Fant je vile premagal z igranjem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vile so starcu iztaknile oči Fant je vile premagal z igranjem
Matija Valjavec
Fant je služil pri vilah
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je kralj, ki je imel tri sinove. Nekoč je oče vstal ter vprašal sinove:

»Otroci, kaj se vam je sanjalo?«

Prvi sin je dejal, da je sanjal, kako bo vojak ter da bo postal general. Drugi je rekel enako. Tretji pa je dejal, kako se mu je sanjalo, da mu bo - ko se bo umival -oče držal skodelo z vodo, mama pa brisačo.

Oče se je razjezil, nato pa je zapovedal služabnikom, naj ga vzamejo s seboj v gozd ter naj ga tam umorijo. Hlapci so ga vzeli, da ga bodo tam umorili. Gredo in hodijo po gozdu, kraljevič pa jih je prosil, naj ga ne ubijejo. Odsekajo naj mu dva prsta, pa naj ubijejo psa ter naj prinesejo domov pasjo kri. Tako so tudi naredili.

Mladenič pa je hodil in hodil po svetu. Prišel je v velik gozd, iz katerega nikakor ni mogel priti ven. Gre po tem gozdu ter vidi od daleč neko hišico, pa gre tja. Pride k njej. Tam sta prebivala neki starec ter žena, zelo bogata. Prosil ju je, če bi jima smel pasti živino. Rekla sta mu, da lahko, le da naj pazi, da živina ne pride do nekega grmovja, ter da naj ne hodi do onega gradu, ker so tam vile. Dala sta mu še gosli, da bi igral nanje, če bi se mu dremalo.

Na paši si igra in igra, pa je vendarle tako sladko zaspal, da mu je že pol živine zašlo v tisto goščo, ter se spremenilo v kamenje.

Ojunačil se je ter šel do onega gradu k vilam. Prišel je v grad. Tedaj je ena od vil dejala, da ga bodo spremenile v kamen. Druga pa pravi: »Ne, ne. Ima gosli, naj nam zaigra, bomo plesale.« On jim igra in igra, ko pa jim je bilo plesa že preveč, kričijo: »Nehaj igrati! Nehaj igrati!« On pa kar igra, dokler niso že vse popadale. Potem so vpile:

»Nehaj igrati! Raje pojdi v goščo pa si odreži tisto in tisto šibo, udari po vsakem kamnu, pa boš dobil vso živino nazaj.« On pa kar igra in igra. Vile pa kričijo:

»Nehaj igrati, raje odtrgaj tistole zelišče in tvojemu slepemu starcu namaži oči, pa bo takoj videl.«

Še igra in igra, pa mu pravijo vile:

»Nehaj igrati, pojdi domov k starcu, pa udari po hlevu! Hipoma bo vse zlato s konjem vred.

On pa nič. Kar igra in igra. Pravijo mu:

»Udari doma po kleti, pa boš tam našel dva kupa zlata in srebra, samo nas pusti pri miru in nehaj igrati!«

Pa igra in igra še bolj. Vile pa kričijo:

»Nehaj, nehaj igrati! Tvoj oče, kralj, je dal zakuriti velik ogenj, kdor bo skočil čezenj, bo dobil njegovo hčer. S tem zlatim konjem pojdi tja. Konj se bo tako spremenil, da bo videti zelo suh in ti boš kot kakšen berač, potem pa preskočiš ogenj in se ti bodo izpolnile tvoje sanje, da bo oče držal skodelo z vodo, mati pa brisačo.«

Zdaj je hipoma nehal igrati ter napravil vse, kar so mu rekle vile. Domov je gnal veliko živine, več, kot je je bil prej gnal na pašo. Starec in žena sta bila vesela: »O, sinko, kaj vse si nama prignal!«

Kraljevič jima je vse povedal, ter starcu namazal oči, in takoj je spet videl. Nato je udaril po hlevu, in hipoma je postalo vse zlato, tudi konj je pozlatel. Potem je udaril po kleti, in že sta bila notri dva kupa čistega zlata in srebra. Nato je rekel starcu: »Tudi jaz bi rad prosil nekaj od tega. Starec takoj reče: »Karkoli hočeš, vse ti dam.«

Potem reče: »Tistega konja, ki je v hlevu in nekaj denarja bi rad, da bi šel k svojemu očetu na domačijo.« Zdaj mu starec reče: »Konja ti ne morem dati.« Žena pa vpraša: »Zakaj bi mu ga ne dal?«

Potem je dobil vse. Vzel je konja in drugo ter odšel domov. Konj se je tako spremenil, da je bil videti čisto suh, on pa na njem kakor berač. Jezdi domov in pride do tistega ognja. Kralj ga vpraša, kaj bi rad. Reče, da bi rad skakal čez ogenj. Nato reče kralj:

»Čez sme vsakdo skočiti.«

Fant skoči trikrat zapored čez, še višje, kot bi moral.

Zdaj je bilo za kralja sramotno, da bi moral svojo hčer dati beraču. Nato sta spala v hlevu. Ponoči so prišle vile ter so ta hlev spremenile v zlato palačo, koder je bilo vse zlato: zlate postelje in vse, vse zlato. Zjutraj se je oče kralj zbudil, pa ju gre budit. Onadva sta spala, nato pa odprla vrata. Oče je prišel noter ter se prestrašil, saj je bilo vse, prav vse, zlato. Fant je iz berača hipoma postal kot kralj, ves oblečen v zlato.

Takoj nato je oče šel po vodo in skodelo, mati pa po brisačo, da se je umil.

Pri obedu pa reče mladi kralj svojemu očetu:

»Poglejte očka, moje prste. Ali imate še moja prsta? Zdaj vi niste več kralj, jaz pa ne morem, niti nočem vzeti svoje sestre, ampak ji prepuščam to kraljestvo. Vidite, da se je res izpolnilo tisto, da ste mi danes držali skodelo z vodo, mama pa brisačo.«

Nato je odšel nazaj k starcu, ter je vso svojo živino odgnal tamkaj v neko mesto. Tisto mesto je bilo njegovo ter je živel v njem. Tako se je to izpolnilo.