Božanska komedija/Pekel/Spev IX
| ← [[Spev VIII]] | Božanska komedija/Pekel Spev IX Dante Alighieri |
[[Spev X]] → |
| |||||||||||
Bojazen mi obraz je pobledila,
ko videl sem: vodnik ni nič opravil!
I njemu brž je barvo spremenila.
Poslušal pazno je, uho nastavil;
ker na pogled kako naj se zanaša,
ki ga megleni mrak mu je zastavil?
“In vendar mora zmaga biti naša,”
prične, “če ne... Pa saj se je ponudil!
Kako da svoj prihod tako odlaša?”
Spoznal sem, kak zakriti se je trudil
besedo prvo z njo, ki je sledila;
razliki te in one sem se čudil.
Vendar sem zbal se tega govorila,
ker sem v besed odlomkih najti hotel
zle misli morda več, kot je v njih bila.
“Je li prišel v to dno, v ta žalni kotel
že kdo od njih na prvi tam stopnjici,
kjer je edina kazen up jim votel?”
Tako sem vprašal jaz, a on: “V resnici,”
odvrne, “redko se zgodi našincu,
da hodi, kakor jaz, po tej krnici.
Res je, enkrat sem bil že v tem vrtincu:
prosila me je Erihtona huda,
ki v trupla sence zvala je; novincu
zakrila mi telo je komaj gruda,
ko me poslala je med te zidove
po dušo, ki je bila v krogu Juda.
S temo, z globino vse presega rove;
med njim in nebom silna dalja zeva. –
A brez skrbi! mi poti niso nove.
To barje, ki smradljivo izhlapeva,
ob vsem okrog se vleče žalnem mesti;
ne pride nikdar noter se brez gneva.”
Kaj še povedal je, mi ni v zavesti;
le tja, kjer stolpa streha je žarela,
so moje dale se oči zanesti.
Tam furij troje iz pekla kot strela
krvavopestrih strmo kvišku vzrase;
njih vsaka žensko čud je, stas imela.
Zelene so jim hidre vile pase;
namesto las pa čelo njih zverinje
si gade je ovilo in modrase.
In on, ki dobro je poznal služkinje
kraljice, ki je večni jok ne gane,
“Glej to,” mi reče, “divje so Erinje.
Megera zove ta se z leve strane;
Alekto joče desno, Tizifona
je v sredi.” To izrekši, nem obstane.
Z nohtmi si drla grod je ta in ona;
tleskaje v dlan so vpile proti meni,
da me je tesno k pevcu gnala zona.
“Meduza, hajd! pa v kamen ga spremeni,”
so vpile vse, gledaje dol v kraj nizi,
“osveta za Tezejev rop storjeni!” –
“Obrni se, zakrij oči, zamiži!
En sam pogled Gorgone, kot bi trenil,
pa se ne vrneš več na svet.” – In bliži
mi stopil mojster je, me sam okrenil;
in ker ni mojih rok zaupal sili,
še svoje brž mi nad očmi je sklenil.
Oj vi, ki zdrav razum ste ohranili,
pazite, kaj za tajnimi se slovi,
kateri nauk se skriva v verzov krili!
V tem kalni zašumeli so valovi,
po njih pa šum prihajal je strahoten,
da so se tresli vseokrog bregovi.
Bilo je, kot če veter je togoten,
kadar nasproti solnce mu pripeka,
pa vrže se na gozd in neukroten
vejevje lomi, klesti, vlači, seka –
v oblak prahu zavit, nadut drvi se,
da čeda in pastir, vse bega, teka.
In de, odkrivši mi oči: “Upri se
z očesa mišico čez pene stare,
odkoder najgostejši dim kadi se.”
Kot žabe vstrašijo se kače jare,
da v hipu jih ne vidiš – razkropljenih,
ker stisnjene čepe na dnu močvare:
tak duš sem zrl nad tisoč nebogljenih –
zbežale so, ker nekdo pot ubiral,
čez Stiks do njih je, nog neoškropljenih.
Spred lica si je gosti zrak odstiral,
kazalo to levice je mahanje,
samo ta trud mu- hojo je oviral.
Spoznal sem koj, da iz neba poslan je;
v očeh se mojemu je mojstru bralo,
da naj molče mu skažem spoštovanje.
Kak v jezi se oko mu je bliskalo!
Dospe do vrat, odpre jih brez ovira,
ko s šibico se jih dotakne malo.
“Neba izgnanci, ki vas vse prezira,”
tako prične, stoječ na strašnem pragi,
“odkod se taka trma vam nabira?
Kaj proti Njemu brcate vi, vragi,
ki vselej cilj doseže in povsodi,
in vam le bol množi po vsaki zmagi?
Kaj hasne vam odpor proti usodi?
Vaš Cerber – če nanj hranite spomine –
po vratu, bradi je še gol odtodi.”
Vrnil se je prek blatnate gladine,
ne rekši nama nič, izginil proč je
kot človek, ki se za vse drugo brine,
le zanjga ne, ki tik pred njim navzoč je. –
Brezskrbno v grad nameriva korake,
ker svetih naju slov branila moč je.
Vstopila brez zapreke sva nikake;
in ker me videti je gnalo toli
v trdnjavi tej zaprte siromake,
sem koj, vstopivši, se ozrl okoli.
In videl sem povsod široko polje,
prepolno muk in najstrašnejših boli.
Kot v Arlu – Rodan tam okrog podolje
poplavlja – in kot v Pulju je, v Kvarneri,
ki ob Italije mejnike polje,
kot tamkaj so grobovi mnogoteri:
tak tu so bili vseokrog kamneni;
bridkost le tu je bila v višji meri.
Med rakvami namreč iz tal plameni
so švigali, da rakve so žarele;
železo v ješi ne tako ognjeni.
Pokrovi so nad rakvami visele,
iz teh pa šlo je bridko vzdihovanje;
spoznal sem koj, da tu se bedni cvele.
In dem: “Kdo, mojster, so pa ti občanje,
ki, položeni noter v te-le skrinje,
bolesti z vzdihi dajejo na znanje?”
On: “Glave, verskih kar bilo ločin je,
so notri in privrženci; a veči,
kot misliš, broj pokril jih grob dolbin je.
Enak k enakemu je moral leči;
bolj ali menj pa vroči so grobovi.” –
Sledil njega sem desni, me vodeči,
in šla sva med bolestmi in zidovi.