Župnik je vile izgnal iz votline

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Fant je služil pri vilah Župnik je vile izgnal iz votline
Matija Valjavec
Dekle je vili napravilo senco
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živel deček, ki ga je oče poslal v vinograd, da bi prinesel rumeno beko, s katero bi v dimnik obesil slanino, da bi se prekadila. Ko pa je odšel od hiše, ga ni bilo več domov. Ko je rezal tisto šibje, je naenkrat zagledal vilo, kako je šla iz jame. Vprašala ga je:

»Kaj delaš tu? Kaj boš s tem, kar režeš?«

Odgovoril ji je:

»Moj oče me je poslal po tole zato, da bo to beko uvil ter nanjo v dimnik obesil slanino.«

Vila mu je velela:

»Pusti to pri miru. Zdajle moraš iti z menoj tja, koder je moje stanovanje ter koder je še več mojih v votlini. V jami namreč nisem sama, ampak nas je notri več.«

Bil je ves preplašen, misleč, da ne bo nikdar več prišel k svojemu očetu. Vila pa mu je rekla:

»Vem, kaj si zdajle misliš: da ne boš mogel nikdar več priti k svojemu očetu; pa se ne boj. Kar za mano pojdi, ko pa boš prišel tja, kjer stanujemo, ne smeš pogledati pod mizo, ker bo drugače hudo zate.«

Ko je prišel, je videl notri druge lepe vile, ta, ki ga je bila pripeljala, pa je bila med njimi matica, to je najvišja. Tu je bil dve leti. Dobro mu je bilo, samo da ni smel nikdar oditi kam ven ali v cerkev, temveč ves čas biti doma. Ko pa sta dve leti minili, so mu vile rekle, da gre lahko brez skrbi domov, da pa leto dni ne sme iti v cerkev, ampak mora ves čas ostati doma, dokler se ne bo očistil, da ne bo imel duha po votlini. Dale so mu veliko denarja.

Bil pa je nespameten, ker je že pred letom dni šel v cerkev. Dogodilo se je neko nedeljo. Bilo je lepo vreme in sonce je sijalo, pa si je mislil:

»Zakaj ne bi šel k službi božji, ko jih gre toliko. Pa je šel tudi sam. Ko je prišel v cerkev, je še ves dišal po votlini. Župnik je tedaj pridigal, potem imel mašo, pa mu je do oltarja pridišal ta duh. Tedaj je vprašal:

»Kdo je v cerkvi, ki ima duh po votlini? Priti mora k meni.«

Fant je šel po maši k njemu, in župnik ga je vse izprašal, kako se je bilo zgodilo. Nato mu je župnik rekel:

»Pojutrišnjem boš moral iti z menoj, da mi boš pokazal, kje si bil.«

S tem in z drugimi župniki je moral iti v votlino. Ko so prišli tja, jim je pokazal, kje je bil. Tedaj je rekel župnik:

»Zdaj pa zbeži čim dlje moreš!«

Neumnež pa se je skril le malo stran na bližnjem hrastu, ki ni bil niti osem minut oddaljen od votline.

Ko so začeli duhovniki izganjati, je prišla po vrsti vsaka vila ven ter je obliznila tisto drevo, pri katerem še je šlo noter v njihovo prebivališče. Zadnja je iz votline prišla tista, ki je bila privedla fanta tedaj, ko je rezal bekovino. Še prej, preden je obliznila, je stekla k tistemu hrastu ter fanta usekala, da je takoj zatem umrl. Duhovni pa so izgnali vile iz votline ter pobrali vse, kar so le našli notri.