Boriški ban, oglasil se ti je junak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako so Mihajlovi pobratimi krenili na pot in kako se jim je pot končala Boriški ban, oglasil se ti je junak
Tolovaj Mataj in druge zgodbe
Fran Milčinski
Boriški ban, postavil se ti je junak!
Spisano: Marta.Škulj
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Boriški ban, oglasil se ti je junak


Sestre in sina ban še ni pogrešil, dovolj mu je druge skrbi prinašal tisti dan.

Letela je po širni zemlji vest, kakor leti lahkokrila ptica, in je tisto jutro priletela v beli Borič, v trdni grad: ob kršni meji da se je našel boriškemu banu bojevnik. Že tretji dan da cestuje junak, skoro bo dospel, z njim se vrača petnajst sužnjev in sijajno spremstvo ga spremlja, vsi so na konjih, tudi sužnji.

Bana je že bila grela ponosna misel: vsa širna zemlja nima junaka, da bi se tudi le drznil, da se mu postavi na boj.

Toda ni ga zabolela nova vest. Zaplala mu je junaška kri in razveselil se je boja na planem polju, ki se mu sedaj obeta in mu bo prinesel gotovo zmago in novo slavo.

Klical je in ukazoval, da bodo z bogatim sijajem sprejeti in pogoščeni junak in njegovi spremljevalci, in še je stopil v obokano orožarno, pregledoval je svetlo orožje, ga vihtel in poizkušal, še je stopil v hladne hleve, da si izbere bojevitega konja, da bo pripravljen za jutrišnji boj.

Čakal je in je minil dopoldan, čakal je in se je nagibal popoldan.

Tedaj se je ob robu ravnine, vrh nizkega brda pokazal nenadni oblak. Oblak se je pomikal po brdu navzdol in ni bil oblak: po prašni cesti je jahala četa, iz prahu se je bliskalo svetlo jeklo.

Iz zgornjih lin je gledal ban. Oči so mu spremljale bližajoči se oblak, prsi so se mu širile v junaškem pričakovanju. Gledal je

in je dočakal: oblak se je privalil pod beli Borič in zavil skozi mestna vrata.

Jahala je četa po mestnih ulicah, šipe so pele v oknih; vjahala je v grad, grmel je most pod konjskimi kopiti; že je stala četa zbrana na grajskem dvorišču, petnajst sužnjev s svojim junakom, tristo mož s sivim glavarjem.

Po kamnitih stopnicah se je približal boriški ban in stopil pred četo, vse oči so bile uprte vanj.

Silen je bil kakor hrast, na prsi mu je padal mogočni brk, njegov pogled je bolel, kogar je zadel, njegov glas, kdor je bil gluh, čutil bi ga bil na koži.

In je izpregovoril boriški ban: »Dobrodošli, moji sužnji! Pozdravljeni in tudi zahvaljeni, če ste mi našli in pripeljali junaka za dvoboj!«

Sužnji so se razmaknili, s črnogrivega svojega konja je skočil Duralagič, mladi junak, stopil je pred boriškega bana, bistro mu je pogledal v oko. »Bog s teboj, boriški ban! Brali so mi tvoje pismo, prevzel sem pismo, sprejel sem boj. Tu sem, kakor si pisal!«

Boriški ban je molče gledal svojega nasprotnika; slok je kakor jelka, cvetoč kakor pomlad in vendar čvrst kakor dren, lep dečko je. Skozi glavo mu je šinila želja, da mu takšen postane sin. In za hip se je spomnil sina. Kje je in ali vidi junaški ta prizor.

Še je meril ban mladega junaka. Lep dečko je! Kako neustrašeno mu gledajo oči! Ali za boj z banom bo prelahek...

Dal mu je roko: »Pozdravljen, mladi junak! Kdo si in kdo je tvoj oče?«

»Meho sem Duralagič. Spremlja me glavar in tristo mož od kršne naše meje, želeli so, da bodo priča boju.«

»Pozdravljen, Duralagič! Pozdravljeni vsi, ki ste prišli z njim! Duralagičevo ime je dobrega slovesa. Tvoj oče, mladi Duralagič, je bil junak!«

»Junak je še in te pozdravlja, boriški ban! Da je mlajši, sam bi se ti postavil. Jaz sem mu edinec«

Zopet se je spomnil ban svojega edinca in ušla mu je beseda: »Žal mi je tebe, Duralagič, in očeta Duralage, za glavo ti gre, sinko!«

Odgovoril je Duralagič, iz očesa v oko je gledal bana: »Ni mi žal mlade glave. Niti ne želim tvoje, sloviti junak! Le na trideset nesrečnih sužnjev gledam, da jih rešim suženjstva. Boja se ne bojim. Ako je božja volja, dal mi bo zmago, ne zaradi mene, temveč zaradi sužnjev in pravice.«

Beseda o pravici ni ganila bana. Obrnil se je od junaka, poklical je sluge. »Hej, moji sluge! Da čim bolje postrežete častitim gostom! Vedite jim konje v hladne hleve, dajte konjem vode studenčnice, dajte jim pšenice zlatice! Vedite goste v svetle dvorane, nudite jim sladkega vina, sedem let starega, bele pogače in tolstega ovnovega mesa! Moji dvori, vaši dvori!«

Potem se je ozrl po sužnjih in jih je ogovoril: »Sužnji moji, še ste moji sužnji do jutrišnjega dne, do jutrišnjega jutra, ko se mi v ravnem polju nasproti postavi na junaški dvoboj vaš Duralagič. Do tedaj je vaša pravica ta, da se vrnete v temnico!«

Povesili so glave nesrečni sužnji. Zganilo se je vseh tristo mož z glavarjem vred, ki so bili semkaj spremili sužnje in junaka. Dvignil pa je ponosno glavo Duralagič in je dejal: »Boriški ban, nismo prišli na veselo gostovanje. S sužnji smo prišli zaradi sužnjev in vsi smo eno. Dokler so oni tvoji sužnji, ti mi ne moremo biti gostje. Sramota bi nam bila, da se mi gostimo za tvojo bogato mizo, oni, naši bratje, pa da ječe v tvoji temnici.«

Tiho se je obrnila četa z dvorišča. Zunaj mesta na zeleni tratini so v tla udarili kopja, so nanja privezali konje, da prenočijo pod svobodnim nebom.

Sužnji so žalostni sledili ječarju po vajenih vežah in stopnicah izpod milega neba v mrzlo temo. Plahi so se zbali, ali jim prinese jutrišnji dan obljubljeno svobodo ali ne.

Banu se je omračil obraz. Z ostro besedo je napodil sluge, naj skočijo in pozovejo pobratima Dražiča, da izmeri in pripravi bojišče za junaški dvoboj.

Sluge so skočili, da ustrežejo ukazu, sredi pota so srečali Dražiča kapetana, hitel je v grad.

Sapa je šla zvestemu pobratimu, njegov skrbni pogled se ej oziral na vse strani, ko je stopil v grad in je stopal pred bana. Hitra mu je bila beseda: »Kje ti je sin, boriški ban? Kje ti je sestra?«

Začudil se je ban in se je ustrašil, odgovoril je in je hkrati vprašal: »Jaz ne vem, ne vidim ju. Mar nista v gradu? Kaj se je zgodilo?«

Pa je hitel pobratim in je povedal, kaj govori tuja četa in kaj ve že vse mesto: »Tvoja sestra, ponosna devojka, je preoblečena v kmetico pobegnila iz gradu, s seboj je vzela tvojega sina. Neznane naklepe ima. Duralagiča, mladega junaka, je ustavila na potu in ga rotila, naj se ne bori s teboj.«

Ban je poslušal, vročina ga je spreletavala in mraznica, krčil je pesti in trepetalo mu je lice. Zakričal je: »Sluge, poiščite mi sina, poiščite mi sestro! Strela vas ubij, ako ju ni v gradu!«

Ves grad so pretekli in pretaknili in vse okoli gradu: malega Marijana, devojke Rože niso našli.

Ban je zarjul od srda in bolesti, prestrašeni so se razbežali sluge.