Božanska komedija/Pekel/Spev VI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ko vrne se zavest, ki preminila

mi je od svakov tuge neutešene,

ko žalost me vsega je ohromila,

joj, novih muk in mučenih krog mene,

kamor obrnem se , kamor zatoči

se mi oko ali korak zažene!

Zdaj tretji krog obdaja me, ki moči

ga neprekinjen, mrzel dež prekleti,

z enako mero vselej padajoči.

Debela toča, brozga, sneg sprijeti,

vse to se skozi zrak temačni zliva,

da prst smrdi, ko mora to požreti.

Tam Cerber, zver okrutna in grozljiva,

po pasje laja in s tremi gobci meri

na ljudstvo, ki v tem blatu se preriva.

Oči krvave, v bradi mast se siri,

na rokah kremplje, trebuh pa kot klada:

duhove praska, grize in četveri.

Kot psi pod dežjem tulijo od jada,

da z enim bokom drugega zakriva,

se bedna druščina vsevprek preklada.

Ko spazi Cerber, črv, da tu stojiva,

zazeva z žreli, zareži s čekani,

vsega ga strese jeza neukrotljiva.

Dlani razprl je vodnik ob strani,

zagrabil prst in polno je prgišče

zagnal v goltanec ta, nikdar naphani.

Kot laja pes in sili ven iz hiše,

a kadar kost popade, se utolaži,

saj njo mu golt želi in gobec išče,

tako zaprl je črne gobce vražji

ta Cerberus, ki rjove, da najraje

bi oglušeli vsi, ki on jih straži.

Hodila sva čez sence bedne raje,

ki dež jo zbija, dvigajoč stopala

čez ves ta nič, ki videz ljudstva daje.

Vsa množica je tam na tleh ležala,

le eden sede, brž ko vidi mene

in mojstra, ko sva mimo jo kresala.

>>Oj ti, ki skozi ta pekel te žene,

če moreš, me spoznaj! Preden umreti

sem moral, si rodil se!<< krik zažene.

A jaz:>>Stiska, ki moraš jo trpeti,

te morda iz glave mi je izgnala,

ne vem, če videl sem te kdaj na sveti.

Kdo si, kako v ta strašni kraj si pala

in v takšne muke, saj če kje so večje,

tako nemarnih ni nikjer domala?<<

>>Tvoj kraj, nabit z zavistjo, da že vreče

razganja,<<nič z odgovorom ne čaka,

>>mi dal je dneve jasne in bleščeče.

Vi someščani ste me zvali Ciacca;

pogubni greh, da goltal sem brez srama,

kot vidiš, me v tej plohi zdaj namaka.

A duša žalostna jaz nisem sama,

vse te za sličen greh trpijo slično.<<

Le toliko besed privošči nama.

A jaz:>>Potrla, Ciacco, me resnično

in k solzam sili tvoja me nadloga.

Zdaj reci, veš li, kaj bo s to krivično

sosesko v sprtem mestu, ali koga

poznaš, ki je pravičen, in pojasni,

zakaj pesti jih tolikšna nesloga?<<

>>Po razprtiji dolgi,<<de,>>in glasni

bo tekla kri, nato spode gozdarji

grdo nasprotno stran v izgon začasni.

A padli bodo, brž ko bodo starji

za leta tri, ko ta jih bo pobila

z močjo moža, ki v kalnem zdaj ribari.

Glavo pokonci dolgo bo nosila,

sovrag pa ji pod trdo peto viče;

a vse zaman, jok in kesanja sila.

Dva sta pravična: glas, ki v pusti kliče!

Drugim je srca troje isker vžgalo:

zavist, ošabnost in skrb za beliče.<<

Jokavi glas je tu pomolčal malo,

a jaz: >>Daj, še poduči me in grla

darov nikar mi ne odtegni kmalo!

Teghiaio, Farinata, kneza vrla,

Jacoppo, Arrigi, Mosca in ostali

iz trume, ki je dobro stvar podprla;

povej, kje so, kako bi se spoznali,

saj vedoželjnosti me žge ostroga,

če mili jih nebo, če pekel pali?<<

>>Ti so pri še bolj črnih,<< se poroga,

različen greh jih vleče v dno te jame,

če greš tja doli, boš uzrl koga.

Ko sladki svet te znova k sebi vzame,

pa daj, ljudem me spet v spomin prikliči;

več ne povem ti, več ne sili vame.<<

Oči, prej bistre, osrepe pri priči,

pogleda me, že mu omahne glava

in trup, že spi med slepimi mrliči.

>>Ne bo več vstal,dokler,<< vodnik spoznava,

jih angelska trobenta ne pozove

in ne prikaže se sovražna slava.

In šli bodo na žalostne grobove,

vsak bo meso pobral in lik svoj stari

in čul bo sodbo, ki bobni v vekove.<<

Počasi sva po gnusni šla močvari

dežja in senc, meneč se, kaj v bodoče

nas čaka, s čim prihodnost nas obdari.

In jaz: >>Bo mar trpljenje to mogoče

kaj zraslo po razglasu pravdoreka,

bo manjše, mojster, bo enako žgoče?<<

In on:>> Kaj znanosti uče človeka?

Bolj je popolna stvar, bolj čuti srečo,

pa tudi bolj trpljenje jo useka.

Čeravno rod, ki je preklet v to ječo,

popolnosti pač prave ne dočaka,

pa onkraj pričakuje mero večjo.<<

Okrog po poti ubrala sva koraka,

v pomenku, ki pred njim pero omaga,

in tam, kjer steza se navzdol pretaka,

našla sva Pluta, silnega sovraga.