Božanska komedija/Pekel/Spev XI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
← [[Spev X]] Božanska komedija/Pekel
Spev XI
Dante Alighieri
[[Spev XII]] →
Viri: dLib 1
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Na rob prispela stene sva štrleče,
ki zida v krogu jo pri skali skala,
prispela sva do še groznejše gneče;

in tamkaj sva – neznansko zadišala
je smraja, ki pekla globel jo koti –
zavetje za pokrovom poiskala

velike rakve; tu oko zaloti
napis: “Zaprt je papež Anastazij
le-tu ; Fotin ga zvel je s prave poti.”

“Nizdol naj se počasi nama plazi
korak, da vonj se malo prej privadi
na gnusni vzduh; potem ga ne opazi.”

Tak mojster de, a jaz: “V kakšni naknadi” –
sem del – “poišči sredstvo, da ne mine
v izgubo čas.” In on: “Zategaradi

že mislim. – Glej, moj sin, pod te pečine! –
tak je pričel – trije so tu še krogi,
po vrsti ožji, čim greš delj z višine;

v teh pogubljenci notri so premnogi.
Da tam že sam pogled ti vse razkrije,
poslušaj zdaj, zakaj so v ječi strogi.

Vsaktere zlobe, ki do neba vpije,
je cilj krivica; kar stori ta kvare,
jo s silo ali z deli goljufije.

A ker le človek zmožen je prevare,
je gnusniša Bogu; zato sleparji
so prav na dnu in večja bol jih tare.

Nasilneži so v prvem kolobarji;
ker pa nasilnost trojno pravo gazi,
se v tri pasove cepi kolobar ji.

Boga al druge bije po obrazi
al sebe – to je, same al v njih lasti –
nasilnež; kar podprem takoj z dokazi.

Ubije bližnjika nasilnež v strasti
lahko al težko rani al drugače
mu last zažge al z ropom upropasti.

Zato pa ubijavce, pretepače,
škodljivce, roparje – vse muči ljuti
jih prvi pas, kjer trop premnog jih plače.

Lahko nad sabo znese človek kruti,
nad svojo se lastjo; kesu prekasne
ta v drugem pasu bolečine čuti,

kdor sam življenja sebi luč ugasne,
kdor zaigra, zapravi dedno doto;
ječi, ko lahko dni imel bi jasne.

A proti Bogu pest vihti s togoto,
kdor kolne ga, mu bivanje zanika,
prirodo devlje v nič in nje dobroto;

zato pasu najožjeg a je slika
Sodomcem, Kahorcem in tistim vžgana,
ki jim v Boga zasmeh je dar jezika.

S sleparstvom vselej v vest se vseka rana;
slepar pa al na dušo verno streže
al tako, ki ne veruje mu vdana.

Kjer vere ni, slepar le vez prereže
ljubezni, ki priroda vsem jo vije;
tak torej drugi krog zajema v mreže

hinavce in lizune; vražarije
gnezde tam, laž, tatvina, simonisti,
zvodnikov in goljufov vmazanije.

Če verno pa zaupa človek tisti,
slepar stepta ljubezni tudi klice,
ki poženo zaupno v veri čisti.

Zato do kroga zadnjega konice,
tja v sredo zemlje, kjer je prestol Dita,
tja sodijo v bol večno – izdajice.”

“V razlagi tvoji jasnost čudovita
je, mojster; prav deliš na kroge lastne
glob in družbo, ki je v globeli skrita.

A to povej mi: onim z bare mastne
in ki so v vihri, ki na nje dežuje,
ki so v spopadih jim besede hlastne,

zakaj izvun plamtečega gradu je,
če Bog jih črti, njim trpeti kazen?
a če jih ne, zakaj jih tak kaznuje?”

In on: “Zakaj tvoj um tako je blazen,
ki sicer blazniti mu ni navada?
Mar ktero drugo zre tvoj duh prikazen?

Se ne spominjaš več, kako razklada
že etika, ta tvoja knjiga zgledna,
nagone tri, ki nebu so ogada?

Ki so: nezmernost, zlobnost, zagovedna
zverinja besnost? in Boga da žali
nezmernost manj in manj je graje vredna?

Umej, kaj se v besedah teh zrcali,
pa reveže si nuj v spomin prizvati,
ki onstran, zgor so s kaznimi ostali,

pa koj spoznaš, zakaj na tej so plati
zločinci ti in zakaj z manjšo silo
osvete božje kladvo one mlati.”

“O solnce, kalnim ti očem zdravilo,
tako mi um razlaga tvoja teši,
da dvomiti ni manj kot znati milo.

Le malo še nazaj – sem del – se speši:
kedor z obrestmi, si dejal, odira,
Boga s tem žali – ta vozal razreši!”

“Filozofija” – de – (kdor jo študira,
ta dobro ve!) – “pogostokrat omenja,
da vsa priroda od Boga izvira

in iz zakonov božjega umenja;
le spomni svoje fizike se uka,
pa najdeš brž, brez dolgega mujenja:

umetnost za prirodo gre, kar muka
ji da, kot gre za mojstrom pač učenec;
zato umetnosti se pravi – božja vnuka.

Ti dve – po Genezi – naj bi studenec
bili, da živež si iz nju zajema
z napredkom vred že vseh ljudi prvenec.

A ker lihvar dohodke si izžema
drugod, prirodi roga se in hčeri;
zaupa drugemu, ne tema dvema.

Pa hajd! na daljno pot moj duh zdaj meri;
že Ribe se bleščijo na obzorju,
že Voz se je zasukal v Kovra smeri

in daleč še je dol po tem pogorju.”