Za mizo, popoldne, nad podzemljem
| ← Edvardu Kocbeku za sedemdeset let | Za mizo, popoldne, nad podzemljem Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Kruh(Otrok in jelen) → |
| |||||||
Šival sem si hlače.
Šival sem si hlače in z zobmi odtrgal nit.
Vrgel sem belo kroglo iz gline
V tvojo dvorano, od znotraj, med rože.
Vergil je vzcvetel, leži v blatu.
Ročke iz usnja so, pa drog,
Svetijo s tebi podobno prihuljeno
Razsvetljavo, kot da te bodo napadli psi.
Tu človeka niso videli, že odkar se je
Zadnji brodolomec – kot papir ga je zvilo
Okrog praznega soda za bencin –
V slavo duhov predal.
Šival sem si hlače in te oslepil v hipu.
Pazi, da veš kaj ješ.
Salomé, Salomé, tvoja glava je še na žici,
prstena in vodena vsa
popljuskana s puranovimi peresi
Se spomniš, kako sem ti izpahnil glavo?
Preveč mi je bila krem, kričeča,
okusa pa ni imela, okusa pa ni imela.
Daj bog, da bi ga dobila v podzemlju!
Šival sem si hlače in ti nogo spustil dol.
Tam. Da plava. Sama.
Da skače.
Da blazini sama, nima skušnje biti odtrgana.
Ničesar ne prepozna, kot ti.
Če jo narediš kot kegelj, pade.
Če jo potlačiš v gosto blato,
Se boji, da je v močvirju.
Pa ni v močvirju, tepec,
Tu si ti, sam, brez nje,
Ona je relativno še na toplem in varnem.