Balončkov Peter v prometu/Kako na kolesu v svet?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj je kolo? Balončkov Peter v prometu
Kako na kolesu v svet?
Mateja Reba
V avtobusu
Spisano: Matea Rahija
Izdano: Reba, Mateja (1997). Balončkov Peter v prometu. Kamnik: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Peter in Špelca sta se s prijatelji na dvorišču tako zavzeto igrala, da ste preslišala teto Meto, ki je klicala, naj prideta na kosilo. Šele ko je tretjič skozi okno zavpila, da se bo juha ohladila, sta jo primahala domov. Klepetali so o tem in onem, Petru pa kolo kar ni hotelo iz glave. „Misliš, da bi se tudi jaz lahko naučil voziti kolo?“ je vprašal Špelco. „Ga ne znaš?“ je bila začudena Špelca. „Kaj bi z njim? Pri nas so taki klanci, da ne bi prišel kam daleč!“ „Seveda se lahko naučeš voziti,“ je rekel stric Janez. „Če sem Betko in Špelco naučil, bom pa še tebe!“ „Super,“ je bil navdušen Peter. „Bi šli lahko kar po kosilu?“ Stric Janez je imel sicer v načrtu popoldanski dremež, a ko je videl, kako zagnan je Peter za učenje, je prikimal. „Prav, pa po kosilu!“ S Špelčinim kolesom so krenili na bližnje igrišče. „Zdaj pa najprej nekaj pravil,“ je rekel stric Janez. „Predvsem ti mora biti kolo „prav“, ne sicer kot obleka, a vendarle. Biti mora toliko veliko, da z nogami dosežeš tla in da lahko stisneš zavori. Kolo mora biti brezhribno opremljeno. Obe zavori, sprednja in zadnja, morata dobro prijeti. Na krmilu moraš imeti zvonec, spredaj luč, zadaj odbojno steklo in rdečo luč. Ob strani moraš na kolesih imeti bočne odsojnike, prav tako jih moraš imeti na pedalih.“ Peter je vneto kimal. „In zdaj sedi na kolo, da vidimo, če je pravšnje velikosti zate. No, saj bo kar šlo.“ „Očka, še nekaj si pozabil,“ je rekla Špelca in mu pomolila neko čudno reč. „Kaj pa je to?“ je bil začuden Peter. „Buča?“ „Hihihi, ti si buča,“ se je smejala Špelca. „To je čelada. Brez nje ne smeš na kolo, kajne očka?“ „Res je, brez čelade nikamor. Če padeš, ti lahko reši življenje! Poskusi tole Špečlino, če ti bo prav!“ Peter si je nataknil čelado na glavo. „Uh, kakšen sem zdaj! Kot buča! Pa še tako živo oranžne barve je, da bo vsak na sto kilometrov lahko videl, kako smešen sem!“ „Čelada mora biti žive barve, da te lahko drugi udeleženci v prometu dobro vidijo. Saj veš, kako pomembna je varnost!“ „No, pa naj bo,“ se je strinjal Peter in si zapel čelado. „Bolje, da se poškuduje čelada, kot moja glava. Glavo imam samo eno, čelado pa lahko kupiš novo!“ „Saj sem vedel, da si pameten fant, Peter! Res je treba kupiti novo čelado vsakič, ko padeš in z njo kam udariš. Lahko da na zunaj ni videti poškodovana, a kako je notri, ne veš!“ je razlagal stric Janez. „Veš, kaj je čelada?“ se je zasmejal Peter. „To je buča, ki varuje mojo bučko!“ „Hihi, se je zasmejala tudi Špelca in stric Janez se je nasmehnil. „No, zdaj ko veš skoraj vse, se le povzpni na kolo, da te naučim, kako se tej reči streže!“ Peter se je junaško zavihtel na kolo. Pa tudi padel je nekajkrat. Voziti se na kolesu res ni tako enostavno! A je kar hitro napredoval in kmalu se je lahko sam, brez strica Janeza, ki ga je držal za sedež, popeljal okrog. „Krasno!“ se je veselil Petr. „Še kak dan, pa bova šla lahko s Špelco na izlet s kolesom!“ „O, to pa ne,“ je rekel stric Janez. „Zakaj ne?“ je bil razočaran Peter. „Ker nimata kolesarskega izpita! Vsak, ki hoče voziti kolo v prometu, se mora naučiti precej pravil in prometnih znakov. Opraviti mora izpit in takrat dobi tudi iskaznico! Vidva sta še premajhna!“ „Ne bodi žalosten, Peter!“ ga je tolažila Špelca. „Po našem dvorišču se boš že lahko vozil. Do takrat, ko bova dovolj velika za kolesarski izpit, pa se bova že vse tako dobro naučila, da ga bova opravila kot bi mignil!“ „Kaj hočemo,“ je zavzdihnil Peter. „Stric Janez, se lahko peljem še enkrat?“ „Seveda!“ je rekel stric Janez in veselo opazoval Petra, ki je navdušeno poganjal pedala. Še nekaj krogov in že prav glatko mu je šlo. „Pridi, Špelca, da te peljem,“ je vzkliknil Peter. „Stopi na prtljažnik, primi se me za rame, te bom peljal!“ „Hopsa, to pa ne bo šlo!“ je ugovarjal stric Janez. „Kolo je vedno samo za enga, zato se na njem ne stoji ali sedi na prtljažniku. Če bi bila Špelca majhna, in ti velik, bi jo lahko peljal na posebnem sedežu, tako pa ne bo nič! Še nekaj krogov, potem gremo domov, prav?“ Peter je prav nejevoljno prikimal. Zdaj, ko se je naučil voziti kolo, bi bil lahko do večera na koelsu. A potem se je spomnil, da bo jutri še en dan in spet se bo lahko vozil. Zakaj kolesarska čelada? Pravi kolesar si pred vožnjo s kolesom najprej posadi na glavo čelado in si jo dobro pripne. Tudi ščitniki za kolena in komolce niso odveč. Je že tako, da so padci s kolesom kar pogosti in da najpogosteje padeš na glavo, komolce in kolena. Glava pa je občutljiva in zakaj bi preskušali njeno trdnost? Razmisli, koliko športnikov nosi čelado! Jasno. S čeladami tekmujejo vsi kolesarji, motoristi, skakalci, sankači, hokejisti, alpinisti, padalci, jamarji in še bi lahko naštevali. Čelado si posadijo na glavo vsi športniki, ki tekmujejo v hitrih športih ij kjer je velika nevarnost padcev. Pravimo, da varuje čelada vse bistre glave. Kako pa je s tvojo?