Fant je služil pri vilah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Fant je vile premagal z igranjem Fant je služil pri vilah
Matija Valjavec
Župnik je vile izgnal iz votline
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je mož, ki je imel ženo, coprnico, s katero sta imela sina. Ko je bil sin star dvanajst let, je čarovnica že začela z njim vsako noč jezditi okrog. Le uzdo ali pa konjski oglavnik je vrgla nanj in takoj je postal konj.

Fant je spoznal, da ne more več ostati pri taki mami, ampak mora iti po svetu. Rekel je očetu:

»Oče, grem po svetu, ker ne morem več ostati pri vas.«

Oče ni vedel, zakaj gre po svetu, saj tudi ni vedel, da je njegova žena čarovnica. Zato mu je rekel:

»Pojdi, kamor te je volja. Vem pa, da ne boš mogel nikjer obstati, če ne moreš doma, koder imaš vsega dovolj.« Sin pa je odvrnil:

»Grem. Moram iti. Čeprav bom podnevi bolj težko delal, bom imel vsaj ponoči mir.«

Oče je potem premišljal:

»Kaj neki je to, da ponoči nima miru?«

Med tem očetovim premišljanjem je fant odšel po svetu. Že pozno zvečer je prišel v neko vas. Za prenočišče je prosil že pri treh hišah, pa ga ni dobil. Od tam je šel nato v neko brezje. Potem ni več videl iti naprej, zato je kar tam legel ter zaspal.

Prav tam so vsak večer vile plesale kolo, in so ga prišle plesat tudi tisto noč, ko je tam spal. Od njihovega zvenčanja se je zbudil. Ko je zagledal vile, se je prestrašil ter legel nazaj. Vile pa so mu rekle:

»Mladenič, ne boj se, vstani ter nam povej, kaj delaš tu!«

Nato je vstal, ter vse povedal, zakaj je prišel tja.

Vile pa so ga vprašale:

»Poslušaj, fant! Kaj bi zdajle najraje dobil od nas?«

Nekje je bil slišal, da obstaja mesto Zapravljivec, pa je rekel:

»Najraje bi prišel v mesto Zapravljivec«, kajti mislil si je, »saj tako nimam denarja in nimam česa izgubiti, našel pa bom tisto, kar bodo zgubili drugi.«

Nato so ga vile nesle v tisto mesto. Bilo je prav tam, kjer so stanovale vile, ter je bil tam za služabnika, kot blagajnik.

Ker je bil poslušen, ga je neka vila imela rada, pa mu je rekla:

»Veš kaj! Ko se boš pogajal za plačilo, se ne dogovori za nič drugega kot za klobčič in za škatlo, v kateri je zlat prstan.«

Šel se je pogajat, ter se ni hotel pogoditi za nič drugega. Tako je tam služil tri leta. Ko so tri leta minila, je prosil za plačilo. Vile so mu dale klobko in tisto škatlo. Klobko mu je zelo koristilo. Ves čas je motal in navijal, potem je tkal platno za srajce ter za hlače ter je imel to naprodaj. Tudi tista škatlica mu je prišla zelo prav. Če ji je le zapovedal:

»Napraviti moraš grad na tri nadstropja,« se je tako tudi zgodilo.

Ljudje so se nato siromaku zelo čudili. Pa ni mogel obstati v gradu, ampak je moral hoditi po svetu, dokler je živel.