Domotožje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odpusti Domotožje
Anica Černej
Živa mladost
Spisano: Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano: V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

V dušo se je zagrizla želja vsa grenka, vsa bolna: doma se mi hoče, ljubezni, a naša kočka je polna.

Topla je naša kočka, a tesna in mala. Iz nje me je mrzla beda iztisnila, pregnala.

Ped borne, izmozgane zemlje: pašnik in njiva, premalo — četudi ljubezen pomankanje skriva.

Premalo. A dela ne dajo ne v vasi ne v kraju. Pri nas je prekletstvo, neplodnost — a lepše kot v raju.

Zdaj sem bolan in truden, pa moram živeti. V dušo se je zagrizla želja, težko bo ozdraveti.



Hodim s hrepenenjem bolnega človeka, v meni je tuga, je radost neka. V meni je domotožje iz dneva v dan po senci gozdov in pesmi poljan, po zimi, po zasneženem bregu, po sveži gazi v snegu, spomladi po češnji, po belem cvetju, po zlati pšenici in maku v poletju in kadar ugašajo vroči plameni, po zrelem sadju, po barvah razkošne jeseni, po listju, praproti, ajdi in in ozimini, po trudni, izmučeni domovini.

S hrepenenjem bolnega človeka hodim po svetu in v meni je tuga, je tuga neka.