Grofica beračica, 2. del

Grofica-beračica ali usodni doživljaji grofovske hčere. Roman iz življenja Victor von B.

Izdano:	Oton Fischer, Ljubljana, 1902
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

195. poglavje.
Samo pevka.

Helena je sedela v lopi, podobni goščavi banan, katerih široko, svitlo zeleno listje je zadrževalo solnčne žarke in razprostiralo prijeten hlad.

Vzradoščena zrla je pevka na živobojno, tujo sliko, ki so je razprostirala pred njenimi pogledi.

Domišljevala si je, da biva na dalnjem vzhodu, da občuduje kraj kake bajke iz „tisoč in ena noč“.

V krogu vzdigovale so se krasne palme s svojimi velikanskimi vrhovi, ki so obsenčevali mali prostor, na katerem so eksotične cvetice v slikovitem neredu obkrožale mali ribnik, iz katerega je žarek kristalno čiste vode švigal v zrak, da se, od solnčnih žarkov v raznovrstnih bojah razsvetljen, razprši v lahkem popoldanskem vetriču.

Krasni pavi stopali so ponosno pod zelenjem, sem in tja razprostirajoč svoje lepo perje; snežnobeli labudi stali so nepremično ob robu ribnika in škrlatasto rudeči flamingo prišel je radoveden proti Heleni in začudeno ogledoval lepo ženo, ki je sanjaje opazovala igro vodnega žarka.

Kar se kričaje razpršijo pavi, labudi izginejo v goščavi, pesek škripal je pod trdnimi koraki, ki so se hitro bližali mestu, kjer je sedela Helena.

Lep mlad mož, ki je imel prikladno uniformo častnika, stopal je hitro po stezi in bistro opazovaje zrl na vse strani.

Kar se zasvetijo njegove oči, s hitrimi koraki premeri pot, ki ga je še ločila od Helene, ter stopi k pevki, ki je vstala s svojega prostora.

„Ah, torej je imel služabnik vendar prav, ko je trdil, da je naša slavljena pevka poiskala indijsko hišo“, zakliče častnik in se prikloni pred začudeno.

„Ime mi je Hari Vinsloe, 51. polka, bratranec sem učenega gospodarja, kateri je Vas, milostljiva, vodil po krasnih dvoranah.“

Helena je lahno nagnila lepo glavo, imela je neprijeten občutek spričo tega tujca, ki je z očitnim občudovanjem motril lepo postavo pevke.

„Čakam na svojo spremljevalko, ki se je z gospodom Vinsloe vrnila, da poišče svoj solnčnik“, reče Helena.

Drzni pogledi, s katerimi jo je mladi častnik skoraj prebodel, širili so rudečico sramu na njenem licu.

„Krasna, oboževalna“, mrmra Hari, „v resnici boginja.“

Heleni je bil ta trenotek skrajno neprijeten.

„Imel sem s svojim bratrancem že večkrat redko veselje, občudovati Vaš krasni glas“, reče glasno. „Vsi častniki našega polka so popolnoma očarani in ne govorijo o drugem kakor o Vaši nenavadni prikazni.“

„Zelo sem hvaležna za Vašo ljubeznjivost“, odgovori Helena, ki ni nobene zabave našla v tem pustem laskanji.

„Častniški zbor priredi drugi teden skupen izlet z damami“, reče Hari. „Jaz sem prevzel povabila: tudi Vas povabimo.“

„O, prosim, ne potrudite se, gospod Vinsloe“, reče Helena odklanjajo. „Povabilo je popolnoma nepotrebno, ker se umikam vsem zabavam.“

„Izleti častniškega zbora so vedno nek posebni dogodek“, reče častnik z visoko povzdignjenim glasom. „Prvaki mestne družbe si štejejo v veliko čast, če smejo tem izletom prisostvovati; le redko kedaj se zgodi, da je dovoljena kaka izjema.“

Zadnje besede povdarjal je častnik posebno in Helena je čutila, da se to povabilo, ki je bilo njej namenjeno, šteje kakor kaka posebna milost, katero se ji hoče izkazati.

„Jako obžalujem“, mu odgovori s trdnim glasom, „ali mene ne bo in obžalujem, da moram povabilo odkloniti.“

Preteč oblak jeze se pojavi na čelu vročekrvnega častnika.

To se mu vendar še ni pripetilo; kaj je lepa pevka toliko držala na svojo slavo, da se je branila, udeležiti so blestečih zabav ponosnega denarnega plemstva?

Saj je pela kakor druge pevke za plačilo, in zdaj se je upala, vabilo z nekaterimi besedami odkloniti.

Za to naj se pokori.

„Oprostite, milostljiva“, reče Hari. „Ali s to odklonitvijo si bolj škodujete, kakor mislite.“

„Ne razumom Vas“, odgovori Helena začudeno.

„Častniški zbor bo radi to odklonitve razžaljen, cela družba izve to, da, vprašanje je, če boste mogli še kdaj nastopiti.“

„To se sliši, kakor kako pretenje“, vzklikne Helena z bliščečimi očmi, „ali je to dostojno, damo s takimi migljaji siliti?“

Častnik zmaje z rameni, medtem ko njegovi žareči pogledi vise na njenem ljubkem obrazu.

„Jaz le ponavljam, da bo častniški zbor radi odklonitve užaljen“, ponavlja mladi mož. „Nasledke te hranitve boste pa že v naslednjem koncertu spoznali.“

„Kakšne nasledke, Hari?“ vpraša nakrat resen glas.

Častnik se hitro obrne.

Gospod Vinsloe stal je zraven njega.

Helena se ozre po svoji spremljevalki, katere pa ni bilo nikjer videti.

Hotela je hitro oditi, a nepopisno čuvstvo sililo jo je, da ostane. —

„Slišal sem zadnji del Tvojega pogovora z gospico B....... nadaljuje gospod Vinsloe, „Ti si gospici grozil, da, ako se brani, nastanejo lahko neprijetni nasledki za-njo. Ali je tako?“

„Gotovo“, reče častnik temno, „po naročilu častniškega zbora sem pevko povabil, ali ona je odklonila.“

„Ali so Tvoji tovariši Tebi naročili, da v slučaju odklonitve pretiš z neprijetnimi nasledki?“ vpraša gospod Vinsloe z ostrim glasom.

„To je moja stvar, Robert“, zakliče vzplamteč Hari. „To Tebe nič ne briga!“

„Več, kakor misliš“, odgovori gospodar, „Ti se boš takoj v moji navzočnosti pred to damo oprostil in ji rekel, da Te je le mladostna nepremišljenost zapeljala k takim besedam.“

„Tega ne storim!“ zakliče Hari divje.

„Takoj na mestu, Ti rečem, dečko!“ reče gospod Vinsloe z jeklenim glasom.

Izraz njegovega obraza je bil neupogljiv.

Helena hiti proti njemu.

„Ah, prosim, gospod Vinsloe, odpustite gospodu bratrancu to oprostitev, jaz mu rada odpustim in nočem, da nastane radi mene kak prepir.“

„Zelo obžalujem, milostiva“, reče gospod Vinsloe, „da Vaše prošnje, ki je le izraz Vaše angeljsko čiste duše, ne morem izpolniti; odločno zahtevam, da se moj bratranec pred Vami oprosti.“

„Ne, pod nobenim pogojem“, vzklikne častnik ves iz sebe. „Jaz, da bi se oprostil, radi pevke, — ki — — “

„Nobene besede več!“ mu ostro zaukaže gospod Vinsloe. „Za Tvoje obnašanje dal mi bodeš račun.“

„Takoj, ako hočeš!“ vpije Hari in udari na svojo sabljo.

„Dovoli, da spremim milostivo k njeni spremljevalki, potem sem Ti na razpolago“, reče gospod Vinsloe ledeno ter se obrne k Heleni.

„Milostiva, dovolite, da Vas smem spremiti“, reče z globokim poklonom.

Helena je s smrtnim strahom poslušala razdražene može; bila je bleda ko mrlič, njene lepe oči so bile polne solz.

„Ne, ne grem“, zakliče proseče, „ne preje, kakor da sem se prepričala, da je ta nesrečni prepir končan; nujno Vas prosim, gospoda, sprijaznita se zopet, sicer ne najdem več miru.“

„Jaz tega ne trpim, da se na mojem posestvu dama užali“, reče gospod Vinsloe hladno. „Pridite, milostiva!“

Ali Helena ga ni poslušala: vedela je, da, ako pojde, se ta dva moža v krvavem boju stojita nasproti za življenje in smrt. —

Bila je vsa obupana, kajti kazalo je tako, kakor da sledi nesreča vsem njenim stopinjam.

Pevka ni vedela, kako neprenosljivo lepa je bila v svojem obupu. —

Pogledi obeh mož so viseli na njenem obrazu, ki je bil poln smrtnega strahu.

Kar ji pride rešilna misel; kolikokrat se je vadila v samozatajevanji; tudi tukaj v uri nevarnosti naj bi se njena čista duša zopet pokazala.

Urno hiti pevka k častniku, ki je svojega bratranca motril z grozečimi in jeznimi pogledi.

„Poslušajte me“, prosi s povzdignjenimi rokami, „rotim Vas, pri vsem, kar Vam je najsvetejše, sprijaznite se s svojim bratrancem, saj sem Vam vse odpustila in ne zahtevam nikake oprostitve. Ali, — mislite vendar na moj strah in globoko duševno bolest, da sem sorodnika, če tudi nehote, naredila za sovražnika; mislite na svojo mater in izpolnite mojo vročo prošnjo.“

Težko se je boril mladi častnik sam s seboj; še enkrat premeri s temnimi pogledi bratranca, ki je stal za Heleno in brezsapno poslušal sladki glas, ki je znal tako milo prositi.

Potem hiti Harijev pogled k pevki, ki je s smrtno bledim obrazom stala pred njim.

Pogledal je v krasne oči, ki so s strahom zrle na njega, medtem ko je svoje nežne, krčevito stisnjene roke kakor rote mu molela naproti. —

Konečno stopi odločno naprej.

„Prosim Vas odpuščanja, gospica, — oprostite mojo burno naravo, ki me je nehote zapeljala.“

In mladi častnik se pripogne in poljubi malo ročico, katero mu je Helena s solzami smehljaje ponudila.

Potem prime pevka roko mladega častnika in ga pelje k gospodu Vinsloe, ki je molče slonel ob palmi in v katerega jeklenih potezah se ni videlo, kako razburjen da je bil.

„Ste li zdaj zadovoljni?“ vpraša Helena in pričakovaje pogleda gospodarja.

Molče stegne ta svojo desnico ter strese roko svojemu bratrancu, ki je tudi krepko odvrnil.

Potem zajeclja mladi častnik nekaj oprostitve in hiti odtod. —

„Ali ste se zelo prestrašili, milostiva?“ vpraša gospod Vinsloe in skrbno pogleda v bledi Helenin obraz.

„Da, prestala sem veliko strahu“, odgovori ona. „Ali kaj ne, zdaj je zopet vse dobro.“

„Gotovo, moj bratranec je še zelo mlad, in ima burno narav, pri tem ga spelje njegova vroča kri k nepremišljenim besedam; ima pa tudi dobro srce; z leti postane še prav moder mož.“ —

Molče stopa Helena na strani gospoda Vinsloe po tihih potih, čez katere so se pripogibala tuja drevesa in rastline s svojimi prekrasnimi cvetovi.

„Ali se Vam park dopada, milostiva?“ vpraša gospod Vinsloe, ki je opazil Helenine občudovalne poglede.

„Dozdeva se mi, kakor da sanjam“, reče Helena tiho. „Tu v tem bajnem parku se misli na raznobojne pravljice; kakor vrt vile Fatime, in indijska hiša kakor začarani grad, kjer nedosežna vladarica duhov straži svoje dragocene zaklade.“

Gospod Vinsloe pokima, — potem obstane.

„Samo malo korakov še, tam za onim grmovjem ste pri izhodu parka, kjer Vas pričakujeta Vaša spremljevalka in Vaša služabnica. — Samoten mož sem, ki je veliko videl sveta in le redko, da, skoro nikdar med brezvestnim, omahujočim človeštvom ni našel čistega srca. Samo v svoji ljubljeni drugi domovini Indiji našel sem še takih biserov, zato sem tudi košček nepozabnega ozemlja presadil tu v tujo zemljo, saj je to zame srečen spomin. — Ko ste ravno govorili o čarobnem času vile Fatime, sem tudi jaz videl ono bajno krasoto; bila je v resnici, ker je visoka vila hodila zraven mene, — da še več, bil je angelj, ki je danes bival v moji hiši. Zdravstvujte in Bog Vas blagoslovi.“

Gospod Vinsloe je prijel pri teh besedah Helenino roko, katero je vroče poljubil.

V naslednjem trenotku je že izginil. —

Premišljevaje gre Helena proti izhodu, kjer sta jo stara gospa in zamorka že pričakovali.

196. poglavje.
Zadnji koncert pevke.

Drugi dan pride Helenin podjetnik, da se nekaj pogovori s pevko.

„Kolikokrat naj še v Cincinatu nastopim?“ vpraša Helena Amerikanca, ki je sedel pred njo in nervozno s prsti trkal po mizi. —

„Samo še enkrat“, odgovori gospod Morgan, „od vseh strani sem dobil ponudbe.“

„Potem bo skoro gotovo zadnjikrat, da pojem“, reče Helena odločno.

Agent, se zgane.

„Zadnjikrat, milostiva, Vi se gotovo le šalite, — saj bi na ta način premoženje odklonili.“

„Moj sklep je nepreklicen“, reče Helena. „Nujna privatna zadeva zahteva vse moje moči in moj čas.“

„Ali se morda sme čestitati?“ vpraša gospod Morgan napeto. —

„Motite se, če mislite kaj tacega“, reče pevka in zaradi. „Mučna dolžnost, ki je ne morem več odlašati, zahteva nujno mojo navzočnost.“

„No, kakor želite“, reče agent udan. „Dobiti imate približno 150.000 dolarjev; nakažem to svoto pri bankirju.“

„Saj to je velikanska svota“, se Helena začudi.

„O, lahko bi bila desetkrat večja, če bi hoteli dalje nastopati“, reče gospod Morgan bridko; „Vaša slava se širi z velikansko hitrostjo, saj so se skoraj za vstopnico bili.“

Ali Helena ni poslušala na vabljive ponudbe; kadar najde svojo Lidijo, potem še vedno lahko nastopi, da si pripoje premoženje, da preskrbi svojemu ljubčeku brezskrbno bodočnost.

Zdaj ji bo s pomočjo tega denarja lahko, da poizve kaj gotovega.

Hotela je vse moči napeti, da si pridobi gotovost o usodi svojega otroka.

„Torej danes zvečer zadnjikrat nastopim“, reče pevka.

„Da, ker nočete na noben način drugače“, odgovori agent. „Naznanil sem že, da tukaj v Cincinatu zadnjikrat koncertujete; vstopnice so kar hipoma pobrali; vse bo prenapolnjeno.“

Ko je zapustil gospod Morgan sobo, se prikaže črna glava zamorke v vratih.

„Le notri pridi“, zakliče Helena. „Tukaj ni nobenega.“

„Ali si zopet videla Severjevega služabnika?“ vpraša Helena zamorko, ki je k njenim nogam počenila.

„Juno ga zopet videla, — rujavi mož žalostno izgledal, — gotovo je lačen, — izgleda prav zelo slabo.“

Helena vzdihne.

Morebiti da se je Sever za vedno ločil od svojega služabnika; kako bi sicer bila mogoča taka izpremena.

„Če naju le ni videl“, reče motno. „Če je to slučajno, potem se lahko kmalu umakneve preganjalcem, ker zapustim Cincinati in — poiščem svojega otroka.“

„O, to je lepo!“ se raduje zamorka, „potem Juno zopet išče po gozdu otroka od gospe, — to veliko bolj lepo, kakor tukaj sedeti v mestu.“

„Po tem pospravi najine kovčege“, reče Helena. „Naj prvo greva v Kolumbijo, tam hočem poizvedovati, če se je kje našel tak otrok. Mogoče, da mi bo nebo milostivo!“ — — — —

Hitro so prešle ure pri pripravljanju za odpotovanje.

Bližal se je večer.

Helena je imela danes pri slovesu svojo najlepšo obleko od rumenkaste svile, ki se ji je izredno podajala in njeno redko lepoto očarujoče povzdignila.

Zrcalo kazalo ji je njeno kraljevsko podobo v polnem svitu, ali Helena je le motno zrla na svojo podobo, saj je le njena lepota bila vedno vzrok nevarnosti in nadlog.

Mislila je na svoje nastope v pevski gostilni, kjer je občutila najgrenkeje gorje; a celo tukaj, kjer je slovela kot velika pevka, bližale so se ji nadloge, kakor včerajšnji dan v indijski hiši. —

Čeprav je Helena vse šopke in druga darila, katera so ji po polne voze pošiljali v hišo, stanovitno odklanjala, bila je vendar prebrisana Juno vedno delavna in je vsakovrstne pripovedke pripovedovala o nji. Samo neokinčeno občudovanje, katero so ji od vseh strani izkazovali, je zamoglo opravljivce brzdati. —

Helena ni nikdar nosila niti najmanjšega lišpa. Čemu bi tudi lišp potrebovala, ko bi vendar vse dragocenosti otemnele pred njeno žarečo lepoto. To je bil glavni vzrok, da so pevki tako prijazno dobrohotnost ohranili. Visoko se je Heleni upoštevalo, da ni uprizorila bliščeče izložbe mnogovrstnih briljantov in, v nasprotji k svojim z dragocenostmi nališpanim pevskim tekmovalkam, kot edini lišp imela k večjemu pol razcvelo rožo prsih.

„O, ko bi mogel imeti prostor rože“, je rekel neki poredni zabavljivec v krogu njenih oduševljenih oboževateljev precej glasno. —

Ali ta beseda bi bila kmalu nesrečnika drago stala; le z naj večjo težavo so ga njegovi prijatelji rešili naj hujšega. Ali precej potem dobil je toliko pozivov na dvoboj, da se ne bi bil mogel rešiti. Po tretjem dvoboju prinesli so ga v tako strašnem stanu domov, da se je v resnici balo za njegovo življenje. —

Juno prekine Helenino premišljevanje in sporoči, da v predsobi čaka služabnik s šopkom.

„Mož oddal pismo za gospo, — tu je.“

Pevka je hotela, kakor navadno, uljudno in odločno dar odkloniti, ker ni nikdar sprejemala na koncertnih večerih šopkov ali vencev.

Tu ji pade oko na posetnico, ki je bila pismu pripeta.

„Robert Vinsloe“, brala je.

Čutila je Helena, da mora tu storiti izjemo.

Šla je sama v predsobo in vzela šopek z nekaterimi zahvalnimi besedami.

Bil je šopek tujega cvetja, ki so ga le s težavo gojili v tuji zemlji in kateri je imel omamljajočo vonjavo.

Pevka odpre pismo in bere:

„Visokočastita gospica B.....!

Akoravno mi je znano, da v svojem doma odklanjate vse poklone, pošljem Vam vendar nekaj cvetov in Vas prosim, da jih sprejmete. Mislite si, da je to zadnji pozdrav iz vrta, v katerem ste včeraj bivali, kot dar, katerega so cvetlice darovale dobrotni vili. —

Ali upam si še več. —

Vem, da kmalu zapustite Cincinati in da danes zadnjikrat nastopite; danes mi bo tudi še dovoljeno občudovati Vaš krasni glas. Potem se zopet umaknem v svojo samoto, ker sem mož, ki zna živeti ob spominih. Zato Vam tudi jaz kličem zadnji z Bogom! in Vas prosim, da sprejmete mali dar, ki jo skrit med cvetlicami. Spomin je neke osebe, katero sem bolj ljubil, ko svoje življenje, ki ga je v Indiji nosilo — bitje, ki je bilo Vam podobno, angelj milote, dobrote in samozatajevanja. Ne biva več na tej zemlji, na kateri je bila le kratek čas, kakor kako višje bitje. Mala zlatnina, katero je rada nosila v temnih laseh, podarim Vam v spomin na mene, kakor brat izkaže svoji ljubljeni sestri kako malo pazljivost. Naj Vas vedno spominja na zagrenjenega moža, katerem“ ste zopet, vrnili vero na čisto, brezsebično dušo. —

Vaš

Robert Vinsloe.“

Ko je Helena prebrala te vrstice, ki so označile plemenit značaj tega gospoda, bila je globoko ginjena.

Vzame lepi šopek in kmalo zapazi pri škarlatasto rudečem cvetu malo bliščečo iglo za lase.

Bila je starodavna dragocenost, obsuta z bliščečimi kamenji; Mojstrsko delo staroindijske zlatorezbe.

Previdno odpne Helena to iglo in jo pripne v svoje temne lase. —

Potem se hitro pismeno zahvali in pošlje zamorko s pismom v indijsko hišo.

Čez nekaj minut se Juno zopet vrne in ogrne svojo gospo v širok plašč, ker je voz že pred vratmi čakal. — — — —

Velika dvorana je bila natlačeno polna, ko je Helena stopila s šopkom v roki na oder.

Pevka pela je neko pretresljivo pesem.

Nikdar ji ni glas tako lepo donel, kakor ta večer, to je dokazalo bobneče priznanje, katero je več minut omamljajoče donelo.

Ko se je Helena hvaležno priklonila, pogledala je v ložo, kjer je navadno sedel gospod Vinsloe. — — — —

Bil je navzoč, ali sam; njegovega bratranca ni bilo v njegovi dražbi.

Oči gospoda Vinsloe so se zaiskrile, ko je videl, da ima Helena njegov šopek in tudi bliščečo iglo v laseh.

Helena je le slučajno pogledala tja. Medtem ko je melanholičen posmeh igral krog ust čudaka, ni obrnil pogleda od njene krasne osebe, katero je občinstvo večkrat poklicalo na oder, in sedel je nepremično, dokler ni bil koncert končan in se je Helena poslovila od radujoče množice. —

Tudi Helena je bila čudno ginjena, ko je, kakor je mislila, vedno zapustila oder.

Pazila ni na množico, ki se je drenjala krog njenega voza, je vedno in vedno klicala njeno ime.

Njene misli bile so pri tihem možu, kateremu ni bila namenjena sreča, ki jo ima marsikateri siromak, imeti namreč zvesto ljubečo ženo; zgubil je ljubico, predno je bila njegova. In ona bi ji bila podobna; — globoko sočutje z nesrečnim možem spolnjevalo je njeno mehko srce; vitežki in dober, zato usta varjen, da ljubi in osreči, bilo mu ni sojeno, da bi to srečo užival. Z ostro roko je neusmiljena usoda posegla vmes, in ga s krvavečim srcem pustila samega.

Voz je prišel pred hišo.

Helena hitela je, spremljana od zamorke, po stopnicah v svojo tiho sobo.

Previdno je postavila šopek v kozarec in odpela iglo iz svojih las.

Dolgo je pregledavala malo umetnino, katera je radi svoja čudne rezbe vzradoščala oko vsakega spoznavalca umetnin. Potem jo zaklene v malo škatljico, in skrije v svoj zaboj.

Konečno se Helena poda k počitku, ali spanje ni hotelo priti, in ko je proti jutru zadremala, videla je kmalu resni obraz gospoda Vinsloe, ki jo je s svojimi temnimi očmi gledal žalostno in poželjivo.

197. poglavje.
Prevarana.

Gospod Morgan, Helenin impresarijo, napovedal je svoj obisk za zjutraj, ker je hotel s Heleno obračunati.

Pevka hotela je proti večeru odpotovati.

Ali dopoldan je prešel in agenta ni bilo, akoravno ga je Helena težko pričakovala.

Bilo je poldan.

Konečno se je Helena ob tretji uri odločila, da se sama pelje v Cincinati, da tam poizve za vzrok njegove odsotnosti. Agent je stanoval v hotelu, kjer je Helena nastopala in kjer je v to svrho najel slavnostno dvorano.

Posestnik hotela je prijazno pozdravil pevko in jo vpraša po njenih željah.

„Prosim gospoda Morgana, da pride k meni“, odgovori Helena.

„Gospod Morgan?“ reče gostilničar. „Ta je danes zjutraj odpotoval.“

„Odpotoval?“ vzklikne Helena in prebledi.

„Da, kaj tega ne veste?“ vpraša gostilničar, ki je zapazil Helenin strah.

„Ne“, reče Helena brezglasno. „Ali ni moj impresarijo ničesar pustil za me?“

„Niti najmanje ne“, reče posestnik. „Rekel mi je samo, da naj vsakemu, ki bo po njem spraševal, povem, da je odpotoval. — Ali, oprostite, gospica, ta človek Vas je gotovo prevaril, saj ste prebledeli kakor smrt.“

„Da“, šepne Helena komaj slišno, „ob ves moj zaslužek me je pripravil.“

Posestnik hotela pelje omahujočo v sobo in pokliče svojo ženo, ki je razsrjena slišala o tem nečuvenem dogodku.

„Nikdar nisem zaupala temu človeku, imel je tako nekaj hinavskega na sebi“, vzklikne razburjena, „a saj Vas nisem mogla svariti, saj ni bilo nikacega povoda za to.“

„Pustite tega človeka bežati“, jo tolaži gospodar. „Ponudim Vam za jutri dvorano, ves dogodek se bo takoj izvedel, in zagotovim Vas, polovico ljudi ne dobi prostora, tako velik pritisk bo.“

„Ne, tega nočem“, reče Helena odločno, „še danes zvečer odpotujem.“

Gostilničar jo milo pogleda; računal je že na velik dobiček. —

„Hvala Vam za Vašo ljubeznjivost“, reče Helena in vstane. „Ali je morda še kaj plačati?“

„Vse je plačano!“ zagotovi gostilničar žalostno in opetovano strese Helenino roko.

Pevka se vrne v Nevport; kakšne misli rojile so ji po glavi!

Upanje, da s pomočjo svojega premoženja zopet najde svojo Lidijo, pomaknjeno je bilo zopet v daljavo; teh par sto dolarjev, ki jih je še imela, zadostovalo je samo za kratko ji dobo. —

Ali naj bi zopet nastopila? —

Impresarija lahko najde; saj je potem lahko sama spravljala dohodke, in nezaupnost opravičila z doživelo nesrečo.

Za zdaj ji je bilo to nemogoče; Helena čutila je skoraj gnjus pred svetom, pred tem plazečim, grehotnim človeštvom, ki je samo na to mislilo, kako vzame nesrečniku še zadnje, kar ima. — — — —

S takimi mislimi vrnila se je zopet domov.

Pevka je hitela v sobico, v kateri je zamorka stanovala.

Ali ta ni bila navzoča, ker je v bližini še nekaj potrebnega kupovala za potovanje.

Zdaj zapusti Heleno premagovanje, katero jo je do sedaj krepčalo; padla je na stol ter bridko in vroče jokala.

„Moje ubogo, — ubogo dete!“ ihti. „Zdaj ko sem po nepopisnih bridkostih mislila, da imam toliko sredstev, da Tebe, moje edino, poiščem, oropa me ta capin za težko prisluženo in me oropa mojega upanja, — o, Lidija, — Lidija, kdaj Te zopet vidim in Tvojo glavico pritisnem zopet na moje srce?“

Konečno si posuši solze in najde zopet zaupanje v Bogu, ki jo je že tolikokrat rešil v uri nevarnosti. Juno je bila zelo začudena, da najde Heleno v svoji sobi ter bila kakor blazna, ko ji je Helena pripovedovala, kaj se ji je pripetilo.

„Zdaj gospa zopet peti?“ vprašala je zamorka, ko se je malo pomirila.

„Najprvo se odpeljeve v Kolumbijo“, rekla je Helena, „jaz imam še kacih 500 dolarjev. To zadostuje za vožnjo in da se tam par tednov preživive. Ako tam ne izvem ničesar o Lidiji, potem se bo že videlo, kaj bo treba dalje ukreniti.“

Juno je zapustila sobo in mrmrala predse nerazumljive besede, s katerimi gotovo ni pela hvale ubeglemu Morganu.

Helena se je hotela po noči odpeljati, da bi se ognila ovacijam in pozornosti, zato je rekla Juni, naj odpošlje prtljago na kolodvor v Nevport,

Ko je bilo vse preskrbljeno in se je Helena pripravila k večerji, oznanila je Juno nekega gospoda, ki je želel s pevko v nujni zadevi govoriti.

Na vizitnici je bilo samo: Ravnatelj Kari.

Helena je trenotek premišljevala, potem je prosila Juno, naj pelje gospoda notri.

Ravnatelj Kari je bil mož srednje starosti, s temno brado, finega vedenja, ki je na prvi pogled kazal izurjenega posvetneža.

„Odpustite, milostna, da še v tako pozni uri motim, a slišal sem, da ste namenjeni še danes odpotovati in zato sem se takoj pripeljal k Vam.“

Helena mu je ponudila stol in se je ravnatelju nasproti vsedla.

„Včeraj zvečer sem imel veselje Vašemu zadnjemu koncertu prisostovati“, nadaljeval je ravnatelj Kari uljudno. „Bil sem prijetno iznenaden, kajti kaj enakega se redkokedaj sliši.“

Helena se je zahvaljuje priklonila.

„Danes sem zvedel po gostilničarju, v kojega dvorani se je vršil koncert, da ste imeli nesrečo z Vašim impresarijem in je ta goljuf z Vašim denarjem zbežal.“

„Ah, poslani ste od policije“, prestrigla mu je Helena besedo.

„Ne, milostna“, odvrnil je ravnatelj smehljaje, „jaz sem vodja velikega gledišča v Charleston-u; zagotovim Vam sijajne dohodke in Vam bodem te tako vročil, da se tak dogodek, kakor včerajšnji, ne more pripetiti.“

„Z obžalovanjem Vam moram omeniti, da nisem gledališka pevka“, rekla je Helena.

„O, to nič ne de“, zaklical je ravnatelj. „Tu je treba le majhne pripomoči in jaz izberem opere, v katerih je petje glavna stvar; vsak teden bodete le enkrat nastopili in jaz Vam zagotovim poleg visoke nlače še velik delež dohodkov, ker jaz dovolim moji prvi pevki, kadar nastopi, tudi en del vstopnine.“

S pričakovanjem je zrl ravnatelj v lepi obraz Helenin.

„Mene kliče neka osebna zadeva, ki se ne da preložiti, v Kolumbijo“, rekla je Helena. „V štirih do šestih tednih bi mi bilo morda mogoče Vaši želji ugoditi, a sedaj tega ne morem storiti.“

Ravnatelj se je prestrašil.

„Ali Vas bo morda ta osebna zadeva za vedno odtegnila javnemu nastopu?“ vprašal je radovedno.

Helena se je smehljala, ker je gospod Morgan svoj čas skoraj isto vprašanje stavil.

„Ne, gospod ravnatelj, celo, če se ta zadeva reši v mejo zadovoljnost, bi ne imela nikacega upliva na moje poznejše nastopanje; a sedaj ne morem dati odločilnega odgovora. Današnje spoznanje mi je pripravilo bridko uro in mi pokazalo, kako katerisikoli goljuf lahko oropa zapuščeno ženo zaslužka.“

„Tega se Vam pri meni ni treba bati, milostna“, rekel je ravnatelj resno. „Če želite, Vam dam plačo in odstotke vsak teden in sem rad pripravljen dovoliti Vam znatno predplačo. Prosim, določite vsoto.“

Pri teh besedah potegnil je ravnatelj Kari iz žepa knjižico s čeki.

Helena je živahno branila.

„Jaz ne zahtevam nikake predplače, ker imam še dosti denarja in tudi ne vem, če bom res še kdaj nastopila. Ako se pa to zgodi, stavim tudi na Vas pogoj, da ostane moje ime na vsak način tajnost.“

„Gotovo, kakor želite“, zagotovil je vodja, „taka skrivnostna tajnost obda Vašo osebo s sijajem, ki bi Vam gotovo bil v korist.“

Helena je premišljevala. —

Vedela je, da Charleston ni bil daleč od Kolumbije. Ako bi bile njene poizvedbe tam brezuspešne, bi lahko sprejela ponudbo ravnateljevo in, ker bi vsak teden le enkrat nastopila, svojega otroka dalje iskala.

„Ali igrate na Vašem odru le opere?“ vprašala je pevka z zanimanjem ravnatelja.

„Da; a nimam tako znamenite pevke, da z glavnimi ulogami lahko večkrat menjam. Diva, ki je sedaj zvezda mojega odra in ljubljenka vsega občinstva, je večkrat tožila radi prevelikega napora in jaz sem se odločil, da vzamem še eno izvrstno pevko v pomoč.“

„Ali mislite, da bi moje petje zadostovalo zahtevam Vašega razvajenega občinstva?“

„Gotovo, prisegel bi na to“, zaklical je ravnatelj Kari vneto. „Majhnih priprav se bodete igraje naučili, vže Vaša lepota Vam zagotovi vspeh. Kadar bo pa občinstvo slišalo še Vaš glas, potem bo očarano — navdušeno.“

„Zahvaljujem se Vam na Vaši prijazni ponudbi, gospod ravnatelj“, rekla je Helena, „a za sedaj se ne morem vezati; obljubim Vam pa, da Vam tekom štirih tednov pišem in Vam sporočim moj končni sklep; ste-li s tem zadovoljni?“

„Ako ni drugače mogoče, milostna, se hočem zadovoljiti; a v Vašo korist bi Vam svetoval, da sprejmete mojo ponudbo: v kratkem času si lahko zaslužite velikansko premoženje.“

Helena je vzdihnila; mislila je na denar, za katerega jo je ogoljufal Morgan.

Ravnatelj je uganil njene misli.

Vstal je in se pripravil za odhod.

Predno je zapustil lepo pevko, rekel ji je še resno:

„Dogodek, kakor je Vaša današnja nesreča, je pri meni popolnoma izključen; jaz veliko zahtevam od mojih pevk, a plača je tudi primerna.“

Potem se je poslovil z globokim priklonom.

„Če se ne motim, pride k meni“, mislil je domov grede. „To je zame prava sreča, da je njen impresarijo ušel; seveda je sentimentalna Avstrijanka, to sem opazil pri prvi besedi, a lepa je, lepa, kakor boginja, in to je glavna stvar. Terezija je postala nadležna s svojimi zahtevami; stara se, čas je, da si preskrbim namestnico in za to je ta diva kakor ustvarjena, tako krasne ženske se ne dobi kmalu.“ — — — — — —

Helena je skrbno spravila naslov ravnatelja; slutila ni, v kake nove nevarnosti se poda, ako sledi temu vabilu; misel, Lidijo zopet najti, je ni več zapustila.

Vse je bilo k odhodu pripravljeno.

Helena se je iskreno poslovila od gostilničarke, katera se ji je prav priljubila.

„Če pridete zopet v indijsko hišo in srečate gospoda Vinsloe, pozdravite ga v mojem imenu in recite mu, da se bodem onega obiska vedno spominjala“, prosila je pri slovesu staro damo, ki je iznenadeno pritrdila.

Potem je voz oddrdral ter Heleno in Juno peljal na kolodvor. —

Ko je noč s svojim temnim plaščem zagrnila molčeče mesto, hitel je vlak, ki je odpeljal Heleno in njeno služabnico, že več ur proti jugu ter ju peljal vedno bliže k novemu cilju, kjer so ju čakale nove nevarnosti in skušnje.

198. poglavje.
Pastirji.

Zapustili srno Severja, ko je s svojim plenom zbežal Marijine vile, da bi poiskal nov kraj za njegova hudodelstva.

Sprva se ni bal zasledovanja, ker ga je imela Marija skritega in ga gotovo iz sramu ne bo naznanila; naj sedaj misli o njem, kar hoče.

Rop se mu je deloma posrečil in imel je zopet večjo vsoto denarja, s pomočjo katerega bo svoje razuzdano življenje lahko znova pričel.

Tako je mislil Sever, ko je dospel na kolodvor in se odpeljal z vlakom proti zahodu, najprvo v Cincinati, kjer ga je Joze pričakoval.

Severje svojemu slugi odločil kraj, kjer naj bo ob gotovi uri.

Ko je prišel v Cincinati, šel je torej najprvo na isto mesto, kamor je čez malo minut prišel tudi Joze.

Juno je imela prav, sluga je prav slabo izgledal; k rednemu delu ga ni bilo mogoče pripraviti, in ker mu Sever ni mogel pustiti nobenega denarja, je moral do njegovega prihoda večinoma trpeti glad.

„No, vidim, da je bil skrajni čas, da sem se vrnil“, rekel je Sever in podaril Jozeju nekaj 100-dolarskih bankovcev.

„Tu imaš, napravi si novo obleko in pridi potem takoj v Union-hotel, kjer te bom pričakoval, ker še danes odpotujeva dalje.“

„Nekaj prav važnega Vam imam sporočiti, gospod“, šepetal je sluga, „ona je bila tu.“

„Kdo ? — Helena?“

„Da; Vaša soproga je dajala tu koncerte, ki so bili jako priljubljeni; ker mi je manjkalo denarja, nisem mogel nobenega obiskati. “

„Za zlodja“, škripal je Sever. „A povej le, kje je sedaj?“

„Tega, žal, nisem mogel zvedeti“, odvrnil je sluga. „Vaša soproga je stanovala z zamorko v Nevportu, tam sem jo slučajno videl in več dni opazoval. Predvčerajšnim se je odpeljala celo nje gospodinja ni vedela, kam se je obrnila.“

„Jaz se tu ne čutim varnega“, dejal je Sever, „moj opis je po vseh časnikih. Dalje morava proti zahodu, morda v Missouri, tam bi bil za zdaj varen.“

„Kaj bodete tam počeli?“ vprašal je Joze.

Sever je zganil z ramami.

„Dosedaj še nimam gotovega načrta, prepričati se moram šele, če mi bo kraj ugajal.“ —

Bilo je nekaj dni za tem, ko sta se Sever in Jože zopet videla.

Lahkoživec je sedel v salonskem vozu skozi Missouri drdrajočega vlaka; prijetno je vrtil med prsti cigareto ter snoval nova podjetja, ki naj bi ga naredila milijonarjem.

Joze je bil v drugem vozu.

Sever je zamišljeno gledal v pokrajine, skozi katere se je vozil in ki so polagoma dobile bolj divji značaj; namesto obdelanega polja videla so se romantična pogorja, menjajoča s prijaznimi travnatimi dolinami, v katerih se je paslo na tisoče goved ter prestrašeno gledalo na mimo drdrajočo parno pošast.

Sever se ni kar nič kesal nad nezgodo, katero je napravil.

Pred malo urami se je peljal skozi C....o, kjer je Helena zadnji trenotek ubežala njegovemu zasledovanju.

Misel na lepo ženo, katero je imel in jo zapustil, razburila mu je kri; Heleno je pred leti resnično ljubil in ni mogel preboleti njene izgube.

Marija, Lujiza, Manuelita in Jana so bile krasotice, a kako je zginila njihova ljubkost nasproti neprimerni lepoti Helene, njegove žene, katero je spravil v največjo nesrečo.

Ne globoka strast, a le brezmejno hrepenenje po lepi ženi je napotilo Severja, da jo je zasledoval in ji pripravil najobčutnejše ure.

Sever je nakrat odskočil. —

Strel je počil zraven vlaka, — vozovi so se počasneje premikali.

Zopet so pokali streli, potem se je vlak ustavil na planem.

„Kaj je, — kaj se je zgodilo, — ali je kaka nesreča?“ kričali so potniki in hiteli k oknom gledat.

„Vsi na prostore!“ grmel je zunaj močen glas.

Hladnokrven Amerikanec, ki je sedel poleg Severja, se je mirno vsedel na svoj prostor in dejal:

„Sedaj se znebimo nekaj dolarjev, pastirji so ustavili vlak.“

Dame v vozu so stokale in tarnale.

„Pomirite se vendar“, tolažil je Amerikanec, ki je ravnokar govoril, „ni las se Vam ne bo skrivil, napram gospem in dekletom so pastirji galantni mladeniči.“

„Da, galantni, poznamo to!“ vpila je neka stara dama in objela kakor v varstvo svojo hčer, ki je jokaje skrila svoj zali obraz na prsa matere.

„Ponovim Vam, da se nimate ničesar bati“, zaklical je Amerikanec. „Saj bodete sami videli, — saj tu vže prihajajo. “

Vrata so se odprla in nekaj čudno oblečenih mladeničev je stopilo v salonski voz.

Noša teh potepuhov je obstala iz barvaste, volnene srajce, močnih suknenih hlač in do kolen segajočih škorenj, na katerih so žvenketale meksikanske ostroge. Širok pas iz usnja, na katerem je bil pritrjen obodek za samokres, je obdal kolke, medtem ko je širok klobuk senčil njihove zale obraze.

Eden izmed treh pastirjev je nosil na roki košek poln šopkov; on, kakor oba njegova spremljevalca imeli so v roki napet samokres.

Nepovabljeni gostje so uljudno pozdravili in se pred prestrašenimi damami celo nerodno priklonili.

Potem je stopil mladenič s košarico pred nje in je glasno govoril:

„Dame in gospodje! Mi nismo roparji, ki potnikom siloma vzamejo vse, mi smo samo veseli fantje, katerim v trenotku primanjkuje žganja in tobaka, ne misleč na več drugih koristnih rečij. Ker smo radi tega slabo razpoloženi, sklenil je naš „Read Charly“, kojega vsi slušamo, da otvorimo majhno trgovino, da se s temi dolgo pogrešanimi rečmi bogato založimo. Misleč, da gospodje nimate pri sebi ni žganja ni tobaka, zato hočemo skleniti pošteno kupčijo in vsak naj kupi en šopek. Da pa nihče ne bo opeharjen, bodite tako prijazni in nam pokažite Vaše denarnice, po kojih vsebini se bo določila cena.“

Amerikanec je vže potegnil denarnico iz žepa in jo odprl.

A drugi so se zelo prestrašili.

„V ostalem pa“, nadaljeval je govornik pastirjev, „bi jaz gospodom svetoval, da bi po pomoti ne privlekli iz žepa kako strelno orožje namesto denarnice, moja dva tovariša ustrelita na trideset korakov vrabca z drevesa in bi se tudi za trenotek se obotavljala, če bi opazila kaj sumljivega — torej prosim —“

Stara dama je tresočih rok odprla svojo potno torbico.

„Pustite to, gospa“, rekel je mladenič s cvetlično košarico, „od dam ne vzamemo ničesar; gospici se ni treba skrivati, tu je šopek zanjo.“

Podaril je mladi dami, ki je še vedno skrivala svoj obraz, cvetlice.

„O Bog, pustite mi samo mojega otroka“, prosila je mati, ki je v svojem strahu komaj razumela prijazne besede, „edino je, kar imam, vdova sem, to je moja edina hči.“

Pastirji so se na ves glas smejali.

„Pomirite se, gospa, noben človek ne misli na to, da bi odpeljal Vašo hčer, tu vzemite!“

Položil je materi cvetlice v naročje in se obrnil k Amerikancu, kojega denarnico je naglo pregledal.

„Tu je šopek, — stane 200 dolarjev!“

Ne da bi trenil z očesom, potegnil je ogovorjeni dva bankovca in ju vročil čudnemu prodajalcu, ki ju je položil v cvetlično košarico.

Tudi ostali štirje, ki so bili v salonskem vozu navzoči, so morali pokazati svoje denarnice in po premoženju se odkupiti.

„Ali bodete tudi ostale vozove obiskali?“ vprašal je Amerikanec.

„Tam že davno delajo naši tovariši, nas je okolu štirideset mož in lokomotiva je toliko časa obležena, da bo stvar končana. Strojevodja je tepec; ako bi bil takoj vstavil, bi bilo vse dobro; tako se ga je moralo šele malo obstreliti, da je postal pameten.“

Dame so se stresle in polne strahu gledale na zali, mladostni obraz govornika, ki ni spremenil poteze in je klepetal, kakor bi se šlo za vsakdanje dogodke.

„No, gospod“, rekel je pastir in se ustavil pred Severjem, „kje je Vaša denarnica, ali nimate nič denarja pri sebi?“

Sever ni odgovoril in je le temno zrl na govorečega pastirja.

„Bo kmalu?“ rekel je ta, in pomeril samokres nanj.

„Nočem“, je bil hladni odgovor Severjev.

„Oho, to bomo videli!“ zaklical je pastir. „Pridita sem, dečka, postavita se mu na desno in levo stran in nastavita mu samokresa na ušesi.“

Bliskoma sta tovariša izvršila njegov ukaz.

Dame so prestrašeno zavpile in se naglo poskrile, da bi jim ne bilo treba gledati grozovitosti.

„Ne branite se“, rekel je Amerikanec Severju, „gre se za Vaše življenje!“

Sever je prekrižal roki na prsih in je hladnokrvno gledal na samokres, ki je bil nanj pomerjen.

Pastir, ki je nosil cvetlični košek, potegnil je iz žepa starinsko uro.

„Eno minuto Vam dam časa, gospod“, rekel je mirno, „sekundni kazalec bo takoj na 60, kakor hitro pride zopet do te številke in ste Vi še vedno trmasti, ni naše življenje vredno piškavega oreha.“

Držal je uro Severju pred obraz, tako da je ta lahko videl sekundno kazalo.

„Za Boga, udajte se!“ zaklical je Amerikanec.

A Sever je sedel nepremično, njegove plamteče oči so pričale, da je bil pripravljen k najhujšemu.

„Še ena četrt minute“, rekel je pastir resno, — „pri 60 ustrelita!“

Ogovorjena sta prikimala.

„45, 46, 47“, je štel pastir. „Mi se ne šalimo, gospod, to nam je krvava resnost!“

„54, 55, 56 —“

Prsti obeh pastirjev so se pripognili.

„Stojte!“ zadonelo je nakrat od vrat sem.

Pastir s cvetličnim koškom se je ozrl.

„Samo trenotek, Read Charly“, rekel je, „da nekega trmoglavca spravimo na oni svet.“

„Ne, čakajte, ga bodem sam sodil“, dejal je vstopivši.

Oblečen je bil kakor njegovi tovariši, a na njegovi obloki opazila se je neka čednost in posebna ljubezen za lišp. Pas je bil bogato vezan in samokresi, ki so v njem tičali, so bili s srebrom okrašeni. Bil je mož najboljših let, z ogolelim obrazom, kojega temno oko je mirno in pogumno gledalo.

„Kaj pa se godi tu prav za prav?“ vprašal je svojega tovariša.

„Denarja noče pokazati“, zavpil je ta divje.

Načelnik je stopil k Severju, ki je nepremično sedel na svojem mestu in zrl predse, kakor bi ga vsa stvar ne brigala.

„Pokažite denarnico!“ zarohnel je Read Charlv nad mirno sedečega Severja.

„Ne, nočem“, odvrnil je ta mrzlo.

Načelnik je osupnjen odstopil nazaj. „Gre se za Vaše življenje, gospod !“

„Storite, kar se Vam zljubi!“ rekel je neomahljivo, „jaz ne odneham.“

Read Charly ga je meril z dolgim pogledom.

Potem je stopil nazaj in zašepetal svojim tovarišem nekaj besed.

V hipu so se ti vrgli na Severja in mu zvezali z dolgimi jermeni roki na hrbtu.

Akoravno se je srečelovec obupno branil, moral se je vendar udati večji moči.

„Tako, — sedaj naprej!“ ukazal je vodja.

Pastirja sta vzela Severja v sredo in sta ga pahnila predse, proti vratom.

V trenotku so bila ta odprta.

Jetnik je bil peljan na podnožnik in se je čez par minut nahajal v celi tropi vriskajočih pastirjev, ki so zopet zajahali svoje konje in med glasnim hrumom postreljali svoje samokrese v zrak.

„To je bil lov!“ vpili so proti načelniku. „Živio, Read Charly, hip — hip — hura!“

Severja so vzdignili na neko kljuse, za njim je sedel pastir, da ni padel z njega.

„Ha, koga pa imamo tu?“ zaklical je nakrat glas iz vpijoče druhali. „Bog me kaznuj, to je Joze. — Dečko, odkod pa prihajaš ?“

V resnici je bil to Severjev sluga, ki je spoznal nevarnost svojega gospodarja in mu je sledil.

„Jaz spadam k onemu gospodu tam!“ rekel je Joze kratko in pokazal na Severja.

„Tako, no potem prisedi, naš tabor ni daleč, tam se lahko enkrat do dobrega pomenimo. A Tvojega gospoda si pač videl najdalje časa, zoperstavil se je ‚Read Charly-ju‘; tega mu ne odpusti nikdar.“

Eden pastirjev je v naj večjem diru jezdil k lokomotivi, kjer je strojevodja z obvezano roko stal in temno zrl na razsajajočo tolpo.

„Sedaj se lahko odpelješ!“ zavpil je ter udaril svojega konja, da bi dohitel množico, ki se je že pomikala proti gozdu.

199. poglavje.
V taboru.

Hitro so dirjali jezdeci čez gozdnate griče, ki so bili deljeni po širokih zelenih dolinah; neprestano se je razlegalo veselje nad imenitnim uspehom, ki je poplačal predrzno dejanje.

Jezdec, kojemu je bil izročen Sever, je bil čmeren starec preperelega obraza, ki je mrmral predse nerazumljive besede, od katerih je le sem pa tje kak izraz, kakor „za noge obesiti“, — „pri počasnem ognju peči“, zadonel Severju na uho.

Po polurnem divjem jahanju je bil dosežen cilj.

Glasno vpitje se je slišalo iz skritega taborišča, kjer je kakih dvajset pastirjev težko pričakovalo prihod tovarišev.

Tabor na pol divjih malopridnežev je bil ob pobočju nekega klanca.

Sever je videl, da se je okolo mnogoštevilnih ogenj premikalo nekaj žensk.

Hitro so bili konji razsedlani in pastirji so se vstopili v krog okolo načelnika, ki je stal pred neko travnato uto in je sklical svoje tovariše.

„Preiščite jetnika in prinesite mi ves denar, kar ga ima pri sebi“, ukazal je kratko.

V hipu so zgrabili Severja, mu odpeli suknjo in iz trg denarnico, v kateri je imel svoj plen.

„Za vraga, — ta je pa dobro nabasana!“ zaklical je eden pastirjev in hitel k načelniku, ki je nepremično stal na svojem mestu.

Read Charly se je vsedel na kamen in vzel denarnico v roke.

„Tako, sedaj pa stresite, kar ste Vi prinesli s seboj“, rekel je onim, ki so prevzeli silno kupčijo.

Nakrat so bila z mahom poraščena tla pokrita z novci in bankovci.

Smrtna tišina je nastala, medtem ko je poveljnik preštel vsoto.

„Malenkost, nad 5000 dolarjev!“ dejal je končno proti okolu stoječim. „Nas je 60 mož, pride na vsacega 80 dolarjev, prokleto malo.“

Splošno mrmranje je nastalo, — potem je več glasov kričalo;

„To pride od tega, ker ne smemo ropati, kakor mi hočemo, — saj bi bili lahko vse vzeli, — nihče bi se ne bil zmenil za to, — seveda mi smo prave mevže in se zadovoljimo s par dolarji.“

Čule so se razne opazke iz kroga nezadovoljnih pastirjev.

„Mir!“ zarohnel je vodja, „mi nismo cestni roparji in tatovi, to sem Vam vedno rekel, kdo se upa temu ugovarjati, — odgovorite!“

Nihče se ni oglasil, — kakor v zadregi so vsi zrli predse.

Zadovoljno je gledal Read Charly na ukrotene tovariše, — nakrat mu je padel pogled na Severjevo denarnico, katero je bil položil poleg sebe.

„Stojte, tu je še nekaj!“ zaklical je. „Denar našega jetnika, — poglejmo.“

Odprl je denarnico.

Iznenaden je štel bankovce; potem je naglo skočil kvišku.

„Fantje, to je lov, skoraj 500.000 dolarjev je notri tu!“

Divje vriskanje je odgovorilo na to oznanilo; pastirji so kakor obsedeni skakali okoli in vpili na vse grlo.

V tem trenotku je eden pastirjev pristopil k vodniku ter mu zašepetal nekaj besed na uho.

„Kako, Joze je tu?“ zaklical je Read Charly, „celo večnost ga vže nisem videl, pošlji ga takoj k meni!“

Ko se je tovariš odstranil, da bi izpolnil ukaz, spravil je poveljnik tolpe hitro denar skupaj.

„V eni uri delimo“, rekel je sodrugom. „Snidite se vsi, kajti vsak dobi par tisoč dolarjev, s tem lahko par tednov veselo živimo.“

Sever je slišal vsako besedo in je besno škripal z zobmi; a udal se je v svojo usodo, ker je gotovo pričakoval smrt.

Joze je sledil klicu poveljnika in se je dolgo na tihem ž njim razgovarjal.

Pastirji so poznali Severjevega slugo, ker je le-ta, predno je šel v Novi Orlean, delj časa pri njih živel, potem se je z enim izmed tovarišev sprl in ga je prebodel.

Joze je bil zbežal, ker so je bal maščevanja ostalih sodrugov in se je podal v Novi Orlean, kjer ga je našel Sever.

Sluga je bil zelo presenečen, ko je spoznal v pastirjih, ki so napadli vlak, svoje prejšnje tovariše. Veselil se ni malo, ko je našel moža, katerega je takrat prebodel, še pri življenju, ker zbodljej z nožem ni imel nikakih daljnih posledic. Zaradi tega mu je njegov nekdanji sovražnik prijateljsko podal roko.

Sever je bil ves zatopljen v svoje misli, ko je Joze stopil k njemu.

„Poveljnik Vas kliče, gospod“, rekel mu je, „jaz sem storil vse, kar je bilo v moji moči in mislim, da se Vam ne bo nič žalega storilo.“

Pri teh besedah odpel mu je jermena, s katerimi so bili Severju roki zvezani in je pokazal na uto, v katero se je prej Read Charly podal.

Počasi in obotavljaje se je podal oropani v majhni prostor, v katerem ga je pričakoval vodja jahačev.

„Sedite, gospod“, rekel je poveljnik uljudno in je pokazal na nizki sedež, ki je bil pregrajen z medvedovo kožo.

„Govoril sem z Vašim slugo Jozejem, ki nam je dobro znan“, rekel je Read Charlv, ko je Sever sledil njegovemu pozivu.

„Vaš denar smo vzeli. Ako jo bil Vaš, ne vem in tudi ne verujem, odkar sem Jozeja zaslišal.“

„Kaj je ta človek o meni povedal?“ je jezno vprašal Sever.

„Toliko, da vem, da bi bil Vaš prostor prav za prav par vatlov nad zemljo“, smejal se je poveljnik. „A zato se ni treba hudovati nad Vašega slugo, mislil je dobro, kajti če bi ne bili imeli ničesar na vesti, bi bili sedaj mrtvi.“

Sever je hotel zarohneti, a premislil si je in molčal.

„Tako je prav“, dejal je Read Charly zadovoljno. „Togota nič ne pomaga in pri nas imate priliko si mnogo denarja zaslužiti, akoravno nismo roparji in samo to vzamemo, kar nam ravno pride pod roko. Sploh ste pa tu v Missouri manj varni ko kje drugod, tam v časniku je Vaš opis, do pičice.“

„Prepričan sem celo, da bi Vas bili na naslednji postaji vže ugrabili“, nadaljeval je načelnik, „kajti nekaj policajev, kateri so Vas iskali, je bilo v drugem vozu in so hoteli preiskati vse oddelke. Bog si ga vedi, odkod jim je bilo znano, da ste Vi v bližini.“

Sever se je prestrašil. —

Potem je imel še srečo, da je tem pastirjem padel v roke, bi mu bili le njegov denar pustili; a tako ni imel ni vinarja. —

„No, saj ni treba tako otožno gledati“, tolažil ga je poveljnik, „denar se bo seveda razdelil, a Vi dobite Vaš delež, ako ste v prihodnje naš tovariš.“

Sever je poslušal, kaj neki Read Charly misli s tem migljajem?!

„Vidite, gospod“, nadaljeval je načelnik, „stvar z neprostovoljnim prispevkom se je v zadnjem času slabo obnesla in fantje postajajo nestrpni, le težko jih je ukrotiti, kajti par sto dolarjev je nakrat zapravljenih. Danes je malo več, a tudi to ne bo dolgo trpelo, ker takoj vse na najbolj neumni način razmečejo.

Ko sem pa danes opazoval, kako ste mirno gledali v samokresa, akoravno bi bil zadostoval en pritisk, da bi Vam bil izpihnil majhno lučico življenja, rekel sem si: To je naš mož, tega moramo imeti. Kako bi bilo, gospod, če bi nam bili tako rekoč neko vrste ogleduh, da bi spremenili Vašo zunanjost in po bližnjih mestih poizvedovali, kedaj bo na poti kaka večja denarna pošiljatev. Seveda dobiva midva večji delež kakor tovariši in če nam je sreča mila, lahko v par tednih to nadomestite, kar ste danes izgubili. — Hočete?“

Sever je premišljeval. —

Kaj mu je storiti; brez denarja bi lahko prišel policiji v roke, medtem ko je imela ponudba nekaj mikavnega, ker bi lahko prej ko slej živel v večjih mestih svoje razuzdano življenje potem bi še vedno ostal elegantni kavalir, za kojega postranski zaslužek bi nihče ne vedel. Odločen je podal načelniku roko.

„Dobro, pod temi pogoji sem Vaš.“

„Vedel sem“, rekel je ta in krepko stisnil Severjevo desnico. „Vi ste sposobni za to nalogo, ker ste plemenitaš, odličnemu vedenja vajeni. Ostanite sedaj nekaj dni pri nas, da bo policija drugod iskala, potem lahko vzamete Jozeja s seboj, in ga nam pošljete, kadar bodete kaj poizvedeli. Ako smo potem kaj ulovili, delimo pošteno in midva dobiva od načelniškega priboljška vsak polovico.“

„Ali ste pa tudi gotovi, da Vaši ljudje ne bodo ničesar izdali?“ vprašal je Sever. „Jaz sem videl tudi ženske pri ognju.“

„Brez skrbij!“ zaklical je Read Charlv veselo, „jaz na vsakega mojih fantov prisežem, in kar se tiče naših žen in deklet, so pa bolj molčeče kakor marsikaka mevža v državi, ki hoče biti mož in vendar o vsaki malenkosti pol ure pripoveduje.“ —

„Potem sem zadovoljen“, rekel je Sever. „V katerem mestu naj pričnem?“

„No, poskusite svojo srečo v Litle Rok“, dejal je Read Charly. „Tje pridejo večkrat denarne pošiljatve iz vzhodnih držav, katere se par tednov prej naznanijo. Prestavili bodemo naš tabor tako blizu tje, da bode Joze lahko po pet do šesturnem jahanju k nam dospel.“

„To bo šlo“, odvrnil je Sever, „ker Joze je dober jezdec.“

„On je eden najboljših, kar sem jih kedaj videl“, potrdil je poveljnik, „zato nam je bilo tudi žal, ko je takrat zaradi onega neumnega zbodljaja z nožem užel. — In tu, gospod, imate 20.000 dolarjev, te bodete rabili, kajti nastopiti morate kot fin mož in v najboljših rodbinah občevati. Sicer ni veliko, a če bodete prebrisani, bova še oba bogata.“

„Prizadeval si bom“, dejal je Sever in spravil bankovce, katere mu je poveljnik vrnil. „Koliko bo znesel najin vsakokratni znesek?“

„Računam, da se razumete na stvar“, rekel je načelnik smehljaje. „Torej plen se bo razdelil na štiri enake svote; tri dele dobe tovariši, ostanek je najin.“

Sever je mislil na oni čas, ko je z Jozejevo pomočjo dal oropati svoje klubove tovariše v Novem Orleanu; to je bil rop, ki se je od sedanjega predloga malo razločil.

„Zadovoljni bodete z menoj“, zagotovil je še enkrat. „Če se primeri kako posebno nevarno podjetje, bi bil rad zraven, nevarnost me mika.“

„Bravo, to mi ugaja, nisem se varal!“ zaklical je Read Charly veselo in stisnil Severju tako krepko roko, da bi bil ta kmalu zavpil. — — —

„Tako, zdaj si pa postrezite, gospod; tam za barakami naj Vam pokaže Joze kočo, kjer bodete našli vse, kar se dobi v stepi. Poslal Vam bodem tudi nekaj steklenic vina, kakoršnega ste redkokedaj pili. Bil je tudi o priliki vzet in njega posestnik je bolj tožil za njim, ko za svojimi dolarji, katere smo mu tudi pobrali.“ —

Sever je zapustil kočo in se sešel zunaj z Jozejem, kateremu je na kratko ponovil razgovor.

„Jaz sem načelnika privedel na to misel“, rekel je sluga s premetenim obrazom, „tu ste sami svoj gospodar in kadar bo dosti denarja in Vam stvar več ne ugaja, nas nihče ne drži.“ — —

Joze je peljal Severja v neko kočo, v kateri je stala miza in stol, tor je bilo iz jelenovih in medvedovih kož napravljeno ležišče. Ob jednem je prinesel pastir vino, katerega je poveljnik obljubil Severju.

„Sedaj grem gledat, če se dobi kaj užitnega“, je rekel Joze in je zapustil kočo.

Sever mu je sledil.

V taboru so goreli povsod ognji, nad katerimi so viseli kotli in se je razširjal prijeten duh.

Joze je ravno mislil iti k drugemu ognju, ko je zagledal mladostno postavo, ki je hitela naglo mimo njega.

„Poslušaj, otrok!“ zaklical je sluga. „Ali bi nam ne mogla preskrbeti kake jedi, lačni smo ko volkovi!“

Dekle je slišalo klic in se je začudeno ustavilo. —

A nakrat je vskliknilo veselja in se oklenilo osupnjenemu Jozeju okoli vratu.

„Joze, kaj me ne poznaš več, saj sem jaz, Tvoja Lucija?“

„V resnici, dekle!“ zakričal je Joze vesel in pritisnil svoji ljubici poljub na rudeči ustni.

„Da, takrat si zbežal in se nisi nič več zame brigal!“ kitala je deklica.

„Saj gotovo nisi ostala brez drugega ljubčka. — Saj jaz tudi nisem bil prvi, katerega si osrečila s svojo ljubeznijo.“

„Ah, pojdi no“, hudovalo se je dekle in skrivaj pogledalo lepega moža, ki je stal za Jozejem in je bil priča svidenja.

„Prinesi nama kaj jesti“, rekel je Joze. „Sestradana sva oba; kaj pa je tam na ognju?“

„Dober kos govejega mesa in nekaj damperjev (pecivo iz koruzne moke), prinesem Ti takoj“, zaklicala je Lucija in hitela k ognju.

„To je bila gotovo Tvoja ljubica, ko si bival tu med pastirji?“ vprašal je Sever.

Joze je prikimal.

„Da, dekle je prav zalo, a malo lahkomišljeno, danes tega, jutri drugega, kdor zna ravno najbolj govoriti.“

Kmalu se je Lucija vrnila in prinesla toliko obljubljenega, da bi bilo zadostovalo za šest oseb.

Krožniki, noži in vilice so bili na razpolago, tako da je Severju jed prav dobro teknila, medtem ko sta Lucija in Joze, ki se je zunaj spravil nad obed, menjala prijazne poglede.

„Sedaj moram pa zopet k Ben-u, drugače bo ljubosumen“, zašepetala je končno. „Saj je prav dober dečko, samo malo kratkoumen; a vročekrven, da se moraš varovati pred njim, če bodem kako urico s Teboj poklepetala.“

„Le pusti, Lucija“, rekel je Joze smeje, „midva ne ostaneva pri Vas, nameravava vse druge stvari, prišel bodem le sem pa tje k Vam.“

Lepo dekle je postalo žalostno.

„Če je tako, potem seve; a če prideš, mi le pomigaj in takoj bom pri Tebi.“

„Lucija, kje pa si?“ zaklical je surov glas od ognja.

„Vže pridem“, odvrnilo je dekle ter Jozeja naglo poljubila in odšla.

Kmalu je mrak objel ves tabor, ki je bil razsvetljen od mnogoštevilnih ogenj in živahni pogovori so dokazovali, kako zadovoljni so bili pastirji z današnjim ropom.

Od daleč se je slišalo pokanje z biči in glasne klice. Bili so pastirji, ki so gnali svoje čredo vkup, da bi se na istem mestu čez noč odpočili.

A ta mična podoba ni napravila na Severja nikakega utiša; zamišljeno je sedel v svoji koči.

Drzni srečelovec je iskal nove načrte, po katerih bi stokrat nadomestil današnjo izgubo, ker čutil je, da teh šestdeset divjih jahačev bi se ne ustrašilo največje nevarnosti. Treba jim je bilo samo veliko svoto obljubiti, potem so bili k vsemu pripravljeni.

Ko so zvezde na nebu zasvetile, je Sever vstal in se zadovoljno vrgel na nenavadno ležišče.

Izmislil si je načrt, ki bi ga naj obogatil in ga hipno spremenil v načelnika divje tolpe.

200. poglavje.
V Litle — Roku.

„No, Henrik, ali se Te vendar enkrat vidi? Mislil sem, da si že davno strohnel.“

„Saj vidiš, da še živim, Edvard; kaj dela Tvoja nevesta?“

„Pst, ne tako glasno: zaročena sva sicer, a general hoče, da postanem prej stotnik, predno pride to v javnost.“

„To je vendar prismojen starec, Tvoj prihodnji tast, kaj pa še zahteva od Tebe? Mlad si, bogat, to tudi, kar se imenuje zalega mladeniča: sedaj naj pa še v službi napreduješ?“

„Le pusti: zaželjeno stopnjo bom kmalu dosegel, pri povišanju sem prvi na vrsti. Včasi govori general, moj prihodnji tast, o nekem važnem naročilu, katerega mi hoče zaupati, potem bom morda prej stotnik, nego sem mislil.“

„Moje najsrčnejše čestitke v naprej, Edvard, privoščim Ti Tvojo srečo iz celega srca.“

Ta razgovor se je vršil med dvema mladima častnikoma drugega arkanskega artilerijskega polka, koji oddelek vojske je stal v Litle-Roku.

Mlada poročnika sta bila zvesta prijatelja in sta si bila tako podobna, da so jih tovariši v šali nazivali Kastor in Poluks. —

Edvard Stavnton je bil nekaj tednov zaročen z Mabel, hčerjo generala Bracava. Ker je stari general želel za zeta najmanj stotnika, se zaroka še ni naznanila, akoravno je stari vojak ljubil Edvarda kakor svojega lastnega otroka. —

Henrik Klaj, ki je bil nastavljen v vojnem oddelku in je mogel le redkokedaj posetiti zabavne večere v generalovi palači, je pregledal odlično družbo, ki se je bila zbrala v krasnih prostorih. —

„Kdo pa je izvanredno lepi mož, s katerim Tvoj tast ravnokar govori, Edvard?“ vprašal je mladi častnik svojega tovariša.

Jasni obraz ogovorjenega je postal teman.

„To je nek vpokojen stotnik pl. Roden, ki je prej služil v avstrijski vojski in je radi nekih nesložnosti izstopil“, odvrnil je Edvard kratko.

„Stotnik jako prijateljsko občuje s Tvojim tastom, tako priljudno se naš general malokedaj vede.“

„Žalibog“, dejal je Edvard in s temnim pogledom meril tujca. —

„Mož Ti gotovo ni simpatičen?“ vprašal je Henrik, ki je zapazil pogled.

„Nikakor, celo presilen se mi zdi in predrzen; mojo nevesto vedno zasleduje s svojo uljudnostjo in jaz se le veselim, da tudi Mabel ta človek ne ugaja.“

„Kako pa pride v Litle-Rok?“ vprašal je prijatelj.

„Pravi, da se zanima za našo velikansko orožnico, in je generalu s svojimi vednostmi, ki mod nama rečeno niso kaj posebne, tako imponiral, da mu je ta naklonil vse svoje zaupanje.“

„General bo že pazil, da mu ne izda kakih državnih tajnosti“, šalil se je Henrik. „Mislim, da vidiš strahove, Edvard, in si na moža malo ljubosumen, samo zato, ker Tvoji lepi nevesti dvori, in to mu ne more nihče zameriti.“

„Jaz pa nočem tega!“ vskipel je Edvard. „Drugikrat ga pokličem na odgovor, da bo vse življenje name mislil!“

„A Edvard, Ti kričiš, da se vsi ljudje za nama ozirajo, pomisli vendar, da sva v družbi“, šepnil je Henrik in očita je pogledal prijatelja. —

„Ali, vendar, tu pride Mabel“, zaklical je Henrik in veselo gledal na ljubko deklico, ki je hitela proti prijateljema.

Mabel, hči generala Bračava, je bila mična prikazen, koje temne oči so v srčni ljubezni gledale zaročenca, medtem ko je nežno desnico ponudila prijatelju.

„Stotnik pl. Roden je zopet z očetom skupaj“, rekla je s srebrnočistim glasom, „pogovarjata se o stvareh, katerih ne razumem, zato mi je bilo mogoče k Tebi hiteti in Tvojega prijatelja pozdraviti.“

„Čestitam Vam, gospica“, rekel je Henrik ginjen, „vem, da bodete srečni, ker poznam mojega Edvarda kakor samega sebe.“ —

„Hvala“, je rekla Mabel tiho in z blestečimi očmi pogledala svojega ženina.

„Ali Te je tujec zopet nadlegoval?“ vprašal je Edvard tiho svojo nevesto in stopil z Mabel v vrtno dvorano, ki je bila zraven, medtem ko se je Henrik odstranil.

„Ne, danes me je komaj pozdravil“, odgovorila je Mabel, „bila sem zato vsa srečna, a papa venomer govori.“

„Zaradi mene ga lahko cel večer zabava“, rekel je Edvard in pritisnil Mabel na srce.

„A Edvard, če naju kdo vidi“, zaklicalo je dekle prestrašeno.

„Ne boj se, Henrik pazi in me bo pravočasno posvaril“, dejal je mladi častnik in vroče poljubil rožnati ustni.

„Porednež — le čakaj“, rekla je Mabel in vrnila poljube.

„Pst!“ zaslišalo se je od vhoda.

Zaročenca sta se naglo izpustila.

Stari general je stopil v vrtno dvorano.

„Seve, če se mladeniča išče, tiči z Mabel skupaj“, zaklical je dobrovoljno. „Sedaj pojdi z menoj, Edvard, da Ti nekaj povem.“

General je vstopil v majhno priležno sobico.

Edvard mu je sledil ter se ozrl za Henrikom, ki je ravno ponudil Mabel roko in jo peljal nazaj v dvorano.

Komaj so se vrata za njima zaprla, ko je v vrtno dvorano vstopil gospod ter se previdno ozrl na vse strani.

Bil je stotnik pl. Roden.

„Tu jih ni“, govoril je tiho, „a vedeti moram, za kaj se gre, saj mi je general v svoji zaupnosti povedal, da pride v kratkem ogromna svota za artilerijsko orožnico; žal, da nisem mogel zvedeti dneva in ure in to je vendar zame glavna stvar.“

Vrata v sosedno sobo, v kateri sta se nahajala general in Edvard, so bila le priprta.

Stotnik, v katerem takoj spoznamo Severja, slišal je njihove zamolkle glasove.

Blisk zmage se je zasvetil v demonskih očeh, ko je prisluškujoč previdno prilezel do vrat in popolnoma razumel njihov razgovor.

Njegova slutnja ga ni varala; šlo se je za stvari naj večje važnosti.

„Pred par urami sem dobil brzojav, da je denar v M — s pripravljen za odposlati in da se pričakuje prihod častnika, ki ga bo prevzel“, rekel je general Edvardu. „Odločil sem se, Tebi izročiti to odgovorno delo: iz tega lahko razvidiš, koliko zaupanje imam v Tebe. Denarno pošiljatev je navadno vodil le kak višji častnik; ker pa lahko po moji volji določim, sklenil sem, da Ti prevzameš pošiljatev; v plačilo Te čaka povišanje stotnikom.“

„Nepopisno sem vesel, ljubi oče, da ste mene odločili za to pot in bodem vse po najboljših močeh izvršil. Ali je svota zelo velika?“ vprašal je mladi častnik.

„Gotovo, ker je namenjena za napravo novega orožja, 10 milijonov je v zlatu in bankovcih.“

„To je ogromna svota, kedaj jo naj pa sprejmem?“

„Pelješ se jutri s prvim vlakom v M......s“, rekel je general Bračav. „Izročitev denarja trpi kvečjemu eno uro, tako da se s spremljevalno stražo lahko poslužiš popoludanskega vlaka.“

„Ali naj vojake vzamem s seboj?“ vprašal je Edvard.

„Deset artileristov, katere sem v to določil, je že od danes zjutraj v M....s; poslal sem jih naprej, da se ne vzbuja pozornost, ker sem postal od onega ponesrečenega napada, ki je pred nekaj leti pretil pošiljatvi, zelo previden. Vojaki imajo sablje in samokrese in vede z obemi orožji dobro ravnati.“

„Ali ve Mabel, da naj grem po denar?“ vprašal je častnik.

„Da, moj dragi, pred mojo hčerjo nimam nobene skrivnosti, ker je molčeča ko grob. Tebi pa ni treba o tej zadavi ž njo govoriti, ker se nikdar ne ve, če ni kdo nepoklicani v bližini: sploh si pa jutri po noči zopet v Litle-Roku.“

Prisluškovalec je vedel dosti.

Hitro je odšel od vrat ter se vrnil v dvorano, kjer je poiskal Mabel, katero je vzlic Henrikovi navzočnosti obsul s svojo Ijubeznjivostjo.

Resna narava dekleta je bila malo sprejemna za pusto laskanje, željno je gledala v vrtno dvorano, kjer sta bila general in Edvard.

Ko mlado dekle ni moglo več tega zdržati, šlo je v spremstvu Henrika tje.

A čez nekaj minut se je stotnik zopet pridružil in bil bolj vsiljiv ko prej.

Mabel je proseče pogledala Henrika, ki jo je takoj razumel in ji svest svoje prijateljske dolžnosti ponudil roko, da bi jo peljal nazaj v dvorano.

„To je breztaktno, gospod poročnik, da hočete prekiniti moj razgovor z damo“, rekel je stotnik z ostrim glasom ter jima zastopil pot.

Mlademu častniku so vzplamtele oči.

„Jaz nisem vajen trpeti takega zavračanja, gospod Roden in Vas moram nujno prositi, da se ne poslužite več takih opazk!“

„Jaz sem stotnik, gospod poročnik!“ rekel je ogovorjeni s povdarkom.

„Kaj ste bili v Avstriji, mi je vsejedno“, rekel je Henrik mrzlo. „V amerikanski vojski ne zavzemate nikakega dostojanstva, zato Vam tudi odrečem naslov.“

Gospod pl. Roden se je vgriznil v ustni in se je obrnil k Mabel, ki se je zaman trudila Henrika pomiriti.

„Ali Vam smem ponuditi roko, gospica Bračav?“ vprašal je uljudno, medtem ko je vrgel grozeči pogled na mladega častnika.

V tem so se zaslišali nagli koraki v vrtni dvorani in Edvard je stopil k svojemu prijatelju.

Mladi častnik je menda slišal zadnji del prepira.

Bil je bled in njegove oči so nezgodo, oznanjujoč žarele k stotniku, ki je stal zraven Mabel in je s svojimi prešinjajočimi pogledi zrl na ljubko postavo mlade deklice.

„Ali smem vprašati, če ste z mlado damo tako znani, da se drznete polastiti se njene roke brez vsakega uljudnega ogovora?“ vprašal je stotnik mrzlo.

Edvard je vže hotel zarohneti in gospodu pl. Rodenu povedati, da je Mabel njegova nevesta, a premislil se je.

„Jaz nisem nikomur dolžen odgovornosti za moje vedenje“, odvrnil je ostro in peljal mlado dekle proti vratom.

„Jaz le zato vprašam, ker bi Vam mogoče ne bilo vse eno, kaj bi k takim prostostim rekel general Bračav“, zaklical je stotnik s povdarkom.

„Če hočete biti tožnik, gospod pl. Roden, slobodno Vam, generala dobite v dvorani“, dejal je Edvard zaničljivo in šel z Mabel skozi vrata.

Stotnik mu je hotel to zabraniti, a Henrik mu je zastopil pot in ga je meril s tako grozečimi pogledi, da se je moral gospod pl. Roden, da bi ne povzročil škandala, umakniti.

„Ali želite še kaj od mene?“ vprašal je Henrik mrzlo.

Stotnik je obrnil hrbet proti mlademu častniku in je stopil za skupino rastlin, katere so ga popolnoma zakrile.

Henrik je obstal na svojem prostoru, dokler je videl stotnika, potem je sledil prijatelju v dvorano.

„Čakaj, pobič“, škripal je Sever, kakor ga hočemo sedaj zopet imenovati, „Ti boš še mislil name!“

Hudodelec, ki je s svojim odličnim vedenjem lahko dobil pristop v vojaške kroge mesta Litle-Rok, imel je veliko veselje, da je zvedel za denarno pošiljatev, in hitro je izdelal načrt, kako bi dobil velikansko svoto v svoje roke.

Zato se je namenil sam jezditi v tabor in se z Read-Charlyjem vse natančno domeniti, da bi izvršitev načrta ne naletela na kake težave.

Lepa Mabel je vnela njegovo strastno srce in hudodelec je sklenil kaznovati zavračanje njegove ljubeznjivosti na njenem izvoljencu.

To je kazal pogled, s katerim je meril Edvarda; goreče njegove oči oznanjale so smrt in pogubo. —

Sever je odšel, ne da bi se bil poslovil od generala in je hitel domov, kjer ga je pričakoval Joze.

„Osedlaj takoj konja!“ velel je Sever. „Čez pol ure morava biti na poti.“

„Je-li kaj upanja?“ vprašal je Joze radovedno.

„Denar za orožnico se odpošlje jutri iz M....s tu sem, in mi ga moramo med potjo dobiti, — 10 milijonov dolarjev bo.“

„Ali pa tudi ne bo prevelika straža?“ vprašal je sluga, kojega oči so se poželjivo zasvetile, ko je slišal visoko svoto.

„En častnik in deset artileristov, katere bomo kmalu pospravili“, zavrnil je Sever zaničljivo.

„Ne več?“ čudil se je Joze. — „Če le ni kaj drugega na tem.“

„Jaz natanko vem, da obstoji straža le iz toliko oseb“, odvrnil je Sever. —

„No, saj bodemo od poveljnika zvedeli, kako je s to rečjo“, rekel je končno Joze. „Read Charly je pred nekaj leti naredil isti poskus, ki je pa takrat ponesrečil.“

„Ponesrečil, kako to?“ vprašal je Sever radovedno.

„Ne morem povedati, gospod, ker takrat še nisem bil pri pastirjih in sem le slučajno zvedel o tem; poveljnik se še dandanes jezi, da mu je odšel tisti plen.“

„To pot bo šlo bolje, zanesi se na to“, rekel je Sever, „a ne smeva se delj časa muditi; pripravi konja!“

Sluga je hitel doli, Sever pa je medtem nestrpno hodil sem pa tje in premišljeval svoje drzne načrte.

Čez nekaj minut je prihitel Joze nazaj in zaklical svojemu gospodu, da je vse pripravljeno.

Zajahala sta krasna konja, katera jima je Read Charly dal s seboj, in sta počasi jezdila iz mesta, da bi potem, ko bodeta zunaj njega, v naj večjem diru hitela v tabor pastirjev.

Severjev duh je bil poln temnih mislij. Sklonil je, se grozno maščevati nad mladim častnikom in njegovo nevesto, in menil, da to najbolj doseže s tem, če napade jutrajšnji denarni prevoz.

201. poglavje.
Napad.

Solnce je že več ur stalo na nebu, ko sta Sever in Joze dospela v tabor, ter skočila raz upehanih konj.

Medtem ko je Joze konja odpeljal in se ob enem oziral po Luciji, šel je Sever proti hišici Read Charlyja, kateri mu je v pozdrav krepko stisnil roko.

„No, gospod, kar po domače! Gotovo je kaj nenavadnega, da ste sami prišli?“ reče vodja, ter pričakuje pogleduje svojega tovariša.

„Da, tu se gre za velikanske svote, katere danes zvečer prepeljejo po železnici, — 10 milijonov dolarjev.“

Read Charlijev obraz se zresni.

„Po teh ne smemo seči“, reče precej nejevoljno.

„Zakaj pa ne?“ se razljuti Sever. „Kaj se morda bojite vojakov, ki to pošiljatev stražijo?“

„Radi mene jih je lahko trikrat toliko“, reče vodja zaničljivo; „ti zajci teko pri prvem strelu, — ne, na tem ni ležeče, — ta stvar ima drug zadržek!“

„Imenujte mi ta zadržek!“ reče Sever, ki je bil ves iz sebe, da bi mu ušla ta svota.

„Gotovo gospod! Jaz sem namreč to že enkrat poskusil pred leti — ko je tudi bila enaka svota na poti. Z eno besedo, mi ne moremo vlaka vstaviti, ker se pelje od M....sa do Litle-Roka, ne da bi se ustavil.“

„Ali se ne more relzov razdreti?“ vpraša Sever jezno.

„Ne, zato nimamo orodja in vrh tega preiščejo progo vsako uro; novi relzi so pa z železnimi povprečnimi drogi zvezani, tako da tudi z orodjem ničesar ne opravimo.“

„Dobili bodemo denar, zagotavljam Vas!“ vzklikne Sever. „Se bom že česa domislil, da te težkoče odpravimo.“

„Težko pojde, gospod“, meni vodja premišljajoč. „Vlak vozi tako hitro, da niti na strojevodjo ne moremo streljati; pobliskoma gre mimo.“

„In vendar se mora posrečiti“, zagotovi Sever. „Kdaj pride vlak mimo kraja, kjer ležimo?“

„Okrog 10. ure zvečer; saj nismo dosti oddaljeni od Litle-Roka“, odgovori Red Šarli. Sever se globoko zamisli.

„Ali mi morete še povedati“, reče nakrat, „kako se imenuje postaja med tukaj in Litle-Rokom?“

„Kold Vel“, odgovori vodja začudeno, „ali kaj to pomaga, vlak se tam ne ustavi.“

„Kako daleč je ta postaja od tukaj oddaljena?“ nadaljuje Sever, ne da bi se pustil motiti.

„No, dober jahač potrebuje gotovo štiri ure“, odgovori Red Šarli.

„Dobro! Ali mi morete dati pet do šest za vse sposobnih dečkov?“ vpraša Sever z bliščečimi očmi. Jaz ustavim vlak; Unesite se na to.“

„Dam Vam ljudi, kolikor jih hočete“, reče vodja začudeno, „ali ne razumem — — —“

„Ne vprašujte“, ga prekine Sever. „Vlak se ustavi, kako — to je moja stvar. Bodite z drugim moštvom v bližini podaje na preži in obrnite vso svojo pozornost na denarni voz. Skrbel bom za to, da ne dobi od postaje nikake pomoči.“

„Na to sem pa res radoveden“, reče Red Šarli. „Upam, da ta stvar dobro izteče; to bi bil izvanredno dober lov, ki bi naredil za bogataše. Za vraga, saj bi prišlo na vsacega od naji čez milijon dolarjev.“

„To mi še dolgo ne zadostuje“, reče Sever hladno, „To svoto moram še desetkrat, povečati; to bo le začetek.“

Vodja je z neprikritim občudovanjem ogledoval divje hrabrega pustolovca, čigar krasne oči so v demoničnem ognju žarele.

„Še eno vprašanje“, reče Sever. „Ali leži postaja Kold Vel pri kakem kraju sličnega imena?“

„Bog obvaruj! Naselbina je najmanj tri do štiri milje oddaljena; na postaji je k večjemu šest uradnikov.

„Tem bolje“, mrmra Sever ter vstane s svojega sedeža, da zapusti hišico. —

Joze se je med tem časom oziral po Luciji in deklico tudi ugledal pri nekem gozdnem studencu, kjer ga je skoraj gotovo čakala.

Veselo je dekle steklo služabniku naproti in ga poljubuje potegnilo v neko zatišje, kjer sta lahko nemotena kramljala.

„Kaj pa dola dolgi Ben?“ vpraša Joze, ko se je Lucija nekaj pomirila.

„Ta je še vedno ljubosumen na mene in mi je vedno za petami“, se zasmeje deklica. „ali danes ima službo pri živini, on naju ne bo motil.“

„Zakaj ga ne pustiš pri miru?“ reče Joze, „saj dosti drugih snubcev; ta človek je vendar neznosen.“

„Da, če bi se ga le mogla znebiti“, vzklikne Lucija, to ni tako lahko, kakor si misliš; preti mi z naj večjimi mukami če bi mu postala nezvesta, in ker je pretepač, zato se mu drugi radi umikajo. “

„Meni naj bi prišel v roke“, reče Joze, „s to dolgo prekljo sem vsak dan desetkrat gotov.“

„Ti tako ne ostaneš v taboru“, reče Lucija malo nevoljno. „In kdo naj me potem varuje dolzega Bena?“

„Morda ostanemo zdaj dlje časa skupaj; slišal sem, da misli moj gospod ostati nekaj časa v taborišču“, meni Joze in glasno poljubi Lucijo, katera je poljube ognjevito vračala.

„Tristo vragov, torej tukaj te najdem?“ se hipoma zasliši surov glas in dolgi Ben stal je pred zaljubljeno dvojico.

Joze poskoči in nekaj časa stala sta si tekmeca preteči nasproti.

„Kako prideš ti do tega, da mi ljubico odvračaš?“ zareži dolgi Ben nad Josejem.

„Ne govori tako bedasto, Ben; Lucija je bila moja ljubica, predno je tebe le poznala“, reče služabnik hladnokrvno.

„Ali zdaj je moja in jaz zlomim vsakemu vrat, kdor mi jo hoče vzeti!“ vpije razdraženi ljubimec.

„Ne bodi vendar smešen, Ben“, odgovori Joze, „pusti staro pištolo, naj tiči, kjer je; čakajo nas resnejše stvari, kakor da bi se radi dekleta kregala.“

Ali Ben ni poslušal.

Potegnil je svoj samokres in prišlo bi do krvavih prizorov, da ni Severjev mogočni glas vmes zagrmel.

„Kaj se tukaj godi? Orožje proč — sicer — — —“

V plamtečih očeh pustolovca, s katerimi ju je groze motril, bilo je nekaj nerazumljivega, čudnega. —

Porzdignjeno morilno orožje utaknila sta tekmeca zopet nazaj in dolgi Ben se je v zadregi zgubil v goščave, medtem ko je Lucija hitro zbežala.

„To imaš od tvoje ljubkarije“, reče Sever nevoljno Jozeju. „Zdaj imamo vendar kaj druzega opraviti, kakor da se tukaj smukaš krog deklin.“

„Saj sem samo nekaj besedi spregovoril s to deklino“, se opravičuje Joze, „potem je pa prišel ta dolgi osel vmes.“

„V prihodnje pusti to“, zapove Sever. „Zdaj moramo vso svojo pazljivost obračati na lov in nas čaka danes še dovolj težkega posla.“

Sever potegne svojega služabnika na stran in mu dolgo nekaj pripoveduje, medtem ko je Joze le sem in tja izpregovoril kako besedo ali pa pokimal z glavo. — — — — —

V taborišču je vladala mrzlična razburjenost, ker se je kmalo izvedelo, kak velik plen naj poplača danes nakanjeni napad. Povsodi so čistili orožja, pregledovali sedla in jermena in konje napajali in krmili s koruzo za naporno ponočno ježo.

Hitro so minevale ure pri tem opravku.

Solnce se je jelo že precej nižati, ko je Sever z Jozejem in šestimi divje hrabrimi, do zob oboroženimi razbojniki odjahal, da bi izvršil nevarno podjetje, katero je njegova iznajdljiva glava izmislila.

Molče je jahala mala četa skozi gozd in čez griče, ki so se zaporedoma vzdigovali v jasni vrsti, dokler se ni postaja Kold Vel prikazala pazečim očem.

„Razjahajte“, ukaže Sever in skoči s konja.

Jahači so ubogali in peljali konje v neko gosto grmovje, kjer jih ni mogel nihče opaziti.

Solnce je stalo že v zatonu in njegovi žarki so osvetljevali bela poslopja postaje in svetlo železniško progo, ki je tekla mimo romantične okolice.

Nič ni izdajalo navzočnosti nebrzdane trope, ki je samo čakala na bližajočo se noč, da izvrši nevarno podjetje.

Sever je ležal z Jozejem na nekem, z grmovjem obraščenem griču, odkoder je lahko pregledal celo postajo.

Hiše so bile kakor izmrte in samo redkokdaj pokazal se kak železniški uradnik, ki je malomarno hodil po kolodvoru. — — —

Solnce je že davno zatonilo in postalo je precej temno, je Sever potegnil svojo uro, katero je osvetlil z vžigalico.

„Devet je proč“, zašepeče. „Zdaj je čas! Naprej!“

Urno hiti z griča doli.

Enega tovarišev pusti pri konjih, z drugimi petimi tovariši se previdno priplazi na postajo, v kateri priča samo ena luč in ta iz brzojavne sobe, da so ljudje navzočni.

Ta soba je bila v pritličju in Joze, ki se je previdno tja priplazil, je lahko pogledal v njo.

Čez nekaj minut se vrne k Severju.

„Samo dva uradnika sta navzoča“, pripoveduje Joze, „Eden piše pri mizi, medtem ko sedi drugi pri brzojavnem aparatu.“

„Pojdi z menoj“, ukaže Sever kratko. „Obrni svoj samokres na tistega, ki piše, druzega prevzamem sam. Drugi dečki naj pridejo za nami in naj prineso nekaj jermenov.“

V trenotku je bil ukaz izvršen in vseh sedem mož brezglasno priplazilo skozi odprta hišna vrata.

Sever hitro odpre sobna vrata in moli uradnikoma samokres nasproti.

„Udajte se!“ jima zagrmi, „sicer Vam ne morem zagotoviti življenja.“

Predno sta se mogla uradnika odločiti, sta bila od trdih pesti prijeta in z jermeni zvezana, medtem ko so jima drugi preteče držali samokrese pred nos.

„Kaj pa želite od naju?“ vpraša brzojavni uradnik s tresočim glasom. „Na postaji je le malo denarja, vrednostnih papirjev ne najdete nič.“

Ali Sever ni poslušal teh besedi.

„Nekaj Vas hočem vprašati, gospod“, začne mirno, a odločno. “Ali mi hočete odgovoriti?“

„Gotovo“, jeclja železniški uradnik, in boječe pogleda na samokres.

„Dobro; potem mi povejte, kako se postavi znamenje, da naj se prihajajoči vlak ustavi; toda nikari se ne izgovarjajte ali pa da bi nam kaj napačnega povedali, sicer ste takoj mrtev mož!“

„Znamenje, da je vlak ustaviti, Vam rad popišem“, reče uradnik, „ali vlak se za to ne bo zmenil.“

„Potem mi hitro povejte, kako ustavim brzovlak — hitro — sicer —“

„Znamenje za silo morate potegniti“, reče prestrašeni uradnik. „Na drogu za znamenje nahajata se dve rudeči luči, potegnite ju visoko, tako da skupaj stojita, potem se vlak na vsak način ustavi.“

„Gorje Vam, če ste nas nalagali“, preti Sever. „Dva ostanita tu za stražo, drugi idete z menoj, a hitro, — skrajni čas je že.“

Urno hitijo možje iz poslopja proti drogu za znamenje.

Tam je samotno gorela zelena luč, katero so hitro sneli.

„Hitite!“ upije Sever brezsapno. „Tu že prihaja vlak!“

V daljavi se prikaže bliščeča luč, katera se je vedno povekševala in bližala.

Bile so luči brzovlaka, ki so daleč na okrog svetile.

Rudeče luči zagorijo, — zdaj zleti jedna navzgor, — druga ji sledi.

Znamenje se zasveti na drogu. Kričeč žvižg so zasliši od bližajočega se vlaka; zapazili so znamenje in hiteli, da ustavijo vlak.

Zemlja je bobnela pod silo bližajočega se vlaka; šumeče je puhtel sopar iz odprtih ventilov in malo pred postajo se je vlak ustavil.

V naslednjem trenotku zaori divji klic.

Številna množica temnih postav plane kakor divja vojska proti nekemu vozu, ki je bil takoj za strojem pripet in katerega zunanja stran je kazala grb Zjedinjenih držav.

„Na stroj!“ upije Sever, „stražite strojevodjo!“

Zdaj je postalo v vozovih živo.

Uniforme so se pokazale, in streli iz samokresov so začeli pokati iz oken.

Napadalci so živahno streljali nazaj in nekaj minut se ni čulo druzega kakor nepretrgano pokanje in stokanje zadetih, katerih temne postave so se zvijale po tleh.

Konečno je streljanje nekaj odnehalo.

Napadalci hitro skočijo na plošnati del voza, da bi tam udrli v voz.

En del pogumnih in hrabrih braniteljev je že padel, medtem ko so se ostali obupno branili.

Sever je bil eden prvih, ki je udrl v voz, napolnjen s soparo.

Spoznal je uniforme dveh častnikov: bila sta Edvard in pa Henrik, ki je spremljal svojega prijatelja.

„Udajte se!“ upije pustolovec ter divje sili na napadena.

„Ha, kdo je to? Stotnik plemeniti Roden, kot ropar“, zakliče Henrik in krepko zamahne s sabljo po Severju, kateri se je komaj umaknil.

„Ah, Vi nočete drugače!“ upije Sever in sproži na Henrija svoj samokres.

Ali kroglja zadela je drugo osebo, ki je poskočila in se vrgla pred prijatelja, — bil je Edvard, ki je smrtno ranjen padel na tla.

Henrik skoči čez padlega in zagrabi Severja za vrat.

„Ničvredni capin!“ zavpije hripavo, „poštenega boja nisi vreden!“

Joze je hotel svojemu gospodu priskočiti na pomoč, ali neki vojak ga je ugnal, medtem ko je častnik Severja z velikansko močjo vzdignil in ga z veliko silo treščil pod voz.

Potem pogleda častnik nazaj.

Videl je, da je bilo vse izgubljeno.

Vojaki so zvesto pazili na njega in napadalci, ki so utekli moritvi, so hiteli metati denarne zaboje skozi okno med zunaj stoječo, kričečo množico.

„Pojdite z menoj!“ zakliče mladi častnik z gromovitim glasom ostalim vojakom, „hitro na stroj!“

V trenotku bili so pogumni možje pri stroju in se vrgli s teko silo na tam stoječe razbojnike, da so ti prestrašeni poskakali s stroja.

„Naprej, polni par!“ zaukaže Henrik strojevodji, ki je s tal kakor okamenel, „naprej, tu se gre za življenje!“

Mehanično prime strojevodja za vod, vojaki so zopet streljali na napadalce, ki so hoteli skočiti na stroj.

Kolesa so se jela vrtiti in potem se je začel vlak pomikati naprej.

„Skočite ven, dečki!“ upije Red Šarli, ki je opazil nevarnost, „hitro, sicer ste vsi izgubljeni!“

Od vseh strani so skakali razbojniki iz prenapolnjenih vozov, medtem ko so kakor blazni divjali, da se jim je plen le deloma posrečil.

Od vseh krajev so pokali streli za odhajajočim vlakom, a zaman, hitro je ta izginil v daljavi.

„Zakaj pa ste metali denarne zaboje venkaj?“ se togoti Red Šarli, „Kje so bankovci; ti so bili glavni plen?“

„Bila je tam nekaka omara“, izgovarjali so se razbojniki, „ta pa je bila zaklenjena in ko smo jo hoteli siloma odpreti, zadel se je pomikati vlak.“

„Hudič prokleti“, sika vodja in škriplje z zobmi. „Zdaj pa le hitro plen na tovorne konje in mule. Ne pozabite na svoje padle tovariše! Koliko smo jih zgubili?“

Preiskali so z lučjo prostor tega resnega boja in našli so osem težko ranjenih tovarišev.

Dva, katera so zaman poskušali obuditi, zavili so v odeje in jih privezali na mule.

„Deset mož zgube“, stoka Red Šarli. „Ti prokleti vojaki; sicer ne opravijo nikdar nič. Le to bi hotel vedeti, kak zlodej je bil, da so se to pot tako držali; saj so se branili kakor obupani.“

„No, oni so tudi vražje dosti dobili“, reče neki tolovaj, ki je tudi bil v vozu, „šest moških in en častnik ležali so na tleh“.

„Častnik, — tri sto zlodjev, potem pa moramo noge podaljšati in se še to noč vzdigniti, da preložimo taborišče“, kolne Red Šarli, „ sicer imamo jutri cel polk za petami.“

„Kje je pa gospod Sever?“ nadaljuje ter se ozira na vse strani.

Joze zdaj hitro priteče.

Njegov obraz je bil s krvjo oblit, ker ga je neki vojak krepko vsekal s sabljo po glavi.

„Kje je moj gospod?“ vpraša nekoga. „Ali ga ni nihče videl?“

„Oj hudiča! Saj ga vendar niste morda pustili v kakem vozu?“ vpije Red Šarli divje.

„Ne, tam ni bilo nikogar več od naših“, zagotovi eden.

„Hitro, še enkrat preiščite vse natančno!“ zakliče vodja.

Luči so zopet begale na vse strani.

Kar se zasliši klic:

„Tu, — tu nekdo leži!“

Od vseh strani privreli so roparji in razsvetili kraj, kjer je nepremično ležala neka postava na tiru.

Bil je Sever, ki je tukaj treščil ob tla; obraz mu je bil s krvjo oblit, oči je imel zaprte.

„Ali je mrtev?“ vpraša Red Šarli.

„Ne, samo na glavi je težko ranjen“, razloži Joze, ki je takoj preiskal svojega gospoda.

Previdno so vzdignili pustolovca ter ga položili na mulo, kjer ga je Joze pri jahanji varoval, da ni padel.

Potem pokličejo straže iz postajnega poslopja, in divja tolpa zapusti zmagovito kraj, na katerem je izvršila tako drzen napad. —

Red Šarli je jahal na Severjevi strani in le sem in tja temno pogledal na kričečo tolpo, ki je že v duhu delila plen med seboj.

202. poglavje.
Konec ljubezenskih sanj.

Med tem je hitel napadeni vlak s podvojeno hitrostjo skozi noč.

Luč, ki je razsvetljevala denarni vagon, padala je v motni svitlobi na sliko groze in bolesti.

Na tleh ležala so nepremično trupla poštenih vojakov, ki so svojo zvestobo s smrtjo dokončali, medtem ko so njihovi ranjeni tovariši molče sedeli zraven njih in jih motrili s tožnimi pogledi. —

Henrik je sedel na stolu in držal svojega umirajočega prijatelja na rokah. —

Sem ter tja pripognil je svojo glavo in mu šepetal tolažilne besede.

„Henrik“, zastoče smrtno ranjeni, “Henrik, ali me slišiš?“

„Jaz sem pri Tebi, Edvard“, zašepeče prijatelj in s solznimi očmi pogleda v bledi obraz umirajočega.

„Bodemo kmalu v Litle-Rok?“ dihnejo Edvardova usta.

„Da, k večjemu še deset minut se peljemo, potem srno dospeli“, tolaži ga Henrik.

„Ali so napadalci našli bankovce?“ vpraša Edvard komaj slišno. —

„Ne, Ti so še tukaj, samo zaboje z zlatom so poropali. Ne žaluj radi tega, saj smo jih do skrajnosti branili.“

Edvard prikima komaj opazno z glavo.

„Kril si me s svojim telesom!“ zakliče zdaj Henrik bolestno. „O, zakaj si to storil, — nevesto imaš.“

Mladi častnik vil je v svoji bolesti roke; brez strahu zrl je smrti v oči, a pogleda na Mabel se ni upal prenesti.

„Kaj ne veš več, Henrik“, reče Edvard jedva razumljivo, „da si me takrat z lastno nevarnostjo rešil iz reke Kansas, ko sem se že potapljal, — življenje za življenje, — to je bila moja povrnitev.“

Potem sta oba molčala, dokler ni prišel vlak na postajo Litle-Rok.

Čeravno je bilo že pozno, bilo je na kolodvoru vendar še jako živahno.

Uniforme so se svetile, celo general je bil navzočen, da pozdravi Edvarda in Henrika.

Častniki so se čudili, ko se je pričakovani vlak pripeljal na postajo.

Prestrašeno so gledali na vladni voz, ki je bil od krogel prebit.

„Tukaj se je nekaj zgodilo!“ zakličejo častniki in hitijo, da odpro voz.

Henrik jim stopi nasproti.

„Dragi tovariši! Edvard je smrtno ranjen, od zvestih vojakov je šest mrtvih in drugi so ranjeni. — Napadeni smo bili od neke tolpe, katera je z napačnim znamenjem ustavila vlak.“

General se prerije skozi z grozo navdane poslušalce; slišal je, kar je Henrik povedal.

„Ali Edvard še živi?“ vpraša stari vojak, in glas se mu je tresel zadržane bolesti.

„Umira“, zašepeče Henrik, „a še enkrat hoče videti svojo Mabel.“

„ln denarna pošiljatev, — je vsa poropana?“

„Samo zaboji z zlatom, — bankovci so še tu.“

„Potem hitro nosilnico!“ zakliče general, k častnikom obrnjen. „Ranjeni poročnik naj se prenese v mojo palačo.“

Na kolodvoru nastala je mrzlična razburjenost.

Vojaki so zaprli vse izhode, medtem ko so hiteli zdravniki na kolodvor, da prineso ranjencem prvo pomoč.

Vest o strašnem dogodku raznesla se je na vse strani.

Kmalo je obdajala kolodvor mnogoštevilna množica, ki je prestrašeno zrla na nosilnice, v katerih so odnašali mrtvece in ranjence.

General je šel, spremljan od Henrika, za nosilnico, na katero so položili Edvarda.

Pogled mu je bil moten in top, ker mu je stari vojaški zdravnik ravnokar pošepetal, da je smrtno ranjeni častnik izgubljen in da ima k večjemu še eno uro živeti.

„In ta brezčastnež, ki je napadel vlak, je bil stotnik plemeniti Roden?“ vpraša general opetovano.

Henrik pokima.

Nosil je roko v zanjki, med bojem ni opazil rane in skoro je omedlel radi izgube krvi.

„Kako bo Mabel prestala to bolest?“ vpraša potem.

„Moj otrok je hči vojaka in če je tudi Edvarda bolj ljubila ko samo sebe in se ne bo nikdar več smehljala, to vendar vem, da mu zadnje ure ne bo težila“, reče general Brajač trdno, čeravno se mu je glas tresel neizrekljive bolesti.

Konečno je dospel žalostni sprevod pred generalovo palačo.

„Pripravim Mabel na vse“, reče stari gospod Henriku. „Nesite Edvarda v malo sobo, jaz pridem čez nekaj minut.“

Potem da mladi častnik nosačem potrebne ukaze in spremi smrtnoranjenega prijatelja v odločeno sobo, kjer so nežno položili ranjenca na hitro prinešeno posteljo.

„Pridi sem, Henrik“, zašepeče umirajoči, ko so se nosilci odstranili.

Častnik stopi k Edvardovemu ležišču; srce mu je hotelo počiti bolesti, ko je zrl v smrtno bledi obraz prijatelja.

„Hočem se od Tebe posloviti“, šepne Edvard, „moji zadnji trenotki so Tvoji in Mabele.“

Dve debeli solzi stekli sta čez ogorel obraz poslušalca; krčevito je stisnil trudno roko in zrl z zadnjim dolgim pogledom v zvesto oči, ki jih bo smrt tako hitro ugasnila.

„Henrik“, reče Edvard komaj slišno, „ali oni ničvrednež, ki nas je napadel, še živi?“

„Dobil je svojo kazen“, odgovori mladi častnik divje, „prebodel bi bil tega capina, pa mi je bilo sablje žal, da bi jo oskrunil s krvjo tako zanikernega izdajalca. Treščil sem ga pred vozove, in če je ta padec tudi preživel, potem ga je vlak gotovo zdrobil.“

„Z Bogom, Henrik“, zašepeče Edvard, „hvala ti za Tvojo zvesto prijateljstvo, ki mi je pomagalo v marsikateri težki uri — varuj Mabel, — Bog Te blagoslovi.“

Molčeč stisne Henrik roko svojega prijatelja, medtem ko so je z vso silo premagoval, da bi udušil bolest, ki je siloma iskala duška.

Z blaženimi očmi gledal je Edvard k vratom, skozi katera sta ravnokar vstopila general in njegova hčerka.

Ljubki obraz Mabele bil je smrtno bled, njene velike, temne oči so z žalostnim pogledom iskale zaročenca, in ko je ogledala Edvarda na ležišču, omahnila je in skoraj padla.

General stopi hitro na njeno stran.

„Ohrabri se, moj otrok, olajšaj mu zadnjo uro!“

Siloma se mlada deklica pomiri in pade na Edvardovi strani na kolena, medtem ko sta general in Henrik stopila med okno in od tam zrla na to žalostno sliko.

„Edvard, moj Edvard!“ vzklikne Mabel žalostno, „jaz še obupam, gotovo ne boš umrl.“

Srčno pogleda častnik v ljubki obraz svoje zaročenke, katere pogledi so s strastno ljubeznijo viseli na njem.

„Moja Mabel, jaz Te moram zapustiti, — čutim, da za mene ni rešitve.“

„Jaz grem s Teboj, moj ljubček!“ zakliče Mabel in se glasno jokaje vrže čez dragega.

„Misli na svojega očeta, ljubo srce“, začepeče Edvard resno. „Njegova si, on Te potrebuje; ali mu hočeš vzeti tolažbo njegovih starih let?“

„Ne morem živeti brez Tebe“, ihti Mabel. „Ne pojdi od mene, Edvard, Ti vroče ljubljeni, kaj naj še delam na svetu, ko Tebe več ne bo?“

„Bodi svojemu očetu zvestoljubeča hčerka, — to je moja zadnja prošnja. Vem, da mi jo izpolniš, ker se moram vendar svoji srčni želji odreči.“

„Svoji srčni želji?“ vpraša Mabel. “Imenuj mi jo, in hočem jo spolniti, — samo nekaj bi Ti mogla odreči.“

„Kaj bi mi odrekla?“ vpraša Edvard nežno.

„Če bi Ti, moj ljubi, zahteval, da naj se z drugim poročim, — izvršitev te želje bi Ti celo v zadnji uri odrekla.“

Oči umirajočega se zasvetijo, strastno potegne Mabelino roko na svoje srce in reče s komaj slišnim glasom:

„Da, ta obljuba me dela neskončno srečnega, saj iz tega izprevidim, kako me ljubiš, in da se me boš spominjala, Ti čez vse ljubljena.“

„Ali zdaj mi imenuj svojo željo“, prosi Mabel in poljubi Edvardove blede ustne.

„Zemljo moram zapustiti, predno si postala moja žena, vzdihne ranjeni, to srečo slikal sem si v blaženih urah, štel dneve in ure, in zdaj — je vse moje upanje uničeno, — lepe sanje so prešle, — sam moram iti od Tebe in Te zapustiti za vedno.“

Mabel skrije lepi obraz v zglavju ležišča, medtem ko pretresa njeno nežno postavo neizrekljiva bolest.

Stari general stopi k postelji umirajočega častnika.

„Rad izpolnim Tvojo zadnjo željo, moj ljubi sin, imenoval boš Mabel svojo ženo, predno se ločiš od nas.“

„Henrik“, obrne se k Edvardovemu prijatelju, „pojdite hitro in prosite nekdanjega župnika Kornerja, da poroči moja otroka. V nekaj minutah je duhovnik lahko tukaj, ker se nahaja pri mrtvih vojakih.“

Henrik molče pokima in hitro zapusti sobo, medtem ko je Edvard z nepopisno hvaležnim pogledom stiskal generalovo roko s svojimi že mrzlimi rokami.

Stari vojak je dostikrat videl pasti na svoji strani dobre vojake v boju in marsikateremu tovarišu je po bitki zatisnil oči, ali zdaj je čutil, da ga prevzame bolest in hitro je zopet stopil nazaj k oknu, da tam zre s topimi očmi v temino.

Potem se zopet obrne in kakor od neke misli prestraši hitro zapusti sobo.

V nekaj trenotkih se zopet vrne, da precej na to odpre vrata, skozi katera vstopita župnik in Henrik.

Medtem ko je šel duhovnik k ležišču umirajočega, pokaže general Henriku priprosto skupaj zviti venček mirtovih vejic, katerega je previdno držal v rokah.

„To je od Mabelinega mirtovega dreveščeka, moja sestra ga je hitro skupaj zvila, venec ne sme celo v tej resni uri manjkati. — Nisem hotel jokajoče pripeljati semkaj, ali omedlela je skoro od bolečin.“

In stari vojak stopi k smrtnemu ležišču in rahlo pritisne venček v temne lase svoje hčerke.

Čudna je bila slika, ki jo je nudila ta soba, v kateri je že smrt bila navzoča pri ležišču ranjenega častnika, da popelje bežečo dušo v nepoznani drugi svet. —

Edvard se je s pomočjo generala in Henrika malo vzdignil.

Njegova roka ležala je v roki Mabele, ki je klečala zraven njega, medtem ko je župnik s tresočim glasom poročil in blagoslovil zaročenca.

Glasno in razločno rekel je častnik „da“, katero besedico je Mabel z od solz zadušenim glasom ponovila.

Potem vstane mlada žena in položi glavo svojega soproga na svoje utripajoče srce, ter pritisne vroč poljub na Edvardova že mrzla ustna.

Globoko ginjen odstopi stari duhovnik.

Krstil je Mabel in pobirmal; zdaj je izvršil zadnjo najlepšo dolžnost in ji poročil predragega v zadnji uri.

„Edvard, — moj ljubi, — ali me še slišiš?“ šepeče Mabel in zre v zveste oči, katerih svit je počasi ugašal.

„Z Bogom, moja draga ženka!“ šepne umirajoči, „z Bogom, — čakam na Te, — tam zgoraj.“

„Pridem, Edvard“, reče Mabel s tresočimi se ustnicami, „Tvoja sem na veke, in smrt naju ne loči.“

Glava mladega častnika pade počasi nazaj, še enkrat išče njegov pogled soprogo, ki jo z velikimi, s solzami zalitimi očmi gledala v ljubljeni obraz.

„Srečna smrt“, mrmrajo bleda ustna, — oči se zapro. —

Edvard je bil mrtev.

General potegne Henrika iz sobe.

„Tam je vsaka tolažba zastonj, poznam svojo hčerko, tega ne bo prebila. Verujte mi, Henrik, v nekaj tednih bom zapuščen mož.“ — — —

Stari general nagne glavo in zaman se je Henrik trudil, da bi potrtemu možu rekel nekaj tolažilnih besedi.

Potem krčevito stisne generalovo desnico in hitro zapusti hišo. —

Ko je hitel čez cesto, pokliče ga njegov polkovnik, ki se je ravno vračal iz vojašnice domov.

Z veliko naglico pove mladi častnik vse, kar se je zgodilo pri napadu, in v kratkih besedah naslika, kaj so je dogodilo v generalovi hiši.

„Naj v miru počiva“, reče polkovnik tožno, “bil je izvrsten in dober častnik, katerega sem ljubil kakor sina. Ali maščevan bode; jutri odrineta dve kompaniji vojakov, da roparje kaznujejo.“

„Ali se smem tej ekspediciji pridružiti, gospod polkovnik?“ vpraša Henrik.

Polkovnik pogleda na ranjeno roko, potem vprašaje pogleda v obraz mladega častnika.

„Mala rana me ne bo zadrževala, gospod polkovnik; prosim, dovolite, da smem ž njimi odjahati.“

„Dobro, uredil bom tako, da sami peljete pol kompanije. Oglasite se zjutraj pri meni. Lahko noč!“

Ko je šel Henrik dalje po cesti, imele so njegove poteze strašen izraz: njegov prijazni obraz bil je kakor iz kamenja izklesan.

„Zanikrni capini, zdaj se pazite“, mrmra skozi zobe: „Skrijte se v najvarnejša skrivališča, našel vas bom in mojega Edvarda grozno maščeval.“

203. poglavje.
Vrnitev polkovnika Rogersa.

Maršal Bernard je sedel v svoji pisalni sobi in premišljaje listal po nekih spisih, ki so ga izvanredno zanimali.

Bile so poizvedbe o umoru, kateri se je zvršil na miljonarju Šmitu in kateri je še vedno nemaščevan dal opravila Novo-Jorški policiji.

Bernard ni verjel v Severjevo nedolžnost in bil tudi pripravljen verjeti, da je Helena njegova sokrivka, zato je, največ radi Marijinega podpihovanja, že pred nekaj dnevi skrivaj zapovedal vsem policijskim uradom Združenih držav, da poizvedo, kje se Helena nahaja, in če se to poizve, naj jo nadalje opazujejo. —

Policijskim uradom je bilo nadalje naročeno, prijeti Heleno, če bi hotela bežati, ker je bilo mogoče, da je iskana vsaj vedela o tem zločinu.

Maršalu se to ni moglo zameriti; Sever je brez sledu izginil, morda je Helena vedela, kje se nahaja, ali ga je pa še celo sama skrivala.

Bernard je vse dobro prevdaril, predno je prišel do tega zaključka, ali nenadni prihod Helene v Novi Jork, njen čudni sklep, bivati pri drugi ženi kot družabnica, to so bili dovolj važni sumni vzroki, da je bilo tako maršalovo ravnanje opravičeno. —

Ravno je položil listine na stran, ko se vrata odpro in visoka postava stopi čez prag.

„Dober večer, gospod maršal!“

„Dober večer, da, ali se ne motim, — Vi gospod polkovnik?“

„Seveda“, mu odgovori Rogers, „javim se od svojega dopusta nazaj.“

„Dovolite, gospod polkovnik; ali Vi ste svoj dopust daleč prekoračili!“

„Temu nisem jaz kriv“, odgovori Rogers, začuden, da ga maršal tako hladno sprejme. “Ležal sem več mesecev nevarno bolan, tako da nisem nikogar mogel obvestiti.“

„Bolni ste bili, gospod polkovnik?“ vpraša ga Bernard na kratko.

Rogers je bil radi hladnega sprejema precej užaljen.

Kaj je maršalu le prišlo na misel? On, ki je bil prej proti polkovniku tako prijateljski, bil je zdaj kakor izpremenjen.

„Ali se še spominjate velike nesreče, ki se je pred nekaj meseci prigodila na Misisipu?“ vpraša Rogers hladno.

„Če mislite eksplozijo, potem se pač spominjam“, odgovori Bernard.

„Tudi jaz sem bil na onem ponesrečenem parobrodu“, reče polkovnik mirno.

„Ni mogoče; jaz sem mislil, da se ni nihče rešil?“

„Svojo rešitev imam le zahvaliti neki novici, katero sem zvedel nekaj minut pred katastrofo; zapustil sem parobrod, ki je precej potem zletel v zrak, mene je zadelo nekaj kosov tako silno, da sem dolgo časa ležal nezavesten v bolnišnici.“

„To mi je žal“, reče maršal, ali njegov glas je bil hladen, kar je Rogersa zopet čudno dirnilo.

Ali polkovnik je bil preponosen, da bi bil maršala vprašal za vzrok njegovega čudnega vedenja; sklonil pa je, da mu bo ravno tako odgovarjal.

„Kakor se vidi, se Vam ni posrečilo, prijeti zločinca“, nadaljuje Bernard.

„Ne, akoravno sem mu bil že za petami“, odgovori Rogers in pove na kratko o bivanji Severja v Novem Orleanu in o žalostni usodi rodbine Sent-Artajevo.

Bernard ga je pazljivo poslušal, ali njegov glas ni postal prijaznejši, čeprav je bil prepričan, da je polkovnik z železno vstrajnostjo ravnal.

„Ravno, predno ste vstopili, pečal sem se s tem umorom“, reče maršal in pokaže na akte, katere je prej prelistaval. „ Ali mi morete morda povedati, kje biva zdaj prva soproga onega zločinca, Helena Sever?“

Polkovnik se zgane pri tem vprašanju, kar ostremu očesu maršala ne odide.

„Ne“, odgovori Rogers, „bivališče one nesrečnice mi ni znano; izginila je brez sledu. Potrudil sem se, da najdem njen sled, ki je vodil v neko malo mestece pri Kolumbiji, ali tam nisem mogel niti najmanjšega izvedeti o nji.“

„In vendar je najvažneje, izvedeti njeno sedanje bivališče“, reče maršal ostro, medtem ko je bistro opazoval obraz polkovnika.

„Tega jaz ne razumem gospod maršal“, mu ta z glavo majaje odgovori, „to se ravno tako glasi, kakor da je ta nesrečnica na sumu.“

„In če bi to bilo?“ vpraša Bernard, ki je vsako besedo naglašal.

Rogers se umakne.

„Tukaj mora biti kaka pomota, gospod maršal; gospa Sever ni zmožna niti najmanjšega prestopka.“

„To je Vaše mnenje“, reče Bernard hladno. “ali jaz gledam to stvar z drugimi očmi.“

Polkovniku je začela kri vreti.

„Še enkrat ponovim, gospod maršal, kdor je gospo Severjevo sumničil, je ničvrednež, katerega bom poklical na odgovor.“

„Pomirite se, gospod polkovnik“, ga svari maršal. “Poznam svojo dolžnost in se bom po nji ravnal.“

„Ali hočete nedolžno preganjati?“ zakliče Rogers s pikrim glasom.

„Vi nimate o tem soditi!“ reče Bernard resno. “Sicer je pa Vaše prepričanje o nedolžnosti gospe Sever jako čudno in dvomljivo.“

„Moje prepričanje je utemeljeno“, odgovori polkovnik s prepričanjem. „Kdor pozna ono plemenito gospo, mi gotovo pritrdi.“

„Videz velikokrat goljufa“, reče Bernard. “Sicer Vam pa hočem dati priložnost, da se sami prepričate o njeni nedolžnosti ali pa njeni krivdi.“

„Meni, — kako naj to razumem?“ vpraša polkovnik začudeno.

„Ali ste zopet v stanu, opravljati svojo službo, gospod polkovnik?“ vpraša maršal.

„Da, saj sem prišel po Vaša nadalnja povelja.“

„Dobro, potem dam nalog, ki naj Vam kmalu ponudi zaželjeno razjasnitev, gospod polkovnik.“

Maršal se trenotek obotavlja, potem nadaljuje:

„Vrnite se takoj na oni kraj, kjer ste zgubili sled gospe Severjeve: storite vse, da poizveste, kje se zdaj nahaja, in če se Vam je posrečilo, potem spremite gospo v Novi Jork, kjer hočem nadalnje zasliševanje sam prevzeti.“

Polkovnik je osupnil.

„To se pravi, da naj gospo Sever semkaj kot jetnico pripeljem“, odgovori s silo, dušeč svoj gnev.

„Če hočete to tako imenovati, — da!“ odgovori maršal in upre svoj pogled v polkovnika.

„Branim se, izvršiti ta nalog!“ zakliče polkovnik trdno in odločno.

„Kako, — ali slišim prav. Vi nočete tega ukaza izpolnili?“ vpraša Bernard.

„Ne, — tega ne storim!“ bil je odgovor.

„Ali pa tudi veste, gospod polkovnik, kakšne nasledke ima taka hranitev?“ svari maršal.

„Da, — moj odpust!“ reče Rogers mrzlo.

„No?““

„Sprejmem ga!“ reče polkovnik s trdnim glasom.

„Premislite si, gospod polkovnik, Vam na dobro hočem misliti, da ste se s tem prenaglili““, reče maršal Bernard.

„Nikdar ne vzamem svoje besede nazaj — in obstanem pri svoji hranitvi.“

„Dobro, — potem je najin pogovor končan“, reče maršal odločno.

Polkovnik Rogers se prikloni in zapusti pisalno sobo maršala.

„Še trenotek, gospod polkovnik!“ zakliče maršal.

Ali Rogers ga ni več slišal.

Zapustil je sobo.

Zaman je polkovnik premišljeval, kaj se je zgodilo v Novem Jorku mod njegovo odsotnostjo, da je na Heleno padel sum. Ali se je vse zapriseglo proti tej nesrečnici, da ne bi nikjer našla miru? Kakšna zlodjeva moč je zopet delovala na to, da oni strašni sum vzbudi! —

Rogers je bil neodločen, kaj naj najprvo prične, ko mu nenadoma pride misel, drugo Severjevo ženo obiskati, da morda tam kaj poizve.

Hitro skoči v neki voz in se pelje naravnost pred Gouldovo palačo.

Ali njegova vožnja je bila zastonj, ker so mu služabniki rekli, da je Marija za nedoločen čas odpotovala in samo zapustila vest, da se iz južnih krajev oglasi.

To je polkovnika osupnilo.

Kaj je Marija imela v južnih krajih opraviti? Ali je tudi ona hotela iskati Severja in Heleno?

Ta misel ni bila nemogoča. —

Tu mu pride nova strašna misel.

Odrekel je maršalu, spremiti Heleno v Novi Jork; kaj, če Bernard kakemu drugemu uradniku to nalogo poveri in ta bo Heleno našel in ž njo surovo ravnal!

Ne, to se ne sme zgoditi; takoj hoče odpotovati, Heleno poiskati in jo peljati nazaj v Evropo, kjer je bila ljubica v varnosti pred preganjanjem.

Če bi le našel kako osebo, ki bi mu razjasnila tajne dogodke, ki so se izvršili za časa njegove odsotnosti v Novem Jorku!

Ali zdaj je taval popolnoma v temi: nikogar ni bilo, ki bi mu rešil uganjko.

Mogoče, da kateri Marijinih služabnikov kaj pove, kar so vedeli; zdaj, ko je bil svojega odpusta gotov, je lahko ravnal po svoji želji.

Kratko odločen je opazoval polkovnik Gouldovo palačo in posrečilo se mu je, dobiti Marijinega kočijaža v gostilni, kjer je dobrovoljnega človeka s precejšnjo svoto denarja in pa z obljubo molčanja popolnoma speljal na svojo stran.

Kočijaž je potem pripovedoval polkovniku, da ni Marija nikakih posetov sprejemala, ampak da je živela skoro kakor jetnica.

„Samo v zadnjem času“, dostavi kočijaž, „je bila milostljiva gospa časih prav čudna.“

„Povejte mi vse“, sili ga polkovnik z brezsapno pazljivostjo.

„Da, to je bilo čudno, medtem ko je milostljiva gospa sicer vedno bila v Novem Jorku, zapustila ni zadnji čas skoro nikdar svojo vilo v Dalburiju, in — “

Kočijaž se previdno ozre na vse strani, če ga nihče ne sliši.

„Saj to je samo neumno govorjenje,“ zašepeče, „ali Ana, ki je v vili za deklo, trdi, da je naša milostljiva bila tam z nekim gospodom.“

Rogers osupne, — kaj naj to pomeni?

„Za gotovo tega nobeden ne ve“, nadaljuje kočijaž, “ali milostljiva gospa je bila od onega časa kakor izpremenjena. Medtem ko je prej izgledala kakor smrt in je komaj besedico izpregovorila, bila je zdaj vsa drugačna — tako vesela in zadovoljna: komaj smo jo spoznali.“

Polkovnik ga je poslušal z napeto pazljivostjo.

„Ali ta dobra volja trajala je le nekaj tednov“, pripoveduje kočijaž. „Kar je prišel poset: — bil je stari gospod iz Evrope, neki grof z imenitnim imenom, tako kakor Skalovrh — ali“

„Ostrovrhar“, prekine ga Rogers pazljivo.

„Čisto prav, grof Ostrovrhar! Ta je bil parkrat tukaj, potem sem ga z milostljivo peljal na kolodvor, odkoder se je vedno peljala na svojo vilo. Ko se je gospa čez par dni vrnila, smo se vsi prestrašili, tako temno in prepadeno je zopet izgledala.“

„Ali je stari grof še katerikrat potem tukaj bil?“ poizveduje Rogers.

„Da, obiskal je našo milostljivo še parkrat, potem se je reklo, da je odpotoval in nekaj dni pozneje pustila je tudi naša milostljiva gospa pripraviti svoje kovčege za daljše potovanje.“ — — —

Ko se je Rogers vračal domov, premišljeval je spotoma vse, kar je od kočijaža poizvedel.

Tajna oseba, ki naj je bila v vili, je obračala nase vso njegovo pazljivost.

Kdo je neki to bil, — ali je Marija morda imela tajnega ljubčeka?

In kaj je hotel Helenin oče, grof Ostrovrhar, tu v Ameriki?

Zakaj se je z Marijo peljal v vilo, in iz katerega vzroka se je Marijino vedenje potem tako predrugačilo.

Zaman si je polkovnik belil glavo, da bi razmotal te čudne razmere.

Samo eno je bilo gotovo; da je imelo premenjeno Marijino vedenje važen vzrok, ker je po grofovem prihodu padla nazaj v prejšnjo tožnost in ker se je potem podala na to tajno potovanje. — —

Ko je Rogers stopil v svojo sobo, zagledal je velik službeni zavitek, ki je ležal na njegovi pisalni mizi.

Hitro ga odpre in prebere pismo, ki je bilo v njem.

„Moj odpust; — no, na to sem bil pripravljen, zdaj mi je celo prav prišel, ker zdaj lahko brez ozirov na svojo službo odpotujem, da rešim to zagonetko.“

Najprvo je hotel polkovnik poiskati Heleno in nesrečnico pripraviti na to, kar se je zgodilo.

Trdno je bil prepričan o njeni nedolžnoti, zdaj ji je lahko pomagal in ji v uri nevarnosti stal na strani.

204. poglavje.
Snidenje.

Nekdanji hlapec grofa Ostrovrharja, Ernest Krieger, nahajal se je še vedno v svoji službi na farmi, ki je bila v bližini Marivila.

Na svoje pismo ni dobil nikakega odgovora, saj tudi ni nobenega pričakoval in ni bil malo začuden, ko ga je neki dan njegov gospod poklical.

„Ernst, pridi hitro notri, tu je neki gospod, ki želi s teboj govoriti.“

Kočijaž zapusti dvorišče in steče v prednjo hišo, kjer je stal njegov gospod pri odprtih vratih in mu pomigal.

Hitro stopi Ernst čez prag, ali opoteče se in plašno zre na visoko postavo starega gospoda, ki se mu je zdajci hitro približal.

„Moj Bog, ali se mi sanja — ali bdim, — milostljivi gospod — grof Ostrovrhar!“

„Da, Ernst, sam sem prišel, tvoje pismo prineslo mi je zaželjeno razjasnitev. Ako hočeš, vzamem te zopet seboj v staro domovino, tvoje zvestobe ne pozabim nikdar.“

Kočijažu stopijo solzo v oži.

„O, milostljivi gospod, kako rad bi šel z Vami, Amerike sem že sit, akoravno se zdaj, kar sem pri sedanjem gospodarju, nimam ničesar pritožiti.“

„Torej ti pojdeš z menoj“, odloči grof Ostrovrhar prijazno, “s tvojim gospodom sem že o tem govoril in ž njim vse v red spravil“.

Medtem ko Ernst veselo zapusti sobo, da pospravi svoje reči, pripoveduje gospodarjeva žena grofu še enkrat celo dogodbo, ki je bila vzrok njegovega poseta.

„Tukaj je tudi listek, katerega nam je takrat Vaša hčerka pustila“, doda gospa. „Spravila sem ta listek, ker mi je Ernst povedal, da Vam je pisal, morda Vam je ljubo, da zopet kaj imate od svoje hčerke.“

Grof Ostrovrhar je s tresočo roko prijel listek in na prvi pogled spoznal ljubo pisavo svojega otroka.

Obrne se, da bi zakril svojo ginjenost, medtem ko je ta dragi spomin pritisnil na svoja usta.

„Zadnji dvom je odstranjen“, reče konečno in se siloma skuša pomiriti. „Te vrstice pisala je moja hčerka, — o, srčno se Vam zahvaljujem, da ste obvarovali mojega dragega otroka najstrašnejše smrti.“

„No, saj to je bila le naša dolžnost, gospod grof“, odgovorita farmar in njegova gospa v zadregi in prijazno stisneta staremu gospodu roko, katero jima je hvaležno podal.

„Kaj ni imela Helena nikakih sredstev več?“ vpraša grof boječe.

„Ne, niti vinarja ni imela v žepu“, odgovori farmarjeva žena žalostno. „Rada bi bila drugi dan dala Vašej hčerki vse potrebno, ali saj je že šla na vso zgodaj proč. Sicer pa dvomim, če bi bila od mene kaj vzela, saj sem jo morala skoraj prositi, da je vzela na cesti košček kruha in pri tem ji je stala lakota na obrazu zapisana.“

Stari gospod je čutil, da so mu solze stopile v oči.

„Da, že na tem bi jo bil spoznal“, zašepeče, „moja Helena raje lakote umre, kakor da bi komu potožila svojo bolest. Mila to dobra je kakor angelj, ali ponos svojega rodu ji zabranjuje, ponižati se.“

„Ali ni nič pripovedovala o svoji žalostni usodi ?“ vpraša grof dalje.

„Samo malo preveč je bila utrujena“, reče gospa. „Samo to sem zvedela, da išče svojega otroka, katerega je pred nekaj časa izgubila, in zdaj je poizvedela, da se nahaja neki najdenček v Mamilu, zato je poskusila, da pride čim preje do tega mesta.“

„Leži ta kraj daleč od tukaj ?“ vpraša stari grof hlastno.

„No, mislim 30 angleških milj“, reče farmar.

„O, kaj se je moji ubogi Heleni lahko pripetilo na tej dolgi poti, posebno pa, ker ni imela nikakih sredstev,“ zastoka grof.

„Potepuhov ni pri nas dosti“, ga tolaži farmar, „naša pota so varna.“

„Hvala Bogu, to je vsaj majhna tolažba“, zdihne stari gospod olajšano. „In zdaj še eno vprašanje; tu je njena slika iz dekliških let, ali se je zelo spremenila?“

Previdno vzame gospa sliko v svojo desnico in jo pazljivo ogleduje.

„Ne, Vaša hčerka se ni skoro nič izpremenila; imela sem za deklico in sem bila zelo začudena, ko mi je pripovedovala, da je že več let omožena, ker take lepote še nisem zlepa videla. Zvečer sem se skrivaj splazila v njeno sobo, samo da njen ljubki obrazek še enkrat vidim. V belih blazinah izgledala je kakor angelj; gledala sem, da sem prišla iz sobe, sicer bi jo bila s poljubom prebudila.“

Grof Ostrovrhar si z roko otere solzo iz oči in nemo stopi k oknu.

Zdaj šele je čutil, kako je takrat krivično ravnal, ko je želeno pahnil čez svoj prag. Kaj je njegov ubogi otrok moral vse prestati, in kolikokrat so drzni pogledi nadlegovali lepo mučenico? — Sam je živel v bogastvu, medtem ko je njegov edini otrok v tuji deželi, skoraj lakote umiraje ležal na cesti — O, to očitanje je bilo preveč, — komaj je prenašal strašno misel.

Z globokim sočutjem je gledala farmarska dvojica na starega gospoda, čutila sta, da je tukaj vsaka tolažba, vsako prigovarjanje odveč. — — — — — —

Zdaj stopi Ernst pripravljen za potovanje na prag.

Grof Ostrovrhar se ohrabri, potem stopi k gospodinji.

„Kar ste storili moji hčerki, za to ni nobeno plačilo previsoko, saj ste potrtemu očetu ohranili edinega otroka. Živite v dobrih razmerah in ste poprej vsako darilo odločno zavrnili: če bi se pa, kar Bog zabrani, pripetilo, da bi prišli v nesrečo, potem mislite na me. Tam doma na Ostrovskem gradu mi boste vedno dobro došli in v varnem zavetji.“

Še enkrat poda stari gospod dobrim ljudem roko; besede mu zamro, — pokima Ernestu in hitro gre k vozu, kjer ga je že Janez čakal.

Drugo jutro je dospel grof s svojima spremljevalcema v Marivil, da bi takoj začel s poizvedovanjem.

Ali odgovorili so mu, kakor nekdaj Jozeju. Povedali so grofu, da se je Helena odpeljala z neko gospodično Wilmigton, ne da bi povedala, kam.

Stari mirovni sodnik, ki je takrat Heleno sprejel, je umrl in tako ni grof zvedel, da je njegova hčerka mislila, da je Lidija prišla Mormoncem v roke.

Grof Ostrovrhar je bil obupan, ko je slišal, da je Helena zopet brez vsega sledu izginila.

Vedel ni, kam naj se obrne in sedel je medlo pred se strmeč v svoji sobi v hotelu.

Kar vstopi Janez in naznani nekoga gospoda Rogersa, ki bi želel govoriti z grofom.

„Rogers — Rogers?“ mrmra stari gospod predse. „Ne poznam sicer tega gospoda, a pusti, da vstopi.“

Čez nekaj minut stal je Rogers pred grofom, katerega je uljudno pozdravil.

Sestanek. (Nadaljevanje.)

„Oprostite, da Vas motim, gospod grof, tembolj, ker sem Vam popolnoma tuj, ali skupni smoter, katerega imava oba, me opraviči.“

„Skupni smoter?“ ponovi grof Ostrovrhar začudeno.

„Gotovo je, da naju veže skupni smoter“, reče Rogers resno, „ker mislim, da iščete svojo izgubljeno hčerko.“

Grof poskoči s svojega sedeža.

„Ali kaj veste o moji hčerki? Kje se sedaj nahaja?“

„Žal, da mi je to neznano. Ali zgrešil sem grofico, odkar je v Ameriki, le malokdaj, in ravno sedaj jo nameravam zopet poiskati.“

„Vi ste bili vedno v bližini moje hčerke?“ vzklikne grof vzradoščen. „Prosim Vas nujno, povejte mi vse, — kako pa je to, da ste bili z mojo hčerko v zvezi ?“

„To je dolga pripovedka, gospod grof“, reče Rogers, „in bojim se, da Vas ne utrudim.“

„Kar se zadeva mojega otroka, me ne more utruditi in če bi moral celo noč poslušati; — torej Vas še enkrat prosim, da mi ničesar ne zamolčite.“

Nenavadno sliko je bilo v naslednjih urah videti v tej hotelski sobi.

Na zofi sedel je stari gospod, ki je zadržuje sapo poslušal resnega moža, ki mu je z mirnim in počasnim glasom pripovedoval o doživljajih nesrečne Helene, medtem ko je Janez za napolzaprtimi preprogami poslušal in krčevito stiskal zobe, da bi ga sočutje ne izdalo. —

Naposled je Rogers končal svoje pripovedovanje.

Prišel je bil do trenotka, ko se je Helena s Severjem peljala na parobrodu, katera dogodba je staremu grofu dovolila globok pogled v plemenito in nesebično dušo tega zvestega moža. —

„Od tistega trenotka nisem ničesar več izvedel o usodi nesrečnice“, konča Rogers tožno.

„Ali ste od onega časa, kar Vam je zločinec ušel, še iskali mojo hčerko, gospod polkovnik?“ vpraša stari gospod.

„Nisem več policijski polkovnik, opustil sem službo“, odgovori Rogers.

„Opustili službo? Ali je to v zvezi z mojim otrokom?“ se začudi grof Ostrovrhar.

„Ne govoriva o tem“, reče Rogers lahko. „Da pa se vrneva na prejšnje vprašanje, Vam moram povedati, da sem več mesecev težko ranjen ležal v bolnici. Šele zdaj sem zopet začel poizvedovati in sem slučajno bral Vaše ime v knjigi za tujce v hotelu, kjer sem tudi jaz mimogrede nastanjen.“

Pogled starega grofa se je sočutno vpiral v plemeniti obraz, katerega bledost je izdajala, da je vrli mož komaj okreval.

„No, gospod Rogers, jaz vsaj to vem, da je bila moja hčerka pred kratkim v bližini Marivila“, reče grof Ostrovrhar in pripoveduje pazljivo poslušajočemu Rogersu, kako je v svoji domovini zaman iskal hčer, dokler ni nekoga dne dobil Ernestovega pisma.

Pri teh besedah vzame grof pismo iz svojega prsnega žepa in je prebere Rogersu.

Z boječim izrazom posluša Rogers pismo; ko je pa grof prišel do mosta, kjer je Ernest popisoval, kako je v onesveščeni tujki spoznal svojo nekdanjo milostljivo grofico, ga ni pustilo na sedežu, težko zadržana bolest si je šiloma našla pot.

„Helena, nesrečna, težkoizkušena žena, — o ti moj Bog, kako si vendar dopustil, da je to angelsko bitje moralo to prenesti!“ —

„Kaj je to, gospod Rogers?“ zakliče grof Ostrovrhar začudeno. “Vi ljubite mojo hčerko?!“

„Bolj ko svoje življenje“, zastoče nesrečnik. “O, Helena, zakaj nisem mogel biti na Vaši strani!“

Starega gospoda globoko gane ta bolestni vsklik.

Iz Rogersovega pripovedovanja je spoznal, kako resnično plemenit značaj da je ta mož. Pobrigal se je za njegovega otroka, in če je tudi Rogers grofu marsikaj zamolčal, je stari gospod vendar slutil, da je nekdanji policijski polkovnik bil Helenin angel varuh.

„Kako naj se Vam zahvalim za Vašo požrtvovalnost, gospod Rogers!“ reče stari grof ginjen.

Rogers hitro odmaje.

„Ne zahtevam nikake hvale, gospod grof, saj sem vse rad storil, ker sem Vašo hčerko obožaval od prvega trenotka, kakor kako višje bitje. Prosil sem jo, naj postane moja žena, a zavrnila me je resno in mirno. Udal sem se in jo, dokler mi je bilo mogoče, varoval vseh nevarnostij. Zdaj pa slišim, da so nesrečnico našli na cesti onemoglo gladu! — O, to je preveč gorja, kako je ta nežna žena zamogla prenesti toliko bedo!“

„Moja hčerka je ostrovrharskega rodu, gospod Rogers“, reče stari grof ponosno. „Mi umremo in molčimo, to je naše geslo, kateremu celo žene in hčere našega rodu niso delale sramote!“

Rogers je srepo zrl pred-se.

Pred njegovimi duševnimi očmi se je pojavila ljubka postava, ko je ležala v cestnem jarku in s svojimi lepimi, milimi očmi zrla proseče krog sebe, — in on ni mogel biti na njeni strani!

Stari plemenitaš stopi k žalujočemu Rogersu in mu položi roko na ramo.

„Gospod Rogers, poslušajte me! Rekli ste, da ljubite mojo hčerko in da ste ji v njeni bedi stali na strani. Tega Vam nikdar ne pozabim. Da je Helena Vašo snubitev zavrnila, v tem spoznam svojo hčerko in čeprav je vez, ki jo veže z onim zanikrnežem, po človeških postavah že davno pretrgana, pripoznava moja hčerka vendar svetost, zakona kot takega in se nikdar več ne omoži, dokler bo živel oni človek.“

Rogers nagne glavo še bolj k prsim.

„Če pa onega brezčastneža dohiti zaslužena; kazen, kaj potem?“ vpraša počasi.

Grof dvomljivo zmaje z glavo.

„To pokaže prihodnost; za zdaj upajva, da najdeva željno iskano Heleno. Vi pa, gospod Rogers, niste za mene več tujec, pripoznam Vas, kakor da spadate k moji rodbini, ker bi Helena brez Vas že davno več ne živela. To sem spoznal iz Vaših besedij, akoravno niste ničesar omenili o svoji plemenitosti in požrtvovalnosti.“

Pri teh besedah stopi stari gospod k Rogersu in pritisne začudenega na svoje prsi.

„Zdaj bodeva skupno iskala“, nadaljuje stari grof, „in večni Bog nama svoje pomoči ne odreče.“

205. poglavje.
Nezgoda na železnici.

Zapustili smo Heleno, ko je s svojo zamorko odpotovale iz C.....ja, da bi se peljala v Kolumbijo in tam zopet iskala po svoji Lidiji.

Vožnja je bila do sedaj srečna.

Helena je s svojo spremljevalko dospela do Atlanta in je upala, da pride drugi večer že v Kolumbijo.

Porabila je, da si prihrani čas, jutranji vlak in zdaj je sedela z Juno sama v kupeju hitro bežečega vlaka.

„Če nas ta strašni človek le ni zapazil“, reče Helena bojazljivo, “ali si ga na kolodvoru v C...iju videla, Juno?“

„Tega gospa, ne vem gotovo povedati“, odgovori zamorka premišljevaje. „Za trenotek sem videla teman obraz, — ali potem je takoj izginil. — Juno ne ve, če je bil on.“

„Morda nama skrivaj sledi in se v istem vlaku pelje“, reče Helena obupano, ko je mislila na novo Severjevo preganjanje. —

„Gospa je lahko čisto mirna“, jo tolaži zamorka. „Juno vedno na Vaši strani, — ona Vas vedno ščitila.“

„Da, kje bi jaz zdaj bila brez tebe, ti zvesta duša“, šepeče Helena hvaležno.

„Zdaj le kmalu priti v Kolumbijo“, reče zamorka, „kjer gospa zgubila svojo hčerkico; Juno preišče celi gozd; povsod bo vprašala, če mala Lidija še živeti — Juno jo gotovo najde.“ „Ah, imam le malo upanja“, toži Helena: „kako dolgo je že tega, kar sem zgubila svojega otroka. Če ga še niso usmiljeni ljudje našli, ki so ga sprejeli, potem že davno leži v hladni zemlji, — da, kdo ve, če ji je sploh bil grob podeljen.“

Zamorka je molčala. Vedela je, da je njena gospa vedno neizrekljivo trpela, kadar se je spominjala svojega otroka. —

Kmalu je bila Helena v svojih tožnih mislih motena, ker se je vlak na neki postaji ustavil in so se vrata odprla.

Mlad gospod je vstopil.

Na prvi pogled se je videlo, da je trgovski potovalec.

Z velikim obotavljanjem spravljal je svojo prtljago v to namenjene mreže.

Bil je še mlad mož, z dosti lepim obrazom, kateremu se je že zelo poznalo pohotno življenje in velika drzovitost.

Vlak je bil že v polnem diru, ko je potovalec končno pospravil svojo prtljago in se malomarno naslonil v kot, medtem ko je predrzno zrl na Heleno.

Njegov pogled je dobil začuden izraz, ko je zapazil izvanredno Helenino lepoto.

Na strani Helene je sedela pazljivo stražeča Juno, katera je nejevoljno vračala sopotovalcu predrzne njegove poglede.

Tujec vstane in gre na ono stran, kjer je sedela Helena in zamorka, ter se vsede njima nasproti.

„Lepo vreme, danes, gospica, kaj ne?“ poskusi tujec, da bi začel kak pogovor.

Heleni molči, medtem ko Juno sovražno pogleda usiljivega človeka.

„Ali Vam vleče? Ali naj zaprem okno?“ vpraša potovalec nadalje. —

„Hvala, — ne trudite se“, reče Helena hladno odklonivši.

Ljubka milina njenega glasu dražila je moža še bolj in namenil se je, da na vsak način zaplete svojo lepo spremljevalko v pogovor.

Ali Helena mu je odgovarjala na njegova vprašanja le z „da“ ali „ne“, medtem ko ni imela najmanjšega odgovora na vse laskanje, katero je gizdalin uporabil.

Potovalec se je kar penil jeze, da je prekrasna žena tako malomarno ravnala ž njim, in bil menda namenjen, da postane malo žaljiv, da izvabi na ta način iz Helene kak odgovor.

Zamorka je kar žarela bojaželjnosti in komaj jo je Helena zadrževala.

Na srečo se vlak ustavi na neki postaji.

Kratko odločena vzame Helena svojo ročno torbico in zapusti z zamorko voz ter stopi v drugi voz, da se na ta način umakne sitnežu.

Mala napivnina je pripomogla, da jo je kondukter radovoljno peljal k zadnjemu vozu vlaka, kjer je bilo še nekaj praznih kupejev, in kjer je bila Helena nemotena.

Trgovski potovalec ji je hotel slediti, ali predno je svojo mnogoštevilno prtljago zložil, potekel je čas, kar je vlak stal na postaji, in vlak je zopet hitel v daljavo. Predrzni človek je peneč se jeze moral potrpeti do druge postaje.

„O, ko bi gospa pustila Juno“, zakliče zamorka razsrjena, “Juno temu neumnežu že pokazala, kako se ima obnašati proti gospej!“

„Le pusti, Juno, vesela sem. da sem se prepiru umaknila“, reče Helena nežno, „a človek izprevidi sedaj, kako je bil usiljiv in me ne bo nadalje nadlegoval.“

„Juno tega ne veruje“, godrnja zamorka. “na drugi postaji bo že zopet prišel k nama.“

„Potem pa zopet izstopiva“, jo tolaži Helena, “konečno bo vendar izprevidel. da njegove usiljivosti ne marave.“ — — —

Vlak, ki je dozdaj vozil po obdelanih pokrajinah, hitel je zdaj po drugih krajih, ki so le malo kje kazali znake kake naselbine: velike močvirnate planjave menjavale so s temnimi nepredirnimi gozdovi, ki so bili enaki onim, katere je Helena prehodila v Kolumbiji.

Tir popisal je velikanski krog, na koncu katerega je bil predor, kjer je vlak na bolj visokem nasipu hitel preko velike močvirnate planjave.

Velikanski krog je bil dokončan, predor hitro prevožen in potem se je tir zopet vlekel v brezkončno daljavo.

Kar plane strojevodja preplašen nazaj in prime z obupno hitrostjo za zavore, da bi ustavil vlak, medtem ko je istočasno parna piščal v kričečih glasili kondukterje poživljala, da naj zapro zavore.

Samo malo tisoč korakov je drugi vlak, prihajajoč is Atlante, dirjal vlaku nasproti.

Uradniki tujega vlaka storili so vse le mogoče, da bi preprečili, da trčita vlaka skupaj, ali vse je bilo zaman.

Vožnja je bila prehitra, kakor da bi zamogli vlak tako hitro ustaviti.

Z grozno naglico sta si dirjala vlaka nasproti.

Nesreča se ni dala več zabraniti.

Tisočglasni vzklik strahu zaori v jasni jutranji zrak.

Potovalci, prestrašeni po danih znamenjih, so plašno gledali skozi okna in videli, kako hitijo v propad.

Vrata kupejev so odpirali in skakali blazni strahu na tir, kjer so jih kolesa zdrobila in kier so kot nepremične kopice obležali.

Tudi Helena je pogledala skozi okno in videla pretečo nesrečo.

„Molive, Juno!“ vzklikne in pade na kolena. „Zgubljeni sve!“ —

Zvesta zamorka plane k svoji gospej in jo objame s svojimi močnimi rokami.

Slutila je, kaj da mora priti, ter hotela ljubljeno gospo ščititi s svojim telesom.

Zavori so hitro delovali in so ustavili pobliskovo bežeči tok, a prepozno je bilo!

Z gromovitim ropotom trčita stroja drug ob drugega in zmečkata zveste uradnike, ki so na svojih mestih vstrajali.

Kakor papirnate hišice porinejo se težki železni vozovi drug v drugega in iz zamolklega pokanja drobečih se tramov

Čulo se je grozno vpitje nesrečnikov, katere je zmečkalo.

Potem so se čule močne eksplozije.

Plinovi baloni, ki so bili pod vozmi pripeti, so se uneli; poželjivo lizali so plameni po zdrobljenem lesu.

V obnovljeno grozovito vpitje mešali so se strahotni glasovi, katere so provzročili vreli vodni žarki, ki so sikaje kipeli iz razpočenih kotlov in se vlivali na nesrečnike, ki so v zdrobljenih vozovih si rešili življenje, vrela voda pa jih je docela oparila.

Helena je izgubila pri groznem sunku svojo zavest, katera se ji je šele vrnila, ko je začula zamorkin bojazljivi glas.

Zamorka se je bala za svojo predrago gospo.

Počasi odpre Helena svoje lepe oči in zgražena gleda krog sebe, kakor da bi hotela vprašati, kako da je mogoče, da sta še oni dve med živimi.

Zamorka je pokrila Heleno s svojim telesom, tako da se ji ni ničesar zgodilo, medtem ko je zamorko pošteno osuvalo in otolklo; samo okolnost, da sta bili v zadnjem vozu, rešila je Heleno in njeno služabnico, da nista bili zmečkani.

Rudeč ognjen svit, kateremu je sledil dušeč dim, prihajal je skozi okno ter opominjal Heleno in njeno zamorko, da zapustita voz, ker se je ogenj že čez ves vlak razširil.

Kakšno grozno sliko sta ugledali, ko sta stopili iz voza!

Krog ki krog bila so tla pokrita z mrtvimi in umirajočimi, medtem ko se je slišalo iz gorečih vozov pretresljivo vpitje nesrečnikov, ki so prestajali nepopisne muke.

Uradniki, ki so ušli tej grozni nesreči, trudili so se s pomočjo nekaterih potnikov udušiti ogenj, pri katerem delu so jim tovariši dragega vlaka, ki je veliko manj trpel, izvrstno pomagali. Povsodi so se trudili nesrečnike rešiti iz gorečega groba, ter ranjene prenesti na varen kraj.

Prizori, kateri so se preplašenemu očesu kazali, bili so pretresujoči.

Tu je klečala mati pri truplu svojega ljubljenčka, ki je tiho in bled ležal na močvirnatih tleh; tam zopet je pol blazen mož grozovito klel, ker mu je neusmiljena smrt ugrabila vse njegove drage, medtem ko je zraven njega mlada žena držala mrtvega soproga v rokah, ter v smrtnem strahu klicala njegovo ime.

„Pelji me proč od tod, Juno!“ stoka Helena, „tega strašnega pogleda ne morem več prenašati.“

„Da, gospa, — precej, — ah, le poglejte, tam oni voz, kjer sva preje sedeli, — ves je zdrobljen, — in tu tudi leži oni mož, ki Vas je toliko nadlegoval, — mrtev je, — čisto mrtev.“

Helena pošlje tiho in iskreno molitev k nebu.

Spoznala je ravnanje večne usode, katera ji je zopet tako vidoma pomogla, ker, če bi bila ostala v prejšnjem vozu, ležala bi zdaj z zamorko med mrtvimi.

Helena ni zamogla nadalje prenašati pogleda na strašni kraj, zato je še enkrat prosila Juno, da bi odšli, medtem ko je na vse strani gledala, če ne opazi kje vražjega obraza Jozejevega. —

„Če gospa Juno zaupa“, reče zamorka, „potem prideve že naprej, — naokrog je sicer vse močvirje. — ali Juno že ve kje iti, — gre čisto varno, — gospa naj gre le za menoj.“

Helena uboga vsa zmešana in kmalu sta izginili za grmovjem. — — —

Za kraj nesreče prešla je že strašna ura, potem se je bližala vroče zaželjena pomoč.

Vlaki so pridrveli in pripeljali zdravnike in vse potrebno za obvezanje, kakor tudi oddelek požarne branibe, ki je takoj začel pospravljati ožgane vozove.

Proti opoldnevu so bili tako daleč, da je zamogla sodnijska komisija začeti delovati.

Povsodi so bile postavljene lahke barake, ker je bilo potrebno število ponesrečencev naznaniti, kar ni bila baš lahka naloga. Bilo je veliko mrtvih, ki so bili na pol sežgani in jih ni bilo spoznati.

Vsega skupaj jih je bilo nad sto, ki so prišli pri tej nesreči ob življenje in ved kakor dve sto jih je bilo ranjenih, ožganih, poparjenih.

Neki višji železniški uradnik, ki je prišel z vlakom od Atlanta, šel je skozi barake ter pazljivo gledal na vse strani.

„Ali koga iščete?“ ga povprašajo zdravniki, ki so ranjencem prinašali zaželjeno pomoč.

„Ali niste videli izvanredno lepe mlade dame z neko zamorko?“ vpraša uradnik tiho. „Med ranjenim je ni, preiskal sem že vse barake.“

„Potem se gotovo nahaja med onimi, katerih ni mogoče spoznati“, reče eden zdravnikov zmajaje z rameni, „nekaj zamork je med njimi.“

Uradnik vzdihne in zapusti bolnico.

Videl je Heleno na kolodvoru in občudoval njeno lepoto, zdaj ga je globoko bolelo, da je to krasno bitje na tako strašen način končalo svoje življenje.

Znova preišče dolgo vrsto mrtvih, ki so ležali blizu tira, vzdigoval je prte, ki so pokrivali obraze grozno pretvorjenih, konečno je jenjal nadalje poizvedovati.

„Gotovo bo med onimi“, mrmral je tiho, „prežalostno je; take lepote ne vidi zemlja kmalu zopet.“

Uradnik pristopi k sodnijski komisiji, ki je imela nujnega opravila, da je poizvedela imena ponesrečenih.

„Ali ste imena vseh mrtvih poizvedeli?“ vpraša uradnik.

„Niti misliti ni“, bil je odgovor, „samo mali del smo mogli poizvedeti, ker so tudi cele rodbine pokončan?“

„Mogoče Vam jaz lahko dam migljaj za eno umrlo“, reče uradnik.

„O, to nam je jako ljubo, ali nam zamorete dotično imenovati z imenom?“

„Žal, da ne; bila je izvanredno lepa mlada dama v sivi popotni obleki, v njenem spremstvu nahajala se je lična, mlada zamorka, ki je gotovo tudi med mrtvimi.“

„Srčna hvala“, odgovori dotična sodna oseba in si naredi nekaj zabeležkov. „Pri taki nesreči, kakor je današnja, pride tudi najmanjši migljaj v poštev, — sicer pa še eno vprašanje, — ali ni dotična dama morda rešena, veste li za gotovo da ne?“

„Nisem je našel ne mej zdravimi in ne v bolnici“, reče uradnik potrt.

„Potem je seveda vsak dvom o njeni smrti izključen!“

Nekaj dni pozneje prinašali so vsi listi dolge popise grozne nesreče, ki se je zgodila mej Atlantami in Kolumbijo.

Pod vrsto mrtvecev nahajala se je naslednja opomba:

„41 mrtvecev je bilo tako pretvorjenih in s žganih, da je bilo nemogoče poizvedeti, kdo da so; ali mej temi mrtvimi nahajali sta se dve osebi, ki sta porabili vlak iz Atlante in katerih znaki naj so za dotične sorodnike in znance, tu zabeleženi. Bili sta to mlada dama izvanredne lepote, ki je imela sivo potno obleko in katero je spremljala mlada zamorka.“

Kondukter, ki je peljal Heleno v zadnji voz, bil je tudi mej mrtvimi in tako so bili vsi trdno prepričani, da je nesrečnica kot nepoznana masa našla skupni grob z drugimi.

206. poglavje.
Strašila noč.

Helena se je oddahnila, ko jo je zamorka odpeljala od kraja groze in strahu.

Pretresujoče vpitje ponesrečenih je utihnilo v daljavi.

Na okrog raztezalo se je veliko močvirje, in treba je bilo vsega ostrega premišljevanja zamorke, da sta prišli čez to varljivo zemljo.

Zamorka je šla naprej, da je našla pot.

Vodila je z veliko spretnostjo svojo gospo čez gosto poraščeno travnate otoke, ki so mnogoštevilni gledali iz močvirja. —

Ker se je pa na teh otokih rada nahajala različna golazen, čistila je zamorka s pomočjo dolge veje pot, da preplaši kače, katerih leskeča telesa se je dostikrat videlo v travi.

Močvirje se je razprostiralo v neskončno daljavo in bilo je že poldan, ko sta se Helena in Juno ustavili na nekem z drevjem obraslem prostoru, da bi se umaknili žarečim solnčnim žarkom.

Helena je imela zajutrek v svoji ročni torbici: delila ga je z zamorko.

Potem je zlezla Juno na visoko drevo, da bi pogledala, kje da je konec močvirja.

Ali ta trud je bil zaman.

Konec močvirja je bil še daleč, ter sta morali po kratkem premoru nadaljevati nevarno potovanje.

Ker je Helena hotela priti na prvo postajo, je zamorka vzela tako pot, da je železniško progo vedno imela pred očmi; ali postaja je bila gotovo še precej daleč in daleč na okrog ni bilo videti človeškega bitja.

Zopet so minile ure.

Začelo se jer temniti in Helena je že trepetaje mislila na to, da bo morala prenočiti v močvirji in sopsti strupene sopare, ki so se tod vzdigovali.

Kar Juno veselo vzklikne.

„Gospa, konečno smo venkaj, — tu je suha zemlja.“

„Hvala bodi Bogu“, vzdihne Helena olajšano, „sedaj nama vendar ne bo potreba prenočiti v močvirju.“ —

V zadnjih urah se je na nebu zbralo debelih oblakov, zdaj je daljno grmenje naznanjalo, da se bliža nevihta.

Postajalo je vedno temneje.

Ravno se je zamorka pripravljala, da s staro svojo spretnostjo naredi utico iz vejevja, ko skoči hipoma nekaj korakov naprej in ostro gleda na neko mesto.

„Tam luč!“ zakliče veselo. „Kjer luč, tam — tam tudi ljudje, — gospa hitro priti.“

Zamorka prime Heleno za roko in jo vleče s seboj.

Zdaj je tudi Helena že zapazila luč, — gorela je mirno in enotno.

To je bilo znamenje, da je v bližini hiša, kjer najdeta ona in zamorka prenočišče in zavetje pred pretečo nevihto.

Po polurnem potovanju ugledate trudni potnici hišico in pasje lajanje je dokazovalo, da so njihov prihod opazili.

Mala hišica je stala ob robu gozdiča, ter je izgledala precej zanemarjeno.

Nekaj malih šup, ki so stale ob hišici, so bile kot hlevi za živino, medtem ko je celo posestvo obkrožala nizka meja.

Juno hiti k vratom in glasno potrka.

Pes, ki je bil priklenjen, je kakor obseden divjal in lajal.

Stopinje so zadonele po veži, ter se bližale vratom, katera so se rožljaje odklenila.

V razsvitljenih vratih prikazala sta se mož in žena, sta radovedno vprašala tujki, kaj da želite.

„Noč je mene in mojo služabnico prehitela“, reče Helena s svojim milini glasom. „ali je mogoče, da pri Vas najdove prenočišča? “

„Gotovo, prav ljubo nama je, gospica“, reče žena, „a zadovoljiti se morata s tem, kar imamo, ker na goste nismo pripravljeni.“

„Jaz sem z vsem zadovoljna“, odgovori Helena in stopi z Juno v vežo, „ker sem srečna, da se pretečemu viharju izognem.“

Žena odpre vrata in pelje tujki v malo siromašno opremljeno sobo, medtem ko je radovedno gledala v Helenin prekrasni obraz.

„I, odkod Vas je pa vendar veter prinesel?“ vpraša žena in pomakne nekaj stolov k mizi.

Helena in Juno se vsedete.

Helena je pripovedovala poslušajočim ljudem o nesreči, ki se je zjutraj zgodila, in kako da ste z Juno prehodili močvirje.

„Zdaj mi je tudi umevno, zakaj so popoldan toliko sem in tja vozili“, se vmeša mož v pogovor, „tir ne leži daleč od tukaj in jaz sem se na polju čudil radi tega, ker gre sicer ves dan le par vlakov mimo.“

„Kako daleč je od tukaj do prve postaje?“ vpraša Helena.

„Če jutri zgodaj odrinete, imate še vedno dobre tri do štiri ure hoda“, odgovori mož, „jaz nimam nikakega voza, sicer bi Vas tja potegnil.“

„O, to daljavo prav lahko prehodim“, reče Helena, „danes sve še veliko dalje hodili.“

„Le odložite, gospica“, reče žena prijazno, “takoj vama preskrbim kako pokrepčilo.“

Potem pokliče svojega moža in gre ž njim venkaj.

Naseljenec je bival s svojo ženo ob kraju velikega močvirja, ker je bil tukaj po ceni svet, zemlja pa vendar še dovolj rodovitna.

Zakonca nista imela otrok, in sta le toliko delala, da nista stradala, medtem ko so zanemarjena poslopja pričala, da je le redkokdaj kaka roka zabranila popoln razpad.

Zdaj sta stala zakonca pri ognjišču in sta molče zrla v ogenj, katerega je žena zanetila.

„Kaj rečeš ti k tej stvari, Jim“? ga vpraša žena čez nekaj časa. —

„Kaj naj rečem? To je čisto umevno, da je to fina gospica. ne morem ji zameriti, da ni tam ostala, — take nesreče marsikdo ne more gledati. “

„Ne govori take bedarije“, ga žena jezno zavrne, „jaz bi rada čisto kaj drugega vedela, ko tak dogodek na železnici; kaj misliš o osebi sami, videti je iz bogate rodbine.“

„To je že mogoče“, reče mož.

Potem premišljuje nekaj časa.

„Na vsak način ima več denarja kakor midva, ker v to ni dosti treba“, pristavi na kratko.

„Ali si videl zapono v laseh, ki jo ima?“ vpraša žena prežeče.

„Hm, — videl sem nekaj takega se lesketati, — pa nisem posebno na to pazil.“

„To so bili sami demanti, ti Jim; poznam to izza onega časa, ko sem še bila v mestu; ta nakit je jako dragocen.“

Žena je zadnje besede posebno naglašala.

„Gotovo ima tudi veliko denarja pri sebi“, nadaljuje potem.

„Že mogoče,“ — reče mož. „ Ali kaj to nama pomaga, saj ni naše.“

„Če bi le hotel“, reče žena z zavratnim pogledom“, „potem bi to bilo vse naša last.“

„Ah, neumnosti“, se razjezi mož, „saj vendar nisem ropar.“

„No, čiste vesti oba nimava“, odgovori žena porogljivo. „Tebe so naznanili radi goljufije in jaz sem enkrat imela predolge prste.“

Mož ne odgovori in le s temnim pogledom zre v ogenj.

„Denar morava dobiti“, nadaljuje žena silneje. „Zadolžen si, in kmalu naju pahnejo iz hiše in s posestva, potem greva lahko kot dninarja delat. Tukaj je priložnost, kakor se kmalu ne povrne, — jaz imam že načrt.“

„Tako?“ mrmra mož nejeverno. „To bo gotovo kaj pravega.“ —

„Gotovo, le poslušaj me. — Zamorka spi po noči na skednju, medtem ko spravim gospico v drugo sobo. Potem lahko vse mirno izvršiš.“

„Samo umora ne“, se mož oglasi, “tega ne storim na noben način!“

„Saj ti tudi ni treba“, ga pomiri žena. „To stvar narediva bolj lokavo; soba nima zapaha; ti se priplaziš notri in vzameš ročno torbico, tam hrani svoj denar, lišp bi naju le izdal.“

„In kaj, če se zbudi?“ vpraša mož.

„Potem to tudi nič ne škodi; vzameš ročno torbico in zbežiš. Drugo jutro naju najde gospica zvezana z zamašenimi ustmi, napadli so nas; in to zadostuje, menim.“

„Tako, in kako hočeš to narediti?“ vpraša mož radovedno. —

„Ti si res pravi tepec, če mi ne zameriš“, se smeje žena. „Denar se hitro spravi na varen kraj, proti jutru te zvežem in ti utaknem veliko cunjo v usta; potom si zvežem svoje noge vzamem tudi ruto v usta in si ovijem roke z vrvjo in tako leživa ter strašno stokava, dokler naju tujki ne osvobodite. Poprej pa odprem vrata in okna, odprem omare ter vse, kar je v njih, razmečem; psa izpustim z verige; pes steče takoj v gozd in se pred poldnem ne vrne nazaj, potem živa duša ne more slutiti, da sva sama to bila.“

„Izvrstno“, se mož namuzne. „Tako pojde; ali še nekaj! Kaj pa, če se gospica zbudi in teče za menoj?“

„Tega ne stori; upila bo in stokala, premaknila se pa ne bo; ne, le tako stori, kakor sem ti povedala, potem je pri kraji z vsemi skrbmi; tako nekaj tisoč dolarjev bi naju ravno rešilo.“

„Gotovo“, roče mož veselo. „Ti si res pametna žena in v zahvalo boš tudi kaj lepega dobila, — le dobro pazi, kam položi gospica torbico, da mi ne bo treba dolgo iskati.“

„To ti že potem povem“, odgovori žena zadovoljno, „zdaj pa pojdi, in tiho vzemi zapah, da ostanejo vrata odprta, jaz jo že pomirim.“ — —

Med tem časom sedeli sta Helena in zamorka v sobi in se pogovarjali o dvojici, ki ju je sprejela.

„Juno ne zaupa dosti tej družbi“, reče zamorka, „žena je preprijazna. — preuljudna, — to kaže na hinavsko srce, — Juno bo ji gledala na prste.“

„Mislim, da si preveč nezaupna“, odgovori Helena. „Ti ljudje sicer tudi meni ne ugajajo preveč, ali ne bojim se nič zlega od njih in jih hočem jutri bogato obdariti.“

Zamorka zmaje z glavo.

„Juno ima le prav, — tukaj niso dobri ljudje, — Juno to pazila.“

Potem sta govorili o malo važnih stvareh, dokler ni prišla žena s skledo ter povabila Heleno in njeno služabnico, da se poslužita.

Ker sta bili obe lačni, jima je prav dobro teknilo in Helena je bila zadovoljna, da je imela vsaj streho nad seboj, ker je nevihta z vso silo pričela.

„Gotovo bodete zdaj trudni, gospica“, reče žena, ko je Helena nehala jesti; „napravila sem Vam v drugi sobi posteljo, zamorka pa lahko leži na skednju.“

Rada bi bila imela Helena svojo služabnico pri sebi, ali žena je rekla, da nima nobene odeje več in da mrzla tla vendar niso nobeno ležišče.

Juno je skrivaj pogledala Heleno, kar je toliko pomenilo:

„Le pustite me, vse eno bom čula nad Vami.“

Helenina soba je ležala na drugi strani veže in je bila le z mizo in dvema stoloma siromašno opremljena; v kotu je stalo priprosto ležišče, pripravljeno za noč.

„Tako, zdaj pa dobro spite, gospica“, reče žena, ko je opazila, da je Helena položila torbico na stol. „Nevihta že pojenja, in brez skrbi lahko počivate, bati se Vam tudi ni treba; ker je pes dober čuvaj, se ne upa noben capin v bližino.“ —

„Kaj v tej okolici ni varno?“ vpraša Helena prestrašeno.

„No, kakor se vzame; povsodi je najti kako druhal, ali k nam ni nikogar; lahko ste brez skrbi!“

Ker ni Helena vedela, da se žena laže in da je okolica popolnoma zapuščena, hvalila je Boga, da ji ni bilo potreba prenočiti na prostem.

Ko je žena zapustila sobo, šla je Helena k vratom, da bi jih zapahnila.

Ah zaman je iskala po zapahu; vrata se niso dala zakleniti. —

Zdaj jo obide grozno čuvstvo.

Če je imela Juno vendarle prav s svojim dvomom, potem je bila vendar brez vsega varstva.

Zatorej sklene, da hoče bdeti, in se na pol oblečena vleže na posteljo, da bi vsaj malo počivala.

Bojazljivo je prisluškovala na vsak najmanjši šum.

Čula ni ničesar izvanrednega, samo dež je enakomerno padal na široko lesene deske na strehi. — — — —

Kar se nakrat zgane.

Dozdevalo se ji je, da sliši tihe korake, ki so se počasi bližali vratom.

Helena je ugasnila luč in je prestrašeno zrla na vrata, ki so se tiho odprla.

Skoraj bi bila zavpila, ko je vzlic temi zapazila moško osebo, ki se je tiho plazila k mizi.

Od časa do časa obstala je ta postava in pazljivo, poslušala. —

Helena je ležala v smrtnem strahu in se komaj upala dihati. —

Nova groza se polasti revice, ko je zagledala v vratih drugo osebo, ki pa je mirno stala in se ni ganila z mesta.

Zdaj se dozdeva Heleni, da vidi v rokah druge osebe neko bleščeče orožje.

Groza jo omami tako, da se onesvesti.

Moška oseba se je tiho približala stolu, na katerega je Helena položila torbico.

Hitro se oseba pripogne in se počasi s plenom vrača k vratom, katera se tiho zapro za nočnim obiskovalcem.

Bil je naseljenec, ki je pri Heleni udrl in se polastil njenega denarja.

Mož ni slutil, da je druga oseba, katero je Helena zapazila v vratih, bila zamorka, o kateri je tat mislil, da trdno spi v skednju.

Juno je šla le na videz v skedenj, ki se je nahajal nad hlevom, ter se že čez pol ure brezsumno vrnila.

Zamorka se je bala, da jo pes izda.

Kako se je pa začudila, ko je bila žival čisto mirna, čeprav je šla likoma mimo njegove ute.

Ta okolnost je zamorki čudna zdela.

Gledala je ostreje tja in opazila s svojimi, temno navajenimi očmi, da je veriga ležala na tleh in da je utica prazna.

„Aha“, zašepeče Juno, „pes ni tukaj, — to ima nekaj pomeniti, — no že vidim.“

Tiho se splazi v vežo ter počene zraven vrat, kjer je ležala njena gospa, da bi nepremično prisluškovala. — — —

Polnoč je minula, ko zasliši zamorka naseljenca, ki se je tiho splazil k vratom in jih počasi odpri. —

Zamorka je bila trdno prepričana, da mož ne streže Heleni po življenju, nego jo misli le oropati, zato ga je pustila in se namenila v pravem trenotku vskočiti.

Ko se je naselnik bližal postelji, merila je zamorka s samokresom na njegovo glavo.

Slutil pač ni, da je bilo njegovo življenje odvisno od enega koraka.

Ko je zamorka zapazila, da si je naselnik prisvojil le Helenino torbico z denarjem, stopila je nazaj v senco in pazljivo motrila moževo kretanje.

Naselnik tiho zapre vrata in se splazi v zadnji del hiše, kjer ga je žena pričakovala.

Zamorka mu je sledila.

„Ali se je posrečilo, Jim?“ zašepeče njegova žena. “Ali ni nič opazila?“

„Tukaj je torbica“, reče mož tiho. „Gospica je trdno spala in ni zapazila moje navzočnosti.“

„Tem bolje, zdaj pa le hitro spraviva torbico v varno skrivališče; ali je kaj dosti denarja v nji?“

„Vzemi užigalico, zelo sem radoveden“, reče naseljenec.

Juno se stisne za neki tram, medtem ko je tatinska dvojica prižgala užigalico in lakomno zrla v torbico.

„Tu je zlato, — in tukaj bankovci!“ zašepeče mož, “to je izvrsten lov!“

Užigalica ugasne in zamorka pazljivo posluša daljno govorjenje te poštene dvojice.

Sklenila je, da torbico takoj zopet vzame in premišljevala je le, če to stori z zvijačo ali s silo.

Zdaj odločijo besede žene njeno nadaljno ravnanje.

„Nesi torbico v kuhinjo, Jim, — tam stoji na polici velik prazen lonec za mleko; tja notri jo položi in pridi v sobo, da napraviva, kar je potrebno.“

Čez nekaj minut se naseljenec vrne in dvojica izgine v sobi. —

Zamorka bi bila lahko preprečila rop, a bila je s svojo gospo v docela pustem kraju; naselnik je morda imel orožje in se bi odpotovanju resno zoperstavljal, zato je bilo bolje, da vzame torbico iz skrivališča in jo toliko časa skrije, dokler ne zapusti s svojo gospo grozovitne hiše.

Tako je storila.

Juno se je tiho splazila v kuhinjo, prijela lonec za mleko, ter vzela torbico, katero je varno skrila v svoji obleki.

Potem je poslušala pri Heleninih vratih.

Ali tam je bilo vse tiho in zamorka se je namenila, molčati tudi zjutraj, kadar Helena zapazi svojo izgubo, ter hitro ko mogoče zapustiti hišo.

Medtem je ležala Helena v smrtnem strahu na svoji postelji ter poslušala na vsak šum, ker se je bala, da bi se ropar vrnil in jo umoril. — — —

Konečno se je jelo daniti in Helena je vstala s svojega ležišča. —

Iskreno se je zahvalila Bogu, da jo je rešil smrti, potem je premišljevala svojo nadaljno usodo, ker je bila zdaj popolnoma brez vsega imetja.

Namenila se je, proti zamorki zamolčati svojo izgubo, ker bi zvesta služabnica gotovo naselnika delala odgovornega. Ker pa ni imela nikakih dokazov, bi lahko imel tak kreg jako neljube nasledke in zato je morala molčati in z nekaterimi dolarji, ki jih je še imela v denarnici, še povrh poplačati to dvomljivo gostoljubnost.

Vrata se zopet odpro.

Helena strahu vzklikne, a potolaži se takoj, ko Juno hitro stopi v sobo.

„Ste gospa dobro spali?“ vpraša zamorka ž lokavim smehom. „Juno na mrvi prav dobro spala.“

Helena vzdihne, ali molčala je o nočnem dogodku in le zamorko prosila, naj se pripravi za potovanje.

„Imate gospa vse reči?“ vpraša Jano navidezno brezskrbno.

„Gotovo, Juno, ali požuri se, jaz nimam več miru, hočemo iti dalje.“

„Čisto prav tako“, si misli zamorka na tihem. „Gospa meni nič ne reče, ker me pozna in ve, da se Juno precej krega, — ona rajši molči, samo da ni nikakega krega, — no, gospa se lepo začudi.“

„Ali še nisi slišala gospodarja ali gospodinje?“ vpraša Helena, začudena radi tihote, ki je vladala po hiši.

„Ne“, reče Juno, „takoj hočem pogledati, — najprvo pijeve kavo, — potem pa pojdeve.“

Hitela je v vežo in odprla sobna vrata.

„Gospa, hitro!“ zakliče zamorka. „Pridite hitro semkaj, — tukaj se je nekaj zgodilo.“

Prestrašena stopi Helena čez prag in strah jo pretrese radi prizora, ki se ji je nudil.

V sobi je strašno izgledalo.

Vse omare so bile odprte, okna odprta, povsodi je ležalo perilo in obleka.

Naseljenec je ležal s svojo ženo na tleh.

Oba sta bila zvezana, medtem ko so v usta utaknjene cunje zabranjevale jima vpiti in se je čulo le tiho ječanje.

Juno jima vzame cunje iz ust in poskusi razvezati vrv, s katero je bil mož zvezan.

„Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo ?“ vzklikne Helena prestrašena.

„Razbojniki so nas napadli“, stoka žena. “Odstranili so psa in oropali naše težko prislužene prihranke, o moj Bog, — o Bog, — uničeni smo.“

„Tudi jaz sem okradena“, reče Helena žalostno, „moja torbica mi je ukradena.“

„Kaj, torbica z vsem denarjem, gospa?“ zavpije zamorka navidezno prestrašena. „Gospa pa ni prej Juno nič povedala.“

„Šele prej sem jo zgrešila“, reče Heleua, „in mislila sem, da jo najdem v tej sobi, ali zdaj se spominjam, da sem po noči slišala korake; roparji so bili tudi pri meni.“

„Gotovo“, pritrdi naseljenec, katerega je zdaj zamorka odvezala. “Ti vragi so tudi Vas okradli.“

Hitro se obrne k svoji ženi in navidezno težko odveže vrvi, medtem ko je zamorka s porogljivim posmehom precej nalahko ovite vrvi ogledovala.

„Gospa, pojdiva hitro dalje“, zašepeče svoji gospej, „hitro, imam za to svoje vzroke.“

Helena ji rada ugodi, ter se zahvali ženi, ki ji hoče na vsak način pripraviti zajutrek, če prav je še vedno stokala radi velike izgube.

„Ste-li imeli veliko prihranjenega?“ vpraša Helena sočutno in potegne denarnico, da položi nekaj dolarjev na mizo.

„Štiri sto dolarjev, pomislite“, zdihuje žena. „Zdaj smo popolnoma berači, kor smo še za živino dolžni, ali od Vas ne sprejmem ničesar, saj ste tudi Vi ob ves denar.“

„Le vzemite“, reče Helena in se hitro poslovi od zdihujoče zakonske dvojice, katera spremi Heleno in zamorko do vrat. —

„Zakaj pa si tako silila, da greve naprej?“ vpraša Helena. “Jaz sem trudna, da bi umrla. Po noči nisem očesa zatisnila; videla sem roparja, ki mi je ukradel torbico in se tresla v smrtnem strahu. “

„To je Juno prav žal“, reče zamorka, „ko bi Juno vedela, da gospa ne spi, bi mož ne prišel iz sobe.“

„Kako?“ vpraša Helena začudeno. „Kaj si bila v bližini?“

„Juno stala za njim in s samokresom merila na moža, — ko bi bil on samo stopinjo naredil k postelji, — bi bil takoj mrtev.“

„Ali Juno, kaj nisi zamogla zabraniti, da bi ne vzel sredstev, ki jih potrebujem, da najdem Lidijo?“ zdihuje Helena.

Zamorka smeje potegne torbico iz obleko in jo izroči Heleni. —

„Juno, — Ti zvesta prijateljica!“ vzklikne Helena od veselja kar iz sebe. „Kako si pa roparju odvzela plen?“

„Nič misliti, gospa“, se smeje Juno in pripoveduje začudeni Heleni nočne dogodke.

„Ali saj so bili ti ljudje zvezani“, reče Helena.

„To so vse sami naredili“, se reži zadovoljno zamorka, „žena je moža zvezala, — potem še sebe in prav nerodno, — vrv si je le ovila krog života, — to je Juno prav dobro videla.“

„Ali kmalu bodeta opazila, da nimata več ropa“, rede Helena boječe, „ morda prideta za nami.“

„No, to se ne zgodi“, odgovori zamorka, „bala se bosta priti za nama, — drug drugega se bosta dolžila.“ — —

Zamorka je imela prav.

Komaj sta Helena in Juno zapustili hišo, je hitela tatinska dvojica v kuhinjo, da bi ogledala in preštela plen.

A kako se je prestrašila, ko je bil lonec prazen in kljub vsemu iskanju nista našla torbice.

Zena je dolžila svojega moža, da je skril plen, medtem ko je ogorčeni mož isto trdil o svoji ženi.

Od besedi in krega je prišlo do pretepa, in medtem ko sta Helena in njena služabnica hiteli naprej, spopadla se je zdivjana dvojica in se pošteno ruvala.

207. poglavje.
Strašna vest.

Radi nezdravega podnebja južne Karoline zbolel je grof Ostrovrhar na hudi mrzlici, od katero je le počasi okreval in radi katere je odložil vse večje izlete.

Rogers je noč in dan bdel pri njegovem ležišču.

Ko je že vsaka nevarnost minila, prosil je stari grof nujno svojega strežnika, naj poizvedbe po Heleni nadaljuje in Rogers se je odločil odpotovati.

Ernest naj bi ga spremljal, ker je Janez grofu zadostoval to je bil kočijaž znan z amerikanskimi razmerami.

Tako se je torej Rogers nekega dne poslovil in se peljal proti Luisvilu, ker je upal, da v večjih mestih kaj poizve o Heleni. —

Helena je štiri tedne bivala v tem mestu in je občinstvo očarala s svojim petjem, tako da so še vedno govorili o lepi pevki, ki je kakor zvezda vzplamtela na nebu umetnosti in potem izginila.

Rogers je vedel, da je Helena v Filadelfiji nekaj časa nastopala kot pevka. Popis se je strinjal z njeno osebo in razun tega je bil že v Marivilu zvedel, da ima pri sebi neko zamorko. —

Rogers je zdaj razvil vso svojo delavnost. Dovolil si je komaj najpotrebnejšega počitka; od zjutraj do pozno v noč je bil na potu, da poizve, kar bi potrdilo njegova domnevanja.

Pevka je v Luisvilu stanovala v zasebni hiši, tako da ni imel Rogers vkljub vsemu poizvedovanju nobene gotovosti, če je to bila Helena. Nobene vrstice od njene roke ni bilo dobiti in zato je bila še vedno mogoča kaka zmota.

Tako je Rogers zvedel, da je pevka dalje časa bivala v Cincinatiju.

Hitro se odloči in zapusti Luisvil, ter se pelje v Cincinati, kjer takoj poišče hotel, v katerem je pevka nastopala.

Posestnik hotela mu je radovoljno pripovedoval, kako je pevko njen podjetnik osleparil.

Dal je Rogersu naslov hiše, kjer je pevka v Nevportu, dokler je bila v Cincinatiju stanovala.

Takoj si Rogers najame voz in se pelje v Nevport, kjer je imel srečo, da je dobil staro gospo, Helenino prejšnjo gospodinjo. — Helenina gospodinja je bila zgovorna gospa in Rogers je v nekaterih minutah več zvedel, kakor prej pri vsem poizvedovanju.

„Ali ni pevka ničesar pismenega zapustila?“ vpraša Rogers, ko stara gospa obmolkne.

„Kaj pisanega, — ne, — samo nekaj za glasovir je še ležalo v njeni sobi, kar sem spravila. A tudi tam ni drugega zapisano kakor B..... in krstno ime.‘‘

„Krstno ime, kako se to glasi?“ vpraša Rogers ter hitro poskoči. “Tudi pisavo bom spoznal.“

Stara gospa odpre neko omaro in izroči Rogersu neke note. —

S tresočimi rokami jih Rogers sprejme.

„Tu zgoraj stoji ime“, reče gospa in pokaže na rob lista.

„Helena B...... !“ vzklikne Rogers vzradoščen. „Zdaj ni nobenega dvoma več, ona je!“

„Ali mi morete povedati, kdaj in kam je ta dama odpotovala?“ vpraša Rogers, ko se je nekoliko pomiril.

„Gotovo, ker imam o gostih vedno natančno knjigovodstvo“, odgovori gospa in prinese gospodinjsko knjigo iz omare.

„Gospica B.....“, bere glasno, „stanovala je tukaj od 3. do 21. oktobra; 21. oktobra je z večernim vlakom odpotovala v Kolumbijo.“

„Kolumbijo? — Ali je zamorko s seboj vzela in kako je bila opravljena ?“ vpraša Rogers hitro.

„Imela je sivo potno obleko in je odpotovala v spremstvu zamorke“, reče stara gospa začudeno. „Videti je bilo, da se pevki zelo mudi, ker so je hipoma odločila za odhod.“

„Ali je hotela v Kolumbiji nastopiti?“ vpraša Rogers.

„Mislim, da ne, — zadnje dneve je veliko govorila z zamorko ter bila zelo objokana; enkrat sem tudi slišala, kako sta govorili o nekem otroku.“

„Zdaj ni nobenega dvoma več!“ zakliče Rogers, „ona je. Sto tisočkratna hvala za Vaše ljubeznjive izpovedbe.“ — — —

Rogers se je poslovil.

Hitel je nazaj in hitro poslal prtljago na kolodvor.

Helena je bila samo štiri dni pred njim. Ker je bilo ta dan 25. oktobra, zato je mislil, da jo gotovo najde v Kolumbiji. —

Rogers je bil veselja iz sebe.

Namenil se je, da na vseh večjih postajah poizveduje po Heleni, ter v mestih, kjer je Helena prenočevala, pogleda v vseh hotelih v knjigo za tujce, če ni mogoče Helena pretrgala svojega potovanja.

Posrečilo se mu je boljše, kakor si je mislil.

V Nasvilu našel je Helenino ime v hotelu pri postaji.

Natakarji so se dobro spominjali lepe dame, ki je prišla v spremstvu neke zamorke; sicer je pa njen rokopis pregnal vsak dvom. —

Drugi dan se mu je posrečilo, najti ljubljeno ime v Katanogi. —

Povsodi je Rogers slišal, da je Helena le čez noč počivala in se drugo jutro peljala naprej.

Naslednja večja postaja je bila Atlanta, v katero je Rogers dospel drugi dan, ker se je peljal noč in dan in si ni privoščil nikakega miru.

Helena je zdaj bila samo še tri dni pred njim, ker se je Rogers tudi po noči vozil.

Mislil je za gotovo, da jo dohiti še pred Kolumbijo.

Bilo je opoldan, ko je Rogers prišel v Atlanto in se tako, peljal v hotel, da pogleda, če je Helena bila tukaj.

Hotel je bil jako eleganten, ali v knjigi za tujce je zaman iskal zaželjenega imena.

Rogers je hitel torej dalje in konečno srečno našel v skromni gostilni iskano ime. — Helena B....., stalo je to razločno napisano.

Med Atlanto in Kolumbijo ležalo je še mesto Augusta, kjer je morala Helena počivati.

Tu je mislil, da najde iskano, — ali že čez nekaj minul poizvedel je nekaj drugega.

V Atlanti je Rogers izprašal natakarja in izvedel, da je izvanredno lepa dama s svojo zamorko peljala z jutranjim vlakom. —

Rogers mu stisne nekaj denarja v roko in hoče ravno zapustiti sobo, ko ga natakar z nekim vprašanjem zadrži.

„Ali je ta dama Vaša sorodnica ?“

Rogers je že hotel nejevoljno odgovoriti, ko ga natakarjev obraz nekaj čudno opozori.

„Zakaj?“ vpraša Rogers, “jaz iščem to damo, ker ji imamo nekaj važnega povedati.“

„Ali je imela dotična dama sivo obleko?“ vpraša natakar.

„Da“, vzklikne Rogers veselo, “ali zdaj veste, kje iskana nahaja?“

„Da“, reče natakar, „tu, čisto v bližini.“

„V bližini, — kje, — jaz mislim, da je odpotovala, govorite vendar!“ zakliče Rogers hlastno.

„Odpotovala je, a se zopet vrnila!“

„Zopet vrnila, jaz Vas ne razumem, ali ste videli to damo?“

„No, ker niste nikak sorodnik od nje, Vam lahko vse povem“, reče natakar.

„Ta dama leži s svojo zamorko na pokopališču v Atlanti bila je med onimi 125 ljudmi, ki so se pri grozni železniški nezgodi ponesrečili.“

Rogers si z roko obriše čez čelo, kakor da bi se mu mešalo.

Potem se močni mož brezglasno zgrudi. — — — —

Ko se je zopet zavedel, ležal je v hotelu na zofi in poleg njega je stal hitro poklicani zdravnik, ki je poskušal nezavestnega obuditi v življenje.

„Ali čujem, ali sanjam?“ stokal je Rogers. “Ni mogoče, Helena mrtva?“

„Ohrabrite se“, prosil je zdravnik. „Dvoma ni, da je dama, katero iščete, ponesrečila, ker je bila med vožnjo v vlaku, po nesreči pa so jo pogrešali; reva je sedela v enem prvih voz, zato je smrt je morala biti hipna in nagla.“

Rogers je pomigal, da naj se ga pusti samega.

Vsi so tiho odšli, le zdravnik je vzel iz žepa čajnik in ga položil pred Rogersa na mizo ter potem zapustil sobo.

Počasi je vzel nesrečnež list v roko in ginjen bral poroko o nezgodi.

Končno je naletelo oko na opombo, — katero poznamo, ki ni dopustila nikakega dvoma nad usodo Helene.

Duševno uničen je padel Rogers nazaj na blazine, — čutil je, da mu bo življenje od sedaj naprej pusto in prazno.

S silo se je vzdignil in si dal pokazati pokopališče in kupno gomilo nespoznanih žrtev. —

Dolgo je stal Rogers ob samotnem gričku in debele solze mu kapale iz oči. Mislil je na angelsko lepo trpinko, ki je tu spodaj za vedno počivala.

Obupati je hotel, če je mislil na ljubki obraz, čigar mile oči so ga tolikokrat govoreče pogledale; nepopisna bolest stikala mu je prsa, ko se je spomnil nežnega glasu, katerega naj bi nikdar več ne slišal.

In najhujše ga je še čakalo!

Staremu očetu je moral prinesti grozno vest, da preljuba hči ne biva ved med živimi.

Videl je v duhu, kako se je stari plemič zgrudil ob tem kostnem poročilu, in bi ga moral on tolažiti, — on, ki je bil sam najbolj potreben tolažbe.

Sedaj šele, ko jo je na veke izgubil, čutil je Rogers, kaj je bila Helena; neizrečeno jo je ljubil in sedaj jo je zopet našel, a mrtvo, — vzeto mu na veke.

Nesrečni oče ni imel niti te tolažbe, da bi mogel prepeljati mrtvo truplo drage hčere v staro rodbinsko rakev, ker mrtvecev ni bilo spoznati.

Rogers je odtrgal od vencev, ki so ležali na griču, nekaj listkov. Skrbno jih je spravil v svojo listnico, potem je zapustil z dolgim žalostnim pogledom kraj, kjer je ležalo njemu naj dražje bitje. — —

Ko se je vrnil v hotel, dobil je tam železniškega uradnika, ki je takrat pogrešil Heleno, katerega je bil sedaj postrežljivi natakar pripeljal semkaj.

Pripoved resnega moža odvrnila je zadnje dvome, katere je še Rogers gojil, in mu jo potrdila kot neovržno, da je Helena v resnici našla s svojo zamorko strašno smrt.

„Daleč na okoli je le močvirnata pustinja“, razložil uradnik na Rogersovo tozadevno vprašanje. “Izmed rešenih ni mogel nihče oddaljiti, kajti tu ni nobenega človeškega bivališča in močvirja ni možno prehoditi; svoj čas, ko se je tu delala železnica, je mnogo ljudij umrlo na mrzlici.“ —

Tako ni Rogersu preostalo drugega, ko peljati se v Marivil, da bi bolnemu grofu prinesel strašno vest in željno priča kujočemu očetovskemu srcu pripravil najbridkejše razočaranje.

208. poglavje.
H. pl. O.

Malo dni za tom je stal tudi grof Ostrovrhar na grob pokopališča v Atlanti in jo s solznimi očmi gledal na kos zemlje, ki je pokrival zadnje ostanke preljube mu hčere.

Stari gospod je bil videti še za leta starejši; visoka možata postava je bila na lahko nagnjena naprej in obraz je nepopisno žalosten.

Kaj je pomagalo sedaj vse kesanje, ko je bilo prepozno in se je draga hči na vekomaj ločila od tega sveta.

Končno se je grof vzravnal in je šel, v spremstvu Janeza in Ernesta, na kolodvor, da bi se še isti dan odpeljal.

Rogers se je že v Marivilu poslovil, akoravno ga je grof prosil, naj ga še dalje spremi.

Nekdanji policijski polkovnik si je želel sam biti s svojo bolestjo, vrhu tega pa je še hotel najti Severja in lopova, ki je provzročil vso nesrečo, izročiti sodniji.

Grof Ostrovrhar se je peljal sedaj z Janezom in Ernestom po južni železnici, ki je tekla skozi Kolumbijo, mimo onega kraja, kjer je njegova hči našla smrt in žalostno je gledal na ostanke zgorelih vagonov, ki so še vedno ležali naokoli.

Ker je grof še vedno bolehal na posledicah mrzlice, pretrgal je vožnjo že popoludne, da bi v Avgusti, zadnji večji

Postaji pred Kolumbijo, prenočil.

Janez je ostal pri svojem gospodu, medtem ko je Ernest rajši napravil sprehod, da bi si ogledal mesto na vse strani.

Kočijaž je že več ur hodil okoli in je ravno prišel v neko predmestje, ko so ga suha usta spomnila, da je čas, si žejo gasiti. —

Gostilna, kamor je bilo videti, da zahaja mnogo ljudstva z dežele, je bila v bližini.

Ernest se ni obotavljal ter vstopil, da bi se okrepčal po dolgi hoji.

Gostilniška soba je bila skoraj prazna.

Gostilničarka je zevaje slonela ob točilni mizi.

Le on osamel gost, v katerem se je na prvi pogled spoznalo krepkega gozdnega farmerja, je sedel pri mizi in vneto nekaj razmišljal.

Pola papirja, ki je ležala pred njim, kakor tinta in pero pričali so, da se je trudil, svoje misli napisati.

Ernest se je vsedel blizu farmerja, ki jo zamišljeno grizel svoj peresnik in tu pa tam globoko vzdihnil.

Gostilničarka je prinesla Ernestu zahtevano pijačo. Medtem si je ta z dolgimi požirki gasil žejo, skočil je farmer nakrat kvišku in je jezno vrgel poro na mizo.

„Zlodej vzemi vso pisarijo, — ni mi mogoče priti do konca!“

Ernest je radovedno pogledal farmerja in se smehljal, ko opazil čačke, katere je mož naslikal na papir.

„Da, Vi se lahko smejete“, zaklical je farmer in pogledal Ernesta. „Naš eden zna dobro ravnati s puško in sekiro, a če prime peresnik v roko, potem je joj.“

„Ali Vam morda zamorem pomagati ?“ vprašal je dobrovoljni Ernest. „Pri pisariji se precej dobro spoznam, in če ni ravno kaka sodnijska reč, bo že šlo.“

„Oh, to bi mi zelo ustregli“, zaklical je farmar veselo, „na par kozarcev mi ni nič ležeče; sploh ni tako hudo, gre se za neki oklic v časnik.“

„Nič drugega?“ zaklical je Ernest smeje se. „Potem dajte sem, to se že naredi.“

„No, le pridite sem k moji mizi, — tako, gostilničarka, še kozarec za gospoda tu, — tako, sedite, tu imate papir is pero.“ —

„Kaj pa želite, da se zapiše?“ vprašal je Ernest. „Ali rabite hlapca ali kaj takega?“

„Ne“, rekel je farmer, „nekaj smo našli.“

„Našli?“ vprašal je Ernest. „Pač svoto denarja, — kaj?“

„Bog varuj, nekaj živega, otroka!“

„Otroka?“ se je čudil Ernest. „Ali se ni še nihče oglasil?“

„To je kočljiva stvar“, mrmral je farmer. „Imamo otroka že nad pol leta, ne da bi bili komu kaj povedali. To je zato, ker stanujemo sredi gozda in pridemo le vsake tri ali štiri mesece enkrat v mesto; in potem je moja žena tako bedasta, hotela je otroka sama obdržati, ker midva namreč nimava nobenega.“

Farmer je pri teh besedah postal resen in je tužno pred-se.

Ernest si pri tej pripovedi ni dosti mislil.

Sicer je vedel, da je Helena takrat iskala otroka, a to se je bilo le tako mimogrede omenilo, da mu je vsa stvar izginila iz spomina. On ni vedel, kje je Helena otroka zgubila in če se je tisti zopet našel.

Sploh je bilo mesto Avgusta daleč od Marivila in Ernestni ničesar vedel o takratnih dogodkih.

„Kako pa ste prišli do otroka?“ vprašal je farmarja, ki ni bil drugi ko Milton, kateri je takrat rešil Lidijo.

„To mi bodete komaj verjeli“, rekel je ta. „Pomislite! Peljal sem se s svojo staro iz Avguste domov; bilo je malo pozno in ustavila sva se, da bi pričakala luno. — Sedela sva pri ognju. Nakrat sem zaslišal krik. Skočil sem kvišku in videl velikega volka, ki je drvil proti ognju. V hipu sem pomeril z puško in ustrelil zver. Sedaj sem pa vendar hotel vedeti, kajje pomenil krik. Vzel sem goreče poleno in šel na mesto, kjer je obležal volk, tu, — mislite si moje začudenje, — našla sva majhno, zalo deklico, katero je volk ravno menil požreti.“

„To je čudno“, rekel je Ernest, „ali ni v bližini tega kraja nobene naselbine?“

„To je ravno čudovito; par ur naokoli ne prebiva človeška duša; sploh so tod revni bajtarji, in malo dekletce je iz fine hiše, to je gotovo.“

„Vi bi bili vendar morali to naznaniti“, dejal je Ernest nejevoljno. „Le pomislite, kak strah je morala prestati uboga mati.“ —

„Da, temu je kriva moja žena“, rekel je farmer. „Ta je hotela na vsak način deklico pridržati; rada jo tudi imava kakor da bi bila najina. K temu je prišlo, da več mesecev nisem mogel od svoje gozdne farme; saj sva odločena od vsega sveta in ko sem prišel prvikrat v Avgusto, prosila me je moja žena milo, naj še odložim naznanitev. Nekaj dni sem pa je imela slabe sanje in trdi, da se ji je prikazala otrokova mati in je groze zahtevala deklico nazaj. Sedaj mi ni dala miru; moral sem takoj v mesto, da bi dal v časnik inserat in s tem opozoril otrokove sorodnike.“

„No, potem povejte, kakšen je otrok, koliko je star. Potem že skujem naznanilo.“

„Otrok ve samo svoje krstno ime Lidija in govori le par angleških besed. Moja žena trdi, da morajo stariši biti Slovani; otrok je 3 — 4 leta star.“

„Tako“, dejal je Ernest in postal pozoren. „Ali niste pri otroku nobenega spoznovalnega znamenja našli? Kako pa je bilo perilo zaznamenovano?“

„Na perilu ni bilo nikakega imena, a na vratu je imel otrok obešen križec, poln biserov, — tako vsaj pravi moja žena, — in na zadnji strani tega križca je tudi nekaj črk.“

„To je jako važno“, zaklical je Ernest in prijel za pero; „katere pa so te črke?“

„Tu imam napisano, — poglejte, H. pl. O.“

„H. pl. O“, ponovil je Ernest premišljuje. „Moj Bog, — je-li mogoče, to se pravi Helena pl. Ostrovrhar.“

„Vi gotovo poznate stariše?“ vprašal je farmer začuden.

„Poslušajte, prijatelj“, zaklical je Ernest naglo, „ pojdite hitro z menoj; tu v Avgusti je gospod, ki nam lahko takojpove, če je otrok njegov. Najel bom voz, — spijte hitro; — ako je tako, kakor jaz mislim, potem bodete bogato poplačani.“

Zmajavši z glavo sledil je farmer pozivu in čez par minut peljala sta se moža v hotel, kjer je stanovat grof Ostrovrhar.

Ernest je hitro ropotal s svojim spremljevalcem po stopnicah gori in prosil presenečenega Janeza, naj ga takoj naznani grofu. —

Čez nekaj minut se je ta vrnil in ju peljal v sobo, kjer ju je sprejel grof Ostrovrhar.

S hlastnimi besedami poročal je Ernest, kar je zvedel od farmerja, medtem ko je ta vidno v zadregi stal zraven in plaho gledal v resni obraz starčka.

Ko je pa kočijaž omenil križec in imenoval črke, ki so bile vanj vrezane, oživele so se mrkle poteze starega plemiča.

„Tak spomin sem enkrat podaril svoji hčeri; ni dvoma, da je otrok moja unukinja. — O Bog, zahvalim Te, — sedaj spoznam Tvojo dobroto, ker mi namesto izgubljene pošlješ njenega otroka.“

Slovesna tihota je vladala v sobi.

Vsi so v spoštljivi plašnosti gledali starega grofa, ki je kakor pozabivši samega sebe stal tu in hvalil Boga, da mu je v zadnji uri poslal tolažbo.

Potem je stopil grof k farmerju Miltonu, in mu krepko stisnil roko.

„Bogato Vas poplačam, vrli mož“, rekel je prijazno, „kajti brez Vas bi bil zgubil tudi svojo unukinjo, katero najti bi ne bil nikdar več upal.“

Farmer je ostal čez noč v hotelu in drugega jutra drdral je lahek voziček, v katerem se je peljal grof s svojim spremljevalcem proti samotni hiši v gozdu.

209. poglavje.
Ded in unukinja.

Poldne se je bližalo, ko je daljno lajanje oznanjalo grofu in njegovemu spremljevalcu, da se bližata Miltonovi naselbini.

Farmerjeva žena je pričakovala svojega moža.

Začudeno je gledala žena voz, ki se je ustavil pred vratmi.

Spoštljivo plaho je opazovala visoko postavo starega grofa, ki jo je srčno pozdravil in ji stisnil roko.

„Pomisli, žena“, zaklical je Milton brez sape, „tu je ded naše Lidije, in uboga mati otroka je pred nekaj dnevi ponesrečila in je že pokopana.“

Prestrašeno je gledala žena svojega moža, ki je s tresočim glasom to povedal.

Solze so ji zalile oči.

„Za Boga, le otroku ne povejte nič o tem, gospod grof“, ihtela je, “vedno povprašuje za mamo, samo očeta se boji.“

„To je razumno“, odvrnil je grof Ostrovrhar resno. „Oče je ničvrednež, ki je mojo hčer pripravil v nesrečo; ko bi njega ne bilo, bi še imel svoje ljubo dete; ona bi bila sedaj srečna, a Bog je drugače odločil.“

Zena je peljala grofa v malo sobo in odprla vrata, ki so šla na vrt. —

„Lidija!“ klicala je jokaje, “Lidija, pojdi hitro notri!“

Zunaj so se zaslišale lahke stopinje.

Potem je poskočno majhno dekletce čez prag in začudeno gledalo grofa, kateri ni mogel več skrivati svoje ginjenosti.

„Moja Helena, kakoršna je bila!“ zaklical je iskreno in hitel k otroku, da bi ga pritisnil na svoje srce.

„Lidija!“ rekel je stari gospod tresočim glasom. „Ali me še poznaš, saj sem Tvoj stari oče, — saj si me že videla.“

Videti je bilo, kakor da bi se otrok grofa spominjal, poznalo se je na plahem pogledu, da se je v otrokovi duši vzbudil spomin na nejasen prizor iz preteklosti, — oni zimski večer na Ostrovrhovem vrhu, ko je nje mati ležala na kolenih pred starim gospodom in je Lidija proseče sklepala svoji ročici.

A zapuščeni otrok je sedaj čutil, da pripada staremu gospodu, ki je s tako milim glasom poklical njegovo ime.

Še en presojevalen pogled, potem sta se oklenili majhni ročici grofa, kateri je otroka srčno stisnil k sebi in skoraj udušil s svojimi poljubi.

Farmer in njegova žena sta ginjeno gledala.

Čutila sta sicer, da se jima je otrok zelo priljubil, a rada sta ga izročila staremu očetu, ki ni imel sedaj drugega na svetu, ko svojo unukinjo. —

„Tu je križec, gospod grof“, rekla je žena jokaje in dala staremu gospodu lišp, katerega je Lidija nosila, ko sta jo našla.

„Jaz sem ta dragi spomin nekdaj podaril svoji hčeri“, rekel je grof Ostrovrhar, ko je z rosnimi očmi ogledoval križec. “To je spomin na izgubljeno hčer, drugače bi Vam ga bil rad pustil. A bogato Vam poplačam, da ste vzeli mojo unukinjo k sebi.“ —

„Ničesar ne zahtevamo, gospod grof“, dejal je Milton. “sicer sva revna, a na plačilo nisva računila.“

„Jaz cenim Vašo blagosrčnost, katero se tako redko najde“, odvrnil je plemič, “a prosim Vas vendar, da sprejmete to majhno svoto, katera bi Vama utegnila olajšati Vaše trudapolno življenje. Bivanje v gozdu je v zvezi s trdim delom, vem, in zato vzemite od mene ta mali dar, s katerim Vam zamorem le nepopolno vrniti, kar ste za Lidijo storili.“

Pri teh besedah je potegnil grof iz žepa zavitek in ga potisnil farmerju v roko.

„Jaz ne zahtevam hvale“, odbranil je grof zahvalne besede, „vedno sem še Vaš dolžnik.“

„ln sedaj naj gre mala Lidija z Vami v Evropo?“ vprašala je gospa Milton jokaje.

„Da“, prikimal je grof Ostrovrhar resno, „mojemu samotnemu gradu naj zopet prisveti solnce. Na moji unukinji bodem poravnal, kar sem zagrešil nad hčerjo!“

Grof Ostrovrhar je nežno pritisnil deklico k sebi in ji poljubil majhna, rožnata ustna.

„Ali pride tudi mama?“ vprašala je Lidija.

„Gotovo, ljubček“, tolažil je stari gospod. „Najprvo se peljeva midva domu, potem pa pride mama kmalu za nama. Peljala se bova na veliki ladji in, če prideva domu, najdeš kar si poželi Tvoje srce.“

Gospa Milton je otroku oblekla obleko, v kateri jo je takrat našla, in ostalo perilo zvezala v zavitek, katerega je vročila Janezu.

Potem je grof Ostrovrhar prisedel k mizi in jedel, kar so mu mogli nuditi priprosti ljudje, medtem ko jima je pripovedoval usodo svoje hčere.

„To mora biti lopov!“ zaklical je Milton jezno, ko je končal stari grof.

„Pst“, opominjala je žena in pogledala Lidijo, ki ni ničesar razumela o pripovedi in se igrala s svojo belo muciko.

„Ali smem mačico s seboj vzeti, stari oče?“ prosila je s svojim sladkim glasom, „jaz jo imam tako rada in ona je tako dobrovoljna.“

„Seve, moj ljubi otrok“, rekel je grof Ostrovrhar, “če so tvoji redniki zadovoljni, vzameva živalico s seboj.“

„To je samo ob sebi umevno“, rekel je Milton in pomigal svoji ženi, naj se poslovi od Lidije, ker je grof hotel odhajati.

Bila je bridka ura ločitve, ki je sedaj sledila.

Milton je moral svojo jokajočo ženo skoraj s silo odstraniti, a je sam komaj zatiral solze.

„Tu je moj naslov“, rekel je grof pri slovesu, “pišite mi prav kmalu; morda me obiščete enkrat s svojo ženo. Vedno mi bodete dobro došli!“ —

Milton je gledal za oddrdrajočim vozom, da je zavil okolu bližnjega gozdnega ogla, potem je šel počasi v hišo, da bi potolažil svojo žalostno ženo.

„Bodi pametna“, prosil je, „vidiš, Lidija vendar prav za prav pripada staremu očetu. Midva sva ji vedno le tujca, ako sva jo tudi ljubila, kakor da bi bila najin otrok.“

„Prav imaš“, ihtela je žena Miltonova, “a manjkala mi bo zelo. Sedaj tudi vem, zakaj sem vedno sanjala o materi; to je bilo znamenje, da jo bova kmalu zgubila.“

Farmerju je bilo tudi težko pri srcu, molče je stopil k oknu. —

Tam je ležal zavitek, katerega mu je posilil grof.

Milton ga je previdno odprl in vzel denar ven.

„Za Boga, — žena, poglej vendar sem!“ zaklical je presenečen in štel bankovce, ki so se nahajali notri. „Premisli, pettisoč dolarjev — o, kolika sreča!“

Farmer je bral besede, ki so bile na vizitnici: „V majhno zahvalo zvestim rednikom. Grof Ostrovrhar.“

Žena Miltonova je komaj pogledala denar, kateri se je ubogemu farmerju zdel velikansko bogastvo.

„Jaz bi bila rada temu odrekla“, dejala je tiho, „da bi bili le obdržali otroka.“

„Le čakaj, žena“, tolažil je farmer, “prodala bova najino naselbino in se preselila proti zahodu. Tam si kupim kos sveta in bova premožna človeka, če hočeš potem še vedno kakega otroka, dobila bova lahko, kako dekletce v rejo, to ni težko.“

„A take ne dobiva, kakor je bila Lidija“, odvrnila je neutolažljiva žena in zapustila sobo.

Drugo jutro se je odpeljal grof Ostrovrhar z Lidijo, Ernestom in Janezom.

Stari plemič je bil kakor izpremenjen in ni odvrnil svojih očij od majhnega, nežnega bitja.

Ko se je vlak pomikal skozi Kolumbijo, ni slutil, da je bila njegova, kakor je menil mrtva, hči le malo hiš oddaljena od njega.

On ni pretrgal vožnje, temveč se je peljal dalje in je že tretji dan dospel v Novi Jork.

Grof Ostrovrhar bi bil rad sporočil Rogersu o čudni najdbi Lidije, a njegov naslov mu je bil neznan in čakati je moral na pismo, katero mu je Rogers obljubil.

Lidija je bila najsrečnejši otrok, ker se Ernest in Janez nista naveličala zabavati svojo prihodnjo gospodinjo. Pela je in se igrala, da so se vsi sopotniki veselih nad ljubkim otrokom.

V Avstriji so padale prve snežinke, ko je stari plemič zapustil zadnjo postajo, kjer ga je čakala njegova kočija.

Vrnil se ni sam v grad Ostrovrh, če ravno mu preljuba hči ni bivala več med živimi, ostala mu je bila vendar unukinja. —

Lidija je gledala z velikimi očmi, ko se je kočija ustavila pred krasnimi vratmi, kjer so grofovi služabniki pričakovali njegov prihod; ljubka glavica je radovedno gledala iz svoje bele oglavnice na obraze, ki so se gnetli okolo voza, da bi videli otroka grofove hčere.

Bilo jih je še mnogo, ki so bili poznali Heleno in so se sedaj glasno radovali, ko so ugledali Lidijo, ki jim je prijazno migala.

Oskrbnikova žena, spoštljiva stara gospa, ki je poznala Heleno kot otroka, sprejela je Lidijo in jo previdno nesla po stopnicah.

Stari gospod je tužno pokimal in pogladil svojo unukinjo po glavici.

Lidija je bila izročena nekaterim starim služabnicam.

Čez malo ur gledale so ponosne podobe pradedov v razkošno opremljeni spalni sobi začudeno na posteljico, v kateri je zadnji potomec stare rodovine, Helenina hči, na svilenih blazinah ležala v sladkem spanju.

Bog zna, sladki angelj, bodeš li še kedaj videl svojo ljubo drago mamico!

210. poglavje.
Nova družabnica.

„Ali me hočeš že zapustiti, Edgar?“

„Ne morem ostati, ljubica; moja prisotnost je nujno potrebna v pristanu.“

„Ah, pusti vendar, naj se ladje same vsidrajo in ostani pri meni, jaz Te imam tako redkokedaj.“

„Eliza, to je nemogoče, saj pridem jutri opoludne zopet k Tebi.“ —

„Oh, do takrat je še tako dolgo“, stokala je Eliza, „danes si bil tudi komaj eno uro tu.“

„Le čakaj, srček, da se enkrat poročiva, potem bova mnogo več skupaj. Danes pride Tvoja nova družabnica; ta Ti bo tudi kratila čas.“

„Če le ne bo zopet tako stara in čmerna, ko prejšnja“, tožilo je mlado dekle. „Papa jo je sprejel na priporočilo nekega prijatelja, ki je župan v Lcasburgu. Jaz še vedno z grozo mislim na sitno gospodično Klive, ki me je s svojimi nravnimi in družabnimi pravili mnogokrat spravila do obupnosti; saj veš, da sem pravi osat in ni z mano dosti početi.“

Mladi mož je postal nekako resen, ko je odvrnil:

„Poslušaj, Eliza, in ne greni dami takoj življenja s Tvojimi nagajivostmi. Ti si še zelo mlada in boš kmalu z menoj občevala v najodličnejših krogih; tu je fina družbena izobrazba neobhodno potrebna.“

Eliza je povesila ljubko glavico.

„Dobro, kakor želiš, Edgar, saj veš, da Tebi na ljubo vse storim.“

„Torej mi obljubi, dušica, da bodeš prav marljivo posnemala vse dobre uke?“ rekel je Edgar, in poljubil mala, cvetoča ustna. —

Bila je lepa dvojica zaročencev, ki sta v krasno opremljeni sobi imela ta razgovor.

Sreča jima je položila svoje darove že v zibel, ker so jima, edinima otrokoma bogatih in čislanih ladjarjev, ostale tuje skrbi in težave življenja.

Edgar Povel je bil visoke, vitke rasti, možato-lepega obraza, kojega temne oči so neustrašeno gledale v svet. Temne brke so zakrivale ponosno zbočene ustni, katerim se je poznalo, da sta bili vajeni ukazovati.

Vzlic svoji mladosti mu je mesto izročilo odgovorno službe nadzornika ladjarnice, kar ga pa ni zadrževalo, tudi svojemu očetu pomagati, da bi mogel pozneje prevzeti njegovo veliko posestvo.

Eliza Klarendon je bila ljubezniva, piavolasa lepotica, koje mile modre oči so sem pa tje z nagajivim pogledom izdajale, da je razposajenost bivala za lepim belim čelom; bila je majhna, nežno rasti in kot edini otrok, kateremu je mati zgodaj umrla, od očeta zelo razvajena.

Seveda je razposajena deklica svojim učiteljem prizadevala mnogo skrbi.

Ker je gospod Klarendon živel le sam zase, je hčer malokdaj prišla v družbo.

S svojim zaročencem je skupno vzrastla; iz otročje igre je nastalo medsebojno nagnenje, katero sta še podpirala oba očeta, tako da se ni nihče čudil, ko se je čula vest o njihovi zaroki. —

Ellizin oče je želel, da bi bila njegova ljuba hči kmalu vpeljana v veliko družbo, in ji je zato najel starejšo damo, katera naj bi Elizo pripravila za vstop v svet.

Gospica Klive pa ni bila svoji nalogi kos, ker se je blizu umikala starejši družabnici.

Mladost zahteva mladosti: to je uvidel Elizin oče in je vzel drugo družabnico, katero mu je priporočil dolgoletni prijatelj. —

Eliza je stala pri oknu in migala Edgarju, ki je ravno stopil na voz, da bi se peljal v pristan, ko je vstopil njen oče.

„Otrok, — požuri se“, zaklical ji je prijazno. „Poglej, če je v obedni sobi vse v redu; Tvoja nova družabnica bo kmalu tu; voz se je že odpeljal na kolodvor.“

„Ali je tudi tako stara in sitna, kakor gospodična Klive, papa?“ vprašala je Eliza.

„Mislim, da ne, otrok, moj prijatelj mi je pisal, da je zate primerna, gotovo Ti bo ugajala.“

Eliza je zganila z ramami in naredila jako dvomljiv obraz. —

„Sploh nam bo dama tudi povečala število služabnikov“, dejal je stari gospod. „Ona ima s seboj zamorko, od katere se ni hotela ločiti. No, tega ji ne morem zameriti. Uredil sem torej tako, da bo nova domačinka lahko imela zamorko zase.“

„Kako ji je pa ime, papa?“ vprašala je Eliza radovedno.

„Helena Sever“, odvrnil je stari gospod, „Avstrijanka je, iz odlične rodbine“

„Helena“, ponovila je Eliza smeje, „puh, grdo ime, gotovo tudi taka oseba. To jo dama z nagubanim obrazom in očali nosu, ki bo Tvojega divjaka neusmiljeno silila v jarem pristojnosti.“

Stari gospod je ljubeznjivo gledal na mlado dekle, katero ga je poljubuje objelo.

„Meni se zdi, Ti ne boš z nikomur zadovoljna, Eliza, a sedaj pride voz, ostani tu, da jo sprejmeva.“

Eliza je stekla k oknu in radovedno gledala po kočiji.

„Tu je zamorka“, zaklicala je, „mlada, zala zamorka in tu.“

„No, kakšna je, Eliza?“ vprašal je oče in stopil k hčeri.

„Obraza ne morem videti, ker ima pajčolan, a lepo, vitko postavo ima, vidiš, papa, gre kakor kraljica.“

Odstopila sta od okna in polno pričakovanja gledala na vrata. —

Stopinje so se bližale, potem so se vrata odprla in sluga je oznanil:

„Gospica Helena Sever!“

Molče sta zrla ladjar in njegova hči v lepi bledi obraz Helene, ki je odgrnila pajčolan in se priklonila.

Ladjar se je prvi zavedel in šel prihajajoči naproti.

„Dobro došli, gospica, v mojem domovanju; tu je moja hči, ki se tudi veseli, se z Vami seznaniti.“

Eliza je boječe pristopila in ponudila Heleni roko, medtem ko so njene modre oči z neprikritim občudovanjem zrle v lepi obraz nove družabnice.

Pozdrav ji ni prišel iz ust, jecljala je nekaj pretrganih stavkov, potem pa naivno rekla:

„Ah, kako ste lepi, gospodična Sever, jaz sem si Vas popolnoma drugače predstavljala.“

Helena je zarudela, kar je nje obraz še polepšalo, tako da je stari gospod komaj zadržal klic očaranja.

„Eliza“, rekel je očitaje, „ali se tako sprejme prihodnjo prijateljico? Oprostite, gospodična, sedaj vidite, da moj divjak še zelo potrebuje družbenih pravil.“

„Odpustite, gospod Klarendon“, rekla je Helena s svojim milim glasom, ne pustite svoji hčeri nezavzetost, katero se itak redkokedaj najde; fina taktnost pride že sama od sebe; a gorkega srčnega glasu ne sme prevladati.“

„Ah, ljuba gospodična Sever“, radovala so je Eliza, „že vidim, medve se bova razumeli, Vi ste vse drugačni ko moja prejšnja propovednica morale; medve se ujemave.“

Eliza je objela Heleno in jo iskreno pritisnila k sebi.

„A otrok!“ zaklical je gospod Klarendon prestrašen, „kaj si naj misli gospica Sever o Tebi?“

„Srečna sem, gospod Klarendon“, rekla je Helena. „Jaz sem v življenju tako malo ljubezni in odkritosrčnosti našla, da cenim to nad vse.“

„Vidiš, papa“‘, je vskliknila Eliza, „Tu imaš; sedaj me boš drugače sodil. A sedaj pojdite, gospodična Sever, lačni bodete in utrujeni; za Vašo zamorko se bo spodaj skrbelo!“

Obe dami sta zapustili salon, gospod Klarendon jima je počasi sledil. — — — — — — — — — — — —

Helena je na jutro po oni strašni noči srečno dospela z Juno do naslednje železniške postaje in se je odpeljala v Kolumbijo, kjer jo je vse spominjalo onih groznih časov, katere je tam preživela.

A vsa poizvedovanja so bila zaman, akoravno je Juno povpraševala v vsaki posamezni hiši in naselbini v gozdu.

Na Miltonovo farmo ni nihče mislil, ker je ta zelo oddaljeno ležala v bližini Avguste.

Tam se je najmanj mislilo, da bi bila Lidija.

Tako je morala Helena s težkim srcem nehati z iskanjem, ker ji je denar pošel, in ji je znova pretila beda.

V tem je pripeljala srečna usoda župana iz Lcasburga, kojemu je Helena pri dobrodelnemu koncertu pomagala iz velike zadrege, v Kolumbijo.

Srečal je Heleno in jo prosil, naj znova nastopi, da ji bo on pomagal.

A Helena je to odločno odbila.

Župan je končno odnehal in se potem trudil, pevki preskrbeti drugo ugodno službo.

Slučaj mu je prišel na pomoč.

Ladjar Klarendon je prosil namreč starega prijatelja, da bi najel za njegovo hčer primerno družabnico.

Helena je bila pripravljena to službo prevzeti, posebno ker ji je župan zagotovil, da pride v velečislano rodbino; tudi bi ne bila daleč od Kolumbije, kjer se je še vedno nadejala najti Lidijo.

Medtem je župan uredil to zadevo v zadovoljnost obeh strank. —

Juno je smela ostati pri svoji ljubljeni gospodinji in nekega jutra je peljal župan svojo lepo varovanko na kolodvor in se je poslovil od hvaležne mlade gospe, ki se je odpeljala v svojo novo bodočnost.

211. poglavje.
Spomini.

Helena se je kmalu po svojem prihodu podala k počitku, ker jo je vožnja zelo utrudila.

Juno ji je pri razpravljanju povedala, kako prijazno so jo sprejeli uslužbenci.

Drugega dne je morala Helena najprvo vse občudovati, kar je Eliza imela, ker je mlado dekle žarelo veselja nad tako lepo in ljubeznjivo tovarišico.

Gospod Klarendon je kmalu z zadovoljnim smehljanjem videl obe mladostni postavi roko v roki hoditi pod senčnatimi drevesi krasnega vrta.

„Kmalu bo čas obeda!“ zaklicala je Eliza. „Danes se bodete seznanili z mojim ženinom. Oh, ta se bo veselil, da sem našla toli ljubo tovarišico.“

„Želim Vam vso srečo“, dejala je Helena iskreno. “prepričana sem, da Vam bo življenje pokazalo samo svojo prijetnosti.“

„O, prosim, gospodična Sever, povejte mi, ali ste tudi Vi zaročeni?“ vprašala je Eliza naivno.

„Ne“, odbranila je Holena, „živim samotno, ker sem se morala v življenju boriti z velikimi težavami.“

Helena se je namenila molčati o svojih doživljajih, ker jo je župan, kojemu je nekaj namignila, za to prosil.

Imeli so jo torej za neomoženo.

„Tako mlada in tako lepa“, rekla je Eliza premišljuje.„Le počakajte, gospodična. Ko bodete z menoj zahajali v družbo, se bodo vsi v Vas zagledali.“

Helena ni odgovorila.

„Do možitve z Edgarjem je še dolgo!“ govorila je Eliza dalje. „Papa pravi, da morava še najmanj eno leto čakati, ker sem še premlada; a saj imam že sedemnajst let; papa je prav krut.“ —

Helena je ravno hotela nekaj odvrniti, ko se je gospod Klarendon pokazal pri oknu in zaklical na vrt:

„Pridi z gospico Sever k obedu, Eliza! Edgar je ravno prišel!“

„Potem pa le hitro gori!“ zaklicalo je mlado dekle in potegnilo Heleno s seboj. —

Ko sta dami prišli v obedovalno sobo, je Edgar osupnjen stopil nazaj.

Bil je očaran od dražestne prikazni Helene, ki se je kakor kneginja priklonila pred mladeničem in njegov uljudni pozdrav ravno tako odvrnila.

Eliza je svojemu zaročencu padla okolo vratu in ga srčno poljubila.

„No, kako se Ti dopade gospodična Sever?“ zaklicalo je dekle. „ Ali ni vsa drugačna kakor gospodična Klive? Bodi preprepričan, Edgar, da se bom od nje mnogo naučila, ker je tako dobra in ljubeznjiva.“

„Otrok, meni se zdi, da celo življenje ne boš pametna“, rekel je gospod Klarendon dobrovoljno. “Ali se tako vpelje novo tovarišico, da se Edgarja vpraša, če se mu dopade?“

„Ne huduj se, papa“. zaklicalo je mlado dekle, gospodična Sever se mi dopade, da, od prvega trenotka se mi je priljubila, zato se mora tudi Edgarju dopasti, — ali nimam prav?“

„Gotovo, Ti razposajenost, Ti imaš vedno prav“, rekel je mladi mož in na lahko potrkal Elizi po vročem licu.

Mod obedom je največ govoril gospod Klarendon.

Z Edgarjem se je zabaval o novih lukah in enakih, ženske malo zanimajočih rečeh.

Edgar je radovoljno dajal pojasnila.

A njegovi skrivni pogledi, katere je sem pa tje pošiljal k Heleni, dokazali so, da je bila njegova pozornost deljena.

Neprisiljen pogovor z damami bi mu bil mnogo ljubši.

Ko je bil obed končan, je gospod Klarendon vstal, ker je imel navado po kosilu počivati.

„Le obsedite, otroci“, obrnil so je k zaročencema, „jaz grem v svojo sobo in pridem na kavo zopet k Vam.“

Eliza se je, ko je njen oče govoril z Edgarjem, živahno zabavala s Heleno in je sedaj tudi svojega zaročenca potegnila v razgovor.

„Ali nas hočeš jutri v svoji jadrenici peljati, Edgar?“ vprašala je z ljubeznjivim nasmehom. „Jaz imam tako hrepenenje po morju in vreme je sedaj krasno.“

„Težko pojde, Eliza“, odvrnil je Edgar obotavljaje. “Sedaj imam toliko dela v ladjarnici, da se morem le malokdaj odtegniti.“

„A enkrat boš vendar naredil izjemo“, laskalo je mlado dekle. „Bodi dober, Edgar, stori mi to ljubav. Jaz bi rada gospodični Sever pokazala, kako lepo je naše mesto videti z morja, in treba nam je le do otoka “Fort Smuter“ peljati se; za to zadostuje eno popoiudne.“

Edgar je vprašuje pogledal Heleno, ki je molče poslušala.

„Skušal bom Tvoji želji ugoditi“, rekel je končno, “in Ti jutri zjutraj sporočim, če mi bo mogoče se oprostiti.“

„Ah da, Edgar“, prosila je Eliza, „jaz se že veselim in ti si tako spreten in izkušen mornar, da nam ne preti nobena nevarnost.“

„Ali ste radi na vodi, gospodična Sever?“ obrnila se je Eliza na Heleno.

„Do sedaj sem imela malo prilike za to“, odvrnila je ta, “moja prejšnja domovina v Avstriji je v hribih, in razun moje prevožnje v Ameriko sem bila malokdaj na kaki ladji.“

„Ah, Vi ste Avstrijanka“, segel je Edgar v razgovor, „ali smem vprašati, zakaj ste zapustili svojo lepo domovino ?“

„Bila sem sama“, odgovorila je Helena bolj tiho, „in mislila sem, da se v Ameriki laglje preživim.“

„Reva“, zaklicala je Eliza sočutno, “to ste morali gotovo veliko pretrpeti?“

„Doživela sem marsikako prevaro“, odvrnila je Helena, „a Bog mi je stal na strani, da sem vedno o pravem času našla pomoč. “ — —

„Pojdite, gospodična, z mano na vrt“, zaklicala je Eliza čez nekaj časa, „pokazala bom Vam in Edgarju graščinsko razvalino, katero je dal papa tam sezidati; včeraj šele je bila dodelana in jaz sem se nepopisno veselila. — Ali ste v Avstriji tudi videli razvaline gradov, gospodična Sever?“

Helena je prikimala.

„V našem kraju stoji več lakih srednjeveških ostankov izza časa razporov in pravico močnejšega; jaz sem mnogokrat po njih hodila.“

„Ah, to je krasno, potem mi morate tudi povedati, če je zidanje pravilno izvršeno. Jaz sem vzela idejo in načrt iz angleškega viteškega romana in papa je mnogokrat k mojim načrtom zmajal z glavo.“

Vsi trije so zapustili obedovalno sobo in so bili kmalu v razširjenem vrtu, kjer so jih senčnate poti prijazno vabile na sprehod.

Posestvo gospoda Klarendona je ležalo na konci mesta in je bilo krog in krog obdano od velikih vrtov, iz kojih so se dvigale mične vile.

Eliza je šla ob strani Edgarja in je desno roko zaupljivo ovila okolo Helenine rame.

„Tu poglejte, gospodična Sever“, zaklicala je veselo, „moj umotvor; — papa ga sicer imenuje razmetan kup kamenja, a kaj razume on o romantiki, za kojo sem jaz vneta.“

Helena se je iznenadeno ustavila.

Pred njo je stala na narejenem griču, kateremu so bili ob straneh postavljeni močni kosi skalovja, slikovita razvalina z visokim mostovžem, ki se je dvigal nad zeleno drevje.

Vsi trije so šli po skalnatih stopnicah na grič.

Tu so vstopili v vrata razvaline, pred kojim vhodom so kamenite stopnice peljale na mostovž.

Vsedli so se na priprosto klop, ki je bila vdolbljena v zid. —

Razgled v daljavo, ki se je tu nudil očesu, je bil krasen; čez šumeče vrhove dreves videle so se lepe vile, ki so se tu pa tam pokazale iz zelenja, do morskega zaliva, ki je segal daleč v deželo, in oživljen po množici ladij, nudil krasno podobo.

Iz modre vode vzdigovali so se smaragdno zeleni otoki.

Na enem teh otokov je stalo temno zidovje trdnjave Snauter.

Edgar je poljubil svojo nevesto.

„To je čarobno!“ zaklical je, „kaj takega nisem pričakoval.“

„Ah, Ti še ne veš, kako sem jaz romantična“, šalila se je Eliza. “ Kadar bova enkrat poročena, potem se bodem oblačila kakor plemenite gospice davnih časov, in Ti boš hodil doma kakor vitez z baržunastim telovnikom in škornjami z ostrogi.“ —

„Zakaj ne v bojni opravi?“ smejal se je Edgar v šalo privolivši. „ Potem bi imela zjutraj pri kavi prijetno zabavo, naličnik kviško držati, da ne pade doli.“

„Fej, — zasmehovalec“, dejala je Eliza, „Ti še ne zaslužiš, da postanem Tvoja gospodinja. Le počakaj, sedaj Ti uidem in se skrijem, da me ne najdeš več.“

V hipu je bila po stopnicah doli in je tekla za zidom.

Edgar ji je sledil.

Helena je sama ostala na mostovžu.

Zapazila je komaj, da sta jo zaročenca zapustila.

Čudna moč jo je prevzela; pred očmi ji je stal razdejan roparski grad v domačih hribih, od koder je mnogokrat gledala na slemena očetovskega gradu.

V temnem, strašnem stolpu roparskega gradu je bil tudi mostovž, na katerem je slovenska grofica včasih presedela cele ure in poslušala skrivnostno šumenje jelovih vrhov.

Nekak blažen čut jo je obšel; nje duh je bil daleč, daleč proč, v ljubi domovini, pod divjim skalovjem pri gradu Ostrovrškem. —

Edgar je našel svojo nevesto in jo karal radi njenega razposajenega vedenja.

„Ti si še pravi otrok“, rekel je nejevoljno. “Tvojo družabnico bom moral resno prositi, da Ti pokaže svojo oblast: Ti si sedaj dama in ne smeš več uganjati takih budalostij!“

Eliza je molče sledila Edgarju, ki je šel zopet proti stolpu.

Nakrat pa se je osupljeno ustavil.

Srepo je gledal na mostovž, kjer se je vitka postava Helene odločila od modrega neba.

„Kaj pa je, Edgar?“ vprašala je Eliza in stopila poleg njega. —

„Pravljica iz preteklih dni“, odgovoril je ta, ne da bi odvrnil pogled od mostovža.

Mladi mož je imel prav.

Ni bilo treba velike domišljije, da bi v lepi postavi tam zgoraj ne domneval začarane grajske gospice, ki se je zbudila iz mnogostoletnoga spanja ter hodila po starem zidovju in obžalovala uničeno moč starega deloželjnega veka.

Tudi Eliza je gledala na lepi obraz Helene, ki je naslonila glavo v roko in sanjavo gledala v daljavo.

„Ali ni lepa, Edgar?“ šepnilo je mlado dekle. „Kakor rojenica izgleda, a ne kakor človek.“

Mladenič je zamišljeno prikimal, a odgovoril ni besedice.

Ni se mogel ločiti od tega prizora.

Potem je globoko vzdihnil in kakor zmeden pogledal v modre oči Elize, ki so še vedno zrle v Heleno. —

Sedaj se je Helena nakrat vzbudila iz svojih sanj.

Za trenotek se je prijela za visoko belo čelo in potem počasi zapustila mostovž. —

Eliza ji je hitela naproti.

„Povejte mi samo, ljuba gospodična Sever“, vprašala je nagajivo, „če ste bili v daljni Avstriji morda kaka začarana grajska gospica, — to je bil pravcati strah tu zgoraj.“

Helena je vprašujoče pogledala na mostovž in nazaj na Elizo, katera jo je vlekla s seboj.

„Da, priznam“, reklo je mlado dekle, opazovala sva Vas skrivaj, ko ste stali tam zgoraj na mostovžu. Kot otrok sem si že vedno želela, kadar sem brala pravljice, v resnici gledati tako čudo in videti začarano princezinjo v starem gradu. —

Da, le čudite se, a prej, ko sem Vas zagledala tam zgoraj, se mi je izpolnila otročja želja.

212. poglavje.
V vrtincu.

Okolu poludne prihodnjega dne je stal Edgar v svoji krasni jadrenici.

S pričakovanjem je gledal po nabrežju, kdaj se prikažeta dami. —

Dva mlada fanta v čedni mornarski obleki sta imela opravek pri jadrih in sta nestrpno pričakovala ukaza: odpluti.

Bil je krasen dan; južno nebo je bilo jasno-modro in hladna sapica je prijetno vela.

Nakrat so se Edgarju zasvetile oči.

Njegov ostri pogled je namreč zapazil voz, ki je drdral ob nabrežju.

„Tu so“, je šepnil, „Eliza in zagonetna Avstrijanka —“

Njegov glas je razdonel neslišno.

Mladi mož se je zganil, kakor da bi se bil ujel na kaki nedostojnosti.

Elegantna kočija je pridrdrala z naglostjo in se ustavila poleg jadrenice.

„Pozdravljeni!“ zaklical je Edgar in hitel k vozu.

Dami sta bili v svitlih oblekah in Heleni je ta obleka tako dobro pristojala, da je Edgar le težko prikril svoje občudovanje. —

„To je stalo truda, predno je gospodična Sever oblekla svitlo obleko“, zaklicala je Eliza smeje se in stopila s Heleno v jadrenico. „A jaz nisem odnehala in toliko časa sem jo mučila, da je izpolnila mojo prošnjo, kajti na lepem modrem morju mora biti človek svetel kakor galeb.“

Edgar je peljal dami v kajuto, koje kristalna okna so bila odprta, tako da sta lahko uživali krasni razgled in sveži zrak, a sta bili vendar obvarovani solnca.

Eden mornarjev je nato odvezal vrv in jadrenica je naglo zdrčala z oseko.

Peljali so se mimo množico hiš, ki so obrobljalo široko obrežje, skozi temne okope pristanskih baterij, kojih topovi so daleč naokoli vladali luko.

Potem so odstopili bregovi in pred očmi zamaknjene Helene ležal je širok, prekrasen zatok Šarlestona, iz katerega so se vabeče vzdigovali gosto zaraščeni otoki.

Edgar je sedel pri krmilu, da je jadrenica dospela v zatok, potem je ukazal mornarju vzeti krmilo, on pa je stopil k damama in je Heleno uljudno opozarjal na najimenitnejše mikavnosti. —

Pokazal ji je trdnjavo Smuter, ki se je v domači vojski zoperstavila najhujšim napadom severnodržavljanskega oklopnega brodovja, pokazal ji visoki svetilnik, ki se je dvigal na strmem skalovju, da ga je bilo daleč naokoli videti.

Eliza je vmes govorila; opazila ni, da se je Edgar le s Heleno zabaval.

Zdelo se ji je to samo ob sebi umevno, ker ji vse te zanimivosti niso bile nič novega in jih je od prejšnjih voženj dobro poznala.

Edgar je čutil, da je svojo nevesto zanemarjal in se je obrnil k nji, a vedno se mu je vračal pogled k Heleni, ki je bila v svitli obleki podobna boginji, ki je prišla iz morja, da bi vsplamtela človeška srca v brezupni ljubezni.

Helena ni opazila Edgarjevih pogledov.

Njeno oko je le občudovalo menjajoča se prizorišča, katera je nudil zatok, ki je bil poln ladij vseh narodov.

Barka je preplula zatok in dospela do otoka, na katerem je vzdigovalo temno zidovje trdnjave Smuter.

Majhni otoček je bil priljubljen kraj izletnikom, ne malo je k temu pripomogla krasno ležeča gostilna v parkovih navdih. —

Edgar je spretno skočil na mostiček in je pomagal damama z ladje.

Nameraval je šele popoludne odpluti v morje.

Lepi gostilniški vrt je bil danes le malo obiskan.

Gostilničar, ki je Edgarja poznal, se je hitro približal, da bi ga pozdravil.

„To je veselje, gospod Povel!“ zaklical je in krepko stisnil Edgarju roko. „Jaz sem že mislil, da se ne bodete nikdar Več prikazali; saj je že cela večnost, kar Vas ni bilo pri meni!“

„Tega je kriva služba“, odvrnil je Edgar, „in ko bi ne bila Eliza tolikanj prosila, bi tudi danes ne bil prišel.“

Gostilničar je pozdravil Elizo in osupnjeno gledal njeno lepo spremljevalko, katero mu je Edgar predstavil.

„Ali se peljete od tu nazaj v Šarleston, ali ste namenjeni naprej na morje?“ vprašal je Edgarja.

„Nameravam damama pokazati morje“, odvrnil je le-ta. „Danes je krasno vreme, gibanje valov se komaj opazi.“

„Seveda“, pritrdil je gostilničar, „priložnost je krasna; stari medved tam v čuvajnici sicer trdi, da se mu obnebje ne popade, a mi se tudi spoznamo na vreme; ostalo bo še več dni tako.“ —

Edgar je pazno ogledoval lahke oblake, ki so se visoko v zraku svetili liki srebrnim snežinkam.

„Prav imate, gospod“, rekel je potem, „še nam ostane jasno nebo.“

Ker je bilo še malo prezgodaj za kavo, vodil je Edgar dami po otoku in jima kazal romantične nasade, ki so pokrivali vzhodni del.

Potem je peljal Elizo in Heleno do velikanske trdnjave, kjer ga je častnik prijazno sprejel in si prizadeval Edgarjevim lepim spremljevalkam pokazati vse zanimivosti trdnjave.

Častniki majhne garnizije so nasadili pri trdnjavi vrt, katerega je moral Edgar s svojima damama občudovati; samotarno živečim gospodom je bil vesel dogodek, da so v temnem zidovju smeli pozdraviti poset lepih dam.

Končno se je Edgar poslovil od prijaznih gospodov in zapustil z Elizo in Heleno trdnjavo, od koje zasipov so straže začudeno gledale na ljubke mladostno postave.

Uro pozneje so sedeli vsi v jadrenici in Edgar se je ravno obrnil h krmilu, ko mu je grmeči bas zaklical:

„Ne ostanite predolgo zunaj, gospod, — nekaj je v zraku!“

Mladi mož je osupnjen pogledal na čuvajnico ob bregu.

Tu je stala preperela postava, ki mu je zaklicala svarilne besede.

„Ne skrbite, Jak“, odvrnil je Edgar, “danes in jutri bo morje mirno.“

„Menite?“ rekel je starec. “No, saj bomo videli.“

Potem je zginil v svojo hišico, ki je imela slikovito lego pod visokimi drevesi na strmem bregu otoka.

Eliza in Helena nista opazili tega dogodka.

Sedeli sta v kajuti in se radovali nad prekrasnim razgledom po brezkončnem obzorju, na kojem se je sem pa tje prikazala ladja in zopet hitro zdrčala dalje.

Solnčni žarki so se svetih na lahkih valovih kakor raztopljeno zlato in jadrenica je plavala kakor lahkokrila ptica čez ocean. —

„O, to je čarobno!“ zaklicala je Eliza vsa zavzeta. „Kaj porečete k temu, gospodična Sever? Ni-li morje krasno?“

Helena je prikimala kakor v sanjah; videti je bilo, kakor da bi hotele nje lepe oči na veke si ohraniti to podobo.

Edgar je sedel nepremično ob krmilu.

Neprenehoma je zrl v kajuto; njegov pogled je obvisel na dražestni prikazni Helene, ki je nesluteč opazovala igranje valov.

Tako so minile ure. — — — — — — — —

Davno so že utonile bele hiše Šarlestona za obzorjem, samo zastavo na trdnjavi Smuter je bilo še videti, ko je Edgar obrnil ladjo, da bi jadrali proti domu. —

V tem ga je klic vzbudil iz njegovih sanj.

Eden mladih mornarjev je kazal proti jugu; on je bil izustil svarilni klic.

Edgar se je zganil, ko je zagledal na obzorju temni oblak, ki je s čudovito hitrostjo prihajal više in više.

Poznal je divjega tovariša, ki se je tu bližal, — vrtinec je pretil z uničenjem. — —

„Napni ta vsa jadra!“ velel je mladi mož mornarjema.

Hitro sta izvršila ukaz, ker sta tudi spoznala nevarnost. —

Bliskoma je letela ladjica pred močneje se vzdigajočim vetrom.

Vse je bilo odvisno od tega, da dospe ladja pred izbruhom nevihte do otoka, sicer so bili vsi izgubljeni.

„Zaprita dobro okna kajute!“ zapove Edgar mornarjema, “pripravita za dame dežne plašče in potem hitro na svoje prostore!“

V trenotku so bili ukazi izvršeni in mornarja sta se vrnila na svoje prostore, da bi bila v odločilnem trenotku pri rokah.

„Za božjo voljo, Edgar, pridi k meni!“ zakliče Eliza, „bojim se, da bi strahu umrla.“

„Zapri vrata, dete“, odgovori Edgar nežno, ali resno. “Vihar se bliža, ali jaz upam, da še pravočasno dosežemo otok.

Vode pa dobimo dovelj v ladjo, zato zapri trdno vrata kajute.“

Eliza ga je ubogala ter padla glasno jokaje Heleni na prša.

„O, gospica Sever, izgubljeni smo, le poglejte te strašne oblake tam doli — hu, zdaj se tudi že bliska. O, ko bi bili vsaj ostali doma.“

Helena je tolažila prestrašeno dekle z nežnimi besedami ter jo toliko pomirila, da je Eliza začela zopet upati.

Solnce je izginilo za hitro se vzdigajočim oblakom.

Stemnilo se je.

Valovi so začeli kazati bele pene, ki so se grozotno lesketale v tej čudni svetlobi.

Edgar je stal s stisnjenimi ustmi pri krmilu.

Njegova roka je vodila ladjo, ki je kakor tiček letela in bele pene metala na krov.

Zdaj se privalijo od juga prvi valovi.

Ladja se pod njihovo silo pripogne na stran in gromovit val se vlije čez ladjo.

„Vzemita korce!“ se zasliši Edgarjev mirni glas. „Hitro vodo iz ladje, pri otoku smo!“

Mornarja hitro priskočita ter izmečeta vodo iz čolna, medtem ko prestrašeno gledata na grozne oblake, iz katerih se je nevihta izvila.

Ni trenotka ni bilo izgubiti.

Iz daljave se je čulo zdaj neko grozno bobnenje, katero se je bližalo bolj in bolj.

Bil je vrtinec, ki vse uniči, kar mu pride na pot.

„Pripravita vrvi!“ vpije Edgar. „Tu je otok, in doli z jadri!“

Mladi mož je vedel, da še le zdaj pride prava nevarnost, ker bi se ladja pri visokih valovih, ako ne ohrani ravnovesja, gotovo razbila na strmem skalovju.

Tema je postajala vedno večja.

Ladja je s silno naglico hitela proti skaloviti obali.

Edgar je lahko spoznal mali zaliv, kjer je stala stražna hišica. —

Še en močan pritisk; in ladja zleti v malo pristanišče in v trenotku prileti vrv na suho.

Na obali je stal stari čuvaj, kateremu se je pridružilo vso osebje gostilne ter precej častnikov in vojakov.

V brezsapni napetosti so čakali, kako zvrši Edgar to izkrcanje. Le še nekaj minut se zamore ladja ustavljati valovom, potem jo zdrobe na kosce.

Edgar je videl nevarnost, a vedel je, kako se ji more izogniti.

Razburjeni valovi so časih ladjo tako približali obali, da je odločen mož lahko skočil iz ladje na suho.

Edgar je to opazil in si hitro izmislil načrt.

„Kakor hitro se ladja približa obali, skočita na zemljo!“ zakliče mornarjema tako glasno, da je njegov glas predonel celo vihar.

Urno sta ubogala temu ukazu, ter bila v nekaj minutah na varnem.

Edgar odpre vrata kajute, in se približa damama, ki sta bili zaviti v dežne plašče ter na vse pripravljeni.

„Hitro, pridite!“ reče Heleni, „zaupati se mi morate, niti trenotka ni izgubiti.“

Helena se mu začudeno umakne.

„Tukaj je Vaša nevesta, gospod Povel“, reče resno, „ne skrbite za me; če Bog hoče, tudi jaz uidem tej ladji, ki je v nevarnosti.“

Mladi mož se prestraši.

V naslednjem trenotku pa se obrne, vzdigne Elizo na svoje roke, med tem ko mu hoče Helena slediti.

„Ostanite, gospica Sever!“ zakliče kakor v smrtnem strahu, „v nekaj trenotkih se zopet vrnem!“

Eliza je ležala na pol onesveščena na rokah svojega ženina, ki je stopil na rob ladje, ki se je ravno zopet bližala obali. —

„Halo, pazite!“ zakliče Edgar.

V naslednjem trenotku skoči s svojo težo na nizko obal, kjer so se ljudje drenjali in mu odvzeli Elizo.

V trenotku stal je Edgar zopet na kraju.

Z nepopisno muko je opazoval, kako se je ladja zibala sredi pristanišča.

Lahko je opazil Helenino postavo, ki je nepremično stala pred vratmi kajute.

Mlademu možu se je zdelo, da mu mora srce počiti.

Če se zdaj ladja razbije in to krasno bitje utone, bil je le on odgovoren!

Zopet se je privalil velikanski val v pristan.

Ladja se obrne in v naslednjem trenotku stal je Edgar na njenem krovu.

„Gospica Sever!“ zakliče boječe, „ali ste kaj ranjeni?“

„Ne“, reče mili glas Helene.

Mladi mož je hitro stopil na njeno stran ter jo potegnil na rob čolna.

„Zaupajte se mi“, prosi Edgar, ko opazi, da se mu Helena bojazljivo umika. „Sami se ne smete drzniti, da bi skočili, brez dvorna se ubijete ob skalah!“

Helena je bila smrtnobleda.

Zaprla je oči, ko jo je Edgar dvignil ter ž njo stopil na rob ladje, katero je zopet drevil val proti kraju.

Vsa kri je silila Edgarju k srcu, ko je pritisnil k sebi to krasno bitje, ter slišal, kako ji burno bije srce.

Še enkrat pogleda ta mili obraz, ki je nepremično slonel na njegovi rami.

Drugi pogled kazal mu je velikanski val, ki se je hitro bližal ladji.

Potem skoči z močjo, ki jo da le največji obup, ali skrb za naj dragocenejše bitje, in srečno dospe na obal.

Zdaj je val udaril ob ladjo in jo pokopal v globočino morja. —

Helena je bila rešena!

213. poglavje.
Nova ljubezen.

Od vseh strani so se ljudje gnetli k Edgarju, ki je Heleno nežno spustil iz svojih rok.

Držala se je pokonci, medtem ko je Eliza na pol onesveščena slonela na rami gostilničarja.

„Prosim, peljite dami v kako sobo, popolnoma sta premočeni“, prosi Edgar gostilničarja.

Ta je tej prošnji takoj ustregel.

„Ali vidite, gospod Povel, da sem imel prav s svojim prorokovanjem“, zakliče stari Jak. “Takoj zjutraj sem zapazil, da leži nekaj v zraku. Lahko rečete, da je bila prava sreča, da ste utekli strašni usodi.“

Edgar je le na pol slišal starčove besede.

Njegov pogled se je komaj odmaknil od Helene, ki je hitro šla z gostilničarjem ter podpirala opotekajočo se Elizo.

Konečno so dospeli pod varno streho in pohiteli v vežo, ker se je vlila strašna ploha.

Edgar se je poslovil s prisrčno zahvalo od častnikov.

Gospodje so pridno pomagali pri rešitvi, ter tudi vse prosto moštvo poklicali na pomoč.

„Zdaj pa glejte, da pridete v suho obleko, gospod Povel“, reče častnik, ki je pred nekaj ur peljal Edgarja in dami po trdnjavi; „saj ste mokri, kakor kopana mačka.“

„To mi nič ne de“, odgovori Edgar. „skrbi me samo, če ta nezgoda ne škodi moji nevesti ali pa gospici Severjevi.“

„No, upajmo, da ne“, reče častnik. „Vaša gospica nevesta je sicer nežna in slabotna, ali malo mokrote ne škoduje dosti mladini. Kar se pa tiče druge dame, se ji pa ni ničesar opazilo, saj je stopala kakor kaka kneginja v mokrem plašču; sicer je pa izgledala kakor povodna vila; povejte mi vender, gospod Povel, odkod pa je ta lepotica, ki je skoro nadnaravna.“

„Slovenka je“, odgovori Edgar kratko, „kaj natančnejšega mi pa tudi ni znano.“

Še enkrat stisne častnik Edgarju roko, potem zapusti vežo ter se vrne v trdnjavo.

Mladi nadzornik stopi v gostilničarjevo sobo.

Gostilničar mu je pripravil obilo suhe obleke. Hitro si je Edgar slekel premočeno obleko.

Zamišljen je šel potem k oknu ter zrl v naravo in na morje, ki je vrelo krog otoka, kakor da je razburjeno, ker mu je všel zaželjeni plen.

Edgar je potegnil z roko čez čelo in globoko vzdihnil.

Vedno in vedno so se mu vračale misli na oni trenotek, ko je držal gorko Helenino telo v svojih rokah in je ležal bledi angeljsko lepi obraz na njegovi rami.

Zakaj ni mislil na Elizo, saj je bila njegova nevesta?

Čudno, ta tujka ga je silila, da je vedno mislil na njo!

Kakor je vihar hitro nastal, tako je tudi pojenjal.

Solnce je kmalo posijalo skozi pretrgane oblake, ki so dirjali dalje in eno uro pozneje se ni na modrem nebu poznala nevihta, ki jo poprej besnela; samo še divje razburkano morje je svedočilo, da vihar ni bil samo sen.

Edgar stopi v gostilniško sobo in tam počaka na dami, ki sta se še vedno mudili v gostilničarkini sobi.

Konečno se vrata odpro.

Eliza steče k svojemu ženinu, da se ljubemu zahvali za njegovo skoraj nadčloveško požrtvovalnost.

„Ah, Edgar, še vedno mislim le s strahom na oni grozni trenotek, ki smo ga doživeli!“, vzklikne in ovije svoje roke ženinu krog vratu, „še vedno sem strahu kar omamljena. Kakšen strah je papa prestal.“

Edgar pogleda čez Elizino ramo na Heleno, ki je tiho vstopila za mlado deklico.

Hvaležno je ponudila roko svojemu rešitelju.

Mladi mož jo prime ter se smehljaje ubrani zahvalnih besedi; ali njegove oči so bile tako žareče uprte v lepi Helenin obraz, da se je ta zmedena odvrnila in stopila k oknu.

Solnce je razsvitljevalo divje razburjene valove v pristanišču Šarlestona in kazalo oblike parobroda, ki se je počasi bližal otoku.

Konečno dospe ladja v še precej mirni kraj na zahodni strani, kjer so se izkrcevali in nekaj trenotkov pozneje je hitel gospod Klarendon poln strahu proti gostilni, kjer mu je Edgar hitro stopil nasproti.

„Hvala Bogu, da ste tukaj!“ vzklikne ladjar brezsapno. „Bil sem že v smrtnem strahu, da Vas je nevihta dohitela na morju. Ali kaj je to, — saj Ti imaš vso drugo obleko, moj Bog, — Eliza!“

„Bodite brez skrbi!“ zakliče Edgar. „Vsi smo zdravi, samo močno smo bili premočeni, zato smo se preoblekli.“

Ali stari gospod se je šele tedaj pomiril, ko je svojega ljubljenčka Elizo objel in se prepričal, da jo prišla zdrava iz nevarnosti.

Groza ga je stresala, ko je poslušal, kako nevarno je bilo izkrcanje in kako se je ladja potopila.

Potem prime Edgarjevo desnico ter jo z nepopisno hvaležnim pogledom stisne.

„Tega ti nikdar ne pozabim, moj dečko“, reče mehko, „saj je Eliza edino bitje na zemlji, kar jih imam od svojih ljubih; te izgube bi ne bil prenesel.“

Gospod Klarendon je zahteval, da se takoj vsi vrnejo domov.

Tako so rešeni šli na ladjarjev parobrod, kateri jih je hitro prepeljal v mesto.

Ladjar je šel z damama v kajuto in tam sedel zraven svojega otroka.

Še enkrat si je dal vso dogodbo natančno popisati, medtem ko je Edgar ostal na krovu ter premišljuje zrl na parobrodov dimnik, iz katerega so iskre letele. Veter je iskre razpršil, da so takoj pogasnile.

Potem je šel s počasnimi koraki po krovu gori in doli.

Bilo je, kakor da si hoče neko podobo izbrisati, ki mu je pred dušnimi očmi vedno vstajala in ponosnega mladega moža brez rešitve omrežala.

„Helena“, zašepeče kakor v sanjah, „ti ljubka vila —“

Potem se prestrašeno zgane.

Saj je bil z drugo zaročen, z Elizo, ki ga je z vsem ognjem svoje strašne duše ljubila.

„Proč — proč s temi mislimi na tujko!“ klicalo je v njem in vendar ni mogel njene slike odstraniti. Ljubki obraz vstajal mu je vedno in vedno, čutil je, da bode kmalu podlegel.

Siloma se prebudi iz teh sanj, da jim v naslednjem trenotku zopet brez rešitve zapade.

Kakor od nevidne moči peljan, ponudil ji je naj prvo rešitev. —

Rudečica sramote ga oblije, ko je mislil na to, kako je resno pokazala na njegovo nevesto; saj je bila Eliza ono bitje, ki mu je stalo najbližje.

Mislil je na muke onih trenotkov, ki so se mu dozdevali kakor stoletja, ko je rešil Elizo in je Helena še stala na ladji.

Če bi bil oni val prišel le eno minuto preje, potem bi onega angeljskega bitja ne bilo več; ležala bi tiho na morskem dnu.

Edgar zastoče, če le pomisli na to mogočnost, in potem ga prešine neko nepopisljivo sladko čustvo.

Zdaj je spoznal svoje duševno stanje; ljubil je prvič čisto, presrčno in — brezupno.

Da, brezupno, ker je bil že vezan, — vezan na deklico, ki je zaupno gledala na njega in kateri naj bi bil nekdaj opora, on — ki je ljubil drugo!

Kje bi našel izhod iz te zmešnjave?

Nobenega ni bilo!

Prisiljen je bil, da reši svojo častno besedo in na strani neljubljene žene z nepopisnimi bolečinami misli na bitje, kateremu se ne sme nikdar razodeti, če ni hotel, da bi so ga smatralo za brezčastneža.

Zdaj je čutil Edgar, da je ljubil Elizo le kakor brat sestro; zdaj je bila ona moč prišla čez njega in on je bil proklet, da izkusi vse muke ljubezni, ne da bi užil njene sladkosti.

Konečno se pomiri.

Nikdar ni hotel le najmanje izdati svoje dušne muke; nikdar naj Helena ne izve, da jo ljubi.

Hotel je le strogo družabno ž njo občevati, mogoče da se mu posreči, da svoje mučeno srce malo pomiri.

Edgar je bil vkljub svoji mladosti mož, ki je izpeljal, kar si je namenil, če bi ona le ne bila gospica Sever; ali vsakdanji pogled na krasno ženo bi celo kamenito srce omečilo, koliko bolj ljubečega moža, ki je le težko krotil svoja čutila.

Ostro žvižganje parobrodne piščali ga predrami iz teh mislij.

Parobrod je prišel do obrežja, kjer je gospoda Klarendona čakala kočija.

Edgar je hitel do izkrcevalnega mostu ter spremil ladjarja in dami k vozu.

„Kaj ne greš z nami, dečko?“ vpraša gospod Klarendon.

„Ne, Eliza in gospica Sever sta gotovo utrujeni in potrebujeta miru“, odgovori Edgar in vsem ponudi roko k slovesu.

„Ali jutri pa vendar prideš k obedu, kaj ne?“ vprašala je Eliza ljubeče.

„Gotovo, ljubica, točno.“

Voz gospoda Klarendona se hitro odpelje in Edgar se tudi vsede v svoj voz, ki ga je pričakoval.

Stari gospod Povel se ni malo čudil redkobesednosti svojega sina.

Mož ni vedel, da se je mislil Edgar peljati s čolnom ter se je močno jezil radi njegove predrznosti.

Stari ladjar ni nič manj ljubil svojega sina, kakor njegov prijatelj Klarendon svojo Elizo.

Mislil je, da se je Edgar prehladil in da je kaj bolan, zato je silil, da so je kmalu vlegel.

„Mržlico imaš“, reče gospod Povel, „poznam Ti na očeh; zato je bolje, da pošljem po zdravnika.“

„Za božjo voljo, papa!“ zakliče Edgar, “jaz sem zdrav kakor riba; Ti še vedno ravnaš z menoj kakor z otrokom; saj vendar ni prvikrat, da sem se moker vrnil od izleta na morji.“

Rekel je to precej nejevoljno, tako da je bil stari gospod ves začuden radi sinovega vedenja, ali radi tega le še bolj potrjen v svojem mnenju, da se je Edgar močno prehladil.

„Potem si vsaj pusti narediti nekaj kozarcev kuhanega vina“, reče skrbno, “saj Te skoro ni spoznati. Ali Te je kdo razdražil?“

„Odpusti, papa“, prosi Edgar, „saj nisem mislil hudo. Ali — — Ti imaš prav; vlegel se bom, in jutri bodem zopet zdrav.“

Edgar je šel v svojo sobo.

Čutil je potrebo, da zmoti svoje misli, zato ukaže služabniku, da mu napravi od očeta priporočeno pijačo.

Hitro izpije nekaj kozarcev vroče tekočine ter se vrže na posteljo, da bi v spanju ušel mučnim mislim. — —

Dolgo ni mogel zaspati in ko je konečno zaspal, preganjale so ga divje sanje, katere so mu provzročale nove bolečine.

V sanjah je stal zopet na krovu ladje in držal v svojih rokah krasno Heleno, kar ga ona divje objame in potegne vročo njegovo glavo na svoja žareča ustna. Mislil je, da se mora v nepopisni sladkosti potopiti, kar jih zalije velikanski val; on se prestrašeno umakne; ni bila Helena, katero je držal v rokah, nego njegova nevesta Eliza; stal je ž njo na obali in zrl v kristalno čisti vodi Helenino truplo; lepi obraz prešinjen z blatnim svitom: strgal se je Elizi iz rok ter skočil doli k ljubici, v smrti objel jo je s svojimi rokami in potegnil mrtvo ženo na svoje utripajoče srce.

Take čudne slike kazal je spečemu Bog sanj.

214. poglavje.
Gospa Mercedes.

Vrnimo se zopet k Severju, ki je bil pri onem napadu težko ranjen in katerega so več milj vlekli s seboj.

Vodja razbojnikov je bil tega mnenja, da je tem bolje, čim več zemlje je med njim in njegovimi preganjalci.

Od todaj je prešlo več tednov.

Sever je zbog svoje železne narave prestal nevarno mrzlico ter že zopet koval nove velikanske načrte, kateri bi ga na mah naredili za milijonarja.

Drzni pustolovec je bil jeze kar iz sebe, da mu je ušel večji del denarja radi eneržije častnikov.

V zabojih je bilo zlata nekaj čez miljon dolarjev in je škripal z zobmi, ko je mislil, kako mu je takrat bila sreča mila. —

Med vodjo in njim je bila neka napetost, ker je Sever vedno kazal svoj zapovedujoči značaj, tako da se je že večkrat skregal z Red Šarlijem.

Čudno je bilo, kakšno demonično moč je imel Sever nad razbojniki.

Divja tropa se ni niti upala ugovarjati, kadar jo je pustolovec pogledal s svojimi mogočno plamtečimi očmi.

Celo dolgi Ben, ki je večkrat zapovednikove ukaze le malomarno izvrševal, postal je drugačen, če ga je Sever s svojiim pretresujočim glasom nagovoril.

Razbojniki so se podali v precej divjo pokrajino, kjer je rastlo le nekaj trave za govedino.

Ker pa ni voditelj še izdal ukaza za daljna potovanja mislili so, da se nekaj pripravlja, ter že težko čakali na izvršitev tega načrta.

Sever je sedel v svoji koči, ko pride vodja ter se vsedel k njemu.

„Danes pride pošta iz Klaronvila, gospod; tu bi se dal narediti dober plen; nekaj sto tisoč dolarjev je na pošti; žal, da ne morem biti osebno prisoten, ker čakam na gotove novice. Če Vam je prav, pa Vi nadzorujte dečake, da ne skočijo čez mejo.“ —

„Gotovo“, mu odgovori Sever. „Sit sem že tega lenarjenja akoravno se taka malenkost komaj izplača; koliko mož naj vzamem s seboj?“

„No, dvajset jih bo zadostovalo; sicer spremlja pošto malo dragonska patrolja, ali ti vojaki zbežijo pri prvem strelu.“

„Da, kakor takrat v Litle-Rok-vlaku!“ reče Sever zasmehovaje.

Voditelj je naredil nejevoljen obraz.

„Da, to so bili vražji dečki; še danes ne vem, kako je to, da so se tako krepko branili, akoravno smo jim beg tako olajšali Ali tukaj je to izključeno, gospod; dragonce sem že večkrat srečal in pošto poznam.“

„No, meni je prav“, odgovori Sever, „jaz ostanem s svojim služabnikom v bližini, da zabranim vsako nerodnost.“

„Prav tako, gospod“, mu pritrdi Red Šarli. “Vojakov in redarjev ne bi rad imel zopet na vratu; v tem času, ko ste Vi ležali, so nas pravilno pojali, pravi čudež je, da smo jim ušli.“

Sever pokliče Jozeja, ki je slonel le malo korakov oddaljeno na nekem drevesu. Dal mu je potrebne ukaze, medtem ko je načelnik po kratkem pozdravu odšel.

Sever je temno gledal za njim.

Joze je to kaj dobro opazil, ali čuval se je kaj o tem omeniti, ker mu ni bilo tajno, da je vzajemnost med Red-Šarlijem in Severjem že davno minila. — — — — — —

Pol ure pozneje jezdila je mala četa čez hribe do Klarksvilske ceste, da tam v varnem kraji počaka pošto.

Sever je ostal z Jozejem v zavetji nekaterih smrek na robu precej strme višine.

Od tukaj se je videlo daleč po cesti.

Konečno je naznanil lahek oblaček prahu bližajoči se voz in njegovo spremstvo.

Joze da dogovorjeno znamenje.

Vse je napeto čakalo na strel samokresa, s katerim naj bi dal Sever znamenje za napad.

Kmalu se je slišalo drdranje koles, potem se prikaže voz in se hitro bliža z goščavo obraslemu prostoru, kjer so razbojniki nepotrpežljivo čakali na svoj plen.

Dragonska patrola jahala je zraven voza.

Nje vodja, mlad častnik, se je živahno pogovarjal z nekim potovalcem.

Vojaki so brezskrbno jahali naprej.

Pošta je ravno dospela sredi tega prostora, ko se gori pod smrekami zakadi.

Zdaj se zasliši oster pok in v trenotku prijezdijo razbojniki z groznim vpitjem.

Red Šarli je to pot resnično prerokoval.

Dragonci si niso vzeli niti toliko časa, da bi potegnili svoje samokrese.

Obrnili so svoje konje in jezdili v divjem diru ob zaničljivem smehu razbojnikov odtod.

Častnik se je nekoliko minut obotavljal ter grozeče potegnil sabljo.

Ali ko so jele kroglje žvižgati krog njegovih ušes, spodbodel je tudi on konja in šel ko veter za svojimi vojaki.

Sever je zapustil z Jozejem svoje skrivališče ter počasi jezdil v dolino.

Ali nehote se je zganil, ko je zagledal čudno sliko pred seboj. —

Kočijaž je sedel na kozlu voza ter držal visoko roke, v znamenje, da se ne bo zoprstavljal.

Pri vratih voza pa je stala neka ženska, ki je v vsaki roki držala samokres, katera je s strašno sigurnostjo rabila.

Več razbojnikov je ležalo na travi, katero so s svojo krvjo rudečili.

Njihovi tovariši so ravno priskočili, da ustrelijo pogumno tujko. —

Ali v naslednjem trenotku stal je Sever med njimi in njo, ki je s povzdignjeno glavo pričakovala svojo smrt.

„Stojte, — nazaj! “ zavpije divjim tovarišem, “nismo morilci žensk.“

„Pet mož je ustrelila, — doli ž njo!“ vpijejo razbojniki razkačeni.

„Ne, Vam rečem!“ zagrmi Severjev glas. „Vzeli jo bomo s seboj v taborišče, tam se vse drugo odloči.“

Pustolovec imel je že tako moč nad ljudmi, da so ga tudi sedaj ubogali, čeprav nejevoljno.

Medtem ko so se nekateri pobrinili za ranjene tovariše, so ostali prijeli za denarne kovčege.

Kmalu je pričalo zadovoljno vpitje, da je bil plen prav izdaten.

Sever se obrne k ženi, katero je še v zadnjem trenotku rešil. —

Stala je še vedno nepremično zraven voza ter krčevito držala samokrese v malih rokah, medtem ko so njene oči s čudnim obrazom motrile visoko Severjevo postavo.

„Ali mi hočete izkazati neko prijaznost, gospod?“ vpraša ga zdaj kratko.

„Rad, če je v moji moči“, odgovori Sever uljudno.

„Posodite mi svoj samokres, gospod, jaz nisem nobene krogle zase obdržala, kakor sem se namenila. Nočem pasti v roke teh roparjev in jim biti žrtva živalskih surovosti.“

„Motite se, če menite, da so roparji napadli pošto“, reče Sever, kateri je s plamtečimi pogledi motril tujko. „Obljubim Vam, da se nimate nikogar bati, čeprav morate z nami v taborišče.“ —

„Ali se lahko zanesem na Vašo besedo, gospod?“ vpraša tujka napeto.

„Ponavljam Vam, da se Vam ne bo nihče neuljuduo bližal.“ —

„Srčna hvala, gospod“, reče tujka ter stopi k vozu, od koder je nepremično kakor kip zrla na divje početje razbojnikov. —

Sever je stopil k nji ter motril svojo varovanko z neprikritim občudovanjem.

Tujka je morala biti iz nekdanjih mehikanskih provincij.

Imela je lepo, bujno postavo in izrazovito glavo; lepi obraz je kazal pogum in eneržijo. Žareče črne oči so pričale, da je bila tujka vajena, videti vse pri svojih nogah in neka poteza krog njenih malih rožnatih ustnic govorila je o železni odločnosti te žene. Lepo glavo so obdajali polni, temnočrni lasje. —

Severjevo strastno srce je takoj vzplamtelo vzpričo krasot lepe tujke.

Njegov nemirni duh je koval že tisoč načrtov, da si pridobi

ljubezen te krasne ženske.

Konečno je bilo ropanje poštnega voza končano.

Prtljago tujcev natovorili so na nekaj mul, medtem ko so drugi nesli kovčege z denarjem.

Ranjence so tovariši posadili predse na konje in četa je zapustila kraj svojega drznega podjetja.

Tujka je jezdila med Severjem in Jozejem ter se ni brigala za kletve razbojnikov, ki so večkrat donele na njeno uho.

V taborišču so prihod čete nestrpno pričakovali, ker so dogodke napada že poprej zvedeli po nekom, naprej poslanem jezdecu.

Red Šarli je jezdil prišlecem nasproti in temno gledal na pogumno tujko.

Le-ta se je odločneje in pogumneje branila divje čete kakor njeni ujeti moški spremljevalci.

Ali takoj se mu obraz razjasni, ko opazi lepoto jetnice ter jo celo pozdravi, ko molče jezdi mimo njega.

Voditelj prijezdi za Severjem, ki je nekoliko zaostal in zdaj v kratkih besedah razloži, kaj in kako se je vse zvršilo!

„Kaj naj pa storimo s to ženo?“ vpraša Red Šarli, ko je Sever končal.

Sever zmaje z rameni.

„Ta dama je pet naših ljudi ranila, zato so zahtevali njeno smrt; obljubil sem jim, da jo bomo sodili v taboru.“

Voditelj je premišljeval.

Neprenehoma je zrl na lepo ženo, ki je le nekaj korakov pred njimi jezdila ter mirno gledala na živo podobo v taboru.

„Čisto prav, gospod“, reče konečno. „Ali kaj naj naredimo ž njo; mene nič kaj ne veseli, umoriti žensko.“

„Mene tudi ne“, pritrdi Sever. „Če bi jo pa bil pustil pri vozu, je gotovo, da bi bil kdo zaostal in jo ustrelil; zato sem jo pripeljal semkaj.“

„No, jutri bomo videli, kako in kaj“, reče Red Šarli premišljuje. „Čez noč je lahko pri Luciji, ki ima svojo posebno utico, jutri ukrenem potem, kar treba.“

Sever je prežeče pogledal v obraz voditelju, ali molčal je in le hitreje jezdil, ker je četa ravnokar prijezdila v taborišče.

Roparji so se gnetli krog konja, na katerem je jetnica sedela, in se šele umaknili, ko je prišel Sever ter damo spremil k Lucijini utici.

Deklica jima je prišla začudena nasproti ter radovedno motrila lepo Severjevo spremljevalko.

Sever je tujki pomagal s sedla, ter se potem obrnil k Luciji:

„Sprejmi to gospo v Tvojo varstvo in glej, da ji ne bo ničesar manjkalo; skrbel bom za to, da njeno prtljago semkaj prineso; nadalje bom pa tudi Jozeju naročil, da odpravi vsakega, ki bi hotel tujko nadlegovati.“

Lucija je vesela pokimala in obljubila, da hoče vsa Severjeva povelja izpolniti.

„Tukaj ste v popolni varnosti“, reče Sever tujki. „Nihče se Vam ne bo bližal; — tudi so bom zjutraj sam prepričal, če so Vas pustili v miru.“

Sever se je hotel z uljudnim pozdravom posloviti, ko ga dama živahno pokliče nazaj.

„Rada bi vedela ime svojega rešitelja“, reče dama in ga zapeljivo pogleda s svojimi krasnimi, črnimi in žarečimi očmi.

„Tukaj v tej puščavi imamo vsi vzrok, zamolčati svoje ime“, odgovori Sever.

Pri tem uljudno in žareče vrne pogled.

„Imenujte me Roden.“

„Razumem Vas“, reče tujka, „moje ime je Mercedes Iturbide iz Arizona.“

Potem stopi v bajtico, v katero ji Lucija sledi.

Ko se je Sever bližal taboru, opazil je v precejšnji bližini Šarlija, ki je stal ne daleč od Lucijine koče.

Voditelj je jezno pogledal na Severja, ali čakal ni njegovega nagovora.

Hitro je šel k svojemu ognju, ki je gorel nekaj oddaljen od drugih.

„Kaj se tudi Tebi dopade, lepa Mercedes?“ rekel je Sever preteče zase. „To bi bil pač brezuspošen trud; jaz sem si to zagonetno žensko priboril in si je ne bom dal vzeti; pazi se, mi ne stopiš na pot, sicer me spoznaš.“

215. poglavje.
Tekmeca.

Drugo jutro, ko je Sever komaj vstal, je vstopil Red Šarli s kratkim pozdravom v njegovo kočo.

Kakor je bilo videti, se je voditelj tolovajev odločil in ta sklep naznaniti svojemu tovarišu.

Sicer je Red Šarli le redkokedaj zadrževal svoje mnenje, a to pot ga je le nekoliko skrbelo, kaj da bo.

Konečno prekine mučno molčanje in reče hladno:

„Kar se tiče gospice, katero ste včeraj pripeljali s seboj, sem to noč o njej premišljeval in se odločil.“

Sever je molče poslušal in mirno gledal v zagorelo lice voditelja.

Ta je obotavljaje obmolknil.

„Ali ne smem izvedeti, kaj mislite storiti?“ vpraša Sever z navidezno mirnostjo.

„Gotovo, saj to ni tajnost. Vidite, gospod, mnogo mojih ljudi ima svoje žene in dekleta v taboru; jaz do sedaj nisem na to mislil. Ko ste pa včeraj pripeljali tujko, sem takoj videl da bi ta bila pripravna za me, in tako sem sklenil, da postane moja ljubica.“

„Kaj morda mislite, da bo tujka s tem zadovoljna?“ vprašal Sever mirno.

Voditelj, ki je pričakoval drugačen odgovor, reče dobrovoljno:

„Zato ne bom vprašal; to pride samo ob sebi; ona je lahko zadovoljna, da pride tako po ceni iz te zadrege, ker če bi šlo po želji mojih ljudi, bi bila že zdavno v nebeškem kraljestvu. Moji ljudje so vražje jezni na njo, ker je rudeči Jim ponoči umrl vsled ran; komaj sem jih pomiril.“

Voditelj vstane in hoče zapustiti Severjevo kočo, ko ga ta še zadrži.

„Kaj hočete sedaj storiti, gospod?“

„Zdaj hočem, — no, zdaj pojdem k Lucijini koči in bom dami povedal o časti, katera jo je doletela“, se zasmeje Red Šarli. —

„Tega ne boste storili!“ odgovori Sever odločno.

Voditelj se hitro obrne in gre k Severju, kateri mu pride nasproti.

„Kaj ste rekli?“ zakliče Red Šarli divje, “ponovite to še enkrat!“

„Ponavljam, da tujke ne smete razžaliti“, reče Sever trdno. —

Moža se za trenotek merita s pretečimi pogledi, potem se voditelj zaničljivo obrne proti vratom.

„Ne osmešite se, gospod!“ zakliče porogljivo, „storil bot kar sem sklenil, „in noben vrag mi tega ne zabrani!“

„Ali jaz!“ odgovori Sever s pretečim glasom.

„Vi?“ se zakrohoče voditelj. „Pazite, gospod, sicer Vas pustim pognati iz tabora, jaz ne trpim nikakega zoprstavljenja mojim poveljem.“

„Na izvršitev tega povelja sem pa res radoveden“, odgovori Sever porogljivo, „jaz zdaj grem, da ponudim dami svoje varstvo, in bom zabranil, da izvršite svoje nakane.“

Red Šarlijev obraz postane temnordeč togote.

„Ali se hočete norčevati iz mene, gospod!“ zakriči in prime za samokres, „takoj Vam pokažem, da sem tukaj še gospodar.“

Ali še predno je izvršil svoj namen, se mu že zasveti pred očmi cev Severjevega samokresa.

„Pustite samokres v miru!“ zakliče Sever preteče. “Samo ganite se, in mrtvi ste!“

Peneč se vsled jeze obstane voditelj.

„Pojdite vendar in pokličite svoje ljudi!“ se mu vnovič roga Sever. „Zapovejte jim vendar, da me iztirajo iz tabora, potem lahko takoj vidite, kdo je pravi gospod teh divjih fantov.“

„Da, to Vam hočem tudi takoj pokazati“, sikne Red Šarli raztogoten.

Hitro zapusti Severjevo kočo.

Sever se je malo zmenil za divjanje voditeljevo.

Vedel je, da stoji večji del družbe na njegovi strani, ker se je pustolovcu že davno posrečilo s svojo mogočno osebo, te može tako nase prikleniti, da so ga brez pomiselka ubogali in je bil Red Šarli le samo na videz še voditelj.

To je Sever še le včeraj dokazal, ko je divje tovariše od Mercede postreljenih tolovajev zadržal, da niso planili na brezmočno ženo.

Vsi so vedeli, da pod njegovim vodstvom lahko zadovoljujejo svoje strasti, kolikor hočejo.

Zato so mu bili ti ljudje udani z dušo in telesom.

V taboru poči strel.

Temu sledi glasno govorjenje.

„Aha, Red Šarli kliče ljudi skupaj“, mrmra Sever, „zdaj je treba pokazati, da je moj upliv naredil iz tolovajev moja brezvoljna orodja.“

Hitro stopi iz koče in pokliče Jozeja, ki je v bližini čakal, da naj gre z njim.

Sredi tabora gnetla se je gosta množica okolu voditelja, ki je stal na nekem štoru.

V strastnih besedah je nagovarjal množico.

Ko je Sever pristopil, umaknili so se mu in pustili prosto ozko cesto, skozi katero je šel pustolovec.

Postavil se je le nekaj korakov oddaljeno od Red Šarlija.

„Slišali ste, kako me je ta mož zasmehoval, tovariši“, je vpil voditelj divje, „zapodite njega in njegovega zanikrnega služabnika iz tabora, čeravno je zaslužil vrv.“

Vse je ostalo tiho.

Nihče se ni ganil, da bi prijel Severja, ki je s ponosno povzdignjeno glavo zrl v množico.

„Ali bo kmalo!“ tuli Red Šarli. „Ali hočete slušati, ali ne?“ —

Zdaj stopi dolgi Ben naprej.

On je bil eden tistih, ki niso bili na Severjevi strani, akoravno je Benovo sovraštvo veljalo le Jozeju, kateri mu je izneveril Lucijo. „Poslušajte me!“ zakliče z gromečim glasom. „Cela stvar se tiče le teh dveh gospodov, našega Red Šarlija in pa tega gospoda tukaj. Če sem prav razumel, se gre za žensko, katera je včeraj postrelila naše tovariše. Mi smo ljudje, ki kaki ženski ne storimo ničesar zlega, če nam prav kdaj pokaže zobe, in pogumna je ta ženska, to ji moremo pustiti, celo nevošljivost.“

„Če torej hoče vsak teh gospodov imeti to žensko“, nadaljuje dolgi Ben svoj govor, „potem to lahko med seboj opravita, po stari prerijski pravici, v poštenem dvoboju. Kdor potem ostane živ, tistega hočemo ubogati, in on naj bo naš voditelji — ali Vam je prav tako, fantje?“

„Dobro, — dobro, — dolgi Ben naj živi!“ vpijejo in vriskajo tolovaji, „kdor dobi, ima tujko in še nas povrh. Tri sto zlodjev — tako je!“

„Dobro!“ zakliče Sever z gromovitim glasom. „Jaz sprejmem ta pogoj in še danes naj se odloči!“

Red Šarli je bil srdit, da ga niso ubogali, ali ukloniti se je moral volji množice, sicer bi se mu lahko pripetilo, da bi se vsi odvrnili od njega.

Tako je pa upal, da se mu vsled njegove velikanske moči posreči ugonobiti za zmeraj svojega tekmeca.

Zdaj povzdigne dolgi Ben zopet svoj glas:

Poslušajte me, fantje; ker sta se gospoda tako radovoljno udala našim željam, je gotovo prav, da se pomenimo o načinu dvoboja. In zato predlagam, da poravnata svojo pravdo po starodavni navadi, kakor jo tu na severu že od naših starišev poznamo. Poslušajte me! Kdo glasuje za to, da se vrši dvoboj v stari hiši ranjkega Vite z našimi izvrstnimi noži?“

„Vsi!“ vpije razbrzdana druhal. „Živio! Ben je izvrsten dečak!“

Za boljše razumevanje naj bo tukaj povedano, da so bili taki dvoboji mej roparji in farmerji nekaj vsakdanjega. Dvobojevalca so peljali v sobo, kjer so bila okna dobro zaprta.

Edino orožje, katero sta smela imeti, je bil dolg nož. Potem se je vnel v temni sobi boj za življenje in smrt, pri katerem sta večkrat oba bojevnika umrla radi groznih ran.

„Poslušaj, Ben“, mu zašepeče neki tovariš, „kaj pa naredimo, če ostaneta oba?“

„Potem volimo drugega voditelja“, odgovori Ben surovo. „Jaz poznam kaj pripravnega dečka za ta posel. “

„To si gotovo sam?“ odgovori njegov tovariš porogljivo.

„Na, častitam, gospod stotnik.“ — — —

Vnovič zadonelo je gromovito pritrjevanje, ker sta ravno Red Šarli in Sever izjavila, da sta zadovoljna s predlaganim načinom dvoboja.

Potem se je množica počasi razšla.

Sever je šel k Lucijini bajti, da pove Mercedi, kaj se je dogodilo.

Lepa tujka je pričakovala svojega rešitelja pri vratih hišice in ga potegnila v priprosto sobo.

„Ali se je moja usoda odločila? Ne zakrivajte mi ničesar“, ga prosi s tresočimi ustnicami. „Lucija mi je že nekaj povedala; ali ostaja voditelj še vedno pri svoji zahtevi?“

„To je odvisno od okolnosti“, odgovori Sever z žarečim pogledom in kratko pove, kaj so se zmenili.

Mercedes ga bojazljivo posluša in obupno vije svoje roke.

„Kaj bo z menoj, ako Vi poginete!“ zakliče obupno, ko je Sever končal.

„Za to bo skrbel moj služabnik Joze“, odgovori pustolovec. „Če padem, mu lahko brezpogojno zaupate. On Vas spravi v varno zavetje, prodno se Vam bo voditelj mogel bližati, ker bo v najsrečnejšem slučaji tako ranjen, da ne bo mislil na kako ljubavno razmerje.“

Pri vsem občudovanji za lepo tujko se je Severju vendar čudno zdelo, da je mislila samo na se.

Za njega ni kazala nobene skrbi.

Kaj ni imela ta žena srca? Kaj se je mogla protiviti njemu, nedosežno lepemu možu, za katerega so vsa dekleta taborišča zdihovala ?

Sever je hotel v tem oziru dobiti gotovost, akoravno je dvoboj sprejel bolj za to, da se znebi nadležnega nasprotnika, kakor radi te lepe ženske.

„Ali naj Vas spremi moj služabnik Joze k Vašim sorodnikom, gospica?“ vpraša po kratkem premišljevanju.

„Vdova sem“, odgovori lopa tujka. „Moj mož, star, bolehat posestnik rudokopov, umrl je nekaj tednov po poroki, in jaz sem se morala zadovoljiti z majhno svoto, katero so mi ponudili sorodniki. Ravno sem bila namenjena, da poiščem severne države, ko so Vaši ljudje napadli pošto.“

„To iskreno obžalujem“, odgovori Sever, „ali jaz sem fatalist in verujem v tako imenovano namenjenost. Taka udanost v svojo usodo ima nekaj nepopisno tolažljivega.“

Mercedes zmaje lahko z rameni, kakor da bi se hotel otresti nekega neprijetnega čustva.

„Kako pa je to, da se Vi kot izobražen mož nahajate v taki družbi?“ reče Mercedes, da bi napeljala pogovor na drugi predmet. “Ali je samo veselje do pustolovstva, ki Vas je privedlo med te ljudi?“

„Ne samo to“, odgovori Sever počasi, “a postal bi rad bogat mož, in zato imam tu najboljšo priložnost.“

„In o priliki velikega lova ujet in obsojen biti?“ reče Mercedes porogljivo. “No, gospod Roden, jaz vem boljši svet, in če se danes zdravi vrnete, Vam hočem iz hvaležnosti nuditi zaželjeno v izobilici. Mož kakor Vi mi je dragocen tovariš in Vi lahko zapustite to divje življenje in zopet nastopite v ve likih mestih.“

Sever je še nekaj hotel vprašati lepo ženo, ali ona hitro vstane in ga odpravi.

„Pozneje — pozneje“, zakliče Mercodes. “Želim Vam vso srečo pri današnjem dvoboju. Ne pozabite, za vsak slučaj svojemu služabniku dati potrebnih ukazov.“

„Samo še eno vprašanje, gospica Mercedes“, prosi Sever žareče, “ali smem upati, da mi boste naklonjeni?“

„Mogoče! Odvisno je od tega, kako bom kaj z Vami zadovoljna“, reče s tako zapeljivim pogledom, da je Severju zavrela kri. „Pridite danes zvečer k meni, potem Vam hočem še kaj več povedati.“

„Lepa in brez srca“, si misli Sever, ko jo je zapustil. „Ali to me še bolj draži, in če se nocoj vrnem, potem postane vendar le še moja.“

216. poglavje.
Dvoboj v temi.

Na nekem griču, ki je obdajal tolovajsko taborišče, stala je zapuščena hiša, katera je bila nekdaj lastnina starega naselnika z imenom Vite.

Ta je samcat životaril v tej pustinji in nekega jutra so ga mimo potujoči ljudje našli mrtvega v postelji.

Ker je stala zraven njega prazna steklenica žganja, bili so vsi prepričani, da je starca v pijanosti zadela kap, kar je bilo zelo mogoče, ker so ga vsi poznali kot navadnega pijanca.

Njegovo truplo so pokopali brez vse slovesnosti zraven hiše. —

Ali hiša ostala je prazna, ker se je reklo, da se stari Vite po noči vrača na svoje posestvo, katero grozno govorico so babjeverni prebivalci brezpogojno verjeli.

Ta dan popoldan bilo je na samotnem griču vse živo.

Velika množica je nepotrpežljivo čakala na začetek krvavega igrokaza.

Nekaj ljudi so je pečalo s tem, da so na pol podrta okna dobro zabili, tako da ni mogel niti najmanjši svit prodreti v sobo. —

Konečno naznani gromovito vriskanje, da sta dospela borilca.

Sever je šel ravnodušno, kakor da bi to bilo nekaj vsakdanjega.

Red Šarli pa je komaj prikrival svojo razburjenost in z največjim sovraštvom gledal svojega nasprotnika.

Dolgi Ben je stopil naprej.

Izročil je vsakemu dvobojevalcu skoro dva čevlja dolg, ko las ostro nabrušen nož, katera je poprej natanko s pripognenjem in suvanjem preskusil.

Potem je odprl vrata in nakazal borilcema prostore pri nasprotnih stenah podolgaste sobe.

Borilca sta si stala zdaj nasproti vsak na enem koncu sobe. —

„Tako, gospoda“, začne dolgi Ben važno. „Zdaj ostanita mirno na svojih prostorih, dokler ne zaklenem vrat in ne dam znamenja s strelom, potem lahko poravnata svojo pravdo kakor se vama poljubi: v četrt ure zopet odpremo.“

Dolgi Ben je stopil iz vrat in jih zaprl z močnim zapahom.

Potem je pogledal na svojo uro in ustrelil s samokresom v zrak.

Okolu stoječi tolovaji so zadržavali sapo, da bi slišali vsak le najmanjši šum. — — —

Znotraj v grobno temni sobi stala sta nasprotnika.

Pazljivo sta poslušala na vsako le najmanjšo kretnjo drugega, ker je od pazljivosti bilo odvisno življenje in smrt.

Ko so vrata zaprli, se je Sever tiho splazil v drugi kot sobe. —

Koj na to je čul tiho šumenje, kar mu je pričalo, da se je tudi Red Šarli na ta način pred hipnim napadom zavaroval.

Potem je ostalo precej dolgo tiho v sobi in Severju bilo mogoče kljub največje pazljivosti zapaziti kak pregib svojega sovražnika.

Nekaj minut je tako preteklo v brezsapni napetosti.

Sever je vedel, da zadene njega in Red Šarlija, če se vsa stvar ne zvrši v četrt ure, posmeh in zaničevanje tovarišev.

Zato se je ravno pripravil za napad, ko zopet začuje tiho šumenje.

Slišati je bilo, kakor da se težko truplo previdno plazi po tleh.

Sever ni bil niti v dvomu, da se Red Šarli plazi proti njemu. —

Hitro in odločno se vleže na tla.

Desno roko stegne z nožem naprej, da bi začutil, kdaj ga sovražnik doseže.

Čez nekaj trenotkov začuti, kako se ga dotakne, potem zasliši divji vzklik.

Red Šarli poskoči na noge.

Sever, gibčen kakor panter, splazi se mimo njega in v temoti sune proti njemu z nožem.

Nov vzklik togote in bolečin pouči Severja, da je nasprotnika zadel.

Red Šarli se ni več skušal skrivati.

Divjal je kakor divja zver po temnem prostoru ter rujoveč suval z nožem na vse strani.

Severju je bilo jako všeč, da se je nasprotnik sam izdajal.

Zdaj je vedno natanko vedel, kje ima napadalca iskati.

Še predno je Red Šarli zamogel Severja doiti, je ta skočil mimo njega in pri tem skoku divjemu poglavarju prizadejal nov sunek.

Zadetega je to vzplamtelo do blazne togote.

Skakal je kakor blazen po vseh kotih, in medtem grozovito preklinjal, ter na vse načine poskušal Severja smrtno raniti.

Ta se mu je lahko izogibal in mu le vedno nove sunke prizadeval. —

Ranjeni je za trenotek obstal, da zbere nove moči, ko se zaslišijo pred vratmi koraki.

Četrt ure, katero so dovolili borečima, je pretekla.

Ko Red Šarli zasliši, da se zapah odmakne, prevzame ga taka togota, da je brezmiselno planil na kraj, kjer je slutil Severja. —

„Ničvredni capin!“ zahrope, „čakaj, zdaj si izgubljen!“

Sever si je slekel suknjo, katero je zavil skupaj, ter jo držal v levi roki in je ž njo motil pozornost svojega nasprotnika. —

Red Sarli je mislil, da stoji Sever pred njim ter je z vso silo sunil v suknjo, katero je Sever hitro spustil.

Stopil je ob enem naprej, tako da je bil skoro za hrbtom Red Šarlija.

Potem je sunil z vso silo voditelja v vrat.

Čutil je, kako je nož udrl v mehko meso in ravno, ko se se vrata odprla in je bliščeča svitloba posvetila skupino, padel je voditelj s togotnim vzklikom na tla.

Molče so vstopili roparji in z grozo zrli na Red Šarlija, ki je bil oblit s krvjo.

Sever je stal popolnoma zdrav težko dihaje pri nekem tramu in s temnim pogledom zrl na pokončanega nasprotnika, ki je krčevito poskušal vstati.

Ali to se mu ni več posrečilo.

Brez moči padel je divji voditelj nazaj, — potem so se mu zaprle oči za večno.

Sever je hitro zapustil hišo ter se ubranil divjih tovarišev, ki so se, voščeč mu srečo, gnetli okrog njega.

Urno je hitel v tiho taborišče in vstopil v Lucijino kočo, kjer ga je pričakovala Mercedes, katero je že Joze obvestil o izidu. —

„Čestitam, gospod“, reče mirno. “Veseli me, da ste se zdravi vrnili. Veliko mi je na tem ležeče, da še danes v Vašem spremstvu zapustim taborišče.“

„Že danes?“ se začudi Sever. „Mislil sem, da bodete zdaj, ko sem tukaj neomejen gospodar, ostali nekaj časa v taboru.“

„Ni me volja, kot pol divja ženska tukaj živeti“, mu odgovori Mercedes porogljivo. “Moje želje me vodijo v velika mesta in v prijetnosti odličnega življenja. Jaz hočem uživati, dokler sem mlada, ker sem le v vrtincu zabav zadovoljna.“

Sever je obžaluje zmajal z rameni.

„Veselilo bi me, če bi Vam zamogel ponuditi, kar tako vroče želite, gospica, ali teh par tisoč dolarjev, katere imam, ne izdajo dosti, medtem ko dobim z mojimi divjimi fanti kmalo priložnost, postati bogat.“

„V zvezi z menoj Vam bo to igrača!“ zakliče Mercedes z bliščečimi očmi, „pojdite z menoj, in našli bodete brez vsega truda zaklade.“

„Kdo pa ste pravzaprav, gospica?“ vpraša Sever začudeno.

„Ona, za katero sem se izdala, gospod Artur Sever“, odgovori Mercedes zaničljivo. „Jaz se samo takrat lažem, kadar se to z mojim načrtom zlaga.“

„Kako, Vi veste moje ime?“ zakliče Sever prestrašeno, „kaj me poznate?“

Mercedes potegne listek iz žepa in ga pokaže začudenemu.

„Tu, ta izrezek iz časopisa ima Vaše sledilno pismo. V prvem trenotku sem Vas spoznala. A ne bojte se ničesar, nego smatrajte me kot zaveznico, ker imam tudi jaz vzrok, zapustiti Arizon; vzroke Vam hočem o priliki povedati.“

Lepa dama se malomarno nasloni na svoj sedež iz kož in pogleda Severja tako, da mu kar kri vzkipi.

„Ukažite, kaj naj storim“, prosi Sever, „in če imate načrte, katere se lahko izvedejo, bom vse sile napel in se nobene nevarnosti ustrašil.“

„Počasi, prijatelj,“ reče Mercedes koketno. „Ker poznam vso Vašo preteklost, vem, da ste izvršili že neverjetne stvari. Zato Vam bo lahko, v zvezi z menoj izvršiti nove čine, ki nas obogate za več stotisoč dolarjev. Ali morda mislite, da sem za tak načrt premalo lepa?“

Sever pogleda zaljubljeno zapeljivo lepo ženo, katere krasne oči niso izdajale, kaki demoni žive za njenim lepim čelom.

„Lepi ste kakor angelj“, vzklikne z glasom popolne prepričanosti, „in Če mi dovolite, Vam povem načrt, na katerega sem že dolgo mislil, in za katerega izvršitev nisem imel dosedaj pripravne osebe. Pa ne vem, če boste hoteli sodelovati.“

„No“, reče Mercedes, „povejte!“

„O, ta stvar je precej jednostavna“, začne Sever. „Jaz spremenim svojo osebo, tako da me nihče ne spozna, potem potujeva v vzhodna mesta, kjer nastopava kot zakonca. Vidi naj se, kakor da nesrečno živiva, ker Vas moja ljubosumnost vedno preganja. Zelo bogat državni uradnik, ki je že zdavno v službi in dostojanstvu, Vas zapazi in se seveda zaljubi v Vas nesrečno ženo. Bliža se Vam, Vi ga ne zavrnete, in se domenita za tajen sestanek. Komaj se je ta sestanek pričel, se prikažem jaz, ljubosumni soprog. Da škandal odvrne, plača uradnik veliko svoto za moje molčanje.“

„Ni napačno“, je dejala Mercedes, ki je pazno poslušala. „Pozabili ste le ono, gospod, da bi uradnik prav lahko spoznal goljufijo in bi naju dal zapreti. — Ne, to ni nič; jaz imam boljšo misel, in sem prepričana, da bova s tem najbolje uspela.“

„Poslušajte me“, nadaljevala je lepa žena. „Idiva v San Francisko; tam Vas nihče ne pozna. Izdali se bodete za moža, brata Arturja Iturbide, vpokojenega častnika meksikanske vojske. Veljala bom za bogato vdovo, medtem ko sem v resnici revna, kajti jaz nimam ničesar.“

„Pač, svojo izvanredno lepoto; ne pozabite na to“, ugovarjal je Sever uljudno.

„Ta ravno naj privabi ptičke v zanjko“, nadaljevala je Mercedes. „Torej slušajte moj svet in zapustite to noč z menoj tabor. Vaš sluga lahko ostane tukaj in drži ljudi skupaj, v slučaju, da bi se še kdaj vrnili.“

„In kaj potem?“ je vprašal Sever radovedno.

„Kakor hitro prideva v San Francisko, razglasite v tamošnjih časopisih, da iščete kot skrbni brat primernega soproga za svojo bogato in lepo sestro; poletu se pomeniva naprej.“

„In kot brat smem vendar vedno v Vaši bližini bivati“, zaklical je Sever živahno.

„Seveda stanujeva kot brat in sestra skupaj“, odvrnila je Mercedes smeje, „a sedaj hitite in pripravite najino odpotovanje; postaja ni daleč, v par dneh sva na cilju.“

217. poglavje.
Čudno časniško oznanilo.

„He, Tom, Tebe se že nič več ne vidi, — pojdi sem, — sedi!“ —

„Nimam dosti časa, Viljem, imam važno pot.“

„No, zaradi nekaj minut bo pač vse eno, ne bodi tako marljiv, drugače razvadiš svojega gospodarja.“

„Ti lahko govoriš, Viljem; ko bi bil jaz na Tvojem mestu, bi se tudi ne trudil tolikanj, a tako mi je treba pridno delati, drugače ne pridem naprej.“

„Oženi se vendar bogato“, smejal se je Viljem, „potem si prost vseh skrbij in lahko živiš dobro in veselo.“

„Ne rogaj se, Viljem“, odvrnil je prijatelj resno. „Ti veš, da sem zaročen in da je moja nevesta pošteno, pridno dekle; izhajala bova tudi brez [nejasno]mskih darov.“

„Tu poglej“, zaklical je Viljem, “beri to imenitno oznanilo; mislim, da je le slab dovtip, kajti taki ženski, kakor je tu opisana, pač ni treba po časnikih iskati moža.“

Tom je vzel časnik in bral:

„Ženitna ponudba.

Ker moji sestri, vdovi brez otrok, primanjkuje priložnosti se z gospodi seznaniti, iščem za njo mladega izobraženega moža, ki bi si hotel napraviti prijeten dom. Moja sestra je mlada, lepa, izobražena in ima veliko premoženje, ki zagotovi nji in njenemu prihodnjemu soprogu brezskrbno razkošno življenje. Premoženje je postranska stvar. Mladi gospodje iz dobrih hiš, ki se na to resno ponudbo ozirajo, naj pošljejo svoj naslov pod A. H. 27 pošta Skotland-Skvare.

Molčečnost zajamčena; se ravno tako zahteva od druge strani.“

„No, kaj praviš, Tom?!“ vprašal je Viljem, ko je njegov prijatelj odložil časnik.

Ta je zganil z ramami.

„Lahko je šala, a včasih so taka oznanila tudi resna.“

„Tega ne verujem; le pomisli, žena, mlada, lepa, bogata, bi morala vendar snubačev imeti na izber.“

„Kakor je, Viljem; morda je dama le na posetu tu in stanuje v kakem oddaljenem kotičku sveta. Poskusi vendar svojo srečo in ji piši, Ti si v najboljših letih.“

„Ah, neumnost“, odvrnil je prijatelj nejevoljno. “Kaj bi rekla moja mati, če bi si prek časnika preskrbel nevesto.“

„To naj bi jo malo brigalo“, odvrnil je Tom, “a meni se mudi, z Bogom, Viljem!“

Viljem je ostal sam; a bil je raztresen.

Vedno so se mu vračale misli na oznanilo, katero je bral v največjem časniku v San Francisko.

Viljem Tajlor je bil zal mož, ki je kot edini sin bogate vdove poznal le prijetnosti življenja.

Bil je še mlad in kot izboren družabnik, akoravno je svet malo poznal, pri svojih prijateljih priljubljen.

Njegova mati bi bila rada videla, da bi se bil vrli mladenič oženil in se lotil primernega dela. A oboževala je svojega edinega sina preveč, da bi ga bila mučila z opomini, in je upala, da si bo Viljem s časom sam zaželel redno opravilo.

Viljem je vzel časnik z nova v roko in je še enkrat prebral naznanilo.

„Prepričan je bil, da bo mnogo snubačev, in mikalo ga je med njimi biti, ker bi lahko s svojim premoženjem, katero mu prej ali slej pripade, vse drugače nastopil, kakor večinoma n[nejasno] premožni tekmeci.

Le ena stvar ga je strašila.

To je bila zahteva, da naj pove svoj naslov in se tako na milost in nemilost izroči molčečnosti skrivnostnega oznanjevalca. —

Viljemova rodbina je bila ena najbolj čislanih v San Francisku. —

Ako je bilo vse le šala, potem bi bilo njegovo ime osramočeno in njegovi prijatelji bi ga zasmehovali.

Že je hotel opustiti misel, kar mu pride na mar, da lahko pisal brezimno.

To bi lahko opravičil s tem, da je njegovo ime preveč znano in bi tako morda smel upati na odgovor.

Hitro odločen je vstal in šel v pisalno sobo, ki je v vsaki ameriški kavarni in v kateri se nahaja vsakovrstna priprava rabo obiskovalcem.

Viljem je vzel papir in hitro pisal:

Velecenjeni gospod!

Bral sem Vaš cenjeni inserat v današnji „A[nejasno] Kalifornia“, in bi v označeni zadevi rad stopil z Vami v bližnjo zvezo.

Vsekakor morate oprostiti, da v tem pisa[nejasno] zamolčim svoje ime, ker se šteje moja rodovina med najodličnejše v San Francisku. Tudi jaz sem premožen, mlad in vesel življenja, zato bi želel, v slučaju, da se ozirate na to pisanje, če bi Vi, cenjeni gospod, prišli pojutrišnjem v kavarno „Pacifik“ in sicer ob 3. uri popoludne. Majhna bela kamelija v Vaši zaponi naj mi bo v spoznavalno znamenje.

Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja

T.“

Viljem je previdno zložil kratko pismo, ga vtaknil v zavitek in ga pri odhodu iz kavarne vrgel v naj bližji poštni nabiralnik. —

Potem je šel počasi skozi množico ljudij v zahodnem delu mesta, ter brezbrižno gledal razne prizore, ki jih nudi tujcu okolnost, da tam žive zastopniki najrazličnejših ljudstev.

Končno je dospel Viljem do krasne hiše, v kateri je bival z materjo.

Šel je v sobe stare dame, ker ga je v važni zadevi prosila k sebi.

Gospa Tajlor je šla svojemu ljubljencu veselo nasproti in je odprla potem neko omaro, iz katere je vzela železno skrinjico in število papirjev.

„Danes mi je izročil notar zapuščino Tvojega strijca“, rekla je in pomaknila skrinjico k Viljemu, „150.000 dolarjev je. Lepa svota, za slučaj, če se, kakor upam, oženiš.“

Mladenič je odprl skrinjico.

Bil je vidno veselo iznenaden, ker do sedaj še ni mogel nikdar razpolagati z večjo svoto.

„Denar spravim skrbno“, zagotovil je stari dami, “morda se Tvoja želja prej izpolni nego misliš, mama.“

„V resnici?“ zaklicala je stara dama veselo. „Ali mi nečeš povedati, koga si izvolil; — ali je morda Florence Greg, ali — — ?“

„Za sedaj še ni gotovo, mama“, prekinil je Viljem gostobesedno gospo. „To naj bo še tajnost. A zanesi se, Ti boš prva, ki o tem kaj izve in kateri pripeljem svojo nevesto.“

„Rada bi Ti bila pokazala nekaj ljubeznivih deklet“, rekla je gospa Tajlor v materinski skrbnosti, “a upam, da boš sam izbral Tebe vredno.“

„Gotovo, mama“, potrdil je Viljem, “zadovoljna boš z menoj.“ Mladenič je vzel skrinjico in se poslovil od svoje matere.

„Ali naj Ti raje jaz shranim denar?“ vprašala je ta skrbno. „V moji denarni omari je bolj varen ko v Tvoji sobi.“

„Bodi brez skrbi, mama“, odvrnil je Viljem, “saj se moram vendar navaditi na denar in v moji majhni, železni, vzidni omari imam varen kraj, katerega ne more nobeden tako lahko najti.“ —

Mladi mož je zapustil sobo in šel v svoje sobe, kjer je skrinjico skrbno zaprl v vzidno omaro.

„Dediščina je prišla ravno prav“, mislil je sam pri sebi, „če imam sedaj srečo in se snidem z onim skrivnostnim oznanilcem, ako so njegove napovedi resnične in sem enkrat predstavljen njegovi sestri, potem bo večja svota denarja neobhodno potrebna. Mama mi sicer precej da za male potrebe, a s tem bi ne prišel daleč pri taki priliki.“

Viljem je bil po svoji materi vpeljan v najboljše kroge San Francisku, ker bi bila stara dama rada videla, da bi se bil njen ljubljenec oženil.

A mlademu možu niso posebno ugajale plavolase, malo hladnokrvne lepotice, s katerimi se je tu seznanil.

Njegovo strastno srce iskalo je enake duše; sanjal je o ljubavni sreči, ki naj bi kakor uničujoč ogenj vnela njegovo mlado srce; morda je bila lepa tuja vdova tak vzor.

Pred nekaj leti, ko je živel še njegov strogi oče, se je mladi Viljem seznanil z Meksikanko, ki je v gledišču igrala neznatne uloge.

Približal se ji je in z gorečim otrokom juga užival kratek čas sladkost ljubezni, dokler ni o tem izvedel strogi papa in nekega večera s kruto roko iztrgal obupanega Viljema iz rok njegove ljubice.

Mladenič je takrat prisegel, da se poroči le z dekletom južnih dežel.

Ker je bilo pa le malo španskih rodovin naseljenih v San Francisku, a te niso imele nobenih hčera za možitev, moral je Viljem zatreti svojo srčno željo in potrpežljivo čakati, da bi mu bila usoda mila in mu dovedla v roke bitje, podobno onemu, ki ga je vstvarila njegova domišljija.

218. poglavje.
Lepa vdova.

Bilo je naslednjega dne po teh dogodkih.

Viljem je sedel v kavarni, v kateri smo se seznanili ž njim in je pozorno ogledoval vsakega prišleca, da bi takoj opazil spoznovalno znamenje.

Zopet so se odprla vrata.

Vstopil je lep, velik mož, kateri se je malomarno vsedel zofo.

Viljemu so se zasvetile oči.

Gospod je imel v zaponi belo kamelijo; brez dvoma, on je bil pričakovani mož.

Mlademu možu je srce slišno bilo, a premagal se je in stopil z uljudnim pozdravom k tujcu.

„Dovolite, gospod, da se Vam predstavim: Viljem Tajlor!“

„Artur Goncalec“, odvrnil je tujec uljudno.

„Ali smem vprašati, če je Vaša navzočnost v zvezi z nekim pismom, katerega sem pisal predvčerajšnjim vsled nekega inserata?“ je vprašal Viljem.

„Ako menite to pisanje, vsekakor“, odgovoril je Goncalec in dal Viljemu list, katerega je ta takoj za svojega spoznal.

„Hvala Vam za zaupnost, katero ste mi dokazali s svojim prihodom“, začel je Viljem srčno, „tudi jaz Vam jo hočem vračati in Vam zato naznanim, da so vse napovedi strogo resnične in Vam bo vsakdo rad najboljše povedal o moji rodbini.“

„Ni treba poizvedovanj“, odvrnil je Goncalec uljudno, „vidim, da imam pred seboj časti vrednega moža in med takimi zadostuje beseda.“

„Jaz sem imel malo upanja, da se bo ozir jemalo na moje brezimno pismo“, dejal je Viljem.

„Dobil sem sicer na moje oznanilo mnogo pisem“, rekel je Gonzalec resno, „a Vaše pisanje je dalo sklepati na blag, odkrit značaj, zato sem mu dal prednost pred vsemi drugimi.“

„Še enkrat srčna hvala“, zaklical je Viljem. „Potem se pač smem nadejati, da v kratkem pozdravim Vašo gospo sestro?“ —

„To je kočljiva točka“, šepetal je Goncalec. „Moja sestra nima pojma o tem inseratu; nikdar bi mi ne odpustila tako svojevoljnega dejanja, zato je moj prvi pogoj, da moji sestri nikdar ne omenite kaj o onem oznanilu.“

„Dam Vam častno besedo, da ne omenim ničesar“, dejal je Viljem resno.

Goncalec je radovoljno prikimal.

„Dobro, potem Vam ob kratkem razložim življenje moje sestre: Mercedes je še mlada, midva sva edina otroka neke v Arizoni naseljene meksikanske rodbine, ki je po nesreči prišla pred nekaj leti v naj večjo bedo. Moja sestra je lepa in pravi angelj miline in samozatajevanja. Ko je revščina bila najhujša, je neki stari posestnik rudokopov, po imenu Iturbide. nudil mojemu očetu svojo pomoč; plačilo za to je bila roka moje sestro. Stari grešnik je mojo sestro zahteval za ženo. Mene, žal ni bilo tu, drugače bi ne bil nikdar dopustil, da bi se bil ubogi otrok žrtvoval, rešila je preljube stariše nesreče in se poročila z ničvrednežem.“

„Nesramni lopov,“ je nehote siknil Viljem.

„Da, prav imate, bil je lopov; a ni se dolgo veselil svoje žrtve, ker je malo tednov po poroki umrl in pred svojo smrtjo zapustil vse velikansko posestvo moji sestri. Moji stariši so kmalu potem umrli in jaz sem vzel sestro s seboj v Santa Fe, ker je bila neutolažljiva nad izgubo dragih svojcev. — Do sedaj je odklonila vsako ponudbo, ker so bili to ljudje neprimerni njeni izobraženosti in so se poganjali le za bogato dedinjo. Pred kratkim sem prišel ž njo v San Francisko in tu sem se odločil za ono oznanilo, na katero ste mi predvčerajšnjim odgovorili.“

„Ali se Vaša sestra ne bo čudila, če pridem kot popolnoma tuj človek v hišo?“ vprašal je Viljem.

„Predstavil Vas bom kot svojega prijatelja iz mladih let, potem morate skušati si pridobiti zaupanje uboge trpinke. Jaz bi se iskreno veselil, če bi Vas Mercedes izvolila za svojega moža, ker sem Vas na prvi pogled spoznal za poštenjaka.“

Viljem je zmedeno odbranil, akoravno mu je bila preračunjena laskavost prijetna.

„Tu je slika moje sestre“, rekel je Goncalec ter potegnil iz žepa sliko, „a pripomnim, da podoba ni prav dobra.“

Viljem je očaran gledal sliko.

Da, to je bil njegov vzor, po katerem je večino zaman hrepenel.

To prekrasno ženo mora pridobiti in naj mu še take težave ovirajo pot.

Goncalec je skrivaj opazoval obraz mladega moža.

Sedaj je malomarno stegnil roko, da bi podobo zopet spravil.

„Prosim, pustite mi sliko“, dejal je Viljem. “Obljubim Vam, da je nikomur ne pokažem.“

Goncalec je premišljujoč pogledal v resni obraz Viljema.

„Dobro“, dejal je potem obotavljaje, “zaupal Vam bodem podobo; ako bi pa, česar sicer ne pričakujem, moja sestra odbila Vašo ponudbo, pričakujem, da mi sliko takoj vrnete.“

Viljem je skrbno spravil sliko in se zahvalil novemu prijatelju za njegovo ljubeznjivost.

„Ali ostanete dlje časa v San Francisku?“ je vprašal potem Goncaleca.

„K večjemu štiri do šest tednov, ker oskrbujem rudokope svoje sestre iti ne morem dlje časa odsoten biti. Pred malo časom sem bil še častnik v mehikanski vojski, a sem slekel vojaško suknjo, ker je bila Mercedes sama in je za svoja razširjena posestva nujno potrebovala nadzorstva.“

„Ali namerava Vaša sestra tudi potem živeti na tamošnjih posestvih?“ vprašal je Viljem v skrbeh.

Imel je le malo nagnenja velikomestno življenje zamenjati s samoto na deželi.

Goncalec je menda uganil njegove misli.

„Ne, Mercedes bi rada živela v kakem večjem mestu, ker ji velikanski dobiček njenih rudokopov dovoli razkošnejše življenje.“

Viljemu se je zjasnil obraz.

„To je pametno“, je zaklical. „Le v velikem mestu se žlvi kakor človek, tu se najde združena vsa razveseljevanja, divje življenje kakor je tam doli v okraju rudokopov bi ne bilo po mojem ukusu.“

„Tega Vam ne morem zameriti“, odvrnil je Goncalec, „a čas je, pojdite, gospod Tajlor, da Vas seznanim z mojo sestro.“

„Kako, že sedaj“, zaklical je Viljem vesel, „potem grem le naglo domu, da se preoblečem.“

„Nikakor“, ugovarjal je Goncalec. „To bi so moji sestri čudno zdelo; saj Vas hočem predstaviti za prijatelja iz mladih let, katerega sem slučajno srečal.“

Zapustila sta kavarno in stopila v voz, kateri ju je hitro peljal v oni del mesta, kjer je bival Goncalec s svojo sestro.

Viljem se je potrudil pokazati se nezavzetega, in je radovedno stopil v majhni salon, kjer mu je Goncalec ponudil sedež.

Čez malo minut odprla so se vrata in neka dama je stopila v salon.

Viljem je naglo vstal in Goncalec je šel svoji sestri naproti. —

Po kratkem pozdravu jo je peljal k mlademu možu, ki je z občudovanjem gledal lepo vdovo.

„Tu, ljuba Mercedes, je moj prijatelj Viljem Tajlor, katerega že več let nisem videl in sem ga danes slučajno dobil v kavarni; lahko si misliš moje veselje in upam, da naju bo še večkrat razveselil s svojim obiskom.“

„Bodite mi srčno pozdravljeni, gospod Tajlor“, rekla je Mercedes prijazno.

Ponudila je Viljemu nežno roko, katero jo ta spoštljivo poljubil.

Kmalu so sedeli vsi trije v zaupnem razgovoru in Viljem je iz bližine občudoval dražestni obraz lepe Mercedes.

Čutil je, da mu je krasna žena vnela srce in da bi brez nje ne mogel več živeti.

„No, ljubi Tajlor, kako službo ste si pa izbrali?“ vprašal je Goncalec, ki je uganil Viljemove občutke.

„Nobene“, izpovedal je ta odkritosrčno, „poskusil sem marsikaj, a nič mi ni ugajalo, potem sem se, žal, udal lenobi.“

„Vi srečnež“, zaklical je Goncalec, „da bi le mogel to o sebi trditi. A v našem domu sem tako obložen z delom, da mi ne ostane prav nič časa v razvedrilo.“

„Jaz sem tudi sit tega postopanja“, zagotovil je Viljem, „in ker sem pred nekaj dnevi podedoval večjo svoto, mi ne bi bilo težko kaj primernega najti.“

„Vi ste res srečen človek, Tajlor“, zaklical je Goncalec „za kar se drugi trudijo, to Vam boginja sreče kar strese v naročje.“

„Da“, pritrdil je Viljem v mislih, „prav čedna svota je bila, 150.000 dolarjev. S temi se že lahko kaj začne.“

„Potem se bodete gotovo kmalu oženili, Tajlor, menda ste vendar že zaročeni?“

Viljem se je branil.

„Ne, na to še nisem nikdar mislil“, zaklical je in skrivaj pogledal Mercedes.

V njenih lepih očeh se je bliskoma zasvetilo.

Viljem je občutil veselje, — ali je ta pogled njemu veljal?! —

Težko mu je bilo se ločiti od krasne žene, a dejal si je, da je bil prvi poset že dosti dolg.

Vstal je torej, da bi se poslovil.

„A obiščete naju sedaj vendar vsaki dan, ljubi Tajlor?“ zaklical je Goncalec srčno.

„Bojim se nadležen biti, ako bi tolikokrat zlorabil Vašo dobroto“, odvrnil je Viljem obotavljaje.

„Nikakor“, odgovoril je Goncalec, “midva sva sama in se veseliva, kadar kdo pride. Kaj ne Mercedes?“

Ta je živahno potrdila in tako strastno pogledala Viljema, da je ta zmedeno poljubil majhno roko lepe vdove.

Goncalec menda tega ni opazil in Mercedin smehljaj je dal Viljemu dokaz, da mu ni zamerila njegove smelosti. Ko je Viljem odšel, se je Goncalec smeje obrnil k Mercedes. —

„To je izboren človek!“ zaklical je veselo. „Kaj porečeš k temu, Mercedes?“

„Mlad, neizkušen človek“, odvrnila je ta porogljivo, „tega je lahko oropati, onih 150.000 imamo že v žepu, in potem bova videla, kako ga bo mogoče olajšati še za druge svote.“

„Tajlor“, dejal je Goncalec premišljuje. „Takoj jutri povem, če je rodbina premožna.“

Naši čitatelji so gotovo že davno uganili, da je Sever nastopil pod imenom Goncalec, da bi v družbi z lepo a brezsrčne Mercedes iskal novih žrtev za svojo nenasitno poželjenje po bogastvu. —

„Kaj hočeš, da samo tega pobiča oropam?“ vprašala je Mercedes. „Saj bi bilo vendar bolje, da bi imela ob onem več oboževalcev.

„Za sedaj ostaniva pri enem“, odvrnil je Goncalec. „Sprva morava previdna biti; pozneje se bova ravnala po Tvojem predlogu.“

„Potem le pojdi takoj jutri k svojemu prijatelju in povej mu, da je naredil name neizbrisljiv utis!“ zaklicala je Mercedes. „Videl boš, kako mi bo takoj ležal pred nogami in me zagotovil svoje ljubezni.“

„Potem le ne pozabi mu prav jasno pokazati svojega posebnega veselja za briljante.“

„Bodi brez skrbij, Artur; v kratkih tednih bo porabil svojo dedščino na lišp za svojo oboževano nevesto.“

219. poglavje.
Dušne muke.

Vrnimo se od goljufive dvojice k Heleni, katera je, več tisoč milj od Severja, bivala v Saliestonu.

Edgar ni prišel od one nesrečne vožnje na morju nič več blizu. —

Svojo odsotnost opravičeval je vedno z nujnimi opravki.

Sedaj sta bila minula že dva dneva od one nezgode.

Eliza ni vedela, kaj bi rekla, da se njen ženin ne prikaže. Že je sklenila Edgarju pisati, ko je željno pričakovani vstopil in je Helena zapustila sobo, da bi zaročencev ne motila.

Eliza je hitela ženinu veselo naproti, a prestrašila se je, ko je opazila mladeničev obraz.

Bil je videti za leta starejši in se je le težko prisilil k prijaznemu nasmehu.

„Za Boga, Edgar!“ zaklicalo jo mlado dekle vse preplašeno, „kako izgledaš, ali si bolan, govori, konec me bo skrbij!“

„Ne boj se, dušica“, odvrnil je mladenič prijazno. „Jaz se počutim popolnoma dobro, morda me je naporno delo zadnjih dni malo oslabelo.“

„Ne, Ti me varaš“, zaklicala je Eliza s strahom. „Tebi se je nekaj pripetilo; o Edgar, povej mi, drugače nimam miru; oj prosim, povej mi, kaj se je zgodilo.“

„A ljubo srce, gotovo da ni nič“, odvrnil je Edgar ljubeznivo, „drugače bi Ti ne prikrival, in sedaj pojdi in povej mi, kako si zadnje dni preživela; jaz nisem mogel z najboljšo voljo priti, ker sem imel na ladjarnici opravka do pozno v noč.“ —

Eliza se je v resnici pomirila.

V par minutah je bila mlada dvojica zapletena v oni prijetni razgovor, kateri se zdi ljubečim najlepše na svetu.

Končno je Eliza vstala in šla hitro proti vratom salona.

„Kam pa greš, otrok ?“ vprašal je Edgar, ki ji je bil sledil. —

„Gospico Sever hočem poklicati“, odvrnilo je mlado dekle. „Tu je v sobi; jaz je vendar ne morem ves popoldan samo pustiti.“

„Stori mi le to ljubav, Eliza“, je prosil Edgar zmedeno, „ne pokliči gospodične Sever, ali pa počakaj, da jaz odidem, saj moram itak kmalu proč.“

„A Edgar, kaj pa naj to pomeni?“ vprašalo je mlado dekle osupnjeno. „Zakaj pa ne maraš, da bi gospica Sever prišla k nama; ah imaš kaj zoper njo?“

„Ne“, jecljal je mladi mož, „a jaz, — jaz — “

Eliza je prej že odprla vrata in Edgar je obupno pogledal Heleno, katera je ravno mislila vstopiti.

Mladi uradnik je bil smrtnobled, ko je Helena pristopila k njemu in mu hotela s prijaznim pozdravom podati roko.

Izustil je nekaj neskladnih besed in vrnil pozdrav z lahkim priklonom.

Helena je užaljeno potegnila roko nazaj in je stopila k oknu, ker si ni mogla razložiti čudnega obnašanja Edgarjevega.

Ko bi bila mogla le z enim pogledom videti od nepopisnih muk raztrgano srce mladega moža, bi ji bilo takoj vse razumljivo postalo.

S težavo ohranjeni zunanji mir Edgarjev je takoj izginil, ko se je prikazala Helena.

Mladi mož je zaman iskal besed, a bilo mu je nemogoče opravičiti.

Helena je porabila neznaten izgovor, da je mogla za nekaj časa sobo zapustiti.

Eliza je komaj čakala, da so se zaprla vrata za njeno družabnico.

„Edgar“, dejala je očitaje, „Edgar, povej mi le, kako si naj raztolmačim Tvoje vedenje? Kaj imaš vendar zoper gospodično Sever? Kako Te je moglo to tiho, milo bitje razžaliti? Ti ravnaš ž njo kar najgrje! Kaj nisi videl, da Ti je ponudila roko ?“

„Ne“, izustil je mladi mož, “jaz tega nisem opazil. Oprosti mi! Prosi tudi gospico Sever v mojem imenu za odpuščanje; — a mislim, da imaš prav, glava me boli, mala slabost, drugega nič.“

„Potem se vsedi za trenotek mirno na zofo, jaz Ti takoj napravim kozarec limonade“, zaklicala je Eliza in smuknila iz sobe. —

Kakor uničen je padel mladi mož na zofo in stokal v nepopisni bolesti.

V zadnjih dneh se je obupno boril sam s seboj, saj je vendar nosil prstan, obljubo večne zvestobe, na roki; zaročen je bil z bitjem, ki ga je nepopisno ljubilo in v zvezi ž njim našlo naj večjo srečo na svetu.

In vsi dobri sklepi, katere je naredil v onih mučnih urah, so se razsuli kakor trohnele razvaline, ko se je Helena prikazala. —

S trudom pridobljena udanost v usodo se je razpršila kakor listje pred jesensko sapo.

Čutil je, da ni mogel prenašati pogleda na Heleno.

Sedaj je moral s krvavečim srcem znova pretrpeti one brezkončne muke, one nepopisne bolesti, katere ga od one vožnje niso zapustile noč in dan.

Ni jim mogel ubežati in ne odgnati podobe predrage, katero je videl pred seboj celo v sanjah!

Eliza je zopet stopila v sobo in ponudila ženinu poln kozarec.

„Tu, ljubi Edgar, jaz sem Ti sama pripravila, morda Ti bo po tem bolje.“

Mladi mož je hlastno spil in poljubil svoji nevesti roko, katera se je pritisnila k njemu in se ga trdno oklenila.

„Ali smem sedaj gospodično Sever poklicati?“ vprašala je Eliza čez nekaj časa in nežno pogladila Edgarjevo vroče čelo. —

„Jaz moram sedaj oditi, ljubi otrok“, dejal je Edgar naglo. „Prosim Te, opraviči moje obnašanje pri svoji družabnici, a pusti me sedaj iti, jutri proti večeru pridem zopet.“

Edgar je poljubil svojo nevesto in naglo zapustil sobo.

Sedaj so se vlile Elizi težko zadržane solze.

Vrgla se je v stol ter ihtela, kakor da bi ji hotelo počiti srce. —

Helena, katera je nekaj minut pozneje stopila v sobo, našla je mlado dekle v solzah.

Zaman se je trudila jokajočo pomiriti.

„Ah, kako sem nesrečna“, tožila je Eliza, “Edgar mi nekaj prikriva, tako je čuden, ves izpremenjen.“

Helena si ni vedla pomagati.

Čudno vedenje mladega moža jo je globoko ranilo, tembolj, ker je vedela, da ni Edgarja razžalila.

„Moj zaročenec Vas prosi odpuščanja“, pristavilo je mlado dekle, “jaz sem mu očitala njegovo čudno obnašanje.“

„A to vendar ni bilo treba“, ugovarjala je Helena. „Jaz nisem užaljena in sem z Vašim gospodom ženinom spregovorila komaj par besed.“

A Eliza se ni hotela potolažiti.

Vedla, se je tako obupno, da jo je Helena z milim pregovarjanjem odvedla v njeno spalno sobo in tam položila razburjeno dekle v posteljo.

Eliza se je oklenila Helene okolo vratu in jo iskreno poljubila.

„Ah, gospodična Sever, Vi ste tako dobri in mili, Vi ste moja edina tolažba; povejte mi vendar, kaj more biti Edgarju; Saj ga vendar že tako dolgo poznam, a še nikdar se mi ni zdel tako čuden, kakor danes.“

„Morda je imel gospod Povel sitnosti v službi“, tolažila je Helena, „njegovo delo je naporno in polno neprijetnostij.“

„O Bog, tu mi pride nekaj strašnega na misel!“ je nakrat zavpila Eliza. “Edgar se je s kom prepiral in ta ga je pozval na dvoboj, — o, to bi bila moja smrt!“

„Jaz imam gospoda Povela za resnega in premišljenega moža, ki ne bo radi malenkosti svojega življenja postavljal v nevarnost“, odvrnila je Helena resno. „Sploh ste mi pa prej sami rekli, da je bil Vaš ženin jako ljubezniv z Vami.“

„Da, to je res!“ zaklicala jo Eliza potolažena. “A čudno je vendar, da je bil tako mrzel proti Vam: meni je to uganka.“

Helena je tolažila jokajočo Elizo in ostala pri nji, da je utrujena zaspala.

Potem je še dolgo sedela na postelji Elize, misli pa so ji bile daleč, daleč drugod.

220. poglavje.
Strast.

Drugega popoludne je Helena sama sedela na vrtu.

Sanjavo je zrla v zeleno drevje, skozi katerega je vela hladna morska sapica in donašala prijetno vonjavo.

Eliza se je s svojim očetom peljala ven.

Helena je prosila, da je smela ostati doma, ker se je imela z Juno nekaj domeniti.

Misli mlade matere so bile vedno pri izginolem otroku.

Juno je ves čas, odkar je bila Helena tu, na skrivnosti poizvedovala po otroku, a brez najmanjšega uspeha.

Davno se je bila že zamorka vrnila domu, a Helena je bila še vedno žalostna in je mislila na prejšnje čase, ko je bilo malo bitje pri njej. — —

Nakrat je prisluškala; zdelo se ji je, da je slišala korake.

Helena se ni varala.

Pesek je škripal pod krepkimi koraki moške noge.

V naslednjem trenotku je zapazila Edgarja, ki se je počasi bližal. —

Mladi mož se je zganil, ko je zapazil Heleno.

Skoraj je bilo videti, kakor bi se hotel obrniti, a v naslednjem trenotku je pristopil in uljudno pozdravil.

„Ravno sem zvedel, da se je moja nevesta peljala sprehod; ali Vam je znano, gospica Sever, kdaj se vrne?“

„Kolikor vem, Vas šele zvečer pričakuje, gospod Povel“, odvrnila je Helena, „a mislim, da se gospodična Klarendon vrne najkasneje v eni uri.“

Edgar bi se bil rad zopet poslovil, a vedel je, da je moral poravnati, kar je včeraj zagrešil.

Vsedel se je na vrtni stol, da bi počakal bližin prihod.

„Ali je moja nevesta opravičila moje včerajšnje čudno vedenje?“ vprašal je mladi mož nenadoma.

„Jaz nisem bila užaljena“, odvrnila je Helena mirno: „sploh mi je gospica Klarendon povedala, da ste bolni — in —“

„Da, bolan“, prekinil jo je Edgar, „Eliza ima prav, a jaz sem v stanu to prenašati in — molčati.“

Helena ga je osupnjeno pogledala.

Kaj naj pomenijo te čudne besede?

V Edgarjevih očeh je plamtel čuden ogenj, žar utajene strasti. —

„Ali Vam je slabo ?“ vprašala je skrbno, „ali naj pokličem slugo ?“

„Ne, — ne“, branil je Edgar, “meni ni nič.“

Dolgo sta si sedela molče nasproti.

Potem je vendar začel Edgar :

„Ali nimate nikakih sorodnikov v Ameriki, gospica Sever?“

Heleni so solze zalile oči, mislila je na Lidijo, a zanikala vprašanje.

„Ali ste popolnoma osamljeni?“ poizvedoval je mladi mož dalje. —

„Popolnoma“, šepetala je Helena.

Postalo ji je neprijetno ob gorečem pogledu, ki je visel na nji.

„Potem sem jaz srečnejši“, dejal je Edgar; „jaz imam očeta, ki me ljubi, nevesto, katera me obožava, kaj ne?“

„Privoščim Vam Vašo srečo iz srca“, odvrnila je Helena.

Mladi mož je govoril tako čudno, skoraj porogljivo.

„Mojo srečo“, zasmejal se je Edgar hripavo. “O, da bi vedeli!“

„Za Boga, gospod Povel“, dejala je Helena s strahom, „ne pozabite, da sem tujka.“

„Ne poglejte me tako“, prosil je Edgar, „jaz ne morem prenašati Vašega pogleda!“

Helena je hotela vstati in oditi.

Bila je globoko užaljena.

A predno je mogla izvršiti svoj namen, čutila se je prijeto za roko tako krepko, da bi bila od bolečine zavpila.

Srdito se je obrnila in zrla v Edgarjeve plamteče oči.

Obraz mu je bil bled, da se je Helena zgrozila.

„Spustite mojo roko, gospod Povel!“ velela je Helena. “Imela sem Vas za poštenjaka, ali sem Vam dala kedaj povod k takemu početju?!“

„Poslušajte me prej in potem sodite“, odvrnil je Edgar, ne da bi bil spustil njeno roko. „Jaz sem pretrpel duševne muke, kakor jih hujših ne more prestati k večnemu pogubljenju obsojen zločinec; z nadčloveško močjo sem se boril, sedaj sem podlegel.“

„Kaj naj pomenijo te besede?!“ zaklicala je Helena sluteč, kaj pride. „Ne pozabite —“

„Vse hočem pozabiti“, hreščal je Edgar, „vse od sebe vreči, kar mi je bilo do sedaj hrepenenja vredno. Sedaj morate izvedeti, da Vas ljubim, — ljubim z ognjem, katerega nisem nikdar poznal in kojega moč mi je šele sedaj znana.“

„Vi ste zaročeni, gospod Povel!“ opominjala je Helena. „Vi imate nevesto, ki Vas nepopisno ljubi, kateri ste zastavili svojo besedo. Zapustite me, — zaničujem Vas.“

„Vi me zaničujete!“ odvrnil je Edgar divje. „Tudi potem če Vam zagotovim, da nisem imel nikdar iskrenega nagnenja do Elize, da je bila volja najinih očetov, ki bi naju bila rada videla združena, da nisem nikdar vedel, kaj je prava ljubezen in sem to šele občutil, ko sem zagledal Vas!“

„Ali Vas je oče prisilil, da ste se z Elizo zaročili?“ vprašala je Helena ostro.

„Ne, to ne; bila je njegova želja, kateri sem se rad udal, ker nisem vedel, da bratovska naklonjenost, katero sem gojil za Elizo, ni imela v sebi globokejšega čuvstva. Sedaj šele so se mi odprle oči in zdaj vem, da z Elizo ne bom nikdar srečen.“

„A ubogi otrok Vas ljubi z vsem žarom svojega nedolžnega srca“, dejala je Helena; „streznite se, gospod Povel, drugače ne morem svojih besed nazaj vzeti.“

Znova je Helena poskusila se osvoboditi Edgarjeve roke.

Posrečilo se ji ni in v svoji jezi je bila tako očarujoča, da je mladi mož zgubil zadnji ostanek svoje premišljenosti.

„Helena, predraga“, prosil je ter pokleknil pred njo, „brez Vas ne morem več živeti; pojdite z menoj v daljno deželo in prisežem Vam, da bodem živel le za Vas. Vsak trenotek svojega življenja naj bo Vaš, — varovati Vas hočem kakor najlepši zaklad, — a ne pahnite me od sebe, — Vaše izgube bi ne mogel prenesti!“

Helena je kakor okamenela poslušala ta izbruh, sedaj jo je premagala jeza.

„Vstanite, gospod Povel!“ zarohnela je nad Edgarja, „odgovorila Vam bom in dokazala, kako ste se pregrešili nad zvesto ljubečim srcem.“

„Samo eno besedo“, prosil je mladi mož, „ali v Vašem srcu ni iskrice ljubezni zame?“

„Jaz nisem nikdar občutila drugega za Vas nego hvaležnost za Vaš požrtvovalni pogum pri oni vožnji po morju“, odvrnila je Helena trdo.

Edgar je izpustil njeno roko in vstal.

Bil je smrtnobled in v njegovih žarečih očeh ležal je grozoten sklep.

„To je konec“, mrmral je, „življenje bom vrgel od sebe, da me to breme ne bo več težilo.“

Helena je slišala te strašne besede.

Prijela je Edgarja za roko in mu s svojimi lepimi očmi pogledala v zmedeni obraz.

„Kaj hočete storiti, gospod Povel? vprašala je silno; „Pomislite, da je še drugo življenje odvisno od Vaše usode. “

Edgar je pahnil njeno roko od sebe.

„Jaz nečem dalje živeti“, zavpil je, „povedal sem Vam že prej, da brez Vas nima moje življenje nobenega pomena. Vaše ljubezni ne morem prisiliti, a Vi mi ne morete braniti, iskati smrt, — vroče zaželjeni konec mojega trpljenja, kojemu moram vendar podleči.“

„A Vi nimate srca“, je takoj strastno nadaljeval, „drugače bi imeli usmiljenje z menoj. Saj ne zahtevam, da mi že sedaj vračate ljubezen, saj bi rad čakal, da bi se vzbudilo usmiljenje do mene, potem ljubezen ni več daleč in — —“

„Nehajte!“ zaklicala je Helena odločno, “jaz ne morem vračati Vaše ljubezni, ker sem — omožena.“

Edgar se je zganil.

„Omoženi“, ponovil je neverno, “je-li to res?“

„Da, res je“, potrdila je Helena. „Molčala sem o tem, ker me je stari gospod, ki mi je preskrbel to službo, za to prosil, a sedaj Vam moram povedati, da opustite svoj sklep in Elize ne naredite nesrečne.“

„Kje je Vaš mož?“ vprašal je Edgar nenadoma, „ali je tu blizu ?“

„Davno me je že zapustil“, odvrnila je Helena in poslušajočemu na kratko opisala svoje doživljaje. „Vi ste eden tistih, katerim zaupam, gospod Povel“, končala je Helena resno, „od Vas pa zahtevam kot nasprotni dokaz, da bodete Elizi zvesti soprog in se na veke odrečete oni nesrečni zmoti!“

Z žarečimi lici je stala pred Edgarjem, ki ni za trenotek odvrnil svojih poželjivih pogledov od ljubke prikazni in je s spreminjajočimi se občutki slišal besede, ki so iz onih, lepih ust ginljivo donele na njegovo uho.

„A sedaj ste prosti“, začel je brez sape, ko je Helena končala, „oni ničvrednež, ki je varal Vašo zaupnost, nima nobene pravice več, on ni več Vaš mož!“

„Pred svetom ne, — pred Bogom in pred mojo vestjo pa še vedno!“ rekla je Helena odločno.

„Ali ga še ljubite?“ vprašal je Edgar in stopil bliže.

„Sovražim ga in zaničujem“, dejala je Helena, „a vezana sem in dokler bom vezana, ne sledim drugemu možu pred oltar!“

„Drugemu možu!“ ponovil je Edgar. “Ali ne občutite zame ničesar one nesrečne strasti, ki pripravi ubogemu človeškemu srcu toliko radosti in še več trpljenja? Govorite, ali ne živi ni iskrice onega čuvstva v Vaši čisti duši?“

„Ne“, odgovorila je Helena krepko, „jaz ne občutim za Vas dragega, ko hvaležnost, ker se imam Vam zahvaliti za življenje.“

„Ha, želel bi, da bi Vas ne bil nikdar rešil iz one zgubljene ladje!“ zavpil je Edgar divje. „Potem bi Vas sedaj ne bilo več in jaz bi smel vsaj jokati za svojo mrtvo ljubico ali pa z Vami počivati v kristalni globini; ljubil sem Vas, ko sem Vas prvič ugledal, nepopisen občutek me je takrat prešinil, in ko ste stali na mostovžu Elizine grajske razvaline, mislil sem, da sanjam, in notranji glas je postal vedno glasneji in je presegel vse, kar sem si zaman govoril, da bi udušil kalečo ljubezen. Potem sem Vas videl samo na jadrenici, kjer je vsak trenotek utegnil biti zadnji. Ko so Vas divji valovi takrat gnali v sredino zatoka, je moja ljubezen s silo hotela privreti in v onem groznem trenotku sem čutil, da bi bil Vaš konec tudi moj, — rešil sem Vas, da Vas sedaj na veke zgubim.“

Helena je hotela odgovoriti, a ni ji pustil do besede.

„Ne morem Vas siliti, da bi me ljubili“, nadaljeval je strastno, „a ne bodete mi zabranili, da Vam sledim kakor senca. Ker Vas ne smem imeti, Vas tudi drugemu ne pustim.“

„Tega ne bodete storili, gospod Povel, jaz vem, da bo Vaš pošten značaj premagal nesrečno zmoto.“

„Nikdar!“ zaklical je Edgar, „o, Vi me še ne poznate; res je, da se znam premagati, a tudi ta lastnost ima svoje meje in deroči veletok potegne tudi najmočnejši nasip s seboj v pogubo. Vi ne veste, kako ste krasni! Vaša pripoved mi je dokazala, da ste tudi angelj dobrote in miline, in takemu bitju naj se odrečem? — Nikdar!“ zavpil je besno, „ne spravite me ob pamet, drugače Vas umorim, da bom vsaj v smrti združen z Vami!“

Edgar je stopil tik Helene.

Obraz mu je bil strahovito izpremenjen in oči so mu žarele v blaznosti.

„Braniti se ne morem, — slaba ženska sem“, dejala je Helena resno, “a pomislite, gospod Povel, da tam zgoraj biva sodnik, ki vse vidi, in pred katerim bodete nekdaj morali dajati odgovor.“

Pretilno vzdignjena desnica mladega moža je padla doli.

Potem se je obrnil in tipaje iskal stol, na katerega se je zgrudil. —

Helena je hitela k nesrečniku; njeno mehko srce je bilo polno usmiljenja.

„Gospod Povel“, šepetala je, „ohrabrite se, mislite na Elizo na svojega očeta, — hočete li s svojo strastjo streti še druga srca?“

„Odpustite“, zdihoval je Edgar, „bil sem blazen, — odpustite mi!“

Hotel je poklekniti pred Heleno, a ta mu je zabranila.

„Odpustim Vam, a le pod enim pogojem“, odvrnila je resno. —

„Zahtevajte od mene vse“, odgovoril je nesrečnik, „samo ostanite pri Elizi in privoščite mi vsaj to, da Vas vidim; to je edino kar me naj vzdrži na temni poti življenja.“

„Obljubite mi, da bodete Elizi zvest soprog in da ji nikdar ne poveste, da je ne ljubite!“ rekla je Helena živo.

„Ne morem“, vzdihnil je Edgar, „Elizi bom pisal in ji povedal, da ne morem nikdar postati njen mož; ona je mlada in ne pozabi; potem bo moje prazno življenje štelo le one dni, v katerih sem videl Vas, mojo izgubljeno srečo.“

„A jaz zahtevam, da kot poštenjak držite svojo besedo napram Elizi!“ zaklicala je Helena ostro. „Drugače zapustim hišo še danes.“

„Ali me hočete umoriti?“ zavpil je Edgar in skočil kvišku „Ne, ostanite, vse izpolnim, karkoli zahtevate!“

„Dobro, gospod Povel; Vi mi daste častno besedo; in bom vse pozabila, kar sem tu slišala, in pričakujem, da bodete z Elizo ljubeznjivi kakor poprej. Ali si hočete nakopati na veke še to krivico, da ste ubogemu otroku strli srce?“

„Ubogam“, dejal je Edgar zamolklo. “a prisežem Vam, da ne bom nikdar nehal Vas ljubiti, in da bodo moje misli spremljale le Vas.“

„Nehajte, gospod Povel!“ zaklicala je Helena. „Ne pregrešite se; Vi pripadate Elizi in jaz sem za Vas tujka, katero morate pozabiti!“

Edgar se je bolestno smehljal, a odgovoril ni.

„Ne pozabite, kar ste mi obljubili, gospod Povel“, opominjala je Helena znova, “jaz imam Vašo častno besedo in bi zaničevala moža, ki bi jo prelomil.“

Ko je Edgar pogledal kvišku, videl je, da ga je zapustila in hitro korakala proti hiši.

„Helena! — Helena!“ klical je na pol glasno.

A ona se ni obrnila, marveč zginila za gostim grmovjem.

„Sen je končan“, mrmral je Edgar.

Potem je še dolgo obsedel na istem mostu, medtem ko je nepremično zrl na prostor, kjer je prej stala Helena in na veke uničila njegov up.

221. poglavje.
Brez domovine.

Helena se je naglo vrnila v vilo, ker je slišala Edgarjeve klice in se je bala, da bi ji ne sledil.

Oddahnila se je šele, ko je dospela v svojo sobo; tam se je jokaje vrgla na stol.

Tako dobro se je počutila tu in upala, da je našla nov dom. —

To je bilo sedaj pri kraju; nesreča ji je sledila vedno in povsod, kakor da bi ne smela nikdar najti zaželjenega miru.

Celo resni, značajni gospod Povel se je spozabil in se v nesrečni strasti vnel za njo; — on, ki bi moral mlademu, zaupnemu bitju zvest in udan soprog biti.

Bilo je, kakor da bi jo zasledovalo prokletstvo, neizprosna usoda, ki ji nikjer ne privošči miru in utrujeno trpinko vedno meče v valovito življenje.

Da, bilo je prokletstvo, ki se je držalo nesrečnice; prokletstvo lepote, očarujoče ljubkosti, ki je vsakega premagala, kdor jo je videl in provzročila nevarnosti, katerim je komaj bežala.

Dvignila je obraz in neusmiljeno zrcalo ji je porogljivo pokazalo dražestno podobo; blesteče steklo se ni lagalo, pokazalo je njen obraz v vsej milobi, koji se ni mogel nihče ubraniti. —

Helena je sedaj vedela, zakaj je bilo k lepoti bogastvo neobhodno potrebno; svetlo zlato je bilo obzidje, ki je zadržalo vpoklicane, kateri so smelo iztegnili pohlepne roke po lepi, a revni ženski.

Spomnila se je marsikaterih dogodkov v očetovem gradu, ko je občudovanje lepe grofice nastopilo v zvezi s plaho zdržnostjo. —

Takrat jo je varovalo plemstvo in bogastvo, sedaj je bila revna neznanka, kateri ni ostalo nič ko usodepolna lepota.

Končno je vendar vstala in šla v salon, ker se je bila z očetom vrnila.

Helena se je odločila za sedaj ostati in je upala, da drži Edgar svojo besedo.

Eliza ji je prihitela naproti, ker je zvedela, da je njen ženin že pred nekaj urami prišel.

„Kje je Edgar? “ vprašala je veselo. “Menila sem, da pride šele proti večeru; ali ste govorili ž njim, ljuba gospodična Sever.“

„Gospod Povel je na vrtu“, odvrnila je Helena, “jaz sem ga tam pozdravila in mislim, da se še tam nahaja.“

Mlado dekle je teklo po stopnicah doli.

Hitelo je po vseh potih, ter vedno klicalo ženinovo ime, a nihče ni odgovoril.

Neki sluga je sporočil, da je gospod Povel zapustil hišo, predno je Eliza prišla domu.

Mlado dekle je žalostno povesilo glavico.

„Sedaj je gotovo užaljen“, tožilo je, „ker me ni bilo tu in jaz sem se vendar tolikanj veselila na danes zvečer!“

„Vaš zaročenec pride gotovo na večer zopet“, tolažila je Helena, „mislil je morda, da se šele poznaje vrnete, ker je skoraj dve uri čakal.“

A minilo je več ur.

Začelo se je mračiti, a Edgar ni prišel, akoravno je Eliza vsak trenotek pogledala pri oknu.

Helena je zaman skušala deklico razvedriti, ko je nakrat zapazila Juno med na pol odprtimi vratmi salona.

Zamorka je skrivaj pomigala svojej gospodinji, in Helena je bila v hipu pri nji.

„Tu gospa, — pismo za Vas, — ravno oddano“, šepetala je zamorka in stisnila Heleni list v roko.

Ta je čutila, kakor da bi se ji kri zledenila.

Če gospod Povel znova vanjo sili, potem je bil ničvrednež.

Helena je letela v svojo sobo in tam odprla pismo s tresočo roko.

Pisava že je ovadila razburjenost pisatelja; na nekaterih mestih je bila vsa zmazana in se ni dala čitati.

Ali so pisateljeve ustne počivale na listu?!

Helena je brala:

„Moja draga, vroče ljubljena Helena!

Odpustite ta ogovor, a ne morem drugače; moram dati duška smrtno ranjenemu srcu, ko vendar ne smem nikdar računati na Vašo ljubezen. — Danes mi ni bilo mogoče pogledati v Elizine jasne, nedolžne otročje oči, zato sem zapustil hišo, da bi v samoti skril svoje peklenske muke. Večno, nepozabno mi bo stal oni trenotek prod očmi, ko sem Vas, predraga, na polrazbiti ladji držal v rokah in je Vaš smrtnobledi obraz udano počival na moji rami. Ona podoba naj mi napolni vse moje življenje; od tega spomina bom živel do zadnjega vzdiha. Zahtevali ste, naj Vas pozabim ? — Trdosrčna, — jaz ne morem, — a držal bom dano Vam besedo in postal zvest soprog Elizi, akoravno ji ne morem nikdar nuditi resnične ljubezni, ker ta je Vaša do smrti.

In sedaj še eno prošnjo. Dovolite mi, da se še enkrat z Vami snidem, prosim, — rotim Vas za to. Dam Vam častno besedo, da se Vas ne bom dotaknil, le izgovoril bi rad, česar Vam danes nisem mogel povedati.

Prosim Vas za ta sestanek, kakor umirajoči, ki zahteva zadnje tolažbe. Določite uro, v kateri bom smel še enkrat slišati Vaš mili glas, potem Vam bom opisal moje dušno stanje, muko, ki bi morala omehčati najbolj neusmiljenega sodnika.

Potem Vam obljubim vedno kot tujec stopiti nasproti, nikdar naj ne pride besedica o tem prigodku iz mojih ust, na to se lahko zanesete.

Do smrti

Vaš

Edgar Povel.“

Čez Helenino bledo lice so kapale debele solze.

A sklenila je trdno, da sestanka ne dovoli, ker se je bala, da bi mladi, strastni mož pri njenem pogledu ne pozabil vseh obljub.

Juno je hitro stopila v sobo in se previdno ozrla na vse strani.

„Sluga še čaka“, šepnila je zamorka. „Juno naj prinese odgovor, — ali je gospa že napisala?“

„Čakaj trenotek“, prosila je Helena, „takoj Ti dam odgovor, medtem pripravi moj kovčeg in spravi svoje reči; še danes zapustiva Šarleston.“

Juno je osupnila.

„Kaj gospa hoče proč, — še danes, — zakaj pa?“

„To Ti bom pozneje povedala, Ti zvesta duša“, velela je Helena. „Le počakaj par minut pri vratih, potem lahko vzameš odgovor s seboj!“

Naglo je vzela iz pisalne mizo papir in napisala sledeče vrste:

„Cenjeni gospod Povel!

Ne hudujem se nad Vami, temuč obžalujem Vas, a upam, da v kratkem času premagate svojo nesrečno strast, katere ne morem in nočem vračati. Naprošenega sestanka Vam ne morem dovoliti, ker sem še od današnjih dogodkov preveč razburjena in ker spoznavam, da se ne smeva nikdar več videti.

Zatorej zapustim še danes to hišo, ali zahtevam od Vas, gospod Povel, zahtevam, pri ljubezni, katero čutite za me, da držite svojo meni dano besedo bodite moji dragi Elizi zvest in ljubeč soprog. Vi ste mož, ki se mora udati v svojo usodo, jaz sem slabotna žena, katera je izpostavljena vsem nevarnostih življenja, in za to upam gotovo, da izpolnite svojo obljubo. Mislite na me v tožnih urah kot na ubogo preganjano nesrečnico, katera Vam kliče to svarečo besedo, ali ne kakor bitje, katero ste ljubili, temuč kot svarilka, katera ni hotela uničiti sreče čistega nedolžnega srca.

Z Bogom — za vedno!

Helena Sever.“

„Juno!“ pokliče Helena, in stopi iz vrat. „Tukaj, daj to le pismo slugi in pospravi najine reči. Ob 9“ kadar je vse mirno, greš k vrtnim vratom in počakaš, da pridem, potem doseževa še lahko nočni vlak.“

Juno pokima in steče hitro s pismom doli po stopnicah.

Helena premišljuje nekaj minut, potem vzame odločno drugo pismeno polo in piše:

„Moja draga gospica Klarendon!

Ne hudujte se na mene, da Vaš dom hipoma zapustim; ne poizvedujte radi uzrokov, kateri se le mene tičejo; žalostna je usoda, ki me je od tod pregnala. Bila sem srečna, saj sem mislila, da sem našla nov dom, ali usoda je drugače sklenila. Potovati moram dalje, dokler konečno za me ne pride ona ura, v kateri bom trudno svojo glavo položila k večnemu počitku. —

Vi imate dom, očeta, zaročenca, tri neprecenljive dragocenosti, katere sem jaz za vedno izgubila; — taka je bila moja usoda.

Želim Vam v bodočem zakonu najčistejo srečo. Naj Vas Bog obvaruje pred vsako nezgodo; zato jaz molim, ker som Vas v tej kratki dobi začela neskončno ljubiti.

Prosite tudi svojega gospoda očeta, naj se ne huduje na me, in mislite v ljubezni na

Heleno Sever.“

Helena položi pero iz rok in utakne pisemce v zavitek, katero naslovi gospici Klarendon.

S kakšnim pričakovanjem je ustopila v to tiho hišo; kako je oklenila Elize in bila od nje sprejeta kot najljubša prijateljica.

In zdaj? Vse končujoči vihar je uničil njeno tiho, skromno srečo in jo zopet neusmiljeno pognal v sovražni svet. V eni uri morala je zapustiti to domačo hišo in z zvesto tovarišico Juno bežati daleč proč.

Tu ni bil nihče, ki bi so nesrečni, zapuščeni tolažljivo bližal. Samo predrzni pogledi so se upirali v lepo lice, in brezsrčni lopovi skušali so jo goljufati za njeno borno imetje; samo zvesta zamorka ji je bila edina tolažba, tovarišica, ki je ni nikdar zapustila, ter vedno bila pripravljena, se žrtvovati za ljubljeno gospo.

Z nepopisno bolestjo je položila Helena malo pisemce na svojo, pisalno mizico, tako da je zjutraj takoj moralo zbuditi pozornost.

Potem je še enkrat pogledala po prijazni sobi, medtem ko so nežna usta bolestno zašepetala: „brez doma.“

222. poglavje.
Prva ljubezen.

Zapustimo nesrečno Heleno, ki mora zopet potovati v negotovost, in vrnimo se v San Francisko, kjer uganjata Sever Goncalec in njegova tovarišica svoja zločinstva.

Viljem Tajlor je prebil noč po prvem snidenju z Mercedes kakor v mrzličnem stanu.

Vedno je pred njim plavala krasna žena, katera je po željivo stezala po njem polne roke in katera mu je sladka usta ponujala k poljubu, — potem je planil z vzklikom radosti z ležišča, ali zapeljiva slika je zginila.

Konečno jelo se je daniti in Viljem je zaspal trdno, ter se še le prebudil proti poldnevu.

Podoba lepe Mercedes ni za trenotek izginila iz njegove duše.

Tekal je nemirno sem in tja ter molčal na vsa vprašal skrbne matere, ali pa si je sproti kaj izmišljeval.

Ko se je bližal popoldan, prijelo ga je nerazumljivo poželjenje, da obišče to sestrsko dvojico. Ali zbal se je, da ne bil nadležen, če bi svoj poset tako hitro ponovil, ter sklenil poset do jutri opustiti, čeravno je z grozo mislil na naslednjo noč. —

Vedno je zopet potegnil sliko iz prsnega žepa in gledal v ljubki obraz lepe žene, katere oči so mu klicale: „Pridi vendar, ti bojazljivec, ulovi svojo srečo z naskokom!“

Viljem je čutil, da je bil neznansko zaljubljen v lepo tujko; bila je to prva resnična ljubezen, katero je občutil, in Viljem je vedel, da bo le njo zamogel ljubiti.

Popoldan je prišel in Viljem je sedel zopet v svoji sobi, ko naenkrat nekdo potrka in vstopi Goncalec.

Viljem poskoči uzradoščen s sedeža in hiti obiskovalcu nasproti.

„Oprostite, če Vas motim“, se oprosti Goncalec, „hotel sem se sprehajati, ko me je slučajno peljala pot mimo Vas. Služabnik mi je rekel, da ste doma, pa sem si dovolil, da ustopim.“

„O, nikakor me ne motite“, ga zagotovi Viljem, „nasprotno, zelo me veseli, da ste prišli, ali nočete malo sesti?“

„Danes je tako lep večer“, odvrne Goncalec, „ali me nočete rajši na mojem sprehodu spremiti? Pri tem se lažje kramlja kakor v vroči sobi.“

„Gotovo, prav rad“, zagotovi Viljem in stopi čez nekaj minut z novim prijateljem na cesto, kjer je Goncalec navidezno iz nepazljivosti zavil proti mestnemu delu, kjer je Mercedes stanovala.

„Pričakovali smo Vas danes popoldan“, prične Goncalec pogovor, „in ker Vas ni bilo, mislili smo, da Vas kaj nujnega zadržuje.“

„Nikakor ne“, odgovori Viljem, „jaz le nisem hotel svojega poseta takoj ponoviti, ker sem se bal, da bi bil usiljiv.“

„Ali, gospod Tajlor“, reče Goncalec očitaje, „kako morete le kaj tacega misliti: saj sva s sestro vendar srečna, če naju kdo v najini samoti obišče. Ne, to je napačna sramežljivost; le pridite vsaki dan, vedno nama boste le dobro došli.“

„Z veseljem“, mu zagotovi Viljem uzradoščen, „ker Vam hočem le povedati, gospod Goncalec, da je Vaša gospa sestra precej v prvem trenotku omrežila moje srce. Ljubim jo z vso silo, katere sem zmožen; ona je moja prva in moja zadnja ljubezen.“

„Zakaj zadnja ljubezen, — kako naj to razumem?“ vpraša Goncalec prijazno.

„Jaz menim s tem, da, če me Vaša sestra ne usliši, ne bom mogel nikdar več ljubiti; moje življenje bi bilo uničeno, ker sem svoje srce brezpogojno izgubil na to krasno bitje.“

„Pogum, le pogum, ljubi gospod Tajlor“, ga tolaži Goncalec, „jaz Vam sicer nisem hotel povedati, ali ker sem od Vas slišal, kako srčno ljubite mojo sestro, Vam hočem kot največjo tajnost zaupati, da se tudi Vi moji sestri dopadate.“

„Kako, ali slišim prav?“ zakliče Viljem presrečen, tako da so nekateri mimoidoči obstali in se začudeno ozrli za njim. „O, nikari me ne varajte, gospod Goncalec? Ali se pa morda sami varate? Prosim Vas, govorite, odrešite me groznih muk, ali me Mercedes ljubi ?“

„Pst, ne tako glasno“, ga svari Goncalec. „Na cesti sva, gospod Tajlor! Kar se tiče Vašega vprašanja, Vas lahko zagotovim, da se Mercedes zelo zanima za Vas.“

„Ah prosim, pripovedujte“, prosi Viljem srčno, „ali je o meni govorila?“

„Da, in zelo sem se čudil, da me je moja sestra, ki se dosedaj ni za nobenega moškega zanimala, včeraj zvečer tako natančno izpraševala, da sem se moral celo lagati in ljubemu otroku raznovrstno pripovedke izza najinih mladih let natveziti.“

„O, Vi zvesti prijatelj“, reče Viljem globoko ginjen, „kako Vam zamorem kdaj to poplačati, za vedno sem Vaš dolžnik.“

„Kaj še“, odvrne Goncalec, “to sem storil le za to, ker Vas privoščim svoji sestri, kor sem Vas od prvega trenotka spoznal kot plemenitega poštenega moža, ki je zmožen Mercedo osrečiti in za prestane muko z neomajeno ljubeznijo odškododovati. Kaj ne, gospod Tajlor, na to se vendar lahko zanesem?“

„Gotovo; to lahko storite“, zagotavlja Viljem svečano, „samo za Mercedo hočem živeti in jo narediti za najsrečnejšo ženo, ki je na zemlji. To Vam trdno obljubim.“

„Potem je neobhodno potrebno, da nas vsaki dan obiščete,“ reče Goncalec. „Naše tukašnje bivanje ne bo preveč dolgo trajalo in moja sestra ne spada k onim, ki prvemu možu pade v naročje. Stalo bo veliko truda, da se odloči k novi možitvi, če prav hočem za Vas storiti vse, kar mogoče.“

„O, kako Vam zamorem kdaj povrniti Vašo dobroto!“ zakliče Viljem hvaležno, „in samo upam, da mi bo pozneje kdaj mogoče na kakšen način povrniti del mojega velikega dolga.“

„Ne govoriva o tem“, reče Goncalec, „jaz to rad storim ker mi je le sreča ljubljene sestre v mislih.“ —

Polumrak je že zdavnaj napočil in sprehajajoča nista opazila, da sta med pogovorom prišla v bližino Goncalecovega stanovanja.

„Ali ni to vila, v kateri stanujete?“ vpraša nakrat Viljem in pokaže na krasno poslopje, iz katerega je luč semkaj svetila.

„To je pa res izvrstno!“ zakliče Gonealec, „tu lahko vidite, gospod Tajlor, kako sem včasih raztresen; mislim, da sem Vas naravnost peljal k svojemu stanovanju.“

„Potem se pa hočem od Vas posloviti“, reče Viljem in željno pogleda proti razsvitljenim oknom.

„Pridite vendar še za pol ure k nam“, prosi Goncalec, “Mercedes se bo gotovo veselila, in še malo pokramljamo.“

„Ali saj je že zvečer, čas za obiske je že davno minil“, reče Viljem. “Gospa sestra mi to lahko zameri.“

„Ne, — ne“, vzklikne Gonealec, „Mercedes se bo veselila; to sem Vam jaz porok. V naši domovini nismo tako zelo vajeni družabnih predpisov; le pridite!“

Viljem je kaj rad ugodil temu pozivu in stopil z Goncalecom v vilo.

„Je-li moja sestra v salonu?“ vpraša zadnji služabnika, ki je gospodo sprejel v veži.

Služabnik pritrdi in Goucalec hiti z Viljemom po širokih mramornatih stopnicah navzgor.

Potem odpre salonska vrata in prosi Viljema, naj stopi za njim.

„Ugani, Mercedes, koga sem ti še pripeljal?“ zakliče Goncalec šaljivo, ter s svojo visoko postavo popolnoma pokrije Viljema.

„Ne vem, kdo bi to mogel biti, ljubi Artur“, se oglasi srebrni glas, „ah, — gospod Tajlor!“

Gonealec je stopil v stran in Viljem se je prikazal ter se globoko priklonil.

„Oprostite, da Vas še tako pozno motim“, prosi Viljem, „ali Vaš gospod brat pozval me je tako nujno, da naj ga spremim, da mu nisem mogel odreči, posebno ker me zelo veseli, da Vas zamorem še danes pozdraviti.“

„Nikakor nas ne motite, gospod Tajlor“, zakliče Mercedes ter tako pogleda Viljema, da mu je bilo v trenotku srce v plamenu. “Večeri mi preidejo velikokrat tako počasi, da si v resnici želim poseta, in koga bi rajši videla, kakor prijatelja mojega brata, o katerem mi je že toliko pravil.“

Kmalu so sedeli vsi trije v živahnem pogovoru na naslanjačih dragoceno opremljenega salona, ki je bil slabo razsvitljen.

Svetilko je zasenčil bledorudeč pajčolan; bila je to magična razsvitljava, katera je lepo prikazen krasne Mercedes le še bolj povzdigovala.

Viljem ni odmaknil pogleda od zapeljivo lepe postave, ki je malomarno slonela v svojem naslanjači in se le redkokdaj s svojini srbrnim glasom utikala v živahno kramljanje gospodov.

Mercedes je imela svitlo obleko, ki je njeno junonično lepoto izborno povzdigovala: na lepem vratu se je lesketala in bliskala verižica, ki je imela veliko briljante, ki so se na vse strani barvasto lesketali.

Kar vstane Goncalec s svojega prostora in mrmra nekaj nerazumljivih besedi.

„Ne, moja pozabljivost sega že predaleč“, uzklikne navidezno nejevoljen, „hotel sem služabnika z nekim pismom odposlati in sem to zadevo popolnoma pozabil. Oprostite me za četrt ure, ljubi Tajlor, ker moram zamujeno še danes urediti.“

Hitro zapusti Goncalec salon.

Viljem je bil z Mercedes sam.

Nepopisno sladko čustvo navdalo je mladega moža, ko je bil z ljubljeno gospo sam v poltemnem salonu.

Nit lahkega razgovora mu je odpadla in bojazljivo je iskal po kaki novi snovi, da se pred lepo gospo izkaže kot prijeten družabnik.

Zdaj pade njegovo oko na bliščoče kamne in takoj mu pride rešilna misel.

„Tu nosite krasen, neprecenljiv lišp“, začne Viljem, “tako se žari kakor solnce.“

„To jo že star rodbinski lišp, katerega visoko cenim,“ odgovori Mercedes, „po naših rodbinskih pravilih se ga sploh ne sme prodati; celo v najhujših časih ostal mi je ta lišp nedotakljiva svetinja.“

„Ali ljubite briljante?“ vpraša Viljem.

„Imam mnogo lišpa s takimi bliščečimi kamni“, odgovori Mercedes hladno, „ali ta jih daleko prekosi, zato ga najrajše nosim.“

„O, videl sem v San Francisku večkrat dragocene kamne, ki Vaš lišp, milostljiva, daleko presezajo“, reče Viljem.

„Dovolite, da Vam v tem nasprotujem, gospod Tajlor, moj lišp obstoji iz kamnov, katerih še nikdar nisem videla prekošenih; če bi pa bil tak lišp, kakor pravite, potem bi pač želela ga imeti; ali do tja ostanem pri svojem prepričanji; le sami poglejte, kako so ti kamni lepi.“

Pri teh besedah se Mercedes gracijozno pripogne, tako da je Viljem čutil njen dih na svojih žarečih licih in imel njen krasni obraz tikoma pred seboj.

Potreboval je vsega svojega samopreobvladanja, da ni potegnil zapeljive žene v svoje naročje in njena sladka usta pokril s svojimi poljubi.

„Ali ste zdaj premenili svojo sodbo, gospod Tajlor ?“ vpraša Mercedes ter se zopet nasloni nazaj.

„Imamo nekaj velikih zlatarjev v San Francisku“, začne Viljem ugibaje. „Slučajno sem tam videl nekaj briljantov, ki bili naravnost neprecenljivi.“

Viljem je globoko vzdihnil, potem pa nadaljeval z zatajenim glasom:

„Ne morem si nič lepšega misliti, ko tak lišp, če ga nosi ljubljeno bitje, nevesta ali pa soproga; potem še le pride taka krasota do popolne veljave, in lepota lišpa in nositeljice se navadno obojestransko povzdigneta.“

„No, gospod Tajlor, Vi ste bogat in neodvisen, kaj Vas zadržuje, da svoji želji ne ugodite?“

„Ker do sedaj nisem našel prave“, odgovori Viljem, čegar misli so se začele mešati.

„Do sedaj?“ vpraša Mercedes. “Vi te besede tako čudno naglašate! Zakaj ne rečete prosto: ker še nisem našel pravo!“

„Našel sem jo“, odgovori Viljem s tresočim glasom, „ali ona še o tem nič ne sluti.“

„Ali, Vi siromak, ali zakaj pa nočete svoji izvoljenki razkriti svojo ljubezen, — kaj ni več prosta?“

„To že“, vzklikne Viljem, „samo ne vem, če ona mojo ljubezen vrača, in jaz jo vendar iskreno in srčno ljubim; ona je moja prva ljubezen.“

„Vaša prva ljubezen“, se posmehuje Mercedes. “Gospod Tajlor, pomislite, kaj govorite?“

„Gotovo“, priseza mladi mož. „Ljubezen ostala mi je do sedaj tuja, ker je pred mojimi dušnimi očmi stal ideal, katerega, sem šele pred kratkim našel.“

„Ali smem biti radovedna?“ poizveduje Mercedes. „Jaz sem sestra Vašega intimnega prijatelja, in vdova, mene že lahko naredite za zaupnico.“

Pred Viljemovimi očmi je plesalo vse vprek, njegove žareče oči so se vpirale poželjivo v lepo ženo, ki je sedela pred njim in mu na pol šaljivo, na pol sočutno stavila zadnje vprašanje.

„Kako Vas morem narediti za svojo zaupnico“, zastoče konečno, „ne, ne morem, in tudi ne smem.“

„Oprostite mi, gospod Tajlor“, odgovori Mercedes navidezno užaljena. “Saj sem le dobro mislila.“

Zdaj je bilo z Viljemovim samozadrževanjem pri kraji.

Kakor blazen plane k Mercedi, pade pred njo na kolena in prime njeni roki.

„Proklinjajte me!“ vpije Viljem, “zavrzite me, ali dalje se ne morem več zatajevati; Vi sami ste ona, katero mislim, in katero brezkončno ljubim!“

Zmagonosen blisk se zasveti v očeh mlade vdove, s hudujočim glasom vzklikne:

„Gospod Tajlor, kaj naj o Vas mislim, saj Vas komaj poznam. Kaj naj bo ta blazna strast?“

„Pustite, da pri Vaših nogah umrjem“, moleduje nesrečnik. “Saj vem, da se Vam vidim in dozdevam kakor blaznik; ali obožujem Vas, in se usmrtim, če me ne uslišite.“

Vstanite, gospod Tajlor!“ zakliče Mercedes bojazljivo “moj brat utegne vsak trenotek priti.“

„Le eno samo besedo!“ prosi Viljem, “ali me sovražite, me zaničujete?“

„Ne, gospod Tajlor; jaz sem iznenadena, a ne huduješ se na Vas; vstanite, prosim Vas, kaj naj si moj brat misli!“

„O, on se ne bo hudoval“, vzdihne Viljem, “saj sem mu že odkril svoja čutila, on me bo razumel, ker ve, kako srčno Vas ljubim!“

„Ali je moj brat tudi o meni kaj govoril?“ vpraša Mercedes naglo.

Viljem se spomni obljube, katere je dal Goncalecu.

„Ne, niti besedice, Vaš brat mi je samo rekel, da moji snubitvi ne bo delal zaprek“, vzklikne Viljem in pokrije nežne ročice ljubice z vročimi poljubi.

„Če zdaj ne vstanete, gospod Tajlor, moram se v resnici hudovati“, reče Mercedes, ter mu odtegne svoji roki. “Vaša nepričakovana ponudba me je tako iznenadila, da ne vem, kaj naj na to odgovorim.“

Viljem vstane opotekaje se in pogleda Mercedes s prosečimi očmi.

„Samo eno“, prosi, “ali me odbijate za vedno?“

„Zdaj Vam ne morem odgovoriti“, reče Mercedes odlašuje, „dajte mi časa, da se odločim: vedeti morate, gospod Tajlor, da sem bila za trdno sklenila, da se nikdar več ne poročim, ker sem v svojem kratkem zakonu prestala vse peklenske muke. A obljubim Vam, da hočem svoje srce vprašati in tudi sodbo mojega predragega brata hočem slišati: potem se šele odločim, če sprejmem Vašo pošteno ponudbo. Do tja pa pričakujem od Vas, da se kot kavalir samo v mejah družabnega življenja gibljete, — ali to obljubite?“

„Obljubim Vam, gospa“, odgovori Viljem zamolklo, “ali zaklinjam Vas, mislite na moje srce, katero Vas goreče ljubi, in ki bi Vaše izgube nikdar ne bi moglo prebiti.“

Dozdevalo se je Viljemu, kakor da mu hoče Mercedes nekaj odgovoriti, ali vrata se odpro in Goncalec vstopi.

Goncalec prosi oproščenja, da ju je pustil tako dolgo sama ter se potrudil, da bi spravil pogovor v živahnejši tir.

Ali Viljemu je bilo nemogoče, zdaj rešetati vsakdanjih stvari, zato se je le malo vdeleževal Goncalecovega živahnega kramljanja; tudi Mercedes je bila tiha, tako da je brat naposled sam govoril.

Viljem je čutil potrebo, biti sam, zato je čez nekaj minut vstal, da bi se poslovil.

„Kaj hočete že iti, ljubi Tajlor?“ vpraša Goncalec obžaluje. — “Da, saj je že pozno postalo“, se ta oprosti, “Vaše ljubeznjivosti ne smem zlorabljati.“

Goncalec smeje odmaje in vzame svoj klobuk, da spremi prijatelja do hišnih vrat.

Viljem se obrne k Mercedes, ki mu z nekim čudnim pogledom poda roko v slovo.

„Lahko noč, draga Mercedes“, zašepeče Viljem, “ne pozabite na me!“

„Na svidenje, gospod Tajlor“, odgovori lepa gospa in pusti, da ji Viljem vroče poljubi njeno nežno ročico.

Še enkrat pogleda Viljem krasno ženo, potem gre k vratom, kjer ga je Goncalec čakal.

Komaj so se vrata za njima zaprla, ko hiti Mercedec k oknu, da bi gledala za bratom.

„Zaljubljeni tepec“, zašepečejo njena lepa usta. „Ves je v ognju in plamenu; komaj me je videl, že mi pade k nogam in priseza, da ne more živeti brez mene. No, s tem se ne bom dolgo mudila.“

Potem stopi lepa žena k mizi in sname zagrinjalo od luči; komaj se je zmenila, ko je Goncalec vstopil in se ji pričakovaje bližal. — —

223. poglavje.
Brilantni lišp.

Goncalec opazuje nekaj minut lepo ženo, potem vpraša: „No, kako daleč si danes prišla z mojim „dragim prijateljem“?“

„Razodel mi je, da je blazno zaljubljen v mene“, odgovorila je Mercedes, ne da bi se ozrla.

„Kaj pa imaš proti meni, dete?“ vpraša Goncalec nejevoljen. “Ali sem te nehote užalil, ali se je kaj druzega pripetilo? Saj sl izvanredno slabe volje.“

„Zato imam tudi dovolj vzroka; zadnji čas je bil, da si pripeljal tega mladega moža in da sem ga prisilila, da se je izjavil. Potrebujemo denarja, ali imaš ti še kaj, Artur?“

„Nekaj dolarjev, ki komaj do pojutrašnjega dne zadostujejo; ali kaj se je pa zgodilo, povej vendar!“

„Komaj si bil odšel, ko je prišel zastopnik založnika pohištva, od katerega smo vzeli to dragoceno opravo; ta človek postal je zelo neprijeten, ko mu nisem mogla plačati smešno majhne najemnine in le s pomočjo največje ljubeznjivosti se mi je posrečilo, da počaka do pojutrašnjem. Če do tja nimamo denarja, potem sva tukaj doigrala; ali tega si le ti kriv. Če bi bil pustil, da bi prišlo več snubcev, bi zdaj imela potrebnih sredstev, medtem ko morava zdaj čakati na milost gospoda Tajlorja.“

Goncalec ni spremenil obraza pri tem očitanji, nego mirno rekel:

„Premislil sem vse dobro in bom to zadevo izpeljal v tvojo popolno zadovoljstvo; samo eno mi povej, Mercedes, ali si v pogovoru kaj omenila o briljantih?“

Lepa žena sname agrafo in jo zaničljivo vrže na mizo.

„Tu leži ta zanikerna goljufija!“ zakliče Mercedes. „Samo čudež je bil, da ni gospod Tajlor opazil slabega posnetka. To je bila, moja sreča, da je imel lišp za starinsko redkost in da je te steklene kamne smatral za pristne dijamante.“

„Jutri zjutraj imela bodeš nakit, kakor ga nobena kraljica nima lepšega“, zagotovi Goncalec. „Zanesi se na to; ta neizkušeni človek naj ti kupi dragocen lišp!“

Oči lepe žene leskečejo.

„In kaj naj se zgodi z lišpom?“ vpraša napeto.

„Žal, da ga morava takoj prodati“, reče Goncalec obžaluje, „Skrivaj sem že povprašal po zlatarju, ki dela take kupčije; potem bom vse preskrbel.“

„Ali ne boš pri tem preveč zgubil?“ vpraša Mercedes.

Goncalec zmaje z rameni.

„Brez izgube se taka kupčija ne da napraviti. Pred vsem potrebujeva denarja, ker moja sredstva so popolnoma pri kraji, komaj se še tri dni uzdrživa.“

„Če bi le ne igral“, reče Mercedes, „potem bi imeli še denarja in bi nama ne bilo treba najinih načrtov tako čez glavo izvajati.“

„To so moje zadeve, dete; ne pobrigaj se za to; midva deliva plen; jaz te ne bom nikdar vprašal, kaj storiš s svojim deležem.“

„Le nikari se ne huduj, dragi brat“, se šali Mercedes. „Samo to mi obljubi, da pojdeš jutri zjutraj h gospodu Tajlorju in mu prineseš moje privoljenje, h kateremu odloku sem prišla po „neskončnih duševnih bojih“ in po “prebedeni noči.“ Prepričana sem, da boš moje duševno stanje izvrstno slikal.“

„O tem bodi res prepričana, predraga sestrica“, odgovori Goncalec. „Saj dovoliš, da te tako imenujem. To storiš le, da ostanem v vežbi; sicer pa nima vsak to srečo, tako „lepo sestro“ imeti.“

„Prav imaš, Artur“, zakliče Mercedes smeje, oklene se s svojo polno roko njegovo roke in zapusti z Goncalecom salon. —

Če je bila minola noč za ubogega Viljema že mučna, postala je naslednja noč še veliko mučnejša. Brez spanja premetaval se je po postelji, ter samo premišljeval: „Ali te bo uslišala in se odločila, da postane tvoja?!“

Te noči ni bilo ne konca ne kraja in Viljem je čutil, da mu mora jutro prinesti gotovost, sicer izgubi svojo pamet. Srce obstalo mu je pri mislih, da bi ga morda Mercedes odvrnila, in pozdravil je jutro z onimi občutki, kakor k smrti obsojeni pričakuje uro svojega usmrčenja.

Prosil je zvečer Goncaleca, naj ga zjutraj obišče; mogoče, da je Mercedes do tja že govorila s svojim bratom. Če bi se pa slučajno to ne zgodilo, hotel je popoldan zahtevati od lepe vdove svojo sodbo, in če bi ga zavrnila, se takoj ustreliti, ker je bil do blaznosti zaljubljen v to lepo ženo.

Minute postale so mu dolge ko ure, in ure ko dnevi.

Končno je prišel Goncalec.

Viljem je stal smrtno bled v soji sobi, kjer se je držal za stol, medtem ko so njegove oči s smrtnim strahom zrle na vstopivšega tujca.

Goncalec počaka, da se vrata za služabnikom zapro, potem hiti k Viljemu in veselo iznenadenega pritisne na svoje prsi.

„Moj dragi Viljem!“ zakliče prisrčno, „dovolite mi zaupni govor, ali tako som vesel, da ne morem drugače, saj ste mi zdaj kot bodoči ud moje rodbine, neizmerno dragi.“

Viljemu je kar zašumelo v glavi.

„Ali je res, gospod?“ zakliče. „Moj Bog, ali se mi ne sanja; Mercedes je privolila, da postane moja?“

„Da, dragi Viljem“, reče Goncalec, „moja sestra privoli; imenujte me zdaj Artur, saj ste mi od tega trenotka brat, ko vem, da boste mojo preljubo sestro osrečili.“

Viljem je bil po tej nenadni sreči tako premagan, da je njegova razburjenost dobila duška v krčevitem ihtenju.

Da, tu ni bilo dvoma, ta boginja, prekrasna Mercedes, hotela je postati njegova soproga; preobilica sreče hotela ga je zadušiti.

„Ali me pričakuje, — govorite „Artur, ali smem hiteti k nji, da čujem presrečni „da“ iz njenih sladkih ust?“ prosi Viljem.

„Mercedes Vas pričakuje v dveh urah“, odgovori Goncalec. „Ona je še počivala, ker je bila radi prebdene noči še preveč utrujena. O, Viljem, Vi niti ne slutite, kakšne trde duševne boje je prestal ta angelj v človeški podobi; bila je že vsa obupana, in v zadnjem trenotku sem jo še mogel opominjati in jo prositi, naj vendar ne onesreči dvoje src.“

„Kaj, ali prav slišim!“ zakliče Viljem uzradoščen, „Mercedes me ljubi, ona ni samo usmiljenje imela z mojimi mukami ona me ljubi!“

„Da“, odgovori Goncalec resno, “Mercedes Vas prisrčno ljubi in treba je bilo vse te ljubezni in naklonjenosti do Vas, se je zopet odločila za možitev. Zanesite so na to, Viljem, najsrečnejši človek bodete na zemlji; Mercedes je angelj.“

Viljem je bil kar iz sebe; opetovano je objel Goncaleca, kateremu je obočal večno hvaležnost.

„Toraj v dveh urah Vas pričakujem, dragi Viljem“, reče Goncalec, ko se je Viljem pomiril in se jo oni pripravljal, da se poslovi.

„Stojte, trenotek še!“ zakliče na enkrat mladi mož. „Popolno sem pozabil, da moram prinesti svoji oboževani nevesti kako darilo. Kaj menite, ljubi Artur, ali kaj veste, česa si Mercedes želi?“

„Darilo“, ponovi Goncalec začudeno, „tega vendar ni potreba; le pridite brez njega, ljubljeni mož je moji sestri najlepše darilo.“

„Ne, to ne gre “, odgovori Viljem. „Tukaj je taka navada in jaz se ji nočem izneveriti; prosim, pridite z menoj, ljubi Artur, samo pol ure, da mi pomagate pri izbiranju.“

Goncalec je še nekaj ugovarjal, konečno se pa le udal Viljemovim silnim prošnjam in oba sta šla k prvemu zlatarju in dragotinarju v San Francisku.

Tresoč se razburjenosti je prosil Viljem gospodarja tvrdka, da mu pokaže nekaj lišpa.

Kmalu je bila prodajalna miza pokrita z raznovrstnimi dragotinami, ki bi zapeljivo bliščeče omamile marsikatero žensko oko.

Viljem vzame posamezne bolj dragocene stvari in jih pokaže Goncalecu, kateri je lišp malomarno ogledoval in le sem in tja naredil kako opazko, kakor „to ima Mercedes lepše ali pa pustite vendar, Viljem, moja sestra ima tako že dosti dragocenosti.“

Ali to je Viljema le še bolj dražilo. Spomnil se je svojih besed, katere je včeraj rekel Mercedi, ter zahteval od dragotinarja, naj mu predloži še bolj dragocene reči.

„Zdaj imam samo še izvanredno krasni lišp, kolje“, zlatar. “Ta ovratna verižica je bila za neko visoko osebo narejena, katera pa je bila radi čudnih razmer zadržana lišp vzeti in je rajši plačala odškodnino. Lišpa še nisem do sedaj razdejal, ker je v resnici krasen, čeprav komaj verjamem, da bi ga mogel prodati.“

„Ali ga ne smemo videti ?“ vpraša Viljem željno.

„Gotovo“, odgovori zlatar ter odklene železno denarno omaro, iz katere vzame veliko škatljo.

Previdno jo postavi na mizo in odpre pokrov.

Glasen „ah“ se izvije Viljemu iz ust, in celo Goncalec je stežka zadržal vzklik največjega občudovanja.

Tu je ležalo čudovito krasno delo, dolga vrsta krasnih briljantov, ki je kakor bliščeča, iskre sipajoča kača ležala na modri atlasovi blazini, medtem ko je bil sklepni del tak velik dijamant, ki se je iskril na vse strani.

„Ta lišp presega celo Mercedino agrafo!“ zakliče Viljjem veselo. „Kaj menite, Artur, ali ima Mercedes kaj podobnega v svoji zbirki ?“

Goncalec dolgo in pazljivo ogleduje verižico, potem se zravna.

„Ne“, reče odkrito, „tako krasnega lišpa nima moja sestra; ona ima sicer nekaj verižic, ali te nimajo tako krasnih kamnov; ta lišp je zelo lep.“

Viljem se začudi; kako je morala biti njegova nevesta bogata, da je imela tako množico briljantov; zdaj so se mu dozdevale druge dragocenosti, ki so ležale na mizi, skoraj uborne.

„Koliko stane ta verižica?“ vpraša zlatarja.

„Dam jo posebno po ceni in komaj zaslužim za delo, čeprav sem, kakor sem preje povedal, dobil odstopnino, a ta je trdna cena, od katere ne odstopim niti za vinar; verižica stane — 65.000 dolarjev.“ (Približno 300 tisoč kron.)

Viljem ostrmi in še enkrat vpraša po ceni.

„65.000 dolarjev“, ponovi zlatar odločno.

„Ali Viljem“, se zdaj umeša Goncalec. “Kako morete le trenotek misliti na to, da bi izdali tako svoto; Mercedes ima dovolj lišpa. Pojdite in kupite ji rajši šopek; ona izvanredno ljubi cvetice.“

„Šopek — za Mercedes“, govori Viljem zaničljivo, „sramoval bi se, če bi k nji prišel s tako neznatnim darilom.“

„Morda kupite lepo briljatno zapestnico“, reče dragotinar ter grdo pogleda Goncaleca. „Tu poglejte, ali ni to krasno?“

„Mercedes ima najmanj osem zapestnic; a niti ne nosi jih“, odvrne Goncalec.

Viljem se je vedno oziral po krasni verižici, ki se je zapeljivo lesketala v solnčnih žarkih; ali 65.000 dolarjev, to je bilo vendar preveč, saj bi moral za to dati skoro polovico svoje pred kratkim dobljene dedščine.

Na drugi strani pa ga je dražila misel, kaj bi njegova obožavana Mercedes rekla k temu lišpu. Mislil si je to dragocenost na njenem vratu; tam je bil prostor za tako izvanredno delo.

„Pridite, Viljem!“ zakliče Goncalec, “jaz tega ne trpim, izdaste tako velikansko svoto; saj to je le mrtev denar, čeprav moram le pripoznati, da je ta lišp prav po ceni.“

„V eni uri se vrnem“, se konečno obrne Viljem k zlatarju, “ter Vam zagotovo odkupim kako dragocenost, moje ime Vam bo znano, Tajlor, 10. cesta.“

Dragotinar se prikloni.

„Jako drago mi je, gospod Tajlor, Vaša rodbina je v San Francisku dobro znana.“

Potem zapustita gospoda trgovino.

Viljem je premišljaje zrl pred se, ter do doma spregovoril komaj nekaj besedi.

Toliko zgovornejši je bil Goncalec.

„Nikari ne delajte neumnosti, dragi Viljem“, prosi še enkrat, „Mercedes tega ne mara, da ji kupite taka darila; saj to je celo premoženje.“

„Ali ta verižica je vendar krasna“, odgovori Viljem. “Mercedes bi se gotovo veselila.“

„To bi se, seveda, ali pomislite vendar na ceno, dragi Viljem, tako velike svote vendar ne morete izdati.“

Viljem je hotel vzkipeti, ali premislil si je, ter molčal.

Dospela sta pred Tajlorjevo hišo.

Goncalec se je poslovil od svojega tovariša, ter ga naprosil; da v eni uri pride k čakajoči Mercedes. —

224. poglavje.
„Srečna“ zaročenca.

Ko se je Goncalec vrnil domov, hitela mu je Mercedes radovedna nasproti.

Začel ji je pripovedovati o dragocenem lišpu.

„Ali Artur, kaj si ob pamet?!“ zakliče Mercedes užaljeno, ko je končal. „Kako si mu mogel kaj tacega svetovati? Jaz ne razumem; kaj hočeš, da jutri skrivaj zbeživa?“

„Nikakor ne, dete“, odgovori Goncalec mirno. „Jaz sem Tajlorju nalašč odsvetoval radi nakupa. Ti ne poznaš njegovega značaja; če bi mu bil prigovarjal, potem bi morda kaj sumil. Ali tako bo kupil lišp, nekako da meni kljubuje; hotel bo po kazati, da oboževani nevesti lahko kupi najdragocenejšo darilo.“

„Samo če se ne motiš“, vzdihne Mercedes; „potem morda pride s kakim lišpom v vrednosti par tisoč dolarjev, in midva sva blamirana.“

„Le najprvo počakaj“, roče Goncalec, „jaz preveč poznam ljudi in se le redko kedaj motim; videla boš, da imam prav.“

Mercedes molči in zopet hiti k oknu, ker je Viljem moral kmalu priti.

Goncalec se je vsedel v naslanjač ter hladnokrvno in zadovoljno kadil svojo svalčico, medtem ko je sem in tja pogledal na lepo ženo, ki je nepotrpežljivo čakala pri oknu.

Naenkrat Mercedes togotno vzklikne.

„Kaj pa ti je, Mercedes?“ vpraša Goncalec mirno. „Ali gospod Tajlor bliža?“

„Da, da“, stoče Mercedes, “in služabnik gre za njim, ki nese — cvetlično košaro. — Ali vidiš, da imam prav“, zakliče vsa iz sebe. „Nobenega lišpa ni kupil in zdaj naj mlademu človeku še ljubezen hlinim! — O, to je preveč!“

„Pomiri se vendar, saj ima lišp“, reče Goncalec, ne da bi vstal.

„Ali poglej vendar, rože prinaša!“ sikne Mercedes.

„In lišp še povrh, zanesi se nato“, odgovori Goncalec mrzlo. „Jaz grem zdaj in te pustim samo s tvojim „ženinom“; bodi pametna in ne padi iz uloge. Igraj ljubečo nevesto z vsem svojim ognjem in svojo strastjo, da ne bo kaj slutil.“

„Ali nočeš rajši tukaj ostati“, prosi Mercedes. “Dvomim, da bi se zamogla tako hliniti; najprvo moram vedeti, če mi je prinesel kako dragoceno darilo“.

„Ali, draga sestra!“ zakliče Goncalec smeje se, “jaz vendar ne bom motil vajinega romantičnega ljubavnega prizora; ne, bolje, da si sama. Umiri se in počakaj; videla boš, kako dobro poznam svoje ljudi.“

„Dobro, ustreženi tvoji želji“, reče Mercedes odločno. „Ali to si naprej izgovorim; če mladi mož ni kupil onega lišpa, potem je bil zadnjikrat tukaj.“

„Zadovoljen sem,“ odgovori Goncalec. “Ali zdaj je zadnji čas; slišim ga že na hodniku. Toraj dobro igraj svojo ulogo, — slišiš!“

V naslednjem trenotku je Goncalec izginil in Mercedes je stopila vsa tresoč pričakovanja sredi salona.

Trenotek pozneje naznanili so gospoda Tajlorja.

Viljem, v elegantni družabni obleki, je stopil čez prag.

Tresel se je razburjenosti na celem životu, ko je zagledal svojo ljubico, potem je hitro postavil krasno cvetlično košaro na bližnjo mizico in hitel k Mercedes, pred katero je padel na kolena.

„Ljubica“, je šepetal strastno, „komaj verujem v svojo srečo; ali je res, — ti hočeš biti moja? Govori, Morcedes, ali me ljubiš?“

Pokril je njene nežne ročice z gorečimi poljubi, medtem ko je Mercedes radovedno gledala na cvetlično košaro, da bi morda zagledala tako vroče zaželjeni lišp.

„Vstanite, Viljem“, šepeče konečno, “jaz sem še tako omamljena. Vse je prišlo tako nenadoma, da sem še sedaj kakor v sanjah.“

„Samo ono besedico, draga Mercedes“, šepeče Viljem, „ali me ljubiš?“

„Da, ljubim Vas, Viljem“, šepne Mercedes in lahno poljubi žareče čelo mladega moža.

„Poginem pričakovanja“, mislila je sama pri sebi, „če bi le vedela, ali ima lišp?!“

„O, jaz sem neizrekljivo srečen!“ vzklikne Viljem veselju žareč in hoče objeti svojo ljubico.

„Pustite mi časa“, prosi Mercedes se umaknivši, “tako sem še iznenadena, — tako zmedena.“

Viljem je smatral to Mercedino vedenje za dekliško plahost, medtem ko si je Goncalec, ki je stal za zagrinjalom pri vratih zadovoljno mel roke.

„Mercedes igra svojo ulogo izborno“, mislil si je, „zdaj se izkaže, če sem imel prav.“

Goncalec se ni motil, ker je Viljem hitel k mizi in prijel cvetlično košaro.

„Tu, moja sladka nevesta“, reče nežno, “tvoj dragi brat mi je rekel, da cvetlice, katerih kraljica si sama, ljubiš, ker tvojo lepoto in tvojo ljubkost ne doseže nobena cvetlična vila.“

Mercedes se je komaj vzdržala, da ni pokazala svojega neprijetnega iznenadenja. Skrivaj je togotno pogledala nesrečnika, ki je brezskrbno ogledoval cvetlično košaro.

„Ah, to jo krasno“, je komaj zajecljala, „zahvalim se Vam, dragi Viljem.“

Hotela mu je odvzeti cvetlično košaro, ali Viljem je skrivnostno odmajal.

„Samo še trenotek, ljuba Mercedes, te cvetlice skrivajo neko tajnost, katero ti hočem sedaj odkriti.“

Hitro vzdigne neki šopek, kateri je bil v sredini košare pripet, in pokaže svoji nevesti lepo vezano košaro.

Vesela slutnja prešine Mercedes.

Pogleda v košaro in tam vidi precejšen etui, katerega so cvetlice zakrivale.

„Tu je mal lišp za tebe, ljubica“, reče Viljem in zaljubljeno pogleda v ljubki obraz lepe žene, ki je s tresočimi rokami vzdignila etui.

Pokrov odskoči in Viljem pričakovaje pristopi, da bi videl, kak vtis je naredilo njegovo darilo na Mercedes.

Na modri atlasovi blazini ležala je krasna verižica, katero je dragotinar pokazal Viljemu; izvanredno lepi kamni so se lesketali in pošiljali pravi briljantni ogenj na vse strani. Mercedes je bila iznenadena ter ni obrnila svojih oči od lišpa, ki je bil kraljice vreden. Oči so ji žarile, medtem ko je obenem obžalovala, da se mora to kraljevo darilo takoj prodati.

„Viljem!“ vzklikne konečno, „predragi, — o, hvala ti!“

Mlademu možu se je zavrtelo, ko se je čutil od polnih, mehkih rok lepe žene objetega in so njene žareče uste gorele na njegovih.

„Mercedes“, jeclja Viljem ves blažen, „o moje ljubljeno, sladko srce, ah, jaz sem neizmerno srečen.“

To pot ni bilo ljubkovanje lepe žene hlinjeno; vzradoščena je bila dragocenega darila in bi bila Viljemu v svojem veselji vse dovolila, če bi se ne bila še v pravem času spomnila, da ima igrati ulogo ljubeče neveste.

Goncalec je za zastorom zapazil, da je Mercedes v blazni strasti ležala v rokah presrečnega Viljema.

„Bresrčna, dopadajenja željna žena“, mislil si je. “Zametuje se! Bliščeči kamni so omamili njene misli. No, meni je to vse eno, za mene je Mercedes le sredstvo k namenu. Radi mene naj drugo s svojo ljubeznijo osrečuje, če pridem le jaz na moj račun. Ha, — tu mi pride neka misel; saj moram lišp prodati, pri tem si hočem svoj trud dobro poplačati.“

Viljem je imel še vedno lepo ženo objeto, njegova žejna usta so iskala v blazni strasti njena usta. Mladi mož je bil najsrečnejši človek pod solncem, njegova blaženost je bila brezmejna.

„Ali Viljem“, šepeče Mercedes zaljubljeno, “zakaj pa si kupil ta kraljevski lišp, saj imam itak dovolj briljantov, to vendar ni bilo potrebno.“

„Za tebe, ljubica, ni ničesar predragoceno“, odgovori Viljem. “Samo najkrasnejši nakit je tebe vreden. Izpolni mi prošnjo, okiti se s tem lišpom; radoveden sem te videti nališpano s temi briljanti.“

„Rada ti izpolnim tvojo željo“, odgovori Mercedos in previdno vzame verižico iz etuija.

Lepa žena je oblekla danes iz premišljene koketerije elegantno obleko, katera je pustila vrat prost in isto tako lepe, polne roke.

Zdaj vrže graciozno verižico krog vratu in zapne dragoceni lišp nad kipečimi nedriji.

„Izgledaš kakor kaka boginja!“ zakliče Viljem veselo in ogleduje zapeljivo ženo z žarečimi očmi.

Mercedes stopi pred zrcalo, katero je celo krasno postavo kazalo, in z globokim obžalovanjem ogleduje prekrasno verižico, od katere se je morala čez nekaj ur ločiti.

Hipoma ji pride rešilna misel. — Ne, tega lišpa ni hotela zgubiti, naj ga Goncalec tudi proda; namenila se je dragotinarja poiskati in na verižico dati naplačilo, da pozneje lahko kupi neprecenljivo dragocenost.

Pomirjena se obrne in pritisne Viljema na razburjena prsa, medtem ko je ta, skoro ob pamet, bujno postavo z vzplamtel strastjo pritiskal k sobi.

„Moja najsrčnejša vošila“, — so zasliši Goncalesov glas, “Presrečen sem. da so se vajina srca našla, in ti, ljubljena Mercedes, da si od mene že tako željno za tebe izvoljenega soproga izbrala.“

Viljem objame Gonealeca, kateri ga pozdravi kot bodočega svaka in potom objame svojo sestro s presrčnim sočutjem.

„Kak krasen lišp pa imaš tu?“ vpraša Gronealec navidezno začuden.

„To je Viljemovo darilo“, odgovori Mercedes vesela in zaljubljeno pogleda svojega ženina.

„Ali, dragi Viljem, jaz sem Vas vendar nujno naprosil, da nikari ne kupite lišpa!“ zakliče Goncalec očitaje.

„Za mojo ljubljeno Mercedes mi ni ničesar predragoceno“, odgovori mladi mož in presrčno objame lepo ženo, ki je zraven njega stala in se nežno pritisnila k njemu.

„Ali ta lišp reprezentuje premoženje!“ odvrne Goncalec.

„Ravno zato sem ga kupil“, odgovori Viljem odločno. „Mercedes ima dovolj lišpa, zato je moralo nekaj posebnega biti, kar sem ji dal kot nevestino darilo.“

„No, saj ostane v rodbini“, reče konečno Goncalec. „Ker postane Mercedes Vaša žena, je ta neprecenljivi lišp tudi Vaša lastnina, ljubi Viljem. Sicer se pa ta nakit moji sestri izborno podaja.“

„Kaj ne?“ pritrdi uzradoščeni Viljem, „moja sladka nevesta izgleda kakor kako nadčloveško bitje, kakor kaka vila, katera le za malo časa biva med ubogimi ljudmi.“

„Potem le pazite, da Vam Vaša boginja ne odleti!“ zakliče Goncalec šaljivo.

„Ne, jaz ostanem pri tebi, moj Viljem“, šepeče Mercedes svojemu ženinu. “Od prvega trenotka sem te ljubila in bom tudi samo na tvojem srcu srečna.“

„O, ti edina, — edinoljubljena“, reče Viljem in potegne ljubico na svoje prsi. „Prisezam ti, da boš najsrečnejša žena na celem svetu. Samo za tebe hočem živeti, na tvojem srcu hočem ležati in tebe angelj, varovati vseh zemskih nadlog in težav.“ — — —

To so bile blažene ure, katere so zdaj sledile za Viljema Tajlorja. Komaj je mogel verjeti svoji sreči, in vedno iz nova je potegnil bujno in lepo ljubico k sebi, da se prepriča, ni to vse le slika fantazije.

Konečno je bila ura slovesa; Viljem je hotel jutri peljati svojo nevesto k materi, in prosil je Mercedo, da se s svojim bratom dopoldne pripravi, ker ju hoče priti iskat.

Še zadnji objem, — zadnji goreč poljub, potem se iztrga presrečni Viljem od ljubice in zapusti poln veselja krasno vilo, v kateri je mislil, da je našel ideal svojih najžarejših želja.

225. poglavje.
Zvijača proti zvijači.

Mercedes je stala pri oknu in migala Viljemu, dokler ni izginil izpred njenih oči.

Potem stopi še enkrat pred zrcalo in občuduje prekrasne kamne, kateri so se lesketali na snežnobelem vratu.

Vzdih obžalovanja izvil se je njenim ustom, ko je premislila, da bo ta dragoceni lišp v nekaj minutah že prodan.

Namenila se je trdno, da si ga kupi nazaj.

„Hitro, daj sem verižico“, sili Goncalec nepotrpežljivo, “skrajni čas je že, sicer ne dobim več dragotinarja. Ti veš, morava jutri zjutraj imeti denar!“

Počasi odpne Mercedes lišp in ga izroči Goncalecu, ki je briljante pazljivo položil na blazinico.

„Jaz bi te pa vendar rada spremila!“ reče Mercedes hipoma.

„Ali mi morda ne zaupaš?“ vpraša Goncalec porogljivo. „Bodi brez vse skrbi, svota, katero je ta lišp vreden, mi ni kakor ne zadostuje; jaz hočem dobiti milijone in to je šele začetek.“

„Dobro, hočem ti zaupati“, zakliče Mercedes, „tudi drugi Viljemov denar bo kmalu v mojih rokah. Morda potem še lahko dobi drugod denarja, zato hočem že poskrbeti.“

„Le nikar se ne daj od svoje strasti zapeljati“, jo svari Goncalec. „Bila si blizu, da se izdaš. Malo manj zaljubljeni bi bil drugače sodil tvoj nagli prehod od dekliške sramežljivosti k žarečemu ljubkovanju.“

„No, teh par poljubov lahko privoščiš ubogemu fantu“, odgovori Mercedes lahkomiselno, „sicer je prav lep mož, ki lahko omreži ženo.“

„Radi mene, jaz nisem ljubosumen“, odgovori Goncalec na pol zaničljivo. „Samo ne padi iz svojo uloge, sicer bi mi bilo pač vse eno, če bi se mu tudi docela udala.“

„Prej si bil druzega mišljenja“, reče Mercedes.

Goncalec zmaje z rameni.

„Preje, — pri razbojnikih — da ; ali jaz sem mož, ki mora vedno kaj novega imeti za svojo strast. Celo najlepša žena draži me samo nekaj dni, potem ne živi več za me; jaz poznam samo en užitek, in to je — igra.“

„In denar!“ zakliče Mercedes.

„To je samo sredstvo, katero mi vse podvrže“, odgovori Goncalec mirno. „Ali zdaj moram iti; skrajni čas je že, sicer zlatarja več ne dobim.“

Goncalec vzame zabojček in hitro zapusti salon.

Komaj so se vrata za njim zaprla, ko hiti Mercedes v sosedno sobo, tam hitro ogrne lahek plašč in potegne kapuco čez glavo. —

Skrivaj je šla za Goncalecom, ki je ravno zapustil hišo, poklical voz in se vsedel vanj.

Ali še predno je bil Mercedi iz oči, sedela je lokava žena v drugem vozu, ter ukazala kočijažu, da naj sledi prvemu vozu. —

Čez pol ure se ustavi prvi voz na samotnem kraju, in Goncalec izgine v priprosti hiši.

Mercedes si natanko zapomni številko te hiše potem zapove kočijažu, naj jo hitro pelje domov. — — — —

Goncalec ni slutil, da mu je Mercedes sledila.

Stal je v priprosti prodajalni dragotinarja, in pozdravil suhega, starega moža, ki ga je z ostudno prijaznostjo povabil v sosedno sobo.

Goncalec je že pred nekaj dnevi napovedal svoj poset, in pripovedoval staremu zlatarju, da želi star rodbinski nakit prodati. To pripovedovanje poslušal je stari mož, čeprav je vedel, da je ta povest bajka, ki naj zakrije, od kod je lišp v resnici. Na drugi strani je pa Goncalec vedel, da ta dragotinar rad dela tako dvomljive kupčije in da ga ne nadleguje z nepotrebnimi vprašanji.

Goncalec; položi zamot na mizo in ga odpre, tako da je zlatar lahko občudoval krasoto verižice.

Celo ta rafinirano prekanjeni trgovec je komaj prikrival svoje občudovanje, kar je Goncalec prav dobro opazil.

„Koliko je veljala ta verižica?“ vpraša zlatar z željno lesketajočimi očmi.

„100.000 dolarjev“, laže Goncalec; vedel je dobro, da je bil lišp več vreden, kakor je bil plačan.

„To je jako drago“, odgovori starec, „jako drago; ne morem Vam dati niti polovico tega.“

Mirno zapre Goncalec etui in prime za klobuk.

„Ali, nikari vendar takoj ne tecite!“ zakliče dragotinar boječe. „Saj se bova že pomenila; koliko pa hočete za verižico ?“

„60.000 dolarjev“, odgovori Goncalec odločno.

„Toliko ne morem dati“, stoka zlatar. „Delo ni več moderno. Jaz moram kamne izlomiti in jih posamezno v drugi državi prodati; jaz pri tem zgubim precej denarja.“

„Nikari toliko ne govorite“, ga Goncalec prekine, „kaj hočete dati za nakit?“

„45.000 dolarjev, to je največ, kar morem dati.“

„Jaz Vam hočem nekaj povedati“, reče Goncalec, „ali to je moja zadnja beseda, zapomnite si to. Dam Vam ta nedosegljivi nakit za 50.000 dolarjev; ali hočete, ali ne!?“

„Pustite, naj še enkrat pogledam verižico!“ ponovi starec in odpre etui, katerega je Goncalec zopet postavil na mizo. „V resnici sem na škodi, ljubi gospod“, rekel je tožno, „vidite, jaz — — —“ „Z Vami ni govoriti“, prekinil ga je pustolovec, “jaz pojdem k drugemu gospodu, ki mi plača to svoto brez ugovora.“

„Ostanite, ostanite!“ zaklical je zlatar prestrašeno, „Vam 50.000 dolarjev.“

„A v bankovcih in takoj, ker za to je lišp napol zastonj.“

„Menite?“ stokal je starec, „no, bom videl, kako se bo dal uporabiti. Prosim, sedite, da hitro napišem pobotnico.“

„Čemu? Je-li to treba?“ vprašal je Goncalec.

„Da, ljubi gospod“, odvrnil je zlatar odločno, „tega se moram držati, drugače lišpa sploh ne kupim.“

„A stvar naj ostane tajna, obljubiti mi morate, da bo šla ovratnica iz Amerike.“

„Dal Vam bom zavezno pismo“, pomiril se je zlatar, „a pobotnico moram imeti.“

„Naj bo“, je jezno odvrnil Goncalec, „zanašam se, da bodete molčali, drugače se imate bati sitnostij.“

Starec je pobotnico naredil in Goncalec jo je naglo podpisal. —

Potem je položil zlatar kupček bankovcev na mizo, katere je Goncalec skrbno preštel, vtaknil v svojo denarnico in hitro odšel, da bi se vrnil domu.

Mercedes je sedela v salonu in videti je bilo, da v odsotnosti Goncaleca niti s stola vstala ni.

„Že nazaj, Artur?“ vprašala je radovedno, „ali prinašaš denar?“

„Da, a dovolj malo“, je bil odgovor, „stari oderuh je izkoristil najino zadrego. S trudom sem dobil 30.000 dolarjev od njega.“

Mercedes je bila razjarjena.

„To je škandal. Jaz Te ne razumem, Artur, lišp je vreden trikrat toliko.“

Goncalec je zganil z rameni.

„Ti veš, da sva v naj večji denarni zadregi; morda imava pozneje več sreče, saj so še drugi zlatarji tu.“

„Jokala bi se jeze!“ zaklicala je Mercedes, “a prav imaš, vesela morava biti, da sva še v zadnjem trenotku dobila denar.“

„Tu, otrok“, dejal je Goncalec malomarno, ter položil kupček bankovcev na mizo, „tu imaš 15.000 dolarjev in tu še 3000 dolarjev kot moj delež za življenje, ostalo pa Ti dodeni.“

„To ne bo dosti manj zneslo“, dejala je Mercedes ostro. „Plačati imava nad 5000 dolarjev, pozneje Ti predložim pobotnice.“

„Verujem Ti“, odbranil je Goncalec. „Sedaj le glej, da Ti Tvoj zaljubljeni ženin zopet kmalu kaj podari. Le nikar ne bodi neumna, kajti delj ko štiri do šest tednov vendar ne moreva tu ostati.“

„Bodi brez skrbij“, odvrnila je Mercedes porogljivo. „Videl boš, da mi bo Viljem kmalu prinesel novih biserov. Jaz ga imam prav rada, ker je čeden in ljubeznjiv mladenič; tu se mi treba hliniti.“

„Tem bolje“, odgovoril je Goncalec mirno, „ponovim Ti, nisem kar nič ljubosumen. Stori, kar hočeš in kar veš, da dobro; samo ne pozabi, da imaš igrati ulogo poštene žene, ker Te bo Tajlor jutri dopoludne predstavil svoji materi.“

Mercedes je zategnila obraz, a odgovorila ni in pogledala šele kvišku, ko je Goncalec prijel za klobuk in se namenil z malomarnim pozdravom oddaljiti.

„Kam pojdeš, Artur?“ vprašala je Mercedes radovedno.

„V klub, otrok, tam mi je več gospodov dolžnih vračilo.“

„Le nikar ne igraj tako visoko!“ svarila je Mercedes, „Ti nimaš sreče v igri.“

„Prej je nisem imel, to je res, a sedaj se je to spremenilo. Le počakaj, jutri bo moj delež podvojen.“

„Ali bo pa vse izgubljeno“, mrmrala je Mercedes. “ A Gonealec je ni več slišal, ker je bil že zapustil salon.

Četrt ure potem odpeljala se je zopet Mercedes, zavita v svoj plašč, k zlatarju, kjer je Goncalec prodal ovratnico.

Da bi ne vzbudila pozornosti, ukazala je kočijažu na vogalu ceste počakati, in je hitela po samotni ulici.

Mercedes ni zaupala Goncalecu in je sklonila zlatarja poiskati, da bi od njega slišala potrditev, da mu res ni dal več ko 30.000 dolarjev za lišp.

Lepa, prebrisana žena si je po poti zmislila naklep in je navidezno brezskrbno stopila v prodajalno, kjer ji je stari mož prijazno prišel naproti.

Mercedes je imela oglavnico tako globoko čez obraz potegnjeno, da starec s svojimi bedastimi očmi ni mogel videti njene lepote. Ta naj bi ji prišla pozneje na pomoč, ker se je pri svojem poizvedovanju pripravila na težave.

„S čim morem postreči, milostna?“ vprašal je zlatar.

„Slučajno sem izvedela, da imate včasih prav dragocene lišpe“, začela je Mercedes, „in ker se gre za delikatno stvar, sem prišla k Vam.“

Stari je osupnil in nezaupno ogledoval zavito postavo.

„Tako, — tako“, dejal je kašljaje, „da, se primeri, da imam lepe reči, a ne vsikdar, le včasih, hm —“

„No, jaz hočem odkrito govoriti z Vami“, odvrnila je Mercedes, „jaz sem družabnica zelo odlične dame, katera v kratkem Ameriko zapusti. — Ta dama se je pred nekaj dnevi zaročila in ženin, visok uradnik, preobložen z delom, mi je naročil, naj kupim za njegovo nevesto dragocen lišp in mi je v to svrho veliko svoto dal na razpolago. Ja z sem bila že v mnogih prodajalnah, a nisem našla nič primernega, ker mora biti posebno krasen komad in — sedaj pride glavna stvar — ker nisem ne naklonjena, kak zal lišp v dar dobiti.“

„Sedaj razumem, milostna, prosim, stopite v to sobo, takoj Vam pokažem število dragocenostij.“

Mercedes je dosegla svoj namen in je radovoljno sledila starcu v sosedno sobo, ker stari, tresoči zlatar ni vzbudil nikakega strahu v mladi, močni, bujni ženi.

Zlatar je odprl železno omaro in je postavil na mizo več škatljic, kojih vsebino je Mereedes pozorno ogledovala.

Bile so krasne stvari, a ovratnice ni bilo zraven.

„No, milostna“, vprašal je zlatar, „kako Vam ugajajo reči?“ —

„Prav dobro“, odvrnila je Mereedes, „a jaz bi imela rada nekaj posebnega, morda kak diadem ali kako ovratnico.“

„Ali gre dama v resnici v inozemstvo ?“ vprašal je zlatar.

„Da, omoži se in se ne vrne več“, zagotovila je Mercedes.

„No, potem Vam še nekaj pokažem, krasen lišp, katerega sem šele pred nekaj urami dobil“, zaklical je starec in stopical k železni omari.

Mercedes se je radovala; poznala je škatljico, katero je starec sedaj držal v roki, bila je ovratnica, katero je ona imela le malo minut.

„Tu poglejte!“ zaklical je zlatar in pokazal Mercedi bliščečo dragocenost.

„Krasno, čarobno!“ zaklicala je ta, „da, to je nekaj, kar bi ugajalo; prosim, povejte mi ceno.“

„Hm, no, jaz nečem dosti zaslužiti zraven, — torej 70.000 dolarjev.“

„Kaj?“ vprašala je Mercedes začudeno, “70.000 dolarjev, to je velikanska svota!“

„A ne prevelika za to dragoceno ovratnico, ki je med brati vredna 100.000 dolarjev!“ zagotovil je starec.

„Jaz sem videla pred leti podoben, ravno tako krasen lišp“, rekla je Mercedes mirno, “veljal je 40.000 dolarjev. Toliko bi Vam dala za to ovratnico.“

„40.000 dolarjev“, dejal je zlatar zaničljivo. „Lišp je mene samega stal več.“

„Tega ne verujem“, zaklicala je Mercedes, „dokažite mi, potem Vam plačam več!“

„Saj Vas niti ne poznam“, odvrnil je starec nezaupno; “in Vam vendar ne bom razkril svoje tajnosti. Ponovim Vam, 70.000 dolarjev je moja zadnja cena, a Vam pa rad podarim lepo broško z briljanti v vrednosti več tisoč dolarjev.“

„A pomislite vendar, da jaz nočem lišpa zase“, rekla je Mercedes. “Dokažite mi, da je Vas več stal nego 40.000 dolarjev, potem se radi ceno kmalu domeniva.“

Starec je omahoval, in Mercedes, ki je to opazila, je hitro spustila svojo oglavnico nazaj, in razkrila svoj dražestni obraz. Zlatar je iznenadeno gledal svojo lepo obiskovalko; očarujoča lepota ljubeznjive ženske ga je skoraj omamila.

„Pokažite mi dokaz“, ponovila je Mercedes še enkrat je starca tako ognjevito pogledala, da je ta pozabil vso previdnost in prinesel pobotnico, katero jo Goncalec podpisal.

„Tu, berite sami“, dejal je prijazno, „tako lepi dami storim vse na ljubo. Vidite, da je mene ovratnica stala 50.000 dolarjev; 15.000 dolarjev hočem jaz zaslužiti in ostanek je Vaš. Ste-li sedaj zadovoljni ?!“

„Da, sem“, rekla je Mercedes odločno, „in prosim, shranite mi ovratnico, tu imate 5000 dolarjev, v treh do štirih tednih najkasneje plačam vso.“

Zlatar je hitro napisal pobotnico čez to svoto in jo z globokim poklonom vročil Mercedes.

„Jaz Vam shranim lišp tudi delj časa, milostna“, dejal je sladko, „tako lepi dami rad storim uslugo in pri poravnavi kupčije bodete zadovoljni z menoj, to Vam obljubim.“

Mercedes je zopet kapuco potegnila čez glavo in se je poslovila od starca, ki je svojo dražestno obiskovalko spremil do vrat. —

Čez par minut je sedela Mercedes zopet v vozu, ki jo je hitro peljal proti domu.

Lepa žena je bila iz sebe, da jo je Goncalec ogoljufal za 20.000 dolarjev; 50.000, ne 30.000 dolarjev je dobil za ovratnico in ji torej natvezil laž.

V duhovitih očeh je žarel ogenj zatrte maščevanjaželjnosti; Mercedes je sklenila, Goncalecu ničesar ne omeniti, mu pri prvi priliki povrniti to goljufijo.

„Drugikrat bom previdnejša in bom svoje kupčije sama sklepala“, mrmrala je sama zase, “tudi se bom za današnjo goljufijo odškodovala.“

226. poglavje.
Mati in sin.

Gospa Tajlor, Viljemova mati, je bila v veliki razburjenosti; pričakovala je namreč v par minutah svojega sina, ki bo danes dovedel preljubi materi svojo nevesto.

Vedno še lepi obraz gospe Tajlor je kazal nekako skrb; Viljem jo je včeraj s svojim poročilom kar najbolj iznenadil, akoravno ji je zamolčal zadevo s časniškim inseratom.

Ljubeznjiva mati bi bila rada videla, da bi si bil Viljem svojo prihodnjo soprogo izbral med hčerami najodličnejših rodbin iz San Franciska ; v prejšnjih pogovorih s svojim sinom mu je večkrat ovadila tihe želje svojega srca.

Zato je bilo gospej Tajlor nekako hudo, da si je zbral Viljem tujko, vdovo za svojo prihodnjo ženo.

Vsekakor ji je bil Viljem povedal pravljico o blagi samožrtvi Mercede, katero mu je natvezil Goncalec in je slikal v najbolj žarečih barvah bogastvo svoje neveste, a vse to ni moglo odstraniti neprijetno iznenadenje, katero je občutila gospa Tajlor pri tem poročilu.

A preostajalo ji ni več časa za premišljevanje, ker so bili v tem trenotku naznanjeni pričakovani.

Viljem je stopil z Mercedes naglo k materi, medtem ko je Goncalec ostal pri vratih.

„Tu Ti pripeljem mojo nevesto, ljuba mama“, zaklical je mladi mož ginjeno.

Mercedes, blesteča kakor boginja, si je menda svojo ulogo dobro priučila.

Hitela je h gospej Tajlor in prijela njeno roko, da bi jo poljubila.

Gospa Tajlor je naglo odbranila in objela Mercedes ter ji pri tem z vodljivo gledala v lepi obraz.

„Bodite mi srčno pozdravljeni, ljuba hči“, dejala je potem slovesno, “ blagoslovila sem sklep mojega sina, in želim, da bi združeni ž njim dosegli največjo pozemsko srečo.“

Viljem, ki je presrečen stal poleg, je komaj pogrešal gorki srčni glas v besedah predrage matere, a Goncalec, ki je še vedno stal v ozadju, je to takoj opazil.

„Žena sluti nezgodo“, mislil je sam pri sebi, „matere ni mogoče varati.“

Viljem se je obrnil proti svojemu prihodnjemu svaku in ga predstavil materi, ki je začudeno pogledala izvanredno lepega moža in ga uljudno pozdravila.

„Proti meni ima še večji sum“, mislil je Goncalec, „tu je treba previden biti.“

Vsekakor je gospej Tajlor takoj padlo v oči, kako malo podobna sta si brat in sestra, a izgovorila ni teh mislij, temveč se zopet obrnila k Mercedes, ki je skušala začeti razgovor o vsakdanjih rečeh.

A gospa Tajlor je ostala precej redkobesedna in je le malokedaj prekinila živahno klepetanje lepe žene, ki je mnogo pripovedovala o svojih posestvih v Arizoni ter naglašala njihovo bogastvo.

Viljem je bil popolnoma utopljen v pogled na svojo lepo nevesto in se ni skoraj nič udeležil zabave, katero sta vodila Mercedes in Goncalec sama.

Končno je vstala gospa Tajlor in peljala svoja obiskovalca po krasnih prostorih razširjenega poslopja, kojih lepa oprava je vzbudila njihovo občudovanje, akoravno sta se varovala izustiti kako priznanje.

„Moj sin je zadnji Tajlor“, govorila je Viljemova mati proti Mercedi. “Vi bodete ž njim stanovali tu, jaz pa se bom preselila v vilo.“

Viljem je preslišal te besode, a Mercedes je prešinilo nekako obžalovanje, da se mora odreči temu razkošnemu življenju. Skoraj ji je bilo hudo, da je hotela te ničsluteče ljudi na najpodlejši način uničiti.

A ta nestanoviten gib k boljšemu je ravno tako hitro zginil, kakor je prišel, in ko sta se obiskovalca poslovila, je bila Mercedes odločena, da spelje svojo nesramno ulogo da konca.

Slovo je bilo skoraj še bolj oblično ko sprejem, tako da je celo Viljem opazil zadrževanje svoje matere.

Gospa Tajlor je spremila svoja obiskovalca do vrat salona in je potem počakala vrnitev Viljema, ki je spremil svojo nevesto do njenega stanovanja in tam še eno uro ostal v zaupnem razgovoru. — —

Mladi mož je bil zelo radoveden slišati, kak utis je napravila Mercedes na mater. Zato je hitel naravnost domu, ko se je poslovil od svoje neveste.

Gospa Tajlor je pričakovala sina v salonu.

Viljem je na njenem obrazu spoznal, da ni imela veselja nad njegovo volitvijo.

„No, mama, kako Ti je dopadla Mercedes?“ vprašal je Viljem živahno.

„Prav lepa je“, odvrnila je gospa Tajlor zamišljena.

„Kaj ne, da je krasna in zraven tako ljubeznjiva, — oh, jaz sem najsrečnejši pod solncem.“

„Da, — da“, rekla je gospa Tajlor, “ljubeznjiva je in prijazna.“

„Povej mi odkrito, mama, ali Ti kaj na Mercedi ne dopade?“ vprašal je Viljem nenadoma. „Ti si bila tako zdržljiva napram nji, jaz Te nisem spoznal. — Tako tuja si bila, — tako oblična!“

„Saj sem Tvojo nevesto prvič videla“, odvrnila je Viljemova mati.

„Ne, to ni pravi vzrok Tvoje zdržnosti“, zaklical je mladi mož bolestno, „prosim Te, mama, povej mi, kaj Ti ni bilo po volji.“

„Dobro, jaz hočem odkritosrčno govoriti“, dejala je gospa Tajlor, “Ti imaš pravico vprašati. Vsekakor je negotov čut, ki me je pripravil k temu vedenju, a jaz slušam vzlic temu moj notranji glas, ki me redkokdaj vara.“

Viljem je radovedno poslušal na besede matere.

„Vidiš, Viljem“, nadaljevala je gospa Tajlor, „Tvoja nevesta je res prav lepa in ljubeznjiva, a meni bi bilo vendar ljubše, da bi bil po mojej želji izbral za soprogo eno mladih deklet naših znancev, Tvoja nevesta je vdova in starejša ko Ti.“ —

Mladi mož je malo v zadregi gledal na tla, kajti mati je imela prav; Mercedes je bila dve leti starejša ko on.

„Ti si še zelo mlad, Viljem, in si komaj dosegel tri in dvajseto leto. Bolje bi bilo zate, ko bi bil snubil mlado dekle, kakor Florence; le pomisli, kaj bodo naši znanci rekli k Tvoji ženitvi; splošni razsodek bo, da si nepremišljeno ravnal.“

„A jaz ljubim Mercedes, mama, jaz jo obožavam“, ugovarjal je Viljem.

„To ravno mi dela skrbi“, odvrnila je gospa Tajlor žalostno, „taka strast, tako nagla zaroka, to vse mi vzbuja opravičene skrbi. Da bi se nikdar ne zbudil s prepoznim kesanjem iz te omamljivosti.“

„Saj sem Ti vendar povedal povest o Mercedinem zakonu, mama“, dejal je mladi mož nejevoljno. „V tem vendar lahko spoznaš blago srce moje neveste.“

„A saj rodbine nič ne poznaš!“ zaklicala je gospa Tajlor boječe, „odkrito Ti povem, Viljem, Mercedes ne napravi name ugodnega utiša, njen brat pa mi je celo zopern.“

„Zopern, — kaj imaš proti Arturju?“ vprašal je mladi mož presenečen.

„Ne vem, kako bi Ti to opisala. Njegovo celo bitje ima nekaj čudnega, posebno ostri pogled njegovih bodečih očij, katerega sem se prav bala.“

„A Artur je tako dober človek“, trdil je Viljem. „Ti se varaš, mama, veruj mi.“

A gospa Tajlor je dvomljivo tresla glavo.

„Grovoriva o Tvoji nevesti, Viljem“, prosila je, „tudi v njenih očeh je nekaj, kar mi ne dopade. Zanesi se, moj sin, Mercedes pozna življenje, v tem se ne motim. Žena in posebno mati marsikaj vidi, česar zaljubljenec ne zapazi.“

Viljem je vedel, da ga je mati iskreno ljubila, a mislil je, da se huduje nad njim, ker si ni izbral nobene onih mladih deklet, katere mu je ona predlagala, in se ni brigal za resne opomine izkušene žene.

„Meni se zdi, mama, Ti se jeziš, ker nisem zasnubil Florence“, rekel je končno.

„To bi bila moja srčna želja“, dejala je gospa Tajlor s solznimi očmi, “posebno ker vem, da Te ubogi otrok ljubi.“

„O tem nič ne vem!“ zaklical je Viljem neverno.

„Jaz sem Ti večkrat namignila, a saj nisi hotel poslušati“, rekla je mati, „sploh sem Ti pa hotela popolnoma prosto roko pustiti. Tam bi bil prišel v odlično rodbino; Florence je lepa in dobra, Ti bi bil ž njo prav srečen.“

Viljem je temno zrl predse; jezilo ga je, da je mati toliko grajala Mercedes.

„Mercedes me iskreno ljubi“, odgovoril je končno, „bogata je in lepa. Zakaj bi ž njo ne bil srečen ?“

„Povej mi odkrito, Viljem“, vprašala je nakrat gospa Tajlor, „ali si že kaj poizvedoval po rodbini ?“

„Ne“, odvrnil je mladi mož osupnjen, „saj sta samo na obisku tu, a jaz vem, da je bil pokojni mož moje neveste bogat posestnik rudokopov, ker ime Iturbide je v San Francisku dobro znano.“

„Ali si videl dokaze, da je Mercedes dedinja onega moža?“ poizvedovala je gospa Tajlor.

„A mama, kako sem to mogel ?“ zaklical je Viljem nejevoljno; “saj je vendar tudi Goncalec mojim napovedim takoj verjel. To bi bila neopravičena nezaupnost od moje strani, če — —“

„Naša rodbina je v San Francisku splošno znana“, prekinila ga je mati hitro, „jaz si ne morem pomagati, Viljem, to je bilo od Tebe neprevidno, da si se takoj vezal, kajti, kjer se gre za srečo celega življenja, je neobhodno potrebno, da se vse natanko poizve.“

„A mama, v tem slučaju bi se imel bati, da se Artur in Mercedes umakneta; kako lahko bi bila to zvedela in njihovo bivanje tu je bilo odmerjeno le na kratek čas.“

Gospa Tajlor je vstala in šla proti Viljemu, da bi predragega sina srčno objela.

„Ljubi otrok“, dejala je jokaje, „veruj in zaupaj Tvojej materi, ki misli le na Tvojo srečo; slušaj na moje besede, ker jaz Ti želim le dobro in sedaj še ni prepozno. Dovoli mi, da z največjo previdnostjo poizvedujem; ako zvem dobre stvari, potem rada vse prekličem, kar sem rekla.“

„A le prav previdno, mama“, prosil je Viljem, na katerega so mile materine besede naredile globok utis.

„Ti poznaš našega starega notarja, on je spoštovanja vreden mož, kateremu smem vse zaupati, on naj mi preskrbi zaželjena poročila.“

Viljem je vendar malo osupnil.

Mati je imela prav, poznal je Mercedo in njenega brata šele nekaj dni in je čutil, da se je prenaglil.

Potem je zopet mislil na očarujočo ženo in njeno iskreno ljubeznjivost.

Vedel je, da bi je ne mogel več pustiti, ker je lepo vdovo strastno ljubil.

Gospa Tajlor je menda uganila sinove misli.

„Jaz sem Tvojo nevesto natančno opazovala“, rekla je s prepričevalnim glasom, „veruj mi, Viljem, Mercedes pozna življenje in je uživala njega sladkosti in veselje.“

„A brat in sestra živita le sama zase in ne sprejemata nikakih posetov“, ugovarjal je Viljem. „Mercedes je bila namenjena se nikdar več omožiti in le ljubezen do mene jo je odvrnila od tega sklepa.“

„No, jaz bi se veselila, ko bi se bila varala v mojih slutnjah“, vzdihnila je gospa Tajlor; “danes popoludne se peljem k notarju in mu bom pod zavezo molčljivosti vse zaupala.“

„A prosi ga, mama, da bo dovolj previden“, zaklical je Viljem, „pomisli, da je Mercedes silno bogata in v Arizoni zelo znana.“

„Nikar ne naglašaj vedno njeno bogastvo“, dejala je gospa Tajlor, „kaj Ti pomaga premoženje, če nisi srečen, jaz bi te žalosti ne preživela. Stariši Florence so tudi premožni in ona je edini otrok, a nikdar bi Ti ne bila priporočila mladega dekleta, ko bi ne vedela, da Te ljubi. Veruj mi, Viljem, zelo se bo žalostila, ko bo zvedela o Tvoji zaroki.“

„Jaz se nisem nikdar zanimal za Florence“, zaklical je Viljem. „Ljubezen mora vendar biti na obeh straneh, torej bi ne bil srečen ž njo. Prepričan sem, mama, da boš še nekdaj blagoslovila mojo volitev!“

„Upati hočem“, zdihovala je mati, „saj ne poznam večjega veselja, ko Tebe videti srečnega.“

„To bodeš, mama, zanesi se.“

„Ali si Mercedes že kaj dal v dar?“ vprašala je gospa Tajlor nenadoma.

„Da“, odvrnil je Viljem obotavljaje, „to je vendar običaj, tako, kupil sem ji lišp.“

„Lišp?“ vprašala je mati radovedno, „kaj pa, saj mi nisi še nič povedal o tem.“

„Bila je ovratnica“, odvrnil je Viljem in zarudel, kar ni odšlo gospej Tajlor.

„Lišp je bil pač drag?“ vprašala je mati v skrbeh.

„Precej, a kaj če to, saj je potem zopet moja last, mama, saj vendar moji bogati nevesti nisem mogel darovati kako malenkost!“

Ko bi bila sedaj gospa Tajlor silila, da bi ji bil Viljem vse povedal, bi bila nesramna goljufija kmalu prišla na dan, ker bi bila pametna žena takoj sumila; a tako je bila mati preljubeznjiva, da bi svojega ljubljenca mučila z daljnimi vprašanji in je to odložila na pozneje.

„Koliko časa ostane Tvoja nevesta še tu?“ vprašala je čez nekaj časa.

„K večjemu še tri tedne“, odvrnil je Viljem, “in potem spremim Mercedes na njena posestva.“

„To vendar ne gre prav“, ugovarjala je gospa Tajlor, “kaj bi ljudje mislili o Tebi!“

„A z mojo ženo bom vendar smel odpotovati“, smejal se je Viljem.

„Kaj, — ali slišim prav?“ dejala je gospa Tajlor. „Ti se hočeš že sedaj poročiti? Moj Bog, Viljem, saj se morata šele spoznati; taka naglost ni dobra.“

„Mercedes želi tako, mama, in jaz odkrito priznam, da tudi za to“, odvrnil je Viljem v zadregi, „privošči nama vendar najino srečo, ker se imava tako rada.“

„Jaz Ti nočem delati nobenih težav, Viljem“, ihtela je gospa Tajlor, “jaz Ti samo kot mati svetujem, da se ne prenagli, jaz mislim le na Tvojo srečo.“

Viljem je objel jokajočo mater in jo skušal pomiriti.

„Kaj neki bodo rekli naši prijatelji in znanci ?“ zaklicala je gospa Tajlor tožno.

„Saj si lahko mislijo, da sem že prej poznal Mercedes“, tolažil je Viljem.

„Torej z lažjo hočeš Tvoj zakon začeti? Ne, Viljem, tega dopustim.“

„Sedaj me pusti samo“, nadaljevala je gospa Tajlor, „jaz se moram šele pomiriti; Tvoje nepremišljeno ravnanje me je zelo razburilo. Sedaj hočem v miru razmotrivati, kajti poroke ne moreš več preložiti, to bi izgledalo, kakor da ne zaupaš Tvoji nevesti.“

„Ne bodi jezna, mama“, prosil je Viljem, „a jaz ljubim Mercedes tolikanj, da komaj pričakujem, se ž njo združiti. Torej odpusti moje prenaglo privoljenje v Mercedino željo.“

Pri teh besedah je Viljem poljubil mater in hitro zapustil salon. —

Gospa Tajlor je obupno gledala na vrata, za katerimi je zginil Viljem, potem je zaklicala jokaje:

„O Bog, varuj mojega neizkušenega sina, daj, da se ne uresničijo moje temne slutnje, kajti bojim se hude, — težke nezgode!“

227. poglavje.
Prepozno!

Helena je onega, zanjo toli usodepolnega dne neopaženo z Juno zapustila vilo v Šarlestonu in se je še isto noč odpeljala v Avgusto, kjer je upala dobiti službo.

Sedaj je bilo preteklo že več dni in še vedno ni Helena našla nič primernega, akoravno je od jutra do večera iskala in jo je Juno pri tem kolikor mogoče podpirala.

Zvesta zamorka se je ponudila, za svojo predrago gospodinjo delati, a ta je predlog v Junino žalost odločno odklonila.

Nekega večera je stopila Juno s skrivnostnim, a veselim obrazom v sobico, v kateri sta stanovali obe.

„No, Juno?“ vprašala je Helena začudeno, „Ti delaš tako radosten obraz, ali si kaj dobrega zvedela ?“

„Da, gospa“, odvrnila je zamorka, “tu je tudi velik gozd blizu, kjer je gospa takrat zgubila svojega otroka, — ali imam prav?“

„Kaj govoriš ?“ odvrnila je Helena s tresočim glasom. „ali si kaj zvedela o Lidiji ? govori vendar; — vidiš moj strah — kaj bom morala slišati!“

„Juno samo zvedela, — da je neki farmer tam v gozdu našel enega otroka“, zaklicala je zamorka.

V resnici je Juno slučajno zvedela, da je gozdni farmer Milton našel otroka, in porok je menil, da je najdenec še pri farmerju.

Naslednjo noč Helena ni mogla spati in predno se je začelo mračiti, sedela je z Juno v lahkem vozičku, kateri jo je popeljal proti gozdni farmi.

Njeni občutki se niso dali popisati z besedami; ali bo zopet razočarana, ali je bil sedaj otrok res Lidija!

Helena se ni udala nadi, prevečkrat je bila vže varana; a materino srce upa do zadnjega trenotka; tako se je tudi godilo brezdomovinski grofici, upala je še vedno, da najde svojega otroka.

Končno so dosegli gozdno farmo in Helena je tresoče zrla na priprosto hišico, v kateri naj bi bivala njena ljubljenka.

Krepka moška postava se je prikazala med vrati in je začudeno vprašala, česa žele tujci.

Helena je skočila s pomočjo June z voza in je hitela k še mlademu možu, ki je lepo tujko uljudno pozdravil.

„Iščem svojega zgubljenega otroka“, začela je nesrečnica, “in sem slišala, da se je tak tu našel.“

„Ne, pri meni ne; moj prednik, farmer Milton, je imel neko majhno deklico, katero je enkrat v gozdu našel.“

„Ali farmer Milton ni več tu?“ zaklicala je Helena s strahom.

„Ta je šel pred nekaj dnevi proti zahodu, da bo tam pokusil svojo srečo“, odvrnil je vprašani; „sploh pa otrok ni več pri njem.“

„Ne več, kje pa je ostal?“ vprašala je Helena, ki je že bila namenjena farmerju slediti.

„Neki mož ga je vzel s seboj, ki je Miltona bogato plačal, otrok je bil menda njegov.“

Helena se je oddahnila.

Potem otrok vendar ni bila Lidija, saj so se oglasili sodniki.

„Ali ste poznali farmerja?“ vprašala je dalje. “Ali ste otroka prej videli ?“

„O, seve“, odgovoril je mož, „dostikrat sem ga imel v naročju, znal je komaj par angleških besed in ni vedel dosti več, kakor da mu je ime Lidija in da išče svojo mater.“

Mož se je prestrašil, ker se je Helena zgrudila brez glasu; ravno v zadnjem hipu jo je še ujel.

Juno je prihitela in vzela svojo ukazovalko v svoje roke, medtem ko so ji solze lile čez temno lice.

„Gospa, — gospa !“ klicala je ihteč, „o Bog, odgovorite vendar, — Juno kliče.“

Helena je odprla svoje lepe oči in se je v hipu spomnila na vse.

„To je moj otrok!“ zaklicala je bolestno, „moja uboga. — uboga Lidija!“

Potem je divje zavpila:

„Pravite, da je nekdo vzel otroka s seboj, ali mi morete moža opisati?“

„Ne, jaz ga nisem videl“, je bil odkritosrčni odgovor. „Milton je bil ves blazen od veselja, da je bil dobil toliko denarja in njegova žena se je ves dan jokala, ker je imela deklico zelo rada. Vzrok, da so se našli sorodniki, je bil nek lišp.“

„Kaj?“ vprašala je Helena brez sape, „križec z briljanti?“

„Enkrat sem ga mimogrede videl pri Miltonu, zadaj je bilo nekaj črk.“

„To je Lidija“, ihtela je Helena, „hvala Bogu, da živi: — a kdo naj bi jo bil vzel s seboj ?“

Helena je bila pri vsem strahu srečna; sedaj je vedela, da je bila Lidija še živa in da se je bila našla takrat v gozdu. „Milton mi je povedal ime onega moža“, dejal je farmer premišljevaje, „tako nekako je donelo kakor vrhar ali ver — ali — —“

„Sever“, prekinila je Helena.

Mislila ni na to, da bi se bil ta vsekakor poslužil drugega imena.

„Menda, tako je bilo“, odvrnil je tarmer, “slovensko ime je bilo gotovo.“

„Torej ima ničvrednež vendar mojega otroka“, mislila je Helena žalostno, “a našla ga bom; iztrgala mu bom Lidijo in Bog me bo varoval.“

Mislila je trdno, da je Lidija v Severjevih rokah in je vedela, da sedaj za otroka ni neposredne nevarnosti, ker se bi Sever gotovo poslužil otroka, da bi zopet privabil ženo.

„Koliko časa je bil otrok tukaj?“ vprašala je Helena farmerja.

„Čez pol leta, to vem natanko; saj sem bil Miltonov najbližji sosed in sem od njega kupil farmo“, odvrnil je mož samoljubno. „V zadnjem času sem bil malokdaj tu, ker sem imel na poljih, mnogo dela, drugače bi Vam bil vedel več povedati.“

„In Vam tudi ni znano, kam se je ta mož z otrokom podal?“ vprašala je Helena dalje.

„Mislim, da v severne države; sploh pa ni bil sam, imel je še dva človeka s seboj, tako mi je vsaj Milton pravil.“

„Gotovo svoje pomagače“, mislila si je Helena in groza jo je stresla, ko je mislila na Lidijo, ki je bila prisiljena hudodelcu slediti na njegovih potovanjih.“

Gotova je bila, da dobi v naslednjih dneh poziv na sestanek s Severjem, ker je sumila, da jo je Joze vedno zasledoval in celo v Šarlestonu bil v njeni bližini.

Vzlic temu večnemu zalezovanju se vendar Helena ni mogla odločiti, Severjevo bivanje ovaditi policiji, akoravno bi ji bilo lahko ga spraviti pod ključ; temu se je protivila nje čista, blaga duša, ki odpusti celo najhujšim preganjalcem.

Helena ni mogla ničesar več zvedeti od farmerja; sedaj je morala počakati, da se ji bo približal Sever in potem ukrene nadaljno ravnanje.

Poslovila se je torej od naselnika in se z Juno odpeljala nazaj v Avgusto, ker je bila prepričana, da Sever ni daleč od tam.

Najtežje breme ji je bilo odvzeto od duše; vedela je, da je Lidija živa in je v vroči molitvi zahvalila Boga, da ji je ohranil najljubše.

Na večer je bila zopet v Avgusti in se je hitro podala v svoje stanovanje.

Morda jo je vže čakalo kako poročilo od Severja; vedela je, da se ta mož ne obotavlja dolgo, in naglo gre proti cilju.

V hišnih vratih ji je stopila žena najemnika z zmedenim obrazom nasproti.

„Oh, to je dobro, da pridete; že parkrat se je vprašalo za in ravno čaka neki gospod na Vas, le pojdite hitro gori.“

„Neki gospod?“ vprašala je Helena osupnjena; ali jo je Sever celo v stanovanji poiskal!?

„Da, neki starikav gospod“, potrdila je žena; „a povedal ni, od koga pride in je hotel z Vami govoriti. “

Helena je začudena hitela po stopnicah gori in je stopila v svojo sobo.

Star, spoštljivo izgledajoč gospod je vstal s stola in je kratko in uljudno pozdravil.

„Ali imam čast, gospo Heleno Sever pred seboj videti?“ vprašal je osupnjen.

Lepota dame mu je vidno ugajala.

„Da, s čim Vam morem postreči ?“ odvrnila je Helena začudeno in radovedno, ker je še vedno mislila na kako poročilo od Severja.

„Moje ime je Kradmore, jaz sem detektiv tukajšnje policije in Vata imam v njenem naročilu sporočiti ukaz.“

„Kako, — od policije?“ vprašala je Helena osupnjeno, “to mora biti zmota. “

„Nikakor“, odvrnil je uradnik, „odgovorite mi le na eno vprašanje: ali ste bili v Novem Jorku v hiši nekega Jona Goulda nekaj časa družabnica gospe Gould?“

„Da“, odvrnila je Helena tiho; obšel jo je strah preteče nezgode.

„Hvala“, odvrnil je uradnik prijazno in njegove resne oči so z izrazom obžalovanja obvisele na angeljsko milem obrazu Helene. „Bržkone se bo zadeva pojasnila v Vaš prid, a za sedaj se morate ravnati po ukazu.“

„Po katerem ukazu ?“

„Da ne zapustite Avguste, dokler se Vam to ne dovoli. Upam, da bodete pripoznali prizanesljivo ravnanje od naše strani in nam ne bodete napravili nobenih sitnostij.“

„To se pravi z drugimi besedami, če zapustim Avgusta bi me zaprli“, odvrnila je Helena bridko.

„Tega se Vam za sedaj ni bati“, dejal je uradnik.

Občutil je globoko usmiljenje z ljubko ženo, ki je obupano stala pred njim in ga polno strahu gledala s svojimi velikimi milimi očmi.

„To naj bi bila hudodelnica?“ mislil je, „če se lažejo take oči, potem bi se ne moglo imeti nobenega zaupanja več v človeštvo; — nedolžna je, prisegel bi na to.“

„Kaj ne, da se bodete držali ukaza policije?“ vprašal je potem glasno.

„Saj mi ne preostaja drugega“, odvrnila je Helena žalostno in se je na lahko priklonila proti uradniku, ki je z uljudnim pozdravom zapustil sobo.

Potem je jokaje padla na stol in Juno se je zaman trudila, svojo gospo pomiriti.

Kelih trpljenja je bil poln, ona je bila na sumu — in jetnica!

228. poglavje.
Žrtev hudodelske dvojice.

Viljem Tajlor je sedel s svojim bodočim svakom Goncalecom v svoji sobi in je živahno govoril, kakor zamore to le srečno ljubeči, med tem ko je Goncalec raztreseno poslušal in le redkokedaj zinil kako besedo.

„Kaj neki imate danes, Artur?“ vprašal je Viljem začudeno. „Ali se Vam je kaj pripetilo?“

„Ne, ne“, branil je Goncalec, „nič posebnega, majhna sitnost, katere se bom že otresel. “

„Ali mi nočete povedati ?“ prosil je dobrovoljni Viljem, „morda bi Vam mogel pomagati? To bi me zelo veselilo, ker Vi ste mi bili tako postrežljivi, da bom vedno Vaš dolžnik.“

„O, to sem rad storil“, zaklical je Goncalec, „saj se je zato, preljubi sestri ustvariti novo srečo, moji ljubi Mercedes, kateri sem tolikokrat delal skrbi.“

„Kako, ne razumem“, prekinil ga je mladi mož iznenaden.

„No, saj vendar veste, ljubi Viljem, da sem bil v Mehiki častnik; reven sem bil in sem se zapletel v dolge. Mercedes me je iskreno ljubila, in da bi mi pomagala, žrtvovala se je ničvrednemu Iturbidu.

Jaz sem si to dostikrat hudo očital, akoravno mi je ubogi otrok vedno zatrjeval, da se je v prvi vrsti za stariše žrtvovala; bila je preblaga, da bi mi bila ovadila pravi vzrok.“

„Da, angelj je“, zaklical je Viljem vneto.

„To je“, odvrnil je Goncalec. „Jaz sem potem izstopil iz službe, da bi nadzoroval rudokope moje sestre, in Mercedes je poravnala vse moje dolge, tako da sem bil rešen vseh skrbij.“

„A imel sem majhno strast“, nadaljeval je Goncalec, „katere nisem mogel opustiti; odkrito Vam povem, Viljem, jaz igram strastno, in to mi je mnogo sitnostij provzročilo; — ali Vi tudi igrate?“

„Ne“, odvrnil je Viljem, „to me ni nikdar veselilo.“

„Potem ste srečen človek“, zaklical je Goncalec, „a jaz nisem mogel opustiti igre, in na naših samotnih posestvih je ta strast včasih edina zabava. A sreče nisem imel in sem dosti krat in veliko zgubil; Mercedes je vedno plačala, a s solznimi očmi me je prosila, naj neham igrati: “ — ni mi bilo mogoče.

„Včeraj sem se dal zopet zapeljati, in sem v klubu tako nesrečno igral, da sem zgubil precejšnjo svoto, zato moja raztresenost; — ne govoriva več o tem.“

„Samo še eno vprašanje“, prosil je Viljem. „Odpustite mi ljubi Artur, ali ste mogli poravnati Vašo zgubo?“

„Deloma, a potem me je zgrabila jeza nad izgubo, in jaz se moram rad ali nerad obrniti na Mercedes, da mi bo mogoče poravnati še ostanek mojega dolga.“

„To ne smete storiti, ljubi Artur!“ zaklical je Viljem. „Ne povejte Mercedes nič o tem, jaz Vam dam vsoto. Koliko pa znaša?“

„Tega nikakor ne sprejmem, ljubi Viljem“, branil je Goncalec, „jaz sem le o tej malenkosti govoril, ker sem videl, da Vam moja raztresenost čudna zdi in — —“

„Če Vas pa prosim, da sprejmete to uslugo“, rekel je Viljem, „saj je vendar častni dolg?“

„Seveda“, pritrdil je Goncalec, „a jaz nikakor ne morem privoliti v Vašo blagodušno ponudbo.“

„Potem me užalite“, odvrnil je Viljem živahno, „torej prosim, povejte mi, dragi Artur, koliko rabite? Jaz se tolikanj veselim, da Vam morem enkrat postrežen biti.“

„Zakaj neki sem Vam povedal to zadevo“, zaklieal Goncalec navidezno jezen, „a odkrito priznam, da bi le nerad Mercedes mojo lahkomišljenost razodel, kajti 20.000 dolarjev je vsekakor velika vsota?“

Viljem se je silno prestrašil.

Mislil si je, da bo Goncalec zahteval kake 2 —3000 dolarjev, a nazaj ni mogel več in je zato ponovil ponudbo.

Goncalec je bil zapazil obotavljanje mladega moža.

„No, jaz sprejmem Vašo ljubeznjivo ponudbo, dragi Viljem, in Vam bom v par mesecih vrnil vsoto.“

„To se ne mudi“, zagotovil je Viljem plaho, “jaz se le veselim, da Vam morem postreči.“

Mladi mož je šel v sosednjo sobo in se vrnil čez nekaj minut z zavitkom bankovcev, katere je izročil Goncalecu.

Ta jih je vtaknil v žep in se mu tako vroče zahvalil, da je Viljem kmalu pozabil svojo nejevoljo nad visoko vsoto in se je zopet veselo zabaval z Goncalecom.

„Ali imate jezdnega konja?“ vprašal je Goncalec tekom pogovora.

„Da, lepega španskega žrebca“, odvrnil je mladi mož; „jaz celo rad jaham.“

„Tega ne morem trditi o sebi“, zaklical je Artur, „a Mercedes je strastna jahalka. Ona namerava, predno odpotujeva, kupiti par jezdnih konj, kajti v naših krajih ni dobiti nič posebnega.“

„Da bi bil to le poprej vedel“, odvrnil je Viljem veselo, „potem bi bil že davno Mercedi kupil konja in bi bil jezdil z mojo lepo nevesto. A kar sem zamudil, hočem takoj popraviti; poznam tu nekega kupca, ki je sedaj pripeljal uprav krasne živali in jaz se nekaj razumem na to. Pojdite, ljubi Artur, spremite me tje!“

„Da, jaz grem rad z Vami, a tega nakupa ni treba, Viljem,“ dejal je Goncalec, kateremu ni bilo dosti ležeče na tem, ker konja vendar ni mogel takoj prodati in bi mu torej provzročil nepotrebne stroške.

A Viljem ni odnehal, in prijatelja sta se peljala k nekemu kupčevalcu s konji, katerega je Viljem prav dobro poznal, ker je vže prej od njega kupil.

„No, gospod O....“, jaz iščem lepega jezdnega konja za neko mlado damo“, zaklical je Viljem, ko je predstavil Goncaleca, “če imate kaj primernega, pustite mi ga pokazati.“

„Včeraj sem dobil konja iz Andaluzije, ki zadostuje vsem zahtevam; a predrag Vam bo, gospod Tajlor!“

„Predrag, ne verujem, pokažite mi to čudo, potem bom takoj videl, če mi je prav!“

Čez nekaj minut pripeljal je hlapec snežnobelega konja.

Lična žival se je zibala na svojih tenkih nogah, bele pene so mu stale okolu gobca in so dale očitno naznanilo o goreči nestrpnosti krasnega dirjača.

„Prekrasno, — izborno!“ klical je Viljem vnet, in celo Goncalec je občuduje pritrdil.

„Koliko stane konj?“ vprašal je Viljem, ko je zadostno občudoval prelepo žival.

„Vi ste dober kupec, gospod Tajlor“, odvrnil je kupčevalec, „Vam ga pustim za 8000 dolarjev, to je prav ceno in jaz dobim vsak trenotek to vsoto zanj.“

To pot ni Viljem nič ugovarjal.

Komaj je slišal Goncaleca, ki je nujno in sedaj odkritosrčno odsvetoval od kupčije.

Mladi mož je ukazal, naj se mu popoludne pripelje konja in je prosil Goncaleca, naj Mercedes sporoči, da pride po obedu in bodeta skupaj jezdila ven.

Potem sta se razšla moža in Goncalec je hitel k Mercedi, da ji pove o novem daru Viljema.

Lepa žena je ležala na divanu, ko je Goncalec vstopil in s porogljivim obrazom pripovedoval, kako novo presenečenje jo pričakuje danes popoludne.

„Jezdno obleko imam v kovčegu“, odvrnila je Mercedes. „in se veselim, da ni treba vedno doma sedeti. Ti se pač jeziš, da mi Viljem nekaj podari, kar ne moreva takoj prodati?“

„Seveda“, zavrnil je Goncalec jezno, „sedaj morava vzeti hlapca in plačati krmo; ako morava potem nagloma odpotovati, nama ne preostaja časa, konja prodati; morava ga pustiti tu.“

„Ne skrbi za to, Artur“, dejala je Mercedes hladnokrvno, „stroške bodem jaz prevzela, zato imam pa tudi zabavo.“

„Jaz bodem vendar gledal, da dobiš še onega snubača,“ nadaljeval je Goncalec. „Mladi človek ni tako bogat, kakor sem mislil; sedaj hoče stiskati.“

„Ti si gotovo prosil, naj ti kaj posodi?“ vprašala je Mercedes naglo.

„To je moja stvar“, odgovoril je Goncalec razkačen; “jaz Ti nisem zaračunil denarja, kar sem ga porabil za vožnjo semkaj in za druge stroške, jaz tudi od konja ne zahtevam ničesar, v slučaju, da ga prodaš; le pri dragocenostih naj velja delitev.“

Mercedes je zlobno pogledala Goncaleca izpod temnih vejic, česar pa ta ni opazil, ker je raztreseno gledal k oknu.

„Prav imaš, Artur“, rekla je Mercedes hladno, „le pojdi v klub in zaigraj denar, to je edina Tvoja strast, jaz se bom medtem z Viljemom zabavala.“

„Zavoljo mene, stori, kar hočeš“, odvrnil je Goncalec mirno, „jaz pa bodem storil potrebne korake, da dobiš druzega snubača; saj si menda zadovoljna?!“

„Mislim, da se s tem prav lahko ovadiva, moja zaroka z Viljemom je že povsodi znana, in najmanjša neprevidnost lahko odkrije goljufijo.“

Goncalec ni mogel ničesar odgovoriti na to, ker Mercedes je imela prav.

Ponovitev te frivolne igre je bila sedaj nemogoča.

„Potem moraš vse poskusiti, da Tvoj „zaročenec“ večje vsote daje“, začel je Goncalec nejevoljno; „kaj nama pomaga teh par tisoč dolarjev, ki so v nekaj tednih potrošeni?“

„Storila bom, kar možno“, odvrnila je Mercedes, „zmislila sem si načrt, ki nama bo donesel velikansko vsoto. “

„Radoveden sem“, zaklical je Goncalec, „prosim, povej!“

„Za sedaj še ni tako daleč, dragi brat“, rogala se je Mercedes, “pozneje boš zvedel vse in pri izvršitvi igral Tvojo ulogo. Učakati moram pa še ugodni čas.“

„No, zmešala si ga temeljito“, odvrnil je Goncalec, „saj je blazno zaljubljen v Tebe.“

„Neobhodno potrebno pa je, da natanko poizveduješ, ker moram vedeti, kako premoženje ima rodbina Tajlor“, nadaljevala je Mercedes, „vse drugo je potem moja skrb.“

„Dobro torej, udam se Tvojim željam; a pričakujem, da se stvar predolgo ne zavleče, ker jaz rabim denar in sem tega solidnega življenja sit.“

„To se mi enako godi“, odvrnila je Mercedes, „a kaj pomaga, sedaj se morava premagati, da bova potem uživala sadove najinih dejanj. Ako se moj načrt posreči, imava denarja dovolj; a potem morava takoj odpotovati in si poiskati novo za naše delovanje.“

„To ne pojde tako hitro“, dejal je Goncalec dvomljivo, gotovo bodo naju zasledovali, in jaz sem žal v državah tako poznan, da moram kar narbolj previden biti.“

„Da, proti Tebi sem jaz nedolžna golobica, dragi Artur“, odvrnila je Mercedes zasmehljivo, „naj sem tudi grešila, a kaj je vse to napram Tvojim dejanjem. Don Juan se mora sramotno skriti pred Teboj.“

„Molči“, zarohnel je Goncalec. „Ni dobro, me dražiti.“

Mercedes ga je merila s pogledom, ki ni obetal nič prida. Zla beseda ji je prišla na ustna, a premagala se je in molčala.

„Še ni čas za to“, mislila si je „a malo dni še, potem Ti bom očitala Tvojo prekanjenost in Ti bodeš moral molčati!“

229. poglavje.
„Blagosrcnost“ brata in sestre.

Popoludne je stopila Mercedes v jekleno-modri jezdni obleki, ki se je tesno prijela bujnega života, v salon.

„Slišim peketanje konjskih kopit“, dejala je Goncalecu, ko je površno pogledal lepo ženo. „Gotovo je prišel Viljem.“

„Seveda, Tvoj zaljubljeni Seladon je zunaj, le hiti k njemu in skušaj, kaj dobiti za naju; danes zvečer bom doma.“

Mercedes je, zganivši z ramama, zapustila salon in stopil na zunanje stopnice vile, kjer jo je njen ženin željno pričakoval.

Viljem je jezdil čilega rjavca in je držal rezgetajočega konja, katerega je pripeljal za Mercedes, na vajetih.

Ko je zagledal svojo nevesto, skočil je hitro raz sedla in peljal krasnega konja pred njo.

„Artur mi je povedal, da si strastna jahalka, draga Mercedes, zato sem Ti kupil konja, in upam, da se Ti bo dopadel.“

Mercedes je ogledovala prelepo žival in znova jo je obšel čut obžalovanja, da bo morala krasnega konja nekdaj pustiti tu.

„Jaz sem veselo iznenadena, ljubi Viljem“, šepetala je s plamtečim pogledom, „ne vem, kako bi se Ti zahvalila za vso ljubeznjivost“.

Viljem je gledal svojo lepo nevesto z žarečimi očmi; ni se mogel nagledati njene ljubkosti.

Potem jo je s krepko roko vzdignil na belega konja in je dirjal s svojo lepo spremljevalko po širokih cestah predmestja.

Mercedes je videla, da je bil njen zaročenec zelo poznan, povsodi so ga pozdravljali, ker je štela rodbina Tajlor med najodličnejše ljudi San Franciska.

Hinavski ženi je bilo zdaj skoraj žal, da je hotela uničiti mladega moža.

Ko bi ne bila padla tako globoko in ko bi bila mogla odstraniti laži, v katere je zapletala Viljema, bi bila opustila zlobno igro.

A tako ni mogla več nazaj, vstop v to rodbino ji je bil zaprt za vedno; svojo ulogo je morala doigrati in potem zapusti pozorišče svojih hudobij.

Končno sta se vrnila domu in Viljem je izročil konja hlapcu, kateri jima je prišel naproti v bližino Mercedinega stanovanja.

„Majhen košček poti greva peš“, dejala je Mercedes Vijjemu, “po izpreježi grem rada par korakov, le daj konja hlapcu in pojdiva tu po cesti, kjer bova hitro doma.“

Viljem je vstregel njeni želji in ponudil svoji nevesti roko. —

Ta je dvignila vlečko svoje jezdne obleke in je šla smeje in klepetaje poleg svojega ženina.

„Poglej tam izložbo“, dejala je nenadoma Mercedes, “to si moram ogledati.“

Viljem je šel s svojo nevesto na drugo stran in je stopil pred izložno okno nekega zlatarja.

„Ah, kako lepo!“ zaklicala je Mercedos radostno, “ta broša in ti uhani; isti okov imajo kakor ovratnica, katero si mi Ti podaril; res prekrasno.“

Viljemu je bilo tesno pri srcu.

Od svoje dodščine izdal je bil že 100.000 dolarjev, in zdaj si je Mercedes želela lišp.

„Broša, katero si dosedaj nosila, je bila lepša, draga moja“, je odvrnil tiho.

„Da, ali ne več moderna; in tak lišp bi se k moji verižici izborno podajal. Pojdi, vprašajva po ceni, želim ga kupiti!“

Še predno je zamogel Viljem kaj odgovoriti, odprla je Mercedes vrata in ž njim vstopila.

Zlatar je prihitel in uljudno vprašal gospodo po njenih željah.

„Rad bi vedel, koliko stane briljantni lišp v vaši izložbi?“ vpraša Viljem z zadušenim glasom.

„O, to je unikum!“ zakliče zlatar. „Ah, ali prav vidim, gospod Tajlor, čast mi je. No, Vam dam ta lišp prav po ceni, 50.000 dolarjev je zadnja cena.“

Viljema je mrzlo spreletelo; toraj ga je prodajalec celo poznal.

Videl je, da zdaj mora kupiti lišp, in da s tem popolnoma izda svojo dedščino.

150.000 dolarjev v par dneh, to je bilo preveč; Mercedes je gotovo mislila, da je milijonar.

„Ali hočeš lišp res imeti?“ vpraša trepetaje.

„Kupila ga bom“, odgovori Mercedes malo zbadljivo.

Viljem je videl, da zdaj mora kupiti lišp, sicer bi bila njegova nevesta užaljena.

„Pošljite mi lišp z računom v moje stanovanje“, zaklical je odločno.

„Rada bi te dragocenosti kar seboj vzela“, zašepeče Mercedes; „preveč me mika, da bi ga pripela.“

Dragotinar je v trenotku vzel lišp iz izložbenega okna.

Zbal se je, da bi se Viljem ne skesal, zato je hitro položil brošo z uhani v eleganten etui, katerega je izročil mlademu možu.

Potem spremi zaročenca z mnogimi pokloni do vrat in prosi Viljema, naj ga še večkrat poseti.

Viljem je bil jako slabe volje in je komaj poslušal na veselo kramljanje svoje neveste.

Bil je vesel, ko je ž njo stopil v salon, kjer se je Mercedes za nekaj minut poslovila.

Mladi mož ostal je sam s svojimi motnimi mislimi.

Kaj bo neki mati rekla k temu, da je premoženje, katero mu je zapustil stric, izdal v nekaj dneh! In zvedeti je to morala, ker je rabil denar in je moral prositi, da mu kaj da.

Lahek sum se je začel pri njem oglašati.

Goncalec je od njega dobil 20.000 dolarjev, Mercedes je na tako čuden način zahtevala nakup tega dragocenega darila.

S kakšnimi zahtevami mu bode še prišla?

Kar šumelo mu je pri teh mislih v glavi.

Zdaj stopi Mercedes v salon.

Oblekla je zapeljiv kostum, katerega je imela pri njegovi snubitvi, ter si pripela dragoceni lišp, katerega ji je malo preje kupil. —

„No, dragi Viljem“, zakliče z milobnim glasom, “kako ti všeč?“

„Nebeško, — prekrasno“, jeclja začudeni in potegne lepo ženo na svoje prsi in strastno poljublja njena ustna.

Bilo je že pozno zvečer.

Viljem se je že pred nekaj urami poslovil, ko se je Goncalec vrnil.

Mercedes je med časom že poiskala onega dragotinarja, čegar naslov je poizvedela, ter mu prodala lišp za 30.000 dolarjev. Seveda se ta ni zavezal, poslati lišp v inozemstvo, nego to krasoto takoj položil v izložbeno okno. —

Goncalec se je vrnil slabovoljno domu.

Zopet je igral in ves svoj denar, tudi onih 20.000 dolarjev, katere je zjutraj dobil od Viljema, do nekaj tisoč dolarjev zaigral.

Slabe volje se vrže pustolovec v naslanjač in reče čmerno:

„No, ali si se pri jahanju dobro zabavala?“

„O gotovo, prav dobro“, odgovori Mercedes, „Viljem je izvrsten družabnik.“

„Tako, tako, in kako je z novimi darili, ali si kaj dosegla?“

„Tudi to“, odgovori Mercedes mirno.

„Ali govori vendar, žena!“ zakliče Goncalec napeto. “Ali hoče jutri kaj seboj prinesti ?“

„Kupil mi je že danes lišp“, odgovori lepa dama.

„Danes, — ga že imaš? — Pokaži ga vendar. Seveda, zdaj je že prepozno, šele jutri ga zamorem prodati.“

„To ni potrebno“, odvrne Mercedes, „lišp je že prodan!“

„Že prodan?“ zakliče Gonealec začudeno. „Ti si ga prodala?“

„Da, ali prosim te, ne bodi tako glasen, zidovi imajo časih ušesa“, svari Mercedes.

„Toraj si ravnala samostojno! No, radi mene“, reče Gonealec s pritajenim glasom. „Koliko je veljal lišp?“

„50.000 dolarjev“, bil je hladnokrvni odgovor.

„Kako, — to si ti dosegla?“ vpraša Goncalec veselo. „Zdaj mi pa povej, za koliko si ga prodala?“

„Za 30.000 dolarjev, lepa svota, kaj ne?“ šepeče Mercedes z nežnim glasom.

„Gotovo, čisto lepa svota, no, to je dobro, jaz potrebujem jutri denarja.“

„Tu je tvoj delež, dragi Artur“, šepeče Mercedes in da Goncalecu nekaj bankovcev.

„Da, to se vendar ne ujema“, ji odgovori ta, „dala si mi samo 5000 dolarjev, tu glej!“

„Gotovo, 5000 dolarjev“, reče Mercedes mirno “to se ujema.“

„Jaz vendar dobim 15.000 dolarjev!“ zakliče Goncalec nepotrpežljivo, „ali nočeš pošteno deliti?“

„To je prav deljeno, le malo pomisli. Tvoj izborni spomin ti bo prišel na pomoč.“

„Ne razumem to, ne govori v uganjkah, kaj se to pravi?“

„Pst, — ne razburi se, ti si v damski družbi, dragi brat“; šepeče Mercedes porogljivo. “Obdržala sem si danes onih 20.000 dolarjev, katere si pri prodaji verižice vtaknil v svoj žep.“

„Žena, stoj, sicer gorje ti!“ zakliče Goncalec togotno.

„Ali me hočeš morda zadaviti kakor lepo Manuelito Blakburn v M...su?“ se mu roga Mercedes. “Nikari se nepotrebno ne trudi; poznam te in sem poskrbela za svojo varnost.“

In mali s srebrom okovani samokres se zabliska proti Goncalecu.

„Da znam streljati, to veš, in svetujem ti, z menoj lepo občevati, sicer zgubiš tisto četrtinko milijona dolarjev, kateri odpade na tvoj delež. “

Ta pripomba je pomagala.

Goncalec se je takoj pomiril in se zopet vsedel na svoj naslanjač, medtem ko je Mercedes skrila samokres v svoj žep.

„Oprosti, da sem se tako malo brzdal“, jeclja Goncalec. „Od mene se ti ni treba ničesar bati: samo tvoje roganje zdražilo me je do togote.“

„Ali, moj ljubi bratec, kako moreš le tako postopati proti tvoji ubogi sestri“, se mu posmehuje Mercedes, “kje ostaja tvoja dvorljivost, tvoja bratovska skrb?“

„Ne govori več o tem!“ zapove Goncalec surovo. „Kaj misliš zdaj z Viljemom? Ali se sme vedeti?“

„Gotovo“, zakliče Mercedes, „pazljivo poslušaj, da boš tvojo ulogo dobro igral.“

S tihim glasom začela mu je svoj načrt razvijati, medtem ko jo je Goncalec le sem in tja s kako besedo ali kakim okretom roke prekinil, ter tako dokazal svoje zadovoljstvo.

Ko je končala, pokima Goncalec zadovoljno. „Ti si satanska ženska; priznati moram, da bi sam težko prišel na tako ženjalen načrt. Ali zdaj daj Viljemu en teden miru, potem lahko zopet začneš svojo igro.“

„Vidiš, moj ljubi brat, tako mi ugajaš!“ zakliče Mercedes, „in zdaj hitro poizvedi, če lahko zahtevamo to veliko svoto.“ — —

230. poglavje.
Nova nezaupnost.

Gospa Tajlor je zrla s težkimi slutnjami v bledi obraz svojega sina, ki je sedel zraven nje in zaman iskal po besedah, da bi svoji materi povedal o svoji zadregi.

Ali vse obotavljanje mu ni nič pomagalo in zato je začel Viljem z zadržanim glasom:

„Ali mi zamoreš kakih par tisoč dolarjev dati, mama; imel sem nekaj izdatkov in zato potrebujem nekaj denarja!“

„Ali Viljem, kako naj razumem tvoje besede ?“ vpraša njegova mati prestrašena, „kaj nimaš več denarja? — Saj si komaj pred nekaj tedni dobil svoje premoženje!“

„Nikari se ne huduj, mama, — kupil sem Mercedi nekaj dragocenih daril; pa saj so tudi moja lastnina, potem ta denar ni zgubljen.“

„Ponavljam ti, da tega ne razumem“, odgovori gospa Tajlor zelo resno. „Dobil si od mene 150.000 dolarjev; zdaj mi povej, za kaj si izdal to veliko svoto.“

„Kupil sem Mercedi briljantno verižico“, jeclja mladi mož, “in ta je bila zelo draga.“

„Koliko je veljal lišp?“

„65.000 dolarjev, mama, ali vredna je veliko več“, zagotovi Viljem.

„Viljem !“ zakliče gospa Tajlor vsa iz sebe, “ali me hočeš res razdražiti; ti veš, da te čez vse ljubim; ali resno ti moram povedati, da si ravnal jako nepremišljeno.“

„Ali mama, saj bi mi stric tudi lahko ničesar ne zapustil“, odvrne Viljem.

„A storil je to, in zagotovim, da je tvoj stric denar zelo težko zaslužil. In ti izdaš to premoženje za nekaj darili. Ne, Viljem, take lahkomiselnosti ti nisem prisojala.“

Mladi mož zrl je bled in v zadregi na tla; čutil je, da ima njegova mati prav.

„In ostali denar?“ poizveduje gospa Tajlor, „kaj si naredil z drugim denarjem?“

S pretrganim glasom pripovedoval je Viljem, kako je ostali denar izdal včeraj.

Gospa Tajlor je žalostno zrla v bledi obraz svojega sina; ljubila ga je preveč, da bi še dalje očitala, ali njeno srce je bilo polno nezaupnosti proti Mercedi in njenemu bratu.

„Tvojih 20.000 dolarjev ne boš videl nikdar več, Viljem“, reče gospa Tajlor konečno, „in da je tvoj bodoči svak igralec, napolnjuje me z naj večjo bojaznijo. Nikdar več mu ne smeš dati denarja, slišiš?“

„Obljubim ti“, reče Viljem trdno, “čeprav mislim, da mi bo to pri Mercedi škodovalo, če njenemu bratu odrečem kako prošnjo.“

„Če te tvoja nevesta ljubi, si lahko brez vse skrbi“, odgovori njegova mati. “Gospod Gonealec bo molčal, ker bi sicer njegova sestrica zvedela, da si mu posodil denarja, in potem se gotovo postavi na tvojo stran. Ali vse to me ne skrbi tako, kakor ta hipna zahteva tvoje neveste, katera je tako nujno imeti lišp; jaz nočem nobene nezaupnosti izraziti, a mislim, da bo tvoja soproga potem stavila take zahteve, da jih nikakor ne boš mogel izpolniti“.

„Ali Mercedes je zelo bogata“, reče Viljem.

„Moj ljubi sin, v Arizoni imenujejo ljudi bogate, ki imajo rudokope in velika polja, ali taka posestva delajo ogromne stroške, in dosti izgledov je že bilo, da je lastnik velikanskega posestva imel komaj toliko denarja, da je živel. Misli si, da te prosi tvoja nevesta ali žena večje svote, — svote, ki bi se mogoče v desetih ali dvajsetih letih dobro obrestovala, — kaj potem ?“

Viljem je molčal, na to ni vedel odgovora.

„Jaz sem premožna“, nadaljuje gospa Tajlor, „ali nikdar ne bom dovolila, da utakneš denar, katerega so naši predniki težko prislužili, v tako podjetje. Svojo zadnjo voljo sem tako uredila, da ostane naše premoženje nedotaknjeno, in ti dobiš le bogate obresti. Če pozneje stanuješ s svojo soprogo v tej hiši, imel bodeš letnih dohodkov 25.000 dolarjev. To zadostuje za jako dobro življenje; z ostalim živela bom sama v svoji vili deželi.“

„Ali mama, tako žrtev vendar ne morem sprejeti !“ zakliče Viljem ginjen.

„To sem že dolgo tako uredila“, reče gospa Tajlor. „Pojavljam ti, da bi rada videla, če bi si poiskal deklico iz kake tukajšnje izborne hiše; a tudi s tvojo sedanjo volitvijo sem zadovoljna.“

„Ah, ti si predobra, mama!“ zakliče Viljem, „prepričan sem, da si Mercedes ne bo ničesar več želela, ker sem ji naredil tako dragocena darila, če bi pa še kaj zahtevala, ji bom zlepa odklonil; videla bodeš, da bo potem rada odstopila.“

Gospa Tajlor je neverjetno zrla predse, ali odgovorila ni ničesar na to opazko.

„Imaš še kaj plačati?“ vpraša potem.

„Ne, a imam samo še nekaj sto dolarjev; zato obrnil sem se do tebe, ker imam v prihodnjih dneh različne male izdatke.“

„Dam ti 10.000 dolarjev na razpolaganje, Viljem“, reče gospa Tajlor resno. „Vzameš si to svoto v večkratnih obrokih od mojega bankirja; ali še enkrat te prosim, bodi previden ne pusti se od svoje dobrosrčnosti zapeljati. Pred vsem mi pa obljubi, da ne boš Goncaleca več podpiral v njegovi strasti.“

„Zanesi se na to, mama; Goncalec ne dobi dolarja več“, mene in Mercedes hočem o prvi priložnosti o najini bodočnosti poučiti.“

„Stori to, Viljem“, odgovori njegova mati pomirjena. “Potem boš precej videl, če te tvoja nevesta v resnici ljubi; jaz tako sodim, da nas ima za neizmerno bogate. Če je tako, potem ti bo kmalu povedala svoje mnenje.“

„Ali brez Mercede ne morem biti nikdar srečen“, zakliče Viljem prestrašen.

„Ti si še zelo mlad, moj sin; pozneje sodil boš in mislil drugače. Če pa se zgodi, česar ne želim, da se Mercedes izda, da te vzame le radi tvojega denarja, potem hočem rada potrpeti izgubo tvoje dedščine.“ —

Viljem se je poslovil od svoje matere.

Bil je zelo zamišljen in sklenil je, da se hoče opominov svoje matere, katere je ravnokar čul, strogo držati. Mercedes ni dobro storila, da je včeraj silila za nakup lišpa; celo v Viljemovi nepokvarjeni duši jela se je gibati nezaupnost. Zdaj še le je spoznal, kako nepremišljeno da je ravnal.

Ravno je hotel hišo zapustiti, da bi se šel malo sprehajat, ko je prihitel za njim služabnik in mu naznanil, da ga v njegovi sobi Goncalec pričakuje.

Viljem se je takoj vrnil in šel v stanovanje, kjer ga je Goncalec že pričakoval.

„Danes se nahajam v jako sitnem položaju“, začne Goncalec po prvih pozdravih. „Premislite si, ko sem včeraj hotel plačati svoj dolg, zvedel sem na svoj strah, da ne dolgujem 20.000 dolarjev, nego 30.000; jaz sem moral to napačno razumeti. — Skratka, jaz potrebujem še 10.000 dolarjev in bi Vam bil zelo hvaležen, če bi mi hoteli dati še to svoto.“

Viljem ostrmi.

Danes zahteval je Goncalec denar, katerega je včeraj začetkoma odklonil.

„Rad bi Vam ustregel, ljubi Artur“, odgovori Viljem nekoliko rezervirano, „ali pri najboljši volji ne morem sedaj te svote te preskrbeti, ker nimam zdaj denarja na razpolaganje.“

„On nekaj sumi“, si misli Goncalec. „Če nima Mercedes sedaj sreče, potem ni tukaj nič več dobiti.“

„Na, potem se moram pa že k Mercedes zateči“, reče glasno, „za mojo sestro je to malenkost.“

„Prav žal mi je“, ga zagotovi Viljem; „če bi imel denar, takoj bi ga Vam dal; ali za prihodnje tedne do moje poroke — imam samo še 12.000 na razpolaganje, in pri tem imam še večje izdatke.“

„Po poroki bi Vam takoj vrnil denar“, zakliče Goncalec, ki je zopet začel upati. „Saj ste vedar tukaj znani in imate gotovo velik kredit.“

„No, kar kupim, takoj plačam“, odgovori Viljem odločno. „Naše bodoče stanovanje je sicer že popolnoma opremljeno, a vendar manjka še marsičesa, za to nujno potrebujem denarja.“

Goncalec se je ugriznil v ustne in komaj je zadrževal porogljivo opazko. Ali še o pravem času se je domislil, da Viljema še potrebuje in zato je zadržal svojo togoto radi odklonitve svoje prošnje.

„Potem pa pojdem precej k Mercedi po denar, v nekaterih urah moram že plačati“, meni Goncalec ter se precej hladno poslovi od Viljema, ne da bi ga povabil, naj ga spremi.

A tudi Viljema ni veselilo sedaj Merecedo obiskati.

Enkrat prebujena nezaupnost je bila od nove zahteve bodočega svaka le še bolj podprta: hotel je biti sam s svojimi mislimi.

Tako je šel zamišljeno po cesti in slučajno prišel tudi v ono samotno ulico, kjer je stanoval oni dragotinar, ki je kupil verižico.

Viljem je zamišljeno obstal pred malo izložbo in ogledoval dragocene predmete, ki so tam bili izloženi.

Čudno se je dozdevalo mlademu možu, da v tej samotni strani prebiva dragotinar, še bolj je pa bil začuden radi dragocenih predmetov, ki so bili tukaj izloženi.

Med njimi nahajala se je tudi krasna, zlata verižica za uro. Viljem je bil radoveden na ceno, ker je že dlje časa iskal po enaki.

Vstopil je v prodajalno, kjer je bil zlatar ravno pri tem, da uredi različne dragocenosti.

Viljem je želel videti verižico in zlatar je takoj odprl izložbo in vzel verižico iz nje.

Pogledi mladega moža hiteli so brezmiselno čez prodajalno mizo, kjer je stalo več etuijev, med katerimi se je eden posebno odlikoval s svojo velikostjo in eleganco.

Nehote je pritisnil na gumb.

Pokrov odskoči in pokaže se prekrasna briljantna verižica. — Mladi mož je nehote začudenja vzkliknil.

„Moj Bog, kako je to mogoče, taka podobnost, — ali je mogoče, da sta dva tako krasna enolična predmeta?“

Zlatar je bil zelo v zadregi, kar je Viljem opazil.

„Ali imate to verižico že dolgo?“ vpraša mladi mož napeto.

„Gotovo, že leto dni leži pri meni, take dragocene reči le malokdaj kdo kupi pri meni“, se laže starec in previdno zapre etui.

Viljem ga nezaupno pogleda.

„Pred kratkim sem enak lišp kupil“, reče z ostrim naglasom, veljal je 65.000 dolarjev — —“

„55.000 dolarjev!“ zakliče zlatar in prebledi, “potem me je — “

„Kaj, kako pravite ?“ vpraša Viljem.

„Kupil sem lišp že pred dolgim časom “, zakliče zlatar. „Vrednost je bila takrat cenjena na 100.000 dolarjev; če ste pa sličen lišp kupili za 65.000 dolarjev, potem so me takrat osleparili.“

„Ne verujem“, odgovori Viljem mrzlo; “lišp je te svote vreden; jaz sem ga le po ceni dobil.“

„Na, potem sem pomirjen“, meni zlatar, “in tukaj je verižica za uro, kaj ni lepo delo?“

Cena je bila zmerna in zato je kupil Viljem verižico, potem pa hitro zapustil prodajalno, ker od molčečega zlatarja tako in mogel izvedeti resnice, od kod da je verižica.

Zunaj za trenotek obstoji kakor omamljen; strašna misel mu je vstajala. Sicer se je je hitro otresel, ali vedno mu je prihajala na um.

Ali je bil to oni lišp, katerega je on kupil Mercedi, ali je bilo več verižic, ki so bile oni podobne.

Hitro odločen je sedel v neki voz in se peljal v stanovanje svoje neveste, da bi se na vsak način prepričal.

Mercedes je bila sama, ker je bil Goncalec v klubu.

Lepa žena je sprejela Viljema z resničnim veseljem; zdaj je vsaj lahko dolgočasni popoldan prekramljala z ljubeznjivim, hladim možem.

„Ah, to je lepo, da si prišel!“ zakliče živahno, „Artur me pusti tolikokrat samo in tebe sem pričakovala šele proti večeru. Zdaj sem srečna, da me toliko preje obiščeš, dragec.“

Viljem na lahko poljubi svojo nevesto na usta in se zamišljeno vsede k nji.

„Kaj pa imaš danes, saj si docela drugačen kakor sicer?“ vpraša Mercedes začudeno.

„Imam neko prošnjo, draga Mercedes, ali bi mi pokazala ono verižico, katero sem ti kupil o priliki najine zaroke ?“

Lepa žena je držala pahljačo pred obraz, da zakrije smrtno bledost; mislila je, da je vse izgubljeno in da je Viljem zvedel za ostudno prevaro.

Ali njena duševna prisotnost je ni zapustila niti trenotek; zdaj je bilo treba tajiti in sum, če še ni bilo gotovosti, takoj zadušiti.

„Artur ima verižico zaklenjeno“, reče odločno, “še danes sem videla lišp, ko sem brošo in uhana zraven položila.“

Ali Viljemova nezaupnost ni bila s tem odstranjena.

„Potem prosi svojega brata, da jutri zjutraj verižico tebi izroči; videl sem danes lišp, ki je temu za las sličen in ker je tuja verižica višje cenjena, sem radoveden, če je mej njima kaka razlika. Torej stori mi to ljubav, ljubica.“

„Gotovo, Viljem“, šepeče Mercedes. „Le pridi jutri zvečer, ker danes se Artur še le pozno vrne domov, potem, ti hočem pokazati verižico; tudi mene zanima to, da se nahaja enak lišp; veselila sem se že, da imam edinega to vrsto.“

Viljem ni bil pomirjen.

Čudno se mu je zdelo, da je zaupala Mercedes svojemu lahkomišljenemu bratu dragoceni lišp.

Ali je Goncalec verižico morda skrivaj prodal, da bi lahko dalje igral? — Ali je bil lišp, katerega je Viljem danes videl, ponarejen; ali pa je bila Mercedes celo s svojim bratom v tajnem sporazumljenji.

Ostro in preiskovaje pogleda na lepo ženo, ki je komaj zakrivala svojo zadrego. Ali so te oči lagale, — ali so njega, ki je bil poln zaupanja, imeli goljufi za norca?

Instiktivno čutila je Mercedes, da ji preti nevarnost; zato je poskušala vse, da bi Viljema pomirila. Ali to se ji ni posrečilo, ker je Viljem vedno znova govoril o lišpu in ponovil svojo željo, da ga vidi.

Olajšano je vzdihnila, ko se je njen ženin poslovil in toliko časa je bdela, da se je Goncalec vrnil iz kluba.

Pustolovec je bil jako slabe volje, ker je zopet vse izgubil. Njegova razdraženost postala je še večja, ko mu je Mercedes povedala, kaj da jima preti.

„Jutri mu hočem vrata pokazati“, zakliče Goncalec jezno. „Še tega bi se nam manjkalo, da bi nas tak mladič zadrževal.“

„Poskusi, če hočeš, da ti pošlje policijo na vrat“, reče Mercedes. „Bolje je, da še danes zapustiva San Francisko.“

„No, potem mi pa daj kak svet, kako naj zopet nazaj dobim ono verižico“, zakliče Goncalec, „saj je ravno tako, kakor da bi imel sam vrag svoje kremplje zraven. Zdaj mora ta človek priti v oni samotni del mesta in še najti verižico.“

„Do jutri popoldan jo morava dobiti“, odgovori Mercedes, sicer nama ne preostaja druzega kakor najhitrejši beg.“

„In potem imava prazen nič“, se roga Goncalec. „Tebi 150.000 dolarjev, katere sva mu odvzela, stalo je dosti truda. In to svoto dobila sva le deloma, ker sva pri prodaji veliko zgubila; konja vzel je Viljem v svoj hlev, zdaj sva brez sredstev.“

„Da odideva, bodem to pot jaz poskrbela“, odgovori Mercedes, ki je z največjo togoto mislila na onih 5000 dolarjev, katere je naplačala za verižico; ta denar je bil tudi izgubljen.

„No, potem pa hitro poskrbi, da pospraviva svoje reči: na ta način morava po noči oditi, da naši upniki nič ne opazijo“, zakliče Goncalec divje.

„Stoj, še eno sredstvo“, reče Mercedes, „imam neko misel, katero morda, — jaz rečem morda — lahko izpeljem. Če mi veruje, potem lahko še dalje ostaneva in Viljema še enkrat lahko prevariva. V drugem slučaju odpotujeva jutri po obedu in sicer ločeno, skupaj ne smeva ostati, ker bi nas sicer preganjalci prehitro našli.“

„Dvomim o tem“; meni Goncalec nejeverno. „Dragotinar si bo premislil, da bi nama vrnil verižico; starec je zvita buča in se ne da zlepa prevariti.“

„Le pusti mene narediti“, reče lepa žena zagotovljaje. „Morda se mi pa vendar le posreči; sama hočem poiskati onega dragotinarja in se ž njim pogovoriti. Pri mojem prvem posetu natvezila sem neko bajko, katera mi morda zdaj prav pride.“

„In kaj, če hoče tvoj ženin videti tudi oni drugi lišp ?“ vpraša Goncalec.

„To ne stori; zanesi se na to; ko mu bom pokazala verižico, očitala mu bom njegovo nezaupnost, da me bo moral prositi odpuščenja. V gotovem oziru mi je ta nezaupnost zdaj skoro prav, ker se mi bo moj težavni načrt tem lažje izvršil. Ali kakor rečeno, vse je odvisno od tega, če dobim jutri verigo ali ne.“

„Jaz zdaj grem in pospravim najine stvari“, meni Goncalec, „služabništvo morava takoj odposlati, sicer bi kaj sumili.“

„Prav imaš“, reče Mercedes pritrjuje, „a počakaj do jutri opoldan; če se mi moj načrt ne posreči, potem se obrneva proti drugemu mestu. Če pa dobim verižico, če tudi samo za nekaj ur, potem razpolagava v nekaterih dneh čez pol milijona dolarjev.“

231. poglavje.
Prevaran.

Bilo je še precej zgodaj dopoldne, ko je hitela Mercedes k dragotinarju.

Vedela je, da je bilo od te poti vse odvisno, ter bila prijavljena na marsikatero neprijetnost.

Pri prvih besedah, ki jih je govorila z dragotinarjem, je opazila, da je postal starec precej nezaupen. Prepričala se je, da je Viljem pri svojem slučajnem obisku marsikaj povedal, kar je zlatarja k največji previdnosti opominjalo.

„Ali hočete zdaj lišp kupiti?“ vprašal je godrnjaje. „Vesel bom, če se te verižice znebim, ker se mi ta cela zadeva jako čudna zdi“.

„Lišp moram pokazati višjemu uradniku, ki bo poročil mojo gospico“, se laže Mercedes. „Prinesite verižico danes popoldne k meni, potem se nakup takoj lahko zvrši.“

„Ne verujem v to bajko“, meni starec mrmraje. „Saj mene ta stvar ne briga dosti, ali to je vendar sumno. Najprvo pride neki gospod in proda lišp, potem pridete Vi in zahtevate sličen lišp, precej na to pride drugi gospod, ki je rekel, da je podoben lišp kupil, in sedaj naj prinesem lišp na ogled. — Ne, v to se ne spuščam, imam že drugega odjemalca, in če do jutri ne kupite lišpa, potem Vam vrnem Vaših 5000 dolarjev. S tem je stvar za me pri kraji.“

Mercedes je bila vsa obupana.

Zaman je starca zapeljivo pogledovala; ostal je nepristopen in odgovarjal prošnjam lepe žene le z majanjem ramen.

Mercedes je že obupano hotela zapustiti prodajalno, ko je pride še neka misel; poskusiti je hotela, če njegova lakomnost ne premaga njegovega zoperstavljenja.

„Nekaj Vam pojasnim“, reče torej nejevoljno. „Gospod ki je bil včeraj tukaj, je moj ženin in je meni kupil ta lišp. Bila sem v denarnih zadregah, zato sem pustila od nekega znanca verižico prodati. Moj zaročenec je videl pri Vas lišp in ga hoče od mene videti; zato Vas prosim, ne spravite me v nesrečo in prinesite mi lišp za nekaj ur v moje stanovanje. Ostanete lahko v sosednji sobi, kjer vse to opazujete. “

„Tako imam samo prazno pot in jezo; kaj imam za svoj trud? — Nič!“ — odvrne zlatar.

„Hočem Vam dati 600 dolarjev za to“, reče Mercedes.

Starčeve oči se lakomno zasvetijo.

„Dajte mi pobotnico za onih 5000 dolarjev nazaj in odstopite od denarja, potem Vam hočem za danes posoditi verižico; pridem potem proti večeru k Vam.“

Le nerada privolila je Mercedes v to, čutila je, da je nespametno ravnala, ali bila je največja sila, in starec je dobro vedel to uporabiti.

„Dobro, pridite s pobotnico“, se Mercedes konečno odloči; “tu je moj naslov.“

Komaj je pazila na uljudne besede veselega zlatarja ter hitela domov, ker je bojazljivo čakajočemu Goncalecu vse pripovedovala.

„No, to se pravi imeti srečo“, meni ta in globo vzdahne. „Mislil sem že, da je vse izgubljeno; naredim ti poklon.“

„Če nas ta človek le ne izda“, zašepeče Mercedes; „kakor je bilo videti, Viljema sicer ne pozna, ali kako lahko bi ta še enkrat prišel v njegovo prodajalno.“

„Da, meni gore že tla pod nogami“, meni Goncalec, „skrajni čas je že, da izvršiš svoj načrt, sicer morava San Francisko zapustiti brez posebnega dobička.“

„Bodi brez skrbi“, ga tolaži Mercedes, „Viljem nama mora še danes preskrbeti zaželjeno bogastvo ali pa vsaj kaj tacega storiti, kar nama z enim mahom vrže brez vsega truda 600.000 dolarjev v naročje.“

„Pričenjam te občudovati!“ zakliče. „Žena, ti si v stanu, še vragu iz krempljev iztrgati ubogo dušo. Ali zdaj mi povej, kakšno ulogo naj danes igram ?“

„Prav nobene“, odgovori Mercedes, “pojdi mirno v svoj klub. Ko se vrneš, izročim ti potrebne papirje, kateri nas za dlje časa rešijo iz zadrege.“

„To mi je tudi ljubše, da mi ni treba biti prisoten: zaljubjeni sestanki so mi zelo zoperni.“

Zvečer je prišel dragotinar in prinesel Mercedi verižico, katero je previdno postavil na mizo.

„Tukaj je Vaša pobotnica“, reče Mercedes in izroči dragotinarju papir, katerega ji je svoječasno dal za onih 5000 dolarjev. „Vsedite se tukaj v sosedno sobo, gospod bo kmalu prišel in od tam vse slišite.“

„Jaz imam priče, da sem prinesel verižico“, meni zlatar.

„Bodite brez skrbi“, prekine ga Mercedes osorno, „kakor hitro pride moj zaročenec, dobite lišp v pol ure nazaj. — Stoj, dozdeva se mi, da je že tukaj, hitro, pojdite v sosedno sobo.“

Hitro porine dragotinarja v drugo sobo in potegne zagrinjalo čez uhod.

Viljem je skesano vstopil; očital si je, da je bil proti Mercedi nezaupen, in namenil se je, če ima res verižico, svojo nevesto z dvojno ljubeznijo in nežnostjo odškodovati.

Mercedes je bila danes precej hladna proti svojemu ženinu; ponudila mu je samo lice v poljub ter ga peljala k mizi, na kateri je stal etui.

„Tukaj je verižica“, reče tiho, “zdaj preiskuj, če je ista, kakor ona, katero si videl.“

Viljem je le površno pogledal v odprti etui; bil je osramočen. Zdaj ni bilo nobenega dvoma več; njegova nezaupnost je bila neopravičena, in delal si je radi tega bridka očitanja.

Mercedes je vzela verižico in jo nesla v sosedno sobo, kjer jo je oddala čakajočemu dragotinarju.

„Tukaj “, zašepeče, “še enkrat pridem k Vam, zdaj pojdite tiho skozi druga vrata na hodnik, od tam pridete na cesto.“ —

Potem se vrne Mercedes k Viljemu in se oddaljeno od njega vsede k nekemu oknu.

Mladi mož stopi k svoji nevesti, ali ona mu zabrani vsako srčkovanje in ga očitaje pogleda.

To je bilo več, kakor je mogel mladi mož prenesti.

„Ali, ljubica moja, kaj si huda na mene“, vpraša ljubeznjivo, „ali sem te nehote užalil?“

„Da,“ zašepeče Mercedes solznih oči in z zadušenim glasom in mojstrsko hlinjenostjo. „Globoko si me užalil, ker si se včeraj tako čudno proti meni vedel; celo noč sem radi tega prejokala. Kaj si me se že naveličal?“

„Ali moj presrečno ljubljeni angelj!“ zakliče Viljem obupno; “Ti se motiš, to je nemogoče; vsaj jaz si nisem svest, da bi ti kaj hudega storil. Pridi, bodi dobra; če res nisem bil ljubeznjiv s teboj, torej te zdaj tisočkrat prosim odpuščanja!“

„Jaz se kar ne morem radi tvoje brezsrčnosti potolažiti!“ nadaljuje Mercedes jokaje, „zdaj imam polno glavo skrbi, potem si še ti, ljubček, brezsrčen z menoj. — O, to je preveč.“

„Ali, Mercedes, moj edini, sladki angelj, pomiri se vendar“, prosi prestrašen Viljem. „Lepo te prosim, ne huduj se na mene, ljubica, in povej mi skrbi, ki te težijo. Ali se je na tvojih posestvih kaj pripetilo? Govori, vse hočem slišati in ti na strani stati.“

Lepa žena objame Viljema in ga presrčno poljubi.

„Ne hudujem se na tebe, moj Viljem“, reče nežno, “akoravno me zelo boli vsako preziranje. Če bi vedel, kako te ljubim, potem bi ne bil nikdar več tako brezsrčen kakor včeraj.“

„A zdaj mi povej svoje skrbi, srček moj“, prosi Viljem in nežno pritisne ljubico na svoje prsi. „Ti veš, da sem ti zdaj prvi, zato prosim, povej mi vse; morda ti zamorem pomagati svetovati.“

Mercedes vstane in vzame nekaj listin s sosedne mizice.

„Dobila sem danes nekaj pisem“, začne zaupljivo. “Oskrbnik mojega najbogatejšega rudokopa mi piše, da se je njegova bojazen, katero je že dlje časa imel, uresničila. Odvajanje vode več ne zadostuje in rudokop je v nevarnosti, da ga gorske vode požro. — Nesrečo sem že dalje časa videla prihajati, in zato sem že pred meseci naročila izborne stroje, katere so pred kratkim izvršili in kateri bi pretečo nevarnost takoj odvrnili. Žal, da dobim še le v enem mesecu večjo svoto denarja, katero mi mehikanska vlada dolguje za poslano srebrno rudo. Nekaj čez en milijon dolarjev.“

Viljem se začudi nad velikanskim premoženjem svoje neveste, čeprav ga je čudno čustvo obhajalo.

Ali morda Mercedes hoče od njega kako svoto denarja?!

„Jaz sem takoj poslala nakaznico na tukajšnjo „Kaliforniško banko“, nadaljuje Mercedes, “ker stroji morajo biti takoj plačani; banka je nakaznico vzprejela. Ker sem pa tuja, se brani, mi 500.000 dolarjev izplačati in zahteva poroštvo uglednega in premožnega prebivalca.“

„Nič lažje kot to!“ zakliče Viljem olajšan. “Moje ime je „Kaliforniški banki“ dobro znano, ker ima moja mati tam svoje premoženje shranjeno. Jaz ti dam svoj podpis kot poroštvo, in ti precej dobiš denar.“

„Srčna hvala ti“, šepeče Mercedes nežno. „S tem mi izkažeš veliko uslugo. Sicer je pa to vse le formalno; in jaz bom za to skrbela, da ležijo jutri potrebne listine pri banki. Najbolje bo, da prideš zjutraj po me in da skupaj greva tja.“

„Gotovo, srček moj“, reče Viljem, ki v svoji nerazsodnosti slutil ni o dalekosežnosti takega poroštva. „Ali povej mi, kje pa je Artur, saj ga še videl nisem.“

„V klubu je “, odgovori Mercedes. “In tako lahko cel večer preživiva kar zase, ker sem presrečna, da si mi odvzel to skrb.“

Nežno sedela je srečna dvojica skupaj, in bilo je že pozno, ko se je Viljem z žarečimi poljubi poslovil od svoje neveste. — — —

Ko se je Goncalec vrnil, našel je Mercedo v salonu čakajočo na njega.

„Ali se je vse srečno izteklo ?“ vpraša napeto. “Ali te je prosil odpuščanja ?“

„Gotovo“, odgovori Mercedes, „ali to je malovažno. Zdaj ti hočem nekaj naročiti, kar moraš še zjutraj izvršiti.“

Goncalec napeto posluša.

„Pojdi jutri zgodaj h kakemu notarju“, nadaljuje Mercedes. “Tukaj so listine, ki dokazujejo, da sem jaz posestnica več rudokopov v Sonori in Arizoni. Pusti si narediti nakaznico za 500.000 dolarjev na “Kaliforniško banko“ z opombo, da gospod Viljem Tajlor jamči za to svoto. To nakaznico bo moj zaročenec jutri podpisal.“

„Ženska!“ zakliče Goncalec zmedeno. “To se ti je posrečilo, ali je to mogoče?“

„Meni je vse mogoče“, reče Mercedes mirno.

„In rudokopi v Sonori in — — — —“

„So seveda v oblakih in listine napačne. Ali to naj te ne skrbi, moj dragi bratec Artur.“

232. poglavje.
Anonimno pismo.

Od zadnjih dogodkov preteklo je že teden.

Poroka mladega Tajlorja z Mercedo imela je biti v petih dneh. —

V krasni hiši je od zjutraj do zvečer mrgolelo ljudi, so prinašali ženitovanjskih daril, ali pa so imeli opravka z zadnjimi pripravami za slovesnost.

Viljem je bil najsrečnejši človek pod solncem. Celi dan je bil na nogah, ker je vsa dela sam nadzoroval. Stal je ravno z več gospodi v elegantno opremljenem salonu in se živahno pogovarjal radi nekaterih premen, ko vstopi služabnik in Viljemu izroči več pisem.

Mladi mož vtaknil jih je v žep, ker je mislil, da so le voščila za njegovo poroko, ter se zopet obrne k svojemu delu. Šele po obedu mislil je na pisma in jih odprl, da jih hitro pregleda.

Bila so, kakor je slutil, večjidel od prijateljev, ki so mu od blizu in daleč voščili srečo.

Vrže jih malomarno na stran in odpre zadnjega.

Zdaj se Viljem zgane.

To je bilo čudno pismo. — Vedel ni, kaj naj si o njem misli in bral ga je še enkrat.

„Spoštovani gospod Tajlor!

Oprostite mi, da Vam kratko pred Vašo poroko pridem s svaritvijo. — Jaz sem dolgoletni prijatelj Vaše visokospoštovane rodbine in ne bi rad videl, da je član te rodbine nesrečen. — Slušajte me, in premislite moje svarilo: Odložite svojo poroko; natanko poizvedujte o preteklosti svoje neveste; ona ni to, za kar se izdaja, in njen spremljevalec nima nič dobrega z Vami v mislih. Uvažujte mojo svaritev, sicer bo prepozno, in Vi boste vse svoje življenje to obžalovali!

N. — — “

Viljem je postal smrtno bled, ko je to tajinstveno pismo prebral. Ali v naslednjem trenotku zaničljivo vrže pismo na mizo. —

„Ničvredni opravljivec“, mrmra. „Gotovo kak človek, ki se je preje trudil za Mercedo in katerega je kratko odslovila. — Fej, to je brezčastno ravnano.“

Viljemova razburjenost je bila opravičena. Sicer še ni stari notar, kateremu je gospa Tajlor naročila, naj poizve preteklost Mercedino, ničesar natančnega povedal, ali poslal je kratko naznanilo, da se res nahaja posestvo Iturbide v Arizoni, katero se bogato obrestuje. To začasno naznanilo bilo je za Viljema dovolj.

Bridko si je očital, da je bil kdaj proti Mercedi nezaupen in je zdaj ko skala trdno verjel v svojo nevesto, katero je naravnost oboževal. —

„Ničvredni capin“, mislil je ogorčen. „Boji se, da bi se podpisal. — Proč s tem opravljivim pisanjem!“

Že je hotel pismo raztrgati, ko si je hipoma premislil in pismo vtaknil v žep.

„Morda najdem tega opravljivca“, si misli togoten; „potem ga hočem kaznovati in prisiliti, da besedo za besedo prekliče!“

Zvečer sedela sta Goncalec in Mercedes v salonu svoje vile ter se živahno pogovarjala o velikanskem načrtu, katerega je hudodelna žena tako lokavo izvršila.

„Noč in dan nimam miru“, reče Goncalec nejevoljno. „Vsak trenotek se bojim, da se kaj nepričakovanega zgodi, ne smeva še tega mesta zapustiti.“

„Kdaj naj dobiva tega pol milijona dolarjev?“ vpraša Mercedes zamišljeno. „Pojutranjem, nisem si mislil, da bo banka toliko sitnosti delala.“

„Sprejela je sicer Viljemovo poroštvo, ali uradniki so rekli, da nimajo tako veliko svoto v denarjih in tako zategujejo iz plačevanje dan za dnevom. Jutri zvečer dobim konečno nakaznico in pojutranjem lahko dvignemo denar.“

„Da, tu ni ničesar pomagati“, meni Mercedes, „morava pač čakati in zaupati v svojo srečo.“

„Ali jaz imam neko neprijetno čustvo, da nam nekaj izvanrednega preti“, odgovori Goncalec. “Moje slutnje me redko kdaj varajo, — videla bodeš, da bom imel prav.“

„Jaz to stvar bolj hladnokrvno pregledujem“, reče Mercedes. „A tiho“, zakliče in posluša, „mislim, da pride Viljem da, on je.“

Mladi mož stopi v salon in pozdravi svojo nevesto z nežnim poljubom.

„Zakaj prihajaš šele tako pozno, Viljem?“ vpraša Mercedes očitaje, medtem ko je Goncalec stopil k oknu.

„Odpusti, ljubica, ali priprave za najino poroko mi vzemo ves moj čas. Jaz vse sam vodim, zato da najdeš prav prijeten in elegantno opremljen dom.“

„O, ti moj dobri ljubček!“ zakliče Mercedes ter objame svojega ženina.

Goncalec se porogljivo nasmehne. Ko bo zaljubljeni Viljem čakal na svojo nevesto, bo že zdavno s svojim plenom izginila. —

Tudi Mercedes ni obžalovala svoje nič zlega sluteče žrtve; trepetala je pričakovanja, da dobi prisleparjeni denar in da potem za vedno izgine.

„Radovedna sem, videti dragoceno pohištvo“, reče potem glasno. „Prepričana sem, da boš vse najokusnejše uredil.“

„Gotovo, moje drago srčece“, jo zagotovi Viljem in potegne nekaj risbarij iz žepa, katere izroči Mercedi.

„Tukaj vidiš nekaj podob najinega bodočega doma“, nadaljuje. “Upam, da so ti všeč.“

Mercedes s hlinjeno pazljivostjo ogleduje risbarije in se potem pohvalno izreče, kar je Viljema docela vzradostilo.

„Kaj pa je to?“ vpraša naenkrat lepa žena. „Tukaj je neko pismo, katerega si gotovo pregledal.“

Viljem vzame pismo in obraz se mu stemni, ko je zagledal anonimno pismo.

„Da, le pomisli“, reče ogorčen, „to pismo prejel sem danes zjutraj; jaz ti ga nisem hotel pokazati, a zdaj ga pa beri in sama o njem sodi.“

Lepa žena prebere pismo in se instiktivno obrne, da bi zakrila smrtno bledost.

Zdaj je bila izgubljena, ker to pismo izdalo je polno resnico. Če kdo prej izve o njenem prejšnjem življenju, potem je bila edina rešitev: najhitrejši beg.

Goncalec je opazil strah svoje zaveznice in hitro pristopil, da bi v potrebi vskočil.

Vzel je pismo iz njenih tresočih se rok in ga hitro prebral.

A tudi on je smrtno prebledel in kazal podobo silnega strahu.

Viljem je z začudenjem zrl na strah dvojice; debelo je gledal enega in druzega, ker si to hipno izpremeno ni mogel tolmačiti.

Konečno dobi Goncalec svojo duševno prisotnost, medtem ko leži Mercedes bleda z zaprtimi očmi v naslanjaču.

„To je pa vendar ničvredno opravljanje!“ zakliče pustolovec z dobro igrano ogorčenostjo. “Povejte vendar, Viljem, ali nič ne slutite, kdo je ta brezčastni opravljivec ?“

„Ne“, reče Viljem odkritosrčno. „Če bi mi bil znan, potem bi ga že davno bil poklical na odgovor. Ali Mercedes, povej mi, kaj pa ti je, saj si bleda kakor smrt?“

„Saj to ni čudež, da je mojo ubogo sestro vsebina tega pisma popolnoma uničila“, zakliče Goncalec jezno. „Ubogi, nedolžni otrok je od tega hinavskega pisma najglobeje užaljen; pridi, pomiri se, Mercedes; našel bom pisatelja tega pisma in ga strogo kaznoval.“

Mercedes globoko vzdihne in nežno objame svojega zaročenca.

„Ah, ljubi Viljem“, šepeče hinavska žena. “Nikari ne omadeževaj svojih rok s krvjo tega ničvredneža; take zanikrneže se mora zaničevati!“

„Gotovo je kak nekdanji snubač, katerega je Mercedes odslovila“, meni Goncalec, „Ne privošči Vam srečo, Viljem; zato poskuša Vas na ta način ločiti od Mercede.“

„To se mu ne posreči“, zagotovi mladi mož. „Hotel sem pismo že raztrgati in sem ga le spravil, ker sem upal, da pisatelja najdem in ga prisilim, da prekliče bosedo za besedo. Ali zdaj nočem več videti tega ničvrednega opravljanja.“

In Viljem strga pismo na drobne kose in jih vrže v peč.

Mercedes se še vedno ni mogla pomiriti, zato je prosila Viljema, da naj jo zapusti, ker jo je lopovsko pismo le preveč presunilo.

Viljem se uda njeni želji in se poslovi od Mercede in njenega brata, modtem ko se je v mislih penil togoto proti pisatelju pisma.

Ko je vilo zapustil, planila je Mercedes kakor furija po konci.

„Če bi le vedela, kdo je oni človek“, zakliče z bliščečimi očmi. “Takoj bi ga moral odstraniti; ker če poišče Viljema, je vse izgubljeno.“

„To je neverjetno“, odgovori Goncalec, „sicer bi ne bil pisal, nego rajši Tajlorja poiskal. Gotovo je kak prešnji tvoj ljubimec, ki se hoče na ta način maščevati.“

Mercedes molči in Goncalec nadaljuje:

„Sicer se pa lahko pri meni zahvališ, da sem Viljemu pritrdil; ti si bila komaj v stanu, govoriti; obnašala si se na način, da bi Tajlor, če bi ne bil tako brezsluten, takoj spregledal celo goljufijo.“

„Imaš prav“, šepeče Mercedes, „ali to je vse tako hitro prišlo, tako nepričakovano, — da sem bila kakor da bi me strela zadela. Mislila sem, da je vse očitno, in da mi je Viljem nalašč dal pismo.“

„Takoj sem opazil, da ni verjel obdolžitve“, jo zagotovi Goncalec, „ker je bilo njegovo začudenje radi tega pisma naivno. Ti si pač bila popolnoma zmedena, in tudi jaz sem le težko prikril svoj smrtni strah.“

„Ali nočeva rajši San Franciska zapustiti?“ vpraša Mercedes. —

„Zdaj, ko dobiva to veliko svoto v nekaj dneh? — Nikdar!“ zakliče Goncalec. „Nasprotno, sedaj morava popolnoma mirno nastopati, ker naši upniki ne smejo ničesar slutiti, sicer nas s silo zadržijo.“

„Vse sem potolažila do poročnega dne“, odgovori Mercedes. „Potem naj pridejo, midva bodeva že davno na varnem.“

„Ker so naše reči pospravljene, lahko zapustiva San Francisko pojutranjem zvečer“, meni Goncalec. „Zjutraj dvignem denar. Z nočnim vlakom zapustiva to mesto, ter se ločiva čez prilično osem ur, v S.....u. Ti se potem pelješ z južno in jaz s severno pacifik-železnico do Santa Fe, kjer se zopet združiva. V najinih ročnih kovčegih sem naredil skrivni žep, kjer lahko skrijeva najin delež, ker nama je zelo paziti, da ne padeva policiji v roke.“

„Jaz ne verujem, da bi rodbina Tajlor naznanila celo stvar policiji“, reče Mercedes premišljuje. „Saj se mora bati, da jo to v občnem mnenju ponižuje. Za to bo gotovo celo stvar zamolčala in nam k večjemu poslala nekaj detektivov na sled.“

„Tega ne verujem“, odgovori Goncalec, „ker bo njihova škoda prevelika. Izguba te svote jih skoraj popolnoma uniči in gotovo bodo vse sile napeli, da nama vzamejo plen.“

„Potem je pa morda bolje, da najin beg večkrat pretrgava“, meni Mercedes. „Jaz že pridem iz zadrege, zanesi se na to; ne bo prvikrat, da bo moja premetenost preganjalce prevarala.“ — — —

V ti noči ostala je hudodelna dvojica budna in bojazljivo prisluškovala na vsak šum v bližini. Šele proti jutru sta se pomirila, ker nista slutila, kakšna nova grozna nevarnost se bliža.

233. poglavje.
Grozna poizvedba.

Viljem je bil zelo nejevoljen, ko ga je drugi popoldan služabnik poklical, da ga neki gospod čaka v njegovi sobi, ki ima nekaj nujnega ž njim govoriti.

Mislil je, da je morda kak usiljiv agent ali pa prodajalec, ter bil odločen, da ga s kratkimi besedami odslovi.

Tujec bil je visoka postavna prikazen in približno kakih 45 let star; bil je jako elegantno napravljen, in se s prijaznim pozdravom približal Viljemu, ki je samo na kratko odzdravil.

„Ali mi je čast govoriti z gospodom Tajlorom ?“ vpraša tujec. —

„Tako mi je ime“, odgovori Viljem, „in kaj mi daje čast, Vas videti ?“

„V nujni zadevi imam z Vami govoriti“, ga zagotovi tuji gospod. „Moje ime je Glover, jaz poznam Vašo rodbino že veliko let.“

„Gotovo kak agent“, si misli Viljem in potem glasno nadaljuje: „Na razpolago sem Vam, prosil bi Vas pa, da se kratko izrazite, ker je moja navzočnost v hiši nujno potrebna.“

„Brez dvoma, tako kratko pred poroko!“ meni gospod Glover resno. “Ali no bom Vas dolgo zadrževal, samo vprašal bi rad, če ste prejeli neko anonimno pismo ?“

„Gotovo“, vzraste Viljem. „Ali veste, kdo je oni ničvredni — — “

„Počasi, — le počasi; nobenih razžaljenj, gospod Tajlor“, meni tujec. „Jaz sam sem ono pismo pisal.“

„Vi, Vi ste oni — — gospod?!“ Viljem divje vzkipi. “Potem mi boste dali odgovor, Vam rečem; jaz sem sicer že mlad, a vendar me ni treba smatrati za otroka, kateremu se lahko natvezijo razne bajke!“

„Kdo Vam pa pravi, gospod Tajlor, da so to izmišljotine?“ vpraša gospod Glover zelo resno. „Ali imate kake druge dokaze proti mojim? Še enkrat Vam ponovim, Vaša nevesta to, za kar se izdaja. Da govorim resnico, se lahko zanesete.“

„Ne, ne verujem!“ vpil je Viljem ves iz sebe, “in kaznoval Vas bom za obrekovanje, — takoj, — na mestu!“

Mladi mož je hotel besno planiti na gospoda Gloverja, a ta je z železno pestjo zgrabil grozeče vzdignjeno roko.

„lmel sem Vas za poštenjaka, gospod Tajlor!“ zaklical je z zgrmečim glasom; „a obrnil se bom na Vašo mater, akoravno sem hotel častitljivi dami prihraniti bolest nad mojim razodetjem.“

„Ne drznite se!“ zaklical je Viljem ter zaman skušal svojo roko osvoboditi, „saj bi Vam itak ne verjela. Jaz pa Vam bom pokazal, da ne pustim, da bi Vi opsovali mojo nevesto!“

„Bridko sem se varal o Vas“, odvrnil je gospod Glover mrzlo. “Gospa Tajlor me pozna, ona me bo slušala: z Vami nimam ničesar več govoriti, — z Bogom.“

Hotel je iti, a Viljem ga je držal nazaj.

„Če ste poštenjak, mi bodete dali krvavo zadoščenje!“ zaklical je smrtnobledi, mladi mož, „drugače Vas ustrelim, kjerkoli Vas srečam.“

„Jaz dam le takim gospodom zadoščenje, ki so ali mene razžalili, ali katere sem jaz vedoma razžalil“, zavrnil je tujec. “Vi me ne morete razžaliti, ker ste v takem dušnem stanju, da ne veste, kaj govorite. A jaz Vas pa nisem žalil, ker se brezimno pismo popolnoma ujema z resnico.“

Gospod Glover je hotel iti, a Viljem je hitel za njim.

„Stojte! Še en trenotek, gospod Glover, samo še eno vprašanje!“

Tujec se je ustavil in se vrnil v sobo, v kateri je Viljem z velikimi koraki hodil gori in doli.

„Ali mi bodete dali zahtevano zadoščenje, če Vam dokažem, da je moja nevesta angeljsko bitje in tako nedolžna, da ne obvisi na njej ni senca najmanjšega sumničenja?“ vprašal je Viljem čez nekaj časa.

„Rad Vam ga dam“, odgovoril je gospod Glover, “tekom malo ur se bom postavil pred Vaš samokres in Vam celo dovolil prvi strel; to je enakega pomena z mojo smrtjo, ker vem, da ste izvrsten strelec.“

Viljem je začudeno pogledal svojega nasprotnika; potem je vendar pokazal na stol in prosil gospoda Gloverja, naj sede.

„Ovrgel bodem Vaše obdolžitve besedo za besedo“, začel je Viljem. „Žal mi je le, da sem raztrgal brezimno pismo, a vsebina mi je še v spominu.“

„Predlagam Vam nekaj drugega“, dejal je gospod Glover, „povejte mi, kar veste o svoji nevesti, gospod Tajlor, in jaz Vam potem povem resnico.“

Viljem je hotel znova zarohneti in nanagloma pretrgati ves razgovor, a pogled v resni obraz gospoda Gloverja pripravil ga je, njegovo zahtevo izpolniti.

Sedaj se je celo veselil, obrekovalcu opisati blagi, visokodušni značaj svoje neveste in gospoda Gloverja prisiliti, da ga prosi za odpuščanje.

„Moja nevesta je rojena Goncalec, nje krstno ime je Mercedes“, začel je Viljem; „njena rodbina je iz Sonore.“

Ustavil se je in vprašuje pogledal gospoda Gloverja, kateri ni trenil z očesom.

„Ti podatki so natančni, dama nima vzroka jih spremeniti“, odvrnil je mirno.

„A pisali ste mi vendar, moja nevesta ni to, za kar se kaže“, ugovarjal je Viljem.

„Seveda, a pri tem nisem mislil na ime; prosim, pripovedujte dalje!“

„Rodbina moje neveste je zašla po nedolžnem v bedo“, nadaljeval je Viljem. „Vroče ljubljeni brat Mercedin je bil reven častnik in se je zakopal v dolgove. Revno dekle se je žrtvovalo in dalo svojo roko staremu, bogatemu posestniku rudnikov po imenu Iturbide, ki je pod tem pogojem dovolil pomoč njenim starišem in bratu.“

„Stariši Mercede Goncalec so bili sorodniki neke družbe vrvoplescev; Mercedes sama je bila vrvolazka. O kakem bratu mi ni ničesar znano“, je bil mrzli odgovor gospoda Gloverja.

Viljem je zarežal.

„Ali imate dokaze za svojo trditev?“ vprašal je grozilno.

„Gotovo, če spričevalo od najmanj treh do štirih poštenih mož še kaj velja. Sploh je pa resnično, da se je dama poročila z nekim posestnikom rudokopov po imenu Iturbide.“

„Vidite“, veselil se je Viljem. “Mogoče je tudi, da je bila Mercedes umetnica, akoravno tega še ne verujem, morda pa mi je to zamolčala iz rahločutnosti; a žrtvovala se je za svoje stariše.“

„Njen oče je bil davno prej umrl vsled pijančevanja“, dejal je gospod Glover mirno. „Mati je bila za delj časa zginila in je potem nastopila kot gostilničarka v Mehiki.“

„Ne verujem!“ zaklical je Viljem odločno.

„Žal, da Vam ne morem vsiliti svojega prepričanja“, nadaljeval je gospod Glover neustrašeno. „A, da je bila Vaša nevesta res plesalka na vrvi, Vam lahko takoj dokažem, tu je njena slika.“

Ponudil je Viljemu podobo.

Mladi mož jo je naglo zgrabil in od jeze zarudel.

V resnici je to bila Mercedes, ki je stala v zapeljivi, globoko izrezani obleki poleg mize polne šampanjskih kozarcev ter je smelo dvignila tak kelih.

„Ali bi mi zaupali sliko za nekaj ur?“ vprašal je Viljem v zadregi.

„Prav rad“, odvrnil je gospod Glover, “jaz je itak ne potrebujem več. Ali Vam je Vaša nevesta povedala, da je bila poročena s klovnom, kateri jo je pa kmalu zapustil?“

„Ne“, jecljal je Viljem, “o tem mi ni nič znano; ali je to resnica?!“

„Gotovo, ker sem pred kratkim slišal, da se ubogi črviček, sad tega zakona, vzreja v najdenišnici v Santa Fe. Nenaravno matere ni bilo najti.“

„Gospod!“ zavpil je Viljem in skočil kvišku. „Ali me hočete mučiti do smrti? Jaz ne morem verjeti, ne, to je nemogoče!“

„Prosim, le pripovedujte dalje“, rekel je gospod Glover mirno. “Saj imate mojo besedo, da sem Vam na razpolago.“

„No, tu ni več dosti povedati; soprog moje neveste je umrl in ona je postala lastnica njegovega posestva. Dolgo je odbila vse ponudbe, da se je njen brat seznanil z menoj in sem jaz pridobil Mercedino ljubezen.“

„Vrvolazka se je res poročila z gospodom Iturbide“, rekel je gospod Glover resno, „a zaupnost starega gospoda, ki je lepo ženo vroče ljubil, je bila varana. Njegova žena mu ni bila zvesta, in le ozir na velespoštovano ime je zabranilo, da gospod Iturbide ni zapodil svoje nezveste žene iz hiše.“

„Kaj?“ zavpil je Viljem, “ali morete dokazati to obdolžitev?!“

„Seveda, lahko“, je bil odgovor, „vprašajte velespoštovano rodbino; tam se Vam bo dalo zaželjeno pojasnilo. Gospod Iturbide je kmalu potem umrl, govorilo se je, da je bil zastrupljen.“

„Gospod!“ zavpil je Viljem smrtnobled. „Prisezam Vam, da Vas raztrgam na kose, če Vaše besede niso resnične.“

„Ali poznate pisavo svoje neveste?“ vprašal je gospod Glover nakrat, ne zmeneč se za užaljive opazke mladega moža.

„Ne“, vzdihnil je ta in mehanično prijel za majhna pisemca, katera mu je ponudil tujec.

Bili so majhni listki, ki so pričali o goreči strasti in so dokazali, da se je pisalka rogala poštenju in nravnosti.

„Ta pisma so podpisana z M. G“ ali so resnično od nje?“ vprašal je Viljem, kateri se je še vedno oklepal bilke upanja.

„Ubogi, nesrečni mož“, dejal je gospod Glover obžaluje. „Ničvredna ženska Vas je popolnoma preslepila ; smilite se mi v srce.“

„Jaz ne maram Vašega usmiljenja !“ vpil je Viljem besno. “Ne imenujte moje neveste ničvrednico, drugače ste izgubljeni; zadavim Vas, če še enkrat izgovorite to besedo.“

„Fej, večna sramota na Vas, gospod Tajlor, da zagovarjate propadlo žensko!“ zaklical je gospod Glover z grmečim glasom. „Tu, nesrečnež, berite še ta zadnji list, v kojem me nesramna žena vabi na sestanek, — ona, omožena žena, “ le berite!“

To je bil smrtni sunek.

Predno je mogel razjarjenim svarilom zapustiti sobo, se je Viljem zgrudil na tla.

Sedaj se je gospodu Gloverju znova vzbudilo usmiljenje.

Hitel je k njemu, vzdignil nezavestnega, da bi ga s pomočjo naglo poklicanega sluge položil na zofo.

A trajalo je precej časa, predno je izmučeni mladi mož odprl oči.

Večer je bil že davno nastal in še vedno je sedel gospod Glover pri neutolažljivem Viljemu, ki je le v dolgih presledkih z globokim vzdihom dajal znamenje, da je še med živimi.

Ko se mu je vrnila zavest, mu je vsa groznost stala jasno pred duhom, a ob enem se je vzbudil nov dvom nad pripovedovanjem gospoda Gloverja.

Tujec je to opazil.

„Namenjen sem, še danes iti na policijo in tam provzročiti, da se to žensko zapre: Vi ste žrtev pustolovke, gospod Tajlor!“

„Ne, prosim Vas, ne storite tega“, zdihoval je Viljem. „Jaz bodem Mercedes očital Vaše obdolžitve, ona naj mi odgovori.“

„Ali je Vaša nevesta zahtevala od Vas denar ?“ vprašal je gospod Glover resno.

„Zakaj? Mercedes je bogata, njej ni tega treba; njeni rudokopi ji donašajo velikanske svote.“

„Njeni rudokopi?“ dejal je gospod Glover zaničljivo. „Ona nima ni pedi zemlje v Arizoni, kajti ko je umrl njen soprog, pokazali so ji njegovi sorodniki takoj vrata hiše, katero je s svojim brezznačajnim obnašanjem onečastila.“

„Nehajte!“ zaklical je Viljem. “Jaz sem vže na pol blazen!“

„Jutri bodem jaz obiskal Mercedo Goncalec in ji v obraz povedal moje obdolžitve!“ dejal je gospod Glover. „Prepričan sem, da se bo pod težo dokazov zgrudila, in Vi bodete temu priča.“

„Stojte!“ dejal je Viljem. “Prosim Vas, gospod Glover, pridite šele ob pol deseti uri v vilo, v kateri bivata brat in sestra; tu je naslov. Jaz bodem že prej tam in bom zabranil, da ne ubežita; — a pomnite, gospod Glover, jaz rečem to samo, če se uresničijo Vaše besede, drugače bi Vas na grozen način klical na odgovornost.“

„Tu moja vizitnica“, odvrnil je tujec. „Jaz stanujem v S............. hotelu in sem tam zelo poznan, moja domovina je Stokton; to mesto je blizu San Franciska.“

„Zakaj me niste prej svarili ?“ šepnil je Viljem.

„Prišel sem predvčerajšnjim v San Francisko in sem vedel, da ste zaročeni z neko Mercedes lturbide; istega popoludne videl sem Vas in Vašo nevesto in na prvi pogled sem spoznal to žensko. Vaša rodbina mi je dobro znana in svaril sem Vas z brezimnim pismom. Šele pozneje mi je prišlo do mar, da mu morda ne bodete verjeli, in hitel sem k Vam.“

Viljem je srepo zrl predse.

„Danes je prepozno“, začel je čez nekaj časa, „drugače bi še danes zvečer poiskal Mercedes, a pretrpel bom do jutri, akoravno danes po noči ne bom našel miru.“

„Stvar s tako imenovanim bratom mi je tudi zelo dvomljiva“, govoril je gospod Glover zamišljeno. „Jaz nisem nikdar slišal, da bi imela brata; morda je samo pomočnik, katerega rabi, da izpelje svoje nakane.“

Viljem je bil toli premagan od duševne bolesti, da na stavljeno poroštvo niti mislil ni; pred njegovimi očmi je stala krasna žena, katero je strastno ljubil. In ta ljubki, očarajoči obraz naj bi bil obraz podle goljufice?!

Gospod Glover je menda uganil misli mladega moža.

„Njen lepi obraz je že marsikoga varal“, dejal je z naglasom. „Gospod Iturbide je bil jako preudaren mož in jo je vendar vzel za ženo, akoravno so ga svarili vsi njegovi prijatelji. Nihče ni bil varen pred njeno zapeljivostjo: jaz jo imam za brezsrčno, nesramno in hudobno.“

„A saj mi je vendar pokazala pisma od njenega oskrbnika rudokopov!“ zaklical je Viljem.

„Ti so ponarejeni, zanesite se na to, gospod Tajlor. Jaz sem prav dobro znan z rodbino Iturbide in vem gotovo, da je brat umrlega edini dedič.“

„Meni se vrti v glavi; bojim se, da zblaznim!“ tožil je nesrečnež.

„Ne ženite si tega k srcu“, tolažil je gospod Glover. “Mladi ste in imate mater, ki ima pravico do Vas. Ako je žena goljufica, potem se ni treba žalostiti, kajti prej ali slej jo čakajo vešala.“

Pri teh besedah je tujec vstal in se poslovil od Viljema.

Ta je ostal v groznem dušnem stanu; dobro je bilo, da svoje nesreče niti spoznati ni mogel, temveč je kakor otrpnjen zrl predse.

Končno se je zavedel in stopil pred omaro, v kateri je imel svoja orožja.

S tresočo roko je vzel iz nje krasen samokres in je vtaknil vanj pet patron.

„Tako, to bo zadostovalo“, mrmral je, „ali za ona dva, ali pa za tujca; — prizanašal ne bom nikomur.“

Sedaj ni občutil nobene bolesti več nad ogoljufano ljubeznijo; le nekak votel pritisk na sencih mu je izdal, da je pred par minutami zvedel nekaj strašnega.

Glavo mu je hotelo raznesti; vtaknil je orožje v žep in proti vratom.

„Jaz moram na prosto“, vpilo je v njem, „med temi štirimi stenami zblaznim, — zadušim —“

Zunaj je vladala popolna temota.

Viljem je tekel po cestah, da so se mimogredoči ozirali za njim; slutili niso ničesar o obupnosti, ki je vrela v srcu mladega moža.

234. poglavje.
Ogoljufan.

Ure so minevale in še vedno je hitel obupani po obljudenih cestah, vedno z mislijo v izmučeni duši: „Ti si ogoljufan, — izdan, — varan!“

Edino le upanje, da se bodo napovedi gospoda Gloverja morda vendar kot neresnične izkazale, je nesrečneža vzdržalo. Oklepal se je te majhne nade kakor potapljajoči bilke.

Ali je bila Mercedes goljufica? Naj bi se bile lagale te lepe oči?!

Nehote je krenil proti vili, v kateri sta stanovala brat in sestra.

Tam je hotel ostati, da bi se začelo daniti in na vsak način dobiti gotovost.

Samotno poslopje je bilo v tihem miru; noben svetlobni žarek ni bliščal iz oken, vse je ležalo v globokem spanju.

Viljem ni hotel ostati na cesti; vedel je, da so majhna vrtna vrata vedno odprta in je mislil na vrtu počakati jutra.

Našel je res odprta vrata in je hitel po obsajenih potih, da bi prišel v uto in se tam uglobil v svoje tužne misli.

Osupnil je.

Ali niso bili to tihi glasovi, ki so ravnokar prišli njemu na uho?

Stopil je na travo, da bi ga škripajoči pesek ne izdal.

Potem je pazno poslušal; — brez dvoma, glasovi so prihajali iz ute.

Že se je hotel oddaljiti, ker je sumil, da so si tu služabniki dali ljubavni sestanek, ko ga je znan glas prisilil ostati.

Poslušal je ostreje in je natančno razločil glas svojega svaka, ki je prav živo z nekom govoril. Na to je odgovorila ta oseba — bila je Mercedes.

„Sedaj — ali nikoli“, prešinilo je Viljema bliskoma. “Prisluškoval bom; morda zvem, če so naslanja neverjetno na resnico. Morda zadobim prepričanje, da me je ničvrednež imel za norca, potem je Mercedes neomadeževana in moja mučena duša pomirjena.“

Previdno je stopal po travi in dospel v varstvu grmovja za uto, iz katere so prihajali glasovi.

Viljem se je ustavil in zadrževal sapo, da je vsako besedo dobro slišal.

„Najbolje bo, da greva k počitku“, dejal je Goncalec. „Že zadnjo noč nisva zatisnila očesa.“

„Jaz itak ne morem spati“, odvrnila je Mercedes. „Teži me v prsih, kakor kamen, jaz slutim novo nesrečo.“

„Da, čudil sem se tudi jaz, da Viljema danes ni bilo blizu“, menil je Goncalec. “Sedaj ima mnogo opravila s pripravami za poroko, gotovo mu je bilo potem prepozno.“

„Dobro je le, da ne zahteva več videti ovratnice“, rekla je Mercedes po dolgem molku; lišp je sedaj prodan, jaz bi ne mogla Viljema v drugič varati.“

Nesrečni mladi mož je čutil, kako se mu je strdila kri v žilah.

Hotel je skočiti pred nje, a groza nad tem razkritjem ga je popolnoma ohromila. Bilo je, kakor da bi ga nevidna, tajna moč držala na svojom prostoru in ga tako prisilila k nepremičnosti.

„Da, to je bilo tokrat izborno dejanje od Tebe“, dejal je Goncalec. „Mladi Tajlor je bil že nezaupljiv postal, in midva sva bila blizu uničenja.“

„Ovratnica je bila krasna“, odgovorila je Mercedes, „za ta lišp mi je bilo v resnici žal.“

„A dobila sva vendar lepo svoto zanj!“ odvrnil je Goncalec. “Le pomisli, 50.000 dolarjev.“

„Od teh si pa sicer „po pomoti“ obdržal 20.000 dolarjev, dragi Artur“, zavrnila je Mercedes porogljivo.

„To svoto si pri prodaji drugega lišpa odtegnila, ljuba Mercedes“, odvrnil je Goncalec naglo.

Viljem je trpel peklenske muke, a bil je kakor okamenel.

Sedaj je hotel vse slišati, — vse.

Potem pa pride maščevanje nad zlobno dvojico.

„Škoda, da nisva mogla konja prodati“, dejal je Goncalec.

„To bi bilo vzbudilo pozornost; za teh par tisoč dolarjev ne bova žalovala“, rekla je Mercedes.

„Prav imaš“, odgovoril je Goncalec; „svoje dedščine se je znebil, to sva dobila vso.“

„Povej mi sedaj odkritosrčno, Artur, — ali si od Viljema sposodil kaj denarja?“

„Borih 20.000 dolarjev“, odvrnil je zaničljivo. “Ko sem drugi dan zahteval še 10.000 dolarjev, mi je kar naravnost odbil.“

„In kaj si mu na to rekel ?“

„Kazal sem se rahlo užaljenega in rekel, da mi bo „preljuba sestra“ dala željeno svoto“, zaklical je Goncalec smeje. „Preljuba sestra“, bogata posestnica rudnikov, ha, — ha, — — ha!“ — —

Viljem je čutil, da se mu šibe koleni; mehanično se je oprijel, — veja je pokala pod njegovimi tresočimi prsti.

Mercedes se je prestrašila.

„Ali nisi nič slišal, Artur?“ šepetala je. „Poslušaj, nekaj šumi.“

„Morda kaka nočna ptica ali kak martinček“, odvrnil je Goncalec. „Pomiri se, saj ni nič.“

„Ne, prosim Te, poglej; zdelo se mi je, kakor da bi bila čula neko stokanje! — Moj Bog, če naju kdo posluša, potem sva izgubljena!“

Goncalec je vstal in stopil iz ute.

Gledal je na vse strani, a opazil ni ničesar sumljivega.

Naglih korakov je obhodil najbližjo okolico in je prišel tik mimo nepremičnega Viljema.

Goncalec je šel nazaj v uto.

„Nič ni bilo, otrok, tu ni nikogar.“

„Kdaj greš po denar, Artur?“ vprašala je Mercedes.

„Takoj jutri dopoludne; zvečer potem lahko še enkrat igraš “ljubečo nevesto.“ Kakor hitro se bo Viljem poslovil, zapustiva vilo in beživa na kolodvor.“

„Da bi le že bila na potu“, šepnila je Mercedes. „Jaz nimam nobenega miru več, odkar se mi je pred nekaj dnevi zdelo, da sem videla gospoda, kateri me je prej dobro poznal.“

„Seve, to bi ne bilo prijetno, če bi se Ti sedaj tak ljubi, stari znanec predstavil. Je bil gotovo eden Tvojih čestilcev, kosi še telovadila na trapecu, — kaj?“

„Ne“, odvrnila je Mercedes ostro. „Prosim Te, Artur, pusti te stare reči; onega gospoda poznam izza časa, ko sem bila omožena z Iturbidom.“

„Ubogi soprog“, rekel je Gonealec porogljivo. “Temu si tudi s Tvojo pohlepnostjo grenila življenje; vsaj nekaj takega sem slišal enkrat.“

„No, tako hudo kakor Ti pa vendar nisem naredila“, zarohnela je Mercedes. „Če sem tudi ljubila moške, tako vendar nisem počela, kakor Ti. Ali morda še veš, da si bil enkrat s tremi ženami poročen ob enem času?“

„Molči!“ zavpil je Goncalec. “Ni dobro, da mi take stvari očitaš!“

„A mene pa smeš zbadati“, zaklicala je Mercedes. “Jaz imam isto pravico kakor Ti, kajti Ti se nisi zbal največjega hudodelstva — umora.“

„Mercedes, še enkrat Te svarim, varuj se takih besedi!“

„Pah, ne bojim se Te“, rekla je Mercedes hladnokrvno. „Ti me potrebuješ, in brez mene ne boš mogel nikdar izvršiti Tvojih naklepov.“

„Dosti prednosti sploh nimam pred Teboj“, odvrnil je Goncalec bolj mirno. “Tvoj mož je tako nenadoma umrl; govorilo se je nekaj o pijačici, katero mu je dala ljubeča soproga.“

Mercedes ni odgovorila.

„Vidiš, bodiva odkritosrčna drug napram drugemu“, nadaljeval je Goncalec. „Ti moraš vedno pomisliti, da sem pred svetom Tvoj ljubeči Te brat. Kako bi se Viljem čudil, ko bi zvedel, da sem bil le Tvoj zaveznik in da je služila pravljica o bratu in sestri le za to, da je bil najin skupen nastop opravičen.“

Kaj se je med tem pogovorom vršilo v Viljemovi duši, se ne da opisati.

Zopet in zopet je mislil prednje skočiti, a groza ga je otrpnila in prisilila nesrečneža, kelih spiti do dna.

Mrzel pot mu je stal v velikih kapljah na smrtnobledem čelu, žareče oči so hotele prodreti gosto grmovje.

Sedaj se ga je polastil nekak fatalizem. On ni več občutil bolesti nad prevarano ljubeznijo; le vroča želja po maščevanju gorela je v njegovih žilah, — ogenj, ki je grozil s smrtjo uničenjem.

„Jaz nisem nikdar mislila, da se bo mož kakor Tajlor oglasil na časniški inserat“, začela je Mercedes znova. „Vsekakor sem prepričana, da je sestavil svoj odgovor v trenotku dobre volje, a sumila sem, da bo čudno oznanilo vzbudilo pri čitateljih opravičen premislek.“

„Tu poznam jaz bolje svet“, dejal je Goncalee. „Bogastvo vedno vabi; mlada, lepa vdova je zanimiva in tu živimo v zahodu, kjer taka oznanila niso redka.“

„Najino ulogo sva izborno igrala“, odvrnila je Mercedes. „Celo najnatančnejši opazovalec bi bil naju imel za brata in sestro; ne meniš-li tudi, Artur ?“

„Gotovo“, rekel je ta. „Nikdar se nisva izdala; jaz sem ljubeznjiv brat, Ti dobra sestra, nikomur se ni mogla vzbudi nezaupnost.“

„Kaj narediva pozneje?“ vprašala je Mercedes. „Ali naj v najinem novem bivališču s čim podobnim poskusiva, ali naj živiva sprva samotarno?“

„To je vse odvisno od okoliščin“, odgovoril je Goncalec premišljujoč. „Na vsak način morava nekaj časa mirna ostati; če se nama ne bo več bati zasledovalcev, lahko ponoviva komedijo.“

„Če le ne bo žaloigra“, rekla je Mercedes zamišljeno.

„Ti misliš, da si bo Tvoj zaljubljeni Seladon, mladi Tajlor, kaj žalega storil! No, tega ne verujem, otrok, klel bo, razsajal, a se potolažil.“

„Ne verjamem, on je blazno zaljubljen; prepričana sem, da me ne bo nikdar pozabil!“

„To je tudi moje mnenje“, zaklical je Gonealec, “vpraša se samo, s kakimi čuvstvi se Te bo spominjal.“

„Ljubi me, to je gotovo“, rekla je Mercedes.

„No, saj imaš tudi nekako sočutje z revežem“, rogal se je Goncalec. „Ni treba zarežati; jaz nisem prav nič ljubosumen, a neizkušeni človek je dovolj drago plačal Tvoje poljube.“

Mercedes je molčala.

„Meni se zdi, da si danes sentimentalna“, zaklical je Goncalec smeje. “Mercedes, saj si imela vže toliko ljubimcev in si bila celo meni nekaj časa prijetna zabava. Ali se Ti mladi Tajlor smili?“

„Ne mislim na to“, rekla je Mercedes z zaničljivim glasom. “Viljem je bil prijeten družabnik, in brez njega bi se bila mnogokrat dolgočasila. — A ljubezni, ne, te nisem občutila nikdar za neizkušenega mladega človeka. Mene samo mika, če se ne vrača moje ljubezni. Pri takem možu ne mirujem prej, da mi, premagan od moje lepote, ne leži pred nogami. — A tak mladi fant, ki se pri drugem posetu kakor blaznež vede in na kolenih prosi za mojo ljubezen, — ta —“

Mercedes je glasno zakričala.

Temna senca se je pokazala v vhodu ute.

„Ničvredna dvojica!“ zavpil je Viljem z grmečim glasom. „Ha, — sedaj bodeta dobila zasluženo plačilo, — v pekel z Vama!“

Goncalec je planil kakor tiger na vstopivšega, medtem ko je Mercedes smrtnobloda padla nazaj na atol.

Strel se je zabliskal in Goncalec se je zgrudil na tla.

„Sedaj k Tebi, prokleta vlačuga!“ kričal je Viljem. “S tisočerimi mukami se bodeš pokorila za Tvojo hudobijo.“

Zgrabil je Mercedes za roko in jo vlekel kvišku.

„Nesramna vlačuga!“ hreščal je, „ničvrednica — —“

Smrtni strah je dal Mercedes moč.

Pahnila je Viljema od sebe in bežala mimo njega iz ute.

V največji naglici hitela je po poti.

Viljem je hitel za njo.

Zopet se je zabliskal strel, krogla je švignila tik Mercedine glave.

Skočila je v stran v grmovje in dosegla zadnja vrata vile, kjer je en del služabnikov, zbeganih od strelov, boječe gledal na vrt.

„Pomoč! Pomoč!“ vpila je Mercedes. „Roparji. — rešite, — pomagajte!“

„Držite nesramnico!“ kričal je Viljem z grmečim glasom. “Nazaj, — ali pa Vas ustrelim!“

Neki sluga je besnemu zastopil pot, a Viljem ga je z groznim udarcem vrgel v stran, tako da se je zadeti kakor mrtev zgrudil.

Ostali služabniki so se preplašeno umaknili.

V naslednjem trenotku so se zaprla težka vrata.

Viljem ni bil več človek, podoben je bil blaznežu, kateremu se je v zadnjem trenotku iztrgala žrtev.

Držal je revolver ob ključavnico vrat in je strel za strelom sprožil vanje; a zaman.

Od vseh stranij so sedaj prihiteli ljudje na vrt; vsi sosedje so bili razburjeni.

Klicali so policijo in zbegano letali sem in tje, ker nihče ni poznal pravega vzroka nočnega motenja.

Viljemu se je vrnila zavest.

Mislil je na Goncaleca, katerega je po svojem mnenju ustrelil.

Če bi ga sedaj zaprli, potem bi ne mogel Mercedes pozvati na odgovor, zbežala bi morda in se odtegnila njegovemu maščevanju za vedno.

Naglo se je preril skozi naraščajočo množico in je zginil gostim grmovjem.

Mercedes je kakor brezumna bežala po sobi.

Hitro je spravila nekaj rečij v kovčeg. ker je bila namenjena vilo takoj zapustiti.

V tem so se s silo vrata odprla.

Mercedes je zavpila na ves glas in zbežala k drugemu vhodu.

„Mirno, jaz sem“, šepnil je Gonealec, ker on je bil. „Tiho, nobenega glasu, takoj morava proč, samo še roko si moram hitro obvezati!“

Viljemova krogla ni hudodelca smrtno ranila, ampak mu to obstrelila roko.

Groza in bolečina sta ga vrgli ob tla, kjer je ostal nepomičen, ker je bil brez orožja in se je bal, da ga razkačeni nasprotnik pri najmanjšem pregibu ustreli.

Čez nekaj minut se je vrnil iz sosednje sobe.

„Takoj morava oditi“, začel je. „V vili ne smeva ostati. Ti moraš z majhnim kovčegom vporabiti stopnico zadaj, da kolikor mogočo neopaženo zapustiš poslopje. Jaz pa bodem rekel, da grem na policijo.“

„A kje naj ostaneva danes čez noč?“ vprašala je Mercedes obupno. „Saj ne gre noben vlak več.“

„Ne pomaga nič; tu nisva več varna“, odvrnil je Goncalec. „Kako je bilo mogoče, da naju je Viljem poslušal, mi je še zdaj nerazumno; moral se je skrivaj vtihotapiti. A o tem ne smeva sedaj govoriti, minute so drage. Počakaj me spodaj, potem bova vže našla kako skrivališče za to noč in jutri zjutraj s prvim vlakom zapustiva San Francisko.“

„Če naju policija ne aretuje na kolodvoru !“ ugovarjala je Mercedes.

„Tega se ni bati“, odvrnil je Goncalec. „Tajlor je mnenja, da sem mrtev; on se bo jutri ali celo še to noč vrnil tu sem, da bi se tudi nad Teboj maščeval. Od te strani naju ne pričakujejo neprijetnosti; jaz bodem celo — — —“

„Kaj boš?“ vprašala je Mercedes, ki je še vedno polno strahu gledala na vrata.

„Jaz bom šel jutri v banko po denar!“ zaklical je Goncalec odločen. „Nakaznico sem danes prejel, poskusil bom smelo igro; plena nikakor ne pustim!“

„Te bodo zaprli“, rekla je Mercedes polna strahu, „ne stori tega !“

„Vse eno poskusim“, dejal je pustolovec odločno. „Zaupam v mojo srečo, ki mi je že tolikokrat pomagala iz še bolj ne varnega položaja. Ali prinesem pol milijona dolarjev s seboj, ali pa me ne vidiš nikdar več.“

235. poglavje.
V obupnosti.

Po nočnih samotnih cestah zahodnje metropole San Francisko tavala je temna postava brez cilja okoli.

Bil je nesrečni Viljem Tajlor.

Obraz se mu je postaral za leta. Kakor blaznost mu je svetila iz strmih oči, ko je, mrmraje nerazumne besede, blodil okoli. —

Prebujenje iz sna je bilo pregrozno; čutil je, da mu je bilo življenje uničeno na veke.

Bil je žrtev brezsrčne hudodelske dvojice.

Žena, katero je ljubil z yso gorečnostjo svojega mladega srca, je bila ničvrednica, ki ga je na najnesramnejši način izkoriščala. —

„Moja uboga, — uboga mati“, zdihoval je nesrečnež, “kako bo prenesla to gorje?!“

„A maščeval se bom““, zarohnel je divje. “Z nogami bom naklestil lepo kačo. V njene smrtne vzdihe naj se vpletejo moji klici jeze in na njenem zadnjem dihu naj obvisi moja kletev, kletev, katero naj vzame s seboj v večnost. Nikdar naj ne najde miru, moja senca naj jo spremlja in zasleduje vekomaj!“

Pod najhujšimi duševnimi mukami mislil je Viljem na poljube in prisege hinavske žene in si je najbridkeje očital, da je tako lahkomiselno zapravil svojo dedščino.

Mislil je, da je njegova krogla usmrtila Goncaleca, a kesanja ni občutil. Olajšanje mu je bilo, da je osvobodil svet takega lopova.

Kot brat in sestra sta se izdala hudodelca, — da, njegova draga mati ju je takoj spoznala, njeno sumničenje je bilo opravičeno. Le mož, kakor brezumno zaljubljeni Viljem, se je varal s tako goljufijo.

On, zadnji potomec čislano rodbine, je bil postal žrtev čudodelne vlačuge in je zlobnemu bitju s polnimi rokami metal težko prihranjeni denar svojega marljivega strijca v naročje. Videl je v duhu svojo mater pred seboj, kako se je zgrudila ob tem strašnem poročilu in nova groza otrpnila mu je čute.

Vendar, — vendar se je začelo vračati zaželjeno jutro; svetloba zorečega dneva je vrgla svoje pomirljive žarke v dušo mladega moža.

Še vedno je taval brez cilja okoli, ker ni vedel, ali bi hitel najprvo k materi, ali bi hudodelnico pozval na odgovor.

Končno se je odločil za zadnje, ker si je moral misliti, da bodeta hudodelca kmalu odšla, in Viljem si je vže očital, da ni bil ostal v bližini sovražene mu vile.

Kmalu je dospel na cilj in je nedaleč od njega poiskal skrivališče, iz katerega bi neopažen lahko obdržal hišo v očeh.

A tam je bilo vse tiho; zagrinjala so bila spuščena doli in nič ni kazalo, da bi prebivalci čuli.

V tem je zagledal Viljem nekega slugo iz hiše stopiti.

Isti je šel naglo čez prazni prostor in je prišel v bližino hiše, kjer je stal Viljem skrit.

Mladi mož je bliskoma skočil iz svojega skrivališča in zgrabil prestrašenega za ovratnik.

„Če izustiš en sam glas, si izgubljen“, šepetal mu je. “Govori, — ali je Tvoja gospoda že vstala?“

Ogovorjeni je boječe gledal na revolver, katerega je Viljem potegnil iz žepa.

„Saj bom vse povedal, milostni gospod“, jecljal je, “o Bog, gospod Tajlor, kaka nesreča!“

„Ne stokaj!“ zarežal je Viljem, “ali sta gospa Iturbide in gospod Goncalec vže vstala?“

„Saj sta še po noči odšla“, dejal je sluga. “Mi nismo prav nič opazili, a gospod je rekel, da se vrne. Ko je šla potem dekla v spalno sobo gospe, je bila postelja nedotaknjena in kovčega je manjkalo.“

Viljem bi bil zatulil od jeze.

Hudodelska dvojica je torej mirno zapustila vilo.

Mladi mož je vedel, da po noči ni odhajal noben vlak: tudi ni verjel, da bodeta odpotovala po železnici, ker sta si morala misliti, da bo velikansko goljufijo takoj naznanil policiji. —

Gotovo sta se kam skrila in čakata, da bi mogla zbežati.

A Viljem je sklenil, vse storiti, da bi ju ujel.

„Ves naš zaslužek je šel ž njima“, tarnal je sluga. „Ni ga vinarja v hiši.“

„Vi si lahko obdržite hišno opravo“, dejal je Viljem kratko.

„Oprava, — Ti ljubi Bog, ta je le najeta!“ zaklical je sluga.

Viljem je temno zrl predse.

Mercedes mu je mnogokrat pripovedovala, da bode pohištvo pozneje dala bratu. Tudi vilo je hotela prodati, da bi imel Goncalec pozneje v San Francisku svoj lastni dom.

„Nesramna lažnjivka“, zašepetal je zaničljivo.

„Vrnem se čez nekaj ur“, zaklical je slugi in hitel proti mestu.

Kam naj bi šel sedaj?!

Čakala ga je strašna pot; moral je mater pripraviti na to grozno vest in njenemu dobremu srcu prizadeti najhujšo rano.

Neprestano je drvil naprej in bil kmalu v bližini očetove hišo. —

V tem mu je padel pogled na znano poslopje.

Bila je to „banka Kalifornija“, ki je ravno odprla svojo pisarno in menjalnico.

Viljemu je prišlo na mar, da je bil tu dal svoje ime za poroštvo velikansko svote; vedel je tudi, da denar še ni bil izplačan.

„Hvala Bogu“, mrmral je, „to je migljaj od zgoraj. Danes dopoludne je imel denar pripravljen biti, hitro skočim gori in zabranim, da se denar ne izplača zlobni ženski.“

Hitel je po stopnicah gori.

V svoji razburjenosti ni zapazil moške postave, katera ga prej zagledala in zginila sedaj kakor senca za širokim mramornatim stebrom.

Bil je Goncalec, ki je bil z neverjetno drznostjo ravnokar spravil svoj plen.

Hudodelec je pazil ob bančnem poslopju in je takoj, ko se je odprla pisarna, pokazal svojo nakaznico.

Velikanska svota 500.000 dolarjev se mu je brez ovir izplačala in Goncalec je ravno mislil poslopje zapustiti, ko je videl Viljema drveti po stopnicah gori.

Zavednost ga ni zapustila ni za trenotek; hitro je stopil za steber in videl svojega zasledovalca mimo hiteti.

Malo sekund po tem je Goncalec zapustil hišo in je sedel v vozu, kateri ga je hitro odpeljal na kolodvor.

Viljem je bil medtem hitel k glavni blagajni.

„Moje ime je Tajlor“, rekel je naglo blagajniku. “Jaz sem bil pred nekaj časom za poroka na neko nakaznico za posestnico rudnikov Mercedes Iturbide. To poroštvo vzamem nazaj, ker ta dama nima nikake pravice k napravi take nakaznice.“

„Da bi bili le par minut poprej prišli, gospod Tajlor,“ zaklical je uradnik prestrašeno. „Jaz sem ravnokar izplačal denar nekemu gospodu, kateri se je izkazal kot pooblaščenec.“

„Kaj?“ zavpil je Viljem, „kakšen je bil ta gospod?“

„Velik, vitek, lep mož, levo roko je imel v obvezi.“

„O, jaz sem nezaslišano ogoljufan!“ je zakričal Viljem kakor blazen. „Ta lump je hudodelec; za njim!“

„Hitro, obvestite policijo, naj gre za njim na vse kolodvore“, ukazal je uradnik bančnemu uslužbencu. “Hitro, gre se za velikansko svoto!“

Kakor veter so se razšli ljudje; nadejali so se velikega plačila.

Vsi so bili videli tujca, ker je bil prvi današnji obiskovalec.

Enega bančnih ravnateljev je privabil šum; sočutno je pristopil k Viljemu.

„A, gospod Tajlor, kako ste vendar prišli do tega, poroštvo prevzeti“, rekel je. „Mi smo se že čudili, a Vaše cenjeno ime je zadostovalo za vse slučajnosti.“

„Ha, uničil sem našo rodbino, jo onečastil, izpostavil jo zasmehovanju!“ zavpil je Viljem nakrat. „Zame je samo še, smrt!“

Potegnil je samokres iz žepa.

Predno so mogli uradniki priskočiti, si je nastavil orožje na čelo, — petelin je zaropotal — a strel ni počil.

Ravnatelj je izvil Viljemu samokres.

„Ali ste pozabili, gospod Tajlor, da imate še mater“, očital mu je stari gospod.

Viljem se je vedel kakor besen.

Upal je, da konča svoje strašno trpljenje in je bil sedaj prisiljen, dalje živeti.

Sedaj šele se je spomnil, da je v grozni noči sprožil zadnje strele v ključavnico Morcedine vile.

Brez lastne volje pustil je sedaj vse s seboj narediti.

„Potrebna poizvedovanja vzamem nase“, dejal je ravnatelj obupanemu. „Hitite sedaj domu in pomirite Vašo mater. Ali hočete, da bo zvedela o dogodku od tuje strani?“

„Ne, — nikakor“, zaklical je Viljem in kakor brezumen drvil odtod.

„Ubogi mladi mož“, rekel je ravnatelj usmiljeno. “Rodbina je uničena; vse njihovo premoženje je odnesel lopov. Jaz ne razumem mladega Tajlora, poroštvo je bila lahkomiselnost, ki se ne da nikdar več popraviti.“ — — —

Viljem je dospel domu in je vprašal nekega slugo, če je njegova mati v svoji sobi.

„Milostljiva je jako slabo spala in še ni vstala“, odvrnil je vprašani.

Mladi mož je hitel po stopnicah gori in je vstopil v veliki salon, v katerem se je več olepševalcev bavilo s pripravami za ženitev.

„Pustite dela za sedaj“, zarežal je nad začudenimi in odšel v svojo delavno sobo.

Tam je stala podoba goljufive neveste, dragocena podoba v krasnem pozlačenem okvirju.

„Hinavska kača“, siknil je Viljem ter od jeze in bolesti škripal z zobmi. „Ha, ta lepi obraz je goljufija in laž; ničvrednica, brezčastna vlačuga me je varala na najnesramnejši način! — Proč s teboj, ti gladka krinka, — v pekel!“

Treščil je sliko ob zid, da se je krasni okvir razletel na tisoč kosov.

Viljem je hitel tje in raztrgal sliko na cunje, katere je z grozotnim smehom razmetal po sobi.

„O, nesramnica je storila prav, da se je odtegnila moji osveti!“ vpil je divje, „tako kakor njeno sliko bi bil zdrobil nesrečno žensko. Njeni smrtni kriki bi mi bili naslada, za njene dolge lase bi jo bil vlekel in njeno lepo telo razbil.“

V tem so se odprla vrata in gospa Tajlor je vstopila z zmedenim obrazom.

„Ah!“ — zaklical je mladi mož in se opotekal nazaj, „moja mati, — moja nesrečna mati!“

236. poglavje.
Materino srce.

Gospa Tajlor je hitro stopila k svojemu nesrečnemu sinu in prijela s svojo tresočo desnico njegovo ledeno-mrzlo roko.

„Viljem, kaj se je zgodilo? — Govori, — konec me bo od strahu.“

Mladi mož je stal nepremično; njegove oči so bile srepo uprte v drago mater, ki je boječe gledala preljubega sina.

„Ravnokar sem dobila od notarja zahtevana pojasnila! — beri, Viljem!“— — — — — —

Mehanično je ta vzel list v roko in prebral kratke, a prevažne vrste notarjevega poročila.

Glasile so se:

„Mercedes Iturbide je soproga umrlega posestnika rudnikov Iturbide v Arizoni. Posestev ona ni podedovala in so taksna poročila neresnična. Po smrti soproga je morala njegova posestva takoj zapustiti. Sorodniki umrlega niso radi svojega odličnega imena sodnijsko postopali proti zgoraj imenovani Mercedes I. Ona je pustolovka, ki se ničesar ne ustraši, in bo kot taka gotovo nastopila v večjih mestih.“

„Naš notar se je moral zmotiti, Viljem“, rekla je gospa Tajlor, ko je mladi mož prebral pismo; “to ni Tvoja nevesta jaz ne verujem tega.“

„Da, mama, je“, odvrnil je Viljem z votlim glasom.

„Viljem, — za Boga!““ zavpila je dama. „Kaj slišim, — Ti sam izgovoriš to grozno obdolžitev?!“

„Da, kajti pred par urami sem zvedel, da me je hudodelska dvojica ogoljufala na najnesramnejši način.“

Gospa Tajlor je padla na stol; — nje mili obraz je bil smrtnobled.

Viljem je skočil k materi in padel poleg nje na kolena.

„O, draga mama, ne prekolni me, — ne pahni od sebe lahkomiselneža. Odpusti mi, kajti duševne muke, katere jaz trpim, so kazen, da si hujše ni mogoče misliti.“

Ljubeznjivo se je nagnila gospa Tajlor k sinu, a prestrašeno se je dvignila.

Lasje nesrečnega mladega moža so v zadnji noči osiveli, globoke gube bolesti okoli ust kazale so ga za leta starejšega. —

„Viljem, moj ljubi otrok!“ ihtela je gospa Tajlor. „Vstani, saj sem Ti že davno odpustila. Pozabi ničvrednico; na mojem srcu boš našel tolažbo.“

A nesrečnež se ni ganil.

„Ah, mama“, zdihoval je, “če bi Ti vedela, kaj me tolikanj muči. O Bog, kako boš to prenesla.“

„Kako? — Saj sem že vse zvedela“, dejala je gospa Tajlor. „Ali si mi še kaj zamolčal?“

„Najhujše od vsega, mama“, zahreščal je Viljem: „zvedi to, — moja lahkomišljenost nas je uničila!“

Gospa Tajlor je padla nazaj na stol; blagodejna nezavest je zatisnila oči.

Kako nasprotje! — Krasno opremljena soba in tam na stolu nezavestna žena, pred koje nogami je ležal obupani mož, — ki ji je ravno zaklical grozne besede o uničenju stare, spoštovane rodbine! — Kar so očetje v trudapolnem, dolgoletnem delovanji prislužili, je nepremišljenost zadnjega Tajlora v malo dneh drzni goljufici vrgla v roko.

Dolgo je ležala uboga mati nezavestna, — otrpnjena kakor mrtva.

Končno se je vendar izvil vzdih njenim tresočim ustnam.

„Viljem“, šepetala je komaj slišno. „Govori, povej nezapopadljivo, vse, — vse hočem vedeti.“

Ustavljaje se je pripovedoval mladi mož, kako je s svojim imenom bil za poroka za nesramno ženo. Potem je poročal z ugasujočim glasom, kaj se je prigodilo to noč.

Ko je končal, je padla glava gospo Tajlor medlo v naslonilo stola.

„Mama, draga, preljuba mama!“ vpil je mladi mož v divji obupnosti, „ne prekolni me radi moje brezmejne lahkomišljenosti. —Vse hočem zopet poravnati, za Te delati noč in dan, za Te beračiti, samo ne pahni me od sebe!“

„Viljem“, šepnila je mati, „O, da bi Tvoj oče še živel; te sramote bi ne bil prestal!“

„Tudi jaz sem hotel danes končati trpljenje“, odvrnil je Viljem tožno. „Le misel na Tvojo bolest me je obdržala pri življenju; ker Ti, draga mama, imaš sedaj pravico name. Vsem se bom odrekel, le zato bom živel. Nič mi ne bo pretežko, ker treba je zate skrbeti in se moje neskončne lahkomišljenosti celo življenje kesati ter z napornim delom se pokoriti.“

Gospa Tajlor je pritisnila glavo svojega sina k sebi; materina ljubezen je že davno odpustila otroku.

„Vse Ti odpustim, moj sin“, rekla jo mehko. “Zašel si; a Ti si mlad in neizkušen. Lepota one hudobnice Te je oslepila, z njenim hinavskim ljubimcem je zlorabila Tvojo zaupljivost in Te naredila nesrečnega. Kaj so vsa očitanja napram mukam, katere si prestal; trpljenje zadnjih ur je obelilo Tvoje lase in Te zgodaj postaralo. Ti si huje kaznovan, nego si za služil!“

Viljem je še vedno ležal na kolenih, z vročimi poljubi je pokrival roki drage matere, in potrto srce si je dalo duška v krčevitem ihtenju.

„O mama, — draga mama“, šepetal je. “Hvala Ti za Tvojo dobroto, katere ne zaslužim; a prisežem Ti, da bo vse življenje odslej le Tvoje; nikdar ne bodeš imela vzroka pritožiti se. Zate bom delal do zadnje ure, Tebi ne bo ničesar manjkalo, to Ti obljubim slovesno, — in Bog mi bo pomagal.“

Lepe oči gospe Tajlor so milo glodale govorečega.

„Ne glej tako temno v prihodnost, moj sin“, tolažila je obupanega. “Sicer je naše premoženje izgubljeno, a upanje nam še ostane, da se hudodelca ujameta. In če se to tudi ne zgodi, imamo razen nekaj tisoč dolarjev še hišo, katero lahko damo v najem. Dohodki te hišo nas obvarujejo skrbij za živež; jaz imam uplivno sorodnike in znance, kateri Ti bodo kmalu preskrbeli dobro in prijetno službo; torej pogum in pozabi one zlobneže, ki so Ti zastrupili mladost.“

„O, mama, kako naj Ti povrnem Tvojo žrtev?!“ zakliče je Viljem.

„S tem, da me za naprej vedno vprašaš za svet; ta bo le v Tvojo korist. Jaz nimam drugega ko Tebe, Viljem, pomisli to, in jaz sem Tvoja mati, ki Te nad vse ljubi in Ti je vse odpustila.“

„Nikdar, — nikdar se ne boš imela pritožiti čez mene“, obetal je Viljem. „Ne besede, a dejanja Ti bodo dokazala!“

Gospa Tajlor je objela Viljema, pozabila je svojo izgubo nad zavestjo, da ji je Viljem zopet dan; saj se je tolikanj bala, da ji bo lepa žena odtujila preljubega sina.

Nakrat je Viljem začutil, da je glava matere težko slonela na njegovi rami.

V skrbeh je pogledal v dragi obraz, ki je bil videti kakor odrevenel; bal se je nove nezavesti in nežno pritisnil mater nazaj v stol.

„Kaj Ti je, ljuba mama?“ vprašal je prestrašen. „Ti si tako izpremenjena.“

„Ne vem, nakrat mi je postalo slabo “, tožila je gospa Tajlor s slabim glasom. „Prosim, daj mi vode.“

S tresočimi rokami je prinesel Viljem zahtevano in držal kozarec k smrtnobledim ustnam.

„Mama, draga mama!“ zaklical je prestrašen. „Bolna si, kaj ne? Naj pošljem po zdravnika?“

Gospa Tajlor je prikimala z glavo in Viljem je naglo poslal slugo k staremu zdravniku, ki je bil znanec rodbine in je stanoval prav blizu.

Potem je boječe prijel mrzli roki predrage.

Prijazen obraz gospe Tajlor je postal višnjev; težavno je dihala in odgovarjala na sinova vprašanja z nerazumljivim šepetanjem.

„Z mano gre h koncu“, dihnila je komaj slišno.

„Mama!“ zavpil je Viljem, “govori, — za Boga, — ne zapusti me, — kaj naj počnem, če greš od mene?!“

„Z Bogom, Viljem“, šepetala je gospa Tajlor, “odpustila sem Ti vse, — bodi srečen, — Ti si mož, — in boš vse premagal.“

„Ne, jaz Te ne zapustim, mama“, vpil je Viljem v skrajni obupnosti. „Ali naj po mojem groznem trpljenju še Tebe zgubim, — mama, — ali me še slišiš — — ?!“

Kakor dih je prišlo izza bledih usten:

„Bog Te blagoslovi, Viljem, moj dragi, preljubi sin.“

— — — — — — — — —

Nagli koraki so se bližali vratom.

Stari doktor je hitro stopil v sobo.

En sam pogled mu je pokazal neživo postavo.

Slišal je obupen krik, s katerim se je nesrečnež vrgel čez drago mater, — drug preiskovalen pogled rekel je zdravniku, da je tu vsa človeška pomoč zaman.

Ginjen je prijel mrzlo roko umrle.

„Živi — kaj ne, živi?!“ zaklical je Viljem s pretresujočim glasom.

„Osrčite se, gospod Tajlor“, odvrnil je zdravnik, „Vaša mama ne biva več med živimi. Kap jo je zadela in končala je njeno življenje hitro in brez bolečin.“

Z divjim krikom zgrudil se je nesrečnik poleg predrage pokojnice, prijel je njeni mrzli roki in jih pokrival s poljubi, šepetajoč besede ljubezni.

Tu je bilo vse prigovarjanje brezuspešno in zdravnik je stopil v sosedno sobo. Čutil je, da je bila vsaka tolažilna beseda zaman.

Vrata so se že davno zaprla za njim in še vedno je ležal nesrečni mladi mož na kolenih poleg zveste varovalke njegove mladosti; mati ga je zapustila na veke. Sedaj je bila raztrgana zadnja vez, ki ga je še priklenila na ta svet.

Viljem je vstal in vzel samokres iz žepa.

Z bridkim smehljajem je ogledoval orožje, ki je imelo biti orodje njegove osvete.

Položil je samokres v omaro in vzel drugega, katerega je hitro utaknil v žep.

Potem je še enkrat stopil h pokojnici in poljubil mrzlo čelo mrtvega trupla.

„Z Bogom, draga mama, — na svidenje, — tam zgoraj!“

Mirno in odločno je zapustil sobo, kjer mu je neizprosno smrt vzela zadnje upanje.

„Sedaj bom še enkrat obiskal kraj moje sramote“, rekel je sam sebi. „Tam se bodem pokoril; kri zadnjega Tajlora ne sme onečastiti praga stare rodbinske hiše !“

237. poglavje.
Konec prevaranega.

V vili, kjer sta Goncalec in Mercedes do sedaj stanovala, stali so služabniki in vili roke ter se z malo uljudnimi izrazi spominjali svojih ubeglih gospodarjev.

Kakor blisk se je raznesla novica o begu dozdevnega brata in njegove sestre in služabniki so vsak trenotek pričakovali upnike.

Ni trajalo dolgo, ko pride tovarnar pohištva in med kletvami in psovkami ukaže, naj takoj odneso pohištvo.

Debel gospod prisopiha hitro po stopnicah.

„Kaj delate tukaj?“ zakliče jezno. „Pohištvo je moje!“

„Gospod, ste-li zblazneli?“ zarohni nad njim tovarnar. „Jaz sem opravo samo posodil; tukaj je posodilni kontrakt; vse je moja last!“

„In tukaj je kupna pogodba!“ upije debeluh. „Gospod Goncalec je meni vso opravo prodal; niti enega kosa se ne smete dotakniti!“

Med tem, ko sta se prevarana še divje kregala, prišlo je vedno več ljudi na lice mesta.

Bili so razni rokodelci, peki, mesarji, zastopniki raznih prodajalcev; vsi so vpili vprek, ker so bili za znatne svote opeharjeni.

Služabniki so zaostalo prtljago pustolovske dvojice, kakor tudi obleko že zjutraj znesli v varnost, zato so našli srditi upniki samo prazna predala in omare, kar jih je seveda še bolj raztogotilo.

Kmalu so dolžili služabnike, da so v skrivnem sporazumljenji s svojo gospodo, in služabniki so odgovarjali na pretenja in očitanja z malo nežnimi besedami.

Kreg je postajal vedno hujši, in ni trajalo dolgo, ko so si bili vročekrvni Amerikanci v laseh.

„Tukaj je gospod Tajlor!“ zakliče nakrat nekdo. „Zaročenec ubegle dame mora vse poplačati.“

Ta beseda je padla kakor iskra v sod smodnika.

Vse je dirjalo prišlecu naproti ter ga naskočilo s srditimi besedami.

„Vi ste za vse odgovorni, gospod Tajlor!“ vpije tovarnar pohištva. „Vi mi jamčite za vsako škodo“.

„Gotovo“, upije neki služabnik. „Če mi ne plačate moje plače, Vas tožim.“

Viljem je zrl zmedeno na to divjerazburjeno množico.

Ni se mu zdelo vredno, da bi divjakom kaj odgovoril.

To je ogoljufane ljudi še bolj raztogotilo, in pretili so mu, da ga dejanski napadejo.

Tu mu pride hipoma nepričakovana pomoč.

V vratih se prikaže več policijskih uradnikov, ki so takoj spoznali položaj napadenega in mu prišli na pomoč.

„Odidite vsi!“ zakliče policijski komisar. „V to hišo ne sme do daljne odredbe nihče vstopiti!“

Redarji so potisnili brezozirno naprej, in glasno godrnjaje zapustili so osleparjenci krasno vilo.

Ko se komisar ozre po Viljemu, je bil ta že zginil.

Nesrečnik je stekel po stopnicah gori in stopil v mali salon, kjer je preživel tako srečne ure. —

Zmedeno se je oziral po krasno opremljeni sobi.

Tam na oni zofi je lepa žena tolikokrat slonela; in on je sedel na njeni strani in žareče besede ljubezni šepetal v uho brezsrčne kokete.

Fin batistni robec ležal je na tleh.

Mehanično ga pobere mladi mož, ali v naslednjem trenotku ga zažene daleč od sobe kakor kako strupeno kačo; robec je bil namočen z ono omamljajočo dišavo, katero je Mercedes čez vse ljubila.

Zdaj šele so jele rane izdane ljubezni neprenehoma krvaveti; čutil je, da ono brezčastno ženo iz dna svoje duše zaničuje, ali njegova ljubezen do lope kače je bila tako vroča, da so se njegove misli na njo zadevale kakor ostra bodala v njegovo srce.

Za trenotek je mislil, da bi vse silo zastavil v svrho, da bi ubegle zasledoval, ali te misli je opustil, ker je čutil, da vendar ne more dalje živeti.

Poznal je samo še en smoter: groznim samoobtožbam narediti hiter konec.

Počasi je korakal Viljem po salonu sem in tja; glava mu je gorela kakor ob hudi mrzlici, in mraz je spreletaval trdno njegovo telo.

Potem je stopil k oknu.

Pri tem oknu je stal zadnje dneve velikokrat s svojo nevesto in v ljubkem kramljanju zidal za bodočnost gradove v oblake, medtem ko so njegovi žareči pogledi viseli na njeni bujni postavi.

In tam v onem kotičku je očarujoča Mercedes ovila svoje polne, mehke roke okrog njegovega vratu in vračala njegove žareče poljube z divjo strastjo.

Obupno zastoče; slika mrtve matere se daleč umakne; Mislil je samo na svojo ljubico, ki je njegovo zvesto srce na tako strašen način ogoljufala.

Pred njegovo dušo vrstile so se slike onih lepih večerov, je sedel na njeni strani in sanjal o zlati bodočnosti.

To je zdaj vse minilo; — pred njim je zijal teman prepad; temna negotovost, katero mora vsaki umrjoč prepotovati. —

Redarji niso slutili, da je bil nesrečni gospod Tajlor v prvem nadstropji; čakali so sodnijsko komisijo, ki je imela kmalu priti.

Zdaj je vstopil neki starejši gospod v sobo; bil je gospod Glover, ki je po svoji obljubi semkaj prišel.

Zvedel je od nekega služabnika o begu pustolovcev, obenem tudi zvedel, da se nahaja Viljem v vili.

„Govoril bi rad z gospodom Tajlorjem“, reče hitro komisarju.

„Gospod Tajlor ?“ reče ta začudeno. „Ta gospodje že preje vilo zapustil. Dal sem vilo izprazniti, ker ima vsak čas priti sodnijska komisija.“

„Potem prosim, da oprostite“, odgovori gospod Glover in se obrne k vratom.

Zdaj se začuje iz gornjega nadstropja glasen pok.

„Kaj je to ?“ zakliče komisar in poskoči kvišku. „To se je slišalo kakor strel!“

Gospod je hitel pred redarjem po stopnicah gori; slutil je, kaj se je zgoraj zgodilo.

Hitro odpre vrata v salon.

„Ali, moj Bog, — gospod Tajlor !“ zakliče ves prestrašen. „Gospod Tajlor, ali me še slišite ?“

Stražniki so se pririli v sobo ter strahoma videli, kako kleči gospod Glover zraven Viljema in mu previdno vzdiguje glavo. —

Nesrečni mladi mož krvavel je iz rane, katero si je v prsi prizadejal; zraven njega je ležal še samokres, iz katerega se je še vzdigoval lahek, moder oblaček.

„Ali gospod Tajlor!“ zakliče gospod Glover obupano. „Kaj niste nič premislili, kakšno bolest povzroči Vaši materi to, kar ste storili!“

„Ona je mrtva“, vzdihne umirajoči. „Odpustila mi je, jaz nisem mogel več prenašati tega življenja. Imeli ste prav, dragi prijatelj; ona ničvrednica je bila brezčastna vlačuga, in živeti nisem mogel dalje, preveč sem jo ljubil!“

„Hitro po zdravnika!“ zakliče gospod Glover. „Mogoče je še nesrečnika rešiti!“

Eden redarjev odide hitro.

„Ne trudite se več“, hrope nesrečnik, „dobro sem se zadel. — potem imam vender enkrat, — vender enkrat mir. — Hvala Bogu, — potem je konec teh bolesti.“

„Maščeval Vas bodem na onih ničvrednežih!“ zakliče gospod Glover svečano. „Nočem mirovati, dokler onih zločincev ne zalotim in jih izročim posvetni pravici, — to Vam prisezam.“

„Zdaj bodem kmalu pri svoji ljubljeni materi“, zašepeče Viljem z ugašajočim glasom, „zadnja moja prošnja, — naj počivam zraven nje, — ah, saj je že tu, — pridem, — mati, pridem!“

Še enkrat spreleti život nesrečnika življenska iskra, potem nagne svojo glavo.

Viljem Tajlor je bil mrtev. —

Gospod Glover položi mrtveca s pomočjo stražnika na zofo in zatisne ubogemu mlademu možu oči.

„Ta brezsrčna vražja ženska je zahtevala novo žrtev,“ šepeče gospod Glover. „Naj bi bila njena zadnja!“

Potem gre hitro iz hiše in izgine med množico, ki se je gnetla prod njo. —

Nekaj dni pozneje pomikal se je nedogleden mrtvaški sprevod po cestah San Franciska. Žalujoča množica je sledila dvema mrtvaškima krstama, ki sta hranili žrtve one katastrofe, in resni obrazi so pričali, da so ljudje obe žrtvi najglobokeje obžalovali.

Sprevod je dospel na pokopališče.

Tam je stala pod visokimi cipresami mramornata kapelica, rodbinsko pokopališče Tajlorjevih, h kateri so nesli zadnja dva tega starega rodu.

Vzdignili so krasni krsti z voza. Bili sta popolnoma zakriti z venci in palmovimi vejami; zadnjimi pozdravi in dokazi ljubezni sorodnikov in prijateljev.

Častit duhovnik je stopil v kapelico, kjer sta stali krsti pri odprti rakvi.

Nepregledna množica je stala v pobožnem molčanji; niti glasu ni bilo čuti, le veter je šumljal med vejami visokih cipres.

Z gorkimi besedami spominjal se je duhovnik ranjke gospe Tajlorjeve; slavil je njeno radodarnost in njeno pobožnost, njeno požrtvovalno materinsko ljubezen in njeno plemenito prijaznost; katera ji je osvojila srca vseh, ki so jo poznali.

Potem se je obrnil duhovnik h krsti, v kateri je ležal Viljem.

„Danes si mislil stopiti z izvoljenko svojega srca pred altar, ali Bog je drugače sklenil. Dan veselja spreobrnil se je v dan žalosti in mi to prinašamo k zadnjemu počitku. Če si tudi grešil, ko si prostovoljno raztrgal vezi, ki so te vezale na življenje, mi te nočemo soditi, ker si trpel, kakor le malokdo izmed nas. — V miru počivaj!“

Neka ginjenost spreleti množico. Vse je zrlo na kraj, kjer je zraven krst omedlela mlada deklica, katero je mati v rokah držala. —

Duhovnik je izgovoril blagoslov, potem so krsti spustili v rakvo.

Počasi so zapustili žalujoči mirodvor; pokopališče je zopet samotno ležalo v vročem popoldanskem solncu.

Samo malo oseb ostalo je v kapelici Tajlorjevih.

Bili so sorodniki in prijatelji mrtvih, ki so še tiho molili.

Potem pristopijo k mladi deklici, ki je med govorom duhovnika omedlela.

Stara gospa, ki jo je spremljala, položi ljubeznivo roko krog plakajoče deklice.

„Pridi, Florens“, prosi, „pojdi z menoj, ljubo moje dete; bojim se za te, če še dalje tukaj ostaneš.“

„Samo še trenotek, ljuba mama“, prosi deklica in z rokami zakrije svoj nežni in mili obraz. —

Da, tu doli počiva oni, katerega je tajno in vroče ljubila; brezbrižno je šel mimo nje in ni slutil, da tu za njega bije čisto in zvesto srce.

In zdaj je bil vroče ljubljeni mrtev! —

A pri vsi svoji globoki bolesti občutila je uboga Florens vsaj to tolažbo, da ga ni bilo treba gledati na strani druge ženske. Zdaj ga je Florens smela ljubiti, in čutila je, da njeno srce ne bo nikdar bilo za druzega.

Pomirjena vstane ter zapusti z jokajočo materjo mirodvor.

Samota je vladala naokrog, in samo solnčni žarki so silili v tiho kapelico in se igraje lesketali na mramornatih ploščah, pod katerimi sta počivala gospa Tajlor in njen sin.

238. poglavje.
Prijeta.

Med tem dogodkom bivala je Helena še vedno v Augusti, ker ni smela mesto zapustiti.

Od onega spomina vrednega dne, ko je zvedela od detektiva, da leži na nji neki sum, ni zamogla nesrečnica poizvedeti, česa jo pravzaprav dolžijo.

Helena je samo to vedela, da jo policija opazuje. Občutila je to novo sramoto tako bridko, da jo je le njeno brezkončno zaupanje v Boga obvarovalo skrajne obupnosti.

Večkrat je ubožica premišljevala, kakšna usodepolna naključba je prouzročila to novo izkušnjo; ali zaman si je belila glavo.

Samo eno je bilo mogoče, da je Sever imel zopet svojo roko vmes. Kdo ve, kakšne temne načrte ta zlobnež zopet kuje.

Nežna rudečica, ki je dajala njenemu licu krasno svežost, je obledevala; njen ljubki obraz je bil smrtno bled; njene lepe in mile oči so bile dostikrat solzne vsled najbridkejše dušne bolesti.

Zvesta Juno, ki je videla svojo gospo trpeti, jo je zaman skušala tolažiti. Velikokrat je zamorka predlagala Heleni, naj skrivaj zapusti mesto, ali Helena je ta predlog vedno zavrnila, ker je mislila, da se njena nedolžnost vendar kmalu izkaže.

Nobena beseda bi ne zamogla popisati grozno duševno muko, ki jo je zdaj uboga Helena morala prenašati.

V svesti si je bila, da ni niti najmanjšega zagrešila, zato je občutila to sramotno postopanje toliko globokeje. Večkrat je s strahom mislila na kako sodnijsko obravnavo; ker ni imela več svojih izkaznih listin, moralo je to zlo nasledke imeti.

In vsej tej nesreči bil je vzrok oni mož Sever, katerega je nekdaj tako vroče ljubila. Preganjal jo je brez usmiljenja, ker je hotel angeljsko lepo ženo zopet dobiti v svojo oblast, da bi jo čez kratek čas zopet pahnil od sebe.

Samo plemenito, čisto srce je Heleno zadrževalo, da ni onega zlodejca klela; njeno mehko srce odpustilo je celo temu zločincu, kateri jo je pripravil v to strašno bedo.

S strahom in trepetom mislila je na ječo. Mogoče, da je morala ona, ki svoje nedolžnosti ni mogla dokazati, — dolga leta pretrpeti v ječi, — mogoče — — ?!

Pri teh mislih udrle so se ji vedno vroče solze; pogled uboge žene je moral vsacega pretresti; saj bi se je celo divja zver usmilila. Vse, kar je že prestala, zginilo je pred tem najstrašnejšim, kar jo je čakalo: onečaščujoča ječa.

Samo njena globoka pobožnost, njena vera na večno usmiljenega Boga je Heleno še hrabrila. V teh tožnih urah prosila je srčno Boga in v molitvi zadobila novo moč za trpljenje.

Zapustila ni več svoje sobe, ker se je bala radovednih pogledov hišnih prebivalcev. Ljudje so kaj dobro vedeli, da pri tej tujki ni bilo vse v redu. Ugibali so sem in tje, kaj da je ta dama pač zakrivila.

Tako ji je pošel dan za dnevom s svinčeno počasnostjo.

Tudi danes zjutraj sedela je žalostna v svoji sobici.

Zdaj vstopi Juno in pove, da želi neki gospod govoriti s Heleno.

Pričakovaje pogleda nesrečnica proti vratom.

Zgane se, ko vidi, da ustopi oni detektiv, ki jo je že enkrat obiskal.

Uradnik pogleda z izrazom globokega sočutja na ubožico, katero je smatral za nedolžno. Komaj je vedel, kako bi naznanil Heleni ukaz, katerega je danes zjutraj dobil.

„Bojim se, da Vam moj današnji poset naredi malo veselja“, začne konečno.

Helena pokaže ponosno na stol; bila je na vse pripravljena, slutila je, kaj da zdaj pride.

„Dobili ste ukaz, da me primete?“ vpraša milo. „Ne prizanašajte mi; prestala sem že toliko in bom tudi to — zadnje še prenesla.“

„Dobil sem pač povelje, da Vas pripeljem v preiskovalni zapor“, odgovori uradnik hitro. „Ali nujno Vas prosim, ne smatrajte to za kako sramoto. Vaša prepeljatev vršila se bo na najprizanesljivejši način, ker se je policija prepričala, da ne mislite pobegniti.“

Helena ga vprašaje pogleda s svojimi lepimi očmi.

„Težak sum leži na Vas“, nadaljuje detektiv, „ali takoj opomnim, da sloni ta sum na jako slabih nogah, da sem trdno prepričan, da se bo v nekaterih dneh od Vas odmaknil; da, jaz grem še dalje, jaz mislim, da ste popolnoma nedolžni.“

„In česa me sumijo ?“ prosi Helena bolestno.

„Tega Vam ne smem povedati“, odgovori uradnik. „Imamo samo ukaz, z vami kolikor mogoče prizanesljivo ravnati in počakati nadaljne odredbe.“

„Srčna Vam hvala“, reče Helena mirno. „Brez obrambe sem in tuja; teh malo prijateljev, kar jih imam, so zelo oddaljeni. Samo ena oseba je, ki me hoče ugonobiti; in gotovo se imam tudi nji zahvaliti za novo izkušnjo.“

„Kdo je to?! Imenujte mi ono osebo, mogoče, da Vam zamorem v tej žalostni zadevi pomagati“, zakliče detektiv hitro.

„Jaz one osebe ne bom imenovala“, odgovori Helena. odločno. „Naj mi še take bolesti prouzroči, da me celo naj groznejši usodi izroči, — jaz je nr bom izdala!“

Z globokim sočutjem je zrl uradnik na ubogo bitje, katere ni hotelo imenovati svojega zagrizenega preganjalca; čutil je, da ima Helena angeljsko mehko srce, katero celo najhujše molče prenaša. —

„Ali naj Vas zdaj spremim?“ vpraša Helena s tihim glasom.

Detektiv se iz svojih misli prebudi.

„Ne“, zakliče ubranivši. “Saj sem Vam že preje povedal, da se policija ne boji Vašega bega; pridite sami v sodnijsko poslopje; opoldan Vas bom tam pričakoval. Ne bojte se, da pridete v ječo; tudi za to je poskrbljeno, da se bo, ko bodete v preiskovalnem zaporu, kar najobzirneje ravnalo z vami.“

„Torej jetnica!“ zakliče Helena bolestno in se zgrudi, glasno jokaje na stol.

„Pomirite se“, prosi usmiljeni detektiv. „Trdno sem prepričan, da pride Vaša nedolžnost na dan. Gorje pa onemu zavržencu, ki je ta sum na Vas napeljal; strogost postavo ga bo kar najtežje zadela !“

Po teh besedah uradnik hitro zapusti sobo; videl je, da je tukaj vsaka tolažba odveč, tudi je pogled na ubogo trpinko komaj prenašal.

Juno je pri vratih prisluškovala: zdaj je hitela k svoji gospej, da jo z nežnimi besedami potolaži.

Uboga zamorka je bila radi prijetbe svoje gospe vsa iz sebe, ter prisegala nepoznanemu tožitelju grozno osveto.

„Pridite, gospa; mi bežimo; policija nas nič ne najde; Juno zelo navihana; pozna vsa skrivališča; v nekaj urah smo zelo daleč; daleč od tukaj, potem naj nas išče.“

„Ne, jaz ne bežim, Juno“, odgovori Helena trdno. „Jaz sem nedolžna; Bog mi bo tudi v tem groznem položaji pomagal.“

„Juno to bolje pozna“, meni zamorka. „Katerega policija enkrat ima, tega ne spusti zlepa, — ona ga kar lepo utakne v luknjo, več tednov ali pa mesecev, potem sliši policija, da je gospa nedolžna, — pa reče: O, oprostite gospa, mi smo se zmotili, — gospa potem zastonj sedela v luknji.“

Ali vse govoričenje zveste zamorke ni zamoglo nesrečnico odvrniti od storjenega sklepa.

Ukazala je Juno, naj ji popoldne prinese njeno prtljago v sodnijsko hišo; potem se je bolestno poslovila od zdihujoče zamorke.

„Juno ostane, kjer bo gospa!“ upije zamorka. “Policija naj tudi mene zapre; kjer je gospa, tam hoče biti tudi Juno, — nas ne smejo ločiti. “

Heleni je skoro srce počilo pri teh besedah; vendar je po možnosti tolažila zamorko, ker je upala, da jo kmalu oproste.

Hitro uredi svoje reči, katerih večji del izroči zamorki, da nastopi težko, grozno pot.

Detektiv jo je pričakoval v veži sodnijske hiše. Uljudno jo je naprosil, naj gre ž njim v prvo nadstropje.

Tam pelje Heleno v precej veliko, priprosto opremljeno sobo. —

Nesrečnica pogleda okna, ki so vodila na dvorišče.

„Tukaj ni železnih mrež“, jo tolaži uradnik. “Prepričani smo, da nam žalostno dolžnost po možnosti olajšate. Samo to obžalujem“, dostavi resneje, „da je stari preiskovalni sodnik zbolel; drugi gospod je nekaj čuden.“

Helena prestrašeno pogleda prijaznega uradnika.

„Le pomirite se“, ji reče detektiv. „Mi Vas imamo le zaslišati, potem pošljemo poročilo v Novi Jork; odtam je potem vse drugo odvisno.“

„O, jaz čutim, da mi dobro želite“, zakliče Helena ginjena. “Prisezam Vam, da si nisem v svesti najmanjšega pregreška.“

„Prepričan sem o tem“, odgovori uradnik. „Dam Vam še en svet. Čez nekaj minut bodete zaslišani; odgovarjajte kratko in jasno; — ne jemljite si morebitnih surovih besed preiskovalnega sodnika preveč k srcu, jaz upam, da se še vse dobro izteče.“

Še predno je zamogla Helena odgovoriti, stopi sodnijski sluga v sobo in povabi Heleno pred preiskovalnega sodnika.

239. poglavje.
Zasliševanje.

Sodnijski sluga pelje Heleno po dolgem hodniku, na čigar koncu odpre neka vrtata, in povabi nesrečnico, naj ustopi.

Pri neki z zelenim suknom pregrnjeni mizi sedela sta preiskovalni sodnik in pisar; radovedno pogledata na Heleno, katero sodnijski sluga pripelje k mizi.

Sodnik je bil še mlad mož, čigar nelepi obraz je kazal surovost in samopovzdigovanje. Njegove male, sive oči so motrile Heleno z nesrečo naznanjajočimi pogledi, njena mila lepota ni ganila trdega srca tega človeka.

Mladi sodnik je bil velik sovražnik žensk, čeprav so zli jeziki trdili, da je to le postal, ker si je ta uradnik pri različnih snubitvah pridobil ravno toliko košaric, čemur se spričo njegove grdosti ni bilo čuditi.

Zato je sodnik sovražil vse ženske.

Helena mu je prišla ravno prav, da nad njo znese vso svojo nejevoljo radi tolikih razžaljenj.

Sodnijski pisar pa je pomiluje zrl v lepi, smrtno bledi obraz revice. Le nejevoljno je vzel pero v roko, ko mu sodnik reče, da naj piše.

„Kako se pišete ?“ vpraša kratko pred njim stoječo.

„Helena Sever“, bil je tihi odgovor.

„Rojeni?“

„...avgusta 18.. na Ostrovrškem gradu.“

Sodnik pogleda v neki zraven njega ležeči akt.

„Ali je Sever ime Vaših starišev?“

„Ne, tako se piše moj soprog!“

„Tako, hm, — kako se pišejo Vaši stariši?“

„Moj oče je grof Ostrovrhar, in živi na Avstrijskem.“

„Obubožan plemič, — kaj?“

Heleni stopi vsa kri v obraz, ko odgovori:

„Moj oče živi na svojem gradu Ostrovrhu.“

Uradnik mrmra nekaj nerazumljivih besedi.

„Ali imate listine, katere svedočijo istinitost Vaših izpovedb?“

„Ne“, odgovori Helena.

„Tako, — potem bomo povprašali, Avstrija ne leži izven tega sveta.“

Helenin ljubki obraz postane snežno bel.

„Moj Bog, moj oče naj izve, da sem v zaporu?“ vzklikne prestrašeno.

Sodnijski pisar pomiluje pogleda revico, ali preiskovalni sodnik se nič ne zmeni za to; bil je temu že navajen.

„Zakaj ste zapustili svoje stariše?“ vpraša dalje.

„Moja možitev z inženerjem Severjem je bila temu vzrok“, odgovori Helena zamolklo. „Moji stariši je niso želeli, — zato sem zapustila svojo domovino.“

„Torej recimo, — priprosto ušla“, meni brezsrčno sodnik.

Helena stisne v neznosnih mukah roko na svoje prsi, videla ni ničesar, vse je le plavalo kakor v megli.

Pisar sodnika nejevoljno pogleda.

Ta pregleduje neke akte, ki so ležali zraven njega.

„Tukaj stoji, da Vi z omenjenim Severjem sploh niste poročeni!“ reče nakrat.

Helena se uspne:

„Kdo se upa kaj tacega trditi?“ zakliče užaljena.

„Mirujte, tu stojite pred sodnikom!“ zakliče uradnik rezko. „Še enkrat mi tako završite in kaznujem Vas disciplinamo.“

Helena molče vije roko.

V trenotku se odpro vrata in stari detektiv stopi v sobo.

„Odgovorite na moje vprašanje!“ zarohni sodnik nad nesrečnico.

„Jaz sem v A...4. aprila 18.. poročena“, odgovori Helena s tresočim glasom. „Cerkvene knjige in pa na mestu oblasti bodo moje izpovedbo potrdili.“

„To lahko vsakdo reče“, meni sodnik brutalno. „Jaz ne verujem besedice vsega tega.“

„Ali se nočete preje morda obrniti na našega ukazodajalca?“ se zdaj oglasi oster glas.

Sodnik se hitro ozre.

„Ah, Vi ste“, reče s slabo zakrito nejevoljo. „Bodite takoj prijazni in ne motite me pri izpraševanju!“

„Ne, tega ne storim, ali zanesete se lahko, gospod sodnik, da bom o Vašem izpraševanji natanko poročal na pristojnem mestu“, reče detektiv ledeno.

Sodnik ga divje pogleda, uradnik isto tako njega.

Ali je sodnik našel svojega mojstra? Nadaljeval je izpraševanje, ne da bi bil odgovoril.

„Hočem torej verjeti, da je Vaš zakon z inženerjem Severjem postaven; ali imate iz tega zakona kaj otrok?“

Helenine lepe oči se napolnijo s solzami.

„Imam enega otroka“, zašepeta.

„In kje je ta otrok?“ poizveduje sodnik.

„Pri mojem soprogu Artur Severju“, odgovori Helena trdno. —

„Tako, — tako — torej s tem gospodom ste še vedno v zvezi; to je zelo sumljivo!“

„Med mojim soprogom in menoj ne obstoji nikaka zveza več“, odgovori Helena odločno.

„Saj ravnokar pripovedujete, da se nahaja Vaš otrok pri tem inženerju Severju!“ zakliče sodnik.

„To pač; ali brez mojega dovoljenja. Moj soprog prisvojil je mojega otroka na nepostaven način. Odvedel mi ga je !“

„To je zelo romantična povest“, se posmehuje sodnik. “Le škoda, da je ne morem verjeti!“

Helena je mislila, da jo te porogljive besede zgrudijo na tla. Proseče pogleda k detektivu; ali ta je ni pogledal, ker si je nekaj nujno zapisoval.

Sodnik je nekaj tiho povedal pisarju, potem se zopet obrnil k Heleni.

„Kje se nahaja zdaj inžener Sever, Vaš takozvani soprog?“ vpraša nenadno.

„Tega ne vem; kraj, kjer biva moj soprog, mi je neznan!“

„Ne delajte praznih ugovorov!“ zarohni sodnik nad nesrečnico. „Vi stojite tukaj pred sodnijo in si s takim izgovorom le še bolj poslabšate svoje stanje!“

„Jaz res ne vem“, odgovori Helena s solzami zadušenim glasom.

Pogled na ubogo trpinko bi najtrdosrčnejšega človeka prisilil k usmiljenju. Detektiv in sodnijski pisar sta komaj prikrivala svoje sočutje, samo sodnika je ta, po njegovem mnenji nalašč zanikajoči odgovor še bolj razdražil.

„Postopal bom ostreje proti Vam“, ji zagrozi. “Odgovorite zdaj: kje se nahaja Vaš soprog?“

Helena je mislila, da se zgrudi, ko nenadoma detektiv stopi k mizi in sodniku zašepeče nekaj besedi.

„Do tega nimate pravice“, odgovori preiskovalni sodnik.

„To Vam hočem dokazati“, odgovori polglasno detektiv. „Tukaj sem sestavil brzojavko na maršala in predlagam, da se izpraševanje nadaljuje v Novem Jorku. Ukaz višje sodnije mi je natanko znan, Vi imate tukaj samo zapisnik narediti, ne pa izvršiti nekak inkvizitorij. Vi ste samo namestnik, in še danes hočem poročati o Vašem postopanji Vašim predstojnikom !“

Sodnik je postal bled ko zid, ali brzdal se je in jecljal nekaj opravičevanj, ker je čutil, da je šel predaleč.

Detektiv se je odvrnil od brutalnega človeka ter šel na svoje mesto.

„Kako ste prišli v Združene države?“ nadaljuje sodnik čez nekaj časa.

„Hotela sem poiskati svojega soproga; zapustil me je, in jaz sem zvedela, da je šel v Ameriko“, odgovori Helena.

„In ste ga tudi našli?“

„Da, v Novem Jorku“, odgovori ubožica.

„Aha, to je bil oni Jon Gould, ki je pozneje pobegnil, ali ni tako?“ vpraša sodnik in lista po aktih.

Helena pritrdi.

„Če se Vaše izpovedbe uresničijo, da ste v resnici soproga onega Severja ali Goulda, potem se bo proti njemu dvignila tožba radi bigamije“, meni sodnik brezčutno.

Ubožica se je skoro zgrudila.

„Tukaj berem, da ste bili v hiši svojega tako zvanega soproga kot družabnica gospe Gouldove; to je vendar jako čudno in se nikakor ne ujema z Vašo prejšnjo trditvijo, da niste s tem Severjem v nikaki zvezi. Razjasnite mi ta čudni dogodek.“

Helena se iskaje pomoči ozira po sobi. Naj-li pove temu brezsrčnemu človeku svoje takratne duševne muke; mu pove, da si je hotela takrat še vročeljubljenega soproga nazaj priboriti! — Ne, tega ni mogla, — rajši umreti!

„Ali ste razumeli moje vprašanje?“ zarohni sodnik.

„Na to Vam ne morem odgovoriti“, zašepeče Helena.

Sodnik ostal je neganjen.

„Pišite: Zatoženka odklanja vsak odgovor“, zapove pisarju. “V Novem Jorku Vas bodo že pripravili do tega, da boste govorili, le zanesite se na to“, zakliče sodnik z zadržanim gnevom.

„Dolgo niste ostali v Grouldovi hiši“, nadaljuje sodnik, „Vaš tako imenovani soprog pustil Vas je prepeljati v blaznico; je-li to resnica?“

Helena je zamogla le z glavo pokimati, njene moči so bile pri kraji.

Ravno je hotel sodnik revico s kako brutalno besedo prisiliti k govorjenju, ko ga je srep pogled detektiva zadel.

„Zahtevam glasen in jasen odgovor od Vas!“ zakliče sodnik. „Ali je to, kar som Vam zdaj povedal, istina?“

„Da“, odgovori Helena tiho.

„No torej, — drugič pa precej odgovorite, — zdaj bi pa od Vas rad vedel, kje se nahaja Vaš tovariš „Srečko Korošec?“

„Tudi tega ne vem“, reče Helena.

„Prav tako! Le vedno tajite“, meni sodnik togotno. “Kaj mislite, da Vam le eno samo besedo verujem? Če se, kar domnevam, Vaše pripovedke, da ste grofovska hčer i. t. d“ izkažejo kot izmišljotine, potem imate trdo kazen pričakovati.“

Helenine nežne roke iskale so opore; čutila je, da jo noge ne držijo več.

„Ah, le ne hlinite se!“ se zadere sodnik nad njo. „Take komedije tukaj nič ne pomorejo, — torej dalje!“

„Ta Srečko Korošeč, neki brivec, Vas je rešil iz blaznice, kaj ne?“

Helena potrdi to vprašanje.

„Hm, zelo čudno, ali vendar umevno“, meni sodnik. „Saj je bil z Vami v ozki zvezi“, pristavi porogljivo.

Helena vzplamti.

„Kaj naj ta vprašanja pomenijo?“ zakliče s plamtečimi očmi. —

„Vi imate toliko časa molčati, dokler se Vas ne vpraša!“ zakriči surovež nad njo. „Vidite, da pridem na vse Vaše tajnosti!“

„Torej s tem Korošcem ste potem skupno potovali“, nadaljuje. „Prišel je že z Vami semkaj ?“

„Ne“, odgovori Helena začudeno. „Videla sem tega moža v blaznici. “Ker je bil preje brivec v bližnjem kraju Ostrovrha, pomagal mi je, da sem zbežala iz blaznice.“

„Zato je imel tehtne vzroke“, meni sodnik. “Saj ni smel pustiti svoje sokrivke v zadregi!“

Helena ga s široko odprtimi očmi pogleda; neka strašna misel ji je vstajala.

„Da, le glejte me“, se roga brezsrčnež. “Ta Srečko Korošec se je moral bati, da bi se ono temno dejstvo prehitro ne izvedelo, zato je skrbel, da ste ubegli. Medtem ko so nedolžne sumničili, odtegnili ste se s svojim tovarišem rokam pravice.“

„Jaz Vas ne razumem“, jeclja Helena. „Kaj naj pomenijo te pripombe ?“

„To boste že še pravočasno zvedeli“, se porogljivo smeje sodnik. „Ali morda celo ne veste, da Vas sumijo umora milijonarja Smita, tasta onega Severja, Vašega tako imenovanega soproga?“

Detektiv, ki je že pred nekaj trenotki vstal, priskoči hitro: držal je onesveščeno Heleno v svojih rokah.

„Vidite“, se raduje sodnik, “zdaj je razkrinkana; to je prišlo prehitro in tej obdolžitvi ni mogla kljubovati.“

„Moj poklon, gospod sodnik“, ga prekine detektiv z ostrim glasom, “izborni ste za inkvizitorja.“

Sodnik je hotel togotno odgovoriti na to zavrnitev, kar so vrata odpro in postaren, časti vreden gospod vstopi.

Pri pogledu na onesveščeno damo obstane, potem hitro pristopi k tej skupini.

Ko je zagledal detektiv starega gospoda, je olajšano vzdihnil.

Hitro nese ubožico k stolu in prosi sodnijskega slugo, naj ji prinese kozarec vode.

Potem se obrne k staremu gospodu, katerega pozdravi kot preiskovalnega sodnika, in mu tiho vse natanko razloži, kar se je pred nekaterimi minutami tukaj prigodilo.

Stari gospod je nejevoljno pogledal sodnika, ki je mirno listal po aktih, in se delal, kakor da ga cela stvar nič ne briga.

„Ker sem zopet ozdravel, bom nadalnje izpraševanje sam prevzel, gospod kolega“, reče preiskovalni sodnik, ko je detektiv končal.

Mladi sodnik togotno pogleda detektiva.

„Smatram to osebo za nevarno zločinko“, zakliče in pokaže na onesveščeno Heleno.

„Naša naloga je le, to damo izprašati, ne pa uprizoriti kako obravnavo“, prekine ga resno stari gospod. „Že večkrat imel priliko Vas karati radi Vašega postopanja proti obdolžencem; take obravnave so morda umestne na severu pri roparjih in morilcih, ne pa tukaj v deželah in celo pri dami, na kateri leži le slabo podprt sum.“

„Vse je zlagano, kar reče“, zakliče mladi sodnik. „Izdaja se za grofovsko hčer, in razen tega hotela mi je še druge bajke natveziti.“

„Ali imate protidokaze pri rokah ?“ vpraša stari gospod.

„Ne, ali prepričan sem, da je vse le laž in goljufija.“

„Vaše mnenje se tukaj ne upošteva“, odloči stari preiskovalni sodnik. „Prepričan sem, da ste hoteli to damo prisiliti h kakemu priznanju, a ponovim Vam, da sme sodnika obravnava biti samo v Novem Jorku. Mi imamo samo izpovedbe obtoženke na zapisnik vzeti in akte vposlati; vse drugo nas nič ne briga.“

Potem pogleda v bledi obraz mlade dame.

„Jutri bom nadaljeval izpraševanje“, nadaljuje stari gospod. “Dame ne moremo danes več izpraševati, ker je preveč izmučena. Kakor sem ravnokar čul, je neka zamorka, katera jo je spremljala, doli. Skrbite za to, da ostane služabnica pri gospej, da ji postreže.“

Pri teh besedah je odprl vrata.

Detektiv in sodnijski sluga pristopita k Heleni in jo počasi peljeta v njeno sobo, medtem ko se je mladi sodnik z divjimi pogledi odstranil.

240. poglavje.
Nepričakovano snidenje.

Brzovlak pacifične železnice južnega Teksasa zapustil je postajo San Antonijo.

Hitel je dalje proti vzhodnim državam.

V salonskem vozu sedela je čudna dvojica, katero so večkrat začudeno ogledovali.

Da sta bili osebi poročenea, izdajala sta njiju poročna prstana, čeprav se je moralo misliti, da ta dva ni pripeljala skupaj obojestranska ljubezen.

Gospod je bil visoka, postavna oseba, ki je imela še mladostno gibčnost in svežost, a zelo sivi lasje in skoraj bela brada so kazali, da je bil že precej v letih.

Čez desno oko imel je štirivoglato obvezo, ki je bila s črnimi trakovi na glavi privezana. Kakor je sedel tukaj z naprej pripognjenim zgornjim životom, delal je utis telesno trpečega človeka, ki je iskal v glavnih mestih zdravniške pomoči.

Njegova spremljevalka je bila mlada, izvanredno krasna dama, katere svitlo rumeni bujni lasje so se čudno razlikovali od njenih črnih, žarečih oči; bila je kakor njen spremljevalec jako elegantno oblečena ter imela krasen briljantni nakit, ki je pri sopotovalcih po pravici vzbujal pozornost.

Ta dva čudna potovalca sta le malo govorila med seboj, ter večkrat skrivaj pogledovala proti vratom salonskega voza.

Bilo je videti, kakor da se bojita, da bi kdo vstopil, ki jima je bil neprijeten.

Kar se stari gospod zgane.

Hitro vzame časopis iz žepa, na kar ga tako razprostre, da je list njegov obraz zakrival.

Iz vrat, ki so peljala v sosedni kupe, stopi gospod, čigar visoka, močna postava je izdajala, da je nje lastnik ali častnik ali pa uradnik. Bil je nekdanji policijski polkovnik Rogers, ki je prišedši od potovanja iz južne Lujizijane, se s tem vlakom peljal v vzhodne države.

Njegovo ostro oko je preiskovaje preletelo navzoče osebe v salonskem vozu.

Ni mu odšlo, da se skuša stari gospod skriti za časopisom; zato se je vsedel v njegovo bližino, da bi v primernem trenotku tujca lahko opazoval.

Našim čitateljem lahko izdamo, da sta bila stari gospod s svojo lepo spremljevalko Sever in Mercedes, ki sta prišla iz Santa Fe, kjer se jima ni zdelo dovolj varno za daljše bivanje.

Sever je nekdanjega policijskega polkovnika Rogersa spoznal na prvi pogled.

Instiktivno je čutil, da bi bilo nadaljno skrivanje sumno, zato je spustil časopis, ter se z nekaterimi navadnimi besedami obrnil k Mercedi.

Rogers je hotel pri pogledu na Severja vstati, ali besede zločinca navedle so ga, da je še ostal.

Če tudi obraza ni spoznal, mu je bil vendar glas znan, tudi je poznal lokavost svojega nasprotnika, ki je vedno pod drugo masko iskal in našel zavetja pred pravico.

Rogers je pazljivo zrl v pretvorjeni obraz njemu nasproti sedečega potovalca. Mislil je, da najde v njem nekaj potez, ki so ga spominjale na Severja, ali gotov vendar ni bil.

Sever je bil v smrtnem strahu.

Videl je oči svojega najhujšega sovražnika trdo vprte nase, in bal se je, da bi ga polkovnik precej ne prijel.

Ali duševna prisotnost ni za trenotek zapustila Severja; govoril je mirno z Mercedo o vsakdanjih stvareh, ne da bi se brigal za polkovnika, ki ga je neprenehoma opazoval.

Nekdanjemu polkovniku bilo je jasno, da mora tukaj z največjo pazljivostjo ravnati; imel ni nobene pravice sumljivega tujca prijeti, zato je bil še nadalje popolnoma pasiven, da si zadobi zaželjeno gotovost.

Hipoma mu pride srečna misel.

Hotel je dozdevnega Severja nagovoriti: mogoče, da tako spozna, pri čem da je.

Odločno so obrne k tujcu.

„Oprostite, gospod, ali Vi imate neko čudno podobnost z nekim znancem, katerega že dlje časa nisem videl.“

Severja spreletelo je ledeno mrzlo, a niti za trenotek ni izgubil miru.

„Ne da bi vedel“, odgovori uljudno. „Vi ste mi popolno neznani, gospod.“

„Rogers mi je ime“, odgovori ta.

„Zasebnik Munoz“, se predstavi tujec. „Hočem obiskati s svojo soprogo Združene države: moje bivališče je Meksika.“

„Oprostite“, zakliče Rogers navidezno zmotljen: „Vaše špansko ime mi priča, da ne morete biti z nekim Severjem v sorodu.“

„Sever. Sever?“ ponovi tujec. „Ne, tacega gospoda ne poznam“.

Rogers se oprosti in odide.

Ali ta glas se mu je zdel preveč znan: zato se ni mogel pomiriti.

„Mercedes“, zašepeče Sever, „v veliki nevarnosti sva: ta mož, ki je ravnokar z menoj govoril, je policijski polkovnik, ki me zasleduje.“

„Le bodi miren“, mu Mercedes tiho odgovori, „morda se da le premotiti; tvoja maska se je izvrstno posrečila.“

Rogers je stopil v sosednji kupej.

Skozi razpoko pri vratih je dvojico lahko opazoval, in opazil je, da nekaj šepetata.

„Mislim, da je Sever“, mrmra Rogers za se. „Pretvoril se je, ali mene se ne more tako lahko premotiti.“

Vlak se je bližal postaji, kjer so dalje časa ostali.

Kar vidi Rogers, da tujec vstane in gre skozi voz.

V svoji razburjenosti je Sever pozabil na vso previdnost; zravnal je svojo visoko postavo in šel k drugemu oknu vozu.

Rogers je le s trudom vdušil vzklik veselja.

Poznal je natančno Severjevo hojo, zdaj je vedel, da je bil iskani zločinec v vlaku. Zločinec se je sam izdal.

Vlak je ravno peljal v postajo, kjer je Rogersovo ostro oko takoj zapazilo nekaj policijskih uradnikov na peronu. V trenotku je zapustil voz, in hitel k uradnikom.

Ali tudi Sever je natančno opazoval svojega sovražnika. Videl je, da se Rogers vrača z nekaterimi policisti.

Hitro zašepeče Mercedi nekaj besedi, — potem bliskoma odpre vrata na nasprotni strani vagona in naglo zapusti s svojo lepo spremljevalko kupej.

Sopotniki so bili preveč začudeni, da bi bežeča zadrževali. Še predno so zamogli govoriti o tej stvari, prihrumi Rogers s policijstom v voz.

„Kje je zločinec?“ vpraša hitro.

„Tam ven“, odgovori sopotnik in pokaže na odprta vrata. „Tam tečeta, — zdaj prideta v gozd.“

Policijsti so hitro tekli za bežečima, medtem ko je Rogers ostal v vozu, kamor je ravnokar prišlo več policijskih uradnikov.

„Tukaj ni nobenega dvoma več, da je ta mož oni dolgo iskani Sever ali Gould!“ zakliče Rogers. „Žal, da ga nisem mogel sam takoj prijeti, ker sem izstopil iz službe, moje ime je Rogers, bivši policijski polkovnik iz Novega Jorka.“

Uradniki se uljudno priklonijo.

„Tukaj je prtljaga bežečih“, reče eden sopotnikov, ter pokaže na dva ročna kovčega, katera je sumljiva dvojica v prenagljenem begu pustila v vlaku.

Uradniki vzamejo mala kovčega s seboj, medtem ko se Rogers odloči, da nekaj časa tukaj ostane.

Če so begune prijeli, potem je bilo njegovo pričanje največje važnosti; opustil je torej daljno vožnjo in se podal z uradniki na policijo.

Tam so mala kovčega preiskovali, ali našli niso druzega kakor nekaj perila.

Nič pisanega, nič, kar bi pričalo in razjasnilo, kaj je s temi čudnimi tujci, se ni našlo: da so pa bili iskani zločinci, dokazal je njihov beg.

Rogers je še enkrat preiskoval mali kovčeg.

„Stoj, — tu je nekaj“, zakliče nakrat. „Prosim, dajte mi oster nož, jaz moram dno odparati.“

„Moj poklon, gospod Rogers“, zakliče višji policijski uradnik, ki je hitro prinesel zahtevano. „Vi ne zatajujete svojega poklica: od nas ne bi bil nobenemu na misel prišlo, iskati kake skrivne prostorčke v kovčegu.“

„Tudi v drugem kovčegu se nahaja tak žep“, zakliče Rogers, in spretno prereže dno.

„Kaj vraga!“ zakliče uradnik, ki je radovedno gledal, „to so vendar bankovci!“

V trenotku sta bila oba kovčega izpraznjena; bankovce so položili na mizo in jih prešteli.

„500.000 dolarjev!“ zakliče eden. „Saj to je velikanska svota, kje je neki ukradena?!“

„Stoj, jaz vem!“ zakliče drugi. „To sta gotovo bila pustolovca iz San Franciska; tam sta uničila rodbino Tajlorjevo.

„Gotovo, to se ujema, 500.000 dolarjev je bila svota, katero je banka izplačala; saj to je izvrsten plen!“

„Le samo škoda, da sta ušla“, meni eden uradnikov obžaluje. „Gozd pri postaji je zelo nepristopen, tam se lahko skrijeta, čeprav sem vse policijste poslal, da bi jih ujeli.“

„Zato se je torej Sever skrival pod masko starega gospoda“, zakliče Rogers divje. „Spoznal sem ga takoj po glasu in na njegovi gibčni hoji, ker je v razburjenosti pozabil igrati ulogo bolnega.“

„Ženska, ki ga je spremljevala, je igrala v San Francisku ulogo bogate vdove“, zakliče oni uradnik, ki jo že prej to zadevo omenil. „Našli so v Tajlorjevi hiši njeno raztrgano sliko, katero so skrbno skupaj sestavili — tukaj je sledilno pismo z njeno sliko.“

Rogers vzame list v roke.

„Ona je!“ zakliče. „Ali hudodelnica si je lase pobarvala; takoj se mi je čudno zdelo, da je imela plave lase in črne oči.“

„Da, demonično lepa žena je“, potrdi uradnik. „Ne vidi se ji, da je hudodelnica.“

„Takoj se peljem v San Francisko, in tam poiščem rodbino lajlorjevo“, reče Rogers. „Mogoče, da od nje kaj posebno važnega poizvem.“

„Vaša vožnja bi bila zaman, gospod Rogers“, odgovori uradnik. „Rodbina Tajlorjeva obstala je iz udove in njenega sina. Damo je zadela kap, ko je zvedela o svoji nesreči in sin se je koj potem ustrelil.“

„Grozno!“ zakliče Rogers prestrašen. „Ta Sever je vrag! Povsod, kamor pride, napravi kako nesrečo. V Novem Jorku, v Novem Orloanu, v M....su in Nasvjlu je prouzročil nepopisne nesreče; hudodelec je, kateri se nobene stvari ne zboji!“

„Mogoče, da je tudi z onim ciganom identičen, katerega iščejo v Čikagi“, reče uradnik. „Njegov popis m popolnoma ujema z onim Severjem ali Gouldom, kakor so je imenoval.“

„O tem mi ni ničesar znano“, reče Rogers radovedno.

„Tam v Čikagi je governer Vatson ali pravzaprav njegova soproga postala žrtev tega brezvestnega človeka. Izdajal se je za francoskega markija. Nesrečnica dala mu je ogromno svoto denarja, mož jo je radi tega sumničil, in jo v napadu ljubosumnosti ustrelil. Vicegoverner se je potem sam ovadil sodniji, ki ga je pa oprostila, ker ga je žena varala.“

„To je prav mogoče, da je to bil Sever“, reče Rogers zamišljeno. „Ta capin se rad izdaja za grofa ali barona; zato se mu vedno posreči, dobiti nove žrtve v svoje zanjke; kdo ve, kakšen način je ubogo ženo governerja presleparil.“ — —

Ves drugi dan in drugo noč poizvedovali so po ubeglih, a bilo je vse zastonj. Sever in njegova spremljevalka sta izginila.

241. poglavje.
„Dobrotljiva“ zakonska dvojica.

Sever je z Mercedo srečno dosegel gozd; tam mu je bilo lahko, se skriti pred zasledujočimi policijsti.

Po pravici je domneval, da ga bodo iskali sredi razsežnega gozda; zato je ostal z Mercedo ob robu gozda, odkoder je lahko opazoval železniško progo.

Kar se pustolovec zgane.

Mercedes se ustraši, ker je mislila, da so jima zasledovalci blizu, čeprav ni v gozdu ničesar mogla zapaziti.

Severjev vzklik ji je hitro vse razjasnil.

„Ročni kovčegi“, zastoka Sever. „Pustili smo jih v vlaku; saj je ves denar proč!“

Tudi Mercedes je bila vsa iz sebe.

Ta ogromna svota je bila za vedno izgubljena; gotovo sta padla kovčega policiji v roko, katera jih brez dvoma natančno preišče.

Ali zločinska žena je kmalu prebolela to izgubo, medtem ko je Sever v temnem molčanji šel naprej.

„Nikari ne obupaj, Artur“, ga tolaži njegova tovarišica, „imam še nekaj tisoč dolarjev; sicer pa najdem dosti potov in sredstev, da si kmalu novo premoženje pridobiva.“

Sever je z občudovanjem zrl na lepo ženo, ki je s tako gotovostjo gledala v bodočnost.

Mercedes je nekaj časa premišljevala, potem pa začel dalje idoč razvijati svojemu tovarišu predrzen načrt, katerem je Sever pritrdil.

Sever je pogledal na uro.

„Še precej zgodaj zjutraj je“, meni pustolovec. „Šla sva kakor si videla, nazaj, to seveda najmanjo slutijo naši preganjalci; gotovo mislijo, da sva obrnila na drugo stran.“

Beguna sta zdaj prišla na kraj gozda.

V daljavi sta opazila malo železniško postajo, ki je sestojala iz malo poslopij; kraj, kamor je spadala, bil je videti precej oddaljen, ker se daleč naokrog ni moglo videti kake naselbine.

Pred njima je bila glavna cesta, ki se je daleč razprostirala, gotovo je peljala v mestece, za katero je bila postaja na pravljena.

„Zdaj ne smeva uporabiti železnice“, meni Sever. „Gotovo so vse postaje o najinem begu brzojavno obveščeno. Kako bi bilo, če bi šla v mesto, ki gotovo leži tukaj v bližini?“

„Tam bi najin prihod vzbujal pozornost“, reče Mercedes premišljaje. „Pomisli, peš prideva brez prtljage; to je pre nevarno, in bi naju lahko izdalo.“

„Tam pride voz“, zakliče Sever, in pokaže na glavno cesto. „Čakaj, da se z možem zmenim.“

Voz se je hitro bližal kraju, kjer je Sever stal na cesti bil je priprost voz, katerega je neki mlad mož vodil.

„He, dragi prijatelj!“ ga ogovori Sever. „Ali se peljete v mesto?“

Voz se ustavi.

„Če mislite Georgetovn, potenj da, gospod“, odgovori voznik. „Peljal sem svojega gospoda v Beiton, in se sedaj vračam.“

„Ali bi mogli mene in damo s seboj vzeti; prideva s postaje, a nisva dobila tam nobenega voza“, lagal je Sever. „Hotela sva že peš v mesto iti, a je predolga pot.“

„Da, še pet milj“, dejal je kočijaž. „rad Vas vzamem s seboj.“

Sever je podaril prijaznemu možu par dolarjev, katere je ta smehljaje spravil.

Mercedes je prišla zraven in hudodelca sta stopila na voz, kateri je hitro oddrdral proti mestu.

V dveh urah so bili v Georgetovnu. Sever je prosil voznika, naj ju pelje v najboljši hotel, na kar se je voz čez nekaj minut ustavil pred veliko hišo.

Sever je vzel dve elegantni sobi, in je pripomnil, da pride njegova prtljaga zvečer s postaje.

Ko je natakar hotel sobo zapustiti, poklical ga je Sever nazaj. —

„Ob kateri uri se obeduje?“

„Skupni obed se začne ob 4. uri“, odvrnil je natakar.

„Prihranite dva prostora zame in za mojo ženo; — sicer pa še eno vprašanje: upam, da je le odlično občinstvo navzoče, drugače obedujem raje v najini sobi.“

„Pri tem obedu so zastopani le dostojniki mesta“, odgovoril je natakar samozavestno. „Sedaj je tu v hotelu kot gost tajnik g. Grant, zelo bogat gospod, ki se bo nekaj časa tu mudil.“

Sever je dosti zvedel.

Ko je natakar zapustil sobo, obrnil se je veselo k Mercedi.

„Ta je naš mož!“ zaklical je. „Visok uradnik, pri tem bogat; upam, da ni prestar.“

„Glavna stvar je, da uradnik nima žene“, odvrnila je Mercedes. „O tem morava zadobiti gotovost, drugače se ne da izvršiti najin načrt.“

„To bova kmalu zvedela“, dejal je Sever. „V knjigo za tujce sem se vpisal kot prihodnjak Munoz s soprogo iz Meksike. Pri obodu bodem izvrstno igral ulogo starega, sitnega moža, ki muči svojo lepo, mlado ženo; če tajnik ni oženjen, potem se kmalu vname zate.“

„Le ne pozabi najinega druzega načrta z dobrodelnim nagnjeni“, opomnila je Mercedes.

„Ne skrbi!“ odvrnil je Sever. „Velika povodenj v Pensilvaniji, o katerej pišejo sedaj vsi časniki, mi bo primerna pretveza.“

Mercedes je imela pod svojim plaščem jako elegantno obleko, ki je povzdignila zapeljivi, bujni život lepe žene.

Prepričana je bila, da bo njena prikazen vzbudila splošno občudovanje.

Sedaj je vročila Severju nekaj bankovcev.

„Tu“, rekla je, „imaš 5000 dolarjev, to je skoraj ves denar, kar ga še imam. Ti moraš položiti veliko vsoto na krožnik, drugače bo udeležba premajhna. Jaz bodem dala svoj lišp z briljanti; ponarejen je tako dobro, da ga nihče ne spozna.“

Hudodelska dvojica si je zmislila nove satanske nakane, katere naj bi jima kmalu doprinesle zgubljeno vsoto. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ob 4. uri se je podal Sever z Mercedo v veliko obedovalnico hotela.

Tam je bila zbrana odlična družba, koje središče je bil zavezni tajnik Grant. Ta je bil razmeroma mlad uradnik, ki ni prekoračil 35. leta; bil je zelo bogat, neoženjen, prijetne zunanjosti, zato pa predmet posebnega zanimanja ženitve željnih dam. —

Ko je stopil Sever z Mercedo v dvorano, so se vsi pogledi obrnili na čudno dvojico.

Posestnik hotela je predstavil nova prišleca, pri čemur je navzoči komaj zadrževali svoje začudenje nad različnima zakoncema.

Mercedina bliščeča lepota je v trenotku razvnela moška srca, posebno tajnik je vso pozornost obračal na njo; da, skrivaj je prosil hotelirja, naj zanimivo damo posadi blizu njega —

Radovoljno je ta izpolnil željo odličnega gosta in je skrbel za to, da je dobila Mercedes svoj sedež ob strani visokega uradnika.

Sever se niti zmenil ni za svojo soprogo, tako da je ta navezana izključno le na tajnikovo zabavo.

Ta je storil vse, da bi se prikupil ljubki dami; prekašal se je v uljudnostih, posebno ko je opazil, da med zakoncema ne vlada posebno sporazumljenje.

Ko je Mercedes stavila nekaj vprašanj na svojega imenovanega soproga, ji je ta nejevoljno odgovoril, tako da je g. Grant potem s podvojeno ljubeznivostjo skušal potolažiti po njegovem mnenju nesrečno ženo.

Sever je medtem marljivo govoril s svojim sosedom o povodnji, ki je opustošiila Pensilvanijo.

„6000 ljudij je brez zavetja“, zaklical je. „To je strašno: tam mora vladati grozna beda.“

„Ali ste Vi tudi slišali o velikanski nesreči, milostna?“ vprašal je zavezin tajnik lepo Mercedo.

„Ravno čujem, da je toliko ljudi brez domovanja“, odgovorila je Mercedes s solznimi očmi. „Ah, to je strašno; ali bi se ne moglo tej sili malo odpomoči?“

„Povsod se nabira“, dejal je uradnik. „A za tako nesrečo je treba velikanskih vsot!“

Mercedes je molče gledala predse. Nakrat se je obrnila, kakor v hipnem sklepu, k tajniku.

„Tudi jaz hočem pomagati po svoji moči: tu, — to naj se porabi za revne, saj imam še dovolj briljantov.“

Gostje so začudeno pogledali lepo ženo, ki je hitro snela z vratu briljantni lišp in ga položila na krožnik.

„Za ponesrečence v Pensilvaniji!“ zaklicala je z navdušenjem.

Potem je ponudila krožnik svojemu možu, kateri je sedel poleg nje, in hladnokrvno vrgel na krožnik število bankovcev.

„5000 dolarjev“, dejal je površno svojemu sosedu. „Dajte krožnik naprej; če je tudi malenkost, bo morda vendar revnim prišlo prav.“

Gostje so se čudili, a predlog lepe gospe, ki si je v trenotku pridobila vsa srca, je bil navdušeno sprejet.

Od vseh strani so leteli bankovci na krožnik, na katerega je tudi tajnik položil 10.000 dolarjev.

Nabiranje je bilo končano.

Vse oči so bile s pričakovanjem obrnjene na zaklad, ki je ležal pred uradnikom na krožniku.

„Predsednik države Pensilvanije mi je dobro znan“, rekel je Sever malomarno, „dovolite, da mu jaz pošljem denar?“

Že so hoteli navzoči pritrditi, ko se je oglasil starejši gospod.

„Jaz predlagam, da zavezni tajnik g. Grant vpošlje vsoto na pomožni odbor v Kleveland“, dejal je mirno. „Mi podpišemo svoja imena, ker je vendar privatno nabiranje.“

„Gotovo!“ zaklicali so vsi gostjo enoglasno. „G. Grant naj denar odpošlje in naslov podpiše h svojim cenjenim imenom!“

Sever je komaj zamogel prikriti svojo osupnenost.

Srdito je gledal na krožnik, na katerem je ležal zadnji denar, kar sta ga imela hudodelca.

Sedaj je bilo vse izgubljeno; moral je z Mercedo zbežati še po noči, ker briljanti se bodo kmalu spoznali kot ponarejeni; potem je bil razkrinkan.

Obupno je pogledal Mercedo.

A ta je ostala mirna; lepi obraz ni kazal nikake razburjenosti.

Govorila je z zaveznim tajnikom, kateri ji je pošiljal zaljubljene poglede.

„Vi se bodete gotovo hudovali nad menoj, milostna“, šepetal je uradnik, „ker Vas vedno odtegujem Vašemu soprogu? Ta mi bo gotovo zameril.“

Mercedes je odgovorila z zaničljivim pogledom na soproga, medtem ko je poteza bolesti zaigrala okolu majhnih rožnatih ust. —

Uradnik je to opazil.

„Gotovo je nesrečna z možem“, mislil si je. „Ubogo, lepo bitje: smili se mi v srce.“

Medtem časom je trpel Sever nepopisno muko: zaman je premišljeval, kako bi dobil denar v svojo posest. A bilo je zastonj, — izhoda ni našel.

Mercedes je vračala ognjevito poglede tajnika, da je vsakikrat kakor v nedolžni zmedenosti povesila oči. Ko je bil obed končan, je bila koketna žena zapletla svojo žrtev v nerazvezne vezi.

„Ali ste že mislili napisati adreso na odbor?“ zašepetala je svojemu sosedu.

„Takoj bodem storil, kar sem zamudil“, zaklical je uradnik.

„Ah, to je vendar lepo, če se more izvršiti dobro delo“, dejala je Mercedes. „Jaz bi se silno rada posvetila taki nalogi, potem ima življenje vendar blag namen.“

„Uboga nesrečnica“, mislil je g. Grant.

Potem pa je vstal s svojega sedeža.

„Častiti pričujoči!“ zaklical je glasno. „Predno vstanemo od obeda, predlagam, da se vsota izroči dami, katera je spodbujala to nabiranje: ona je žrtvovala v svoji blagodušnosti dragocenost in je s tem dosegla lepi uspeh.“

„Bravo, dobro!“ donelo je od vseh strani.

„Ali hočete znesek nabiranja vposlati odboru, milostna?“ vprašal je zavezni tajnik uljudno.

Mercedes se je zahvaljuje priklonila.

„Rada“, odvrnila je, „tembolj, ker sem še drugo dragocenost namenila v to svrho.“

Zopet so zadoneli pohvalni klici; gostje so bili ginjeni od požrtvovalnosti tujke.

Mercedes je vzela krožnik in se je poslovila od svojega soseda.

„Ali ostanete še delj časa v Georgetovnu?“ je vprašal zavezni tajnik tiho.

„Nekaj dni, še ni odločeno!“ šepnila je Mercedes s pogledom, ki je uradnika očaral.

„Torej Vas bom še večkrat videl, milostna?“ rekel je s tresočim glasom.

Mercedes se je plaho ozrla po Severju, a ta je bil v živahnem razgovoru z nekim gospodom; za svojo ženo se je komaj brigal. —

Lepa žena je še enkrat zapeljivo pogledala tajnika, potem je hitro zapustila dvorano in se podala v svojo sobo.

Čez nekaj minut je vstopil Sever.

Bil je še vedno zelo razburjen, ker je že mislil, da je vse izgubljeno.

Previdno je zaprl vrata, medtem, ko je Mercedes mirno stala pri mizi in štela bankovce.

„Približno 60.000 dolarjev“, rekla je. „Dovolj malo; mojih 5000 dolarjev sem zopet nazaj vzela, tu je Tvoj delež.“

„Sedaj pride glavna stvar“, nadaljevala je Mercedes. „Le pusti mene za vse skrbeti; Ti igraj sitnega soproga, ki bo jutri pri obedu neljubeznjivo ravnal z menoj, potem sva v kratkem času preskrbljena z denarjem.“

„Jaz sem bil toli prestrašen nad dozdevno izgubo zadnjega denarja, da nisem niti videl, kako daleč si prišla z novim ljubimcem“, zaklical je Sever. „To je bila drzna igra, Mercedes, kako lahko bi nam bilo vse spodletelo in midva bi bila mora bežati kot berača.“

„Pah, — Ti še premalo poznaš mojo bistroumnost, Artur“, odvrnila je Mercedes smeje. „Le počakaj, v malo dneh boš videl čudeže, zaljubljeni bedak bo lahko vesel, če se bo z nekaj stotisoč dolarjev rešil iz komedije.“

242. poglavje.
„Nesrečna“ soproga.

Odličniki mesta Georgetovna so bili zbrani v obednici.

Zavezni tajnik Grant se je komaj zmenil za pozornosti s kojimi so ga obsuli; pazljivo je gledal na vrata, ker sta se danes zopet pričakovala pri obedu čudna zakonca.

Ubogi tajnik je bil včeraj ves obupan, ker se je prihodnjak Munoz počutil nekaj slabo in je s svojo soprogo izostal od obeda. —

V resnici pa je Sever naglo kupil nekaj kovčegov, perila in drugih potrebnih rečij; stvari so se, rekši da pridejo s postaje, poslale v hotel, medtem ko si je Mercedes dala pri šivilji napraviti novo, zapeljivo obleko.

Ker zamore denar čudeže delati, je bilo zaveznikoma le en dan treba se nove žrtve ogniti. Da, Mercedi je bila včerajšnja odsotnost od obeda celo v tem oziru ljuba, ker bi se hitro vzplamtela ljubezen tajnika še povečala. — — — —

Dvokrilna vrata dvorane so se odprla in Mercedes je prišumela ob roki Severja v obednico.

Tajnik ji je hitel naproti.

„Srčno pozdravljeni“, zaklical je, očaran od lepote skrivaj ljubljene. „Vsi smo Vas že včeraj željno pričakovali.“

Mercedes je bila v resnici dražestna. Svitla obleka je dala videti krasen tilnik in lepi roki, dragocen lišp pa je blesteče bliske iskril na vse strani.

Uradnik je peljal Mercedo k mizi.

Brigal se ni za godrnjanje postarnega moža, ki je nejevoljno sledil svoji ženi.

Mercedes se je zopet vsedla poleg svojega čestilca, medtem ko se nje mož ni zmenil za njo, ker se je takoj spustil v pogovor s svojim sosedom.

Uradnik je storil vse, da bi zabaval svojo lepo sosedo, a ta ni bila tako živahna kakor predvčerajšnjim, marveč je kazala žalosten obraz, kakor da bi jo mučila skrivna bol.

„Surovež menda trpinči ubogo ženo“, mislil je Grant razkačen.

Mercedes se je sedaj obrnila k svojemu soprogu.

„Ali nočeš vzeti od te jedi, ljubi Artur ?“ vprašala je milo.

„Ah, pusti me v miru“, godrnjal je. „Saj vidiš, da govorim z gospodom J.. ne moti me vender vedno!“

Mercedes je potegnila robec iz žepa in si skrivaj obrisala oči.

Tajnik se je težko premagal.

„Pošast“, škripal je na tihem. „Sramota je, kako ta človek ravna s svojo ženo.“

Sever je izvrstno igral svojo ulogo. Včasih je svojo ženo srdito pogledal ali pa na njena plaha vprašanja tako osorno ogovarjal, da je uradniku kar zavrela kri.

Le proseči pogledi Mercede zadržali so ga, da ni surovega soproga pozval na odgovornost.

Ta pa je storil, kakor da bi bilo to ravnanje njegovej ženi samo ob sebi umevno.

Obed je bil končan.

Munoz-Sever je vstal raz svojega prostora.

„Meni vendar ni še prav dobro“, rekel je Mercedi. „Pusti me sedaj par ur zgoraj spati. Ti lahko spodaj ostaneš v salonu za dame ali kje drugod, drugače me vedno motiš, — slišiš!“

Mercedes je te zlobne besede poslušala z angeljskim potrpljenjem.

Spremila je svojega čmernega moža do sobe, kjer se je ta godrnjaje poslovil od nje. — — —

Vsi drugi gostjo so bili že davno odšli, samo tajnik je bil ostal.

Uradnik se je približal prvemu natakarju, katerega je skrivaj poklical v stran.

„Ali je gospa Munoz v damskem salonu ?“ vprašal je tega.

„Ne, gospod“, odvrnil je natakar ponižno, „dama je v konverzacijski sobi.“

Gospod Grant je bil vesel, ker je tam lahko mirno govoril s svojo oboževalko.

Ko je uradnik stopil v krasno sobo, je bil iznenaden, lepo ženo najti samo.

Mercedes mu je obrnila hrbet, vendar je videl, da je pritisnila robec na oči in se je ves život krčevito stresel.

Vže se je hotel uradnik umakniti, ko je ljubezen do očarujoče žene premagala vse modrovanje.

Počasi je stopil k nji, a Mercedes ga menda ni opazila, ostala je nepremična.

Šele ko je gospod Grant stal tik nje, prestrašila se je močno.

„Moj Bog, tudi to še!“ zaklicala je obupno.

V naslednjem trenotku je skočila kvišku in je hotela mimo tajnika hiteti k vratom.

„Ostanite, milostna“, zaklical je uradnik tiho. „Oprostite moje nadlegovanje, a nisem Vas mogel gledati, da trpite, zato sem pristopil.“

Lepa žena je kakor onemogla padla v stol.

V svoji navidezni zapuščenosti nudila je tako zapeljivo podobo največje ljubkosti, da je gospod Grant čutil zavreti svojo kri.

„Ne poglejte me kot tujca“, šepnil je. „Napravili ste name s prvim trenotkom tako globok, neizbrisen utis, da bi vse storil, kar od mene zahtevate, če bi Vam mogel izpolniti kako željo.“ —

Mercedes je žalostno gledala v njega.

„Vem, da mi hočete dobro“, vzdihnila je. „A pomagati mi vendar ne morete, sama moram prenašati mojo nesrečo.“

„To je angeljsko srce“, mislil je gospod Grant. „Vi niste srečni, milostna“, rekel je glasno. „Mene ne varate; takoj po obedu sem opazil, da trpite.“

„O Bog, — jaz nesrečnica!“ ihtela je Mercedes. „Rada bi trpela sama moje muke, a da morajo to tudi tujci opaziti — to gorje je zame preveliko!“

„Jaz nisem tujec za Vas“, šepnil je tajnik vneto. „Zaupajte mi; morda bi Vam vendar mogel svetovati in pomagati.“

„Meni ne more nihče pomagati“, tožila je Mercedes. „Jaz sem sama in zapuščena! O Bog, s čim sem toli zagrešila v mojem mladem življenju, da moram pretrpeti tako neznosne muke ?“

Uradnik je čutil, da mu je vzkipela kri pri pogledu divne lepote te ženske.

„Ha, ali se morda oni ničvrednež drzne Vas trpinči?“ zaklical je. „To bi bila njegova smrt!“

„Prizanesite mu, moj soprog je!“ zašepnila je Mercedes.

„Jaz pa ne trpim, da bi mučil tako angeljsko bitje !“ zaklical je gospod Grant jezno. „Če se že v navzočnosti drugih oseb tako obnaša kakor danes, kaj morate prestati šele v njegovi družbi!“

Mercedes si je pokrila obraz z rokama. Vzdihnila je globoko, skozi prste pa opazovala razburjenost tajnika.

Navidezno prestrašena potegnila je obleko za vratom malo višje; tam je bila videti rudeča lisa, katero je opazil gospod Grant.

Slutil ni, da je to majhno znamenje prirojeno; neka mrzlica šinila mu je po žilah.

„Ha, kaj je to?“ vzplamtel je. „Lopov Vas je uda — —“

„Ne zgovorite te strašne besede“, prekinila ga je Mercedes s prosečima rokama. „Ne mučite me, — zapustite me, ker upam, da bo ura rešitve bila tudi zame.“

„Kaj mislite s tern, milostna?“ zaklical je uradnik prestrašeno.

„Opustite mi odgovor“, prosila je Mercedes. „Jaz ne morem delj prenašati tega življenja — jaz — —“

Strastni mož je zgubil oblast nad seboj.

„Ne govorite tako“, prosil je iskreno. „Jaz bi ne mogel prenesti Vaše izgube; — ne, ne glejte proč od mene; — ljubim Vas, — obožavam Vas; — v prvem trenotku, ko sem Vas zagledal, ukovali ste moje srce v nerazvezljive vezi.“

„Gospod tajnik!“ zaklicala je Mercedes s plamtečimi očmi, „sicer sem uboga nesrečnica, a zasmehovati me ne smete —“

„Za Boga, kaj mislite o meni?“ rekel je gospod Grant preplašeno. „Prisežem Vam, da so moje besede odkritosrčne; ljubim Vas z vso strastjo.“

„Nehajte, gospod Grant“, prekinila ga je Mercedes. „Ne smem Vas poslušati, ker sem priklenjena na mojega moža; o, to je strašno. Vi ga še ne poznate, kadar je razkačen; ubil bi me, — a prej raztrgal moj život z bičem.“

„O Bog, kaj sem ravno dejala“, nadaljevala je takoj potem prestrašeno. „Kaj ne, da niste slišali prestrašnega, — jaz —“

„Vse sem slišal“, dejal je uradnik zamolklo. „Vse vem, da ste Vi, preljubo, drago bitje, v rokah hudobneža.“

Mercedes je kakor onemogla padla na stol.

Nakrat je skočila kvišku.

„Ali slišim prav, tam je nekdo; — stopinje se bližajo, — z Bogom!“

V naslednjem trenotku je bila zginila, medtem ko je tajnik ostal na pol omamljen, sam. —

Mercedes je hitela po stopnicah gor.

Vstopila je v svojo sobo in vrata skrbno zaprla za seboj.

Sever je ležal na zofi.

Radovedno je pogledal kvišku, ko je Mercedes stopila k njemu in se smeje vrgla v stol poleg svojega zaveznika.

„Brez rešitve je ujet!“ zaklicala je končno. „Čez malo dni uidem ž njim, potem je dozorel najin načrt.“

„Ali si že tako daleč ž njim?“ vprašal je Sever radovedno.

Mercedes je pripovedovala, kako je varala uradnika.

„Le varuj se pred njim“, končala je šaljivo svoj govor. „Ubogi gospod Grant je silno zaljubljen, najraje bi Te nabodel.“ —

„Mercedes, Ti si pravi satan“, zaklical je Sever zadovoljno. „Svet je najin; akoravno sva morala v San Francisku pridobljeni denar izgubiti, kmalu ga bova na drug način zopet pridobila.“

„Da, tu vidiš, kaj zamore zal obraz“, odvrnila je Mercedes „Koketna ženska zapelje najboljšega moža v največje budalosti; celo zavezni tajnik pozabi svojo visoko mesto in leži pred mojimi nogami.“

Sever je pritisnil lepo ženo dopadljivo nase.

„Če bi le ljudje vedeli, kakšen si v resnici“, zaklicala je Mercedes. „Čas je, da se zopet spremeniš v lepega moža, katerega sem prej tolikanj občudovala.“

Sever je spustil Mercedo iz rok.

„Da, jaz sem tudi sit preobleke“, dejal je trpko. „Pretvara mi je zoperna. A da imam enkrat druga sredstva, potem se ne bom več nagrdil, saj vidiš, da me je polkovnik Rogers celo v tej obliki spoznal.“

„Upam, da je zgubil najin sled“, odvrnila je Mercedes. „Če bi naju tu našel, bi bilo vse zvito preračunanje zaman.“

„Tu se naju ne išče zlepa“, dejal je Sever mirno. „Zavezni tajnik mora molčati. — Kar se tiče zadeve dobrodelnega nabiranja, bo težko kdo povpraševal.“

„Kam se obrneva, če se je posrečil načrt z uradnikom?“ vprašala je Mercedes.

„V južne države; tam ni policija tako natančna, kakor na severu. V Georgiji in v Alabami bova našla še marsikako mesto, kjer bova lahko ponovila staro igro, da — — “

„Da se naju enkrat zasači, — kaj ne?“ vprašala je Mercedes.

„To se pa našim zasledovalcem ne bo tako lahko posrečilo“, odvrnil je Sever. „Sploh pa imam v mislih načrt, ki bo naju hipno spremenil v milijonarja. Zadnji čas si Ti igrala glavno ulogo; čas je, da jo jaz prevzamem.“

243. poglavje.
Sumljiva.

Uboga Helena je bila na jutro po onem strašnem zaslišanju obolela; huda mrzlica je tresla nežni život, tako da je zdravnik priporočal veliko skrb.

Med tem časom je stari preiskovalni sodnik natanko pregledal vse, slučaj Smith zadevajoče akte.

Priljudni uradnik je razvidel iz tega, da je bil sum sezidan na jako slabih nogah.

Naši čitatelji se bodo morda spomnili, da je bila Marija, ko je bila svojega soproga Artur Severja k sebi vzela, varana po njegovih lažeh, hitela k maršalu Bernardu. Opisala mu je Heleno v tako slabi luči, da je ta v resnici osupnil. Ker so tega še nekateri dogodki, kakor beg iz blaznice, govorili proti nesrečnici, je maršal Bernard ukazal njeno aretovanje. Ko je Sever takrat Marijo okradel, in je razun tega grof Ostrovrhar razkril vse njegove laži, je bila Marija skrajno razburjena.

Osveteželjna je hitela v južne države, da bi našla hudodelca; v naglici svojega odpotovanja je pozabila, kako nesrečo je provzročila s svojo izpovedjo.

Marija je bila sedaj popolnoma prepričana, da jo je Sever nalagal na najbolj nesramen način; v svoji bridki prevari je pozabila, Bernardu pojasniti in Heleno opravičiti. —

Uboga trpinka ni slutila, kaka grozna usoda ji je pretila.

Policiji je bilo lahko najti Helenino bivališče; ona ni nikdar skrivala svojega imena, ker ni niti sanjala, da leži na na njej kak sum. A s svojim vednim potovanjem je postala še bolj sumljiva, ker se ni vedelo, da Helena išče svojega otroka, temveč se je mislilo, da se hoče s tem odtegniti oblasti.

K tem se je še zvedelo, da je Helena delj časa potovala s Srečkom Korošcem.

Ker je po Marijinih podatkih slovenski brivec izvršil umor gospoda Smitha, je bil zgornji primerek nov izvor suma.

Helena je ozdravela bolezni.

Danes je zopet stala pred preiskovalnim sodnikom A danes se ni imela bati posmehljivih opazk; bil je stari priljudni uradnik, kateri je smrtnobledo damo zaslišal kar najbolj prizanesljivo.

Reva je sedela na stolu, medtem ko ji je sodnik še enkrat prebral protokol.

Končal se je z onim groznim sumom, ki je Heleno takrat napolnil s toliko grozo, da je obolela.

Sodnik se je ogibal vsakega namiga, da je bila Helena sumna umora gospoda Smita, ker se mu je smilila uboga trpinka.

„Kje ste srečali v Ameriki brivca Srečka Korošca,“ vprašal je prijazno.

„V blaznici“, odvrnila je Helena tiho. „Zvesti mož me je spoznal; prepričan je bil, da se mi godi krivica, zato mi je pomagal zbežati.“

„Ali mi morete zagotoviti, da niste že prej v Ameriki občevali z brivcem Korošcem?“ vprašal je sodnik resno.

„Ne; na zadnje sem ga videla v Avstriji; a takrat še nisem bila omožena z inženirjem Severjem!“

„Ali je to res?“

„Da, pri Bogu, gola resnica.“

„Čudno je le, da ste prišli kot družabnica v hišo svojega prejšnjega soproga“, nadaljeval je sodnik. „V protokolu berem, da ste se branili izpovedati; a bi ne hoteli meni povedati, kak vzrok Vas je privedel k temu čudnemu sklepu.“

Uboga trpinka je zaupljivo gledala v resni obraz starega spoštljivega uradnika: — da, temu možu je lahko odkrila svojo dušo.

Plaho je pogledala sodnijskega pisarja, kar je stari gospod zapazil.

Zašepetal je uradniku nekaj besed, in ta je zapustil sobo.

„Zahvaljujem se Vam za prijaznost“, šepetala je Helena. „Izvedite torej, da sem takrat še vedno ljubila svojega moža, kateri me je pustil v največji bedi. V Novem Jorku sem ga našla ob strani druge žene; ljubezen je premagala mojo bolest. Neka meni nejasna višja moč vlekla me je k njemu, — hotela sem si ga pridobiti nazaj, zato sem mu pisala, naj me sprejme v svojo hišo. Upala sem, da me bo zopet ljubil in cenil, ter pustil svojo drugo ženo. Izpolnil je mojo željo, a samo, da me je mučil. — Prosim, opustite mi opisovanje mojih strašnih doživljajev, kateri so mi šele razkrili pravi značaj mojega moža.“

Helena je globoko ginjena molčala, stari gospod pa je polno usmiljenja gledal na njo.

„Ali mi zamorete povedati, kje so ostali Vaši papirji?“ vprašal je čez nekaj časa.

„Ne; moj mož Artur Sever mi jih je s silo iztrgal, a pozneje si jih bom zopet preskrbela iz Avstrije. Cerkvene knjige in uradni spisi morajo potrditi moje napovedi.“

„Ali nimate prav nikogar, ki bi že sedaj potrdil Vaše podatke?“

„Da, Srečko Korošec; on bo gotovo lahko dokazal, da me ni poznal pred mojim bivanjem v zavodu.“

„Bojim se, da Vam ta priča ne bo dosti koristila“, menil je sodnik. „Oni Korošec je sam na sumu; policija ga tudi išče. —“

„Potem Vam še lahko imenujem policijskega polkovnika Rogersa iz Novega Jorka“, dejala je Helena in temna rudečica je oblila njeni ozki lici.

Sodnik je obžalovalno zmajal z glavo.

„Gospod Rogers ni več policijski polkovnik; on je nenadoma stopil iz službe. Njegovo bivališče je neznano: sploh —“

pristavil je obotavljaje, „berem v protokolu, da je nekdanji polkovnik tudi v gotovi meri sumljiv, — saj je bil z Vami zelo zaupen.“

„Ne, to ni res !“ vsplamtela je Helena. „Gospod Rogers se je vedno obnašal kakor kavalir napram meni. A iskal je mojega moža, katerega je zasledoval v svoji lastnosti kot policijski polkovnik. Ker je pa moj mož tudi mene iskal, je bilo neizogibno, da je bil polkovnik včasi v moji bližini.“

„Kaj Vam je pa hotel Vaš mož?“ vprašal je nakrat sodnik.

Helena je zarudela.

„Rekel je, da se kesa svojega prejšnjega življenja; jaz naj bi se k njemu vrnila.“

„V prvem zasliševanju ste izpovedali, da je ta Sever odpeljal Vašega otroka. S tem Vas je hotel prisiliti, — kaj ne?“ —

Helena je pritrdila.

„No, prepričan sem, da bo Vaš soprog kmalu prijet,“ dejal je sodnik, „oblasti se kar najbolj trudijo, ga dobiti v roke. Ako se to posreči, potem se mu lahko dokaže, da je edini provzročitelj onega hudodelstva v Novem Jorku.“

„Torej do tje sem jaz jetnica“, vzdihnila je Helena obupno.

„Ne mislite takoj najhujšega“, tolažil je človekoljubni uradnik. „Ponovim, da je sum proti Vam na jako slabi podlagi. Iz Novega Jorka smo dobili ukaz, kar najbolj prizanesljivo z Vami postopati; to bi se ne bilo zgodilo, če bi bil sum očiten.“

Helena je molče gledala predse.

„Kako ste prišli do zamorke, katera Vas že delj časa spremlja.“

Helena je pripovedovala poslušajočemu svoje dogodke izza časa, ko je zapustila Novi Jork; zamolčala je mnogo od svojega trpljenja, a stari gospod je slišal iz njenih besed, kako grozna usoda ji je bila dodeljena.

Ko je končala, je sodnik komaj zadržal svoje globoko sočutje.

„Ali ste Vi edini otrok grofa Ostrovrharja?“ vprašal je potem.

Čez Helenino lice so kapale debele solze.

„Da“, šepnila je.

„Vi ste bili v svojem mladem življenju tako hudo izkušeni, da bi bilo vsako očitanje neopravičeno“, rekel je sodnik resno. „A pomisliti morate tudi, da je Vaše nepremišljeno ravnanje globoko užalilo Vašega očeta. Ali se nočete še enkrat nanj obrniti?“

„Pahnil me je od sebe“, ihtela je Helena. „O, jaz poznam svojega očeta, nikdar ne vzame svoje besede nazaj.“

„Morda vendar“, odvrnil je stari gospod resno. „Vaš oče je sedaj star; leta marsikaj oblaže. Kdo ve, če osamljeni ne hrepeni po svojem edinem otroku. Ponavljam, Vaša dolžnost je, da se še enkrat proseči približate težko razžaljenemu. — Ubogajte moj svet; — jaz Vam le dobro želim.“

„Sedaj, — ko sem onečaščena, — jetnica, sumljiva največjega zločinstva!“ zaklicala je Helena obupano, „sedaj naj se prikažem pred očetom “?

„Ne, tega ne zahtevam“, prekinil jo je sodnik. „Če ste nedolžni, se to kmalu izkaže, a potem se spomnite mojih besed; spravite se s svojim očetom, predno je prepozno in Vas smrt na veke loči od njega.“

Helena je pritrdilno nagnila svojo glavo.

„Tako je prav“, dejal je stari gospod. „Zanesite se, Vaš oče Vam bo v ljubezni odprl roki, nekdaj bodete blagoslovili Vašo odločitev.“ —

„Protokol pošljem sedaj v Novi Jork“, nadaljeval je potem. „Tamošnja gosposka bo potem vse daljno ukrenila.“

„In me kot jetnico dala prepeljati v to mesto“, vzdihnila je Helena z ugašujočim glasom.

„Zaupajte v Boga“, opominjal je stari gospod. „Če ste nedolžni, Vas bo On varoval, ki je vsegaveden.“

244. poglavje.
Pojasnilo.

Maršal Bernard je sedel pri svoji pisalni mizi.

Bil je zatopljen v čitanje nekega akta, ki je dospel pred malo urami. Poročilo je vidno vzbudilo največje zanimanje uradnika: nanašal se je na izpovedi Helene, ki je bila še vedno v preiskovalnem zaporu v Avgusti.

„Ali je nedolžna ali pa prav nevarna hudodelka“, menil je Bernard dvomljivo, ko je prebral protokol. „Druzega mi ne bo preostalo, kakor da jo spravim sem; morda se mi posreči zadevo pojasniti.“

Maršal je vzel pero v roko in pisal na uradni formular:

Ukaz policijski oblasti v Avgusti,

Južna Karolina.

V preiskovalnem zaporu se nahajajoča Helena Sever se ima takoj v varnem spremstvu spraviti v Novi Jork.

Osrednja oblast Zjedinjenih držav.

Maršal Bernard.

Maršal je vzel usodepoln list in je stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo nekaj mladih uradnikov.

„Brzojav se mora takoj odposlati!“ ukazal je maršal kratko. „Pri prihodu preiskovalne jetnice me takoj obvestite!“

Potem se je Bernard vrnil v svojo delavno sobo. — —

A komaj se je pol ure tam mudil, ko mu je bila naznanjena neka dama.

„Imam nujne opravke!“ zaklical je maršal nejevoljno. „Kdo je dama?“

„Imenuje se Marija Gould in bi rada z Vami govorila v nujni zadevi“, odvrnil je uradnik, kateri je naznanil tujko.

„Ah, gospa Gould!“ zaklical je Bernard radovedno. „Prosim, naj vstopi.“

Čez nekaj minut so se vrata odprla in Marija je naglo stopila v sobo.

Odgrnila je svoj pajčolan in razkrila smrtnobledi obraz, v katerem so se lepe oči svetile v strahoviti tožnosti.

„Veselo poročilo imam za Vas“, zaklical je Bernard, ko je Marijo uljudno pozdravil.

„Ali je moj nekdanji soprog ujet?“ prekinila ga je Marija pričakovalno.

„Ne, to ne, a Vaša prejšnja družabnica, katera se je baje udeležila umora Vašega očeta, Helena Sever, kakor se imenuje, je zaprta v Avgusti.“

Marija je prestrašeno zaupila in padla na stol.

Maršal je v skrbeh hitel k nji, a Marija se je že zopet zavedla.

„Za Boga, kaka zmota!“ zaklicala je obupno. „Reva je nedolžna! — O, jaz preslepljena, sedaj sem tej nesrečnici pripravila nove muke.“

„Ne razumem Vas, gospa Gould“, dejal je Bernard začudeno. „Saj ste mi vendar sami rekli— —“

„Vse, — vse vzamem nazaj“, tarnala je Marija. „Preslepljena sem bila, — da, sovražila sem ubogo, ker sem mislila, da je v zvezi z onim lopovom; a oči so se mi odprle, sedaj vem, da je on, oni Sever, jedini morilec mojega očeta.“

„Da, — a razjasnite mi stvar bolj natanko“, zaklical je Bernard. „Saj ste enkrat vse drugače pripovedovali; bil sem skoraj prepričan, da je bila tudi ona Helena Sever sokriva umora.“

„Ne, ona je nedolžna!“ rekla je Marija vsa iz sebe. „O, jaz zavržena; sedaj sem pripravila ubogo bitje, hčer grofa Ostrovrharja v naj večjo nesrečo. Nikdar, — nikdar si ne bom odpustila moje nepremišljenosti!“

„A, od kod pa sedaj veste, da je dama nedolžna ?“ vprašal je Bernard začudeno. „Saj ste mi vendar pripovedovali, da je Helena Sever hči ubožanega avstrijskega meščana — — — “

„Vse Vam hočem povedati, potem me pa sodite“, ječala je Marija. „Oni Sever, moj mož, me je pred kratkim obiskal, imela sem ga skritega!“

„Kako, ali slišim prav?“ zaklical je iznenadeni maršal. „Oni Sever je bil tu, — in Vi me niste obvestili ?“

„Odpustite mi“, stokala je Marija. „Saj sem ga tolikanj ljubila, presenetil me je, pomiril mojo razkačenost in mi rekel, da je nedolžen. — in jaz sem mu odpustila.“

Grinjeno je gledal uradnik na ubogo ženo, ki je pred njim padla na kolena; občudoval je ljubezen, katera je celo hudodelcu odprla roki.

Vzdignil jo je in peljal obupano na stol.

„Povejte mi vse“, prosil je. „Ne zamolčite mi ničesar, morda se da še vse poravnati. “

Naglo je pripovedovala Marija, kako je Sever prišel k nji.

Maršal je zvedel, da je zločinec varal soprogo in ogoljufal zaupljivo bitje na najnesramnejši način.

Ko je slišal o tatvini v vili, je Bernard srdito zarohnel:

„Lopov Vas je hotel samo okrasti! Vse je bila laž, rabil je le denar. Razun tega se je hotel skriti pred svojimi zasledovalci.“

Marija je samo prikimala.

Potem je Bernard hitel k pisalni mizi.

Naglo je zapisal:

Ukaz policijski oblasti v Avgusti,

Južna Karolina.

Ukaz glede prevoza preiskovalne jetnice Helene Sever se s tem prekliče. Dama se naj takoj izpusti iz zapora. A naprosi naj se jo, da naj ostane še nekaj dni v mestu, ker se ji bodo sporočile nekatere važnosti. — — Odgovor se pričakuje.

Osrednja oblast Zjedinjenih držav.

Maršal Bernard.

„Ta nujni brzojav naj se takoj odpošlje v Avgusto!“ zaklical je maršal v sosednjo sobo.

Bernard se je obrnil k Mariji.

Ta je še vedno smrtnobleda slonela v stolu; podobna je bila obsojeni, katera je pričakovala svojo usodo.

„Napravili ste mi mnogo sitnosti, gospa Gould“, rekel je Bernard resno. „Ne samo Helena Sever, ampak tudi moj najzvestejši in najboljši uradnik, polkovnik Rogers, je radi Vas trpel. — Jaz sem v jako mučnem položaju.“

„Kaznujte me, gospod maršal!“ zaklicala je Marija obupno. „Obtožite me; vse bom molče prenesla, ker vem, kako zelo sem grešila!“

„A pomirite se vendar, gospa Gould“, tolažil je maršal. „Ravnali ste po Vašem mnenju prav; jaz Vam samo očitam, da ste onega zločinca k sebi vzeli. To je skoraj kaznjivo, — a saj ste bili sami najbolj prevarani.“

Marija je prijela Bernardovo roko in jo je hotela poljubiti, a ta ji je odbranil.

„Nikakor; odpustim Vam, gospa Gould. V eni uri bo Helena Sever prosta; Vaša izpoved je prišla ravno ob pravem času, ker sem pred pol ure odposlal brzojav, s katerim sem ukazal prepeljanje nesrečnice v Novi Jork.“

„Ljubi Bog; to tudi !“ zavpila je Marija. „A vse hočem poravnati; obiskala bom ubogo, ji vse povedala. Kje pa je? — Prosim, povejte mi kraj !“

„Prepričan sem bil, da bodete krivico zopet popravili, zato sem brzojavil, naj se Heleno prosi, da ostane še nekaj dni v Avgusti. Peljite se tje in tolažite siroto, ki je trpela pod groznim sumom.“

„O, kako sem Vam hvaležna!“ zaklicala je Marija. „Da, takoj se odpeljem, na kolenih jo bom prosila odpuščanja; prepričana sem, da mi bo odpustila, ker je tako čisto, nesebično bitje.“

„Da bi mi bili le vse to takoj povedali, ko je hudodelec zginil“, grajal je Bernard, „potem bi ne bilo te nezgode.“

„Moja žareča osvetoželjnost pustila me je na vse pozabiti“, zaklicala je Marija jokaje. „Vozila sem se okoli brez cilja, povsod sem iskala lopova, a vse zaman. Nakrat mi je prišlo na misel, da je nesrečna gospa Sever zaradi mene na sumu; pretrgala sem moje potovanje, da Vam vse povem.“

„Hvala Bogu, da še ni prepozno“, rekel je Bernard resno. „Sporočite ubogi revi moje iskreno obžalovanje, da sem jo imel na sumu; a to je bila moja dolžnost, drugače nisem mogel ravnati.“

„Krivda je le moja“, zaklicala je Marija. „Z Bogom, gospod maršal, še enkrat srčno hvalo za Vaše odpuščanje.“

Maršal je bil zopet sam; a bil je silno razburjen nad tem, kar je ravno slišal.

„Moj ubogi Rogers“, dejal je. „Oni ničvrednež je tudi tebe sumničil, a poravnal bom, kar sem zakrivil.“

Mislil je na oni večer, ko je sprejel policijskega polkovnika s tolikim nezaupanjem.

Sedaj šele je spoznal, da je imel Rogers prav, ko je trdil Helenino nedolžnost.

Pred svojimi očmi je videl visoko, blago postavo policijskega polkovnika, kakor je takrat pred njim stal in odklonil aretiranje Helene.

Vedel je, da je bil Rogers z dušo in telesom udau svojemu poklicu; kako trdno je moral biti mož prepričan o razpadljivosti one obtožbe, da je zaradi tega celo vložil prošnjo za odpust.

Bernardu je bilo znano, da je njegov nekdanji zvesti tovariš zapustil Novi Jork, zato je vzel papir in je pisal:

„Moj ljubi Rogers!

Dovolite mi stari prijateljski ogovor; približujem se Vam, ker moram poravnati veliko krivico. Ko ste oni večer, po Vaši vrnitvi, odklonili moje povelje, sem se pač jezil na Vas, a v moje naj globokejše obžalovanje sem zvedel, da sem se motil. Odkrito Vam priznam, da se Vas je obrekovalo. Žal, sem se dal po navideznih dokazih prepričati o Vaši krivdi, zato tudi hladen sprejem na oni večer. Pozabite vse. Pomislite, da smo ljudje in se večkrat zmotimo. Prizanesite mi mojo zmoto, stopite zopet v Vašo službo, katero vem, da jo ljubite. Vso drugo Vam povem ustmeno. — Še eno: Kot policijski polkovnik ne morete več nastopiti službe, ker je to mesto že oddano; a za Vas imam drugo mesto, višjo stopinjo, ki je primerna Vašim sposobnostim.

Imenujem Vas torej za svojega prvega uradnika, za načelnika Novo-Jorške kriminalne policije.

V starem prijateljstvu

Vaš

Bernard,

zavezni maršal.“

Maršal je vtaknil list v uradni kuvert, potem je pritisnil na gumb električnega zvonca.

Postaren uradnik je stopil v sobo.

„Jaz imam za Vas neko tajno naročilo, gospod Garet“, rekel je Bernard. „Dovolim Vam za sedaj en mesec dopusta in primerno svoto, da morete poiskati nekdanjega policijskega polkovnika Rogersa.“

„Saj ste stari znanec njegov“, nadaljeval je Bernard, „torej Vam bo lahko ga zaslediti. Ako ga dobite, izročite mu to pismo in prinesite mi takoj odgovor.“

Neka veselost se je pokazala na obrazu uradnika.

„Ali pride gospod Rogers nazaj ?“ vprašal je obotavljaje.

„Upam“, odvrnil je Bernard prijazno. „Za slučaj, da moje naročilo izpolnite v mojo zadovoljnost, čaka Vas v plačilo za Vašo radovoljnost višja služba.“

245. poglavje.
V sponah zapeljivko.

Vrnimo se zopet k hudodelski dvojici Severju in Mercedi, ki je ta čas v Georgetovnu živela prav veselo. Od one komedije obupnosti v konverzacijski sobi hotela preteklo več dni, v katerih čudna zakonca nista prišla k obedu.

Zavezni tajnik Grant je bil ves obupan, ker je mislil, da je divji soprog začel sumiti ali pa je znova trpinčil svojo ženo.

Pozabil je svojo visoko službo in se ni zmenil za slabe posledice, katere bi utegnile priti, ako bi se zvedelo za prepovedano ljubezen; vse mu je bilo enako, ker ga je lepa žena oklenila v nerazvezljive spone.

Končno ni mogel več prenašati te negotovosti.

Podkupil je natakarja, na kojega molčečnost se je lahko zanesel, ker mu je plačal veliko svoto.

Sever je ravno v svoji sobi z Mercedes obedoval, ko mu je njegova zaveznica pokazala majhen listek, katerega ji je ravnokar natakar skrivaj izročil.

„Sedaj je čas, da navidezno vračam vročo ljubezen mojega čestilca“, zaklicala je veselo, „on je brez rešitve zaljubljen v me; — tu beri.“

Sever je odprl listek in bral. Glasil se je:

„Oboževana draga gospa!

Zakaj se me ogibljete? Ali se je kaj prigodilo, da se odtegujete družbi?! Pišite mi vzrok; prosim, — rotim Vas za to; natakar, kateri Vam je prinesel listek, je zanesljiv.

Ako Vas je oni ničvrednež morda trpinčil: potem gorje mu!

Ne pustite delj časa čakati; umiram nestrpnosti, ker Vas ne smem videti; ali ne občutite ničesar zame? Vaši pogledi, če jim smem verjeti, govorili so o naklonjenosti? Razodel sem Vam svojo ljubezen, Vaš odgovor sem si raztolmačil kot ugodnoga zame. O, dajte mi gotovost, dovolite, da še enkrat z Vami govorim; — izpolnite mojo željo!

Na veke Vaš

G“.

„To je več, nego sem pričakoval“, rekel je Sever, ko je prebral listek. „Kaj misliš sedaj začeti?“

„Čakaj en trenotek, Artur“, odvrnila je Mercedes.

Hitro je napisala nekaj vrst, in izročila skrbno zapečateno pismo skrivaj natakarju, kateri je medtem vstopil.

Ta je pokimal, da razume in je vtaknil list v žep. Potem je spravil posodo proč in je tiho zapustil sobo.

„Jaz sem mojemu čestilcu pisala, da ga pričakujem danes popoludne v konverzacijskem salonu; tam se po obedu ni bati, bi naju kdo motil.“

„Potem mu pa hlini vročo ljubezen, da s Teboj zbeži“, dejal je Sever.

„Brez skrbij, Artur“, zaklicala je Mercedes, „čez malo dni boš imel veselje, Tvojo „odpeljano soprogo“ zasledovati.“

Popoludne se je podal gospod Grant z utripajočim srcem v majhni salon, kamor mu je bila Mercedes velela priti.

Uradnik je uduševal vse notranje glasove, ki so mu odpotovali od tega smelega koraka. Trdno je bil odločen, si na vsak način pridobiti lepo ženo.

A dolgo je moral čakati, predno je prišla Mercedes.

Komaj je še mogel ukrotiti svojo razburjeno kri, ki mu je vse čute spravila v valovanje.

Končno je vendar vstopila Mercedes.

Podobna je bila mučenici, ki si želi konec svojega trpanja.

Njen žalostni pogled je bil obrnjen v tla; tavala ja naprej kakor mesečnica in s pretresujočim vzdihom padla na divan.

Tajnik je takoj hitel k njej, a prestrašil se je, ko je zagledal njen spremenjen obraz.

„Kaj se je zgodilo?“ zaklical je. „Govorite, draga oboževana, „Vaše molčanje me naredi blaznega!“

„Končano je“, dihnila je Mercedes. „Le malo ur še in rešena bom na veke teh muk!“

„Moj Bog, kaj slišim; ali Vam nisem prav nič?“ zaklical je gospod Grant iz sebe. „Brez Vas ne morem živeti — ne mučite me s temi groznimi besedami.“

„No, jaz nočem delj živeti“, rekla je Mercedes s slabim glasom. „Samo z Bogom Vam hočem reči, potem me pelje moja pot v nepoznano posmrtno življenje.“

„Živeti morate zame!“ zaklical je uradnik. „Jaz Vas ne pustim; ob moji strani morate zopet najti mir Vašo duše!“

Zadnja zdržnost tajnikova je zginila.

Pritisnil je lepo ženo na prsi in poljubil njena ustna z vročimi poljubi.

„Mercedes, predraga“, jecljal je v ljubavni blaznosti, „kaj ne, da me ljubiš, da si moja, — moja, — do smrti.“

Bujna postava dražestne žene je počivala brez upora v rokah moža.

„Da, — ljubim Vas, gospod Grant“, šepnila je. „Ljubim Vas že dolgo, — a moj mož, — njegova strašna ljubosumnost, — o, Vi ga še ne poznate, v jezi je besen!“

„Pri meni si varna, preljuba“, zaklical je tajnik ognjevito. „Ne bojim se Tvojega moža, — naj le pride.“

„A jaz sem njegova žena“, zdihnila je Mercedes in se naglo izvila iz objema ljubečega. „O, če bi naju kdo zalotil tu, umrla bi sramote.“

„Bodi brez skrbij, moj mili angelj“, rekel je gospod Grant. „Natakar mi je zvesto udan, on straži pri vratih.“

Mercedes se je zopet stisnila k ogoljufanemu.

„Moj mož ima sum“, šepetala je, ter svoji beli roki ovila okolo vratu presrečnega. „Sedaj spi; drugače bi bila že prej prišla.“

Uradnik je bujno postavo strastno privil k sebi.

„Pojutrajšnem hoče z mano odpotovati“, nadaljevala je Mercedes. „V Mehiki Imava posestvo, katero oskrbujejo zanesljivi podložniki. Kadar bom enkrat tam, me ne boš nikdar več videl!“

„Ti se ne boš vrnila ž njim tjekaj!“ zaklical je uradnik odločen. „Jutri zbežim s Teboj, potem naj Te pa zaman išče.“

„Tega vendar ne moreš storiti, moj preljubi“, šepetala je lepa zapeljivka. „Pomisli vendar Tvojo visoko službo; moj mož bi Te naznanil, potem si osramočen pred svetom.“

Gospod Grant je zamišljeno zrl predse.

„Stoj, jaz vem pomoč, ljubica!“ zaklical je veselo. „Natakar je na moji strani; meni na ljubo bo govoril, kar hočem. Piši Tvojemu možu pismo, v kojem mu sporočiš, da ne moreš delj prenašati življenja ob njegovej strani in si bodeš Tvoje trpljenje zato na vekomaj končala. Jutri zapustiš skrivaj hotel; pred mestom Te bodem jaz pričakoval z vozom, ki naju bo peljal k železniški postaji. Eno mojih posestev je oddaljeno samo nekaj milj od tu; tjekaj To popeljem in se še po noči vrnem v Georgetovn. Drugo jutro bom kakor po navadi pri zajutreku, natakar bo pridal, da sem bil vso noč v hotelu. Tvoj klobuk bodo našli pri bližnji reki. Vse bo mislilo, da si mrtva: a kakor hitro Tvoj soprog odpotuje, prihitim v Tvoj naročaj.“

Mercedes je stisnila robec pred obraz.

„Ali me pa ne boš nikdar zapustil, dragec?“ zaihti. „Življenje ima za mene le malo vrednosti, saj sem bila trdno odločena, se končati, rajši pa zopet umrjem, kakor bi nosila sramoto, da bi me imenovali Tvojo — ljubico.“

„Ali, moje sladko srčice, kaj pa misliš o meni“?“ zakliče gospod Grant nejevoljno. „Kakor hitro se Tvoj soprog vrne v Meksiko, se skrivaj s Teboj poročim: kadar bo pa ta vrag umrl, Te javno priznam kot svojo soprogo.“

Mercedes se vrže z radostnim vzklikom gospodu Grantu na prsi in ga skoro zaduši s svojimi poljubi.

„Da, zaupam Ti, ljubček moj“, reče z očarujočim glasom. „Jaz čutim, da misliš pošteno z menoj, nesrečnico; zato me vzemi, dragec, — jaz sem Tvoja.“

Potem se hitro izvije objemu presrečnega Granta.

„Zdaj ne smem dalje ostati, moj ljubi“, reče nežno, „moj soprog bi se lahko zbudil in me pogrešal; potem bi bilo z najinimi lepimi ljubezenskimi sanjami za vedno pri kraji.“

Lepa žena še enkrat pritisne srečnega ljubimca na svoje bujne prsi, potem hitro zapusti salon, kjer je nova žrtev brez pomoči zapadla temu ženskemu demonu.

246. poglavje.
Brezsrčna zapeljivka.

Ko je Mercedes svojemu tovarišu pravila o svojem pogovoru z zaveznim tajnikom, bil je Sever iznenaden nad tem hitrim uspehom.

„Tudi jaz nisem bil len“, meni Sever. „Tvoj dvorilec je pred nekaj dnevi sprejel velike svote: ta denar ima pri sebi: s tem je tudi zadnji premislek izginil.“

„Kje naju zasačiš na „begu“?“ vpraša Mercedes radovedno.

„Ne daleč od kraja, kjer sva se takrat vsedla v voz, ki nas je peljal v Georgetovn“, reče Sever mirno. „Na železniških postajah bi tako snidenje vzbudilo pozornost, zato hočem takoj za Vama hiteti; za hitrega konja je že preskrbljeno. Zavezni tajnik je sam, z njim bom kmalu gotov.“

„Potem pa morava precej dalje potovati“, reče Mercedes.

„Gotovo“, pritrdi Sever. „Sicer pa nima to nobene nevarnosti več; 14 dni smo že tukaj, zdaj se je pazljivost na postajah že precej zmanjšala. “

„Jaz imam neko slutnjo, da se nama kmalu nekaj strašnega pripeti“, meni Mercedes premišljaje.

„Ah, ne bodi vendar tako babjeverna“, reče Sever. „V San Francisku si tudi tako govorila, in vendar sva srečno ušla s plenom.“

„Ali si dogodek na vrtu, kjer je mladi Tajlor prisluškoval, že pozabil?“ vpraša Mercedes. „Ali Ti imaš prav, govoriva rajši o čem drugim: kaj bova najprej začela?“

„To je vse odvisno od najinoga jutrajšnjega uspeha“, odgovori Sever. „Jaz pošljem najin kovčeg jutri popoldan na postajo; za to je že skrbljeno, da Tvoj ljubimec o tem ničesar ne izve.“

„Dobro“, reče Mercedes. „Potem bom z gospodom Grantom jutri dopoldan še enkrat govorila: do tja se bo morda že male pokesal, ali to nič ne dene. Povedala mu bom, da Ti nekaj slutiš, in me komaj za trenotok samo pustiš. Zato se moraš jutri dopoldne dlje časa sprehajati, da še enkrat lahko govorim z zaveznim tajnikom. Jaz sem komaj upala, da se v tako kratkem času odloči.“

„Ti si očarujoče lepa“, odgovori Sever. „S svojo izvanredno lepoto si mu zmešala glavo.“

„Da, nihče se mi ni mogel zoprstaviti“, meni Mercedes samozadovoljna. „Ali zdaj moram gledati, da dobim kmalu večje svote v svojo last. Nisem več tako mlada; in včeraj sem zapazila pri svoji toaleti celo nekaj malih gub pri ustih; to je znamenje, katerega ne smem prezreti. “

„Le potrpi še nekaj mesecev“, reče Sever. „Če se nama vse posreči, potem bodeva imela ogromne svote, potem bodeva bogata. Kadar bodeva imela denarja v neizmerni množini, nama bo prav lahko, se odtegniti zasledovalcem.“

Mercedes je imela prav s svojim domnevanjem, da se bo zavezni tajnik kesal radi svojega vratolomnega sklepa. Kakor hitro ni imel uradnik demonično lepe žene pred očmi, se je kesal radi svojega delovanja.

Gospod Grant je mislil na svoje pošteno ime, na visoko uradniško stališče, katero je zavzemal; skrivanje lepe žene na njegovem posestvu je bilo, čeprav romantično, vendarle zelo nevarno.

Če bi kateri njegovih uslužbencev izklepetal, moral bi zapustiti službo, da, morda celo deželo.

Radi tega je skoraj obžaloval svoj sklep, a vendar ni vedel, kako bi se izvil iz te delikatne zadeve.

Sicer je slika bujne, zapeljivo lepe žene večkrat vstajala pred njegovimi duševnimi očmi, ali gospod Grant je drugo jutro po zadnjem pogovoru z Mercedo to stvar veliko trezneje premišljeval kakor dan popreje.

Svoje besede seveda ni mogel nazaj vzeti, ali o dogovorjenem begu ni hotel več govoriti. Da, mislil je celo na to, da mirno pusti lepo ženo odpotovati, čeprav je čutil, da Mercedes nikdar ne pozabi.

Siromak ni premislil, kakšno moč je že imela lepa kača nad njim. Ko je danes zjutraj sprejel njeno pisemce, v katerem ga je Mercedes prosila za razgovor, bili so vsi njegovi pametni sklepi brez vse pomoči izgubljeni.

To pot našel je gospod Grant Mercedo že v konverzacijskem salonu.

Hotel je hiteti k ljubljeni ženi, ali ona ga z obema rokama odvrne.

„Kaj Ti je, ljubica?“ vpraša gospod Grant prestrašeno.

„Nič“, zašepeče Mercedes ter spusti lepo glavo trudno pasti na blazino, „samo posloviti sem se hotela od Tebe.“

„Posloviti?“ reče uradnik preplašen. „Kaj to pomeni, ali si pozabila, kar — — — “

„Ne, ničesar nisem pozabila“, šepne zapeljivka. „Ali jaz Tvoje velikodušne ponudbe ne morem sprejeti, ker sem v tej noči, v kateri nisem mogla spati, svoj sklep predrugačila. Ti si visok uradnik, slučaj bi lahko izdal, da sem pri Tebi; če bi moral pustiti svojo službo, bi si večno to predbacivala.“

„Ali ljuba moja dušica, nikari se tega ne boj“, zakliče zavezni tajnik goreče, „moji ljudje so zanesljivi; a če bi tudi ta slučaj nastopil, bi vse eno lahko bil s Teboj zedinjen. Jaz sem zelo bogat, kaj vprašam za časti in službo.“

„Jaz še nisem pri kraji“, zašepeče Mercedes. „Moj soprog mora nekaj slutiti, ker me straži kakor jetnico; samo opravek, ki ga ima danes zjutraj, mi je omogočil, da sem lahko semkaj prišla.“

Gospod Grant potegne lepo ženo na svojo srce, zdaj je bil trdno namenjen, si Mercedo pod vsakim pogojem priboriti: pogled na lepo ženo razpršil je vse pametne sklepe.

„Nocoj Te odvedem“, reče s trdnim glasom. „Na Tvoji strani našel bom neizmerno srečo, zato pusti vse žalostno misli.“

„Ne“, reče Mercedes s trudnim glasom, „bojim se, da se me kmalu naveličaš, moj sklep je trden: jaz hočem umreti.“

„Mercedes, ljubica!“ zavpije gospod Grant v največjem obupu. „Pusti to strašno misel! Kaj hočeš tudi mene umoriti?“

„Ne, pozabi me, moj dragi; trdno sem prepričana, da najdeš še svojo srečo na strani drugega bitja“, zastoče brezsrčna koketa. „Tu glej“, — pri teh besedah potegne malo bodalce iz svoje obleke, „to je moj zadnji prijatelj, na katerega se lahko zanesem.“

Gospod Grant ji je hotel orožje izviti, ali Mercedes je bliskoma skrije.

Zavezni tajnik zgubil je zadnji ostanek svoje premišljenosti.

V duhu vidi to očarujoče lepo telo v krvi in lepe ude v smrti otrpnele; to je bilo več, kakor je mogel prenesti.

„Ne delaj me blaznega, Mercedes“, jo prosi. „Tvoja smrt je brezdvomno tudi moja; zakaj nočeš biti z menoj združena? Glej, prisezam Ti pri vsem, kar mi je ljubo in sveto, da se Ti nočem preje približati, dokler ne postaneš moja soproga.“

Mercedes nasloni lepo glavo na rame razburjenega moža, medtem ko njene krasne oči globoko zro v njegove.

„Moj dragi“, vzdihne, „ali me boš tudi vedno ljubil? Saj Ti zaupam, Ti edinoljubljeni, a tudi jaz Ti prisegam, če se kdaj od mene odvrneš, se usmrtim pred Tvojimi nogami.“

Gospodu Grantu se je zvrtelo v glavi; vroča ljubezen njegove oboževane ljubico potegnila ga je nepremagljivo s seboj.

„Nikdar Te ne zapustim, sladka moja Mercedes“, ji srčno priseza. „Vsaka minuta, katero ne porabim v svoji službi, naj bo Tvoja; v Tvojem objemu se hočem od dnevnega truda odpočiti, Ti ljubki moj angelj.“

Lepa žena ga žareče poljubi na ustna.

„Zdaj poslušaj moj načrt, ljubica“, nadaljuje gospod Grant. „Meni zvesto udani natakar izpričal bo, kakor sem Ti že rekel, mojo navzočnost v hotelu za to noč. Pošljem Ti po zanesljivem človeku uspavalen prašek, katerega lahko skrivaj streseš soprogu v čaj. Zbudil se ne bo preje ko jutri zjutraj; Ti se pa splaziš ob 11. uri iz svoje sobe. Natakar Te pelje po zadnjih stopnjicah na cesto in Te spremi do vrat, kjer Te bom z vozom pričakoval. Ob eni uri sva na postaji, nočni vlak pride pol ure pozneje, potem sva v nekaj urah na mojem posestvu. Jaz hitim takoj nazaj, tako da sem ob 7. zjutraj zopet v hotelu in pomirim morebitna vprašanja radi mojega zgodnjega vstajanja z jutranjim sprehodom. Tvoj soprog se ne bo zbudil pred 9. uro; ko najde Tvoje pismo, bo mislil, da si mrtva; potem bodo še Tvoj klobuk našli pri reki. Tvoj tiran odpotuje in midva se za vedno združiva.“

„Tvoj načrt je jako dobro premišljen“, reče Mercedes. „Zdaj, ko sem s Tvojo prisego radi moje bodočnosti pomirjena, hočem samo še to eno željo, da bi bila za vedno s Teboj združena.“

„Ta želja se Ti kmalo izpolni, ljubo srčece“, reče gospod Grant ljubeznivo. „Rekla si mi, da je Tvoj soprog bolehen; prosil bom nekega prijatelja v Meksiki, da mi o njem vedno poroča. Morda mu ni sojeno več dolgo življenje, potem bodeš tudi pred svetom moja draga soproga.“

„Prav imaš, on je zelo bolehen“, reče Mercedes. „Od svojih starišev sem bila prisiljena, da ga poročim; sovražila sem tega ostudneža, ki je že v zgodnji mladosti lazil za menoj. Ni si bilo misliti večjega nasprotstva; on, šestdesetletni starček, in jaz, mlada neizkušena deklica. Ali bogat je bil zelo!“

„Toraj radi tega nesrečnega denarja so Te prodali, Ti revica“, zakliče gospod Grant užaljen. „Ali potolaži se, moja ljubezen Te bo za vso prestano bolest odškodovala. Nebo Ti napravim na ti zemlji.“

„O, jaz sem vsa srečna“, odgovori prevarljiva žena. „Vendarle sem našla srce, katero me ljubi; zdaj šele bo imelo življenje za me vrednost.“

Gospod Grant pokrije lepi obraz s svojimi vročimi poljubi.

„Ali sedaj zdravstvuj, ljubček moj“, nadaljuje Mercedes. „Moj soprog se lahko kmalu vrne; on ne sme zvedeti, da sem svojo sobo v njegovi odsotnosti zapustila.“

„Na svidenje danes po noči“, zakliče gospod Grant sladosti opojen. „Jutri bodeš moja za vedno!“

247. poglavje.
Na begu.

Nočne sence ležale so na tihem mestu, čigar ulice so bile kakor izmrte.

Tudi v hotelu bilo je že vse temno, ker so že vsi gostje šli k počitku.

Zdaj se priplazi temna postava po hodniku.

Bil je natakar, katerega je zavezni tajnik podkupil.

Mož obstane pred vratmi, ki „o peljale v Mercedino sobo.

Tamkaj posluša pazljivo, če se nič sumljivega ne gane, potem rahlo potrka na vrata.

Brezglasno se odpro, in temno zavita ženska oseba se prikaže na pragu.

„Pst, — peljem Vas-li gospodu Grantu, milostljiva“, zašepeče natakar. „Ali Vaš soprog spi?“

„Da, on trdno spi, pijača je izvrstno učinkovala“, bil je odgovor.

Kakor sence se plazita po dolgem hodniku, in hitita po zadnjih stopnjicah na dvorišče, kjer prisluškuje obstaneta. Natakar odklene previdno stranska vratiča: ki so peljala na cesto, ki je bila temna in prazna.

Molče hitita po praznih ulicah, dokler ne prideta do mestnih vrat.

Tu stopi visoka moška postava iz sence grmovja.

„Ali si Ti, ljubica ?“ zašepeče glas gospoda Granta.

„Da“, šepne Mercedes. „Daj, da se hitro oddaljiva, jaz imam smrtni strah!“

Zavozili tajnik zašepeče nekaj besedi natakarju, na kar se ta hitro odstrani.

„Pridi, draga moja“, reče uradnik. „Voz je le nekaj korakov oddaljen.“

Kmalu je bila zaljubljena dvojica pri vozu, malem koleseljnu.

Gospod Grant vzdigne svojo ljubico v voz, potem se sam vsede na kozla in požene konja.

Kmalu dospe voz na glavno cesto.

„Ni nama treba tako hitro voziti“, se obrne zavezni tajnik k svoji lepi spremljevalki, „ob eni uri sva na postaji.“

„Ah, jaz sem presrečna, moj dragi“, reče Mercedes. „Če se moj soprog le prehitro ne zbudi!“

„Ali je pil pijačo?“ vpraša gospod Grant.

„Stresla sem prašek v čaj“, zašepeče Mercedes. „Danes je hotel biti sam; ali prepričana sem, da je precej popil ono pijačo, ker je tožil, da je silno utrujen.“

„Potem bodi brez skrbi, ljubica“, reče uradnik, „pred jutrom se ne prebudi!“ — — —

Mesec priplaval je izza oblakov ter razsvitljeval prazno glavno cesto, na kateri se je peljal koleselj gospoda Granta.

Ure so prešle, in od daleč se je že videla luč, ki je pričala, da je postaja že v bližini.

Kar Mercedes slabotno vzklikne.

„Kaj Ti je, ljubica“, vpraša gospod Grant šepetaje svojo lepo tovaršico.

„Ali ničesar ne slišiš?“ vpraša Mercedes.

Uradnik ustavi konja, medtem ko je pazljivo prisluškoval v daljavo.

Prestraši se.

Na glavni cesti čulo se je zdaj čisto razločno peketanje hitro tekočega konja; — ali je bil kak zasledovalec?

Gospod Grant, požene hitreje svojega konjička, ali samo kratko se je peljal, ko zapazi v slabotni mesečini jezdeca za seboj.

V največji hitrosti se je ta bližal.

Čez nekaj trenotkov se že ustavi peneči konj zraven voza odvoditelja.

„Gospod Munoz!“ zakliče zavezni tajnik v naj večjem strahu.

„Ah, le poglej“, se zasliši glas „Mercedinega soproga. „Moja slutnja me torej ni varala; visoki uradnik, gospod zavezni tajnik, mi odvaja mojo soprogo!“

Mercedes obupno vzklikne ter omahne očividno onesveščena nazaj v voz.

Gospod Grant je bil v največji togoti.

Zastonj delal si je največja očitanja, da ni vzel nikakega orožja s seboj; razločno je videl samokres v roki svojega nasprotnika.

„Ne trudite se, gospod zavezni tajnik“, meni Sever zaničljivo, „saj vidite, da imam že napeti samokres; ni Vam treba iskati po žepih, ker Vam itak ne dajem časa, da bi streljali.“

Škripaje z zobmi posluša uradnik to porogljivo govorjenje.

V svoji grozni razburjenosti ni niti zapazil, kako postavno je sedel nasprotnik v sedlu; pohabljenost navidezno starega, prhlega moža je popolnoma izginila.

„Vse ste prav zvito začeli, to moram reči“, se Sever porogljivo zasmeje. „Samo škoda, da sem videl svojo drago soprogo, ko mi je stresla prašek v čaj. Seveda sem se varovali dotakniti se one pijače; hlinil sem trudnost, da sem v svoje največje iznenadenje videl, kako je moja draga soproga po noči bežala.“

„Piše mi sicer to drago bitje, da bo iskala smrt“, nadaljuje porogljivo, „a dovolil sem si dvomiti o tem, posebno ko sem videl, da se odpelje z nekim gospodom. Ali ste morda hoteli s svojo ljubico skupno umreti, gospod zavezni tajnik?“

„Prihranite si svojo porogljivost“, zakliče gospod Grant togotno. „Vi ste tiran, kateri to ubogo angeljsko bitje na najsurovejši način muči!“

„Dokažite mi to!“ zakliče Sever. „Mercedes je moja soproga; zahtevam jo od Vas nazaj, ali naj morda pokličem policijo na pomoč?“

Uradnik ni slutil, kakšna vražja, dogovorjena igra se je tu pred njim igrala: bil je ves iz sebe, da mu hočejo lepo ljubico iztrgati.

„Plačam Vam vsako svoto“, zakliče konečno. „Samo pustite mi Vašo soprogo.“

„Ne, ne mislim na to“, zakliče Sever navidezno v največji togoti. „Ker sem se namenil jutri zjutraj od Georgetovna odpotovati, se bodem kar zdaj peljal na kolodvor. Seveda vzamem svojo ženo seboj, moja prtljaga je na srečo že na postaji.“

„Vaša žena me ljubi; od Vas noče ničesar vedeti“, zakliče gospod Grant obupno.

„To mi je pač vsejedno“, odgovori Sever. „Zahvalite svojemu stvarniku, da Vas nisem takoj ustrelil; tako boste pa svojo odpeljatev drago plačali.“

„Kaj mislite s temi besedami?“ zakliče zavezni tajnik prestrašen.

„Kaj morda mislite, da nimam nikake priče za Vaše brezčastno počenjanje?“ se mu Sever roga. „Imam v Georgetovnu prijatelja, ki mi je udan na življenje in smrt; vzel je pot čez polje; tjakaj poglejte, tam sedi na konji!“

To jo bila sicer velika laž, ali gospod Grant je popolnoma izgubil svojo glavo; čutil je, da se mu kri ledeni po žilah. Mercedes je ležala kakor mrtva v vozu ter ni dala glasu od sebe.

„Kaj pa hočete od mene?“ vpraša zavezni tajnik v zadregi.

„Hočem Vam samo veselo novico naznaniti, da bode jutri ves Georgetovn vedel, da je visokospoštovani zavezni tajnik Grant po noči odvedel soprogo uglednega meksikanskega meščana; nasledke si lahko sami naslikate!“

Gospod Grant je bil strahu kar nem. Videl se je v duhu izbacnjenega iz službe, osramočenega tako, da se mu je vse rogalo, — in to vse radi lepe žene, soproge drugega.

Vsa njegova ljubezen do Mercedes izginila je pred mislijo na preteče mu onečaščenje.

Drugega mu ni preostajalo, kakor da naprosi svojega togotnega nasprotnika, naj ga ne tira v nesrečo. Čeprav se je globoko sramoval; mu vendar ni preostajalo drugega.

„Priznam, da sem grešil“, reče konečno se obotavljaje. „Moja ljubezen do Vaše soproge me je premagala; prosim Vas, molčite radi te moje zgrešitve!“

Sever je triumfiral; njegova žrtev je prosila.

„Dobro, gospod Grant“, začne čez nekaj časa. „Videli boste, da nisem taka živina, kakor mislite; hočem Vam odpustiti in — molčati.“

„Hvala, tisočera hvala“, zakliče zavezni tajnik veselo.

Komaj je verjel svojim ušesom, da se je zlobni nasprotnik, ki ga je imel v posti, tako hitro potolažil.

Zdaj se je skoro sramoval, da je varal tega moža, kateri mu je celo odpustil, da mu je ženo odvedel.

Zavezni tajnik ponovil je svojo zahvalo, katero je Sever molče sprejel.

„Zdaj Vam hočem nekaj predlagati“, reče Sever. „Vlak proti vzhodnim državam pride ob polu dveh, do tja lahko pridem na postajo. Da se ne zbudi kaka pozornost, hočem že nocojšnjo noč odpotovati s svojo soprogo; kakor vidite, sem veliko preblagodušen, da bi Vam delal nadaljne sitnosti. Vi porabite mojega konja; kateri je lastnina gospoda I.... v O... ulici. Recite mu, da ste jezdili na izprehod; moj prijatelj bo tega moža pregovoril, da bo molčal.“

„Moj Bog, kaj ve več oseb za to zadevo?“ zakliče zavezni tajnik prestrašen.

„Seveda, to ni šlo drugače“, odgovori Sever mrzlo. „Moj prijatelj, ki tam pri gozdu na mene čaka, je s pomočjo svojih služabnikov vse poizvedel. Seveda ne morete zahtevati, gospod zavezni tajnik, da tudi jaz tem ljudem denarja darujem, da zamolčijo, da mi je visoki državni uradnik hotel ženo odvesti.“

„Ne, tega nočem“, zagotovi gospod Grant. „Rad žrtvujem neko svoto za molk onih oseb!“

„Ali nočete o tem z mojim prijateljem sami govoriti?“ vpraša Sever hitro. „Samo zažvižgam in on pride semkaj.“

„Ne, za Božjo voljo, opustite mi to sramoto“, zakliče uradnik.

Sever se je radoval, ker prijatelja sploh ni imel. a vedel je že naprej, da se bo Grant branil.

„Koliko mislite, da bo znašala svota, gospod Munoz?“ nadaljuje zavezni tajnik. „Nujno Vas prosim, zmenite se sami s svojim prijateljem, rad plačam vsako svoto, da se bo le molčalo.“ —

„Ali naj pošljem gospoda v hotel?“ vpraša Sever porogljivo. —

„Ne, prosim Vas, dajte mu sami denar“, zastoka gospod Grant.

„Ali Vi pozabljate, da že nocoj odpotujem“, odgovori Sever prežeče.

„To nič ne škoduje“, zakliče gospod Grant. „jaz imam precejšnje svote pri sebi; še enkrat Vas prosim, označite visokost svote, da bodo molčali.“

„Dobro, dam Vam potem častno besedo, gospod, da nihče ne zve o Vašem počenjanju.“

„Tu je najprvo oni, ki mi je konja posodil, dva služabnika, natakar“, nadaljuje Sever kakor v samogovoru, „da, ne verujem, da se bo zamolčalo pod 50.000 dolarjev; a s to svoto bodo gotovo zadovoljni. Obžalujem, gospod Grant, ali z manj kakor 200.000 dolarjev se ta neprijetna stvar ne bo dala zamolčati.“

Zavezni tajnik je bil kakor od strele zadet.

„Ali ta svota je grozno visoka!“ zakliče obupno. „Ali res mislite, gospod Munoz, da bodo služabniki toliko zahtevali za svoj molk?“

„Gotovo“, odgovori Sever mrzlo. „Sicer smo bili jako oprezni, a vendar je tem ljudem znano, da je visoki uradnik Pri tej stvari prizadet. Moj prijatelj je bogat in odklanja, kakor jaz, vsako odškodovanje; mi smo pošteni možje, ki Vaše ravnanje, gospod zavezni tajnik, smatrajo za nepremišljeno ravnanje zaljubljenca. Od mene se nimate ničesar bati; dam Vam na to svojo častno besedo.“

Gospod Grant je uvidel, da mu drugega ne preostaja, kakor plačati. Vedel je, da se gospod Munoz povrne s svojo soprogo v Meksiko; potem je bila vsa ta stvar pokopana.

Vzdihuje potegne svojo listnico, ki je le nekaj več kot 200.000 dolarjev shranjevala. Sever je kaj dobro poizvedoval; natančno je vedel, koliko je imel bogati mož pri sebi.

Udan v svojo usodo vzame uradnik bankovce iz listnice in jih da svojemu nasprotniku.

„Tu je denar“, reče udano. „Zanašam se na Vašo častno besedo, gospod Munoz.“

„Lahko to storite“, ga veselo zagotovi Sever, „nihče ne izve o tej stvari, če bi se pripetilo, da bi bili služabniki z manjšimi svotami zadovoljni, naročim svojemu prijatelju, da Vam ostali znesek nazaj pošlje.“

„Ni potrebno“, zakliče gospod Grant, „samo pripravite dotične osebe, da bodo molčale; pomislite, da je od tega odvisna moja služba, in moje visokospoštovano ime!“

Sever ga še enkrat zagotovi občne molčljivosti, potem hitro skoči raz konja in se vsede na kozla koleseljna.

„ Ali Vaša soproga je brezzavestna!“ zakliče gospod Grant, v katerem se je ljubezen do lepe žene zopet zbudila.

„Ne skrbite za to, gospod zavezni tajnik“, zakliče Sever, in prime za vajeti, „jaz bom svojo drago soprogo kmalu k zavesti pripravil.“

„Z bičem, kaj ne?“ reče uradnik zaničljivo.

„To Vas čisto nič ne briga“, odgovori Sever mrzlo. „Ah, kmalu bi bil nekaj pozabil. Tukaj imam še pismo za Vas; ki ima nekaj stvari, katere Vas bodo gotovo zanimale. Berite to, kadar se vrnete v hotel; trdno sem prepričan, da se me boste še dolgo spominjali. In zdaj zdravstvujte, gospod zavezni tajnik sicer še vlak zamudim.“

Škripaje z zobmi je uradnik zaostal, še vedno je držal konja za uzde, medtem ko je nepremično zrl za vozom, v katerem je ljubica nezavestno ležala.

Bil je brez moči, ker ni mogel ničesar storiti proti svojemu zagrizenemu nasprotniku; pred njegovo dušo stala je zapeljivo lepa ljubica, katera je morala zdaj vso togoto srditega soproga prenašati.

Konečno sede na konja in dirja v največem diru nazaj v Georgetovn.

Ko je dospel tja, peljal je konja k označeni hiši, ali šele po daljšem trkanju so mu odprli in z začudenim glavomajanjem mu odvzeli konja.

Potem plane siromak v hotel, kjer ga je natakar pričakoval. —

„Kaj že nazaj, gospod zavezni tajnik?“ se natakar začudi. „Mislil sem, da pridete šele proti jutru.“

Gospod Grant hitro odmaje, potem hiti v svojo sobo, kjer nemudoma naredi luč.

Potegne pismo iz žepa, odpre zavitek in bere z neoznačenimi čutili:

„Spoštovani gospod zavezni tajnik!

Ko boste brali te vrstice, sedel bom s svojo soprogo že davno v železniškem vlaku. Upam, da se bo do tja „uboga trpinka“ že prebudila iz narejene nezavesti. Srčno se Vam zahvaljujem za meni oddano svoto denarja, katero sem prejel za molk. Ker sem jaz edini, ki ve o tej zadevi, in ker denar nujno potrebujem, bom denar sam obdržal. Delil ga bom s svojo „soprogo“ in Vas prosim, da ne delate radi Vaše nesrečne ljubezni nikakih neumnosti. Polovico denarja oddam svoji „soprogi“, to je njen dobro zasluženi delež, ker je svojo ulogo tako izvrstno igrala.“

„Tri sto vragov!“ vzklikne gospod Grant, ko je prebral pismo. „O, jaz zaupljivi tepec, se pustim od take zavrženke zmotiti, ki me brezslutnega v družbi s svojim tovarišem na tako nesramen način oropa. In pri tem jih niti ne smem preganjati, sicer se izve moja lahkomiselnost! O, to je preveč! Še pamet izgubim!“

Na pol nezavesten se zgrudi močni mož na stol; togota radi te sramote hotela ga je zadušiti, — o, visoki uradnik postal je žrtev zločinske dvojice!

Ko se je Severjev voz nekoliko oddaljil od za veznega tajnika Granta, zadoni Mercedin glas iz voza:

„Ali nisem svoje uloge izvrstno igrala, Artur?“

„Izborno“, ji odgovori Sever, ter udari po konju, da bi še pravočasno prišel na kolodvor.

Prišel je še dovelj zgodaj, da je odpravil prtljago, medtem je Mercedes preskrbela vozne listke.

Bogata napitnina ja prouzročila, da jima je dal kondukter prazen kupe.

Ko je vlak oddrdral, potegne Sever smeje bankovce iz žepa.

„Tu, dete, je tvojih 100.000 dolarjev; zdaj bo gospod Grant kmalu dospel v Georgetovn. Rad bi videl njegov obraz, ko bo to imenitno pismo bral; jaz mislim, ta pogled bi se ne dal preplačati.“

248. poglavje.
Prosta.

Nesrečna Helena je bila še vedno v preiskovalnem zaporu v Avgusti.

Imela je samo to tolažbo, da so ji pustili zvesto Juno, katera je po možnosti skušala potolažiti svojo gospo. —

Helena je sedela pri oknu in premišljevaje zrla na pusto dvorišče sodnijskega poslopja. Zamorka je ravno pospravljala ter sem in tja skrbno pogledala na vitko postavo svoje gospe.

„Ali ni gospa še nič zvedela, kako bo še pri sodniji!“ vpraša Juno čez nekaj časa.

„Ne, od svojega zadnjega zasliševanja sem glede svoje usode popolnoma negotova“, odgovori revica.

„Da — Juno to pozna“, meni zamorka togotno. „Pri zapiranju je policija precej pri rokah; — za izpustiti, da, — na to se lahko dolgo čaka!“

Trpinka pri oknu je molčala; kaj naj bi tudi odgovorila.

Od onega dne, ko je skrivaj zapustila hišo starišev, ji je sledila nesreča. Žalostne dogodke, katere je morala revica prenesti, smatrala je kot kazen radi svoje takratne nepremišljenosti.

Kolikokrat si je želela smrt; samo njen otrok, njena Lidija, je bilo edino, kar jo je še vezalo na življenje.

Trdno je bila prepričana, da je njen ljubček v Severjevi oblasti, medtem ko je sama v ječi koprnela.

Samo zaupanje v Boga je Heleno obvarovalo obupnosti in ji pomagalo strašne udarce usode premagati z mirno udanostjo.

Tiho trkanje na vrata zbudilo jo je iz tožnega premišljevanja. —

Stari preiskovalni sodnik vstopi.

„Ravnokar sem dobil povelje novojorške oblasti“, reče stari gospod resno. „Želi, da bi Vas tja poslali.“

Helenin ljubki obraz postane snežnobel; krčevito se drži stola, da ne bi padla.

„Torej vendar“, zašepeče s tresočimi ustmi. „Niso se prepričali o moji nedolžnosti, o Bog, kakšna strašna usoda mi je namenjena.“

„Za sedaj nimate ničesar hudega pričakovati“, jo je tolažil usmiljeni uradnik. „Vaša prepeljatev v Novi Jork bila je že od začetka gotova stvar. Zasliševanje se bo tam nadaljevalo; torej nikar ne obupajte, vse zna še dobro iziti.“

„Kot jetnica prepeljana“, ihti Helena. „O, ti dobrotni Bog tam zgoraj, kaj ni moja strašna usoda že poplačala edine nepremišljenosti moje mladosti; ali naj končam svoje življenje v jedi — — —?!“

Sodnik je bil globoko ginjen.

„Vaša prepeljatev se bo kolikor možno obzirno vršila“, reče prijazno. „Oni detektiv, ki ima tudi nekaj sočutja do Vas, Vas bo spremljal na potovanji; nihče ne bo izvedel, da ste jetnica.“

Helena mu poda svojo tresočo roko.

„Ah, Vi dobro mislite z menoj, sprejmite mojo srčno zahvalo; nikdar ne bom pozabila Vaše dobrote“, zašepeče a s slabim glasom.

Stari gospod je čutil, da ga hoče ginjenost premagati; rekel je še nekaj tolažilnih besedi, in potem hitro zapustil sobo.

Zdaj se ni mogla Juno več premagovati; togotno plane izza posteljnih zagrinjal, kamor se je pri vstopu sodniku umaknila.

„Tega Juno ne trpi!“ zakliče zvesta zamorka vsa iz sebe. „Gospa bo videla, kadar bo na poti, — jo bo Juno kmalu rešila.“

„Ne, tega ne boš storila, Juno“, reče Helena milo. „Tako ravnanje bi me še bolj sumničilo: če bi tudi lahko bežala, bi mi to malo pomagalo, ker bi morala kakor kak izvržek begati po gozdih.“

„Vedno še bolje kakor pa v ječi!“ zakliče zamorka divje. „Juno tega ne trpi, da bodo gospo zaprli, — ustavila bo vlak, — bo vse postrelila, kateri bodo hoteli držati njeno gospo!“

„Juno, — Juno!“ zakliče Helena boječe, „ali se hočeš tudi ti ugonobiti ?!“

Ali zvesta zamorka bila je vsa iz sebe. Hitro vrgla se je Heleni k nogam ter poljubovala rob njene obleke.

„To je Juno vse eno!“ vpije strastno, „Juno hoče rada umreti, če je le gospa prosta.“

Helena je bila sama pol v nezavesti; čutila je, da bo kmalu z njeno močjo pri kraji.

„O, če bi Lidije ne bilo, potem bi bila smrt vroče zaželjena dobrota“, zašepeče z bledimi ustni.

Globoka tišina je vladala po sobi, le sem in tja pretrgana od divjega ihtenja zamorke. — —

Zdaj se začujejo na hodniku hitri koraki.

„Zdaj pridejo po me“, si misli Helena obupaje.

Vrata se hitro odpro in stari preiskovalni sodnik vstopi z veselim obrazom, ter hiti k Heleni.

„Ali ste pripravljeni na veselo novico?“ vpraša sočutno in ogleduje smrtno bledi obraz.

Helena pokima s svojo lopo glavico, medtem ko se ji opirala na natanko poslušajočo zamorko.

„Ravnokar sem dobil drugi brzojav iz Novega Jorka“, nadaljuje stari gospod. „Čudne reči so se morale tam pripetiti, a prepričali so se o Vaši popolni nedolžnosti, prosta ste!“

Sodnik jo skoraj obžaloval, da je v svojem veselji Heleni povedal to nepričakovano vest.

Helena je ležala kakor mrtva v naročji zamorke; samo veselo bleščeče oči zrle so nepopisno hvaležno na sodnika.

„Niso to sanje ?“ vpraša konečno. „Jaz sem prosta; — nič več na sumu?“

„Kakor je videti, se je Vaša nedolžnost popolnoma izkazala“, zakliče uradnik sočutno. „Ali ponavljam, da so se morale v Novem Jorku čudne reci dogoditi, ker stoji tu v brzojavki, da naj še nekaj dni ostanete v Avgusti, ker se Vam hoče važne reči sporočiti.“

„Jaz naj še tukaj ostanem ?“ vpraša Helena začudena.

„Da, tu berite sama.“

„Grospo Heleno Sever, naj se naprosi, da še nekaj dni ostane v Avgusti, ker se ji bodo važne reči sporočile.“

Helena je bila silno razburjena.

Da poročila ne pridejo od Severja, je bilo gotovo. Zločinec ni imel z oblastvijo opraviti. Mogoče da se tičejo ta skrivnostna naznanila česa druzega, — mogoče Lidije!

„Ali smem sedaj zapustiti sodnijsko poslopje?“

„Gotovo“, zakliče prijazni uradnik. „Ukaz se glasi, da ste takoj prosti. Nadalje Vam izrečem svoje prisrčno sočutje radi Vaše hude usode. Obžalujem, da smo Vas morali radi ukaza višje oblasti prijeti; ali sedaj ste popolnoma opravičeni.“

„Smatrajte to izkušnjo kot migljaj iz nebes“, nadaljuje stari sodnik resno, „mislite na moje takratno opominovanje, vrnite se k svojemu očetu; prepričan sem, da Vas bodo tam presrčno sprejeli.“

„Le mojega otroka hočem še poiskati, potem hočem še enkrat kleče prositi očeta odpuščenja“, prosi Helena. „Moja Lidija je edina moja sreča; ona se nahaja v rokah mojega soproga, kateri jo je odvedel.“

„Onega Severja iščejo vsa oblastva“, reče stari sodnik. „Ne verujem, da se bo mogel še dolgo skrivati, potem se Vam Vaš otrok izroči.“

„Ah, želim, da bi se Vaše besede kmalu uresničile“, vzdihne Helena.

Potem se jokaje poslovi od človekoljubnega uradnika, kateri je z največjo obzirnostjo ponudil nekaj denarja.

Ali Helena je zahvaljuje odklonila to ponudbo, ker je imela še neko svoto denarja, katera jo je za prve tedne obvarovala bede. —

S tajnim začudenjem opazoval je sodnik, kaka čista, samo sebe zatajujoča duša prebiva v tej plemeniti ženski; spremil jo je do glavnih vrat, in zrl za njo, dokler mu ni izginila izpred oči.

Zamorko poslal je že poprej uradnik, da poskrbi za svojo gospo malo sobico. — — —

Mlada dama pustila je svoj naslov pri preiskovalnem sodniku, ker se bo ono tajno naznanilo gotovo najprvo poslalo na sodnijo.

Sodnik je naprosil Heleno, da pošlje vsaki dan zamorko v sodnijsko poslopje, da bi kake slučajne novice takoj izvedela.

A prešlo je nekaj dni, ne da bi se bilo kaj zvedelo.

Sodnik je takoj brzojavil v Novi Jork, da je Helena izpuščena iz zapora; na kar je prišla lakonična brzojavka z besedami:

„Novice za gospo Sever na potu.

Bernard.“

To je bilo vse, kar je Helena do sedaj izvedela.

Njeno pričakovanje je bilo do skrajnosti napeto; zaman je premišljevala o onih tajnih migljajih; zdaj je upala, zdaj zopet se bala za svojo bodočnost. — — — — — — — —

Kar so jo izpustili, pretekla sta že dva dneva.

Večer je že napočil.

Zamišljeno je Helena sedela v svoji sobi, medtem ko je Juno imela opravka v kuhinji.

Kar začne Helena poslušati.

Ali se ni to pri njenih vratih tako čulo kakor šumenje ženske obleke?

Zdaj se je celo zdelo, kakor da je nekdo vzkliknil.

Tesno je postalo Heleni, in vstala je.

Zdaj se tiho potrka.

„Naprej!“ zakliče z brezsapnim pričakovanjem.

Počasi se vrata odpro in neka ženska postava se prikaže.

Gost pajčolan ji pokriva obraz, postava je bila še mladostna. —

Ker še Helena ni naredila luč, je v poltemi le slabo razločevala tujko.

Ta oseba ni dala nobenega glasu od sebe; ali Heleni se je dozdevalo, da je zelo razburjena.

„Želite z menoj govoriti?“ vpraša prijazno. „Moje ime je Helena Sever.“

„Da“, reče tujka, in hiti k Heleni.

Še predno se je Helena zganila, se je tujka vrgla pred njo na kolena ter odgrnila pajčolan.

„Odpustite“, zašepeče z zadušenim glasom, „odpustite!“

„Moj Bog, ali prav vidim!“ zakliče Helena iznenadena. „Ne, ne motim se, Vi ste....“

„Marija Gould, nesrečnica, ki se je težko pregrešila nad Vami“, zastoka tujka.

249. poglavje.
Dve ženi.

Heleni je zastala sapa.

Kako je prišla k nji Marija? Ali je bila to resnica, in ne slika njene domišljije?

Ali obupni klici proseče so ji rekli, da ni sanjala.

„Odpustite, gospa Sever!“ prosi Marija s pretresujočim glasom. „O, prosim Vas, odpustite mi; saj nisem lahkomiselno rešila. Kot žrtev strašne prevare storila sem one usodepolne korake, ki so prouzročili, da so Vas prijeli.“

Helena je strmela.

Torej Marija je bila uzrok njene zadnje težke izkušnje.

In ta je še vedno klečala pred njo, ter se ni upala vzdigniti svojega od bolesti razmučenega obraza.

„Ne, Vi mi ne morete odpustiti mojega ravnanja“, ihti Marija, ko Helena še vedno molči. „Zaslužim, da me sovražite in zaničujete.“

Pri teh obtožujočih besedah se Helena predrami iz svoje otrpljenosti.

Hitro se pripogne ter hoče Marijo vzdigniti.

„Pustite me tukaj klečati“, zakliče Marija jokaje. „Kolikokrat sem Vas, čisto plemenito dušo, žalostila in sumničila. Poslušajte mojo izpoved in potem me pahnite od sebe: saj boljšega ne zaslužim. “

Helena imela je srčno sočutje z revico, katere bledi, izhujšani obraz je kazal grozne bolesti: hitro se odloči in položi svoje nožne roke krog Marije.

„Vstanite, gospa Gould“, ji zašepeče z milini glasom. „Mojemu srcu je osveta tuja ostala; odpuščam Vam vse, da celo potem bi Vam odpustila, če bi radi Vaše krivde bila v brezčastnem zaporu.“

„O, Vi ste angelj“, ihti Marija ter poljubi roke branečo se Helene. „Jaz ne zaslužim Vaše velikodušnosti. Ah, če bi vse vedeli, kar sem zagrešila, potem bi mi gotovo ne odpustili.“

„Ponavljam Vam, da vse odpustim“, reče Helena milo.“ „Da, če ste me tudi še tako globoko užalili, celo moje življenje uničili, to bi Vam še v smrtni uri odpustila.“

„Zdaj šele čutim, kako nehvaležno, osvete željno bitje da sem“, reče Marija. „Pred Vašo plemenito velikodušnostjo se šele vidi moje grdo ravnanje v vsej svoji zanikrnosti !“

Helena je obžalujočo vzdignila.

Peljala jo omahujočo k zofi, kjer se je Marija do smrti utrujena zgrudila.

„Kaj ste morali prestati v ječi!“ zakliče vsa iz sebe. „Nikdar — nikoli si ne bom odpustila svoje neumne lahkovernosti, katera Vas je tako onesrečila.“

„Ali sedaj morate slišati mojo izpoved“, nadaljuje Marija“ „ničesar vam nočem zamolčati, ne — nobene ozirnosti za me, jaz sem naj hujšo kazen zaslužila.“

„Nikari ne govorite tako, gospa Gould“, zakliče Helena. „Ponavljam Vam, da nisem nikdar z jezo mislila na Vas.“ —

„Ali še mislite na one strašne dneve“, zakliče Marija. „one grozne ure, ko ste stopili med mene in onega moža? Njegova demonična lepota me je omrežila, verjela sem njegovih besedam, medtem ko ste vendar Vi bila postavna soproga Arturja Severja.“

„Takrat ste me svarili“, nadaljuje Marija z ugašajočim glasom, „a on, katerega sem imenovala svojega soproga, imel je mojo dušo kakor s čarovnimi sponami uklenjeno; verjela sem, kar je govoril, in Vi revica ste morali radi moje zmote trpeti v blaznici!“

Helena je le z grozo mislila na one strašne ure, katere je preživela v blaznici, medtem ko je Marija začela krčevito ihteti. —

Helena nežno položi svojo roko krog nesrečnice, ali Marija jo skoro divje odrine.

„Jaz ne zaslužim Vaše angeljske dobrote“, zakliče skoro jezna. „Sovražite me, — zaničujte me, jaz nisem vredna, da ležim pred Vami v prahu.“

„Pomilujem Vas, gospa Gould“, reče Helena presrčno. „Naš odrešenik je umiraje odpustil svojim sovražnikom, zakaj naj bi — —“

„Ne imenujte me Gould“, zakliče Marija rezko, „Vi ste prava soproga Arturja Severja, jaz sem samo prevarana ženska, to bi se radi svoje sramote najrajši zarila v zemljo. “ —

„Takrat sem verjela besedam mojega zapeljivca“, nadaljuje brezsapno. „Vi ste ga bolje poznali. Vaše čisto srce Vam je reklo, da je on morilec mojega očeta; ali jaz zaslepljenka zasmehovala sem Vaše besede; verjela sem onemu možu, ki me je tako sramotno varal.“

„Zakaj pa mene zavračate?“ vpraša Helena s prisrčno sočutnostjo.

„Že takrat imela sem usmiljenja z Vami, ker sem takoj pri prvem snidenju spoznala Vaše nedolžno srce, zdaj sem z Božjo pomočjo prestala zadnjo skušnjo, torej pustite, da bo vse pretečeno pozabljeno.“

„Poslušajte šele mojo izpoved, gospa Sever“, prosi Marija jokaje. „In šele potem se odločite, če morete mojo velikansko krivdo pozabiti.“

„Kmalu, ko so Vas odpeljali, so začeli Arturja Severja sumničiti“, nadaljuje svojo pripovest. „Zapustil me je, in tudi Vi ste takrat izginili. V meni se je rodila nezaupnost in zato je dobil v zagrenjeni duši prostora strašni sum. Mislite si, verjela sem, da ste Vi skupno s Severjem proti meni intrigirali, verjela sem, da ste v sporazumljenji z mojim tako imenovanim soprogom prišli k meni kot družabnica. Temno sovraštvo me je prevzelo; želela sem osvete, celo prisegla sem na grobu svojega očeta, da bom Vas in Severja večno preganjala.“

„Oni sum je bil v Vašem položaju opravičen“, reče Helena prijazno. „Veliko bi jih bilo tako ravnalo; v tem ne morem ničesar zaničljivega videti.“

„Poslušajte me dalje“, zakliče Marija jokaje. „Moje sovraštvo je bilo tako veliko, da sem zaveznemu maršalu Bernardu pripovedovala o mojem sumu. Najprvo je ta uradnik zmajal z rameni, potem je molčal k mojemu natolcevanju; in potem je verjel. — Zdaj se je zgodilo nekaj nezaslišanega! Neki večer, ko sem hotela zapustiti svojo hišo, mi stopi nasproti neka postava. Imela sem jo za sliko svoje razburjene domišlije; — a bil je Artur Sever.“

„Kako, — ali prav slišim!“ zakliče Helena začudeno. „Poiskal Vas je?“

„Da“, zastoče Marija. „Ko sem prišla k zavesti, stala sem v sobi, in pred seboj sem videla svojega uničevalca. Hotela sem ga izročiti sodišču; a zdaj se je začel opravičevati in jaz nesrečnica, — o, nikari me ne preklinjajte, — jaz sem ga poslušala.“ Helena je zadrževala sapo; pogleda ni odmaknila od smrtnobledega obličja nesrečne Marije.

„Ne sprašujte me po strašnih lažeh, katere mi je pripovedoval“, nadaljuje Marija. „Dovolj, da se mu je posrečilo, me oslepariti. Opravičil se je glede umora mojega očeta, pripovedoval, kako si je želel nazaj k meni; — o, jaz nesrečnica, ljubila. sem onega človeka vroče, — srčno, — z žarečo strastjo. Verjela sem njegovim besedam, ki niso bile druzega ko podle laži; — ne, jaz ne morem vsega pripovedovati, umrla bom sramu“, zakliče z obupnim glasom. „Dovolj — skrila sem ga na svojem posestvu.“

Helenino srce je vzkipelo sočutja; nehote potegne Marijo k sebi.

„Kako, — Vi ne pahnete mene, zavrženke, od sebe?“ zakliče Marija in njena nežna postava se strese mrzlično. „Gospa Sever, — Vi se ne odmaknete od mene; kaj niste čuli, kar sem Vam ravnokar pripovedovala?“

„Vse, — vse sem čula!“ zakliče Helena ter se bori s solzami „Vi ste bolj obžalovanja vredni, kakor jaz; moja nesreča izgine pred Vašo strašno usodo!“

„Še nisem pri kraju“, reče Marija. „Le samo poslušajte! Artur Sever mi je pripovedoval, da niste nikdar bila njegova žena! Ah, saj ne morem vseh laži ponavljati; sram me je, če le na to mislim, na kako podel način sem se takrat dala premotiti, — dokler se mi niso nekega dne oči odprle, — grozno prebujenje sledilo je kratkim sanjam ljubezni.“

„Artur Sever je samo zato prišel, da bi me okradel“, nadaljuje Marija z ugašajočim glasom. „Svoj podli načrt je deloma izvršil; one laži, katere mi je oni podlež našepetal, sem vse natančno povedala maršalu Bernardu; jaz sem onega uradnika k temu privedla, da Vas je pustil prijeti. Vse nezgode zadnjih tednov sem samo jaz provzročila. — Ali mi morete tudi še zdaj odpustiti, gospa Sever?!“

„Da!“ zakliče Helena z močnim glasom. „Vse, — vse Vam odpustim; kaj so vse moje bolesti proti Vašim duševnim mukam!“

Marijina moč je bila pri kraji; njena lepa glava omahne na Helenino ramo.

„Pustite, da klečim pred Vami“, jo prosi. „Jaz nisem vredna, da se dotaknem robu Vaše obleke.“

Ali Helena objame nežno obupano ženo.

„Ne, — Vi se ne smete poniževati“, reče milo. „ Klečite pred večnim Bogom, ne pa pred slabotnim človeškim bitjem, katero je samo grešilo!“

„Tega ne verujem“, šepne Marija. „Vi niste zmožni kakega prestopka.“

„O, vendar“, odgovori Helena žalostno. „Tudi jaz sem si naložila veliko krivdo na svojo dušo; zapustila sem domačo hišo, da grem za ljubljenim možem; moja uboga mati je radi tega umrla žalosti.“

„Ah, kaj je vse to proti mojemu pregrešku“, zakliče Marija neutolažljivo. „Mislite vendar na svetopisemske besede: Žena zapusti očeta in mater, ter gre za možem svojega srca.“

„Spoštuj očeta in mater“, šepeče Helena nazaj.

„Če je to vsa krivda vašega življenja, potem je lahko mirno prenašate“, zakliče Marija. „Artur Sever je bil z Vami postavno poročen, — moj zakon pa“, nadaljuje šepetaje, „bil je nepostaven; jaz nem brezčastna, — omadeževana, ki ne sme nikomur več zreti v oči“.

Helena je videla v polumraku od žalosti razjedeni lici mlade žene. In ljubezen, ki jo je preje čutila za Marijo, je zopet visoko vzplamtela.

„Nikari tega ne mislite“, reče presrčno. „Nikdar Vam ne bom odrekla svojega spoštovanja. — da, nikdar ne bom prenehala, Vas ljubiti.“

„Kako, — slišim prav!“ stoee mučena. „Vi izgovarjati besedo „ljubezen“; — Vi bi me zamogli ljubiti, — mene, zaničevano, ki Vas je s smrtnim sovraštvom preganjala?!“

„Da, to storim“, reče Helena. „Jaz ne poznam sovraštva, samo odpuščanje; a za Vas, nesrečnica, čutim le globoko in presrčno ljubezen. Naj se celi svet od Vas obrne, jaz ne bom nikdar prejenjala Vas ljubiti.“

„To je preveč“, zaihti Marija. „Jaz ne zaslužim Vaše ljubezni. Ne, to je nemogoče! Kako morete Vi meni, — meni, — svoji sovražnici odpustiti!“

„Marija“, reče Helena s solzami zadušenim glasom.

„Helena, — draga Helena!“ se razveseli sirota. „O Helena!“

In obe ženi se trdno objameta.

„Hočem ti biti zvesta prijateljica“, reče Helena skesani ženi, medtem ko ji Marija vroče poljubuje lice.

„Mojo srčno kri — za tebe!“ zakliče Marija. „V sili in smrti tvoja za vedno!“

250. poglavje.
Iznenadenje.

Trajalo je precej časa, da so se pomirili razburjeni občutki obeh žena.

Marija je bila veselja kar iz sebe.

Vedno iz nova potegnila je Heleno na svoje srce, da se prepriča, da niso to le sanje.

Goreče je želela, izvedeti Helenine doživljaje, ter jo toliko časa prosila, da se je ta udala in novi prijateljici povedala svojo žalostno usodo.

Marija je bila groze kar iz sebe nad toliko nesrečo, ki se je Heleni pripetila; vedno zopet je prekinjala njeno pripovedovanje z burnimi samoobtožbami in nežnimi besedami srčnega sočutja.

Ko je Helena končala, vrže se ji Marija na prsi.

„O ti revica“, toži skesana. „Kakšne grozne doživljaje si korala prestati radi mene! Če bi bila tebi takrat verjela, kaj vse bi bilo drugače izteklo.“

„Kdo ve, zakaj mi je Bog te izkušnje naložil“, reče Helena zamišljeno. „Pri vsem tem me je pa večni Bog vendarle v najtežavnejših položajih vedno ščitil.“

„Samo to mi reci“, prosi Marija, „zakaj si takrat prišla k meni za družabnico; te zagonetke nisem mogla nikdar rešiti“.

„Tega še sama ne vem“, odgovori Helena sanjaje. „Bilo je, kakor da me je neka nevidna, tajna moč k tej čudni odločitvi prisilila. Da, bila je naravnost demonična sila, ki me je vlekla k mojemu soprogu, neki meni nerazjasniv upliv, ki je vse moje misli imel uklenjene.“

Marija jo je poslušala z zadržano sapo.

„Ti jako natanko rišeš čustvo, ki je vedno tudi mene prevzelo, če sem gledala v oči tvojega soproga; bilo je nekaj nerazumljivega, nekaj, kar me je takorekoč začaralo; njegov pogled naredil me je za njegovo brezvoljno orožje.“

„Najbolj čudno je to, da je oni vpliv na me hipoma prenehal“, reče Helena. „Bilo je onega strašnega dne, ko si ti izvedela smrt svojega ljubljenega očeta. Pogled v zbegano lice mojega soproga je zbudil v meni slutnjo, da je on morilec. Moja ljubezen, če jo še smem tako imenovati, spremenila se je v gnus; od onega dne videla sem v njem samo zločinca, kateri se ne ustraši nobenega zlodejstva.“

„In takemu možu sem jaz verjela!“ zakliče Marija obupnosti, skrila bi se sramote v najpustejšo puščavo.“

„Ti vendar nisi mogla vedeti, da je bil hudobnež že oženjen“, tolažila je Helena jokajočo. „Ko je zvedel, da me je moj oče zavrgel, zapustil me je; bilo mu je samo za moje premoženje.,Zato je iskal svojo srečo v Ameriki in Ti, uboga, postala si njegova žrtev.“

„Ha, našla ga bom!“ vsplamtela je Marija. „Tebe in sebe bodem grozno maščevala.“

„Osveta je moja, pravi gospod“, odvrnila je Helena resno. „Nekdaj bo stal pred večnim sodnikom; rajši trpim, ko bi vračala hudobno s hudobnim.“

„Da, Ti si angelj“, rekla je Marija iskreno. „A hudobije onega moža so tolike, da mora soditi pozemska pravica. Zanesi se, draga Helena, Artur Sever bo vzel strašni konec.“

Helena je molčala. Njeno mehko srce ni imelo nobenega sovraštva do nezvestega soproga.

„In Tvoj otrok je v njegovih rokah? je nakrat vprašala Marija.

„Da“, odgovorila jo Helena žalostno. „Odpeljal mi ga je že prej; takrat so mi je z božjo pomočjo posrečilo mojo ljubljenko iztrgati iz njegovih rok, a sedaj se mu je posrečila njegova nakana; Lidija je v njegovi oblasti.“

„Iskali ga bodeve“, zaklicala je Marija. „Da le enkrat najdeve njegovo bivališče, nama ne bo težko otroka osvoboditi.“

„Kakor jaz poznam mojega moža, se mi bo kmalu sam približal“, rekla je Helena, „saj hoče, da se vrnem k njemu. Ker sem se trdovratno branila, izpolniti njegovo zahtevo, je odpeljal Lidijo in grozil, da jo umori, če se ne udam.“

„Lopov!“ zavpila je Marija razkačeno. „Kako je mogel Tebe, nedolžno bitje, na tako grozen način uničiti!“

„On se ničesar ne boji“, pritrdila je Helena. „Mislim, da se mu ne more nihče upirati, kdor ga popolnoma ne pozna; njegova res satanska lepota, njegovo fino vedenje, vse se združi, da more nesrečnež najti vedno nove žrtve.“

Marija je molče gledala v tla.

Tudi ona je bila podlegla onemu zagonetnemu možu; Helena je imela prav, ko je naglašala Severjevo satansko moč. —

„Da bi bil le polkovnik Rogers tu“, rekla je Marija premišljuje, „on bi bil mož, da bi Tvojega moža izročil zasluženi kazni. A ta pogumni, odločni uradnik je stopil iz službe, ker ni verjel na Tvojo krivdo. Tudi to sem si bridko očitala, ker vem vzrok, da se je oni zaslužni uradnik sprl z maršalom Bernardom.“

„Kako?“ vprašala je Helena začudeno. „Polkovnik Rogers je zavoljo mene stopil iz službe ?“

„Tako je“, potrdila je Marija žalostno. „Maršal Bernard mi je hudo očital, da sem mu z mojimi podatki odtujila polkovnika; a poklical ga bo nazaj.“

Helena je bila ginjena.

Ko jo je vse zapustilo, je polkovnik Rogers zvesto ostal pri nji; on ni verjel v njeno krivdo in se je radi svojega prepričanja celo sprl s svojim predstojnikom.

Prosila je Marijo, naj ji vse pove o tem čudnem dogodku; a ta ni vedela nič druzega ko to, kar je vže povedala Heleni.

Na to je pripovedovala Marija, kako je Sever drugič prišel k njej, a nakrat se je prekinila in zaklicala:

„Ne, ali je verjetno! Sedaj lahko vidiš, draga Helena, v kakem dušnem stanju sem bila, da sem Ti najvažnejše pozabila povedati.“

„Le poslušaj“, nadaljevala je, „povedala sem Ti prej, da je Sever rekel, da si hči politično razvpitega meščana in še druge grdobije, katerih izgovoriti se niti ne upam. Takrat sem mu verjela, da sem nekega dne dobila obisk, katerega sem sprejela z nezaupnostjo, da sem se prepričala, da me je Sever nalagal. Ugani, draga Helena, kdo me je obiskal?“

Ta je osupnjeno gledala na Marijo, katera jo je iskreno objela.

„Bil je neki gospod iz Avstrije“, zaklicala je Marija. „Ti ga dobro poznaš, ljuba Helena, bil je Tvoj oče, — grof Ostrovrhar.“

Glasen krik se je razlegal po majhni sobi.

„Ali slišim prav?“ vprašala je Helena. „Moj oče je bil pri Tebi, — kaj je rekel ?“

„Tvoj oče je iskal Tebe, predraga“, zaklicala je Marija. „Dobil je pismo, v katerem se mu je poročalo, da Te je nekdo videl v Zjedinjenih državah. Na prevožnji je zvedel Tvoj oče, da se je Sever v drugič oženil, zato me je poiskal, da bi zvedel vse podrobnosti o tem slučaju.“

„On je iskal mene?“ ponovila je Helena s tresočim se glasom.

„Da“, odvrnila je Marija. „Po grofu Ostrovrharju sem zvedela, da si bila Ti prava žena Arturja Severja in da je mene na najnesramnejši način nalagal. Sicer je oni zločinec še enkrat omajal mojo nezaupnost s svojimi prisegami, a končno nisem mogla delj prenašati te negotovosti in hitela sem s Tvojim očetom v mojo vilo, kjer je bil Sever skrit. — Ko sem dospela tje, ga ni bilo več tam. Moja denarna omara je bila s silo odprta, on je bil mene, zaupljivo, okradel!“

Spomin na ono strašno uro je premagal ubogo Marijo, da je glasno jokaje padla v Helenine odprte roke. Končno se je tej posrečilo, nesrečnico pomiriti.

„Ali je moj oče govoril o meni?“ vprašala je boječe.

„Seve“, zaklicala je Marija. „Ko sem bila še mnenja, da je Sever resnico govoril, mi je dokazal, da si njegova hči. Zagovarjal Te je zoper obtožbe onega ničvredneža, kakor more govoriti le oče o svojem ljubem otroku. Potem je Tvoj oče odpotoval, da bi Te poiskal; to se mu ni posrečilo, kajti pri moji vrnitvi sem zvedela, da je šel nazaj v Avstrijo.“

Helena je sedela poleg Marije, nakrat pa je padla na kolena, sklenila nežni roki in je zaklicala z nepopisno iskrenostjo:

„O Bog v nebesih, zahvalim Te za Tvojo dobroto; odvalil se mi je kamen od srca, kateri me je leta in leta težil, — moj dragi oče mi je odpustil!“

251. poglavje.
Hudodelec in njegova tovarišica.

Sever in Mercedes sta prišla na svojem potovanju v državo Alabama in sta se v nje glavnem mestu naselila za daljše bivanje.

Najela sta, kakor prej, razkošno opremljeno stanovanje, kjer je živela Mercedes precej sama zase, medtem ko se je Sever prej ko slej bavil z igro. Njegov denar je skopnel kakor sneg pred pomladanskim solncem; a več ko je zgubil, tem večje svote je stavil, tako da je nekega večera ves svoj denar, razun par sto dolarjev, zaigral. — — — — — — — — —

Mercedes je ležala v gugalnem stolu in je čitala neki francoski roman.

Sever je stopil bled in razburjen v sobo.

„No, dragi Artur, Ti se pa zelo kislo držiš“, šalila se je lepa žena. „Ni mi treba biti vedeževalka, da Ti povem, da si gotovo nesrečno igral.“

„Tako je“, vzdihnil je Sever, ki je davno opustil svojo preobleko. „Zgubil sem velikanske svote, zato moram še danes zvečer dobiti vračilo. Ali bi mi mogla posoditi 10.000 dolarjev?“

„Ne, Artur“, odvrnila je Mercedes odločno. „Dala sem Ti vže 10.000 dolarjev, katerih nikdar več ne vidim; sedaj sem namenila, da obdržim moj denar sama.“

„Saj nočem, da mi kaj daruješ!“ zaklical je Sever. „Vse dobiš nazaj.“

„Obžalujem, Artur, a poslala sem večji del mojega denarja v inozemstvo v varnost“, odvrnila je Mercedes mirno. „V Ameriki mi postajajo tla prevroča, zato se preselim v Evropo; v Parizu ali Londonu ne vpraša nihče po prejšnjem življenju Mercedes Iturbidove.“

Sever je jezno stisnil zobe.

Opazil je sicer, da je bila Mercedes odposlala večjo svoto; a sumil je, da je imela lepa žena vedno še kakih 30.000 do 40.000 dolarjev pri sebi.

„Torej mi v resnici nočeš ničesar dati!“ zaklical je razkačeno.

„Ne morem“, rekla je Mercedes hladno. „Teh par tisoč dolarjev, katere še imam, ne morem pogrešati.“

Sever je zganil z ramami in je delal, kakor da bi se zadovoljil s tem odgovorom, a temni pogled izpod njegovih nagubančenih obrvi govoril je o sklepu, ki ni obetal nič dobrega za Mercedes.

Ta je dobro zapazila pogled, a je brezbrižno dalje kramljala s svojim tovarišem.

„A kaj mi je sedaj početi ?“ vprašal je ta plaho.

„Ostani pri meni in zabavaj me, meni je zelo dolgčas“, smejala se je Mercedes razposajeno.

Sever jo je zaničljivo pogledal.

„Če ne veš nič boljšega, potem rajše molči“, rekel je nejevoljno.

„Mislim, da imaš velikanski načrt, kateri naju bo obogatel“, rogala se je Mercedes.

„Na to še ni misliti“, odvrnil je Sever. „Policijske oblasti so povsod obveščene, torej moram dobro paziti.“

„Potem se le čudim, da greš v klub“, ugovarjala je Mercedes.

„Tam sem bolj varen, ko kje drugod“, odvrnil je Sever. „Policija ne sluti, da sem toli drzen; do sedaj mi še ni nihče stavil zvitega vprašanja.“

„Le dobro pazi, včasih pride nevarnost nepričakovano; če te v klubu spoznajo, si izgubljen.“

„Ne boj se; bil sem še v drugih zadregah, iz katerih sem se končno zmazal. Sicer je tu poročilo o najinem nastopu v San Francisku; staro damo je zadela kap, Tvoj ženin se je ustrelil.“

Mercedes se je stresla.

„Tega nisem hotela“, rekla je tiho.

„Pusti vendar ta čuvstva usmiljenosti“, rogal se je Sever. „Načrt, kakoršen je bil Tvoj, moral je rodbino gnati v obup: jaz nisem dvomil ne en trenotek, da pride po našem odpotovanju do nesreče.“

Mercedes je temno zrla predse.

„Ko bi bila to slutila, bi bila morda opustila zadnji korak“ šepetala je zamišljeno.

„Ha, ha, ha“, smejal se je Sever glasno, „meni se kar zdi, da si se Ti, mnogoizkušena, zaljubila v onega mladega fanta.“

„Zaljubila, — ne“, odvrnila je Mercedes ter z neko grozo gledala svojega tovariša. „Viljem je bil prijeten družabnik, ki me je goreče ljubil; ponovim, njegova smrt me žalosti.“

„Ali nočeš obleči žalne obleke?“ zasmehoval jo je Sever.

„Pusti ta zbadanja, Artur“, zaklicala je Mercedes. „Res je, da sem padla, a vendar še ne tako globoko, da bi mogla smehljaje iti čez moje žrtve, kakor Ti.“

„Tako je prav, le postani sentimentalna,“ rogal se je Sever. „Morda si pozneje sezidaš v inozemstvu vilo v samotnem kraju in boš tam živela ob spominih.“

„Morda boš imel prav“, rekla je Mercedes mirno. „Nekoč sem imela tudi jaz srce; takrat, ko sem bila komaj odrasla iz otročjih let. Moj ljubimec mi je postal nezvest, od tistega časa sem bila druga; dobri kal v moji duši je bil uničen, nastopila sem pot hudodelstva.“

Sever je zganil z ramami in se obrnil.

„Nečem Te delj časa motiti v tvojem razmišljevanji,“ rekel je malomarno in zapustil sobo.

Mercedes je vzela časnik z mize in je pazljivo brala natančni opis dogodkov, ki so odločili nad usodo rodbine Tajlor.

Čudno je bilo, a hinavski ženi se je vendar smilil Viljem, za katerega je imela neko nagnenje, medtem ko ni občutila ni sence kesanja nad svojo zlobno igro s tajnikom Grantom.

Obšla jo je celo neka mržnja do Severja in mislila je, se ločiti od svojega tovariša.

Pogled na satansko lepega moža jo je napolnil z grozo; skliceval se je na svojo opetovano srečo, ki ga je vedno rešila iz rok svojih zasledovalcev. Ako bi jo aretovali ž njim, potem bi pretila Mercedes ostra kazen.

A če bi ne bila več pri njem, potem je upala hinavska žena, da bi se lažje skrila.

Tako je premišljevala Mercedes, ko se je spravljala k počitku.

Ker je nastopil Sever v Montgomeri kot njen brat, imela sta vsak svojo sobo, ki sta bili zvezani le z enimi vrati. Ta je Mercedes kakor navadno zaklenila in potem legla v posteljo.

A spati ni mogla, akoravno je bila utrujena.

Vedno znova se je zbudila iz lahkega polsna, ker ji je razburjena domišljija kazala krvavo truplo mladega Tajlora.

Videla ga je, kako je ležal s prestreljenimi prsi v sobi njene vile v San Frančišku in so steklene oči obupno zrle v njo. Potem se ji je pokazal bledi obraz gospe Tajlor, ki je plavala kakor v jezi proti uničevalki njene sreče.

Z lahkim vzdihom je planila kvišku.

A kaj je bilo to; strah ali resnica?

Natanko je videla Mercedes skozi vrata pregradka, kako se je v njeni sobi premikala senca.

Kakor vse Meksikanke, bila je tudi ona praznoverna; sen in resnica sta se združili v njenih razburjenih čutih in tresla se je strahu, da bi ne prišli maščevalni duhovi njenih žrtev k postelji in bi jo ne mučili do smrti.

Prešlo je precej časa, a nič se ni genilo.

Mercedes je previdno vzdignila svileno odejo in je boječe gledala izpod nje.

Skozi zagrnjena okna njene sobe prikradla se je bleda svetloba lune in je razširila le nejasen svit.

A ničesar ni bilo videti, ni slišati, akoravno je Mercedes zadrževala sapo in pazno poslušala na vsak šum.

Ali se je varala?! —

A Mercedes je predobro videla ono nejasno postavo.

To ni bila podoba domišljije, ker je bila popolnoma zbujena. —

Končno se je vendar ohrabrila in je hitela iz pregradka k sobnim vratom.

Boječe je gledala naokoli, potem šele se je upala, splaziti se do okna.

A to je bilo zaprto; vrata so bila zaklenjena, — nihče se ni mogel vtihotapiti.

Pomirjena je šla Mercedes nazaj v posteljo, a počitka ni našla.

Šele proti jutru je rahlo zadremala.

252. poglavje.
Izdajalka.

Bilo je že blizu poludne, ko je Mercedes vstala.

Ko se je oblačila, so bile njene misli še vedno pri grozni katastrofi, katero je provzročila; s strahom je mislila na umor, katerega je imela na vesti.

S silo se je otresla Mercedes teh tužnih mislij.

Kaj je pomagalo sedaj njeno kesanje? Mrtvi ne vstanejo več, zato je bilo bolje, na vse pozabiti.

Lepa žena je stopila k svoji pisalni mizi, jo odprla in vzela iz nje neko škatljo.

V tej je spravljala Mercedes svoj pridržani denar, katera svota je znašala, kakor jo Sever prav slutil, kakih 50.000 dolarjev.

Ker je hotela danes popoludne nekaj stvari nakupiti, vzela je Mercedes iz škatlje bankovec za 1000 dolarjev. Že jo je mislila zapreti, ko se ji je nakrat zdelo, da se je kupček bankovcev zmanjšal.

Naglo jih je vzela ven.

V hipu so bili prešteti in Mercedes je prestrašeno padla na stol.

Manjkalo je 12.000 dolarjev.

Mercedes je še enkrat štela, a z istim uspehom, denar je manjkal.

Takoj ji je bilo jasno, da je bila okradena.

A kdo je mogel to storiti?

Mercedes je imela strežnico, katera je pa le v njeni navzočnosti prišla v sobo, ta torej ni mogla biti.

V tem ji je prišel grozen sum: spomnila se je hudobnega pogleda Severja, on, — njen tovariš je moral biti tat.

A kako mu je bilo mogoče priti v njeno zaprto sobo, vrata so bila zaklenjena in okno zaprto.

Mercedes je vedela, da Severju ni nič nemogoče.

Takoj se je lotila preiskati vrata, ki so peljala v sobo njenega tovariša.

A zaman jih je ogledovala; videti ni bilo nobenega sleda, da bi se bila siloma odprla.

Vže je mislila opustiti svoja pregledovanja, ko ji je nakrat prišlo na mar še zapah preiskati.

Tiho jih je odprla in pahnila zapah ven.

Mercedes se je komaj premagala, da ni zakričala od začudenja, kajti na zapahu je opazila celo vrsto zarez, drugo poleg druge.

Sever jih je moral vrezati, ko njo ni bilo doma. Tako mu je bilo po noči lahko z ozkim in špičastim orodjem zapah odriniti in po izvršenem ropu zopet nazaj pomakniti.

Mercedes je bila besna od jeze. Njen pogled ni obetal nič prida.

„Čakaj, nesramnež“, siknila je skozi svoje bele zobe. „Za to se boš pokoril.“

Mercedes je bila kakor spremenjena in skrajno ogorčena proti Severju.

To je bila torej zahvala za njen neprestani trud, pridobiti bogastvo. Njune zlobne načrte je skoraj sama izvrševala in pošteno delila s Severjem plen.

Takrat v San Francisku jo je že hotel ogoljufati za 20.000 dolarjev, sedaj se je po noči prikradel v njeno sobo, da si je s silo prisvojil zabranjeni denar.

A vzlic svoji osvetoželjnosti ni strastna žena z ničemer izdala vihar, ki je v nji divjal.

Severja je pozdravila z navadno prijaznostjo, na njegovem prežečem pogledu je spoznala, da je bil on v resnici storilec.

Mercedes si je izmislila načrt, kateri naj bi jo osvobodil njenega tovariša in ob enem zadovoljil njeno osvetoželjnost.

Vedela je, da je bilo obljubljenih 20.000 dolarjev na Severjevo prijetje. A preteklo je že dosti časa, odkar se je bil razglasil iskalni list; v Montgomeriju je bil menda malo poznan, zato je Sever tudi lahko javno nastopil.

Mercedes je pravilno sumila, da nje ne bodo iskali tu v južnih državah, zato je bila namenjena se za vedno znebiti svojega tovariša.

Sever ni slutil, kaj mu je namenila lepa žena, ker je bila pri obedu nenavadno zgovorna in Ijubeznjiva.

Mislil je, da Mercedes do sedaj še ni zapazila pomanjkanja denarja; če bi se to pozneje zgodilo, bi bil vrgel sum na kakega uslužbenca.

„Ti si zelo brezskrben“, dejala je Mercedes med razgovorom, „pri belem dnevu hodiš ven in ne pomisliš, da se podaš v nevarnost.“

„Neumnost“, odvrnil je Sever zaničljivo. „Noben človek ne misli, da sem tu; v sosedni hiši stanuje celo skriven policaj, s katerim dostikrat v kavarni skupaj sedim.“

„Ti si predrzen“, zaklicala je Mercedes navidezno v skrbeh. „Le pazi, nesreča mnogokrat nepričakovana pride.“

Sever se je smejal tem besedam in je zagotovil, da se nima bati nobene nevarnosti.

Temnilo se je močno, ko je zavita ženska postava smukala skozi stranska vrata iz vile.

Sever je bil šel v klub in Mercedi se je zdel čas ugoden, da izvrši svoje maščevanje.

Tekom popoludne je od soprebivalcev vile po zvitih vprašanjih zvedela, da bo tajni policaj danes zvečer doma.

Z malo koraki je osvetoželjna Meksikanka dosegla svoj namen. Vedela je, da je bilo njeno podjetje nevarno, a zanašala se je na svojo lepoto in mično plačilo, katero bi zamogel uradnik zaslužiti; zato se tudi ni bala aretovanja.

Mercedes se ni varala.

To je videla pri prvem pogledu na mladega uradnika, ki je začudeno gledal svojo obiskovalko.

Mercedes je vrgla svojo oglavnico nazaj in je s skrivnim poveljstvom opazila, da je njena dražestna lepota tudi tu izvršila svoj čar.

„Ali želite zaslužiti veliko svoto denarja, gospod?“ vprašala je Mercedes z zapeljivim smehljanjem.

„Če se združi s častjo in vestjo, zakaj ne!“ odvrnil je uradnik.

„Bodite brez skrbij, ta svota je razpisana za prijetje nevarnega hudodelca!“

„Ali veste njegovo bivališče?“ vprašal je skrivni policaj prežeče.

„To je odvisno od okolnosti“, odgovorila je Mercedes. „Jaz sicer vem, da se z mojim pojasnilom nekako podam v Vaše roke, a upam, da se bodete ozirali na moje želje.“

„Razumem“, smehljal se je spretni policaj. „Ne bojte se; Vi ste tovarišica onega moža in bi se ga radi na lep način otresli: ali imam prav?“

„Jaz nisem deležna njegovih hudodelstev“, lagala se je Mercedes. „Njegov pravi značaj sem šele spoznala, ko sva bila že dolgo skupaj; prostosti mi ni hotel dati, zato mi ni preostajalo drugega, ko da storim današnji korak.“

„Ponavljam, da se nimate ničesar bati“, zaklical je tajni policaj, katerega je razburila nada na prijetje hudodelca in gotovost plačila. „Moja častna beseda, da se Vam nič hudega ne zgodi.“

„Potem Vam hočem zaupati“, odvrnila je Mercedes odločno. „Ali ste že kaj slišali o nekem Arturju Severju, ki se tudi Gould imenuje?“

„Sever?“ ponovil je tajni policaj začuden. „Gotovo, a tega hudodelca ni bilo mogoče najti; če se ne motim, je za njegovo prijetje razpisanih 20.000 dolarjev.“

„Tako je“, odvrnila je Mercedes. „Bivališče tega hudodelca mi je znano; lahko ga Vam izročim!“

„Za to bi Vam bil zelo hvaležen“, odvrnil je detektiv veselo. „Ker bom po aretovanju tega hudodelca pomaknjen v višjo službo, sem rad pripravljen, Vam precejšnji del darila prepustiti.“

„Jaz ne zahtevam vinarja“, zaklicala je Mercedes s plamtečimi očmi. „Mož me je smrtno užalil, zato ne zahtevam od Vas drugega, kakor da lahko jutri mirno zapustim mesto.“

„Zanesite se na mojo besedo“, odgovoril je uradnik resno. „Odpotovanje se Vam ne zabrani, da, skrbel bom, da nihče ne izve, kdo je naznanil hudodelca.“

„Hvala Vam“, rekla je Mercedes. „Povem Vam torej, da stanuje Artur Sever v sosedni hiši; povedal mi je celo, da je v kavarni sedel poleg Vas.“

Detektiv se je udaril po čelu.

„Da, moj Bog, prav imate“, zaklical je jezno. „Gospod se mi je zdel znan, a vedel nisem, kje bi ga bil kdaj videl; sedaj mi pade v glavo, podoba na iskalnem listu je bila vzrok.“

„A prosim Vas, ravnajte prav previdno“, svetovala je Mercedes. „Hudodelec je nenavadno prekanjen; ni prvikrat, da se je odtegnil svojim zasledovalcem v zadnjem trenotku.“

„Danes po noči ga bom aretoval“, zagotovil je uradnik. „Oblastvi sprva ni treba o Vašem naznanilu kaj zvedeti, ker imam pri roki dva zanesljiva poduradnika.“

„Potem je najbolje, če pridete zjutraj okolu 8. ure“, rekla je Mercedes.

„Sever pride pozno iz kluba, a ob tem času je gotovo doma v trdnem spanju; tu Vam dam hišne ključe in Vas bodem z Vašimi uradniki pričakovala. Iz moje sobe peljejo vrata v sobe hudodelca, tam Vam ne more zbežati.“

„Nepopisno sem Vam hvaležen“, zaklical je uradnik in z občudovanjem gledal lepo ženo. „Prosim Vas samo, da jutri zjutraj s prvim vlakom mesto zapustite, ker bi zamogel hudodelec pri zaslišanju povedati stvari, ki bi Vas utegnile zaplesti. Jaz bodem zaslišanje po možnosti odlašal, a pozneje bi ne mogel zabraniti zasledovanja.“

Mercedes se je zahvaljuje priklonila in se potem poslovila od uradnika, kateri jo je uljudno spremil do hišnih vrat.

Kmalu je bila zopet v svojem stanovanju.

Hitro je Mercedes uredila svoje reči, da bi se jutri zjutraj ne mudila po nepotrebnem, potem je vzela knjigo v roko, da bi si kratila čas do odločitve.

Kmalu po polnoči je slišala Severja domu priti.

Mercedes je ugasnila luč, da bi njen tovariš mislil, da se je podala k počitku.

Previdno je lezla k vratom, katera so bila zastavljena z raznimi stoli, da bi Sever pri kakem drugem poskusu krasti naletel na nepričakovane ovire.

A to noč menda ni imel takih namenov, kajti Mercedes je dobro slišala, da je šel v posteljo.

Kmalu je globoka tihota pričala, da je zaspal.

Tiho je lezla izdajalka na mostovž in je pazno poslušala na dogovorjeno znamenje, s katerim bi detektiv oznanil svoj prihod.

253. poglavje.
Aretovanje.

Počasi je pretekal čas, tako da je Mercedes komaj še zatirala svojo nestrpnost.

Končno se je vendar zaslišalo trikratno lahko trkanje na vratih.

Bilo je dogovoijeno znamenje.

Mercedes je tiho odprla.

„Ali spi?“ šepnil je uradnikov glas, ki je stopil z dvema policajema na hodnik.

„Da“, rekla je Mercedes. „Dve uri je že v svoji sobi. Pojdite hitro.“

Uradniki so šli kakor strahovi skozi sobe, v katerih je prebivala Mercedes.

„Ali naj užgem luč?“ vprašala je ta.

„Ni treba“, odvrnil je detektiv. „Pod plašči imamo svetilke.“ —

Sedaj so stali vsi štirje pred vratmi, katera je Mercedes previdno odprla.

Detektiv je prisluškoval, a ni ničesar slišal ko globoko dihanje spečega, ki je le malo korakov od njega ležal v postelji.

„Naprej!“ ukazal je glasno.

V trenotku je bila soba razsvetljena.

Bliščeči žarki svetilnice so padli na posteljo, v kateri je hudodelec prestrašen skočil kvišku.

„Prokleto“, zaškripal je Sever, ko je spoznal uniformo uradnikov.

A ni se še mislil udati, temveč je hitro zgrabil samokres, ki je visel nad posteljo.

A predno je mogel orožje rabiti, je bil detektiv priskočil in mu nastavil nabasani revolver na prsa.

„Genite se“, zavpil je grozeče, „in ustrelim Vas!“

Peneč se od jeze se je dal Sever razorožiti, medtem ko je pošiljal proti odprtim vratom najsrditejše poglede.

„Kaj hočete od mene?“ zarohnel je. „Kdo Vam da pravico, prilomastiti v moje stanovanje in z mano ravnati kakor z banditom ?“

„V imenu postave ste aretovani!“ bil je mrzli odgovor uradnika.

„Česa se me obdolžuje; jaz se bodem pritožil“, besnil je Sever. „Kako se drznete, mehikanskega podanika na tako zvit način aretovati!“

„Ne trudite se z izgovarjanjem“, odvrnil je detektiv zaničljivo. „Mi prav dobro vemo, da je hudodelec Artur Sever v naših rokah.“

Vzlic svoje zavednosti se je Sever zelo prestrašil.

„Tega gotovo niste slutili,“ dejal je detektiv, ki je opazil Severjevo osupnenost. „Prevarnega ste se čutili, to je bil Vaš pogin!“

„Recite raje, moja tovarišica me je izdala“, zaklical je Sever temno. „Peljala Vas je skozi svojo sobo, tako Vam je bilo lahko me napasti.“

Uradniki so izvlekli verige, da bi ga uklenili in so se bližali hudodelcu.

„Nazaj!“ zavpil je divje. „Sledil Vam bom prostovoljno, ukleniti se ne pustim —“

„Ali me imate res za tako neumnega“, rogal se je uradnik. „Enkrat ste že ušli oblasti, sedaj Vam to ne bo tako lahko. — Naprej!“ obrnil se je k policajema, „uklenite ga!“

Nastal je ljut boj, ker je Sever napel vse moči, da bi uradnike vrgel ob tla.

A združena moč vseh treh mu je bila prevelika.

V par minutah je sedel uklenjen na postelji.

V divji jezi je stokal in zaman poskušal se osvoboditi.

A kmalu je videl, da je ves trud zaman, zato se je udal v svojo usodo.

Detektiv je bil naročil voz, kateri je moral priti čez nekaj minut.

Medtem je preiskal uradnik vse omare in skrinje, da bi našel kake kompromitujoče spise.

Vse najdene stvari, med temi neka denarna vsota, so se zapečatile, a detektiv je vedno stražil hudodelca z nastavljenim revolverjem.

Sever je do tje sedel v temnem razmišljevanju; nakrat je zarenčal:

„Zakaj ne aretujete one kače? Sicer me je ovadila, a tudi ona je kriva.“

Policaj ni trenil z očesom.

„Iskalno pismo se glasi na Arturja Severja“, odgovoril je mrzlo. „Jaz nimam naročila, tudi damo aretovati.“

„Ona je ravno tako kriva, kakor jaz“, zaklical je hudodelec. „Obžalovali bodete še, ako jo pustite prosto. Njeno ime je Mercedes Iturbide: v severnih državah bi jo takoj prijeli!“

Uradnik se je zaničljivo obrnil.

„Častivredna dvojica“, mislil je. „Drug druzega skuša v nesrečo spraviti. Skoraj mi je žal, da sem dami zastavil svojo besedo; a zgodilo se je. Če je res kriva, pride prej ali slej pravici v roke.“

Sever je skoraj divjal, ko je videl, da je detektiv pustil Mercedo v miru, in prisegel je na tihem grozno maščevanje izdajalki.

A vse njegovo razsajanje ni nič pomagalo; škripaje z zobmi je moral gledati, kako se je Mercedes veselila njegovega stanja.

Sedaj se je slišalo drdranje voza.

Ker se policaji niso upali hudodelcu odvzeti spone, zavili so ga v odeje, tako da je bila samo glava videti.

Potem sta ga vzela poduradnika na svoje močne roke in sta ga nesla na stopnice.

Mercedes je stala pri vratih, ko so Severja nesli mimo.

Bliskoma se je nagnila k njemu.

„To je moja osveta za ukradeni denar“, zašepetala mu je.

„Satan“, škripal je Sever. „Varuj se me, — drugače — “

Drugo je bilo nerazumljivo.

Hudodelca so vzdignili na voz, potem so vstopili še vsi trije policaji in voz je oddrdral.

Sodnijsko poslopje v Montgomeri je bilo zunaj mesta; tam so bile tudi ječe. —

Svetloba zorečega dneva je slabo razsvetila temna poslopja, ko se je pripeljal voz z uklonjenim hudodelcem skozi odprta vrata. —

„Koga ste pa ujeli?“ godrnjal je vratar.

„Takoj moram govoriti s preiskovalnim sodnikom“, zaklical je detektiv. „Gre se za prav nevarnega hudodelca.“

Vratar je pogledal na uro.

„Pol petih“, dejal je dvomljivo. „No, poskusil bom in zbudil g. R....; ali se pa res tako mudi?“

„Seve, seve“, zagotovil je tajni policaj. „Pošljite takoj po zapiralca, naj odpre najbolj varno sobo v preiskovalnem zaporu.“

Zmajavši z glavo je odšel vratar.

Ni bilo dolgo, ko je prišel zapiralec. Bil je star, a še krepek mož, ki je presenečeno gledal čudno culo v vozu.

„Prijeti!“ ukazal je detektiv in oba policaja sta vzdignila Severja iz voza.

„Tu, vzemite obleko in druge stvari“, zaklical je tajni policaj zapiralcu in pokazal na Severjeve reči.

Ta si je vse naložil in hitel naprej, da bi odprl varno sobo v preiskovalni ječi.

Policaja sta nesla svoje breme v drugo poslopje in sta šla tam skozi dolg hodnik.

Zapiralec ju je došel in je ravno mislil kaj bolj natančnega poizvedeti, ko so se odprla vrata in sta dve lepi dekliški glavi pogledali na hodnik.

„Takoj se mi poberita!“ ukazal je starec.

„Vaši hčeri sta pa zali“, dejal je eden policajev.

„Ah, težava je z njima“, godrnjal je zapiralec. „Dokler sta bila otroka, je še šlo, a sedaj, ko je Lucija stara 17 in Neli celo 18 let, zdaj ju komaj zadržim med štirimi stenami. “

„No, to si vendar lahko mislite, da hočejo mlada dekleta razvedrilo imeti“, smejal se je uradnik.

Zapiralec ni odgovoril, ker so dospeli do vrat za Severja odločene sobe.

V hipu je odprl starec težka vrata.

Severja so nesli notri in položili na priprosto posteljo.

Detektiv je tudi vstopil in velel Severju odvzeti verige.

„Tu je ena vaših oblek“, obrnil se je potem k hudodelcu. „Preiskal sem jih, in se morate za sedaj zadovoljiti s temi oblekami.“

Sever ni odgovoril.

Potegnil je odejo nase in obrnil obraz od govorečega.

„Ali je soba tako varna, da je izključen beg ?“ vprašal je detektiv.

„Gotovo“, odvrnil je zapiralec zanesljivo. „Saj je odločena za največje hudodelec.“

Uradnik je zadovoljno pokimal in je zapustil sobo s svojima spremljevalcema, zapiralec pa je skrbno zaklenil vrata. Detektiv je stopil iz poslopja in se je obrnil proti krasni hiši, v koje prostorih so se vršile sodnijske obravnave.

Tam ga je v neki sobi pričakoval stari preiskovalni sodnik ki je bil zelo nejevoljen, da se ga je tako zgodaj budilo.

„Ali vže gori?“ zaklical je vstopivšemu uradniku zlovoljno. „Kaj ste pa našli tako važnega, da me celo iz postelje kličete?!“

Tajni policaj je postrežljivo poslušal očitanja.

„Tako važno je, da si smem dovoliti to motenje“, odvrnil je in potegnil iz žepa časnik. „Tu, prosim, poglejte, gospod sodnik!“

„To je starodavni iskalni list“, godrnjal je ta. „Prav, spominjam se, Artur Sever alias Gould, zelo nevaren hudodelec, se išče.“

„Ta mož se nahaja v preiskovalnem zaporu“, dejal je detektiv ponosno. „Danes po noči sem ga aretoval.“

„Kaj?“ zaupil je sodnik in skočil kvišku. „Ali je pa res on, ali se ne motite?!“

„Ne, sploh je že sam priznal, da je iskani Sever.“

„No, čestitam Vam“, dejal je sodnik. „20.000 dolarjev nagrade je lepa vsota in poleg tega še povišanje. To je sreča.“

„Ali ste sedaj še jezni, da sem motil Vaše jutranje spanje?“ vprašal je detektiv smehljaje.

„Bog obvaruj, takoj bodem brzojavil v Novi Jork, da je dolgo iskani končno vendar ujet“, zaklical je sodnik veselo. „Skrbel bom, da bo hudodelec tukaj obsojen; saj veste, da so Alabama, Misisipi in Lujziana pod eno osrednjo oblastjo. Ker je pa oni Sever izvršil v Lujziani celo vrsto zločinov, bomo imeli zanimivo pravdo, katero bom po možnosti izkoriščal zase.“ —

„To je popolnoma prav“, odvrnil je uljudno detektiv.

„Ali je hudodelec dobro spravljen?“ vprašal je sodnik.

„Prepričal sem se osebno o varnosti preiskovalnega zapora“, odvrnil je uradnik. „Nemogoče je zbežati!“

„Naprvo bom poslal tje stražo dveh vojakov“, zaklical je sodnik.

„Še danes dopoldne se bo začelo zaslišavanje. No, jaz vidim začudene obraze naših tovarišev v Novem Jorku; ti bodo gledali za naš srečen lov.“

254. poglavje.
Slovo.

Vrnimo se sedaj k Heleni in Mariji, katere smo zapustili v Avgusti.

Težko izkušeni ženi sta sklenili iskreno prijateljstvo, a zaman je prosila Marija svojo novo prijateljico, naj gre ž njo v Novi Jork, da bi tam v njenem krasnem posestvu našla domovanje.

Prosila in rotila je Heleno s solzami, naj ji izpolni to željo; a ta se je stanovitno branila, ker je hotela najprvo poiskati svojega otroka. —

Tako je prišel slovesa dan.

Marija je dobila pisma, ki so pospešila njeno vrnitev v Novi Jork, a zdelo se ji je strašno, komaj pridobljeno prijateljico zopet izgubiti. — — — — — — — — — — —

Obe ženi sta sedeli v Helenini sobici, medtem ko je Juno na hodniku urejevala prtljago odhajajoče.

„Pojdi saj za nekaj tednov z menoj“, prosila je Marija jokaje. „Le misli, kako sama in zapuščena bom sedaj, — ko nimam nič, — nič več na svetu.“

Helena jo je nežno pritisnila na srce.

„Saj bi neizrečeno rada izpolnila Tvojo željo“, šepetala je, „a pomisli vendar, da je oni hudobnež odpeljal mojega otroka. Morda je v bližini, a se ne upa k meni, ker ve, da si Ti tu. Zanesi se, Marija, kakor hitro bom imela otroka, pridem takoj k Tebi in hitim potem — v roke mojega očeta.“

„A če se Sever nič ne oglasi“, vprašala je Marija, „kaj potem?!“

„Našla ga bom“, odvrnila je Helena milo. „Neki notranji glas mi pravi, da mi bo Lidija zopet dana.“

„Potem te samo eno prosim“, dejala je Marija. „Ti si revna; kako moreš brez denarja potovati, vzemi vendar majhno vsoto, katero sem Ti že opetovano ponudila.“

„Ne morem“, odvrnila je Helena odločno. „Ne huduj se name, da sem odbila Tvojo velikodušno ponudbo, ljuba Marija, a nemogoče mi je od Tebe vzeti denar. Nekaj imam še; naprej bo skrbel Vsemogočni.“

Marija je udano molčala.

Mnogokrat je vže bila ponudila Heleni denar, a ta je vedno odklonila ponudbo hvaležno in odločno.

Helena je imela tudi še drug vzrok, da ni marala spremiti Marije na njena posestva.

Z njenim finim čuvstvom je slutila, da bi pogled na njo, vzlic Marijine zveste ljubezni, s časom vplival sramotilno na njo. Helena je bila Severjeva prava soproga, medtem ko je bila Marija ogoljufana: kaka čuvstva je morala nesrečnica premagovati, če je vsak dan občevala z ženo nekdaj vroče ljubljenega moža. — —

„Jaz bom Juni malo pomagala“, zaklicala je Marija nenadoma in hitela iz sobe.

Zamorka je stala na hodniku, zraven Marijinih kovčegov, ker je imel voz vsak hip priti.

„Ali bi mi izpolnila eno prošnjo, Juno?“ šepetala je Marija.

„Rada, — Juno vse stori, kar gospa hoče“, odvrnila je zamorka.

„Torej poslušaj, Juno; Ti veš, da je Tvoja gospa revna. Kmalu bo potovala dalje, a branila se je od mene vzeti potrebnega denarja.“

„Da, — gospa je taka“, potrdila je zamorka. „Gospa raje strada, ko da bi vzela vinar, katerega ni zaslužila.“

„Jaz bi ne imela miru ne po noči, ne po dnevi, če bi vedela, da moja prijateljica trpi pomanjkanje“, nadaljevala je Marija naglo. „Ti si zvesta, zanesljiva oseba, ali hočeš vzeli denar, da bi v bedi priskočila Tvoji gospodinji na pomoč: saj ji ni treba vedeti, da je od mene.“

„Gotovo,“ režala se je Juno veselo. „Gospa se lahko zanese, — da bo Juno prav zvito ravnala, — gospodinja nič zvedela.“

„Dobro, Ti zvesta duša, tu imaš 5000 dolarjev, shrani jih dobro, da denarja ne zgubiš. Kadar bo ta svota porabljena, pišeš mi takoj v Novi Jork, potem pošljem več, — tu je moj naslov.“

Zamorka si je v smešni zadregi praskala kodrasto glavo.

„To prav dobro“, dejala je končno. „A Juno ne zna pisati.“ —

„No, pa koga prosiš, da Ti bo par vrst napisal“, tolažila je Marija. „Jaz bi bila nesrečna, ko bi vedela, da je moja prijateljica v bedi.“

„Gospa lahko brez skrbij“, zagotovila je zamorka. „Juno raje do smrti delala, ko da bi pustila gospo stradati, — sedaj bodem drugače delala, vedno le moj denar dala, če gospa ne bo imela več, — ona nič zapazila ne bo.“

„Dobro“, zaklicala je Marija in pogladila žametasto-mehko lice mlade zamorke. „Varuj skrivnost, drugače Tvoja gospodinja ne bo vzela ničesar.“

Juno je veselo spravila kupček bankovcev v žep; zvesta duša je bila presrečna, da njeni ukazovalki ne bo več treba trpeti pomanjkanja.

V tem se je zaslišalo drdranje voza: čas je bil odpeljati se.

Helena je stopila iz svoje sobice, ker je bila namenjena prijateljico spremiti na kolodvor.

Juno je pomagala damama obleči plašče in je potem hitro znosila Marijine kovčege na voz.

V nekaj minutah sta dospeli na kolodvor, kjer je bil vlak proti severu vže pripravljen.

Marija je prosila kondukterja za prazen voz in je šla s svojo prijateljico notri, ker se je imel vlak šele čez en četrt ure odpeljati.

Obe gospe sta bili zelo razburjeni in sta komaj zadrževali solze.

„Le kmalu pridi k meni, Helena.“, ihtela je Marija. „Jaz Te bom nepopisno pogrešala; le pomisli, da sem popolnoma sama.

„Pridem, ljuba Marija“, zagotovila je Helena jokaje. „Če Bog hoče, bom Lidijo kmalu našla; potem takoj izpolnim mojo obljubo. “

„Ali nočeš pisati svojemu očetu?“ vprašala je Marija. „Jaz ne vem njegovega naslova; le misli, kako stari gospod hrepeni po Tebi.“

„Le pusti, da najdem svojega otroka“, rekla je Helena. „Jaz bi ne našla miru, ko bi vedela, da je moja ljubljenka v Severjevih rokah.“

„Kako si srečna“, vzdihnila je Marija. „Ti imaš še očeta, otroka, — a jaz — — “

„Ti imaš prijateljico, katera Te nikdar ne pozabi“, šepetala je Helena. „Moja ljubezen naj Ti nadomesti vse, kar si izgubila, draga Marija.“

Marija je skrila svoj objokani obraz na Heleninih prsih.

„O, Ti blaga“, ihtela je. „Za vse moje razžalitve in zasledovanja si mi dala ljubezen, oh, jaz niti ne zaslužim, da mi izkažeš prijateljstvo— — “

„Tiho vendar, Marija, pusti preteklost v miru“, prosila je Helena milo. „Skrajni čas je, znamenje odpotovanja se je ravno oglasilo; z Bogom, draga.“

„Helena, moja ljuba, draga Helena“, ihtela je Marija obupano.

„Morda pridem kmalu k Tebi“, tolažila je ta. „Razun tega Ti bom dostikrat pisala, da boš vedela, kje se nahajam. A sedaj z Bogom, draga Marija, ločiti se morave!“

Helena se je nežno izvila iz rok obupane Marije, pritisnila ji je še en vroč poljub na tresoči ustni in je zapustila voz.

Dolgo je še stala z Juno na peronu in je gledala za vlakom, dokler ni zginil v daljavi.

255. poglavje.
Nova nevarnost.

Drugega dne je tudi Helena z Juno zapustila Avgusto in se je peljala v Kolumbijo, ker je mislila, da se Sever tam nahaja.

Ko bi bila mogla slutiti, da je bil hudodelec ob tem času jetnik v Montgomeri, bi bila gotovo tjekaj hitela. A Helena je le redkokedaj brala časnike in ni torej ničesar zvedela o usodi svojega moža.

Sploh je imela pa druge skrbi, ker je bil potrošen zadnji ostanek njenega denarja.

S strahom je mislila na novo bedo, medtem ko jo je ob enem zasledovala skrb za usodo ubogega otroka noč in dan. Ker je Juno sama skrbela za živež in vse potrebe, ji je Helena izročila vse, kar je še imela. Vsak dan je pričakovala, da ji bo zamorka povedala, da je pošel zadnji dolar in zato je dala v nekem časniku natisniti inserat, da išče izobražena dama primerne službe.

A poročila, kojega se je bala, ni bilo.

Juno je prej ko slej gospodinjila in skrbela, da njej ljubi gospej ni ničesar manjkalo.

Seveda se je to Heleni čudno zdelo: da, prišla ji je celo misel, da si je morda Juno pridobila denar na nepošten način, namenila se je, zvedeti resnico.

„Ali imaš še kaj denarja, Juno?“ vprašala je zamorko.

Ta je osupnjeno pogledala.

„Kako mislite to, gospa?“ odvrnila je nezavzeto.

„Čudim se, da toliko časa shajaš z majhno svoto, katero sem Ti dala“, rekla je Helena resno.

„Juno ima še denar“, odvrnila je zamorka mimo. „O, Juno zelo štedljiva, — denarja še za dolgo.“

„To ni mogoče!“ zaklicala je Helena prestrašeno. „Za Boga, Juno, povej mi odkrito, Ti vendar nisi — — — —“

„Zmaknila?“ dopolnila je ta smeje, a zjasnim pogledom. „Ne, gospa, — — Juno ni nikdar kradla, — Juno se nikdar zlaže svoji gospej.“

„A jaz vendar ne zapopadem, kako moreš s temi dolarji toliko časa gospodinjiti“, rekla je Helena zmajavši z glavo in zapustila Juno.

Helena se je spomnila, da je Juno prej dobila mnogo napivnine; ali morda sedaj vporablja ta denar?

Ta misel jo je ganila skoraj do solz; a Juno tudi o tem ni hotela ničesar slišati in je pokazala Heleni svojo premoženje, katero je imela všito v nekem žakeljčku.

„Ne vinarja nisem posodila gospej“, zagotavljala je opetovano. „Juno bi gotovo povedala.“

S tem odgovorom se je morala Helena zadovoljiti, ker je Juno trdila, da ima še vedno denar od gospodinje.

V Kolumbiji je stanovala Helena v gostilni, koje gostje so skupno obedovali.

Nekaj dni sem je prišel tujec, ki je pri obedu sedel poleg Heleno in je svojo lepo sosedo vedno nadlegoval z uljudnostmi.

Bil je še mlad mož, kojega precej čedni obraz je govoril o divji razuzdanosti. Vsi gostje so bili zelo ljubeznjivi z gospodom Longom, tako je bilo tujcu ime, ker je imel enega najbogatejših nasadov bombaža v Južni Karolini.

Heleni je bil vsiljivi človek nepopisno zopern.

Med obedom je le redkokedaj obrnil svoj pogled od lepega bledega obraza Helene, koje odlično, ponosno vedenje je razuzdancu močno ugajalo.

Gospod Long je bil radi kupčije delj časa v Kolumbiji in je ubogo Heleno vedno zasledoval z drznim govorjenjem, katero je ta ponosno zavrnila. — — —

Nekega dne je šla njegova usiljivost tako daleč, da je po obedu hitel za Heleno po stopnicah.

V tem je stopila Juno iz sobe njene gospodinje in je merila razburjenega moža z začudenim in ob enem jeznim pogledom.

Tudi gospod Long je menda Juno spoznal, kajti mrmral je nekaj nerazumljivih besed in šel po stopnicah doli.

Helena je bila iz sobe nad smelostjo naselnika in se je namenila prej ko mogoče zapustiti to hišo.

Brez sape je hitela v svojo sobo, kamor ji je Juno sledila.

„To hudobni človek“, rekla je zamorka, „Juno ga dobro pozna.“

Helena je vprašuje pogledala služabnico.

„Da“, nadaljevala je ta srdito, „on prav zloben človek, ki vedno tepe uboge zamorce, — on jih že veliko ubil, — ali podil s psi, — nič usmiljenja imel.“

„Vzemi drugo sobo, Juno“, prosila je Helena.

„To nič ne pomaga“, odvrnila je zamorka. „On bo prišel za nama, — o, jaz dobro vem, — kadar zalezuje kako dekle, — potem je kakor besen, — a pri gospej se mu ne bo posrečilo, — Juno bo stražila.“

„To je pa grozen človek“, zaklicala je Helena boječe.

„Gotovo“, pritrdila je zamorka. „On je hudobnež, — kojega se vse boji, — je že mnogo zamorskih deklet bičal do smrti, ker niso hotele ničesar vedeti o njem; — gospa se ga morate zelo varovati, — ker je sposoben za vse hudobije.“

„Ljubi Bog“, mislila je Helena. „Ali še nisem dovolj trpela, da mi zopet prete nove nevarnosti.“

„To je samo zato, ker je gospa tako lepa“, dejala je Juno naivno. „Gospod Long bi imel rad vsa lepa dekleta zase, — znan je po vsej okolici, da grozno trpinči svoje delavce.“

„Ali policija trpi take surovosti?“ vprašala je Helena razkačeno.

„Policija“, smejala se je Juno na vse grlo. „Tu v Južni Karolini ne sme zamorec nič ziniti, če se pritoži, pravi policija: Tiho, zamorec, — saj ne verujemo, kar rečeš; — potem ga zopet pošljejo k svojemu gospodarju, ki ga strašno pretepe.“

„Grozovito!“ zaklicala je Helena, tresoča se strahu. „Ah, želela bi, da bi imela to deželo vže za hrbtom.“

„Pri Vas je to nekaj drugega, gospa“, zakliče Juno. „Pri gospej misli policija vse drugače, zato se gospod Long ne bo upal biti surov. Toda — on je zloben človek, — ki se plazi naokoli kakor ropar, — njegovo srce je črno, — čisto črno.“

Seveda se Helena po teb besedah zamorke ni pomirila, nego se je gospodu Longu še bolj umikala kakor do sedaj.

Ponosni bogataš je bil radi tega še bolj divji, ker je izvedel, da je Helena revna in da išče službo. — —

Ko jo Helena nekega dno šla po glavni ulici Kolumbije, stopil je nakrat gospod Long na njeno stran.

Revica se prestraši in odgovori na uljudni njegov pozdrav z lahkim nagnenjem glave.

„Vedno se mi umikujete, gospica Sever.“, začne gospod Long hinavsko. „jaz se ne morem spomniti, da bi Vas bil kdaj užalil, in bi Vam bil zelo hvaležen, če bi mi povedali vzrok Vašega umikanja.“

„Ne razumem Vas, gospod Long“, odgovori Helena ponosno. „Ker ne želim občevanja s tujci, zato se umaknem vsakemu bližanju.“

„Pa vendar ne boste od sebe pehali človeka, ki Vam v resnici le dobro želi“, zakliče posestnik živahno, medtem ko je njegov žareči in poželjivi pogled neprenehoma visel na njeni fini in plemeniti postavi.

„Obžalujem, da moram tudi Vašo prijazno ponudbo zavrniti“, odgovori Helena mrzlo, in pospeši svoje korake.

Razuzdanec ostal je na njeni strani.

„Gotovo me je kdo pri Vas opravljal“, reče z nejevoljnim glasom. „Kdo ve, kakšne laži so o meni pripovedovali.“

„Motite se, gospod Long“, ga zavrne Helena. „Moje obnašanje je proti vsem jednako, ali kavalir bi se zadovoljil z mojim pojasnilom.“

Gospod Long pogleda kakor tiger na tresočo se osebo, ki je hitela dalje.

„To jo mogoče moda v severnih deželah“, meni zaničljivo. „Poznan sem v celi okolici kot najbogatejši in najuglednejši farmar in nisem vajen, da se moje pazljivosti zavračajo.“

„Jaz jih nisem nikdar zahtevala“, odgovori Helena ostro.

„Vsaka druga mlada dama štela bi si v čast, če bi se za njo brigal!“ zakliče razuzdanec preteče. „Če se mene razžali, sem jaz v položaju, da to poplačam.“

Helena se hipoma ustavi.

Obraz ji je žarel razburjenosti, radi česar je še bolj ugajala gospodu Longu.

„Ali mi hočete morda pretiti, gospod Long?“ zakliče jezno. „Nikdar nisem verjela, da bi se kak gospod tega poslužil! — Zdaj me zapustite, sicer pokličem kakega policista v pomoč!“

Helena se pri teh besedah obrne od gospoda Longa in gre hitro v nasprotno stran.

Gospod Long se ni upal, iti za njo, a pogled, katerega je poslal za njo, ni naznanjal nič dobrega.

256. poglavje.
Surova samovoljnost.

Drugo jutro se je Helena preselila v malo sobico, ki je bila od onega hotela precej oddaljena; tudi hrano je imela tukaj, samo da bi gospoda Longa več ne srečala.

Videti je bilo, da se je ta surovež radi odločnega Heleninega nastopa umaknil, ker ga ni bilo več videti.

Heleno je to zelo veselilo, ali Juno je skrbno zmajevala z glavo, ker je nespravljivo osveteželjnost gospoda Longa kaj dobro poznala.

Mlada dama je tudi danes šla v upravništvo časopisa, ker so bila tjakaj naslovljena pisma, ki bi na njen inserat prišla.

Dobila je dve pismi.

Helena ju zapečateni vtakne v žep, ter se poda z novim upom proti domu.

Kmalu je prišla k hiši, kjer je stanovala.

Ravno je hotela iti po stopnicah, ko je od zgoraj začula nenavadni šum.

Pospešila je svoje korake, ker se ji jo dozdevalo, da sliši Junin glas.

„Ali me hočete izpustiti!“ vpije zamorka divje. „Ničvredneži, — izpustite me, sem Vam rekla.“

„Tiho, zamorka“, se oglasi globok moški glas. „Bodi čisto mirna, sicer poskusiš takoj bič!“

Prestrašena hiti Helena čez hodnik in vstopi v svojo sobico. —

Tam so stali trije ogoreli, surovo izgledajoči možje, ki so obupno se branečo Juno držali.

„Kako se predrznete, usiliti se v mojo sobo?“ zakliče Helena vsa ogorčena. „Kaj naj to pomeni, takoj pokličem policijo; — izpustite mojo služabnico !“

„Oprostite, gospica“, reče eden od njih tako uljudno, kakor mu je bilo mogoče, „ta zamorka je ubegla delavka plantaže, katera ima po kontraktu še več let delati.“

„To ni res!“ vpije Juno divje. „Vse je zlagano, — Juno nisem nikdar bila delavka, — vse je debela laž.“

„Tiho, kanalija!“ zarjove mož. „Tukaj ta dva paznika sta priča, da je to, kar sem rekel, resnica“, se obrne k Heleni. „Popeljemo jo seboj na plantažo, od katere je zbežala.“

Helena je bila vsa obupana.

Slutila je, da se proti nji pripravlja novo lopovstvo.

Kakor blisk je hitela po stopnicah doli na cesto.

Olajšano vzdihne, ko zagleda v bližini hiše dva policaja, katera je z nekaterimi koraki došla.

„Ah, prosim Vas, gospoda“, prosi Helena, „pridita z menoj, mojo služabnico mi hočejo protipostavno iztrgati!“

Policista sta začudeno pogledala v krasno in tako bledo lice prosilke, potem sta pohitela, da bi ustregla njeni želji. V hišni veži prišli so jim pazniki plantaže nasproti; vlekli so branečo se Juno s seboj.

„Stojte!“ zakliče eden redarjev. „Kako pridete do tega, da vlečete seboj služabnico te gospe?“

„Ker je zbežala z naše plantaže“, odgovori eden paznikov predrzno. „Ona mora še čez eno leto delati na plantaži in je že predujem dobila. He, Jones, Šarli, ali ni tako?“

„Gotovo“, pritrdita vprašanca. „Ta prokleta zamorka nam je zbežala; mi to lahko dokažemo.“

Policist se obrne k Heleni, ki je bleda ko smrt poslušala te laži.

„Tukaj ni nič pomagati, gospica“, reče obžaluje. „Kakor hitro zamorko dva belokožca reklamirata, ne pomagajo nobene nasprotne trditve; zamorci pač nimajo nobene pravice.“

„Ali moja služabnica ni bila delavka na plantaži!“ zakliče Helena obupno.

„Če morete to dokazati, gospica, potem je to nekaj drugega“, zakliče redar. „Ali imate že dalje časa svojo služabnico?“

„Ne“, odgovori Helena v zadregi. „Priznati moram, da sem jo šele pred kratkim vzela k sebi, ali Juno se nikdar ne laže.“

„Ha-ha-ha!“ se pazniki surovo nasmejejo. „Zamorec in se ne lagati, — to druhal preveč dobro poznamo; bajko Vam je natvezila, gospica, to lahko verujete!“

Helena je izprevidela, da je bilo vse zgubljeno.

Zdaj so ji iztrgali zadnje, kar je imela, njeno zvesto tovaršico, katero je tako presrčno ljubila.

Pred vratmi je stal voz, v katerega so pazniki surovo pahnili zamorko. Eden paznikov skoči na kozla.

„Še trenotek!“ zakliče Helena. „Kam peljete mojo služabnico?“

Paznik zmaje z rameni in hoče pognati konja, ko mu policaj hipoma pade v vajeti.

„Zahtevam, da se izkažete,“ zakliče uradnik. „Če hoče gospa to stvar dalje zasledovati, mora vedeti, kje se nahaja njena služabnica; toraj hitro, sicer Vas peljem na stražnico.“

Godrnjaje potegne nagovorjeni nekaj umazanih listin iz žepa, ter jih nejevoljno pomoli policaju.

„Gospoda Longa plantaža“, bere ta glasno. „Ta plantaža je več milj odtod oddaljena; po celem mestu jo poznajo.“

Policaj da listine nazaj pazniku, kateri jih zopet vtakne v žep in potem divje udari po konjih.

Voz je zdrdral doli po cesti ter hitro izginil Heleni izpred oči.

Ta se zahvali redarju za njegovo postrežljivost ter se žalostna vrne v svojo sobico.

Tam pade jokaje na stol.

Kaj naj bi sedaj počela?! Mariji pisati in ji popisati njeno novo nesrečo?

Zdaj ni imela ničesar več; ali naj bi se vrnila k svoji novi prijateljici?

Sramežljivost in ponos sta jo zadrževala! Ali tako gre v največjo bedo; kdo zna, kakšne nove nevarnosti ji prete; mogoče, da se ji celo gospod Long zopet približa?!

Že je sklenila, da piše Mariji, ko se domisli pisem, ki jih je danes prejela v upravništvu časopisa.

Hitro jih odpre.

Prvo pismo je bilo iz Karlestovna: jako prijetna služba se ji je ponudila.

Ali vrniti se v mesto, kjer sta bila Edgar in Eliza, tega ni hotela za nobeno ceno.

Odpre drugo pismo in bere sledečo vrstice:

Iz Vašega inserata v „South Karolina Cronicle“ sem sprevidela, da ste sposobna za vodstvo gospodarstva na mojem posestvu. Kot stara, bolehna vdova živim sicer zase, tako da boste na mojem samotnem gradu imeli le malo zabave. Na to Vas naprej opozorim. Nasprotno Vam pa ponudim mesečno 150 dolarjev in vse prosto, ter mislim, da se tudi v drugem oziru ne boste imeli pritoževati. Jaz stara žena si želim občevanja z izobraženo damo.

Ako Vam moje ponudbe ugajajo, Vas pričakujem v teku nekaterih dni.

Harieta Burke.

Grad Herveidale, ... 18 ...

pri Kolumbiji.

Helena se je takoj odločila, da sprejme to službo.

Tukaj je bila v bližini Juno in je lahko storila potrebne korake, da jo oprosti.

Takoj napiše nekaj vrstic na gospo Burke, v kateri se zahvali za prijazno ponudbo, ter pove gospej, da pride že drugo jutro v njen grad.

Potem piše tudi Mariji, kateri vse pove, kaj se je pripetilo v zadnjih dneh. Prosi svojo prijateljico, naj si ne dela radi nje nikakih skrbi, ker ima sedaj dobro službo, kjer si bo kmalu prislužila toliko svoto, da bo lahko nadalje poizvedovala.

Obe pismi nese na pošto, potem se vrne v svojo sobo, da pospravi svoje reči.

Zdaj je tudi premišljevala, kako bi svojo Juno zopet dobila. —

Jasno ji je bilo, da je gospod Long samo iz maščevanja odpeljal njeno služabnico; od strani tega moža morala se je vsega bati, zato je bila srečna, da je ravno sedaj dobila službo. Če gospod Long še dalje tako brezobzirno ravna, potem se more še bati, da tudi njo dobi v svojo oblast.

Mogoče, da jo pusti skrivaj napasti in odpeljati.

Mrzlica je spreletela revico, če je le mislila na tak slučaj.

Mogoče, da je bila gospa Burke kaka ugledna oseba, ki bi svetovala, kako da lahko nazaj dobi svojo Juno.

S to mislijo se Helena vleže, da bi se precej drugo jutro peljala v grad Herveidale.

Revica, — ona pač ni slutila, da se hoče naravnost podati v tigrov brlog.

257. poglavje.
V gradu Herveidale.

Helena je drugo jutro zgodaj zapustila Kolumbijo.

Priprost voz, kateri jo je peljal v njeno novo domovino, je hitro drdral na široki cesti, vijoči se med obširnimi njivami.

Helena ni opazila, da jo je kočijaž večkrat tako čudno ogledoval in potem mrmraje nerazumljive besede pred se, pognal konje.

Če bi bila čula opazko tega moža, bi bila še vspričo gradiva, katerega je zdaj z začudenimi očmi ogledovala, zbežala.

Herveidalski grad je bil krasno poslopje, ki je slikovito stalo na griču: krog njega so se razprostirali velikanski nasadi.

Vse je pričalo o velikem bogastvu posestnice.

Mnogoštevilni služabniki, večji del zamorci, so hodili pred hišo, kateri prostor je bil olepšan s krasnimi cvetličnimi nasadi in z vodometi.

V odprtih šupah je bilo videti bogate ekvipaže; povsodi je vladalo preobilje, ki je solidno krasoto očetovskega gradu Ostrovrha še daleč presegalo.

Pri vratih pričakovali so Heleno v bogati livreji služabniki, ki so jo spoštljivo peljali v krasno opremljeni salon.

„Milostljiva gospa takoj pridejo“, zašepeče eden služabnikov ter se s svojim tovarišem spoštljivo odstrani.

Helena je občudovala krasno opravo, ki je bila razpostavljena v tej veliki sobi, čeprav je kazala preobilica ukus ne prav omikanega človeka.

Ni ji bilo treba dolgo čakati.

Čez nekaj minut se odpro stranska vrata, in starejša dama stopi v salon.

Helena se prikloni ter imenuje svoje ime, medtem ko zvedavo pogleda gospo Burke.

Ta že prej ni bila lepota; zdaj je izgledala, čeprav je imela komaj petdeset let, kakor kaka starka.

Njene poteze so bile surove ter so uplivale neprijetno, medtem ko je zoprno prijazni posmeh krožil okolu brezzobih ust. —

„Ah, Vi do cela odgovarjate utisu, katerega sem si o Vas naredila, gospica Sever“, zakliče dama s hripavim glasom. „Prepričana sem, da se bodeve še prav dobro razumeli, — prosim, sedite zopet.“

Helena pade nazaj v naslanjač, postala je pod bodečim pogledom gospe Burke nekam boječa.

Dama ni naredila ugodnega utisa na njo: bilo je celo nekaj zoprnega v njenem obnašanji, in Helena si je mislila, da ga ne more biti večjega nasprotstva, kakor ta grad in njegova lastnica.

„Sprejela sem Vaše pismo“, roče gospa Burke. „Tukaj imamo samotno življenje, ker radi mojega bolehanja malokdaj pridem v mesto. Vi ste mlada in lepa, gospica Sever, težko Vam bo, deliti mojo samoto.“

„Nasprotno“, odgovori Helena. „Ker sem vedno le bolj zase živela, mi je moj novi delokrog le dobrodošel.“

Gospoj Burke se je to dozdevalo neverjetno, ali rekla ni nič o tem ter le s pozornost vzbujajočo prijaznostjo govorila o navadnih stvareh.

„Dovolite mi vprašanje, gospa Burke“, začne Helena po nekaterih uljudnih ovinkih, „ali se ne nahaja tu v bližini plantaža nekega gospoda Longa?!“

Gospa Burko je dobila nakrat hud napad kašlja, tako da nekaj minut ni mogla odgovoriti.

Konečno vzame robec od obraza in olajšano vzdahne.

„Ta grdi kašelj“, toži gospa, „mu ne da miru ne po dnevi ne ponoči. Ali kako ste rekli, gospica Sever, — ah tako, če je tu v bližini gospoda Longa plantaža. Da, — daleč ni od tukaj, a nekaj angleških milj je pa vendarle. Ali koga tam poznate?“

Helena se ohrabri in pove, kako soji njeno Juno odvedli.

„Da, to je hudo, — zelo hudo“, meni gospa Burke, ko je Helena končala. „Jaz pridem le redko kdaj v dotiko z gospodom Longom, vendar bom poskusila, da Vam nazaj dobim Vašo služabnico. Sicer pa“, nadaljuje, „kaj to de, služabnica je služabnica, dam Vam jih pol ducata na razpolago.“

„Zelo bi Vam za Vaš trud bila hvaležna“, odgovori Helena. „Moja Juno je tako zvesta duša, da jo imam v resnici rada: ne bi mogla pretrpeti, če bi jo izgubila.“

„Po možnosti Vam hočem pomagati“, jo prijazno zagotovi gospa Burke. „Ali zdaj pojdite z menoj, gospica Sever, hočem Vam pokazati Vaše sobe.“

Helena je pričakovala, da bo njeno stanovanje v bolj oddaljenem delu grada, zato ni bila malo začudena, ko ji gospa Burke pokaže celo vrsto elegantno opremljenih sob kot njeno bodoče stanovanje.

„Kot predstojnica morate jako elegantno nastopati, ljuba gospica Sever“, odgovori gospa Burke na začudeno vprašanje Helene. „Tukaj v južnih deželah smo jako razvajeni; mislim, da se boste kmalu vdomačili.“

Helena se je s srčnimi besedami zahvalila gospej Burke, ali v svojem srci je čutila neko tesnobo, dozdevalo se ji je, kakor da jo neki nevidni glas svari pred novimi nevarnostmi.

„Le odpočijte se, gospica Sever“, reče gospa Burke. „Pričakujem Vas k obedu v jedilni dvorani.“

Zdaj je bila Helena sama, ali občutila ni veselja, da so je njena usoda zboljšala, dozdevalo se ji je, kakor da ji leži mora na prsih. Prehodila je vse sobe, ki so v resnici kazale kneževsko bogastvo. Toaletno orodje bilo je iz masivnega srebra delano: povsodi se je kazalo bogastvo posestnice, posebno v dragocenih podobah in v krasni opravi, ki je bila povsodi razpostavljena.

Helena stopi k visokemu oknu in pogleda skozi kristalne šipe. —

Pod oknom razprostiral se je krasen vrt.

Širokoperesne magnolije stale so zraven vitkih juka-dreves, medtem ko je naokoli duhtelo celo morje krasnih cvetic.

Na oni strani vrta rezal je širok vodeni jark plodovito ravnino.

Tam so se začeli bombažni nasadi, ki so se razširjali v nedogledno daljavo.

Helena je videla v teh velikanskih nasadih kopice delavcev zamorcev, katere so pazniki priganjali k največji delavnosti; da, s svojimi ostrimi očmi je celo zapazila, kako je tu in tam priletel bič na naga pleča.

Z gnevom je odvrnila oči od te slike, ki se je tako slabo prikladala krasni okolici lepega gradu; mislila je nato, da se z njeno zvesto Juno morda v istem trenotku ravno tako kruto ravna; že samo ta misel prisilila je solzo v njene lepe oči.

Vrt je bil zapuščen. V žarkih pekočega solnca letali so pisani metuljčki od cvetke do cvetke ali pa so izginjevali v temnih senčnatih hodnikih, katere so vstvarile doli viseče veje magnolijev.

Ali se ni tam premikala neka oseba ?

Helena je pozorno gledala v poltemo razprostrtega magnolijevega drevoreda.

Osebo, ki je tamkaj bila, je le nejasno razločevala.

Ali da je to bil mož, o tem ni bilo nikakega dvoma!

Ali se je kak služabnik tam nahajal? To skoro ni bilo verjetno.

Zdaj se oseba pomakne nekaj naprej, a v naslednjem trenotku se obrne in izgine v gostem grmičevju. Zdaj vzklikne Helena.

„Ali ni bil to gospod Long, oni razuzdanec ?!“

258. poglavje.
Ječarjeve hčere.

Med tem dogodkom nahajal se je Sever še vedno v preiskovalnemzaporu v Montgomeriju, kamor ga je pripeljalo Mercedino izdajstvo.

Pri zasliševanji je le malo govoril in na nujna vprašanja sodnika le redko kdaj kaj zinil.

Spoštovanja vredni uradnik je bil po tej trdovratnosti do skrajnosti razsrjen; ali Sever se je le malo brigal za pikro govorjenje, katero je moral poslušati; vso njegove misli sukale so se le okrog tega, kako bi zbežal iz ječe.

A videti je bilo, kakor da je to nemogoče; ker so oblastva v Montgomeriju dobro poznala svojo odgovornost.

Ne glede na dobro zavarovano sobo stala je noč in dan straža dveh mož pred edinim izhodom iz preiskovalnega zapora.

Stari ključar je pazil z argusovimi očmi na svojega jetnika in odgovarjal na radovedna vprašanja svojih hčera, ki so se živahno zanimalo za lepega jetnika, z nejevoljnim mrmranjem.

Starec je bil poosebljena službena gorečnost; nikomur ni dovolil pogledati jetnika ter Severja vedno sam peljal k zaslišanju.

Navzočnost nekaj vojakov je vsak poskus ubežati vnaprej onemogočila. — — — — — — — — — —

Ječarjevi hčerki, Neli in Lucija, sedeli sta v svoji sobi.

Stari uradnik je moral prečuti marsikatero opazko radi svoje strogosti, s katero je lepi deklici zadrževal od vseh zabav, od svojih mlajših tovarišev.

A ječar se je zato malo brigal; njegova žena je bila mrtva, in bal se je, da bi lepi deklici imeli radi svoje lepote prekmalu ljubavna znanja.

Pri vsi svoji godrnjavosti je bil vendar dober oče, ki je svoje otroke presrčno ljubil.

Neli, starejša hči, je hitro vezla blazino za očeta, medtem ko je Lucija nekaj šivala.

„Če bi le vedela, kdo je oni čudni jetnik, katerega je oni dan privlekel detektiv B ...“, začne Neli.

„Čisto natanko sem ga videla, ko so ga policisti mimo nesli“, odgovori Lucija. „Hu, njegove oči, kar za bati se jih je; po noči sem o njih sanjala!“

„No, tako hudo vendar ni bilo“, meni Neli. „Bil je pač goreč pogled, ki je žarel iz njegovih velikih oči, ali jaz se jih nisem bala.“

„Na vsak način je nevaren zločinec“, reče Lucija. „Saj se nahaja v sobici, kjer so sicer zaprti roparji in morilci. Oče ga tudi straži z največjo pazljivostjo, in zastonj ne stojita vojaka pri izhodu.“

„Rada bi ga enkrat videla“, zašepeče Neli in nasloni svojo lepo glavico na nežno roko. „Ali to je nemogoče.“

„Kako nemogoče?“ vpraša Lucija začudeno. „Skozi malo okence pri vratih ga lahko natanko ogleduješ; tudi jaz sem oni dan notri gledala, ali takrat kazal mi je ravno hrbet.“

„Ali, Lucija, premisli vendar, če bi te bil oče pri tem zasačil!“ zakliče Neli.

„Ah kaj“, odgovori mala, „bilo je ravno ob tem času; saj veš, ko oče spi po kosilu.“

„Silno rada bi videla tega moža!“ zakliče Neli. „Naj se zdajle upam?“

„Gotovo, le pojdi“, se zasmeje Lucija. „Te nihče ne opazi, da si bila tam.“

„Ali oče trdno spi?“ vpraša Neli.

„Gotovo, pred pol ure se ne zbudi; ali kmalu se vrni, mogoče, da pride kak sodnijski uradnik sobe pregledat.“

Neli je vstala in se hitro splazila na hodnik.

Dolgi samotni hodnik je bil prazen: čuti ni bilo nobenega glasu; druzega ni slišala Neli kakor redno hojo straže, ki je hodila pred hišo sem in tja.

Kakor kaka vila hitela je po hodniku, dokler ni dospela do Severjeve celice. — — —

Zločinec je sedel ravno na stolu in sanjavo gledal na malo omreženo okence, ki je bilo v vratih.

Udal bo je v svojo usodo, ker je bil beg kljub vsemu premišljevanju iz dobro zavarovane hiše nemogoč.

Njegovo edino upanje je slonelo na tem, da mu bo morda mogoče pri prevažanju v Novi Jork uteči, a zvedel je, da ga prepeljejo uklenjenega v glavno mesto, in tako je bil tudi ta up uničen.

Videl je, kaka sodba ga je pričakovala, da ga je za njegove zločine čakala smrtna kazen.

A občutil ni nikakega kesanja radi svojih lopovstev; ta mož je poznal samo užitek, da ga je pa dosegel, se ni zbal nikakega zločina.

Pri tem ga je navdajala strahovita togota nad Mercedo, ki ga je pahnila v propad.

Če bi imel le za nekaj trenotkov lepo ženo v svoji oblasti; — gotovo bi bila delila usodo Manuelite. — — — — — — — — — — —

Še vedno je zrl na malo okence.

Ali sedaj se zgane in začudeno zre na malo odprtino.

Lep dekliški obraz se je prikazal v nji.

Sever ogleduje ljubke poteze, — zrl je v velike temne oči, ki so ga pomilovaje pogledale.

Nehote vstane, da bi hitel k vratom, — zdaj izgine obraz. —

Sever se premišljaje vrne k sedežu.

Kje je le že videl ta lepi dekliški obraz?

Ha, zdaj se je spomnil, — onega jutra, ko so ga zvezane ga nesli po hodniku, — takrat sta dve deklici pogledali pri nekih vratih. Ena od onih je bila prej pri okencu. — — —

Med tem, ko je Sever premišljeval o čudni prikazni, je Neli prihitela v sobico, kjer jo je Lucija pričakovala.

„Ali si ga videla ?“ jo radovedno vpraša.

Neli zamišljeno pokima.

„Da“, reče tiho, „videla sem ga; in on me je tudi zagledal.“

„Ali se nisi zbala njegovih demoničnih oči?“

„Jaz ne najdem nič zlobnega na tem možu“, odgovori Neli, „Sicer je pa pozornost vzbujajoča prikazen. On ne izgleda kakor kak hudodelec; kdo ve; morda je celo nedolžen!“

„Ne, tega ne verujem“, zakliče Lucija. „Oni dan sem poslušala, ko je oče govoril z nekim uradnikom o tem jetniku, zvršil je več nenavadnih zločinov; oče je celo rekel, da ga bodo gotovo obesili.“

V Neline lepe oči stopijo solze.

„Tega skoraj ne morem verjeti“, zašepeče. „On ni prvi nedolžen, katerega so obsodili; če bi le vedela, česa ga dolžijo.“

„Tiho“, zakliče Lucija, „oče prihaja.“

Uradnik stopi v sobo svojih hčera, a videti je bilo, da ni dobro spal, ker je bil jako slabe volje.

Stokaje je padel na stol, tako da sta ga Neli in Lucija začudeno pogledali.

„To prokleto trganje me je zopet prijelo“, se jezi starec. „Že vidim, kako bo zdaj zopet z menoj. Zopet bom moral več tednov ležati v postelji; naposled se bodo tega bolehanja naveličali ter me poslali z malo pokojnino k vragu.“

„Saj tega nihče ne opazi, če ostaneš v sobi“, meni Neli. „Jetnike bo paznik pripeljal, ki te bo rad opravičil.“

„Eden mora vendar biti prisoten, kadar se jetnikom prinese jesti“, reče stari mož. „Tu je treba le kake pomote, ali pa jeden jetnikov se pritoži, in vse se izve.“

„Ali ne bi bilo mogoče, da medve prevzameve nadzorstvo?“ reče Lucija. „Saj se tudi me spoznave v postrežbi, in te lahko nadomestujeve.“

„Menita“, godrnja stari ječar, ali njegovo lice se je začelo jasniti.

„No, radi mene“, reče konečno. „Gledal bom, da ostanem kolikor mogoče na nogah, če morem nekaj dni počivati, sem morda v nekoliko dneh zopet dober.“

„Gotovo, očka“, zakliče Lucija, „le dobro se pazi, medve bove že poskrbeli za tvoje jetnike; lahko so zaneseš, da se ne pripeti niti najmanjši pregrešek.

„Prav“, reče stari ječar zadovoljno. „Vem, da sta zanesljivi deklici; le dobro pazita, da podložni pravočasno prineso kosilo v različne sobe, to je poglavitna stvar. Lucija se z Neli lahko menjava; saj hvala Bogu, nimamo veliko jetnikov tukaj.“

„Zdaj se le takoj zopet vlezi, očka“, se mu prilizuje Lucija. „Takoj ti pripravim čaja, ki ti bo gotovo dobro del.“

„Prav imaš, dete“, reče stari mož in zapusti z Lucijo sobo. —

Neli je bila sama.

„Torej bodem sedaj tega skrivnostnega človeka večkrat videla“, reče sanjavo pred se.

„Njegove čudne oči; vedno jih vidim pred seboj, — nikdar ne pozabim tega pogleda. Ah, moj Bog, — tako mlad, — in tako lep, — in vendar zločinec!“

259. poglavje.
V ječi.

Pod preiskovalnimi ječami so se nahajale prostorne kleti, v katerih je bila napravljena tudi kuhinja za jetnike, ki so bili v preiskavi.

Poldan se je bližal, zato sta stala hlapca že pripravljena, da sprejmeta pripravljena jedila.

„Zdaj pride kmalu stari sitnež“, meni eden hlapcev. „Vedno sem vesel, kadar je kosilo razdeljeno, ker se medtem ne neha zmerjati.“

Ker so se v istem trenotku odprla vrata, je umolknil; ali mesto pričakovanega starca je stopila nežna deklica v kuhinjo.

„Ah, gospica Neli,“ zakliče kuharica, „to je pa kaj redek poset. Kje pa ostaja Vaš oče?“

„Nekaj je bolan“, odgovori Neli. „Trganje ga sili, da ostane nekaj dni v postelji, zato hočem jaz prevzeti nadzorstvo.“

Mlada hlapca sta bila zelo zadovoljna ter sta na tihem želela, da bi starega ječarja le prav dolgo trgalo, saj lepa in mlada deklica gotovo ni bila tako stroga kakor on.

Radovoljno vzameta težke jedilne košare in gresta za ljubeznjivo zastopnico svojega predpostavljenca navzgor.

Neli je dobila od svojega očeta natančna navodila.

Odklenila je razna vrata in pazila na to, da je dobil vsak jetnik svoj predpisani delež.

Neli se je malo brigala za začudene poglede, s katerimi so jo jetniki ogledovali.

Mirno je dajala svoja nakazila in zapustila s kratkim pozdravom sobo.

Zdaj je bilo odpraviti samo še enega jetnika — Severja.

Ječar je svoji hčerki strogo prepovedal, odkleniti Severjevo sobo.

Ukazal je dati jetniku njegovo jed skozi zaklopo, ki se je nahajala v vratih.

Neli je čutila svoje srce biti, a premagala se je, kar se je bala, da bi hlapca zapazila njeno razburjenost.

Zdaj je stala pred težkimi železnimi vratini.

Pogleda skozi malo okence v sobo, kjer je zločinec zamišljen sedel na svojem stolu.

„Prinašam Vam jesti“, reče prijazno.

Sever se zgane, ko zasliši mil dekliški glas.

Zopet zazre lepi obraz s temnimi oči, ki so ga pomilovaje gledale.

Počasi vstane in gre proti vratom.

Neli odpre hitro zaklopnico.

V največje začudenje hlapcev vzame sama kosilo in poda skozi zaklopnico jetniku.

Ali zdaj prešine žareča rudečica njen ljubki obrazek.

Skoraj bi bila spustila ploščo s skledo na tla, tako so se ji tresli roki.

Dozdevalo se je Neli, kakor da so se vroča ustna pritisnila na njeno malo roko.

Ni se upala pogledati v sobo.

Hitro zapre zaklopnico, odslovi hlapca in hiti v svojo sobo. —

Neli se ni zmotila, — Sever je v resnici poljubil nežno ročico mlade deklice.

Ko je zopet zagledal lepi obraz pri oknu, si je njegova iznajdljiva glava hipoma nekaj izmislila.

Hotel je mlado deklico preslepiti s svojimi blestečimi lastnostmi, ter jo za se pridobiti!

Sever je takoj spoznal, da ima tu nedolžno in nepokvarjeno dakliško dušo pred seboj; lahko mu bode nedolžnega otroka preslepiti.

Mogoče, da pride sedaj vsaki opoldan, potem bi lahko ž njo govoril, ter ji dokazoval, da je nedolžen. — — — — — — — — —

Sever je komaj pričakoval večera; upal je že; da mu bode mogoče govoriti z mlado deklico.

Zelo je bil iznenaden, ko mu močne možke roke pomolijo večerjo.

Lucija je prevzela razdelitev večerje; ker jo je pa bilo groza pred zločincem, stala je bolj v ozadji vrat in ukazala hlapcu, naj da jed skozi zaklopo.

Drugi dan je dobil Sever obed zopet od moškega.

Postavil je skledo na mizo; — njegovo zadnje upanje se je uničilo.

Zdajci pazljiveje posluša; — ali niso to bili lahki koraki na hodniku?

Obrne svoj pogled na okence v vratih in veselje ga prešine, ko zagleda lepi dekliški obraz v njem.

To pot ni hitel k vratom, temveč mirno obstal na svojem prostoru, da bi dolgo zaželjene gledalke ne preplašil.

„Zakaj pa ne jeste“? Ali Vam morda jed ni povoljna?“ vpraša Neli prijazno.

Navadna jetniška hrana seveda ni bila po njegovem ukusu, ker pa ni imel sredstev, moral se je ž njo zadovoljiti.

„Nekaj bolan sem“, reče z medlim glasom.

„O, potem pa pustim takoj poklicati jetniškega zdravnika“, zakliče Neli skrbno.

Čutil je iz njenega glasu, da se ji smili.

„Ne, le pustite, gospica“, reče toplo, „zdravnik mi ne more pomagati; bolezen, ki jo menim, kljuje na mojem srcu.“

„Česa Vas pa dolžijo?“ vpraša Neli z žensko zvedavostjo.

Sever je bil silno vesel, da ni mlada deklica ničesar vedela o njegovih pregreških. To mu je prišlo ravno prav.

„Nikari ne sprašujte po tem, gospica“, ji odvrne. „Kaj pomaga, če Vam povem, da sem nedolžen, saj mi tako ne boste verjeli.“

„Kako, — Vi ste nedolžni?!“ zakliče Neli z nezakritim sočutjem.

„Da“, pritrdi Sever žalostno. „Saj se ne zgodi v prvič, da sumljive ljudi kar utaknejo v preiskovalni zapor.“

„Ah, to je vendar strašno“, reče Neli s tresočimi ustmi. „Moj, Bog, kako strašno mora to biti.“

Neizkušena deklica je verjela besedam zvitega hudodelca. Niti trenotek ni mislila, da bi utegnile biti same laži.

„Vaša nedolžnost se gotovo kmalu izkaže“, zakliče sočutno, „potem bodete pa zopet prosti.“

„To se ne zgodi tako lahko“, odgovori Sever bolestno. „Nagromadile so se sumljive okolnosti tako čudno, da, če se ne zgodi kak čudež, je moja obsodba neizogibna.“ —

Neli je hotela nekaj odgovoriti, kar se zgane. —

„Slišim, da nekdo prihaja“, zašepeče hitro. „Zdravi! Jutri opoldan zopet pridem.“ —

Sever je ostal zopet sam. A zdaj je imel njegov lepi obraz vesel izraz.

Čutil je novo življensko moč v sebi, ker bo neizkušena deklica verjela njegovim besedam.

Če ji potem reče, da je strastno zaljubljen v njo, potem gotovo vse stori, da ga osvobodi. —

Ali bo pa imela tudi to moč? — Sever se zadovoljno zasmeje; vedel je, da lepa deklica razpolaga z različnimi pomožnimi sredstvi.

„Če se mi posreči, da večkrat govorim ž njo“, zašepeče, „potem mi ne bo težko si srce tega lepega dekliča osvojili. Svojo nesrečo ji naslikam na najbolj pretresujoč način, ona sama naj mi odpre ječo in vrne vroče zaželjeno svobodo!“

260. poglavje.
V levovem brlogu.

Helena je bila že nekaj dni v gradu Herveidale. —

Mlada dama je sedela na vrtu, ki se je daleč razprostiral.

Široki jarek ga je ločil od nasadov bombaža, na katerih so se zamorci v žarečem solncu trudili.

Helena je sanjavo opazovala igrajoče metuljčke, ki so letali krog krasnih cvetlic, medtem ko so nad njo v gostih magnolinih vejah ptuji ptički žvrgoleli.

Nesrečna grofovska hčerka je bila zatopljena v jako žalostne misli; sama ni vedela vzroka, da so jo obšlo. Dozdevalo se ji je, kakor da se ji bliža nova nesreča.

Obnašanje gospe Burke se ji je že od začetka sumno zdelo. —

Opazila je, da večkrat služabniki šepetajo in Heleno tako čudno ogledujejo; nadalje ji je bilo zoperno-prijazno obnašanje stare gospe zelo neprijetno.

Kakor je bilo videti, je bila docela neolikana, ošabna oseba, ki ni poznala večjega veselja, kakor da je svojo jezo hladila nad služabništvom.

Helena je opazila, da se je gospa Burke večkrat podala, oborožena s pasjim bičem, v služabniško sobo. Večkrat je tudi slišala vpitje in pa pokanje, kakor od biča. Vse to je pomagalo, da je bila vznemirjena.

Gospa Burke je dala Heleni več zamorskih deklic v postrežbo, ali te so bile tako plašne, da je Helena mislila, da jih najskrajnejša bojazen zadržuje, sicer bi ji marsikaj povedale.

Sicer si je pa marsikatero čudno stvar raztolmačila z razmerami v južnih državah vladajočimi, zato ni vpraševala po čudnej grajščakinji.

Helena je zapustila svoj senčnati prostor in šla dalje naprej po vrtu.

Vsi ti krasni nasadi bili so trdo delo zamorcev, ki so za svoj trud bili tako slabo plačani.

Kaj je pomagalo, da so odpravili sužnjištvo? Ubogi zamorci so bili prisiljeni, da so delali, če niso hoteli lakote umirati.

Navadno so imeli predujem; potem niso smeli toliko časa plantaže zapustiti, dokler niso predujem odslužili. Bič je igral slej svojo žalostno ulogo: bilo je sužnjištvo pod drugim imenom.

Helena je dospela na konec vrta.

Visok nasip je obdajal vrt, a na posameznih krajih peljale so stopnjice navzgor, tako da je Helena lahko prišla na vrh nasipa.

Pri njenih nogah se je vil širok jarek kakor srebrn trak skozi planjavo. Na oni strani začeli so se bombažni nasadi, na katerih je več sto črnih na pol golih delavcev pridno delalo.

Med njimi jahali so pazniki, ki so s svojimi težkimi biči vsako trenotno utrujenje na strašen način kaznovali.

Helenino mehko srce je bilo polno sočutja z ubogimi zamorci, ki so za slabo plačilo zbirali zaklade svojemu gospodarju.

Ravno je hotela zapustiti nasip, ko zapazi neko na pol golo zamorko, ki je pazljivo gledala proti nji.

Bila je preveč oddaljena, da bi jo zamogla. Helena dobro spoznati: ali dozdevalo se ji je, kakor da bi jo zamorka z nenavadno pazljivostjo ogledovala.

Ali to so videli tudi pazniki, in Helena je videla, kako je eden hitro prijahal k zamorki in s svojim težkim bičem udrihal po nji.

Heleni se je dozdevalo, da sliši težke udarce, ki so padali na goli život nesrečnice; tako je paznik gonil svojo žrtev neusmiljeno k delu.

Ravno se je hotela Helena ogorčena oddaljiti, ko je nova prikazen obudila njeno pozornost.

Prikazal se je jahač, ki je na krasnem konji jahal med spoštljivo ga pozdravljajoče paznike.

Tujec je prišel v bližino jarka, kjer je za trenotek obstal in pazljivo zrl na nežno Helenino osebo.

Helena se zelo prestraši, — da, tu ni bilo dvoma, jahač je bil gospod Long, surovi razuzdanež.

Ali gospa Burke ji je vendar pravila, da so njegovi nasadi nekaj milj oddaljeni od njenih.

Ali je bil na posetu na tej plantaži?!

Zopet začuti Helena ono tesno čustvo, katero jo je redkokdaj zapustilo, kar je bila v gradu Herveidale.

Hitro zapusti nasip in gre po senčnatih potih proti gradu. —

Gospa Burke se je za danes oprostila, ker se ni čutila dobro. Zato je šla Helena v svoje sobe.

Ker so vsa okna njenih sob šla na vrt, ni zamogla zapaziti jezdeca, ki je čez dobro uro prišel pred grad in naravnost hitel v palačo.

Bil je gospod Long, ki je takoj poiskal gospo Burke. Long je vstopil rožljaje z ostrogami v sobo bolne graščakinje.

„Kje je ona?“ vpraša tiho.

„Gori v njenih sobah“, odgovori gospa Burke, ter se pred gospodom Longom prikloni.

„Ste li dobro igrali svojo ulogo?“ vpraša ošabno.

„Menim da, gospod Long“, odgovori gospa Burke. „Ona misli, da sem jaz lastnica Hervoidala: to je le sreča, da ni nikjer popraševala, sicer bi nikdar ne prišla semkaj.“

Gospod Long vrže klobuk, in bič na stol.

„To je bilo res predrzno“, meni z velikim veseljem. „Sicer pa moram biti jako pazljiv, ker sem s policijo v Kolumbiji popolnoma navskriž. Če bi lepa tujka zadela rogoviliti, bi imel pričakovati veliko sitnosti; to je kočljiva stvar.“

„Gospica Sever vendar nima nobenih prič; če bi pripovedovala, kaj da se ji je prigodilo v Herveidalu, ji nihče ne verjame!“ zakliče gospa Burke.

„Motite se“, odgovori graščak. „Ta dama je izvanredno lepa, s tem je pri sodnijah že veliko dosegla. Razun tega je jako plemenitega rodu, — in ima uplivne prijatelje v Novem Jorku. Jaz sem vse to poizvedel in zato je treba največje pozornosti.“

„Da, lepa je gospica Sever“, pritrdi gospa Burke, „lepa kakor angelj. Veste kaj, gospod Long, poročite se vendar s to damo, vesela bo, da postane gospa v Herveidalu. “

„Starate se, gospa Burke“, odgovori gospod Long porogljivo, „sicer bi ne govorili takih neumnosti. Ne, jaz hočem to lepo ženo, ali nikdar ne bi žrtvoval svoje prostosti. Ženiti se. — ha — ha, — še tega bi se mi manjkalo, ljubeznivega soproga igrati. Kaj še!“

„To se Vam ne bo lahko posrečilo“, meni gospa Burke. „Ona je samostojna; značaj, ki se ne uda dobrovoljno kaki skušnjavi.“

„Potem jo pa prisilim“, zaškriplje gospod Long togotno. „Pred pretečim bičem se brez obotavljanja uda.“

„Svarim Vas, milostivi gospod!“ zakliče gospa Burke skrbno. „Ne zaupam dosti našim belim služabnikom. Vrag zna imeti vmes svoje kremplje, če ti zvedo za Vašo nakano, potem Vas pa nič ne reši zapora.“

„Saj ji hočem samo pretiti“, so uda gospod Long. „Še v mislih mi ne pride, da bi jo trpinčil; ali moja mora biti, in noben zlodej mi tega ne zabrani!“

„Le glejte, da preide vse to brez šuma, gospod Long“, reče gospa Burke. „To pot imam neko slutnjo, da ne pojde stvar tako gladko kakor sicer.“

„Molčite, stara sova“, mrmra gospod Long, „ne brigajte se za to: ž njo bom že sam gotov; pojutranjem jo ovijem krog prsta, zanesite se na to.“

„Hočete li zdaj k nji?“ vpraša gospa Burke.

„Hotel sem to storiti, ali na nasadih je sam vrag všel z verige“, meni gospod Long. „Saj veste, gospa Burke, da sem pustil črno služabnico gospice Severjeve odvesti. Ta črni zlodej je kar iz sebe. V verige je ne smem dati, ker prihajajo uradniki vsak trenotek nadzorovat; iz tega uzroka je tudi ne morem pustiti izbičati. Tako se morajo pazniki zadovoljiti, da ji sem in tja kako gorko pripeljejo, ne upa se pa nobeden prav do nje, ker je vedno kakor da bi divjala.“

„Da, a radi tega Vam ni treba biti na bombaževih nasadih, gospod Long?“ reče gospa Burke.

„Žal, da to moram“, zakliče graščak z divjo kletvijo. „Ta črna mrha podšuntala je vse druge delavce: kakor je videti, proti upor; — te vrage se komaj ukroti.“

„Izpustite vendar to zamorko“, meni gospa Burke.

„Da takoj leti v Kolumbijo in tam nebo in pekel proti meni naščuje“, zakliče gospod Long. „Ona je v stanu in mi pošlje policijo na vrat, ker me pozna in bo precej slutila, da je njena gospa v mojem gradu. Ne, to ne gre; moram jo na drug način pripraviti, da bo mirovala. Če bi se ne bal, da se mi delavci spuntajo, bi jo kar ustrelil, — ali tako — — —“

Njegove besede so zamrle v nerazumljivem mrmranji.

Hitro pobere klobuk in bič, in brez pozdrava zapusti sobo. — — —

Uboga Helena, v kakšne roke si prišla!

Navidezna gospa in posestnica gradu Herveidale je bila le gospodinja, ki je igrala ulogo grajske gospe. Urad je bila lastnina gospoda Longa in Helena je bila v rokah surovega ostudneža!

261. poglavje.
Na plantaži.

Kaj se je med tem zgodilo z Juno? —

Paznik pripeljal je zamorko na plantažo. Ta je bila pri gradu Herveidale, kjer je bila Helena, ne da bi to slutila, jetnica gospoda Longa.

Juno je bila spotoma taka kakor da je do cela zdivjala. Pazniki so bili veseli, ko so prišli z uporno zamorko na plantažo.

„Čakaj, ti črna kanalija!“ vpije eden. „Zdaj ti hočemo kožo ustrojiti, ti si pravi satan!“

„Samo poskusite!“ kriči Juno divje. „Kadar pridejo beli uradniki nadzorovat, — jim Juno pokaže svoj hrbet, potem greste vsi v ječo.“

Pazniki so poslušali to govorjenje z zakrito jezo.

Juno je imela prav; bičati je niso smeli, ker je na gospoda Longa plantaži vladala stroga kontrola od Longu neprijaznih vladnih uradnikov.

Jezno zapustijo borno kočo, katero so zamorki nakazali.

Mesto njih prišel je nadpaznik, surov človek, katerega so se radi njegovo brezozirne surovosti najbolj bali ubogi zamorci.

„Ah, to je torej tista kreatura, ki je pobegnila“, reče porogljivo.

„Vse je laž!“ vpije Juno vsa iz sebe. „Jaz nisem nikdar tukaj delala. — to ste si le izmislili!“

„Mirno“, preti brezsrčni, „še ena beseda in te pustim bičati na smrt!“

„Le poskusite!“ vpije Juno divjo. „Vse je le prazne prošnje, delavce se ne sme več tepsti!“

„Oho, to hočemo takoj videti!“ vpije surovež in udari z bičem Juno čez golo roko, da je bolesti zavpila.

„Tu imaš še eno, da ne postaneš kriva“, se ji roga in jo udari še na drugo roko.

Zdaj ni imela zamorka nobenega glasu, a pogledala je svojega mučitelja s tako divje pretečim pogledom, da se je nekako prestrašeno umaknil.

Zdaj ji vrže malo culico.

„Tu imaš tvojo delavno obleko, doli s tvojo obleko!“ vpije nad nesrečnico.

Juno se mu umakne, ali paznik jo prime za lahko oblačilo.

„Ah, kaj pa je to?“ zakliče začudeno.

Začutil je zavitek bankovcev, katere je Juno ušila v svojo obleko.

Zamorka se je obupno branila, ali paznik strgal je lahko obleko na cunje, tako da mu je ostal zavitek v rokah.

„Prav vidim, saj to je denar“, se začudi. „Ti zamorka, si to gotovo ukradla!“

Juno plane kakor divja mačka na roparja njenega zaklada, a nov udarec z bičem jo odžene.

Veselo utakne paznik denar v žep in smeje zapusti kočo. —

„To mi bodeš drago plačal“, zaškriplje Juno. „Le počakaj, ti me ne poznaš.“

Hitro sleče raztrgano obleko, ter vrže delavsko krilo čez sebe, gornji život je ostal gol.

Potem vzame vrč z vodo, ki je stal v kotu koče, strga svojo obleko na kose, katere pomoči v vodo in jih polaga na skleče rane od biča.

Pol ure pozneje se zopet vrne nadpaznik in pelje Juno med vodnim kričanjem na bombaževo polje, kjer nakaže zamorki prostor za delo. — — — — — — — —

Uboga Juno je že reč dni delala v žgoči solnčni vročini, videti je bilo, da se je udala v svojo usodo.

Ali pazniki so se motili, če so mislili, da se je odpeljana zamorka udala.

Juno je bila neprestano delavna, da se grozno maščuje. V tem namenu je bila še potrjena vsled tiranskega katerega je morala prestati od paznikov. Brez tožbe sprejemala jo zamorka skeleče udarce z bičem, a temni pogledi žarečih oči niso obetali nič dobrega. Kmalu je bil nje načrt dozorel.

Po noči je sprejela obisk njenih črnih sodelavcev in sodelavk. Z živimi besedami je spodbujala nesrečnike, naj ne trpe več tega ravnanja in naj se maščujejo nad svojimi mučitelji.

V malo dneh je zadobila tolik upliv nad zamorce, da so bili ti pripravljeni se na dano znamenje vzdigniti.

A Juni se še ni zdel čas ugoden in zato je svetovala nesrečnim tovarišem, naj še potrpe nekaj dni, akoravno je sama komaj zadržala svojo osvetoželjnost.

Čudno je bilo, kak vpliv si je pridobila Juno nad delavci: ta se je le dal pripisati izobraženosti, katero si je polagoma prisvojila po občevanju s Heleno.

Kmalu so delavci videli v mladi zamorki svojo kraljico, na koje migljaj bi bili vsi radovoljno žrtvovali svoje življenje. Nekega dne je delala Juno na plantaži blizu jarka, ki jo je ločil od vrta.

Nakrat je zagledala na nasipu, ki je obdal vrt, žensko postavo.

Pogledala je bolj ostro tje in bi bila kmalu od strahu zakričala, ko je v dami spoznala predrago gospo Heleno. Torej je bila vendar prišla v roke razuzdanca!

Juni je hotelo pri tem spoznanju počiti srce, a premagala se je tembolj, ker je v tem trenotku pridirjal paznik, ki jo je z neusmiljenimi udarci z bičem po lepem telesu priganjal k delu. —

A sedaj jo je samo ena misel napolnila: rešiti gospodinjo ali pa ž njo umreti.

Pazniki so dobro videli naraščujočo nejevoljo delavcev: slutili so tudi, da je Juno vzrok, a da se pripravlja punt, tega niso mislili.

Juno je komaj še ukrotila svojo osvetoželjnost, zato se je, ko je videla svojo ukazovalko, namenila, v naslednji noči kaznovati krvoželjne mučitelje.

Kakor strah lezla je v temi po barakah zamorcev; povsod je čakajočim tovarišem zašepetala, naj bodo prihodnjo noč pripravljeni.

Njen odlok se je pozdravil z neprikritim veseljem, ker so ubogi zamorci videli pred seboj usodo, ki je bila popolnoma enaka suženjstvu.

Žene in otroci naj bi s svojo majhno imovino bežali v gozd, medtem ko bodo možje z Juno prej kaznovali njihove mučitelje.

Potem se bodo raztresli in si v državi Georgija poiskali dela, ker so vedeli, da se bo gosposka malo brigala za njihovo usodo.

Saj so bili prosti delavci, tudi ni bil punt na bližnjih farmah nič redkega, samo na plantaži gospoda Longa se še ni primeril, ravno vsled neusmiljenosti, ki jo udušila vsak upor.

Drugo polnoč se je imel vzdigniti punt.

Juno je imela upanje, da bo med to rabuko osvobodila svojo gospo, ker je zvedela, da so v gradu skoraj sami črni uslužbenci, katere je gospod Long tudi na najostudnejši način trpinčil.

Če bi bila Helena sedaj videla Juno, bi se bila čudila, kako se je spremenila.

To ni bilo veselo dekle, ki je smeje skakalo okoli kakor škrat; ne, — Juno je v teh dneh postala žena, ki je z afrikansko divjostjo iskala maščevanja.

Njena lepota je prišla v tem ponosnem obnašanju, s katerim je vladala svoje tovariše, k polni veljavi; majhni roki sta bili mnogokrat krčevito stisnjeni, medtem ko so nerazumljive divje besede izdale vihar, ki je besnel v njeni notranjosti.

Ko je šla v svojo borno kočo, žarel je divji ogenj v njenih temnih očeh.

„Tako, zdaj kmalu povrnem“, mrmrala je predse, „pazniki ne bodo tako kmalu tepli zamorcev. A ti lump, — gospod Long!“ zaklicala je grozeče. „Ti se boš stokrat pokoril, kar si grešil na moji ubogi gospodinji. Ha, — le spi, ničvrednež, kmalu bo Juno motila tvoje spanje; potem gorje tebi, — tresi se pred Junino osveto!“

262. poglavje.
V naj večji sili.

Ker je bila gospa Burke baje še drugi dan slaba, je ostala Helena v svojih sobah.

Danes se ji je zdel tihi grad nenavadno živahen.

Črni služabniki so skrivno šepetali med seboj, medtem ko so izvanredno plamteče oči pričale, da jih razburja poseben dogodek.

A Helena je v Herveidalu doživela že toliko posebnosti, da tudi čudno vedenje služabnikov ni delj premišljevala. Z branjem si je kratila čas, akoravno je krasni dan vabil na vrt.

A tam je bila plantaža blizu, morda je bil gospod Long še tam, zato je raje opustila doli iti.

Dan je pojemal, vže se je začelo mračiti, ko so se odprla vrata v Helenino sobo.

Prestrašeno je ta zakričala in skočila kvišku.

Gospod Long, razuzdanec, je stal v njeni sobi.

„Zakaj se pa tako prestrašite, gospica Sever?“ vprašal je prijazno. Ali imam tako grozen obraz, da se me bojite?“

Helena ni zamogla izustiti glasu.

Stala je, podoba največjega strahu, v najbolj oddaljenem kotu sobe.

Kako je prišel gospod Long k nji?!

Naselnik je uganil misli svoje žrtve.

„Čudite se gotovo, me tukaj videti, gospodična Sever?“ dejal je smehljaje. „No, to ni nič posebnega, jaz sem ravno tu doma.“

„Zapustite me“, treslo se je iz Heleninih smrtnobledih usten.

„Ne mislim na to“, odvrnil je naselnik surovo. „Dovolili bodete vendar, da stanujem v mojem gradu, gospica Sever?“

„V Vašem gradu?“ zaklicala je Helena trepetajoč od strahu. „Gotovo, Herveidale je moja last“, dejal je gospod Long mirno.

„ln gospa Burke?“

„Je moja gospodinja, ki je igrala ulogo grajščakinje, ker bi drugače težko bili prišli k meni. Ali imam prav?“

„Zapustite me takoj!“ velela je Helena ponosno. „Tako nesramna goljufija se mi še ni primerila. Še danes zvečer se vrnem v Kolumbijo.“

„Ne verujem“, odvrnil je gospod Long mirno. „Nekaj časa bodete že še morali tu ostati.“

Helena mu ni dala odgovoru, temveč je hitela k vratom, da bi zapustila sobo.

Gospod Long ji je zastavil pot.

„Ne trudite se, gospica Sever“, rogal se je. „Brez moje volje ne morete zapustiti Herveidale.“

„Ali me hočete siloma pridržati!“ zaklicala je Helena jezno.

„Zakaj pa ne?“ zasmehoval jo je razuzdanec. „Vi ste prva lepa dama, ki biva nekaj časa v tej sobi.“

„Ničvrednež!“ zavpila je Helena obupno, „bojte se pravičnosti!“

„Kjer ni priče, tam tudi ni sodnika“, rekel je gospod Long smehljaje. „Tako kakor Vi je govorila že marsikatera Vaših prednic, a končno so se vse udale.“

Pri teh besedah je dvignil svoj bič in je kakor nehote udaril po zraku.

„Poskusite me udariti!“ zavpila je Helena divje. „Nesramnež, ki žugate z bičem slabej ženi!“

„To je zadnje sredstvo“, odvrnil je razuzdanec z glasom, ki je Heleni zastavil kri. „Do jutri zjutraj imate čas premišljevati, ako se do tedaj niste odločili, nekaj časa v mojej družbi prebiti, potem Vas bodem k temu prisilil.“

„Ne, nikdar!“ zaklicala je Helena, „rajši smrt, ko tako sramoto.“

„To so rekla tudi druga dekleta“, odvrnil je gospod Long mrzlo, „končno so se vsa spametovala. „Sploh se ne trudite zbežati; grad se straži, beg je nemogoč.“

„Ali še veste, gospica Sever, kako ste me zavrnili v Kolumbiji?“ nadaljeval je. „Takrat ste bili ošabni proti meni, a sedaj so se časi spremenili. Danes Vas nočem delj časa nadlegovati ker vidim, da Vas je moje razkritje zelo razburilo, a jutri pričakujem drugačen obraz.“

Hotel je oditi, a Helena ga je zadržala.

Ves njen srd je zginil pred groznim strahom; strah, kateri je premagal celo njen ponos.

„Opustite Vaše nesrečno početje“, prosila je obupno, „jaz sem nesrečnica, katero usoda kruto zasleduje, pustite me odhajati, prosim, — rotim Vas za to.“

Naselnik je z žarečimi očmi gledal Heleno, ki je stala pred njim s sklenjenima rokama in je tigra v človeški podobi prosila usmiljenja: tako lepa se mu še ni zdela nikdar.

„To bi moral norec biti“, odgovoril je smeje. „Tako lepe žene, kakor ste Vi, morda ne bo Herveidale nikdar več videl. Ne, ostane pri dogovoru, jutri zjutraj pridem zopet.“

„Hudobnež!“ zavpila je Helena, a naselnik je ni več slišal, ker je bil vže zapustil sobo.

Nesrečnica se je zgrudila.

Njene slutnje je niso varale.

Bila je v rokah razuzdanca, čigar brezorožna žrtev je imela postati.

Ne, to se ni smelo zgoditi, — nikdar!

Hitro se je vzdignila in šla k oknom.

Ta so bila v precejšni visočini nad kamenitimi stopnicami, ki so obdajale grad. Tu zdolaj naj bi se razletel njen nožni život, predno bi surovi zasledovalec dosegel svojo žrtev! Zopet jo je prekletstvo njene lepote pripeljalo v ta grozni položaj.

O, kako je proklinjala ta dar narave. Drugim je prinesel bogastvo in srečo, njej pa bedo in nesrečo!

Obupana je tekla skozi svoje sobe, ki so bile kakor izmrte, ker njene črne služabnice so bile izginile.

Hotela je odpreti vrata na hodnik, a zaman, bila so zaprta. —

Obšel jo je obup, groza jo je premagala in dobrodejna nezavest objela je njen duh.

Gospod Long je sedel z gospo Burke v svojej sobi.

„Na, jutri torej,“ dejala je dama z zoperno zaupljivostjo. „Čestitam Vam, milostni gospod, gospica Sever je najlepša Vaših zmag.“

„Že danes zvečer bi si jo bil prisilil pred noge, a še to noč moram na Holbijevo plantažo.“

„Zakaj, — kaj se je pripetilo?“ vprašala je gospa Burke začudeno.

„Holbija bom prosil, da mi prepusti nekaj paznikov“, odvrnil je gospod Long nejevoljno. „Delavci se še komaj ukrote; pomoč moram dobiti, drugače bo nastal očitni upor.“

„Vsemu je kriva služabnica moje jetnice“, nadaljeval je srdito. „Odkar sem to pripeljal na plantažo, so delavci kar od zlodja. A to mora biti drugače; kakor hitro bom imel paznike, bodem z največjo strogostjo privedel upornike nazaj k njihovi dolžnosti.“

„Le pazite, milostni gospod“, svarila je hišnica. „Ali še veste, kako je nastal punt na Hornbloverjevi plantaži? Tu je bilo vse uničeno, delavci so zbežali in policija se ni zmenila za voditelje, meneč, da so druge stvari bolj važne, ko zasledovanje trpinčenih zamorcev.“

„Seveda policija je na strani zamorcev,“ škripal je naselnik. „Mi bi se jih ne smeli pritakniti, ker so zamorci prosti možje. A jaz jih bom vže ukrotil, jaz sem mož zato!“

„Delavci so pa grozno ogorčeni, gospod“, ugovarjala je gospa Burke.

„To je res. Meni se je nekaj zamorskih deklet dopadlo, zato so njihovi sorodniki iz sebe. Ena teh prismojenk je šla celo v vodo. Sicer je nastal grozovit škandal, ko so našli njeno truplo, a jaz sem tuleče ženske z bičem spravil k pameti.“

„Služabniki v gradu se nekaj časa prav čudno vedejo“, dejala je gospa Burke v skrbeh. „Ljudje so skoraj nesramni, posebno črni Tom prav razsaja. “

„Zakaj mi to šele zdaj poveste“, vskipel je gospod Long. „Ponovim Vam, starate se, gospa Burke; če ne znate odločno nastopiti, potem se rajši poberite.“

Hišnica je surovega gospodarja grdo pogledala, a ta se ni brigal za svojo zaveznico.

Stopil je k vratom in zaklical na hodnik:

„Tom naj pride takoj notri!“

Kmalu je močan zamorec stopil čez prag.

„Tu sem!“ zavpil je naselnik.

Tom je obotavljaje ubogal.

„Slišim, da si trmoglav“, kričal je gospod Long. „Čakaj, — tu, — ha, — na!“

Pri vsaki besedi ga je z bičem udaril po hrbtu.

Tom se je vil od bolečin, a izustil ni glasu.

„Tako, za danes imaš dovolj, dečko“, rogal se je gospodar. „Ako še enkrat zvem, da si uporen, Te pustim do krvi bičati; — ven!“

Tepeni je lezel čez prag, a njegove temno plamteče oči so značile, da je mislil na maščevanje.

„Vidite, gospa Burke, tako se mora ravnati s črnimi psi!“ vpil je gospod Long. „V prihodnje prosim, da prevzamete sami kaznovanje, drugače sva ločena!“

S surovo kletvijo je naselnik zapustil sobo, koje vrata je zaloputnil za seboj.

„Menda me je sit“, mrmrala je hišnica. „No, zaradi mene; denar, katerega sem dobila za moje usluge, mi zadostuje za življenje.“

Zunaj na hodniku je stal kaznovani Tom.

„Le čakaj, ti lump, danes po noči se ti bo vrnilo“, mrmral je.

Tom je, kakor vsi drugi uslužbenci, vedel za skrivnost delavcev; nestrpno je pričakoval trenotek, kateri bi ga maščeval nad surovim gospodarjem.

263. poglavje.
Punt.

Na vzhodu je bledi svit barval obzorje. Naznanjal je, da se kratka noč bliža koncu in da bo ubogim delavcem napočil nov dan napornega dela, krutega trpinčenja.

Globoka tihota je vladala nad ubornimi kočami delavcev. Nič ni dalo slutiti, da jih je čulo sto in sto, da bi se osvobodili rok sovraženih mučiteljev.

Celo pazniki danes po noči niso imeli skrbij, v njenih hišah je vse mirno spalo; kako bi si tudi mogli misliti, da bodo trpinčeni zamorci otresli svoj jarem.

Juno je stala v svoji koči kakor kneginja, ki pričakuje svoje podložnike.

Njene žareče oči so hotele prodreti temoto; tako je stel na pol nagi otrok narave in čakal.

Moška postava je stopila v vhod koče.

„Čas je“, šepnila je Juno. „Dan se bliža. Ali so odšle žene in otroci ?“

„Da“, odvrnil je zamorec. „Vže pred urami so zapustili naselbino, na jutro bomo raztreseni po vsej deželi.“

„Prav tako“, zaklicala je Juno. „Sedaj pojdi, skrajni čas je.“

Oba sta stopila iz uborne koče.

„Kakor hitro zaslišite moj žvižg, morajo vsi zamorci hiteti iz barake“, ukazala je Juno. „Paznikov je samo šest, te je lahko premagati. Peljite jih iz njihovih stanovanj, a ne tepite jih, predno nisem še enkrat z Vami govorila, — naprej!“

Mož je zginil med kočami.

Juno je prijela za težek bič, ki ji je visel na pasu. Vzdignila ga je in parkrat švignila ž njim po zraku, kakor da bi ga hotela poskusiti.

„Tako, to je bič nadpaznika“, dejala je zase. „Včeraj ga je povsod iskal; — tisti bič, — s katerim je Juno tepel, le čakaj, sedaj je Juno na vrsti.“

Lahkih korakov je hitela zamorka čez prostor, kateri je je ločil od paznikovih hiš.

Pred naj večjo se je ustavila.

Bilo je bivališče nadpaznika.

Juno je s pestjo udarila na okno.

„Odpreti!“ vpila je, „slišiš, gospod, — hitro odpreti!“

Znotraj so se slišali glasovi.

Koraki so se približali oknu, ki se je kmalu na to odprlo.

„Kaj za vraga se pa godi tu?“ vpil je nadpaznik. „Kdo ropoče?“

„Jaz sem!“ odgovorila je Juno ponosno. „Ali gospod ne pozna June?“

„Prokleta ženska!“ zatulil je razkačeno. „Čakaj, jaz Ti bom namazal to drznost.“

Mož je zginil od okna.

Juno je vzdignila roko k ustom.

Glasen žvižg je zadonel.

Vrata hiše so se odprla.

Nadpaznik oborožen z bičem planil je ven.

Kakor besen se je hotel lotiti June, ko ga je stoteri krik prestrašil.

Kaj je bilo to; ali so hudiči ušli iz pekla?!

Od vseh strani pridrvele so črne postave, tulile in razsajale. To niso bili ljudje, to so bili besniki, ki so hoteli vračati dolgoletno trpljenje.

V hipu je bil nadpaznik obdan, bič so mu iztrgali iz rok in moža zvezali kakor snop.

„Prepustite ga meni!“ velela je Juno. „Pojdite po ostale paznike, pripeljite jih tu sem!“

Kakor vihar drvila je osvetoželjna množica k stanovanjem njihovih mučiteljev.

„Poslušaj me!“ zavpila je Juno nadpazniku. „Ti me takrat tepel, še veš, — tu imaš vse nazaj!“

Lepi polni roki sta vihteli težki bič.

Tleskaje so padali udarci na život surovega človeka.

„Milost, milost“, stokal je. „Ne ubij me, prosim Te, oh —“

„Kje imaš moj denar?“ vpila je Juno [nejasno] „Ven ž njim, drugače Te bičam, da umreš!“

Mož jo je jezno pogledal, [nejasno].

Znova je padel bič na lahko oblečeni život.

„Nehaj“, prosil je. „Denar je v moji sobi, pod blazino postelje.“

„Gorje Ti, če si se zlagal“, zavpila je Juno razkačena. „Ubijem Te!“

Zamorka je hitela skozi hišna vrata v stanovanje uradnika. —

Za časa njene odsotnosti se je trudil nadpaznik, da bi se osvobodil, a zaman; zamorci so zvezali svojega mučitelja kakor brezoblično culo.

Kmalu se je vrnila Juno s svojim zakladom.

A razun tega nesla je v roki še usnjato denarnico; to je tudi našla v postelji uradnika.

Juno je vedela, da je dobil surovi človek od gospoda Longa večje svote. To je bila kupna cena za mlada zamorska dekleta, katera je nadpaznik poslal v grad Herveidale.

Sedaj so se vrnili zamorci.

V sredi so vlekli ostalih pet paznikov, ki so bili od strahu bolj mrtvi ko živi.

V trenotku so jih zvezali in zmetali ob tla poleg njihovega predstojnika.

Juno je pomigala z roko, na kar je nastala popolna tihota, katero so motili le vzdihi zvezanih.

Mlada zamorka je stala na stopnicah paznikove hiše, njeno plamteče oči so ponosno švignile čez množico, koje oboževana voditeljica je bila v tem trenotku.

„Dolga leta ste se pustili trpinčiti“, začela je Juno z donečim glasom, „sedaj leže gospodje pred Vašimi nogami, ne bodo Vas mučili dalje. Tam na poljih so Vas bičali; sedaj se maščujte !“

Besno vpitje iz sto grl je odgovorilo Juninemu govoru. Kakor tolpa krvoločnih volkov planili so delavci na svoje mučitelje, kojih glasni kriki so dokazali, da so trpinčeni zamorci povrnili dobljene udarce z obrestmi.

Pazniki so bili že na pol mrtvi, ko je Juno zopet ukazala mir. —

Občudovanja vreden je bil vpliv, kojega je izvrševala mlada zamorka na svoje tovariše: vsi so jo ubogali.

„Oni mož“, pri tem je pokazala Juno na nadpaznika, „je najhujši izmed vseh, on Vas je najbolj mučil, zato in še za druga sramotna dejanja si je zaslužil veliko denarja, — tu je.“

Juno je posegla v denarnico in privlekla iz nje število bankovcev, katere je izročila najstarejšemu zamorcu.

„To si bodete potem razdelili“, zaklicala je. „To je denar, kojega se drži Vaš pot in Vaša kri, pa tudi čast Vaših hčera.“

Glasni klici pohvale in jeze so jo prekinili.

„Poslušajte me!“ zavpila je Juno na ves glas. „Največji tiran pa še ni kaznovan, to je gospod Long sam. On je s pomočjo tega ničvredneža oskrunil Vaše hčere; on Vas je leta in leta na najnesramnojši način ob pičli plači silil k najtežjemu delu. —

Prosti ste bili le po imenu; v resnici pa ste bili sužnji! Gospod Long ima na vesti še več sramotnih dejanj, odpeljal je mojo ubogo gospodinjo in jo gotovo trpinčil. Tam je njegov grad, služabniki so na naši strani, kaznujte hudobneža, kakor zasluži!“

Maščevalen krik iz sto grl je zadonel v krogu.

„Stojte!“ zaklicala je Juno, ko je videla, da so zamorci že vdrli proti gradu. „Naj grem jaz prva tje, da osvobodim svojo gospodinjo. Čez pol ure pridete lahko za menoj; ta čas znesite jetnike na tak kraj, kjer jih ne bodo takoj našli, da se morete spraviti v varnost.“

Radovoljno so pritrdili zamorci in so vlekli zvezane paznike v bližnji gozd.

Juno pa je drvila naprej, kakor bi jo podil.

Komaj se je dotikala tal, tako je letela, da je dospela do bombaževih nasadov, skozi katere je tudi tekla v diru.

Pred njo je bil široki vodni jarek s svojimi strmimi bregovi. —

A Juno ni zamudila trenotka, poznala je kraj, kjer je bilo položenih nekaj desak čez jarek.

V hipu je bila tam in šla na drugo stran vode. Naglo je splezala na nasip, hitela skozi vrt in brez sape dospela do vhoda v grad.

Tam so stali črni uslužbenci, ki so slišali šunder v daljavi. Ker jim je bila vsem skrivnost razodeta, so nestrpno pričakovali poročila o posrečenem načrtu.

„Delavci so prosti; pridejo kmalu. Doli z Vašimi mučitelji!“ zavpila je Juno uslužbencem.

Radosten krik je zadonel iz skupine.

„Kje je moja gospa, katero je gospod Long zaprl?“ zaklicala je Juno s strahom. „Kje je gospod Long?“

„Gospoda ni v gradu, odjezdil je“, oglasil se je Tom, danes od svojega gospoda trpinčeni sluga. „Jaz vem, kje je Tvoja gospodinja, pojdi hitro z menoj!“

Medtem ko so razjarjeni sluge hiteli proti sobi gospe Burke, zginila sta Tom in Juno v temoti veže.

264. poglavje.
Zopet združeni.

Ko se je Helena zbudila iz svoje smrti podobne nezavesti, bilo je že pozno v noči.

Vse grozno, kar ji je pretilo na jutro, stalo je jasno pred njeno trepetajočo dušo; bila je v roki malopridneža, pomoči ni bilo.

Padla je na kolena in obrnila lepe solzne oči proti nebu.

„Vsemogočni“, šepetala je, „ varuj me, da ne padem nesramnežu v roke, brani me ubogo pred strašno usodo, katera mi preti. Če še nisem dovolj trpela, obvaruj me vsaj najhujšega, sramote, katere bi ne mogla prenesti.“

Helena je bila trdno odločena, da se rajši vrže čez okno, ko da bi se udala zlobnežu.

A upala je še vedno, kakor se vsako trpeče srce do zadnjega trenotka oklepa nade.

Boječe je poslušala nesrečnica na vsak šum, kateri je prihajal od zunaj.

Zdelo se ji je, da sliši v daljavi glasove, — ali se je motila?!

Ne, ni se varala, od daleč je prihajal nek šum na njeno prisluškujoče uho.

Naglo je skočila kvišku in odprla okno.

Od plantaže so doneli klici velike množice; kaj se je tam godilo?!

Zaman se je trudila, s svojimi očmi prodreti temoto; ničesar ni bilo videti, a vpitje je postajalo glasneje.

Na vzhodu se je mračil dan; jutro se je bližalo.

Ali bo sedaj prišel njen zasledovalec?!

Srce se ji je vstavilo ob tej misli. — — — — —

Nakrat je Helena zakričala strahu.

Na hodniku so se čuli koraki, ki so se hitro bližali vratom.

Prišlo je grozno; že zdaj, — vse je bilo izgubljeno!

Helena je hitela k oknu in je z grozo gledala na medlo razsvetljeno dvorišče, na kojega kamnitih ploščah bo v malo trenotkih ležal njen razbiti život.

„Oče v nebesih, odpusti mi, — v sramoti ne morem živeti“, molila je. „V Tvoje roke izročim svoj duh.“

Vže se je mislila zagnati čez okno, ko jo je znan glas ustavil.

„Gospa. — gospa!“ vpila je Juno na hodniku. „Ali me slišite, — jaz sem, Vaša Juno.“

„Bog v nebesih, zahvalim Te!“ zaklicala je Helena in padla na kolena.

„Vrata so zaprta“, oglasila se je Juno.

Zamorka je obupno tresla težke duri.

„Stopi nazaj“, dejal je Tom svoji tovarišici. „Jaz sem že na to mislil in prinesel sekiro s seboj!“

Pokaje so padali udarci na visoka vrata. Les je škripal, vrata so se razletela in Juno je smeje in jokaje planila v sobo.

„Gospa, — ljuba gospa!“ vpila je radostno. „Vendar, vendar Vas imam zopet!“

Helena je pritisnila zvesto zamorko na svoje srce.

„Ti dobra, blaga duša“, šepetala je. „Če bi ne bila sedaj prišla, bi bila mrtva ležala pod oknom. Hudobnež mi je dal premisliti do danes zjutraj; a rajše bi bila umrla, ko se njemu udala.“

Juno je zavpila veselja, ko je slišala, da gospod Long še ni dosegel svoje nesramne namere, ker je bila mislila, da je njena gospodinja vže podlegla njegovej krutosti.

„Gospa zdaj hitro iti“, dejala je Juno. „Gospod Long zna kmalu priti; a čudil se bo, ha — ha — ha!“

Helena si je hitro ogrnila plašč in je sledila njeni zvesti služabnici.

Ko sta hiteli po stopnicah doli, slišali sta iz spodnjih prostorov glasne krike bolečin.

Tam se je vila gospa Burke pod udarci, katere so ji naložili ogorčeni služabniki.

„Skozi vežo ne moremo“, šepnila je Juno, „pojdive skozi vrt, gospa, ker po cesti lahko pride gospod Long.“

Helena je hitela z Juno k vratom, ki so peljale na vrt.

„Smrt in pekel, kaj pa je to, — bežati hoče!“

Bil je gospod Long, ki se je bil ravno vrnil iz tujo naselbine. —

„Hitro skozi vrt!“ zavpila je Juno. „Delavci morajo takoj priti, potem bo on preganjan.“

Sedaj se je začelo drvenje na življenje in smrt.

Helena je tekla s svojo služabnico po senčnatih potih vrta; za njima je dirjal naselnik, katerega so pa težki škornji ovirali pri naglem napredku.

Helena in Juno sta dosegli nasip.

Hitro sta šli po stopnicah, katere so peljale na vrh in sta dospeli na pobočje, ko je bil gospod Long ob vznožju nasipa.

„Ha, sedaj Vaju imam!“ vpil je zmagovalno.

Naselnik ni mislil, da bo Helena skočila raz strmega nasipa, a vedel ni, kaka junakinja je čuvala njegovo žrtev.

V hipu je Juno vzdignila svojo gospodinjo.

Krik se je razlegal po zraku, — gospod Long ga je besno izustil, ker je videl, da sta bežeči nepoškodovani hiteli naprej. Juno je bila skočila v velik kup peska, ki je njo in njeno gospodinjo obvaroval škode.

Naselnik je skočil za njima, a zapletel se je z dolgimi ostrogami, tako da sta ga zasledovani prehiteli.

Pred njima je ležal vodni jarek, čez katerega je držala ozka brv.

Juno je zopet vzdignila z močnima rokama svojo drago gospo in je varnih nog hitela čez šibeče se deske.

Helena je bila na pol nezavestna od samega strahu; komaj je šla naprej.

A Juno ni mislila božati: spustila je Heleno iz rok, da bi se ozrla po preganjalcu.

Naselnik je zmagonosno zavpil, ko je videl, da se je Helena kakor mrtva zgrudila.

„Čakaj“, škripal je. „Sedaj Te imam, moja golobica, pokorila se boš za Tvoj beg, — brezvoljno orožje bodeš pred mojimi nogami prosila usmiljenja!“

Naglo je šel čez brv.

V tem se je Juno bliskoma pripognila, — strašen potegljej, kateremu je sledil težak padec.

Visoko je plusknila tiha globoka voda in se krožila v majhnih valovih nad glavo potapljajočega.

Juno je bila z vso močjo potegnila deske k sebi; brv je padla v jarek in ž njo naselnik.

Gospod Long se je pri padcu močno poškodoval na glavi. Na pol nezavesten plaval je proti strmemu bregu, kjer ga je Juno pričakovala.

„Ha, ničvredni lopov!“ vpila je divje. „Sedaj si izgubljen, gospod Long, bedno moraš utoniti!“

Juno je vzela bič s pasa in je neusmiljeno pretepala razuzdanca. Ta je zaman poskušal se povspeti na strmi breg, ves trud je bil zastonj.

Znova je zažvižgal Junin bič na njegove rame, tako da je padel nazaj.

Le malo sekund, potem je bil gospod Long mrlič.

„Utoni, hudobnež!“ vpila je Juno divje. „Ti lump, ki si onesrečil toliko deklet, — to je Tvoja kazen!“

„Juno, ljuba Juno“, prosil je Helenin mili glas. „Ne pusti ga poginiti, potegni ga ven, prosim Te.“

„Ne“, odgovorila je zamorka. „On hotel Vas pahniti v nesrečo, nobena smrt preslaba zanj.“

„Juno, izpolni mi to prošnjo“, prosila je Helena znova. „Nihče naj ne pogine radi mene, misli na Odrešenika, ki je umirajoč odpustil svojim mučiteljem.“

Še enkrat je vsplamtela vsa jeza v Juninih očeh, potem posegla čez pobočje, zgrabila naselnika, ki se je ravno potapljal, za ovratnik in ga potegnila na breg.

A razuzdanec je bil tolikanj utrujen in ranjen, da se je takoj zgrudil.

„Le moji gospej imaš zahvaliti življenje“, vpila je zamorka. „Moja gospa je angelj, predobra za ta svet; — de bi nje ne bilo, bi Te bila pustila utoniti.“

Naselnik je čudno pogledal nežno postavo Helene, potem so se mu zaprle oči, — postal je nezavesten.

Juno je hitela k svojej gospodinji in je omahujočo potegnila s seboj.

Nakrat sta se ustavili.

Zmedeno vpitje je prihajalo na njeno uho.

„Gospa!“ zakričala je zamorka. „Vidite, graščina gori!“

Juno je imela prav, kajti iz velikega temnega poslopja, ki je bilo le malo videti v jutranjem mraku, švigali so rudeči plameni, ki so se bliskoma razširjali.

To je bilo maščevanje trpinčenih zamorcev na plantaži gospoda Longa!

265. poglavje.
V satanovi oblasti.

Med temi dogodki preživel je Sever v preiskovalnem zaporu v Montgomeri vse stopnje nade in obupnosti.

Osrednja oblast v Novem Jorku silila je na prevoz hudodelca v glavno mesto, medtem ko so hotele sodnije južnih držav Severja prvo obsoditi radi njegovih v St. Louis in M....s izvršenih hudodelstev.

Sever je dobro vedel, da mu v Novem Jorku ne bi bilo mogoče zbežati, medtem ko bi mu v Montgomeri hči zapiralca lahko pripomogla k begu.

Njegova usoda je bila torej odvisna od volje južnodržavnih sodišč. A ker ni mogel zvedeti obravnav, tikajočih se njegove osebe, trpel je peklenske muke.

Neli je prišla, kakor mu je bila obljubila, opoludne po razdelitvi jedi, k njegovemu oknu.

Povedal ji je pravljico o svoji nedolžnosti in nesrečni zvezdi, ki ga je pripeljala v zapor.

Neizkušeno mlado dekle mu je verjelo in globoko obžalovalo njegovo žalostno usodo, a za sedaj je ostalo pri tem, ker je Neli zamogla le nekaj minut ostati pri oknu.

Sever je videl, da bi na ta način le počasi prišel do cilja. Moral si je takoj zagotoviti Nelino naklonjenost, da bi na ta način izpeljal svoj beg.

Sever je bil dober poznavalec žensk, zato je kmalu opazil, da si Neli v svoji nedolžnosti ni vedela tolmačiti občutov, katere je gojila zanj v svojem srcu.

To spoznanje moralo je sicer priti, a Sever tega ni mogel pričakati, ker bi ga najmanjše obotavljanje lahko uničilo. Ko je to premišljeval, spomnil se je nakrat oblasti svojega pogleda. — Satanska moč, s katero je že toliko žena premagal! — Morda bi te oči tudi tu izvršile svojo čarovno moč. — — —

Opoludne se je zopet prikazal na oknu Nelin ljubki obraz. Ubogi otrok je bil zelo začuden, ko mu Sever ni po stari navadi prijazno prišel naproti, temveč je mirno obsedel na svojem stolu.

Ker je skrivno ljubljeni glavo z roko podpiral, mislila je Neli, da ni zapazil njenega prihoda.

„Gospod Sever!“ poklicala je tiho.

Hudodelec se je počasi vzdignil in šel proti vratom.

„Kaj neki imate danes?“ čudilo se je mlado dekle. „Ali stoji Vaša zadeva slabše ali —“

„Nič o tem,“ odvrnil je Sever skoraj osorno, „a ljubše bi mi bilo, ko bi za naprej ne prihajali več k meni!“

Velike rujave oči mlade deklice so bile polne solz.

Užaljena se je hotela obrniti, a se ni mogla, ker je Severjev plamteči pogled visel na njenem obrazu.

„Več naj ne pridem?“ šepetala je. „Sem Vas li razžalila, gospod Sever?“

„Ne, niste me razžalili, a — jaz, — jaz ne morem Vašega pogleda več prenašati!“

Neli se je glasno jokala in je hotela bežati proč, a nekak čuden pogled hudodelca jo je zopet zadržal.

„Ali veste, zakaj ne morem več prenašati Vašega pogleda?“ nadaljeval je Sever z ognjenim pogledom.

Mlado dekle je zmajalo z glavo, med tem ko so lepe oči očitajoče gledale preljubega moža.

„Ne?“ — „No potem Vam bom povedal“, šepetal je Sever z glasom, ki je pretresel Neli. „Jaz sem nesrečen, obupan, ker me napolni neka strast, katero moram pridržati zase, ker sem reven jetnik, ki trpi pod strašnim sumom.“

Neli ga je vprašujoče pogledala.

„Zakaj pa nočete več z menoj govoriti?“ vprašala je tiho.

„O, kako me mučite“, zdihnil je Sever. „A jaz ne morem več prenašati tega trpljenja. Zvedite torej, draga Neli, da Vas ljubim od prvega trenotka, ko sem Vas ugledal, vroče in iskreno; — ali razumete sedaj bol, ki me napolnuje?“

Lepo dekle je rahlo zakričalo, — obraz njen je zginil od okna.

Sever je prisluškoval; čul je, kako je Neli hitela par korakov dalje; potem se je ustavila.

Blisk zmage je švignil čez obraz zločinca, ko je slišal, da se je Neli počasi vračala.

Obraz je zakril z rokama in se zdihovaje naslonil na vrata. —

Malo sekund za tem se je prikazal Nelin zarudeli obraz na oknu.

Mlada deklica se je prestrašila, ko je ugledala ljubljenca tako obupanega pri vratih, najraje bi bila planila k njemu in se mu jokaje naslonila na prsi.

Sever je spustil roki doli in je navidezno začuden pogledal v ljubki obraz Nelin.

„Kaj“, jecljal je. „Vi se niste odvrnili od mene, od moža, ki je ožigosan in na sumu V Ali vidim prav, — ali mi le razburjena domišljija kaže Vašo podobo?“

„Ne, jaz ne verujem na Vašo krivdo“, šepetala je Neli z žalostnim glasom, ter je ponudila hudodelcu svojo majhno tresočo roko skozi okrižje, „Vi ste blag in dober, jaz — “

„Neli, moja ljuba, sladka Neli“, zaklical je Sever z zadržano sapo.

Prijel je nožno roko mlade deklice in jo pokril z vročimi poljubi.

„Ti mili angelj“, šepetal ji je, povej mi, ali ni to sen?“

„Ne“, dejala je Neli sramežljivo. „Dolgo Vas že ljubim, a sama nisem vedela; saj nisem slutila, kaj je ono zagonetno čuvstvo.“

„Reci mi Ti in Artur“, prosil je Sever. Sedaj čutim zopet nov pogum v sebi, ker vem, da me Ti, predraga, ne boš pozabila; — ali hočeš to storiti, Neli, — ali me boš vedno ljubila?“

„Do smrti“, šepetalo je mlado dekle. „A“, nadaljevala je takoj potem boječe, „kaj pomenijo te besede, — moj Artur, ali imaš tako malo upanja, da bo Tvoja nedolžnost prišla na dan?“

„Žal, da me obdaja cela mreža sumov, mreža tako nepredirna, da nimam skoraj nikacega upanja“, odvrnil je Sever zamolklo.

„Za Boga, to tudi še!“ zaklieala je Neli obupno. „Povej mi, dragi, kaka kazen Te čaka, če boš po nedolžnem obsojen? Dolgoletna ječa, kaj ne?“

„Ne, še kaj hujšega“, odgovoril je Sever čmerno. „S smrtjo bi moral pokoriti moj namišljeni pregrešek.“

Nelin obraz je postal smrtnobled.

Prijeti se je morala okrižja, da ni padla.

„Sledim Ti, ljubček“, zdihnila je. „Brez Tebe ne morem več živeti!“

„Tvoje žrtve ne morem odobriti, srce moje“, prosil je Sever. „Pozabi me, to je bilo predrzno od mene, Tvoje mlado življenje prikleniti na moje izgubljeno.“

„Nikdar, — nikdar!“ zavpila je Neli obupno. „Tvoja smrt je tudi moja!“

Smrtna tišina je vladala, pretrgana le od srce pretresujočega ihtenja uboge deklice.

„Ali ni mogoče Te rešiti?“ vprašala je Neli nenadoma.

„O pač“, dejal je Sever otožno, „samo ne Vem, če bi se dalo izpeljati.“

„Povej, kaj bi te rešilo?“ silila je Neli. „Povej mi, rada bi umrla zate, da bi le Tebe osvobodila, predragi.“

„Če bi mogel zbežati“, rekel je Sever žalostno, „potem bi se lahko otresel suma. Ker sem premožen, bi imel v svobodi tisoč potov in sredstev na razpolago.“

„Tiho“, šepnila je Neli nakrat, „nekdo prihaja po hodniku; danes zvečer bom zopet pri Tebi.“

Sever je slišal, da je ljubica odhitela.

Zmagovalno se je vrgel na stol.

To se je bolje posrečilo, nego je pričakoval. —

Zopet je preslepila satanska moč njegovih očij mlado, nedolžno dušo; sedaj mu je bilo lahko, ubogega otroka pridobiti za svoje namere.

Sever je vedel po Neli, da je zapiralec zbolel, a slutil ni, da so vojaki stražili preiskovalni zapor.

Mislil je, da bi Neli s ključi njenega očeta lahko odprla ječo, potem bi po noči splezal čez visoki zid, ki je obdal sodnijska poslopja. Da bi bil enkrat na prostem, potem bi se ne bal nobenega zasledovalca; le izdaja bi ga mogla izročiti sovražnikom. — — — — — — — — — — — — —

Večer je bil že davno napočil, a Neli se še vedno ni prikazala.

Ali jo je kak nepričakovan dogodek zadržal?!

Minila je ura za uro, a pričakovane ni bilo k oknu.

Vže se je mislil hudodelec nejevoljno podati k počitku, ko je rahel glas vzbudil njegovo pozornost.

Čutiti je bilo, kakor da bi se ključ previdno obrnil v ključavnici. Sever je stal z utripajočim srcem in poslušal čudni šum: a ta je zopet prenehal.

Ali niso tu škripala vrata?!

Sever je komaj zadržal radostni vzklik, ko je v poltemi opazil, da je zavita postava stopila v sobo.

„Neli“, šepetal je s tresočim glasom. „Predraga, si-li res?“

Mlada deklica je stala tiho pri vratih: njen vitki život se je tresel strahu.

„Tiho, Artur“, šepnila je. „O Bog, kaj sem storila!“

Hudodelec je pritisnil nežno postavo na svoje srce.

„Moja preljuba, sladka Neli“, dejal je radostno.

Kakor onemogla ptičica ležala je v njegovih rokah.

„Morala sem že danes s Teboj govoriti“, rekla je jokaje. „Premisli, Artur, jutri bo moj oče zopet vstal in prevzel službo.“

Sever se je močno prestrašil.

„Potem Te pa več videl ne bom“, odvrnil je brezglasno.

„Zato sem prišla danes k Tebi“, rekla je Neli hitro. „Lucija ve vse, ona zunaj straži, da naju nihče ne preseneti. A sedaj mi povej, preljubi, kako Ti zamorem pripomoči k begu, kajti ta misel me navdaja vedno.“

Sever je pritisnil vroč poljub na Neline rožnate ustne.

„Ah, Artur, — dragi Artur“, ihtela je mlada deklica in jokaje ovila nežni roki okolu njegovega vratu.

„A sedaj govori, kako Ti morem pomagati?“ nadaljevala je takoj potem. „Minute so dragocene.“

„Brez Tebe, predraga, bi ne maral za prostost“, zaklical je Sever. „Pojdi z menoj, ljuba Neli, srečna bova oba.“

„O tem govoriva pozneje“, prosila je mlada deklica. „Povej mi samo, kako Ti morem pripomoči k begu.“

„Glavna stvar je, da ne pade nate sum“, dejal je Sever. „Ker bo pa to nemogoče, moraš z menoj bežati. Najbolje, še to noč, ker me vsak dan lahko prepeljejo v Novi Jork. Našel bom sredstva in pota, da prideva oba čez zidovje ječe, gotovo je kje kako mesto, da se lahko prepleza. “

„To bo prav lahko“, odvrnila je Neli. „Jaz vem, kje stoji lestva, a Ti pozabiš naj večjo težavo.“

„Novo oviro?“ vprašal je Sever preplašen. „Da, skoraj nepremagljivo“, odvrnila je mlada deklica. „Pred edinim izhodom preiskovalne ječe stražita dva vojaka.“

Na to ni bil hudodelec pripravljen; tako oviro je bilo težko premagati.

Neli je opazila plašljivost ljubljenca.

„Ohrabri se, Artur“, šepnila je, „morda bi mogla omogočiti, da bi vojaki slabo stražili.“

„To bi hotela, Neli?“ čudil se je Sever.

„Vse, — vse bom poskusila, da zadobiš prostost!“ zaklicalo je mlado dekle ljubeznjivo. „Danes po noči je nemogoče bežati, a prihodnjo noč bodeš prost!“

Sever je privil mlado deklico na svoje prsi in pokril njen obraz z vročimi poljubi, katere je ubogi otrok strastno vračal.

V tem je rahlo potrkalo na vrata.

„Lucija mi daje dogovorjeno znamenje“, šepetala je Neli, se naglo izvila iz Severjevih rok. „Z Bogom, Artur, do jutri zvečer— —“

Zadnji vroč poljub, potem je naglo kakor gazela zbežala hodnik.

Zopet se je zavrtil ključ v veliki železni ključavnici.

Sever je slišal odhajajoče korake sester, — čez malo minut je vladala smrtna tihota. — — —

Zmagovalno je poiskal hudodelec svoje ležišče; z uspehom današnjega dne je smel biti zadovoljen.

Ječarjeva lepa hči je bila njegova zaveznica: ljubila je nepremagljivega moža z žarom prve ljubezni. Skrivna moč Severjevega ognjenega pogleda preslepila je tudi nedolžnega otroka.

Hudodelec je sedaj vedel, da Neli ne bo prej mirovala, dokler ne bo zadobil vroče ljubljeni mož svojo prostost.

266. poglavje.
Ponesrečen beg.

Druzega dne je zapiralec res vstal, ker se je čutil zopet popolnoma zdravega.

Veselje, da je med tem časom vse v redu šlo, je celo starega sitneža spravilo v dobro voljo.

„To me veseli, otroci, da ste na vse dobro pazili“, rekel je svojima hčerama, ko se je vrnil od prvega obhoda. „Včasih sem si sicer želel, da bi imel mesto vaju par krepkih dečkov; a vedve sta čvrsti deklici, istega plemena, kakor vajin stari oče.“ —

Ko bi bil mogel ječar slutiti, kaj se je vse pripetilo med tem časom, bi gotovo ne bil tako miren, a deklici nista izdali ni z eno potezo, da sta v zvezi za osvoboditev Nelinega ljubimca.

Popoludne je bil Sever peljan k zaslišanju.

Neli je boječe gledala skozi odprtino vrat, ko se je vrnil.

Prestrašila se je, kajti njegov smrtnobledi obraz ji je povedal, da je jetnik dobil slabo poročilo.

Ker je ječar počival na zofi, hitela je deklica k Severjevi sobi, kjer je skozi majhno okno ugledala svojega ljubljenca, ki je ves potrt sedel na stolu.

„Artur“, šepnila je, „povej mi, kaj se je zgodilo, umrem od strahu!“

Hudodelec se je bližal vratom z omahujočimi koraki.

„Vse, — vse je izgubljeno“, odvrnil je zmedeno. „Vže jutri me bodo prepeljali v Novi Jork.“

„Moj Bog, — moj Bog!“ zaklicala je Neli in obupno vila roki. —

A misel, ljubimca na veke izgubiti, dala ji je nov pogum. Ubogi otrok je hipno čutil, da je ljubezen v njej vzbudila junakinjo.

„Ne obupaj“, zašepnila je Severju. „Vse hočem poskusiti, da bodeš mogel še danes zbežati; za sedaj pa z Bogom, Artur!“

Neli je hitela nazaj v sobo svoje sestre.

„Lucija, ljuba Lucija!“ zaklicala je v solzah. „Premisli, vže jutri ga bodo prepeljali v Novi Jork, ali ne veš nobenega sveta, ljuba sestra?“

Ta je zamišljeno zrla predse; nakrat pa se je zasmejala.

„Ti se smeješ“, rekla je Neli užaljena. „Ali veš, da ne morem več živeti brez Arturja! Če umre on, je tudi moja usoda odločena!“

„A poslušaj vendar, Neli“, prosila je Lucija in objela sestro. „Saj še ne veš, zakaj sem se smejala, prišla mi je smešna misel, s katero bi jetnik morda zadobil prostost.“

„Povej mi jo,“ prosila je sestra, a Lucija je smeje odbranila.

„Ne, jaz se hočem tudi udeležiti osvoboditve“, zaklicala je. „Ti nimaš nič druzega narediti, ko da spustiš Tvojega ljubimca danes zvečer iz sobe. Oče ne bo slutil, kdo mu je ključe vzel, ker sum gotovo ne bo padel na naju. Mislilo se bo, da je jetnik neke vrste čarovnik in se je naredil nevidnega. Stražo prepusti meni; jaz bodem skrbela, da Vama ne bo zastavila poti. Kako bodem naredila, je moja stvar!“

Proti večeru se je podala Lucija v mesto, po kupčijah.

Ko se je vrnila, je bilo precej temno.

Veliko dvorišče, ki je obdalo sodnijsko poslopje, je bilo prazno, le dva vojaka sta stopala enakomirnih korakov pred vratmi preiskovalne ječe gori in doli.

Lucija je nesla košarico, v kateri je bil zavitek; v drugi pa je imela veliko canjo, ki je morala imeti precejšno težo, ker mlado dekle zdihovalo.

Vedela je, da sta bila vojaka, katera sta imela danes zvečer stražo, Irca; na to je sezidala svoj priprosti načrt.

Lucija je stopila s prijaznim pozdravom k njima: vojaka sta, vesela spremene, takoj začela klepetati.

„No, gospica,“ meni eden, „tako ste stokali, ko ste šli čez dvorišče. Kaj pa imate tako težkega v košari?“

„Kriv je hlapec,“ odgovori Lucija slabe volje. „Zbolel je, ter ni mogel po steklenice, ki so tu notri. Iz prijaznosti in za dobro napivnino vtihotapi sem in tja za jetnike kako steklenice vina ali žganja. Tako je zdaj zopet nekaj tega prepovedanega blaga naročil pri trgovcu. Zdaj me je pa trgovec toliko časa prosil, da naj steklenice seboj vzamem, da sem mu ustregla; seveda je trgovski vajenec nesel košaro do vrat.“

„Glej no, potem pa jetniki ne žive tako slabo,“ meni vojak, ter gleda poželjivo na košaro.

„Saj so samo v preiskovalnem zaporu,“ odgovori Lucija. „Pri teh ni tako strogo kakor v kaznilnici. Košaro postavim tačas, da nesem cekar v hišo, semkaj-le k zidu: takoj zopet pridem.“

Vojak ji uljudno odvzame košaro.

„Vraga, ali je težka!“ zakliče. „Koliko steklenic pa imate tu notri, gospica?“

„Ne vem, mislim pa, da je šest ali osem stekienic,“ odgovori Lucija in gre proti vratom.

Vojaka ostaneta sama.

Komaj je Lucija izginila v hišni veži, ko vojaka planota kakor krvoločna volka po košari.

„Poštei, koliko jih je notri, Patrikl“

„Osem, — devet, — deset. — enajst, — dvanajst, — na, saj sem si takoj mislil, košara je bila vražje težka.“

„Veš kaj, Patrik, vzemiva jih nekaj ven; deklina je nekaj klepetala o osmih steklenicah, jaz sem vražje žejen.“

„Jaz tudi, Jimi, — sicer imaš pa prav; nama se ne more nič zgoditi, tudi če se cela ta stvar izve. Lucija je sama rekla, da ne sme nihče o tem kaj zvedeti: torej se nama ni treba ničesar bati. Vzemi dve steklenici!“

„Ali ne bo to nekam malo?“

„No, pa vzemi raje tri in jih postavi tja zadej: tam jih ne bo nihče iskal.“ —

Ko se je Lucija vrnila, hodila sta vojaka, kakor da se ni ničesar pripetilo, zopet pred vratmi sem in tja.

„Tu, gospica, je Vaša košara,“ reče Patrik.

„Hvala lepa,“ odgovori Lucija in izgine s svojo košaro v hiši. — — —

„Zdaj sem pa radoveden, kaj sva vlovila,“ zakliče Patrik čez nekaj časa. „Prijatelj, daj sem steklenico; sveder, da zamašek ven potegnem, imam pri sebi.“

„Pravi Irec sploh ne gre iz hiše brez tega orodja,“ prikima drugi. „Tukaj je steklenica.“

„Tri sto vragov, to je zelo staro žganje, le poskusi enkrat!“

Nagovorjeni vojak si privošči požirek.

„Zlodej, saj piješ, da je človeka kar groza!“ zakliče Patrik, ter mu iztrga steklenico in izlije ostanek v svoj goltanec, ki je bil tudi jako obširen.

Drugo in tretjo steklenico sta ravno tako hitro izpraznila. Potem je pa prehitro uživanje močnega žganja premagalo celo ta izvežbana pijanca.

„Zelo sem zaspan,“ mrmra Patrik. „Pazi malo, če nihče ne prihaja. Saj je že temno, le malo se odpočijem.“

Še predno je zamogel drugi vojak kaj odgovoriti, sedel je Patrik na kamenito klop pred hišo ter kmalo spal spanje pravičnih.

Drugi vojak se je še nekoliko časa branil omotici.

Konečno sede tudi on s polglasno kletvijo k svojemu tovarišu.

„Samo malo si odpočijem,“ meni omamljen. „Straža je kmalu končana, potem — — —.“

Čez nekaj minut je smrčal kakor žaga. — — —

Lucijin ljubki obrazek se prikaže pri vratih; njene ostre oči so celo v temoti opazile speča vojaka.

Brž pohiti v sobo k sestri.

„Hitro, Neli; oba spita,“ zakliče sestri. „Zdaj je treba hiteti; straža se kmalu menja.“

„Tiho, za božjo voljo,“ zašepeče Neli. „Le pomisli, Lucija, oče je ravnokar šel v Severjevo sobo.“

„Kaj pa hoče tam?“ vpraša Lucija začudena.

„Mislim, da hoče Arturju povedati, da naj se pripravi za jutri opoldan“, odgovori Neli obupano. „Če se tam dolgo zamudi, je vse izgubljeno.“

„Tega ne stori, zanesi se na to“, zakliče Lucija. „Tu leži pismo, katero je že dolgo pričakoval; prinesla sem ga s pošte. Le pusti meni storiti; videla bodeš, da se oče kmalu povrne.“

„Ali me oče ne bo pogrešal?“ vpraša Neli boječe.

„Ne, tudi za to pusti mene skrbeti; le lezi semkaj na zofo. Kakor hitro gre oče v svojo sobo. vzemi ključe s podstavca in odpri vrata Tvojemu ljubimcu. Saj Te hoče potem kje počakati!“

„Da“, odgovori Neli jokaje. „Kakor hitro bo prost, mi bo pisal, kje da je; ah, če bi že le bilo tako daleč. Ali sedaj, Lucija, hiti, v smrtnem strahu sem!“

Lucija je že odprla vrata in tekla ko veter po hodniku.

Ključar je ravno v istem trenotku stopil iz Severjeve sobe.

„Kaj pa je, dete?“ zakliče svoji hčerki.

„Pismo od strica iz C...“a, na katerega si tako dolgo čakal, je prišlo“, pripoveduje Lucija brezsapno.

„O, to me veseli !“ zakliče starec.

Hitro zaklene vrata Severjeve sobe in hiti z Lucijo v svoje stanovanje.

Oba stopita v sobo, kjer je ležala Neli na zofi.

„No, kaj pa ti je, dete?“ vpraša ključar skrbno.

Neli je bila njegov ljubljenček, ker je bila docela podobna njegovi ranjki soprogi.

„Glava me boli, očka“, odgovori mlada deklica, „a je brez vsega pomena.“

„Kaj je dekličem dandanes že“, mrmra stari in gre z Lucijo v svojo sobo.

Komaj so se vrata za njima zaprla, je Neli skočila z zofe, hitro vzela ključe in stekla na hodnik.

Čez nekaj trenotkov je dospela do Severjeve sobe in odklenila vrata.

„Artur, pridi hitro“, zašepeče, „skrajni čas je že!“

Jetnik je hotel Neli objeti, ali ona se ga je ubranila.

„Trenotka nimaš zgubiti“, reče tiho. „Hitro pridi!“

Neli pusti vrata odprta, da bi se mislilo, da je jetnik s pomočjo ponarejenega ključa bil osvoboden.

Zdaj hiti s svojim ljubčkom čez hodnik.

„Popeljem Te na dvorišče“, zašepeče Neli. „Tam Ti pokažem lestvo, s pomočjo katere lahko prideš na zid. Na drugi strani je globok jarek, a pesek je tam in lahko skočiš doli, ne da bi se kaj poškodoval. Pišeš mi pa kmalu, kaj ne, Artur?“

„Ali nočeš z menoj bežati, ljubica moja?“ vpraša Sever, ki je bil v resnici hvaležen deklici, ki je šla na njegovi strani.

„Ne, samo na poti bi Ti bila; kadar boš pa na varnem, pridem k Tebi, če boš hotel,“ odgovori Neli.

Dospela sta do hišnih vrat.

Ravno je Neli hotela odpreti vrata, ko se začujejo enakomerni koraki.

„Menjava straže,“ zašepeče Neli trepetaje. „Hitro nazaj v sobo, Artur, predno je prepozno.“

Sever je slišal, da so bili vojaki pred vratmi.

Obrnil se je, ter hitro šel nazaj v svojo sobo.

V smrtnem strahu je Neli docela pozabila, da bi zaklenila Severjeva vrata.

Z omahujočimi koraki je šla v svojo sobo ter se jokaje vrgla na zofo. —

Medtem se je vršil na dvorišču razburljiv prizor.

Četovodja se je čudil, da mu straža na njegov poziv ne odgovori.

Ko je pa zadonelo glasno smrčanje na njegovo uho, zapazil je, da sta vojaka na kameniti klopi sladko spala.

S kletvami in nekaterimi sunki je spravil oba grešnika na noge.

„Za vraga, kako se podstopita na straži spati!“ zarohni nad prestrašenima vojakoma.

Patrik je jecljal nekaj nerazumljivih besedi, pri čemer je opazil četovodja, da se junaka nenavadno sem in tja gugljeta.

„Pijana sta, lumpa!“ vpije četovodja. „No, le počakajta, to vaju bo drago stalo, — naprej — stopaj!“

Četovodja izgine z nesrečnima junakoma v nočni temini.

Nasprotno se pa stari ključar prikaže pred vratmi.

„Kak semenjski šunder pa je to,“ mrmra nejevoljno, „kdo pa tako vpil tukaj ?“

„Vojaka sta na straži spala,“ reče eden stražarjev.

„No, potem bi bil kak jetnik, če bi bil iz sobe, prav lahko ubežal,“ godrnja ključar. „Bog nebeški, zdaj mi prihaja na misel če sem preje tudi zaklenil vrata pri onem nevarnem zločincu? Lucija je prišla med tem vmes s pismom; takoj moram iti pogledat!“

Uradnik hiti v sobo, strga ključe s podstavka in gre k Severjevi sobi.

Tiho pritisne na kljuko.

Smrtni strah ga obide, vrata so bila odprta.

„Gospod Sever!“ zakliče v temno sobo.

„Tu sem,“ mu ta nejevoljno odgovori iz postelje. „Kaj hočete od mene?“

„Samo prepričati se hočem, če je vse v redu,“ meni uradnik s tresočim se glasom, ter skrbno zaklene vrata.

„Jaz — tepec,“ mrmra jezno, „sam sebi bi dal zaušnice radi svoje nemarnosti. Ta človek bi bil lahko ušel; in vsa odgovornost bi bila mene zadela. Sicer je pa to čuden slučaj, da straže spijo, medtem ko jaz vrata odprta pustim; skoraj čudno — hm, — hm!“

Medtem ko je bil ječar odsoten, bili sta njegovi hčerki v smrtnem strahu.

Ko je čez nekaj časa navidezno mirno stopil v sobo, sta Neli in Lucija komaj zakrivali svoje začudenje. —

„Očka gotovo misli, da je sam pustil vrata odprta,“ šepeče Lucija, ko je šel uradnik spat.

Neli ni odgovorila, nego bridko ihtela v blazine svoje postelje.

Lucija je zaman poskušala pomiriti revico.

Bilo je vse zastonj, ker je mlada deklica le mislila na žalostno usodo njenega ljubimca.

„In jutri naj gre proč“, toži Neli. „Ah, ko bi ga mogla spremljati; rada bi ž njim delila ječo in smrt.“

V tej strašni noči ni mogla zaspati. Temno in prazno ležalo je pred njo življenje; kaj naj dela na svetu brez ljubljenega moža? — — — —

Tudi Sever ni mogel spati.

Tako blizu je bil svobodi, ko ga je zla usoda zopet vrgla v zadnjem trenotku v ječo.

„Jutri me prepeljejo v Novi Jork“, si je šepetal v mračni misli zaglobljen. „Naproti grem strašni usodi; povračilo za moja zločinstva je smrt pod roko krvnika!“

267. poglavje.
Zašli sta.

„Jaz ne morem dalje, draga Juno, — moje moči so pri kraji.“

„Samo še kratek kos pota, gospa, tukaj ne moreve ostati, to močvirje je usodno, — po noči se vzdiguje iz njega strupena sopara: — tam-le, samo malo sto korakov pred nama je suha zemlja.“

Uboga Helena se je naslanjala na roko zveste zamorke, ki je ljubljeno gospo skrbno vodila čez drn in strn.

Konečno sta dospeli na označeno mesto.

„Če bi le že zapustili ta velikanski gozd“, toži Helena. „Od danes zjutraj že blodive po ti nedogledni divjini in ne moreve najti izhoda.“

Juno pogleda mračno na velikanske vrhove dreves, ki niso pustili videti najmanjšega koščka neba.

Kakor velikanska ječa oklepal je pragozd obe zašli ženski.

Zamorka vkljub že tolikokrat izkazani bistrovidnosti ni mogla priti na pravo pot, in ni mogla tajiti, da je s svojo gospo v tej praznoti brez vsega cilja blodila na okrog, da, k svoji največji grozi je celo zapazila, da sta tekali v velikem krogu.

Solnce je bilo od drevesnih vrhov popolnoma zakrito, zato je bilo ravnanje po nebu popolnoma nemogoče; beg odvisen je bil le od srečnega slučaja.

Nastajajoča temota je kazala, da noč ni bila več daleč.

Juno je nabrala suhega lesa, da bi užgala ogenj in Heleno po možnosti branila škodujoče megle.

Ker je bila pod velikanskim drevjem dušljiva vročina, ni zamorka napravila lope iz vej.

Naredila je svoji gospej iz listja mehko ležišče, na katero je ubožica, zavita v svoj plašč, takoj padla.

Utrujenost je premagala celo Helenin glad. Juno ni zamogla vkljub svoji spretnosti ujeti nobene divjačine; zato so bile jagode in nekaj sadja edina hrana.

Helena je že trdno spala, ko je zamorka še vedno sedela pri malem ognju, v mračne misli zaglobljena. Zrla je v ugašujočo žrjavico.

Na obnožju malega grička, ki je bežečima služil za prebivališče, razprostiralo se je daleč naokrog močvirno vodovje male reke.

Zaman je Helena ponujala zamorki svoj plašč, ker je bila Juno le oblečena v lahko delavsko krilo.

Heleni je bilo mučno, da je bila njena zvesta služabnica na pol gola, ali Juno jo je smeje zagotovila, da se v tej afrikanski obleki prav dobro počuti.

Juni je bil ta gozd tuj.

S svojo gospo je pribežala v njega, da bi se slučajnim preganjalcem odtegnili, a ni slutila, da se ta divjina tako daleč razprostira.

Konečno je tudi Juno poskusila spati.

Ali nejasno, bojazljivo čuvstvo jo je vedno znovega prebudilo, da je strmela v temoto.

Površina vode na obnožju grička se je natančno razločila.

Nakrat se Juno zgane.

Opazila je podolgast, črn predmet na sivi vodni površini.

Počasi gnalo ga je naprej.

„Vendar sem preneumna“, mrmra Juno nejevoljno. „Drevesno deblo je, kakor jih je že dosti mimo plavalo.“

Opazila je, da je bilo dosti drevesnih debel v gozdu raztresenih.

Tudi na obnožju griča je bilo nekaj teh debel, katere je reka pri veliki vodi semkaj priplavila.

Zdaj se Juno zopet zdrami in strmi po posušenih drevesnih velikanih, ki so ležali naokrog in katere se je komaj videlo v temini.

„Vsa sem zmešana“, si misli, „dozdevalo se mi je, kakor da se tak hlod pregiblje; neumnost; vsi mirno leže —“

Pomirjena nasloni zamorka glavo nazaj in zapre oči. — — — — — —

Juno se ni motila, ko je opazila neko premikanje med naplavljenim lesom.

Kakor dolga temna senca plazilo se je nekaj počasi na vrh griča.

Bližje, vedno bližje prihajala je strahovita prikazen, dokler ni prišla do speče Helene.

Zdaj obstane.

Pripravlja se na napad brezbrambne žene.

Zopet se Juno hipoma prebudi iz spanja.

Njene ostre oči so takoj ugledale temno nočno prikazen, ki je bila le malo korakov oddaljena od gospe.

Tih vzklik se izvije zamorki iz ust.

Potem prime z roko v dogorel ogenj.

Iskre se razpršijo na vse strani.

Hripavo hropenje se zdaj začuje od prikazni.

Svitloba, ki jo je razprostiral znova užgani ogenj, razsvitljevala je ta nočni prizor.

Blizu Helene čepel je velikanski aligator, in ravno odprl svoje žrelo, ki je imelo velikanske zobe, da bi prijel Heleno.

Goreče poleno se zasveti v zamorkini roki.

Ravno ko se je hotel nestvor zagnati na spečo Heleno, priskoči Juno in mu sune goreče poleno v oko.

Zdaj se začuje stokanje in hropenje oslepljene živali.

Velikanski rep bičal je tla.

Zopet se zaiskri goreče poleno — in aligator se je spustil v beg.

„Moj Bog!“ zakliče Helena ter plane pokonci. „Juno, kaj se je zgodilo?!“

„Krokodil je bil tukaj, gospo hotel snesti“, odgovori zamorka in zažene goreče poleno za bežečo živaljo.

Z grozo je Helena slišala, v kaki nevarnosti se je zopet nahajala.

Juno je bila znova njena rešilka.

„O Juno, kako bom kdaj poplačala Tvojo požrtvovalnost“, reče hvaležno, „Ti junaška deklica; brez Tebe bi že davno hudega konec vzela.“

Ali Juno je smeje zavrnila zahvalo, ter le prosila svojo ljubo gospo, da se zopet vleže, medtem ko je znova nametala lesa na ogenj, da je vzplapolal v visokem plamenu.

Potem vzame zamorka goreča polena in jih vrže med debla, ki so ležala na vznožji hribčka.

Kmalu je izdalo hropenje in glasno čofotanje vode, da je imel aligator, ki je prilezel na hribček, družbo.

Šele, ko se ni med debli ničesar več ganilo, nehala je zamorka.

„Zdaj gospa čisto mirno spite“, reče k Heleni. „To noč ne pride noben aligator več, — se zelo bojijo ognja.“

Komaj se je začel svitati dan, vzdigneta se Helena in Juno, da bi ta grozni griček zapustili in znova začeli svojo težavno potovanje.

Gosta megla zabranjevala je razgled; ni se videlo dalje kakor le nekaj korakov.

Kar Helena prestrašeno vzklikne, tako da Juno prihiti na njeno stran.

„Poglej vendar, Juno!“ zakliče Helena, „krog in krog je voda, vse je preplavljeno; zgubljeni sve.“

In v resnici se je mala reka po noči tako vzdignila, da je bil gozd v nedogledni daljavi pod vodo.

Gotovo so močni nalivi to provzročili, da je voda stala tako visoko, da je celo naravni most, čez katerega sta včeraj prišli na griček, bil pod motnimi valovi izginil.

Celo zamorka je bila v prvem trenotku radi tega osupnjena.

Lahko je več tednov trajalo, da se vode odtečejo; do tja sta lahko že davno lakote umrli.

Ali poldivja deklica vedela je tudi v tej sili za pomoč.

Mirno pelje svojo gospo k zapuščenemu ležišču in jo prosi, da naj malo počaka.

„V eni uri prideve prav lepo od tukaj“, reče smehljaje. „Juno bo za to skrbela.“

Zamorka je opazila, da so naplavljena debla večinoma od tulpinih dreves. Les teh dreves je neprimerno lahak, tako da se Juno domisli narediti iz teh debel plav.

To ni bilo težko, ker so povsodi rastle lijane ter visele po vseh drevesih; te so bile tako močne in trdno, da so vrvi prav dobro nadomestovale.

Juno privali primerno deblo v vodo, ter ga pritrdi na zemlji, potem pririne še drugo deblo, katero pritrdi k prvemu.

V komaj eni uri je iz dvajset debel naredila lep, močen plov, na katerem bi imelo deset oseb prav lahko prostora.

Zamorka vzame na plov še dolgo vejo, katero misli porabiti kot krmilo, in hiti potem k Heleni, ki je med strahom čakala na gričku.

„Tako, gospa“, zakliče Juno smeje se veselo, ter se globoko prikloni. „Voz že čaka; takoj se lahko odpeljeve.“

Začudena je šla Helena za svojo služabnico, ter je bila veselo iznenadena, ko je zagledala plov.

Megla se je začela dvigati in le sem in tja podila se je mala meglica po vodi.

Zamorka nanosila je še nekaj vej iz goščave na plov, da bi Helena bolje sedela, potem je odvezala plov od brega ter ga potisnila v vodo.

Ker je voda precej drla, prišel je plov kmalu precej daleč od brega.

„Na ta način prideve kmalu iz gozda“, reče Juno k Heleni, „plov naju hitro nese naprej, potem kmalu zopet prideve do ljudij.“

Helena je bila tako vesela radi svoje rešitve, da je skoro pozabila na svoj glad, ki se je vedno občutneje oglašal.

Ali zamorka je zapazila, da je njena gospa radi pomanjkanja hrane skoro omedlela in pazila je, kako kaj užitnega preskrbi.

Ker je deroča voda sama gnala plov naprej, ni bilo potreba pomoči s krmilom.

Juno je torej namočila nekaj mahu v vodo in ga razprostrla na plovu. Potem je na njega nagromadila suhljadi in jo užgala, na to pa pustila, da je pogorela do žrjavice.

„Da se plov ne vname, sem moker mah podložila“, pojasni Juno na Helenino začudeno vprašanje. „Tam le je tudi nekaj vžitnega.“

Helena se začudeno ozre, ali zagledala ni drugega kakor peskasti nasip, ki se je prikazal v vodi.

Juno je obrnila plov k temu nasipu, in skočila v pesek, ki ji je skoraj do kolen segal.

Začudeno je Helena gledala, kako je zamorka z malo vejico previdno delala luknje v pesek. Ni si zamogla raztolmačiti tega početja.

„Tu, gospa!“ zakliče zamorka, in pokaže Heleni konec vejice, na katerem se je držala rumenkasta tekočina.

„Kaj je to, Juno?“ vpraša Helena. „Ne razumem Tvojega početja.“

Medtem je zamorka živahno brskala po pesku, iz katerega je množico okroglastih stvari izbrskala.

„Tu, želvina jajca“, reče Juno svojej gospej, „imajo prav dober ukus.“

Ko je Juno položila jajca na žrjavico, gledala je Helena precej nejeverno nanje, a prijetni duh, ki so ga pečena jajca razširjevala, je kmalu pregnal vse premisleke. Jajca so bila izvrstna. Kmalu sta si potolažili glad in Juno je zopet odrinila plov od peska.

Znova jih je objela gosta streha pragozda v vsej svoji veličini in krasoti; reka je šumela v neštetih kanalih skozi molčeči les, ki je bil tako neprodirno gost, da bi se kdo peš težko preril skozi goščo debel.

Žive duše ni bilo videti, samo glasovi različnih tičkov doneli so iz vej, tudi tu in tam kako pljuskanje, ki je kazalo, da se je velikanski aligator prikazal na površji vode. Plov zdrsne v kanal, čez katerega so visele velikanske veje. —

Helena sedela je na kupu mahu ter ogledovala krasno cvetje, ki se je zagorelo rudeče svetilo skozi gosto perje, — zbirališče različnega mrčesa, ki je žareče kelihe poželjivo obkrožal.

„Juno!“ zavpije Helena prestrašena, „poglej nad nami, kakšna strašna žival, doli hoče skočiti!“

Zamorka prestrašena pogleda na označeno mesto.

Na veji, ki je visela riad vodo, čepel je velikanski jaguar, čigar krasno barvasta dlaka se je ostro razločevala od temne drevesne skorje.

Krvoločno je gledal kralj amerikanskih gozdov na plov, kjer se je nahajal njegov plen.

Velikanske mišice se stegnejo, — gibčni život se skrči na skok. —

Še trenotok, in velikanska mačka plane na plov.

V tem trenotku največje nevarnosti napela je zamorka vse svoje moči.

Z drogom pomagaje, porinila je bliskoma plov naprej.

Voda je visoko zabrizgala; — jaguar je zgrešil plov ter skočil v vodo.

Juno je težki drog potegnila iz vode, ter ga vihtela visoko v zrak, medtem ko je Helena strahu omamljena padla na kolena. —

Zdaj se jaguar prikaže iz vode ter plava divje tuleč za plovom.

Le še nekaj korakov je oddaljen od plova.

Težki drog zamahne po zraku na čepi njo tuleče zverine, ki je pod silo udarca izginila pod vodo.

Ali čez nekaj trenotkov se zopet prikaže ter z groznim tuljenjem plava za plovom.

„A, ti še nimaš zadosti!“ kriči Juno. „Na— —“

Jaguar prijel se je s svojimi čapami za plov, ko je drog z velikansko silo drugič lopnil na njegovo glavo.

Glava zverine pade naprej, le kremplji so se držali v mehkem lesu.

Še silen udarec, — in žival plavala je ubita v vodi.

Jaguar je bil mrtev.

Juno prihiti ter s trudom potegne velikansko žival na plov.

„Ta koža bo lep kos za gospo“, reče Heleni, ki je bila bleda ko smrt. „Meso je užitno; ima ukus kakor svinjina.“

Medtem ko je plov počasi plaval dalje, je zamorka dela zverino iz kože ter je razprostrla na plovu, da bi se posušila.

Potem razbije čepinjo docela ter vzame iz nje možgane, s katerimi potem kožo od znotraj dobro namaže.

Končno zavije kožo skupaj, ker so morali možgani kožo ustrojiti; odreže nekaj mesa od jaguarja in vrže drugo v vodo, kjer so aligatorji takoj planili po ostankih kralja gozdov.

Helena je s strahom gledala na velikanske čeljusti groznih vodnih prebivalcev, ki so svoj plen potegnili v grgrajočo vodo.

To noč jo je le večni Bog in pa duševna prisotnost vrle zamorke obvarovala enake usode.

Poldan se je bližal.

Še vedno je plaval plov med visokimi drevesnimi stenami, ki so obdajale šumečo reko.

Treba je bilo vse spretnosti zamorke, da je obdržala plov sredi reke, ker se je preplavljenje razprostiralo daleč v gozd.

Tudi živali, ki so sicer prebivale v gozdu, poiskale so si zavetja na gričih, ki so se povsodi med plitvo vodo vzdigovali.

Tu so stali velikanski jeleni in srne v gosti gneči ter začudeno gledali na mimoplavajoči plov, medtem ko so z drugih gričev prerijski volkovi poželjivo zrli na potovalki.

Med njimi zvijale so se kače klopotače, gadje in druga strupena golazen.

Helena je bila srečna, da ji ni bilo treba druge noči prebiti med temi živalmi, ker je bil plov, čeprav ne preveč varno, vendar dokaj boljše zavetišče.

Konečno se je okolica spremenila.

Zemlja se je vzdigovala, voda ni več prodirala v gozd, temveč šumeče drla med visoki bregovi.

Kmalu so se pojavili tudi vrtinci, skozi katere je zamorka z občudovanja vredno spretnostjo speljala plov.

Bregovi postajali so vedno višji, da, na nekaterih krajih skaloviti, tako da ni bilo mogoče misliti na izkrcanje.

Juno je zelo skrbelo, ker se je čulo od daleč zamolklo bobnenje; katerega šuma si ni zamogla raztolmačiti.

Zdaj, — pri nekem ovinku — slišalo se je daljno šumenje razločneje.

„Vodopad“, reče Juno lakonično, ter napne vse sile, da bi plov vstavila.

Ali ves trud je bil zaman.

Voda je z bliskovo naglico drla naprej ter plov z nezadržljivo silo gnala s seboj.

Helena, obupana vsled nove grozno nevarnosti, padla je na pol nezavestna na svoj sedež, medtem ko se je zamorka še vedno obupno trudila z drogom ustaviti plov.

Konečno pusti vse neplodne poskušnje, ker je bilo treba vse sile zastaviti v boju z vodami vodopada.

Kmalu se je natančno klicalo bobnenje vodopada.

Pred očmi bežečih žensk dvigalo se je polno skal, med katerimi je voda šumeče drla.

Potem je vodna ravnina hipoma izginila, a beli penasti stebri kazali so, da je tukaj padala reka iz precejšnje visočine.

Celo v tem groznem trenotku ohranila je zamorka svojo duševno prisotnost.

S hitrim pogledom zapazila je zamorka, da na levi strani voda ne pada naravnost iz visočine.

Tjakaj pripelje omahujoči plov.

Helena zaupije glasno, ko zadoni krog nje gromenje vodopada. — Kakor blisk šine plov navzdol ob pretečih pečinah v brodeči vrtinec, ki je razburjeno vodovje v divji igri razprostiral.

Za trenotek izgine plov v megli pen, ki je visela nad vodopadom.

Potem se prikaže v reki pod vodopadom ter hitro plava naprej med visokimi bregovi.

„Čez smo, draga gospa !“ vpije Juno, ter zmagonosno vihti drog, „in tam, gospa, le poglejte, gozd se bolj svetli, — kmalu bo pri kraji!“

268. poglavje.
Iz dežja pod kap.

Helena se je komaj zavedla, da je res ušla tej strašnej nevarnosti, ter se srčno Bogu zahvalila za novo čudežno rešitev.

Zamorka je govorila resnico.

Gozd je bil v istini pri kraji.

Pred njim ležala je bolj plitva ravnina, le tu in tam pokrita z drevjem; tudi mali, z goščavo pokriti griči dali so okolici bolj slikovito lice.

Bregovi postajali so nižji in kmalu je Juno našla mesto, kamor je zapeljala plov.

Helena je bila srečna, ko je njena noga zopet stopila na trdna tla.

Od strahu in prestanega truda je bila izvanredno utrujena.

Tudi zamorka je bila zadovoljna z daljšim počitkom, ker se je v zadnjih urah prenaporno trudila.

Predno se je zamorka udala počitku, splezala je na neki grič, da bi pregledala okolico.

Videti je bilo, da tu ni človeške naselbine, da se tu mudi sama divjačina: človeka ni bilo nikjer videti.

„Prišli sva daleč na jug“, reče zamorka Heleni. „A ne more biti preveč oddaljeno od Kinstreta: tam sem že enkrat bila, tam najdeve prijazne ljudi.“

Helena vzdihne, ker je imela le nekaj dolarjev pri sebi. Ali Juno smehljaje potiplje usnjato denarno mačko, katero je imela skrito pod krilom.

„Vzemi vendar moj plašč, Juno“, jo prosi Helena. „Tvoj zgornji život je ves gol; ti se boš prehladila.“

Juno se glasno zasmeje.

„Zamorka — in pa prehladila, ha, ha, ha, gospa: Juno je prejo vedno tako hodila. Ali pozneje vzamem jaguvarjevo kožo krog sebe“, dostavi Juno, „kmalu bo ustrojena, potem bom zelo dobro izgledala.“

„Kakor kakšna zamorska princezinja“, meni Helena prijazno. „Ali bodeve plov še kaj rabili, Juno?“

„Gotovo“, odgovori zamorka. „Mislim, da je ta reka Vinja; na nji pridove gotovo v Kinkstre; mogoče še nocoj.“

Helena je bila zelo zadovoljna in Juno se odpravi, da plov močno zveže, ker je pri dolgem potovanji precej trpel.

Tako je bila v svoje delo zamaknjena, da je preslišala peketanje konjskih kopit, ter se šele zganila, ko je surov glas zavpil:

„He, — kaj se tukaj godi?“

Presenečena pogleda Juno na breg, kjer sta stala dva čudna jezdeca.

Bila sta ogorela, krepka moža, ki sta kakor priraščena sedela na svojih, po indijansko osedlanih konjih.

Njihova obleka je bila iz fino ustrojene, mehke jelenje kože, in šivi so bili okrašeni z raznobojnimi okraski, široki mehki klobuki pokrivali so glave teh divjih mož; dolgi puški sta ležali prod njima na sedlih in v pasu imela sta samokrese in nože.

Zamorka je premišljaje gledala; tuja jezdeca nista izgledala posebno zaupljivo.

„Ali ne znaš govoriti, zamorka?“ zakriči starejši jezdec. „Takoj povej, kako si prišla z gospico v ta kraj!“

„Zašli sve; v gozdu je moja zamorka potem naredila plov, na katerem sve se po reki doli pripeljali“, odgovori Helena s tresočim glasom.

„Ni se Vam treba bati zase, gospica“, zakliče jezdec, „nismo ljudojedci, a ono črno mrho tam le hočem naučiti govoriti!“

V trenotku se je mož dvignil v sedlu.

Kakor senca zletela je vrv skozi zrak.

Potem obrne jezdec z divjo kletvijo konja na okrog.

„Prokleto“, zaškriplje. „Ta živina ima vraga v sebi.“

Juno je naprej videla, da bo jezdec vrgel na njo svoj laso in se bliskoma vrgla na tla, tako da je preteča zanjka čez njo zletela.

Jezdec vzdigne sedaj puško.

A prodno je še mogel nameriti, vrgla se je Helena pred svojo služabnico in jo braneče objela s svojimi rokami.

„Umorite naju obe!“ zakliče jezdecu, „ne bojim se smrti, končajte naju!“

Mlajši hitro prijezdi k divjemu starcu in mu reče nekaj besedi.

„Radi mene“, reče starec čez nekaj časa. „Pa uredimo to stvar v taboru. Naprej, gospica, z nama morate!“

„Kam?“ vpraša Helena boječe, ker so je novih nevarnosti bala.

„Samo četrt ure daleč, v naše taborišče“, meni starec nejevoljno. „Tam lahko govorite s kapitanom, ki se jutri zopet vrne.“ —

Helena je še vedno držala zamorko objeto, med tem ko je proseče gledala proti govorniku.

„Prosim Vas, gospod, pustite naju, da greve svojo pot“, ga prosi. „Ubogi begunki sve; in jaz nimam druzega kakor nekaj dolarjev, katere Vam rada dam.“

„Ah, neumnost, zaradi Vašega denarja nam ni“, zakliče starec zlovoljno, „hočemo se prepričati, če nista morda ogleduhinji. Vrag naj zaupa policiji; ni v prvič, da so nam poslali žensko na sled.“

Helena je izprevidela, da ji ne kaže druzega nego iti z jezdecema, ker ubežati bi bilo brez uspeha.

S težkim vzdihom dvigne Juno jaguvarjevo kožo in gre s svojo gospo, medtem ko sta jezdeca jahala na straneh.

„Bojim se, da sva padli razbojnikom v roke“, zašepeče Helena zamorki.

Juno le prikima, ter temno pogleda starega jezdeca. —

Kmalu zavijeta jezdeca v neko zatišje; čez nekaj sto korakov se odpre od visokih gora obdana dolina, v kateri je taborila divje izgledajoča družba.

Tod so stale malomarno postavljene listnate ute, katerih prebivalci so prišlece radovedno ogledovali.

Povsodi so ležali divje izgledajoči možje v travi, ter prihiteli, da si jetnike ogledajo.

Bilo je približno petdeset razbojnikov navzočih: konji so se pasli v visoki travi.

„Kaj si pa s seboj pripeljal, Don?“ zakliče surov glas. „Ah, gospico, za vraga, ta je lepa; no, kapitan je bo vesel.“

Helena je občutila smrtni strah, saj ji je pretila ona grozna usoda, kateri je v Hervejdalu komaj ušla.

„Zakaj pa nisi zamorki dal takoj po glavi?“ zakliče razbojnik iznova. „Saj vendar veš, da kapitan zamorcev ne mara?“

Don mrmra nekaj nerazumljivih besed.

Razbojnik surovo odtrga zamorko od Helene.

„Obesite jo!“ zatuli svojim tovarišem. „Tam le je lepa veja za to mrho.“

Ali Helena je bila strani svoje zveste tovarišice.

„Juno, moja Juno!“ zakliče jokaje ter objame svojo služabnico. „Nihče naj se ne podstopi, da bi ti kaj storil!“

Od vseh strani planejo razbojniki, da bi zamorko odvedli, ali Helenina lepota in njene prošnje so tudi najsurovejše izmed teh ljudi omehčale.

Toda krvoločnost bi bila vse eno zmagala, če ne bi v zadnjem trenotku stopil neki star razbojnik med divjo druhal.

„Nazaj!“ zakliče z gromovitim glasom. „Kapitan odloči jutri sam, kaj naj se zgodi s to zamorko. Zvežite jo, ker ji ni zaupati; gospice naj se nihče ne dotakne, — sicer — — — —“

Zadnje besede izgovoril je ostro preteče.

Godrnjaje ubogali so razbojniki, ker je starec zastopal kapitana v njegovi odsotnosti.

Helena ni hotela zapustiti zamorke, dokler se ni Juno nežno izvila iz njenega objema ter razbojnikom ponudila svoje roke, da jih zvežejo.

V trenotku je bila zvezana kakor kaka vreča ter vržena na tla, kjer jo je starec, ki ji je že pri vodi pretil, še parkrat osuval.

Heleno je peljal stari razbojnik v prazno lopo, katero je ubožici nakazal kot ležišče.

Na pol onemogla pade Helena v ti siromašni koči na tla.

Zavrnila je vsako hrano, ker jo je nova strašna nevarnost skoro vso omamila.

Večer je napočil.

Naokrog prižgali so ognje, in Helena je lahko natančno slišala govorjenje razbojnikov.

„Prokleto je lepa ta gospica“, se zasliši glas od ognja. „Da, kakor nalašč za našega kapitana; od onega dne, kar mu je Roza zbežala, ni več z njim izhajati. Samo temu se čudim, da ni vsaj pol tucata izmed nas takrat postrelil. No, upam, da ga spravi gospica na druge misli.“

„He, trčimo na zdravje naše nove kapitanke“, tulili so od žganja hripavi glasovi.

Helena se je zgrožena zgrudila na svoje ležišče, bila je vsa iz sebe.

Ostudnežu, bogatemu gospodarju Herveidala je ubežala, samo zato, da bi padla v krvave roke vodje razbojnikov.

269. poglavje.
Med upanjem in bojaznijo.

Obupan se je Sever vrnil po ponesrečenem begu v svojo ječo. —

Brez spanja prebil je celo noč, ker so ga drugi dan imeli odvesti v Novi Jork.

Tam mu je bila za beg vsaka pot zaprta: njegova usoda se je morala končati.

V tej strašni noči mu je zbegana domišljija pričarala njegova zločinstva pred oči. V teh brezkončnih urah prikazale so se mu vse njegove žrtve z grozno natančnostjo, stale so pred njim, da bi jih bil lahko otipal ter ga karajoče ali pa preteče gledale.

Tam sta stali Helena in Marija, kakor blede sence pri njegovem ležišču; krvavo truplo Lujize prikazalo se je pred njegovimi preplašenimi očmi, medtem ko so ga žareče oči zadušene Manuelite gledale s sovraštvom in gnusom. Tudi gospa Vatson se mu je v megli prikazala, Edvard, Mabel, gospa Tajlor in Viljem, — vsi so plesali krog njegovega ležišča. Grozne prikazni so šele izginile, ko je napočilo jutro, ki se je jelo svetli ti skozi okno ter osvetilo prestrašeni obraz zločinca. —

Sever je vedel, da ga odvedejo takoj po obodu; bojazljivo je čakal na Neli, ki je morala vsak trenotek priti.

Začuli so se rahli koraki.

Konečno se prikaže lepi a smrtnobledi obraz ljubice pri okencu.

Sever se zgane.

„Artur“, zašepeče Neli.

Sever se opoteče proti vratom.

„Vse je izgubljeno, draga Neli“, zašepeče ves iz sobe. „V nekaterih urah me odvedejo v Novi Jork; izgubljen sem!“

„Ne, to se ne sme zgoditi, to noč ti pomagam, da zbežiš. — Če moreš le še ta dan tukaj ostati, — potem je tvoj beg zagotovljen.“

Sever nezaupno zmaje z glavo.

„To je nemogoče“, reče žalosten, „saj me opoldan odvedejo.“

„Jaz ne morem dalje tukaj ostati“, zašepeče Neli. „Ob tem času hodijo uradniki dostikrat po hodniku, — ali sedaj sem si nekaj domislila; naredi se bolnega, Artur. Tako bled si; zahtevaj odloga, ker si bolan!“

Mlada deklica se zgane in izgine od okna, ker so se zaslišali koraki na hodniku.

„Kaj vse ljubezen ne premore“, si misli Sever. „Toda njen svet je dober; morda se mi posreči, zdravnika prevariti.“

Zločinec je v resnici tako izgledal, da je bilo mogoče, da izvede svojo ulogo.

Glava mu je gorela kakor ogenj, ker ga je grozna noč do skrajnosti razburila.

Vrže se torej zopet na svoje ležišče, trdno odločen, da Nelin svet izvrši. —

Opoldan mu prinese stari ječar obed.

Uradnik je bil vesel, da mu ne bode več treba paziti na nevarnega jetnika; vedel je, kakšna odgovornost je ležala na njegovih ramenih.

„Tu je Vaš obed“, zakliče skozi okno. „Hvala Bogu, da je zadnjikrat“, mislil si je na tihem.

Ali Sever se ni ganil, ležal je nepremično.

„Kaj nočete vzeti skledo?“ godrnja stari paznik nejevoljno.

Jetnik malo zastoka.

„No, kaj se Vam je pa pripetilo?“ vpraša uradnik. „He, gospod Sever, kaj me ne slišite ?“

Ali zločinec mu ne da odgovora.

„Torej moram res sam k njemu“, mrmra paznik in odklene železna vrata.

„Kaj Vam pa je?“ vpraša jetnika in stopi k njegovi postelji.

„Ponoči sem zbolel“, zašepeče Sever komaj razumljivo. „Mrzlica me je prijela; prosim, pošljite po jetniškega zdravnika.“

„Samo tega mi še manjka“, mrmra paznik. „Zdaj, ko sem se veselil, da se ga znebim, mi pa še zboli.“

Nejevoljno zapusti sobo, da ustreže želji jetnikovi.

Sever je bil v smrtnem strahu.

Če reče zdravnik, da se ga lahko prepelje, potem je vsako upanje pri kraji.

Končno pride jetniški zdravnik.

A prišel ni sam.

Uradnika, ki sta imela Severja uklonjenega prepeljati v Novi Jork, sta ga spremljala.

Zločinec je čutil kri oledeniti v svojih žilah.

Zdaj je bilo vse odvisno od zdravniškega izreka.

Njegovo upanje je izginilo.

Videl je, da se ta mož ne pusti tako lahko preslepiti; da, celo to je moral pričakovati, da ga kot simulanta še pazljiveje stražijo.

Spremljevalca sta že zvedela od paznika, da je jetnik zbolel.

Radi te zapreke sta bila precej nejevoljna, ker sta bila iz Novega Jorka poslana in mogoče je bilo, da morata sedaj ostati nekaj dni v Montgomeriju.

Zdravnik stopi k postelji bolnika in ga potiplje za žilo.

„Nekaj mrzlice“, mrmra za se. „Jetnika lahko prepeljete“, reče potem glasno.

Pred Severjeve oči se je vlegla gosta megla; njegov zadnji up je zginil.

Zdravnik je šel proti vratom, spremljevalca pa stopita k jetniku.

„Napravite se“, ukaže eden. „Malo časa imamo.“

Sever udano vstane z ležišča.

Ravno je hotel zdravnik zapustiti sobo, ko zasliši tiho rožljanje.

Obrne se in vidi, kako drugi spremljevalec po mizi razprostira verižice za roke in noge.

„Ali odvedete jetnika uklenjenega?“ vpraša zdravnik in stopi nazaj v sobo.

„Da“, odgovori uradnik. „Ukaz se glasi, da moramo nevarnega zločinca uklonjenega prepeljati v Novi Jork.“

„Tega ne morem dovoliti“, meni zdravnik. „Jetnik ima lahko mrzlico: če ga pa uklenete, se mu stanje lahko poslabša.“

„Ukazu se ne moremo protiviti!“ zakliče spremljevalec.

„Tako, — no, potem pa počakajte do jutri, do tja izgine mrzlica“, odloči zdravnik. „Jaz nisem vedel, da hočete jetnika ukleniti, sicer bi se bil temu takoj uprl. Jetniku bom nekaj zapisal; do jutri bo gotovo že toliko okreval, da ga lahko prepeljete tako, kakor Vam je ukazano!“

Sever bi bil pri zdravnikovih rešilnih besedah skoraj veselja zavriskal.

Ena noč je bila še pred njim, in v tej bo rešen.

Stari paznik stopi nejevoljno v sobo svojih hčera, kjer sta ga Neli in Lucija z utripajočimi srci pričakovali.

Neli je mislila, da omahne, ko je videla spremljevalce stopiti na hodnik.

„Ali je jetnik že odšel?“ vpraša Lucija.

„Ne, še do jutri ga imam na vratu“, godrnja starec nejevoljno. „Boga sem že zahvalil, da sem te odgovornosti prost, pa mi ta človek čez noč zboli, da zamore šele jutri od tukaj. Kar obupal bi človek.“

Neli je komaj zadržala vzklik veselja; in tudi Lucija je komaj obvarovala svojo mirnost.

Ko je ječar zapustil sobo, pade Neli jokaje svoji sestri krog vratu.

„Ah, če se le nocoj vse dobro izvrši“, zašepeče. „Jaz imam tako čudno slutnjo, kakor da mi preti nekaj groznega.“

Tudi Luciji ni bilo lahko pri srcu.

Bala se je, da bo njena sestra kot Severjeva pomočnica poklicana na odgovor.

Medtem pa je bilo treba ljubčeku sestre pomagati, in zato je Lucija z veseljem obljubila svojo pomoč,

To pot ni bilo mogoče straže opijaniti, ker sta Irca dobila tako strogo kazen, da se druge straže ne bodo zlepa opijanile. Vojaka, ki sta tako zanemarjala svojo dolžnost, seveda nista povedala, kako sta prišla do žganja, sicer bi bil stari paznik kmalu zvedel, da sta njegovi hčeri v tajni zvezi s Severjem.

To pot si je Neli sama izmislila drzen načrt, ki naj bi dal ljubčeku izgubljeno prostost.

Sicer je bila v nevarnosti, da jo pokličejo kot njegovo pomočnico na odgovor, ali deklica je bila odločna, tudi kako kazen sprejeti, samo da se njen ljubček odtegne preteči grozni usodi. —

270. poglavje.
Ljubezen do groba.

Ko je paznik prinesel Severju večerjo, opazil je na svoje veselje, da je jetnik zapustil posteljo.

„Ali Vam je bolje?“ vpraša napeto.

„Da, precej sem boljši“, odgovori Severin vzame skledo. —

„Hvala Bogu, da se tega človeka znebim “, si misli stari uradnik, toliko časa ne bom imel miru, dokler ne bo ta nevarni zločinec na poti.“ —

Zopet je bil Sever sam.

Bojazljivo je prisluškoval, če ne zasliši lahkega Nelinega koraka.

Minute so mu tekle s svinčeno počasnostjo; Sever se je komaj upal dihati.

Konečno — se zasliši tih glas od vrat.

Previdno se ključ zasuče in vrata se počasi odpro.

„Neli“, zašepeče Sever vzradoščen.

„Artur“, odgovori mlada deklica. „Ah, koliko sem danes trpela; bojazen za tebe me je skoro umorila.“

Sever je opazil, da je imela deklica temno suknjo čez roko. —

„Kaj pa imaš tukaj?“ vpraša zločinec.

„Star plašč in kapo mojega očeta“, zašepeče Neli. „Straže so to pot zanesljivi ljudje, katere ne premaga nobena izkušnjava, zato moraš kot paznik preoblečen zapustiti jetnišnico.“

Sever je bil ginjen tolike požrtvovalnosti mladega dekleta. Občutil je za Neli resnično hvaležnost, ker ga je obvarovala tako strašne usode.

Strastno je objel deklico in pokril ljubki obraz z vročimi poljubi.

„Ali nočeš z menoj priti?“ je vprašal nežno.

„Ne, zdaj ne“, mu brani Neli. „Najprvo moraš ti biti na varnem, potem mi boš lahko pisal, kje da se nahajaš. Mene ne bodo zlepa sumili, ker bodo mislili, da so ti prijatelji pomagali.“

„Naj zdaj poskusim ubežati?“ vpraša Sever čez nekaj časa, med katerim se je z Neli ljubkoval.

„Da“, šepeče Neli in solze so ji dušile glas. „Pozneje bi straža lahko kaj sumila, ker gre oče vedno rano spat. Pridi, Artur!“

Oba zapustita sobo, katero Neli previdno zaklene.

Potem sta lezla Sever in Neli kakor sence po slabo razsvitljenem hodniku.

Nakrat se je Neli prestrašeno ustavila.

„Oče!“ šepnila je. „Zapušča hišo.“

V resnici sta slišala, kako je stopil ključar iz svoje sobe In šel proti hišnim vratom.

Uradnik ni mogel zapaziti beguncev, ker sta bila skrita za nekim stebrom.

„Kaj počneva sedaj?“ tarnala je Neli. „Predno se oče ne vrne, ne moreš iz hiše.“

„Ali straža ne more misliti, da sem kak poduradnik?“ vprašal je Sever nestrpno.

„Ne, to je nemogoče, ti uradniki spe v nekem drugem poslopju in so že vsi odšli; to bi vzbudilo sum.“

Med tem razgovorom sta korakala begunca dalje in sta oziraje se na vse strani bila sedaj pred vratini v stanovanje zapiralca.

Sedaj so se zaslišale od hišnih vrat razločne stopinje.

Uradnik se je vrnil.

Sever je osupnen obstal na mestu.

V smrtnem strahu so gledale njegove oči na kljuko hišnih vrat, ki se je v tem hipu nagnila doli.

Še en trenotek — in ključar ga vidi. —

V tem se je čutil potegnjenega v stran.

Neli je v zadnjem hipu potegnila svojega ljubimca v sobo. v kateri je bivala ona z Lucijo.

„Tu, hitro v kot za omaro, tu si varen“, šepetala je polna strahu.

Sever je ubogal na pol mehanično in ne za trenotek prehitro, ker je ključar ravno vstopil.

„Pojdite vendar spat, otroci“, rekel je hčerama. „Precej pozno je že, glejta, da se zgubita v postelje!“

„Takoj, oče“, odvrnila je Lucija, ki je že premagala svoje iznenadenje nad čudnim dogodkom. „Le teh par ubodljajev še, potem sem gotova.“

Sever je stal v temnem kotu za omaro, in se ni upal geniti.

„Kje si pa ravnokar bil, oče?“ vprašala je Lucija.

„Pogledat sem šel, če še ne pride zdravnik“, dejal je starec. „Prepeljalci so jezni radi zamude in so zdravnika toliko časa nadlegovali, da jim je obljubil, da pride danes še enkrat pogledat nevarnega hudodelca. Eden izmed njih hoče še danes brzojaviti v Novi Jork, da se jutri odpelje z jetnikom v Novi Jork; prej bi se pa rad prepričal, če bo mogel zločinca uklenjenega prepeljati!“

Dekleti sta komaj skrili prestrašenje nad tem nepričakovanim poročilom.

Na ta način se bo Severjev beg takoj zapazil.

Kake muke je tačas prestal hudodelec, se ne da popisati. Vse je bilo sedaj odvisno od tega, če bo dobro izkoriščal trenotke, v katerih se bo podal ključar z zdravnikom v Severjevo sobo.

Končno so se vendar zaslišale na hodniku stopinje.

Takoj potem je nekdo potrkal na vrata.

Ječar je vzel zvezek ključev s stene, kamor ga je Neli še v zadnjem trenotku obesila.

Zgrabil je svetilnico in stopil pred vrata na hodnik, kjer ga je čakal zdravnik. —

„Hitro, Artur“, zašepetala je Neli, „pojdi hitro, ne trenotka ne smeš zgubiti, zapusti naglo hišo in obrni se na desno proti zidu, jaz Ti sledim čez par sekund.“

Sever je zavihal ovratnik plašča gori, potisnil kapo na obraz in je hitrih korakov zapustil sobo.

Ko jo stopil na hodnik, je natanko slišal, kako je ključar odprl vrata njegove sobe.

V hipu je odprl hudodelec hišna vrata in je hitel po stopnicah doli mimo vojakov v temno dvorišče.

„Kaj neki ima danes ključar“, dejal je eden vojakov začuden. „Zopet drvi ven; to je vendar čudno.“

A tovarišu ni bilo treba odgovoriti, ker so se hišna vrata znova odprla.

Neli se je prikazala.

„Ali ni prišel oče ravnokar ven?“ vprašala je.

„Seve, gospodična, šel je proti oni strani“, zaklical je eden vojakov in pokazal na desno.

„Hvala“, odvrnilo je dekle in zginilo v temoti. — —

Ječar je bil dospel z zdravnikom do Severjeve sobe.

„Notri je že tema“, je dejal. „Upam, da ni bolj bolan; večerjo je snedel.“

Vrata so se počasi odprla, tako da je svetilnica uradnikova malo razsvetlila sobo.

„Gospod Sever, tu je zdravnik, da Vas še enkrat pogleda, — ali še čujete?“

Nobenega odgovora.

„Menda že spi“, dejal je zdravnik in stopil k postelji.

„I, kaj pa je to?“ rekel je ječar osupnen. „Postelja je prazna.“

Posvetil je na stol, na tla, celo pod posteljo.

Uradniku je stopil mrzel pot na čelo.

„Gospod Sever!“ je zaklical še enkrat glasno; a odgovora ni bilo. —

„Moj Bog, ali sanjam, — ali čujem“, dejal je prestrašeni uradnik. „Vrata so zaprta, — okrižje pred oknom nepoškodovano, — meni naj —“

„Zbežal je!“ prekinil ga je zdravnik. „Ko bi ne vedel, da ste star, pošten uradnik, bi moral misliti, da ste Vi pripomogli hudodelcu zbežati; a ta slučaj je izključen. Pomočnika je moral imeti, morda kakega poduradnika.“

„Ti so odšli že pred dvema urama“, zdihoval je ječar, „takrat je bil jetnik še v svoji sobi, razun tega sta vendar vojaka pred vratmi; ta dva ne pustita nikogar mimo ko uradnike in zdravnika.“

„Pojdite brzo!“ zaklical je zdravnik, „morda nam vesta straži kaj bolj natačnega povedati.“

Moža sta šla hitro po hodniku.

Pri vratih do ključarjevega stanovanja se je ta nakrat ustavil.

„En trenotek“, zaklical je zdravniku.

Potem je šel v sobo, vzel s stene samokres in se zopet pridružil razburjenemu zdravniku.

Ta je odprl hišna vrata, pred katerimi sta korakala vojaka v enakomernih stopinjah sem in tje.

A predno je mogel ječar kaj vprašati, zaklical je eden vojakov:

„Kaj pa to, kdo je pa šel prej tukaj ven?“

„Kaj pomeni to?“ zavpil je uradnik jezno. „Ali ste pustili koga mimo?“

„Moža, katerega smo smatrali, da ste Vi“, odvrnil je vojak malo v zadregi. „Imel je Vaš plašč in službeno kapo; komaj par minut je tega, kar je tekel tjakaj: Vaša hči je letela za njim.“ —

Ječar ni več slišal zadnjih besed, ker je že hitel proti označenem kraju. — — — — — — — — — —

Neli se je medtem trudila, da je pomagala ljubimcu zbežati.

Čez malo korakov je bila vže dohitela Severja, ker ta ni bil daleč od hiše.

„Pojdi, Artur, tu za tem skednjem mora bili lestev!“ dejala je Neli boječe.

A zaman sta tipala okoli; lestve ni bilo najti.

„Saj je še danes popoludne stala v kotu“, šepetala je deklica prestrašeno. „Poglej hitro na drugo stran, Artur; lestev mora biti tu!“

Preteklo je par strašnih minut.

„Tu je“, zaklicala je Neli veselo. „Pojdi, Artur, pomagaj jo postaviti; so že skoraj do vrha. Na drugi strani zida je pesek; Ti lahko poskočiš, ali pa lestvo potegneš za seboj.“

„Poskočil bom“, zaklical je Sever. „Z Bogom, sladka moja Neli; do svidenja!“

Pritisnil je deklici vroč poljub na rožnata usta in potem hitro splezal na lestev.

„Brzo, brzo“, šepnila je Neli. „Slišim glasove od hiše!“

Mlado dekle je pobralo plašč in kapo očetovo in je ravno mislilo domu hiteti.

Težek padec jo je prestrašil.

Sever je v terni postavil lestev preveč pošev; ta je spodrknila in hudodelec je padel na tla.

„Artur, za Boga, ali si se poškodoval ?“ zaklicala je Neli, pozabivši vso previdnost.

„Mislim, da ne, otrok, samo malo udaril“, odgovoril je Sever in vstal. „A sedaj hiti nazaj; to pot bom bolj previdno naslonil lestev in — — — “

Neli je prestrašeno odskočila v stran.

Žar luči je razsvetil nočni prizor.

Bila je to svetilka, katero je držal ječar v levici.

Za njim sta drvila vojaka z nasajenima bajonetoma.

„Ha, — tu je!“ zavpil je uradnik zmagovalno. „Naglo sem!“ —

Sever je videl, da sta bila vojaka še malo zadaj.

Mislil je planiti na ključarja in starega moža vreči ob tla, potem bi imel čas uiti.

Odločen je skočil proti uradniku, a ta ga je prehitel.

Samokres se je zabliskal pred očmi odstopivšega, ki je vzdignil roko, da bi udaril.

Zadonel je pok, — kateremu je sledil krik ženskega glasu.

Ključar je z grozo opazil, kako se je v trenotku, ko je sprožil samokres, vitka postava vrgla pred begunca in s svojim životom zakrila hudodelca.

Bilo je prepozno.

Strel je počil.

Oblita s krvjo je padla Neli očetu pred noge.

Predno je ta zapopadel grozni dogodek, je bil hudodelec kakor senca splezal na lestev.

Drugi strel se je zabliskal.

Temna senca je zginila.

Medtem ko sta drvila vojaka proti vhodu, vrgel se je ključar na tla poleg hčere.

„Neli, — ali si res Ti?“ zdihoval je osupnjen — — —

Na dvorišču je postajalo živo.

Od vseh strani so prihitele temne postave; streljanje jih je prestrašilo.

Vse je križem vpilo in letalo.

A vse to je preglasil strašen, pretresujoč krik ženskega glasu. —

Bila je Lucija, katero je smrtni strah prignal semkaj, kjer je ugledala ranjeno sestro.

„Neli, moja Neli!“ vpila je obupno. „Neli, kdo je to storil ?!“

Zdravnik je pristopil k obupanim sorodnikom zadete Neli. Prvi pogled mu je povedal, da je bila tu človeška pomoč zaman. S pomočjo nekaterih uradnikov nesel je smrtno ranjeno v njeno sobo.

Lucija je šla jokaje za njimi.

Stari ječar je sledil žalostnemu sprevodu.

Vedel ni, ali bi verjel, kaj se je tu zgodilo, ali se mu le sanja.

Namesto bežečega hudodelca je ustrelil svojega lastnega otroka, preljubo Neli.

Grozno! Nezaslišano!

Nesrečno Neli so položili na posteljo, potem so se vsi odstranili razun zdravnika, ki je z žalostnimi očmi slonel ob vratih in sočutno gledal starega uradnika; ki je klečal z Lucijo ob postelji umirajoče.

„Rešite mojega otroka, gospod doktor!“ zaklical je stari ječar proseče. „Kaj ne, rana ni nevarna, kmalu bo ozdravela ?“

Zdravnik ni odgovoril, a njegov pogled povedal je obupanemu očetu, da ni bilo pomoči ubogi deklici.

„Saj rada umrem, ljubi oče“, vzdihnila je Neli. „Ne žaluj po meni: to je bila moja kazen, ker sem osvobodila Arturja.“

„Kaj?“ rekel uradnik. „Ti si spustila hudodelca iz ječe? O, sedaj mi je vse, vse jasno.“

„Tudi jaz sem kriva!“ zavpila je Lucija. „Ne jemlji krivde samo nase, ljuba Neli, — tudi jaz sem pripomogla k begu.“

Stari uradnik je povesil osivelo glavo.

Pri pogledu na umirajočo hčer ni mogel izustiti očitanja.

„Le eno mi povej, Neli“, prosil je s tresočim glasom, „zakaj si to storila? Saj je bil hudodelec, katerega si odtegnila zasluženi kazni!“

„Jaz ne verujem v njegovo krivdo“, glasilo seje z Nelinih bledih usten. „Ljubila sem ga, in on mi je vračal ljubezen; če moram umreti, ljubi oče, sem vendarle srečna. Artur je prost, sedaj bo lahko dokazal svojo nedolžnost.“

„Ubogi, — ubogi otrok“, stokal je ječar. „O, temu je le moja molčečnost vzrok: saj Ti nisem povedal, kaka zver v človeški podobi je bil ta hudodelec. Varal Te je, —. goljufal, — Ti si postala nova žrtev te pošasti.“

„Oče, vzemi to besedo nazaj“, prosila je umirajoča. „Kaj ne, Artur je nedolžen, — o Bog, jaz ne morem mirno umreti. — Oče, — ljubi oče, povej mi le eno, ali je Artur res hudodelec, kakor si ga opisal?!“

„Govoril sem resnico, Neli“, odvrnil je starec trdo. „Saj je pri zaslišanju vse priznal; o moj ubogi otrok, — Ti — žrtev takega zločinca!“

Neli je molčala.

Odgovorila tudi ni potem, ko se je Lucija v divji bolesti vrgla čez preljubo sestro in s poljubi in solzami pokrila bledi obraz. —

„Neli!“ zaklicala je Lucija, „pozabi ničvredneža, poglej me še enkrat; saj sem jaz, Lucija, — umoriš me, če mi ne odgovoriš!“

Umirajoča je potegnila sestro k sebi.

„Poslušaj me, Lucija“, rekla je s pojemajočim glasom, „kadar bo pisal Artur, potem pojdi k njemu, a skrivaj, da ne bo nihče zvedel. Ti veš, kam naj pošlje pismo. Stopi potem pred njega in reci mu, da sem rada umrla zanj, akoravno — me je tako nesramno varal. Ali boš?“

Lucija je samo prikimala, govoriti ji ni bilo mogoče.

„Sovražiti bi ga morala“, nadaljevala je Neli, „a ne morem; preveč sem ga ljubila. Da, celo če bi bil hudodelec, bi bila moja naklonjenost komaj manjša. Zakaj, — ne vem, — a mislim, Lucija, — to so storile njegove oči. — V Arturjevih očeh je bila moč, ki me je nepremagljivo vlekla k njemu; ni mi bilo drugače mogoče, morala sem ga ljubiti. Sedaj je prost, — izroči mu moj zadnji pozdrav in povej mu, da sem s srčno krvjo potrdila obljubljeno zvestobo.“

Lucija je zavpila v nepopisni bolesti, kakor da bi ji hotelo počiti srce.

„Oče“, šepetala je umirajoča.

Stari ječar je pristopil k postelji in je tožno gledal v zatemnele oči Neline.

„Odpusti mi, da sem pripomogla Arturju k begu“, rekla je mlada deklica s težavo. „Prosim Te, — rotim Te, ne pusti me od tod brez Tvojega odpuščanja.“

„Moj otrok, moj ubogi otrok!“ zaklical je uradnik bolestno. „Vse, — vse Ti odpustim, — o Bog, pusti mi le mojo Neli, tolažbo mojih starih dni!“

„Z Bogom, ljubi oče, hvala Tebi!“ zdihnila je reva. „Pojdi sem, Lucija, — z Bogom, — reci Arturju, da mu odpustim, — da sem ga ljubila do zadnjega trenotka —“

Lucija je pritisnila svoji tresoči ustni na bleda usta.

Neline oči so še enkrat z nepopisno ljubeznijo obvisele na sestri. —

Potem je bilo vse prestano, — mlado srce je nehalo biti.

Zunaj na dvorišču so se razlegali glasovi razburjenih zasledovalcev, ki so se ravno vrnili od brezuspešnega nočnega lova. —

Znotraj v sobi ječarja klečal je osiveli oče s hčerjo ob postelji predrage ranjke.

271. poglavje.
V taboru obmejnih tolovajev.

Zapustili smo Heleno, ko je z Juno padla v roke tolpi razuzdanih roparjev.

Uboga trpinka je sedela ob vhodu svoje travnate ute in je žalostno gledala na služabnico, ki je bila na surov način zvezana z jermeni.

Tolovajem ni prišlo na misel, Juno preiskati, ker niso slutili, da bi na pol naga zamorka imela kaj denarja.

Tudi Helene niso nadlegovali, a to ni moglo reve pomiriti, ker je morala pričakovati od poveljnika tolpe najhujšo usodo. —

Tabor divjih tovarišev nudil je slikovito podobo.

Povsod so gorela majhna ognja, pri katerih se je pekla divjačina. Tu pa tam so ležali v travi razbojniki, medtem ko so se posamezne skupine udale strastni igri.

Divji klici in surove psovke so mnogokrat zadonele na uho Heleni, ki je šele zdaj spoznala, da je padla v roke popolnoma poživinjenih ljudij.

Vzlic divjosti je bilo videti, da vlada med to druhaljo red in pokorščina, ker je ena ostra beseda poveljnikovega namestnika v malo trenotkih pomirila valove prevelike razburjenosti.

Malo vstran od hrupne množice sta sedela pri ognju ona dva roparja, ki sta Heleno in Juno privedla v tabor.

Starejši teh dveh se je previdno oziral na vse strani, če ni kak nepoklicani prisluškovalec v bližini.

Potem se je obrnil k mlademu tovarišu, ki je temno zrl v žrjavico majhnega ognja.

„No, povej mi vendar, Jimi, — zakaj si tako čmeren? Pa, saj si lahko mislim, kaj Te žali; Ti bi bil lepo gospodično rad pridržal zase. Ni li res, kaj?!“

„V drevo bi se zaletel, da sem bil tak bebec in sem jetnico pripeljal tu-sem“, mrmral je Jimi. „Tolpa že davno ni zadovoljna z obstoječimi razmerami; več ko polovico jih imam na svoji strani. Sedaj pride zopet kmalu vodja, se lepo zahvali za lepo damo in jo vzame zase. Človek bi znorel!“

„Ne vpij tako glasno, Jimi“, svaril je stari. „Gotovo, neumnost sva naredila, popraviti se ne da nič več. Poveljnik se bo veselil, da si mu pripeljal lepo dekle.“

„Za vraga“, škripal je mladi razbojnik. „Še nekaj tednov bom gledal to reč, potem bom pa zginil z mojimi ljudmi in na lastno roko začel.“

„Samo poveljnika se varuj“, svaril je starejši. „Saj veš, s tem človekom se ni dobro šaliti. Če kaj opazi o Tvoji nameri, Te takoj ustreli, kakor je že prej storil z drugimi.“

„Streljati znam jaz tudi“, dejal je Jimi srdito. „Odvisno je le, kdo ima prvi puško nabito. Jaz ne bodem dolgo premišljeval, Dan. Zanesi se na to!“

„Na mojo podporo lahko računiš“, godrnjal je stari ropar. „Jaz sem tudi sit pokorščine.“

„Zamorka, ki je spremljala gospodično, je satansko bitje“, začel je Jimi po dolgem premolku.

„No, zahvaliti se ima samo svoji gospodinji, da je nisem ustrelil“, mrmral je starec.

„Jutri bo obešena“, odvrnil je Jimi. „Poveljnik se ne obotavlja dosti z zamorci. Sploh je pa videti, da je peklensko divja mačka, Ti bi bil moral videti njen srditi pogled, ko si jo brcnil.“

„Ah, kaj se brigam za ničvredno zamorko“, dejal je stari ropar zaničljivo.

„Ne prenagli se“, odvrnil je tovariš. „Jutri pride poveljnik nazaj in se bo seveda veselil lepega lova, katerega sem mu jaz tepec spravil v roke. Če potem gospodična prosi za zamorko, je lahko mogoče, da jo pusti pri življenju.“

„Potem bom pa jaz skrbel, da jo odkuri v pekel“, škripal je stari. „En zbodljaj z nožem po noči in noben pes ne bo lajal po zamorki. “

Medtem je ležala Juno nepremično na tleh.

Navidezno hladnokrvno je poslušala razgovor roparjev in je pri tem zvedela, kako grozna usoda je pričakovala Heleno. Globoko ginjena se je spomnila, kako se je Helena čuvaje postavila pred njo.

Zamorka je bila odločena, še to noč osvoboditi svojo gospodinjo, a to je bila težka naloga, ker je bila sama na barbarski način zvezana.

Večer je medtem napočil in ognji so žareli v mraku.

Iz brezskrbnosti roparjev, ki niso niti straž postavili, spoznala je Helena, da je bila vsa okolica neobljudena.

Peš nista mogli zbežati, ker bi ju bili razbojniki na svojih čilih konjih kmalu dohiteli, plav pa sta roparja odvezala in pahnila v reko.

Nakrat je prišla Juni rešilna misel.

Na konjih bo zbežala s svojo gospo. Morda se ji posreči dobiti živali.

Ali je pa znala gospa jezditi?! Tega Juno ni vedela in to je bila glavna stvar, ker bi ju zamogla rešiti le divja ježa. A Juno je zaupala svoji sreči, ki ji jo že tolikokrat pomagala iz nevarnega položaja.

Namenila se je v naj večji sili Heleno privezati na konja; morda bi se potem vzdržala na dirjajoči živali.

Medtem je nastala noč.

Nekaj razbojnikov se je približalo zamorki.

Pregledali so vezi, s katerimi je bila zvezana kakor snop.

„Veseli se, zamorka, jutri boš obešena za noge, poveljnik se ne obotavlja dosti“, zaklical je eden roparjev.

„Ali je dobro zvezana?“ vprašal je drugi. „Zamorci imajo deset hudičev v sebi.“

„Saj še prsta ne more geniti“, odvrnil je prvi govornik. „A le pojdi, danes imava stražo po noči. Ti bodi pri konjih, jaz pa se postavim na izhod soteske. Motenja se nama ni bati.“

„Pri konjih je torej straža“, mislila je Juno. „Drugi mož stoji pri soteski, ki pelje v dolino; jezditi morave torej čez griče.“

Ognji so se ugasnili; kmalu je oznanjalo glasno smrčanje, da so razbojniki spali.

Juno je ležala vstran od spečih mož in se je delala, kakor bi tudi ona spala.

Ko je pa videla, da se ni nihče več genil, napela je vso moč, da bi zrahljala vezi.

Zaman, — trdi jermeni iz bivolovega usnja niso odnehali ni za palec.

Juno je še enkrat obupno poskušala, a tudi sedaj se ji ni posrečilo.

A zamorka ni bila oseba, ki bi se tako naglo udala v svojo usodo.

S svojimi bistrimi očmi je gledala naokoli.

In veselje se ji je zasvetilo v temnih očeh, ko je tik svoje glave ugledala kamen.

Ta je bil večjidel zakopan v zemlji, a vrh, ki je molel ven, je bil precej robat in oster.

Ker Juni ni bilo mogoče geniti svojih rok, se je kakor kača pomikala naprej, da sta njeni nogi prišli do kamna. A to je šlo silno počasi, tako da je pretekla skoraj ura, predno je čutila Juno svoji nogi počivati na kamnu.

Sedaj je začela s kratkimi sunki drgniti svoje vezi ob ostrem robu.

Večkrat je morala utrujena in potna prenehati, a upanje, da reši sebe in svojo gospo strašne usode, gnalo jo je vedno k novemu naporu.

Tako je ležala več ur in drgnila nogi sem in tje, ko ji je škripajoč glas izdal, da je bilo trdo usnje pretrgano.

Vezi na nogah so odnehale in Juno se je s krepkimi sunki osvobodila jermenov.

Potem je prisluškovala v noč, tjakaj, kjer so počivali na svojih odejah razbojniki.

A vse je bilo tiho, le rezgetanje konj je bilo slišati iz daljave.

Junin život pa je bil še vedno zvezan, zato tudi ni mogla vstati.

A ta težava je bila za Junino glavico otroška igra.

Z nogama se je počasi pomikala naprej, da je prišla do nekega drevesnega debla, ob kojem je lahko vzravnala svoj život. —

V trenotku je bila na nogah.

Senca drevesa jo je popolnoma zakrila.

Sedaj se je bilo treba oprostiti vezi okolu rok, a to je bilo nemogoče; ko bi bila poskusila jih ob kamnu raztrgati, bi bil prej nastal dan, tu ji je mogla pomagati druga roka.

Prišlo ji je na misel, da je imela Helena majhen nožek pri sebi.

Ko bi lezla do nje, bi dobila tam popolno prostost. A tudi to je bilo nepopisno težavno, ker jo morala ravno mimo ognjev, predno je mogla priti do Helenine ute. Pa poskusiti je morala in tako je pričela Juno svoje nevarno potovanje, ki bi ji vsako minuto lahko prineslo smrt.

Kakor strah se je pomikala med spečimi roparji.

A ti so, pijani od žganja, trdo spali in niso slišali skoraj brezšumnih stopinj zamorke.

Komaj pa je ugledala Juno prod seboj Helenino travnato uto, ko jo je prestrašila nova ovira.

Pred vratmi je ležala moška postava.

Bil je poveljnikov namestnik, kateri se je radi varnosti vlegel pred stanovanje jetnice.

Juno je lezla za uto.

Tam je pokleknila in z zobmi trgala travo s sten uto. Kmalu je bila narojena luknja.

„Gospa“, šepnila je Juno v temni prostor.

K sreči Helena ni spala.

Preteča nesreča, — postati ljubica poveljnika razbojnikov, — ji je vzela mir.

Jokaje je ležala na ubornem ležišču, ko ji je zadonel na uho Junin glas.

Helena se je naglo vzdignila.

Mislila je, da se vara, ker je še na večer videla Juno zvezano.

„Gospa“, glasilo se je znova.

Helena je sedaj videla majhno luknjo v zadnji steni ute in je v hipu stala pred njo.

„Juno, ali si Ti?“ šepetala je, omahujoč med strahom in upom. —

„Da“, slišalo se je nazaj. „A zvezana sem še na rokah. Vzemite nož, gospa, — tu so moje roke.“

S tresočimi prsti vzela je Helena nož iz žepa in je tipala po zvezanih rokah zveste zamorke.

Jermen je padel pod ostro prerezo.

„Dobro je, gospa, prosta sem“, šepetala je zamorka. „Kmalu bo tudi gospa prosta, a prej še eno vprašanje: Ali znate jahati?!“

„Gotovo, ljuba Juno“, odvrnila je Helena začudeno nad tem vprašanjem.

„To prav dobro“, dejala je zamorka veselo. „A to bo dolga, nevarna ježa.“

„Vse bodem prenesla“, zaklicala je Helena jokaje. „Da bom le prosta tega strašnega človeka; usoda, ki me pričakuje tukaj, je hujša nego smrt.“

„Dokler bo Juno živela, Vam ne bo nikdo stopil preblizu“, zagotovila je zvesta služabnica Heleno.

„Kako naj pa pridem iz ute?“ vprašala je Helena boječe. „Ravno pred vhodom leži nek ropar.“

„To je prav lahko“, odvrnila je Juno. „Sedaj gospa lahko v miru počiva, jaz se kmalu vrnem, potem bo vse pripravljeno za beg.“

Zamorka je izginila v nočni temi.

Helena je zopet sama ostala.

Vročo zahvalno molitev je poslala proti nebu; saj ji je dobrotljivi Bog poslal pomoč in rešitev v največji sili. Ginjena do solz mislila je na Juno, ki se je gotovo trudila z nečloveškimi močmi, da bi se osvobodila vezi.

Kaj bi bilo ž njo brez pomoči pogumne služabnice? Žrtev drznih razuzdancev bi bila postala, ali pa morala iti v smrt.

In vsej nesreči je bila kriva ona ljubezen, katero je bila ohranila ničvrednežu, ki jo je nezvesto zapustil. Radi njega je bila zapustila svoj dom, in jeza užaljenega očeta ji je sledila povsod.

Od onega dne, ko je zapustila grad Ostrovrh, je bilo njeno življenje nepretrgana veriga nesreč, bede in skrbij. Ali ne bo temu nikdar konec, — ali tudi sedaj ne bo našla miru, ko ji je oče odpustil?!

A skrivnostno zagrinjalo, ki je zakrilo njeno prihodnjost, se ni odprlo; usoda ni odgovorila na Helenino nemo, boječe vprašanje.

272. poglavje.
Drzno podjetje.

Sledimo sedaj Juni, ki se je smelo lotila priprav za beg. Komaj je zamorka zapustila Helenino uto, ko je počenila v travo in pregledala razrezani jermen.

Zadovoljno se je nasmehnila, ko je videla, da se bo dal še uporabiti.

Juno ga je hitro ovila okolu leve roke, zanj ko v desni držeč je korakala počasi proti kraju, kjer so stali konji.

Kmalu je bila tam.

Večina živalij je ležala v travi in spala, ostali pa so s povešenimi glavami sanjali in kakor kipi pričakovali jutra.

Kmalu je našlo temote vajeno oko zamorke stražnika konj, ki je sedel na majhnem gričku in gledal v daljavo.

Mož ni slutil, da se mu je zadaj v visoki travi bližala poguba; kajti noben glas ni izdal zamorke, ki je kakor panter lezla skozi rosno travo.

Nakrat se je samotna straža zganila.

Mož je z roko posegel za vrat, okolu katerega seje ovila zanjka lasova.

Grgrajoči glasovi so se mu izvili iz ust, potem je padel, na pol zadušen, — nezavesten na tla.

Juno je hitela tje, ovila laso okolu života nezavestnega, da se ta ni mogel geniti, in mu je vtaknila šop trave v usta. Potem mu je zanjko okolu vratu malo zrahljala, da se nimogel zadušiti in ga je pokrila z njegovim plaščem, ki je ležal poleg njega.

Sedaj je bilo treba preskrbeti sedlo za gospo.

To je bilo težavno, ker so bili roparji vzeli sedla s seboj k svojim ognjem.

A Juno ni videla v tem velike ovire, ker je vedela, da se razbojniki, onemogli od premnogega žganja, ne bodo tako zlahka zbudili.

Hitro je šla k taboru nazaj in se je v njegovi bližini vrgla na tla.

Brez šuma se je pomikala naprej, da je prišla blizu dogorelega ognja.

Previdno je tipala na vse strani, v skrbeh, da bi ne zbudila kakega spečih roparjev.

Končno je našla, kar je iskala.

Bilo je mehikansko sedlo, katerega bi mogla Helena v sili porabiti zase.

Nakrat se je eden spečih vzdignil kvišku.

Menda je slabo spal, ker je nejevoljno mrmral predse.

„Za vraga je to hladna noč“, klel je tiho in brcnil z nogo v ugašujoče oglje, da je jasno razsvetilo bližnjo okolico.

Juno je ležala kakor kamen, ker bi jo bilo najmanjše premikanje ovadilo.

Mož pa k sreči ni imel veselja opazovati sumnjive postave, marveč se je godrnjaje vrgel na drugo stran.

Kmalu je pričalo glasno smrčanje, da je trdno spal.

„Kmalu bi me bil ujel“, mislila je Juno. „Tu sem imela srečo!“

A zamorka je ob svitu ognja še nekaj drugega staknila. Ne daleč od nje je ležala cula, katero je takoj spoznala za kožo amerikanskega tigra, kojo si je prisvojil eden roparjev. Zraven je ležala puška in pas poln patron.

V hipu se je zamorka polastila vseh teh režij in jih je vlekla na prostor, kjer so stali konji.

Še enkrat je vzdignila plašč od premaganega roparja in je skrbno pregledala vezi in zamašek.

Mož je ležal še vedno v nezavesti.

Potem je brzo hitela k travnati uti, kjer je Helena v smrtnem strahu čakala na izid nevarnega podjetja.

Bil je tudi skrajni čas, ker je bledosiva črta na vzhodnem obzorju naznanjala bližajoče se jutro.

Kmalu je Juno dospela do ute.

V malo minutah je naredila toliko luknjo v uto, da je Helena zlezla na prosto.

„Sedaj pa, gospa, hitro, prav hitro,“ zašepnila je Juno.

Bežeči sta tekli kakor veter, da sta prišli v bližino pašnika. —

„Gospa, vlezite se tukaj“, rekla je Juno z zamolklim glasom. „Mož tu ni mrtev, samo zvezan. Juno gre po konje.“

Helena se je z grozo vsedla poleg nepremično ležečega, medtem ko je odšla Juno h konjem.

Živali so se jele plašiti, ko se je prikazala črna postava zamorke.

Nekateri konji so glasno hrželi, kar bi se bilo prav lahko slišalo v tabor.

Juno pa se ni dosti zmenila za to, ker so roparji vedeli, da je bil pri konjih čuvaj; tudi gotovo ni bilo nič redkega, če so se konji v teh krajih prestrašili, kjer se je klatilo polno volkov.

Izkušeni pogled drzne zamorke izbral je dva prav krasna konja. —

Eden je bil bel žrebec, katerega je Juno odločila zase, drugi pa lepa črna kobila, ki je bila namenjena, pomagati ubežati njeni gospej.

Gladila in mirila je razburjeni živali in osedlala vranca s tako spretnostjo, da bi se bil vsak čudil.

Potem se je obrnila k belcu in mu z jermenom navezala jaguvarjevo kožo na hrbet.

Juno je mnogokrat jezdila na neosedlanih konjih, zato ji je to zadostovalo.

Potem si je zamorka opasala patagonski pas in je vzela puško v desnico.

Čez par minut je bila zopet pri svoji gospej.

„Počakati morave, da bo bolj svetlo,“ šepetala je. „Griči so tu strmi: ena napačna stopinja konj nas lahko pogubi. Sedaj greste lahko z menoj h konjem.“

Helena je sledila tovaršici in je bila kmalu pri živalih, ki nista bili nič kaj zadovoljni nad motenjem nočnega miru in sta glasno pihali skozi nozdri.

Polagoma je postalo mračno, tako da je Helena lahko spoznala svojega konja.

Lepa žival je s svojimi velikimi, razumnimi očmi začudeno gledala vitko postavo mlade dame.

Ta se je rahlo naslonila na njo in jo gladila s svojo mehko roko. —

Na lepi živali gotovo še nikdar ni jezdila nobena dama; a videti je bilo, kakor bi žival slutila, kakšen pomen bo imela njena hitrost za lepo ženo ob strani, ker je radovoljno nudila svojo glavo v ljubkovanje.

Nasprotno je imela Juno mnogo truda s svojim ponosnim žrebcem.

Ta gotovo ni bil prijatelj zamorcev in se je mnogokrat postavil na zadnji nogi, tako da ga je Junina železna pest le težko krotila.

Polagoma je postalo svetleje, kmalu so se razločila pobočja gričev.

„Sledite mi, gospa,“ šepetala je Juno. „Jezditi morave tja gori, tam je jarek, kjer ni tako strmo.“

Črna kobila je radovoljno ubogala lepo voditeljico, medtem ko je bil belec kakor besen.

Helena je bila v smrtnem strahu, ker se je bala, da se bo žival odtrgala.

A nakrat je postal žrebec popolnoma miren, in je stopal z zamorko.

„Juno mu je pihnila v nosnici,“ odvrnila je Juno na Helenino začudeno vprašanje. „To pomiri najbolj divje konje; o, Juno dostikrat jezdila take in jih tudi ukrotila.“

Kmalu je bil dosežen omenjeni jarek, a ta je bil tako poln kamnov in skal, da sta bežeči morali tudi tu voditi svoja konja.

Končno sta dospeli na vrh griča.

Pred njima je ležala široka pustinja, nad katero so se valile megle.

„To je reka,“ dejala je Juno in pokazala v gosto meglo, „ne smeve je pustiti iz očij, ker pelje v Kingstre. A morda bo to dolga, trudapolna ježa. Sedaj greste lahko na konja, gospa.“

Heleno je navdalo neko veselje.

Pred njenimi duševnimi očmi so se prikazali minoli časi, ko je visoko na konju jezdila z očetom. Bila je strastna in drzna jahalka, to ji je sedaj, v trenotku nevarnosti, prišlo prav.

Juno ji je vročila vajeti, ko se je vsedla na konja.

Zamorka je pripela stremen tako visoko, da je Helena lahko stopila vanj, ko je skočila na konja, potem je sama zajezdila svojega belca kakor moški.

Bila je čudna podoba, katero sta nudili jahalki.

Tu nežna postava v svetli obleki na krasnem črnem konju, ki je ponosno pihal pod lahkim bremenom tja v jutranjo meglo.

Zraven na pol naga postava June, koji lepo rasteni gornji život je bil videti kakor izdolben iz temno-rjavega mramorja.

Zamorka je sedela kakor mož na iskrem belcu in je bila s puško v desnici in patronsko torbico za pasom podobna hrabri črni amaconki, s katerimi je bajka obljudila nezasledne puščave srednje Afrike.

Helena se je plaho ozrla nazaj na tabor, potem pa je hvaležno vzdignila lepe oči proti nebu; zopet jo je božja vsemogočnost obvarovala grozne usode. — —

Jahalki sta pustili konja bolj počasi iti, ker jih je hotela Juno varovati za kako zasledovanje.

Zamorka je vzela puško v roko in jo je hladnokrvno nabasala.

„Za vse slučaje,“ dejala je malomarno. „Vedeti se ne more, kaj naju sreča: tudi nimave pričakovati nikakega prizanašanja od strani razbojnikov.“

Helena je zdihovala, ko je mislila na možnost, da bi se prelila človeška kri.

A Juno tega menda ni opazila. Poznala je svojo gospo in vedela, da ta rajši trpi, nego da bi pripravila druge v nevarnost.

A pogumna zamorka je bila odločena, naj pride kar koli hoče, da ne pade več razbojnikom v roke.

Nakrat je Juno ustavila svojega konja.

„Grda megla.“ mrmrala je. „Obrniti morave in jezditi okolo tabora: vidite, gospa, tu je reka, jezdili sva zopet proti severu namesto proti jugu.“

Juno je imela prav.

V velikem krogu sta morali jezditi okolo tabora, da sta prišli na drugo stran in tam mogli iti v smeri proti Kingstreju dalje. —

Še vedno je ležala megla na planjavi, tako da je morala Juno še na en grič, da je tam pregledala okolico.

Krasna konja je bilo le težko obdržati v stopi, pihala sta v uzde in hotela dalje.

„Tako, zdaj gremo proti jugu,“ dejala je Juno zadovoljno. „To je reka, tu je tudi mesto, kjer je ležal plav, in tam soteska, kjer sva zavili z roparjema. — Tu— —“

Končala ni, ker je počil strel.

V naslednjem trenotku je zažvižgala kroglja nad glavami beguncev.

Ob jednem se je slišalo v taboru glasno vpitje.

Brez dvoma, — beg je bil zapažen.

„Sedaj v dir, gospa!“ zavpila je Juno. „Šli bodo za našim sledom: konja morava varovati: poznam to, — sem dostikrat poskusila tako divjo ježo.“ —

Kmalu sta zginili jahalki v gosti megli ob bregu reke. V taboru obmejnih tolovajev je vladala naj večja zmešnjava. —

Razbojniki so ob prvem svitu dneva zapazili beg zamorke. —

Nekaj časa so mislili, da je bila v zveži s hudičem; ko je pa prihitel čuvaj Helene in je brez sape poročal, da je tudi lepa jetnica ušla, drvili so vsi h konjem, da bi zasledovali begunki.

Tam jih je pričakovalo novo iznenadenje.

Dva najboljša dirkača cele trope, ki sta bila poveljnikova last, sta manjkala.

„Živali sta porabili za beg!“ vpili so roparji besno.

Medtem ko so osedlali konje in — osvobodili zvezanega tovariša, pridrvila je ob soteski nastavljena straža in oznanila, da sta begunki ravnokar jezdili mimo nje.

Z glasnim vpitjem vrgli so se roparji na svoje konje in dirjali kakor blazni proti soteski, da bi našli sled ubeglih.

Kmalu so ga dobili, — in gonja se je pričela.

273. poglavje.
Ježa na življenje in na smrt.

Helena in Juno sta jezdili le nekaj tisoč korakov ob reki, ko jima je divje vpitje oznanilo približevanje zasledovalcev. —

„Sedaj morave jezditi v diru!“ zaklicala je Juno. „Preblizu nama ne smejo priti!“

Iskra konja sta veselo rezgetala, ko so odnehali vajeti, in sta letela naglo kakor veter naprej.

Za njima se je podila divja tolpa razbojnikov.

Glasno tulenje iz najmanj petdeset hripavih grl razodevala je bežečima, da je vsa druhal za njima.

Juno je odvrnila od brega proč, bolj v stepo.

Ta odlok je bila sreča obeh, ker je tu naredila reka velik ovinek proti njihovi strani.

Roparjem je bilo le dobro znano, ker je en del jezdecev dirjal v stran, da bi bežečima zastopil pot.

Ko sta jahalki prišli v stepo, se je bila megla v toliko razpršila, da sta spoznali v daljavi postave tolovajev.

Ti so še vedno dirjali v stran in tako prestrigli velik del poti, katero sta Helena in Juno prejezdili.

Vsem naprej je jezdil na iskrem žrebcu stari ropar, ki je hotel včeraj Juno vstreliti in je zamorko potem v taboru obdaril z brcami.

Juno je videla, kako je vzdignil puško, in je svojega konja tiščala h konju Helene, da bi to obvarovala smrtne krogle. —

Kratek, oster pok je zadonel od onstran. —

Juno se je zgenila.

„Moj Bog, — ali si zadeta ?“ vprašala je Helena prestrašena.

Zamorka je zaničljivo pogledala na svojo levo roko, iz katere je curljala kri.

„Bilo je dobro namenjeno,“ rekla je malomarno, „a slabo zadeto; lahek ostrel, — samo koža je ranjena.“

V naslednjem trenotku je obrnila svojega belca.

Puško je pritisnila na lice in grmeči strel se je razlegal po jutranjem zraku.

Helena je glasno zavpila, ko je videla roparja v visokem krogu pasti s konja.

Prah se je vzdignil s tal; — prosti konj je dirjal kakor blazen v daljavo.

Besno vpitje pridrvečih razbojnikov je odgovorilo srečnemu strelu June.

„Za brcanje,“ mrmrala je ta srdito in hitro zajezdila k Heleni. —

„Ah, Juno,“ stokala je ta. „Ti si moža ustrelila!“

„Bolje, ko da bi bil on naju ustrelil!“ odgovorila je zamorka z blestečimi očmi. „Ha, boječi zanikarneži!“ vpila je zmagovalno, „se zdaj drže izvan strelne daljave, — poglejte sami gospa.“

V resnici so bili razbojniki ustavili konje in so sedaj jezdili zunaj strelne daljave za bežečima.

„Kje neki je ostal drugi oddelek?“ vprašala je Juno v skrbeh. „Saj je bil vendar tudi za nama in je popolnoma izginil.“

„Tu so!“ zaklicala je Helena prestrašeno in pokazala v neko dolino. „Prav blizu so.“

„Naprej,“ velela je Juno in pognala oba konja z bičem, da sta dirjala kakor vihar.

Streli so pokali za njima, a kroglje so letele visoko nad glavami naprej nagnjenih jahalk.

Za bežeče je bila to prava sreča, da je Juno izbrala poveljnikova konja.

Nobeden zasledovalcev se ni upal streljati na prekrasne živali, akoravno bi jih bili lahko s svojimi izbornimi puškami dosegli. — — — — —

Razbojniki so se sedaj lotili druge taktike.

Konje so primorali v kratek dir, katerega so ti lahko dolgo zdržali.

Tako so se nadejali z neprestanim zasledovanjem in spretnim izkoriščanjem jim dobro znane okolice kmalu dohiteti ubegli ženi.

To bi se jim bilo gotovo posrečilo, ko bi ne bilo — June. —

A zamorka je bila tako znana z življenjem v gozdu in v stepi, da je bila popolnoma kos zvitim nakanam brezsrčnih roparjev.

Tako je trajala divja gonja več ur.

Konji so bili komaj utrujeni in le bela pena, katera jim je visela iz nosnic, je oznanila, da so se jeklene mišice nenavadno napenjale.

Juno je skrivaj občudovala Heleno, ki je sedela na svoji črni kobili kakor kneginja. Hitro kretanje je orudelo njeni lici, majhni roki sta trdno držali vajeti pihajoče živali.

Ko je tako v svojej svitlej obleki in razpletenimi lasmi dirjala s krasno živaljo, bila je podobna rojenici iz pravljice, ki je vladala svojo državo — stepo. —

Juno se je vedno ozirala za njunimi zasledovalci, ki so bili sedaj daleč zaostali.

„Stoje,“ zaklicala je zamorka. „oh, kako zvito, — puste konje počivati, — upajo, da naju potem dohite. A me naredive tudi tako.“

Jahalki sta zavrnili svoja peneča konja.

Juno ju je pripela z lasom in jima je prinesla zelišča, katero sta živali hlastno požrli.

Potem je peneča konja drgnila s travo do suhega.

Iz vsake kretnje se je videlo, da se je zamorka razumela s konji ravnati.

Eno uro je trajal odmor, potem je naznanila Juno, da se je tolpa razbojnikov zopet jela premikati.

V hipu sta tudi begunki zasedli svoji živali in dirjali naprej.

„Sedaj se bodete smejali, gospa!“ zaklicala je zamorka nenadoma. „Takoj bove daleč pred onimi!“

Helena je začudeno pogledala svojo služabnico, ko je ta zavila na levo proti hribovju.

„Tu nama pridejo zasledovalci prav blizu“, zaklicala je Helena boječe. „Le poglej, kako nama odrežejo pot.“

A zamorka se je samo smehljala, ne da bi bila kaj odgovorila.

Končno sta dospeli do hribovja.

Juno je jezdila s Heleno gori in na drugi strani po pobočju navzdol.

Potem pa jo je zavila na desno proti reki.

Helena je komaj zadržala klic občudovanja.

Razbojniki so vedno jezdili na levo, da bi tam prehiteli bežeči; ko so prišli na mesto, kjer so mislili, da morata jahalki mimo, sta bili ti na drugi strani daleč proč.

Juno se ni varala, ker je čez pol ure opazila zasledovalce kakor majhne pičice na hribovju na levi strani.

Ta zvijača se je izvrstno obnesla. —

„Ali prideve kmalu v obljudene kraje, Juno?“ vprašala je Helena.

„To bodeve kmalu videli“, odgovorila je Juno. „Če bodo roparji opazili, da pridemo v bližino ljudij, bodo jezdili kakor besni, da bi naju dohiteli, — to bo potem divji lov. A naša konja sta bila najboljša cele črede, ne bodo naju došli.“

„Bog daj“, zdihovala je Helena in plaho pogledala po daljnih jezdecih.

Zopet je preteklo precej časa, med katerim se ni druzega dišalo nego sopihanje dirjajočih konj.

Okolica je postala ravna.

Bil je velikanski travnik z visoko tenko travo, ki se je razširil daleč na okoli.

Juno se je ozrla za daljnimi jezdeci.

Ti so bili videti kakor temne pike nad velikim travnatim morjem.

„Še vedno jezdijo počasi“, dejala je zamorka, „do naselbin mora biti še daleč.“

Begunki nista občutili glada, le žeja ju je mučila, ker je solnce skoraj navpično pripekalo na njuni nepokriti glavi. Juno je videla, da je Helena trpela in je s svojimi temnimi očmi iskajoč gledala naokoli.

Reka je bila daleč, tudi nista imeli posode, da bi zajeli vodo. —

Nakrat je Juno veselo zaklicala: „Tam je voda!“

Helena je gledala na ono stran, kamor je zamorka kazala, a spoznati ni mogla druzega nego nekaj debelih okroglih stvari na tleh.

Juno je ustavila svojega belca in skočila raz konja.

Čez nekaj trenotkov je sedla zopet na jaguvarjevo kožo.

Zamorka je sedaj imela nekaj temnih krogelj v svoji desnici; bile so tako imenovane čebolne kakteje, od katerih je zamorka previdno odstranila trnje.

Potem ponudi čudni sad svoji gospej.

„Gospa! Narediti morate malo luknjico v lupinjo“, poduči zamorka svojo začudeno gospo. „Znotraj je polno okusnega soka; — izvrstno pogasi žejo.“

Helena stori, kakor ji je zamorka rekla, in v nekaj minutah je bila od tega božjega daru zopet okrepčana. —

Zopet je prešlo precej časa. Juno se je zopet obrnila proti svojim preganjalcem.

„Zdaj pa velja!“ zakliče Heleni. „Le poglejte, gospa, razbojniki jahajo kolikor morejo. Zdaj je treba jahati, kar se da.“

Kakor veter sta se zdaj jahalki zapodili čez široko planjavo. Veter je močno pihal čez prostrano ravan, naravnost beguncem nasproti. Pripogibal je visoko travo na tla, tako da ste begunki natanko videli svojo pot.

Kakor divja vojska vihrali so vsi čez prerijo.

Naprej mladostni ženski postavi, v daljavi pa gneča razbojnikov, ki je kakor blazna tolkla po konjih.

„Ne morejo se bližati!“ vpije Juno zmagonosno. „Naši konji lete kakor blisk, le poglejte, gospa, preganjalci že zaostajajo.“

Helena je sedela z žarečim licem na svojem penečem se konji, ki je s svojo lahko težo kakor blisk letel naprej. Od časa do časa je s svojo mehko roko nežno pogladila potno dlako svojega konja, ki je na to ljubkovanje odgovarjal s še hitrejšim tekom.

Juno ležala je kakor njena gospa naprej pripognjena na vratu konja, da bi vetru kolikor mogoče malo nasprotovala. Zamorka je bila kakor priraščena na svojem konji, in plemenita žival nesla je drzno jahalko kakor burja naprej.

Koliko časa bo trajala ta gonja?! —

Razbojniki so vedeli, da prve naselbine niso bile več daleč, zato so neusmiljeno tepli po svojih konjih, da bi bežeči ženski še došli.

„Pazite!“ vpije naenkrat Juno, „tukaj je veliko lukenj v zemlji od prerijskih psov!“

In v resnici so se tu in tam vzdigovali mali holmci, v katerih so prebivali psi v družbi neločljivih tovarišic kač klopotač.

Zdaj sta preganjanki pustili konja počasneje teči, ker je bilo na njih ohranitvi vse ležeče.

Če je le eden konj padel, bilo je vse izgubljeno.

Razbojniki so veselja vriskali, ker so mislili, da so se konji bežečih žensk utrudili in da ne morejo naprej.

Ali njihovo veselje spremenilo se je v nebrzdano togoto, ko so brez premisleka divjali po zaprekah.

Tu in tam padel je kak konj, ter vrgel jezdeca kvišku v zrak.

Zdaj so tudi preganjalci brzdali svoje utrujene konje. Ali pot postajala je vedno težavnejša, ker je bilo med luknjami psov še veliko kamnov.

Ko so se pa roparji vedno le bližali, morali sta Juno in Helena v svojo obžalovanje hitreje jezditi, da bi ušli krogljam preganjalcev.

Kmalu sta bili begunki daleč naprej.

Razbojniki so bili jeze kar iz sebe, da se njihovi jetnici vedno bolj in bolj oddaljujeta.

Poganjali so svoje peneče se konje do skrajnosti, — a vse zaman. —

Kar Helena prestrašeno vzklikne.

Njen konj je stopil v prazno luknjo prerijskega psa; le s trudom se je obvarovala padca.

V trenotku je Juno ustavila svojega konja, tako da se visoko vzpel, potem je skočila z njega ter polna skrbi hitela k svoji gospej.

„Je-li konj kaj ranjen?“ vpraša plaho ter pazljivo ogleduje upehano žival.

„Ne vem,“ odgovori Helena v skrbeh. „Ah, moj ljubi Bog!“ —

Obe sta prestrašeno zrli na konja, ki si je nogo zvil in je zdaj kruljevo hodil.

Juno je hitro drgnila ranjeno nogo, ali konjeva hoja ni bila dosti boljša.

Bojazljivo sta gledali po svojih preganjalcih.

Iz daljave so se razbojniki hitro bližali.

Ni bilo nikakega dvoma, da v nekaterih minutah dosežejo begunki. —

274. poglavje.
V največji sili.

„Izgubljena sem, Juno!“ — vzklikne Helena v smrtnem strahu. „Moj konj me ne more dalje nesti.“

Zamorka je stala pri konju, raz katerega je bila Helena skočila. V nekaterih sekundah je sedlo odpela.

„Kaj pa hočeš sedaj storiti z ubogo živaljo?“ vpraša Helena obupano.

Videla je v svoj največji strah, da so se preganjalci hitro bližali. Juno je bila ravnokar vrgla jaguvarjevo kožo od svojega belca. —

„Gospa bo jahala mojega konja“ reče mimo.

„In ti, Juno?“ vpraša Helena.

„Za Junino življenje se tu ne gre; če bo le gospa rešena,“ odgovori zvesta zamorka s solznimi očmi. „Juno je premetena, ona se bo z begom rešila.“

„Tu na odprti preriji?“ zakliče Helena. „Ne, tega nikdar ne dopustim. Kjer ti ostaneš, zvesta duša, tam hočem tudi jaz pričakovati svojo usodo.“

„Hitro, gospa, vzemite konja“, sili Juno, „jezdeci bodo vsak čas tukaj!“

„Nikdar, ne!“ zakliče Helena odločno. „Ti porabi konja za svoj beg, ljuba Juno, ali prej me ustreli s svojo puško; nikari me žive ne pusti pasti v oblast teh groznežev!“

„Jaz ne vzamem konja“, odgovori Juno trdno. „Kjer gospa umrje, tam hoče tudi Juno umreti.“

„Vzemi konja, zvesta duša!“ zakliče Helena obupno.

„Nikdar, — jaz ostanem tukaj“, bil je odločni odgovor zamorke.

V daljavi čulo se je divje vpitje bližajočih se preganjalcev.

„Juno, ljuba Juno“, prosi Helena jokaje, „končaj me! Ali hočeš, da padem v krvave roke razbojniškega glavarja, — ali hočeš, da umrjem v žalosti in sramoti ? Ne bojim se smrti; gotov strel od tebe me reši vseh bolečin in muk, ki bi jih sicer morala prestati. — Lepo te prosim, — pridušujem te, daj mi smrt!“ —

Helena se je zgrudila pred svojo služabnico na tla.

Smrtno bledi obraz zakrivala si je z rokama, — tako je pričakovala konec.

V zamorki divjal je grozni boj.

Ali tu se ni dalo dosti premišljevati, vedela je, kakšna grozna usoda čaka njeno ljubljeno gospo.

„Najprvo gospo, — potem Juno“, mrmra s temno odločnostjo.

Potem je namerila puško na Helenine prsi.

Ubožica se ni ganila, le njeni ustni šepetali so tiho molitev. — — — — — —

Na zamorkin hipni vzklik Helena spogleda.

„Rešeni!“ zavpije zamorka. „Ha, kako sem bila neumna, — zakaj si nisem tega takoj izmislila!“

Helena je mislila, da se je zamorki zmešalo.

Kakor blazna shodi Juno naprej in poklekne v visoko prerijsko travo.

Helena je videla, kako je zamorka izpulila nekaj trave.

Takoj na to je visoko vzplamtel ogenj. —

Zamorka je vrgla goreči zavitek v suho prerijsko travo.

V trenotku vzplamtelo je široko proti preganjalcem.

Razbojniki so grozovito zatulili.

Juno je skočila h konjema, da bi prestrašeni živali pomirila. —

V zadnjem trenotku se je zamorka domislila, da bi močan veter porabila in užgala prerijo.

Razbojniki so se obrnili na desno in na levo, da bi ogenj od strani objezdili, ali to je bilo nemogoče, ker je bil ogenj že več sto korakov širok. —

Juno je vedno znova zažigala travo, tako da se je ogenj razširjal in prestrašene razbojnike ustavil tudi od strani. Zaman so najdrznejši skušali jezditi skozi ogenj.

Bil je preširok; zažgani so se zgrudili s svojimi konji v strašno žrjavico.

Ostanek druhali je sedaj obrnil svoje utrujene konje in jezdil nazaj proti reki.

A ogenj se je bil tam že tako daleč razprostrl, da so morali dirjati nazaj k več ur oddaljenim gričem, da bi na njihovih golih pobočjih iskali zavetja.

Bila je divja ježa, — zasledovalci so bili sedaj preganjani.

Zasledovani od groznega nasprotnika, ognja, so drvili razbojniki v nerednem begu.

Helena in Juno sta bili rešeni.

Helena je še vedno ležala na kolonih in so vroče zahvalila Bogu, potem je s solzami veselja pritisnila Juno na prsa. Bila je grozna, in vendar lepa podoba, katero je sedaj nudila prerija.

Pred rešenima ženskama je ležala velika ravan, nad njo modro nebo, iz katerega je pošiljalo solnce svoje močno vroča žarke. —

Za njima obzorje polno temnega dima, iz katerega so švigali plameni; — podoba razdejanja in groze.

Ko se je poleglo prvo veselje, obrnila se Juno k ranjeni živali. —

Pregledala je nogo in videla, da kmalu ozdravi, ker je konj že stopil nanjo.

„Nogo treba dobro namazati z mastjo“, dejala je Juno končno. „To bo lahko poskrbeti. Le pazite, gospa.“

Zamorka je vzela puško v roko in pozorno gledala na krtine, kjer so bili prerijski psi.

Debel tovariš je sedel na svojem podzemeljskem zavetju in s hripavim lajanjem izražal svojo nejevoljo nad motenjem z ognjem.

Juno je vrgla debeluha z mojstrskim strelom s hribčka in je zmagonosno privlekla majhno žival h konju.

„Pasja mast je tako dobra kakor goveja mast“, zaklicala je veselo in razparala kožo, da se je pokazalo dosti rumene masti. —

Bila je mehka, tako da jo je Juno lahko vzela ven in ž njo namazala konju ranjeno nogo.

Čez pol ure drgnenja je žival lahko stopala, akoravno je to zelo previdno storila in pozorno zrla na nevarne griče.

Juno je konja znova osedlala in pomagala svoji gospodinji na hrbet.

Kmalu sta jezdili v naglem stopu proti jugu, proti rešilnim naselbinam. —

Bilo je že pozno popoludne, ko je postala pokrajina zopet gorata. Griči in široke doline so se menjavali, a še vedno ni bilo videti ni sledu človeškemu bivališču.

Juno se je zato obrnila s svojo gospo proti reki, katero sta dosegli v eni uri.

„Kmalu se morale ustaviti za noč, gospa“, dejala je zamorka. „Prej ko jutri dopoludne tako ne moreve priti k naselbinam.“

Helena je bila zadovoljna s tem in tako sta jezdili ob bregu tukaj ne preširoke reke.

„Poglej, Juno! zaklicala je Helena in pokazala na nasprotno obrežje, „tam so ljudje, trije, — štirje jezdeci.“

Zamorka je nezaupno gledala v označeno smer in opazila, da so tujci jezdili ob reki gori.

„Jezdijo tje, od koder prihajamo mi“, je dejala zamorka. „To je sumljivo. Le poglejte, gospa, ti ljudje so ravno taki kakor razbojniki, samo lepše so oblečeni. To je gotovo vodja druhali, ki se vrača domu.“

Sedaj so tujci tudi že opazili jahalki.

Eden je jezdil bližje k bregu in pozorno gledal k begunkama na nasprotno stran.

„Za vraga!“ zaklical je s hripavim glasom. „Kje sta pa ukradli konja? Pojdite sem, fantje, in poglejte, to je moja last, — kaj ne?!“

„Gotovo jih je sam tudi prej ukradel“, dejala je Juno suhoparno svoji gospe. „Sedaj pa hitro med griče; čez reko ne pridejo razbojniki tako lahko; je prederoča.“

Begunki sta dirjali v označeni smeri, divje upitje tolovajev je donelo za njima.

„Nova nevarnost!“ zaklicala je Helena prestrašeno, „kakor da bi nikdar ne mogli ubežati zasledovalcem.“

„Nič bati, gospa“, tolažila je zamorka. „Razbojniki so imeli le samokrese; so pač videli, da Juno ima puško, naju puste gotovo v miru.“

Kmalu so griči skrili bežeči očem divjih roparjev.

Po dveurnem jahanju bila je reka, ki je tu naredila velik ovinek, pred očmi begunk.

Strma pečina je mejila tako blizu, da je bil prostor do brega komaj sto vatlov širok. Ta majhna travnata ravnina je bila obraščena s posameznimi gostimi grmovji.

Ob strmi steni našla je Juno počez visečo skalo, ki je nudila zavetje pred nočno roso.

Tu je svetovala gospodinji se vleči in je v to svrho razgrnila jaguvarjevo kožo na tla.

Da bi s strelom ne ovadila bivališča, je Juno zopet s kamenjem ubila spečega divjega purana.

Pri majhnem ognju je spekla prsa živali in je delila sočnato meso s svojo gospodinjo, katera je bila sedaj zelo lačna. —

Potem je Heleno prevzela utrujenost, vlegla se je in kmalu zaspala.

A Juno je čula.

Ona ni zaupala zvitim sovražnikom, ker je slutila, da razkačeni četovodja gotovo ne prepusti kar tako z lahka svojih konj. —

Vsekakor je bilo v temoti na kamnati h tleh težko najti sled, a Juno je mislila, da bodo ti štirje razbojniki preiskali okolico na vse strani.

Zato je privezala spehana konja za gosto grmovje in je prinesla živalima polno naročje dišečega zelišča. Prej ju je napojila na reki in ju odrgnila s travo. —

Mesec je vzhajal in razsvetil s svojo srebrno lučjo samotno dolino. Blesteči valovi reke so se svetile kakor tekoča kovina in skalnata stena nad glavami begunk je metala svojo velikansko senco daleč čez ravnino in posamezne grmiče.

Počasi so minule ure noči.

Mesec se je bližal obzorju, že je prihajala hladna jutranja sapica skozi veje.

Nakrat se je Juno zganila. Prestrašeno je gledala v pred njo ležeče grmovje.

Dozdevalo se ji je, kakor da bi se nekaj premikalo.

Zamorka je tako naporno gledala v sumljivi kraj, da so ji iskre švigale pred očmi, ko je zapazila, da se v sredi grmovja polagoma vzdiguje nekaj črnoga.

Zamorka je sedela tako, da je skrivnostni sovražnik ni mogel videti, tem lažje pa je opazil konja.

Juno je pravilno sumila, da je eden razbojnikov staknil njuno skrivališče.

Pomerila je torej svojo puško v sredo grma in jo je sprožila.

Vzdigujoči se dim ji je zabranil spoznati uspeh njenega strela.

Naglo jo je znova nabasala in mislila ustreliti, ko je zaslišala glasen padec v reki.

Zamorka je zagledala na površini reke nekaj črnega, kar se je pomikalo k nasprotnemu bregu.

Hitro je še enkrat ustrelila na temno postavo, ki se je sedaj potapljala v vodi, kakor kamen.

Iz daljave so donela znamenja, ki so pričala, da tovariši razbojnika niso bili prav daleč.

Juno je hitela k svoji zbujeni gospodinji in je pomirila prestrašeno s kratkimi besedami.

Potem je šla naglo h konjema, pripela je jagvarjevo kožo na belca in pomagala prestrašeni Heleni na njeno črno kobilo.

„Naglo morave jezditi!“ zaklicala je Juno, „razbojniki bodo kmalu za nama; a naša konja sta spočita, dohiteli naju ne bodo več!“

Helena je bila le na pol potolažena in se je ob jutranjem svitu večkrat obrnila k zginjajočini gričem, če tudi tam še ni bilo videti zasledovalcev.

A vse je bilo tiho in mirno, nevarnost je bila še prav daleč. —

Krasna konja pa sta dirjala po ravnini skozi jutranjo meglo. —

Čez eno dobro uro je zagledala Juno pred seboj temne kepe. —

Obrisov še ni bilo dobro videti, a begunki sta se hitro bližali, tako da sta morali kmalu potem spoznati temne podobe.

Nakrat je Juno, ki je jezdila naprej, prav veselo zavriskala.

„Kaj pa je?“ vprašala je Helena.

„Tu, gospa“, odvrnila je Juno radostno, „tu so že drevesa kake ceste, in temne kepe so naselbine, zdaj se ni bati preganjalcev; rešeni sve!“

275. poglavje.
Hinavski prijatelj.

Solnce je stopilo skozi hlap, ki je zakrival raztreseno ležeče hiše.

Pred očmi jahalk se je razprostirala rodovitna, dobro obdelana pokrajina, v kateri je bilo več naselbin.

Begunki sta dirjali na cesto in sta videli v ne preveliki daljavi večje mesto.

„Tam Kingstre!“ zaklicala je Juno veselo. „Jaz sem bila že prej tam, z železnico se peljeve lahko nazaj v Kolumbijo!“

Hitro sta stopala konja po cesti. Ta je bila še precej prazna, le sem pa tje se je peljal mimo kak sejmski voziček in ljudje so začudeno gledali jahalki.

Helena in Juno sta se približali nekaterim farmam, ko je za njima pridirjalo nekaj jezdecev.

Bili so mladi naselniki, ki so bili na poti v mesto in se niso malo čudili čudnima prikaznima begunk.

„Za vraga, ali ni to Harperjev belec?“ zaklical je eden naselnikov. „Resnično, na vratu ima vžgano znamenje H. Povej zamorka, kako prideš do tega konja?“

Helena je odgovorila in povedala presenečenim, na kak čuden način sta bili rešeni razbojnikov.

„To so najhujši tolovaji vse okolice, gospodična“, rekel je eden naselnikov, ko je Helena končala. „Vsak konj te tolpe je ukraden iz naše črede, tudi vajini živali, ki sta last naselnika Harperja.“

„Potem ju takoj vrnem lastniku“, dejala je Helena „Ali stanuje gospod daleč od tu?“

„Ne, tam, kjer stoje velike hiše“, je bil odgovor. „No, stari se bo veselil, konja sta vredna več ko deset tisoč dolarjev. “

„Pojdi, Juno“, dejala je Helena zamorki, „da takoj peljete konja k farmerju; vesela sem, da mi je odvzeta skrb za zveste živali, ki sta naju rešili.“

Juno je bila zadovoljna in begunki sta hiteli proti veliki farmi ob robu poti.

Naselniki so jima sledili.

Eden izmed njih je jezdil naprej, da bi staremu, čislanemu naselniku prinesel veselo poročilo.

Na prostornem dvorišču posestva je bila zbrana cela vrsta služabnikov, ko sta prijezdili Helena in Juno.

Vest o čudnem dogodku se je razširila kakor blisk med ljudmi.

Možje so delali opazke čez Helenino lepoto, dekleta pa so radovedno ogledovale dražestno tujko.

Junin divji junaški nakit je vzbudil splošno veselost, katero je le za trenotek pretrgal hripav ženski glas.

„Pred nekaj dnevi je ušla ljubimka načelnika razbojnikov,“ pripovedovala je. „To je gotovo nova: no, dolgo itak nobena ne obstane pri tej pošasti.“

„Molči! Jezik za zobmi“, grmel je globok glas od hiše.

Naselnik je stopil z meščansko oblečenim gospodom, uljudno pozdravljaje, k Heleni.

„Ne brigajte se za čvekanje stare babure“, dejal je prijazno Heleni, „nje hudobni jezik ne pusti nikogar v miru. A najprvo prosim, da greste z menoj v sobo, moja žena Vas pričakuje s čašo kave“.

Helena je spretno skočila raz sedla in je sledila farmerju, kateri je naročil nekemu hlapcu, naj pelje Juno v izbo za posle.

Naselnikova žena je Heleno prav prijazno sprejela ter je prosila, da ponovi pripoved o doživljajih v taboru razbojnikov.

Tujec v meščanski obleki se ni več vrnil, temveč je stal zunaj na dvorišču, kjer ga je čakal konj.

„To bi bilo nekaj za nas“, mrmral je. „Tako lepo ženo se lahko išče s svetilko. Če bi se mi posrečilo dobiti gospodično na parnik, bi mi bila velika vsota gotova.“

„Tu je videti tuja“, nadaljeval je svoj samogovor. „Če bi le vedel, kako bi jo mogel zvabiti na ladjo „Vashington.“ — Stoj, — že vem, — tako pojde!“

Tujec je spodbodel svojega konja in naglo oddirjal.

Naselnik je bil od veselja, da je svoja dragocena konja zopet dobil, ves iz sebe. Živali sta mu bili ukradeni pred nekaj meseci in on se ni več nadejal jih dobiti.

Zaman je silil hvaležni mož Heleni denarno vsoto v plačilo; ki jo je odločno odklonila in vzela le na prigovarjanje naselnikove žene lahek klobuk in dežni plašč, ker je oboje zelo potrebovala.

Nasprotno pa se Juno, h kateri se je sedaj podal naselnik, ni dolgo branila.

Veselo je vtaknila bankovec za petdeset dolarjev, razun tega je dobila obleko in nekaj perila.

Hvaležni farmer je peljal obe v svojem vozu v Kingstre, kjer ju je spravil v neko gostilno in se poslovil od Helene.

Helena in Juno sta sedaj, po prestani nevarnosti občutili grozno utrujenost, katero sta še komaj premagali.

Zato ste najprvo par ur počivali, ker sta se mislili popoludne odpeljati z železnico v Kolumbijo.

Opoludne sta, na novo okrepčani, zopet vstali.

Helena je ukazala prinesti kosilo za njo in za Juno v njeno sobo in priproste jedi so ji po dolgem pomanjkanju izvrstno dišale.

Ko je končala obed, dal se je naznaniti neki gospod Klarke, ki je želel s Heleno govoriti v nujni zadevi.

Helena je bila zelo začudena.

Za trenotek jo je prešinila misel, da bi bil Sever. A ta sum je zginil, ko je stopil v sobo neki tujec.

„Jaz sem bil danes zjutraj v Harperjevi farmi“, začel je po uljudnem pozdravu. „Naselnik mi je od prej malo znan; zato sem bil priča Vašega prihoda!“

Mlada dama je vprašuje pogledala gospoda Klarke.

„Prišel sem samo, da Vas svarim“, nadaljeval je gospod Klarke, „Vi ste v veliki nevarnosti!“

Helena je prebledela.

Sedaj je spoznala tujca, kateri je bil oni, ki je bil danes zjutraj ob strani farmerja.

„Jaz sem v nevarnosti?“ jecljala je prestrašeno. „Moj Bog, ali celo v mestu nisem več varna roparjev?“

„Razbojnikov se nimate bati“, odvrnil je gospod Klarke. „A ljudje bližnjih naselbin so mnenja, da ste, — prosim odpuščanja, da se poslužim takega izraza. — tovarišica roparskega poveljnika. To je seve po mojem prepričanju neresnično; — ali kaj je početi napram fanatični množici?“

„Rotim Vas, gospod, povejte, kaka nevarnost mi preti?!“ prosila je Helena s tresočim glasom.

„Razburjena množica Vas hoče umoriti“, dejal je gospod Klarke z obžalovanjem, „zvedela je, da se danes popoludne odpeljete nazaj v Kolumbijo. Kolodvor bo obdan, najhujšega se Vam je bati!“

„Oh, to je grozno!“ zaklicala je Helena s solznimi očmi. „Gospod Harper in njegova soproga sta bila vendar tako prijazna z menoj in —“

„To sta zakonca tudi še zdaj“, prekinil jo je gospod Klarke, „a svojih ljudij ne moreta zadržati. Vse prebivalstvo je silno razburjeno vsled neprestanih ropov; le pazite, gospodična, da so Vam ne primeri kaka nezgoda!“

„Naj prvo Vam izrekam srčno hvalo za Vašo prijaznost, da ste me svarili pred pretečo nevarnostjo“, dejala je Helena. „A usojam se pristaviti še neko prošnjo; Vi ste tu v Kingstreju gotovo dobro znani; ali bi mi zamogli povedali, kako bi odšla tej nevarnosti?“

Gospod Klarke je premišljeval.

„To je težavno; voz bi tudi ustavili. — A sedaj mi pride nekaj na misel; — danes zvečer gre majhen parnik v Savano. Od tam se pride hitro v Kolumbijo. Vožnja po morju traja do jutri zjutraj, potem ste v varnosti.“

„Hvala Vam, gospod!“ zaklicala je Helena. „A, bojim se, da bodo tudi na ladijo pazili; ali ne?“

„Ni misliti“, segel ji je gospod Klarke pomirljivo v besedo. „Pristan je komaj sto korakov od gostilne; če dovolite, bodem mimogrede sporočil kapitanu, da se nameravate z zamorko peljati v Savano. Plačati je malo, štiri dolarje od osebe, — zamorko vzamejo za polovico s seboj.“

Helena se je zahvalila prijaznemu gospodu na ljubeznivosti in je bila z veseljem pripravljena, se poslužiti parnika.

Gospod Klarke je smehljaje odbranil zahvalo in se je priklonivši poslovil.

Ko je šel po stopnicah doli, švignil mu je čez obraz blisk satanske zmage.

Uboga Helena ni slutila, da je bil ta skrbni varuh ničvredni ljudotržec, ki je hotel lopo ženo speljati v neko dvomljivo hišo v Vera-Kruc.

Parnik, kateri se je imel baje peljati v Savano, je bil last gospoda Klarke.

Na njem je bilo že mnogo nesrečnih, večinoma črnih deklet, katera je nesramnež zvabil nanj, deloma z zvijačo, deloma s silo. —

Kapitan je bil ž njim v zvezi, tudi moštvo, katero je bilo sestavljeno le iz nekaj mornarjev, je več ali manj vedelo za skrivnosti suženjske ladje.

Gospod Klarke je bil danes slučajno v naselbini gospoda Harperja, kateri ni slutil nesramno početje svojega znanca. Tam je ugledal Heleno in si takoj zmislil pravljico o zaroti ljudstva, da bi zabranil Helenino odpotovanje po železnici. Kako se mu je posrečil ta hudobni načrt, smo ravnokar zvedeli.

Helena je bila prestrašena vsled nove nevarnosti, o kateri je mislila, da je srečno odšla.

„Meni se mož ni nič kaj dopadel“, dejala je Juno. „Ima hinavski pogled, — jaz mu ne zaupam.“

Tudi na Heleno ni naredil tujec posebno dobrega utisa; a svaril jo je in zato mu je bila hvaležna.

„Saj ga ne bova več videli, Juno“, tolažila je zvesto služabnico. „Čez malo ur sva na poti v Savano. Od tam dospeva v Kolumbijo po železnici.“

Juno se je dopadljivo ogledovala v zrcalu. Veselila se je zelo nove obleke, katero ji je podaril hvaležni farmer.

„Sedaj sva preskrbljeni za novo vožnjo“, dejala je zmagonosno svoji gospej, katera si je ravno pripenjala krasne lase.

Helena je globoko vzdihnila; saj je bilo, kakor da bi nikjer več ne našla miru.

Malo po tem sta zapustili gostilno in hiteli po kratki poti v pristan, kjer je bilo več parnikov.

Helena je po gospodu Klarke zvedela ime ladje.

„Ali bi mi zamogli povedati, kje je parnik „Vashington ?“ vprašala je Helena prijazno enega postopajočih mornarjev.

Vprašani, mlad ogorel mož, ogledoval je tovarišici s čudnim pogledom, kar je posebno Juno zapazila.

Kakor senca obžalovanja mu je šlo čez obraz, ko je pokazal neki parnik.

„Tam leži „Vashington“, jaz spadam k njegovemu moštvu. Lahko greste čez most, gospodična. Tam dobite kapitana!“

Helena se je zahvalila in odšla naglo z Juno proti označeni ladji.

To je bil parnik, ki je bil videti posebno pripraven za obrežno brodarstvo v tamošnjem morju; vzlic temu, da je bil razmeroma majhen, napravil je utis izbornega plovila.

Helena je stopala previdno čez zibajoče se mostnice na krov parnika, kjer jo je pozdravil mož v mornarski obleki.

„Kapitan Ravlins“, se je predstavil lepi obiskovalki. „Gotovo imam čast videti pred seboj gospico Sever. Gospod Klarke Vas je že naznanil.“

„Jaz bi se rada peljala z mojo zamorko do Savane!“ odvrnila je Helena plaho.

„Jako ljubo mi bo“, odgovoril je kapitan uljudno. „Damska kajuta je prazna, lahko jo porabite sami zase.“

Helena se je zahvalila in hotela plačati vožnjo, a kapitan je smehljaje odbranil.

„Saj za to je še časa, da pridemo v Savano, gospodična Sever“, zaklical je. „Ali Vam smem sedaj odkazati kajuto?“

Mlada dama je sledila pripravljenemu vodniku, kateri jo je spremil v precej velik, jako lepo opremljen prostor.

Helena je vedela, da je na amerikanskih parnikih mnogo ugodnosti, a čudila se je najti na razmeroma tako majhni ladji tako razkošno opremljeno kajuto.

„Dame v južnih državah so zelo razvajene“, pojasnil je kapitan na Helenina začudena vprašanja. „ Vaša zamorka lahko prenoči v sosedni majhni kabini, kor bodemo jutri zjutraj že v Savani.“

S temi besedami se je poslovil kapitan in se zopet podal na poveljniški most.

Helena se je vlegla na divan, ker je bila še vedno zelo utrujena, medtem ko je Juno opazovala s svoje sobice življenje na krovu.

Parnik je imel, kakor vsa obrežna plovila, jako malo moštva, ki je obsegalo razun kapitana in kormina k večjemu štiri mornarje.

Ti zadnji so vlekli most za izkrcanje na krov, a so nakrat delo ustavili, ker jim je nek mož migal z brega.

Juno je z osupnenjem videla, da so mornarji zopet pomikali most na breg.

Radovedno je gledala tujca, kojega pa vsled mraka ni mogla spoznati.

Postava se ji je zdela znana; gledala je ostreje tje in mislila v njej spoznati prijaznega svaritelja gospoda Klarke.

Čez par minut je prišlo na krov nekaj priprosto oblečenih mož. —

V njihovi sredi je bila dobro zavita ženska postava.

Juno je napenjala svoje vidne živce; dozdevalo se ji je, kakor da bi tujko s silo vlekli na parnik.

Prisluškovala je.

Ali ni bil to rahel krik, ki je donel iz čudno skupine?!

Tujec, katerega je imela Juno za gospoda Klarke, je prišel sedaj tudi na krov.

Potem je zginila ženska postava, odpeljana od mož, v neki luknji, ki je držala v podpalubje.

Čez nekaj minut so se možje vrnili in zapustili parnik, kojega pristanski most so takoj potegnili na krov.

Juno se je zopet čudila; skrivnostni tujec, katerega je mislila spoznati, je ostal na krovu.

Vedno temneje je postajalo; zvonec je zapel.

Hripavo je rožljal maček iz globočine, vijak je razburil valove, da so se peneče vzdigovali.

Potem se je začela ladja počasi pomikati.

Parnik je plul po dolgem, ozkem zalivu, ki sega od oceana do Kingstreja, potem se je obrnil proti jugu, vsporedno z bregom.

Juno ni vedela, kaj da bi mislila o čudnem dogodku. Pogledala je v damsko kajuto, v kateri je počivala Helena. —

A njena gospa je spala in Juno ni hotela zbuditi utrujene Helene.

Morda je bilo vse le nedolžna zadeva, ki ni bila vredna govora.

A Juno je bila nezaupna in je postala nekako nemirna, ker tudi kapitan parnika ni bil prikupljive zunanjosti.

In zamorka ni mogla premagati svoje nagnjenosti do ogleduštva. Zato je smuknila prav tiho iz svoje kabine, da bi dospela do skrivnostne luknje.

Previdno se je ozirala na vso strani, a opazila ni ničesar sumljivega.

Kapitan je stal mirno na poveljniškem mostu, medtem ko je mornar, ki je imel stražo, zaspano slonel na sprednjem koncu.

Juno je sedaj stala ob lini in je naporno prisluškovala ob tenkih lesenih vratih, ki so držala v podpalubje.

A noben glas ni prihajal na njeno uho.

Že se je mislila zamorka obrniti, ko je zaslišala čuden glas.

V hipu je bila Juno zopet pri lini.

Natanko je sedaj slišala neko stokanje in ihtenje ženskega glasu.

Nakrat je zamorka odskočila, kajti na krovu so zadoneli koraki, ki so se ji bližali.

Kakor senca je smuknila v svojo kabino, kjer se je z utripajočim srcem vrgla na ozko trdo posteljo.

Juno je čutila, da nekaj na parniku ni bilo v redu; a dalje poizvedovati se ji ni ljubilo, ker je imela s svojo gospodinjo itak jutri zjutraj biti v Savani.

Uboga Juno! Slutila ni, da je bila njena lepa gospa na krovu parniku, kojega posestnik je bil eden najbolj razvpitih ljudotržcev!

276. poglavje.
Skrivnostna ladja.

Helena se je zjutraj zgodaj zbudila vsled silnega ropotanja in zibanja majhnega parnika, ki se je težavno pomikal naprej.

Čudila se je; da ni iz kajute videla obrežja. Krog in krog je bila le voda.

Časoma je močen stres pričal, da je val udaril s silo ob stranske stene parnika, potom je pljusknila voda na krov, bele pene so pršile do dimnika, ob kojega vročih stenah so se sikajoč spremenile v paro.

„Ali ste gospa dobro spali?“ glasilo se je iz Junine sobe.

„Hvala, ljuba Juno“, odvrnila je Helena. „A poglej, ali ni čudno, da smo tako daleč v morju? Saj bi morali k večjemu v eni uri biti v Savani. Prosim Te, poizvej pri kakem mornarju, kdaj pridemo na kopno.“

Juno je bila takoj pripravljena to storiti.

Ker je ravno ugledala kapitana, hitela je k njemu in mu sporočila Helenino vprašanje.

Helena je opazila, da je kapitan zelo prijazno govoril z Juno; a vzlic temu se je vrnila zamorka s povešeno glavo in razočaranim obrazom k svoji gospej.

„Jako čudno“, dejala je Juno, ko je prišla do Helene. „Gospod kapitan pravi, da je moral zaradi slabega vremena po noči odpluti od brega. Ladja bi se bila drugače lahko potopila. Zato hoče pred Savano brodariti, da se sapa poleže.“

„To je lahko mogoče“, odvrnila je Helenu, „zato ni treba biti tako potrta, ljuba Juno.“

„Jaz se vendar čudim“, odgovorila je zamorka. „Parniki se vkrcajo v Savani pri mnogo slabejem vremenu; — tam je velik, odprt pristan, brez skalovja in drugih ovir.“

„Kapitan bo gotovo najbolje vedel, kaj sme zaupati svojej ladji“, rekla je Helena pomirljivo. „Če pridemo res s par urami zamude v Savano, to nič ne škoduje, ker se še dosti zgodaj lahko vrnemo v Kolumbijo.“

Juno je premišljevala, bi li povedala svojej gospodinji čudni dogodek včerajšnjega večera.

Boječ se, da bi se Helena morda po nepotrebnem prestrašila, je to opustila.

Helena je šla zopet v kajuto nazaj, medtem ko je ostala Juno na krovu in ostro opazovala, kar se je tam vršilo.

Kapitan Ravlins ni pomislil, da je bila zamorka izvanredno bistroumna, drugače bi ji ne bil natvezil bajke o brodarjenju ladje, temveč bi si bil izmislil drug izgovor.

Juno je kmalu spoznala, da je parnik vedno proti jugu plul in ni prav nič izpremenil te smeri.

Morje je postalo bolj in bolj mirno; kmalu je rezal parnik znatno hitreje enakomerne valove.

Juno je videla skozi okno damske kajute, da je Helena zopet dremala na divanu.

Starejši, čmerni mornar je šel po krovu.

Obrnil se je proti lini, za kojo je slišala Juno včeraj zvečer zagonetno stokanje.

„Ali dospemo kmalu v Savano?“ vprašala je Juno starca.

„Ne vem“, je bil godrnjavi odgovor.

„Saj bi morali obrežje že davno videti!“ nadaljevala je Juno stanovitno. „Zakaj se vozi parnik vedno proti jugu?“

Stari mornar je nezaupno pogledal zamorko.

Odgovoril ji ni več, temveč mrmral samo nekaj nerazumnih besed v brado, in zginil skozi lino.

Zamorka se je zmajavši z glavo vrnila v svojo kabino. Sum, da nekaj na ladji ni v redu, je postajal vedno večji.

Tako so minule ure.

Poldne se je bližal in ž njim mladi, temnopolti mornar, kateri je včeraj zvečer poklical Heleno z njeno zamorko na parnik.

Mladi mulat je nesel ploščo, na kateri je stalo več skrbno pokritih skled.

„Hej, zamorka!“ zavpil je. „Tu je kosilo za damo v kajuti. Ta skleda je zate!“

Zamorka mu je vzela ploščo iz rok in jo nesla v kajuto, v kateri se je Helena ravno zbudila iz spanja.

„Tu je Kosilo, gospa“, rekla je Juno in postavila ploščo na mizo. „Upam, da bomo kmalu v Savani; morje je sedaj popolnoma mirno.“

Helena je mislila ravno vprašati, če se še ne vidi brega, ko je vstopil mladi mornar s steklenico vina in s kozarci. Pozdravši damo, je postavil steklenico na mizo in je hotel prostor zapustiti.

„Oh, ali mi ne morete povedati, če se že vidi Savano?“ vprašala je Helena.

„Ali hočete tje, gospodična?“ zaklical je mornar, kateri je komaj skril svoje presenečenje.

„Seveda, jaz sem s svojo služabnico kot potnica na parniku“, dejala je Helena. „Pridemo gotovo kmalu v tamošnji pristan?“

Mornar je gledal z neprikritim obžalovanjem lepo vprašalko. —

Videti je bilo, kakor bi hotel govoriti, a nakrat se je prestrašil, zganil z ramama in zapustil kajuto, ne da bi bil odgovoril na Helenino vprašanje.

„To je vendar zelo čudno,“ obrnila se je ta k Juni. „Kaj porečeš k temu dogodku?“

A Juno je tudi samo zganila z ramama, ker ni hotela vznemiriti svoje gospe.

Ker sta bili obe od ostrega zraka lačni postali, vzela je Juno pokrov s sklede, da bi svojej gospodinji predložila jed.

Helena je bila iznenadena najti tako izvrstno kosilo, a ker ni imela nikakega suma radi zamujenega prihoda, je mirno zavžila z Juno jedi.

Pozneje je prišel molčeči mornar zopet v kajuto, pospravil posodo in prinesel kavo, ter ob enem vprašal po daljnih ukazih.

Helena se je zahvalila in se podala z Juno na krov, kjer še vedno v njuno veliko osupnenje vzlic mirnemu morju ni bilo videti ni sence suhe zemlje.

Kapitana ni bilo nikjer videti.

Na krovu ni bilo nobenega človeka, le ob krmilu je stal stari mornar, katerega je Juno danes zjutraj ogovorila.

„Pojdi vendar k možu, ljuba Juno, in vprašaj ga, če še ne pridemo kmalu v Savano?“ prosila je Helena služabnico, katera je radovoljno hitela h krmilu.

A mornar ji ni odgovoril, tako da je Helena v skrbeh šla sama h krmilu, da bi iz čmernega človeka spravila kako pojasnilo.

„Ali bi mogla govoriti s kapitanom?“ vprašala je milo.

„Naš kapitan je bolan, leži v kajuti“, odgovoril je mornar.

Helena je osupnila.

„Ali še ne pridemo kmalu v Savano?“ vprašala je znova.

„Ne verjamem“, mrmral je stari. „Vihar nas je zanesel danes po noči daleč na jug, poiskati moramo drugo pristanišče.“

„Moj Bog!“ zaklicala je Helena prestrašeno, „mislila sem, da gre parnik samo do Savane.“

„O ne“, godrnjal je mornar, „peljemo se v mehikanski zaliv.“ —

„Sedaj moram na vsak način govoriti z ladjevodjo!“ zaklicala je Helena odločno.

„To je nemogoče, gospodična“, odvrnil je starec. „Ukazal je, da ga ne sme nihče motiti; jaz imam samo povelje se držati smeri proti jugu.“

Na daljna vprašanja odgovarjal je mornar komaj z „ne“ ali „da“, tako da se je morala Helena s težkim srcem vrniti v svojo kajuto.

Sedaj se ni mogla Juno več premagati in je razodela svojej ukazovalki, kar je opazila včeraj zvečer na parniku.

Helena je prebledela.

„Ali me pričakuje nova nezgoda?“ šepetali sta tresoči ustni. —

Juno se je odločila paziti, in takoj sporočiti Heleni, kadar se ladjevodja prikaže na krovu.

A zamorka je čakala zaman.

Večer je napočil in še vedno je ostal poveljniški most prazen.

Helena je šla končno sama na krov.

A tudi ondi ni mogla, razun molčečega kormina, nikogar opaziti.

Bil je soparen, gorak večer.

Vse je kazalo, da je dospel parnik v vroče floridanske pokrajine.

Krog in krog se je žarela in svetila voda od brezštevilnih infuzorij, ki provzroče svetovnoznano svetlikanje morja.

A vsa ta krasota ni mogla udušiti tužne skrbi, katera se je polastila Helene.

Ko se je vrnila z Juno v kajuto, našla je tam pripravljeno večerjo.

Gotovo jo je prinesel mladi mornar, ko je bila na krovu.

„Grozno se bojim, da me pričakuje nova nezgoda“, rekla je Helena jokaje proti Juni. „O Bog, če mislim, da obdaje to ladjo neka skrivnost, da se v teh prostorih vrše skrite hudobije, — bi obupala.“

„Jaz ne pojdem danes po noči prej počivat, dokler ne zadobim gotovosti“, dejala je Juno. „Ugasnite gospa le mirno luč, proti jutru se vrnem in bodem vse povedala, kar sem zvedela.“

Helena je s težkim vzdihom slušala svet zveste služabnice. —

Zamorka je naredila, kakor da bi šla v svojo kabino spat, ker je opravičeno sumila, da se natanko opazuje njeno početje. A ni še bilo pozno v noči, ko je smuknila kakor kača iz majhnega prostora in je šla previdno čez slabo razsvetljeni krov. —

Kmalu je prišla na cilj, k skrivnostni lini.

Previdno je prisluškovala Juno na vse strani, a v ospredju ladje ni bilo nikogar opaziti, razun kormina in na straži stoječega mornarja.

Juno je z veseljem opazila, da so imela vrata samo dva močna zapaha.

Tiho ju je potegnila nazaj, prisluškovala še enkrat v nočno temo in zginila za odprtimi vratmi.

Previdno jih je zaprla za seboj in lezla kakor mačka po ozkih stopnicah doli.

V par minutah je bila zdolaj.

Tam je vladala neprodirna temota, tako da je morala Juno z rokama tipati okoli.

Noben svetlobni žarek ni dal spoznati kak vhod; povsod je čutila lesene stene, brez vrat; nikjer ni bilo hodnika, — naprej iti nemogoče.

Že se je mislila Juno nejevoljno vrniti, ko je zaslišala tiho govorjenje.

Glasovi so prihajali izza lesene stene.

Sedaj je zamorka natanko spoznala, da so to ženski glasovi. —

Juno je pritisnila svoje uho na tenko pregrajo, da bi slišala vsako besedo.

„Ali si lačna, Pegi?“ slišalo se je govoriti.

„Da, od žalosti nisem mogla skoraj nič užiti, a sedaj sem popolnoma oslabela od lakote, Lici“, je bil tožni odgovor.

„Tu imaš košček kruha, prihranila sem ga zate“, rekel je prvi glas. „Oh, Pegi, kaka grozna usoda najti pričakuje!“

Krčevito ihtenje se je zaslišalo izza pregraje.

„Ne, jaz nočem jesti“, stokala je Pegi, „rajši umrjem lakote, kakor na tako sramoten način. Smrt od lakote ni nič proti strašni usodi, ki naju čaka!“

„Jaz še vedno upam, da bo mogoče uiti“, dejala je Lici.

„Le tega ne misli“, tarnala je Pegi. „Lopovi naju ne bodo pustili ne za trenotek iz očij. Kadar bodeve enkrat tam, sve tako kakor živi pokopani, iz takih hiš ni mogoče zbežati, tam moramo trpeti, da nas reši smrt!“

Glasovi so utihnili, zamolklo jokanje je donelo iz ječe.

Juno se je zganila.

Kaj naj bi mislila o tem čudnem pogovoru? Ali so bile ženske jetnice na ladji, katere so odpeljali proti njihovi volji? Kaj sta mislili dekleti z nevarnimi kraji, kamor so jih odpeljali, — kraji, od koder ni mogoče zbežati?

Juno ni zamogla najti odgovora na ta vprašanja.

Ali je njeni preljubi gospodinji pretila enaka usoda in so siroto varali z napačnimi obljubami?

Ker ni bilo slišati več nobenega glasu izza ločilne stene, zdelo se je zamorki najbolje, zapustiti to mesto in se zopet podati po stopnicah gori.

A dospela še ni do vrat, ko so se ta naglo odprla od zunaj. —

„Kaj pa je to, — zapahi so odmaknjeni?!“ slišala je Juno govoriti nek glas.

Zamorka se je stisnila k zidu, ker se je pokazala v odprtini neka postava.

Ta je stopila na stopnice, ki so peljale doli.

Juno bi bila kmalu zavpila, ko je prišlec potegnil svetilko izpod suknje.

Stopnice so bile na pol razsvetljene, Juno se ni mogla več skriti.

Pred njo je stal mladi temnopolti mornar, kateri je danes prinesel Heleni jedi v kajuto.

277. poglavje.
Kje smo?

Mulat je odskočil nazaj, ko je zapazil Juno na stopnicah.

Prekanjena zamorka je opazila hipno zmedenost mornarja in je hotela smukniti mimo njega.

A mladi mož se je takoj zopet zavedel.

Zgrabil je zamorko z jekleno pestjo za roko, tako da bi bila od bolečine kmalu zakričala.

„Kaj delaš tu? — kako prideš do tega, tu spodaj vohuniti?“ vprašal je z grozečim glasom.

„Zašla sem“, odvrnila je Juno trdovratno.

„Neumnost; meni tega ne natveziš“, smejal se je mornar, ter vlekel Juno s seboj navzdol. „Žal mi je, a zapreti Te moram, ker Ti si gotovo prisluškovala.“

„Jaz nisem prav nič slišala, — nič“, prosila je Juno, ki se je zaman skušala iztrgati železnemu oklepu. „Oh, gospod, prosim Vas, pustite me iti, saj ne bom nikomur povedala, da sem bila tu spodaj !“

Mulat je ogledoval lepo zamorko.

„Pojdi z menoj“, velel je odločno. „Tu notri, nekaj Ti imam povedati!“

Potisnil je zamorko siloma v neki temni prostor, kojega vrata je zaprl za seboj.

Potem se je vsedel na neko skrinjo in je ukazal Juni, naj mu sede nasproti.

Juno je tresoč se ubogala, ker je bila popolnoma v rokah mornarja.

Pomislila je, da bi upor le poslabšal njen položaj, zato se je udala v svojo usodo.

„Kako prideš z damo na ta parnik?“ vprašal je mulat.

Juno ni imela vzroka to prikriti in je povedala mlademu možu, na kak način je gospod Klarke pregovoril njeno gospodinjo, da se je poslužila ladje za vožnjo.

„Ali je vse to res, kar si mi ravno povedala?“ vprašal je mornar, ko je Juno končala.

„Gotovo“, rotila se je zamorka. „Če mi ne verjamete, vprašajte le mojo gospo.“

Mulat je zamišljeno gledal v tla.

„Ali je Tvoja gospodinja bogata?“ vprašal je nenadoma.

Juno je bila prekanjena; videla je takoj, da je mornar imel s tem vprašanjem poseben namen, zato je odgovorila navidezno nezaupno:

„Jaz tega ne morem kar tako povedati, moja gospa ima denar na razpolago, da.“

„Aha, sedaj Te razumem“, dejal je mulat. „A videla boš, da tudi jaz nisem taki tepec. Ti si tu popolnoma v moji oblasti; če povem ladjevodju, da sem Te tu dobil, Te vrže takoj v morje, kakor hitro Te bo z enim sunkom z nožem spravil na boljši svet.“ —

Juno je spreletel mraz, kajti mož pred njo je govoril hladno in mirno, kakor da bi se šlo za nekaj vsakdanjega.

„Kje pa sve, moja gospa in jaz?“ vprašala je s tresočim glasom.

„Na parniku „Vashington“, odvrnil je mornar hladnokrvno.

„Kaj se namerava z mojo gospo?“ vprašala je Juno boječe.

„Ne vprašaj me po tem“, zaklical je mulat. „Sicer nisem nenaklonjen Ti vse povedati, kar vem, — a če se ne zjediniva, ne prideš več živa na krov. Gospod Klarke in ladjevodja ne razumeta šale. Ako bi vedela, da sem klepetal, ni moje življenje vredno vinarja!“

Juno je takoj spoznala, da je bil mož denarja lakomen. Ob enem je sklenila, da ne izda, da je imela večjo svoto denarja pri sebi, zato je počakala, kaj bo mladi mornar od nje zahteval.

„Ker si tudi tu spodaj kakor mrtva in pokopana, bodem brez ovinkov povedal, kaj hočem“, dejal je mornar čez nekaj časa. „Jaz sem sit življenja na tem prokletem parniku; če mi Tvoja gospa dobrovoljno preskrbi 500 dolarjev, ji bodem kot odslugo izdal, kje se prav za prav nahaja in ji bom pomagal od tod; drugače ne prideš več živa na dan in Tvoja gospa, katera se mi sicer smili, pride v kraj, kjer bi celo hudiču ne bilo predobro.“

Juno jo molčala, ker so jo zagonetne besede napolnile z grozo. —

„No torej, ven z besedo“, zarežal je mulat nad preplašeno. „Ali mi more dama preskrbeti denar ali ne?!“

„Gotovo zamore“, pritrdila je Juno, kije sedaj sprevidela, da se je morala mlademu mornarju zaupati na milost in nemilost. „Ali je pa to tudi res, kar mi sedaj pripovedujete, ali je samo sredstvo, da bi dobili denar od moje gospodinje?“

„No, če mi nočeš verjeti, potem lahko zastran mene nastopiš neprostovoljno pot v boljši svet“, zaklical je razkačeni mulat in se obrnil proti vratom.

Juno je hitela za njim in držala mornarja nazaj.

„Ostanite vendar, gospod, denar Vam je gotov, jaz bi se le rada prepričala, če mojo gospodinjo res pričakuje tako grozna usoda, kakor pravite, gospod. Moja gospa mi ne bo verjela, če bom samo zahtevala nakaznico na banko.“

Mornar se je namuznil in obrnil. Dopadljivo je pogledal krasno postavo zamorke.

„Če tako govoriš, potem sem zadovoljen“, rekel je pomirjen. „Sploh si najbolj zala zamorska deklica, kar sem jih kedaj videl. No, ne pači se, to, kar Ti povem, je pač vredno par poljubov.“

Juno je čutila, da je bilo mnogo odvisno od dobre volje mulata, zato se ni dolgo branila, mu privoliti zahtevano.

„Midva bi bila prav primerna dvojica, Ti nisi dosti bolj črna ko jaz, kaj porečeš k temu, he?“ smejal se je mornar.

Juno je ogibno odgovorila in opetovano prosila mulata, naj ji da natančnejša pojasnila o skrivnostni ladji.

„Ali poznaš Vera-Kruc?“ vprašal je ta in potegnil Juno ljubeznjivo k sebi na skrinjo.

„Ne“, odgovorila je zamorka, „o tem mestu še nisem nikdar slišala.“

„No, to je prav čeden kraj, pristan v Mehiki. Tjekaj gre naš parnik in prinese našemu naročniku fino blago.“

Mornar je naglašal besedo „blago“ tako čudno, da ga je Juno zato povprašala.

„Da, fino blago“, ponovil je mornar. „Mlade, zale; — celo nekaj deklet je vmes Tvoje barve.“

„Dekleta?“ vprašala je Juno brez sape.

„No, kaj pa misliš, srček“, smejal se je mornar in poljubil Junine bujne ustni. „Saj tržimo ž njimi, ali še zdaj ne veš, da je posestnik naše ladje neke vrste prodajalec duš?“

Zamorka od same groze ni mogla izustiti glasu.

„Da Tvoja gospa je bila lepo neumna, ko je verjela drzno laž gospoda Klarke; ha — ha, stari lisjak se je moral veseliti, da je tako lepoto zastonj dobil. Od samega veselja popiva z ladjevodjo v kajuti; odkar smo se odpeljali, se še nista streznila. —

„Kaj, — gospod Klarke, — ali je na krovu?“ zaklicala je Juno prestrašena.

„Seveda, golobica; saj on je glavni posestnik ladje, en del je kapitanov, in zrela bratca si delita dobiček, ter se vselej drug drugega goljufata.“

„Ni mogoče!“ rekla je Juno.

„Jaz Ti bodem vže dokazal, da je tako“, zagotovil je mornar. „Jaz sem sit tega življenja, ker smo dovolj zmerjani in za ohranitev tajnosti slabo plačani. Sploh pa nimam veselja na vislicah paradirati, ker prej ali slej jih bodo vendar zalotili. Potem ne bo usmiljenja, sodnije se malo obotavljajo!“

„Ali nam morete pomagati z ladje?“ vprašala je Juno v skrbeh.

„Gotovo. Kako to naredim, boš pozneje zvedela. Zahtevam samo, da mi Tvoja ukazovalka napiše nakaznico, kor sem prepričan, da je iz dobre rodbine in ji 500 dolarjev ne bo preveč, da poplača s tem ubogega siromaka, kakor sem jaz, za njegovo pomoč. Brez mene je izgubljena, kajti kar je enkrat sprejeto v javne hiše v Vera-Kruc, to je živo pokopano. Za Vašo gospo bi bilo bolje, da bi ležala v grobu, kakor da bi poginila čez leta od žalosti in sramote.“

„Koliko teh nesrečnih deklet pa je na ladji ?“ vprašala je Juno čez nekaj časa.

„To pot je bila slaba žetev“, odgovoril je mulat, „ni jih več ko osemnajst, a med njimi nekaj prav zalih, ki bodo donesle mnogo denarja. Vožnja se bo bogato obnesla, posebno, ker je še Tvoja gospodinja prišla zraven. Ta sama je že vredna premoženje!“

Juno je sedela zatopljena v tužne misli in se je malo zmenila za ljubeznjive besede, katere ji je zaljubljeni mulat šepetal na uho.

Ona je svojo gospodinjo takoj svarila pred gospodom Klarke, a sedaj je bilo prepozno.

Obe sta bili v oblasti človeških pošasti, ki niso poznali milosti in usmiljenja.

Njuna rešitev je bila odvisna edino le od mladega mornarja, zato je bila odločena, od denarja, katerega ji je bila dala Marija, možu vročiti zahtevano svoto.

„Jaz Vam bom nekaj povedala, gospod“, začela je Juno. „Nakaznice ni treba, ker ima moja gospa toliko denarja pri sebi. Ako se beg posreči, dobite Vaših 500 dolarjev; izdali naju ne bodete, ker bi drugače ne imeli nikakega dobička. Sploh bi moja gospa rajši vrgla denar v morje, nego da bi ga prepustila izdajalcu!“

„Bodi brez skrbij, ljubica“, zagotovil je mornar, „sveto prisežem, da Vama bom pomagal bežati. Morda še mineta eden ali dva dni, ker moram isto noč krmiti, a posrečilo se bo gotovo. Jaz se le bojim, da— — —“

„Kaj se boji gospod?“ vprašala je zamorka skrbno.

„No, jaz nečem zamolčati mojega mnenja“, zaklical je mulat. „Ladjevodji je šla lepota Tvoje gospe v glavo. Človekje vedno pijan in je v svoji pijanosti izustil par namigov, kakor da bi— — — se hotel lepi dami enkrat pokloniti; saj me menda razumeš?“

„To bi bila njegova smrt!“ škripala je Juno. „Zadavim ga, predno se dotakne moje gospe!“

„Pa le dobro pazi“, smejal se je mornar. „Ladjevodja Havlins je v pijanosti k vsemu sposoben. Poznam ga dobro; Tvoja gospodinja bi ne bila njegova prva žrtev. Sreča je le, da je gospod Klarke tudi na ladji, ta malo kroti njegovo pohlepnost.“

„Zakaj neki sem pustila mojo puško“, mrmrala je Juno srdito. „Poslušajte, gospod“, je zamorka prestrašeno zarežala, „ali ni mogel oni lump za časa moje odsotnosti tu spodaj k mojej gospej iti?“

„Danes ne“, smejal se je mornar. „Ladjevodja je tako pijan, da komaj stoji. Misel na veliki dobiček ga je naredila skoraj blaznega. Ne, bodi brez skrbij, ljubica; sedaj leži v svoji kajuti in prespi svojo pijanost.“

„Jutri zjutraj je 50 dolarjev za Vas pripravljenih, če mi preskrbite do tja samokres in nekaj patron“, zaklicala je Juno. „Za vse slučaje; saj si lahko misli, da sem prinesla orožje a seboj.“ —

Oči mulata so se svetile lakomnosti.

„Jutri zjutraj boš imela pripravljen samokres. Mar li znaš streljati?“

„Bolj nego mislite, gospod“, šepetala je Juno. „A sedaj grem nazaj, moja gospa mora vedeti, v kaki nevarnosti je, ali — ne, boljo bo, če počakam z mojo pripovestjo, da bo vse pripravljeno k begu. Moja gospa je imela v zadnjem času toliko nezgod pretrpeti, da bi nova nevarnost gotovo slabo uplivala na njo.“

„Prav tako, srček“, pritrdil je mulat. „A da se prepričaš, daje vse resnica, kar sem Ti povedal, bodeš jutri zvečer sama poslušala razgovor med ladjevodjo in njegovim tovarišem. Jaz imam ključ od shrambe, ki se drži ladjevodjeve kajute. Tam pijeta ta dva tiča vsak večer skupaj; morda boš več zvedela, nego sem Ti mogel danes zvečer povedati.“

Juno je bila z veseljem pripravljena.

Potem jo je peljal novi zaveznik po stopnicah gori in se je tam poslovil od zamorke s poljubi, katere je ta potrpežljivo pretrpela, ker ni smela mornarja razdražiti.

Dospevši v svojo izbico, je bilo prvo, da je Juno pregledala vrata v damsko kajuto.

Ta so bila od znotraj zaprta.

Helena je trdno spala v malem pregradku, ki je bil poleg Junine sobe.

Luč majhne nočne svetilke je razsvetila lepi obraz mlade dame. —

Juno je s solznimi očmi gledala preljubo ji gospodinjo.

„Prelepa je“, šepetala je. „Ni čuda, da jo hudobni ljudje zasledujejo, take krasote se ne vidi kmalu.“

Nerada se je odtrgala zamorka od ljubke podobe, da bi se vrnila v svojo sobico in tam nestrpno pričakovala jutra.

Juno se je vsedla k vratom, ki so držala v Helenino spalno sobo.

Zaupala ni nikomur več; kdo ve, če se ni tovariš ladjevodje že zbudil iz svoje pijanosti.

Ko se je zaslišalo lahko trkanje na vratih, je zvesta zamorka skočila kvišku in jih tiho odprla.

Mulat ji je ponudil zavitek.

„Tu“, šepnil je. „Orožje je dobro, ga imam že več let!“

Juno je potisnila mornarju bankovec za 50 dolarjev v žuljavo desnico.

„Danes zvečer pridem po Te“, rekel je še mulat in zginil kakor senca.

Zamorka je odprla zavitek, v katerem je bil krasen revolver in 50 patron.

Hitro je samokres nabasala.

Potem je zvesta zamorka se enkrat pogledala v majhni pregradek, kjer je ljubka spalka, mirno dihajoč, počivala na mehkemu ležišču.

Juno je skrila samokres pod obleko in se vlegla na tla pred vrata.

„Tako, lump, sedaj pa le pridi“, mrmrala je. „Pot h gospej pelje samo čez moje mrtvo truplo.“

278. poglavje.
Dva lopova.

„Juno, kaj pa je to; — Ti ležiš na tleh pred mojo spalno sobo; — ali se je kaj zgodilo?!“

Zamorka je planila pokonci, kor je v svojem trdnem spanju preslišala približevanje svoje gospodinje.

Jecljala je nekaj opravičevanj, katera nikakor niso pomirila Helene, ker je poznala Junino požrtvovalnost in je slutila, da ji je hotela zamorka nekaj groznega zamolčati.

„Povej mi resnico, Juno“, prosila je Helena. „Kje se nahajam; — kaj ne, da sem zopet prišla v roke ničvrednih ljudij? Ne zamolči mi ničesar, Juno, prosim Te — rotim Te?!“

A Juno ni ugodila Helenini prošnji, ker je ni hotela vznemiriti. Tudi se je bala, da bi misel na ono grozno usodo, katera je pričakovala njeno gospodinjo brez mulatove pomoči, grozno vplivala na njeno ubogo gospo.

Zamorka jo je potolažila do naslednje noči, v kateri bi ji gotovo vse povedala.

Ladjevodje tudi ta dan ni bilo videti.

Gotovo je sedel z gospodom Klarke v svoji kajuti, ker sta se oba poštenjaka želela umakniti srečevanju s Heleno.

Dan je minil, v Helenino največjo vznemirjenost, kakor včerajšnji.

Od molčečega mornarja ni mogla ničesar zvedeti, in Juno, katera je, kakor je Helena prav slutila, vse vedela o skrivnostni ladji, je tudi molčala ko grob.

Sicer se je danes pokazalo obrežje, a to so bile prazne, močvirnate obali Floride, kojih zunanjost, je svedočila, da tu ni kraja za vkrcanje.

Tudi temno zidovje trdnjave Barankas in Santa Koze se je za nekaj časa prikazalo v megleni daljavi, a parnik je plul mimo, — cilj je bil še daleč.

Helena je bila obupana.

Vrnila se je v kajuto, v kateri je, glasno jokaje, ostala do večera.

Nobena prošnja zveste zamorke je ni mogla pripraviti, da bi bila kaj zavžila pri obedu ali večerji; — uboga mlada dama je slutila, da jo je pričakovala grozna usoda.

Juno je počakala, da je Helena zaspala, da bi mulatu takoj po njegovem prihodu sledila.

Kmalu je pričalo globoko dihanje, da je utrujena Helena spala. —

Juno je odšla v svojo kabino, da bi tam pričakovala mornarja, a čakati je morala do polnoči, da je lahko trkanje oznanilo prihod mulatov.

„Pojdi hitro!“ zašepnil je, „oba tiča sta že dobro pijana, tu lahko slišiš marsikaj!“

Mornar je peljal zamorko čez temni krov parnika do nekih majhnih vrat, kjer se je ustavil.

„Tu se gre doli v shrambo“, dejal je. „Ne izdaj se z nobenim glasom, drugače sva oba izgubljena!“

Previdno je odprl mornar vrata in zginil z zamorko v temni odprtini.

Le malo stopnic je peljalo doli.

Juno je že pri vstopu zaslišala šunder, ki je prihajal iz priležne sobe.

Mornar je odprl druga vrata in je šel z zamorko po ozkem hodniku.

Ko sta dospela na konec, slišala je Juno hrup prav v bližini.

„Vidiš majhni svetlobni žarek?“ rekel je mulat Juni na uho, „tu lahko vidiš v kajuto.“

Zamorka se ni dala siliti.

V hipu je stala na označenem mestu, kjer je gledala v stanovanje kapitana.

Pred njenimi očmi ležala je razkošno opremljena soba, v kateri pa je vladal grozen nered.

Krasni blazinjeni stoli so ležali po tleh, vmes čepinje razbite posode. Vse je govorilo o skoro minolem divjem pirovanju.

Pri dragoceni mizi sta sedela dva moža, katera je Juno takoj spoznala za ladjevodjo Ravlinsa in g. Klarke.

Tovariša sta bila utopljena v prav živahen in glasen pogovor.

Število praznih steklenic in rudeči obraz obeli so dokazali, da sta bila ljudotržca zelo pijana.

„Pijva, brate!“ vpil je ladjevodja blebetaje. „Na lep dobiček, ki naju čaka!“

Žvenketaje sta se razbila kozarca, tako da je drago vino teklo čez mizo.

Tuleči smeh je zadonel.

Črepinje so padale na tla; potem sta vzela tovariša druga kozarca in ju napolnila s težkim španskim vinom, katerega je bilo dovolj.

„Povej mi odkrito, Klarke“, začel je ladjevodja, „kaj meniš, koliko bova dobila za lepi lov? Lov, ki naju ne stane vinarja; nasprotno, gospodična mi je še hotela kaj dodati, ha — ha — ha!“

„Po ceni je ne dam, zanesi se, Ravlins“, odvrnil je tovariš, prekanjeno smehljajoč. „Kaj so vsa dekleta tu spodaj v primeri s to boginjo. Par sto tisoč dolarjev morava dobiti za njo, to je najmanj. Sploh sem prepričan, da se bodo najini odjemalci trgali za njo.“

„O tem sem tudi jaz prepričan“, zaklical je ladjevodja. „Najboljše pri vsej stvari pa je, da nihče ne ve, kje je gospodična. Ničesar se nama ni bati. To je izvrstno!“

„Kaj narediva z zamorko?“ vprašal je g. Klarke zamišljeno.

„To? — no, dekle je čedno; prodava jo tudi. Par tisoč dolarjev se bo vendar dobilo za njo.“

„Jaz mislim, da bi bilo bolje, če jo popolnoma odstraniva,“ dejal je g. Klarke. „Zamorci imajo v sebi hudiča. Ako pozneje komu uide, nama lahko nakoplje policijo.“

„Dobro; potem jo po starem izkušenem načinu spravimo na oni svet“, zasmejal se je ladjevodja. „Mi je tudi prav, na teh par dolarjev nama ni treba gledati, kjer se nama obeta tak dobiček. “

Juno je nehote stisnila roki; blisk jeze je švignil iz temnih očes na lopova, ki sta z malo besedami odločila čez življenje in smrt.

Ladjevodja je spil nekaj kozarcev vina, potem je s hudobno bliščečimi očmi zrl v en kot kajute.

G. Klarke je začudeno gledal svojega tovariša, kojega obraz se je vprav satansko režal.

„Kaj pa imaš, Ravlins?“ vprašal je začudeno. „Saj si grozno vesel.“

„Sem tudi“, bebljal je pijani. „Gospodična mi je že večkrat po nekem mornarju sporočila, da bi imela z menoj govoriti. To se lahko jutri zgodi; saj jo potem lahko sprejmem, ali me razumeš —?“

Juno je škripala z zobmi, ko je slišala nesramni govor razuzdanca; le težko se je premagovala.

„To bodeš lepo pustil“, dejal je g. Klarke mrzlo. „Ko boš uganjal take reči, potem si zapomni, da sva bila najdalje skupaj, razumeš?“

„Hoho, tu na parniku sem jaz gospodar!“ vpil je ladjevodja divje.

„Kar se tiče parniških zadev, — da“, odvrnil je njegov tovariš, „a naših deklet in posebno gospodične se ne boš dotaknil, — drugače— —“

„Oho, Ti mi boš žugal?“ vpil je besni ladjevodja ter skočil proti g. Klarke.

Ta je nerahlo sunil pijanega od sebe, tako da je ta padel na tla in si na razsutih črepinjah ranil roke.

„Jaz sem gospodar na moji ladiji“, tulil je razkačeni. „Le čakaj, ustrelim Te! Kje je moj samokres, — prekl... pes, jaz Te bom učil, meni ugovarjati.“

G. Klarke je mirno gledal svojega tovariša, ki se je zaman trudil vstati.

„Umorila se bodeta“, zašepetala je Juno mornarju.

„Neumnost, te stvari se ponavljajo vsak večer“, je ta odvrnil tiho. „Ne traja dolgo, potem se zopet objemata in vse je v starem tiru.“

Juno je zapustila svoj prostor.

„Dovolj sem slišala“, rekla je mulatu. „Zdaj pa se vrnem gospej.“

V malo minutah sta bila na krovu.

„Kedaj bežimo?“ vprašala je Juno.

„Jutri po noči“, odvrnil je mulat. „Ta večer krmim in s tvojo pomočjo lahko spustim čoln doli. Breg ni daleč, potem smo v varnosti.“

Juno je veselo pritrdila temu načrtu.

„Zakaj pa je na krovu tako prazno ?“ vprašala je mulata čez nekaj časa.

„No, kaj se naj pa godi v tem tihem obrežnem morju?“ mrmral je mornar. „Korman zadostuje za ladijo, ostali mornarji se vsak večer opijanijo!“

„Ali vsi vedo, kaj se tu na ladiji godi?“

„Gotovo, to so sami ljudje, ki so bili že pri marsikateri taki vožnji. Na izdajo ni misliti, ker bi jim bile vislice gotove; zato vsi molče o pravem vzroku našega potovanja.“

Med tem razgovorom sta dospela do kajute za dame. —

„Kdo pa je tu spredaj na bugspritu?“ vprašal je mornar ter ostro zrl tja v noč.

Juno je sledila njegovim pogledom.

V nerazločnih obrisih je spoznala svetlo postavo, ki se je premikala naprej.

Zamorka je napol glasno zakričala, potem pa kakor blisk letela tje.

Groza ji je skoraj otrpnila čute, ko je opazila, da se je postava zavihtela na krmo.

V naslednjem hipu je bila tamkaj.

Ne za trenotek prehitro sta zgrabili njeni polni, močni roki nočno sprehajalko in jo s prav težko silo potegnili nazaj na krov.

Bila je Helena, ki se je, podoba smrtnega strahu, zgrudila.

„Gospa, ljuba gospa“, tarnala je zamorka, „za Boga, kaj nameravate?!“

Trpinka se je že zopet vzravnala.

Plamteče oči, ki so strahovito žarele iz bledega obraza, osvedočile so grozen sklep.

„Pusti me, Juno!“ prosila je, „zakaj si me zadržala?! Sedaj bi bila odšla sramoti, ki mi preti. Prosim Te, pusti me umreti!“

„Ne, ne!“ vpila je Juno obupno. „Jutri zvečer bodete prosti; tam stoji mož, ki nama bo pomagal zbežati.“

Helenine moči so bile popolnoma pri kraju.

Ko bi Juno ne bila držala nezavestne, bi bila padla na krov.

S pomočjo mulata spravila je jokajoča Juno svojo drago gospodinjo v kajuto, kjer je odslovila mornarja in položila Heleno v posteljo.

Dolgo je trajalo, predno se je Helena toliko pomirila, da je ihte pripovedovala Juni, da sta šla dva mornarja mimo njene izbe. Ta dva moža sta menjala nekaj besed, ki so vzbudile radovednost zbujene Helene. Lezla je k vratom in je toliko slišala, da je vedela, kaka grozna usoda jo pričakuje.

Obupnost jo je prevzela.

Najprvo je hitela v Junino izbico, ko pa tam ni našla zamorke, mislila je nesrečnica, da so ji vzeli njeno zvesto tovarišico.

Smrt se ji je zdela edina rešitev.

Ravno ko je Juno prihitela, je mislila skočiti v valove, da bi tam končala svoje žalostno življenje.

Juno je spreletel mraz.

Ko bi bila le nekaj minut pozneje prišla, bi Helene ne bila več dobila med živimi.

Po Heleninem povpraševanji je Juno sedaj vse povedala, kar ji je bilo znano o tej grozni ladiji in njenih nesrečnih jetnicah.

Zamolčala je samo, da je mulat zahteval plačilo, ker Helena nikakor ni smela vedeti, da je Juno dobila denar od Marije.

Dalje je zamolčala zamorka razgovor, kateremu je prisluškovala pred kratkim, ker ni hotela že itak razburjene Helene še bolj strašiti.

Le upanje na beg je samo zamoglo ubogo trpinko potolažiti. Juno je ostala pri svojej gospodinji, da je ta zadremala, potem je zastavila vrata izbe, da bi ladjevodja pri znabitnem napadu naletel na nepričakovane ovire.

Potem se je vsedla k vratom, odločena, da to noč ne zatisne očesa.

Ta previdnost ni bila nepotrebna.

Zamorka je sedela komaj ono uro na straži, ko je zaslišala iz ozadja krova lazeče stopinje.

Natanko je slišala blebetajoči glas pijanega ladjevodje, ki se je ustavil pri vratih kajute.

„Ha, ha, golobica se je zaklenila“, smejal se je pijanec. „To nič ne škoduje, — iz male kabine pridem tudi notri; zamorko ustrelim; — naj se le gane.“

Juno je hitela v kabino, ko je še enkrat boječe pogledala spečo ukazovalko.

Zamorka je vedela, da so bila ta vrata samo s slabim lesnim zapahom zaprta. En pritisek močnega človeka moral jih je odpreti.

Krčevito je držala Juno samokres v desnici. Odločena je bila, naj pride, kar hoče, ladjevodjo ustreliti.

Že je čula težko dihanje pijanega.

Vrata so se šibila pod težo života.

Juno je vzdignila orožje.

V tem so se zaslišali na krovu nagli koraki.

Gospod Klarke je prihitel.

„Ali si blazen, Ravlins govoril je. „Saj se Te ne sme ni trenotek samega pustiti; pojdi sedaj z menoj, Ti si popolnoma brezumen!“

Ladjevodja je preklinjal, ko ga je tovariš siloma potegnil proč. —

„Na jutri večer“, škripal je, „potem je vse eno in če bi moral rabiti silo.“

279. poglavje.
Beg s parnika.

Naslednji dan je bil eden najhujših, kar jih je uboga Helena pretrpela.

Akoravno ji je Juno zamolčala, da je poskušal pijani ladjevodja siloma vdreti v njeno izbico, vendar nesrečnica ni našla za trenotek miru, ker se je vsak hip bala napada.

Juno je zvedela po mulatu, da ležita kapitan in njegov tovariš nezavestno pijana v kajuti, a vedela je tudi, da je poveljnik parnika to noč znova skušal vdreti v Helenino sobo. —

Kako lahko bi surovi človek opazil begunce in tako uničil zadnje sredstvo za rešitev.

V treh dneh je imel parnik dospeti na cilj svoje vožnje v Vera-Kruc.

Ker je pa bil mulat samo to noč za kormana, moral se je na vsak način danes vprizoriti beg, ker je bil majhen čoln, ki se je v to svrho rabil, pritrjen na ozadju parnika.

Nepopisno počasi so potekale dolge ure do temote.

Helenini živci so bili skrajno razburjeni; le po dolgem, potrpežljivem prigovarjanju jo je Juno pripravila, da je vžila nekoliko jedi.

Mulat je že v zadnji noči spravil v čoln majhen sodček vode in nekaj živeža za vse slučaje.

Juno je gledala nebo, katero je kazalo na slabo vreme. Vesela je bila, da je bil parnik blizu brega, ker bi bil čoln pri viharju v odprtem morju zgubljen.

Začelo se je mračiti.

Juno ni odvrnila pogleda od krmila, katero je imel mulat prevzeti o polnoči.

Veliko je bilo odvisno od tega, če bo ladjevodja svoj surovi napad ponovil pred polnočjo, ker je bilo zelo dvomljivo, če bo mogel g. Klarke zopet pomiriti silno pijanega.

Pri tem se Helena in Juno nista smeli izdati, da še čujeta.

Tresoč sta čakali obe v majhni izbici, da bi se takoj po polnoči lotili nevarnega podjetja.

Nestrpnost beguncev je prikipela do vrhunca, ko jima je enoglasni klic zamenjajočega čuvaja naznanil, da je mulat prevzel službo pri krmilu.

Juno se je hotela zaradi varnosti splaziti tje, da bi se prepričala, če je mornar sam, a Holena jo je zadržala.

„Vzemi me s seboj!“ prosila je. „Meni se zdi, da preti nova nevarnost; ne pusti me samo!“

Juno je radovoljno ustregla in je le prosila svojo gospodinjo, naj se skriva v senci, ker bi bilo lahko mogoče, da bi eden mornarjev prižel v soparni noči na krov.

Brez nezgode sta prišli v ozadje parnika, kjer je stal mulat ob krmilu.

V tem je Juno naglo zgrabila svojo gospo in jo potegnila k tlom.

„Tiho“, šepetala je. „Mož ni sam, neki mornar govori ž njim; tu v senci krme morave počakati, da tujec odide.“

Helena je ubogala, ker ji ni druzega preostajalo.

Juno je upala, da se bo mornar kmalu podal k počitku, a varala se je; ostal je pri mulatu, akoravno se je ta pošteno trudil, znebiti se nadležnega obiskovalca.

Tako je pretekla ura v težkem pričakovanji.

Noč v teh vročih krajih trajala le kratek čas; kmalu se je moralo mračiti jutro, — potem bi bilo vse izgubljeno.

V tem so se zaslišali težki koraki na stopnicah, ki so peljale v kajuto ladjevodje.

Juno se je tresla.

Bil je poveljnik parnika, kapitan Ravlins, ki je hotel v svoji pijanosti izvršiti grožnjo pretečene noči.

Če bo šel surovi človek v damsko izbo, bo kmalu opazil beg svoje lepe jetnice. Gotovo bi potem razsajal, da bi jih kmalu dobili.

A Juno je bila v tem slučaju odločena, raje svojo gospodinjo in potem še samo sobe ustreliti, nego da bi pustila Heleno pasti v roke onega hudobneža.

Pijanec je ravno mislil iti čez krov, ko je zaslišal razgovor pri krmilu.

Takoj se je obrnil in sel opletajočih korakov v ozadje ladije. —

„Kaj pa delaš tu?‘„ zarežal je nad tujega mornarja. „Ti nimaš ničesar iskati pri kormanu. Takoj se mi poberi!“

Mrmraje je ubogal mornar, ter se hitro vrnil v ospredje krova. —

Sedaj je pijani ladjevodja začel razgrajati nad kormanora.

„Ti imaš molčati, kadar kormiš, ali me razumeš, dečko! Glej, da te ne zasačim še enkrat pri klepetanju, drugače....! “

Mulat ni odgovoril.

Ravlins se je opotekal po krovu in bi bil kmalu zadel ob Heleno.

„Le čakaj, Ti zala gospodična“, blebetal je. „Sedaj Te poiščem, mojemu tovarišu na kljub. Ha, ha, — danes me ne bo motil: silil sem ga piti, da je ležal pod mizo.“

Juno je z grozo opazila, da je imel ladjevodja v roki malo sekiro.

Gledala je za njim, da je njegova postava zginila v temi in je potem hitela s Heleno proti krmilu.

„Hitro“, zašepetala je mulatu, „ne trenotka nam ni izgubiti.“

Mornar je vže slutil, da je imel poveljnik svoje hudobne namene.

Zato je privezal krmilo in rekel Juni, naj mu pomaga spustiti čoln doli.

Juno se je trudila do skrajnosti, da bi obvarovala čoln prenaglega padca; pot ji je stal na čelu, ko je plaval čoln na morju. —

Sedaj so se slišali iz ospredja krova udarci s sekiro.

Helena je prestrašeno gledala na mesto, kjer je ladjevodja razbil vrata njene izbice, a v temoti ni mogla ničesar z gotovostjo spoznati.

Mulat je vzel lestvo iz vrvi in jo pritrdil na ograjo.

„Sedaj grem v čoln“, zašepnil je Juni. „Prva naj mi sledi dama, jaz bodem lestvo po možnosti napel.“

Kakor mačka je splezal mornar po mahajoči vrvi v čoln, kjer je takoj zgrabil konec lestve.

Helena je še proseče pogledala proti nebu.

Juno jo je peljala k viseči lestvi in ji je pomagala čez krmo. —

Mulat je zgrabil nežno postavo s svojima močnima rokama in ji je odkazal najboljši prostor, kar ga je mali čoln imel. —

Juno je naglo sledila.

Nebo se je medtem pooblačilo, v daljavi pa se je slišal grom. —

Bleda svetloba je sem pa tje pokazala valovito morje; bila je to divno lepa podoba, a boječi begunci v čolnu se niso zmenili za velikanski prizor narave.

Besen klic je zadonel v tem na parniku.

„Vsi mornarji na krov!“ tulil je ladjevodja. „Izba je prazna, gospodična z zamorko je ušla!“

Mulat je vzel veslo in pahnil čoln od parnika, da je splaval daleč tja v blesteče valove.

Razkačen je pridirjal ladjevodja h krmilu.

„Spustite čoln!“ je vpil, ne misleč, da so se begunci poslužili tega plovila.

„Hudič!“ vpil je znova. „Čolna ni! Spustite večjo ladijo doli, — hitro! Delj ne morejo biti od parnika ko kacih sto korakov!“

Jeza nad ubeglo lepo jetnico je še bolj streznila razkačenega poveljnika.

Kakor blazen je divjal po parniku, tako da so se ga poživinjeni mornarji ogibali.

„Ali ne slišite, lumpje!“ hreščal je kapitan. „Veliko ladijo doli, drugače Vas vse postrelim!“

Begunci so slišali, kako se je spustila v morje velika ladija.

„Veslajte vendar dalje!“ zaklicala je Juno mulatu.

„Varoval se bom“, rekel je ta. „Svetlikanje vesel bi lahko izdalo. Ne, popolnoma mirni moramo ostati; potem se bodo v temi peljali mimo nas.“

Mornar je ravnal prav pametno.

Prosil je Heleno, naj se usede z Juno na tla plovila, da bi njune svetle obleke ne bile izdajalke. Potem se je sam vlegel v ospredje, kjer bi v odločilnem trenotku mogel hitro zgrabiti za vesli. —

Natanko se je slišalo veslanje zasledovalcev, ki so se v majhni oddaljenosti peljali mimo.

Parnik je ostal v bližini malega čolna, v katerem so bili begunci.

Sedaj so ti slišali, kako se je vračala velika ladija.

„Ali jih imate?!“ tulil je ladjevodja s parnika.

„Ni misliti“, odvrnil je nejevoljno korman. „Zunaj na vodi je tako tema, da se ne vidi roke pred očmi.“

„Jaz moram dobiti gospodično nazaj!“ kričal je na pol blazni poveljnik. „Vsak izmed Vas dobi sto dolarjav, če jo ujame. Naprej!“

Mornarji so vriskali veselja in odveslali hitro na drugo stran. —

Sedaj je vzel mulat vesla v roke in je vodil čoln v smeri, kjer je vedel za breg.

„Če ostane le še pol ure temno“, mrmral je, „potem smo v varnosti, a bojim se, da bo kmalu svetlo.“

Mornar je gledal proti vzhodu, kjer se je pokazala belkasta črta.

„Prokleto“, dejal je. „Sedaj je treba veslati na vso moč, da bi jim ušli!“

„Ali naj pomagam?“ vprašala je Juno. „Ni prvikrat, da sem vodila čoln.“

„Da“, zaklical je mulat vesel. „Tu ležita še dve vesli, to nas pripelje dober kos naprej!“

Juno se ni obotavljala, tako da je lahko plovilo s podvojeno naglostjo rezalo valove.

„Kako daleč imamo še do brega?“ vprašala je Helena v skrbeh.

„Prej ko v petih do šestih urah ne pridemo do kopnega“, je bil odgovor. „Sedaj se gre le za to, da do svita tako daleč pridemo, da nas ne vidijo s parnika, potem smo rešeni.“ —

„Ali ne bo nevihte?“ vprašala je Helena znova.

„Gotovo bo, a ne tu“, smejal se je mulat. „Vleče proti jugu, drugače bi bili izgubljeni v naši orehovi lupini.“

Helena je molčala.

Juno in mulat sta tako marljivo veslala, da jima je pot kapal s čela.

Med tem je nastal mrak. Še par minut, potem je bilo tako svetlo, da so begunci videli daleč čez morje.

Parnik je bil zginil.

Proti severu v meglenosivi daljavi pa je bila videti temna črta: to je bil breg, proti kateremu se je pomikal parnik.

Juno je porabila ugoden trenotek, da je potisnila mornarju zavitek v roko.

„Tu je Vaših petsto dolarjev“, zašepetala je. „Če pridemo srečno tje, jih dobite še sto!“

Mulat se je veselo režal in znova jel veslati.

Sedaj se je solnce pomikalo v vsej svojej krasoti nad morjem.

Bila je prav čudna podoba; tu modro nebo z žarečim solncem, tam na jugu temni oblaki, ki so se naglo valili naprej.

Helena je sedela na klopi ob krmilu.

Njene rosne oči so bile obrnjene proti nebu, v mislih je bila pri Najvišjemu, ki jo je zopet v največji nevarnosti milostno obvaroval.

„Kaj pa je to?“ zaklicala je Juno, ter z roko pokazala proti jugu.

Mulat je sledil z očmi v ono smer in je polglasno zaklel.

„To so jadreniki parnika“, zaklical je prestrašeno. „Veslaj, kar moreš, dekle! — Če kdo spleza v koš, nas bo takoj zagledal.“

Zamorka je z vso silo veslala, da ji je pot kar tekel s čela, mulat pa je neprestano opazoval daljne vrhove jadrenikov.

„Ali so nas vže zapazili?“ vprašala je Helena tresajoč se bojazni.

„Do sedaj še ne“, je bil tolažilen odgovor mulata. „Drugače bi plul parnik proti severu in ne proti zahodu. A tu — prokleto!“— — — — — — — — —

Helenu je obrnila svoj pogled in videla, kako so se na krat ustavili daljni vrhovi jadrenikov.

„Naprej!“ zavpil je mulat. „Naprej! Parnik nas lovi, zagledali so nas!“

280. poglavje.
V zadnjem trenotku.

Kaj so zamogli veslači proti sili parnika?!

Ničesar!

Vedno više so se vzdigovali vrhovi jamborov, čez nekaj minut se je videl parnik.

Helena je bila smrtnobleda, ko je opazila, da se približuje. Udano je počival njen pogled na zelenih valovih, v katerih je hotela iskati smrt.

Tudi mulat in Juno sta bila odločena, da ne gresta več živa v roke zasledovalca, ker bi jima tam pretila najmučnejša smrt.

A slabo človeško srce upa do zadnjega trenotka, zato sta veslača napela vse svoje moči, da bi prehitela parnik.

Bilo je zaman, ker je ta pripihal s polno paro.

Čez en četrt ure je bil gotovo v bližini zasledovanega čolna.

Helena je gledala obupno na breg, ki se je vsekakor dobro videl skozi jutranjo meglo; a rešilna zemlja je bila oddaljena več ur, doseči jo ni bilo misliti.

Vže je hotela Helena vstati, da bi še enkrat pritisnila zvesto zamorko na svoje srce, ko je Juno glasno zavpila:

„Neka ladija, tam, — plava nam nasproti!“

Zamorka se ni varala.

Na vzhodu je bil videti parnik.

„Pritrdite svoj robec na kavelj, gospodična!“ zaklical je mulat naglo. „Mahajte s to zastavo, morda nas reši oni parnik.“

Helena je sledila njegovemu ukazu.

Čez par sekund je vzdignila tako narejeno zastavo.

Parnik ljudotržcev je opazil bližajočo se ladjo, zato je sedaj plul z uprav čudovito hitrostjo, da bi dohitel čoln.

Mulat je zasukal plovilo, da je šlo v smeri druge ladje.

Koliko časa bo še trajala ta grozna vožnja?!

Helena se je obrnila po parniku.

Ta je bil sedaj tako blizu, da je mislila spoznati osebo ladjevodje Ravlinsa.

„Zagledali so nas!“ zavpil je mulat veselo, „le poglejte, gospodična, tuji parnik hiti proti nam!“

A Helena se ni mogla radovati, ker je opazila, da je moral zasledujoči parnik dosti hitreje dospeti do njih, ko rešilna ladja.

Še nekaj minut, in „Vashington“ bo za njimi.

Helena je videla, kako se je spustila pinasa doli; nekaj mornarjev je skočilo notri in je skušalo z naglim veslanjem dohiteti čoln.

To se jim je kmalu posrečilo, ker sta bila mulat in Juno popolnoma onemogla.

Strel iz topa je zagrmel.

„Tuji parnik je vojna ladja!“ zaklical je mulat. „Častniki so zapazili, da se ima tu vršiti hudodelstvo!“

V tem je priplula pinasa.

Juno je potegnila samokres in ga pomerila na mornarje v ladji.

A ti so bili tudi oboroženi in so zavrnili grožnjo z nekaterimi streli, kojih krogle so k sreči švignile čez glave zasledovanih.

„Vojna ladja je blizu!“ zaklical je mulat. „Tu sem!“ vpil je prihajajočim naproti.

„Kaj se godi tu?!“ vprašal je grmeči glas skozi govorilo.

Pinasa se je naglo obrnila in se vrnila k parniku, kjer je sprejel ladjevodja Ravlins mornarje s kletvami in psovkami.

„Vashington“ jo je mislil sedaj odkuriti, a drugi strel iz topa ga je prisilil se ustaviti, ker je moštvo vedelo, da arnerikanska vojna ladja ne razume šale.

Helena je bila še na pol omamljena o hipni izpremeni svoje usode, ko je nakrat slišala, da jo nekdo kliče.

Barka vojne ladje je bila poleg plovila beguncev.

Nje poveljnik, mlad častnik v lepi mornarski uniformi, je stal v ospredju in začudeno gledal v krasni obraz Helene.

„Odpustite, gospodična“, začel je častnik, „kak parnik pa je to? Zakaj se zasleduje ta čoln?“

Naglo je Helena pripovedovala, kaka usoda ji je pretila.

Tudi je razodela častniku, da je še lepo število mladih deklet parniku ljudotržcev.

Mladi častnik je radovedno poslušal.

Potem je vzel majhno rudečo zastavo iz ospredja svoje barke, s katero je dal vojni ladji kratko znamenje.

V trenotku je bil nje krov poln oboroženih mornarjev, ki so naglo spustili več bark in veslali za „Vashingtonom“.

Kapitan Ravlins se je vedel kakor blazen.

Ko so mornarji vojne ladje plezali na parnik, vzdignil je samokres, da bi prvega vsiljenca ustrelil.

A njegovi lastni ljudje padli so mu v roke in ga toliko časa držali, da so prišli mornarji vojne ladje.

Medtem je prestopila Helena s svojimi tovariši v mornarsko barko, koje poveljnik jih je pripeljal k vojni ladji, kjer so se ob strani spustile pripravne stopnice doli.

Na krovu vojne ladje jih je sprejel kapitan, obdan od nekaterih častnikov.

Stari mornar je poslušal poročilo mladega častnika ter je večkrat pogledal nežno postavo njegove lepe obiskovalke.

Potem je uljudno pristopil k Heleni.

„Veselim se, da Vas je zamogla moja ladja še o pravem času rešiti Vaših zasledovalcev“, rekel je kapitan. „Žal mi je le, da Vas ne morem popeljati v Savano, ker moram po mojem ukazu brodariti v mehikanskih vodah. Parnik „Vashington“ bom peljal v Gralveston; ta pristan dosežemo še danes zvečer, tam se lahko izkrcate z Vašo zamorko.“

Helena se je iskreno zahvalila kapitanu, a ta je smehljaje odbranil.

„Storil sem samo svojo dolžnost“, dejal je resno. „Znano mi je sicer bilo, da se vrše take nesramne kupčije v Mehiki, a nikdar bi ne bil sanjal, da je parnik urejen za suženjsko ladjo. To jo grozotno!“

Helena je sedaj prosila za mulata, ki ji je pripomogel k begu. —

Mož je bil tudi kaznjiv, ker je služil na parniku, akoravno je poznal njega zlobno delovanje.

„Odšel bo z lahko kaznijo“, pomiril jo je kapitan. „A ona dva lopova, katera tu pripeljejo uklonjena, sta zgubljena. V malo dneh bosta obešena: s takimi pošastmi v človeški podobi se ne obotavlja dosti!“

Helena je videla, ko so peljali mimo nje kapitana Ravlinsa in gospoda Klarke uklonjena.

Oba sta srdito pogledala tresočo se Heleno, potem jih je razjarjeno moštvo pahnilo naprej in odvedlo v spodnje dele ladje.

Oba parnika sta bila sedaj drug tik drugega.

Na krovu Vashingtona“ je stala množica žensk, ki so se od veselja obnašale kakor blazne. Ene so se jokale, medtem ko so druge poljubovale roke svojih rešiteljev.

Helena je ginjeno glodala nesrečnico, katero je slučaj rešil iz oblasti lopovov.

Mornarje „Vashingtona‘‘ so razun mulata tudi spravili v ječo vojne ladje; na njihovo mesto so stopili mornarji vojnega broda, ki so vodili vzeti parnik za tem.

Čez pol ure sta plula oba proti Galvestonu. —

Helena je bila ostala na vojni ladji, kjer ji je dal kapitan svojo kajuto na razpolago.

Ona je to ponudbo zahvaljuje odklonila in je ostala raje z Juno v ozadju.

Navzočnost mlado lope dame je bila seve za častnike vesel dogodek, tako da se je Helena komaj ubranila mnogoterim ljubeznivostim, katere so se ji izkazale.

S skrivno grozo je gledala na parnik, ki je plul za njimi; spominjala se je strašnih ur, katere je tam preživela.

Juno pa se je počutila prav dobro, ker so skušali mladi častniki od nje zvedeti, kdo da je krasna dama in niso štedili pivnine.

Zamorka je bila prekanjena in je radovednim vprašateljem samo povedala, da je nje ukazovalka iz odlične rodovine in je po zvijači bila zvabljena na parnik.

Strogi red vojne ladje je zabranil, da je šla ljubeznjivost častnikov napram Heleni samo do neke gotove meje.

Vsekakor bi se bili mladi častniki veselili, če bi bila Helena ostala vsaj nekaj dni na parniku, ker jim je bila navzočnost lepe dame prijetna izpremena enolične vsakdanjosti.

Opoludne je dal prinesti stari kapitan obed zase in za Heleno na ozadje krova, kjer je veliko solnčno jadro zabranjevalo pekočo vročino.

Helena mu je morala še enkrat vse natanko povedati, kar je na „Vashiugtonuu doživela.

Potem ji je na najljubeznjivejši način ponudil svoto denarja za vrnitev v Kolumbijo, kar je pa ta hvaležno odklonila.

Proti večeru so je ugledal breg.

Oba parnika sta se ukrcala v pristanu Galveston.

Velika množica ljudstva je stala na obrežju, ker je pripenjanje parnika po vojni ladji vzbudilo opravičeno pozornost.

Medtem ko so se častniki pregovarjali, kdo bo spremil Heleno na suho, se je ta ginljivo poslovila od starega kapitana.

„Priljubili ste se mi v teh kratkih urah, gospodična Sever“ rekel je osiveli mož, „naj bi Vas Bog tudi naprej obvaroval, morda še kdaj slišim kaj o Vas.“

Helena se je jokaje zahvalila in zapustila mornarico, ob koje stopnicah jo je čakala barka.

Vsedla se je z Juno vanjo in pomigala kapitanu, ki seje nagnil čez krmo, zadnji pozdrav.

Potem je odplula barka od parnika.

Helena je še enkrat pogledala na njega temne stene, izza katerih so grozeče gledali topovi.

V par minutah je bila barka ob stopnicah pristana.

Helena je podala častniku roko, katero je ta spoštljivo poljubil in je hitela z Juno po stopnicah gori v gnečo zapadnega pristanišča.

Ves denar, kar ga je še imela, izročila je Juni, da bi ta poskrbela ceno prenočišče.

Zamorka je kmalu našla sobo v neki gostilni in je peljala utrujeno gospodinjo tja, ker sta hoteli drugega jutra za rana zapustiti Galveston.

Kam jo bo peljala pot, Helena še ni vedela.

Malo denarja, kar ga je imela, je zadostovalo za vožnjo v Houston, glavno mesto Teksasa; tam v velikem mestu upala je dobiti službo.

Juno se je hudomušno smejala, ko je njena gospodinja govorila o službi, ker je imela še vedno precejšno svoto. Varovala se je sicer to ovaditi, ker bi drugače Helena ne bila vzela ni vinarja Marijinega denarja.

281. poglavje.
Junaško dejanje.

Drugo jutro je poslala Helena Juno na kolodvor, da bi zamorka poizvedela, kdaj odhajajo vlaki.

Trajalo je precej dolgo, predno se je zamorka vrnila, tako da je Heleno vže začelo skrbeti.

„Kaj, da Te tako dolgo ni bilo nazaj?“ vprašala je, ko je zamorka stopila v sobo.

„Oprostite, gospa; z vlakom se ne moremo peljati, ker se je zgodila nesreča na železnici. A ker hočete še danes v Houston, najela sem takoj konje. Čez pol ure bodo tu in zagotovilo se me je, da pride ve še pred večerom v glavno mesto.“

„Konje?“ ponovila je Helena vprašuje. „A Juno, to bo presegalo moja denarna sredstva.“

„Jaz imam še toliko denarja!“ zagotavljala je zamorka malo neprevidno. „O, še za dolgo imave dosti.“

„Poslušaj me, Juno“, dejala je Helena zelo resno. „Jaz hočem resnico zvedeti, odkod je ta denar. Ali je Tvoja težko prihranjena last, kar sedaj potrošiš zame?“

Juno je stala s povešeno glavo pred svojo gospodinjo, solze so ji kapale iz očij.

„Ne smem povedati, ljuba gospa“, odgovorila je obotavljaje, „a rabite ga lahko z mirno vestjo.“

„Niti vinarja več, Ti zvesta duša“, zaklicala je Helena odločno. „Ne misli, da sem jezna nate, saj Tebi zahvalim, da še živim, a ničesar več ne vzamem od skrivnostnega zaklada, katerega hočeš zame porabiti!“

Uboga zamorka je jokaje objela Helenina kolena.

„Vzemite vendar, gospa“, ihtela je, „jaz ne morem gledati, da trpite bedo; srce me boli, če vidim, kako se morate buditi. Prisežem Vam, da ni moj denar, a svota je namenjena Vas.“

„Juno, ljuba Juno“, zaklicala je Helena ter klečečo vzdignila, „Tvoja zvestoba me gane do solz, a od tega denarja ne morem ničesar več vzeti; torej povej mi, kdo Ti ga je dal?“

Ustavljajoč se je povedala zvesta zamorka, da ji je Marija dala denar.

„Torej Marija Ti je dala svoto“, šepetala je Helena sanjavo. „To bi si bila lahko mislila; prijateljica me ni hotela videti v bedi. Ker nisem ničesar od nje vzela, obrnila se je do služabnice, katera je v svoji skrbnosti zame privolila.“

„Ali je gospa še huda?“ vprašala je Juno plaho.

„A Juno, kako le moreš tako vprašati“, zaklicala je Helena, „misliš da ne spoznam Tvoje ljubezni do mene? A vendar ne morem ničesar več vzeti od Marijinega denarja. V Houstonu se bom najprvo skušala preskrbeti službo. Shrani ostanek denarja, ker ga bom pozneje vrnila prijateljici.“

Juno je s težkim srcem ubogala, ker se je bala daljnih skrbij za svojo ukazovalko.

Peketanje konjskih kopit vzdramilo jo je iz tužnih misli. Na cesti so čakale najete živali, katere je spremljal konjski čuvaj. —

Mladi dečko je imel peljati obe potovalki v Houston in konje pripeljati nazaj Galveston.

Helena je s pomočjo June skočila na najboljšega konja, medtem ko se je Juno vsedla na neznatno kljuse.

Marsikak radoveden pogled je sledil lepi jahalki, ki je z gotovo roko vladala svojega konja.

Helena se je spomnila one divje ježe, kjer je bilo življenje in smrt odvisno od hitrosti konj. Ko bi Juno ne bilo takrat pri njej, bi bila postala žrtev surovih zločincev.

Potem je šlo v naglem diru po lopi deželni cesti.

Le redko se je pretrgala hitra ježa, ker so hoteli popoludne biti na cilju.

Mlademu čuvaju je postalo dolgčas.

Vže nekaj časa je jezdil poleg Helene, a bal se je ogovoriti lepo jahalko.

Helena je to opazila in ker se ji je dopadla skromnost mladeniča, ga je tako prijazno ogovorila, da je ubogi sin stepe od veselja komaj našel besede.

„Ali ste bili že prej v Houstonu?“ vprašala je Helena mladega jezdeca.

„Da, gospodična, a samo za malo časa“, odvrnil je ta. „Čez vse rad bi stanoval v mestu, zunaj na stepi je samotno in dolgočasno. Sicer“, — pristavil je obotavljaje — „bi — zelo pogrešal konj in prostega življenja, a mesto je vendar tako lepo.“

Helena se je žalostno smehljala, ker so bila velika mesta zanjo vedno kraji najbolj prekanjenih nastav.

„Pred tednom sem bil tam“, poročal je navdušeni mladenič, „in sem si privoščil nekaj posebnega. Šel sem v cirkus Dalbret. Tako dobro se še v mojem življenju nisem zabaval. Tu so bili akrobati, jonglerji, klovni, ki so uganjali imenitne burke. “

„No, in jahači in jahalke, Vam ti niso ugajali?“ vprašala je Helena malo začudena.

Mladenič je zaničljivo zganil z ramami.

„Kar ti znajo, sem že delal kot majhen deček“, dejal je. „Tu poglejte, gospodična, naj mi kdo kaj takega naredi.“

S temi besedami je potegnil svoj širokokrajni klobuk z glave in ga vrgel daleč od sebe.

Helena je presenečeno gledala [nejasno] je mladi jezdec spodbodel konja v največji dir [nejasno]

Sedaj je konj švignil mimo na tleh ležečega klobuka; — jezdec pa je bil nakrat zginil.

Helena je hotela strahu zakričati, ker je mislila, da je mladenič padel, a kako se je začudila, ko je sedel v naslednjem trenotku zopet na konju in zmagovalno mahal s klobukom.

Mladenič se je bil v največjem diru nagnil s konja in je v tem smelem položaju vzdignil klobuk ter se potem zopet vzravnal na konju.

Mlada dama je z občudovanjem gledala v njegov rujavi obraz. —

„Kaj takega še nisem videla“, dejala je z neprikritim priznanjem.

Zopet se je čuvaj zaničljivo smehljal.

„To še ni prav nič“, rekel je. „Če bi prišli k nam v prosijo, gospodična, bi Vam moji tovariši pokazali še povsem druge umetnosti; mi smo kakor zraščeni z našimi konji, in saj se splošno pravi: Mehikanci in Indijanci so najboljši jezdeci sveta!“

Juno je bila vsa navdušena in le Helenina stroga prepoved jo je mogla zadržati enakega poskusa.

„Ali ni to Houston?“ vprašala je Helena ter pokazala na belo kopico hiš v daljavi.

„Da, gospodična“, odvrnil je čuvaj. „Kmalu smo na cilju.“

Ob straneh ceste so se širili veliki vrtovi, kojih krasno cvetovje je očaralo Heleno. Med njimi so stale ljubke vile, na kojih balkonih so iskali prebivalci zavetje pred vročim popoludanskim solncem.

„Oh, da bi tudi jaz našla prostorček v tako krasnem domu“, misiila si je Helena na tihem. „Ali bom kedaj našla mir? Oče mi je odpustil, rad bi me sprejel v gradu Ostrovrh, a nikdar bi ne mogla užiti mir duše, ko bi ne imela moje majhne Lidije.“

Sedaj so jezdeci dospeli v predmestje.

Prebivalci so radovedno gledali prišlece in splošno občudovali Helenino lepoto.

Ta je ravno jezdila mimo majhne hišice, pred katero je stal mlad zamorec in držal lepega snežnobelega konja.

Gotovo je čakal na jezdeca, ki je bil morda v hiši.

„Sedaj moramo na desno, gospodična“, opomnil je čuvaj, ter pokazal na stransko ulico.

V tem je zaslišala Helena za seboj glasen krik, kojemu je sledilo peketanje konjskih kopit.

Z enim pogledom je spoznala mlada dama, kaj se je pripetilo. —

Konj se je splašil, vrgel zamorca v stran in dirjal po obljudenih cestah predmestja.

Vpijoč so se skušali umakniti mimoidoči divji živali; bežali so v hiše ali pa se poskrili za drevesa, a nihče ni mislil na to, da bi ugrabil konja za vajeti.

Preplašena žival dirjala je sedaj čez prazni prostor, ki se je razširjal pred velikim šolskim poslopjem.

Mnogoglasno klicanje je tu sprejelo zbegano žival.

Velika množica otrok, največ majhnih deklic, se je igrala v skupinah na praznem zemljišču, ko je pridirjal konj proti njim. —

Otroci, namesto da bi bežali, so se prestrašeni stisnili na kup, na katerega je pridrvela splašena žival.

Še malo sekund, in ubogi otroci bodo pod njenimi kopiti. —

A do tega ni prišlo.

Za zdivjanim konjem dirjal je drugi, na katerem je sedela vitka ženska postava.

Bila je Helena, ki je v odločilnem trenotku spodbodla svojega konja.

Kakor blisk je prihitel čez prazni prostor.

Tik pred vpijočimi otroci je prehitela splašeno žival in s krepko roko prijela viseče vajeti.

Močni potegljej bi jo bil kmalu vrgel iz sedla, a Helena je bila tako izvrstna jahalka, da je obdržala svoj prostor. Kopita zbeganega konja so vže švigala nad glavami malih deklic, ko je Helena z močjo zasukala puhtečo žival in jo držala.

Grmeče vriskanje se je slišalo od vseh strani, možje so prihiteli, da bi prevzeli ukroteno žival.

Iz šole so prihajali učitelji, ki so tam gledali ta grozni prizor in so se sedaj hoteli zahvaliti pogumni rešiteljici.

A Helena je odklonila vso hvalo.

Kakor hitro je videla, da je prosti konj v varnosti, je z ljubkim priklonom obrnila svojega stepnega konja in hitro jezdila k prihajajoči Juni, ki je polno strahu sledila dragi gospej.

Ko sta se obe vračali k čuvaju, srečal ju je neki gospod, kateri je vidno prestrašen, hitel na mesto Heleninega junaškega čina. —

Tudi on je menda vse videl, ker se je ustavil in je poskusil Heleno nagovoriti, a ta je samo pozdravila in hitela s svojci spremljevalko dalje.

Gospod jima je mislil slediti, a ko je videl, da se je rešiteljica tako naglo oddaljila s svojo tovarišico, se je obrnil in hitel na mesto, kjer je bila množica ljudij zbrana okolu konja.

„No, Vi smete o sreči govoriti, gospod Dalbret,“ zaklicalo se mu je nasproti. „Ko bi ne bilo tuje dame, ležalo bi pol ducata otrok razmečkanih na tlaku.“

Ogovorjeni je hitel k svojemu konju, ki se je še vedno postavljal na zadnji nogi.

Gospod Dalbret je bil posestnik cirkusa, o katerem je prej pripovedoval čuvaj.

Bil je precej priprosto, a zelo čedno oblečen, njegov izraziti obraz, ki je pričal o velikih skrbeh, izdal je, da je bil gospod Dalbret od marsikakega hudega udarca obiskan, a pošten mož.

„Konja se je nalašč splašilo“, rekel je razburjenim ljudem, ter pokazal na majhno cev umetalnega ognja v grivi ž