Balončkov Peter v prometu/Zakaj je kolo?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po sladoled Balončkov Peter v prometu
Zakaj je kolo?
Mateja Reba
Kako na kolesu v svet?
Spisano: Matea Rahija
Izdano: Reba, Mateja (1997). Balončkov Peter v prometu. Kamnik: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Peter se je prihodnje jutro prvi prebudil. Doma je bil vedno pokonci že ob prvih sončnih žarkih in jutro se mu je zdelo najlepši del dneva. Poslušal je ptičje petje, opazoval sonce, ki je počasi potovalo po svoji nebesni poti, roso, ki je pozlatila travnike… Kmalu je vstala tudi teta Meta. „O, Peter, si že pokonci! Pa tako zgodaj!“ „Špelca še spi?“ je zanimalo Petra. „Seveda! Ko bi vedel, kakšna zaspanka je. Velikokrat ne vstane pred deseto!“ Peter se je podprl z dvema kosoma kruha z marmelado in s skodelo mleka, ko je v kuhinjo pritavala Špelca. „Zaspanka si,“ je rekel Peter. „Ura bo kmalu devet! Se bova šla igrat na dvorišče?“ „Samo da se umijem in pozajtrkujem.“ Na dvorišču ju je takoj obstopila četica otrok, Špelcinih prijateljev. Špelca jim je povedala, da je Peter njen bratranec, ki je prvič v mestu in že se je vsula ploha vprašanj, od kod je doma, katere živali imajo… Peter jim je z veseljem odgovarjal. Nenadoma se je glasno zacingljalo. „Proč, mularija!“ se je drl fant na kolesu in cingljal z zvoncem. „Če ne, vas povozim!“ Vsi so prestrašeno odskočili. „Kdo pa je to?“ je vprašal Peter. „Ah, Tomaž,“ je povedala Špelca. „Vedno misli, da je glavni!“ Tomaž je zavrl, da so zavore glasno zaškripale. „No, smrkavci, kaj pravite na moje novo kolo? Veste, koliko je zanj dal moj oči?“ se je bahal Tomaž in povedal zelo veliko številko. „Saj je vredn več kot naša Liska,“ je ušlo Petru. „Kakšna Liska?“ je vzvišeno vprašal Tomaž. „Naša krava,“ mu je pojasnil Peter. Otroci so se zazihitali in Tomaž je jezno zajahal kolo. „Proč, mulci!“ je zavpil in se odpeljal okrog hiše. Ko je pripeljal nazaj, se je krmila držal le z eno roko. „Umaknite se mi! Glejte, samo z eno roko se vozim!“ Zapeljal je okrog hiše in kmalu je bil spet nazaj. „Stran, da vas ne povozim! Glejte, brez rok se poeljem!“ Nato je pripeljal mimo z eno roko in z eno nogo, pa z drugo roko in drugo nogo, nazadnje je pripeljal mimo z nogami na krmilu. Petru se je zdelo vse skupaj že malce neumno, saj so se Tomažu morali ves čas umikati. Ko se je Tomaž ponovno pripeljal na dvorišče, je Peter stopil predenj. „Izgini!“ je zavpil Tomaž, a Peter se ni niti premaknil. Tomaž je moral zavrteti kolo in malo je manjkalo, da ni padel. Vozil je namreč brez rok. „Res ne veš, zakaj imaš kolo,“ je rekel Peter. „Brez rok ali brez ene noge bi za silo lahko hodil. Ti pa voziš brez rok ali samo z eno nogo. Tako bi lahko šel kar peš!“ Tomaž je bil rdeč od jeze. „Je to vse, kar mi imaš za povedati, ali bi še kaj dodal o svoji Liski?“ je rekel posmehljivo. „Celo naša Liska se lepše obnaša kot ti. Vedno hodi po svoji poti in nikdar ne muka, naj se ji gdo umakne, tako kot smo se mi morali umikati tebi. Liska nikdar ne bi šla skozi gručo otrok, kot si šel ti. In Liska ni še nikogar podrla, ti pa bi mene skoraj povozil. Ja, in s kolesa tudi še ni nikdar padla!“ Otroci so bruhnili v smeh. Tomaž jo je potihem pobrisal domov, z novim kolesom vred. „Dobro si mu jih napel!“ je rekla Špelca, ponosna na svojega bratranca. „Ih, če uženem čredo krav, bom pa tudi takega telička!“ je rekel Peter. „Zdaj pa se končno pojdimo igrat!“ KOLO Kolesar mora poznati še veliko več pravil in prometnih znakov kot pešec, zato greš lahko s kolesom na cesto šele, ko opraviš kolesarski izpit. Na varnem dvorišču ali igrišču pa si lahko pridobiš veliko spretnosti in izkušenj, ki jih mora imeti kolesar. Seveda pri kolesarjenju ne smeš ogrožati drugih. Najprej si moraš izbrati kolo in opremo, ki jo potrebuješ tudi na dvorišču. Ni vsako kolo dobro za varno vožnjo. Važno je, da kolo ni preveliko in lahko sediš na sedežu ter dosežeš tla z nogami. Tako ne padeš, če se moraš ustaviti. Kolo mora imeti zavore, zvonec, luči, odsojnike in kup druge opreme. Brez čelade se ne smeš peljati niti metra. Za kolesarjenje na dvorišču pa je zelo nujno, da lahko stisneš na zavori. Bolj varno je zaviranje z zavoro, ki je nameščena na zadnjem kolesu, če pa se hočeš hitro ustaviti, stisneš obe zavori. Če močno zaviraš le z zavoro na prvem kolesu, lahko nehote poskusiš, kako se pade na nos. Če nimaš kolesarskega izpita, lahko voziš po cesti samo v spremstvu odrasle osebe.