Boriški ban, postavil se ti je junak!
| ← Boriški ban, oglasil se ti je junak | Boriški ban, postavil se ti je junak! Tolovaj Mataj in druge zgodbe Fran Milčinski |
Kako sta se vrnila mladi Marijan in teta mu Roža → |
| |||||||||||||||
Boriški ban, postavil se ti je junak!
Vso dolgo, nemirno noč je boriški ban prečul. Na vse strani je bil razposlal sluge in vojake, peš in na konjih, da mu iščejo sina in sestro in jima slede; tisoč cekinov je obljubil tistemu, ki ju zdrava pripelje, petsto onemu, ki izve in pove, kje sta.
Legel je bil, da se mu odpočije telo za boj in za zmago. Zavedal se je, usodna mu lahko postane noč brez počitka in spanja. Zato je legel, zatisnil je oči, toda uho mu je prežalo in srce mu je bilo: ali ni zabobnel most? — ali niso zaječala vrata?
Tako mu je v nestrpnem pričakovanju potekala in potekla neskončna noč. Vstala je zora, napočil je dan — bolj je bil truden kakor zvečer, ko je bil legel.
Za zgodnjo uro je bil določen dvoboj, čas je bil, da vstane.
Boriški ban se je pognal z ležišča, stresel je z glavo, da prepodi mračne misli, zavpil je, ves grad je preletel silni njegov glas in so prihiteli zbegani sluge.
Sukali so se in podvizali, da so oblekli bana za boj. V baržun so ga oblekli, v svilo in krzno, blesketala se mu je bojna oprava od zlatih in srebrnih našivov in gumbov in spon. Svetilo se mu je dragoceno orožje, in ko se mu je svetlega dotaknila roka, zasvetile so se mu tudi oči, bolj so mu bile svetle od orožja in pozabil je vse drugo: le misel na boj in na zmago mu je polnila dušo.
Na dvorišču ga je čakal bojeviti belec, hrskal je in kopital. Z veselim rezgetom je pozdravil gospodarja, ki se mu je oprl na vrat, stopil v srebrni stremen in mu skočil na hrbet in v sedlo.
Pred mestnim zidovjem v ravnem polju je ležalo bojišče. Pobratim Dražič mu je bil izbral prostor in ga razmeril: sedemdeset kopij je bilo dolgo, štiriindvajset široko. Ograjeno je bilo z živo ograjo: tisoč glav se je gnetlo naokoli, da gleda boj.
Ob eni strani je stalo v dolgi vrsti razvrščenih tristo mož, pred njimi sivi glavar; ob drugi strani se je čredila banova vojska, na čelu ji Dražič kapetan, v roki mu je bila zastava.
Še se je mlado sonce borilo z lahno jutranjo meglo, po zeleni tratini se je lesketala rosa.
Mirno in možato je prijahal ban na bojno plan. Sredi bojišča ga je pričakal Duralagič, pozdravila sta se junaka in si segla v roko, pozdravila sta se konja z očmi in nozdrvmi.
Ko sta se pozdravila, že sta se ločila junaka. Nagnala sta konja pod seboj, da sta zletela preko zelene plani vsak v svoj kraj. Ban na enem koncu bojišča, Duralagič na drugem sta se obrnila in se ustavila drug nasproti drugega, vse dolgo bojišče ju je ločilo.
Dražič kapetan je pogledal bana, pogledal je Duralagiča, zdajci je zamahnil z zastavo. V dir sta se spustila iskra konja, tedaj je umolknila in otrpnila množica naokoli.
Letela sta konj proti konju, junaka pa sta tiščala v rokah pripravljeni kopji. Krčila se jima je razdalja, že sta bila drug proti drugemu blizu za lučaj — oba hkratu sta pomerila, oba hkratu vrgla bojni kopji.
Zažvižgali sta kopji, leteli sta in prileteli, zavekala je množica na obeh straneh: obema junakoma bi bili kopji prebodli junaški srci — ali konja, vajena boja, sta padla na kolena, sklonila sta se junaka konjema na grivi, čez glavi sta zleteli lahkokrili kopji.
Vesel šum je šel po četah na desni in na levi.
Junaka pa sta v diru jahala naprej in do kraja, v diru se obrnila, v sredi sta se zopet srečala. Zazijali sta jima goli sablji. Ostra je sablja boriškega bana, kamor bi zadela junaka, pre-kasna bi mu bila obveza. Toda Duralagič je imel hitro oko, spretno roko, prestregel je udarec. Udarila je sablja ob sabljo, jeklo se je zagrizlo v jeklo, zazvenelo je in zahreščalo, obe sablji sta se prelomili.
Zavekala in zavriskala je množica hkratu.
V diru sta nesla konja vsak svojega junaka naprej in naokoli, še tretjič sta se srečala. Udarila sta z buzdovanom, silni so padali udarci, še silneje so se odbijali, grmelo je kakor izpod neba. Obema sta se odlomila težka buzdovana ob trdnih držajih.
Ban je izpustil držaj iz rok, s krepko nogo je krenil bojevitega svojega belca Duralagiču za hrbet, da ga odvzad sklene z rokama in vrže iz sedla. Toda Duralagič se je bil obrnil uren kakor blisk in s prsmi ob prsih sta se objela junaka, v sovražnem objemu sta se oba s konj zavalila na tla. Konja sta lahka, brez gospodarjev zdirjala po širokem bojišču.
Hrup je šel po četah na desni in levi. Tisoč oči na desni tisoč oči na levi je gledalo in se mučilo, ali ni več ločilo, kako se na tleh na zeleni tratini borita junaka.
Bila sta junaka drug drugega vredna, ban težji in krepkejši, Duralagič gibčnejši in hitrejši. Napenjala sta vse svoje sile, grabila sta se za pleči, segala si v obupni borbi za vrat, da drug drugemu vzameta moč in prisilita glavo k tlom. Ali roka se je upirala roki, telo se je upiralo telesu, v živem kolobarju sta se sukala ban in Duralagič, zdaj je bil ta na vrhu, zdaj ta. Obema pa je že pohajala sapa, oba sta tiščala pene.
Zopet sta se prevalila v sreči opoteči in je prišel Duralagič pod bana. Pa se mu je nesrečniku podvila roka pod život, da mu ni več služila. Zdaj je bila na banovi strani premoč.
Zastonj se je zvijal Duralagič pod težo hropečega svojega nasprotnika, še se je upiral, ali je čutil, odporna sila mu pojema. Tik nad seboj je gledal razvneto lice banovo, tolikšno je bilo, da je zakrivalo vse nebo, gledal je njegove krvave oči, zdeli sta se mu veliki kakor mlinska kamna, žgal ga je vroči dih iz penastih banovih ust.
V banovih pesteh je bilo njegovo življenje.
Pa je za tren odlašal ban. Ko se mu je pogled srečal s pogledom mladega Duralagiča, mu je nehote stopil v spomin lastni sin — v čigavih je sedaj rokah? In še mu je tisti tren šinila skoz glavo čudna misel, ali je bilo treba te krute borbe za življenje in smrt? — Baš tisti tren je odločil boj.
V divjem diru se je pojavil na bojišču tuj konjik, glas mu je klical boriškega bana. Nemir je zavrvral po gledajoči množici. Ustavil se je konjik pred Dražičem kapetanom, razločile so se besede, ki jih je klical: »Kje je boriški ban? Vesti mu nosim od sina in sestre!«
Boriški ban se je zdrznil, odnehala mu je sila.
Duralagič je videl, da je banu obledelo lice, čutil je, da mu popušča pest, pa se je s skrajnim naporom svojega života pognal izpod bana, že je zasukal iznenadenega bana, da je padel na lice, in legel mu je na hrbet in vrat. Ban se ni mogel premakniti. Boj je bil odločen.
Težko sta sopla oba junaka. Pa se je tiho oglasil ban: »Duralagič, brat mi po Bogu, tvoja je moja glava, lahko si jo vzameš. Toda sina imam edinca, zaradi sina mi pusti glavo, za glavo zahtevaj odkupnino, kolikršno hočeš!«
Duralagič se ni obotavljal in je odgovoril: »Trideset sužnjev je prostih. Enemu pa si odločil, boriški ban, da mu zapade glava, Mihajlu. Še njemu daš prostost, druge odkupnine ne zahtevam.«
»Po tvoji volji naj bo, Mihajlo je prost!« je rekel ban.
Tedaj je rahlo zdrsnil Duralagič z banovega hrbta na tla in je čakal, da je prvi vstal ban. Za njim šele se je dvignil Duralagič.
Pa ko sta oba bila na nogah in sta si stala nasproti, se je Duralagič globoko priklonil banu in dejal: »Boriški ban, silnejši si od mene! Moje življenje je bilo v tvojih rokah. Premagal te nisem jaz, premagal te je konjik s pismom od sina.«
Premagani ban je osupel gledal zmagovalca, da se mu klanja, osupel je poslušal njegove besede. Pa mu je Duralagičeva plemenitost premagala še dušo in je objel mladega junaka in ga poljubil na obe lici in mu dejal: »Bodi mi brat!«
Četa na desni in četa na levi sta radostni vzkliknili, ko sta videli, kako se poljubujeta enakovredna junaka.
Še je stal konjik s pismom pred Dražičem kapetanom, bil je glasnik, poslan po kumu Vrčiču. Dražič kapetan mu je z roko kazal bana.
Ban je pomignil konjiku predse. Gledal ga je, ni ga poznal, odkod bi bil in čigav. Jemal mu je pismi iz rok, hkratu ga je vpraševal: »Ali sta zdrava?«
»Zdrava,« je potrdil konjik.
Ban je bral pismi in se je prestrašil: sin v rokah najhujših banovih sovražnikov! Spomnil se je Mihaj lovih gorjupih očitkov, koliko gorja da je ban s svojo četo prizadel narodu onkraj Kolpe in kaka je groza spojena z njegovim imenom. O, izrabili bodo priložnost in se bodo maščevali!
Zadri se je na konjika: »Ukradli ste mi ju, sina in sestro, nebogljena in brez brambe!«
Odgovoril je konjik: »Prišla sta sama! In da veš, boriški ban; da nista prišla sama — na potu je že bila oborožena naša četa, da ti ponoči vdere v grad.«
Divje je pogledal ban konjika in zaškripal z zobmi.
Obrnil se je k Duralagiču: »Če si mi brat, voli si drugo odkupnino, a pusti mi Mihajla! Mihajlo naj mi jamči za sina, ki so ga dobili v svojo oblast njegovi ljudje!«
Duragalič je zmajal z glavo: »Ne, brate, beseda velja! Kar si rekel, ne prereci! Mihajlo je prost! — Toda prazen je tvoj strah. Ne boj se za sina! Tvoje bojevito junaštvo ne pozna naroda in njegovega srca. Zanašaj se na mojo besedo, brate! Mihajlo je dobil prostost iz moje roke, v moje roke mi vrne tvojega sina in tvojo sestro. Z njim grem na njegovo domovanje onkraj Kolpe.«
Vdal se je ban in se umiril.
V nove obleke je ukazal obleči trideset sužnjev, dal jim je brašna na pot in vsakemu kupo vina za slovo, na dnu vsake kupe je bilo dvajset zlatih cekinov. Prijazno je pogostil četo od kršne meje in sivega ji glavarja.
Mihajla pa ni maral pred svoje oči, odšel je brez slovesa. Spremljal ga je Duralagič — naj za božjo voljo hiti, mu je bil naročil ban.