla je neka deklica tole obleko za gospo,« rekla je zamorka, ko je Helena jenjala s svojim pripovedovanjem.

Helena je stopila h kameniti mizi, na koji je ležala obleka.

A kako se je čudila, ko je zagledala krasoto te dragocene obleke.

Sicer so indijanske žene vedno bile na glasu, da znajo izdelovati umetniško krasne vezenine, ali da znajo kaj tako krasnega narediti, kaj takega si Helena ni mogla misliti.

To vezenje je bilo izdelano iz majhnih peres pisanih ptičev, in iz najsvetlejših biserov ter se je krasno odlikovalo od belega, ko svila mehkega blaga.

Tudi par čevljev iz bivolove kože, polnih okraskov, je bilo prinešenih.

Helena je seveda občutila neko bojazen, obleči se v ta krasna oblačila. Ker je pa to obljubila staremu, prijaznemu nadpoglavarju, je to vendar storila s pomočjo June in bila v tej obleki vprav čarobna videti.

Njena nežna, vitka postava je bila kakor ustvarjena za to dragoceno obleko, ki je bila za vratom zapeta, tako da bi bilo ljubkej glavi z gostimi, temnimi lasmi, katere je po Juninem nasvetu pustila razpletene, samo še treba temne polti in Helena bi bila boginja divjine.

Svojo že slabo evropejsko obleko je dala Juni spravit in popravit, ker jo je mislila zopet obleči, kadar bo svobodna.

Helena ni bila gizdava, vrhu tega ni bilo nobenega zrcala, ker Indijanci ne poznajo stekla, a veseli klic navdušene June ji je povedal, da ji tuja noša izvrstno pristoja.

Tako napravljena se je hotela Helena podati z Juno, ki je bila že delj časa oblečena po indijansko, a dosti bolj priprosto, na običajni sprehod, ko je srečala pred hišo Onarija, ki je očividno nanjo čakal.

Vzlic svoji nenavadni oblasti nad seboj je mladi vojščak odskočil, ko je ugledal čarokrasno postavo tuje grofice v noši svojega rodu, a zavedel se je naglo in ji pripeljal konja, katerega je doslej s svojim lastnim dirkačem držal za vajeti.

Bila je to krasna črna žival, koje hrbet je pokrivalo mehikansko žensko sedlo, ki je izviralo gotovo od kakega plena; par dragoceno okrašenih stremen je dopolnilo opravo tega lepega konja.

„Ta konj je za belo cvetko«, je rekel mladi bojevnik in pokazal na krasno žival. „Pokazal bom moji sestri mesto Navajoa in našo lepo dolino in srečnega bi se štel, če bi sprejela ta majhni dar mojega očeta!«

Helena ni hotela mlademu vojščaku, ki je tako mirno in prijazno govoril, odbiti te prošnje; tudi je poznala občutljivost Navajov, katerim je vsak odrek razžaljenje, tako da je rada privolila v Onarijevo željo.

Prebivalci indijanskega mesta so menda vedeli, da si lepa jetnica, katero je stari poglavar danes vzel za hčer, na Onarijevi strani ogleda mesto, ker so bili vsi pred vratmi svojih hiš.

Molčeči in resni Navaji so imeli Heleno za članico svojega rodu, ali za prihodnjo vladarico, odkar je bila oblečena v njihovi noši, kajti to so pričali glasni klici dopadajenja, s katerim je bila lepa dvojica povsod sprejeta.

Tudi pogled na Heleninega mladega spremljevalca je bil indijanskemu očesu prikupljiv, ker je bil mladi vojščak, kakor vsi možje, če niso na razbojniškem zajezdu, oblečen v jako ukusno obleko iz bogato okrašenih jelenovih kož. Odštevši rujavo barvo kožo bi se ga bilo lahko imelo za mladega naselnika iz daljnega zapada. Le tri krasna orlova peresa, ki so štrlela iz njegovih temnih las, kazala so visoko stopinjo, katero je zavzemal Onari vzlic svoje mladosti, – dokazala so tudi, da je bil mož, ki je sedaj jezdil ob strani lepe jetnice po cestah Navajoe, divjak.

K malo je zapustil poglavar s Heleno mesto in je jezdil ž njo po rodovitnej dolini, ki se je razprostirala do daljnega skalnatega pogorja, ki je obdajalo bivališče Navajov kakor neprestopen zid.

„Kako se beli cvetki dopade naša domovina?“ je vprašal Onari.

„Tako krasne pokrajine še nisem videla«, je odvrnila Helena sanjavo, ter z občudovanjem gledala čarobno dolino.

Kako so se vendar spremenili časi!

Pred nekaj tedni je bila prišla v Novajoo kot jetnica, ki je pričakovala smrt, sedaj je jezdila kot indijanska kneginja ob strani prihodnjega vladarja po cvetočih livadah.

„Da, Navajoa je lepa! Jaz ljubim svojo domovino kakor orel svoje skalovje, ki je bilo že torišče njegove mladosti«, je rekel Onari in vedno gledal svojo ljubko spremljevalko.

Nakrat pa se je stemnilo njegovo obličje, tako da je Helena osupnjeno sledila smeri njegovih oči.

V daljavi je ugledala jezdeca, ki se je v diru bližal, a Heleni ni bilo mogoče te postave spoznati.

„Kdo je to?“ je vprašala Helena in z roko pokazala na bližajočega se jezdeca.

„Tatoveja“, je odgovoril Onari tako čmern, da se je na glasu spoznala njegova nejevolja radi tega motenja.

Bila je v resnici hči druzega poglavarja, ki je sedaj dospela k dvojici.

Mlado dekle je sedelo kakor moški na svojem konju, katerega je občudovalno vladala s svojimi majhnimi rokami.

Tudi obraz Tatoveje je bil temen.

Pogledala ni Helene, vendar je ta opazila jezen pogled, ki jo je skrivaj zadel.

„Kaj hočeš, Tatoveja?“ je vprašal Onari kratko, in je hladno meril jahalko.

„Tebi in beli cvetki sem hotela delati družbo", je odvrnila Tatoveja porogljivo, medtem ko je zaigral okolu rudečih usten hudoben smehljaj.

„Ali sem Te prosil za to?“ je vprašal mladi vojščak.

„Ne, tega ne“, je odvrnila deklica, ki je kakor Onari govorila špansko, „a saj si prej rad videl, če sem Te spremljala na Tvojih izletih, zato sem tudi danes mislila, da Ti bo moja družba prijetna."

Videti je bilo, kakor da bi hotel Onari ostro odgovoriti, a premagal se je, ker se mu je zdelo, da ga Helenine oči za to prosijo.

„Dobro, spremi naju!" je rekel kratko Tatoveji, ki je svojega konja takoj zasukala na Helenino stran.

Nekaj časa so vsi trije molče jezdili, potem pa je zopet Onari začel govoriti in pokazal Heleni vse znamenitosti širne doline.

Opozoril jo je na bivole, katerih je bilo prej veliko tisoč, a sedaj tako malo, da so jih Navaji skrbno varovali; tudi je pokazal svoji spremljevalki temne prepade, v katerih je ustrelil marsikaterega medveda in jagvarja.

Potem jo je zopet opozoril na čudne stavbe v skalah, katere je bila Helena že opazila, ko je jezdila v jetništvo.

S kratka mladi vojščak je bil nepopisno galanten, kar je naredilo na Heleno jako dobrodejen utis.

Nasprotno pa Onari ni niti ene besede spregovoril s Tatovejo, ki je jezdila ob strani Heleno in mnogokrat obračala čudne poglede na mladega bojevnika.

To so bili pogledi strastne ljubezni, medtem ko je jezne poglede smrtne ljubosumnosti večkrat skrivaj obračala na Heleno.

Tatoveja je večkrat poskusila se vmešati v pogovor Helene z Onarijem, a zadnji ni ne enkrat pogledal lepe deklice.

Tako je ostala tiha a ostra opazovalka med večurno ježo.

Tudi ko sta mladi vojščak in njegova spremljevalka svoja konja obrnila proti domu, ostala je ob njuni strani, akoravno je opazila, da Onariju njena navzočnost ni bila ljuba.

Gonila se ni od dvojice, da sta dospela skoraj do vrat Navajoe, potem pa je spodbodla konja in dirjala čez ravan, kakor da bi se šlo za življenje in smrt.

»Kaj neki ima Tatoveja?" je vprašala Helena začudeno Onarija.

„Otrok je!“ je odvrnil Onari zaničljivo, ne da bi se ozrl. »Jutri bom peljal belo cvetko na neko mesto, kjer so, kakor pripoveduje bajka, naši pradedje prihajali iz kristalnega studenca; tam bo lepi bledi obraz ugledal čudeže narave!«

363. poglavje.
Ob gorskem studencu.

Ob skalnatih pobočjih, ki so se vzdigovala kakor velikanski granitni zidovi na severnem konci neizmerne doline Navajoa, leži sveti kraj, za kojega mislijo Navaji, da se je od tu obljudila njihova lepa dolina. –

Bajka pripoveduje, da se nobena ptica ne upa sesti na kako drevo, ki obdajajo skrivnostni studenec, in da se nobena žival divjine ne upa tje, ker duhovi pradedov še sedaj varujejo to tiho mesto.

Tam, med dvema velikanskima skalama, leži ribniku podobna voda kristalne čistosti, v kojo neprenehoma curljajo ledeno mrzli vodni biseri iz neznanih globočin.

Tih in zapuščen je bil tudi danes ta sveti kraj, ker so se tudi Navaji ogibali tega mesta; da, videti je bilo celo, kakor da bi smrtna tišina ležala nad vodo, kajti niti klic kakega ptiča ni prekinil strašnega miru.

Nakrat je zadonelo iz daljave peketanje konjskih kopit, ki so naglo pridirjali bliže.

Vedno zeleno grmovje, ki je raslo okrog skrivnostnega studenca kakor neprodiren žici, se je nagnilo pred čilima njema, katera sta jezdeca v naslednjem trenotku vstavila na trati pred vodo.

Bila sta Onari in Helena, ki sta se tu prikazala, ker je hotel mladi vojščak svoji lepi spremljevalki pokazati ta v zgodovini svojega rodu toli znameniti prostor.

Spretno je skočil Onari raz konja in pomagal potem tudi Heleni.

Privezal je obe živali na zelen bombaževec in je zopet stopil k svoji tovarišici, ki je občudovalno gledala slikovito podobo narave.

Nad njunima glavama so štrleli raztrgani vrhovi granitnih skal v neizmerno visočino, in videti je bilo, kakor da bi ti velikani majali svoje več stoletij stare glave v tresočem, od solnčnih žarkov razgretem zraku, in se čudili nad lepo dvojico, ki je bivala pri njihovih nogah.

Onari je pokazal v kristalno globočino vode, v kateri so se venomer vzdigovali srebrnočisti vodni biseri.

„Tu vidi bela cvetka kraj, kjer so prišli Navaji na svet!“ je rekel resno. „Ta voda je neizmerno globoka, nihče še ni mogel najti tal, akoravno je več drznih vojščakov zvezalo mnogo lasov in jih obtežene s kamni spustilo v globočino. Če potem v tihih nočeh bledi mesec razsvetljuje to samotno mesto, se zbirajo sence naših pradedov; noben Navajov bi se ne upal v nočnem času obiskati ta kraj“.

Sedaj je peljal Onari svojo lepo spremljevalko na majhen grič, na katerem je ležala z mahom obraščena skala.

Ob njeni strani je bil vsekan sedež, in Onari je prosil Heleno, da se tam odpočije.

Šele ko je ta ustregla prošnji, se je tudi mladi bojevnik usedel tik Helene na majhen kamen, tako da ji je lahko gledal v lepi obraz.

„Tam leži Navajoa“, je začel Onari in z roko pokazal v dolino, kjer se je v solnčnem svitu blestelo mesto.

»Navaji imajo lepo domovino,« je pritrdila Helena in radostno gledala lepo pokrajino.

»Ali lepi cvetki v resnici ugaja ta dolina?« je vprašal Onari in dolgo zrl iz svojih temnih oči v Heleno, »ali se ne [nejasno] nesrečno med ljudmi tujega rodu?«

»Zakaj naj bi tožila«, je odvrnila z milim glasom, »saj so vsi ljubeznjivi z menoj in so mene, tujo jetnico, sprejeli kakor rojakinjo!“

„Bela cvetka ni več jetnica“, je zaklical Onari odločno. »Moj oče jo bo v kratkem poslal nazaj k njenim belim bratom. A ravno zato sem jo danes peljal tu-sem, ker imam resno vprašanje staviti nanjo, – vprašanje, ki bo odločilo nad mojo usodo.“

V grmovju za obema se je zaslišalo šumenje, a ne Onari ne Helena se nista zmenila za to, ker jo bil mladi vojščak vidno razburjen, medtem ko je Helena s tesnim srcem pričakovala njegovega razkritja.

»Bela cvetka je rešila moje življenje", je rekel Onari po kratkem premišljevanju odločno, »ona ima sedaj pravico do njega, kajti brez njene pomoči bi bil že davno bival v deželi zveličanih duhov. Poslušaj me, bela cvetka, koje lepota zatemni celo žarečo boginjo dneva, svetlobo in življenje deleče solnce. Od onega dne, ko sem Te, rešen smrti, ugledal poleg mojega ležišča, je moje srce le zate bilo. Vsaka misel je bila Tvoja, Tvoja podoba se mi je prikazala v sanjah. Bleda cvetka me je tudi učila vero svojega naroda; boljša je, ko nauki naših duhovnikov, prestopil bom k njeni veri. A izpolni mojo vročo željo, ki ml ne da miru noč in dan, postani ob moji strani vladarica čez Navajoo, ker Te nad vse ljubim!"

Helena je bila vže pri prvih besedah mladega vojščaka zarude skočila kvišku, sedaj je stala, podoba ljubke zmedenosti, pred Onarijem, ki je s ponižno povešeno glavo ostal na svojem sedežu.

»Vaše prošnje ne morem izpolniti", je rekla Helena ginjeno, »nemogoče je!"

Ni mu hotela reči, da bi nikdar ne podala svoje roke divjaku, zato je varovala čuvstva ponosnega Navaja, kateri se je smatral vzvišenim nad vse belokožce.

»Nemogoče, kako to?“ je vprašal Onari. „Mar-li misli bela cvetka, da jo Onari ne bo varoval kakor svoje oko? Krasota, ki vlada v skritih sobah našega tempelja, jo bo obdajala; bogastva, katera so naši pradedje več stoletij sem nakopičili v Navajoi, bodo ležala pred njenimi nogami. Vladala bo ves narod in pred vsem mene, za kojega pomeni njena ljubezen naj večjo srečo na svetu."

Tiho šumenje se je zopet začulo iz grma, a tudi sedaj ga ni nihče slišal.

„Vedite torej, Onari, da sem že davno omožena", je rekla Helena odločno.

A prestrašila se je, opazivši premeno v obrazu mladega bojevnika.

Pogled lepih očij je pretil smrt in pogubo.

„Slišal sem besedo lepe cvetke«, je zaklical konečno, »potem mora biti mož, ki je njen soprog, ničvredni belokožec, kakor ga še ni zemlja nosila. Kako je mogel dopustiti ujetje bele cvetke; zakaj ni dal zadnje kaplje krvi, predno je pustil svojo soprogo pasti v roke Navajov?"

„Takrat ga ni bilo ob moji strani", je odvrnila Helena plaho.

Onari se je zasmejal, a to je bil bridki smeh silno razkačenega moža, ki občuti največje zaničevanje za svojega nasprotnika.

»Torej je pustil belo cvetko brez varstva iti v deželo, v koji se klatijo moji vojščaki?“ rogal se je. »No, bela cvetka, povej mi, kje je oni lopov, da ga poiščem, da ga vržem psom, ker se roka bojevnika ne sme ponesnažiti s krvjo takega strahopetneža."

Helena za trenotek ni vedela, kaj bi razburjenemu odgovorila.

Nakrat ji je prišla srečna misel.

„Ali je Onari slišal, kaj je njegov stari oče včeraj oznanil v zborovanju svetovalcev?" je vprašala, posnemajoč indijansko govorjenje.

Mladi vojščak je nemo prikimal.

Njegove temne oči so z žarečo ljubeznijo zrle v prelepi obraz njegove ljubke tovarišice.

„Onarijev oče me je vzel za hčer”, je nadaljevala Helena, ki se je še vedno posluževala slikovitega jezika Navajov, „torej je bela cvetka sedaj Onarijeva sestra; kako naj bo sestra bratova soproga?"

Helena se ni varala, kajti njene besede so v hipu pomirile razburjenega vojščaka.

Njegove temne oči so zgubile divji ogenj – nekaj trenotkov je bil še neodločen, potem je svojej lepi tovarišici ponudil hrabro desnico.

„Ali mi bo bela cvetka odpustila«, je vprašal z zadržanim glasom, »govorila je resnico, a vendar se ne odrečem nadi, da se bo njeno srce k meni obrnilo?“

Helena ni odgovorila na te besede, katere so pričale, da je Onarijeva strast le za malo časa premagana, temveč je šla h konjema, ter pri tem pokazala na solnce, ki se je močno bližalo zahodnemu obzorju.

Onari je radovoljno ubogal ta opomin.

Spretno je pomagal Heleni v sedlo, potem sam zajezdil svojega brzega konja in molče jahal poleg Helene daljnemu mestu nasproti.

Ne Onari, ne Helena nista opazila, da se je za njima razdelilo grmovje, iz katerega je gledala lepa deklica, polna sovraštva za njima.

Bila je Tatoveja, ki je bila od daleč skrivaj sledila Onariju in Heleni.

V varstvu grmovja je deklica prisluškovala vsemu pogovoru, a vzlic temu, da je slišala, kako je Helena odbila svojega snubača, je vendar občutila vprav satansko sovraštvo napram nedolžni, ki je po njenem mnenju priklenila Onarija s čarovnijo nase.

Seveda, kdo bi utegnil zameriti strastnemu otroku narave, če se je potegoval za vroče ljubljenega moža.

Tatoveja se je spominjala lepih časov, ko je vzrastla z mladim vojščakom; vže kot otroka sta bila nerazdružljiva, ona je bila Onarijeva spremljevalka na vseh izletih, če je bival v Navajoi.

Prej se je ž njo šalil in smejal; rekel ji je, da je najlepša deklica Navajov, da – ni prišla sovražena tujka, ki je stregla ranjenemu.

Nikdar ni odvrnil pogleda od lepe tujke, ki je bila vedno pri njem, medtem ko se Tatoveja ni smela niti bližati bolnikovi postelji.

Od onih dni se ni več zmenil za Tatovejo, akoravno mu je pozneje večkrat dala priliko, da je bil sam ž njo.

Tatoveja je zdihovala bolesti, ko je sedaj mislila, kako ostro je včeraj Onari ž njo govoril, – mislila je trdno, da ga je tuja čarovnica z neločljivimi vezmi priklenila nase, kajti drugače si ni mogla razjasniti čudnega vedenja mladega vojščaka.

In sedaj je tudi zvedela, da se je hotel ž njo poročiti in jo narediti za vladarico Navajov.

Vsekakor ga je tujka odklonila, a Tatoveja je mislila, da je to le dobro preračunjena zvijača čarovnice, ki hoče svojo žrtev spremeniti v brezvoljnega sužnja.

Ko bi bila Helena sedaj videla mlado deklico, bi se bila prestrašila nad satansko jezo, ki se je iskrila iz velikih, temnih očij lepe Indijanke, kajti ta pogled je pomenil smrt in uničenje. – – – – – – – –

Tatoveja je zopet zginila v grmovju, a vže čez malo časa se je prikazala na hrbtu svojega konja, katerega je imela privezanega na oddaljenem mestu.

V največjem diru je jezdila mlada Indijanka proti bližnjemu mestu.

Ni pa šla v mesto, temveč je zavila v neki prepad, kjer je več žen vidno pričakovalo njen prihod.

Kmalu je bila mlada poglavarjeva hči v živahnem razgovoru z ženami.

Govorile so tako tiho, da bi ne bil nobeden nepoklican prisluškovalec, tudi prav blizu, razumel ne besede te usodne zabave.

Le strastne gestikulacije so pričale, da se je tu razpravljala zadeva nepreračunljive dalekosežnosti; to so svedoči le tudi besede, katere je Tatoveja, ko se je ločila od svojih tovarišic, mrmrala predse.

„Le še nekaj dni, potem bo Onari prost“, sta šepetali njeni ustni. „Bela čarovnica ga je ujela v svoje zanjke. Kmalu bo ljubljenec zopet moj, – kajti čarovnica mora umreti!"

364. poglavje.
Maščevanje zavržene ljubice.

Helena se je bala, da ponovi Onari kmalu svojo snubitev, a cenila je premalo blagi in viteški značaj mladega vojščaka, ker le-ta ni nikdar več spregovoril besedice o ljubezni. Seveda je izdal žar njegovih temnih očij lepi spremljevalki, kaka skrivna strast je divjala v njegovi notranjosti, da je morala Helena mnogokrat občudovati velikansko samozatajevanje mladega moža.

Danes je Helena sama jezdila na običajni izprehod, ker je bil Onari z drugimi odličnimi vojščaki pri nekem zborovanju.

Pazila ni dosti na pot, ki je peljala od reke v stran proti severno ležečim prepadom.

Nakrat jo je rezgetanje konja prebudilo iz sanjavega premišljevanja.

Začudeno je Helena nehote zadržala konja, kajti poleg nje se je pokazala hipoma, kakor bi bila vzrastla iz zemlje, lepa Tatoveja, na svojem čilem konju, katerega je vladala z nevrjetno spretnostjo.

Oči mlade Indijanke so se svetile v tako čudnem ognju, da je obšla Heleno temna slutnja preteče nevarnosti; a zavedla se je zopet naglo.

„No, zakaj ni danes Onarija ob strani bele cvetke?“ je vprašala Tatoveja porogljivo.

„Ostal je v Navajoi, ker mora prisostvovati zborovanju poglavarjev“, je bil Helenin mirni odgovor.

Tatoveji so se zasvetile oči pri teh besedah, tako da je Helena zasukala svojega konja, da bi se ognila čudni Indijanki.

A komaj je bila obrnila svojega konja, ko je Tatoveja izustila glasen, daleč se razlegajoč krik, ki je odmeval od bližnjih skalnatih sten.

Predno je zamogla Helena le slutiti, kaj pomeni ta krik, čutila se je nakrat prijeto od krepkih rok, ki so osupnjeno potegnile raz konja.

Preplašeno je napadena Helena obrnila svoj obraz, a prestrašila se je silno, ko je v napadnikih spoznala žene onih vojščakov, ki so bili umorjeni pri njenem ujetju.

Heleni je bilo takoj jasno, da je Tatoveja pregovorila te žene, ji slediti v ta zapuščeni kraj, da bi njo tu napadle.

A iz katerega vzroka je Tatoveja to storila ?

No, – Helena je to kmalu zvedela.

Mlada Indijanka je bila pri napadu na toli sovraženo belo jetnico skočila raz konja in je sedaj stala poleg svoje namišljene nasprotnice, katere so indijanske žene krčevito držale s surovimi pestmi.

„Sedaj naj Te dohiti zaslužena kazen, Ti čarovnica, ki si mi vzela ljubimca!“ je zaklicala Tatoveja strastno. „Ali boš še tajila, da si ujela Onarija s satanskimi sleparijami, katere so lastne belokožcem, tako da Te hoče celo za vladarico Navajoe narediti? Sedaj mi bo Onari hvaležen, da sem ga osvobodila, kajti s Tvojo smrtjo bodo razvezane čarovniške vezi. – Umreti moraš!"

Helena je videla, da je bila izgubljena; – a bila je preponosna, tu prositi, kjer ni smela računiti na prizanašanje.

Kajti tu ni imela opraviti samo s praznoverstvom, temveč tudi z besnim sovraštvom, ker je takoj spoznala, da je mislila Tatoveja samo iz ljubosumnosti izvršiti ta nesramni čin maščevanja.

Molčala je torej; a pogled, s katerim je merila razkačene žene, je bil tako prezirljiv, da so se te nehote umaknile.

»Privežite čarovnico na mojega konja!” je vpila Tatoveja, katera se je bala Heleninega vpliva na žene.

V hipu se je izpolnil ta strašni ukaz.

Žene so položile Heleno na hrbet njenega konja in so nesrečnico privezale s toliko spretnostjo na sedlo, da se ni mogla geniti.

»Vsemogočni Bog, usmili se me; – ne pusti me umreti na tako grozen način!" so šepetale Helenine ustne.

„Sedaj poišči zunaj v pustinji hudobne duhove, koje vladaš!" je vpila Tatoveja glasno. „Morda Te rešijo, a bolj gotovo se mi zdi, da Te bodo divje živali raztrgale! Ha, kako se je glasil glavarjev ukaz? Nihče naj Ti nič žalega ne stori. No, tega tudi nisem storila, temveč konj Te bo nesel v divjino in njeni krviželjni prebivalci bodo sami govorili Tvojo sodbo!"

Ko je Tatoveja spregovorila te strašne besede, skočila je na svojega konja in pred seboj podila Helenino žival z njenim bremenom.

V neki skalnati steni je bil ozek prepad, ki je peljal v strašno puščavo zunaj pogorja, in zato ni bil zastražen od Navajov.

Skozi ta prepad je Tatoveja gonila konja, na katerem je bila privezana njena sovražnica, da jo dosegla široko, prazno ravan onkraj hribov.

„Z Bogom, lepa bela cvetka!" je vpila besna ter Heleninega konja tako silno udarila z bičem, da je žival v največjem diru zbežala. „Z Bogom, sedaj premaguj s Tvojim čarovništvom divje živali!«

Ne da bi se bila še enkrat ozrla po svoji nesrečni žrtvi, je divja jahalka zasukala svojega konja in dirjala skozi sotesko nazaj, kjer so bile ostale žene.

A Tatoveja je zaman pogledovala za njimi; videti je bilo, kakor da bi bile indijanske žene od groze nad svojim dejanjem, odhitele nazaj v mesto.

»Bojazljivke!“ je mrmrala Tatoveja jezno; potem je v naglem diru jezdila proti Navajoi, da jo je skril oddaljeni prepad.

A strašni dogodek ni bil ostal neopažen.

Majhen indijanski deček, ki je hodil po skalah z lokom in strelo za pernatimi prebivalci, je iz svojega vzvišenega stališča videl strašni prizor.

Ker je bil precej oddaljen, ni mogel zabraniti grozovitosti, tudi se je bal, da bi ga razkačene žene, med katerimi je spoznal glavarjevo hčer Tatoveje, umorile.

Preostalo mu ni torej druzega, nego so hitro napotiti proti domu in glavarju Geronimu naznaniti strašno vest, da je bila bela cvetka – privezana na svojega konja – gnana skozi prepade v puščavo.

Mali deček je tekel ko veter, da je dosti prej nego Tatoveja dospel v Navajoo.

Planil je skozi tihe ceste proti glavarjevi hiši, v katero je vzlic prepovedi stopil brez premišljevanja.

Kakor divja zver je tekel po stopnicah gori na ravno streho, kjer je bil pri svojem vstopu v mesto zagledal, da so zbrani poglavarji.

Zborovanje je bilo skoraj končano, ko je pripihal nesrečni sel.

Stari glavar je bil ravno z donečim glasom ogovoril podglavarje in odlične vojščake.

Starec je takoj umolknil, ko je zagledal dečka, kojega preplašeni obraz je kazal na žalostno poročilo.

„Kako se drzneš priti na ta sveti kraj brez dovoljenja?" je rekel strogo. „Ali ne veš, da Te čaka huda kazen radi prestopka te zapovedi? Ali je vest, katero prinašaš, tako važna, da opraviči Tvoj prihod ?“

„Belo cvetko so privezali na njenega konja, – in tega zapodili skozi medvedovo sotesko – v puščavo!“ je izustil deček, težko dihaje.

„Kdo, – kaj?“ je zaklicalo več glasov.

A vže je stal Onari pred malim dečkom in ga zgrabil za ramo, tako da bi bil ta kmalu zavpil od bolečin.

»Tatoveja in še druge žene, katerih nisem spoznal«, je jecljal deček.

»Kaj slišim?" je zavpil Tatovejin oče. „Moja hči se je drznila, ljubljenko Manitova izročiti grozni smrti. Moj otrok ni več, – preklinjam jo!“

„Tu je!“ je zaklical eden vojščakov in pokazal na jahalko, ki je ravno dirjala skozi mestna vrata.

»Pripeljite jo k meni!" je zaklical stari Geronimo z grmečim glasom, da je predonelo divji šunder zbranih mož.

Nekateri vojščaki so šli takoj proti vhodu, ki je peljal na streho.

Zaostali so videli raz svojega visokega stališča, kako so hiteli odposlani v hipu iz glavarjeve hiše na prazni prostor, kamor je bila Tatoveja ravno dospela.

Videli so tudi, kako se je ta vojščakom postavila v bran, da so jo zgrabili s krepkimi pestmi in naglih korakov peljali v glavarjevo hišo.

Na strehi so medtem zbrani možje zopet zadobili svoje običajno samozatajevanje in Onari je stal kakor na naskok pripravljen tiger blestečih oči pri vratih, skozi katera je morala vstopiti Tatoveja.

Trajalo je le nekaj minut, da so pripeljali dekle na streho.

Vsi navzoči so obstopili hudodelko.

»Kaj Ti je storila bela cvetka, da si jo privezano na konja izročila strašni smrti?« je vprašal stari poglavar.

Vzlic, svoji veliki zavednosti je Tatoveja osupnila, ko je slišala, da se je bil tako hitro zvedel njen grozni naklep.

»Onari", je nadaljeval starček, „vzemi najhitrejša dva konja in pojdi z zamorko po sledi bele cvetke. Četa vojščakov ti sledi na čilih konjih, Ti pa ne trati časa, da ne bo izgubljena ljubljenka Navajov!"

Starčkov glas se je tresel pri teh besedah, a kmalu je zadobil zopet svoj mir in se obrnil na Tatovejo, ki je čakala svoje obsodbe.

Onari je bil brez odgovora takoj hitel proti izhodu.

Tam pa je nakrat Tatoveja skočila za ljubimcem in stopila pred majhne stopnjice, ki so peljale nizdol.

»Prepusti čarovnico, ki Te je preslepila, hudobnim duhovom, Onari«, je vpila glasno. „Samo iz ljubezni do Tebe sem to hinavsko belokožko izročila smrti. Sedaj so raztrgane zanjke. v katere Te je ujela, – prepusti jo njeni usodi.”

»Nazaj, ničvrednica, katero sovražim in zaničujem iz dna duše!" je vpil mladi bojevnik z grmečim glasom, medtem ko je z nogo sunil deklico.

„Ha«, zaničuješ me radi bele žene", je zakričala Tatoveja. »A njen ne smeš biti, ne trpim tega, – rajši Te vidim mrtvega pred svojimi nogami!"

Predno je mogel Onari vzdigniti svojo roko v bran, je potegnila Tatoveja majhno ostro bodalce iz obleko in ž njim sunila v mladega vojščaka.

Ta je v prvem hipu odskočil.

Roka mu je prijela za prša, – a v naslednjem trenotku je s pestjo pahnil blazno v stran.

Moč udarca je bila tako silna, da je Tatoveja omahnila do doprsnega zida, ob katerem se je skušala prijeti.

A roka je zgrabila v zrak.

Glasen krik se ji je izvil iz prs, potem je z mogočne visočine padla na cesto, kjer se je njeno telo razbilo na kamenitih ploščah.

„Ali Te je zadel Tatovejin nož?“ je zaklical stari poglavar za svojim sinom, ki je ravno hitel po stopnjicah.

„Rana je neznatna", je odgovoril mladi vojščak, tako da se je poglavar potolažil.

Kmalu so videli zbrani možje odhiteti Onarija in Juno iz hiše.

Iskra konja, ki sta bila najhitrejša in najslavnejša dirkalca Navajov, sta bila vedno v bližini vrat, in opazovalci na ravni strehi so kmalu videli jezditi oba kakor blisk po dolini proti medvedovi soteski.

Le malo pogledov je švignilo čez telo osvetoželjne Tatoveje, ki je sedaj razbita ležala na cesti.

Celo njen oče se je hladno obrnil proč, ko je poglavar Geronimo pokazal na njo.

„Naj požro krokarji njeno telo“, je rekel starček temno. „Njen grozni čin je onečastil rod Navajov, tako da zamorejo le bogate žrtve sprijazniti razljučenega Manitova."

Potem je zaključil stari poglavar s kratkimi besedami pretrgano zborovanje. Možje so molče in zamišljeni zapustili hišo. – –

Šele ko je bil izginil zadnji vojščak, je Geronimo ukazal nekaterim služabnikom, Tatovejino truplo nesti pred mestna vrata in je tam pokopati.