Balončkov Peter v prometu/Na vlaku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Balončkov Peter se predstavi Balončkov Peter v prometu
Na vlaku
Mateja Reba
Semafor
Spisano: Matea Rahija
Izdano: Reba, Mateja (1997). Balončkov Peter v prometu. Kamnik: Harlekin. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Peter je gledal za očetom, dokler se ni spremenil v majhno, črno piko. Malo je posmrkal in pri tem skrbno pazil, da ga ne bi videl, potem si je sklenil poiskati sedež. V prvem oddelku je zagledal prijezno gospo, pa je sklenil, da ji se pridruži. „Dober dan,“ je glasno pozdravil, kot so ga doma učili. „Dober dan, dečko, dober dan,“ se je nasmehnila prijazna gospa. „Greš kar sam v beli svet?“ „Seveda, saj sem že velik“ je ponosno odvrnil Peter. „V mesto grem, k teti na počitnice.“ „Potem imava skupno pot,“ je rekla gospa. „Tudi jaz grem v mesto, na obisk vnukom!“ Peter je zbrcal svoj nahrbtnik pod sedež. „Si se že kdaj peljal z vlakom*?“ ga je vprašala gospa. „Ne, še nikdar,“ je bil malce v zadregi. „No, potem gre bolje, da ti nekaj reči pojasnim. Vidiš, prtljago lahko spraviš tja gor na polico.“ Peter je junaško zagrabil nahrbtnik, a je bil pretežak. „Čakaj, pomagam ti,“ se je ponudila gospa in s skupnim močmi sta ga spravila na polico. Peter se je zavil v udobni sedež in opazoval pokrajino, ki je naglo drvela mimo njega. Bilo je, kot bi gledal film; hišice, drevesa, avtomobili, vse je nekam hitelo. Nenadoma je poskočil in se nagnil skozi odprto okno. „Glejte, konjički! Kako so lepi!“ Na travniku ob progi se je res paslo nekaj konjev. Gospa se ni menila zanje, potegnila ga je za srajco in posadila nazaj na sedež. Peter je ogorčeno rekel: „Mi lahko poveste, zakaj mi ne pustite gledati konj?“ „Seveda jih lahko gledaš, „ je odvrnila gospa. Ampak skozi steklo! Ti pa si skoraj zlezel iz vagona! Vidiš, kaj piše tukaj: NE NAGIBAJTE SE SKOZI OKNO! Kaj, če bi vlak hitro ustavil? Odletel bi skozi okno in potem – adijo, mesto!“ Peter je res poškilil na tablico, ki mu jo je pokazal gospa. Postalo mu je nerodno. „Nisem vedel, oprostite!“ „Kaj bi zamerila, saj ne moreš vedeti, če se prvič pelješ z vlakom! Kaj, ko bi ti razložila še nekaj reči?“ „Prosim,“ je rekel Peter. „Vidiš, potovanje z vlakom je lahko celo prijetnejše kot v avtomobilu. Več imaš prostora, lahko se vmes sprehodiš in tudi nesreč z vlakom je manj kot tistih na cesti. Zato pa moraš na nekatere reči bolj paziti. Prvo sem ti že povedala – ne smeš se sklanjti skozi okno. Poleg tega ne smeš odpirati vrat vlaka, dokler se ta ne ustavi. In sprevodniku moraš pokazti vozovnico, ko te prosi zanjo.“ Peter jo je pridno poslušal. „Je to vse?“ ga je zanimalo. „No skoraj vse. Saj si ni težko zapomniti, kajne?“ „Seveda ne“ se je strinjal Peter. „Kaj pa tista rdeča ročica?“ „Joj skoraj bi pozabila,“ je rekla gospa. „To je zavora v sili. Če jo potegneš, je to za vlakovodjo znak, da se je pripetilo nekaj hudega in da mora vlak ustaviti. Seveda pa tega ne smeš počenjati po neumnosti. Zasilna zavora je nameščena za večjo varnost potnikov in ne za igranje!“ je rekla gospa. Peter je prikimal. „Še eno pravilo je,“ je rekla gospa. „Res? Katreo?“ „Da moraš vzeti malico seboj, če greš na daljšo pot! Izvoli, postrezi si!“ Na mizico je postavila dva obložena kruhka in steklenico soka. „Kar okrepčaj se, do mesta je še kako uro vožnje!“ Peter je kot mlatič planil po ponujenih dobrotah. V prijetnem klepetu je vožnja kar hirto minila in Peter kar ni miogel verjeti, da sta že v mestu. Gospa mu je pomagala spraviti nahrbtnik s police. Peter se ji je zahvalil za pomoč in za malico. S perona sta mu že mahali teta Meta in sestrična Špelca.