Balončkov Peter v prometu/Semafor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na vlaku Balončkov Peter v prometu
Semafor
Mateja Reba
Kaj pa, če semaforja ni?
Spisano: Matea Rahija
Izdano: Reba, Mateja (1997). Balončkov Peter v prometu. Kamnik: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„Lepo, da te vidimo, Peter!“ ga je pozdravila teta Meta. „Živijo, Peter!“ je vzkliknila Špelca. Teta Meta je hotela vzeti nahrbtnik, a ker je Peter bil junak, je rekel, da ga bo nosil sam. Prišli so do široke ceste, vsaj Petru se je zdela široka, ko je bil vajen le domačih kolovozov. Avtomobili so švigali sem in tja, da se mu je kar vrtelo v glavi. „Le kako bomo sploh prišli čez?“ je vprašal teto Meto. „Vidiš bele črte na tleh in dve luči? To je semafor za pešce. Zdaj na njem sveti rdeča luč, kar pomeni, da moramo počakati. Ko bo zasvetila zelena, bomo lahko prečakli cesto!“ mu je pojasnila teta. Petra je hudo srbel jezik, da bi vprašal, zakaj ravno rdeča preprečuje prečkanje. A se je bal, da bi mu se Špelca posmehovala, zato je molčal. Kmalu so prišli do avtomobila, naložili nahrbtnik v prtljažnik in se odpeljali proti domu. Na poti domov je Peter videl še nešteto semaforjev. Ko so se srečno pripeljali, jih je pozdravil še stric Janez, potem so Petru pokazali sobo, v kateri bo med počitnicami stanoval. Pospravil je svoje reči, pojedel malico, ki mu jo je pripravila teta, potem pa je vprašal: „ Kaj naj počnem zdaj?“ „S Špelco bi lahko šla v trgovino!“ je predlagala teta Meta. „Prav,“ se je strinjal Peter. Špelca je prinesla nakupovalno torbo, teta Meta ji je naročila kaj mora kupiti, in šla sta. Še preden sta prehodila nekaj metrov, sta se že znašla pred prehodom za pešce s semaforjem. Na njem je svetila rdeča luč. Možiček, ki je bil na njem narisan je trdno stal pri miru. „Počakati morava!“ je dejal Peter, Špelca pa je odmahnila z roko. Pogledala je levo in desno, videla, da nikjer ni avtomobila, in stekla čez cesto. „Špelca, počakaj!“ je vpil Peter. Tedaj je nenadoma pribrzel avtomobil in Špelca je komaj odskočila na polčnik. Zasvetila je zelena luč, možiček na njej jo je ubral naprej z velikim korakom. Peter je prišel na drugo stran ceste, kjer je čakala preplašena Špelca. „Ko sem videl prvi semafor, nisem vedel, zakaj ravno rdeči možiček prepoveduje prečkanje ceste. Zdaj pa vem! Če prečkaš cesto pri rdeči luči, bi ti bilo treba tako naviti ušesa, da bi bila čisto rdeča!“ Špelca je poklapano molčala in prosila Petra, naj je ne zatoži. Peter ji je obljubil, a le pod pogojem, da takšnih neumnosti ne bo več počenjala. Kako nam pomaga semafor? Prečkanje ceste po prehodu za pešce, kjer pešcem pomaga semafor, je veliko varneje. Pešcem pomaga tisti del semaforja, kjer sta dve kvadratni luči, rdeča in zelena, z narisanima možicema. Počakaš, da ti možic z zeleno lučjo pokaže, da je pot prosta. A še preden stopiš na prehod na cesti, se prepričaj, da so se ustavili tudi vsi avtomobili. Njim sveti rdeča luč, ki voznikom ukazuje, da se morajo ustaviti. Kakšen razstresen voznik jo lahko spregleda in te zbije po prehodu. Čez cesto greš z normalnimi koraki in ne tečeš. Tudi takrat ne tečeš, če zasveti za pešce rdeča luč in si še vedno na prehodu. Če stopiš na prehod za pešce pri zeleni luči, pot vedno nadaljuj, saj deluje semafor toliko časa, da lahko še vedno varno prečkaš cesto.