Modra Visa
| Modra Visa Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Edvardu Kocbeku za sedemdeset let → |
| |||||||
Polnost šepeta,dehti. Širi nos in viha kožo.
Plavuti mi rastejo in plapolajo – zastave -,
s prstom se dotaknem komolca, da bi preskusil,
če se jih sliši. Odpora ni. Samo malo bolj
mlečni ris v zvonkem valjastem pasu moje aure.
Kot kresilnim gobam, ki se jim nabirajo sivo beli
volančki, okroglaste kape, ki dišijo po globokem
gozdu. Čutim da me ta barvasti zrak boža. Pod
prstom ni upora. Kot se komolec premika. Šofiram,
da mi nasloniš glavo na ramo. Malo zavzdihneš.
Kontura tvojih metalnih preklad. Malo drobnega
sladkega peska v hiši, popust, planejo zveri.
Čutim kaj dela levje rjovenje njegovemu grlu.
Kako se vihajo in brbotajo glasilke in sapnik.
In ko kaseto zamenjaš (pazim! pazim!), meni
ni treba čisto nič. Vse kisline, vse spojine,
vse je božje. Volan, pas, listek, kako
odvijam okno, menjujem. Strjajo se pasovi
luči, ko sonce brizga v nebo nad Nico. Ne
oziraj se, ne razmišljaj, vozi, grabi. Kot kmet,
ki mora obrniti vse seno, preden pade noč.