Balončkov Peter v prometu/Pri Petru na vasi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj, če ni zebre? Balončkov Peter v prometu
Pri Petru na vasi
Mateja Reba
Po sladoled
Spisano: Matea Rahija
Izdano: Reba, Mateja (1997). Balončkov Peter v prometu. Kamnik: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„V mestu moraš biti res bistrih oči in uren, da se ti kaj ne pripeti,“ je modroval Peter. „Toliko reči moraš vedeti, če hočeš le hoditi po mestu. Koliko jih moraš šele vedeti, če hočeš voziti avto?“ „Kar precej, pa je včasih še premalo. Saj slišiš, koliko prometnih nesreč je. Ta prehitro vozi, drugi gre nepazljivo čez cesto… Časopisi so vsak dan polni zgodb o nesrečah. In veliko jih ne bi bilo, če bi bili ljudje bolj pazljivi in uvidevni,“ je rekla teta Meta. „Ja, promet v mestu je pravzaprav tak kot naše telo – vsak delček mora pravilno delovati, drugače je hitro kaj narobe – trk na cesti ali bolezen v telesu,“ je dodal stric Janez. „Menda se ne bomo pogovarjali samo o žalostnih rečeh,“ je rekla teta Meta. „Povej raje, kako je doma, na vasi?“ „Jej, koliko reči bi vam imel povedati. Predvsem ni tako širokih cest, kot so tu. Na poti v šolo grem skozi gozd in tam ni nobenih prehodov, pločnikov ali prehodov za pešce.“ „Kako pa veš, kje moraš hoditi?“ je zanimalo Špelco. „Po cesti, seveda. Ampak vedno po levi strani – tako, da ti vozila prihajajo nasproti in jih dobro vidiš, pa tudi oni te lahko pravočasno opazijo. Seveda moraš hoditi ob robu ceste. Včasih greva skupaj s sosedovim Gregcem in takrat morava hoditi drug za drugim, da imava boljši pregled. Če je slabo vreme, si oblečem rumen dežni plašč in škornje, na glavo pa dam kapuco – pa veselo v šolo!“ „Zakaj pa nimaš dežnika?“ je zanimalo Špelco. „Ker potem slabše vidim okrog sebe,“ je rekel Peter. „Ja, s seboj vzamem še poseben odsojnik, jaz mu pravim kar kresnička. Ko sem hodil v prvi razred, sem imel vedno rumeno rutico okrog vratu!“ „Jaz tudi. Kakšna pa je kresnička?“ je zanimalo Špelco. „Na pogled ni nič posebnega, taka plastična ploščica na vrvici. Ko pa vanjo posijejo avtomobilski žarometi, se zablešči in voznik me opazi. V prvem razredu sem imel nekaj podobnega tudi na torbi, le da je bila kresnička rumena!“ „Mami, tudi jaz bi rada imela kresničko,“ je zaprosila Špelca. „Prav, ti jo bomo pa kupili, čeprav je tvoja pot do šole krajša in varnejša od Petrove,“ je rekel stric Janez. „Bolje, da te dobro opazijo, kot pa, da premalo! Jutri, ko grem v službo, ti jo prinesem!“ „Ja, pa še eno za našega Murčija,“ je rekla Špelca. Murči je spokojno spal na svoji blazini in se sploh ni za nikogar zmenil. „Daj no, kužki pa res ne nosijo kresničk!“ se je zasmejala Betka. „Pa jih lahko! Veš Peter, naš Murči se zvečer rad potepa in velikokrat me je strah, da ga ne bi povozil avto!“ „Prav, bomo kupili kresničko tudi za Murčija,“ se je smeje strinjal stric Janez. Kdo še uporablja odsojnik oziroma kresničko? Kresnička ni namenjena le pešcem. Uporabljajo jo tudi jezdeci, goniči živali, pa tudi vozniki in kolesarji, če niso v avtu oziroma na kolesu. Obstajajo tudi posebni odsojniki z lastnim virom svetlobe za živali. Kresničke uporabljajo vsi pešci, ne le otroci, pa tudi starejšim, dedkom in babicam pride prav.