Domotožje (Ljudmila Prunk)
| Domotožje. Ljudmila Prunk |
Objavljeno pod psevdonimom Utva.
| |||||||||||||
Rim, v maju.
Kadar ugasne dan, izgine glorija zahajajočega solnca na zapadu in leže mrak na večno mesto in prostrano kampanijo, tedaj se pojavi v srcu otožnost, kakor netopir iz temnega zidovja.
Čim gostejša pada noč na mesto, tem otožnejša je duša. Mogočne kupole in silne svetle palače, ki so bile pred časom še vse zlate od zahajajočega solnca, izpremenile so se v temi v preteče nestvore, ki kipe in se dvigajo proti nočnemu nebu. Vse postaja tuje in zlovešče. Prijazni park, ki je v jutru poln solnca in veselega žgolenja, dviga se ponoči kot pošastna temna masa pred otožnimi očmi. Po pinijah pa trubadurijo skovirji.
Pred dušo vstajajo iz katakomb zamišljene in žalostne prikazni. V dolgih vrstah se plaho vlečejo po temnih ulicah. Trepeče zrak, a to ni dih noči in njenega pokoja, to je ihtenje, kakor da ni še izzvenel vzdih umirajočih mučenikov, kakor da ni še zamrl davnih sužnjev stok. Ob zidovju se plazijo duhovi imperatorjevih robov. Izstezajo se dolge roke po štrlečih razvalinah term in arene, kakor da bi se hotele prepričati, če kamen li na kamnu še drži, s solzami in s krvavim znojem vkup sezidan. Po žalostnih ostankih foruma tavajo vestalke, s krvjo gladijatorjev so jim oškropljene bele halje. Po palatinskih razvalinah se zamolklo krohoče faun, a daleč v svoji strugi Tibera potuhnjeno šumi in z blatnim pajčolanom svoje žrelo skriva, kjer je na stotine mučencev pokopala. Trepeče zrak, a to ni dih noči in njenega pokoja, to je pesem pinij in kampanije, iz davnih, davnih časov. O Rim, gigantski spomenik na ogromni gomili, vsa žalostna postane duša, ko posluša tvojo zgodovino.
A glej, nebo se v zvezdicah žari. Od severa se je pripeljal zlati Veliki voz. S pogledom dvigne se mi tudi duša k nebu, in prijazne slike mi pričara misel. Nič več ni temnih kupol, nič več turobnega obzidja. Izginile so razvaline, vse polne grenkega spomina. Umaknile so se mračne prikazni, utihnila je pesem pinij in kampanije. Nad mano je nebo, vse polno zvezd, in v njih je začarana domovina, vsa v cvetju zvončkov in spominčic, vsa v vonju nageljnov in rožmarina. Pred mano se razprostre žitno polje, kakor zlato morje livad; preproge, pisane, se blišče v hladni rosi, po njih se vijejo tanke stezice in veseli murni delajo glasan špalir, da med njim zaljubljena beseda zagluševa.
Ob vodi šepeta sivo vrbičevje in prepeva uspavanko pikapolonicam, ki so si na njem postale. Šume po gozdih bele breze in temni bori, da gre šum prav do gora, čez prijazne holme do visokih Karavank, ki ščitijo ta zemski paradiž. V zrcalu jezera si koplje Stol vrhunec in se ozira na brhko Zelenico. Ljubosumno gleda Storžič nanj. A doli po dolini sanjajo hišice, sanjajo ob jezeru lični dvorci, nad njimi bdi na strmi skali sivi grad in se ozira daleč na okoli, po raztreščenih vasicah, kjer za rdečimi zavesami drobne lučke iz kmečkih hiš pomežikujejo vabljivo v noč, in marsikatero sestrico – zvezdico privabijo raz nebesni obok, da se utrne in da plane na te cvetoče, pisane poljane, koder hodi Krist v beli halji z razprostrtima rokama in jih blagoslavlja ...
Kako si lepa, kako pokojna si mi domovina. Srce nikamor ne želi, ko gleda tvoje čare. Ko posluša šepetanje tvojih gozdov, vsa pokojna mi je duša.
Zapihal je od severa polnočni veter pozdrav mi je prinesel od domovine, prinesel mi je vonj njenih nageljnov in rožmarina.