Balončkov Peter v prometu/Po sladoled

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri Petru na vasi Balončkov Peter v prometu
Po sladoled
Mateja Reba
Zakaj je kolo?
Spisano: Matea Rahija
Izdano: Reba, Mateja (1997). Balončkov Peter v prometu. Kamnik: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„Hej Peter, še nekaj denarja mi je ostalo od žepnine,“ je rekla Špelca. „Pridi, greva na sladoled!“ „O, lepo!“ je dejal Peter. Sladoled je imel neznansko rad. „Greva v trgovino?“ „Ne,“ je rekla Špelca. „Najboljšega imajo v slaščičarni, na koncu sosednje ulice! Jaz bom vanilijo in čokolado, kaj pa ti?“ „Kakšnega pa še imajo?“ je vprašal Peter. „Jagodnega, mareličnega…“ je naštevala Špelca., ko sta hitela po stopnišču ven, na sonce. Peter se kar ni mogel odločiti. Morda bi vanilijo in jagodo? Tudi čokolada ni slaba… Tokrat sta lepo pravilno prečkala cesto pri semaforju in zavila v sosednjo ulico. Pred njima sta po robu pločnika hodila dečka z žogo. Podajala sta si jo sem in tja, skakala in se metala za njo. „Joj, bi bil moj očka hud, če bi ju videl,“ je rekla Špelca potihem. „Zakaj?“ je zanimalo Petra. „Zato, ker vedno pravi, da pločnik ni igrišče. Po njem je treba hoditi po tisti strani pločnika, ki je čim dlje od ceste, ne po robu in ne smemo skakati kakor koza na paši! Na pločniku se tudi ne smemo igrati, prehitro lahko skočimo na cesto!“ Prišla sta do slastičarne. „O, Špelca,“ je pozdravil gospod z belo kapo na glavi. „Čokolado in vanilijo, kaj? In kaj bo tvoj priajtelj?“ Peter se je odločil, da bo jagodni in čokoladni sladoled. Prijazni možak je dal vsakemu sladoled in Špelca je plačala. Peter kar ni mogel strpeti, da bi ga poskusil. „Dober, kaj?“ je rekla Špelca. Peter je lahko le pokimal, ker je imel polna usta. „Ujemi, Miha,“ je tedaj zavpil eden izmed dečkov. „Pazi!“ Podal mu je žogo, a Miha je ni mogel ujeti. Skotalila se je na cesto in Miha je skočil za njo… Nasproti pa je prihajal avtomobil. Špelca je kar zacvilila od strahu, Peter pa se je pognal in junaka komaj ujel za naramnice, da ni zletel pod avto. Sladoled mu je seveda sfrčal na tla. Avtomobilist je pohupal in Muhu zažugal z roko, žoga pa se je tiho skotalila k robu pločnika. Gospod slastičar je pritekel na cesto. Fantiča sta stala kot vkopana. „Pa sta res junaka, ni kaj!“ ju je okaral. „Mar vama še nikdar niso povedali, da cesta ni otroškoigrišče? Žoga spada na dvorišče in ne na pločnik. Zdaj pa bi se lahko vsaj zahvalila, da vaju je ta fant rešil!“ Fanta sta nekaj zamrmrala, pobrala žogo in se potihem pobrala. „Bravo, Peter, si pa res junak,“ je bila Špelca ponosna na bratranca. „Če te ne bi bilo, bi se to lahko hudo končalo. Ampak zdaj si ob sladoled!“ Peter je žalostno gledal rožnato rjavo kepico, ki je ležala v luži. „Nikar ne bodi žalosten,“ je rekel slastičar in mu podal nov sladoled, kar tri kepiceje imel. „Zaslužil si si ga!“ „Saj ne bi bilo treba, nič takega nisem naredil,“ je rekel skromno. Ampak sladoled mu je vseeno zelo teknil.