Božanska komedija/Pekel/Spev VII
| ← [[Spev VI]] | Božanska komedija/Pekel Spev VII Dante Alighieri |
[[Spev VIII]] → |
| |||||||||||
“Pape Satan, pape Satan aleppe!”
se začne dreti Plutov glas hripavi;
a modrec je poznal njega naklepe
in me osrčil: “Škode ne napravi
ti nič! Ne boj se! Ni moči v njem take,
da pot bi ti zaprl po tej tokavi!”
In do napihnjene obrnjen spake
je del osorno: “Molči, volk prokleti,
in zgrizi v jezi se do zadnje dlake!
Ne misliva v globel brez vzroka speti:
to tam hote, kjer z roko Mihaela,
zvodniški bil napuh je strt v osveti.”
Kot jadra, ki od vetra se napela,
ohlapnejo, če jambor se razkolje:
tak se je kruta zver na tla sesela.
Tako v četrto sva prišla podmolje,
korakajoč niz žalni breg prepada,
kjer vse gorje sveta zajeto polje.
Pravica božja! oj, odkod grmada
muk nezaslišanih in kazni kraja?
In le zakaj nas greh tak trga, zbada?
In kot se pri Karibdi tam dogaja,
da val ob val zadeva, se razbiva:
tak ljudstvo tukaj s silo v kólu raja.
Tu več sem zrl jih, kot drugod jih biva;
v obe strani, bruhaje krike glasne,
tovore s prsi ljud vali, poriva;
kadar pa stran ob stran skup trči, -prasne,
nazaj spet tovor vsak vali, zmerjaje:
“Kaj siplješ?” in “Kaj stiskaš? Kaj ti hasne?”
Hodilo se v temi tak sem in tja je,
ob moji levi in ob desni strani,
v obraz zmir pesem staro si metaje.
In vsak, po eni poti dokončani,
se vrača za spopad v polkrog temavi.
Prizor z bridkostjo ta srce mi rani.
In dem: “Moj učenik, sedaj mi javi,
kdo so na levi? so duhovni bili
ti vsi, ki so ostriženi na glavi?”
In reče on: “Teh vsak na duši škili
in škilil je v čas prvega življenja,
ker niso nič po pameti trošili.
To tudi glasno bevskanje pomenja,
kdar v krogu vsaka stran do tja dospeje,
kjer loči jih razlika zadolženja.
Duhovni so bili, ki las odeje
jim manjka, papeži in kardinali;
v le-teh je lakomnost bila brez meje.”
In jaz: “Z njih enimi smo se poznali
in moral, mojster, bi spoznati razne,
ki so se z grehi temi okaljali.”
In reče mi: “Ti misli misliš prazne:
nespamet, s ktero so se pobrazdali,
jih zatemnjuje, dela brezizrazne.
Na veke bodo skupaj zadevali;
iz groba bodo vstali kratkolasi
le-ti, a ti-le bodo pest stiskali.
Dajanje, stiskanje o napčnem časi
jim vzelo raj je, vrglo v kraj razdora,
ki slikal ga ne bom z besed okrasi.
Iz tega, sin moj, uči se prizora,
kak kratke, nične so dobrine Sreče,
ki zanje pulijo se ljudstva nora:
ker vse zlato, pod luno se leščeče,
sedaj al prej kedaj, ne utolaži
ne ene same duše, tu trpeče.”
“Učitelj,” dem mu, “zdaj mi še pokaži:
ta Sreča, ki tvoj jezik jo omenja,
zakaj sveta dobrine s kremplji straži?”
In on: “O stvori ljudski brez umenja,
velika je nevednost, ki vam škodi;
oprimi, tak čem, mojega se mnenja!
On, čigar je modrost nad vsemi svodi,
svetove je ustvaril, dal jim voje,
da en svet drugega s svetlobo vodi,
deleč enako od svetlobe svoje;
vodnico ima tudi zemlja vaša,
ki nje sijaju dalo jo nebo je,
da nične v pravi čas dari prenaša
iz roda v rod in v veke jih drugači
ter nič, kaj ljudski um golči, ne vpraša.
Tak en rod vlada, drug se komaj vlači,
kot njen ukrep se neizprosni javlja,
ki sam je skrit, enako v grmu kači.
Zaman modrost se vaša ji ustavlja;
kot vsak bog svet svoj vodi v svojem tiru,
tak ta previdno svojega upravlja.
Spremembe niso nje nikdar pri miru;
potreba ji poganja perutnici –
zato sprevrže se človeku v diru.
Na križ ž njo! kolikrat kričijo klici
celo ljudi, ki so ji dolžni hvalo,
pa grajajo, psujo jo po krivici.
A ona, blažena, se zmeni malo;
s prastvori drugimi svoj svet trkoli
veselo v krog, vživaje radost zalo. –
A zdaj nizdol in v kraj še večje boli!
V zatonu zvezde so, ki so vzhajale,
ko šel sem; stati delj čas ne dovoli.”
Do druge šla prek kroga sva obale.
Vir spodaj vre; po jarku, ki ga hkrati
si koplje sam, raztaka svoje vale;
rdi se voda bolj mu ko v škrlati.
Za družbo temne imajoč valove
po strašni poti sva bila pri blati,
pri barji nekem, ktero Stiks se zove;
vir tožni polni ga pod skalo sivo,
ko zgrne z brega zlobnega slapove.
In videl tu, ko gledal sem pazljivo,
ljudi sem blatne v oni blatni jami
in nage in obličje njih jezljivo,
in bili so se ne samo z rokami,
z zobmi se trgajoč na drobne kose
so s prsi tepli se, z glavo, z nogami.
In del je dobri mojster: “Sin, tu zro se
njih duše, ki so vdane bile jezi;
nahajajo pa tudi pod vodo se,
veruj mi trdno, vzdihujoče v grezi;
na vrhu njih brbot mehurčke dela,
kar de oko ti, kamor češ, ž njim sezi.
V močvirju tožijo: Nam nevesela
bila je duša v sladkem solnčnem zraki,
ker v srcu skrita jeza nam je tlela;
zato žalujemo zdaj v temni mlaki.
To tožbo grlo jim grči grgraje,
ker zaleti se pri besedi vsaki.”
Ovinek velik sva krog lužne smraje
obšla med barjem, suhim sva bregovjem,
na nje, ki blato goltajo, gledaje.
Pod stolpa slednjič stala sva zidovjem.