Božanska komedija/Pekel/Spev X
| ← [[Spev IX]] | Božanska komedija/Pekel Spev X Dante Alighieri |
[[Spev XI]] → |
| |||||||||||
Po ozki poti mojster moj izginja.
Med bolečinami, zidovjem šel je,
za njim takoj je moja šla stopinja.
“Kreposti cvet, ki tvoj me duh privel je
v brezbožnih kroge, ako ti ugaja,
govori mi, izpolni moje želje:
Bi mogel ljud, ki v rakvah se nahaja,
jaz videti? Zaklopce so odkrili
že vse, in ni nobenega čuvaja.”
In on mi de : “Vse bodo zaklenili,
ko vrnejo se iz Jozafat-doline
s telesi, ki so gori jih pustili.
V grobišču svojem sredi te ravnine
so z Epikurom vsi učenci zbrani,
ki deli so: s telesom duša mine.
Odgovor tvojemu vprašanju hrani
grob sam, ko v njem pogled bo tvoj počival,
odgovor tudi želji zamolčani.”
In jaz: “Vodnik moj, nikdar nisem skrival
srca ti; a na kratkoizrečeni
moj govor sam si, ne enkrat le, vplival.”
“Toskanec, ki skoz grad naš razžarjeni
živ hodiš, kaj lepo si to povedal!
Pomudi, prosim, malo se pri meni.
Iz tvojih besedi sem izpregledal,
da domovine sin si ti sloveče,
ki sem ji jaz morda precej presedal.”
Tako zasliši votlo se doneče
iz ene onih rakev; jaz pa v zmedi
pomaknem malo k mojstru se boječe.
A ta: “Kaj to? Obrni se in vedi,
da Farinat a tu se kvišku vpira;
vsega boš videl od glave do ledij.”
Ko moj pogled v obličje mu prodira,
počasi on dviguje čelo, grodi,
kakor da ves pekel hudo prezira.
Vodnik pa srčno, urno odondodi
me zrine k njemu čez grobov ogredje,
rekoč: “V besedah svojih točen bodi!”
Ko stopil k njega rakvi sem v ospredje,
pogleda me in kakor od nevolje
me vpraša: “Kdo so bili tvoji dedje?”
Želeč mu ugoditi kar najbolje,
moj jezik vse odkrito mu razgali.
Nato obrvi dvignil on napol je
in del: “Že dedom, meni so kazali
in stranki moji mržnjo prebahavo;
zato pred mano dvakrat so bežali.”
“Če so bežali, od vseh koncev s slavo” –
sem rekel – “vselej so se spet vrnili;
a vašim ta umetnost ni šla v glavo.”
Glasovi senco poleg so vzbudili;
iz rakve se obraz je javil, brada;
koleni, menim, sta klečeči bili.
Okrog je gledala, kot da bi rada
uzrla, če imam koga pri sebi;
ko pa ji vsa ugasnila je nada,
je v joku dela: “Mar povedal ne bi, –
če um visok te v tej temnici vodi –
kje sin je moj? zakaj ga ni pri tebi?”
In jaz: “Ni samovolje mi v prihodi;
vodnik me sem privedel je prijazen,
ta tam, ki Gvidu ni bil brž pogodi.”
Ko čul besede sem in videl kazen,
takoj se njega mi ime odkrije;
zato pa moj odgovor ni bil prazen.
A on se v hipu vzpne: “Kaj deš?” zavpije,
“ni bil? kaj se med žive več ne šteje?
očem njega več sladka luč ne sije?”
Ko je dobil odgovor moj kasneje,
ker nekaj sem pomišljal se pred jamo,
je padel vznak, neviden spet kot preje.
A plemenitnik, ki na željo samo
sem mu obstal bil, ni spremenil lica,
vratu ni krenil, ne skomizgnil z ramo.
“In če” – začel je spet – “je to resnica,
če res jim ta umetnost ni šla v glavo,
me bolj kot postlja ta boli novica.
A preden petdesetič nje temavo
vzžari obličje, ki je nam kneginja,
boš skusil te umetnosti težavo.
Naj v sladki svet se vrne ti stopinja!
Le to povej: sovraštvo kaj brezdanje
vse ljudske sklepe zoper nas prešinja?”
In jaz nato: “Poraz, mesarsko klanje,
ki Arbijo je barvalo krvavo,
na naših vpliva mož posvetovanje.”
Zavzdihnil je in tožno zmajal z glavo:
“Saj nisem sam bil, ki nad vas sem planil;
in če smo, – je to bilo naše pravo.
Ni bilo ga, ki bi se bil okanil
Florenco spremeniti v razvaline;
edini jaz sem jo odkrito branil.”
“Naj vaš se rod vendar že odpočine!
A dvom,” sem del, “mi, prosim, razženite,
ki mi razum zagrnil je v temine.
Če slišim prav, vi vidci se mi zdite
reči, ki jih prihodnost v dalji zida;
a za reči v sedanjosti mežite.”
“Kot on” – de – “ki mu vid je malo prida,
tak zremo daljnih mi reči obrise;
Vsevišnji nam le toliko da vida.
Če blizu so reči, nam vid zmegli se;
ko ne bi oddrugod k nam vest prodrla,
ne znali bi, kak vam ljudem godi se.
Lahko umeješ torej, da umrla
vsa naša vednost bode pri tej priči,
ko dver prihodnosti se bo zaprla.”
Zavem se krivde, kes kot gad me piči,
pa dem: “Povejte onemu, ki legel
je v grob, da sin mu ni še med mrliči.
In če vprašanju nisem koj ustregel,
bila le-ta je blodna misel kriva,
ki jasnost v njej sem ravnokar dosegel.”
Že mojster me je klical, naj hitiva;
zato sem prosil, preden idem mimo,
naj duh pove, kdo še ž njim v rakvi biva.
“Nas tisoč je in več, ki tu ležimo,”
je del, “nam Fridrik Drugi družbo dela
in kardinal; o drugih pa – molčimo!”
Pa se je skril; ko moja pot je spela
do pevca spet, sem mislil o besedi,
ki zame se mi je zlovešča zdela.
Šel je naprej; idočemu po sledi
je meni del: “Kaj glave si tak zmotne?”
Pa sem zadostil njega radovedi.
“Ohrani si spomin vesti nasprotne,”
de mojster mi, “ki še v uho ti bije!”
Pa stegne prst: “Zdaj v kraje glej ondotne!
Ko žarkov mili soj ti nje zašije,
ki v lepem ji očesu vse odseva,
življenja poti ona ti odkrije.”
Vodnica spet bila je roka leva;
od zida proč in proti sredi kraja
po stezi, ki se v globel spušča, greva;
udarila iz dna na vrh je smraja.