Božanska komedija/Pekel/Spev VIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
← [[Spev VII]] Božanska komedija/Pekel
Spev VIII
Dante Alighieri
[[Spev IX]] →
Viri: dLib 1
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Že mnogo prej – naj pesem vam omeni –
kot sva pod vitki minaret dospela,
oči so naju bile na slemeni,

odkjer sta dva plamenčka zažarela
in tretji je iz dalje odgovoril;
ta luč mi komaj je oko zadela.

Na to njega modrost sem opozoril,
rekoč: “Kaj hoče to? kaj odgovarja
tam oni ogenj? kdo le-to je storil?”

In on: “Na temni vodi že brodarja
opaziš lahko, ki mu sem je priti,
če ni pogled zastrt ti z dimom barja.”

Nikdar tetiva pšice v zrak ne hiti,
da bi z brzino tako v dalj frčala,
kot jaz sem videl tisti hip voziti

naproti nama ladjico prek vala
pod vodstvom enega samo veslača,
ki vpil je: “Ha, tu duša si propala!”

“Oj Flegija, vpitje se ne izplača,
topot vsaj ne,” mu moj vodnik povdari,
“gospod boš nama v službi le vozača.”

Kot njega, ki o hudi zve prevari,
storjeni mu, zagrabi jeza žarka:
tako se v srcu Flegija razjari.

Vodnika najprej je sprejela barka,
nato je meni del se v njo podati;
ji teža moja da šele povdarka.

Ko sem z vodnikom v ladji bil trhljati,
hrbtica je vodene brazde sekla
dokaj globočje nego drugekrati.

Ko ladja je prek mrtve mlake tekla,
iz vode vstane blatnata postava.
“Kdo si, prezgodnji prišlec?” – mi je rekla.

“Ostati,” dem, “prišlec ne namerava;
a ti? kdo si? kaj blato tak te pači?”
Odvrne: “Eden, glej, ki v solzah plava.”

In njemu jaz: “Le v žalosti in plači,
prokleti duh ti, sam s seboj ostani!
Poznam te, naj si v blatu ves drugači.”

Oberoč zgrabi čoln zdaj duh spoznani,
a mojstra roka ga je proč odbila,
rekoč: “Poberi k drugim psom se strani!”

Potem me mojstra roka je privila;
poljubi me: “Mož žlahtnega ti duha,
blagoslovljena, ki te je nosila!

Le-ta je bil na svetu poln napuha,
dobrotljivost spomina mu ne diči;
zato še senco njega jeza kuha.

Kaj svet kot kralje gori jih veliči,
ki grozne za seboj puste spomine
in v blatu tu tičijo kot prašiči.”

Dem: “Hude, mojster, jaz imam skomine,
da videl potopljenega bi v kropi,
prejko spred naju luža ta izgine.”

“Prejko obrežje pred oči ti stopi,”
de on, “ti želja bode obveljala:
raduj se – prav je – ob njega potopi.”

In kmalu res je muka završala:
sodrugov blatnih trop je nanj udaril –
Bogu zato še danes čast in hvala!

“Nad Filipa Argenti!” – je klicaril
ves trop; a Florentinca duh zdaj besni
sam sebe divje je z zobmi mrcvaril.

Tam je ostal – dovolj o njem je pesmi!
Ta hip zatulil je nekdo od jada –
uprl sem v ono smer pogled očesni.

De dobri mojster: “Že sva blizu grada,
moj sin, ki se tu Ditov grad mu deje,
grajanov zlih v njem cela je armada.”

In jaz: “Že, mojster, jaz gradu mošeje
razločno vidim notri tam v dolini,
rdeče tak, ko da so bile preje

v žerjavici.” In on mi de: “V sredini
gori v vek ogenj, ki rdi to jamo,
kot vidiš, v doljnji tej pekla globini.”

V globoke slednjič jarke priveslamo,
ki gradu so brezupnemu zaščita;
zid meni se je zdel železo samo.

V ovinku daleč grad obšli smo Dita,
dokler vozač ni jel nekje kričati
nad nama: “Vun! Tu vhod je, tu vstopita!”

Več ko tisoč sem videl jih nad vrati,
ki jih kot dež bilo nebo pomelo.
“Kdo sme,” so hruli jezno, “potovati,

ki mrtev ni, skoz mrtvecev deželo?”
Moj modri učenik pa jim je mignil,
da tajne mu besede bi se htelo.

Skrijo zdaj srd, ki je iz njih bil švignil,
rekoč: “Ti vstopi sam, ta naj se vrne,
ki drzno se na pot v ta svet je dvignil.

Le sam bedak nazaj naj pot obrne,
naj skusi, kaj da zna; a ti ostani,
ki si mu kazal sled v te kraje črne.”

Obup si, bralec, misli moj neznani,
ko slišal sem proklete te besede;
sem mislil: več ne bo na svet me plani.

“Vodnik moj dragi, ki si me iz bede
več nego sedemkrat otel, izbavil
iz velike nevarnosti, zasede –

v tej stiski me ne boš,” sem del, “ostavil!
Če že ne smeva potovati dalje,
nazaj s teboj rad brž bi pot napravil.”

In mojster, ki me je privel, dejal je:
“Ne boj se! Ni ga, ki to pot ovreti
bi mogel, ktero nama Takšen dal je!

Tu čakaj me; nuj trudni duh podpreti,
z jedjo mu dobre nade moč popravi;
ne bom te pustil v tem globokem sveti.”

Zdaj otec blagi gre, a tam ostavi
me samega in v misli negotovi:
med da in ne se boj vrši mi v glavi.

Predlogi kakšni so bili njegovi,
čul nisem; hipi minejo nekteri –
kar s tekmo noter prhnejo vragovi,

pa zaloputne tik pred mojstrom
dveri, da sam ostane, besov teh krdelo;
on pa počasi k meni se nameri.

Gledaje v tla je nagrbančil čelo,
brezupno vzdihujoč: “Vstop mi zapreti
v dom žalosti? čigavo je to delo?”

In k meni de: “Če srd se v meni neti,
ne boj se! Naj kdorkoli notri zbira
odpor, tej skušnji hočem odoleti.

Nič novega ni drzna njih zadira:
pred manj so skritimi se vprli vrati,
ki ključ zato jih nič več na zapira:

saj si nadpis njih mrtvi videl brati!
Že tostran vrat prihaja On niz brdo,
in skozi kroge nihče ga ne prati.

On s silo bo odprl to mesto trdo.”