Balončkov Peter v prometu/Kaj, če ni zebre?
| ← Kaj pa, če semaforja ni? | Balončkov Peter v prometu Kaj, če ni zebre? Mateja Reba |
Pri Petru na vasi → |
| |||||||||||||
Tik pred vrati je Špelca položila prst na usta. „Me ne boš zatožil?“ „Seveda ne, saj nisem špectelefon! Ampak, da nikdar več ne boš naredila take neumnosti, če ne, se le pazi!“ „Sta kupila vse, kar sam vama naročila?“ je vprašala teta Meta. „Seveda sva,“ je odgovoril Peter. „No, pri Špelci nikdar ne veš! Na poti do trgovine sreča kako prijeteljico, pa se zaklepeta in potem pozabi, kar sem ji naročila. Naša Špelca je res prava za neumnosti!“ jo je okarala teta Meta. Peter je molčal, čeprav bi ji najraje kar pritrdil, a se je spomnil obljube. „Zdaj mi pa le povej,“ je čez nekaj časa positnaril Peter, ko Špelca ni kazala,, da bi se spomnila obljube. „Kaj te tako zanima?“ je bila radovedna teta Meta. „Ko sva šla v trgovino, sva šla najprej po glavni ulici, mimo semaforja, zato ni bilo težko priti čez cesto. Potem sva šla še po stranski, kjer je narisan samo prehod za pešce. Petra pa zdaj zanima, kako bi šel čez cesto, kadar ni narisanega prehoda?“ „In ti si mu obljubila, da mu boš povedala?“ se je zasmejala teta Meta. „Pa veš?“ „Ne vem, mislila sem, da vem, pa sem pozabila,“ se je izgovarjala Špelca. „Veš kaj, Peter, najbolje je, da vprašaš našo Betko. Pred nekaj dnevi je opravila vozniški izpit in dobro se je morala naučiti prometnih pravil! Ravnokar je prišla domov, poklicat jo grem!“ „Živijo, Peter!“ ga je pozdravila sestrična Betka. „Lepo, da si prišel k nam na počitnice!“ „Si res pred nekaj dnevi opravila vozniški izpit?“ je zanimalo Petra. „Res. Jutri grem že po vozniško dovoljenje!“ je rekla Betka. „Kako pa ti je všeč v mestu?“ „Je, saj je lepo, a ves ta promet… Človek že ne ve več, kje ga se drži glava. To se ne sme, ono se ne sme…“ „Saj ni prav nič težko, čeprav je najbrž res drugače, kot pri vas na vasi! A v mestu je toliko avtomobilov, tovornjakov, avtobusov, motoristov, kolesarjev in pešcev, da morajo veljati prometni predpisi, mora biti red, drugače bi bilo vse ena sama zmeda,“ je rekla Betka. „Ja, saj imaš prav,“ se je strinjal Peter. V mislih si je že predstavljal velikanski klobčič ljudi in vozil, ki se prepletajo med seboj, da nihče nikamor ne more. „No, razloži mu, kako je s prečkanjem ceste, kjer ni prehoda,“ je rekla teta Meta. „Zelo preprosto je. Biti pa moraš pazljiv! Stopiš do roba pločnika. Izbrati moraš tisti del ceste, kjer je ta najožja in kjer najbolje vidiš, če od kje prihajajo vozila. Potem pa – saj veš: pogledaš levo in desno in če ni vozil v bližini, hitro čez cesto!“ je povedala Betka. „Te še kaj zanima?“ „Ja, seveda, še nekaj sem se spomnil. Kako pa je treba čez cesto, ob kateri so parkirana vozila?“ Prečkanje ceste, kjer ni prehoda za pešce Le če v bližini ni križišča, ki ima prehod za pešce ali semaforiziranega križišča z označenim prehodom za pešce in semaforjem, smeš prečkati ulico tudi drugod. Tako kot prečkaš cesto na prehodu za pešce, se moraš ustaviti ob robu, dobro pogledati na levo, na desno in še enkrat na levo, če se ti ne približujejo vozila in prečkaš cesto le, ko jih ni. Poseben probčlem pa nastane, če je cesta ali ulica zaparkirana z avtomobili. Prečkanja ceste na takšnih ulicah se raje izogibaj. Če res ne gre drugače, prečkaš cesto tako, da greš počasi med dvema parkiranima avtomobiloma do mesta, od koder lahko vidiš na levo in desno. Ustaviš se tako, da si še med obema avtomobiloma in te vozilo, ki bi morebiti pripeljalo mimo,ne more zbiti. Kaj moraš še narediti, preden nadaljuješ s prečkanjem ulice? Seveda! Pogledaš na levo, na desno in še enkrat na levo in le če se ti ne približuje nobeno vozilo, prečkaš ulico.