Božanska komedija/Pekel/Spev XII
| ← [[Spev XI]] | Božanska komedija/Pekel Spev XII Dante Alighieri |
[[Spev XIII]] → |
| |||||||||||
Bil kraj, kjer plezati niz breg sva jela,
je skalnat in iz drugega še vzroka
strašan, da pred očmi tema se dela.
Usad je pod Trientom, ki do boka
Adiže je zgrmel bil polen trušča;
(potres al tal umik je kriv bil poka;)
z vrha po drči toliko je grušča
in taka proda je do dna naplava,
da s težo hribovec se po-nji spušča:
tak v ta prepad je pot bila dričava
in bil na robu stene razorane
je zleknjen on, ki ga je laži-krava
v sramoto zanosila za Krečane.
Ko naju je uzrl, mu v srcu vzplal je
srd divji, da si sam je grizel rane.
Moj modrec pa zakričal nad žival je:
“Da vojvoda je, meniš ti, Atene,
ki tebi smrt na svetu bil zadal je?
Proč s poti! Druge on ima namene;
ni sestra ga poslala, zver-pokveka!
prišel je gledat muke le peklene.”
Kot bik, ki vdarec smrtni od človeka
dobi, pa se iztrga v hip, a hoje
nezmožen sem in tja se opoteka:
takrat se Minotaver vel tako je.
“K prelazu brž!” sem čul modrost proslulo,
“zdaj splezaj dol, ko divji tak hudo je.”
Prek kamenja sva plezala razsulo,
ki zdajpazdaj je izpod nog zdrknilo,
ker prvič je udarce težke culo.
Vtopljen sem v misli šel. – “Kdaj usadilo” –
de on – “premišljaš, se je to skalovje,
ki varuje ga te zveri besnilo,
baš vtešene? A znaj, usad še nov je;
takrat, ko jaz sem bil v pekla globini;
teh skal še padlo ni bilo skladovje.
Le malo prej, če prav mi je v spomini,
preden po plen bil Oni sem prišel je,
ki vzel ga Ditu v krogov je prvini,
se stresla v stenah vseh strašna globel je,
tak, da sem del: v ljubezni vzdrgetalo
vesoljstvo je (tako nekdo verjel je!)
ki v njej svetovje večkrat se zmešalo;
in tisti hip je tod in še drugodi
skalovje staro se tako razklalo.
A vpri v globel oči: glej reka spodi
krvi je blizu; kuha v krvi vreli
pa vsak se, ki človeku s silo škodi.”
O slepa lakomnost, o srd zbesneli!
Tu kratko tvoja nas ostroga zbada,
a v večnosti nas v taki cvreš kopeli! –
In jarek v vznožju sem uzrl prepada:
kot lok se vije, vso ravnino grli.
Kak vse z napovedjo se mojstra sklada!
Med steno pa in jarkom v sled so drli
Kentavri; njih orožje so puščice,
kot kdaj na lovu, preden so umrli.
Uzrši dol lezočih naju lice
obstane trop ; iz njega trije moži
se ločijo, odbravši lok, strelice.
Iz dalje eden: “V ktero muko kroži” –
zavpije – “vama pot po strmi steni?
Povejta koj, če ne – moj lok se sproži.”
“Že Hironu” – nato moj mojster meni –
“od blizu vse poveva na ušesa;
a tebi nagli srd v pogin se peni.”
Pa se dotakne me in de: “Glej Nesa,
ki je umrl za Dejanim lepo,
a se osvetil sam s krvjo telesa.
V sredini pa, ki predse gleda srepo,
je slavni Hiron, vzgojil je Ahila;
tam Fol – poznal je le togoto slepo.
Podi se jih ob jarku brez števila,
streljaje, če kdo vstane bolj očito
iz krvi, kot mu krivda prisodila.”
In šla sva med zverjad brzokopito.
Z zarezo pšice Hiron si pogladi
nazaj k čeljustim dolgo brado; skrito
razgali šobo, mu tičečo v bradi,
in de: “Tovariša, sta opazila,
kak vse z nogo premika oni zadi?
Nog mrtvecev to ni navada bila.”
Ko moj vodnik mu stal je že pri grodi,
ki zveri dvojno je narav družila,
je del: “Res, živ je, a le meni sodi
v globel ga temno voditi; vsled nuje
je tu, zabave sla ga tod ne vodi.
Od žene, došle s petja aleluje,
mi je poverjena ta služba nova;
ni ropar ta, in moj duh zla ne snuje.
Pri Onem, ki me vodi moč njegova
po divji cesti tej, mi to ugodi:
Daj mož koga, da v njega spremstvu bova,
ki naj pokaže, kje se kri prebrodi,
in tega na hrbtu tja čez prenese;
ker on ni duh, ki naj po vzduhu hodi.”
Obrnjen Hiron v desno: “Hajdi, Nese,” –
veli, – “ti vodi ju, pa se ognite,
če naši vam nasproti pridrve se.”
In šla sva v spremstvu zveste zdaj zaščite
ob bregu reke, ob kipeči krvi,
odkoder krike čul sem strahovite.
Tičali eni v njej so do obrvi;
pa de Kentaver veli: “Glej tirane,
ki rop jim je, umor jim cilj bil prvi;
v solzah pero zločine prizadjane;
tu Aleksander, Dioniz zverina,
ki mučil vrsto let je Siciljane;
tam čelo črnolaso Ezzelina
štrli; in plavolasec tik v jarugi
Obiz Estjan je, ki – da veš! – po sina
je nečloveškega umrl zaslugi.”
Pogledal pevca sem, ki je izjavil:
“Govorec slej bo prvi ta, jaz drugi.”
Pa kmalu se Kentaver je ustavil
pri enih, ki jim segal le k goltani
je krop kipeči in jih, zdi se, davil.
Kažoč na senco samo tam ob strani,
je rekel: “Ta preklal je v božjem krili
srce, ki se s častjo ob Temzi hrani.”
Potem sem videl jih, ki so molili
iz reke glave in do pasa grodi;
le-teh premnogi so mi znani bili.
Kri, plitvejši, plitvejši odondodi
do gležnjev le še segala je rdeča;
in tamkaj strugo naš vodnik prebrodi.
“Do tu, kot vidiš, struga se kipeča” –
je del Kentaver – “vsebolj poplitvuje,
odtod, prepričan bodi, pa se veča,
in zopet se polagoma znižuje
nje dno, dokler da tam se zopet združi,
kjer v vek naj samosilništvo vzdihuje.
Pravica božja tepe, kot zasluži,
tu Atila, bič zemlje, in na mesti
ž njim Pira, Seksta; v tej krvavi luži
solze razmaka, v vek jih misli mlesti
očem obeh Rinjerov, ki povsodi
nekdaj sta ropala ob vsaki cesti.”
Okrene se, plitvino spet prebrodi.