Božanska komedija/Pekel/Spev IV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Vzbudim se: hrušč mi bije na ušesa

iz strašnih globočin, da kvišku planem,

kot človek, ki vzbudi ga strah potresa.

Vzravnam se in oči si v čudu manem,

pogled prodreti tmo si prizadeva,

da vendar, kje nahajam se, uganem.

In videl sem : prepad nasproti zeva,

— na robu stal sem mu — globel brezdanja,

iz nje brezkončen jok in stok odmeva.

Nad njo se dim in mrak in noč preganja,

da, naj oko še bolj pogled upira,

ne vidi z roba dol se stvar najmanja.

„V slepote kraj se nama pot odpira,"

de pesnik, — lice mu bilo je bledo —

„za mano pot naj noga ti ubira."

A jaz, videč mu v licu smrt in zmedo,

odvrnem: „Jaz naj grem, ko ti oklevaš,

ki si doslej pogum dajal z besedo?"

In on: „Napak obraz ti moj umevaš:

z njega sočutje moje le odseva

s trpini, kar pa ti kot strah domnevaš.

A pot je dolga; čas je, da že greva!"

In šla sva — prvo me je zdaj sprejelo

okrožje, ki le-to globel odeva.

Na glas ni jokal nihče ondi; vjelo

uho mi je le vzdihe pretresljive,

da trepetalo je ozračje celo;

le žal trpe, ne muke občutljive,

te trume velike in vzdihujoče

i mož i žen in dece ljubeznive.

Vodnik mi dobri de: „Tvoj jezik noče

za duše vprašati, v ta krog zaklete?

Izvedi vendar, preden greš globoče :

Brez grehov so; zasluge pa neštete

dovolj še niso brez krsta oblitja,

ki člen je vere tvoje razodete.

Bili pred časom Kristovega žitja

so eni; vendar niso prav molili

Boga; jaz sam pripadam med ta bitja.

Brez drugih krivd smo Njega izgubili;

v pogubi smo, l e - t o samo trpeči:

brez upa bomo vvek po Njem težili."

Bil tužen sem, ko slišal sem to reči:

veljaki so obsojeni v te kote,

med dvomi v predpeklu le-tem viseči.

»Povej mi, mojster, prosim prav lepo te,"

sem del, želeč si jasnost istinito

o veri, ki je prosta vsake zmote,

„se li povzpel že z dobrih del zaščito

je svojih, tujih kdo odtod v višave?"

Umel je koj vprašanje moje skrito.

„Bil sem novinec v zboru te države,"

mi de, „ko se pri nas veljak pojavi,

ves zmagovit, ovenčan z vencem slave.

Sledil praotec je njega zastavi

in Abelj sin, duh Noeta očaka,

in Mojzes, ki ves služil je postavi;

in Abraham in David, vzor junaka,

in Izrael z očetom in sinovi,

z Rahelo, ki bila mu žrtev taka,

in drugi zdaj so, blaženi duhovi.

In vedi: p r e d ni bilo z Bogom sprave;

ti p r v i so šli v raj v postavi novi."

Obstala nisva v času te razprave,

no šla naprej skoz gozd, duhov gozd, menim,

ker jih bilo je kakor listja, trave.

Bila še nisva daleč, kakor cenim,

od vrha — kar je nekaj zableščalo,

bil svod ožarjen s svitom je ognjenim.

Oddaljena bila sva še nemalo,

vendar je videti že bilo moči,

da je duhov tam neko plemstvo stalo.

„Oj ti, ki v čast si vedi najgloboči

in pesmi, kdo so ti, odkod jim vrednost

tako velika, ki od vseh jih loči?"

Odvrne: „Njih ime, naravna čednost,

ki nje spomin na svetu ne izgine,

ta jim pred Bogom daje tako prednost."

Kar se oglasi nekdo iz tišine:

„Pred slavnim pevcem priklonite čelo,

njega se vrača senca iz tujine!"

Ko klicanje le-to je izzvenelo,

glej! senc četvero videl sem, prihaja;

ni lice mračno jim in ne veselo.

Tu dobri moj vodnik prične in baja:

„Poglej tam onega, ki z mečem v roki

kot knez najprej sem stopa iz sijaja:

to je H o m e r, vseh pevcev kralj visoki;

Horac za njim, ki kot satirik slove,

potem Ovid, Lukan je zadnji, sloki.

Ker vsak med njimi kakor jaz se zove

— ime si čul pravkar in ni ti tuje —,

časti me; to časti pa njih umove."

Tak videl sem, kako svoj zbor zboruje

ta divna šola pesniškega zvanja,

ki druge vse kot orel nadkriljuje.

Ko so mu tiho stavili vprašanja,

so se mi vsi spoštljivo priklonili;

vesel je bil moj mojster njih priznanja.

A večjo čast še s tem so mi storili,

da so sprejeli me v svoj zbor čestiti,

da šesti bil sem v takih mož števili.

In bliže šli smo k luči čudoviti;

pogovor zamolčim — tak prav je v veke,

premda je tam prav bilo govoriti.

Do vznožja smo prišli trdnjave neke;

zidov sedmero ji visoke stene

so v bran, okoli voda lepe reke.

Kakor po suhem smo prek struge njene;

skoz vrat sedmero šel sem z modrijani;

do trate sveže smo prišli zelene. ',.

Ljudi obrazi so bili svečani

ondi; globoki, resni njih pogledi;

izreki redki in krotkoubrani.

Zavili smo jo v stran z dozdanje sledi

na kraj odprt, v leščeči se višavi;

lepo smo videli jih spodaj v sredi.

Tam, prav nasproti, na smaragdni travi, -

mi zbrane je pokazal velduhove;

še zdaj moj duh vesel se ž njimi bavi.

Elektro videl sem in nje rodove;

med njimi Hektor in Enej sta bila;

zrl Cezarja, oči njega orlove.

Tik njih Pentezileja tam, ob njej Kamila;

in videl ondi kralja sem Latina,

Lavinja hčerka se je k njemu vila;

Lukrecijo, Bruta, ki izgnal Tarkvina,

zrl Marcijo, Kornelije milino

in Julijo; ob strani Saladina.

Ko bolj napel sem še oči ostrino,

sem videl mojstra onih, ki kaj vejo,

sedečega med modrecev družino ;

vsi ga časte, vsi vanj spoštljivo zrejo;

tik njega Sokrata in pa Platona;

za njima šele drugi stati smejo;

Demokrita, — slučaj sveta mu spona! —

Diogena, Taleta, neptunista,

Empedokla, Anaksagoro, Zenona;

Heraklita, ob njem pa botanista,

Dioskurida; Tulija, Orfeja

in Seneka ob Linu, moralista;

Evklida geometra, Ptolomeja,

Hipokrata, Aviceno, Galiena,

Averojsa, ki misli zrnje veja.

Kdo mogel bi našteti vseh imena?

Ker toliko me čaka še gradiva,

odpasti mora ta in ta omena.

Zdaj od šestorice se izgubiva;

k njim iz zatišja, ki jih vihra muči,

na drugo pot vodnik me moj poziva:

dospel sem v kraj, kjer ni ga žarka luči.