Dolmen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kriki na Boga 1-7 Dolmen
Morje
Tomaž Šalamun
Sonet o ženskih udih
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O pogled z okna, ob zori,

iz desetega nadstropja na morje,

svetilnik in parnike v Saint-Nazairu.

Isti pogled: Keller bar, konec Christoper

Streeta, na prekooceanke, ki drsijo po

Hudsonu kot tu po Loari.

Tu olimpijski in počasen, tam

sočen in frišen in črn,

črnec, ki mi je jokal v naročju,

me je pripeljal tja.

Usta črncev so bolj svileno rdeča kot usta

belcev, bolj mehka, bolj strašna, bolj

nežna in globlja. Bolj podobna gobcem

teličkov na Krasu, ki umrejo

nedolžni, še preden jih zakoljejo.

Ti si moj kamen, Kosovel.

Smola, štriki, planke,

katran in tiho drsenje gum.

Bolj se sliši kot pluskanje morja.

Kovanec, ki se tiho vrtiš, padaš in se dvigaš v

alkoholu, ne sikaš ti, sika nafta.

Zakaj v jatah in zakaj kričijo.

Trgajo se. Soda raztrga pogled.

Dokler se spet ne poleže zelena,

o pliš kroglic.

S kredo se palice komaj dotakneš.

Morje za stekli je drugi pol trka in ga

popije. Ljudje se res trgajo.

Trgajo, kot bi se trgale rute. Ta kontinent je

velik. Če ti zagrabi pljuča, ti jih lahko

zmečka. Tu je Atlantik

masiven in siv, napajan z

Loaro. Kamni, razbrazdani kot večnost in

stari. Ob Hudsonu sveže zveri,

druga ob drugi, trgajo gore, hlastno,

morje je še premlado, da bi pomirjalo.