Dnevnik Ane Frank

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dnevnik Ane Frank
Anne Frank
Prevajanje Dnevnika Ane Frank je razumljeno kot javna prevajalska delavnica. V pomoč naj bodo prevodi v druge jezike in Googlov prevajalnik. Svoje dileme vpisujmo na Pogovorno stran dela. Izboljšave zelo zelo zaželene. Mesta, kjer nismo gotovi, opremimo z vprašaji. --Hladnikm (pogovor) 11:25, 25. februar 2021 (CET)
Prevajalec: wikiskupnost
Viri: Het Achterhuis (Anne Frank), nizozemski Wikivir
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

12. junija 1942[uredi]

Upam, da ti bom lahko zaupala vse, česar nisem še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo.

Anne Frank, 12. junija 1942

Nedelja, 14. junija 1942[uredi]

[Pričela bom s tistim trenutkom, ko sem te dobila, to se pravi, ko sem te za rojstni dan zagledala na mizi z darili. (Da sem bila zraven pri nakupu, pač ne velja.)]

Petek, 12. junija, budna sem bila že ob šestih zjutraj, kar je zelo razumljivo, saj je bil moj rojstni dan. Toda ob šestih še nisem smela vstati, zato sem morala brzdati radovednost do tri četrt na sedem. Potem nisem več zdržala, odšla sem v jedilnico, kjer me je s skodelicami pozdravil Moortje (mačka).

Nekaj čez sedem sem šla k mami in očetu, nato pa v dnevno sobo, da sem odvila darila. Najprej sem zagledala prav tebe, ki si bil nedvomno eno mojih najlepših daril. Potem šopek vrtnic, malo zelenja, dve veji binkoštnih vrtnic, to so bili Florini otroci na moji mizi tisto jutro, vendar to še ni bilo vse.

Veliko daril sem dobila od mame in očeta in tudi zaradi naših številnih znancev sem zelo razvajena. Na primer, prejela sem družabno igro Camera Obscura, veliko sladkarij, čokolade, sestavljanko, broško, Nizozemske sage in legende Josepha Cohena, eno knjigo Daisy's Bergvacantie,[1] in nekaj denarja, da bom lahko kupila Grške in rimske mite, super!

Potem je prišel po mene Lies in odšli smo v šolo. Med odmorom sem učitelje in učence pogostila z maslenimi piškoti, nato pa smo se morali vrniti na delo.

Zdaj moram nehati. Adijo, tako si mi všeč!

Ponedeljek, 15. junija 1942[uredi]

Domov sem prišla šele ob petih, ker sem šla k telovadbi in čeprav ne smem telovaditi, ker se mi hitro izpahne roka ali noga, sem izbrala za svoje sošolce košarko kot igro za rojstni dan. Sanne Lederman je bila že tam. Ilse Wagner, Hannelli Goslar in Jagueline van Maarsen so prišle z menoj, ker hodimo v isti razred. Hannelli in Sanne sta bili včasih moji najboljši prijateljici in če so nas videli skupaj, so rekli: »Anne, Hanne in Sanne«. Jagueline van Maarsen sem spoznala šele v židovskem liceju in zdaj je ona moja najboljša prijateljica. Hannellina najboljša prijateljica je Ilse, Sanne pa hodi na drugo šolo in ima prijateljice tam.

V nedeljo popoldne smo praznovali moj rojstni dan. Rin-tin-tin je bil vsem mojim prijateljicam zelo všeč. Dobila sem dve broški, knjižno kazalo in dve knjigi. Tudi teta Helena mi je prinesla puzzle, teta Stephanie broško in teta Leny imenitno knjigo »Daisyjine počitnice v gorah«. Od prijateljev in znancev sem dobila sladkarije in rože. Klub mi je poklonil sijajno knjigo Holandske sage in legende, samo da so mi pomotoma dali drugi del in potem sem zamenjala dve drugi knjigi za prvi del.

Danes zjutraj sem v kopalnici razmišljala, kako imenitno bi bilo, če bi imela psa, kot je Rin-tin-tin. Tudi njemu bi bilo ime Rin-tin-tin, hodil bi z mano v šolo in me čakal pri šolskem slugi, ob lepem vremenu pa pri kolesih.

Rada bi povedala kaj o našem razredu in zato bom začela s sošolci.

Betty Bloemendaal je videti precej revna in mislim, da tudi v resnici je. Za šolo je zelo pametna, vendar je stvar v tem, da je tako pridna. Za pamet bi lahko pričakovali še kaj več. Je precej mirno dekle.

Jaqueline van Maarsen velja za mojo najboljšo prijateljico. Ampak v resnici še nikoli nisem imela najboljše prijateljice. Mislila sem, da bo to Jopie, pa je šlo vse narobe.

D. 0. je zelo živčna in kar naprej pozablja vse mogoče, zato dobiva za kazen nalogo za nalogo. Je pa dobrosrčna, posebno do G. Z.

E. S. tako neznansko klepeče, da že ni več lepo. Kadar te kaj vpraša, te vedno prime za gumb ali pa za lase. Pravijo, da me E. S. ne more trpeti. Nič hudega, saj tudi ona meni ni simpatična.

Henny Mets je vesela in ljubezniva, samo strašansko naglas govori in kadar se igra na cesti, je preveč otročja. Škoda, da ima prijateljico, Beppy, ki zelo slabo vpliva nanjo. Beppy je nespodobna punca in govori svinjarije.

O J. R. bi se dalo pisati romane. To je zoprna, zahrbtna punca, ki se rada postavlja, šušlja in se dela odraslo. Jopie je čisto omrežila in to je škoda. Za vsako reč se razjoče in je sploh grozna občutljivka. Gospodična J. mora imeti vedno prav. Zelo bogata je in ima polno omaro židanih oblek, v katerih je videti odločno prestara. Domišlja si, da je lepa, pa je ravno obratno. J. in jaz se ne trpiva.

Ilse Wagner je vedro in prijazno dekle, je pa zelo natančna in zna prestokati ure in ure. Ilse me ima kar rada. Je tudi zelo pametna, ampak lena.

Hannelli Goslar ali Lies, kakor ji rečejo v šoli, je sa- mosvoje dekle. Večinoma je plašna, doma pa zelo pre- drzna in karkoli ji poveš, vse izčenča mami. Je pa odkri- tosrčna in zadnje čase jo zelo cenim.

Nannie v. Praag-Sigaar je majhno, hudomušno, bi- stro dekle. Zdi se mi kar prijetna. Precej pametna je, kaj več pa se o njej ne da povedati.

Eefje van Dong se mi zdi sijajna. Šele dvanajst let ima, pa je že popolna dama. Z mano dela, kot bi bila dojenček. Rada pomaga in tudi zato jo imam rada.

G. Z. je najlepše dekle v razredu. Ima ljubek obraz, za šolo pa je precej neumna. Mislim, da bo zaostala, se- veda pa tega njej ne bom povedala.

[Kasnejši zapis] V moje veliko začudenje pa le ni zaostala.

Jaz sedim na koncu nas dvanajstih, poleg G. Z.

O fantih bi se dalo povedati veliko, ali pa tudi ne.

Maurice Coster je eden mojih mnogih oboževalcev, vendar je precej neprijeten fant.

Sally Springer je grozen umazanec in o njem šušlja- jo, da je že imel odnose. Kljub temu se mi zdi prima, ker je zelo za hece.

Emile Bonewit občuduje G. Z., njej pa ni nič zanj. Je precej dolgočasen tip.

Rob Cohen je tudi zaljubljen vame, ampak zdaj ga ne prenašam več. Je hinavski, lažniv, cmerav, trapast in neprijeten in si neznansko veliko domišlja.

Max van de Velde je kmečki fant iz Medemblika, Margot bi rekla, da je kar sprejemljiv.

Herman Koopman je prav tak umazanec kot Jopie de Beer, ki je pravi babjek.

Leo Bloom je Jopiejev srčni prijatelj in se je od nje- ga nalezel svinjarij.

Albert de Mesguita je prišel iz šole Montessori in je preskočil razred. Zelo je pameten.

Tudi Leo Sleger je prišel iz iste šole, pameten pa ni tako.

Ru Stoppelmon je majhen, trapast dečko, ki je šele kasneje prišel v naš razred.

Jagues Kocernoot in Pim sedita za nama in včasih se na mrtvo režimo (G. in jaz).

Haary Schaap je v našem razredu najbolj spodoben in zelo prijeten.

Werner Joseph tudi, toda ta je vedno tiho in je zato videti dolgočasen.

Sam Solomon je barabež, pravi gnoj. (Oboževalec!)

Appie Riem je precejšen pravičnež, pujs je pa vse- eno.

Zdaj moram pa nehati. Prihodnjič bom spet veliko napisala vate, to se pravi, povedala ti bom. Živijo! Zdiš se mi prima!

Sobota, 20. junija 1942[uredi]

Pisati dnevnik je za človeka, kot sem jaz, prav pose- ben občutek. Ne samo ker tega nisem še nikoli počela, ampak tudi ker sem prepričana, da ne bodo srčni izlivi trinajstletne šolarke kasneje zanimali ne mene ne koga drugega. Toda to pravzaprav sploh ni važno, s pisanjem imam veselje in o mnogočem bi se rada od srca razgo- vorila.

Papir je potrpežljivejši od ljudi. Tega izreka sem se domislila, ko sem nekega melanholičnega dne zdolgo- časeno sedela za mizo, si podpirala glavo z rokami in vsa poklapana nisem vedela, ali naj grem ven ali naj

13 ostanem doma, in tako sem kar obsedela in tuhtala na- prej. Zares, papir je potrpežljiv. Sicer pa to tako ali tako ni važno, ker nimam namena, da bi dala kdajkoli komu prebrati ta zvezek s trdimi platnicami, ki se napihnjeno imenuje dnevnik. Razen če bom v svojem življenju na- letela na »tistega« prijatelja ali »tisto« prijateljico.

No, in tako smo na točki, kjer se je vsa stvar z dnev- nikom pričela: nimam prijateljice.

To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče mi- sliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponava- di pravimo prijateljice. Imam cel kup oboževalcev, ki mi berejo iz oči in še celo v razredu skušajo ujeti mojo sliko v žepno ogledalce. Imam sorodnike in lep dom. Očitno mi ničesar ne manjka, razen »tiste« prijateljice. Vendar se z vsemi svojimi znankami lahko samo he- cam, pogovarjam o vsakdanjih stvareh in nisem nikoli bolj zaupna z njimi. In to je tisti kavelje. Mogoče sem za to pomanjkanje zaupnosti sama kriva, na vsak način pa je tako in se žal ne da spremeniti. In zato dnevnik.

Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja pri- jateljica in ime ji je Kitty.

Moja zgodba! (Prebedasto, kaj takega se ne pozabi.)

Če butnem na sredo stvari, ne bi nihče razumel, kaj pripovedujem Kitty, zato moram, čeprav nerada, pove- dati svojo življenjsko zgodbo.

Moj oče, največji srček med vsemi očeti, kar sem jih kdaj videla, se je poročil z mamo, ko mu je bilo 36 let, njej pa 25. Moja sestra Margot se je rodila leta 1926 v Frankfurtu na Maini v Nemčiji. Dvanajstega junija leta 1929 sem prišla jaz. Do mojega četrtega leta smo živeli

4


v Frankfurtu. Ker smo Židje, je oče leta 1933 odšel na Nizozemsko. Postal je direktor Opecte, nizozemske družbe za izdelavo marmelade. Moja mama, Edith Frank-Hollinder, se je septembra tudi odpeljala na Ho- landsko, medve z Margot pa sva šli v Aachen, kjer je ži- vela naša babica. Margot je odšla na Holandsko v de- cembru, jaz pa v februarju in posadili so me na mizo kot darilo Margoti za rojstni dan.

Kmalu sem šla v vrtec pri šoli Montessori. Tam sem ostala do svojega šestega leta, potem pa sem šla v prvi razred. V šestem razredu me je učila ravnateljica gospa Kuperus. Konec šolskega leta sva obe jokali, tako ga- njeni sva bili ob slovesu. Oktobra leta 1941 sva šli z Margot v židovski licej, jaz v prvi, Margot pa v četrti ra- zred.

Naše življenje je bilo polno razburjenj, ker je pre- ostala družina še živela v Nemčiji in jim Hitlerjevi pro- tižidovski zakoni niso prizanašali. Po pogromih leta 1938 sta oba moja strica, mamina brata, pobegnila v Ameriko in babica se je preselila k nam. Takrat je imela 73 let.

Maja leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulacija in vdor Nemcev na Nizozem- sko. S tem se je za nas Žide pričela nesreča. Protižidov- ski zakoni so se kar nizali in naša svoboda je bila mo- čno omejena. Židje morajo nositi rumeno zvezdo, Židje morajo oddati kolesa, Židje se ne smejo voziti s tramva- jem, Židje lahko nakupujejo samo med tretjo in peto, Židje hodijo lahko samo k židovskemu frizerju, Židje med osmo zvečer in šesto zjutraj ne smejo na cesto, Ži- dje ne smejo hoditi v gledališče, kino ali na druge zaba- ve, Židje ne smejo na kopališče, ne smejo igrati tenis-ali hokej in sploh ne smejo na nobeno-športno igrišče, Ži- dje se v javnosti ne smejo ukvarjati s športom, po osmi

15 uri ne smejo sedeti niti na lastnem vrtu niti pri znancih, Židje ne smejo hoditi h kristjanom v hišo, Židje morajo hoditi le v židovske šole in še marsikaj podobnega. Ta- ko je teklo naše življenje in zdaj nismo smeli tega, zdaj onega. Jague mi je večkrat rekla: »Saj si ničesar več ne upam, ker se bojim, da ni dovoljeno.«

Poleti 1941 je babica hudo zbolela. Morali so jo operirati in moj rojstni dan ni bil bogve kaj. Poleti 1940 je bilo prav tako, takrat se je vojna na Nizozemskem ra- vno končala. Babica je umrla januarja 1942. Nihče ne ve, kako pogosto mislim nanjo in kako jo imam še ved- no rada. Tale rojstni dan leta 1942 smo tudi zato tako praznovali, da bi nadoknadili zamujeno. In babičina sveča je stala poleg.

Nam štirim gre še vedno dobro in tako sem prišla do današnjega datuma, ko sem pričela slovesno pisati svoj dnevnik, do 20. junija 1942. leta.

Sobota, 20. junija 1942 Ljuba Kitty!

Kar začela bom. Lepo mirno je, oče in mama sta šla ven, Margot pa s svojo družbo k prijateljici na ping- pong. Zadnje čase tudi jaz veliko igram pingpong, toli- ko, da nas je pet deklet ustanovilo svoj klub. Imenuje se Mali medved minus dve. To je precej prismuknjeno ime, nastalo pa je zaradi pomote. Hotele smo nekaj prav posebnega in vseh pet nas je pomislilo na ozvezdje Malega medveda. Mislile smo, da ga sestavlja pet zvezd. To ne drži, ima jih sedem kot Veliki medved, in zato minus dve. Ilse Wagner ima vse za pingpong in nji- hova jedilnica nam je vedno na razpolago. Ker pa špor- tnice predvsem poleti rade jemo sladoled in nas igra

16 razgreje, se ponavadi konča z izletom v najbližjo slašči- čarno, ki je Židom dovoljena. To je Oaza ali pa Delfi. Denarja in denarnice nam sploh ni treba izvleči, ker je Oaza večinoma tako polna, da se vedno najde kakšen velikodušen gospod iz kroga naših znancev ali drugih občudovalcev, ki nam ponudi več sladoleda, kot bi ga lahko cel teden snedle.

Najbrž se ti zdi malce čudno, da mlada, kakor sem, govorim o občudovalcih. Žal (v nekaterih primerih pa tudi ne žal) je ta nadloga na naši šoli neizogibna. Brž ko me kakšen dečko povpraša, če lahko z mano odkolesari domov in se pričneva pogovarjati, lahko v devetih pri- merih od desetih računaš s tem, da se bo mladenič vnel in ne izpusti me več iz oči. Čez čas se zaljubljenost pole- že, posebno če se ne zmenim preveč za žareče poglede in veselo kolesarim naprej. Če pa stvar postane prene- umna, malo opletam s kolesom, torba mi pade na tla in mladi mož se mora že zaradi olike ustaviti. Ko mi pobi- ra torbo, se jaz že pogovarjam kaj drugega. Sicer so pa takile še nedolžni. Dobijo se tudi drugačni, ki mečejo poljubčke in me lovijo za roko. Pa niso naleteli na pra- vo! Kar s kolesa stopim in se ne zmenim več zanj. Ali pa zaigram užaljenost in mu jasno in glasno povem, naj gre domov.

Tako. Pa sva položili temeljni kamen najinega prija- teljstva. Na svidenje jutri!

Tvoja Ana

Nedelja, 21. junija 1942 Ljuba Kitty!

Ves razred čivka, ker se bliža zaključna konferenca. Pol razreda sklepa stave, kdo bo padel in kdo bo šel na-

18

prej. Z G. naju bo konec od smeha, ker sta fanta za na- ma, C. N. in Jagues Kocernoot, s stavami zapravila že vso svojo počitniško žepnino. Od jutra do večera gre: »Padel boš!« »Pa ne bom.« »Pa boš.« Nič ne pomaga, da ju G. proseče pogleduje ali pa da jaz pobesnim. Po mojem mnenju bi morala pasti vsaj četrtina razreda, ko so pa taki butci. Ampak profesorji so najbolj muhasti ljudje, kar jih je, in le izjemoma so kdaj pa kdaj muha- sli tudi v pravo smer. Za svoje prijateljice in zase se ne bojim, me bomo že izdelale. Samo pri matematiki sem malce negotova. No, ja, počakajmo. Do takrat pa druga drugi dajemo korajžo.

Jaz s profesorji in profesoricami kar dobro shajam. Vseh skupaj je devet, sedem moških in dve ženski. Stari gospod Keesing, profesor matematike, je bil nekaj časa zelo hud name, ker toliko klepetam. Kar naprej me je opominjal, potem pa mi je za kazen dal nalogo. Napisa- ti bi morala spis z naslovom Klepetulja. In kaj se sploh da napisati o klepetuljah? Ampak na začetku si s tem nisem belila glave, beležko z naslovi nalog sem vtaknila v torbo in skušala biti tiho.

Ko sem bila zvečer z vsemi nalogami gotova, sem nenadoma odkrila v beležki naslov spisa. Grizla sem pero in razmišljala. Vsakdo bi znal kaj napisati in vse skupaj razvleči, toda najti trden dokaz, kako nujno je klepetanje — to je pa že umetnost. Premišljala sem in premišljala in se nenadoma nečesa domislila. Popisala sem vse tri strani in bila zadovoljna. Za prvi argument sem navedla, da ženske rade govorimo in da se zelo tru- dim, da bi se poboljšala, čisto odvaditi pa se ne bom mogla nikoli, ker tudi moja mama veliko govori in pri prirojenih lastnostih ni pomoči.

Gospod Keesing se je moral mojim argumentom umejati. Ker pa sem naslednjo uro spet klepetala, je sle-

di 19 dil naslednji spis. To pot je imel naslov Nepoboljšljiva klepetulja. Tudi tega sem oddala in naslednji dve uri gospod Keesing ni imel pritožb. Tretjo uro mu je bilo pa spet preveč. »Ana Frank, za kazen moraš napisati spis Ga-ga-ga govori gospodična goskica.«

Ves razred je bruhnil v smeh. Tudi jaz sem se mora- la smejati, čeprav je bila moja iznajdljivost na področju klepetanja že izčrpana. Morala bi se domisliti česa dru- gega, prav izvirnega. Na pomoč mi je prišla prijateljica Sanna, ki je dobra pesnica, in mi ponudila, da napiševa nalogo od začetka do konca v verzih. Kar zavriskala sem. Keesing je mislil, da me bo s to bedasto temo spra- vil v kašo, pa mu bom dvojno ali trojno vrnila.

Pesem je bila gotova in bila je imenitna. Mama go- ska in oče labod sta imela tri majhne goskice, ki so kar naprej gagale in zato jih je oče labod do smrti pobil. K sreči je Keesing razumel šalo. Pesem je s komentarji vred prebral vsemu razredu, potem pa še v drugih razre- dih. Od takrat naprej lahko klepetam in ne dobim več nobene kazenske naloge. Keesing se zdaj vedno heca.

Tvoja Ana

Sreda, 24. junija 1942 Ljuba Kitty!

Tako je vroče, da se bomo še spekli in vsi kar sopi- hamo. Pa še peš moram hoditi v tej vročini. Šele zdaj vi- dim, kako prijeten je tramvaj, posebno odprti vozovi. Toda za ta užitek smo Židje zdaj prikrajšani, vzeti mo- ramo kar pot pod noge. Včeraj sem morala v opoldan- skem odmoru k zobozdravniku na cesto Jana Luikena. Od naše šole pri mestnem parku je to kar dolga pot. Po- poldan sem pri pouku skoraj zaspala. Še sreča, da je to-

20

liko prijaznih ljudi, ki ti kar sami ponudijo kakšno pija- čo. Sestra pri zobozdravniku je v resnici zelo prisrčna ženska. v

Edino prevozno sredstvo, ki ga Židje še lahko upo- rabljamo, so mestne ladje, ki plujejo po kanalih. Kapi- tan na kanalu Jozef-Isračls nas je takoj vzel s seboj, brž ko smo ga prosili. Holandci res niso krivi, da se nam Ži- dom tako hudo godi.

Samo to si želim, da mi ne bi bilo treba več v šolo! V velikonočnih počitnicah so mi ukradli kolo, mamino pa je oče spravil pri neki krščanski družini. K sreči se poči- tnice bliskovito bližajo.

Včeraj sem doživela nekaj prijetnega. Ko sem šla mimo kolesarnice, me je nekdo poklical. Obrnila sem se in zagledala za seboj ljubeznivega fanta, ki sem ga sino- či srečala pri Wilmi. Wilma je znanka, on pa njen bra- tranec v tretjem kolenu. Sprva se mi je zdela Wilma za- bavna, toda ves ljubi dan ne govori o drugem kot o fan- tih in to postane sčasoma dolgočasno. Malce plašno je stopil bliže'in se predstavil kot Hello Silberg. Bila sem začudena in sprva nisem prav vedela, kaj hoče. Pa se je kmalu izkazalo. Hotel je biti v moji družbi in me spre- miti do šole. »Če greš v to smer, pa pojdiva,« sem mu rekla in skupaj sva odšla. Hello ima šestnajst let in se zna o marsičem lepo pogovarjati.

Danes zjutraj je spet čakal name in najbrž bo tako tudi v prihodnje.

Ana

Sreda, 1. julija 1942 Ljuba Kitty!

Prav zares, do današnjega dne nisem imela časa za pisanje, V četrtek sem bila vse popoldne pri znancih, v

21 petek smo imeli obiske in tako je šlo naprej vse do danes.

V tem tednu sva se s Hellom že kar dobro spoznala in veliko mi je povedal o sebi. Doma je iz Gelsenkirch- na in živi tu na Nizozemskem pri starih starših. Njegovi starši so v Belgiji in nobene možnosti ni, da bi lahko šel k njim. Hello ima dekle, Uršulo. Poznam jo, živa slika pohlevnosti in dolgočasnosti je. Potem ko je spoznal mene, je Hello odkril, da se mu v Uršulini družbi drem- lje. Torej sem neke vrste sredstvo proti spanju. Človek nikoli ne ve, za kaj ga bodo uporabili.

V soboto je Jague prespala pri meni, čez opoldan pa je bila pri Hannelli in na smrt mi je bilo dolgčas.

Zvečer naj bi se Hello oglasil pri nas, pa je okrog še- stih telefoniral. Jaz sem bila pri telefonu, ko je rekel: »Tu Hello Silberg. Bi lahko govoril z Ano?«

»Ja, halo, tukaj Ana.«

» Dober dan, Ana. Kako gre?«

» Hvala, v redu.«

»Na žalost danes zvečer ne morem priti k tebi, rad bi ti pa na kratko nekaj povedal. Je v redu, če bom v de- setih minutah pred vrati?«

»V redu. Živijo.«

Odložila sem slušalko. Hitro sem se preoblekla in počesala, potem pa nestrpno visela na oknu. Končno je prišel. Čudo veliko, da nisem takoj zdrvela po stopni- cah, ampak sem mirno počakala, da je pozvonil in šele potem šla dol. Takoj je udaril na sredo stvari.

» Poslušaj, Ana, moji stari mami se zdiš premlada, da bi hodil s teboj. Mnenja je, naj grem k Lawenbacho- vim. Mogoče že veš, da ne hodim več z Uršulo?«

»Ne, kako pa to? Sta se skregala?«

»Ne, nasprotno. Povedal sem ji, da se pravzaprav ne ujemava tako dobro in zato ne bova več hodila, da

22

pa je kljub temu vedno dobrodošla pri nas in upam, da

jaz pri njih tudi. Mislil sem namreč, da hodi še z drugi-

mi fanti in zato sem tako naredil. Pa to sploh ni bilo res,

zato mi je stric rekel, da se moram Uršuli opravičiti. Jaz

E tega nisem hotel in sem naredil konec. Ampak to je il samo eden izmed vzrokov.

Stara mama zdaj hoče, naj obiskujem Uršulo in ne tebe. Jaz pa nisem tega mnenja in bom naredil po svoje. Stari ljudje imajo starokopitne nazore in ne moremo se ravnati po njih. Svoje stare starše potrebujem, ampak na nek način sem tudi jaz potreben njim. V sredo zvečer sem vedno prost, ker mislijo, da hodim k rezbarstvu, v resnici pa hodim na sestanke sionistične stranke. Tega pravzaprav ne bi smel, ker so stari starši zelo proti sio- nizmu. Saj tudi jaz nisem kakšen fanatik, samo zanima me. Zadnje čase je v stranki taka zmešnjava, da mislim izstopiti, zato bom šel v sredo zadnjič tja. In tako bom imel ob sredah zvečer, ob sobotah zvečer in v nedeljo popoldan toliko več časa.«

»Ampak ne moreš delati starim staršem za hrbtom, če tega ne marajo.«

» Ljubezni se ne da prisiliti.«

V ponedeljek zvečer je prišel Hello k nam, da bi spoznal očeta in mamo. Kupila sem torto in sladkarije, pripravili smo čaj in piškote. Ne Hello in ne jaz nisva mogla mirno obsedeti na stolih. Šla sva na sprehod in bilo je že deset čez osem, ko me je pripeljal domov. Oče je bil zelo hud, rekel je, da to ni način, da hodim tako pozno domov. Morala sem obljubiti, da bom v prihod- nje prihajala deset pred osmo. Za prihodnjo soboto sem povabljena k Hellu.

Wilma mi je povedala, da je bil Hello pred kratkim pri njih in da ga je vprašala: »Katera ti je bolj všeč, Ur- dula ali Ana?« »To te nič ne briga,« ji je rekel. Ko je

23 zvečer odhajal (medtem ves čas nista govorila), ji je re- kel: »Ana. Živijo, pa nikomur ne povej!« Tresk in bil je zunaj.

Vidi se, da je Hello zaljubljen vame in za spremem- bo se mi zdi to kar lepo. Margot bi rekla, da je Hello sprejemljiv in meni se tudi zdi tako. Še celo več kot to. Mama ga hvali na vse pretege. »Čeden, olikan, prijeten fant.« Vesela sem, da ugaja moji družini. Samo moje prijateljice se mu zdijo precej otročje in prav ima.

Jague me vedno draži z njim. Saj v resnici nisem za- ljubljena, to že ne, prijatelje pa menda lahko imam. Nad tem se ne more nihče spotikati.

Mama hoče vedno vedeti, s kom bi se kasneje rada poročila. Gotovo ne bo nikoli uganila, da je to Peter Schiff, ker vedno zanikam, ne da bi trenila. Ampak Pe- tra imam rada, kot nisem imela rada še nikogar. Vedno si dopovedujem, da samo zato hodi z drugimi dekleti, ker skriva svoja čustva do mene. Mogoče zdaj misli, da sva s Hellom zaljubljena. Ampak to ni res. Samo prija- telj mi je ali pa, kot pravi moja mama, kavalir.

Tvoja Ana

Nedelja, 5. julija 1942 Ljuba Kitty!

Proslava ob koncu šolskega leta je potekla, kot smo si želeli in moje spričevalo niti ni bilo tako zanič. V al- gebri sem imela nezadostno, dve šestici, dve osmici, ostalo pa sedem. Doma so bili veseli. Kar se redov tiče so moji starši precej drugačni od drugih staršev. Ni jim kaj dosti mar ne za dobro in ne za slabo spričevalo in skrbijo samo zato, da sem zdrava, ne preveč nesramna in da se imam lepo. Če je to troje v redu, pride vse dru- go samo po sebi.

24

Nasprotno pa jaz ne maram biti slaba v šoli. Na li- cej so me sprejeli samo pogojno, ker bi morala hoditi šele v sedmi razred na šoli Montessori. Ko so morali vsi židovski otroci v židovske šole, naju je z Lies Goslar po krajšem sem in tja gospod Elte pogojno sprejel na licej. Tudi Lies je izdelala, samo iz geometrije ima popravni izpit.

Uboga Lies nima doma nikoli miru, da bi se učila. V njeni sobi se ves dan igra njena mala sestrica, ki je raz- vajen dojenček in še nima dve leti. Če ne gre vse tako, kot hoče Gabi, se dere, in če se Lies ne ukvarja z njo, se dere gospa Goslar. Na tak način ne pride Lies nikoli do učenja in tudi ure, ko mora ostati v šoli in se učiti, ji ne pomagajo dosti. To ti je gospodinjstvo pri Goslarjevih! Starši gospe Goslar stanujejo tik zraven in jedo pri njih. Potem imajo še gospodinjsko pomočnico, dojenčka, go- spoda Goslarja, ki je vedno raztresen ali pa ga sploh ni, in gospo Goslar, ki je zdaj razburjena in razdražena, zdaj spet vsa polna upanja. To gospodinjstvo je prava loterija in Lies s svojima dvema levima rokama je v njem kot izgubljena.

Tudi sestra Margot je dobila spričevalo in kot vedno spet odlično. Če bi na naši šoli delili posebne pohvale gum laude, bi jo Margot gotovo dobila. Pametna gla- vica!

Oče je zadnje čase veliko doma, v službi nima več kaj početi. To mora biti zelo neprijeten občutek, če se počutiš odveč. Opecto je prevzel gospod Kleinmann, gospod Kugler pa Gies K Comp., podjetje za zelišča, ki wo ga ustanovili šele 1941. Pred par dnevi, ko sva se z očetom sprehajala po našem trgu, je pričel govoriti o tem, da bi se morali skriti. Misli, da bo za nas zelo hu- do, ko bomo čisto odrezani od sveta. Vprašala sem ga, zukaj mi to pripoveduje.

28 »Saj veš,« mi je rekel, »da že leto dni spravljamo obleke, živila in pohištvo k drugim ljudem. Ne maramo, da bi prišla naša lastnina Nemcem v roke. Še huje pa bi bilo, če bi pobrali nas. Zato jih ne bomo čakali, odšli bomo, preden nas pridejo iskat.«

» K daj pa, očka?« Ustrašila sem se, ker je tako resno govoril.

»Nič ne skrbi, bomo že uredili. Kar brezskrbno živi, dokler še lahko.«

To je bilo vse. Da bi bil le še daleč tisti čas, ko se bo- do te besede uresničile!

Nehati moram, ker zvoni. Hello prihaja.

Tvoja Ana

Sreda, 8. julija 1942 Ljuba Kitty!

Med nedeljo zjutraj in zdajle so minila cela leta. To- liko se je zgodilo, kot da se je svet iznenada postavil na glavo. Ampak kot vidiš, Kitty, sem še pri življenju in to je glavno, pravi oče. Zares, živim še, samo ne sprašuj, kje in kako. Mislim, da me danes sploh ne razumeš, za- to bom kar začela in ti povedala, kaj se je v nedeljo zgodilo.

Ob treh (Hello je pravkar odšel in rekel, da se bo kasneje vrnil) je pri vratih pozvonilo. Na verandi sem na ležalniku brala knjigo, se sončila in nisem slišala zvonca. Nenadoma je skozi kuhinjska vrata vsa razbur- jena prišla Margot. »Oče je dobil poziv od SS,« je zaše- petala. »Mama je že šla h gospodu van Daanu.« (Van Daan je dober znanec in solastnik očetovega podjetja.)

Grozovito sem se ustrašila. Poziv! Vsakdo ve, kaj to pomeni. Pred očmi se mi je prikazalo koncentracijsko

26

taborišče in jetniške celice — in tja naj bi odpeljali oče- ta? »Seveda ne bo šel,« mi je rekla Margot, ko sva sede- li v sobi in čakali na mamo. »Mama je šla k van Daano- vim, da bi jih vprašala, če se lahko že jutri preselimo v skrivališče. Tudi van Daanovi se bodo skrili. Potem nas bo sedem.«

Molk. Ni nama bilo do govorjenja. Misel na očeta, ki je šel nič hudega sluteč na obisk v židovski dom za stare, čakanje na mamo, vročina, napetost... zaradi vsega tega sva umolknili.

Nenadoma je pozvonilo. »To je Hello,« sem rekla.

Margot me je potegnila nazaj. »Ne odpiraj!«

Toda strah je bil odveč. Slišali sva, kako se mama in gospod van Daan pogovarjata s Hellom. Potem sta pri- šla noter in zaprla vrata za seboj. Če bi pozvonilo, naj gre Margot ali jaz tiho dol in pogleda, če je oče. Dru- gim ljudem ne smeva odpreti. Z Margot sta naju posla- la iz sobe, van Daan je hotel govoriti z mamo na samem.

Ko sva sedeli z Margot v najini sobi, mi je povedala, da poziv ni bil za očeta, ampak zanjo. Spet sem se ustrašila in pričela jokati. Margot ima šele šestnajst let. Kaj bodo odpeljali tako mlade deklice? Toda k sreči ne bo šla, tudi mama je rekla, da ne. In najbrž je oče mislil na kaj takega, ko mi je povedal o skrivališču.

Skrivališče! Kje se bomo skrili? V mestu? Na deže- li? V hiši? V koči? Kdaj? Kako? Kje? Ta vprašanja so kljuvala v meni, vprašati pa nisem mogla.

Z Margot sva začeli polniti šolske torbe z najpotreb- nejšim. Prvo, kar sem vtaknila vanjo, je bil tale zvezek, potem peresa, robci, šolske knjige, glavnik, stara pisma. Mislila sem, da bomo kar poniknili in sem vtaknila v torbo najbolj neumne reči. Pa mi ni žal, raje imam spo- mine kot obleke.

27 Ob petih je oče končno prišel domov. Telefonirali smo gospodu Kleinmannu in ga vprašali, če pride lahko danes zvečer k nam, van Daan pa je odšel po Miep. Pri- šla je, napolnila torbo s čevlji, oblekami, plašči, perilom in nogavicami in obljubila, da bo prišla še enkrat. Po- tem je postalo v stanovanju čisto tiho. Nihče od nas šti- rih ni mogel jesti. Bilo je vroče in vse je bilo tako čudno.

Veliko sobo zgoraj smo dali v najem gospodu Goldsehmidtu, trideset let staremu ločencu. Tega veče- ra očitno ni imel nobenih načrtov, do desetih je visel pri nas in nismo se ga mogli odkrižati.

Ob enajstih sta prišla Miep in Jan Gies. Miep dela od leta 1933 v očetovi pisarni in postali smo veliki prija- telji z njo, prav tako z njenim mladim možem Janom. Spet so izginjali čevlji, hlače, knjige in perilo v Miepi- nih vrečkah in Janovih globokih žepih. Ob pol dvanaj- stih sta spet odšla.

Bila sem na smrt utrujena in čeprav sem vedela, da danes zadnjič spim v svoji postelji, sem v hipu zaspala in spala do pol šestih naslednjega dne, ko me je mama zbudila. K sreči ni bilo več tako vroče kot v nedeljo, ves čas je padal pohleven dež. Vsi štirje smo'se tako oblekli, kot da gremo prenočevat v ledenico, in to samo zato, da smo vzeli s seboj še nekaj oblek. Noben Žid v našem položaju si ne bi upal na cesto s kovčkom polnim oblek. Oblekla sem dve srajci, troje hlač, dva para noga- vic, obleko, čeznjo krilo in plašč, dežni plašč, močne če- vlje, kapo, šal in še kaj. Že doma sem se skoraj zadušila, samo da me ni nihče nič vprašal.

Margot je nabasala v torbo svoje šolske knjige, sed- la na kolo in se odpeljala z Miep v neznane daljave. Jaz namreč še vedno nisem vedela, kje je tisti skrivnostni kraj, kamor gremo.

28

Ob pol osmih smo zaprli vrata za sabo. Poslovila sem se od svoje male muce Moortje, ki naj dobi dom pri sosedih, kot smo napisali v pisemcu gospodu Goldsehmidtu.

Nepostlane postelje, posoda od zajtrka, v kuhinji funt mesa za muco — vse to je dajalo vtis, kot da smo odšli na vrat na nos. Sicer nas pa vtisi ne zanimajo. Sa- mo stran hočemo, stran, na varno in drugega nič.

Jutri več.

Tvoja Ana

Četrtek, 9. julija 1942 Ljuba Kitty!

Hodili smo po dežju, oče, mama in jaz, in nosili vsak svojo torbo, do vrha polno najrazličnejših reči. De- lavci, ki so zgodaj zjutraj hodili v službo, so nas sočut- no gledali. Na njihovih obrazih se je jasno videlo obža- lovanje, da nas ne morejo peljati kos poti. Kričeča ru- mena zvezda je bila dovolj zgovorna.

Šele ko smo bili na cesti, sta mi oče in mama v pre- sledkih povedala ves načrt. Že mesece so spravljali iz hiše perilo in razne stvari in priprave so bile že tako da- leč, da bi se šestnajstega julija prostovoljno skrili. Poziv

je za deset dni prehitel načrt, tako da bomo morali biti

zudovoljni tudi z malo manj urejenimi prostori.

Skrivališče je v isti hiši kot očetovo podjetje. Za ne- koga, ki stvari ne pozna, je malo težje razumljivo, zato ti bom bolj natančno razložila. Oče ima štiri uslužben- ve, gospoda Kuglerja, gospoda Kleinmanna, Miep in wrojepisko Bep Voskuijl in ti so vsi vedeli za skrivališ- če. V skladišču delajo še Bepin oče gospod Voskuijl in We dva delavca, njima niso povedali ničesar.

29 Hiša pa je taka: v pritličju je veliko skladišče, ki je razdeljeno na več prostorov, na primer na prostor, kjer meljejo cimet, nageljnove žbice in poper, in prostor, ka- mor spravljajo zaloge. Poleg vrat v skladišče so še nor- malna hišna vrata, ki se odpirajo na stopnice. Vrh stop- nic so vrata z mlečnim steklom in na njih piše URAD. Ta pisarna gleda na cesto in je zelo velika, svetla in le- po opremljena. Čez dan delajo tu Bep, Miep in gospod Kleinmann. Skozi prehodno sobo, v kateri so blagajna, garderoba in velika omara, se pride v majhno, precej zatohlo in temno direktorjevo sobo. Tu sta prej delala gospod Kugler in gospod van Daan, zdaj pa samo še prvi. V Kuglerjevo sobo se pride tudi s hodnika skozi steklena vrata, ki pa se odpirajo samo od znotraj. Iz Kuglerjeve sobe se pride na dolg in ozek hodnik, ki teče vzdolž vse shrambe za premog, na koncu pa so štiri stopnice, ki te pripeljejo v najlepši del hiše, v privatno pisarno. Izbrano, temno pohištvo, na tleh linolej in pre- proge, radio, elegantna luč, res prima, prima. Zraven je prostorna kuhinja s plinskim bojlerjem in kuhalnikom. In še stranišče. To je prvo nadstropje in sem peljejo normalne lesene stopnice. Tu je še majhen predprostor, ki mu pravimo predsoba. Levo in desno so vrata, leva vodijo v sprednji del hiše s skladiščem in podstrešjem nad njim. S sprednjega dela hiše pa vodijo na dvoriščno stran še ene stopnice, take prave holandske, dolge in vratolomne.

Desno od predsobe je torej naše skrito stanovanje, »zadnji del hiše«. Živa duša si ne bi mogla misliti, da je za preprostimi, sivo popleskanimi vrati še toliko sob. Pred vrati je prag in že si notri. Takoj nasproti vhoda so strme stopnice, levo pa majhna vežica in prostor, ki bo postal dnevna soba in spalnica družine Frank. Poleg je še manjša sobica, to bo spalnica in delovna soba za

30

mladi dami gospodični Frank. Desno od stopnic je pro- stor brez okna z umivalnikom in straniščem in vrata v najino sobo. Ko prideš po stopnicah navzgor in odpreš vrata, se res začudiš, da lahko v stari hiši naletiš na tako visok in svetel prostor. V tem prostoru je štedilnik (ker je imel Kugler včasih tu laboratorij) in pomivalno kori- to. To je torej kuhinja, hkrati pa spalnica za par van Daan in skupen dnevni prostor, jedilnica in delovna so- ba. Zelo majhna prehodna sobica bo Petrov apartma. Nad vsem tem pa je, natanko tako kot na sprednji stra- ni, še podstrešje. Vidiš, tako sem ti opisala naše lepo skrito stanovanje, »zadnji del hiše«. Tvoja Ana

Petek, 10. julija 1942 Ljuba Kitty!

Verjetno sem Te s svojim dolgoveznim opisom sta- novanja precej dolgočasila, vendar se mi je zdelo po- trebno, da vsaj veš, kje sem pristala. Kako sem pristala, boš pa izvedela iz naslednjih pisem.

Ker si gotovo opazila, da nisem še končala, nadalju- jem svojo zgodbo. Ko smo prišli v Prinsengracht 263, nas je Miep takoj odpeljala po dolgem hodniku in lese- nih stopnicah v skrite sobe. Zaprla je vrata za nami in ostali smo sami. Margot je prišla s kolesom precej prej in nas je že čakala.

Naša dnevna soba in vse druge sobe so bile tako olne reči, da ti ne morem povedati. Vse škatle, ki smo ih že mesece pošiljali sem, so stale na tleh ali pa na po-

weljah. Mala soba je bila do vrha založena s posteljnim perilom. Če hočemo zvečer spati na postlanih posteljah, we moramo lotiti dela in pospraviti vso ropotijo. Mama

31 in Margot pa nista bili sposobni, da bi ganili s prstom. Ležali sta na golih posteljah, medli in utrujeni in ne vem kaj še vse. Oče in jaz, družinska pospravljača, pa sva se takoj lotila dela.

Ves dan sva praznila škatle in polnila omare, zabija- la žeblje in urejala, dokler nisva zvečer utrujena padla v čedno postlane postelje. Ves dan nismo pojedli ničesar toplega, mama in Margot sta bili preveč utrujeni in na- peti, da bi jedli, midva z očetom pa sva imela preveč dela.

V torek zjutraj sva začela tam, kjer sva v ponedeljek nehala. Miep in Bep sta na naše živilske karte kupili hrano, oče je popravil slabo zatemnitev na oknih, pori- bala sva tla v kuhinji in bila zaposlena od jutra do veče- ra. Do srede skorajda nisem imela časa, da bi pomislila na veliko spremembo v svojem življenju. Odkar smo prišli, sem komaj zdajle dobila priložnost, da ti poro- čam o dogodkih in si hkrati sama pridem na jasno, kaj se mi je zgodilo, in kaj se mi še lahko zgodi.

Tvoja Ana

Sobota, 11. julija 1942 Ljuba Kitty!

Oče, mama in Margot se ne morejo navaditi na we- stertorsko uro, ki bije vsake četrt ure. Jaz pa, meni je ta- koj ugajala in posebno ponoči se mi zdi nekaj tako do- mačega. Verjetno te bo zanimalo, kako mi je všeč v skri- vališču. Samo to ti lahko rečem, da tega še sama ne vem. Mislim, da se v tej hiši ne bom nikoli počutila do- ma, s tem pa nočem reči, da se počutim neprijetno. Po- čutim se kot v kakšnem hotelu, kjer smo na počitnicah. To je precej prismuknjen občutek za skrivališče, ampak

32


[ tuko je. Te zadnje sobe so idealno skrivališče. Čeprav

vo vlažne in malce vegaste, bi v vsem Amsterdamu, mo-

C goče še celo v vsej Holandski, ne mogli najti udobnejše-

gu zatočišča. W.4 Najina soba je bila s svojimi praznimi stenami zelo

gola. Oče je že prej prinesel sem mojo zbirko razglednic in slik filmskih igralcev, lotila sem se stene s čopičem in lepilom in zdaj je vsa soba ena sama slika. Prav veselo je videti. Ko bodo prišli van Daanovi, bomo iz desk na podstrešju naredili nekaj omaric in še kaj ljubkega.

Margot in mama sta si že opomogli. Mama se Je prvič lotila kuhe in je pristavila grahovo juho. Ker pa je spodaj toliko časa klepetala, je na juho pozabila. Grah ve je prismodil, da je bil črn kot oglje in smo ga iz lonca morali spraskati.

Včeraj zvečer smo šli vsi skupaj dol v očetovo pisar- no, da bi poslušali radio London. Bilo me je tako strah, du nas bo kdo slišal, da sem očeta dobesedno rotila, naj je z menoj gor. Mama je razumela mojo grozo in je šla % menoj. Pa tudi sicer nas je strah, da bi nas sosedje vi- deli ali slišali. Takoj naslednje jutro smo obesili zavese. Pravzaprav jim ne moremo reči zavese, saj so samo Cu- nje različnih oblik, kakovosti in vzorcev, ki sva jih z očetom prav nestrokovnjaško sešila. Z risalnimi žeblji- €kl sva pritrdila to krasoto na okna in dokler bomo skri- Ul, jih ne bomo več sneli.

V hiši desno od nas je podjetje Zaandam, levo pa mizurstvo. Po končanem delovnem dnevu v hiši ni več ljudi, vseeno pa bi lahko kaj slišali. Čeprav je bila Mar-

bi hudo prehlajena, smo ji prepovedali kašljati in smo o pitali s kodeinom.

Zelo se veselim torka, ko bodo prišli van Daanovi.

Vwljuzneje bo in ne tako tiho. Tišina mi gre še posebno

JO Dnevnik Ane Frank 33

im zvečer in ponoči zelo na živce in dala bi ne vem kaj, da bi kdo od naših zaščitnikov prespal pri nas.

Sicer pa tukaj niti ni tako slabo, lahko si sami kuha- mo in spodaj v očkovi pisarni poslušamo radio. Go- spod Kleinmann, Bep in Miep so nam zelo pomagali. Celo rabarbaro smo že jedli, pa jagode in češnje in mi- slim, da nam tu ne bo dolgčas. Branja imamo dovolj in kupili smo cel kup iger. Gledati skozi okno ali pa oditi ven pa seveda ne smemo. Čez dan moramo tudi govori- ti in hoditi čisto po tihem, kajti v skladišču nas ne smejo slišati.

Včeraj smo imeli veliko dela, morali smo pobrati ko- ščice iz dveh zabojev češenj, gospod Kugler jih bo vku- hal. Iz zabojev smo naredili knjižne police.

Kličejo me.

Tvoja Ana

28. september, dodatni zapis

Da ne smem ven, me bolj teži, kot morem povedati in zelo me je strah, da nas bodo odkrili in postrelili. To niso prijetne misli.

Nedelja, 12. julija 1942

Danes pred mesecem dni je bil moj rojstni dan in vsi so bili z menoj tako prijazni. Zdaj pa vedno bolj ču- tim, kako se odtujujem mami in Margot. Danes sem res trdo delala in vsi so me zelo hvalili, čez pet minut sem bila pa spet ozmerjana.

Kakšno razliko delajo med menoj in Margot! Mar- got, na primer, je naredila s sesalnikom kratek stik in ves dan smo bili brez luči. Mama je samo rekla: »Am-

34

JJ OT JY SŠ E——Ž-—-——— —am

U












pak, Margot! Vidi se, da nisi vajena dela, drugače ne bi ekla sesalnika za žico.« Na to je Margot nekaj odgo- vorila in zgodbe je bilo konec.

> Jaz pa sem danes dopoldne hotela samo prepisati mamin seznam nakupov, ker je njena pisava tako nera- zločna. Tega pa mama ni dovolila in mi je takoj postre-

z zasoljeno pridigo, v katero se je pri priči vmešala u družina.

Zadnje čase vedno bolj opažam, da se z njimi nika- lor ne ujemam. Tako radi kažejo svoja čustva, jaz pa to čla ko počnem samo, kadar sem sama. Pravijo, kako pri- il no nam je skupaj in kako lepo se skladamo, pri tem tudi za trenutek ne pomislijo, da jaz čutim drugače. O Samo očka me včasih razume, čeprav večinoma drži % mamo in Margot. Ne prenesem, da pripovedujejo tu- m ljudem, kako sem se cmerila ali pa kako sem pamet- | Hi sploh pa ne prenesem, če začno govoriti o Moortje. loortje je moja šibka točka. Vsako minuto jo pogre- m in nihče ne ve, kolikokrat mislim nanjo. Vedno mi ridejo solze v oči. Moortje je tak ljubeznivček in jaz jo

am tako rada. V sanjah že delam načrte, kako jo bom bila nazaj. H "ruj sploh veliko sanjarim. Resnica pa je, da mo- umo čepeti tu, dokler ne bo vojne konec. Nikoli ne (memo ven in samo Miep, njen mož Jan, Bep, gospod ugler in gospod in gospa Kleinmann nas pridejo lah- test. Vendar gospe Kleinmann nikoli ni, ker je

eptembra 1942, vini zapis

Očku je vedno tako prijazen. Razume me in zelo ra- bi se zaupno pogovorila z njim, ne da bi me pri tem

35 oblile solze. To je najbrž v zvezi z mojimi leti. Najraje bi kar pisala in pisala, toda tudi to postane predolgo- časno.

Do zdaj sem pisala v dnevnik samo svoje misli in sploh nisem prišla do lepih povesti, ki bi jih kasneje lahko brala. V prihodnje ne bom več tako čustvena, ali pa vsaj manj, in se bom bolj držala resničnosti.

Petek, 14. avgusta 1942 Najljubša Kitty!

Ves mesec sem te pustila na cedilu, vendar se ni go- dilo nič takega, da bi ti lahko vsak dan povedala kaj no- vega. Van Daanovi so prišli 13. julija. Mislili smo, da bodo prišli šele 14. julija, ker pa Nemci kar naprej poši- ljajo pozive, se jim je zdelo varneje, da se preselijo dan prej kot dan kasneje.

Ob pol desetih dopoldne (bili smo še pri zajtrku) je prišel Peter van Daan, suha in preplašena prekla, ki še nima šestnajst let in od njegove družbe ni kaj pričako- vati. Gospa in gospod van Daan sta prišla uro kasneje.

V našo veliko zabavo je gospa van Daan prinesla s seboj kahlo v škatli za klobuke. »Brez nočne posode ne grem nikamor,« nam je razložila in posoda je takoj do- bila svoje mesto pod kavčem. Gospod van Daan je pri- šel brez nočne posode, pod roko pa je imel zložljivo čaj- no mizico.

Prvi dan našega skupnega bivanja smo že sedeli skupaj pri kosilu in čez tri dni je imel vsak od nas sed- mih občutek, da smo postali družina. Seveda so nam van Daanovi lahko veliko povedali, saj so preživeli zu- naj v svetu teden dni več kot mi. Med drugim nas je ze-

36


















zanimalo, kaj se je zgodilo z našim stanovanjem in z ospodom Goldschmidtom. Gospod van Daan je pripovedoval: »V ponedeljek — pkoli devetih mi je telefoniral gospod Goldschmidt in — me prosil, naj hitro pridem k vam. Takoj sem odšel in — gu našel zelo razburjenega. Dal mi je prečitati listek, ki — Me ga pustili, in je hotel takoj odnesti mucko k sose- — dom, kot ste mu naročili. Bal se je, da bodo naredili hi- — no preiskavo, zato sva šla skozi vse sobe, pospravila — mizo in naredila malce reda. Nenadoma sem na pisalni — mizi gospe Frank našel listek, na katerem je bil neki na- — mov iz Maastrichta. Čeprav sem vedel, da ga je gospa — Frank nalašč pustila tam, sem se naredil zelo začudene- in prestrašen prosil gospoda Goldschmidta, naj li- tek sežge. Ves čas sem se delal, da ne vem ničesar o va- m izginotju, ko pa sem zagledal listek, se mi je utrnila obra misel. Gospod Goldschmidt,' sem rekel, ,nena- loma sem se domislil, kaj bi ta naslov lahko pomenil. ' Nutančno se spominjam, da je pred približno pol leta prišel v našo pisarno nek oficir z visokim činom, prija- -elj gospoda Franka iz mladih dni. Obljubil je, da jim omagal, če bo treba, in ta oficir je imel glavni stan nastrichtu. Možno je, da je držal besedo in na kak- n način spravil Frankove v Belgijo, od tam pa v Švico. lahko poveste tudi znancem, če vas bodo spraševali Frankovih. Maastrichta seveda ni treba omeniti." Po- im sem odšel. Večina znancev zdaj misli tako, ker mi je prila ta zgodba z različnih strani spet na ušesa.« Zgodba se nam je zdela zabavna in morali smo se mnejuti, kakšno domišljijo imajo ljudje. Družina Mer- wodelplein nas je na primer videla, kako smo se zjutraj ljuli mimo njih s kolesi, neka druga gospa pa je zago- ovo vedela, da smo se sredi noči odpeljali z vojaškim

lom, Tvoja Ana Petek, 21. avgusta 1942

Ljuba Kitty!

Naše skrivališče je zdaj res pravo skrivališče. Go- spodu Kuglerju se zdi namreč bolj varno, da pred vrata postavi omaro (ker so zdaj kar naprej preiska- ve, da bi našli skrita kolesa). To je vrtljiva omara in se odpira kot vrata. Zadevo je zbil gospod Voskuijl, ki so mu medtem povedali o sedmih skritih osebah. Sama prijaznost ga je in kar ne ve, kako bi nam po- magal.

Če hočemo zdaj dol, se moramo najprej pripogni- ti, nato pa skočiti, ker ni več praga. Po treh dneh smo imeli vsi buške na čelu, ker smo se zaletavali v nizka vrata. Zdaj je Peter pribil tja vrečko vate. Bomo vide- li, če bo pomagalo.

Učim se ne preveč, do septembra sem si vzela po- čitnice. Potem me bo poučeval oče, samo nove šolske knjige moramo še kupiti.

V našem življenju ni veliko sprememb. Danes so Pe- tru umili lase, ampak to ni nič posebnega. Gospod van Daan in jaz se kar naprej pričkava. Mama dela z menoj, kot da sem dojenček in tega ne trpim. Peter mi ni nič bolj všeč. Res je dolgočasen, ves dan poležuje na svoji postelji, včasih malo mizari, potem pa spet zadremlje. Kakšen trap!

Mama mi je danes zjutraj spet držala pridigo. O vsa- ki stvari imava ravno nasprotno mnenje. Očka pa je sr- ček, tudi če je kdaj pet minut hud name.

Zunaj je lepo, toplo vreme in zato na podstrehi leži- mo na ležalnikih, da ga izkoristimo, kar se le da.

Tvoja Ana

38

Še





HU, septembra, dodatni zapis

J Gospod van Daan je zadnje čase ves priliznjen, jaz - pa to kar mirno prenašam.


Sreda, 2. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Gospod in gospa van Daan sta imela buren prepir. — Kaj takega nisem še nikoli doživela, ker očetu in mami — niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi tako kričala drug — na drugega. Povod je bil tako malenkosten, da o njem — ni vredno izgubljati besed. No, ja, vsak po svojem i okusu. ; To je za Petra zelo hudo, saj je šlo zanj. Toda on je — luka preobčutljiva lenoba, da ga nihče več ne jemlje re- no. Včeraj je bil ves iz sebe, ker mu je nenadoma po- —. modrel jezik. Ta čudni pojav je minil sam od sebe, prav tuko kot je prišel. Danes leta naokrog z debelim šalom, ker ima trd vrat. Gospoda je vsekalo v tilnik. Pa tudi »olečine pri srcu, v pljučih in v ledvicah mu niso tuje. polet hipohonder je. (Saj se pravi tako, kajne?)

—. Mama in gospa van Daan se ne razumeta najbolje. Povodov za neprijetnosti je več kot dovolj. Za primer ti — Mimo povem, da je gospa van Daan pobrala iz skupne omure za perilo vse svoje rjuhe razen treh. Zdi se ji, da luhko uporabljamo mamino perilo za obe družini. Zelo bo razočarana, ko bo opazila, da je mama naredila prav tuko.

Poleg tega jo grabi togota, ker uporabljamo njen nervis in ne našega. Vedno znova poskuša izvrtati, kam no spravili naše krožnike. Bliže so, kot si misli, saj so nu podstrehi v škatli za velikim kupom starih reklam za

a 39 Opecto. Dokler se skrivamo, bodo tudi krožniki skriti in prav je tako! Jaz imam namreč kar naprej smolo in včeraj sem razbila gospe van Daanovi krožnik za juho.

»Oh!« je zavpila vsa jezna. »Pazi no malo, to je edi- no, kar imam!«

(Kitty, prosim upoštevaj, da klatita obe gospe obup- no holandščino. O gospodih ne bom rekla ničesar, da ne bo zamere. Če bi ti slišala to žlobudranje, bi se na glas smejala. Vendar jih ne popravljamo več, ker tako nič ne pomaga. Jaz pa bom pisala pravilno holandšči- no, tudi kadar bom opisovala pogovore med mamo in gospo van Daan.)

Prejšnji teden je v našem enoličnem življenju prišlo do majhne spremembe, to pa zaradi Petra in neke knji- ge o ženskah. Vedeti moraš namreč, da lahko Margot in Peter bereta skoraj vse knjige, ki si jih gospod Klein- mann sposodi za nas. Neke knjige o ženskem življenju pa odrasli niso hoteli dati iz rok in to je razdražilo Pe- trovo radovednost. Le kaj piše v knjigi? Na skrivaj jo je zmaknil svoji mami, medtem ko je ona spodaj klepeta- la, in odnesel svoj plen na podstreho. Gospa van Daan

je sicer vedela, kaj počne, rekla pa ni nič, dokler ga ni zalotil gospod van Daan. Razjezil se je, vzel Petru knji- go in mislil, da je s tem stvar opravljena. Ni pa računal z radovednostjo svojega sina, ki jo je njegov energični poseg še povečal. Iskal je možnosti, kako bi to več kot zanimivo knjigo lahko prebral do konca.

Gospa van Daan je vprašala mamo, kaj si ona misli o tem. Mami se je zdelo, da knjiga še ni za Margot, v glavnem pa ne vidi v njej nič posebnega.

» Margot in Peter sta zelo različna,« je rekla mama. »Prvič je Margot deklica in dekleta so prej zrela kot fantje in drugič je Margot prebrala že kaj bolj resnega in ne bere samo zato, ker je knjiga prepovedana. In tret-

40


jič, mnogo bolj je razvita in razgledana, saj ima za seboj že štiri leta liceja.«

Gospa van Daan ji je sicer pritrdila, vendar se ji je

iz principa zdelo narobe, da bere mladina knjige za odrasle.

Medtem je Peter našel priložnost, ko se ni nihče me- nil ne za knjigo in ne zanj. Ob pol osmih zvečer, ko je družina spodaj poslušala radio, je izginil s svojim zakla- dom na podstreho. Ob pol devetih bi moral priti nazaj, ker pa je bila knjiga tako napeta, je pozabil na čas in prišel po stopnicah ravno takrat, ko je njegov oče stopil v sobo. Jasno, kaj je sledilo. Bunka sem, klofuta tja, knjiga je obležala na tleh, Peter pa je zbežal nazaj na podstreho.

Takšno je bilo stanje, ko je družina sedla k večerji. Peter je ostal na podstrehi in nihče se ni zmenil zanj. Kar brez večerje naj gre spat. Večerjali smo in veselo klepetali, ko je nenadoma predirljivo zažvižgalo. Odlo- žili smo vilice in se vsi bledi in prestrašeni spogledali.

Potem smo zaslišali Petrov glas, ki nam je zavpil skozi dimnik: »Ne bo me dol!«

Gospod van Daan je planil kvišku, vrgel prtič na tla in ves rdeč zarjul: »Zdaj mi je pa dovolj!«

Oče ga je prijel za roko, ker se je bal česa hujšega, in skupaj sta odšla na podstreho. Po mnogem upiranju in copotanju je Peter končno pristal v svoji sobi. Vrata so se zaprla in večerjali smo naprej.

Gospa van Daan je hotela dati na stran kos kruha z maslom za svojega sinka, gospod van Daan pa je bil ne- izprosen. »Če se pri priči ne opraviči, bo spal na pod- strehi.« Vsi smo ugovarjali, ker se nam je zdelo, da je Peter dovolj kaznovan, če mora ostati brez večerje. In

če bi se prehladil, ne bi mogli niti zdravnika poklicati.

Peter se ni opravičil in je spet ušel na podstreho. Go- spod van Daan se ni več menil za to, vendar je zjutraj

41

imama opazil, da je bila Petrova postelja razmetana. Ob sed- mih zjutraj je bil Peter spet na podstrehi, vendar ga je moj oče ljubeznivo pregovoril, da je prišel dol. Tri dni je kuhal mulo in molčal kot zalit, potem pa je spet vse steklo po starem. Tvoja Ana

Ponedeljek, 21. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Danes Ti bom samo na kratko poročala o običajnih rečeh, ki so se zgodile v skrivališču. Nad moj kavč so pritrdili lučko in zdaj samo potegnem za vrvico, kadar ponoči streljajo. Trenutno tega ne morem početi, ker imamo noč in dan za špranjo odprto okno.

Moški del družine van Daan je izdelal veliko, udob- no jedilno omaro s pravo mrežo zoper muhe. Ta zname- nita zadeva je stala do zdaj v Petrovi sobi, ker pa je na podstrehi hladneje, so jo prenesli tja. Peter je dobil na- mesto nje police. Svetovala sem mu, naj raje postavi tja mizo in jo pregrne s čednim prtom, police pa obesi tja, kjer je bila prej miza. Tako bi postala sobica kar udob- na, čeprav jaz ne bi marala spati v njej.

Gospa van Daan je neznosna. Kar naprej me opo- minja, ker toliko klepetam. Jaz pa se ne menim za njene besede! Pri madam je vedno kaj novega. Trenutno ne mara pomivati loncev. Tudi če ostane čisto malo hrane, je ne predene v skodelico, ampak pusti, da se kvari v loncu. In ko ima potem opoldan Margot toliko loncev, madam še pravi: »Margotka, Margotka, koliko imaš de- la!«

Gospod Kleinmann mi vsak drugi teden prinese kakšno knjigo pravljic. Navdušena sem nad serijo Jo-

42



m: sn m

Hi L: H B

pli op-ter Heul, posebno všeč pa mi je Cissy van Marx- feldt. Poletne neumnosti sem prebrala že štirikrat, pa se moram smešnim zapletom še vedno smejati.

Z očetom sva zdaj zaposlena, ker riševa rodovnik naše družine kot drevo in pri tem mi o vsakem članu kaj pove.

Pričeli smo z učenjem. Veliko se ukvarjamo s fran- coščino in se vsak dan nadudlam pet nepravilnih glago- lov. Kar sem se naučila v šoli, sem že precej pozabila. Peter se je z vzdihi spet poprijel angleških nalog. Rav- nokar smo dobili nekaj šolskih knjig, od doma pa sem prinesla precejšnjo zalogo zvezkov, svinčnikov, etiket in tako naprej. Pim (tako kličemo očka) se je prijavil za pouk nizozemščine. To se mi zdi prima, učim ga tako rekoč v zameno za njegovo pomoč pri francoščini in drugih predmetih. Ampak kakšne neverjetne napake dela!

Včasih ujamem radijsko postajo Oranje. Pred krat- kim je govoril princ Bernhard. Približno januarja se bo pri njih spet rodil otročiček, je rekel. To se mi zdi lepo. Tukaj ne razumejo, da sem tako zvesta Oranijcem.

Pred nekaj dnevi smo se pogovarjali, da se moram še veliko naučiti in posledica je bila, da sem se nasled- njega dne lotila dela. Res ne bi marala, da bi s štirinaj- stimi ali petnajstimi leti še vedno sedela v prvem razre- du. Beseda je nanesla tudi na to, da ne smem skoraj ni- česar čitati. Mama prav zdaj bere Heren, vrouven und knechten, česar jaz seveda še ne smem. (Margot pa!) Menda se moram še malo razviti, tako kot moja nadar- jena sestra. Pogovarjali smo se tudi o tem, da v resnici ne vem ničesar o filozofiji, psihologiji in fiziologiji (te besede sem šele zdaj poiskala v slovarju). Mogoče bom drugo leto bolj pametna!

da


Z grozo sem ugotovila, da sem vzela s seboj za zimo samo eno obleko z dolgimi rokavi in tri jopice. Oče mi dovoli, da si spletem pulover iz bele ovčje volne. Ta vol- na ni prav lepa, ampak bo že morala toplota nadomesti- ti lepoto. Nekaj oblek imamo še pri drugih ljudeh, toda te bomo dobili nazaj šele po vojni, seveda če bodo še tam. Zadnjič je prišla v sobo gospa van Daan, ravno ko sem ti pisala o njej. Tresk, sem zaprla dnevnik.

»No, Ana, lahko malo pogledam?«

»Ne, gospa van Daan.«

»Samo zadnjo stran?«

» Ne, tudi zadnje strani ne, gospa van Daan.«

Na smrt sem se ustrašila, ravno na tej strani jo je bolj slabo odnesla.

Tako se vsak dan kaj zgodi, jaz pa sem prelena ali pa preutrujena, da bi vse napisala.

Tvoja Ana

Petek, 25. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Očka ima znanca, nekega gospoda Dreherja, ki je star mož pri sedemdesetih, zelo naglušen, bolan in re- ven. Ima tudi nadležen privesek, sedemindvajset let mlajšo ženo, ki je tudi revna, ampak še vedno vsa ove- šena s pristnimi in ponarejenimi zapestnicami in prsta- ni iz minulih dobrih časov. S tem gospodom Dreherjem je imel oče precej težav in vedno sem občudovala angel- sko potrpljenje, s katerim je ubogemu staremu možičku odgovarjal po telefonu. Ko smo bili še doma, je mama predlagala, naj oče postavi pred telefon gramofon, ki bo vsake tri minute rekel »Da, gospod Dreher,« ali pa »Ne, gospod Dreher,« kajti stari mož tako ali tako ne tuzume, kaj mu oče tako podrobno razlaga.

45 Danes je gospod Dreher telefoniral v pisarno in vprašal gospoda Kuglerja, če lahko pride malo naokoli. Gospodu Kuglerju se ni dalo in je hotel poslati Miep, ta pa je gospodu Dreherju po telefonu odpovedala. Na- to je gospa Dreher trikrat telefonirala. Ker je Miep re- kla, da je vse popoldne ne bo, je morala na telefonu oponašati Bepin glas. Spodaj v pisarni in mi zgoraj, vsi smo se neznansko smejali. Vsakič, ko je pozvonil tele- fon, je Bep rekla: »To je gospa Dreher!« Miep je plani- la v smeh in se prav neolikano hihitala, ko je govorila s strankami.

Prav zares, na vsem svetu je eno samo tako noro podjetje, kjer direktorji in uslužbenke skupaj zbijajo šale!

Včasih grem zvečer k van Daanovim malo poklepe- tat. Potem jemo moljeve piškote z malinovcem (piškoti so bili spravljeni v omari skupaj z oblekami in vrečkami zoper molje) in se zabavamo. Pred kratkim smo govorili o Petru. Rekla sem, da me Peter večkrat poboža po licu in da tega ne maram. Kot prava starša sta takoj vpraša- la, če imam Petra vsaj malo rada, ker me ima on prav za gotovo. Mislila sem si: »O, jej!« rekla pa sem: »O, nee.« Samo pomisli! Potem sem rekla, da se Peter samo dela, da je tako neroden in da mislim, da je plašen. In da je tako z vsemi fanti, ki niso navajeni deklet.

Priznati moram, da je Skrivalni komite Podstrešje, Oddelek Gospodje res zelo iznajdljiv. Samo poslušaj, kaj so si zdaj izmislili. Hoteli smo poslati kakšno vest o nas gospodu Broku, ki je zastopnik družbe Opecta in je ilegalno skril nekaj naših reči. Neki stranki v Zeeuws- Vlaanderen so natipkali pismo z nekaj vprašanji, tako da bi moral mož izpolniti anketo in jo v priloženi kuver- ti poslati nazaj. Naslov na kuverti je napisal oče s svojo pisavo. Ko se bo kuverta vrnila, bodo vzeli anketo in

46


dali v kuverto nekaj vrstic od očeta. Tako bo Brok pre- bral pismo, ne da bi postal nezaupljiv. Nalašč so izbrali Zeeland, ker je na belgijski meji in bi bilo pismo lahko pretihotapljeno preko meje. Poleg tega ne sme nihče v tiste kraje brez posebnega dovoljenja in navaden za- stopnik, kot je Brok, ne bi nikoli dobil takšnega dovo- ljenja.

Oče je včeraj zvečer spet enkrat uprizoril cirkus. Bi- lo mu je kar slabo od utrujenosti in zlezel je v posteljo. Imel je mrzle noge, zato sem mu nataknila svoje spalne copate. Toda čez pet minut so že ležale na tleh pri po- stelji. Luči ni maral in se je pokril z odejo čez glavo. Ko smo luč ugasili, je zelo previdno pokukal ven. Potem smo se pogovarjali, kako je Peter rekel, da je Margot »tetka«. Nenadoma smo iz globine zaslišali očkov glas: » Klepetava tetka!«

Muca Mouschi me ima vedno raje, mene je pa še vedno malo strah.

Tvoja Ana

Nedelja, 27. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Danes sva imeli z mamo spet tako imenovani »na- stop«. Najhuje je to, da zmeraj planem v jok in si ne znam pomagati. Oče je vedno ljubezniv z menoj in me tudi mnogo bolj razume. V takih trenutkih mame ne morem prenašati in tudi jaz sem njej čisto tuja. To se ta- koj vidi, saj niti tega ne ve, kaj si mislim o najbolj obi- čajnih rečeh.

Pogovarjali smo se o služkinjah in da jim bo po voj- ni gotovo treba reči gospodinjske pomočnice. Jaz na to nisem takoj pristala. In potem so rekli, da vedno govo-

47 rim o »kasneje« in igram veliko damo. Ampak to sploh ni res. Menda si lahko zgradim kakšen majhen grad v oblakih, to vendar ni nič hudega in tudi ni treba tako resno jemati. Vsaj očka me vedno brani, brez njega tu- kaj ne bi zdržala.

Tudi z Margot se ne razumem najbolje. Čeprav v naši družini ni takih izbruhov, kot jih imajo zgoraj, pa še zdaleč ni vedno prijetno. Jaz imam popolnoma dru- gačno naravo kot mama in Margot in zelo sta mi tuji. S prijateljicami se dosti bolje razumem kot s svojo lastno materjo. To je škoda, kajne.

Gospo van Daan je včeraj spet nekaj uščipnilo. Zelo je muhasta in vedno več svojih reči poskrije. Škoda, da mama ne skrije vedno kakšne Frankove reči, kadar izgi- ne kakšna van Daanova reč.

Nekateri ljudje imajo prav posebno veselje, da ne vzgajajo samo lastnih otrok, ampak tudi tuje, in van Daanovi so že takšni. Pri Margot ni kaj vzgajati, nje so že po naravi sama dobrota, prijaznost in razumnost. Za- to sem pa jaz dobila velik del njenih slabih lastnosti. Več kot enkrat so pri kosilu frčali sem in tja opomini in odrezavi odgovori. Oče in mama me vedno vzameta v zaščito, brez njiju se ne bi mogla spustiti v ta boj. Sicer me pa tudi onadva vedno opominjata, naj manj govo- rim, naj se ne vmešavam in naj bom skromnejša, ampak to se mi redko posreči. Če ne bi bil oče vedno tako potr- pežljiv, bi že davno izgubila upanje, da bom kdaj izpol- nila pričakovanja svojih staršev. Sta jih pa tudi v resnici previsoko postavila.

Če na primer jem krompir in vzamem čisto malo ze- lenjave, ki je ne maram, že gospa van Daan ne prenese te razvajenosti. Takoj reče: »Daj, Ana, vzemi še malo zelenjave.«

48

» Ne, hvala,« odgovorim, »dovolj imam krompirja.« »Zelenjava je zdrava, tudi tvoja mama pravi tako,« e sili, dokler ne poseže vmes oče in mi da prav. Potem začne gospa van Daan nergati in pravi: »Ži- — veti bi morala pri nas doma, tam so bili otroci vsaj | Vzgojeni! To vendar ni nobena vzgoja! Ana je strahovi- —o razvajena, jaz tega že ne bi dovolila. Če bi bila Ana moja hči...« —.. S tem se vedno prične in konča vsak slap njenih be- — med, »Če bi bila Ana moja hči ...« Še sreča, da nisem. P Pa se vrniva spet k vzgoji: ko je včeraj gospa van I Duunova izrekla svoje pomembne besede, je nastala ti- — inu, potem pa je oče rekel: »Zdi se mi, da je Ana zelo dobro vzgojena. Toliko se je že naučila, da ne odgovar- Ju na vaše pridige. Kar se pa zelenjave tiče, tudi sam ne morem reči drugega kot hvala enako.« Gospa je bila premagana in sicer temeljito. To se je z namreč nanašalo nanjo, ker zvečer nikoli ne mara jesti fižola in zelja, ker ima potem »vetrove«. To bi tudi jaz lahko rekla. Res je bedasta, kajne? Ko bi vsaj držala kljun, kar se mene tiče. Smešno je videti, kadar gospa van Daan zardeva. Juz pa ne, he! In to jo na skrivaj hudo jezi.




Tvoja Ana

Ponedeljek, 28. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Moje včerajšnje pismo niti malo ni bilo končano, ko nem morala nehati s pisanjem, in zdaj ne morem zdrža- Hi, da ti ne bi pisala še o drugih neprijetnostih. Preden zučnem, pa še tole: zelo čudno se mi zdi, da se odrasli ljudje za malenkosti tako hitro in tako zelo skregajo.

4 Dnevnik Ane Frank 49 Do zdaj sem mislila, da se pričkajo samo otroci in da to kasneje mine. Seveda se vedno najde povod za kakšen »pravi« prepir, ampak te besedne vojne sem in tja pa niso drugega kot pričkanje. Na dnevnem redu so in pravzaprav bi se jih morala že navaditi, vendar ni tako in tudi nikoli ne bo, ker sem pri vsaki diskusiji jaz na vrsti. (Besedo diskusija uporabljajo za prepir, kar je se- veda čisto narobe, ampak saj tudi Nemci niso boljši.)

Nobena reč, ampak prav res nobena reč, na meni jim ni prav. Moje obnašanje, značaj in oliko premeljejo in preglodajo naprej in nazaj in ker so baje pripombe upravičene, naj kar mirno pogoltnem tudi nekaj, česar do zdaj nisem bila vajena, namreč trde besede in vpitje na moj račun. Ne morem! Še pomislim ne na to, da bi žalitve mirno požrla. Jim bom že pokazala, da Ana Frank ni od včeraj! Še čudili se bodo in zamašila jim bom usta, ko jim bom dokazala, da morajo začeti pri svoji in ne pri moji vzgoji. Kako se sploh obnašajo! Prav barbarsko! Takšna neolikanost in neumnost (go- spa van Daan) me vedno znova zmedeta. Toda brž ko se bom navadila, in to bo kmalu, jim bom takšne zasoli- la nazaj, da bodo drugače govorili! Kaj sem res tako svojeglava, trmasta, neskromna, neumna, lena in kaj vem kaj še vse, kot trdijo? No, ja, saj tudi sama vem, da imam napake in pomanjkljivosti, vendar pretiravajo čez vsako mero. Ko bi ti vedela, Kitty, kako se v meni vse kuha, kadar me bombardirajo s tem zmerjanjem! Toli- ko besa se je nakopičilo v meni, da bom kar izbruhnila, in to kmalu.

No, zdaj sem te pa že dovolj dolgočasila s temi pre- piri. Vendar še ne morem odnehati in ti bom opisala, kakšno nadvse zanimivo diskusijo smo imeli zadnjič pri mizi.

Nekako je beseda nanesla na to, kako izredno skro- men je Pim. To je dejstvo in še tako bedasti ljudje ga ne

50



— morejo zanikati. Gospa van Daan, ki mora vsak pogo- — vor obrniti nase, je bleknila: »Jaz sem tudi zelo skrom- — mM, še mnogo bolj kot moj mož.«

J Si že kdaj v življenju slišala kaj takega? Že samo ta — Mavek razločno razkriva njeno skromnost. Gospodu Van Daanu se je zdelo potrebno, da vso stvar kot »moj — mož« malo bolj razloži. Mirno je rekel: »Saj sploh no- — čem biti skromen. Vedno znova ugotavljam, da imajo — neskromni ljudje več uspeha kot skromni.« Potem se je — obrnil k meni: »Nikar ne bodi skromna, Ana, s tem ne — boš prišla daleč.«

Mama se je s tem popolnoma strinjala. Toda kot po- - navadi je morala gospa van Daan tudi na ta pogovor o vzgoji nasuti svojega popra. Tokrat se ni obrnila name, — mpak na moje starše in je rekla: »Res čudne nazore — Imate, da pripovedujete Ani take reči. Ko sem bila jaz mlada, je bilo vse drugače in prepričana sem, da je še dunes tako, samo ne v modernih družinah.«

S tem je mislila na mamino moderno vzgojo, ki jo je morala mama že večkrat braniti. Pri tem je gospa van — Duan postala od razburjenja rdeča kot paradižnik. Ne- E kdo, ki zardeva, se vedno bolj razvnema in kmalu izgu- o bi igro.

Mama ni zardela in je hotela vso stvar čim prej spra-

viti z dnevnega reda, zato je malo pomislila in rekla: »es se mi zdi, gospa van Daan, da je dejansko v življe- nju bolje, če nisi tako skromen. Moj mož, Margot in Pe- ler so izredno skromni. Vaš mož, Ana, vi in jaz pa ni- mo neskromni, vendar se ne pustimo pri vsaki prilož- noMi odriniti.« k vcg

Gospa van Daan: »Ampak, gospa Frank, sploh vas ne razumem! Jaz sem res izredno skromna. Le kako pri- dete do tega, da sem neskromna?«






















m s] Mama: »Gotovo niste neskromni, vendar vas nihče ne bi imel za pretirano skromno.«

Gospa van Daan: »Res bi rada vedela, kje se kaže moja neskromnost. Če ne bi poskrbela sama zase, drugi tudi ne bi in bi lahko od lakote umrla. Ampak zato sem vseeno prav tako skromna kot vaš mož.«

Mama se je tej bedasti obrambi samo smejala. To je gospo van Daan zmedlo in nadaljevala je svoja razgla- bljanja s celo vrsto veličastnih nemško-nizozemskih in nizozemsko-nemških besed, dokler se ni tako zafecljala, da je vstala in hotela oditi. Pri tem sva se ujeli z očmi. Da bi ti to videla! Nesreča je hotela, da sem prav takrat pomilovalno in posmehljivo kimala z glavo, ker mi je obračala hrbet. Tega nisem počela namenoma, ampak čisto nehote, ker sem tako živo spremljala njeno popla- vo besed. Zdaj se je gospa van Daan zasukala in se pri- čela po nemško na ves glas prostaško in nevljudno dre- ti, prav kot kakšna debela, zaripla branjevka. Pravo ve- selje jo je bilo gledati. Bila je tako smešna, ponorela, neumna babnica, da bi jo z veseljem narisala, če bi zna- la risati. Nekaj pa vem: ljudi prav spoznaš šele takrat, če se z njimi pošteno skregaš. Šele potem lahko sodiš o njihovem značaju.

Torek, 29. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Skrivači doživljajo čudne reči! Ker nimamo banje, se vsi kopamo v čebru. Ker je topla voda samo v pisarni (s tem mislim vse spodnje nadstropje), si nas vseh se- dem privošči to razkošje po vrstnem redu. Ker smo tako različni in je enim bolj nerodno kot drugim, si je vsak družinski član izbral drug prostor za kopanje. Peter se

52




| koplje v kuhinji, čeprav ima steklena vrata. Vsakemu — posebej pove, da se misli kopati in potem naslednje pol

— ure ne smemo hoditi mimo kuhinjskih vrat. Ti ukrepi so

zunj dovolj. Gospod van Daan se koplje zgoraj. Varnost lastne sobe mu toliko pomeni, da raje prav neudobno

— vlači toplo vodo po stopnicah. Gospa van Daan se tre-

— nutno sploh ne koplje in raje čaka, da bo videla, kateri prostor je najboljši. Oče se koplje v svoji pisarni, mama v kuhinji za zaslonom peči, medve z Margot pa čofota- va v prednji pisarni. V soboto popoldne tam zagrnejo zustore, kopljeva se v temi in tista, ki ni ravno na vrsti, kuka skozi špranjo med zastori in opazuje smešne ljudi zunaj na cesti.

Zadnji teden pa mi ta kopalnica ni več všeč in od- pravila sem se iskat bolj udoben prostorček. Peter me je spravil na misel, naj postavim čeber v prostorno pisar- niško stranišče. Tam se lahko usedem, si prižgem luč in zuklenem vrata. Tudi vodo lahko izlijem brez tuje po- moči in preradovednih pogledov. V nedeljo sem svojo lepo kopalnico prvič uporabila in naj se sliši še tako ne- umno, zdi se mi lepša kot katerakoli druga.

V sredo je prišel v hišo vodovodni inštalater, da bi prestavil nekaj cevi iz stranišča v vežo. Za to so se odlo- čili, da bi cevi ne zmrznile, če bi slučajno imeli hudo zi- mo. Obisk inštalaterja je bil za nas vse prej kot prijeten. Ne samo, da čez dan nismo smeli točiti vode, tudi na wtranišče nismo smeli.

Seveda ni posebno fino, če ti pripovedujem, kako wmo si pomagali pri tej težavi. Samo jaz nisem kakšna pretirana sramežljivka in lahko govorim tudi o takih re- čeh. Z očetom sva si že na začetku našega skrivanja pre- ukrbela improvizirano kahlo, to se pravi, da sva žrtvova- lu kozarec za vlaganje. Ta dva kozarca sva postavila v uobo in čez dan shranila najine potrebe. Pa se mi je to

33 vseeno zdelo manj ogabno, kot da moraš ves dan sedeti

čisto mirno in ne smeš niti črhniti. Še predstavljati si ne moreš, kako je bilo za gospodično Rega-rega-kvak to težko. Saj tudi običajne dni lahko samo šepetamo, toda še desetkrat huje je, če se ne smeš niti premakniti in sploh nič govoriti. Po treh dneh sedenja sem imela čisto sploščeno in otrplo rito in bolela me je. Večerna telo- vadba je pomagala. Tvoja Ana

Četrtek, 1. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Včeraj sem se obupno ustrašila. Ob osmih je nena- doma glasno pozvonilo. Takoj sem pomislila, da so pri- šli... Lahko si misliš, kdo. Vsi drugi so trdili, da so bili gotovo kakšni pobalini ali pa poštar in potem sem se pomirila.

Dnevi so vedno bolj tihi. V kuhinji dela za gospoda Kuglerja Žid gospod Levinson, lekarnar in kemik. Ker dobro pozna vso hišo, nas je kar naprej strah, da mu bo prišlo na misel, da bi si ogledal bivši laboratorij. Tiho smo kot mišji dojenčki. Le kdo bi si pred tremi meseci lahko mislil, da bo tako živo srebro, kot je Ana, morala in tudi znala sedeti pri miru?

29. septembra je imela gospa van Daan rojstni dan. Čeprav nismo na veliko praznovali, je le dobila rože in drobna darila in imeli smo dobro kosilo. Zdi se, da so v tej družini rdeči nageljni od gospoda soproga tradicija.

Da še malo ostanem pri gospe van Daan: njeno spo- gledovanje z očetom me vsak dan pogreje. Boža ga po licih in po laseh, si viha krilo in govori reči, ki se ji zdijo

54




— gubavne in skuša na ta način vzbuditi Pimovo pozor- — nost. K sreči se Pimu ne zdi ne lepa in ne prijetna in se

] ne meni za njeno spogledovanje. Ne morem je gledati, — ker sem, kot veš, ljubosumne narave. Saj mama tudi ne

- počne tega z gospodom van Daanom! To sem ji tudi v

—. obraz povedala.

Peter zna biti od časa do časa prav zabaven. Nekaj

K ukupnega imava, oba namreč rada zabavava ljudi s pre-

oblačenjem. In tako sva se pojavila on v ozki obleki svoje mame in s klobukom, jaz pa s kapo in v njegovi obleki. Odrasli so se kar valjali od smeha in tudi midva se nisva manj zabavala.

Bep je v trgovini kupila za Margot in zame novo kri- lo. Blago je slabo, kot žakljevina, iz katere so narejene vreče za krompir. Včasih v trgovini kaj takega sploh ne bi prodajali, zdaj pa povrhu še veliko stane.

Nekaj lepega na obzorju: Bep je naročila za Mar- ot, Petra in mene dopisni tečaj stenografije. Boš vide- u, kakšni izurjeni stenografi bomo drugo leto. Na vsak

način se mi zdi važno, da se naučim skrivne pisave.

V kazalcu leve roke imam hude bolečine in zato ne morem likati. Sreča, kaj!

Gospod van Daan želi, da zdaj jaz sedim poleg nje- pu za mizo, ker Margot ne je dovolj, pravi. No, tudi me- ni se zdi ta sprememba kar v redu. Po vrtu teka majhna črna muca in me spominja na mojo Moortje, ljubico. Mama me kar naprej opominja, zlasti pri mizi in tudi zuto sem zadovoljna s to spremembo. Zdaj naj se Mar- got ubada z opomini, ali bolje rečeno ne ubada, saj nje mama nikoli ne zbada z opazkami, ko je pa tak vzoren otrok. Vedno jo zafrkavam, da je vzoren otrok, in tega ne more trpeti. Mogoče se bo pa navadila, saj je že ukrajni čas.

55 Za konec tegale križem-kražem poročila pa še dobra šala, ki jo je povedal gospod van Daan: kaj reče 99-krat pek in enkrat comp? Stonoga z leseno nogo.

Živijo! Tvoja Ana

Sobota, 3. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Včeraj so me dražili, ker sva z gospodom van Da- anom skupaj ležala na postelji. »Že tako zgodaj!-Kak- šen škandal!« in podobne besede. Čisto trapasto, seve- da. Nikoli ne bi marala spati z gospodom van Daanom, seveda v splošnem pomenu.

Včeraj smo spet trčili in mama je bila spet vsa va- žna. Očetu je naštela vse moje grehe, potem pa se je raz- jokala. Jaz seveda tudi, ker me je že tako in tako bolela glava. Končno sem očku rekla, da imam njega mnogo raje kot mamo. Na to je odgovoril, da bo to že minilo, jaz pa ne verjamem. Mame zdaj ne morem trpeti, prav prisiliti se moram, da se ne zadiram nanjo in da osta- nem mirna. Gladko je rekel, da bi ji morala kdaj sama od sebe pomagati, kadar se ne počuti dobro ali pa jo boli glava. Tega ne bom naredila, ker je nimam rada in ne čutim tako. Prav lahko si tudi predstavljam, da bi mama umrla. Mislim pa, da ne bi prenesla, če bi umrl očka. Vem, da je to grdo od mene, ampak tako pač ču- tim. Upam, da ne bo mama TEGA in tudi vsega druge- ga nikoli prebrala.

Zadnje čase smem prebrati tudi kakšno knjigo za odrasle. Prav zdaj berem Evino mladost Nica van Such- telena. Ne zdi se mi zelo različna od dekliških knjig. Eva misli, da rastejo otroci kot jabolka na drevesu in ko so zreli, jih štorklja obere in raznosi materam. Ampak

36





muca njene prijateljice je dobila mlade in ti so prišli iz muce. Zdaj je Eva mislila, da muca prav tako kot kokoš znese jajca in jih potem vali. Tudi kadar mame dobijo otroka, gredo nekaj dni prej v spalnico in znesejo jajce, ki ga potem valijo. Ko je otrok na svetu, so mame od dolgega čepenja še vse šibke. Zdaj je hotela tudi Eva dobiti otroka. Vzela je pleten šal in ga položila na tla, da bi jajce padlo nanj. Potem je počepnila, pritiskala in kokodakala, toda jajca ni bilo. Končno je po dolgem čepenju le nekaj prišlo, pa ni bilo jajce, ampak klobasa. Mislila je, da je bolna. Zabavno, kajne? V Evini mlado- sti piše tudi o tem, da prodajajo ženske svoje telo na ce- sti in zahtevajo za to kup denarja. Mene bi bilo pred ta- kim moškim na smrt sram. Poleg tega tam tudi piše, ka- ko je Eva dobila menstruacijo. Jaz zelo hrepenim po njej, potem bi bila vsaj odrasla.

Očka že spet kuha mulo in grozi, da mi bo vzel dnevnik. Groza! Kar skrila ga bom! Tvoja Ana

Sreda, 7. oktobra 1942 Predstavljam si, da...

da grem v Švico. Z očkom spiva skupaj v sobi, soba mojih bratrancev pa je samo moja soba in v njej pose- dum in sprejemam obiske. Ker so me hoteli presenetiti, so mi kupili novo pohištvo, čajno mizico, pisalno mizo, naslonjač, kavč, vse enostavno preimenitno. Čez nekaj dni mi je dal očka 150 guldnov, seveda preračunano, pa bom raje ostala pri guldnih. Rekel mi je, naj si kupim, kur si poželim, ampak samo zase. (Kasneje bom dobiva- lu vsak teden en frank in tudi za to si bom lahko kupila, kur bom hotela.) Z Berndom sva odšla po nakupih in kupila:

37 3 poletne majice po 0,50 <— 1,50 3 poletne hlačke po 0,50 < 1,50 3 zimske majice po 0,75 < 2,25 3 zimske hlačke po 0,75 — 2,25 2 kombineži po 0,50 <— 1,00 2 modrčka (najmanjšo številko) po 0,50 <— 1,00 5 pižam po 1,00 <— 5,00 l poletno krilo po 2,50 < 2,50 l zimsko krilo po 3,00 <— 3,00 2 spalni jopici po 0,75 < 1,50 1 majhno blazinico po 1,00 < 1,00 l par poletnih copatk po 1,00 < 1,00 l par zimskih copat po 1,50 < 1,50 1 par poletnih čevljev (za v šolo) po 1,50 — 1,50 1 par poletnih čevljev (boljših) po 2,00 — 2,00 1 par zimskih čevljev (za v šolo) po 2,50 — 2,50 1 par zimskih čevljev (boljših) po 3,00 — 3,00 2 predpasnika po 0,50 < 1,00 25 robcev po 0,05 < 1,25 4 pare svilenih nogavic po 0,75 < 3,00 4 pare dokolenk po 0,50 < 2,00 4 pare kratkih nogavic po 0,25 < 1,00 2 para debelih nogavic po 1,00 <— 2,00 3 klobčiče bele volne (za drsalno kapo) < 1,50 3 klobčiče modre volne (pulover, krilo) — 1,50 3 klobčiče pisane volne (kapa, šal) — 1,50 šali, pasovi, ovratniki, gumbi <— 1,25 Potem pa še dve poletni obleki za v šolo, dve zimski obleki za v šolo, dve boljši poletni obleki, dve boljši zimski obleki, poletno krilo, boljše zimsko krilo, zimsko krilo za v šolo, dežni plašč, prehodni plašč, zimski plašč, dva klobuka in dve kapi. To vse skupaj znese 108 guldnov.

58




Pa še 2 torbici, drsalni dres, drsalke, toaletno škatlo

| (puder, krema, tekoči puder, čistilno mleko, olje za son- - čenje, vata, rdečilo, šminka, svinčnik za oči, kopalna — sol, kolonjska, milo, pudrnica).

Potem pa še štiri puloverje po 1,50, štiri bluze po 1,00, pa še knjige in darila za 4,50.

Petek, 9. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Danes imam same žalostne novice, ki človeka kar potarejo. Naše židovske znance množično zapirajo in gestapo ni ravno obziren z njimi. V živinskih vagonih jih prepeljejo v Westerbork, kjer je v Drente veliko ta- borišče za Žide. Miep nam je pripovedovala o nekom, ki je zbežal iz Westerborka. Tam mora biti strašno. Lju- dem ne dajo skoraj nič hrane in tudi piti ne dobijo. Vo- do točijo le eno uro na dan in za nekaj tisoč ljudi je sa- mo eno stranišče in en umivalnik. Spijo kar drug prek drugega, moški in ženske. In ženskam in otrokom pore- žejo lase. Zbežati je skoraj nemogoče, saj so ljudje za- znamovani z do golega otriženimi glavami in s svojim židovskim videzom.

Če je že na Holandskem tako hudo, kako mora biti šele na Poljskem? Mislimo si, da večino ljudi pomorijo. Angleški radio govori o plinskih celicah. Mogoče je to še najhitrejši način, da umreš.

Čisto iz sebe sem. Miep tako pretreseno pripovedu- je o teh grozotah in tudi sama je presunjena. Nedolgo tega je pred njenimi vrati sedela hroma židovska starka, ki je morala čakati na gestapovce, ker so šli po avto. Uboga starka se je bala slepečih žarometov in protile- talske, ki je streljala na angleške bombnike. Kljub temu

39 pa se je Miep ni upala povabiti v hišo, nihče si ne bi upal, saj se gospodje Nemci kar nič ne obotavljajo s kaznovanjem.

Tudi Bep je potrta, ker mora njen fant v Nemčijo. Kadar hrumijo prek naše hiše bombniki, jo je vedno strah, da bodo odvrgli milijon bomb na Bertusovo gla- vo. In šale kot: »Saj ne bo ves milijon padel nanj«, ali pa: »Saj je že ena bomba dovolj«, se mi ne zdijo ravno smešne. Pa Bertus ni edini, ki je vpoklican, vsak dan odpeljejo celi vlaki mladih ljudi. Na kakšni majhni po- staji se nekaterim posreči, da na skrivaj izstopijo in izgi- nejo. Vendar se to posreči le redkim.

Mojih žalostink še ni konec. Si že slišala za talce? To je zdaj najnovejša kazen za sabotažo. Ugledne, čisto nedolžne meščane odvlečejo v zapor in tam čakajo na smrt. Če se kjerkoli zgodi kakšna sabotaža in ne najde- jo krivca, postavijo Nemci mirne duše pet talcev ob zid. V časopisih so pogosto osmrtnice. »Usodna nesreča« se reče temu zločinu.

Res lep narod, tile Nemci, in če natanko pomislim, spadam tudi jaz zraven! Pa vendar ne, saj nas je Hitler že davno izobčil. Na vsem svetu ni hujšega sovraštva, kot je sovraštvo med Nemci in Židi.

Tvoja Ana

Sreda, 14. oktobra 1942 Najljubša moja Kitty!

Polne roke dela imam. Včeraj sem prevedla poglavje iz »La belle Nivernaise« in izpisala besede. Potem sem naredila matematično nalogo in prevedla še tri strani francoske slovnice. Danes imam francoščino in zgodo- vino, matematičnih nalog pa ne mislim delati vsak dan. Tudi očku se zdijo grozne in znam jih skoraj bolje kot

60

J le

IN s

RO

A

ud Uma

TEO

vx on, čeprav jih v resnici oba ne znava in morava vedno po Margot. Pridno se učim stenografije, zdi se mi super in sem najboljša med nami tremi.

Danes sem brala »De stormes«. Kar lepo se bere, čeprav še daleč ne tako kot »Joop-ter Heul«. Sicer pa so v obeh knjigah podobne besede, seveda, saj je obe napisala ista pisateljica. Cissy van Marxveldt zna res imenitno pisati. Prav gotovo bom dala te knjige tudi svojim otrokom.

Prebrala sem tudi cel kup dram Theodorja Kčrner- ja. Zdi se mi, da mož kar v redu piše. Na primer Hedvi- ka, Bratranec iz Bremna, Vzgojiteljica, Zeleni Domino in tako dalje.

Mama, Margot in jaz smo spet prijateljice in pravza- prav je to dosti bolj prijetno. Včeraj sva z Margot sku- paj ležali na moji postelji. Bilo je tesno, pa prav zaradi tega zabavno. Vprašala me je, če bo lahko kdaj brala moj dnevnik. »Kakšno stran že,« sem ji rekla in jo pov- prašala po njenem dnevniku. Tudi jaz bom smela pre- brati delček njenega.

Nato sva se začeli pogovarjati o prihodnoti in vpra- šala sem jo, kaj bi rada postala. Nič mi ni hotela pove- dati in je naredila iz tega pravo skrivnost. Namignila je nekaj o poučevanju. Ne vem, če sem prav uganila, ven- dar bo šlo v to smer. Pravzaprav ne bi smela biti tako radovedna.

Danes zjutraj sem ležala na Petrovi postelji, potem ko sem ga pregnala z nje. Bil je besen name, pa me prav malo briga. Lahko bi bil bolj prijazen z mano, saj sem mu sinoči dala svoje jabolko.

Margot sem vprašala, če se ji zdim zelo grda. Rekla je, da sem videti zabavna in da imam lepe oči. Precej megleno, se ti ne zdi?

Prihodnjič na svidenje!

Tvoja Ana

62

bi



P. S. Danes zjutraj smo se tehtali. Margot ima 120 funtov, mama 124, oče 14l, Ana 87, Peter 134, gospa van Daan 106, gospod van Daan 150. V teh treh mese- cih, kar se skrivamo, sem se zredila za 17 funtov. Ogromno, kaj?

Torek, 20. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Še vedno se mi tresejo roke, čeprav je strah že dve uri za nami. Saj veš, da imamo v hiši pet gasilnih apara- tov. Ker so tam spodaj tako pametni, nas niso opozori- li, da bo prišel vzdrževalec (ali kako se mu že reče) na- polnit te aparate. Zato nismo bili posebno tihi, ko smo nenadoma nasproti našega vhoda za omaro na stopni- cah zaslišali udarce s kladivom. Takoj sem se spomnila na vzdrževalca in posvarila Bep, ki je bila ravno pri nas na kosilu, da zdaj ne more dol. Z očetom sva se postavi- la za vrati na prežo, da bi slišala, kdaj bo možakar od- šel. Ko je kakšne četrt ure brkljal, je odložil kladivo in drugo orodje na našo omaro (tako smo mislili) in potr- kal na naša vrata. Vsi smo prebledeli. Mogoče nas je sli- šal in hoče zdaj raziskati, kaj naj bi to bilo. Res je bilo videti tako, ker trkanja, praskanja in porivanja kar ni bilo konca.

Skoraj sem padla v nezavest od strahu, da se bo tu- jemu možu končno le posrečilo odkriti naše lepo zato- čišče, Mislila sem že, da se mi bliža zadnja ura, ko smo zaslišali glas gospoda Kleinmanna: »Odprite, jaz sem!«

Takoj smo odprli. In kaj se je v resnici zgodilo? Ka- velj, ki drži našo omaro, se je zataknil in zato nas niso mogli posvariti pred vzdrževalcem. Mož je medtem že

63 odšel in Kleinmann je hotel priti po Bep, pa ni mogel odpreti omare. Ne morem ti povedati, kako mi je odle- glo. Možak, ki je vdiral k nam, je bil v moji domišljiji vedno bolj strašen, na koncu je bil že pravi velikan in tak fašist, da ga ni hujšega. Kajne, to pot se je vse sre- čno izteklo!

V ponedeljek je bilo tukaj veselo. Miep in Jan sta prenočila pri nas in z Margot sva spali pri očetu in ma- mi, zakonca Gies pa v najinih posteljah. V njuno čast je bil jedilnik imeniten. Pripetila pa se je majhna nezgoda, ker je očkova luč povzročila kratek stik, in v hipu smo se znašli v temi. Kaj zdaj? Sicer smo imeli nove varoval- ke, vendar bi jih morali zamenjati spodaj v temnem skladišču in to ponoči ni ravno lahko naloga. Vendar so gospodje tvegali in čez deset minut smo lahko upihnili sveče.

Zjutraj sem vstala navsezgodaj. Jan je bil že oble- čen. Ob pol devetih je moral že oditi, zato je že ob osmih sedel pri zajtrku. Miep se je ravno oblačila in je bila še v srajci, ko sem vstopila. Prav take volnene spod- nje hlačke ima kot jaz za na kolo. Z Margot sva se oble- kli in bili mnogo prej pokonci kot običajno. Udobno smo zajtrkovali, potem pa je Miep odšla dol v pisarno. Vesela je bila, da ji danes ni treba s kolesom v službo, ker je tako lilo. Z očkom sva postlala postelje, potem pa sem se učila nepravilne glagole. Pridna, kajne?

Margot in Peter sta sedela v naši sobi in brala, poleg Margot pa je na kavču sedela Mouschi. Tudi jaz sem se s svojimi francoskimi nepravilnostmi usedla tja in brala In večno pojo gozdovi. To je zelo lepa, pa tudi zelo ne- navadna knjiga in sem jo že skoraj prebrala.

Prihodnji teden bo pri nas prenočila Bep!

Tvoja Ana

64

Četrtek, 29. oktobra 1942












Najljubša Kitty!

Precej me skrbi, oče je bolan. Ima visoko vročino in izpuščaj. Zdi se, da so ošpice. Samo pomisli, saj še zdravnika ne moremo poklicati! Mama mu prigovarja, huj se pošteno prepoti, mogoče bo potem vročina pad- 4 Danes zjutraj nam je Miep povedala, da so Nemci d stanovanja van Daanovih odpeljali vse pohištvo. Go- be van Daan nismo še nič povedali, saj je zadnje čase K brez tega dovolj »izživcirana« in nikomur se ne ljubi oslušati njenega stokanja o boljšem servisu in izbra- em pohištvu, ki je ostalo doma. Saj smo morali vsi pu- li skoraj vse svoje reči doma in nam vse stokanje nič le pomaga. — Oče hoče, da berem dela slavnih nemških pisateljev. nje nemščine mi gre razmeroma dobro od rok. Oče Jz velike knjižne omare prinesel Schillerjeve in Goe- jeve drame in jih namerava vsak večer prebirati z noj. Začela sva z Don Carlosom. Po očetovem zgledu mi je mama stisnila v roko svoj Miki molitvenik. Iz vljudnosti sem prebrala nekaj Wikih molitev. Sicer se mi zdijo čisto lepe, vendar mi n (rese. Le zakaj me sili, da bi bila verna in ožna - Jutri bomo prvič zakurili peč. Verjetno se bo precej dilo, ker dimnik že dolgo ni bil ometan. Upajmo, da potegnil!

Tvoja Ana

ko Pevnik Ane Prunk 65 Sobota, 31. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Mama je zelo živčna in to je zame vedno nevarno. Gotovo ni slučaj, da se nikoli ne znese na očeta in Mar- got, ampak vedno le name. Na primer včeraj zvečer: Margot je brala knjigo s čudovitimi ilustracijami. Vstala je in jo odložila, da bi jo kasneje brala naprej. Ker ra- vno nisem imela kaj početi, sem vzela knjigo in si ogle- dovala slike. Medtem se je Margot vrnila in nagubala čelo, ko je videla, da berem »njeno« knjigo. Jezno jo Je hotela nazaj, jaz pa sem hotela samo še nekaj pogledati. Margot je bila vedno bolj jezna in mama se je vmešala: »To knjigo je brala Margot in takoj ji jo vrni.«

Medtem je prišel v sobo oče in ni vedel, za kaj gre, videl je le, da je Margot užaljena. Pri priči me je nadrl: » Rad bi videl, kakšna bi bila ti, če bi Margot listala po tvoji knjigi.«

Takoj sem popustila, odložila sem knjigo in odšla iz sobe, po njihovem mnenju užaljeno. Pa nisem bila uža- ljena, niti jezna, samo žalostna.

Oče ni imel prav, da je kar razsodil, ne da bi vedel, zakaj sva se skregali. Saj bi vrnila knjigo sama od sebe in to še prej, če se oče in mama ne bi vmešala in vzela Margot v zaščito. Kot da bi se ji zgodila bogve kakšna krivica.

Samo po sebi se razume, da je mama potegnila z Margot, onidve tako in tako vedno držita skupaj. Nava- jena sem že, da se ne menim za mamine pridige in opo- mine in za Margotine muhe. Rada ju imam samo zato, ker sta moja mama in sestra, kot človeka bi ju prav lah- ko pogrešala. Pri očetu pa je drugače. Grize me, kadar daje prednost Margot, jo hvali in je nežen z njo. Kajti oče mi je vse, on je moj vzor in na vsem svetu imam ra-

66

da samo njega. On pa še ve ne, da ravna z Margot dru- kuče kot z mano. Margot je pač najpametnejša, najljub- šu, najlepša in najboljša. Ampak nekaj malega pravic imam tudi jaz in lahko bi me bolj resno jemali. Vedno vem bila nesposobna, vsej družini za pepčka in za vsako teč sem jo dvojno skupila, prvič ko sem bila ozmerjana in drugič, ker sem se za to grizla. Površne prijaznosti mi niso dovolj in tako imenovani resni pogovori tudi ne. Od očeta zahtevam nekaj, česar mi ne more dati. Saj Margot nisem nevoščljiva, nikoli nisem bila. Občudu- jem njeno pamet in njeno lepoto. Toda tako rada bi ču- lila, da me ne bi imel oče rad ne samo kot svojega otro- ku, ampak kot Ano — njo samo.

Očeta se tako oklepam, ker gledam na mamo vsak dun bolj zaničljivo in je on edini, do katerega imam še nekaj družinskih čustev. Oče ne razume, da se moram včusih o mami razgovoriti, noče se pogovarjati o njej in we izogiba vsega, kar spominja na njene napake.

In vendar me mama z vsemi svojimi napakami naj- bolj teži. Ne vem, kako naj se obvladam. Ne morem ji kur naprej oponašati njene nemarnosti, posmehljivosti in trdote, ampak za vse pa tudi nisem jaz kriva.

Njeno pravo nasprotje sem in zato je naravno, da tr- divu, Saj ne sodim o njenem značaju, o tem ne morem moditi, ocenjujem jo le kot mamo. Zame ona ni mama. Numu sebi moram biti mama. Odtrgala sem se od njih in we prebijam sama, kje bom pristala, bomo pa šele vi- eli, Mogoče je vzrok v tem, da imam natančno pred- lavo, kakšna naj bo mama in ženska, ona pa tej pred- Muvi v ničemer ni podobna, čeprav jo moram klicati nama,

Vedno sklenem, da se ne bom menila za njene slabe, umpuk le za dobre strani in poiskala pri sebi, česar ne hujdem pri njej. Pa se mi ne posreči. Najhuje je, da niti De niti mama ne uvidita, da do mene ne opravljata svo-

67 jih dolžnosti in da ju zato obsojam. Ali lahko sploh kdo zadovolji svoje otroke?

Včasih mislim, da me bog preizkuša in da sem prisi- ljena postati dober človek brez vzorov in brez naukov, zato da bom kasneje močnejša.

Bo še kdo razen mene bral ta pisma? Kdo razen me- ne me bo tolažil? Pa sem tolažbe tolikokrat potrebna! Velikokrat nisem dovolj močna in večkrat odpovem, na- mesto da bi stvari izpeljala. Tega se zavedam in vsak dan znova poskušam, da bi se poboljšala.

Z mano ravnajo tako različno. Enkrat je Ana pamet- na in vse zna, drugič spet je majhna koza, ki ničesar ne ve, sama zase pa misli, da se je čuda naučila iz knjig. Pa nisem več otročiček, ki se mu vsak lahko smeje. Imam svoje ideale, predstave in načrte, samo ne znam jih še izraziti.

Ah, kar prekipi mi, pa naj bo zvečer, ko sem sama, ali pa čez dan, ko sem z ljudmi, za katere mi je figo mar in ki vse moje poglede narobe razumejo. Zato se tudi vedno znova vračam k dnevniku, to je vse, kar imam na svetu, saj Kitty nikoli ne izgubi potrpljenja. Obljubljam ji, da bom kljub vsemu zdržala, poiskala svojo pot in pogoltnila solze. Tako rada bi uspela in da bi me enkrat samkrat spodbudil nekdo, ki me ima rad.

Nikar me ne obsojaj, saj razumeš, da je včasih tudi meni vsega dovolj.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 2. novembra 1942

Ljuba Kitty! V petek zvečer je Bep prenočila pri nas. Bilo je pre- cej prijetno, spala pa ni dobro, ker je popila nekaj vina.

68



'uguče pa nič posebnega. Včeraj me je hudo bolela tvu in šla sem zgodaj spat. Margot je spet enkrat te-

— Danes zjutraj sem pričela urejati kartoteko za pisar- b, ker se je prevrnila in se je vse pomešalo. Pri tem im skoraj znorela in povprašala sem Margot in Petra, bi mi hotela pomagati, pa sta bila prelena. Potem im tudi jaz vse skupaj pustila. Saj nisem trapasta, da Mima delala. M h >, S. Skoraj bi ti pozabila povedati važno novico, da im verjetno kmalu dobila menstruacijo. Na hlačkah opazila nekaj lepljivega in mama mi jo je že napo- ula. Komaj čakam. Zdi se mi tako važno! Škoda je ne bom mogla nositi damskih vložkov, ker se jih dobi več. In mamine tampone lahko nosijo le žen- e, ki so že imele otroka.

Ana

ir 1944 Ji zapis)

E le takega ne bi mogla več napisati.

— Če sedaj, leto in pol kasneje, listam po svojem dnev- Wi, se samo čudim, kakšna nepokvarjena najstnica un bila. Nehote vem, da ne bom nikoli več taka, pa če

l We luko želim. Svoje muhe in izjave o Margot, mami

ji očetu tudi danes še razumem, kot bi jih napisala vče-

Komaj pa si še lahko predstavljam, da sem tako i zudrege pisala o drugih rečeh. Res me je sram, ka- biram strani, na katerih opisujem teme, ki si jih u lepše predstavljam. Prav nerahločutno sem jih opi-

ju, Pu dovolj o tem. lo dobro razumem domotožje in hrepenenje po Moortje, Ves čas, kar sem tukaj, sem čutila zavestno, še

69 pogosteje pa nezavedno potrebo po zaupljivosti, ljube- zni in nežnosti. Ta potreba je včasih močnejša in včasih šibkejša, toda vedno je tu.

Četrtek, 5. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Končno imajo Angleži nekaj uspehov v Afriki in

moški so se tega zelo razveselili. Danes zjutraj smo pili '

kavo in čaj, sicer pa nič posebnega.

Prejšnji teden sem veliko brala in malo delala. Tako je treba, tako bomo napredovali! Jutri ima Peter rojstni dan, pa o tem bom še pisala.

Zadnje čase z mamo malo bolje shajava, toda zaup- ni si ne bova NIKOLI. Oče nekaj skriva, pa noče pove- dati, kaj. Sicer pa je ljubeznivež, kot vedno.

Zadnje dni kurimo peč in vsa soba je polna dima. Centralna kurjava se mi zdi boljša in nisem edina teh misli. Za Margot pa lahko samo rečem, da je mrha in

da mi gre na živce noč in dan. Ana

Ponedeljek, 9. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Včeraj je imel Peter šestnajsti rojstni dan. Ob osmih sem šla gor in si z njim ogledala darila. Dobil je neko borzno igro, brivski aparat in vžigalnik. Saj sploh ne ka- di veliko, ima ga le za postavljanje.

Največje presenečenje pa nam je ob enih pripravil gospod van Daan z novico, da so se Angleži izkrcali v Tunisu, Casablanci, Alžiru in Oranu.

70

»To je začetek konca,« so rekli vsi.

Churchill, angleški predsednik vlade, je moral tudi v Angliji poslušati tako govorjenje, ker je rekel: »To iz- vanje je važen korak, ne smemo pa misliti, da je zače- tek konca. Prej bi rekel, da je konec začetka.«

Razumeš razliko? Vzroki za optimizem pa le so. Ru- uko mesto Stalingrad se brani že mesece in še vedno ni pudlo Nemcem v roke.

—. Moram ti še povedati, kako se oskrbujemo s hrano. Vedeti moraš, da so zgornji pravi snedeži.) — Kruh dobivamo od prijaznega peka, ki je Klein- munnov znanec. Seveda ga ne dobimo toliko, kot smo 'doma vajeni, toda kar dovolj. Živilske karte kupuje- o ilegalno. Cena stalno raste, prej so stale 27 guldnov, 4 pa že 33 guldnov. In to samo potiskan list papirja. — Da bi imeli poleg naših sto konzerv v hiši tudi nekaj nepokvarljive hrane, smo kupili 270 funtov stročnic. Ne imo mi, tudi pisarna. Vreče s stročnicami so visele na kuvljih v naši mali veži za skrivnimi vrati. Zaradi teže je NU šivov v vrečah popustilo. Zato smo sklenili, da bomo zimsko zalogo raje spravili na podstrešje in pre- pumtili Petru, da vse odvleče tja. Pet vreč je srečno spra- Vi (gor in ravno se je pripravljal, da odvleče še šesto, ko o je ta spodaj raztrgala in dež, ne, prava toča rjavega fi- se je usula po stopnicah. V vreči je bilo približno funtov zrnja in nastal je peklenski trušč. Spodaj so že mislili, da se jim bo vsa stara hiša z nami vred sesula na vo. Peter se je prestrašil, ko pa me je videl stati spo- —aluj kot otok, do kolen potopljen v morju fižola, je bruh- <a v smeh. Urno sva se lotila pobiranja. Toda fižolčki "mo luko majhni in gladki, da se zakotalijo v vse mogoče nemogoče kotičke in luknje. Kadarkoli gre zdaj kdo wMopnicah, pobira fižol in ga prinese gospe van unovi celo pest.

CA! Skoraj bi ti pozabila povedati, da je očetova bolezen minila. Tvoja Ana

P. S. Radio pravkar poroča, da je Alžir padel. Maro- ko, Casablanca in Oran so že v angleških rokah. Čaka- mo še na Tunis.

Torek, 10. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Sijajna novica, dobili bomo še osmega skrivača.

Prav zares, vedno smo bili mnenja, da je tu dovolj prostora in hrane še za osmega. Bali smo se le, da bi Kuglerja in Kleinmanna preveč obremenili. Ko pa so postajale grozljive vesti o Židih vedno hujše, je oče to omenil našima zaščitnikoma in misel se jima je zdela odlična. »Nevarnost je enaka, če vas je sedem ali osem,« sta čisto pravilno ugotovila. Ko je bilo to ureje- no, smo v mislih preleteli vse naše znance, da bi našli samskega človeka, ki bi se ujemal z našo skrivaško dru- žino. Ni ga bilo težko najti. Potem ko je oče odklonil vse van Daanove sorodnike, je bil izbran zobozdravnik Alfred Dussel, ki živi z mnogo mlajšo in ljubeznivo že- no krščanske vere, s katero verjetno ni poročen, ampak to zdaj ni važno. Velja za mirnega in vljudnega človeka in če lahko sodimo po bežnem znanstvu, je bil nam in van Daanovim simpatičen. Tudi Miep ga pozna in tako bo lahko vse uredila. Ko bo prišel, bo moral spati v mo- ji sobi, Margot pa bo dobila raztegljivo posteljo.

Vprašali ga bomo, če lahko prinese s seboj kakšno reč, da bo zakrpal luknje v naših zobeh.

Tvoja Ana

72

Četrtek. 12. novembra 1942 Ljuba Kitty!

— Takoj ko ga je Miep obiskala, jo je Dussel vprašal, e ve za kakšno skrivališče zanj. Zelo se je razveselil, ko iu je rekla, da bi za eno vedela in da naj gre čimprej ui, po možnosti že v soboto. Imel je pomisleke, češ da ora še prej urediti kartoteko, končati zdravljenje dveh blentov in zaključiti blagajno. S temi vestmi se je teb danes oglasila pri nas. Ni nam bilo všeč, da bi to- o časa čakali. Zaradi priprav bi moral nekaterim lju- em to in ono pojasniti in temu bi se bilo bolje izogniti. liep ga je šla vprašat, če kljub temu ne bi mogel priti v bto, Rekel je ne in tako pride v ponedeljek.

' Zdi se mi trapasto, da ni takoj sprejel predloga. Če prijeli na cesti, tudi ne bi mogel urediti kartoteke - pozdraviti pacientov. Zakaj tako odlašanje? Zase sebno mislim, da je bilo od očeta neumno, da je popu-

Sicer pa nič novega. h Tvoja Ana

H Torek, 17. novembra 1942 — ljuba Kitty!

Dussel je prišel. Vse je šlo gladko. Miep mu je rekla, bo ob enajstih pred pošto in da ga bo prišel ne- u iskat. Dussel je točno ob uri stal na dogovorje- h mestu, gospod Kleinmann pa je stopil k njemu in iu tekel, da tisti človek ni mogel priti, in da naj gre za k Miep v pisarno. Potem j je Kleinmann stopil na umvaj in se odpeljal nazaj v pisarno, Dussel pa se je Un tja.

13 li


Deset minut pred pol dvanajsto je Dussel potrkal na Me. ui vrata. Miep mu je pomagala sleči plašč, tako da ni bilo V/// ld videti zvezde, in ga odpeljala v privatno pisarno. Tam V) se je Kleinmann toliko časa ukvarjal z njim, da je sna- žilka odšla. S pretvezo, da bo pisarna zasedena, ga je Miep odvedla po stopnicah, odprla vrtečo se omaro in izginila pred njegovimi začudenimi očmi.

Nas sedem je sedelo zgoraj in pričakovalo našega sotrpina s konjakom in kavo. Miep ga je najprej odpe-

ljala v dnevno sobo. Takoj je prepoznal naše pohištvo,

toda še na kraj pameti mu ni padlo, da sedimo tik nad %

njim. Ko mu je Miep povedala, je od začudenja skoraj

padel v nezavest. K sreči mu Miep ni pustila veliko časa - —. (



in ga je privedla gor. Sesedel se je na stol in nekaj časa st . . . mai pi

brez besed strmel v nas, kot bi hotel prebrati resnico z pogla

naših obrazov. Potem je zajecljal: »Ampak... ne, am- 4 io pe 0

pak... kaj niste v Belgiji? Kaj ni prišel tisti oficir? Pa | avto? Beg... se ni posrečil?« li x

Razložili smo mu, kako smo sami razširili pravljico : O vi AN o vojakih in avtomobilu in tako speljali na napačno OI -S sled ljudi in Nemce, ki bi nas nemara iskali. Kar obne- A 4 || mel je zaradi naše iznajdljivosti, se ves začuden razgle-



doval po našem nadvse praktičnem in lepem skrivališču in si vse podrobno ogledal. Skupaj smo pojedli, potem pa je malo zaspal, pil z nami čaj, uredil tisto malo svo- jih reči, ki mu jih je Miep nekaj prej prinesla, in se kma- li počutil čisto domače. Še zlasti potem ko je dobil v ro- ke natipkan hišni red (izdelek van Daan). H nad

PROSPEKT IN VODNIK PO SKRIVALIŠČU ase ČR

Posebna ustanova za začasno bivanje Židov in njim ( b.d podobnih Odprto vse leto

74 Lep, miren predel brez drevja v osrčju Amsterdama. Zasebnih sosedov ni. Dosegljiv s tramvajsko progo 13 in 17, z avtom ali kolesom. V posebnih primerih, kadar Nemci ne dovolijo uporabljati vozil, tudi peš. Oprem- ljena in neopremljena stanovanja in sobe vedno na raz- polago.

NAJEMNINA: Zastonj.

PREHRANA: Nezabeljena dieta.

TEKOČA VODA v kopalnici (žal brez banje) in na različnih zunanjih in notranjih stenah.

PROSTORNA SKLADIŠČA za robo vseh vrst. Dve veliki, pro- storni železni blagajni.

LASTEN RADIJSKI SPREJEMNIK Z direktnimi zvezami z Lon- donom, New Yorkom, Tel Avivom in mnogimi drugimi radijskimi postajami. Radio je na razpolago vsem pre- bivalcem od 6. ure zvečer naprej in prepovedanih po- staj NI, s pogojem, da nemške oddaje poslušajo le izje- moma, npr. klasična glasba in podobno. Najstrožje je prepovedano poslušati in razširjati nemška poročila, od koderkoli jih že oddajajo.

ČAS POČITKA: od 10. ure zvečer do 7.30 zjutraj, ob nede- ljah do 10.15. Po navodilih direkcije so v posebnih pri- merih čez dan ure mirovanja. Zaradi interesa splošne varnosti jih je treba brezpogojno upoštevati !!! POČITNICE: (izven hiše) do nadaljnjega odpadejo. POGOVORNI JEZIK: Priporoča se tiho govorjenje. Dovoljeni so vsi kulturni jeziki razen nemščine.

TELOVADBA: Vsak dan.

PETJE: Čim bolj tiho, po šesti uri zvečer.

FILM: po dogovoru.

POUK: Vsak dan vaje iz stenografije. Angleščina, franco- ščina, matematika in zgodovina kadarkoli. Plačljivo s poukom npr. nizozemščine.

POSEBEN ODDELEK ZA MALE ŽIVALI: Dobra oskrba. (Za mr- čes je potrebno posebno dovoljenje.)

76

—ODNEVNI OBROKI: Zajtrk vsak dan ob 9. uri, ob nedeljah in — praznikih ob 11.30. Kosilo (bolj pičlo) od 1.15 do 1.45. — Večerja: Topla ali hladna, ura ni določena, odvisno od — rudijskih poročil.

DOLŽNOSTI DO DOBAVITELJEV: pomoč pri pisarniškem delu ob kateremkoli času.

— KOPANJE: vsako nedeljo od devetih naprej je čeber na — iuzpolago vsem prebivalcem. Kopel po želji na straniš- —du, v kuhinji, v zasebni ali sprednji pisarni.

—GANE PIJAČE: Samo na zdravniški recept.

O KONEC.

i Tvoja Ana

Četrtek, 19. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Kot smo domnevali, je Dussel zares prijeten človek. — Meveda se je strinjal, da deli sobo z menoj. Če povem | pravici, mene malo manj veseli, da tuj človek upora- -— blju moje reči, toda za dobro stvar se je treba čemu od- vedati in zato se rada malo žrtvujem. »Če lahko koga Me: je vse drugo postranska stvar,« pravi oče in po- polnoma prav ima. [ Že takoj prvi dan me je Dussel o vsem natančno iz- — prašal, na primer kdaj pride snažilka, kdaj je prosta ko- — pulnica, kdaj se gre lahko na stranišče. Saj se boš smeja- —M, loda v skrivališču tudi take reči niso enostavne. Čez Yun se ne smemo preveč premikati in kadar je v pisarni We kdo drug, na primer snažilka, moramo biti še poseb- no previdni. Dusselu sem vse natančno razložila, pri lem pa se mi je zdelo zelo čudno, da tako počasi doje- inu. Vsako reč dvakrat vpraša in si je še ne zapomni. Najbrž je zaradi presenečenja tako zmeden in bo to mi- lo. Sicer pa je vse prima.


77 Dussel nam je pripovedoval o svetu tam zunaj, ki ga že tako dolgo pogrešamo. Žalostno, kaj vse je vedel po- vedati. Nešteto prijateljev in znancev so odpeljali groz- nemu cilju nasproti. Večer za večerom se vozijo po ce- stah sivozeleni vojaški avtomobili, butajo po vratih, zvonijo in sprašujejo, če tu stanujejo Židi. Kadar je ta- ko, mora vsa družina pri priči z njimi, kadar pa ne, se odpeljejo naprej. Nihče ne more uiti usodi, če se ne skrije. Velikokrat hodijo naokoli s seznami in pozvonijo samo tam, kjer vedo, da bodo dobili velik plen. Večkrat je treba plačati glavarino, toliko in toliko na glavo. Prav tako je kot v davnih časih, ko so lovili sužnje. Ni šala in tudi zelo vznemirljivo je. Zvečer mi večkrat stopijo pred oči cele vrste dobrih, nedolžnih ljudi in jokajočih otrok. Ženejo jih naprej, nekaj možakarjev jim ukazuje, tepejo jih in ponižujejo, dokler se skoraj ne zrušijo. Nikomur ne prizanašajo. Starčki, otroci, dojenčki, nosečnice, bol- niki — vse ženejo naprej v smrt.

Kako dobro nam je tu, dobro in mirno. Ni se nam treba meniti za vso to bedo, če se le ne bi bali za vse, ki jih imamo radi, in ki jim ne moremo pomagati. Hudo mi je, ker ležim v topli postelji, medtem ko moje naj- ljubše prijateljice tam nekje zatirajo in mučijo.

Strah me postane, kadar se spomnim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, zdaj izročeni na milost in nemi- lost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo.

Samo zato, ker so Židi.

Tvoja Ana

Petek, 20. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Ne vemo, kaj bi. Do zdaj ni prodrlo do nas kaj dosti vesti o preganjanju Židov in raje smo se trudili, da smo

78

b m










tuli karseda dobre volje. Če je Miep sem in tja omeni- ju nesrečno usodo kakšnega znanca, sta se mama in go- u van Daan vedno razjokali in tako ni Miep raje niče- r več povedala. Na Dussela pa smo kar navalili Z wašanji in zgodbe, ki jih je pripovedoval, so bile tako tozne in tako barbarske, da niso mogle iti pri enem

u notri in pri drugem spet ven. Toda kljub temu si omo še pripovedovali šale in se dražili, ko bomo te todbe malo potisnili v pozabo. Nikomur tam zunaj ne uga, če smo tako potrti in kakšen pomen bi imelo, naredimo iz skrivališča turoben kraj? — Karkoli počnem, vedno moram misliti na tiste, ki so h odvlekli. Če se čemu nasmejem, prestrašena umolk- in pomislim, kakšna sramota je, da sem vesela. mpak saj ne morem ves dan jokati. Ne, to ne gre in ta obitost me bo gotovo minila. — Pri vsej žalosti pa me moti še nekaj čisto osebnega,

'sicer zbledi spričo omenjenih grozot. Kljub temu ti Norum povedati, da se zadnje čase počutim vedno bolj puščeno. Okoli mene je ena sama velika praznina. »| o tem nisem nikoli razmišljala, prijateljice in zaba- ino izpolnile vse moje misli. Zdaj pa dostikrat razmiš- um o hudih rečeh ali pa o sebi. In končno sem prišla o upoznanja, da mi oče, kakor je ljubezniv, ne more udomestiti mojega prejšnjega sveta. Mama in Mar- jot pa v mojih čustvih že dolgo ničesar več ne po- onita, — Zukaj te morim s takimi rečmi? Grozno sem nehva- u, Kitty, in to tudi vem. Toda kar zvrti se mi, kadar preveč pade name in moram povrhu misliti še na vse Tvoja Ana

79 Sobota, 28. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Porabili smo preveč elektrike in prekoračili dovolje- no porabo. Posledice: pretirano varčevanje in grožnja, da nas odklopijo. Štirinajst dni brez luči, fino, kaj? Si- cer pa, kdo ve? Mogoče bo pa šlo. Od štirih ali pol pe- tih naprej je pretemno, da bi brali. Čas si krajšamo z najrazličnejšimi traparijami. Gremo se uganke, telovad- bo v temi, pogovarjamo se po angleško ali po franco- sko, ocenjujemo knjige — toda če to dolgo počneš, po- stane dolgočasno. Sinoči sem odkrila nekaj novega in sicer tole: z daljnogledom sem kukala v razsvetljene so- be sosedov na zadnji strani. Čez dan ne smemo premak- niti zastorov niti za centimeter, v temi pa to ne more škoditi.

Nisem si mislila, da so sosedje lahko tako zanimivi ljudje, vsaj naši so. Nekateri so bili pri večerji, neka družina je gledala film, zobozdravnik nasproti pa je imel na stolu staro, bojazljivo gospo.

Gospod Dussel, človek, za katerega so vedno trdili, kako izvrstno zna ravnati z otroki, se je izkazal kot sta- rokopiten pridigar, ki bere kilometrske levite o lepem vedenju. Ker imam to redko srečo (!), da delim z blago- rodnim gospodom svojo tesno sobico in ker veljam za najslabše vzgojeno med nami tremi mladimi, se moram pošteno potruditi, da uidem njegovim stalnim opomi- nom in pridigam in se delam gluho. Vse bi še šlo, če go- spod ne bi bil takšen tožljivec in za svoje pritožbe si je izbral ravno mamo. Če me on nadere z leve, se me ma- ma loti z desne in kadar imam posebno srečo, me čez nekaj minut pokliče na zagovor še gospa van Daan in tako se usuje name še od zgoraj.

Nikar ne misli, da je enostavno, če si nevzgojena tarča družine skrivačev, kjer se vsi kar naprej v vse vme-

80










k . 9 k vajo. Kadar zvečer razmišljam o svojih številnih gre- lih in pomanjkljivostih, sem čisto zmešana, če pomi- slim, na kako neznansko veliko reči moram paziti. Vča- vih se smejem, včasih pa jočem, odvisno od tega, kako mi je pri duši. In potem zaspim z neumnim občutkom, li bila rada drugačna, kot sem, ali pa da sem druga- , kot hočem biti, ali pa da bi raje počela kaj čisto ugega, kot sem ali pa kot hočem. s — Sveta nebesa, zdaj bom pa še tebe zmešala. Oprosti, inečrtala pa tudi ne bom, pri tem pomanjkanju papirja | prepovedano metati papir stran. Samo to ti lahko ujem, da gornjega stavka ne prebereš še enkrat, vsem pa se ne poglobi vanj, drugače te ne bo nikoli pr Tvoja Ana

h Ponedeljek, 7. decembra 1942 — Ljuba Kitty! — Kanukka in Miklavž sta letos čisto skupaj, razlike je imo za dan. Za kanukko nismo pripravili nič posebne- , poklonili smo nekaj ljubkih stvarčic temu ali onemu prižgali sveče. Ker sveč primanjkuje, smo jih prižgali iho za deset minut, kar je tudi dobro, če ne manjka umi, Gospod van Daan je naredil lesen svečnik, tako V Je bilo vse, kot je treba. 5 — Miklavžev večer v soboto je bil mnogo lepši. Ker sta pin Miep ves čas nekaj šepetali z očetom, smo bili vl zelo radovedni in sumili smo, da nekaj pripravljajo. men, ob osmih smo odšli po stopnicah navzdol. V veži "bilu tema kot v rogu, oblila me je zona in zaželela sim wi, da bi bila zgoraj na svetlem in na varnem. Prišli imo v prehodno sobo in, ker je brez okna, smo tam lah- Ma prižgali luč. Oče je odprl veliko omaro.

Mevnik Ane Frank 81 »Kako lepo!« smo vzkliknili.

V kotu je stala velika košara, okrašena z rdečim pa- pirjem in prav na vrhu je bil pritrjen črn parkelj.

Hitro smo odnesli košaro gor. V košari je bilo za vsakega darilo in ustrezni verzi. Miklavževe verze goto- vo poznaš, zato ti jih ne bom napisala.

Dobila sem punčko iz testa, oče opornice za knjige in tako naprej. Na vsak način je bilo zelo lepo zamišlje- no in ker od nas osmih še nihče ni praznoval Miklavža, se je premiera lepo posrečila.

Tvoja Ana

P. S. Tudi mi smo pripravili darila za naše prijatelje iz pisarne, vse še iz dobrih starih časov, poleg tega pride Miep in Bep denar vedno prav. Danes smo izvedeli, da je gospod Voskuijl sam naredil pepelnik za gospoda van Daana, okvir za Dussela in knjižne opornice za očeta. Prav uganka mi je, kako je lahko ročno izdelal ta- ke umetniške predmete!

Četrtek, 10. decembra 1942 Ljuba Kitty!

Gospod van Daan je prej trgoval z mesom, klobasa- mi in začimbami. V podjetje so ga vzeli zaradi njegove- ga poznavanja začimb, zdaj pa se je izkazal v klobasi- čarski stroki, kar nam nikakor ni neprijetno.

Naročili smo veliko mesa (seveda ilegalno) in prede- lali ga bomo za slabe čase, ki se nam obetajo. Gospod van Daan je hotel narediti pečenice in suhe klobase. Prav čedno ga je bilo videti, kako je dvakrat ali trikrat zmlel meso s strojčkom, ga zgnetel z vsemi začimbami in ga z dulčkom napolnil v čreva. Danes smo že jedli

82

















iečenice s kislim zeljem, druge klobase pa so namenje- e za zalogo in se morajo najprej presušiti. Zato so jih besili na drog pod strop. Kdorkoli pride v sobo in za- leda obešene klobase, prasne v smeh. Res je zabaven »ogled.

V sobi je bila brezupna zmešnjava. Gospod van Da- ih si je zavezal ženin predpasnik in se v vsej svoji veliči- | (precej debel je) lotil mesa. S krvavimi rokami, por- elimi lici in popackanim predpasnikom je bil videti kot pravi mesar. Gospa van Daan je delala vse hkrati: Iz knjige se je učila holandščino, mešala juho, pazila na neso in vzdihovala in tožila zaradi zlomljenega rebra. Vo se pripeti, kadar delajo (!) starejše dame bedaste te- udne vaje, da bi se znebile svoje debele zadnjice.

- Dusselu se je vnelo oko in si je ob robu štedilnika hkladal nanj kamilične obkladke. Pim je sedel na stolu "Mi soncu, ki je sijalo skozi okno, in se pustil porivati "mem in tja. Gotovo ga je spet dajala revma, ker je sedel vej sključen in z odsotnim obrazom gledal gospodu Daanu pod prste. Bil je videti kot ubog invalid iz jima za stare. Peter se je z Mouschi podil po sobi, ma- , Margot in jaz pa smo lupile krompir. Vendar nismo prida delale, ker smo opazovale gospoda van na.

— Dussel je odprl zobozdravniško ordinacijo. Za hec JI bom povedala, kako je bilo prvikrat.

Mama je likala, gospa van Daan pa, ki je mislila, da | bo biti prva, je sedla na stol sredi sobe. Dussel je v važno odmotal svoje inštrumente, prosil za nekaj lonjske vode za razkužilo in za vazelino namesto vo- , Potem je pogledal gospe van Daan v usta in potr- | po sekalcu in kočniku. Gospa van Daan je vsa vztre- petulu in stokala, kot da jo bo konec od bolečin. Po dol- Wi! preiskavi (vsaj za gospo van Daanovo, kajti vse sku-

v 83 paj ni trajalo več kot nekaj minut) je hotel očistiti lu- knjo. Kaj pa še! Gospa van Daan je brcala in krilila z rokami, tako da je Dussel enkrat pač spustil sondo in... ta je obtičala v zobu gospe van Daan. Zdaj šele smo videli hudiča! Gospa van Daan je tolkla okoli sebe in vpila (kolikor je to z inštrumentom v ustih sploh mo- goče), skušala je dobiti sondo iz ust, pri tem pa jo je še globlje zagozdila. Gospod Dussel jo je s povešenimi ro- kami popolnoma neprizadeto gledal. Drugi gledalci pa smo se krohotali. Seveda je bilo to nesramno in zase sem prepričana, da bi se drla še bolj na glas. Po dolgo- trajnem zvijanju, vlečenju, vpitju in cviljenju je bila sonda srečno zunaj in gospod Dussel je nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo. Delal je tako urno, da gospa van Daan ni več utegnila še enkrat začeti. Pomagačev pa je imel tudi toliko, kot še nikoli v življenju. Gospod van Daan in jaz sva zelo dobro asistirala. Vse skupaj je bilo videti kot srednjeveška slika »Padar pri delu«. Pacient- ka pa je zgubila potrpljenje, zdaj jo je skrbelo za »nje- no« juho in »njeno« kosilo.

Eno pa drži: gospa van Daan zlepa ne bo več sedla na zobozdravniški stol.

Tvoja Ana

Nedelja, 13. decembra 1942 Ljuba Kitty!

Prav udobno sedim v prednji pisarni in skozi režo med zavesami gledam ven. Mrači se, vendar je še dovolj svetlo, da ti pišem.

Nenavaden je pogled na vse te ljudi tam zunaj. Zdi se, kot da se jim neznansko mudi in da se bodo spotak- nili čez lastne noge. Pa kolesarji — le kako zmorejo ta-

84

» naglico? Saj niti ne morem videti, kakšen človek sedi kolesu. Ljudje tod v soseščini niso ravno privlačni in tedvsem otroci so tako umazani, da bi jih niti s klešča- | ne marala prijeti. Prava pocestna mularija so s smr- ivimi nosovi in njihovega narečja tudi ne razumem. — Ko sva se včeraj popoldne z Margot tu kopali, sem rekla: »Če bi otroke, ki tekajo tod mimo, polovili na nek, jih okopali, jim oprali in zakrpali perilo in jih ie! spustili, potem ...«

— »Potem bi bili jutri prav tako umazani, kot so da- bw,« je rekla Margot.

— Pu kaj čvekam, videti je tudi še kaj drugega — avto- obile, ladje, dež. Poslušam drdranje tramvaja in otro- in se zabavam.

H Kot mi sami, imajo tudi naše misli prav malo spre- imbe. Ves čas se sučejo kot vrtiljak od Židov do hra- |, od hrane do politike. Ko sva že pri Židih, včeraj šin, čudo veliko, skozi zaveso opazila dva Žida. Imela im čuden občutek, kot da bi ju izdala in bom zdaj vi- ila njuno nesrečo.

- Ravno nasproti nas je privezana barka in tam živi nur z ženo in otroki. Imajo tudi kužka, ki pa ga po- limo samo po lajanju in po repu, ki štrli kvišku, kadar ob ladijski ograji.

— Eh, začelo je deževati in večina ljudi se je skrila pod winike. Vidim samo še dežne plašče in sem in tja kos upe. Pravzaprav mi ni treba več gledati, saj poznam že $ Ženske tod. Napihnjene so od preveč krompirja, ho- p v rdečih ali zelenih plaščih, imajo pošvedrane pete torbo čez ramo in zlovoljen ali pa dobrodušen obraz, Mukrine volje je pač njihov mož.

Tvoja Ana

85 Torek, 22. decembra 1942 Ljuba Kitty!

V skrivališču se je z veseljem razvedelo, da bomo za Božič dobili še četrt funta masla povrhu. V časopisu si- cer piše, da ga bo četrt kile, toda to je samo za tiste sre- čne smrtnike, ki dobivajo živilske karte od države, ne pa za skrite Žide, ki si lahko privoščijo na črni borzi le štiri karte, namesto osmih, ker so tako drage. Iz tega masla si bo vsak nekaj spekel. Jaz sem že zjutraj naredi- la piškote in dve tortici. Zgoraj je veliko dela in mama mi je prepovedala, da bi se učila ali brala, dokler go- spodinjsko delo ne bo opravljeno. Gospa van Daan leži s svojim nalomljenim rebrom v postelji, ves dan se pri- tožuje, menjavamo ji obkladke in z nobeno rečjo ni za- dovoljna. Vesela bom, ko bo spet na nogah in se bo loti- la svojega dela. To ji je že treba priznati, da je izredno pridna in redoljubna in dokler se telesno in duševno dobro počuti, je tudi vesela.

Mojemu gospodu sostanovalcu je prišlo na misel, da mi tudi ponoči sika »pst, pst«, češ da preveč ropo- tam. Kot da tega »pst, pst« ne bi že čez dan prevečkrat slišala. Pa mi še v glavo ne pade, da bi to upoštevala, prihodnjič mu bom enostavno zasikala nazaj.

Iz dneva v dan je bolj zoprn in sebičen. Tistih v pr- vem tednu velikodušno obljubljenih piškotov nisem še videla. Posebno pa me razjezi ob nedeljah, ko zaradi svojih deset minut telovadbe že navsezgodaj prižge luč.

Meni, siroti, se tistih deset minut vleče kot cele ure, ker stoli, s katerimi je podaljšana moja postelja, pod mojo zaspano glavo neznansko ropotajo. Ko z nekaj krepkimi zamahi preneha svoje vaje, se prične gospod oblačiti. Hlače mu visijo na kljuki, torej mora ponje in spet nazaj. Kravato ima na mizi, torej spet poriva in su- va moje stole sem in tja.

86
















Ne bom te več morila s pritožbami o neprijetnih Marcih, saj od tega ne bo nič bolje. Zaradi ljubega miru ' moram opustiti vse svoje maščevalne načrte (odvila bi 'Žurnico, zaklenila vrata, skrila obleko).

Ah, kako razumna postajam! Vse je treba delati z ra- mom: učiti se, ubogati, držati jezik za zobmi, poma- — pti, biti ljubezniva, popuščati in ne vem, kaj še vse. Bo- Jim se, da bom prehitro porabila svojo zalogo razuma, IN i že tako ni preveč velika, in da je za povojne čase ne ' bo nič ostalo.

Tvoja Ana

Sreda, 13. januar 1943 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj sem bila spet vsa iz sebe in nisem mo- delati. Imamo novo zaposlitev, v zavojčke pakiramo oma- kev prahu, ki jih izdeluje podjetje Gies % Co. Gospod Kugler ni mogel najti nikogar za to delo in tudi ceneje Je, če ga opravimo mi. Neznansko dolgočasno delo, va jetniška tlaka in sčasoma postaneš od tega čisto edast. — Zunaj je strahotno. Dan in noč zapirajo uboge ljudi, —a neboj smejo vzeti le nahrbtnik in nekaj denarja, pa še to jim po poti poberejo. Družine odvlečejo narazen in ljo može, žene in otroke. Ko pridejo otroci iz šole domov, ni več staršev. Ko se žene vrnejo z nakupov, je novanje zapečateno in njihove družine ni nikjer. Tu- | holandskih kristjanov se že loteva groza, njihove si- — move pošiljajo v Nemčijo. Vse je strah. Prek Holandije — rumi vsako noč na stotine letal nad nemška mesta in — Wimm preorjejo zemljo z bombami. Vsako uro pade v Ru-

87 siji in Afriki na stotine, celo na tisoče ljudi. Vojna divja po vsej zemeljski obli in nihče se ji ne more izogniti. eprav gre zaveznikom bolje, še vedno ni videti konca.

Nam pa je dobro, bolje kot milijonom ljudi. Mirno sedimo tudi, smo na varnem in, kot se pravi, zažiramo svoje denarce. Tako sebični smo, da govorimo o »času po vojni« in se veselimo na nove obleke in čevlje, če- prav bi morali prihraniti vsako paro, da bi po vojni po- magali drugim ljudem in rešili, kar se rešiti da.

Otroci tekajo naokoli v tankih jopicah in lesenih co- klah, brez plašča, brez kape, brez nogavic in nikogar ni, da bi jim pomagal. Glodajo korenje, sicer pa imajo pra- zne želodce. Iz mrzlih stanovanj pridejo na mrzle ceste in od tod v šolo v še bolj mrzle učilnice. Da, Holandija je zdaj tako daleč, da otroci na cesti ustavljajo mimo- idoče in jih prosijo za košček kruha.

Ure in ure bi ti lahko pripovedovala o nesreči, ki jo prinaša vojna, toda to bi me še bolj potrlo. Nič drugega nam ne preostane, kot da mirno počakamo na konec te bede. Židi čakajo, kristjani čakajo, ves svet čaka in mnogi čakajo na svojo smrt.

Tvoja Ana

Sobota, 30. januarja 1943 Ljuba Kitty!

Kar vrem od besa, pa ga ne smem pokazati. Zaradi hudih besed, posmehljivih pogledov in obtožb bi najra- je cepetala, vpila, mamo pošteno stresla in ne vem, kaj še vse. Vsak dan me zadevajo kot puščice z napetega lo- ka in tako težko jih je potegniti iz telesa! Mamo, Mar- got, van Daanove, Dussela in tudi očeta bi najraje na- drla: »Pustite me pri miru! Naj vsaj eno noč prespim,

88

















ne da bi bila moja blazina mokra od solz! Oči me peče- jo i in v glavi mi razbija! Pustite me proč, proč od vsega —weta!« Pa tega ne smem narediti. Ne morem jim poka- ati svojega obupa. Noben pogled ne sme videti ran, ki mi jih zadajajo, saj ne bi prenesla usmiljenja in pomilo- valnega posmeha. Potem šele bi morala kričati! |... Kadar kaj povem, pravijo, da pretiravam; kadar ' volčim, sem smešna; kadar odgovorim, sem nesramna; kudar imam kakšno dobro idejo, sem zvijačna; kadar em utrujena, sem lena in če za trohico preveč pojem, m sebična, povrhu pa še neumna, strahopetna, prera- funljiva itd. itd. Ves dan mi trobijo, kako neznosna smr- k u sem. Zelo me prizadene in čeprav se smejem in se delam, kot da mi je vseeno, bi najraje prosila Boga, naj k da drug značaj, da se ne bi vsi ljudje ježili zoper ne. Pa to ne gre, moj značaj je, kakršen je, hudobna pa isem, to čutim. Bolj se trudim, da bi vsem ustregla, kot toni sploh lahko predstavljajo. Kadar sem zgoraj, se em smejati, ker nočem pokazati svoje bridkosti.

Po celi vrsti krivičnih očitkov sem mami več kot en- ut zabrusila: »Vseeno mi je, kaj praviš. Brezupen pri- sem in kar mirno dvigni roke!« Potem seveda sli- , da sem predrzna, nekaj dni se mulijo name, naen- (rut pa je vse pozabljeno in z menoj ravnajo kot z vsa- kim drugim. Juz pa ne morem biti en dan priliznjena, drugi dan bi jim metala svoj gnev v obraz. Raje izberem zlato njo pot, čeprav ni ravno zlata. O tem, kar premišlju- wm in kar skušam biti, ne zinem niti besedice, proti

m pa skušam biti prav tako zaničljiva, kot so oni do ene, Ko bi le zmogla!

Tvoja Ana

89 Petek, 5. februarja 1943 Ljuba Kitty!

Čeprav ti že dolgo nisem pisala o prepirih, se ni nič spremenilo. Sprva je gospod Dussel zelo resno jemal hi- tro pozabljena pričkanja, zdaj se je pa že navadil in ne poskuša več posredovati.

Margot in Peter sploh nista »mlada«, kakor se temu reče. Oba sta tako tiha in dolgočasna. Jaz pa drezam v to in ono in zato moram kar naprej poslušati: »Margot in Peter tega ne počneta. Zgleduj se po svoji ljubi se- stri.« Ogabno.

Saj priznam, da ne maram biti taka kot Margot. Mnogo preveč pohlevna in brezbrižna je, vsakdo jo zlahka pregovori in vedno popusti. Jaz pa hočem imeti trdnejši značaj! Toda take teorije raje zamolčim, da se ne bi delali norca iz mene, če bi prišla na dan s tako obrambo.

Pri mizi je vzdušje večinoma napeto. K sreči zaradi župarjev ne pride tolikokrat do izbruha. Župarji so vsi, ki pridejo iz pisarne na krožnik juhe.

Danes je gospod van Daan spet začel s tem, da Mar- got premalo je. »Gotovo zaradi vitke linije,« je posmeh- ljivo dodal.

»Ne morem poslušati vašega čvekanja!« je zavpila mama, ki se vedno potegne za Margot.

Gospa van Daan je zardela kot pesa, pogledala stran in molčala.

Večkrat se tudi smejimo. Zadnjič je gospa van Daan privlekla na dan čudovito oslarijo. Pripovedovala nam je o starih časih, kako dobro se je razumela s svojim očetom in koliko oboževalcev je imela. »Veste,« je pri- povedovala, »včasih je kakšen gospod preveč silil va- me. Moj oče mi je svetoval, naj mu rečem: Gospod, saj

90

















— sem vendar dama! In da bo potem že vedel, kaj mi- —slim.« Planili smo v smeh, kot da je povedala dobro kalo.

|... Peter je večinoma zelo tih fant, včasih pa tudi on po- | skrbi za smeh. Ima to smolo, da je usekan na tujke, pa njihovega pomena večkrat ne pozna. Nekega popoldne- va nismo smeli na stranišče, ker so imeli spodaj v pisar- oni obisk. Petru se je kljub temu mudilo, ni pa potegnil vode za seboj. Da bi nas posvaril pred neprijetnim 'umradom, je na vrata pritrdil listek: »S. V. P." Plini!« - Seveda je mislil: »Pozor! Plini!« Toda S. V. P. se mu je zdelo bolj imenitno. Pojma ni imel, da to pomeni »pro- o sim«. i Tvoja Ana

Sobota, 27. februarja 1943 Ljuba Kitty!

—. Pim vsak dan pričakuje invazijo. Churchill je imel pljučnico, zdaj pa mu je že bolje. Gandhi, indijski borec —mu svobodo, ima spet gladovno stavko, ne vem kate- o že.

|. Gospa van Daan trdi, da je fatalistka. Koga pa je — uujbolj strah, kadar streljajo? Prav Petronello!

—.. Jan nam je iz cerkve prinesel pastirsko pismo ho- — iundskih škofov, namenjeno vsem ljudem. Zelo lepo in — mpodbudno je napisano. »Holandci, ne dajte se! Vsak —a] se s svojim orožjem bori za svobodo naše dežele, — piiroda in vere! Ne obotavljajte se! Darujte! Pomagaj- |« In to oznanjajo s prižnice! Bo pomagalo? Našim tom v veri gotovo ne.

ne ————— NONA 8, V.P. » S'il vous plait

91 Predstavljaj si, kaj se je zgodilo! Lastnik je prodal hišo, ne da bi obvestil Kuglerja in Kleinmanna. Nekega jutra se je prikazal novi lastnik z arhitektom, da bi si jo ogledal. K sreči je bil tu gospod Kleinmann in je gospo- doma vse razkazal, razen našega skrivališča. Rekel je, da je pozabil ključ od vmesnih vrat doma. Novi lastnik ni več spraševal.

Da ga le ne bi bilo več nazaj in da ne bi hotel videti še tega dela hiše! Za nas bi bilo to zelo hudo!

Oče je naredil meni in Margot kartoteko s kartica- mi. To bo kartoteka najine knjižnice. Vpisali bova, kate- re knjige sva prebrali, kdo jih je napisal in datum, kdaj sva jih prebrali. Imam tudi poseben zvezek, v katerega pišem tujke, in spet sem se nekaj naučila: bordel in ko- keta. Spet so delili maslo in margarino. Vsak je dobil svoj košček namaza na krožnik. Delitev pa ni bila pravi- čna. Van Daanovi, ki pripravljajo zajtrk, so si vzeli še enkrat toliko, kot so dali nam. Moji starši se preveč bo- jijo prepira, da bi ugovarjali. Škoda, meni se zdi, da je treba takim ljudem vedno vrniti milo za drago.

Tvoja Ana

Četrtek, 4. marca 1943 Ljuba Kitty!

Gospa van Daan ima novo ime, zdaj ji pravimo Mrs. Beaverbrook. Seveda ne veš, kaj to pomeni, pa ti bom povedala: na angleškem radiu večkrat govori Mr. Beaverbrook, da Nemčijo premalo bombardirajo. Go- spa van Daan sicer vsakomur ugovarja, še celo Chur- chillu in poročilom, z Mr. Beaverbrookom pa se prav ganljivo strinja. Zato smo sklenili, da je najbolje, če se z

92

— njim poroči. Ker ji je to všeč, ji pravimo zdaj Mrs. Bea-

verbrook.

V skladišču dela nov delavec, stari je moral v Nem- čijo. To je zanj hudo, za nas pa dobro, ker se novi ne spozna po hiši. Delavcev v skladišču se še vedno bo- jimo.

Gandhi spet jč.

Črna borza odlično deluje. Če bi imeli toliko denar- ja, da bi lahko plačali nemogoče cene, bi se lahko ma- stili in redili. Naš zelenjadar kupuje krompir pri nemški wehrmacht in ga prinaša v vrečah v pisarno. Ve, da smo tu skriti, in zato pride vedno med opoldanskim odmo-

— rom, ko delavcev ni v skladišču.

Kar naprej moramo kihati in kašljati, toliko popra

— zmeljejo v mlinih. Kdorkoli pride k nam, nas pozdravi z

»ap-čih«. Gospa van Daan trdi, da ne more v spodnje

- nadstropje, ker bo zbolela, če bo zaduhala še več popra.

Očetovo podjetje mi sploh ni všeč. Sama želirna

| sredstva in oster poper. Če že trguješ s hrano, naj bo

vsaj kaj dobrega. Danes zjutraj se mi je spet razbesnela nad glavo ne-

j vihta samih hudih besed. Kar bliskalo se je od neprijaz- — mih izrazov in imela sem čisto rdeča ušesa od premno- pih »Ana — slaba« »Van Daanovi — dobri«. K vragu.

Tvoja Ana

Sreda, 10. marca 1943 Ljuba Kitty!

Ko so sinoči grmeli topovi, je pri nas nastal kratek Mik. Še vedno se nisem znebila strahu pred streljanjem in letali in zato zlezem skoraj vsako noč po tolažbo k očetu v posteljo. Mogoče je to zelo otročje, ampak ko bi

93 ti samo enkrat to doživela! Topovi tako bobnijo, da še lastne besede ne slišiš. Mrs. Beaverbrook, fatalistka, se je skoraj razjokala in čivknila s tresočim glaskom: »Oh, kako neprijetno! Oh, kako na glas streljajo!« To se pra- vi: zelo me je strah!

Če gori sveča, se mi ne zdi tako hudo, kot če je te- ma. Tresla sem se, kot da imam vročino, in milo prosila očeta, naj spet prižge svečo. Ostal je neizprosen, luči ni bilo. Nenadoma so zaregljale strojnice, to pa je še huje kot topovi. Mama je skočila iz postelje in v očetovo ve- liko jezo prižgala svečo. Na njegovo godrnjanje je glad- ko rekla: »Saj Ana ni kakšen star vojak!« In konec.

Sem ti že povedala, česa se gospa van Daan še boji? Mislim, da ne. Tudi to moraš izvedeti, da boš natančno poučena o prebivalcih skrivališča. Neke noči je gospa van Daan zaslišala na podstrešju tatove. Razločno je slišala korake in postalo jo je tako strah, da je zbudila moža. Prav v tem trenutku pa so tatovi in njihov hrup izginili in gospod van Daan je samo še slišal, kako fata- listki razbija srce. »Ah, Putti (vzdevek gospoda van Da- ana), gotovo so vzeli klobase in fižol. In Petra! Je Peter še v svoji postelji?«

»Petra gotovo niso odnesli. Nič se ne boj in pusti me spati.«

Pa ni bilo nič iz tega. Gospa van Daan od same gro- ze ni več zaspala.

Nekaj noči kasneje je zgornjo družino spet zbudilo čudno ropotanje. Peter je odšel z baterijo na podstrešje in frrrrr so se na vse strani razbežale ogromne podgane.

Ko smo izvedeli, kdo so tatovi, je morala Mouschi spati na podstrešju in nepovabljenih gostov ni bilo več nazaj, vsaj ponoči ne.

Pred par dnevi pa je šel Peter na podstrešje po nekaj starih časopisov. Bilo je šele pol osmih in še svetlo. Ko

94



E ' A i k le; p bi H:


je lezel skozi loputo, se je krepko prijel za rob. Ne da bi pogledal, je položil roko tja in... se od groze in bole- čin skoraj zvalil po stopnicah. Roko je položil na pod- gano in ta ga je ugriznila. Kri mu je tekla skozi pižamo in bil je bel kot rjuha, ko se je s tresočimi koleni vrnil med nas.

Ni čudno, saj pobožati veliko podgano, ki te povrhu še ukolje, je res grozno.

Tvoja Ana

Petek, 12. marca 1943 Ljuba Kitty!

Smem predstaviti? Mama Frank, bojevnica za pravi- ce mladih. Dodatno maslo za otroke, problemi moder- ne mladine, prav povsod se mama potegne za mlade in ko dobi svoj obrok prepira, skoraj vedno uveljavi svojo voljo.

Pokvaril se je kozarec vloženega jezika. Slavnostna večerja za Mouschi in Moffi.

Moffi še ne poznaš, bila je v hiši, še preden smo se skrili sem. Imeli so jo, da je v pisarni in skladišču prega-

jala podgane. Tudi njeno politično ime ti lahko razlo- žim. Nekaj časa sta bili v podjetju dve mački, ena v skladišču in druga na podstrešju. Včasih sta se srečali in se vedno hudo stepli. Vedno je začela skladiščna ma- čka, vendar je podstrešna mačka na koncu zmagala. Prav kot v politiki. Zato so skladiščno mačko krstili Moffi," podstrešno pa Tommy."" Tommyja so kasneje

dali stran, Moffi pa nam je vsem v zabavo, kadar pride- mo dol.


% Moffi — vzdevek za Nemce %4 Tommy — vzdevek za Angleže

95 Pojedli smo toliko rjavega in belega fižola, da ga ne morem več videti. Slabo mi postane, če se le spomnim nanj.

Večerna delitev kruha je popolnoma ustavljena.

Oči je pravkar rekel, da je slabe volje. Sirotek, spet ima tako žalostne oči. Čisto me je prevzela knjiga »De klop op de deur« Ine Boudier-Baker. Kot družinski ro- man je res izredno dobro napisana. Samo tisto o vojni, pisateljih in ženski emancipaciji ni tako dobro. Roko na srce, mene to prav malo zanima. Hudi bombni napa- di na Nemčijo.

Gospod van Daan je slabe volje. Povod: pomanjka- nje cigaret.

Razprava, ali naj odpremo konzerve ali ne, se je končala v naše dobro.

Nobeni čevlji mi niso več prav, razen smučarskih, ki pa so za doma zelo nepraktični. Slamnate copate za 6,50 guldna sem nosila samo teden dni, potem pa so od- povedale službo. Mogoče bo Miep ulovila kaj na črni borzi.

Zdaj jaz očeta strižem. Pim pravi, da ne bo šel po vojni k nobenemu drugemu frizerju, tako dobro opra- Ne svoje delo. Če mu le ne bi tolikokrat zastrigla v uho!

Tvoja Ana

Četrtek, 18. marca 1943

Predraga Kitty!

Turčija je stopila v vojno! Veliko razburjenje. Nape- to pričakujemo radijska poročila.

96




Petek, 19. marca 1943 Ljuba Kitty!

Veselje se je že čez uro spremenilo v razočaranje.

Turčija ni v vojni, le turški minister je rekel, da ne bodo "več nevtralni. Prodajalec časopisov je vpil na cesti: ' »Turčija na strani Anglije!« Na ta način so časopis ta- — koj razgrabili in tako je ta razveseljivi glas segel do nas.

Razveljavili so bankovce za tisoč guldnov. To je hud

— udarec za vse črnoborzijance, pa tudi za poštene lastni- | ke skritega denarja in za tiste, ki se skrivajo. Če hočeš | zdaj zamenjati tisočaka, moraš natančno dokazati, kje — si ga dobil. Davke še lahko poravnaš z njim, pa tudi to — samo do naslednjega tedna. Istočasno zapadejo tudi — bankovci za petsto guldnov. Firma Gies 8 Co. je imela — še skrit denar po tisoč guldnov in je plačala davke vna- |. prej. Na ta način je vse legalno.

Dussel je dobil sveder na nožni pogon in prav kma- lu mi bo temeljito pregledal zobe. Dussel se sploh ne drži pravil skrivališča. Ne samo,

| da piše svoji ženi, tudi z drugimi ljudmi si dopisuje in —. Margot, ki je v skrivališču učiteljica holandščine, mu

popravlja pisma. Oče mu je prepovedal, da bi to še po- čel in Margot je nehala popravljati. Sama pri sebi pa mislim, da si bo kmalu spet pričel dopisovati.

Vodja vseh Germanov je govoril ranjenim vojakom. Bilo je žalostno poslušati. Vprašanja in odgovori so bili približno takile:

»Ime mi je Heinrich Scheppel.«

»Ranjen kje?«

»Pri Stalingradu.«

» Kakšne rane?«

»Obe nogi zmrznjeni, leva roka v zapestju zlom- ljena.«

7. Dnevnik Ane Frank 97 In radio je te marionete natančno prenašal. Videti je bilo, da so ranjenci še ponosni na svoje rane, več kot jih je, bolje je! Enemu je od ginjenosti kar glas vzelo, ko je smel svojemu fiihrerju seči v roko (če jo sploh še ima).

Kos Dusselovega mila mi je padel na tla, potem sem pa še stopila nanj, tako da se je čisto zdrobil. Prosila sem očeta, naj mu ga nadomesti, ker dobi Dussel le en kos mila na mesec.

Tvoja Ana

Četrtek, 25. marca 1943 Ljuba Kitty!

Včeraj zvečer smo oče, mama, Margot in jaz prav po domače sedeli skupaj. Nenadoma je vstopil Peter in za- šepetal očetu nekaj na uho. Ujela sem nekaj kot »prevr- njen sod v skladišču« in »nekdo je stresal vrata«.

Tudi Margot je slišala in me je skušala pomiriti, ker sem bila vsa iz sebe in bela kot kreda. Oče je odšel s Pe- trom dol, me tri pa smo čakale. Čez par minut je prišla gor gospa van Daan, ki je spodaj poslušala radio, in nam rekla, da jo je Pim prosil, naj zapre radio in gre po- tihoma gor. Stopnice so škripale še enkrat bolj, kot je že v navadi, kadar hočeš biti posebno tih. Čez pet minut sta se prikazala Peter in Pim s čisto bledimi ustnicami in nam povedala vso zoprnijo.

Postavila sta se spodaj na stopnice in brez uspeha čakala. Nenadoma sta zaslišala dva krepka treska, kot da je nekdo zaloputnil hišna vrata. Pim je bil z enim skokom gor, Peter pa je šel posvarit Dussela, ki je kon- čno tudi prav nerodno pricopotal gor. V nogavicah smo se splazili nadstropje više k družini van Daan. Gospod van Daan je močno prehlajen in je že ležal, zato smo se

98



- zbrali okoli njegove postelje in si šepetaje pravili svoje

slutnje. Vedno kadar je gospod van Daan na glas zakaš-

| ljal, so mene in njegovo ženo od groze popadli krči. To — je trajalo toliko časa, dokler se ni nekomu utrnila svetla — misel, da mu je dal kodein. Potem je takoj nehal kaš- — ljati.

Spet smo čakali in čakali in nič ni bilo slišati. Vsem se nam je zdelo verjetno, da so tatovi odšli, ko so zasli- šali korake v sicer tako tihi hiši. Nesreča je hotela, da je bil radio še vedno naravnan na angleško postajo in oko- li njega so stali naši stoli. Če so vrata vlomljena in bi protiletalska straža o tem obvestila policijo, bi imelo to za nas prav neprijetne posledice. Torej je gospod van Daan vstal, si oblekel hlače in suknjič, si posadil klo- buk na glavo in se previdno odtihotapil za očetom po

— stopnicah. Peter je šel za njima, za vsak primer oboro-

žen z velikim kladivom. Ženske smo zgoraj napeto ča- kale (tudi Margot in jaz), dokler se niso možje čez pet minut spet prikazali in rekli, da je v hiši vse mirno. Do- menili smo se, da ne bcmo točili vode, tudi v stranišču

Č ne. Toda ker je razburjenje vsem prebivalcem udarilo v

trebuh, si lahko predstavljaš, kako je tam smrdelo, po- tem ko smo drug za drugim opravili svoje.

Kadar se zgodi kaj takega, pride vedno vse na kup. Prvič: ura na stolpu, ki me je vedno tako pomirila, ne bije več. Drugič: prejšnji večer je gospod Voskuijl zgo- duj odšel, mi pa nismo vedeli, ali je dal ključ Bep in če ni ona mogoče pozabila zakleniti vrat.

Pa zdaj to ni bilo važno, še vedno je bil večer in bili umo še zelo negotovi, čeprav smo se že malo pomirili, suj od četrt na devet, ko nas je tat preplašil, pa do pol enujstih nismo ničesar več slišali. Ko smo vse natanko preudarili, se nam ni zdelo verjetno, da bi kdo tako zgo- duj zvečer odprl vrata, ko je na cesti še toliko ljudi. Po-

» 99 leg tega se je nekdo domislil, da bi lahko zaropotal skladiščnik sosedne firme Keg, saj se zaradi razburjenja in tankih sten lahko zmotiš, kje ropota. V takih kočlji- vih trenutkih ima strah velike oči.

Šli smo torej spat, vendar nismo mogli zaspati. Ma- ma, oče in gospod Dussel so se kar naprej prebujali in če malo pretiravam, lahko mirno rečem, da nisem zatis- nila očesa. Danes zjutraj so šli gospodje dol in poklju- kali, če so vrata zaklenjena. Vse je bilo v redu!

O teh dogodkih, ki so bili vse prej kot prijetni, smo na dolgo in široko pripovedovali v pisarni. Lahko se smeješ, ko je vse mimo! Le Bep nas je vzela resno.

Tvoja Ana

P. S. Stranišče je bilo danes zjutraj zamašeno in oče je moral z dolgo leseno palico izbezati vse recepte za ja- godno marmelado (naš trenutni toaletni papir) in še ne- kaj kil blata. Palico je kasneje sežgal.

Sobota, 27. marca 1943 Ljuba Kitty!

Stenografskega tečaja je konec in zdaj vadimo hi- trost. Prav pametni smo že! Povedala ti bom še nekaj o predmetih, s katerimi ubijam čas. Tako jim pravim, ker se ukvarjam z njimi le zato, da dnevi hitreje minejo in se bo približal konec skrivanja. Nora sem na mitologi- jo, zlasti na grške in rimske bogove. Tu vsi mislijo, da me bo vnema hitro minila, ker še nikoli niso slišali za najstnico, ki bi občudovala bogove. Sem pač prva!

Gospod van Daan je prehlajen, ali bolje rečeno v gr- lu ga praska. Iz tega dela celo reč. Grgra kamilice, si

100










|

h

maže grlo z mirtino tinkturo, si polaga obkladke na pr- -si, nos, zobe in jezik, povrhu vsega je pa še siten!

—.. Rauter, visoka živina med Nemci, je imel govor. »Do |. junija morajo vsi Židje zapustiti germanske de- ele. Od 1. aprila do 1. maja moramo očistiti pokrajino JUtrecht (kot da smo ščurki), od 1. maja do l. junija pa severno in južno Holandijo.« Uboge ljudi gonijo v klav- "nico kot čredo bedne, bolne, nemočne živine. Pa o tem —ruje ne bi govorila, ker me tlači mora zaradi mojih last- nih misli.

—.. Imam še imenitno vest in sicer, da so saboterji za- gali nemški oddelek na uradu za delo. Nekaj dni za- —tem je zagorelo še na matičnem uradu. Moški v nem- | ških policijskih uniformah so stražarjem zamašili usta Jin poskrbeli, da so važne listine uničene.

Tvoja Ana

Četrtek, 1. aprila 1943 Ljuba Kitty!

Res mi ni za šale (poglej datum), prav nasprotno. Za - danes bolj ustreza pregovor: nesreča ne pride nikoli sama.

Prvič: gospod Kleinmann, ki nas je vedno tako raz- vedril, je zbolel: krvavitev v želodcu, in mora najmanj tri tedne ostati v postelji. Večkrat je že krvavel in zdi se, da tu ni pomoči. Drugič: Bep ima gripo. Tretjič: gospod Voskuijl gre naslednji teden v bolnico. Najbrže ima tu- di on čir na želodcu in ga bodo morali operirati. In četr- tič: iz Frankfurta pridejo direktorji tovarne Pomesi, da bi se dogovorili o novih dobavah Opecte. Oče je vse točke teh razgovorov že premlel z gospodom Klein-

101 mannom, Kuglerja pa tako na hitro ne more dobro pri- praviti.

Gospodje iz Frankfurta so prišli in oče se je že vna- prej tresel, kako bodo potekali razgovori. »Ko bi le mo- gel biti zraven!« je vzdihoval. »Ko bi le lahko stopil dol!«

»Lezi in pritisni uho na tla. Gospodje bodo v priva- tni pisarni in boš vse slišal.«

Očetu se je razjasnil obraz in včeraj ob pol enajstih sta Pim in Margot zavzela postojanki. (Več ušes več sli- ši.) Razgovori dopoldne še niso bili končani, popoldne pa oče ni bil več sposoben, da bi še prisluškoval, zaradi nenavadnega in neudobnega položaja je bil ves skri- vljen. Ko smo ob pol treh zaslišali v veži glasove, sem se jaz ulegla na njegovo mesto in Margot mi je delala družbo. Razgovori so bili tako dolgovezni in dolgoča- sni, da me je na trdem, mrzlem linoleju na lepem zmanjkalo. Margot se me ni upala stresti, ker se je bala, da naju bodo slišali. Da bi me poklicala, pa tudi ni šlo. Spala sem dobre pol ure, potem pa sem se prestrašena zbudila in pozabila vse važne razgovore. K sreči je Mar- got bolje pazila.

Tvoja Ana

Petek, 2. aprila 1943 Ljuba Kitty!

Na seznamu mojih grehov je spet nekaj groznega. Včeraj zvečer sem ležala v postelji in čakala očeta, da mi bo prišel voščit lahko noč in bova skupaj molila. V sobo je prišla mama, sedla k meni na posteljo in skrom- no rekla: »Ana, očka ne bo. Bi medve molili skupaj?«

102



»Ne, mansa,« sem odgovorila.

Mama je vstala, za trenutek postala pri moji poste- lji, potem pa počasi odšla k vratom. Nenadoma se je obrnila in s spačenim obrazom rekla: »Saj nisem huda

| nate. Ljubezni se ne da prisiliti.« Ko je šla skozi vrata, | ji je kanilo iz oči nekaj solz.

Tiho sem obležala v postelji in takoj se mi je zdelo zelo grdo, da sem jo tako grobo zavrnila. Vedela pa sem, da nisem mogla odgovoriti drugače. Saj se vendar

' ne morem hliniti in moliti z njo proti svoji volji. To eno-

stavno ni šlo. Seveda se mi smili, zelo smili. Prvikrat v življenju sem opazila, da ji ni vseeno, ker sem tako hladna do nje. Na obrazu se ji je poznala bridkost, ko je rekla, da se ljubezni ne da prisiliti. Resnica je res tr-

— da, vendar je tudi res, da me je mama sama odbila in da

je zaradi njenih netenkočutnih opazk vsa moja ljubezen otopela. Pa tudi zaradi njenih surovih šal o stvareh, ki zame niso smešne. Tako kot vsa odrevenim, kadar mi reče trdo besedo, je zdaj njej odrevenelo srce, ko je vi- dela, da je ljubezen med nama resnično izpuhtela.

Jokala je pol noči in vso noč ni mogla spati. Oče me ne pogleda, kadar pa to le stori, berem v njegovih očeh očitek: »Le kako si mogla biti tako grda! Kako si mogla tako prizadeti svojo mamo!«

Vsi pričakujejo, da se bom opravičila. Vendar je to nekaj, za kar se ne morem opravičiti. Povedala sem či- sto resnico in bi jo morala mama prej ali slej izvedeti. Ravnodušna sem do maminih solza in očetovih pogle- dov, zdaj pač onadva prvič čutita, kar jaz neprestano doživljam. Mama mora sama ujeti ravnotežje, meni se lahko samo smili. Kar se mene tiče, molčim in sem hladna. Tudi v prihodnje se ne bom ustrašila resnice, suj dalj kot jo prikrivaš, teže jo je prenesti.

Tvoja Ana

103 Torek, 27. aprila 1943 Ljuba Kitty!

Po vsej hiši brnijo prepiri. Mama in jaz, van Daan in očka, mama in gospa van Daan, vsak se jezi na vsa- kega. Prijetno vzdušje, kaj? Ves spisek mojih grehov je znova na tapeti.

Prejšnjo soboto so spet prišli na obisk gospodje iz tujine. Ostali so do šestih, mi pa smo čepeli zgoraj in se nismo upali niti premakniti. Če ni nikogar drugega v hi- ši in če v sosednji stavbi ne delajo, se sliši v privatni pi- sarni vsak naš korak. Od sedenja sem bila kar bolna. Res ni prijetno, če moraš biti toliko časa tiho kot miš.

Gospod Voskuijl je v bolnici, gospod Kleinmann pa že prihaja v pisarno, ker so se njegove krvavitve prej ustavile kot sicer. Pripovedoval nam je, da so pri poža- ru v matičnem uradu tudi gasilci naredili svoje. Name- sto da bi gasili požar, so vse dokumente polili z vodo. Me veseli!

Hotel Carlton je uničen, nanj sta strmoglavili dve angleški letali, naloženi z zažigalnimi bombami. Padli sta ravno na »dom oficirjev«. Ves vogal Vijzeelstraat- Singel je zgorel.

Iz dneva v dan huje bombardirajo nemška mesta. Nobeno noč ni več miru. Ker mi manjka spanja, imam pod očmi črne kolobarje.

Hrana je bedna. Za zajtrk suh kruh in kavni nado- mestek. Za kosilo imamo že štirinajst dni špinačo ali pa solato. Krompir je dolg dvajset centimetrov in ima sla- dek in gnil okus. Kdor želi shujšati, naj pride v skriva- lišče! Nad nami je zaradi tega jok in stok, nam pa se ne zdi tako tragično.

Vpoklicali so vse moške, ki so bili mobilizirani ali so se bojevali leta 1940. Zdaj morajo kot vojni ujetniki de-

104

4, lati za fiihrerja. To je gotovo varnostni ukrep, če bi pri-

šlo do invazije. Tvoja Ana

Sobota, 1. maja 1943 Ljuba Kitty!

Dussel je imel rojstni dan. Sprva se je delal, kot da noče nič vedeti o tem, ko pa se je prikazala Miep z na- kupovalno torbo, ki je od zavojčkov kar kipela, je bil razburjen kot majhen otrok. Njegova Charlota mu je poslala jajca, maslo, piškote, limonado, kruh, konjak, zeliščni kolač, rože, pomaranče, čokolado, knjige in pi- semski papir. Vsa rojstnodnevna darila je imel tri dni razstavljena na mizi, tepec stari!

Nikar ne misli, da trpi lakoto. V njegovi omari smo našli kruh, sir, marmelado in jajca. Prava sramota je, da se za našim hrbtom tako baše in nikomur ničesar ne da, ko pa smo ga rešili propada in ga ljubeznivo sprejeli medse. Mi smo vse delili z njim! še huje pa se nam zdi, da je prav tako malenkosten tudi do Kleinmanna, Vo- skuijla in Bep, saj tudi njim ni ničesar dal. Kleinmann bi za svoj bolni želodec nujno potreboval pomaranče, vendar se je zdelo Dusselu bolj zdravo, če jih poje sam.

Danes sem štirikrat povezala svoje reči, tako hudo so zunaj streljali. Pripravila sem majhen kovček in vanj spravila najpotrebnejše za beg. Mama me je čisto pra- vilno vprašala: »Kam pa hočeš zbežati ?«

Ker toliko delavcev štrajka, so kaznovali vso Holan- dijo. Objavili so obsedno stanje in vsak dobi en bon za maslo manj. Tako se kaznuje poredne otroke!

Danes zvečer sem mami umila lase. Ker ni šampo- na, si moramo pomagati z lepljivim, zelenim milom, po-

106



vrhu vsega pa si mans ne more sama razčesati las, ker ima družinski glavnik samo še kakšnih deset zob.

Tvoja Ana

Nedelja, 2. maja 1943

Včasih razmišljam o našem življenju tukaj in zdi se mi, da živimo kot v raju, posebno če nas primer- jam z Židi, ki se niso skrili. Kasneje, ko bo življenje spet normalno, se bom gotovo čudila, kako smo lah- ko tako propadli, ko smo bili doma tako urejeni. Mi- slim propadli, kar se tiče navad. Na primer, odkar smo prišli, imamo mizo pogrnjeno s povoščenim pr- tom, ki zaradi stalne uporabe ni več med najčistejši- mi. Večkrat ga skušam očistiti s krpo, ki ima tudi več lukenj kot blaga — nova je bila že davno, še preden smo se skrili — pa naj še tako drgnem, z mizo se res ne moremo več postavljati. Van Daanovi že vso zimo spijo na flanelastih rjuhah, ki se jih tu ne da oprati, ker dobimo na karte mnogo premalo pralnega pra- ška, pa še slab je. Oče hodi naokrog v scefranih hla- čah in z oguljeno kravato. Danes je zaradi starosti razpadel mamin steznik in Margot hodi v modrčku, ki je dve številki premajhen. Mama in Margot sta vso zimo nosili samo tri srajce, moje pa so tako majhne, da mi ne sežejo do popka. To so sicer same malenko- sti, ki jih človek lahko spregleda, vendar včasih pre- strašeno premišljam: bomo sploh še kdaj živeli tako kot pred vojno, ko imamo zdaj same razcapane in oguljene reči, od mojih spodnjih hlačk pa do očeto- vega brivskega čopiča?

107 Nedelja, 2. maja 1943

Vojne napovedi iz skrivališča

Gospod van Daan: po mnenju vseh ima spoštovani gospod velik vpogled v politiko. Prerokuje nam, da moramo zdržati do konca leta 1943. To je sicer še da- leč, vendar se da zdržati. Vendar kdo nam lahko zago- tovi, da bo ta vojna, ki povzroča vsem same bolečine in bridkosti, do takrat res končana? Le kdo nam lah- ko obljubi, da se do takrat ne nam in ne našim poma- gačem ne bo nič zgodilo? Takega človeka ni. In zato prav vsak dan preživimo v napetem pričakovanju in upanju, pa tudi strahu, kadar zaslišimo zunaj ropot, ali pa kadar streljajo in so v časopisu nove »objave«. Vsak dan se lahko zgodi, da se bodo morali skriti tudi naši pomagači. Skrivališče je zdaj čisto običajna bese- da. Koliko ljudi neki se je skrilo? V povprečju najbrž ne veliko, vendar se bomo kasneje gotovo čudili, koli- ko Holandcev je dalo zatočišče Židom in preganja- nim kristjanom, pa naj bo za denar ali brez njega. Iz- vedeli smo tudi, da ima mnogo ljudi ponarejeno oseb- no izkaznico.

Gospa van Daan: Ko je ta lepa gospa (tako si misli o sebi) izvedela, da zdaj ni več težko dobiti ponarejene osebne izkaznice, je takoj predlagala, naj si jih nabavi- mo. Kot da je to malenkost in da poganja denar očetu in gospodu van Daanu iz brade. Medtem ko govori go- spa svoje neznanske oslarije, Putti eksplodira. Ni čud- no, saj njegova punči en dan trdi »dala se bom krstiti«, naslednji dan pa »hočem v Jeruzalem, samo med Židi se počutim doma«.

Pim je velik optimist in za svoj optimizem vedno na- vede vzrok.

108



Gospod Dussel govori kar tja v tri dni in kdor ugo- varja njegovi visokosti, naleti slabo. Mislim, da je pri njih doma zakon vse, kar zine gospod Alfred Dussel. Toda Ani Frank to sploh ne ustreza!

Kar mislijo o vojni drugi stanovalci skrivališča, ni zanimivo. V politiki samo ti štirje nekaj veljajo, pravza- prav samo dva, toda madam van Daan in gospod Dus- sel sta se kar prištela zraven.

Torek, 18. maja 1943 Ljuba Kitty!

V zraku sem videla hud boj med nemškimi in angle- škimi letalci. Žal je moralo nekaj zaveznikov skočiti iz svojih gorečih letal. Naš mlekar je naletel v svoji ulici na štiri Kanadčane, ki so sedeli na robu pločnika, in eden od njih je prav dobro govoril holandsko. Prosil je mlekarja za ogenj in mu povedal, da je bilo v letalu šest mož posadke. Pilot je zgorel, peti letalec pa se je nekam skril. Kasneje je prišla ponje zelena policija in bili so zdravi kot ribe. Le kako si lahko po tako neznanskem skoku s padalom tako pri sebi!

Čeprav je že toplo, še vedno vsak dan zakurimo peč, da požgemo odpadke zelenjave in smeti. Ker se mora- mo čuvati delavcev v skladišču, ne smemo ničesar vre- či v smetnjak. Tudi majhna neprevidnost nas lahko izda!

Vsi študentje so morali podpisati razglas, da »sim- patizirajo z Nemci in so naklonjeni novemu redu«. Osemdeset procentov ni zatajilo svojega prepričanja in na posledice ni bilo treba dolgo čakati. Vsi študentje, ki niso podpisali, so morali v Nemčijo v taborišče. Bo na

109 Nizozemskem sploh še ostalo kaj mladine, če bodo mo- rali vsi tako trdo garati v Nemčiji?

Zaradi glasnega streljanja je mama danes ponoči za- prla okno. Ležala sem v Pimovi postelji. Nenadoma je gospa van Daan nad našo glavo poskočila iz postelje, kot da jo je Mouschi oklala, takoj nato pa smo zaslišali oglušujoč pok. Bilo je, kot da se je tik moje postelje ra- zletela zažigalna bomba. Kričala sem: »Luč! Luč!«

Pim je pritisnil na stikalo in prepričana sem bila, da bo vsa soba v plamenih. Nič se ni zgodilo. Stekli smo ven, da bi videli, kaj se dogaja. Gospod in gospa van Daan sta skozi svoje okno videla rdeč sij. Gospod van Daan je bil mnenja, da gori nekje v soseščini, gospa pa je mislila, da se je vnela naša hiša. Ko je počilo, je bila že vsa trepetajoča pokoncu. Dussel je ostal zgoraj in ka- dil cigareto, mi pa smo šli nazaj v postelje. Ni še minilo četrt ure, ko so spet začeli streljati. Gospa van Daan je pri priči vstala in pritekla po stopnicah v Dusselovo so- bo, da bi pri njem poiskala varstvo, ki ga pri možu očit- no ni dobila. Dussel jo je pozdravil z besedami: »Pridi v mojo posteljo, dete moje.« Bruhnili smo v smeh in se tako hahljali, da smo čisto pozabili na grmenje topov, strah je kar izpuhtel.

Tvoja Ana

Nedelja, 13. junija 1943

Ljuba Kitty! Oče mi je za rojstni dan napisal tako lepo pesem, da ti jo moram napisati. Pim je pesnil v nemščini, Margot pa jo je prevedla. Sama presodi, kako prima je opravila

svojo prostovoljno nalogo. Potem ko je na kratko opi- sal, kar se je med letom zgodilo, je sledilo tole:

110



Kot najmlajša med nami težko živiš,

saj vsak od nas hoče, da se od njega učiš. »Tako se ne dela!« »Tako je zmeraj bilo!« »Spoštuj naše izkušnje in vedno prav bo!« To poslušaš iz dneva v dan,

nihče pa ne uvidi, kje greši sam.

Opomini in pridige nate letijo,

te stroge besede večkrat bolijo.

Pa vendar se priznati ne da,

da le Ana prav ima.

V življenju moraš kdaj popustiti,

zaradi ljubega miru grenko zdravilo popiti. V letu, ki je zdaj naokrog,

si opravila cel kup nalog.

Ker si delala, brala, se učila,

si se dolgočasju izognila.

Glede oblek se postavlja vprašanje: kakšno je trenutno stanje?

So prekratka res vsa krila?

Kje bi se garderoba dobila?

Prav posebno hud problem

pa so čevlji, to že vem!

Noga raste v daljavo —

kje boš dobil številko pravo?

Tisti del prevoda, ki govori o hrani, se Margot ni po- srečil, zato ga bom izpustila. Se ti ne zdi moja pesem ze- lo lepa? Kar preveč me razvajajo in dobila sem čudovi- ta darila, med drugim tudi debelo knjigo o moji najljub- ši temi, o grških in rimskih bogovih. Tudi zaradi po- manjkanja sladkarij se ne morem pritožiti, ker so vsi posegli v svoje zaloge. Kot benjaminček med skrivači sem res dobila več, kot mi gre.

Tvoja Ana

111 Torek, 15. junija 1943

Ljuba Kitty!

Zgodilo se je cel kup reči, toda večkrat si mislim, da te moje nezanimivo čvekanje dolgočasi in da si vesela, če ne dobivaš toliko pošte. Zato ti bom poročala čisto na kratko.

Gospod Voskuijl nima čira na želodcu. Ko so mu na operacijski mizi odprli želodec, so zdravniki videli, da ima raka, ki se je že tako razrastel, da ga ni več mogoče operirati. Zašili so ga, tri tedne je ležal v bolnici, dajali so mu dobro hrano, potem pa ga poslali domov. Nare- dili pa so velikansko neumnost, ker so revežu natanko povedali, kako je z njim. Zdaj ne more več delati, čemi doma v krogu svojih osmih otrok in tuhta o bližnji smr- ti. Zelo mi ga je žal in hudo mi je, da ne moremo ven, ker bi ga gotovo večkrat obiskala in ga malo razvedrila. Tudi za nas je nesreča, da nas dobri gospod Voskuijl ne bo več obveščal, kaj se dogaja v skladišču in o čem go- vore ljudje. Ogromno nam je pomagal pri previdnost- nih ukrepih in močno ga pogrešamo.

Drugi mesec smo mi na vrsti, da oddamo radio. Kleinmann ima doma otroški aparat in nam ga bo pri- nesel namesto velikega Philipsovega sprejemnika. Res je škoda, da moramo oddati ta lepi radio. Toda hiša, v kateri se skrivajo ljudje, si ne sme na noben način nako- pati oblasti na vrat. Mali radio bomo seveda postavili zgoraj pri nas. Vsi ljudje skušajo podtakniti kakšno sta- ro škatlo, namesto svojega »vira tolažbe«. Prav zares, kadar prihajajo od zunaj vedno hujše vesti in bi že sko- ro zgubili pogum, je radio kot čudežni glas, ki nam go- vori: »Glavo pokonci! Korajžo! Prihajajo boljši časi!«

Tvoja Ana

112


Nedelja, 11. julija 1943 Ljuba Kitty!

Če se vrneva k tisočkrat pogreti temi o vzgoji, ti mo- ram povedati, da se zelo trudim biti ustrežljiva, prijazna in ljubezniva in bi rada vse tako uravnala, da bi se na- mesto plohe ulil pohleven dežek. Vendar se je od zlom- ka težko vzorno obnašati do ljudi, ki jih ne trpiš in ko misliš o vsem popolnoma drugače. Vendar v resnici bo- lje shajam, če malce hinavčim, kot če obdržim stare na- vade in zabrusim vsakemu svoje mnenje (ki tako in tako nikogar ne zanima in ki ga nihče ne ceni). Vendar svojo vlogo velikokrat prav slabo igram in kadar so krivični, ne morem požreti ihte. Potem se spet štiri dolge tedne pogovarjajo o najbolj predrzni punci na svetu. Se ti ne zdi, da sem pomilovanja vredna? Še dobro, da nisem te- čka, drugače bi se čisto skisala in izgubila dobro voljo. Večinoma vzamem opomine s smešne strani, vendar se mi to bolj posreči, kadar nisem jaz ofrnažena in krtačijo koga drugega.

Poleg tega sem sklenila (po dolgem razmišljanju), da bom opustila stenografijo. Prvič se bom lahko več ukvarjala z drugimi predmeti in drugič zaradi oči. Kak- šna zoprna smola: postala sem kratkovidna in bi mora- la že davno nositi očala. Puh, videti bom kot sova. Am- pak kot veš, v skrivališču...

Včeraj je vsa hiša govorila samo o Aninih očeh, ker je mama predlagala, da bi šla z gospo Kleinmann k okulistu. Pri tem predlogu se mi je kar zvrtelo. Saj to tu- di ni malenkost. Na cesto! Samo pomisli — na cesto! Najprej sem se na smrt ustrašila, potem pa razveselila. Vendar ni šlo tako enostavno, kajti vsi, ki imajo pri tem besedo, niso bili za to. Treba je bilo pretehtati vse teža- ve in tveganja, čeprav se je hotela Miep z mano kar od-

N Dnevnik Ane Frank 1 13 praviti. Že sem šla v omaro po svoj sivi plašč, ki pa mi je postal tako premajhen, kot da je od moje mlajše se- stre. Rob se je odparal, in zapeti se tudi ne da več. Prav zanima me, kaj se bo zgodilo, vendar ne verjamem, da bomo načrt izvedli, ker so se medtem Angleži izkrcali na Siciliji in oče spet pričakuje »hiter konec«.

Bep je nama z Margot naložila precej pisarniškega dela, na katerega sva zelo ponosni, njej pa je v pomoč. Vpisati pošto v dnevnik in voditi knjigo nakupov zna si- cer vsak, toda medve narediva to posebno skrbno.

Miep vlači kot mula. Skoraj vsak dan privleče od kod na svojem kolesu velikanske torbe zelenjave. Ona je tudi tista, ki prinese vsako soboto pet knjig iz knjižni- ce. Ker ob sobotah prinaša knjige, čakamo nanjo s hre- penenjem kot majhni otroci. Normalni ljudje si ne mo- rejo predstavljati, kaj zaprtim pomenijo knjige. Edino razvedrilo so branje, učenje in poslušanje radia.

Tvoja Ana

Torek, 13. julija 1943

Najboljša mizica

Včeraj popoldne sem z očetovim privoljenjem pov- prašala Dussela, če bi bil tako prijazen in bi se strinjal (vse skrajno olikano), da bi mi dvakrat na teden od šti- rih do pol šestih popoldne prepustil mizo. Vsak dan se- dim za mizo od pol treh do štirih, medtem ko Dussel spi, drugače pa sta miza in soba prepovedano področje. V naši skupni sobi je popoldan vedno direndaj in se ne da delati, poleg tega pa popoldan za pisalno mizo rad sedi oče.

Imela sem torej dober razlog in sem vprašala samo iz vljudnosti. In kaj misliš, da je preučeni gospod Dus- sel odgovoril? »Ne.« Gladko je rekel ne.

114



Bila sem ogorčena in se nisem dala kar tako odpra- viti. Vprašala sem ga, kakšne vzroke ima za svoj ne. Pa sem slabo naletela, takoj se je sprožil: »Tudi jaz moram delati! Kdaj naj pa kaj naredim, če ne morem popoldan delati? Končati moram svojo nalogo, drugače nima smisla, da sem se je sploh lotil. Saj tvoje delo ni nič res- nega. Kaj pa je že to — mitologija? Pletenje in branje tudi nista delo. Mizo potrebujem in jo bom uporabljal še naprej.«

Moj odgovor je bil: »Gospod Dussel, zelo resno de- lam. V skupni sobi ne morem delati in vas ljubeznivo prosim, da še enkrat razmislite o moji prošnji.«

S temi besedami se je užaljena Ana zasukala in od- šla, kot da je učeni doktor zanjo zrak. Od besa je v meni kar vrelo, Dussel se mi je zdel zelo nevljuden (in je tudi bil), jaz pa zelo olikana.

Zvečer sem ujela Pima in mu povedala, kako so stvari potekale. Ker nisem hotela odnehati in bi stvar tudi rada sama uredila, sva se dogovorila, kaj bom ukrenila. Oče mi je približno povedal, kako naj se lo- tim, in mi svetoval, naj raje počakam do drugega dne, ker sem tako razburjena.

Za ta nasvet se nisem zmenila in ko sem zvečer po- mila posodo, sem počakala Dussela. Pim je sedel v sobi zraven in to je bilo pomirljivo.

»Gospod Dussel,« sem začela, »mislim, da se vam ni zdelo vredno, da bi o stvari bolj natančno razmislili, vendar vas prosim, da to vseeno storite.«

Dussel je rekel s svojim najslajšim smehljajem: » Vedno sem se pripravljen pogovarjati, čeprav je odgo- vor zame že dokončen.«

Nadaljevala sem, čeprav me je Dussel ves čas preki- njal: »Že v začetku smo se dogovorili, da si sobo deliva.

le bi si jo hotela pravično razdeliti, bi bili vi v njej do-

k 115 poldne in jaz popoldne. Pa tega sploh ne zahtevam, vendar se mi zdi, da bi bila do dveh popoldnevov na te- den upravičena.«

Pri teh besedah je Dussel poskočil, kot bi ga zbodel s šivanko. »Ti boš govorila o pravici! Kje naj pa bom? Prosil bom gospoda van Daana, naj mi zgradi golob- njak in bom tam. Saj ne morem nikjer v miru delati! Ti vedno iščeš prepir! Če bi prišla k meni tvoja sestra Mar- got, ki ima več vzroka za tako prošnjo, mi še v glavo ne bi padlo, da bi ji jo odbil, ampak tebi...«

In potem je prišlo spet tisto o mitologiji in pletenju in Ana je bila spet užaljena. Vendar tega nisem pokaza- la in sem pustila, da je Dussel govoril naprej. »S teboj se sploh ne da pogovarjati, nesramno sebična si in gorje nam, kadar ne moreš uveljaviti svoje volje. Še svoj živi dan nisem videl takega otroka! Konec koncev bom pri- siljen popustiti, drugače bom moral kasneje poslušati, da si padla na izpitu, ker ti gospod Dussel ni maral pre- pustiti svoje mize.«

In tako naprej in tako naprej, na koncu se že nisem več znašla v njegovi poplavi besed. Za hip sem pomisli- la: naravnost na gobec ga bom, da bo zletel v zid s svo- jimi lažmi vred! Naslednji trenutek pa sem si rekla: kar mirna bodi, saj možak ni vreden, da se razburjaš zaradi njega.

Končno se je gospod Dussel izkašljal, pobral je svoj plašč s polnimi žepi hrane in odšel iz sobe, na obrazu pa sta se mu jasno risala bes in zmagoslavje.

Stekla sem k očetu in mu povedala vso zgodbo, koli- kor je ni že sam slišal. Pim se je odločil, da bo še ta ve- čer govoril z Dusselom, in tako je tudi storil. Pogovarja- la sta se več kot pol ure. Sprva je šlo za to, ali Ana sploh lahko sedi za mizo ali ne. Oče je spomnil Dusse- la, da sta se o tem že enkrat pogovarjala in da mu je ta-

MM.


— krat le zato pritegnil, da ne bi trpel ugled starejših pred — mlajšimi, vendar se mu to že takrat ni zdelo prav. Dus- | šel se je pritožil, da ne bi smela reči, da je vsiljivec, ki si — Vse prilasti. Temu je oče odločno ugovarjal, saj je sam — slišal, da nisem o tem rekla niti besedice. Tako je šlo — Nem in tja in oče me je branil, da nisem sebična in da — moje delo ni šušmarsko, Dussel pa je kuhal mulo.

' Končno je Dussel popustil in zdaj lahko dva dni v — tednu nemoteno delam. Dussel nekaj dni ni govoril % menoj in je bil videti precej poparjen. Seveda je mo-

- ul nujno od pol petih do šestih sedeti za mizo. Zelo

— otročje.

[ Če je nekdo star 54 let in povrhu tako pikolovski in

- malenkosten, potem je to pač njegova narava in se ne

— bo nikoli spremenil.








Petek, 16. julija 1943 Ljuba Kitty!

Spet so vlomili, tokrat pa zares! Kot ponavadi je šel — Peter danes zjutraj ob sedmih v skladišče in videl, da so — Vhodna vrata, pa tudi vrata v skladišče odprta. Takoj je obvestil Pima, ki je v privatni pisarni naravnal radio MP4 na nemško postajo in zaprl vrata. Kot ponavadi Wno se držali teh pravil: »Tiho, tiho! Nobenega umiva-

— Wu, nobenega stranišča, do osmih moramo biti vsi pri- Pruvljeni!« Vsi smo bili veseli, da smo ponoči dobro —Mpuli in nismo ničesar slišali, Sicer se nam je zdelo za-

imulo, ker se vse dopoldne ni nihče zmenil za nas in nas

i Monpod Kleinmann pustil čakati do pol dvanajstih, H F lem nam je povedal, da je vlomilec z železnim dro. Mom razbil vhodna vrata in nato vlomil še v skladišče, V skladišču ni bilo kaj ukrasti, zato so tatovi poskusili sre-

čo še nadstropje više. Ukradli so dve ročni blagajni s

štirideset guldni in čeke, najhuje pa je to, da so vzeli na-

a živilske karte za 150 kil sladkorja. Nove bo težko do- iti.

Gospod Kugler misli, da je bil vlomilec iz iste tolpe kot tisti pred šestimi tedni, ki je skušal vlomiti pri vseh treh vratih (dvoje hišnih vrat in vrata v skladišče), pa se mu takrat ni posrečilo.

Zaradi tega smo bili vsi razburjeni, ampak saj brez razburjenja v skrivališču ne gre. Bili smo veseli, da

so bili pisalni stroji in blagajna na varnem v omari za obleke.

Tvoja Ana

P. S. Izkrcanje na Siciliji. Spet korak bliže...

Ponedeljek, 19. julija 1943

Ljuba Kitty!

V ponedeljek so bombardirali severni del Amster- dama. Opustošenje mora biti grozno, vse ceste so v ru- ševinah in dolgo bo trajalo, preden bodo odkopali za- sute ljudi. Do zdaj je 200 mrtvih in nešteto ranjenih, vse bolnice so prepolne. Govori se, da osiroteli otroci po ruševinah iščejo svoje mrtve starše. Še vedno me spreleti srh, kadar se spomnim na zamolklo, grozeče bobnenje v daljavi, ki je naznanjalo bližajoče uniče- nje.

Tvoja Ana

118

Petek, 23. julija 1943 Ljuba Kitty!

Bep je trenutno dobila nekaj zvezkov, predvsem pa časopise in knjige za Margot, ki se uči knjigovodstva. Zvezki so sicer tudi naprodaj, samo ne sprašuj, kakšni, in kako dolgo jih bodo še imeli. Zvezki v »prosti proda- ji« so pod vsako kritiko, kot vse, kar je v »prosti proda- ji«. Tak zvezek je dvanajst listov sivega papirja s tanki- mi postrani črtami. Margot razmišlja, da bi se lotila te- čaja lepopisa in svetovala sem ji, naj to stori. Meni ma- ma zaradi oči nikakor ne dovoli. To se mi zdi neumno. Saj je vseeno, ali počnem to ali pa kaj drugega.

Ker nisi še doživela vojne in kljub mojim pismom ne veš dosti o skrivanju, ti bom za hec povedala, kaj si vsak od nas osmih najbolj želi, ko bomo spet mogli ven.

Margot in gospod van Daan si najbolj želita vročo kopel, do roba polno banjo in da bi ostala v njej vsaj pol ure. Gospa van Daan bo šla takoj na torte. Dussel ne pozna drugega kot svojo Charloto in mama si želi skodelico kave. Oče bo šel k Voskuijlu, Peter pa v me- sto in v kino, jaz pa od same sreče ne bi vedela, kaj naj najprej naredim.

Najbolj hrepenim po našem stanovanju in da bi lah- ko svobodno hodila sem in tja. In da bi mi kdo pri delu pomagal, se pravi, da bi šla rada v šolo.

Bep nam je ponudila sadje, pa stane celo premože- nje. Kila grozdja pet guldnov, kosmulje 1,40 guldna, ena breskev 40 centov, kila melon 1,50 guldna. Pri tem pa v časopisu vsak dan z mastnimi črkami piše: »Navi- janje cen je oderuštvo!«

Tvoja Ana

119 Ponedeljek, 26. julija 1943 Ljuba Kitty!

Včeraj smo preživeli viharen dan in še vedno smo vsi iz sebe. Sicer me pa lahko vprašaš, če sploh preživi- mo kakšen dan brez razburjenja.

Prvi predalarm je bil že zjutraj pri zajtrku, ampak to nas ni preveč zmotilo, ker so letala takrat šele nad oba- lo. Ker me je hudo bolela glava, sem po zajtrku urico legla, potem pa sem odšla dol v pisarno. To je bilo pri- bližno okrog dveh. Ob pol treh je Margot končala svoje pisarniško delo. Ni še pospravila svojih reči, ko so zače- le zavijati sirene, zato sva planili gor. Bil je skrajni čas, kajti čez pet minut so pričeli topovi tako hudo streljati, da smo se zatekli v vežo. Bombe so padale in vsa hiša se je tresla in ječala. Torbo s svojimi rečmi sem stisnila k sebi, bolj da bi se nečesa oklepala, kot da bi zbežala, saj » zbežati nimamo kam. Tudi v najhujši stiski je za nas ce- sta prav tako nevarna kot bombe. Čez pol ure se je zra- čni napad malo unesel in po hiši se je pričelo gibanje. Peter je prilezel iz svoje opazovalnice na vrhu podstre- he, Dussel je bil v prednji pisarni, gospa van Daan se je počutila varnejšo v privatni pisarni, gospod van Daan je vse opazoval z zgornjega podstrešja in tudi mi smo šli iz veže gledat stebre dima, ki so se dvigovali iz prista- nišča. Kmalu je povsod smrdelo po smodu in nad me- stom je visel gost oblak dima.

Velik požar ni lep pogled, vendar smo bili veseli, da smo jo srečno odnesli in čez nekaj časa smo se spet oprijeli svojih opravkov.

Zvečer pri večerji: nov alarm! Imeli smo nekaj do- brega za večerjo, toda pri prvem tuljenju sirene me je tek minil. Zgodilo pa se ni nič in čez tri četrt ure je ne-

120


ULUČOU

TN varnost minila. Pri pomivanju: alarm, grmenje topov, grozljivo število letal. Oj, dva na dan je pa res preveč, smo si mislili. Pa ni nič pomagalo, spet so padale bom- be, tokrat na drugi strani v Schipholu, kot je poročal angleški radio. Letala so se pojavila, prekrila nebo in zahrumela nad nami. Bilo je srhljivo. Vsak trenutek sem mislila, zdaj zdaj bo kakšno letalo strmoglavilo na nas.

Po pravici ti povem, da so mi noge kar odpovedale, ko sem šla ob devetih v posteljo. Točno ob polnoči sem se zbudila: letala! Dussel se je ravno slačil, pa se nisem zmenila za to, ob prvem strelu sem budna kot čuk plani- la iz postelje. Do enih sem bila v spalnici, ob pol dveh spet v svoji postelji, ob dveh znova pri očetu in tako sem tekala sem in tja. Potem je streljanje ponehalo in sem šla lahko nazaj. Zaspala sem ob pol treh.

Sedem zjutraj. Sedela sem v postelji. Van Daan je bil pri očetu. Moja prva misel so bili vlomilci. Slišala sem, kako je van Daan rekel »vse« in bila sem prepriča- na, da so vse ukradli. Toda ne, prišla je sijajna novica, tako dobra kot že mesece ne, morda še nikoli, odkar je vojna. Mussolini je odstopil in italijanski kralj je prev- zel oblast.

Kar vriskali smo. Po vsej grozi včerajšnjega dne končno nekaj dobrega .... in upanje! Upanje, da bo ko- nec! Upanje, da bo mir!

Pravkar se je oglasil Kugler in povedal, da je Fokker hudo porušen. Tudi danes zjutraj je bil alarm in nad hi- šo so spet hrumela letala. Potem je bil še enkrat preda- larm. Med alarmi me kar duši, neprespana sem in nobe- ne volje nimam za delo. Toda dogodki v Italiji so nas kar predramili in upanje na konec leta...

Tvoja Ana

122

Četrtek, 29. julija 1943 Ljuba Kitty!

Gospa van Daan, Dussel in jaz smo pomivali poso- do in bila sem nenavadno molčeča. Ker se to redko zgo- di, sta postala pozorna. Da bi se izognila vprašanjem sem se hitro skušala domisliti kakšne nevtralne snovi za razgovor in knjiga »Henri van de overkand« se mi je zdela ravno pravšnja. Pa sem se uštela. Če jih že ne sli- šim od gospe van Daan, jih pa od Dussela. Bilo je pa takole: gospod Dussel nama je z Margot prav posebno priporočil to knjigo, nama pa se ne zdi tako izredna. Fant je že dobro opisan, drugo pa... Pa o tem raje ni- sem govorila. Pri pomivanju pa sem nekaj podobnega namignila in že se je usulo.

»Kako pa ti lahko razumeš duševnost moškega! Otroka že, ta ni tako težavna(!). Za to knjigo si odločno premlada, še pri dvajsetih bi jo komaj razumela.« (Za- kaj nama jo je pa potem priporočal?

Nato sta se me gospod Dussel in gospa van Daan skupaj lotila: »Mnogo preveč stvari veš, ki niso primer- ne zate. Popolnoma narobe so te vzgajali. Ko boš starej- ša, te ne bo nobena reč več veselila, vedno si boš rekla: o tem sem že pred dvajsetimi leti brala v knjigah. Kar pohiti, če hočeš sploh dobiti moža ali se zaljubiti, ker si gotovo že nad vsem razočarana. V teoriji vse veš, samo praksa ti še manjka.«

Si lahko predstavljaš moj položaj? Prav čudim se, da sem zmogla miren odgovor: »Gotovo mislita, da sem napačno vzgojena, toda vsi niso tega mnenja!«

Res dobra vzgoja, da me ščuvata proti staršem! To velikokrat počneta. In dekletu mojih let ničesar poveda- ti je tudi sijajna stvar. Rezultat take vzgoje je jasen.

Tako sta me zasmehovala, da bi ju v tem trenutku oba najraje mahnila. Bila sem čisto iz sebe od jeze in bi

123 najraje štela dneve, ko se bom znebila teh ljudi (ko bi le vedela, kdaj bo to).

Ta gospa van Daan je res vzor! Vsi bi se morali zgle- dovati po njej ... samo da bi bil ta zgled bolj slab. Zna- no je, da je neskromna, sebična, zvijačna, preračunljiva in z nobeno rečjo zadovoljna. Povrhu pa še domišljava in spogledljiva. Brez dvoma je izrazito neprijeten člo- vek. O njej bi lahko popisala cele zvezke in kdo ve, če tega ne bom enkrat storila. Vsakdo si lahko nadene ne- kaj lošča na fasado. Gospa van Daan je s tujci ljubezni- va, še zlasti z moškimi in če jo samo povrhu poznaš, te prav lahko premoti.

Mami se zdi preneumna, da bi o njej zgubljala bese- de, Margot preveč nepomembna, Pimu pregrda (dobe- sedno in v prenesenem pomenu) in po dolgem opazova- nju sem prišla do zaključka, da vse to drži. Pa še kaj po- vrhu. Toliko slabih lastnosti ima, zakaj bi opisala samo eno?

Tvoja Ana

P. S. Bralci naj vzamejo na znanje, da se pisateljici še ni polegla ihta, ko je bila ta zgodba napisana.

Torek, 3. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Položaj se sijajno razvija. V Italiji so prepovedali fa- šistično stranko. Ljudstvo se v mnogih krajih bori proti fašistom in v boj posegajo tudi vojaki. Kako naj se po- tem taka dežela še bojuje z Anglijo?

Prejšnji teden so odnesli naš lepi radijski sprejem- nik. Dussel je bil jezen, ker se je Kugler držal predpisa- nega datuma. Moje dobro mnenje o Dusselu je padlo pod ničlo. Naj govori o politiki, zgodovini, geologiji ali

124


o čem drugem, vse je taka oslarija, da se je še ponoviti ne upam. Hitler bo izginil iz zgodovine. Rotterdam ima večje pristanišče kot Amsterdam. Angleži so idioti, ker Italije kratko malo ta hip ne zbombardirajo itd. itd.

Doživeli smo še tretje bombardiranje, toda stisnila sem zobe in ostala pogumna.

Gospa van Daan vedno pravi: »Kar pridejo naj!« Ali pa: »Naj bo konec še tako grozen, samo da bo ko- nec,« vendar je prav ona najbolj strahopetna. Danes zjutraj se je tresla kot šiba na vodi, potem so jo pa obli- le solze. Njen mož jo je tolažil, ker sta se po tednu pre- pirov spet pobotala. Kar sentimentalna sem postala, ko sem ju gledala.

Imeti mačka ne prinaša samo prednosti in Mouschi je živ dokaz za to. Hiša je polna bolh in vsak dan so bolj nadležne. Gospod Kleinmann je po vseh vogalih nasul nekakšen rumen prašek, bolhe pa se še zmenijo ne zanj. Zato smo že vsi živčni. Vedno misliš, da ti ne- kaj leze po roki, po nogi ali po vratu. Zdaj se nam maš- čuje, da se tako malo gibljemo, preveč smo trdi, da bi pošteno zasukali vrat. Že dolgo nismo zares telovadili.

Tvoja Ana

Sreda, 4. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Zdaj smo že leto dni v skrivališču in kar precej že veš o našem življenju, vsega ti pa le še nisem povedala. Precej drugače je kot v normalnih časih in pri normal- nih ljudeh. Opisala ti bom, kako nam poteka dan, da si boš laže predstavljala naše življenje. Danes ti za začetek opišem večer in noč.

Zvečer ob devetih se v skrivališču odpravljamo spat in prične se hrušč in trušč. To je res pravi trušč, ker po-

125 rivamo stole sem in tja, raztegujemo postelje, pogrinja- mo odeje in nobena reč ne ostane tam, kjer je bila po- dnevi. Moj kavč meri komaj meter in pol, torej ga mo- ramo podaljšati s stoli. Pernico, rjuhe, blazine in odejo prinesemo z Dusselove postelje, kjer so spravljene čez dan.

Iz sosednje sobe se sliši, kako Margotina raztegljiva postelja obupno hrešči. In spet podlagamo odeje in bla- zine, da je lesene stranice preveč ne tiščijo. Zgoraj raz- saja nekakšna nevihta in to je postelja gospe van Daan. Morajo jo poriniti k oknu, da dobi njena visokost v ro- žnati pižami nekaj svežega zraka v svoj mali nosek.

Ob devetih grem za Petrom v kopalnico in na vrsti je temeljito umivanje. V vročih mesecih (tednih ali dne- vih) se večkrat zgodi, da plava po umivalniku kakšna bolha. Potem si umijem zobe, navijem lase, očistim nohte, namočim kosem vate v peroksid (da z njim po- tapkam črne dlačice nad ustnicami) in vse to opravim v slabe pol ure.

Pol desetih: Smuknem v kopalni plašč in odhitim iz kopalnice, v eni roki imam milo, v drugi pa kahlico, las- nice, hlačke, navijalke in vato. Večkrat me pokličejo na- zaj, ker moji lasje s svojimi elegantnimi vijugami krasi- jo umivalnik, kar tistega za mano prav nič ne veseli.

Ob desetih: Zatemnitev in lahko noč. Postelje še kakšne četrt ure škripljejo, pokvarjene vzmeti vzdihuje- jo, nato pa se vse umiri. Vsaj takrat, kadar se zgoraj v postelji ne prepirajo.

Ob pol dvanajstih zacvilijo vrata. Tanek žarek svetlo- be pade v sobo in vstopi velik plašč (še večji kot mož, ki tiči v njem), čevlji škripljejo ... to je Dussel, ki se je vr- nil s svojega nočnega dela v Kuglerjevi pisarni. Deset minut drsa po sobi, šumi s papirjem (ker skriva pribolj- ške), pripravlja posteljo. Potem prikazen spet izgine in

126

le od časa do časa se sliši iz stranišča kakšen sumljiv šum.

Okoli treh moram vstati, da opravim nekaj malega v pločevinasto posodo pod mojo posteljo, ki stoji na gu- mijastem predpražniku, za vsak primer, če bi kaj kanilo. Zadržim dih, ker šumlja v posodo kot gorski potoček. Nato gre posoda nazaj na svoje mesto in neka postava v beli spalni srajci, zaradi katere Margot vsak večer vzklikne: »Ah, kakšna nespodobna srajca!«, zleze nazaj v posteljo. Potem ista oseba kakšne četrt ure leži in pri- sluškuje nočnim šumom. Da ni mogoče spodaj kakšen tat? Prisluškuje tudi drugim posteljam, tistim nad njo, v sobi zraven in v tej sobi, kajti ponavadi se razloči, ali sostanovalci spijo ali pa na pol bedijo. Zadnje ni prijet- no, posebno če gre za nekoga po imenu dr. D. Sliši se hrkanje, kot bi riba hlastala za zrakom. To se vsaj deset- krat ponovi, potem si oblizuje ustnice in mlaska, sledi premetavanje po postelji in prekladanje blazin. Pet mi- nut je popoln mir, potem se vse začne znova in se vsaj trikrat ponovi, preden se doktor spet zaziblje v sen.

Včasih se zgodi, da med tretjo in četrto uro streljajo. Tega se ne zavedam vedno in vstanem le iz navade. Včasih v sanjah ponavljam francoske nepravilne glago- le ali pa se s kom pričkam in se šele kasneje zavem, da so streljali in da sem mirno ostala v sobi. Večkrat pa se zgodi tako, kot sem že povedala. Hitro zgrabim blazino, haljo, copate in robec in stečem k očetu, prav kot je Margot opisala v moji rojstnodnevni pesmi:

»Ko ponoči zabobni,

v našo sobo pridrvi

punčka pridna, majhna, mila, da k očetu bi se skrila.«

V veliki postelji me mine najhujši strah, razen če je bobnenje topov zelo glasno.

127 Četrt pred sedmo: Drrriink zazvoni budilka, pa če je treba ali ne. Penk — gospa van Daan jo je izklopila. Tresk — gospod van Daan je vstal. Pristavil je vodo, potem hušk v kopalnico.

Četrt na osem: Spet zaškripljejo vrata. Dussel gre lahko v kopalnico. Končno sem sama, odgrnem zatem- nitev in v skrivališču se prične nov dan.

Tvoja Ana

Četrtek, 5. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Danes je na vrsti opoldanski odmor.

Ob pol enih si vsi oddahnemo. Takrat gresta domov van Maaren, mož s temno preteklostjo, in de Kok. Od zgoraj se sliši sesalec za prah, gospa van Daan čisti svo- jo lepo in edino preprogo. Margot pobaše nekaj knjig in gre v »šolo za otroke z učnimi težavami«, to se mi zdi pravšnja oznaka za Dussela. Pim se s svojim večnim Dickensom usede v kakšen miren kot. Mama odhiti nadstropje više, da bi pomagala vneti gospodinji, jaz pa grem v kopalnico, da njo in sebe malo polepšam.

Četrt pred eno se počasi nakapljamo skupaj. Najprej pride gospod Gies, potem Kleinmann in Kugler, nato še Bep in včasih za trenutek tudi Miep.

Ob enih sedimo vsi okoli malega radia in poslušamo BBC. Vsak obiskovalec dobi krožnik juhe in tudi posla- dek, kadar ga imamo. Gospod Gies se s časopisom, sko- delico in mačko zadovoljno usede na kavč ali nasloni na pisalno mizo. Imeti hoče vse troje, drugače ugovarja. Gospod Kleinmann ponavadi pripoveduje, kaj je nove- ga v mestu, in je krasen vir novic. Bum-tresk priropota Kugler po stopnicah. Krepko potrka, vstopi in si mane

128

ske, enkrat dobre volje in živahen, drugič spet pobit in

— Četrt pred drugo: Po kosilu se vzdignemo in gremo t vsak po svojih opravkih. Mama in Margot pomiva- in posodo, gospod in gospa van Daan ležeta na kavč, Peter gre na podstrešje, oče na svoj kavč, gospod Dus- el tudi, Ana pa se loti dela.

— To je najmirnejša ura vsega dne. Kadar vsi spijo, ihče nikogar ne moti. Dusselu se vidi na obrazu, da sa- u o dobri jedači. Neham ga gledati, kajti čas hiti in če v bom le minuto zamudila, bo ob štirih natančni dok- že z uro v roki stal ob pisalni mizi in čakal, da jo

Tvoja Ana

Sobota, 7. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

$voj opis skrivališča bom prekinila. Pred par tedni nem ie pisati zgodbo, nekaj popolnoma izmišljene- tem imam toliko veselja, da se popisani listi kar

kopičijo. h Tvoja Ana

Ponedeljek, 9. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Nadaljujem z opisom dneva v skrivališču. Po opol- lanskem počitku je na vrsti kosilo. — flospod van Daan otvori prireditev. Njega tudi prve-

u s in vzame si po mili volji, kar mu tekne. noma veliko govori, o vsaki stvari ima svoje mne-

NO Dmevnik Ane Prank 129 nje in ko ga enkrat pove, tudi obvelja. Če si mu kdo predrzne ugovarjati, jo skupi. Phhh, zapuha kot maček. Kdor je: to enkrat doživel, ima dovolj, in jaz mu že ne ugovarjam več. Njegovo mnenje je edino pravilno in o vsaki stvari vse najbolje ve. Dobro, no, res je pametna glava, toda gospod je kar preveč domišljav.

Milostljiva gospa: Saj ni, da bi govorili o njej. Kadar je slabe volje, je bolje, da je ne pogledaš. Natanko vzeto je za vse razprtije ona kriva. Ne kot udeleženec, o, ne, vsak se pazi, da se ne bi vtaknil vanjo, vendar lahko re- čem, da ona seje zdrahe. Njeno najljubše opravilo je hujskanje, na primer da naščuva gospo Frank proti Ani. Proti Margot in proti gospodu Franku gre teže.

Zdaj pa k mizi. Gospa van Daan nikoli ne potegne kratke, tudi če sama misli tako. Vedno si vzame naj- manjši krompirček, najslastnejši zalogajček, najmehkej- ši košček in ko dobi svoje, so pa lahko drugi na vrsti, po tem geslu se vedno ravna. (In natanko tako si ona misli o Ani Frank.) In koliko govori! Vsi jo moramo posluša- ti, pa če nas zanima ali ne, to očitno ni važno. Gotovo si misli, da mora vsakogar zanimati, kar ona pove. Spo- gledljivo se smehlja, o vsaki reči nekaj ve, za vsakogar ima dober nasvet — saj to mora narediti dober vtis. Vendar ta lošč odpade, če jo malo bolj natanko pogle- daš. Sicer pa je delavna, vesela, spogledljiva in včasih ima ljubek obrazek — to je Petronella van Daan.

Tretji za mizo: O njem se ne sliši veliko. Mladi go- spod van Daan večinoma molči in je neupadljiv. Kar se teka tiče, je sod brez dna in po še tako obilnem kosilu mirno prizna, da bi lahko pojedel še enkrat toliko.

Številka štiri je Margot. Ta je kot miška in ves čas molči. Edino, kar zaužije, je zelenjava ali pa sadje. » Razvajena« sodita gospod in gospa van Daan. Naše mnenje pa je: »Premalo svežega zraka in premalo špor- ta.«

130

Poleg nje mama: S tekom jč in vneto govori. Vendar kunjo nihče ne bi rekel, kot na primer za gospo van Da- lin, da je tipična gospodinja. V čem je razlika? No, go- bu van Daan kuha, mama pa pomiva in čisti. Številki 6 in 7: O očetu in meni ne bom veliko pove- dula. Prvi je pri mizi od vseh najbolj skromen. Vedno najprej pogleda, če so vsi dobili. Zase ničesar ne potre- » uje, najboljše stvari so za otroke, sama ljubeznivost ga J , Poleg njega pa sedi hišni sveder. — Dussel: Nikogar ne pogleda, zajema hrano, je, ne re- de nobene. Če je že treba kramljati, potem za božjo vo- do nekaj o hrani, to ne more biti povod za prepir, am- suk le za bahanje. Pospravi neznanske količine in niko- Mi | ne reče ne, pa naj bo kaj dobrega ali slabega. —. Hlače ima potegnjene visoko na prsi, rdečo jopico, ste natikače in očala z roževinastimi okviri. Takšen li za delovno mizo in večno nekaj dela. Odmor ima umo opoldne, ko malo zadremlje, kadar pride jest in dur gre na stranišče. To je njegov najljubši prostorček un trikrat, štirikrat, petkrat na dan se tam kdo nestrpno Mopa z noge na nogo, kljuka po vratih in komaj še |, Pa to gospoda moti? Niti najmanj. Od četrt čez se- m do pol osmih, od pol enih do ene, od dveh do četrt

li dve, od šestih do četrt čez šest in od pol dvanajstih | polnoči so njegova stalna »zasedanja« in po njih » naravnaš uro. Od tega ne odstopi in tudi roteči ovi red vrati, ki naznanjajo bližnjo katastrofo, ga otijo, tevilka 9 ni član skrivališča, pa vendar naš tovariš. imu zdrav tek, ne pušča hrane na krožniku in ni iz- k iu. Z vsako rečjo jo razveseliš in to razveseli tudi ii Znučilno zanjo je, da je vesela, dobre volje, ustre- jivu In dobrosrčna.

Tvoja Ana

ooo u p na

131 Torek, 10. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Domislila sem se nečesa novega! Pri mizi govorim bolj s sabo kot z drugimi. To ima dvoje prednosti. Prvič so vsi veseli, ker neprestano ne čvekam in drugič se mi ni treba preklati. Meni se moje mnenje ne zdi neumno, drugim pa, torej ga mirno lahko obdržim zase. Podob- no ravnam, kadar moram pojesti nekaj, kar se mi upira. Krožnik postavim predse in si domišljam, da je nekaj prav slastnega, gledam stran in pospravim vse, ne da bi se zavedala. Ko zjutraj vstanem — tudi to je neprijetno — poskočim iz postelje in si mislim: »Saj bom šla takoj nazaj,« stečem k oknu, odgrnem zatemnitev in toliko časa vohljam pri špranji, da se nadiham svežega zraka in predramim. Kar najhitreje razderem posteljo in sku- šnjave je konec. Veš, kako pravi mama temu? Življenj- ska modrost. Smešna beseda, se ti ne zdi?

Že nekaj dni smo čisto zmešani, kar se tiče časa, ker so našo ljubo, drago, westerturmsko uro odpeljali v ne- kakšno tovarno in zdaj ne ponoči in ne podnevi ne ve- mo več, koliko je ura. Upam, da jo bodo zamenjali s kakšno cinasto, bakreno ali ne vem kakšno že rečjo, ki nam jo bo vsaj malo nadomestila.

Kjerkoli že sem, zgoraj ali spodaj, vsak debelo po- gleda moje noge, ker sem obuta v izredno lepe čevlje (za ta čas). Miep jih je iztaknila za 27 in pol guldna. So vinsko rdeče barve iz peau de Suede in imajo precej vi- soke pete. V njih hodim kot na hoduljah in se zdim še večja, kot sem v resnici.

Včeraj sem imela nesrečen dan. Debela igla se mi je z zadnjim koncem zapičila v palec. Zato je morala Mar- got namesto mene lupiti krompir (sreča v nesreči) in ni- sem pisala, ampak kracala. Potem sem se z glavo zalete-

132 la v omaro in padla vznak. Bila sem ozmerjana, ker je tako zaropotalo in nisem smela odpreti vode, da bi si naredila mrzel obkladek. In zdaj hodim naokrog z ogromno buško nad desnim očesom. Višek nesreče pa je bil, da sem zagozdila mezinec na desni nogi v odprti- no sesalnika. Pocedila se je kri in bolelo me je, vendar sem imela toliko opraviti z drugimi nesrečami, da se za to enostavno nisem zmenila. Preneumno, ker se prst gnoji in zdaj ga imam tako na debelo premazanega, po- vitega in prelepljenega, da ne morem nositi svojih ime- nitnih čevljev.

Dussel nas je spet enkrat spravil v smrtno nevar- nost. Miep je naročil neko prepovedano knjigo, nekak- šen sramotilen spis o Mussoliniju. Med potjo pa jo je podrl esesovec z motorjem. Zgubila je živce, vpila: »Ba- rabe nesramne!« in odkolesarila naprej. Še pomisliti ne smem, kaj bi se zgodilo, če bi jo odvlekli na poveljstvo.

Tvoja Ana

Vsakodnevne skupne dolžnosti: lupljenje krompirja

Prvi gre po časopisni papir, drugi po nože (in obdrži najboljšega zase), tretji po krompir, četrti po vodo.

Prvi prične gospod Dussel. Ne lupi vedno najbolje, zato pa brez oddiha. Ozira se na levo in na desno, če tu- di drugi lupijo na isti način kot on. Ne!

» Poglej, Ana, nož moraš vzeti takole v roko in lupiti od zgoraj navzdol. Ne, ne tako, temveč tako!«

» Meni je drugače laže,« plaho pripomnim.

»Ampak to je najboljši način, lahko mi verjameš. Si- cer me pa ne briga, že sama veš.«

Lupimo naprej. Kradoma pogledam svojega soseda. Zamišljeno zmajuje z glavo (gotovo nad menoj), vendar molči.

134

Lupim in na hitro pogledam očeta. Za očeta luplje-

— nje krompirja ni navadno delo, krompir strga natančno, — kot bi bil urar. Kadar bere, se mu na tilniku naredi glo- — boka guba, kadar pa lupi krompir ali pa čisti zelenjavo, — dobi svoj krompirjasti obraz in ima čisto neprodiren iz-

ruz. Nikoli ne bo dal iz rok kakšnega slabo ostrganega krompirja, kadar dela tak obraz, je to čisto nemogoče.

Delam naprej, na kratko se ozrem naokrog in že vse vem. Gospa van Daan skuša pritegniti Dusselovo po- zornost. Pogleduje ga, Dussel pa se dela, kot da ničesar ne opazi. Potem mu pomežikne, Dussel lupi naprej. Gospa se zahihita, Dussel ne dvigne pogleda. Zdaj se zusmeje tudi mama, Dussel se še vedno ne zmeni. Tako ospa van Daan ni ničesar dosegla in mora začeti drug- 6. Kratek premolk, nato pravi: »Putti, vzemi, no, ven- dur predpasnik! Jutri ti bom morala spet čistiti obleko.«

»Saj se ne bom umazal.«

Spet trenutek tišine in nato: »Putti, zakaj se ne use- deš?«

»Saj je dobro tako, raje stojim.«

Tišina.

»Putti, spet škropiš.«

»Saj pazim, mami.«

Gospa van Daan išče novo snov za razgovor. »Putti, povej no, zakaj Angleži zdaj ne bombardirajo?«

» Vreme je preslabo, punči.«

»Včeraj je bilo lepo vreme, pa vseeno niso prišli.«

»Vo pa kar pustimo.«

»Zukaj pa? Saj se o tem menda lahko govori in po- Ve woje mnenje?«

» Ne!«

»Zukaj ne?«

» Mumi, bodi no tiho!«

Gospod Frank pa svoji ženi vedno odgovori.«

135 To je šibka točka gospoda van Daana. Če se še tako premaguje, tega ne zdrži in gospa van Daan je spet pri- čela: »Nikoli ne bo invazije!«

Gospod van Daan je prebledel. Ko je gospa to opa- zila, jo je oblila rdečica, odnehala pa kljub temu ni. »Angleži so figarji.«

Zdaj se bomba razpoči. »Drži jezik za zobmi, od zlomka vendar!«

Mama je komaj požrla smeh, jaz pa vztrajno gledam predse. Če se nista že prej skregala, se to ponavlja vsak dan. Potem sta oba tiho.

Pošljejo me po nekaj krompirjev na podstrešje. Tam zalotim Petra, ki mački obira bolhe. Pogleda me, mačka to opazi in hopla... že smukne skozi odprto okno v žleb.

Peter zakolne, jaz pa se zasmejem in izginem.

Svoboda v skrivališču

Pol šestih: Bep pride gor in nam naznani večerno svobodo. Vse se razživi. Jaz grem najprej z Bep gor, kjer jo ponavadi čaka posladek od večerje.

Bep komaj sede, ko že začne gospa van Daan našte- vati svoje želje. »Ah, Bep, rada bi...«

Bep mi pomežikne. Kadar se kdo oglasi, gospa van Daan gotovo ne izpusti priložnosti, da bi povedala svo- je želje, zato nihče ne hodi rad k njej.

Četrt pred šesto: Bep gre domov, jaz pa dve nad- stropji niže. Najprej v kuhinjo, potem pa v privatno pi- sarno in nazadnje v shrambo za premog, da odprem Mouschi njena mačja vratca. Ko sem se povsod razgle- dala, pristanem v Kuglerjevi pisarni. Tam van Daan po vseh predalih in mapah pregleduje dnevno pošto. Peter pride po ključ od skladišča in po Moffi, Pim odnaša gor

136

|. pisalne stroje, Margot išče miren kotiček za svoje pisar- —. niško delo, gospa van Daan pristavi kotel z vodo in ma- ma pride po stopnicah z loncem krompirja. Vsakdo ve, kaj mora narediti.

Peter se kmalu vrne iz skladišča. Njegovo prvo vpra- —. kanje velja kruhu: so ga pozabili? Pozabili so ga. Nare- — di se kar se da majhnega, zleze po vseh štirih skozi |. prednjo pisarno nazaj k omari, vzame kruh in izgine. Se —. pravi, rad bi izginil, toda Mouschi je skočila čezenj in — se skrila pod pisalno mizo, še preden je vedel, za kaj o Bre.

[

Peter jo išče po vseh kotih. Ha — tamle je! Spet se plazi skozi pisarno in vleče muco za rep za seboj. Mou- nehi puha. Peter vzdihuje. In uspeh? Mouschi sedi na oknu in se umiva, zelo zadovoljna, ker mu je ušla. Zdaj — Peter poskusi še zadnje sredstvo in jo zapeljuje s košč- om kruha. To učinkuje, Mouschi gre za njim in vrata Ke zaprejo.

Gospod van Daan se razjezi in zaloputne vrata. Z urgot se spogledava in si misliva isto: gotovo ga je šna Kuglerjeva neumnost razjezila in tako pozabi hu naše sosede.

— V veži se zaslišijo koraki. Vstopi Dussel, prav velja- 10 stopi do okna, globoko vdihne, zakašlja, kihne in i sapo. Imel je smolo, spodaj je poper. Potem nada- ije svojo pot v sprednjo pisarno. Zastori so odgrnjeni, pomeni, da ne bo mogel priti do pisemskega papir- , Z zlovoljnim obrazom izgine.

Z Margot se ošvrkneva z očmi. »Jutri bo njegova — ragu dobila en list manj,« pravi Margot in jaz ji priki- nin,

— Nu stopnicah se zasliši šum, kot bi lomastili sloni. "Yo Je Dussel, ki gre iskat tolažbo v svoj najljubši pro-

137 Delava naprej. Tik tik tik — trikrat je potrkalo, to je večerja.

Ko odbije ura pol devetih

Margot in mama sta živčni. »Psst, oče! Tiho, Pim! Pol devetih je! Psst! Zapri vodo! Stopaj čisto tiho!« Ta- ko kličeta očetu v kopalnico. Točno ob pol devetih mo- ra biti v sobi. Niti kaplje vode več, ne premikaj se, tiho! V skladišču se vse sliši, kadar ni nikogar v pisarni.

Deset minut pred pol deveto se zgoraj odprejo vrata in zaslišijo se trije rahli udarci po tleh. Kaša za Ano. Grem gor in vzamem svojo pasjo skledico.

Ko pridem dol, se moram urno zasukati. Počešem se, vzamem kahlico, porinem posteljo na svoje mesto, psst, tiho! Ura bije. Gospa van Daan sezuje čevlje in se v copatah plazi po sobi in gospod Charlie Chaplin tudi. Vse je mirno.

Idealna družinska slika je popolna. Jaz berem ali se učim, Margot tudi, oče in mama prav tako. Oče sedi s svojim Dickensom in slovarjem na razmajani, škripajo- či postelji, na kateri ni niti spodobnih žimnic, sta samo dva podvzglavnika. »Če ni žimnic, jih pa ni. Saj je tudi tako dobro.«

Ko se zatopi v branje, ne pogleda nikamor več, le včasih se zasmeje in se na vse pretege trudi, da bi mami vsilil kakšno zgodbo.

» Zdaj nimam časa.«

Za trenutek je videti razočaran in se spet potopi v branje. Kmalu spet naleti na kaj lepega in značilnega in znova poskusi: »To moraš prebrati, mama.«

Mama sedi na zložljivi postelji, bere, plete, šiva ali se uči, kar je pač na vrsti. Na lepem se nečesa domisli. Hitro reče: »Ana, veš kaj...« ali pa: »Margot, zapiši Sli,

138


Čez hip je spet vse mirno. Nenadoma Margot s tre- skom zapre knjigo, oče prav smešno privzdigne obrvi, potem se njegova bralna guba poglobi in že bere na- prej. Mama in Margot pričneta klepetati, postanem ra- dovedna in jima prisluhnem, v razgovor pritegnemo še Pima...

Devet! Zajtrk!

Petek, 10. septembra 1943 Ljuba Kitty!

Kadarkoli ti pišem, se zgodi kaj posebnega in to so večkrat neprijetne kot prijetne reči. Danes pa se je zgo- dilo nekaj lepega.

V sredo zvečer, 8. septembra, smo ob sedmih zvečer sedeli okoli radia, kar smo zaslišali tole: »Here follows the best news of the whole war: Italy has capitulated.« Italija je brezpogojno kapitulirala! Ob četrt čez osem se

[ Je oglasila postaja Oranje: »Spoštovani poslušalci, ko

Hm pred četrt ure končeval kroniko tega dne, je prispe- čudovita novica o kapitulaciji Italije. Verjemite, da

—Msem še nikoli s takim užitkom kot danes vrgel stara

poročila v koš!«

Zaigrali so God save the King, ameriško himno in

Yusko Internacionalo. Kot vedno radijska postaja Ora- e ni bila preveč optimistična, vendar je dobro dela na- Mm srcem.

Angleži so se izkrcali v Neaplju. Severno Italijo mujo Nemci še vedno zasedeno. Premirje so podpisali J, neptembra, ravno tistega dne, ko so se Angleži izkrca- li v ltaliji. Nemci v vseh časopisih kolnejo in rohnijo, du Ma jih Badoglio in italijanski kralj izdala.

Mi pa si delamo skrbi zaradi gospoda Kleinmanna. Nu] vek, kako ga imamo vsi radi. Občudovanja je vre-

139 den, vedno je tako vesel in junaški, čeprav je bolan in ima hude bolečine, ne more jesti in ne hoditi naokrog. »Kadar vstopi gospod Kleinmann, posije sonce,« je zadnjič rekla mama in čisto prav ima.

Zdaj mora za štiri tedne v bolnico, čaka ga neprijet- na operacija na črevesu. Morala bi videti, kako se je po- slovil od nas. Popolnoma normalno, kot da gre po na- kupih.

Tvoja Ana

Četrtek, 16. septembra 1943 Ljuba Kitty!

Dalj kot traja, slabši so naši odnosi. Pri mizi si nihče več ne upa odpreti ust (razen da kaj vtakne vanje), ker ti vse zamerijo, ali pa napačno razumejo, karkoli že zineš. Včasih pride na obisk gospod Voskuijl. Žal je z njim ze- lo slabo. Pa tudi za njegovo družino ni enostavno, ker hodi okoli in govori: »Naj mi škodi, saj bom tako ali ta- ko kmalu umrl.« Zlahka si predstavljam vzdušje pri njih doma, ko vidim, kako razdražljivi smo mi.

Vsak dan jemljem baldrijanove tablete proti strahu in depresiji, pa nič ne pomaga, vsak dan se bolj klavrno počutim. Če bi se enkrat samkrat lahko na ves glas od srca nasmejala, bi mi bolj pomagalo, kot vse baldrijano- ve tablete. Toda smejati se skoraj ne znamo več. Včasih se že bojim, da mi bo od same resnobe otrpnil obraz in se mi bodo okoli ust zarezale gube. Tudi z drugimi ni nič bolje in vsi s tesnobo pričakujemo težko obdobje, ki je pred nami, namreč zimo.

Še nekaj nam brani, da bi bili veseli: van Maaren je postal nezaupljiv do tega dela hiše. Če imaš le ščepec možganov, ti mora zbuditi pozornost, da hodi Miep v

140


— laboratorij, Bep v arhiv, Kleinmann k zalogam Opecte, ' istočasno pa Kugler trdi, da ta del hiše ni naš in da pri- ' pada sosednji stavbi. | Saj bi nam bilo vseeno, kaj si o tem misli gospod — vun Maaren, če ne bi vsi vedeli, kako nezanesljiv in ra- — doveden je. Ne da se ga odpraviti z nekaj praznimi be- — sedami.

Nekega dne je hotel biti Kugler posebno previden, — Je deset minut pred pol eno si je oblekel plašč in se na- H si proti drogeriji na vogalu. Čez pet minut se je vrnil n se kot tat splazil po stopnicah k nam. Četrt čez eno je — hotel oditi, vendar je na podestu naletel na Bep, ki ga je [ posvarila, da sedi v pisarni van Maaren. Kugler se je na peti zasukal in ostal pri nas do pol dveh. Potem je sezul čevlje, se splazil v samih nogavicah do sprednjih vrat podstrešje in se previdno stopnico za stopnico tiho- upil dol, da za božjo voljo ne bi zahreščalo. Čez četrt se je s ceste spet vrnil v pisarno. m Medtem se je Bep znebila van Maarena in prišla po ' gospoda Kuglerja, njega pa že davno ni bilo več, še ved- No se je v nogavicah plazil po stopnicah. Le kaj so si "mislili ljudje na cesti, ko si je tam direktor obuval če- je? Ha, direktor v nogavičkah.

Tvoja Ana

Sreda, 29. 194 1943 Ljuba Kitty!

Gospa van Daan ima rojstni dan. Poleg odrezka ži- ke kurte za sir, meso in kruh je dobila od nas samo kozurec marmelade. Tudi od svojega moža, od Dus- lu in od pisarne je dobila samo hrano in rože. Taki so čuni,

141 Bep je ta teden skoraj dobila živčni zlom. Kar na- prej so jo pošiljali sem in tja, desetkrat na dan je dobila kakšno naročilo in vedno so jo priganjali, naj čim hitre- je opravi, potem pa so jo poslali nazaj, ker da ni prine- sla prav. Če pomislimo, da mora v pisarni opraviti svoje delo, da si je zvila gleženj, da je Kleinmann bolan in Miep doma prehlajena, da je nesrečno zaljubljena in da ima doma godrnjavega očeta, potem si zlahka predsta- vljaš, da ni vedela ne kod ne kam. Tolažili smo jo in ji svetovali, da naj usluge kar energično odkloni, češ da nima časa, potem se bo nakupovalna lista gotovo skraj- šala.

V soboto se je tu odigrala taka drama kot še nikoli. Pričela se je z van Maarenom in končala v splošnem — prepiru in ihtenju. Dussel se je mami pritožil, da dela- mo z njim kot z izobčencem, da ni nihče od nas prijazen z njim, da nam ni nič naredil in še celo vrsto sladkobnih prilizovanj, s katerimi pri mami tokrat na srečo ni nič opravil. Rekla mu je, da je vse zelo razočaral in bil več kot enkrat povod za razprtije. Dussel ji je obljubljal zvezde z neba, ampak kot vedno ni bilo nič iz tega.

Kot vidim, gre van Daanovim slabo. Oče je besen, ker nas goljufajo, skrivajo meso in podobno. Le kakšen izbruh nam visi nad glavo? Ko le ne bi bila zapletena v vse te praske in bi šla lahko proč! Še znoreli bomo!

Tvoja Ana

Nedelja, 17. oktobra 1943 Ljuba Kitty!

Kakšna sreča, Kleinmann se je vrnil! Je še malo bled, vendar se je z dobro voljo lotil prodaje van Da- anovih oblek.

142


Res je zelo neprijetno, ker je van Daanovim popolno- ma zmanjkalo denarja. Gospod van Daan je svojih zad- "njih sto guldnov zgubil v skladišču, kar nam vsem pov- moča težave. Od kod naj se v ponedeljek zjutraj znajde v skladišču kar sto guldnov? Res povod za sumničenje. edtem so teh sto guldnov tudi ukradli. Kdo je tat?

Ampak pripovedovala sem ti o pomanjkanju denarja. Gospa van Daan ne mara s svojega kupa plaščev, oblek - in čevljev ničesar pogrešati, gospodovo obleko je težko - prodati in Petrovo kolo so pripeljali nazaj z ogledov, ker pi maral nihče kupiti. Ne ve se, kako se bo to končalo. - Gospa van Daan se bo pač morala odpovedati svojemu — krznenemu plašču. Njeno stališče, da nas mora vzdrževa- —H podjetje, pač ne drži. Zaradi tega sta se z možem na Mm skregala, potem pa je nastopilo obdobje sprave z zih, ljubi Putti« in »ah, preljuba punči«.

Kar zmrazi me, če se spomnim na vse psovke, ki so udnje mesece frčale po tej častitljivi hiši. Oče hodi s isnjenimi ustnicami in kadar ga kdo ogovori, se vedno ne, kot bi se ustrašil, da bo moral spet reševati za- ene naloge. Mama ima od razburjenja na licih rdeče le, Margot toži, da jo boli glava, Dussel ne more spati, kowpu van Daan ves dan sitnari in jaz sama sem čisto iz wbe, Po pravici rečeno večkrat pozabim, s kom sem ra- b skregana in s kom sem se pravkar pobotala.

dina reč, ki me raztrese, je učenje in zato se veliko

m,

Tvoja Ana

Petek, 29. oktobra 1943 Ljuba Kitty!

Clospoda Kleinmanna spet ni, ker ga znova daje že- vo, Še sam ne ve, če se je krvavitev zares ustavila. Pr-

143 vikrat je bil v resnici down, ko nam je povedal, da se ne počuti dobro in da gre domov.

Gospod in gospa van Daan se na ves glas zmerjata. To pa zato, ker jima je pošel denar. Hotela sta prodati gospodovo obleko in zimsko suknjo, pa ni bilo kupca. Postavila sta tudi previsoko ceno.

Nekega dne, od tega je že kar precej časa, je Klein- mann omenil, da ima prijatelja krznarja. Takrat je pri- šel gospod van Daan na misel, da bi prodal ženin krz- neni plašč. To je plašč iz zajčjega krzna in nosila ga je že sedemnajst let. Zanj je dobila velikansko vsoto, 325 guldnov. Gospa van Daan je hotela denar spraviti, da bi si po vojni kupila nove obleke. Kar trd oreh je bil, preden ji je gospod van Daan vtepel v glavo, da ta de- nar nujno potrebujejo za gospodinjstvo.

Sploh si ne moreš predstavljati vsega vrišča, joka, zmerjanja in cepetanja. Bilo nas je res strah in vsa naša družina je stala ob vznožju stopnic in zadrževala dih, pripravljena, da poseže v ravs in ju spravi narazen. Vse to vreščanje, jok in živčnost je tako naporno in razbur- ljivo, da se zvečer v postelji razjočem in hvalim boga, da sem lahko pol ure sama.

Meni gre kar dobro, razen da ne morem jesti. Vedno znova poslušam: »Pa si res slaba videti.« Moram reči, da se zelo trudijo, da bi ostala pri močeh, dobivam grozdni sladkor, ribje olje, kvasove tablete in kalcij. Vendar mi večkrat popustijo živci, zlasti ob nedeljah se počutim klavrno. Vzdušje v hiši je dušeče, svinčeno, moreče. Nad vsem leži težka smrtna tišina in zunaj ne zažvrgoli noben ptiček. Vse to s težo leže name, kot bi me vleklo v globino. Ne zmenim se za mamo, za očeta in za Margot, begam iz sobe v sobo, po stopnicah dol in spet nazaj gor. Počutim se kot ptič, ki so mu s trdo roko

144



j | odtrgali peruti in se zdaj v popolni temi zaletava v žice h uvoje kletke. »Zraka, smeha, ven!« vse kriči v meni, - vendar na ta krik ne odgovarjam, ležem na kavč in po- — skusim zaspati, da bi skrajšala ta čas, to tišino in ta gro- — zni strah. Saj ubiti jih ne morem.

Tvoja Ana

' Sreda, 3. novembra 1943 Ljuba Kitty!

Oče je naročil katalog dopisne šole iz Leidena, da bi

— nam preskrbel malo spremembe in izobraževanja. Mar-

Not je že trikrat prelistala debelo knjigo, pa ni našla ni-

— česar, kar bi ustrezalo njenemu okusu ali pa njeni de- — Marnici. Oče se je hitreje odločil in za poskušnjo izbral | zučetni tečaj latinščine. Rečeno, storjeno. Prišla je prva — lekcija, Margot se je z navdušenjem lotila dela in naro-

dili smo tečaj, naj stane, kar hoče. Zame je mnogo pre-

— ležko, čeprav bi se rada učila latinščine.

Da bi tudi jaz začela s čim novim in končno nekaj

— igvedela o Novem testamentu, je oče prosil Kleinmanna

zu otroško Sveto pismo.

»Saj ji vendar ne boš poklonil svetega pisma za Ka- nukko?« je zgroženo vprašala Margot.

»No... hmm, mislim, da je Miklavž primerna pri- ložnost,« je odvrnil oče.

Jezus in Kanukka pa res ne gresta skupaj.

Pokvaril se nam je sesalnik in zdaj moram vsak ve- fer krtačiti preprogo z metlico. Zapremo okno, prižge-

—mo luč, odpremo peč in potem grem z metlico od kota

do kota. To pa ne bo šlo, sem takoj pomislila, same pri- tožbe bodo. In res, mamo je od oblakov prahu, ki so se

IMO Dnevnik Ane Frank 145 vrtinčili po sobi, pričela boleti glava, Margotin latinski slovar je bil na debelo posut s prahom in Pim je godr- njal, da ni videti na tleh nobene spremembe. No, lepa reč!

V skrivališču zdaj velja pravilo, da ob nedeljah za- kurimo peč ob pol osmih namesto ob pol šestih. Meni se to ne zdi prav. Kaj si bodo mislili sosedje, če se bo kadilo iz dimnika?

Podobno je z zastori. Zagrnili smo jih takoj na za- četku, ko smo se skrili. Včasih pa koga prime in mora hitro pokukati ven (naj bo že moški ali ženska). Sledi plaz očitkov. Odgovor: »Saj se nič ne vidi.« S tem se vsaka neprevidnost začne in neha. To se ne vidi, to se ne sliši, to se ne opazi. Reči je že lahko, samo — ali je res?

Prepiri so se trenutno malo polegli, le Dussel je še vedno skregan z van Daanovimi. O gospe govori samo »krava neumna« ali pa »tele staro« in brezhibnega štu- diranega gospoda imenuje »stara devica« ali pa »večni skisanec« in tako dalje naprej.

Se pisker loncu roga, pa sta oba enako črna.

Tvoja Ana

Ponedeljek zvečer, 8. novembra 1943 Ljuba Kitty!

Če bi prebrala ves kupček mojih pisem drugo za drugim, bi gotovo opazila, v kako različnem razpolože- nju jih pišem. Tudi meni se zdi hudo, da sem v skriva- lišču tako odvisna od razpoloženja. Sicer pa smo vsi ta- ki, ne samo jaz. Kadar berem kakšno knjigo, ki me zelo prevzame, se moram najprej umiriti, preden grem med

146

udi, drugače bi gotovo mislili, da sem malo trčena. Vrenutno imam spet potrto obdobje, kar boš gotovo »pazila. Saj sama ne vem zakaj, mislim pa, da je moja luvna težava moja strahopetnost. —. Danes zvečer, ko je bila Bep še pri nas, je nekdo dolgo, glasno in predirljivo zvonil. Od samega strahu lem vsa prebledela, srce mi je pričelo razbijati in dobila nem krče v trebuhu. Ko zvečer ležim v postelji, sanjam, da sem v zaporu, un u, brez očeta in mame. Včasih skrivališče gori, jaz Ju begam po cestah, ali pa nas pridejo iskat in se iz ob upa skrijem pod posteljo. Vse to vidim tako živo, kot

res doživela. Najhujši pa je občutek, da se to res lah- o vsak hip zgodi. — Miep pravi, da nam kar zavida, ker imamo tak mir. mogoče drži, vendar ne pomisli na strah, ki ga preži- mo, —. Normalnega sveta si sploh ne znam več predstavlja- , Sicer govorim o času »po vojni«, vendar tako kot o udovih v oblakih, ki se nikoli ne uresničijo. Nas osem v skrivališču je kot košček modrega neba, | gu od vseh strani obdajajo temni, grozeči oblaki. Mo- 1h, na kateri stojimo, je še varna, vendar se oblaki iližujo in obroč se vedno bolj oži. Zdaj sta nevarnost in ema Že tako blizu, da se obupano skušamo rešiti in pri em odrivamo drug drugega. Spodaj vidimo ljudi, ki se Ma) ejo med seboj, nad nami pa je vse mirno in lepo, endur nas od tega loči temna gmota, ki stoji pred nami

MA zid in grozi, da nas bo zdrobil. Jaz pa ne m storiti drugega, kot da ga prosim in rotim: »O, roč, obroč, razkleni se in nas izpusti!«

Tvoja Ana

147 Četrtek, 11. novembra 1943 Ljuba Kitty! Za to poglavje imam dober naslov:

Oda nalivnemu peresu In memoriam

Moj nalivnik je bil zame že od nekdaj dragocenost. Zelo sem ga cenila, predvsem zaradi debelega peresa, s katerim se je dalo res lepo pisati. Imel je dolgo in zani- mivo nalivniško življenje, o katerem bi ti rada na kratko nekaj povedala.

Ko mi je bilo devet let, je priromal moj nalivnik v zavojčku, (na debelo zavit v vato) kot »vzorec brez vrednosti« vso dolgo pot iz Aachna, kjer je stanovala moja babica, ljubezniva darovalka. Ležala sem v poste- lji, ker sem imela gripo, in okoli hiše je zavijal februar- ski veter. Slavni nalivnik je tičal v rdečem usnjenem etuiju in še isti dan sem ga pokazala vsem prijateljicam. Lejte, Ana Frank ima nalivno pero!

Ko mi je bilo deset let, je smel nalivnik z menoj v šolo in učiteljica mi je zares dovolila, da sem pisala z njim. Ko mi je bilo enajst let, je moral moj zaklad spet čakati, ker so bila pri učiteljici šestega razreda dovolje- na samo šolska peresa in črnilnik. Ko sem šla z dvanaj- stimi leti v židovski licej, je dobil moj nalivnik nov, res- nejši etui, tak z zadrgo, in v katerem je bilo prostora tu- di za svinčnik. Ko mi je bilo trinajst let, je šel nalivnik z menoj v skrivališče in me spremljal skozi neštete dnev- nike in zvezke. Ko mi je bilo štirinajst let, se je končalo zadnje leto, ki sva ga z nalivnikom preživela skupaj...

V petek popoldne okrog petih sem prišla iz svoje so- be in hotela sesti za mizo, da bi nekaj pisala, pa so me brezobzirno odrinili, ker sta oče in Margot potrebovala

148

p stor, da bi vadila latinščino. Nalivnik je obležal na nizi, njegova lastnica pa se je z vzdihom stisnila na vo- ček in pričela čistiti fižol. »Čistiti fižol« pomeni, da % rjavih zrn zbrišeš plesen. Četrt pred šesto sem pometla po tleh, zavila smeti in slabe fižole v star časopis in vse si lupaj vrgla v peč. Zaplapolal je visok plamen in razve- lila sem se, da sem tako poživila ogenj. Čez čas se je vse umirilo, latinca sta odšla in sedla za mizo, da bi nadaljevala začeto delo. Iskala sem n iskala, nalivnika ni bilo nikjer. Vse sem še enkrat pre- ugledala, Margot je iskala, mama je iskala, oče je iskal, Dussel je iskal, toda nalivnik je brez sledu izginil. — »Mogoče si ga s fižoli vred vrgla v peč,« je rekla Margot. — »To pa že ne!« sem odgovorila. — Ko pa se nalivnik tudi zvečer ni prikazal, se nam je em zdelo, da j je moral zgoreti, posebno še ker celuloid iko dobro gori. In ta žalostna domneva se je zjutraj za- ts potrdila. Ko je oče drugo jutro čistil peč, je našel d pepelom kovinski zatič. Zlatega peresa ni bilo ni- er, »Gotovo se je stopilo in se zlepilo z opeko,« je me- l oče. — Moj nalivnik je bil torej upepeljen, prav kot si kas- uje Želim tudi zase in to je moja edina tolažba, čeprav bolj slaba. Tvoja Ana

Sreda, 17. novembra 1943

— V hiši se dogajajo pretresljive reči. Pri Bep doma je ituhnila davica in zato šest tednov ne sme priti z na- Mi v stik. To je zelo neprijetno, že zaradi hrane in naku-

z

149 pov, da ne omenim, kako nam bo manjkala njena dru- žba. Kleinmann še vedno leži in že tri tedne ni zaužil drugega kot mleko in redko kašo. Kugler ima dela čez glavo.

Margot je odposlala svoje latinske vaje, učitelj jih je popravil in poslal nazaj. Ta učitelj je zelo prijazen in povrhu še šegav. Gotovo je vesel, da je dobil tako pa- metno učenko.

Dussel je nekam zmeden in nihče od nas ne ve, za- kaj. Pričelo se je tako, da zgoraj ne odpre več ust in ne spregovori niti besedice ne z gospodom van Daanom in ne z gospo. To smo vsi opazili in čez nekaj dni je mama izkoristila priložnost in ga posvarila pred gospo van Daan, ki nam res lahko povzroči veliko neprijetnega. Dussel je rekel, da je gospod van Daan prvi začel in za- to on ne misli odnehati. Spomni se, da je bil včeraj 16. november in obletnica, kar je prišel v skrivališče. Ob tej priložnosti je mami podaril lončnico, gospe van Daan pa nič, čeprav je že tedne prej namigovala, da se mora Dussel tega dne izkazati. Namesto da bi se nam zahvalil, ker smo ga tako nesebično sprejeli medse, ni niti črhnil. Ko sem ga šestnajstega zjutraj vprašala, ali naj mu čestitam ali izrečem sožalje, mi je odgovoril, da mu je oboje prav. Mama je prevzela vlogo posredoval- ke, pa ni prišla niti za korak naprej, nič se ni spremeni- lo.

Manjka mu kolešček v glavi, res ne pretiravam. Na skrivaj se delamo norca iz njega, ker nima ne spomina in ne svojega mnenja. Večkrat se hahljamo, ker jeclja in popolnoma narobe pripoveduje poročila, ki jih je prav- kar slišal.

Na vsak očitek in na vsako obdolžitev odgovori s kopico lepih obljub, ki jih pa nikoli ne drži.

150

— »Veliko je v možu duha, — v dejanjih pa dokaj je skromen.« Tvoja Ana

Sobota, 27. novembra 1943 Ljuba Kitty!

|... Preden sem sinoči zaspala, mi je nenadoma stopila ' pred oči Hanneli. | Zagledala sem jo oblečeno v cunje in z upadlim, iz- - mučenim obrazom. Z velikimi očmi me je žalostno in ' pčitajoče pogledala, kot bi hotela reči: »Ah, Ana, zakaj —M me zapustila? Pomagaj, pomagaj mi, da se rešim iz te- gu pekla!« |. Pa ji ne morem pomagati, samo gledam lahko, kako drugi ljudje trpijo in umirajo. Ne morem drugega, kot — du čepim tu in prosim boga, naj nam jo pripelje nazaj. n razumela sem, zakaj sem zagledala prav Hanneli in koga drugega. Narobe sem jo sodila, bila sem preveč ročja, da bi razumela njene težave. Bila je navezana svojo prijateljico in mislila je, da ji jo hočem vzeti. kako se je sirotica počutila! Jaz to že vem, saj sama uv dobro poznam taka čustva. | Včasih se mi je njeno življenje razsvetlilo kot blisk, potem pa sem se, sebičnica, takoj spet pričela ukvarjati mojimi radostmi in tegobami. Grdo sem ravnala z njo, zdaj pa brez moči gledam v — njen bledi obraz in proseče oči. Ko bi ji le lahko poma- — ilu! Ljubi bog, jaz imam tu vse, kar si lahko poželim, njo pu je usoda tako trdo udarila. Pa je bila vsaj tako — vetnu kot jaz in hotela je samo dobro. Zakaj je meni na- menjeno, da živim, ona pa je verjetno morala umreti? K ukina razlika je med nama? Zakaj sva tako daleč dru-

gu od druge? 151 Če povem po pravici, nisem že mesece, da, celo leto niti pomislila nanjo. Res je nisem nikoli čisto pozabila, vendar je nisem videla pred seboj v vsej njeni stiski.

Ah, Hanneli, upam, da bom lahko popravila krivi- co, ki sem ti jo storila, upam, da te bomo po vojni lahko vzeli k nam, če preživiš.

Toda ko ji bom lahko pomagala, mogoče moje po- moči ne bo tako potrebovala, kot jo potrebuje zdaj. Se kdaj spomni name? Le kaj čuti pri tem?

Ljubi bog, pomagaj ji, da ne bo tako sama. Ko bi ji vsaj lahko prišepnil, da se je spominjam z ljubeznijo in pomilovanjem, mogoče bi ji to dalo moč in bi laže zdr- žala. Ne smem preveč misliti na to, drugače bom kar obtičala. Vedno vidim pred seboj njene velike oči, ki strmijo vame.

Ima Hanneli v resnici svojo vero? Ji je niso vsilili od zunaj? Ne vem, nikoli se nisem potrudila, da bi jo vpra- šala.

Hanneli, Hanneli, ko bi te le lahko odpeljali od tam, kjer si zdaj! Ko bi le mogla deliti s teboj, kar imam! Zdaj je prepozno, ne morem več pomagati, ne morem več popraviti, kar sem naredila narobe. Nikoli je ne bom pozabila in bom molila zanjo. - «

Tvoja Ana

Ponedeljek, 6. decembra 1943 Ljuba Kitty!

Ko se je bližal Miklavžev večer, smo vsi nehote mi- slili na lepo košaro, ki smo jo dobili lani. Posebno meni bi se zdelo pusto, če bi letos Miklavža kar preskočili. Dolgo sem premišljala, potem pa sem se domislila ne-

152

kaj veselega. Posvetovala sem se s Pimom, pred tednom

dni sva se lotila dela in za vsakega spesnila pesmico.

V nedeljo ob četrt čez osem sva se prikazala s koša-

| to za perilo, ki sva jo okrasila s figuricami in trakovi iz

ea in rdečega kopirnega papirja. Košara je bila

pokrita z velikim rjavim ovojnim papirjem, na njem pa e bil pritrjen listek. Vsi so bili zelo presenečeni.

Snela sem listek in brala:



Prolog:

Spet sem na zemljo se podal,

da bi v skrivališču vas obiskal.

Žal pa praznovanje to

ne bo tako lepo,

kot je lani bilo.

Ob letu smo se še vsi veselili,

da bomo Miklavža v svobodi častili. Pa mojega godu kljub temu ne bomo pozabili. Zdaj pa poglejte odkrito

tisto, kar v čevlju je skrito!«

S

Sledil je zvonek smeh in vsak je privlekel iz košare ovoj čevelj. V čevlju je bil lepo zavit majhen zavojček Z — imenom, v zavojčku pa so bili za vsakega verzi.

Tvoja Ana

Sreda, 22. decembra 1943 Ljuba Kitty!

Dolgo ti nisem pisala, ker se me je lotila trdovratna jiipu, Res je prav klavrno, če si bolan. Kadar sem mo- 1ulu zakašljati, sem ena dve smuknila pod odejo in sku- fulu umiriti svoje grlo, vendar me je ponavadi še bolj družilo in sem morala vzeti mleko z medom, sladkor ali

A a a

153 kam bi prišli, če bi se vsak od nas pritoževal in delal dolg obraz.

Včasih premišljam: »Kaj res ni nikogar, ki bi razu--

mel, da sem samo deklica, ki hrepeni po zamujenem ve- selju, pa naj bo to nehvaležno ali pa ne, pa naj bom Ži- dinja ali pa ne?« Ne vem in se o tem tudi ne morem z nikomer pogovarjati, ker bi gotovo takoj planila v jok. Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš. Kljub vsem naporom in teorijam pogre- šam vsak dan in vsako uro mamo, ki bi me razumela. Naj delam ali pišem, vedno si mislim, da bom jaz kas- neje svojim otrokom taka mama, kot si predstavljam. Mams, ki ne bo vzela tako smrtno resno, če kar nekaj blekneš, ki pa bo vseeno jemala zares vse, kar prihaja od mene. Vidim, da tega ne znam opisati, sicer pa že sa- ma beseda »mams« vse pove. Veš, kakšen izhod sem našla, da rečem mami vseeno nekaj podobnega kot mams: večkrat jo kličem »mansa« in od tega pride »mans«. To je tako rekoč nepopolna mams, ki bi ji rada dodala še eno črtico za m. K sreči mans nič ne ve o tem, drugače bi ji bilo zelo hudo.

Zdaj pa dovolj tega mojega »do smrti potrt«. Pri pi- sanju se je moja žalost malo polegla.

Tvoja Ana

Sobota, 25. decembra 1943 Ljuba Kitty!

Te božične dni moram neprestano misliti na Pima in na to, kar mi je lani pripovedoval. Lani pomena njego- vih besed še nisem tako razumela, kot jih razumem zdaj. Če bi še enkrat spregovoril, potem bi mu lahko pokazala, da ga razumem.

156

Mislim, da j je Pim, ki pozna toliko »srčnih skrivno- uti« drugih ljudi, govoril o tem, ker se je moral tudi on nekomu zaupati. Pim nikoli ne pove ničesar o sebi in nislim, da Margot niti ne sluti, kaj je moral prestati. Ubogi Pim! Meni ne more natvesti, da jo je pozabil. Te- ne bo nikoli pozabil. Postal je popustljiv, kajti tudi vidi mamine napake. Upam, da mu bom podobna, s da bi mi bilo treba doživeti kaj takega, kar je prestal On.

| Tvoja Ana

Ponedeljek, 27. decembra 1943

Hi

| Ljuba Kitty!

V petek zvečer sem prvič v življenju dobila božično lo. Dekleti, Kleinmann in Kugler so nam pripravili idovito presenečenje. Miep je spekla prekrasno boži- no pogačo, na kateri je pisalo »Mir 1944«. Bep je pre- ikrbela kilo maslenih piškotov, tako dobrih, kot so bili red vojno. — Peter, Margot in jaz smo dobili steklenico jogurta, sli pa vsak steklenico piva. Vse je bilo lepo zavito, s Mčicami na različnih zavojčkih. Sicer pa je božič hitro Hi ini i Tvoja Ana

Sreda, 29. decembra 1943 Ljuba Kitty!

Včeraj sem bila zelo žalostna. Mislila sem na babico dn nu Hanneli. Babica, preljuba babica, kako malo smo — vedeli, kako trpiš! Tako prijazna je bila vedno z nami,

157 zanimala se je za vse, kar se nas je tikalo, pri tem pa je sama skrbno čuvala strašno skrivnost, ki jo je nosila v sebi.

Babica je bila vedno tako zvesta in dobra, nikoli ni nikogar pustila na cedilu. Babica, si me imela rada, ali si me tudi razumela? Tega ne vem. Kako je morala biti samotna, čeprav smo bili vsi okrog nje! Kljub ljubezni, ki ga obdaja, je človek lahko zelo samoten, ker ni niko- mur »najljubši«.

In Hanneli? Še živi? Kaj počne? Bog, varuj jo in pripelji nam jo nazaj! Hanneli, zaradi tebe vem, kakšna bi bila lahko moja usoda, vedno se vidim na tvojem me- stu.

Zakaj me vsaka reč tukaj tako potare? Saj bi morala biti vedno vesela, zadovoljna in srečna, razen kadar se spomnim na Hanneli in njene tovariše v nesreči. Sebi- čna sem in strahopetna. Le zakaj imam vedno hude sa- nje in si mislim vse najslabše, da bi najraje kričala od strahu? Ker kljub vsemu nimam dovolj zaupanja v bo- ga. Dal mi je več, kot sem zaslužila, jaz pa vsak dan na- redim kaj narobe! Kadar se spomnim na svoje bližnje, bi se lahko razjokala in se jokala ves ljubi dan. Samo molimo lahko, da bi bog naredil čudež in rešil nekaj teh nesrečnikov. Upam, da molim dovolj.

Tvoja Ana

Četrtek, 30. decembra 1943

Ljuba Kitty! Zadnje čase so se hudi prepiri med nami malo pole- gli, pa tudi med Dusselom in zgornjimi in med gospo-

dom in gospo van Daan. Vendar se spet zbirajo temni oblaki in sicer zaradi hrane. Gospe van Daan je prišlo

158


V 1h












| . na misel, da bi krompir raje hranila in pripravila zjutraj manj praženega krompirja. Mama, Dussel in mi vsi se s tem nismo strinjali. Zato smo krompir razdelili. Na ta način pa mast ni bila več pravično razdeljena in to je morala mama preprečiti. Če se bo stvar zanimivo odvi- jala, ti bom o tem še pisala. Zadnje čase smo delili vse: meso (oni mastno, mi pusto), oni juho, mi brez, krompir oni lupijo surove, mi kuhane). Nakupujemo že ločeno in zdaj še pražen krompir!

—.. Ko bi se vsaj čisto ločili!

Tvoja Ana

P. S. Bep mi je skopirala razglednico kraljeve druži- ne. Juliana je videti zelo mlada in kraljica tudi. Vse tri »unčke so srčkane. To se mi zdi od Bep več kot prija- no, tebi tudi?

h

i Nedelja, 2. januarja 1944 Ljuba Kitty! -. Danes zjutraj ravno nisem imela kaj početi in sem li- ula po svojem dnevniku. Večkrat sem naletela na pi- ma, kjer sem ti pisala o mami s tako krepkimi beseda- li, da sem se kar prestrašila in se vprašala: »Ana, kaj si i res ti, ki govoriš o sovraštvu? O, Ana, kako si le mo- lu!« —. Obsedela sem z odprtim dnevnikom. Kako se je mo- lo zgoditi, da sem bila tako do roba polna besa in res- ničnega sovraštva, da sem ti morala vse to zaupati? kufala sem razumeti Ano izpred leta dni in jo opravi- IH pred teboj. Če ti zdaj ne bom razložila vseh obdolži- s in zakaj sem bila taka, me bo še naprej pekla vest. ilu sem pod vplivom hude potrtosti (in sem še), ki mi v dobesedno tiščala glavo pod vodo in zato sem videla

159 vse le s svojega stališča. Nikoli nisem poskusila mirno razmisliti o besedah svojega sogovornika ali pa da bi pri svojem ravnanju pomislila, da lahko s svojim bur- nim temperamentom koga užalim in razžalostim.

Zaprla sem se vase, ukvarjala sem se le sama s sabo in vse svoje veselje, ves prezir in vso žalost sem neovira- no zapisala v ta dnevnik. Ta dnevnik je postal knjiga spominov in zato ima zame veliko vrednost. Vendar bi pod marsikatero stran lahko napisala »Minilo«.

Bila sem besna na mamo (in večkrat sem še). Ni me razumela, to drži, ampak saj tudi jaz nisem razumela nje. Imela me je rada in bila je nežna z menoj, jaz pa sem jo velikokrat spravila v neprijeten položaj. Zaradi tega in drugih žalostnih okoliščin je bila večkrat živčna in razdražljiva in razumljivo, da me je nadrla.

Jaz sem si to mnogo preveč gnala k srcu, bila sem užaljena, do nje pa neprijazna in nesramna in to jo je težilo in povzročalo večne neprijetnosti in težave. Goto- vo je bilo težko za obe, vendar taka reč mine. Razumlji- vo, da jaz vsega tega nisem mogla razumeti in sem se smilila sama sebi.

S temi izbruhi sem samo izrazila svoj bes, v normal- nem življenju pa bi dala svoji jezi duška tako, da bi za zaprtimi vrati v svoji sobi cepetala, ali pa jezikala mami za hrbtom.

Časi, ko je mama zaradi mene jokala, so minili. Po- stala sem pametnejša in mamini živci so se umirili. Ka- dar se ujezim, večinoma ne rečem nobene in ona prav tako. Zato je na videz vse v redu, ni mi pa dano, da bi imela mamo zares rada z vso otroško prisrčnostjo. Tega ne morem.

Svojo vest pomirim s tem, da je bolje, če so trde be- sede zapisane na papirju, kot da bi jih morala mama nositi v srcu,

Tvoja Ana

160

- z z Bri m Četrtek, 6. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Danes Ti moram priznati dve stvari, ki bosta vzeli veliko časa, toda na vsak način ju moram nekomu pove- dati. Zaupam ju lahko samo Tebi, ker vem, da boš ved- no in povsod molčala.

Prva stvar se tiče mame. Večkrat sem se pritoževala čeznjo in se potem vedno trudila, da bi bila z njo prija- zna. Nenadoma pa se mi je posvetilo, kaj ji manjka. Mama nama je sama povedala, da vidi v naju bolj prija- teljici kot hčeri. To je sicer čisto lepo, vendar ti prijate- ljica ne more nadomestiti mame. Jaz pa potrebujem zgled in mamo, ki bi jo lahko spoštovala. Saj večinoma je zgled zame, vendar v obratnem smislu, da vidim, kak- šna naj ne bi bila. Občutek imam, da Margot doživlja drugače in da tega ne bi nikoli razumela. Oče pa se ved- no izmuzne, kadar nanese beseda na mamo.

Mamo si predstavljam kot žensko, ki je vedno obzir- na, posebno do otrok moje starosti. Ne pa kot mansa, ki se mi na glas posmehuje, kadar se zaradi česa razjo- čem. Ne zaradi bolečin, zaradi česa drugega.

Nečesa ji nisem nikoli odpustila, čeprav je mogoče nepomembno. To je bilo nekega dne, ko sem morala k zobozdravniku. Mama in Margot sta šli z menoj in obe sta bili za to, da vzamem kolo. Ko smo pri zobozdravni- ku opravile, sta mama in Margot veselo povedali, da gresta zdaj v mesto, ker morata nekaj pogledati ali ku- piti, ne vem več natanko. Seveda sem hotela z njima, pa nisem mogla, ker sem bila s kolesom. Od jeze so mi sto- pile solze v oči, mama in Margot pa sta se pričeli smeja- ti. Zdaj sem se res razjezila in sem jima sredi ceste po- kazala jezik. Takrat je slučajno prišla mimo neka drob-

162

u Ženička in me vsa prestrašena gledala. S kolesom m se odpeljala domov in se še dolgo jokala. Čudno, v se le spomnim, kako sem bila takrat užaljena, me od veh ran, ki mi jih je mama zadala, žge prav ta. - Drugo reč povem zelo težko, ker gre samo zame. Saj em pretirano sramežljiva, Kitty, vendar se vse moje Mo upre, kadar drugi pripovedujejo o podrobnostih, ki h opravijo na stranišču. . Včeraj sem brala članek o zardevanju, ki ga je napi- ula Sis Heyster. Piše prav tako, kot bi mislila ravno na- te. Vse se ujema, čeprav ne zardim tako hitro. Piše pri- |ižno tako, da se deklice v puberteti zapro vase in pri- b razmišljati o čudežu, ki se godi v njihovem telesu. Z o je tudi tako in zato mi je zadnje čase velikokrat bdno. Pred Margot, pred mamo in pred očetom. hsprotno pa Margot sploh ni v zadregi, čeprav je dru- če mnogo bolj plašna. Vse, kar se dogaja v meni, se mi zdi tako čudno. Ne slim samo, kar se godi z mojim telesom na zunaj, am- tisto, kar se godi v meni. In ravno zato, ker o sebi in ih rečeh nikoli ne govorim s kom drugim, se o tem po- avurjam sama s sabo. Vedno kadar dobim menstruaci- ), me, kljub bolečinam, neprijetnosti in umazaniji, nav- un občutek, da nosim v sebi sladko skrivnost. Zato se nek način veselim na čas, ko bom to spet začutila, »ruv povzroča menstruacija same težave. Sis Heyster tudi piše, da mlade deklice v teh letih ni- zelo samozavestne in da šele odkrivajo, da so tudi ine človek z lastnimi nazori, mislimi in navadami. Ker imela komaj trinajst let, ko sem prišla sem, sem pri- ola prej razmišljati o sebi in sem že zgodaj odkrila, da "Wimm samosvoj človek. Včasih me zvečer v postelji silno umika, da bi potipala svoje prsi in čutila, kako mi z — mirno gotovostjo bije srce.

" 163 Ne da bi se tega zavedala, sem imela take občutke, še preden sem prišla sem. Ko sem nekega večera pre- spala pri Jague, nisem mogla zdržati, tako radovedna sem bila na njeno telo, ki ga je vedno skrivala in ga ni- sem nikoli videla. Vprašala sem jo, če si ne bi kot znak prijateljstva potipali prsi. Jague je odklonila. Strašno sem si jo želela poljubiti in sem to tudi storila. Vendar kadar vidim golo žensko telo, na primer Venero v knjigi o umetnostni zgodovini, padem v ekstazo. Včasih se mi zdi tako lepa, da se moram prav potruditi, da me ne oblijejo solze.

Ko bi le imela prijateljico!

Tvoja Ana

Četrtek, 6. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Tako hudo sem hrepenela po tem, da bi se z nekom pogovorila, da mi je prišlo na misel, naj se obrnem na Petra. Kadar sem včasih pri luči vstopila v njegovo so- bo, se mi je zdelo tam vedno zelo domačno, vendar si nisem upala dalj ostati, ker je tako obziren, da gotovo ne bi nikogar postavil pred vrata, tudi če bi mu bil nad- ležen. Bala sem se, da se mu bom zdela grozno dolgoča- sna. Iskala sem pretvezo, da bi nevsiljivo ostala v njego- vi sobi in se pogovarjala z njim. Včeraj se je pokazala priložnost. Peter se je namreč strastno vrgel na križanke in ves ljubi dan ne počne drugega, kot da jih rešuje. Po- nudila sem mu pomoč in kmalu sva si že sedela naproti za njegovo mizo, on na stolu in jaz na kavču.

Prav čudno mi je bilo pri duši, ko sem pogledala v njegove temnomodre oči in opazila, kako mu je pri tem neobičajnem obisku nerodno. Lahko sem razbrala, kaj

164

— se dogaja v njem, na obrazu sta se mu videli zadrega in - negotovost, kako naj se obnaša, hkrati pa tudi rahla — sled moške samozavesti. Videla sem, kako mu je nerod- — no, in sem se kar stopila. Najraje bi ga zaprosila: povej

mi kaj o sebi! Spreglej mojo nesrečno klepetavost! Ven-

- dar si je taka vprašanja laže zamisliti, kot izreči.

Večer je mineval in nič se ni zgodilo, razen da sem mu povedala o zardevanju. Seveda ne tega, kar sem na- pisala, ampak le, da bo z leti gotovo postal bolj samoza- vesten.

Zvečer sem se v postelji jokala in tega ni smel nihče slišati. Misel, da moram prosjačiti za Petrovo naklonje- nost, se mi upira, vendar človek marsikaj požre, da ustreže svojim željam in jaz sem živ primer za to. Odlo-

| — čila sem se namreč, da se bom večkrat usedla k Petru

in ga nekako pripravila do tega, da se bo pogovarjal z mano.

Nikar ne misli, da sem zaljubljena v Petra. Ni govo- ra! Če bi imeli van Daanovi namesto sina hčer, bi sku- šala pa z njo navezati prijateljstvo.

Danes zjutraj sem se zbudila pet minut pred sedmo in natanko sem vedela, kaj se mi je sanjalo. Sedela sem na stolu, meni naproti pa je sedel Peter Schiff. Listala sva po knjigi z ilustracijami Mary Bos. Sanje so bile ta- ko žive, da se spominjam celo ilustracij. Potem so se sa- nje nadaljevale. S Petrom sva se srečala z očmi in dolgo sem gledala v njegove lepe, žametno rjave oči. Potem je rekel Peter čisto tiho: »Če bi to vedel, bi že davno prišel k tebi.« Prevzeta od ganjenosti sem se sunkovito obrni- la, naenkrat pa sem začutila na svojem licu njegovo mehko, hladno, ah, kako dobrodejno lice in vse je bilo

NAV... ' Takrat sem se prebudila, na svojem licu sem še ved- no čutila njegovo in njegove rjave oči so gledale globo-

165 ko v moje srce, tako globoko, da je lahko videl, kako sem ga imela rada in ga imam še vedno. Spet so mi na- vrele solze v oči in bila sem žalostna, ker sem ga izgubi- la, hkrati pa vesela, ker sem vedela, da je Peter še vedno moj.

Čudno, da imam tako pogosto tako žive sanje. Neke noči sem tako jasno zagledala pred seboj omico, da se mi je zdela njena koža kot mehak, naguban žamet. Po- tem se mi je kot angel varuh prikazala babica in nato Hanneli, simbol nesreče vseh mojih prijateljev in vseh Židov. Kadar molim zanjo, molim za vse Žide in za vse uboge ljudi.

In zdaj še Peter, moj dragi Peter. Še nikoli ga nisem tako živo videla pred seboj. Nobene fotografije ne po- irebujem, saj ga vidim tako živo, tako živo.

Tvoja Ana

Petek, 7. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Kakšna avša sem! Sploh se nisem spomnila, da bi ti povedala zgodbo svoje velike ljubezni.

Ko sem bila majhna in sem hodila še v vrtec, je bil moja simpatija Sally Kimmel. Očeta ni več imel in je z mamo živel pri teti. Sallyjev bratranec Appy je bil če- den, vitek, temen fant, kasneje je bil kot kakšen filmski igralec in je vedno vzbujal več občudovanja kot mali, šegavi debelušček Sally. Nekaj časa smo bili veliko sku- paj, toda moje simpatije mi nista vračala. Potem mi je Peter prekrižal pot in prav po otroško sem se na vso moč zaljubila vanj. Tudi on me je imel rad in vse dolgo

"Omica je bila Anina babica po materini strani.

166


Mi H:

H

poletje sva bila neločljiva. V mislih še vedno vidim, ka- b sva z roko v roki hodila po cesti, on v beli platneni obleki in jaz v kratki poletni oblekci. Počitnic je bilo pnec in Peter je šel v prvi razred gimnazije, jaz pa v še- Mi razred osnovne šole. Hodil me je čakat pred šolo, ali "pu sem šla jaz ponj. |. Peter je bil res pravi fant, visok, čeden, vitek, z res- ' nim, mirnim, razumnim obrazom. Imel je temne lase in prelepe rjave oči, zagorela, rdeča lica in raven nos. Či- — Mo nora pa sem bila na njegov smeh, takrat je bil videti — tako pobalinski in predrzen. V velikih počitnicah me ni bilo doma in ko sem se — vrnila, Petra ni bilo več na starem naslovu, preselil se je k nekemu precej starejšemu fantu. Ta ga je verjetno — opozoril, da sem še preveč otročja smrkljica in Peter me — je pustil. Bila sem tako zaljubljena vanj, da nisem hote- — la videti resnice in sem še naprej hodila za njim, dokler E se končno nisem zavedela, da bodo vsi rekli, da letam — za fanti, če bom to še naprej počela.

Leta so minevala, Peter se je družil z dekleti svoje starosti in me ni niti pozdravljal več. Vpisala sem se na židovski licej in mnogo fantov iz našega razreda se je zaljubilo vame. To se mi je zdelo prijetno, čutila sem se polaskano, vendar mi ni šlo do srca. Kasneje je Hello norel za menoj, toda kot rečeno, nikoli več se nisem za- ljubila.

Pregovor, da čas zaceli vse rane, je veljal tudi zame. Domišljala sem si, da sem Petra pozabila in da mi sploh ni več všeč. Vendar je spomin nanj še živel v meni in večkrat sem si morala priznati, da sem ljubosumna na druga dekleta in da se mi zato zdi zoprn. Danes zjutraj pa sem spoznala, da se ni nič spremenil. Nasprotno, medtem sem postala starejša in zrelejša in moja ljube- zen se je še okrepila. Zdaj lahko razumem, da sem se

h


167 zdela takrat Petru preotročja, pa me vseeno boli, da me je tako hitro pozabil. Njegov obraz sem tako razločno videla pred seboj in vem, da ni mogel nihče drug zavze- ti njegovega mesta v mojem srcu.

Danes sem čisto zmedena. Ko mi je oče zjutraj dal poljubček, bi najraje zaklicala: »Ko bi bil to Peter!« Ves dan mislim nanj in sama pri sebi tiho ponavljam: »O, Petel, ljubi Petel...«

Kaj mi pomaga? Živeti moram naprej in lahko samo prosim boga, da spet srečam Petra, če pridem kdaj od tod, in da bi on prebral v mojih očeh ta čustva in mi re- kel: »O, Ana, če bi to vedel, bi že davno prišel k tebi.«

Z očetom sva se enkrat pogovarjala o seksualnosti in rekel mi je, da tega še ne morem razumeti. Pa sem ve- dela, da razumem in zdaj razumem še bolj. Nobena reč mi ni tako ljuba, kot moj Petel.

Ogledovala sem svoj obraz v ogledalu in videla, da sem danes čisto drugačna kot ponavadi. Oči so jasne in globoke in lica rožnata, kot niso bila že cele tedne, usta mehkejša. Videti sem srečna, pa vendar je nekaj žalost- nega v mojem izrazu in smehljaj mi takoj zamre na ust- nicah. Nisem srečna, ker vem, da Peter ne more misliti name. Pa vendar vedno znova začutim njegovo hladno, mehko lice na svojem in njegove oči se upirajo vame...

O Petel, Petel, kako naj zbrišem tvojo sliko? Vsak drug na tvojem mestu je le klavrn nadomestek. Tako ze- lo te imam rada, da ljubezen v mojem srcu nima več kam, nenadoma bo prekipela in se pokazala v vsem svojem obsegu.

Če bi me kdo pred tednom dni, da, še včeraj, vpra- šal, s kom bi se rada poročila, bi odgovorila: »S Sally-

jem.« Pri njem so dobrota, mir in varnost. Zdaj pa bi

168

zakričala: »S Petrom! Njega ljubim iz vsega srca, iz vse duše in bi se mu popolnoma predala!« Razen nečesa — « ptaknil bi se lahko samo mojega lica.

p Sreda, 12. januarja 1944 — Ljuba Kitty!

| Bep je že štirinajst dni med nami, čeprav sme njena strica šele naslednji teden spet v šolo. Tudi Bep je bi- Ju dva dni hudo prehlajena in Miep in Jan dva dni nista "mogla priti, ker sta si pokvarila želodec. Trenutno vsak večer pridno vadim ples in balet. Iz maminega svetlo vijoličnega čipkastega spodnjega krila vem si sešila super moderno plesno obleko. Zgoraj sem napeljala trakec, ki se nad prsmi končuje kot pentlja iz rožnate rips svile, in vse zaključi. Na noben način pa se "mi ni posrečilo, da bi svoje telovadne copate predelala v baletne čeveljce. —. Moji otrdeli udi so na najboljši poti, da postanejo pet tako gibčni, kot so bili nekdaj. Imenitna vaja se mi — zdi, da sediš na tleh, skušaš z roko prijeti peto in dvigni- —ti nogo kvišku. Seveda moram podstaviti blazino, dru- uče moja uboga trtica preveč trpi. ri Tu berejo knjigo Jutro brez oblakov. Mami se zdi iz- - redno dobra, ker opisuje mladino in njene probleme. —. Malce ironično sem pomislila: »Predvsem se brigaj za — mojo mladino.«

h Mislim, da je mama prepričana, da imava z Margot — kur se le da dobre odnose s starši in da se nihče toliko — ne ukvarja z življenjem svojih otrok kot ona. Pri tem go- — ovo misli samo na Margot, ki je gotovo ne mučijo take — misli in problemi, kot mene. Sicer pa mame nikakor ne bom spravila na misel, da ima eden njenih potomcev či-

169 sto drugačne skrbi, kot si ona predstavlja. Gotovo bi bi- la zelo osupla in ne bi vedela, kaj naj naredi. To stisko ji bom prihranila, ker vem, da se zame ne bi nič spreme- nilo. Mama čuti, da jo ima Margot mnogo raje kot jaz, vendar misli, da bo to prešlo.

Margot je postala zelo prijazna, čisto drugačna, kot je bila včasih. Že dolgo ni več tako zajedljiva in mi po- staja resnična prijateljica. V meni ne vidi več samo otročje smrkljice, ki nič ne šteje.

Včasih se pogledam z očmi koga drugega in to je ču- den občutek. Opazujem zadeve neke določene Ane Frank in mirno listam po knjigi svojega življenja, kot bi šlo za koga drugega.

Svoje čase, ko še nisem toliko premišljala, sem ime- la doma občutek, da ne spadam k Pimu, mami in Mar- got in da bom vedno tujka med njimi. Včasih sem si tu- di pol leta domišljala, da sem sirota, dokler si nisem pričela očitati, da sem krivična, če se imam kar naprej za žrtev, ko mi je pa tako dobro. Potem je sledilo ob- dobje, ko sem se prisilila, da sem bila prijazna. Vsako jutro, ko sem zaslišala korake na stopnicah, sem upala, da bo to mama, ki mi bo prišla voščit dobro jutro. Zelo ljubeznivo sem jo pozdravila, ker me je tako lepo pogle- dala. Potem me je zaradi kakšne opazke nahrulila in v šolo sem šla čisto poklapana. Domov grede sem jo opravičevala, mislila sem si, da je imela skrbi in domov sem prišla židane volje in se razklepetala, dokler se ni vse ponovilo. In sem šla spet z dolgim obrazom stran. Včasih pa sem se odločila, da bom ostala užaljena. To- da ko sem se vrnila iz šole, se je nabralo toliko novic, da sem kar pozabila svoj namen in je morala mama spet poslušati moje doživljaje. Pa se je spet vrnil čas, ko nisem več prisluškovala korakom na stopnicah in sem jokala v blazino.

170



Tu se je vse še poslabšalo, pa to tako že veš. Toda zdaj mi je bog poslal pomoč: Petra. Hitro primem svoj obesek, mu dam poljubček in si mislim: »Kaj me vse skupaj briga, Peter je moj in o tem nihče ničesar ne ve!« -. Tako lahko prenesem vsako hruljenje.

Kdo bi tu slutil, kaj se dogaja v duši najstnice?

Tvoja Ana

Sobota, 15. januarja 1944

j Ljuba Kitty!

Res nima smisla, da Ti vedno do podrobnosti opisu- jem vse naše prepire in praske. Naj zadostuje, če Ti po- —. vem, da smo spet razdelili cel kup reči, na primer maš- - čobo in meso in da si zdaj sami pripravljamo pražen -. krompir. Že nekaj časa pojemo preveč rženega kruha, —. ker naši želodci od štirih že tako hrepeneče čakajo na hrano, da ne moremo več zdržati.

Bliža se mamin rojstni dan. Kugler ji je podaril še nekaj dodatnega sladkorja in to je spet povod za ljubo- sumnost, ker gospa van Daan ni za rojstni dan dobila nič. Ampak čemu bi te dolgočasila s trdimi besedami, izbruhi joka in strupenimi razgovori? Če bi Ti vedela, kako šele nas dolgočasijo!

Mama je zadnjič izrekla neuresničljivo željo, da ji štirinajst dni ne bi bilo treba gledati obraza gospoda van Daana.

Sprašujem se, ali se vsi ljudje tako prepirajo, kadar so prisiljeni živeti skupaj, ali pa smo imeli mi tako ne- znansko smolo? Kadar je v skledi samo še polovica omake in je Dussel vzame četrtino, vse druge pa, ne da bi trenil, pusti jesti brez omake, potem me vse mine.

bv

171 Najraje bi poskočila, ga treščila s stola in vrgla skozi vrata.

Je večina ljudi tako sebična in skoporita? Že v redu, da sem se naučila tu spoznavati ljudi, ampak zdaj imam tega pouka dovolj. Tudi Peter pravi tako.

Vojna pa se ne meni za naše prepire in za naše hre- penenje po prostosti in zraku, zato moramo poskušati, da naredimo iz našega življenja tukaj vse, kar se da.

Zdajle pridigam, vendar se bojim, da bom kot posu- šena prekla, če bomo še dolgo ostali tu. Pa bi bila tako rada prava najstnica!

Tvoja Ana

Sreda zvečer, 19. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Jaz (že spet ta napaka — jaz) ne vem, kaj je to, toda vedno znova opažam, kako spremenjena sem po svojih sanjah. Mimogrede: danes sem spet sanjala o Petru in videla njegove sijoče oči, vendar sanje niso bile tako le- pe in jasne kot prejšnje.

Gotovo se še spomniš, kako sem bila zaradi očeta vedno ljubosumna na Margot. Zdaj ni o tem več ne du- ha ne sluha. Sicer me še vedno boli, kadar ravna z ma- no nervozno in nepravično, vendar si mislim: »Pravza- prav vama ne morem zameriti, da sta takšna. Toliko go- vorita o otrocih in mladini, pa nimata pojma o njih.« Želim si več, kot so očetovi poljubčki in njegovo ljubko- vanje. Kaj nisem grozna, da se kar naprej ukvarjam sa- ma s sabo? Saj bi jima morala oprostiti, ko vendar že- lim biti dobra in prijazna. Mami res odpuščam, vendar se ne morem obvladati, kadar se mi posmehuje in je za- Jedljiva.

172




Saj vem, še malo nisem tisto, kar bi morala biti. Ali sploh kdaj bom? Tvoja Ana

P. S. Oče me je vprašal, če sem Ti povedala o torti. Mama je namreč od pisarne dobila za rojstni dan pravo predvojno mokka torto. Bila je res bajna. Toda trenut-

| no je v mojih mislih malo prostora za take reči.

Sobota, 22. januarja 1944 - Ljuba Kitty!

Mi mogoče lahko poveš, zakaj vsi ljudje tako skrb- no skrivajo svojo notranjost? Kako se zgodi, da se v družbi čisto drugače obnašam, kot naj bi se? Zakaj nih- če nikomur ne zaupa? Vem, gotovo je za to kakšen vzrok, pa se mi zdi kljub temu hudo, da tudi med naj- bližjimi ni nikjer zaupanja.

Zdi se mi, kot da sem po teh sanjah postala starejša in da sem samostojna oseba. Čudila se boš tudi, ko Ti bom povedala, da sem spremenila svoj odnos do van Daanovih. Na vse razprtije na lepem ne gledam več sa-

-. mo z našega stališča. Zakaj sem se tako spremenila?

Lej, zdaj si mislim, da bi bili naši odnosi čisto drugačni, če bi bila tudi mama drugačna, če bi bila prava mams. Seveda drži, da je gospa van Daan vse prej kot rahloču- ten človek. Pa kljub temu mislim, da bi se lahko izognili vsaj polovici prerekanj, če ne bi bila mama v vseh ostrih razgovorih tako nemogoča z njima. Gospa van Daan ima namreč tudi svojo sončno stran, z njo se da pogo- voriti. Čeprav je sebična, grabežljiva in preprosta, bi se jo dalo pripraviti do tega, da bi popustila, če je ne bi vedno znova dražili, tako da je morala ostati trmasta.

173 Seveda se ne more posrečiti že pri prvem poskusu, toda s potrpljenjem se daleč pride.

Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.

Natanko vem, kaj boš zdaj rekla, Kitty: »Ampak, Ana, so to res tvoje besede? Saj si morala prav Ti požre- ti toliko trdih besed. In Ti poznaš vso krivico, ki se je godila.«

Da, to so moje besede. Vse hočem na novo razmisli- ti in se pri tem ne bom držala pregovora, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Van Daanove bom opazovala, da bom videla, kaj je res in kje pretiravamo. Če bom ra- zočarana, še vedno lahko potegnem z očetom in mamo. Če pa ne, lahko poskusim vplivati nanju, da spremenita svoje napačno mnenje. Tudi če se mi to ne bo posrečilo, se bom držala svojega mnenja in svoje sodbe. Izkoristi- la bom vsako priložnost, da se bom o prerekanjih odkri- to pomenila z gospo van Daan in se ne bom bala nepri- stransko povedati svojega mnenja, pa četudi me bo ime- la za jezikalo.

Seveda ne bom govorila proti svoji družini, toda od danes naprej je opravljanja konec, vsaj kar se mene ti- če. To pa še ne pomeni, da jih ne bom vedno in povsod skušala braniti. Do zdaj sem neomajno verjela, da so samo van Daanovi krivi za prepire, toda tudi mi imamo svoj delež pri tem. Kar se tiče vsebine, imamo že prav, toda od razumnih ljudi (za kakršne se štejemo), bi pa že lahko pričakoval malo več uvidevnosti v odnosih z ljudmi.

Upam, da sem si pridobila za pičico uvidevnosti in da bom tudi imela priložnost, da jo uporabim.

Tvoja Ana

174

Ponedeljek, 24. januarja 1944

Ljuba Kitty!

Nekaj se mi je zgodilo (zgodilo ni ravno prava bese-

da), nekaj čisto norega.

O spolnih rečeh smo se še prej doma ali pa v šoli

- vedno pogovarjali naskrivaj, ali pa z gnusom. Te vrste

besede smo samo šepetali in če kdo česa ni vedel, so se mu posmehovali. Meni se je to zdelo čudno in večkrat

— sem mislila: »Le zakaj se o teh rečeh vedno govori tako

skrivnostno in tako grdo?« Ker pa se ni dalo nič spre- meniti, sem držala jezik za zobmi, kolikor se je le dalo, ali pa za pojasnilo vprašala prijateljice.

Nekoč, ko sem o vsem že precej vedela, je mama re-

— kla: »Ana, dam ti dober nasvet. Nikoli se o tej stvari ne

pogovarjaj s fanti in jim ne odgovarjaj, če oni začno s

tem.«

Svojega odgovora se spominjam do pičice natanko: »Jasno da ne, kaj si pa misliš!« In tako je tudi bilo.

Prve čase v skrivališču se je oče večkrat pogovarjal o rečeh, ki bi jih raje slišala od mame, drugo pa sem izve- dela iz knjig in pogovorov.

Kar se tega tiče, ni bil Peter van Daan nikoli tako

— nadležen kot fantje v šoli, mogoče v začetku malo, niko-

li pa tako, da bi me izzival. Gospa van Daan je poveda- la, da se o teh rečeh ni nikoli pogovarjala s Petrom in

— njen mož tudi ne. Očitno sploh ni vedela, koliko je Pe- — ler poučen.

Margot, Peter in jaz smo včeraj lupiti krompir in be- seda je nanesla na mačko Moffi. »Še zdaj ne vemo, kakšnega spola je Moffi, kaj?« sem vprašala.

»Pa vemo,« je rekel Peter. »Maček je.«

Pričela sem se smejati. »Lep maček, v drugem sta- nju.«

175 Tudi Peter in Margot sta se hahljala. Peter je na- mreč pred dvema mesecema trdil, da bo Moffi v krat- kem dobila mladiča, ker ima tako debel trebušček. Izka- zalo se je, da je dobila trebušček od nakradenih pribolj- škov, ker niso mladički nič rasli, kaj šele, da bi se rodili.

Zdaj se je moral Peter postaviti v bran. »Saj greš lahko z menoj in sama pogledaš. Ko sva se ravsala, sem čisto natanko videl, da je maček.«

Bila sem tako radovedna, da sem šla res z njim v skladišče. Moffi pa ni imela govorilnih ur in je ni bilo nikjer videti. Nekaj časa sva čakala, potem pa naju je začelo zebsti in sva šla nazaj po stopnicah.

Pozneje popoldan sem slišala, da je šel Peter spet dol. Zbrala sem ves svoj pogum in odšla sama skozi ti- ho hišo v skladišče. Peter se je igral z Moffi na pakirni mizi in jo je ravno hotel posaditi na tehtnico, da bi jo stehtal.

» Hej, hočeš pogledati?« Brez ceremonij je dvignil žival na mizo, jo zasukal na hrbet, jo spretno držal za glavo in tačke in pouk se je pričel. »To je moški spolni organ, to je nekaj dlak in to je zadek.«

Maček se je na pol obrnil in že je stal na svojih belih nogavičkah.

Nobenega drugega fanta, ki bi mi pokazal »moški spolni organ«, ne bi več pogledala. Peter pa je o tej koč- ljivi temi govoril tako ravnodušno in tako očitno ni imel pri tem nobene zahrbtne misli, da sem se končno pomi- rila in tudi jaz vzela razlago kot normalno. Nekaj časa sva se še igrala z Moffi in se zelo zabavala, malo sva po- klepetala in se končno sprehodila po skladišču do vrat.

»Si bil zraven, ko so Mouschi kastrirali?« sem vpra- šala.

»Ja, seveda, kar hitro je šlo. Seveda so ji dali narko- ZO.«

176





»Ji vzamejo kaj ven?« »Ne, doktor enostavno preščipne semenovod. Od

' zunaj ni nič videti.«

Tako enostavno pri meni ne gre, zato sem zbrala po-

' gum. »Peter, spolni organi imajo pri samičkah in pri

samcih drugačna imena.«

»Vem.«

» Pri samičkah se reče vagina, pri samcih pa ne vem več kako.«

»Ja.«

»Ah, ja,« sem se spet oglasila, »saj ne moreš vedeti vseh teh besed, razen če jih slučajno uganeš.«

»Zakaj? Jaz vprašam starše, oni bolje vedo kot jaz in imajo več izkušenj.«

Bila sva že na stopnicah in nisem več črhnila.

Zares, tako enostavno se ne bi mogla pogovarjati z nobeno punco. Zagotovo vem, da mama ni mislila tega, ko me je svarila pred fanti.

Kljub temu sem bila ves dan malo iz tira. Kadar sem se spomnila na najin razgovor, se mi je zdel čuden. Vsaj v eni stvari sem postala pametnejša: na svetu so mladi ljudje in to še celo drugega spola, ki lahko sproščeno in brez šal govorijo o tej stvari.

Pa Peter v resnici vpraša svoje starše? Je res tak, kot je videti?

Kaj pa vem?!!! Tvoja Ana

Petek, 28. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Zadnje čase sem se zelo navdušila za rodovnike in genealoške tabele kraljevskih hiš. Ko enkrat pričneš

I2. Dnevnik Ane Frank 177 iskati, prodiraš vedno globlje v preteklost in odkriješ marsikaj zanimivega.

Čeprav sem zagnana za svoje šolske predmete in že precej dobro razumem Home-Service angleškega od- dajnika, pa prebijem mnogo nedelj pri urejanju svoje zbirke filmskih zvezd, ki ima že kar spoštovanja vreden obseg. Gospod Kugler me vsak ponedeljek razveseli, ko mi prinese Cinema 4 Theater. Moji nesvetovljanski so- stanovalci sicer pravijo, da je to potrata, čudijo se pa le, s kakšno natančnostjo še po letu dni lahko povem, kdo je igral v kakšnem filmu. Bep hodi s svojim prijateljem rada v kino in ob sobotah mi vselej pove naslov filma, ki ga bo šla gledat, jaz pa kar iz rokava stresem glavne igralce in kritiko filma. Mans je pred kratkim rekla, da mi kasneje ne bo treba hoditi v kino, ker imam vsebino, zasedbo in kritiko že v glavi.

Kadar prijadram z novo frizuro, me vsi grajajoče gledajo in se gotovo sprašujejo, katera filmska igralka je bila tako počesana. Samo na pol mi verjamejo, če re- čem, da sem si frizuro sama izmislila. Odklonilne sodbe me tako motijo, da ne zdržim več kot pol ure in že ste- čem v kopalnico in se hitro počešem po starem.

Tvoja Ana

Petek, 28. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj sem se spraševala, če se ne počutiš kot krava, ki mora kar naprej prežvekovati eno in isto reč, zraven pa zaradi enolične hrane ves čas zdeha in si po tihem želi, da bi Ana izbrskala kaj novega.

Vem, na žalost te take pogrete štorije dolgočasijo, ampak zamisli si, kako dolgočasijo šele mene. Če se pri

178


mizi že ne pogovarjamo o politiki ali o sijajnem kosilu, potem privlečeta na dan mama in gospa van Daan že Mokrat povedane štorije iz njune mladosti. Dussel bese- liči o številnih oblekah svoje žene, o lepih dirkalnih ko- "njih, o preluknjanih čolnih, o fantkih, ki so znali že s JMirimi leti plavati, o razbolelih mišicah in strahopetnih cientih. Kadar eden od nas osmih odpre usta, bi osta- —ih sedem zlahka končalo zgodbo. Za vsako šalo vemo, 'kuko se bo končala, in smeje se ji samo tisti, ki jo pripo- veduje. Najrazličnejši mlekarji, mesarji, trgovci in bivše ' gospodinje so v naši domišljiji že dobili brado, toliko- ' krat smo jih pri mizi hvalili ali pa obirali. Če prideš — ukrivališču v zobe, ne ostaneš dolgo mlad in svež. , Pa to bi še šlo, če ne bi imeli odrasli navade, da vsa- — ko zgodbo, ki sta jo povedala Jan in Miep, vsaj deset- ke ponovijo in jo še okrasijo s svojimi domisleki. Pri ' mizi se moram večkrat uščipniti v laket, da ne skušam — navdušenega pripovedovalca spraviti na pravi tir. - Majhni otroci, kakor je Ana, nikakor ne smejo popra- vljati odraslih, pa naj še take kvasijo. | k Kleinmann in Jan največkrat pripovedujeta o ilegal- — gih in skritih ljudeh. Dobro vesta, kako trpimo z njimi, — kadar jih ujamejo, in kako se veselimo, kadar pridejo nu prostost. io E Skrivališče in ilegalci so zdaj nekaj tako običajnega kot očetove copate pred pečjo in obstaja veliko organi- zucij, kot na primer »Svobodna Nizozemska«, ki pona- vejujo osebne izkaznice, zbirajo denar za begunce, ure- Jujo skrivališča in dajejo delo ubežnikom krščanske ve- re, Prav neverjetno je, kolikokrat, kako plemenito in kuko nesebično tvegajo ljudje svoje življenje, da poma- o drugim in jih rešujejo. bnih Naši rešitelji so najboljši primer za to, rinejo nas na- i rej in upajo, da nas bodo prikrmarili na varen breg. [ Drugače bodo morali tudi oni deliti našo usodo. Pa

k S

ST j ij 179 vendar nismo od njih nikoli slišali besedice, ki bi naka- zala, da smo jim v breme, pa jim gotovo smo. Nihče ni- koli ne potoži, da imajo z nami preveč dela. Vsak dan pridejo k nam, z moškimi se menijo o poslih in politiki, z ženskami o hrani in tegobah vojnih časov, z otroki o knjigah in časopisih. Vedno imajo veder obraz, kolikor se pač da, za rojstne dneve in praznike nam prinašajo rože in darila in so nam vedno in povsod na razpolago. Kaj takega ne sme biti nikdar in nikoli pozabljeno. Drugi kažejo svoje junaštvo v vojni in proti Nemcem, naši rešitelji pa s svojo vedrino in ljubeznijo.

Krožijo najbolj nore zgodbe in večina se jih je res zgodila. Kleinmann je na primer ta teden pripovedoval, da je bila v Geldrlandu nogometna tekma med dvema moštvoma. Eno moštvo so bili sami skrivači, drugo pa vojaška policija. V Hilversumu pa so izdajali nova potr- dila o arijstvu. Da bi jih dobili tudi skrivači (samo s po- trdilom, da si arijec, dobiš živilsko karto, drugače stane 60 guldnov), so uradniki pristojnega urada naročili vse skrivače iz okolice ob isti uri, da so lahko tudi oni dobi- li potrdila o arijstvu.

Da pa ne bi te umetniške točke prišle na ušesa mof- fijem, moraš biti čez vse previden.

Tvoja Ana

Nedelja, 30. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Pa imamo spet nedeljo! Zdaj se mi nedelje ne zdijo več tako hude kot prej, so pa še vedno dovolj dolgoča- sne.

V skladišču nisem bila več, mogoče se mi bo kasneje posrečilo. Pač pa sem šla včeraj čisto sama po temi dol.

180



| Stala sem vrh stopnic, nemška letala so se spreletavala

nad mano, jaz pa sem vedela, da sem sama samcata in da ne morem računati na nobeno pomoč. Takrat me je strah minil. Pogledala sem kvišku in zaupala v boga. Strašno si želim biti sama. Oče je opazil, da sem drugačna kot sicer, vendar mu ne morem nič povedati. Najraje bi mu rekla: »Pusti me pri miru, pusti me sa- mo!« Kdo ve, mogoče bom pa nekoč več sama, kot mi bo

ljubo. Tvoja Ana

Četrtek, 3. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Vsa dežela iz dneva v dan bolj napeto pričakuje in- vazijo. Če bi bila Ti tu, bi tudi Tebe zgrabile priprave, po drugi strani pa bi se nam smejala, ker se tako razbur- jamo, mogoče celo za prazen nič. Kodoacia

Vsi časopisi so polni invazije in so ljudi že čisto ob- noreli, ker stalno pišejo: »Če se bodo Angleži izkrcali na Nizozemskem, bodo nemški oblastniki z vsemi sred- stvi branili osvojeno deželo in jo tudi poplavili, če bo treba.« Zraven so objavili zemljevide, kjer so načrtkani tisti deli dežele, ki naj bi jih potopili. Sem spada tudi velik del Amsterdama in vprašanje je, kaj storiti, če bo na ulicah meter vode. Na to težavno vprašanje so od vseh strani deževali odgovori.

»Če bo prišlo do premirja, bomo morali vodo pre- bresti, ker se ne bo dalo niti peš niti s kolesom.« —

»To pa ne! Poskusili bomo plavati. Poveznili si bo- mo kopalne kape, oblekli kopalne obleke in plavali pod vodo, da se ne bo videlo, da smo Židje.«

181 Ma Rad bi videl dame plavati, če jih bo podga- na ugriznila v nogo.« (To je bil seveda moški! B i- deli, kdo se bo bolj drl!) v

»Sploh ne bomo mogli iz hiše in če bo voda drla, se bo skladišče sesulo, ker je tako slabo zidano.«

» Poslušajte, ljudje, brez heca, preskrbeti si moramo čoln.«

» Zakaj pa? Jaz vem za nekaj boljšega. S podstrešja bomo prinesli zaboj od sladkorja in veslali s kuhalni- C0.«

»Kaj pa hodulje? V mladih letih sem bil primissi- ma.«

»Jan Gies jih ne bo potreboval. Oprtal si bo ženo na hrbet in potem bo imela Miep hodulje.«

Kitty, si zdaj približno predstavljaš? Tako govorje- nje je sicer zabavno, resničnost pa bo drugačna.

Tudi drugo vprašanje v zvezi z invazijo ni obviselo v zraku. Kaj če Nemci Amsterdam evakuirajo? »Potuhnili se bomo in šli zraven.«

Sm mm ZE na cesto! Edina možnost je, da ostanemo tukaj. Nemci so zmožni v i gnati, da bodo do Nemčije vsi ENEM DE

»Na vsak način ostanemo tukaj, tu smo najbolj var- ni. Skušali bomo pregovoriti Kleinmanna, naj se z dru- žino preseli sem. Preskrbeli si bomo vreče lesne volne in potem lahko spimo na podstrešju. Miep in Klein- mann bi morala že zdaj prinesti odeje. K našim šestde- setim funtom bomo naročili še nekaj žita in poskusili dobiti še nekaj stročnic. Zdaj imamo v hiši približno 60 funtov fižola in 10 funtov graha. In ne pozabite na 50 konzerv zelenjave.«

» Mama, naštej še druge konzerve.« »Deset ribjih konzerv, 40 škatel kondenziranega mleka, 10 kil mleka v prahu, 3 steklenice olja, 4 wecko-

182


— ve kozarce masla, 4 weckove kozarce mesa, dve pleten-

ki jagod, dve steklenici malin in ribeza, 20 steklenic pa-

' radižnika, 10 funtov ovsenih kosmičev, 8 funtov riža. - To je vse.«

To je kar razveseljiva zaloga. Če pa pomisliš, da do- datno hranimo še obiskovalce in da je vsak teden nekaj skopni, potem se zaloga zdi večja, kot v resnici je. Pre- moga in drv je v hiši dovolj, sveč tudi.

» Našili si bomo skrivne žepke in vzeli s seboj denar, če bo potrebno.«

» Napisali bomo seznam, kaj moramo vzeti s seboj, če bi bežali in že zdaj pripravili nahrbtnike.«

»Ko bo tako daleč, bomo postavili na sprednjo in na zadnjo stran podstrešja stražo.«

» Povejte, no, kaj bomo z vso to hrano, če ne bo pli- na, vode in elektrike?«

»Kuhali bomo na peči. Vodo bomo filtrirali in pre- kuhali. Pomili bomo velike pletenke in v njih hranili vo- do. Za vodni rezervoar lahko uporabimo tudi tri wecko- ve kotle in kotel za pranje.«

» Poleg tega imamo v shrambi še poldrugi cent zim- skega krompirja.«

Tako govorjenje poslušam vsak dan. Invazija gor, invazija dol. Razpravljanja o lakoti, umiranju, bombah, gasilskih napravah, spalnih vrečah, židovskih izkazni- cah, strupenih plinih in tako naprej. Nič veselega.

Kot primer hudih slutenj naših moških Ti zapišem tale razgovor z Janom:

Skrivališče: »Bojimo se, da bodo Nemci pri umiku odgnali s seboj vse prebivalstvo.«

Jan: »To vendar ni mogoče. Za to nimajo dovolj vlakov.«

Skrivališče: »Vlakov? Mislite, da bodo dali civiliste na vlak? Ni govora! Vlekli jih bodo s seboj peš.« (Per pedes apostolorum, pravi Dussel.)

183 Jan: »Ne verjamem. Preveč črno gledate. Kakšno korist pa bi imeli od tega, če bi odgnali s seboj vse civi- liste?«

Skrivališče: »Kar spomnite se, kaj je rekel Goeb- bels: Če se bomo morali umakniti, bomo na vseh zase- denih območjih zaloputnili vrata za seboj.«

Jan: »Izgovorjenih je bilo že veliko besed.«

Skrivališče: »Saj menda ne mislite, da so Nemci za kaj takega preplemeniti ali prečlovekoljubni? Mislijo si: če bomo mi propadli, naj propadejo tudi tisti, ki so v naši oblasti.«

Jan: »Govorite, kar hočete, tudi besede ne verja- mem.«

Skrivališče: »Vedno ena in ista pesem. Nihče ne opazi nevarnosti, dokler je ne občuti na lastni koži.«

Jan: »Saj tudi vi ne veste zagotovo, ampak samo domnevate.«

Skrivališče: »To smo že vse doživeli, enkrat v Nem- čiji in drugič tu. In kaj se dogaja v Rusiji?«

Jan: »Če izvzamemo Žide, mislim, da nihče ne ve, kaj se dogaja v Rusiji. Angleži in Rusi pretiravajo zara- di propagande in Nemci tudi.«

Skrivališče: »Ni govora. Angleški radio je vedno go- voril resnico. Recimo, da so poročila za deset procentov pretirana, vendar so dejstva še vedno dovolj huda. Saj ne morete zanikati, da so na Poljskem meni nič tebi nič umorili in sežgali na milijone ljudi?«

Druge razgovore Ti bom prihranila. Kar se mene ti- če, sem mirna in se ne menim za ves ta hrup. Prišla sem do tega, da mi ne pomeni veliko, ali bom umrla ali pa ostanem pri življenju. Svet se bo tudi brez mene vrtel naprej in proti vsem tem dogodkom se ne morem brani- » ti. Bo, kakor bo, jaz se samo učim in upam na srečen konec.

Tvoja Ana

184


Torek, 8. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Ne znam ti povedati, kako se počutim. So trenutki, ko hrepenim samo po miru, drugič spet bi rada več ži- vahnosti. Smeha smo se tu čisto odvadili, tistega prave- ga smeha, ko kar ne moreš nehati.

Danes zjutraj pa sem se kljub temu smejala, veš, ta- ko kot smo se včasih v šoli. Z Margot sva se hihitali kot dve najstnici.

Včeraj sva se z mamo spet zapletli. Margot je bila zavita v njeno volneno odejo, nenadoma pa je poskoči- la iz postelje in pričela brskati po njej, dokler ni našla šivanke, ki jo je mama pozabila, ko je krpala odejo. Oče je zmajal z glavo in rekel nekaj o mamini nemarnosti. Kmalu se je mama vrnila iz kopalnice in za hec sem ji rekla: »Si pa res prava mačeha!«

Seveda je vprašala zakaj in povedali smo ji o ši- vanki.

Takoj je naredila ohol obraz in mi rekla: »Ravno ti boš govorila o nemarnosti! Kadar šivaš, so šivanke kar posejane po tleh. In tukajle, kar poglej, se valjajo tvoje pilice in škarje za nohte. Nikoli jih ne pospraviš.«

Rekla sem, da jih nisem jaz pustila in Margot se Je takoj oglasila, ker je bila ona kriva.

Mama je še nekaj časa govorila o nemarnosti, do- kler je nisem imela do vrha in sem precej odrezavo re- kla: »Saj sploh nisem govorila o nemarnosti. Vedno jo jaz skupim, kadar kdo kaj naredi.«

Mama je molčala. In čez trenutek sem ji morala dati poljubček za lahko noč. Saj dogodek ni posebno važen,

jezi me pa vseeno. Tvoja Ana

185 Sobota, 12. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Sonce sije, nebo je temno modro, piha rahel vetrič in jaz si želim, tako želim toliko reči ... svobodo, prija- telje, samoto, da bi se naklepetala. Hrepenim po ... po joku. Občutek imam, da me bo razneslo in mislim, da bi mi dobro delo, če bi se lahko razjokala, pa se ne mo- rem. Nemirna sem, hodim iz ene sobe v drugo, skozi špranje zaprtega okna lovim zrak in srce mi razbija, kot bi hotelo reči: »Končno mi izpolni želje!« Mislim, da čutim pomlad, v telesu in duši čutim, kako se prebuja pomlad. Prav prisiliti se moram, da se normalno obna- šam. Čisto zmedena sem in ne vem, kaj naj berem, kaj naj pišem, kaj naj storim, vem samo, da bi rada...

Tvoja Ana

Ponedeljek, 14. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Zame se je marsikaj spremenilo, vsaj v mojih očeh. Tako sem si želela (in si želim), toda... nekaj malega se mi je pa le uresničilo.

V nedeljo zjutraj sem opazila (odkrito rečeno v svo- je veliko veselje), da me Peter ves čas nekam drugače pogleduje. Ne znam razložiti zakaj, ampak naenkrat me je obšel občutek, da ni zaljubljen v Margot, kot sem ves čas mislila. Ves dan ga večkrat namenoma nisem pogle- dala, kajti vedno, kadar sem to storila, sva se ujela z oč- mi. In potem — potem sem imela tako dober občutek, da ne bi mogla imeti boljšega.

V nedeljo zvečer so vsi razen Pima in mene sedeli okoli radia in poslušali »nesmrtno glasbo nemških moj-

186 strov«. Dussel je kar naprej vrtel gumb, Petra je to dra- žilo in vse druge tudi. Peter je kakšne pol ure zadrževal jezo, potem pa precej pikro rekel Dusselu, naj že neha. »Bom že,« mu je Dussel zviška odgovoril. Petra je po- grelo in postal je nesramen, van Daan mu je pritegnil in Dussel je moral odnehati. To je bilo vse.

Ta dogodek ni nič posebnega, toda Peter si ga je ze- lo gnal k srcu. Ko sem danes zjutraj brskala po zaboju s knjigami, je prišel k meni in mi povedal vso zgodbo. Ni- sem je še vedela in Peter se je razgovoril, ko je videl, ka- ko pozorno ga poslušam.

» Vidiš,« mi je rekel, »saj zlepa nič ne rečem, ker že vnaprej vem, da ne bom nič opravil. Takoj zardim, pri- čnem jecljati, ne rečem tistega, kar bi hotel in potem od-

neham, ker ne najdem več besed. Tudi včeraj je bilo ta- .

ko. Hotel sem reči nekaj čisto drugega, ko pa sem začel, sem zgubil glavo. Bilo je grozno. Včasih prej sem imel grdo navado, ki bi jo še zdaj kar uporabil: če sem bil na koga jezen, bi se ga raje lotil s pestmi kot z besedami. Saj vem, da na ta način nikamor ne prideš. Zato te tudi tako občudujem. Ti vedno najdeš prave besede, poveš ljudem tisto, kar jim imaš povedati, in se nikoli ne zme- deš.«

»To se pa motiš,« sem mu rekla. »Večinoma rečem nekaj čisto drugega, kot sem hotela. Pa tudi preveč in predolgo govorim in to je prav tako napaka.«

»Že mogoče. Samo vidi se ti pa ne, da bi ti bilo ne- rodno in to je prednost. Nikoli ne zardiš in ne spreme- niš izraza.«

Na tihem sem se zadnjemu stavku namuznila, ven- dar sem pustila, da je še naprej govoril o sebi. Skrila sem muzanje, sedla na tla, objela kolena z rokami in ga pazljivo gledala.

188

Strašno me veseli, da še koga v hiši zgrabi togota, očitno pa je tudi Petru dobro delo, da je lahko grdo go- voril o Dusselu, ne da bi se bal, da ga bom zatožila. Pa tudi meni je bilo lepo, obšel me je občutek zaupljivosti kot prejšnje čase s prijateljicami.

Tvoja Ana

Torek, 15. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Ta zadeva z Dusselom se je še vlekla in sicer po nje- govi krivdi. V ponedeljek zvečer je Dussel ves zmago- slaven prišel k mami in ji povedal, da ga je Peter zjutraj vprašal, ali je dobro spal in še dodal, da mu je žal za ti- sto zadevo v nedeljo in da svojega izbruha ni tako resno mislil. Nato da ga je Dussel pomiril, da ni hud nanj.

Ko mi je mama povedala to zgodbo, sem se zelo za- čudila, da se je Peter tako ponižal.

Ni mi dalo miru, zato sem ga vprašala in takoj izve- dela, da Dussel laže. Ti bi morala videti Petrov obraz! Splačalo bi se ga fotografirati. Istočasno so se na njem kazali ogorčenje zaradi laži, bes, misel, kaj naj zdaj na- redi, nemir in še marsikaj.

Zvečer je Dussel slišal od gospoda van Daana in od Petra nekaj zasoljenih. Pa najbrž ni bilo tako hudo, ker je danes Petru že popravljal zobe.

Pravzaprav nista hotela več govoriti drug z drugim.

Sreda, 16. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Ves dan nisva govorila, razen nekaj nepomembnih besed. Bilo je premraz, da bi šla na podstrešje, poleg te-

189 ga pa je imela Margot rojstni dan. Ob pol enih je prišel gledat darila in ostal mnogo dalj, kot je bilo treba in kot je sploh kdaj ostal. Popoldan pa se je ponudila prilož- nost. Enkrat na leto rada Margot malo razvajam, zato sem šla jaz po kavo in po krompir. Prišla sem v Petrovo sobo in takoj je umaknil papirje s stopnic. Vprašala sem ga, ali naj zaprem za seboj loputo v stropu.

»Kar daj,« je rekel. »In potrkaj, ko boš šla nazaj, da ti bom odprl.«

Zahvalila sem se mu, šla gor in deset minut iskala po sodu najmanjše krompirčke. Bilo je mraz in pričel me je boleti hrbet. Seveda nisem potrkala, ampak sem sama odprla loputo. Peter mi je zelo ustrežljivo prišel naproti in mi vzel lonec.

»Dolgo sem iskala, pa nisem mogla najti manjših.«

»Si pogledala v večji sod?«

»Vse sem premetala.«

Medtem sem že stala na stopnicah in Peter je vpra- šujoče gledal v lonec, ki ga je še vedno držal v rokah. Potem je pristavil:

»Saj so krasni. Čestitam.«

Pri tem me je tako toplo in mehko pogledal, da mi je postalo milo pri srcu. Dobro sem opazila, da mi je hotel narediti veselje in ker ne govori veliko, je izrazil svojo misel s pogledom. Razumela sem ga in bila sem mu grozno hvaležna. Še zdaj sem srečna, kadar se spomnim njegovih besed in njegovega pogleda.

Ko sem prišla dol, je mama rekla, da potrebujemo še krompir za večerjo. Rade volje sem se ponudila, da grem še enkrat ponj. Ko sem prišla k Petru, sem se opravičila, da še enkrat motim. Vstal je, se postavil med steno in stopnice in me prijel za roko. Bila sem že na stopnicah in hotel me je s silo zadržati.

190

»Grem jaz,« je rekel, »saj moram tako in tako gor.«

Odgovorila sem mu, da zares ni treba, ker to pot ne potrebujemo najmanjših krompirčkov. Prepričala sem ga in me je spustil. Ko sem prišla nazaj, mi je odprl lo- puto in vzel lonec. Pri vratih sem ga še vprašala: »Kaj pa počneš?«

»Francoščino se učim,« je odgovoril.

Vprašala sem ga, če lahko pogledam njegove nalo- ge, umila sem si roke in mu sedla naproti na kavč.

Najprej sem mu malo razložila francoščino, potem pa sva se pričela pogovarjati. Povedal mi je, da bi šel kasneje rad v Nizozemsko Indijo in živel na kakšni plantaži. Pripovedoval je o svojem življenju doma, o čr- ni borzi in o tem, da je takšna ničla. Rekla sem mu, da ima preveč manjvrednostnih kompleksov. Govoril je tu- di o vojni in rekel, da bodo Angleži in Rusi zagotovo zmagali. Menila sva se tudi o Židih. Zdelo bi se mu udobneje, če bi bil kristjan, ali pa če bi to postal po voj- ni. Vprašala sem ga, če se bo dal krstiti, pa tega ne na- merava. Ne počuti se kristjana, po vojni pa tako nihče ne bo vedel, ali si Žid ali kristjan. To me je zbodlo. Žal mi je bilo, da je v njem še vedno kanec nepoštenosti.

»Židje so bili vedno izbrano ljudstvo in bodo tudi vedno ostali,« je še rekel.

»Upajmo, da so bili izbrani za kaj dobrega,« sem mu odgovorila.

Menila sva se še o očetu in poznavanju ljudi, skrat- ka o vsem mogočem, ne spomnim se več o čem.

Odšla sem šele četrt čez pet, ker je takrat prišla Bep.

Zvečer je rekel še nekaj lepega. Že prej sem mu dala nekaj slik filmskih igralcev in pogovarjala sva se o njih. Že skoraj poldrugo leto visijo v njegovi sobi. Petru se zdijo lepe, pa sem mu vseeno ponudila nekaj novejših slik.

191 »Ne, kar pusti,« je rekel. »Vsak dan jih gledam in postali smo prijatelji.«

Zdaj tudi bolje razumem, zakaj tako rad pestuje Mouschi. Tudi Peter potrebuje nežnost. Še nekaj sem pozabila, kar mi je povedal. Rekel je: »Ne, strahu ne poznam, razen pred boleznijo. Pa tudi tega se bom od- vadil.«

Ima pa hude manjvrednostne komplekse. Vedno mi- sli, da je on neumen, mi pa pametni. Kadar mu poma- gam pri francoščini, se mi stokrat zahvali. Enkrat mu bom gotovo rekla: »Nehaj, no! Ti znaš pa bolje angle- ščino in zemljepis.«

Tvoja Ana

Četrtek, 17. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj sem zgoraj prebrala nekaj zgodb, ka- kor sem obljubila gospe van Daan. Začela sem z zgod- bo Evine sanje in zdela se jim je zelo lepa. Potem sem prebrala še nekaj reči iz skrivališča in zelo so se smejali. Peter je nekaj časa poslušal in me vprašal, če bom prišla kdaj brat tudi k njemu. Mislila sem si, da lahko kar po- skusim srečo, vzela sem svoj zvezek in mu dala prečitati tisti delček, ko Cady in Hans razmišljata o bogu. Kak- šen vtis je naredilo nanj, pa ne morem reči. Nekaj je re- kel, ne spomnim se več kaj, ne ravno da je dobro, sa- mo nekaj o tej misli. Rekla sem mu, da sem hotela po- kazati, da ne pišem le zabavnih zgodbic. Pokimal je in odšel iz sobe. Bomo videli, če bom še kdaj kaj slišala o tem.

Tvoja Ana

192

Petek, 18. februarja 1944

Ljuba Kitty! Kadarkoli grem gor, grem z enim samim namenom,

— da bi videla »njega«. Življenje tu je zdaj mnogo boljše,

ker ima spet smisel in se lahko nečesa veselim. Predmet mojega prijateljstva je vsaj vedno doma in

ni se mi treba bati tekmic (razen Margot). Pa nikar ne

misli, da sem zaljubljena vanj, to sploh ni res, vendar ves čas čutim, da lahko med Petrom in menoj nastane

— nekaj lepega, prijateljstvo in zaupanje. Kadar je le m | goče, grem k njemu in nič več ni tako, kot je bilo včasih, — ko ni vedel, kaj naj počne z mem Nasprotno, pogo- — varj še, tudi ko sem že med vrati. h HE Mama ne vidi rada, da hodim gor. Vedno pravi, da — sem Petru nadležna in naj ga pustim pri miru. Kaj ne — razume, da imam dovolj intuicije? Kadar se odpravim, — me vedno tako čudno pogleda in ko se vrnem, me Be — a, kje sem bila. To se mi zdi zoprno in mi bo kmalu do-

| volj.

Tvoja Ana

Sobota, 19. februarja 1944

Ljuba Kitty! j i j dano. Spet je sobota in s tem je pravzaprav vse pove ie bilo mirno. Skoraj celo uro sem kuhala cmočke, 1 »njim« sem pa le bežno govorila. | Ko so ob pol treh vsi brali ali pa spali, sem pograbi- u odeje in vse drugo in šla dol, da bi za pisalno mizo (nala in brala. Pa sem imela kmalu vsega dovolj, naslo- nilu sem glavo na roke in bruhnila v jok. Solze so kar te-

JA Dnevnik Ane Frank 193 kle in tekle in bila sem zelo nesrečna. Da bi le prišel »on« in me potolažil!

Bilo je že štiri, ko sem šla spet nazaj gor. Ob petih

sem šla po krompir z novim upanjem v srcu, da ga bom videla. Toda ko sem se še v kopalnici česala, je šel v skladišče k Moffi. Hotela sem pomagati gospe van Daan in sem s svo- jo knjigo sedla k njej. Nenadoma sem spet začutila, da so mi privrele solze v oči, stekla sem v stranišče in mi- mogrede hitro vzela s seboj zrcalce. Potem sem sedela oblečena na školjki, solze so kapale na moj rdeči pred- pasnik, puščale tam temne madeže in bila sem zelo ža- lostna.

Nekako takole sem premišljala: »Na ta način si ne bom Petra nikoli pridobila. Kdo ve, mogoče mu sploh nisem všeč in mu ni do zaupnosti. Mogoče samo povr- šno misli name? Spet moram sama po svoji poti, brez človeka, ki bi mu lahko zaupala, in tudi brez Petra, brez upanja, brez tolažbe in brez pričakovanj. Ah, ko bi mu lahko položila glavo na ramo, da se ne bi počutila tako brezupno samo in zapuščeno. Kdo ve, mogoče mu sploh ni mar zame in gleda tudi druge enako prijazno. Če je to res, ne bi mogla prenesti tega razočaranja. O Peter, ko bi me le slišal in videl!«

Kasneje sem bila spet vsa polna upanja in pričako- vanj, medtem ko sem v sebi še vedno jokala.

Tvoja Ana

Nedelja, 20. februarja 1944

Kar drugi ljudje počno med tednom, počnemo mi v skrivališču ob nedeljah. Ko se drugi ljudje lepo obleče-

194





ni sprehajajo po soncu, mi ribamo, pometamo in pere- mo.

Ob osmih: Ne glede na druge zaspance vstane Dus- sel že ob osmih in gre v kopalnico, potem dol, pride spet nazaj in se nato v kopalnici celo uro temeljito umi- va.

Pol desetih: Kurimo peč, odstranjujemo zatemnitev, v kopalnico gre van Daan. Ena mojih najhujših nedelj- skih preizkušenj je, da moram s svoje postelje gledati naravnost v Dussela, ki moli. Vsak se bo začudil, če bom rekla, kako grozno je gledati Dussela, kadar moli. Saj ne, da bi jokal ali prav posebno čustveno molil, to ne, vendar ima navado, da se četrt ure — res cele četrt ure — ziblje s pete na prste in spet nazaj. Sem in tja, sem in tja v neskončnost in če ne mižim, se me loti vrto- glavica.

Četrt čez deset: Van Daanovi požvižgajo, kopalnica je prosta. Pri nas lezejo z blazin zadnji zaspani obrazi. Potem gre vse hitro, hitro, hitro. Ker je spodaj pošteno mraz, oblečeva z Margot hlače in ruto. Medtem je oče v kopalnici. Ob enajstih je na vrsti Margot ali pa jaz in nato je kopalnica spet pospravljena.

Pol dvanajstih: Zajtrk. Opis bom izpustila, ker o hra- ni tudi brez mene že dovolj govorijo.

Četrt čez dvanajst: Vsak gre po svojih potih. Oče se v pajacu plazi po kolenih in tako vneto krtači preprogo, da se po sobi vrtinči debel oblak prahu. Gospod Dussel postilja (seveda narobe) in žvižga pri tem svoj večni Be- ethovnov violinski koncert. Mamo slišim škrabljati po podstrešju, ko obeša perilo. Gospod van Daan si posa- di klobuk na glavo in izgine v spodnje predele, Peter in

Moustchi gresta velikokrat za njim. Gospa van Daan si obleče črno volneno jopico in dolg predpasnik, natakne si galoše in ovije okoli glave rdeč šal, vzame pod roko

w 195 sveženj umazanega perila, potem pa naredi dobro na- študiran priklek kot prava perica in gre prat. Medve z Margot pa pomijeva in pospraviva sobo.

Sreda, 23. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj je bilo zunaj nebeško vreme in jaz sem žida- ne volje. Moje pisanje dobro napreduje in to je najlep- še, kar imam. Skoraj vsako jutro grem na podstrešje, da si od zatohlega zraka prevetrim pljuča. Ko sem danes zjutraj prišla tja, je Peter ravno pospravljal. S svojega najljubšega kotička sem gledala v modro nebo, na gole kostanjeve veje, na katerih so se še lesketale kapljice, na galebe in druge ptice, ki so bile nizko na nebu videti či- sto srebrne. Ta pogled naju je oba ganil in pretresel, da nisva mogla reči niti besedice. Peter je stal in naslanjal glavo na debel tram, jaz pa sem sedela poleg njega. Vdi- havala sva hladni zrak, gledala ven in čutila, da ne sme- va prekiniti te tišine. Zelo dolgo sva ostala tako in ko je začel sekati drva, sem vedela, da je dober fant. Po str- mih stopnicah je zlezel v zgornje podstrešje in zlezla sem za njim. Tudi tiste četrt ure, ko je sekal drva, nisva spregovorila. Stala sem in ga gledala, kako spretno seka in se očitno trudi, da bi mi pokazal, kako je močan. Skozi odprto okno sem videla velik kos Amsterdama in čez njegove strehe prav tja do obzorja, ki se je vse svetlo sinje v daljavi stapljalo z nebom.

» Dokler je sonce in nebo brez oblačkov in dokler lahko vse to doživljam, ne morem biti žalostna,« sem si mislila.

Če te je strah, ali pa če si osamljen in nesrečen, je gotovo najboljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in bogom. Takrat začutiš, da je vse tako,

196











to mora biti in da si želi bog srečne ljudi v preprosti, epi naravi. vok -. Dokler vse to obstaja — in to bo najbrž vedno — je udi tolažba za vsako bridkost, to vem. Trdno verja- m, da lahko narava prežene mnogo hudega.

— Ne vem, mogoče pa je blizu čas, ko bom to prekipe- Vujoče veselje lahko delila z nekom, ki čuti prav tako ot jaz. E m Tvoja Ana

P.S. Misli Petru:

— Tu pogrešamo mnogokaj in to že dolgo. Jaz pogre- "um prav tako kot ti. Nikar ne misli, da govorim o gmo- 4nih stvareh, z njimi smo tu kar dobro preskrbljeni. Ne, mislim na duševno življenje. Prav kot ti tudi jaz hrepe- x po svobodi in zraku, vendar mislim, da sva dobila obilno nadomestilo za vse odpovedovanje. Mislim v du- 'evnem svetu. To sem danes zjutraj pri oknu nenadoma oumela. Ko sem zbrano opazovala naravo in boga, nem bila srečna, nič drugega kot srečna. Peter, dokler "človek čuti to notranjo srečo, srečo zaradi narave, dravja in še marsičesa, dokler to nosiš v sebi, se ti bo sivo sreče znova in znova vračalo. Bogastvo, ugled, to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko sa-

oš živ. Kadar boš sam in nesrečen, se zgoraj s podstre-

ozri v nebo. Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, Mi v sebi dober in to te bo vedno znova osrečevalo.

l

Nedelja, 27. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Pravzaprav od jutra do večera ne mislim na nič dru- jgogu kot na Petra. Zaspim z njegovo sliko v očeh, sa- njum o njem in ko se zbudim, me gleda.

197


zbledi, ugasne pa nikoli in osrečevala te bo, dokler . Mislim, da nisva tako različna, kot je videti na prvi pogled in razložila Ti bom zakaj. Oba s Petrom pogre- šava mater. Njegova je preveč površna, rada se spogle- duje in ni ji mar, o čem Peter razmišlja. Moja se sicer ukvarja z menoj, vendar je brez tenkočutnosti in mate- rinskega razumevanja.

Peter in jaz, oba imava v svoji duši boje, negotova sva in preveč krhka in nežna, da bi smeli z nama tako grdo ravnati. Jaz kar vse odrinem in skrijem svoje ob- čutke, premetavam lonce in vodo in zganjam tak hrup, da si vsi okoli mene želijo, da bi me odneslo daleč stran. Peter pa se potegne vase, skoraj ne črhne več, pla- šno se skrije in je tih in zasanjan.

Ampak kako in kdaj se bova končno našla?

Ne vem, kako dolgo bom to hrepenenje še lahko ob- vladala z razumom.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 28. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Ta mora me tlači podnevi in ponoči. Vidim ga sko- raj vsako uro, pa se mu ne morem približati. Nihče ne sme ničesar opaziti in medtem ko sem sama v sebi vsa obupana, moram kazati vesel obraz.

Peter Schiff in Peter van Daan sta se zlila v enega samega Petra, ki je dober in ljubezniv in jaz vroče hre- penim po njem. Mama je sitna, oče ljubezniv in zato še bolj nadležen. Najbolj nadležna pa je Margot, ker zah- teva od mene prijazen obraz, jaz pa bi imela rada mir.

Petra ni bilo k meni na podstrešje, šel je na zgornje podstrešje in tam nekaj mizaril. Z vsakim udarcem kla-

198



diva se je oddrobil košček moje korajže in bila sem ved- no bolj žalostna. Nekje v daljavi je zvončkljala cerkve- na ura: »Pokonci glavo, kvišku srca!« Sentimentalna sem, saj vem. In obupana in nera- zumna, to vem tudi sama. Pomagaj mi! Tvoja Ana

Sreda, 1. marca 1944 Ljuba Kitty!

Moje lastne skrbi so potisnjene v ozadje, ker;.., ket so bili tu spet vlomilci. S temi vlomi sem že dolgočasna, ampak kaj morem, če pa vlomilci tako radi izkazujejo čast svojega obiska prav firmi Kolen Co. Ta vlom je mnogo bolj zapleten, kot tisti v juliju 1943.

Kot ponavadi je šel gospod van Daan okoli osmih zvečer v Kuglerjevo pisarno in videl, da so vmesna ste- klena vrata odprta. To se mu je zdelo čudno. Šel je na- prej in se vedno bolj čudil, ker so bila odprta tudi vrata kabineta, v prednji pisarni pa je bila prava zmešnjava. Gotovo so bili tatovi, ga je prešinilo. Rad bi se takoj prepričal, zato je odšel po stopnicah do vhodnih vrat. Vrata so bila zaprta in varnostna ključavnica je bila na svojem mestu. Sklepal je, da sta Bep in Peter pustila v pisarni tak nered.

Za trenutek je še ostal v Kuglerjevi pisarni, potem pa ugasil luč, odšel gor in ni več mislil na odprta vrata in nered v pisarni.

Danes zjutraj je Peter že zgodaj potrkal na naša vra- ta z neprijetno novico, da so bila vhodna vrata na stežaj odprta in da sta iz stenske omare izginila projektor in

199 Kuglerjeva nova aktovka. Petru so naročili, naj zapre vrata, van Daan pa je povedal, kaj je opazil prejšnji ve- čer. Hudo smo se vznemirili.

Vso stvar si lahko razlagamo samo tako, da ima vlo- milec ponarejen ključ od vrat, ker pač niso bila vlomlje- na. Že zgodaj zvečer se je moral priplaziti noter in je zaprl vrata za seboj, takrat pa ga je van Daan prestrašil. Skril se je, dokler van Daan ni odšel, potem pa zbežal s svojim plenom in v naglici pustil vrata odprta.

Kdo bi lahko prišel do ključa? Zakaj ni šel vlomilec v skladišče? Je vlomilec mogoče eden od delavcev v skladišču? Bi nas izdal? Je slišal van Daana ali ga celo videl?

Prav srhljivo je, ker ne vemo, če ne bo vlomilec še enkrat poskusil. Ali pa se je tudi on ustrašil neznanega moškega?

Tvoja Ana

P. S. Če veš za kakšnega dobrega detektiva, bi nam bilo zelo ustreženo. Seveda pa se mora spoznati na ži- vljenje v skrivališču!

Četrtek, 2. marca 1944 Ljuba Kitty!

Z Margot sva bili skupaj na podstrešju. Z njo ne uži- vam tako kot s Petrom (ali s kom drugim), čeprav vem, da doživlja večino stvari enako kot jaz.

Pri pomivanju se je Bep pričela pogovarjati z mamo in gospo van Daan o svojih težavah. Le kaj ji ti dve lah- ko pomagata? Naša netenkočutna mama potisne člove- ka še globlje pod vodo. Veš, kaj je svetovala Bep? Da naj se spomni na vse tiste ljudi, ki danes po svetu umi-

200




rajo. Le komu pomaga misel na bedo drugih, kadar se

— sam klavrno počuti? To sem tudi povedala. Seveda so — me takoj zavrnili, naj se ne vmešavam.

Kako trapasti in idiotski so odrasli! Kot da Peter, Margot, Bep in jaz ne bi čutili enako! Tu pomaga samo

— materinska ljubezen, ali pa ljubezen zelo dobrih prijate- — ljev. Ti dve mami pa nas niti za trohico ne razumeta. - Gospa van Daan mogoče malo več kot mama. Oh, kako — rada bi rekla Bep tisto, kar iz izkušnje vem, da pomaga.

Toda vmešal se je oče in me brezobzirno zavrnil. Kako bedasti so vsi!

Z Margot sem se pogovarjala o očetu in mami. Ka- ko lepo bi nam bilo lahko tu, če ne bi bila tako obupno dolgočasna. Lahko bi prirejali večere in drug za drugim

— govorili o kakšni zanimivi temi. Pa smo spet tam! Jaz ne

smem ničesar reči, gospod van Daan takoj napade, ma- ma postane ostra in se ne zna več normalno pogovarja- ti, očetu se ne ljubi, prav tako ne gospodu Dusselu, go- spo van Daan pa vedno ožrejo, tako da vsa rdeča obse- di in se sploh ne zna več braniti. Kaj pa mi? Mi pa ne smemo imeti lastne sodbe! Res, neznansko so moderni!

—a Nobenega lastnega mnenja! Nihče ne more nikomur

prepovedati, da ne bi smel imeti lastnega mnenja, pa naj bo še tako mlad! Petru, Margot, Bep in meni bi po- magala samo velika, naklonjena ljubezen, te pa ne do- bimo. Tu nas nihče ne razume, predvsem pa ne ti pri- smojeni vsevedi. Bolj občutljivi smo in več razmišljamo, kot si kdo od njih lahko le od daleč predstavlja. Ljubezen, kaj je to ljubezen? Mislim, da se je ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna lju- bezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel. Pa bodi poročen ali neporočen, naj dobiš

201 otroka ali pa ne, lahko si ob čast — vse to ni važno, če le veš, da ti bo nekdo vse življenje stal ob strani, nekdo, ki te razume in ki ga z nikomer ne deliš!

Trenutno se mama spet muli. Očitno je ljubosumna, ker se več pogovarjam z gospo van Daan kot z njo. Bri- ga me!

Danes popoldan sem naletela na Petra in pogovarja- la sva se najmanj tri četrt ure. Zelo težko pove kaj o se- bi, pa bo že počasi. Res ne vem, kaj bi bilo bolje, naj hodim gor ali naj ostanem spodaj. Tako rada bi mu po- magala. Povedala sem mu o Bep in kako netaktni sta bi- li obe mami, on pa mi je povedal, da se njegova starša ves čas prepirata o politiki, o cigaretah, o vsem mogo- čem. Bil je zelo plah, potem pa je le iztisnil iz sebe, da svojih staršev najraje dve leti ne bi videl. »Moj oče sploh ni tako v redu, kot je videti,« je rekel. »In kar se tiče cigaret, ima mama čisto prav.«

Povedala sem mu tudi o svoji mami, mojega očeta pa je branil, rekel je, da je »prima dečko«.

Ko sem zvečer pomila in obesila predpasnik, me je poklical in me prosil, naj spodaj nikomur ne povem, da se starša spet kregata in ne govorita med seboj. Obljubi- la sem mu, čeprav sem Margot že povedala. Prepričana sem, da ne bo zinila.

»Mene se ti ni treba bati, Peter,« sem mu rekla. »Nič več ne prenašam čenč. Tudi črhnila ne bom o stvareh, ki mi jih boš povedal.«

To se mu je zdelo sijajno. Povedala sem mu tudi vse naše grozne čenče in rekla: »Seveda ima Margot prav, ko pravi, da nisem poštena. Čeprav sem se odločila, da ne bom več raznašala čenč, Dussela še preveč rada opravljam.«

»To je res lepo od tebe,« je rekel in zardel, meni pa je pri tem odkritosrčnem poklonu postalo kar nerodno.

202


Potem sva se pogovarjala o njegovih in o naših. Kar precej se je začudil, da še vedno ne maramo njegovih staršev.

»Saj veš, Peter, da sem odkrita,« sem mu rekla. »Za- kaj bi ti tega ne povedala? Saj vsi poznamo njune napake.«

Rekla sem mu še: »Peter, tako rada bi ti pomagala. Bi ti lahko? Vedno stojiš med njima in vem, da ti je tež- ko, čeprav nič ne rečeš.«

»Vesel bom, če mi boš pomagala.«

» Mogoče pa bi se raje pomenil z očetom? On tudi nikoli ne pove ničesar naprej, mirno mu lahko zaupaš.«

» Vem, zlata duša je.«

»Kajne, da ga imaš rad?«

Prikimal je in rekla sem: »No, on tebe tudi.«

Kar zardel je in res me je ganilo, kako so ga te bese- de razveselile. »Misliš?« je vprašal.

»Seveda,« sem rekla, »to se opazi po vsem, kar vča- sih mimogrede reče.«

Potem je prišel gospod van Daan narekovat. Tudi

Peter je »prima dečko«, prav kot oče. Tvoja Ana

Petek, 3. marca 1944 Ljuba Kitty!

Ko smo danes zvečer prižgali sveče, sem se razvese- lila in pomirila. V goreči sveči čutim bližino babice, ona me čuva in varuje in to me vedno znova navda z vese- ljem. Toda .... še nekdo drug vpliva na moje razpolože- nje in to je Peter. Ko sem šla danes po krompir in sem že s polnim loncem stala na stopnicah, me je vprašal: »Kaj boš pa počela popoldne?«

203 Sedla sem na stopnice in pričela sva se pogovarjati. Tisti krompir je prispel dol šele ob četrt čez pet, uro po tem, ko sem šla ponj. Peter tudi z besedico ni več ome- nil staršev, pogovarjala sva se le o knjigah in o prejš- njem življenju. Kako topel pogled ima ta fant! Mislim, da ne manjka veliko in se bom zaljubila vanj.

To je danes zvečer omenil. Potem ko smo olupili krompir, sem šla k njemu in rekla, da mi je vroče. »Če pogledaš mene in Margot, takoj veš, kakšna je tempera- tura. Kadar je mraz, sva bledi in kadar je toplo, sva rde- či,« sem rekla.

»Zaljubljena?« je vprašal.

»Zakaj pa zaljubljena?« Precej bedast odgovor ozi- roma vprašanje.

»Zakaj pa ne!« je rekel in potem sva morala k ve- čerji.

Le na kaj je meril s tem vprašanjem? Danes sem končno prišla do tega in ga vprašala, če mu je moje go- vorjenje nadležno. Rekel je samo: »Meni je všeč.« Ali je rekel tako samo zaradi svoje plahosti, pa ne morem presoditi.

Kitty, kaj nisem kot kakšna zaljubljenka, ki se ne zna pogovarjati o ničemer drugem kot le o svojem iz- brancu? Ampak Peter je res pravi zaklad. Kdaj mu bom to lahko rekla? Seveda, ko se bom tudi jaz njemu zdela zaklad. Ampak jaz že nisem mačica, ki jo lahko primeš brez rokavic, to vem. On pa ima rad svoj mir in zato ni- mam pojma, ali sem mu v resnici všeč. Na vsak način pa se zdaj bolje poznava in želim si, da bi si upala pove- dati še več reči. Kdo ve, mogoče bo pa ta čas hitreje pri- šel, kot si mislim? Čez dan večkrat opazim, kako me ra- zumevajoče pogleda, jaz pa mu pomežiknem in potem sva oba vesela. Seveda sem trapasta, ko govorim tudi o

204

njegovem veselju, ampak trden občutek imam, da misli

on enako kot jaz. Tvoja Ana

Sobota, 4. marca 1944 Ljuba Kitty!

Ta sobota po dolgih, dolgih mesecih enkrat ni bila tako dolgočasna, žalostna in pusta kot vse druge. Seve- da ni vzrok nihče drug kot Peter. Danes zjutraj sem šla na podstrešje obesit svoj predpasnik, ko me je oče vpra- šal, če ne bi malo ostala, da bi se pogovarjali po franco- sko. To se mi je zdelo sijajno. Najprej smo govorili francosko in Petru sem malo pomagala, potem pa smo prešli na angleščino. Oče je na glas čital Dickensa in jaz sem bila v devetih nebesih, ker sem sedela na očetovem stolu tik poleg Petra.

Četrt pred enajsto sem šla dol. Ko sem se ob pol dvanajstih vrnila, je bil še na stopnicah in me je čakal. Pogovarjala sva se do tri četrt na eno. Kadar naju po možnosti nihče ne sliši, na primer po kosilu, mi reče: »Živijo, Ana, kasneje se vidiva!«

Ah, kako sem vesela! Mogoče me pa začenja imeti rad? Na vsak način je prijeten dečko in kdo ve, kako si- jajno se bova še pogovarjala. Gospe van Daan se zdi v redu, kadar sva skupaj, toda danes me je podražila: »Bog ve, če vama tam zgoraj lahko zaupamo.«

»Seveda,« sem ugovarjala. »Prav žalite me!«

Od jutra do večera se veselim, da bom videla Petra.

Tvoja Ana

P. S. Da ne pozabim: danes je močno snežilo, zdaj pa snega že ni več, ker je ves skopnel.

205 Ponedeljek, 6. marca 1944 Ljuba Kitty!

Se tudi Tebi zdi neumno, da se počutim odgovorno za Petra, ko mi je toliko povedal o svojih starših? Zdaj se mi zdi, da se me ti prepiri tičejo prav toliko kot nje- ga. Vendar se z njim o tem ne upam več pogovarjati, ker se bojim, da tega ne mara. Za nič na svetu ne bi marala biti netenkočutna.

Na obrazu mu vidim, da razmišlja prav toliko kot jaz in danes zvečer me je kar pogrelo, ko mu je gospa van Daan rekla: »Veliki mislec!« Zardel je in bilo mu je nerodno, jaz pa sem se skoraj razletela.

Ljudje naj raje držijo jezik za zobmi! Hudo je kri- žem rok gledati, kako je osamljen. Vživim se vanj, kot če bi to sama doživljala. Kako obupan mora biti pri vseh prepirih! Ubogi Peter, kako potrebuje ljube- zen!

Mojim ušesom je zvenelo zelo trdo, ko je rekel, da ne potrebuje prijateljev. Kako se moti! Kar misliti si ne morem, da je govoril resno. Oklepa se svoje možatosti, svoje samote in svoje igrane brezbrižnosti, samo da se ne bi izdal in da nikoli in nikdar ne bi pokazal, kako mu je pri duši. Ubogi Peter, kako dolgo bo lahko igral to vlogo? Bo tem nečloveškim naporom sledil izbruh? O, Peter, ko bi le smela, ko bi ti le mogla pomagati! Skupaj bi že pregnala najino osamljenost.

Veliko razmišljam, govorim pa malo. Vesela sem, kadar ga vidim in če povrhu še sije sonce. Včeraj sem si umila lase in bila ves čas zelo razposajena, ker sem ve- dela, da je v sosednji sobi. Bolj kot sem sama v sebi tiha in resna, večji hrup zganjam. Kdo bo prvi, ki bo pri- vzdignil ta ščit in ga strl?

206


Dobro, da van Daanovi nimajo hčere. Osvajanje ne bi bilo tako težavno in tako lepo, če te ne bi ravno drugi spol tako privlačeval.

Tvoja Ana

P. S. Saj veš, da Ti vse po pravici napišem. Zato Ti moram tudi priznati, da živim od enega srečanja do drugega. Rada bi odkrila, ali tudi on čaka name in ved- no se razveselim, kadar opazim njegove plahe poskuse. Mislim, da bi se on prav tako rad razgovoril kot jaz in

, ne ve, da me ravno njegova nebogljenost tako gane.

Torek, 7. marca 1944 Ljuba Kitty!

Kadar razmišljam o svojem življenju po letu 1942, se mi zdi popolnoma neresnično. Tisto nebeško življe-

. nje je živela neka Ana Frank, ki je bila še kako različna

od razumne Ane, kakršna je postala tu. Res je bilo ne- beško življenje. Na vsak prst sem imela pet občudoval- cev in vsaj dvajset prijateljic in znank, bila sem ljubljen- ka večine učiteljev, razvajena od očeta in mame, imela sem dovolj denarja in kupe sladkarij — kaj pa še hočeš več?

Seveda me boš vprašala, kako sem vse te ljudi ovila okoli prsta? Peter pravi »moč privlačnosti«, ampak to ne drži docela. Učiteljem so se moji hudomušni odgo- vori zdeli prikupni, pa tudi nasmejan obraz in kritični pogledi. Saj kaj več tudi nisem bila, samo spogledljiva in zabavna. Nekaj dobrih lastnosti imam, zaradi katerih sem bila priljubljena, sem namreč pridna, odkritosrčna in velikodušna. Od mene je lahko prepisoval, kdor je

207 hotel, z odprtimi rokami sem delila sladkarije in nikoli nisem vihala nosu.

Da se pri vsem občudovanju nisem prevzela? Prava sreča je, da sem tako rekoč na višku veselja nenadoma pristala v resničnosti in trajalo je dobro leto, da sem se privadila, da ni občudovanja od nikoder več.

Kaj so sošolci videli v meni? Kolovodjo pri vseh ša- lah in šalicah, vedno na čelu vsega, nikoli slabe volje ali cmerava. Je bilo čudno, da so me vsi radi spremljali s kolesom in bili pozorni do mene?

Ko zdaj opazujem to Ano Frank, to prijetno, zaba- vno in površno deklico, nima z menoj nič več opraviti. Kaj je že Peter rekel o meni? »Kadarkoli sem te videl, sta se okoli tebe vrtela eden ali dva fanta in cela gruča deklet. Vedno si se smejala in bila središče vse družbe.« Prav je imel.

Kaj je ostalo od te Ane Frank? Gotovo, smejati se znam še vedno in tudi odrezava sem še, prav tako ali pa še bolje znam kritizirati ljudi, znam se spogledovati in biti zabavna, če le hočem...

In to je tisto. Tako na videz brezskrbno in veselo bi prav rada spet živela en večer, nekaj dni ali pa cel te- den. Konec tedna pa bi bila na smrt utrujena in zelo hvaležna za resen razgovor. Ne želim si več občudoval- cev, ampak prijatelje, nočem, da občudujejo moje pri- kupne nasmeške, ampak moj nastop in moj značaj. Do- bro vem, da bi se krog okoli mene zožil. Pa kaj potem, obdržala bi nekaj pokončnih ljudi.

Kljub temu pa leta 1942 nisem bila samo srečna. Ve- likokrat sem se počutila zapuščeno, toda ker sem bila od jutra do večera zaposlena, o tem nisem razmišljala in sem se zabavala. Hote ali nehote sem skušala prazni- no zapolniti s šalami.

Zdaj opazujem svoje življenje in vidim, da je neko obdobje nepreklicno minilo. Brezskrbni šolski čas se ne

208



bo vrnil nikoli več. Saj niti ne hrepenim po njem, temu sem odrasla. Nič več ne morem samo počenjati neum- nosti, del mene bo vedno ostal resen.

Natanko kot pod drobnogledom opazujem svoje ži- vljenje do Novega leta 1944. Doma življenje z mnogo sonca, nato pa 1942, ko smo prišli sem, nenadna spre- memba, prepiri, obdolžitve. Tega nisem mogla dojeti, presenetilo me je in samo s predrznostjo sem lahko ohranila svoje ravnotežje.

Potem prva polovica leta 1943: napadi joka, samota, počasi sem sprevidela napake in pomanjkljivosti, ki so bile velike, videti pa so bile še enkrat večje. Čez dan sem klepetala o vsem mogočem in skušala pridobiti Pi- ma na svojo stran. To se mi ni posrečilo. Sama sem sta- la pred veliko nalogo, kako naj se spremenim, da me ne bodo več grajali, kajti graje so me tako potrle, da sem izgubila vso voljo.

Druga polovica tega leta je bila malo boljša. Postala sem najstnica, obravnavali so me bolj odraslo. Pričela sem razmišljati, pisala sem zgodbe in prišla do zaklju- čka, da se me drugi ne tičejo. Nobene pravice nimajo, da me porivajo sem in tja. Spremeniti se hočem sama, po svoji lastni volji. Dojela sem, da se mami lahko od- povem, popolnoma in dokončno. To me je potrlo. Še bolj me je prizadelo, ko sem uvidela, da ne bo oče niko- li moj zaupnik. Nikomur več nisem zaupala, samo sebi.

Po Novem letu pa druga velika sprememba, moje sanje ... S temi sanjami sem odkrila svoje hrepenenje po prijatelju. Ne po dekliškem prijateljstvu, temveč po prijateljstvu s fantom. Odkrila in spoznala sem tudi sre- čo v sebi in spregledala svoj oklep iz površnosti in vese- losti. Potem sem se umirila. Zdaj živim samo še za Petra, od njega je odvisno, kaj se bo naprej godilo z me- noj.

14 Dnevnik Ane Frank 209 Ko zvečer ležim v postelji in končujem svojo moli- tev z besedami: »Hvala Ti za vse dobro in ljubo in le- po,« v meni vse vriska. Mislim na »vse dobro«, na skri- vališče, na svoje zdravje, na to, da obstajam. »Vse lju- bo« je Peter, vse, kar je med nama drobno in občutljivo in čemur še nisva dala imena ljubezen, sreča, bodo- čnost. »Vse lepo« pa je ta svet, narava in njene lepote, vse lepote skupaj.

Ne mislim na bedo, ampak na lepoto, ki je še vedno tu. V tem je velika razlika med mamo in menoj. Njen nasvet proti žalosti je: »Pomisli na vso bedo na svetu in bodi vesela, da se to ne godi tebi.« Moj nasvet je: »Poj- di na polje, v naravo, na sonce! Pojdi ven in poskusi najti srečo v samem sebi! Misli na vse lepo, ki je še v te- bi in okoli tebe in bodi srečna!«

Po mojem mnenju mamin nasvet ne drži. Le s čim se boš tolažil, ko bo tebe zadelo hudo? Potem si izgubljen.

Meni pa se zdi, da ostane v vsaki bridkosti še vedno nekaj lepega. Če tako gledaš na stvari, odkriješ še ved- no nekaj veselja in vse se uravna. Le kdor je srečen, lah- ko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.

Tvoja Ana

Sreda, 8. marca 1944

Z Margot sva si za šalo pisali pisemca.

ANA: Pretrapasto, šele kasneje se spomnim na no- čne pripetljaje. Zdajle mi je padlo v glavo, da je gospod Dussel ponoči zelo glasno smrčal. (Sreda popoldne, tri četrt na tri in gospod Dussel spet smrči. Zato sem se te- ga tudi spomnila.) Ko sem morala lulat, sem nameno- ma malo bolj ropotala, da je nehal smrčati.

MARGOT: Kaj je bolje? Da lovi sapo ali da smrči?

210



oč kN,


ANA: Da smrči. Če ropotam, omenjena oseba neha

| umrčati, ne da bi se zbudila.

Nekaj Ti bom zaupala, Kitty, česar Margot nisem

| napisala. Zelo veliko sanjam o Petru. Predvčerajšnjim - ponoči sem sanjala, da je v naši sobi drsališče. Z menoj

gla se drsala tisti mali fantek, ki sem ga vedno srečevala

— na drsališču, in njegova sestrica v svoji večni modri — obleki. Drsal se je na svojih dolgih štorkljastih nožicah, — lepo sem se mu predstavila in ga vprašala, kako mu je

ime. Ime mu je bilo Peter in še v sanjah sem se spraše-

— vula, koliko Petrov poznam.

Potem se mi je sanjalo, da sva si s Petrom stala na-

b proti v njegovi sobi. Nekaj sem mu rekla, on pa me je

poljubil. Vendar je rekel, da me še nima tako rad in da

E naj se nikar ne spogledujem. Z obupanim in rotečim

glasom sem rekla: »Ampak, Peter, saj se ne spogle- dujem!«

Ko sem se zbudila, sem bila vesela, da Peter tega ni rekel v resnici.

Danes ponoči sva se spet poljubila, toda Petrovo li- de me je razočaralo. Ni bilo tako mehko, kot je videti, temveč je bilo kot očetovo lice, lice moškega, ki se že brije.

Petek, 10. marca 1944 Ljuba Kitty!

Danes velja tisti pregovor, da nesreča nikoli ne pri- de sama. Peter ga je pravkar povedal. Razložila Ti bom, kukšne neprijetnosti imamo in kaj nas nemara še čaka.

Prvič: Miep je bolna. Bila je na neki poroki v we- Merski cerkvi in se je prehladila. Drugič: gospod Klein- muann se še ni vrnil, ker je imel spet želodčno krvavitev

v 211 in tako je Bep sama v pisarni. Tretjič pa so zaprli neke- ga moža, nočem imenovati njegovega imena. To ni hu- do samo zanj, temveč tudi za nas, ker smo pričakovali krompir, maslo in marmelado. Gospod M. (recimo mu tako) ima pet otrok, mlajših od trinajst let, in še enega, ki je na poti.

Zadnje čase se mi ni ljubilo kaj dosti pisati o zuna- njih dogodkih, ker sem imela toliko opraviti s svojimi lastnimi zadevami. Nikar me napačno ne razumi, usoda ubogega gospoda M. se mi zdi strašna, samo v mojem dnevniku ni dovolj prostora.

V torek, sredo in četrtek sem bila od pol petih do četrt čez pet pri Petru. Učila sva se francoščino in vmes malo opravljala. Zelo se veselim na te popoldanske uri- ce, najlepše pa je, da se tudi Peter veseli mojega priho- da. Vsaj mislim, da se.

Tvoja Ana

Sobota, 11. marca 1944 Ljuba Kitty!

Zadnje čase nimam nobene vztrajnosti več, kar na- prej tavam sem in tja. S Petrom se je lepo pogovarjati, vendar se ves čas bojim, da sem mu nadležna. Povedal mi je nekaj reči iz prejšnjega življenja, nekaj o sebi in nekaj o svojih starših, toda zdi se mi mnogo premalo in vsakih pet minut se sprašujem, s kakšno pravico zahte- vam več. Včasih sem se mu zdela neznosna in on meni tudi. Jaz sem spremenila svoje mnenje, kaj pa on? Mi- slim da, vendar to še ne pomeni, da sva zares prijatelja, čeprav bi jaz potem mnogo laže prenašala ta zapor. Vendar se nočem popolnoma spraviti ob živce, kar do-

212 volj se ukvarjam z njim in ni treba, da dolgočasim še Tebe, potrta kot sem. Tvoja Ana

Nedelja, 12. marca 1944 Ljuba Kitty!

Dalj kot traja, bolj neumno je. Od včeraj me Peter ne pogleda več, kot da bi bil hud name. Tudi jaz se tru- dim, da ne bi tekala za njim in ga čim manj nagovar- jam, toda zelo mi je težko. Kaj neki je tisto, kar ga žene od mene in spet privlači? Mogoče si pa vse skupaj samo domišljam in ni tako hudo. Mogoče je tudi on muhast in bo jutri vse dobro.

Najtežje je, da ne smem navzven nič pokazati, pa naj sem še tako žalostna. Pomagati moram v gospodinj- stvu, se pogovarjati z drugimi in predvsem biti vesela. Zelo pogrešam naravo in prostorček, kjer bi bila lahko sama, dokler bi hotela. Mislim, da precej zmešano pi- šem, ampak tudi sama sem že čisto zmešana. Po eni strani sem vsa iz sebe od hrepenenja po njem in sploh ne morem biti v isti sobi, ne da bi ga gledala, po drugi strani pa se sprašujem, zakaj neki mi toliko pomeni in zakaj nisem mirnejša! Noč in dan, kadar sem le budna, se sprašujem: »Ga nisi pustila dovolj pri miru? Si bila prevečkrat zgoraj? Načenjaš prepogosto resne stvari, o katerih se še ne moreta pogovarjati? Mogoče mu pa sploh nisi simpatična? Je bilo mogoče vse skupaj samo tvoja domišljija? Zakaj pa ti je potem toliko povedal o sebi? Mu je zdaj mogoče žal?« In še več podobnega.

Včeraj popoldne me je cela vrsta žalostnih novic iz zunanjega sveta tako potrla, da sem se ulegla na svoj kavč. Rada bi spala, spala, spala, samo da ne bi mislila

214



na nič več. Spala sem do štirih, potem pa sem morala v dnevno sobo. Težko sem odgovarjala na vsa mamina vprašanja in si izmislila izgovor za očeta, zakaj sem spa- la. Rekla sem, da me boli glava, kar ni čista laž, ker me res vse boli... v duši.

Normalnim ljudem, normalnim dekletom, najstni- cam, kot sem sama, se bom gotovo zdela prenapeta, da se tako smilim sama sebi. Ampak je že tako, da Tebi po- vem vse, kar mi leži na srcu. Da bi se izognila vsem vprašanjem, sem čez dan predrzna, vesela in samozave- stna, kar se le da, vendar se jezim sama nase.

Margot je zelo ljubezniva in bi rada, da bi ji zaupa- la, ampak vsega ji le ne morem povedati. Manjka ji ne- prisiljenosti. Preveč resno me vzame in dolgo razmišlja o svoji trapasti sestri. Karkoli rečem, vedno me vprašu- joče gleda in razmišlja: misli zdaj resno ali je to spet ko- medija?

Z Margot sva tudi ves čas skupaj in zaupnika ne moreš imeti kar naprej za petami. Le kdaj se bom izmo- tala iz tega klobčiča misli? Kdaj bom spet našla mir in

vedrino? Tvoja Ana

Torek, 14. marca 1944 Ljuba Kitty!

Ti se boš nemara zabavala (jaz pa malo manj), ko boš slišala, kaj bomo danes jedli. Ker je spodaj snažil- ka, sedim pri van Daanovih za mizo s povoščenim

prtom in držim pred nosom odišavljen robček iz pred- vojnih časov. Tega seveda ne razumeš, torej bom »zače- la pri začetku«.

Naše dobavitelje so zaprli in tako nimamo razen pe- tih na črno kupljenih živilskih kart nobene nakaznice za

25 maščobo več in tudi nobene masti. Ker sta Miep in Kleinmann spet bolna, ne more Bep ničesar preskrbeti. Vzdušje je turobno in taka je tudi hrana. Od jutri naprej nimamo niti trohice masti več, pa tudi ne masla ne mar- garine. Za zajtrk ne bo več praženega krompirja (da pri- hranimo kruh), ampak kaša in ker se gospa van Daan boji, da bomo od lakote pomrli, smo kupili nekaj ne- posnetega mleka. Naše kosilo bo danes enolončnica iz zelja, ki je bilo že dolgo v sodu. In zato tudi varnostni ukrepi z nadišavljenim robčkom. To zelje je moralo biti nekaj let v sodu in neverjetno smrdi. V sobi je mešanica smradu po gnilih slivah, konzervansih in pokvarjenih jajcih. Beeh, že ob sami misli, da bom morala to jesti, se mi obrne.

Za krono vsega pa je naš krompir zbolel za čudno boleznijo in od dveh veder »pommes de terre« vržemo eno v peč. O tem zbijamo šale in si izmišljujemo razne bolezni, na koncu smo sklenili, da ima krompir kar po vrsti raka, koze in ošpice. V četrtem letu vojne skrivanje res ni več šala. Ko bi bil vsaj že ves ta drek mimo!

Odkrito rečeno me hrana ne bi tako motila, če bi se sicer dogajalo kaj veselega. Ampak stvar je v tem, da se zaradi dolgočasnega življenja ne moremo več trpeti. Zdaj pa poslušaj mnenja petih odraslih o trenutnem stanju (otroci ne smejo imeti svojega mnenja in to pot se tega držim).

Gospa van Daan: »Nič več mi ni všeč, da sem ku- hinjska vila, toda da bi kar posedala in nič delala, je pa tudi dolgočasno. Torej spet kuham in protestiram: ne- mogoče je kuhati brez maščobe. Kar slabo mi je od ogabnega smradu, moj trud pa poplačate z godrnja- njem in nehvaležnostjo. Vedno sem črna ovca in kriva za vse. Poleg tega sem mnenja, da se vojna nikamor ne

216




s S


. premakne in na koncu bodo Nemci še zmagali. Obupno - me je strah, da bomo od lakote pomrli in kadar sem sla-

be volje, vsakogar ozmerjam.« Gospod van Daan: »Če lahko kadim, kadim, ka-

h dim, potem hrana, politika in muhe moje punči niso ta- - ko grozne in punči je dobra ženska. Če pa nimam ciga-

ret, sem kar bolan in takrat potrebujem meso, življenje

— je slabo, nobena reč ni v redu in posledica so siloviti — prepiri, punči pa je neznansko neumna ženska.«

Gospa Frank: »Hrana sicer ni važna, toda prav zdaj

' bi rada pojedla kos rženega kruha, ker sem strašno la-

čna. Če bi bila jaz gospa van Daan, bi svojemu možu že davno prepovedala kaditi. Toda zdaj nujno potrebujem cigareto, ker imam čisto prazno glavo. Van Daanovi so grozni ljudje, Angleži delajo same napake, ampak voj-

na kar dobro napreduje. Ves čas bom govorila in sem

vesela, da nisem na Poljskem.«

Gospod Frank: »Vse je v redu, ničesar ne potrebu- jem. Kar mirno, saj imamo čas. Samo da mi daste krompir, pa bom tiho. Prihranite del moje porcije za Bep. Politično gre na bolje, sem optimist.«

Gospod Dussel: »Opraviti moram svoj pensum, opraviti ga moram v pravem času. Politika se odlično ruzvija, nemogoče je, da bi nas odkrili. Jaz, jaz, jaz ...«

Tvoja Ana

Sreda, 15. marca 1944 Ljuba Kitty!

Uh, vsaj za nekaj časa sem rešena morečih prizorov! Dunes nisem poslušala drugega kot: »Če se bo zgodilo to in to, potem bomo imeli težave, če bo zbolel še ta, bomo zapuščeni od vsega sveta, če bo potem ...«

217 No, vse drugo si lahko zamisliš. Domnevam, da si skrivače medtem že tako dobro spoznala, da lahko sa- ma nadaljuješ pogovore.

Povod za vse te »če bo ...« je bil, da so Kuglerja za šest dni poklicali na prisilno delo, da ima Bep hud na- hod in bo morala verjetno ostati doma, Miep še ni pre- bolela gripe, Kleinmann pa ima odprto rano na želodcu in je omedlel. Res žalosten spisek tegob.

Po našem mnenju bi si moral Kugler preskrbeti zdravniško potrdilo, da za delo ni sposoben, in ga pred- ložiti magistratu v Hilversumu. Jutri so delavci iz skla- dišča prosti in Bep bo sama v pisarni. Če (že spet ta »če«) bo ostala doma, bodo vrata zaklenjena in mi bo- mo morali biti tiho kot miške, da nas ljudje v sosednji hiši ne bi slišali. Okoli enih bo prišel Jan obiskat zapuš- čene skrivače, on ima tako rekoč vlogo paznika v žival- skem vrtu.

Jan nam je danes opoldne po dolgem času spet po- ročal o širnem svetu. Morala bi videti, kako nas je vseh osem sedelo okoli njega, prav kot na sliki »Babica pri- poveduje«.

Svoji hvaležni publiki je pravil vse mogoče, pred- vsem pa je govoril o hrani. Zdaj mu kuha neka Miepina znanka. Predvčerajšnjim je dobil korenje z grahom, vče- raj je moral pojesti ostanke, danes bo grah in jutri eno- lončnica iz korenja.

Pozanimali smo se, kaj pravi Miepin zdravnik.

» Zdravnik?« je rekel Jan. »Kaj pa hočete od zdrav- nika? Danes zjutraj sem mu telefoniral in k telefonu je prišel nekakšen asistentek. Prosil sem ga za recept proti gripi in rekel mi je, naj ga pridem iskat med osmo in de- veto. Kadar je gripa zelo huda, pride zdravnik sam do telefona in reče: ,Pokažite jezik! Recite AAAAA! Že sli-

218

šim, da imate vneto grlo. Napisal vam bom recept pa pojdite v lekarno. Na svidenje, gospod." In konec. To je res udobna ordinacija, takile pregledi po telefonu. Pa končno zdravnikom ne smemo zameriti, vsak človek ima le dve roki in danes je vse preveč bolnikov in pre- malo zdravnikov.«

Kljub vsemu smo se morali smejati, ko nam je Jan ponovil telefonski razgovor. Živo sem si predstavljala, kakšna je v teh časih zdravnikova čakalnica. Nič več ne gledajo zviška na bolnike iz bolniške blagajne, temveč na ljudi, ki niso hudo bolni. Pri tem si mislijo: »Človek, kaj le počneš tukaj? Pojdi nazaj v vrsto, zares bolni ima- jo prednost!«

Tvoja Ana

Četrtek, 16. marca 1944 Ljuba Kitty!

Krasno, nepopisno lepo vreme imamo. Gotovo bom šla kmalu na podstrešje.

Posvetilo se mi je, zakaj sem toliko nemirnejša od Petra. On ima svojo sobo, tam lahko dela, sanjari, raz- mišlja in spi, mene pa porivajo iz kota v kot. Sobo de- lim z Dusselom in nikoli nisem sama, pa tako hrepenim po samoti. To je tudi vzrok, da se zatekam na podstre- šje. Le tam in s Teboj sem lahko za kratek čas, res zelo kratek čas, jaz sama. Pa dovolj o teh mojih hrepenečih željah, saj sem sklenila, da bom korajžna!

K sreči mojega razpoloženja nihče ne opazi, razen da sem z mamo vedno bolj hladna in zaničljiva, da se ne milim več toliko okoli očeta in da Margot ničesar več ne povem. Kar zaprla sem se. Predvsem pa moram

219 na zunaj ohraniti svoje ravnotežje, nihče ne sme vede- ti, kakšni boji divjajo v meni, boji med mojim hrepe- nenjem in mojim razumom. Za zdaj zadnji še zmagu- je, toda kaj bo, če bodo čustva močnejša? Včasih me je tega strah, drugič pa si spet želim, da bi bilo tako.

Zelo težko se je tako zatajevati, da Peter ničesar ne opazi, vem pa, da mora začeti on. Težko mi je čez dan odmisliti vse razgovore in dogodke, ki sem jih ponoči v sanjah doživela z njim. Res je, Kitty, čudno dekle sem, vendar živim v čudnih časih in še bolj čudnih okoliščinah.

Pri vsem tem je edino dobro to, da lahko vse svo- je misli in občutke zapišem, drugače bi me do konca zadušili.

Kaj si misli Peter o vsem tem? Vedno znova verja- mem, da se bova nekega dne o tem lahko pogovorila. Nekaj že mora biti v meni, kar je lahko zaslutil, kajti Ane, kot jo pozna na zunaj, gotovo ne more imeti rad. Le kako bi lahko čutil naklonjenost do mojega hrupnega in živahnega obnašanja, ko sam tako ljubi mir in tišino? Je mogoče on prvi in edini, ki je pogle- dal za mojo nepredušno masko? Jo bo mogoče kma- lu snel? Kaj ne pravi star pregovor, da se ljubezen ro- di iz usmiljenja, ali da hodita usmiljenje in ljubezen z roko v roki? Ali ni tudi pri meni tako? Peter se mi smili prav tako, kot imam pogosto usmiljenje sama s seboj.

Res ne vem, kako naj jaz prva najdem prave besede. In kako naj to stori on, ki se še mnogo teže izraža? Ko bi mu le lahko pisala! Potem bi vsaj vedela, da bo razu- mel, kar sem hotela reči. V pogovoru pa je to tako ne- znansko težko!

Tvoja Ana

220

Petek, 17. marca 1944 Preljuba moja Kitty!

Še enkrat se je vse dobro izteklo. Bep je samo hripa-

— va in njen nahod se ni spremenil v gripo in Kuglerja so

oprostili prisilnega dela, ker je predložil zdravniško

— spričevalo. Po skrivališču je zavel vetrič olajšanja. Vse

e v redu, razen da sva se z Margot malce naveličali svo-

ih staršev. Ne smeš me napak razumeti, očeta imam zelo rada

— in Margot ima zelo rada očeta in mamo, toda ko si en- —. krat toliko star kot medve, bi že rad malce sam odločal — in se izmuznil staršem iz rok. Kadar grem gor, me ved-

no vprašajo, kaj bom počela. Pri mizi ne smem vzeti so- li in vsak večer me mama ob četrt na devet vpraša, če ne

| bom šla že spat. In vsako knjigo, ki jo berem, pregleda- H E: Po pravici povedano ti pregledi niso ravno strogi in

erem lahko skoraj vse, toda vse te opombe in pripom-

— be in to večno zasliševanje so mi pa zares odveč.

Pa še nekaj jim ni všeč in sicer, da ne delim več po- ljubčkov kar križem kražem. In vsa sladka imena in vzdevki, s katerimi me kličejo, se mi zdaj zdijo spakljivi. In očetova navada, da govori o tem, kako je bilo na stranišču in spušča vetrove, se mi zdi odurna. Skratka, za nekaj časa bi se jih rada znebila, tega pa ne razume- jo. Saj ne, da bi jim to kdaj omenila, o, ne, tega tako ali tako ne bi zakapirali.

Včeraj zvečer je Margot rekla: »Res se mi zdi neum- no. Če slučajno naslonim glavo na roke in dvakrat vzdihnem, že sprašujejo, ali me boli glava in kako se počutim.«

Z Margot naju je prizadelo, ko sva nenadoma spo- znali, kako malo zaupanja in harmonije je ostalo v na- kem domu. Večinoma zato, ker so naši medsebojni od- nosi napačni. S tem mislim, da ravnajo z nama v vsako-

221 dnevnem življenju, kot da sva majhna otroka, medve pa sva mnogo bolj zreli od deklet najine starosti. Čeprav imam šele štirinajst let, že zelo dobro vem, kaj hočem, kdo ima prav in kdo ne, imam svoje mnenje, svoje po- glede in svoje principe. Mogoče zveni čudno za najstni- co, toda počutim se ženska in ne otrok in vedno in od vseh neodvisno. Vem, da znam bolje razpravljati kot mama, vem, da imam bolj nepristranske poglede in da manj pretiravam, spretnejša sem in bolj redoljubna in zato se v mnogih stvareh počutim nad njo — Ti se kar smej! Da čutim do koga ljubezen, ga moram predvsem občudovati, občudovati in spoštovati, mame pa ne mo- rem ne eno ne drugo.

Vse bi bilo dobro, če bi le imela Petra, kajti njega v mnogočem občudujem. Dober in čeden dečko je, kajne!

Tvoja Ana

Sobota, 18. marca 1944 Ljuba Kitty!

Živi duši na svetu nisem toliko zaupala o svojih ču- stvih kakor Tebi, zakaj Ti torej ne bi povedala še nekaj o seksualnih rečeh?

Ponavadi se starši in drugi ljudje pri teh rečeh zelo čudno obnašajo. Namesto da bi deklicam in dečkom pri dvanajstih letih vse razložili, jih pri takih razgovorih pošljejo iz sobe. Kar sami naj se znajdejo, da bodo kaj izvedeli. Ko starši kasneje ugotovijo, da so njihovi otro- ci že nekaj izvedeli, ponavadi mislijo, da so izvedeli več, kot v resnici so. In zakaj potem ne poskusijo na- doknaditi zamujeno in ne vprašajo otrok, kako je s to rečjo?

Odrasli imajo važen razlog, ki pa se meni zdi malen- kosten. Mislijo namreč, da se mladim zakon ne bo več

222











a


zdel svet in neomadeževan, če bodo vedeli, da je v veči- ni primerov neomadeževanost gola neumnost. Meni osebno se sploh ne zdi slabo, če prinese mož nekaj ma- lega izkušenj v zakon. S tem nima zakon vendar nobene veze. ih —. Ko sem bila stara enajst let, so mi pojasnili, kako je 7 menstruacijo. Od kod pride in kakšen pomen ima, pa ke dolgo nisem vedela. Ko sem bila stara dvanajst in »ol sem izvedela več, ker Jopie ni bila tako neumna kot . Kako pa moški in ženska živita skupaj, sem vedela nekako po občutku. V začetku se mi je zdela ta predsta- va čisto nora, toda Jague mi je potrdila, da je res tako, in bila sem kar malo ponosna na svojo intuicijo. — — Od Jague sem tudi izvedela, da se otroci rodijo iz trebuha. Enostavno je rekla: »Kjer grejo noter, pridejo uotovi ven.« O deviški kožici in ostalih podrobnostih sva z Jague izvedeli iz knjige o spolni vzgoji. Vedela Nem tudi, da se lahko zaščitiš, da ne dobiš otroka, toda 'kuko to gre, mi je ostalo skrivnost. Ko smo prišli sem,

je oče pogovarjal z mano o prostitutkah in podob-

'nem, toda dosti vprašanj je ostalo odprtih. Če mati svojim otrokom ne pove vsega, IZVejo po kih in to je gotovo narobe. Čeprav je danes sobota, mi ni dolgčas. To pa zato, sem bila s Petrom na podstrešju. Tam sem sedela z i zaprtimi očmi in sanjarila in bilo je prelepo. Tvoja Ana

Nedelja, 19. marca 1944

Ljuba Kitty!

Včeraj je bil zame pomemben dan. Po kosilu je teklo — vme kot ponavadi. Ob petih sem pristavila krompir in

223 mama mi je dala kos krvavice, naj jo nesem Petru. Naj- prej nisem marala, potem sem pa le šla. Klobase ni ma- ral sprejeti in imela sem obupen občutek, da je zaradi prepira tako odklonilen. Naenkrat nisem mogla več, imela sem polne oči solz. Krožnik sem odnesla spet ma- mi in se skrila na stranišče, da sem se izjokala. Potem sem sklenila, da se bom s Petrom o tem pogovorila. Pred kosilom smo štirje skupaj reševali križanko, torej nisem mogla ničesar reči. Ko pa smo šli k mizi, sem mu zašepetala: »Se boš danes zvečer učil stenografijo?«

»Ne,« je odvrnil.

» Potem bi rada čisto na kratko govorila s teboj.«

Bil je za to.

Ko sem pomila, sem šla k njemu in ga vprašala, ali mogoče ni maral krvavice zaradi zadnjega prepira. K sreči ni bilo tako, vendar se mu ni zdelo prav, da bi ta- ko hitro popustil. V sobi je bilo zelo toplo in v obraz sem bila rdeča kakor rak. Zato sem šla še enkrat gor, potem ko sem Margot odnesla vodo, da bi se nadihala malo svežega zraka. Zaradi spodobnosti sem nekaj časa ostala pri oknu pri van Daanovih, toda kmalu sem od- šla k Petru. Stal je na levi strani odprtega okna, jaz sem se postavila na desno. Toliko sva si povedala, tako ne- znansko veliko, da vsega sploh ne morem ponoviti. To- da bilo je nepozabno, bil je najlepši večer, kar sem jih doživela v skrivališču. Nekaj odlomkov Ti bom na hitro ponovila.

Najprej sva se menila o prepirih in da imam zdaj do njih popolnoma drugačen odnos, pa še o odtujenosti med nami in našimi starši. Petru sem pripovedovala o mami in očetu, o Margot in o sebi. Kar naenkrat je vprašal: »Imate navado, da se poljubite, ko si voščite lahko noč?«

»Pa še večkrat. Kaj vi ne?«

224









» Ne, jaz skoraj nikoli nikogar ne poljubim.« »Tudi za rojstni dan ne?«

»To pa že.« if Potem sva se pogovarjala o tem, kako oba svojim

N ne poveva prav veliko. Da se imata njegova

ce: Eo vna in si želita, da bi jima on zaupal,

pa noče. Da jaz svojo žalost na skrivaj izjočem v po- utelji, on pa gre na podstrešje in kolne. Da sva se z Mar- pot šele pred kratkim resnično zbližali, da pa si vseeno he poveva vsega, ker sva ves čas skupaj. Pogovarjala Vu se o vsem mogočem, O zaupanju, 0 čustvih, o naju dveh. Bilo je prav tako, kot sem sl predstavljala. Vlpigi

—. Potem sva se pričela meniti o letu 1942 in kako je bi- io takrat vse drugače. In da se v začetku nisva mogla peti. Jaz sem se zdela njemu živahna in nadležna, on ih meni nič posebnega. Nisem razumela, da ne mara pe gledovanja, zdaj pa sem zaradi tega tako vesela. Go- | je tudi o tem, zakaj se tolikokrat umakne v samo- , Jaz pa sem rekla, da med mojo hrupno objestnostjo "njegovo mirnostjo ni tolikšne razlike in da tudi jaz ubim mir in tišino, pa nikjer nisem sama, razen v svo- vm dnevniku. In vsi raje vidijo, da grem, kot da pri- lem, še prav posebno pa gospod Dussel, V sobi staršev ih tudi ne maram biti ves čas. Vesel je, da imajo moji lurdi otroke in jaz sem vesela, da je tu on. Rekla sem iu, da razumem njegovo zadržanost in njegovo vede-

ne do staršev in da bi mu rada pomagala ob vseh prepi-

»Saj mi vedno pomagaš,« je rekel. »S čim neki?« sem ga začudeno vprašala.

»S svojo veselostjo.« ia) h To je bilo najlepše, kar mi je rekel. Pa še da mu sploh nisem nadležna, kadar pridem k njemu, nasprot- no, to se mu zdi imenitno. Jaz pa sem mu povedala, da

44 Dnevnik Ane Frank 228 se mi vsa ta ljubkovalna imena, s katerimi me obkladata oče in mama, zdijo prazna in da poljubček tu in poljub- ček tam še ne ustvari zaupanja. Pogovarjala sva se o la- stni volji, o dnevniku in osamljenosti, o razliki med tem, kakšni so ljudje videti in kakšni so v resnici, da ima vsakdo masko in tako naprej.

Bilo je čudovito. Začenja me imeti rad, za zdaj še kot tovariša, ampak za začetek je to dovolj. Nimam be- sed, tako sem hvaležna in vesela. Opravičiti se Ti mo- ram, Kitty, ker moj slog danes ni na običajni višini. Kar pišem, česar se pač domislim.

Občutek imam, da si s Petrom deliva skrivnost. Ka- dar mi pomežikne in me pogleda s temi svojimi očmi, s tem svojim smehljajem, se v meni prižge luč. Upam, da bo tako ostalo in da bova preživela skupaj še mnogo, mnogo Ur.

Tvoja hvaležna in vesela Ana

Ponedeljek, 20. marca 1944 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj me je Peter vprašal, če bom zvečer večkrat prišla. Da ga resnično nič ne motim in da je v njegovi sobi prostora za dva. Rekla sem, da gotovo ne bom mogla priti vsak večer, ker jim spodaj ne bo všeč, on pa je bil mnenja, da me to ne bi smelo motiti. Rekla sem, da bom z veseljem prišla v soboto zvečer, in ga prosila, naj mi pove, kdaj bo sijala luna.

»Šla bova dol in si od tam ogledala luno,« je rekel. Bila sem za to, saj tako se pa tudi ne bojim vlomilcev.

Medtem je na mojo srečo padla senca. Že dolgo sem si mislila, da je Margot malce zagledana v Petra. Ne vem, kako rada ga ima, vendar mi je hudo neprijetno.

226








/edno jo mora zaboleti, kadar se srečam z njim in res je po, da tega ne pokaže. Jaz bi bila čisto obupana od jubosumnosti, Margot pa pravi, da je ni treba pome h HE do mi je, da si vedno nekdo tretji,« sem ji rekla. »Saj sem navajena,« je rekla precej zagrenjeno. — Tega se Petru še ne upam povedati. Mogoče kasneje kdaj, zdaj si imava povedati toliko drugega. | —. Mama mi je včeraj dala klofuto, ki sem jo tudi za- lužila. Svoje brezbrižnosti in zaničevanja res ne smem iko kazati. Torej bomo kljub vsemu spet enkrat posku- i biti prijazni in bomo svoje pripombe raje pogol- udi Pim ni več tako prisrčen. Z menoj poskuša biti unj otročji in je zato mnogo bolj hladen. Bomo videli, bo iz tega. Zagrozil mi je, da ne bom dobila nobenih itrukcij, če se ne bom učila algebre. Čeprav na to lah- , čakam, se bom vseeno poskusila učiti, seveda s po- vojem, da bom dobila nov učbenik. — Vendar trenutno ne morem početi drugega, kot da

lam Petra in v meni vse prekipeva. h Tvoja Ana

ni , 20. marca 1944:

E, »Ana, včeraj sem Ti rekla, da nisem ljubosum- — na nate, toda to je le pol resnice. Res Je, da nisem ubosumna ne nate in ne na Petra. Samo zase mi e žal, ker zaenkrat gotovo ne bom nikogar našla, [ komur bi lahko zaupala svoja čustva In svoje misli. Zato Ti pa iz vsega srca privoščim, da se vidva ta- ko razumeta, saj pogrešaš dovolj stvari, ko so za druge samoumevne. Po drugi strani pa tudi vem,

ir 227 228

da jaz s Petrom ne bi prišla daleč. Če bi se hotela z nekom tako zbližati, bi morala biti z njim zelo za- upna, imeti bi morala občutek, da me brez mnogih besed popolnoma razume. To bi moral biti nekdo, za katerega bi vedela, da me umsko prekaša, pri Petru pa ni tako. Prav lahko pa si predstavljam, da se Ti in Peter lepo razumeta.

Nikar si nič ne očitaj, da sem prikrajšana, ali da počneš nekaj, kar meni ni prav. To sploh ni res. Ti in Peter bosta samo pridobila, če se sestajata.«

Moj odgovor:

»Ljuba Margot, Tvoje pismo je čez vse prija- zno, čeprav me ni popolnoma pomirilo in me tudi nikoli ne bo.

Kar se Petra tiče, med nama ni govora o tistem razumevanju, kot ga razumeš Ti, toda v mraku ob oknu se marsikaj laže pove kot pri svetli sončni svetlobi. Svoja čustva laže zašepetaš, kot če bi jih raztrobil vsem naokrog. Mislim, da si Petru na nek način naklonjena kot sestra in da bi mu rada po- magala prav tako kot jaz. Mogoče mu enkrat tudi boš, čeprav to ni zaupanje v najinem smislu. Mi- slim, da mora priti zaupanje z obeh strani in to je tudi vzrok, da z očetom nisva daleč prišla. Zdaj pa končajva in ne govoriva več o tem. Če hočeš še kaj izvedeti, Te prosim, da me vprašaš pismeno, ker se tako mnogo bolje izrazim. Sploh ne veš, kako zelo Te občudujem in samo upam, da bom tudi jaz kdaj tako dobra, kot sta Ti in oče, kajti med vama ne vidim velike razlike.«

Tvoja Ana

Sreda, 22. marca 1944

Ljuba Kitty! Tole sem včeraj dobila od Margot:

»Zlata Ana!

Odkar sem prebrala Tvoje pismo, imam nepri- jeten občutek, da Te peče vest, kadar se greš k Pe- tru pogovarjat ali učit. Zato res ni nobenega VZTO- ka. V mojem srcu ima nekdo drug pravico do zau- panja in ne predstavljam si Petra na njegovem me- stu. Res je, kot si napisala, da je Peter zame neke vrste brat, le... mlajši brat. Najina medsebojna čustva se šele otipavajo in iz tega se bo nemara razvila sestrska naklonjenost, nemara pa tudi ne. Na noben način pa še ni tako daleč. Res ni treba, da se Ti smilim. Čim večkrat uživaj v družbi, ki si

jo našla.«

ie vsak dan lepše. Kar zdi se mi, Kitty, da bomo

v Mr ivališču do veli pravo veliko ljubezen. Vse to zba- danje o poroki s Petrom, če bomo še dolgo ostali tu, le "ni bilo tako neumno, čeprav zares še ne razmišljam, da bi se poročila z njim. Saj ne vem, kakšen bo, ko bo en- krat odrasel, niti če se bova imela tako rada, da bi se z veseljem poročila.

E, m času sem se prepričala, da ima tudi Peter imene rad, čeprav ne vem, na kakšen način. Nisem si še — nu jasnem, ali si želi samo dobrega tovariša, ali ga priv- — učim kot dekle, ali pa so njegova čustva bratovska. Ko — je rekel, da sem mu v pomoč ob prepirih med njegovimi — Murši, sem bila čez vse vesela in spet korak naprej v na- — Jinem prijateljstvu. Včeraj sem ga vprašala, kaj bi Dale — dil, če bi bilo tu ducat An in bi vse kar naprej zahajale k




229 njemu. Njegov odgovor je bil: »To sploh ne bi bilo sla- bo, če bi bile vse take, kot si ti.«

Z menoj je zelo gostoljuben in mislim, da je zares vesel, kadar pridem. Medtem se z vnemo uči francošči- no, celo večer v postelji ponavlja do četrt čez deset.

Ah, če se le spomnim na soboto zvečer, na najine besede in na najina glasova v temi! Prvič v življenju sem bila zadovoljna sama s sabo. Če bi vse skupaj še enkrat doživela, bi govorila enako in ne popolnoma drugače, kot si ponavadi želim. Tako čeden je, kadar se smeje, pa tudi kadar tiho gleda predse. Ljubezniv je, dober in čeden. Po mojem mnenju je bil zelo presene- čen, ko je ugotovil, da nisem največja vrtavka na svetu, temveč prav tako zasanjana kot on, s prav toliko težava- mi, kot jih ima sam.

Včeraj zvečer sem po pomivanju čakala, da me bo prosil, naj ostanem zgoraj. Pa se ni nič zgodilo. Šel je stran, potem je prišel dol klicat Dussela, naj gre poslu- šat radio. Nekaj časa je postaval po kopalnici, ker pa se

je Dussel preveč obiral, je šel spet nazaj gor. Po svoji sobi je hodil sem in tja in šel zgodaj spat.

Ves večer sem bila tako nemirna, da sem si kar na- prej hodila hladit obraz z mrzlo vodo. Malo sem brala, malo sanjarila, gledala na uro in čakala, čakala, čakala in prisluškovala, če prihaja. Na smrt utrujena sem šla zgodaj v posteljo.

Danes zvečer je na vrsti kopanje. Pa jutri?

Do takrat je še tako daleč!

Tvoja Ana Moj odgovor: »Ljuba Margot!

Zdi se mi najbolje, da počakava, kaj bo iz tega. Saj ne more več dolgo trajati, da se bo med nama s

230




Petrom odločilo. Ali bodo najini odnosi ostali pri starem, ali pa se bodo spremenili. Kako bo, ne vem in tudi ne razmišljam dalj od svojega nosa.

Prav gotovo pa bom naredila nekaj. Če bova s Petrom sklenila prijateljstvo, mu bom povedala, da ga imaš zelo rada in da si tu, če bi Te potrebo- val. Tega mogoče niti ne želiš, pa nič zato. Kaj si Peter misli o Tebi, ne vem, pa ga bom že še vpraša- Ja. Gotovo nič slabega, nasprotno! Mirno pridi na podstrešje ali kjer pač bova, ker naju zares ne mo- tiš. Kadar se bova hotela o čem pomeniti, se bova pogovarjala zvečer v temi, to sva se sporazumela brez besed. Drži se! Jaz se tudi, čeprav ni vedno enostavno! Tudi zate bo prišel čas, mogoče še prej, kot si misliš. k o

Četrtek, 23. marca 1944

Ljuba Kitty!

Po malem je tu vse v redu. Dobavitelja naših živil- skih kart so na srečo izpustili iz zapora.

Miep je včeraj prvič prišla V službo, zato pa je zdaj položilo njenega moža. Vročino ima in trese ga ne torej ima vse znake gripe. Bep je zdrava, čeprav še ved- no kašlja. Samo Kleinmann bo moral še dolgo ostati O Vceraj je strmoglavilo letalo. Posadka je a odskočila s padalom, letalo pa je padlo na neko šolo, v kateri k sreči ni bilo otrok. Bilo je nekaj mrtvih in manj- ši požar. Nemci so streljali na padalce in v Amsterdam- čanih je bes kar kipel, ko so gledali to nizkotnost. Stre-

ljanje je grozno. 31 Sinoči sva prišla s Petrom na pogovor o seksu, še sa- ma ne vem kako. Že dolgo sem ga hotela nekaj stvari vprašati. On ve vse. Zelo je bil začuden, ko sem mu po- vedala, da naju z Margot o spolnosti niso poučili. Veli- ko sem mu povedala o sebi in o Margot, o očetu in ma- mi in o tem, da se zadnje čase ne upam ničesar vprašati. Ponudil mi je, da mi pove on in hvaležno sem sprejela. Povedal mi je, kako delujejo kontracepcijska sredstva in mrtva-hladna sem ga vprašala, kako fantje opazijo, da so odrasli. O tem mora še malo razmisliti in mi bo povedal zvečer. Zaupala sem mu tudi zgodbo o Jopie in da se dekleta ne morejo ubraniti močnih fantov. »Mene se ti ni treba bati,« je rekel.

Ko sem se zvečer vrnila, mi je povedal o fantih. Ma- lo nerodno je že bilo, ampak vseeno prima. Ne on in ne jaz si ne moreva predstavljati, da bi se lahko o teh tako intimnih stvareh pogovarjala s kakšnim drugim dekle- tom oziroma fantom. Povedal mi je tudi o prezervati- vih. Zvečer sva z Margot v kopalnici dolgo klepetali o bivših znankah.

Danes zjutraj me je čakalo nekaj neprijetnega. Po zajtrku mi je Peter pomignil, naj pridem k njemu. »Le- po si me ukanila,« je rekel. »Slišal sem, kaj sta se z Margot včeraj menili v kopalnici. Mislim, da si hotela

samo preizkusiti, kaj Peter ve, da bi se lahko malo poza- bavala.«

Kar sapo mi je vzelo. Prepričevala sem ga, kakor sem vedela in znala. Prav dobro sem si predstavljala, kako mu je pri duši in pri tem vse skupaj niti res ni bilo!

»Ne, Peter,« sem rekla, »saj vendar ne bi mogla biti tako nesramna! Obljubila sem ti, da ne bom zinila in tu- di res ne bom. To ne bi bila šala, to bi bilo nefair, če bi se pretvarjala, da nič ne vem in bila povrhu še tako ne-

232

i ič | ja- sramna. Častna beseda, da nisem nič povedala! Verja

meš?« ; Rekel je, da mi verjame, toda še enkrat bom govori-

ji Ž ča, da je takoj la z njim. Ves dan že tuhtam o tem. Še sreča, da

Hal, kaj si misli. Kar predstavljaj sl, da bi pesi ta sum v sebi! Ljubi Peter! Od zdaj naprej mu bom vedno

la. vse povedala podam

Petek zjutraj, 24. marca 1944

Ljuba Kitty!

Zadnje čase grem pogosto V Petrovo sobo, da se na- diham malo svežega zraka. V mračni sobi so zaupni po- menki mnogo lepši, kot če te sonce ščegeta v obraz. ma dim na stolu poleg njega, gledam ven in vse se mi zdi tako domače in prijetno. Van Daanovi in Dussel Nea delajo bedaste opazke, kadar izginem v Petrovo so je Sliši se: »Anin drugi slone: či si vh oma a

j io gospodje mlada dekleta zveče ? rje m ri pribli joka duhovitih opazkah prosena: ljivo zadržan. Tudi moja mama ni nič manj radove na in bi me gotovo vprašala, o čem se pogovarjava, če se ne bi bala, da jo bom zavrnila. Peter pravi, da so odras 1 nevoščljivi, ker sva mlada in se ne meniva za njihove GE časih me pride Peter dol iskat. To je tudi precej mučno, ker kljub vsemu do las zardi in skoraj ne spravi besede iz sebe. Vesela sem, da jaz nikoli ne zardevam, to mora biti res zelo neprijetno.

Poleg tega mi ni prav, da sedi Margot sama spodaj, medtem ko sem jaz zgoraj v dobri družbi. Samo — s naj pa naredim? Če bi šla z mano, bi bilo že prima, toda potem bi bila za peto kolo.

233 Zaradi tega nenadnega prijateljstva jih moram ved- no poslušati in res ne vem, kolikokrat so se pri mizi po- govarjali o poroki v skrivališču, če bo le vojna trajala še pet let. Sicer pa, kaj naju brigajo te starševske marnje? Ne veliko, ker so vse trapaste. So moji starši pozabili, da so bili sami enkrat mladi? Vsaj zdi se mi tako. Resno nas vzamejo, kadar se hecamo, kadar pa resno mislimo, se nam smejejo.

Kako se bo stvar razvijala, res ne vem in prav tako ne vem, če bova imela vedno toliko snovi za pogovor. Se pač ne bova vedno pogovarjala, če bova ostala sku- paj. Ko se le stari ne bi tako neumno obnašali! Gotovo me zgoraj ne vidijo radi. In pri tem nisva s Petrom niko- mur povedala, o čem se meniva. Samo predstavljaj si, da bi vedeli, o kakšnih intimnih rečeh se pogovarjava!

Pravzaprav bi Petra rada vprašala, če ve, kako izgle- da dekle. Zdi se mi, da fant spodaj ni tako komplicira- no oblikovan kot dekle. Na fotografijah in kipih prav lahko vidiš, kakšen je moški, pri ženski pa se to ne vidi. Spolne organe, ali kako se že pravi, ima med nogami. Mislim, da Peter še nikoli ni videl dekleta od blizu in, če sem poštena, jaz tudi ne. V resnici je pri fantih mno- go bolj enostavno. In kako naj za božjo voljo razložim ta ustroj? Iz njegovih besed sem sklepala, da ga ne po- zna natanko. Govoril je o »ustju maternice«, toda to je znotraj in se ga sploh ne vidi. Pravzaprav je pri nas kar dobro razporejeno. Ko sem bila stara enajst ali dvanajst let, nisem niti vedela, da obstajajo tudi notranje sramne ustnice, ker jih sploh ni videti. Najlepše pa je, da sem mislila, da prihaja urin iz ščegetavčka. Ko sem nekoč mamo vprašala, kaj pomeni ta hribček, mi je rekla, da ne ve. Odrasli se vedno delajo neumne!

Ampak nazaj k stvari. Kako lahko razložiš, ne da bi pokazal, kako je to ustvarjeno? Naj kar takoj posku- sim? Pa dajmo!

234

Če stojiš, vidiš spredaj samo nekaj kosmatega. Med nogami pa sta neke vrste blazinici, mehki stvarci, ki sta tudi poraščeni. Kadar stojiš, se stikata in tako ne moreš videti tistega, kar je znotraj. Če sedeš, se razkleneta in notranjost je videti rdeča, grda in mesnata. Na zgor- njem delu je med obema velikima sramnima ustnicama kožna guba, ali, če bolj natanko pogledaš, neke vrste mehurček. To je ščegetavček. Potem prideta mali sram- ni ustnici, ki sta tudi tesno stisnjena guba. Ko se razpre- ta, se odkrije mesnat štrcelj, nič večji od vršička prsta. Zgornji del je prepusten, v njem so različne luknjice in od tam priteče urin. Spodaj se vidi samo koža, vendar je tam nožnica. Komaj jo vidiš, tako je skrita za kožni- mi gubicami. Luknjica je tako neznansko majhna, da si sploh ne znam predstavljati, kako lahko mož prodre va- njo, kaj šele, kako pride iz nje otrok. V to luknjico greš komaj s kazalcem! To je vse, pa vendar je tako važno!

Tvoja Ana

Sobota, 25. marca 1944 Ljuba Kitty!

Da se človek spreminja, opazi šele, ko je že spreme- njen. In jaz sem spremenjena, temeljito in popolnoma. Moje mnenje in vse moje dojemanje, moji kritični po- gledi, moja zunanjost in moja duša, vse je spremenjeno in sicer na boljše. iii v

Nekoč sem ti že pripovedovala, kako težko mi je bi- lo, ko sem iz življenja oboževane deklice padla v to mr- zlo resničnost, kjer so me odrasli ves čas grajali. Da sem morala toliko prestati, sta kriva tudi oče in mama. Ne bi me smela ščuvati in mi kazati spore samo z njune strani. Kar nekaj časa je trajalo, preden sem uvidela, da so pri

283 vseh teh pričkanjih krivi vsak pol. Zdaj vem, da so vsi delali napake. Mamina in očetova največja napaka pri van Daanovih je bila, da se niso nikoli odkrito in prija- teljsko pogovorili. Pa tudi če bi bilo treba prijateljstvo malce hliniti.

Predvsem bi rada živela v miru, ne maram se prepi- rati in prenašati čenč. Pri očetu in Margot to ni težko, pri mami pa in zato je zelo dobro, da mi včasih stopi na prste. Gospoda van Daana si je lahko pridobiti, če mu le pritrjuješ, ga mirno poslušaš in sam ne rečeš nobene, predvsem pa, če na njegove šale in trapaste vice odgo- voriš s šalo. Gospo van Daan si lahko pridobiš z odkri- tosrčnim pogovorom in pritrjevanjem, saj sama rada prizna svoje številne napake. Zase še predobro vem, da zdaj o meni ne misli tako slabo, kot je mislila v začetku. To pa zato, ker sem poštena in enostavno ljudem po- vem v obraz tudi manj laskave reči. Saj tudi hočem biti poštena. Zdi se mi, da tako še najdalj prideš, pa še sam se bolje počutiš.

Včeraj sva se z gospo van Daanovo pogovarjali o ri- žu, ki smo ga dali Kleinmannu. »Kar naprej smo dajali, dajali in dajali,« je rekla. »Zdaj pa smo prišli do točke, ko moramo reči: zapik! Če bi se potrudil, bi si gospod Kleinmann lahko sam preskrbel riž. Zakaj mu ga mora- mo dajati iz naše zaloge? Mi ga prav tako potrebu- jemo.«

» Ne strinjam se z vami, gospa van Daan,« sem ji re- kla. »Že mogoče, da bi si lahko sam preskrbel riž, toda to mu je odveč. Ne smemo kritizirati ljudi, ki nam po- magajo. Dati jim moramo, kar lahko pogrešamo in kar potrebujejo. Krožnik riža na teden res ni velika reč in mi lahko jemo fižol.«

Gospe van Daan se ni zdelo tako, vendar je rekla, da bo v kakšni drugi stvari rada popustila, zdaj pa se ne strinja.

236

No, dobro, sem že nehala. Včasih vem, kje je moje

mesto, včasih pa tudi ne. Pa bom že vse izpeljala! Seve-

da bom, saj zdaj imam pomoč! Peter mi pomaga streti

' marsikateri trd oreh in ugrizniti v marsikatero kislo ja-

| bolko.

Res ne vem, koliko mu je zame in če se bova URA ' kdaj poljubila. Na noben način pa ga ne bom silila!

— Očetu sem povedala, da grem večkrat k Petru in ga b vprašala, kako se mu to zdi. Zdi se mu v redu.

Petru brez zavor pripovedujem tudi o rečeh, ki jih

| i ila i la sem mu, da bi — drugače ne bi spravila iz sebe. Poveda , da l j ie rada pisala. Tudi če bom imela drug poklic in | ne bom pisateljica, pa pisanja ne bom nikoli opustila.

Nisem ne bogata in ne lepa, ne inteligentna in ne

i modra, vendar sem tu in hočem biti srečna! Sem srečne

h

— narave, ker imam rada ljudi, nisem nezaupljiva in bi ra- — da vse videla srečne.

Dan svetel, ki brez haska mine, enak je noči temne bolečine.

Tole je staro že nekaj tednov in ne velja več. Ker pa

— tuko redko pišem verze, sem tadva zapisala.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 27. marca 1944

Ljuba Kitty!

V zgodbi našega skrivališča bi morala pravzaprav velik del papirja porabiti za politiko, toda mene politi- ku res ne zanima tako zelo in zato sem JO pustila bolj ob vrani. Danes pa Ti bom napisala celo pismo samo o

politiki. 281 Razumljivo je, da gledajo različni ljudje na politiko zelo različno, in logično je, da se v hudih vojnih časih veliko govori o njej. Da pa se zaradi nje tako zelo prepi- rajo, je enostavno preneumno. Le naj sklepajo stave, se hahljajo, se zmerjajo in nergajo, naj se cmarijo v last- nem soku, samo da se ne prepirajo. Prepiri imajo veči- noma hude posledice. Ljudje od zunaj nam pripovedu- jejo najrazličnejše izmišljene zgodbe, radio pa do zdaj še ni lagal. Politično razpoloženje pri Janu, Miep, Kleinmannu, Bep in Kuglerju gre ves čas up and down, morda še najmanj pri Janu.

V skrivališču je razpoloženje glede politike vedno enako. Pri neskončnem razpravljanju o invaziji, letal- skih napadih, govorih in podobnem slišiš številne pri- pombe kot: »Nemogoče!« »Za božjo voljo, kaj bo iz te- ga, če bodo šele zdaj začeli?« »Vse gre odlično, prima, ne more bolje.«

Optimisti, pesimisti in da ne pozabimo na realiste, vsi nam z neizčrpno energijo razlagajo svoje mnenje in vsakdo misli, da ima samo on prav. Neka dama se raz- burja, ker njen gospod soprog tako neizmerno zaupa Angležem. Nek gospod se znaša nad svojo damo zaradi njenih porogljivih in zaničevalnih opazk o njegovem priljubljenem narodu. To počneta od zgodnjega jutra do poznega večera in najlepše pri tem je, da jima nikoli ni dolgčas.

Nekaj sem si izmislila, kar vedno učinkuje. Moje sredstvo deluje, kot bi koga zbodel z iglo, da pri priči poskoči. Z enim samim vprašanjem, samo z besedico ali stavkom načni pogovor o politiki in že so vsi v ognju!

Kot da poročila nemške wehrmacht in angleške BBC še ne bi bila dovolj, so zdaj uvedli še »objavo o le- talskih preletih«, ki je sicer imenitna, včasih nas pa tudi razočara. Angleži se kar naprej bahajo s svojim letal-

238


lažmi. . . dvi U Mine -.. Radio prižgemo ob osmih zjutraj, če ne že prej, In potem ga poslušamo vsako uro do devetih, desetih ali "pu celo do enajstih zvečer. To je najboljši dokaz, da "imajo odrasli mnogo potrpljenja in da jim gre težko V glavo /samo nekaterim, da ne bo zamere/. Ena ali dve oddaji na dan bi bili čisto dovolj. Toda te stare gosl, ah, uuj sem že povedala! Program za delavce, postaja Ora- nje, Frank Philips, njeno veličanstvo kraljica Wilhelmi- — ma, prav vsi pridejo na vrsto in najdejo voljne poslušal- —ge. In kadar ravno ne jedo ali spijo, sede okoli radia in "me pogovarjajo o hrani, spanju in politiki. Uf, kako je ' vse skupaj dolgočasno! Biti moraš res pravi mojster, da — pri vsem tem še sam ne postaneš dolgočasna starka. Na- —Mim starčkom pa se v tem pogledu seveda ni več česa b h v Najbolj nazoren primer za to bi bil govor od nas — veh cenjenega Winstona Churchilla. epa osni Z

Nedelja zvečer ob devetih. Na mizi stoji čajnik in i gostje prihajajo. Dussel sede levo od radia, pred aparat

van Daan in poleg njega Peter. Mama sede za go-

| upoda van Daana in njegova žena poleg nje. Medve Z — Murgot sediva čisto zadaj in Pim je za mizo. Vidim, da — uiuem dobro opisala, ampak saj ni tako važno, kako se- — dimo. Gospodje puhajo, Petru od napornega posluša- nju lezejo oči skupaj. Mama v svoji dolgi, temni jutranji hulji in gospa van Daan se treseta zaradi letal, ki se ne menijo za govor in letijo nad Essen. Oče srka aje Mala — Murgot pa je Mouschi sestrsko povezala, ker spi vsaki — pu enem kolenu. Margot ima navijalke v laseh in jaz sem oblečena v mnogo premajhno, pretesno in prekrat- ko nočno haljo. Vse je videti prisrčno, domače, miro- ljubno in je tako tudi zares. Vendar z grozo čakam na

239 ama govora. Kar dočakati ne morejo konca, od nei ana Nenenio in prepir je že na obzorju Phhhh

a pre mišjo luknjo se ježijo dru ti mu, polni prepirljivosti in plačani Pajo

Tvoja Ana

Torek, 28. marca 1944 Ljuba Kitty!

h m politiki bi ti lahko še marsikaj napisala, vendar se ih O IA V drugih reči. Prvič, mama mi je repovedala hoditi tako pogosto j gor, ker je potbe ia Ka pa van Daan ljubosumna. Drugič. rj il Margot, naj pride gor. Ne ijeto storil iz vljudnosti, ali pa j soj po pm ab I , ali pa je resno mislil. Tretjič š la sem očeta, ali naj i j oce. NM: se h j se oziram na | nja je, da se mi ni treba. A A, In kaj zdaj? Mama je si i daj? M Je sitna, ne pusti me gorinh a im pri S in delam. vok, je tudi K: osumna. Oče nama s Petrom privošči in zdi se mu prima, da se tak NA s o dobro razumeva. M im tudi rada Petra, vendar čuti, da se v troje ne ik o ne pogovarjati kot v dvoje. oleg tega mama misli, da je Peter v jublj j ame zal a ova ie zelo želim, da bi bilo tako NO a istem in bi se laže zbližala. Mama t i i i udi pravi Ne lignin EO Res je, da si večkrat hi bj Ja a to, če občuduje moje jamice v licih? ih si zelo težavnem položaju sem. Mama je proti meni m J m z. na njej, mm pa zapira oči pred najinim ti- jem. Mama je žalostna, ker me ima š j sploh nisem žalostna, ker sem opravila z ile! or

240

Jn Peter... Petru se nočem odpovedati. Tako lju-

— bezniv je in zelo ga občudujem. Med nama bi bilo lah-

ko tako lepo, če se stari ne bi vtikali med naju. K sreči

— sem vajena, da ne kažem svojih čustev. Odlično se mi je

osrečilo prikriti, da sem od njega čisto obsedena. Kdaj o prišel z besedo na dan? Bom kdaj začutila njegovo

— lice ob svojem, kot sem v sanjah začutila Petlovo lice?

Peter in Petel sta zdaj zame eno! Ne razumejo naju, ni-

— koli ne bodo mogli dojeti, da sva zadovoljna, samo da

sediva skupaj in molčiva. Ne razumejo, kaj naju vleče drugega k drugemu. Le kdaj bodo vse te težave minile? In vendar je prav, da morava premagovati težave, saj je konec potem toliko lepši. Kadar leži z zaprtimi očmi in mu glava počiva na rokah, je kakor otrok. Kadar se igra in pogovarja z Mouschi, je ljubezniv. Kadar prenaša krompir ali kaj drugega težkega, je močan. Kadar stre- ljajo ali kadar gre V temi gledat za tatovi, je pogumen. in kadar je tako nebogljen in neroden, takrat je enosta- vno prisrčen. In veliko lepše se mi zdi, kadar mi on kaj razlaga, kot da bi ga morala jaz poučevati. Skoraj v vsem me prekaša in to mi je všeč.

Ne bom se zmenila za mami! Ko bi le rekel prvo be- sedo!

Oče vedno pravi, da sem nališpana punčka, ampak to ni res, samo nečimrna sem. Do zdaj mi ni veliko ljudi reklo, da sem čedna, razen nekega fanta v šoli, ki je re- kel, da sem zala, kadar se smejem. Včeraj pa mi je Peter naredil resničen poklon in ponovila Ti bom najin pogo- vor. Opazila sem, da mi Peter večkrat reče: » Nasmej se!« Zato sem ga včeraj vprašala: » Zakaj pa naj se ved- no smejem?«

»Ker je tako fletno. Na licih se ti vedno naredi jami-

ca. Zakaj pravzaprav?«

16. Dnevnik Ane Frank 241 »»Taka sem se rodila, tudi na bradi imam eno. To je edina čedna reč na meni.« »To pa že ni res!« ( »Pa je. Saj vem, da nisem čedna. Nikoli nisem bila in tudi nikoli ne bom.«

»Jaz sem popolnoma drugačnega mnenja. Meni se zdiš čedna.«

»Ni res.« »Če nekaj rečem, mi lahko verjameš.« Seveda sem jaz potem rekla isto zanj.

Tvoja Ana

Sreda, 29. marca 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj je na radijski postaji Oranje govoril minister Bolkenstein in rekel, da bo treba po vojni izdati zbirko pisem in dnevnikov iz tega obdobja. Seveda so vsi takoj navalili na moj dnevnik. Kar zamisli si, kako zanimivo bi bilo, če bi izšel roman o skrivališču. Po naslovu bi ljudje gotovo sklepali, da gre za detektivsko zgodbo.

No, šalo na stran, deset let po vojni si bo gotovo tež- ko predstavljati, kako smo se Židje skrivali, kaj smo jedli in kaj smo se pogovarjali. Čeprav Ti toliko pripo- vedujem o nas, poznaš celo Ti le drobec našega življe- nja. Ne veš, kako je gospe strah, kadar bombardirajo, in da so na primer v nedeljo odvrgli Angleži na Ijmuiden za pol milijona kilogramov bomb iz 350 bombnikov, da so hiše drhtele kot travne bilke v vetru, da se širijo epi- demije...

O vseh teh rečeh ne veš ničesar in pisati bi morala ves ljubi dan, če bi Ti hotela povedati vse podrobnosti. Ljudje čakajo v vrsti na zelenjavo in druge reči. Zdrav- niki ne morejo obiskovati bolnikov, ker jim pred nosom

242

ukradejo avto. Vlomi in kraje se kar vrstijo, tako da se človek že sprašuje, kaj je šinilo v Holandce, da so po- stali na lepem taki kradljivci. Osem in enajstletni otroci razbijajo šipe in pokradejo vse, kar ni pribito. Ljudje si tudi za pet minut ne upajo zapustiti stanovanja, ker iz- gine vsa ropotija, brž ko odnesejo pete. V časopisih vsak dan beremo oglase, ki obljubljajo nagrado za vrni- tev ukradenih pisalnih strojev, perzijskih preprog, elek- tričnih ur, blaga za obleke in tako naprej. Ukradli so vse cestne ure in v telefonskih govorilnicah niti žice ni več. Med prebivalstvom ne more biti dobrega razpolo- ženja, ker so vsi lačni. S hrano, ki ti jo odmerijo za en teden, si sit komaj dva dni (razen kavnega nadomestka). Invazije ni in ni, moške pa kar naprej odvažajo v Nem- čijo. Otroci so podhranjeni in vedno bolni, vsi so slabo oblečeni in imajo strgane čevlje. Podplati stanejo na čr- no sedem guldnov in pol. In pri tem čevljarji sploh ne jemljejo več novih strank, na popravilo čevljev moraš čakati tudi po štiri mesece in med tem časom čevlji lah- ko tudi izginejo.

Dobro pri vsej stvari pa je, da oblast doživlja vedno več sabotaž, pa če so ljudje še tako lačni in če jih še ta- ko tlačijo. Vsi so na nek način udeleženi: ljudje, ki deli- jo hrano, policisti in uradniki. Ali pomagajo svojim so- državljanom, ali pa jih ovajajo in jih tako spravijo v za- por. K sreči pa je le majhen del Holandcev na napačni strani.

Tvoja Ana

Petek, 31. marca 1944 Ljuba Kitty!

Precej hladno je še, toda večina ljudi je že kakšen mesec brez kurjave. Slabo, kajne? Splošno razpoloženje

ie? 243 pa je zaradi ruske fronte spet bolj optimistično. Na splošno ne pišem veliko o politiki, toda vseeno Ti mo- ram poročati, da so Rusi že skoraj na poljski meji in v Romuniji na reki Prut. So tik pred Odeso in obkolili so Tarnopol. V skrivališču vsak večer poslušamo posebno Stalinovo izjavo.

V Moskvi kar naprej streljajo pozdravne salve in predstavljam si, da po mestu dobesedno bobni. Ne vem, zakaj to počnejo. Mogoče bi radi prikazali, kot da je v bližini fronta, ali pa svojega veselja ne znajo druga- če izraziti.

— Nemške čete so zasedle Madžarsko. Tam je pribli- žno milijon Židov in zdaj bodo tudi oni na vrsti.

Tu je vse po starem. Danes ima gospod van Daan rojstni dan. Dobil je dva zavojčka tobaka in kave za eno skodelico, ki si jo je pritrgala njegova žena. Od Ku- glerja je dobil limonin punč, od Miep sardine, od nas kolonjsko vodo, pa še španski bezeg in tulipane. Ne smemo pozabiti malinove torte, ki je bila narejena brez masla in iz slabe moke. Čeprav je imela malce lepljiv okus, je bila kljub temu slastna.

Govorice o Petru in meni so se malo polegle. Danes zvečer me bo prišel iskat. Se Ti to ne zdi lepo od njega, ko mu je vedno tako nerodno? Zelo dobra prijatelja sva, veliko sva skupaj in se meniva o vsem mogočem. Imenitno je, da se mi ni treba potegniti vase, kadar se dotakneva kakšne kočljive teme, kot sem morala početi pri drugih fantih. Tako sva se na primer pogovarjala o krvi in sva pri tem omenila menstruacijo. Ženske se mu zdimo zelo žilave, da prenesemo to izgubo krvi. Tudi jaz se mu zdim žilava. Ra-ta-ta, le zakaj?

Moje življenje je postalo lepše, mnogo lepše. Bog me ni pustil same in me tudi ne bo.

Tvoja Ana

244

Sobota, 1. aprila 1944

h Ljuba Kitty!

Pa je kljub temu vse tako težavno. Saj gotovo veš, mislim, kajne? Tako hrepenim po njegovem polju- u, poljuba pa ni in ni. Mogoče pa vidi v meni samo lo- iša? Mu ne pomenim več?

Ti veš in jaz tudi vem, da sem močna in da večino gob prenašam sama. Nikoli jih nisem skušala deliti Z drugimi in nikoli se nisem oklepala mame. Toda zdaj bi luko rada naslonila glavo na njegovo ramo In Se odpo- H Ene morem in ne morem pozabiti sanj o Petrovem li- tu in kako je bilo takrat vse dobro! Ali ne hrepeni tudi on po tem? Mogoče je le preveč plašen, da bi priznal mojo ljubezen? Zakaj potem hoče, da pridem toliko- krat k njemu? Oh, zakaj ne spregovori? k

Saj bom nehala, sem že mirna. Junaško se bom dr- Žula in z malo potrpljenja bo sledilo tudi vse drugo. "Najhuje pa je, da se zdi, kot da jaz letam za njim. Ved- "no sem jaz tista, ki hodi k njemu, nikoli ne pride on k meni. Toda to je zato, ker so sobe tako razporejene in bi razume moje pomisleke. Upam, da bo razumel tudi

vse drugo.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 3. aprila, 1944

Ljuba Kitty!

Proti svoji navadi Ti bom zdaj izčrpno opisala hra- — no, kajti postala je važen dejavnik ne samo v skrivališ- — tu, umpak v vsej Holandiji in v vsej Evropi.

245 V vseh enaindvajsetih mesecih smo preživeli tu že najrazličnejša prehrambena obdobja. Takoj Ti povem, kaj to pomeni. Prehrambeno obdobje pravim tistemu času, ko dan na dan otepamo eno samo jed, največkrat eno samo zelenjavo. Nekaj časa smo vsak dan jedli en- divijo. Endivijo s peskom, endivijo brez peska, endivijo kot enolončnico ali pa zapečeno v nepregorni posodi. Nato je prišla na vrsto špinača, sledila koleraba, pa čr- na redkev, kumare, paradižniki, kislo zelje in tako dalje.

Res ni prijetno, če dobiš kislo zelje za zajtrk, kosilo in večerjo, ampak lakota je najboljši kuhar. Trenutno imamo najkrasnejše obdobje, ker sploh ne dobimo no- bene zelenjave.

Za kosilo imamo ta teden takšne jedilnike: fižol, grahovo juho, krompirjeve cmoke, krompirjev narastek in z božjo pomočjo sem in tja kakšno repo ali nagnito korenje in potem je spet na vrsti fižol. Kar naprej jemo krompir, celo za zajtrk, ker primanjkuje kruha. Za zajtrk krompir vsaj malo popečemo. Juho kuhamo iz rjavega ali belega fižola, krompirja in jušnih koncentra- tov (juha juliana, kraljevska juha ali fižolova juha). Vsa- ki jedi je primešan fižol, še kruhu. Večerjamo vedno krompir z omako iz vrečke in k sreči imamo še nekaj pese v solati. Kar se cmokov tiče, Ti moram povedati, da jih delamo iz »vladne moke« in so zato lepljivi in trdi, da ti obležijo v želodcu kot kamen. No, pa kaj ho- čemo.

Vsak teden je naša največja znamenitost kolobar je- trne klobase in za kanec marmelade na suhem kruhu.

Ampak še vedno smo pri življenju in večkrat nam celo tekne.

Tvoja Ana

246


Sreda, 5. aprila 1944

Ljuba Kitty!

Nekaj časa sploh nisem vedela, čemu naj še delam. onec vojne je tako obupno daleč, tako o pa pravljičen in lep. Če vojne do septembra ne bo pse "ne bom šla v šolo, ker ne maram zaostati kar dve mi —.. Zadnje čase mi je vse dneve izpolnil Peter wo drugega kot Peter, bilo je samo sanjarjenje In premiš Ne "vanje. V soboto zvečer pa sem bila grozno potrta. nem bila pri Petru, sem se borila S solzami, kasneje pa 'nem se z van Daanom na račun limoninega punča ne- nansko smejala, bila sem vesela in razigrana.

Komaj sem ostala sama, sem se razjokala. V Ne ujci sem zdrsnila na tla in dolgo in goreče molila. Ždela sem na kolenih in jokala z glavo med rokami. Glasno sem hlipala, potem pa sem se streznila in me dala solze, da me ne bi kdo slišal. Počasi sem sl me a vlivati pogum. Ponavljala sem sl in ponavljala: »Mo- "mim, moram, moram ...« Zaradi neudobne drže sem či- mo odrevenela, naslonila sem se na posteljno prvem 4 1 se še naprej mučila. V posteljo sem šla šele malo pre

' enajsto. Minilo je. In zdaj je že popolnoma mimo. '

—.. Delati moram, da ne bom nevedna, da bom kaj do- — megla in postala novinarka, to hočem! Vem, da na pi- — iti. Nekaj mojih zgodb je dobrih, opisi skrivališ nih — aubavni in marsikatera stran v mojem dnevniku je ko — iva, vendar ni nikjer zapisano, da sem zares K H »Evine sanje« so moja najboljša pravljica in naj ; j — fudno pri vsem je, da res ne vem, od kod sem jo m ? — V »Cadyjinem življenju« je tudi nekaj dobrega, ce sen H je zanič. Sama sem si najbolj oster in najboljši kriti — in točno vem, kaj je dobro in kaj ni. Nihče, kdor ni sam [ poskusil, si ne more predstavljati, kakšen užitek je pisa-

247 nje. Včasih sem obžalovala, da ne znam risati, zdaj pa sem presrečna, da znam vsaj pisati. In če nisem dovolj nadarjena, da bi pisala časopisne članke in knjige, bom pač pisala za sebe.

Moram nekaj doseči. Ne znam si predstavljati, da bi morala živeti kot mama, gospa van Daan in vse druge ženske, ki opravijo svoje delo in so kasneje pozabljene. Poleg moža in otrok si želim imeti še nekaj, čemur bi se lahko popolnoma predala. Živeti hočem tudi še po smr- ti. In zato sem bogu hvaležna, da mi je že pri rojstvu po- daril sposobnost, da se razvijam in pišem, se pravi, da lahko izrazim vse, kar je v meni. S pisanjem odložim vsa bremena, bridkosti izginejo in pogum se vrne. Veli- ko vprašanje pa je, če bom kdaj napisala kaj zares veli- kega, če bom kdaj novinarka ali pisateljica. Upam, tako zelo upam! S pisanjem znam izraziti svoje misli, svoje ideale in svojo domišljijo.

Na »Cadyjinem življenju« že dolgo nisem delala. V mislih točno vem, kako naj se zgodba razvija, pa ne gre in ne gre. Mogoče je nikoli ne bom končala in bo prista- la v košu za papir ali pa v peči. To ni prijetna misel. Po- tem se tolažim: s štirinajstimi leti imaš vendar premalo izkušenj in ne moreš pisati o filozofiji. Torej gremo na- prej, z novo korajžo. Gotovo se bo posrečilo, kajti moja trdna volja je, da bom pisala.

Tvoja Ana

Četrtek, 6. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Vprašala si me, kaj me zanima in kakšne konjičke imam. Danes Ti bom odgovorila, toda nikar se ne pre- straši, cel kup jih je.

248

Na prvem mestu je pisanje, toda to pravzaprav ne

| šteje h konjičkom.

Drugič: rodovniki. Po časopisih in knjigah iščem ro-

V dovnike nemških, španskih, angleških, avstrijskih, ru- — skih, skandinavskih in nizozemskih knežjih družin. Ne- |. kateri so že kar popolni, predvsem ker sem jih vedno ri-

sala, kadar sem brala življenjepise ali pa zgodovinske ige. il HP Tudi moj tretji konjiček je zgodovina. Oče mi je ku- pil že kar precej knjig in komaj čakam tistega dne, ko bom lahko v knjižnici prebrskala vse knjige. Številka štiri je grška in rimska mitologija. Tudi o tem imam več knjig. Na pamet Ti lahko takoj povem vseh devet muz ali sedem Zeusovih ljubic. Tudi Hera- jeve žene poznam. a em ljubezen so tudi filmske zvezde in družinske fotografije. Poleg tega neznansko rada be- rem, zanimam se za umetnostno zgodovino, za pisate- lje, pesnike in slikarje. Mogoče pridejo kasneje še glas- beniki na vrsto. Določen odpor pa čutim do algebre, geometrije in računanja. Vsi drugi šolski predmeti me

zanimajo, predvsem pa zgodovina. m Tvoja Ana

Torek, 11. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Ne vem, kje se me glava drži in pojma nimam, kje naj začnem. Četrtek, ko sem Ti zadnjič pisala, je siv kel popolnoma običajno. V petek (bil je veliki petek) smo se šli popoldne družabne igre in v soboto prav ta- ko. Dnevi so hitro minevali. V soboto okoli dveh se je

249 pričelo streljanje. Moški so rekli, da so brzostrelni topo- vi. Sicer pa je bilo vse mirno.

V nedeljo popoldne sem povabila Petra in prišel je okrog pol petih, malo kasneje pa sva šla na podstrešje in ostala tam do šestih. Od šestih do četrt na osem je bil na radiu lep Mozartov koncert, predvsem mi je ugajala Mala nočna muzika. Kadar so drugi zraven, skoraj ne morem poslušati, ker me glasba preveč prevzame.

V nedeljo zvečer ni bilo kopanja, ker je bil čeber spodaj v kuhinji in poln perila. Ob osmih sva šla s Pe- trom na sprednje podstrešje in da bi sedela na mehkem, sem vzela s seboj edino blazino z zofe, ki sem jo mogla najti. Sedla sva na zaboj. Zaboj in tudi blazina sta bila zelo ozka. Sedela sva tesno skupaj in se naslanjala na drug zaboj. Mouschi nama je delala družbo, torej je ne- kdo pazil na naju. Ob tri četrt na devet je nenadoma požvižgal gospod van Daan in naju vprašal, če nimava mogoče Dusselove blazine. Oba sva planila pokonci in šla z blazino, mačko in van Daanom dol. Dussel je bil hud, ker je bila blazina z njegove postelje in se je bal, da so zdaj v njej bolhe. Nekaj časa smo bili vsi precej razburjeni. Iz maščevanja sva s Petrom vtaknila Dusse- lu v posteljo dve trdi krtači, ampak kasneje sva ju spet vzela ven. Zaradi tega sva se grozno hahljala.

Toda najino veselje ni dolgo trajalo. Ob pol desetih je Peter rahlo potrkal na vrata in vprašal očeta, če mu lahko pomaga pri nekem angleškem stavku.

» Nekaj ni v redu,« sem rekla Margot. »Izgovor je le preveč prozoren. Nekaj se je moralo zgoditi.«

Moj sum se je potrdil, ker so pravkar vlomili v skla- dišče. Oče, van Daan in Peter so bili v hipu spodaj. Margot, mama, gospa van Daan in jaz smo čakale. Če' je štiri ženske strah, morajo klepetati in to smo počele

250 tudi me. Nenadoma smo spodaj zaslišale udarec, nato pa je bilo vse tiho, le ura je udarila tri četrt na deset. Vsa barva nam je izginila z obraza, toda še vedno smo bile mirne, čeprav zelo preplašene. Le kje so možje? Kakšen udarec je bil to? So se stepli z vlomilci? Naprej nismo mislile, kar čakale smo. |

Deset: koraki na stopnicah. Vstopil je oče, bled in ves živčen, za njim je prišel gospod van Daan. »Ugasite luč! Vsi tiho gor. V hiši pričakujemo policijd.«

Za strah ni bilo časa. Luči so ugasnile, v naglici sem zgrabila jopico in že smo bili zgoraj.

»Kaj se je zgodilo? Hitro! Povejte!«

Pa ni bilo nikogar več, ki bi nam kaj povedal, moški so bili že spodaj. Šele ob desetih so se vsi štirje vrnili in dva sta se postavila na stražo k Petrovemu oknu. Vrata na stopnice smo zaprli, vrtljiva omara je bila na svojem mestu. Nočno lučko smo zagrnili s puloverjem in potem so pripovedovali: »Peter je zaslišal na stopnicah dva močna udarca, stekel je dol in videl, da na levi strani skladiščnih vrat manjka velika deska. Oddirjal je gor, obvestil moške člane družine in vsi štirje so odšli dol. Ko so prišli v skladišče, so bili vlomilci še tam. Ne da bi kaj pomislil, je van Daan zavpil: »Policija!« Zacepetali so hitri koraki in vlomilci so zbežali. Da policija ne bi opazila luknje, so pritrdili desko nazaj, toda močna br- ca od zunaj jo je spet vrgla ven. Vsi so bili čisto iz sebe zaradi te predrznosti in van Daana in Petra je zgrabila togota. Van Daan je s sekiro močno udaril po tleh in vse je bilo spet tiho. Spet so skušali namestiti desko, ta- krat pa jih je nekdo zmotil. Mimo je prišel zakonski par in z baterijo posvetil v skladišče. »Prekleto!« je zagodel nekdo od naših, ker zdaj so se vloge zamenjale, iz poli- cistov so nastali vlomilci. Vsi štirje so stekli gor, Peter je še prej odprl vrata in okna v kuhinji in privatni pisarni,

tiaWi

vrgel telefon po tleh in končno so vsi skupaj s čebrom

perila vred pristali v skrivališču.

Konec prvega dela. m

Po vsej verjetnosti je zakonski par z baterijo obvestil policijo. Bila je nedelja, prvi dan velikonočnih prazni- kov. Na velikonočni ponedeljek ne bo nikogar v pisar- no, torej se do torka zjutraj ne moremo ganiti. Zamisli si! Preživeti cel dan in dve noči v tej grozi! Ničesar si nismo predstavljali, kar ždeli smo in tema je bila kot v rogu, ker je gospa van Daan iz strahu ugasila še m? lučko. Če je le malce zaškripalo, smo sikali: » Pssst! Pst!« mi

Bilo je že pol enajstih in še vedno se ni nič zganilo. Oče in van Daan sta nas sem in tja prišla malo pogle- dat. Končno je ob četrt na dvanajst spodaj zaropotalo. Nihče se ni ganil, slišalo se je le, kako vsa družina sope. Koraki po hiši, v privatni pisarni in potem ... na naših stopnicah. Zdaj tudi diha ni bilo več slišati, le osem src je tolklo kot po nakovalu. Koraki so prihajali po naših stopnicah, se ustavili in nekdo je šaril okoli vrtljive omare. Tega trenutka se ne da opisati. PE

Zdaj smo izgubljeni! sem pomislila in že videla, ka- ko nas bo vseh petnajst še to noč odvlekla gestapo. Spet je nekdo dvakrat potresel vrtljivo omaro, nekaj je padlo na tla in koraki so se oddaljili. Vsi smo pričeli trepetati, nekomu so šklepetali zobje, toda nihče ni niti črhnil. Tako smo sedeli do pol dvanajstih.

V hiši je bilo vse tiho, samo na stopnicah, prav pred omaro je še vedno gorela luč. Se jim je zdela ta Pa tako skrivnostna? So nemara policisti pozabili luč ! Bo prišel kdo in jo ugasil? V hiši ni bilo nikogar več in jezi- ki so se nam razvezali. Mogoče so pustili pred vrati ču- vaja.

293 Počeli smo samo troje: premlevali smo te dogodke, se tresli in hodili na stranišče. Vedra so bila na podstre- šju, tako je moral biti dober Petrov pločevinasti koš za smeti. Začel je van Daan in potem oče. Mamo je bilo preveč sram. Oče je odnesel koš v sobo in tam smo ga Margot, gospa van Daan in jaz rade uporabile. Končno se je tudi mama odločila za to. Primanjkovalo je papir- ja, k sreči sem ga imela nekaj v žepu.

Koš je smrdel, vsi so šepetali in bilo je že polnoči.

» Lezite na tla in zaspite!«

Z Margot sva dobili vsaka blazino in odejo. Margot je ležala poleg omare s hrano, jaz pa med nogami ku- hinjske mize. Na tleh ni tako smrdelo, toda gospa van Daan je hitro prinesla malo klora in pokrila koš s staro ruto.

Govorjenje, šepetanje, strah, vetrovi — in kar naprej nekdo na posodi! Pa zaspi, če moreš! Ob pol treh sem bila le preveč utrujena in zaspala sem do pol štirih. Zbudila sem se, ko mi je gospa van Daan položila glavo na nogo.

»Rada bi nekaj oblekla,« sem prosila. Nekaj so mi dali, samo ne sprašuj, kaj! Čez pižamo volnene hlače, rdeč pulover in črno krilo, bele kratke nogavice in čez vse še strgane dokolenke.

Gospa van Daan je sedla na stol in čez moje noge se je zleknil gospod van Daan. Premišljala sem in se tako tresla, da van Daan ni mogel spati. V mislih sem se pri- pravljala, kako se bodo policisti vrnili. Seveda jim bo- mo morali povedati, da smo se skrili. Lahko da bodo dobri Holandci in potem bo vse v redu. Če pa bodo na- cisti, jih bomo morali nekako podkupiti.

»Spravi, no, radio stran!« je vzdihnila gospa van Daan.

254


»Seveda, v štedilnik,« je odgovoril gospod van 'Duan. »Če bodo našli nas, lahko najdejo tudi radio.« » Našli bodo Anin dnevnik,« se je vmešal oče. —. »Sežgite ga!« nam je predlagala najbolj straho- a. po in pa tisti trenutek, ko so policisti šarili okoli omare, sta bila zame najstrašnejša trenutka. Mojega dnevnika pa že ne! Moj dnevnik pa samo skupaj z ma- no! K sreči oče ni odgovoril. BM —.. Nima smisla, da ponavljam vse pogovore, ki se jih 'upominjam. Zelo veliko smo se pogovarjali. Tolažila "nem gospo van Daan, ki je bila vsa preplašena. Pogo- ' varjali sva se o begu, o zasliševanju gestapa, o pogumu —in da bi bilo dobro telefonirati. —. »Držati se moramo kot vojaki, gospa van Daan. Če "bomo propadli, potem tako kot vedno pravi radio Ora- ' nje: za kraljico in domovino, za svobodo, za resnico in pravico. Hudo je samo to, da bomo še druge potegnili s —neboj v nesrečo.« i | Čez uro je gospod van Daan spet zamenjal prostor z — eno in k meni je prišel oče. Moški so ves čas brez pre- — Manka kadili. Sem in tja kakšen globok vzdih, spet ne- — kdo na vedru in vse se začne znova. (bi

Štiri, pet, pol šestih. Sedla sem k Petru in bila sva ta-

— ko tesno skupaj, da sva čutila drget najinih teles. Tako — vu sedela, včasih izmenjala kakšno besedo in napeto H prisluškovala. V sobi so odgrnili zatemnitev in zapisali točke, ki jih bodo po telefonu povedali Kleinmannu. Ob sedmih so ga namreč nameravali poklicati, da bi —— prišel kdo pogledat. Seveda je bilo to zelo tvegano, saj [ bi morebitni čuvaj v skladišču ali pred vrati lahko slišal telefon, toda še bolj tvegano bi bilo, če bi se policija vrnila. Da bo bolj jasno, sem točke zapisala:

255 Vlomljeno. Policija je bila v hiši do vrtljive omare, naprej pa ne.

Vlomili so v skladišče, vlomilce presenetili in zbeža- li so čez vrt.

Glavni vhod zapahnjen. Kugler je moral oditi skozi druga vrata.

Pisalni in računski stroj na varnem v črni omari v privatni pisarni.

Miepino in Bepino perilo je v lijaku v kuhinji. Samo Bep in Kugler imata ključ od drugih vrat. Ver- jetno je ključavnica pokvarjena.

Obvestiti Jana, preskrbeti ključ, pregledati pisarno. Nahraniti mačko.

Vse je šlo po želji. Telefonirali smo Kleinmannu in spravili pisalni stroj v črno omaro. Potem smo sedeli okoli mize in čakali na Jana ali na policijo.

Peter je zaspal, gospod van Daan in jaz sva ležala na tleh, ko smo spodaj zaslišali korake. Tiho sem vstala. »To je Jan.«

»Ne, ne, to je policija,« so rekli vsi drugi.

Potrkalo je in Miep je požvižgala. To je bilo za go- spo van Daan preveč. Smrtno bleda in čisto medla je vi- sela čez stol in če bi napetost trajala še trenutek dalj, bi gotovo omedlela.

Ko sta prišla Miep in Jan, je bila naša soba res vide- ti krasna. Že samo mizo bi bilo vredno fotografirati: številka Cinema «€ Theater, vsa pomazana z marmelado in zdravili zoper drisko, je kazala na odprti strani slike plesalk. Poleg so se valjali kozarci marmelade, pol žem- lje, četrt žemlje, pektin, ogledalce, glavnik, vžigalice, ci- garete, tobak, pepelnik, knjige, hlačke, baterija, toaletni papir in tako dalje in tako dalje.

Seveda smo Jana in Miep pozdravili s solzami in vriski. Jan je zabil luknjo v vratih in z Miep sta kmalu

256

odšla, da bi obvestila policijo. Miep je pod vrati v skla- dišče našla listek nočnega čuvaja Slagterja, da je našel vdrta vrata in obvestil policijo. Jan se bo mimogrede oglasil pri njem.

Imeli smo torej pol ure časa, da se uredimo. Še ni- koli nisem videla, da bi se v pol ure toliko spremenilo. Z Margot sva spodaj pospravili postelje, šli na straniš- če, si umili zobe in roke, se počesali, potem sva še malo pospravili po sobi in šli spet gor. Tam je bila miza že pospravljena, šli smo po vodo in skuhali kavo in čaj, prevreli mleko in pogrnili mizo. Oče in Peter sta oprala nočne posode s toplo vodo in klorom. Največja je bila do roba polna in tako težka, da sta jo komaj vzdignila. Poleg tega je zadeva še puščala in sta jo morala odnesti v vedru.

Ob enajstih se je Jan vrnil, sedli smo za mizo in po- časi smo se pomirili. Jan je povedal tole:

Slagter je še spal, njegova žena pa je povedala Janu, da je njen mož na svojem obhodu zagledal pri nas lu- knjo v vratih, šel je po policista in skupaj sta šla skozi hišo. Gospod Slagter je zasebni nočni čuvaj in vsako noč kolesari s svojima psoma ob kanalih. V torek se je hotel oglasiti pri Kuglerju, da bi mu vse povedal. Na policijski postaji niso o vlomu še nič vedeli in so si ta- koj zabeležili. Tudi oni se bodo oglasili v torek in vse pregledali.

Na poti v pisarno pa je šel Jan slučajno mimo trgo- vine, kjer kupujemo krompir. Povedal je trgovcu, da so pri nas vlomili.

»Že vem,« je rekel trgovec mirno. » Včeraj sva šla z ženo tam mimo in videl sem luknjo v vratih. Moja žena je že hotela naprej, jaz pa sem posvetil z baterijo in ta- krat so tatovi zbežali. Za vsak primer nisem obvestil po- licije, pri vas je mogoče bolje, da smo tiho. Sicer ničesar

17. Dnevnik Ane Frank 287 ne vem, mislim pa si marsikaj.« Jan se mu je zahvalil in odšel. Trgovec si gotovo misli, da smo tu, saj tudi krom- pir vedno prinese med opoldanskim odmorom, med pol eno in pol drugo. Imeniten mož!

Ko je Jan odšel in smo vse pomili, je bila že ena. Vseh osem nas je šlo spat. Zbudila sem se ob tri četrt na tri in videla, da je gospod Dussel že izginil. Še vsa za- spana sem v kopalnici slučajno naletela na Petra in zmenila sva se, da se dobiva spodaj. Uredila sem se in šla dol.

»Si še upaš na podstrešje?« me je vprašal. Bila sem za to, šla sem po svojo blazino, jo zavila v ruto in od- pravila sva se gor. Vreme je bilo čudovito, toda kmalu so zatulile sirene. Ostala sva, kjer sva bila. Peter mi je položil roko čez ramo in jaz sem položila svojo roko čez njegovo ramo in tako sva obsedela in mirno čakala, do- kler naju ni prišla ob štirih Margot povabit na kavo.

Jedli smo kruh, pili limonado in se spet šalili, vse je bilo po starem. Zvečer sem se Petru zahvalila, ker je bil od vseh najbolj pogumen.

Nihče od nas ni bil še nikoli v taki nevarnosti, kot smo jo doživeli to noč. Bog nas je varoval. Samo pred- stavljaj si! Policija pred vrtljivo omaro, prižgana luč, pa nas kljub temu niso opazili! Med bombardiranjem je odgovoren vsak samo zase, mi pa smo bili v strahu tudi za naše dobre, nič krive zaščitnike.

»Rešeni smo! Pomagaj nam še naprej!« Samo tako smo lahko molili.

Zaradi te zgodbe se je marsikaj spremenilo. Dussel zvečer kar naprej sedi v kopalnici. Peter gre ob pol de- vetih in ob pol desetih skozi hišo in vse pregleda. Nje- govo okno ponoči ne sme biti več odprto, ker ga je nek delavec iz sosednjega podjetja opazil. Po pol deseti zve- čer ne smemo več v stranišču potegniti vode. Gospoda

258



Slagterja so najeli za nočnega čuvaja. Danes je prišel te- sar in izdelal iz naših belih frankfurtskih postelj neke vrste barikado. V skrivališču se zdaj na veliko razpra- vlja. Kugler nam očita neprevidnost. Tudi Jan pravi, da ponoči ne smemo več hoditi dol. Ugotoviti je treba, ali je Slagter zanesljiv in ali bosta njegova psa lajala, če bo- sta začutila koga za vrati, kako bo delovala barikada, in še mnogo drugega. k

Zelo resno so nas opomnili, da smo ujeti Židje, pri- klenjeni na majhen prostor, da nimamo nobenih pravic, toda tisoč dolžnosti. Židje se ne smemo prepustiti svo- jim čustvom, biti moramo pogumni in močni, vse nepri- jetnosti moramo sprejeti brez godrnjanja, storiti mora- mo vse, kar je v naši moči in zaupati v boga. Enkrat bo konec tudi te strašne vojne, enkrat bomo tudi mi ljudje in ne samo Židje! '

Kdo nam je to naložil? Kdo je naredil Žide za izje- mo med narodi? Kdo je dovolil, da tako trpimo? Bog je uredil tako in bog nas bo tudi rešil. Če bomo prenesli vse to trpljenje in bo kljub vsemu še ostalo nekaj Židov, bomo iz prekletega naroda postali zgled za vse druge. Kdo ve, nemara bo naša vera naučila dobrote vse naro- de na svetu in moramo zato tako trpeti. Nikoli ne bomo mogli biti samo Holandci ali samo Angleži ali državlja- ni katerekoli države, vedno bomo obenem tudi Židje. In to tudi hočemo. Bodimo pogumni! Zavedajmo se svojega poslanstva in ne godrnjajmo, izhod se bo našel! Bog našega naroda nikoli ni zapustil. Židje smo se ohranili skozi stoletja in tudi naše trpljenje je trajalo stoletja. V teh dolgih stoletjih smo se utrdili in postali močni. Šibki propadejo in močni ostanejo in tako mi ne bomo propadli!

To noč sem mislila, da bom morala umreti. Čakala sem na policijo in bila sem pripravljena, pripravljena

M 259 kot vojak na bojišču. Rada bi se žrtvovala za domovino. Zdaj, ko sem rešena, je moja največja želja, da po vojni postanem Holandka. Rada imam Holandce, ljubim to deželo in ta jezik, tu si želim delati. Pa če bi morala pi- sati sami kraljici, prej ne bom odnehala, da dosežem ta cilj.

Vedno bolj sem neodvisna od svojih staršev. Kakor sem tudi mlada, imam več življenjskega poguma in več čuta za pravičnost kot mama. Vem, kaj hočem, imam svoj cilj, lastno mnenje, svojo vero in ljubezen. Naj ohranim svojo osebnost in zadovoljna bom. Čutim, da sem ženska, ženska z notranjo silo in mnogo poguma!

Če me bo bog pustil pri življenju, bom dosegla več, kot je mama kdajkoli dosegla. Ne bom ostala nepo- membna, delala bom za svet in za ljudi.

Zdaj vem, da sta na svetu najvažnejša pogum in ve- drina.

Tvoja Ana

Petek, 14. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Tu je še vedno napeto. V Pimu kar kuha, gospa van Daan leži prehlajena v postelji in se krega, gospod van Daan je brez svojih čikov kar zelen, Dussel, ki je moral žrtvovati kar precej svojega udobja, ima najrazličnejše pripombe in tako dalje naprej. Trenutno res nimamo sreče. Stranišče pušča in pipa je pokvarjena. Ker pa imamo dobre zveze, bo oboje kmalu popravljeno.

Saj vem, da sem včasih sentimentalna, ampak več- krat se ti sentimentalnost kar vsili. Kadar sediva s Pe- trom na trdem zaboju med staro šaro in se on igra z mo- jimi kodri, zunaj pa žvrgolijo ptički in zelenijo drevesa,

260


nebo je modro in sonce vabi ven, ah, takrat si želim toli- ko reči!

Okoli mene pa so sami nezadovoljni in mrki obrazi, poslušam samo vzdihovanje in pritožbe in zdi se, da se naenkrat vsega skupaj ne da več prenašati. V resnici pa je tu prav toliko slabo, kakor si sam narediš, toda v skri- vališču ni nikogar, ki bi dvigal razpoloženje, vsak naj sam gleda, kako bo opravil s svojo slabo voljo.

»Ko bi bilo le že vse skupaj mimo!« slišim vsak lju- bi dan.

Kaj pomaga mi vzdržati? Kaj v dobroto sili me?

Moja čast, pogum, ljubezen in pa večno upanje!

Ne vem zakaj, Kitty, toda zdi se mi, da se mi danes malo blede. Vse je zmedeno in brez zveze in resno dvo- mim, da bodo moje čenče kasneje koga zanimale. »Iz- povedi grde račke« bo naslov te neumnosti. Gospod Bolkenstein in gospod Gerbrandy" si z mojim dnevni- kom res ne bosta veliko pomagala.

Tvoja Ana

Sobota, 15. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Eni grozi sledi druga. Res se lahko sprašujemo, kdaj bo tega konec. Zamisli si, kaj se je zgodilo: Peter je po- zabil od znotraj odpahniti vrata, zato Kugler z delavci zjutraj ni mogel noter. Šel je v sosednjo firmo in razbil kuhinjsko okno. Naša okna so bila takrat odprta in to so videli tudi sosedje. Le kaj si bodo mislili? In van Maaren? Kugler je besen. Mi mu očitamo, da ni dal

% Bolkenstein in Gerbrandy sta bila člana nizozemske vlade v izgnanstvu v Londonu.

261 predelati vrat, potem pa sami naredimo tako neumnost! Lahko Ti rečem, da je Peter čisto iz sebe. Ko je mama pri mizi rekla, da se ji smili, se je skoraj razjokal. Saj smo krivi tudi mi in van Daan, ker sicer Petra vedno vprašamo, če je odpahnil zapah. Mogoče ga bom kasne- je lahko malo potolažila. Tako rada bi mu pomagala.

Pa še nekaj zaupnih poročil iz skrivališča v zadnjem tednu: Moffi je nenadoma zbolel, slinil se je in bil ves poklapan. Miep ga je zavila v ruto, vtaknila v nakupo- valno torbo in ga odnesla na veterinarsko kliniko. Zdravnik mu je dal zdravila, ker je imel nekaj v čreve- sju. Peter mu je dvakrat vlil zdravila v gobček, toda Moffija kmalu ni bilo več na spregled. Cele dneve in noči se je potepal, gotovo se je ženil. Zdaj ima otečen smrček in zahrope, če se ga dotakneš. Gotovo je kje kradel in jo je skupil. Tudi z Mouschi nekaj ni bilo prav in ravno ko smo jo hoteli poslati k zdravniku, se ji je iz- boljšalo.

Okno na podstrešju je zdaj tudi ponoči odprto. S Petrom zvečer velikokrat posedava tam.

Z gumijastim tesnilom in nekaj oljne barve je zdaj tudi stranišče že v redu. Tudi pokvarjena pipa je že za- menjana.

Gospodu Kleinmannu gre k sreči spet bolje. Kmalu bo šel k specialistu. Upamo, da mu ne bo treba na ope- racijo želodca.

Ta mesec smo dobili osem živilskih kart. Smola pa taka! Prav zdaj so namesto ovsenih kosmičev ali kaše delili na karte fižol. Našemu najnovejšemu priboljšku se pravi Piccallilly. Če imaš smolo, dobiš v kozarcu sa- mo kakšno kumarico in nekaj malega gorčice. Zelenja- ve ni nobene. Solata prej in solata kasneje. Za kosilo imamo vedno samo krompir in umetne omake.

262



Rusi so zasedli polovico Krima, Angleži pa pri Monte Cassinu ne morejo nikamor. Še vedno računamo z zahodno fronto. Bombardirajo zelo pogosto in zelo močno. V Haagu je bomba zadela mestno hišo in uniči- la veliko dokumentov. Vsi Holandci bodo dobili nova potrdila o arijstvu.

Dovolj za danes!

Tvoja Ana

Nedelja, 16. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Včerajšnji dan si moraš zapomniti, ker je zelo po- memben v mojem življenju. Za vsako dekle je važen dan, ko dobi prvi poljub. No, tudi pri meni je tako. Bra- mov poljub na desno lice ne šteje in tudi to ne, da mi je Woudra poljubil roko. In zdaj Ti bom povedala, kako sem nenadoma dobila ta poljub.

Včeraj zvečer ob osmih sva sedela s Petrom na nje- govem kavču in kmalu mi je položil roko preko rame. Ker je bila sobota, ni bil oblečen v kombinezon. »Po- makniva se malo naprej,« sem rekla, »da se ne bom za- devala z glavo v omarico.«

Pomaknil se je skoraj čisto v kot, jaz pa sem mu po- ložila roko na hrbet. Njemu je visela roka čez mojo ra- mo in skoraj me je pokopal pod seboj. Že večkrat sva sedela skupaj, toda še nikoli tako kot včeraj zvečer. Stis- nil me je k sebi, moje prsi so bile naslonjene ob njegove in srce mi je razbijalo. Pa to še ni vse. Ni odnehal, do- kler ni moja glava počivala na njegovi rami in potem je položil nanjo svoj obraz. Čez čas sem se nekoliko vzrav- nala, toda prijel me je za glavo in me spet stisnil k sebi. Oh, bilo je čudovito! Vzelo mi je besedo, tako lepo ge

263 bilo! Nerodno me je pobožal po licu in po roki, se po- igral z mojimi lasmi in najini glavi sta se ves čas stikali. Ne morem Ti opisati občutka, ki me je preplavil, Kitty. Bila sem srečna in mislim, da je bil on tudi.

Ob pol devetih sva vstala. Peter si je obul telovadne copate, da bi na obhodu hiše čim tiše hodil, jaz pa sem stala zraven. Ne vem, kako sem se nenadoma prav pre- maknila, toda poljubil me je na lase, pol na lice in pol na uho. Ne da bi se ozrla, sem stekla dol in zdaj hrepe- neče čakam, kaj bo danes.

Nedelja zjutraj ob enajstih.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 17. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Kaj misliš, bi se oče in mama strinjala, da sedim na kavču in se poljubljam s fantom? Sedemnajstleten fant in petnajstletno dekle? Mislim, da se ne bi, toda v tej stvari se moram zanesti sama nase. Mirno in varno je sanjariti v njegovih rokah, razburljivo je, kadar začutim njegovo lice na svojem in tako čudovito je vedeti, da te nekdo pričakuje. Toda — vedno se najde kakšen toda — bo Peter s tem zadovoljen? Nisem pozabila njegove obljube, toda... fant je.

Vem, da sem zgodaj začela. Še petnajst jih nimam in sem že tako samostojna, drugi bi tega gotovo ne razu- meli. Skoraj prepričana sem, da se Margot ne bi nikoli poljubljala s fantom, če ne bi bilo prej govora o zaroki in poroki. S Petrom nimava takih načrtov. Tudi mame se pred očetom ni dotaknil nihče drug. Kaj bi rekle mo- je prijateljice, če bi vedele, da ležim v Petrovih rokah, s srcem na njegovih prsih, z glavo na njegovi rami, nje- gov obraz na mojem!

264


O, Ana, kakšen škandal! Samo da se meni ne zdi škandal. Tu smo zaprti, izobčeni iz sveta, vedno v stra- hu in skrbeh, prav posebno še v zadnjem času. Zakaj bi se potem odvračala drug od drugega, ko pa se vendar ljubiva? Zakaj se v tem času ne bi poljubila? Zakaj naj bi čakala, da bova dovolj stara? Zakaj bi si morala kar naprej zastavljati vprašanja?

Odločila sem se, da bom sama pazila nase. On mi ne bi hotel povzročiti bridkosti in bolečin. Zakaj potem ne bi storila, kar mi pravi srce in naju oba osrečuje?

Mislim, Kitty, da slutiš moje dvome. Moji odkritosr- čnosti se prikrivanje upira. Kaj misliš, bi bila moja dolžnost, da povem očetu, kaj počnem? Misliš, da bi morala najina skrivnost priti nekomu tretjemu na uše- sa? S tem bi izgubila veliko svoje lepote. Bi bila potem moja vest mirnejša? Pogovorila se bom z »njim.«

Ah, toliko reči bi se rada pogovorila z njim, kajti sa- mo v objemih ne vidim pravega smisla. Želim si tolik- šne zaupnosti, da bi si lahko povedala vse svoje misli, le v takem odnosu bova oba močnejša.

Tvoja Ana

P. S. Včeraj zjutraj smo bili ob šestih spet vsi na no- gah, ker je vsa družina slišala ropot vlomilcev. Mogoče je bil tokrat žrtev naš sosed. Ko smo ob sedmih pregle- dali vrata, so bila na srečo trdno zaprta.

Torek, 18. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Tu je vse v redu. Včeraj je bil tu mizar in je privil na vrata železne plošče.

265 Oče je pravkar rekel, da pričakuje še pred 20. majem velike podvige v Rusiji, Italiji in tudi na zahodu. Jaz pa, dalj kot traja, manj si znam predstavljati, da se bomo kdaj rešili.

Včeraj sva se s Petrom končno spet pogovarjala, kar sva vsaj deset dni odlašala. Jaz sem mu razložila vse o dekletih in ni mi bilo nerodno govoriti o najbolj intim- nih stvareh.

Na vsak način se mi je zdelo zabavno, ker je mislil, da so na slikah žensk ta del enostavno izpustili. Ni si mogel predstavljati, da leži v resnici med nogami. Večer se je končal s poljubom, ki je bil že bliže ustom. To je čudovit občutek.

Mogoče bom le vzela gor svojo »knjigo lepih stav- kov«, da se bova pričela pogovarjati tudi o globljih stvareh. Ni mi dovolj, da me dan za dnem le drži v ro- kah in želim si, da bi čutil tudi on enako. Po mili zimi imamo zdaj prekrasno pomlad. April je res prelep, ne prehladen in ne pretopel in sem in tja se ulije kakšna ploha. Naš kostanj je že skoraj ozelenel in na vejah se že kažejo prve drobne sveče.

Bep nam je v soboto prinesla rože, tri šopke narcis in šopek modrih hijacint. In gospod Kugler nas zalaga s časopisi.

Na svidenje, Kitty, narediti moram še nalogo iz al- gebre.

Tvoja Ana

Sreda, 19. aprila 1944 Zaklad moj!

(To je naslov filma z Doris Kreysler, Ido Wiit in Ha- raldom Paulsonom.)

266



Ni lepšega na svetu, kot da gledaš skozi odprto okno v naravo, poslušaš žvrgolenje ptic, čutiš na svojem licu sončno toploto in da te drži v objemu ljubezniv fant. V njegovih rokah se počutim mirno in varno, blizu sva si in vendar molčiva. Saj to ne more biti narobe, v tem je nekaj dobrega. Ah, ko le nihče ne bi zmotil tega miru, še Mouschi ne!

Tvoja Ana

Petek, 21. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj popoldne sem ostala v postelji, ker me je bo- lelo grlo. Bilo mi je dolgčas in ker nimam vročine, sem danes spet vstala. Tudi grlo me ne boli več. Kot si ver- jetno opazila, je imel včeraj naš »fiihrer« 55 let. Danes pa je osemnajsti rojstni dan njene visokosti princese Elizabete Yorške, angleške prestolonaslednice. Na BBC so poročali, da je še niso proglasili za polnoletno, kot je to sicer pri princesah navada. Spraševali smo se, s kate- rim princem se bo ta lepa princeska kasneje poročila, pa nismo našli pravega. Mogoče bo njena sestra prince- sa Margareta kasneje vzela princa Baudoina, belgijske- ga prestolonaslednika.

Težave si pri nas kar roko podajajo. Komaj smo po- pravili vhodna vrata, je že spet na obzorju van Maaren, delavec iz skladišča. Po vsej verjetnosti je on ukradel krompirjevo moko, zdaj pa hoče Bep naprtiti krivdo. Razumljivo, da smo v skrivališču vsi ogorčeni in Bep je čisto iz sebe od jeze. Upajmo, da bo Kugler temu zani- krnemu stvoru obesil detektiva na pete.

Danes zjutraj se je oglasil tukaj cenilec z Beethovno- ve ceste. Za skrinjo nam je ponujal 400 guldnov. Po na- šem mnenju so tudi njegove druge ponudbe prenizke.

267 Povprašala bom pri časopisu, če bi objavili kakšno mojo zgodbo, seveda pod psevdonimom. Ker pa so mo-

KRA A 4 4%

je pravljice tako dolge, nimam mnogo upanja na uspeh. (44 Do prihodnjič, darling! pam Tvoja Ana 1) (oče Abaiki 4d

Nije

Torek, 25. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Dussel že približno deset dni ne govori z van Daanovimi in to samo zato, ker smo po vlomu uvedli cel kup varnostnih ukrepov. Eden izmed njih je, da zve- čer ne sme več dol. Ob pol desetih gre Peter z gospo- dom van Daanom še zadnjič skozi hišo in potem ne sme nihče več dol. Od osmih zvečer do osmih zjutraj ne smemo potegniti vode v stranišču. Okna odpremo šele, ko v Kuglerjevi pisarni zagori luč, in zvečer jih ne sme- mo odpreti niti za režo in prav to je Dussela tako razka- čilo. Trdi, da ga je van Daan nadrl, toda sam si je kriv. Rekel je, da laže živi brez hrane kot brez zraka in da bo že našel način, da bo odprl okno.

»Govoril bom z gospodom Kuglerjem,« mi je rekel. Odgovorila sem mu, da o takih stvareh ni nikoli odločal gospod Kugler, temveč mi vsi skupaj.

» Vse delate za mojim hrbtom. Govoril bom s tvojim očetom.«

Dussel tudi v soboto in nedeljo ne sme več v Ku- glerjevo pisarno, ker bi ga lahko slišal šef sosednje fir- me, če bi slučajno prišel v pisarno. Dussel pa se je od- pravil natanko tja. Van Daan je bil divji in oče je šel dol, da bi se pogovoril z njim. Seveda je imel Dussel ta- koj pri roki izgovor, toda tokrat mu celo oče ni več na- sedel. Zdaj oče govori z njim samo, kar mora, ker ga je


lll

268 Dussel tako razžalil. Nihče ne ve, kaj mu je rekel, tudi jaz ne, toda moralo je biti hudo.

In naslednji teden ima ta nesrečna uš celo rojstni dan.

Saj ni ničemur podobno, da se za rojstni dan vsi mu- lijo in ne govorijo s teboj.

Gospod Vossen je vedno slabši, že več kot deset dni ima skoraj štirideset vročine. Zdravniku se zdi brezupen primer in domneva, da je rak načel pljuča. Revež ubo- gi, človek bi mu tako rad pomagal, toda to more samo bog.

Napisala sem lepo zgodbo. Naslov je »Blurry odkri- va svet« in mojim trem poslušalcem je bila zelo všeč.

Še vedno sem prehlajena in Margot, mama in oče so se nalezli od mene. Upam, da se Peter ne bo. Na vsak način hoče svoj poljub in me kliče »moj Eldorado«. To vendar ni prav, fant neumni! Ampak je vseeno prisrčen.

Tvoja Ana

Četrtek, 27. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj je bila gospa van Daan slabe volje in se je kar naprej pritoževala, da je prehlajena, da nima bonbonov zoper kašelj in da ne zdrži vsega tega smrka- nja. Potem pa še, ker ne sije sonce, ker ni invazije, ker ne sme gledati skozi okno in tako dalje. Vsi smo se ji smejali, pa ni vzela za hudo, še sama se je smejala.

Morali smo spremeniti recept za krompirjev nara- stek, ker je zmanjkalo čebule. Zdaj nalupljen krompir nastrgamo, ga zmešamo z moko in posolimo, namaže- mo nepregorno posodo s parafinom ali stearinom, pe-

270


— čemo krompirjevo testo poldrugo uro in ga nato poje- — mo z nagnitim jagodovim kompotom. Čebule ni, niti ' masti za v testo ali posodo.

Trenutno berem knjigo Kralj Karel V., ki jo je napi- sal nek profesor iz Gottingena. Pisal jo je celih štiride- set let in v petih dneh sem prebrala 50 strani, več pa ni mogoče. Knjiga ima 598 strani in kar izračunaj, kako dolgo jo bom brala. Potem pride pa še drugi del! Toda zelo je zanimiva.

Kaj vse naredi dijakinja v enem dnevu! Vzemi na primer mene! Iz holandščine sem prevedla v angleščino odlomek iz Nelsonove poslednje bitke. Potem sem se naučila skandinavsko vojno (od 1700 do 1721). Peter Veliki, Karel XII., Avgust Močni, Stanislav Leszinsky, Mazeppa, Brandenburg, Gornje in Spodnje Pomorjan- sko in Danska in zapomnila sem si tudi vse letnice, ki spadajo zraven. Nato sem se izkrcala v Braziliji, brala sem o Bahia tobaku, o poldrugem milijonu prebivalcev Ria de Janeira, o Pernambucu in Sao Paulu, pa da ne pozabim na Amazonko. O črncih, mulatih, mesticih, belcih, o petdesetih procentih nepismenih in o malariji. Ker mi je ostalo še nekaj časa, sem hitro preletela še ro- dovnik: Jan Stari, Wilhelm Ludwig, Ernest Kazimir |., Henrik Kazimir I. pa tja do male Margriet Franciske, rojene 1944 v Ottawi.

Opoldne: pouk se nadaljuje na podstrešju z dekani, župniki, pastorji, papeži .... puh, tja do enih.

Kmalu po drugi uri je otrok spet sedel pri knjigah, tokrat so bile na vrsti toponose in šilonose opice. Kitty, hitro mi povej, koliko prstov ima nilski konj!

Sledilo je Sveto pismo, Noetova barka, Sem, Ham in Jafet, nato pa spet Karel V. Potem sva se s Petrom učila angleščino in brala Thackeryjevega Henryja

271 Esmonda. Ponovila sem francoščino in še primerjala Misisipi z Misurijem. Dovolj za danes, adijo! Tvoja Ana

Petek, 28. aprila 1944

Ljuba Kitty!

Nikoli ne bom pozabila svojih sanj o Petru Schiffu. Kadar pomislim nanje, še danes začutim njegovo lice na svojem in prevzame me čudovit občutek, da je vse prav. S Petrom sem imela tak občutek samo enkrat in to včeraj zvečer, ko sva sedela objeta na kavču. Takrat je običajna Ana kar izpuhtela in pojavila se je neka druga

» Ana, ki ni bila za šale in objestna, temveč vsa mehka in voljna.

Tesno sem se naslonila nanj in čutila, kako v meni narašča ganjenost. Solze so mi prišle v oči in se zatrklja- le po njegovem kombinezonu. Je opazil? Nobena kret- nja ga ni izdala. Ali čuti on prav tako kot jaz? Skoraj nič ni govoril. Ali čuti, da ima pred seboj dve Ani? Na to vprašanje ni odgovora.

Ob pol devetih sem vstala in šla k oknu. Tam se ved- no poslavljava. Še vedno sem trepetala, še vedno sem bila Ana številka dve. Stopil je k meni, položila sem mu roke okoli vratu in ga poljubila na levo lice. Ravno sem ga hotela še na desno, ko so se moja usta srečala z nje- govimi. Vsa omamljena sva se oklenila in pritisnila usta na usta in še enkrat in še enkrat, kot da se ne bova niko- li več ločila. ae ea

Peter je tako potreben nežnosti. Prvič v življenju je odkril dekle, prvič je spoznal, da imajo tudi nagajiva dekleta srce in dušo in da se spremenijo, če so z nekom

212




na samem. Prvič v življenju je nekomu podaril svoje prijateljstvo in samega sebe, saj nikoli prej ni imel ne prijatelja in ne prijateljice. Zdaj sva se midva našla. Tu- di jaz ga prej nisem poznala, nisem mu zaupala, zdaj pa sva kljub vsemu tako daleč.

Toda še vedno me muči vprašanje: »Je to prav?« Je prav, da tako hitro popustim, da sem tako silovita, prav tako silovita in zahtevna kot Peter? Se sme dekle kar ta- ko podati?

Na to je en sam odgovor: »Že tako dolgo hrepenim po tem... Tako samotna sem in zdaj sem našla to- lažbo.«

Zjutraj se vedeva čisto normalno, tudi popoldne še kar gre, zvečer pa naju preplavi hrepenenje celega dne, vsa sreča in radost, ki sva jo že občutila, in misliva sa- mo še drug na drugega. Vsak večer bi po zadnjem po- ljubu najraje zbežala, ne da bi ga pogledala v oči, samo proč, proč v samoto in temo.

In kaj me čaka štirinajst stopnic niže? Žarka luč, iz- praševanje in posmeh. Pri tem moram sodelovati, da ne bi nihče ničesar opazil.

Moje srce je premehko, da bi tako doživetje, kot je bilo včeraj zvečer, enostavno odrinila in pozabila. Meh- ka Ana se redko prikaže, toda potem je ne moreš tako hitro odgnati. Peter se me je globlje dotaknil, kot se me je dotaknilo karkoli v življenju, razen mojih sanj. Peter se me je dotaknil in moja duša je prišla na dan. Samo po sebi se razume, da potrebuje vsak človek v tem polo- žaju svoj mir, da bi sam v sebi ujel ravnotežje. O, Peter, kaj si naredil z menoj! Kaj hočeš od mene?

Kam to pelje? Zdaj, ko to doživljam sama, razumem Bep in njene dvome. Če bi bila starejša in bi se Peter že- lel poročiti z menoj, kaj bi mu rekla? Ana, bodi pošte- na! Ne moreš se poročiti z njim, toda tako težko ga je

18 Dnevnik Ane Frank 273 pustiti! Peter še nima trdnega značaja niti moči ne vo- lje, premalo ima poguma in moči. Še vedno je otrok, prav tako kot sem otrok tudi jaz. Želi si le sreče in miru.

Sem jih res šele štirinajst? Sem res samo neumna šo- larka? Sem v vsem res tako neizkušena? Več izkušenj imam kot drugi, doživela sem nekaj, česar ne doživi vsak v moji starosti.

Bojim se sama sebe, bojim se, da se bom v svojem hrepenenju prehitro predala. Kako se bom kdaj kasneje znala prav vesti z drugimi fanti? Ah, vse je tako teža- vno, tu je srce in tu je razum in vsak želi spregovoriti ob svojem času. Toda kako naj vem, da sem izbrala pravi čas?

Tvoja Ana

Torek, 2. maja 1944 Ljuba Kitty!

V soboto zvečer sem vprašala Petra, ali se mu ne zdi, da bi morala očetu povedati o naju. Malo je okleval, potem pa pritrdil. Bila sem vesela, saj to dokazuje, da prav čustvuje. Takoj ko sem prišla dol, sva šla z očetom po vodo. Že na stopnicah sem rekla: »Ti gotovo razu- meš, oče, da s Petrom ne sediva ravno cel meter nara- zen, kadar sva skupaj. Se ti to zdi narobe?«

Nekaj časa ni odgovoril, potem pa je rekel: »Ni ra- vno narobe, Ana. Toda tu si v tako tesnem okolju, da moraš biti previdna.« Rekel je še nekaj v tem smislu in potem sva šla nazaj gor.

V nedeljo zjutraj me je poklical k sebi in mi rekel: »Ana, vse sem še enkrat premislil.« Postalo me je strah. »Tu v skrivališču to pravzaprav ni dobro. Vedno sem mislil, da sta samo dobra tovariša. Je Peter zaljubljen?«

274

naja ooo h mi viao sm

»Ni govora.«

»Saj veš, da vaju razumem, toda biti moraš bolj za- držana. Ne hodi tako pogosto gor in ne spodbujaj ga po nepotrebnem. V takih zadevah je moški tisti, ki začenja in ženska je lahko zadržana. Če bi bili prosti, bi bilo to popolnoma drugače. Videla bi še druge fante in dekle- ta, hodila bi naokrog, se ukvarjala s športom in še vse mogoče. Tu pa se nimaš kam umakniti, tudi če bi hote- la. Vidita se kar naprej, vsako uro. Bodi previdna, Ana, in ne vzemi preveč resno.«

»Saj ne, oče, in Peter je spodoben fant. Zelo prisr- čen je.«

»To je res, pa vendar nima močnega značaja. Nanj se da zlahka vplivati z dobrim in s slabim. Zelo upam, da bo ostal dober, kajti v svojem bistvu je dober fant.«

Še nekaj časa sva se pogovarjala in se zmenila, da bo oče govoril z njim.

V nedeljo popoldne me je Peter na podstrešju vpra- šal: »Ana, si govorila z očetom?«

»Sem, vse ti bom povedala,« sem mu rekla. »Očetu se ne zdi narobe, vendar je mnenja, da lahko pride do konfliktov, kadar sediva tu.«

»Saj sva se vendar zmenila, da se ne bova prepirala in tega se bom držal.«

»Jaz tudi, oče pa ne verjame. Do zdaj je mislil, da sva samo tovariša. Misliš, da bova še vedno lahko?«

»Jaz že. Kaj pa ti?«

»Jaz tudi. Očetu sem rekla, da ti zaupam. Zanesem se nate, Peter, prav tako kot se zanesem na očeta in upam, da si tega vreden. Saj si?«

»Upam.« Bilo mu je zelo nerodno in ves je zardel.

»Tudi jaz upam, Peter,« sem nadaljevala. »Upam, da imaš dober značaj in da bo še kaj iz tebe.«

Pr 275 Potem sva se pogovarjala o drugih rečeh. Kasneje sem mu rekla: »Če bomo kdaj prišli od tod, se ne boš več menil zame, to dobro vem.«

Kar razvnel se je. »Ana, to pa ni res! Tega ne smeš misliti o meni!«

Potem so naju poklicali.

Medtem je oče že govoril z njim, V ponedeljek mi je povedal. »Tvoj oče misli, da se je iz tovarištva že več- krat razvila zaljubljenost. Rekel sem mu, da se bova ob- vladala.«

Zdaj oče želi, naj zvečer ne hodim tako pogosto gor, jaz pa ne morem ubogati. Ne samo ker sem rada s Pe- trom, tudi zato, ker sem mu rekla, da se nanj zanesem. To bi mu rada dokazala in tega ne morem, če nezauplji- vo ostajam spodaj.

Ne, še bom hodila gor!

Medtem se je drama z Dusselom končala. V soboto zvečer se je za mizo v lepi nizozemščini opravičil. Van Daan je bil takoj za to. Dussel se je gotovo ves dan pri- pravljal na to nalogo. Njegov rojstni dan v nedeljo je potekel mirno. Od nas je dobil steklenico dobrega vina iz l. 1919, od van Daanovih (ki so mu zdaj lahko dali darilo) kozarec Piccallilly in zavojček britvic, od Ku- glerja lonec limoninega sirupa, od Miep knjigo in majh- no lončnico, on pa je vsakemu od nas podaril jajce.

Tvoja Ana

Sreda, 3. maja 1944 Ljuba Kitty!

Najprej na kratko novice tega tedna. Politika je na dopustu, zgodilo se ni nič, ampak prav zares nič. Počasi tudi jaz pričenjam verjeti, da bo prišlo do invazije. Saj

276

main


vendar ne morejo pustiti, da bi Rusi vse sami opravili. Sicer pa se trenutno tudi Rusi ne pretegnejo.

Gospod Kleinmann spet vsako jutro prihaja v pisar- no. Preskrbel je nove vzmeti za Petrov kavč, torej se mora Peter zdaj lotiti tapeciranja. Seveda se mu ne lju- bi. Kleinmann je preskrbel tudi prašek zoper bolhe za naši mački.

Sem Ti že povedala, da je Moffi izginil? Od prejš- njega četrtka ni več sledu za njim. Gotovo je v mačjih nebesih in kakšen ljubitelj živali si je preskrbel dobro kosilo. Mogoče bo kakšno petično dekle dobilo kučmo iz njegove kože. Peter je zelo žalosten zaradi njega.

Dva tedna kosimo ob sobotah že ob pol dvanajstih, dopoldne pa dobimo samo skodelico kaše. Od jutri na- prej bo vsak dan tako in prihranili bomo en obrok na dan. Danes smo imeli nagnito kuhano solato, zraven pa še malo nagnitega krompirja. Imeniten jedilnik, ni kaj.

Že več kot dva meseca nisem imela menstruacije, v nedeljo pa je le prikapljalo. Kljub neprijetnosti sem ve- sela, da me ni pustila na cedilu.

Lahko si misliš, kolikokrat se tu obupano sprašuje- mo: »Čemu, le čemu ta vojna? Zakaj ne morejo ljudje živeti v miru? Zakaj je treba vse opustošiti?«

To je upravičeno vprašanje, pametnega odgovora pa do zdaj ni dal še nihče. Zakaj izdelujejo v Angliji vedno večja letala, vedno večje bombe, hkrati pa gradijo nove bloke? Zakaj vsak dan za vojno porabijo milijone, pre- bite pare pa ne za zdravstvo, za umetnike, za reveže? Zakaj morajo ljudje stradati, v drugih delih sveta pa hrana gnije? Zakaj so ljudje tako trapasti?

Ne verjamem, da povzročajo vojno samo veliki lju- dje, vlade in kapitalisti. Ne, tudi mali človek se rad voj- skuje, saj drugače bi se narodi temu že davno uprli. V človeku mora biti uničevalni nagon, nagon, da ubija,

277 mori in pustoši. Dokler se ne bo vse človeštvo brez izje- me spremenilo, bodo divjale vojne, in kar je človek pri- delal ali zgradil, bo poteptal in uničil. In nato se bo vse začelo znova.

Velikokrat sem bila potrta, nikoli pa obupana. Na skrivališče gledam kot na nevarno pustolovščino, ki je romantična in zanimiva. V svojem dnevniku opisujem pomanjkanje in pri tem se zabavam. Sklenila sem, da bom imela drugačno življenje, kot ga imajo druga de- kleta in da kasneje ne bom živela kot gospodinja. Skri- vališče je ustrezen začetek zanimivega življenja in zato se moram tudi v nevarnih trenutkih smejati smešni stra- ni našega življenja.

Mlada sem še in mnogo mojih lastnosti se še ni po- kazalo. Mlada sem in močna in doživljam veliko pusto- lovščino, prav sredi nje sem. Nič ne bom tožila, zabava- ti se moram. Veliko sem pridobila, srečne narave sem, vesela in močna. Vsak dan čutim, kako se moj um razvi- ja, kako se bliža osvoboditev, kako lepa je narava, kako dobri so ljudje okoli mene, kako zanimiva in zabavna je ta dogodivščina. Zakaj naj bom potem obupana?

Tvoja Ana

Petek, 5. maja 1944 Ljuba Kitty!

Oče ni zadovoljen z menoj. Po najinem nedeljskem razgovoru je pričakoval, da sama od sebe ne bom več hodila gor. Ne mara »mečkanja«. Te besede ne maram slišati. Dovolj neprijetno je že bilo, da sem se morala pogovarjati o tem, zakaj me hoče zdaj pokazati še v sla- bi luči? Danes se bom pomenila z njim. Margot mi je dala dober nasvet. Poslušaj, kaj mu bom povedala:

278



» Mislim, oče, da pričakuješ od mene pojasnila, in

- dula Ti ga bom. Razočaran si nad menoj, ker si pričako-

val, da bom bolj zadržana. Gotovo hočeš, da bi se obna- šala, kot se obnašajo štirinajstletnice, toda tu se motiš.

Odkar smo tu, od junija 1942, mi ni bilo lahko, ra- zen nekaj zadnjih tednov. Če bi vedel, kolikokrat sem

onoči jokala, kako obupana in nesrečna sem bila in om osamljeno sem se počutila, bi razumel, da zaha- jam gor. Da lahko živim brez matere in brez podpore koga drugega, se mi ni posrečilo v enem samem dnevu. Stalo me je mnogo bojev in mnogo solza, da sem posta- la tako samostojna, kot sem zdaj. Lahko se mi smeješ in mi ne verjameš, nič ne de. Vem, da sem samostojen člo- vek in do vaju ne čutim nobene dolžnosti. Povedala sem Ti, da ne bi mislil, da hočem kaj prikriti. Toda za svoja dejanja sem odgovorna samo jaz.

Ko sem imela težave, ste pred tem zapirali oči in si mašili ušesa, tudi Ti. Nisi mi pomagal, nasprotno, dele- žna sem bila samih opominov, naj ne bom tako hrupna. Bila sem hrupna, da nisem bila preveč žalostna. Bila sem objestna, da ne bi slišala svoje duše. Poldrugo leto sem igrala komedijo iz dneva v dan. Nisem se pritože- vala in nikoli nisem nehala igrati svoje vloge. Zdaj je bojev konec in jaz sem zmagala. Samostojna sem na du- ši in telesu. Matere ne potrebujem več, v svojih bojih sem se utrdila.

Zdaj, ko sem uspela, bom šla svojo pot, pot, ki se bo meni zdela prava. Ne moreš in ne smeš delati z menoj kot s štirinajstletnico, zaradi težav, skozi katere sem šla, sem postala starejša. Svojih dejanj ne bom obžalovala in ravnala bom, kot se bo meni zdelo prav!

Zlepa me ne moreš zadržati tukaj. Lahko mi prepo- veš, ali pa mi zaupaš na vsej črti! Samo potem me pusti pri miru!«

Tvoja Ana

279 Sobota, 6. maja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj pred kosilom sem vtaknila svoje pismo očetu v žep. Margot mi je povedala, da je bil ves večer čisto iz sebe, ko ga je prebral. (Jaz sem zgoraj pomivala poso- do.) Ubogi Pim, lahko bi vedela, kako bo to pismo vpli- valo nanj. Tako občutljiv je! Takoj sem rekla Petru, naj ne govori več o Pimu in naj me tudi nič ne sprašuje. Pim mi ni rekel niti besedice. Mogoče še bo.

Tukaj kar gre. Komaj lahko verjamem, kar pripove- dujejo Jan, Kugler in Kleinmann o ljudeh tam zunaj in o cenah. Četrt kile čaja stane 350 guldnov, pol kile kave 80 guldnov, maslo 35 guldnov in eno jajce 1,45 guldna. Za unčo bolgarskega tobaka moraš plačati 14 guldnov. Vsi se ukvarjajo s črno borzo in vsak vajenec že kaj pre- prodaja. Naš pekovski pomočnik je preskrbel prejico za krpanje, 90 centov za čisto majhno štrenico. Mlekar prodaja na črno živilske karte in pogrebno podjetje ti lahko preskrbi sir. Vsak dan se vrstijo vlomi, prav tako tudi kraje in umori. Policisti in nočni čuvaji niso dosti boljši od poklicnih tatov, vsak hoče kaj za svoj žep. Ker je povišanje plač prepovedano, morajo ljudje pač golju- fati. Policija za mladostnike ni nikoli brez dela. Vsak dan pogrešijo mlada dekleta, stara šestnajst, sedem- najst, osemnajst let.

Skušala bom končati pravljico o vili Ellen. Za hec bi jo lahko z avtorskimi pravicami vred podarila očetu za rojstni dan. Kitty, se vidiva. Pravzaprav je to naro- be. Nemške oddaje na angleškem radiu se vedno ko- nčajo »Se slišimo!« Jaz pa bi Ti morala napisati »Si piševa«!

Tvoja Ana

280

Nedelja zjutraj, 7. maja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj sva imela z očetom dolg pogovor. Zelo sem jokala in on tudi. Kitty, veš, kaj mi je rekel?

»Že mnogo pisem sem dobil v življenju, to pa je bilo najhujše. Ti, Ana, govoriš o tem, da do naju ne čutiš dolžnosti, prav ti, ki te imava tako rada! Vedno sva ti stala ob strani, vedno sva te branila, pa naj je bilo kar- koli. In zdaj se ti čutiš zapostavljeno in zapuščeno! Ne, Ana, veliko krivico nama delaš. Mogoče nisi tako misli- la, toda tako si napisala. Ne, Ana, takih očitkov nisva zaslužila.«

Ah, naredila sem grozno napako. To je gotovo naj- hujše, kar sem kdaj v življenju naredila. Samo posta- vljati sem se hotela s svojim jokom in svojimi solzami, delala sem se junaško, da bi me bolj upošteval. Gotovo, preživela sem veliko bridkosti in kar se mame tiče, je vse res. Toda da sem ubogega Pima tako obdolžila, nje- ga, ki je vse naredil zame in še dela, ta je pa res pre- huda.

Prav je, da so me enkrat vrgli iz mojih nedosegljivih višin in malo uščipnili moj ponos. Vedno sem se preveč ukvarjala sama s sabo. Že dolgo ni vse prav, kar počne gospodična Ana. Če trdiš, da imaš nekoga rad, potem pa ga pahneš v tako bridkost, je nizkotno, zelo niz- kotno!

Najbolj pa me je sram zaradi načina, kako mi je oče odpustil. Vrgel je pismo v peč in zdaj je tako prijazen z menoj, kot da bi on naredil nekaj narobe. Ne, Ana, marsičesa se moraš še naučiti in raje kar začni, namesto da gledaš zviška na druge in jih obtožuješ.

Doživela sem res veliko bridkosti, toda kdo jih ni v moji starosti? Igrala sem komedijo, pa se tega še zave-

281 dala nisem. Počutila sem se osamljeno, toda obupana nisem bila skoraj nikoli. Moralo bi me biti sram in me tudi je.

Kar se je zgodilo, se je zgodilo, paziti moram, da se ne bo ponovilo. Začeti bo treba od kraja in to ne bo tež- ko, ker imam zdaj Petra. Z njegovo podporo bom zmo- gla. Nisem več sama, ljubi me, imam svoje knjige, svoje zgodbe in svoj dnevnik, nisem posebno grda, niti po- sebno neumna, sem vedre narave in upam, da se bo moj značaj izboljšal.

Res, Ana, imela si pravilen občutek, tvoje pismo je bilo trdo in neresnično, pa še ponašala si se s tem. Oče- ta si bom vzela za zgled in se bom poboljšala.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 8. maja 1944 Ljuba Kitty!

Sem Ti že kdaj pripovedovala o naši družini? Mi- slim, da ne in zato bom kar začela. Oče se je rodil v Frankfurtu kot sin zelo bogatih staršev. Michael Frank je imel svojo banko in postal je milijonar, očetova ma- ma Alice Stern je bila iz zelo dobre in premožne druži- ne. Michael Frank v svojih mladih letih ni bil bogat in je uspel s svojim delom. Oče je v svojih mladih letih ži- vel razkošno življenje, vsak teden zabave, bali, prazno- vanja, lepa dekleta, ples, večerje, veliko stanovanje in tako naprej. Toda po dedovi smrti je zaradi svetovne vojne in inflacije ves denar skopnel in ga ni nič ostalo. Toda imeli smo še bogate sorodnike. Oče je imel res odlično vzgojo in zato se je včeraj tako smejal, ker je pr- vič v svojem petinpetdesetletnem življenju postrgal hra- no iz ponvice.

282


Mama ni bila tako bogata, toda tudi njena družina je bila premožna in večkrat smo z odprtimi usti posluša- li zgodbe o zarokah z 250 gosti, o privatnih plesih in banketih. Mi nikakor nismo bogati, toda moje upanje je usmerjeno na čase po vojni. Zagotavljam Ti, da na no- ben način ne bom zadovoljna s tako omejenim življe- njem, kot si ga želita mama in Margot. Rada bi šla za leto dni v Pariz in za leto v London, da bi se naučila je- zika in študirala umetnostno zgodovino. Pa primerjaj to z Margot, ki bi rada postala otroška negovalka v Pale- stini. Jaz pa sanjarim o lepih oblekah in zanimivih lju- deh, rada bi videla svet in kaj doživela, to sem Ti že več- krat povedala. In pri tem malo denarja ne škoduje.

Miep je bila v soboto na zaroki svoje nečakinje in nam je danes pripovedovala o tem. Ta nečakinja ima bogate starše, njen ženin pa še bolj. Kar sline so se nam cedile, ko nam je Miep opisovala jedi, ki so jih postre- gli: zelenjavna juha z mesnimi cmokci, sir, kruhki z mletim mesom, francoska solata z jajci in rostbifom, kruhki s sirom, moskovska torta in toliko vina in ciga- ret, kot ti je poželelo srce. Miep je popila deset kozarč- kov žganja in pokadila tri cigarete. Za sovražnika alko- hola je to kar precej. Če je že Miep toliko popila, koliko kozarčkov je šele zvrnil njen mož? Seveda so bili vsi precej v rožicah. Med gosti sta bila tudi dva policista z oddelka za umore in sta parček fotografirala. Lej, Kitty, Miep nikoli ne pozabi na nas skrivače in si je takoj za- pisala njun naslov, če bi se slučajno kaj zgodilo in bi potrebovali dobre Holandce.

Res so se nam cedile sline, mi smo imeli za zajtrk sa- mo dve žlici kaše in od lakote nam je krulilo v želodcu. Iz dneva v dan ne jemo drugega kot napol kuhano špi- načo (zaradi vitaminov) in nagnite krompirje, naši pra- zni želodci ne otepajo drugega kot kuhano in surovo so-

283 lato, pa špinačo in spet špinačo. Mogoče bomo tako močni kot Popaj, čeprav se zdaj še ne opazi.

Če bi nas Miep vzela s seboj na zaroko, ne bi za dru- ge goste ostalo nič kruhkov. Če bi bili na tem praznova- nju, še pohištva ne bi pustili več na svojem mestu. Re- čem Ti, da smo kar požirali Miepine besede, stali smo okoli nje in poslušali, kot da še nikoli v življenju nismo slišali za dobro hrano in elegantne ljudi. In to sta bili vnukinji znanega milijonarja! Ta svet je res nor!

Tvoja Ana

Torek, 9. maja 1944 Ljuba Kitty!

Zgodbo Vila Ellen sem končala. Sem jo že prepisala na lep pisemski papir, okrasila z rdečim črnilom in liste sešila. Videti je čedno, vendar ne vem, če ni premalo. Mama in Margot sta spesnili očetu za rojstni dan vsaka svojo pesem.

Gospod Kugler je danes prišel z novico, da hoče go- spa Broks (bivša sodelavka) od ponedeljka naprej pre- živeti tukaj svoj opoldanski odmor. Kar predstavljaj si! Nihče več ne bi mogel k nam, zelenjadar ne bi mogel dostaviti krompirja, Bep bi bila brez kosila, mi ne bi mogli na stranišče, ne bi se smeli niti ganiti in še druge neprijetnosti. Izmislili smo si najrazličnejše predloge, da bi jo odvrnili od tega. Van Dann je bil mnenja, da bi morda zadostovalo, če bi ji dali v kavo nekaj, da bi do- bila drisko. »Ne,« je rekel gospod Kleinmann, »pro- sim, ne, potem je sploh ne bo s prestola!« Zasmejali smo se. »S kakšnega prestola?« je vprašala gospa van Daan.

Razložili smo ji. Precej bedasto je vprašala: »Pa se ta beseda uporablja?«

284



Bep je prhnila v smeh. »Kar predstavljajte si, da bi v Bijenkorfu vprašala za prestol! Saj je nihče ne bi razu- mel.«

Dussel je točno ob pol enih »na prestolu«, če upora- bimo ta izraz. Danes opoldne sem korajžno vzela kos rožnatega papirja in napisala:

Toaleta — delovni plan gospoda Dussela

Zjutraj od 7.15 do 7.30

opoldne ob 13. uri

ostali čas po želji Listek sem pritrdila na zelena straniščna vrata, ko je Dussel sedel notri. Lahko bi še dodala: pri prekorače- nju teh terminov sledi zapor. Naše stranišče namreč lahko zapreš od znotraj, pa tudi z zunanje strani.

Tole pa je van Daanova najnovejša šala:

Ko so se pri verouku učili o Adamu in Evi, je tri- najstleten fant vprašal svojega očeta: »Povej, no, oče, kako sem se pravzaprav rodil?«

»Mja,« je rekel oče, »štorklja te je prinesla preko velike vode, položila te je mami v posteljo in jo močno kljunila v nogo. Zato je mami tekla kri in morala je ostati teden dni v postelji.«

Fant je hotel še bolj natančno izvedeti, zato je vpra- šal svojo mamo: »Povej, no, mama, kako si se rodila in kako sem se jaz rodil?« Mama mu je povedala isto zgodbo, da pa bi se še enkrat prepričal, je šel še k dedu. » Povej, no, ded, kako si se rodil in kako se je rodila tvo- ja hči?« In je tretjič slišal isto zgodbo.

Zvečer je zapisal v dnevnik: »Po temeljitem zbira- nju podatkov ugotavljam, da v naši družini že tri gene- racije ni bilo spolnih odnosov.«

Zdaj pa na delo, tri je že.

Ah, Kitty, kako lepo vreme je! Ko bi le mogla ven!

Tvoja Ana

285 P. S. Ker sem Ti že povedala o novi snažilki, naj na kratko dodam, da je gospa poročena, stara okoli šestde- set let in naglušna! To je zelo simpatična lastnost, če pomislimo na osem skrivačev, ki včasih tudi malo ropo- tajo.

Sreda, 10. maja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj popoldne sva s Petrom sedela na podstrešju in se učila francoščino, ko je za nama nenadoma nekaj zažuborelo. Vprašala sem Petra, kaj neki to je, on pa je nemudoma zlezel na sušilnico, odkoder je prihajal šum. Mouschi je sedela poleg svojega premočenega stranišča in Peter jo je grobo sunil na pravi kraj. Sledil je cel di- rendaj. Mouschi se je do konca polulala in jo ucvrla dol. Ker pa pogreša svoje mačje stranišče, se je še en- krat polulala na lesno volno, s katero so zamašene špra- nje na gornjem podstrešju. Lužica je takoj prodrla skozi strop na podstrešje in po nesreči naravnost na naš zaboj s krompirjem. S stropa je kapljalo in ker tudi tla na podstrešju niso brez špranj, je nekaj rumenih kapelj ka- nilo tudi v sobo na knjigo in kupček nogavic, ki so slu- čajno ležale tam.

Kar zvilo me je od smeha. Pogled je bil presmešen. Moustchi se je potuhnila pod stol, Peter je pridivjal z vo- do, klorom in cunjo, gospod van Daan ga je miril. Ne- zgoda je bila kmalu počiščena, toda dejstvo je, da mačji urin grozno smrdi in to sta dokazovala tudi naš krompir in lesna volna, ki jo je oče v vedru odnesel dol in skuril.

Uboga Mouschi! Od kod pa naj sirota ve, da se zdaj ne dobi več šote za mačja stranišča?

Tvoja Ana

286


Četrtek, 11. maja 1944 Ljuba Kitty!

Nekaj novega, da se boš smejala!

Petru je bilo treba postriči lase in frizerka je bila kot ponavadi njegova mama. Pet minut pred pol osmo je iz- ginil v svojo sobo in se ob pol osmih vrnil kot nagec, oblečen samo v modre kopalke in telovadne copate.

»Greš?« je vprašal mamo.

»Samo škarje še poiščem.«

Peter je pomagal iskati in je ril po predalu s toaletni- mi rečmi gospe van Daan. »Nikar mi vsega ne razme- či,« je zagodrnjala.

Petrovega odgovora nisem slišala, na vsak način je moral biti nesramen, ker ga je gospa čofnila po roki, on pa jo je čofnil nazaj. Zdaj ga je gospa z vso silo udarila, Peter pa je s smešnim obrazom izmaknil roko. »Pridi, stara moja!«

Gospa van Daan je obstala, Peter pa jo je zgrabil za zapestje in jo vlekel skozi vso sobo. Gospa van Daan se je smejala, jokala, cvilila in cepetala, pa ni nič pomaga- lo, Peter jo je gnal kot ujetnico do stopnic na podstre- šje, tam pa jo je moral spustiti. Gospa van Daan se je vrnila v sobo in z vzdihom omahnila na stol.

» Ugrabitev matere,« sem se pošalila.

»Bolelo me je.«

Pogledala sem in ji dala na pordelo zapestje malo mrzle vode. Peter je bil še vedno na stopnicah in je spet postal nestrpen. Prišel je v sobo s pasom v roki kot kro- tilec zveri. Toda gospa van Daan ni šla z njim, obsedela je za pisalno mizo in iskala robec.

» Najprej se mi moraš opravičiti,« je rekla.

»No, torej se ti opravičujem, ker bova drugače pre- pozna.«

287 Gospa van Daan se je morala proti svoji volji za- smejati, vstala je in že šla proti vratom, pa se ji je zdelo potrebno, da še nekaj pojasni. Wen

(V sobi smo oče, mama in jaz ravno pomivali poso- do.

ria ni bil nikoli tak,« je rekla. »Drugače bi mu tako prisolila, da bi zgrmel po stopnicah. (!) Nikoli ni bil nesramen, bil je pa tudi večkrat tepen. To je ta mo- derna vzgoja! Jaz si svoje mame ne bi nikoli upala tako zgrabiti. Ste vi delali tako s svojo mamo, gospa Frank?« Bila je razburjena, tekala je sem in tja, govorila vse mo- goče in se še vedno ni odpravila. Končno se je le po- brala.

Ni še minilo pet minut, ko je privihrala z napihnje- nimi lici, vrgla predpasnik stran in rekla, da gre dol, ko sem jo vprašala, če je gotova. Kot vihra je oddivjala po stopnicah, verjetno v objem svojega Putija. Vrnila se je šele okoli osmih in njen mož je prišel z njo. Šla sta po Petra na podstrešje in ga pošteno ozmerjala. Psovke kot smrkavec, cepec, nevzgojen, slabi zgledi, Ana je... Margot ima ..... so kar deževale. Več pa nisem mogla ra- zumeti.

Verjetno bo danes vse skupaj utonilo v pozabo.

Tvoja Ana

P. S. V torek in sredo je govorila po radiu naša ljuba kraljica. Zdaj je na oddihu, da se bo lahko z več moči vrnila na Nizozemsko. Govorila je: »Kmalu.... ko se bom vrnila... skorajšnja osvoboditev ... junaški po- gum ... težka bremena.«

Nato je govoril minister Gerbrandy. Večer je zaklju- čil pastor in prosil boga za vse Žide, za ujetnike v kon- centracijskih taboriščih, v zaporih in v Nemčiji.

288



Četrtek, 11. maja 1944 Ljuba Kitty!

Vso svojo kramo sem pozabila zgoraj, tudi nalivno pero, in ker jih ne smem zmotiti pri urici počitka, moraš biti zadovoljna tudi s pismom, napisanim s svinčnikom.

Zadnje čase imam grozno veliko dela. Kakor se sliši trapasto, imam premalo časa, da bi se pregrizla skozi vso to goro dela. Naj Ti povem, kaj me čaka? Torej: do jutri moram prebrati knjigo o Galileiu, ker jo moramo vrniti v knjižnico. Začela sem včeraj in zdaj sem na stra- ni 220, ima jih pa 320, torej mi bo uspelo. Naslednji te- den moram prebrati Palestina na razpotju in drugi del Galileia. Razen tega sem že prebrala prvi del življenje- pisa Karla V. in moram nujno pregledati zapiske in iz- popolniti rodovnike. In potem imam še tri strani tujk, ki sem jih nabrala v različnih knjigah, treba jih je prepisati in se jih naučiti. Četrtič, vse moje filmske zvezde so v obupnem neredu in kar vpijejo po urejanju. Ker pa bi mi to vzelo nekaj dni časa in ker se profesor Ana, kot rečeno, kar utaplja v delu, bo kaos pač ostal kaos. Tudi Tezej, Ojdip, Pelej, Orfej, Jazon in Herkul morajo priti na vrsto, ker so v moji glavi vsa njihova junaška dejanja pomešana kot pisan klobčič. Tudi Mykon in Fidija sta nujno potrebna obdelave, da bom vedela, kateri je kate- ri in enako je treba storiti s sedemletno in devetletno vojno. Vedno vse pomešam. Kaj naj človek naredi s ta- kim spominom? Kar predstavljaj si, kako šele bom po- zabljiva, ko jih bom imela osemdeset! Aha, še Sveto pi- smo. Kako dolgo bo še trajalo, da bom prišla do zgodbe o Suzani v kopeli? In kaj si predstavljajo z grehi Sodo- me in Gomore? Ah, toliko je vprašanj in toliko se je še treba naučiti! In Lieselotto Pfalško sem tudi pustila na cedilu.

19 Dnevnik Ane Frank 289 Kot vidiš, Kitty, imam dela čez glavo.

Zdaj pa nekaj drugega. Že dolgo veš, da je moja naj- večja želja, da bi postala novinarka in kasneje slavna Pisateljica. Ali bom te velikopotezne (ali pa nore) načr- te kdaj lahko uresničila, se bo šele pokazalo, toda snovi imam že zdaj dovolj. Po vojni bom na vsak način napi- sala knjigo z naslovom Skrivališče. Vprašanje je, ali se mi bo posrečilo, toda dnevnik mi bo lahko služil za podlago.

Tudi Cadyjino življenje moram končati. Nadaljeva- nje sem si zamislila tako, da Cady ozdravi in zapusti sa- natorij. S Hansom si še vedno dopisujeta. Smo v letu 1941. Cady kmalu odkrije, da Hans simpatizira z NSB" in odtujita se, ker se Cady prijateljica Mariana in Židje zelo smilijo. S Hansom se še enkrat srečata in sprijazni- ta, potem pa dokončno pretrgata svoj odnos in Hans si izbere drugo dekle. Cady se skoraj zlomi, potem pa po- stane bolniška sestra, da bi imela v življenju resno delo. Očetovi prijatelji jo prisilijo, da gre v Švico in tam naj- de službo v sanatoriju za pljučne bolezni. Na svojem prvem dopustu ob Comskem jezeru slučajno sreča Han- sa. Pove ji, da se je pred dvema letoma poročil s Cadyji- no naslednico, toda da si Je njegova žena v napadu de- presije vzela življenje. Šele ob njeni strani je spoznal, kako zelo je ljubil Cady in jo znova zaprosi za roko. Ca- dy ga odbije, čeprav ga ima proti svoji volji še vedno ra- da, toda brani ji ponos. Nato Hans odpotuje in leta kas- neje sliši Cady o njem, da ves bolehen živi v Angliji.

Cady se s sedemindvajsetimi leti poroči s premož- nim domačinom Simonom. Vzljubi ga, toda ne tako ze- lo kot Hansa. Rodi dve hčeri in sina, Lilian, Judit in Ni- ca. S Simonom sta srečna, toda Hans je še vedno v Ca-

" Kratica za nacionalsocialistično gibanje Nizozemske

SANA




dyjinem srcu, dokler neke noči ne sanja o njem in ta- krat se od njega dokončno poslovi. To niso sentimentalne Čenče, v tem tiči življenjska zgodba mojega očeta. Tvoja Ana

Sobota, 13, maja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj je imel oče rojstni dan in z mamo sta poroče- na 19 let. Snažilke ni bilo v Pisarni, sonce je sijalo tako, kot letos še nikoli in naš kostanj je ves v cvetju. Še mno- go lepši je, kot je bil lani.

Oče je dobil od Kleinmanna Linnčjev življenjepis, od Kuglerja tudi neko naravoslovno knjigo in od Dus- sela album Amsterdam na vodi. Van Daanovi so mu da- li ogromno škatlo, ki je bila lepo zavita in okrašena, v njej pa so bila tri jajca, steklenica Piva, jogurt in zelena kravata. Poleg tega darila je bil naš kozarec sirupa kaj reven. Moje vrtnice so čudovito dišale, z razliko od Miepinih in Bepinih nageljnov. Lepo smo proslavljali. Od peka je prišlo 50 čudovitih tortic! Razen tega je oče še vsakega pogostil z zeliščnim kolačem, gospode s pi- Vom in gospe z jogurtom. Imeli smo se lepo.

Tvoja Ana

Torek, 16. maja 1944

Ljuba Kitty! Za spremembo (že dolgo nisva imeli nobene) Ti bom napisala, kakšno razpravo sta imela včeraj gospod

in gospa van Daan, Gospa van Daan: »Zadnje čase so Nemci zelo utrdili atlantski obrambni pas. Gotovo so naredili vse, kar mo- rejo, da bi zadržali Angleže. Nemška moč je strahovi- ta.«

Gospod van Daan: »Ja, zares je grozna.«

Gospa van Daan: »Ah, jaaa!«

Gospod van Daan: »Nemci bodo na koncu še zma- gali, tako so močni.«

Gospa van Daan: »To pa ne, jaz sem nasprotnega mnenja.«

Gospod van Daan: »Sploh ti ne bom več odgovar- jal.«

Gospa van Daan: »Pa boš. Saj ne zdržiš, da ne bi go- voril.«

Gospod van Daan: »Ni res. Redko kaj rečem.«

Gospa van Daan: »O, seveda! Kar naprej govoriš in vedno mora tvoja obveljati. Pa tvoje napovedi že davno ne držijo več.«

Gospod van Daan: »Do zdaj so moje napovedi še vedno držale.«

Gospa van Daan: »Kaj pa še! Po tvoje bi morala biti invazija že lani, Finci bi že sklenili mir, Italija pa bi se že pozimi vdala in Rusi bi že zasedli Lvov. Ne, na tvoje napovedi pa res ne dam veliko!«

Gospod van Daan: »Zdaj pa že enkrat zapri kljun! Ti bom že dokazal, da imam prav. Ne morem več poslušati tebe in tvojega vreščanja! Do vrha te imam, tebe in tvo- jega posmehovanja!«

Konec prvega dejanja.

Prav na smeh mi je šlo in mami tudi, Peter pa si je grizel ustnice. Oh, ti trapasti odrasli! Naj se raje sami malo vzgajajo, preden kregajo otroke.

Tvoja Ana

P. S. Od petka je okno spet odprto.

292


S ČIM SE UKVARJAJO PREBIVALCI SKRIVA- LIŠČA Sistematičen pregled učnih snovi in branja

Gospod van Daan: Ne uči se ničesar, veliko lista po Knauerjevem leksikonu, rad bere detektivske romane, medicinske knjige, napete in nezahtevne ljubezenske zgodbe.

Gospa van Daan: Uči se angleščino po dopisnem te- čaju, bere življenjepise in nekatere romane.

Gospod Frank: Uči se angleščino (Dickens!) in malo latinščine. Nikoli ne bere romanov, pač pa resne in su- hoparne opise dežel in ljudi.

Gospa Frank: Uči se angleščino po dopisnem tečaju, bere vse, razen detektivskih zgodb.

Gospod Dussel: Uči se angleško, špansko in holand- sko brez posebnega uspeha. Bere vse in ima vedno tako mnenje kot večina.

Peter van Daan: Uči se angleščino in francoščino (dopisno), holandsko, angleško in nemško stenografijo, angleško trgovsko korespondenco, obdelavo lesa, eko- nomijo, včasih malo matematike. Bere malo, sem in tja kakšno zemljepisno knjigo.

Margot Frank: Uči se angleščino, francoščino in la- tinščino po dopisnem tečaju, angleško, nemško in ho- landsko stenografijo, mehaniko, trigonometrijo, fiziko, kemijo, algebro, geometrijo, angleško, francosko, nem- ško in holandsko literaturo, knjigovodstvo, zemljepis, novejšo zgodovino, biologijo, ekonomijo. Bere vse, naj- raje pa ima knjige o verstvih in zdravilstvu.

Ana Frank: Uči se francoščino, angleščino in nem- ščino, holandsko stenografijo, geometrijo, algebro, zgo- dovino, zemljepis, umetnostno zgodovino, mitologijo, biologijo, zgodbe Svetega pisma, holandsko literaturo.

293 Rada bere življenjepise (suhoparne in napete), zgodo- vinske knjige, včasih pa tudi romane in zabavno litera- turo.

Petek, 19. maja 1944

Ljuba Kitty!

Včeraj mi je bilo slabo in sem bruhala (jaz — Ana), bolela me je glava in trebuh, bolelo me je vse, kar si lah- ko predstavljaš.

Danes mi je že bolje. Zelo sem lačna, toda rjavega fižola, ki ga imamo za kosilo, tudi videti ne smem.

Med Petrom in menoj je prelepo. Ubogi fant si še bolj želi nežnosti kot jaz. Ko se zvečer poljubiva za lah- ko noč, vedno zardi in prosjači za še en poljub. Da ni- sem nadomestilo za Moffi? No, nič hudega. Zelo srečen je, odkar ve, da ga ima nekdo rad.

Po utrudljivem osvajanju sem zdaj gospodar položa- ja, toda nikar ne misli, da se je moja ljubezen ohladila. Peter je srček, toda hitro sem se spet zaprla. Če bo hotel zlomiti to ključavnico, bo moral uporabiti močnejše orodje!

Tvoja Ana

Sobota, 20. maja 1944

Ljuba Kitty!

Včeraj zvečer sem se vrnila s podstrešja in takoj za- gledala, da leži lepa vaza z rdečimi nageljni na tleh. Mama je na kolenih brisala vodo in Margot je pobirala po tleh moje liste. »Kaj pa se je zgodilo?« sem prepla-

294 šeno vprašala in od daleč ogledovala škodo, ne da bi počakala na odgovor. Moji rodovniki, mape, zvezki, knjige, vse je plavalo. Skoraj so me oblile solze in bila sem tako razburjena, da sem začela govoriti po nemško. Svojih besed se ne spominjam več, toda Margot mi je povedala, da sem iztisnila iz sebe nekaj kot »nepopra- vljiva škoda«, »grozno, strašno«, »nikoli se ne bo dalo popraviti« in podobnega več. Oče je planil v smeh, ma- ma in Margot sta mu pritegnili, jaz pa bi se zaradi izgu- bljenega dela in dobro napisanih beležk najraje razjo- kala.

K sreči pri podrobnem pregledu »nepopravljiva škoda« ni bila tako velika. Na podstrešju sem skrbno prebrala vse papirje, ločila sprijete liste in jih obesila na vrv za perilo, da bi se posušili. Bil je zabaven pogled in na koncu sem se tudi jaz smejala. Marija Medičejska je visela poleg Karla V., Viljem Oranski pa poleg Marije Antoinette.

» Prava rasna sramota!« se je šalil gospod van Daan.

Petru sem zaupala skrb za papirje in šla spet dol.

Margot je ravno pregledovala moje knjige in vpraša- la sem jo: »Katere knjige so uničene?«

»Algebra,« je rekla Margot. Bogu bodi potoženo, knjiga algebre je bila še cela.

Želim si, da bi padla prav na sredo luže. Še niko- li mi ni bila nobena knjiga tako zoprna kot ta. Na pr- vem listu je najmanj dvajset imen deklet, ki so jo imele pred menoj. Stara je, porumenela in oguljena, vsa po- čečkana, počrtana in popravljena. Ko bom enkrat prave volje, bom to svinjarijo raztrgala na drobne kose.

Tvoja Ana

296


Ponedeljek, 22. maja 1944 Ljuba Kitty!

Dvajsetega maja je oče v stavi z gospo van Daan iz- gubil pet steklenic jogurta, ker ni bilo invazije. Lahko bi rekli, da ves Amsterdam, vsa Nizozemska, da, vsa za- hodna obala Evrope tja dol do Španije noč in dan raz- burjeno govori o invaziji, sklepa stave in jo z upanjem pričakuje.

Napetost raste in raste. Še malo niso vsi, ki so se šte- li k »dobrim« Holandcem, ohranili zaupanja v Angleže. Mnogi mislijo, da ni nobena posebna mojstrovina, ka- kor nam Angleži mečejo pesek v oči. Ne, zdaj hočejo ljudje dejanja, velika, junaška dejanja. Nihče ne pomi- sli dalj od svojega nosu, nikomur ne pride na um, da se Angleži borijo zase in za svojo deželo. Vsak misli, da je: dolžnost Angležev, da čimprej rešijo Nizozemsko. Kak- šno dolžnost neki pa imajo Angleži? S čim so si Ho- landci zaslužili junaško pomoč, ki jo tako trdno priča- kujejo? Da se Nizozemci le ne bi preveč motili! Angleži kljub svojemu slepomišenju niso nič slabši kot katera- koli druga dežela ali deželica, ki je zdaj zasedena. An- gleži se nimajo za kaj opravičevati. Res so spali, ko se je Nemčija oboroževala, toda spale so tudi vse druge de- žele, celo tiste, ki meje na Nemčijo. Če politika kot noj tišči glavo v pesek, ne pride nikamor. O tem se je pre- pričala Anglija in ves svet in to vsi bridko plačujemo, z Anglijo vred.

Nobena dežela ne bo zastonj žrtvovala svojih mož, tudi Anglija ne. Invazija, osvoboditev in svoboda en- krat gotovo bodo, toda čas bo določila Anglija in ne za- sedene dežele.

V našo veliko grozo in žalost smo slišali, da se je pri mnogih ljudeh spremenilo razpoloženje proti Židom in

297 da se je antisemitizem razširil tudi v kroge, kjer si ga prej ne bi mogli niti zamisliti. To nas je globoko priza- delo. Vzrok tega sovraštva do Židov je razumljiv, včasih celo človeški, prav pa kljub temu ni. Kristjani očitajo Židom, da v nemških pesteh ne morejo molčati, da iz- dajajo svoje pomočnike in da je veliko kristjanov doži- velo zaradi Židov strašno kazen. To je res. Toda kot pri vseh stvareh na svetu je treba tudi pri tej pogledati še drugo stran medalje. Bi kristjani na našem mestu druga- če ravnali? Lahko človek, pa naj bo Žid ali kristjan, zdr- ži, kar Nemci počno z ujetniki? Vsakdo ve, da je to ne- mogoče. Zakaj potem zahtevajo nemogoče od Židov? Med odporniškim gibanjem se zdaj širi glas, da se nem- ški Židje, ki so pribežali na Nizozemsko in so zdaj uje- tniki na Poljskem, ne bodo smeli vrniti na Nizozemsko. Sicer imajo pravico do azila, toda brž ko Hitlerja ne bo več, bodo morali nazaj v Nemčijo.

Kadar slišiš take reči, se nehote vprašaš, zakaj po- tem ta dolga in huda vojna? Saj kar naprej poslušamo, da se skupaj borimo za svobodo, za resnico in pravico. Kaj se bo že med vojno začel razdor? Je Žid manj vre- den kot drugi ljudje? Žalostno je, res zelo žalostno, da se vedno znova potrdi staro pravilo: Če naredi kristjan kaj slabega, je odgovoren samo on, če pa Žid kaj zagre- ši, pade krivda na vse Žide.

Odkrito rečeno ne razumem, kako nas lahko Nizo- zemci tako obsojajo, ko pa so tako dober, pošten in pra- vičen narod, mi pa smo verjetno najbolj zatiran, najbolj nesrečen in vsega pomilovanja vreden narod na svetu.

Upam, da je to sovraštvo proti Židom samo prehod- no, da se bodo Nizozemci izkazali in da ne bodo ne zdaj ne kdaj pozneje izgubili svojega čuta za pravičnost. Kajti to je nepravično! Če se bo ta grozota uresničila,

298


potem bo morala še ta uboga peščica Židov zapustiti Nizozemsko. Tudi mi. Povezali bomo culico in se napo- tili iz te lepe dežele, ki nam je tako srčno ponudila zato- čišče in nam potem obrnila hrbet.

Holandijo ljubim. Nekoč sem upala, da mi bo, člo- veku brez domovine, postala domovina. In to še vedno upam.

Tvoja Ana

Četrtek, 25. maja 1944 Ljuba Kitty!

Bep se je zaročila! To je res presenetljivo, čeprav nihče od nas ni preveč vesel. Bertus je pošten, prijeten in športnik, toda Bep ga ne ljubi in to je zame dovolj ve- lik vzrok, da ji poroko odsvetujem. Bep se vse življenje trudi, da bi uspela, in Bertus jo pri tem ovira. Po pokli- cu je delavec, brez posebnih interesov in brez želje, da bi napredoval. Mislim, da Bep z njim ne bo srečna. Se- veda je razumljivo, da želi Bep enkrat napraviti konec temu polovičarskemu odnosu. Pred štirimi tedni mu je napisala poslovilno pismo, pa je bila potem še bolj ne- srečna in mu je še enkrat pisala. In tako sta se zaročila.

Za to je mnogo vzrokov. Prvi je njen bolni oče, ki Bertusa zelo ceni, drugič pa je Bep najstarejša izmed Vossenovih deklet in mama jo kar naprej draži, da še nima moža. Tretjič pa ima že štiriindvajset let in to se Bep zdi važno.

Moji mami bi se zdelo bolje, če bi imela Bep z njim samo razmerje, jaz se pa ne morem odločiti. Bep se mi smili in razumem, da se počuti osamljeno. Sicer se bo- sta pa tako šele po vojni lahko poročila, ker je Bertus v ilegali in nimata niti prebite pare za balo. Kakšni žalo-

299 stni obeti za Bep, ki ji vsi želimo samo najboljše. Upam, da se bo Bertus pod njenim vplivom spremenil, ali pa da bo našla moža, ki jo bo cenil.

Tvoja Ana

Kasneje istega dne

Vsak dan kakšna novica! Danes zjutraj so zaprli na- šega zelenjadarja, ker je v svoji hiši skrival dva Žida. To je huda stvar, ne samo za oba Žida, ki sta zdaj na robu prepada, temveč je grozno tudi za trgovca. Svet se je po- stavil na glavo. Pošteni ljudje so v koncentracijskih ta- boriščih, zaporih in samicah, izvržki pa vladajo starim in mladim, bogatim in revnim. Nekdo postane žrtev, ker se ukvarja s črno borzo, in drugi, ker skriva Žide. Nihče, ki ni pri NSB, pa ne ve, kaj se mu bo zgodilo na- slednjega dne. Da so zaprli zelenjadarja, je tudi za nas huda izguba. Bep ne more in tudi ne sme privleči toliko krompirja. Edino, kar lahko naredimo, je to, da manj jemo. Kako bo to šlo, Ti bom še pisala, prijetno gotovo ne bo. Mama pravi, da bomo zjutraj brez zajtrka, opoldne bomo jedli kašo in kruh, zvečer pa pražen krompir. Mogoče bomo imeli enkrat ali dvakrat na te- den zelenjavo ali solato, več pa gotovo ne. Temu se pra- vi stradati. Toda še huje bi bilo, če bi nas odkrili.

Tvoja Ana

Petek, 26. maja 1944 Ljuba Kitty! Končno lahko v miru sedim za svojo mizico, okno je priprto in lahko Ti v miru pišem. Tako slabo se počutim, kot že mesece ne, celo po vlomu nisem bila duševno in telesno tako na tleh. Na

300

eni strani: zelenjadar, židovsko vprašanje, ki ga vsa hiša premleva, invazija, ki je ni in ni, slaba hrana, napetost, turobno razpoloženje, razočaranje zaradi Petra — po drugi strani pa Bepina zaroka, binkoštni prazniki, Ku- glerjev rojstni dan, torte, pripovedovanje o kabaretu, filmih, koncertih. Vedno ta velika razlika. Kak dan se lahko smejimo smešnim stranem našega skrivanja, dru- ge dni pa, večino dni, pa nas je strah in na obrazih nam lahko bereš le napetost in obup. Najtežje breme nas vseh pade na Miep in Kuglerja. Miep ima poleg vsega še polne roke svojega dela, Kugler pa vso odgovornost za nas osem, odgovornost, ki je včasih zanj prevelika. Večkrat zaradi potlačene živčnosti in razburjenja ne spravi iz sebe niti besedice. Tudi Kleinmann in Bep le- po skrbita za nas, celo zelo lepo, toda onadva včasih le lahko pozabita na skrivališče, pa četudi samo za nekaj ur na dan. Svoje lastne skrbi imata, Kleinmann zaradi zdravja in Bep zaradi zaroke, ki ni prav nič rožnata. Po- leg skrbi pa imata še vedno nekaj razvedrila, hodita ven, dobivata obiske, živita kot normalni ljudje. Včasih se lahko izogneta napetosti, pa čeprav za kratek čas. Mi se ji ne moremo ogniti, že dolgi dve leti ne. In kako dol- go nas bo ta napetost še težila? Odtoki so zamašeni. Vo- de ne smemo izliti, ali pa samo po kapljicah. Ne smemo na stranišče, ali pa moramo vzeti s seboj metlico. Uma- zano vodo hranimo v veliki lončeni posodi. Danes si še lahko pomagamo, toda kaj bo, če vodovodar ne bo mo- gel popraviti? Mestna vodovodna služba ne bo mogla priti pred torkom.

Miep nam je poslala rozinov kolač z napisom »vese- le binkošti«. Zveni skoraj kot posmeh, naše razpolože- nje in naš strah nista prav nič »vesela«.

Zaradi te zadeve z zelenjadarjem smo postali vsi bolj plašni. Od vseh strani spet slišimo »pssst« in vse

301 a

počnemo čisto tiho. Tam je policija vdrla vrata, torej tu- di mi nismo varni. Če bi enkrat... ne, o tem ne smem pisati, vendar vprašanja ne morem odriniti, prav nas- protno. Ves strah, ki smo ga že enkrat prestali, je spet živo pred nami.

Danes zvečer okrog osmih sem morala iti sama na stranišče. Spodaj ni bilo nikogar, vsi so poslušali radio. Hotela sem biti pogumna, pa je bilo tako težko. Tu zgo- raj se še vedno počutim bolj varno, kot spodaj v veliki, tihi hiši. Sama, z vsemi strašljivimi šumi od zgoraj in hupanjem avtomobilov s ceste. Če ne pohitim in če sa- mo za hip pomislim, kje smo, se začnem vedno tresti.

Miep je po pogovoru z očetom spet prijaznejša in prisrčnejša. Ampak tega Ti sploh še nisem povedala. Miep je nekega popoldneva prišla vsa rdeča k očetu in ga naravnost vprašala, če res mislimo, da se je nalezla antisemitizma. Oče se je silno prestrašil in jo skušal odvrniti od tega suma. Toda nekaj je le ostalo. Kupuje- jo nam več reči in bolj se zanimajo za naše zadeve, če- prav jim prav gotovo ne smemo biti v še večje breme. Tako srčno dobri ljudje so!

Velikokrat se sprašujem, če ne bi bilo bolje, da se sploh ne bi skrili. Če bi bili mrtvi, nam ne bi bilo treba preživljati te bede in drugi ne bi bili zaradi nas v nevar- nosti. Toda tudi tega se ustrašimo. Saj vendar ljubimo življenje, nismo še pozabili klica narave in še vedno upamo, upamo.

Samo hitro naj se kaj zgodi, pa četudi pade bomba! Nič nas ne bi moglo bolj razjedati, kot nas ta nemir. Naj bo že konec, pa četudi slab, da bi le končno vedeli, ali bomo zmagali ali pa bomo morali poginiti.

Tvoja Ana

302


Sreda, 31. maja 1944 Ljuba Kitty!

V soboto, nedeljo, ponedeljek in torek je bilo tako toplo, da še peresa nisem mogla držati v roki in Ti zato tudi nisem pisala.

V petek se je zamašil odtok, pa so ga že v soboto po- pravili. Popoldne nas je obiskala gospa Kleinman in povedala cel kup stvari o Jopie, med drugim tudi to, da se je Jopie van Maarsen vpisala v hokejski klub. V ne- deljo se je oglasila Bep, da pogleda, če niso slučajno vlomili. Ostala je pri nas na zajtrku. V ponedeljek, dru- gi dan binkoštnih praznikov, je bil varuh skrivališča go- spod van Santen in v torek smo končno lahko odprli okna. Takih mirnih, toplih, lahko bi rekli vročih binko- šti že dolgo ni bilo. V skrivališču je bilo grozno vroče. Da boš dobila pravi vtis o teh toplih dneh, Ti opišem nekaj pritožb.

Sobota: »Čudovito, kakšno vreme!« smo si rekli zjutraj. »Ko vsaj ne bi bilo tako vroče,« smo rekli opoldne, ko smo morali zapreti okna.

Nedelja: »Te vročine se ne da zdržati! Maslo se kar topi, v celi hiši ni hladnega kotička, kruh se je posušil, mleko se je skisalo in nobenega okna ne smemo odpre- ti. Medtem ko drugi praznujejo binkošti, se bomo mi, ubogi izobčenci, tu še zadušili!« (To je bila gospa van Daan.)

Ponedeljek: »Noge me bolijo, nobene lahke obleke nimam in kako naj pomivam pri tej vročini?« Od jutra do večera same pritožbe, res je bilo zoprno.

Še vedno slabo prenašam vročino in sem vesela, ker

danes pošteno piha veter. Tvoja Ana

303 Petek, 2. junija 1944

Ljuba Kitty!

»Kdor gre na podstrešje, naj vzame s seboj velik dežnik, najbolje moški dežnik!« Sicer pravi pregovor: »Visoko na suhem si varen in zdrav,« toda to gotovo ne drži za vojne čase (bombardiranje!) in ne za skrivališča (mačje stranišče!). V resnici se je Mouschi navadila, da opravi svoje zadeve na starih časopisih, ali pa jih depo- nira v špranje na tleh, tako da se upravičeno bojimo ne samo nalivov, temveč tudi neznosnega smradu. Zdaj ve- mo, da tudi novi Moortje v skladišču boleha za isto raz- vado in tako si lahko vsakdo, ki je imel kdajkoli opravi- ti z mačjo čistočo, natanko predstavlja, kakšne vonjave vejejo skozi našo hišo.

Poročati Ti moram še o najnovejšem protistrelskem receptu. Pri močnih eksplozijah steci na najbližje lesene stopnice in dirjaj po njih gor in dol, zraven pa poskrbi, da se boš vsaj enkrat strkljala po njih. Pri tekanju in padcih boš tako ropotala in se tako opraskala, da boš imela s tem dovolj opravka. Zato sploh ne boš slišala streljanja, ali pa boš pozabila nanj. Pisateljica teh vrstic Je ta recept z uspehom uporabila.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 5. junija 1944 Ljuba Kitty!

| Nove nevšečnosti v skrivališču. Spor med Dusselom in Frankovimi zaradi masla. Dussel kapitulira. Veliko prijateljstvo med prej omenjenim in gospo van Daan. Spogledovanje, poljubčki, prijazni nasmeški. Dussel pričenja hrepeneti po ženskah. Van Daanovi nočejo

304

speči zeliščnega kolača Kuglerju za rojstni dan, češ da ga tudi mi sami nimamo. Kako malenkostno! Gospa van Daan prehlajena. Dussel je nekje staknil kvasove tablete, seveda nam ni nobene odstopil.

Peta armada je zavzela Rim. Mesta niso ne opustoši- li, ne bombardirali. Velikanska propaganda za Hitlerja.

Zelo malo zelenjave in krompirja, pokvaril se je cel zavoj kruha.

Vreme slabo. Nova mačka v skladišču ne prenese popra, spi v svojem stranišču, za stranišče pa uporablja lesno volno, ki jo potrebujejo za pakiranje. Skratka, ne- mogoče jo bo obdržati.

Nepretrgano bombardiranje Pas de Calaisa in fran- coske obale.

Nemogoče je prodati dolarje, še manj pa zlato. V naši črni blagajni se že kaže dno. Od česa bomo živeli prihodnji mesec?

Tvoja Ana

Torek, 6. junija 1944 Ljuba Kitty!

»This is D-day!« je danes ob dvanajstih sporočil an- gleški radio in to po pravici! »This is THE day«, invazi- ja se je pričela! Angleži so zjutraj ob osmih poročali: »Siloviti bombni napadi na Calais, Boulogne, Le Havre in Cherbourg. In tudi na Pas de Calais. (Kot ponavadi.) Nadaljnji ukrepi za vsa zasedena področja: vsi ljudje, ki živijo v pasu 35 km od obale, morajo biti pripravljeni na bombardiranje. Če bo mogoče, bodo Angleži uro prej spuščali letake.

Po nemških poročilih so se na francoski obali izkr- cale angleške padalske čete. »Angleške desantne ladje se bojujejo z nemško mornarico,« poroča BBC.

20 Dnevnik Ane Frank 305 V skrivališču so ob devetih pri zajtrku sklenili: »To je samo poskusno izkrcanje, ravno tako kot je bilo pred dvema letoma v Dieppu.« Ob desetih poročila v nem- ščini, holandščini, francoščini in drugih jezikih: »The invasion has begun!« Torej vendar »prava« invazija!

Angleški radio — v nemščini — ob enajstih: govoril je vrhovni poveljnik Dwight Eisenhower: »This is D- day«. General Eisenhower je govoril francoskemu na- rodu: »Stiff fighting will come now, but after this the victory. The year 1944 is the year of complete victory, good luck!«

Angleška oddaja — v angleščini — ob enih: v pri- pravljenosti je 11 000 letal, neprestano preletavajo Ka- nal, dovažajo nove čete in bombardirajo zaledje. Med Cherbourgom in Le Havrom plovejo brez prestanka de- santni čolni in tudi manjše ladje. Angleške in ameriške čete so se že zapletle v hude boje. Prenašali so govore Gerbrandyja, belgijskega predsednika vlade, norveške- ga kralja Haakona, za Francijo pa de Gaulla in da ne pozabimo na angleškega kralja in Churchilla.

V skrivališču je veliko razburjenje. Kaj se nam res bliža že tako dolgo hrepeneče pričakovana osvoboditev, osvoboditev, o kateri smo se toliko pogovarjali, ki pa se nam je zdela preveč lepa, preveč pravljična, da bi bila resnična. Nam bo leto 1944 res prineslo zmago? Tega še ne vemo, vendar nas upanje poživlja in nam vrača po- gum in moč. Oboje bomo potrebovali, da preživimo ta tesnobni strah, pomanjkanje in trpljenje. Ostati mora- mo mirni in stanovitni, raje si zarinimo nohte v živo me- so, kot da bi kričali. Zaradi vsega hudega lahko zdaj kričijo Francija, Rusija, Italija in tudi Nemčija, mi pa še ne, mi zdaj še nimamo te pravice.

Kitty, pri invaziji je najlepše to, da veš, da se bližajo prijatelji! Strašni Nemci so nas toliko časa tlačili in

306


nam držali nož na vratu, da nam prijatelji in rešitev po- menijo vse. In to ni rešitev samo za Žide, to je rešitev za Nizozemsko in za vso zasedeno Evropo. Margot pravi, da bom šla mogoče že septembra ali oktobra lahko v

šolo. Tvoja Ana

P. S. Sproti Te bom obveščala o najnovejših poroči- lih. Ponoči in zgodaj zjutraj so odvrgli na nemške polo- žaje slamnate in izložbene lutke, ki so eksplodirale, ko so se dotaknile tal. Pristalo je tudi veliko padalcev. Da jih ponoči ne bi videli, so si počrnili obraze. Zjutraj ob šestih so pristali prvi desantni čolni, ponoči pa so odvr- gli na obalo pet milijonov kilogramov bomb. V akciji je danes sodelovalo 20 000 letal. Nemške obalne baterije so razbili že pri izkrcanju in vzpostavili majhno mostiš- če. Vse gre gladko, čeprav je slabo vreme. Armada in narod so »one will and one hope«.

Petek, 9. junija 1944 Ljuba Kitty!

Z invazijo gre kot po maslu! Zavezniki so zavzeli Bayeux, majhno vas na francoski obali in se zdaj boju- jejo za Caen. Zdaj je že jasno, da nameravajo odrezati polotok, na katerem leži Cherbourg. Vsak večer pripo- vedujejo poročevalci o težavah, pogumu in navdušenju armade. Dogajajo se najbolj neverjetne stvari. Pred mi- krofonom so tudi ranjenci, ki so se že vrnili v Anglijo. Kljub slabemu vremenu so letalci neprestano v zraku. Na BBC smo slišali, da je hotel Churchill začeti invazi- jo skupaj s četami, pa so mu general Eisenhower in dru- gi generali to odsvetovali in tako ni bilo nič iz tega načr-

20" 307 ta. Samo pomisli, kako pogumen je stari mož. Gotovo ima že 70 let!

Tu se je razburjenje malo poleglo. Kljub temu pa upamo, da bo konec tega leta konec tudi vojne. Saj je že čas. Stokanje gospe van Daan se komaj še da prena- šati. Ker nas zdaj ne more več vsak dan moriti z invazi- jo, nerga zaradi slabega vremena. Najraje bi jo na pod- strešju porinila v čeber mrzle vode!

Vse skrivališče, razen Petra in van Daana, je prebra- lo trilogijo Madžarska rapsodija. To je knjiga o življenj- ski zgodbi skladatelja, klavirskega virtuoza in čudežne- ga otroka Franza Liszta. Knjiga je zelo zanimiva, ven- dar po moje malo preveč govori o ženskah. Liszt v svo- jem času ni bil samo največji in najslavnejši pianist, ampak tudi največji babjek. Imel je razmerje z Marie d' Agould, kneginjo Karolino Sayn-Wittgenstein, s ple- salko Lolo Montez, s pianistko Sofijo Monter, s čerke- ško kneginjo Olgo Janino, z baronico Olgo Meyendorf, z igralko Lilli Kako-ji-je-že-ime in tako dalje in tako da- lje. Žensk sploh ni bilo konca. Tisti deli knjige, ki govo- rijo o glasbi in drugih umetnostih, so mnogo bolj zani- mivi. V knjigi nastopajo še Schumann in Klara Wieck, Hector Berlioz, Johannes Brahms, Beethoven, Joachim, Richard Wagner, Hans von Biilow, Anton Rubinstein, Frederic Chopin, Victor Hugo, Honorč de Balzac, Hil- ler, Hummel, Cherny, Rossini, Cherubini, Paganini, Mendelsohn in še mnogo drugih.

Liszt je bil od zlomka mož, zelo velikodušen, zase skromen, čeprav nadvse nečimrn, vsakemu je pomagal, poznal ni nič bolj vzvišenega, kot je umetnost, bil je nor na konjak in na ženske, ni mogel videti solz, bil je gent- leman, nikomur ni mogel odbiti prošnje, za denar se ni brigal in pri srcu mu je bila svoboda vere in cel svet.

Tvoja Ana

308


Torek, 13. junija 1944 Ljuba Kitty!

Spet je minil moj rojstni dan, zdaj sem stara |5 let. Dobila sem precej daril. Od očeta in mame pet zvezkov Springerjeve zgodovine umetnosti, garnituro spodnjega perila, dva pasova, robec, dva jogurta, kozarec marme- lade, dva medenjaka (majhna) in priročnik o rastlinah. Od Margot sem dobila pozlačeno zapestnico, od van Daanovih knjigo, od Dussela rjavi sladkor in cvetočo grašico, od Miep sladkarije, od Bep sladkarije in zvez- ke, višek vsega pa je bila knjiga Marija Terezija in tri re- zine polnomastnega sira od Kuglerja. Od Petra sem do- bila velik šopek potonik. Ubogi fant se je tako trudil, da bi iztaknil kaj lepega, pa se mu ni posrečilo.

Z invazijo gre odlično, kljub obupnemu vremenu, neštetim viharjem, ploham in razburkanemu morju.

Churchill, Smuts, Eisenhower in Arnold so včeraj obiskali francoske vasi, ki so jih Angleži zavzeli in os- vobodili. Churchill je bil na torpednem čolnu, ki je ob- streljeval obalo. Zdi se, da ta možakar, kot mnogo mo- ških, sploh ne pozna strahu. Človek mu je kar nevošč- ljiv.

Iz naše skrivne trdnjave težko presodimo razpolože- nje na Nizozemskem. Brez dvoma so ljudje veseli, da si je končno brezdelna (!) Anglija zavihala rokave. Vendar ljudje kar naprej ponavljajo, da ne marajo angleških za- sedbenih čet, pri tem pa sploh ne uvidijo, kako napačno presojajo. Po njihovem naj bi bilo takole: Anglija naj se kar bojuje in žrtvuje svoje sinove za Nizozemsko in dru- ge zasedene dežele, vendar Angleži ne smejo ostati, le- po ponižno naj se zahvalijo in gredo revni in oslabljeni nazaj v Anglijo, še prej pa naj Nizozemski Indiji vrnejo njeno prejšnjo posest. Kdor si tako predstavlja, je ubog

309 bedak, pa vendar je na Nizozemskem precej takih ubo- gih bedakov. Sprašujem se, kaj bi bilo z Nizozemsko in sosednjimi državami, če bi Anglija z Nemčijo podpisala mir? Nizozemska bi postala nemška in konec besedi!

Pošteno, kot pretreseš blazino, bi bilo treba stresti vse tiste Nizozemce, ki zviška gledajo na Anglijo, jo zmerjajo z vladavino starcev in pravijo, da so Angleži strahopetci. Potem bi se mogoče njihovi zmedeni mo- žgani malo uredili.

Po moji glavi pa straši toliko želja, toliko misli in to- liko obdolžitev in očitkov. Res nisem tako domišljava, kot misli veliko ljudi. Bolj kot kdorkoli drug spoznam svoje številne napake in pomanjkljivosti. Razlika je v tem, da se jaz hočem poboljšati in sem se tudi že precej poboljšala.

Večkrat se sprašujem, kako je prišlo do tega, da se zdim vsem tako grozno jezikava in domišljava. Sem res tako domišljava? Sem RES ali pa so mogoče drugi? Sli- ši se neumno, saj vem, pa vseeno ne bom prečrtala tega stavka, ker le ni tako neumen. Gospa van Daan in Dus- sel sta moja glavna tožnika, toda vsi vemo, da sta oba neinteligentna, ja, kar naravnost bom rekla, neumna! In neumni ljudje ne prenesejo, da so drugi boljši od njih. Najboljši primer je obnašanje obeh bedakov, gospe van Daan in Dussela.

Gospe van Daan se zdim neumna, ker ne boleham tako zelo za to lastnostjo kot ona. Zdim se ji neskrom- na, ker je ona še mnogo manj skromna, moje obleke se ji zdijo prekratke, ker so njene še krajše in tudi jezikava se ji zdim zato, ker se ona mnogo bolj vmešava v pogo- vore, ki jih sploh ne razume. Isto velja za Dussela.

Toda moj najljubši pregovor je: Kjer je dim, je tudi ogenj, in zato gladko priznam, da sem jezikava. Najbolj naporno pri mojem značaju pa je, da me ne more nihče

"VO


bolj grajati ali opominjati, kot to počnem sama. In če potem še mama doda svojo porcijo opominov, je gora očitkov tako visoka, da iz samega obupa postanem ne- sramna in odgovarjam. In že je tu stari Anin izgovor: »Nihče me ne razume!«

Te besede so v meni in naj je videti še tako čudno, v njih je zrno resnice. Velikokrat se tako obtožujem in gri- zem, da prav hlepim po tolažilnem glasu, ki bi mi rekel, da je vse prav in ki bi mu bilo mar, kako mi je pri duši. Na žalost bom takega človeka še dolgo lahko iskala, na- šla ga namreč še nisem.

Saj vem, da si takoj pomislila na Petra, kajne, Kitty? Res, Peter me ima rad, ne da bi bil zaljubljen, ampak kot prijatelj, in njegova naklonjenost je vsak dan večja.

Toda tudi jaz ne razumem, kaj je tisto, kar naju oba ovira.

Včasih si mislim, da je bilo moje silno hrepenenje po njem pretirano. Pa ni tako. Če dva dni ne grem gor, hrepenim po njem prav tako močno, kot sem prej. Peter je dober in ljubezniv, toda ne morem tajiti, da me je marsikaj razočaralo. Moti me njegov odpor do vere, njegovo govorjenje o hrani in še marsikaj, v čemer se ne strinjava. Vendar sem še vedno prepričana, da se ne bo- va nikoli prepirala, kot sva si obljubila. Peter je mirolju- ben, strpen in zelo popustljiv. Jaz mu smem reči veliko več, kot dovoli svoji mami. Potrpežljivo skuša odstraniti

»packe črnila s svojih zvezkov in imeti svoje reči v redu. Toda zakaj ostane njegovo bistvo skrito in se ga ne smem dotakniti? Mnogo bolj zaprte narave je kot jaz, to je res, toda zdaj iz izkušnje vem, da tudi zaprte narave hrepenijo po zaupljivosti, včasih še bolj.

Peter in jaz sva preživela v skrivališču tista leta, ko človek veliko razmišlja. Večkrat se pogovarjava o pri-

311 hodnosti, preteklosti in sedanjosti, toda kot rečeno, po- grešam tisto pravo, čeprav vem, da nekje je!

Mogoče me narava zato tako očara, ker nisem že dolgo niti nosu pomolila na prosto. Včasih se nisem me- nila za modro nebo, za žvrgolenje ptic, mesečino in cve- toča drevesa. Tu se je vse spremenilo. Na primer za bin- košti, ko je bilo tako toplo, sem si tako želela stati ob oknu in gledati v luno in ob pol dvanajstih sem s težavo še držala oči odprte. Žal je bila ta žrtev zaman, ker je mesec presvetlo sijal in si nisem upala stopiti k oknu. Ampak nazaj pa le nisem šla prej, kot so nehali zračiti. Nekega temnega deževnega večera, ko je vihar gnal oblake prek neba, sem po letu in pol prvič stala z nočjo iz oči v oči. Od tega časa sem hrepenela, da bi to še en- krat videla in moja želja je bila večja kot strah, da bi me v tej hiši, polni podgan, napadli tatovi. Čisto sama sem šla dol in gledala skozi okno v privatni pisarni in v ku- hinji.

Mnogim ljudem se zdi narava lepa in včasih spijo pod milim nebom. Mnogi v zaporu ali bolnici hrepenijo po dnevu, ko bodo spet lahko uživali v prosti naravi, le malo pa jih je v svojem hrepenenju tako ločenih in pri- krajšanih za to, kar je za revne in bogate enako. Če opa- zujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, na- polni s pričakovanjem in to ni samo moja domišljija. Pomaga mi bolj kot baldrijan ali brom. Narava me na- redi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce.

Pa vendar je tako naneslo, da jo le redko lahko opa- zujem in še to samo skozi debelo zaprašena in z umaza- nimi zastori zavešena okna. Nobeno posebno veselje ni gledati skoznje. Narava je edina stvar, ki se je v resnici ne da ponarediti.

Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi, zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši po-

312

ložaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravi- čno, toda zame to ni dovolj, rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.

Lahko si mislimo, da je moški zagospodaril nad žen- sko, ker je imel večjo telesno moč. Moški, ki zasluži, ki spočenja otroke, ki vse sme... Ženske so bile dovolj neumne, da so to do pred kratkim tiho prenašale. To pravilo je veljalo več stoletij in dalj kot je trajalo, glo- blje se je zasidralo. K sreči so se ženskam zaradi šol, izobrazbe in dela odprle oči in v mnogih deželah so že postale enakopravne. Veliko ljudi, predvsem žensk, pa tudi moških, je uvidelo, kako krivična je bila ta razdeli- tev. Moderna ženska hoče pravico do popolne neodvis- nosti.

Toda to še ni vse. Ženska mora biti tudi priznana. Vsepovsod so cenjeni le moški, zakaj ne bi bile tudi ženske deležne tega? Vojake in vojne junake častijo in slavijo, izumitelji so deležni nesmrtne slave, mučence kujejo v zvezde. Kdo pa v ženski vidi bojevnico?

V knjigi Borec za življenje sem prebrala nekaj, kar me je zelo ganilo in je približno takole: ženske že samo pri rojstvu otrok preživijo več bolečin, več bolezni in so večje sirote kot katerikoli vojni heroj. In kaj imajo od tega, ko so vse te bolečine prestane? Potisnejo jih v kot, ker so po porodu ob postavo, otroci kmalu niso več nji- hovi in njihova lepota mine. Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za ob- stanek človeštva, kot se širokoustijo mnogi borci za svo- bodo.

S tem ne mislim reči, da bi se morale ženske braniti otrok, nasprotno. Narava je tako uredila in tako je tudi prav. Obsojam pa moške in sploh vso ureditev sveta, ker niso še nikoli izračunali, kako velik, težek in lep de- lež v družbi ima ženska.

313 Avtor knjige Paul de Kruif ima popolnoma prav, ko pravi, da bi morali v tistih delih sveta, ki jim pravimo kultivirani, moški uvideti, da porod ni več nekaj narav- nega in normalnega. Moški lahko govorij j jim ni

a in r jo, saj jim ni- koli ni bilo treba prenašati ženskih težav in jim tudi ni- koli ne bo treba.

6 :Mnenje, da je dolžnost ženske roditi otroke, se bo v naslednjih stoletjih gotovo spremenilo. Umaknilo se bo priznanju in občudovanju za tiste, ki bodo brez godr- njanja in brez velikih besed vzele nase to breme.

Tvoja Ana

Petek, 16. junija 1944 Ljuba Kitty!

Nove težave! Gospa van Daan je obupana in govori stvari kot: kroglo v glavo, ječa, samomor, vrv. Ljubo- sumna je, ker mi Peter več zaupa kot njej in užaljena, ker se Dussel ne meni za njeno spogledovanje, boji se, Kej bo mož ves denar od njenega krznenega plašča pora-

il za Cigarete, prička se, joče, se pritožuje, smeje in se znova prične prepirati. In kaj naj naredimo s tako tra- pasto cmergljo? Nihče je ne jemlje resno. Nobenega značaja nima, vsakemu se pritožuje in leta naokrog, kot pravijo: zadaj licej, spredaj muzej. Najhuje pri tem pa Je, da je Peter nesramen, gospod van Daan razdražljiv in mama cinična. Res čeden položaj!

Samo eno pravilo moraš imeti pred očmi: smej se in ne pusti se zbegati! Sliši se sebično, je pa edino zdravi- lo, da se sam sebi preveč ne smiliš.

Kugler mora za štiri tedne na prisilno delo. Skušal se bo izmazati z zdravniškim spričevalom in potrdilom

314

firme. Kleinmann bo moral kmalu na operacijo želod- ca. Včeraj zvečer ob enajstih so odklopili vse privatne

telefone. Tvoja Ana

Petek, 23. junija 1944

Ljuba Kitty!

Tu se ne dogaja nič posebnega. Angleži so začeli z velikim napadom na Cherbourg. Po Pimovem in van Daanovem mnenju bomo l0. oktobra že svobodni. Tudi Rusi se udeležujejo akcije in so včeraj v ofenzivi zasedli Vitebsk, točno na tretjo obletnico nemškega napada.

Bepino počutje je še vedno pod ničlo. Krompirja skoraj nimamo več. Vsak dan jih bomo šteli in potem naj vsak sam odloči, kako in kaj bo z njimi. Miep gre za teden dni na dopust. Kleinmannovi zdravniki so zgubili njegove rentgenske posnetke. Zdaj omahuje med opera-

cijo ali pa naj pusti vse, kot je. Tvoja Ana

Torek, 27. junija 1944

Ljuba Kitty!

Razpoloženje se je obrnilo, vse gre sijajno! Danes so padli Cherbourg, Vitebsk in Slobin. Gotovo je veliko plena in ujetnikov. Pri Cherbourgu je padlo pet nem- ških generalov, dva pa so ujeli. Zdaj imajo Angleži pri- stanišče in lahko pripeljejo na celino, kar hočejo. Polo- tok Contentin je tri tedne po invaziji angleški in to je velik uspeh!

V teh treh tednih še ni bilo dneva, da ne bi bilo dež- ja in viharja, ne tukaj in ne v Franciji, toda ta smola ne

315 more preprečiti Angležem in Američanom, da ne bi po- kazali svoje moči. In jo tudi kažejo! V2, nemško čude- žno orožje, je že v polni akciji, vendar ta mačji zvonček ne povzroči drugega, kot nekaj škode pri Angležih in polni časopise pri moffijih. Sicer pa, ko bodo v Mofriki opazili, da se jim boljševiška nevarnost vedno bolj bli- ža, se jim bodo začele tresti hlače. Z obalnega področja so evakuirali v Groningen, Frizijo in Gelderland vse nemške ženske in otroke, ki ne delajo za nemško voj- sko. Mussert je izjavil, da bo oblekel uniformo, če bo invazija prišla do sem. Pa ne, da bi se debeluh rad bo- ril? To bi lahko že zdavnaj naredil, že v Rusiji. Finska je že pred časom odklonila premirje in tudi zdaj so pre- kinili podobne razgovore. Še žal jim bo, norcem trapa- stim! Kaj misliš, kako daleč bomo 27. julija?

Tvoja Ana

Petek, 30. junija 1944 Ljuba Kitty!

Slabo vreme ali »bad weather at a strech to 30th Ju- ne«. V redu, ne? Ha, malo angleško pa že znam. Da bi to dokazala, berem »An ideal Husband« (s slovarjem). Vojna gre odlično, padli so že Bobrujsk, Mogilev in Or- šova, mnogo je ujetnikov.

Tu je vse all right. Razpoloženje je boljše. Naši hi- peroptimisti so zmagoslavni, van Daanovi čarajo s slad- korjem, Bep ima novo frizuro, Miep pa teden dni dopu- sta. To so zadnje novice.

Na sekalcu mi prav ogabno morijo živec. Obupno me je bolelo in bilo je tako hudo, da je Dussel mislil, da

316


bom zlezla skupaj. Pri priči je tudi gospo van Daanovo pričel boleti zob!

Tvoja Ana

P. S. Iz Basla smo izvedeli, da je igral Bernd vlogo gostilničarja v Mini von Barnhelm. Mama pravi, da ima umetniška nagnjenja.

Četrtek, 6. julija 1944 Ljuba Kitty!

Kar pri srcu me stisne, kadar pravi Peter, da bo kdaj kasneje zločinec ali pa špekulant. Čeprav naj bi bila to šala, imam kljub temu občutek, da ga je strah svojega šibkega značaja. Margot in Peter mi kar naprej govori- ta: »Ah, ko bi bila le tako močna in pogumna, kot si ti, ko bi znala tako uveljaviti svojo voljo, ko bi imela toli- ko energije, seveda, potem ...«

Pa je to res tako dobra lastnost, da se ne pustiš od nikogar vplivati? Je dobro, da sledim izključno glasu svoje lastne vesti?

Roko na srce, jaz si sploh ne znam predstavljati, da nekdo lahko reče: »Slabič sem,« in potem slabič tudi ostane. Če človek to že ve, zakaj vendar potem kaj ne stori in ne utrjuje svojega značaja? Dobila sem odgo- vor: »Ker je tako udobneje.« Ta odgovor mi je kar sapo zaprl. Udobno? Ali to pomeni, da je leno in goljufivo življenje tudi udobno? Ne, to pa že ne more biti res! Saj ni mogoče, da bi udobnost in denar človeka tako hitro zapeljala. Dolgo sem razmišljala, kaj pri milem bogu naj rečem Petru in kako naj ga pripravim do tega, da bo verjel v svoje zmožnosti in predvsem, da bi se hotel sam

817 od sebe poboljšati. Pa ne vem, če gredo moje misli v pravo smer.

Vedno sem si mislila, kako imenitno bi bilo, če bi mi kdo podaril svoje zaupanje. Zdaj pa, ko je tako daleč, šele vidim, kako težavno je misliti z glavo nekoga dru- gega in potem najti pravi odgovor. Predvsem pa sta poj- ma »udobno« in »denar« zame nekaj popolnoma tuje- ga in novega.

Peter se je pričel kar malo preveč opirati name in te- ga pod nobenim pogojem ne smem dovoliti. Težko je stati v življenju na svojih nogah, še teže pa je, če se tudi duševno in značajsko postaviš na lastne noge in ostaneš sam v sebi trden. Malce sem zmedena in že nekaj dni iščem učinkovito sredstvo proti tej grozni besedi »udobno«. Kako naj pripravim Petra do tega, da bo ra- zumel, kako ga bo to navidezno lepo in udobno pote- gnilo v tako globino, kjer ne bo ne prijateljev, ne opore in sploh ničesar več, v globino, odkoder skorajda ni re- šitve.

Vsi živimo, čeprav ne vemo, za kaj in čemu. Vsi bi bili radi srečni, živimo različno, pa kljub temu enako. Nas tri so vzgajali v lepem okolju, lahko smo se učili, imeli smo veliko možnosti, da nekaj dosežemo in upra- vičeno smo lahko pričakovali srečo. Toda srečo si mora vsak sam zaslužiti in z udobnostjo se to nikoli ne da. Zaslužiti svojo srečo pomeni, da zanjo delaš, da narediš nekaj dobrega, ne pa da špekuliraš in si len. Lahko da je lenoba prijetna, toda samo delo ti da pravo zadovolj- stvo.

Nekdo, ki mu delo nič ne pomeni, to težko razume. Ampak saj Peter ni tak. Le nobenega določenega cilja nima in samega sebe ima za preveč neumnega in preveč neznatnega, da bi kaj dosegel. Ubogi fant ne pozna ob- čutka, kako je, če osrečiš druge, jaz pa ga tega ne znam

318


naučiti. Brez vere je, porogljivo govori o Jezusu Kristu- su in božje ime uporablja za kletvice. Čeprav tudi jaz nisem ravno pravoverna, me vseeno zaboli, kadar opa- zim, kako zapuščen, zaničevalen in ničev je.

Kdor ima vero, je lahko srečen. Dar, da verjameš v nadnaravne stvari, ni dan vsakomur. Saj ni treba, da se bojiš kazni po smrti; vice, pekel in nebesa so reči, ki jih mnogi ljudje ne morejo sprejeti, pa jih kljub temu neke vrste vera, saj je vseeno katera, obdrži na pravi poti. To ni strah pred bogom, temveč da ceniš svojo lastno čast in vest.

Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer priklicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem pre- mislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak dan znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel. To bi lahko počel vsakdo in bilo bi koristno, kajti kdor še ne ve, naj poskusi in se prepriča: »Ni ga čez mirno vest!«

Tvoja Ana

Petek, 8. julija 1944 Ljuba Kitty!

Nek zastopnik naše firme je bil v Bewerwijku in je na dražbi kupil jagode. Poslali so jih sem, vse zaprašene in polne peska in bilo jih je cele kupe. Nič manj kot 24 zabojčkov za pisarno in za nas. Že takoj zvečer smo vkuhali prvih šest kozarcev kompota in osem kozarcev marmelade. Naslednje jutro je hotela Miep skuhati marmelado za pisarno.

Ob pol enih: zaklenili smo vhodna vrata in prinesli zabojčke. Peter, oče in van Daan so rogovilili po stopni- cah, Ana je prinašala toplo vodo z grelca, Margot je šla

319


me po vedra — vsi možje na krov! S prav smešnim občut- kom v želodcu sem stopila v prenapolnjeno pisarniško kuhinjo, Miep, Bep, Kleinmann, Jan, oče, Peter... skri- vači in njihovi oskrbniki, vse pomešano sredi belega dne! Odgrnjeni zastori, odprta okna, glasno govorjenje, loputanje z vrati. Od samega razburjenja me je postalo strah. Se res še skrivamo? mi je šlo skozi glavo. Tako se najbrž počutiš, če se spet lahko pokažeš svetu. Vedro je bilo polno, hitro gor. V kuhinji so preostali člani druži- ne obtrgavali peclje in listke, vsaj mišljeno je bilo, naj bi to počeli, vendar je šlo več v usta, kot v lonec. Kmalu smo potrebovali novo vedro in Peter je šel ponj v kuhi- njo. In takrat je dvakrat pozvonilo! Vedro je ostalo, kjer je bilo, Peter je pridirjal nazaj, zaprli smo vrtljiva vrata. Kar mencali smo od nestrpnosti. Zapreti smo morali vodovodne pipe, čeprav so na pol oprane jagode čaka- le, da jih operemo do konca. Držali smo se pravila skri- vačev: »Ne toči vode, če je kdo v hiši.«

Ob enih je prišel Jan in povedal, da je zvonil poštar. Peter je spet zdirjal po stopnicah. Rrrriing! Zvonec! Na levo naokrog. Vlekla sem na ušesa, če kdo prihaja, naj- prej pri vrtljivi omari in nato na stopnicah. Končno sva s Petrom kot dva tatova visela čez ograjo na stopnicah in prisluškovala hrupu spodaj. Nobenega tujega glasu ni bilo slišati.

Peter se je odtihotapil po stopnicah, na pol poti ob- stal in zaklical: »Bep!« Nobenega odgovora. Še enkrat: »Bep!« Hrup v kuhinji je bil glasnejši kot Petrov klic. Potem je stekel po stopnicah v kuhinjo. Napeto sem gledala za njim.

»Glej, da izgineš gor, Peter! Revizor je tukaj! Proč moraš!« To je Kleinmannov glas. Peter je vzdihnil in se vrnil, vrtljiva omara je ostala zaprta.

320



Končno se je ob pol dveh prikazal Kugler. »Ojej, saj ne vidim drugega kot jagode! Jagode za zajtrk, Jan zoblje jagode, Kleinmann se sladka z jagodami, Miep kuha jagode, Bep čisti jagode, vsepovsod duham jago- de. In potem grem gor, da bi se znebil te rdeče nadloge in kaj zagledam? Jagode.«

Ostanek jagod smo vkuhali v weckove kozarce. Zve- čer sta se dva kozarca odprla in oče ju je skuhal v mar- melado. Naslednje jutro sta se odprla še dva in zvečer še štirje. Van Daan jih ni dobro steriliziral. In tako oče zdaj vsak večer kuha marmelado. Jemo kašo z jagoda- mi, mleko z jagodami, jagode za posladek, jagode s sladkorjem, jagode s peskom. Dva dni so vsepovsod plesale same jagode, potem smo zalogo pojedli ali pa jo v kozarcih postavili v omaro.

» Poslušaj, Ana,« je zaklicala Margot, »od zelenja- darja smo dobili grah. Osemnajst funtov.« —

»To je lepo od njega,« sem rekla. Res je bilo lepo, toda delo... ojej! yi V

»V soboto zjutraj morate vsi luščiti grah,« je najavi-

ri zajtrku. ha it O ica Je je čla zajtrku pojavil na mizi velik emajliran lonec, do roba poln graha. Luščenje graha je dolgoča- sno opravilo, toda poskusi enkrat z luščine posneti ko- žico. Mislim, da večina ljudi ne ve, kako polno vitami- nov, mehko in okusno je grahovo stročje, če mu posna- meš notranjo kožico, poleg tega zaleže trikrat toliko, kot če bi jedel same graške. Olupiti to kožico pa Je Iz- redno natančno in drobnjakarsko delo, primerno za pl- kolovske zobarje ali natančne uradnike, za nepotrpežlji- vo najstnico pa je prava muka. Ob desetih smo začeli, ob pol enajstih sem se usedla, ob enajstih sem vstala, ob pol dvanajstih sem se usedla. Po ušesih mi je brnelo: odlomi vršiček, odstrani kožico, potegni nitke, odvrzi

ŽI. Dnevnik Ane Frank 321 luščino, odlomi vršiček, odstrani kožico, potegni nitke, odvrzi luščino in tako naprej in tako naprej. Pred očmi se mi je kar vrtelo, zeleno, zeleno, zeleno, črvički, niti, gnile luščine, zeleno, zeleno, zeleno. Da ne bi čisto oto- pela, sem vse dopoldne čenčala vse mogoče oslarije, spravila vse v smeh, sama pa sem skoraj poginila od dolgega časa. Z vsako nitko, ki sem jo povlekla, sem bolj jasno čutila, da ne maram biti nikoli, ampak zares nikoli in nikdar, samo gospodinja.

Ob dvanajstih smo končno zajtrkovali, toda od pol enih do četrt na dve smo spet luščili kožice. Ko smo ne- hali, sem imela skoraj morsko bolezen in vsi drugi tudi. Do štirih sem spala, pa sem vseeno zaradi teh bedastih grahov še vedno malo vrtoglava.

Tvoja Ana

Sobota, 15. julija 1944 Ljuba Kitty!

Iz knjižnice smo dobili knjigo z izzivalnim naslo- vom »Kaj mislite o sodobnih dekletih«. O tem bi rada danes nekaj povedala.

Avtorica kritizira današnjo mladino od glave do pe- te, vendar je ne odkloni dokončno, češ da ni sposobna narediti nič dobrega. Nasprotno, prej je mnenja, da bi mladi lahko zgradili boljši in lepši svet, če bi le hoteli, vendar se raje ukvarjajo s površnimi stvarmi, ne da bi se ozrli na prave vrednote.

Pri nekaterih odstavkih sem imela občutek, da meri avtorica s svojo grajo ravno name, in da se ubranim pred tem napadom, se ti bom končno popolnoma izpo- vedala. Kdor me dalj časa pozna, mora opaziti, da je močno izražena posebnost mojega značaja, da tako do-

322 bro poznam samo sebe. Karkoli počnem, vedno se lah- ko opazujem, kot da sem tujka. Popolnoma nepristran- sko in celo brez očitkov gledam, kaj počne dobrega ali slabega vsakdanja Ana. Ta samokritični čut pri meni ni- koli ne zataji in pri vsaki besedi, ki jo izrečem, takoj vem: »To bi morala drugače povedati.« Ali pa: »V redu je, tako kot je.« Pri ogromno stvareh obsojam samo se- be in vedno bolj prihajam do prepričanja, kako resni- čne so očetove besede: »Vsak otrok se mora vzgajati sam.«

Starši mu lahko samo svetujejo in dajejo napotke, toda vsakdo ima v svojih rokah, kako bo izoblikoval svoj značaj. Imam tudi veliko življenjskega poguma, počutim se močno, mlado, svobodno in občutek imam, da lahko veliko zdržim. Ko sem to prvič opazila, sem bila vesela in mislim, da se zlepa ne bom upognila pod udarci, ki jih mora vsakdo prenesti.

O tem sem že večkrat govorila in zdaj bi rada prišla do poglavja »oče in mama me ne razumeta«. Oče in mama sta me zelo razvajala, bila sta ljubezniva z menoj, branila sta me pred drugimi in naredila vse, kar le mo- rejo narediti starši. Pa sem se kljub temu počutila tako obupno osamljeno, izključeno, zapostavljeno, nerazum- ljeno. Oče je poskusil vse, kar se le da, da bi omilil mo- jo upornost, pa ni nič pomagalo. Popravila sem se sa- ma, ko sem se zavedela, kaj je v mojem vedenju narobe.

Toda kako se je lahko zgodilo, da mi ni bil oče v mojih bojih nikoli v oporo in da se je vedno popolnoma ponesrečilo, če mi je ponudil roko v pomoč? Oče je ubral napačno pot, vedno se je z menoj pogovarjal kot z otrokom, ki mora preživeti težavna otroška obdobja. Saj se sliši čudno, kajti prav oče je imel vedno zaupanje vame in prav oče mi je vlil občutek, da sem razumna. Nekaj pa je spregledal: ni pomislil, da mi je misel, kako bom uspela, važnejša kot vse drugo. Nisem marala sli-

324


šati »to so nerodna leta«, »druge deklice« ali pa »mini- lo bo samo od sebe«. Nisem marala, da dela z mano kot s katerokoli deklico, hotela sem, da se ukvarja z ma- no kot z Ano-eno-edino in Pim tega ni znal. Sicer pa tu- di jaz težko zaupam nekomu, ki mi o sebi skoraj ničesar ne pove in ker o Pimu malo vem, ni med nama prave prisrčnosti. Pim vedno prevzame vlogo starejšega, oče- ta, ki je sicer svoje čase tudi imel take prehodne težave, mojih pa ne more kot prijatelj sodoživljati z mano, pa če si še tako prizadeva. Zato nisem svojih pogledov in razglabljanj nikoli zaupala nikomur drugemu kot le dnevniku in sem in tja Margot. Pred očetom sem skriva- la vse, kar me je ganilo in pretreslo, nikoli mu nisem ra- zodela svojih idealov, odtujila sem se mu po svoji volji in namenoma.

Nisem mogla drugače, ravnala sem po občutku, to je bilo sicer sebično, vendar edino mogoče za moj duše- vni mir. Svoj mir in svojo samozavest sem tako s težavo gradila in bila sta še tako nestalna, še tako nedokonča- no delo, da bi ju izgubila, če bi ju izpostavila kritiki. In zato nisem marala Pima, pa naj to še tako trdo zveni. Ne samo, da mu nisem dovolila pogledati v svoj duše- vni svet, s svojo razdražljivostjo sem ga odbila daleč od sebe.

Nekaj pa je, o čemer zdaj mnogo razmišljam: le ka- ko je mogoče, da se včasih tako ujezim na Pima? Zakaj se ne morem učiti z njim, zakaj se mi zdijo njegove než- nosti narejene, mir hočem imeti pred njim in najraje bi videla, da se ne bi zmenil zame, dokler ne bi bila trdna v sebi. Še vedno pa gloda v meni očitek tistega grdega pisma, ki sem mu ga v svoji razdraženosti napisala. Oh, res je težko biti pogumen in močen v vseh pogledih!

Pa še to ni vse, še zaradi nečesa sem hudo razočara- na. Še bolj kot o očetu razmišljam o Petru. Zelo dobro

325 vem, da sem ga jaz osvojila, namesto da bi bilo obratno. V sanjah sem si o njem ustvarila svojo sliko, v njem sem videla tihega, občutljivega, ljubeznivega fanta, ki nujno potrebuje ljubezen in prijateljstvo. In tudi jaz sem se morala vsaj enkrat razodeti živemu človeku. Želela sem si prijatelja, ki bi mi pomagal na moji poti. Opravila sem težavno delo in si ga počasi, toda z gotovostjo pri- dobila.

Ko sem ga končno pripravila do tega, da mi je po- stal naklonjen, so kar same od sebe prišle intimnosti, ki se mi zdijo zdaj nezaslišane, če jih natančneje pogle- dam. Pogovarjala sva se o najbolj skrivnih rečeh, toda o rečeh, ki jih je polno moje srce, sva do zdaj molčala. Še vedno ne vem prav, kaj naj si mislim o Petru. Ali je res tako površen, ali pa mu je celo pred menoj nerodno? Toda ne glede na to sem naredila napako, ker sem iz- ključila vse druge možnosti in se mu skušala približati z intimnostjo. Lačen je ljubezni in me ima zato vsak dan raje, to dobro vidim. Njega najina srečanja pomirijo, mene pa silijo, da vedno znova in znova poskušam z njim, pa se kljub temu nikoli ne dotaknem reči, o kate- rih bi se tako rada pogovorila. Petra sem si osvojila bolj nasilno, kot se on sam tega zaveda in zdaj se me čvrsto oklepa, jaz pa trenutno ne vidim nobene možnosti, da bi to vez razrahljala in da bi se lahko postavil na lastne noge. Kmalu sem opazila, da ne more biti tak prijatelj, kot si ga jaz predstavljam, in trudila sem se, da bi mu pomagala, da ne bi bil tako ozek in da bi naredil kaj iz svoje mladosti.

»V bistvu je mladost še bolj osamljena kot starost.« Ta izrek sem našla v neki knjigi in ostal mi je v spomi- nu, ker mislim, da res drži.

Kaj je res odraslim tu teže, kot mladim? Ne, gotovo ne. Starejši ljudje imajo že o vsem izdelano mnenje in

326

ne omahujejo več, kaj naj storijo in česa ne. Za nas mla- de pa je dvojen napor, da si ustvarimo svoj nazor v ča- su, ki je razbil vsak idealizem, v katerem se kažejo lju- dje z najbolj grde strani in se dvomi o resnici, pravici in bogu.

Če nekdo trdi, da je starejšim tu v skrivališču teže, se ne zaveda, v koliko večji meri so se usuli problemi na nas. Problemi, za katere smo mogoče še premladi, ki pa nas tako dolgo težijo, dokler se nam ne zdi, da smo na- šli rešitev, ta rešitev pa večinoma ne obvelja ob dejstvih in jo je treba zavreči. Pravi čudež je, da še vedno nekaj pričakujem, ko pa se zdi vse tako absurdno in neizved- ljivo. Pa kljub temu še vedno nekaj pričakujem in še vedno verjamem, da je človek v svojem bistvu dober.

Zame je nemogoče, da bi gradila na smrti, bedi in zmedi. Gledam, kako se svet počasi spreminja v pušča- vo, vedno razločneje slišim bližajoči grom, ki bo ugono- bil tudi nas in delim trpljenje z milijoni ljudi. In vendar, kadar se ozrem v nebo, si mislim, da bo še vse dobro, da se bo tudi ta krutost nekoč končala, da se bosta vrni- la na svet mir in red. Medtem pa se moram držati svojih pogledov, mogoče bodo izvedljivi v časih, ki prihajajo.

Tvoja Ana

Petek, 21. julija 1944 Ljuba Kitty!

Zdaj sem začela upati, da bo končno zares še vse dobro. V resnici gre dobro! Imenitna poročila! Naredili so atentat na Hitlerja in to enkrat za spremembo ne ži- dovski komunisti ali angleški kapitalisti, temveč pravi nemški general čiste germanske rase, ki je povrhu še grof in mlad. »Božja previdnost« je fiihrerju rešila ži-

327 vljenje in žal jo je odnesel le z nekaj praskami in opekli- nami. Nekaj generalov in oficirjev iz njegove najožje okolice pa je izgubilo življenje ali bilo ranjenih. Glav- nega krivca so po sklepu naglega sodišča že ustrelili.

To je gotovo najboljši dokaz, da je veliko oficirjev in generalov, ki so vojne siti in bi Hitlerja najraje poto- pili na dnu morja, uvedli vojaško diktaturo in sklenili mir z zavezniki, da bi se potem na novo oborožili in čez dvajset let pričeli novo vojno. Mogoče je.božja previd- nost namenoma še malce oklevala, preden ga spravi s poti, saj je za zaveznike udobneje in tudi ugodneje, če se brezmadežni Germani sami med seboj pobijejo. Po- tem bo Rusom in Angležem ostalo manj dela in bi se lahko toliko hitreje lotili obnove svojih porušenih mest. Toda tako daleč še nismo in jaz že prehitevam slavne dogodke. Kljub temu pa gotovo vidiš, da Ti pripovedu- jem samo resnico in nič drugega kot resnico. Izjemoma Ti enkrat ne napletam o visokih idealih.

Hitler je bil tudi še tako prijazen, da je svojemu zve- stemu in vdanemu narodu sporočil, da morajo od danes naprej vsi vojaki ubogati samo gestapo, in da lahko vsak vojak poči svojega poveljnika, če misli, da je bil udeležen pri tem strahopetnem in podlem atentatu.

To bo še lepa zgodba. Malega Mihca, vsega ožulje- nega od dolgih maršev, nahruli njegov oficir. Mali Mi- hec vzame svojo puško in zavpije: »Tu imaš! Hotel si ubiti fiihrerja!« Puška poči in predrzni šef, ki si je drz- nil nahruliti malega Mihca, se preseli v večno življenje. (Ali pa v večno smrt?) In končalo se bo tako, da bodo imeli gospodje oficirji od strahu polne hlače, kadar bo- do hoteli kakorkoli prevzeti vodstvo, saj bodo imeli vo- jaki več besede kot oni.

Lahko to razumeš, ali pa sem Ti spet pripovedovala brez repa in glave? Ne morem pomagati. Preveč sem ve-

328

sela, da bi bila logična, saj je videti, da bom oktobra že sedela v šolski klopi! O-lala, kaj nisem pravkar rekla, da prehitevam dogodke? Oprosti mi, saj nisem zastonj na glasu, da sem »kupček nasprotij«!

Tvoja Ana

Torek, 1. avgusta 1944 Ljuba Kitty!

»Kupček nasprotij«! To sta zadnji besedi mojega zadnjega pisma in prvi v današnjem. Kupček nasprotij — mi lahko natanko razložiš, kaj je to? Kaj je naspro- tje? Kot mnogo besed ima tudi ta dva pomena, lahko jo razumeš kot nekaj zunanjega ali pa kot nekaj znotraj nas. Prvo ponavadi pomeni »ne biti zadovoljna z mne- njem drugih«, »vse najbolje vedeti« in »imeti vedno zadnjo besedo«, skratka, vse neprijetne lastnosti, po ka- terih me poznajo. Drugi pomen pa je moja skrivnost in o tem nihče ničesar ne ve.

Že večkrat sem Ti povedala, da je moja duša tako rekoč razdeljena na dva dela. V enem delu je doma mo- ja nezadržna veselost, posmehljivost do vsega in vseh, veselje do življenja in predvsem moj način, da vzamem vse z lahke strani. S tem mislim, da se mi majhen flirt, poljub, objem ali pa nespodobna šala ne zde nič poseb- nega. In ta stran mojega značaja je vedno na preži in prežene tisto drugo, mnogo lepšo, čistejšo in globljo. Kajne, lepe strani Ane skoraj nihče ne pozna in zato je tudi toliko ljudi ne more trpeti. Seveda, za eno popold- ne sem čisto zabaven klovn, potem pa me ima vsakdo za mesec dni dovolj. To je približno tako, kot resni lju- dje gledajo ljubezenske filme, malo te razvedrijo, pa jih hitro pozabiš, nič slabega niso pa tudi nič dobrega. Ne-

329 rada povem, toda zakaj ne bi, če je pa res? Lahkomisel- na, površna stran mojega značaja vedno odrine tisto globljo in tako zmaga. Ne moreš si misliti, kolikokrat sem že poskusila, da bi to Ano, ki je samo pol Ane, odrinila, spremenila ali skrila. Pa se ne da in tudi vem, zakaj se ne da.

Zelo se bojim, da bi vsi, ki me poznajo, kakršna sem, odkrili še mojo lepšo in boljšo stran. Bojim se, da bi se norčevali iz mene, da bi se jim zdela smešna in sentimentalna, da bi me ne vzeli resno. Navajena sem, da me ne jemljejo resno, toda tega je navajena samo »lahka« Ana in samo ta lahko to tudi prenese. »Težka« je za to preslabotna. Kadar sem na silo za četrt ure po- stavila dobro Ano v središče pozornosti, se je zaprla kot mimoza in ko bi morala spregovoriti, je že predala bese- do Ani številka ena. In preden se zavem, je že ni več.

V družbi se ni ljubezniva Ana še nikoli pojavila, niti enkrat samkrat ne, kadar pa sem sama, ima vedno gla- vno vlogo. Natanko vem, kakšna bi bila rada, kakšna tudi sem... v sebi, toda žal vem to samo sama zase. Mogoče, ne, prav gotovo, je to vzrok, zakaj imam sama sebe za srečen navznoter obrnjen značaj, vsi drugi pa me imajo za srečno, navzven obrnjeno naravo. V meni mi čista Ana kaže pot, navzven pa nisem nič drugega kot objesten kozliček.

Kot sem Ti že povedala, čutim drugače, kot govo- rim. Zato veljam za dekle, ki teka za fanti, se spogledu- je, vse najbolje ve in prebira zabavne romane. Vesela Ana se temu smeji, odrezavo odgovarja, ravnodušno zmigne z rameni in se dela, kot da ji tega ni mar. Tiha Ana pa reagira ravno obratno. Če sem poštena, Ti mo- ram priznati, da me to zelo prizadene, ker se tako neiz- rečeno trudim, da bi bila drugačna, pa se moram vedno bojevati z močnejšimi silami.

330

V meni vse joče: »Le poglej, kaj je nastalo iz tebe! Slabo mnenje, porogljivi obrazi, zadrege, ljudje, ki se jim zdiš zoprna — in to vse zato, ker ne poslušaš nasve- ta svoje boljše polovice.« Saj bi ga rada poslušala, pa ne znam. Kadar sem tiha ali resna, vsi mislijo, da je to nova komedija in potem se moram rešiti s šalo. Da sploh ne omenim svoje družine, ki je prepričana, da sem zbolela, pitajo me s pomirjevali ali tabletami zoper glavobol, tipljejo mi čelo, če nimam nemara vročine, sprašujejo me o moji prebavi in mi očitajo mojo slabo voljo. Ne zdržim, da tako skrbijo zame in tako posta- nem najprej odrezava, potem žalostna in končno spet obrnem svoje srce, slaba Ana pride na dan, dobra pa se skrije in tako večno iščem pot, da bi postala, kakršna bi rada bila, če ..... če ne bi živeli na svetu še drugi ljudje.

Tvoja Ana


12. junija 1942

Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo.

28. septembra 1942

kasnejši zapis

Do zdaj si mi bil res v veliko oporo in prav tako Kit-

ty, ki sem ji redno pisala. Zelo lepo se mi zdi pisati

dnevnik in kar pričakati nisem mogla tiste ure, ko sem

imela čas in pisala vate. Oh, kako sem vesela, da sem te vzela s seboj!

Nedelja, 14. junija 1942

Pričela bom s tistim trenutkom, ko sem te dobila, to se pravi, ko sem te za rojstni dan zagledala na mizi z da- rili. (Da sem bila zraven pri nakupu, pač ne velja.)

Jasno, da sem se v petek zbudila že ob šestih, saj je bil moj rojstni dan. Seveda ob šestih še nisem smela vstati in tako sem morala krotiti svojo radovednost do tri četrt na sedem. Več pa ni šlo. Stekla sem v jedilnico in tam me je pozdravila naša muca Moortje in naredila kozolec.

Malo čez sedem sem šla k očku in mami in potem v dnevno sobo, da bi razvila darila. Tebe sem najprej za- gledala in bil si eno mojih najlepših daril. Potem šopek vrtnic, lončnico in dve potonki. Od očka in mame sem dobila modro bluzo, družabno igro, steklenico grozdne- ga soka, ki ima okus po vinu (saj vino delajo iz grozd- ja!) pa še puzzle, kremo in bon za dve knjigi. Dobila sem tudi knjigo Camera obscura, ampak to ima že Mar- got in zato sem jo zamenjala, potem še domače piškote

9 (spekla sem jih seveda jaz, kajti peka piškotov je trenut- no moja močna stran), še druge sladkarije in od mame jagodovo torto. Točno takrat je prispelo tudi babičino pismo, ampak to je seveda slučaj.

Potem je prišla pome Hannelli in skupaj sva šli v šo- lo. V odmoru sem pogostila učitelje in sošolce s piškoti, potem pa smo se lotili dela.

Ponedeljek, 15. junija 1942

Domov sem prišla šele ob petih, ker sem šla k telo- vadbi in čeprav ne smem telovaditi, ker se mi hitro iz- pahne roka ali noga, sem izbrala za svoje sošolce košar- ko kot igro za rojstni dan. Sanne Lederman je bila že tam. Ilse Wagner, Hannelli Goslar in Jagueline van Maarsen so prišle z menoj, ker hodimo v isti razred. Hannelli in Sanne sta bili včasih moji najboljši prijate- ljici in če so nas videli skupaj, so rekli: »Anne, Hanne in Sanne«. Jagueline van Maarsen sem spoznala šele v židovskem liceju in zdaj je ona moja najboljša prijatelji- ca. Hannellina najboljša prijateljica je Ilse, Sanne pa hodi na drugo šolo in ima prijateljice tam.

V nedeljo popoldne smo praznovali moj rojstni dan. Rin-tin-tin je bil vsem mojim prijateljicam zelo všeč. Dobila sem dve broški, knjižno kazalo in dve knjigi. Tu- di teta Helena mi je prinesla puzzle, teta Stephanie bro- ško in teta Leny imenitno knjigo »Daisyjine počitnice v gorah«. Od prijateljev in znancev sem dobila sladkarije in rože. Klub mi je poklonil sijajno knjigo Holandske sage in legende, samo da so mi pomotoma dali drugi del in potem sem zamenjala dve drugi knjigi za prvi del.

Danes zjutraj sem v kopalnici razmišljala, kako ime- nitno bi bilo, če bi imela psa, kot je Rin-tin-tin. Tudi njemu bi bilo ime Rin-tin-tin, hodil bi z mano v šolo in

10

me čakal pri šolskem slugi, ob lepem vremenu pa pri kolesih.

Rada bi povedala kaj o našem razredu in zato bom začela s sošolci.

Betty Bloemendaal je videti precej revna in mislim, da tudi v resnici je. Za šolo je zelo pametna, vendar je stvar v tem, da je tako pridna. Za pamet bi lahko priča- kovali še kaj več. Je precej mirno dekle. | Jagueline van Maarsen velja za mojo najboljšo pri- jateljico. Ampak v resnici še nikoli nisem imela najbolj- še prijateljice. Mislila sem, da bo to Jopie, pa je šlo vse narobe.

D. 0. je zelo živčna in kar naprej pozablja vse mo- goče, zato dobiva za kazen nalogo za nalogo. Je pa do- brosrčna, posebno do G. Z.

E. S. tako neznansko klepeče, da že ni več lepo. Ka- dar te kaj vpraša, te vedno prime za gumb ali pa za lase. Pravijo, da me E. S. ne more trpeti. Nič hudega, saj tudi ona meni ni simpatična.

Henny Mets je vesela in ljubezniva, samo strašan- sko naglas govori in kadar se igra na cesti, je preveč otročja. Škoda, da ima prijateljico, Beppy, ki zelo slabo vpliva nanjo. Beppy je nespodobna punca in govori svi- njarije.

O J. R. bi se dalo pisati romane. To je zoprna, za- hrbtna punca, ki se rada postavlja, šušlja in se dela odraslo. Jopie je čisto omrežila in to je škoda. Za vsako reč se razjoče in je sploh grozna občutljivka. Gospodi- čna J. mora imeti vedno prav. Zelo bogata je in ima pol- no omaro židanih oblek, v katerih je videti odločno pre- stara. Domišlja si, da je lepa, pa je ravno obratno. J. in jaz se ne trpiva.

Ilse Wagner je vedro in prijazno dekle, je pa zelo natančna in zna prestokati ure in ure. Ilse me ima kar rada. Je tudi zelo pametna, ampak lena.

11 Hannelli Goslar ali Lies, kakor ji rečejo v šoli, je sa- mosvoje dekle. Večinoma je plašna, doma pa zelo pre- drzna in karkoli ji poveš, vse izčenča mami. Je pa odkri- tosrčna in zadnje čase jo zelo cenim.

Nannie v. Praag-Sigaar je majhno, hudomušno, bi- stro dekle. Zdi se mi kar prijetna. Precej pametna je, kaj več pa se o njej ne da povedati.

Eefje van Dong se mi zdi sijajna. Šele dvanajst let ima, pa je že popolna dama. Z mano dela, kot bi bila dojenček. Rada pomaga in tudi zato jo imam rada.

G. Z. je najlepše dekle v razredu. Ima ljubek obraz, za šolo pa je precej neumna. Mislim, da bo zaostala, se- veda pa tega njej ne bom povedala.

Kasnejši zapis V moje veliko začudenje pa le ni zaostala.

Jaz sedim na koncu nas dvanajstih, poleg G. Z.

O fantih bi se dalo povedati veliko, ali pa tudi ne.

Maurice Coster je eden mojih mnogih oboževalcev, vendar je precej neprijeten fant.

Sally Springer je grozen umazanec in o njem šušlja- jo, da je že imel odnose. Kljub temu se mi zdi prima, ker je zelo za hece.

Emile Bonewit občuduje G. Z., njej pa ni nič zanj. Je precej dolgočasen tip.

Rob Cohen je tudi zaljubljen vame, ampak zdaj ga ne prenašam več. Je hinavski, lažniv, cmerav, trapast in neprijeten in si neznansko veliko domišlja.

Max van de Velde je kmečki fant iz Medemblika, Margot bi rekla, da je kar sprejemljiv.

Herman Koopman je prav tak umazanec kot Jopie de Beer, ki je pravi babjek.

12

Leo Bloom je Jopiejev srčni prijatelj in se je od nje- ga nalezel svinjarij.

Albert de Mesguita je prišel iz šole Montessori in je preskočil razred. Zelo je pameten.

Tudi Leo Sleger je prišel iz iste šole, pameten pa ni tako.

Ru Stoppelmon je majhen, trapast dečko, ki je šele kasneje prišel v naš razred.

Jagues Kocernoot in Pim sedita za nama in včasih se na mrtvo režimo (G. in jaz).

Haary Schaap je v našem razredu najbolj spodoben in zelo prijeten.

Werner Joseph tudi, toda ta je vedno tiho in je zato videti dolgočasen.

Sam Solomon je barabež, pravi gnoj. (Oboževalec!)

Appie Riem je precejšen pravičnež, pujs je pa vse- eno.

Zdaj moram pa nehati. Prihodnjič bom spet veliko napisala vate, to se pravi, povedala ti bom. Živijo! Zdiš se mi prima!

Sobota, 20. junija 1942

Pisati dnevnik je za človeka, kot sem jaz, prav pose- ben občutek. Ne samo ker tega nisem še nikoli počela, ampak tudi ker sem prepričana, da ne bodo srčni izlivi trinajstletne šolarke kasneje zanimali ne mene ne koga drugega. Toda to pravzaprav sploh ni važno, s pisanjem imam veselje in o mnogočem bi se rada od srca razgo- vorila.

Papir je potrpežljivejši od ljudi. Tega izreka sem se domislila, ko sem nekega melanholičnega dne zdolgo- časeno sedela za mizo, si podpirala glavo z rokami in vsa poklapana nisem vedela, ali naj grem ven ali naj

13 ostanem doma, in tako sem kar obsedela in tuhtala na- prej. Zares, papir je potrpežljiv. Sicer pa to tako ali tako ni važno, ker nimam namena, da bi dala kdajkoli komu prebrati ta zvezek s trdimi platnicami, ki se napihnjeno imenuje dnevnik. Razen če bom v svojem življenju na- letela na »tistega« prijatelja ali »tisto« prijateljico.

No, in tako smo na točki, kjer se je vsa stvar z dnev- nikom pričela: nimam prijateljice.

To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče mi- sliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponava- di pravimo prijateljice. Imam cel kup oboževalcev, ki mi berejo iz oči in še celo v razredu skušajo ujeti mojo sliko v žepno ogledalce. Imam sorodnike in lep dom. Očitno mi ničesar ne manjka, razen »tiste« prijateljice. Vendar se z vsemi svojimi znankami lahko samo he- cam, pogovarjam o vsakdanjih stvareh in nisem nikoli bolj zaupna z njimi. In to je tisti kavelje. Mogoče sem za to pomanjkanje zaupnosti sama kriva, na vsak način pa je tako in se žal ne da spremeniti. In zato dnevnik.

Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja pri- jateljica in ime ji je Kitty.

Moja zgodba! (Prebedasto, kaj takega se ne pozabi.)

Če butnem na sredo stvari, ne bi nihče razumel, kaj pripovedujem Kitty, zato moram, čeprav nerada, pove- dati svojo življenjsko zgodbo.

Moj oče, največji srček med vsemi očeti, kar sem jih kdaj videla, se je poročil z mamo, ko mu je bilo 36 let, njej pa 25. Moja sestra Margot se je rodila leta 1926 v Frankfurtu na Maini v Nemčiji. Dvanajstega junija leta 1929 sem prišla jaz. Do mojega četrtega leta smo živeli

4


v Frankfurtu. Ker smo Židje, je oče leta 1933 odšel na Nizozemsko. Postal je direktor Opecte, nizozemske družbe za izdelavo marmelade. Moja mama, Edith Frank-Hollinder, se je septembra tudi odpeljala na Ho- landsko, medve z Margot pa sva šli v Aachen, kjer je ži- vela naša babica. Margot je odšla na Holandsko v de- cembru, jaz pa v februarju in posadili so me na mizo kot darilo Margoti za rojstni dan.

Kmalu sem šla v vrtec pri šoli Montessori. Tam sem ostala do svojega šestega leta, potem pa sem šla v prvi razred. V šestem razredu me je učila ravnateljica gospa Kuperus. Konec šolskega leta sva obe jokali, tako ga- njeni sva bili ob slovesu. Oktobra leta 1941 sva šli z Margot v židovski licej, jaz v prvi, Margot pa v četrti ra- zred.

Naše življenje je bilo polno razburjenj, ker je pre- ostala družina še živela v Nemčiji in jim Hitlerjevi pro- tižidovski zakoni niso prizanašali. Po pogromih leta 1938 sta oba moja strica, mamina brata, pobegnila v Ameriko in babica se je preselila k nam. Takrat je imela 73 let.

Maja leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulacija in vdor Nemcev na Nizozem- sko. S tem se je za nas Žide pričela nesreča. Protižidov- ski zakoni so se kar nizali in naša svoboda je bila mo- čno omejena. Židje morajo nositi rumeno zvezdo, Židje morajo oddati kolesa, Židje se ne smejo voziti s tramva- jem, Židje lahko nakupujejo samo med tretjo in peto, Židje hodijo lahko samo k židovskemu frizerju, Židje med osmo zvečer in šesto zjutraj ne smejo na cesto, Ži- dje ne smejo hoditi v gledališče, kino ali na druge zaba- ve, Židje ne smejo na kopališče, ne smejo igrati tenis-ali hokej in sploh ne smejo na nobeno-športno igrišče, Ži- dje se v javnosti ne smejo ukvarjati s športom, po osmi

15 uri ne smejo sedeti niti na lastnem vrtu niti pri znancih, Židje ne smejo hoditi h kristjanom v hišo, Židje morajo hoditi le v židovske šole in še marsikaj podobnega. Ta- ko je teklo naše življenje in zdaj nismo smeli tega, zdaj onega. Jague mi je večkrat rekla: »Saj si ničesar več ne upam, ker se bojim, da ni dovoljeno.«

Poleti 1941 je babica hudo zbolela. Morali so jo operirati in moj rojstni dan ni bil bogve kaj. Poleti 1940 je bilo prav tako, takrat se je vojna na Nizozemskem ra- vno končala. Babica je umrla januarja 1942. Nihče ne ve, kako pogosto mislim nanjo in kako jo imam še ved- no rada. Tale rojstni dan leta 1942 smo tudi zato tako praznovali, da bi nadoknadili zamujeno. In babičina sveča je stala poleg.

Nam štirim gre še vedno dobro in tako sem prišla do današnjega datuma, ko sem pričela slovesno pisati svoj dnevnik, do 20. junija 1942. leta.

Sobota, 20. junija 1942 Ljuba Kitty!

Kar začela bom. Lepo mirno je, oče in mama sta šla ven, Margot pa s svojo družbo k prijateljici na ping- pong. Zadnje čase tudi jaz veliko igram pingpong, toli- ko, da nas je pet deklet ustanovilo svoj klub. Imenuje se Mali medved minus dve. To je precej prismuknjeno ime, nastalo pa je zaradi pomote. Hotele smo nekaj prav posebnega in vseh pet nas je pomislilo na ozvezdje Malega medveda. Mislile smo, da ga sestavlja pet zvezd. To ne drži, ima jih sedem kot Veliki medved, in zato minus dve. Ilse Wagner ima vse za pingpong in nji- hova jedilnica nam je vedno na razpolago. Ker pa špor- tnice predvsem poleti rade jemo sladoled in nas igra

16 razgreje, se ponavadi konča z izletom v najbližjo slašči- čarno, ki je Židom dovoljena. To je Oaza ali pa Delfi. Denarja in denarnice nam sploh ni treba izvleči, ker je Oaza večinoma tako polna, da se vedno najde kakšen velikodušen gospod iz kroga naših znancev ali drugih občudovalcev, ki nam ponudi več sladoleda, kot bi ga lahko cel teden snedle.

Najbrž se ti zdi malce čudno, da mlada, kakor sem, govorim o občudovalcih. Žal (v nekaterih primerih pa tudi ne žal) je ta nadloga na naši šoli neizogibna. Brž ko me kakšen dečko povpraša, če lahko z mano odkolesari domov in se pričneva pogovarjati, lahko v devetih pri- merih od desetih računaš s tem, da se bo mladenič vnel in ne izpusti me več iz oči. Čez čas se zaljubljenost pole- že, posebno če se ne zmenim preveč za žareče poglede in veselo kolesarim naprej. Če pa stvar postane prene- umna, malo opletam s kolesom, torba mi pade na tla in mladi mož se mora že zaradi olike ustaviti. Ko mi pobi- ra torbo, se jaz že pogovarjam kaj drugega. Sicer so pa takile še nedolžni. Dobijo se tudi drugačni, ki mečejo poljubčke in me lovijo za roko. Pa niso naleteli na pra- vo! Kar s kolesa stopim in se ne zmenim več zanj. Ali pa zaigram užaljenost in mu jasno in glasno povem, naj gre domov.

Tako. Pa sva položili temeljni kamen najinega prija- teljstva. Na svidenje jutri!

Tvoja Ana

Nedelja, 21. junija 1942 Ljuba Kitty!

Ves razred čivka, ker se bliža zaključna konferenca. Pol razreda sklepa stave, kdo bo padel in kdo bo šel na-

18

prej. Z G. naju bo konec od smeha, ker sta fanta za na- ma, C. N. in Jagues Kocernoot, s stavami zapravila že vso svojo počitniško žepnino. Od jutra do večera gre: »Padel boš!« »Pa ne bom.« »Pa boš.« Nič ne pomaga, da ju G. proseče pogleduje ali pa da jaz pobesnim. Po mojem mnenju bi morala pasti vsaj četrtina razreda, ko so pa taki butci. Ampak profesorji so najbolj muhasti ljudje, kar jih je, in le izjemoma so kdaj pa kdaj muha- sli tudi v pravo smer. Za svoje prijateljice in zase se ne bojim, me bomo že izdelale. Samo pri matematiki sem malce negotova. No, ja, počakajmo. Do takrat pa druga drugi dajemo korajžo.

Jaz s profesorji in profesoricami kar dobro shajam. Vseh skupaj je devet, sedem moških in dve ženski. Stari gospod Keesing, profesor matematike, je bil nekaj časa zelo hud name, ker toliko klepetam. Kar naprej me je opominjal, potem pa mi je za kazen dal nalogo. Napisa- ti bi morala spis z naslovom Klepetulja. In kaj se sploh da napisati o klepetuljah? Ampak na začetku si s tem nisem belila glave, beležko z naslovi nalog sem vtaknila v torbo in skušala biti tiho.

Ko sem bila zvečer z vsemi nalogami gotova, sem nenadoma odkrila v beležki naslov spisa. Grizla sem pero in razmišljala. Vsakdo bi znal kaj napisati in vse skupaj razvleči, toda najti trden dokaz, kako nujno je klepetanje — to je pa že umetnost. Premišljala sem in premišljala in se nenadoma nečesa domislila. Popisala sem vse tri strani in bila zadovoljna. Za prvi argument sem navedla, da ženske rade govorimo in da se zelo tru- dim, da bi se poboljšala, čisto odvaditi pa se ne bom mogla nikoli, ker tudi moja mama veliko govori in pri prirojenih lastnostih ni pomoči.

Gospod Keesing se je moral mojim argumentom umejati. Ker pa sem naslednjo uro spet klepetala, je sle-

di 19 dil naslednji spis. To pot je imel naslov Nepoboljšljiva klepetulja. Tudi tega sem oddala in naslednji dve uri gospod Keesing ni imel pritožb. Tretjo uro mu je bilo pa spet preveč. »Ana Frank, za kazen moraš napisati spis Ga-ga-ga govori gospodična goskica.«

Ves razred je bruhnil v smeh. Tudi jaz sem se mora- la smejati, čeprav je bila moja iznajdljivost na področju klepetanja že izčrpana. Morala bi se domisliti česa dru- gega, prav izvirnega. Na pomoč mi je prišla prijateljica Sanna, ki je dobra pesnica, in mi ponudila, da napiševa nalogo od začetka do konca v verzih. Kar zavriskala sem. Keesing je mislil, da me bo s to bedasto temo spra- vil v kašo, pa mu bom dvojno ali trojno vrnila.

Pesem je bila gotova in bila je imenitna. Mama go- ska in oče labod sta imela tri majhne goskice, ki so kar naprej gagale in zato jih je oče labod do smrti pobil. K sreči je Keesing razumel šalo. Pesem je s komentarji vred prebral vsemu razredu, potem pa še v drugih razre- dih. Od takrat naprej lahko klepetam in ne dobim več nobene kazenske naloge. Keesing se zdaj vedno heca.

Tvoja Ana

Sreda, 24. junija 1942 Ljuba Kitty!

Tako je vroče, da se bomo še spekli in vsi kar sopi- hamo. Pa še peš moram hoditi v tej vročini. Šele zdaj vi- dim, kako prijeten je tramvaj, posebno odprti vozovi. Toda za ta užitek smo Židje zdaj prikrajšani, vzeti mo- ramo kar pot pod noge. Včeraj sem morala v opoldan- skem odmoru k zobozdravniku na cesto Jana Luikena. Od naše šole pri mestnem parku je to kar dolga pot. Po- poldan sem pri pouku skoraj zaspala. Še sreča, da je to-

20

liko prijaznih ljudi, ki ti kar sami ponudijo kakšno pija- čo. Sestra pri zobozdravniku je v resnici zelo prisrčna ženska. v

Edino prevozno sredstvo, ki ga Židje še lahko upo- rabljamo, so mestne ladje, ki plujejo po kanalih. Kapi- tan na kanalu Jozef-Isračls nas je takoj vzel s seboj, brž ko smo ga prosili. Holandci res niso krivi, da se nam Ži- dom tako hudo godi.

Samo to si želim, da mi ne bi bilo treba več v šolo! V velikonočnih počitnicah so mi ukradli kolo, mamino pa je oče spravil pri neki krščanski družini. K sreči se poči- tnice bliskovito bližajo.

Včeraj sem doživela nekaj prijetnega. Ko sem šla mimo kolesarnice, me je nekdo poklical. Obrnila sem se in zagledala za seboj ljubeznivega fanta, ki sem ga sino- či srečala pri Wilmi. Wilma je znanka, on pa njen bra- tranec v tretjem kolenu. Sprva se mi je zdela Wilma za- bavna, toda ves ljubi dan ne govori o drugem kot o fan- tih in to postane sčasoma dolgočasno. Malce plašno je stopil bliže'in se predstavil kot Hello Silberg. Bila sem začudena in sprva nisem prav vedela, kaj hoče. Pa se je kmalu izkazalo. Hotel je biti v moji družbi in me spre- miti do šole. »Če greš v to smer, pa pojdiva,« sem mu rekla in skupaj sva odšla. Hello ima šestnajst let in se zna o marsičem lepo pogovarjati.

Danes zjutraj je spet čakal name in najbrž bo tako tudi v prihodnje.

Ana

Sreda, 1. julija 1942 Ljuba Kitty!

Prav zares, do današnjega dne nisem imela časa za pisanje, V četrtek sem bila vse popoldne pri znancih, v

21 petek smo imeli obiske in tako je šlo naprej vse do danes.

V tem tednu sva se s Hellom že kar dobro spoznala in veliko mi je povedal o sebi. Doma je iz Gelsenkirch- na in živi tu na Nizozemskem pri starih starših. Njegovi starši so v Belgiji in nobene možnosti ni, da bi lahko šel k njim. Hello ima dekle, Uršulo. Poznam jo, živa slika pohlevnosti in dolgočasnosti je. Potem ko je spoznal mene, je Hello odkril, da se mu v Uršulini družbi drem- lje. Torej sem neke vrste sredstvo proti spanju. Človek nikoli ne ve, za kaj ga bodo uporabili.

V soboto je Jague prespala pri meni, čez opoldan pa je bila pri Hannelli in na smrt mi je bilo dolgčas.

Zvečer naj bi se Hello oglasil pri nas, pa je okrog še- stih telefoniral. Jaz sem bila pri telefonu, ko je rekel: »Tu Hello Silberg. Bi lahko govoril z Ano?«

»Ja, halo, tukaj Ana.«

» Dober dan, Ana. Kako gre?«

» Hvala, v redu.«

»Na žalost danes zvečer ne morem priti k tebi, rad bi ti pa na kratko nekaj povedal. Je v redu, če bom v de- setih minutah pred vrati?«

»V redu. Živijo.«

Odložila sem slušalko. Hitro sem se preoblekla in počesala, potem pa nestrpno visela na oknu. Končno je prišel. Čudo veliko, da nisem takoj zdrvela po stopni- cah, ampak sem mirno počakala, da je pozvonil in šele potem šla dol. Takoj je udaril na sredo stvari.

» Poslušaj, Ana, moji stari mami se zdiš premlada, da bi hodil s teboj. Mnenja je, naj grem k Lawenbacho- vim. Mogoče že veš, da ne hodim več z Uršulo?«

»Ne, kako pa to? Sta se skregala?«

»Ne, nasprotno. Povedal sem ji, da se pravzaprav ne ujemava tako dobro in zato ne bova več hodila, da

22

pa je kljub temu vedno dobrodošla pri nas in upam, da

jaz pri njih tudi. Mislil sem namreč, da hodi še z drugi-

mi fanti in zato sem tako naredil. Pa to sploh ni bilo res,

zato mi je stric rekel, da se moram Uršuli opravičiti. Jaz

E tega nisem hotel in sem naredil konec. Ampak to je il samo eden izmed vzrokov.

Stara mama zdaj hoče, naj obiskujem Uršulo in ne tebe. Jaz pa nisem tega mnenja in bom naredil po svoje. Stari ljudje imajo starokopitne nazore in ne moremo se ravnati po njih. Svoje stare starše potrebujem, ampak na nek način sem tudi jaz potreben njim. V sredo zvečer sem vedno prost, ker mislijo, da hodim k rezbarstvu, v resnici pa hodim na sestanke sionistične stranke. Tega pravzaprav ne bi smel, ker so stari starši zelo proti sio- nizmu. Saj tudi jaz nisem kakšen fanatik, samo zanima me. Zadnje čase je v stranki taka zmešnjava, da mislim izstopiti, zato bom šel v sredo zadnjič tja. In tako bom imel ob sredah zvečer, ob sobotah zvečer in v nedeljo popoldan toliko več časa.«

»Ampak ne moreš delati starim staršem za hrbtom, če tega ne marajo.«

» Ljubezni se ne da prisiliti.«

V ponedeljek zvečer je prišel Hello k nam, da bi spoznal očeta in mamo. Kupila sem torto in sladkarije, pripravili smo čaj in piškote. Ne Hello in ne jaz nisva mogla mirno obsedeti na stolih. Šla sva na sprehod in bilo je že deset čez osem, ko me je pripeljal domov. Oče je bil zelo hud, rekel je, da to ni način, da hodim tako pozno domov. Morala sem obljubiti, da bom v prihod- nje prihajala deset pred osmo. Za prihodnjo soboto sem povabljena k Hellu.

Wilma mi je povedala, da je bil Hello pred kratkim pri njih in da ga je vprašala: »Katera ti je bolj všeč, Ur- dula ali Ana?« »To te nič ne briga,« ji je rekel. Ko je

23 zvečer odhajal (medtem ves čas nista govorila), ji je re- kel: »Ana. Živijo, pa nikomur ne povej!« Tresk in bil je zunaj.

Vidi se, da je Hello zaljubljen vame in za spremem- bo se mi zdi to kar lepo. Margot bi rekla, da je Hello sprejemljiv in meni se tudi zdi tako. Še celo več kot to. Mama ga hvali na vse pretege. »Čeden, olikan, prijeten fant.« Vesela sem, da ugaja moji družini. Samo moje prijateljice se mu zdijo precej otročje in prav ima.

Jague me vedno draži z njim. Saj v resnici nisem za- ljubljena, to že ne, prijatelje pa menda lahko imam. Nad tem se ne more nihče spotikati.

Mama hoče vedno vedeti, s kom bi se kasneje rada poročila. Gotovo ne bo nikoli uganila, da je to Peter Schiff, ker vedno zanikam, ne da bi trenila. Ampak Pe- tra imam rada, kot nisem imela rada še nikogar. Vedno si dopovedujem, da samo zato hodi z drugimi dekleti, ker skriva svoja čustva do mene. Mogoče zdaj misli, da sva s Hellom zaljubljena. Ampak to ni res. Samo prija- telj mi je ali pa, kot pravi moja mama, kavalir.

Tvoja Ana

Nedelja, 5. julija 1942 Ljuba Kitty!

Proslava ob koncu šolskega leta je potekla, kot smo si želeli in moje spričevalo niti ni bilo tako zanič. V al- gebri sem imela nezadostno, dve šestici, dve osmici, ostalo pa sedem. Doma so bili veseli. Kar se redov tiče so moji starši precej drugačni od drugih staršev. Ni jim kaj dosti mar ne za dobro in ne za slabo spričevalo in skrbijo samo zato, da sem zdrava, ne preveč nesramna in da se imam lepo. Če je to troje v redu, pride vse dru- go samo po sebi.

24

Nasprotno pa jaz ne maram biti slaba v šoli. Na li- cej so me sprejeli samo pogojno, ker bi morala hoditi šele v sedmi razred na šoli Montessori. Ko so morali vsi židovski otroci v židovske šole, naju je z Lies Goslar po krajšem sem in tja gospod Elte pogojno sprejel na licej. Tudi Lies je izdelala, samo iz geometrije ima popravni izpit.

Uboga Lies nima doma nikoli miru, da bi se učila. V njeni sobi se ves dan igra njena mala sestrica, ki je raz- vajen dojenček in še nima dve leti. Če ne gre vse tako, kot hoče Gabi, se dere, in če se Lies ne ukvarja z njo, se dere gospa Goslar. Na tak način ne pride Lies nikoli do učenja in tudi ure, ko mora ostati v šoli in se učiti, ji ne pomagajo dosti. To ti je gospodinjstvo pri Goslarjevih! Starši gospe Goslar stanujejo tik zraven in jedo pri njih. Potem imajo še gospodinjsko pomočnico, dojenčka, go- spoda Goslarja, ki je vedno raztresen ali pa ga sploh ni, in gospo Goslar, ki je zdaj razburjena in razdražena, zdaj spet vsa polna upanja. To gospodinjstvo je prava loterija in Lies s svojima dvema levima rokama je v njem kot izgubljena.

Tudi sestra Margot je dobila spričevalo in kot vedno spet odlično. Če bi na naši šoli delili posebne pohvale gum laude, bi jo Margot gotovo dobila. Pametna gla- vica!

Oče je zadnje čase veliko doma, v službi nima več kaj početi. To mora biti zelo neprijeten občutek, če se počutiš odveč. Opecto je prevzel gospod Kleinmann, gospod Kugler pa Gies K Comp., podjetje za zelišča, ki wo ga ustanovili šele 1941. Pred par dnevi, ko sva se z očetom sprehajala po našem trgu, je pričel govoriti o tem, da bi se morali skriti. Misli, da bo za nas zelo hu- do, ko bomo čisto odrezani od sveta. Vprašala sem ga, zukaj mi to pripoveduje.

28 »Saj veš,« mi je rekel, »da že leto dni spravljamo obleke, živila in pohištvo k drugim ljudem. Ne maramo, da bi prišla naša lastnina Nemcem v roke. Še huje pa bi bilo, če bi pobrali nas. Zato jih ne bomo čakali, odšli bomo, preden nas pridejo iskat.«

» K daj pa, očka?« Ustrašila sem se, ker je tako resno govoril.

»Nič ne skrbi, bomo že uredili. Kar brezskrbno živi, dokler še lahko.«

To je bilo vse. Da bi bil le še daleč tisti čas, ko se bo- do te besede uresničile!

Nehati moram, ker zvoni. Hello prihaja.

Tvoja Ana

Sreda, 8. julija 1942 Ljuba Kitty!

Med nedeljo zjutraj in zdajle so minila cela leta. To- liko se je zgodilo, kot da se je svet iznenada postavil na glavo. Ampak kot vidiš, Kitty, sem še pri življenju in to je glavno, pravi oče. Zares, živim še, samo ne sprašuj, kje in kako. Mislim, da me danes sploh ne razumeš, za- to bom kar začela in ti povedala, kaj se je v nedeljo zgodilo.

Ob treh (Hello je pravkar odšel in rekel, da se bo kasneje vrnil) je pri vratih pozvonilo. Na verandi sem na ležalniku brala knjigo, se sončila in nisem slišala zvonca. Nenadoma je skozi kuhinjska vrata vsa razbur- jena prišla Margot. »Oče je dobil poziv od SS,« je zaše- petala. »Mama je že šla h gospodu van Daanu.« (Van Daan je dober znanec in solastnik očetovega podjetja.)

Grozovito sem se ustrašila. Poziv! Vsakdo ve, kaj to pomeni. Pred očmi se mi je prikazalo koncentracijsko

26

taborišče in jetniške celice — in tja naj bi odpeljali oče- ta? »Seveda ne bo šel,« mi je rekla Margot, ko sva sede- li v sobi in čakali na mamo. »Mama je šla k van Daano- vim, da bi jih vprašala, če se lahko že jutri preselimo v skrivališče. Tudi van Daanovi se bodo skrili. Potem nas bo sedem.«

Molk. Ni nama bilo do govorjenja. Misel na očeta, ki je šel nič hudega sluteč na obisk v židovski dom za stare, čakanje na mamo, vročina, napetost... zaradi vsega tega sva umolknili.

Nenadoma je pozvonilo. »To je Hello,« sem rekla.

Margot me je potegnila nazaj. »Ne odpiraj!«

Toda strah je bil odveč. Slišali sva, kako se mama in gospod van Daan pogovarjata s Hellom. Potem sta pri- šla noter in zaprla vrata za seboj. Če bi pozvonilo, naj gre Margot ali jaz tiho dol in pogleda, če je oče. Dru- gim ljudem ne smeva odpreti. Z Margot sta naju posla- la iz sobe, van Daan je hotel govoriti z mamo na samem.

Ko sva sedeli z Margot v najini sobi, mi je povedala, da poziv ni bil za očeta, ampak zanjo. Spet sem se ustrašila in pričela jokati. Margot ima šele šestnajst let. Kaj bodo odpeljali tako mlade deklice? Toda k sreči ne bo šla, tudi mama je rekla, da ne. In najbrž je oče mislil na kaj takega, ko mi je povedal o skrivališču.

Skrivališče! Kje se bomo skrili? V mestu? Na deže- li? V hiši? V koči? Kdaj? Kako? Kje? Ta vprašanja so kljuvala v meni, vprašati pa nisem mogla.

Z Margot sva začeli polniti šolske torbe z najpotreb- nejšim. Prvo, kar sem vtaknila vanjo, je bil tale zvezek, potem peresa, robci, šolske knjige, glavnik, stara pisma. Mislila sem, da bomo kar poniknili in sem vtaknila v torbo najbolj neumne reči. Pa mi ni žal, raje imam spo- mine kot obleke.

27 Ob petih je oče končno prišel domov. Telefonirali smo gospodu Kleinmannu in ga vprašali, če pride lahko danes zvečer k nam, van Daan pa je odšel po Miep. Pri- šla je, napolnila torbo s čevlji, oblekami, plašči, perilom in nogavicami in obljubila, da bo prišla še enkrat. Po- tem je postalo v stanovanju čisto tiho. Nihče od nas šti- rih ni mogel jesti. Bilo je vroče in vse je bilo tako čudno.

Veliko sobo zgoraj smo dali v najem gospodu Goldsehmidtu, trideset let staremu ločencu. Tega veče- ra očitno ni imel nobenih načrtov, do desetih je visel pri nas in nismo se ga mogli odkrižati.

Ob enajstih sta prišla Miep in Jan Gies. Miep dela od leta 1933 v očetovi pisarni in postali smo veliki prija- telji z njo, prav tako z njenim mladim možem Janom. Spet so izginjali čevlji, hlače, knjige in perilo v Miepi- nih vrečkah in Janovih globokih žepih. Ob pol dvanaj- stih sta spet odšla.

Bila sem na smrt utrujena in čeprav sem vedela, da danes zadnjič spim v svoji postelji, sem v hipu zaspala in spala do pol šestih naslednjega dne, ko me je mama zbudila. K sreči ni bilo več tako vroče kot v nedeljo, ves čas je padal pohleven dež. Vsi štirje smo'se tako oblekli, kot da gremo prenočevat v ledenico, in to samo zato, da smo vzeli s seboj še nekaj oblek. Noben Žid v našem položaju si ne bi upal na cesto s kovčkom polnim oblek. Oblekla sem dve srajci, troje hlač, dva para noga- vic, obleko, čeznjo krilo in plašč, dežni plašč, močne če- vlje, kapo, šal in še kaj. Že doma sem se skoraj zadušila, samo da me ni nihče nič vprašal.

Margot je nabasala v torbo svoje šolske knjige, sed- la na kolo in se odpeljala z Miep v neznane daljave. Jaz namreč še vedno nisem vedela, kje je tisti skrivnostni kraj, kamor gremo.

28

Ob pol osmih smo zaprli vrata za sabo. Poslovila sem se od svoje male muce Moortje, ki naj dobi dom pri sosedih, kot smo napisali v pisemcu gospodu Goldsehmidtu.

Nepostlane postelje, posoda od zajtrka, v kuhinji funt mesa za muco — vse to je dajalo vtis, kot da smo odšli na vrat na nos. Sicer nas pa vtisi ne zanimajo. Sa- mo stran hočemo, stran, na varno in drugega nič.

Jutri več.

Tvoja Ana

Četrtek, 9. julija 1942 Ljuba Kitty!

Hodili smo po dežju, oče, mama in jaz, in nosili vsak svojo torbo, do vrha polno najrazličnejših reči. De- lavci, ki so zgodaj zjutraj hodili v službo, so nas sočut- no gledali. Na njihovih obrazih se je jasno videlo obža- lovanje, da nas ne morejo peljati kos poti. Kričeča ru- mena zvezda je bila dovolj zgovorna.

Šele ko smo bili na cesti, sta mi oče in mama v pre- sledkih povedala ves načrt. Že mesece so spravljali iz hiše perilo in razne stvari in priprave so bile že tako da- leč, da bi se šestnajstega julija prostovoljno skrili. Poziv

je za deset dni prehitel načrt, tako da bomo morali biti

zudovoljni tudi z malo manj urejenimi prostori.

Skrivališče je v isti hiši kot očetovo podjetje. Za ne- koga, ki stvari ne pozna, je malo težje razumljivo, zato ti bom bolj natančno razložila. Oče ima štiri uslužben- ve, gospoda Kuglerja, gospoda Kleinmanna, Miep in wrojepisko Bep Voskuijl in ti so vsi vedeli za skrivališ- če. V skladišču delajo še Bepin oče gospod Voskuijl in We dva delavca, njima niso povedali ničesar.

29 Hiša pa je taka: v pritličju je veliko skladišče, ki je razdeljeno na več prostorov, na primer na prostor, kjer meljejo cimet, nageljnove žbice in poper, in prostor, ka- mor spravljajo zaloge. Poleg vrat v skladišče so še nor- malna hišna vrata, ki se odpirajo na stopnice. Vrh stop- nic so vrata z mlečnim steklom in na njih piše URAD. Ta pisarna gleda na cesto in je zelo velika, svetla in le- po opremljena. Čez dan delajo tu Bep, Miep in gospod Kleinmann. Skozi prehodno sobo, v kateri so blagajna, garderoba in velika omara, se pride v majhno, precej zatohlo in temno direktorjevo sobo. Tu sta prej delala gospod Kugler in gospod van Daan, zdaj pa samo še prvi. V Kuglerjevo sobo se pride tudi s hodnika skozi steklena vrata, ki pa se odpirajo samo od znotraj. Iz Kuglerjeve sobe se pride na dolg in ozek hodnik, ki teče vzdolž vse shrambe za premog, na koncu pa so štiri stopnice, ki te pripeljejo v najlepši del hiše, v privatno pisarno. Izbrano, temno pohištvo, na tleh linolej in pre- proge, radio, elegantna luč, res prima, prima. Zraven je prostorna kuhinja s plinskim bojlerjem in kuhalnikom. In še stranišče. To je prvo nadstropje in sem peljejo normalne lesene stopnice. Tu je še majhen predprostor, ki mu pravimo predsoba. Levo in desno so vrata, leva vodijo v sprednji del hiše s skladiščem in podstrešjem nad njim. S sprednjega dela hiše pa vodijo na dvoriščno stran še ene stopnice, take prave holandske, dolge in vratolomne.

Desno od predsobe je torej naše skrito stanovanje, »zadnji del hiše«. Živa duša si ne bi mogla misliti, da je za preprostimi, sivo popleskanimi vrati še toliko sob. Pred vrati je prag in že si notri. Takoj nasproti vhoda so strme stopnice, levo pa majhna vežica in prostor, ki bo postal dnevna soba in spalnica družine Frank. Poleg je še manjša sobica, to bo spalnica in delovna soba za

30

mladi dami gospodični Frank. Desno od stopnic je pro- stor brez okna z umivalnikom in straniščem in vrata v najino sobo. Ko prideš po stopnicah navzgor in odpreš vrata, se res začudiš, da lahko v stari hiši naletiš na tako visok in svetel prostor. V tem prostoru je štedilnik (ker je imel Kugler včasih tu laboratorij) in pomivalno kori- to. To je torej kuhinja, hkrati pa spalnica za par van Daan in skupen dnevni prostor, jedilnica in delovna so- ba. Zelo majhna prehodna sobica bo Petrov apartma. Nad vsem tem pa je, natanko tako kot na sprednji stra- ni, še podstrešje. Vidiš, tako sem ti opisala naše lepo skrito stanovanje, »zadnji del hiše«. Tvoja Ana

Petek, 10. julija 1942 Ljuba Kitty!

Verjetno sem Te s svojim dolgoveznim opisom sta- novanja precej dolgočasila, vendar se mi je zdelo po- trebno, da vsaj veš, kje sem pristala. Kako sem pristala, boš pa izvedela iz naslednjih pisem.

Ker si gotovo opazila, da nisem še končala, nadalju- jem svojo zgodbo. Ko smo prišli v Prinsengracht 263, nas je Miep takoj odpeljala po dolgem hodniku in lese- nih stopnicah v skrite sobe. Zaprla je vrata za nami in ostali smo sami. Margot je prišla s kolesom precej prej in nas je že čakala.

Naša dnevna soba in vse druge sobe so bile tako olne reči, da ti ne morem povedati. Vse škatle, ki smo ih že mesece pošiljali sem, so stale na tleh ali pa na po-

weljah. Mala soba je bila do vrha založena s posteljnim perilom. Če hočemo zvečer spati na postlanih posteljah, we moramo lotiti dela in pospraviti vso ropotijo. Mama

31 in Margot pa nista bili sposobni, da bi ganili s prstom. Ležali sta na golih posteljah, medli in utrujeni in ne vem kaj še vse. Oče in jaz, družinska pospravljača, pa sva se takoj lotila dela.

Ves dan sva praznila škatle in polnila omare, zabija- la žeblje in urejala, dokler nisva zvečer utrujena padla v čedno postlane postelje. Ves dan nismo pojedli ničesar toplega, mama in Margot sta bili preveč utrujeni in na- peti, da bi jedli, midva z očetom pa sva imela preveč dela.

V torek zjutraj sva začela tam, kjer sva v ponedeljek nehala. Miep in Bep sta na naše živilske karte kupili hrano, oče je popravil slabo zatemnitev na oknih, pori- bala sva tla v kuhinji in bila zaposlena od jutra do veče- ra. Do srede skorajda nisem imela časa, da bi pomislila na veliko spremembo v svojem življenju. Odkar smo prišli, sem komaj zdajle dobila priložnost, da ti poro- čam o dogodkih in si hkrati sama pridem na jasno, kaj se mi je zgodilo, in kaj se mi še lahko zgodi.

Tvoja Ana

Sobota, 11. julija 1942 Ljuba Kitty!

Oče, mama in Margot se ne morejo navaditi na we- stertorsko uro, ki bije vsake četrt ure. Jaz pa, meni je ta- koj ugajala in posebno ponoči se mi zdi nekaj tako do- mačega. Verjetno te bo zanimalo, kako mi je všeč v skri- vališču. Samo to ti lahko rečem, da tega še sama ne vem. Mislim, da se v tej hiši ne bom nikoli počutila do- ma, s tem pa nočem reči, da se počutim neprijetno. Po- čutim se kot v kakšnem hotelu, kjer smo na počitnicah. To je precej prismuknjen občutek za skrivališče, ampak

32


[ tuko je. Te zadnje sobe so idealno skrivališče. Čeprav

vo vlažne in malce vegaste, bi v vsem Amsterdamu, mo-

C goče še celo v vsej Holandski, ne mogli najti udobnejše-

gu zatočišča. W.4 Najina soba je bila s svojimi praznimi stenami zelo

gola. Oče je že prej prinesel sem mojo zbirko razglednic in slik filmskih igralcev, lotila sem se stene s čopičem in lepilom in zdaj je vsa soba ena sama slika. Prav veselo je videti. Ko bodo prišli van Daanovi, bomo iz desk na podstrešju naredili nekaj omaric in še kaj ljubkega.

Margot in mama sta si že opomogli. Mama se Je prvič lotila kuhe in je pristavila grahovo juho. Ker pa je spodaj toliko časa klepetala, je na juho pozabila. Grah ve je prismodil, da je bil črn kot oglje in smo ga iz lonca morali spraskati.

Včeraj zvečer smo šli vsi skupaj dol v očetovo pisar- no, da bi poslušali radio London. Bilo me je tako strah, du nas bo kdo slišal, da sem očeta dobesedno rotila, naj je z menoj gor. Mama je razumela mojo grozo in je šla % menoj. Pa tudi sicer nas je strah, da bi nas sosedje vi- deli ali slišali. Takoj naslednje jutro smo obesili zavese. Pravzaprav jim ne moremo reči zavese, saj so samo Cu- nje različnih oblik, kakovosti in vzorcev, ki sva jih z očetom prav nestrokovnjaško sešila. Z risalnimi žeblji- €kl sva pritrdila to krasoto na okna in dokler bomo skri- Ul, jih ne bomo več sneli.

V hiši desno od nas je podjetje Zaandam, levo pa mizurstvo. Po končanem delovnem dnevu v hiši ni več ljudi, vseeno pa bi lahko kaj slišali. Čeprav je bila Mar-

bi hudo prehlajena, smo ji prepovedali kašljati in smo o pitali s kodeinom.

Zelo se veselim torka, ko bodo prišli van Daanovi.

Vwljuzneje bo in ne tako tiho. Tišina mi gre še posebno

JO Dnevnik Ane Frank 33

im zvečer in ponoči zelo na živce in dala bi ne vem kaj, da bi kdo od naših zaščitnikov prespal pri nas.

Sicer pa tukaj niti ni tako slabo, lahko si sami kuha- mo in spodaj v očkovi pisarni poslušamo radio. Go- spod Kleinmann, Bep in Miep so nam zelo pomagali. Celo rabarbaro smo že jedli, pa jagode in češnje in mi- slim, da nam tu ne bo dolgčas. Branja imamo dovolj in kupili smo cel kup iger. Gledati skozi okno ali pa oditi ven pa seveda ne smemo. Čez dan moramo tudi govori- ti in hoditi čisto po tihem, kajti v skladišču nas ne smejo slišati.

Včeraj smo imeli veliko dela, morali smo pobrati ko- ščice iz dveh zabojev češenj, gospod Kugler jih bo vku- hal. Iz zabojev smo naredili knjižne police.

Kličejo me.

Tvoja Ana

28. september, dodatni zapis

Da ne smem ven, me bolj teži, kot morem povedati in zelo me je strah, da nas bodo odkrili in postrelili. To niso prijetne misli.

Nedelja, 12. julija 1942

Danes pred mesecem dni je bil moj rojstni dan in vsi so bili z menoj tako prijazni. Zdaj pa vedno bolj ču- tim, kako se odtujujem mami in Margot. Danes sem res trdo delala in vsi so me zelo hvalili, čez pet minut sem bila pa spet ozmerjana.

Kakšno razliko delajo med menoj in Margot! Mar- got, na primer, je naredila s sesalnikom kratek stik in ves dan smo bili brez luči. Mama je samo rekla: »Am-

34

JJ OT JY SŠ E——Ž-—-——— —am

U












pak, Margot! Vidi se, da nisi vajena dela, drugače ne bi ekla sesalnika za žico.« Na to je Margot nekaj odgo- vorila in zgodbe je bilo konec.

> Jaz pa sem danes dopoldne hotela samo prepisati mamin seznam nakupov, ker je njena pisava tako nera- zločna. Tega pa mama ni dovolila in mi je takoj postre-

z zasoljeno pridigo, v katero se je pri priči vmešala u družina.

Zadnje čase vedno bolj opažam, da se z njimi nika- lor ne ujemam. Tako radi kažejo svoja čustva, jaz pa to čla ko počnem samo, kadar sem sama. Pravijo, kako pri- il no nam je skupaj in kako lepo se skladamo, pri tem tudi za trenutek ne pomislijo, da jaz čutim drugače. O Samo očka me včasih razume, čeprav večinoma drži % mamo in Margot. Ne prenesem, da pripovedujejo tu- m ljudem, kako sem se cmerila ali pa kako sem pamet- | Hi sploh pa ne prenesem, če začno govoriti o Moortje. loortje je moja šibka točka. Vsako minuto jo pogre- m in nihče ne ve, kolikokrat mislim nanjo. Vedno mi ridejo solze v oči. Moortje je tak ljubeznivček in jaz jo

am tako rada. V sanjah že delam načrte, kako jo bom bila nazaj. H "ruj sploh veliko sanjarim. Resnica pa je, da mo- umo čepeti tu, dokler ne bo vojne konec. Nikoli ne (memo ven in samo Miep, njen mož Jan, Bep, gospod ugler in gospod in gospa Kleinmann nas pridejo lah- test. Vendar gospe Kleinmann nikoli ni, ker je

eptembra 1942, vini zapis

Očku je vedno tako prijazen. Razume me in zelo ra- bi se zaupno pogovorila z njim, ne da bi me pri tem

35 oblile solze. To je najbrž v zvezi z mojimi leti. Najraje bi kar pisala in pisala, toda tudi to postane predolgo- časno.

Do zdaj sem pisala v dnevnik samo svoje misli in sploh nisem prišla do lepih povesti, ki bi jih kasneje lahko brala. V prihodnje ne bom več tako čustvena, ali pa vsaj manj, in se bom bolj držala resničnosti.

Petek, 14. avgusta 1942 Najljubša Kitty!

Ves mesec sem te pustila na cedilu, vendar se ni go- dilo nič takega, da bi ti lahko vsak dan povedala kaj no- vega. Van Daanovi so prišli 13. julija. Mislili smo, da bodo prišli šele 14. julija, ker pa Nemci kar naprej poši- ljajo pozive, se jim je zdelo varneje, da se preselijo dan prej kot dan kasneje.

Ob pol desetih dopoldne (bili smo še pri zajtrku) je prišel Peter van Daan, suha in preplašena prekla, ki še nima šestnajst let in od njegove družbe ni kaj pričako- vati. Gospa in gospod van Daan sta prišla uro kasneje.

V našo veliko zabavo je gospa van Daan prinesla s seboj kahlo v škatli za klobuke. »Brez nočne posode ne grem nikamor,« nam je razložila in posoda je takoj do- bila svoje mesto pod kavčem. Gospod van Daan je pri- šel brez nočne posode, pod roko pa je imel zložljivo čaj- no mizico.

Prvi dan našega skupnega bivanja smo že sedeli skupaj pri kosilu in čez tri dni je imel vsak od nas sed- mih občutek, da smo postali družina. Seveda so nam van Daanovi lahko veliko povedali, saj so preživeli zu- naj v svetu teden dni več kot mi. Med drugim nas je ze-

36


















zanimalo, kaj se je zgodilo z našim stanovanjem in z ospodom Goldschmidtom. Gospod van Daan je pripovedoval: »V ponedeljek — pkoli devetih mi je telefoniral gospod Goldschmidt in — me prosil, naj hitro pridem k vam. Takoj sem odšel in — gu našel zelo razburjenega. Dal mi je prečitati listek, ki — Me ga pustili, in je hotel takoj odnesti mucko k sose- — dom, kot ste mu naročili. Bal se je, da bodo naredili hi- — no preiskavo, zato sva šla skozi vse sobe, pospravila — mizo in naredila malce reda. Nenadoma sem na pisalni — mizi gospe Frank našel listek, na katerem je bil neki na- — mov iz Maastrichta. Čeprav sem vedel, da ga je gospa — Frank nalašč pustila tam, sem se naredil zelo začudene- in prestrašen prosil gospoda Goldschmidta, naj li- tek sežge. Ves čas sem se delal, da ne vem ničesar o va- m izginotju, ko pa sem zagledal listek, se mi je utrnila obra misel. Gospod Goldschmidt,' sem rekel, ,nena- loma sem se domislil, kaj bi ta naslov lahko pomenil. ' Nutančno se spominjam, da je pred približno pol leta prišel v našo pisarno nek oficir z visokim činom, prija- -elj gospoda Franka iz mladih dni. Obljubil je, da jim omagal, če bo treba, in ta oficir je imel glavni stan nastrichtu. Možno je, da je držal besedo in na kak- n način spravil Frankove v Belgijo, od tam pa v Švico. lahko poveste tudi znancem, če vas bodo spraševali Frankovih. Maastrichta seveda ni treba omeniti." Po- im sem odšel. Večina znancev zdaj misli tako, ker mi je prila ta zgodba z različnih strani spet na ušesa.« Zgodba se nam je zdela zabavna in morali smo se mnejuti, kakšno domišljijo imajo ljudje. Družina Mer- wodelplein nas je na primer videla, kako smo se zjutraj ljuli mimo njih s kolesi, neka druga gospa pa je zago- ovo vedela, da smo se sredi noči odpeljali z vojaškim

lom, Tvoja Ana Petek, 21. avgusta 1942

Ljuba Kitty!

Naše skrivališče je zdaj res pravo skrivališče. Go- spodu Kuglerju se zdi namreč bolj varno, da pred vrata postavi omaro (ker so zdaj kar naprej preiska- ve, da bi našli skrita kolesa). To je vrtljiva omara in se odpira kot vrata. Zadevo je zbil gospod Voskuijl, ki so mu medtem povedali o sedmih skritih osebah. Sama prijaznost ga je in kar ne ve, kako bi nam po- magal.

Če hočemo zdaj dol, se moramo najprej pripogni- ti, nato pa skočiti, ker ni več praga. Po treh dneh smo imeli vsi buške na čelu, ker smo se zaletavali v nizka vrata. Zdaj je Peter pribil tja vrečko vate. Bomo vide- li, če bo pomagalo.

Učim se ne preveč, do septembra sem si vzela po- čitnice. Potem me bo poučeval oče, samo nove šolske knjige moramo še kupiti.

V našem življenju ni veliko sprememb. Danes so Pe- tru umili lase, ampak to ni nič posebnega. Gospod van Daan in jaz se kar naprej pričkava. Mama dela z menoj, kot da sem dojenček in tega ne trpim. Peter mi ni nič bolj všeč. Res je dolgočasen, ves dan poležuje na svoji postelji, včasih malo mizari, potem pa spet zadremlje. Kakšen trap!

Mama mi je danes zjutraj spet držala pridigo. O vsa- ki stvari imava ravno nasprotno mnenje. Očka pa je sr- ček, tudi če je kdaj pet minut hud name.

Zunaj je lepo, toplo vreme in zato na podstrehi leži- mo na ležalnikih, da ga izkoristimo, kar se le da.

Tvoja Ana

38

Še





HU, septembra, dodatni zapis

J Gospod van Daan je zadnje čase ves priliznjen, jaz - pa to kar mirno prenašam.


Sreda, 2. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Gospod in gospa van Daan sta imela buren prepir. — Kaj takega nisem še nikoli doživela, ker očetu in mami — niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi tako kričala drug — na drugega. Povod je bil tako malenkosten, da o njem — ni vredno izgubljati besed. No, ja, vsak po svojem i okusu. ; To je za Petra zelo hudo, saj je šlo zanj. Toda on je — luka preobčutljiva lenoba, da ga nihče več ne jemlje re- no. Včeraj je bil ves iz sebe, ker mu je nenadoma po- —. modrel jezik. Ta čudni pojav je minil sam od sebe, prav tuko kot je prišel. Danes leta naokrog z debelim šalom, ker ima trd vrat. Gospoda je vsekalo v tilnik. Pa tudi »olečine pri srcu, v pljučih in v ledvicah mu niso tuje. polet hipohonder je. (Saj se pravi tako, kajne?)

—. Mama in gospa van Daan se ne razumeta najbolje. Povodov za neprijetnosti je več kot dovolj. Za primer ti — Mimo povem, da je gospa van Daan pobrala iz skupne omure za perilo vse svoje rjuhe razen treh. Zdi se ji, da luhko uporabljamo mamino perilo za obe družini. Zelo bo razočarana, ko bo opazila, da je mama naredila prav tuko.

Poleg tega jo grabi togota, ker uporabljamo njen nervis in ne našega. Vedno znova poskuša izvrtati, kam no spravili naše krožnike. Bliže so, kot si misli, saj so nu podstrehi v škatli za velikim kupom starih reklam za

a 39 Opecto. Dokler se skrivamo, bodo tudi krožniki skriti in prav je tako! Jaz imam namreč kar naprej smolo in včeraj sem razbila gospe van Daanovi krožnik za juho.

»Oh!« je zavpila vsa jezna. »Pazi no malo, to je edi- no, kar imam!«

(Kitty, prosim upoštevaj, da klatita obe gospe obup- no holandščino. O gospodih ne bom rekla ničesar, da ne bo zamere. Če bi ti slišala to žlobudranje, bi se na glas smejala. Vendar jih ne popravljamo več, ker tako nič ne pomaga. Jaz pa bom pisala pravilno holandšči- no, tudi kadar bom opisovala pogovore med mamo in gospo van Daan.)

Prejšnji teden je v našem enoličnem življenju prišlo do majhne spremembe, to pa zaradi Petra in neke knji- ge o ženskah. Vedeti moraš namreč, da lahko Margot in Peter bereta skoraj vse knjige, ki si jih gospod Klein- mann sposodi za nas. Neke knjige o ženskem življenju pa odrasli niso hoteli dati iz rok in to je razdražilo Pe- trovo radovednost. Le kaj piše v knjigi? Na skrivaj jo je zmaknil svoji mami, medtem ko je ona spodaj klepeta- la, in odnesel svoj plen na podstreho. Gospa van Daan

je sicer vedela, kaj počne, rekla pa ni nič, dokler ga ni zalotil gospod van Daan. Razjezil se je, vzel Petru knji- go in mislil, da je s tem stvar opravljena. Ni pa računal z radovednostjo svojega sina, ki jo je njegov energični poseg še povečal. Iskal je možnosti, kako bi to več kot zanimivo knjigo lahko prebral do konca.

Gospa van Daan je vprašala mamo, kaj si ona misli o tem. Mami se je zdelo, da knjiga še ni za Margot, v glavnem pa ne vidi v njej nič posebnega.

» Margot in Peter sta zelo različna,« je rekla mama. »Prvič je Margot deklica in dekleta so prej zrela kot fantje in drugič je Margot prebrala že kaj bolj resnega in ne bere samo zato, ker je knjiga prepovedana. In tret-

40


jič, mnogo bolj je razvita in razgledana, saj ima za seboj že štiri leta liceja.«

Gospa van Daan ji je sicer pritrdila, vendar se ji je

iz principa zdelo narobe, da bere mladina knjige za odrasle.

Medtem je Peter našel priložnost, ko se ni nihče me- nil ne za knjigo in ne zanj. Ob pol osmih zvečer, ko je družina spodaj poslušala radio, je izginil s svojim zakla- dom na podstreho. Ob pol devetih bi moral priti nazaj, ker pa je bila knjiga tako napeta, je pozabil na čas in prišel po stopnicah ravno takrat, ko je njegov oče stopil v sobo. Jasno, kaj je sledilo. Bunka sem, klofuta tja, knjiga je obležala na tleh, Peter pa je zbežal nazaj na podstreho.

Takšno je bilo stanje, ko je družina sedla k večerji. Peter je ostal na podstrehi in nihče se ni zmenil zanj. Kar brez večerje naj gre spat. Večerjali smo in veselo klepetali, ko je nenadoma predirljivo zažvižgalo. Odlo- žili smo vilice in se vsi bledi in prestrašeni spogledali.

Potem smo zaslišali Petrov glas, ki nam je zavpil skozi dimnik: »Ne bo me dol!«

Gospod van Daan je planil kvišku, vrgel prtič na tla in ves rdeč zarjul: »Zdaj mi je pa dovolj!«

Oče ga je prijel za roko, ker se je bal česa hujšega, in skupaj sta odšla na podstreho. Po mnogem upiranju in copotanju je Peter končno pristal v svoji sobi. Vrata so se zaprla in večerjali smo naprej.

Gospa van Daan je hotela dati na stran kos kruha z maslom za svojega sinka, gospod van Daan pa je bil ne- izprosen. »Če se pri priči ne opraviči, bo spal na pod- strehi.« Vsi smo ugovarjali, ker se nam je zdelo, da je Peter dovolj kaznovan, če mora ostati brez večerje. In

če bi se prehladil, ne bi mogli niti zdravnika poklicati.

Peter se ni opravičil in je spet ušel na podstreho. Go- spod van Daan se ni več menil za to, vendar je zjutraj

41

imama opazil, da je bila Petrova postelja razmetana. Ob sed- mih zjutraj je bil Peter spet na podstrehi, vendar ga je moj oče ljubeznivo pregovoril, da je prišel dol. Tri dni je kuhal mulo in molčal kot zalit, potem pa je spet vse steklo po starem. Tvoja Ana

Ponedeljek, 21. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Danes Ti bom samo na kratko poročala o običajnih rečeh, ki so se zgodile v skrivališču. Nad moj kavč so pritrdili lučko in zdaj samo potegnem za vrvico, kadar ponoči streljajo. Trenutno tega ne morem početi, ker imamo noč in dan za špranjo odprto okno.

Moški del družine van Daan je izdelal veliko, udob- no jedilno omaro s pravo mrežo zoper muhe. Ta zname- nita zadeva je stala do zdaj v Petrovi sobi, ker pa je na podstrehi hladneje, so jo prenesli tja. Peter je dobil na- mesto nje police. Svetovala sem mu, naj raje postavi tja mizo in jo pregrne s čednim prtom, police pa obesi tja, kjer je bila prej miza. Tako bi postala sobica kar udob- na, čeprav jaz ne bi marala spati v njej.

Gospa van Daan je neznosna. Kar naprej me opo- minja, ker toliko klepetam. Jaz pa se ne menim za njene besede! Pri madam je vedno kaj novega. Trenutno ne mara pomivati loncev. Tudi če ostane čisto malo hrane, je ne predene v skodelico, ampak pusti, da se kvari v loncu. In ko ima potem opoldan Margot toliko loncev, madam še pravi: »Margotka, Margotka, koliko imaš de- la!«

Gospod Kleinmann mi vsak drugi teden prinese kakšno knjigo pravljic. Navdušena sem nad serijo Jo-

42



m: sn m

Hi L: H B

pli op-ter Heul, posebno všeč pa mi je Cissy van Marx- feldt. Poletne neumnosti sem prebrala že štirikrat, pa se moram smešnim zapletom še vedno smejati.

Z očetom sva zdaj zaposlena, ker riševa rodovnik naše družine kot drevo in pri tem mi o vsakem članu kaj pove.

Pričeli smo z učenjem. Veliko se ukvarjamo s fran- coščino in se vsak dan nadudlam pet nepravilnih glago- lov. Kar sem se naučila v šoli, sem že precej pozabila. Peter se je z vzdihi spet poprijel angleških nalog. Rav- nokar smo dobili nekaj šolskih knjig, od doma pa sem prinesla precejšnjo zalogo zvezkov, svinčnikov, etiket in tako naprej. Pim (tako kličemo očka) se je prijavil za pouk nizozemščine. To se mi zdi prima, učim ga tako rekoč v zameno za njegovo pomoč pri francoščini in drugih predmetih. Ampak kakšne neverjetne napake dela!

Včasih ujamem radijsko postajo Oranje. Pred krat- kim je govoril princ Bernhard. Približno januarja se bo pri njih spet rodil otročiček, je rekel. To se mi zdi lepo. Tukaj ne razumejo, da sem tako zvesta Oranijcem.

Pred nekaj dnevi smo se pogovarjali, da se moram še veliko naučiti in posledica je bila, da sem se nasled- njega dne lotila dela. Res ne bi marala, da bi s štirinaj- stimi ali petnajstimi leti še vedno sedela v prvem razre- du. Beseda je nanesla tudi na to, da ne smem skoraj ni- česar čitati. Mama prav zdaj bere Heren, vrouven und knechten, česar jaz seveda še ne smem. (Margot pa!) Menda se moram še malo razviti, tako kot moja nadar- jena sestra. Pogovarjali smo se tudi o tem, da v resnici ne vem ničesar o filozofiji, psihologiji in fiziologiji (te besede sem šele zdaj poiskala v slovarju). Mogoče bom drugo leto bolj pametna!

da


Z grozo sem ugotovila, da sem vzela s seboj za zimo samo eno obleko z dolgimi rokavi in tri jopice. Oče mi dovoli, da si spletem pulover iz bele ovčje volne. Ta vol- na ni prav lepa, ampak bo že morala toplota nadomesti- ti lepoto. Nekaj oblek imamo še pri drugih ljudeh, toda te bomo dobili nazaj šele po vojni, seveda če bodo še tam. Zadnjič je prišla v sobo gospa van Daan, ravno ko sem ti pisala o njej. Tresk, sem zaprla dnevnik.

»No, Ana, lahko malo pogledam?«

»Ne, gospa van Daan.«

»Samo zadnjo stran?«

» Ne, tudi zadnje strani ne, gospa van Daan.«

Na smrt sem se ustrašila, ravno na tej strani jo je bolj slabo odnesla.

Tako se vsak dan kaj zgodi, jaz pa sem prelena ali pa preutrujena, da bi vse napisala.

Tvoja Ana

Petek, 25. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Očka ima znanca, nekega gospoda Dreherja, ki je star mož pri sedemdesetih, zelo naglušen, bolan in re- ven. Ima tudi nadležen privesek, sedemindvajset let mlajšo ženo, ki je tudi revna, ampak še vedno vsa ove- šena s pristnimi in ponarejenimi zapestnicami in prsta- ni iz minulih dobrih časov. S tem gospodom Dreherjem je imel oče precej težav in vedno sem občudovala angel- sko potrpljenje, s katerim je ubogemu staremu možičku odgovarjal po telefonu. Ko smo bili še doma, je mama predlagala, naj oče postavi pred telefon gramofon, ki bo vsake tri minute rekel »Da, gospod Dreher,« ali pa »Ne, gospod Dreher,« kajti stari mož tako ali tako ne tuzume, kaj mu oče tako podrobno razlaga.

45 Danes je gospod Dreher telefoniral v pisarno in vprašal gospoda Kuglerja, če lahko pride malo naokoli. Gospodu Kuglerju se ni dalo in je hotel poslati Miep, ta pa je gospodu Dreherju po telefonu odpovedala. Na- to je gospa Dreher trikrat telefonirala. Ker je Miep re- kla, da je vse popoldne ne bo, je morala na telefonu oponašati Bepin glas. Spodaj v pisarni in mi zgoraj, vsi smo se neznansko smejali. Vsakič, ko je pozvonil tele- fon, je Bep rekla: »To je gospa Dreher!« Miep je plani- la v smeh in se prav neolikano hihitala, ko je govorila s strankami.

Prav zares, na vsem svetu je eno samo tako noro podjetje, kjer direktorji in uslužbenke skupaj zbijajo šale!

Včasih grem zvečer k van Daanovim malo poklepe- tat. Potem jemo moljeve piškote z malinovcem (piškoti so bili spravljeni v omari skupaj z oblekami in vrečkami zoper molje) in se zabavamo. Pred kratkim smo govorili o Petru. Rekla sem, da me Peter večkrat poboža po licu in da tega ne maram. Kot prava starša sta takoj vpraša- la, če imam Petra vsaj malo rada, ker me ima on prav za gotovo. Mislila sem si: »O, jej!« rekla pa sem: »O, nee.« Samo pomisli! Potem sem rekla, da se Peter samo dela, da je tako neroden in da mislim, da je plašen. In da je tako z vsemi fanti, ki niso navajeni deklet.

Priznati moram, da je Skrivalni komite Podstrešje, Oddelek Gospodje res zelo iznajdljiv. Samo poslušaj, kaj so si zdaj izmislili. Hoteli smo poslati kakšno vest o nas gospodu Broku, ki je zastopnik družbe Opecta in je ilegalno skril nekaj naših reči. Neki stranki v Zeeuws- Vlaanderen so natipkali pismo z nekaj vprašanji, tako da bi moral mož izpolniti anketo in jo v priloženi kuver- ti poslati nazaj. Naslov na kuverti je napisal oče s svojo pisavo. Ko se bo kuverta vrnila, bodo vzeli anketo in

46


dali v kuverto nekaj vrstic od očeta. Tako bo Brok pre- bral pismo, ne da bi postal nezaupljiv. Nalašč so izbrali Zeeland, ker je na belgijski meji in bi bilo pismo lahko pretihotapljeno preko meje. Poleg tega ne sme nihče v tiste kraje brez posebnega dovoljenja in navaden za- stopnik, kot je Brok, ne bi nikoli dobil takšnega dovo- ljenja.

Oče je včeraj zvečer spet enkrat uprizoril cirkus. Bi- lo mu je kar slabo od utrujenosti in zlezel je v posteljo. Imel je mrzle noge, zato sem mu nataknila svoje spalne copate. Toda čez pet minut so že ležale na tleh pri po- stelji. Luči ni maral in se je pokril z odejo čez glavo. Ko smo luč ugasili, je zelo previdno pokukal ven. Potem smo se pogovarjali, kako je Peter rekel, da je Margot »tetka«. Nenadoma smo iz globine zaslišali očkov glas: » Klepetava tetka!«

Muca Mouschi me ima vedno raje, mene je pa še vedno malo strah.

Tvoja Ana

Nedelja, 27. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Danes sva imeli z mamo spet tako imenovani »na- stop«. Najhuje je to, da zmeraj planem v jok in si ne znam pomagati. Oče je vedno ljubezniv z menoj in me tudi mnogo bolj razume. V takih trenutkih mame ne morem prenašati in tudi jaz sem njej čisto tuja. To se ta- koj vidi, saj niti tega ne ve, kaj si mislim o najbolj obi- čajnih rečeh.

Pogovarjali smo se o služkinjah in da jim bo po voj- ni gotovo treba reči gospodinjske pomočnice. Jaz na to nisem takoj pristala. In potem so rekli, da vedno govo-

47 rim o »kasneje« in igram veliko damo. Ampak to sploh ni res. Menda si lahko zgradim kakšen majhen grad v oblakih, to vendar ni nič hudega in tudi ni treba tako resno jemati. Vsaj očka me vedno brani, brez njega tu- kaj ne bi zdržala.

Tudi z Margot se ne razumem najbolje. Čeprav v naši družini ni takih izbruhov, kot jih imajo zgoraj, pa še zdaleč ni vedno prijetno. Jaz imam popolnoma dru- gačno naravo kot mama in Margot in zelo sta mi tuji. S prijateljicami se dosti bolje razumem kot s svojo lastno materjo. To je škoda, kajne.

Gospo van Daan je včeraj spet nekaj uščipnilo. Zelo je muhasta in vedno več svojih reči poskrije. Škoda, da mama ne skrije vedno kakšne Frankove reči, kadar izgi- ne kakšna van Daanova reč.

Nekateri ljudje imajo prav posebno veselje, da ne vzgajajo samo lastnih otrok, ampak tudi tuje, in van Daanovi so že takšni. Pri Margot ni kaj vzgajati, nje so že po naravi sama dobrota, prijaznost in razumnost. Za- to sem pa jaz dobila velik del njenih slabih lastnosti. Več kot enkrat so pri kosilu frčali sem in tja opomini in odrezavi odgovori. Oče in mama me vedno vzameta v zaščito, brez njiju se ne bi mogla spustiti v ta boj. Sicer me pa tudi onadva vedno opominjata, naj manj govo- rim, naj se ne vmešavam in naj bom skromnejša, ampak to se mi redko posreči. Če ne bi bil oče vedno tako potr- pežljiv, bi že davno izgubila upanje, da bom kdaj izpol- nila pričakovanja svojih staršev. Sta jih pa tudi v resnici previsoko postavila.

Če na primer jem krompir in vzamem čisto malo ze- lenjave, ki je ne maram, že gospa van Daan ne prenese te razvajenosti. Takoj reče: »Daj, Ana, vzemi še malo zelenjave.«

48

» Ne, hvala,« odgovorim, »dovolj imam krompirja.« »Zelenjava je zdrava, tudi tvoja mama pravi tako,« e sili, dokler ne poseže vmes oče in mi da prav. Potem začne gospa van Daan nergati in pravi: »Ži- — veti bi morala pri nas doma, tam so bili otroci vsaj | Vzgojeni! To vendar ni nobena vzgoja! Ana je strahovi- —o razvajena, jaz tega že ne bi dovolila. Če bi bila Ana moja hči...« —.. S tem se vedno prične in konča vsak slap njenih be- — med, »Če bi bila Ana moja hči ...« Še sreča, da nisem. P Pa se vrniva spet k vzgoji: ko je včeraj gospa van I Duunova izrekla svoje pomembne besede, je nastala ti- — inu, potem pa je oče rekel: »Zdi se mi, da je Ana zelo dobro vzgojena. Toliko se je že naučila, da ne odgovar- Ju na vaše pridige. Kar se pa zelenjave tiče, tudi sam ne morem reči drugega kot hvala enako.« Gospa je bila premagana in sicer temeljito. To se je z namreč nanašalo nanjo, ker zvečer nikoli ne mara jesti fižola in zelja, ker ima potem »vetrove«. To bi tudi jaz lahko rekla. Res je bedasta, kajne? Ko bi vsaj držala kljun, kar se mene tiče. Smešno je videti, kadar gospa van Daan zardeva. Juz pa ne, he! In to jo na skrivaj hudo jezi.




Tvoja Ana

Ponedeljek, 28. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Moje včerajšnje pismo niti malo ni bilo končano, ko nem morala nehati s pisanjem, in zdaj ne morem zdrža- Hi, da ti ne bi pisala še o drugih neprijetnostih. Preden zučnem, pa še tole: zelo čudno se mi zdi, da se odrasli ljudje za malenkosti tako hitro in tako zelo skregajo.

4 Dnevnik Ane Frank 49 Do zdaj sem mislila, da se pričkajo samo otroci in da to kasneje mine. Seveda se vedno najde povod za kakšen »pravi« prepir, ampak te besedne vojne sem in tja pa niso drugega kot pričkanje. Na dnevnem redu so in pravzaprav bi se jih morala že navaditi, vendar ni tako in tudi nikoli ne bo, ker sem pri vsaki diskusiji jaz na vrsti. (Besedo diskusija uporabljajo za prepir, kar je se- veda čisto narobe, ampak saj tudi Nemci niso boljši.)

Nobena reč, ampak prav res nobena reč, na meni jim ni prav. Moje obnašanje, značaj in oliko premeljejo in preglodajo naprej in nazaj in ker so baje pripombe upravičene, naj kar mirno pogoltnem tudi nekaj, česar do zdaj nisem bila vajena, namreč trde besede in vpitje na moj račun. Ne morem! Še pomislim ne na to, da bi žalitve mirno požrla. Jim bom že pokazala, da Ana Frank ni od včeraj! Še čudili se bodo in zamašila jim bom usta, ko jim bom dokazala, da morajo začeti pri svoji in ne pri moji vzgoji. Kako se sploh obnašajo! Prav barbarsko! Takšna neolikanost in neumnost (go- spa van Daan) me vedno znova zmedeta. Toda brž ko se bom navadila, in to bo kmalu, jim bom takšne zasoli- la nazaj, da bodo drugače govorili! Kaj sem res tako svojeglava, trmasta, neskromna, neumna, lena in kaj vem kaj še vse, kot trdijo? No, ja, saj tudi sama vem, da imam napake in pomanjkljivosti, vendar pretiravajo čez vsako mero. Ko bi ti vedela, Kitty, kako se v meni vse kuha, kadar me bombardirajo s tem zmerjanjem! Toli- ko besa se je nakopičilo v meni, da bom kar izbruhnila, in to kmalu.

No, zdaj sem te pa že dovolj dolgočasila s temi pre- piri. Vendar še ne morem odnehati in ti bom opisala, kakšno nadvse zanimivo diskusijo smo imeli zadnjič pri mizi.

Nekako je beseda nanesla na to, kako izredno skro- men je Pim. To je dejstvo in še tako bedasti ljudje ga ne

50



— morejo zanikati. Gospa van Daan, ki mora vsak pogo- — vor obrniti nase, je bleknila: »Jaz sem tudi zelo skrom- — mM, še mnogo bolj kot moj mož.«

J Si že kdaj v življenju slišala kaj takega? Že samo ta — Mavek razločno razkriva njeno skromnost. Gospodu Van Daanu se je zdelo potrebno, da vso stvar kot »moj — mož« malo bolj razloži. Mirno je rekel: »Saj sploh no- — čem biti skromen. Vedno znova ugotavljam, da imajo — neskromni ljudje več uspeha kot skromni.« Potem se je — obrnil k meni: »Nikar ne bodi skromna, Ana, s tem ne — boš prišla daleč.«

Mama se je s tem popolnoma strinjala. Toda kot po- - navadi je morala gospa van Daan tudi na ta pogovor o vzgoji nasuti svojega popra. Tokrat se ni obrnila name, — mpak na moje starše in je rekla: »Res čudne nazore — Imate, da pripovedujete Ani take reči. Ko sem bila jaz mlada, je bilo vse drugače in prepričana sem, da je še dunes tako, samo ne v modernih družinah.«

S tem je mislila na mamino moderno vzgojo, ki jo je morala mama že večkrat braniti. Pri tem je gospa van — Duan postala od razburjenja rdeča kot paradižnik. Ne- E kdo, ki zardeva, se vedno bolj razvnema in kmalu izgu- o bi igro.

Mama ni zardela in je hotela vso stvar čim prej spra-

viti z dnevnega reda, zato je malo pomislila in rekla: »es se mi zdi, gospa van Daan, da je dejansko v življe- nju bolje, če nisi tako skromen. Moj mož, Margot in Pe- ler so izredno skromni. Vaš mož, Ana, vi in jaz pa ni- mo neskromni, vendar se ne pustimo pri vsaki prilož- noMi odriniti.« k vcg

Gospa van Daan: »Ampak, gospa Frank, sploh vas ne razumem! Jaz sem res izredno skromna. Le kako pri- dete do tega, da sem neskromna?«






















m s] Mama: »Gotovo niste neskromni, vendar vas nihče ne bi imel za pretirano skromno.«

Gospa van Daan: »Res bi rada vedela, kje se kaže moja neskromnost. Če ne bi poskrbela sama zase, drugi tudi ne bi in bi lahko od lakote umrla. Ampak zato sem vseeno prav tako skromna kot vaš mož.«

Mama se je tej bedasti obrambi samo smejala. To je gospo van Daan zmedlo in nadaljevala je svoja razgla- bljanja s celo vrsto veličastnih nemško-nizozemskih in nizozemsko-nemških besed, dokler se ni tako zafecljala, da je vstala in hotela oditi. Pri tem sva se ujeli z očmi. Da bi ti to videla! Nesreča je hotela, da sem prav takrat pomilovalno in posmehljivo kimala z glavo, ker mi je obračala hrbet. Tega nisem počela namenoma, ampak čisto nehote, ker sem tako živo spremljala njeno popla- vo besed. Zdaj se je gospa van Daan zasukala in se pri- čela po nemško na ves glas prostaško in nevljudno dre- ti, prav kot kakšna debela, zaripla branjevka. Pravo ve- selje jo je bilo gledati. Bila je tako smešna, ponorela, neumna babnica, da bi jo z veseljem narisala, če bi zna- la risati. Nekaj pa vem: ljudi prav spoznaš šele takrat, če se z njimi pošteno skregaš. Šele potem lahko sodiš o njihovem značaju.

Torek, 29. septembra 1942 Ljuba Kitty!

Skrivači doživljajo čudne reči! Ker nimamo banje, se vsi kopamo v čebru. Ker je topla voda samo v pisarni (s tem mislim vse spodnje nadstropje), si nas vseh se- dem privošči to razkošje po vrstnem redu. Ker smo tako različni in je enim bolj nerodno kot drugim, si je vsak družinski član izbral drug prostor za kopanje. Peter se

52




| koplje v kuhinji, čeprav ima steklena vrata. Vsakemu — posebej pove, da se misli kopati in potem naslednje pol

— ure ne smemo hoditi mimo kuhinjskih vrat. Ti ukrepi so

zunj dovolj. Gospod van Daan se koplje zgoraj. Varnost lastne sobe mu toliko pomeni, da raje prav neudobno

— vlači toplo vodo po stopnicah. Gospa van Daan se tre-

— nutno sploh ne koplje in raje čaka, da bo videla, kateri prostor je najboljši. Oče se koplje v svoji pisarni, mama v kuhinji za zaslonom peči, medve z Margot pa čofota- va v prednji pisarni. V soboto popoldne tam zagrnejo zustore, kopljeva se v temi in tista, ki ni ravno na vrsti, kuka skozi špranjo med zastori in opazuje smešne ljudi zunaj na cesti.

Zadnji teden pa mi ta kopalnica ni več všeč in od- pravila sem se iskat bolj udoben prostorček. Peter me je spravil na misel, naj postavim čeber v prostorno pisar- niško stranišče. Tam se lahko usedem, si prižgem luč in zuklenem vrata. Tudi vodo lahko izlijem brez tuje po- moči in preradovednih pogledov. V nedeljo sem svojo lepo kopalnico prvič uporabila in naj se sliši še tako ne- umno, zdi se mi lepša kot katerakoli druga.

V sredo je prišel v hišo vodovodni inštalater, da bi prestavil nekaj cevi iz stranišča v vežo. Za to so se odlo- čili, da bi cevi ne zmrznile, če bi slučajno imeli hudo zi- mo. Obisk inštalaterja je bil za nas vse prej kot prijeten. Ne samo, da čez dan nismo smeli točiti vode, tudi na wtranišče nismo smeli.

Seveda ni posebno fino, če ti pripovedujem, kako wmo si pomagali pri tej težavi. Samo jaz nisem kakšna pretirana sramežljivka in lahko govorim tudi o takih re- čeh. Z očetom sva si že na začetku našega skrivanja pre- ukrbela improvizirano kahlo, to se pravi, da sva žrtvova- lu kozarec za vlaganje. Ta dva kozarca sva postavila v uobo in čez dan shranila najine potrebe. Pa se mi je to

33 vseeno zdelo manj ogabno, kot da moraš ves dan sedeti

čisto mirno in ne smeš niti črhniti. Še predstavljati si ne moreš, kako je bilo za gospodično Rega-rega-kvak to težko. Saj tudi običajne dni lahko samo šepetamo, toda še desetkrat huje je, če se ne smeš niti premakniti in sploh nič govoriti. Po treh dneh sedenja sem imela čisto sploščeno in otrplo rito in bolela me je. Večerna telo- vadba je pomagala. Tvoja Ana

Četrtek, 1. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Včeraj sem se obupno ustrašila. Ob osmih je nena- doma glasno pozvonilo. Takoj sem pomislila, da so pri- šli... Lahko si misliš, kdo. Vsi drugi so trdili, da so bili gotovo kakšni pobalini ali pa poštar in potem sem se pomirila.

Dnevi so vedno bolj tihi. V kuhinji dela za gospoda Kuglerja Žid gospod Levinson, lekarnar in kemik. Ker dobro pozna vso hišo, nas je kar naprej strah, da mu bo prišlo na misel, da bi si ogledal bivši laboratorij. Tiho smo kot mišji dojenčki. Le kdo bi si pred tremi meseci lahko mislil, da bo tako živo srebro, kot je Ana, morala in tudi znala sedeti pri miru?

29. septembra je imela gospa van Daan rojstni dan. Čeprav nismo na veliko praznovali, je le dobila rože in drobna darila in imeli smo dobro kosilo. Zdi se, da so v tej družini rdeči nageljni od gospoda soproga tradicija.

Da še malo ostanem pri gospe van Daan: njeno spo- gledovanje z očetom me vsak dan pogreje. Boža ga po licih in po laseh, si viha krilo in govori reči, ki se ji zdijo

54




— gubavne in skuša na ta način vzbuditi Pimovo pozor- — nost. K sreči se Pimu ne zdi ne lepa in ne prijetna in se

] ne meni za njeno spogledovanje. Ne morem je gledati, — ker sem, kot veš, ljubosumne narave. Saj mama tudi ne

- počne tega z gospodom van Daanom! To sem ji tudi v

—. obraz povedala.

Peter zna biti od časa do časa prav zabaven. Nekaj

K ukupnega imava, oba namreč rada zabavava ljudi s pre-

oblačenjem. In tako sva se pojavila on v ozki obleki svoje mame in s klobukom, jaz pa s kapo in v njegovi obleki. Odrasli so se kar valjali od smeha in tudi midva se nisva manj zabavala.

Bep je v trgovini kupila za Margot in zame novo kri- lo. Blago je slabo, kot žakljevina, iz katere so narejene vreče za krompir. Včasih v trgovini kaj takega sploh ne bi prodajali, zdaj pa povrhu še veliko stane.

Nekaj lepega na obzorju: Bep je naročila za Mar- ot, Petra in mene dopisni tečaj stenografije. Boš vide- u, kakšni izurjeni stenografi bomo drugo leto. Na vsak

način se mi zdi važno, da se naučim skrivne pisave.

V kazalcu leve roke imam hude bolečine in zato ne morem likati. Sreča, kaj!

Gospod van Daan želi, da zdaj jaz sedim poleg nje- pu za mizo, ker Margot ne je dovolj, pravi. No, tudi me- ni se zdi ta sprememba kar v redu. Po vrtu teka majhna črna muca in me spominja na mojo Moortje, ljubico. Mama me kar naprej opominja, zlasti pri mizi in tudi zuto sem zadovoljna s to spremembo. Zdaj naj se Mar- got ubada z opomini, ali bolje rečeno ne ubada, saj nje mama nikoli ne zbada z opazkami, ko je pa tak vzoren otrok. Vedno jo zafrkavam, da je vzoren otrok, in tega ne more trpeti. Mogoče se bo pa navadila, saj je že ukrajni čas.

55 Za konec tegale križem-kražem poročila pa še dobra šala, ki jo je povedal gospod van Daan: kaj reče 99-krat pek in enkrat comp? Stonoga z leseno nogo.

Živijo! Tvoja Ana

Sobota, 3. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Včeraj so me dražili, ker sva z gospodom van Da- anom skupaj ležala na postelji. »Že tako zgodaj!-Kak- šen škandal!« in podobne besede. Čisto trapasto, seve- da. Nikoli ne bi marala spati z gospodom van Daanom, seveda v splošnem pomenu.

Včeraj smo spet trčili in mama je bila spet vsa va- žna. Očetu je naštela vse moje grehe, potem pa se je raz- jokala. Jaz seveda tudi, ker me je že tako in tako bolela glava. Končno sem očku rekla, da imam njega mnogo raje kot mamo. Na to je odgovoril, da bo to že minilo, jaz pa ne verjamem. Mame zdaj ne morem trpeti, prav prisiliti se moram, da se ne zadiram nanjo in da osta- nem mirna. Gladko je rekel, da bi ji morala kdaj sama od sebe pomagati, kadar se ne počuti dobro ali pa jo boli glava. Tega ne bom naredila, ker je nimam rada in ne čutim tako. Prav lahko si tudi predstavljam, da bi mama umrla. Mislim pa, da ne bi prenesla, če bi umrl očka. Vem, da je to grdo od mene, ampak tako pač ču- tim. Upam, da ne bo mama TEGA in tudi vsega druge- ga nikoli prebrala.

Zadnje čase smem prebrati tudi kakšno knjigo za odrasle. Prav zdaj berem Evino mladost Nica van Such- telena. Ne zdi se mi zelo različna od dekliških knjig. Eva misli, da rastejo otroci kot jabolka na drevesu in ko so zreli, jih štorklja obere in raznosi materam. Ampak

36





muca njene prijateljice je dobila mlade in ti so prišli iz muce. Zdaj je Eva mislila, da muca prav tako kot kokoš znese jajca in jih potem vali. Tudi kadar mame dobijo otroka, gredo nekaj dni prej v spalnico in znesejo jajce, ki ga potem valijo. Ko je otrok na svetu, so mame od dolgega čepenja še vse šibke. Zdaj je hotela tudi Eva dobiti otroka. Vzela je pleten šal in ga položila na tla, da bi jajce padlo nanj. Potem je počepnila, pritiskala in kokodakala, toda jajca ni bilo. Končno je po dolgem čepenju le nekaj prišlo, pa ni bilo jajce, ampak klobasa. Mislila je, da je bolna. Zabavno, kajne? V Evini mlado- sti piše tudi o tem, da prodajajo ženske svoje telo na ce- sti in zahtevajo za to kup denarja. Mene bi bilo pred ta- kim moškim na smrt sram. Poleg tega tam tudi piše, ka- ko je Eva dobila menstruacijo. Jaz zelo hrepenim po njej, potem bi bila vsaj odrasla.

Očka že spet kuha mulo in grozi, da mi bo vzel dnevnik. Groza! Kar skrila ga bom! Tvoja Ana

Sreda, 7. oktobra 1942 Predstavljam si, da...

da grem v Švico. Z očkom spiva skupaj v sobi, soba mojih bratrancev pa je samo moja soba in v njej pose- dum in sprejemam obiske. Ker so me hoteli presenetiti, so mi kupili novo pohištvo, čajno mizico, pisalno mizo, naslonjač, kavč, vse enostavno preimenitno. Čez nekaj dni mi je dal očka 150 guldnov, seveda preračunano, pa bom raje ostala pri guldnih. Rekel mi je, naj si kupim, kur si poželim, ampak samo zase. (Kasneje bom dobiva- lu vsak teden en frank in tudi za to si bom lahko kupila, kur bom hotela.) Z Berndom sva odšla po nakupih in kupila:

37 3 poletne majice po 0,50 <— 1,50 3 poletne hlačke po 0,50 < 1,50 3 zimske majice po 0,75 < 2,25 3 zimske hlačke po 0,75 — 2,25 2 kombineži po 0,50 <— 1,00 2 modrčka (najmanjšo številko) po 0,50 <— 1,00 5 pižam po 1,00 <— 5,00 l poletno krilo po 2,50 < 2,50 l zimsko krilo po 3,00 <— 3,00 2 spalni jopici po 0,75 < 1,50 1 majhno blazinico po 1,00 < 1,00 l par poletnih copatk po 1,00 < 1,00 l par zimskih copat po 1,50 < 1,50 1 par poletnih čevljev (za v šolo) po 1,50 — 1,50 1 par poletnih čevljev (boljših) po 2,00 — 2,00 1 par zimskih čevljev (za v šolo) po 2,50 — 2,50 1 par zimskih čevljev (boljših) po 3,00 — 3,00 2 predpasnika po 0,50 < 1,00 25 robcev po 0,05 < 1,25 4 pare svilenih nogavic po 0,75 < 3,00 4 pare dokolenk po 0,50 < 2,00 4 pare kratkih nogavic po 0,25 < 1,00 2 para debelih nogavic po 1,00 <— 2,00 3 klobčiče bele volne (za drsalno kapo) < 1,50 3 klobčiče modre volne (pulover, krilo) — 1,50 3 klobčiče pisane volne (kapa, šal) — 1,50 šali, pasovi, ovratniki, gumbi <— 1,25 Potem pa še dve poletni obleki za v šolo, dve zimski obleki za v šolo, dve boljši poletni obleki, dve boljši zimski obleki, poletno krilo, boljše zimsko krilo, zimsko krilo za v šolo, dežni plašč, prehodni plašč, zimski plašč, dva klobuka in dve kapi. To vse skupaj znese 108 guldnov.

58




Pa še 2 torbici, drsalni dres, drsalke, toaletno škatlo

| (puder, krema, tekoči puder, čistilno mleko, olje za son- - čenje, vata, rdečilo, šminka, svinčnik za oči, kopalna — sol, kolonjska, milo, pudrnica).

Potem pa še štiri puloverje po 1,50, štiri bluze po 1,00, pa še knjige in darila za 4,50.

Petek, 9. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Danes imam same žalostne novice, ki človeka kar potarejo. Naše židovske znance množično zapirajo in gestapo ni ravno obziren z njimi. V živinskih vagonih jih prepeljejo v Westerbork, kjer je v Drente veliko ta- borišče za Žide. Miep nam je pripovedovala o nekom, ki je zbežal iz Westerborka. Tam mora biti strašno. Lju- dem ne dajo skoraj nič hrane in tudi piti ne dobijo. Vo- do točijo le eno uro na dan in za nekaj tisoč ljudi je sa- mo eno stranišče in en umivalnik. Spijo kar drug prek drugega, moški in ženske. In ženskam in otrokom pore- žejo lase. Zbežati je skoraj nemogoče, saj so ljudje za- znamovani z do golega otriženimi glavami in s svojim židovskim videzom.

Če je že na Holandskem tako hudo, kako mora biti šele na Poljskem? Mislimo si, da večino ljudi pomorijo. Angleški radio govori o plinskih celicah. Mogoče je to še najhitrejši način, da umreš.

Čisto iz sebe sem. Miep tako pretreseno pripovedu- je o teh grozotah in tudi sama je presunjena. Nedolgo tega je pred njenimi vrati sedela hroma židovska starka, ki je morala čakati na gestapovce, ker so šli po avto. Uboga starka se je bala slepečih žarometov in protile- talske, ki je streljala na angleške bombnike. Kljub temu

39 pa se je Miep ni upala povabiti v hišo, nihče si ne bi upal, saj se gospodje Nemci kar nič ne obotavljajo s kaznovanjem.

Tudi Bep je potrta, ker mora njen fant v Nemčijo. Kadar hrumijo prek naše hiše bombniki, jo je vedno strah, da bodo odvrgli milijon bomb na Bertusovo gla- vo. In šale kot: »Saj ne bo ves milijon padel nanj«, ali pa: »Saj je že ena bomba dovolj«, se mi ne zdijo ravno smešne. Pa Bertus ni edini, ki je vpoklican, vsak dan odpeljejo celi vlaki mladih ljudi. Na kakšni majhni po- staji se nekaterim posreči, da na skrivaj izstopijo in izgi- nejo. Vendar se to posreči le redkim.

Mojih žalostink še ni konec. Si že slišala za talce? To je zdaj najnovejša kazen za sabotažo. Ugledne, čisto nedolžne meščane odvlečejo v zapor in tam čakajo na smrt. Če se kjerkoli zgodi kakšna sabotaža in ne najde- jo krivca, postavijo Nemci mirne duše pet talcev ob zid. V časopisih so pogosto osmrtnice. »Usodna nesreča« se reče temu zločinu.

Res lep narod, tile Nemci, in če natanko pomislim, spadam tudi jaz zraven! Pa vendar ne, saj nas je Hitler že davno izobčil. Na vsem svetu ni hujšega sovraštva, kot je sovraštvo med Nemci in Židi.

Tvoja Ana

Sreda, 14. oktobra 1942 Najljubša moja Kitty!

Polne roke dela imam. Včeraj sem prevedla poglavje iz »La belle Nivernaise« in izpisala besede. Potem sem naredila matematično nalogo in prevedla še tri strani francoske slovnice. Danes imam francoščino in zgodo- vino, matematičnih nalog pa ne mislim delati vsak dan. Tudi očku se zdijo grozne in znam jih skoraj bolje kot

60

J le

IN s

RO

A

ud Uma

TEO

vx on, čeprav jih v resnici oba ne znava in morava vedno po Margot. Pridno se učim stenografije, zdi se mi super in sem najboljša med nami tremi.

Danes sem brala »De stormes«. Kar lepo se bere, čeprav še daleč ne tako kot »Joop-ter Heul«. Sicer pa so v obeh knjigah podobne besede, seveda, saj je obe napisala ista pisateljica. Cissy van Marxveldt zna res imenitno pisati. Prav gotovo bom dala te knjige tudi svojim otrokom.

Prebrala sem tudi cel kup dram Theodorja Kčrner- ja. Zdi se mi, da mož kar v redu piše. Na primer Hedvi- ka, Bratranec iz Bremna, Vzgojiteljica, Zeleni Domino in tako dalje.

Mama, Margot in jaz smo spet prijateljice in pravza- prav je to dosti bolj prijetno. Včeraj sva z Margot sku- paj ležali na moji postelji. Bilo je tesno, pa prav zaradi tega zabavno. Vprašala me je, če bo lahko kdaj brala moj dnevnik. »Kakšno stran že,« sem ji rekla in jo pov- prašala po njenem dnevniku. Tudi jaz bom smela pre- brati delček njenega.

Nato sva se začeli pogovarjati o prihodnoti in vpra- šala sem jo, kaj bi rada postala. Nič mi ni hotela pove- dati in je naredila iz tega pravo skrivnost. Namignila je nekaj o poučevanju. Ne vem, če sem prav uganila, ven- dar bo šlo v to smer. Pravzaprav ne bi smela biti tako radovedna.

Danes zjutraj sem ležala na Petrovi postelji, potem ko sem ga pregnala z nje. Bil je besen name, pa me prav malo briga. Lahko bi bil bolj prijazen z mano, saj sem mu sinoči dala svoje jabolko.

Margot sem vprašala, če se ji zdim zelo grda. Rekla je, da sem videti zabavna in da imam lepe oči. Precej megleno, se ti ne zdi?

Prihodnjič na svidenje!

Tvoja Ana

62

bi



P. S. Danes zjutraj smo se tehtali. Margot ima 120 funtov, mama 124, oče 14l, Ana 87, Peter 134, gospa van Daan 106, gospod van Daan 150. V teh treh mese- cih, kar se skrivamo, sem se zredila za 17 funtov. Ogromno, kaj?

Torek, 20. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Še vedno se mi tresejo roke, čeprav je strah že dve uri za nami. Saj veš, da imamo v hiši pet gasilnih apara- tov. Ker so tam spodaj tako pametni, nas niso opozori- li, da bo prišel vzdrževalec (ali kako se mu že reče) na- polnit te aparate. Zato nismo bili posebno tihi, ko smo nenadoma nasproti našega vhoda za omaro na stopni- cah zaslišali udarce s kladivom. Takoj sem se spomnila na vzdrževalca in posvarila Bep, ki je bila ravno pri nas na kosilu, da zdaj ne more dol. Z očetom sva se postavi- la za vrati na prežo, da bi slišala, kdaj bo možakar od- šel. Ko je kakšne četrt ure brkljal, je odložil kladivo in drugo orodje na našo omaro (tako smo mislili) in potr- kal na naša vrata. Vsi smo prebledeli. Mogoče nas je sli- šal in hoče zdaj raziskati, kaj naj bi to bilo. Res je bilo videti tako, ker trkanja, praskanja in porivanja kar ni bilo konca.

Skoraj sem padla v nezavest od strahu, da se bo tu- jemu možu končno le posrečilo odkriti naše lepo zato- čišče, Mislila sem že, da se mi bliža zadnja ura, ko smo zaslišali glas gospoda Kleinmanna: »Odprite, jaz sem!«

Takoj smo odprli. In kaj se je v resnici zgodilo? Ka- velj, ki drži našo omaro, se je zataknil in zato nas niso mogli posvariti pred vzdrževalcem. Mož je medtem že

63 odšel in Kleinmann je hotel priti po Bep, pa ni mogel odpreti omare. Ne morem ti povedati, kako mi je odle- glo. Možak, ki je vdiral k nam, je bil v moji domišljiji vedno bolj strašen, na koncu je bil že pravi velikan in tak fašist, da ga ni hujšega. Kajne, to pot se je vse sre- čno izteklo!

V ponedeljek je bilo tukaj veselo. Miep in Jan sta prenočila pri nas in z Margot sva spali pri očetu in ma- mi, zakonca Gies pa v najinih posteljah. V njuno čast je bil jedilnik imeniten. Pripetila pa se je majhna nezgoda, ker je očkova luč povzročila kratek stik, in v hipu smo se znašli v temi. Kaj zdaj? Sicer smo imeli nove varoval- ke, vendar bi jih morali zamenjati spodaj v temnem skladišču in to ponoči ni ravno lahko naloga. Vendar so gospodje tvegali in čez deset minut smo lahko upihnili sveče.

Zjutraj sem vstala navsezgodaj. Jan je bil že oble- čen. Ob pol devetih je moral že oditi, zato je že ob osmih sedel pri zajtrku. Miep se je ravno oblačila in je bila še v srajci, ko sem vstopila. Prav take volnene spod- nje hlačke ima kot jaz za na kolo. Z Margot sva se oble- kli in bili mnogo prej pokonci kot običajno. Udobno smo zajtrkovali, potem pa je Miep odšla dol v pisarno. Vesela je bila, da ji danes ni treba s kolesom v službo, ker je tako lilo. Z očkom sva postlala postelje, potem pa sem se učila nepravilne glagole. Pridna, kajne?

Margot in Peter sta sedela v naši sobi in brala, poleg Margot pa je na kavču sedela Mouschi. Tudi jaz sem se s svojimi francoskimi nepravilnostmi usedla tja in brala In večno pojo gozdovi. To je zelo lepa, pa tudi zelo ne- navadna knjiga in sem jo že skoraj prebrala.

Prihodnji teden bo pri nas prenočila Bep!

Tvoja Ana

64

Četrtek, 29. oktobra 1942












Najljubša Kitty!

Precej me skrbi, oče je bolan. Ima visoko vročino in izpuščaj. Zdi se, da so ošpice. Samo pomisli, saj še zdravnika ne moremo poklicati! Mama mu prigovarja, huj se pošteno prepoti, mogoče bo potem vročina pad- 4 Danes zjutraj nam je Miep povedala, da so Nemci d stanovanja van Daanovih odpeljali vse pohištvo. Go- be van Daan nismo še nič povedali, saj je zadnje čase K brez tega dovolj »izživcirana« in nikomur se ne ljubi oslušati njenega stokanja o boljšem servisu in izbra- em pohištvu, ki je ostalo doma. Saj smo morali vsi pu- li skoraj vse svoje reči doma in nam vse stokanje nič le pomaga. — Oče hoče, da berem dela slavnih nemških pisateljev. nje nemščine mi gre razmeroma dobro od rok. Oče Jz velike knjižne omare prinesel Schillerjeve in Goe- jeve drame in jih namerava vsak večer prebirati z noj. Začela sva z Don Carlosom. Po očetovem zgledu mi je mama stisnila v roko svoj Miki molitvenik. Iz vljudnosti sem prebrala nekaj Wikih molitev. Sicer se mi zdijo čisto lepe, vendar mi n (rese. Le zakaj me sili, da bi bila verna in ožna - Jutri bomo prvič zakurili peč. Verjetno se bo precej dilo, ker dimnik že dolgo ni bil ometan. Upajmo, da potegnil!

Tvoja Ana

ko Pevnik Ane Prunk 65 Sobota, 31. oktobra 1942 Ljuba Kitty!

Mama je zelo živčna in to je zame vedno nevarno. Gotovo ni slučaj, da se nikoli ne znese na očeta in Mar- got, ampak vedno le name. Na primer včeraj zvečer: Margot je brala knjigo s čudovitimi ilustracijami. Vstala je in jo odložila, da bi jo kasneje brala naprej. Ker ra- vno nisem imela kaj početi, sem vzela knjigo in si ogle- dovala slike. Medtem se je Margot vrnila in nagubala čelo, ko je videla, da berem »njeno« knjigo. Jezno jo Je hotela nazaj, jaz pa sem hotela samo še nekaj pogledati. Margot je bila vedno bolj jezna in mama se je vmešala: »To knjigo je brala Margot in takoj ji jo vrni.«

Medtem je prišel v sobo oče in ni vedel, za kaj gre, videl je le, da je Margot užaljena. Pri priči me je nadrl: » Rad bi videl, kakšna bi bila ti, če bi Margot listala po tvoji knjigi.«

Takoj sem popustila, odložila sem knjigo in odšla iz sobe, po njihovem mnenju užaljeno. Pa nisem bila uža- ljena, niti jezna, samo žalostna.

Oče ni imel prav, da je kar razsodil, ne da bi vedel, zakaj sva se skregali. Saj bi vrnila knjigo sama od sebe in to še prej, če se oče in mama ne bi vmešala in vzela Margot v zaščito. Kot da bi se ji zgodila bogve kakšna krivica.

Samo po sebi se razume, da je mama potegnila z Margot, onidve tako in tako vedno držita skupaj. Nava- jena sem že, da se ne menim za mamine pridige in opo- mine in za Margotine muhe. Rada ju imam samo zato, ker sta moja mama in sestra, kot človeka bi ju prav lah- ko pogrešala. Pri očetu pa je drugače. Grize me, kadar daje prednost Margot, jo hvali in je nežen z njo. Kajti oče mi je vse, on je moj vzor in na vsem svetu imam ra-

66

da samo njega. On pa še ve ne, da ravna z Margot dru- kuče kot z mano. Margot je pač najpametnejša, najljub- šu, najlepša in najboljša. Ampak nekaj malega pravic imam tudi jaz in lahko bi me bolj resno jemali. Vedno vem bila nesposobna, vsej družini za pepčka in za vsako teč sem jo dvojno skupila, prvič ko sem bila ozmerjana in drugič, ker sem se za to grizla. Površne prijaznosti mi niso dovolj in tako imenovani resni pogovori tudi ne. Od očeta zahtevam nekaj, česar mi ne more dati. Saj Margot nisem nevoščljiva, nikoli nisem bila. Občudu- jem njeno pamet in njeno lepoto. Toda tako rada bi ču- lila, da me ne bi imel oče rad ne samo kot svojega otro- ku, ampak kot Ano — njo samo.

Očeta se tako oklepam, ker gledam na mamo vsak dun bolj zaničljivo in je on edini, do katerega imam še nekaj družinskih čustev. Oče ne razume, da se moram včusih o mami razgovoriti, noče se pogovarjati o njej in we izogiba vsega, kar spominja na njene napake.

In vendar me mama z vsemi svojimi napakami naj- bolj teži. Ne vem, kako naj se obvladam. Ne morem ji kur naprej oponašati njene nemarnosti, posmehljivosti in trdote, ampak za vse pa tudi nisem jaz kriva.

Njeno pravo nasprotje sem in zato je naravno, da tr- divu, Saj ne sodim o njenem značaju, o tem ne morem moditi, ocenjujem jo le kot mamo. Zame ona ni mama. Numu sebi moram biti mama. Odtrgala sem se od njih in we prebijam sama, kje bom pristala, bomo pa šele vi- eli, Mogoče je vzrok v tem, da imam natančno pred- lavo, kakšna naj bo mama in ženska, ona pa tej pred- Muvi v ničemer ni podobna, čeprav jo moram klicati nama,

Vedno sklenem, da se ne bom menila za njene slabe, umpuk le za dobre strani in poiskala pri sebi, česar ne hujdem pri njej. Pa se mi ne posreči. Najhuje je, da niti De niti mama ne uvidita, da do mene ne opravljata svo-

67 jih dolžnosti in da ju zato obsojam. Ali lahko sploh kdo zadovolji svoje otroke?

Včasih mislim, da me bog preizkuša in da sem prisi- ljena postati dober človek brez vzorov in brez naukov, zato da bom kasneje močnejša.

Bo še kdo razen mene bral ta pisma? Kdo razen me- ne me bo tolažil? Pa sem tolažbe tolikokrat potrebna! Velikokrat nisem dovolj močna in večkrat odpovem, na- mesto da bi stvari izpeljala. Tega se zavedam in vsak dan znova poskušam, da bi se poboljšala.

Z mano ravnajo tako različno. Enkrat je Ana pamet- na in vse zna, drugič spet je majhna koza, ki ničesar ne ve, sama zase pa misli, da se je čuda naučila iz knjig. Pa nisem več otročiček, ki se mu vsak lahko smeje. Imam svoje ideale, predstave in načrte, samo ne znam jih še izraziti.

Ah, kar prekipi mi, pa naj bo zvečer, ko sem sama, ali pa čez dan, ko sem z ljudmi, za katere mi je figo mar in ki vse moje poglede narobe razumejo. Zato se tudi vedno znova vračam k dnevniku, to je vse, kar imam na svetu, saj Kitty nikoli ne izgubi potrpljenja. Obljubljam ji, da bom kljub vsemu zdržala, poiskala svojo pot in pogoltnila solze. Tako rada bi uspela in da bi me enkrat samkrat spodbudil nekdo, ki me ima rad.

Nikar me ne obsojaj, saj razumeš, da je včasih tudi meni vsega dovolj.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 2. novembra 1942

Ljuba Kitty! V petek zvečer je Bep prenočila pri nas. Bilo je pre- cej prijetno, spala pa ni dobro, ker je popila nekaj vina.

68



'uguče pa nič posebnega. Včeraj me je hudo bolela tvu in šla sem zgodaj spat. Margot je spet enkrat te-

— Danes zjutraj sem pričela urejati kartoteko za pisar- b, ker se je prevrnila in se je vse pomešalo. Pri tem im skoraj znorela in povprašala sem Margot in Petra, bi mi hotela pomagati, pa sta bila prelena. Potem im tudi jaz vse skupaj pustila. Saj nisem trapasta, da Mima delala. M h >, S. Skoraj bi ti pozabila povedati važno novico, da im verjetno kmalu dobila menstruacijo. Na hlačkah opazila nekaj lepljivega in mama mi jo je že napo- ula. Komaj čakam. Zdi se mi tako važno! Škoda je ne bom mogla nositi damskih vložkov, ker se jih dobi več. In mamine tampone lahko nosijo le žen- e, ki so že imele otroka.

Ana

ir 1944 Ji zapis)

E le takega ne bi mogla več napisati.

— Če sedaj, leto in pol kasneje, listam po svojem dnev- Wi, se samo čudim, kakšna nepokvarjena najstnica un bila. Nehote vem, da ne bom nikoli več taka, pa če

l We luko želim. Svoje muhe in izjave o Margot, mami

ji očetu tudi danes še razumem, kot bi jih napisala vče-

Komaj pa si še lahko predstavljam, da sem tako i zudrege pisala o drugih rečeh. Res me je sram, ka- biram strani, na katerih opisujem teme, ki si jih u lepše predstavljam. Prav nerahločutno sem jih opi-

ju, Pu dovolj o tem. lo dobro razumem domotožje in hrepenenje po Moortje, Ves čas, kar sem tukaj, sem čutila zavestno, še

69 pogosteje pa nezavedno potrebo po zaupljivosti, ljube- zni in nežnosti. Ta potreba je včasih močnejša in včasih šibkejša, toda vedno je tu.

Četrtek, 5. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Končno imajo Angleži nekaj uspehov v Afriki in

moški so se tega zelo razveselili. Danes zjutraj smo pili '

kavo in čaj, sicer pa nič posebnega.

Prejšnji teden sem veliko brala in malo delala. Tako je treba, tako bomo napredovali! Jutri ima Peter rojstni dan, pa o tem bom še pisala.

Zadnje čase z mamo malo bolje shajava, toda zaup- ni si ne bova NIKOLI. Oče nekaj skriva, pa noče pove- dati, kaj. Sicer pa je ljubeznivež, kot vedno.

Zadnje dni kurimo peč in vsa soba je polna dima. Centralna kurjava se mi zdi boljša in nisem edina teh misli. Za Margot pa lahko samo rečem, da je mrha in

da mi gre na živce noč in dan. Ana

Ponedeljek, 9. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Včeraj je imel Peter šestnajsti rojstni dan. Ob osmih sem šla gor in si z njim ogledala darila. Dobil je neko borzno igro, brivski aparat in vžigalnik. Saj sploh ne ka- di veliko, ima ga le za postavljanje.

Največje presenečenje pa nam je ob enih pripravil gospod van Daan z novico, da so se Angleži izkrcali v Tunisu, Casablanci, Alžiru in Oranu.

70

»To je začetek konca,« so rekli vsi.

Churchill, angleški predsednik vlade, je moral tudi v Angliji poslušati tako govorjenje, ker je rekel: »To iz- vanje je važen korak, ne smemo pa misliti, da je zače- tek konca. Prej bi rekel, da je konec začetka.«

Razumeš razliko? Vzroki za optimizem pa le so. Ru- uko mesto Stalingrad se brani že mesece in še vedno ni pudlo Nemcem v roke.

—. Moram ti še povedati, kako se oskrbujemo s hrano. Vedeti moraš, da so zgornji pravi snedeži.) — Kruh dobivamo od prijaznega peka, ki je Klein- munnov znanec. Seveda ga ne dobimo toliko, kot smo 'doma vajeni, toda kar dovolj. Živilske karte kupuje- o ilegalno. Cena stalno raste, prej so stale 27 guldnov, 4 pa že 33 guldnov. In to samo potiskan list papirja. — Da bi imeli poleg naših sto konzerv v hiši tudi nekaj nepokvarljive hrane, smo kupili 270 funtov stročnic. Ne imo mi, tudi pisarna. Vreče s stročnicami so visele na kuvljih v naši mali veži za skrivnimi vrati. Zaradi teže je NU šivov v vrečah popustilo. Zato smo sklenili, da bomo zimsko zalogo raje spravili na podstrešje in pre- pumtili Petru, da vse odvleče tja. Pet vreč je srečno spra- Vi (gor in ravno se je pripravljal, da odvleče še šesto, ko o je ta spodaj raztrgala in dež, ne, prava toča rjavega fi- se je usula po stopnicah. V vreči je bilo približno funtov zrnja in nastal je peklenski trušč. Spodaj so že mislili, da se jim bo vsa stara hiša z nami vred sesula na vo. Peter se je prestrašil, ko pa me je videl stati spo- —aluj kot otok, do kolen potopljen v morju fižola, je bruh- <a v smeh. Urno sva se lotila pobiranja. Toda fižolčki "mo luko majhni in gladki, da se zakotalijo v vse mogoče nemogoče kotičke in luknje. Kadarkoli gre zdaj kdo wMopnicah, pobira fižol in ga prinese gospe van unovi celo pest.

CA! Skoraj bi ti pozabila povedati, da je očetova bolezen minila. Tvoja Ana

P. S. Radio pravkar poroča, da je Alžir padel. Maro- ko, Casablanca in Oran so že v angleških rokah. Čaka- mo še na Tunis.

Torek, 10. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Sijajna novica, dobili bomo še osmega skrivača.

Prav zares, vedno smo bili mnenja, da je tu dovolj prostora in hrane še za osmega. Bali smo se le, da bi Kuglerja in Kleinmanna preveč obremenili. Ko pa so postajale grozljive vesti o Židih vedno hujše, je oče to omenil našima zaščitnikoma in misel se jima je zdela odlična. »Nevarnost je enaka, če vas je sedem ali osem,« sta čisto pravilno ugotovila. Ko je bilo to ureje- no, smo v mislih preleteli vse naše znance, da bi našli samskega človeka, ki bi se ujemal z našo skrivaško dru- žino. Ni ga bilo težko najti. Potem ko je oče odklonil vse van Daanove sorodnike, je bil izbran zobozdravnik Alfred Dussel, ki živi z mnogo mlajšo in ljubeznivo že- no krščanske vere, s katero verjetno ni poročen, ampak to zdaj ni važno. Velja za mirnega in vljudnega človeka in če lahko sodimo po bežnem znanstvu, je bil nam in van Daanovim simpatičen. Tudi Miep ga pozna in tako bo lahko vse uredila. Ko bo prišel, bo moral spati v mo- ji sobi, Margot pa bo dobila raztegljivo posteljo.

Vprašali ga bomo, če lahko prinese s seboj kakšno reč, da bo zakrpal luknje v naših zobeh.

Tvoja Ana

72

Četrtek. 12. novembra 1942 Ljuba Kitty!

— Takoj ko ga je Miep obiskala, jo je Dussel vprašal, e ve za kakšno skrivališče zanj. Zelo se je razveselil, ko iu je rekla, da bi za eno vedela in da naj gre čimprej ui, po možnosti že v soboto. Imel je pomisleke, češ da ora še prej urediti kartoteko, končati zdravljenje dveh blentov in zaključiti blagajno. S temi vestmi se je teb danes oglasila pri nas. Ni nam bilo všeč, da bi to- o časa čakali. Zaradi priprav bi moral nekaterim lju- em to in ono pojasniti in temu bi se bilo bolje izogniti. liep ga je šla vprašat, če kljub temu ne bi mogel priti v bto, Rekel je ne in tako pride v ponedeljek.

' Zdi se mi trapasto, da ni takoj sprejel predloga. Če prijeli na cesti, tudi ne bi mogel urediti kartoteke - pozdraviti pacientov. Zakaj tako odlašanje? Zase sebno mislim, da je bilo od očeta neumno, da je popu-

Sicer pa nič novega. h Tvoja Ana

H Torek, 17. novembra 1942 — ljuba Kitty!

Dussel je prišel. Vse je šlo gladko. Miep mu je rekla, bo ob enajstih pred pošto in da ga bo prišel ne- u iskat. Dussel je točno ob uri stal na dogovorje- h mestu, gospod Kleinmann pa je stopil k njemu in iu tekel, da tisti človek ni mogel priti, in da naj gre za k Miep v pisarno. Potem j je Kleinmann stopil na umvaj in se odpeljal nazaj v pisarno, Dussel pa se je Un tja.

13 li


Deset minut pred pol dvanajsto je Dussel potrkal na Me. ui vrata. Miep mu je pomagala sleči plašč, tako da ni bilo V/// ld videti zvezde, in ga odpeljala v privatno pisarno. Tam V) se je Kleinmann toliko časa ukvarjal z njim, da je sna- žilka odšla. S pretvezo, da bo pisarna zasedena, ga je Miep odvedla po stopnicah, odprla vrtečo se omaro in izginila pred njegovimi začudenimi očmi.

Nas sedem je sedelo zgoraj in pričakovalo našega sotrpina s konjakom in kavo. Miep ga je najprej odpe-

ljala v dnevno sobo. Takoj je prepoznal naše pohištvo,

toda še na kraj pameti mu ni padlo, da sedimo tik nad %

njim. Ko mu je Miep povedala, je od začudenja skoraj

padel v nezavest. K sreči mu Miep ni pustila veliko časa - —. (



in ga je privedla gor. Sesedel se je na stol in nekaj časa st . . . mai pi

brez besed strmel v nas, kot bi hotel prebrati resnico z pogla

naših obrazov. Potem je zajecljal: »Ampak... ne, am- 4 io pe 0

pak... kaj niste v Belgiji? Kaj ni prišel tisti oficir? Pa | avto? Beg... se ni posrečil?« li x

Razložili smo mu, kako smo sami razširili pravljico : O vi AN o vojakih in avtomobilu in tako speljali na napačno OI -S sled ljudi in Nemce, ki bi nas nemara iskali. Kar obne- A 4 || mel je zaradi naše iznajdljivosti, se ves začuden razgle-



doval po našem nadvse praktičnem in lepem skrivališču in si vse podrobno ogledal. Skupaj smo pojedli, potem pa je malo zaspal, pil z nami čaj, uredil tisto malo svo- jih reči, ki mu jih je Miep nekaj prej prinesla, in se kma- li počutil čisto domače. Še zlasti potem ko je dobil v ro- ke natipkan hišni red (izdelek van Daan). H nad

PROSPEKT IN VODNIK PO SKRIVALIŠČU ase ČR

Posebna ustanova za začasno bivanje Židov in njim ( b.d podobnih Odprto vse leto

74 Lep, miren predel brez drevja v osrčju Amsterdama. Zasebnih sosedov ni. Dosegljiv s tramvajsko progo 13 in 17, z avtom ali kolesom. V posebnih primerih, kadar Nemci ne dovolijo uporabljati vozil, tudi peš. Oprem- ljena in neopremljena stanovanja in sobe vedno na raz- polago.

NAJEMNINA: Zastonj.

PREHRANA: Nezabeljena dieta.

TEKOČA VODA v kopalnici (žal brez banje) in na različnih zunanjih in notranjih stenah.

PROSTORNA SKLADIŠČA za robo vseh vrst. Dve veliki, pro- storni železni blagajni.

LASTEN RADIJSKI SPREJEMNIK Z direktnimi zvezami z Lon- donom, New Yorkom, Tel Avivom in mnogimi drugimi radijskimi postajami. Radio je na razpolago vsem pre- bivalcem od 6. ure zvečer naprej in prepovedanih po- staj NI, s pogojem, da nemške oddaje poslušajo le izje- moma, npr. klasična glasba in podobno. Najstrožje je prepovedano poslušati in razširjati nemška poročila, od koderkoli jih že oddajajo.

ČAS POČITKA: od 10. ure zvečer do 7.30 zjutraj, ob nede- ljah do 10.15. Po navodilih direkcije so v posebnih pri- merih čez dan ure mirovanja. Zaradi interesa splošne varnosti jih je treba brezpogojno upoštevati !!! POČITNICE: (izven hiše) do nadaljnjega odpadejo. POGOVORNI JEZIK: Priporoča se tiho govorjenje. Dovoljeni so vsi kulturni jeziki razen nemščine.

TELOVADBA: Vsak dan.

PETJE: Čim bolj tiho, po šesti uri zvečer.

FILM: po dogovoru.

POUK: Vsak dan vaje iz stenografije. Angleščina, franco- ščina, matematika in zgodovina kadarkoli. Plačljivo s poukom npr. nizozemščine.

POSEBEN ODDELEK ZA MALE ŽIVALI: Dobra oskrba. (Za mr- čes je potrebno posebno dovoljenje.)

76

—ODNEVNI OBROKI: Zajtrk vsak dan ob 9. uri, ob nedeljah in — praznikih ob 11.30. Kosilo (bolj pičlo) od 1.15 do 1.45. — Večerja: Topla ali hladna, ura ni določena, odvisno od — rudijskih poročil.

DOLŽNOSTI DO DOBAVITELJEV: pomoč pri pisarniškem delu ob kateremkoli času.

— KOPANJE: vsako nedeljo od devetih naprej je čeber na — iuzpolago vsem prebivalcem. Kopel po želji na straniš- —du, v kuhinji, v zasebni ali sprednji pisarni.

—GANE PIJAČE: Samo na zdravniški recept.

O KONEC.

i Tvoja Ana

Četrtek, 19. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Kot smo domnevali, je Dussel zares prijeten človek. — Meveda se je strinjal, da deli sobo z menoj. Če povem | pravici, mene malo manj veseli, da tuj človek upora- -— blju moje reči, toda za dobro stvar se je treba čemu od- vedati in zato se rada malo žrtvujem. »Če lahko koga Me: je vse drugo postranska stvar,« pravi oče in po- polnoma prav ima. [ Že takoj prvi dan me je Dussel o vsem natančno iz- — prašal, na primer kdaj pride snažilka, kdaj je prosta ko- — pulnica, kdaj se gre lahko na stranišče. Saj se boš smeja- —M, loda v skrivališču tudi take reči niso enostavne. Čez Yun se ne smemo preveč premikati in kadar je v pisarni We kdo drug, na primer snažilka, moramo biti še poseb- no previdni. Dusselu sem vse natančno razložila, pri lem pa se mi je zdelo zelo čudno, da tako počasi doje- inu. Vsako reč dvakrat vpraša in si je še ne zapomni. Najbrž je zaradi presenečenja tako zmeden in bo to mi- lo. Sicer pa je vse prima.


77 Dussel nam je pripovedoval o svetu tam zunaj, ki ga že tako dolgo pogrešamo. Žalostno, kaj vse je vedel po- vedati. Nešteto prijateljev in znancev so odpeljali groz- nemu cilju nasproti. Večer za večerom se vozijo po ce- stah sivozeleni vojaški avtomobili, butajo po vratih, zvonijo in sprašujejo, če tu stanujejo Židi. Kadar je ta- ko, mora vsa družina pri priči z njimi, kadar pa ne, se odpeljejo naprej. Nihče ne more uiti usodi, če se ne skrije. Velikokrat hodijo naokoli s seznami in pozvonijo samo tam, kjer vedo, da bodo dobili velik plen. Večkrat je treba plačati glavarino, toliko in toliko na glavo. Prav tako je kot v davnih časih, ko so lovili sužnje. Ni šala in tudi zelo vznemirljivo je. Zvečer mi večkrat stopijo pred oči cele vrste dobrih, nedolžnih ljudi in jokajočih otrok. Ženejo jih naprej, nekaj možakarjev jim ukazuje, tepejo jih in ponižujejo, dokler se skoraj ne zrušijo. Nikomur ne prizanašajo. Starčki, otroci, dojenčki, nosečnice, bol- niki — vse ženejo naprej v smrt.

Kako dobro nam je tu, dobro in mirno. Ni se nam treba meniti za vso to bedo, če se le ne bi bali za vse, ki jih imamo radi, in ki jim ne moremo pomagati. Hudo mi je, ker ležim v topli postelji, medtem ko moje naj- ljubše prijateljice tam nekje zatirajo in mučijo.

Strah me postane, kadar se spomnim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, zdaj izročeni na milost in nemi- lost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo.

Samo zato, ker so Židi.

Tvoja Ana

Petek, 20. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Ne vemo, kaj bi. Do zdaj ni prodrlo do nas kaj dosti vesti o preganjanju Židov in raje smo se trudili, da smo

78

b m










tuli karseda dobre volje. Če je Miep sem in tja omeni- ju nesrečno usodo kakšnega znanca, sta se mama in go- u van Daan vedno razjokali in tako ni Miep raje niče- r več povedala. Na Dussela pa smo kar navalili Z wašanji in zgodbe, ki jih je pripovedoval, so bile tako tozne in tako barbarske, da niso mogle iti pri enem

u notri in pri drugem spet ven. Toda kljub temu si omo še pripovedovali šale in se dražili, ko bomo te todbe malo potisnili v pozabo. Nikomur tam zunaj ne uga, če smo tako potrti in kakšen pomen bi imelo, naredimo iz skrivališča turoben kraj? — Karkoli počnem, vedno moram misliti na tiste, ki so h odvlekli. Če se čemu nasmejem, prestrašena umolk- in pomislim, kakšna sramota je, da sem vesela. mpak saj ne morem ves dan jokati. Ne, to ne gre in ta obitost me bo gotovo minila. — Pri vsej žalosti pa me moti še nekaj čisto osebnega,

'sicer zbledi spričo omenjenih grozot. Kljub temu ti Norum povedati, da se zadnje čase počutim vedno bolj puščeno. Okoli mene je ena sama velika praznina. »| o tem nisem nikoli razmišljala, prijateljice in zaba- ino izpolnile vse moje misli. Zdaj pa dostikrat razmiš- um o hudih rečeh ali pa o sebi. In končno sem prišla o upoznanja, da mi oče, kakor je ljubezniv, ne more udomestiti mojega prejšnjega sveta. Mama in Mar- jot pa v mojih čustvih že dolgo ničesar več ne po- onita, — Zukaj te morim s takimi rečmi? Grozno sem nehva- u, Kitty, in to tudi vem. Toda kar zvrti se mi, kadar preveč pade name in moram povrhu misliti še na vse Tvoja Ana

79 Sobota, 28. novembra 1942 Ljuba Kitty!

Porabili smo preveč elektrike in prekoračili dovolje- no porabo. Posledice: pretirano varčevanje in grožnja, da nas odklopijo. Štirinajst dni brez luči, fino, kaj? Si- cer pa, kdo ve? Mogoče bo pa šlo. Od štirih ali pol pe- tih naprej je pretemno, da bi brali. Čas si krajšamo z najrazličnejšimi traparijami. Gremo se uganke, telovad- bo v temi, pogovarjamo se po angleško ali po franco- sko, ocenjujemo knjige — toda če to dolgo počneš, po- stane dolgočasno. Sinoči sem odkrila nekaj novega in sicer tole: z daljnogledom sem kukala v razsvetljene so- be sosedov na zadnji strani. Čez dan ne smemo premak- niti zastorov niti za centimeter, v temi pa to ne more škoditi.

Nisem si mislila, da so sosedje lahko tako zanimivi ljudje, vsaj naši so. Nekateri so bili pri večerji, neka družina je gledala film, zobozdravnik nasproti pa je imel na stolu staro, bojazljivo gospo.

Gospod Dussel, človek, za katerega so vedno trdili, kako izvrstno zna ravnati z otroki, se je izkazal kot sta- rokopiten pridigar, ki bere kilometrske levite o lepem vedenju. Ker imam to redko srečo (!), da delim z blago- rodnim gospodom svojo tesno sobico in ker veljam za najslabše vzgojeno med nami tremi mladimi, se moram pošteno potruditi, da uidem njegovim stalnim opomi- nom in pridigam in se delam gluho. Vse bi še šlo, če go- spod ne bi bil takšen tožljivec in za svoje pritožbe si je izbral ravno mamo. Če me on nadere z leve, se me ma- ma loti z desne in kadar imam posebno srečo, me čez nekaj minut pokliče na zagovor še gospa van Daan in tako se usuje name še od zgoraj.

Nikar ne misli, da je enostavno, če si nevzgojena tarča družine skrivačev, kjer se vsi kar naprej v vse vme-

80










k . 9 k vajo. Kadar zvečer razmišljam o svojih številnih gre- lih in pomanjkljivostih, sem čisto zmešana, če pomi- slim, na kako neznansko veliko reči moram paziti. Vča- vih se smejem, včasih pa jočem, odvisno od tega, kako mi je pri duši. In potem zaspim z neumnim občutkom, li bila rada drugačna, kot sem, ali pa da sem druga- , kot hočem biti, ali pa da bi raje počela kaj čisto ugega, kot sem ali pa kot hočem. s — Sveta nebesa, zdaj bom pa še tebe zmešala. Oprosti, inečrtala pa tudi ne bom, pri tem pomanjkanju papirja | prepovedano metati papir stran. Samo to ti lahko ujem, da gornjega stavka ne prebereš še enkrat, vsem pa se ne poglobi vanj, drugače te ne bo nikoli pr Tvoja Ana

h Ponedeljek, 7. decembra 1942 — Ljuba Kitty! — Kanukka in Miklavž sta letos čisto skupaj, razlike je imo za dan. Za kanukko nismo pripravili nič posebne- , poklonili smo nekaj ljubkih stvarčic temu ali onemu prižgali sveče. Ker sveč primanjkuje, smo jih prižgali iho za deset minut, kar je tudi dobro, če ne manjka umi, Gospod van Daan je naredil lesen svečnik, tako V Je bilo vse, kot je treba. 5 — Miklavžev večer v soboto je bil mnogo lepši. Ker sta pin Miep ves čas nekaj šepetali z očetom, smo bili vl zelo radovedni in sumili smo, da nekaj pripravljajo. men, ob osmih smo odšli po stopnicah navzdol. V veži "bilu tema kot v rogu, oblila me je zona in zaželela sim wi, da bi bila zgoraj na svetlem in na varnem. Prišli imo v prehodno sobo in, ker je brez okna, smo tam lah- Ma prižgali luč. Oče je odprl veliko omaro.

Mevnik Ane Frank 81 »Kako lepo!« smo vzkliknili.

V kotu je stala velika košara, okrašena z rdečim pa- pirjem in prav na vrhu je bil pritrjen črn parkelj.

Hitro smo odnesli košaro gor. V košari je bilo za vsakega darilo in ustrezni verzi. Miklavževe verze goto- vo poznaš, zato ti jih ne bom napisala.

Dobila sem punčko iz testa, oče opornice za knjige in tako naprej. Na vsak način je bilo zelo lepo zamišlje- no in ker od nas osmih še nihče ni praznoval Miklavža, se je premiera lepo posrečila.

Tvoja Ana

P. S. Tudi mi smo pripravili darila za naše prijatelje iz pisarne, vse še iz dobrih starih časov, poleg tega pride Miep in Bep denar vedno prav. Danes smo izvedeli, da je gospod Voskuijl sam naredil pepelnik za gospoda van Daana, okvir za Dussela in knjižne opornice za očeta. Prav uganka mi je, kako je lahko ročno izdelal ta- ke umetniške predmete!

Četrtek, 10. decembra 1942 Ljuba Kitty!

Gospod van Daan je prej trgoval z mesom, klobasa- mi in začimbami. V podjetje so ga vzeli zaradi njegove- ga poznavanja začimb, zdaj pa se je izkazal v klobasi- čarski stroki, kar nam nikakor ni neprijetno.

Naročili smo veliko mesa (seveda ilegalno) in prede- lali ga bomo za slabe čase, ki se nam obetajo. Gospod van Daan je hotel narediti pečenice in suhe klobase. Prav čedno ga je bilo videti, kako je dvakrat ali trikrat zmlel meso s strojčkom, ga zgnetel z vsemi začimbami in ga z dulčkom napolnil v čreva. Danes smo že jedli

82

















iečenice s kislim zeljem, druge klobase pa so namenje- e za zalogo in se morajo najprej presušiti. Zato so jih besili na drog pod strop. Kdorkoli pride v sobo in za- leda obešene klobase, prasne v smeh. Res je zabaven »ogled.

V sobi je bila brezupna zmešnjava. Gospod van Da- ih si je zavezal ženin predpasnik in se v vsej svoji veliči- | (precej debel je) lotil mesa. S krvavimi rokami, por- elimi lici in popackanim predpasnikom je bil videti kot pravi mesar. Gospa van Daan je delala vse hkrati: Iz knjige se je učila holandščino, mešala juho, pazila na neso in vzdihovala in tožila zaradi zlomljenega rebra. Vo se pripeti, kadar delajo (!) starejše dame bedaste te- udne vaje, da bi se znebile svoje debele zadnjice.

- Dusselu se je vnelo oko in si je ob robu štedilnika hkladal nanj kamilične obkladke. Pim je sedel na stolu "Mi soncu, ki je sijalo skozi okno, in se pustil porivati "mem in tja. Gotovo ga je spet dajala revma, ker je sedel vej sključen in z odsotnim obrazom gledal gospodu Daanu pod prste. Bil je videti kot ubog invalid iz jima za stare. Peter se je z Mouschi podil po sobi, ma- , Margot in jaz pa smo lupile krompir. Vendar nismo prida delale, ker smo opazovale gospoda van na.

— Dussel je odprl zobozdravniško ordinacijo. Za hec JI bom povedala, kako je bilo prvikrat.

Mama je likala, gospa van Daan pa, ki je mislila, da | bo biti prva, je sedla na stol sredi sobe. Dussel je v važno odmotal svoje inštrumente, prosil za nekaj lonjske vode za razkužilo in za vazelino namesto vo- , Potem je pogledal gospe van Daan v usta in potr- | po sekalcu in kočniku. Gospa van Daan je vsa vztre- petulu in stokala, kot da jo bo konec od bolečin. Po dol- Wi! preiskavi (vsaj za gospo van Daanovo, kajti vse sku-

v 83 paj ni trajalo več kot nekaj minut) je hotel očistiti lu- knjo. Kaj pa še! Gospa van Daan je brcala in krilila z rokami, tako da je Dussel enkrat pač spustil sondo in... ta je obtičala v zobu gospe van Daan. Zdaj šele smo videli hudiča! Gospa van Daan je tolkla okoli sebe in vpila (kolikor je to z inštrumentom v ustih sploh mo- goče), skušala je dobiti sondo iz ust, pri tem pa jo je še globlje zagozdila. Gospod Dussel jo je s povešenimi ro- kami popolnoma neprizadeto gledal. Drugi gledalci pa smo se krohotali. Seveda je bilo to nesramno in zase sem prepričana, da bi se drla še bolj na glas. Po dolgo- trajnem zvijanju, vlečenju, vpitju in cviljenju je bila sonda srečno zunaj in gospod Dussel je nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo. Delal je tako urno, da gospa van Daan ni več utegnila še enkrat začeti. Pomagačev pa je imel tudi toliko, kot še nikoli v življenju. Gospod van Daan in jaz sva zelo dobro asistirala. Vse skupaj je bilo videti kot srednjeveška slika »Padar pri delu«. Pacient- ka pa je zgubila potrpljenje, zdaj jo je skrbelo za »nje- no« juho in »njeno« kosilo.

Eno pa drži: gospa van Daan zlepa ne bo več sedla na zobozdravniški stol.

Tvoja Ana

Nedelja, 13. decembra 1942 Ljuba Kitty!

Prav udobno sedim v prednji pisarni in skozi režo med zavesami gledam ven. Mrači se, vendar je še dovolj svetlo, da ti pišem.

Nenavaden je pogled na vse te ljudi tam zunaj. Zdi se, kot da se jim neznansko mudi in da se bodo spotak- nili čez lastne noge. Pa kolesarji — le kako zmorejo ta-

84

» naglico? Saj niti ne morem videti, kakšen človek sedi kolesu. Ljudje tod v soseščini niso ravno privlačni in tedvsem otroci so tako umazani, da bi jih niti s klešča- | ne marala prijeti. Prava pocestna mularija so s smr- ivimi nosovi in njihovega narečja tudi ne razumem. — Ko sva se včeraj popoldne z Margot tu kopali, sem rekla: »Če bi otroke, ki tekajo tod mimo, polovili na nek, jih okopali, jim oprali in zakrpali perilo in jih ie! spustili, potem ...«

— »Potem bi bili jutri prav tako umazani, kot so da- bw,« je rekla Margot.

— Pu kaj čvekam, videti je tudi še kaj drugega — avto- obile, ladje, dež. Poslušam drdranje tramvaja in otro- in se zabavam.

H Kot mi sami, imajo tudi naše misli prav malo spre- imbe. Ves čas se sučejo kot vrtiljak od Židov do hra- |, od hrane do politike. Ko sva že pri Židih, včeraj šin, čudo veliko, skozi zaveso opazila dva Žida. Imela im čuden občutek, kot da bi ju izdala in bom zdaj vi- ila njuno nesrečo.

- Ravno nasproti nas je privezana barka in tam živi nur z ženo in otroki. Imajo tudi kužka, ki pa ga po- limo samo po lajanju in po repu, ki štrli kvišku, kadar ob ladijski ograji.

— Eh, začelo je deževati in večina ljudi se je skrila pod winike. Vidim samo še dežne plašče in sem in tja kos upe. Pravzaprav mi ni treba več gledati, saj poznam že $ Ženske tod. Napihnjene so od preveč krompirja, ho- p v rdečih ali zelenih plaščih, imajo pošvedrane pete torbo čez ramo in zlovoljen ali pa dobrodušen obraz, Mukrine volje je pač njihov mož.

Tvoja Ana

85 Torek, 22. decembra 1942 Ljuba Kitty!

V skrivališču se je z veseljem razvedelo, da bomo za Božič dobili še četrt funta masla povrhu. V časopisu si- cer piše, da ga bo četrt kile, toda to je samo za tiste sre- čne smrtnike, ki dobivajo živilske karte od države, ne pa za skrite Žide, ki si lahko privoščijo na črni borzi le štiri karte, namesto osmih, ker so tako drage. Iz tega masla si bo vsak nekaj spekel. Jaz sem že zjutraj naredi- la piškote in dve tortici. Zgoraj je veliko dela in mama mi je prepovedala, da bi se učila ali brala, dokler go- spodinjsko delo ne bo opravljeno. Gospa van Daan leži s svojim nalomljenim rebrom v postelji, ves dan se pri- tožuje, menjavamo ji obkladke in z nobeno rečjo ni za- dovoljna. Vesela bom, ko bo spet na nogah in se bo loti- la svojega dela. To ji je že treba priznati, da je izredno pridna in redoljubna in dokler se telesno in duševno dobro počuti, je tudi vesela.

Mojemu gospodu sostanovalcu je prišlo na misel, da mi tudi ponoči sika »pst, pst«, češ da preveč ropo- tam. Kot da tega »pst, pst« ne bi že čez dan prevečkrat slišala. Pa mi še v glavo ne pade, da bi to upoštevala, prihodnjič mu bom enostavno zasikala nazaj.

Iz dneva v dan je bolj zoprn in sebičen. Tistih v pr- vem tednu velikodušno obljubljenih piškotov nisem še videla. Posebno pa me razjezi ob nedeljah, ko zaradi svojih deset minut telovadbe že navsezgodaj prižge luč.

Meni, siroti, se tistih deset minut vleče kot cele ure, ker stoli, s katerimi je podaljšana moja postelja, pod mojo zaspano glavo neznansko ropotajo. Ko z nekaj krepkimi zamahi preneha svoje vaje, se prične gospod oblačiti. Hlače mu visijo na kljuki, torej mora ponje in spet nazaj. Kravato ima na mizi, torej spet poriva in su- va moje stole sem in tja.

86
















Ne bom te več morila s pritožbami o neprijetnih Marcih, saj od tega ne bo nič bolje. Zaradi ljubega miru ' moram opustiti vse svoje maščevalne načrte (odvila bi 'Žurnico, zaklenila vrata, skrila obleko).

Ah, kako razumna postajam! Vse je treba delati z ra- mom: učiti se, ubogati, držati jezik za zobmi, poma- — pti, biti ljubezniva, popuščati in ne vem, kaj še vse. Bo- Jim se, da bom prehitro porabila svojo zalogo razuma, IN i že tako ni preveč velika, in da je za povojne čase ne ' bo nič ostalo.

Tvoja Ana

Sreda, 13. januar 1943 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj sem bila spet vsa iz sebe in nisem mo- delati. Imamo novo zaposlitev, v zavojčke pakiramo oma- kev prahu, ki jih izdeluje podjetje Gies % Co. Gospod Kugler ni mogel najti nikogar za to delo in tudi ceneje Je, če ga opravimo mi. Neznansko dolgočasno delo, va jetniška tlaka in sčasoma postaneš od tega čisto edast. — Zunaj je strahotno. Dan in noč zapirajo uboge ljudi, —a neboj smejo vzeti le nahrbtnik in nekaj denarja, pa še to jim po poti poberejo. Družine odvlečejo narazen in ljo može, žene in otroke. Ko pridejo otroci iz šole domov, ni več staršev. Ko se žene vrnejo z nakupov, je novanje zapečateno in njihove družine ni nikjer. Tu- | holandskih kristjanov se že loteva groza, njihove si- — move pošiljajo v Nemčijo. Vse je strah. Prek Holandije — rumi vsako noč na stotine letal nad nemška mesta in — Wimm preorjejo zemljo z bombami. Vsako uro pade v Ru-

87 siji in Afriki na stotine, celo na tisoče ljudi. Vojna divja po vsej zemeljski obli in nihče se ji ne more izogniti. eprav gre zaveznikom bolje, še vedno ni videti konca.

Nam pa je dobro, bolje kot milijonom ljudi. Mirno sedimo tudi, smo na varnem in, kot se pravi, zažiramo svoje denarce. Tako sebični smo, da govorimo o »času po vojni« in se veselimo na nove obleke in čevlje, če- prav bi morali prihraniti vsako paro, da bi po vojni po- magali drugim ljudem in rešili, kar se rešiti da.

Otroci tekajo naokoli v tankih jopicah in lesenih co- klah, brez plašča, brez kape, brez nogavic in nikogar ni, da bi jim pomagal. Glodajo korenje, sicer pa imajo pra- zne želodce. Iz mrzlih stanovanj pridejo na mrzle ceste in od tod v šolo v še bolj mrzle učilnice. Da, Holandija je zdaj tako daleč, da otroci na cesti ustavljajo mimo- idoče in jih prosijo za košček kruha.

Ure in ure bi ti lahko pripovedovala o nesreči, ki jo prinaša vojna, toda to bi me še bolj potrlo. Nič drugega nam ne preostane, kot da mirno počakamo na konec te bede. Židi čakajo, kristjani čakajo, ves svet čaka in mnogi čakajo na svojo smrt.

Tvoja Ana

Sobota, 30. januarja 1943 Ljuba Kitty!

Kar vrem od besa, pa ga ne smem pokazati. Zaradi hudih besed, posmehljivih pogledov in obtožb bi najra- je cepetala, vpila, mamo pošteno stresla in ne vem, kaj še vse. Vsak dan me zadevajo kot puščice z napetega lo- ka in tako težko jih je potegniti iz telesa! Mamo, Mar- got, van Daanove, Dussela in tudi očeta bi najraje na- drla: »Pustite me pri miru! Naj vsaj eno noč prespim,

88

















ne da bi bila moja blazina mokra od solz! Oči me peče- jo i in v glavi mi razbija! Pustite me proč, proč od vsega —weta!« Pa tega ne smem narediti. Ne morem jim poka- ati svojega obupa. Noben pogled ne sme videti ran, ki mi jih zadajajo, saj ne bi prenesla usmiljenja in pomilo- valnega posmeha. Potem šele bi morala kričati! |... Kadar kaj povem, pravijo, da pretiravam; kadar ' volčim, sem smešna; kadar odgovorim, sem nesramna; kudar imam kakšno dobro idejo, sem zvijačna; kadar em utrujena, sem lena in če za trohico preveč pojem, m sebična, povrhu pa še neumna, strahopetna, prera- funljiva itd. itd. Ves dan mi trobijo, kako neznosna smr- k u sem. Zelo me prizadene in čeprav se smejem in se delam, kot da mi je vseeno, bi najraje prosila Boga, naj k da drug značaj, da se ne bi vsi ljudje ježili zoper ne. Pa to ne gre, moj značaj je, kakršen je, hudobna pa isem, to čutim. Bolj se trudim, da bi vsem ustregla, kot toni sploh lahko predstavljajo. Kadar sem zgoraj, se em smejati, ker nočem pokazati svoje bridkosti.

Po celi vrsti krivičnih očitkov sem mami več kot en- ut zabrusila: »Vseeno mi je, kaj praviš. Brezupen pri- sem in kar mirno dvigni roke!« Potem seveda sli- , da sem predrzna, nekaj dni se mulijo name, naen- (rut pa je vse pozabljeno in z menoj ravnajo kot z vsa- kim drugim. Juz pa ne morem biti en dan priliznjena, drugi dan bi jim metala svoj gnev v obraz. Raje izberem zlato njo pot, čeprav ni ravno zlata. O tem, kar premišlju- wm in kar skušam biti, ne zinem niti besedice, proti

m pa skušam biti prav tako zaničljiva, kot so oni do ene, Ko bi le zmogla!

Tvoja Ana

89 Petek, 5. februarja 1943 Ljuba Kitty!

Čeprav ti že dolgo nisem pisala o prepirih, se ni nič spremenilo. Sprva je gospod Dussel zelo resno jemal hi- tro pozabljena pričkanja, zdaj se je pa že navadil in ne poskuša več posredovati.

Margot in Peter sploh nista »mlada«, kakor se temu reče. Oba sta tako tiha in dolgočasna. Jaz pa drezam v to in ono in zato moram kar naprej poslušati: »Margot in Peter tega ne počneta. Zgleduj se po svoji ljubi se- stri.« Ogabno.

Saj priznam, da ne maram biti taka kot Margot. Mnogo preveč pohlevna in brezbrižna je, vsakdo jo zlahka pregovori in vedno popusti. Jaz pa hočem imeti trdnejši značaj! Toda take teorije raje zamolčim, da se ne bi delali norca iz mene, če bi prišla na dan s tako obrambo.

Pri mizi je vzdušje večinoma napeto. K sreči zaradi župarjev ne pride tolikokrat do izbruha. Župarji so vsi, ki pridejo iz pisarne na krožnik juhe.

Danes je gospod van Daan spet začel s tem, da Mar- got premalo je. »Gotovo zaradi vitke linije,« je posmeh- ljivo dodal.

»Ne morem poslušati vašega čvekanja!« je zavpila mama, ki se vedno potegne za Margot.

Gospa van Daan je zardela kot pesa, pogledala stran in molčala.

Večkrat se tudi smejimo. Zadnjič je gospa van Daan privlekla na dan čudovito oslarijo. Pripovedovala nam je o starih časih, kako dobro se je razumela s svojim očetom in koliko oboževalcev je imela. »Veste,« je pri- povedovala, »včasih je kakšen gospod preveč silil va- me. Moj oče mi je svetoval, naj mu rečem: Gospod, saj

90

















— sem vendar dama! In da bo potem že vedel, kaj mi- —slim.« Planili smo v smeh, kot da je povedala dobro kalo.

|... Peter je večinoma zelo tih fant, včasih pa tudi on po- | skrbi za smeh. Ima to smolo, da je usekan na tujke, pa njihovega pomena večkrat ne pozna. Nekega popoldne- va nismo smeli na stranišče, ker so imeli spodaj v pisar- oni obisk. Petru se je kljub temu mudilo, ni pa potegnil vode za seboj. Da bi nas posvaril pred neprijetnim 'umradom, je na vrata pritrdil listek: »S. V. P." Plini!« - Seveda je mislil: »Pozor! Plini!« Toda S. V. P. se mu je zdelo bolj imenitno. Pojma ni imel, da to pomeni »pro- o sim«. i Tvoja Ana

Sobota, 27. februarja 1943 Ljuba Kitty!

—. Pim vsak dan pričakuje invazijo. Churchill je imel pljučnico, zdaj pa mu je že bolje. Gandhi, indijski borec —mu svobodo, ima spet gladovno stavko, ne vem kate- o že.

|. Gospa van Daan trdi, da je fatalistka. Koga pa je — uujbolj strah, kadar streljajo? Prav Petronello!

—.. Jan nam je iz cerkve prinesel pastirsko pismo ho- — iundskih škofov, namenjeno vsem ljudem. Zelo lepo in — mpodbudno je napisano. »Holandci, ne dajte se! Vsak —a] se s svojim orožjem bori za svobodo naše dežele, — piiroda in vere! Ne obotavljajte se! Darujte! Pomagaj- |« In to oznanjajo s prižnice! Bo pomagalo? Našim tom v veri gotovo ne.

ne ————— NONA 8, V.P. » S'il vous plait

91 Predstavljaj si, kaj se je zgodilo! Lastnik je prodal hišo, ne da bi obvestil Kuglerja in Kleinmanna. Nekega jutra se je prikazal novi lastnik z arhitektom, da bi si jo ogledal. K sreči je bil tu gospod Kleinmann in je gospo- doma vse razkazal, razen našega skrivališča. Rekel je, da je pozabil ključ od vmesnih vrat doma. Novi lastnik ni več spraševal.

Da ga le ne bi bilo več nazaj in da ne bi hotel videti še tega dela hiše! Za nas bi bilo to zelo hudo!

Oče je naredil meni in Margot kartoteko s kartica- mi. To bo kartoteka najine knjižnice. Vpisali bova, kate- re knjige sva prebrali, kdo jih je napisal in datum, kdaj sva jih prebrali. Imam tudi poseben zvezek, v katerega pišem tujke, in spet sem se nekaj naučila: bordel in ko- keta. Spet so delili maslo in margarino. Vsak je dobil svoj košček namaza na krožnik. Delitev pa ni bila pravi- čna. Van Daanovi, ki pripravljajo zajtrk, so si vzeli še enkrat toliko, kot so dali nam. Moji starši se preveč bo- jijo prepira, da bi ugovarjali. Škoda, meni se zdi, da je treba takim ljudem vedno vrniti milo za drago.

Tvoja Ana

Četrtek, 4. marca 1943 Ljuba Kitty!

Gospa van Daan ima novo ime, zdaj ji pravimo Mrs. Beaverbrook. Seveda ne veš, kaj to pomeni, pa ti bom povedala: na angleškem radiu večkrat govori Mr. Beaverbrook, da Nemčijo premalo bombardirajo. Go- spa van Daan sicer vsakomur ugovarja, še celo Chur- chillu in poročilom, z Mr. Beaverbrookom pa se prav ganljivo strinja. Zato smo sklenili, da je najbolje, če se z

92

— njim poroči. Ker ji je to všeč, ji pravimo zdaj Mrs. Bea-

verbrook.

V skladišču dela nov delavec, stari je moral v Nem- čijo. To je zanj hudo, za nas pa dobro, ker se novi ne spozna po hiši. Delavcev v skladišču se še vedno bo- jimo.

Gandhi spet jč.

Črna borza odlično deluje. Če bi imeli toliko denar- ja, da bi lahko plačali nemogoče cene, bi se lahko ma- stili in redili. Naš zelenjadar kupuje krompir pri nemški wehrmacht in ga prinaša v vrečah v pisarno. Ve, da smo tu skriti, in zato pride vedno med opoldanskim odmo-

— rom, ko delavcev ni v skladišču.

Kar naprej moramo kihati in kašljati, toliko popra

— zmeljejo v mlinih. Kdorkoli pride k nam, nas pozdravi z

»ap-čih«. Gospa van Daan trdi, da ne more v spodnje

- nadstropje, ker bo zbolela, če bo zaduhala še več popra.

Očetovo podjetje mi sploh ni všeč. Sama želirna

| sredstva in oster poper. Če že trguješ s hrano, naj bo

vsaj kaj dobrega. Danes zjutraj se mi je spet razbesnela nad glavo ne-

j vihta samih hudih besed. Kar bliskalo se je od neprijaz- — mih izrazov in imela sem čisto rdeča ušesa od premno- pih »Ana — slaba« »Van Daanovi — dobri«. K vragu.

Tvoja Ana

Sreda, 10. marca 1943 Ljuba Kitty!

Ko so sinoči grmeli topovi, je pri nas nastal kratek Mik. Še vedno se nisem znebila strahu pred streljanjem in letali in zato zlezem skoraj vsako noč po tolažbo k očetu v posteljo. Mogoče je to zelo otročje, ampak ko bi

93 ti samo enkrat to doživela! Topovi tako bobnijo, da še lastne besede ne slišiš. Mrs. Beaverbrook, fatalistka, se je skoraj razjokala in čivknila s tresočim glaskom: »Oh, kako neprijetno! Oh, kako na glas streljajo!« To se pra- vi: zelo me je strah!

Če gori sveča, se mi ne zdi tako hudo, kot če je te- ma. Tresla sem se, kot da imam vročino, in milo prosila očeta, naj spet prižge svečo. Ostal je neizprosen, luči ni bilo. Nenadoma so zaregljale strojnice, to pa je še huje kot topovi. Mama je skočila iz postelje in v očetovo ve- liko jezo prižgala svečo. Na njegovo godrnjanje je glad- ko rekla: »Saj Ana ni kakšen star vojak!« In konec.

Sem ti že povedala, česa se gospa van Daan še boji? Mislim, da ne. Tudi to moraš izvedeti, da boš natančno poučena o prebivalcih skrivališča. Neke noči je gospa van Daan zaslišala na podstrešju tatove. Razločno je slišala korake in postalo jo je tako strah, da je zbudila moža. Prav v tem trenutku pa so tatovi in njihov hrup izginili in gospod van Daan je samo še slišal, kako fata- listki razbija srce. »Ah, Putti (vzdevek gospoda van Da- ana), gotovo so vzeli klobase in fižol. In Petra! Je Peter še v svoji postelji?«

»Petra gotovo niso odnesli. Nič se ne boj in pusti me spati.«

Pa ni bilo nič iz tega. Gospa van Daan od same gro- ze ni več zaspala.

Nekaj noči kasneje je zgornjo družino spet zbudilo čudno ropotanje. Peter je odšel z baterijo na podstrešje in frrrrr so se na vse strani razbežale ogromne podgane.

Ko smo izvedeli, kdo so tatovi, je morala Mouschi spati na podstrešju in nepovabljenih gostov ni bilo več nazaj, vsaj ponoči ne.

Pred par dnevi pa je šel Peter na podstrešje po nekaj starih časopisov. Bilo je šele pol osmih in še svetlo. Ko

94



E ' A i k le; p bi H:


je lezel skozi loputo, se je krepko prijel za rob. Ne da bi pogledal, je položil roko tja in... se od groze in bole- čin skoraj zvalil po stopnicah. Roko je položil na pod- gano in ta ga je ugriznila. Kri mu je tekla skozi pižamo in bil je bel kot rjuha, ko se je s tresočimi koleni vrnil med nas.

Ni čudno, saj pobožati veliko podgano, ki te povrhu še ukolje, je res grozno.

Tvoja Ana

Petek, 12. marca 1943 Ljuba Kitty!

Smem predstaviti? Mama Frank, bojevnica za pravi- ce mladih. Dodatno maslo za otroke, problemi moder- ne mladine, prav povsod se mama potegne za mlade in ko dobi svoj obrok prepira, skoraj vedno uveljavi svojo voljo.

Pokvaril se je kozarec vloženega jezika. Slavnostna večerja za Mouschi in Moffi.

Moffi še ne poznaš, bila je v hiši, še preden smo se skrili sem. Imeli so jo, da je v pisarni in skladišču prega-

jala podgane. Tudi njeno politično ime ti lahko razlo- žim. Nekaj časa sta bili v podjetju dve mački, ena v skladišču in druga na podstrešju. Včasih sta se srečali in se vedno hudo stepli. Vedno je začela skladiščna ma- čka, vendar je podstrešna mačka na koncu zmagala. Prav kot v politiki. Zato so skladiščno mačko krstili Moffi," podstrešno pa Tommy."" Tommyja so kasneje

dali stran, Moffi pa nam je vsem v zabavo, kadar pride- mo dol.


% Moffi — vzdevek za Nemce %4 Tommy — vzdevek za Angleže

95 Pojedli smo toliko rjavega in belega fižola, da ga ne morem več videti. Slabo mi postane, če se le spomnim nanj.

Večerna delitev kruha je popolnoma ustavljena.

Oči je pravkar rekel, da je slabe volje. Sirotek, spet ima tako žalostne oči. Čisto me je prevzela knjiga »De klop op de deur« Ine Boudier-Baker. Kot družinski ro- man je res izredno dobro napisana. Samo tisto o vojni, pisateljih in ženski emancipaciji ni tako dobro. Roko na srce, mene to prav malo zanima. Hudi bombni napa- di na Nemčijo.

Gospod van Daan je slabe volje. Povod: pomanjka- nje cigaret.

Razprava, ali naj odpremo konzerve ali ne, se je končala v naše dobro.

Nobeni čevlji mi niso več prav, razen smučarskih, ki pa so za doma zelo nepraktični. Slamnate copate za 6,50 guldna sem nosila samo teden dni, potem pa so od- povedale službo. Mogoče bo Miep ulovila kaj na črni borzi.

Zdaj jaz očeta strižem. Pim pravi, da ne bo šel po vojni k nobenemu drugemu frizerju, tako dobro opra- Ne svoje delo. Če mu le ne bi tolikokrat zastrigla v uho!

Tvoja Ana

Četrtek, 18. marca 1943

Predraga Kitty!

Turčija je stopila v vojno! Veliko razburjenje. Nape- to pričakujemo radijska poročila.

96




Petek, 19. marca 1943 Ljuba Kitty!

Veselje se je že čez uro spremenilo v razočaranje.

Turčija ni v vojni, le turški minister je rekel, da ne bodo "več nevtralni. Prodajalec časopisov je vpil na cesti: ' »Turčija na strani Anglije!« Na ta način so časopis ta- — koj razgrabili in tako je ta razveseljivi glas segel do nas.

Razveljavili so bankovce za tisoč guldnov. To je hud

— udarec za vse črnoborzijance, pa tudi za poštene lastni- | ke skritega denarja in za tiste, ki se skrivajo. Če hočeš | zdaj zamenjati tisočaka, moraš natančno dokazati, kje — si ga dobil. Davke še lahko poravnaš z njim, pa tudi to — samo do naslednjega tedna. Istočasno zapadejo tudi — bankovci za petsto guldnov. Firma Gies 8 Co. je imela — še skrit denar po tisoč guldnov in je plačala davke vna- |. prej. Na ta način je vse legalno.

Dussel je dobil sveder na nožni pogon in prav kma- lu mi bo temeljito pregledal zobe. Dussel se sploh ne drži pravil skrivališča. Ne samo,

| da piše svoji ženi, tudi z drugimi ljudmi si dopisuje in —. Margot, ki je v skrivališču učiteljica holandščine, mu

popravlja pisma. Oče mu je prepovedal, da bi to še po- čel in Margot je nehala popravljati. Sama pri sebi pa mislim, da si bo kmalu spet pričel dopisovati.

Vodja vseh Germanov je govoril ranjenim vojakom. Bilo je žalostno poslušati. Vprašanja in odgovori so bili približno takile:

»Ime mi je Heinrich Scheppel.«

»Ranjen kje?«

»Pri Stalingradu.«

» Kakšne rane?«

»Obe nogi zmrznjeni, leva roka v zapestju zlom- ljena.«

7. Dnevnik Ane Frank 97 In radio je te marionete natančno prenašal. Videti je bilo, da so ranjenci še ponosni na svoje rane, več kot jih je, bolje je! Enemu je od ginjenosti kar glas vzelo, ko je smel svojemu fiihrerju seči v roko (če jo sploh še ima).

Kos Dusselovega mila mi je padel na tla, potem sem pa še stopila nanj, tako da se je čisto zdrobil. Prosila sem očeta, naj mu ga nadomesti, ker dobi Dussel le en kos mila na mesec.

Tvoja Ana

Četrtek, 25. marca 1943 Ljuba Kitty!

Včeraj zvečer smo oče, mama, Margot in jaz prav po domače sedeli skupaj. Nenadoma je vstopil Peter in za- šepetal očetu nekaj na uho. Ujela sem nekaj kot »prevr- njen sod v skladišču« in »nekdo je stresal vrata«.

Tudi Margot je slišala in me je skušala pomiriti, ker sem bila vsa iz sebe in bela kot kreda. Oče je odšel s Pe- trom dol, me tri pa smo čakale. Čez par minut je prišla gor gospa van Daan, ki je spodaj poslušala radio, in nam rekla, da jo je Pim prosil, naj zapre radio in gre po- tihoma gor. Stopnice so škripale še enkrat bolj, kot je že v navadi, kadar hočeš biti posebno tih. Čez pet minut sta se prikazala Peter in Pim s čisto bledimi ustnicami in nam povedala vso zoprnijo.

Postavila sta se spodaj na stopnice in brez uspeha čakala. Nenadoma sta zaslišala dva krepka treska, kot da je nekdo zaloputnil hišna vrata. Pim je bil z enim skokom gor, Peter pa je šel posvarit Dussela, ki je kon- čno tudi prav nerodno pricopotal gor. V nogavicah smo se splazili nadstropje više k družini van Daan. Gospod van Daan je močno prehlajen in je že ležal, zato smo se

98



- zbrali okoli njegove postelje in si šepetaje pravili svoje

slutnje. Vedno kadar je gospod van Daan na glas zakaš-

| ljal, so mene in njegovo ženo od groze popadli krči. To — je trajalo toliko časa, dokler se ni nekomu utrnila svetla — misel, da mu je dal kodein. Potem je takoj nehal kaš- — ljati.

Spet smo čakali in čakali in nič ni bilo slišati. Vsem se nam je zdelo verjetno, da so tatovi odšli, ko so zasli- šali korake v sicer tako tihi hiši. Nesreča je hotela, da je bil radio še vedno naravnan na angleško postajo in oko- li njega so stali naši stoli. Če so vrata vlomljena in bi protiletalska straža o tem obvestila policijo, bi imelo to za nas prav neprijetne posledice. Torej je gospod van Daan vstal, si oblekel hlače in suknjič, si posadil klo- buk na glavo in se previdno odtihotapil za očetom po

— stopnicah. Peter je šel za njima, za vsak primer oboro-

žen z velikim kladivom. Ženske smo zgoraj napeto ča- kale (tudi Margot in jaz), dokler se niso možje čez pet minut spet prikazali in rekli, da je v hiši vse mirno. Do- menili smo se, da ne bcmo točili vode, tudi v stranišču

Č ne. Toda ker je razburjenje vsem prebivalcem udarilo v

trebuh, si lahko predstavljaš, kako je tam smrdelo, po- tem ko smo drug za drugim opravili svoje.

Kadar se zgodi kaj takega, pride vedno vse na kup. Prvič: ura na stolpu, ki me je vedno tako pomirila, ne bije več. Drugič: prejšnji večer je gospod Voskuijl zgo- duj odšel, mi pa nismo vedeli, ali je dal ključ Bep in če ni ona mogoče pozabila zakleniti vrat.

Pa zdaj to ni bilo važno, še vedno je bil večer in bili umo še zelo negotovi, čeprav smo se že malo pomirili, suj od četrt na devet, ko nas je tat preplašil, pa do pol enujstih nismo ničesar več slišali. Ko smo vse natanko preudarili, se nam ni zdelo verjetno, da bi kdo tako zgo- duj zvečer odprl vrata, ko je na cesti še toliko ljudi. Po-

» 99 leg tega se je nekdo domislil, da bi lahko zaropotal skladiščnik sosedne firme Keg, saj se zaradi razburjenja in tankih sten lahko zmotiš, kje ropota. V takih kočlji- vih trenutkih ima strah velike oči.

Šli smo torej spat, vendar nismo mogli zaspati. Ma- ma, oče in gospod Dussel so se kar naprej prebujali in če malo pretiravam, lahko mirno rečem, da nisem zatis- nila očesa. Danes zjutraj so šli gospodje dol in poklju- kali, če so vrata zaklenjena. Vse je bilo v redu!

O teh dogodkih, ki so bili vse prej kot prijetni, smo na dolgo in široko pripovedovali v pisarni. Lahko se smeješ, ko je vse mimo! Le Bep nas je vzela resno.

Tvoja Ana

P. S. Stranišče je bilo danes zjutraj zamašeno in oče je moral z dolgo leseno palico izbezati vse recepte za ja- godno marmelado (naš trenutni toaletni papir) in še ne- kaj kil blata. Palico je kasneje sežgal.

Sobota, 27. marca 1943 Ljuba Kitty!

Stenografskega tečaja je konec in zdaj vadimo hi- trost. Prav pametni smo že! Povedala ti bom še nekaj o predmetih, s katerimi ubijam čas. Tako jim pravim, ker se ukvarjam z njimi le zato, da dnevi hitreje minejo in se bo približal konec skrivanja. Nora sem na mitologi- jo, zlasti na grške in rimske bogove. Tu vsi mislijo, da me bo vnema hitro minila, ker še nikoli niso slišali za najstnico, ki bi občudovala bogove. Sem pač prva!

Gospod van Daan je prehlajen, ali bolje rečeno v gr- lu ga praska. Iz tega dela celo reč. Grgra kamilice, si

100










|

h

maže grlo z mirtino tinkturo, si polaga obkladke na pr- -si, nos, zobe in jezik, povrhu vsega je pa še siten!

—.. Rauter, visoka živina med Nemci, je imel govor. »Do |. junija morajo vsi Židje zapustiti germanske de- ele. Od 1. aprila do 1. maja moramo očistiti pokrajino JUtrecht (kot da smo ščurki), od 1. maja do l. junija pa severno in južno Holandijo.« Uboge ljudi gonijo v klav- "nico kot čredo bedne, bolne, nemočne živine. Pa o tem —ruje ne bi govorila, ker me tlači mora zaradi mojih last- nih misli.

—.. Imam še imenitno vest in sicer, da so saboterji za- gali nemški oddelek na uradu za delo. Nekaj dni za- —tem je zagorelo še na matičnem uradu. Moški v nem- | ških policijskih uniformah so stražarjem zamašili usta Jin poskrbeli, da so važne listine uničene.

Tvoja Ana

Četrtek, 1. aprila 1943 Ljuba Kitty!

Res mi ni za šale (poglej datum), prav nasprotno. Za - danes bolj ustreza pregovor: nesreča ne pride nikoli sama.

Prvič: gospod Kleinmann, ki nas je vedno tako raz- vedril, je zbolel: krvavitev v želodcu, in mora najmanj tri tedne ostati v postelji. Večkrat je že krvavel in zdi se, da tu ni pomoči. Drugič: Bep ima gripo. Tretjič: gospod Voskuijl gre naslednji teden v bolnico. Najbrže ima tu- di on čir na želodcu in ga bodo morali operirati. In četr- tič: iz Frankfurta pridejo direktorji tovarne Pomesi, da bi se dogovorili o novih dobavah Opecte. Oče je vse točke teh razgovorov že premlel z gospodom Klein-

101 mannom, Kuglerja pa tako na hitro ne more dobro pri- praviti.

Gospodje iz Frankfurta so prišli in oče se je že vna- prej tresel, kako bodo potekali razgovori. »Ko bi le mo- gel biti zraven!« je vzdihoval. »Ko bi le lahko stopil dol!«

»Lezi in pritisni uho na tla. Gospodje bodo v priva- tni pisarni in boš vse slišal.«

Očetu se je razjasnil obraz in včeraj ob pol enajstih sta Pim in Margot zavzela postojanki. (Več ušes več sli- ši.) Razgovori dopoldne še niso bili končani, popoldne pa oče ni bil več sposoben, da bi še prisluškoval, zaradi nenavadnega in neudobnega položaja je bil ves skri- vljen. Ko smo ob pol treh zaslišali v veži glasove, sem se jaz ulegla na njegovo mesto in Margot mi je delala družbo. Razgovori so bili tako dolgovezni in dolgoča- sni, da me je na trdem, mrzlem linoleju na lepem zmanjkalo. Margot se me ni upala stresti, ker se je bala, da naju bodo slišali. Da bi me poklicala, pa tudi ni šlo. Spala sem dobre pol ure, potem pa sem se prestrašena zbudila in pozabila vse važne razgovore. K sreči je Mar- got bolje pazila.

Tvoja Ana

Petek, 2. aprila 1943 Ljuba Kitty!

Na seznamu mojih grehov je spet nekaj groznega. Včeraj zvečer sem ležala v postelji in čakala očeta, da mi bo prišel voščit lahko noč in bova skupaj molila. V sobo je prišla mama, sedla k meni na posteljo in skrom- no rekla: »Ana, očka ne bo. Bi medve molili skupaj?«

102



»Ne, mansa,« sem odgovorila.

Mama je vstala, za trenutek postala pri moji poste- lji, potem pa počasi odšla k vratom. Nenadoma se je obrnila in s spačenim obrazom rekla: »Saj nisem huda

| nate. Ljubezni se ne da prisiliti.« Ko je šla skozi vrata, | ji je kanilo iz oči nekaj solz.

Tiho sem obležala v postelji in takoj se mi je zdelo zelo grdo, da sem jo tako grobo zavrnila. Vedela pa sem, da nisem mogla odgovoriti drugače. Saj se vendar

' ne morem hliniti in moliti z njo proti svoji volji. To eno-

stavno ni šlo. Seveda se mi smili, zelo smili. Prvikrat v življenju sem opazila, da ji ni vseeno, ker sem tako hladna do nje. Na obrazu se ji je poznala bridkost, ko je rekla, da se ljubezni ne da prisiliti. Resnica je res tr-

— da, vendar je tudi res, da me je mama sama odbila in da

je zaradi njenih netenkočutnih opazk vsa moja ljubezen otopela. Pa tudi zaradi njenih surovih šal o stvareh, ki zame niso smešne. Tako kot vsa odrevenim, kadar mi reče trdo besedo, je zdaj njej odrevenelo srce, ko je vi- dela, da je ljubezen med nama resnično izpuhtela.

Jokala je pol noči in vso noč ni mogla spati. Oče me ne pogleda, kadar pa to le stori, berem v njegovih očeh očitek: »Le kako si mogla biti tako grda! Kako si mogla tako prizadeti svojo mamo!«

Vsi pričakujejo, da se bom opravičila. Vendar je to nekaj, za kar se ne morem opravičiti. Povedala sem či- sto resnico in bi jo morala mama prej ali slej izvedeti. Ravnodušna sem do maminih solza in očetovih pogle- dov, zdaj pač onadva prvič čutita, kar jaz neprestano doživljam. Mama mora sama ujeti ravnotežje, meni se lahko samo smili. Kar se mene tiče, molčim in sem hladna. Tudi v prihodnje se ne bom ustrašila resnice, suj dalj kot jo prikrivaš, teže jo je prenesti.

Tvoja Ana

103 Torek, 27. aprila 1943 Ljuba Kitty!

Po vsej hiši brnijo prepiri. Mama in jaz, van Daan in očka, mama in gospa van Daan, vsak se jezi na vsa- kega. Prijetno vzdušje, kaj? Ves spisek mojih grehov je znova na tapeti.

Prejšnjo soboto so spet prišli na obisk gospodje iz tujine. Ostali so do šestih, mi pa smo čepeli zgoraj in se nismo upali niti premakniti. Če ni nikogar drugega v hi- ši in če v sosednji stavbi ne delajo, se sliši v privatni pi- sarni vsak naš korak. Od sedenja sem bila kar bolna. Res ni prijetno, če moraš biti toliko časa tiho kot miš.

Gospod Voskuijl je v bolnici, gospod Kleinmann pa že prihaja v pisarno, ker so se njegove krvavitve prej ustavile kot sicer. Pripovedoval nam je, da so pri poža- ru v matičnem uradu tudi gasilci naredili svoje. Name- sto da bi gasili požar, so vse dokumente polili z vodo. Me veseli!

Hotel Carlton je uničen, nanj sta strmoglavili dve angleški letali, naloženi z zažigalnimi bombami. Padli sta ravno na »dom oficirjev«. Ves vogal Vijzeelstraat- Singel je zgorel.

Iz dneva v dan huje bombardirajo nemška mesta. Nobeno noč ni več miru. Ker mi manjka spanja, imam pod očmi črne kolobarje.

Hrana je bedna. Za zajtrk suh kruh in kavni nado- mestek. Za kosilo imamo že štirinajst dni špinačo ali pa solato. Krompir je dolg dvajset centimetrov in ima sla- dek in gnil okus. Kdor želi shujšati, naj pride v skriva- lišče! Nad nami je zaradi tega jok in stok, nam pa se ne zdi tako tragično.

Vpoklicali so vse moške, ki so bili mobilizirani ali so se bojevali leta 1940. Zdaj morajo kot vojni ujetniki de-

104

4, lati za fiihrerja. To je gotovo varnostni ukrep, če bi pri-

šlo do invazije. Tvoja Ana

Sobota, 1. maja 1943 Ljuba Kitty!

Dussel je imel rojstni dan. Sprva se je delal, kot da noče nič vedeti o tem, ko pa se je prikazala Miep z na- kupovalno torbo, ki je od zavojčkov kar kipela, je bil razburjen kot majhen otrok. Njegova Charlota mu je poslala jajca, maslo, piškote, limonado, kruh, konjak, zeliščni kolač, rože, pomaranče, čokolado, knjige in pi- semski papir. Vsa rojstnodnevna darila je imel tri dni razstavljena na mizi, tepec stari!

Nikar ne misli, da trpi lakoto. V njegovi omari smo našli kruh, sir, marmelado in jajca. Prava sramota je, da se za našim hrbtom tako baše in nikomur ničesar ne da, ko pa smo ga rešili propada in ga ljubeznivo sprejeli medse. Mi smo vse delili z njim! še huje pa se nam zdi, da je prav tako malenkosten tudi do Kleinmanna, Vo- skuijla in Bep, saj tudi njim ni ničesar dal. Kleinmann bi za svoj bolni želodec nujno potreboval pomaranče, vendar se je zdelo Dusselu bolj zdravo, če jih poje sam.

Danes sem štirikrat povezala svoje reči, tako hudo so zunaj streljali. Pripravila sem majhen kovček in vanj spravila najpotrebnejše za beg. Mama me je čisto pra- vilno vprašala: »Kam pa hočeš zbežati ?«

Ker toliko delavcev štrajka, so kaznovali vso Holan- dijo. Objavili so obsedno stanje in vsak dobi en bon za maslo manj. Tako se kaznuje poredne otroke!

Danes zvečer sem mami umila lase. Ker ni šampo- na, si moramo pomagati z lepljivim, zelenim milom, po-

106



vrhu vsega pa si mans ne more sama razčesati las, ker ima družinski glavnik samo še kakšnih deset zob.

Tvoja Ana

Nedelja, 2. maja 1943

Včasih razmišljam o našem življenju tukaj in zdi se mi, da živimo kot v raju, posebno če nas primer- jam z Židi, ki se niso skrili. Kasneje, ko bo življenje spet normalno, se bom gotovo čudila, kako smo lah- ko tako propadli, ko smo bili doma tako urejeni. Mi- slim propadli, kar se tiče navad. Na primer, odkar smo prišli, imamo mizo pogrnjeno s povoščenim pr- tom, ki zaradi stalne uporabe ni več med najčistejši- mi. Večkrat ga skušam očistiti s krpo, ki ima tudi več lukenj kot blaga — nova je bila že davno, še preden smo se skrili — pa naj še tako drgnem, z mizo se res ne moremo več postavljati. Van Daanovi že vso zimo spijo na flanelastih rjuhah, ki se jih tu ne da oprati, ker dobimo na karte mnogo premalo pralnega pra- ška, pa še slab je. Oče hodi naokrog v scefranih hla- čah in z oguljeno kravato. Danes je zaradi starosti razpadel mamin steznik in Margot hodi v modrčku, ki je dve številki premajhen. Mama in Margot sta vso zimo nosili samo tri srajce, moje pa so tako majhne, da mi ne sežejo do popka. To so sicer same malenko- sti, ki jih človek lahko spregleda, vendar včasih pre- strašeno premišljam: bomo sploh še kdaj živeli tako kot pred vojno, ko imamo zdaj same razcapane in oguljene reči, od mojih spodnjih hlačk pa do očeto- vega brivskega čopiča?

107 Nedelja, 2. maja 1943

Vojne napovedi iz skrivališča

Gospod van Daan: po mnenju vseh ima spoštovani gospod velik vpogled v politiko. Prerokuje nam, da moramo zdržati do konca leta 1943. To je sicer še da- leč, vendar se da zdržati. Vendar kdo nam lahko zago- tovi, da bo ta vojna, ki povzroča vsem same bolečine in bridkosti, do takrat res končana? Le kdo nam lah- ko obljubi, da se do takrat ne nam in ne našim poma- gačem ne bo nič zgodilo? Takega človeka ni. In zato prav vsak dan preživimo v napetem pričakovanju in upanju, pa tudi strahu, kadar zaslišimo zunaj ropot, ali pa kadar streljajo in so v časopisu nove »objave«. Vsak dan se lahko zgodi, da se bodo morali skriti tudi naši pomagači. Skrivališče je zdaj čisto običajna bese- da. Koliko ljudi neki se je skrilo? V povprečju najbrž ne veliko, vendar se bomo kasneje gotovo čudili, koli- ko Holandcev je dalo zatočišče Židom in preganja- nim kristjanom, pa naj bo za denar ali brez njega. Iz- vedeli smo tudi, da ima mnogo ljudi ponarejeno oseb- no izkaznico.

Gospa van Daan: Ko je ta lepa gospa (tako si misli o sebi) izvedela, da zdaj ni več težko dobiti ponarejene osebne izkaznice, je takoj predlagala, naj si jih nabavi- mo. Kot da je to malenkost in da poganja denar očetu in gospodu van Daanu iz brade. Medtem ko govori go- spa svoje neznanske oslarije, Putti eksplodira. Ni čud- no, saj njegova punči en dan trdi »dala se bom krstiti«, naslednji dan pa »hočem v Jeruzalem, samo med Židi se počutim doma«.

Pim je velik optimist in za svoj optimizem vedno na- vede vzrok.

108



Gospod Dussel govori kar tja v tri dni in kdor ugo- varja njegovi visokosti, naleti slabo. Mislim, da je pri njih doma zakon vse, kar zine gospod Alfred Dussel. Toda Ani Frank to sploh ne ustreza!

Kar mislijo o vojni drugi stanovalci skrivališča, ni zanimivo. V politiki samo ti štirje nekaj veljajo, pravza- prav samo dva, toda madam van Daan in gospod Dus- sel sta se kar prištela zraven.

Torek, 18. maja 1943 Ljuba Kitty!

V zraku sem videla hud boj med nemškimi in angle- škimi letalci. Žal je moralo nekaj zaveznikov skočiti iz svojih gorečih letal. Naš mlekar je naletel v svoji ulici na štiri Kanadčane, ki so sedeli na robu pločnika, in eden od njih je prav dobro govoril holandsko. Prosil je mlekarja za ogenj in mu povedal, da je bilo v letalu šest mož posadke. Pilot je zgorel, peti letalec pa se je nekam skril. Kasneje je prišla ponje zelena policija in bili so zdravi kot ribe. Le kako si lahko po tako neznanskem skoku s padalom tako pri sebi!

Čeprav je že toplo, še vedno vsak dan zakurimo peč, da požgemo odpadke zelenjave in smeti. Ker se mora- mo čuvati delavcev v skladišču, ne smemo ničesar vre- či v smetnjak. Tudi majhna neprevidnost nas lahko izda!

Vsi študentje so morali podpisati razglas, da »sim- patizirajo z Nemci in so naklonjeni novemu redu«. Osemdeset procentov ni zatajilo svojega prepričanja in na posledice ni bilo treba dolgo čakati. Vsi študentje, ki niso podpisali, so morali v Nemčijo v taborišče. Bo na

109 Nizozemskem sploh še ostalo kaj mladine, če bodo mo- rali vsi tako trdo garati v Nemčiji?

Zaradi glasnega streljanja je mama danes ponoči za- prla okno. Ležala sem v Pimovi postelji. Nenadoma je gospa van Daan nad našo glavo poskočila iz postelje, kot da jo je Mouschi oklala, takoj nato pa smo zaslišali oglušujoč pok. Bilo je, kot da se je tik moje postelje ra- zletela zažigalna bomba. Kričala sem: »Luč! Luč!«

Pim je pritisnil na stikalo in prepričana sem bila, da bo vsa soba v plamenih. Nič se ni zgodilo. Stekli smo ven, da bi videli, kaj se dogaja. Gospod in gospa van Daan sta skozi svoje okno videla rdeč sij. Gospod van Daan je bil mnenja, da gori nekje v soseščini, gospa pa je mislila, da se je vnela naša hiša. Ko je počilo, je bila že vsa trepetajoča pokoncu. Dussel je ostal zgoraj in ka- dil cigareto, mi pa smo šli nazaj v postelje. Ni še minilo četrt ure, ko so spet začeli streljati. Gospa van Daan je pri priči vstala in pritekla po stopnicah v Dusselovo so- bo, da bi pri njem poiskala varstvo, ki ga pri možu očit- no ni dobila. Dussel jo je pozdravil z besedami: »Pridi v mojo posteljo, dete moje.« Bruhnili smo v smeh in se tako hahljali, da smo čisto pozabili na grmenje topov, strah je kar izpuhtel.

Tvoja Ana

Nedelja, 13. junija 1943

Ljuba Kitty! Oče mi je za rojstni dan napisal tako lepo pesem, da ti jo moram napisati. Pim je pesnil v nemščini, Margot pa jo je prevedla. Sama presodi, kako prima je opravila

svojo prostovoljno nalogo. Potem ko je na kratko opi- sal, kar se je med letom zgodilo, je sledilo tole:

110



Kot najmlajša med nami težko živiš,

saj vsak od nas hoče, da se od njega učiš. »Tako se ne dela!« »Tako je zmeraj bilo!« »Spoštuj naše izkušnje in vedno prav bo!« To poslušaš iz dneva v dan,

nihče pa ne uvidi, kje greši sam.

Opomini in pridige nate letijo,

te stroge besede večkrat bolijo.

Pa vendar se priznati ne da,

da le Ana prav ima.

V življenju moraš kdaj popustiti,

zaradi ljubega miru grenko zdravilo popiti. V letu, ki je zdaj naokrog,

si opravila cel kup nalog.

Ker si delala, brala, se učila,

si se dolgočasju izognila.

Glede oblek se postavlja vprašanje: kakšno je trenutno stanje?

So prekratka res vsa krila?

Kje bi se garderoba dobila?

Prav posebno hud problem

pa so čevlji, to že vem!

Noga raste v daljavo —

kje boš dobil številko pravo?

Tisti del prevoda, ki govori o hrani, se Margot ni po- srečil, zato ga bom izpustila. Se ti ne zdi moja pesem ze- lo lepa? Kar preveč me razvajajo in dobila sem čudovi- ta darila, med drugim tudi debelo knjigo o moji najljub- ši temi, o grških in rimskih bogovih. Tudi zaradi po- manjkanja sladkarij se ne morem pritožiti, ker so vsi posegli v svoje zaloge. Kot benjaminček med skrivači sem res dobila več, kot mi gre.

Tvoja Ana

111 Torek, 15. junija 1943

Ljuba Kitty!

Zgodilo se je cel kup reči, toda večkrat si mislim, da te moje nezanimivo čvekanje dolgočasi in da si vesela, če ne dobivaš toliko pošte. Zato ti bom poročala čisto na kratko.

Gospod Voskuijl nima čira na želodcu. Ko so mu na operacijski mizi odprli želodec, so zdravniki videli, da ima raka, ki se je že tako razrastel, da ga ni več mogoče operirati. Zašili so ga, tri tedne je ležal v bolnici, dajali so mu dobro hrano, potem pa ga poslali domov. Nare- dili pa so velikansko neumnost, ker so revežu natanko povedali, kako je z njim. Zdaj ne more več delati, čemi doma v krogu svojih osmih otrok in tuhta o bližnji smr- ti. Zelo mi ga je žal in hudo mi je, da ne moremo ven, ker bi ga gotovo večkrat obiskala in ga malo razvedrila. Tudi za nas je nesreča, da nas dobri gospod Voskuijl ne bo več obveščal, kaj se dogaja v skladišču in o čem go- vore ljudje. Ogromno nam je pomagal pri previdnost- nih ukrepih in močno ga pogrešamo.

Drugi mesec smo mi na vrsti, da oddamo radio. Kleinmann ima doma otroški aparat in nam ga bo pri- nesel namesto velikega Philipsovega sprejemnika. Res je škoda, da moramo oddati ta lepi radio. Toda hiša, v kateri se skrivajo ljudje, si ne sme na noben način nako- pati oblasti na vrat. Mali radio bomo seveda postavili zgoraj pri nas. Vsi ljudje skušajo podtakniti kakšno sta- ro škatlo, namesto svojega »vira tolažbe«. Prav zares, kadar prihajajo od zunaj vedno hujše vesti in bi že sko- ro zgubili pogum, je radio kot čudežni glas, ki nam go- vori: »Glavo pokonci! Korajžo! Prihajajo boljši časi!«

Tvoja Ana

112


Nedelja, 11. julija 1943 Ljuba Kitty!

Če se vrneva k tisočkrat pogreti temi o vzgoji, ti mo- ram povedati, da se zelo trudim biti ustrežljiva, prijazna in ljubezniva in bi rada vse tako uravnala, da bi se na- mesto plohe ulil pohleven dežek. Vendar se je od zlom- ka težko vzorno obnašati do ljudi, ki jih ne trpiš in ko misliš o vsem popolnoma drugače. Vendar v resnici bo- lje shajam, če malce hinavčim, kot če obdržim stare na- vade in zabrusim vsakemu svoje mnenje (ki tako in tako nikogar ne zanima in ki ga nihče ne ceni). Vendar svojo vlogo velikokrat prav slabo igram in kadar so krivični, ne morem požreti ihte. Potem se spet štiri dolge tedne pogovarjajo o najbolj predrzni punci na svetu. Se ti ne zdi, da sem pomilovanja vredna? Še dobro, da nisem te- čka, drugače bi se čisto skisala in izgubila dobro voljo. Večinoma vzamem opomine s smešne strani, vendar se mi to bolj posreči, kadar nisem jaz ofrnažena in krtačijo koga drugega.

Poleg tega sem sklenila (po dolgem razmišljanju), da bom opustila stenografijo. Prvič se bom lahko več ukvarjala z drugimi predmeti in drugič zaradi oči. Kak- šna zoprna smola: postala sem kratkovidna in bi mora- la že davno nositi očala. Puh, videti bom kot sova. Am- pak kot veš, v skrivališču...

Včeraj je vsa hiša govorila samo o Aninih očeh, ker je mama predlagala, da bi šla z gospo Kleinmann k okulistu. Pri tem predlogu se mi je kar zvrtelo. Saj to tu- di ni malenkost. Na cesto! Samo pomisli — na cesto! Najprej sem se na smrt ustrašila, potem pa razveselila. Vendar ni šlo tako enostavno, kajti vsi, ki imajo pri tem besedo, niso bili za to. Treba je bilo pretehtati vse teža- ve in tveganja, čeprav se je hotela Miep z mano kar od-

N Dnevnik Ane Frank 1 13 praviti. Že sem šla v omaro po svoj sivi plašč, ki pa mi je postal tako premajhen, kot da je od moje mlajše se- stre. Rob se je odparal, in zapeti se tudi ne da več. Prav zanima me, kaj se bo zgodilo, vendar ne verjamem, da bomo načrt izvedli, ker so se medtem Angleži izkrcali na Siciliji in oče spet pričakuje »hiter konec«.

Bep je nama z Margot naložila precej pisarniškega dela, na katerega sva zelo ponosni, njej pa je v pomoč. Vpisati pošto v dnevnik in voditi knjigo nakupov zna si- cer vsak, toda medve narediva to posebno skrbno.

Miep vlači kot mula. Skoraj vsak dan privleče od kod na svojem kolesu velikanske torbe zelenjave. Ona je tudi tista, ki prinese vsako soboto pet knjig iz knjižni- ce. Ker ob sobotah prinaša knjige, čakamo nanjo s hre- penenjem kot majhni otroci. Normalni ljudje si ne mo- rejo predstavljati, kaj zaprtim pomenijo knjige. Edino razvedrilo so branje, učenje in poslušanje radia.

Tvoja Ana

Torek, 13. julija 1943

Najboljša mizica

Včeraj popoldne sem z očetovim privoljenjem pov- prašala Dussela, če bi bil tako prijazen in bi se strinjal (vse skrajno olikano), da bi mi dvakrat na teden od šti- rih do pol šestih popoldne prepustil mizo. Vsak dan se- dim za mizo od pol treh do štirih, medtem ko Dussel spi, drugače pa sta miza in soba prepovedano področje. V naši skupni sobi je popoldan vedno direndaj in se ne da delati, poleg tega pa popoldan za pisalno mizo rad sedi oče.

Imela sem torej dober razlog in sem vprašala samo iz vljudnosti. In kaj misliš, da je preučeni gospod Dus- sel odgovoril? »Ne.« Gladko je rekel ne.

114



Bila sem ogorčena in se nisem dala kar tako odpra- viti. Vprašala sem ga, kakšne vzroke ima za svoj ne. Pa sem slabo naletela, takoj se je sprožil: »Tudi jaz moram delati! Kdaj naj pa kaj naredim, če ne morem popoldan delati? Končati moram svojo nalogo, drugače nima smisla, da sem se je sploh lotil. Saj tvoje delo ni nič res- nega. Kaj pa je že to — mitologija? Pletenje in branje tudi nista delo. Mizo potrebujem in jo bom uporabljal še naprej.«

Moj odgovor je bil: »Gospod Dussel, zelo resno de- lam. V skupni sobi ne morem delati in vas ljubeznivo prosim, da še enkrat razmislite o moji prošnji.«

S temi besedami se je užaljena Ana zasukala in od- šla, kot da je učeni doktor zanjo zrak. Od besa je v meni kar vrelo, Dussel se mi je zdel zelo nevljuden (in je tudi bil), jaz pa zelo olikana.

Zvečer sem ujela Pima in mu povedala, kako so stvari potekale. Ker nisem hotela odnehati in bi stvar tudi rada sama uredila, sva se dogovorila, kaj bom ukrenila. Oče mi je približno povedal, kako naj se lo- tim, in mi svetoval, naj raje počakam do drugega dne, ker sem tako razburjena.

Za ta nasvet se nisem zmenila in ko sem zvečer po- mila posodo, sem počakala Dussela. Pim je sedel v sobi zraven in to je bilo pomirljivo.

»Gospod Dussel,« sem začela, »mislim, da se vam ni zdelo vredno, da bi o stvari bolj natančno razmislili, vendar vas prosim, da to vseeno storite.«

Dussel je rekel s svojim najslajšim smehljajem: » Vedno sem se pripravljen pogovarjati, čeprav je odgo- vor zame že dokončen.«

Nadaljevala sem, čeprav me je Dussel ves čas preki- njal: »Že v začetku smo se dogovorili, da si sobo deliva.

le bi si jo hotela pravično razdeliti, bi bili vi v njej do-

k 115 poldne in jaz popoldne. Pa tega sploh ne zahtevam, vendar se mi zdi, da bi bila do dveh popoldnevov na te- den upravičena.«

Pri teh besedah je Dussel poskočil, kot bi ga zbodel s šivanko. »Ti boš govorila o pravici! Kje naj pa bom? Prosil bom gospoda van Daana, naj mi zgradi golob- njak in bom tam. Saj ne morem nikjer v miru delati! Ti vedno iščeš prepir! Če bi prišla k meni tvoja sestra Mar- got, ki ima več vzroka za tako prošnjo, mi še v glavo ne bi padlo, da bi ji jo odbil, ampak tebi...«

In potem je prišlo spet tisto o mitologiji in pletenju in Ana je bila spet užaljena. Vendar tega nisem pokaza- la in sem pustila, da je Dussel govoril naprej. »S teboj se sploh ne da pogovarjati, nesramno sebična si in gorje nam, kadar ne moreš uveljaviti svoje volje. Še svoj živi dan nisem videl takega otroka! Konec koncev bom pri- siljen popustiti, drugače bom moral kasneje poslušati, da si padla na izpitu, ker ti gospod Dussel ni maral pre- pustiti svoje mize.«

In tako naprej in tako naprej, na koncu se že nisem več znašla v njegovi poplavi besed. Za hip sem pomisli- la: naravnost na gobec ga bom, da bo zletel v zid s svo- jimi lažmi vred! Naslednji trenutek pa sem si rekla: kar mirna bodi, saj možak ni vreden, da se razburjaš zaradi njega.

Končno se je gospod Dussel izkašljal, pobral je svoj plašč s polnimi žepi hrane in odšel iz sobe, na obrazu pa sta se mu jasno risala bes in zmagoslavje.

Stekla sem k očetu in mu povedala vso zgodbo, koli- kor je ni že sam slišal. Pim se je odločil, da bo še ta ve- čer govoril z Dusselom, in tako je tudi storil. Pogovarja- la sta se več kot pol ure. Sprva je šlo za to, ali Ana sploh lahko sedi za mizo ali ne. Oče je spomnil Dusse- la, da sta se o tem že enkrat pogovarjala in da mu je ta-

MM.


— krat le zato pritegnil, da ne bi trpel ugled starejših pred — mlajšimi, vendar se mu to že takrat ni zdelo prav. Dus- | šel se je pritožil, da ne bi smela reči, da je vsiljivec, ki si — Vse prilasti. Temu je oče odločno ugovarjal, saj je sam — slišal, da nisem o tem rekla niti besedice. Tako je šlo — Nem in tja in oče me je branil, da nisem sebična in da — moje delo ni šušmarsko, Dussel pa je kuhal mulo.

' Končno je Dussel popustil in zdaj lahko dva dni v — tednu nemoteno delam. Dussel nekaj dni ni govoril % menoj in je bil videti precej poparjen. Seveda je mo-

- ul nujno od pol petih do šestih sedeti za mizo. Zelo

— otročje.

[ Če je nekdo star 54 let in povrhu tako pikolovski in

- malenkosten, potem je to pač njegova narava in se ne

— bo nikoli spremenil.








Petek, 16. julija 1943 Ljuba Kitty!

Spet so vlomili, tokrat pa zares! Kot ponavadi je šel — Peter danes zjutraj ob sedmih v skladišče in videl, da so — Vhodna vrata, pa tudi vrata v skladišče odprta. Takoj je obvestil Pima, ki je v privatni pisarni naravnal radio MP4 na nemško postajo in zaprl vrata. Kot ponavadi Wno se držali teh pravil: »Tiho, tiho! Nobenega umiva-

— Wu, nobenega stranišča, do osmih moramo biti vsi pri- Pruvljeni!« Vsi smo bili veseli, da smo ponoči dobro —Mpuli in nismo ničesar slišali, Sicer se nam je zdelo za-

imulo, ker se vse dopoldne ni nihče zmenil za nas in nas

i Monpod Kleinmann pustil čakati do pol dvanajstih, H F lem nam je povedal, da je vlomilec z železnim dro. Mom razbil vhodna vrata in nato vlomil še v skladišče, V skladišču ni bilo kaj ukrasti, zato so tatovi poskusili sre-

čo še nadstropje više. Ukradli so dve ročni blagajni s

štirideset guldni in čeke, najhuje pa je to, da so vzeli na-

a živilske karte za 150 kil sladkorja. Nove bo težko do- iti.

Gospod Kugler misli, da je bil vlomilec iz iste tolpe kot tisti pred šestimi tedni, ki je skušal vlomiti pri vseh treh vratih (dvoje hišnih vrat in vrata v skladišče), pa se mu takrat ni posrečilo.

Zaradi tega smo bili vsi razburjeni, ampak saj brez razburjenja v skrivališču ne gre. Bili smo veseli, da

so bili pisalni stroji in blagajna na varnem v omari za obleke.

Tvoja Ana

P. S. Izkrcanje na Siciliji. Spet korak bliže...

Ponedeljek, 19. julija 1943

Ljuba Kitty!

V ponedeljek so bombardirali severni del Amster- dama. Opustošenje mora biti grozno, vse ceste so v ru- ševinah in dolgo bo trajalo, preden bodo odkopali za- sute ljudi. Do zdaj je 200 mrtvih in nešteto ranjenih, vse bolnice so prepolne. Govori se, da osiroteli otroci po ruševinah iščejo svoje mrtve starše. Še vedno me spreleti srh, kadar se spomnim na zamolklo, grozeče bobnenje v daljavi, ki je naznanjalo bližajoče uniče- nje.

Tvoja Ana

118

Petek, 23. julija 1943 Ljuba Kitty!

Bep je trenutno dobila nekaj zvezkov, predvsem pa časopise in knjige za Margot, ki se uči knjigovodstva. Zvezki so sicer tudi naprodaj, samo ne sprašuj, kakšni, in kako dolgo jih bodo še imeli. Zvezki v »prosti proda- ji« so pod vsako kritiko, kot vse, kar je v »prosti proda- ji«. Tak zvezek je dvanajst listov sivega papirja s tanki- mi postrani črtami. Margot razmišlja, da bi se lotila te- čaja lepopisa in svetovala sem ji, naj to stori. Meni ma- ma zaradi oči nikakor ne dovoli. To se mi zdi neumno. Saj je vseeno, ali počnem to ali pa kaj drugega.

Ker nisi še doživela vojne in kljub mojim pismom ne veš dosti o skrivanju, ti bom za hec povedala, kaj si vsak od nas osmih najbolj želi, ko bomo spet mogli ven.

Margot in gospod van Daan si najbolj želita vročo kopel, do roba polno banjo in da bi ostala v njej vsaj pol ure. Gospa van Daan bo šla takoj na torte. Dussel ne pozna drugega kot svojo Charloto in mama si želi skodelico kave. Oče bo šel k Voskuijlu, Peter pa v me- sto in v kino, jaz pa od same sreče ne bi vedela, kaj naj najprej naredim.

Najbolj hrepenim po našem stanovanju in da bi lah- ko svobodno hodila sem in tja. In da bi mi kdo pri delu pomagal, se pravi, da bi šla rada v šolo.

Bep nam je ponudila sadje, pa stane celo premože- nje. Kila grozdja pet guldnov, kosmulje 1,40 guldna, ena breskev 40 centov, kila melon 1,50 guldna. Pri tem pa v časopisu vsak dan z mastnimi črkami piše: »Navi- janje cen je oderuštvo!«

Tvoja Ana

119 Ponedeljek, 26. julija 1943 Ljuba Kitty!

Včeraj smo preživeli viharen dan in še vedno smo vsi iz sebe. Sicer me pa lahko vprašaš, če sploh preživi- mo kakšen dan brez razburjenja.

Prvi predalarm je bil že zjutraj pri zajtrku, ampak to nas ni preveč zmotilo, ker so letala takrat šele nad oba- lo. Ker me je hudo bolela glava, sem po zajtrku urico legla, potem pa sem odšla dol v pisarno. To je bilo pri- bližno okrog dveh. Ob pol treh je Margot končala svoje pisarniško delo. Ni še pospravila svojih reči, ko so zače- le zavijati sirene, zato sva planili gor. Bil je skrajni čas, kajti čez pet minut so pričeli topovi tako hudo streljati, da smo se zatekli v vežo. Bombe so padale in vsa hiša se je tresla in ječala. Torbo s svojimi rečmi sem stisnila k sebi, bolj da bi se nečesa oklepala, kot da bi zbežala, saj » zbežati nimamo kam. Tudi v najhujši stiski je za nas ce- sta prav tako nevarna kot bombe. Čez pol ure se je zra- čni napad malo unesel in po hiši se je pričelo gibanje. Peter je prilezel iz svoje opazovalnice na vrhu podstre- he, Dussel je bil v prednji pisarni, gospa van Daan se je počutila varnejšo v privatni pisarni, gospod van Daan je vse opazoval z zgornjega podstrešja in tudi mi smo šli iz veže gledat stebre dima, ki so se dvigovali iz prista- nišča. Kmalu je povsod smrdelo po smodu in nad me- stom je visel gost oblak dima.

Velik požar ni lep pogled, vendar smo bili veseli, da smo jo srečno odnesli in čez nekaj časa smo se spet oprijeli svojih opravkov.

Zvečer pri večerji: nov alarm! Imeli smo nekaj do- brega za večerjo, toda pri prvem tuljenju sirene me je tek minil. Zgodilo pa se ni nič in čez tri četrt ure je ne-

120


ULUČOU

TN varnost minila. Pri pomivanju: alarm, grmenje topov, grozljivo število letal. Oj, dva na dan je pa res preveč, smo si mislili. Pa ni nič pomagalo, spet so padale bom- be, tokrat na drugi strani v Schipholu, kot je poročal angleški radio. Letala so se pojavila, prekrila nebo in zahrumela nad nami. Bilo je srhljivo. Vsak trenutek sem mislila, zdaj zdaj bo kakšno letalo strmoglavilo na nas.

Po pravici ti povem, da so mi noge kar odpovedale, ko sem šla ob devetih v posteljo. Točno ob polnoči sem se zbudila: letala! Dussel se je ravno slačil, pa se nisem zmenila za to, ob prvem strelu sem budna kot čuk plani- la iz postelje. Do enih sem bila v spalnici, ob pol dveh spet v svoji postelji, ob dveh znova pri očetu in tako sem tekala sem in tja. Potem je streljanje ponehalo in sem šla lahko nazaj. Zaspala sem ob pol treh.

Sedem zjutraj. Sedela sem v postelji. Van Daan je bil pri očetu. Moja prva misel so bili vlomilci. Slišala sem, kako je van Daan rekel »vse« in bila sem prepriča- na, da so vse ukradli. Toda ne, prišla je sijajna novica, tako dobra kot že mesece ne, morda še nikoli, odkar je vojna. Mussolini je odstopil in italijanski kralj je prev- zel oblast.

Kar vriskali smo. Po vsej grozi včerajšnjega dne končno nekaj dobrega .... in upanje! Upanje, da bo ko- nec! Upanje, da bo mir!

Pravkar se je oglasil Kugler in povedal, da je Fokker hudo porušen. Tudi danes zjutraj je bil alarm in nad hi- šo so spet hrumela letala. Potem je bil še enkrat preda- larm. Med alarmi me kar duši, neprespana sem in nobe- ne volje nimam za delo. Toda dogodki v Italiji so nas kar predramili in upanje na konec leta...

Tvoja Ana

122

Četrtek, 29. julija 1943 Ljuba Kitty!

Gospa van Daan, Dussel in jaz smo pomivali poso- do in bila sem nenavadno molčeča. Ker se to redko zgo- di, sta postala pozorna. Da bi se izognila vprašanjem sem se hitro skušala domisliti kakšne nevtralne snovi za razgovor in knjiga »Henri van de overkand« se mi je zdela ravno pravšnja. Pa sem se uštela. Če jih že ne sli- šim od gospe van Daan, jih pa od Dussela. Bilo je pa takole: gospod Dussel nama je z Margot prav posebno priporočil to knjigo, nama pa se ne zdi tako izredna. Fant je že dobro opisan, drugo pa... Pa o tem raje ni- sem govorila. Pri pomivanju pa sem nekaj podobnega namignila in že se je usulo.

»Kako pa ti lahko razumeš duševnost moškega! Otroka že, ta ni tako težavna(!). Za to knjigo si odločno premlada, še pri dvajsetih bi jo komaj razumela.« (Za- kaj nama jo je pa potem priporočal?

Nato sta se me gospod Dussel in gospa van Daan skupaj lotila: »Mnogo preveč stvari veš, ki niso primer- ne zate. Popolnoma narobe so te vzgajali. Ko boš starej- ša, te ne bo nobena reč več veselila, vedno si boš rekla: o tem sem že pred dvajsetimi leti brala v knjigah. Kar pohiti, če hočeš sploh dobiti moža ali se zaljubiti, ker si gotovo že nad vsem razočarana. V teoriji vse veš, samo praksa ti še manjka.«

Si lahko predstavljaš moj položaj? Prav čudim se, da sem zmogla miren odgovor: »Gotovo mislita, da sem napačno vzgojena, toda vsi niso tega mnenja!«

Res dobra vzgoja, da me ščuvata proti staršem! To velikokrat počneta. In dekletu mojih let ničesar poveda- ti je tudi sijajna stvar. Rezultat take vzgoje je jasen.

Tako sta me zasmehovala, da bi ju v tem trenutku oba najraje mahnila. Bila sem čisto iz sebe od jeze in bi

123 najraje štela dneve, ko se bom znebila teh ljudi (ko bi le vedela, kdaj bo to).

Ta gospa van Daan je res vzor! Vsi bi se morali zgle- dovati po njej ... samo da bi bil ta zgled bolj slab. Zna- no je, da je neskromna, sebična, zvijačna, preračunljiva in z nobeno rečjo zadovoljna. Povrhu pa še domišljava in spogledljiva. Brez dvoma je izrazito neprijeten člo- vek. O njej bi lahko popisala cele zvezke in kdo ve, če tega ne bom enkrat storila. Vsakdo si lahko nadene ne- kaj lošča na fasado. Gospa van Daan je s tujci ljubezni- va, še zlasti z moškimi in če jo samo povrhu poznaš, te prav lahko premoti.

Mami se zdi preneumna, da bi o njej zgubljala bese- de, Margot preveč nepomembna, Pimu pregrda (dobe- sedno in v prenesenem pomenu) in po dolgem opazova- nju sem prišla do zaključka, da vse to drži. Pa še kaj po- vrhu. Toliko slabih lastnosti ima, zakaj bi opisala samo eno?

Tvoja Ana

P. S. Bralci naj vzamejo na znanje, da se pisateljici še ni polegla ihta, ko je bila ta zgodba napisana.

Torek, 3. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Položaj se sijajno razvija. V Italiji so prepovedali fa- šistično stranko. Ljudstvo se v mnogih krajih bori proti fašistom in v boj posegajo tudi vojaki. Kako naj se po- tem taka dežela še bojuje z Anglijo?

Prejšnji teden so odnesli naš lepi radijski sprejem- nik. Dussel je bil jezen, ker se je Kugler držal predpisa- nega datuma. Moje dobro mnenje o Dusselu je padlo pod ničlo. Naj govori o politiki, zgodovini, geologiji ali

124


o čem drugem, vse je taka oslarija, da se je še ponoviti ne upam. Hitler bo izginil iz zgodovine. Rotterdam ima večje pristanišče kot Amsterdam. Angleži so idioti, ker Italije kratko malo ta hip ne zbombardirajo itd. itd.

Doživeli smo še tretje bombardiranje, toda stisnila sem zobe in ostala pogumna.

Gospa van Daan vedno pravi: »Kar pridejo naj!« Ali pa: »Naj bo konec še tako grozen, samo da bo ko- nec,« vendar je prav ona najbolj strahopetna. Danes zjutraj se je tresla kot šiba na vodi, potem so jo pa obli- le solze. Njen mož jo je tolažil, ker sta se po tednu pre- pirov spet pobotala. Kar sentimentalna sem postala, ko sem ju gledala.

Imeti mačka ne prinaša samo prednosti in Mouschi je živ dokaz za to. Hiša je polna bolh in vsak dan so bolj nadležne. Gospod Kleinmann je po vseh vogalih nasul nekakšen rumen prašek, bolhe pa se še zmenijo ne zanj. Zato smo že vsi živčni. Vedno misliš, da ti ne- kaj leze po roki, po nogi ali po vratu. Zdaj se nam maš- čuje, da se tako malo gibljemo, preveč smo trdi, da bi pošteno zasukali vrat. Že dolgo nismo zares telovadili.

Tvoja Ana

Sreda, 4. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Zdaj smo že leto dni v skrivališču in kar precej že veš o našem življenju, vsega ti pa le še nisem povedala. Precej drugače je kot v normalnih časih in pri normal- nih ljudeh. Opisala ti bom, kako nam poteka dan, da si boš laže predstavljala naše življenje. Danes ti za začetek opišem večer in noč.

Zvečer ob devetih se v skrivališču odpravljamo spat in prične se hrušč in trušč. To je res pravi trušč, ker po-

125 rivamo stole sem in tja, raztegujemo postelje, pogrinja- mo odeje in nobena reč ne ostane tam, kjer je bila po- dnevi. Moj kavč meri komaj meter in pol, torej ga mo- ramo podaljšati s stoli. Pernico, rjuhe, blazine in odejo prinesemo z Dusselove postelje, kjer so spravljene čez dan.

Iz sosednje sobe se sliši, kako Margotina raztegljiva postelja obupno hrešči. In spet podlagamo odeje in bla- zine, da je lesene stranice preveč ne tiščijo. Zgoraj raz- saja nekakšna nevihta in to je postelja gospe van Daan. Morajo jo poriniti k oknu, da dobi njena visokost v ro- žnati pižami nekaj svežega zraka v svoj mali nosek.

Ob devetih grem za Petrom v kopalnico in na vrsti je temeljito umivanje. V vročih mesecih (tednih ali dne- vih) se večkrat zgodi, da plava po umivalniku kakšna bolha. Potem si umijem zobe, navijem lase, očistim nohte, namočim kosem vate v peroksid (da z njim po- tapkam črne dlačice nad ustnicami) in vse to opravim v slabe pol ure.

Pol desetih: Smuknem v kopalni plašč in odhitim iz kopalnice, v eni roki imam milo, v drugi pa kahlico, las- nice, hlačke, navijalke in vato. Večkrat me pokličejo na- zaj, ker moji lasje s svojimi elegantnimi vijugami krasi- jo umivalnik, kar tistega za mano prav nič ne veseli.

Ob desetih: Zatemnitev in lahko noč. Postelje še kakšne četrt ure škripljejo, pokvarjene vzmeti vzdihuje- jo, nato pa se vse umiri. Vsaj takrat, kadar se zgoraj v postelji ne prepirajo.

Ob pol dvanajstih zacvilijo vrata. Tanek žarek svetlo- be pade v sobo in vstopi velik plašč (še večji kot mož, ki tiči v njem), čevlji škripljejo ... to je Dussel, ki se je vr- nil s svojega nočnega dela v Kuglerjevi pisarni. Deset minut drsa po sobi, šumi s papirjem (ker skriva pribolj- ške), pripravlja posteljo. Potem prikazen spet izgine in

126

le od časa do časa se sliši iz stranišča kakšen sumljiv šum.

Okoli treh moram vstati, da opravim nekaj malega v pločevinasto posodo pod mojo posteljo, ki stoji na gu- mijastem predpražniku, za vsak primer, če bi kaj kanilo. Zadržim dih, ker šumlja v posodo kot gorski potoček. Nato gre posoda nazaj na svoje mesto in neka postava v beli spalni srajci, zaradi katere Margot vsak večer vzklikne: »Ah, kakšna nespodobna srajca!«, zleze nazaj v posteljo. Potem ista oseba kakšne četrt ure leži in pri- sluškuje nočnim šumom. Da ni mogoče spodaj kakšen tat? Prisluškuje tudi drugim posteljam, tistim nad njo, v sobi zraven in v tej sobi, kajti ponavadi se razloči, ali sostanovalci spijo ali pa na pol bedijo. Zadnje ni prijet- no, posebno če gre za nekoga po imenu dr. D. Sliši se hrkanje, kot bi riba hlastala za zrakom. To se vsaj deset- krat ponovi, potem si oblizuje ustnice in mlaska, sledi premetavanje po postelji in prekladanje blazin. Pet mi- nut je popoln mir, potem se vse začne znova in se vsaj trikrat ponovi, preden se doktor spet zaziblje v sen.

Včasih se zgodi, da med tretjo in četrto uro streljajo. Tega se ne zavedam vedno in vstanem le iz navade. Včasih v sanjah ponavljam francoske nepravilne glago- le ali pa se s kom pričkam in se šele kasneje zavem, da so streljali in da sem mirno ostala v sobi. Večkrat pa se zgodi tako, kot sem že povedala. Hitro zgrabim blazino, haljo, copate in robec in stečem k očetu, prav kot je Margot opisala v moji rojstnodnevni pesmi:

»Ko ponoči zabobni,

v našo sobo pridrvi

punčka pridna, majhna, mila, da k očetu bi se skrila.«

V veliki postelji me mine najhujši strah, razen če je bobnenje topov zelo glasno.

127 Četrt pred sedmo: Drrriink zazvoni budilka, pa če je treba ali ne. Penk — gospa van Daan jo je izklopila. Tresk — gospod van Daan je vstal. Pristavil je vodo, potem hušk v kopalnico.

Četrt na osem: Spet zaškripljejo vrata. Dussel gre lahko v kopalnico. Končno sem sama, odgrnem zatem- nitev in v skrivališču se prične nov dan.

Tvoja Ana

Četrtek, 5. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Danes je na vrsti opoldanski odmor.

Ob pol enih si vsi oddahnemo. Takrat gresta domov van Maaren, mož s temno preteklostjo, in de Kok. Od zgoraj se sliši sesalec za prah, gospa van Daan čisti svo- jo lepo in edino preprogo. Margot pobaše nekaj knjig in gre v »šolo za otroke z učnimi težavami«, to se mi zdi pravšnja oznaka za Dussela. Pim se s svojim večnim Dickensom usede v kakšen miren kot. Mama odhiti nadstropje više, da bi pomagala vneti gospodinji, jaz pa grem v kopalnico, da njo in sebe malo polepšam.

Četrt pred eno se počasi nakapljamo skupaj. Najprej pride gospod Gies, potem Kleinmann in Kugler, nato še Bep in včasih za trenutek tudi Miep.

Ob enih sedimo vsi okoli malega radia in poslušamo BBC. Vsak obiskovalec dobi krožnik juhe in tudi posla- dek, kadar ga imamo. Gospod Gies se s časopisom, sko- delico in mačko zadovoljno usede na kavč ali nasloni na pisalno mizo. Imeti hoče vse troje, drugače ugovarja. Gospod Kleinmann ponavadi pripoveduje, kaj je nove- ga v mestu, in je krasen vir novic. Bum-tresk priropota Kugler po stopnicah. Krepko potrka, vstopi in si mane

128

ske, enkrat dobre volje in živahen, drugič spet pobit in

— Četrt pred drugo: Po kosilu se vzdignemo in gremo t vsak po svojih opravkih. Mama in Margot pomiva- in posodo, gospod in gospa van Daan ležeta na kavč, Peter gre na podstrešje, oče na svoj kavč, gospod Dus- el tudi, Ana pa se loti dela.

— To je najmirnejša ura vsega dne. Kadar vsi spijo, ihče nikogar ne moti. Dusselu se vidi na obrazu, da sa- u o dobri jedači. Neham ga gledati, kajti čas hiti in če v bom le minuto zamudila, bo ob štirih natančni dok- že z uro v roki stal ob pisalni mizi in čakal, da jo

Tvoja Ana

Sobota, 7. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

$voj opis skrivališča bom prekinila. Pred par tedni nem ie pisati zgodbo, nekaj popolnoma izmišljene- tem imam toliko veselja, da se popisani listi kar

kopičijo. h Tvoja Ana

Ponedeljek, 9. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Nadaljujem z opisom dneva v skrivališču. Po opol- lanskem počitku je na vrsti kosilo. — flospod van Daan otvori prireditev. Njega tudi prve-

u s in vzame si po mili volji, kar mu tekne. noma veliko govori, o vsaki stvari ima svoje mne-

NO Dmevnik Ane Prank 129 nje in ko ga enkrat pove, tudi obvelja. Če si mu kdo predrzne ugovarjati, jo skupi. Phhh, zapuha kot maček. Kdor je: to enkrat doživel, ima dovolj, in jaz mu že ne ugovarjam več. Njegovo mnenje je edino pravilno in o vsaki stvari vse najbolje ve. Dobro, no, res je pametna glava, toda gospod je kar preveč domišljav.

Milostljiva gospa: Saj ni, da bi govorili o njej. Kadar je slabe volje, je bolje, da je ne pogledaš. Natanko vzeto je za vse razprtije ona kriva. Ne kot udeleženec, o, ne, vsak se pazi, da se ne bi vtaknil vanjo, vendar lahko re- čem, da ona seje zdrahe. Njeno najljubše opravilo je hujskanje, na primer da naščuva gospo Frank proti Ani. Proti Margot in proti gospodu Franku gre teže.

Zdaj pa k mizi. Gospa van Daan nikoli ne potegne kratke, tudi če sama misli tako. Vedno si vzame naj- manjši krompirček, najslastnejši zalogajček, najmehkej- ši košček in ko dobi svoje, so pa lahko drugi na vrsti, po tem geslu se vedno ravna. (In natanko tako si ona misli o Ani Frank.) In koliko govori! Vsi jo moramo posluša- ti, pa če nas zanima ali ne, to očitno ni važno. Gotovo si misli, da mora vsakogar zanimati, kar ona pove. Spo- gledljivo se smehlja, o vsaki reči nekaj ve, za vsakogar ima dober nasvet — saj to mora narediti dober vtis. Vendar ta lošč odpade, če jo malo bolj natanko pogle- daš. Sicer pa je delavna, vesela, spogledljiva in včasih ima ljubek obrazek — to je Petronella van Daan.

Tretji za mizo: O njem se ne sliši veliko. Mladi go- spod van Daan večinoma molči in je neupadljiv. Kar se teka tiče, je sod brez dna in po še tako obilnem kosilu mirno prizna, da bi lahko pojedel še enkrat toliko.

Številka štiri je Margot. Ta je kot miška in ves čas molči. Edino, kar zaužije, je zelenjava ali pa sadje. » Razvajena« sodita gospod in gospa van Daan. Naše mnenje pa je: »Premalo svežega zraka in premalo špor- ta.«

130

Poleg nje mama: S tekom jč in vneto govori. Vendar kunjo nihče ne bi rekel, kot na primer za gospo van Da- lin, da je tipična gospodinja. V čem je razlika? No, go- bu van Daan kuha, mama pa pomiva in čisti. Številki 6 in 7: O očetu in meni ne bom veliko pove- dula. Prvi je pri mizi od vseh najbolj skromen. Vedno najprej pogleda, če so vsi dobili. Zase ničesar ne potre- » uje, najboljše stvari so za otroke, sama ljubeznivost ga J , Poleg njega pa sedi hišni sveder. — Dussel: Nikogar ne pogleda, zajema hrano, je, ne re- de nobene. Če je že treba kramljati, potem za božjo vo- do nekaj o hrani, to ne more biti povod za prepir, am- suk le za bahanje. Pospravi neznanske količine in niko- Mi | ne reče ne, pa naj bo kaj dobrega ali slabega. —. Hlače ima potegnjene visoko na prsi, rdečo jopico, ste natikače in očala z roževinastimi okviri. Takšen li za delovno mizo in večno nekaj dela. Odmor ima umo opoldne, ko malo zadremlje, kadar pride jest in dur gre na stranišče. To je njegov najljubši prostorček un trikrat, štirikrat, petkrat na dan se tam kdo nestrpno Mopa z noge na nogo, kljuka po vratih in komaj še |, Pa to gospoda moti? Niti najmanj. Od četrt čez se- m do pol osmih, od pol enih do ene, od dveh do četrt

li dve, od šestih do četrt čez šest in od pol dvanajstih | polnoči so njegova stalna »zasedanja« in po njih » naravnaš uro. Od tega ne odstopi in tudi roteči ovi red vrati, ki naznanjajo bližnjo katastrofo, ga otijo, tevilka 9 ni član skrivališča, pa vendar naš tovariš. imu zdrav tek, ne pušča hrane na krožniku in ni iz- k iu. Z vsako rečjo jo razveseliš in to razveseli tudi ii Znučilno zanjo je, da je vesela, dobre volje, ustre- jivu In dobrosrčna.

Tvoja Ana

ooo u p na

131 Torek, 10. avgusta 1943 Ljuba Kitty!

Domislila sem se nečesa novega! Pri mizi govorim bolj s sabo kot z drugimi. To ima dvoje prednosti. Prvič so vsi veseli, ker neprestano ne čvekam in drugič se mi ni treba preklati. Meni se moje mnenje ne zdi neumno, drugim pa, torej ga mirno lahko obdržim zase. Podob- no ravnam, kadar moram pojesti nekaj, kar se mi upira. Krožnik postavim predse in si domišljam, da je nekaj prav slastnega, gledam stran in pospravim vse, ne da bi se zavedala. Ko zjutraj vstanem — tudi to je neprijetno — poskočim iz postelje in si mislim: »Saj bom šla takoj nazaj,« stečem k oknu, odgrnem zatemnitev in toliko časa vohljam pri špranji, da se nadiham svežega zraka in predramim. Kar najhitreje razderem posteljo in sku- šnjave je konec. Veš, kako pravi mama temu? Življenj- ska modrost. Smešna beseda, se ti ne zdi?

Že nekaj dni smo čisto zmešani, kar se tiče časa, ker so našo ljubo, drago, westerturmsko uro odpeljali v ne- kakšno tovarno in zdaj ne ponoči in ne podnevi ne ve- mo več, koliko je ura. Upam, da jo bodo zamenjali s kakšno cinasto, bakreno ali ne vem kakšno že rečjo, ki nam jo bo vsaj malo nadomestila.

Kjerkoli že sem, zgoraj ali spodaj, vsak debelo po- gleda moje noge, ker sem obuta v izredno lepe čevlje (za ta čas). Miep jih je iztaknila za 27 in pol guldna. So vinsko rdeče barve iz peau de Suede in imajo precej vi- soke pete. V njih hodim kot na hoduljah in se zdim še večja, kot sem v resnici.

Včeraj sem imela nesrečen dan. Debela igla se mi je z zadnjim koncem zapičila v palec. Zato je morala Mar- got namesto mene lupiti krompir (sreča v nesreči) in ni- sem pisala, ampak kracala. Potem sem se z glavo zalete-

132 la v omaro in padla vznak. Bila sem ozmerjana, ker je tako zaropotalo in nisem smela odpreti vode, da bi si naredila mrzel obkladek. In zdaj hodim naokrog z ogromno buško nad desnim očesom. Višek nesreče pa je bil, da sem zagozdila mezinec na desni nogi v odprti- no sesalnika. Pocedila se je kri in bolelo me je, vendar sem imela toliko opraviti z drugimi nesrečami, da se za to enostavno nisem zmenila. Preneumno, ker se prst gnoji in zdaj ga imam tako na debelo premazanega, po- vitega in prelepljenega, da ne morem nositi svojih ime- nitnih čevljev.

Dussel nas je spet enkrat spravil v smrtno nevar- nost. Miep je naročil neko prepovedano knjigo, nekak- šen sramotilen spis o Mussoliniju. Med potjo pa jo je podrl esesovec z motorjem. Zgubila je živce, vpila: »Ba- rabe nesramne!« in odkolesarila naprej. Še pomisliti ne smem, kaj bi se zgodilo, če bi jo odvlekli na poveljstvo.

Tvoja Ana

Vsakodnevne skupne dolžnosti: lupljenje krompirja

Prvi gre po časopisni papir, drugi po nože (in obdrži najboljšega zase), tretji po krompir, četrti po vodo.

Prvi prične gospod Dussel. Ne lupi vedno najbolje, zato pa brez oddiha. Ozira se na levo in na desno, če tu- di drugi lupijo na isti način kot on. Ne!

» Poglej, Ana, nož moraš vzeti takole v roko in lupiti od zgoraj navzdol. Ne, ne tako, temveč tako!«

» Meni je drugače laže,« plaho pripomnim.

»Ampak to je najboljši način, lahko mi verjameš. Si- cer me pa ne briga, že sama veš.«

Lupimo naprej. Kradoma pogledam svojega soseda. Zamišljeno zmajuje z glavo (gotovo nad menoj), vendar molči.

134

Lupim in na hitro pogledam očeta. Za očeta luplje-

— nje krompirja ni navadno delo, krompir strga natančno, — kot bi bil urar. Kadar bere, se mu na tilniku naredi glo- — boka guba, kadar pa lupi krompir ali pa čisti zelenjavo, — dobi svoj krompirjasti obraz in ima čisto neprodiren iz-

ruz. Nikoli ne bo dal iz rok kakšnega slabo ostrganega krompirja, kadar dela tak obraz, je to čisto nemogoče.

Delam naprej, na kratko se ozrem naokrog in že vse vem. Gospa van Daan skuša pritegniti Dusselovo po- zornost. Pogleduje ga, Dussel pa se dela, kot da ničesar ne opazi. Potem mu pomežikne, Dussel lupi naprej. Gospa se zahihita, Dussel ne dvigne pogleda. Zdaj se zusmeje tudi mama, Dussel se še vedno ne zmeni. Tako ospa van Daan ni ničesar dosegla in mora začeti drug- 6. Kratek premolk, nato pravi: »Putti, vzemi, no, ven- dur predpasnik! Jutri ti bom morala spet čistiti obleko.«

»Saj se ne bom umazal.«

Spet trenutek tišine in nato: »Putti, zakaj se ne use- deš?«

»Saj je dobro tako, raje stojim.«

Tišina.

»Putti, spet škropiš.«

»Saj pazim, mami.«

Gospa van Daan išče novo snov za razgovor. »Putti, povej no, zakaj Angleži zdaj ne bombardirajo?«

» Vreme je preslabo, punči.«

»Včeraj je bilo lepo vreme, pa vseeno niso prišli.«

»Vo pa kar pustimo.«

»Zukaj pa? Saj se o tem menda lahko govori in po- Ve woje mnenje?«

» Ne!«

»Zukaj ne?«

» Mumi, bodi no tiho!«

Gospod Frank pa svoji ženi vedno odgovori.«

135 To je šibka točka gospoda van Daana. Če se še tako premaguje, tega ne zdrži in gospa van Daan je spet pri- čela: »Nikoli ne bo invazije!«

Gospod van Daan je prebledel. Ko je gospa to opa- zila, jo je oblila rdečica, odnehala pa kljub temu ni. »Angleži so figarji.«

Zdaj se bomba razpoči. »Drži jezik za zobmi, od zlomka vendar!«

Mama je komaj požrla smeh, jaz pa vztrajno gledam predse. Če se nista že prej skregala, se to ponavlja vsak dan. Potem sta oba tiho.

Pošljejo me po nekaj krompirjev na podstrešje. Tam zalotim Petra, ki mački obira bolhe. Pogleda me, mačka to opazi in hopla... že smukne skozi odprto okno v žleb.

Peter zakolne, jaz pa se zasmejem in izginem.

Svoboda v skrivališču

Pol šestih: Bep pride gor in nam naznani večerno svobodo. Vse se razživi. Jaz grem najprej z Bep gor, kjer jo ponavadi čaka posladek od večerje.

Bep komaj sede, ko že začne gospa van Daan našte- vati svoje želje. »Ah, Bep, rada bi...«

Bep mi pomežikne. Kadar se kdo oglasi, gospa van Daan gotovo ne izpusti priložnosti, da bi povedala svo- je želje, zato nihče ne hodi rad k njej.

Četrt pred šesto: Bep gre domov, jaz pa dve nad- stropji niže. Najprej v kuhinjo, potem pa v privatno pi- sarno in nazadnje v shrambo za premog, da odprem Mouschi njena mačja vratca. Ko sem se povsod razgle- dala, pristanem v Kuglerjevi pisarni. Tam van Daan po vseh predalih in mapah pregleduje dnevno pošto. Peter pride po ključ od skladišča in po Moffi, Pim odnaša gor

136

|. pisalne stroje, Margot išče miren kotiček za svoje pisar- —. niško delo, gospa van Daan pristavi kotel z vodo in ma- ma pride po stopnicah z loncem krompirja. Vsakdo ve, kaj mora narediti.

Peter se kmalu vrne iz skladišča. Njegovo prvo vpra- —. kanje velja kruhu: so ga pozabili? Pozabili so ga. Nare- — di se kar se da majhnega, zleze po vseh štirih skozi |. prednjo pisarno nazaj k omari, vzame kruh in izgine. Se —. pravi, rad bi izginil, toda Mouschi je skočila čezenj in — se skrila pod pisalno mizo, še preden je vedel, za kaj o Bre.

[

Peter jo išče po vseh kotih. Ha — tamle je! Spet se plazi skozi pisarno in vleče muco za rep za seboj. Mou- nehi puha. Peter vzdihuje. In uspeh? Mouschi sedi na oknu in se umiva, zelo zadovoljna, ker mu je ušla. Zdaj — Peter poskusi še zadnje sredstvo in jo zapeljuje s košč- om kruha. To učinkuje, Mouschi gre za njim in vrata Ke zaprejo.

Gospod van Daan se razjezi in zaloputne vrata. Z urgot se spogledava in si misliva isto: gotovo ga je šna Kuglerjeva neumnost razjezila in tako pozabi hu naše sosede.

— V veži se zaslišijo koraki. Vstopi Dussel, prav velja- 10 stopi do okna, globoko vdihne, zakašlja, kihne in i sapo. Imel je smolo, spodaj je poper. Potem nada- ije svojo pot v sprednjo pisarno. Zastori so odgrnjeni, pomeni, da ne bo mogel priti do pisemskega papir- , Z zlovoljnim obrazom izgine.

Z Margot se ošvrkneva z očmi. »Jutri bo njegova — ragu dobila en list manj,« pravi Margot in jaz ji priki- nin,

— Nu stopnicah se zasliši šum, kot bi lomastili sloni. "Yo Je Dussel, ki gre iskat tolažbo v svoj najljubši pro-

137 Delava naprej. Tik tik tik — trikrat je potrkalo, to je večerja.

Ko odbije ura pol devetih

Margot in mama sta živčni. »Psst, oče! Tiho, Pim! Pol devetih je! Psst! Zapri vodo! Stopaj čisto tiho!« Ta- ko kličeta očetu v kopalnico. Točno ob pol devetih mo- ra biti v sobi. Niti kaplje vode več, ne premikaj se, tiho! V skladišču se vse sliši, kadar ni nikogar v pisarni.

Deset minut pred pol deveto se zgoraj odprejo vrata in zaslišijo se trije rahli udarci po tleh. Kaša za Ano. Grem gor in vzamem svojo pasjo skledico.

Ko pridem dol, se moram urno zasukati. Počešem se, vzamem kahlico, porinem posteljo na svoje mesto, psst, tiho! Ura bije. Gospa van Daan sezuje čevlje in se v copatah plazi po sobi in gospod Charlie Chaplin tudi. Vse je mirno.

Idealna družinska slika je popolna. Jaz berem ali se učim, Margot tudi, oče in mama prav tako. Oče sedi s svojim Dickensom in slovarjem na razmajani, škripajo- či postelji, na kateri ni niti spodobnih žimnic, sta samo dva podvzglavnika. »Če ni žimnic, jih pa ni. Saj je tudi tako dobro.«

Ko se zatopi v branje, ne pogleda nikamor več, le včasih se zasmeje in se na vse pretege trudi, da bi mami vsilil kakšno zgodbo.

» Zdaj nimam časa.«

Za trenutek je videti razočaran in se spet potopi v branje. Kmalu spet naleti na kaj lepega in značilnega in znova poskusi: »To moraš prebrati, mama.«

Mama sedi na zložljivi postelji, bere, plete, šiva ali se uči, kar je pač na vrsti. Na lepem se nečesa domisli. Hitro reče: »Ana, veš kaj...« ali pa: »Margot, zapiši Sli,

138


Čez hip je spet vse mirno. Nenadoma Margot s tre- skom zapre knjigo, oče prav smešno privzdigne obrvi, potem se njegova bralna guba poglobi in že bere na- prej. Mama in Margot pričneta klepetati, postanem ra- dovedna in jima prisluhnem, v razgovor pritegnemo še Pima...

Devet! Zajtrk!

Petek, 10. septembra 1943 Ljuba Kitty!

Kadarkoli ti pišem, se zgodi kaj posebnega in to so večkrat neprijetne kot prijetne reči. Danes pa se je zgo- dilo nekaj lepega.

V sredo zvečer, 8. septembra, smo ob sedmih zvečer sedeli okoli radia, kar smo zaslišali tole: »Here follows the best news of the whole war: Italy has capitulated.« Italija je brezpogojno kapitulirala! Ob četrt čez osem se

[ Je oglasila postaja Oranje: »Spoštovani poslušalci, ko

Hm pred četrt ure končeval kroniko tega dne, je prispe- čudovita novica o kapitulaciji Italije. Verjemite, da

—Msem še nikoli s takim užitkom kot danes vrgel stara

poročila v koš!«

Zaigrali so God save the King, ameriško himno in

Yusko Internacionalo. Kot vedno radijska postaja Ora- e ni bila preveč optimistična, vendar je dobro dela na- Mm srcem.

Angleži so se izkrcali v Neaplju. Severno Italijo mujo Nemci še vedno zasedeno. Premirje so podpisali J, neptembra, ravno tistega dne, ko so se Angleži izkrca- li v ltaliji. Nemci v vseh časopisih kolnejo in rohnijo, du Ma jih Badoglio in italijanski kralj izdala.

Mi pa si delamo skrbi zaradi gospoda Kleinmanna. Nu] vek, kako ga imamo vsi radi. Občudovanja je vre-

139 den, vedno je tako vesel in junaški, čeprav je bolan in ima hude bolečine, ne more jesti in ne hoditi naokrog. »Kadar vstopi gospod Kleinmann, posije sonce,« je zadnjič rekla mama in čisto prav ima.

Zdaj mora za štiri tedne v bolnico, čaka ga neprijet- na operacija na črevesu. Morala bi videti, kako se je po- slovil od nas. Popolnoma normalno, kot da gre po na- kupih.

Tvoja Ana

Četrtek, 16. septembra 1943 Ljuba Kitty!

Dalj kot traja, slabši so naši odnosi. Pri mizi si nihče več ne upa odpreti ust (razen da kaj vtakne vanje), ker ti vse zamerijo, ali pa napačno razumejo, karkoli že zineš. Včasih pride na obisk gospod Voskuijl. Žal je z njim ze- lo slabo. Pa tudi za njegovo družino ni enostavno, ker hodi okoli in govori: »Naj mi škodi, saj bom tako ali ta- ko kmalu umrl.« Zlahka si predstavljam vzdušje pri njih doma, ko vidim, kako razdražljivi smo mi.

Vsak dan jemljem baldrijanove tablete proti strahu in depresiji, pa nič ne pomaga, vsak dan se bolj klavrno počutim. Če bi se enkrat samkrat lahko na ves glas od srca nasmejala, bi mi bolj pomagalo, kot vse baldrijano- ve tablete. Toda smejati se skoraj ne znamo več. Včasih se že bojim, da mi bo od same resnobe otrpnil obraz in se mi bodo okoli ust zarezale gube. Tudi z drugimi ni nič bolje in vsi s tesnobo pričakujemo težko obdobje, ki je pred nami, namreč zimo.

Še nekaj nam brani, da bi bili veseli: van Maaren je postal nezaupljiv do tega dela hiše. Če imaš le ščepec možganov, ti mora zbuditi pozornost, da hodi Miep v

140


— laboratorij, Bep v arhiv, Kleinmann k zalogam Opecte, ' istočasno pa Kugler trdi, da ta del hiše ni naš in da pri- ' pada sosednji stavbi. | Saj bi nam bilo vseeno, kaj si o tem misli gospod — vun Maaren, če ne bi vsi vedeli, kako nezanesljiv in ra- — doveden je. Ne da se ga odpraviti z nekaj praznimi be- — sedami.

Nekega dne je hotel biti Kugler posebno previden, — Je deset minut pred pol eno si je oblekel plašč in se na- H si proti drogeriji na vogalu. Čez pet minut se je vrnil n se kot tat splazil po stopnicah k nam. Četrt čez eno je — hotel oditi, vendar je na podestu naletel na Bep, ki ga je [ posvarila, da sedi v pisarni van Maaren. Kugler se je na peti zasukal in ostal pri nas do pol dveh. Potem je sezul čevlje, se splazil v samih nogavicah do sprednjih vrat podstrešje in se previdno stopnico za stopnico tiho- upil dol, da za božjo voljo ne bi zahreščalo. Čez četrt se je s ceste spet vrnil v pisarno. m Medtem se je Bep znebila van Maarena in prišla po ' gospoda Kuglerja, njega pa že davno ni bilo več, še ved- No se je v nogavicah plazil po stopnicah. Le kaj so si "mislili ljudje na cesti, ko si je tam direktor obuval če- je? Ha, direktor v nogavičkah.

Tvoja Ana

Sreda, 29. 194 1943 Ljuba Kitty!

Gospa van Daan ima rojstni dan. Poleg odrezka ži- ke kurte za sir, meso in kruh je dobila od nas samo kozurec marmelade. Tudi od svojega moža, od Dus- lu in od pisarne je dobila samo hrano in rože. Taki so čuni,

141 Bep je ta teden skoraj dobila živčni zlom. Kar na- prej so jo pošiljali sem in tja, desetkrat na dan je dobila kakšno naročilo in vedno so jo priganjali, naj čim hitre- je opravi, potem pa so jo poslali nazaj, ker da ni prine- sla prav. Če pomislimo, da mora v pisarni opraviti svoje delo, da si je zvila gleženj, da je Kleinmann bolan in Miep doma prehlajena, da je nesrečno zaljubljena in da ima doma godrnjavega očeta, potem si zlahka predsta- vljaš, da ni vedela ne kod ne kam. Tolažili smo jo in ji svetovali, da naj usluge kar energično odkloni, češ da nima časa, potem se bo nakupovalna lista gotovo skraj- šala.

V soboto se je tu odigrala taka drama kot še nikoli. Pričela se je z van Maarenom in končala v splošnem — prepiru in ihtenju. Dussel se je mami pritožil, da dela- mo z njim kot z izobčencem, da ni nihče od nas prijazen z njim, da nam ni nič naredil in še celo vrsto sladkobnih prilizovanj, s katerimi pri mami tokrat na srečo ni nič opravil. Rekla mu je, da je vse zelo razočaral in bil več kot enkrat povod za razprtije. Dussel ji je obljubljal zvezde z neba, ampak kot vedno ni bilo nič iz tega.

Kot vidim, gre van Daanovim slabo. Oče je besen, ker nas goljufajo, skrivajo meso in podobno. Le kakšen izbruh nam visi nad glavo? Ko le ne bi bila zapletena v vse te praske in bi šla lahko proč! Še znoreli bomo!

Tvoja Ana

Nedelja, 17. oktobra 1943 Ljuba Kitty!

Kakšna sreča, Kleinmann se je vrnil! Je še malo bled, vendar se je z dobro voljo lotil prodaje van Da- anovih oblek.

142


Res je zelo neprijetno, ker je van Daanovim popolno- ma zmanjkalo denarja. Gospod van Daan je svojih zad- "njih sto guldnov zgubil v skladišču, kar nam vsem pov- moča težave. Od kod naj se v ponedeljek zjutraj znajde v skladišču kar sto guldnov? Res povod za sumničenje. edtem so teh sto guldnov tudi ukradli. Kdo je tat?

Ampak pripovedovala sem ti o pomanjkanju denarja. Gospa van Daan ne mara s svojega kupa plaščev, oblek - in čevljev ničesar pogrešati, gospodovo obleko je težko - prodati in Petrovo kolo so pripeljali nazaj z ogledov, ker pi maral nihče kupiti. Ne ve se, kako se bo to končalo. - Gospa van Daan se bo pač morala odpovedati svojemu — krznenemu plašču. Njeno stališče, da nas mora vzdrževa- —H podjetje, pač ne drži. Zaradi tega sta se z možem na Mm skregala, potem pa je nastopilo obdobje sprave z zih, ljubi Putti« in »ah, preljuba punči«.

Kar zmrazi me, če se spomnim na vse psovke, ki so udnje mesece frčale po tej častitljivi hiši. Oče hodi s isnjenimi ustnicami in kadar ga kdo ogovori, se vedno ne, kot bi se ustrašil, da bo moral spet reševati za- ene naloge. Mama ima od razburjenja na licih rdeče le, Margot toži, da jo boli glava, Dussel ne more spati, kowpu van Daan ves dan sitnari in jaz sama sem čisto iz wbe, Po pravici rečeno večkrat pozabim, s kom sem ra- b skregana in s kom sem se pravkar pobotala.

dina reč, ki me raztrese, je učenje in zato se veliko

m,

Tvoja Ana

Petek, 29. oktobra 1943 Ljuba Kitty!

Clospoda Kleinmanna spet ni, ker ga znova daje že- vo, Še sam ne ve, če se je krvavitev zares ustavila. Pr-

143 vikrat je bil v resnici down, ko nam je povedal, da se ne počuti dobro in da gre domov.

Gospod in gospa van Daan se na ves glas zmerjata. To pa zato, ker jima je pošel denar. Hotela sta prodati gospodovo obleko in zimsko suknjo, pa ni bilo kupca. Postavila sta tudi previsoko ceno.

Nekega dne, od tega je že kar precej časa, je Klein- mann omenil, da ima prijatelja krznarja. Takrat je pri- šel gospod van Daan na misel, da bi prodal ženin krz- neni plašč. To je plašč iz zajčjega krzna in nosila ga je že sedemnajst let. Zanj je dobila velikansko vsoto, 325 guldnov. Gospa van Daan je hotela denar spraviti, da bi si po vojni kupila nove obleke. Kar trd oreh je bil, preden ji je gospod van Daan vtepel v glavo, da ta de- nar nujno potrebujejo za gospodinjstvo.

Sploh si ne moreš predstavljati vsega vrišča, joka, zmerjanja in cepetanja. Bilo nas je res strah in vsa naša družina je stala ob vznožju stopnic in zadrževala dih, pripravljena, da poseže v ravs in ju spravi narazen. Vse to vreščanje, jok in živčnost je tako naporno in razbur- ljivo, da se zvečer v postelji razjočem in hvalim boga, da sem lahko pol ure sama.

Meni gre kar dobro, razen da ne morem jesti. Vedno znova poslušam: »Pa si res slaba videti.« Moram reči, da se zelo trudijo, da bi ostala pri močeh, dobivam grozdni sladkor, ribje olje, kvasove tablete in kalcij. Vendar mi večkrat popustijo živci, zlasti ob nedeljah se počutim klavrno. Vzdušje v hiši je dušeče, svinčeno, moreče. Nad vsem leži težka smrtna tišina in zunaj ne zažvrgoli noben ptiček. Vse to s težo leže name, kot bi me vleklo v globino. Ne zmenim se za mamo, za očeta in za Margot, begam iz sobe v sobo, po stopnicah dol in spet nazaj gor. Počutim se kot ptič, ki so mu s trdo roko

144



j | odtrgali peruti in se zdaj v popolni temi zaletava v žice h uvoje kletke. »Zraka, smeha, ven!« vse kriči v meni, - vendar na ta krik ne odgovarjam, ležem na kavč in po- — skusim zaspati, da bi skrajšala ta čas, to tišino in ta gro- — zni strah. Saj ubiti jih ne morem.

Tvoja Ana

' Sreda, 3. novembra 1943 Ljuba Kitty!

Oče je naročil katalog dopisne šole iz Leidena, da bi

— nam preskrbel malo spremembe in izobraževanja. Mar-

Not je že trikrat prelistala debelo knjigo, pa ni našla ni-

— česar, kar bi ustrezalo njenemu okusu ali pa njeni de- — Marnici. Oče se je hitreje odločil in za poskušnjo izbral | zučetni tečaj latinščine. Rečeno, storjeno. Prišla je prva — lekcija, Margot se je z navdušenjem lotila dela in naro-

dili smo tečaj, naj stane, kar hoče. Zame je mnogo pre-

— ležko, čeprav bi se rada učila latinščine.

Da bi tudi jaz začela s čim novim in končno nekaj

— igvedela o Novem testamentu, je oče prosil Kleinmanna

zu otroško Sveto pismo.

»Saj ji vendar ne boš poklonil svetega pisma za Ka- nukko?« je zgroženo vprašala Margot.

»No... hmm, mislim, da je Miklavž primerna pri- ložnost,« je odvrnil oče.

Jezus in Kanukka pa res ne gresta skupaj.

Pokvaril se nam je sesalnik in zdaj moram vsak ve- fer krtačiti preprogo z metlico. Zapremo okno, prižge-

—mo luč, odpremo peč in potem grem z metlico od kota

do kota. To pa ne bo šlo, sem takoj pomislila, same pri- tožbe bodo. In res, mamo je od oblakov prahu, ki so se

IMO Dnevnik Ane Frank 145 vrtinčili po sobi, pričela boleti glava, Margotin latinski slovar je bil na debelo posut s prahom in Pim je godr- njal, da ni videti na tleh nobene spremembe. No, lepa reč!

V skrivališču zdaj velja pravilo, da ob nedeljah za- kurimo peč ob pol osmih namesto ob pol šestih. Meni se to ne zdi prav. Kaj si bodo mislili sosedje, če se bo kadilo iz dimnika?

Podobno je z zastori. Zagrnili smo jih takoj na za- četku, ko smo se skrili. Včasih pa koga prime in mora hitro pokukati ven (naj bo že moški ali ženska). Sledi plaz očitkov. Odgovor: »Saj se nič ne vidi.« S tem se vsaka neprevidnost začne in neha. To se ne vidi, to se ne sliši, to se ne opazi. Reči je že lahko, samo — ali je res?

Prepiri so se trenutno malo polegli, le Dussel je še vedno skregan z van Daanovimi. O gospe govori samo »krava neumna« ali pa »tele staro« in brezhibnega štu- diranega gospoda imenuje »stara devica« ali pa »večni skisanec« in tako dalje naprej.

Se pisker loncu roga, pa sta oba enako črna.

Tvoja Ana

Ponedeljek zvečer, 8. novembra 1943 Ljuba Kitty!

Če bi prebrala ves kupček mojih pisem drugo za drugim, bi gotovo opazila, v kako različnem razpolože- nju jih pišem. Tudi meni se zdi hudo, da sem v skriva- lišču tako odvisna od razpoloženja. Sicer pa smo vsi ta- ki, ne samo jaz. Kadar berem kakšno knjigo, ki me zelo prevzame, se moram najprej umiriti, preden grem med

146

udi, drugače bi gotovo mislili, da sem malo trčena. Vrenutno imam spet potrto obdobje, kar boš gotovo »pazila. Saj sama ne vem zakaj, mislim pa, da je moja luvna težava moja strahopetnost. —. Danes zvečer, ko je bila Bep še pri nas, je nekdo dolgo, glasno in predirljivo zvonil. Od samega strahu lem vsa prebledela, srce mi je pričelo razbijati in dobila nem krče v trebuhu. Ko zvečer ležim v postelji, sanjam, da sem v zaporu, un u, brez očeta in mame. Včasih skrivališče gori, jaz Ju begam po cestah, ali pa nas pridejo iskat in se iz ob upa skrijem pod posteljo. Vse to vidim tako živo, kot

res doživela. Najhujši pa je občutek, da se to res lah- o vsak hip zgodi. — Miep pravi, da nam kar zavida, ker imamo tak mir. mogoče drži, vendar ne pomisli na strah, ki ga preži- mo, —. Normalnega sveta si sploh ne znam več predstavlja- , Sicer govorim o času »po vojni«, vendar tako kot o udovih v oblakih, ki se nikoli ne uresničijo. Nas osem v skrivališču je kot košček modrega neba, | gu od vseh strani obdajajo temni, grozeči oblaki. Mo- 1h, na kateri stojimo, je še varna, vendar se oblaki iližujo in obroč se vedno bolj oži. Zdaj sta nevarnost in ema Že tako blizu, da se obupano skušamo rešiti in pri em odrivamo drug drugega. Spodaj vidimo ljudi, ki se Ma) ejo med seboj, nad nami pa je vse mirno in lepo, endur nas od tega loči temna gmota, ki stoji pred nami

MA zid in grozi, da nas bo zdrobil. Jaz pa ne m storiti drugega, kot da ga prosim in rotim: »O, roč, obroč, razkleni se in nas izpusti!«

Tvoja Ana

147 Četrtek, 11. novembra 1943 Ljuba Kitty! Za to poglavje imam dober naslov:

Oda nalivnemu peresu In memoriam

Moj nalivnik je bil zame že od nekdaj dragocenost. Zelo sem ga cenila, predvsem zaradi debelega peresa, s katerim se je dalo res lepo pisati. Imel je dolgo in zani- mivo nalivniško življenje, o katerem bi ti rada na kratko nekaj povedala.

Ko mi je bilo devet let, je priromal moj nalivnik v zavojčku, (na debelo zavit v vato) kot »vzorec brez vrednosti« vso dolgo pot iz Aachna, kjer je stanovala moja babica, ljubezniva darovalka. Ležala sem v poste- lji, ker sem imela gripo, in okoli hiše je zavijal februar- ski veter. Slavni nalivnik je tičal v rdečem usnjenem etuiju in še isti dan sem ga pokazala vsem prijateljicam. Lejte, Ana Frank ima nalivno pero!

Ko mi je bilo deset let, je smel nalivnik z menoj v šolo in učiteljica mi je zares dovolila, da sem pisala z njim. Ko mi je bilo enajst let, je moral moj zaklad spet čakati, ker so bila pri učiteljici šestega razreda dovolje- na samo šolska peresa in črnilnik. Ko sem šla z dvanaj- stimi leti v židovski licej, je dobil moj nalivnik nov, res- nejši etui, tak z zadrgo, in v katerem je bilo prostora tu- di za svinčnik. Ko mi je bilo trinajst let, je šel nalivnik z menoj v skrivališče in me spremljal skozi neštete dnev- nike in zvezke. Ko mi je bilo štirinajst let, se je končalo zadnje leto, ki sva ga z nalivnikom preživela skupaj...

V petek popoldne okrog petih sem prišla iz svoje so- be in hotela sesti za mizo, da bi nekaj pisala, pa so me brezobzirno odrinili, ker sta oče in Margot potrebovala

148

p stor, da bi vadila latinščino. Nalivnik je obležal na nizi, njegova lastnica pa se je z vzdihom stisnila na vo- ček in pričela čistiti fižol. »Čistiti fižol« pomeni, da % rjavih zrn zbrišeš plesen. Četrt pred šesto sem pometla po tleh, zavila smeti in slabe fižole v star časopis in vse si lupaj vrgla v peč. Zaplapolal je visok plamen in razve- lila sem se, da sem tako poživila ogenj. Čez čas se je vse umirilo, latinca sta odšla in sedla za mizo, da bi nadaljevala začeto delo. Iskala sem n iskala, nalivnika ni bilo nikjer. Vse sem še enkrat pre- ugledala, Margot je iskala, mama je iskala, oče je iskal, Dussel je iskal, toda nalivnik je brez sledu izginil. — »Mogoče si ga s fižoli vred vrgla v peč,« je rekla Margot. — »To pa že ne!« sem odgovorila. — Ko pa se nalivnik tudi zvečer ni prikazal, se nam je em zdelo, da j je moral zgoreti, posebno še ker celuloid iko dobro gori. In ta žalostna domneva se je zjutraj za- ts potrdila. Ko je oče drugo jutro čistil peč, je našel d pepelom kovinski zatič. Zlatega peresa ni bilo ni- er, »Gotovo se je stopilo in se zlepilo z opeko,« je me- l oče. — Moj nalivnik je bil torej upepeljen, prav kot si kas- uje Želim tudi zase in to je moja edina tolažba, čeprav bolj slaba. Tvoja Ana

Sreda, 17. novembra 1943

— V hiši se dogajajo pretresljive reči. Pri Bep doma je ituhnila davica in zato šest tednov ne sme priti z na- Mi v stik. To je zelo neprijetno, že zaradi hrane in naku-

z

149 pov, da ne omenim, kako nam bo manjkala njena dru- žba. Kleinmann še vedno leži in že tri tedne ni zaužil drugega kot mleko in redko kašo. Kugler ima dela čez glavo.

Margot je odposlala svoje latinske vaje, učitelj jih je popravil in poslal nazaj. Ta učitelj je zelo prijazen in povrhu še šegav. Gotovo je vesel, da je dobil tako pa- metno učenko.

Dussel je nekam zmeden in nihče od nas ne ve, za- kaj. Pričelo se je tako, da zgoraj ne odpre več ust in ne spregovori niti besedice ne z gospodom van Daanom in ne z gospo. To smo vsi opazili in čez nekaj dni je mama izkoristila priložnost in ga posvarila pred gospo van Daan, ki nam res lahko povzroči veliko neprijetnega. Dussel je rekel, da je gospod van Daan prvi začel in za- to on ne misli odnehati. Spomni se, da je bil včeraj 16. november in obletnica, kar je prišel v skrivališče. Ob tej priložnosti je mami podaril lončnico, gospe van Daan pa nič, čeprav je že tedne prej namigovala, da se mora Dussel tega dne izkazati. Namesto da bi se nam zahvalil, ker smo ga tako nesebično sprejeli medse, ni niti črhnil. Ko sem ga šestnajstega zjutraj vprašala, ali naj mu čestitam ali izrečem sožalje, mi je odgovoril, da mu je oboje prav. Mama je prevzela vlogo posredoval- ke, pa ni prišla niti za korak naprej, nič se ni spremeni- lo.

Manjka mu kolešček v glavi, res ne pretiravam. Na skrivaj se delamo norca iz njega, ker nima ne spomina in ne svojega mnenja. Večkrat se hahljamo, ker jeclja in popolnoma narobe pripoveduje poročila, ki jih je prav- kar slišal.

Na vsak očitek in na vsako obdolžitev odgovori s kopico lepih obljub, ki jih pa nikoli ne drži.

150

— »Veliko je v možu duha, — v dejanjih pa dokaj je skromen.« Tvoja Ana

Sobota, 27. novembra 1943 Ljuba Kitty!

|... Preden sem sinoči zaspala, mi je nenadoma stopila ' pred oči Hanneli. | Zagledala sem jo oblečeno v cunje in z upadlim, iz- - mučenim obrazom. Z velikimi očmi me je žalostno in ' pčitajoče pogledala, kot bi hotela reči: »Ah, Ana, zakaj —M me zapustila? Pomagaj, pomagaj mi, da se rešim iz te- gu pekla!« |. Pa ji ne morem pomagati, samo gledam lahko, kako drugi ljudje trpijo in umirajo. Ne morem drugega, kot — du čepim tu in prosim boga, naj nam jo pripelje nazaj. n razumela sem, zakaj sem zagledala prav Hanneli in koga drugega. Narobe sem jo sodila, bila sem preveč ročja, da bi razumela njene težave. Bila je navezana svojo prijateljico in mislila je, da ji jo hočem vzeti. kako se je sirotica počutila! Jaz to že vem, saj sama uv dobro poznam taka čustva. | Včasih se mi je njeno življenje razsvetlilo kot blisk, potem pa sem se, sebičnica, takoj spet pričela ukvarjati mojimi radostmi in tegobami. Grdo sem ravnala z njo, zdaj pa brez moči gledam v — njen bledi obraz in proseče oči. Ko bi ji le lahko poma- — ilu! Ljubi bog, jaz imam tu vse, kar si lahko poželim, njo pu je usoda tako trdo udarila. Pa je bila vsaj tako — vetnu kot jaz in hotela je samo dobro. Zakaj je meni na- menjeno, da živim, ona pa je verjetno morala umreti? K ukina razlika je med nama? Zakaj sva tako daleč dru-

gu od druge? 151 Če povem po pravici, nisem že mesece, da, celo leto niti pomislila nanjo. Res je nisem nikoli čisto pozabila, vendar je nisem videla pred seboj v vsej njeni stiski.

Ah, Hanneli, upam, da bom lahko popravila krivi- co, ki sem ti jo storila, upam, da te bomo po vojni lahko vzeli k nam, če preživiš.

Toda ko ji bom lahko pomagala, mogoče moje po- moči ne bo tako potrebovala, kot jo potrebuje zdaj. Se kdaj spomni name? Le kaj čuti pri tem?

Ljubi bog, pomagaj ji, da ne bo tako sama. Ko bi ji vsaj lahko prišepnil, da se je spominjam z ljubeznijo in pomilovanjem, mogoče bi ji to dalo moč in bi laže zdr- žala. Ne smem preveč misliti na to, drugače bom kar obtičala. Vedno vidim pred seboj njene velike oči, ki strmijo vame.

Ima Hanneli v resnici svojo vero? Ji je niso vsilili od zunaj? Ne vem, nikoli se nisem potrudila, da bi jo vpra- šala.

Hanneli, Hanneli, ko bi te le lahko odpeljali od tam, kjer si zdaj! Ko bi le mogla deliti s teboj, kar imam! Zdaj je prepozno, ne morem več pomagati, ne morem več popraviti, kar sem naredila narobe. Nikoli je ne bom pozabila in bom molila zanjo. - «

Tvoja Ana

Ponedeljek, 6. decembra 1943 Ljuba Kitty!

Ko se je bližal Miklavžev večer, smo vsi nehote mi- slili na lepo košaro, ki smo jo dobili lani. Posebno meni bi se zdelo pusto, če bi letos Miklavža kar preskočili. Dolgo sem premišljala, potem pa sem se domislila ne-

152

kaj veselega. Posvetovala sem se s Pimom, pred tednom

dni sva se lotila dela in za vsakega spesnila pesmico.

V nedeljo ob četrt čez osem sva se prikazala s koša-

| to za perilo, ki sva jo okrasila s figuricami in trakovi iz

ea in rdečega kopirnega papirja. Košara je bila

pokrita z velikim rjavim ovojnim papirjem, na njem pa e bil pritrjen listek. Vsi so bili zelo presenečeni.

Snela sem listek in brala:



Prolog:

Spet sem na zemljo se podal,

da bi v skrivališču vas obiskal.

Žal pa praznovanje to

ne bo tako lepo,

kot je lani bilo.

Ob letu smo se še vsi veselili,

da bomo Miklavža v svobodi častili. Pa mojega godu kljub temu ne bomo pozabili. Zdaj pa poglejte odkrito

tisto, kar v čevlju je skrito!«

S

Sledil je zvonek smeh in vsak je privlekel iz košare ovoj čevelj. V čevlju je bil lepo zavit majhen zavojček Z — imenom, v zavojčku pa so bili za vsakega verzi.

Tvoja Ana

Sreda, 22. decembra 1943 Ljuba Kitty!

Dolgo ti nisem pisala, ker se me je lotila trdovratna jiipu, Res je prav klavrno, če si bolan. Kadar sem mo- 1ulu zakašljati, sem ena dve smuknila pod odejo in sku- fulu umiriti svoje grlo, vendar me je ponavadi še bolj družilo in sem morala vzeti mleko z medom, sladkor ali

A a a

153 kam bi prišli, če bi se vsak od nas pritoževal in delal dolg obraz.

Včasih premišljam: »Kaj res ni nikogar, ki bi razu--

mel, da sem samo deklica, ki hrepeni po zamujenem ve- selju, pa naj bo to nehvaležno ali pa ne, pa naj bom Ži- dinja ali pa ne?« Ne vem in se o tem tudi ne morem z nikomer pogovarjati, ker bi gotovo takoj planila v jok. Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš. Kljub vsem naporom in teorijam pogre- šam vsak dan in vsako uro mamo, ki bi me razumela. Naj delam ali pišem, vedno si mislim, da bom jaz kas- neje svojim otrokom taka mama, kot si predstavljam. Mams, ki ne bo vzela tako smrtno resno, če kar nekaj blekneš, ki pa bo vseeno jemala zares vse, kar prihaja od mene. Vidim, da tega ne znam opisati, sicer pa že sa- ma beseda »mams« vse pove. Veš, kakšen izhod sem našla, da rečem mami vseeno nekaj podobnega kot mams: večkrat jo kličem »mansa« in od tega pride »mans«. To je tako rekoč nepopolna mams, ki bi ji rada dodala še eno črtico za m. K sreči mans nič ne ve o tem, drugače bi ji bilo zelo hudo.

Zdaj pa dovolj tega mojega »do smrti potrt«. Pri pi- sanju se je moja žalost malo polegla.

Tvoja Ana

Sobota, 25. decembra 1943 Ljuba Kitty!

Te božične dni moram neprestano misliti na Pima in na to, kar mi je lani pripovedoval. Lani pomena njego- vih besed še nisem tako razumela, kot jih razumem zdaj. Če bi še enkrat spregovoril, potem bi mu lahko pokazala, da ga razumem.

156

Mislim, da j je Pim, ki pozna toliko »srčnih skrivno- uti« drugih ljudi, govoril o tem, ker se je moral tudi on nekomu zaupati. Pim nikoli ne pove ničesar o sebi in nislim, da Margot niti ne sluti, kaj je moral prestati. Ubogi Pim! Meni ne more natvesti, da jo je pozabil. Te- ne bo nikoli pozabil. Postal je popustljiv, kajti tudi vidi mamine napake. Upam, da mu bom podobna, s da bi mi bilo treba doživeti kaj takega, kar je prestal On.

| Tvoja Ana

Ponedeljek, 27. decembra 1943

Hi

| Ljuba Kitty!

V petek zvečer sem prvič v življenju dobila božično lo. Dekleti, Kleinmann in Kugler so nam pripravili idovito presenečenje. Miep je spekla prekrasno boži- no pogačo, na kateri je pisalo »Mir 1944«. Bep je pre- ikrbela kilo maslenih piškotov, tako dobrih, kot so bili red vojno. — Peter, Margot in jaz smo dobili steklenico jogurta, sli pa vsak steklenico piva. Vse je bilo lepo zavito, s Mčicami na različnih zavojčkih. Sicer pa je božič hitro Hi ini i Tvoja Ana

Sreda, 29. decembra 1943 Ljuba Kitty!

Včeraj sem bila zelo žalostna. Mislila sem na babico dn nu Hanneli. Babica, preljuba babica, kako malo smo — vedeli, kako trpiš! Tako prijazna je bila vedno z nami,

157 zanimala se je za vse, kar se nas je tikalo, pri tem pa je sama skrbno čuvala strašno skrivnost, ki jo je nosila v sebi.

Babica je bila vedno tako zvesta in dobra, nikoli ni nikogar pustila na cedilu. Babica, si me imela rada, ali si me tudi razumela? Tega ne vem. Kako je morala biti samotna, čeprav smo bili vsi okrog nje! Kljub ljubezni, ki ga obdaja, je človek lahko zelo samoten, ker ni niko- mur »najljubši«.

In Hanneli? Še živi? Kaj počne? Bog, varuj jo in pripelji nam jo nazaj! Hanneli, zaradi tebe vem, kakšna bi bila lahko moja usoda, vedno se vidim na tvojem me- stu.

Zakaj me vsaka reč tukaj tako potare? Saj bi morala biti vedno vesela, zadovoljna in srečna, razen kadar se spomnim na Hanneli in njene tovariše v nesreči. Sebi- čna sem in strahopetna. Le zakaj imam vedno hude sa- nje in si mislim vse najslabše, da bi najraje kričala od strahu? Ker kljub vsemu nimam dovolj zaupanja v bo- ga. Dal mi je več, kot sem zaslužila, jaz pa vsak dan na- redim kaj narobe! Kadar se spomnim na svoje bližnje, bi se lahko razjokala in se jokala ves ljubi dan. Samo molimo lahko, da bi bog naredil čudež in rešil nekaj teh nesrečnikov. Upam, da molim dovolj.

Tvoja Ana

Četrtek, 30. decembra 1943

Ljuba Kitty! Zadnje čase so se hudi prepiri med nami malo pole- gli, pa tudi med Dusselom in zgornjimi in med gospo-

dom in gospo van Daan. Vendar se spet zbirajo temni oblaki in sicer zaradi hrane. Gospe van Daan je prišlo

158


V 1h












| . na misel, da bi krompir raje hranila in pripravila zjutraj manj praženega krompirja. Mama, Dussel in mi vsi se s tem nismo strinjali. Zato smo krompir razdelili. Na ta način pa mast ni bila več pravično razdeljena in to je morala mama preprečiti. Če se bo stvar zanimivo odvi- jala, ti bom o tem še pisala. Zadnje čase smo delili vse: meso (oni mastno, mi pusto), oni juho, mi brez, krompir oni lupijo surove, mi kuhane). Nakupujemo že ločeno in zdaj še pražen krompir!

—.. Ko bi se vsaj čisto ločili!

Tvoja Ana

P. S. Bep mi je skopirala razglednico kraljeve druži- ne. Juliana je videti zelo mlada in kraljica tudi. Vse tri »unčke so srčkane. To se mi zdi od Bep več kot prija- no, tebi tudi?

h

i Nedelja, 2. januarja 1944 Ljuba Kitty! -. Danes zjutraj ravno nisem imela kaj početi in sem li- ula po svojem dnevniku. Večkrat sem naletela na pi- ma, kjer sem ti pisala o mami s tako krepkimi beseda- li, da sem se kar prestrašila in se vprašala: »Ana, kaj si i res ti, ki govoriš o sovraštvu? O, Ana, kako si le mo- lu!« —. Obsedela sem z odprtim dnevnikom. Kako se je mo- lo zgoditi, da sem bila tako do roba polna besa in res- ničnega sovraštva, da sem ti morala vse to zaupati? kufala sem razumeti Ano izpred leta dni in jo opravi- IH pred teboj. Če ti zdaj ne bom razložila vseh obdolži- s in zakaj sem bila taka, me bo še naprej pekla vest. ilu sem pod vplivom hude potrtosti (in sem še), ki mi v dobesedno tiščala glavo pod vodo in zato sem videla

159 vse le s svojega stališča. Nikoli nisem poskusila mirno razmisliti o besedah svojega sogovornika ali pa da bi pri svojem ravnanju pomislila, da lahko s svojim bur- nim temperamentom koga užalim in razžalostim.

Zaprla sem se vase, ukvarjala sem se le sama s sabo in vse svoje veselje, ves prezir in vso žalost sem neovira- no zapisala v ta dnevnik. Ta dnevnik je postal knjiga spominov in zato ima zame veliko vrednost. Vendar bi pod marsikatero stran lahko napisala »Minilo«.

Bila sem besna na mamo (in večkrat sem še). Ni me razumela, to drži, ampak saj tudi jaz nisem razumela nje. Imela me je rada in bila je nežna z menoj, jaz pa sem jo velikokrat spravila v neprijeten položaj. Zaradi tega in drugih žalostnih okoliščin je bila večkrat živčna in razdražljiva in razumljivo, da me je nadrla.

Jaz sem si to mnogo preveč gnala k srcu, bila sem užaljena, do nje pa neprijazna in nesramna in to jo je težilo in povzročalo večne neprijetnosti in težave. Goto- vo je bilo težko za obe, vendar taka reč mine. Razumlji- vo, da jaz vsega tega nisem mogla razumeti in sem se smilila sama sebi.

S temi izbruhi sem samo izrazila svoj bes, v normal- nem življenju pa bi dala svoji jezi duška tako, da bi za zaprtimi vrati v svoji sobi cepetala, ali pa jezikala mami za hrbtom.

Časi, ko je mama zaradi mene jokala, so minili. Po- stala sem pametnejša in mamini živci so se umirili. Ka- dar se ujezim, večinoma ne rečem nobene in ona prav tako. Zato je na videz vse v redu, ni mi pa dano, da bi imela mamo zares rada z vso otroško prisrčnostjo. Tega ne morem.

Svojo vest pomirim s tem, da je bolje, če so trde be- sede zapisane na papirju, kot da bi jih morala mama nositi v srcu,

Tvoja Ana

160

- z z Bri m Četrtek, 6. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Danes Ti moram priznati dve stvari, ki bosta vzeli veliko časa, toda na vsak način ju moram nekomu pove- dati. Zaupam ju lahko samo Tebi, ker vem, da boš ved- no in povsod molčala.

Prva stvar se tiče mame. Večkrat sem se pritoževala čeznjo in se potem vedno trudila, da bi bila z njo prija- zna. Nenadoma pa se mi je posvetilo, kaj ji manjka. Mama nama je sama povedala, da vidi v naju bolj prija- teljici kot hčeri. To je sicer čisto lepo, vendar ti prijate- ljica ne more nadomestiti mame. Jaz pa potrebujem zgled in mamo, ki bi jo lahko spoštovala. Saj večinoma je zgled zame, vendar v obratnem smislu, da vidim, kak- šna naj ne bi bila. Občutek imam, da Margot doživlja drugače in da tega ne bi nikoli razumela. Oče pa se ved- no izmuzne, kadar nanese beseda na mamo.

Mamo si predstavljam kot žensko, ki je vedno obzir- na, posebno do otrok moje starosti. Ne pa kot mansa, ki se mi na glas posmehuje, kadar se zaradi česa razjo- čem. Ne zaradi bolečin, zaradi česa drugega.

Nečesa ji nisem nikoli odpustila, čeprav je mogoče nepomembno. To je bilo nekega dne, ko sem morala k zobozdravniku. Mama in Margot sta šli z menoj in obe sta bili za to, da vzamem kolo. Ko smo pri zobozdravni- ku opravile, sta mama in Margot veselo povedali, da gresta zdaj v mesto, ker morata nekaj pogledati ali ku- piti, ne vem več natanko. Seveda sem hotela z njima, pa nisem mogla, ker sem bila s kolesom. Od jeze so mi sto- pile solze v oči, mama in Margot pa sta se pričeli smeja- ti. Zdaj sem se res razjezila in sem jima sredi ceste po- kazala jezik. Takrat je slučajno prišla mimo neka drob-

162

u Ženička in me vsa prestrašena gledala. S kolesom m se odpeljala domov in se še dolgo jokala. Čudno, v se le spomnim, kako sem bila takrat užaljena, me od veh ran, ki mi jih je mama zadala, žge prav ta. - Drugo reč povem zelo težko, ker gre samo zame. Saj em pretirano sramežljiva, Kitty, vendar se vse moje Mo upre, kadar drugi pripovedujejo o podrobnostih, ki h opravijo na stranišču. . Včeraj sem brala članek o zardevanju, ki ga je napi- ula Sis Heyster. Piše prav tako, kot bi mislila ravno na- te. Vse se ujema, čeprav ne zardim tako hitro. Piše pri- |ižno tako, da se deklice v puberteti zapro vase in pri- b razmišljati o čudežu, ki se godi v njihovem telesu. Z o je tudi tako in zato mi je zadnje čase velikokrat bdno. Pred Margot, pred mamo in pred očetom. hsprotno pa Margot sploh ni v zadregi, čeprav je dru- če mnogo bolj plašna. Vse, kar se dogaja v meni, se mi zdi tako čudno. Ne slim samo, kar se godi z mojim telesom na zunaj, am- tisto, kar se godi v meni. In ravno zato, ker o sebi in ih rečeh nikoli ne govorim s kom drugim, se o tem po- avurjam sama s sabo. Vedno kadar dobim menstruaci- ), me, kljub bolečinam, neprijetnosti in umazaniji, nav- un občutek, da nosim v sebi sladko skrivnost. Zato se nek način veselim na čas, ko bom to spet začutila, »ruv povzroča menstruacija same težave. Sis Heyster tudi piše, da mlade deklice v teh letih ni- zelo samozavestne in da šele odkrivajo, da so tudi ine človek z lastnimi nazori, mislimi in navadami. Ker imela komaj trinajst let, ko sem prišla sem, sem pri- ola prej razmišljati o sebi in sem že zgodaj odkrila, da "Wimm samosvoj človek. Včasih me zvečer v postelji silno umika, da bi potipala svoje prsi in čutila, kako mi z — mirno gotovostjo bije srce.

" 163 Ne da bi se tega zavedala, sem imela take občutke, še preden sem prišla sem. Ko sem nekega večera pre- spala pri Jague, nisem mogla zdržati, tako radovedna sem bila na njeno telo, ki ga je vedno skrivala in ga ni- sem nikoli videla. Vprašala sem jo, če si ne bi kot znak prijateljstva potipali prsi. Jague je odklonila. Strašno sem si jo želela poljubiti in sem to tudi storila. Vendar kadar vidim golo žensko telo, na primer Venero v knjigi o umetnostni zgodovini, padem v ekstazo. Včasih se mi zdi tako lepa, da se moram prav potruditi, da me ne oblijejo solze.

Ko bi le imela prijateljico!

Tvoja Ana

Četrtek, 6. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Tako hudo sem hrepenela po tem, da bi se z nekom pogovorila, da mi je prišlo na misel, naj se obrnem na Petra. Kadar sem včasih pri luči vstopila v njegovo so- bo, se mi je zdelo tam vedno zelo domačno, vendar si nisem upala dalj ostati, ker je tako obziren, da gotovo ne bi nikogar postavil pred vrata, tudi če bi mu bil nad- ležen. Bala sem se, da se mu bom zdela grozno dolgoča- sna. Iskala sem pretvezo, da bi nevsiljivo ostala v njego- vi sobi in se pogovarjala z njim. Včeraj se je pokazala priložnost. Peter se je namreč strastno vrgel na križanke in ves ljubi dan ne počne drugega, kot da jih rešuje. Po- nudila sem mu pomoč in kmalu sva si že sedela naproti za njegovo mizo, on na stolu in jaz na kavču.

Prav čudno mi je bilo pri duši, ko sem pogledala v njegove temnomodre oči in opazila, kako mu je pri tem neobičajnem obisku nerodno. Lahko sem razbrala, kaj

164

— se dogaja v njem, na obrazu sta se mu videli zadrega in - negotovost, kako naj se obnaša, hkrati pa tudi rahla — sled moške samozavesti. Videla sem, kako mu je nerod- — no, in sem se kar stopila. Najraje bi ga zaprosila: povej

mi kaj o sebi! Spreglej mojo nesrečno klepetavost! Ven-

- dar si je taka vprašanja laže zamisliti, kot izreči.

Večer je mineval in nič se ni zgodilo, razen da sem mu povedala o zardevanju. Seveda ne tega, kar sem na- pisala, ampak le, da bo z leti gotovo postal bolj samoza- vesten.

Zvečer sem se v postelji jokala in tega ni smel nihče slišati. Misel, da moram prosjačiti za Petrovo naklonje- nost, se mi upira, vendar človek marsikaj požre, da ustreže svojim željam in jaz sem živ primer za to. Odlo-

| — čila sem se namreč, da se bom večkrat usedla k Petru

in ga nekako pripravila do tega, da se bo pogovarjal z mano.

Nikar ne misli, da sem zaljubljena v Petra. Ni govo- ra! Če bi imeli van Daanovi namesto sina hčer, bi sku- šala pa z njo navezati prijateljstvo.

Danes zjutraj sem se zbudila pet minut pred sedmo in natanko sem vedela, kaj se mi je sanjalo. Sedela sem na stolu, meni naproti pa je sedel Peter Schiff. Listala sva po knjigi z ilustracijami Mary Bos. Sanje so bile ta- ko žive, da se spominjam celo ilustracij. Potem so se sa- nje nadaljevale. S Petrom sva se srečala z očmi in dolgo sem gledala v njegove lepe, žametno rjave oči. Potem je rekel Peter čisto tiho: »Če bi to vedel, bi že davno prišel k tebi.« Prevzeta od ganjenosti sem se sunkovito obrni- la, naenkrat pa sem začutila na svojem licu njegovo mehko, hladno, ah, kako dobrodejno lice in vse je bilo

NAV... ' Takrat sem se prebudila, na svojem licu sem še ved- no čutila njegovo in njegove rjave oči so gledale globo-

165 ko v moje srce, tako globoko, da je lahko videl, kako sem ga imela rada in ga imam še vedno. Spet so mi na- vrele solze v oči in bila sem žalostna, ker sem ga izgubi- la, hkrati pa vesela, ker sem vedela, da je Peter še vedno moj.

Čudno, da imam tako pogosto tako žive sanje. Neke noči sem tako jasno zagledala pred seboj omico, da se mi je zdela njena koža kot mehak, naguban žamet. Po- tem se mi je kot angel varuh prikazala babica in nato Hanneli, simbol nesreče vseh mojih prijateljev in vseh Židov. Kadar molim zanjo, molim za vse Žide in za vse uboge ljudi.

In zdaj še Peter, moj dragi Peter. Še nikoli ga nisem tako živo videla pred seboj. Nobene fotografije ne po- irebujem, saj ga vidim tako živo, tako živo.

Tvoja Ana

Petek, 7. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Kakšna avša sem! Sploh se nisem spomnila, da bi ti povedala zgodbo svoje velike ljubezni.

Ko sem bila majhna in sem hodila še v vrtec, je bil moja simpatija Sally Kimmel. Očeta ni več imel in je z mamo živel pri teti. Sallyjev bratranec Appy je bil če- den, vitek, temen fant, kasneje je bil kot kakšen filmski igralec in je vedno vzbujal več občudovanja kot mali, šegavi debelušček Sally. Nekaj časa smo bili veliko sku- paj, toda moje simpatije mi nista vračala. Potem mi je Peter prekrižal pot in prav po otroško sem se na vso moč zaljubila vanj. Tudi on me je imel rad in vse dolgo

"Omica je bila Anina babica po materini strani.

166


Mi H:

H

poletje sva bila neločljiva. V mislih še vedno vidim, ka- b sva z roko v roki hodila po cesti, on v beli platneni obleki in jaz v kratki poletni oblekci. Počitnic je bilo pnec in Peter je šel v prvi razred gimnazije, jaz pa v še- Mi razred osnovne šole. Hodil me je čakat pred šolo, ali "pu sem šla jaz ponj. |. Peter je bil res pravi fant, visok, čeden, vitek, z res- ' nim, mirnim, razumnim obrazom. Imel je temne lase in prelepe rjave oči, zagorela, rdeča lica in raven nos. Či- — Mo nora pa sem bila na njegov smeh, takrat je bil videti — tako pobalinski in predrzen. V velikih počitnicah me ni bilo doma in ko sem se — vrnila, Petra ni bilo več na starem naslovu, preselil se je k nekemu precej starejšemu fantu. Ta ga je verjetno — opozoril, da sem še preveč otročja smrkljica in Peter me — je pustil. Bila sem tako zaljubljena vanj, da nisem hote- — la videti resnice in sem še naprej hodila za njim, dokler E se končno nisem zavedela, da bodo vsi rekli, da letam — za fanti, če bom to še naprej počela.

Leta so minevala, Peter se je družil z dekleti svoje starosti in me ni niti pozdravljal več. Vpisala sem se na židovski licej in mnogo fantov iz našega razreda se je zaljubilo vame. To se mi je zdelo prijetno, čutila sem se polaskano, vendar mi ni šlo do srca. Kasneje je Hello norel za menoj, toda kot rečeno, nikoli več se nisem za- ljubila.

Pregovor, da čas zaceli vse rane, je veljal tudi zame. Domišljala sem si, da sem Petra pozabila in da mi sploh ni več všeč. Vendar je spomin nanj še živel v meni in večkrat sem si morala priznati, da sem ljubosumna na druga dekleta in da se mi zato zdi zoprn. Danes zjutraj pa sem spoznala, da se ni nič spremenil. Nasprotno, medtem sem postala starejša in zrelejša in moja ljube- zen se je še okrepila. Zdaj lahko razumem, da sem se

h


167 zdela takrat Petru preotročja, pa me vseeno boli, da me je tako hitro pozabil. Njegov obraz sem tako razločno videla pred seboj in vem, da ni mogel nihče drug zavze- ti njegovega mesta v mojem srcu.

Danes sem čisto zmedena. Ko mi je oče zjutraj dal poljubček, bi najraje zaklicala: »Ko bi bil to Peter!« Ves dan mislim nanj in sama pri sebi tiho ponavljam: »O, Petel, ljubi Petel...«

Kaj mi pomaga? Živeti moram naprej in lahko samo prosim boga, da spet srečam Petra, če pridem kdaj od tod, in da bi on prebral v mojih očeh ta čustva in mi re- kel: »O, Ana, če bi to vedel, bi že davno prišel k tebi.«

Z očetom sva se enkrat pogovarjala o seksualnosti in rekel mi je, da tega še ne morem razumeti. Pa sem ve- dela, da razumem in zdaj razumem še bolj. Nobena reč mi ni tako ljuba, kot moj Petel.

Ogledovala sem svoj obraz v ogledalu in videla, da sem danes čisto drugačna kot ponavadi. Oči so jasne in globoke in lica rožnata, kot niso bila že cele tedne, usta mehkejša. Videti sem srečna, pa vendar je nekaj žalost- nega v mojem izrazu in smehljaj mi takoj zamre na ust- nicah. Nisem srečna, ker vem, da Peter ne more misliti name. Pa vendar vedno znova začutim njegovo hladno, mehko lice na svojem in njegove oči se upirajo vame...

O Petel, Petel, kako naj zbrišem tvojo sliko? Vsak drug na tvojem mestu je le klavrn nadomestek. Tako ze- lo te imam rada, da ljubezen v mojem srcu nima več kam, nenadoma bo prekipela in se pokazala v vsem svojem obsegu.

Če bi me kdo pred tednom dni, da, še včeraj, vpra- šal, s kom bi se rada poročila, bi odgovorila: »S Sally-

jem.« Pri njem so dobrota, mir in varnost. Zdaj pa bi

168

zakričala: »S Petrom! Njega ljubim iz vsega srca, iz vse duše in bi se mu popolnoma predala!« Razen nečesa — « ptaknil bi se lahko samo mojega lica.

p Sreda, 12. januarja 1944 — Ljuba Kitty!

| Bep je že štirinajst dni med nami, čeprav sme njena strica šele naslednji teden spet v šolo. Tudi Bep je bi- Ju dva dni hudo prehlajena in Miep in Jan dva dni nista "mogla priti, ker sta si pokvarila želodec. Trenutno vsak večer pridno vadim ples in balet. Iz maminega svetlo vijoličnega čipkastega spodnjega krila vem si sešila super moderno plesno obleko. Zgoraj sem napeljala trakec, ki se nad prsmi končuje kot pentlja iz rožnate rips svile, in vse zaključi. Na noben način pa se "mi ni posrečilo, da bi svoje telovadne copate predelala v baletne čeveljce. —. Moji otrdeli udi so na najboljši poti, da postanejo pet tako gibčni, kot so bili nekdaj. Imenitna vaja se mi — zdi, da sediš na tleh, skušaš z roko prijeti peto in dvigni- —ti nogo kvišku. Seveda moram podstaviti blazino, dru- uče moja uboga trtica preveč trpi. ri Tu berejo knjigo Jutro brez oblakov. Mami se zdi iz- - redno dobra, ker opisuje mladino in njene probleme. —. Malce ironično sem pomislila: »Predvsem se brigaj za — mojo mladino.«

h Mislim, da je mama prepričana, da imava z Margot — kur se le da dobre odnose s starši in da se nihče toliko — ne ukvarja z življenjem svojih otrok kot ona. Pri tem go- — ovo misli samo na Margot, ki je gotovo ne mučijo take — misli in problemi, kot mene. Sicer pa mame nikakor ne bom spravila na misel, da ima eden njenih potomcev či-

169 sto drugačne skrbi, kot si ona predstavlja. Gotovo bi bi- la zelo osupla in ne bi vedela, kaj naj naredi. To stisko ji bom prihranila, ker vem, da se zame ne bi nič spreme- nilo. Mama čuti, da jo ima Margot mnogo raje kot jaz, vendar misli, da bo to prešlo.

Margot je postala zelo prijazna, čisto drugačna, kot je bila včasih. Že dolgo ni več tako zajedljiva in mi po- staja resnična prijateljica. V meni ne vidi več samo otročje smrkljice, ki nič ne šteje.

Včasih se pogledam z očmi koga drugega in to je ču- den občutek. Opazujem zadeve neke določene Ane Frank in mirno listam po knjigi svojega življenja, kot bi šlo za koga drugega.

Svoje čase, ko še nisem toliko premišljala, sem ime- la doma občutek, da ne spadam k Pimu, mami in Mar- got in da bom vedno tujka med njimi. Včasih sem si tu- di pol leta domišljala, da sem sirota, dokler si nisem pričela očitati, da sem krivična, če se imam kar naprej za žrtev, ko mi je pa tako dobro. Potem je sledilo ob- dobje, ko sem se prisilila, da sem bila prijazna. Vsako jutro, ko sem zaslišala korake na stopnicah, sem upala, da bo to mama, ki mi bo prišla voščit dobro jutro. Zelo ljubeznivo sem jo pozdravila, ker me je tako lepo pogle- dala. Potem me je zaradi kakšne opazke nahrulila in v šolo sem šla čisto poklapana. Domov grede sem jo opravičevala, mislila sem si, da je imela skrbi in domov sem prišla židane volje in se razklepetala, dokler se ni vse ponovilo. In sem šla spet z dolgim obrazom stran. Včasih pa sem se odločila, da bom ostala užaljena. To- da ko sem se vrnila iz šole, se je nabralo toliko novic, da sem kar pozabila svoj namen in je morala mama spet poslušati moje doživljaje. Pa se je spet vrnil čas, ko nisem več prisluškovala korakom na stopnicah in sem jokala v blazino.

170



Tu se je vse še poslabšalo, pa to tako že veš. Toda zdaj mi je bog poslal pomoč: Petra. Hitro primem svoj obesek, mu dam poljubček in si mislim: »Kaj me vse skupaj briga, Peter je moj in o tem nihče ničesar ne ve!« -. Tako lahko prenesem vsako hruljenje.

Kdo bi tu slutil, kaj se dogaja v duši najstnice?

Tvoja Ana

Sobota, 15. januarja 1944

j Ljuba Kitty!

Res nima smisla, da Ti vedno do podrobnosti opisu- jem vse naše prepire in praske. Naj zadostuje, če Ti po- —. vem, da smo spet razdelili cel kup reči, na primer maš- - čobo in meso in da si zdaj sami pripravljamo pražen -. krompir. Že nekaj časa pojemo preveč rženega kruha, —. ker naši želodci od štirih že tako hrepeneče čakajo na hrano, da ne moremo več zdržati.

Bliža se mamin rojstni dan. Kugler ji je podaril še nekaj dodatnega sladkorja in to je spet povod za ljubo- sumnost, ker gospa van Daan ni za rojstni dan dobila nič. Ampak čemu bi te dolgočasila s trdimi besedami, izbruhi joka in strupenimi razgovori? Če bi Ti vedela, kako šele nas dolgočasijo!

Mama je zadnjič izrekla neuresničljivo željo, da ji štirinajst dni ne bi bilo treba gledati obraza gospoda van Daana.

Sprašujem se, ali se vsi ljudje tako prepirajo, kadar so prisiljeni živeti skupaj, ali pa smo imeli mi tako ne- znansko smolo? Kadar je v skledi samo še polovica omake in je Dussel vzame četrtino, vse druge pa, ne da bi trenil, pusti jesti brez omake, potem me vse mine.

bv

171 Najraje bi poskočila, ga treščila s stola in vrgla skozi vrata.

Je večina ljudi tako sebična in skoporita? Že v redu, da sem se naučila tu spoznavati ljudi, ampak zdaj imam tega pouka dovolj. Tudi Peter pravi tako.

Vojna pa se ne meni za naše prepire in za naše hre- penenje po prostosti in zraku, zato moramo poskušati, da naredimo iz našega življenja tukaj vse, kar se da.

Zdajle pridigam, vendar se bojim, da bom kot posu- šena prekla, če bomo še dolgo ostali tu. Pa bi bila tako rada prava najstnica!

Tvoja Ana

Sreda zvečer, 19. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Jaz (že spet ta napaka — jaz) ne vem, kaj je to, toda vedno znova opažam, kako spremenjena sem po svojih sanjah. Mimogrede: danes sem spet sanjala o Petru in videla njegove sijoče oči, vendar sanje niso bile tako le- pe in jasne kot prejšnje.

Gotovo se še spomniš, kako sem bila zaradi očeta vedno ljubosumna na Margot. Zdaj ni o tem več ne du- ha ne sluha. Sicer me še vedno boli, kadar ravna z ma- no nervozno in nepravično, vendar si mislim: »Pravza- prav vama ne morem zameriti, da sta takšna. Toliko go- vorita o otrocih in mladini, pa nimata pojma o njih.« Želim si več, kot so očetovi poljubčki in njegovo ljubko- vanje. Kaj nisem grozna, da se kar naprej ukvarjam sa- ma s sabo? Saj bi jima morala oprostiti, ko vendar že- lim biti dobra in prijazna. Mami res odpuščam, vendar se ne morem obvladati, kadar se mi posmehuje in je za- Jedljiva.

172




Saj vem, še malo nisem tisto, kar bi morala biti. Ali sploh kdaj bom? Tvoja Ana

P. S. Oče me je vprašal, če sem Ti povedala o torti. Mama je namreč od pisarne dobila za rojstni dan pravo predvojno mokka torto. Bila je res bajna. Toda trenut-

| no je v mojih mislih malo prostora za take reči.

Sobota, 22. januarja 1944 - Ljuba Kitty!

Mi mogoče lahko poveš, zakaj vsi ljudje tako skrb- no skrivajo svojo notranjost? Kako se zgodi, da se v družbi čisto drugače obnašam, kot naj bi se? Zakaj nih- če nikomur ne zaupa? Vem, gotovo je za to kakšen vzrok, pa se mi zdi kljub temu hudo, da tudi med naj- bližjimi ni nikjer zaupanja.

Zdi se mi, kot da sem po teh sanjah postala starejša in da sem samostojna oseba. Čudila se boš tudi, ko Ti bom povedala, da sem spremenila svoj odnos do van Daanovih. Na vse razprtije na lepem ne gledam več sa-

-. mo z našega stališča. Zakaj sem se tako spremenila?

Lej, zdaj si mislim, da bi bili naši odnosi čisto drugačni, če bi bila tudi mama drugačna, če bi bila prava mams. Seveda drži, da je gospa van Daan vse prej kot rahloču- ten človek. Pa kljub temu mislim, da bi se lahko izognili vsaj polovici prerekanj, če ne bi bila mama v vseh ostrih razgovorih tako nemogoča z njima. Gospa van Daan ima namreč tudi svojo sončno stran, z njo se da pogo- voriti. Čeprav je sebična, grabežljiva in preprosta, bi se jo dalo pripraviti do tega, da bi popustila, če je ne bi vedno znova dražili, tako da je morala ostati trmasta.

173 Seveda se ne more posrečiti že pri prvem poskusu, toda s potrpljenjem se daleč pride.

Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.

Natanko vem, kaj boš zdaj rekla, Kitty: »Ampak, Ana, so to res tvoje besede? Saj si morala prav Ti požre- ti toliko trdih besed. In Ti poznaš vso krivico, ki se je godila.«

Da, to so moje besede. Vse hočem na novo razmisli- ti in se pri tem ne bom držala pregovora, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Van Daanove bom opazovala, da bom videla, kaj je res in kje pretiravamo. Če bom ra- zočarana, še vedno lahko potegnem z očetom in mamo. Če pa ne, lahko poskusim vplivati nanju, da spremenita svoje napačno mnenje. Tudi če se mi to ne bo posrečilo, se bom držala svojega mnenja in svoje sodbe. Izkoristi- la bom vsako priložnost, da se bom o prerekanjih odkri- to pomenila z gospo van Daan in se ne bom bala nepri- stransko povedati svojega mnenja, pa četudi me bo ime- la za jezikalo.

Seveda ne bom govorila proti svoji družini, toda od danes naprej je opravljanja konec, vsaj kar se mene ti- če. To pa še ne pomeni, da jih ne bom vedno in povsod skušala braniti. Do zdaj sem neomajno verjela, da so samo van Daanovi krivi za prepire, toda tudi mi imamo svoj delež pri tem. Kar se tiče vsebine, imamo že prav, toda od razumnih ljudi (za kakršne se štejemo), bi pa že lahko pričakoval malo več uvidevnosti v odnosih z ljudmi.

Upam, da sem si pridobila za pičico uvidevnosti in da bom tudi imela priložnost, da jo uporabim.

Tvoja Ana

174

Ponedeljek, 24. januarja 1944

Ljuba Kitty!

Nekaj se mi je zgodilo (zgodilo ni ravno prava bese-

da), nekaj čisto norega.

O spolnih rečeh smo se še prej doma ali pa v šoli

- vedno pogovarjali naskrivaj, ali pa z gnusom. Te vrste

besede smo samo šepetali in če kdo česa ni vedel, so se mu posmehovali. Meni se je to zdelo čudno in večkrat

— sem mislila: »Le zakaj se o teh rečeh vedno govori tako

skrivnostno in tako grdo?« Ker pa se ni dalo nič spre- meniti, sem držala jezik za zobmi, kolikor se je le dalo, ali pa za pojasnilo vprašala prijateljice.

Nekoč, ko sem o vsem že precej vedela, je mama re-

— kla: »Ana, dam ti dober nasvet. Nikoli se o tej stvari ne

pogovarjaj s fanti in jim ne odgovarjaj, če oni začno s

tem.«

Svojega odgovora se spominjam do pičice natanko: »Jasno da ne, kaj si pa misliš!« In tako je tudi bilo.

Prve čase v skrivališču se je oče večkrat pogovarjal o rečeh, ki bi jih raje slišala od mame, drugo pa sem izve- dela iz knjig in pogovorov.

Kar se tega tiče, ni bil Peter van Daan nikoli tako

— nadležen kot fantje v šoli, mogoče v začetku malo, niko-

li pa tako, da bi me izzival. Gospa van Daan je poveda- la, da se o teh rečeh ni nikoli pogovarjala s Petrom in

— njen mož tudi ne. Očitno sploh ni vedela, koliko je Pe- — ler poučen.

Margot, Peter in jaz smo včeraj lupiti krompir in be- seda je nanesla na mačko Moffi. »Še zdaj ne vemo, kakšnega spola je Moffi, kaj?« sem vprašala.

»Pa vemo,« je rekel Peter. »Maček je.«

Pričela sem se smejati. »Lep maček, v drugem sta- nju.«

175 Tudi Peter in Margot sta se hahljala. Peter je na- mreč pred dvema mesecema trdil, da bo Moffi v krat- kem dobila mladiča, ker ima tako debel trebušček. Izka- zalo se je, da je dobila trebušček od nakradenih pribolj- škov, ker niso mladički nič rasli, kaj šele, da bi se rodili.

Zdaj se je moral Peter postaviti v bran. »Saj greš lahko z menoj in sama pogledaš. Ko sva se ravsala, sem čisto natanko videl, da je maček.«

Bila sem tako radovedna, da sem šla res z njim v skladišče. Moffi pa ni imela govorilnih ur in je ni bilo nikjer videti. Nekaj časa sva čakala, potem pa naju je začelo zebsti in sva šla nazaj po stopnicah.

Pozneje popoldan sem slišala, da je šel Peter spet dol. Zbrala sem ves svoj pogum in odšla sama skozi ti- ho hišo v skladišče. Peter se je igral z Moffi na pakirni mizi in jo je ravno hotel posaditi na tehtnico, da bi jo stehtal.

» Hej, hočeš pogledati?« Brez ceremonij je dvignil žival na mizo, jo zasukal na hrbet, jo spretno držal za glavo in tačke in pouk se je pričel. »To je moški spolni organ, to je nekaj dlak in to je zadek.«

Maček se je na pol obrnil in že je stal na svojih belih nogavičkah.

Nobenega drugega fanta, ki bi mi pokazal »moški spolni organ«, ne bi več pogledala. Peter pa je o tej koč- ljivi temi govoril tako ravnodušno in tako očitno ni imel pri tem nobene zahrbtne misli, da sem se končno pomi- rila in tudi jaz vzela razlago kot normalno. Nekaj časa sva se še igrala z Moffi in se zelo zabavala, malo sva po- klepetala in se končno sprehodila po skladišču do vrat.

»Si bil zraven, ko so Mouschi kastrirali?« sem vpra- šala.

»Ja, seveda, kar hitro je šlo. Seveda so ji dali narko- ZO.«

176





»Ji vzamejo kaj ven?« »Ne, doktor enostavno preščipne semenovod. Od

' zunaj ni nič videti.«

Tako enostavno pri meni ne gre, zato sem zbrala po-

' gum. »Peter, spolni organi imajo pri samičkah in pri

samcih drugačna imena.«

»Vem.«

» Pri samičkah se reče vagina, pri samcih pa ne vem več kako.«

»Ja.«

»Ah, ja,« sem se spet oglasila, »saj ne moreš vedeti vseh teh besed, razen če jih slučajno uganeš.«

»Zakaj? Jaz vprašam starše, oni bolje vedo kot jaz in imajo več izkušenj.«

Bila sva že na stopnicah in nisem več črhnila.

Zares, tako enostavno se ne bi mogla pogovarjati z nobeno punco. Zagotovo vem, da mama ni mislila tega, ko me je svarila pred fanti.

Kljub temu sem bila ves dan malo iz tira. Kadar sem se spomnila na najin razgovor, se mi je zdel čuden. Vsaj v eni stvari sem postala pametnejša: na svetu so mladi ljudje in to še celo drugega spola, ki lahko sproščeno in brez šal govorijo o tej stvari.

Pa Peter v resnici vpraša svoje starše? Je res tak, kot je videti?

Kaj pa vem?!!! Tvoja Ana

Petek, 28. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Zadnje čase sem se zelo navdušila za rodovnike in genealoške tabele kraljevskih hiš. Ko enkrat pričneš

I2. Dnevnik Ane Frank 177 iskati, prodiraš vedno globlje v preteklost in odkriješ marsikaj zanimivega.

Čeprav sem zagnana za svoje šolske predmete in že precej dobro razumem Home-Service angleškega od- dajnika, pa prebijem mnogo nedelj pri urejanju svoje zbirke filmskih zvezd, ki ima že kar spoštovanja vreden obseg. Gospod Kugler me vsak ponedeljek razveseli, ko mi prinese Cinema 4 Theater. Moji nesvetovljanski so- stanovalci sicer pravijo, da je to potrata, čudijo se pa le, s kakšno natančnostjo še po letu dni lahko povem, kdo je igral v kakšnem filmu. Bep hodi s svojim prijateljem rada v kino in ob sobotah mi vselej pove naslov filma, ki ga bo šla gledat, jaz pa kar iz rokava stresem glavne igralce in kritiko filma. Mans je pred kratkim rekla, da mi kasneje ne bo treba hoditi v kino, ker imam vsebino, zasedbo in kritiko že v glavi.

Kadar prijadram z novo frizuro, me vsi grajajoče gledajo in se gotovo sprašujejo, katera filmska igralka je bila tako počesana. Samo na pol mi verjamejo, če re- čem, da sem si frizuro sama izmislila. Odklonilne sodbe me tako motijo, da ne zdržim več kot pol ure in že ste- čem v kopalnico in se hitro počešem po starem.

Tvoja Ana

Petek, 28. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj sem se spraševala, če se ne počutiš kot krava, ki mora kar naprej prežvekovati eno in isto reč, zraven pa zaradi enolične hrane ves čas zdeha in si po tihem želi, da bi Ana izbrskala kaj novega.

Vem, na žalost te take pogrete štorije dolgočasijo, ampak zamisli si, kako dolgočasijo šele mene. Če se pri

178


mizi že ne pogovarjamo o politiki ali o sijajnem kosilu, potem privlečeta na dan mama in gospa van Daan že Mokrat povedane štorije iz njune mladosti. Dussel bese- liči o številnih oblekah svoje žene, o lepih dirkalnih ko- "njih, o preluknjanih čolnih, o fantkih, ki so znali že s JMirimi leti plavati, o razbolelih mišicah in strahopetnih cientih. Kadar eden od nas osmih odpre usta, bi osta- —ih sedem zlahka končalo zgodbo. Za vsako šalo vemo, 'kuko se bo končala, in smeje se ji samo tisti, ki jo pripo- veduje. Najrazličnejši mlekarji, mesarji, trgovci in bivše ' gospodinje so v naši domišljiji že dobili brado, toliko- ' krat smo jih pri mizi hvalili ali pa obirali. Če prideš — ukrivališču v zobe, ne ostaneš dolgo mlad in svež. , Pa to bi še šlo, če ne bi imeli odrasli navade, da vsa- — ko zgodbo, ki sta jo povedala Jan in Miep, vsaj deset- ke ponovijo in jo še okrasijo s svojimi domisleki. Pri ' mizi se moram večkrat uščipniti v laket, da ne skušam — navdušenega pripovedovalca spraviti na pravi tir. - Majhni otroci, kakor je Ana, nikakor ne smejo popra- vljati odraslih, pa naj še take kvasijo. | k Kleinmann in Jan največkrat pripovedujeta o ilegal- — gih in skritih ljudeh. Dobro vesta, kako trpimo z njimi, — kadar jih ujamejo, in kako se veselimo, kadar pridejo nu prostost. io E Skrivališče in ilegalci so zdaj nekaj tako običajnega kot očetove copate pred pečjo in obstaja veliko organi- zucij, kot na primer »Svobodna Nizozemska«, ki pona- vejujo osebne izkaznice, zbirajo denar za begunce, ure- Jujo skrivališča in dajejo delo ubežnikom krščanske ve- re, Prav neverjetno je, kolikokrat, kako plemenito in kuko nesebično tvegajo ljudje svoje življenje, da poma- o drugim in jih rešujejo. bnih Naši rešitelji so najboljši primer za to, rinejo nas na- i rej in upajo, da nas bodo prikrmarili na varen breg. [ Drugače bodo morali tudi oni deliti našo usodo. Pa

k S

ST j ij 179 vendar nismo od njih nikoli slišali besedice, ki bi naka- zala, da smo jim v breme, pa jim gotovo smo. Nihče ni- koli ne potoži, da imajo z nami preveč dela. Vsak dan pridejo k nam, z moškimi se menijo o poslih in politiki, z ženskami o hrani in tegobah vojnih časov, z otroki o knjigah in časopisih. Vedno imajo veder obraz, kolikor se pač da, za rojstne dneve in praznike nam prinašajo rože in darila in so nam vedno in povsod na razpolago. Kaj takega ne sme biti nikdar in nikoli pozabljeno. Drugi kažejo svoje junaštvo v vojni in proti Nemcem, naši rešitelji pa s svojo vedrino in ljubeznijo.

Krožijo najbolj nore zgodbe in večina se jih je res zgodila. Kleinmann je na primer ta teden pripovedoval, da je bila v Geldrlandu nogometna tekma med dvema moštvoma. Eno moštvo so bili sami skrivači, drugo pa vojaška policija. V Hilversumu pa so izdajali nova potr- dila o arijstvu. Da bi jih dobili tudi skrivači (samo s po- trdilom, da si arijec, dobiš živilsko karto, drugače stane 60 guldnov), so uradniki pristojnega urada naročili vse skrivače iz okolice ob isti uri, da so lahko tudi oni dobi- li potrdila o arijstvu.

Da pa ne bi te umetniške točke prišle na ušesa mof- fijem, moraš biti čez vse previden.

Tvoja Ana

Nedelja, 30. januarja 1944 Ljuba Kitty!

Pa imamo spet nedeljo! Zdaj se mi nedelje ne zdijo več tako hude kot prej, so pa še vedno dovolj dolgoča- sne.

V skladišču nisem bila več, mogoče se mi bo kasneje posrečilo. Pač pa sem šla včeraj čisto sama po temi dol.

180



| Stala sem vrh stopnic, nemška letala so se spreletavala

nad mano, jaz pa sem vedela, da sem sama samcata in da ne morem računati na nobeno pomoč. Takrat me je strah minil. Pogledala sem kvišku in zaupala v boga. Strašno si želim biti sama. Oče je opazil, da sem drugačna kot sicer, vendar mu ne morem nič povedati. Najraje bi mu rekla: »Pusti me pri miru, pusti me sa- mo!« Kdo ve, mogoče bom pa nekoč več sama, kot mi bo

ljubo. Tvoja Ana

Četrtek, 3. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Vsa dežela iz dneva v dan bolj napeto pričakuje in- vazijo. Če bi bila Ti tu, bi tudi Tebe zgrabile priprave, po drugi strani pa bi se nam smejala, ker se tako razbur- jamo, mogoče celo za prazen nič. Kodoacia

Vsi časopisi so polni invazije in so ljudi že čisto ob- noreli, ker stalno pišejo: »Če se bodo Angleži izkrcali na Nizozemskem, bodo nemški oblastniki z vsemi sred- stvi branili osvojeno deželo in jo tudi poplavili, če bo treba.« Zraven so objavili zemljevide, kjer so načrtkani tisti deli dežele, ki naj bi jih potopili. Sem spada tudi velik del Amsterdama in vprašanje je, kaj storiti, če bo na ulicah meter vode. Na to težavno vprašanje so od vseh strani deževali odgovori.

»Če bo prišlo do premirja, bomo morali vodo pre- bresti, ker se ne bo dalo niti peš niti s kolesom.« —

»To pa ne! Poskusili bomo plavati. Poveznili si bo- mo kopalne kape, oblekli kopalne obleke in plavali pod vodo, da se ne bo videlo, da smo Židje.«

181 Ma Rad bi videl dame plavati, če jih bo podga- na ugriznila v nogo.« (To je bil seveda moški! B i- deli, kdo se bo bolj drl!) v

»Sploh ne bomo mogli iz hiše in če bo voda drla, se bo skladišče sesulo, ker je tako slabo zidano.«

» Poslušajte, ljudje, brez heca, preskrbeti si moramo čoln.«

» Zakaj pa? Jaz vem za nekaj boljšega. S podstrešja bomo prinesli zaboj od sladkorja in veslali s kuhalni- C0.«

»Kaj pa hodulje? V mladih letih sem bil primissi- ma.«

»Jan Gies jih ne bo potreboval. Oprtal si bo ženo na hrbet in potem bo imela Miep hodulje.«

Kitty, si zdaj približno predstavljaš? Tako govorje- nje je sicer zabavno, resničnost pa bo drugačna.

Tudi drugo vprašanje v zvezi z invazijo ni obviselo v zraku. Kaj če Nemci Amsterdam evakuirajo? »Potuhnili se bomo in šli zraven.«

Sm mm ZE na cesto! Edina možnost je, da ostanemo tukaj. Nemci so zmožni v i gnati, da bodo do Nemčije vsi ENEM DE

»Na vsak način ostanemo tukaj, tu smo najbolj var- ni. Skušali bomo pregovoriti Kleinmanna, naj se z dru- žino preseli sem. Preskrbeli si bomo vreče lesne volne in potem lahko spimo na podstrešju. Miep in Klein- mann bi morala že zdaj prinesti odeje. K našim šestde- setim funtom bomo naročili še nekaj žita in poskusili dobiti še nekaj stročnic. Zdaj imamo v hiši približno 60 funtov fižola in 10 funtov graha. In ne pozabite na 50 konzerv zelenjave.«

» Mama, naštej še druge konzerve.« »Deset ribjih konzerv, 40 škatel kondenziranega mleka, 10 kil mleka v prahu, 3 steklenice olja, 4 wecko-

182


— ve kozarce masla, 4 weckove kozarce mesa, dve pleten-

ki jagod, dve steklenici malin in ribeza, 20 steklenic pa-

' radižnika, 10 funtov ovsenih kosmičev, 8 funtov riža. - To je vse.«

To je kar razveseljiva zaloga. Če pa pomisliš, da do- datno hranimo še obiskovalce in da je vsak teden nekaj skopni, potem se zaloga zdi večja, kot v resnici je. Pre- moga in drv je v hiši dovolj, sveč tudi.

» Našili si bomo skrivne žepke in vzeli s seboj denar, če bo potrebno.«

» Napisali bomo seznam, kaj moramo vzeti s seboj, če bi bežali in že zdaj pripravili nahrbtnike.«

»Ko bo tako daleč, bomo postavili na sprednjo in na zadnjo stran podstrešja stražo.«

» Povejte, no, kaj bomo z vso to hrano, če ne bo pli- na, vode in elektrike?«

»Kuhali bomo na peči. Vodo bomo filtrirali in pre- kuhali. Pomili bomo velike pletenke in v njih hranili vo- do. Za vodni rezervoar lahko uporabimo tudi tri wecko- ve kotle in kotel za pranje.«

» Poleg tega imamo v shrambi še poldrugi cent zim- skega krompirja.«

Tako govorjenje poslušam vsak dan. Invazija gor, invazija dol. Razpravljanja o lakoti, umiranju, bombah, gasilskih napravah, spalnih vrečah, židovskih izkazni- cah, strupenih plinih in tako naprej. Nič veselega.

Kot primer hudih slutenj naših moških Ti zapišem tale razgovor z Janom:

Skrivališče: »Bojimo se, da bodo Nemci pri umiku odgnali s seboj vse prebivalstvo.«

Jan: »To vendar ni mogoče. Za to nimajo dovolj vlakov.«

Skrivališče: »Vlakov? Mislite, da bodo dali civiliste na vlak? Ni govora! Vlekli jih bodo s seboj peš.« (Per pedes apostolorum, pravi Dussel.)

183 Jan: »Ne verjamem. Preveč črno gledate. Kakšno korist pa bi imeli od tega, če bi odgnali s seboj vse civi- liste?«

Skrivališče: »Kar spomnite se, kaj je rekel Goeb- bels: Če se bomo morali umakniti, bomo na vseh zase- denih območjih zaloputnili vrata za seboj.«

Jan: »Izgovorjenih je bilo že veliko besed.«

Skrivališče: »Saj menda ne mislite, da so Nemci za kaj takega preplemeniti ali prečlovekoljubni? Mislijo si: če bomo mi propadli, naj propadejo tudi tisti, ki so v naši oblasti.«

Jan: »Govorite, kar hočete, tudi besede ne verja- mem.«

Skrivališče: »Vedno ena in ista pesem. Nihče ne opazi nevarnosti, dokler je ne občuti na lastni koži.«

Jan: »Saj tudi vi ne veste zagotovo, ampak samo domnevate.«

Skrivališče: »To smo že vse doživeli, enkrat v Nem- čiji in drugič tu. In kaj se dogaja v Rusiji?«

Jan: »Če izvzamemo Žide, mislim, da nihče ne ve, kaj se dogaja v Rusiji. Angleži in Rusi pretiravajo zara- di propagande in Nemci tudi.«

Skrivališče: »Ni govora. Angleški radio je vedno go- voril resnico. Recimo, da so poročila za deset procentov pretirana, vendar so dejstva še vedno dovolj huda. Saj ne morete zanikati, da so na Poljskem meni nič tebi nič umorili in sežgali na milijone ljudi?«

Druge razgovore Ti bom prihranila. Kar se mene ti- če, sem mirna in se ne menim za ves ta hrup. Prišla sem do tega, da mi ne pomeni veliko, ali bom umrla ali pa ostanem pri življenju. Svet se bo tudi brez mene vrtel naprej in proti vsem tem dogodkom se ne morem brani- » ti. Bo, kakor bo, jaz se samo učim in upam na srečen konec.

Tvoja Ana

184


Torek, 8. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Ne znam ti povedati, kako se počutim. So trenutki, ko hrepenim samo po miru, drugič spet bi rada več ži- vahnosti. Smeha smo se tu čisto odvadili, tistega prave- ga smeha, ko kar ne moreš nehati.

Danes zjutraj pa sem se kljub temu smejala, veš, ta- ko kot smo se včasih v šoli. Z Margot sva se hihitali kot dve najstnici.

Včeraj sva se z mamo spet zapletli. Margot je bila zavita v njeno volneno odejo, nenadoma pa je poskoči- la iz postelje in pričela brskati po njej, dokler ni našla šivanke, ki jo je mama pozabila, ko je krpala odejo. Oče je zmajal z glavo in rekel nekaj o mamini nemarnosti. Kmalu se je mama vrnila iz kopalnice in za hec sem ji rekla: »Si pa res prava mačeha!«

Seveda je vprašala zakaj in povedali smo ji o ši- vanki.

Takoj je naredila ohol obraz in mi rekla: »Ravno ti boš govorila o nemarnosti! Kadar šivaš, so šivanke kar posejane po tleh. In tukajle, kar poglej, se valjajo tvoje pilice in škarje za nohte. Nikoli jih ne pospraviš.«

Rekla sem, da jih nisem jaz pustila in Margot se Je takoj oglasila, ker je bila ona kriva.

Mama je še nekaj časa govorila o nemarnosti, do- kler je nisem imela do vrha in sem precej odrezavo re- kla: »Saj sploh nisem govorila o nemarnosti. Vedno jo jaz skupim, kadar kdo kaj naredi.«

Mama je molčala. In čez trenutek sem ji morala dati poljubček za lahko noč. Saj dogodek ni posebno važen,

jezi me pa vseeno. Tvoja Ana

185 Sobota, 12. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Sonce sije, nebo je temno modro, piha rahel vetrič in jaz si želim, tako želim toliko reči ... svobodo, prija- telje, samoto, da bi se naklepetala. Hrepenim po ... po joku. Občutek imam, da me bo razneslo in mislim, da bi mi dobro delo, če bi se lahko razjokala, pa se ne mo- rem. Nemirna sem, hodim iz ene sobe v drugo, skozi špranje zaprtega okna lovim zrak in srce mi razbija, kot bi hotelo reči: »Končno mi izpolni želje!« Mislim, da čutim pomlad, v telesu in duši čutim, kako se prebuja pomlad. Prav prisiliti se moram, da se normalno obna- šam. Čisto zmedena sem in ne vem, kaj naj berem, kaj naj pišem, kaj naj storim, vem samo, da bi rada...

Tvoja Ana

Ponedeljek, 14. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Zame se je marsikaj spremenilo, vsaj v mojih očeh. Tako sem si želela (in si želim), toda... nekaj malega se mi je pa le uresničilo.

V nedeljo zjutraj sem opazila (odkrito rečeno v svo- je veliko veselje), da me Peter ves čas nekam drugače pogleduje. Ne znam razložiti zakaj, ampak naenkrat me je obšel občutek, da ni zaljubljen v Margot, kot sem ves čas mislila. Ves dan ga večkrat namenoma nisem pogle- dala, kajti vedno, kadar sem to storila, sva se ujela z oč- mi. In potem — potem sem imela tako dober občutek, da ne bi mogla imeti boljšega.

V nedeljo zvečer so vsi razen Pima in mene sedeli okoli radia in poslušali »nesmrtno glasbo nemških moj-

186 strov«. Dussel je kar naprej vrtel gumb, Petra je to dra- žilo in vse druge tudi. Peter je kakšne pol ure zadrževal jezo, potem pa precej pikro rekel Dusselu, naj že neha. »Bom že,« mu je Dussel zviška odgovoril. Petra je po- grelo in postal je nesramen, van Daan mu je pritegnil in Dussel je moral odnehati. To je bilo vse.

Ta dogodek ni nič posebnega, toda Peter si ga je ze- lo gnal k srcu. Ko sem danes zjutraj brskala po zaboju s knjigami, je prišel k meni in mi povedal vso zgodbo. Ni- sem je še vedela in Peter se je razgovoril, ko je videl, ka- ko pozorno ga poslušam.

» Vidiš,« mi je rekel, »saj zlepa nič ne rečem, ker že vnaprej vem, da ne bom nič opravil. Takoj zardim, pri- čnem jecljati, ne rečem tistega, kar bi hotel in potem od-

neham, ker ne najdem več besed. Tudi včeraj je bilo ta- .

ko. Hotel sem reči nekaj čisto drugega, ko pa sem začel, sem zgubil glavo. Bilo je grozno. Včasih prej sem imel grdo navado, ki bi jo še zdaj kar uporabil: če sem bil na koga jezen, bi se ga raje lotil s pestmi kot z besedami. Saj vem, da na ta način nikamor ne prideš. Zato te tudi tako občudujem. Ti vedno najdeš prave besede, poveš ljudem tisto, kar jim imaš povedati, in se nikoli ne zme- deš.«

»To se pa motiš,« sem mu rekla. »Večinoma rečem nekaj čisto drugega, kot sem hotela. Pa tudi preveč in predolgo govorim in to je prav tako napaka.«

»Že mogoče. Samo vidi se ti pa ne, da bi ti bilo ne- rodno in to je prednost. Nikoli ne zardiš in ne spreme- niš izraza.«

Na tihem sem se zadnjemu stavku namuznila, ven- dar sem pustila, da je še naprej govoril o sebi. Skrila sem muzanje, sedla na tla, objela kolena z rokami in ga pazljivo gledala.

188

Strašno me veseli, da še koga v hiši zgrabi togota, očitno pa je tudi Petru dobro delo, da je lahko grdo go- voril o Dusselu, ne da bi se bal, da ga bom zatožila. Pa tudi meni je bilo lepo, obšel me je občutek zaupljivosti kot prejšnje čase s prijateljicami.

Tvoja Ana

Torek, 15. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Ta zadeva z Dusselom se je še vlekla in sicer po nje- govi krivdi. V ponedeljek zvečer je Dussel ves zmago- slaven prišel k mami in ji povedal, da ga je Peter zjutraj vprašal, ali je dobro spal in še dodal, da mu je žal za ti- sto zadevo v nedeljo in da svojega izbruha ni tako resno mislil. Nato da ga je Dussel pomiril, da ni hud nanj.

Ko mi je mama povedala to zgodbo, sem se zelo za- čudila, da se je Peter tako ponižal.

Ni mi dalo miru, zato sem ga vprašala in takoj izve- dela, da Dussel laže. Ti bi morala videti Petrov obraz! Splačalo bi se ga fotografirati. Istočasno so se na njem kazali ogorčenje zaradi laži, bes, misel, kaj naj zdaj na- redi, nemir in še marsikaj.

Zvečer je Dussel slišal od gospoda van Daana in od Petra nekaj zasoljenih. Pa najbrž ni bilo tako hudo, ker je danes Petru že popravljal zobe.

Pravzaprav nista hotela več govoriti drug z drugim.

Sreda, 16. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Ves dan nisva govorila, razen nekaj nepomembnih besed. Bilo je premraz, da bi šla na podstrešje, poleg te-

189 ga pa je imela Margot rojstni dan. Ob pol enih je prišel gledat darila in ostal mnogo dalj, kot je bilo treba in kot je sploh kdaj ostal. Popoldan pa se je ponudila prilož- nost. Enkrat na leto rada Margot malo razvajam, zato sem šla jaz po kavo in po krompir. Prišla sem v Petrovo sobo in takoj je umaknil papirje s stopnic. Vprašala sem ga, ali naj zaprem za seboj loputo v stropu.

»Kar daj,« je rekel. »In potrkaj, ko boš šla nazaj, da ti bom odprl.«

Zahvalila sem se mu, šla gor in deset minut iskala po sodu najmanjše krompirčke. Bilo je mraz in pričel me je boleti hrbet. Seveda nisem potrkala, ampak sem sama odprla loputo. Peter mi je zelo ustrežljivo prišel naproti in mi vzel lonec.

»Dolgo sem iskala, pa nisem mogla najti manjših.«

»Si pogledala v večji sod?«

»Vse sem premetala.«

Medtem sem že stala na stopnicah in Peter je vpra- šujoče gledal v lonec, ki ga je še vedno držal v rokah. Potem je pristavil:

»Saj so krasni. Čestitam.«

Pri tem me je tako toplo in mehko pogledal, da mi je postalo milo pri srcu. Dobro sem opazila, da mi je hotel narediti veselje in ker ne govori veliko, je izrazil svojo misel s pogledom. Razumela sem ga in bila sem mu grozno hvaležna. Še zdaj sem srečna, kadar se spomnim njegovih besed in njegovega pogleda.

Ko sem prišla dol, je mama rekla, da potrebujemo še krompir za večerjo. Rade volje sem se ponudila, da grem še enkrat ponj. Ko sem prišla k Petru, sem se opravičila, da še enkrat motim. Vstal je, se postavil med steno in stopnice in me prijel za roko. Bila sem že na stopnicah in hotel me je s silo zadržati.

190

»Grem jaz,« je rekel, »saj moram tako in tako gor.«

Odgovorila sem mu, da zares ni treba, ker to pot ne potrebujemo najmanjših krompirčkov. Prepričala sem ga in me je spustil. Ko sem prišla nazaj, mi je odprl lo- puto in vzel lonec. Pri vratih sem ga še vprašala: »Kaj pa počneš?«

»Francoščino se učim,« je odgovoril.

Vprašala sem ga, če lahko pogledam njegove nalo- ge, umila sem si roke in mu sedla naproti na kavč.

Najprej sem mu malo razložila francoščino, potem pa sva se pričela pogovarjati. Povedal mi je, da bi šel kasneje rad v Nizozemsko Indijo in živel na kakšni plantaži. Pripovedoval je o svojem življenju doma, o čr- ni borzi in o tem, da je takšna ničla. Rekla sem mu, da ima preveč manjvrednostnih kompleksov. Govoril je tu- di o vojni in rekel, da bodo Angleži in Rusi zagotovo zmagali. Menila sva se tudi o Židih. Zdelo bi se mu udobneje, če bi bil kristjan, ali pa če bi to postal po voj- ni. Vprašala sem ga, če se bo dal krstiti, pa tega ne na- merava. Ne počuti se kristjana, po vojni pa tako nihče ne bo vedel, ali si Žid ali kristjan. To me je zbodlo. Žal mi je bilo, da je v njem še vedno kanec nepoštenosti.

»Židje so bili vedno izbrano ljudstvo in bodo tudi vedno ostali,« je še rekel.

»Upajmo, da so bili izbrani za kaj dobrega,« sem mu odgovorila.

Menila sva se še o očetu in poznavanju ljudi, skrat- ka o vsem mogočem, ne spomnim se več o čem.

Odšla sem šele četrt čez pet, ker je takrat prišla Bep.

Zvečer je rekel še nekaj lepega. Že prej sem mu dala nekaj slik filmskih igralcev in pogovarjala sva se o njih. Že skoraj poldrugo leto visijo v njegovi sobi. Petru se zdijo lepe, pa sem mu vseeno ponudila nekaj novejših slik.

191 »Ne, kar pusti,« je rekel. »Vsak dan jih gledam in postali smo prijatelji.«

Zdaj tudi bolje razumem, zakaj tako rad pestuje Mouschi. Tudi Peter potrebuje nežnost. Še nekaj sem pozabila, kar mi je povedal. Rekel je: »Ne, strahu ne poznam, razen pred boleznijo. Pa tudi tega se bom od- vadil.«

Ima pa hude manjvrednostne komplekse. Vedno mi- sli, da je on neumen, mi pa pametni. Kadar mu poma- gam pri francoščini, se mi stokrat zahvali. Enkrat mu bom gotovo rekla: »Nehaj, no! Ti znaš pa bolje angle- ščino in zemljepis.«

Tvoja Ana

Četrtek, 17. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj sem zgoraj prebrala nekaj zgodb, ka- kor sem obljubila gospe van Daan. Začela sem z zgod- bo Evine sanje in zdela se jim je zelo lepa. Potem sem prebrala še nekaj reči iz skrivališča in zelo so se smejali. Peter je nekaj časa poslušal in me vprašal, če bom prišla kdaj brat tudi k njemu. Mislila sem si, da lahko kar po- skusim srečo, vzela sem svoj zvezek in mu dala prečitati tisti delček, ko Cady in Hans razmišljata o bogu. Kak- šen vtis je naredilo nanj, pa ne morem reči. Nekaj je re- kel, ne spomnim se več kaj, ne ravno da je dobro, sa- mo nekaj o tej misli. Rekla sem mu, da sem hotela po- kazati, da ne pišem le zabavnih zgodbic. Pokimal je in odšel iz sobe. Bomo videli, če bom še kdaj kaj slišala o tem.

Tvoja Ana

192

Petek, 18. februarja 1944

Ljuba Kitty! Kadarkoli grem gor, grem z enim samim namenom,

— da bi videla »njega«. Življenje tu je zdaj mnogo boljše,

ker ima spet smisel in se lahko nečesa veselim. Predmet mojega prijateljstva je vsaj vedno doma in

ni se mi treba bati tekmic (razen Margot). Pa nikar ne

misli, da sem zaljubljena vanj, to sploh ni res, vendar ves čas čutim, da lahko med Petrom in menoj nastane

— nekaj lepega, prijateljstvo in zaupanje. Kadar je le m | goče, grem k njemu in nič več ni tako, kot je bilo včasih, — ko ni vedel, kaj naj počne z mem Nasprotno, pogo- — varj še, tudi ko sem že med vrati. h HE Mama ne vidi rada, da hodim gor. Vedno pravi, da — sem Petru nadležna in naj ga pustim pri miru. Kaj ne — razume, da imam dovolj intuicije? Kadar se odpravim, — me vedno tako čudno pogleda in ko se vrnem, me Be — a, kje sem bila. To se mi zdi zoprno in mi bo kmalu do-

| volj.

Tvoja Ana

Sobota, 19. februarja 1944

Ljuba Kitty! j i j dano. Spet je sobota in s tem je pravzaprav vse pove ie bilo mirno. Skoraj celo uro sem kuhala cmočke, 1 »njim« sem pa le bežno govorila. | Ko so ob pol treh vsi brali ali pa spali, sem pograbi- u odeje in vse drugo in šla dol, da bi za pisalno mizo (nala in brala. Pa sem imela kmalu vsega dovolj, naslo- nilu sem glavo na roke in bruhnila v jok. Solze so kar te-

JA Dnevnik Ane Frank 193 kle in tekle in bila sem zelo nesrečna. Da bi le prišel »on« in me potolažil!

Bilo je že štiri, ko sem šla spet nazaj gor. Ob petih

sem šla po krompir z novim upanjem v srcu, da ga bom videla. Toda ko sem se še v kopalnici česala, je šel v skladišče k Moffi. Hotela sem pomagati gospe van Daan in sem s svo- jo knjigo sedla k njej. Nenadoma sem spet začutila, da so mi privrele solze v oči, stekla sem v stranišče in mi- mogrede hitro vzela s seboj zrcalce. Potem sem sedela oblečena na školjki, solze so kapale na moj rdeči pred- pasnik, puščale tam temne madeže in bila sem zelo ža- lostna.

Nekako takole sem premišljala: »Na ta način si ne bom Petra nikoli pridobila. Kdo ve, mogoče mu sploh nisem všeč in mu ni do zaupnosti. Mogoče samo povr- šno misli name? Spet moram sama po svoji poti, brez človeka, ki bi mu lahko zaupala, in tudi brez Petra, brez upanja, brez tolažbe in brez pričakovanj. Ah, ko bi mu lahko položila glavo na ramo, da se ne bi počutila tako brezupno samo in zapuščeno. Kdo ve, mogoče mu sploh ni mar zame in gleda tudi druge enako prijazno. Če je to res, ne bi mogla prenesti tega razočaranja. O Peter, ko bi me le slišal in videl!«

Kasneje sem bila spet vsa polna upanja in pričako- vanj, medtem ko sem v sebi še vedno jokala.

Tvoja Ana

Nedelja, 20. februarja 1944

Kar drugi ljudje počno med tednom, počnemo mi v skrivališču ob nedeljah. Ko se drugi ljudje lepo obleče-

194





ni sprehajajo po soncu, mi ribamo, pometamo in pere- mo.

Ob osmih: Ne glede na druge zaspance vstane Dus- sel že ob osmih in gre v kopalnico, potem dol, pride spet nazaj in se nato v kopalnici celo uro temeljito umi- va.

Pol desetih: Kurimo peč, odstranjujemo zatemnitev, v kopalnico gre van Daan. Ena mojih najhujših nedelj- skih preizkušenj je, da moram s svoje postelje gledati naravnost v Dussela, ki moli. Vsak se bo začudil, če bom rekla, kako grozno je gledati Dussela, kadar moli. Saj ne, da bi jokal ali prav posebno čustveno molil, to ne, vendar ima navado, da se četrt ure — res cele četrt ure — ziblje s pete na prste in spet nazaj. Sem in tja, sem in tja v neskončnost in če ne mižim, se me loti vrto- glavica.

Četrt čez deset: Van Daanovi požvižgajo, kopalnica je prosta. Pri nas lezejo z blazin zadnji zaspani obrazi. Potem gre vse hitro, hitro, hitro. Ker je spodaj pošteno mraz, oblečeva z Margot hlače in ruto. Medtem je oče v kopalnici. Ob enajstih je na vrsti Margot ali pa jaz in nato je kopalnica spet pospravljena.

Pol dvanajstih: Zajtrk. Opis bom izpustila, ker o hra- ni tudi brez mene že dovolj govorijo.

Četrt čez dvanajst: Vsak gre po svojih potih. Oče se v pajacu plazi po kolenih in tako vneto krtači preprogo, da se po sobi vrtinči debel oblak prahu. Gospod Dussel postilja (seveda narobe) in žvižga pri tem svoj večni Be- ethovnov violinski koncert. Mamo slišim škrabljati po podstrešju, ko obeša perilo. Gospod van Daan si posa- di klobuk na glavo in izgine v spodnje predele, Peter in

Moustchi gresta velikokrat za njim. Gospa van Daan si obleče črno volneno jopico in dolg predpasnik, natakne si galoše in ovije okoli glave rdeč šal, vzame pod roko

w 195 sveženj umazanega perila, potem pa naredi dobro na- študiran priklek kot prava perica in gre prat. Medve z Margot pa pomijeva in pospraviva sobo.

Sreda, 23. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj je bilo zunaj nebeško vreme in jaz sem žida- ne volje. Moje pisanje dobro napreduje in to je najlep- še, kar imam. Skoraj vsako jutro grem na podstrešje, da si od zatohlega zraka prevetrim pljuča. Ko sem danes zjutraj prišla tja, je Peter ravno pospravljal. S svojega najljubšega kotička sem gledala v modro nebo, na gole kostanjeve veje, na katerih so se še lesketale kapljice, na galebe in druge ptice, ki so bile nizko na nebu videti či- sto srebrne. Ta pogled naju je oba ganil in pretresel, da nisva mogla reči niti besedice. Peter je stal in naslanjal glavo na debel tram, jaz pa sem sedela poleg njega. Vdi- havala sva hladni zrak, gledala ven in čutila, da ne sme- va prekiniti te tišine. Zelo dolgo sva ostala tako in ko je začel sekati drva, sem vedela, da je dober fant. Po str- mih stopnicah je zlezel v zgornje podstrešje in zlezla sem za njim. Tudi tiste četrt ure, ko je sekal drva, nisva spregovorila. Stala sem in ga gledala, kako spretno seka in se očitno trudi, da bi mi pokazal, kako je močan. Skozi odprto okno sem videla velik kos Amsterdama in čez njegove strehe prav tja do obzorja, ki se je vse svetlo sinje v daljavi stapljalo z nebom.

» Dokler je sonce in nebo brez oblačkov in dokler lahko vse to doživljam, ne morem biti žalostna,« sem si mislila.

Če te je strah, ali pa če si osamljen in nesrečen, je gotovo najboljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in bogom. Takrat začutiš, da je vse tako,

196











to mora biti in da si želi bog srečne ljudi v preprosti, epi naravi. vok -. Dokler vse to obstaja — in to bo najbrž vedno — je udi tolažba za vsako bridkost, to vem. Trdno verja- m, da lahko narava prežene mnogo hudega.

— Ne vem, mogoče pa je blizu čas, ko bom to prekipe- Vujoče veselje lahko delila z nekom, ki čuti prav tako ot jaz. E m Tvoja Ana

P.S. Misli Petru:

— Tu pogrešamo mnogokaj in to že dolgo. Jaz pogre- "um prav tako kot ti. Nikar ne misli, da govorim o gmo- 4nih stvareh, z njimi smo tu kar dobro preskrbljeni. Ne, mislim na duševno življenje. Prav kot ti tudi jaz hrepe- x po svobodi in zraku, vendar mislim, da sva dobila obilno nadomestilo za vse odpovedovanje. Mislim v du- 'evnem svetu. To sem danes zjutraj pri oknu nenadoma oumela. Ko sem zbrano opazovala naravo in boga, nem bila srečna, nič drugega kot srečna. Peter, dokler "človek čuti to notranjo srečo, srečo zaradi narave, dravja in še marsičesa, dokler to nosiš v sebi, se ti bo sivo sreče znova in znova vračalo. Bogastvo, ugled, to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko sa-

oš živ. Kadar boš sam in nesrečen, se zgoraj s podstre-

ozri v nebo. Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, Mi v sebi dober in to te bo vedno znova osrečevalo.

l

Nedelja, 27. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Pravzaprav od jutra do večera ne mislim na nič dru- jgogu kot na Petra. Zaspim z njegovo sliko v očeh, sa- njum o njem in ko se zbudim, me gleda.

197


zbledi, ugasne pa nikoli in osrečevala te bo, dokler . Mislim, da nisva tako različna, kot je videti na prvi pogled in razložila Ti bom zakaj. Oba s Petrom pogre- šava mater. Njegova je preveč površna, rada se spogle- duje in ni ji mar, o čem Peter razmišlja. Moja se sicer ukvarja z menoj, vendar je brez tenkočutnosti in mate- rinskega razumevanja.

Peter in jaz, oba imava v svoji duši boje, negotova sva in preveč krhka in nežna, da bi smeli z nama tako grdo ravnati. Jaz kar vse odrinem in skrijem svoje ob- čutke, premetavam lonce in vodo in zganjam tak hrup, da si vsi okoli mene želijo, da bi me odneslo daleč stran. Peter pa se potegne vase, skoraj ne črhne več, pla- šno se skrije in je tih in zasanjan.

Ampak kako in kdaj se bova končno našla?

Ne vem, kako dolgo bom to hrepenenje še lahko ob- vladala z razumom.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 28. februarja 1944 Ljuba Kitty!

Ta mora me tlači podnevi in ponoči. Vidim ga sko- raj vsako uro, pa se mu ne morem približati. Nihče ne sme ničesar opaziti in medtem ko sem sama v sebi vsa obupana, moram kazati vesel obraz.

Peter Schiff in Peter van Daan sta se zlila v enega samega Petra, ki je dober in ljubezniv in jaz vroče hre- penim po njem. Mama je sitna, oče ljubezniv in zato še bolj nadležen. Najbolj nadležna pa je Margot, ker zah- teva od mene prijazen obraz, jaz pa bi imela rada mir.

Petra ni bilo k meni na podstrešje, šel je na zgornje podstrešje in tam nekaj mizaril. Z vsakim udarcem kla-

198



diva se je oddrobil košček moje korajže in bila sem ved- no bolj žalostna. Nekje v daljavi je zvončkljala cerkve- na ura: »Pokonci glavo, kvišku srca!« Sentimentalna sem, saj vem. In obupana in nera- zumna, to vem tudi sama. Pomagaj mi! Tvoja Ana

Sreda, 1. marca 1944 Ljuba Kitty!

Moje lastne skrbi so potisnjene v ozadje, ker;.., ket so bili tu spet vlomilci. S temi vlomi sem že dolgočasna, ampak kaj morem, če pa vlomilci tako radi izkazujejo čast svojega obiska prav firmi Kolen Co. Ta vlom je mnogo bolj zapleten, kot tisti v juliju 1943.

Kot ponavadi je šel gospod van Daan okoli osmih zvečer v Kuglerjevo pisarno in videl, da so vmesna ste- klena vrata odprta. To se mu je zdelo čudno. Šel je na- prej in se vedno bolj čudil, ker so bila odprta tudi vrata kabineta, v prednji pisarni pa je bila prava zmešnjava. Gotovo so bili tatovi, ga je prešinilo. Rad bi se takoj prepričal, zato je odšel po stopnicah do vhodnih vrat. Vrata so bila zaprta in varnostna ključavnica je bila na svojem mestu. Sklepal je, da sta Bep in Peter pustila v pisarni tak nered.

Za trenutek je še ostal v Kuglerjevi pisarni, potem pa ugasil luč, odšel gor in ni več mislil na odprta vrata in nered v pisarni.

Danes zjutraj je Peter že zgodaj potrkal na naša vra- ta z neprijetno novico, da so bila vhodna vrata na stežaj odprta in da sta iz stenske omare izginila projektor in

199 Kuglerjeva nova aktovka. Petru so naročili, naj zapre vrata, van Daan pa je povedal, kaj je opazil prejšnji ve- čer. Hudo smo se vznemirili.

Vso stvar si lahko razlagamo samo tako, da ima vlo- milec ponarejen ključ od vrat, ker pač niso bila vlomlje- na. Že zgodaj zvečer se je moral priplaziti noter in je zaprl vrata za seboj, takrat pa ga je van Daan prestrašil. Skril se je, dokler van Daan ni odšel, potem pa zbežal s svojim plenom in v naglici pustil vrata odprta.

Kdo bi lahko prišel do ključa? Zakaj ni šel vlomilec v skladišče? Je vlomilec mogoče eden od delavcev v skladišču? Bi nas izdal? Je slišal van Daana ali ga celo videl?

Prav srhljivo je, ker ne vemo, če ne bo vlomilec še enkrat poskusil. Ali pa se je tudi on ustrašil neznanega moškega?

Tvoja Ana

P. S. Če veš za kakšnega dobrega detektiva, bi nam bilo zelo ustreženo. Seveda pa se mora spoznati na ži- vljenje v skrivališču!

Četrtek, 2. marca 1944 Ljuba Kitty!

Z Margot sva bili skupaj na podstrešju. Z njo ne uži- vam tako kot s Petrom (ali s kom drugim), čeprav vem, da doživlja večino stvari enako kot jaz.

Pri pomivanju se je Bep pričela pogovarjati z mamo in gospo van Daan o svojih težavah. Le kaj ji ti dve lah- ko pomagata? Naša netenkočutna mama potisne člove- ka še globlje pod vodo. Veš, kaj je svetovala Bep? Da naj se spomni na vse tiste ljudi, ki danes po svetu umi-

200




rajo. Le komu pomaga misel na bedo drugih, kadar se

— sam klavrno počuti? To sem tudi povedala. Seveda so — me takoj zavrnili, naj se ne vmešavam.

Kako trapasti in idiotski so odrasli! Kot da Peter, Margot, Bep in jaz ne bi čutili enako! Tu pomaga samo

— materinska ljubezen, ali pa ljubezen zelo dobrih prijate- — ljev. Ti dve mami pa nas niti za trohico ne razumeta. - Gospa van Daan mogoče malo več kot mama. Oh, kako — rada bi rekla Bep tisto, kar iz izkušnje vem, da pomaga.

Toda vmešal se je oče in me brezobzirno zavrnil. Kako bedasti so vsi!

Z Margot sem se pogovarjala o očetu in mami. Ka- ko lepo bi nam bilo lahko tu, če ne bi bila tako obupno dolgočasna. Lahko bi prirejali večere in drug za drugim

— govorili o kakšni zanimivi temi. Pa smo spet tam! Jaz ne

smem ničesar reči, gospod van Daan takoj napade, ma- ma postane ostra in se ne zna več normalno pogovarja- ti, očetu se ne ljubi, prav tako ne gospodu Dusselu, go- spo van Daan pa vedno ožrejo, tako da vsa rdeča obse- di in se sploh ne zna več braniti. Kaj pa mi? Mi pa ne smemo imeti lastne sodbe! Res, neznansko so moderni!

—a Nobenega lastnega mnenja! Nihče ne more nikomur

prepovedati, da ne bi smel imeti lastnega mnenja, pa naj bo še tako mlad! Petru, Margot, Bep in meni bi po- magala samo velika, naklonjena ljubezen, te pa ne do- bimo. Tu nas nihče ne razume, predvsem pa ne ti pri- smojeni vsevedi. Bolj občutljivi smo in več razmišljamo, kot si kdo od njih lahko le od daleč predstavlja. Ljubezen, kaj je to ljubezen? Mislim, da se je ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna lju- bezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel. Pa bodi poročen ali neporočen, naj dobiš

201 otroka ali pa ne, lahko si ob čast — vse to ni važno, če le veš, da ti bo nekdo vse življenje stal ob strani, nekdo, ki te razume in ki ga z nikomer ne deliš!

Trenutno se mama spet muli. Očitno je ljubosumna, ker se več pogovarjam z gospo van Daan kot z njo. Bri- ga me!

Danes popoldan sem naletela na Petra in pogovarja- la sva se najmanj tri četrt ure. Zelo težko pove kaj o se- bi, pa bo že počasi. Res ne vem, kaj bi bilo bolje, naj hodim gor ali naj ostanem spodaj. Tako rada bi mu po- magala. Povedala sem mu o Bep in kako netaktni sta bi- li obe mami, on pa mi je povedal, da se njegova starša ves čas prepirata o politiki, o cigaretah, o vsem mogo- čem. Bil je zelo plah, potem pa je le iztisnil iz sebe, da svojih staršev najraje dve leti ne bi videl. »Moj oče sploh ni tako v redu, kot je videti,« je rekel. »In kar se tiče cigaret, ima mama čisto prav.«

Povedala sem mu tudi o svoji mami, mojega očeta pa je branil, rekel je, da je »prima dečko«.

Ko sem zvečer pomila in obesila predpasnik, me je poklical in me prosil, naj spodaj nikomur ne povem, da se starša spet kregata in ne govorita med seboj. Obljubi- la sem mu, čeprav sem Margot že povedala. Prepričana sem, da ne bo zinila.

»Mene se ti ni treba bati, Peter,« sem mu rekla. »Nič več ne prenašam čenč. Tudi črhnila ne bom o stvareh, ki mi jih boš povedal.«

To se mu je zdelo sijajno. Povedala sem mu tudi vse naše grozne čenče in rekla: »Seveda ima Margot prav, ko pravi, da nisem poštena. Čeprav sem se odločila, da ne bom več raznašala čenč, Dussela še preveč rada opravljam.«

»To je res lepo od tebe,« je rekel in zardel, meni pa je pri tem odkritosrčnem poklonu postalo kar nerodno.

202


Potem sva se pogovarjala o njegovih in o naših. Kar precej se je začudil, da še vedno ne maramo njegovih staršev.

»Saj veš, Peter, da sem odkrita,« sem mu rekla. »Za- kaj bi ti tega ne povedala? Saj vsi poznamo njune napake.«

Rekla sem mu še: »Peter, tako rada bi ti pomagala. Bi ti lahko? Vedno stojiš med njima in vem, da ti je tež- ko, čeprav nič ne rečeš.«

»Vesel bom, če mi boš pomagala.«

» Mogoče pa bi se raje pomenil z očetom? On tudi nikoli ne pove ničesar naprej, mirno mu lahko zaupaš.«

» Vem, zlata duša je.«

»Kajne, da ga imaš rad?«

Prikimal je in rekla sem: »No, on tebe tudi.«

Kar zardel je in res me je ganilo, kako so ga te bese- de razveselile. »Misliš?« je vprašal.

»Seveda,« sem rekla, »to se opazi po vsem, kar vča- sih mimogrede reče.«

Potem je prišel gospod van Daan narekovat. Tudi

Peter je »prima dečko«, prav kot oče. Tvoja Ana

Petek, 3. marca 1944 Ljuba Kitty!

Ko smo danes zvečer prižgali sveče, sem se razvese- lila in pomirila. V goreči sveči čutim bližino babice, ona me čuva in varuje in to me vedno znova navda z vese- ljem. Toda .... še nekdo drug vpliva na moje razpolože- nje in to je Peter. Ko sem šla danes po krompir in sem že s polnim loncem stala na stopnicah, me je vprašal: »Kaj boš pa počela popoldne?«

203 Sedla sem na stopnice in pričela sva se pogovarjati. Tisti krompir je prispel dol šele ob četrt čez pet, uro po tem, ko sem šla ponj. Peter tudi z besedico ni več ome- nil staršev, pogovarjala sva se le o knjigah in o prejš- njem življenju. Kako topel pogled ima ta fant! Mislim, da ne manjka veliko in se bom zaljubila vanj.

To je danes zvečer omenil. Potem ko smo olupili krompir, sem šla k njemu in rekla, da mi je vroče. »Če pogledaš mene in Margot, takoj veš, kakšna je tempera- tura. Kadar je mraz, sva bledi in kadar je toplo, sva rde- či,« sem rekla.

»Zaljubljena?« je vprašal.

»Zakaj pa zaljubljena?« Precej bedast odgovor ozi- roma vprašanje.

»Zakaj pa ne!« je rekel in potem sva morala k ve- čerji.

Le na kaj je meril s tem vprašanjem? Danes sem končno prišla do tega in ga vprašala, če mu je moje go- vorjenje nadležno. Rekel je samo: »Meni je všeč.« Ali je rekel tako samo zaradi svoje plahosti, pa ne morem presoditi.

Kitty, kaj nisem kot kakšna zaljubljenka, ki se ne zna pogovarjati o ničemer drugem kot le o svojem iz- brancu? Ampak Peter je res pravi zaklad. Kdaj mu bom to lahko rekla? Seveda, ko se bom tudi jaz njemu zdela zaklad. Ampak jaz že nisem mačica, ki jo lahko primeš brez rokavic, to vem. On pa ima rad svoj mir in zato ni- mam pojma, ali sem mu v resnici všeč. Na vsak način pa se zdaj bolje poznava in želim si, da bi si upala pove- dati še več reči. Kdo ve, mogoče bo pa ta čas hitreje pri- šel, kot si mislim? Čez dan večkrat opazim, kako me ra- zumevajoče pogleda, jaz pa mu pomežiknem in potem sva oba vesela. Seveda sem trapasta, ko govorim tudi o

204

njegovem veselju, ampak trden občutek imam, da misli

on enako kot jaz. Tvoja Ana

Sobota, 4. marca 1944 Ljuba Kitty!

Ta sobota po dolgih, dolgih mesecih enkrat ni bila tako dolgočasna, žalostna in pusta kot vse druge. Seve- da ni vzrok nihče drug kot Peter. Danes zjutraj sem šla na podstrešje obesit svoj predpasnik, ko me je oče vpra- šal, če ne bi malo ostala, da bi se pogovarjali po franco- sko. To se mi je zdelo sijajno. Najprej smo govorili francosko in Petru sem malo pomagala, potem pa smo prešli na angleščino. Oče je na glas čital Dickensa in jaz sem bila v devetih nebesih, ker sem sedela na očetovem stolu tik poleg Petra.

Četrt pred enajsto sem šla dol. Ko sem se ob pol dvanajstih vrnila, je bil še na stopnicah in me je čakal. Pogovarjala sva se do tri četrt na eno. Kadar naju po možnosti nihče ne sliši, na primer po kosilu, mi reče: »Živijo, Ana, kasneje se vidiva!«

Ah, kako sem vesela! Mogoče me pa začenja imeti rad? Na vsak način je prijeten dečko in kdo ve, kako si- jajno se bova še pogovarjala. Gospe van Daan se zdi v redu, kadar sva skupaj, toda danes me je podražila: »Bog ve, če vama tam zgoraj lahko zaupamo.«

»Seveda,« sem ugovarjala. »Prav žalite me!«

Od jutra do večera se veselim, da bom videla Petra.

Tvoja Ana

P. S. Da ne pozabim: danes je močno snežilo, zdaj pa snega že ni več, ker je ves skopnel.

205 Ponedeljek, 6. marca 1944 Ljuba Kitty!

Se tudi Tebi zdi neumno, da se počutim odgovorno za Petra, ko mi je toliko povedal o svojih starših? Zdaj se mi zdi, da se me ti prepiri tičejo prav toliko kot nje- ga. Vendar se z njim o tem ne upam več pogovarjati, ker se bojim, da tega ne mara. Za nič na svetu ne bi marala biti netenkočutna.

Na obrazu mu vidim, da razmišlja prav toliko kot jaz in danes zvečer me je kar pogrelo, ko mu je gospa van Daan rekla: »Veliki mislec!« Zardel je in bilo mu je nerodno, jaz pa sem se skoraj razletela.

Ljudje naj raje držijo jezik za zobmi! Hudo je kri- žem rok gledati, kako je osamljen. Vživim se vanj, kot če bi to sama doživljala. Kako obupan mora biti pri vseh prepirih! Ubogi Peter, kako potrebuje ljube- zen!

Mojim ušesom je zvenelo zelo trdo, ko je rekel, da ne potrebuje prijateljev. Kako se moti! Kar misliti si ne morem, da je govoril resno. Oklepa se svoje možatosti, svoje samote in svoje igrane brezbrižnosti, samo da se ne bi izdal in da nikoli in nikdar ne bi pokazal, kako mu je pri duši. Ubogi Peter, kako dolgo bo lahko igral to vlogo? Bo tem nečloveškim naporom sledil izbruh? O, Peter, ko bi le smela, ko bi ti le mogla pomagati! Skupaj bi že pregnala najino osamljenost.

Veliko razmišljam, govorim pa malo. Vesela sem, kadar ga vidim in če povrhu še sije sonce. Včeraj sem si umila lase in bila ves čas zelo razposajena, ker sem ve- dela, da je v sosednji sobi. Bolj kot sem sama v sebi tiha in resna, večji hrup zganjam. Kdo bo prvi, ki bo pri- vzdignil ta ščit in ga strl?

206


Dobro, da van Daanovi nimajo hčere. Osvajanje ne bi bilo tako težavno in tako lepo, če te ne bi ravno drugi spol tako privlačeval.

Tvoja Ana

P. S. Saj veš, da Ti vse po pravici napišem. Zato Ti moram tudi priznati, da živim od enega srečanja do drugega. Rada bi odkrila, ali tudi on čaka name in ved- no se razveselim, kadar opazim njegove plahe poskuse. Mislim, da bi se on prav tako rad razgovoril kot jaz in

, ne ve, da me ravno njegova nebogljenost tako gane.

Torek, 7. marca 1944 Ljuba Kitty!

Kadar razmišljam o svojem življenju po letu 1942, se mi zdi popolnoma neresnično. Tisto nebeško življe-

. nje je živela neka Ana Frank, ki je bila še kako različna

od razumne Ane, kakršna je postala tu. Res je bilo ne- beško življenje. Na vsak prst sem imela pet občudoval- cev in vsaj dvajset prijateljic in znank, bila sem ljubljen- ka večine učiteljev, razvajena od očeta in mame, imela sem dovolj denarja in kupe sladkarij — kaj pa še hočeš več?

Seveda me boš vprašala, kako sem vse te ljudi ovila okoli prsta? Peter pravi »moč privlačnosti«, ampak to ne drži docela. Učiteljem so se moji hudomušni odgo- vori zdeli prikupni, pa tudi nasmejan obraz in kritični pogledi. Saj kaj več tudi nisem bila, samo spogledljiva in zabavna. Nekaj dobrih lastnosti imam, zaradi katerih sem bila priljubljena, sem namreč pridna, odkritosrčna in velikodušna. Od mene je lahko prepisoval, kdor je

207 hotel, z odprtimi rokami sem delila sladkarije in nikoli nisem vihala nosu.

Da se pri vsem občudovanju nisem prevzela? Prava sreča je, da sem tako rekoč na višku veselja nenadoma pristala v resničnosti in trajalo je dobro leto, da sem se privadila, da ni občudovanja od nikoder več.

Kaj so sošolci videli v meni? Kolovodjo pri vseh ša- lah in šalicah, vedno na čelu vsega, nikoli slabe volje ali cmerava. Je bilo čudno, da so me vsi radi spremljali s kolesom in bili pozorni do mene?

Ko zdaj opazujem to Ano Frank, to prijetno, zaba- vno in površno deklico, nima z menoj nič več opraviti. Kaj je že Peter rekel o meni? »Kadarkoli sem te videl, sta se okoli tebe vrtela eden ali dva fanta in cela gruča deklet. Vedno si se smejala in bila središče vse družbe.« Prav je imel.

Kaj je ostalo od te Ane Frank? Gotovo, smejati se znam še vedno in tudi odrezava sem še, prav tako ali pa še bolje znam kritizirati ljudi, znam se spogledovati in biti zabavna, če le hočem...

In to je tisto. Tako na videz brezskrbno in veselo bi prav rada spet živela en večer, nekaj dni ali pa cel te- den. Konec tedna pa bi bila na smrt utrujena in zelo hvaležna za resen razgovor. Ne želim si več občudoval- cev, ampak prijatelje, nočem, da občudujejo moje pri- kupne nasmeške, ampak moj nastop in moj značaj. Do- bro vem, da bi se krog okoli mene zožil. Pa kaj potem, obdržala bi nekaj pokončnih ljudi.

Kljub temu pa leta 1942 nisem bila samo srečna. Ve- likokrat sem se počutila zapuščeno, toda ker sem bila od jutra do večera zaposlena, o tem nisem razmišljala in sem se zabavala. Hote ali nehote sem skušala prazni- no zapolniti s šalami.

Zdaj opazujem svoje življenje in vidim, da je neko obdobje nepreklicno minilo. Brezskrbni šolski čas se ne

208



bo vrnil nikoli več. Saj niti ne hrepenim po njem, temu sem odrasla. Nič več ne morem samo počenjati neum- nosti, del mene bo vedno ostal resen.

Natanko kot pod drobnogledom opazujem svoje ži- vljenje do Novega leta 1944. Doma življenje z mnogo sonca, nato pa 1942, ko smo prišli sem, nenadna spre- memba, prepiri, obdolžitve. Tega nisem mogla dojeti, presenetilo me je in samo s predrznostjo sem lahko ohranila svoje ravnotežje.

Potem prva polovica leta 1943: napadi joka, samota, počasi sem sprevidela napake in pomanjkljivosti, ki so bile velike, videti pa so bile še enkrat večje. Čez dan sem klepetala o vsem mogočem in skušala pridobiti Pi- ma na svojo stran. To se mi ni posrečilo. Sama sem sta- la pred veliko nalogo, kako naj se spremenim, da me ne bodo več grajali, kajti graje so me tako potrle, da sem izgubila vso voljo.

Druga polovica tega leta je bila malo boljša. Postala sem najstnica, obravnavali so me bolj odraslo. Pričela sem razmišljati, pisala sem zgodbe in prišla do zaklju- čka, da se me drugi ne tičejo. Nobene pravice nimajo, da me porivajo sem in tja. Spremeniti se hočem sama, po svoji lastni volji. Dojela sem, da se mami lahko od- povem, popolnoma in dokončno. To me je potrlo. Še bolj me je prizadelo, ko sem uvidela, da ne bo oče niko- li moj zaupnik. Nikomur več nisem zaupala, samo sebi.

Po Novem letu pa druga velika sprememba, moje sanje ... S temi sanjami sem odkrila svoje hrepenenje po prijatelju. Ne po dekliškem prijateljstvu, temveč po prijateljstvu s fantom. Odkrila in spoznala sem tudi sre- čo v sebi in spregledala svoj oklep iz površnosti in vese- losti. Potem sem se umirila. Zdaj živim samo še za Petra, od njega je odvisno, kaj se bo naprej godilo z me- noj.

14 Dnevnik Ane Frank 209 Ko zvečer ležim v postelji in končujem svojo moli- tev z besedami: »Hvala Ti za vse dobro in ljubo in le- po,« v meni vse vriska. Mislim na »vse dobro«, na skri- vališče, na svoje zdravje, na to, da obstajam. »Vse lju- bo« je Peter, vse, kar je med nama drobno in občutljivo in čemur še nisva dala imena ljubezen, sreča, bodo- čnost. »Vse lepo« pa je ta svet, narava in njene lepote, vse lepote skupaj.

Ne mislim na bedo, ampak na lepoto, ki je še vedno tu. V tem je velika razlika med mamo in menoj. Njen nasvet proti žalosti je: »Pomisli na vso bedo na svetu in bodi vesela, da se to ne godi tebi.« Moj nasvet je: »Poj- di na polje, v naravo, na sonce! Pojdi ven in poskusi najti srečo v samem sebi! Misli na vse lepo, ki je še v te- bi in okoli tebe in bodi srečna!«

Po mojem mnenju mamin nasvet ne drži. Le s čim se boš tolažil, ko bo tebe zadelo hudo? Potem si izgubljen.

Meni pa se zdi, da ostane v vsaki bridkosti še vedno nekaj lepega. Če tako gledaš na stvari, odkriješ še ved- no nekaj veselja in vse se uravna. Le kdor je srečen, lah- ko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.

Tvoja Ana

Sreda, 8. marca 1944

Z Margot sva si za šalo pisali pisemca.

ANA: Pretrapasto, šele kasneje se spomnim na no- čne pripetljaje. Zdajle mi je padlo v glavo, da je gospod Dussel ponoči zelo glasno smrčal. (Sreda popoldne, tri četrt na tri in gospod Dussel spet smrči. Zato sem se te- ga tudi spomnila.) Ko sem morala lulat, sem nameno- ma malo bolj ropotala, da je nehal smrčati.

MARGOT: Kaj je bolje? Da lovi sapo ali da smrči?

210



oč kN,


ANA: Da smrči. Če ropotam, omenjena oseba neha

| umrčati, ne da bi se zbudila.

Nekaj Ti bom zaupala, Kitty, česar Margot nisem

| napisala. Zelo veliko sanjam o Petru. Predvčerajšnjim - ponoči sem sanjala, da je v naši sobi drsališče. Z menoj

gla se drsala tisti mali fantek, ki sem ga vedno srečevala

— na drsališču, in njegova sestrica v svoji večni modri — obleki. Drsal se je na svojih dolgih štorkljastih nožicah, — lepo sem se mu predstavila in ga vprašala, kako mu je

ime. Ime mu je bilo Peter in še v sanjah sem se spraše-

— vula, koliko Petrov poznam.

Potem se mi je sanjalo, da sva si s Petrom stala na-

b proti v njegovi sobi. Nekaj sem mu rekla, on pa me je

poljubil. Vendar je rekel, da me še nima tako rad in da

E naj se nikar ne spogledujem. Z obupanim in rotečim

glasom sem rekla: »Ampak, Peter, saj se ne spogle- dujem!«

Ko sem se zbudila, sem bila vesela, da Peter tega ni rekel v resnici.

Danes ponoči sva se spet poljubila, toda Petrovo li- de me je razočaralo. Ni bilo tako mehko, kot je videti, temveč je bilo kot očetovo lice, lice moškega, ki se že brije.

Petek, 10. marca 1944 Ljuba Kitty!

Danes velja tisti pregovor, da nesreča nikoli ne pri- de sama. Peter ga je pravkar povedal. Razložila Ti bom, kukšne neprijetnosti imamo in kaj nas nemara še čaka.

Prvič: Miep je bolna. Bila je na neki poroki v we- Merski cerkvi in se je prehladila. Drugič: gospod Klein- muann se še ni vrnil, ker je imel spet želodčno krvavitev

v 211 in tako je Bep sama v pisarni. Tretjič pa so zaprli neke- ga moža, nočem imenovati njegovega imena. To ni hu- do samo zanj, temveč tudi za nas, ker smo pričakovali krompir, maslo in marmelado. Gospod M. (recimo mu tako) ima pet otrok, mlajših od trinajst let, in še enega, ki je na poti.

Zadnje čase se mi ni ljubilo kaj dosti pisati o zuna- njih dogodkih, ker sem imela toliko opraviti s svojimi lastnimi zadevami. Nikar me napačno ne razumi, usoda ubogega gospoda M. se mi zdi strašna, samo v mojem dnevniku ni dovolj prostora.

V torek, sredo in četrtek sem bila od pol petih do četrt čez pet pri Petru. Učila sva se francoščino in vmes malo opravljala. Zelo se veselim na te popoldanske uri- ce, najlepše pa je, da se tudi Peter veseli mojega priho- da. Vsaj mislim, da se.

Tvoja Ana

Sobota, 11. marca 1944 Ljuba Kitty!

Zadnje čase nimam nobene vztrajnosti več, kar na- prej tavam sem in tja. S Petrom se je lepo pogovarjati, vendar se ves čas bojim, da sem mu nadležna. Povedal mi je nekaj reči iz prejšnjega življenja, nekaj o sebi in nekaj o svojih starših, toda zdi se mi mnogo premalo in vsakih pet minut se sprašujem, s kakšno pravico zahte- vam več. Včasih sem se mu zdela neznosna in on meni tudi. Jaz sem spremenila svoje mnenje, kaj pa on? Mi- slim da, vendar to še ne pomeni, da sva zares prijatelja, čeprav bi jaz potem mnogo laže prenašala ta zapor. Vendar se nočem popolnoma spraviti ob živce, kar do-

212 volj se ukvarjam z njim in ni treba, da dolgočasim še Tebe, potrta kot sem. Tvoja Ana

Nedelja, 12. marca 1944 Ljuba Kitty!

Dalj kot traja, bolj neumno je. Od včeraj me Peter ne pogleda več, kot da bi bil hud name. Tudi jaz se tru- dim, da ne bi tekala za njim in ga čim manj nagovar- jam, toda zelo mi je težko. Kaj neki je tisto, kar ga žene od mene in spet privlači? Mogoče si pa vse skupaj samo domišljam in ni tako hudo. Mogoče je tudi on muhast in bo jutri vse dobro.

Najtežje je, da ne smem navzven nič pokazati, pa naj sem še tako žalostna. Pomagati moram v gospodinj- stvu, se pogovarjati z drugimi in predvsem biti vesela. Zelo pogrešam naravo in prostorček, kjer bi bila lahko sama, dokler bi hotela. Mislim, da precej zmešano pi- šem, ampak tudi sama sem že čisto zmešana. Po eni strani sem vsa iz sebe od hrepenenja po njem in sploh ne morem biti v isti sobi, ne da bi ga gledala, po drugi strani pa se sprašujem, zakaj neki mi toliko pomeni in zakaj nisem mirnejša! Noč in dan, kadar sem le budna, se sprašujem: »Ga nisi pustila dovolj pri miru? Si bila prevečkrat zgoraj? Načenjaš prepogosto resne stvari, o katerih se še ne moreta pogovarjati? Mogoče mu pa sploh nisi simpatična? Je bilo mogoče vse skupaj samo tvoja domišljija? Zakaj pa ti je potem toliko povedal o sebi? Mu je zdaj mogoče žal?« In še več podobnega.

Včeraj popoldne me je cela vrsta žalostnih novic iz zunanjega sveta tako potrla, da sem se ulegla na svoj kavč. Rada bi spala, spala, spala, samo da ne bi mislila

214



na nič več. Spala sem do štirih, potem pa sem morala v dnevno sobo. Težko sem odgovarjala na vsa mamina vprašanja in si izmislila izgovor za očeta, zakaj sem spa- la. Rekla sem, da me boli glava, kar ni čista laž, ker me res vse boli... v duši.

Normalnim ljudem, normalnim dekletom, najstni- cam, kot sem sama, se bom gotovo zdela prenapeta, da se tako smilim sama sebi. Ampak je že tako, da Tebi po- vem vse, kar mi leži na srcu. Da bi se izognila vsem vprašanjem, sem čez dan predrzna, vesela in samozave- stna, kar se le da, vendar se jezim sama nase.

Margot je zelo ljubezniva in bi rada, da bi ji zaupa- la, ampak vsega ji le ne morem povedati. Manjka ji ne- prisiljenosti. Preveč resno me vzame in dolgo razmišlja o svoji trapasti sestri. Karkoli rečem, vedno me vprašu- joče gleda in razmišlja: misli zdaj resno ali je to spet ko- medija?

Z Margot sva tudi ves čas skupaj in zaupnika ne moreš imeti kar naprej za petami. Le kdaj se bom izmo- tala iz tega klobčiča misli? Kdaj bom spet našla mir in

vedrino? Tvoja Ana

Torek, 14. marca 1944 Ljuba Kitty!

Ti se boš nemara zabavala (jaz pa malo manj), ko boš slišala, kaj bomo danes jedli. Ker je spodaj snažil- ka, sedim pri van Daanovih za mizo s povoščenim

prtom in držim pred nosom odišavljen robček iz pred- vojnih časov. Tega seveda ne razumeš, torej bom »zače- la pri začetku«.

Naše dobavitelje so zaprli in tako nimamo razen pe- tih na črno kupljenih živilskih kart nobene nakaznice za

25 maščobo več in tudi nobene masti. Ker sta Miep in Kleinmann spet bolna, ne more Bep ničesar preskrbeti. Vzdušje je turobno in taka je tudi hrana. Od jutri naprej nimamo niti trohice masti več, pa tudi ne masla ne mar- garine. Za zajtrk ne bo več praženega krompirja (da pri- hranimo kruh), ampak kaša in ker se gospa van Daan boji, da bomo od lakote pomrli, smo kupili nekaj ne- posnetega mleka. Naše kosilo bo danes enolončnica iz zelja, ki je bilo že dolgo v sodu. In zato tudi varnostni ukrepi z nadišavljenim robčkom. To zelje je moralo biti nekaj let v sodu in neverjetno smrdi. V sobi je mešanica smradu po gnilih slivah, konzervansih in pokvarjenih jajcih. Beeh, že ob sami misli, da bom morala to jesti, se mi obrne.

Za krono vsega pa je naš krompir zbolel za čudno boleznijo in od dveh veder »pommes de terre« vržemo eno v peč. O tem zbijamo šale in si izmišljujemo razne bolezni, na koncu smo sklenili, da ima krompir kar po vrsti raka, koze in ošpice. V četrtem letu vojne skrivanje res ni več šala. Ko bi bil vsaj že ves ta drek mimo!

Odkrito rečeno me hrana ne bi tako motila, če bi se sicer dogajalo kaj veselega. Ampak stvar je v tem, da se zaradi dolgočasnega življenja ne moremo več trpeti. Zdaj pa poslušaj mnenja petih odraslih o trenutnem stanju (otroci ne smejo imeti svojega mnenja in to pot se tega držim).

Gospa van Daan: »Nič več mi ni všeč, da sem ku- hinjska vila, toda da bi kar posedala in nič delala, je pa tudi dolgočasno. Torej spet kuham in protestiram: ne- mogoče je kuhati brez maščobe. Kar slabo mi je od ogabnega smradu, moj trud pa poplačate z godrnja- njem in nehvaležnostjo. Vedno sem črna ovca in kriva za vse. Poleg tega sem mnenja, da se vojna nikamor ne

216




s S


. premakne in na koncu bodo Nemci še zmagali. Obupno - me je strah, da bomo od lakote pomrli in kadar sem sla-

be volje, vsakogar ozmerjam.« Gospod van Daan: »Če lahko kadim, kadim, ka-

h dim, potem hrana, politika in muhe moje punči niso ta- - ko grozne in punči je dobra ženska. Če pa nimam ciga-

ret, sem kar bolan in takrat potrebujem meso, življenje

— je slabo, nobena reč ni v redu in posledica so siloviti — prepiri, punči pa je neznansko neumna ženska.«

Gospa Frank: »Hrana sicer ni važna, toda prav zdaj

' bi rada pojedla kos rženega kruha, ker sem strašno la-

čna. Če bi bila jaz gospa van Daan, bi svojemu možu že davno prepovedala kaditi. Toda zdaj nujno potrebujem cigareto, ker imam čisto prazno glavo. Van Daanovi so grozni ljudje, Angleži delajo same napake, ampak voj-

na kar dobro napreduje. Ves čas bom govorila in sem

vesela, da nisem na Poljskem.«

Gospod Frank: »Vse je v redu, ničesar ne potrebu- jem. Kar mirno, saj imamo čas. Samo da mi daste krompir, pa bom tiho. Prihranite del moje porcije za Bep. Politično gre na bolje, sem optimist.«

Gospod Dussel: »Opraviti moram svoj pensum, opraviti ga moram v pravem času. Politika se odlično ruzvija, nemogoče je, da bi nas odkrili. Jaz, jaz, jaz ...«

Tvoja Ana

Sreda, 15. marca 1944 Ljuba Kitty!

Uh, vsaj za nekaj časa sem rešena morečih prizorov! Dunes nisem poslušala drugega kot: »Če se bo zgodilo to in to, potem bomo imeli težave, če bo zbolel še ta, bomo zapuščeni od vsega sveta, če bo potem ...«

217 No, vse drugo si lahko zamisliš. Domnevam, da si skrivače medtem že tako dobro spoznala, da lahko sa- ma nadaljuješ pogovore.

Povod za vse te »če bo ...« je bil, da so Kuglerja za šest dni poklicali na prisilno delo, da ima Bep hud na- hod in bo morala verjetno ostati doma, Miep še ni pre- bolela gripe, Kleinmann pa ima odprto rano na želodcu in je omedlel. Res žalosten spisek tegob.

Po našem mnenju bi si moral Kugler preskrbeti zdravniško potrdilo, da za delo ni sposoben, in ga pred- ložiti magistratu v Hilversumu. Jutri so delavci iz skla- dišča prosti in Bep bo sama v pisarni. Če (že spet ta »če«) bo ostala doma, bodo vrata zaklenjena in mi bo- mo morali biti tiho kot miške, da nas ljudje v sosednji hiši ne bi slišali. Okoli enih bo prišel Jan obiskat zapuš- čene skrivače, on ima tako rekoč vlogo paznika v žival- skem vrtu.

Jan nam je danes opoldne po dolgem času spet po- ročal o širnem svetu. Morala bi videti, kako nas je vseh osem sedelo okoli njega, prav kot na sliki »Babica pri- poveduje«.

Svoji hvaležni publiki je pravil vse mogoče, pred- vsem pa je govoril o hrani. Zdaj mu kuha neka Miepina znanka. Predvčerajšnjim je dobil korenje z grahom, vče- raj je moral pojesti ostanke, danes bo grah in jutri eno- lončnica iz korenja.

Pozanimali smo se, kaj pravi Miepin zdravnik.

» Zdravnik?« je rekel Jan. »Kaj pa hočete od zdrav- nika? Danes zjutraj sem mu telefoniral in k telefonu je prišel nekakšen asistentek. Prosil sem ga za recept proti gripi in rekel mi je, naj ga pridem iskat med osmo in de- veto. Kadar je gripa zelo huda, pride zdravnik sam do telefona in reče: ,Pokažite jezik! Recite AAAAA! Že sli-

218

šim, da imate vneto grlo. Napisal vam bom recept pa pojdite v lekarno. Na svidenje, gospod." In konec. To je res udobna ordinacija, takile pregledi po telefonu. Pa končno zdravnikom ne smemo zameriti, vsak človek ima le dve roki in danes je vse preveč bolnikov in pre- malo zdravnikov.«

Kljub vsemu smo se morali smejati, ko nam je Jan ponovil telefonski razgovor. Živo sem si predstavljala, kakšna je v teh časih zdravnikova čakalnica. Nič več ne gledajo zviška na bolnike iz bolniške blagajne, temveč na ljudi, ki niso hudo bolni. Pri tem si mislijo: »Človek, kaj le počneš tukaj? Pojdi nazaj v vrsto, zares bolni ima- jo prednost!«

Tvoja Ana

Četrtek, 16. marca 1944 Ljuba Kitty!

Krasno, nepopisno lepo vreme imamo. Gotovo bom šla kmalu na podstrešje.

Posvetilo se mi je, zakaj sem toliko nemirnejša od Petra. On ima svojo sobo, tam lahko dela, sanjari, raz- mišlja in spi, mene pa porivajo iz kota v kot. Sobo de- lim z Dusselom in nikoli nisem sama, pa tako hrepenim po samoti. To je tudi vzrok, da se zatekam na podstre- šje. Le tam in s Teboj sem lahko za kratek čas, res zelo kratek čas, jaz sama. Pa dovolj o teh mojih hrepenečih željah, saj sem sklenila, da bom korajžna!

K sreči mojega razpoloženja nihče ne opazi, razen da sem z mamo vedno bolj hladna in zaničljiva, da se ne milim več toliko okoli očeta in da Margot ničesar več ne povem. Kar zaprla sem se. Predvsem pa moram

219 na zunaj ohraniti svoje ravnotežje, nihče ne sme vede- ti, kakšni boji divjajo v meni, boji med mojim hrepe- nenjem in mojim razumom. Za zdaj zadnji še zmagu- je, toda kaj bo, če bodo čustva močnejša? Včasih me je tega strah, drugič pa si spet želim, da bi bilo tako.

Zelo težko se je tako zatajevati, da Peter ničesar ne opazi, vem pa, da mora začeti on. Težko mi je čez dan odmisliti vse razgovore in dogodke, ki sem jih ponoči v sanjah doživela z njim. Res je, Kitty, čudno dekle sem, vendar živim v čudnih časih in še bolj čudnih okoliščinah.

Pri vsem tem je edino dobro to, da lahko vse svo- je misli in občutke zapišem, drugače bi me do konca zadušili.

Kaj si misli Peter o vsem tem? Vedno znova verja- mem, da se bova nekega dne o tem lahko pogovorila. Nekaj že mora biti v meni, kar je lahko zaslutil, kajti Ane, kot jo pozna na zunaj, gotovo ne more imeti rad. Le kako bi lahko čutil naklonjenost do mojega hrupnega in živahnega obnašanja, ko sam tako ljubi mir in tišino? Je mogoče on prvi in edini, ki je pogle- dal za mojo nepredušno masko? Jo bo mogoče kma- lu snel? Kaj ne pravi star pregovor, da se ljubezen ro- di iz usmiljenja, ali da hodita usmiljenje in ljubezen z roko v roki? Ali ni tudi pri meni tako? Peter se mi smili prav tako, kot imam pogosto usmiljenje sama s seboj.

Res ne vem, kako naj jaz prva najdem prave besede. In kako naj to stori on, ki se še mnogo teže izraža? Ko bi mu le lahko pisala! Potem bi vsaj vedela, da bo razu- mel, kar sem hotela reči. V pogovoru pa je to tako ne- znansko težko!

Tvoja Ana

220

Petek, 17. marca 1944 Preljuba moja Kitty!

Še enkrat se je vse dobro izteklo. Bep je samo hripa-

— va in njen nahod se ni spremenil v gripo in Kuglerja so

oprostili prisilnega dela, ker je predložil zdravniško

— spričevalo. Po skrivališču je zavel vetrič olajšanja. Vse

e v redu, razen da sva se z Margot malce naveličali svo-

ih staršev. Ne smeš me napak razumeti, očeta imam zelo rada

— in Margot ima zelo rada očeta in mamo, toda ko si en- —. krat toliko star kot medve, bi že rad malce sam odločal — in se izmuznil staršem iz rok. Kadar grem gor, me ved-

no vprašajo, kaj bom počela. Pri mizi ne smem vzeti so- li in vsak večer me mama ob četrt na devet vpraša, če ne

| bom šla že spat. In vsako knjigo, ki jo berem, pregleda- H E: Po pravici povedano ti pregledi niso ravno strogi in

erem lahko skoraj vse, toda vse te opombe in pripom-

— be in to večno zasliševanje so mi pa zares odveč.

Pa še nekaj jim ni všeč in sicer, da ne delim več po- ljubčkov kar križem kražem. In vsa sladka imena in vzdevki, s katerimi me kličejo, se mi zdaj zdijo spakljivi. In očetova navada, da govori o tem, kako je bilo na stranišču in spušča vetrove, se mi zdi odurna. Skratka, za nekaj časa bi se jih rada znebila, tega pa ne razume- jo. Saj ne, da bi jim to kdaj omenila, o, ne, tega tako ali tako ne bi zakapirali.

Včeraj zvečer je Margot rekla: »Res se mi zdi neum- no. Če slučajno naslonim glavo na roke in dvakrat vzdihnem, že sprašujejo, ali me boli glava in kako se počutim.«

Z Margot naju je prizadelo, ko sva nenadoma spo- znali, kako malo zaupanja in harmonije je ostalo v na- kem domu. Večinoma zato, ker so naši medsebojni od- nosi napačni. S tem mislim, da ravnajo z nama v vsako-

221 dnevnem življenju, kot da sva majhna otroka, medve pa sva mnogo bolj zreli od deklet najine starosti. Čeprav imam šele štirinajst let, že zelo dobro vem, kaj hočem, kdo ima prav in kdo ne, imam svoje mnenje, svoje po- glede in svoje principe. Mogoče zveni čudno za najstni- co, toda počutim se ženska in ne otrok in vedno in od vseh neodvisno. Vem, da znam bolje razpravljati kot mama, vem, da imam bolj nepristranske poglede in da manj pretiravam, spretnejša sem in bolj redoljubna in zato se v mnogih stvareh počutim nad njo — Ti se kar smej! Da čutim do koga ljubezen, ga moram predvsem občudovati, občudovati in spoštovati, mame pa ne mo- rem ne eno ne drugo.

Vse bi bilo dobro, če bi le imela Petra, kajti njega v mnogočem občudujem. Dober in čeden dečko je, kajne!

Tvoja Ana

Sobota, 18. marca 1944 Ljuba Kitty!

Živi duši na svetu nisem toliko zaupala o svojih ču- stvih kakor Tebi, zakaj Ti torej ne bi povedala še nekaj o seksualnih rečeh?

Ponavadi se starši in drugi ljudje pri teh rečeh zelo čudno obnašajo. Namesto da bi deklicam in dečkom pri dvanajstih letih vse razložili, jih pri takih razgovorih pošljejo iz sobe. Kar sami naj se znajdejo, da bodo kaj izvedeli. Ko starši kasneje ugotovijo, da so njihovi otro- ci že nekaj izvedeli, ponavadi mislijo, da so izvedeli več, kot v resnici so. In zakaj potem ne poskusijo na- doknaditi zamujeno in ne vprašajo otrok, kako je s to rečjo?

Odrasli imajo važen razlog, ki pa se meni zdi malen- kosten. Mislijo namreč, da se mladim zakon ne bo več

222











a


zdel svet in neomadeževan, če bodo vedeli, da je v veči- ni primerov neomadeževanost gola neumnost. Meni osebno se sploh ne zdi slabo, če prinese mož nekaj ma- lega izkušenj v zakon. S tem nima zakon vendar nobene veze. ih —. Ko sem bila stara enajst let, so mi pojasnili, kako je 7 menstruacijo. Od kod pride in kakšen pomen ima, pa ke dolgo nisem vedela. Ko sem bila stara dvanajst in »ol sem izvedela več, ker Jopie ni bila tako neumna kot . Kako pa moški in ženska živita skupaj, sem vedela nekako po občutku. V začetku se mi je zdela ta predsta- va čisto nora, toda Jague mi je potrdila, da je res tako, in bila sem kar malo ponosna na svojo intuicijo. — — Od Jague sem tudi izvedela, da se otroci rodijo iz trebuha. Enostavno je rekla: »Kjer grejo noter, pridejo uotovi ven.« O deviški kožici in ostalih podrobnostih sva z Jague izvedeli iz knjige o spolni vzgoji. Vedela Nem tudi, da se lahko zaščitiš, da ne dobiš otroka, toda 'kuko to gre, mi je ostalo skrivnost. Ko smo prišli sem,

je oče pogovarjal z mano o prostitutkah in podob-

'nem, toda dosti vprašanj je ostalo odprtih. Če mati svojim otrokom ne pove vsega, IZVejo po kih in to je gotovo narobe. Čeprav je danes sobota, mi ni dolgčas. To pa zato, sem bila s Petrom na podstrešju. Tam sem sedela z i zaprtimi očmi in sanjarila in bilo je prelepo. Tvoja Ana

Nedelja, 19. marca 1944

Ljuba Kitty!

Včeraj je bil zame pomemben dan. Po kosilu je teklo — vme kot ponavadi. Ob petih sem pristavila krompir in

223 mama mi je dala kos krvavice, naj jo nesem Petru. Naj- prej nisem marala, potem sem pa le šla. Klobase ni ma- ral sprejeti in imela sem obupen občutek, da je zaradi prepira tako odklonilen. Naenkrat nisem mogla več, imela sem polne oči solz. Krožnik sem odnesla spet ma- mi in se skrila na stranišče, da sem se izjokala. Potem sem sklenila, da se bom s Petrom o tem pogovorila. Pred kosilom smo štirje skupaj reševali križanko, torej nisem mogla ničesar reči. Ko pa smo šli k mizi, sem mu zašepetala: »Se boš danes zvečer učil stenografijo?«

»Ne,« je odvrnil.

» Potem bi rada čisto na kratko govorila s teboj.«

Bil je za to.

Ko sem pomila, sem šla k njemu in ga vprašala, ali mogoče ni maral krvavice zaradi zadnjega prepira. K sreči ni bilo tako, vendar se mu ni zdelo prav, da bi ta- ko hitro popustil. V sobi je bilo zelo toplo in v obraz sem bila rdeča kakor rak. Zato sem šla še enkrat gor, potem ko sem Margot odnesla vodo, da bi se nadihala malo svežega zraka. Zaradi spodobnosti sem nekaj časa ostala pri oknu pri van Daanovih, toda kmalu sem od- šla k Petru. Stal je na levi strani odprtega okna, jaz sem se postavila na desno. Toliko sva si povedala, tako ne- znansko veliko, da vsega sploh ne morem ponoviti. To- da bilo je nepozabno, bil je najlepši večer, kar sem jih doživela v skrivališču. Nekaj odlomkov Ti bom na hitro ponovila.

Najprej sva se menila o prepirih in da imam zdaj do njih popolnoma drugačen odnos, pa še o odtujenosti med nami in našimi starši. Petru sem pripovedovala o mami in očetu, o Margot in o sebi. Kar naenkrat je vprašal: »Imate navado, da se poljubite, ko si voščite lahko noč?«

»Pa še večkrat. Kaj vi ne?«

224









» Ne, jaz skoraj nikoli nikogar ne poljubim.« »Tudi za rojstni dan ne?«

»To pa že.« if Potem sva se pogovarjala o tem, kako oba svojim

N ne poveva prav veliko. Da se imata njegova

ce: Eo vna in si želita, da bi jima on zaupal,

pa noče. Da jaz svojo žalost na skrivaj izjočem v po- utelji, on pa gre na podstrešje in kolne. Da sva se z Mar- pot šele pred kratkim resnično zbližali, da pa si vseeno he poveva vsega, ker sva ves čas skupaj. Pogovarjala Vu se o vsem mogočem, O zaupanju, 0 čustvih, o naju dveh. Bilo je prav tako, kot sem sl predstavljala. Vlpigi

—. Potem sva se pričela meniti o letu 1942 in kako je bi- io takrat vse drugače. In da se v začetku nisva mogla peti. Jaz sem se zdela njemu živahna in nadležna, on ih meni nič posebnega. Nisem razumela, da ne mara pe gledovanja, zdaj pa sem zaradi tega tako vesela. Go- | je tudi o tem, zakaj se tolikokrat umakne v samo- , Jaz pa sem rekla, da med mojo hrupno objestnostjo "njegovo mirnostjo ni tolikšne razlike in da tudi jaz ubim mir in tišino, pa nikjer nisem sama, razen v svo- vm dnevniku. In vsi raje vidijo, da grem, kot da pri- lem, še prav posebno pa gospod Dussel, V sobi staršev ih tudi ne maram biti ves čas. Vesel je, da imajo moji lurdi otroke in jaz sem vesela, da je tu on. Rekla sem iu, da razumem njegovo zadržanost in njegovo vede-

ne do staršev in da bi mu rada pomagala ob vseh prepi-

»Saj mi vedno pomagaš,« je rekel. »S čim neki?« sem ga začudeno vprašala.

»S svojo veselostjo.« ia) h To je bilo najlepše, kar mi je rekel. Pa še da mu sploh nisem nadležna, kadar pridem k njemu, nasprot- no, to se mu zdi imenitno. Jaz pa sem mu povedala, da

44 Dnevnik Ane Frank 228 se mi vsa ta ljubkovalna imena, s katerimi me obkladata oče in mama, zdijo prazna in da poljubček tu in poljub- ček tam še ne ustvari zaupanja. Pogovarjala sva se o la- stni volji, o dnevniku in osamljenosti, o razliki med tem, kakšni so ljudje videti in kakšni so v resnici, da ima vsakdo masko in tako naprej.

Bilo je čudovito. Začenja me imeti rad, za zdaj še kot tovariša, ampak za začetek je to dovolj. Nimam be- sed, tako sem hvaležna in vesela. Opravičiti se Ti mo- ram, Kitty, ker moj slog danes ni na običajni višini. Kar pišem, česar se pač domislim.

Občutek imam, da si s Petrom deliva skrivnost. Ka- dar mi pomežikne in me pogleda s temi svojimi očmi, s tem svojim smehljajem, se v meni prižge luč. Upam, da bo tako ostalo in da bova preživela skupaj še mnogo, mnogo Ur.

Tvoja hvaležna in vesela Ana

Ponedeljek, 20. marca 1944 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj me je Peter vprašal, če bom zvečer večkrat prišla. Da ga resnično nič ne motim in da je v njegovi sobi prostora za dva. Rekla sem, da gotovo ne bom mogla priti vsak večer, ker jim spodaj ne bo všeč, on pa je bil mnenja, da me to ne bi smelo motiti. Rekla sem, da bom z veseljem prišla v soboto zvečer, in ga prosila, naj mi pove, kdaj bo sijala luna.

»Šla bova dol in si od tam ogledala luno,« je rekel. Bila sem za to, saj tako se pa tudi ne bojim vlomilcev.

Medtem je na mojo srečo padla senca. Že dolgo sem si mislila, da je Margot malce zagledana v Petra. Ne vem, kako rada ga ima, vendar mi je hudo neprijetno.

226








/edno jo mora zaboleti, kadar se srečam z njim in res je po, da tega ne pokaže. Jaz bi bila čisto obupana od jubosumnosti, Margot pa pravi, da je ni treba pome h HE do mi je, da si vedno nekdo tretji,« sem ji rekla. »Saj sem navajena,« je rekla precej zagrenjeno. — Tega se Petru še ne upam povedati. Mogoče kasneje kdaj, zdaj si imava povedati toliko drugega. | —. Mama mi je včeraj dala klofuto, ki sem jo tudi za- lužila. Svoje brezbrižnosti in zaničevanja res ne smem iko kazati. Torej bomo kljub vsemu spet enkrat posku- i biti prijazni in bomo svoje pripombe raje pogol- udi Pim ni več tako prisrčen. Z menoj poskuša biti unj otročji in je zato mnogo bolj hladen. Bomo videli, bo iz tega. Zagrozil mi je, da ne bom dobila nobenih itrukcij, če se ne bom učila algebre. Čeprav na to lah- , čakam, se bom vseeno poskusila učiti, seveda s po- vojem, da bom dobila nov učbenik. — Vendar trenutno ne morem početi drugega, kot da

lam Petra in v meni vse prekipeva. h Tvoja Ana

ni , 20. marca 1944:

E, »Ana, včeraj sem Ti rekla, da nisem ljubosum- — na nate, toda to je le pol resnice. Res Je, da nisem ubosumna ne nate in ne na Petra. Samo zase mi e žal, ker zaenkrat gotovo ne bom nikogar našla, [ komur bi lahko zaupala svoja čustva In svoje misli. Zato Ti pa iz vsega srca privoščim, da se vidva ta- ko razumeta, saj pogrešaš dovolj stvari, ko so za druge samoumevne. Po drugi strani pa tudi vem,

ir 227 228

da jaz s Petrom ne bi prišla daleč. Če bi se hotela z nekom tako zbližati, bi morala biti z njim zelo za- upna, imeti bi morala občutek, da me brez mnogih besed popolnoma razume. To bi moral biti nekdo, za katerega bi vedela, da me umsko prekaša, pri Petru pa ni tako. Prav lahko pa si predstavljam, da se Ti in Peter lepo razumeta.

Nikar si nič ne očitaj, da sem prikrajšana, ali da počneš nekaj, kar meni ni prav. To sploh ni res. Ti in Peter bosta samo pridobila, če se sestajata.«

Moj odgovor:

»Ljuba Margot, Tvoje pismo je čez vse prija- zno, čeprav me ni popolnoma pomirilo in me tudi nikoli ne bo.

Kar se Petra tiče, med nama ni govora o tistem razumevanju, kot ga razumeš Ti, toda v mraku ob oknu se marsikaj laže pove kot pri svetli sončni svetlobi. Svoja čustva laže zašepetaš, kot če bi jih raztrobil vsem naokrog. Mislim, da si Petru na nek način naklonjena kot sestra in da bi mu rada po- magala prav tako kot jaz. Mogoče mu enkrat tudi boš, čeprav to ni zaupanje v najinem smislu. Mi- slim, da mora priti zaupanje z obeh strani in to je tudi vzrok, da z očetom nisva daleč prišla. Zdaj pa končajva in ne govoriva več o tem. Če hočeš še kaj izvedeti, Te prosim, da me vprašaš pismeno, ker se tako mnogo bolje izrazim. Sploh ne veš, kako zelo Te občudujem in samo upam, da bom tudi jaz kdaj tako dobra, kot sta Ti in oče, kajti med vama ne vidim velike razlike.«

Tvoja Ana

Sreda, 22. marca 1944

Ljuba Kitty! Tole sem včeraj dobila od Margot:

»Zlata Ana!

Odkar sem prebrala Tvoje pismo, imam nepri- jeten občutek, da Te peče vest, kadar se greš k Pe- tru pogovarjat ali učit. Zato res ni nobenega VZTO- ka. V mojem srcu ima nekdo drug pravico do zau- panja in ne predstavljam si Petra na njegovem me- stu. Res je, kot si napisala, da je Peter zame neke vrste brat, le... mlajši brat. Najina medsebojna čustva se šele otipavajo in iz tega se bo nemara razvila sestrska naklonjenost, nemara pa tudi ne. Na noben način pa še ni tako daleč. Res ni treba, da se Ti smilim. Čim večkrat uživaj v družbi, ki si

jo našla.«

ie vsak dan lepše. Kar zdi se mi, Kitty, da bomo

v Mr ivališču do veli pravo veliko ljubezen. Vse to zba- danje o poroki s Petrom, če bomo še dolgo ostali tu, le "ni bilo tako neumno, čeprav zares še ne razmišljam, da bi se poročila z njim. Saj ne vem, kakšen bo, ko bo en- krat odrasel, niti če se bova imela tako rada, da bi se z veseljem poročila.

E, m času sem se prepričala, da ima tudi Peter imene rad, čeprav ne vem, na kakšen način. Nisem si še — nu jasnem, ali si želi samo dobrega tovariša, ali ga priv- — učim kot dekle, ali pa so njegova čustva bratovska. Ko — je rekel, da sem mu v pomoč ob prepirih med njegovimi — Murši, sem bila čez vse vesela in spet korak naprej v na- — Jinem prijateljstvu. Včeraj sem ga vprašala, kaj bi Dale — dil, če bi bilo tu ducat An in bi vse kar naprej zahajale k




229 njemu. Njegov odgovor je bil: »To sploh ne bi bilo sla- bo, če bi bile vse take, kot si ti.«

Z menoj je zelo gostoljuben in mislim, da je zares vesel, kadar pridem. Medtem se z vnemo uči francošči- no, celo večer v postelji ponavlja do četrt čez deset.

Ah, če se le spomnim na soboto zvečer, na najine besede in na najina glasova v temi! Prvič v življenju sem bila zadovoljna sama s sabo. Če bi vse skupaj še enkrat doživela, bi govorila enako in ne popolnoma drugače, kot si ponavadi želim. Tako čeden je, kadar se smeje, pa tudi kadar tiho gleda predse. Ljubezniv je, dober in čeden. Po mojem mnenju je bil zelo presene- čen, ko je ugotovil, da nisem največja vrtavka na svetu, temveč prav tako zasanjana kot on, s prav toliko težava- mi, kot jih ima sam.

Včeraj zvečer sem po pomivanju čakala, da me bo prosil, naj ostanem zgoraj. Pa se ni nič zgodilo. Šel je stran, potem je prišel dol klicat Dussela, naj gre poslu- šat radio. Nekaj časa je postaval po kopalnici, ker pa se

je Dussel preveč obiral, je šel spet nazaj gor. Po svoji sobi je hodil sem in tja in šel zgodaj spat.

Ves večer sem bila tako nemirna, da sem si kar na- prej hodila hladit obraz z mrzlo vodo. Malo sem brala, malo sanjarila, gledala na uro in čakala, čakala, čakala in prisluškovala, če prihaja. Na smrt utrujena sem šla zgodaj v posteljo.

Danes zvečer je na vrsti kopanje. Pa jutri?

Do takrat je še tako daleč!

Tvoja Ana Moj odgovor: »Ljuba Margot!

Zdi se mi najbolje, da počakava, kaj bo iz tega. Saj ne more več dolgo trajati, da se bo med nama s

230




Petrom odločilo. Ali bodo najini odnosi ostali pri starem, ali pa se bodo spremenili. Kako bo, ne vem in tudi ne razmišljam dalj od svojega nosa.

Prav gotovo pa bom naredila nekaj. Če bova s Petrom sklenila prijateljstvo, mu bom povedala, da ga imaš zelo rada in da si tu, če bi Te potrebo- val. Tega mogoče niti ne želiš, pa nič zato. Kaj si Peter misli o Tebi, ne vem, pa ga bom že še vpraša- Ja. Gotovo nič slabega, nasprotno! Mirno pridi na podstrešje ali kjer pač bova, ker naju zares ne mo- tiš. Kadar se bova hotela o čem pomeniti, se bova pogovarjala zvečer v temi, to sva se sporazumela brez besed. Drži se! Jaz se tudi, čeprav ni vedno enostavno! Tudi zate bo prišel čas, mogoče še prej, kot si misliš. k o

Četrtek, 23. marca 1944

Ljuba Kitty!

Po malem je tu vse v redu. Dobavitelja naših živil- skih kart so na srečo izpustili iz zapora.

Miep je včeraj prvič prišla V službo, zato pa je zdaj položilo njenega moža. Vročino ima in trese ga ne torej ima vse znake gripe. Bep je zdrava, čeprav še ved- no kašlja. Samo Kleinmann bo moral še dolgo ostati O Vceraj je strmoglavilo letalo. Posadka je a odskočila s padalom, letalo pa je padlo na neko šolo, v kateri k sreči ni bilo otrok. Bilo je nekaj mrtvih in manj- ši požar. Nemci so streljali na padalce in v Amsterdam- čanih je bes kar kipel, ko so gledali to nizkotnost. Stre-

ljanje je grozno. 31 Sinoči sva prišla s Petrom na pogovor o seksu, še sa- ma ne vem kako. Že dolgo sem ga hotela nekaj stvari vprašati. On ve vse. Zelo je bil začuden, ko sem mu po- vedala, da naju z Margot o spolnosti niso poučili. Veli- ko sem mu povedala o sebi in o Margot, o očetu in ma- mi in o tem, da se zadnje čase ne upam ničesar vprašati. Ponudil mi je, da mi pove on in hvaležno sem sprejela. Povedal mi je, kako delujejo kontracepcijska sredstva in mrtva-hladna sem ga vprašala, kako fantje opazijo, da so odrasli. O tem mora še malo razmisliti in mi bo povedal zvečer. Zaupala sem mu tudi zgodbo o Jopie in da se dekleta ne morejo ubraniti močnih fantov. »Mene se ti ni treba bati,« je rekel.

Ko sem se zvečer vrnila, mi je povedal o fantih. Ma- lo nerodno je že bilo, ampak vseeno prima. Ne on in ne jaz si ne moreva predstavljati, da bi se lahko o teh tako intimnih stvareh pogovarjala s kakšnim drugim dekle- tom oziroma fantom. Povedal mi je tudi o prezervati- vih. Zvečer sva z Margot v kopalnici dolgo klepetali o bivših znankah.

Danes zjutraj me je čakalo nekaj neprijetnega. Po zajtrku mi je Peter pomignil, naj pridem k njemu. »Le- po si me ukanila,« je rekel. »Slišal sem, kaj sta se z Margot včeraj menili v kopalnici. Mislim, da si hotela

samo preizkusiti, kaj Peter ve, da bi se lahko malo poza- bavala.«

Kar sapo mi je vzelo. Prepričevala sem ga, kakor sem vedela in znala. Prav dobro sem si predstavljala, kako mu je pri duši in pri tem vse skupaj niti res ni bilo!

»Ne, Peter,« sem rekla, »saj vendar ne bi mogla biti tako nesramna! Obljubila sem ti, da ne bom zinila in tu- di res ne bom. To ne bi bila šala, to bi bilo nefair, če bi se pretvarjala, da nič ne vem in bila povrhu še tako ne-

232

i ič | ja- sramna. Častna beseda, da nisem nič povedala! Verja

meš?« ; Rekel je, da mi verjame, toda še enkrat bom govori-

ji Ž ča, da je takoj la z njim. Ves dan že tuhtam o tem. Še sreča, da

Hal, kaj si misli. Kar predstavljaj sl, da bi pesi ta sum v sebi! Ljubi Peter! Od zdaj naprej mu bom vedno

la. vse povedala podam

Petek zjutraj, 24. marca 1944

Ljuba Kitty!

Zadnje čase grem pogosto V Petrovo sobo, da se na- diham malo svežega zraka. V mračni sobi so zaupni po- menki mnogo lepši, kot če te sonce ščegeta v obraz. ma dim na stolu poleg njega, gledam ven in vse se mi zdi tako domače in prijetno. Van Daanovi in Dussel Nea delajo bedaste opazke, kadar izginem v Petrovo so je Sliši se: »Anin drugi slone: či si vh oma a

j io gospodje mlada dekleta zveče ? rje m ri pribli joka duhovitih opazkah prosena: ljivo zadržan. Tudi moja mama ni nič manj radove na in bi me gotovo vprašala, o čem se pogovarjava, če se ne bi bala, da jo bom zavrnila. Peter pravi, da so odras 1 nevoščljivi, ker sva mlada in se ne meniva za njihove GE časih me pride Peter dol iskat. To je tudi precej mučno, ker kljub vsemu do las zardi in skoraj ne spravi besede iz sebe. Vesela sem, da jaz nikoli ne zardevam, to mora biti res zelo neprijetno.

Poleg tega mi ni prav, da sedi Margot sama spodaj, medtem ko sem jaz zgoraj v dobri družbi. Samo — s naj pa naredim? Če bi šla z mano, bi bilo že prima, toda potem bi bila za peto kolo.

233 Zaradi tega nenadnega prijateljstva jih moram ved- no poslušati in res ne vem, kolikokrat so se pri mizi po- govarjali o poroki v skrivališču, če bo le vojna trajala še pet let. Sicer pa, kaj naju brigajo te starševske marnje? Ne veliko, ker so vse trapaste. So moji starši pozabili, da so bili sami enkrat mladi? Vsaj zdi se mi tako. Resno nas vzamejo, kadar se hecamo, kadar pa resno mislimo, se nam smejejo.

Kako se bo stvar razvijala, res ne vem in prav tako ne vem, če bova imela vedno toliko snovi za pogovor. Se pač ne bova vedno pogovarjala, če bova ostala sku- paj. Ko se le stari ne bi tako neumno obnašali! Gotovo me zgoraj ne vidijo radi. In pri tem nisva s Petrom niko- mur povedala, o čem se meniva. Samo predstavljaj si, da bi vedeli, o kakšnih intimnih rečeh se pogovarjava!

Pravzaprav bi Petra rada vprašala, če ve, kako izgle- da dekle. Zdi se mi, da fant spodaj ni tako komplicira- no oblikovan kot dekle. Na fotografijah in kipih prav lahko vidiš, kakšen je moški, pri ženski pa se to ne vidi. Spolne organe, ali kako se že pravi, ima med nogami. Mislim, da Peter še nikoli ni videl dekleta od blizu in, če sem poštena, jaz tudi ne. V resnici je pri fantih mno- go bolj enostavno. In kako naj za božjo voljo razložim ta ustroj? Iz njegovih besed sem sklepala, da ga ne po- zna natanko. Govoril je o »ustju maternice«, toda to je znotraj in se ga sploh ne vidi. Pravzaprav je pri nas kar dobro razporejeno. Ko sem bila stara enajst ali dvanajst let, nisem niti vedela, da obstajajo tudi notranje sramne ustnice, ker jih sploh ni videti. Najlepše pa je, da sem mislila, da prihaja urin iz ščegetavčka. Ko sem nekoč mamo vprašala, kaj pomeni ta hribček, mi je rekla, da ne ve. Odrasli se vedno delajo neumne!

Ampak nazaj k stvari. Kako lahko razložiš, ne da bi pokazal, kako je to ustvarjeno? Naj kar takoj posku- sim? Pa dajmo!

234

Če stojiš, vidiš spredaj samo nekaj kosmatega. Med nogami pa sta neke vrste blazinici, mehki stvarci, ki sta tudi poraščeni. Kadar stojiš, se stikata in tako ne moreš videti tistega, kar je znotraj. Če sedeš, se razkleneta in notranjost je videti rdeča, grda in mesnata. Na zgor- njem delu je med obema velikima sramnima ustnicama kožna guba, ali, če bolj natanko pogledaš, neke vrste mehurček. To je ščegetavček. Potem prideta mali sram- ni ustnici, ki sta tudi tesno stisnjena guba. Ko se razpre- ta, se odkrije mesnat štrcelj, nič večji od vršička prsta. Zgornji del je prepusten, v njem so različne luknjice in od tam priteče urin. Spodaj se vidi samo koža, vendar je tam nožnica. Komaj jo vidiš, tako je skrita za kožni- mi gubicami. Luknjica je tako neznansko majhna, da si sploh ne znam predstavljati, kako lahko mož prodre va- njo, kaj šele, kako pride iz nje otrok. V to luknjico greš komaj s kazalcem! To je vse, pa vendar je tako važno!

Tvoja Ana

Sobota, 25. marca 1944 Ljuba Kitty!

Da se človek spreminja, opazi šele, ko je že spreme- njen. In jaz sem spremenjena, temeljito in popolnoma. Moje mnenje in vse moje dojemanje, moji kritični po- gledi, moja zunanjost in moja duša, vse je spremenjeno in sicer na boljše. iii v

Nekoč sem ti že pripovedovala, kako težko mi je bi- lo, ko sem iz življenja oboževane deklice padla v to mr- zlo resničnost, kjer so me odrasli ves čas grajali. Da sem morala toliko prestati, sta kriva tudi oče in mama. Ne bi me smela ščuvati in mi kazati spore samo z njune strani. Kar nekaj časa je trajalo, preden sem uvidela, da so pri

283 vseh teh pričkanjih krivi vsak pol. Zdaj vem, da so vsi delali napake. Mamina in očetova največja napaka pri van Daanovih je bila, da se niso nikoli odkrito in prija- teljsko pogovorili. Pa tudi če bi bilo treba prijateljstvo malce hliniti.

Predvsem bi rada živela v miru, ne maram se prepi- rati in prenašati čenč. Pri očetu in Margot to ni težko, pri mami pa in zato je zelo dobro, da mi včasih stopi na prste. Gospoda van Daana si je lahko pridobiti, če mu le pritrjuješ, ga mirno poslušaš in sam ne rečeš nobene, predvsem pa, če na njegove šale in trapaste vice odgo- voriš s šalo. Gospo van Daan si lahko pridobiš z odkri- tosrčnim pogovorom in pritrjevanjem, saj sama rada prizna svoje številne napake. Zase še predobro vem, da zdaj o meni ne misli tako slabo, kot je mislila v začetku. To pa zato, ker sem poštena in enostavno ljudem po- vem v obraz tudi manj laskave reči. Saj tudi hočem biti poštena. Zdi se mi, da tako še najdalj prideš, pa še sam se bolje počutiš.

Včeraj sva se z gospo van Daanovo pogovarjali o ri- žu, ki smo ga dali Kleinmannu. »Kar naprej smo dajali, dajali in dajali,« je rekla. »Zdaj pa smo prišli do točke, ko moramo reči: zapik! Če bi se potrudil, bi si gospod Kleinmann lahko sam preskrbel riž. Zakaj mu ga mora- mo dajati iz naše zaloge? Mi ga prav tako potrebu- jemo.«

» Ne strinjam se z vami, gospa van Daan,« sem ji re- kla. »Že mogoče, da bi si lahko sam preskrbel riž, toda to mu je odveč. Ne smemo kritizirati ljudi, ki nam po- magajo. Dati jim moramo, kar lahko pogrešamo in kar potrebujejo. Krožnik riža na teden res ni velika reč in mi lahko jemo fižol.«

Gospe van Daan se ni zdelo tako, vendar je rekla, da bo v kakšni drugi stvari rada popustila, zdaj pa se ne strinja.

236

No, dobro, sem že nehala. Včasih vem, kje je moje

mesto, včasih pa tudi ne. Pa bom že vse izpeljala! Seve-

da bom, saj zdaj imam pomoč! Peter mi pomaga streti

' marsikateri trd oreh in ugrizniti v marsikatero kislo ja-

| bolko.

Res ne vem, koliko mu je zame in če se bova URA ' kdaj poljubila. Na noben način pa ga ne bom silila!

— Očetu sem povedala, da grem večkrat k Petru in ga b vprašala, kako se mu to zdi. Zdi se mu v redu.

Petru brez zavor pripovedujem tudi o rečeh, ki jih

| i ila i la sem mu, da bi — drugače ne bi spravila iz sebe. Poveda , da l j ie rada pisala. Tudi če bom imela drug poklic in | ne bom pisateljica, pa pisanja ne bom nikoli opustila.

Nisem ne bogata in ne lepa, ne inteligentna in ne

i modra, vendar sem tu in hočem biti srečna! Sem srečne

h

— narave, ker imam rada ljudi, nisem nezaupljiva in bi ra- — da vse videla srečne.

Dan svetel, ki brez haska mine, enak je noči temne bolečine.

Tole je staro že nekaj tednov in ne velja več. Ker pa

— tuko redko pišem verze, sem tadva zapisala.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 27. marca 1944

Ljuba Kitty!

V zgodbi našega skrivališča bi morala pravzaprav velik del papirja porabiti za politiko, toda mene politi- ku res ne zanima tako zelo in zato sem JO pustila bolj ob vrani. Danes pa Ti bom napisala celo pismo samo o

politiki. 281 Razumljivo je, da gledajo različni ljudje na politiko zelo različno, in logično je, da se v hudih vojnih časih veliko govori o njej. Da pa se zaradi nje tako zelo prepi- rajo, je enostavno preneumno. Le naj sklepajo stave, se hahljajo, se zmerjajo in nergajo, naj se cmarijo v last- nem soku, samo da se ne prepirajo. Prepiri imajo veči- noma hude posledice. Ljudje od zunaj nam pripovedu- jejo najrazličnejše izmišljene zgodbe, radio pa do zdaj še ni lagal. Politično razpoloženje pri Janu, Miep, Kleinmannu, Bep in Kuglerju gre ves čas up and down, morda še najmanj pri Janu.

V skrivališču je razpoloženje glede politike vedno enako. Pri neskončnem razpravljanju o invaziji, letal- skih napadih, govorih in podobnem slišiš številne pri- pombe kot: »Nemogoče!« »Za božjo voljo, kaj bo iz te- ga, če bodo šele zdaj začeli?« »Vse gre odlično, prima, ne more bolje.«

Optimisti, pesimisti in da ne pozabimo na realiste, vsi nam z neizčrpno energijo razlagajo svoje mnenje in vsakdo misli, da ima samo on prav. Neka dama se raz- burja, ker njen gospod soprog tako neizmerno zaupa Angležem. Nek gospod se znaša nad svojo damo zaradi njenih porogljivih in zaničevalnih opazk o njegovem priljubljenem narodu. To počneta od zgodnjega jutra do poznega večera in najlepše pri tem je, da jima nikoli ni dolgčas.

Nekaj sem si izmislila, kar vedno učinkuje. Moje sredstvo deluje, kot bi koga zbodel z iglo, da pri priči poskoči. Z enim samim vprašanjem, samo z besedico ali stavkom načni pogovor o politiki in že so vsi v ognju!

Kot da poročila nemške wehrmacht in angleške BBC še ne bi bila dovolj, so zdaj uvedli še »objavo o le- talskih preletih«, ki je sicer imenitna, včasih nas pa tudi razočara. Angleži se kar naprej bahajo s svojim letal-

238


lažmi. . . dvi U Mine -.. Radio prižgemo ob osmih zjutraj, če ne že prej, In potem ga poslušamo vsako uro do devetih, desetih ali "pu celo do enajstih zvečer. To je najboljši dokaz, da "imajo odrasli mnogo potrpljenja in da jim gre težko V glavo /samo nekaterim, da ne bo zamere/. Ena ali dve oddaji na dan bi bili čisto dovolj. Toda te stare gosl, ah, uuj sem že povedala! Program za delavce, postaja Ora- nje, Frank Philips, njeno veličanstvo kraljica Wilhelmi- — ma, prav vsi pridejo na vrsto in najdejo voljne poslušal- —ge. In kadar ravno ne jedo ali spijo, sede okoli radia in "me pogovarjajo o hrani, spanju in politiki. Uf, kako je ' vse skupaj dolgočasno! Biti moraš res pravi mojster, da — pri vsem tem še sam ne postaneš dolgočasna starka. Na- —Mim starčkom pa se v tem pogledu seveda ni več česa b h v Najbolj nazoren primer za to bi bil govor od nas — veh cenjenega Winstona Churchilla. epa osni Z

Nedelja zvečer ob devetih. Na mizi stoji čajnik in i gostje prihajajo. Dussel sede levo od radia, pred aparat

van Daan in poleg njega Peter. Mama sede za go-

| upoda van Daana in njegova žena poleg nje. Medve Z — Murgot sediva čisto zadaj in Pim je za mizo. Vidim, da — uiuem dobro opisala, ampak saj ni tako važno, kako se- — dimo. Gospodje puhajo, Petru od napornega posluša- nju lezejo oči skupaj. Mama v svoji dolgi, temni jutranji hulji in gospa van Daan se treseta zaradi letal, ki se ne menijo za govor in letijo nad Essen. Oče srka aje Mala — Murgot pa je Mouschi sestrsko povezala, ker spi vsaki — pu enem kolenu. Margot ima navijalke v laseh in jaz sem oblečena v mnogo premajhno, pretesno in prekrat- ko nočno haljo. Vse je videti prisrčno, domače, miro- ljubno in je tako tudi zares. Vendar z grozo čakam na

239 ama govora. Kar dočakati ne morejo konca, od nei ana Nenenio in prepir je že na obzorju Phhhh

a pre mišjo luknjo se ježijo dru ti mu, polni prepirljivosti in plačani Pajo

Tvoja Ana

Torek, 28. marca 1944 Ljuba Kitty!

h m politiki bi ti lahko še marsikaj napisala, vendar se ih O IA V drugih reči. Prvič, mama mi je repovedala hoditi tako pogosto j gor, ker je potbe ia Ka pa van Daan ljubosumna. Drugič. rj il Margot, naj pride gor. Ne ijeto storil iz vljudnosti, ali pa j soj po pm ab I , ali pa je resno mislil. Tretjič š la sem očeta, ali naj i j oce. NM: se h j se oziram na | nja je, da se mi ni treba. A A, In kaj zdaj? Mama je si i daj? M Je sitna, ne pusti me gorinh a im pri S in delam. vok, je tudi K: osumna. Oče nama s Petrom privošči in zdi se mu prima, da se tak NA s o dobro razumeva. M im tudi rada Petra, vendar čuti, da se v troje ne ik o ne pogovarjati kot v dvoje. oleg tega mama misli, da je Peter v jublj j ame zal a ova ie zelo želim, da bi bilo tako NO a istem in bi se laže zbližala. Mama t i i i udi pravi Ne lignin EO Res je, da si večkrat hi bj Ja a to, če občuduje moje jamice v licih? ih si zelo težavnem položaju sem. Mama je proti meni m J m z. na njej, mm pa zapira oči pred najinim ti- jem. Mama je žalostna, ker me ima š j sploh nisem žalostna, ker sem opravila z ile! or

240

Jn Peter... Petru se nočem odpovedati. Tako lju-

— bezniv je in zelo ga občudujem. Med nama bi bilo lah-

ko tako lepo, če se stari ne bi vtikali med naju. K sreči

— sem vajena, da ne kažem svojih čustev. Odlično se mi je

osrečilo prikriti, da sem od njega čisto obsedena. Kdaj o prišel z besedo na dan? Bom kdaj začutila njegovo

— lice ob svojem, kot sem v sanjah začutila Petlovo lice?

Peter in Petel sta zdaj zame eno! Ne razumejo naju, ni-

— koli ne bodo mogli dojeti, da sva zadovoljna, samo da

sediva skupaj in molčiva. Ne razumejo, kaj naju vleče drugega k drugemu. Le kdaj bodo vse te težave minile? In vendar je prav, da morava premagovati težave, saj je konec potem toliko lepši. Kadar leži z zaprtimi očmi in mu glava počiva na rokah, je kakor otrok. Kadar se igra in pogovarja z Mouschi, je ljubezniv. Kadar prenaša krompir ali kaj drugega težkega, je močan. Kadar stre- ljajo ali kadar gre V temi gledat za tatovi, je pogumen. in kadar je tako nebogljen in neroden, takrat je enosta- vno prisrčen. In veliko lepše se mi zdi, kadar mi on kaj razlaga, kot da bi ga morala jaz poučevati. Skoraj v vsem me prekaša in to mi je všeč.

Ne bom se zmenila za mami! Ko bi le rekel prvo be- sedo!

Oče vedno pravi, da sem nališpana punčka, ampak to ni res, samo nečimrna sem. Do zdaj mi ni veliko ljudi reklo, da sem čedna, razen nekega fanta v šoli, ki je re- kel, da sem zala, kadar se smejem. Včeraj pa mi je Peter naredil resničen poklon in ponovila Ti bom najin pogo- vor. Opazila sem, da mi Peter večkrat reče: » Nasmej se!« Zato sem ga včeraj vprašala: » Zakaj pa naj se ved- no smejem?«

»Ker je tako fletno. Na licih se ti vedno naredi jami-

ca. Zakaj pravzaprav?«

16. Dnevnik Ane Frank 241 »»Taka sem se rodila, tudi na bradi imam eno. To je edina čedna reč na meni.« »To pa že ni res!« ( »Pa je. Saj vem, da nisem čedna. Nikoli nisem bila in tudi nikoli ne bom.«

»Jaz sem popolnoma drugačnega mnenja. Meni se zdiš čedna.«

»Ni res.« »Če nekaj rečem, mi lahko verjameš.« Seveda sem jaz potem rekla isto zanj.

Tvoja Ana

Sreda, 29. marca 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj je na radijski postaji Oranje govoril minister Bolkenstein in rekel, da bo treba po vojni izdati zbirko pisem in dnevnikov iz tega obdobja. Seveda so vsi takoj navalili na moj dnevnik. Kar zamisli si, kako zanimivo bi bilo, če bi izšel roman o skrivališču. Po naslovu bi ljudje gotovo sklepali, da gre za detektivsko zgodbo.

No, šalo na stran, deset let po vojni si bo gotovo tež- ko predstavljati, kako smo se Židje skrivali, kaj smo jedli in kaj smo se pogovarjali. Čeprav Ti toliko pripo- vedujem o nas, poznaš celo Ti le drobec našega življe- nja. Ne veš, kako je gospe strah, kadar bombardirajo, in da so na primer v nedeljo odvrgli Angleži na Ijmuiden za pol milijona kilogramov bomb iz 350 bombnikov, da so hiše drhtele kot travne bilke v vetru, da se širijo epi- demije...

O vseh teh rečeh ne veš ničesar in pisati bi morala ves ljubi dan, če bi Ti hotela povedati vse podrobnosti. Ljudje čakajo v vrsti na zelenjavo in druge reči. Zdrav- niki ne morejo obiskovati bolnikov, ker jim pred nosom

242

ukradejo avto. Vlomi in kraje se kar vrstijo, tako da se človek že sprašuje, kaj je šinilo v Holandce, da so po- stali na lepem taki kradljivci. Osem in enajstletni otroci razbijajo šipe in pokradejo vse, kar ni pribito. Ljudje si tudi za pet minut ne upajo zapustiti stanovanja, ker iz- gine vsa ropotija, brž ko odnesejo pete. V časopisih vsak dan beremo oglase, ki obljubljajo nagrado za vrni- tev ukradenih pisalnih strojev, perzijskih preprog, elek- tričnih ur, blaga za obleke in tako naprej. Ukradli so vse cestne ure in v telefonskih govorilnicah niti žice ni več. Med prebivalstvom ne more biti dobrega razpolo- ženja, ker so vsi lačni. S hrano, ki ti jo odmerijo za en teden, si sit komaj dva dni (razen kavnega nadomestka). Invazije ni in ni, moške pa kar naprej odvažajo v Nem- čijo. Otroci so podhranjeni in vedno bolni, vsi so slabo oblečeni in imajo strgane čevlje. Podplati stanejo na čr- no sedem guldnov in pol. In pri tem čevljarji sploh ne jemljejo več novih strank, na popravilo čevljev moraš čakati tudi po štiri mesece in med tem časom čevlji lah- ko tudi izginejo.

Dobro pri vsej stvari pa je, da oblast doživlja vedno več sabotaž, pa če so ljudje še tako lačni in če jih še ta- ko tlačijo. Vsi so na nek način udeleženi: ljudje, ki deli- jo hrano, policisti in uradniki. Ali pomagajo svojim so- državljanom, ali pa jih ovajajo in jih tako spravijo v za- por. K sreči pa je le majhen del Holandcev na napačni strani.

Tvoja Ana

Petek, 31. marca 1944 Ljuba Kitty!

Precej hladno je še, toda večina ljudi je že kakšen mesec brez kurjave. Slabo, kajne? Splošno razpoloženje

ie? 243 pa je zaradi ruske fronte spet bolj optimistično. Na splošno ne pišem veliko o politiki, toda vseeno Ti mo- ram poročati, da so Rusi že skoraj na poljski meji in v Romuniji na reki Prut. So tik pred Odeso in obkolili so Tarnopol. V skrivališču vsak večer poslušamo posebno Stalinovo izjavo.

V Moskvi kar naprej streljajo pozdravne salve in predstavljam si, da po mestu dobesedno bobni. Ne vem, zakaj to počnejo. Mogoče bi radi prikazali, kot da je v bližini fronta, ali pa svojega veselja ne znajo druga- če izraziti.

— Nemške čete so zasedle Madžarsko. Tam je pribli- žno milijon Židov in zdaj bodo tudi oni na vrsti.

Tu je vse po starem. Danes ima gospod van Daan rojstni dan. Dobil je dva zavojčka tobaka in kave za eno skodelico, ki si jo je pritrgala njegova žena. Od Ku- glerja je dobil limonin punč, od Miep sardine, od nas kolonjsko vodo, pa še španski bezeg in tulipane. Ne smemo pozabiti malinove torte, ki je bila narejena brez masla in iz slabe moke. Čeprav je imela malce lepljiv okus, je bila kljub temu slastna.

Govorice o Petru in meni so se malo polegle. Danes zvečer me bo prišel iskat. Se Ti to ne zdi lepo od njega, ko mu je vedno tako nerodno? Zelo dobra prijatelja sva, veliko sva skupaj in se meniva o vsem mogočem. Imenitno je, da se mi ni treba potegniti vase, kadar se dotakneva kakšne kočljive teme, kot sem morala početi pri drugih fantih. Tako sva se na primer pogovarjala o krvi in sva pri tem omenila menstruacijo. Ženske se mu zdimo zelo žilave, da prenesemo to izgubo krvi. Tudi jaz se mu zdim žilava. Ra-ta-ta, le zakaj?

Moje življenje je postalo lepše, mnogo lepše. Bog me ni pustil same in me tudi ne bo.

Tvoja Ana

244

Sobota, 1. aprila 1944

h Ljuba Kitty!

Pa je kljub temu vse tako težavno. Saj gotovo veš, mislim, kajne? Tako hrepenim po njegovem polju- u, poljuba pa ni in ni. Mogoče pa vidi v meni samo lo- iša? Mu ne pomenim več?

Ti veš in jaz tudi vem, da sem močna in da večino gob prenašam sama. Nikoli jih nisem skušala deliti Z drugimi in nikoli se nisem oklepala mame. Toda zdaj bi luko rada naslonila glavo na njegovo ramo In Se odpo- H Ene morem in ne morem pozabiti sanj o Petrovem li- tu in kako je bilo takrat vse dobro! Ali ne hrepeni tudi on po tem? Mogoče je le preveč plašen, da bi priznal mojo ljubezen? Zakaj potem hoče, da pridem toliko- krat k njemu? Oh, zakaj ne spregovori? k

Saj bom nehala, sem že mirna. Junaško se bom dr- Žula in z malo potrpljenja bo sledilo tudi vse drugo. "Najhuje pa je, da se zdi, kot da jaz letam za njim. Ved- "no sem jaz tista, ki hodi k njemu, nikoli ne pride on k meni. Toda to je zato, ker so sobe tako razporejene in bi razume moje pomisleke. Upam, da bo razumel tudi

vse drugo.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 3. aprila, 1944

Ljuba Kitty!

Proti svoji navadi Ti bom zdaj izčrpno opisala hra- — no, kajti postala je važen dejavnik ne samo v skrivališ- — tu, umpak v vsej Holandiji in v vsej Evropi.

245 V vseh enaindvajsetih mesecih smo preživeli tu že najrazličnejša prehrambena obdobja. Takoj Ti povem, kaj to pomeni. Prehrambeno obdobje pravim tistemu času, ko dan na dan otepamo eno samo jed, največkrat eno samo zelenjavo. Nekaj časa smo vsak dan jedli en- divijo. Endivijo s peskom, endivijo brez peska, endivijo kot enolončnico ali pa zapečeno v nepregorni posodi. Nato je prišla na vrsto špinača, sledila koleraba, pa čr- na redkev, kumare, paradižniki, kislo zelje in tako dalje.

Res ni prijetno, če dobiš kislo zelje za zajtrk, kosilo in večerjo, ampak lakota je najboljši kuhar. Trenutno imamo najkrasnejše obdobje, ker sploh ne dobimo no- bene zelenjave.

Za kosilo imamo ta teden takšne jedilnike: fižol, grahovo juho, krompirjeve cmoke, krompirjev narastek in z božjo pomočjo sem in tja kakšno repo ali nagnito korenje in potem je spet na vrsti fižol. Kar naprej jemo krompir, celo za zajtrk, ker primanjkuje kruha. Za zajtrk krompir vsaj malo popečemo. Juho kuhamo iz rjavega ali belega fižola, krompirja in jušnih koncentra- tov (juha juliana, kraljevska juha ali fižolova juha). Vsa- ki jedi je primešan fižol, še kruhu. Večerjamo vedno krompir z omako iz vrečke in k sreči imamo še nekaj pese v solati. Kar se cmokov tiče, Ti moram povedati, da jih delamo iz »vladne moke« in so zato lepljivi in trdi, da ti obležijo v želodcu kot kamen. No, pa kaj ho- čemo.

Vsak teden je naša največja znamenitost kolobar je- trne klobase in za kanec marmelade na suhem kruhu.

Ampak še vedno smo pri življenju in večkrat nam celo tekne.

Tvoja Ana

246


Sreda, 5. aprila 1944

Ljuba Kitty!

Nekaj časa sploh nisem vedela, čemu naj še delam. onec vojne je tako obupno daleč, tako o pa pravljičen in lep. Če vojne do septembra ne bo pse "ne bom šla v šolo, ker ne maram zaostati kar dve mi —.. Zadnje čase mi je vse dneve izpolnil Peter wo drugega kot Peter, bilo je samo sanjarjenje In premiš Ne "vanje. V soboto zvečer pa sem bila grozno potrta. nem bila pri Petru, sem se borila S solzami, kasneje pa 'nem se z van Daanom na račun limoninega punča ne- nansko smejala, bila sem vesela in razigrana.

Komaj sem ostala sama, sem se razjokala. V Ne ujci sem zdrsnila na tla in dolgo in goreče molila. Ždela sem na kolenih in jokala z glavo med rokami. Glasno sem hlipala, potem pa sem se streznila in me dala solze, da me ne bi kdo slišal. Počasi sem sl me a vlivati pogum. Ponavljala sem sl in ponavljala: »Mo- "mim, moram, moram ...« Zaradi neudobne drže sem či- mo odrevenela, naslonila sem se na posteljno prvem 4 1 se še naprej mučila. V posteljo sem šla šele malo pre

' enajsto. Minilo je. In zdaj je že popolnoma mimo. '

—.. Delati moram, da ne bom nevedna, da bom kaj do- — megla in postala novinarka, to hočem! Vem, da na pi- — iti. Nekaj mojih zgodb je dobrih, opisi skrivališ nih — aubavni in marsikatera stran v mojem dnevniku je ko — iva, vendar ni nikjer zapisano, da sem zares K H »Evine sanje« so moja najboljša pravljica in naj ; j — fudno pri vsem je, da res ne vem, od kod sem jo m ? — V »Cadyjinem življenju« je tudi nekaj dobrega, ce sen H je zanič. Sama sem si najbolj oster in najboljši kriti — in točno vem, kaj je dobro in kaj ni. Nihče, kdor ni sam [ poskusil, si ne more predstavljati, kakšen užitek je pisa-

247 nje. Včasih sem obžalovala, da ne znam risati, zdaj pa sem presrečna, da znam vsaj pisati. In če nisem dovolj nadarjena, da bi pisala časopisne članke in knjige, bom pač pisala za sebe.

Moram nekaj doseči. Ne znam si predstavljati, da bi morala živeti kot mama, gospa van Daan in vse druge ženske, ki opravijo svoje delo in so kasneje pozabljene. Poleg moža in otrok si želim imeti še nekaj, čemur bi se lahko popolnoma predala. Živeti hočem tudi še po smr- ti. In zato sem bogu hvaležna, da mi je že pri rojstvu po- daril sposobnost, da se razvijam in pišem, se pravi, da lahko izrazim vse, kar je v meni. S pisanjem odložim vsa bremena, bridkosti izginejo in pogum se vrne. Veli- ko vprašanje pa je, če bom kdaj napisala kaj zares veli- kega, če bom kdaj novinarka ali pisateljica. Upam, tako zelo upam! S pisanjem znam izraziti svoje misli, svoje ideale in svojo domišljijo.

Na »Cadyjinem življenju« že dolgo nisem delala. V mislih točno vem, kako naj se zgodba razvija, pa ne gre in ne gre. Mogoče je nikoli ne bom končala in bo prista- la v košu za papir ali pa v peči. To ni prijetna misel. Po- tem se tolažim: s štirinajstimi leti imaš vendar premalo izkušenj in ne moreš pisati o filozofiji. Torej gremo na- prej, z novo korajžo. Gotovo se bo posrečilo, kajti moja trdna volja je, da bom pisala.

Tvoja Ana

Četrtek, 6. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Vprašala si me, kaj me zanima in kakšne konjičke imam. Danes Ti bom odgovorila, toda nikar se ne pre- straši, cel kup jih je.

248

Na prvem mestu je pisanje, toda to pravzaprav ne

| šteje h konjičkom.

Drugič: rodovniki. Po časopisih in knjigah iščem ro-

V dovnike nemških, španskih, angleških, avstrijskih, ru- — skih, skandinavskih in nizozemskih knežjih družin. Ne- |. kateri so že kar popolni, predvsem ker sem jih vedno ri-

sala, kadar sem brala življenjepise ali pa zgodovinske ige. il HP Tudi moj tretji konjiček je zgodovina. Oče mi je ku- pil že kar precej knjig in komaj čakam tistega dne, ko bom lahko v knjižnici prebrskala vse knjige. Številka štiri je grška in rimska mitologija. Tudi o tem imam več knjig. Na pamet Ti lahko takoj povem vseh devet muz ali sedem Zeusovih ljubic. Tudi Hera- jeve žene poznam. a em ljubezen so tudi filmske zvezde in družinske fotografije. Poleg tega neznansko rada be- rem, zanimam se za umetnostno zgodovino, za pisate- lje, pesnike in slikarje. Mogoče pridejo kasneje še glas- beniki na vrsto. Določen odpor pa čutim do algebre, geometrije in računanja. Vsi drugi šolski predmeti me

zanimajo, predvsem pa zgodovina. m Tvoja Ana

Torek, 11. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Ne vem, kje se me glava drži in pojma nimam, kje naj začnem. Četrtek, ko sem Ti zadnjič pisala, je siv kel popolnoma običajno. V petek (bil je veliki petek) smo se šli popoldne družabne igre in v soboto prav ta- ko. Dnevi so hitro minevali. V soboto okoli dveh se je

249 pričelo streljanje. Moški so rekli, da so brzostrelni topo- vi. Sicer pa je bilo vse mirno.

V nedeljo popoldne sem povabila Petra in prišel je okrog pol petih, malo kasneje pa sva šla na podstrešje in ostala tam do šestih. Od šestih do četrt na osem je bil na radiu lep Mozartov koncert, predvsem mi je ugajala Mala nočna muzika. Kadar so drugi zraven, skoraj ne morem poslušati, ker me glasba preveč prevzame.

V nedeljo zvečer ni bilo kopanja, ker je bil čeber spodaj v kuhinji in poln perila. Ob osmih sva šla s Pe- trom na sprednje podstrešje in da bi sedela na mehkem, sem vzela s seboj edino blazino z zofe, ki sem jo mogla najti. Sedla sva na zaboj. Zaboj in tudi blazina sta bila zelo ozka. Sedela sva tesno skupaj in se naslanjala na drug zaboj. Mouschi nama je delala družbo, torej je ne- kdo pazil na naju. Ob tri četrt na devet je nenadoma požvižgal gospod van Daan in naju vprašal, če nimava mogoče Dusselove blazine. Oba sva planila pokonci in šla z blazino, mačko in van Daanom dol. Dussel je bil hud, ker je bila blazina z njegove postelje in se je bal, da so zdaj v njej bolhe. Nekaj časa smo bili vsi precej razburjeni. Iz maščevanja sva s Petrom vtaknila Dusse- lu v posteljo dve trdi krtači, ampak kasneje sva ju spet vzela ven. Zaradi tega sva se grozno hahljala.

Toda najino veselje ni dolgo trajalo. Ob pol desetih je Peter rahlo potrkal na vrata in vprašal očeta, če mu lahko pomaga pri nekem angleškem stavku.

» Nekaj ni v redu,« sem rekla Margot. »Izgovor je le preveč prozoren. Nekaj se je moralo zgoditi.«

Moj sum se je potrdil, ker so pravkar vlomili v skla- dišče. Oče, van Daan in Peter so bili v hipu spodaj. Margot, mama, gospa van Daan in jaz smo čakale. Če' je štiri ženske strah, morajo klepetati in to smo počele

250 tudi me. Nenadoma smo spodaj zaslišale udarec, nato pa je bilo vse tiho, le ura je udarila tri četrt na deset. Vsa barva nam je izginila z obraza, toda še vedno smo bile mirne, čeprav zelo preplašene. Le kje so možje? Kakšen udarec je bil to? So se stepli z vlomilci? Naprej nismo mislile, kar čakale smo. |

Deset: koraki na stopnicah. Vstopil je oče, bled in ves živčen, za njim je prišel gospod van Daan. »Ugasite luč! Vsi tiho gor. V hiši pričakujemo policijd.«

Za strah ni bilo časa. Luči so ugasnile, v naglici sem zgrabila jopico in že smo bili zgoraj.

»Kaj se je zgodilo? Hitro! Povejte!«

Pa ni bilo nikogar več, ki bi nam kaj povedal, moški so bili že spodaj. Šele ob desetih so se vsi štirje vrnili in dva sta se postavila na stražo k Petrovemu oknu. Vrata na stopnice smo zaprli, vrtljiva omara je bila na svojem mestu. Nočno lučko smo zagrnili s puloverjem in potem so pripovedovali: »Peter je zaslišal na stopnicah dva močna udarca, stekel je dol in videl, da na levi strani skladiščnih vrat manjka velika deska. Oddirjal je gor, obvestil moške člane družine in vsi štirje so odšli dol. Ko so prišli v skladišče, so bili vlomilci še tam. Ne da bi kaj pomislil, je van Daan zavpil: »Policija!« Zacepetali so hitri koraki in vlomilci so zbežali. Da policija ne bi opazila luknje, so pritrdili desko nazaj, toda močna br- ca od zunaj jo je spet vrgla ven. Vsi so bili čisto iz sebe zaradi te predrznosti in van Daana in Petra je zgrabila togota. Van Daan je s sekiro močno udaril po tleh in vse je bilo spet tiho. Spet so skušali namestiti desko, ta- krat pa jih je nekdo zmotil. Mimo je prišel zakonski par in z baterijo posvetil v skladišče. »Prekleto!« je zagodel nekdo od naših, ker zdaj so se vloge zamenjale, iz poli- cistov so nastali vlomilci. Vsi štirje so stekli gor, Peter je še prej odprl vrata in okna v kuhinji in privatni pisarni,

tiaWi

vrgel telefon po tleh in končno so vsi skupaj s čebrom

perila vred pristali v skrivališču.

Konec prvega dela. m

Po vsej verjetnosti je zakonski par z baterijo obvestil policijo. Bila je nedelja, prvi dan velikonočnih prazni- kov. Na velikonočni ponedeljek ne bo nikogar v pisar- no, torej se do torka zjutraj ne moremo ganiti. Zamisli si! Preživeti cel dan in dve noči v tej grozi! Ničesar si nismo predstavljali, kar ždeli smo in tema je bila kot v rogu, ker je gospa van Daan iz strahu ugasila še m? lučko. Če je le malce zaškripalo, smo sikali: » Pssst! Pst!« mi

Bilo je že pol enajstih in še vedno se ni nič zganilo. Oče in van Daan sta nas sem in tja prišla malo pogle- dat. Končno je ob četrt na dvanajst spodaj zaropotalo. Nihče se ni ganil, slišalo se je le, kako vsa družina sope. Koraki po hiši, v privatni pisarni in potem ... na naših stopnicah. Zdaj tudi diha ni bilo več slišati, le osem src je tolklo kot po nakovalu. Koraki so prihajali po naših stopnicah, se ustavili in nekdo je šaril okoli vrtljive omare. Tega trenutka se ne da opisati. PE

Zdaj smo izgubljeni! sem pomislila in že videla, ka- ko nas bo vseh petnajst še to noč odvlekla gestapo. Spet je nekdo dvakrat potresel vrtljivo omaro, nekaj je padlo na tla in koraki so se oddaljili. Vsi smo pričeli trepetati, nekomu so šklepetali zobje, toda nihče ni niti črhnil. Tako smo sedeli do pol dvanajstih.

V hiši je bilo vse tiho, samo na stopnicah, prav pred omaro je še vedno gorela luč. Se jim je zdela ta Pa tako skrivnostna? So nemara policisti pozabili luč ! Bo prišel kdo in jo ugasil? V hiši ni bilo nikogar več in jezi- ki so se nam razvezali. Mogoče so pustili pred vrati ču- vaja.

293 Počeli smo samo troje: premlevali smo te dogodke, se tresli in hodili na stranišče. Vedra so bila na podstre- šju, tako je moral biti dober Petrov pločevinasti koš za smeti. Začel je van Daan in potem oče. Mamo je bilo preveč sram. Oče je odnesel koš v sobo in tam smo ga Margot, gospa van Daan in jaz rade uporabile. Končno se je tudi mama odločila za to. Primanjkovalo je papir- ja, k sreči sem ga imela nekaj v žepu.

Koš je smrdel, vsi so šepetali in bilo je že polnoči.

» Lezite na tla in zaspite!«

Z Margot sva dobili vsaka blazino in odejo. Margot je ležala poleg omare s hrano, jaz pa med nogami ku- hinjske mize. Na tleh ni tako smrdelo, toda gospa van Daan je hitro prinesla malo klora in pokrila koš s staro ruto.

Govorjenje, šepetanje, strah, vetrovi — in kar naprej nekdo na posodi! Pa zaspi, če moreš! Ob pol treh sem bila le preveč utrujena in zaspala sem do pol štirih. Zbudila sem se, ko mi je gospa van Daan položila glavo na nogo.

»Rada bi nekaj oblekla,« sem prosila. Nekaj so mi dali, samo ne sprašuj, kaj! Čez pižamo volnene hlače, rdeč pulover in črno krilo, bele kratke nogavice in čez vse še strgane dokolenke.

Gospa van Daan je sedla na stol in čez moje noge se je zleknil gospod van Daan. Premišljala sem in se tako tresla, da van Daan ni mogel spati. V mislih sem se pri- pravljala, kako se bodo policisti vrnili. Seveda jim bo- mo morali povedati, da smo se skrili. Lahko da bodo dobri Holandci in potem bo vse v redu. Če pa bodo na- cisti, jih bomo morali nekako podkupiti.

»Spravi, no, radio stran!« je vzdihnila gospa van Daan.

254


»Seveda, v štedilnik,« je odgovoril gospod van 'Duan. »Če bodo našli nas, lahko najdejo tudi radio.« » Našli bodo Anin dnevnik,« se je vmešal oče. —. »Sežgite ga!« nam je predlagala najbolj straho- a. po in pa tisti trenutek, ko so policisti šarili okoli omare, sta bila zame najstrašnejša trenutka. Mojega dnevnika pa že ne! Moj dnevnik pa samo skupaj z ma- no! K sreči oče ni odgovoril. BM —.. Nima smisla, da ponavljam vse pogovore, ki se jih 'upominjam. Zelo veliko smo se pogovarjali. Tolažila "nem gospo van Daan, ki je bila vsa preplašena. Pogo- ' varjali sva se o begu, o zasliševanju gestapa, o pogumu —in da bi bilo dobro telefonirati. —. »Držati se moramo kot vojaki, gospa van Daan. Če "bomo propadli, potem tako kot vedno pravi radio Ora- ' nje: za kraljico in domovino, za svobodo, za resnico in pravico. Hudo je samo to, da bomo še druge potegnili s —neboj v nesrečo.« i | Čez uro je gospod van Daan spet zamenjal prostor z — eno in k meni je prišel oče. Moški so ves čas brez pre- — Manka kadili. Sem in tja kakšen globok vzdih, spet ne- — kdo na vedru in vse se začne znova. (bi

Štiri, pet, pol šestih. Sedla sem k Petru in bila sva ta-

— ko tesno skupaj, da sva čutila drget najinih teles. Tako — vu sedela, včasih izmenjala kakšno besedo in napeto H prisluškovala. V sobi so odgrnili zatemnitev in zapisali točke, ki jih bodo po telefonu povedali Kleinmannu. Ob sedmih so ga namreč nameravali poklicati, da bi —— prišel kdo pogledat. Seveda je bilo to zelo tvegano, saj [ bi morebitni čuvaj v skladišču ali pred vrati lahko slišal telefon, toda še bolj tvegano bi bilo, če bi se policija vrnila. Da bo bolj jasno, sem točke zapisala:

255 Vlomljeno. Policija je bila v hiši do vrtljive omare, naprej pa ne.

Vlomili so v skladišče, vlomilce presenetili in zbeža- li so čez vrt.

Glavni vhod zapahnjen. Kugler je moral oditi skozi druga vrata.

Pisalni in računski stroj na varnem v črni omari v privatni pisarni.

Miepino in Bepino perilo je v lijaku v kuhinji. Samo Bep in Kugler imata ključ od drugih vrat. Ver- jetno je ključavnica pokvarjena.

Obvestiti Jana, preskrbeti ključ, pregledati pisarno. Nahraniti mačko.

Vse je šlo po želji. Telefonirali smo Kleinmannu in spravili pisalni stroj v črno omaro. Potem smo sedeli okoli mize in čakali na Jana ali na policijo.

Peter je zaspal, gospod van Daan in jaz sva ležala na tleh, ko smo spodaj zaslišali korake. Tiho sem vstala. »To je Jan.«

»Ne, ne, to je policija,« so rekli vsi drugi.

Potrkalo je in Miep je požvižgala. To je bilo za go- spo van Daan preveč. Smrtno bleda in čisto medla je vi- sela čez stol in če bi napetost trajala še trenutek dalj, bi gotovo omedlela.

Ko sta prišla Miep in Jan, je bila naša soba res vide- ti krasna. Že samo mizo bi bilo vredno fotografirati: številka Cinema «€ Theater, vsa pomazana z marmelado in zdravili zoper drisko, je kazala na odprti strani slike plesalk. Poleg so se valjali kozarci marmelade, pol žem- lje, četrt žemlje, pektin, ogledalce, glavnik, vžigalice, ci- garete, tobak, pepelnik, knjige, hlačke, baterija, toaletni papir in tako dalje in tako dalje.

Seveda smo Jana in Miep pozdravili s solzami in vriski. Jan je zabil luknjo v vratih in z Miep sta kmalu

256

odšla, da bi obvestila policijo. Miep je pod vrati v skla- dišče našla listek nočnega čuvaja Slagterja, da je našel vdrta vrata in obvestil policijo. Jan se bo mimogrede oglasil pri njem.

Imeli smo torej pol ure časa, da se uredimo. Še ni- koli nisem videla, da bi se v pol ure toliko spremenilo. Z Margot sva spodaj pospravili postelje, šli na straniš- če, si umili zobe in roke, se počesali, potem sva še malo pospravili po sobi in šli spet gor. Tam je bila miza že pospravljena, šli smo po vodo in skuhali kavo in čaj, prevreli mleko in pogrnili mizo. Oče in Peter sta oprala nočne posode s toplo vodo in klorom. Največja je bila do roba polna in tako težka, da sta jo komaj vzdignila. Poleg tega je zadeva še puščala in sta jo morala odnesti v vedru.

Ob enajstih se je Jan vrnil, sedli smo za mizo in po- časi smo se pomirili. Jan je povedal tole:

Slagter je še spal, njegova žena pa je povedala Janu, da je njen mož na svojem obhodu zagledal pri nas lu- knjo v vratih, šel je po policista in skupaj sta šla skozi hišo. Gospod Slagter je zasebni nočni čuvaj in vsako noč kolesari s svojima psoma ob kanalih. V torek se je hotel oglasiti pri Kuglerju, da bi mu vse povedal. Na policijski postaji niso o vlomu še nič vedeli in so si ta- koj zabeležili. Tudi oni se bodo oglasili v torek in vse pregledali.

Na poti v pisarno pa je šel Jan slučajno mimo trgo- vine, kjer kupujemo krompir. Povedal je trgovcu, da so pri nas vlomili.

»Že vem,« je rekel trgovec mirno. » Včeraj sva šla z ženo tam mimo in videl sem luknjo v vratih. Moja žena je že hotela naprej, jaz pa sem posvetil z baterijo in ta- krat so tatovi zbežali. Za vsak primer nisem obvestil po- licije, pri vas je mogoče bolje, da smo tiho. Sicer ničesar

17. Dnevnik Ane Frank 287 ne vem, mislim pa si marsikaj.« Jan se mu je zahvalil in odšel. Trgovec si gotovo misli, da smo tu, saj tudi krom- pir vedno prinese med opoldanskim odmorom, med pol eno in pol drugo. Imeniten mož!

Ko je Jan odšel in smo vse pomili, je bila že ena. Vseh osem nas je šlo spat. Zbudila sem se ob tri četrt na tri in videla, da je gospod Dussel že izginil. Še vsa za- spana sem v kopalnici slučajno naletela na Petra in zmenila sva se, da se dobiva spodaj. Uredila sem se in šla dol.

»Si še upaš na podstrešje?« me je vprašal. Bila sem za to, šla sem po svojo blazino, jo zavila v ruto in od- pravila sva se gor. Vreme je bilo čudovito, toda kmalu so zatulile sirene. Ostala sva, kjer sva bila. Peter mi je položil roko čez ramo in jaz sem položila svojo roko čez njegovo ramo in tako sva obsedela in mirno čakala, do- kler naju ni prišla ob štirih Margot povabit na kavo.

Jedli smo kruh, pili limonado in se spet šalili, vse je bilo po starem. Zvečer sem se Petru zahvalila, ker je bil od vseh najbolj pogumen.

Nihče od nas ni bil še nikoli v taki nevarnosti, kot smo jo doživeli to noč. Bog nas je varoval. Samo pred- stavljaj si! Policija pred vrtljivo omaro, prižgana luč, pa nas kljub temu niso opazili! Med bombardiranjem je odgovoren vsak samo zase, mi pa smo bili v strahu tudi za naše dobre, nič krive zaščitnike.

»Rešeni smo! Pomagaj nam še naprej!« Samo tako smo lahko molili.

Zaradi te zgodbe se je marsikaj spremenilo. Dussel zvečer kar naprej sedi v kopalnici. Peter gre ob pol de- vetih in ob pol desetih skozi hišo in vse pregleda. Nje- govo okno ponoči ne sme biti več odprto, ker ga je nek delavec iz sosednjega podjetja opazil. Po pol deseti zve- čer ne smemo več v stranišču potegniti vode. Gospoda

258



Slagterja so najeli za nočnega čuvaja. Danes je prišel te- sar in izdelal iz naših belih frankfurtskih postelj neke vrste barikado. V skrivališču se zdaj na veliko razpra- vlja. Kugler nam očita neprevidnost. Tudi Jan pravi, da ponoči ne smemo več hoditi dol. Ugotoviti je treba, ali je Slagter zanesljiv in ali bosta njegova psa lajala, če bo- sta začutila koga za vrati, kako bo delovala barikada, in še mnogo drugega. k

Zelo resno so nas opomnili, da smo ujeti Židje, pri- klenjeni na majhen prostor, da nimamo nobenih pravic, toda tisoč dolžnosti. Židje se ne smemo prepustiti svo- jim čustvom, biti moramo pogumni in močni, vse nepri- jetnosti moramo sprejeti brez godrnjanja, storiti mora- mo vse, kar je v naši moči in zaupati v boga. Enkrat bo konec tudi te strašne vojne, enkrat bomo tudi mi ljudje in ne samo Židje! '

Kdo nam je to naložil? Kdo je naredil Žide za izje- mo med narodi? Kdo je dovolil, da tako trpimo? Bog je uredil tako in bog nas bo tudi rešil. Če bomo prenesli vse to trpljenje in bo kljub vsemu še ostalo nekaj Židov, bomo iz prekletega naroda postali zgled za vse druge. Kdo ve, nemara bo naša vera naučila dobrote vse naro- de na svetu in moramo zato tako trpeti. Nikoli ne bomo mogli biti samo Holandci ali samo Angleži ali državlja- ni katerekoli države, vedno bomo obenem tudi Židje. In to tudi hočemo. Bodimo pogumni! Zavedajmo se svojega poslanstva in ne godrnjajmo, izhod se bo našel! Bog našega naroda nikoli ni zapustil. Židje smo se ohranili skozi stoletja in tudi naše trpljenje je trajalo stoletja. V teh dolgih stoletjih smo se utrdili in postali močni. Šibki propadejo in močni ostanejo in tako mi ne bomo propadli!

To noč sem mislila, da bom morala umreti. Čakala sem na policijo in bila sem pripravljena, pripravljena

M 259 kot vojak na bojišču. Rada bi se žrtvovala za domovino. Zdaj, ko sem rešena, je moja največja želja, da po vojni postanem Holandka. Rada imam Holandce, ljubim to deželo in ta jezik, tu si želim delati. Pa če bi morala pi- sati sami kraljici, prej ne bom odnehala, da dosežem ta cilj.

Vedno bolj sem neodvisna od svojih staršev. Kakor sem tudi mlada, imam več življenjskega poguma in več čuta za pravičnost kot mama. Vem, kaj hočem, imam svoj cilj, lastno mnenje, svojo vero in ljubezen. Naj ohranim svojo osebnost in zadovoljna bom. Čutim, da sem ženska, ženska z notranjo silo in mnogo poguma!

Če me bo bog pustil pri življenju, bom dosegla več, kot je mama kdajkoli dosegla. Ne bom ostala nepo- membna, delala bom za svet in za ljudi.

Zdaj vem, da sta na svetu najvažnejša pogum in ve- drina.

Tvoja Ana

Petek, 14. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Tu je še vedno napeto. V Pimu kar kuha, gospa van Daan leži prehlajena v postelji in se krega, gospod van Daan je brez svojih čikov kar zelen, Dussel, ki je moral žrtvovati kar precej svojega udobja, ima najrazličnejše pripombe in tako dalje naprej. Trenutno res nimamo sreče. Stranišče pušča in pipa je pokvarjena. Ker pa imamo dobre zveze, bo oboje kmalu popravljeno.

Saj vem, da sem včasih sentimentalna, ampak več- krat se ti sentimentalnost kar vsili. Kadar sediva s Pe- trom na trdem zaboju med staro šaro in se on igra z mo- jimi kodri, zunaj pa žvrgolijo ptički in zelenijo drevesa,

260


nebo je modro in sonce vabi ven, ah, takrat si želim toli- ko reči!

Okoli mene pa so sami nezadovoljni in mrki obrazi, poslušam samo vzdihovanje in pritožbe in zdi se, da se naenkrat vsega skupaj ne da več prenašati. V resnici pa je tu prav toliko slabo, kakor si sam narediš, toda v skri- vališču ni nikogar, ki bi dvigal razpoloženje, vsak naj sam gleda, kako bo opravil s svojo slabo voljo.

»Ko bi bilo le že vse skupaj mimo!« slišim vsak lju- bi dan.

Kaj pomaga mi vzdržati? Kaj v dobroto sili me?

Moja čast, pogum, ljubezen in pa večno upanje!

Ne vem zakaj, Kitty, toda zdi se mi, da se mi danes malo blede. Vse je zmedeno in brez zveze in resno dvo- mim, da bodo moje čenče kasneje koga zanimale. »Iz- povedi grde račke« bo naslov te neumnosti. Gospod Bolkenstein in gospod Gerbrandy" si z mojim dnevni- kom res ne bosta veliko pomagala.

Tvoja Ana

Sobota, 15. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Eni grozi sledi druga. Res se lahko sprašujemo, kdaj bo tega konec. Zamisli si, kaj se je zgodilo: Peter je po- zabil od znotraj odpahniti vrata, zato Kugler z delavci zjutraj ni mogel noter. Šel je v sosednjo firmo in razbil kuhinjsko okno. Naša okna so bila takrat odprta in to so videli tudi sosedje. Le kaj si bodo mislili? In van Maaren? Kugler je besen. Mi mu očitamo, da ni dal

% Bolkenstein in Gerbrandy sta bila člana nizozemske vlade v izgnanstvu v Londonu.

261 predelati vrat, potem pa sami naredimo tako neumnost! Lahko Ti rečem, da je Peter čisto iz sebe. Ko je mama pri mizi rekla, da se ji smili, se je skoraj razjokal. Saj smo krivi tudi mi in van Daan, ker sicer Petra vedno vprašamo, če je odpahnil zapah. Mogoče ga bom kasne- je lahko malo potolažila. Tako rada bi mu pomagala.

Pa še nekaj zaupnih poročil iz skrivališča v zadnjem tednu: Moffi je nenadoma zbolel, slinil se je in bil ves poklapan. Miep ga je zavila v ruto, vtaknila v nakupo- valno torbo in ga odnesla na veterinarsko kliniko. Zdravnik mu je dal zdravila, ker je imel nekaj v čreve- sju. Peter mu je dvakrat vlil zdravila v gobček, toda Moffija kmalu ni bilo več na spregled. Cele dneve in noči se je potepal, gotovo se je ženil. Zdaj ima otečen smrček in zahrope, če se ga dotakneš. Gotovo je kje kradel in jo je skupil. Tudi z Mouschi nekaj ni bilo prav in ravno ko smo jo hoteli poslati k zdravniku, se ji je iz- boljšalo.

Okno na podstrešju je zdaj tudi ponoči odprto. S Petrom zvečer velikokrat posedava tam.

Z gumijastim tesnilom in nekaj oljne barve je zdaj tudi stranišče že v redu. Tudi pokvarjena pipa je že za- menjana.

Gospodu Kleinmannu gre k sreči spet bolje. Kmalu bo šel k specialistu. Upamo, da mu ne bo treba na ope- racijo želodca.

Ta mesec smo dobili osem živilskih kart. Smola pa taka! Prav zdaj so namesto ovsenih kosmičev ali kaše delili na karte fižol. Našemu najnovejšemu priboljšku se pravi Piccallilly. Če imaš smolo, dobiš v kozarcu sa- mo kakšno kumarico in nekaj malega gorčice. Zelenja- ve ni nobene. Solata prej in solata kasneje. Za kosilo imamo vedno samo krompir in umetne omake.

262



Rusi so zasedli polovico Krima, Angleži pa pri Monte Cassinu ne morejo nikamor. Še vedno računamo z zahodno fronto. Bombardirajo zelo pogosto in zelo močno. V Haagu je bomba zadela mestno hišo in uniči- la veliko dokumentov. Vsi Holandci bodo dobili nova potrdila o arijstvu.

Dovolj za danes!

Tvoja Ana

Nedelja, 16. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Včerajšnji dan si moraš zapomniti, ker je zelo po- memben v mojem življenju. Za vsako dekle je važen dan, ko dobi prvi poljub. No, tudi pri meni je tako. Bra- mov poljub na desno lice ne šteje in tudi to ne, da mi je Woudra poljubil roko. In zdaj Ti bom povedala, kako sem nenadoma dobila ta poljub.

Včeraj zvečer ob osmih sva sedela s Petrom na nje- govem kavču in kmalu mi je položil roko preko rame. Ker je bila sobota, ni bil oblečen v kombinezon. »Po- makniva se malo naprej,« sem rekla, »da se ne bom za- devala z glavo v omarico.«

Pomaknil se je skoraj čisto v kot, jaz pa sem mu po- ložila roko na hrbet. Njemu je visela roka čez mojo ra- mo in skoraj me je pokopal pod seboj. Že večkrat sva sedela skupaj, toda še nikoli tako kot včeraj zvečer. Stis- nil me je k sebi, moje prsi so bile naslonjene ob njegove in srce mi je razbijalo. Pa to še ni vse. Ni odnehal, do- kler ni moja glava počivala na njegovi rami in potem je položil nanjo svoj obraz. Čez čas sem se nekoliko vzrav- nala, toda prijel me je za glavo in me spet stisnil k sebi. Oh, bilo je čudovito! Vzelo mi je besedo, tako lepo ge

263 bilo! Nerodno me je pobožal po licu in po roki, se po- igral z mojimi lasmi in najini glavi sta se ves čas stikali. Ne morem Ti opisati občutka, ki me je preplavil, Kitty. Bila sem srečna in mislim, da je bil on tudi.

Ob pol devetih sva vstala. Peter si je obul telovadne copate, da bi na obhodu hiše čim tiše hodil, jaz pa sem stala zraven. Ne vem, kako sem se nenadoma prav pre- maknila, toda poljubil me je na lase, pol na lice in pol na uho. Ne da bi se ozrla, sem stekla dol in zdaj hrepe- neče čakam, kaj bo danes.

Nedelja zjutraj ob enajstih.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 17. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Kaj misliš, bi se oče in mama strinjala, da sedim na kavču in se poljubljam s fantom? Sedemnajstleten fant in petnajstletno dekle? Mislim, da se ne bi, toda v tej stvari se moram zanesti sama nase. Mirno in varno je sanjariti v njegovih rokah, razburljivo je, kadar začutim njegovo lice na svojem in tako čudovito je vedeti, da te nekdo pričakuje. Toda — vedno se najde kakšen toda — bo Peter s tem zadovoljen? Nisem pozabila njegove obljube, toda... fant je.

Vem, da sem zgodaj začela. Še petnajst jih nimam in sem že tako samostojna, drugi bi tega gotovo ne razu- meli. Skoraj prepričana sem, da se Margot ne bi nikoli poljubljala s fantom, če ne bi bilo prej govora o zaroki in poroki. S Petrom nimava takih načrtov. Tudi mame se pred očetom ni dotaknil nihče drug. Kaj bi rekle mo- je prijateljice, če bi vedele, da ležim v Petrovih rokah, s srcem na njegovih prsih, z glavo na njegovi rami, nje- gov obraz na mojem!

264


O, Ana, kakšen škandal! Samo da se meni ne zdi škandal. Tu smo zaprti, izobčeni iz sveta, vedno v stra- hu in skrbeh, prav posebno še v zadnjem času. Zakaj bi se potem odvračala drug od drugega, ko pa se vendar ljubiva? Zakaj se v tem času ne bi poljubila? Zakaj naj bi čakala, da bova dovolj stara? Zakaj bi si morala kar naprej zastavljati vprašanja?

Odločila sem se, da bom sama pazila nase. On mi ne bi hotel povzročiti bridkosti in bolečin. Zakaj potem ne bi storila, kar mi pravi srce in naju oba osrečuje?

Mislim, Kitty, da slutiš moje dvome. Moji odkritosr- čnosti se prikrivanje upira. Kaj misliš, bi bila moja dolžnost, da povem očetu, kaj počnem? Misliš, da bi morala najina skrivnost priti nekomu tretjemu na uše- sa? S tem bi izgubila veliko svoje lepote. Bi bila potem moja vest mirnejša? Pogovorila se bom z »njim.«

Ah, toliko reči bi se rada pogovorila z njim, kajti sa- mo v objemih ne vidim pravega smisla. Želim si tolik- šne zaupnosti, da bi si lahko povedala vse svoje misli, le v takem odnosu bova oba močnejša.

Tvoja Ana

P. S. Včeraj zjutraj smo bili ob šestih spet vsi na no- gah, ker je vsa družina slišala ropot vlomilcev. Mogoče je bil tokrat žrtev naš sosed. Ko smo ob sedmih pregle- dali vrata, so bila na srečo trdno zaprta.

Torek, 18. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Tu je vse v redu. Včeraj je bil tu mizar in je privil na vrata železne plošče.

265 Oče je pravkar rekel, da pričakuje še pred 20. majem velike podvige v Rusiji, Italiji in tudi na zahodu. Jaz pa, dalj kot traja, manj si znam predstavljati, da se bomo kdaj rešili.

Včeraj sva se s Petrom končno spet pogovarjala, kar sva vsaj deset dni odlašala. Jaz sem mu razložila vse o dekletih in ni mi bilo nerodno govoriti o najbolj intim- nih stvareh.

Na vsak način se mi je zdelo zabavno, ker je mislil, da so na slikah žensk ta del enostavno izpustili. Ni si mogel predstavljati, da leži v resnici med nogami. Večer se je končal s poljubom, ki je bil že bliže ustom. To je čudovit občutek.

Mogoče bom le vzela gor svojo »knjigo lepih stav- kov«, da se bova pričela pogovarjati tudi o globljih stvareh. Ni mi dovolj, da me dan za dnem le drži v ro- kah in želim si, da bi čutil tudi on enako. Po mili zimi imamo zdaj prekrasno pomlad. April je res prelep, ne prehladen in ne pretopel in sem in tja se ulije kakšna ploha. Naš kostanj je že skoraj ozelenel in na vejah se že kažejo prve drobne sveče.

Bep nam je v soboto prinesla rože, tri šopke narcis in šopek modrih hijacint. In gospod Kugler nas zalaga s časopisi.

Na svidenje, Kitty, narediti moram še nalogo iz al- gebre.

Tvoja Ana

Sreda, 19. aprila 1944 Zaklad moj!

(To je naslov filma z Doris Kreysler, Ido Wiit in Ha- raldom Paulsonom.)

266



Ni lepšega na svetu, kot da gledaš skozi odprto okno v naravo, poslušaš žvrgolenje ptic, čutiš na svojem licu sončno toploto in da te drži v objemu ljubezniv fant. V njegovih rokah se počutim mirno in varno, blizu sva si in vendar molčiva. Saj to ne more biti narobe, v tem je nekaj dobrega. Ah, ko le nihče ne bi zmotil tega miru, še Mouschi ne!

Tvoja Ana

Petek, 21. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj popoldne sem ostala v postelji, ker me je bo- lelo grlo. Bilo mi je dolgčas in ker nimam vročine, sem danes spet vstala. Tudi grlo me ne boli več. Kot si ver- jetno opazila, je imel včeraj naš »fiihrer« 55 let. Danes pa je osemnajsti rojstni dan njene visokosti princese Elizabete Yorške, angleške prestolonaslednice. Na BBC so poročali, da je še niso proglasili za polnoletno, kot je to sicer pri princesah navada. Spraševali smo se, s kate- rim princem se bo ta lepa princeska kasneje poročila, pa nismo našli pravega. Mogoče bo njena sestra prince- sa Margareta kasneje vzela princa Baudoina, belgijske- ga prestolonaslednika.

Težave si pri nas kar roko podajajo. Komaj smo po- pravili vhodna vrata, je že spet na obzorju van Maaren, delavec iz skladišča. Po vsej verjetnosti je on ukradel krompirjevo moko, zdaj pa hoče Bep naprtiti krivdo. Razumljivo, da smo v skrivališču vsi ogorčeni in Bep je čisto iz sebe od jeze. Upajmo, da bo Kugler temu zani- krnemu stvoru obesil detektiva na pete.

Danes zjutraj se je oglasil tukaj cenilec z Beethovno- ve ceste. Za skrinjo nam je ponujal 400 guldnov. Po na- šem mnenju so tudi njegove druge ponudbe prenizke.

267 Povprašala bom pri časopisu, če bi objavili kakšno mojo zgodbo, seveda pod psevdonimom. Ker pa so mo-

KRA A 4 4%

je pravljice tako dolge, nimam mnogo upanja na uspeh. (44 Do prihodnjič, darling! pam Tvoja Ana 1) (oče Abaiki 4d

Nije

Torek, 25. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Dussel že približno deset dni ne govori z van Daanovimi in to samo zato, ker smo po vlomu uvedli cel kup varnostnih ukrepov. Eden izmed njih je, da zve- čer ne sme več dol. Ob pol desetih gre Peter z gospo- dom van Daanom še zadnjič skozi hišo in potem ne sme nihče več dol. Od osmih zvečer do osmih zjutraj ne smemo potegniti vode v stranišču. Okna odpremo šele, ko v Kuglerjevi pisarni zagori luč, in zvečer jih ne sme- mo odpreti niti za režo in prav to je Dussela tako razka- čilo. Trdi, da ga je van Daan nadrl, toda sam si je kriv. Rekel je, da laže živi brez hrane kot brez zraka in da bo že našel način, da bo odprl okno.

»Govoril bom z gospodom Kuglerjem,« mi je rekel. Odgovorila sem mu, da o takih stvareh ni nikoli odločal gospod Kugler, temveč mi vsi skupaj.

» Vse delate za mojim hrbtom. Govoril bom s tvojim očetom.«

Dussel tudi v soboto in nedeljo ne sme več v Ku- glerjevo pisarno, ker bi ga lahko slišal šef sosednje fir- me, če bi slučajno prišel v pisarno. Dussel pa se je od- pravil natanko tja. Van Daan je bil divji in oče je šel dol, da bi se pogovoril z njim. Seveda je imel Dussel ta- koj pri roki izgovor, toda tokrat mu celo oče ni več na- sedel. Zdaj oče govori z njim samo, kar mora, ker ga je


lll

268 Dussel tako razžalil. Nihče ne ve, kaj mu je rekel, tudi jaz ne, toda moralo je biti hudo.

In naslednji teden ima ta nesrečna uš celo rojstni dan.

Saj ni ničemur podobno, da se za rojstni dan vsi mu- lijo in ne govorijo s teboj.

Gospod Vossen je vedno slabši, že več kot deset dni ima skoraj štirideset vročine. Zdravniku se zdi brezupen primer in domneva, da je rak načel pljuča. Revež ubo- gi, človek bi mu tako rad pomagal, toda to more samo bog.

Napisala sem lepo zgodbo. Naslov je »Blurry odkri- va svet« in mojim trem poslušalcem je bila zelo všeč.

Še vedno sem prehlajena in Margot, mama in oče so se nalezli od mene. Upam, da se Peter ne bo. Na vsak način hoče svoj poljub in me kliče »moj Eldorado«. To vendar ni prav, fant neumni! Ampak je vseeno prisrčen.

Tvoja Ana

Četrtek, 27. aprila 1944 Ljuba Kitty!

Danes zjutraj je bila gospa van Daan slabe volje in se je kar naprej pritoževala, da je prehlajena, da nima bonbonov zoper kašelj in da ne zdrži vsega tega smrka- nja. Potem pa še, ker ne sije sonce, ker ni invazije, ker ne sme gledati skozi okno in tako dalje. Vsi smo se ji smejali, pa ni vzela za hudo, še sama se je smejala.

Morali smo spremeniti recept za krompirjev nara- stek, ker je zmanjkalo čebule. Zdaj nalupljen krompir nastrgamo, ga zmešamo z moko in posolimo, namaže- mo nepregorno posodo s parafinom ali stearinom, pe-

270


— čemo krompirjevo testo poldrugo uro in ga nato poje- — mo z nagnitim jagodovim kompotom. Čebule ni, niti ' masti za v testo ali posodo.

Trenutno berem knjigo Kralj Karel V., ki jo je napi- sal nek profesor iz Gottingena. Pisal jo je celih štiride- set let in v petih dneh sem prebrala 50 strani, več pa ni mogoče. Knjiga ima 598 strani in kar izračunaj, kako dolgo jo bom brala. Potem pride pa še drugi del! Toda zelo je zanimiva.

Kaj vse naredi dijakinja v enem dnevu! Vzemi na primer mene! Iz holandščine sem prevedla v angleščino odlomek iz Nelsonove poslednje bitke. Potem sem se naučila skandinavsko vojno (od 1700 do 1721). Peter Veliki, Karel XII., Avgust Močni, Stanislav Leszinsky, Mazeppa, Brandenburg, Gornje in Spodnje Pomorjan- sko in Danska in zapomnila sem si tudi vse letnice, ki spadajo zraven. Nato sem se izkrcala v Braziliji, brala sem o Bahia tobaku, o poldrugem milijonu prebivalcev Ria de Janeira, o Pernambucu in Sao Paulu, pa da ne pozabim na Amazonko. O črncih, mulatih, mesticih, belcih, o petdesetih procentih nepismenih in o malariji. Ker mi je ostalo še nekaj časa, sem hitro preletela še ro- dovnik: Jan Stari, Wilhelm Ludwig, Ernest Kazimir |., Henrik Kazimir I. pa tja do male Margriet Franciske, rojene 1944 v Ottawi.

Opoldne: pouk se nadaljuje na podstrešju z dekani, župniki, pastorji, papeži .... puh, tja do enih.

Kmalu po drugi uri je otrok spet sedel pri knjigah, tokrat so bile na vrsti toponose in šilonose opice. Kitty, hitro mi povej, koliko prstov ima nilski konj!

Sledilo je Sveto pismo, Noetova barka, Sem, Ham in Jafet, nato pa spet Karel V. Potem sva se s Petrom učila angleščino in brala Thackeryjevega Henryja

271 Esmonda. Ponovila sem francoščino in še primerjala Misisipi z Misurijem. Dovolj za danes, adijo! Tvoja Ana

Petek, 28. aprila 1944

Ljuba Kitty!

Nikoli ne bom pozabila svojih sanj o Petru Schiffu. Kadar pomislim nanje, še danes začutim njegovo lice na svojem in prevzame me čudovit občutek, da je vse prav. S Petrom sem imela tak občutek samo enkrat in to včeraj zvečer, ko sva sedela objeta na kavču. Takrat je običajna Ana kar izpuhtela in pojavila se je neka druga

» Ana, ki ni bila za šale in objestna, temveč vsa mehka in voljna.

Tesno sem se naslonila nanj in čutila, kako v meni narašča ganjenost. Solze so mi prišle v oči in se zatrklja- le po njegovem kombinezonu. Je opazil? Nobena kret- nja ga ni izdala. Ali čuti on prav tako kot jaz? Skoraj nič ni govoril. Ali čuti, da ima pred seboj dve Ani? Na to vprašanje ni odgovora.

Ob pol devetih sem vstala in šla k oknu. Tam se ved- no poslavljava. Še vedno sem trepetala, še vedno sem bila Ana številka dve. Stopil je k meni, položila sem mu roke okoli vratu in ga poljubila na levo lice. Ravno sem ga hotela še na desno, ko so se moja usta srečala z nje- govimi. Vsa omamljena sva se oklenila in pritisnila usta na usta in še enkrat in še enkrat, kot da se ne bova niko- li več ločila. ae ea

Peter je tako potreben nežnosti. Prvič v življenju je odkril dekle, prvič je spoznal, da imajo tudi nagajiva dekleta srce in dušo in da se spremenijo, če so z nekom

212




na samem. Prvič v življenju je nekomu podaril svoje prijateljstvo in samega sebe, saj nikoli prej ni imel ne prijatelja in ne prijateljice. Zdaj sva se midva našla. Tu- di jaz ga prej nisem poznala, nisem mu zaupala, zdaj pa sva kljub vsemu tako daleč.

Toda še vedno me muči vprašanje: »Je to prav?« Je prav, da tako hitro popustim, da sem tako silovita, prav tako silovita in zahtevna kot Peter? Se sme dekle kar ta- ko podati?

Na to je en sam odgovor: »Že tako dolgo hrepenim po tem... Tako samotna sem in zdaj sem našla to- lažbo.«

Zjutraj se vedeva čisto normalno, tudi popoldne še kar gre, zvečer pa naju preplavi hrepenenje celega dne, vsa sreča in radost, ki sva jo že občutila, in misliva sa- mo še drug na drugega. Vsak večer bi po zadnjem po- ljubu najraje zbežala, ne da bi ga pogledala v oči, samo proč, proč v samoto in temo.

In kaj me čaka štirinajst stopnic niže? Žarka luč, iz- praševanje in posmeh. Pri tem moram sodelovati, da ne bi nihče ničesar opazil.

Moje srce je premehko, da bi tako doživetje, kot je bilo včeraj zvečer, enostavno odrinila in pozabila. Meh- ka Ana se redko prikaže, toda potem je ne moreš tako hitro odgnati. Peter se me je globlje dotaknil, kot se me je dotaknilo karkoli v življenju, razen mojih sanj. Peter se me je dotaknil in moja duša je prišla na dan. Samo po sebi se razume, da potrebuje vsak človek v tem polo- žaju svoj mir, da bi sam v sebi ujel ravnotežje. O, Peter, kaj si naredil z menoj! Kaj hočeš od mene?

Kam to pelje? Zdaj, ko to doživljam sama, razumem Bep in njene dvome. Če bi bila starejša in bi se Peter že- lel poročiti z menoj, kaj bi mu rekla? Ana, bodi pošte- na! Ne moreš se poročiti z njim, toda tako težko ga je

18 Dnevnik Ane Frank 273 pustiti! Peter še nima trdnega značaja niti moči ne vo- lje, premalo ima poguma in moči. Še vedno je otrok, prav tako kot sem otrok tudi jaz. Želi si le sreče in miru.

Sem jih res šele štirinajst? Sem res samo neumna šo- larka? Sem v vsem res tako neizkušena? Več izkušenj imam kot drugi, doživela sem nekaj, česar ne doživi vsak v moji starosti.

Bojim se sama sebe, bojim se, da se bom v svojem hrepenenju prehitro predala. Kako se bom kdaj kasneje znala prav vesti z drugimi fanti? Ah, vse je tako teža- vno, tu je srce in tu je razum in vsak želi spregovoriti ob svojem času. Toda kako naj vem, da sem izbrala pravi čas?

Tvoja Ana

Torek, 2. maja 1944 Ljuba Kitty!

V soboto zvečer sem vprašala Petra, ali se mu ne zdi, da bi morala očetu povedati o naju. Malo je okleval, potem pa pritrdil. Bila sem vesela, saj to dokazuje, da prav čustvuje. Takoj ko sem prišla dol, sva šla z očetom po vodo. Že na stopnicah sem rekla: »Ti gotovo razu- meš, oče, da s Petrom ne sediva ravno cel meter nara- zen, kadar sva skupaj. Se ti to zdi narobe?«

Nekaj časa ni odgovoril, potem pa je rekel: »Ni ra- vno narobe, Ana. Toda tu si v tako tesnem okolju, da moraš biti previdna.« Rekel je še nekaj v tem smislu in potem sva šla nazaj gor.

V nedeljo zjutraj me je poklical k sebi in mi rekel: »Ana, vse sem še enkrat premislil.« Postalo me je strah. »Tu v skrivališču to pravzaprav ni dobro. Vedno sem mislil, da sta samo dobra tovariša. Je Peter zaljubljen?«

274

naja ooo h mi viao sm

»Ni govora.«

»Saj veš, da vaju razumem, toda biti moraš bolj za- držana. Ne hodi tako pogosto gor in ne spodbujaj ga po nepotrebnem. V takih zadevah je moški tisti, ki začenja in ženska je lahko zadržana. Če bi bili prosti, bi bilo to popolnoma drugače. Videla bi še druge fante in dekle- ta, hodila bi naokrog, se ukvarjala s športom in še vse mogoče. Tu pa se nimaš kam umakniti, tudi če bi hote- la. Vidita se kar naprej, vsako uro. Bodi previdna, Ana, in ne vzemi preveč resno.«

»Saj ne, oče, in Peter je spodoben fant. Zelo prisr- čen je.«

»To je res, pa vendar nima močnega značaja. Nanj se da zlahka vplivati z dobrim in s slabim. Zelo upam, da bo ostal dober, kajti v svojem bistvu je dober fant.«

Še nekaj časa sva se pogovarjala in se zmenila, da bo oče govoril z njim.

V nedeljo popoldne me je Peter na podstrešju vpra- šal: »Ana, si govorila z očetom?«

»Sem, vse ti bom povedala,« sem mu rekla. »Očetu se ne zdi narobe, vendar je mnenja, da lahko pride do konfliktov, kadar sediva tu.«

»Saj sva se vendar zmenila, da se ne bova prepirala in tega se bom držal.«

»Jaz tudi, oče pa ne verjame. Do zdaj je mislil, da sva samo tovariša. Misliš, da bova še vedno lahko?«

»Jaz že. Kaj pa ti?«

»Jaz tudi. Očetu sem rekla, da ti zaupam. Zanesem se nate, Peter, prav tako kot se zanesem na očeta in upam, da si tega vreden. Saj si?«

»Upam.« Bilo mu je zelo nerodno in ves je zardel.

»Tudi jaz upam, Peter,« sem nadaljevala. »Upam, da imaš dober značaj in da bo še kaj iz tebe.«

Pr 275 Potem sva se pogovarjala o drugih rečeh. Kasneje sem mu rekla: »Če bomo kdaj prišli od tod, se ne boš več menil zame, to dobro vem.«

Kar razvnel se je. »Ana, to pa ni res! Tega ne smeš misliti o meni!«

Potem so naju poklicali.

Medtem je oče že govoril z njim, V ponedeljek mi je povedal. »Tvoj oče misli, da se je iz tovarištva že več- krat razvila zaljubljenost. Rekel sem mu, da se bova ob- vladala.«

Zdaj oče želi, naj zvečer ne hodim tako pogosto gor, jaz pa ne morem ubogati. Ne samo ker sem rada s Pe- trom, tudi zato, ker sem mu rekla, da se nanj zanesem. To bi mu rada dokazala in tega ne morem, če nezauplji- vo ostajam spodaj.

Ne, še bom hodila gor!

Medtem se je drama z Dusselom končala. V soboto zvečer se je za mizo v lepi nizozemščini opravičil. Van Daan je bil takoj za to. Dussel se je gotovo ves dan pri- pravljal na to nalogo. Njegov rojstni dan v nedeljo je potekel mirno. Od nas je dobil steklenico dobrega vina iz l. 1919, od van Daanovih (ki so mu zdaj lahko dali darilo) kozarec Piccallilly in zavojček britvic, od Ku- glerja lonec limoninega sirupa, od Miep knjigo in majh- no lončnico, on pa je vsakemu od nas podaril jajce.

Tvoja Ana

Sreda, 3. maja 1944 Ljuba Kitty!

Najprej na kratko novice tega tedna. Politika je na dopustu, zgodilo se ni nič, ampak prav zares nič. Počasi tudi jaz pričenjam verjeti, da bo prišlo do invazije. Saj

276

main


vendar ne morejo pustiti, da bi Rusi vse sami opravili. Sicer pa se trenutno tudi Rusi ne pretegnejo.

Gospod Kleinmann spet vsako jutro prihaja v pisar- no. Preskrbel je nove vzmeti za Petrov kavč, torej se mora Peter zdaj lotiti tapeciranja. Seveda se mu ne lju- bi. Kleinmann je preskrbel tudi prašek zoper bolhe za naši mački.

Sem Ti že povedala, da je Moffi izginil? Od prejš- njega četrtka ni več sledu za njim. Gotovo je v mačjih nebesih in kakšen ljubitelj živali si je preskrbel dobro kosilo. Mogoče bo kakšno petično dekle dobilo kučmo iz njegove kože. Peter je zelo žalosten zaradi njega.

Dva tedna kosimo ob sobotah že ob pol dvanajstih, dopoldne pa dobimo samo skodelico kaše. Od jutri na- prej bo vsak dan tako in prihranili bomo en obrok na dan. Danes smo imeli nagnito kuhano solato, zraven pa še malo nagnitega krompirja. Imeniten jedilnik, ni kaj.

Že več kot dva meseca nisem imela menstruacije, v nedeljo pa je le prikapljalo. Kljub neprijetnosti sem ve- sela, da me ni pustila na cedilu.

Lahko si misliš, kolikokrat se tu obupano sprašuje- mo: »Čemu, le čemu ta vojna? Zakaj ne morejo ljudje živeti v miru? Zakaj je treba vse opustošiti?«

To je upravičeno vprašanje, pametnega odgovora pa do zdaj ni dal še nihče. Zakaj izdelujejo v Angliji vedno večja letala, vedno večje bombe, hkrati pa gradijo nove bloke? Zakaj vsak dan za vojno porabijo milijone, pre- bite pare pa ne za zdravstvo, za umetnike, za reveže? Zakaj morajo ljudje stradati, v drugih delih sveta pa hrana gnije? Zakaj so ljudje tako trapasti?

Ne verjamem, da povzročajo vojno samo veliki lju- dje, vlade in kapitalisti. Ne, tudi mali človek se rad voj- skuje, saj drugače bi se narodi temu že davno uprli. V človeku mora biti uničevalni nagon, nagon, da ubija,

277 mori in pustoši. Dokler se ne bo vse človeštvo brez izje- me spremenilo, bodo divjale vojne, in kar je človek pri- delal ali zgradil, bo poteptal in uničil. In nato se bo vse začelo znova.

Velikokrat sem bila potrta, nikoli pa obupana. Na skrivališče gledam kot na nevarno pustolovščino, ki je romantična in zanimiva. V svojem dnevniku opisujem pomanjkanje in pri tem se zabavam. Sklenila sem, da bom imela drugačno življenje, kot ga imajo druga de- kleta in da kasneje ne bom živela kot gospodinja. Skri- vališče je ustrezen začetek zanimivega življenja in zato se moram tudi v nevarnih trenutkih smejati smešni stra- ni našega življenja.

Mlada sem še in mnogo mojih lastnosti se še ni po- kazalo. Mlada sem in močna in doživljam veliko pusto- lovščino, prav sredi nje sem. Nič ne bom tožila, zabava- ti se moram. Veliko sem pridobila, srečne narave sem, vesela in močna. Vsak dan čutim, kako se moj um razvi- ja, kako se bliža osvoboditev, kako lepa je narava, kako dobri so ljudje okoli mene, kako zanimiva in zabavna je ta dogodivščina. Zakaj naj bom potem obupana?

Tvoja Ana

Petek, 5. maja 1944 Ljuba Kitty!

Oče ni zadovoljen z menoj. Po najinem nedeljskem razgovoru je pričakoval, da sama od sebe ne bom več hodila gor. Ne mara »mečkanja«. Te besede ne maram slišati. Dovolj neprijetno je že bilo, da sem se morala pogovarjati o tem, zakaj me hoče zdaj pokazati še v sla- bi luči? Danes se bom pomenila z njim. Margot mi je dala dober nasvet. Poslušaj, kaj mu bom povedala:

278



» Mislim, oče, da pričakuješ od mene pojasnila, in

- dula Ti ga bom. Razočaran si nad menoj, ker si pričako-

val, da bom bolj zadržana. Gotovo hočeš, da bi se obna- šala, kot se obnašajo štirinajstletnice, toda tu se motiš.

Odkar smo tu, od junija 1942, mi ni bilo lahko, ra- zen nekaj zadnjih tednov. Če bi vedel, kolikokrat sem

onoči jokala, kako obupana in nesrečna sem bila in om osamljeno sem se počutila, bi razumel, da zaha- jam gor. Da lahko živim brez matere in brez podpore koga drugega, se mi ni posrečilo v enem samem dnevu. Stalo me je mnogo bojev in mnogo solza, da sem posta- la tako samostojna, kot sem zdaj. Lahko se mi smeješ in mi ne verjameš, nič ne de. Vem, da sem samostojen člo- vek in do vaju ne čutim nobene dolžnosti. Povedala sem Ti, da ne bi mislil, da hočem kaj prikriti. Toda za svoja dejanja sem odgovorna samo jaz.

Ko sem imela težave, ste pred tem zapirali oči in si mašili ušesa, tudi Ti. Nisi mi pomagal, nasprotno, dele- žna sem bila samih opominov, naj ne bom tako hrupna. Bila sem hrupna, da nisem bila preveč žalostna. Bila sem objestna, da ne bi slišala svoje duše. Poldrugo leto sem igrala komedijo iz dneva v dan. Nisem se pritože- vala in nikoli nisem nehala igrati svoje vloge. Zdaj je bojev konec in jaz sem zmagala. Samostojna sem na du- ši in telesu. Matere ne potrebujem več, v svojih bojih sem se utrdila.

Zdaj, ko sem uspela, bom šla svojo pot, pot, ki se bo meni zdela prava. Ne moreš in ne smeš delati z menoj kot s štirinajstletnico, zaradi težav, skozi katere sem šla, sem postala starejša. Svojih dejanj ne bom obžalovala in ravnala bom, kot se bo meni zdelo prav!

Zlepa me ne moreš zadržati tukaj. Lahko mi prepo- veš, ali pa mi zaupaš na vsej črti! Samo potem me pusti pri miru!«

Tvoja Ana

279 Sobota, 6. maja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj pred kosilom sem vtaknila svoje pismo očetu v žep. Margot mi je povedala, da je bil ves večer čisto iz sebe, ko ga je prebral. (Jaz sem zgoraj pomivala poso- do.) Ubogi Pim, lahko bi vedela, kako bo to pismo vpli- valo nanj. Tako občutljiv je! Takoj sem rekla Petru, naj ne govori več o Pimu in naj me tudi nič ne sprašuje. Pim mi ni rekel niti besedice. Mogoče še bo.

Tukaj kar gre. Komaj lahko verjamem, kar pripove- dujejo Jan, Kugler in Kleinmann o ljudeh tam zunaj in o cenah. Četrt kile čaja stane 350 guldnov, pol kile kave 80 guldnov, maslo 35 guldnov in eno jajce 1,45 guldna. Za unčo bolgarskega tobaka moraš plačati 14 guldnov. Vsi se ukvarjajo s črno borzo in vsak vajenec že kaj pre- prodaja. Naš pekovski pomočnik je preskrbel prejico za krpanje, 90 centov za čisto majhno štrenico. Mlekar prodaja na črno živilske karte in pogrebno podjetje ti lahko preskrbi sir. Vsak dan se vrstijo vlomi, prav tako tudi kraje in umori. Policisti in nočni čuvaji niso dosti boljši od poklicnih tatov, vsak hoče kaj za svoj žep. Ker je povišanje plač prepovedano, morajo ljudje pač golju- fati. Policija za mladostnike ni nikoli brez dela. Vsak dan pogrešijo mlada dekleta, stara šestnajst, sedem- najst, osemnajst let.

Skušala bom končati pravljico o vili Ellen. Za hec bi jo lahko z avtorskimi pravicami vred podarila očetu za rojstni dan. Kitty, se vidiva. Pravzaprav je to naro- be. Nemške oddaje na angleškem radiu se vedno ko- nčajo »Se slišimo!« Jaz pa bi Ti morala napisati »Si piševa«!

Tvoja Ana

280

Nedelja zjutraj, 7. maja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj sva imela z očetom dolg pogovor. Zelo sem jokala in on tudi. Kitty, veš, kaj mi je rekel?

»Že mnogo pisem sem dobil v življenju, to pa je bilo najhujše. Ti, Ana, govoriš o tem, da do naju ne čutiš dolžnosti, prav ti, ki te imava tako rada! Vedno sva ti stala ob strani, vedno sva te branila, pa naj je bilo kar- koli. In zdaj se ti čutiš zapostavljeno in zapuščeno! Ne, Ana, veliko krivico nama delaš. Mogoče nisi tako misli- la, toda tako si napisala. Ne, Ana, takih očitkov nisva zaslužila.«

Ah, naredila sem grozno napako. To je gotovo naj- hujše, kar sem kdaj v življenju naredila. Samo posta- vljati sem se hotela s svojim jokom in svojimi solzami, delala sem se junaško, da bi me bolj upošteval. Gotovo, preživela sem veliko bridkosti in kar se mame tiče, je vse res. Toda da sem ubogega Pima tako obdolžila, nje- ga, ki je vse naredil zame in še dela, ta je pa res pre- huda.

Prav je, da so me enkrat vrgli iz mojih nedosegljivih višin in malo uščipnili moj ponos. Vedno sem se preveč ukvarjala sama s sabo. Že dolgo ni vse prav, kar počne gospodična Ana. Če trdiš, da imaš nekoga rad, potem pa ga pahneš v tako bridkost, je nizkotno, zelo niz- kotno!

Najbolj pa me je sram zaradi načina, kako mi je oče odpustil. Vrgel je pismo v peč in zdaj je tako prijazen z menoj, kot da bi on naredil nekaj narobe. Ne, Ana, marsičesa se moraš še naučiti in raje kar začni, namesto da gledaš zviška na druge in jih obtožuješ.

Doživela sem res veliko bridkosti, toda kdo jih ni v moji starosti? Igrala sem komedijo, pa se tega še zave-

281 dala nisem. Počutila sem se osamljeno, toda obupana nisem bila skoraj nikoli. Moralo bi me biti sram in me tudi je.

Kar se je zgodilo, se je zgodilo, paziti moram, da se ne bo ponovilo. Začeti bo treba od kraja in to ne bo tež- ko, ker imam zdaj Petra. Z njegovo podporo bom zmo- gla. Nisem več sama, ljubi me, imam svoje knjige, svoje zgodbe in svoj dnevnik, nisem posebno grda, niti po- sebno neumna, sem vedre narave in upam, da se bo moj značaj izboljšal.

Res, Ana, imela si pravilen občutek, tvoje pismo je bilo trdo in neresnično, pa še ponašala si se s tem. Oče- ta si bom vzela za zgled in se bom poboljšala.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 8. maja 1944 Ljuba Kitty!

Sem Ti že kdaj pripovedovala o naši družini? Mi- slim, da ne in zato bom kar začela. Oče se je rodil v Frankfurtu kot sin zelo bogatih staršev. Michael Frank je imel svojo banko in postal je milijonar, očetova ma- ma Alice Stern je bila iz zelo dobre in premožne druži- ne. Michael Frank v svojih mladih letih ni bil bogat in je uspel s svojim delom. Oče je v svojih mladih letih ži- vel razkošno življenje, vsak teden zabave, bali, prazno- vanja, lepa dekleta, ples, večerje, veliko stanovanje in tako naprej. Toda po dedovi smrti je zaradi svetovne vojne in inflacije ves denar skopnel in ga ni nič ostalo. Toda imeli smo še bogate sorodnike. Oče je imel res odlično vzgojo in zato se je včeraj tako smejal, ker je pr- vič v svojem petinpetdesetletnem življenju postrgal hra- no iz ponvice.

282


Mama ni bila tako bogata, toda tudi njena družina je bila premožna in večkrat smo z odprtimi usti posluša- li zgodbe o zarokah z 250 gosti, o privatnih plesih in banketih. Mi nikakor nismo bogati, toda moje upanje je usmerjeno na čase po vojni. Zagotavljam Ti, da na no- ben način ne bom zadovoljna s tako omejenim življe- njem, kot si ga želita mama in Margot. Rada bi šla za leto dni v Pariz in za leto v London, da bi se naučila je- zika in študirala umetnostno zgodovino. Pa primerjaj to z Margot, ki bi rada postala otroška negovalka v Pale- stini. Jaz pa sanjarim o lepih oblekah in zanimivih lju- deh, rada bi videla svet in kaj doživela, to sem Ti že več- krat povedala. In pri tem malo denarja ne škoduje.

Miep je bila v soboto na zaroki svoje nečakinje in nam je danes pripovedovala o tem. Ta nečakinja ima bogate starše, njen ženin pa še bolj. Kar sline so se nam cedile, ko nam je Miep opisovala jedi, ki so jih postre- gli: zelenjavna juha z mesnimi cmokci, sir, kruhki z mletim mesom, francoska solata z jajci in rostbifom, kruhki s sirom, moskovska torta in toliko vina in ciga- ret, kot ti je poželelo srce. Miep je popila deset kozarč- kov žganja in pokadila tri cigarete. Za sovražnika alko- hola je to kar precej. Če je že Miep toliko popila, koliko kozarčkov je šele zvrnil njen mož? Seveda so bili vsi precej v rožicah. Med gosti sta bila tudi dva policista z oddelka za umore in sta parček fotografirala. Lej, Kitty, Miep nikoli ne pozabi na nas skrivače in si je takoj za- pisala njun naslov, če bi se slučajno kaj zgodilo in bi potrebovali dobre Holandce.

Res so se nam cedile sline, mi smo imeli za zajtrk sa- mo dve žlici kaše in od lakote nam je krulilo v želodcu. Iz dneva v dan ne jemo drugega kot napol kuhano špi- načo (zaradi vitaminov) in nagnite krompirje, naši pra- zni želodci ne otepajo drugega kot kuhano in surovo so-

283 lato, pa špinačo in spet špinačo. Mogoče bomo tako močni kot Popaj, čeprav se zdaj še ne opazi.

Če bi nas Miep vzela s seboj na zaroko, ne bi za dru- ge goste ostalo nič kruhkov. Če bi bili na tem praznova- nju, še pohištva ne bi pustili več na svojem mestu. Re- čem Ti, da smo kar požirali Miepine besede, stali smo okoli nje in poslušali, kot da še nikoli v življenju nismo slišali za dobro hrano in elegantne ljudi. In to sta bili vnukinji znanega milijonarja! Ta svet je res nor!

Tvoja Ana

Torek, 9. maja 1944 Ljuba Kitty!

Zgodbo Vila Ellen sem končala. Sem jo že prepisala na lep pisemski papir, okrasila z rdečim črnilom in liste sešila. Videti je čedno, vendar ne vem, če ni premalo. Mama in Margot sta spesnili očetu za rojstni dan vsaka svojo pesem.

Gospod Kugler je danes prišel z novico, da hoče go- spa Broks (bivša sodelavka) od ponedeljka naprej pre- živeti tukaj svoj opoldanski odmor. Kar predstavljaj si! Nihče več ne bi mogel k nam, zelenjadar ne bi mogel dostaviti krompirja, Bep bi bila brez kosila, mi ne bi mogli na stranišče, ne bi se smeli niti ganiti in še druge neprijetnosti. Izmislili smo si najrazličnejše predloge, da bi jo odvrnili od tega. Van Dann je bil mnenja, da bi morda zadostovalo, če bi ji dali v kavo nekaj, da bi do- bila drisko. »Ne,« je rekel gospod Kleinmann, »pro- sim, ne, potem je sploh ne bo s prestola!« Zasmejali smo se. »S kakšnega prestola?« je vprašala gospa van Daan.

Razložili smo ji. Precej bedasto je vprašala: »Pa se ta beseda uporablja?«

284



Bep je prhnila v smeh. »Kar predstavljajte si, da bi v Bijenkorfu vprašala za prestol! Saj je nihče ne bi razu- mel.«

Dussel je točno ob pol enih »na prestolu«, če upora- bimo ta izraz. Danes opoldne sem korajžno vzela kos rožnatega papirja in napisala:

Toaleta — delovni plan gospoda Dussela

Zjutraj od 7.15 do 7.30

opoldne ob 13. uri

ostali čas po želji Listek sem pritrdila na zelena straniščna vrata, ko je Dussel sedel notri. Lahko bi še dodala: pri prekorače- nju teh terminov sledi zapor. Naše stranišče namreč lahko zapreš od znotraj, pa tudi z zunanje strani.

Tole pa je van Daanova najnovejša šala:

Ko so se pri verouku učili o Adamu in Evi, je tri- najstleten fant vprašal svojega očeta: »Povej, no, oče, kako sem se pravzaprav rodil?«

»Mja,« je rekel oče, »štorklja te je prinesla preko velike vode, položila te je mami v posteljo in jo močno kljunila v nogo. Zato je mami tekla kri in morala je ostati teden dni v postelji.«

Fant je hotel še bolj natančno izvedeti, zato je vpra- šal svojo mamo: »Povej, no, mama, kako si se rodila in kako sem se jaz rodil?« Mama mu je povedala isto zgodbo, da pa bi se še enkrat prepričal, je šel še k dedu. » Povej, no, ded, kako si se rodil in kako se je rodila tvo- ja hči?« In je tretjič slišal isto zgodbo.

Zvečer je zapisal v dnevnik: »Po temeljitem zbira- nju podatkov ugotavljam, da v naši družini že tri gene- racije ni bilo spolnih odnosov.«

Zdaj pa na delo, tri je že.

Ah, Kitty, kako lepo vreme je! Ko bi le mogla ven!

Tvoja Ana

285 P. S. Ker sem Ti že povedala o novi snažilki, naj na kratko dodam, da je gospa poročena, stara okoli šestde- set let in naglušna! To je zelo simpatična lastnost, če pomislimo na osem skrivačev, ki včasih tudi malo ropo- tajo.

Sreda, 10. maja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj popoldne sva s Petrom sedela na podstrešju in se učila francoščino, ko je za nama nenadoma nekaj zažuborelo. Vprašala sem Petra, kaj neki to je, on pa je nemudoma zlezel na sušilnico, odkoder je prihajal šum. Mouschi je sedela poleg svojega premočenega stranišča in Peter jo je grobo sunil na pravi kraj. Sledil je cel di- rendaj. Mouschi se je do konca polulala in jo ucvrla dol. Ker pa pogreša svoje mačje stranišče, se je še en- krat polulala na lesno volno, s katero so zamašene špra- nje na gornjem podstrešju. Lužica je takoj prodrla skozi strop na podstrešje in po nesreči naravnost na naš zaboj s krompirjem. S stropa je kapljalo in ker tudi tla na podstrešju niso brez špranj, je nekaj rumenih kapelj ka- nilo tudi v sobo na knjigo in kupček nogavic, ki so slu- čajno ležale tam.

Kar zvilo me je od smeha. Pogled je bil presmešen. Moustchi se je potuhnila pod stol, Peter je pridivjal z vo- do, klorom in cunjo, gospod van Daan ga je miril. Ne- zgoda je bila kmalu počiščena, toda dejstvo je, da mačji urin grozno smrdi in to sta dokazovala tudi naš krompir in lesna volna, ki jo je oče v vedru odnesel dol in skuril.

Uboga Mouschi! Od kod pa naj sirota ve, da se zdaj ne dobi več šote za mačja stranišča?

Tvoja Ana

286


Četrtek, 11. maja 1944 Ljuba Kitty!

Nekaj novega, da se boš smejala!

Petru je bilo treba postriči lase in frizerka je bila kot ponavadi njegova mama. Pet minut pred pol osmo je iz- ginil v svojo sobo in se ob pol osmih vrnil kot nagec, oblečen samo v modre kopalke in telovadne copate.

»Greš?« je vprašal mamo.

»Samo škarje še poiščem.«

Peter je pomagal iskati in je ril po predalu s toaletni- mi rečmi gospe van Daan. »Nikar mi vsega ne razme- či,« je zagodrnjala.

Petrovega odgovora nisem slišala, na vsak način je moral biti nesramen, ker ga je gospa čofnila po roki, on pa jo je čofnil nazaj. Zdaj ga je gospa z vso silo udarila, Peter pa je s smešnim obrazom izmaknil roko. »Pridi, stara moja!«

Gospa van Daan je obstala, Peter pa jo je zgrabil za zapestje in jo vlekel skozi vso sobo. Gospa van Daan se je smejala, jokala, cvilila in cepetala, pa ni nič pomaga- lo, Peter jo je gnal kot ujetnico do stopnic na podstre- šje, tam pa jo je moral spustiti. Gospa van Daan se je vrnila v sobo in z vzdihom omahnila na stol.

» Ugrabitev matere,« sem se pošalila.

»Bolelo me je.«

Pogledala sem in ji dala na pordelo zapestje malo mrzle vode. Peter je bil še vedno na stopnicah in je spet postal nestrpen. Prišel je v sobo s pasom v roki kot kro- tilec zveri. Toda gospa van Daan ni šla z njim, obsedela je za pisalno mizo in iskala robec.

» Najprej se mi moraš opravičiti,« je rekla.

»No, torej se ti opravičujem, ker bova drugače pre- pozna.«

287 Gospa van Daan se je morala proti svoji volji za- smejati, vstala je in že šla proti vratom, pa se ji je zdelo potrebno, da še nekaj pojasni. Wen

(V sobi smo oče, mama in jaz ravno pomivali poso- do.

ria ni bil nikoli tak,« je rekla. »Drugače bi mu tako prisolila, da bi zgrmel po stopnicah. (!) Nikoli ni bil nesramen, bil je pa tudi večkrat tepen. To je ta mo- derna vzgoja! Jaz si svoje mame ne bi nikoli upala tako zgrabiti. Ste vi delali tako s svojo mamo, gospa Frank?« Bila je razburjena, tekala je sem in tja, govorila vse mo- goče in se še vedno ni odpravila. Končno se je le po- brala.

Ni še minilo pet minut, ko je privihrala z napihnje- nimi lici, vrgla predpasnik stran in rekla, da gre dol, ko sem jo vprašala, če je gotova. Kot vihra je oddivjala po stopnicah, verjetno v objem svojega Putija. Vrnila se je šele okoli osmih in njen mož je prišel z njo. Šla sta po Petra na podstrešje in ga pošteno ozmerjala. Psovke kot smrkavec, cepec, nevzgojen, slabi zgledi, Ana je... Margot ima ..... so kar deževale. Več pa nisem mogla ra- zumeti.

Verjetno bo danes vse skupaj utonilo v pozabo.

Tvoja Ana

P. S. V torek in sredo je govorila po radiu naša ljuba kraljica. Zdaj je na oddihu, da se bo lahko z več moči vrnila na Nizozemsko. Govorila je: »Kmalu.... ko se bom vrnila... skorajšnja osvoboditev ... junaški po- gum ... težka bremena.«

Nato je govoril minister Gerbrandy. Večer je zaklju- čil pastor in prosil boga za vse Žide, za ujetnike v kon- centracijskih taboriščih, v zaporih in v Nemčiji.

288



Četrtek, 11. maja 1944 Ljuba Kitty!

Vso svojo kramo sem pozabila zgoraj, tudi nalivno pero, in ker jih ne smem zmotiti pri urici počitka, moraš biti zadovoljna tudi s pismom, napisanim s svinčnikom.

Zadnje čase imam grozno veliko dela. Kakor se sliši trapasto, imam premalo časa, da bi se pregrizla skozi vso to goro dela. Naj Ti povem, kaj me čaka? Torej: do jutri moram prebrati knjigo o Galileiu, ker jo moramo vrniti v knjižnico. Začela sem včeraj in zdaj sem na stra- ni 220, ima jih pa 320, torej mi bo uspelo. Naslednji te- den moram prebrati Palestina na razpotju in drugi del Galileia. Razen tega sem že prebrala prvi del življenje- pisa Karla V. in moram nujno pregledati zapiske in iz- popolniti rodovnike. In potem imam še tri strani tujk, ki sem jih nabrala v različnih knjigah, treba jih je prepisati in se jih naučiti. Četrtič, vse moje filmske zvezde so v obupnem neredu in kar vpijejo po urejanju. Ker pa bi mi to vzelo nekaj dni časa in ker se profesor Ana, kot rečeno, kar utaplja v delu, bo kaos pač ostal kaos. Tudi Tezej, Ojdip, Pelej, Orfej, Jazon in Herkul morajo priti na vrsto, ker so v moji glavi vsa njihova junaška dejanja pomešana kot pisan klobčič. Tudi Mykon in Fidija sta nujno potrebna obdelave, da bom vedela, kateri je kate- ri in enako je treba storiti s sedemletno in devetletno vojno. Vedno vse pomešam. Kaj naj človek naredi s ta- kim spominom? Kar predstavljaj si, kako šele bom po- zabljiva, ko jih bom imela osemdeset! Aha, še Sveto pi- smo. Kako dolgo bo še trajalo, da bom prišla do zgodbe o Suzani v kopeli? In kaj si predstavljajo z grehi Sodo- me in Gomore? Ah, toliko je vprašanj in toliko se je še treba naučiti! In Lieselotto Pfalško sem tudi pustila na cedilu.

19 Dnevnik Ane Frank 289 Kot vidiš, Kitty, imam dela čez glavo.

Zdaj pa nekaj drugega. Že dolgo veš, da je moja naj- večja želja, da bi postala novinarka in kasneje slavna Pisateljica. Ali bom te velikopotezne (ali pa nore) načr- te kdaj lahko uresničila, se bo šele pokazalo, toda snovi imam že zdaj dovolj. Po vojni bom na vsak način napi- sala knjigo z naslovom Skrivališče. Vprašanje je, ali se mi bo posrečilo, toda dnevnik mi bo lahko služil za podlago.

Tudi Cadyjino življenje moram končati. Nadaljeva- nje sem si zamislila tako, da Cady ozdravi in zapusti sa- natorij. S Hansom si še vedno dopisujeta. Smo v letu 1941. Cady kmalu odkrije, da Hans simpatizira z NSB" in odtujita se, ker se Cady prijateljica Mariana in Židje zelo smilijo. S Hansom se še enkrat srečata in sprijazni- ta, potem pa dokončno pretrgata svoj odnos in Hans si izbere drugo dekle. Cady se skoraj zlomi, potem pa po- stane bolniška sestra, da bi imela v življenju resno delo. Očetovi prijatelji jo prisilijo, da gre v Švico in tam naj- de službo v sanatoriju za pljučne bolezni. Na svojem prvem dopustu ob Comskem jezeru slučajno sreča Han- sa. Pove ji, da se je pred dvema letoma poročil s Cadyji- no naslednico, toda da si Je njegova žena v napadu de- presije vzela življenje. Šele ob njeni strani je spoznal, kako zelo je ljubil Cady in jo znova zaprosi za roko. Ca- dy ga odbije, čeprav ga ima proti svoji volji še vedno ra- da, toda brani ji ponos. Nato Hans odpotuje in leta kas- neje sliši Cady o njem, da ves bolehen živi v Angliji.

Cady se s sedemindvajsetimi leti poroči s premož- nim domačinom Simonom. Vzljubi ga, toda ne tako ze- lo kot Hansa. Rodi dve hčeri in sina, Lilian, Judit in Ni- ca. S Simonom sta srečna, toda Hans je še vedno v Ca-

" Kratica za nacionalsocialistično gibanje Nizozemske

SANA




dyjinem srcu, dokler neke noči ne sanja o njem in ta- krat se od njega dokončno poslovi. To niso sentimentalne Čenče, v tem tiči življenjska zgodba mojega očeta. Tvoja Ana

Sobota, 13, maja 1944 Ljuba Kitty!

Včeraj je imel oče rojstni dan in z mamo sta poroče- na 19 let. Snažilke ni bilo v Pisarni, sonce je sijalo tako, kot letos še nikoli in naš kostanj je ves v cvetju. Še mno- go lepši je, kot je bil lani.

Oče je dobil od Kleinmanna Linnčjev življenjepis, od Kuglerja tudi neko naravoslovno knjigo in od Dus- sela album Amsterdam na vodi. Van Daanovi so mu da- li ogromno škatlo, ki je bila lepo zavita in okrašena, v njej pa so bila tri jajca, steklenica Piva, jogurt in zelena kravata. Poleg tega darila je bil naš kozarec sirupa kaj reven. Moje vrtnice so čudovito dišale, z razliko od Miepinih in Bepinih nageljnov. Lepo smo proslavljali. Od peka je prišlo 50 čudovitih tortic! Razen tega je oče še vsakega pogostil z zeliščnim kolačem, gospode s pi- Vom in gospe z jogurtom. Imeli smo se lepo.

Tvoja Ana

Torek, 16. maja 1944

Ljuba Kitty! Za spremembo (že dolgo nisva imeli nobene) Ti bom napisala, kakšno razpravo sta imela včeraj gospod

in gospa van Daan, Gospa van Daan: »Zadnje čase so Nemci zelo utrdili atlantski obrambni pas. Gotovo so naredili vse, kar mo- rejo, da bi zadržali Angleže. Nemška moč je strahovi- ta.«

Gospod van Daan: »Ja, zares je grozna.«

Gospa van Daan: »Ah, jaaa!«

Gospod van Daan: »Nemci bodo na koncu še zma- gali, tako so močni.«

Gospa van Daan: »To pa ne, jaz sem nasprotnega mnenja.«

Gospod van Daan: »Sploh ti ne bom več odgovar- jal.«

Gospa van Daan: »Pa boš. Saj ne zdržiš, da ne bi go- voril.«

Gospod van Daan: »Ni res. Redko kaj rečem.«

Gospa van Daan: »O, seveda! Kar naprej govoriš in vedno mora tvoja obveljati. Pa tvoje napovedi že davno ne držijo več.«

Gospod van Daan: »Do zdaj so moje napovedi še vedno držale.«

Gospa van Daan: »Kaj pa še! Po tvoje bi morala biti invazija že lani, Finci bi že sklenili mir, Italija pa bi se že pozimi vdala in Rusi bi že zasedli Lvov. Ne, na tvoje napovedi pa res ne dam veliko!«

Gospod van Daan: »Zdaj pa že enkrat zapri kljun! Ti bom že dokazal, da imam prav. Ne morem več poslušati tebe in tvojega vreščanja! Do vrha te imam, tebe in tvo- jega posmehovanja!«

Konec prvega dejanja.

Prav na smeh mi je šlo in mami tudi, Peter pa si je grizel ustnice. Oh, ti trapasti odrasli! Naj se raje sami malo vzgajajo, preden kregajo otroke.

Tvoja Ana

P. S. Od petka je okno spet odprto.

292


S ČIM SE UKVARJAJO PREBIVALCI SKRIVA- LIŠČA Sistematičen pregled učnih snovi in branja

Gospod van Daan: Ne uči se ničesar, veliko lista po Knauerjevem leksikonu, rad bere detektivske romane, medicinske knjige, napete in nezahtevne ljubezenske zgodbe.

Gospa van Daan: Uči se angleščino po dopisnem te- čaju, bere življenjepise in nekatere romane.

Gospod Frank: Uči se angleščino (Dickens!) in malo latinščine. Nikoli ne bere romanov, pač pa resne in su- hoparne opise dežel in ljudi.

Gospa Frank: Uči se angleščino po dopisnem tečaju, bere vse, razen detektivskih zgodb.

Gospod Dussel: Uči se angleško, špansko in holand- sko brez posebnega uspeha. Bere vse in ima vedno tako mnenje kot večina.

Peter van Daan: Uči se angleščino in francoščino (dopisno), holandsko, angleško in nemško stenografijo, angleško trgovsko korespondenco, obdelavo lesa, eko- nomijo, včasih malo matematike. Bere malo, sem in tja kakšno zemljepisno knjigo.

Margot Frank: Uči se angleščino, francoščino in la- tinščino po dopisnem tečaju, angleško, nemško in ho- landsko stenografijo, mehaniko, trigonometrijo, fiziko, kemijo, algebro, geometrijo, angleško, francosko, nem- ško in holandsko literaturo, knjigovodstvo, zemljepis, novejšo zgodovino, biologijo, ekonomijo. Bere vse, naj- raje pa ima knjige o verstvih in zdravilstvu.

Ana Frank: Uči se francoščino, angleščino in nem- ščino, holandsko stenografijo, geometrijo, algebro, zgo- dovino, zemljepis, umetnostno zgodovino, mitologijo, biologijo, zgodbe Svetega pisma, holandsko literaturo.

293 Rada bere življenjepise (suhoparne in napete), zgodo- vinske knjige, včasih pa tudi romane in zabavno litera- turo.

Petek, 19. maja 1944

Ljuba Kitty!

Včeraj mi je bilo slabo in sem bruhala (jaz — Ana), bolela me je glava in trebuh, bolelo me je vse, kar si lah- ko predstavljaš.

Danes mi je že bolje. Zelo sem lačna, toda rjavega fižola, ki ga imamo za kosilo, tudi videti ne smem.

Med Petrom in menoj je prelepo. Ubogi fant si še bolj želi nežnosti kot jaz. Ko se zvečer poljubiva za lah- ko noč, vedno zardi in prosjači za še en poljub. Da ni- sem nadomestilo za Moffi? No, nič hudega. Zelo srečen je, odkar ve, da ga ima nekdo rad.

Po utrudljivem osvajanju sem zdaj gospodar položa- ja, toda nikar ne misli, da se je moja ljubezen ohladila. Peter je srček, toda hitro sem se spet zaprla. Če bo hotel zlomiti to ključavnico, bo moral uporabiti močnejše orodje!

Tvoja Ana

Sobota, 20. maja 1944

Ljuba Kitty!

Včeraj zvečer sem se vrnila s podstrešja in takoj za- gledala, da leži lepa vaza z rdečimi nageljni na tleh. Mama je na kolenih brisala vodo in Margot je pobirala po tleh moje liste. »Kaj pa se je zgodilo?« sem prepla-

294 šeno vprašala in od daleč ogledovala škodo, ne da bi počakala na odgovor. Moji rodovniki, mape, zvezki, knjige, vse je plavalo. Skoraj so me oblile solze in bila sem tako razburjena, da sem začela govoriti po nemško. Svojih besed se ne spominjam več, toda Margot mi je povedala, da sem iztisnila iz sebe nekaj kot »nepopra- vljiva škoda«, »grozno, strašno«, »nikoli se ne bo dalo popraviti« in podobnega več. Oče je planil v smeh, ma- ma in Margot sta mu pritegnili, jaz pa bi se zaradi izgu- bljenega dela in dobro napisanih beležk najraje razjo- kala.

K sreči pri podrobnem pregledu »nepopravljiva škoda« ni bila tako velika. Na podstrešju sem skrbno prebrala vse papirje, ločila sprijete liste in jih obesila na vrv za perilo, da bi se posušili. Bil je zabaven pogled in na koncu sem se tudi jaz smejala. Marija Medičejska je visela poleg Karla V., Viljem Oranski pa poleg Marije Antoinette.

» Prava rasna sramota!« se je šalil gospod van Daan.

Petru sem zaupala skrb za papirje in šla spet dol.

Margot je ravno pregledovala moje knjige in vpraša- la sem jo: »Katere knjige so uničene?«

»Algebra,« je rekla Margot. Bogu bodi potoženo, knjiga algebre je bila še cela.

Želim si, da bi padla prav na sredo luže. Še niko- li mi ni bila nobena knjiga tako zoprna kot ta. Na pr- vem listu je najmanj dvajset imen deklet, ki so jo imele pred menoj. Stara je, porumenela in oguljena, vsa po- čečkana, počrtana in popravljena. Ko bom enkrat prave volje, bom to svinjarijo raztrgala na drobne kose.

Tvoja Ana

296


Ponedeljek, 22. maja 1944 Ljuba Kitty!

Dvajsetega maja je oče v stavi z gospo van Daan iz- gubil pet steklenic jogurta, ker ni bilo invazije. Lahko bi rekli, da ves Amsterdam, vsa Nizozemska, da, vsa za- hodna obala Evrope tja dol do Španije noč in dan raz- burjeno govori o invaziji, sklepa stave in jo z upanjem pričakuje.

Napetost raste in raste. Še malo niso vsi, ki so se šte- li k »dobrim« Holandcem, ohranili zaupanja v Angleže. Mnogi mislijo, da ni nobena posebna mojstrovina, ka- kor nam Angleži mečejo pesek v oči. Ne, zdaj hočejo ljudje dejanja, velika, junaška dejanja. Nihče ne pomi- sli dalj od svojega nosu, nikomur ne pride na um, da se Angleži borijo zase in za svojo deželo. Vsak misli, da je: dolžnost Angležev, da čimprej rešijo Nizozemsko. Kak- šno dolžnost neki pa imajo Angleži? S čim so si Ho- landci zaslužili junaško pomoč, ki jo tako trdno priča- kujejo? Da se Nizozemci le ne bi preveč motili! Angleži kljub svojemu slepomišenju niso nič slabši kot katera- koli druga dežela ali deželica, ki je zdaj zasedena. An- gleži se nimajo za kaj opravičevati. Res so spali, ko se je Nemčija oboroževala, toda spale so tudi vse druge de- žele, celo tiste, ki meje na Nemčijo. Če politika kot noj tišči glavo v pesek, ne pride nikamor. O tem se je pre- pričala Anglija in ves svet in to vsi bridko plačujemo, z Anglijo vred.

Nobena dežela ne bo zastonj žrtvovala svojih mož, tudi Anglija ne. Invazija, osvoboditev in svoboda en- krat gotovo bodo, toda čas bo določila Anglija in ne za- sedene dežele.

V našo veliko grozo in žalost smo slišali, da se je pri mnogih ljudeh spremenilo razpoloženje proti Židom in

297 da se je antisemitizem razširil tudi v kroge, kjer si ga prej ne bi mogli niti zamisliti. To nas je globoko priza- delo. Vzrok tega sovraštva do Židov je razumljiv, včasih celo človeški, prav pa kljub temu ni. Kristjani očitajo Židom, da v nemških pesteh ne morejo molčati, da iz- dajajo svoje pomočnike in da je veliko kristjanov doži- velo zaradi Židov strašno kazen. To je res. Toda kot pri vseh stvareh na svetu je treba tudi pri tej pogledati še drugo stran medalje. Bi kristjani na našem mestu druga- če ravnali? Lahko človek, pa naj bo Žid ali kristjan, zdr- ži, kar Nemci počno z ujetniki? Vsakdo ve, da je to ne- mogoče. Zakaj potem zahtevajo nemogoče od Židov? Med odporniškim gibanjem se zdaj širi glas, da se nem- ški Židje, ki so pribežali na Nizozemsko in so zdaj uje- tniki na Poljskem, ne bodo smeli vrniti na Nizozemsko. Sicer imajo pravico do azila, toda brž ko Hitlerja ne bo več, bodo morali nazaj v Nemčijo.

Kadar slišiš take reči, se nehote vprašaš, zakaj po- tem ta dolga in huda vojna? Saj kar naprej poslušamo, da se skupaj borimo za svobodo, za resnico in pravico. Kaj se bo že med vojno začel razdor? Je Žid manj vre- den kot drugi ljudje? Žalostno je, res zelo žalostno, da se vedno znova potrdi staro pravilo: Če naredi kristjan kaj slabega, je odgovoren samo on, če pa Žid kaj zagre- ši, pade krivda na vse Žide.

Odkrito rečeno ne razumem, kako nas lahko Nizo- zemci tako obsojajo, ko pa so tako dober, pošten in pra- vičen narod, mi pa smo verjetno najbolj zatiran, najbolj nesrečen in vsega pomilovanja vreden narod na svetu.

Upam, da je to sovraštvo proti Židom samo prehod- no, da se bodo Nizozemci izkazali in da ne bodo ne zdaj ne kdaj pozneje izgubili svojega čuta za pravičnost. Kajti to je nepravično! Če se bo ta grozota uresničila,

298


potem bo morala še ta uboga peščica Židov zapustiti Nizozemsko. Tudi mi. Povezali bomo culico in se napo- tili iz te lepe dežele, ki nam je tako srčno ponudila zato- čišče in nam potem obrnila hrbet.

Holandijo ljubim. Nekoč sem upala, da mi bo, člo- veku brez domovine, postala domovina. In to še vedno upam.

Tvoja Ana

Četrtek, 25. maja 1944 Ljuba Kitty!

Bep se je zaročila! To je res presenetljivo, čeprav nihče od nas ni preveč vesel. Bertus je pošten, prijeten in športnik, toda Bep ga ne ljubi in to je zame dovolj ve- lik vzrok, da ji poroko odsvetujem. Bep se vse življenje trudi, da bi uspela, in Bertus jo pri tem ovira. Po pokli- cu je delavec, brez posebnih interesov in brez želje, da bi napredoval. Mislim, da Bep z njim ne bo srečna. Se- veda je razumljivo, da želi Bep enkrat napraviti konec temu polovičarskemu odnosu. Pred štirimi tedni mu je napisala poslovilno pismo, pa je bila potem še bolj ne- srečna in mu je še enkrat pisala. In tako sta se zaročila.

Za to je mnogo vzrokov. Prvi je njen bolni oče, ki Bertusa zelo ceni, drugič pa je Bep najstarejša izmed Vossenovih deklet in mama jo kar naprej draži, da še nima moža. Tretjič pa ima že štiriindvajset let in to se Bep zdi važno.

Moji mami bi se zdelo bolje, če bi imela Bep z njim samo razmerje, jaz se pa ne morem odločiti. Bep se mi smili in razumem, da se počuti osamljeno. Sicer se bo- sta pa tako šele po vojni lahko poročila, ker je Bertus v ilegali in nimata niti prebite pare za balo. Kakšni žalo-

299 stni obeti za Bep, ki ji vsi želimo samo najboljše. Upam, da se bo Bertus pod njenim vplivom spremenil, ali pa da bo našla moža, ki jo bo cenil.

Tvoja Ana

Kasneje istega dne

Vsak dan kakšna novica! Danes zjutraj so zaprli na- šega zelenjadarja, ker je v svoji hiši skrival dva Žida. To je huda stvar, ne samo za oba Žida, ki sta zdaj na robu prepada, temveč je grozno tudi za trgovca. Svet se je po- stavil na glavo. Pošteni ljudje so v koncentracijskih ta- boriščih, zaporih in samicah, izvržki pa vladajo starim in mladim, bogatim in revnim. Nekdo postane žrtev, ker se ukvarja s črno borzo, in drugi, ker skriva Žide. Nihče, ki ni pri NSB, pa ne ve, kaj se mu bo zgodilo na- slednjega dne. Da so zaprli zelenjadarja, je tudi za nas huda izguba. Bep ne more in tudi ne sme privleči toliko krompirja. Edino, kar lahko naredimo, je to, da manj jemo. Kako bo to šlo, Ti bom še pisala, prijetno gotovo ne bo. Mama pravi, da bomo zjutraj brez zajtrka, opoldne bomo jedli kašo in kruh, zvečer pa pražen krompir. Mogoče bomo imeli enkrat ali dvakrat na te- den zelenjavo ali solato, več pa gotovo ne. Temu se pra- vi stradati. Toda še huje bi bilo, če bi nas odkrili.

Tvoja Ana

Petek, 26. maja 1944 Ljuba Kitty! Končno lahko v miru sedim za svojo mizico, okno je priprto in lahko Ti v miru pišem. Tako slabo se počutim, kot že mesece ne, celo po vlomu nisem bila duševno in telesno tako na tleh. Na

300

eni strani: zelenjadar, židovsko vprašanje, ki ga vsa hiša premleva, invazija, ki je ni in ni, slaba hrana, napetost, turobno razpoloženje, razočaranje zaradi Petra — po drugi strani pa Bepina zaroka, binkoštni prazniki, Ku- glerjev rojstni dan, torte, pripovedovanje o kabaretu, filmih, koncertih. Vedno ta velika razlika. Kak dan se lahko smejimo smešnim stranem našega skrivanja, dru- ge dni pa, večino dni, pa nas je strah in na obrazih nam lahko bereš le napetost in obup. Najtežje breme nas vseh pade na Miep in Kuglerja. Miep ima poleg vsega še polne roke svojega dela, Kugler pa vso odgovornost za nas osem, odgovornost, ki je včasih zanj prevelika. Večkrat zaradi potlačene živčnosti in razburjenja ne spravi iz sebe niti besedice. Tudi Kleinmann in Bep le- po skrbita za nas, celo zelo lepo, toda onadva včasih le lahko pozabita na skrivališče, pa četudi samo za nekaj ur na dan. Svoje lastne skrbi imata, Kleinmann zaradi zdravja in Bep zaradi zaroke, ki ni prav nič rožnata. Po- leg skrbi pa imata še vedno nekaj razvedrila, hodita ven, dobivata obiske, živita kot normalni ljudje. Včasih se lahko izogneta napetosti, pa čeprav za kratek čas. Mi se ji ne moremo ogniti, že dolgi dve leti ne. In kako dol- go nas bo ta napetost še težila? Odtoki so zamašeni. Vo- de ne smemo izliti, ali pa samo po kapljicah. Ne smemo na stranišče, ali pa moramo vzeti s seboj metlico. Uma- zano vodo hranimo v veliki lončeni posodi. Danes si še lahko pomagamo, toda kaj bo, če vodovodar ne bo mo- gel popraviti? Mestna vodovodna služba ne bo mogla priti pred torkom.

Miep nam je poslala rozinov kolač z napisom »vese- le binkošti«. Zveni skoraj kot posmeh, naše razpolože- nje in naš strah nista prav nič »vesela«.

Zaradi te zadeve z zelenjadarjem smo postali vsi bolj plašni. Od vseh strani spet slišimo »pssst« in vse

301 a

počnemo čisto tiho. Tam je policija vdrla vrata, torej tu- di mi nismo varni. Če bi enkrat... ne, o tem ne smem pisati, vendar vprašanja ne morem odriniti, prav nas- protno. Ves strah, ki smo ga že enkrat prestali, je spet živo pred nami.

Danes zvečer okrog osmih sem morala iti sama na stranišče. Spodaj ni bilo nikogar, vsi so poslušali radio. Hotela sem biti pogumna, pa je bilo tako težko. Tu zgo- raj se še vedno počutim bolj varno, kot spodaj v veliki, tihi hiši. Sama, z vsemi strašljivimi šumi od zgoraj in hupanjem avtomobilov s ceste. Če ne pohitim in če sa- mo za hip pomislim, kje smo, se začnem vedno tresti.

Miep je po pogovoru z očetom spet prijaznejša in prisrčnejša. Ampak tega Ti sploh še nisem povedala. Miep je nekega popoldneva prišla vsa rdeča k očetu in ga naravnost vprašala, če res mislimo, da se je nalezla antisemitizma. Oče se je silno prestrašil in jo skušal odvrniti od tega suma. Toda nekaj je le ostalo. Kupuje- jo nam več reči in bolj se zanimajo za naše zadeve, če- prav jim prav gotovo ne smemo biti v še večje breme. Tako srčno dobri ljudje so!

Velikokrat se sprašujem, če ne bi bilo bolje, da se sploh ne bi skrili. Če bi bili mrtvi, nam ne bi bilo treba preživljati te bede in drugi ne bi bili zaradi nas v nevar- nosti. Toda tudi tega se ustrašimo. Saj vendar ljubimo življenje, nismo še pozabili klica narave in še vedno upamo, upamo.

Samo hitro naj se kaj zgodi, pa četudi pade bomba! Nič nas ne bi moglo bolj razjedati, kot nas ta nemir. Naj bo že konec, pa četudi slab, da bi le končno vedeli, ali bomo zmagali ali pa bomo morali poginiti.

Tvoja Ana

302


Sreda, 31. maja 1944 Ljuba Kitty!

V soboto, nedeljo, ponedeljek in torek je bilo tako toplo, da še peresa nisem mogla držati v roki in Ti zato tudi nisem pisala.

V petek se je zamašil odtok, pa so ga že v soboto po- pravili. Popoldne nas je obiskala gospa Kleinman in povedala cel kup stvari o Jopie, med drugim tudi to, da se je Jopie van Maarsen vpisala v hokejski klub. V ne- deljo se je oglasila Bep, da pogleda, če niso slučajno vlomili. Ostala je pri nas na zajtrku. V ponedeljek, dru- gi dan binkoštnih praznikov, je bil varuh skrivališča go- spod van Santen in v torek smo končno lahko odprli okna. Takih mirnih, toplih, lahko bi rekli vročih binko- šti že dolgo ni bilo. V skrivališču je bilo grozno vroče. Da boš dobila pravi vtis o teh toplih dneh, Ti opišem nekaj pritožb.

Sobota: »Čudovito, kakšno vreme!« smo si rekli zjutraj. »Ko vsaj ne bi bilo tako vroče,« smo rekli opoldne, ko smo morali zapreti okna.

Nedelja: »Te vročine se ne da zdržati! Maslo se kar topi, v celi hiši ni hladnega kotička, kruh se je posušil, mleko se je skisalo in nobenega okna ne smemo odpre- ti. Medtem ko drugi praznujejo binkošti, se bomo mi, ubogi izobčenci, tu še zadušili!« (To je bila gospa van Daan.)

Ponedeljek: »Noge me bolijo, nobene lahke obleke nimam in kako naj pomivam pri tej vročini?« Od jutra do večera same pritožbe, res je bilo zoprno.

Še vedno slabo prenašam vročino in sem vesela, ker

danes pošteno piha veter. Tvoja Ana

303 Petek, 2. junija 1944

Ljuba Kitty!

»Kdor gre na podstrešje, naj vzame s seboj velik dežnik, najbolje moški dežnik!« Sicer pravi pregovor: »Visoko na suhem si varen in zdrav,« toda to gotovo ne drži za vojne čase (bombardiranje!) in ne za skrivališča (mačje stranišče!). V resnici se je Mouschi navadila, da opravi svoje zadeve na starih časopisih, ali pa jih depo- nira v špranje na tleh, tako da se upravičeno bojimo ne samo nalivov, temveč tudi neznosnega smradu. Zdaj ve- mo, da tudi novi Moortje v skladišču boleha za isto raz- vado in tako si lahko vsakdo, ki je imel kdajkoli opravi- ti z mačjo čistočo, natanko predstavlja, kakšne vonjave vejejo skozi našo hišo.

Poročati Ti moram še o najnovejšem protistrelskem receptu. Pri močnih eksplozijah steci na najbližje lesene stopnice in dirjaj po njih gor in dol, zraven pa poskrbi, da se boš vsaj enkrat strkljala po njih. Pri tekanju in padcih boš tako ropotala in se tako opraskala, da boš imela s tem dovolj opravka. Zato sploh ne boš slišala streljanja, ali pa boš pozabila nanj. Pisateljica teh vrstic Je ta recept z uspehom uporabila.

Tvoja Ana

Ponedeljek, 5. junija 1944 Ljuba Kitty!

| Nove nevšečnosti v skrivališču. Spor med Dusselom in Frankovimi zaradi masla. Dussel kapitulira. Veliko prijateljstvo med prej omenjenim in gospo van Daan. Spogledovanje, poljubčki, prijazni nasmeški. Dussel pričenja hrepeneti po ženskah. Van Daanovi nočejo

304

speči zeliščnega kolača Kuglerju za rojstni dan, češ da ga tudi mi sami nimamo. Kako malenkostno! Gospa van Daan prehlajena. Dussel je nekje staknil kvasove tablete, seveda nam ni nobene odstopil.

Peta armada je zavzela Rim. Mesta niso ne opustoši- li, ne bombardirali. Velikanska propaganda za Hitlerja.

Zelo malo zelenjave in krompirja, pokvaril se je cel zavoj kruha.

Vreme slabo. Nova mačka v skladišču ne prenese popra, spi v svojem stranišču, za stranišče pa uporablja lesno volno, ki jo potrebujejo za pakiranje. Skratka, ne- mogoče jo bo obdržati.

Nepretrgano bombardiranje Pas de Calaisa in fran- coske obale.

Nemogoče je prodati dolarje, še manj pa zlato. V naši črni blagajni se že kaže dno. Od česa bomo živeli prihodnji mesec?

Tvoja Ana

Torek, 6. junija 1944 Ljuba Kitty!

»This is D-day!« je danes ob dvanajstih sporočil an- gleški radio in to po pravici! »This is THE day«, invazi- ja se je pričela! Angleži so zjutraj ob osmih poročali: »Siloviti bombni napadi na Calais, Boulogne, Le Havre in Cherbourg. In tudi na Pas de Calais. (Kot ponavadi.) Nadaljnji ukrepi za vsa zasedena področja: vsi ljudje, ki živijo v pasu 35 km od obale, morajo biti pripravljeni na bombardiranje. Če bo mogoče, bodo Angleži uro prej spuščali letake.

Po nemških poročilih so se na francoski obali izkr- cale angleške padalske čete. »Angleške desantne ladje se bojujejo z nemško mornarico,« poroča BBC.

20 Dnevnik Ane Frank 305 V skrivališču so ob devetih pri zajtrku sklenili: »To je samo poskusno izkrcanje, ravno tako kot je bilo pred dvema letoma v Dieppu.« Ob desetih poročila v nem- ščini, holandščini, francoščini in drugih jezikih: »The invasion has begun!« Torej vendar »prava« invazija!

Angleški radio — v nemščini — ob enajstih: govoril je vrhovni poveljnik Dwight Eisenhower: »This is D- day«. General Eisenhower je govoril francoskemu na- rodu: »Stiff fighting will come now, but after this the victory. The year 1944 is the year of complete victory, good luck!«

Angleška oddaja — v angleščini — ob enih: v pri- pravljenosti je 11 000 letal, neprestano preletavajo Ka- nal, dovažajo nove čete in bombardirajo zaledje. Med Cherbourgom in Le Havrom plovejo brez prestanka de- santni čolni in tudi manjše ladje. Angleške in ameriške čete so se že zapletle v hude boje. Prenašali so govore Gerbrandyja, belgijskega predsednika vlade, norveške- ga kralja Haakona, za Francijo pa de Gaulla in da ne pozabimo na angleškega kralja in Churchilla.

V skrivališču je veliko razburjenje. Kaj se nam res bliža že tako dolgo hrepeneče pričakovana osvoboditev, osvoboditev, o kateri smo se toliko pogovarjali, ki pa se nam je zdela preveč lepa, preveč pravljična, da bi bila resnična. Nam bo leto 1944 res prineslo zmago? Tega še ne vemo, vendar nas upanje poživlja in nam vrača po- gum in moč. Oboje bomo potrebovali, da preživimo ta tesnobni strah, pomanjkanje in trpljenje. Ostati mora- mo mirni in stanovitni, raje si zarinimo nohte v živo me- so, kot da bi kričali. Zaradi vsega hudega lahko zdaj kričijo Francija, Rusija, Italija in tudi Nemčija, mi pa še ne, mi zdaj še nimamo te pravice.

Kitty, pri invaziji je najlepše to, da veš, da se bližajo prijatelji! Strašni Nemci so nas toliko časa tlačili in

306


nam držali nož na vratu, da nam prijatelji in rešitev po- menijo vse. In to ni rešitev samo za Žide, to je rešitev za Nizozemsko in za vso zasedeno Evropo. Margot pravi, da bom šla mogoče že septembra ali oktobra lahko v

šolo. Tvoja Ana

P. S. Sproti Te bom obveščala o najnovejših poroči- lih. Ponoči in zgodaj zjutraj so odvrgli na nemške polo- žaje slamnate in izložbene lutke, ki so eksplodirale, ko so se dotaknile tal. Pristalo je tudi veliko padalcev. Da jih ponoči ne bi videli, so si počrnili obraze. Zjutraj ob šestih so pristali prvi desantni čolni, ponoči pa so odvr- gli na obalo pet milijonov kilogramov bomb. V akciji je danes sodelovalo 20 000 letal. Nemške obalne baterije so razbili že pri izkrcanju in vzpostavili majhno mostiš- če. Vse gre gladko, čeprav je slabo vreme. Armada in narod so »one will and one hope«.

Petek, 9. junija 1944 Ljuba Kitty!

Z invazijo gre kot po maslu! Zavezniki so zavzeli Bayeux, majhno vas na francoski obali in se zdaj boju- jejo za Caen. Zdaj je že jasno, da nameravajo odrezati polotok, na katerem leži Cherbourg. Vsak večer pripo- vedujejo poročevalci o težavah, pogumu in navdušenju armade. Dogajajo se najbolj neverjetne stvari. Pred mi- krofonom so tudi ranjenci, ki so se že vrnili v Anglijo. Kljub slabemu vremenu so letalci neprestano v zraku. Na BBC smo slišali, da je hotel Churchill začeti invazi- jo skupaj s četami, pa so mu general Eisenhower in dru- gi generali to odsvetovali in tako ni bilo nič iz tega načr-

20" 307 ta. Samo pomisli, kako pogumen je stari mož. Gotovo ima že 70 let!

Tu se je razburjenje malo poleglo. Kljub temu pa upamo, da bo konec tega leta konec tudi vojne. Saj je že čas. Stokanje gospe van Daan se komaj še da prena- šati. Ker nas zdaj ne more več vsak dan moriti z invazi- jo, nerga zaradi slabega vremena. Najraje bi jo na pod- strešju porinila v čeber mrzle vode!

Vse skrivališče, razen Petra in van Daana, je prebra- lo trilogijo Madžarska rapsodija. To je knjiga o življenj- ski zgodbi skladatelja, klavirskega virtuoza in čudežne- ga otroka Franza Liszta. Knjiga je zelo zanimiva, ven- dar po moje malo preveč govori o ženskah. Liszt v svo- jem času ni bil samo največji in najslavnejši pianist, ampak tudi največji babjek. Imel je razmerje z Marie d' Agould, kneginjo Karolino Sayn-Wittgenstein, s ple- salko Lolo Montez, s pianistko Sofijo Monter, s čerke- ško kneginjo Olgo Janino, z baronico Olgo Meyendorf, z igralko Lilli Kako-ji-je-že-ime in tako dalje in tako da- lje. Žensk sploh ni bilo konca. Tisti deli knjige, ki govo- rijo o glasbi in drugih umetnostih, so mnogo bolj zani- mivi. V knjigi nastopajo še Schumann in Klara Wieck, Hector Berlioz, Johannes Brahms, Beethoven, Joachim, Richard Wagner, Hans von Biilow, Anton Rubinstein, Frederic Chopin, Victor Hugo, Honorč de Balzac, Hil- ler, Hummel, Cherny, Rossini, Cherubini, Paganini, Mendelsohn in še mnogo drugih.

Liszt je bil od zlomka mož, zelo velikodušen, zase skromen, čeprav nadvse nečimrn, vsakemu je pomagal, poznal ni nič bolj vzvišenega, kot je umetnost, bil je nor na konjak in na ženske, ni mogel videti solz, bil je gent- leman, nikomur ni mogel odbiti prošnje, za denar se ni brigal in pri srcu mu je bila svoboda vere in cel svet.

Tvoja Ana

308


Torek, 13. junija 1944 Ljuba Kitty!

Spet je minil moj rojstni dan, zdaj sem stara |5 let. Dobila sem precej daril. Od očeta in mame pet zvezkov Springerjeve zgodovine umetnosti, garnituro spodnjega perila, dva pasova, robec, dva jogurta, kozarec marme- lade, dva medenjaka (majhna) in priročnik o rastlinah. Od Margot sem dobila pozlačeno zapestnico, od van Daanovih knjigo, od Dussela rjavi sladkor in cvetočo grašico, od Miep sladkarije, od Bep sladkarije in zvez- ke, višek vsega pa je bila knjiga Marija Terezija in tri re- zine polnomastnega sira od Kuglerja. Od Petra sem do- bila velik šopek potonik. Ubogi fant se je tako trudil, da bi iztaknil kaj lepega, pa se mu ni posrečilo.

Z invazijo gre odlično, kljub obupnemu vremenu, neštetim viharjem, ploham in razburkanemu morju.

Churchill, Smuts, Eisenhower in Arnold so včeraj obiskali francoske vasi, ki so jih Angleži zavzeli in os- vobodili. Churchill je bil na torpednem čolnu, ki je ob- streljeval obalo. Zdi se, da ta možakar, kot mnogo mo- ških, sploh ne pozna strahu. Človek mu je kar nevošč- ljiv.

Iz naše skrivne trdnjave težko presodimo razpolože- nje na Nizozemskem. Brez dvoma so ljudje veseli, da si je končno brezdelna (!) Anglija zavihala rokave. Vendar ljudje kar naprej ponavljajo, da ne marajo angleških za- sedbenih čet, pri tem pa sploh ne uvidijo, kako napačno presojajo. Po njihovem naj bi bilo takole: Anglija naj se kar bojuje in žrtvuje svoje sinove za Nizozemsko in dru- ge zasedene dežele, vendar Angleži ne smejo ostati, le- po ponižno naj se zahvalijo in gredo revni in oslabljeni nazaj v Anglijo, še prej pa naj Nizozemski Indiji vrnejo njeno prejšnjo posest. Kdor si tako predstavlja, je ubog

309 bedak, pa vendar je na Nizozemskem precej takih ubo- gih bedakov. Sprašujem se, kaj bi bilo z Nizozemsko in sosednjimi državami, če bi Anglija z Nemčijo podpisala mir? Nizozemska bi postala nemška in konec besedi!

Pošteno, kot pretreseš blazino, bi bilo treba stresti vse tiste Nizozemce, ki zviška gledajo na Anglijo, jo zmerjajo z vladavino starcev in pravijo, da so Angleži strahopetci. Potem bi se mogoče njihovi zmedeni mo- žgani malo uredili.

Po moji glavi pa straši toliko želja, toliko misli in to- liko obdolžitev in očitkov. Res nisem tako domišljava, kot misli veliko ljudi. Bolj kot kdorkoli drug spoznam svoje številne napake in pomanjkljivosti. Razlika je v tem, da se jaz hočem poboljšati in sem se tudi že precej poboljšala.

Večkrat se sprašujem, kako je prišlo do tega, da se zdim vsem tako grozno jezikava in domišljava. Sem res tako domišljava? Sem RES ali pa so mogoče drugi? Sli- ši se neumno, saj vem, pa vseeno ne bom prečrtala tega stavka, ker le ni tako neumen. Gospa van Daan in Dus- sel sta moja glavna tožnika, toda vsi vemo, da sta oba neinteligentna, ja, kar naravnost bom rekla, neumna! In neumni ljudje ne prenesejo, da so drugi boljši od njih. Najboljši primer je obnašanje obeh bedakov, gospe van Daan in Dussela.

Gospe van Daan se zdim neumna, ker ne boleham tako zelo za to lastnostjo kot ona. Zdim se ji neskrom- na, ker je ona še mnogo manj skromna, moje obleke se ji zdijo prekratke, ker so njene še krajše in tudi jezikava se ji zdim zato, ker se ona mnogo bolj vmešava v pogo- vore, ki jih sploh ne razume. Isto velja za Dussela.

Toda moj najljubši pregovor je: Kjer je dim, je tudi ogenj, in zato gladko priznam, da sem jezikava. Najbolj naporno pri mojem značaju pa je, da me ne more nihče

"VO


bolj grajati ali opominjati, kot to počnem sama. In če potem še mama doda svojo porcijo opominov, je gora očitkov tako visoka, da iz samega obupa postanem ne- sramna in odgovarjam. In že je tu stari Anin izgovor: »Nihče me ne razume!«

Te besede so v meni in naj je videti še tako čudno, v njih je zrno resnice. Velikokrat se tako obtožujem in gri- zem, da prav hlepim po tolažilnem glasu, ki bi mi rekel, da je vse prav in ki bi mu bilo mar, kako mi je pri duši. Na žalost bom takega človeka še dolgo lahko iskala, na- šla ga namreč še nisem.

Saj vem, da si takoj pomislila na Petra, kajne, Kitty? Res, Peter me ima rad, ne da bi bil zaljubljen, ampak kot prijatelj, in njegova naklonjenost je vsak dan večja.

Toda tudi jaz ne razumem, kaj je tisto, kar naju oba ovira.

Včasih si mislim, da je bilo moje silno hrepenenje po njem pretirano. Pa ni tako. Če dva dni ne grem gor, hrepenim po njem prav tako močno, kot sem prej. Peter je dober in ljubezniv, toda ne morem tajiti, da me je marsikaj razočaralo. Moti me njegov odpor do vere, njegovo govorjenje o hrani in še marsikaj, v čemer se ne strinjava. Vendar sem še vedno prepričana, da se ne bo- va nikoli prepirala, kot sva si obljubila. Peter je mirolju- ben, strpen in zelo popustljiv. Jaz mu smem reči veliko več, kot dovoli svoji mami. Potrpežljivo skuša odstraniti

»packe črnila s svojih zvezkov in imeti svoje reči v redu. Toda zakaj ostane njegovo bistvo skrito in se ga ne smem dotakniti? Mnogo bolj zaprte narave je kot jaz, to je res, toda zdaj iz izkušnje vem, da tudi zaprte narave hrepenijo po zaupljivosti, včasih še bolj.

Peter in jaz sva preživela v skrivališču tista leta, ko človek veliko razmišlja. Večkrat se pogovarjava o pri-

311 hodnosti, preteklosti in sedanjosti, toda kot rečeno, po- grešam tisto pravo, čeprav vem, da nekje je!

Mogoče me narava zato tako očara, ker nisem že dolgo niti nosu pomolila na prosto. Včasih se nisem me- nila za modro nebo, za žvrgolenje ptic, mesečino in cve- toča drevesa. Tu se je vse spremenilo. Na primer za bin- košti, ko je bilo tako toplo, sem si tako želela stati ob oknu in gledati v luno in ob pol dvanajstih sem s težavo še držala oči odprte. Žal je bila ta žrtev zaman, ker je mesec presvetlo sijal in si nisem upala stopiti k oknu. Ampak nazaj pa le nisem šla prej, kot so nehali zračiti. Nekega temnega deževnega večera, ko je vihar gnal oblake prek neba, sem po letu in pol prvič stala z nočjo iz oči v oči. Od tega časa sem hrepenela, da bi to še en- krat videla in moja želja je bila večja kot strah, da bi me v tej hiši, polni podgan, napadli tatovi. Čisto sama sem šla dol in gledala skozi okno v privatni pisarni in v ku- hinji.

Mnogim ljudem se zdi narava lepa in včasih spijo pod milim nebom. Mnogi v zaporu ali bolnici hrepenijo po dnevu, ko bodo spet lahko uživali v prosti naravi, le malo pa jih je v svojem hrepenenju tako ločenih in pri- krajšanih za to, kar je za revne in bogate enako. Če opa- zujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, na- polni s pričakovanjem in to ni samo moja domišljija. Pomaga mi bolj kot baldrijan ali brom. Narava me na- redi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce.

Pa vendar je tako naneslo, da jo le redko lahko opa- zujem in še to samo skozi debelo zaprašena in z umaza- nimi zastori zavešena okna. Nobeno posebno veselje ni gledati skoznje. Narava je edina stvar, ki se je v resnici ne da ponarediti.

Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi, zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši po-

312

ložaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravi- čno, toda zame to ni dovolj, rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.

Lahko si mislimo, da je moški zagospodaril nad žen- sko, ker je imel večjo telesno moč. Moški, ki zasluži, ki spočenja otroke, ki vse sme... Ženske so bile dovolj neumne, da so to do pred kratkim tiho prenašale. To pravilo je veljalo več stoletij in dalj kot je trajalo, glo- blje se je zasidralo. K sreči so se ženskam zaradi šol, izobrazbe in dela odprle oči in v mnogih deželah so že postale enakopravne. Veliko ljudi, predvsem žensk, pa tudi moških, je uvidelo, kako krivična je bila ta razdeli- tev. Moderna ženska hoče pravico do popolne neodvis- nosti.

Toda to še ni vse. Ženska mora biti tudi priznana. Vsepovsod so cenjeni le moški, zakaj ne bi bile tudi ženske deležne tega? Vojake in vojne junake častijo in slavijo, izumitelji so deležni nesmrtne slave, mučence kujejo v zvezde. Kdo pa v ženski vidi bojevnico?

V knjigi Borec za življenje sem prebrala nekaj, kar me je zelo ganilo in je približno takole: ženske že samo pri rojstvu otrok preživijo več bolečin, več bolezni in so večje sirote kot katerikoli vojni heroj. In kaj imajo od tega, ko so vse te bolečine prestane? Potisnejo jih v kot, ker so po porodu ob postavo, otroci kmalu niso več nji- hovi in njihova lepota mine. Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za ob- stanek človeštva, kot se širokoustijo mnogi borci za svo- bodo.

S tem ne mislim reči, da bi se morale ženske braniti otrok, nasprotno. Narava je tako uredila in tako je tudi prav. Obsojam pa moške in sploh vso ureditev sveta, ker niso še nikoli izračunali, kako velik, težek in lep de- lež v družbi ima ženska.

313 Avtor knjige Paul de Kruif ima popolnoma prav, ko pravi, da bi morali v tistih delih sveta, ki jim pravimo kultivirani, moški uvideti, da porod ni več nekaj narav- nega in normalnega. Moški lahko govorij j jim ni

a in r jo, saj jim ni- koli ni bilo treba prenašati ženskih težav in jim tudi ni- koli ne bo treba.

6 :Mnenje, da je dolžnost ženske roditi otroke, se bo v naslednjih stoletjih gotovo spremenilo. Umaknilo se bo priznanju in občudovanju za tiste, ki bodo brez godr- njanja in brez velikih besed vzele nase to breme.

Tvoja Ana

Petek, 16. junija 1944 Ljuba Kitty!

Nove težave! Gospa van Daan je obupana in govori stvari kot: kroglo v glavo, ječa, samomor, vrv. Ljubo- sumna je, ker mi Peter več zaupa kot njej in užaljena, ker se Dussel ne meni za njeno spogledovanje, boji se, Kej bo mož ves denar od njenega krznenega plašča pora-

il za Cigarete, prička se, joče, se pritožuje, smeje in se znova prične prepirati. In kaj naj naredimo s tako tra- pasto cmergljo? Nihče je ne jemlje resno. Nobenega značaja nima, vsakemu se pritožuje in leta naokrog, kot pravijo: zadaj licej, spredaj muzej. Najhuje pri tem pa Je, da je Peter nesramen, gospod van Daan razdražljiv in mama cinična. Res čeden položaj!

Samo eno pravilo moraš imeti pred očmi: smej se in ne pusti se zbegati! Sliši se sebično, je pa edino zdravi- lo, da se sam sebi preveč ne smiliš.

Kugler mora za štiri tedne na prisilno delo. Skušal se bo izmazati z zdravniškim spričevalom in potrdilom

314

firme. Kleinmann bo moral kmalu na operacijo želod- ca. Včeraj zvečer ob enajstih so odklopili vse privatne

telefone. Tvoja Ana

Petek, 23. junija 1944

Ljuba Kitty!

Tu se ne dogaja nič posebnega. Angleži so začeli z velikim napadom na Cherbourg. Po Pimovem in van Daanovem mnenju bomo l0. oktobra že svobodni. Tudi Rusi se udeležujejo akcije in so včeraj v ofenzivi zasedli Vitebsk, točno na tretjo obletnico nemškega napada.

Bepino počutje je še vedno pod ničlo. Krompirja skoraj nimamo več. Vsak dan jih bomo šteli in potem naj vsak sam odloči, kako in kaj bo z njimi. Miep gre za teden dni na dopust. Kleinmannovi zdravniki so zgubili njegove rentgenske posnetke. Zdaj omahuje med opera-

cijo ali pa naj pusti vse, kot je. Tvoja Ana

Torek, 27. junija 1944

Ljuba Kitty!

Razpoloženje se je obrnilo, vse gre sijajno! Danes so padli Cherbourg, Vitebsk in Slobin. Gotovo je veliko plena in ujetnikov. Pri Cherbourgu je padlo pet nem- ških generalov, dva pa so ujeli. Zdaj imajo Angleži pri- stanišče in lahko pripeljejo na celino, kar hočejo. Polo- tok Contentin je tri tedne po invaziji angleški in to je velik uspeh!

V teh treh tednih še ni bilo dneva, da ne bi bilo dež- ja in viharja, ne tukaj in ne v Franciji, toda ta smola ne

315 more preprečiti Angležem in Američanom, da ne bi po- kazali svoje moči. In jo tudi kažejo! V2, nemško čude- žno orožje, je že v polni akciji, vendar ta mačji zvonček ne povzroči drugega, kot nekaj škode pri Angležih in polni časopise pri moffijih. Sicer pa, ko bodo v Mofriki opazili, da se jim boljševiška nevarnost vedno bolj bli- ža, se jim bodo začele tresti hlače. Z obalnega področja so evakuirali v Groningen, Frizijo in Gelderland vse nemške ženske in otroke, ki ne delajo za nemško voj- sko. Mussert je izjavil, da bo oblekel uniformo, če bo invazija prišla do sem. Pa ne, da bi se debeluh rad bo- ril? To bi lahko že zdavnaj naredil, že v Rusiji. Finska je že pred časom odklonila premirje in tudi zdaj so pre- kinili podobne razgovore. Še žal jim bo, norcem trapa- stim! Kaj misliš, kako daleč bomo 27. julija?

Tvoja Ana

Petek, 30. junija 1944 Ljuba Kitty!

Slabo vreme ali »bad weather at a strech to 30th Ju- ne«. V redu, ne? Ha, malo angleško pa že znam. Da bi to dokazala, berem »An ideal Husband« (s slovarjem). Vojna gre odlično, padli so že Bobrujsk, Mogilev in Or- šova, mnogo je ujetnikov.

Tu je vse all right. Razpoloženje je boljše. Naši hi- peroptimisti so zmagoslavni, van Daanovi čarajo s slad- korjem, Bep ima novo frizuro, Miep pa teden dni dopu- sta. To so zadnje novice.

Na sekalcu mi prav ogabno morijo živec. Obupno me je bolelo in bilo je tako hudo, da je Dussel mislil, da

316


bom zlezla skupaj. Pri priči je tudi gospo van Daanovo pričel boleti zob!

Tvoja Ana

P. S. Iz Basla smo izvedeli, da je igral Bernd vlogo gostilničarja v Mini von Barnhelm. Mama pravi, da ima umetniška nagnjenja.

Četrtek, 6. julija 1944 Ljuba Kitty!

Kar pri srcu me stisne, kadar pravi Peter, da bo kdaj kasneje zločinec ali pa špekulant. Čeprav naj bi bila to šala, imam kljub temu občutek, da ga je strah svojega šibkega značaja. Margot in Peter mi kar naprej govori- ta: »Ah, ko bi bila le tako močna in pogumna, kot si ti, ko bi znala tako uveljaviti svojo voljo, ko bi imela toli- ko energije, seveda, potem ...«

Pa je to res tako dobra lastnost, da se ne pustiš od nikogar vplivati? Je dobro, da sledim izključno glasu svoje lastne vesti?

Roko na srce, jaz si sploh ne znam predstavljati, da nekdo lahko reče: »Slabič sem,« in potem slabič tudi ostane. Če človek to že ve, zakaj vendar potem kaj ne stori in ne utrjuje svojega značaja? Dobila sem odgo- vor: »Ker je tako udobneje.« Ta odgovor mi je kar sapo zaprl. Udobno? Ali to pomeni, da je leno in goljufivo življenje tudi udobno? Ne, to pa že ne more biti res! Saj ni mogoče, da bi udobnost in denar človeka tako hitro zapeljala. Dolgo sem razmišljala, kaj pri milem bogu naj rečem Petru in kako naj ga pripravim do tega, da bo verjel v svoje zmožnosti in predvsem, da bi se hotel sam

817 od sebe poboljšati. Pa ne vem, če gredo moje misli v pravo smer.

Vedno sem si mislila, kako imenitno bi bilo, če bi mi kdo podaril svoje zaupanje. Zdaj pa, ko je tako daleč, šele vidim, kako težavno je misliti z glavo nekoga dru- gega in potem najti pravi odgovor. Predvsem pa sta poj- ma »udobno« in »denar« zame nekaj popolnoma tuje- ga in novega.

Peter se je pričel kar malo preveč opirati name in te- ga pod nobenim pogojem ne smem dovoliti. Težko je stati v življenju na svojih nogah, še teže pa je, če se tudi duševno in značajsko postaviš na lastne noge in ostaneš sam v sebi trden. Malce sem zmedena in že nekaj dni iščem učinkovito sredstvo proti tej grozni besedi »udobno«. Kako naj pripravim Petra do tega, da bo ra- zumel, kako ga bo to navidezno lepo in udobno pote- gnilo v tako globino, kjer ne bo ne prijateljev, ne opore in sploh ničesar več, v globino, odkoder skorajda ni re- šitve.

Vsi živimo, čeprav ne vemo, za kaj in čemu. Vsi bi bili radi srečni, živimo različno, pa kljub temu enako. Nas tri so vzgajali v lepem okolju, lahko smo se učili, imeli smo veliko možnosti, da nekaj dosežemo in upra- vičeno smo lahko pričakovali srečo. Toda srečo si mora vsak sam zaslužiti in z udobnostjo se to nikoli ne da. Zaslužiti svojo srečo pomeni, da zanjo delaš, da narediš nekaj dobrega, ne pa da špekuliraš in si len. Lahko da je lenoba prijetna, toda samo delo ti da pravo zadovolj- stvo.

Nekdo, ki mu delo nič ne pomeni, to težko razume. Ampak saj Peter ni tak. Le nobenega določenega cilja nima in samega sebe ima za preveč neumnega in preveč neznatnega, da bi kaj dosegel. Ubogi fant ne pozna ob- čutka, kako je, če osrečiš druge, jaz pa ga tega ne znam

318


naučiti. Brez vere je, porogljivo govori o Jezusu Kristu- su in božje ime uporablja za kletvice. Čeprav tudi jaz nisem ravno pravoverna, me vseeno zaboli, kadar opa- zim, kako zapuščen, zaničevalen in ničev je.

Kdor ima vero, je lahko srečen. Dar, da verjameš v nadnaravne stvari, ni dan vsakomur. Saj ni treba, da se bojiš kazni po smrti; vice, pekel in nebesa so reči, ki jih mnogi ljudje ne morejo sprejeti, pa jih kljub temu neke vrste vera, saj je vseeno katera, obdrži na pravi poti. To ni strah pred bogom, temveč da ceniš svojo lastno čast in vest.

Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer priklicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem pre- mislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak dan znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel. To bi lahko počel vsakdo in bilo bi koristno, kajti kdor še ne ve, naj poskusi in se prepriča: »Ni ga čez mirno vest!«

Tvoja Ana

Petek, 8. julija 1944 Ljuba Kitty!

Nek zastopnik naše firme je bil v Bewerwijku in je na dražbi kupil jagode. Poslali so jih sem, vse zaprašene in polne peska in bilo jih je cele kupe. Nič manj kot 24 zabojčkov za pisarno in za nas. Že takoj zvečer smo vkuhali prvih šest kozarcev kompota in osem kozarcev marmelade. Naslednje jutro je hotela Miep skuhati marmelado za pisarno.

Ob pol enih: zaklenili smo vhodna vrata in prinesli zabojčke. Peter, oče in van Daan so rogovilili po stopni- cah, Ana je prinašala toplo vodo z grelca, Margot je šla

319


me po vedra — vsi možje na krov! S prav smešnim občut- kom v želodcu sem stopila v prenapolnjeno pisarniško kuhinjo, Miep, Bep, Kleinmann, Jan, oče, Peter... skri- vači in njihovi oskrbniki, vse pomešano sredi belega dne! Odgrnjeni zastori, odprta okna, glasno govorjenje, loputanje z vrati. Od samega razburjenja me je postalo strah. Se res še skrivamo? mi je šlo skozi glavo. Tako se najbrž počutiš, če se spet lahko pokažeš svetu. Vedro je bilo polno, hitro gor. V kuhinji so preostali člani druži- ne obtrgavali peclje in listke, vsaj mišljeno je bilo, naj bi to počeli, vendar je šlo več v usta, kot v lonec. Kmalu smo potrebovali novo vedro in Peter je šel ponj v kuhi- njo. In takrat je dvakrat pozvonilo! Vedro je ostalo, kjer je bilo, Peter je pridirjal nazaj, zaprli smo vrtljiva vrata. Kar mencali smo od nestrpnosti. Zapreti smo morali vodovodne pipe, čeprav so na pol oprane jagode čaka- le, da jih operemo do konca. Držali smo se pravila skri- vačev: »Ne toči vode, če je kdo v hiši.«

Ob enih je prišel Jan in povedal, da je zvonil poštar. Peter je spet zdirjal po stopnicah. Rrrriing! Zvonec! Na levo naokrog. Vlekla sem na ušesa, če kdo prihaja, naj- prej pri vrtljivi omari in nato na stopnicah. Končno sva s Petrom kot dva tatova visela čez ograjo na stopnicah in prisluškovala hrupu spodaj. Nobenega tujega glasu ni bilo slišati.

Peter se je odtihotapil po stopnicah, na pol poti ob- stal in zaklical: »Bep!« Nobenega odgovora. Še enkrat: »Bep!« Hrup v kuhinji je bil glasnejši kot Petrov klic. Potem je stekel po stopnicah v kuhinjo. Napeto sem gledala za njim.

»Glej, da izgineš gor, Peter! Revizor je tukaj! Proč moraš!« To je Kleinmannov glas. Peter je vzdihnil in se vrnil, vrtljiva omara je ostala zaprta.

320



Končno se je ob pol dveh prikazal Kugler. »Ojej, saj ne vidim drugega kot jagode! Jagode za zajtrk, Jan zoblje jagode, Kleinmann se sladka z jagodami, Miep kuha jagode, Bep čisti jagode, vsepovsod duham jago- de. In potem grem gor, da bi se znebil te rdeče nadloge in kaj zagledam? Jagode.«

Ostanek jagod smo vkuhali v weckove kozarce. Zve- čer sta se dva kozarca odprla in oče ju je skuhal v mar- melado. Naslednje jutro sta se odprla še dva in zvečer še štirje. Van Daan jih ni dobro steriliziral. In tako oče zdaj vsak večer kuha marmelado. Jemo kašo z jagoda- mi, mleko z jagodami, jagode za posladek, jagode s sladkorjem, jagode s peskom. Dva dni so vsepovsod plesale same jagode, potem smo zalogo pojedli ali pa jo v kozarcih postavili v omaro.

» Poslušaj, Ana,« je zaklicala Margot, »od zelenja- darja smo dobili grah. Osemnajst funtov.« —

»To je lepo od njega,« sem rekla. Res je bilo lepo, toda delo... ojej! yi V

»V soboto zjutraj morate vsi luščiti grah,« je najavi-

ri zajtrku. ha it O ica Je je čla zajtrku pojavil na mizi velik emajliran lonec, do roba poln graha. Luščenje graha je dolgoča- sno opravilo, toda poskusi enkrat z luščine posneti ko- žico. Mislim, da večina ljudi ne ve, kako polno vitami- nov, mehko in okusno je grahovo stročje, če mu posna- meš notranjo kožico, poleg tega zaleže trikrat toliko, kot če bi jedel same graške. Olupiti to kožico pa Je Iz- redno natančno in drobnjakarsko delo, primerno za pl- kolovske zobarje ali natančne uradnike, za nepotrpežlji- vo najstnico pa je prava muka. Ob desetih smo začeli, ob pol enajstih sem se usedla, ob enajstih sem vstala, ob pol dvanajstih sem se usedla. Po ušesih mi je brnelo: odlomi vršiček, odstrani kožico, potegni nitke, odvrzi

ŽI. Dnevnik Ane Frank 321 luščino, odlomi vršiček, odstrani kožico, potegni nitke, odvrzi luščino in tako naprej in tako naprej. Pred očmi se mi je kar vrtelo, zeleno, zeleno, zeleno, črvički, niti, gnile luščine, zeleno, zeleno, zeleno. Da ne bi čisto oto- pela, sem vse dopoldne čenčala vse mogoče oslarije, spravila vse v smeh, sama pa sem skoraj poginila od dolgega časa. Z vsako nitko, ki sem jo povlekla, sem bolj jasno čutila, da ne maram biti nikoli, ampak zares nikoli in nikdar, samo gospodinja.

Ob dvanajstih smo končno zajtrkovali, toda od pol enih do četrt na dve smo spet luščili kožice. Ko smo ne- hali, sem imela skoraj morsko bolezen in vsi drugi tudi. Do štirih sem spala, pa sem vseeno zaradi teh bedastih grahov še vedno malo vrtoglava.

Tvoja Ana

Sobota, 15. julija 1944 Ljuba Kitty!

Iz knjižnice smo dobili knjigo z izzivalnim naslo- vom »Kaj mislite o sodobnih dekletih«. O tem bi rada danes nekaj povedala.

Avtorica kritizira današnjo mladino od glave do pe- te, vendar je ne odkloni dokončno, češ da ni sposobna narediti nič dobrega. Nasprotno, prej je mnenja, da bi mladi lahko zgradili boljši in lepši svet, če bi le hoteli, vendar se raje ukvarjajo s površnimi stvarmi, ne da bi se ozrli na prave vrednote.

Pri nekaterih odstavkih sem imela občutek, da meri avtorica s svojo grajo ravno name, in da se ubranim pred tem napadom, se ti bom končno popolnoma izpo- vedala. Kdor me dalj časa pozna, mora opaziti, da je močno izražena posebnost mojega značaja, da tako do-

322 bro poznam samo sebe. Karkoli počnem, vedno se lah- ko opazujem, kot da sem tujka. Popolnoma nepristran- sko in celo brez očitkov gledam, kaj počne dobrega ali slabega vsakdanja Ana. Ta samokritični čut pri meni ni- koli ne zataji in pri vsaki besedi, ki jo izrečem, takoj vem: »To bi morala drugače povedati.« Ali pa: »V redu je, tako kot je.« Pri ogromno stvareh obsojam samo se- be in vedno bolj prihajam do prepričanja, kako resni- čne so očetove besede: »Vsak otrok se mora vzgajati sam.«

Starši mu lahko samo svetujejo in dajejo napotke, toda vsakdo ima v svojih rokah, kako bo izoblikoval svoj značaj. Imam tudi veliko življenjskega poguma, počutim se močno, mlado, svobodno in občutek imam, da lahko veliko zdržim. Ko sem to prvič opazila, sem bila vesela in mislim, da se zlepa ne bom upognila pod udarci, ki jih mora vsakdo prenesti.

O tem sem že večkrat govorila in zdaj bi rada prišla do poglavja »oče in mama me ne razumeta«. Oče in mama sta me zelo razvajala, bila sta ljubezniva z menoj, branila sta me pred drugimi in naredila vse, kar le mo- rejo narediti starši. Pa sem se kljub temu počutila tako obupno osamljeno, izključeno, zapostavljeno, nerazum- ljeno. Oče je poskusil vse, kar se le da, da bi omilil mo- jo upornost, pa ni nič pomagalo. Popravila sem se sa- ma, ko sem se zavedela, kaj je v mojem vedenju narobe.

Toda kako se je lahko zgodilo, da mi ni bil oče v mojih bojih nikoli v oporo in da se je vedno popolnoma ponesrečilo, če mi je ponudil roko v pomoč? Oče je ubral napačno pot, vedno se je z menoj pogovarjal kot z otrokom, ki mora preživeti težavna otroška obdobja. Saj se sliši čudno, kajti prav oče je imel vedno zaupanje vame in prav oče mi je vlil občutek, da sem razumna. Nekaj pa je spregledal: ni pomislil, da mi je misel, kako bom uspela, važnejša kot vse drugo. Nisem marala sli-

324


šati »to so nerodna leta«, »druge deklice« ali pa »mini- lo bo samo od sebe«. Nisem marala, da dela z mano kot s katerokoli deklico, hotela sem, da se ukvarja z ma- no kot z Ano-eno-edino in Pim tega ni znal. Sicer pa tu- di jaz težko zaupam nekomu, ki mi o sebi skoraj ničesar ne pove in ker o Pimu malo vem, ni med nama prave prisrčnosti. Pim vedno prevzame vlogo starejšega, oče- ta, ki je sicer svoje čase tudi imel take prehodne težave, mojih pa ne more kot prijatelj sodoživljati z mano, pa če si še tako prizadeva. Zato nisem svojih pogledov in razglabljanj nikoli zaupala nikomur drugemu kot le dnevniku in sem in tja Margot. Pred očetom sem skriva- la vse, kar me je ganilo in pretreslo, nikoli mu nisem ra- zodela svojih idealov, odtujila sem se mu po svoji volji in namenoma.

Nisem mogla drugače, ravnala sem po občutku, to je bilo sicer sebično, vendar edino mogoče za moj duše- vni mir. Svoj mir in svojo samozavest sem tako s težavo gradila in bila sta še tako nestalna, še tako nedokonča- no delo, da bi ju izgubila, če bi ju izpostavila kritiki. In zato nisem marala Pima, pa naj to še tako trdo zveni. Ne samo, da mu nisem dovolila pogledati v svoj duše- vni svet, s svojo razdražljivostjo sem ga odbila daleč od sebe.

Nekaj pa je, o čemer zdaj mnogo razmišljam: le ka- ko je mogoče, da se včasih tako ujezim na Pima? Zakaj se ne morem učiti z njim, zakaj se mi zdijo njegove než- nosti narejene, mir hočem imeti pred njim in najraje bi videla, da se ne bi zmenil zame, dokler ne bi bila trdna v sebi. Še vedno pa gloda v meni očitek tistega grdega pisma, ki sem mu ga v svoji razdraženosti napisala. Oh, res je težko biti pogumen in močen v vseh pogledih!

Pa še to ni vse, še zaradi nečesa sem hudo razočara- na. Še bolj kot o očetu razmišljam o Petru. Zelo dobro

325 vem, da sem ga jaz osvojila, namesto da bi bilo obratno. V sanjah sem si o njem ustvarila svojo sliko, v njem sem videla tihega, občutljivega, ljubeznivega fanta, ki nujno potrebuje ljubezen in prijateljstvo. In tudi jaz sem se morala vsaj enkrat razodeti živemu človeku. Želela sem si prijatelja, ki bi mi pomagal na moji poti. Opravila sem težavno delo in si ga počasi, toda z gotovostjo pri- dobila.

Ko sem ga končno pripravila do tega, da mi je po- stal naklonjen, so kar same od sebe prišle intimnosti, ki se mi zdijo zdaj nezaslišane, če jih natančneje pogle- dam. Pogovarjala sva se o najbolj skrivnih rečeh, toda o rečeh, ki jih je polno moje srce, sva do zdaj molčala. Še vedno ne vem prav, kaj naj si mislim o Petru. Ali je res tako površen, ali pa mu je celo pred menoj nerodno? Toda ne glede na to sem naredila napako, ker sem iz- ključila vse druge možnosti in se mu skušala približati z intimnostjo. Lačen je ljubezni in me ima zato vsak dan raje, to dobro vidim. Njega najina srečanja pomirijo, mene pa silijo, da vedno znova in znova poskušam z njim, pa se kljub temu nikoli ne dotaknem reči, o kate- rih bi se tako rada pogovorila. Petra sem si osvojila bolj nasilno, kot se on sam tega zaveda in zdaj se me čvrsto oklepa, jaz pa trenutno ne vidim nobene možnosti, da bi to vez razrahljala in da bi se lahko postavil na lastne noge. Kmalu sem opazila, da ne more biti tak prijatelj, kot si ga jaz predstavljam, in trudila sem se, da bi mu pomagala, da ne bi bil tako ozek in da bi naredil kaj iz svoje mladosti.

»V bistvu je mladost še bolj osamljena kot starost.« Ta izrek sem našla v neki knjigi in ostal mi je v spomi- nu, ker mislim, da res drži.

Kaj je res odraslim tu teže, kot mladim? Ne, gotovo ne. Starejši ljudje imajo že o vsem izdelano mnenje in

326

ne omahujejo več, kaj naj storijo in česa ne. Za nas mla- de pa je dvojen napor, da si ustvarimo svoj nazor v ča- su, ki je razbil vsak idealizem, v katerem se kažejo lju- dje z najbolj grde strani in se dvomi o resnici, pravici in bogu.

Če nekdo trdi, da je starejšim tu v skrivališču teže, se ne zaveda, v koliko večji meri so se usuli problemi na nas. Problemi, za katere smo mogoče še premladi, ki pa nas tako dolgo težijo, dokler se nam ne zdi, da smo na- šli rešitev, ta rešitev pa večinoma ne obvelja ob dejstvih in jo je treba zavreči. Pravi čudež je, da še vedno nekaj pričakujem, ko pa se zdi vse tako absurdno in neizved- ljivo. Pa kljub temu še vedno nekaj pričakujem in še vedno verjamem, da je človek v svojem bistvu dober.

Zame je nemogoče, da bi gradila na smrti, bedi in zmedi. Gledam, kako se svet počasi spreminja v pušča- vo, vedno razločneje slišim bližajoči grom, ki bo ugono- bil tudi nas in delim trpljenje z milijoni ljudi. In vendar, kadar se ozrem v nebo, si mislim, da bo še vse dobro, da se bo tudi ta krutost nekoč končala, da se bosta vrni- la na svet mir in red. Medtem pa se moram držati svojih pogledov, mogoče bodo izvedljivi v časih, ki prihajajo.

Tvoja Ana

Petek, 21. julija 1944 Ljuba Kitty!

Zdaj sem začela upati, da bo končno zares še vse dobro. V resnici gre dobro! Imenitna poročila! Naredili so atentat na Hitlerja in to enkrat za spremembo ne ži- dovski komunisti ali angleški kapitalisti, temveč pravi nemški general čiste germanske rase, ki je povrhu še grof in mlad. »Božja previdnost« je fiihrerju rešila ži-

327 vljenje in žal jo je odnesel le z nekaj praskami in opekli- nami. Nekaj generalov in oficirjev iz njegove najožje okolice pa je izgubilo življenje ali bilo ranjenih. Glav- nega krivca so po sklepu naglega sodišča že ustrelili.

To je gotovo najboljši dokaz, da je veliko oficirjev in generalov, ki so vojne siti in bi Hitlerja najraje poto- pili na dnu morja, uvedli vojaško diktaturo in sklenili mir z zavezniki, da bi se potem na novo oborožili in čez dvajset let pričeli novo vojno. Mogoče je.božja previd- nost namenoma še malce oklevala, preden ga spravi s poti, saj je za zaveznike udobneje in tudi ugodneje, če se brezmadežni Germani sami med seboj pobijejo. Po- tem bo Rusom in Angležem ostalo manj dela in bi se lahko toliko hitreje lotili obnove svojih porušenih mest. Toda tako daleč še nismo in jaz že prehitevam slavne dogodke. Kljub temu pa gotovo vidiš, da Ti pripovedu- jem samo resnico in nič drugega kot resnico. Izjemoma Ti enkrat ne napletam o visokih idealih.

Hitler je bil tudi še tako prijazen, da je svojemu zve- stemu in vdanemu narodu sporočil, da morajo od danes naprej vsi vojaki ubogati samo gestapo, in da lahko vsak vojak poči svojega poveljnika, če misli, da je bil udeležen pri tem strahopetnem in podlem atentatu.

To bo še lepa zgodba. Malega Mihca, vsega ožulje- nega od dolgih maršev, nahruli njegov oficir. Mali Mi- hec vzame svojo puško in zavpije: »Tu imaš! Hotel si ubiti fiihrerja!« Puška poči in predrzni šef, ki si je drz- nil nahruliti malega Mihca, se preseli v večno življenje. (Ali pa v večno smrt?) In končalo se bo tako, da bodo imeli gospodje oficirji od strahu polne hlače, kadar bo- do hoteli kakorkoli prevzeti vodstvo, saj bodo imeli vo- jaki več besede kot oni.

Lahko to razumeš, ali pa sem Ti spet pripovedovala brez repa in glave? Ne morem pomagati. Preveč sem ve-

328

sela, da bi bila logična, saj je videti, da bom oktobra že sedela v šolski klopi! O-lala, kaj nisem pravkar rekla, da prehitevam dogodke? Oprosti mi, saj nisem zastonj na glasu, da sem »kupček nasprotij«!

Tvoja Ana

Torek, 1. avgusta 1944 Ljuba Kitty!

»Kupček nasprotij«! To sta zadnji besedi mojega zadnjega pisma in prvi v današnjem. Kupček nasprotij — mi lahko natanko razložiš, kaj je to? Kaj je naspro- tje? Kot mnogo besed ima tudi ta dva pomena, lahko jo razumeš kot nekaj zunanjega ali pa kot nekaj znotraj nas. Prvo ponavadi pomeni »ne biti zadovoljna z mne- njem drugih«, »vse najbolje vedeti« in »imeti vedno zadnjo besedo«, skratka, vse neprijetne lastnosti, po ka- terih me poznajo. Drugi pomen pa je moja skrivnost in o tem nihče ničesar ne ve.

Že večkrat sem Ti povedala, da je moja duša tako rekoč razdeljena na dva dela. V enem delu je doma mo- ja nezadržna veselost, posmehljivost do vsega in vseh, veselje do življenja in predvsem moj način, da vzamem vse z lahke strani. S tem mislim, da se mi majhen flirt, poljub, objem ali pa nespodobna šala ne zde nič poseb- nega. In ta stran mojega značaja je vedno na preži in prežene tisto drugo, mnogo lepšo, čistejšo in globljo. Kajne, lepe strani Ane skoraj nihče ne pozna in zato je tudi toliko ljudi ne more trpeti. Seveda, za eno popold- ne sem čisto zabaven klovn, potem pa me ima vsakdo za mesec dni dovolj. To je približno tako, kot resni lju- dje gledajo ljubezenske filme, malo te razvedrijo, pa jih hitro pozabiš, nič slabega niso pa tudi nič dobrega. Ne-

329 rada povem, toda zakaj ne bi, če je pa res? Lahkomisel- na, površna stran mojega značaja vedno odrine tisto globljo in tako zmaga. Ne moreš si misliti, kolikokrat sem že poskusila, da bi to Ano, ki je samo pol Ane, odrinila, spremenila ali skrila. Pa se ne da in tudi vem, zakaj se ne da.

Zelo se bojim, da bi vsi, ki me poznajo, kakršna sem, odkrili še mojo lepšo in boljšo stran. Bojim se, da bi se norčevali iz mene, da bi se jim zdela smešna in sentimentalna, da bi me ne vzeli resno. Navajena sem, da me ne jemljejo resno, toda tega je navajena samo »lahka« Ana in samo ta lahko to tudi prenese. »Težka« je za to preslabotna. Kadar sem na silo za četrt ure po- stavila dobro Ano v središče pozornosti, se je zaprla kot mimoza in ko bi morala spregovoriti, je že predala bese- do Ani številka ena. In preden se zavem, je že ni več.

V družbi se ni ljubezniva Ana še nikoli pojavila, niti enkrat samkrat ne, kadar pa sem sama, ima vedno gla- vno vlogo. Natanko vem, kakšna bi bila rada, kakšna tudi sem... v sebi, toda žal vem to samo sama zase. Mogoče, ne, prav gotovo, je to vzrok, zakaj imam sama sebe za srečen navznoter obrnjen značaj, vsi drugi pa me imajo za srečno, navzven obrnjeno naravo. V meni mi čista Ana kaže pot, navzven pa nisem nič drugega kot objesten kozliček.

Kot sem Ti že povedala, čutim drugače, kot govo- rim. Zato veljam za dekle, ki teka za fanti, se spogledu- je, vse najbolje ve in prebira zabavne romane. Vesela Ana se temu smeji, odrezavo odgovarja, ravnodušno zmigne z rameni in se dela, kot da ji tega ni mar. Tiha Ana pa reagira ravno obratno. Če sem poštena, Ti mo- ram priznati, da me to zelo prizadene, ker se tako neiz- rečeno trudim, da bi bila drugačna, pa se moram vedno bojevati z močnejšimi silami.

330

V meni vse joče: »Le poglej, kaj je nastalo iz tebe! Slabo mnenje, porogljivi obrazi, zadrege, ljudje, ki se jim zdiš zoprna — in to vse zato, ker ne poslušaš nasve- ta svoje boljše polovice.« Saj bi ga rada poslušala, pa ne znam. Kadar sem tiha ali resna, vsi mislijo, da je to nova komedija in potem se moram rešiti s šalo. Da sploh ne omenim svoje družine, ki je prepričana, da sem zbolela, pitajo me s pomirjevali ali tabletami zoper glavobol, tipljejo mi čelo, če nimam nemara vročine, sprašujejo me o moji prebavi in mi očitajo mojo slabo voljo. Ne zdržim, da tako skrbijo zame in tako posta- nem najprej odrezava, potem žalostna in končno spet obrnem svoje srce, slaba Ana pride na dan, dobra pa se skrije in tako večno iščem pot, da bi postala, kakršna bi rada bila, če ..... če ne bi živeli na svetu še drugi ljudje.

Tvoja Ana



12. junija 1942

Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo.

28. septembra 1942

kasnejši zapis

Do zdaj si mi bil res v veliko oporo in prav tako Kit-

ty, ki sem ji redno pisala. Zelo lepo se mi zdi pisati

dnevnik in kar pričakati nisem mogla tiste ure, ko sem

imela čas in pisala vate. Oh, kako sem vesela, da sem te vzela s seboj!

Nedelja, 14. junija 1942

Pričela bom s tistim trenutkom, ko sem te dobila, to se pravi, ko sem te za rojstni dan zagledala na mizi z da- rili. (Da sem bila zraven pri nakupu, pač ne velja.)

Jasno, da sem se v petek zbudila že ob šestih, saj je bil moj rojstni dan. Seveda ob šestih še nisem smela vstati in tako sem morala krotiti svojo radovednost do tri četrt na sedem. Več pa ni šlo. Stekla sem v jedilnico in tam me je pozdravila naša muca Moortje in naredila kozolec.

Malo čez sedem sem šla k očku in mami in potem v dnevno sobo, da bi razvila darila. Tebe sem najprej za- gledala in bil si eno mojih najlepših daril. Potem šopek vrtnic, lončnico in dve potonki. Od očka in mame sem dobila modro bluzo, družabno igro, steklenico grozdne- ga soka, ki ima okus po vinu (saj vino delajo iz grozd- ja!) pa še puzzle, kremo in bon za dve knjigi. Dobila sem tudi knjigo Camera obscura, ampak to ima že Mar- got in zato sem jo zamenjala, potem še domače piškote

9 (spekla sem jih seveda jaz, kajti peka piškotov je trenut- no moja močna stran), še druge sladkarije in od mame jagodovo torto. Točno takrat je prispelo tudi babičino pismo, ampak to je seveda slučaj.

Potem je prišla pome Hannelli in skupaj sva šli v šo- lo. V odmoru sem pogostila učitelje in sošolce s piškoti, potem pa smo se lotili dela.

Ponedeljek, 15. junija 1942

Domov sem prišla šele ob petih, ker sem šla k telo- vadbi in čeprav ne smem telovaditi, ker se mi hitro iz- pahne roka ali noga, sem izbrala za svoje sošolce košar- ko kot igro za rojstni dan. Sanne Lederman je bila že tam. Ilse Wagner, Hannelli Goslar in Jagueline van Maarsen so prišle z menoj, ker hodimo v isti razred. Hannelli in Sanne sta bili včasih moji najboljši prijate- ljici in če so nas videli skupaj, so rekli: »Anne, Hanne in Sanne«. Jagueline van Maarsen sem spoznala šele v židovskem liceju in zdaj je ona moja najboljša prijatelji- ca. Hannellina najboljša prijateljica je Ilse, Sanne pa hodi na drugo šolo in ima prijateljice tam.

V nedeljo popoldne smo praznovali moj rojstni dan. Rin-tin-tin je bil vsem mojim prijateljicam zelo všeč. Dobila sem dve broški, knjižno kazalo in dve knjigi. Tu- di teta Helena mi je prinesla puzzle, teta Stephanie bro- ško in teta Leny imenitno knjigo »Daisyjine počitnice v gorah«. Od prijateljev in znancev sem dobila sladkarije in rože. Klub mi je poklonil sijajno knjigo Holandske sage in legende, samo da so mi pomotoma dali drugi del in potem sem zamenjala dve drugi knjigi za prvi del.

Danes zjutraj sem v kopalnici razmišljala, kako ime- nitno bi bilo, če bi imela psa, kot je Rin-tin-tin. Tudi njemu bi bilo ime Rin-tin-tin, hodil bi z mano v šolo in

10

me čakal pri šolskem slugi, ob lepem vremenu pa pri kolesih.

Rada bi povedala kaj o našem razredu in zato bom začela s sošolci.

Betty Bloemendaal je videti precej revna in mislim, da tudi v resnici je. Za šolo je zelo pametna, vendar je stvar v tem, da je tako pridna. Za pamet bi lahko priča- kovali še kaj več. Je precej mirno dekle. | Jagueline van Maarsen velja za mojo najboljšo pri- jateljico. Ampak v resnici še nikoli nisem imela najbolj- še prijateljice. Mislila sem, da bo to Jopie, pa je šlo vse narobe.

D. 0. je zelo živčna in kar naprej pozablja vse mo- goče, zato dobiva za kazen nalogo za nalogo. Je pa do- brosrčna, posebno do G. Z.

E. S. tako neznansko klepeče, da že ni več lepo. Ka- dar te kaj vpraša, te vedno prime za gumb ali pa za lase. Pravijo, da me E. S. ne more trpeti. Nič hudega, saj tudi ona meni ni simpatična.

Henny Mets je vesela in ljubezniva, samo strašan- sko naglas govori in kadar se igra na cesti, je preveč otročja. Škoda, da ima prijateljico, Beppy, ki zelo slabo vpliva nanjo. Beppy je nespodobna punca in govori svi- njarije.

O J. R. bi se dalo pisati romane. To je zoprna, za- hrbtna punca, ki se rada postavlja, šušlja in se dela odraslo. Jopie je čisto omrežila in to je škoda. Za vsako reč se razjoče in je sploh grozna občutljivka. Gospodi- čna J. mora imeti vedno prav. Zelo bogata je in ima pol- no omaro židanih oblek, v katerih je videti odločno pre- stara. Domišlja si, da je lepa, pa je ravno obratno. J. in jaz se ne trpiva.

Ilse Wagner je vedro in prijazno dekle, je pa zelo natančna in zna prestokati ure in ure. Ilse me ima kar rada. Je tudi zelo pametna, ampak lena.

11 Hannelli Goslar ali Lies, kakor ji rečejo v šoli, je sa- mosvoje dekle. Večinoma je plašna, doma pa zelo pre- drzna in karkoli ji poveš, vse izčenča mami. Je pa odkri- tosrčna in zadnje čase jo zelo cenim.

Nannie v. Praag-Sigaar je majhno, hudomušno, bi- stro dekle. Zdi se mi kar prijetna. Precej pametna je, kaj več pa se o njej ne da povedati.

Eefje van Dong se mi zdi sijajna. Šele dvanajst let ima, pa je že popolna dama. Z mano dela, kot bi bila dojenček. Rada pomaga in tudi zato jo imam rada.

G. Z. je najlepše dekle v razredu. Ima ljubek obraz, za šolo pa je precej neumna. Mislim, da bo zaostala, se- veda pa tega njej ne bom povedala.

Kasnejši zapis V moje veliko začudenje pa le ni zaostala.

Jaz sedim na koncu nas dvanajstih, poleg G. Z.

O fantih bi se dalo povedati veliko, ali pa tudi ne.

Maurice Coster je eden mojih mnogih oboževalcev, vendar je precej neprijeten fant.

Sally Springer je grozen umazanec in o njem šušlja- jo, da je že imel odnose. Kljub temu se mi zdi prima, ker je zelo za hece.

Emile Bonewit občuduje G. Z., njej pa ni nič zanj. Je precej dolgočasen tip.

Rob Cohen je tudi zaljubljen vame, ampak zdaj ga ne prenašam več. Je hinavski, lažniv, cmerav, trapast in neprijeten in si neznansko veliko domišlja.

Max van de Velde je kmečki fant iz Medemblika, Margot bi rekla, da je kar sprejemljiv.

Herman Koopman je prav tak umazanec kot Jopie de Beer, ki je pravi babjek.

12

Leo Bloom je Jopiejev srčni prijatelj in se je od nje- ga nalezel svinjarij.

Albert de Mesguita je prišel iz šole Montessori in je preskočil razred. Zelo je pameten.

Tudi Leo Sleger je prišel iz iste šole, pameten pa ni tako.

Ru Stoppelmon je majhen, trapast dečko, ki je šele kasneje prišel v naš razred.

Jagues Kocernoot in Pim sedita za nama in včasih se na mrtvo režimo (G. in jaz).

Haary Schaap je v našem razredu najbolj spodoben in zelo prijeten.

Werner Joseph tudi, toda ta je vedno tiho in je zato videti dolgočasen.

Sam Solomon je barabež, pravi gnoj. (Oboževalec!)

Appie Riem je precejšen pravičnež, pujs je pa vse- eno.

Zdaj moram pa nehati. Prihodnjič bom spet veliko napisala vate, to se pravi, povedala ti bom. Živijo! Zdiš se mi prima!

Sobota, 20. junija 1942

Pisati dnevnik je za človeka, kot sem jaz, prav pose- ben občutek. Ne samo ker tega nisem še nikoli počela, ampak tudi ker sem prepričana, da ne bodo srčni izlivi trinajstletne šolarke kasneje zanimali ne mene ne koga drugega. Toda to pravzaprav sploh ni važno, s pisanjem imam veselje in o mnogočem bi se rada od srca razgo- vorila.

Papir je potrpežljivejši od ljudi. Tega izreka sem se domislila, ko sem nekega melanholičnega dne zdolgo- časeno sedela za mizo, si podpirala glavo z rokami in vsa poklapana nisem vedela, ali naj grem ven ali naj

13 ostanem doma, in tako sem kar obsedela in tuhtala na- prej. Zares, papir je potrpežljiv. Sicer pa to tako ali tako ni važno, ker nimam namena, da bi dala kdajkoli komu prebrati ta zvezek s trdimi platnicami, ki se napihnjeno imenuje dnevnik. Razen če bom v svojem življenju na- letela na »tistega« prijatelja ali »tisto« prijateljico.

No, in tako smo na točki, kjer se je vsa stvar z dnev- nikom pričela: nimam prijateljice.

To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče mi- sliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponava- di pravimo prijateljice. Imam cel kup oboževalcev, ki mi berejo iz oči in še celo v razredu skušajo ujeti mojo sliko v žepno ogledalce. Imam sorodnike in lep dom. Očitno mi ničesar ne manjka, razen »tis