Božanska komedija/Pekel/Spev V

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Spev IV]] Božanska komedija/Pekel
Spev V
Dante Alighieri
[[Spev VI]] →
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Tak pustil krog sem prvega obsega
in v drugi, ožji, zdaj mi noga plahne,
kjer pa tembolj se jok in stok razlega.

Tu Minos je, strašno režeč, ki pahne,
ko krivd pri vhodu sodba je zvršena,
obsojenca, kakor pač z repom mahne.

Namreč tako: ko duša, v zlo rojena,
njega uzre, se sama vsa obtoži,
in on, ki krivd ni skrita mu nobena,

koj ve, kam sodi, v širši krog al oži,
pa z repom tolikokrat se oplazi,
kot duša naj stopnic nizdol obkroži.

Tu zbirajo po višjem se ukazi,
k izpovedi se trumoma vrstijo;
ko rek čujo, lete nizdol z obrazi.

“Ti, ki prišel si v tuge domačijo,”
se Minos je zadri, ostro gledaje, –
pozabil hip je važno uradnijo –

“le glej, kak vstopiš! Kdo pogum ti daje?
Široki vhod naj te nikar ne moti!”
Vodnik pa nanj: čemu že vendar laje?

“Odločene mu ne oviraj poti!
To tam hote, kjer i mogo to hkrati, –
in dalje vpraševati se ne loti!”

Bolesti mi začno glasovi plati
zdaj na uho; kjer so noge mi stale,
zdaj pretresljivo slišal sem jokati.

Vse luči v kraju so le-tem molčale,
ki tuli kot morje v viharju tudi,
če vetrov vojska tepe mu obale.

Peklenska vihra, ki nič o zamudi
ne ve, z ohlipom goni v krog duhove,
vrteč in pa pesteč jih večno trudi.

Če na razpoke stopijo robove,
je jok in stok in kriki vmes zategli:
Boga, lastnosti kolnejo njegove.

Spoznal sem, da to vrsto muk dosegli
so v kazen svojo grešniki meseni,
ki svoj razum so v strasti jarem vpregli.

Kot škorce v pozni nesejo jeseni
peruti vzgor, in gost oblak je roja –
duhovi tak trpijo pogubljeni:

puh semintja in gorindol jih poja;
nikdar jim up pred oči ne postavi
vsaj manjše kazni, če že ne pokoja.

In kakor žalostno kriče žerjavi,
letaje v dolgi vrsti pod oblaki:
tak so duhovi žalostnoječavi

vršali semintja v viharnem mraki.
Zato sem vprašal: “Mojster, kdo so ti-le,
ki poka bič nad njimi v črnem zraki?”

“Roke so njene, ki o njej bi bile
vesti ti všeč,” nato mi del je oni,
“cesarstvo mnogih narodov vodile.

Nečisti tak so bili nje nagoni,
da je, oprati hteč sramotne dnove,
pohoto uveljavila z zakoni.

Semiramis je to; kot v knjigi slove,
zasedla tron je s smrtjo Nina, druga;
dežele nje zdaj sultan svoje zove.

Glej, drugo gnala v smrt je srca tuga,
ki ni Siheja žari bilo verno;
in tretja je Kleopatra vlačuga.”

Heleno videl sem, ki zla čezmerno
je zakrivila; bil Ahil je veli,
ki v smrt je iz ljubezni šel prešerno.

Tam Paris, Tristan; – nad tisoč našteli
so senc njegovi prsti z njih imeni,
ki od sveta ljubeč slovo so vzeli.

Ko davnih mi z vrstjo vodnik omeni
imena žen in vitezov slovita,
se v boli mi skali pogled megleni.

“Tam ona, ki tak tesno sta ovita,
bi nagovoril rad,” dem do poeta;
“kot dve peresi se mi v vetru zdita.”

In on: “Boš videl ju, ko se s poleta
približata; in pri ljubavi vdani,
ki nosi ju, ju prosi, pa prispeta.”

Ko senci sta prišli, od vetra gnani,
sem del na glas: “Menita z nama ve se,
oj duši trudni, če nekdo ne brani.”

Kot dva goloba, če skrbi vzbude se
za sladko gnezdo, razprostrši krila
letita tja, kamor nagon ju nese:

tak sta Didonin krožek zapustila,
hiteč do naju skozi zrak zlohotni;
ljubav je moja tak odmev vzbudila.

“Oj živi stvor, prijazni in dobrotni,
prihitel k nama si v ta zrak žareči,
ki svet pojila v krvi sva životni –

če kralju bi sveta bila povšeči,
prosila bi, da ti bi mir užival,
zato ker čutiš z nama v tej nesreči.

Kar rad bi slušal ali kar odkrival,
midva slušala bova, govorila,
če bo le veter, kakor zdaj, počival.

Leži dežela, ki me je rodila,
ondi, kjer Pad do morja steza rame,
da bi otrok družina mu počila.

Ljubezen , ki srce v trenutku vname,
v le-tem je za lepoto mojo vzplala,
mi vzeto tak, da žal ne neha zame.

Ljubezen , ki srce je srcu dala
vsekdar še, me je zanj tak osvojila,
da mi, kot vidiš, v srcu je ostala.

Ljubezen v smrti naju je družila,
morilca čaka temno dno Kajine.”
To nama je dvojica govorila.

Prevzet od njune tožne zgodovine
sem zrl zamišljen v tla; iz misli zmoti
poet me. “Kaj spet misliš?” me prekine.

Odvrnil sem nato, pričel: “Siroti!
Kaj sladkih misli in kaj koprnenja
ju je privedlo do te Žale poti!”

Obrnem spet se, lotim govorjenja:
“Ob tvojih muk, Francesca, pripovesti
solziti žalno se oko ne jenja.

Vendar povej, kako, po čem k zavesti
ljubezen je prišla iz src globine,
izdala vama tajnih želj prelesti?”

In ona de: “Ni hujše bolečine, –
to ve tvoj učenik –, kot v čas nesreče
nositi v srcu srečnih dni spomine.

Če pa spoznati tak močno te vleče
ljubezni naju korenino pravo,
pa bodi! – naj v solzah besede teče.

Prebirala sva neki dan v zabavo,
kak Lancelota je ljubav zavedla,
sama, brez slutnje za oko zvedavo.

Večkrat od knjige sva oči povedla,
da srečale so se, in sva zardela;
ob nekem mestu pa sva vsa se zmedla.

Beroč, kak smeh, ki duša ga želela,
ljubimec tak je srknil z ust kraljice,
je ta, ki bova večno skup trpela,

tresoč poljubil usta mi in lice.
Zvodnik povest bila in kdor jo zložil!
Tist dan prebrala nisva več vrstice.”

Medtem ko eden je duhov tak tožil,
je jokal drugi; jaz sem čutil jade,
omahnil, kakor bi kdo vame sprožil,

in padel sem, kot mrtvo truplo pade.