Edvardu Kocbeku za sedemdeset let
| ← Modra Visa | Edvardu Kocbeku za sedemdeset let Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Za mizo, popoldne, nad podzemljem → |
| |||||||
Izogibal sem se Te, veliki poet
in mislec, ker si mi bil pretežko
breme. Z besom sem potegnil rez za sabo,
ker sem hotel biti spočit, lahak,
okreten. Drobno zrno prahu svetlobe,
ki med plesom hrusta hostije muz
za šalo in pljuva peške vseh oranžnih
sadežev visoko v zrak. Ti si bil
videti mogočen, in ne oranžen, Da se
bleščijo, da se vidijo, da otroci s prsti
kažejo za leti pisalnih zmajev. Bil sem kot
jablana, ki se sama ne zaveda, kdo ji je
napojil zemljo. Danes vem, kdo je,
bolj kot kdorkoli med nami, stvarnik
naše svobode. Zdaj me pretresa
ganjenost in bom hitro dvignil čašo
na Tvoje zdravje. Veš, ravno ker je
praznik, moram nadaljevati
s svojim hrustanjem. Čutim, da se
radost z vsakim trenutkom krepi.
(1974)