Kako sta se vrnila mladi Marijan in teta mu Roža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Boriški ban, postavil se ti je junak! Kako sta se vrnila mladi Marijan in teta mu Roža
Tolovaj Mataj in druge zgodbe
Fran Milčinski
Spisano: Marta.Škulj
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako sta se vrnila mladi Marijan in teta mu Roža

Odšli so gostje in sužnji, zagospodarila je po gradu plaha tišina in še je ukazal ban, nikogar naj ne puste predenj, dokler se mu ne vrne sin. Sam je ostal v gradu in vendar ni bil sam, druščino so mu delale misli, druščino neprijazno.

Takšno mu je bilo teklo do tedaj življenje, le okoli junaštva se mu je sukalo dejanje in nehanje. V bojevitem junaštvu pa se mu je bilo udušilo srce in trd in krut mož je postal.

En edini blagi cvet se mu je ohranil v prsih — ljubil je svojega edinca. V sinu mu je bila vtelešena tista lepša preteklost, ko mu je še živela žena, v sinu je gledal prijaznejšo bodočnost. Toda bil je junak — še ta Čut je rad skrival, zdel se mu je nemožat.

Zdaj, ko mu je grozila nevarnost, da izgubi edinega potomca in mu ugasne staroslavni rod, zdaj ni več zatiral in zatajeval svoje ljubezni, z nepremagljivo silo ga je obvladalo hrepenenje po sinu in skrb zanj in bojazen.

Tih in samoten je bil grad in v samotnem premišljanju so se banu oglašali pekoči dvomi in bridki očitki.

Preudarjal je Duralagiča in ga vzporejal sebi. Žrtvoval se je mladi junak in tvegal glavo za prostost neznanih tujih mož. A ko je zmagal v boju, ponižal se je in se odrekel slavi zma-galca, zmagalca nad boriškim banom, nad prvim junakom v zemlji! Junaštvo mu je imelo plemenit in nesebičen cilj — rešitev nesrečnih sužnjev. Preko tega cilja mu ni merilo junaštvo, ali ta cilj je bil vreden junaške glave.

Vse drugačna so bila banova junaštva, za slavo so šla in za plenom. Zdelo se mu je: poleg Duralagičevega junaštva je bilo vse njegovo junaštvo le varljiva senca in prazen dim. Grenak mu je bil spomin na besede pobratima Dražiča in sestre Rože, ki sta tajila njegovo junaštvo, tajila ga po pravici. Oporekel mu je bil junaštvo tudi Mihajlo! Srd ga je popadel ob tem imenu. Pa ga je hkratu obšla -groza — če bi se bilo primerilo in bi bil v junaški svoji ihti vzel Mihajlu glavo, a sin in sestra sta bila v rokah Mihajlovih ljudi kot poroka!

Nevolja se mu-je vzbudila zoper sestro — zaupal ji je bil kakor nikomur drugemu, pa mu je odpeljala sina edinca! Toda spomnil se je besed Vrčičevega sla; da mu ni bila sina odpeljala sestra, udarila bi bila Vrčičeva Četa ponoči in nenadoma v grad in bi bila s silo in krvjo dosegla to, pa tudi lahko več in hujše, kakor je storila sestra!

Srdil se je ban in se mu je srd obračal zoper lastno osebo, ban se je srdil na bana.

Stresel je glavo, da se otrese neprijaznih misli. Prijaznejši je bil spomin na sužnje, kako veseli so bili svoje prostosti, kako so se obdarovani prisrčno zahvaljevali — pozabljene, odpuščene so bile muke, ki so jih prestajali v ječi! S kakim rajskim veseljem bodo sprejeti doma! In česa se bodo v pogovoru s svojci rajši spominjali — ali banovega junaštva ali banove dobrote? Mar je dobrota vendarle več kakor junaštvo?

Tako so se mu družile misli v samotnem gradu. Počasi so mu tekle ure, brez konca se je vlekel dan, še daljša je bila noč. V hladni dvorani je sedel ban in računal ure in preudarjal daljo od one strani Kolpe do belega Boriča in trdnega v njem gradu. Ako je šlo po sreči in so hiteli, že bi bili lahko tukaj! Na kake ovire so naleteli? Kaj, če so prekasno dospeli onkraj Kolpe? Sto zlih možnosti mu je vstajalo pred očmi, mu je begalo dušo.

Stopil je k oknu in se zopet vrnil v stol. Ne, se je tolažil, sinka imajo s seboj in sestro, ne morejo tako poditi, kakor bi podili konjiki vojniki!

V duhu je spremljal sina in sestro vso pot iz sela onkraj Kolpe, ali so se prepeljali z brodom, ali so s konji preplavali reko in potem naprej od Kolpe skoz temni širni gozd, čez bregove, čez ravnino ...

Tako ju je spremljal pa so se mu zaprle trudne veke.

Ni vedel, koliko časa je dremal, nenadoma se je zdramil in zatrepetalo mu je srce, zunaj so drveli koraki, vršeli so vzkliki, v dvorano so prihiteli sluge, smejala so se jim lica in so si brisali solze, vsi so se kosali, kdo bo prej povedal veliko novico, pa so bili vsi skupaj komaj kos besedam: »Marijan! Marijan! Devojka Roža!«

Hotel je ban vstati in stopiti naproti, noge so mu odrekle, obsedel je v stolu in gledal v odprta vrata. Po veži se je bližal šum in govorica, vmes se mu je zdelo, da loči sveži glas svojega sina.

Že se je prikazal v vratih mladi Marijan. Toda ustavil se je in s plahim pogledom gledal očeta. Za njim so pristopili možje korenjaki z resnimi obrazi, kape so sneli z glave.

Boriškega bana, neustrašenega junaka, je premagalo lastno srce; ganjenje mu je zadrgnilo vrat, da niti glasu ni dal od sebe. Le roki je razprostrl proti edincu, tedaj je mladega Marijana zapustila bojazen, z veselim vzklikom je zletel v očetovo naročje.

Pritiskal je oče dečkovo glavico na svoja usta in svoje prsi in jo močil z nemimi solzami.

Nalahno se je izvil mladi Marijan iz očetovega objema. »Nikar se ne jokaj! Daj, da ti pokažem, da vidiš, kaj vse sem dobil in je moje!«

Stekel je k možem, ki so stali pri vratih, in se je vrnil s sabljo v rokah, daljša je bila kakor dečko, svetila se je kakor blisk, z dragocenimi kamni je bila okovana. »Kum Vrčič mi jo je dal! Na božjem grobu v Jeruzalemu je bila ta sablja in čudežne so ji moči!«

Pri vratih se je oglasil kum Vrčič in je dejal: »Dvesto let nam je branila hišo in rod in zaklel sem se bil, da mi je živemu ne iztrga sovražnik iz rok. Tvoj sin je bil naš gost, rad sem mu jo dal, ne zaradi junaštva, za ljubezen mu bodi in prijateljstvo!«

Sinko je položil sabljo očetu preko kolen in se je obrnil in radosten skočil k možem in se zopet vrnil k očetu, v eni roki je nesel dolamo, ki jo je bil Maljkovičevemu očetu podaril sam svetli car, v drugi roki je nesel čelenke Nikoličeve, znake njegovega junaštva v krvavih bojih. In Maljkovič in Ni-količ sta pozdravila bana in sta dejala, da ljubita dečka in sta mu dala darove, da se jih bo spominjal v ljubezni in da bodo živeli v miru in bratstvu.

Boriški ban se je dvignil s stola. Do dna duše so ga pretresle žrtve in besede mož in je čutil, kako majhno in ničevo in zaničevano je vse njegovo junaštvo, kako visoko stoji nad njegovim junaštvom prisrčnost teh preprostih mož. Neznana moč ga je silila, da bi padel na kolena in prosil ves svet, naj mu prizanese njegovo ošabnost in krutost.

Pa je stopil iz vrste mož čvrst mladenič in se je smehljal, ko je nudil boriškemu banu svojo desnico: »Boriški ban, Ko-njevič sem, Mihajlov pobratim! Pisal si, da se ti hoče moje desnice. Kaj bi ti hasnila mrtva desnica? Tu imaš živo! Ako hočeš, zanašaj se nanjo, kadar ti bo treba prijateljske pomoči!«

Ban je zgrabil ponudeno desnico in je poljubil junaškega mladeniča in še je stopil h kumu Vrčiču, k Maljkoviču in k Nikoliču in se poljubil z njimi. In je dejal: »Odpustite mi zaradi Boga! Bil sem vaš sovražnik — vi pa ste se mi izkazali prijatelje in brate. Kako vam plačam vašo dobroto? Recite in vzemite, vse, kar je moje, je vaše!«

Kum Vrčič je odgovoril: »Hvala ti, boriški ban, za prijazno besedo! Spominjaj se je, kajti prišli smo kot prošnjiki!«

Razmaknila se je vrsta mož in pred bana je stopil junak Duralagič. Vedro so mu sijale oči, ob roki je vodil sivolaso ženo v prelepi kmečki obleki. »Glej, ban in pobratim, častito lice Mihajlove ostarele majke!«

Poklonil se ji je ban in ji je segel v velo roko.

In še je govoril Duralagič: »Glej, ban, Mihajla, najmlajši mi je pobratim, a ne najslabši, glej, ban, svojo sestro, ponosno devojko! Prišli smo, boriški ban, da te prosimo roke tvoje sestre za pobratima Mihajla, da mu bo žena in gospodinja pod njegovim krovom, ob njegovem ognjišču.«

Ban se je zavzel in je molčal.

Pa je skočil mladi Marijan k preljubi teti in k Mihajlu, Mihajlo ga je vzel v naročje in Marijan se mu je oklenil vratu.

Pogledal je ban nežnega edinca, ozrl se je po zvestih licih mož od one strani Kolpe, srečalo se mu je oko z resnim očesom sestre, ki je toliko let njegovemu sinku bila mati, še je pogledal Mihajla, ki se mu je z bledega lica brala sedemletna ječa, in je dejal: »Tako bodi v znak bratstva in miru!«

In je poljubil ban tudi Mihajla med zveste oči in preljubo sestro in Mihajlo in sestra sta mu poljubila roko.