Božanska komedija/Pekel/Spev V

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Tako sva iz kroga prvega stopila

v naslednji krog, ki manjši kraj oklepa,

a več gorja, kot kaže krikov sila.

Tam že renči Minos, zverina srepa:

ob vhodu vpraša, kakšen greh te žene,

razsodi in odpravi z mahom repa.

Tako je: kadar duše, v zlo rojene,

stoje pred njim, se vsaka razodene,

in on, ki ve za grehe vse storjene,

presodi, v kakšen kraj pekla naj krene.

Kolikorkrat svoj rep okrog ovije,

v taisti krog bo jame šla peklene.

Pred njim se stalno dolga kača vije,

na sodbo gre po vrsti cela srenja,

pove, posluša in pekel jo skrije.

>>O ti, ki ondi stopaš v kraj trpljenja,<<

mi de Minos, ko stopim mu nasproti,

in od opravka važnega odjenja,

>>le glej, kako in s kom greš po tej poti,

ne daj slepiti s širnimi se vrati!<<

>>Ne kriči!<<- se zverine vodja loti,

>>Nikar usodne mu poti ne krati!

Tam, kjer se more vse, kar se jim hoče

je sklenjena in tu ni kaj vprašati.<<

Že se prične vpitje vnebovpijoče;

ko hodiva, čez skale te stopaje,

le silni jok mi čuti je mogoče.

Prišel sem v temo potopljene kraje ,

kjer se rjovenje sliši, kot če bije

z valovi morje, ki orkan ga maje.

Peklenski piš, ki nikdar ne počije,

v vrtincu besnem duše s sabo rine,

okrutno stresa jih in divje vije.

In ko na rob prepada z njimi šine,

začujem stokanje in zob škripanje

in čez Boga odmevajo kletvine.

Uvidel sem, da v strašno to vihranje

obsojeni so grešniki meseni,

ki v jarem sle zapregli so spoznanje.

Kakor če škorce nesejo jeseni

peroti v dalj, med mrzle tja vetrove,

tako tu gor in dol ter ven in k steni

zaganja besni piš te zle duhove,

ki jih nikoli nade ne utešijo

na pokoj in na muke manj surove.

Kot če žerjavi prek višav letijo

in jih kriči vsa dolga karavana,

tako prihajajo sem in ječijo

tesence, ki jih poja moč orkana,

in dem: >>Kdo, mojster, so ljudje v tej jati,

ki v črnem metežu je kaznovana?<<

>>Prva od teh, ki jih želiš spoznati,<<

mi mojster ni odrekel pojasnila,

>>narodom morala je kraljevati.

Pohotnost jo tako je zagrabila,

da greh si uzakonila je v postavi,

da bi tako zanj našla opravičila.

Semiramis je: zgodovina pravi,

da kot soproga Ninu je sledila,

zdaj sultan njeno zemljo ima v državi.

Naslednja se na smrt je zaljubila

in rajnkemu Siheju snedla obljubo;

glej, to Kleopatra je grešna bila,

poglej Heleno, ki za njo v izgubo

šlo toliko je hudih let, Ahila

poglej, ki je iz ljubezni šel v pogubo.

Tu Paris, Tristan tam...!<< senc brez števila

mi imenoval je, s prstom vse kazaje,

ki jih ljubezni sla je pogubila.

Ko slišal sem od njega na vse kraje

imena žen in vitezov slovita,

slabost mi pride, tlak se mi zamaje.

>>Poet,<< začnem, >>naj slišim, kaj trpita

onadva tamkaj, ki tesno objeta

kakor igrača v vetru se mi zdita.<<

>>Ko se približata,<< mi on obeta,

>>zaroti pri ljubezni ju vzvihrani,

in videl boš, da k tebi brž dospeta.<<

Ko ju je piš zasukal k moji strani,

povzdignem glas: >>O duši ve trpeči,

postojta malo, če vam kdo ne brani!<<

Kot golobici, željni brž doseči

zavetje gnezda rodnega, tam s krili

razprtimi letita koprneči,

tako sta iz trume Didine spustili

se duši skozi hudi zrak te ječe,

ker so ju moji klici tak ganili.

>>O ti, ki še imaš srce čuteče

in preko črnega tu hodiš polja,

midva, ki prst obarvala sva rdeče,

da nama je naklonjen kralj vesolja,

za mir bi tvoje duše a prosila,

ker z nama zlo čutiti te je volja

Kar slišala bi rada, govorila,

to bosta čula, bova poslušala,

dokler molči, kot zdaj, viharja sila.

Moj rodni kraj je tamkaj, kjer obala

morja naročje odpre vodovju Pada,

da bi s pritoki vred mu pokoj dala.

Ljubezen, ki na žlahtnem klije rada,

je vzplala v njem za stas moj plemeniti,

odvzet tako, da še spomin me zbada.

Ljubezen, ki de ljubljenim ljubiti,

me je za mik njegov tolikanj vžgala,

da še, kot zreš, ne morem je ugasiti.

Ljubezen nama vkup je grob postlala,

morilec, ti pa smrt v Kajini stori!<<

In s to besedo duša je končala.

Ko sem ta reveža poslušal gori,

do tal pogled sem spustil omračeni,

dokler poet: >>Kaj misliš zdaj? Govori!<<

mi ni dejal, a jaz mu dem: >>Joj meni,

kaj sladkih misli, kakšna sla goreča,

ju je pahnila v ta korak zgubljeni!<<

Spet sem pogled okrenil na trpeča,

rekoč: >>Francesca, s tugo me navdala

in solze toči tvoja mi nesreča.

Povej, ko v sladkih vzdihih sta ječala,

kako in kdaj ljubezen je storila,

da plamen tihih želj sta si priznala?<<

>>Ni večje muke,<<je odgovorila,

>>kot srečnih dni spominjati se v bedi,

to ti vodnika skušnj je naučila.

A če tako te mika po tej sledi,

kdaj najina ljubav je kal pognala,

naj bo, a solza tekla bo k besedi.

Za razvedrilo neki dan sva brala,

kak Lancelota je ljubezen vila,

nič hudega sluteč sama sva ostala.

Ob branju večkrat sva oko sklenila,

bleda v obraz, in le ob sliki eni

sva ponevedoma se izgubila.

Prebrala sva, kako nasmeh želeni

ljubimec tisti je poljubil vroče,

ko on, ki bo na vekomaj ob meni,

je k mojim ustnam svoje dal, tresoče:

galjot je bil pisar, in to berilo:

več brati potlej ni bilo mogoče.<<

Ko senca to je govorila milo,

tako je jokal drugi, da zgubljeno

v sočutju mi telo ni več služilo,

in padel sem kot truplo pokošeno.