Domotožje (Anica Černej)
| ← Odpusti | Domotožje Anica Černej |
Živa mladost → |
| |||||||||||
V dušo se je zagrizla želja
vsa grenka, vsa bolna:
doma se mi hoče, ljubezni,
a naša kočka je polna.
Topla je naša kočka,
a tesna in mala.
Iz nje me je mrzla beda
iztisnila, pregnala.
Ped borne, izmozgane zemlje:
pašnik in njiva,
premalo — četudi ljubezen
pomankanje skriva.
Premalo. A dela ne dajo
ne v vasi ne v kraju.
Pri nas je prekletstvo, neplodnost —
a lepše kot v raju.
Zdaj sem bolan in truden,
pa moram živeti.
V dušo se je zagrizla želja,
težko bo ozdraveti.
Hodim s hrepenenjem bolnega človeka,
v meni je tuga, je radost neka.
V meni je domotožje iz dneva v dan
po senci gozdov in pesmi poljan,
po zimi, po zasneženem bregu,
po sveži gazi v snegu,
spomladi po češnji, po belem cvetju,
po zlati pšenici in maku v poletju
in kadar ugašajo vroči plameni,
po zrelem sadju, po barvah razkošne jeseni,
po listju, praproti, ajdi in in ozimini,
po trudni, izmučeni domovini.
S hrepenenjem bolnega človeka hodim po svetu
in v meni je tuga, je tuga neka.