Modra Visa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Modra Visa
Otrok in jelen
Tomaž Šalamun
Edvardu Kocbeku za sedemdeset let
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Polnost šepeta,dehti. Širi nos in viha kožo.
Plavuti mi rastejo in plapolajo – zastave -,
s prstom se dotaknem komolca, da bi preskusil,


če se jih sliši. Odpora ni. Samo malo bolj
mlečni ris v zvonkem valjastem pasu moje aure.
Kot kresilnim gobam, ki se jim nabirajo sivo beli


volančki, okroglaste kape, ki dišijo po globokem
gozdu. Čutim da me ta barvasti zrak boža. Pod
prstom ni upora. Kot se komolec premika. Šofiram,


da mi nasloniš glavo na ramo. Malo zavzdihneš.
Kontura tvojih metalnih preklad. Malo drobnega
sladkega peska v hiši, popust, planejo zveri.


Čutim kaj dela levje rjovenje njegovemu grlu.
Kako se vihajo in brbotajo glasilke in sapnik.
In ko kaseto zamenjaš (pazim! pazim!), meni


ni treba čisto nič. Vse kisline, vse spojine,
vse je božje. Volan, pas, listek, kako
odvijam okno, menjujem. Strjajo se pasovi


luči, ko sonce brizga v nebo nad Nico. Ne
oziraj se, ne razmišljaj, vozi, grabi. Kot kmet,
ki mora obrniti vse seno, preden pade noč.